Professional Documents
Culture Documents
GRADBENA FIZIKA
(Delovno gradivo)
BRUNO CVIKL
Fakulteta za gradbeništvo
2002
POTREBNA PREDZNANJA IN POGOJI ZA
OPRAVLJANJE IZPITA IZ PREDMETA
GRADBENA FIZIKA
Program UNI
Opravljeni izpiti:
I. letnik UNI:
1. Matematika A in B
2. Fizika
3. Tehniška mehanika
LITERATURA:
1. Rudolf Kladnik: Visokošolska fizika 1-3 del, DZS, Ljubljana 1985
2. Gerhard Hilbig, Grundlagen der Bauphysik (Wärme-Feuchte-Schall). Fachbuchverlag
Leipzig, Nemčija, 1999.
3. Erich Schild, H. F, Gasselmann, Günter Dahmen, Rainer Pohlenz, Građevinska fizika;
projektovanje i primena, Građevinska knjiga, Beograd, 1985.
4. Carl-Eric Hagentoft: Introduction to Building Physics; Studentlitteratur, Lund, Švedska,
2001.
5. Dragan Popović: Buka-štetna dejstva, merenje i zaštita,
6. Ivan Jecelj: Zaščita pred hrupom-akustika v gradbeništvu (zbrano gradivo); Fakulteta za
gradbeništvo, Univerza v Mariboru, 1995.
7. Hikec Andrija: Građevinska fizika u zgradarstvu – I. dio i II. dio,
8. Ernst Neufert: Projektiranje v stavbarstvu (prevod), TZS, Ljubljana, 2002.
9. Skupina avtorjev: Gradbeniški priročnik, TZS, Ljubljana, 1998.
10. I. G. Aramanovič, V. I. Levin: Uravnenija matematičeskoj fiziki, Nauka, Moskva, 1964.
11. Hugo Hens, Building Physics – Heat, Air and Moisture, Ernst&Sons, Berlin 2007.
1
UVOD
Svetloba
Atmosferni vplivi
Veter
Zvok
Vlaga
Vlaga
Zemljina-prst
Skica 1.1
2
Zunanje vplive, ki pod običajnimi pogoji – samostojno ali v sočasnem
medsebojnem prepletanju - učinkujejo na gradbeni objekt in s tem posredno ali neposredno na
kakovost bivanja in delovanja, prikazuje skica 1.1. Zaradi te danosti, je potrebno posebej
ločeno proučiti tiste fizikalne procese, ki odločujoče vplivajo na pogoje:
1. toplotne zaščite
2. zaščite pred vlago
3. protihrupne zaščite
4. protipožarne zaščite
5. pogoje osvetljenosti in svetlosti.
V nadaljnjem bodo obširneje obravnavana prva tri, zgoraj navedena, področja, pri čemer
bodo kot izhodišče služila zakonska določila, ki opisana področja opredeljujejo v podrobnosti.
Namen pričujičega gradiva je podati fizikalna načela, ki služijo kot temelj zakonskim
opredelitvam določanja obratovalnih lastnosti in omejitev uveljavljenih znotraj vsakega
področja in to na način, da je pazljivemu bralcu omogoča podrobnejše razumevanje pomena
predpisanih standardov in s tem tudi njihova uporaba.
Energija (grobo rečeno je to zmožnost opravljanja koristnega dela) je ena od bistvenih
svojstev človekovega bivanja, katere poraba vsakoletno skokovito narašča in se v današnjih
pogojih, med drugim, odraža v kvarnem vplivu na kakovost bivalnega okolja. Tudi zaradi
tega razloga je potrebno gospodarno ravnati z energijo in to na vseh področjih človekovega
udejstvovanja in na tej osnovi je nastal Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije
v stavbah (Uradni list RS št. 42/2002), ki predstavlja merila (vključno z računskimi postopki)
z obvezno uporabo, tako imenovani standard, za največje dopustne toplotne izgube stavb in s
tem povezanimi procesi difuzije in kondenzacije vodne pare. Slovenski pravilnik v bistvenih
točkah povzema ključna določila evropskega standarda SIST EN 832, 1998, Thermal
performance of buildings-Calculation of energy use for heathing-Residental buildings
(dosegljiv je pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo, SIST) s tem, da podrobneje
opredeljuje vrednosti vhodnih podatkov, ki so značilni za Slovenijo.
I. TOPLOTA
Zunanji plašč vsake zgradbe je sestavljen iz materialov, ki so vsi v večji ali manjši meri
toplotni prevodniki. To pomeni, da površine stavbe, v odvisnosti od zunanjih pogojev,
prevajajo toploto in sicer pozimi, ko je notranjost stavbe ogrevana, navzven, poleti pa v
obratni smeri. Toplotne izgube pozimi in dovajanje toplote poleti imajo za posledico
spreminjanje temperature v notranjosti zgradb in posledično neželjeno spreminjanje bivalnih
in delovnih pogojev.
Prehajanje toplote skozi plašč zgradbe sestoji iz deleža, ki nastane zaradi prevajanja
toplote in deleža, ki nastane zaradi prezračevanja. Toplotne izgube. ki nastanejo zaradi
prevajanja toplote skozi zidove, okna, strope, balkone, strehe in podobno (to je kondukcije –
odsotnost snovnih tokov) se lahko določi dokaj natančno, dočim izgube, ki nastanejo zaradi
nestacionarnih pojavov (zaradi snovnih tokov, t.j. konvekcije) , n.pr. prezračevanja, netesnosti
odprtin (okna, vrata), vpliva vetra, itd. pa se lahko zajame v izračunih le bolj ali manj
približno. Celotne toplotne izgube tedaj določajo projektne osnove za izračun potrebnih
ogrevnih teles, ob pogoju, da je zadoščeno optimalnim ekonomskim merilom. Velja namreč
3
dejstvo, da je minimiziranje toplotnih izgub sicer fizikalno izvedljivo, toda zelo redko je pa
ekonomsko tudi upravičeno.
Osnovna enačba prevajanja toplote (brez snovnih tokov, to je t.im. kondukcija toplote)
za primer palice dolžine L in prečnega preseka A (iz angleške besede area, t.j. površine),
krajišči katere se nahajata (stacionarno prevajanje toplote) na konstantnima temperaturama T1
in T2 , pri čemer je plašč palice toplotno izoliran (naj velja T1 > T2) je,
P T1 − T2
= λ , I-1
A L
kjer je λ koeficient toplotne prevodnosti dane snovi in P je toplotni tok, ki je definiran kot
(skica 1.2),
T1 A P λ T2
Skica 1.2
dQ
P = = Q& , I-2
dt
množina toplote, ki preteče skozi (neko) ploskev, ki stoji pravokotno na smer prevajanja
toplote, v časovnem intervalu dt, to je v intervalu časa med t in t+dt.
Pri stacionarnem pojavu teče skozi presek v danem časovnem intervalu dt vedno enaka
množina toplote dQ, torej je toplotni tok P konstanten zato velja (torej samo za stacionarne
pojave), da je
4
dQ Q
P = = Q& = . I-3,
dt t
P
j = . I-4
A
Za primer prevajanja toplote (skozi eno plast poljubne površine A), skica 1.2, z uporabo
enačbe I-1 sledi,
λ ∆T
P = A ∆T = K ∆T = I-5
L RT
izraz, ki definira toplotno prevodnost plasti K ( enota je stopinja Kelvina na vat, ozroma
K/W), ali pa toplotni upor plasti RT. Seveda velja,
λ 1
K = A = I-6
L RT
L
RT = . I-7
λA
ki velja splošno tudi v primeru, ko je telo anizotropno. V tem primeru pomeni λ tenzor (= 3 x
3 matrica) toplotne prevodnosti danega telesa. Kot je znano je gradient skalarne funkcije
vektor, ki kaže v smer najhitrejšega »spreminjanja« skalarne funkcije. V izbranem
kartezičnem koordinatnem sistemu se gradient zapiše,
∂T ) ∂T ) ∂T )
grad T = i+ j+ k . I-9
∂x ∂y ∂z
v
Smer vektorja gostote toplotnega toka, j , je torej določena s smerjo gradienta temperature.
v
Pozor: vektor j je bistveno drugačna (fizikalna) količina kot enotni vektor vzdolž y-osi
)
izbranega kartezičnega koordinatnega sistema, j .
5
TABELA I. Koeficienti toplotne prevodnosti
1. Zidovi
iz modularne opeke 1800 0.92 0.76
do 15% v apneni malti 1600 0.92 0.64
(giter opeka) 1400 0.92 0.61
2. Malte
podaljšana malta 1800 1,05 0,87
apnena malta 1700 1.05 0,81
cementna malta 2100 1.05 1.40
mavčni omet na rabič mreži 1000 0.92 0.47
mavčna plošča, ovita s
papirjem 1700 0.92 0,70
zunanji omet, apneni
podaljšani 1500 0.92 0,70
ometana trstika 1000 0,92 0,47
3. Beton
iz gramoza, rečnega peska ali
drobljenega kamna. armiran,
vibriran 2400 0,96 2.04
iz kamnitega agregata in
gramoza, mešan ročno ali
strojno 2400 0.96 2,33
iz gramoza ali lomljenega kamna,
zbit ali vibriran
trdota B 120 2200 0.96 1,51
iz enako zmletega agregata 1400 1.00 0.58
suh perlitni beton 600 1,05 0,23
iz drobljene opeke 1400 1,02 0,65
penasti beton siporeks 800 1.05 0,30
5. Talne obloge
azbestnocementne plošče 1800 0,96 0,35
asfalt,liti 2100 1,05 0,70
lepenka 1100 1.67 0.19
keramične in klinker
6
ploščice 2000 0,92 0,92
linolej 1250 1,88 0,19
guma 1000 1,47 0,16
lesena tla (parket) 800 1.67 0,21
mehki les 600 1,67 0,15
smrekov les 350 2,09 0.14
pluta 135 1,67 0,044
teraco 2000 0,98 1,20
filc, plošče iz tekstilnih
vlaken 300 1,46 0,09
tekstilna vlakna 20 1,21 0.052
6. Izolacijski materiali
plošče iz lesne volne
(heraklit. tarolit. izolit) 400 1,67 0.081
plošče iz lesnih vlaken, trde
(lesonit) 400 2,09 0.13
trda iverka. panelna plošča 600 2.09 0.099
ekspandirana pluta 135 1.67 0,044
stiroporne plošče 225 1,26 0.041
poliuretanska pena v ploščah 30 1.38 0.035
mineralna volna v obliki
blazin 30-200 0.84 0,041
steklena volna v obliki
blazin 145 0,84 0,056
brizgani azbest 600 1,67 0.15
fenolne plošče 40 1.26 0.041
7. Polnila
pesek: suh 1800 0,84 0.58
gramoz: suh 1700 0.84 0,81
premogova žlindra 700 0,92 0,50
plavžna žlindra 350 0,84 0,22
drobljena opeka 0.92 0.41
leseni odpadki 200 2,09 0.09
drobljena pluta 50 0,84 0,04
mineralna volna 50 0.84 0,046
ekspandirani stiropor 20 0,33 0.035
perlit 100 0,84 0.05
vlažna koherentna tla 1700 0,84 2.10
8. Les
trdi les 800 2.20 0.21
mehki les 500 2.09 0.14
vezana plošča 600 2,09 0.12
9. Kovine
aluminij 2800 0.88 203
baker 9000 0.38 308
svinec 11500 0,55 35
cink 7100 0,39 110
jeklo 7800 0.46 59
lito železo 7100 0,50 46,5
10. Steklo
ravno okensko 2700 0.84 0,81
žično steklo 2700 0,84 0,44
7
1.1.1.1 Prevajanje toplote skozi dve in več plasti
λ1 λ2
v v
j1 j2
T1 T´ T2
L1 L2
0 x1 x2 x
Skica 1.3
T x1
- λ 1 ∫ dT = j1 ∫ dx ⇒ - λ 1 (T ´ - T1 ) = j1 L1 I-10
T1 0
T2 x2
- λ 2 ∫ dT = j2 ∫ dx ⇒ - λ 2 (T2 - T ´) = j2 L2. I-11
T x1
Iz obeh enačb izračunamo temperaturo mejne plasti T ´. Dobljeni izraz vstavimo v katerokoli
od zapisanih enačb desne strani in dobimi gostoto toplotnega toka, ki prehaja iz mesta višje
temperature na mesto nižje temperature. Tako n.pr. iz I-10 izrazimo T´,
j L1
T´ = T1 -
λ1
8
dobljeni izraz vstavimo v I-11, preuredimo in dobimo,
T1 − T2
j =
L1 L2
+
λ1 λ2
L1 T1 − T2 L1
T´ = T´ - j = T1 -
λ1 L1 L2 λ1
+
λ1 λ2
Skica 1.4
kjer je
∆T
P = , I-13
Rcelotni
pri čemer je toplotni upor, po analogiji z električnim vezjem (toplotni tok ustreza
električnemu toku, razlika električnega potenciala, t.j. električna napetost, ustreza
temperaturni razliki, toplotna upornost pa električni upornosti) dane plasti debeline L,
prečnega preseka A in koeficienta toplotne prevodnosti λ definiran, kot, enačba I-1,
L
R= . I-14
λA
saj velja,
9
T1 − T2 ∆T ∆T
P = lA = =
L L R
λA
T1 − T2 T1 − T2
P= = = K ∆T I-15
Rcelot L1 L2
+
λ1 A λ 2 A
Pri čemer je (celotna) toplotna prevodnost sistema danih dveh, zaporedno vezanih, ravnih
plasti K enaka,
1
K = I-16
L1 L
+ 2
λ1 A λ 2 A
P = P1 = P2
kjer sta K1 in K2 toplotni prevodnosti prve in druge plasti. Rezultat je očitno enak,
K
T´ = T1 - ( T1 - T2), I-18
K1
torej temperatura na stični plasti v primeru stacionarnega prevajanja toplote linearno pada z
razliko temperatur, oziroma, ker velja Rcelotni = RT1 + RT2 sledi, K-1 = K1-1 + K2-1, zato je
K = K1K2/(K1+K2) in od tod je temperatura stene,
K1 K2
T´ = T1 + T2 I-19
K1 + K 2 K1 + K 2
kjer je toplotna prevodnost prve plasti podana z recipročno vrednostjo toplotne upornost, t.j.
izraza I-14,
1 λ 1A
K1 = = I-21
RT 1 L1
10
in se tedaj temperatura mejne plasti, T´, od njene začetne vrednosti T1 linearno zmanjšuje z
debelino plasti L1, saj je toplotni tok P v stacionarnem stanju vseskozi konstanten,
P
T´ = T1 - L1, I-22
λ1 A
T´
L1
Skica 1.5
V tem primeru je smer vektorja gostote toplotnega toka usmerjena vzdolž planarnih
plasti, ki se nahajajo v tesnem medsebojnem stiku, z okolico pa so idealno toplotno izolirane
tako, da nič toplotnega toka ne uhaja v okolico, oziroma je sistem iz okolice ne prejme.. Vse
plasti so enako dolge, torej L1=L2 =L3 = ..... = LN = L, njihov prečni presek pa je različen
torej A1, A2, ....., AN. Temperatura na levem delu sistema je T1 na desnem krajišču pa je T2.
Obe temperaturi sta stalni in toplotno prevajanje je stacionarno, skica 1.6. V poljubnem
preseku pravokotno na plasti je na vsakem mestu temperatura enaka, saj ni izvorov in ponirov
toplote v sistemu. Sedaj velja,
11
L
A1 λ1 T´
T1 T2
A2 λ2 T´
Skica 1.6
T1 − T2
P = , I-23
Rcelot
toda sedaj je, po analogiji z vzporedno vezanimi električnimi upori, nadomestna upornost
vezja, Rcelot, podan z izrazom,
1 N 1
= ∑ I-24
Rcelot i =1 Ri
L 1
Ri = = I-25
λi Ai Ki
Toplotni tok P v stacionarnem stanju, ki teče skozi takšen sistem je tedaj enak, saj v tem
primeru velja,
1 1 1
= + ,
R R1 R2
oziroma
K = K1 + K2.
12
Po definicji, glej I-17, ob upoštevanju I-14 je,
P = K ∆T I-26
λ1 A1 λ 2 A2
K = + I-27
L L
ϕ
x
T1
T2
Skica 1.7
∂T ) 1 ∂T ) ∂T )
grad T = eρ + eϕ + ez I-28
∂ρ ρ ∂ϕ ∂z
)
kjer so ei , enotni vektorji, ki definirajo prostorski polarni koordinatni sistem. V danem
primeru kjer je po predpostavki T = T(ρ) in temperatura v stacionarnem stanju ne zavisi od
kota ϕ ter od razdalje z, se gornji izraz prevajanja toplote poenostavi v,
v dT )
j = -λ eρ I-29
dρ
13
in gostota toplotnega toka je tedaj usmerjena samo vzdolž radija. Celotni stacionarni toplotni
tok, P, ki teče skozi plašč kolobarja debeline debeline stene d ter višine h je tedaj enak,
dT
P = jA= λ2πρh I-30
dρ
P r2
dρ T2
∫
2πλh r1 ρ
= ∫ dT I-31
T1
T2 − T1
P = 2πλh . I-32
r2
ln
r1
d
ln1 +
r
RT = I-33
2πλ h
kjer pomeni r radialno oddaljenost (nitranje površine) plasti debeline d, katere koeficient
toplotne prevodnosti je λ in ki se nahaja na (stacionarni) temperaturi T1.
V primeru, da kolobar sestavlja sistem N koncentrično razporejenih plasti različnih
snovnih lastnosti in debelin je celotni toplotni upor takšnega sistema enak,
r2 r r
ln ln 3 ln N
1 r1 + r2 + r
˙+ N −1
N
Rcelot = ∑ Ri = I-34
i =1 2πh λ1 λ2 λN
1 r r3 rN 1 r
Rcelot = ln 2 L = ln N I-35
2πλ h r1 r2 rN −1 2πλ h r1
14
1.1.2 Prestop toplote (konvekcija)
A T1 T2 A
Skica 1.8
ki prestopa s površine telesa v plin odvisen tudi od tlaka plina, od velikosti stične površine, od
orientacije sistema v prostoru (za sistem v vodoravni legi se toplotni tok razlikuje od primera,
ko se sistem nahaja v navpični smer), itd. Zapisane vplive v splošnem ni mogoče zajeti
analitično temveč le eksperimentalno.
Toplotni tok, P, ki se ob stični površini prenese (prestopi) iz enega telesa na drugega, pri
čemer nastopijo snovni tokovi, se v splošnem zapiše,
15
snovi, še od agregatnega stanja (plin oziroma kapljevina, oziroma para). Zaradi zapisane
zapletenosti koeficienta prestopa toplote, se le-ta določa skoraj izključno eksperimentalno.
V splošnem se lahko zapiše, da leži toplotna prestopnost α pri plinih in tekočinah v
intervalu,
TABELA II
zunanjih oken 12
16
1.1.2.1 Prestop toplote z vertikalne (ravne) stene v zrak
Ts Tz
P
Skica 1.9
2. V primeru zunanje stene ovoja zgradbe, n.pr. fasade ali strehe, če je hitrost vetra znana
velja,
α = 2 | Tz - Ts |1/4,
17
1.1.2.2 Prehod toplote skozi enoslojno plast; koeficient toplotnega prehoda U
Površina dane snovi je običajno na obeh straneh obdana s plastmi zraka ali
kapljevine kjer je zaradi mejnih pojavov težko natančno določiti začetno temperaturo na
površini snovi skozi katero teče toplotni tok P. Običajno je povprečna temperatura okolice
v
j
T1
T2
α1
mejna plast 1 λ
mejna plast 2
α2
d
Skica 1.10.
dovolj natančno poznana in naj bo T1 in T2, pri čemer predpostavimo, da velja T1 > T2, skica
1.10. Naj bo koeficient prestopa toplote z okolice na levo površino plasti enak α1, koeficient
prestopa toplote z okolice na desni na desno površino plasti pa enak α2. Če je koeficient
toplotne prevodnosti same plasti enak λ, tedaj mora veljati, da je v stacionarnem stanju
gostota toplotnega toka iz leve na desno skozi vsako plast enaka,
j = α1 (T1 – Tstene1) I - 39
λ
j = (Tstene1 - Tstene2 ) I - 40
d
j = α2 (Tstene2 – T2 ) I – 41
18
P T1 − T2
j = = I – 42
A 1 d 1
+ +
α1 λ α2
Po definiciji je 1/α specifični toplotni upor prestopa toplote v mejni plasti in d/λ je specifični
upor prevajanja toplote skozi plast debeline d. Celotni toplotni upor v enačbi (I-42) je tedaj,
1 1 d 1
= + + I – 43
RT α1 λ α 2
1
U = I – 45
1 d 1
+ +
α1 λ α2
2π L (T1 − T2 )
Q& = I – 46
1 R2
ln
λ R1
P Q&
j = = I – 47
A 2π r L
2πL(T1 − T2 )
P = Q& = n 1
I – 48
R
∑ ln i +1
i 01 λi Ri
19
V primeru, ko je potrebno upoštevati še razmere na mejni plasti valjaste cevi debeline
stene d, se enačbe toplotnega toka glasijo,
2π L (Tstene1 − Tstene 2 )
P = I - 50
1 R2
ln
λ R1
2πL(T1 − T2 )
Q& = I - 52
1 1 R 1
+ ln 2 +
R1α1 λ R1 R2α 2
Ob upoštevanju definicije,
Q&
U = I – 53
A (T1 − T2 )
da je koeficient prehoda toplote funkcija polmera tako, da je le-ta za notranjo površino enak,
1
U1 = I – 54
1 R R1R
+ ln 2 + 1
α1 λ R1 R2α 2
1
U2 = I – 55
1 R2 R2 R
+ ln + 2
α2 λ R1 R1α1
Toda ker pa je toplotni tok skozi vsako površino skozi katero prehaja konstanten mora veljati,
in zato velja,
U1A1 = U2 A2 I – 57
20
Na podoben način se izračuna toplotni tok skozi valjasto cev, ki jo sestavlja n-
kolobarjev,
2πL(T1 − T2 )
P = Q& = I – 58
1 n 1 R j +1 1
+ ∑ ln +
R1α1 j =1 λ j Rj R j +1α 2
Iz enačbe (I-49) je razvidno, da je toplotni tok, P, skozi steno cevi, pri konstantnem
notranjem polmeru R1 in danih snovnih lastnostih, funkcija debeline stene, oziroma polmera
zunanje stene R2. Toplotni tok skozi cev bo največji tedaj, ko velja
1 1
− = 0 I – 59
λR2 R2 α 2
2
λ
R2 = I – 60
α2
in podaja polmer zunanje stene, R2, t.j. optimalni zunanji polmer, za katero je toplotni tok v
stacionarnem stanju skozi cev danega notranjega polmera R1 največji.
Opozorilo:
Na skici 1.10 prikazani mejni plasti zraka, ki se nahajata ob vertikalnemu zidu debeline
d in koeficienta toplotne prevodnosti λ, povzročata da se (v stacionarnem stanju) temperaturi
sten razlikujeta od temperatur zraka na večji oddaljenosti od sten. To je nemudoma razvidno
n.pr. iz enačb I-41 in I-42 ter I-45, saj velja (stanje je stacionarno),
α2 (Tstene2 – T2 ) = U (T 1 – T2 ), I-60 a
U
Tstene 2 = T2 + (T1 – T2),
α2
T T1
Tstene 1
Tstene 2
T2
Skica 1.11
21
od koder sledi, da je Tstene 2 > T2. Na podoben način se pokaže, da je Tstene 1 < T1. To dejstvo
je posebej poudarjeno na skici 1.11 (ob predpostavki, da je T1 > T2).
T¸ T2
konvekcija
P
kondukcija + konvekcija
Skica 1.12.
V prikazanem primeru je tedaj celoten toplotni tok, ki prestopa med stenama reže enak,
kjer je αkk koeficient prestopa toplote za oba navedena primera. V običajnih pogojih se izraža,
λ zraka
αkk = + α I-62
L
kjer je λzraka koeficient toplotne prevodnosti zraka. V primerih zelo ozke reže zrak v reži
miruje in αkk je tedaj podan samo s kondukcijo, torej s prvim členom desne strani izraza I-62.
22
1.1.3 Toplotni tok skozi večplastni sistem; koeficient prehoda U
Tsn Tn
Tsz
Tz
1 d1 d2 d3 1
αz λ1 λ2 λ3 αn
1
Λ
Skica 1.13
23
V stacionarnem stanju je toplotni tok, ki teče skozi opisani sistem (ob upoštevanju
pojavov na mejnih plasteh) podan z izrazom (po predpostavki velja Tn > Tz ) ,
kjer je U celotna toplotna prehodnost, ki upošteva prehod toplote skozi sistem ravnih sten in
vključuje prevajanje, konvekcijo in sevanje.
Iz definicije izhaja, da je celotna toplotna prehodnost U enaka recipročni vrednosti
celotnega toplotnega upora RTcel sistema, ki je v prikazanem primeru kar vsota zaporedno
vezanih toplotih uporov,
RTcel = Rsz + ∑R i
Ti + Rsn I-64
in zato je
1
U = I-65
RTcel
Celotni upor toplotnega pretoka RTcel , skozi sistem zaporedno postavljenih elementov,
vključno z obema mejnima plastema je podan,
1 1 1
RTcel = + + , I-66
αz Λ αn
1 di
Λ
= ∑λ
i
, I-67
i
1
U = I-68
1 3 d 1
+ ∑ i +
α z i =1 λi αn
24
1.1.3.1 Pomen temperature notranjih sten
in od tod,
1
(Tn − Tz )
αn
Tn – Tns = . I-70
1 1 1
+ +
αz Λ αn
V zgornjem izrazu je, αz (αn), koeficient prestopa toplote preko mejne zračne plasti na
zunanjo (notranjo) površino zidu.
V splošnem se zahteva, da je v stacionarnem stanju razlika temperatur notranjosti
ogrevanega prostora in temperature stene, vsaj 3 stopinje, kar pomeni, da je potrebno
projektirati toplotno izolacijo 1/Λ, zunanje stene,
1 1 (Tn − Tz ) 1 1
= - - , I-71
Λ α n (Tn − Tns ) α z αn
25
1.1.3.2 Ocene toplotnega toka skozi reže oken in vrat
A) Stacionarna temperaturna razlika med območjima različnih temperatur (T1 > T2, glej
skico 1.14)
T2
h
T1 d T2 d
h
l
T1
P
h
Skica 1.14
Primer prikazan na skici 1.14 nastopa ob pogojih stalnih temperaturnih razlik med
danima prostoroma; v praksi je to najpogosteje v pogojih klimatiziranega bivališča poleti,
oziroma stacionarnega gretja pozimi. Po predpostavki teče toplotni tok skozi dano režo
prečnega preseka A = l d in širine h, skica 1.14, kjer je l dolžina robu reže, d pa njena višina.
Zaradi temperaturnih razlik prostora na levi temperature T1 in prostora na desni temperature
T2, obstaja med njima tlačna razlika, ki je enaka:
m1 RT1 m RT
Δp = p1 - p2 = - 2 2 ≈ G ( T1 - T2 ) I-72
M V1 M V2
ρR
G = , I-73
M
Φm = ρ ΦV = ρ A v = ρ l d v, I-74
26
kjer je v povprečna hitrost zraka skozi režo. Hitrost v se oceni posebej z upoštevanjem
laminarnega toka zraka skozi celotno območje reže. Iz definicije izraza za viskoznost namreč
sledi:
F′ v
= η , I-75
A′ d
F´ = A Δp
2 l h η v/d = l d G ( T1 - T2 )
d 2 G (T1 − T2 ) d2Δp
v = = I-76
2 hη 2 hη
Toplotni tok, ki teče skozi režo kot posledica nastale temperaturne razlike med zunanjim in
notranjim delom prostorov tedaj znaša,
dQ dm Gd 2
P = = cp (T1 – T2) = Φm cp (T1 – T2) = ρ l d cp (T1 – T2)2 I-77
dt dt 2 hη
Toplotni tok je torej v primeru, da ga poganja tlačna razlika zaradi nastalih temperaturnih
razlik med prostoroma tedaj podan z izrazom,
ρR cp ρ 2 Rc p ld 3
P = ρ l d 3
(T1 – T2)2
= (T1 – T2)2 I-78
M 2 hη 2 Mη h
Zgled: Oceni toplotni tok skozi d = 0.5 mm ozko špranjo praga vrat dolžine l = 1 m, širine h
= 1.5 cm. Podatki so: R = 8300 J/K, cp zraka je 1010 J/(kg K), povprečna molekularna masa
zraka, M = 29 kg, viskoznost zraka (pri 20o C in 1 bar) η = 1.82 x 10-5 kg/(m s) in gostota
zraka (200 C in 1 bar) znaša ρ = 1.29 kg/m3, če je zunanja temperatura T1 = 350 C, notranja pa
T2 250 C.
kar je docela nesprejemljiva vrednost. Vzrok je iskati v izrazu za razliko tlakov, I-72, ki
podaja – v izbranem približku - bistveno preveliko vrednost, kajti sprememba gostote zraka s
temperaturo je v tem izrazu zanemarjena. Iz splošne plinske enačbe idealnega plina namreč
sledi, naslednja ocena,
ln p – ln ρ = ln T + ln (R/M)
27
dp dρ dT
- =
p ρ T
p1 − p2 ρ − ρ2 T − T2
= 1 + 1
p ρ T
⎛ ρ − ρ 2 T1 − T2 ⎞ ⎡ ⎛ 1 1 ⎞ T − T2 ⎤
Δ p = p1 – p2 = p ⎜⎜ 1 + ⎟⎟ = p ⎢T ⎜⎜ − ⎟⎟ + 1 ⎥. I-79
⎝ ρ T ⎠ ⎣ ⎝ 1T T2 ⎠ T ⎦
M
Pri izpeljavi je uporabljena splošna plinska enačba in sicer v oblikah: ρ = p ter ρ i =
RT
M
p , kjer je i = 1, 2 in črtica nad simbolom pomeni povprečno vrednost. Za zapisane
R Ti
vrednosti je Δ p = - 0.9 N/m2, torej je p1 < p2, če je povprečni tlak enak p = 1.013 x 105 Pa
in povprečna temperatura T = 303 K. Zapisana tlačna razlika povzroči pretok hladnega zraka
v toplejšo okolico, ki pa nikakor ni stacionaren, kajti tlak v (sicer zaprtem) prostoru se zato
bolj ali manj hitro izenačuje z zunanjim. V primeru, da pa lahko v prostor vstopa (skozi druge
odprtine) zunanji zrak, pa se tedaj temperatura v notranjosti približuje zunanji. Za
vzpostavitev stacionarnega stanja je torej potrebno nenehno nadomeščati izgubo toplote ob
hkratnem dovajanju zraka iz okolice s čimer se vzpostavi konstanten tlak v notranjosti. Če se
zadovoljimo z oceno za toplotni tok tedaj zgornji tlačni razliki ustreza hitrost v, enačba I-76,
ki znaša v = 0.4 m/s. Ocena za toplotni tok P skozi opisano režo, ki sedaj nadomesti enačbo I-
77, izhajajoč iz izrazov I-74 ter I-76, tedaj podaja vrednost,
V tem primeru predpostavimo, da mastane pretok zraka skozi režo izključno zaradi tlačne
razlike, t.im. zastojnega tlaka. Iz Bernoulijeve enačbi sledi, da v primeru, ko pade hitrost vetra
v ob dani steni (okno, vratih, itd) na vrednost nič nastopi med notranjostjo in zunanjostjo
tlačna razlika, zastojni tlak, ki je enak,
ρv2
Δp = , I-80
2
ki je vzrok masnega toka (t.j. pretoka) zraka skozi režo. V izrazu I-80 pomeni v hitrost vetra v
večji oddaljenosti pred ovojem stavbe, ρ pa gostoto zraka. Podobno kot zgoraj mora v
ravnovesju veljati,
28
F´ = A Δp = d l Δp I-81
2 l h η v´/d = l Δp d I-82
kjer je privzeto, da je tok skozi režo laminaren, t.j. največja hitrost zraka v´, je v reži na višini
d/2 na obeh površinah reže pa 0. Iz izraza I-82 sledi, da je povprečna hitrost zraka skozi režo,
v´, približno enaka,
Δp d 2
v´ = . I-83
2 hη
Toplotni tok, ki nastane samo zaradi zastojnega tlaka, pri čemer se območji na nasprotnih
straneh reže nahajata na različnih temperaturah, je tedaj približno enak,
Δp d 2
P = ρl d cp (T1 – T2) I-85
2 hη
ρ c p Δp d 3
P = l (T1 – T2) I-86
2 hη
in je torej toplotni tok, pri dani hitrosti vpadlega vetra v, izraz I-83, sorazmeren tretji potenci
špranje, d, ter obratno sorazmeren širini reže h. Iz izraza I-84 je razvidno, da je pri danih
vrednostih zapisanih parametrov ter temperaturne razlike, toplotni tok povezan z vdorom (ali
pa izsesavanjem zraka) v dani prostor skozi špranjo, sorazmeren kvadratu hitrosti vetra,
enačba I-80.
Toplotni tok P, izračunan za primer zgoraj navedenih vrednosti in ob pogoju rahlega
vetra v = 1 m/s, je tedaj ocenjen na vrednost,
P = 1.8 W.
V kolikor pa pri danih pogojih znaša hitrost vetra v = 10 m/s (oziroma to je 36 km/h) je tedaj
toplotni tok kar 100 krat večji in znaša
P = 180 W.
Iz izrazov I-74 in I-83 izhaja, da je prostorninski tok zraka (ΦV = dV/dt = v´ l d), ki
pronica skozi špranjo na dolžinsko enoto špranje (v izpeljanem približku) enak,
ΦV d 3 Δp
= I-87
l 2 hη
29
Veter, ki vpada na čelni del zgradbe s hitrostjo v, zaradi zaustavitve na steni (fasadi)
povzroči nadtlak, ki ga približno podaja enačba (I-80), na zavetrni strani zgradbe pa kot
posledica nastopi podtlak. Posledica delovanja vetra je tedaj dotok zunanjega zraka skozi reže
v oknih in vratih v privetrni del zgradbe in izsesavanje zraka iz prostorov (skozi odprtine rež)
v zunanjost na zavetrni strani zgradbe.
Dopustne vrednosti propustnosti rež oken in vrat (tudi balkonskih) za pretok zraka,
ΦV/ l , povzemajo standardi in zavisijo od položaja vgradnje teh elementov ter od višine,
oblike in izloženosti zgradbe zunanjim vplivom. V grobem so elementi uvršeni v štiri razrede
tesnenja (nepropustnosti za zrak), pri čemer razred A podaja najblažje (najnezahtevnejše)
pogoje. Te vrednosti razredov povzema TABELA III:
TABELA III
Dopustna prepustnost
Kategorija Razlika tlakov Δp zraka na enoto robu Hitrost vetra
/Pa/ reže, ΦV/ l [km/h]
[m3/m h]
A 10 - 50 2,0 - 6,0 33
B 10 - 150 2,0 - 9,5 55
C 10 - 300 1,0 - 12,5 79
Posebni pogoji 10 - 500 1,0 - 13,5 105 in več
Dopustne prepustljivosti oken in balkonskih vrat za pretok vode podaja TABELA IV.
TABELA IV
Propustnost oken in balkonskih vrat za dopuščeno količino vode 2,0 l/m2 in vetru v trajanju
10 minut.
30
1.1.3.3 Toplotni tok skozi okno
Tn
Tsn
Tsz
Tz
Skica 1.15
j = αz (Tsz – Tz ), I-88
ki je enak gostoti toplotnega toka iz sobe stalne temperature Tn na steklo katere notranja
površina se nahaja na temperaturi Tsn. Le-ta je,
(Tsn − Tsz )
j= λ I-90
d
j = U (Tn – Tz ) I-91
31
1
U = I-92
1 d 1
+ +
αz λ αn
U = 5,74 W/m2K
j = 116 W/m2.
Iz izraza I-90 nemudoma sledi, da pri teh pogojih znaša temperaturna razlika med površinama
stekla,
jd
Tsz – Tsn = = 0,46 K
λ
tako, da je tedaj,
αn αz
Tp = Tn + Tz I-95
αn +αz αn +αz
32
kjer pomenijo Pvpadli toplotni tok na steklo, Poddani toplotni tok skozi steklo v zunanjost in Pstekla
toplotni tok za segrevanje stekla. Iz zgornjega izraza sledi (ker je P = dQ/dt in dQ = mcpdT),
dT
αn (Tn – T ) A - αz (T – Tz ) A = m cp I-97
dt
kjer je masa stekla enaka, m = ρ A d, in cp je specifična toplota stekla pri konstantnem tlaku.
Po preureditvi se dobi naslednja diferencialna enačba za temperaturo T = T(t),
αn
bn = I-99
ρ cd
αz
bz = I-100
ρ cd
Izraz I-97 je nehomogena navadna diferencialna enačba 1. reda za temperaturo stekla T(t) .
Rešitev je vsota partikularne in splošne rešitve homogene enačbe. Koeficienta b imata enoti
enaki recipročni vrednosti časa, zato je umestno vpeljati časovno konstanto τ kot,
1 1
τ = = I-101
bn + bz b
t
−
τ
bnTn + bz Tz
T = T(t=0) e + I-102
bn + bz
Po daljšem času, ob pogojih, da sta notranja in zunanja temperaturi konstantni gre prvi člen
proti 0 in v tem primeru, to je v stacionarnem stanju, je temperatura šipe enaka,
bnTn + bz Tz
T = I-103
bn + bz
33
1
T = (Tn+Tz ) I-104
2
P = αn A (Tz - T ) = 100 W,
če je αn = 10 W/m2K, A = 1m2 in Tz – T = 10 K.
Za primerjavo vzemimo toplotni tok skozi zid debeline d = 40 cm, λ = 0.8 W/mK, αn = αz
= 10W/m2 in Tn – Tz = 20 K. Za navedene vrednosti je toplotni tok skozi zid enak,
P = 28 W.
1
U = I-105
1 1 1 1
+ + +
α1 α2 α3 α4
in za zgoraj zapisane konstante se za U dobi vrednost U = 2.5 W/m2K tako, da znaša toplotni
tok skozi dvojno zasteklitev,
P = U A (Tn – Tz ) = 50 W,
če je ΔT = 20 K in A = 1 m2.
Na tem mestu velja pripomniti, da je mogoče prepuščeni toplotni tok še dodatno zmanjšati s
spuščeno roleto. V tem primeru v imenovalcu za U nastopata še dodatna dva identična izraza
1/α tako, da je tedaj U = α/6 = 1.7 W/m2K.
Najmanjše toplotne izgube omogočajo dvojna okna, pri katerih je notranjost enega od
stekel prekrita z zelo tanko plastjo zlata ali pa srebra. Vmesni prostor med stekloma je
napolnjen z žlahtnim plinom (argon ali pa kripton). Za argon je koeficient toplotne
prevodnosti enak λAr(41 oC) = 187 x 10-4 W/Km kar je zaznavno manjše kot za zrak, kjer je
λ = 257 x 10-4 W/(m st.) Na takšen način je moč dobiti U v intervalu 0.6 do 0.7 W/m2K.
34
1.1.4 Termično sevanje teles – energijski tok elektromagnetnega valovanja
dP 2πhc 2 1
= A , I-106
dλ λ5 hc
e λkT
−1
kjer je A površina sevalca, h = 6.626 x 10-34 Js, je Planck-ova konstanta, c je hitrost svetlobe
v vakuumu, k = 1.38 x 10-23 J/K, je Boltzmann-ova konstanta in λ je valovna dolžina
elektromagnetnega sevanja.
∞
⎛ dP ⎞
Integral gornjega izraza po vseh valovnih dolžinah, t.j. P = ∫ ⎜ ⎟dλ , podaja
0 ⎝ d λ ⎠
znameniti Štefanov-Boltzmannov zakon,
P = A σ T4, I-107
35
kjer je σ Stefan-Boltzmann-ova konstanta (σ = 5.67 x 10-8 W/m2K4). Dobljeni izraz podaja
celotni energijski tok P termičnega sevanja (vseh valovnih dolžin), ki ga oddaja popolnoma
gladka površina A črnega telesa v polprostor nad površino, skica 1.16.
Skica 1.16
Sonce seva gostoto energijskega toka, j, ki je približno enak sevanju črnega telesa
temperature T = 5700 K in je popisan z zgornjima izrazoma. Gostota energijskega toka sonca
(na ploskev, ki stoji pravokotno na smer sončnih žarkov) na zgornjih plasteh ozračja znaša
pozimi 1.4 kW/m2, poleti tedaj, ko je razmak med Soncem in Zemljo večji, pa 1.31 kW/m2.
Povprečna vrednost sevane gostote energijskega toka sonca, t.j. 1.35 kW/m2, se imenuje
solarna konstanta. Zaradi absorpcije v ozračju prispe na površino zemlje (kadar je sonce v
zenitu) zmanjšana gostota energijskega toka, ki znaša j0sol = 1.0 kW/m2. V okviru prispelega
energijskega toka odpade okoli 48 % delež na infrardečo svetlobo, na vidno svetlobo odpade
okoli 47 % delež energijskega toka in preostanek, t.j. okoli 5 % na ultravijolični del spektra.
Zaradi termičnega sevanja sonca je energijski tok, ki ga prejema ovoj zgradbe približno
podan z izrazom,
kjer je αsol absorptivnost ovoja zgradbe za sevanje in Θ podaja kot med normalo na površino
ovoja zgradbe ter smerjo upadlega solarnega energijskega toka j0sol = 1.0 kW/m2.
36
Psonca = A αsol j0sol
Pkonden = q Φm
Pprev = A K ( Tpovrš - Tzn)
Pokol = A αsev (Tsevanja - Tpovrš )
Pkonvek = A αc (Tzz - Tpovrš ) I-109
Izraz Pokol = A αsev (Tsevanja - Tpovrš ), kjer je αsev prestopni koeficient sevanja
(enota je W/m2K, za podrobnosti glej poglavje 1.3.3), predstavlja sevanje iz okolice
temperature Tsevanja na zunanjo površino stene temperature Tpovrš. V izrazu I-109 pomenijo Tzn
temperaturo notranje površine stene (t.j. kar je približno temeratura zraka v notranjosti), αc je
koeficient toplotnega prestopa zraka v zunanji mejni plasti na steno, Tzz je temperatura
zunanjega zraka daleč od stene, q specifično izparilno toploto vode pri fazni pretvorbi (q=2.5
x 106 J/kg) in Φm masni tok na steno vpadne vodne pare.
Tsevanja zavisi od površin v okolici in atmosfere s katero si zunanja površina izmenjuje
energijo s sevanjem. V približku velja, da je (temperature so izražene v oC)
Celotni toplotni tok, ki vpada na površino stene, zaradi zunanjih prispevkov se lahko
združi v en sam člen, če se definira Pskupni = Ke (Te – Tpovrš). Pri tem se ekvivalentna zunanja
temperatura Te definira na osnovi ekvivalentnega vezja predstavljenega na skici 1.17, kjer Ke
pomeni ekvivalentno prevodnost zraka pred zunanjo površino temperature Tpovrš.
sevanje
okolice
sevanje
sonca
prevajanje
fazne toplote
pretvorbe
konvekcija
Skica 1.17
Ekvivalentno električno vezje, ki popiše dogajanja na skici 1.17 podaja skica 1.18 spodaj.
37
Te Ke Tpovrš K Tzn
Skica 1.18
Ke = A ( αsev + αc ) I-111
1
Te = e
A ( αsol j0sol + q Φm /A + αsev Tsevanja + αc Tzz ) I-112
K
Te = Tzn I-113
ekvivalentna temperatura notranje stene kar enaka notranji temperaturi zraka v večji
oddaljenosti od stene.
Zgled uporabe je predstavljen na strani 101!
38
1.2.1 OSNOVE PREZRAČEVANJA PROSTOROV
ΦV
n´ = , I-114
V
ρv2
pv = Cv , I-115
2
kjer je Cv t. im. koeficient tlaka vetra (je brezdimenzijski koeficient) in v hitrost vetra na
dani višini zgradbe. Koeficient tlaka vetra Cv je dobljen na modelnih poiskusih v
vetrovnih tunelih in lahko zavzame pozitivno (nadtlak) ali pa negativno vrednost (t.j.
podtlak). Tabela XIII podaja nekatere vrednosti koeficienta tlaka vetra Cv za nekatere
vpadne kote (z ozirom na normale na vertikalne površine zgradbe).
39
TABELA V
Bazeni 3....4
Knjižnice 3....5
Običajni delovni prostor 3.....6
Šole 3.....6
Garaže 4.....5
Uradi 4.....8
Trgovine 4.....8
Gostinski prostori 4.....8
Gledališča in kinodvorane 4.....8
Sanitarije 4.....8
Konferenčne dvorane 6.....8
Kuhinje: velike 8....12
srednje 10...20
male 15...30
TABELA VI
40
podtlak podtlak nadtlak podtlak
300 450
veter veter
Skica 1.19. Prikazuje tlačno polje, ki se vzpostavi na raznih delih zgradbe zaradi vpliva
vetra.
2
Tloris zgradbe
3 4
veter Θ
Skica 1.20
41
TABELA VII
Koeficient tlaka vetra Cv v odvisnosti od lege točke na površini zidu in vpadnega kota
vetra. Koeficient Cv podja povprečno vrednost za primer trinadstropne zgradbe.
vz = v k zφ I-116
kjer sta k in φ konstanti, ki zavisita od lokacije zgradbe in njene okolice ter sta podani v
Tabeli VIII.
TABELA VIII
42
Tlak v notranjosti zgradbe se lahko približno popiše z izrazom,
ρv2
p n = Cn , I-117
2
kjer je ρ gostota zraka in v hitrost vetra in je, zaradi dejstva, da je tlak v okolici zgradbe
večinoma podtlak (t.j. pripisana mu je negativna vrednost), zato tlak v notranjosti
zgradbe, pn, I-117, prav tako negativna količina. Za primer zgradbe, kjer so odprtine
približno enakomerno porazdeljene po vseh površinah znaša koeficient Cn v enačbi
zgoraj, Cn = -0.3.
Razlika tlakov, ki nastane zaradi vetra na površinah zgradbe je tedaj popisana z
izrazom,
ρv2
∆pvet = (Cv - Cn) . I-118
2
Drugi način spontane izmenjave zraka v prostoru nastopa zaradi razlike gostot
zračnih plasti v njem, ρzn, ter v njegovi okolici, ρzz. Ob tem je potrebno navesti, da se
znotraj danega prostora, ki je ogrevan, tople (in posledično lažje) zračne plasti nahajajo
pod stropom, hladne (težje) plasti pa so porazdeljene na območju nad površino tal. To
dejstvo je razvidno na osnovi naslednjega razmisleka. Iz izraza za spremembo
hidrostatičnega tlaka z globino sledi,
dp = ρ g dz, I-119
kjer je z-os koordinatnega sistema usmerjena v navpični smeri navzol (tlak raste z
globino). Za zrak velja enačba idealnega plina, p V = n R T, kjer je število kilomolov
podano z izrazom n = m/M, m je masa zraka in M je molekularna masa zraka (M = 29
kg), torej
M
ρ = p I-120
RT
p dp Mg
z
∫
p zn p
=
RT ∫ dz ,
0
I-121
43
Mg
z
p(z) = pzn e RT . I -122
kjer je pzn tlak zraka v prostoru. Za zrak je izraz Mg/RT pri sobni temperaturi enak,
in zato se lahko dobljeni izraz I-122, v zelo dobrem približku, zapiše kot,
Mg
p(z) = pzn (1 + z). I-124
RT
Mg
∆ p = p(z) – pzn = pzn z, I-125
RT
Mg
p(z)zunaj = pzn (1 + z) I-126
RTzu
v notranjosti pa,
Mg
p(z)n = pzn (1 + z) I-127
RTn
Tlačno razliko, ∆p, med zunanjim in notranjim tlakom (na enaki vertikalni oddaljenosti z
od nevtralne ravnine) podaja izraz,
Mg 1 1
∆p(z) = p(z)zunaj - p(z)n = pzn ( - )z I-128
R Tzu Tn
44
Dobljeni izraz je pozitiven za vse pozitivne vrednosti z, t.j. od nevtralne ravnine proti
tlem, če je zunanja temperature Tzu manjša kot je notranja temperatura Tn, torej za Tzu <
Tn. To pomeni, da je p(z)zunaj > p(z)n in zato velja, da je področje med talno površino in
nevtralno ravnino v notranjosti prostora področje podtlaka Področje v notranjosti, ki se
nahaja nad nevtralno ravnino je opredeljeno z negativno koordinato, - z, in zato je tedaj
p(z)zunaj < p(z)n, torej vlada v tem območju nadtlak. Posledica na takšen način nastali
gradient tlaka v notranjosti prostora je pojav naravne ventilacije, kjer hladni zrak priteka
skozi odprtine pri tleh in odteka skozi odprtine blizu stropa, skica 1.21.
nadtlak pzn
Tzu Tn
podtlak z - os
Skica 1.21.
gM 1 1
∆p(not) = z (pz - pn) − I-129
R Tz Tn
45
V primeru, da je temperatura v prostoru manjša, kot je temperatura zraka v
zunanjosti, tedaj spontani proces prezračevanja poteka v nasprotni smeri kot opisano
zgoraj.
V kolikor dani prostor nima vgrajenih prezračevalnih odprtin, tedaj se
izmenjava zraka odvija skozi reže in špranje vrat in okenskih okvirov. V zimskih pogojih
je privzeto, da je prezračevanje ustrezno v kolikor se na opisani način odvija od 0.3 do 1
kratna izmenjava zraka v prostoru na uro, kar seveda zavisi od velikosti in načina izvedb
oken (omarice za rolete) in vrat (pragovi).
Pri večjih prostorih se za namene učinkovitega naravnega prezračevanja
vgrajuje prezračevalna okna kar se da visoko, s čimer se doseže, da se nevtralni pas
zračne gmote premakne po višini navzgor s težnjo, da po celem prostoru prevladuje
območje podtlaka. Na takšen način se poiskuša doseči, da prezračevanje poteka po načelu
dimniške izmenjave, pri čemer je potrebno poskrbeti za ustrezen dovod zraka skozi
odprtine nad talno površino.
Naravno prezračevanje močno zavisi od temperaturne razlike med zunanjostjo
in notranjostjo ter od jakosti vetra. V splošnem je najizrazitejše pozimi, najpotrebnejša pa
je običajno prav poleti. Iz zapisanega razloga se naravno prezračevanje izrablja v
prostorih, kjer potekajo procesi, ki se odražajo v veliki količini proizvedene toplote.
V splošnem je zato prikladnejše uporabljati prisilno prezračevanje, ki poteka z
uporabo številnih ventilatorjev. Poudariti velja, da prisilno prezračevanje poteka kot
izsesalno prezračevanje (ustvarja podtlak v prostoru in se ga uporablja za manjše prostore
kjer obstaja potreba po hitri in učinkoviti izmenjavi zraka, n.pr. kuhinje, sanitarije,
pralnice, digestoriji, itd), tlačno prezračevanje (ustvarja se nadtlak v prostoru in s tem s
preprečuje vdor zraka iz sosednih prostorov; zrak izhaja skozi špranje in reže) in sesalno-
tlačno prezračevanje (za večje prostore in hale). Prisilno prezračevanje se odvija preko
celoletnega obdobja. Da postopek pozimi ne bi povzročil prekomernega hlajanja
prostorov se zrak v posebnih prezračevalnih komorah predgreva na sobno temnperaturo,
po potrebi pa ga je mogoče hkrati prečiščevati, filtrirati, vlažiti in podobno.
46
Zapisani izraz I-130 izhaja iz definicije P = dQ/dt, kjer je dQ množina prenesene toplote
elementa zraka mase dm pri dani temperaturni razliki enaka dQ = dm cp DT, odkoder
nemudoma sledi, da je dm/dt = Fm = r FV = r n´ V ob upoštevanju enačb I-74 ter I-114.
Konstanta ρ cp zavzame za zrak pod običajnimi pogoji vrednost 1 250 J/(m3K) in se
imenuje volumetrična toplotna kapaciteta zraka.
kjer črtici pri koeficientu prehoda toplote U´ in površini A´ pomenita, da v izrazu nastopa
povprečni koeficient prehoda toplote v katerem so zaobjeti toplotni tokovi skozi stene, tal
in stropa, skupne povprečne površine A´. S prezračevanjem iz prostora odteka tudi še
dodatni toplotni tok, I-130 tako, da je celotni odvedeni toplotni tok v zunanjost enak,
kjer je
torej,
d Tn
- ρ cp V = Φ [Tn(t) - Tz0]. I-136
dt
47
−t
tc
Tn = Tz0 + [Tn(0) - Tz0] e I-137
ρcpV
tc = . I-138
Φ
Zaradi nihanja temperature zunanjega zraka bo tudi toplotni tok v dani prostor periodična
funkcija časa, pri čemer se bo proces odvijal z določeno časovno zakasnitvijo, ki zavisi
od velikosti pretoka zraka, toplotne izolacije prostora itd. V najpreprostejšem približku je
mogoče vzeti poenostavitev, kjer temperatura zraka in toplotni tok nihata sočasno, torej
fazna razlka med njima je 0. Toplotni tok je tedaj naslednja funkcija časa,
Zapisani toplotni tok je pa vsota toplotnih tokov v prostor, ki vstopa skozi toplotno
izolacijo in zaradi prezračevanja tako, kot to popisuje izraz (I-132) zgoraj. Velja torej,
pri čemer predznak minus pomeni, da teče toplotni tok iz zunanjosti v dani prostor. Če se
poenostavljeno privzame, da notranja temperatura niha sočasno z zunanjo, tedaj je
P* + ∆P* sin (2π t/tp ) = - Φ [T* - Tn0 + ( ∆T* - ∆Tn ) sin (2π t/tp ) ], I-143
48
oziroma,
∆P* sin (2π t/tp ) = - Φ ( ∆T* - ∆Tn ) sin (2π t/tp ). I-145
P* P*
Tn0 = T* + = T* + I-145
Φ U´A´ + n ′ V ρ c p
∆P *
∆Tn = ∆T* + . I-147
U´A´ + n ′ V ρ c p
Povprečna vrednost temperature zraka v prostoru tedaj ni kar enaka povprečni zunanji
temperaturi temveč zavisi tako še od razmerja vrednosti povprečnega toplotnega toka, ki
vpada na stene prostora in karakteristik prehoda toplote v notranjost prostora. Podoben
zaključek velja prav tako tudi za primer amplitude temperaturne razlike zraka v prostoru.
Izhajajoč iz zgoraj zapisanih pojavov mora sedaj biti razvidno, da je celotna tlačna
razlika na zunanji površini zgradbe sestavljena iz prispevkov tlačne razlike vetra, ∆pvet,
(I-118), notranje tlačne razlike ∆p(not), enačba (I-129) in zaradi tlačne razlike pri
prisilnem prezračevanja, ki nastane pri mehanskem načinu izmenjave zraka, ∆pventil.
Zaradi različnih hitrosti vetra, spreminjanja hitrosti po višini, razliki temperatur med
notranjim in zunanjim zrakom in inducirane razlike tlakov zaradi mehanskega načina
prezračevanja je celotna sprememba tlaka zapletena funkcija letnih časov, vremenskih
pogojev in delovnega režima mehanskega ventilacijskega sistema. Vse te spremenljivke
močno vplivjo na rezultate analiz prehoda toplote in posledično na pogoje vlažnosti, ki se
lahko pojavlja v posameznih delih in komponentah zgradbe.
49
1.2.3. Izgube toplote skozi talne površine
Pomembni delež toplotnih izgub skozi ovoj zgradbe tvori prehod toplote skozi
talne površine. Razmere si je mogoče najpreprosteje predočiti v približku tal v obliki
vodoravne temeljne plošče, skica 1.22.
P(t)
Skica 1.22.
1 ∂T
∇2 T = I-149
a ∂t
50
in konstanta a je za homogeno telo definirana kot termalna difuzivnost,
λ
a = I-151
ρ cp
TABELA IX
∂T ∂ 2T
- a = 0 I-152
∂t ∂x2
x v2
1 −
T(x,t) - T0 = C
t
∫e
0
4 at
dv I-153
51
T(x, t=0)
T2(x,t=0) = T2(∞)
T1(x,t = 0) = T1(∞)
0 x
Skica 1.23
∞ v2 ∞
1 −
∫e ∫ e du ,
2
−u
T(x=∞, t) - T0 = C 4 at
dv = C 4a I-154
t 0 0
v
u= I-155
4at
x
2
∫e
−u 2
erf(x) = du , I-156
π 0
52
erf(∞) = 1 I-157
Skica 1.24
T(x=∞, t) – T0 = C π a , I-158
x
T(x,t) - T0 = [T(x=∞, t) - T0 ] erf( ) I-159
4 at
r )
Gostota toplotnega toka, j = j(x, t) i , preko stične površine je podana z izrazom,
r ∂T )
j (x, t) = - λ grad T(x,t) = - λ i I-160
∂x
x2
−
e 4 at T (∞ ) − T0 1
j(x=0, t) = Cλ = λρc , I-161
t π t
x =0
kjer je že upoštevana definicija konstante a, izraz I-151. Ker mora veljati izrek o ohranitvi
energije, sledi
j1 + j2 = 0 I-162
53
in zatorej se izraz I-162 razčleni v,
b1 T1 (∞ ) + b2 T2 (∞ )
T0 = I-164
b1 + b2
b = λ ρ cp I-165
koeficient stične površine (t.im. toplotna vdornost). Iz izraza I-164 sledi, da je v primeru
enakih teles, t.j. b1 = b2, temperatura stičišča kar aritmetična sredina njunih začetnih
temperatur,
T1 (∞ ) + T2 (∞ )
T0 = I-166
2
b1T1 (∞ ) + b2T2 (∞ )
T0 = = 0.21 T2 + 0.79 T1 = - 3.7 C.
b1 + b2
T2 (∞ ) − T0 1 T2 (∞ ) − T0 1 1 W s
j = λρc = b2 = 8557.6
π π
2
t t t m K
54
Zgled: za primer betonske plošče, ki zapolnjuje - ∞ ≤ x ≤ 0 polprostora s temperaturo T
= -5 0C, ki se v trenutku t = 0 sklene z lesenim prekritjem, 0 ≤ x ≤ ∞, temperature T =
25 0C nariši potek temperature za t = 600 s, t = 10000 s in t = 50000 s v intervalu prostora
- 0.7 m ≤ x ≤ 0.7 m. Za podatke uporabi konstante iz TABELE IX.
abeton = 1.0 x 10-6 m2/s in toplotna vdornost bbeton = 1.75 x 103 W√s/m2K ter
ales = 0.19 x 10-6 m2/s in toplotna vdornost bles = 0.32 x 103 W√s/m2K
b1 T1 (∞ ) + b2 T2 (∞ )
T0 = = 272.6 K = - 0.4 0C
b1 + b2
x
T(x,t) - T0 = [T(x=∞, t) - T0 ] erf( )
4 at
Skica 1.25
55
1.2.3.2 Časovna sprememba temperature tal
Skica 1.26
2π
ω = . I-168
τ
56
Skica 1.27
Za primerjavo. dnevno nihanje temperature zraka n.pr. zadovoljivo popiše enačba I-139,
kot poseben primer izraza I-167.
Spreminjanje temperature tal, skica 1.28, pod vplivom periodične spremembe
z Za z -> ∞ je T(z, t) = Tp
Skica 1.28
57
temperature površine, ki se nahaja v koordinatnem izhodišču, z = 0, skica 1.28, se
najpreprosteje izračuna pod predpostavko, da je temperatura zemlje na veliki oddaljenosti
od površine konstantna in enaka Tp, snovne lastnosti zemlje, a, izraz I-151, so neodvisne
od globine (in od temperature) ter v njeni notranjosti ni nikakršnih dodatnih izvorov ali
ponorov toplote tako, da je struktura zemljine (v območju polprostora) vseskozi enaka.
Časovna in krajevna odvisnost temperature je podana z izrazom I-149, pri čemer
gre za sorazmerno enostaven problem v eni razsežnosti, ki se zapiše,
∂2T 1 ∂T
= I-169
∂z 2
a ∂t
1
T1(t) T2˝(z) - T2(z) T&1 (t ) = 0, I-171
a
oziroma
T2′′( z ) T& (t )
a = 1 = -c I-172
T2 T1
kjer označuje c (negativno) separacijsko konstanto, kajti leva stran, ki zavisi zgolj od
globine z je enaka desni, ki pa je funkcija časa t. Enačaju je lahko zadoščeno samo tedaj,
če sta kvocienta neodvisna od argumentov in enaka dani konstantno vrednosti, ki je
označena kot –c. Toda po predpostavki je temperatura T periodična funkcija časa t, I-167,
in torej je realno pričakovati, da bo podobno časovno odvisnost izkazovala tudi rešitev
enačbe I-169. To je mogoče se se za separacijsko konstanto postavi imaginarno število c
= i u, kjer je i = − 1 in u je realna konstanta.
Potrebno je poiskati periodično rešitev navadne diferencialne enačbe 1. reda,
ki pa je podana z
−iu t
T1(t) = T1(t=0) e I-174
58
iu
T˝2(z) + T2(z) = 0 I-175
a
iščemo z nastavkom,
−α z
T2(z) = Konst e I-176
u iu u
α = ± −i = ±i = ± (i-1) I-177
a a 2a
u u u u
i z − z −i z z
T2 (z) = A e 2a e 2a +B e 2a e 2a I-178
toda, ker mora temperatura v limiti, ko gre z -> ∞ zavzeti dano končno vrednost mora biti
konstanta B = 0 in tako se tedaj splošna rešitev I-169 glasi,
⎛ u ⎞ u
i ⎜⎜ z − u t ⎟⎟ − z
2a
T(z, t) = T* + A1 e⎝ ⎠ e 2a I-179
kjer sta še nedoločeni konstanti združeni v novo konstanto A1. Realni del izraza I-179, je
tedaj iskana rešitev, saj zadošča diferencialni enačbi I-169 in robnemu pogoju I-167. Iz
primerjave s slednjo, velja namreč,
T* = Tp
A1 = ΔT(z=0)
u = ω I-180
ω
− z ⎛ ω ⎞
T(z, t) = Tp + [ΔT(z=0)] e 2a cos ⎜⎜ z − ω t ⎟⎟ . I-181
⎝ 2a ⎠
59
2.16 x 10-3 m2/h, za naslednje vrednosti z: z = 0 m (krivulja največje amplitude), z = 0.1
m (srednja amplituda), z = 0.3 m (najnižja amplituda) ter z = 0.7 m (vodoravna črta), ki
dokazuje, da je na tej globini temperatura tal konstantna. Vpliv dnevnega nihanja
temperature zraka se pri danih pogojih torej zaznava vse do globine z ≈ 0.4 m. Iz skice je
razvidno, da so tla zamrznjena (pod danimi pogoji računa) vse do 30 cm pod površino
zemlje.
Skica 1.29
Skica 1.30
60
1.2.3.3 Prehod toplote med zrakom in tlemi
kjer imajo zapisane količine svoj običajni pomen, t.j. Tpz je povprečna temperatura zraka,
amplituda nihanja temperature zraka pa je ΔTz. Na mejni plasti med zrakom in tlemi, t.j.
pri z = 0, prehaja toplota iz zraka v tla, pri čemer za gostoto toplotnega toka velja,
⎡ ∂T ⎤
⎢α(Tz (t ) − T ( z , t )) = − λ ∂ z ⎥ I-183
⎣ ⎦ z =0
kjer T(z, t) označuje temperaturo tal. Slednja seveda mora zadoščati izrazu I-169,
∂2T 1 ∂T
= I-169
∂z 2
a ∂t
⎛ ω ⎞ ω
i ⎜⎜ z − ω t ⎟⎟ − z
2a
T(z, t) = Tp + A1 e⎝ ⎠ e 2a
= Tp + A1 e i(Ω z − ωt ) I-179
Ω = (1 + i ) ω . I-184
2a
α (Tpz +
ΔTz e −iωt - Tp - A1 e i( − ωt ) ) = - λ A1 ( i Ω) e i( − ωt ) I-185
Tpz = Tp I-186
α ( ΔTz - A1 ) = - λ A1 ( i Ω) I-187
61
Torej je povprečna temperatura zraka, Tzp, enaka povprečni temperaturi tal, Tp, skladno
pričakovanjem saj v odsotnosti toplotnih ponorov in toplotnih izvorov v tleh tako, da se
tla dodatno ne hladijo oziroma se dodatno ne segrevajo. Iz druge enačbe sledi, da je
amplituda A1 podana z,
ΔTz ΔTz
A1 = = I-188
λ λ ω λ ω
1− i Ω 1+ −i
α α 2a α 2a
1
FA = I-189
λ ω λ ω
1+ −i
α 2a α 2a
1
FA = F A FA * = I-190
2 2
⎛ λ ω ⎞⎟ ⎛λ ω ⎞⎟
⎜1 + + ⎜
⎜ α 2a ⎟⎠ ⎜⎝ α 2a ⎟⎠
⎝
λ ω
tg ϕ =
α 2a I-191
λ ω
1+
α 2a
FA = FA e i ϕ I-192
Če se vpelje oznaka,
λ ω
Θ = I-193
α 2a
62
Skica 1.31
Na tem mestu gre poudariti, da je gostota toplotnega toka iz zraka v tla podana z
izrazom,
v ∂T )
j (z, t) = - λ grad T = - λ k I-194
∂z
)
kjer je k enotni vektor, ki definira smer osi z. T pomeni temperaturo tal, katere
funkcijska odvisnost od parametrov z in t je poznana, enačba I-179. Z uporabo izrazov I-
188 in I-190 se temperatura (konstanten faktor Tp je izpuščen), izraz I-179, lahko zapiše,
ω
j(z, t) = - λ i Ώ T(z, t) = (1-i) λ T(z, t) I-196
2a
Če se izračuna realni del gostote toka, I-196, je tedaj mogoče pokazati, da je v časovnem
povprečju,
1τ
< Re j(z, t) > = ∫ (Re j (z , t )) d t = 0 I-197
τ 0
kar pomeni, da je enak delež gostote toplotnega toka, kot je prenesen na tla v prvi
polovici periode v drugi polovici vrnjen v zrak. V časovnem povprečju je torej celoten
63
(presežni) transport toplotne energije, izračunan v okviru zapisanih predpostavk, enak
nič.
Toplotni tok v ploščo (in s tem v tla) se zapiše kot vsota stacionarnega deleža
Ps ter deleža, ki se periodično (na letni ravni) spreminja, P´(t),
pri čemer je stacionarni toplotni tok pravokotne plošče (konstantne toplotne upornosti)
površine L x B podan z izrazom,
⎛L d⎞
Ps = λ (Tn – T0 ) L hs ⎜ , ⎟ d = Rλ I-200
⎝B B⎠
pri čemer je hs(u,v), faktor izgube toplote, brezdimenzijska funkcija dveh neodvisnih
spremenljivk, ki je numerično izvrednotena in podana v obliki grafa. V izrazu I-199
pomenita Tn in T0 temperaturo v notranjosti zgradbe in povprečno letno zunanjo
temperaturo zraka.
Periodična komponenta toplotnega toka se pa glasi,
64
1.2.3.5 Ocena toplotnih izgub zunanjega ovoja zgradbe
∑U
j =1
j Aj
< U> = Upov = , I-202
A
kjer je,
p
A = ∑A j =1
j , I-203
celotna skupna površina zunanjega plašča zgradbe. Zgornja ocena je ustrezna v primeru,
ko je temperatura tistih prostorov zgradbe, ki mejijo na zunanjost približno enaka. Pozimi
temu ni vedno tako, saj je temperatura talne površine običajno višja, kot pa znaša zunanja
temperature, Tz, daleč od zunanje mejne površne zidu, prav tako je ob sončnem dnevu
temperatura tal podstrešja-zaradi segrevanja pod vplivom sonca- višja kot Tz, itd. Tudi
65
temperatura stopnišča, garderobe, garaže, in drugi pomožnih prostorov so običajno
drugačne, kot pa je Tn. V teh primerih se ustrezne koeficiente U dodatno uteži, tako se
npr. koeficient prehoda toplote podstrešne površine Upodstr, v zgoraj zapisani enačbi
pomnož z utežjo 0.8, koeficient prehoda toplote talne površne Utalne se pomnoži s
faktorjem 0.5, itd. Te uteži na same pripadajoče površine seveda ne vplivajo.
Kar zadeva koeficient prehoda toplote tlorisne površine, velja opozoriti, da se v
enačbi za 1/U, spodnje mejne površine, t.j. faktorja upora prestopa toplote 1/αz ne
upošteva.
Pogosto je ustrezno navesti aritmetično povprečeni koeficient prehoda toplote Ua,
ki je definiran kot,
U zp Azp + U ov Aov
Ua = , I-204
Azp + Aov
kjer pomenijo Uzp koeficient toplotnega prehoda vseh zunanjih površin (brez odprtin!)
zgradbe, Azp je seštevek zunanjih površin zgradbe, Uov je koeficient toplotnega prehoda
vseh odprtin v zunanjih stenah (okna in vrata), katerih skupna površina znaša Uov.
Očitno je, da je za vzdrževanje čim ugodnejših bivalnih pogojev preko celega leta
in ob upoštevanju energetske krize, potrebno določiti tako projektirane koeficiente U, da
bodo toplotne izgube čim manjše. Čeprav je to do neke mere tehnično izvedljivo, pa je ob
teh prizadevanjih potrebno upoštevati še ekonomski faktor, tako, da se v praksi išče
optimalno razmerje med še dopustnimi toplotnimi izgubami in cenovno učikovitostjo.
66
1.2.4 Toplotni most
∂ 2T ∂ 2T
∆T = ∇2 T = + = 0 I-205
∂x 2 ∂y 2
pri čemer mora zadoščati še danim robnim pogojem. Za zgornji primer privzemimo, da je
potek temperature na robovih področja II v naprej predpisan, n.pr. izhajajoč iz izvedenih
meritev. Torej za temperaturo, T2(x,y), področja II mora v stacionarnem stanju veljati,
∂ 2T2 ∂ 2T2
+ = 0 I-206
∂x 2 ∂y 2
67
0 t2(x) D L x
II III
t4(x)
T1(x,y)
Skica 1.32
T2(0,y) = t1(y)
T2(D,y) = t3(y)
T2(x,0) = t2(x)
T2(x,E) = t4(x). I-207
pri čemer uporabimo metodo separacije spremenljivk za funkciji T2(1) in T2(2), t.j. rešitve
iščemo z nastavkom,
68
V nadaljnjem računajmo najprej s funkcijo T2(1)(x,y) pri čemer zaradi enostavnosti
izpustimo zgornji indeks. Vsaka od funkcij na levi strani izraza, zaradi I-208, ločeno
zadoščata Laplaceovi enačbi tako, da za funkcijo T2(1)(x,y) sledi,
∂2 X ∂ 2Y
Y 2 + X = 0 I-210
∂x ∂y 2
X ′′ Y ′′
= - = - θ2 I-211
X Y
X˝ + θ2 X = 0 I-212
Y˝ - θ2 Y = 0 I-213
Y(y) = c sh θ x + d ch θ x. I-215
X(0) = 0 in
X(D) = 0 I-216
nπ
X(x) ≡ X(1)n(x) = an sin x I-217
D
zato se partikularna rešitev izraza I-215 zapisana za izbrana homogena robna pogoja
Y(0) = 0 in
Y(E) = 0 I-218
69
glasi,
nπ nπ
Y(1)(y) = c¤n sh (E-y) + d ¤n sh y I-219
D D
e z − e−z
sh z = . I-220
2
Partikularna rešitev izraza I-209 zapisana za homogene robne pogoje I-216 in I-218 je
tedaj podana v obliki,
nπ nπ nπ
T2(n) = c n sh D (E − y ) + d n sh D y sin
D
x I-221
pri čemer sta novi konstante, ki nastopajo kot produkt, označeni z cn in dn.
Splošna rešitev homogene diferencialne enačbe je tedaj podana kot neskončna
linearna kombinacija partikularnih rešitev I-221, torej
nπ
(E − y ) + d n sh nπ nπ
∞
T2(1) (x,y) = ∑ c
n =1
n sh
D D
y sin
D
x. I-222
∞
nπ nπ
t2(x) = ∑c
n =1
n sh E sin
D D
x I-223
in od tod je
nπ
D
2
cn = ∫ t 2 ( x ) sin x dx I-224
nπ 0 D
D sh E
D
∞
nπ nπ
t4(x) = ∑d
n =1
n sh E sin
D D
x , I-225
tako, da je rezultat
70
nπ
D
2
dn = ∫ t 4 ( x ) sin x dx n = 1, 2, 3, ... I-226
nπ 0 D
D sh E
D
S temi izrazi je funkcija T2 (1) (x,y) sedaj enolično določena. Izračunana je za homogena
T2(1) (0,y) = 0
T2 (1)(D,y) = 0 I-227
T2 (1)(x,0) = t2(x)
T2 (1)(x,E) = t4(x). I-228
T2 (2)(0,y) = t1(y)
T2 (2)(D,y) = t3(y) I-229
T2 (2)(x,0) = 0
T2 (2)(x,E) = 0 I-230
(2 ) (2 )
∂ 2T2 ∂ 2T2
+ = 0. I-231
∂x 2 ∂y 2
Separacija spremenljivk,
X ′′ Y ′′
= - = + σ2 I-233
X Y
Y˝ + σ2 Y = 0 I-234
71
ki zadošča robnim pogojem,
Y(0) = 0
Y(E) = 0 I-235
podana z,
mπ
Y(2)m(y) = Gm sin y I-236
E
mπ
σ = . I-237
E
kjer je m = 1, 2, 3, .....
Rešitve navadne diferencialne enačbe za X (2) = X(2)(x), I-233, je tedaj
X˝ - σ2 X = 0 I-238
mπ mπ
X(2)m(x) = hm sh (D-x) + um sh x I-239
E E
mπ
(D − x ) + u m sh mπ mπ
∞
T2(2)(x,y) = ∑ h
m =1
m sh
E E
x sin
E
y I-240
∞
mπ mπ
t1(y) = ∑ h
m =1
m sh
E
D sin
E
y I-241
∞
mπ mπ
t3(y) = ∑ u
m =1
m sh D sin
E E
y I-242
mπ
E
2
hm = ∫ t1 ( y ) sin y dy I-243
mπ 0 E
E sh D
E
72
mπ
E
2
um = ∫ t 3 ( y ) sin y dy m = 1, 2, .... I-244
mπ 0 E
E sh D
E
T1(x,E) = T2(x,E)
∂T1 ∂T2
=
∂y y=E
∂y y=E
T3(D,y) = T2(D,y)
∂T3 ∂T2
=
∂x x=D ∂x x=D
∂T1
= 0
∂y y=B
∂T3
= 0 I-245
∂x x= L
73
∂T1
α z (T1 − Tz ) = λ ∂x
x =0, E ≤ y ≤ B
∂T2
α z (T2 − Tz ) = λ ∂x
x = 0 , 0≤ y ≤ E
∂T2
α z (T2 − Tz ) = λ ∂y
0≤ x ≤ D , y = 0
∂T3
α z (T3 − Tz ) = λ ∂y
D ≤ x≤ L , y =0
∂T1
α n (Tn − T1 ) = λ ∂x
x= D, E ≤ y≤ B
∂T3
α n (Tn − T3 ) = λ ∂y I-246
D ≤ x ≤ L , y =0
74
Zgled:
Oceni toplotne tokove skozi vogal zgradbe, če znaša debelina zidu D, zunanja
temperatura stene je stalna in enaka Tz, stalna notranja temperatura pa Tn, skica 1.33
Tz
Tz
T Tn
Skica 1.33
1
Pz = Az αz (T˝ – Tz ) = 2π rz H αz (T˝ – Tz ) I-247
4
kjer je T˝temperatura površine kolobarja polmera rz. Podobno velja za notranjo površino
kolobarja,
1
Pn = An αn (T´ – Tn ) = 2π rn H αn (T˝ – Tn ) I-248
4
75
kjer je sedaj T´ temperatura notranje površine kolobarja. Toda toplotni tok skozi ¼
površine kolobarja višine H je podan z izrazom I-32,
1 T ′ − T ′′
Pkol = 2πλH I-249
4 r
ln z
rn
T ′ − T ′′
rz αz (T˝ – Tz ) = λ I-250
r
ln z
rn
T ′ − T ′′
rn αn (T´ – Tn ) = λ I-251
r
ln z
rn
kar predstavlja sistem dveh enačb za dve neznanki T´in T˝. Rešitvi sta,
χ1 (χ 2 + 1) Tz + χ 2 Tn
T˝ = I-252
(χ 2 + 1)(χ1 + 1) − 1
T´ = (χ1 + 1) T˝ - χ 1 Tz I-253
rzα z r
χ1 = ln z I-254
λ r
n
rnα nr
χ2 = ln z I-255
λ r
n
Kot zgled naj služi zid debeline D = 0.3 m (rn 0.15 m in rz = 0.45 m).. V primeru, da
znaša koeficient toplotne prevodnosti zidu λ = 1 W/mK, zunanji koeficient prestopa
toplote αz = 15 W/m2K, koeficient prestopa toplote na notranjo steno αn = 8 W/m2K,
notranja temperatura Tn = 20 oC, zunanja pa Tz = - 5 oC, in tedaj sta koeficienta χ1 in
χ2,
76
χ1 = 7.42
χ2 = 1.32,
5000.2
T˝ = K = 269.8 K = - 3.2 oC
18.53
T = 283.0 K = + 10 oC.
Zgled:
1 2π H (Tn − T z )
Pkol =
4 1 1 rz 1
+ ln +
rnα n λ rn rz α z
(Tn − Tz )
Pstene = ¼ 2π rn H ,
1 D 1
+ +
αn λ αz
1 D 1
+ +
α
Pkol n λ αz
=
Pstene 1 r r r
+ n ln z + n
α n λ rn rz α z
77
1
U = .= 2.0 W/m2K
1 D 1
+ +
αz λ αn
Pvog 0 .5 m 2 K / W
= = 1.66
Pstene 0 .3 m 2 K / W
ali rečeno drugače, skozi kolobarjasti vogal zgradbe v danem primeru oddteka približno
66 % večji toplotni tok, kot skozi (ravno) steno enake debeline zato se vogal (če ni
nadomestila za izgubljeno toploto) bistveno hitreje ohlaja kot ravni del stene kar vodi do
kondenzacije vodne pare na notranji steni kolobarja in posledično do pojava plesni.
78
Standardi EN ISO 10211 določajo splošne metode izračuna toplotnega toka and
temperatur površin toplotnih mostov poljubne oblike in s poljubnim številom robnih
pogojev. Bistvena poenostavitev nastopi v primerih t.im. linearnih toplotnih mostov, za
katere je značilno dejstvo, da povezujejo okolji dveh različnih temperatur. Kot posledica
tega dejstva se lahko linearni toplotni most predstavi s presekom, oziroma z
dvodimenzionalnim geometrijskim modelom.
Skica 1.34
Skica 1.34 prikazuje primer štirih linearnih toplotnih mostov v ravnini (označene s
puščicami), ki nastopajo v talni (oziroma stropni) konstrukciji večnadstropne zgradbe.
79
1.3 PRENOS ENERGIJE S SEVANJEM
1.3.1 Uvod
c = νλ I-256
Kot je znano, frekvenca valovanja zavisi izključno od izvora valovanja, hitrost valovanja
zavisi od sestave sredstva v katerem se širi valovanje, valovna dolžina valovanja pa
potemtakem zavisi tako od izvora kot od sredstva. Za praktične namene je hitrost
elektromagnetnega valovanja kar enaka hitrosti v vakuumu, ki znaša c= 3 x 108 m/s.
V splošnem seva črno telo (t.j. sevanje iz votline skozi majhno odprtino na
površini sicer poljubnega telesa v okolico) temperature T elektromagnetno valovanje
valovnih dolžin, ki se umeščajo znotraj zelo širokega intervala. Poudariti pa je potrebno,
da je pri tem izsevana energija razporejena zelo neenakomerno z ozirom na valovne
dolžine izsevanega valovanja. To porazdelitev za črno telo (torej iz votline skozi majhno
odprtino ne pa sevanje s površine telesa) analitično zelo dobro popisuje Planckov zakon
sevanja I-106,
2π h c 2 1
E(l)dl = dl I-106
λ 5 hc
e kλT
−1
kjer je E(ν)dν energija izsevana v interval valovne dolžine dl (med l in l+dl) na enoto
površine sevalca (t.j. energijski tok). Konstanta h se imenuje Planckova konstanta, ki
znaša h = 6.626 x 10-34 Js, konstanta k pa je Boltzmannova konstanta in je enaka, k =
1.381 x 10-23 J K-1. Transformacija gornjega izraza na porazdelitev po frekvenci ν izhaja
iz enakosti izrazov,
E(λ) dλ = E(ν) dν
dλ
E(ν) = E(λ)
dν
Porazdelitev po valovnih dolžinah, kot ga podaja (desni del) izraz (I-106) prikazuje
skica 1.35 za primer T = 1200 K (spodnja krivulja), T = 1800 K (srednja krivulja) in T =
2400 K (najvišje ležeča krivulja).
80
Skica 1.35
∞
jsev ∝ ∫ E (ν ) dν I-258
0
Končni izraz je znani Stefanov – Boltzmannov zakon, ki se zapiše v kompaktni obliki kot,
81
jsev = σ T4 I-259
kjer je Stefanova konstanta σ = 5.67 x 10-8 W m-2 K-4. Izraz (I-259) podaja celotni
energijski tok P (vseh valovnih dolžin) sevalca (zelo majhne, t.j. skoraj točkaste) površine
∆A0 , ki ga seva absolutno črna ploskev v celotni polprostor (to je v prostorski kot 2π),
skica 1. 36,
∆A0
Skica 1.36
pri čemer je
Psev = j Akrogle = j 4π r2
Psev = 4 π R2 σ T4 = j 4π r2
82
1
j r 2 4
T =
σ R
2R
tg φ ≈ φ =
r
1
4j 4
T = 2 = 6000 K
φ σ
Poudariti sicer velja, da podaja enačba (I-259) gostoto energijskega toka, jsev,
ki ga seva absolutno črna ploščica v celotni polprostor. To pa nikakor ne pomeni, da je
sevanje črnega telesa v vse smeri prostora enakomerno. V primeru, da je sevalec točkasto
telo (tedaj so namreč prečne razsežnosti telesa zanemarljivo majhne v primerjavi od
oddaljenosti do tega telesa) je umestno vpeljati novo fizikalno količino svetilnost
točkastega telesa, I, ki je za ta primer definirana, glej skico 1.37 spodaj,
r
dA dPs
o
dΩ
Skica 1.37
dPs
I = I-260
dΩ
kjer je dPs tisti delež (izsevanega) energijskega toka točkastega svetila, ki prehaja
izbrano ploskvico dA pravokotno na smer širjenja elektromagnetnega valovanja (glej
skico) in dΩ je prostorski kot pod katerim je vidna ploskvica dA, ki se nahaja na razdalji
r od točkastega sevalca. Po definiciji prostorskega kota (ploskev dA je orientirana
pravokotno z ozirom na energijski tok sevanja) je,
83
dA
dΩ = . I-261
r2
Ps = ∫ I dΩ = I ∫ d Ω = I 4π I-262
dPs Ps
I = = . I-263
dΩ 4π
I
B = , I-264
∆A0
pri čemer je I svetilnost ploskvice ∆A0 danega sevalca v smeri vzdolž normale na
ploskvico. Svetlost je v splošnem funkcija koordinat na površini sevalca, poleg tega pa v
splošnem zavisi še od smeri prostora (t.j. od prostorskega kota) iz katerega opazujemo
dani sevalec. Toda izkaže se, da je svetlost B v primeru, ko je sevalec črno telo,
konstantna. To torej pomeni, da je za črno telo svetlost B enaka za vsak delček površine
sevalca ter je neodvisna od smeri opazovanja danega črnega telesa. To spoznanje ima za
posledico dejstvo, da se pa mora svetilnost črnega telesa spreminjati v odvisnosti od
smeri opazovanja, kot je to pokazano spodaj.
Iz definicije svetlosti, namreč sledi,
I = B ∆A0, I-265
kjer je ∆A0 majhna ploskvica sevalca, torej ploskvica katere celotno površino oko zazna.
To dejstvo implicitno pomeni, da instrument (oko) opazuje ploskvico v smeri njene
)
normale, N , saj v nasprotnem primeru detektor zazna le projekcijo ploskvice ∆A0 v
izbrani smeri, to je ploskvico ∆A0´(ϕ) = ∆A0 cos ϕ, kjer je ϕ kot, ki ga oklepa delež
izsevanega energijska toka v prostorski kot, ki se nahaja v smeri opazovanja kot je to
nemudoma razvidno iz spodnje skice 1.38.
84
I(0) = B ∆A0 I(ϕ)
)
N
ϕ
ϕ
Skica 1.38
I (ϕ )
B = , I-266
′
∆A0 (ϕ )
Če se označi izraz
dA
dPs = I(ϕ) dΩ = I(ϕ) I-270
r2
85
in z uporabo enačbe (I-269) ter definicijo prostorskega kota dΩ, izraz (I-261), zapisan v
krogelnem koordinatnem sistemu,
r sin (ϕ) dγ
r sin ϕ
dγ dA
ϕ r r dϕ
dϕ
)
N
y
∆A0
γ
x
Skica 1.39
2π π 2
Ps = I(0) ∫ dγ ∫ sin (ϕ ) cos(ϕ )d ϕ
0 0
I-271
Ps = ∫ IdΩ = I ∫ dΩ I-273
1
Ps = I 4π = 2 π B∆A0. I-274
2
86
kar pa je natančno dvakrat toliko, kot v predhodnem primeru zgoraj. V rezultatu (I-274)
je že upoštevano, da je polprostor opisan kot polovica polnega prostorskega kota, ki
znaša Ω = 4π.
V primeru tedaj, ko delež izsevanega energijskega toka dPs danega sevalca
zadene (poljubno) ploskvico dA drugega telesa je umestno uvesti novo fizikalno količino
osvetljenost, E, ki je definirana z izrazom,
dPs
E = I-275
dA
kjer pa je potrebno posebej poudariti, da predstavlja dPs tisti delež energijski tok sevalca,
ki vpada na ploskvico telesa dA danega prejemnika. Enota osvetljenosti je W/m2 in je
formalno enaka enoti fizikalne količine gostote energijskega toka j. Ključna razlika med
obema je v dejstvu, da gre pri gostoti energijskega toka j (= dP/dA) za množino energije,
ki v časovni enoti preteče ploskev dA, pri čemer ploskev dA stoji pravokotno na smer
razširjanja valovanja (sevanja). Izraz (I-275), t.j. osvetljenost ploskvice, v nasprotju z
zapisanim pa podaja energijski tok, ki vpada na ploskvico dA neodvisno od orientacije
ploskvice. V primeru, ko je ploskvica vzporedna smeri razširjanja (t.j. žarkom)
energijskega toka je osvetljenost tedaj enaka nič. Zapisano naj ilustrira primer točkastega
sevalca svetilnosti I, katerega delež energijskega toka dPs vpada na ploskvico dA telesa
na oddaljenosti r od sevalca, skica 1.40.
ϕ dA
I r
dA´ = dA cos ϕ
Skica 1.40
dA′
I
dPs I dΩ r2
E = = = I-276
dA dA dA
I
E = cos (ϕ) I-277
r2
87
saj v tem primeru sevalec oddaja energijski tok v prostorski kot dΩ = dA´/r2 = dA
cos(ϕ)/r2.
V primeru, da sevalca ni mogoče obravnavati kot točkasto telo je tedaj potrebno
razdeliti površino sevalca na diferencialno majhne sevalne ploskvice dA0, ki vsaka zase
seva kot točkasti sevalec in te prispevke nato sešteti po celotni površini sevalca, skica
1.41.
O1
r
β
dA0 ϕ
Skica 1.41
dI
dE = cos (ϕ) I-278
r2
pri čemer je smiselno uporabljen izraz (I-269). Osvetljenost v točki O1 telesa na desni je
tedaj zaradi sevalca na levi podana z izrazom,
cos(ϕ ) cos(β )
E = ∫ dE = ∫B r2
dA0 I-280
88
sevalca I(ϕ) ≡ dPsev(ϕ)/dΩ = I(ϕ = 0) cos(ϕ) = [dPsev(0)/dΩ ] cos(ϕ), kjer je ϕ kot med
smerjo opazovanja površine črnega telesa in njeno normalo, enačba I-262. Energijski tok,
ki ga oddaja črno telo je tedaj dPsev(ϕ) = dP(0) cos(ϕ) in gostota sevanega energijskega
toka j = dPsev/dA0 se tedaj spreminja po enačbi,
v kolikor se telo opazuje pod kotom ϕ glede na normalo ploskve črnega telesa. Iz
zapisanega je razvidno, da je tako kot svetilnost I(ϕ) tudi gostota izsevanega energijskega
toka črnega telesa v smeri opazovalca, j(ϕ), opisana z Lambertovim zakonom.
Realna telesa (toda, če gre za sevanje s površine in ne iz votline telesa) sevajo
samo približno tako, kot to napoveduje Stefanov-Boltzmannov zakon. Izkaže se, da za
realna telesa v splošnem Lambertov zakon ne velja, gostoto izsevanega energijske toka
(toda samo, če gre za sevanje s površine telesa) pa približno podaja izraz,
kjer je e(λ,T) monokromatski emisijski koeficient telesa. Samo za siva telesa se izkaže,
da le-ta ne zavisi od valovne dolžine marveč je samo funkcija temperature T. Emisijski
koeficient je v splošnem manjši od 1, e < 1, seveda pa je za popolnoma črno telo ečrno t
=1.
V splošnem velja dejstvo, da vsako realno telo (tudi črno), ki se nahaja pri
konstantni temperaturi (torej v toplotnem ravnovesju z okolico) seva takšno gostoto
energijskega toka, kot ga samo absorbira, če nanj seva črno telo, ki se nahaja na enaki
temperaturi. Od to sledi, da je emisijski koeficient sivega telesa enak absorpcijskemu
koeficientu tega telesa, t.j. e(T)=a(T), kar predstavlja vsebino Kirchhoffovega stavka.
89
Prejeta gostota energije črnega telesa zavisi od orientacije le-tega z ozirom na
sevalca. Razmere si lahko predočimo na primeru dveh ravnih površin črnih teles v
poljubni orientaciji, ki si izmenjujeta energijo s sevanjem. Če označimo površini teles z
A1 in A2, njuni temperaturi pa z T1 in T2, je tedaj pri izmenjavi energije s sevanjem
potrebno upoštevati t.im. geometrijski faktor konfiguracije, e12, ki je definiran kot
razmerje med prejeto gostoto energijskega toka drugega telesa in celotno izsevano
gostoto energijskega toka prvega telesa.
Energijski tok, ki ga seva črna površina 1 na površino 2 je enak jč1A1e12, kjer je
e12 geometrijski faktor konfiguracije obeh površin. Podobno velja, da je jč2A2e21
energijski tok, ki ga seva drugo telo nazaj na površino 1 telesa.
V primeru, da sta obe površini črni je tedaj rezultirajoči energijski tok, ki ga
prejema ena od površin (tista z nižjo temperaturo) podan z izrazom,
dA2
T2 A2
)
N1
A1 T1 r
)
ϕ1 ϕ2 N2
dd d
dA1
Skica 1.40
90
gostota toka jč1 = jč2 sledi od tod, da je
ϕ1 r
dΩ = sin ϕ1 dγ dϕ1
y
dA1
x
γ
Skica 1.43
91
)
izrazom (I-259), v smeri spojnice, ki oklepa kot ϕ1 glede na N 1 pa z enačbo (I-281),
če se privzame, da velja Lambertov zakon. Toda spojnica leži v intervalu prostorskega
kota dΩ1 med Ω1 in Ω1+dΩ1, pri čemer je prostorski kot definiran s sferičnima
koordinatama (ϕ1 , γ), skica 1.43.
dA r sin ϕ1 dγ r dϕ1
dΩ = = = sin ϕ1 dϕ1 dγ I-288
r2 r2
π
2π 2
Ω = ∫ dΩ = ∫ dγ ∫ sin ϕ 1 dϕ 1 = 2π I-289
0 0
2π π 2
Psev cel
= ∫ I (ϕ1 )dΩ = B ∆A0 ∫ dγ ∫ sin ϕ1 cos ϕ1 dϕ1
0 0
= πB∆A0 I-290
Z upoštevanjem izraza (I-267) ter (I-270) tedaj sledi, da je izsevani energijski tok
dPsev v interval prostorskega kota dΩ1 med Ω1 in Ω1+dΩ1 podan z enačbo,
zato je energijski tok, ki ga prejema del drugega (črnega) telesa v prostorskem kotu
Ω1 in Ω1+dΩ1 zaradi sevanja prvega telesa enako,
σT 2 4
dPsev1 = cos ϕ2 dΩ2 dA2 I-294
π
92
Presežni (rezultirajoči) energijski tok na površino črnega telesa nižje temperature se
tedaj zapiše kot,
cos ϕ1 cos ϕ 2
P12 = σ (T14 - T24) ∫ ∫ dA1 dA2 I-295
A1 A2 π r2
kjer je bila uporabljena definicija prostorskih kotov prvega in drugega telesa, izraza
(I-286) in (I-287) zgoraj.
Primerjava z enačbo (I-285) privede do končnega rezultata po katerem sta
faktorja konfiguracije določena z izrazom
cos ϕ1 cos ϕ 2
A1e12 = A2e21 = ∫ ∫ dA1dA2 I-296
A1 A2 π r2
Skica 1.44. Faktor konfiguracije, e12, za dve vzporedni površini črnih teles oblike
paralelograma s stranicama L in W, ki se nahajata na medsebojni oddaljenosti D.
93
Skica 1.45. Faktor konfiguracije, e12, za dve vzajemno pravokotni površini črnih
teles. Površina v obliki paralelograma s stranicama W in D z indeksom 2 je
nameščena vertikalno, površina paralelograma dimenzij L in D označena z »1« pa
vodoravno.
P rP
Skica 1.46.
pP
P = rP + aP + pP I-297
94
ali
j = rj+aj+pj I-298
tako, da je
r+a+p = 1 I-299
Celotna lastna gostota energijskega toka, j12, ki ga seva takšno telo je podana z razliko
med gostoto sevanega energijskega toka, φ, in gostoto vpadnega energijskega toka,
jvpadni, torej
Gostota lastnega sevanega energijskega toka jneč takšnega telesa je tedaj enaka,
P12
jneč = j12 = = e [ jčr - jvpadni ] I-303
A
φ − e j čr
jvpadni =
(1 − e )
velja
φ e
(jčr – jvpadni ) = jčr - + jčr =
1− e 1− e
j čr − φ
= I-304
1− e
95
P12 j čr − φ
= I-305
A 1− e
e
Torej je lastni sevani energijski tok s površine A nečrnega (prvega) telesa na drugo
telo, P12lastni, podan z izrazom,
j čr − φ
P12lastni = I-306
1− e
Ae
φ1 − φ 2
P12presežni = I-308
1
A1e12
j čr1 − φ1 φ1 − φ 2 φ 2 − j čr 2
P12presežni = = = I-309
1 − e1 1 1 − e2
A1 e1 A1e12 A2 e2
Če se sedaj definira t.im. sevalna upora površine, RS, in prostora RP, kjer sta
1− e
RS = I-310
Ae
1
Rp = I-311
A1 e12
96
RS1 P12 = jč1 - f1
Rp P12 = f1 - f2
φ1 − φ 2 j čr1 − j čr 2
P12presežni ≡ = . I-312
RP R S1 + R P + R S 2
P12
jč1 jč2
RS1 Rp RS2
Skica 1.47
P12 =
jč1 − jč 2
=
(
σ T1 4 − T2 4 ) I-313
1 − e1 1 1 − e2 1 − e1 1 1 − e2
+ + + +
A1e1 A1e12 A2 e2 A1e1 A1e12 A2 e2
97
OPOMBA
(T1 + T2 )
T pov = , I-314
2
kjer je tedaj,
T1 = T pov + ∆T
T2 = T pov - ∆T,
4σ T pov 3 (T1 − T2 )
P12 = I-315
1 − e1 1 1 − e2
+ +
A1e1 A1e12 A2 e2
4σ T pov 3
asev = I-317
1 − e1 1 1 − e2 A1
+ +
e1 e12 e2 A2
98
Zgled:
T1 T2
Skica 1.48
P12
P12 =
(
Aσ T1 − T2
4 4
) I-318
1 1
+ −1
e1 e2
kjer je očitno,
1 1
e12* = + −1
e1 e2
V kolikor pa je samo ena od sten črno telo, n.pr. stena »2« je tedaj e2 = 1, toda e1 < 1
in zato, v tem primeru, velja
99
1.3.4 Sevanje telesa obdanega z zaključeno površino
T2 ; e2; A2
T1; e1; A1
Skica 1.49.
P12 =
(
A1 σ T14 − T2
4
) I-322
1 A1 1
+ − 1
e1 A2 e2
Natančno enak rezultat se dobi v primeru, če je votlina zelo oddaljena tako, da velja
A1/A2 → 0, oziroma. če sevalec temperature T1 limitira proti točkastemu telesu, t.j.
A1 → 0, oziroma, če sevalec seva v neskončni prostor, A2 → ∞. Druga limita,
b) nastopi tedaj, ko limitira kvocient površin obeh teles proti 1, t.j. A1/A2 → 1. V
tem primeru se izraz (I-313) poistoveti z izrazom (I-318), ki popisuje razmere med
dvema neskončnima, bližnjima, površinama.
100
Zgled:
Navodilo: približno oceno za energijski tok sevanja med talno ploščo podstrešja,
opredeljeno z indeksom 1, skica 1.50, in streho (indeks 2) podaja modficirani izraz I-
317, v obliki,
4σ T pov 3
asev = I-324
1 1 − e2
+ cosθ
e1 e2
T2 T2
θ θ
T1 ; A1
Skica 1.50
Tsevanja + T zz 3
asev = 4 e s T pov 3 = 4 e s
2
101
1.3.5 Stacionarno sevanje neskončnih ravnih površin z vmesnim zaslonom
P1z P2z
Skica 1.51.
Tz; ez; rz
P
=
(
σ T14 − T z 4 ) =
(
σ T z 4 − T2 4 ) I-326
A 1 1 1 1
+ −1 + −1
e1 e z e z e2
102
T14 T2 4
+
1 1 1 1
+ −1 + −1
e1 ez e z e2
Tz4 = I-327
1 1
+
1 1 1 1
+ −1 + −1
e1 ez e z e2
P12 = A
(
σ T14 − T2 4 ) . I-328
1 1 2
+ − 1 + − 1
e1 e2 ez
T2; A2; e2
P12
Pt Tsred
T1; A1; e1 α
Skica 1.51.
103
Naj bo α koeficient prestopa toplote s površine telesa temperature T1, ki je
opredeljeno z emisivnostjo e1 in površino A1. Površina A2 drugega telesa se nahaja na
temperaturi T2 in emisivnost znaša e2. Ravnovesna temperatura sredstva Tsred je
znana. Toplotni tok, ki prestopa iz prvega telesa na sredstvo označimo z Pt, presežni
energijski tok sevanja v stacionarnem stanju, ki prehaja iz prvega telesa na drugega pa
z P12. Slednji je podan z izrazom (I-313),
P12 =
(
σ T1 4 − T2 4 ) , I-329
1 − e1 1 1 − e2
+ +
A1e1 A1e12 A2 e2
α* =
1 (
σ T1 − T2
4 4
) . I-331
A1 (T1 − Tsred ) 1 − e1 1 1 − e2
+ +
A1e1 A1e12 A2 e2
Pt = α A1 ( T1 - Tsred ) I-332
104
Zgled:
Okno sobe meri 2 m2, temperatura stekla pa znaša 15 oC. Če je površina zidov enaka
70 m2 in njihova temperatura 20 oC, kolikšni toplotni tok P prejema površina okna
zaradi sevanja sten? Emisivnosti šipe in sten je e1 = e2 = 0.9, e12 = 1.
P =
(
σ T1 4 − T2 4 )
1 − e1 1 1 − e2
+ +
A1e1 A1e12 A2 e2
P =
(
5.67 10 −8 Wm −2 K −4 293 4 − 288 4 K 4 ) = 389 W
0 .1 1 0.1
+ +
63m 2 70m 2 1.8m 2
Q& 0 = ∑ Q&
i
i0 I-335
1
Ui = I-337
1 dm dz 1
+ ∑ + ∑ +
αn i m λm i p λz i α z i
105
pri čemer pomenijo, αn koeficient prestopa toplote iz notranje strani dane i-te
površine (glej Tabelo II), dm pomeni debelino m-tega (posameznega) sloja, ki
TABELA IX
d z m2 K
Upor prehoda toplote zračnega sloja
λ z W
horizontalno, topla stran spodaj 0.137 0.154 0.163 0.163 0.163 0.163
horizontalno, topla stran zgoraj 0.154 0.189 0.215 0.232 0.232 0.24
sestavlja i-ti (večslojni) zid pri čemer je koeficient, λm, toplotne prevodnosti danega
m-tega sloja podan v Tabeli I, 1/λz je upor prevajanja toplote skozi zračni sloj (dane
debeline dz), kjer se toplota prenaša s konvekcijo in sevanjem, Tabela IX ter αz
pomeni koeficient prestopa toplote iz zunanje strani določene površine (Tabela II).
106
TABELA X
U
[W/m2 K]
Okenski okvirji iz lesa, PVC ali kombinirani
91
TABELA XI.
Tn [o C]
1. Stanovanjske stavbe
-dnevna soba, spalnica, kuhinja 20
-kopalnica 24
-WC, ločeni 15
-vzporedni prostori (predsobe, hodniki) 15
2. Poslovni prostori
-kabineti, biroji, pisarne, knjiznice, ateljeji, lokali,
konferenčne sobe itd. 20
-pomožni prostori, hodniki 15
3. Trgovine
-prodajni prostori, glavna stopnišča 20
-prodajalne živil 18
-pomožni prostori 15
4. Hotelsko-gostinski lokali
-hotelske sobe, dvorane, avle, knjižnice, upravni prostori 20
-kopalnice 24
-pomožni prostori 15
5. Šolski objekti
-učilnice, večnamenski prostori, avle, knjižnice,
upravni prostori 20
-šolske kuhinje 18
-delavnice (odvisno od fizičnega napora) 15-20
-zdravniški kabineti, kopalnice, tuši 24
-pomožni prostori 15
7. Cerkve
-cerkveni prostori na splošno 15
8. Bolnišnice
-operacijske sobe, prostori za anestezijo, prostori za
pripravo, prostori za nedonošenčke 25
-vsi ostali prostori 22
107
Zunanja projektna temperatura Tz je temperatura, s katero pri preračunavanju
potrebne količine toplote za ogrevanje upoštevamo k1imatske razmere kraja, kjer je
ogrevani objekt.
Vrednosti zunanjih projektnih temperatur za nekatere kraje v Sloveniji so podane na
osnovi dogovorjenih k1imatskih področij Slovenije. V splošnem se lahko zapiše, da
leži severna in južna Primorska v I. klimatski coni, kjer je predpisana Tz = -12 0C,
severovzhodni in osrednji del Slovenije nekako do veznice Jelšane-Jesenice skupaj z
Dolenjsko in Gorenjsko se nahaja v III klimatskem področju s predpisano Tz = -24 oC,
preostanek (del Notranjske in del Gorenjske) pa je v II klimatskem področju, za
katero je značilna zunanja temperatura Tz = -18 oC.
Količina Q& 0, enačba (I-335), t.j. transmisijska toplotna izguba, ki se izračuna
posebej za vsak prostor zgradbe pri čemer se upošteva vse površine danega prostora
in rezultat sešteje za vse prostore. Izkustva kažejo, da je tako izvrednotena ocena
celotnih toplotnih izgub dokaj konservativna in so dejanske izgube večje kot
ocenjeno. Empirično je bilo ugotovljeno, da je v splošnem potrebno transmisijske
toplotne izgube povečati s t.im. »Z« faktorjem, ki je v splošnem vsota posameznih
členov,
Z = 1 + Zn + Zh + Zs I-338
Q& 0
D = I-340
S celotna (Tn −Tz )
(enota D je W/(m2K)) kjer pomeni Q& 0 transmisijsko toplotno izgubo brez vseh
dodatkov, Scelotna je celotna površina danega prostora (stene plus tla plus strop), Tn je
notranja projektna temperatura prostora in Tz je zunanja projektna temperatura (ki
zavisi od klimatske zone).
108
enakomeren in zvezen marveč zavisi od režima obratovanja. V tem smislu se v
splošnem razločuje tri različne režime obratovanja grelnih teles in sicer:
1. neprekinjeno obratovanje z zmanjšanim ogrevanjem ponoči,
2. dnevna 9 - 12 urna prekinitev ogrevanja in
3. dnevna 12 – 16 urna prekinitev ogrevanja
Z ozirom na dejstvo, da naj notranja predpisana temperatura ne pade pod minimalno
projektno temperaturo je zato potrebno dovod toplote prilagoditi nastalim izgubam.
Slednje pa zavisijo od vrste izbranega režima dovajanja toplote. Tako je n.pr privzeto,
da za 1. režim obratovanja znaša faktor Zn približno 0.1, t.j. 10%, za 2. režim
približno je Zn = 0.2 in za tretjega, Zn = 0.3. Nekoliko izbojšane ocene faktorja Zn se
doseže z uporabo izračunane vrednosti D. Odvisnost faktorja Zn v odvisnosti od
vrednosti D, kjer je parameter režim obratovanja toplotnega ogrevanja, je prikazan na
diagramu 1.1.
Primer:
109
b) Dodatek, ki upošteva hladne zunanje stene, Zh
TABELA XII
Vrednost D [W/(m2K)]
110
TABELA XIII
Strani neba: J JZ Z SZ S SV V JV
ρz v2
∆p = I-341
2
111
TABELA XIV
Okno α [m3/hm]
Karakteristika prostora R
TABELA XV
Karakteristika prostora R
kovinska ne tesnijo 6 – 20
tesnijo 2.5 – 5
112
Karakteristika stavbe H
TABELA XVI
Karakteristika stavbe H
H [ W/m3K]1/2
Pokrajina Lega stavba v nizu prostostoječa stavba
OE enojno okno
OKK okno, krilo na krilo
OD dvojno okno
ODZ okno, dvojna zasteklitev
SE svetlobni izvor, enojni
SD svetlobni izvor, dvojni
T tla
VN notranja vrata
VZ zunanja vrata
VB balkonska vrata
ZN notranji zid
ZZ zunanji zid
S strop
113
Ocena potrebnega toplotnega toka (in s tem zagotovitve potrebne toplote Q =
&
Q t) je izvedena na osnovi zahtevane projektne dokumentacije, ki jo oskrbi investitor.
Ta dokumentacija je opisana spodaj.
1. Situacijski načrt podaja strani neba in smeri vetra, prav tako pa podaja vplive
drugih stavb in okolice na karakteristiko zgradbe (n.pr. višina in oddaljenost
sosednjih zgradb).
2. Prerezi. Na njih morajo biti vidne svetle višine prostorov, etažne višine
okenskih okvirov, oken in vrat.
3. Gradbeni opis. Za vse gradbene elemente in sestavne dele so potrebni podatki
o toplotni prevodnosti in podrobnosti o konstrukciji in izgradnji (uporabljeni
materiali, debeline slojev, gostoti materiala, itd). Pri opisu oken in prav tako za
primer zunanjih vrat, so potrebni podatki o načinu zasteklitve, sestava
okenskih okvirjev, dolžini okenskih špranj in pripadajočih propustnostnih
koeficientih. Pri vratih je potrebno navesti podatke o materialih uporabljenih
za izdelavo, velikosti zastekljenega dela ter o prepustnosti zraka ter dejstvo, če
je predviden prag.
4. Namembnost prostora. Za vsak prostor mora biti podan opis namenov za
katere je prostor projektiran.
5. Izbira temperature. Standardna zunanja temperatura je določena s klimatsko
cono v kateri se nahaja stavba, notranja temperatura pa je določena z
namenom uporabe.
Na osnovi tako določene ocene za potrebno toploto ogrevanja zgradbe se pristopi
k projektiranju ogrevalnih naprav, ki se zaključi s projektom načina njenega
prezračevanja.
114
1.6 OCENA TOPLOTNIH IZGUB ZGRADBE ZA PRIMER STACIONARNEGA
STANJA
Q1 = H × DD I-344
H = HT + HV I-346
115
HT = LD + LS + HU I-347
pri čemer LD pomeni specifične toplotne izgube skozi ovoj stavbe iz ogrevanega
prostora v zunanjost, LS specifične toplotne izgube skozi tla in HU specifične toplotne
izgube skozi neogrevane prostore.
V splošnem standardi priporočajo, da se neposredne specifične toplotne izgube
skozi ovoj stavbe izračunajo po izrazu,
LD = ∑AU
i
i i + ∑I
k
k Ψk + ∑X j
j I-348
∑AU ∑I ∑L
2D 3D
LD = i i + k Lk + j I-349
i k j
LS = A U0 + Otal ∆ψ I-350
HV = n° V ρz cp I-351
kjer je n° minimalna stopnja izmenjave zraka v zgradbi (za povsem tesne prostore n°
= 0, za tesne prostore s tesnimi okni in vrati je n° = 0,5, za prostore z manjšimi
odprtinami za prezračevanje je n° = 1, za prostore z odprtinami je n° = 5 in za
prostore s stalnim prepihom je n° = 10), V je neto prostornina ogrevanega prostora in
produkt, t.j. prostorninska toplotna kapaciteta zraka, ρz cp, ki znaša 1200 J(m3 K).
Celotne toplotne izgube v eni ogrevalni sezoni, Q1, ob predpostavki
konstantne temperature v notranjosti, je tedaj,
116
Q1 = H (Tzunaj - Tznotraj) t = H × DD I-352
Qi = Φi t I-353
Qs = ∑I ∑A
j
sj
n
snj , I-354
kjer pomeni Isj skupno energijo sončnega obsevanja (v računskem obdobju) na enoto
površine katere orientacija je podana z indeksom j in Asnj je n-ta površina
izpostavljena sončnemu obsevanju katere orientacijo opredeljuje indeks j.
Za zastekljeni del ovoja stavbe je efektivna zbirna površina (n.pr. okna) As
podana z izrazom,
As = g A Fs Fc Ff I-355
117
1.7 TOPLOTNA IZOLACIJA
1.7.1 Splošno
Skica 1.53
118
1.4.1 Materiali za toplotno izolacijo
119
vlage. Parna zapora predstavlja posebna, za vodo nepropustna tanka folija, običajno
na osnovi poltena, lahko pa je iz aluminija.
120
1.7 NESTACIONARNO PREVAJANJE TOPLOTE
)
kjer je n enotni vektor normale na infinitesimalni element ploskve dS in integral poteka po
površini S.
Če se integrira izraz (I-356) po poljubni zaključeni površini je tedaj dobljeni toplotni
tok skozi zaključeno površino enak množini toploti, ki v enoti časa preide skozi to zaključeno
površino,
v ) dQ
Pcelotni = ∫ j ⋅ ndS =
dt
I – 358
S
dWn = m cV dT ≈ m cP dT ≡ dQ I – 359
cV ≅ cP I – 360
v ) ∂T
∫ j ⋅ ndS = - m cP ∂t I – 361
S
V enačbi (I-361) je vstavljen predznak minus zato ker je celotni toplotni tok skozi zaključeno
površino, ki izhaja iz telesa enak odvedeni toploti na časovno enoto.
Izraz na levi se lahko poenostavi s pomočjo Gaussovega izreka,
v ) v
∫ j ⋅ ndS = ∫ div j dV I – 362
S
121
ki pravi, da je integral gostote toplotnega toka po zaključeni površini enak prostorninskemu
integralu divergence gostote toplotnega toka po celotni prostornini, ki jo zaključena ploskev
obdaja.
Iz poslednjih dveh izrazov sledi,
v ∂T
∫ j dV + m cP ∂t = 0
div I – 363
oziroma,
v ∂T
∫ div j + ρcP dV = 0 I –364
V ∂t
v ∂T
div j = - ρ cP I - 365
∂t
v ∂T
div j = - ρ cP + q I–366
∂t
ρcP ∂T
div grad T = I –367
λ ∂t
pri čemer je privzeto, da je snov homogena in sta zato gostota ter koeficient toplotne
prevodnosti konstanti po celem telesu.
Toda div grad je enaka Laplaceovemu operatorju,
122
∂2 ∂2 ∂2
∇2 = + + I– 369
∂x 2 ∂y 2 ∂z 2
λ
D = I –370
ρcP
1 ∂T
∇2 T = I–371
D ∂t
1 ∂ ∂ 1 ∂2 ∂2
∇2 = r + 2 + I–372
r ∂r ∂r r ∂ϕ 2 ∂z 2
1 ∂ 2 (r ) 1 ∂2 1 ∂ ∂
∇2 = 2
+ + 2 sin ϑ I–373
r ∂r r sin ϑ ∂ϕ
2 2 2
r sin ϑ ∂ϑ ∂ϑ
1.7.2 Zgledi reševanja enačbe prevajanja toplote (difuzijske enačbe) v eni razsežnosti
∂ 2T ∂T
D = I–374
∂x 2 ∂t
pri danem začetnem pogoju in sicer pri predpisani porazdelitvi temperature po sredstvu v času
t=0,
123
kjer je f(x) znana funkcija na intervalu -∞ < x < +∞.
Z uvedbo nove sprejemljivke
τ =Dt I–376
tako, da je
∂T ∂T ∂τ ∂T
= = D I–377
∂t ∂τ ∂t ∂τ
∂T ∂ 2T
= I–378
∂τ ∂x 2
ki se jo rešuje pri nespremenjenem začetnem pogoju (I-375).
Za rešitev enačbe (I-378) se uporabi nastavek,
T ′(τ ) X ′′( x )
= I–380
T (τ ) X (x )
T ′(τ ) X ′′( x )
= – χ2, = – χ2 I–381
T (τ ) X (x )
- χ2 τ
T(τ) = C e I–382
pri čemer mora separacijska konstanta χ zadoščati naslednji navadni diferencialni enačbi
drugega reda za funkcijo krajevne spremenljivke X(x),
124
T(x, τ) = (AC cos (χ x) + BC sin(χ x)) e- χ2 τ I–385
oziroma v obliki,
2
Tχ(x, τ ) = [α(χ) cos(χ x) + β (χ ) sin(χ x)] e − χ τ
I–386
kjer so bile uvedene nove konstante α = AC in β =BC, pri čemer je privzeto, da so le-te v
splošnem lahko še funkcija separacijske konstante χ . Slednja očitno lahko zavzame poljubne
vrednosti in se zato najsplošnejša rešitev za temperaturo T zapiše,
+∞
T(x, τ ) = ∫ T χ ( x , τ ) dχ =
−∞
+∞
+∞
T|τ =0 = ∫ [α (χ ) cos(χ x ) + β (χ ) sin (χ x )] dχ = f(x) I–388
−∞
Toda iz matematike je poznano, da lahko zvezno in zvezno odvedljivo funkcijo f(x) zapišemo
v obliki Fourierovega integrala,
1 +∞ +∞
f(x) = ∫ dχ ∫ f (ξ ) cos[χ (ξ − x )dξ ]
2π − ∞ − ∞
I – 389
f(x) =
+∞
1 + ∞ 1 +∞
∫ 2π ∫ f (ξ ) cos ( χξ ) dξ cos ( χx ) + ∫
2π − ∞ f (ξ ) sin ( χξ ) d ξ sin ( χx ) dχ
− ∞ −∞
I - 391
125
1 +∞
α (χ ) = ∫ f (λ ) cos(χλ )dλ
2π − ∞
1 +∞
β (χ) = ∫ f (λ ) sin (χλ )dλ
2π − ∞
I–392
1 +∞ +∞
T(x, τ) = ∫ ∫
dχ f (ξ ) cos[χ ( x − ξ )]e − χ 2τ
dξ I –393
2π − ∞ − ∞
+∞
∫e
− χ 2τ
cos[χ ( x − ξ )dχ ] I – 394
−∞
σ x −ξ
χ = in = ω I –395
τ τ
prevede v izraz,
+∞
1 1
∫e
−σ 2
cos(σω )dσ = I(ω ) I –396
τ −∞ τ
+∞
I(ω ) = ∫e
−σ 2
cos(σω )dσ I – 397
−∞
+∞
−σ 2
I(0) = ∫e dσ = π I –398
−∞
126
+∞
I´(ω ) = - ∫e
−σ 2
σ sin (σω )dσ = 1 −σ 2
e
+∞
sin (σω ) −∞
−∞ 2
ω +∞
ω
- ∫e
−σ 2
cos(σω )dσ = - I(ω ) I – 399
2 −∞ 2
ω
I´(ω ) - I(ω ) = 0 I – 400
2
ω2
−
I(ω ) = Konst e 4
I –401
ω2
−
I(ω ) = π e 4
I –402
S tako določeno funkcijo I(ω ) je sedaj mogoče zapisati splošno rešitev (I-393) v bolj
običajni obliki, ki je
+∞ ( x −ξ )2
1 −
T(x, t) = ∫ f (ξ )e 4 Dt
dξ I – 403
2 πDt −∞
Zgled 1.:
f(x)
T0 Skica 1.56.
-l 0 l x
127
x
T0 1 − l 0 ≤ x ≤ l
x
f(x) = T0 1 + − l ≤ x ≤ 0 I – 404
l
0 x ≤ −l in x ≥ l
0
−
( x −ξ )2 l −
( x −ξ ) 2
T0 ξ ξ
T(x, t) = ∫ 1 + e 4 Dt dξ + ∫ 1 − l e 4 Dt dξ I – 405
2 Dπt − l l 0
Po daljšem računu je mogoče pokazati, da se gornji izraz lahko zapiše v končni obliki,
T0 x x+l x x x x−l
T(x, t) = 1 + Φ − 2 Φ − 1 − Φ +
2 l 2 Dt l 2 Dt l 2 Dt
( x + l )2 x2 ( x − l )2
T0 Dt − − −
+ e 4 Dt − 2 e 4 Dt + e 4 Dt I – 406
l π
2 u −s2
Φ(u ) = ∫ e ds I – 407
π 0
Kaj lahko je pokazati, da je verjetnostni integral liha funkcija argumenta, zatorej velja,
128
Skica 1.57
V primeru, da se zastavi vprašanje, kako se spreminja temperatura v koordinatnem
izhodišču kot funkcija časa (pri danem začetnem pogoju, I-404), je tedaj
l 2
−
T0 l −l 2T0 Dt 2 Dt
T(0, t) = Φ − Φ + e −1 I – 409
2 2 Dt 2 Dt l π
T0 l
T(0, t) ≈ I – 410
2 πDt
Zgled 2.
− β 2 x2
f(x) = T0 e I – 411
α 2x2
T0 −
1+ 4 Dα 2 t
T(x, t) = e I – 412
1 + 4 Dα t 2
129
∂T ∂ 2T
= D I- 413
∂t ∂x 2
in funkcija T zadošča še danemu predpisanemu začetnemu pogoju, t.j.,
kjer je f(x) znana funkcija podana na intervalu 0 < x < l . Poleg začetnega pogoja pa je
potrebno navesti še robne pogoje, ki se v splošnem zapišejo,
∂T
λ = α0( T - T0*)
∂x x =0
x =0
∂T
-λ = α1( T - Tl * ) I-415
∂x x =l
x =l
kjer sta γ in γ 1 koeficienta, ki se ju posebej določi iz robnih pogojev. Očitno mora veljati,
∂T ∂w
= + γ1 I-417
∂x ∂x
zato mora biti ustreženo pogojem,
∂w
λ = α 0 ( w x = 0 + γ - T0*) - λ γ 1
∂x x =0
∂T
-λ = α 1 ( w x =l + γ + l - Tl * ) - λγ1 I-418
∂x x =l
α 0γ - λ γ 1 = α 0T0*
α 1 γ + ( l α 1 + λ ) γ 1 = α 1 Tl * I-419
130
ki je netrivialno rešljiv, če je determinanta koeficientov večja kot nič. S tako postavljeno
zahtevo, se sistem robnih pogojev (I-419) prevede na preprostejšo obliko v kateri nastopa
samo še neznana funkcija w(x, t),
∂w
λ = α 0 w x =0
∂x x =0
∂T
-λ = α 1 w x =l I-420
∂x x =l
w t =0 = T t =0
- γ - γ 1x = f(x) - γ - γ 1 x F(x) I-421
kjer je na takšen način definirana nova funkcija F(x), ki zadošča predpisani (krajevni)
porazdelitvi temperature v času t=0.
Iz enačb (I-414) in (I-416) je razvidno, da mora funkcija w(x, t) zadoščati izrazoma,
∂T ∂w
=
∂t ∂t
∂ 2T ∂2w
= I-422
∂x 2 ∂x 2
od koder sledi, da se je enačba prevajanja toplote (I-371) prevedla v naslednji problem:
potrebno je poiskati funkcijo w(x, t), ki na intervalu 0 < x l in za vsak t > 0, zadošča
enačbi,
∂w ∂2w
= D I-423
∂t ∂x 2
začetnemu pogoju (I-414) ter robnima pogojema kot sta zapisana v izrazu (I-420).
Rešitev se šče na podoben način, kot so si sledili koraki pri reševanju enačbe (I-413) in
naprej. Z metodo separacije spremenljivk je mogoče pokazati, da je nastavek za reševanje
izraza (I-423) podan z
− χ 2 Dt
w(x, t) = X(x) e I-424
131
Izkaže se, da funkcija X(x) zadošča naslednjima diferencialnima enačbama, t.j. robnima
pogojema (I-420),
λ X´(0) = α 0 X(0)
- λ X´( l ) = α 1 X( l ) I-426
λ β χ = α0 ξ
ξ λ
= χ
η α0
Z uporabo prve od enačb (I-428) ter enačbe (I-429) se dobi končni rezultat, ki mu mora
zadoščati separacijska konstanta χ ,
λ (α 0 + α1 ) χ
tg(χ l ) = I-430
λ 2 χ 2 − α 0 α1
kar pa je transcendentna enačba. V splošnem izrazu (I-430) ustreza vrsta korenov, ki jih
označimo z χ n, kjer je indeks n celo število, n = 0, 1, 2, ......, pri čemer velja, da je
w(x, t) = ∑ w n ( x, t ) I-432
n
kjer je
−χ n 2 D t
wn(x, t) = [ξ n cos(χn x) + ηn sin(χn x)] e I-433
A) Prva od le-teh je primer, ko sta krajišči nosilca toplotno izolirani kar pomeni, da mora
veljati,
132
α0 = α1 = 0 I-434
tg(χ l ) = 0 I-435
χ l = nπ I-436
nπ
χn = n = 0, 1, 2, ..... I-437
l
Funkcija w(x, t) je sedaj podana z izrazom,
n 2π 2 Dt
−
nπx nπx l2
wn(x, t) = [ ξn cos + ηn sin ] e I-438
l l
∂wn ∂wn
= 0, = 0 I-439
∂x x =0
∂x x =l
ηn = 0, n = 0, 1, 2, 3,.... I-440
n 2π 2 Dt
nπx − l2
wn (x, t) = ξn cos e I-441
l
n 2π 2 Dt
∞
nπx −
w(x, t) = ∑ ξ n cos e l2
I-442
n=0 l
∞
n πx
w t =0 = ∑ ξ n cos = F(x) 0<x< l I-443
n=0 l
133
kar pa je splošna oblika Fourierove vrste za poljubno odsekovno zvezno funkcijo u(x), ki se v
splošnem glasi,
1
u(x) = ξ0 +[ξ1 cos(πx/ l )+η1 sin(πx/ l )] + [ξ2 cos(2πx/ l )+η2 sin(2πx/ l )] + ...... I-444
2
tako, da je
1l
ξ0 = ∫ F ( x) dx
l0
2l nπx
ξn = ∫ F (x ) cos l dx I-445
l 0
s čimer je sedaj enolično podana rešitev toplotnega prevajanja končnega nosilca, katerega
krajišči sta toplotno izolirani.
Popolnoma podoben rezultat se dobi v primeru, če se v enačbo (I-430) vstavi vrednosti
α0 Æ ∞ ter α1 Æ ∞.
Na tem mestu je potrebno pripomniti, da za robne pogoje, kjer je temperatura na
krajišču enaka predpisasnim vrednostim temperature tako, da velja,
wn x =0
= 0,
wn x =l
= 0 I-446
zadoščajo koeficienti ξn = 0, kjer n =1, 2, 3, .... , enačba (I-439). V tem primeru se rešitve za
funkcijo wn(x, t) zapišejo,
n 2π 2 Dt
nπx − l2
wn (x, t) = ηn sin e I-447
l
n 2π 2 Dt
−
nπx l2
w (x, t) = ∑ ηn sin e I-448
n =1 l
∞
nπx
w t =0 = ∑ ηn sin = F(x) I-449
n =1 l
134
2l nπx
ηn = ∫ F ( x) sin l dx I-450
l 0
Enačbi (I-447) skupaj z pravkar izpeljanim izrazom (I-450) enolično določata rešitev
zadanega problema.
B) Druga možnost je tista, kjer se robna pogoja med seboj razlikujeta. Pa naj bo α0 =
0 iz česar sledi, da mora veljati,
αl λχ
tg(χ l ) = ali ctg (χ l ) = I-451
λχ αl
ctg (χ l ) = 0. I-452
χn =
(2n + 1)π n = 0, 1, 2, ....... I-453
2l
( 2 n +1)2 π 2 Dt
(2n + 1)πx (2n + 1)πx
−
4l 2
wn(x, t) = [ ξn cos + ηn sin ] e I-454
2 l 2l
∂wn
= 0 in wn = 0 I-455
∂x x =0
x =l
ηn = 0, n = 0, 1, 2, 3, .... I-456
Tudi v tem primeru je formalna pot do rešitve problema podobna kot zgoraj. Funkcija w(x,t),
ki je sedaj podana z izrazom,
(2n +1)2 π 2 Dt
∞
(2n + 1)πx −
w(x, t) = ∑ ξn cos
2l
e 4l 2 I-457
n=0
135
∞
(2n + 1)πx
w t =0 = ∑ ξ n cos 2l = F(x) I-458
n = 01
od koder sledi, da je
2l (2n + 1)πx
ξn = ∫ F ( x) cos 2l dx I-459
l 0
s čimer je problem prevajanja toplote po nosilcu v pogojih različnih robnih zahtev zaključen.
Na podoben način poteka račun tudi v splošnem primeru tedaj, kadar je potrebno
reševati karakteristično enačbo (I-430) v celoti.
Zgled:
l
2 2
ξ0 = ∫ T0 dx
l 0
I-461
l
2 l
nπx 2 2
nπx
ξn = ∫ F ( x ) cos dx = ∫ T0 cos l dx
l 0 l l 0
l
2T0 nπx 2
= sin
nπ l 0
136
0 za n = 2m m = 1, 2, 3,..
= (− 1)m 2T0 n = 2m + 1, I-462
(2m + 1)π m = 0,1, 2,..
( 2m + 1)πx (2 m +1)2 π 2 Dt
cos −
T0 2T0 ∞
l e
w(x. t) = + ∑ (− 1)m l2 I-463
2 π m=0 2m + 1
Pri tem problemu gre za zvrst obravnavano v splošni obliki zgoraj, pri čemer velja,
da je α 0 = α1 Æ ∞. Z uporabo izraza (I-419) se dobi,
γ = T0 *
γ + l γ1 = T l* I-464
γ = T0 *
Tl ∗ − T0∗
γ1 =
l
n 2π 2 Dt
∞ −
nπx
w(x, t) = ∑ ηn e l2 sin I-466
n =1 l
kjer je,
l
2 x nπx
ηn = ∫ T0 − T0 ∗ − l (Tl − Tl ∗) sin dx =
0 l
l
137
=
2
nπ
[
T0 − T0 ∗ +(− 1) (Tl ∗ −T0 )
n
] I-467
n 2π 2 Dt
nπx
sin
w(x, t) =
2 ∞
[
∑ T0 − T0 ∗ +(− 1)n (Tl ∗ − T0 ) e
π n =1
] −
l2 l
n
I-468
Tl ∗ − T0 ∗
T(x, t) = w(x, t) + T0* + x I-469
l
∗
T = w + Tl
∗
F(x) = T0 - Tl I-470
( 2 n +1)2 π 2 Dt
∞ −
(2n + 1)πx
w(x, t) = ∑ξ n e 4l 2
cos I-471
n=0 2l
ξn =
(
2 T0 − Tl
∗
) l
(2n + 1)πx
∫ cos 2l dx = (-1)n
(
4 T0 − Tl
*
) I-472
π 0 (2n + 1)π
Končna rešitev se tedaj zapiše kot,
138
(2n + 1)πx
(T − T ) cos − ( 2 n +1) 2π Dt
2 2
* ∞
2l
∑ (− 1)
∗ 0 n
T(x, t) = Tl + 4 l
e 4l
I-473
π n=0 2n + 1
T0
4) Pokaži, da je rešitev v primeru, ko se začetni pogoj zapiše v obliki T t =0
= x (0 <
l
x < l ) podana z izrazom,
(2n + 1)πx
(T − T ) cos − ( 2 n +1) 2π Dt
2 2
* ∞
2l
∑ (− 1)
∗ 0 n
T(x, t) = Tl + 4 l
e 4l
-
π n=0 2n + 1
(2n + 1)πx
cos − ( 2 n +1) 2π Dt
2 2
8T0 ∞
2
∑ e
l
- 4l
I-474
π 2 n = 0 (2n + 1) 2
∂T ∗
λ = α0 ( T − T0 ) I-475
∂x x =0
x =o
T t =0
= f(x) x > 0 I-476
∂T
= 0 I-477
∂x x =0
139
in če še dodatno velja, da je funkcija f(x) (t.j. začetna temperatura) soda funkcija svojega
argumenta, t.j. f(-x) = f(x) , je tedaj rešitev diferencialne enačbe prevajanja toplote (I-413),
podana z enačbo (I-403).
+∞ ( x −ξ )2
1 −
T(x, t) = ∫ f (ξ )e 4 Dt
dξ I-478
2 πDt −∞
( x −ξ )2
∂T 1 +∞ −
= - ∫ f (ξ )(ξ − x ) e 4 Dt
dξ I –479
∂x 4t πD 3 t − ∞
tako, da je
( x −ξ )2
∂T 1 +∞ −
∂x
= ∫ ξ f (ξ ) e 4 Dt
dξ I-480
x =0 4t πD t 3
−∞
Toda dobljeni izraz (I-480) je zaradi dejstva, da je funkcija ξ f(ξ) liha fukcija, identično enak
0. Torej je izraz I-478 zares rešitev enačbe prevajanja toplote v polneskončnem sredstvu pri
zadanem robnem in začetnem pogoju.
Zapisano rešitev (I-478) pa je mogoče še nadalje nekoliko preobraziti. Velja namreč,
( x −ξ )2 +∞ ( x −ξ )2
1 0 − 1 −
T(x, t) = ∫ f (ξ )e 4 Dt
dξ + ∫ f (ξ )e 4 Dt
dξ =
2 πDt −∞ 2 πDt 0
+∞ ( x +ξ )2 +∞ ( x −ξ )2
1 − 1 −
∫ f (ξ )e 4 Dt
dξ + ∫ f (ξ )e 4 Dt
dξ I-481
2 πDt 0 2 πDt 0
pri čemer je očitno, da se s substitucijo ξ Æ - ξ, prevede levi integral v prvi vrstici v izraz
zapisan v drugi vrstici tako, da se (I-478) v kompaktni obliki glasi:
+∞ ( x −ξ )2 ( x +ξ )2
1 − −
T(x, t) = ∫ f (ξ )( e 4 Dt
+e 4 Dt
) dξ I-482
2 πDt 0
140
B) Drugi primer nastopa tedaj, ko je temperatura levega krajišča pri x = 0 predpisana
konstanta T0*, torej
T x =0
= T0 * I-483
w = T - T0 *
+∞ ( x −ξ )2
1 −
w(x, t) = ∫ F (ξ )e 4 Dt
dξ I-485
2 πDt −∞
+∞ ξ2
1 −
w x =0 = ∫ F (ξ )e 4 Dt
dξ = 0 I-486
2 πDt −∞
+∞ ( x −ξ )2
1 −
T(x, t) = T0* + ∫ F (ξ )e 4 Dt
dξ =
2 πDt −∞
+∞ ( x −ξ )2 ( x +ξ )2
1 − −
= T0 * + ∫ F (ξ )(e 4 Dt
−e 4 Dt
) dξ =
2 πDt 0
− ( x −ξ ) ( x +ξ )
2 2
T0 * ∞ −
= T0 * - ∫ e 4 Dt
− e 4 Dt dξ +
2 πDt 0
− ( x −ξ ) ( x +ξ )
2 2
∞
1 −
+ ∫ f (ξ )e 4 Dt
− e 4 Dt dξ I-487
2 πDt 0
141
Na tem mestu naj omenimo, da je prvi integral dobljenega izraza mogoče, z zamenjavo
sprememnljivke, zapisati s t.im. verjetnostim integralom Φ(z), skica 1.54, ki je definiran kot,
z
2 −u 2
Φ(z) =
π
∫e du I-488
0
x
T(x, t) = T0* 1 − Φ +
2 Dt
∞ ( x − ξ )2 ( x + ξ )2
1 − 4 Dt −
+ ∫ f (ξ )e
2 πDt 0
− e 4 Dt dξ I-489
142
2. VLAŽNOST SNOVI
2.1 UVOD
143
difuzijo vlage skozi polpropustne membrane in nastopa brez spremljajočih toplotnih
pojavov in sprememb prostornine.
Fizikalno-mehansko vezana vlaga je površinska vlaga in pa kapilarna vlaga.
Kapilarna vlaga zapolnjuje kapilare oziroma mikrokapilare snovi (premera reda velikosti
10-7 m) in jo je mogoče sorazmerno preprosto izsušiti oziroma odstraniti že samo z
mehanskimi metodami.
Vlažni zrak je mešanica plinov in vodne pare, pri čemer je vsebnost plinov v
mešanici praktično konstantna medtem, ko se delež vodne pare v mešanici lahko močno
spreminja. Trenutni delež vlage v zraku je izrazita funkcija tlaka in temperature; v
primeru, da se v zraku ne nahaja vodna para govorimo o suhem zraku, mešanica suhega
zraka in vodne pare (para je sicer plin, ki se nahaja na temperaturi, ki je nižja kot je
kritična temperatura tega plina) pa je po definiciji vlažen zrak. V primeru, da je delni
(parcialni) tlak vodne pare v zraku manjši od nasičenega parnega tlaka pri tej temperaturi
(tedaj ne nastopa kondenzacija vodne pare v –vrelo-tekočino) se mešanica vlažnega zraka
obnaša kot idealni plin. Kot je znano so prostornina, p, (absolutna) temperatura, T, in
tlak, p, idealnega plina povezani z enačbo idealnega plina,
pV = n RT II-1
m
n = II-2
M
pri čemer je m masa plina, M pa masa kilomola danega plina. Po definiciji je kilomol
enak množini snovi katere masa znaša toliko kilogramov, kolikor je relativna
molekularna masa snovi.
Če je plin mešanica več plinov (ki se nahajajo v prostornini V in na enaki
temperaturi T), ki se med seboj kemijsko ne vežejo, je celotni (totalni) tlak te mešanice
enak vsoti delnih (parcialnih) tlakov posameznih plinov, ki mešanico sestavljajo
(Daltonov zakon),
p = p1 + p2 + p3 +......+ pk II-3
Parcialni tlak, pj, je tlak j-tega plina (j = 1, 2, ..., k) v posodi v primeru, da bi odstranili
vse preostale pline, ki mešanico sestavljajo. Tedaj torej velja,
144
RT m1 m m
p = + 2 + L + k II-4
V M1 M 2 Mk
Torej, vlažni zrak se v pogojih, ko ne nastopa kondenzacija vodne pare v zraku, obnaša
kot idealni plin.
Zgled:
Suhi zrak je sestavljen iz 78% deleža dušika, N2, MN2 = 28 kg/kmol, 21 % deleža kisika,
O2, MO2 = 32 kg/kmol in 1 % deleža ostalih plinov, Mpl = 40 kg/kmol. Kolikšna je
povprečna molekularna masa mešanice?
Ker je celotna masa mešanice suhega zraka sestavljena iz mas dušika, kisika in ostalih
plinov mora veljati,
m = mO + mN + mpl II-6
m m1 m m
nmeš = = + 2 + 3 II-7
M meš M1 M 2 M 3
in velja,
1 m1 m2 m3
= + + II-8
M meš mM 1 mM 2 mM 3
145
Absolutna vlažnost zraka (vsebnost vlage v zraku), x, je po definiciji podana z
razmerjem med maso vode (t.j. vodne pare) v zraku, mv in maso suhega zraka, msz,
mv
x = II-9
m sz
Pri dani temperaturi in danem tlaku je vlažnost zraka, x, navzgor omejeno število.
Maksimalna vrednost vlažnosti je, pri dani temperaturi in tlaku, podana z nasičenostjo
zraka, kar pomeni, da je zrak zasičen z vodno paro. Delni tlak vodne pare v nasičenem
zraku je ravnovesni parcialni tlak vodne pare v zraku pri teh pogojih, pv*. Presežek
vlage v zraku se ob teh pogojih nemudoma kondenzira v obliki megle ali večjih kapljic
vode.
Relativna vlažnost zraka je razmerje med delnim tlakom vodne pare v zraku, pv,
pri dani temperaturi in danem tlaku in ravnovesnim parcialnim tlakom vodne pare (=
nasičenim parnim tlakom) pv* pri istih pogojih:
pv
η = II-10
pv *
p vVM v
mv RT pv M v Mv pv
x= = = = II-11
m sz p sz VM sz p sz M sz M sz p − p v
RT
kjer sta uporabljena izraza (II-1) in (II-3). Ker je natančna vrednost Mv = 18.02 kg/kmol
in Msz = 28.96 kg/kmol sledi, da je absolutna vlažnost zraka povezana z relativno
vlažnostjo z izrazom,
pv * η
x =K II-12
p − pv *η
pv *
x* = K II-13
p − pv *
146
Toplota, ki je potrebna, da se pri stalnem tlaku, segreje masa m neke snovi katere
specifična toplota je cp iz začetne temperature To na končno temperaturo T je enaka,
Q = m cp (T – T0 ) II-14
h = cp T II-15
Q
h = + c p T0 II-16
m
Skladno tej definiciji je specifična entalpija suhega zraka (pri čemer je specifična
entalpija idealnega plina pri 0 0 K po definiciji nič) enaka ,
kjer je cpvp specifična toplota vodne pare pri stalnem tlaku, r0 pa je specifična entalpija
uparjevanja vode pri temperaturi T0 = 0 o C.
Entalpija vlažnega zraka je vsota entalpije suhega zraka ter deleža entalpije, ki
pripada vodni pari v zraku pri tej temperaturi, torej
Tu sedaj pomeni
147
označena z ϕ in je torej za krivuljo nasičenosti ϕ ≡ η = 1) spaja vse točke rosišča in
razmejuje področje nenasičenega vlažnega zraka od področja megle.
TABELA II.1
Vlažni tlak v nasičenem področju (megla) v splošnem vsebuje poleg nasičene vodne pare
še vlago v kapljevinasti fazi. V področju nenasičenosti so izoterme ravne črte, ki
monotono naraščajo proti zgornjemu desnemu delu Mollierovega diagrama. Ta diagram
torej prikazuje spremembo vlažnega zraka v odvisnosti od spremembe temperature,
oziroma spremembo vlažnega zraka v odvisnosti od adiabatne spremembe (odvzem ali
dodajanje) vodne pare.
148
2.2 VLAGA V SNOVI
149
Spreminjanje nasičenega parnega tlaka, pn, s temperaturo podaja p – T diagram.
To odvisnost, ki jo dovolj dobro popiše eksponentna funkcija, podajajo tabele in je
prikazana na skici 2.1
Skica 2.1
pn = {{-10, 260}, {-8, 309}, {-6, 368}, {-4, 437}, {-2, 517}, {0, 611}, {2, 705}, {4, 813},
{6, 935}, {8, 1072}, {10, 1228}, {12, 1403}, {14,1590}, {16, 1817}, {18, 2064},{20,
2338}, {22, 2644}, {24, 2984}, {26,3361}, {28, 3780}, {30, 4242}, {32, 4754}, {34,
5320}, {35, 5624}}
k
T
ab +
100 kg
vn = m 3 (a)
461.4 (T + 273.15)
150
Krivulja, ki veže točke na zgornjem diagramu je krivulja nasičenega parnega
tlaka vodne pare, pn, v odvisnosti od temperature. Poudariti velja, da delni tlak vodne
pare pri dani temperaturi nikoli ne more preseči vrednosti nasičenega parnega tlaka pri tej
temperaturi kajti brž, ko delni tlak pare postane enak nasičenemu tlaku (pri tej
temperaturi) se prične odvijati proces kondenzacije pare v kapljevino. Ob kondenzaciji
para oddaja kondnzacijsko toploto okolici. Seveda pa velja tudi obratno, če nasičeno
vlažni zrak segrevamo, prehaja (vrela kapljevina pri tej temperaturi, ki je konstantna tako
dolgo dokler vsa kapljevina ne izpari) kapljevina v paro. Za ta proces je potrebno dovesti
izparilno toploto. Ko je vsa kapljevina uparjena se prične temperatura zraka in hkrati s
tem vodne pare povečevati. Tlak zraka je ob tem konstanten in enak zunanjemu tlaku.
Toda tlak zraka je enak vsoti delnih tlakov mešanice, zato mora veljati, da so delni tlaki
tudi konstantni, kar pomeni, da je delni tlak vodne pare v zraku pri segrevanju zraka prav
tako nenehno konstanten. Opisani postopek poteka vzdolž n.pr. vodoravne črte prikazane
na p – T diagramu vodne pare zgoraj.
Za opis množine vodne pare v zraku pri dani temperaturi, T, se navaja t.im.
absolutna vlažnost, ki je definirana kot,
m H 2O
ρvp = II-22
V
kjer pomeni m H 2O maso vodne pare, ki je vsebovana v prostornini V zraka. Iz enačbe (a)
torej sledi, da je zgoraj definirana prostorninska vlažnost nasičenja, vn, kar enaka
absolutni vlažnosti zraka v pogojih nasičenega parnega tlaka vode.
Poleg zapisane definicije je še v uporabi relativna vlažnost zraka, η, (glej II-10)
definirana kot,
p vp (T )
η = II-23
p n (T )
pri čemer je pvp(T) delni tlak vodne pare v zraku pri temperaturi T in pn(T) nasičeni parni
tlak vodne pare pri tej temperaturi. Relativno vlažnost se izmeri s temperaturo rosišča.
Gre za postopek ohlajevanja zraka vse do trenutka, ko se na živosrebrnem termometru
prične pojavljati rosa. Očitek te temperature, T', je podatek s pomočjo katerega se iz
zgornje tabele razbere vrednost delnega tlaka vodne pare pri začetni temperaturi T.
Iz zgornjega diagrama, oziroma tabele, se razbere, da je nasičeni parni tlak vodne pare
pri T = 32 st C enak pn(32 st C) = 4754 Pa. Delni tlak vodne pare pri tej temperaturi
pvp(32 st C) je tedaj kar enak nasičenemu parnemu tlaku pri temperaturi rosišča, to je
pvp(32 st C) ≡ pn(T'). Zrak se namreč ohlaja pri konstantnem celotnem tlaku (t.j. n.pr.
1013 mbar), zato tudi pri konstantnem delnem tlaku vodne pare v danem zraku. To
dejstvo ponazarja horizontalna premica, ki seka krivuljo nasičenega parnega tlaka pri
151
temperaturi T' = 16 st C. Iz diagrama, oziroma tabele se razbere, da znaša nasičeni parni
tlak vodne pare pri 16 st C, pn = 1817 Pa tako, da je relativna vlažnost zraka tedaj,
1817 Pa
η = = 0.38 = 38 % II-24
4754 Pa
ρ vp
η = II-27
vn
ρvp = η vn(T=30 stC) = 0.3 x 0.03031 kg/m3 = 9.09 10-3 kg/m3 = 9.09 g/m3.
152
2.2.2 Difuzija vodne pare skozi gradbene elemente
ρvp1 ρvp2
j Skica 2.2
ρ vp1 − ρ vp 2
j = D II-28
d
dm Φm
j = = II-29
Adt A
in podaja maso vodne pare na časovno enoto, ki preteče dano površino A, orientirano
pravokotno na smer gibanja delcev pare, oziroma masni tok pare na enoto površine. D je
difuzijska konstanta vodne pare v zraku in znaša,
dρ vp
j = - D II-31
dx
153
in predstavlja posebni primer splošnega izraza za gostoto difuzijskega toka, ki je vektor.
Fickov zakon se v najbolj splošnem primeru (toda samo, če je difuzijska konstanta
izotropna) zapiše kot,
v
j = - D grad ρvp II-32
ρ1 ρ2
j Skica 2.3
0 d x
Potemnjena plast, skica 2.3, debeline d, predstavlja porozno snov skozi katero se širi
vlaga z difuzijo molekul vode iz mesta višje vlažnosti na mesto nižje vlažnosti. V
stacionarnem stanju se vzpostavi gostota toka, j, ki je podana z izrazom,
ρ1 − ρ 2
j = δv II-33
d
dρ vp
j = - δ v II-34
dx
154
v D′ p k kp
j = - (grad c + T grad T + grad p ) II-35
kT T p
ki popisuje število delcev dane snovi na dano površino na enoto časa pod pogojem, da so
gradient tlaka, p, gradient koncentracije, c in gradient temperature, T, različni od nič. V
izrazu (II-35) pomeni k Boltzmanovo konstanto, D´ difuzijski koeficient,
brezdimenzijska količina kT je razmerje termalne difuzije, količina kT D´ je koeficient
termalne difuzije in faktor kPD´ je koeficient difuzije tlaka.
V gradbeni praksi, ko gre za difuzijo vodne pare, je v ta namen najpomembnejši člen
izraza II-35 podan z gradientom tlaka, tako da se izraz II-35 poenostavi v,
k p D′ k p D ′ p v1 − p v 2
j = - grad p = II-36
kT kT d
p v1 − p v 2
j = δ* II-37
d
D
µ = II-38
δv
in je koeficient brez enot. Faktor upora difuzije vodne pare, µ, podaja torej primerjavo
med difuzijo v zraku in difuzijo v dani porozni snovi. Za primerjavo služi izhodišče po
katerem je razlika absolutnih vlažnosti zraka ∆ρ na razdaljah d1 (zrak) in d (porozna
snov) enaka kar neposredno vodi do izraza, jz/jpor = D d/(δv d1) in kvocient gostot
difuzijskih tokov bo enak le tedaj, ko je d1 = µ d. Na tem mestu je umestno vpeljati novo
količino difuzijski ekvivalent plasti zraka, kot produkt faktorja upora difuzije vodne pare
in debeline poroznega sloja, µ d. Difuzijski ekvivalent plasti zraka, µ d, (enota je m)
podaja debelino sloja zračne plasti, d1, ki poseduje isti upor prehoda pare kot plast
porozne snovi debeline d , pri faktorju upora difuzije µ.
S tako definiranim faktorjem µ, se Fickov zakon zapiše,
D dρ vp
j = - . II-39
µ dx
155
Vrednosti faktorja µ so za nekatere vrste snovi prikazane v TABELI 2.1 spodaj:
TABELA 2.1
Snov µ
Mineralna volna, lahek beton, opeka, malta 1 - 10
Beton, les, cementna malta 15 - 100
Linolej, PVC-folije, polietilenske folije,
steklo 103 - 106
Izraz II-37 se s tako definiranim faktorjem upora difuzije vodne pare lahko
izrazi tudi v obliki,
µ p v1 − p v 2 δ
j = δ* = L (pv1 – pv2 ) II-40
µ d µd
oziroma,
p v1 − p v 2
j = II-41
1
∆
kjer je nova fizikalna količina, upor propustnosti pare, 1/∆, definirana kot,
1 1
= µd . II-42
∆ δL
pri čemer je δL = δ* µ. Merska enota upora prepustnosti pare 1/∆ je enaka [m/s].
V zapisanem izrazu je δL koeficient prevajanja pare po zraku, ki je, čeprav
nekoliko zavisi od temperature, v dovolj dobri aproksimaciji enak,
1 N 1 1 N
= ∑ = ∑ µi di II-44
∆ i =1 ∆ i δL i =1
Opomba: podobno vlogo kot jo ima koefiecient toplotne prevodnosti, λ, pri prevajanju
toplotnega toka skozi gradbeni element poseduje tudi faktor upora difuzije, µ, pri
računanju prehoda vodne pare. Ob tem je potrebno poudariti, da veljajo podatki za λ za
popolnoma suhi element, oziroma za primer minimalne vlage, ki se je iz elementa pod
156
običajnimi pogoji ne da izsušiti. V primeru, da se takšen element dodatno navlaži zaradi
kondenzacije vodne pare, tedaj se lahko koeficient toplotne prevodnosti močno poveča in
s tem se lahko zaznavno povečajo toplotne izgube, glej poglavje 2.9.
1
a) - p diagram
∆
Izkušnje kažejo, da se lahko pri proučevanju stacionarne gostote difuzijskega toka vodne
pare v gradbenih elementih, ki nastopi zaradi konstantne razlike delnih tlakov vodne pare
med obema površinama elementa, pojave na mejni plasti popolnoma zanemari (v
primeru, da element ne vsebuje posebnega izvora ali ponora vodne pare). Pod temi
pogoji je zelo ustrezno definirati 1/∆ - p diagram. Na ordinatno os le-tega se nanaša
pvp pvp
pvpn pvpn
p2-3
j j
p1-2
Θ
pvpz pvpz
1 1 1 1
∆ ∆1 ∆2 ∆3
1
Skica 2.4
∆
delni tlak vodne pare, na abscisno os pa upore propustnosti pare, 1/∆, in sicer po vrstnem
redu plasti, kot sestavljajo gradbeni element, začenši od zunanje strani elementa. V
najbolj idealnem primeru, tedaj ko difuzija vodne pare skozi gradbeni element ni
podvržena faznim spremembam (kondenzaciji oziroma uparjevanju) je takšen diagram
preprost in ga prikazuje skica 2.4
157
v
Gostota difuzijskega toka, j , je na digramu prikazan kot vektor, ki kaže vzdolž
veznice iz pvpn (t.j. delnega tlaka vodne pare v zraku v notranjosti) do točke pvpz. Ta
veznica oklepa kot θ z vodoravnico. Iz levega dela skice 2.4, ob upoštevanju dejstva, da
je tanges brez enote, sledi,
n z
p vp − p vp
tg θ = konst II-45
1
∆
kjer je konst = m3/Ns, kar pa je upoštevaje enačbi (II-41) in (II-42) enako gostoti
difuzijskega toka j, vodne pare skozi porozno snov
n z
p vp − p vp
-1
j = (konst) tg θ = II-46
1
∆
1
b) - T diagram
U
T T
Tn
Tn Tns
Tns
T2-3
Tzs T1-2
Tz Tzs
Tz
1 1 1 1
αz Λ αn U
Skica 2.5.
158
omogoča grafično določitev poteka temperature znotraj gradbenega elementa. Na
abscisno os se nanese posamezne upore toplotnemu pretoku d/λ plasti, ki dani element
sestavljajo, na ordinatno os pa temperaturi Tz in Tn, glej skico 2.5.
Poleg obeh temperatur, zunanje in notranje, se na diagram nanese ustrezne
materialne konstante, oziroma koeficient rezultirajoče toplotne upornosti 1/U. V
stacionarnem stanju se lahko tedaj temperature na mejnih ploskvah, oziroma stenah
neposredno odčitajo iz diagrama. Iz pogoja stacionarnosti toplotnega toka sledi, da je
toplotni tok skozi vsako plast enak. Od tod neposredno sledi,
Tn − Tz Tn − T1− 2
j = = II-47
1 1 d3 d2
+ +
U αn λ3 λ2
oziroma, podobno, za
Tn − Tz T − T2−3
j = = n II-48
1 1 d3
+
U α n λ3
Tn − Tz T − Tns
j = = n II-49
1 1
U αn
V zapisanih izrazih je koeficient prehoda toplote, U, glej tudi I-68, str. 24, definiran kot,
1
U = II-50
1 1 1
+ +
αz Λ αn
1 d
Λ
= ∑ λi II-52
i i
159
2.4 Kondenzacija vodne pare v enoslojnem gradbenem elementu
pnasn0
pvpn
pnas˝
pnas´
pnasz0
pnasz pvpz
1/∆
Skica 2.6
Legenda k skici 2.6: pvpz je izmerjeni ali izračunani delni tlak vodne pare zunaj, pvpn je
dejanski delni tlak vodne pare v notranjosti prostora, pnasz0 je nasičeni parni tlak (ob
zunanji temperaturi stene Tzs) ob steni, pnasn0 je nasičeni parni tlak vode ob notranji steni
(temperature Tns), pnasz je nasičeni parni tlak vode pri temperaturi Tz, pnasn je nasičeni
parni tlak vodne pare pri temperaturi na sredini prostora Tn, pnas´ je nasičeni parni tlak pri
temperaturi T´, ki vlada na tem mestu v elementu in pnas˝ je nasičeni parni tlak pri
temperaturi T˝, ki vlada na pripadajočem preseku elementa. Temperature T´in T˝ se
odčita iz (1/U - T) diagrama za dani element. Daljici pvpn - pnas˝ in pnas´ - pvpz ,
ponazarjata gostoto difuzijskega toka med pripadajočim mestom in desnim mejnim
področjem kondenzacije in levim mejnim področjem kondenzacije ter zunanjo steno.
Strmini premic se razlikujeta zato je tudi gostota difuzijkega toka v obeh primerih
160
različna. Ta razlika obeh gostot difuzijskega toka podaja gostoto toka kondenzata, ki
znaša (konst v izrazu II-45 in II-46 je sedaj izpuščena).
n z
p vp − p nas ˝ p nas ´− p vp
jkond = j ˝ - j ´ = − II-53
1 1
∆˝ ∆´
vodne pare.
Debelo izvlečena krivulja, ki poteka skozi gradbeni element je krivulja nasičenega
parnega tlaka na danem mestu elementa, ki se jo določi iz tabele nasičenega parnega tlaka
vodne pare in to za temperature na posamezni legi od zunanje stene, temperature kot jih
napove (1/U – T) diagram.
Zasenčeno področje na skici predstavlja področje kondenzacije vodne pare pri danih
pogojih delnih tlakov in temperatur v zunanjosti in notranjosti ter za dani upor
prepustnosti pare, 1/∆, obravnavanega enoslojnega gradbenega elementa.
OPOZORILO: zgoraj opisani pristop je sicer uveljavljen v praksi, ni pa popolnoma
pravilen. Gre namreč za dejstvo, da sta v naprej opredeljeni dve poljubno izbrani mesti
znotraj preseka gradbenega elementa ter se nato za tako izbrana preseka izračuna nasičen
parni tlak iz temperatur, kot jih podaja (1/U – T) diagram. V resnici pa nastopi
kondenzacija vodne pare v področju že pred tema presekoma in sicer znotraj celotnega
področja, ki ga omejujeta sečišči krivulje nasičenega parnega tlaka vodne pare in
(linearna) premica parnih tlakov na zunanji in notranji strani elementa. Ti sečišči sta na
zgornji skici sicer vidni in sta posebej označeni s puščicama.
161
2.5 Kondenzacija vodne pare v večplastnem gradbenem elementu
Pojav kondenzacije vodne pare nastopa tedaj, ko delni tlak vodne pare (kar se dogaja
ob ohlajevanju zraka, glej vodoravni prehod na skici 2.1) postane enak nasičenemu (toda še
vedno je to le delni tlak – zunanji tlak se seveda le malo spreminja okoli normalnega zračnega
tlaka 1013 mb) parnemu tlaku vode pri temperaturi ohlajenega zraka. To se torej najpogosteje
pojavlja v zimskih mesecih tedaj, ko se temperature bistveno spustijo pod temperaturo
notranjosti prostora.
Za obravnavanje rosenja večplastnega gradbenega elementa je ključno razumevanje
skic 2.7 in 2.8. Pomembno je poudariti, da v primerih večslojnega elementa zadošča, da se
krivulje nasičenega delnega tlaka vodne para opiše v približku daljice in ne dejanske
eksponentne krivulje, kajti takšna natančnost v tem primeru ni potrebna.
T pvp
pnasn
Tn
pnass
Tsn pnas2-3
T2-3
T1-2
Tsz pnas1-2
nas
p s
Tz pnasz
1 d1 d2 d3 1 1 1 1
αz λ λ2 λ αn Δ1 Δ2 Δ3
1 1
U Δ
Skica 2.7
K zunanji temperaturi Tz, diagrama (1/U – T) se iz tabele poišče pripadajoči nasičeni parni
tlak vode, pnasz, in se ga vnese na ustrezno mesto v (p – 1/Δ) diagram, k temperaturi zunanje
stene, Tsz, ustreza nasičeni parni tlak pnass, k temperaturi na mejni ploskvi prve in druge plasti
elementa T1-2, ustreza nasičeni parni tlak pnas1-2, itd. Zlagoma se na takšen način konstruira
celotni (1/Δ – p) diagram iz katerega je na takšen način mogoče prebrati potek krivulje
nasičenega parnega tlaka vode za večslojni element, ob pogoju Tz < Tn.
162
V nekem danem trenutku (pozimi!) znaša vrednost delnega tlaka vodne pare v
zunanjosti pz, vrednost delnega tlaka vodne pare v notranjosti prostora pa pn. V (1/Δ - p)
diagramu, se obe te vrednosti delnih tlakov. za dani triplastni element poveže s premico. Če je
tako dobljena linearna zveza delnega tlaka vodne pare višja kot je lomljena črta nasičenega
delnega tlaka vodne pare, tedaj nastopi rosenje (kondenziranje vodne pare), glej skico 2.8
pnassn
pnas2-3
pn
j˝
pnas1-2
pnassz
pz
j´
1 1 1
Δ1 Δ2 Δ3
1
Δ
Skica 2.8
Skica 2.8 ustreza pogojem, ki nastopajo v zimskem obdobju. Na skici predstavlja lomljena
črta veznico trenutnih delnih tlakov vodne para v zunanjosti, pz, in notranjost prostora, pn, ki
se jih dobi iz tabele na osnovi znanih temperatur Tz in Tn ter podatkov za ustrezni relativni
vlažnosti. Krivulja (toda premica v vsaki plasti posebej) nasičenega parnega tlaka - debela
črta, ki poteka v plasti 1, plasti 2 in plasti 3, leži v območju mejne površine stika plasti 1-2
(prva in druga z leve) pod krivuljo delnega tlaka vodne pare (črtkano). V tem območju se
tedaj vodna para nujno kondenzira (temno črtkani del skice 2.8 v okolici mejne površine 1-2,
ki sega zaznavno v 1. plast in nekaj manj v 2. plast, katere vidni del je označen svetlo
črtkano). Območje rosenja potemtakem obsega tiste dele plasti 1 in 2, ki sta omejeni s sečišči
delnega tlaka vodne para s krivuljo nasičenega parnega tlaka v vsakem od obeh stičnih slojev.
Potrebno je opozoriti, da predstavlja skica 2.8 dano stacionarno stanje, ki pa se v resnici preko
dneva vendarle spreminja. Natančno zasledovanje teh sprememb v okviru zapisanih
predpostavk ni smiselno in zadostuje, da se določi nasičeni parni tlak vodne pare na mejni
ploskvi 1-2, ki določa masni tok kondenzata (t.j. vlage). Le-ta je na skici 2.8 predočen s
163
puščicama, ki kažeta vzdolž veznic-dvojna črta- nasičenega parnega tlaka pn – pnas1-2 in pz –
pnas1-2. Razliki gostot masnih tokov tedaj podajata gostoto masnega toka nastalega kondenzata
vodne pare (rose) v okolici mejne površine 1-2, ki je podana (glej enačbo II-53), z
p n − p nas 1− 2 p nas 1− 2 − p z
jkond = j˝ - j´ = tg Θ˝ - tg Θ ´ = - . II-55
1 1 1
+
Δ2 Δ3 Δ1
(kjer je konst od sedaj naprej izpuščena, glej II-45 in II-46). V času t se bo v stacionarnem
stanju kondenzirala množina vode, ki je enaka (II-54),
kjer je A celotna (prečna, t.j. pravokotno na ravnino papirja) površina stika plasti 1 in plasti 2.
Poenostavljena predstavitev sušenja vlage eno in večplastnih gradbenih elementov je podana
v nadaljevanju.
Vlažnost snovi, y, se izraža z razmerjem mase vodne pare z maso suhe tvarine. S
sušenjem na zraku, ki ni zasičen z vodno paro se odstranjuje nevezana vlaga, najprej iz
površine, nato iz večjih por in nazadnje iz najmanjših por kjer je vlaga še v nevezanem stanju.
Po določenem času se vzpostavi med vlago v materialu in vlago v zraku dinamično
ravnovesje kar pomeni, da se postopek sušenja snovi tedaj samodejno prekine. Vlažnost
materiala v ravnovesju z vlažnostjo zraka se imenuje ravnovesna vlažnost snovi, y´ in v
največji meri zavisi od njene strukture. Za nehigroskopske snovi je značilna odsotnost ozkih
por v notranjosti in zaradi tega je sorazmerno malo vlage v notranjosti vezano z močnimi
adsorpcijskimi silami. Sušenje takšnih snovi je preprosto kar pomeni, da je njihova
ravnovesna vlažnost nizka. V higroskopskih snoveh, ki običajno vsebujejo veliko
koncentracijo ozkih por se vlaga močno veže, kar priča nizki delni (parcialni) tlak vodne pare
nad površino snovi v primerjavi z delnim tlakom vodne pare pri tej temperaturi. Gre za
mikroporozne materiale za katere je značilno, da je njihova ravnovesna vlažnost zelo visoka.
Vlažnosti materiala v odvisnosti od relativne vlažnosti zraka se podaja z ravnovesno
krivuljo, ki je krivulja izotermnega ravnovesja (torej pri konstantni temperaturi), skica 2.1.
Posebej je potrebno, za dano snov, navesti ali je ravnovesna krivulja dobljena v fazi sušenja
ali v fazi vlaženja materiala. Toda neodvisno od zapisanega dejstva, je potrebno ugotoviti, da
se bo snov sušila v kolikor je pri danih pogojih (z ozirom na lastno vlažnost in vlažnost zraka)
v stanju, ki odgovarja področju nad ravnovesno krivuljo vlažnosti. Če je stanje snovi pod
krivuljo vlažnosti tedaj se bo pri teh pogojih snov (še nadalje) vlažila vse do polnega
nasičenja (pri tej temperaturi).
Netopne in neporozne snovi, kot sta to n.pr. steklena volna, mineralna volna, kaolin in
podobne, posedujejo relativno nizke stopnje ravnovesne vlažnosti, nasprotno pa porozne
snovi (zlasti tisti na osnovi celuloze) posedujejo zelo visoke vrednosti ravnovesne vlažnosti.
164
Vlažnost materiala [%]
Vlažno stanje snovi
Vlažen material
Skica 2.9: podaja krivuljo ravnovesne vlažnosti v odvisnosti od relativne vlažnosti zraka za
dano snov pri konstantni temperaturi.
∂y ′
= - A y´ II-57
∂T
kjer je A konstanta, ki se v odvisnosti od vrste snovi nahaja v intervalu od 0.005 K-1 pa do
0.01 K-1 , pri čemer je relativna vlažnost lahko v intervalu od 0.1 do 0.9.
165
2.6.1 Osnove sušenja snovi
0 t
Skica 2.10: krivulja sušenja trdne snovi je sestavljena iz štirih značilnih segmentov: AB
(gretje), BC (konstantna hitrost sušenja), CD (površina snovi je samo še mestoma prekrita s
kapljevino) in od D naprej (uparjevanje vlage iz notranjosti snovi).
166
Hitrost sušenja običajno podaja odvod krivulje sušenja dy/dt v odvisnosti od
vsebnosti vlage y.
Ko je dosežena kritična vsebnost vlage v snovi tedaj prenos vlage iz notranjosti na
površino snovi ne poteka dovolj hitro, da bi se lahko nadoknadilo izparjeno kapljevino s
površine snovi. Zaradi zapletene in nehomogene strukture poroznih snovi se kritična vsebnost
vlage za vsako snov določa eksperimentalno, pri čemer je potrebno posebej navesti
prostornino vzorca, hitrost sušenja in postopek sušenja.
Pri konvektivnemu načinu sušenja poslednjo fazo sestavlja prenos vlage iz notranjosti
snovi na površino odkoder jo odnaša sušilno sredstvo (n.pr. zrak). V tej fazi sušenja očitno
velja, da je odnesena vlaga s površine enaka masnemu toku vlage, ki prodira iz notranjosti na
površino. Množina vlage je očitno sorazmerna gradientu vsebnosti vlage v snovi, mehanizem
prenosa na površino pa določa struktura snovi.
V homogenih trdninah (n. pr vlaknaste strukture, porozne sestave in pd.) poteka
prenos vlage na površino (najverjetnejše) v obliki difuzije vodnih molekul. Hitrost prenosa
vlage podaja modificirani Fikov zakon,
167
dy δ2y
= D II-58
dt δ x2
kjer je izraz (poenostavljeno) zapisan za difuzijo v smeri osi x pri čemer konstanta D
predstavlja difuzijska konstanta za vodo v dani snovi.
V primeru, da je D konstanta je rešitev enačbe (II-58) enostavno najti za ravno ploščo,
ki je na eni strani podvržena sušilnemu sredstvu, vse ostale stranice pa so toplotno izolirane.
Za robne pogoje se običajno privzame, da je začetna vsebnost vlage v plošči povsod enaka in
podana s kritično vsebnostjo, ykrit ter, da je na površini izpostavljeni sušenju, vsebnost vlage
enaka njeni ravnovesni vsebnosti, y´. Pod temi pogoji je rešitev izraza (II-58) podana z
8 ⎡ −⎜⎝ l ⎟⎠ ⎤
2 2 2
⎛π ⎞ ⎛π ⎞ ⎛π ⎞
y − y′ Dt 1 −9⎜ ⎟ Dt 1 − 25⎜⎝ l ⎟⎠ Dt
= ⎢e + e ⎝l⎠ + e + L⎥ II-59
y krit − y ′ π 2⎢ 9 25 ⎥
⎣ ⎦
dy π 2D
= - ( y krit − y ′) II-61
dt 2l 2
Potrebno je navesti, da se pri kontaktnemu, sevalnemu in dielektričnemu načinu
sušenja v snovi pojavlja poleg gradienta koncentracije vlage še mestoma izraziti temperaturni
gradient, ki pogojuje prenos vlage v smeri prenosa (prevajanja) toplote. Temperaturni gradient
vodi do povečane difuzije vode oziroma vodne pare, zmanjšanja površinske napetosti vode ter
lokalnega povečanja temperature zaradi česar se v kapilarah poroznih snovi pojavi prenos
tekočine na nižje temperaturne predele ter povzroča segrevanje zraka v kapilarah. Ob širjenju
se potiska vlaga v smer nižjega pritiska oziroma nižje temperature.
Pri konvektivnem sušenju, ko je gradient vlažnosti usmerjen od površine snovi v
njegovo notranjost, pri čemer ima gradient temperature ravno nasprotno smer, difuzija vlage
zmanjšuje skupni pretok vlage iz snovi.
Pogosto je difuzija vlage v sredstvu podvržena robnim pogojem, ki eksplicitno
zavisijo od časa (podoben primer predstavlja prevajanje toplote). Torej, potrebno je poiskati
rešitev difuzijske enačbe, (II-58),v eni razsežnosti, ki se ob zamenjavi zapisa za koncentracijo
kondenzata vode c, zapiše,
168
∂c ∂ 2c
= D II-62
∂t ∂x 2
c t =0 = 0 (x > l ) II-63
pri čemer je g(x, t) še neznana funkcija, ki ustreza nehomogeni parcialni diferencialni enačbi,
∂g ∂2g ∂φ
= D - II-66
∂t ∂x 2
∂t
začetnemu pogoju,
g t =0 = 0 (x> l ) II-67
g x =l
= 0 II-68
∫ψ (t − τ ) χ (τ )dτ
0
II-69
ki ga odvajajmo po času t. V ta namen se je, zaradi dejstva, da je v izrazu (II-69) zgornja meja
integrala od časa odvisna, potrebno poslužiti relacije,
b(t ) b(t )
d ∂f
dt a∫( t ) ∫
f (u, t )du = f(b, t) b´(t) - f(a, t) a´(t) + du II-70
a (t )
∂t
kjer a´ in b´ pomenita odvod spodnje in zgornje meje po času. Z uporabo (II-70) je tedaj
časovni odvod izraza (II-69) enak,
169
t t
d
dt ∫0
ψ (t − τ ) χ (τ )dτ = ψ(0) χ(t) + ∫ψ ′(t − τ ) χ (τ )dτ
0
II-71
Pa vzemimo sedaj poljubno rešitev, c1(x, t), homogene parcialne diferencialne enačbe, (II-62)
in označimo,
∫ c (x, t − τ ) χ (τ )dτ
0
1 g1(x, t) II-72
∂c1 ( x, t − τ )
t
∂g1
= c1(x, 0) χ(t) + ∫ χ (τ )dτ II-73
∂t 0
∂t
∂ 2 g1 t
∂ 2 c1 (x, t − τ )
∂x 2
= ∫0 ∂x 2 χ (τ )dτ II-74
∂g1 ∂ 2 g1
- D = c1(x, 0) χ (t) +
∂t ∂x 2
t
⎧ ∂c1 ( x, t − τ ) ∂ 2 c1 ( x, t − τ ) ⎫
+ ∫0 ⎨⎩ ∂τ − D ⎬ χ (τ )dτ II-75
∂x 2 ⎭
Toda funkcija c1(x, t) zadošča izrazu (II-62), za t > τ zato sledi, da mora veljati,
∂g1 ∂ 2 g1
- D = c1(x, 0) χ (t). II-76
∂t ∂x 2
Pa naj funkcija c1(x, t) zadošča parcialni diferencialni enačbi (II-62) pri začetnemu pogoju,
f(x) = -1,
170
se lahko pokaže, da je rešitev c1(x, t), ki zadošča (II-76) ob pogojih (II-77) in (II-78 ) podana
z izrazom,
⎛ x−l ⎞
c1(x, t) = - Φ⎜ ⎟ (x> l , t> 0) II-79
⎝ 2 Dt ⎠
t
⎛ x−t ⎞
g1(x, t) = - ∫0 ⎜ 2 D(t − τ ) ⎟⎟ χ (τ )dτ .
Φ ⎜ II-80
⎝ ⎠
Funkcija g1(x, t) je rešitev izraza (II-76) pri danih pogojih (II-77) in (II-78), kar pomeni,
da je rešitev diferencialne enačbe,
∂g1 ∂ 2 g1
= D - χ (t), II-81
∂t ∂x 2
∂g ∂2g ∂φ
= D - II-82
∂t ∂x 2
∂t
g1 t =0
= 0, g1 x =l
= 0. II-83
dφ
χ (t ) = . II-84
dt
t
⎛ x−t ⎞
g(x, t) = - ∫0 ⎜ 2 D(t − τ ) ⎟⎟φ ′(τ )dτ ,
Φ ⎜ II-85
⎝ ⎠
171
danemu začetnemu pogoju (II-63). Do te rešitve se pride, če se izraz (II-85) integrira per
partes, torej
⎛ x−t ⎞ t t
∂ ⎛ x−t ⎞
g(x, t) = - Φ⎜ ⎟φ +
⎜ 2 D(t − τ ) ⎟ 0 ∫ φ (τ )∂τ Φ⎜⎜ 2 D(t − τ ) ⎟⎟ dτ . II-86
⎝ ⎠ 0 ⎝ ⎠
⎡ x −l
2 D (t −τ )
⎤
∂ ⎛⎜ x − l ⎞⎟ ∂ ⎢ 2 ⎥
∫e
−z2
Φ = ⎢ dz ⎥ =
∂τ ⎜⎝ 2 D(t − τ ) ⎟⎠ ∂τ ⎢ π 0 ⎥
⎣ ⎦
( x −l )2
x−l −
4 D (t −τ )
= e II-87
2 πD (t − τ )
3
2
( x −l )2
x−l
t
φ (τ ) −
4 D (t −τ )
g(x, t) = - φ(t) +
2 πD ∫ (t − τ )
0
3
2
e dτ . II-88
Končno, krajevna in časovna odvisnost koncentracije vlage, c(x, t), se sedaj, skladno izrazu
(II-65) zapiše,
( x −l )2
x−l
t
φ (τ ) −
4 D (t −τ )
c(x, t) =
2 πD ∫ (t − τ )
0
3
2
e dτ . II-89
172
Zgled:
0 l x
Skica 2.11
∂c ∂ 2c
= D1 II-90
∂t ∂x 2
in začetnemu pogoju,
c1 t =0
= δ (x) II-91
Rešitev gornje diferencialne enačbe je pa že poznana iz poglavja o prevajanju toplote, kjer je,
skladno izrazu (I-461), mogoče zapisati,
∞ ( x −ξ )2
1 −
∫ f (ξ )e dξ ,
4 D1t
c1(x, t) = II-92
2 πD1t −∞
kjer znana funkcija f(ξ ) predstavlja krajevno porazdelitev koncentracije v času t=0. Če
vstavimo podani začetni pogoj, t.j.,
x2
−
1 4 D1t
c1(x, t) = e . II-94
2 πD1t
Pri izpeljavi izraza (II-94) je uporabljeno znano pravilo integracije Diracove delta funkcije,
δ(x), ki je,
173
∞
∫ δ (x − x )u(x )dx
−∞
0 = u(x0), II-95
∫ δ (x − x )dx
−∞
0 = 1. II-96
y(x) = δ (x – x0)
0 x0 x
Skica 2.12.
⎧ 0 za x < x 0
⎪
δ ( x – x0 ) = ⎨∞ za x = x 0 II-97
⎪ 0 za x > x
⎩ 0
∂c2 ∂ 2 c2
= D2 II-98
∂t ∂x 2
174
c2 t =0
= 0 (x > l ) II-99
c2 x =l
= c1 x =l
= c1( l , t) II-100
Toda to pa je prav primer homogene difuzijske enačbe in nehomogenega robnega pogoje zato
je rešitev izraza podana z (II-89),
( x −l )2
c1 (l, τ )
t
x−l −
4 D2 (t −τ )
c2 (x, t) =
2 πD2 ∫ (t − τ )
0
3
2
e dτ II-101
175
2.6.2.2 Kapilarni prenos vlage
Skica 2.13. Rezultanta sil površinskih napetosti (sile ležijo v pripadajočih mejnih plasteh)
med kapljevino-paro, Fkp, kapljevino-trdno snovjo, Ftk, in trdno snovjo-paro, Ftp, v mirujoči
kapljevini uravnoveša adhezija, Fa. V odvisnosti od kontaktnega kota θ je rob kapljevine
(dolžine l , ki je v smeri pravokotno na ravnini skice) usločen (za 0 < θ < 900 ; tedaj po
definiciji kapljevina moči steno posode) ali izbočen (900 < θ < 1800 ; po definiciji
kapljevina ne moči stene). Velikost kontaktnega kota zavisi predvsem od vrste kapljevine in
kemijske sestave stene posode.
F
γ = II-102
l
kjer je l dolžina robu mejne površine, F pa rezultirajoča sila s katero površina deluje vzdolž
roba, pri čemer sila F leži v mejni plasti, skica 2.13, velja v ravnovesju,
176
γ kp l sin θ - Fa l = 0
Fa = γ kp sin θ
Prva enačba izraza II-104 določa silo adhezije med kapljevino in steno posode, iz druge
enačbe pa je razvidno, da je kontaktni kot θ določen z rezliko površinskih napetosti med steno
posode in paro ter steno in dano kapljevino. V primeru, da sta zapisani vrednosti enaki, je
kontaktni kot natančno 900 in gladina kapljevine oklepa tedaj natančno pravi kot s steno
posode. To je n.pr. primer čiste vode, ki se nahaja v posodi iz srebra. Površinska napetost γ
zavisi od temperature, toda je zlasti močno odvisna od primesi, ki se jih (pri dani temperaturi)
doda kapljevini. Tako n.pr. pralni praški (detergenti) spremenijo kontaktni kot med tkaninami
in vodo iz vrednosti, ki je običajno večja kot 900 na vrednosti, ki bi naj bile čim nižje, θ < 900.
Prav obraten proces seveda velja, ko gre za pripravo vodonepropustnih tkanin.
Površinska napetost kemijsko čiste vode, γ kp, ki se nahaja v stiku z zrakom znaša:
75.6 x 10 –7 N/m pri T = 00 C, 72.8 x 10 –7 N/m pri T = 200 C, 66.2 x 10 –7 N/m pri T = 600 C
in 58.9 x 10 –7 N/m pri T = 1000 C.
V odvisnosti od vrednosti kontaktnega kota θ, ki ga oklepa mejna površina kapljevine s
steno posode, enačba (II-104) je povezan t. im. kapilarni pojav, skica 2.14..
F 2R
p0 z p0
θ θ
177
Zaradi dejstva, da sta površinski napetosti med kapljevino in steno kapilare polmera
2R ter paro in steno kapilare različni, enačba (II-104), se mejna površina kapljevine ukrivi
tako, da je kontaktni kot θ ali manjši kot 900 (levo na skici 2.14) ali pa večji kot 900 (desno).
Kapljevina se, zaradi vertikalne komponente rezultante površinskih sil, v kapilari ali dviguje
ali pa znižuje z ozirom na preostali del kapljevine v posodi. V ravnovesju je vertikalna
komponenta rezultante površinskih napetosti enaka teži stolpca kapljevine v kapilari, oziroma
sili tlačne razlike zaradi atmosferskega zraka in hidrostatičnega tlaka mirujoče kapljevine
(desno, skica 2.14). Višina stolpca kapljevine z gostote ρ, v kapilari polmera R je v
ravnovesju tedaj enaka,
mg = F cos θ
2γ kp cosθ
z = II-106
ρ gR
Popolnoma enak izraz se dobi za znižanje nivoja kapljevine v kapilari, saj velja
χγ
Δp = z g (ρk - ρp) =
r
χγ
r (ρ k − ρ p )
z = II-108
178
Kapljevina v kapilarah zlagoma (zelo počasi) izpareva. V primeru, ko je na razpolago
kapljevina, ki lahko nadomesti nastalo izgubo se višine meniskusov v kapilarah ne
spreminjajo bistveno. Sistem se nahaja v ravnovesju – stene zgradb, ki so v stiku s talno vodo
ostajajo permanentno vlažne. V primeru, ko izgube pare kapljevine ni mogoče nadomestiti
nastopi sušenje. Slednji je v bistvu zapleten pojav, ki poteka zelo na grobo nekako takole: po
predpostavki so kapilare v notranjosti med seboj povezane zato je tlak v notranjosti vsota
hidrostatičnega tlaka kapljevine povečanega za delež zunanjega tlaka. Z izparjevanjem se zato
zmanjšuje delež hidrostatičnega tlaka kapilare odprte na zunanjo površino snovi (višina
kapljevine v površinski kapilari se zmanjšuje), kajti zaradi zunanjega tlaka se mora vzdrževati
ravnovesno stanje. Izparjevanje iz gladine kapilare se nadaljuje vse dokler se kapilara ne
izprazni, t.j. skoznjo prodre v kapljevino v površinsko plast snovi zunanja atmosfera.
(večinoma zrak). Posledica je prerazporeditev kapljevine v vseh plasteh snovi, vzpostavi se
novo eavnovesno stanje, kjer so kapilare zaradi površinske napetosti pod prvo plastjo
materiala sedaj zapolnjene do nivoja kot to zahteva sesalni potencial, enačba (II-108),
postopek se ponovi, pride do nove prerazporeditve kapljevine v notranjosti snovi itd. Toda
hitrost sušenja se sedaj zmanjšuje, kajti para iz notranjosti prehaja (skozi osušene plasti) na
površino snovi z difuzijo, ki pa poteka zelo počasi. Izparilno toploto je potrebno dovesti iz
okolice, hitrost difuzije pa je monotono naraščajoča funkcija temperature zato hitrost sušenja
bistveno zavisi od temperature.
V splošnem je potrebno ugotoviti, da zaradi površinske napetosti, ker niso prav vse pore
snovi na obeh straneh odprte, permanentno ostane v porah majhen delež kapljevine in je
popolna izsušitev snovi (zaradi zahtev po kar se da nespremenjenih lastnosti in pa obstojnosti
danega materiala) praktično redko izvedljiva.
179
2.7. Naravno sušenje kondenzata vodne pare
T p
Tz pnasz
pnassred
nas
Tsz p sz
pnassn
Tsred
pnasn
Tsn
Tn
1 1
U Δ
Skica 2.15
Senčeni del skice 2.15 predstavlja področje kondenzata v enoslojnem elementu. S pomočjo T
– 1/U diagrama se iz zunanjih in notranjih temperatur, Tz in Tn, določi temperaturo na sredini
ovlaženega področja gradbenega elementa, Tsred, ter temperaturi na površini sten zunaj in v
notranjost, Tsz in Tsn. Tako pridobljene temperature služijo za določitev krivulje nasičenega
delnega tlaka vodne pare na ustrezno pripadajočih mestih enoslojnega gradbenega elementa.
Konstrukcija (p – 1/Δ) diagrama, ki naj ponazarja sušenje (enoslojnega elementa), sloni na
podatkih, ki jih podaja desna stran zgornje skice 2.15. Na ta del diagrama se nanese trenutne
vrednosti delnega tlaka zunaj, pz, in v notranjosti prostora, pn. Ugotoviti je potrebno, da so le-
ti poleti, tedaj so temperature visoke, praktično vedno ležijo zaznavno nižje, kot je krivulja
nasičenega delnega tlaka vode pri teh temperaturah., glej skico 2.16.
180
p
pnasz pnassred
nas
p sz
pnassn
pnasn
j˝
j´
pn
pz
1 1
Δ′ Δ ′′
1
Δ
Skica 2.16.
Delni tlaki vodne pare pri poletnih temperaturah v zunanjosti, pz, in v notranjosti, pn, se pod
običajnimi pogoji nahajajo zaznavo pod krivuljo nasičenega delnega tlaka vodne pare pri teh
temperatura. Kot posledica tega dejstva nastopi sušenje, to je prehajanje kondenzata vodne
pare (črtkano) na obe zunanji površini enoslojnega gradbenega elementa (dvojni črti). Gostota
toka, j˝ in j´ sta na skici 2.16 označeni s puščicama.
181
2.7.2 Večplastni gradbeni element (poletno obdobje)
T p
Tz pnasz
Tzs
T1-2 pnass
T2-3 pnas1-2
Tsn pnas2-3
pnassn
Tn
j´ j˝ pnasn
pn
pz
1 1
k Δ
Skica 2.17.
182
V pogojih hladnega poletja pa se lahko pripeti primer, ki je v povečanem merilu,
prikazan na spodnji skici 2.18. V tem primeru se daljica delnega tlaka vodne pare umešča nad
krivuljo nasičenega parnega tlaka, kot le-ta poteka preko drugega sloja. V tem primeru,
uparjevanje ni mogoče in zato se rosa iz mejne plasti 1-2 (temno senčeno) »prestavi« še na
mejno plast 2-3 (svetleje senčeno). V tem primeru se govori o oteženem sušenju. Kondenzat
vodne pare na mejni površini 1-2 odteka na mejno površino 2-3, kar je na diagramu prikazano
z gostoto masnega toka vlage, j. Sušenje tedaj poteka vzdolž puščic j´ in j˝, podobno kot v
zgornjem primeru, toda zaradi zmanjšanih strmin obeh daljic, z zmanjšano intenziteto.
pnasz
pnaszs
pnas1-2 jvlage
pnas2-3 pnasns
pnasn
j´ pn
pz
j˝
1 1 1
Δ1 Δ2 Δ3
1
Δ
Skica II.18.
Primer oteženega sušenja nastopi tedaj, ko leži nasičeni parni tlak na mejni plasti 2-3 pod
veznico delnega tlaka vodne pare med nasičenim parnim tlakom kondenzirane vlage na meji
1-2, pnas1-2 in trenutnim delnim tlakom vodne pare v notranjosti prostora.
183
2.8. Gostota (masnega) toka uparjevanja vlage
1− 2 1− 2
pnas − pz p − pn
jupar = j´ tg θ ´ + j˝ tg θ ˝ = + nas . II-109
1 1 1
+
Δ1 Δ 2 Δ3
V primerih, ko pade daljica delnega parnega tlaka vode nad daljico nasičenega parnega
tlaka, skica 2.18, tedaj se prične element na orošeni mejni površini sicer delno sušiti,toda
večina kondenzirane vlage se preko gostote masnega toka, jvlage, prenese na sosednjo mejno
plast, kjer kondenzat počasi preko gostote tokov, j´in j˝ prehaja nazaj v parno stanje. Iz skice
2.18 sledi, da je gostota toka uparjevanja enaka,
2 −3 2 −3
pnas − pz p − pn
jupar = j´ tg θ ´ + j˝ tg θ ˝ = + nas . II-110
1 1 1
+
Δ1 Δ 2 Δ3
Masa vlage, ki se upari v času t na enoto mejne površine večplastnega gradbenega elementa je
v obeh zgoraj zapisanih primerih tedaj podana z izrazom,
mvlage
= jvlage t, II-111
S
184
2.9 Vpliv kondenzata vode na toplotno izolacijo
Kondenzat vodne pare nastane kot posledica spremenjenih vremenskih pogojev na mejnih
plasteh gradbenega elementa. Kondenzat se v elementu delno absorbira, delno pa difundira v
okolico, v kolikor je ta pojav neoviran (odsotnost difuzijskih zapor). Večinoma se s
kondenzatom navlažijo plasti toplotne izolacije, kadar je le-ta iz takšne snovi, ki vpija vodo. V
teh primerih pa se vpijanje kondenzata odraža v spremembi toplotne izolativnosti takšnega
sloja, ki s tem izgubi del svoje predhodne lastnosti.
Mero za absorpcijsko sposobnost vode v snovi podaja t.im. višina omočenja. Za nekatere
snovi je podana v Tabeli II.1 spodaj.
Tabela II.1
Višina
Snov omočenja Ocene sposobnosti absorpcije
[cm] kondenzata vode
V kolikor se gradbeni element sestoji tudi iz sloja hidroskopske plasti toplotne izolacije,
tedaj velja pravilo, da takšna plast sama prevzame celotno dopustno množino vode.
Koeficient njene toplotne prevodnosti se zaradi tega dejstva spremeni, kot zapisano v
nadalnjem, in to dejstvo je potrebno upoštevati v računih toplotnih izgub, oziroma toplotne
bilance.
Podatek o množini absorbirane vlage v snovi se navaja na dva načina:
a) v utežnem deležu, Ug, t.j. v % deležu mase (teže) snovi, ki vpija vlago,
mvlage j vlage At
Ug = = , II-112
m m
185
Vvlage
UV = , II-113
V
⎛ Z ⎞
λV = λ ⎜ 1 + U g ⎟, II-114
⎝ 100 ⎠
⎛ Z ⎞
λV = λ ⎜ 1 + U V ⎟, II-115
⎝ 100 ⎠
v odstotkih deleža prostornine snovi, UV. V obeh izrazih pomeni Z dodatek, zaradi povečane
vlažnosti, ki izhaja iz Tabele 2.2, spodaj.
186
Tabela 2.2
187
2. 10 Kondenzacija vodne pare na notranjih stenah zunanjih gradbenih elementov
T = -200
Tzs
T = -100
T = 00
T = +100
Tns
Tn = +200
1
α n kot
Tns
Tn
1 1
αz αn
1
U
Skica 2.19.
Tn − Tz 1
Tns = Tn - , II-116
1 1 1 αn
+ +
α z Λ αn
188
Zapisani izraz pa ne velja za primer, dveh elementov, ki se nahajata pravokotno drug na
drugega, torej za vogal zgradbe. Temperaturno polje za takšen primer, približno predstavlja
zgornja skica. Očitno je razsežnost in prostorska porazdelitev mejne plasti zraka v kotu
bistveno drugačna kot pri ravni površini zato se koeficient prestopa toplote za primer kota,
αnkot, zaznavno razlikuje od αn. To pomeni, da je upor prestopa toplote v kotu, 1/αnkot večji,
kot je upor prestopa toplote preko mejne zračne plasti ob ravni vertikalni površini. Za primer
določitve temperature notranje površine vogala, se je v praksi uveljavilo načelo, po katerem
velja,
1 1
= 3 . II-117
αn kot
αn
Temperaturo notranje vogalne stene se tedaj izračuna s pomočjo gornje enačbe tako, da se
zanemari upor prestopa na zunanji steni kota. Na takšen način se za temperaturo stene kotne
površine v notranjosti prostora dobi izraz,
Tn − Tz 1
Tnskota = Tn - 3 . II-118
1 1 αn
+3
Λ αn
189
2. 11 Preprečevanje kondenzacije vodne pare
190
2.11.2 Parna zapora
pvp (T )
η = II-119
pn (T )
pvp delni tlak vodne para v zraku temperature T, pn pa nasičeni parni tlak pri tej temperaturi,
znižuje temperatura se zmanjšuje maksimalno mogoča količina vodne pare, ki jo lahko zrak
vsebuje in če pade temperatura pod rosišče se del vlage v zraku kondenzira v obliki rose.
Odvisnost vsebnosti vodne pare v nasičenem zraku (absolutna vlažnost, t.j. masa vodne pare
na enoto prostornine) podaja Tabela 2.3. Zaradi razlike parcialnih tlakov na obeh straneh
konstrukcije in zaradi poroznosti (izolacijskih) in paropropustnosti materialov vodna para
difundira skozi konstrukcijo. Če med difuzijo delni tlak vodne pare postane enak nasičenemu
parnemu tlaku vode pri dani temperaturi se bo del pare kondenziral in ta del lahko povzroči
poškodbe konstrukcije (zlasti ob zmrzali). Za preprečitev te možnosti se v konstrukcijo vstavi
parno zaporo iz paronepropustnega materiala.
TABELA 2.3
Upor parne zapore difuziji vodne pare (oziroma difuzijski ekvivalent plasti zraka,
glej str. 155) je definiran kot produkt koeficienta upora μ (brez enote) difuziji vodne pare v
materialu parne zapore ter debeline parne zapore d. Iz prakse je znano, da mora biti
minimalna vrednost upora parne zapore μ d > 100 m ob pogoju, da je ta produkt večji kot
upor parne zapore ostalih plasti, ki nastopajo v konstrukciji.
191
Koeficient upora difuziji vodne pare dane snovi je število, ki pove kolikokrat je upor
difuziji vodne pare dane snovi večji kot je upor difuziji sloja zraka enake debeline pri enakih
pogojih. Ti podatki se navajajo v tabelah, kot n.pr. v Tabeli 2.4
TABELA 2.4
Snov μ
Bitumenski trak s folijo iz aluminija:
a) debeline 0,1 mm 100 000
b) debeline 0,2 mm 150 000
Polietilenska folija 80 000
poliizobutilenski trak 300 000
Če je koeficient upora difuziji vodne pare μ majhen ali pa je manjši kot je koeficient
upora plasti, ki naj služi kot zaščita pred vlago, tedaj je konstrukcija nepravilno
dimenzionirana kar pomeni, da se bo v konstrukciji s časom pojavila vlaga, ki bo privedla do
poškodb.
Napačno projektirana parna zapora (ali pa celo njena odsotnost v knstrukciji)
povzroča poškodbe toplotne izolacije, kajti zaradi nakopičene vlage se toplotna prevodnost
tako navlaženih snovi poveča (izolativnost se zmanjša) tako, da poleg povečanih toplotnih
izgub nastopijo na spojih (zaradi kemijskih reakcij ob prisotnosti vlage) sčasoma običajno še
dodatne mehanske poškodbe.
Pomembno je navesti, da mora biti parna zapora mehansko nepoškodovana in ne
sme biti podvržena neposrednim atmosferskim vplivom (zlasti je škodljivo UV sevanje).
Pravilna umestitev parne zapore v dani konstrukciji je podana na skici 2.23 in skici
2.24 na strani 195.
192
2.11.3 Hidroizolacija
Skica 2.20. Najpogostejši načini prodiranja vlage v objekt oziroma dele objekta.
Skica 2.21. Hidroizolacija ravnih površin: (1) zaščitni sloj hidroizolacije (beton, gramoz), (2)
plasti med seboj spojenih hidroizolacijskih trakov, (3) AB plošča oziroma podložni tlak.
193
Hidroizolacijo se polaga izključno na sorazmerno gladke in popolnoma suhe
površine pri čemer je posebej potrebno paziti na dejstvo, da se trakovi hidroizolacije pri spojih
medsebojno prekrivajo za približno 10-20 cm ter da so med seboj zanesljivo,
vodonepropustno, spojeni (bitumenski zgolj s termalno obdelavo) in popolnoma brez
mehanskih poškodb. Zlasti kočljiva mesta pri izvedbi hidroizolacije so vogali in razni
zaključki. Posebej je potrebno paziti, da je horizontalna izolacija tlaka zanesljivo povezana s
horizontalno izolacijo pod zidom, ki se mora nato zvezno nadaljevati v vertikalni
hidroizolaciji najmanj v višini 20-30 cm.
Vertikalno hidroizolacijo zunanjih zidov kletnih prostorov se poveže z
hidroizolacijo horizontalnih talnih površin na način, da je zagotovljena popolna zaščita pred
vodo in vlago iz okolnega zemljišča. Vertikalna hidroizolacija je običajno izvedena tako, da
se nosilno steno premaže z debelejšo plastjo cementne prevleke sledi premaz z ibitolom, nato
prevleka z naneseno (vročo) bitumensko maso, na katero se toplotno privari bitumenski trak,
ki se ga nato proti zunanjosti še dodatno mehansko zaščiti.
Običajni postopek hidroizolacije z uporabo bitumenskih trakov je naslednji: ena do
dva premaza podlage z ibitolom, en premaz z bitumensko maso, plast bitumenskih trakov, ki
se jih s toplotno obdelavo spoji s podlago, ki ji lahko sledi ponovni premaz z bitumensko
maso ali pa samo plast mehanske zaščite.
Na skici 2.22 je predstavljen nepravilen (a) in pravilen (b) način izvedbe
hidroizolacije podnožja zgradbe.
a b
Skica 2.22. Zaključek vertikalne hidroizolacije podnožja zgradbe, (a) napačna in (b) pravilna
izvedba: 1 neravna podlaga vertikalne hidroizolacije, 2 nezaščiteno podnožje, 3 odprt
zaključek vertikalne hidroizolacije, 4 vertikalna in horizontalna hidroizolaciji sta povezani, 5
dovolj visoko podnožje, 6 toplotna zaščita.
194
Zaradi različnega termalnega raztezanja toplotno izolacijskih plasti ter preostalih
plasti oziroma delov konstrukcije nastajajo razpoke, skica 2.23 in skica 2.24.
Skica 2.23. Izvedbeni detail toplotne izolacije na robu ravne strehe. Leva skica (a) prikazuje
pomanjkljivo izvedbo, desna skica (b) pa pravilno projektirano izolacijo. Številke pomenijo
naslednje: 1 gramoz s peščenjakom, kot mehanska zaščita hidroizolacije, 2 hidroizolacija, 3
toplotna izolacija, 4 parna zapora, 5 nosilna konstrukcija (AB plošča), 6 pločevinasti rob, 7
podaljšani fasadni omet, 8 razpoke zaradi toplotno nezaščitene AB plošče, 9 prekritje iz
aluminija ali bakra, hidrofobni omet z vložkom žičnega pletiva, 11 kondenzirana vodna para.
Skica 2.24. Toplotna izolacija okoli žleba na ravni strehi. (a) nepravilna in (b) pravilna
izvedba. Številke pomenijo: 1 gramoz, 2 hidroizolacija, 3 toplotna izolacija, 4 parna zapora,
beton z nagibom, 6 nosilna konstrukcija, 7 žleb, 8 kondenzirana vodna para.
195
Za hidroizolacijo se ponavadi najpogosteje uporabljajo bitumenski proizvodi,
sintetični hidroizolacijski materiali, kovinski trakovi in pločevina.
Bitumenski materiali so bitumenski trakovi z vložki iz mineralnih snovi, kartona,
jute in kovinskih folij in bitumenske mase. Za ravne strehe se ne smejo uporabljati juta in
kartoni impregnirani z bitumnom, kajti zaradi sorazmerno majhne količine bitumna s katerim
so ti materiali zaliti je njihova stabilnost (vzdržljivost) in vlečna trdnost manjša od ostalih
bituminiziranih snovi. Bitumenski trakovi se polagajo na sloj vroče segretega bitumna pri
čemer mora biti preklop med dvema trakoma vsaj 10 cm. Na zadnji sloj bitumenske
hidroizolacije se nanese premaz iz vročega bitumna ali bitumenske mase. Hidroizolacijo, ki je
izpostavljena mehanskim vplivom in pa insolaciji sonca je potrebno skrbno zaščititi, zaščita
pa je potrebna tudi pred požarom.
Sintetični hidroizolacijski materiali so v obliki folij, trakov ali pa premazov in so
proizvedeni na osnovi poliizobutilena, polivinilklorida, butila in klorprena. Uporabljajo se tam
kjer so postavljene pred projektanta posebne zahteve (zelo neugodni klimatski pogoji, posebni
kemijski vplivi, stalne zelo visoke temperature itd.).
Pri hidroizolaciji streh je potrebno paziti, da je število slojev hidroizolacije
ustrezno, saj premajhno število povzroči naglo propadanje hidroizolacije. Zlasti je pomembna
izdelava plasti, ki služi kot vmesna plast med hidroizolacijo in podloge s čimer se omogoči
izenačitev tlaka. V nasprotnem primeru se v hidroizolacijskem sloju pojavljajo večje
napetosti, ki kmalu privedejo do njene mehanske poškodbe (razpoke).
Prav tako je potrebno paziti, na dejstvo, da s v hidroizolacijskem sloju nahajajo
ustrezne dilatacijske rešetke, sicer hidroizolacija lahko na določenih mestih,zaradi tega ker je
preprečena dilatacija, popoka.
Hidroizolacija streh mora biti, zaradi dejstva, da je podvržena velikim nihanjem
temperature, zadovoljivo toplotno zaščitena, sicer pride do mehanskih poškodb, ki omogočijo
vdor vode v notranjost. Zaradi povišane temperature pod vplivom sončnega sevanja voda, ki
se zbira pod izolacijskim slojem, izpari pri čemer se pojavijo mehurji v hidroizolaciji, skica
2.26 (a). Raztezanje materiala na enem delu hidroizolacijskega sloja pa povzroči močne
lokalne obremenitve materiala, ki lahko privede do pojava razpok. Zaradi močnih nihanj
temperatur in napetostih, ki se pojavijo v sloju hidroizolacije, lahko pride do poškodb sloja, ki
služi za podogo sloju hidroizolacije (toplotna izolacija, podložni beton z nagibom, izd.). Skozi
Skica 2.26. Poškodbe zaradi pomanjkljive zaščite hidroizolacije pred prevelikimi dnevnimi
temperaturnimi spremembami: 1 hidroizolacija, 2plinobeton kot toplotna izolacija, 3 AB
plošča, 4 kondenzacija vodne pare, 5 parna zapora, kondenzacija pod izolacijo, 7 razpoke, 8
raztezanje sloja zaradi parnega tlaka.
196
razpoke v sloju toplotne izolacije se uvleče hladen zrak do toplotno nezaščitenega dela
konstrukcije kjer se zato kopičita kondenzirana voda in vodna para, skica 2.26 (b).
Zunanja obloga slojevite fasade nudi zaščito pred vetrom in atmosferskimi
padavinami pri čemer toplotna izolacija omejuje (preprečuje) prehod toplote med okolico in
notranjostjo objekta. Med zunanjo oblogo fasade in toplotno izolacijo je lahko vmes plast
zraka, ki se prezračuje. Tedaj govorimo o prezračevalni (ventilirani) fasadi. Primer nepravilne
in pravilne izvedbe neprezračevalne fasade je prikazan na skici 2.27.
197
Osnovno vodilo preprečevanja kondenzacije je predvsem v dejstvu: povečati toplotno
izolacijo zunanje površine! Iz te zahteve izhaja,
a) toplotna izolacija zunanje vogalne stene mora biti najmanj 3 krat tolikšna, kot znaša
toplotna izolacija ravne zunanje površine,
b) lokalno, tam kjer je z ovirami preprečena konvekcija zraka –posledica je veliki upor
prestopa toplote 1/αn - (za velikimi, stropnimi, omarami, razsežnimi zavesami tesno ob
zidu, itd) je potrebno predvideti možnost kondenzacije in jo preprečiti z dodatno zunanjo
toplotno izolacijo,
c) v primeru sicer pravilno dimenzionirane toplotne izolacije in njene kakovostne izvedbe
(kar ni nujno povezano) se lahko zaradi posameznih toplotnih mostov (n.pr. škatle za
rolete, slabo tesnjene okenske police, okenski okviri, balkoni, itd.) lokalno temperature
tako znižajo, da pride do nastanka kondenzacije vodne pare.
198
2.11.4 Pomen pravilnega zaporedja plasti toplotne izolacije
T p
Tn
pnasn
pn
pnasz
Tz pz
d d
Tn
pnasn
pn
pnasz
Tz pz
d d
Skica 2.28.
199
Spodnja diagrama prikazujeta (sicer identične) razmere, toda za primer, ko sta
toplotno izolacijski sloj in sloj toplotno prevodnega materiala v vrstnem redu zamenjana
(torej, gre za primer izolacije »od znotraj«). Daljica pn-pz je v tem primeru na mejni
plasti višja, kot je pa krivulja nasičenega parnega tlaka in zato tedaj nastopi kondenzacija
vodne pare.
Zaključek: pravilna izvedba toplotne izolacije zahteva tako razvrščene plasti
gradbenega elementa, kjer upori toplotne prevodnosti posamezne plasti upadajo pri
prehodu od zunaj proti notranjosti, ob dejstvu, da pa morajo upori prepustnosti pare v tej
smeri naraščati.
Shemo tople strehe v zimskem temperaturnem obdobju podaja skica 2.29 na zavrtenem
1
(p - ) diagramu.
Δ
pnasz
psz
strešno prekritje
strešna konstrukcija
psn
pnasn
Skica 2.29.
200
Na tovrstnih enoslojnih neprezračnih strehah se pogosto pojavljajo poškodbe, ki
nastanejo zaradi kondenzacije in posledično zmrzovanja kondenzirane vodne pare na
mejni plasti. Le ta običajno prehaja preko strešne konstrukcije in skozi parno zaporo na
področje mejne plasti (med toplotno izolacijo in strešnim prekrijem). Problem, ki nastopi
je izjemno velika nepropustnost za vodno paro sloja strešnega prekritja kar posledično
prevede do kondenzacije na mejni plasti med strešnim prekritjem in plastjo toplotne
izolacije. Ta problem je tem bolj akuten čim manjša je absorptivna sposobnost vpijanja
kondenzata vodne para plasti toplotne izolacije (n.pr. če gre za pene umetnih materialov,
in pd.).
V primeru višjih spomladanskih temperatur in vpliva sončnih žarkov lahko pride do
uparjevanja vode, ki se nahaja pod strešnim prekrijem. Ker je prostornina pare pri
uparjevanju tekočine približno 1000 kat večja kot je prostornina vode, se ob tej fazni
pretvorbi pojavljajo široka področja mehurjev vodne para, kar vodi do poškodb prekritja.
Ta pojav mehurjenja je povezan z dnevnimi nihanji temperature in vodi do mehanskih
poškodb samega prekritja (n. pr. hidroizolacije ravne strehe ) ali pa do poškodb vezi med
toplotno izolacijo in prekrijem.
Tovrstno streho je potrebo projektirati na način, da se prepreči prehod vodne pare
skozi sloj toplotne izolacije na mejno površino s strešnim kritjem. To se doseže z
vgradnjo močne parne zapore pod plastjo toplotne izolacije. Praksa kaže, da mora biti
ekvivalentna difuzijska zaščita takšne parne zapore reda velikosti μ d = 100 do 150 m.
Tolikšno vrednost se dobi z uporabo aluminijske folije približne površinske mase 12
g/m2, ki je kaširana z obeh strani (nalepljena je plast toplotne izolacije na obeh straneh
folije). Kod druga možnost je uveljavljena uporaba bitumenskih strešnih trakov, pri
čemer pa je predhodno potrebno preveriti vrednosti ekvivalentne difuzijske dolžine
takšnega bitumenskega traku.
Toda sočasno z uporabo parne zapore (na spodnji stran toplotne izolacije) je
potrebno projektirati t. im. izravnalni sloj, ki se ga vgradi takoj pod plastjo strešnega
prekritja. Gre za plast, ki običajno sestoji iz valovite lepenke ali poroznih bitumenoznih
strešnih trakov iz steklene volne. Na to plast se točkasto zalepi strešno prekrije. Vloga
izravnalnega sloja je v dejstvu, da služi kot prostorska omejitev parnim mehurjem in jih v
horizontalni smeri prenaša, t.j. omogoči izravnavaje tlaka (večja je razpoložljiva
prostornina tem manjši je tlak v mehurju). Parni mehurji se lahko razporedijo po celotni
površini (razen v točkah pritrditve strešnega prekritja) izravnalnega sloja in s tem se tlak
mehurjev pare močno zmanjša.
V obdobju izgradnje strehe je potrebno položiti sloj toplotne izolacije, kar je
mogoče v suhem stanju, kajti v nasprotnem primeru tako vgrajene vodne pare (v kolikor
se le-ta vpije v izolacijo med vgradnjo) ni več mogoče naknadno izsušiti. Običajno se
nepropustno strešno kritje polaga hkrati s slojem toplotne izolacije.
201
2.12.1 Priporočljiva sestava tople strehe
Toplotna izolacija
Parna zapora
Spodnji ekspanzijski
sloj
Strešna konstrukcija
Skica 2.30
Komentar:
Zaščitna površina preprečuj pregretje materiala strehe. Le-ta mora vedno posedovati
majhen nagib za odvodnjavanje meteorske vode.
Bitumenski sloj: temperaturno spajanje bitumenskih trakov mora potekati pazljivo, tako,
da je zagotovljena popolna nepropustnost.
Ekspanziski sloj: gre za izravnalni sloj iz n.pr. valovite lepenke.
Toplotno-izolacijski sloj, je edini dejanski sloj toplotne izolacije. V tem smislu (toplotne
izolacije) je delovanje ostalih slojev zanemarljivo, zato mora biti ustrezno dimenzioniran.
Parna zapora: ekvivalentna difuzijska dolžina, μ d, tega sloja mora biti v intervalu od
100 – 150 m. Če je večja (n. pr > 200 m) to dejstvo zgolj otežuje izsuševanje vlage iz
območja toplotne izolacije.
Strešna konstrukcija: pod parno zaporo ni priporočljivo vgrajevati nikakršne dodatne
plasti toplotne izolacije, ali parne zapore in pd.. Vse te dodatne dejavnosti vodijo ob
ustreznih vremenskih pogojih do kondenzacije vodne pare na vmesnih plasteh tople
strehe.
202
2.12.2 Dvoslojna prezačevalna streha (hladna streha)
Zaščitni sloj
Bituminozni sloj
Izravnalni sloj
Podporna konstrukcija
Prezračevalna reža
Toplotna izolacija
Skica 2.31.
203
2.13. Elektroosmoza
adsorbirani ioni
- + - + - -
- + - - +
- + + + -
δ ζ električni potencial
- + - + - +
204
ione delujejo samo elektrostatične sile in termično gibanje molekul. V sami neposredni
bližini prvega sloja je koncentracija ionov sprva močno povečana z nabojem nasprotnega
predznaka kot je trdnina (v danem primeru torej pozitivno). Seveda pa mora biti naboj
kapljevine kot celota po velikosti enak, toda nasprotnega predznaka, kot je presežni naboj
naboj na trdnini.
Pri relativnem gibanju kapljevine (pod vplivom zunanjega električnega polja) z
ozirom na trdnino na skici 2.32 predočeni mejni plasti v povprečju mirujeta. Večinoma
gre za gibanje ionov elektrolita, ki se nahajajo na (drugi) črtkani površini skice 2.32, ki je
opredeljena s potencialom ζ, elektrokinetičnim potencialom, katerega vrednost je
σ
ζ = II-120
ε 0 εκ
2 n0 z 2 e 2
κ = . II-121
εε 0 kT
v
Aη = z e n0 E Vol II-122
d
z e N Ed
v = II-123
Aη
205
Toda kvocient (zeN/A) predstavlja površinsko gostoto nabija, σ, tako, da se s pomočjo
izraza (II-120) enačba (II-124) zapiše,
ε ε 0 κζ E d εε 0ζ E
v = ≈ II-124
η η
π R 4 Δp
ΦV = II-125
8η l
kjer je R polmer cevke (kapilare), l dolžina kapilare preko katere vlada tlačna razlika
Δp, ki je vzrok prostorninskega toka kapljevine.
Za nestisljivo kapljevino je prostorninski tok, ΦV , definiran v splošnem kot,
ΦV = A v = π R2 v II-126
εε 0ζ E
2 π R 4 Δp
πR = II-127
η 8η l
8ζ ε ε 0 8ζ ε ε 0
Δp = El = U II-128
R2 R2
206
Dodatek: k izpeljavi izraza II-120
pri čemer pa je vzrok obstoja električne poljske jakosti v prostoru neka dana razporeditev
prostega (torej nevezanega) električnega naboja eprosti, saj velja (izrek o električnem
pretoku skozi poljubno zaključeno površino),
v v
∫ ⋅ dS = eprosti
D II-130
v
kjer je D električna poljska gostota, ki je z električno poljsko jakostjo povezana preko
izraza,
v v
D = εε0 E II-131
de
ρ = II-133
dV
v ρ
∇φ (r ) = - II-135
εε 0
207
∂ 2φ ρ
= - II-136
∂x 2
εε 0
n(x) = n0 e −E ( x ) / kT , II-138
n(x)+ = n0 e − z eφ ( x ) / kT II-139
n(x)- = n0 e + z eφ ( x ) / kT II-140
∂ 2φ
∂x 2
= -
εε0
e [
z en0 − z eφ ( x ) / kT
− e + z eφ ( x ) / kT ] II-142
208
∂ 2φ 2 z 2 e 2 n0
= φ(x) II-143
∂x2 ε ε 0 kT
φ(x) = A e − x λ + B e + x λ II-144
εε 0 kT
λ = II-145
2 z 2 e 2 n0
φ(x) = A e − x λ II-146
σ
E = E(0) = II-147
εε 0
dφ A −x λ
E = - = + e II-148
dx λ
σ A
E(0) = = II-149
εε 0 λ
σλ
A = II-150
εε 0
σλ −x λ
φ(x) = e II-151
εε 0
209
in eksponencialno pojema z oddaljenostjo od stene posode tako, kot je to shematsko
prikazano na skici 2.32. Električni potencial na mestu x = 0 je tedaj enak,
σλ
φ(0) = II-152
εε 0
210
9. utrjevanje sten vrtin,
10. stabilizacija podzemskih slojev (n. pr. živega peska in pd.),
11. preprečitev kapilarnega transporta vlage v tleh in zidovih iz betona, kamna in
opeke,
12. sušenje zidov in temeljev objektov prepojenih z vlago v primerih betona, kamna
in opeke,
13. zapolnjevanje tekočih sredstev v kapilarne sisteme.
Uporaba elektroosmotskih postopkov za dosego zgoraj zapisanih namenov je
upravičena šele po tem, ko je izvedena vrsta potrebnih terenskih raziskav in meritev na
osnovi katerih je mogoče določiti izbor metode in načina uporabe metode elektroosmoze.
V zapisanem smislu so poebnega pomena raziskave kemijske sestave tal, vode,
granulometrijske sestave tal, poroznost in propustnost tal, indeks plastičnosti tal,
vlažnost, električna prevodnost tal, vse z namenom, da se optimira delovne parametre
(delovne napetosti, gostote toka, medsebojne oddaljenosti elektrod, kemijske sestave
elektrod, velikosti elektrod), ki vplivajo na spremembe kemijske sestave tal in s tem na
lastnosti tal, na trajanje celotnega procesa elektroosmotskega delovanja in podobno.
Osnova učinkovite uporabe elektroosmoze je temeljito poznavanje elektrokemije,
oziroma poglavij o električnem toku v raztopinah v povezavi z razumevanjem fizikalnih
lastnosti prenosa snovi in temperature v poroznih materialih ter temeljnih znanj mehanike
tal.
211
2.14.1 Odvodnjavanje tal in podpovršinskih slojev z elektroosmozo
+ -
k črpalki
( + ) anoda katoda ( - )
212
2.14.2 Injektiranje na osnovi elektroosmoze
Vnos kemikalij
213
cilindrično simetrijo. Bolj običajne geometrije so tiste, kjer so elektrode izvedene v ravni
črti na določeni medsebojni oddaljenosti; to se odvija povsod tam, kjer je potreba po
injektiranju stene oziroma zidu.
V primeru, ko je anoda izdelana iz aluminija, se le-ta v postopku elektroosmoze
raztaplja in nastali ioni aluminija pri svojem potovanju skozi zemljino z njo reagirajo ter
jo pretvarjajo v trdnejšo sestavo.
anoda ( + )
kapilarna vlaga
temelj
katoda ( - )
214
napetostnega izvora. Tej fazi sledi dolgotrajna (lahko permanentna časovna) faza, kjer je
zunanji izvor istosmerne napetosti popolnoma odstranjen, elektrode se nato med seboj
električno spojijo in zaradi t.im. galvanskih tokov se postopek elektroosmoze (v bistveno
zmanjšani meri) še naprej nadaljuje, vse dokler se ena od elektrod v celoti ne potroši
(raztopi). Toda poudariti je potrebno, da v enostavnih primerih zadostuje lahko uporaba
zgolj ene same faze in sicer aktivne, če postopek poteka ob uporabi zunanjega
enosmernega izvora napetosti, sicer pa gre za uporabo pasivne faze. Posebno pogosti
primer uporabe pasivne faze je t.im. pasivni sistem odstranjevaja vlage z globoko
ozemljitvijo. Pri tem gre za sistem, kjer se potrebna potencialna razlika ustvarja s tem, da
se anode nahajajo v vrtinah zidu, ki se ga izsušuje, katoda pa je kovinska palica, ki je
potisnjena globo v zemljino tako, da je v stiku z nivojem podtalnice na danem mestu (ki
pronica skozi temelje v zid), skica 2,35.
Alternativni način nameščanja katode je vstavitev v same temelje namesto v
podtalnico.
Pri uporabi elektroosmoze za sušenje je potrebno zagotoviti, da sta elektrodi,
anoda in katoda, nameščeni tako, da smer gibanja ionov tekočine nasprotuje kapilarnemu
dvigu, oziroma, da je smer gibanja ionov tekočine pod vplivom elektroosmoze v
nasprotni smeri toka tekočine. V primeru, ko gre za pasivno sušenje je običajno
Skica 2.36. Sušenje zidu v smeri pravokotno na steno. Na njenem zunanjem (osenčena
površina na skici) in notranjem delu je postavljena mreža iz ustreznih elektrodnih
materialov, ki sta priključeni na istosmerni izvor napetosti (aktivni sistem) ali pa sta
neposredno povezani med seboj (pasivno sušenje). Vlaga pronica na površino zunanje
stene (kar zahteva namestitev katode na zunanjo površino zidu) in z nje izhlapeva.
215
napetostna razlika, ki nastane ob vstavitvi para katoda-anoda (t.j. galvanskega člena) sicer
premajhna za izničenje vpliva kapilarne vlage toda pripomore pa, da se vsebnost vlage v
zidu lahko zaznavno zmanjša. Potrebno je poudariti, da je pasivna zaščita stalne narave,
torej zaščita je bolj ali manj trajna vse dokler se ena od izbranih elektrod ne raztopi
oziroma prestane delovati.
Za dejansko sušenje vlage v betonskih ali opečnatih zidih pa se uporablja aktivni
pristop, to je tisti kjer z izbiro velikosti zunanje (istosmerne) napetosti neposredno
vplivamo na jakostv ustvarjenega
v električnega polja (striktno govorjeno gostote
električnega polja D = εε o E , kjer je ε dielektrična konstanta zidu) v področju
izsuševanja in posredno s tem na hitrost elektroosmotskega toka. Šele, ko doseže
koncentracija vlage dopustno mejo se preide na pasivni (permanentni) pasivni sistem, t.j.
izvor napetosti se izključi in elektrode se neposredno poveže med seboj. Takšno stanje
potem lahko traja dalj časa, celo do kašnih deset let.
Izsuševanje vlage v zidovih s pomočjo elektroosmoze se lahko odvija tudi v
prečni smeri, to je v smeri pravokotno na zid, skica 2.36.
Izsuševanje velikih površin v smeri vzdolž pronicanja vlage (iz temeljev) je pa
izvedeno s pomočjo množice horizontalih elektrod, skica 2.37.
katoda ( - )
Skica 2.37. Aktivni postopek izsuševanja zidu z elektroosmotskimi tokovi v ravnini zida.
Potemnejni kvadratki predstavljajo izbrane elektrode, s pomočjo katerih se odvija
transport ionov vode v temelje.
216
V primeru pasivnega sušenja je učinkoviteje, če se poveže vsak par elektrod
ločeno, kot pa če se spojita žici s katerimi so bile elektrode priključene na izvor
istosmerne napetosti.
m = K e. II-153
e A
m = II-154
F Z
kjer je F t.im. Faradayevo število enako,
217
Faradayevo število je naboj, ki je potreben za izločitev (pri elektolizi) mase snovi enako
kvocientu A/Z. Zapisani kvocient se imenuje kemijski ekvivalent snovi.
Celotni pretečen naboj skozi elektrolit e je po definiciji enak,
e = It II-156
1
a.m.e. = mase atoma C12 = 1.661 x 10 –27 kg. II-157
12
Elektrokemijske ekvivalente za nekatere ione podaja Tabela 2.5, elektrokemično
napetostno vrsto pa Tabela 2.6.
TABELA II.5
Elektrokemijski ekvivalenti
V Tabeli II.5 pomeni število plusov ali minusov ob danem ionu število
elementarnih nabojev, t.j. stopnja ionizacije.
218
TABELA II.6
219
III. OSNOVE AKUSTIKE – hrup
Obvezno ponoviti: Rudolf Kladnik, Visokošolska fizika, 1 del str. 108 – 125 in Visokošolska
fizika, 3. del str. 4 – 56.
3.1.1 Uvod
Naj bo trenutni odmik delca iz njegove ravnovesne lege popisan s simbolom s. Tedaj
se enačba zvočnega ravnega valovanja frekvence ω, ki se razširja vzdolž pozitivne osi x
zapiše v obliki,
x
s = s0 sin [ω (t - )] = s0 sin (ω t - k x) III-1
c
kjer smo definirali valovni vektor, k, kot,
ω 2πν 2πν 2π
k = = = = . III-2
c c νλ λ
pri čemer pomeni s0 amplitudo valovanja (t.j. odmika delca iz njegove ravnovesne lege). Pri
tem smo uporabili poznano zvezo,
c = λν III-3
kjer je v frekvenca valovanja kot jo določa izvor valovanja (zvočilo), λ pa valovna dolžina
valovanja v danem sredstvu. Slednja je odvisna tako od zvočila kot od sredstva v katerem se
razširja valovanje, kajti hitrost valovanja, c, zavisi samo od lastnosti sredstva samega. Tako
n.pr. je hitrost zvoka (razširjanja motnje) v stistljivih sredstvih enaka,
1
c = III-4
χS ρ
220
kjer je χS adiabatna (izentropna) stisljivost sredstva in ρ gostota sredstva. Zapisani izraz
dobro velja za hitrost valovanja v kapljevinah za elastična telesa pa je mogoče pokazati, da se
le-ta nadalje pretvori v,
E (1 − μ )
c = III-5
(
ρ 1 − μ − 2μ 2 )
kjer je E elastični modul snovi in μ je Poissonovo število.
Za idealni plin se enačba III-4 pretvori v
κRT
c = III-6
M
Skica 3.1. Nihanje delcev okoli ravnovesne lege v smeri širjenja valovanja se pri
rezultirajočemu longitudinalnemu (ravnemu) valovanju se odraža v periodični spremembi
lokalne gostote delcev kar vodi do periodičnega potovanja (valovanje) zgoščin in razredčin.
Na ordinato je nanešen trenutni odmik delcev (v trenutku t = t1) vzdolž smeri razširjanja
zvoka, katerega amplituda je na skici označena z A. Skica prikazuje trenutno smer gibanja
delcev (označeno z vodoravnima puščicama na zgornjem diagramu) in odgovarjajoč vpliv
tega gibanja na spremembo gostote snovi od njene ravnovesne vrednosti (spodaj), t.j. tedaj, ko
v sredstvu ni zvoka. V točki x = B abcise (prostora) je zato v trenutku t = t1 razredčina, v točki
x = A apcise pa se tedaj nahaja zgoščina delcev snovi.
221
V praksi je poleg ravnega valovanja pomembno še cilindri;no in krogelno
valovanje, ki se razširjata v prostoru v primeru, da je zvočilo premica (n. pr. hrup z avtoceste,
železnice, letališča) oziroma točkasto. Odmik delca, ki se nahaja na razdalji r od izvora, od
njegove ravnovesne lege v primeru cilindričnega in krogelnega valovanja v odvisnosti od časa
popiše izraz,
s0
s = sin (ω t – kr)
r
s0
s = sin (ω t – kr) III-7
r
v 1 ∂ρ
div v = - III-8
ρ ∂t
∂ρ
= χρ III-10
∂p
∂2 p
∇2 p = χρ III-11
∂t 2
oziroma,
∂2 p ∂2 p ∂2 p 1 ∂2 p
+ + = III-12
∂x 2 ∂y 2 ∂z 2 c 2 ∂t 2
v kartezičnem koordinatnem sistemu. Izraz (III-11) oziroma (III-12) je valovna enačba za tlak
v sredstvu, pri čemer je
222
1
c = III-13
χρ
Izvor valovanja (zvoka) povzroči gibanje (nihanje okoli ravnovesne lege) delcev
snovi skozi katero se razširja valovanje s (fazno) hitrostjo c. Gostota energijskega valovanja,
j, je podana z izrazom,
dP
j ≡ = cw III-14
dA
dW
w = . III-15
dV
pri čemer je v trenutna hitrost delca sredstva skozi katero se razširja valovanje s hitrostjo
potovanja c. V izrazu (III-14) pomeni dP energijski tok valovanja (energijo na časovno
enoto), ki preteče površino dA, ki je orientirana pravokotno na smer razširjanja valovanja. V
akustiki se običajno namesto izraza gostota energijskega toka, III-14, uporablja
poimenovanje intenziteta zvoka, ki se označi s črko I.
Za harmonično nedušeno nihanje velja zakon o ohranitvi energije zato sledi, da je v
vsakem trenutku vsota kinetične in potencialne energije delca konstantna. Ta vsota je tedaj
enaka ali največji vrednosti kinetične energije (v trenutku, ko je potencialna energija 0), ali pa
amplitudi potencialne energije (v trenutku, ko je vrednost Wkin enaka 0). Velja torej,
1
w = ρ v02. III-16
2
kjer je v0 amplituda hitrosti delca. Z upoštevanjem izraza (III-1), ki velja za ravno valovanje
je,
je zato
v0 = s0 ω. III-18
ρ cs0 2 ω 2
j = III-19
2
223
3.1.4 Zvočni tlak
dm = ρ dV = ρ A dx III-20
Ker se delec mase dm giblje (zaradi potujočega valovanja niha okoli ravnovesne lege) tako,
kot veleva ravno valovanje, izraz (III-1) velja zato,
p(x) p(x+dx)
dx
Skica 3.2. K izpeljavi nihanja tlaka pri razširjanju ravnega longitudinalnega valovanja (zvoka)
v sredstvu.
Delec se giblje z zapisanim pospeškom kot posledica delovanja rezultante sil. Slednja nastopi
zaradi tlačne razlike s katero okolica deluje na delec in sicer,
tako, da je tedaj
Tlačna razlika (v danem intervalu širine dx na oddaljenosti med x in x+dx) se torej spreminja
(niha) po enačbi,
dp = ρ s0 ω2 sin(ω t – k x) dx III-24
Izraz integriramo med dano začetno točko t.j. na mestu x = 0 (izhodišče) ter med točko, ki se
nahaja na razdalji x od koordinatnega izhodišča.
224
p ( x ,t ) x
Očitno velja,
ρ s0 ω 2
[p(x,t) - p0 ] - [p(0,t) - p0] = [cos(ω t – kx) - cos(ω t)] III-26
k
kjer smo se za valovni vektor k poslužili definicije, izraz (III-2). Tlak v točki x torej niha z
amplitudo (Δp)0 okoli ravnovesne vrednosti tlaka p0, pri čemer je amplituda tlačne razlike
sedaj definirana z izrazom,
(Δp)0 = ρ s0 ω c III-28
Enačba (III-28) definira amplitudo tlačne razlike pri širjenju ravnega valovanja v
danem sredstvu. Pri dani frekvenci zvoka ω in amplitudi nihanja delca, s0 (kar zavisi od
lastnosti zvočila) je amplituda tlačne razlike odvisna od faktorja ρ c, kar je izključno lastnost
sredstva skozi katerega se razširja ravno (harmonično, nedušeno) valovanje. Produkt Z ≡ ρc
se po definiciji imenuje zvočna impedanca snovi.
Gostota energijskega toka valovanja je podana z izrazom (III-19) in sicer,
ρ cs0 2 ω 2
j = III-19
2
(Δp )0 2
j = III-30
2ρ c
in je torej pri dani amplitudi tlačne razlike gostota energijskega toka valovanja obratno
sorazmerna akustični impedanci sredstva.
225
Pri meritvah zvoka se običajno meri zvočni tlak, Δp. Najšibkejši, komaj še slišni
zvok, kot ga zazna povprečno uho, je opredeljen z amplitudo zvočnega tlaka, ki je približno
enaka,
Toda po definiciji je kot spodnja meja gostote energijskega toka, ki ga uho še lahko zazna
enaka,
Zgornja meja gostote zvočnega toka jzg , ki jo lahko še brez bolečin uho sprejema je
približno jzg = 1 W/m2. Meritve kažejo, da je zapisana zgornja meja gostote zvočnega toka
približno neodvisna od frekvence danega zvoka, dočim pa spodnja meja gostote zvočnega
toka močno zavisi od frekvence. Vrednost j0 = 10-12 W/m2 je pravzaprav minimalna
gostota zvočnega toka, ki jo uhe še zazna, če je frekvenca zvoka blizu 4000 Hz ( 1 Hz = s-1).
Ne oziraje se na to dejstvo, je definirana nova fizikalna količina, jakost zvoka (ali glasnost), J,
z enačbo,
⎛ j ⎞
J = 10 log ⎜⎜ ⎟⎟ III-33
⎝ j0 ⎠
⎡ (Δp )0 ⎤
J = 20 log ⎢ ⎥ III-34
⎣ (Δp )0 min ⎦
pri čemer je amplituda minimalne tlačne razlike, ki jo uho še zazna, (Δp)0min, podana z enačbo
(III-31).
Jakost zvoka v odvisnosti od frekvence tona je prikazana na skici 3.3.
Občutljivost ušesa za zvok zavisi od, na uho vpadle, gostote energijskega toka j, toda
pri dani vrednosti gostote energijskega toka je občutljivost ušesa močno odvisna še od
frekvence danega zvoka. Krivulje na skici 3.3 ponazarjajo takšno frekvenčno odvisnost.
Predstavljene krivulje podajajo enak nivo “slišnosti” (enako dojemanje zvoka, gre torej za
fiziološki odziv ušesa) neodvisno od frekvence zvoka. Izofonska krivulja označena z 0 (torej
zvok, ki ga uho komajda še zazna) podaja minimalno gostoto zvočnega toka v odvisnosti od
frekvence, j0 = j0(ν). Kot zgled si poglejmo najnižje ležečo krivuljo približne oblike črke U.
Jakost zvoka za slednjo je pri frekvenci ν ≈ 1000 Hz enaka J = 0 db, torej je gostota
vpadlega energijskega toka na uho pri tej frekvenci enaka j0 = 10-12 W/m2. Toda jakost zvoka
sicer natančno enake gostote energijskega toka, j0, toda frekvence 100 Hz pa znaša približno
38 db (glej skico 3.3) toda, če se frekvenca zvoka zapisane gostote energijskega toka
spremeni na 104 Hz je glasnost tedaj približno 10 db.
226
Skica 3.3. Jakost zvoka ali glasnost se močno spreminja s frekvenco tona, ki ga zaznava uho.
Diagram prikazuje množico izofonskih krivulj (vsi toni na dani krivulji imajo isti nivo
glasnosti izraženega v fonih), ki so definirane tako, da je (samo) pri frekvenci zvoka 1000 Hz
jakost zvoka izražena v decibelih natančno enaka jakosti zvoka izražena v fonih.
⎡ j (ν ) ⎤
J = 10 log ⎢ ⎥ III-35
⎣ j 0 (ν ) ⎦
J
j = j0 10 10 III-36
Torej je minimalna gostota zvočnega toka zvoka frekvence 100 Hz približno 6300 krat večja
kot zvoka frekvence 1 kHz, obe vrednosti pa predstavljata skrajni meji, ko uho še ravno uspe
zaznati zvok. Iz skice III.2 je razvidno, da je glasnost zvoka katerega frekvenca je približno 4
kHz celo negativna. To samo dodatno potrjuje dejstvo, da je spodnja meja gostote
energijskega toka zvoka, ki jo uho še zaznava močno odvisna funkcija frekvence, ki je v
227
bližini frekvenčnega intervala 4 kHz celo nižja, od zgoraj definirane in osvojene vrednosti, t.j.
10-12 W/m2.
Izraz (III-1) popisuje monokromatski val (krožne) frekvence ω kar je v akustiki
pojmovano kot ton. Občutek, ki ga vzbudi v ušesu ton (torej ena sama frekvenca) je dokaj
neprijeten. Diagram gostote zvočnega toka v odvisnosti od frekvence ima v tem primeru eno
samo črto, skica 3.4. Zven je rezultat sočasnega sestavljenega valovanja več tonov (sinusnih
valovanj) različnih frekvenc, ki se med seboj razlikujejo za celoštevilčni mnogokratnik, zato
je spekter zvena črtasti. Najnižja frekvenca, ν0, se imenuje osnovna frekvenca, sledi ji prva
harmonska frekvenca, ν1 = 2 v0, druga harmonska frekvenca, ν2 = 3 ν0, itd. Rezultat
sestavljanja več sinusnih valovanj različnih frekvenc (in stalnih faznih zamikov) je periodična
funkcija, ki pa nikakor ni več sinusna. Barva zvena je odvisna od števila in jakosti višjih
harmonskih komponent v zvenu. Šum je sestavljen iz tako velikega števila valovanj različnih
frekvenc, ki med seboj niso povezane tako, da spekter šuma postane zato zvezni spekter.
j j j
ν ν0 ν1 ν2 ν ν
Skica 3.4. Spekter tona (a), ki vsebuje vsebuje eno samo frekvenco, zvena, ki sestoji iz
končnega števila tonov, ki se razlikujejo za celoštevilčne mnogokratnike in šuma, ki vsebuje
veliko število med seboj neodvisnih frekvenc.
dP d ⎛ dW ⎞
I ≡ j = = ⎜ ⎟⎟ III-38
dA dA ⎜⎝ d t ⎠
množina energije (zvočnega valovanja), ki preteče na enoto časa skozi ploskev dA, ki stoji
pravokotno na smer razširjanja valovanja. Zapisani izraz je mogoče dodatno preobraziti,
d 2W dx d 2W d 2W dx
I = = dx = dt = c w III-39
dt dA dx dt dV dt dV dt
228
d
w = ρ v2 = ρ { [s0 sin (ωt – k x)] }2 = ρ ω2 s02 cos2 (ωt – k x) III-40
dt
in v časovnem povprečju preko nihajnega časa T (ali poljubnega mnogokratnika nihajnega
časa) je izraz za gostoto energije enak,
ω T − kx
1T 1 1 ρ ω 2 s0 2
< w > = ρ ω s0 2
∫ cos 2 (ω t − kx ) dt = ρ ω2 s02
2
∫ cos
2
u du =
T0 Tω − kx 2
III-41
ρ cω 2 s0 2 Z ω 2 s0 2
I ≡ <I> = = , III-42
2 2
kjer je Z akustična impedanca, Z = ρ c.
V akustiki se je tudi za jakost zvoka J, uveljavil alternativni zapis, raven intenzitete
zvoka, L, torej,
⎛ I ⎞
L ≡ J = 10 log ⎜⎜ ⎟⎟ III-43
I
⎝ 0⎠
⎛ I´ ⎞
L* = 10 log ⎜ ⎟, III-44
⎝I⎠
kjer je I˙ izmerjeni nivo zvoka v prisotnosti ovire in I intenziteta zvoka, če ovire ni. Zgornji
izraz se lahko preoblikuje v,
⎛ I´ I 0 ⎞ ⎛ I′ ⎞ ⎛ I ⎞
L* = 10 log ⎜⎜ ⎟⎟ = 10 log ⎜⎜ ⎟⎟ - 10 log ⎜⎜ ⎟⎟ . III.-45
⎝ I I 0⎠ ⎝ I0 ⎠ ⎝ I0 ⎠
V primeru prisotnosti večjega števila zvočil velja, da je merjena intenziteta zvoka sprejemnika
I podana z,
oziroma,
229
I I (1) I (2 ) I (3)
= + + + …. III-47
I0 I0 I0 I0
toda,
I (k )
1 (k )
L
= 1010 , III-48
I0
⎛ 1 ( )
L k ⎞
Lcelota = 10 log ⎜ ∑1010 ⎟ III-49
⎜k ⎟
⎝ ⎠
izražena v »enotah« decibel dB.
V akustiki je v uporabi tudi količina t.im. raven zvočne moči, LN, ki je definirana na
naslednji način. Celotni energijski tok dW/dt, ki ga oddaja zvočilo je podan z izrazom,
dW
P =
dt
= ∫ I dA , III-50
P = I A = I 4 π R2 III-51
Zvočila običajno ne sevajo enakomerno v prostor, zato se definira raven zvočne moči, LN, kot
logaritem razmerja v določeni prostorski kot Ω izsevanega in na razdalji R izmerjenega, P1
zvočnega (t.j. energijskega) toka – zvočne moči, ter v isti prostorski kot toda na razdalji (R+r)
izmerjene zvočne moči, P2
⎛ P (Ω ) ⎞
LN = 10 log ⎜⎜ 2 ⎟⎟ III-52
⎝ P1 (Ω ) ⎠
V splošnem velja,
P1 = I1 A1 = I1 R2 Ω III-53
P2 = I2 A2 = I2 (R+r)2 Ω III-54
230
⎛ I 2 A2 ⎞
⎜ ⎟
I
LN = 10 log ⎜ 0 ⎟ III-55
⎜ I1 A1 ⎟
⎜ I ⎟
⎝ 0 ⎠
kar se poenostavi v,
⎛I ⎞ ⎛I ⎞ ⎛A ⎞
LN = 10 log ⎜⎜ 2 ⎟⎟ - 10 log ⎜⎜ 1 ⎟⎟ + 10 log ⎜⎜ 2 ⎟⎟ III-56
⎝ I0 ⎠ ⎝ I0 ⎠ ⎝ A1 ⎠
Količini nivo intenzitete zvoka ter raven zvočne moči sta torej med seboj soodvisni količini.
V vsakdanjem življenju je velikega pomena hrup, ki lahko resno ogroža človekovo
zdravje. Spekter hrupa je približno popisan na skici 3.4 (c) in je zato v primeru hrupa, v
splošnem, težko govoriti o neki določeni frekvenci hrupa. Kot je razvidno zgoraj, skica 3.3, pa
je jakost zvoka močno odvisna od frekvence, ki pa je pri hrupu večinoma zvezno
porazdeljena. Zaradi tega se pri meritvah hrupa za nivo hrupa mora podati tri vrednosti
meritev, ki ustrezajo (frekvenčno) uteženim krivuljam, kot so bile dogovorjene z
mednarodnimi predpisi IEC (International Electrotechnical Commission) med leti 1961 in
1973. Gre za t. im. utežne krivulje (ali korekcijske karakteristike), kjer se nivo (raven) hrupa
izražen v db podaja s krivuljami “A”, “B”, “C” in “D”, kjer je na dogovorjeni način privzeto
dejstvo, da minimalna gostota zvočnega toka (ali pa alternativno, amplituda tlačne razlike)
zavisi od frekvence. Te korekcijske krivulje so prikazane na skici 3.5, pri čemer se prve tri
uporabljajo v urbanih okoljih, četrta, t.j. krivulja “D”, pa v okolici letališč.
Pri meritvah hrupa so korekcijske krivulje že samodejno upoštevane s tem, da so v
merilniku vgrajeni posebni filtri za posamezno krivuljo. Tako n.pr. se pri meritvah hrupa
večinoma meri jakost zvoka, kot jo podaja krivulja “A” in se zato navaja hrup v obliki mersko
Skica 3.5 Korekcijske krivulje “A”, “B”, “C” in “D”, na osnovi katerih temeljijo meritve
hrupa.
231
število x dB(A), ali pa kar dBA. V akustiki se izmerjena vrednost hrupa označi s črko L, tako
n. pr. pomeni, L(t) izmerjena raven hrupa v trenutku t, LAI(t) izmerjena raven hrupa v trenutku
t, pri čemer je filter merilnika nastavljen na krivuljo”A” in sicer na impulzno meritev “”I”
hrupa, nadalje Ld, oziroma Ln pomenita dnevno, ki se šteje od 6. do 22. ure ter (nočno) raven
hrupa, in podobno.
Meritve, način izračunavanja, mejne (dopustne) vrednosti hrupa, ukrepi za
zmanjševanje hrupa in načini izračunavanja hrupa gledena vir hrupa so podane z ustreznimi
pravilniki in odloki. V Tabeli III.1 so n.pr. podane mejne dnevne in nočne ravni hrupa za
posamezna bivalna okolja.
TABELA III.1
IV. območje 70 70
III. območje 50 60
II. območje 45 55
I. območje 40 50
TABELA III.2
IV. območje 90 90
III. območje 70 85
II. območje 65 75
I. območje 60 75
232
Shema enega od instrumentov za merjenje hrupa družbe Brüel & Kjaer, je prikazana na
skici 3.6.
Skica 3.6 Shematski prikaz merilca hrupa, fonometra. Mikrofon pretvarja spremembe
zvočnega tlaka v električno napetost, predojačevalec signal ojača, hkrati pa spremeni visoko
impedanco na nizko imedanco. Sledi ojačanje signala in nato detektorska stopnja, kjer je na
izhodu istosmerni signal, ki podaja raven prejetega hrupa. Ta signal se privede na
linearni/logaritmični konvertor in nato na kazalčni ali digitalni instrument za neposredno
odčitavanje jakosti zvoka v decibelih. Atenuator služi za izbiro ustreznega merilnega obsega
instrumenta.
Skica 3.7. Primer enega od številnih merilnikov hrupa družbe Brüel & Kjaer.
Na levi strani preprostejše izvedbe merilnika hrupa, skica 3.6, je prikazan adapter
za druge mikrofone, ki niso serijsko vgrajeni v instrument in s katerimi je mogoče meriti
različne obsege ravni hrupa. Prikazani merilec n.pr. meri raven hrupa s standardnim obsegom
233
od 26 – 140 dB(A) ob upoštevanju karakteristične krivulje »A«, s preklopom pa meri tudi s
karakterističnima krivulema »B« in »C«, poseduje priključke za zapisovalnik, računalnik, itd.
Za frekvenčno analizo zvoka je k zgoraj prikazanemu merilcu potrebno dodati komplet
oktavnih filtrov, drugi merilci pa ta del vsebujejo že v osnovni izvedbi sami. Za impulsne
meritve, za integralne meritve, za meritve konic, za meritve Leq, to je ekvivalentne ravni hrupa
in podobno je potrebno izbrati druge, namenu ustrezne, merilnike.
Osnovne meritve, ki se običajno izvajajo v akustiki so: analiza zvoka, merjenje
gostote zvočnega toka (zvočne moči), meritev udarnega signala, nadzor hrupa, absorpcija
zvoka, zvočna zaščita, reverberacijski čas (to je čas v katerem se zniža jakost zvoka za 60 dB
od trenutka prekinitve delovanja zvočila) in porazdelitev zvoka v prostoru (gledališča,
koncertne dvorane, itd.). Vsaka vrsta naštetih meritev zahteva svojstveno izvedbo merilne
metode, ki jo podrobneje opredelijo izdelovalci akustične opreme.
R R
p = P sin(ω t - kr) = P Im [e-i(ω t – k r)] III-57
r r
Zgornji izraz predstavlja enačbo nihanja pulzirajoče krogle polmera R kot najenostavnejšega
točkastega zvočila krogelnega valovanja, pri čemer je amplituda tlaka na površini krogle
enaka P. V splošnem je enostavneje računati s kompleksnimi števili le spomniti se je
potrebno, da je končni rezultat podan z imaginarno vrednostjo rezultirajočega izraza.
Že za primer dveh identičnih točkastih krogelnih izvorov valovanj na medsebojni
oddaljenosti d, ki nihata v fazi je rezultirajoče valovanje ni več enakomerno (izotropno)
porazdeljeno po prostoru marveč je usmerjeno. To je razvidno iz skice III.7.
0
d/2 r1
ϕ
d/2 r
0 T
r2
Skica 3.8. Nihanje tlaka v točki T prostora pod vplivom dveh krogelnih točkastih izvorov.
234
Rezultirajoči tlak v točki T prostora je v primeru sočasnega nihanja dveh
točkastih izvorov krogelnega valovanja podan z izrazom,
R R
p = p1 + p2 = P ei(ω t-kr1) + P ei(ω t-kr2) III-58
r1 r2
tako, da je
oziroma,
2
⎛ d ⎞ ⎛d ⎞
r1 = r 1 + ⎜ ⎟ − ⎜ ⎟ sin ϕ ≈ r [1 – (d/2r) sinϕ] III-61
⎝ 2r ⎠ ⎝ r ⎠
d
r1 = r - sin ϕ III-62
2
d
r2 = r + sin ϕ III-63
2
p =
r
e e [
PR iωt −ikr1
+ e −ikr2 ] =
r
e e [
PR iωt − i (kr −k ( d / 2 ) sin ϕ ) −i [kr + k ( d / 2 ) sin ϕ ]
+e ] III-64
PR i (ωt − kr ) ⎡ kd ⎤
p = e 2 cos ⎢ sin ϕ ⎥ III-65
r ⎣2 ⎦
PR i (ωt − kr ) ⎡πd ⎤
p = 2 e cos ⎢ sin ϕ ⎥ III-66
r ⎣λ ⎦
235
⎡πd ⎤
cos ⎢ sin ϕ ⎥ III-67
⎣λ ⎦
ki zavisi tudi še od razmerja d/λ . Tako je n.pr. za vrednost d/λ = ½ vrednost usmeritvene
funkcije vzdolž izvorov (ϕ = 0) enaka 0, za vrednosti d/λ = ¾ je enaka nuli v smereh, ki
oklepajo kot 420 z ozirom na vertikalo na spojnico obeh izvorov valovanj itd. Na skici III.8 je
grafični prikaz usmeritvene funkcije za tri primere razmerja d/λ.
Skica 3.9. Usmeritvena funkcija v odvisnosti od parametra d/λ: (a) d/λ = ¼ , (b) d/λ = ½,
(c) d/λ = ¾. Točkasta izvora krogelenega valovanja, ki nihata sočasna sta na skici 3.9
predstavljena s črnima pikama na vodoravni premici dolžine d.
λ
φ φ
λ
236
Skica III.9. K računanju uklona zvoka na uklonski mrežici.
Iz skice 3.10 je razvidno, da je pot dveh zaporednih uklonjenih žarkov, ki izhajata iz rež na
oddaljenosti d enaka
Δr = d sin φ III-68
Če je prečna dimenzija n. pr. valja d na katerega pravokotno vpada ravni zvočni val
valovne dolžine λ, pri čemer je d<<λ, se izkaže, da je energijski tok P z valja sipanega
valovanja podan z izrazom,
2
π d ⎛ πd ⎞
⎜ ⎟ (1 − 2 cos φ ) ,
2
P = P0 d/λ << 1 III-70
16 r ⎝ λ ⎠
kjer je P0 energijski tok (intenziteta) na valj vpadlega ravnega vala. V zapisanem izrazu sta r
in φ ravninski polarni koordinati točke T v prostoru, skica 3.11.
Skica 3.11. Definicija polarnih koordinat r, φ za primer sipanja zvočnega vala na valju
katerega premer d je dosti manjši, kot je valovna dolžina vpadajočega zvočnega ravnega vala
λ, izraz (III-51).
237
Skica 3.12. Usmerjevalna karakteristika sipanega zvočnega vala na tankem valju, premera
dosti manjšega kot je valovna dolžina zvoka, pri pravokotnem vpadu ravnega zvočnega
valovanja.
Zgornji zgled sipanja ravnega zvočnega vala na, ki pravokotno vpada na togi valj
katerega premer je dosti manjši, kot je valovna dolžina vpadlega zvoka je mogoče posplošiti
na sistem malih delcev. V tem primeru se namreč izkaže, da je glavnina rezulturajočega
sipanega zvočnega valovanja, s sistema delcev kjer je velikost delcev mnogo manjši
kot je valovna dolžina zvoka, koncentrirana na področje pred delci. Neposredni učinek tega
dejstva je, da povzroča sipanje zvoka na takšnem sistemu delcev t.im. radiacijski tlak, s
katerim zvok deluje na sistem delcev. To je zlasti lepo razvidno pri razširjanju zvoka skozi
kapljevino blizu vrelišča kjer se intenziteta (in s tem energija) prepuščenega zvočnega
valovanja, ob trenutku nastopa majhnih mehurčkov pri vrenju, bistveno zmanjša. Podobni
pojavi nastopajo pri razširjanju zvoka skozi zemljine; ob zrnati strukturi se intenziteta
prepuščenega zvoka skozi plast prav tako zaznavno zmanjša.
V primeru, da se ravni val siplje na predmetih katerih prečne razsežnosti so mnogo
večje kot je valovna dolžina zvoka se glavnina sipane intenzitete, v nasprotju z zgornjim
primerom, nahaja izza zapreke. Sipano valovanje za zapreko zato interferira z neposredno
prepuščenim (t.j. vpadnim) zvočnim valovanjem pri čemer kot rezultat pride do pojava
lokalne oslabitve zvoka. Pravimo, da je v tem primeru prišlo do nastanka zvočne sence.
238
energijo, ki se nato porazdeli po snovi. Neodvisno od podrobnosti, se pojav absorpcije zvočne
energije skozi snov opiše s terminom absorpcija zvoka.
Absorpcija zvoka skozi homogeno snov opredeljuje absorpcijski, pogosto imenovani
tudi atenuacijski, koeficient, ki je karakterističen za vsako snov posebej. Predpostavimo, da se
skozi homogeno snov širi ravno zvočno valovanje. Zvočni tok se z pretečeno razdaljo v snovi
zaradi absorpcije zmanjšuje. Naj bo gostota zvočnega toka na razdalji x od koordinatnega
izhodišča enaka j(x). Gostota zvočnega toka je zaradi absorpcije v infinitezimalni plasti snovi
debeline dx, ki se nahaja med x in x+dx zmanjšana, skica 3.13.
j0 j(x) j(x+dx) j
0 x x+dx x
Razlika med, na plast homogene snovi debeline dx, vpadno gostoto zvočnega toka in
prepuščenim zvočnim tokom,
dj 1 d2 j
j(x+dx) = j(x) + dx + (dx )2 + K III-71
dx x 2 dx 2 x
in mora biti sorazmerna debelini plasti, dx, ter pri dani debeli še sorazmerna vpadli gostoti
zvočnega toka j(x),
- dj ∝ j(x) dx III-73
Pri zapisanih pogojih mora absorbirana gostota zvočnega toka zaviseti tudi od vrste
(homogene) snovi v katerem se zvočno valovanje. To lastnost snovi označimo s koeficientom
μ, ki se imenuje absorpcijski ali atenuacijski koeficient, tako, da velja,
239
dj
= - μ dx III-74
j
Izraz sedaj integriramo v mejah med x=0 kjer je gostota zvočnega toka enaka j0 in razdaljo x,
kjer je gostota zvočnega toka enaka j(x).
j x
dj
∫j j = - μ ∫0 dx II-75
0
j = j 0 e- μ x III-76
Če se skozi snov širi ravni val se tedaj gornji izraz lahko zapiše tudi v obliki,
P = P0 e- μ x III-77
V preprostih oblikah nehomogene snovi, kot je n.pr. prehod zvoka iz ene snovi v
drugo, poleg absorpcije nastopa na meji še odboj zvoka. Odboj je tem izrazitejši čim večja je
razlika zvočnih impedanc plasti, ki se stikata.
V gradbeništvu je pomemben podatek delež zvočnega toka, ki prodre skozi oviro (zid,
pregrado, itd) in se na drugi strani širi naprej in delež vpadnega toka, ki se od ovire odbije.
Vzemimo, da zvočni tok vpada pravokotno na oviro, skica 3.14.
Če označimo z j0, na sloj debeline x, vpadlo gostoto zvočnega toka se od te
vrednosti odbije (reflektira) delež jr, v sloju samem absorbira delež ja, preostali delež, jp pa je
prepuščen in se širi naprej v prostoru. Očitno mora veljati,
j0 = j r + j a + j p III-78
a = (jr/j0) III-79
pa kot zvočna odbojnost (albedo) sloja. Oba koeficienta sta odvisna predvsem od razlike
zvočnih impedanc sloja in okolice (zraka).
Absortivnost ploskve, α , je definirana kot kvocient
j0 − j r j
α = = 1 - r = 1 - a III-80
j0 j0
240
j0
jp
jr
Skica 3.14. Zvočni tok gostote j0 pravokotno vpada na sloj debeline x. del gostote zvočnega
toka, jr, se od mejne plasti odbije, del se ansorbira, ja, in del vpadne gostote zvočnega toka je
prepuščen skozi oviro, jp.
absorbirane in prepuščene gostote zvočnega toka z vpadlo gostoto zvočnega toka. Ta količina
torej podaja kolikšen delež vpadle gostote zvočnega toka preide v snov in je zato za dani
prostor, kjer zadeva ob oviro, izgubljen. Absortivnost ploskve α (količina brez enote, glej
enačbo III-61), ki podaja stanje na meji s snovjo, ne gre enačiti z absorpcijskim koeficientom
snovi, μ, ki ima enoto m-1, enačba III-57 in ki se nanaša na dejansko absorpcijo zvočnega toka
v dani snovi. To je podrobneje predočeno na skici 3.15, kjer je prikazan odbiti delež gostote
zvočnega toka jr = a j0 = (1-α ) j0, na zunanji mejni plasti in preostanek, t.j. j0 – jr = α j0, ki je
prešel vanjo. Od tega deleža, t.j. α j0, se en del absorbira na razdalji x, preostanek pa iz plasti
iztopa in se širi naprej po prostoru.
j0
α j0
(1-α ) j0 = a j0
Skica 3.15. Razmere na vpadni mejni plasti pri prodiranju gostote zvočnega toka v snov.
241
Absorptivnost ploskve, α , za nekatere primere snovi je podana v Tabeli III.3. V
splošnem je absorptivnost ploskve odvisna še od frekvence zvoka in sicer monotono raste z
naraščajočo frekvenco. Zaradi te lastnosti se pri prehodo zvoka skozi snov močneje
absorbirajo komponente zvočnega spektra višjih frekvenc. To lastnost izraža tudi tabela III.3.
TABELA III.3
Absorptivnost ploskve, α
j0 = gostota na zid (na levo mejo) vpadlega energijskega toka zvoka, ki potuje iz
smeri levo proti desni,
(1-α) j0 = na (levi) meji odbita gostota zvočnega energijskega toka,
α j0 = gostota zvočnega toka na (levi) meji, ki vstopa v snov
j1(x) = α j0 e- μ x = gostota zvočnega toka na drugi (t.j. desni) meji snovi po
pretečeni dolžini x,
α j1(x) = gostota prepuščenega toka skozi plast debeline x, ki vstopa v zrak (na desni
meji),
(1-α) j1(x) = gostota odbitega zvočnega toka zdesne meje, ki potuje v snovi nazaj proti
levi meji,
(1-α) j1(x) e- μ x = gostota zvočnega toka na levi meji, katere vzrok je bil odboj z desne meje,
(1-α ) {(1-α) j1(x) e- μ x } = odbita gostota zvočnega toka na levi meji, ki se širi proti desni,
α (1-α) j1(x) e- μ x = prepuščena gostota zvočnega toka, ki se širi v prostor na levi (odkoder
prihaja prvotni zvočni tok j0),.......
242
Postopek se nadaljuje v smislu predočene razčlembe in traja vse dokler ne postanejo
posamezni členi zanemarljivo mali. Po večkratnih odbojih je celotni reflektirana gostota
energijskega toka z leve strani meje sistema zrak/zid enaka,
jr =
(1 − α )(1 + α 2 e −2 μx ) j0 III-83
1 − (1 − α ) e −2 μx
2
α 2 e −2 μx
jp = j0 . III-84
1 − (1 − α ) e − 2 μx
2
ja = j 0 – jr – jp . III-85
2(1 − α )
jr = j0 III-86
2 −α
in
α
jp = j0 . III-87
2 −α
Iz tabele III.3 je razvidno, da v pogojih zanemarljivo majhne absorpcije zvoka v n.pr. lesenem
opažu (α =0.11), le ta prepušča 6 % vpadne gostote zvočnega toka, 94 % delež vpadle
gostote zvočnega toka pa se od opaža odbije.
243
3.3.1 Faktor izolacije
V bivalne prostore prehaja hrup iz okolja skozi vrata, okna, prezračevalne vodnike,
razpoke in druge odprtine; skozi stene, preko kovinskih instalacij in toge strukturne vezi
zgradbe same. Faktor izolacije je definiran kot razmerje energijskega toka vpadnega in
prepuščenega zvoka v prostoru. Izkaže se, da faktor izolacije za toge stene zavisi logaritmično
od kvocienta mase stene in njene površine, skica 3.16.
kg/m2
Skica 3.16. Faktor izolacije enoslojnega zidu zavisi od mase zidu na enoto površine.
TABELA III.4
Faktor izolacije v db
Lesena vrata 25
Okno, dvojno 55
Ladijski pod 35
Betonski pod 50
244
Zvočna izolacija prostora poleg izbranih materialov močno zavisi od načina
izvedbe. V primeru pojava razpok ali rež med posameznimi elementi izniči zvočno
izolativnost uporabljenih materialov. Kovinske konstrukcije in kovinske napeljave dovajajo
zvok v prostore skoraj neovirano zato je potrebno napeljave vsake toliko prekiniti in jih spojiti
z elastičnimi dušilnimi elementi.
2 1 ∂ 2φ
∇ φ = 2 III-88
c ∂t 2
kjer sta funkcija s(x,y,z) ter frekvenca stoječega valovanja, ω , še nedoločeni. Če vstavimo
nastavek III-89 v izraz III-88 dobimo,
kjer pomeni k,
ω
k = III-91
c
245
⎧ x = 0 in A, y, z poljubna
⎪
s = 0 ⎨ y = 0 in B, x, z poljubna III-92
⎪ z = 0 in C , x, y poljubna
⎩
saj so na stenah vozli valovanja (odmik delcev s je tam enak nič). Če funkcijo s(x,y,z)
zapišemo kot produkt treh še neznanih funkcij, X(x), Y(y) in Z(z),
X(0) = X(A) = 0
Y(0) = Y(B) = 0
Z(0) = Z(C ) = 0 III-94
Z tako uvedeno substitucijo se valovna enačba, po deljenju obeh strani enačbe z izrazom
XYZ(=s) zapiše,
1 d 2 X 1 d 2Y 1 d 2 Z
2
+ 2
+ 2
+k2 = 0 III-95
X dx Y dy Z dz
Prvi člen na levi zavisi formalno izključno od spremenljivke x, drugi samo od spremenljivke
y, tretji od z, četrti člen pa je konstanta. Zapisani enačbi je hkrati zadoščeno le tako, da so vsi
trije členi neodvisni od spremenljivk in so zato konstante. Veljati mora tedaj,
1 d2X
= - kx 2 III-96
X dx 2
1 d 2Y
= - ky2 III-97
Y dy 2
1 d 2Z
= - kz2 III-98
Z dz 2
kjer smo (še neznane) konstante zapisali v obliki – kj2, j = x, y, z. Seveda mora veljati,
X˝ + kx2 X = 0 III-100
246
X = α sin(kx x) + β cos(kx x) III-101
ki mora zadostiti robnemu pogoju III-94. Od tod izhaja, da je rešitev, ki ustreza diferencialni
enačbi ter robnemu pogoju tedaj,
β = 0
kar pomeni, da je rešitev izraza III-100 pri predpisanem robnem pogoju enaka,
X = α sin(kx x) III-103
kjer je
π
kx = nx , nx = 1, 2, 3, ………. III-104
A
Y = γ sin(ky y) III-105
π
ky = ny , ny = 1, 2, 3, ……… III-106
B
π
kz = nz , nz = 1, 2, 3, ……… III-108
C
Splošna rešitev valovne enačbe pri danih robnih pogojih se sedaj lahko zapiše kot
linearna kombinacija produktov rešitev za funkcije X, Y in Z ter se glasi,
∞ ∞ ∞
⎛ π⎞ ⎛ π⎞ ⎛ π⎞
(
φ(x,y,z) = ∑ ∑ ∑ Θ nx n y nz sin ⎜ n x ⎟ sin ⎜ n y ⎟ sin ⎜ n z ⎟ sin ω nx n y nz t ) III-109
nx n y nz ⎝ A⎠ ⎝ B ⎠ ⎝ C ⎠
2 2 2
⎛ π⎞ ⎛ π⎞ ⎛ π⎞
ωn x ,n y ,nz
= c 2
⎜ nx ⎟ + ⎜ n y ⎟ + ⎜ nz ⎟ III-110
⎝ A⎠ ⎝ B ⎠ ⎝ C ⎠
in zavisi pri danih A, B in C še od vrednosti, ki jih zavzamejo cela števila nx, ny in nz. Vsaka
trojica celih števil določa eno od lastnih (krožnih) frekvenc nihanja zraka v paralelogramu.
Dobili smo splošni izraz za stoječe (longitudinalna) valovanje v sobi, katere razsežnosti so
podane z pravokotnimi razdaljami A, B in C. Čim večje so dimenzije prostora tem nižja je
247
osnovna lastna frekvenca stoječega valovanja (ter s to povezane vse višjeharmonske
frekvence), pri čemer je osnovna lastna frekvenca enaka,
2 2 2
2 ⎛π ⎞ ⎛π ⎞ ⎛π ⎞
ω1,1,1 = c ⎜ ⎟ +⎜ ⎟ +⎜ ⎟ . III-111
⎝ A⎠ ⎝ B ⎠ ⎝C ⎠
∑A α
j =1
j j
<α> = III-112
A
248
55,3V
T = III-113
c[4 mV − A ln(1− < α > )]
kjer je V prostornina prostora, A celotna skupna površina prostora, <α > povprečni
absorpcijski koeficient prostora, c hitrost zvoka in m je koeficient dušenja zvoka v zraku, kot
ga podaja skica 3.17.
Skica 3.17. Atenuacijski koeficient za zrak pri temperaturi 200 C v odvisnosti od relativne
vlažnosti zraka.
Prav tako kot povprečni absorpcijski koeficient <α > tudi čas odjeka T zavisi od
frekvence zvoka. Optimalni čas odjeka zavisi od velikosti in namembnosti danega prostora.
Izkušnje kažejo, da je optimalni čas odjeka v odvisnosti od frekvence zvoka v odnosu, kot je
to prikazano na skici3.18. Na tem diagramu je na vertikalno os naneseno razmerje T/Ts, kjer
je Ts standardni čas odjeka pri frekvenci 500 Hz.
ν [Hz]
Skica 3.18 Na čas odjeka pri frekvenci 500 Hz normirana porazdelitev optimalnega časa
odjeka v odvisnosti od frekvence zvoka.
249
Poslušalec lahko sliši zvok, ki prihaja neposredno iz izvora ali pa po odboju. Priporoča
se, da se prostor oblikuje tako, da znaša razlika med razdaljami za neposredno dojemanje
zvoka ali pa odbitega zvočnega valovanja največ 15 m. V nasprotnem primeru nastopi za uho
sicer neprijetna interferenca neposrednega in odbitega zvočnega vala. Posebej se je potrebno
izogniti možnostim z interferenco ali pa z odbojem ustvarjenega lokalnega porasta zvočne
energije, zvočna gorišča, ki pogosto nastopajo pri eliptično ukrivljenih svodih dvoran. Veliki
avditoriji, dvorane, gledališča, koncertne dvorane, običajno sestavljajo štiri medsebojno
spojeni prostori: oder, glavna dvorana, balkon in prostor izpod balkona. Izkušnje kažejo, da
mora biti čas odjeka za vsakega od zapisanih prostorov približno enak. Pri izračunu je
potrebno upoštevati, da leži koeficient absorpcije praznine, ki zapisane prostore razdvaja, v
intervalu od 0,4 do 0,8, pri čemer se nižje vrednosti upoštevajo za področje pod balkonom, ki
je nekoliko plitkejše in v splošnem slabo absorptivno.
Najugodnejše razmerje stranic malih, pravokotnih, prostorov je podano z 1 : 21/3 : 22/3,
kar je približno 1 : 1,26 : 1,6. Skica 3.19 podaja optimalna razmerja dolžin za prostor pri dani
vrednosti prostornine. V vseh prostorih je potrebno ustvariti difuzno zvočno polje, kar se
doseže ali z ustrezno namestitvijo notranje opreme (pohištva) ali pa z posebej za ta namen
izvedenimi ukrivljenimi površinskimi oblogami.
250
Dodatek – AKUSTIKA
kjer je s odmik delca, ki se nahaja na mestu x od koordinatnega izhodišča (in niha vzdolž
smeri razširjanja valovanja) iz njegove ravnovesne lege, s0 je amplituda valovanja (določena z
izvorom valovanja) in c je hitrost longitudinalnega valovanja v elastični palici,
E
c= , (a-2)
ρ
R
dθ
Skica 3a.1
kjer je E modul elastičnosti palice in ρ njena gostota. Izraz (a-1) ponazarja širjenje valovanja
v obliki zgoščin in razredčin, ki si periodično sledijo v elastični palici. Seveda izraz (a-1)
opisuje longitudinalno valovanje v neskončnem sredstvu, to je tedaj, ko ni odbojev valovanja
in zato ne pride do interference valovanj. Slednji vodi, kot je dobro znano, do pojava
stoječega valovanja.
V elastični snovi pa se poleg longitudinalnega valovanja lahko širi tudi transverzalno
valovanje, ki pa je v tem primeru v splošnem zapletena oblika gibanja. Njegove značilnosti
naj bodo razvidne na primeru transverzalnega valovanja elastične palice stalnega prečnega
(t.j. transverzalnega) prereza. Palico uklonimo (zakrivimo) v del loka krožnice polmera R,
skica 3a.1. Črtkani element na tej skici zgoraj je element širine dx, ki se je prvotno, v
251
odsotnosti valovanja, ki povzroča deformacijo palice, skica 3a.2, nahajal na mestu x elastične
palice preseka A.
dx A
x x+dx x
Skica 3a.2
Očitno se je element pri transverzalnem valovanju deformiral (upognil) tako, da sedaj mejni
ploskvi elementa (nad in pod nevtralno ravnino) oklepata kot dθ, skica 3a.1. Toda poleg te
upogibne deformacije je potrebno ugotoviti, da se je element še dodatno premaknil v prečni
smeri za odmik s, skica 3a.1, ki je funkcija položaja in časa, s = s(x,t). Velja,
dx = R dθ (a-3)
kjer je R polmer krivinskega radija očrtanega kroga na nevtralno ravnino na mestu x. Slednji,
kot je znano iz matematike, je podan z absolutno vrednostjo izraza (za obravnavano krivuljo s
=s(x,t)),
32
⎡ ⎛ ds ⎞ 2 ⎤
⎢1 + ⎜ ⎟ ⎥
⎢ ⎝ dx ⎠ ⎥⎦
R = ⎣ (a-4)
d 2s
dx 2
V nadaljnem privzemimo, da gre za majhne odmike v prečni smeri, t.j. ds/dx << 1, zato velja,
dx d 2s
dθ = ≈ dx . (a-5)
R dx 2
Iz skice 3a.1 je razvidno, da se vse (vzdolžne) plasti palice, ki ležijo nad nevtralno ravnino pri
opisani elastični deformaciji (ukrivitev) raztegnejo, dočim se plasti pod nevtralno ravnino
dA
u
u dF dF
nevtralna
plast
dθ
Skica 3a.3. Presek A palice je razdeljen na infinitezimalne plasti površine dA. Levo: tloris.
Desno: stranski ris deformiranega elementa.
252
ustrezno skrčijo. Pa vzemimo dano plast preseka dA, ki leži nad nevtralno ravnino in se
nahaja na razdalji u nad nevtralno ravnino. Po definiciji je ta razdalja (koordinata) pozitivna
za plasti nad nevtralno ravnino, in negativna za tiste pod njo, skica 3a3. Označena plast
prečne površine dA se pri opisani deformaciji deformira (raztegne) za vrednost udθ, kajti po
definiciji je raztezek (deformacija) nevtralne plasti, dolžine dx, enak 0. Po Hookovem zakonu
so deformacijo povzročile elastične sile, dF, ki stojijo pravokotno na dA, skica 3a.3 desno, in
zato mora veljati,
dF udθ
= E (a-6)
dA dx
udθ
dM = u dF = u E dA (a-7)
dx
tako, da znaša rezultanta navorov, M (t.j. upogibni navor), teh vzdolžnih sil (ki stojijo
pravokotno na ploskev dA) na vrtišče v nevtralni ravnini,
⎛ dθ ⎞ 2
M = E⎜ ⎟ ∫ u dA . (a-8)
⎝ dx ⎠
Ju = ∫ u 2 dA . (a-9)
Običajno se definira nova količina upogibni radij prereza, ru, preko enačbe
Ju = ru2 A, (a-10)
tako, da velja,
⎛1⎞
ru2 = ⎜ ⎟ ∫ u 2 dA . (a-11)
⎝ A⎠
d 2s
M = E ru2 A (a-12)
dx 2
torej rezultanta (upogibnih) navorov preko (prečnega) prereza palice je povezana z njeno
ukrivljenostjo na danem mestu.
Rezultanta upogibnih navorov se pa lahko od prereza do prereza spreminja in je torej
funkcija položaja prereza v odvisnosti od razdalje x od koordinatnega izhodišča. V tem
primeru postane ukrivljenost palice funkcija x-a, toda poleg teh, na presek, pravokotnih sil
(nateznih sil), ki prispevajo k skupnemu upogibnemu navoru se pojavijo v prerezu še strižne
253
sile, P(x). Prav zaradi teh sil namreč nastopi dejstvo, da postane upogibni navor preko
prereza, M, funkcija x-a. To si je najenostavneje predočiti na primeru, ko je vodoravno vpeta
palica (t.j. nosilec) obrememnjena z dodatno zvezno porazdeljeno obremenitvijo, h(x), v
prečni smeri (n. pr. posut s sipkim materialom).
dx
x x+dx
Skica 3a.4
Če sedaj zapišemo ravnovesne enačbe za prikazani element mase nosilca debeline dx, tedaj
mora veljati,
h(x)
x dx x+dx
Skica 3a.5.
kjer je h(x)dx velikost zvezno porazdeljene sile na element debeline dx in h(x) je n.pr.,
m( x )
h(x) = g (a-14)
L
254
porazdelitev (dodatne) mase (torej teže) na nosilcu dolžine L. Iz enačbe (a-13) je razvidno, da
smo privzeli, da je sama teža elementa nosilca, v primerjavi z ostalimi silami, ki tu nastopajo,
zanemarljivo majhna (kar pa ni vedno primer). V izrazu (a-13) pomeni - P(x) velikost strižne
sile na preseku elementa, ki se nahaja na mestu x in s katero deluje levi del elastične palice na
izbrani element palice. Ta element debeline dx, pa deluje naprej na desni del palice s strižno
silo - P(x+dx). Desni del palice deluje na element torej z nasprotno enako (reakcijsko) silo, ki
znaša +P(x+dx).
Strižna sila je povezana s strižno napetostjo na mestu x in je torej τ(x) = P(x)/A.
Poleg enačbe za ravnovesje sil, (a-13), mora veljati še dejstvo, da je tudi rezultanta
navorov vseh (zunanjih) sil in navorov, okoli poljubno izbranega vrtišča (n.pr. premice skozi
spodnji desni vogal elementa palice), ki na element delujejo enaka 0,
kjer smo vzeli, da je navor levega dela palice na izbrani element pozitiven in zato sta preostala
navora negativna. Tudi v tem primeru je navor sile teže samega elementa ter navor zunanjih
navpičnih sil (dodatne obtežbe) zanemarjen.
Iz enačbe (a-13) sledi,
dP
h(x) = (a-16)
dx
in iz enačbe (a-15) pa
dM
P(x) = - . (a-17)
dx
Enačba (a-16) podaja povezavo med porazdelitvijo (dodatne) sile vzdolž palice ter strižno
silo v preseku, P(x), enačba (a-17) pa povezavo med le-to in gradientom navora. Očitno zares
velja, da v primeru, ko je rezultirajoči navor sil pravokotnih na presek palice konstanten je
strižna sila preko preseka identično enaka nič. Vidimo, da zaradi upogiba palice kot funkcije
koordinate x pride do spremembe upogibnega navora vzdolž palice, kar se posledično odraža
v dejstvu, da je tedaj strižna sila v preseku palice od nič različna.
Iz izraza (a-17) z uporabo (a-12) dobimo,
d 3s
P = - E ru2 A (a-18)
dx 3
Ker obravnavamo transverzalno valovanje elastične palice nas zanimajo pomiki v prečni
smeri, torej s = s(x,t). Le-ti nastopijo zaradi rezultante sil v tej smeri, t.j. rezultante strižnih sil.
Le-ta je enaka,
dP
P(x+dx) – P(x) = dx (a-19)
dx
dF = dm a (a-20)
255
dP d 2s
dx = A ρ dx 2 (a-21)
dx dt
2 d 4s d 2s
- E ru =ρ 2 (a-22)
dx 4 dt
ali
d 2s ⎛ E ru 2 ⎞ d 4 s
+ ⎜⎜ ⎟
⎟ dx 4 = 0 . (a-23)
dt 2 ⎝ ρ ⎠
Dobili smo diferencialno enačbo, ki pa ni podobna enačbi transverzalnega valovanja (n. pr. za
napeto struno velja, s=s0 sin[ω (t-x/c)], kjer je c2 = F L/m in odmik s zadošča valovni enačbi,
d2s/dt2 = (1/c2) d2s/dx2 ). Toda izkaže pa se, da je ena od možnih rešitev izraza (a-23) tudi
naslednja,
ω
c = . (a-25)
k
⎛ E ru 2 ⎞ 4
-ω 2
+ ⎜⎜ ⎟k = 0
⎟ (a-26)
⎝ ρ ⎠
od koder sledi, da je
ω E 2π ru E
c = = k ru = (a-27)
k ρ λ ρ
kjer iz enačbe (a-25) in zaradi dejstva, da za valovanje vedno velja splošni izraz c = ν λ,
sledi,
2π
k = . (a-28).
λ
256
2π ru
cup = clong (a-29)
λ
p2 p
L = 10 log 2
= 20 log [dB] (a-31)
p0 p0
kjer p sedaj pomeni amplitudo tlačne razlike, p0 pa amplitudo minimalne tlačne razlike, glej
III-34, ki jo uho še lahko zazna.
257
Zgled: v danem prostoru delujeta dva zvočna izvora, pri čemer izkazuje eden dvojno
amplitudo tlačne razlike kot drugi izvor oba pa delujeta z enako fazo (oddajata istočasno,
fazna razlika je torej 0). Kakšen je nivo zvoka L v primerjavi če deluje samo en izvor?
p2 = 2 p12+p22 = 3 p12
Nivo zvoka kot ga zazna uho (jakost zvoka) je torej večji samo za 4.8 dB v primerjavi, če
slišimo samo šibkejši izvor.
mikrofoni
⎛P ⎞
R = 10 log ⎜⎜ 1 ⎟⎟ [dB] (a-32)
⎝ P2 ⎠
V praksi je pomembnejši podatek kot izolativnost stene sama razlika nivojev D, ki obstaja
med glasnim in tišjim prostorom. Ta zavisi tudi še od površine stene S, od opremljenosti
tihega prostora z apsorbirajočim materialom in podobno. Po definiciji je razlika nivojev D
enaka,
258
⎛ P ⎞ ⎛ P ⎞
D = L1 – L2 = 10 log ⎜⎜ 1 ⎟⎟ - 10 log ⎜⎜ 2 ⎟⎟
⎝ A j0 ⎠ ⎝ A0 j0 ⎠
⎛ A⎞
D = L1 - L2 = R - 10 log ⎜⎜ ⎟⎟ [dB] (a-33)
A
⎝ 0⎠
kjer parameter A0 označuje ekvivalentno površino apsorbcije zvoka. Le-ta je definirana kot
A0 = ∑ α i Ai [m2] (a-34)
i
kjer je αi koeficient apsorbcije i-te stene in Ai je njena (apsorbcijska) površina (ki zavisi od
opremljenosti stene v prostoru).
V primeru, da se izolativna moč nekega elementa meri v vgrajenem stanju je
dobljena vrednost R' manjša kot, če se jo meri v laboratoriju. Upoštevati velja tudi, da je
koeficient absorpcije, α, funkcija frekvence zvoka, zato meritve potekajo v intervalu
frekvenc, ki po dogovoru zajema najpomembnejše območje od 100 Hz pa do 3200 Hz, torej
področju kjer je uho najbolj občutljivo za zvok. Ta interval je razdeljen na oktavne dele
(oktava pomeni, spremembo frekvence za faktor 2), vsak takšen interval pa še na tri
podintervale obsega terce, to je 1/3 oktave.
259
Krivulja zvočne izolativnosti r
Skica 3a.8. Določanje karakteristik zvočne izolativnosti po DIN 4109 za na obeh straneh
ometan zid debeline d = 24 cm, površinske mase M = 480 kg/m2, za izmerjene vrednosti kot
jih podaja krivulja r. Na diagramu pomenijo nL frekvenčno odvisnost, kot jo predpisujejo
standardi za tovrstne elemente, nLV pa je translatorno premaknjena standardna krivulja tako,
da je zadoščeno pogoju ∑ [r ( f ) − n LV ( f )] ≤ − 30 dB .
f
260
pri najnižji frekvenci 100 Hz in pri najvišji frekvenci 3200 Hz šteje polovično. Srednja
vrednost izolativne moči stene Rsr je vsota izmerjenih vrednosti krivulje r, deljena z 16-2x1/2
= 15.
Celoštevilčni pomik referenčne krivulje iz »nultega« položaja do njene končne lege
definira, t.im. indeks izolacije zračnega zvoka LSM. Ta vrednost je pozitivna če se je krivulja
premaknila navzgor in je negativna, če se je premaknila navzdol.
Merodajna izolacijska moč elementa Rw je podana z vrednostjo premaknjene referenčne
krivulje, ki se jo odčita pri frekvenci 500 Hz. V splošnem velja, Rw = LSM + 52 dB (glej
diagram na skici 3a.9).
Za zgornji diagram so vse zgoraj zapisane vrednosti naslednje:
a) izmerjena krivulja je r
b) referenčna krivulja je nL
c) translatorno premaknjena referenčna krivulja za zadani primer je označena z nLV,
d) področje dovoljenih negativnih odstopanj je označeno s črko a na diagramu, in znaša v
konkretnem primeru skupaj 29 dB
e) srednja vrednost zvočne izolativnosti zidu, Rsr = 52 dB,
f) merodajna vrednost zvočne izolativnosti zidu je Rw = 55 dB.
g) indeks izolacije zračnega zvoka znaša LSM = + 3 dB.
261
Empirične lastnosti zvočne izolativnosti enoslojnega gradbenega elementa
1. Zakon mase
pri čemer je f frekvenca vpadlega zvoka in M je površinska masa elementa v enotah kg/m2.
Zapisani izraz je bil kasneje dopolnjen tako, da je v praksi za izračun srednje vrednosti zvočne
izolativnosti, Rsr, uporabna enačba,
Rsr ≈ 12 + 5.3 3
M (dB) (a-36)
2. Koincidenca
Vpadli zvok, ki vpada poševno na površino gradbenega elementa element, t.j. pod
vpadnim kotom δ, vzbudi v danem enoslojnem elementu upogibno valovanje, ki se širi vzdolž
stene. Hitrost upogibnega valovanja zavisi od gostote zidu, njegovega modula elastičnosti,
debeline zidu ter še od frekvence valovanja.
V primeru, ko se nastalo upogibno valovanje zidu tako po hitrosti valovanja kot tudi po
valovni dolžini ujema z zvočnim valovanjem pride do pojava posebne oblike interference obeh
valovanj, ki se ga opisuje s pojmom »resonanca prostora«. Ta pojav interference se imenuje
koincidenca in je shematsko predstavljen na spodnji skici 3a.9
K pojavu koincidence prispeva vpadno zvočno valovanje iz vseh smeri prostora pri
čemer je očitno, da obstaja zgornja meja valovne dolžine zvoka, ki še vpliva na ta pojav. Ta
zgornja meja je določena, če se v splošni izraz za valovno dolžino koincidenčnega valovanja v
elementu
λB = N λL sin δ, (a-37)
262
λB
δ λL
λL sin δ
Skica 3a.9. Desno. Shematski prikaz pojava koincidence med upogibnim valovanjem, ki se
širi vzdolž zidu z valovno dolžino λB in pod kotom δ vpadlim ravnim zvočnim (t.j.
longitudinalnim) valovanjem v zraku valovne dolžine λL. Za pojav je značilno dejstvo, da
nastopi sovpadanje amplitude upogibnega valovanja z zgoščino (t.j. amplitudo tlaka)
zvočnega valovanja. Na skici sta prikazana žarka ravnega zvočnega valovanja pri čemer velja,
da stoji zgoščina (t.j. valovna fronta zvoka) pravokotno na žarek. Levo. Za dani vpadni kot δ
velja torej λB = N λL sin δ , kjer je N ustrezni celoštevilčni mnogokratnik, N = 1, 2, 3…..
c = f λ (III-3)
obstaja torej najnižja, t.j. mejna, frekvenca koincidence zvoka, fm, za katero pojav
koincidence še lahko nastopi.
d
λL
Skica 3a10. Prikazan je mejni primer skice 3a.9, ko žarki (puščici na skici) zvočnega
valovanja valovne dolžine λL vpadajo vzporedno s površino gradbenega elementa debeline d.
V tem primeru iz izraza a-37 zaradi λB ≡ d sledi, da je razmak med sosednjima valovnima
frontama zvoka enak debelini elementa, torej λL = d in tedaj, zaradi, III-3, fm = c/d.
263
Mejna frekvenca koincidence zvoka, fm, je tedaj podana z upoštevanjem enačbe III-5,
1 E (1 − μ )
fm =
d (
ρ 1− μ − μ 2 ) (a-38)
kjer je d debelina zidu (podana v cm), ρ gostota E elastični modul zidu in μ je Poissonovo
število ( za kovine je 0.3, za druge snovi je približno 0.4).
V praksi je dovolj dober približek za mejno frekvenco koincidence, fm, ki je
1 E
fm = . (a-39)
d ρ
V difuznem zvočnem polju obstaja longitudinalno valovanje vseh frekvenc, torej tudi
valovanja katerih frekvence presegajo mejno frekvenco koincidence, fm, (a-39). Zvočna
izolativnost stene (zidu), R, enačba (a-32), je funkcija vzbujevalne frekvence ter mejne
frekvence koincidence. Shematski prikaz njene frekvenčne odvisnosti podaja spodnja skica
3a.11.
264
Skica 3a.12. Levo: zvočna izolativnost enoslojnega zidu pri mejni frekvenci koincidence, Rg,
je funkcija produkta površinske mase zidu, M in frekvence koincidence, fm.
Desno: konstrukcija krivulje A-> Rg -> B -> premica b, zvočne izolativnosti R
za primer enoslojnega gradbenega elementa (zidu). Vrednosti so dobljene za primer zidu iz
mavca debeline 70 mm. Konstrukcija je izvedena s pomočjo diagrama, ki podaja izolativnost
platoja, Rp, za različne snovi. (diagram spodaj). Tako konstruirana krivulja tedaj lahko služi
kot dovolj sprejemljiv približek dejanskim izmerjenim vrednostim zvočne izolativnosti
enoslojnega zidu, R, podane z izmerjeno krivuljo g.
Skica 3a.13. Diagram izolativnosti platoja, Rp, za vrsto različnih snovi v odvisnosti od
površinske mase enoslojnega zidu. Prikazana krivulja velja tako za beton, opečni zid in za
mavčno steno. Za vrsto snovi je krivulja približno popisana s horizontalno premico katerih
višina zavisi od vrste snovi. Tako velja n.pr. za svinec vrednost 56 dB, jeklo 40 dB, aluminij
29 dB, steklo 27 dB, les in vezane plošče 20 dB ter leseni izdelki 20 dB.
265
1. za dani enoslojni gradbeni element se iz enačbe (a-35) izračuna zvočno izolativnost
elementa R, kot funkcijo frekvence zvoka f. Te vrednosti povezuje premica (v linearno-
log diagramu) katere strmina znaša 6 dB na oktavo, saj velja,
R(f) = 20 log(f M) – 45 in
R(2f) = 20 [log2 + log(f M)] – 45 = 6.0 + R(f)
266
Zvočna izolativnost dvoslojnega gradbenega elementa
E ⎛ 1 1 ⎞
f0 = 500 ⎜⎜ + ⎟ [Hz] (a-40)
d vmes ⎝ M 1 M 2 ⎟⎠
kjer je elastični modul E podan v enotah 105 N/m2, debelina vmesne plasti, dvmes, v cm,
površinski masi obeh elementov M pa v kg/m2, nastopi velik prenos energije iz izvora
valovanja v dvoslojni gradbeni element. Posledica tega dejstva je, da je zvočna izolativnost
tega sistema v primeru nastopa resonance zelo majhna. Empirično je ugotovljeno, da se je v
tem primeru mogoče poslužiti približka (neodvisno od vrste sestave elementa) po katerem se
lahko vzame, da znaša globina prodora zvoka v element 10 dB, in sicer v območju 2 oktav
okoli resonančne frekvence.
Resonančna frekvenca je funkcija 4 parametrov, obeh mas, modula elastičnosti E in
razdalje med elementoma (stenama, pregradama itd.), dvmes. Pri ostalih konstantnih vrednostih
je f0 minimalna tedaj, ko je M1 = M2.Na resonančno frekvenco seveda vpliva tudi celotna
masa sistema, t.j. M1+M2. Sistem mora biti tako projektiran, da je resonančna frekvenca
dvoslojnega gradbenega elementa kar je mogoče nizka.
Na resonančno frekvenco, enačba (a-40), je mogoče vplivati z ustrezno izbiro
parametrov, ki v njej nastopajo. Čeprav v enačbi nastopata površinski masi obeh sten je
očitno, da je resonančna frekvenca odvisna tudi od vsote obeh mas, M0. Resonančna
frekvenca se torej lahko niža z ustrezno izbiro vrednosti M0, pri čemer se izolativnost sistema
dveh sten sicer izboljšuje, toda ne zaradi dveh slojev, marveč preprosto zaradi Bergerjevega
zakona mase, enačba (a-35). V tem posebnem oziru, kar zadeva vpliv celotne mase na zvočno
izolativnost, se torej sistem odziva podobno kot enoslojni sistem.
Lastnost dvoslojnosti pa nastopi tedaj, če se spreminja razdalja med stenama, dvmes, ki
prav tako izrazito kot masa vpliva na resonančno frekvenco sistema dveh gradbenih
elementov (sten). To odvisnost, toda v implicitni obliki, prikazuje spodnja skica 3a.14, kjer je
prikazano povečanje (ocenjene) izolativnosti Rw v odvisnosti od medsebojne razdalje sten, d .
267
Diagram podaja spremembo zvočne izolativnosti, ΔRw, za dvoslojni zid z ozirom na
enoslojno steno enake mase. Kot parameter nastopa razmak med stenama, d . Iz diagrama je
mogoče razbrati oceno, da je zvočna izolativnost dveh sten dane mase M0, ki se nahajata na
medsebojni oddaljenosti d = 10 cm izboljšana v intervalu od vrednost 10 dB do 20 dB v
primerjavi z enoslojno steno enake mase.
268
Skica 3a.15 Prikaz ocenjene frekvenčne odvisnosti zvočne izolativnosti, R, dvoslojnega
gradbenega elementa v odvisnosti od vzbujevalne frekvence upadlega zvoka. V resonanci, fvzb
= f0, znaša odklon (zmanjšanje) zvočne izolativnosti od interpolirane vrednosti približno za 10
dB, ki nastopa v intervalu vzbujevalne frekvence 2 oktav. Pri prvi (nižji) vrednosti mejne
koincidenčne frekvence, fvzb = fg1, in višji je vsakokrat odklon ocenjen na 12 dB, toda pri
frekvencah, ki so celoštevilčni mnogokratnik osnovne frekvence stoječega valovanja, fvzb =
fst1, itd, znaša vdor od ustrezne premice nagiba 12 dB/oktavo približno 20 dB.
λ
d = (a-42)
2
c 17000
fst1 = = [Hz] (a-43)
2d d
269
Vpliv zvočnega mostu
1
ΔR = 10 log 4
[dB] (a-44)
⎛ f0 ⎞
⎜⎜ ⎟⎟ + nσ
⎝ f ⎠
kjer pomeni f0 resonančno frekvenco sistema, enačba (a-40), n je število zvočnih mostov (t.j.
vpetij elastičnega elementa z zidom) in σ je koeficient sevanja, ki se ga oceni z ozirom na
način vpetja tako, kot je podano v nadaljnjem. Koeficient sevanja je
8 c2
σ = (a-45)
π 3 fm2 A
2 c
σ = (a-46)
π fm l
kjer pomeni l dolžino vzdolžnega zvočnega mostu (ki leži v ravnini zidu – n.pr. dolžino
letve).
Povečanje zvočne izolativnosti, ΔR, zaradi namestitve elastične stene pred zidom ter
vpliv zvočnih mostov (načina vpetja) na te vrednosti je prikazano na spodnjem diagramu.
Očitno je, da predstavlja točkasto vpetje obloge izboljšavo v primerjavi z vzdolžnim
(linijskim) vpetjem, zaradi povečanega zvočnega mostu v slednjem primeru.
Ob vpetju gradbenega elementa v konstrukcijo se zvočnemu mostu ni mogoče izogniti. Z
ozirom na dane pogoje je potrebno težiti na možnosti izvedbe, ki izhaja iz elastičnega načina
vpetja, s čimer se zmanjšuje možnost prenosa energije (transverzalnega) elastičnega valovanja
stene (t. im. strukturnega zvoka) na konstrukcijo ter posledično možnega odboja v prostor.
270
Skica 3a.16. Izboljšanje izolacijske moči ΔR težkega zidu z dodatkom obloge iz mavca in
kartona debeline 10 mm. Krivulja označena s črko p podaja točkasto vpetje elastične obloge
(krivulja p' pa izračunane vrednosti), krivulja I predstavlja izmerjene vrednosti za primer
vzdolžnega (linijskega) vpetja obloge (I' je izračunana krivulja).
Skica 3a.17. Prikaz zmanjšanja izolacijske moči elementa zaradi odprtine, ki jo zapolnjuje
predmet manjše zvočne izolativnosti. R1 je izolativnost gradbenega elementa, R2 je
izolativnost vgrajenega predmeta površine A2 (t.j. S2 na diagramu) manjše zvočne
izolativnosti in Ages (t.j. Sges) je celotna površina stene vključno s odprtino površine A2.
271
Vpliv stavbnih elementov (odprtin) na izolacijsko moč danega gradbenega elementa zavisi
od površine in oblike oken in vrat, to je objektov manjše zvočne izolativnosti, kot jo poseduje
sama stena. Zmanjšanje izolacijske moči, ΔR, zaradi odprtin površine A2 v katerih so vgrajeni
elementi manjše zvočne izolativnosti podaja diagram 3a.17.
Zvočna izolativnost oken zavisi tako od števila in debeline šip kot tudi od vrste
okenskega okvira ter načina umestitve (spoja) okvira v steno. Očitno je, da največji delež
zvočnega toka prehaja skozi same šipe. Zaradi tega je izolacijska moč okna, ki je običajno
zaradi majhne mase šip, majhna, tesno povezana z vdorom koincidence (upogibnega
valovanja), katere mejna frekvenca se pri običajnih šipah nahaja v intervalu od 1500 Hz do
4000 Hz. Vpliv koincidence se običajno proučuje za statistično porazdelitev (po frekvenci in
pa vpadni smeri) upadlega zvočnega toka. Vpliv koincidence na zvočno izolativnost okna je
najizrazitejši v primeru vpada zvočnega toka pod kotom 750 z ozirom na vertikalo okna, glej
skico 3a.18, spodaj.
Skica 3a.18. Zvočna izolativnost okna z zasteklitvijo debeline 3.8 mm za različne primere
vpadnih kotov (z ozirom na normalo stekla) zvočnega kota. Povprečna izolacijska moč je
naslednja: Rpov(00) = 32 dB, Rpov(450) = 29 dB, Rpov(750) = 24 dB. V primeru
statističnega vpada zvočnega toka na zasteklitev znaša Rpov(stat.) = 28 dB.
a) Enoslojne stene
272
V poslednjih dveh primerih je mogoče zvočno izolativnost poboljšati z nekaterimi
ustreznimi dopolnilnimi ukrepi. Tako n.pr. v primeru lahkega elementa v obliki satovja, ki se
ga napolni s peskom se zvočna izolativnost poveča, toda ne samo zaradi povečanja površinske
mase marveč tudi zaradi dejstva, da je bistveno zmanjšan minimum izolativnosti, ki sicer
nastopa pri frekvenci koincidence. To je razvidno na spodnjem diagramu, kjer v primeru
polnitve s peskom, koincidenčni minimum v diagramu izolacijske moči splahni.
Skica 3a.19. Vpliv na zvočno izolativnost danega elementa strukture satovja po napolnitvi s
peskom. Očiten je premik frekvence koincidence k višjim, pri čemer zvočna izolativnost pri
frekvenci koincidence ne izkazuje karakterističnega minima. Meritve so bile opravljene na
plošči strukture satovja, z obeh strani obložene z mavčnima stenama debeline 7 mm (vsaka).
Celotna debelina sistema je znašala d = 5.4 cm, površinska masa pa M = 20 kg/m2. Pri teh
pogojih znaša povprečna izolacijska moč Rpov = 22 dB (krivulja 1).
V primeru napolnitve satovja s peskom se površinska masa poveča na vrednost
2
M = 65 kg/m . Vdor (minimum) koincidence splahni in povprečna izolativna moč Rpov = 35
dB (krivulja 2).
273
b) Dvoslojne stene
Večjo zvočno izolativnost kot zgoraj, pri dani površinski masi in debelini sten, se doseže
samo z dvoslojnimi konstrukcijami pri čemer je potrebno upoštevati vsa prej zapisana
spoznanja. Le-ta so:
-- čim večja vrednost površinske mase zidu,
-- čim večji razmak med stenama,
-- pritrditev (bočna vpetost)na ločenih konstrukcijah,
-- v kolikor to ni izvedljivo tedaj je potrebno med steni vnesti mehki material
-- priporočljivo je, da je bočna vpetost elastična,
-- za dosego različnih frekvenc koincidence se naj steni razlikujeta po svoji vrednosti
površinske mase.
Nekateri napotki za konstrukcijo dvoslojnega zidu so prikazani spodaj.
Skica 3a.20. Načela izvedbe dvoslojnega zidu. Skica (a) - zgoraj: težiti je k čim večjemu
razmiku sten (1); v vmesni prostor je potrebno vstaviti (ne pritrditi) čim več poroznega
materiala (2); sloja se naj razlikujeta po vrednosti površinske mase (3); pazljiva zapolnitev
spojev (4). Vpenjanje sistema - skica (b) - spodaj: po obsegu naj bo vpenjanje na bočni
konstrukcijo čim bolj elastično (1); pritrditev naj bo mestoma točkasta (2); vertikalne stebre
oddvojiti (3), oziroma jih prostorsko razmestiti (4).
Najboljšo zvočno izolativnost nudita dve težki togi steni, pri čemer je ključnega
pomena, da je vmesni prostor popolnoma brez zvočnih mostov, kot n.pr. preostanka malte,
zdrobljene opeka, ostanka opažev in pd, skica 3a.21, spodaj.
274
Skica 3a.21. Zvočna izolacija s pomočjo težkih togih sten, uporabna tudi za medetažno
zvočno zaščito. Vmesna reža med stenama mor biti popolnoma brez zvočnih mostov, to pa
pomeni, da mora potekati reža tudi skozi stropno AB ploščo. V kolikor armirano betonska
plošča ostane kot celota tedaj učinkuje kot zvočni most (skica desno). Največje vrednosti
zvočne izolativnosti za primer površinske mase (vsakega) sloja M = 200 kg/m2 , ki jih je
mogoče doseči na opisani način so: Rw = 67 dB (levo, primer 1) in Rw = 57 dB (desno,
primer 2).
c) Spoji in odprtine
Vse konstrukcije je potrebno izvesti čim bolj (zvočno) neprepustno; popolnoma brez rež
in nezapolnjenih odprtin. To je med drugim tudi vzrok za oblaganje zidov z malto in za
skrbno izvedbo spojev. Preboji stene morajo biti izvedeni najmanj 29 cm od njenega roba, pri
čemer je potrebno težiti k odprtinam okroglega ali pa vsaj kvadratnega preseka.
Vpliv rež in spojev na zvočno izolativnost zidu podaja spodnji diagram 3a.22.
Enoslojna okna, zaradi majhne površinske mase, posedujejo le majhno zvočno
izolativnost. V primeru povečanja površinske mase (t.j. debeline stekla) pa nastopi
poslabšanje zaradi premaknitve mejne frekvence koincidence v frekvenčno področje običajnih
izvorov zvoka in s tem do pojavov minimuma zvočne moči R. Po pravilu je mogoče doseči
zvočno izolativnost vse do Rw = 25 dB, če je le debelina stekla manjša kot n.pr. 6 mm. Toda
upoštevati je potrebno, da je enoslojno okno dopustno (zaradi pogojev toplotne zaščite) zgolj
v notranjosti objekta in ne na njegovi fasadi, zato je takšna zvočna izolativnost običajno še
ustrezna.
275
Skica 3a.22. Vpliv rež in nezapolnjenih odprtin za spoje na zvočno izolativnost zidu iz
težkega betona, debeline 19 cm. Krivulja (1) predstavlja primer z malto zapolnjenih rež in
odprtin spojev, Rw = 54 dB, krivulja (2) odraža zvočno izolativnost zidu v primeru
zapolnjenih rež toda nezapolnjenih odprtin, Rw = 49 dB in krivulja (3) prikazuje razmere v
primeru nezapolnjenih rež in odprtin, Rw = 41 dB.
d) Okna
Zunanja okna so iz zapisanih razlogov dvoslojna, toda zaradi majhne površinske mase se
večja zvočna zaščita doseže z dvema enoslojnima oknoma, kjer je mogoče prilagoditi njuno
medsebojno oddaljenost.
Razmere povezane z zvočno izolativnostjo okna so prikazane na skici 3a.23 spodaj.
Skica 3a.23. Povprečna zvočna izolativnost, Rpov, termo stekla v odvisnosti od razmaka med
šipama. Krivulja (1): dvoje stekel enake debeline 3 mm; krivulja (2): eno steklo debeline 3
mm, drugo pa 5.5 mm. Primer enoslojnih stekel ponazarjata krivulji (a) in (b): krivulja (a)
enoslojno okno debeline stekla 3 mm; krivulja (b): enoslojno okno, debelina stekla 5.5 mm.
276
Najboljšo zvočno izolativnost posedujejo okna s škatljami. V tem primeru gre za
dodatno vgraditev poroznega materiala po obodnem delu okna. Le-ta služi (delni) udušitvi
stoječega valovanja in prečnega valovanja v vmesnem prostoru med zasteklitvijo. Na takšen
način je mogoče doseči zvočno izolativnost tovrstnih oken do 45 dB.
V splošnem je potrebno navesti, da je pomemben faktor zvočne izolacije okna (tako pri
enoslojnih kot večslojnih oknih) tudi masa okenskega okvira. Čim večja je tem boljša je
izolativnost okna.
Primer okna s škatlo je prikazan na skici 3a.24 spodaj.
Skica 3a.24. Konstrukcijska podrobnost okna s škatlo. Pomen številk je naslednji: (1) dvoje
stekel različnih debelin (običajno 3mm in 6 mm); (2) material za dušenje zvoka med šipama
(3) prekritje s pločevino ali lesenimi ploščami; (4) tesnitve v spojnicah; (5) trajni elastični
tesnilni material.
e) Vrata
277
Skica 3a.25. Načela konstrukcije dvoslojnih vrat je prikazana na skici (1). Pomen simbolov je
naslednji: (d) dušilni material; (f) izolacija spojev; (I) prekritje votlin s pločevino ali vezano
ploščo, itd; (t) enostranska vrata z dobro zvočno izolacijo (Rpov > 35 dB). Skica (2): dušenje
v področju praga vrat in na bočni strani. (d) podaja dušilni material; (I) prekritje votlin, kot
zgoraj. Skica (3): izolacija praga s pomočjo mehanske izolacije vrat. (s) šarniri; (p) elastični
izolacijski profil. Skica (4): izolacija praga s pomočjo talnega profila p.
278
Udarni zvok
Kot izvor udarnega zvoka, se uporablja poseben vzbujevalec s kladivci (tapping machine), ki
zagotavlja, da se pokrije celotni predpisani frekvenčni spekter zvoka, da je zvok periodičen in
da je mogoče uravnavati jakost zvočnega izvora. V ta namen je izdelan poseben sistem, ki je
predstavljen na spodnji skici 3a.26.
Skica 3a.26. Meritev udarnega zvoka. Zvočni izvor s kladivci se nahaja na medetažni
konstrukciji nad danim prostorom. Na skici sta prikazana dva načina merjenja nivoja
udarnega zvoka: a) sistem, ki omogoča snemanje šuma in b) sistem, ki omogoča merjenje in
snemanje frekvenčne odvisnosti (z uporabo 1/3 oktavnih filtrov) udarnega zvoka.
Na meritev nivoja udarnega zvoka L, vpliva apsorbcija zvoka v merilnem prostoru, zato
se kot rezultat navaja normalizirani nivo udarnega zvoka, Ln, ki je definiran z ozirom na
279
referenčno površino apsorbcije (t.j. po dogovoru 10 m2) in pa dejansko ekvivalentno površino
apsorbcije A (izraženo v m2), pri čemer velja,
⎛ 10 ⎞
Ln = L - 10 log ⎜ ⎟ [dB] (a-47)
⎝ A⎠
Skica 3a.27. Krivulja In predstavlja izmerjene (v intervalih terc, t.j. 1/3 oktave)
normalizirane vrednosti udarnega zvoka prihajajoč iz danega nadstropja. Krivulja nT je
referenčna krivulja udarnega zvoka, kot jo predpisuje standard DIN 52 210. Krivulja nTv je
premaknjena referenčna krivulja v smeri navzgor in sicer v tolikšni meri, da znaša vrednost
dopustnih (negativnih) odstopanj največ 30 dB (ker gre za frekvenčni interval v tercah). To
mejo predstavlja črtkana površina, označena s črko a. Pozitivna odstopanja v tej primerjavi se
ne upoštevajo (na skici je to frekvenčni pas med 400 Hz do približno 1350 Hz).
280
Premaknitev referenčne krivulje se odvija v celoštevilčnih korakih in dobljena
vrednost podaja indeks izolacije pred udarnim zvokom, TSM. Za zgoraj predstavljeni primer
znaša TSM očitno, TSM = - 10 dB.
Mednadstropje konstrukcije pa se v praksi oblagajo z različnimi oblogami za katere je
pomembno, da so njihove zvočno-tehnične lastnosti poznane. Zato se povečanje zvočne
izolativnosti, ki nastopi zaradi dane talne obloge, za dano vrednost frekvence, izraža z
izboljšanjem izolacije pred udarnim zvokom, ΔL. Krivuljo v Ln-f diagramu , ki se jo dobi
na takšen način se imenuje izboljšanje izolacije pred udarnim zvokom in se jo označi z ΔI.
Skica 3a.28, prikazuje primer kombinacije mednadstropje konstrukcije ter vpliv obloge
tal na izolativnost pred udarnim zvokom.
Skica 3a.28. Diagram (1), zgoraj: normalizirane krivulje nivoja udarnega zvoka. Inr podaja
meritve (v intervalih terce) dane mednadstropne konstrukcije, InE meritve mednadstropne
konstrukcije vključno s cementno srajčko, InB mednadstropne konstrukcijo pa s cementno
srajčko in talno oblogo. Diagram (2): krivulje izboljšanja izolacije pred udarnim zvokom: ΔIE
podaja izboljšanje zaradi cementne srajčke, ΔIB pa izboljšanje zaradi vgraditve talne obloge.
281
da se za celotno (t.j. vključno z oblogami) mednadstropno konstrukcijo izračuna indeks
izolacije pred udarnim zvokom, TSM ter se od tako dobljene vrednosti odšteje indeks
izolacije pred udarnim zvokom dane, toda referenčne, mednadstropne konstrukcije.
⎛ f 0.25 ⎞
L ~ 20 log ⎜⎜ 0.38 0.63 1.75 ⎟⎟ . [dB] (a-48)
⎝E ρ d ⎠
Skica 3a.29. Indeks izolacije pred udarnim zvokom (enoslojne) armirano-betonske plošče
mednadstropne konstrukcije v odvisnosti od njene debeline, d.
282
primerih nad mejno frekvenco koincidence; pod to frekvenco je normalizirani nivo udarnega
zvoka manjši, kot napove enačba. Izkaže se, da v splošnem enoslojni gradbeni elementi, tudi
zaradi neustrezne frekvenčne odvisnosti normalizirane krivulje nivoja udarnega zvoka v
primerjavi z občutljivostjo ušesa, ne morejo zagotavljati ustrezne izolativnosti pred udarnim
zvokom.
Zahtevano mero indeksa izolacije pred udarnim zvokom, v primerih realnih mas
gradbenih elementov, je mogoče doseči zgolj le z (praviloma) dvoslojnimi gradbenimi
konstrukcijami. Le-te delujejo po znanem načelu prožnega sistema mase-vzmeti-masa. V
poglavju o zaščiti od zračnega zvoka dvoslojnih konstrukcij je bilo navedeno, da njihova
izolativnost v odvisnosti od frekvence monotono narašča z vrednostjo 12 dB/oktavo. V
nadaljevanju je potrebno proučiti glavne značilnosti raznovrstnih večslojnih gradbenih
elementov, kot so to n.pr. plavajoči podi, elastične talne obloge, plafoni in rebraste medetažne
konstrukcije itd.
Plavajoči podi
Plavajoči pod je v striktnem smislu cementna srajčka (t.im. estrih) nanošena na vmesni mehki
plasti, ki leži na AB (armirano betonski) plošči medetažne konstrukcije. Gre za tipski sistem
masa-vzmet-masa, kjer vlogo vzmeti prevzame vmesni mehki sloj. Resonančna frekvenca
opisanega dvoplastnega sistema je podana z že znanim izrazom,
E ⎛ 1 1 ⎞
f0 = 500 ⎜⎜ + ⎟⎟ [Hz] (a-49)
d ⎝ME MD ⎠
Skica 3a.30. Vpliv površinske mase cementne srajčke ME in togosti s' sloja izolacije udarnega
zvoka na indeks izboljšanja VM.
283
kjer pomeni E modul elastičnosti vmesne plasti (v enotah 105 N/m2), d je debelina vmesne
plasti (izražena v cm), ME in MD sta pa površinski masi cementne srajčke in AB plošče (v
enotah kg/m2). Vpliv cementne srajčke (estrih) je zaznavno v frekvenčnem področju nad
resonančno frekvenco, f0, zato je potrebno poskrbeti, da je le-ta čim nižja. V območju
običajnih površinskih mas medetažnih konstrukcij, t.j. v intervalu 250 kg/m2 do 350 kg/m2, in
za vrednosti površinske mase estriha okoli 100 kg/m2 (razmerje mas približno 3 : 1) je vpliv
mase AB plošče na resonančno frekvenco sicer majhen, toda še vedno zaznaven, v razmerju
mas 10 : 1 pa je ta vpliv zanemarljiv. Iz zapisanega razloga je tedaj mogoče v naprej oceniti
indeks izboljšanja, VM, danega plavajočega poda na osnovi togosti vmesnega prostora in
površinske mase estriha, skladno z zgoraj prikazanim diagramom. Togost danega sistema, s',
je definirana z enačbo,
E
s' = (a-50)
d
Iz zgoraj prikazanega diagrama je razvidno, da pri previsoki vrednosti togosti vmesne plasti
estriha ni mogoče pričakovati, da bi bilo mogoče izboljšano izolativnost doseči samo na račun
povečane površinske mase estriha, marveč je potrebno, za doseganje optimalnih rezultatov,
spreminjati tako togost kot tudi maso cementne srajčke hkrati.
Estrih položen neposredno na AB ploščo vpliva na zvočno izolativnost le v tolikšni
meri v kolikor se zato poveča površinska masa celotnega sistema, zato je takšna oblika za
izboljšanje zvočne izolativnosti docela neustrezna. V ta namen je potrebno izhajati iz sistema
Skica 3a.31. Običajna izvedba plavajočega poda. Številke pomenijo: (1) kar je mogoče
masivnejša (težja) plošča cementne srajčke (estrih), (2) izolacijski sloji za preprečitev zvočnih
mostov, (3) čim mehkejša vmesna prožna plast, (4) lepenka za zmanjšanje vpliva zvočnih
mostov, (5) čim masivnejša homogena plošča medetažne konstrukcije, (6) mehek izolacijski
trak, ki poteka po celotnem področju bočnih elementov in (7) ločitev obloge (n.pr. keramičnih
ploščic) bočne stene od tal v primeru vlažnih prostorov.
284
sestavljenega iz estriha, elastične vmesne plasti in AB plošče, ki pod ustreznimi pogoji
omogoča, da je dosežen indeks izboljšanja v intervalu od 15 dB pa vse do 35 dB. Posplošena
oblika izvedbe takšne konstrukcije je prikazana na zgornji skici 3a.31.
Cementna srajčka je običajno izdelana iz mešanice cementa, mavca in anhidriranega
apna, toda bistveno izboljšano izolativnost v primerjavi z njo izkazuje plast vlitega asfalta.
Vmesni sloj je lahko iz vlaknastega materiala, umetne pene ali pa nasutega materiala (sipki
pesek). Upoštevati je potrebno, da se pri nekaterih materialih, s povečano maso estriha, lahko
njihova elastičnost bistveno zmanjšuje, zato je vedno potrebno preveriti njihovo togost v
stanju obremenitev. Posebna pozornost mora biti podeljena zvočnim mostom, ki kot
prikazano spodaj, bistveno zmanjšujejo izolativnost pred udarnim zvokom. Iz zapisanega
razloga mora zato pod estrihom (in bočno) obstajati vodo nepropustna folija, ki preprečuje ob
strjevanju estriha nastanek neposredne trdne vezi s podlago (AB ploščo) in bočnimi stenami.
Dodatno povečanje izolativnosti pred udarnim zvokom se doseže s pomočjo prožnih
(gibkih) talnih oblog in sicer v večslojnih kombinacijah. Takšno izboljšanje zavisi od načina
polaganja oblog in se giblje v intervalu od 5 dB do nekako 20 dB in več (ob dodatku debelih
gostih preprog). Lesene obloge (tudi parket) je učinkovit izolator samo v primerih, če se ga
vgrajuje na podlage iz gibkih materialov.
Viseči strop
Viseči strop predstavlja eno od načinov dušenja zvoka, ki ga seva v prostor sama stropna
konstrukcija. Zvok prehaja skozi viseči strop in se z bistveno manjšo jakostjo širi po prostoru
pod njim. Za ta proces pa morata biti izpolnjena dva pogoja: (a) plošča visečega stropa ne sme
biti porozna in (b) med njo in med stropno konstrukcijo AB plošče mora obstajati dovolj
velika razdalja, kajti konstrukcija visečega stropa je sama podvržena vplivu resonance. Zaradi
možnosti nastanka stoječega valovanja med stropom in visečim stropom je navedeni razmik
navzgor omejen. Za zmanjšanje vpliva, oziroma preprečitev, stoječega valovanja je v vmesi
prostor potrebno namestiti ustrezni absorbirajoči material.
Dodaten učinek izolativnosti pred udarnim zvokom omogoča izbira elastične plošče, za
spodnjo oblogo visečega stropa. Takšen pristop je učinkovit tudi v primerih, ko je razmak
med stropno konstrukcijo in opisano spodnjo (elastično) ploščo visečega stropa sorazmerno
majhna. Ta lastnost je razvidna n. pr. na enem od praktičnih primerov podanih na zgornji
skici, kjer se ob ustreznih dopolnitvah stropne konstrukcije zvočna izolativnost pred udarnim
zvokom v vrsti od (a) do (d) zaznavno povečuje.
Priporočljivi obliki izgradnje visečega stropa sta prikazani na spodnji skici. Poudariti
velja, da je le-ta tem bolj učinkovit, čim večji je razmak med stropno konstrukcijo in sistemov
visečega stropa ter čim bolj masiven je ta sistem. Zaradi zahteve, da bo sevanje zvoka z dolnje
obloge visečega stropa minimalno, mora biti njegov poslednji sloj, ki zre v prostor, iz gibkega
materiala. V vmesni prostor je potrebno vnesti prožen absorbirajoči material, toda tako, da se
ne poveča togost visečega stropa. Tako kot v primeru ostalih sistemov dveh teles se
učinkovitost zvočne izolativnosti hitro zmanjšuje z naraščajočim številom zvočnih mostov.
V primeru kakovostnih izvedb visečega stropa je tako izdelana konstrukcija
najučinkovitejši (tudi v primerih, ko so stropi izdelani brez plavajočih podov) sistem
izolativnosti pred udarnim zvokom. Takšen primer izvedbe je prikazan na skici spodaj.
V kolikor je viseči strop izveden pod stropom ostrešja je potrebno preprečiti, da bi v
(sicer zaprtem) vmesnem prostoru, lahko prišlo do rošenja.
285
Skica 3a.32. (a) Normalizirani nivo udarnega zvoka, Ln, armirano betonske stropne
konstrukcije in povečanje zvočne izolativnosti pred udarnim zvokom s tremi primeri izvedb
visečega stropa. (b) Z neposredno vpetjem lesenih letev ter mavčno-kartonske plošče. (c)
Viseče lesene letve z mavčno-kartonsko ploščo. (d) Tako kot primer (c) toda z zapolnitvijo
vmesnega prostora s polnilom iz mineralnih vlaken.
286
Skica 3a.33. Prikazana sta dva načina izvedbe visečega stropa.
(a) Vpetje je izvedeno na bočne gradbene elemente. Številke pomenijo: (1) kar je
mogoče večji razmak, (2) lahki in prožni zvočni absorber, (3) kar je mogoče
masivnejši, toda elastični, sistem visečega stropa, (4) zvočno izolirane bočne
opore.
(b) Viseče opore. Številke pomenijo: (1) pravokotno prekrižane nosilne (lesene)
letve, (2) vpetje sistema preko primerno dimenzioniranih vzmeti, pri čemer
morajo biti špranje celotne konstrukcije prekrite z elastičnim tesnilnim trakom,
ki je vezan na bočne gradbene elemente.
Skica 3a.34 Primer učinkovite izvedbe izolativnosti pred udarnim zvokom. Številke
pomenijo: (1) 3.5 mm PVC industrijske obloge, (2) 12 mm cementne malte (izravnalni sloj),
(3) 30 mm lahkega betona, (4) 7 mm debela plast sloja bitumeniziranega filca, (5) 100 mm
plast armiranega betona v profilirani pločevini, (6) 20 mm debela plast steklenih vlaken in (7)
8 mm debela plast gibke plošče (nadomestek azbestno- cementne plošče).
287
Vpliv zvočnih mostov
Zvočni mostovi plavajočega poda nastanejo tedaj, ko prodre tekoči material estriha skozi
elastični loj do trdne podlage (n.pr. AB plošče) in otrdi. V takšnih primerih lahko nastanejo ali
točkasti ali pa linijski zvočni mostovi. Neodvisno od njihove oblike je vpliv takšnih zvočnih
mostov ali na zvočno izolativnost ali pa na izolacijo zračnega zvoka dvoslojnih gradbenih
elementov nadvse škodljiv in se izraža predvsem v področju višjih frekvenc. Vpliv zvočnih
mostov po preseku konstrukcije se pa nekoliko razlikuje od vpliva zvočnih mostov na bočne
konstrukcije, pri čemer je učinek slednjih na samo izolativnost manjši.
Vpliv zvočnih mostov na izolacijo pred udarnim zvokom stropne konstrukcije s plavajočim
podom je prikazan na spodnji skici 3a.35.
Skica 3a.35. Primer točkastih zvočnih mostov s podlago je prikazan na diagramu (1).
Posamezne krivulje pomenijo: (a) normalizirana raven (nivo) udarnega zvoka, Ln,
konstrukcije brez zvočnih mostov, (b) enako toda v primeru obstoja 1. zvočnega mostu, (2)
poslabšanje v primeru 10 zvočnih mostov, (d) 10 zvočnih mostov z lepenko med
mednadstropno konstrukcijo in izolacijskim slojem ter (e) primer mednastropne konstrukcije
brez izvedbe plavajočega poda.
288
Na diagramu (2), so prikazane razmere v primeru linijskih zvočnih mostov razporejenih
samo po obsegu. Pomen krivulj je naslednji: (a) brez zvočnih mostov, (b) 0.1 m zvočnega
mostu, (c) 0.5 m zvočnega mostu, (d) 2.5 m zvočnega mostu in (e) mednadstropna
konstrukcija brez plavajočega poda.
289