SKRAJNA SILA (predavanje KMP 13.11.

2012)
Zgodovinski razvoj:

I. Kant (18.stol.) : ne more obstajati stiska človeka, ki bi kaj nepravnega, naredila zakonito.
Kdor se znajde v stiski, sme reševati pravno dobrino, vendar je to prepovedano, kadar posega v
dobrine drugih.

Hegel (19.stol.) upravičenost ravnanja  pravnost ravnanja v stiski (nem. Notrecht)

Skrajna sila, kot specialna oblika sile in grožnje, zajame tudi silobran kot eno izmed oblik iniciacije
stiske.

TEMELJNI TEORIJI UPRAVIČLJIVOSTI SKRAJNE SILE:

1.) UTILITARISTIČNA: smemo in MORAMO dobrine manjše vrednosti , družbeno koristno žrtvovati, za
ceno dobrin »večje vrednosti« (višje dobrine kot npr. življenje, vsak je dolžan zanj žrtvovati katerokoli
materialno dobrino)

2.) SOLIDARITETNA (sociološki vidik): po »fair play« načinu, sme posameznik računati da bodo ostali
v primeru njegove bodoče stiske ravnali tako kot on, ko rešuje v tem trenutku dobrine drugih.
Egoistično gledano, logika ZAVAROVANJA za v prihodnje.

NAUK ENOTNOSTI skrajne sile pomeni, da dogmatika ni potrebovala obeh oblik učinka –
upravičljivega in opravičljivega. (nisem dojel kaj je hotel povedat naprej  )

Sodna praksa je leta 1975 v Nemčiji začela tudi z opravičljivo skrajno silo kot komplementarno
skrajno silo. Pri nas pa smo leta 2008 z KZ-1 ukinili upravičljivo s.s. kar je bilo dokaj nerazumljivo.

UPORABA:
Upravičljiva s.s: prednostna

Opravičljiva: v nenavadnih situacijah (npr. kadar posameznik prizadene dobrine nenapadalca v

obrambi se le-ta lahko uporabi, kajti nedolžnemu ne smemo jemati temeljne pravice do silobrana)
Opravičljiva s.s. izključuje zgolj krivdo in ne protipravnosti.
(Kadar posameznik svoje življenje rešuje tako, da pogubi življenje drugega zaradi nevarnosti, ki ni
protipraven napad ali recimo ko gre za reševanje z napadi ljudi med seboj, je uporaba skrajne sile
opravičljiva kadar so te dobrine enakovredne)

PREPOVED NAVZEMANJA VLOGE BOGA

S tem pravilom omejimo skrajno silo, ko gre za najpomembnejše dobrine (tudi čast ali zdravje).
Posameznik lahko rešuje lastne dobrine, ne sme pa reševati drugih dobrin, s tem da bi npr. ubil oz.
žrtvoval nekoga tretjega. To ne bi bilo niti upravičeno, niti opravičeno.

Pri vsem tem upoštevaj tudi neštevnost življenj…življenja so po definiciji tako unikatna, da v KP ne
prenesejo nobenega matematičnega argumenta, zlasti pa ne števnosti. (kot primer: Če je potrebno si
opravičen pogubiti tudi 100 ljudi, če s tem rešiš samega sebe, števnost ne sme šteti za argument)
premisli in se začne reševati tu je prehod v upravičenost.)

PRMER: 2 plezalca visita na isti vrvi in zgornji spodnjega odreže: ostane protipravno, vendar je pravo
pripravljeno prepoznati, da ni kriv. S tem ne prevzema vloge boga, ker deluje samoohranitveno (Bog
nikoli ne rešuje sebe – filozofsko pomembno)
32/1 KZ : Dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki
je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo
(upravičljiva skrajna sila)
/2: Ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno
nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče
odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo sorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil
dolžan izpostaviti nevarnosti (opravičljiva skrajna sila)

 v tem primeru imamo dve obliki skrajne sile (nenavadno), prvi odstavek vsebuje upravičljivo
skrajno silo, drugi odstavek (32/2) pa opravičljivo skrajno silo, s tem drugem se bomo kasneje
ukvarjali. Opravičljiva skrajna sila je rezervirana samo za posebne okoliščine in za samo določene
dobrine (že prej naštete skupine v stiski…) Napadeni se taki obrambi sme upreti, ker je protipravna.
Trenutno nas zanima samo upravičljiva skrajna sila, to je situacija, ki je STANDARDNA, zajema
načeloma vse dobrine, je primarna.
Ena izmed sprememb pred 2008 je bila da prejšnja skrajna sila ni prenesla situacije, ko je tisti, ki se je
v nevarnosti znašel to nevarnost sam krivdno povzročil. Kadar je nevarnost povzročil sam, se na
skrajno silo ni mogel zanašati. Etično je bilo to nesprejemljivo. Z novelo smo to notri prinesli. Po
novem je zato deležen upravičljive skrajne sile tudi tisti ki se je morda tudi načrtno sam spravil v
nevarnost (samomorilec, adrenalinski športnik). Po novem sme upravičljivo varovati svojo kožo tako,
da napade dobrine tretjih (na prvi pogled pretresljivo, ampak tako razmišljal že Hegel)
Samomorilec v deroči reki (samomor je skladen s pravom, je pa nezaželen pojav) Pri samomoru
imamo torej upravičeno ravnanje, kjer pa si je posameznik zelo resno nevarnost povzročil SAM. Med
utapljanjem si premisli (kar ni redko) in se začne reševat in s tem mogoče poškoduje tudi kakšne
naprave ali kaj drugega, deluje protipravno. Ker ne moremo reči: »če si si nevarnost sam zakrivil,
potem pa tudi umri«, upoštevamo to kot pot v upravičenost.
Ali npr. stava, da nekdo v avtocesti vozi v nasprotno smer. S tem povzroča ogromne protipravne
napade in nevarnosti, s tem ogroža druge. Kaj pa upravičenost reševanja pri tem vozniku? Tu se meša
povrh vsega še silobran, načeloma je to problem na katerega Hegel še ni pomislil. Tu gre zaenkrat še
za pravno praznino.

Obstoj nevarnosti je treba presojati z vidika pred dejanjem ex ante in ne z izvedencem post festum,
po objektivnih merilih. Za objektivni obstoj nevarnosti in njene stopnje velja pravni standard
razumnega povprečnega opazovalca okoliščin tistega, ki se je znašel v nevarnosti. Tega je treba
upoštevati in ne izvedenca, ki je specialist za to nevarnost! V okoliščinah, ki za prepoznavo
nevarnosti zahtevajo strokovna znanja in posebne izkušnje, kadar se presoja reakcijo posameznika, ki
ni strokovnjak za presojo nevarnosti, kot so npr. gasilci ali policisti, pa upoštevamo povprečnega
strokovnjaka te stroke z ustrezno stopnjo izkušenj. V praksi je takšne težko najti.
Drugače je potrebno ugotavljati, kako bi se povprečen človek počutil ogroženega v taki situaciji.
Nevarnost lahko povzročajo nevarne sile (bolezen kot en glavnih tipov nevarnosti), oboroženi spopadi
(velika nevarnost, zato jih ne štejemo nujno za protipraven napad, ampak okoliščino v kateri se
ravna)
Tipično je postopek presoje nevarnosti podvržen posebnim pravnim ureditvam, zlasti v medicini, na
področju zaščite in varovanja in gasilskih služb. Zelo zahtevno je včasih razlikovanje nevarnosti, ki jo
povzroči človek, od protipravnega napada, ki seveda nujno izhaja iz človeka. Prednost je treba dat
specialnim pravilom silobrana kadar nihamo v eno ali drugo smer. Kadar ni jasno, takrat ima prednost
silobran.
Za skrajno silo so lahko upravičene tudi dobrine, ki so univerzalne, dobrine splošnosti, ki silobrana ne
bi prenesle. Torej je skrajna sila širša kot silobran. Dobrine splošnosti, lahko upravičeno varujemo v
skrajni sili, vendar se v praksi to ne izide ker imamo vselej na razpolago milejša sredstva (pritegnitev
specializiranih državnih služb) zato velja pravilo, da posameznik s sklicevanjem na skrajno silo, ne sme
nadomeščati policije, gasilcev, reševalcev…ampak mora prednostno pritegniti le-te. (jih poklicati)
Narkoman, ki vlomi v abstinenčni krizi (prepoznana kot bolezen in mučno stanje) v zaprte prostore.

ti se bodo zgovarjali na okoliščine LASTNE odvisnosti, kot NEVARNOSTI in vlom razglašali za dogajanje
v skrajni sili. Tu po skrajni sili upravičenosti ni ker v normalnih razmerah vselej pride v upoštev
priklicati reševalne službe, ki pomagajo tem osebam.
 streljanje na vohuna, ki beži iz države z ukradenimi dokumenti: teoretično bi lahko bil upravičen
po merilih skrajne sile, vendar ga obravnavamo kot silobran, ker ta s svojim begom napada državo.
Po današnji ureditvi streljati na bežečega ni dopustno, zato ta strel ne bi bil upravičen (samo po
teoretskih pravilih)

Nevarnost pri silobranu mora biti istočasna z odzivom. Če bi zaradi odlašanja začetka odvračanja od
hipotetične nevarnosti, rešitev bila izvedljiva le še z bistveno večjimi tveganji (dostikrat v medicini),
takrat se obstoj nevarnosti že prizna. To je posebnost pri statistično zelo redki nevarnosti (npr.
preventivni zdravniški posegi, ki anticipirajo nek škodljiv razvoj za zdravje, ki je zelo verjeten…po
takih merilih tudi danes štejemo, da je upravičen do rušenja potresno ogrožene stavbe, odvzem
prostosti potencialno nevarnemu duševnem bolniku itd… Silobran v takih primerih ne pride v poštev
ker protipravnega napada ŠE NI, zato se tu uporabljajo pravila SKRAJNE SILE in ne neposredno
grozečega napada pri silobranu.

Za odvračanje nevarnosti pri skrajni sili morajo biti izpolnjeni strožji pogoji kot pri silobranu. En
glavnih je, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače. Tega pravila pri silobranu ni! (tam je le
nujna potrebnost).

Enakovrednost dobrin in intenzivnost odvračanja nevarnosti je vselej questio facti in je odvisna od

konkretnih okoliščin.

Novi učbenik prinaša institut, ki je nadzakonski…UPRAVIČLJIVA KOLIZIJA DOLŽNOSTI (ženska, ki se je

morala odločati za enega od svojih dveh otrok…katerega bo rešila, tisti fant ki ga ni objela, se ne sme
upreti njenemu dejanju, pravo ji to pravico da, če ne bi izbrala nikogar, bi šlo pa za UMOR v opustitvi)
Pravo hkrati od nje zahteva dve reševanji, ima pa upravičilni učinek.
Kadar različne stroke regulirajo pravila upravičljive kolizije dolžnosti (v medicini v primeru triaže),
takrat odločanje v skladu s temi pravili ne predstavlja strokovne napake in zato to predstavlja oviro za
bit kaznivega dejanja. Takrat ne pridejo v upoštev situacije izključevanja protipravnosti ne po
institutu upravičljive kolizije dolžnosti ne upravičljive skrajne sile in ne silobrana, ker se nam
protipravnost kot problem, ki je tipična posledica biti kaznivega dejanja ne more odpreti, ker biti ni!
To pomeni, da so te situacije izključevanje škatle, ne pa protipravnosti.