Kriminologija

KRIMINOLOGIJA Zapiski s predavanj
∙ IVS ∙ CARITAS ∙
KRIMINOLOGIJA
Zapiski s predavanj
∙ ANNO ∙ MMV ∙
0 © 2005 Ius Caritas
1. UVOD
Kriminologija je veda o deviantnih pojavih.

Deviantni pojavi so tisti, ki odstopajo od družbenih norm. Te norme so lahko:
● zapisane v zakonih; ali
● nepisana pravila (bonton, itd).
Kriminologija je veda:
(1) o značilnostih deviantnih pojavov;
(2) o oblikovanju družbenih norm (glede uravnavanja deviantnih pojavov);
(3) o odzivu družbe na deviantne pojave.
Gre za 3 vsebinske sklope:
(1) kako nastanejo deviantni pojavi;
(2) kdo so deviantne osebe;
(3) kaj naj družba z deviantnimi osebami napravi.
Kriminologija ni znanost, ker je za znanost bistvena zmožnost preverjanja spoznanj z
eksperimentom. Tu je treba opozoriti na 3 posebnosti:
1. v kriminologiji ni absolutnih spoznanj, ki bi jih bilo možno vedno znova preveriti z
eksperimentom, temveč se kriminološka spoznanja skozi čas spreminjajo – npr. imamo
podatek, da je 30% storilcev kaznivih dejanj brezposelnih, čez nekaj let pa ta podatek
znaša 60%.
2. pri eksperimentih je potrebno imeti testno in kontrolno skupino, kar je v kriminologiji
težko. Npr. v ZDA so preučevali, ali so gledalci pornografskega filma bili po ogledu bolj
nasilni kot gledalci komedije. Pri obeh skupinah jim je uspelo dokazati zgolj čustveno
vzburjenost.
3. etični vidik – eksperimenti lahko testne osebke ogrožajo, so do njih žaljivi ali jih
inkriminirajo, zato niso vedno primerna metoda za posredovanje kriminoloških spoznanj.
Kriminologija je veda in skupek znanj o tem, zakaj ljudje kršijo družbene norme.
Kriminologija je mlada veda. Nastala je v sredini 18. stoletja. Bistvo kriminoloških teorij je
svetovati oblasti, kako naj reagirajo na kriminaliteto, jo zmanjšajo in končno izkoreninijo.
Tovrstna predpostavka je zgolj hipotetična, ker bi potemtakem bila možna idealna družba, v
kateri bi imeli vsi ljudje vse potrebe zadovoljene ter vsi enake predstave o družbi. S tem bi se
izgubila individualnost in nastala omejenost v razmišljanju, razen če je ravno slednja
predpostavka za srečo (Sreča je privilegij primitivnih [Vidmar]). Govoriti o tem je
nesmiselno, ker ista dejanja določenim ljudem povzročajo srečo, drugim pa nesrečo.
Sociolog in kriminolog Emile Durkheim je trdil, da vsaka družba potrebuje kriminaliteto, ker
je le–ta združevalni element, ki drugim ljudem pove, kaj je (ne)zaželjeno. V ZDA so zaradi
obrambe pred kriminaliteto uvedli sosedske straže, ki so imele združevalen učinek, medtem
ko niso v ničemer vplivale na zmanjšanje kriminalitete ter so celo povečale strah pred njo.
Prav tako ni učinkovita pretirana represija (npr. izrekanje 30–letnih zapornih kazni), temveč je
bolj pomembno zvišati verjetnost prijetja razen pri impulzivnih kaznivih dejanjih, pri katerih
storilec tako ali tako ne razmišlja. Verjetnost prijetja lahko zvišamo s tem, da povečamo
število policistov, pri čemer grozi nevarnost policijske države, ali s tem, da zmanjšamo temno
polje kriminalitete s povečanjem prijavljenih kaznivih dejanj. Npr. pri družinskem nasilju
lahko k temu pripomorejo varne hiše, osveščanje ljudi in hitrejši postopek.
Najbolj učinkovito je senzibiliranje ljudi, da:
(1) prepoznajo kriminaliteto;
(2) prijavijo kriminaliteto; in
(3) se zanesejo na pomoč države in gotovost kaznovanja.
Temno polje kriminalitete pomeni kazniva dejanja, ki jih ne zabeležijo uradne statistike.
Običajno obsega nasilje v družini in spolne delikte. Povečanje števila kaznivih dejanj v

uradnih statistikah zato ne pomeni nujno povečanja kriminalitete, temveč se je lahko zgolj
povečalo število prijavljenih kaznivih dejanj.
Število zapornikov na 100.000 prebivalcev pri nas znaša 50, v ZDA med 600 in 700, v
primerljivih evropskih državah do 80. Kljub temu, da pri nas ne prihaja do povečanja
kriminalitete, zaostrujemo kaznovalno politiko.
Včasih sprožijo zaostrovanja kazni posamični dogodki (npr. umor otroka s strani drugih dveh
otrok v Angliji). Oglejmo si nekaj primerov:
o ZDA1 in Zambija sta edini državi na svetu, ki nista podpisali Konvencije o otrokovih
pravicah, ker sta želeli ohraniti možnost smrtne kazni za mladoletnike.
o V ZDA je bil zaradi pedofilov sprejet Madison Law, ki zapoveduje obvezno razkritje
pedofilov v soseski in storilce spolnih deliktov razvršča v 3 kategorije: 1. ne pretirano
nevarni (obvesti se policijo), 2. bolj nevarni (obvesti se šole in vrtce) in 3. zelo nevarni
(vse okoliške prebivalce se obvesti, kje pedofil stanuje). Kljub temu, da storilci kaznivih
dejanj zoper spolno nedotakljivost v večini primerov delujejo v krogu znancev, se v ZDA
pri pedofilih predpostavlja 100% stopnja povratništva. Le–ta znaša 40% pri premoženj-
skih deliktih ter samo 10% pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo.
o V ZDA dobijo storilci, ki storijo 3 nasilna kazniva dejanja z elementom nasilja, dosmrtno
ječo (izraz iz baseballa: "Three strikes and you're out"). Najbolj drastičen primer tega
pravila je storilec, ki je bil pri 25 letih obsojen na dosmrtno ječo, ker je storil naslednja
kazniva dejanja: 1. nasilen odvzem športnih copat, 2. iz trgovine je ukradel vrečko čipsa
in lastnika odrinil stran, 3. bil je udeležen pri pretepu, v katerem je imel en človek
zlomljen nos.
o Pri nas je prišlo do medijskega linča zaradi mučiteljev mačk v Kranju in zaradi
sadističnega umora brezdomca v Šoštanju.
Sprejemanje zakonodaje v čustveno nabitih trenutkih je zelo tvegano in se odsvetuje.
2. KRIMINOLOŠKE TEORIJE
2.1. KLASIČNA KRIMINOLOGIJA
Klasična kriminologija je prva kriminološka šola. Ukvarja se z razmišljanji, kaj je krimina-
liteta, kdo so deviantne osebe in kakšna naj bo reakcija države.
Klasična kriminologija predpostavlja, da je človek svobodno bitje, ki se sam prosto odloča za
svoja dejanja, tudi za izvršitve kaznivih dejanj. Kazen mora zato primerno odgovarjati na
kaznivo dejanje.
Nasprotje klasične kriminologije je pozitivistična šola, ki trdi, da človek sprejema odločitve
pod vplivom zunanjih dejavnikov. Ekstremisti pozitivistične šole celo trdijo, da človek sploh
ni svoboden. Zmerni zagovorniki pa pravijo, da je človek sicer svoboden, vendar ga zunanji
dejavniki močno omejujejo. Zunanji dejavniki so 1. biološki, 2. psihološki in 3. družbeni.
Kriminološke teorije se pokrivajo z razvojem kazenskega prava. Klasična kriminologija se je
oblikovala v sredini 18. stoletja v krogu mislecev francoske revolucije.
Pred francosko revolucijo je bila značilna arbitrarnost sodnikov, ki so sami določali kaznivost
dejanja in kazen, pogojeno z družbenim slojem. Ni bilo pisnosti zakonov in vnaprejšnje
predvidenosti kazni. Značilno je bilo izrazito kruto kaznovanje. V Angliji se je v tem času
smrtna kazen lahko izvedla za več kot 200 kaznivih dejanj. Kaznovanje je bilo javno z
namenom zastraševanja (generalna prevencija). Razširjena je bila tortura, katere namen je bil
"dokazati resnico". Vse to je bilo neučinkovito. Z rastjo kriminala je naraščala tudi krutost
kazni.
V tem obdobju je deloval Cesare Beccaria, ki je leta 1764 objavil znamenito delo O zločinih
in kaznih, v katerem je postavil zahtevo po humanosti in zakonitosti kazenskega prava.
1
Vrhovno sodišče ZDA je 1. marca 2005 odpravilo smrtno kazen za mladoletnike zaradi čustvene nestabilnosti.

To je bil odgovor na nepisnost, na nedoločenost, na arbitrarnost. Zahteve so se nanašala na

kaznivost in na kazen. Osnova za kazen mora biti dejanje in ne storilec. Sodniki ne smejo
interpretirati zakona, temveč morajo ugotavljati samo dejansko stanje. Sojenje ne sme biti
odvisno od tega, ali je sodnik lačen ali sit. Vsi morajo biti pred zakonom enaki ne glede na
sloj. Te zahteve so bile v večji meri prenesene v zakonike. Beccaria se je tudi zavzemal za
odpravo smrtne kazni in torture. Podlaga za takšno zavzemanje naj bi bila po nekaterih
razlagalcih težnja po humanosti, po drugih razlagalcih pa težnja po učinkovitosti (smrtna
kazen je neučinkovita, družbi je bolj koristno dosmrtno prisilno delo). Od tu izvirajo temeljna
načela današnjega kazenskega prava.
V okviru klasične kriminologije je konec 18. in začetek 19. stoletja deloval Jeremy Bentham,
ki si je prizadeval razložiti načela, na podlagi katerih svobodni človek sprejema odločitve za
dejanja. Glavno po Benthamu naj bi bilo načelo utilitarnosti (koristnosti), ki se kaže v težnji
po sreči in zadovoljstvu ter izogibanju bolečini in neprijetnosti. Namen zakona je ustvariti
zadovoljstvo v družbi in skupnosti. Kazni v zakonih so upravičene samo, če odvračajo večje
zlo, kot ga same povzročajo.
Posameznik pri odločitvi vedno tehta, kakšno (ne)ugodje mu bo neko dejanje prineslo. Pri
kaznivih dejanjih ugodje predstavljajo materialna korist, zadoščenje kot posebno čustveno
stanje, dosega lastnih ciljev, neugodje pa strah pred odkritjem in sama kazen. Posameznik se
odloči na podlagi ocene, katera stran bo prevladala nad drugo, ker je človek racionalno bitje.
Po Benthamu ni potrebno, da je to prevladovanje radikalno, lahko je zgolj minimalno, zato ni
potrebno, da so kazni krute. Vprašanje je, kakšna je primerna višina kazni, tu gre za splošno
napotilo zakonodajalcu. Pomembnejša od višine kazni je gotovost odkritja. Če je kazen še
tako visoka in je odkritje storilca skoraj neverjetno, to nič ne pomaga. Potrebna je ustrezna
kombinacija.
Pod vplivom Beccarie in Benthama so se zgodile velike reforme evropskih kazenskih
zakonodaj. V Angliji se je število kaznivih dejanj, za katera je bila predpisana smrtna kazen,
iz 200 zmanjšalo na 3.
Učinkovita kazen je tista, ki odvrne storilca od izvršitve kaznivega dejanja. Zastraševalna
kazen naj bi zato bila:
(1) javna – od tega imamo danes edino še javno objavo sodbe.
V ZDA so bile težnje po izvrševanju smrtne kazni po televiziji. Pri nas je bila zadnja
smrtna kazen izvedena leta 1957, zakonska abolicija se je zgodila leta 1989 z ustavnim
amandmajem, s čimer smo de facto in de iure postali abolicijska država. V ZDA so se
organizirali izleti problematičnih mladoletnikov v zapore, kjer so si morali ogledati
izvršitev smrtne kazni, s čimer naj bi jih dovolj zastrašili. Na to idejo so prišli obsojeni na
smrt, da bi pred smrtjo storili nekaj dobrega, namreč mladoletnike odvrnili od izvrševanja
kaznivih dejanj. Raziskave pa so pokazale, da je bil učinek spodbujevalen, zato so to
opustili.
(2) podobna zločinu iz kaznivega dejanja – za premoženjska kazniva dejanja je treba
predpisati premoženjsko kazen ali javna dela, za nasilna kazniva dejanja telesno kazen
(danes je to težko, ker ne poznamo več telesnih kazni, zapor prizadane zgolj duševno
stanje storilca). Danes imamo delitev na prostostne in premoženjske kazni. Premoženjske
kazni prevladujejo v Evropi, pri nas predstavljajo le 6 do 7% vseh izrečenih kazni. Pri nas
je 75% vseh kazni pogojnih, uporaba denarne kazni pa izginja.
(3) gotova – kazen naj bi bila zanesljiva posledica kaznivega dejanja. Vprašanje je, kako
to doseči. Prek policije, obveščanja, prijavljanja,…
(4) promptna – kazen naj sledi kaznivemu dejanju čim hitreje, da bo povezava med
zločinom in kaznijo čim močnejša. Danes je značilnost kazenskih postopkov dolgo-
trajnost zaradi številnih procesnih varovalk in spoštovanja človekovih pravic obtoženca.
Evropska konvencija o človekovih pravicah zahteva hitrost postopka.

(5) sorazmerna kaznivemu dejanju – tehtati je treba težo kazni in težo kaznivega dejanja.
To je seveda matematično nedoločljivo. Pri sodni praksi gre bolj za tradicijo kot za
tehtanje kazni. Pomembno je, da v kazenski zakonodaji obstaja notranje sorazmerje za
različna kazniva dejanja. To je vedno protiargument za zvišanje ali znižanje posameznih
kazni.
Značilnost slovenskega KZ v primerjavi s KZ SFRJ je splošno znižanje kazni, ker so se
le–te večinoma izrekale na spodnji tretjini razpona. Z zadnjo novelo KZ smo zvišali kazni
za spolne delikte, kar je v skladu z zastraševalno idejo klasične kriminološke šole (to
imenujemo neoklasicizem).
Klasična kriminološka šola je še danes aktualna zaradi ideje o svobodnem človeku ter zaradi
teorije o učinkovitosti kazni. Zahteva dobro delovanje represivnih organov, kar deluje
preventivno in preprečuje kriminaliteto. Pozitivistična šola pa pravi, da je represija samo eden
izmed elementov, dejavnike za preprečevanje kriminalitete je treba iskati tudi v biologiji,
psihologiji in družbi. Bolj pomembno je delovanje na dolgi rok, saj represija deluje samo na
kratki rok.
2.2. POZITIVISTIČNA KRIMINOLOGIJA
Razlagalna teorija si prizadeva razložiti širše razloge za kriminaliteto. Za kriminaliteto je
pomemben človek in zunanji dejavniki. Pozitivistična kriminologija se razvije v začetku 19.
stoletja. Razlaga deviantnih pojavov mora izhajati iz družbenih spoznanj, iz empirizma ter iz
znanstvenih raziskav.
2.2.1. BIOLOŠKE TEORIJE
Najprej so se razvile biološke teorije. Njihov začetnik je bil Cesare Lombroso, ki je leta 1876
objavil knjigo Hudodelski človek (L'uomo delinquente). Lombroso je bil zdravnik, ki je
izmeril veliko število lobanj zapornikov in vojakov ter obduciral veliko trupel zločincev.
Značilnosti lobanj je povezoval z zločinskim vedenjem. Tako naj bi močna čeljust, velika
ušesa in poudarjeno "krvoločno" zobovje pomenili zločinskega človeka.
Lombroso je hudodelce razdelil v 3 skupine:
(1) rojeni hudodelci;
(2) nori hudodelci (sprememba v možganih se je zaradi določenih vplivov zgodila po
rojstvu);
(3) kriminoloidi (ljudje, ki so deviantni iz navade ali strasti).
Lombroso se je ukvarjal tudi z žensko kriminaliteto.
Sodobne biološke teorije se osredotočajo na 4 vidike:
(1) dednost – te teorije so se začele razvijati po letu 1960, veliko teorij navaja kot vzrok
kriminalitete kromosomske motnje. Ugotovili so, da kar 20 od 1.000 moških zapornikov
nima kromosona XY, temveč XYY, medtem ko je delež v splošni populaciji le 1 moški na
1.000. To naj bi bil kriminogeni kromosom.
Kritike te teorije pravijo, da so bili vzorci premajhni in nereprezentativni. Moški s
kromosomom XYY imajo značilno telesno konstrukcijo, so večji, debelejši, močnejši in
neprijetnega videza, zaradi česar so pogosto nesprejeti v družbi, kar vpliva na izvrševanje
kaznivih dejanj. To je tehtna kritika.
Tudi krvna skupina B naj bi bila kriminogena.
Pri študijah dvojčkov so poskušali ločevati med vplivi dednosti in okolja. Enojajčni
dvojčki imajo enak dedni zapis, dvojajčni dvojčki pa imajo enako polovico dednega
zapisa. Ker je ponavadi družbeno okolje enako, bi morale biti razlike v vedenju genetsko
pogojene. To so najbolj raziskovali v 1920. in 1930. letih. Ugotovili so, da sta pri
enojajčnih dvojčkih oba bolj pogosto prestopnika kot pri dvojajčnih.
Danska raziskava, pri kateri so preučevali več kot 3.000 parov dvojčkov. Ugotovili so, da
pri enojajčnih dvojčkih, pri katerih je eden prestopnik, obstaja 50% verjetnost, da bo tudi
drugi prestopnik. Pri dvojajčnih dvojčkih je ta verjetnost znašala 20%.

Z enakim ciljem so bile zastavljene tudi študije posvojenih otrok. Danska raziskava je
preučila čez 14.000 otrok, pri čemer so ugotovili, da kriminaliteta bioloških staršev vpliva
na prestopništvo kljub drugemu družinskemu okolju. Švedska raziskava je ugotavljala
tudi razliko med spoloma. Večja verjetnost prestopništva je bila pri dekletih kriminalnih
staršev.
Novejša genetska kriminološka teorija se ukvarja z gensko determiniranostjo pri
posilstvih. Razlaga za posilstva je evolutivna: moški kot samec bi moral s svojim
semenom oploditi čim več samic, zato posiljuje. Teorija je evolucijsko povsem pravilna.
(2) inteligenca – te teorije so se začele razvijati v 1970. letih. Merili so inteligenčni količnik
zapornikov in ga primerjali z inteligenčnim količnikom normalnih ljudi. Prestopniki, ki
izvršujejo premoženjska kazniva dejanja ("tatiči"), morajo biti iznajdljivi, da se lahko
izognejo prijetju. Zaporniki so torej imeli nižji inteligenčni količnik.
(3) hormonske motnje – predvsem deviantni moški naj bi imeli v krvi višje količine
moškega hormona testosterona, zaradi česar naj bi se težje obvladovali in bili bolj
agresivni. Do teh ugotovitev so prišli z opazovanjem agresivnih miši, ki so prenehale biti
agresivne, potem ko so jim vbrizgali ženske hormone. Večina ženskih storilk je zagrešila
kazniva dejanja v času menstruacije ali predmenstrualnega sindroma (PMS), ko se
poveča količina ženskih hormonov. V Angliji in ZDA je to včasih olajševalna okoliščina.
(4) prehrana – bolj mesna prehrana, predvsem rdeče meso, naj bi povečevala agresivnost,
prav tako negativno vpliva prehrana s pomanjkanjem sladkorja in vitaminov.
Kritike bioloških teorij so trdile, da:
1. vzročnost ni bila prepričljivo dokazana – dokazane so bile zgolj korelacije, pri čemer ni
nujno, da so biološki dejavniki bili vzrok ali edini vzrok deviantnega vedenja;
2. se povezave lahko pojavijo tudi drugače zaradi drugih dejavnikov.
2.2.2. PSIHOLOŠKE TEORIJE
Glavne psihološke teorije so:
(1) psihoanalitična teorija;
(2) teorija moralnega razvoja in teorija prikrajšanosti za stike z materjo;
(3) teorija socialnega učenja.
2.2.2.1. PSIHOANALITIČNA TEORIJA (Freud)
Psihoanaliza se opira na koncepcijo ida (nezavedno), ega in superega. Superego nadzira, kaj
iz nezavednega prehaja v ego. Pri storilcih kaznivih dejanj naj bi bil superego šibak, zato naj
ne bi zmogel nadzorovati prehajanja. Vzrok za izvrševanje kaznivih dejanj izvira iz
nezavednega.
2.2.2.2. TEORIJA MORALNEGA RAZVOJA IN TEORIJA PRIKRAJŠANOSTI ZA STIKE
Z MATERJO
(1) TEORIJA MORALNEGA RAZVOJA
Po tej teoriji moralni razvoj posameznika poteka v določenih fazah, pri čemer ni
nujno, da gre posameznik skozi vse stopnje, temveč se moralni razvoj lahko nekje
zaključi. Ločimo 3 faze:
1) predkonvencionalna stopnja (9 do 11 let) – otroci spoštujejo pravila zato, ker se
bojijo kazni ali si želijo biti pohvaljeni (princip nagrade in kazni, korenček in palica).
2) konvencionalna stopnja (adolescenca, 12 do 20 let) – odraščajoči pravila ponotra-
njijo in sprejmejo, ker želijo odobravanje drugih in biti sprejeti v družbeno okolje.
3) postkonvencionalna stopnja (po 20. letu) – po pravilih ravnamo za to, ker je to za
vse najboljše, na tak način urejamo medsebojne odnose. Če ne bi ravnali po pravilih,
bi imeli velike občutke krivde, ki bi nas ovirali pri funkcioniranju z ostalimi.
Storilci kaznivih dejanj večinoma ostanejo na predkonvencionalni stopnji. Zgolj
nizek moralni razvoj pa ni edini razlog za kriminalno obnašanje. Pomembni so še drugi
dejavniki, predvsem socialne vezi, ki jih izgradimo.

Ta razprava je pomembna za postavljanje starostnih mej za kazensko odgovornost pri

otrocih. Ta naj bi bila najbolj ustrezno postavljena med 12. in 14. letom, torej na začetku
konvencionalne stopnje. Države imajo to urejeno zelo različno. Pri nas je meja 14 let, v
Švici pa samo 7 let (že pri tej starosti se lahko uvede poseben kazenski postopek z
vzgojnimi ukrepi), vendar so pred kratkim mejo dvignili na 10 let, tako da je po novem
najnižja starostna meja za kazensko odgovornost na Škotskem, kjer znaša 8 let (v
obdobju 8 do 16 let se lahko tožilec odloči, da se storilca obravnava kot polnoletnega).
(2) TEORIJA PRIKRAJŠANOSTI ZA STIKE Z MATERJO
Vsi sesalci že takoj po rojstvu vzpostavijo zelo močno vez z materjo. Moč te vezi vpliva
na navezovanje stikov v odrasli dobi. Če mati zavrača otroka ali ni sposobna oblikovati
takšne navezanosti, obstaja večja verjetnost za prestopništvo. Iz tega lahko sklepamo, da
deviantno vedenje ni podedovano (v nasprotju s trditvami bioloških teorij), temveč je
posledica zgodnje nezadostne socializacije. Tako se lahko razvijejo disocialno motene
(psihopatske) osebnosti.
Nobena institucija ne more nadomestiti vloge družine kot primarne socializacije. Znatno
bolj kot sirotišnice pomaga rejništvo, ki je s tega vidika primernejše.
2.2.2.3. TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA (Bandura)
Prestopniško obnašanje je naučeno na enak način kot tudi druge oblike vedenja. Učimo
se:
(1) s posnemanjem in opazovanjem. Otroci posnemajo vzornike (modele), posnemajo ljudi
z avtoriteto in ljudi, ki so kako drugače zanimivi (starši, vrstniki, ljudje v medijih).
Teorija socialnega učenja se poudarja predvsem pri nasilju v družini. To je zanimivo, saj
bi pričakovali, da zlorabljani otrok tega ne bo prenašal na svoje otroke. Veliko raziskav se
je nanašalo na prenašanje vzorca. Bistveno večja verjetnost za prenos vzorca je obstajala
pri nasilni materi, medtem ko je bila pri nasilnem očetu večja verjetnost, da bodo otroci
kot odrasli postali žrtev nasilnega partnerja. To je zanimivo, ker je večina nasilnežev
moških, iz česar je možno sklepati, da so bili v otroštvu žrtve nasilnih mater. Ta podatek
pa kaže tudi na to, da poleg posnemanja obstajajo še drugi dejavniki (npr.
samodelovanje).
Postavlja se tudi vprašanje, kakšna je razlika, če je otrok sam tepen ali samo opazuje
nasilje med staršema. Večja je verjetnost, da se vzorec prenese, če je bil otrok samo
opazovalec (to je logično, saj nasilja ni izkusil na lastni koži). Posnemanje torej ni edini
bistven dejavnik.
Provokativna in politično aktualna vprašanja so, kako na deviantno obnašanje vplivajo
nasilne računalniške igre in nasilje na televiziji. V ZDA povprečen ljubitelj računalniških
iger le–te igra kar 1,5 ure dnevno. Neka mladoletnika sta okolje v računalniški igri Doom
oblikovala po zgledu svoje šole. Igro je kupila celo ameriška vojska kot vajo za ubijanje.
Učinek nasilnih televizijskih programov pa je dvojen:
○ na eni strani daje vzorce za posnemanje in znižuje tolerančni prag;
○ na drugi strani ima katarzični učinek.
(2) z neposredno izpostavitvijo – vedenje se oblikuje glede na pričakovane reakcije okolja z
namenom doseči odobravanje. To je teorija o nagradah in kaznih. Pomembne so reakcije
staršev in vrstnikov.
(3) s spodbudami – gre za oblikovanje lastnega vrednostnega sistema, ki naj bi bil v
pričakovanju ugodnosti identičen z družbenim.
Za kriminologijo je najpomembnejše učenje s posnemanjem.
Kritike psiholoških teorij poudarjajo neupoštevanje družbenih dejavnikov in spornost
metodologije (osebnostnih lastnosti ni možno meriti).

2.2.3. SOCIOLOŠKE TEORIJE

Sociološke teorije so:
(1) teorije strukturnega pritiska:
1) Durkheimova teorija o anomiji;
2) Mertonova teorija strukturnega (anomičnega) pritiska.
(2) teorije kulturne odklonskosti:
1) teorija socialne dezorganizacije (chikaško–ekološka šola);
2) teorija diferencialne asociacije (Sutherland);
3) teorija kulturnega konflikta (Sellin).
(3) nadzorstvene teorije:
1) teorija o osebnem in družbenem nadzorstvu (Reiss);
2) teorija brzdanja (Redelem);
3) teorija o družbeni vezi (Hirsch).
(4) teorije etiketiranja.
2.2.3.1. TEORIJE STRUKTURNEGA PRITISKA
(1) DURKHEIMOVA TEORIJA O ANOMIJI
Francoski sociolog Durkheim je v 2. polovici 19. stoletja razvil teorijo anomije. Izhajal je
iz tega, da je vsaka kriminaliteta za nekaj koristna. Anomija je stanje, v katerem
norme izgubijo veljavo, ljudje jih več ne spoštujejo, pojavi se deviantno vedenje.
To stanje se pojavi ob večjih družbenih in gospodarskih spremembah, še posebej na
prehodu iz tradicionalne družbe v industrijsko obliko, ko se družbe večajo, ljudje se
preseljujejo ter tradicija izgubi na pomenu. Tradicionalne vrednote niso več aktualne,
nove vrednote pa še niso sprejete. Stanje anomije je torej prehodno do sprejema novih
vrednot.
Tu se postavlja vprašanje, zakaj je sploh treba kaznovati storilce, če je stanje anomije
naravna posledica. Storilce je treba kaznovati, da se vzdržuje vsaj minimalni konsenz
o vrednotah in da se kriminaliteta ohranja v obsegu, ki sploh omogoča obstoj družbe.
Kritike Durkheimove teorije opozarjajo na nepojasnjenost, zakaj se določeni deli družbe
obnašajo bolj odklonsko kot drugi in zakaj se revnejši sloji bolj ukvarjajo s premoženjsko
kriminaliteto.
(2) MERTONOVA TEORIJA STRUKTURNEGA (ANOMIČNEGA) PRITISKA
Ameriški sociolog Merton je s svojo teorijo začel v 1930. letih, glavno razpravo pa je
napisal leta 1968. Izhajal je iz predpostavke, da vsi člani družbe imamo enake vrednote
in cilje, vendar smo razporejeni v različne sloje, med katerimi so neenakomerno
razporejena sredstva za dosego teh ciljev. Zato prihaja do deviantnega vedenja.
Cilj naše družbe je dobro materialno stanje. Pot do tega cilja je dobra služba, pot do dobre
službe pa je dobra izobrazba, ki zahteva šolanje. Le–to ni vsem enako dostopno, zato
imamo problem.
Kritiki Mertonovi teoriji očitajo, da:
 ne odgovarja na vprašanje, kako se oblikujejo cilji; in
 ne razlikuje med prilagajanjem na določene posamezne situacije.
Po Mertonu naj bi v preteklosti vsak sloj imel različne cilje glede na dana sredstva, danes
pa naj bi v družbi prevladoval egalitarizem.
Ker z danimi sredstvi ni vedno možno doseči zastavljenih ciljev, posamezniki oblikujejo
5 načinov adaptacije. Kulturni cilj je dobro materialno stanje, dovoljeni sredstvi pa sta
izobraževanje in zaposlitev.

Način adaptacije: Kulturni cilji: Dovoljena sredstva:

1) konformizem DA DA
2) inovacija DA NE
3) ritualizem NE DA
4) umik NE NE
5) upor vzpostavitev novih vzpostavitev novih
Konformizem je doseganje kulturnih ciljev z dovoljenimi sredstvi. Posameznik se
prilagodi in sprejme pravila igre. Tako ravnajo ljudje iz višjih slojev in nadpovprečni
ljudje iz srednjih slojev.
Inovacija je doseganje kulturnih ciljev z nedovoljenimi sredstvi. Med njimi se
pojavlja tudi kriminal. Tako ravnajo nadpovprečni ljudje iz nižjih slojev.
Ritualizem opusti prizadevanja za doseganje kulturnih ciljev, vendar vztraja na
dovoljenih sredstvih. Tako ravnajo povprečni ljudje iz nižjih in srednjih slojev. Imajo
slabo plačane službe in živijo dolgočasna življenja.
Umik pomeni zavrženje tako kulturnih ciljev kot tudi dovoljenih sredstev. Gre za
padec v razne zasvojenosti (alkoholizem, droge, hazarderstvo) ali umik v navidezne
svetove (računalniške igre, filmi, risanke, internet).
Upor pomeni zavrženje kulturnih ciljev in dovoljenih sredstev ter hkratno vzposta-
vitev novih. Uporniki se borijo za spremembo družbene strukture in nedosegljive cilje.
Pomen Mertonove teorije je, da iz nje zaključimo, kaj je cilj kriminalitetne politike.
Zmanjšanja obsega kriminalitete ni možno doseči samo s sankcijami, temveč tudi z
družbenimi ukrepi, ki bodo deprivilegiranim slojem omogočili dosego kulturnih ciljev z
dovoljenimi sredstvi (brezplačno šolanje, možnost zaposlitve). Pozornost kriminalitetne
politike se mora od posameznika obrniti na družbo. Za razliko od Durkheima je anomija
po Mertonu stalna lastnost družbe.
Kritike Mertonovi teoriji očitajo, da pojasnjuje le kriminaliteto nižjih slojev. Poznamo
tudi kriminaliteto belih ovratnikov. Poleg tega se Merton ni ukvarjal z nastajanjem,
spreminjanjem in sprejemanjem družbenih ciljev. Zakaj bi ljudje družbene cilje sploh
sprejeli, če vedo, da jih ne morejo doseči? Tudi osnovna Mertonova predpostavka o
enakih kulturnih ciljih za različne družbene sloje je v marsičem napačna, saj je nastala na
podlagi preučevanja ameriške družbe, ki večinoma izhaja iz nižjega družbenega sloja.
2.2.3.2. TEORIJE KULTURNE ODKLONSKOSTI
Teorije kulturne odklonskosti izhajajo iz razslojenosti družbe, v kateri vsaka skupina spoštuje
svoja pravila.
(1) TEORIJA SOCIALNE DEZORGANIZACIJE (chikaško–ekološka šola)
Chikaško–ekološka šola je mesto Chicago razdelila na več koncentričnih krogov.
Ugotovili so, da ima življenje ljudi znotraj enega kroga podobne značilnosti, približno
enak je obseg kriminalitete, ki pada z oddaljenostjo od centra.
V centru je primarno družbeno nadzorstvo najslabše, ker ne gre za bivalna področja,
temveč za poslovna. Zelo slabo je družbeno nadzorstvo tudi v spalnih naseljih, ki jih je
veliko izven centra. Ob industrijskih področjih zrastejo cenejša stanovanja, kjer se zbirajo
reveži, ki živijo tako stisnjeni, da nadzorstva praktično ni.
V času svojega nastanka je ta teorija za Chicago dejansko držala, ne moremo pa je
avtomatično prenesti v Evropo, kjer so značilnosti mestnega razvoja drugačne.
Kritike so teoriji socialne dezorganizacije očitale predvsem to, da je izhajala izključno iz
uradnih statistik, ki ne kažejo dejanskega stanja, in da ni pojasnila, zakaj tudi v zelo
slabih soseskah večina ljudi vendarle ne izvršuje kaznivih dejanj. Tehtno vprašanje je
tudi, zakaj ljudje pri določeni starosti prenehajo izvrševati kazniva dejanja, vendar še
vedno živijo v isti soseski.

Teorija socialne dezorganizacije pa je bila zelo napredna, ker je trdila, da kriminal

izvršujejo povsem normalni ljudje, ki ravnajo na pričakovan način v svojem okolju.
Gre za širše družbene vzroke.
(2) TEORIJA DIFERENCIALNE ASOCIACIJE (različnih združenj – Sutherland)
Ameriški sociolog Sutherland je to teorijo postavil leta 1939. Izhajal je iz stališča, da
kriminala se naučimo v druženju z ljudmi, ki kršijo družbene norme.
Pri tem ni pomembno, da se "učenci" seznanjajo s tehnikami izvrševanja kaznivih dejanj,
temveč s tem, zakaj so kazniva dejanja potrebna in kako jih opravičiti. Predmet učenja
so ideje in ne tehnika. Posameznik postane devianten, če se pogosteje sreča z idejami
za kriminal kot proti kriminalu.
Prav tako ni pomembna količina druženja, temveč intenzivnost druženja, kar pojasni,
zakaj pazniki v zaporih ne izvršujejo kaznivih dejanj.
Izrek "zapor je šola kriminala" je argument proti izrekanju kratkih zapornih kazni, ki niso
prevzgojne. To je argument tudi proti sobivanju kriminalcev in problematičnih mlado-
letnikov. Stališče zavodov je, da vsi potrebujejo pomoč.
(3) TEORIJA KULTURNEGA KONFLIKTA (Sellin)
Ta teorija je nastala v predvojnem času v ZDA. Zaradi priseljevanja se oblikujejo
homogene skupine znotraj istih okolij, ki se vedejo na način, ki je sprejemljiv
znotraj skupine. Problem nastane, če so norme skupine v konfliktu s širšim okoljem
(npr. pri priseljencih iz Italije).
Kulturni konflikt je:
1. primarni – nastane takrat, ko si norme skupin nasprotujejo na mejnih področjih med
skupinami;
2. sekundarni – ko v eni družbi obstaja več kultur.
2.2.3.3. NADZORSTVENE TEORIJE
Izhodišče nadzorstvenih teorij ni, zakaj nekateri ljudje izvršujejo kazniva dejanja, temveč,
zakaj jih nekateri ljudje ne izvršujejo. Izhajajo iz predpostavke, da je okoli nas ogromno
kriminogenih situacij, ki ljudi silijo v kazniva dejanja. Temelj nadzorstvenih teorij je, da je
večina ljudi vključena v določene skupine, ki izvajajo nadzor nad svojimi člani. Deviantno
vedenje se pojavi takrat, ko ti mehanizmi nadzora oslabijo.
Poznamo:
 formalno družbeno nadzorstvo = izvaja ga država preko represivnih organov (policija,
tožilstvo, sodišče, učitelji); in
 neformalno družbeno nadzorstvo = izvaja se prek družine in vrstnikov (pri mladih
ljudeh).
(1) TEORIJA O OSEBNEM IN DRUŽBENEM NADZORU (Reiss)
Kdor ne izvršuje kaznivih dejanj, ima močno izgrajene mehanizme osebnega nadzora.
Družbeni nadzor na ravni skupine pa je učinkovit, kadar skupina razpolaga z ustreznimi
aparati in mehanizmi. Najbolj močna sta:
○ formalni nadzor; in
○ družina – po eni strani nadzoruje naše dejavnosti, po drugi strani pa se v njej učimo,
kako izvrševati kazniva dejanja.
(2) TEORIJA BRZDANJA (Reckless)
Izhodišče teorije brzdanja je, da je treba ugotoviti, zakaj večina ljudi ne izvršuje kaznivih
dejanj. Glavni razlog za to je brzdanje, zadrževanje in kontroliranje. Dejavniki brzdanja
se prepletajo (to je bistvo), nastopajo pa kot:
1) zunanji dejavniki = obstoj realnih pričakovanj, učinkovitost družbenega nadzora,
občutek sprejetosti in pripadnosti okolju;
2) notranji dejavniki = učinkovita samokontrola, samodisciplina, pozitivna samo-
podoba, močan ego, visok tolerančni prag.

(3) TEORIJA O DRUŽBENI VEZI (Hirsch)

Teorija o družbeni vezi je kritika prejšnjih dveh teorij, ki poudarjata notranjo kontrolo in
notranje brzdanje, skratka internalizacijo norm. Po Hirschu to ne more biti izhodišče, ker
človek primarno ni moralen (je moralno neobčutljiv), človek je (ne)moralen v
različnih situacijah in v različnih stopnjah. Hirschova teorija pravi, da odklonsko
vedenje je posledica pretrganja družbene vezi posameznika z družbo.
Družbena vez ima 4 sestavine (ko ena oslabi, obstaja velika verjetnost za deviantno
vedenje):
1) navezanost = obstoj stalnih interakcij z drugimi (starši, učitelji, vrstniki), dovzetnost
posameznika za mnenje drugih;
2) predanost konvencionalnim dejavnostim (racionalna sestavina družbene vezi) =
posameznik je že toliko vložil v neko konvencionalno dejavnost, da se mu tega ne
splača izgubiti z enim kaznivim dejanjem, koristi od konvencialne dejavnosti so
večje kot od kaznivega dejanja (npr. ženska, ki stori kaznivo dejanje, je ožigosana
kot storilka in izgubi podobo ženske v družini);
3) vključenost v konvencionalne dejavnosti = čim več časa posameznik preživi v šoli,
pri raznih krožkih, na delovnem mestu, tem manj je možnosti za izvrševanje kaznivih
dejanj;
4) prepričanost = osebno prepričanje posameznika o moralni upravičenosti konvencio-
nalnih pravil, privolitev in podreditev zunanjim omejitvam.
Ko družbena vez ni dovolj močna, izvrševalci kaznivih dejanj izdelajo tehnike nevtrali-
zacije, s katerimi želijo ohraniti svojo pozitivno samopodobo. Te tehnike so:
1. zanikanje odgovornosti (posameznik je biljardna krogla, ki je sam po sebi
neškodljiv, uničevalno pa deluje le, kadar jo sprožimo);
2. zanikanje škode (npr. "kradel sem bogatim");
3. zanikanje žrtve ("žrtev je sama iskala", npr. posilstvo);
4. obsojanje tistih, ki obsojajo ("policaji so še slabši kot mi").
Nadzorstvene teorije so bile v mnogih empiričnih raziskavah potrjene. Kritika je, da se
poudarja zgolj neformalne mehanizme nadzorovanja, na katere država ne more vplivati.
Država lahko poskuša vplivati na oblikovanje vzgoje v družinah. Poznamo 3 vrste
neprimerne vzgoje:
I. pretirano stroga vzgoja (avtoritarna disciplina);
II. permisivna vzgoja (razrahljana disciplina);
III. nekonsistentna vzgoja (nenačelnost, "obračanje po vetru" glede pravil).
2.2.3.4. TEORIJE ETIKETIRANJA (TEORIJE STIGME)
Uvrščamo jih v interakcionistične teorije.
Tradicionalni sociološki pristopi zagovarjajo konsenzualizem = obstoj soglasja o družbenih
vrednotah. Znotraj konsenzualnega modela ločijo 2 skupini:
1. konformisti; in
2. kršilci.
Preučevanje konsenzualnih teorij se ukvarja z obema skupinama ter z dejavniki za njuna
ravnanja, pri čemer se osredotoča na posameznika.
Interakcionizem, ki se je razvil po letu 1960, izhaja iz drugačnih temeljev. Po njegovih
stališčih kriminalno vedenje ni nekaj objektivnega in predvidljivega. O kršitvi pravil
govorimo šele takrat, ko neko ravnanje označimo za kršitev in ga obsojamo s strani družbe.
To se oblikuje v interakciji med kršitelji norm ter tistimi, ki imajo nalogo nadzorovanja in
prisiljevanja. Ne obstajata torej dve skupini (konformisti, kršitelji), temveč skupini kršilcev
norm in tistih, ki so etiketirani (stigmatizirani) kot kršilci.
Becker je leta 1963 objavil pomembno razpravo kot izhodišče teorije etiketiranja. V njej je
vpeljal pojem "moralnih podjetnikov", t.j. nosilci moči, ki lahko oblikujejo družbena

pravila. Pomembno je, da okolica nekoga označi kot deviantno osebo, samo dejanje za to
še ni dovolj (tako je npr. golota na jumbo plakatu sprejemljiva, človek, ki se gol pokaže v
javnosti, pa velja za ekshibicionista). Samopodobo si oblikujemo glede na vrednotenje nas
samih s strani okolice. Če se doživljamo kot deviantne, bomo tudi nadaljevali z deviantnim
obnašanjem.
Lemerre je deviantno vedenje razdelil na primarno in sekundarno:
1. primarno deviantno vedenje = ravnanje, ki ga okolica (ne) označi za deviantnega (ker
zanj ne izve ali iz drugih razlogov). Lemerre je kritiziral teorijo etiketiranja, ker naj ta ne
bi razlagala, zakaj nekdo prvič stori kaznivo dejanje.
2. sekundarno deviantno vedenje = družbena stigma ima tolikšno moč, da se primarno
deviantno vedenje okrepi in posameznik nadaljuje s kaznivimi dejanji. Posameznik se
identificira z vlogo deviantne osebe.
Nekdo torej prvič stori kaznivo dejanje, zato ga družba začne zavračati na neformalni (npr.
izgubi prijatelje) in formalni ravni (npr. bivši obsojenci). Deviantne osebe se nato priključijo
deviantnim skupinam, se povezujejo med seboj, izgrajujejo deviantno kariero ter tako
potrjujejo svojo identiteto. Razvije se t.i. deviantna subkultura, ki racionalizira in opravičuje
svoja dejanja ter za svoje deviantno vedenje obtožuje druge. Deviantne osebe naj bi bile v
subkulturo prisiljene.
Neposredni mehanizmi sekundarne deviantnosti so:
(1) stereotipiziranje – nekoga označimo kot pripadnika neke vnaprej določene kategorije
(npr. narkomani), ki se ji pripisujejo določene lastnosti;
(2) naknadna interpretacija – ko je nekomu prilepljena etiketa, pride do drugačne interpre-
tacije njegove preteklosti ("vedno se je videlo, da bo iz njega nekoč kriminalec");
(3) proces pogajanja – od prve ugotovitve, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, do odločitve
sodišča preteče določen čas, v katerem se dejstva lahko interpretirajo v škodo ali v korist
deviantne osebe. Od vedenja deviatne osebe pred formalnimi organi je odvisno, kaj bo
storjeno. Deviantna oseba lahko dejanje obžaluje, se opraviči oškodovancu, se pred
sodiščem zjoka, prosi za milost, itd, lahko pa tudi dejanje taji, zanika, se obnaša ponosno
in arogantno, žali sodnika, itd.
(4) sistem organizacij in institucij – predvsem zapori povzročajo sekundarno deviantnost.
Zapori spadajo med totalne institucije = institucije, v katerih so prebivalci ločeni od
sveta in kjer morajo spoštovati vnaprej določena pravila (bolnice, umobolnice, domovi za
ostarele, internati, semenišča, samostani, vojašnice, vojašnice, ladje).
Vpliv totalnih institucij na posameznika je preučeval Goffman. Bistvena značilnost je
ponižanje, ki ga je posameznik deležen. Primeri:
● ob vstopu v zapor morajo zaporniki oddati svojo obleko, s čimer se jim odvzame del
njihove lastne identitete;
● ponižujoči postopki;
● omejitev posameznikove lastnine;
● omejitev svobode gibanja v zaporu;
● nezmožnost odločanja;
● vse aktivnosti potekajo skupno pod strogim nadzorom.
Cilj totalne institucije je na novo izoblikovati identiteto tistega, ki vstopi vanjo. To naj bi
se izvedlo prek popolnega podrejanja totalni instituciji. Po daljšem času življenja v totalni
instituciji ljudje postanejo nesposobni živeti zunaj.
Novejši zapori zato omogočajo soodločanje, zasebnost, lastna oblačila in lastno posteljnino. V
nekaterih mladoletniških zaporih imajo demokratične institucije – osebje in zaporniki imajo
po en glas, so enakopravni. Način povezave z okoljem so t.i. stanovanjske skupine, ki
simulirajo dejansko stanovanje.

3. ŽENSKA KRIMINALITETA IN FEMINISTIČNA KRIMINOLOGIJA

3.1. FEMINISTIČNA KRIMINOLOGIJA
Feministična kriminologija se ukvarja z žensko kriminaliteto.
Feminizem je pokazal na potrebo ukvarjanja z ženskami. Znotraj feminizma ločimo 3 struje
glede na to, kako pojmujejo neenakost med moškimi in ženskami, kaj navajajo kot vzroke
zanjo in kakšne rešitve predlagajo:
(1) radikalni feminizem – za podrejenost žensk so krivi moški, ki imajo od podrejenosti
korist. Družba je patriarhalna, kar se najbolj vidi z delitvijo spolnih vlog v družini (vzgoja
hčera s strani "podjarmljenih" mater). Za nasilje v družini so krivi izključno moški.
Potrebna je revolucionarna sprememba.
(2) marksistični in socialistični feminizem – za izkoriščanje žensk je kriv predvsem
kapitalizem, moški imajo pri tem manjšo vlogo. Družine kapitalistom služijo za
reproduciranje delavcev na lastne stroške. Družine vzdržujejo podjarmljene ženske z
neplačanim gospodinjskim delom. Ženske kapitalisti izkoriščajo tudi na delovnih mestih.
Rešitev je revolucionarna sprememba, ki se udejanji z ustanovitvijo komunizma kot
popolne družbe, v kateri ni več neenakosti glede na spol, proizvajalna sredstva pa so v
lasti vseh.
(3) liberalni feminizem – se zavzema proti revolucionarnim spremembam, temveč za
postopno spremembo strukture znotraj družbe. Neenakost škoduje tako ženskam kot
moškim ter zavira različne potenciale obeh spolov. Npr. ženska vloga v družini zavira
možnost razvoja očetovske figure.
Prvi, ki se je ukvarjal z žensko kriminaliteto, je bil Cesare Lombroso, ki je leta 1895 izdal
delo Prestopniška ženska. Po njegovih raziskavah naj bi bile prestopniške ženske telesno
bolj podobne moškim ("mužače"). Rojene zločinke naj bi bile redkejše, vendar naj bi bile bolj
hudobne in krvoločne kot moški zločinci. Po mnenju Lombrosa naj bi bile ženske moralno
manj občutljive ter zato bolj ljubosumne, bolj maščevalne in bolj zlobne. Te težnje so v
običajnem življenju neizražene – če pa se zaradi spleta okoliščin izrazijo, se pogosto na
ekscesen način (npr. arhetip Medeje, ki zaradi ljubosumja možu ubije oba otroka, ljubico in še
njenega očeta). Rojena zločinka je po Lombrosu dvojna izjema: 1. ker so zločinci že tako ali
tako izjeme; in 2. ker je ženska. To povzroča še večjo stigmo. Ženska kriminaliteta je po
Lombrosu posledica fizioloških in psiholoških dejavnikov, pri čemer so družbene okoliščine
zgolj obrobne.
Kriminalna statistika pri nas kaže, da je bilo leta 1990 izmed vseh obsojencev 7,4% žensk,
leta 2002 pa 9,1%. Več kot 90% obsojencev je še vedno moških. Največji delež žensk imajo
kazniva dejanja zoper gospodarstvo in pravni promet (35%), zoper čast in dobro ime (30%)
ter zoper človekove pravice in svoboščine (14%). Ženske storijo zelo malo kaznivih dejanj
zoper življenje in telo. V kolikor jih storijo, gre večinoma za hujša kazniva dejanja (umor ali
poskus umora).
Provokativna razmišljanja o ženski kriminaliteti je leta 1950 objavil Otto Pollack, ki je
kritiziral ugotovitev, da je ženske kriminalitete manj kot moške, ker to kažejo uradne
statistike. Razloga za to sta:
(1) ženske pogosto stojijo za moškimi storilci – nastopajo kot napeljevalke moških
("femme fatale"), so manipulativne, goljufive in pretkane, nekaznovane pa ostanejo zato,
ker so "nevidne";
(2) "kavalirstvo" v sodnem sistemu – storilke so redkeje ovadene s strani policije, tožilci
jih neradi preganjajo, sodniki jih neradi obsojajo na zaporne kazni. Večina pravosodnih
uradnikov je moških, zato ženske iz kavalirstva obravnavajo mileje.
Pollackova teorija je naletela na mnogo pozitivnih in negativnih odzivov. V zadnjem času so
odzivi znatno bolj negativni, saj raziskave kažejo, da obstaja tako moška kot ženska prikrita
kriminaliteta. Temno polje kriminalitete je največje pri spolnem in družinskem nasilju, čigar

storilci so v veliki večini moški. Vendar novejše raziskave kažejo, da so ženske pogosto
storilke verbalnega in psihičnega nasilja. Temno polje kriminalitete je veliko tudi pri
kriminalu belih ovratnikov. Praviloma so moški tisti, ki zasedajo položaje družbene moči, zato
so tudi storilci kriminala belih ovratnikov večinoma moški.
Kasneje ni bilo vidnejših teorij. Ženske se poudarjajo predvsem kot žrtve kaznivih dejanj
(nasilja v družini in spolnega nasilja). Obstaja tudi spolno nasilje med partnerji ("date–rape" =
posilstvo na zmenku). V ZDA bi zato radi zakonsko uredili vprašanje, kdaj lahko fant prime
punco za roko. Nekoliko pretirano se poudarja spolno nasilje na delovnem mestu, kar podžiga
feministična gibanja, ki trdijo, da so tudi ženske, ki storijo kazniva dejanja, v resnici žrtve. V
zadnjem času se države precej ukvarjajo s položajem žensk v zaporih in s tem, kako vse to
vpliva na družino.
3.2. POLOŽAJ ŽENSK V SLOVENIJI
Najprej so si ženske prizadevale za volilno pravico. Sprva so lahko volile le na lokalni ravni.
Pri nas so lahko ženske sodelovale na lokalnih volitvah že leta 1911, splošno volilno pravico
pa so dobile šele z ustavo FLRJ leta 1946.
Prizadevanja za volilno pravico žensk v Evropi so se začela okoli leta 1860. Ženske so
zahtevale volilno pravico po enakih kriterijih kot za moške (v tem obdobju je bila volilna
pravica še odvisna od osebnega premoženja in plačevanja davkov). Žensko gibanje so
predstavljale sufražetke (bolj nasilne) in sufražistke (bolj mirne, organizirale so nenasilna
zborovanja, itd). Sufražetke so leta 1876 razbile okna na poslopju angleške vlade v Londonu
ter nato iz protesta niso plačale denarne kazni. To je bilo rojstvo feminističnega gibanja.
Pri nas se je najbolj poudarjal pomen žensk v NOB (pogumne partizanke, kurirke, bolničarke,
obveščevalke, itd). Po II. SV je feminizem v Sloveniji večinoma zamrl, ker naj bi imel
buržoazno osnovo. Poudarjala naj se ne bi pripadnost spolu, temveč delavskemu razredu. Spet
se je feminizem pojavil na začetku 1990. let s poudarjanjem enakih možnosti za oba spola.
Pomembna kategorija je število žensk v parlamentu. Od 90 poslancev je bilo v Državnem
zboru 13 žensk v letih 1992–1996, 7 žensk v letih 1996–2000, 12 žensk v letih 2000–2004 in
11 žensk v sestavi 2004–2008. Da bi izboljšali takšno zapostavljanje, so v večini evropskih
držav uvedli kvote, ki povejo, kolikšen delež žensk mora biti na kandidatni listi strank.
Razlogi za nizko udeležbo žensk v politiki naj bi bili naslednji:
(1) volilni sistem;
(2) status politika je družbeno neugleden;
(3) premajhna ambicioznost;
(4) družinske obveznosti;
(5) ženske naj bi bile manj sposobne;
(6) ženske naj ne bi imele zaželjenih lastnosti politika = odločnost, razsodnost, sposobnost
sprejemanja dolgoročnih odločitev.
Veliko nam pove delež žensk v gospodarskih panogah (horizontalna segregacija). Največji
delež žensk je zaposlen v zdravstvu in socialnem skrbstvu (82% = medicinske sestre, socialne
delavke), vzgoji in izobraževanju (učiteljice in vzgojiteljice) ter gostinstvu in turizmu
(natakarice, receptorke). Najmanjši delež žensk je zaposlen v vodnem gospodarstvu (12%),
gradbeništvu in gozdarstvu. Približno polovičen delež žensk je zaposlen v javni upravi,
financah, kmetijstvu in ribištvu. Višja ko je neka institucija, višji je delež moških.
Na zapostavljanje kaže tudi povprečna bruto plača žensk v primerjavi z moškimi. Ženske,
ki imajo enako izobrazbo, imajo pri nas v povprečju 15% nižjo plačo kot moški. Te razlike so
najbolj očitne pri najvišjih (zdravniki!) in najnižjih izobrazbah. V zadnjem času se razlike
zmanjšujejo. To pomeni, da ženske z enako izobrazbo v povprečju zasedajo slabše plačana
delovna mesta. To nikakor ne pomeni, da ženska, ki dela na popolnoma enakem delovnem
mestu kot moški, zasluži manj od njega. V Sloveniji so razlike manjše kot v ostalih evropskih
državah, kjer znašajo okoli 20%.

Ženske imajo v povprečju višjo izobrazbo kot moški. Kar 60% diplomantov je ženskega
spola. Zaenkrat se to še ne odraža v plačnih razlikah.
Raziskava iz leta 1995 je pokazala tudi delitev domačega dela med moškimi in ženskami.
Ženske se večinoma posvečajo kuhanju, pomivanju posode, čiščenju, likanju in šivanju,
moški pa večinoma opravljajo manjša popravila. Z nego in vzgojo otrok se v veliki večini
ukvarjajo ženske.
Ženske nastopajo tudi kot pravnice in sodnice. Prva univerza na svetu, ki je dovolila vpis
ženskam, je bila Dunajska univerza leta 1897. V začetku so ženske lahko študirale le
filozofijo, nato tudi medicino. Vpis na pravo jim je bil dovoljen šele leta 1919 z argumentom,
da pravniški poklic zahteva visoko racionalnost, česar naj ženske ne bi bile sposobne. Ko je
bila leta 1919 ustanovljena Univerza v Ljubljani, so vpis na pravo dovolili tudi ženskam. Leta
1919 so se tako vpisale 3 ženske. Leta 1951 je delež žensk med študenti prava znašal 20%,
leta 1991 že 50%, danes znaša približno 70%. Med rednimi študenti je bilo leta 2001 74%
žensk, leta 2002 73% žensk, leta 2003 72% žensk in leta 2004 70% žensk. Delež žensk med
izrednimi študenti znaša 65%.
Za primerjavo navedimo, da je Pravna fakulteta v Harvardu dovolila vpis žensk šele leta
1950. Vpis je sicer naraščal, vendar so bili profesorji ženskim študentkam zelo nenaklonjeni,
zato je bil njihov delež nizek (komaj 3%). Za izpraševanje študentk so uvedli t.i. ladies' day,
na katerem so profesorji zbijali razne žaljive seksualne konotacije. Leta 1968 so študentke
protestirale zaradi takšnega obnašanja in šele leta 1972 je bila prepovedana spolna
diskriminacija.
Diplomantke prava se pogosto odločajo za sodniški poklic, ki je bil do leta 1950
tradicionalno moški. Prve možnosti za žensko sodstvo se pojavile okoli leta 1930. Profesor
Metod Dolenc je glede tega zastopal odklonilno stališče, ker naj bi ženskam preveč hitro
popustili živci ter ker naj bi sodniški poklic izgubil na ugledu. Zato je Zakon Kraljevine
Jugoslavije ženskam prepovedal opravljanje sodniškega poklica. Glede odvetnic ni bilo
nobenih težav in so se prve pojavile že leta 1930.
Razmerje med sodnicami in sodniki v Sloveniji je znašalo 54% leta 1989, leta 1995 pa že
61%. Na okrajnih sodiščih je bilo leta 2001 76% sodnic, na okrožnih sodiščih 63% sodnic, na
višjih sodiščih 50% sodnic (33% leta 1987) in na Vrhovnem sodišču 33% sodnic (prav tako
33% leta 1987). Temu pravimo vertikalna segregacija. Razlike se pojavljajo znotraj iste
panoge, pri čemer ženske prevladujejo pri manj zahtevnih delih. Po svetu je sodnic veliko
manj kot pri nas. To je očitno predvsem v ZDA, kjer je prvo žensko na Vrhovno sodišče
imenoval šele predsednik Clinton leta 1993.
Postavlja se vprašanje, ali ženske izrekajo milejše ali ostrejše kazni. Načeloma naj bi bile
ženske strožje pri spolnem in družinskem nasilju. Raziskava v ZDA je pokazala, da obstajajo
razlike v kaznovalni politiki – sodnice naj bi bile strožje na splošno (v povprečju naj bi
izrekale za 5 mesecev višje kazni, kar je približno 10% strožje). Najbolj so bile te razlike
očitne pri manjših kaznivih dejanjih in premoženjski kriminaliteti, pri družinskem nasilju in
kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost pa so bile sodnice enako stroge kot sodniki.
Zanimivo raziskavo so leta 1994 izvedli na Hrvaškem, ko so poslali študentke in študente
prava na isto glavno obravnavo ter jih po njej povprašali, kakšno kazen bi prisodili storilcu.
Študentje so se večinoma izrekli za zapor, študentke pa za pogojno obsodbo. Sodnik, ki je bil
moški, je storilcu izrekel zapor, kar kaže na večjo strogost moških. Raziskavo so izvedli v
kombinaciji s psihološkimi testi, s katerimi so ugotovili, da so se moški in bolj inteligentne
osebe (tudi ženske) v večini izrekle za zapor, ženske in manj inteligentne osebe (tudi moški)
pa za pogojno obsodbo.
Število diplomantov na Pravni fakulteti se veča, medtem ko se osip manjša. V prihodnosti bo
trg pravnikov prenasičen, zato lahko pride do ponovnega zapostavljanja žensk.

4. MLADOLETNO PRESTOPNIŠTVO
4.1. TRENDI GLEDE MLADOLETNIŠKE DELINKVENCE V SLOVENIJI
Statistike mladoletniških kaznivih dejanj kažejo, da splošen obseg mladoletniške kriminali-
tete upada. Značilnost mladoletniške kriminalitete postaja, da eden mladoletnik izvrši več
kaznivih dejanj in da se odkrije zelo malo teh kaznivih dejanj (npr. pretepanja sošolcev). Od
tod izhaja znatna razlika med številom kaznivih dejanj in številom ovadb. Vendar tudi število
ovadb v zadnjem času upada.
Stuktura mladoletniških kaznivih dejanj kaže, da so ta vedno bolj nevarna in vedno bolj
nasilna. Čedalje bolj se pojavljajo napadi na življenje in telo, ropi in roparske tatvine. Vendar
po uradnih statistikah mladoletniška kriminaliteta upada kljub vtisu, ki ga dobimo iz medijsko
napihnjenih primerov (npr. umor brezdomca v Šoštanju).
Treba pa je vedeti, da so uradne statistike v veliki meri odvisne od aktivnosti policije. Če
se npr. policija ne ukvarja z mamili (ker gre za zločin brez žrtve, ki ga nihče ne prijavlja), bo
policijska statistika boljša kljub drugačnemu dejanskemu stanju.
Med mladoletniško kriminaliteto prevladujejo kazniva dejanja zoper premoženje (80%) ter
kazniva dejanja zoper življenje in telo. Ostala kazniva dejanja se pojavljajo v približno
enaki meri kot pri odrasli kriminaliteti.
4.2. SPLOŠNO O UREDITVI KAZENSKEGA PRAVOSODJA ZA MLADOLETNIKE
Mladoletnika obravnava sodišče v primeru, če je ob času storitve kaznivega dejanja starejši od
14 let. Če je mlajši, ga obravnava Center za socialno delo, ki ne glede starost mladoletnikov
obravnava tudi vsa njihova odklonska dejanja, ki ne pomenijo kaznivih dejanj (beg od doma,
prostituiranje, zloraba alkohola in drog, asocialno obnašanje).
Terminološko razlikujemo med naslednjimi kategorijami:
(1) otroci = mlajši od 14 let;
(2) mlajši mladoletniki = od 14 do 16 let, lahko se jim izrečejo samo vzgojni ukrepi;
(3) starejši mladoletniki = od 16 do 18 let, lahko se jim izrečejo:
1) vzgojni ukrepi;
2) kazni (denarna kazen, mladoletniški zapor) s posebno utemeljitvijo, zakaj ni možno
izreči vzgojnega ukrepa.
Vzgojni ukrepi so:
(1) nezavodski – to so:
1) ukor;
2) navodila in prepovedi = kumulativen ukrep, ki se lahko izreče poleg drugih;
3) nadzor Centra za socialno delo.
(2) zavodski – to so:
1) vzgojni zavod;
2) prevzgojni dom;
3) zavod za usposabljanje.
Mladoletniški zapor traja od 6 mesecev do 5 let, lahko se izreče zgolj za težja kazniva
dejanja, za katera je odraslim storilcem možno izreči zapor 5 let ali več. Za kazniva dejanja,
za katera je za odrasle storilce predpisana zaporna kazen 30 let zapora, se lahko izreče
mladoletniški zapor do 10 let.
Posebnost zavodskih vzgojnih ukrepov je, da sodišče ne določi njihovega trajanja, temveč se
upošteva zgolj zgornja meja v Kazenskem zakoniku (ta za zavodske vzgojne ukrepe znaša 6
mesecev do 3 leta), trajanje ukrepa pa je odvisno od njegovega uspeha. Po Zakonu o
izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) je vodstvo zavoda sodišču dolžno vsakih 6 mesecev
poročati o mladoletnikovem napredku in mu predlagati, kakšne rešitve naj se zanj sprejmejo
za naprej. Mladoletniški sodnik tudi občasno obišče zavod in se pozanima o napredku
mladoletnika. Če je mladoletnik uspešno prevzgojen, se izda odločba o prenehanju vzgojnega
ukrepa.

Trajanje mladoletniškega zapora je vnaprej določeno. Pri nas imamo mladoletniški zapor v
Celju, kjer imamo ločena oddelka za polnoletne in mladoletne storilce. Posebne zgradbe za
mladoletne zločince ne potrebujemo, ker se na leto izrečejo zgolj 1 do 3 kazni mladoletni-
škega zapora.
Najbolj pogosto uporabljani vzgojni ukrep je ukor (v 60% primerov). To je smešno, ker ukor
nima nobenega učinka. Ukor se izreče na seji senata, na kateri sodelujejo 1 sodnik za
mladoletnike in 2 laika, ki imata izkušnje z mladoletniki (učitelj, pedagog, vzgojitelj). Ukor se
nato pošlje pisno na dom. Mladoletnik niti ni prisoten ob izreku ukora, čeprav bi znatno bolj
zalegla avtoriteta sodišča kot branje ukora doma (ki nato zelo verjetno konča v smeteh, v
stranišču ali v plamenih, opomba predavateljice). Pred letom 1995 smo imeli posebne
disciplinske centre, ki niso zaživeli v praksi. To so bili posebni organi, kamor so
problematični mladoletniki po šoli prihajali na pogovor.
Vzgojni ukrep nadzora staršev in CSD ni užival velikega zaupanja pri sodnikih.
Novela Kazenskega zakonika je leta 1995 vpeljala navodila in prepovedi, ki so v določeni
meri nadomestila ukor. Njihov obseg se povečuje. Povečuje se tudi obseg nadzorstva CSD,
ker ga je možno kumulirati z navodili in prepovedmi ter ker je vloga delavca CSD bolje
določena v primerjavi s staro ureditvijo.
Institut alternativne obravnave pomeni odložitev kazenskega pregona. Če mladoletnik
upošteva navodila tožilca, ne gre na sodišče.
Druga oblika odvračanja je odstop zadeve v poravnavo. Gre za dogovor med mladoletni-
kom in oškodovancem, ki ga vodi neodvisni poravnavalec. Če le–ta obvesti tožilca, da je
poravnava uspela, tožilec ovadbo zavrže. Glede na statistiko so poravnave pri mladoletnikih
bolj uspešne (60–70%) kot pri odraslih storilcih (okoli 50%). Neuspešnost poravnave je lahko
posledica 1. nestrinjanja oškodovanca s poravnavo ali 2. neizpolnitve mladoletnikove
dolžnosti.
V Sloveniji imamo 8 vzgojnih zavodov in 1 prevzgojni dom (Radeče). Večina vzgojnih
zavodov je organiziranih v stanovanjskih skupinah ob stalni pomoči strokovnjakov. Zavodi
se razlikujejo po starosti mladoletnikov in po tem, ali je v okviru zavoda organizirana osnovna
šola. V nekaterih zavodih se morajo mladoletniki izobraževati zunaj zavoda.
Pred novelo ZIKS je vzgojni zavod lahko odklonil sprejem bolj problematičnega mladoletnika
z uradno dikcijo, da "ne sodi v koncept dela zavoda". Tako je lahko prišlo do situacije, v
kateri mladoletnika ni hotel sprejeti noben vzgojni zavod v Sloveniji. Novela ZIKS je naložila
vzgojnemu zavodu, da mora sprejeti mladoletnika, ki je bil tja napoten, ne glede na to, kakšen
je.
4.3. UREDITEV MLADOLETNIŠKEGA PRAVOSODJA V DRUGIH DRŽAVAH
V večini držav je uveljavljen t.i. dvotirni sistem, ki pomeni:
(1) odvračanje od pregona in formalnega postopka za manj problematične mladoletnike;
(2) povečevanje represije za nevarnejša kazniva dejanja mladoletnikov.
Pri nas glede na stabilnost mladoletniške kriminalitete ne zaostrujemo represije, temveč
iščemo alternative. V nekaterih državah so uvedli elektronsko nadzorovanje mladoletnikov,
ki nadomešča zapor. Izkazalo se je, da se je ta ukrep začel uporabljati tudi zoper mladoletnike,
ki se jim sicer ne bi izrekla zaporna kazen. V ZDA so uvedli t.i. boot camps = tabore za
problematične mladoletnike, v katerih vlada zelo stroga vojaška disciplina. Raziskave niso
pokazale učinka, povratništvo pa je bilo celo večje, ker se je v taborih izvajalo samo
sistematično ponižanje brez ustreznega tretmana.
Poznamo tudi ukrepe zoper vse mladoletnike, ki so potencialno nevarni. V nekaterih mestih
ZDA so uvedli policijsko uro (hora legalis). Če policija mladoletnika zaloti zunaj po 21. uri,
morajo starši plačati denarno kazen. Ta ukrep ni kaj prida zaživel, čeprav se je za njegovo
uvedbo zavzemal predsednik Clinton.

Poznamo 2 modela obravnavanja mladoletnih prestopnikov:

(1) zaščitniški model obravnavanja – mladoletni prestopnik se pojmuje kot žrtev družbenih
razmer, ki ji je treba pomagati (takšen model imajo v Švici in v skandinavskih državah);
(2) pravičnostni (punitivni) model – mladoletni prestopnik mora odgovarjati za svoja dejanja
in biti ustrezno kaznovan. Takšen model imajo predvsem v Veliki Britaniji.
4.4. PRAVNA UREDITEV ODDAJE V ZAVOD
Kje so predpisani pogoji za Po katerem postopku se
Organ, ki odloča:
odločanje? odloča?
splošni upravni postopek
Center za socialno delo ZZZDR
(ZUP)
kazenski postopek za
sodišče KZ (1999)
mladoletnike (ZKP)
Lahko se zgodi, da je oddaja v zavod odvisna od predhodnega vprašanja (= storitev kaznivega
dejanja). Storitve kaznivega dejanja načeloma CSD ne more ugotavljati sam, razen če je ni
možno ugotoviti po ZKP. V tem primeru CSD odloča po splošnem upravnem postopku, kar je
neprimerno.
Sporno je tudi pravno varstvo mladoletnika. Mladoletnik nima procesne sposobnosti, zato so
njegovi zakoniti zastopniki starši. Če gre za kolizijo med njihovimi interesi ter interesi
mladoletnika, temu CSD postavi kolizijskega zastopnika, kar je v praksi zelo redko. Npr.
starši si želijo, da gre problematičen mladoletnik v zavod, mladoletnik pa si tega ne želi,
vendar ne more vložiti pravnega sredstva.
CSD sam začne postopek, vodi postopek in izda odločbo. To je sporno, ker gre za princip
"kadija tuži, kadija sudi". Pojavljajo se dvomi o nepristranosti CSD.
Ustrezna rešitev pri nas bi bila uvedba družinskih sodišč, ki bi izdajala vse odločbe, CSD pa
bi v postopkih sodeloval s strokovnjaki (psihosocialna pomoč).
4.5. NASILJE V ŠOLAH ("BULLYING")
Po raziskavah naj bi bilo pri nas v osnovnih šolah ustrahovanih 20% učencev, 11,3% učencev
pa naj bi bili ustrahovalci. Ustrahovalci se najpogosteje formirajo na podlagi telesnih lastnosti
(bolj močni).
Možne so 3 reakcije na nasilje v šolah:
(1) nevidenje ("toži–baba");
(2) kaznovalno reagiranje;
(3) nadzorstveno delovanje (dežurni učenci, bolj skrajna oblika pa je uvedba varnostnikov –
to pomeni, da šola "vrže puško v koruzo", ker ne more opravljati svoje vzgojne funkcije).
Novejši pristopi v šolah zagovarjajo treninge asertivnosti, ki skušajo ustrahovane otroke
naučiti, kako naj se postavijo zase (bolj bi pomagal trening borilnih veščin!), ter nasilneže
ozaveščati, kako naj se vživljajo v druge (empatija). Potrebno je hitro odkrivanje in reagira-
nje, nenasilna reakcija ter skupinska empatija. V praksi je to problem, ker učitelji večinoma
učijo, ne pa vzgajajo.
Pojavlja se tudi nasilje nad učitelji. Večinoma je verbalno ali pa vključuje razne "lumparije"
(npr. nastavljanje risalnih žebljičkov na stol). Nekaj učiteljev je bilo tudi že pretepenih.
5. ABOLICIONIZEM
Abolicionizem je težnja po odpravi nečesa. Abolicionistične perspektive se osredotočajo
predvsem na smrtno kazen in droge.
Kazenski zakonik iz leta 1995 več ne vsebuje smrtne kazni. Že leta 1989 je bil sprejet
amandma k ustavi SRS, ki je odpravil smrtno kazen. Zadnja smrtna kazen je bila v Sloveniji
izvršena leta 1957. Po tej letnici spada Slovenija v skupino de facto abolicionističnih držav. Z
vstopom v Svet Evrope je bilo potrebno popolnoma črtati smrtno kazen, ker slednjo

prepoveduje Evropska konvencija o človekovih pravicah (kljub temu pa je v Svet Evrope

včlanjena Turčija, kjer se še vedno izvaja smrtna kazen). Tudi v državah EU je smrtna kazen
popolnoma prepovedana. Zadnje čase se v Sloveniji pojavljajo represivni očitki zaradi
aktualnih primerov v medijih (Kamenik, Perić, Makoter). Če bi prišlo do referenduma, bi se
večina državljanov verjetno izrekla za ponovno uvedbo smrtne kazni.
V zvezi z drogami se bolj pogosto uporablja izraz legalizacija mehkih (lahko tudi trdih) drog.
Pogosto se omenja ustanovitev t.i. varnih sob, kjer bi se zasvojenci lahko brez strahu pred
razkritjem vbrizgali drogo (heroin, kokain) z medicinsko neoporečnim sterilnim materialom
ob prisotnosti zdravniškega osebja. Glavna problema uživanja drog sta 1. prevelik odmerek,
ki povzroči smrt uživalca ("overdose"), in 2. nesterilnost (zato se z iglami prenašata AIDS in
zaenkrat še neozdravljivi hepatitis C). Smisel takšnega programa seveda ne bi bilo spodbu-
janje uživanja drog, temveč zmanjševanje škode. Teoretični problem predstavlja konflikt s
trenutno veljavno kazensko zakonodajo. Po KZ je omogočanje uživanja mamil kaznivo
dejanje.
Prvotno je abolicionizem pomenil odpravo zaporov. Pojavil se je v ZDA in Kanadi, v
Evropi pa se je razširil na vse oblike nadzorstva z vidika kazenskega prava.
Abolicionisti so 2 vrst:
(1) neskrajni abolicionisti – zavzemajo se za reforme, ki bodo kazensko pravo naredile bolj
učinkovito in humano;
(2) skrajni abolicionisti – želijo odpraviti kazensko pravo nasploh. Kazensko pravo naj bi
bilo po njihovem mnenju v najboljšem primeru nekoristno, v najslabšem primeru pa
škodljivo. Ključ do družbenega sožitja naj bi bile nerepresivne metode, kot so sprava med
storilcem in žrtvijo, odškodnina in civilnopravne sankcije.
V 1980. letih je abolicionizem kot gibanje za odpravo zaporov počasi zamrl, ker se je v
zaporih nahajalo vedno več zasvojencev in tujcev. Do takšnih zapornikov so mediji čedalje
manj strpni, javno mnenje pa na njih ni občutljivo. Iz tega se je razvila represivna filozofija
kot nasprotje abolicionizma, po kateri mora biti zastraševanje specialno, veliko ljudi mora
biti zaprtih, zapori pa so nujno potrebni.
Ena izmed vej abolicionizma zahteva tudi zaprtje umobolnic. V določenih pokrajinah Italije
so se odločili ukiniti psihiatrične ustanove zaprtega tipa. Tudi pri nas se počasi ukinjajo zaprte
psihiatrične ustanove ter njihove oskrbovance selijo v stanovanjske skupine.
Abolicionistične kritike kazenskopravnega sistema delimo v 4 kategorije:
(1) moralne kritike – ni moralno ravnanje, s katerim nekomu povzročamo trpljenje, da bi s
tem vplivali na druge (skratka: generalna prevencija je nemoralna);
(2) pragmatične kritike – kazensko pravo ne rešuje družbenih problemov, temveč jih samo
krepi in ustvarja nove. Ljudi zgolj izključuje iz skupnosti, zaradi stigmatizacije pa
ponovno zagrešijo kazniva dejanja. To dokazujejo stopnje povratništva.
Če en člen prekupčevalske verige spravimo zapor, se ga nadomesti v enem dnevu, kar
kaže na veliko neučinkovitost takšnih sankcij.
(3) pravičnostne kritike – kazensko pravo se posveča samo ljudem, ki so že tako ali tako na
robu družbe. V zaporih v ZDA je največji delež črncev in tujcev. Razlog za to naj bi bila
strožja obravnava, pregon in sojenje takšnih ljudi, ne pa dejansko stanje. Obstaja tudi
kriminal belih ovratnikov, ki pa ga je težko preganjati, saj si ljudje na visokih položajih
krijejo hrbet – če pa jih odkrijejo, razpolagajo s sredstvi za najem najboljših odvetnikov.
Med ljudi na robu družbe v Sloveniji sodijo:
1) Romi – nekateri menijo, da so pripadniki romske skupnosti zares pod strožjo
kontrolo, vendar uradne statistike tega ne kažejo.
2) ljudje, ki so po narodnosti iz bivših jugoslovanskih republik ("južnjaki", "čefurji",
"čapci") – statistike kažejo, da kriminalitete med njimi ni več kot običajno, vprašanje
pa je, kaj vpliva na negativno javno mnenje.

(4) viktimološke kritike – kazensko pravo je preveč usmerjeno v obravnavanje storilcev, pri
čemer pozablja na potrebe žrtev, ki bi jih bilo potrebno vključiti v proces kaznovanja
storilca.
Odvzem prostosti je večji problem pri ženskah kot pri moških, predvsem zaradi družinskih
obveznosti.
Abolicionisti bi radi ukinili zapore, pri čemer ne trdijo, da se zavzemajo za družbo brez
nadzora. Kazenske sankcije bi nadomestili s civilnopravnimi ukrepi (dogovarjanji med žrtvijo
in storilcem). Najbolj nevarne storilce bi zaprli v karantene, ki bi bile v bistvu zapori (v tem
je precejšnja nedoslednost abolicionističnih teorij), vendar bi bil to zelo izjemen ukrep.
Storilce, ki so povzročili škodo in se z žrtvijo niso pripravljeni pogajati, bi zaprli v dolžniške
zapore, od koder bi jih spustili šele, ko bi bili pripravljeni plačati škodo. Takšne zamisli
izgledajo nekoliko bizarne.
Kritike skrajnemu abolicionizmu očitajo 1. naivnost, 2. utopičnost, 3. nepoznavanje, kako
funkcionira kazenskopravni sistem, in 4. nepoznavanje, kako funkcionira družba.
Neskrajni abolicionisti trdijo, da prebivanje v zaporih ne sme biti razlog za dodatno
šikaniranje v družbi.
6. UREDITEV ZAPOROV V SLOVENIJI

Pravni viri, ki urejajo delovanje zaporov v Sloveniji, so:
● Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, 2000);
● Pravilnik o izvrševanju kazenskih sankcij (PIKS);
● hišni redi posameznih zaporov;
● Kazenskih zakonik – vsebuje zgolj nekaj skopih določb glede ravnanja z zaporniki in
pogojnega odpusta.
ZIKS ne urejajo samo izvrševanja zapornih kazni, temveč tudi izterjavo denarnih kazni ter
izvrševanje vzgojnih ukrepov.
V Sloveniji so naslednji zapori:
(1) zapor na Dobu – namenjen je zapornikom iz vse Slovenije, ki prestajajo zaporno kazen,
daljšo od 1,5 leta ("dolgoprogaši");
(2) zapor na Igu – namenjen je vsem ženskim zapornicam v Sloveniji;
(3) zapor za mladoletnike v Celju;
(4) zapor Rogoza Maribor – zapor odprtega tipa, namenjen je povzročiteljem prometnih
nesreč s smrtnim izidom, ki sicer niso kriminalci:
(5) zapor v Ljubljani;
(6) zapor v Mariboru;
(7) zapor v Celju;
(8) zapor v Kopru.
Vsako okrožno sodišče ima praviloma posebne prostore za izvrševanje pripora.
Postopek prestajanja zaporne kazni je naslednji. Okrožno sodišče pravnomočno obsoje-
nega pozove na prestajanje zaporne kazni. Pri tem se upoštevata vrsta in teža kaznivega
dejanja. Če se obsojeni prostovoljno odzove pozivu, mu zapor povrne potne stroške. Če se ne
odzove pozivu, sledi prisilna privedba.
Predsednik okrožnega sodišča lahko odloči, da se izvršitev kazni odloži. Razlogi za to so 1.
bolezen, 2. smrt v družini, 3. konec šolanja, 4. opravljanje izpita, 5. nega otroka, mlajšega od
1 leta (samo za ženske), 6. zadnjih 5 mesecev nosečnosti (samo za ženske), 7. slabo socialno
stanje otroka. Izvršitev kazni se praviloma odloži za 3 mesece, največ za 1 leto zaradi nege
otroka.
Sprejemno obdobje traja do 30 dni. Upravnik zaporniku ("brucu") določi poseben režim
(omejitev gibanja in omejitev stikov z drugimi). Strokovno osebje se mora v tem času
spoznati z obsojencem, da mu lahko odredi ustrezen tretman.

Tretman je vsako strokovno utemeljeno obravnavanje, da se posamezniku omilijo

fizične, psihološke in socialne težave. Vsak obsojenec ima lasten program obravnave.
Tretman je zapornikova pravica, ki jo lahko sprejme s podpisom ali pa zavrne, ker gre po
njegovem mnenju za nedopusten poseg v njegovo osebnostno sfero. Zapornika je treba
seznaniti s posledicami nepodpisa, ki so v odsotnosti ugodnosti (nima prostih izhodov,
vikendov, itd). Zato je težko govoriti o tretmanu kot pravici. Večina zapornikov se zato gre
"terapevtsko igro" – pretvarjajo se, da sodelujejo s terapevti.
Delo zapornikov pri nas ni obvezno. Če zapornik želi delati, mu mora zavod to omogočiti.
Delo zapornikov je plačano. Če zapornik dela polni delovni čas, ima vse pravice iz dela
(zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in socialno zavarovanje, dopust v trajanju 18 do 30
dni). Uživanje dopusta določi upravnik. Dopust se lahko izrabi v dveh delih, izmed katerih
mora en del trajati najmanj 12 dni. Prestaja se praviloma zunaj zavoda. Če to ni možno, se
dopust prestaja v posebnih prostorih zavoda za zabavo. Osnova za plačo zapornika je 25%
plače za zaposlene v državnih organih. Del denarja se daje na banko, s čimer se zaporniku
zagotovi nekaj sredstev ob odhodu, del lahko zapornik porabi sproti, del pa se prispeva za
oskrbo zavoda. Na Dobu zaporniki skupaj s civilisti delajo v proizvodnji gasilske opreme.
Zavod lahko organizira tudi dela izven zavoda, ki jih upravnik praviloma dovoli v zadnjih 6
mesecih prestajanja kazni (izjemoma lahko tudi prej, če se zapornik lepo obnaša). Poleg
rednega dela lahko zapornik do 2 uri dnevno opravlja tudi razna vzdrževalna dela na
poslopjih zavoda.
Pri zapornih kaznih, krajših od 6 mesecev, za kazniva dejanja, storjena iz malomar-
nosti, lahko zaporniki hodijo v službo in živijo doma, v zapor pa pridejo le na dela
proste dneve.
Zapornik si lahko neomejeno dopisuje s svojo družino. O dopisovanju z drugimi ljudmi odloči
upravnik zapora. Zagotovljena je tajnost dopisovanja. Nadzor je dopusten le v primeru, če
obstaja sum, da se z dopisovanjem v zavod vnašajo nedovoljeni predmeti (npr. droga). V
takšnih primerih se pisma odpre v prisotnosti zapornika, brati pa se ga ne sme.
2x tedensko lahko zapornika obiščejo ožji družinski člani. O obiskih drugih oseb odloči
upravnik, ki tudi določi režim obiskovanja in nadzor. Zapor na Dobu ima znamenito
garsonjero za intimne stike med zaporniki in obiskovalci. Mobilni telefoni so prepovedani,
obiskovalci jih morajo oddati na recepciji.
Ugodnosti se podelijo:
 za aktivno prizadevanje v procesu tretmana;
 za vestno spoštovanje hišnega reda.
Ugodnosti obsegajo:
 obiske v boljših pogojih (podaljšan obisk, nenadzorovan obisk, obisk zunaj zavoda);
 izhod v spremstvu uradne osebe;
 prost izhod do 48 ur;
 izraba 7 dni neplačanega dopusta.
Včasih je bil sistem obrnjen. Zapornik je imel na začetku vse ugodnosti, nato pa so mu jih
postopoma odvzeli. Sedaj si mora zapornik vse ugodnosti zaslužiti.
Za disciplinske prestopke je predpisana disciplinska kazen. Glede na težo disciplinskih
prestopkov se uporabljajo naslednje disciplinske kazni:
 razporeditev na drugo delo (za čas največ 3 mesecev);
 omejitev podeljevanja ugodnosti;
 samica (največ 21 dni ob pravici do dela, največ 14 dni brez pravice do dela – v vsakem
primeru je zapornik upravičen do 2 ur gibanja na prostem).
Disciplinsko kazen izreče disciplinska komisija na glavni obravnavi, na kateri je zapornik
lahko prisoten. Možna je tudi pritožba.

Znotraj Ministrstva za pravosodje obstaja poseben organ v sestavi, ki se imenuje Uprava za

izvrševanje kazenskih sankcij. Vsakemu zaporu načeluje upravnik.
Iz letnih poročil je očitno, da se v zaporih povečuje uporaba prisilnih sredstev (gumijevka,
posebej izšolani psi). Razlogi za to so 1. večje beleženje uporabe prisilnih sredstev, 2.
nasilnejši zaporniki in 3. ogroženi pazniki.
Če stori zapornik znotraj zavoda kaznivo dejanje z zagroženo denarno kaznijo ali zaporno
kaznijo do 1 leta, se ne sproži kazenski postopek, temveč se obravnava kot disciplinski
prestopek. V tem primeru se lahko izreče kazen do 30 dni samice.
Če zapornik poskuša zbežati iz zapora, se lahko za njim strelja z gumijastimi naboji. Klasični
pobegi iz zaporov so v Sloveniji zelo redki. Zaporniki, ki želijo pobegniti, se ponavadi ne
vrnejo iz prostega izhoda.
Paznik v zaporu mora izpolnjevati 3 pogoje:
(1) končana srednja šola;
(2) ni bil nikoli obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti;
(3) ustrezne psihofizične sposobnosti.
Paznik mora opraviti poseben izpit, ki se ga obnavlja vsakih 5 let.
Samskih sob v naših zaporih skoraj ni (razen v novem zaporu v Kopru). Gre za ugodnost, ki
jo zapornik lahko pridobi šele po daljšem času. V skupnih sobah naj ne bi bilo več kot 8 ljudi.
Za zasebnost imajo zaporniki v skupnih sobah na voljo posebne omare. V samske sobe pa so
nameščeni zaporniki, ki so nevarni ali ogroženi (npr. Metod Trobec).
7. VIKTIMOLOGIJA
Viktimologija je veda (znanost?), ki preučuje kazniva dejanja z vidika njihovih žrtev.
Viktimologija se vse bolj osamosvaja od kriminologije kot matične vede.
Za pionirja viktimologije velja Hans von Hentig, ki je zaradi nacizma iz Nemčije emigriral v
ZDA in leta 1948 izdal knjigo "The Criminal and His Victim" (zločinec in njegova žrtev).
Prvi pa je izraz "viktimologija" uporabil Američan Mendelsohn.
Viktimologija se ni razvila zgolj zaradi nacističnih grozot, temveč zaradi ideološkega razvoja
kazenskega prava. Zanimanje za kazniva dejanja se je od pravnega vidika obrnilo k dejan-
skemu vidiku, zato je v ospredje stopila tudi žrtev kaznivega dejanja.
V novem veku se kazensko pravo od Boga (Božja sodba) obrne k ideji o družbeni pogodbi, na
kateri temelji klasična kriminologija. Z družbeno pogodbo se odpovemo delu svojih naravnih
pravic v korist funkcioniranja celotne družbe.
Tako je Cesare Beccaria trdil, da zločincu ne moremo odpustiti kaznivega dejanja, če mu ni
odpustil tudi oškodovanec. Cesare Lombroso pa je trdil, da je zločinec biološko zaostalo bitje,
za katerega je izvrševanje kaznivih dejanj nekaj naravnega. To je danes preseženo. Kriminalna
biologija sicer lahko do določene mere pojasnjuje kriminalno vedenje nekega posameznika,
ne more pa pojasniti celotnega obsega kriminalitete v družbi.
Tudi religiozne in socialne razlage kriminalnega vedenja niso bile povsem primerne za
utemeljevanje kazenskopravne represije. Le–ta je svoj glavni razlog našla v trpljenju žrtve
kaznivega dejanja. Prek viktimologije je kazensko pravo odkrilo posebej ranljive skupine, kot
so otroci in ženske kot žrtve družinskega in spolnega nasilja, manjšine, odrinjene družbene
skupine (subkulture, npr. narkomani, mladoletni delinkventi, prostitutke), itd. Identifikacija s
trpljenjem žrtev kaznivih dejanj je visoka.
Znanstveni cilji viktimologije so:
(1) preučiti razsežnosti kaznivega dejanja, kot ga razume žrtev;
(2) oceniti nevarnost (verjetnost), da nekdo postane žrtev;
(3) ovrednotiti škodo (materialno in duševno), ki jo utrpi žrtev (npr. kaj se zgodi z žrtvijo
spolne zlorabe v otroštvu čez 10, 20, 30 let);

(4) preučiti odziv okolice na dejstvo, da je nekdo žrtev (odziv najbližjih – družine in
prijateljev, odziv družbe kot celote, odziv države in kazenskega pravosodja) – odziv
okolice pogosto dodatno viktimizira žrtev, saj se ukvarja s tem, koliko je žrtev prispevala
h kaznivemu dejanju (npr. ženska pri posilstvu), zato se viktimologija s tega področja
postopoma umika;
(5) preučiti odnos med storilcem in žrtvijo (pred kaznivim dejanjem) – s tega vidika je
zanimiv t.i. "battered wife syndrome" (sindrom pretepene žene), pri katerem žena, ki jo je
dalj časa pretepal ali spolno zlorabljal mož, le–tega umori ali hudo telesno poškoduje.
Viktimologija prestopa raven opisnosti (deskriptivnosti) in skuša delovati tudi normativno
(preskriptivno). Viktimologi nastopajo tudi kot zastopniki pravic žrtev kaznivih dejanj.
Takšno delovanje se je razvilo predvsem v angloameriškem pravnem sistemu v 1960. letih.
Orodja in metode viktimologije so predvsem viktimizacijski pregledi. Pri njih se splošno
ali posebej izbrano populacijo povpraša, če so bili ali se bojijo, da bodo viktimizirani (= žrtve
kaznivega dejanja). Najbolj obsežna študija na tem področju je bila International victim
survey, ki jo je naprej izvajal Inštitut za kriminologijo, nato pa zaradi tehnične zahtevnosti
prevzel Državni urad za statistiko (ob strokovni podpori Inštituta za kriminologijo). V
Ljubljani in Mariboru je bilo viktimiziranih 35% ljudi, v Kranju 25%, v manjših slovenskih
mestih pa zgolj 15%. Z viktimizacijskami pregledi ugotovimo, koliko več kaznivih dejanj se
stori na uradne statistike, in odkrivamo temno polje kriminalitete. Seveda pa so rezultati
precej približni.
Posebne skupine preučevanja zajemajo: družine kot žrtve družinskega nasilja, invalide,
otroke, ženske kot žrtve spolnih kaznivih dejanj (npr. "date–rape", posilstvo na prvem
zmenku).
Relevantna škoda v okviru viktimologije zajema:
(1) klasična civilnopravna škoda:
1) premoženjska škoda;
2) nepremoženjska škoda:
1. telesne bolečine;
2. duševne bolečine;
3. strah.
(2) izguba občutka varnosti in sposobnosti za življenje;
(3) izguba dostojanstva;
(4) izguba občutka moči in občutka nadzora nad lastnim življenjskim krogom in doga-
janjem (občutek, da "ni več vse v redu", "stvari niso več prav", "stvari niso več, kot bi
morale biti").
Odziv družbe na viktimiziranost je običajno sočuten. Okolica je poudarjeno občutljiva.
V zahodni družbi je pogosto prisoten t.i. kult žrtve = ljudje se (neupravičeno) poistovetijo s
tem, da so žrtev nečesa (državne zarote, policije, goljufije, nepoštenosti, zatiranja, zapeljeva-
nja, revščine, slabih razmer, krute usode) in (upravičeno) domnevajo, da bo zato odziv okolice
boljši. Kult žrtve je še posebej prisoten v Sloveniji. Slovenci so radi žrtve, v tem uživajo in
pretiravajo. Kult žrtve se pogosto zlorablja v politične namene ter za predvolilni boj (npr. Srbi
smo žrtve "mednarodne zarote za razpad Jugoslavije", "hrvaške in bosanske agresije", "alban-
skega nacionalizma", "islamskega terorizma", "Natovih zločinskih napadov", itd, Američani
smo žrtve "globalnega terorizma", "islamskih ekstremistov", "komunistične zarote", "bodo-
čega napada z orožjem za množično uničevanje", "evropske arogance", "kitajske težnje po
svetovni prevladi", itd).
Po drugi strani pa nekateri ljudje nočejo biti obravnavani kot žrtev (npr. "pozabi, da sem
invalid", "nočem se spominjati tega, kar se mi je zgodilo").

V družbi obstajajo gibanja za zasebno pomoč žrtvam kaznivih dejanj: svetovalnice, krizni
centri, centri za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, SOS telefoni, varne hiše, materinski domovi).
Na drugi strani obstajajo javne oblike pomoči:
(1) invalidsko zavarovanje (invalidska upokojitev);
(2) skladi za pomoč žrtvam kaznivih dejanj – sprva so se razvili v angloameriškem
sistemu (prvi na Novi Zelandiji) v 1960. letih. Pogosto je kriterij za pridobitev pomoči, da
gre za žrtev naklepnega nasilnega kaznivega dejanja. Do pomoči so včasih upravičeni
tudi svojci. V 1980. letih je bila sprejeta Konvencija Sveta Evrope o povračilu škode
žrtvam naklepnih kaznivih dejanj. Kot kriterij je pogosto predpisana subsidiarnost =
žrtev kaznivega dejanja dobi povrnjeno le škodo, ki je ne povrne zavarovalnica.
Pri nas je takšen sklad predvidel Zakon o kazenskem postopku iz leta 1995. V kolikor
storilec kaznivega dejanja v sklad vplača določeno denarno vsoto in oškodovanec soglaša
z odloženim pregonom, državni tožilec pogojno odloži pregon ali zavrže ovadbo in
odstopi od pregona (novela ZKP iz leta 1999).
Ločimo 2 skupini viktimoloških gibanj:
(1) prva skupina trdi, da je (zaradi trpljenja žrtev) treba poostriti ravnanje s storilci;
(2) druga skupina trdi, da se storilci sploh ni treba ukvarjati, razen če to izboljša položaj
žrtve. Zagotoviti je treba ukrepe, ki bodo neposredno pomagali žrtvam (npr. odstranitev
nasilneža iz stanovanja).
V Sloveniji spadamo (žal) v prvo skupino. Tako smo zaostrili kazni za spolne delikte, z
žrtvami pa se nismo kaj prida ukvarjali.
V okviru kazenskega pravosodja so možni različni odzivi države:
(1) na področju kazenskega materialnega prava – opozoriti je treba na 2 instituta:
1) privolitev oškodovanca izključuje protipravnost kaznivega dejanja – to zagovarja
nemška doktrina, medtem ko so doktrine mediteranskih držav (Francija) izrazito
proti. Gre bolj za vprašanje narodnega duha kot za teoretično razpravljanje. Narodi,
ki imajo veselje do življenja, nasprotujejo temu institutu, morbidni narodi pa ga
podpirajo. Pri nas nemško doktrino zagovarja doc. dr. Damjan Korošec.
Vendar tudi Nemci ne pristajajo na ekscese. Najbolj skrajen, bizaren in duševno
bolan primer je bil, ko je oškodovanec dal oglas na internet, da bi bil rad pojeden. Na
oglas se je odzval storilec, ki je nato oškodovancu na njegovo željo pojedel genitalije
pri živem telesu, pri čemer je oškodovanec izkrvavel do smrti. Če bi doktrino
privolitve oškodovanca spoštovali dosledno, takšno dejanje sploh ne bi bilo
protipravno. To pa je seveda nesprejemljivo.
2) kazenski zakonik določa, da se nekatera kazniva dejanja preganjajo na predlog ali
na zasebno tožbo – pregon je torej odvisen od iniciative oškodovanca.
(2) v kazenskem postopku:
1) empatija v organih odkrivanja in pregona – v EU jo določa Okvirna direktiva o
žrtvah, ki vsebuje določbe o tem, kako je treba z žrtvijo ravnati na policiji, kako jo
zasliševati in kako ji preprečiti stik z obdolžencem. Pri nas to upoštevamo pri otrocih
in žrtvah spolnega nasilja. Te določbe pa prihajajo v konflikt z Evropsko konvencijo
o človekovih pravicah, ki obdolžencu zagotavlja pravico do soočenja z obremenilno
pričo. V ZKP je to zaenkrat slabo urejeno.
2) neposredno nastopanje žrtve v kazenskem postopku – žrtev naj bi nastopala kot
enakopravna stranka ali vsaj kot stranski intervenient. Naj bi imela pravico postaviti
zahtevek ter zastavljati vprašanja.
V angloameriškem pravnem sistemu poznajo t.i. victim impact statements. To
pomeni, da žrtev pred sodiščem pove, kako zelo trpi zaradi storjenega kaznivega
dejanja. To zelo kritizira, ker tako prihaja do terciarne viktimizacije (glej nadaljeva-
nje).

3) sodelovanje žrtve pri izvršitvi sankcije – to je nekoliko bizarno. V Teksasu imajo

sorodniki umorjenega pravico spustiti ročico, ki spusti elektriko na električni stol ali
smrtonosni plin v plinsko komoro, ter lahko pri tem gledajo, kako obsojenec umira.
Z moralnega in etičnega vidika je to skrajno sporno, kazenskopravno gre v bistvu za
naklepni umor. Spust ročice naj bi bil po novem zgolj simboličen, ker ročica ni več
povezana z mehanizmom za usmrtitev (elektriko ali plin spustijo pazniki po tem, ko
vidijo, da je ročica spuščena – če ni spuščena, ker so sorodniki obsojencu simbolično
odpustili, pa ju spustijo prav tako, v bistvu je vseeno).
Najbližje temu pri nas je, če je kot sankcija določena povrnitev škode oškodo-
vancu. V tem primeru oškodovanec sodeluje kot beneficiar. Takšna sankcija se
večinoma uporablja pri mladoletnih storilcih.
Poznamo 3 stopnje viktimizacije:
(1) primarna viktimizacija – nastopi ob storitvi kaznivega dejanja, obsega žrtvine bole-
čine, trpljenje in strah;
(2) sekundarna viktimizacija – pomeni neustrezen odziv okolice po storitvi kaznivega
dejanja, obsega nerazumevanje, zasmehovanje in očitke, da je žrtev sama prispevala h
kaznivemu dejanju;
(3) terciarna viktimizacija – pomeni zlorabo žrtvinega trpljenja za dosego nekih ciljev.
Sodišče žrtvino trpljenje izrabi za strogo kaznovanje storilca, novinarji za izboljšanje
gledanosti raznih oddaj (24 ur, Trenja), politiki pa za nabiranje predvolilnih točk.
8. RESTORATIVNA (OBNAVLJALNA) PRAVIČNOST

Gre za kazenskopravni koncept, ki se je razvil v angloameriškem pravnem sistemu.
Skozi zgodovino med seboj tekmujeta 1. retributivno–pravičnostna koncepcija ter 2.
prevencijsko–preprečevalna koncepcija.
Retributivno–pravičnostna koncepcija pomeni, da je treba na kriminaliteto reagirati s povrači-
lom, zlo je treba povrniti z zlim, storilec mora plačati svoj (moralni) dolg družbi. Pri tem ni
bistveno, kakšne posledice bo takšna reakcija imela za prihodnost, bodoči obseg kriminala nas
sploh ne zanima. Družbi, ki ji storilec dolguje, v prihodnosti tako ali tako ne bo.
Retributivno–pravičnostna koncepcija pomeni, da mora obstajati sorazmerje med dejanjem
in kaznijo. Moderna izpeljava tega načela je t.i. pravičniški model, ki je vzniknil v 1980.
letih. Izkazalo pa se je, da razni tretmani ne delujejo. Znani ameriški kriminolog Martinson je
napisal esej, v katerem je zatrjeval, da "pri ukvarjanju z delinkventi nič ne deluje". Sledil je
učinek domin ter spet se je začelo poudarjati sorazmerje med dejanjem in kaznijo. Le–to se v
angloameriškem pravnem sistemu zagotavlja prek t.i. "sentencing guidelines", ki pomenijo
natančen opis kaznovanja glede na okoliščine kaznivega dejanja (narava in vrsta kazni-
vega dejanja, dejstvo, ali ga je storilec storil prvič ali ga je ponovil, itd).
Prevencijsko–preprečevalna koncepcija se ukvarja s preprečevanjem kriminalitete v prihod-
nosti. Bistvo je prevencija, ki je lahko:
● generalna prevencija – vse ljudi se odvrača od kriminalitete. Lahko je:
○ negativna generalna prevencija (ZDA in Velika Britanija) – temelji na strahu pred
kaznijo (poudarja se predvsem pri kaznivih dejanjih, ki so malum prohibitum = slaba
zato, ker so prepovedana, to so piratsko presnemavanje cd–jev, prometni prekrški,
zloraba borznih informacij, vdori v zaščitene računalniške sisteme, itd);
○ pozitivna generalna prevencija (Nemčija) – krepitev občutka pripadnosti neki normi
preko kazenskopravnega aparata, npr. "to dejanje je pa res nekaj nagnusnega in ga jaz
ne bom nikoli storil" (poudarja se predvsem pri kaznivih dejanjih, ki so malum in se
= slaba zato, ker so slaba sama po sebi, to so umor, posilstvo, pedofilija, telesne
poškodbe, rop, tatvina, itd).

● specialna (individualna) prevencija – storilca se odvrača od ponovne storitve kaznivega

dejanja. Možna je kot:
○ zastraševanje (npr. razmere v zaporu so tako grozne, da se storilec pod nobenim
pogojem noče vrniti tja);
○ onesposobitev (inkapacitacija) – možna je kot:
 smrtna kazen;
 dosmrtna ječa;
 kastracija pedofilov in posiljevalcev;
 bolj nečloveške metode v totalitarnih režimih: lobotomija, pranje možganov,
privzgojitev pogojnega refleksa gnusa na nasilje (v filmu Clockwork Orange);
 varnostni ukrepi:
 Madison Law v ZDA, ki zapoveduje obvezno razkritje pravnomočno obso-
jenega pedofila, ki se po prestani kazni preseli v neko sosesko;
 prepoved kandidiranja na volitvah;
 odstranitev tujca iz države.
○ tretman – z določenimi metodami skušamo spremeniti delinkventno ravnanje in
duševnost storilca, tretman lahko meji na onesposobitev (kitajski in ruski sistem
prevzgoje prek trdega dela in ideološke indoktrinacije), lahko je tudi bolj blag.
Nasprotniki tretmana trdijo, da takšno ravnanje ni primerno niti za živali, zagovor-
niki pa trdijo, da boljših alternativ ni ter da je tretman še vedno boljši od zastraše-
vanja, smrtne kazni, kastracije in podobnih "metod".
Vsak koncept je imel "svojih pet minut slave". Določene koncepte je možno združiti. Smrtna
kazen je idealna zato, ker združuje negativno generalno prevencijo in onesposobitev.
Odgovor na krizo obeh konceptov v 1990. letih je obnavljalna pravičnost. Temelji na ideji,
da se pri obravnavi kaznivega dejanja sestanejo vse stranke, ki jih kaznivo dejanje
zadeva, se pogovorijo o posledicah in se dogovorijo za prihodnost. V praksi naj bi se torej
sestala storilec in žrtev ter predelala vsebino kaznivega dejanja. Žrtev naj bi povedala, kako
trpi in kaj od storilca pričakuje, storilec pa pove svojo verzijo dogodka in kakšne okoliščine
so ga v to pripeljale. Nato se izvede poravnava med storilcem in žrtvijo.
V Sloveniji je največ poravnav v kazenskem postopku glede na 100.000 prebivalcev v Evropi.
Tu je treba povedati, da je kaznivih dejanj že tako ali tako malo, v statistiko pa se uvrščajo
tudi otroci, mlajši od 14 let. Če te odštejemo, smo po deležu kaznivih dejanj, ki se končajo s
poravnavo, v Evropi na 2. mestu, takoj za Norveško. Poleg tega imamo najmanjše število
zapornikov na 100.000 prebivalcev v Evropi. (Kljub temu, da povprečen kazenski postopek v
Sloveniji traja kar 2 leti in 7 mesecev, se lahko pohvalimo s sorazmerno učinkovito kazensko-
pravno ureditvijo. Profesor Eser iz Inštituta Max Planck v Freiburgu, največjega inštituta za
primerjalno kazensko pravo v Evropi, celo trdi, da bi se morala Nemčija pri določanju kazni
zgledovati po Sloveniji.)
Bistvene razlike med obnavljalno pravičnostjo in klasično retribucijo:
(1) opredelitev kaznivega dejanja – izvedemo ga po 2 elementih:
1) objektivni element – kaznivo dejanje je dejanje, ki ga kot takšno določa kazenski
zakonik, in ravnanje, ki povzroči škodo žrtvi ali družbi v celoti;
2) subjektivni element – kazenska odgovornost, interakcija med udeleženci, kompleks-
nost.
(2) postopkovno obravnavanje – najprej se ugotavlja obstoj kaznivega dejanja, storilca in
kazenske odgovornosti, nato se ugotovi kaj se je zgodilo, kakšna in kolikšna je oškodo-
vanost žrtve ter na kakšne načine je možna odprava škode (če sploh je). V končni fazi se
poskuša vzpostaviti prejšnje stanje (od tod izraz "obnavljalna pravičnost"). Treba pa je
upoštevati domnevo nedolžnosti in privilegij zoper samoobtoževanje.

(3) poravnavanje – namesto adversarnega postopka potekajo dialog, vzajemnost, poskus

razumevanja, poudarja se odgovornost na obeh strankah (to ni nujno vedno pravilno). Če
takšne, bolj prijazne metode ne uspejo, se gre v klasični kazenski postopek.
(4) kdo je stranka v postopku – v klasičnem kazenskem postopku sta stranki državni tožilec
in obtoženec z zagovornikom (na okrajnih sodiščih ima le 1/6 obtožencev zagovornika),
pri poravnavi naj bi imela osrednjo vlogo žrtev in storilec, izjemoma lahko nastopa še
kdo kot stranski intervenient (npr. zastopnik družbenih interesov), teži se h temu, da
stranke ne bi bile zastopane.
(5) potek postopka – postopek naj bi bil bistveno manj formaliziran.
(6) razrešitev postopka – v formalnem postopku so norme dane vnaprej v KZ. Postopek
odgovarja na vprašanje, ali je dejanje storil storilec in ali je storilec kazensko odgovoren.
Storilec je nato lahko oproščen ali obsojen. Postopek je monocentričen. Odločitev
sprejme neodvisna 3. oseba (sodnik ali porota).
Pri postopku, ki zasleduje načela obnavljalne pravičnosti se norme oblikujejo skozi
postopek. Pri nasilju v družini lahko prideta v poštev tudi terapija nasilneža ali razveza,
lahko se tudi ugotovi, da je žrtev kaj prispevala k dejanju. Ni monocentričnosti, bistven je
dogovor samih strank pod sugestijo poravnavalca. Ni pa poravnavalec tisti, ki odloča,
bistvena je aktivnost storilca in žrtve.
(7) pojmovanje pravičnosti – klasični kazenski postopek temelji na sorazmerju med kazni-
vim dejanjem, krivdo in sankcijo. Postopek, ki zasleduje načela obnavljalne pravičnosti,
pojmuje pravično kot tisto, kar dojemajo pravično tako žrtev kot storilec.
Obnavljalna pravičnost je priročen temelj za poravnavanje v kazenskem pravu. Glavna
razloga za uvajanje obnavljanje pravičnosti sta:
(1) gibanja za pomoč žrtvi – naj se žrtvi da aktivno vlogo stranke v postopku;
(2) esej Konflikti kot lastnina, ki ga je napisal norveški kriminolog Christie. Spor pripada
storilcu in žrtvi. To je najprej ukradla država, ker ji prinaša dohodek (denarne kazni,
prisilno delo). Sčasoma je postalo izvrševanje kazenskih sankcij dražje od koristi. Zato so
konflikt ukradli pravniki (dobro plačani sodniki, državni tožilci, odvetniki), ki so si
izmislili zapletene institute, ki jih niti sami ne razumejo in ne morejo uporabljati. Zato je
treba konflikt vrniti storilcu in žrtvi.
Tehtna vprašanja, ki se zastavljajo, so: kako je s pravnomočnostjo? Kakšno je zadovoljstvo
obeh strank? Kaj storiti, če si žrtev premisli? Kaj storiti, če je žrtev nenamerno oprostila
storilcu? V takšnih primerih ima žrtev na voljo sodno izpodbijanje poravnave. Če žrtev
zamudi roke, nima na voljo nobenega sredstva.
V Sloveniji policija letno zabeleži povprečno 75.000 kaznivih dejanj. 13.000 kaznivih dejanj
obravnava tožilstvo, obsodilnih sodb pa je 7.000 do 8.000 letno (približno 10%). Uspešnost
tožilstva torej znaša 60%, na nekaterih sodiščih celo komaj 25%. Razlog za to so tudi dobri
odvetniki. To je ugovor, da je represija neučinkovita.
Avstralski kriminolog John Braithwaite trdi, da je obnavljalna pravičnost bolj učinkovita,
ker temelji na teoriji vključevalnega sramotenja. Po Braithwaitu je vsako kaznovanje hkrati
tudi sramotenje ("na storilca kažemo s prstom"). Izključevalno sramotenje nastopi, če nekoga
strpamo v zapor. Vključevalno (reintegrativno) sramotenje pa pomeni, da se storilcu sicer
očita njegovo dejanja, vendar se mu hkrati da možnost za ponovno vključitev v družbo. To naj
bi bilo bolj učinkovito.
Najbolj pogosta postopka obnavljalne pravičnosti sta:
(1) poravnavanje – lahko je:
1) neposredno – poteka na istem prostoru, kot se je zgodilo kaznivo dejanje, itd.;
2) posredno – poravnavalec nastopa tudi v vlogi sodnika.

(2) družinske konference (ang. family group conference) – poznajo jih v angloameriških
državah, v Skandinaviji in na Nizozemskem. Najdejo se storilec, žrtev in za njiju
pomembne osebe (družina, vzorniki).
V Sloveniji določa poravnavanje pri kaznivih dejanjih § 161.a ZKP. Poravnava je možna pri
kaznivih dejanjih z zagroženo kaznijo do 3 leta zapora ter za nekatera specifična dejanja tudi z
višjo kaznijo. Državni tožilec prejme ovadbo in odstopi zadevo v obravnavanje. Poravnavalec
je neodvisen in ne sme biti državni tožilec, lahko pa je pravnik. Če je poravnava uspešna,
državni tožilec ovadbo zavrže. Do poravnave lahko pride tudi med glavno obravnavo, kar je
redkeje. V tem primeru se postopek prekine. Uspešnost poravnav je nižja kot v Evropi in
znaša okoli 50%, pri mladoletnikih pa 60–70%. Razlogi za neuspešnost poravnave so lahko
zelo banalni (npr. obdolženca ni doma na naslovu, ki ga je navedel – najbolj pereč problem pri
nas je nenavzočnost).
Poravnavo je treba razlikovati od instituta odloženega pregona.
9. MERJENJE IN OBSEG KRIMINALITETE

Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je: zakaj kriminaliteto sploh merimo?
Meritve kriminala nam povedo, koliko ga je. Iz številk lahko:
(1) sklepamo na (ne)učinkovitost ukrepov – tu je potrebna previdnost. Sprememba obsega
kriminalitete ne pomeni nujno (ne)učinkovitosti ukrepov. Okoliščine povečanja krimina-
litete so lahko različne. Lahko gre npr. za povečano represivno dejavnost pri določenih
kaznivih dejanjih (najbolj pogosto pri drogah) in za večje beleženje.
Stopnja povratništva ni optimalen kazalec za presojo (ne)učinkovitosti zapora. Posamez-
nik je lahko individualno povsem rehabilitiran, vendar postane povratnik, ko se vrne v
svoje individualno okolje.
(2) načrtujemo preventivne ukrepe – npr. povečanje števila policistov v določenih predelih
mesta, da se prepreči nasilništvo. Odprava smrtne kazni ni v ničemer vplivala na obseg
najtežje kriminalitete.
(3) preverjamo ustreznost različnih kriminoloških teorij – takšen pristop so npr. uporabili
pri korelaciji dostopnosti do pornografije in številu spolnih kaznivih dejanj. Kriminologi
so preučevali tudi vpliv pornografije na osebnost storilcev. Najbolj pomembna ugotovitev
je bila, da je bil rezultat raziskav odvisen od osebnega stališča raziskovalcev. Praviloma
pornografija nima vpliva na izvrševanje spolnih kaznivih dejanj. Njihovi storilci v večini
primerov izhajajo iz okolij (zavrte družine), pornografijo pa so odkrili šele zelo pozno.
Pogosto se izkaže, da posamezne kriminološke teorije veljajo za nižje sloje, medtem ko
ne pojasnjujejo kriminalitete višjih slojev (kriminal belih ovratnikov).
Metode zbiranje podatkov so naslednje:
(1) pregledi – zajamejo velik vzorec ljudi. Možni so kot:
1) viktimološki pregledi – z njimi ljudi sprašujemo:
1. ali so bili kdaj izpostavljeni kaznivemu dejanju;
2. ali so bili kdaj žrtve kaznivega dejanja;
3. ali so kaznivo dejanje prijavili.
Vzorec mora biti izbran previdno in reprezentativno. Viktimološki pregled pokaže
boljšo in natančnejšo sliko kot uradne statistike, ki kažejo zgolj odkrita in prijavljena
kazniva dejanja.
Temno polje kriminalitete je različno pri različnih kaznivih dejanjih. Največ ga naj bi
bilo pri spolnih deliktih in nasilju v družini.
V Sloveniji nimamo posebnih raziskav. Edina je raziskava Inšituta za kriminologijo,
izvedena leta 1980 na prebivalcih Ljubljane, ki je ugotovila, da je bilo prijavljenih
samo 27,5% kaznivih dejanj. Iz tega je možno domnevati, da uradne statistike kažejo
približno največ 1/3 dejanske kriminalitete. Najpogosteje ostanejo neprijavljena

majhna kazniva dejanja, predvsem majhne tatvine, ker ljudje 1. dvomijo v uspeh
prijave in 2. se zavedajo vseh sitnosti ob prijavi. Najpogosteje pa so prijavljene
telesne poškodbe in odvzem motornega vozila (slednji 100%).
2) samoporočanje – posameznike se sprašuje, ali so kdaj izvršili kaznivo dejanje.
Viktimološki pregledi so bolj objektivni, ker storilci seveda molčijo, četudi so
anonimni.
Raziskave bi morale biti longitudinalne ter bi morali imeti pred očmi gibanje kriminali-
tete skozi čas.
(2) uradne statistike – odvisne so od obsega dela uradnih organov, zato je pri njihovi
interpretaciji potrebna previdnost. Njihova dobra lastnost pa je, da vidimo gibanje
kriminalitete skozi čas.
(3) eksperiment – raziskovalec v umetnem okolju nadzira delovanje posameznih okoliščin.
Bistvena pogoja za izvedbo eksperimenta sta: 1. kontrola dejavnikov (tako lahko
potrdimo vpliv posamezne okoliščine ali jo izločimo) in 2. preverljivost.
Z eksperimenti v družboslovju (kriminologiji) so etični problemi. Z eksperimenti se lahko
vzbujajo negativna čustva (npr. agresivnost) v obnašanju. Npr. preučevanje, kako na
človeka vplivajo sadistične pornografske vsebine.
Dodatna težava je, da se večina eksperimentov dogaja v umetnem okolju. Eksperimenti v
naravnem okolju so izjema. Eden takšnih je bil izveden v ZDA. Raziskovali so, ali
spoznavanje življenja v zaporu vpliva na nadaljnjo kriminalno pot, zato so problematične
mladoletnike za nekaj časa strpali v zapor. Ugotovili so, da metoda na splošno ni imela
nobenega vpliva, pri nekaterih posameznikih pa je bil učinek celo spodbujevalen.
(4) študija posameznih primerov (case study) – natančno se preučuje deviantne posameznike
in njihova življenja. Najbolj pogoste raziskave so se nanašale na vpliv pornografije glede
izvrševanja kaznivih dejanj. Očitek takšnim raziskavam je, da se preučuje zgolj posamez-
nike, ki so jih obravnavali organi pregona, drugih pa ne.
(5) opazovanje – pri nas se izvaja zelo redko, v ZDA zelo pogosto. Možno je kot:
1) opazovanje brez udeležbe – npr. opazovanje osumljencev ob prvem stiku s policijo;
2) opazovanje z udeležbo – opazovalci sami postanejo del neke kriminalne združbe.
Etično je, da opazovani osebki vedo, da so opazovani. Opazovanje naj se ne bi
izvajalo pod krinko. To je precej nesmiselno (ker kriminalci seveda ne bodo
izvrševali kaznivih dejanj, če vedo, da so opazovani).
Najbolj osnovna (in otročja) metoda prikaza kriminalitete je t.i. "kriminalna ura" (crime
clock). Pove nam, na koliko časa se na nekem območju zgodi kaznivo dejanje. V ZDA se
zgodi kaznivo dejanji vsaki 2 sekundi, nasilno kaznivo dejanje vsakih 17 sekund, tatvina
avtomobila vsakih 20 sekund in umor vsakih 23 minut. Pomisleki zoper takšno metodo so
naslednji: 1. ZDA so zelo velika država, 2. kriminaliteta je zgoščena na določenih območjih,
3. značilnosti žrtev se razlikujejo. Takšne metode zgolj povzročajo strah pred kriminaliteto.
V Sloveniji lahko do neke mere ugotavljamo temno polje kriminalitete pri kaznivih
dejanjih zoper otroke in nasilju v družini. Na leto je glede teh kaznivih dejanj izrečenih 50
sodb. Zelo veliko takšnih kaznivih dejanj zaznajo šole, vrtci in zdravstvo, zato se ocenjuje,
da je ogroženih otrok, ki redno trpijo fizične ali spolne zlorabe, 3.000 do 3.500. Zelo majhen
delež se jih prijavi na policijo, še manjši delež gre skozi kazenski postopek in se konča s
sodbo. Večanje števila sodb ne pomeni nujno večanja kriminalitete, temveč se je lahko zgolj
povečala prehodnost po stopnjah.
Pomembni so tudi policijski podatki. Leta 2002 je policija prejela 77.000 prijav kaznivih
dejanj. To ni veliko na 100.000 prebivalcev. Od leta 1986 je trend narastel za 100%. Treba je
poiskati pravilno interpretacijo, preden zaženemo paniko:

● pri nas število prijav na policijo naraste za približno 5% vsako leto, medtem ko v drugih
državah stagnira ali celo upada. V svetovnem obsegu število prijav naraste za približno
1% vsako leto, tako ugotavlja OZN.
● ne povečuje se število nasilnih kaznivih dejanj, naraščajo pa lahke telesne poškodbe,
ogrožanje varnosti, manjša premoženjska kazniva dejanja in ropi.
● za naraščanje je "kriv" tudi nov način beleženja kaznivih dejanj – od leta 1995 se namreč
kot kazniva dejanja beležijo tudi predlagalni delikti in zasebne tožbe, ki jih je ogromno.
● za leto 2004 slovenska policija pravi, da se nasilna kazniva dejanja zmanjšujejo (število
umorov je upadlo za 25%, pri čemer pa je treba povedati, da je več zelo brutalnih in
skupinskih umorov, kot so umor na Gorjancih, primer Perić, primer Makoter, itd).
● preiskanost kaznivih dejanj v Sloveniji je najnižja pri vlomih (14,5%), od tega znaša
preiskanost vlomov v stanovanja le 9%, preiskanost vlomov v motorna vozila pa 7,8%,
večja je preiskanost vlomov v javne objekte. Celotna preiskanost kaznivih dejanj znaša
50%, največja je pri umorih, kjer znaša 100%. Preiskanost pomeni, da sta znana
kaznivo dejanja in osumljenec.
Veliko nam lahko povedo sodne statistike. V 1960., 1970. in 1980. letih je bilo letno
obsojenih približno 10.000 ljudi, nato je začelo to število upadati, najnižje pa je bilo leta 1995
– predvsem zaradi nove kazenske zakonodaje in reorganizacije sodišč, ki so se ukvarjala sama
s sabo. Nato je spet prišlo do dviga števila obsojenih, ki sedaj znaša 7.000 ljudi letno. Število
je manjše, ker se uporabljajo tudi alternativni ukrepi (npr. poravnavanje). Kot drugi razlogi se
navajajo manjša delavnost (lenoba) sodnikov, komplicirani postopki in zavlačevanje odvetni-
kov. Če primerjamo sodne statistike s policijskimi statistikami, pridemo do naslednjih ugoto-
vitev:
o število prijavljenih kaznivih dejanj je naraslo, število obsodb pa upadlo;
o struktura obsodb: premoženjska kriminaliteta znaša 30 do 50% vseh obsodb (je stabilna),
kazniva dejanja zoper varnost cestnega prometa znašajo približno 12% in upadajo,
nasilniška kazniva dejanja znašajo 10 do 11% in upadajo.
o uporabljajo se naslednje sankcije: sodni opomin v 1 do 2% primerov, denarna kazen v 5
do 6% primerov (v 1970. letih je denarna kazen predstavljala kar 70% obsodb, razloga za
nizko izrekanje denarne kazni sta 1. težak izračun dnevnega zneska in 2. slabo socialno
stanje večine storilcev), zaporna kazen v 18 do 20% primerov (stabilna), pogojne
obsodbe pa predstavljajo kar 75% vseh primerov in še naraščajo. Glede pogojne obsodbe
obstaja bojazen, da se izreka v primerih, ko sodnik ni prepričan v (ne)krivdo obtoženca,
ki je v vsakem primeru zadovoljen – če je kriv, je vesel, da ne gre v zapor, če pa je
nedolžen, je vesel, da ga ni doletela "prava" kazen.
Zanimive so tudi zaporniške statistike. Pri nas so zapori prezasedeni za približno 10% glede
na kapacitete. Na eni strani se povečuje število zapornikov, po drugi strani pa se povečujejo
(evropski) standardi, koliko prostora potrebuje posamezen zapornik. Koeficient zapornikov
pomeni število zapornikov na 100.000 prebivalcev. Pri nas znaša 50 do 60 zapornikov, v
1990. letih pa je znašal celo 30 zapornikov na 100.000 prebivalcev. Takrat smo bili po deležu
svobodnih ljudi 2. na svetu, pred nami je bila samo Japonska.
Povprečni koeficient zapornikov v EU je 87 zapornikov na 100.000 prebivalcev. Manjši
koeficient kot mi ima zelo malo držav (Japonska, Danska, Norveška in Ciper). Rekorderji so
ZDA s 689 zaporniki / 100.000 prebivalcev, Rusi s 673 zaporniki / 100.000 prebivalcev in
Južnoafriška republika s 411 zaporniki / 100.000 prebivalcev. Velika Britanija ima 129
zapornikov / 100.000 prebivalcev, Avstrija 87 zapornikov / 100.000 prebivalcev, Nemčija 85
zapornikov / 100.000 prebivalcev, Italija 96 zapornikov / 100.000 prebivalcev.
Zelo nizko smo tudi po koeficientu umorov, ki znaša 1,18 umora / 100.000 prebivalcev letno.
Za primerjavo: rekorder je Južnoafriška republika s 55 umori / 100.000 prebivalcev letno,
visok koeficient ima tudi Rusija z 18 umori / 100.000 prebivalcev letno. ZDA imajo le 5,36

umora / 100.000 prebivalcev letno. V Evropski uniji so najbolj morilske baltske države, Litva
in Estonija imata koeficient 10 umorov / 100.000 prebivalcev letno. V večini držav število
umorov upada, razen v Avstriji, kjer so zaznali 93% porast. V Ljubljani je koeficient nekoliko
višji in sicer znaša 1,32 umora na 100.000 prebivalcev letno. Za primerjavo: v Washingtonu
D.C. se zgodi kar 42 umorov / 100.000 prebivalcev letno, v Moskvi 22 umorov / 100.000
prebivalcev letno, v "zloglasnem" New Yorku pa le 8 umorov / 100.000 prebivalcev letno.
Možno je gledati tudi povezave med številom policistov in stopnjo kriminala v posamezni
državi. Pri nas znaša koeficient 338 policistov / 100.000 prebivalcev, v ZDA pa le 230
policistov / 100.000 prebivalcev (povsem v nasprotju s predstavami o "policijski državi").
Največ policistov v Evropski uniji ima Ciper, kjer je stopnja kriminala zelo nizka, sledi
Severna Irska tik pred Litvo in Latvijo, kjer pa je kriminala zelo veliko. Iz tega je možno
sklepati, da ne obstajajo očitne povezave.
10. SPOLNO NASILJE IN SPOLNA KRIMINALITETA

10.1. PREGLED KAZNIVIH DEJANJ ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST
(1) Posilstvo
Posilstvo je kaznivo dejanje, ki ga poznajo vse kazenske zakonodaje sveta. Ureditve pa se
razlikujejo glede posilstva v zakonski zvezi in zunajzakonski skupnosti. Pri nas je bilo do
leta 1971 posilstvo znotraj zakonske zveze nekaznivo. Velika Britanija je to uvedla šele
leta 1990, v ZDA pa gre za dve različni kaznivi dejanji, ki se drugače obravnavata.
Na splošno posilstvo pomeni prisiljenje osebe drugega ali istega spola k spolnemu
občevanju. Do leta 1995 je bil v naši zakonodaji pogoj, da gre za prisiljenje osebe
drugega spola. Sedaj so možne vse kombinacije: 1. moški posili žensko (skoraj vsi
primeri), 2. ženska posili moškega (še ni bilo prijavljenega primera), 3. moški posili
moškega (do sedaj zabeležen 1 primer, ki pa ni bil obravnavan pred sodiščem), 4. ženska
posili žensko (še ni bilo prijavljenega primera). Leta 2002 je bilo 86 posilstev, leta 2003
pa 70 posilstev. Osumljenec je bil znan v 90% primerov, le nekaj posilstev so storili
neznani storilci. Tudi preiskanost je znašala približno 90% primerov.
Za obravnavanje posilstva so pomembni miti o posilstvu, t.j. zasidrani (dokazano
napačni) vzorci razmišljanja (ki opravičujejo posiljevalca). Vsi takšni miti se seveda
nanašajo na položaj, v katerem moški posili žensko:
1) ženska je sama izzivala posilstvo – oblačenje v mini krila, majice z dekolteji, itd. Po
raziskavah kar 46% Evropejcev misli, da je glavni vzrok za posilstvo izzivalno
oblačenje žensk.
2) vsaka ženska želi biti posiljena – gre za kvazipsihološke razlage, da si ženske želijo
biti podrejene moškim. Večina resnih psiholoških teorij se strinja, da bistvena sesta-
vina posilstva ni spolnost, temveč uveljavljanje moči. Gre za akt dokazovanja, da si
lahko (osebnostno slaboten) moški podredi žensko.
3) ženske se s prijavo posilstva želijo maščevati moškim, zato je večina prijav lažnih –
to ni res, ker obstajajo tudi lažje poti za maščevanje moškim. Skozi kazenski
postopek žrtev posilstva občuti sekundarno viktimizacijo, zato ni preveč verjetno, da
bi posilstvo prijavljala samo zaradi pritlehnega maščevanja svojemu bivšemu
partnerju. Res pa je, da je tudi nekaj prijav lažnih.
4) ženski "NE" v resnici pomeni "DA", ženska reče "NE" samo zato, da ne bi bila videti
"lahka" – to je najpogostejši argument obrambe.
O dejanskem deležu prijav posilstev obstajajo v Sloveniji zelo različne domneve. Tako
naj bi bilo prijavljenih posilstev 50%, 16% in celo samo 10% od vseh storjenih posilstev.
Obstajajo močni razlogi, zakaj določen delež posiljenih žensk posilstva ne prijavi:
I. sekundarna in terciarna viktimizacija skozi kazenski postopek – ženska ob zasliše-
vanju ponovno občuti travme in nemoč, ki jih je doživela ob posilstvu.

II. strah pred maščevanjem storilca, če slučajno ne bo obsojen;

III. občutek krivde zaradi zgoraj navedenih mitov o posilstvih ("res sem izzivala").
Glavni razlog, zakaj skoraj noben moški ne prijavi posilstva (s strani drugega moškega ali
s strani ženske) je v splošnem prepričanju, da se vloga moškega kaže v njegovi moči – če
moški izgubi to vlogo s tem, da ni sposoben nadzirati neke situacije, se pojavi močan
občutek sramu.
Razvile so se naslednje teorije o posilstvih:
1. feministične teorije – posilstvo je kvazispolno dejanje, pri katerem se poudarjata
moč in nadvladovanje ženske. Posiljevalec velja za normalnega, ker je družba
patriarhalna. Ženske so zatirana in manjvredna bitja, ki se jim pripisuje zgolj vloga
spolnih objektov. Moški si želijo nadzorovati žensko spolnosti in biti lastniki žensk.
Če ženska na to ne pristane, se moški odzove z nasiljem in jo posili. Moški čutijo
močan strah pred spodletelim (spolnim) odnosom ("ženska ne bo dala"), pri posilstvu
pa vseeno dosežejo svoje. Moški sovražijo ženske in si jih želijo posiljevati.
2. psihopatološke teorije – posiljevalci trpijo za hudimi duševnimi in osebnostnimi
motnjami. Razlogi za posilstvo so:
I. jeza in bes na žensko – ponavadi zaradi konflikta s pomembno Žensko
(materjo);
II. moč, ki se vzpostavlja prek kontrole nad žrtvijo, prek takšnega ravnanja storilec
znova vzpostavlja lastno identiteto;
III. sadizem – storilec se lahko spolno vzburi le preko nasilja nad žensko;
IV. impulzivno posilstvo – sproži se posiljevalni nagon, ko je žrtev na voljo.
Ponavadi se to pojavi v povezavi s kakšnim drugim kaznivim dejanjem (npr. rop
banke, ki storilca tako razburi, da še posili uslužbenko).
3. teorija družbenega učenja – posilstvo je odraz želje po spolnosti in želje po moči.
Posiljevalec se svojega obnašanja nauči iz vzorcev, ki jih dobi iz medijev, mitov in
seksističnih stališč.
4. socialno–psihološke teorije – se osredotočajo na zanemarjanje v otroštvu, zaradi
česar v odrasli dobi nastajajo hudi duševni konflikti, ki jih moški večinoma obračajo
navzven, ženske pa večinoma navznoter. Teorije poudarjajo, da se posameznik sam
odloči za posilstvo, družbeno in razvojno determiniran je le delno. Do posilstva
pride, ko ženska moškemu prekriža račune, zaradi česar je moški nesposoben zavzeti
zaželjeni (duševni) položaj (npr. partnerka zavrača spolnost). Na takšne razmere
moški, zaostal v duševnem razvoju, odgovori z nasiljem, lahko tudi s posilstvom.
5. biološke teorije – po njih je posilstvo povsem običajno, do posilstev pa ne prihaja
množično zaradi (ne)formalnega družbenega nadzora. Poznamo 2 glavni teoriji:
I. evolucijska teorija – samci morajo oploditi čim več samic, da nadaljujejo svoj
rod. Samice se temu upirajo, ker je njihova glavna vloga vzgoja otrok, zato
iščejo moškega, ki bo pri tem sodeloval. Ker samci nočejo sodelovati pri vzgoji
otrok, samico posilijo in gredo. (To velja za leve in opice, za človeka pa je
verjetno preveč poenostavljeno.)
II. genetska teorija – pri živalih so pogosta zelo nasilna parjenja, ki jih izvaja
samec. Tudi moški naj bi težili k temu, vsi pa niso posiljevalci zaradi (ne)for-
malnega družbenega nadzora.
(2) Spolno nasilje
Spolno nasilje stori, kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z
neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno
dejanje, ki ga ne obsega posilstvo. Gre torej za vsakršno spolno konotacijo brez spolnega
občevanja. Ker so pri posilstvu možne vse spolne kombinacije, je pojem spolnega
občevanja postal vprašljiv. Po stari sodni praksi je v spolno nasilje štelo siljenje k oralnim

spolnim odnosom, siljenje k zadovoljevanju storilca z rokami, ipd. Sedaj bodo verjetno
nastajali precejšnji problemi pri klasifikaciji. Letno se zgodi približno enako število
dejanj spolnega nasilja kot posilstev.
(3) Spolna zloraba slabotne osebe – storilec spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno
dejanje z osebo drugega ali istega spola, tako da zlorabi njeno duševno bolezen, začasno
duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi
katerega se ne more upirati.
(4) Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Storilec spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega
spola, ki še ni stara 15 let, pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca ali
žrtve. Takšnih kaznivih dejanj se zgodi približno 200 vsako leto.
(5) Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
Storilec zlorabi svoj položaj in pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena
ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju ali k temu, da stori oziroma trpi kakšno
drugo spolno dejanje. Kvalificirana oblika pa je predpisana za učitelja, skrbnika,
posvojitelja, roditelja, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje kakšno drugo spolno
dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo.
Teh dejanj je bolj malo. Npr. spolna nadlegovanja študentk zaradi izpitnega rezultata.
(6) Zvodništvo – storilec za plačilo zvodi ali omogoči spolno občevanje ali druga spolna
dejanja.
(7) Posredovanje pri prostituciji – storilec pridobi, spodbudi ali zmami druge k prostituciji.
(8) Prikazovanje in izdelava pornografskega gradiva – storilec osebi, mlajši od 14 let,
proda, prikaže, ji z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni
pornografski spisi, slike in avdiovizualni predmeti. Strožja kazen je predpisana, če
storilec mladoletno osebo uporabi za izdelavo pornografskih slik ali avdiovizualnih
predmetov.
10.2. PORNOGRAFIJA IN NJEN VPLIV NA SPOLNO KRIMINALITETO
Še vedno ni nihče uspešno odgovoril na vprašanje, kaj je pornografija in v čem se razlikuje od
seksualne estetike. Sodnik Vrhovnega sodišča ZDA je rekel: "Ne morem definirati porno-
grafije, ampak jo prepoznam, ko jo vidim." Po najbolj osnovni definiciji naj bi pornografija
eksplicitno prikazovala spolne odnose z namenom spolno vzburiti gledalca. Bistvene pri
definiciji pornografije so vrednostne ocene in odnos posameznikov do spolnosti. Državne
zakonodaje ne vsebujejo opredelitev pornografije.
Beseda pornografija se uporablja od leta 1850, ko so arheologi v Pompejih našli
pornografske artefakte. V Neapeljskem arheološkem muzeju so te artefakte razstavili v
posebni sobi, v katero niso smeli otroci, ženske in neizobraženi ljudje (duhovščina in
plemstvo pa lahko).
Večina raziskav si je za izhodišče zastavila vprašanje, ali pornografija vpliva na (spolno)
nasilje. Če bi takšen vpliv dokazali, bi bilo pornografijo možno omejevati. Ustavnopravno
pornografija spada v pravico do svobodnega izražanja, ki jo je možno omejevati samo, če
posega v pravico drugega ali je škodljiva.
Nekatere raziskave so potrdile vpliv pornografije na (spolno) nasilje, druge pa so zavrgle.
Rezultati raziskav so bili odvisni predvsem od vrednostnih stališč raziskovalcev. V ZDA so
pornografijo raziskovale predsedniške raziskovalne komisije, v Veliki Britaniji pa kraljeve
raziskovalne komisije. Predsedniška komisija je leta 1970 v ZDA ugotovila, da ni nobenih
dokazov, da pornografija vpliva na (spolno) kriminaliteto. Predsednik Nixon je njene ugoto-
vitve zavrnil in jih označil za moralno neprimerne. Naslednja predsedniška komisija pa je
potrdila vpliv pornografije na spolno kriminaliteto, medtem ko je leta 1979 kraljeva komisija
v Angliji ponovno ugotovila, da ni možno dokazati takšnega vpliva.

Metode raziskav:
(1) raziskovalci navajajo izjave posiljevalcev. S takšno metodo so ugotovili, da konzumi-
ranje pornografskih materialov vpliva na posilstva. Potrebna pa je previdnost, ker si
storilci praviloma ne znajo razložiti svojega ravnanja in so praviloma nagnjeni k raciona-
lizaciji. Ugovor proti takšnim ugotovitvam je, da bi zaradi tega morali prepovedati tudi
Sveto pismo, ker je bila večina posiljevalcev vernih.
(2) feminizem – radikalni feminizem trdi, da je pornografija izključno kriva za spolno
nasilje. To po njegovem izhaja iz tega, da "ni dokazano, da pornografija ne škodi".
(3) ugotavljanje korelacij – treba je ugotoviti, koliko posiljevalcev je gledalo pornografske
materiale in v kolikšni meri gledajo pornografske materiale v povprečju ljudje, ki niso
storili nobenega kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost.
Iz takšnih povezav so raziskovalci izpeljali zaključek: posiljevalci so bili znatno manj
izpostavljeni pornografiji, vzgojeni so bili zelo konzervativno in so se pozno srečali s
spolnostjo. Iz tega pa ni mogoč nasproten zaključek, da veliko pornografije preprečuje
spolno nasilje.
(4) obsežne študije posamezne družbe – velika raziskava je bila izvedena na Danskem.
Merila je razlike v spolni kriminaliteti v času, ko je bila pornografija nedostopna (1960.
leta), in v času, ko je bila zelo dostopna (1970. leta). Ugotovili so, da so stopnje spolne
kriminalitete ostale nespremenjene.
Nasilje nad ženskami in diskriminacija obstajata tudi tam, kjer je pornografija prepove-
dana (Iran, Kitajska – določena smrtna kazen za razpečevalce pornografije).
(5) primerjava pornografskega filma in komedije (eksperiment) – raziskovalci so po
ogledu filma ugotavljali, ali je narasla nasilna naravnanost moških gledalcev do žensk.
Nasilne reakcije so se pojavile po ogledu obeh filmov, učinek pa je bil zaradi laboratorij-
skega okolja kratkotrajen. Tako pornografski film kot komedija sta povzročila splošno
vzburjenost organizma (enako kot pri fitnessu).
Pornografija doživlja veliko preganjanje v medijih. Preganja se tudi literatura, v kateri se
pojavljajo opisi spolnih odnosov. Treba je razlikovati med 1. osebnim odnosom ljudi do
pornografije in 2. intervencijo države. Če starši menijo, da je pornografija škodljiva, morajo
otroke pred njo zaščititi sami. Intervencija države je primerna le v zadevah, ki so dokazno
škodljive in nemoralne.
10.3. SPOLNO NADLEGOVANJE NA DELOVNEM MESTU
Da lahko govorimo o spolnem nadlegovanju na del. mestu, morajo biti izpolnjeni 4 pogoji:
(1) seksualna konotacija (verbalna, govorica telesa, vzdihljaji, dotiki);
(2) žrtev mora seksualno konotacijo oceniti kot neprijetno (občutek zoprnosti, strah);
(3) nezaželenost s strani žrtve – reakcija mora biti izražena jasno in nedvoumno;
(4) nadlegovalec kljub takšni reakciji s strani žrtve nadaljuje s svojimi dejanji.
Raziskave kažejo, da je spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu v Evropi izpostavljena
vsaka 6. ženska, v Sloveniji pa vsaka 11. ženska.
Poznamo 3 vrste spolnega nadlegovanja na delovnem mestu:
(1) vertikalno nadlegovanje – nastopa s strani nadrejenih, ženske morajo prenašati spolno
nadlegovanje, ker se njegova odklonitev pogojuje z izgubo službe, zavrnitvijo napredo-
vanja in degradacijo na slabše plačano delovno mesto. Naš KZ ureja kršitev spolne
nedotakljivosti z zlorabo položaja.
(2) horizontalno nadlegovanje – nastopa s strani sodelavcev v delovnih okoljih, kjer so
ženske v manjšini, običajno se pojavlja kot zasmehovanje (prek seksualnih šal in nepri-
mernih namigovanj) in zastrahovanje. (V ZDA šteje že plakat gole ženske v pisarni za
spolno nadlegovanje.)
(3) zunanje nadlegovanje – nastopa v "tveganih" poklicih, kot so natakarice, stevardese in
medicinske sestre.

10.4. UGOTAVLJANJE SPOLNIH ZLORAB OTROK

Poznamo 4 vrste zlorab otrok:
(1) emocionalna (čustvena) zloraba = duševno maltretiranje;
(2) fizična (telesna) zloraba = pretepanje;
(3) zanemarjanje = otroci ne dobijo za jesti, za obleči, itd;
(4) spolna zloraba – zanjo so potrebne razlike 1. v letih (vsaj 5 let razlike med storilcem in
zlorabljenim otrokom), 2. v moči ter 3. v védenju o spolnosti.
Spolne zlorabe so možne:
1) brez kontakta – npr. voajerizem, masturbacija ob gledanju spolnega objekta;
2) s kontaktom – dotikanje genitalij, drgnenje, občevanje z vsemi vrstami penetracij.
V nekaterih deželah sta vzroka spolnih zlorab otrok vraževerje in rituali. Npr. v Afriki se
širi prepričanje, da človek, ki je okužen z AIDS-om, ozdravi, če spolno občuje z
nedolžnim otrokom.
Eden izmed načinov, kako se ugotavljajo spolne zlorabe, je sporočilo otroške slike.
Pri otroški sliki ni pomembno samo, kaj otrok nariše, temveč tudi, kako to otrok nariše.
Pomemben je risalni prostor. Evolutivno je človek najprej risal, nato se je iz posameznih skic
razvila pisava. Leva stran lista je preteklost, pasivnost, izhodiščna točka. Desna stran lista je
prihodnost, aktivnost, končna točka.
Otroci, ki imajo težave, rišejo na drugačen način. Švicarska psihologinja Erika Üllner je v
1970. letih ugotovila, da otroci s težavami rišejo s temnimi barvicami. Ker nezavedno
predstavlja kar 6/7 človekove osebnosti, otrok težko razloži, zakaj to riše.
Znani simboli, kot so 1. hiša, 2. drevo, 3. sonce in 4. živali predstavljajo risarja in njegov
odnos v družini. Emocionalno (ne)zdravje družine se manifestira v sliki. Slike morajo izražati
sorazmernost in proporcionalnost.
Po Freudu hiša v sanjah predstavlja sanjalca samega, odnos med njim in psihoterapevtom.
Hiša je arhetip in simbol. Izraža tudi odnose v družini. "Zdrava" hiša je tista, ki ima "vse"
(vrata, okna, streho, dimnik, dim iz dimnika, mogoče še zavese na oknih, rože, itd). Barva
hiše mora biti podobna barvi risarja. Odprta okna izražajo ekstravertiranost (širjenje) družine,
zaprta ali odsotna okna izražajo introvertiranost (poglabljanje) družine. Dimnik predstavlja
moški princip, običajno figuro očeta (lahko tudi ded, mamin prijatelj, itd). Dim predstavlja
prisotnost matere (arhetipsko: ženske so čuvarke ognjišča), pa tudi ljudi in toplino.
Na narisanem soncu sta pomembna obraz in žarki. Običajno je sonce enake barve kot risar.
Žarki ponazarjajo ekstravertiranost in možnost stika. Sonce mora biti postavljeno na desno,
kar ponazarja prihodnost in optimizem kljub morebitnemu slabemu stanju. Sonce na levi pa
ponazarja usmerjenost v preteklost.
Pri preučevanju otroške slike je zelo pomembna spontanost. Otrok mora risati brez navodil in
mora imeti na voljo vse barvice.
Ena najbolj učinkovitih metod za ugotavljanje težav v družini je t.i. tehnika začarane
družine, ki nam pokaže 1. vidni, 2. predstavni (kognitivni) in 3. kinestetični vidik otroka.
Vidni vidik otroka nam pove, kaj otrok vidi. Predstavni (kognitivni) vidik otroka nam pove,
kaj si otrok predstavlja. Kinestetični vidik otroka nam pove, kakšna je otrokova govorica
telesa. Tehniko začarane družine je izumila švicarska psihologinja Marta Kos in je zelo
preprosta – otrok naj nariše družino, ki jo je začaral čarovnik. Otroci ponavadi narišejo, da je
čarovnik starše in njih začaral v razne živali, pohištvo, rastline, predmete, pravljična bitja, itd.
Pomembno je tudi, ali je čarovnik na sliki prisoten ali odsoten oziroma ali je kakšen družinski
član na sliki odsoten. Otroci pogosto začarane družinske člane narišejo v trikotniku, kar
ponazarja konfliktno situacijo. V resnici otrok vedno nariše svojo družino – bodisi, kako si jo
predstavlja, bodisi, kakšno si jo želi.
Potem ko otrok nariše običajno sliko (hiša, vrt, sonce, jaz) in sliko začarane družine, se preide
na razgovor z njim, ki ga mora voditi posebej usposobljeni specialist. Nato se otroka prosi, če

lahko nariše spolno zlorabo, sebe in človeka, ki ga je zlorabil. Pri spolnih zlorabah je pogosta
disociacija = otrok zlorabo potisne tolikanj globoko v nezavedno, da se je sploh ne spomni in
tudi o njej nič ne pove. Zato se ocenjuje, da je spolnih zlorab otrok zelo veliko (ne gre pa
tukaj v večini primerov za hude spolne zlorabe, saj otroka lahko precej pretrese že eksihibici-
onizem na turistični plaži ali če mu kdo prikaže pornografski film ali slike). Disociacija
povzroči razne komplekse, ki imajo lastno življenje in lastno dinamiko razvoja, neodvisno od
vsakršnega zavednega delovanja. Ne pomaga niti, če človek, ki je bil v otroštvu spolno
zlorabljen, pridobi psihološko ali celo psihiatrično znanje (npr. postane psihiater). Potreben je
posebej usposobljen psihoterapevt in dolga terapija, da se človeku pomaga predelati takšne
travme. V Sloveniji pogosto naletimo na primere, v katerih ljudje, ki "imajo vse" (dobro
plačano in zanimivo službo, lepo in veliko hišo, dober avto, ljubečo in urejeno družino, vrt,
psa, vikend, visoke prihranke, "sanjske" počitnice, itd.), nenadoma storijo samomor, za kar ni
možno najti nobenega utemeljenega razloga. Vzrok je pogosto spolna zloraba v otroštvu,
potlačena v nezavedno, ki v odrasli dobi povzroči duševne motnje, zaradi katerih je življenje
neznosno.
Eden izmed mitov o spolnih zlorabah je, da otroci, ki so bili v otroštvu spolno zlorabljeni,
pogosto zlorabljajo otroke, ko sami odrastejo. Ta mit je resničen. Otrok se prek spolnih
zlorab nauči, da je takšna spolnost edina možna in to prakticira celo življenje.
11. STRAH PRED KRIMINALITETO

Nekateri kriminologi poudarjajo, da je strah pred kriminaliteto njena najhujša posledica. Strah
pred kriminaliteto se meri na najrazličnejše načine. Najbolj pogost način so viktimološki
pregledi, v katerih se ljudi sprašuje, ali so bili žrtev kriminala in ali se kriminala bojijo.
Vprašalniki morajo biti povsod enaki, da je možno primerjanje. Primeri dobrih vprašanj:
 Kako varno se počutite v vašem okolišu, ko se stemni?
 Ali se ponoči izogibate določenih predelov vašega naselja / določenih ljudi?
 Kolikšna je po vašem mnenju verjetnost, da bodo v naslednjih 12 mesecih vdrli v vaš
dom?
Vedno bolj intenzivno se izoblikuje t.i. kultura strahu. V ZDA imajo ljudje naslednje bedaste
strahove: stranski učinki kloriranja, tamponi povzročajo raka na spolovilih, kontracepcija
povzroča raka na spolovilih, dolgotrajna potovanja z letalom (ta strah je do določene mere
utemeljen, ker znajo biti učinki dolgotrajnega letenja na telo zelo neprijetni), solariji
povzročajo kožnega raka, gensko spremenjena hrana je nevarna, cepljenje je nevarno, itd. Vsi
ti strahovi so medijsko povzročeni in večinoma povsem neutemeljeni.
Osnovno vprašanje je, kako meriti strah pred kriminaliteto. Strah je čustvo. Čustev ni
možno izmeriti, ker so iracionalna. Možno je samo kognitivno oceniti stopnjo tveganja.
Tudi to je nekoliko neustrezno, ker lahko človek oceni tveganje za to, da bo žrtev kaznivega
dejanja, kot visoko, pri čemer ga ni strah (ker se npr. zoper kaznivo dejanje ustrezno pripravil
z urjenjem v borilnih veščinah, teku, s tem, da se je oborožil, itd).
Vprašalniki uporabljajo več stopenj. Najbolj osnovni vprašalniki uporabljajo 2 stopnji: strah
me je, ni me strah. To je slabo, ker ni vmesnih stopenj. Najbolj zapleteni vprašalniki
uporabljajo 5 ali celo 10 stopenj. Tudi to je slabo, ker se anketiranci težko odločijo ter zato
obkrožujejo mehanično. Idealni vprašalniki imajo 3 stopnje: strah me je, ni me strah,
nekoliko me je strah.
Ločevati moramo med strahovi pred posameznimi kaznivimi dejanji in strahovi pred
kriminalom nasploh. Raziskovalci so domnevali, da je stopnja strahu premosorazmerna s
težo kaznivega dejanja. Pogostnost kaznivih dejanj upada z njihovo težo, zato so to teorijo
zavrgli.

Stopnja strahu je odvisna od naslednjih dejavnikov:

(1) pričakovana teža posledic kaznivega dejanja;
(2) (ne)zmožnost nuditi odpor;
(3) socialni dejavniki – velikost in urejenost soseske (npr. "efekt razbitih oken" v ZDA =
ljudje se bojijo zapuščenih sosesk, ker mislijo, da v njih prebivajo črnci);
(4) lastnosti posameznika:
1) spol – ženske se bolj bojijo kaznivih dejanj, čeprav so manj pogosto njihove žrtve;
2) starost – starejši ljudje se bolj bojijo kaznivih dejanj, čeprav so manj pogosto njihove
žrtve;
3) izobrazba in ekonomski status;
4) neposredne izkušnje – kdor je že bil žrtev kaznivega dejanja, se bolj boji;
5) posredne izkušnje – žrtve kriminala so bili naši prijatelji, o kriminalu nas neprestano
obveščajo mediji;
6) izpostavljenost – kritični poklici: delavci na bencinskih črpalkah, učitelji, uslužbenci
v banki, barske plesalke, itd.
(5) kognitivna ocena:
1) da bomo žrtev kaznivega dejanja;
2) stopnje kriminala;
3) učinkovitosti varstva s strani policije.
Osrednji dejavnik je kognitivna ocena lastne viktimizacije.
Ekološki (makro)
dejavniki:
stopnja kriminala; Vedenjske
značilnosti Značilnosti prilagoditve
okoliša. soseske: (obrambno vedenje)
neurejenost;
kohezivnost.
Osebni (mikro)
dejavniki:
statusne ocena tveganja
značilnosti; STRAH PRED
viktimizacija. KRIMINALITETO
Z obrambnim vedenjem (npr. protivlomna vrata) se ne zmanjšuje strahu, temveč se ga

kvečjemu povečuje. Takšna obrambna sredstva lahko storilca celo spodbudijo k izvršitvi
kaznivega dejanja (npr. protivlomna vrata sporočajo, da se "izplača" vlomiti).
Vedenjske prilagoditve kot posledice strahu so možne:
 na nivoju posameznika;
 kot kolektivne reakcije.
Na nivoju posameznika se vedenjske prilagoditve kažejo kot nakup raznih varnostnih naprav,
izogibanje "nevarnim" dejavnostim, izogibanje "nevarnim" predelom mesta, izogibanje
"nevarnim" ljudem (to so običajno drugačni: črnci, Kitajci, pri nas "južnjaki"), prenehanje z
običajnimi dejavnostmi (šport, kino, gledališče, večerni sprehod), preventiva (namesto
avtobusa človek vzame taksi, ravno tako namesto, da bi šel peš, človek se oboroži).
Najboljši "recept" je ne pritegniti pozornosti. Ženske naj ne hodijo same po cesti v večernih
urah in naj se ne izzivalno oblačijo. Gibati se je treba po osvetljenih predelih.

Na nivoju kolektiva se pri nas ne kažejo kakšne posebne vedenjske prilagoditve. V ZDA so
zaradi porasta kriminalitete v 1980. letih uvedli sosedske straže, v katerih je bilo angažiranih
10–20% Američanov. Državljani so namesto policije izvajali dežurstvo v manjših skupinah.
Tako naj bi postali "oči in ušesa policije", vendar brez policijskih pooblastil. ZDA so upale, da
si bodo na takšen način pomagale zmagati v vojni proti drogam. Rezultat je bil, da se število
kaznivih dejanj in strah pred kriminaliteto nista bistveno zmanjšala. V soseskah, najbolj
obremenjenih s kriminalom, se sploh niso organizirali, ker ni bilo neformalnega družbenega
nadzorstva in kohezivnosti. V soseskah, kjer so se lahko organizirali, pa že tako ni bilo skoraj
nobenega kriminala. Edini pozitivni vidik sosedskih straž je bil njihov zbliževalni in
združevalni element.
Strah pred kriminaliteto ima torej 2 učinka:
● po eni strani zmanjšuje socialnost ljudi (ne hodimo več ven in se ne družimo),
● po drugi strani povečuje socialnost ljudi (ljudje se združujejo zaradi boja proti krimina-
liteti).
Strah pred kriminaliteto povečuje punitivnost (kaznovalnost) javnosti. Zahtevajo se ostrejši
ukrepi in ostrejše obravnavanje storilcev ter ustrahovanje potencialnih storilcev. V ZDA so
preučevali vpliv punitivnosti javnosti na delo sodnikov. Izkazalo se je, da se je kaznovalnost
sodnikov povečala, ko je javno mnenje zahtevalo strožje kaznovanje. V neki raziskavi so
anketirancem brez pravne izobrazbe predstavili primer. Prva skupina anketirancev je imela na
voljo samo kazni, druga skupina pa tudi alternativne ukrepe (npr. družbeno koristno delo).
Anketiranci, ki so imeli na izbiro alternativne ukrepe, so se večinoma odločili za njih.
Punitivnost je odraz neznanja o možnih ukrepih.
Kriminaliteta je zelo pomembna za medije. Raziskava na Škotskem leta 1980 je ugotovila, da
so 45% novic o kaznivih dejanjih predstavljala nasilna kazniva dejanja, ki jih je bilo po
uradnih statistikah le 2%. Enako so ugotovili v Angliji leta 1986. V ZDA predstavljajo umori
zanemarljiv delež kriminalitete, mediji pa so, kadar so poročali o kaznivih dejanjih, v 80%
primerov poročali o umorih. Mediji izkrivljajo podobo o kriminaliteti (!!!). Pri nas je učinek
podoben, vendar ne zaradi števila poročanja, temveč zaradi senzacionalnega načina.
Bistveno bolj se kriminalitete bojijo ljudje, starejši od 65 let. Nekateri menijo, da vprašalniki
niso primerni, ker starejši ljudje tako ali tako ne hodijo ven.ž
Bistveno bolj se kriminalitete bojijo ženske, čeprav so bistveno redkeje žrtve. Glavna razloga
sta nezmožnost branjenja (zaradi oblek in visokih pet) in strah, da se lahko vsako kaznivo
dejanje stopnjuje v spolno nasilje. To imenujemo senca spolnega napada.
Raziskave v Sloveniji so pokazale, da se 80% ljudi počuti varno, tudi ko se stemni. Najbolj
varno se ljudje počutijo v strjenem vaškem naselju in v hišah na samem (85%). Varnost se
zmanjšuje proti mestu. V Ljubljani se le 22% ljudi počuti zelo varno, zunaj Ljubljane pa kar
36%. Moški se zelo varno počutijo v 48% primerov, ženske pa v 22% primerov. Bolj varno se
počutijo mlajši ljudje kljub temu, da imajo bolj rizičen način življenja.
Varnost se je v Sloveniji v letih 1997–2001 nekoliko poslabšala. Po svetu je največji strah
pred kriminaliteto na Poljskem, v Indiji, v ZDA, v Nemčiji in v Veliki Britaniji.
12. PREVENCIJA
Prevencija kriminalitete je možna na 3 načine:
(1) socialna prevencija – obseg kriminalitete se poskuša zmanjšati z identifikacijo vzrokov
zanjo. Glavni vzrok za kriminaliteto so socialne razlike. Leta 2002 je 11% Slovencev
živelo pod pragom revščine. Prag revščine pomeni 50% dohodka, ki je potreben za
preživetje. V Evropski uniji živi pod pragom revščine 15% ljudi, delež pa se povečuje.
Stopnja brezposelnosti pri nas znaša 6%, v Evropski uniji 7%. Slovenija je primerljiva z
evropskimi državami. BDP / prebivalca, merjen po kupni moči, pri nas znaša 18.000 $,
kar je bistveno več od ostalih pridruženih članic.

(2) situacijska prevencija – izhaja iz ugotovitve, da storilci kazniva dejanja izvršijo na

kraju in ob času, ko jih lahko izvršijo oziroma jim to ni možno preprečiti. Cilj
situacijske prevencije je zmanjšati število takšnih situacij (npr. z večjim številom polici-
stov). Reakcijski čas je bistveno daljši sredi množice (žepar, onesveščenje), ker gre za
psihološki mehanizem prelaganja odgovornosti. Tipični primeri situacijske prevencije so
video kamere in ulične svetilke na t.i. "vročih točkah", kjer je največ kriminala. To seveda
ne pomaga, ker se kriminalna dejavnost prenese na druge vroče točke. Situacijska
prevencija prinaša le selitev kriminala, drugih učinkov praviloma ni, razen npr. samo-
obrambno ravnanje zaradi strahu pred kriminaliteto.
V okviru te prevencije so tudi ukrepi, ki se nanašajo na celotno populacijo. Npr. v ZDA
je bila z zakoni posameznih držav in raznimi občinskimi odloki ponekod uvedena
policijska ura (hora legalis). Zavzemajo se za uvedbo tudi v EU. Hora legalis pomeni,
da je mladoletnikom po določeni uri prepovedano hoditi po mestu brez spremstva odra-
slih (sorodnikov). Izhaja iz (že skoraj žaljive) predpostavke, da so vsi mladoletniki po
naravi potencialni storilci kaznivih dejanj. V ZDA je veliko gibanj proti policijski uri.
Ukrep, ki je pri nas po naravi najbližje policijski uri, je Kebrov zakon, ki prepoveduje
nakup alkoholnih pijač po 21. uri. Izhaja torej iz predpostavke, da je pitje alkoholnih pijač
deviantno obnašanje. Med situacijsko prevencijo pa spadajo tudi pregledi potnikov pred
letalskimi potovanji zaradi morebitnega terorizma. V zadnjem času se s tem pretirava in
že prihaja do kršitev človekovih pravic. Hkrati je tudi žaljivo, da se vsakega potnika
obravnava kot potencialnega terorista.
V zadnjem času prevladuje situacijska prevencija.
(3) represivna prevencija – že sama vpliva na nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj. V Veliki
Britaniji je bila povečana kriminalizacija deviantnosti. Državna reakcija zajema že
ravnanja, ki zgolj dajo slutiti, da lahko nastane kaznivo dejanje. Npr. policija inter-venira
že ob sporočilu, da se nekje zbira večja skupina mladoletnikov. Lahko se takšna, sama po
sebi nenevarna dejanja tudi kazensko inkriminirajo, npr. na določenih območjih se
prepove zbiranje, uvede se policijska ura. Če posameznik tega ne spoštuje, gre
avtomatsko za kaznivo dejanje in brez postopka se izreče kazenska sankcija, lahko tudi
zaporna.
Potrebno je najti pravo mero med varnostjo in znižanjem pravic posameznika.
Kazensko pravo se pogosto obravnava kot mehanizem za zagotavljanje lastne varnosti.
Vendar se lahko hitro sprevrže v aparat za legalizacijo državne represije.
13. PENOLOGIJA
Namen kaznovanja (predvsem z zaporom) pojasnjujejo:
(1) retributivne teorije = zlo je treba vračati z zlim;
(2) utilitarne teorije = namen kaznovanja je, da storilec v prihodnosti ne bi več izvrševal
kaznivih dejanj. Znotraj tega obstajajo posebni postopki, kako doseči ta cilj:
1) usmeritev v zastraševanje posameznikov – izhaja iz stališča, da naj bi posameznik
bil racionalno bitje (tako pravi utilitarist Jeremy Bentham), ki je preračunljivo, zato
bo v prihodnosti tehtalo med ponovno storitvijo kaznivega dejanja in novo zaporno
kaznijo ter nestoritvijo in svobodo.
Zastraševanje posameznikov zajema generalno in specialno prevencijo. Naš
Kazenski zakonik iz leta 1995 nima več določbe o namenu kaznovanja. Kazenski
zakonik SFRJ je kot namen kaznovanja določil generalno prevencijo, specialno
prevencijo in krepitev socialistične morale. Učinki generalne in specialne prevencije
so vprašljivi, ker je stopnja povratništva visoka. Vendar to ne more pomeniti neučin-
kovitosti zapora. Za povratništvo so pomembni tudi družbeni dejavniki.

2) usmeritev v rehabilitacijo storilcev – izhaja iz stališča, da storilec je potreben

pomoči in podpore, da se rehabilitira, vrne v vsakdanje življenje.
Vrhunec rehabilitacije je bil v 1960. letih, nato so se pojavile kritike zaradi zlorab in
skrajnosti. Npr. v skandinavskih državah so bile kazni časovno neomejene, da se je
dosegla rehabilitacija, pri čemer so vso besedo imeli delavci v ustanovah. Načeloma
naj bi se v okviru tretmana uporabljala psihoterapija, vendar so se pod njegovo
krinko pojavljali tudi hudi kirurški posegi (lobotomija, elektrošoki) in celo medicin-
ski poskusi na zapornikih. Med leti 1960. in 1980. je bilo na zapornikih v ZDA
izvedenih kar 20.000 medicinskih poskusov na zapornikih. Leta 1974 je kriminolog
Martinson ugotovil, da pri ukvarjanju z zaporniki "nič ne deluje". Veliko raziskav je
ugotovilo, da je stopnja povratništva ostala enaka kljub raznoraznim tretmanskim
ukrepom. To je sprožilo val kritik, kaznovanje pa se je spet usmerilo k retributivnim
teorijam.
Neoklasicizem v ameriški kriminologiji (ki sovpada z neokonservativizmom v ameri-
ški politiki) zavzema stališče, da se ne sme dodatno škodovati posamezniku, ki je v
zaporu. Tretman je neučinkovit in hkrati še krati pravice zapornikov.
Težko je reči, katera teorija je najbolj primerna. Pri nas je v 1980. letih prevladovala
tretmanska ideologija, ki je pomenila spremembo komunikacije v zaporih med zaporniki in
osebjem ter med zaporniki samimi (ni več ogroženosti). Spremenilo se je tudi vzdušje v
zaporih (odklepanje zaporov, razne skupine, stanovanjske skupnosti).
V zadnjem času se gre spet v nasprotno smer. T.i. nova penologija postavlja v ospredje
funkcioniranje institucije (varnost) in ne pravic zapornika.
Po Foucaultu je kaznovanje iz telesnega mučenja prešlo v zapor. S tem se je trpljenje telesa
nadomestilo s trpljenjem duha (navidezna humanizacija, ki pa ji ne smemo nasesti).
Bentham je razvil model zapora z imenom Panopticum. V njem so celice, v katerih je vsak
zapornik sam, razvrščene okoli nadzornega stolpa s pazniki, v katerega notranjost se ne vidi.
Na podlagi tega si vsak zapornik ustvari prepričanje, da je opazovan, četudi ni, in ne poskuša
pobegniti ter se ne obnaša neprimerno.
konec
KRIMINOLOGIJE
Predavanjem prisostvoval in vestno zapisoval: Safet B. Shleper

Pretipkal in uredil: Aleksander Nevski
Produkcija: IUS CARITAS & ATA OMAP CKPИПTA

Junij 2005, Chengdu

Kriminologija

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Kriminologija

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

KRIMINOLOGIJA Zapiski s predavanj

Kriminologija je veda o deviantnih pojavih.

1 © 2005 Ius Caritas

2 © 2005 Ius Caritas

To je bil odgovor na nepisnost, na nedoločenost, na arbitrarnost. Zahteve so se nanašala na

3 © 2005 Ius Caritas

4 © 2005 Ius Caritas

5 © 2005 Ius Caritas

Ta razprava je pomembna za postavljanje starostnih mej za kazensko odgovornost pri

6 © 2005 Ius Caritas

2.2.3. SOCIOLOŠKE TEORIJE

7 © 2005 Ius Caritas

Način adaptacije: Kulturni cilji: Dovoljena sredstva:

8 © 2005 Ius Caritas

Teorija socialne dezorganizacije pa je bila zelo napredna, ker je trdila, da kriminal

9 © 2005 Ius Caritas

(3) TEORIJA O DRUŽBENI VEZI (Hirsch)

10 © 2005 Ius Caritas

11 © 2005 Ius Caritas

3. ŽENSKA KRIMINALITETA IN FEMINISTIČNA KRIMINOLOGIJA

12 © 2005 Ius Caritas

13 © 2005 Ius Caritas

14 © 2005 Ius Caritas

15 © 2005 Ius Caritas

16 © 2005 Ius Caritas

Poznamo 2 modela obravnavanja mladoletnih prestopnikov:

17 © 2005 Ius Caritas

prepoveduje Evropska konvencija o človekovih pravicah (kljub temu pa je v Svet Evrope

18 © 2005 Ius Caritas

6. UREDITEV ZAPOROV V SLOVENIJI

19 © 2005 Ius Caritas

Tretman je vsako strokovno utemeljeno obravnavanje, da se posamezniku omilijo

20 © 2005 Ius Caritas

Znotraj Ministrstva za pravosodje obstaja poseben organ v sestavi, ki se imenuje Uprava za

21 © 2005 Ius Caritas

22 © 2005 Ius Caritas

23 © 2005 Ius Caritas

3) sodelovanje žrtve pri izvršitvi sankcije – to je nekoliko bizarno. V Teksasu imajo

8. RESTORATIVNA (OBNAVLJALNA) PRAVIČNOST

24 © 2005 Ius Caritas

● specialna (individualna) prevencija – storilca se odvrača od ponovne storitve kaznivega

25 © 2005 Ius Caritas

(3) poravnavanje – namesto adversarnega postopka potekajo dialog, vzajemnost, poskus

26 © 2005 Ius Caritas

9. MERJENJE IN OBSEG KRIMINALITETE

27 © 2005 Ius Caritas

28 © 2005 Ius Caritas

29 © 2005 Ius Caritas

10. SPOLNO NASILJE IN SPOLNA KRIMINALITETA

30 © 2005 Ius Caritas

II. strah pred maščevanjem storilca, če slučajno ne bo obsojen;

31 © 2005 Ius Caritas

32 © 2005 Ius Caritas

33 © 2005 Ius Caritas

10.4. UGOTAVLJANJE SPOLNIH ZLORAB OTROK

34 © 2005 Ius Caritas

11. STRAH PRED KRIMINALITETO

35 © 2005 Ius Caritas

Stopnja strahu je odvisna od naslednjih dejavnikov:

Z obrambnim vedenjem (npr. protivlomna vrata) se ne zmanjšuje strahu, temveč se ga

36 © 2005 Ius Caritas

37 © 2005 Ius Caritas

(2) situacijska prevencija – izhaja iz ugotovitve, da storilci kazniva dejanja izvršijo na