Kritof OTIR

DALJINSKO ZAZNAVANJE
Projekt: Programska zasnova in priprava gradiv za izvedbo strokovnega
dela izpita iz geodetske stroke

Naronik: Inenirska zbornica Slovenije, Matina sekcija geodetov

(MSGeo)
Dunajska 104, Ljubljana
Odgovorna oseba: Matja Grilc, predsednik upravnega odbora

Izvajalca: Geodetski intitut Slovenije (GI)

Jamova cesta 2, Ljubljana
Odgovorna oseba: mag. Roman Rener, v.d. direktorja

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbenitvo in geodezijo

(FGG), Oddelek za geodezijo
Jamova cesta 2, Ljubljana
Odgovorna oseba: prof. dr. Jurij Banovec, dekan

Avtor: dr. Kritof Otir

2
Kazalo:
1 TEORETINE OSNOVE ................................................................................................ 4
1.1 Definicija ..................................................................................................................................... 4
1.2 Elektromagnetno valovanje ......................................................................................................... 5
1.3 Interakcija z atmosfero ................................................................................................................ 5
1.4 Interakcija s povrjem ................................................................................................................. 6
1.5 Pasivni in aktivni senzorji ........................................................................................................... 6
1.6 Sistemi daljinskega zaznavanja ................................................................................................... 7
1.6.1 LANDSAT .......................................................................................................................... 7
1.6.2 SPOT ................................................................................................................................... 7
1.6.3 RADARSKI SISTEMI ........................................................................................................ 9
2 PRAKTINA UPORABA................................................................................................ 9
2.1 Elementi vizualne interpretacije ................................................................................................ 10
2.2 Digitalna obdelava podob.......................................................................................................... 11
3 ZAKONSKE PODLAGE ............................................................................................... 12
4 TRENDI RAZVOJA....................................................................................................... 12
5 PREGLED STANJA V SLOVENIJI ............................................................................ 12
6 LITERATURA................................................................................................................ 13
7 IZPITNA VPRAANJA ................................................................................................. 13

3
1 TEORETINE OSNOVE

1.1 Definicija
Definicij daljinskega zaznavanja je veliko. Nekatere med njimi so obsene, druge dokaj skope, vse pa
imajo nekaj skupnih tok. V splonem lahko daljinsko zaznavanje definiramo takole:
Daljinsko zaznavanje je znanost (v doloeni meri tudi umetnost) pridobivanja informacij o
povrini Zemlje, ne da bi z njo prili v neposredni stik. Pri tem zaznavamo in zapisujemo
odbito ali sevano elektromagnetno valovanje, ga obdelujemo, analiziramo in uporabimo v
razlinih aplikacijah.

Slika 1: Postopek daljinskega zaznavanja (vir CCRS 2001).

Pri daljinskem zaznavanju se najpogosteje, ne pa vedno, ukvarjamo z opazovanjem Zemlje; poznani

so tudi primeri snemanja Lune, Venere, Marsa in drugih planetov. Daljinsko zaznavanje je postopek,
ki vkljuuje interakcijo vpadnega elektromagnetnega sevanja (svetlobe) z opazovanimi predmeti. Pri
tem ponavadi loimo naslednjih sedem delov (Slika 1):
Vir elektromagnetnega valovanja (A) prvi pogoj za daljinsko zaznavanje je elektromagnetno
valovanje, ki bodisi osvetli opazovane predmete, ali pa ga ti sevajo sami.
Pot skozi atmosfero (B) elektromagnetno valovanje, ki potuje skozi atmosfero, z njo
sodeluje. Plasti atmosfere lahko preka enkrat (od povrja do senzorja) ali dvakrat (od vira
energije Sonca ali aktivnega instrumenta do povrja in nazaj).
Interakcija s povrjem (C) ko valovanje prispe do zemeljske povrine z njo interagira. Nain
sodelovanja je odvisen tako od lastnosti povrja kot od lastnosti valovanja.
Zapis valovanja s senzorjem (D) potem ko se valovanje siplje na povrju ali pa ga to oddaja,
ga moramo zaznati s senzorjem. Senzorji zaznavajo elektromagnetno valovanje in ga
pretvorijo v znailen zapis (fotografski ali digitalni).
Prenos, sprejem in obdelava (E) signale, ki jih zabeleijo senzorji, moramo prenesti,
praviloma v elektronski obliki z radijskim valovanjem, do sprejemne postaje na Zemlji. V
sprejemni postaji podatke obdelamo in iz njih ustvarimo podobo, bodisi tiskano ali (in)
digitalno.
Interpretacija in analiza (F) obdelano podobo moramo interpretirati, kar lahko storimo
vizualno ali (in) digitalno. Z interpretacijo skuamo izluiti imve informacij o opazovanem
predmetu.
Uporaba (G) zadnji, a brkone najpomembneji element postopka daljinskega zaznavanja je
uporaba informacij, ki smo jih dobili z interpretacijo v doloeni tudiji ali pri reevanju
konkretnega problema.

4
Opisanih sedem elementov sestavlja postopek daljinskega zaznavanja od zaetka do konca. Praviloma
ne pa vedno pri vsakem snemanju naletimo na vseh sedem korakov. Predvsem tretji je delno
spremenjen v primeru, ko opazujemo lastno (termino) sevanje predmetov.

1.2 Elektromagnetno valovanje

Elektromagnetno valovanje nastane zaradi razlinih pojavov, recimo sprememb v energijskem stanju
elektronov, pospeevanja nabitih delcev, razpada radioaktivnih snovi in terminega gibanja atomov in
molekul. Jedrske reakcije v notranjosti Sonca, na primer, ustvarijo bogat spekter elektromagnetnega
valovanja, ki skoraj brez vejih sprememb potuje skozi vesolje.
Elektromagnetno valovanje je samorazirjajoe valovanje, kar z drugimi besedami pomeni, da za
svoje irjenje ne potrebuje medija. Sestavljeno je iz nihajoega elektrinega in magnetnega polja, ki
sta pravokotna drug na drugega in hkrati na smer razirjanja valovanja. Vsako valovanje, torej tudi
elektromagnetno, opiemo z valovno dolino (), frekvenco () in amplitudo (A).
Spekter elektromagnetnega valovanja je zelo irok in ne obsega samo vidne svetlobe (tiste, ki jo zazna
nae oko), temve tudi dolge, srednje, kratke in ultrakratke radijske valove, mikrovalove in infrardeo
svetlobo v smeri vejih valovnih dolin, ter ultravijolino svetlobo, rentgensko svetlobo in sevanje
gama proti manjim valovnim dolinam. Pri daljinskem zaznavanju zaradi lastnosti atmosfere in
naina interakcije na povrju uporabljamo le njegov manji del, in sicer vidno in infrardeo svetlobo
ter mikrovalove (radarske valove).

1.3 Interakcija z atmosfero

Preden elektromagnetno valovanje pride do povrine Zemlje, mora skozi atmosfero. Atmosfera je
plinast pla okoli Zemlje, v katerem trdni delci, molekule plinov in tekoin vplivajo na vpadno
valovanje. Glavni naini delovanja ozraja na prehajajoe valovanje so:
sipanje,
absorpcija in
lom.
Do sipanja pride, ko valovanje pade na delce, recimo prah, ali velike plinske molekule v ozraju. Pri
tem se smer valovanja spremeni. Kako mono je sipanje, je odvisno od veliko dejavnikov, od katerih
so najpomembneji valovna dolina valovanja ( ), gostota delcev in molekul ter dolina poti, ki jo
valovanje opravi v atmosferi. Naslednji pojav, da katerega pride med potovanjem elektromagnetnega
valovanja skozi atmosfero, je absorpcija. Pri absorpciji molekule v ozraju absorbirajo energijo
razlinih valovnih dolin. Ozon, ogljikov dioksid in vodna para med vsemi sestavinami ozraja
najmoneje absorbirajo elektromagnetno valovanje. Pri lomu svetlobe pa gre za spremembo smeri
valovanja na prehodu med optino razlino gostimi snovmi.
Absorpcija v plinih ozraja doloa, katere dele spektra lahko uporabljamo pri daljinskem zaznavanju.
Dele, na katere atmosfera ne vpliva pretirano in jih torej lahko uporabimo imenujemo atmosferska
okna. Pri izbiri pravih valovnih dolin, moramo upotevati tudi znailnosti dveh najpogostejih virov
elektromagnetnega valovanja, to je Sonca in Zemlje.

1.4 Interakcija s povrjem

Elektromagnetno valovanje, ki se ne absorbira ali sipa v atmosferi, pride do zemeljskega povrja in z
njim interagira. Obstajajo trije glavni naini sodelovanja valovanja s povrjem:
absorpcija,
transmisija in
odboj.

5
Slika 2: Poznamo tri osnovne naine interakcije valovanja s povrjem, in sicer absorpcijo (A),
transmisijo (T) in odboj (R) (vir CCRS, 2001).

Vpadna energija interagira s povrjem na enega ali ve od omenjenih nainov (Slika 2). Razmerje med
njimi je odvisno od valovne doline svetlobe ter lastnosti in stanja povrja.
Absorpcija je pojav, pri katerem se sevanje (energija) vpije ali absorbira v snovi. Pri transmisiji
valovanje ali pogosteje njegov del prodre skozi snov. Ob odboju oziroma refleksiji se valovanje na
opazovanem predmetu odbije in nadaljuje pot v spremenjeni smeri. Pri daljinskem zaznavanju se
ponavadi ukvarjamo z reflektirano svetlobo, to je valovanjem, ki se od opazovanih predmetov odbije v
smeri proti senzorju. Loimo dva skrajna primera odboja elektromagnetnega valovanja na povrini, in
sicer zrcalni odboj in difuzni ali razpreni odboj. Do zrcalnega odboja pride, kadar valovanje pade na
gladko povrino. Pri tem se vsa ali skoraj vsa vpadna energija odbije stran od odbojne povrine v
eni sami smeri, odbojni kot pa je enak vpadnemu. Razpreni odboj pa se pojavi, kadar je ploskev
groba in se valovanje odbije priblino enako v vse smeri. Veina predmetov na povrju Zemlje je po
lastnostih nekje med zrcalnim in difuznim odbojnikom.
Dogajanje pri interakciji valovanja s povrjem to je pri absorpciji, transmisiji in odboju je
razmeroma zapleteno. e posebej, e imamo v mislih veliko tevilo razlinih predmetov na zemeljski
povrini, njihovo razlino geometrijo in razline valovne doline uporabljene svetlobe. Z merjenjem
energije, ki se odbije na predmetih zemeljskega povrja (ali pa jo ta sevajo), lahko ustvarimo
spektralni podpis opazovanih predmetov. S primerjavo odziva pri razlinih valovnih dolinah lahko
predmete med seboj loimo, kar pri opazovanju z eno samo valovno dolino pogosto ni mogoe. Tako
imata, na primer, voda in rastlinje priblino enako odbojnost v vidnem delu spektra, medtem ko ju v
infrardeem vedno loimo med seboj.

1.5 Pasivni in aktivni senzorji

Kot vir elektromagnetnega valovanja oziroma energije za daljinsko zaznavanje smo e nekajkrat
omenili Sonce. Energija, ki iz Sonca pride na Zemljo se bodisi odbije, recimo v vidnem delu spektra,
ali pa se absorbira in nato znova izseva, na primer v delu terminih infrardeih valov. Senzorji
daljinskega zaznavanja, ki merijo tako, v naravi obstojeo energijo, se imenujejo pasivni senzorji. Z
njimi lahko zaznavamo samo takrat, ko je vir energije prisoten. Za odbito sonevo svetlobo to pomeni,
da lahko snemamo samo, kadar Sonce osvetljuje Zemljo; z drugimi besedami opazujemo lahko samo
podnevi. Lastno termino sevanje zemeljske povrine pa lahko opazujemo tako podnevi kot ponoi.
Aktivni senzorji za snemanje uporabljajo lastni vir elektromagnetnega valovanja oziroma energije.
Tovrstni senzorji oddajajo valovanje v smeri proti opazovanim predmetom, nato pa merijo intenziteto
odbitega valovanja. Prednost aktivnih senzorjev je zmonost snemanja kadarkoli, ne glede na dnevni
ali letni as. Poleg tega lahko z aktivnimi senzorji opazujemo povrje v spektralnih pasovih, pri katerih
je soneve energije premalo, recimo v podroju mikrovalov, in bolje vplivamo na nain osvetlitve
povrja. Aktivni senzorji za svoje delovanje potrebujejo razmeroma velik vir energije, saj morajo
ustvariti dovolj moan signal. Primera aktivnih senzorjev sta laserski fluorosensor in umetno
odprtinski radar (synthetic aperture radar, SAR).

6
1.6 Sistemi daljinskega zaznavanja
Senzor, s katerim elimo zaznavati in zapisovati odbito ali sevano elektromagnetno valovanje, se mora
nahajati na stabilni platformi oziroma nosilcu. Ta mora biti poleg tega odmaknjena od predmeta ali
povrine, ki jo opazujemo (sicer ne gre za daljinsko zaznavanje). Platforme, ki jih uporabljamo, so
lahko na:
tleh,
letalih ali balonih (oziroma kakih drugih nosilcih znotraj atmosfere) in
satelitih ali vesoljskih plovilih (oziroma drugih nosilcih zunaj atmosfere).
Talne senzorje ponavadi uporabljamo za primerjavo informacij o povrju s podatki, ki jih prinaajo
sateliti in letala. Talni senzorji so lahko nameeni na lestvah, posebnih odrih, visokih zgradbah,
vozilih s posebnimi rokami, erjavih ... V zraku daljinsko zaznavanje ponavadi poteka iz prirejenih
letal, vasih pa uporabljamo tudi helikopterje. Z letali lahko pridobivamo zelo natanne podatke o
zemeljskem povrju, ob ugodnih razmerah lahko z njimi snemamo na kateremkoli delu Zemlje in to
kadarkoli. V vesolju snemanje opravljamo iz vesoljskih plovil (space shuttle) ali, pogosteje, iz
satelitov. Sateliti so telesa (objekti), ki kroijo okrog drugih teles, v naem primeru okrog Zemlje.
Primer naravnega satelita je Luna, umetni sateliti pa so tisti, ki jih je ustvaril lovek in so namenjeni za
daljinsko zaznavanje, telekomunikacije, telemetrijo (doloanje poloaja in navigacijo).

1.6.1 LANDSAT
Razvoj opazovanja Zemlje je pospeil uspeh prvih vremenskih satelitov sredi estdesetih let prejnjega
stoletja, pa tudi zanimivi pogledi iz vesolja in tevilni uspeni poleti s loveko posadko. Leta 1972 je
NASA izstrelila ERTS-1 (Earth Resources Technology Satellite), prvi satelit, ki je bil namenjen
izkljuno opazovanju kopnih povrin. Satelit se je kasneje preimenoval v Landsat 1. Projekt Landsat je
uspel zaradi razlinih razlogov, najpomembneji med njimi so zanimiva kombinacija senzorjev s
spektralnimi pasovi, ki so posebej primerni za opazovanje Zemlje, dobra prostorska loljivost in
odlina pokritost povrja (irna pasu snemanja in as ponovnega snemanja). Dolina trajanja programa
je poskrbela za ogromen arhiv razpololjivih posnetkov, ki omogoajo dolgotrajno asovno
opazovanje, zgodovinske zapise in raznovrstne raziskave.
Vsi sateliti Landsat se nahajajo v skoraj polarnih, sonno sinhronih tirnicah. Z drugimi besedami to
pomeni, da kroijo v smeri od severnega pola proti junemu in nazaj, pri emer opazujejo iste dele
povrja vedno ob istem krajevnem asu. Prvi trije sateliti (Landsat 1 do 3) so kroili okrog Zemlje na
viini priblino 900 km, vsi naslednji sateliti pa letijo (oziroma so leteli) nije, in sicer na viini
priblino 700 km. Poljubno toko na povrju Zemlje lahko posnamejo vsakih 16 dni.
Sateliti so bili opremljeni z razlinimi senzorji, od katerih je najpomembneji Thematic Mapper (TM),
ki je na najnovejem Landsatu 7 v izpopolnjeni razliici Enhanced Thematic Mapper Plus (ETM+).
Senzor TM snema povrje z uporabo vrteega zrcala, ki se giblje v smeri pravokotno na smer leta
satelita, in sicer hkrati v sedmih kanalih od vidne do termine infrardee svetlobe. Prostorska loljivost
senzorja TM je 30 m za vse kanale razen terminega, v katerem je prostorska loljivost 120 m. Skener
ETM+ na satelitu Landsat 7 ima tudi pankromatski kanal, ki pokriva zeleno, rdeo in blinjo
infrardeo svetlobo, z loljivostjo 15 m; poleg tega je prostorska loljivost terminega kanala na
senzorju ETM+ 60 m, medtem ko je pri starejem TM 120 m. Landsat podatke zajema v pasu, irokem
185 km, pri emer je polna scena velika 185 km krat 185 km. Vrednosti odboja so podane v razponu
med 0 in 255, emur ustreza 8-bitna radiometrina loljivost. Tabela 1 podaja spektralne in prostorske
znailnosti senzorja Landsat TM skupaj z nekaj primeri uporabe.

1.6.2 SPOT
SPOT (Satellite Pour l'Observation de la Terre) je skupina satelitov, ki jo je pripravil in izstrelil
francoski CNES (Centre National d'tudes Spatiales). Prvi satelit iz skupine, SPOT-1, so izstrelili leta
1986, temu pa so vsake tri do tiri leta sledili nasledniki. Vsi sateliti kroijo okrog Zemlje na viini
priblino 830 km v sonno sinhronih, skoraj polarnih tirnicah. Sateliti prekajo ekvator priblino ob
pol enajstih dopoldne po krajevnem sonnem asu. SPOT je bil eden prvih sistemov, ki je uporabil
tehniko snemanja povrja v vzdolni smeri, to je v smeri leta satelita, poleg tega pa je bil med prvimi
komercialnimi satelitskimi sistemi.

7
 Kanal (m) Barva Loljivost (m) Uporaba
TM ETM+
TM 1 0,45 0,52 modra 30 30 loevanje prsti in vegetacije; merjenje
globine voda in kartiranje obal;
prepoznavanje kulturne in urbane
krajine
TM 2 0,52 0,60 zelena 30 30 kartiranje zelene vegetacije (meri vrh
odboja); prepoznavanje kulturne in
urbane krajine
TM 3 0,63 0,69 rdea 30 30 loevanje vegetacije in nevegetacije,
prepoznavanje posameznih vrst rastlin
(absorpcija klorofila); prepoznavanje
kulturne in urbane krajine
TM 4 0,76 0,90 blinja IR 30 30 doloanje vrst rastlin, zdravosti in
koliine biomase; oznaevanje vodnih
teles; merjenje vlage
TM 5 1,55 1,75 blinja IR 30 30 merjenje vlage v prsti in vegetaciji;
loevanje snega in oblakov
TM 6 10,4 12,5 termina IR 120 60 termino kartiranje (urbane in vodne
povrine); stanje vegetacije, doloanje
vlanosti prsti v povezavi s terminim
sevanjem
TM 7 2,08 2,35 blinja IR 30 30 doloanje mineralov in tipov kamnin;
merjenje vlanosti vegetacije
PAN 0,52 0,90 pankromatsko 15 izboljanje loljivosti; prepoznavanje
vegetacije

Tabela 1: Spektralni pasovi senzorjev TM in ETM+ na satelitih Landsat.

Kanal (m) Barva Loljivost (m)

P 0,51 0,73 pankromatsko 10
B1 0,50 0,59 zelena 20
B2 0,61 0,68 rdea 20
B3 0,79 0,89 blinja infrardea 20
B4 1,58 1,75 blinja infrardea 20

Tabela 2: Spektralni pasovi senzorja HRV na satelitih SPOT. Kanal B4 je prisoten samo na satelitu
SPOT-4.

Vsak od satelitov SPOT ima dva senzorja HRV (High Resolution Visible), ki lahko delujeta vsak zase
ali skupaj. Vsak od senzorjev lahko zaznava bodisi v pankromatskem nainu z visoko loljivostjo (P)
oziroma v vespektralnem nainu z nekoliko slabo loljivostjo (XS, Xi). Pri satelitih SPOT-1 do 3 so
bili vespektralni kanali trije (XS), medtem ko so pri novejem satelitu SPOT-4 tirje (Xi). Vsak od
vzdolnih senzorjev HRV je sestavljen iz tirih (oziroma petih) vrstic detektorjev. Ena izmed njih ima
6000 elementov, namenjena pa je pankromatskemu snemanju z loljivostjo 10 m. Tri oziroma tiri
vrstice s po 3000 elementi pa snemajo vespektralne kanale z loljivostjo 20 m. Tabela 1 prikazuje
spektralne lastnosti obeh nainov snemanja na satelitih SPOT. e je instrument usmerjen proti nadirju
(toki neposredno pod satelitom), je pas snemanja pri obeh instrumentih enak 60 km.
Kot gledanja senzorjev na satelitih SPOT lahko spremenimo, tako da so njegovi pogledi usmerjeni na
eno ali drugo stran nadirja. S tako imenovanim stranskim gledanjem lahko precej zmanjamo as
ponovnega snemanja, to je as, ko satelit lahko zaporedoma opazuje isto obmoje. Senzorje na
satelitih SPOT lahko zasukamo do 27 od nadirja in tako poveamo frekvenco ponovnega snemanja v
ekvatorialnem pasu na tri dni (sedemkrat v 26 dneh).

8
SPOT ima cel kup prednosti v primerjavi z drugimi optinimi senzorji. Za njegovo priljubljenost sta e
posebej pomembna dobra prostorska loljivost in zmonost usmerjanja senzorjev. Tri ali po novem
tirikanalne podatke lahko tudi izostrimo z upotevanjem pankromatskega kanala. To je precej
priljubljena tehnika pri vseh sistemih, ki zajemajo podatke pankromatsko z vejo loljivostjo. S
sistemi SPOT lahko opravljamo tudije, ki zahtevajo visoko loljivost, pri emer pa ohranimo nizko
ceno in pogostost snemanja, ki jo dosegajo sateliti.

1.6.3 RADARSKI SISTEMI

Radar je okrajava za RAdio Detection And Ranging (radijsko zaznavanje in merjenje razdalje).
Radarski sistemi so aktivni, kar pomeni, da sami poskrbijo za svoj vir elektromagnetnega valovanja.
Aktivni mikrovalovni senzorji, naj gre za letalske ali satelitske, sevajo elektromagnetno valovanje v
obliki kratkih impulzov. Antene imajo ponavadi usmerjene pravokotno na smer leta sistema in sicer
poevno navzdol. Ko valovanje pade na predmete na Zemlji, se ga del odbije nazaj proti senzorju. To
povratno sipanje zaznamo, izmerimo in doloimo as njegovega potovanja. as, ki je potreben, da
impulz pride do predmeta in nazaj, doloa (poevno) razdaljo med anteno in opazovanim povrjem. Z
zapisovanjem jakosti odbite energije ustvarimo dvorazseno podobo zemeljskega povrja.
Ker radar sam skrbi za svoj vir valovanja, lahko podobe ustvarja tako podnevi kot ponoi, torej
neodvisno od sonevega sevanja. Mikrovalovi lahko poleg tega prodirajo skozi oblake in de, kar
pomeni, da opazovanje ni omejeno z vremenskimi razmerami. Radarski sistemi so postali zelo
priljubljeni predvsem po letu 1991, ko je bil izstreljen evropski satelit ERS-1.

2 PRAKTINA UPORABA
e elimo izkoristiti in pravilno uporabiti podatke daljinskega zaznavanja, moramo iz podob izluiti
pomembne informacije. Pri interpretaciji in analizi daljinsko zaznanih podob se ukvarjamo s
prepoznavanjem in (ali) merjenjem lastnosti predmetov. Predmeti na podobah so lahko katerikoli
objekti ali pojavi, ki jih opazimo, in imajo naslednje lastnosti:
predmeti so lahko tokovni, linijski ali ploskovni; to pomeni, da imajo lahko kakrnokoli
obliko, od, recimo, avtobusa na postajaliu, letala na vzletni stezi, prek mosta na elezniki
progi, do vodne povrine sredi polj;
predmeti morajo biti razloljivi; z drugimi besedami, morajo se jasno loiti od drugih
predmetov, ki se nahajajo v njihovi bliini.
Interpretacijo in prepoznavanje predmetov na podobah lahko opravljamo vizualno (rono) ali
digitalno (z raunalnikom). Rona interpretacija sega v sam zaetek daljinskega zaznavanja in
fotointerpretacije. Digitalna analiza je precej mlaja, saj sta jo omogoila ele razvoj sistemov za
elektronsko zajemanje podatkov in izboljanje zmogljivosti raunalnikov. Tako rona kot digitalna
obdelava podatkov imata svoje prednosti in slabosti. Splono lahko reemo, da rona interpretacija
zahteva le malo opreme, medtem ko pri digitalni potrebujemo zelo namensko, strogo specializirano
opremo. Pri roni interpretaciji ponavadi analiziramo samo en podatkovni kanal ali eno samo podobo;
obdelava ve podob hkrati je za loveka namre prezapletena. Raunalniki nimajo vejih teav pri
shranjevanju in obdelavi zapletenih podob z ve kanali, ki so jih zaznali razlini senzorji ob razlinih
asih. Digitalna obdelava je torej uporabna za hkratno analizo ve spektralnih kanalov in omogoa
zelo hitro obdelavo velikih podob. Rona obdelava je subjektiven postopek, kar pomeni, da razlini
operaterji ustvarijo razline rezultate. Pri digitalni obdelavi gre za raunske operacije v raunalnikih,
kar zagotavlja mnogo vejo objektivnost in bolj dosledne rezultate. Seveda pa je doloanje veljavnosti
in natannosti tovrstnih obdelav precej zapleteno.
Kljub temu se vizualna in digitalna analiza podob ne izkljuujeta. Obe imata namre svoje prednosti,
zato v praksi praviloma uporabimo njuno kombinacijo. Ne nenazadnje o uporabnosti in pomenu
informacij, dobljenih z daljinskim zaznavanjem in obdelavo podob, na koncu vedno odloajo ljudje.

9
2.1 Elementi vizualne interpretacije
Omenili smo e, da pri analizi na daljinsko zaznanih podobah prepoznavamo najrazlineje predmete.
Ti so lahko naravni ali umetni, lahko so tokovni, linijski ali ploskovni. Predmete na povrju doloa
nain odboja ali sevanja elektromagnetnega valovanja, ki ga izmerijo in zapiejo senzorji, v konni
obliki pa je predstavljeno kot letalska ali satelitska podoba.
Zakaj je interpretacija daljinsko zaznanih podob bolj zapletena od vsakodnevnega opazovanja nae
okolice? V prvi vrsti zato, ker pri opazovanju dvorazsenih podob izgubimo obutek globine, razen e
za slednjo poskrbimo s stereoskopskim opazovanjem. Opazovanje od zgoraj ustvari tudi precej
drugano perspektivo od tiste, ki smo je vajeni. e upotevamo e razlino merilo in odsotnost lahko
prepoznavnih podrobnosti, razumemo, da je e tako poznane predmete vasih nemogoe doloiti. Ne
nazadnje, nae oko je obutljivo samo na svetlobo vidnega dela spektra. Opazovanje odboja v
valovnih dolinah zunaj tega dela je za loveka teko in pogosto nerazumljivo.
Opazovanje razlik med predmeti in njihovo okolico vkljuuje primerjavo glede na enega ali ve
osnovnih elementov, ki so:
ton,
oblika,
velikost,
vzorec,
tekstura,
senca in
povezava.
Ton se nanaa na relativno svetlost ali barvo predmetov na podobi in je glavni element za loevanje
med razlinimi predmeti in pojavi. Spreminjanje tona omogoa tudi opazovanje oblike, teksture in
vzorca predmetov. Oblika opisuje splono zgradbo oziroma oris posameznih predmetov. Ostri robovi
ponavadi predstavljajo urbane ali kmetijske povrine, medtem ko so naravni elementi, na primer
gozdni robovi, praviloma bolj nepravilnih oblik; pravilne oblike v naravi so rezultat lovekove
dejavnosti. Velikost predmetov na podobi je povezana z merilom. Pri interpretaciji je pomembna tako
absolutna velikost kot tudi relativna. Absolutna omogoi natanno doloitev predmeta, zelo
pomembno za interpretacijo pa je doloiti tudi relativno velikost glede na druge predmete na podobi.
Bena ocena velikosti predmeta interpretacijo usmeri v pravo smer in hitreje zagotovi ustrezne
rezultate. Tako lahko, recimo, interpretator oceni, da majhne stavbe pomenijo naselja, velike pa
tovarne ali druge poslovne objekte.
Vzorec pomeni prostorsko razporeditev predmetov, ki jih lahko vidimo (ponavljanje tonov in tekstur).
Sadovnjaki, na primer, imajo pogosto drevesa v enakomernih razmikih, podobno velja za naselja z
mreo ulic in hi. Tekstura je znailna razporeditev in frekvenno spreminjanje tona na posameznih
obmojih podobe. Grobe teksture vsebujejo znatno spreminjanje sivih vrednosti, ki se menjajo na
majhnih razdaljah, to je z veliko frekvenco. Mehkim ali gladkim teksturam po drugi strani pa se toni le
malo spreminjajo. Mehke teksture so praviloma posledica enakomernih, gladkih povrin, recimo polj,
asfalta in travnikov. Predmeti z mono razgibano in nepravilno povrino, na primer gozdne kronje, pa
imajo precej ivahno spreminjanje tonov. Sence so prav tako v veliko pomo pri interpretaciji;
podajajo namre podatke o viini in viinskem profilu predmetov, kar olaja njihovo prepoznavanje.
Seveda pa sence interpretacijo tudi oteujejo ali celo onemogoajo. V njihovem vplivnem obmoju so
namre predmeti mnogo slabe vidni ali v primeru radarskih posnetkov celo nevidni. Po drugi strani
pa sence s pridom uporabljamo pri poudarjanju in doloanju topografije, e posebej pri radarskih
podobah.
Povezava upoteva medsebojna razmerja med opazovanim predmetom in drugimi prepoznanimi
predmeti ali pojavi v njegovi okolici. Opazovanje lastnosti, ki jih povezujemo z doloenimi predmeti,
je torej pomemben del interpretacije podob. Tako lahko poslovne objekte poveemo z bliino
pomembnih prometnic, bivalna naselja pa poveemo s olami, igrii in portnimi objekti.

10
2.2 Digitalna obdelava podob
Dandanes praktino vse podatke daljinskega zaznavanja zajamemo v digitalni obliki, ali pa jih pred
obdelavami vanjo pretvorimo. Obdelava podob torej zajema vsaj nekaj elementov digitalnega
procesiranja. Digitalna obdelava vsebuje veliko postopkov, med njimi oblikovanje in korekcijo
podatkov, digitalno izboljanje podob z namenom olajanja vizualne interpretacije ali celo samodejno
klasifikacijo, pri kateri predmete v celoti prepoznava raunalniki sistem.
e elimo podobe daljinskega zaznavanja obdelovati elektronsko, jih moramo torej zapisati v obliko,
ki je primerna za hranjenje v raunalnikovem pomnilniku ali na njegovem trdem disku. Poleg tega
potrebujemo sistem za obdelavo podob, pogosto mu pravimo tudi sistem za analizo geografskih
podob, ki vsebuje potrebno programsko in strojno opremo. Obstaja kar nekaj zelo zmogljivih
sistemov, ki so namenjeni samo obdelavi geografskih podob ali pa se z njimi ukvarjajo le deloma.
Veino postopkov pri obdelavi digitalnih podob lahko razdelimo v tiri skupine:
predobdelava,
izboljanje,
transformacija in
klasifikacija in analiza.
Z izrazom predobdelava podob zajamemo vse operacije, ki jih praviloma izvedemo preden se prine
glavni postopek analize in pridobivanja informacij. Praviloma gre za dve skupini operacij, in sicer
radiometrine in geometrine popravke. Pri radiometrinih popravkih skuamo odpraviti nepravilnosti
v delovanju senzorja in odstraniti vpliv atmosferskih umov. Poleg tega podatke pretvorimo v obliko,
ki karseda ustreza odbitemu ali oddanemu valovanju, ki ga je senzor zaznal. Geometrini popravki pa
vkljuujejo odstranjevanje popaenja zaradi geometrije snemanja in njenega spreminjanja. Tovrstni
popravki poskrbijo tudi za pretvorbo podatkov v izbrane koordinate na povrju Zemlje, na primer v
geografsko irino in dolino.
Glavni namen funkcij za izboljanje podob je zgolj spremeniti njihov vizualni videz in tako olajati
njihovo vizualno interpretacijo in analizo. Primer postopkov izboljanja podob je poveanje kontrasta
z raztegovanjem histograma in s tem poveevanje razlik v tonu med predmeti na podobi. Poleg tega v
to skupino operacij spadajo tudi razlina filtriranja, ki poudarijo ali zaduijo doloene prostorske
vzorce na podobi.

Slika 3:Klasifikacija (levo) satelitskega posnetka Landsat TM (desno).

Transformacije podob so skupina operacij, ki so podobne postopkom za izboljanje podob. Za razliko

od slednjih, ki jih praviloma izvajamo z enim samim kanalom naenkrat, pri transformacijah praviloma
upotevamo podatke ve spektralnih kanalov. Izvajamo razline aritmetine operacije, recimo
setevanje, odtevanje, mnoenje ali deljenje, in tako pretvorimo prvotne kanale v nove podobe. Te
poudarijo doloeno lastnost, ki na osnovnih podobah ni jasno razlona. V to skupino operacij tejemo
tudi razlina spektralna ali kanalna razmerja, na primer raunanje vegetacijskega indeksa.
Z operacijami klasifikacije in analize podob digitalno prepoznamo in razdelimo piksle na posnetku v
razrede (Slika 3). Pri klasifikaciji, ki jo ponavadi izvajamo z vespektralnimi podatki, vsakemu

11
slikovnemu elementu na podobi priredimo doloen razred ali temo glede na njegovo sivo vrednost in
druge statistine znailnosti. Obstaja veliko nainov, kako razdelitev v razrede opravimo, v splonem
pa klasifikacijo lahko delimo na nadzorovano in nenadzorovano. Glavna razlika med obema je nain,
kako ustvarimo spektralne podpise, to je une vzorce. Pri nadzorovani klasifikaciji operater doloi
manja obmoja, kjer je razpoznaven doloen tip rabe tal, raunalniki program pa iz njih izrauna
podpise. Pri nenadzorovani klasifikaciji pa podpise ustvari program sam, in sicer z matematinim
zdruevanjem (clustering) v n-razsenem spektralnem prostoru, operater pa nato prepozna razrede, ki
jim ustrezajo.

3 ZAKONSKE PODLAGE
- Zakon o geodetski dejavnosti, Ur. l. t. 8; 31.01.2000 stran: 949
- Zakon o evidentiranju nepreminin, dravne meje in prostorski enot, Ur. l. t. 51; 13.06.2000 stran:
6921
- Pravilnik o evidenci dravne meje, Ur. l. t. 21; 23.03.2001, stran: 2101
- Zakon o obrambi, Ur. l. t. 82: 30.12.1994 stran: 5032
- Odlok o varnostnih ukrepih na obrambnem podroju, Ur. l. t. 49: 10.10.1992 stran: 2890

4 TRENDI RAZVOJA
Razvoj daljinskega zaznavanja v zadnjih letih poteka v treh glavnih smereh: uveljavitev satelitov kot
najpomembnejega vira podob, razvoj sistemov visoke loljivosti in uveljavitev radarskih sistemov.
Daljinsko zaznavanje je v nekaj letih skoraj v celoti zamenjalo opazovalno platformo. Medtem ko je e
pred dvema desetletjema opazovanje potekalo v glavnem iz letal, so danes glavni nosilci senzorjev
sateliti. Razlogov za to je kar nekaj, odloilni pa so bili ceneje upravljanje, stabilneje tirnice,
sistematino snemanje in tako dalje. Sistemi visoke loljivosti komercialno so dostopni posnetki z
loljivostjo 1 m so primerljivi z letalsko fotografijo in jo lahko ne le dopolnjujejo, ampak tudi
nadomestijo.
Pomembno polje razvoja je tudi na podroju radarskih posnetkov. Radar je aktivni instrument, kar
pomeni, da sam poskrbi za vir valovanja in meri odboj svojega lastnega sevanja. Radarsko valovanje
se precej razlikuje od valovanja v vidnem in infrardeem delu spektra. Njegova glavna prednost je
nemoteno potovanje skozi atmosfero, kar pomeni, da je neodvisen od vremenskih razmer. Radarski
posnetki omogoajo podobne operacije kot optini, recimo klasifikacijo rabe tal, opazovanje
sprememb povrja in podobno, poleg tega pa nudijo tudi veliko naprednejih aplikacij, med katere
zanesljivo sodi radarska interferometrija.

5 PREGLED STANJA V SLOVENIJI

Daljinsko zaznavanje je v Sloveniji prisotno e nekaj desetletij; zaetki pa tako kot v svetu segajo na
podroje obdelave letalskih posnetkov. V zadnjem asu postajajo vse bolj pomembni satelitski
posnetki in digitalna obdelava. Na podroju daljinskega zaznavanja v Sloveniji najbolj aktivno
delujejo tri institucije, in sicer Gozdarski intitut Slovenije, Statistini urad RS in
Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Gozdarski intitut Slovenije se ukvarja predvsem z uporabo daljinskega zaznavanja v gozdarstvu. Pri
svojem delu v glavnem uporabljajo satelitske posnetke Landsat, z interpretacijo katerih skuajo
pridobiti informacije o gozdovih in njihovem spreminjanju. Podatke daljinskega zaznavanja
vkljuujejo v gozdarski informacijski sistem in uporabljajo v nadaljnjih analizah in pri smotrnem
gospodarjenju z gozdom. Statistini urad RS uporablja posnetke satelitov Landsat in SPOT za analizo
pokrovnosti tal. Pri tem vsakih nekaj let analizirajo satelitske posnetke, ugotovijo rabo tal in opravijo
tudijo sprememb. Rezultate poveejo z drugimi statistinimi kazalci in jih analizirajo v geografskem
informacijskem sistemu. Znanstvenoraziskovalni center SAZU opravlja raziskave uporabnosti
daljinskega zaznavanja na najrazlinejih podrojih. Ukvarjajo se z analizami posnetkov Landsat,
SPOT, ERS in RADARSAT, predvsem za kartiranje rabe tal in izdelavo modelov viin z radarsko
interferometrijo. Poleg tega razvijajo napredneje tehnike obdelave podob, recimo samodejno
registracijo in mehko klasifikacijo.

12
6 LITERATURA
Campbell, James B.: Introduction to Remote Sensing, Taylor & Francis, London, 1996.
CCRS: Fundamentals of Remote Sensing, Canada Centre for Remote Sensing, Ottawa, 2001.
(http://www.ccrs.nrcan.gc.ca/ccrs/eduref/tutorial/tutore.html)

Sabins, Floyd F.: Remote Sensing : Principles and Interpretation, Freeman, New York, 1996.
Thomas M. Lillesand in Ralph W. Kiefer: Remote Sensing and Image Interpretation, Wiley & Sons,
New York, 1999.

Kraus, Karl: Fernerkundung 1, 2, Dummler, Bonn, 1988.

7 IZPITNA VPRAANJA
Kaj je daljinsko zaznavanje? Kateri so osnovni deli daljinskega zaznavanja?
Opiite sistema Landsat in SPOT!
Kateri so elementi vizualne interpretacije podob?
Kaj je digitalna interpretacija podob? Katere operacije vsebuje?

13