1.

Cestni promet

Kazenskopravno varstvo cestnega prometa urejata določbi 323. in 324. člena KZ-1. Po določilu 323.
člena KZ-1 stori kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti:
»(1) Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti
povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana«. Za takšno
kaznivo dejanje je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let.
(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z
zaporom do osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.«

Novela KZ-1B je temeljito spremenila določbe 324. člena KZ-1 in to kaznivo dejanje, s prvotnim
nazivom »predrzna vožnja v cestnem prometu«, preimenovala v »nevarna vožnja v cestnem
prometu«. 324. člen KZ-1B tega kaznivega dejanja ne določa več zgolj kot naklepno, temveč tudi kot
malomarnostno kaznivo dejanje, pri katerem nista hujši posledici v smislu 28. člena KZ-1 le huda
telesna poškodba ali smrt ene ali več oseb, temveč je takšna posledica tudi lahka telesna poškodba,
ne glede na to, ali je prišlo do nje zaradi prometne nesreče, ker je storilec povzročil neposredno
nevarnost naklepno ali pa iz malomarnosti.
Zakonski tekst kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu namreč glasi:
Voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo
kakšne osebe, s tem da vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali
več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka; ali vozi pod vplivom prepovedanih drog,
psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ali
prekorači hitrost za več kot 30 km/h od dovoljene na območju za pešce, na območju umirjenega
prometa ali na območju omejene hitrosti ali za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti, ali vozi
predrzno ali brezobzirno, ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem:
 ne upošteva pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji ali
 na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozi po
smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, obrača ali vozi vzvratno
ali poskuša tako voziti ali
 ne prilagodi hitrosti vožnje na nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred
prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih stezah ali prehodih, prehodih ceste čez
železniško progo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.
Kdor stori takšno dejanje iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Če ima dejanje posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec
kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega
vozila. Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s hudo telesno
poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje
motornega vozila.
Če ima dejanje za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z
zaporom od enega do dvanajstih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila se storilec kaznuje z
zaporom od enega do dvanajstih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu je materialno kaznivo dejanje. Za materialna
kazniva dejanja pa je značilno, da se njihovo zakonsko bistvo ne izčrpa, tako kot pri formalnih kaznivih
dejanjih, v samem ravnanju storilca, temveč, da so to kazniva dejanja, ki imajo posledico.

Takšno posledico predstavlja v konkretna, neposredna nevarnost, se pravi takšna stopnja ogrožanja,
ki ob rednem toku dogodkov privede do poškodbenih posledice. Takšna nevarnost bo na primer
podana, če pešec, zahvaljujoč srečnemu naključju, pravočasno odskoči izpred motornega vozila.

1
Prometna nesreča je torej dokaz, da je tik pred njenim nastankom obstajala konkretna, neposredna
nevarnost kot prepovedana posledica
KZ-1 v 26. členu namreč definira naklep kot odnos storilca do dejanja, ki se ga je storilec »zavedal in
ga je hotel (direktni naklep), oziroma odnos storilca, ki se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to
privolil (eventualni naklep)«. Storilec ravna iz malomarnosti tako, če se zaveda nevarnosti svojega
dejanja, in takšno dejanje, s katerim povzroča konkretno nevarnost, tudi hoče, pri tem pa v nastanek
poškodbene posledice ne privoli, temveč ravna glede na možnost njenega nastanka malomarno.
Poudarek je torej na storilčevem ravnanju in ne na posledici. Prav tako ni jasno, zakaj sankcionirata
določbi 4. in 5. odstavka 324. člena KZ-1 le storilca, ki je naklepno storil kaznivo dejanje iz 1. odstavka
324. člena KZ-1B, ter na tak način povzročil prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ali smrt ene
ali več oseb, ne pa tudi, če je storil takšno kaznivo dejanje iz malomarnosti. 3. odstavek namreč
določa, da se storilca strožje kaznuje, če je imelo ravnanje iz 1. ali 2. odstavka tega člena za posledico
prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb. To pa pomeni, da se storilca kaznivega
dejanja iz 1. odstavka 324. člena KZ-1B za posledice iz 4. in 5. odstavka sploh ne kaznuje, če so
povzročene iz malomarnosti

Primerjava med določbama 323. in 324. člena KZ-1B se morda na prvi pogled zdi nepotrebna, ker je
jasno, da je določba 324. člena v odnosu na 323. člen KZ-1B lex specialis, saj ga lahko stori le voznik
motornega. Zato je delicta propria, medtem ko je kaznivo dejanje po 324. členu delicta communia,
ker ga lahko stori vsak udeleženec v cestnem prometu, se pravi tudi voznik motornega vozila, ki pa ne
krši predpisov cestnega prometa na tako ekscesiven način kot storilec kaznivega dejanja iz 324. člena
KZ-1B. Vendar analiza teh dveh določb vsake zase in v zvezi z drugo pokaže, do kakšne mere sta ti dve
zakonski določbi medsebojno skladni in v nomotehničnem pogledu sprejemljivi.
Kot prvo se zastavlja vprašanje, zakaj formulacija 1. odstavka 323. člena ni v skladu s 1. odstavkom
324. člena KZ-1B, v kateri slednji določa kot posledico povzročitev »neposredno nevarnost za življenje
in telo kakšne osebe«. V 1. odstavku 323. člena KZ-1B je prepovedana posledica ponazorjena kot
povzročitev prometne nesreče, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana.
Nespremenjeni tekst iz 1. odstavka 325. člena KZ/94 ohranja zato isto dilemo, in sicer, kaj predstavlja
pojem prometne nesreče v konstrukciji kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz
malomarnosti v smislu 1. odstavka 323. člena KZ-1, v kakšnem odnosu je s hudo telesno poškodbo in
kaj predstavlja prometna nesreča v določbah 3., 4. in 5. odstavka 324. člena KZ-1B. Če predstavlja v
teh treh odstavkih hujšo posledico, zakaj ne predstavlja takšne posledice tudi huda telesna poškodba
v prvem odstavku 323. člena KZ-1. Prav zato je pojem prometne nesreče »kamen spotike« tako v
teoriji kot v sodni praksi.

2. Alternativne kazenske sankcije

Hišni zapor lahko nadomesti zaporno kazen do 6 mesecev zapor. Zaporna kazen do 2 let zapor se
lahko nadomesti z delom v splošno korist. Takšno delo se lahko opravi najmanj v obsegu 80ur ali
največ v obsegu 480ur, v obdobju 2 let. Takšna alternativna možnost izvršitve pa je omejena samo za
storilce kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivosti.
Količina kriminala povsod po svetu narašča in s tem potiska kazensko pravo na sam rob njegovih
zmogljivosti. Kriminalna ni mogoče izkoreniniti, potrebno ga je obvladati s strpno in racionalno
kaznovalno politiko. Kriminaliteta ni uničila nobene družbe, kršenje temeljnih pravic pa vsako.
Moderno kazensko pravo ni v krizi ampak je v krizi predvsem sankcija zapora, kot osrednja sankcija
Moderna kazensko pravna znanost mora zlasti analizirati značilnosti sodobnega kazenskega prava, ki
zaradi svoje čezmejnosti doživlja svoj otransnacionalno mutacijo, kritično oceniti ustreznost takih
normativnih sprememb in odgovoriti na izzive, ki jih takšna preobrazba postavlja pred kriminalitetno
politiko moderne pravne države

2
ZKP ne vsebuje določb na kak način se lahko kazenska sankcija lahko zamenja z alternativno kazensko
sankcijo in zato se tukaj odpirajo številna vprašanja
N ata vprašanja je odgovorilo vrhovno sodišče in sicer je odločilo, da lahko takšno nadomestilo
predlaga tudi državni tožilec, da o takšnem predlogu odloča sodnik posameznik, če gre za zadevo v
pristojnosti okrajnega sodišča, ali zunajobravnavni senat in ne predsednik senata, ki je takšno kazen
izrekel. Zoper tak sklep se lahko pritoži tudi državni tožilec, o pritožbi zoper tak sklep zmerja odloča
višje sodišče, sodišče lahko o takem predlogu odloči le dokler obsojenec kazen zapora ne prestane oz.
Ne poteče pogojni odpust.
Pri odločanju o alternativni kazenski sankciji, mora sodišče opraviti enako tehtanje kot pri odločanju
o izbiri in odmeri kazni.
Odločanje o obeh alternativah je procesno povsem neopredeljeno kar prepušča odločanje
osebnostnim tendencam posameznega sodnika, kar pa pod vprašaj postavlja ustavno načelo enakosti
pred zakonom.
Alternative zaporu lahko razdelimo v tri skupine:
 ukrepi s katerimi se skuša izogniti samemu postopku pred sodiščem (institut odlaganja
kazenskega pregona, poravnava),
 ukrepi ki jih sodišče izreče in nimajo narave zapora (pogojna obsodba, pogojna obsodba z
varstvenim nadzorstvom, denarna kazen, sodni opomin, hišni zapor, opravljanje dela v
splošno korist),
 in ukrepi s katerimi se ublažijo negativne posledice prizionizacije ( vikend zapor, pogojni
odpust). Po mnenju Normana Bishopa so samo sankcije iz druge skupine dejansko tudi
alternativne sankcije.
Napačno je ker KZ-1 uvrša sankcijo hišnega zapora in dela v splošno korist zgolj med alternativne
oblike izvrševanja zapora in ne med alternativne kazenske sankcije. Število zaprtih oseb povsod po
svetu raste, največji jih je v ZDA, sledijo Rusija in Kitajska. Kljub dejstvom, ki kažejo na neuspeh
sankcije zapora se tendence retributistov stopnjujejo in sledijo vedno ostrejše in storžje kazenske
sankcije.
Letno število zaprtih oseb raste z indeksom 6%, tudi v Evropi. V Evropi prednjačijo Nizozemska,
Španija, Portugalska in Nemčija. Slovenija je tukaj sicer v ozadju, saj se uvrša med države z
najmanjšim deležem zapornikov v Evropi, 65 na 100.000 prebivalcev. Vendar ta podatek izniči dejstvo
da prednjačimo po rasti števila zaprtih oseb. Zlasti je to problem, ker kar 61% zaprtih oseb predstavlja
osebe obsojene na zaporno kazen do dveh leto, torej osebe, katere vsaj formalno izpolnjujejo pogoje
za alternativne kazenske sankcije. Hkrati pa se spopadamo s prostorsko krizo v naših zaporih, saj je
zasedenost naših zaporov kar 142% in tudi osebja primanjkuje.
Že leta 1928 je na IX. Kriminološkem kongresu prevladalo mnenje, da kriminalitete ne gre izkoreniniti
in da glede omejevanja kriminalitete ne bomo boj uspešni z daljšimi in ostrejšimi kaznimi. Zato je
prevladalo mnenje, da je potrebno zlasti kratkotrajne kazni in denarne kazni nadomestiti z ustreznimi
alternativnimi kaznimi. Glavni razlogi ki jih ZN navajajo proti zapornim kaznim so neučinkovitost in
proračunska obremenite, ter humanost.
ZN vseskozi skušajo doseči, da DČ razširjajo uporabo alternativnih ukrepov za tiste storilce katerim ni
potrebno izreči sankcije zapora, leta 1972 so bila sprejeta t.i. Tokyska pravila, ki od držav zahtevajo da
v okviru svojega sistema kazenskih sankcij oblikujejo takšne sankcije s katerimi bodo zmanjšale
število zapornih kazni. Tudi na območju EU je bilo sprejetih več pravil in priporočil, ki se nanašajo na
enako problematiko. Kar pomeni da se srečujemo z zares neverjetno situacijo, kjer se v notranjem
pravu države članice zavezujejo k vedno bolj strogim in daljšim kazenskim sankcijam, medtem ko na
mednarodno pravnem nivoju poteka ravno obraten proces.
Ideja dela v splošno korist se je v 60-tih letih razvila v Angliji od tam se je razširila v ZDA, nato pa se je
v začetku 80-tih let uveljavila v večini Evropskih držav.
Do ideje o alternativnih kazenskih sankcijah je namreč privedlo spoznanje, da se kriminalitete ne da
izkoreniniti, da se jo da zgolj obvladovati s strpno in sorazmerno kaznovalno politiko .

3
Statistični podatki v zadnjih letih kažejo ravno nasprotno, namesto na širšo uporabo kažejo na
zmanjšanje uporabe alternativnih kazenskih sankcij, kar gre pripisati predvsem naslednjemu:
nesprejemljivost alternativnih kazenskih sankcij v širši evropski skupnosti, kir zahteva vedno daljše in
ostrejše kazenske sankcije pod prepričanjem, da je to najprimernejše sredstvo za omejevanje
kriminalitete, ki je v konstantnem porastu, pomanjkanje politične volje, da se javnosti pokaže da
temu ni tako, nenaklonjenost tožilske in sodniške funkcij tovrstnim sankcijam predvsem zaradi
pomanjkanja edukacije in kompleksnosti procesa, ki ga zahteva prehod na alternativne sankcije ,
pomanjkljivo razumevanje sodobnega pojmovanja o namenu kaznovanja in določeni problemi glede
procesno pravne ureditve in nejasnimi materialnopravnimi izhodišči
Uporaba kazenskih sankcij je v marsičem odvisna od razumevanja namena kaznovanja, namen
kaznovanja je da se spoštuje pravni red tako, da ne bi nihče storil KD in da se storilci KD rehabilitirajo
tako, da se jih odvrne od nadaljnjega izvajanja kaznivih dejanj, zaradi izkušenj s kazenskopravnimi
sankcijami.
Kazenske sankcije se uporabljajo le zaradi varovanja vrednost katere so za družbo toliko pomembne,
da jim pravni red pripiše varovanje. . Kazenska sankcija se odmeri glede na težo KD, glede na način
storitve KD, glede na osebnostne lastnosti in krivdo storilce in sorazmernost med kazensko sankcijo in
KD. Ravno zaradi individualizacije kazenske sankcije mora bit predvidenih več kazenskih sankcij, zato
da se med večimi možnimi izbere tista, ki je v določenem primeru najprimernejša in bo imela tudi
največji možni učinek.

3. Evtanazija

Eno izmed temeljnih družbenih vprašanj je ali ima tedaj, ko življenje postane neznosno trpljeno smrt
pa neizbežna, bolnik pravico da zahteva evtanazijo oz. Zdravniško asisitiran samomor
Na drugi strani imamo strujo ki zavrača legalizacijo evtanazije predvsem zaradi možnih zlorab, ki so se
dogajale v zgodovini.
Na tretji strani pa imamo filozofski pogledi ki s sklicevanjem na človekovo dostojanstvo, kot njegovo
naravno pravico iz katere izvirajo vse ostale pravice in temeljne svoboščine in zaradi katere lahko
vpliva na družbeno politično dogajanje, moramo priznati tudi pravico do smri oz, do konca življenja
na način in v trenutku, ko si to posameznik zaželi.
Vprašljivo je ali smo vsi tisti, ki razpredamo o tem sploh sposobni razumeti bolečine in trpljenje, ki ga
trpi terminalno bolan bolnik.
Življenje in smrt sta paralelna procesa, ki pričneta teče ko se rodimo, s tem da smrt mi metafizično
pojmujemo kot konec življenje. Eden izmed razlogov za odklonilen odnos do evtanazije je lahko tudi
dejstvo da življenje dojemamo kot upiranje smrti.
Vedno se je potrebno vprašati, če nekomu damo pravico do evtanazije, bo nekdo s tem pridobil
obveznost. Kdo v tem primeru bo pridobil obveznost? Zdravnik. Zdravnik je namreč tisti, ki je
najpogosteje soočen s trpljenjem terminalno bolne, katerega življenje se zagotovo ne odklonljivo
bliža smrti in mu skuša lajšati bolečine ki spremljajo to pot. Ali torej lahko zdravnik pristane na
evtanazijo ko pa je ta v popolnem nasprotju z njegovim poslanstvom. V tem smislu se prepričanja
zdravnikov, ki so ujeti v tradicionalne prepovedi ostro sekajo s prepričanji sodobnih filozofov, ki niso
vpeti v dogmatična načela.
Na koncu se nam zastavlja vprašanje v čem imajo zagovorniki evtanazije pravi in v čem je lahko
sprejemljiv filozofsko idejni temelj za uzakonitev evtanazije. Filozofski pogledi se sklicujejo na
individualizirano in sekularizirano sodobno demokratično družbo, ki človeku priznava pravico do
dostojanstvo kot naravno pravico iz katere izvirajo vse ostale temeljne pravice in svoboščine in da
lahko odloča o lastnih in od družbenih vprašanjih in s tem pravica, da odloči tudi kdaj in kako bo umrl.
Ta pravica izvira že iz samega koncepta modernega prava.

4
Zato imajo vsaj načelno prav tisti, ki zagovarjajo pravico do dostojanstvene smrti, ta pa je lahko
predmet presoje zgolj tistega, ki presoja svojo osebno problematiko sam in odloča o svoji usodi sam.
Vendar tudi tukaj nastopi problem, saj je izkušnja smrti za nas nedosegljiva. Lahko se zgodi, da
zdravniki napačno anticipirajo smrt bolnika, ali pa da bolnik dejansko ne želi smrti ampak zgolj želi da
se neznosne bolečine nehajo, v tem primeru se pojavi vprašanje zadosten paliativen oskrbe, ali ta res
ni na dovolj visokem nivoju, da bi lahko lajšali bolečine umirajočim.
Po bolnišnicah pa so izobešeni plakati, ki trdijo, da dandanes nikomur ni potrebno trpeti bolečin.
Ravno zaradi spoštovanja individualnosti posameznika in vseh njenih razsežnosti je primerno, da se
spoštuje želja terminalnega bolnika, ki se je znašel v tragični situaciji kjer se njegovo življenje
neizbežno preliva k koncu in je smrt neizogiban, da se odloči za smrt še preden se vanjo prelije
njegovo življenje po naravno poti. Nenazadnje naravna smrt terminalnemu bolniku jemlje
dostojanstvo, ki je dandanes temeljna pravica vsakega posameznika.
Pri aktivni evtanaziji zdravnik pretrga tok življenja, pri pasivni pa preprosto ne stori ničesar, da bi
življenje ohranil. Aktivna in pasivna evtanazija imata zato enaka pomena. Edina razlika med njima je v
tem, da je dokazovanje pri pasivni evtanaziji nekoliko bolj kompleksno, saj je potrebno ugotavljati,
dani morda ni šlo za bolnikovo odklonitev zdravniške pomoči, oz. Opustitev zdravniške pomoč , ali
opustitev zdravniške pomoči iz usmiljenja ali morda za malomarno zdravljenje. KZ-1 ne loči med
pomočjo pri samomoru, ki jo lahko izvrši vsaka oseb in medicinsko asistirano pomočjo pri samomoru,
ki jo lahko izvrši samo zdravnik, to je zelo sporno, saj je razlika očitna.
Potrebno je ugotoviti, ali gre v tem primeru za kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v olajševalnih
okoliščinah na podlagi V. Odst. 120.člena KZ1. Ali torej evtanazija terminalno bolnega bolnika, ki trpi
neznosne bolečine in katerega življenje se preliva k neizogibni smrti pomeni kaznivo dejanje pomoči
pri samomoru storjeno v olajševalnih okoliščinah, prof. Meni, da zagotovo. V kolikor je bilo kaznivo
dejanje pomoči pri samomoru storjeno v olajševalnih okoliščinah, je zagrožena kazen do 3 leta
zapora, ki pa se lahko omili v zgolj denarno kazen. Najstrožja kazen, ki lahko zdravnika zadane zaradi
evtanazije več bolnikov pa je kazen 8 let zapora. V primeru kadar je pacient otrok, oz. oseba ki ne
razume posledic svojega dejanje oz. Nima sposobnosti imeti svoje ravnanje v oblasti ali je ta
sposobnost bistveno zmanjšanje, se zdravnik kaznuje z zaporom od enega do 10let. V kolikor je
pacient mlajši od 14 let oz ni sposoben razumeti posledic svojega dejanja ali imeti svoje ravnanje v
oblasti , oz. Je ta sposobnost bistveno zmanjšana se lahko zdravnik kaznuje za uboj oz. Umor.

4. Meje svobodnega izražanja

Varstvo svobode izražanja je neposredno povezano z varstvom pravic in svoboščin drugih ljudi,
vključno z varovanjem njihovega ugleda, se pravi njihove pravica do časti in dobrega imena tako
fizičnih kakor tudi pravnih oseb.
Za ustavne pravice, kot temeljne pravice je značilno, da imajo svoj pozitivni in negativni status. Njihov
pozitivni status pomeni, da se mora država, ki se deklarira kot demokratična in pravna država odzvati
vsakomur, ki zatrjuje, da so bile kršene njegove ustavne pravice, medtem, ko jo negativni status teh
pravic zavezuje, da vanje poseže le pod natančno določenimi pogoji, ki predstavljajo pravni standard
za njihovo varovanje
V sodni praksi se glede razmerja med tema dvema ustavnima pravicama najpogosteje pojavlja
vprašanje meja varstva svobode izražanja, kadar se zatrjuje, da je zlorabljena zaradi klevetanja, se
pravi takšnega načina izražanja, ki drugemu subjektu znižuje njegovo vrednost ali ugled in s tem
njegovo negativno podobo v očeh drugih, objektivno mislečih ljudi
Gre namreč za tak način izražanja, ki drugega izpostavlja zasmehovanju, odporu in preziru, se pravi
čustvom, zaradi katerih naj bi se ga ljudje izogibali ali celo bali.
Zato je pri presoji kolizije med tema dvema ustavnima pravicama potrebno upoštevati kriterije, ki so
se izoblikovali v praksi Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (ESP) in sicer ob razlagi 3. in 10.

5
člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP) in prakse domačih sodišč.
Določilo 10. člena EKČP zagotavlja vsakomur pravico do svobode izražanja, mišljenja ter spremljanja in
sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti
Na podlagi te določbe je ESP izoblikovalo nekatera načela, ki poudarjajo, da predmet varstva te
določbe niso le mnenja, filozofske ideje ali različni načini izražanja političnih mnenj, temveč tudi
dejstva, novice in ideje, ki so lahko za koga žaljive, celo šokantne in vznemirljive za državo ali določen
del prebivalstva, ker je v primeru, kadar gre za zadeve javnega pomena, dopustna večja mera svobode
javnega izražanja in medijska svoboda celo, če gre za žaljivo izražanje.
Zato se že v tem pogledu pokaže, da občutek osebne prizadetosti ne daje podlage zadostne podlage
za očitek katerega izmed kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.
Na temelju takšne razlage je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, „da je pravica
do obveščenosti zlasti poudarjena, kadar gre za tako imenovane osebe iz javnega življenja in objave
finančnih podatkov, ker je potrebna preglednost ekonomskih in finančnih transakcij, seveda, če so
objavljena dejstva resnična in brez žaljive razlage. Podlaga za kaznivost kaznivih dejanj zoper čast in
dobro ime je namreč podana le, če so presežene, meje, določene s to določbo. To pa se zgodi
praviloma takrat, če zapisovalcu ali govorcu ne gre le za to, da druge seznani s svojimi pogledi, in
mnenjem, temveč predvsem zato, da žali s svojimi negativnimi vrednostnimi sodbami oziroma in zato
ravna z namenom zaničevanja.
EKČP v II. odstavku istega člena določa, da izvrševanje svobode govora vključuje tudi dolžnost.
Svoboda govora je podvržena omejitvam in kaznim, ki jih določa zakoni in ki so nujne v demokratični
družbi. Med razloge za takšno omejitev pa sodi tudi varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi. To
pomeni, da mora država v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti, ali postavljena omejitev
izpolnjuje naslednje tri pogoje:
 1. omejitev mora biti predpisana z zakonom;
 2. imeti mora upravičen cilj in
 3. mora biti nujna za uresničitev takšnega cilja.
Zato je potrebno pri vsaki presojo meja svobode govora razrešiti najprej vprašanje kolizije med
pravico do svobode in pravico do neokrnjene moralne integritete ter do varstva zasebnosti in
osebnostnih pravic v smislu, torej pravic med katere sodi tudi pravica do časti in dobrega imena.
V demokratično urejeni družbi se lahko javno besedo omeji le pod natančno določenimi pravnimi
pogoji. Zato je temelj presoje vprašanje, ali je storilec izrekel sporne izjave, da neposredno
prizadetega razžalil, ali pa predvsem zato, da uresniči svoj pravno priznan interes, da o svojem
mnenju obvesti tudi javnost
Zaradi varstva svobode izražanja III. odstavek 158. člena KZ-1 določa, da ne stori kaznivega dejanja
zoper čast in dobro ime tisti, ki se pri opravljanju politične ali druge družbene dejavnosti o kom žaljivo
izrazi, pa tega ne stori z namenom zaničevanja in zato tudi ne temeljnega kaznivega dejanja zoper čast
in dobro ime v smislu I. odstavka tega člena.
Protipravnost in zato kaznivost nista izključeni, če so presežene meje tolerance, določene s to
določbo. Praviloma so te meje presežene takrat, ko govorec ne zasleduje le cilja, da z lastnimi pogledi
in presojo kritično seznanja javnost z ravnanji drugega, temveč da z objavo svoje izjave ali z objavo
tuje izjave, ki vsebujejo negativno vrednostno sodbo o nekom, le tega predvsem žali. Žaljivo izražanje,
ki ima izključno žaljiv namen, ni v javnem interesu, ker ne zastavlja vprašanja pravnega interesa
javnosti. Zato zgreši svoj legitimni cilj, ki ga ima sicer lahko žaljiva kritika.
Ob presoji, ali je v konkretnem primeru izključena protipravnost žaljivega izražanja, je potrebno
najprej presoditi, ali je „žaljivo“ besedilo objektivno žaljivo. Zgolj subjektivni občutek prizadetosti
užaljene fizične ali pravne osebe za obstoj teh kaznivih dejanj ne zadošča. Očitek zasebne tožbe
zadeva zato vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji je mogoče zaradi varstva časti in dobrega imena
omejiti pravico do izražanja in samo javno besedo, ter pripisati določenim izjavam kazenskopravni
pomen.
Domnevno izgubljeni ugled pa se prizadeti osebi lahko povrne, ko se zadeva razjasni in ugotovi, da so

6
bile govorice, prvotne analize zemljine in zato tudi ocene politike napačne in se o tem obvesti tudi
javnost.

5. Funkcija sodnika kot merilo pravičnosti

Kazenski zakonik, KZ-1, ki je stopil v veljavo 1.11.2008, je med številnimi novostmi prinesel tudi
kaznivo dejanje z naslovom Protizakonito, pristransko in krivično sojenje, ki je urejeno v 288. členu
KZ-1.Po tem členu bo storil to kaznivo dejanje:

Sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja
pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, se kaznuje z zaporom do
treh let.
Enako se kaznuje sodnik, ki opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo
podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.
S tem, ko 288. člen KZ-1 določa kazensko odgovornost sodnika za »izkrivljeno pravo«, pravzaprav
zakonsko deklarira funkcijo sodnika kot merilo pravnosti ter ga tako potrjuje kot ustvarjalca prava. Na
ta simbolen način namreč priznava sodstvu njegov pomen, ne le za uporabo pravilnega prava, temveč
tudi za njegovo soustvarjanje. Težava je zato v tem, ker je ob takšni inkriminaciji zakonodajalec prezrl
svojo odgovornost pri zagotavljanju pogojev za uveljavljanje pravilnega oz. pravega prava.

V Komentarju KZ-1 je storilec kaznivega dejanja po 288. členu lahko le sodnik, po 2. točki prvega
odstavka je to sodnik ustavnega sodišča, sodnik ali sodnik porotnik. Kaznivo dejanje se lahko stori le z
direktnim naklepom, in sicer se po prvem odstavku omenjenega člena lahko stori med sodnim
postopkom, ki ga vodi sodnik posameznik ali predsednik sodnega senata. Lahko gre za postopek na
prvi, drugi ali tretji stopnji, postopek z izrednimi pravnimi sredstvi ali pred ustavnim sodiščem.
Izvršitveno dejanje stori sodnik, ki zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo zato, da bi stranki v postopku
škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Kaznivo dejanje je podano le v primeru, ko je sodnik
zavestno kršil zakon v korist ali škodo stranke.

V sodobnih teorijah prava torej ni dileme, da je funkcija sodnika kot merilo pravnosti. Sama
obveznost spoštovanja prava nastane namreč na najbolj očiten način prav na ravni sodnika, za
katerega se domneva, da pravo pozna in da ga zato tudi spoštuje s tem, ko pripoznava pravila za
prepoznavanje pravilnega prava, saj ga to konstituira kot sodnika. Da je temu tako, priznava tudi
Dworkin. Slednji na vprašanje, ali je pravo vnaprej dano dejstvo in ali sodniki »odkrivajo ali si
izmišljajo pravo«, povsem jasno odgovori, ko pravi, da sodniki ustvarjajo novo pravo. Ta pravila pa
seveda še niso zagotovila pravnosti, saj postavljajo le zahtevo, da sodnik po njih ravna in utrdi njihov
pomen z ustrezno interpretacijo, odvisno od posebnosti obravnavanega primera, ob katerem se
najbolj konkretno ustvari stik med dejanskim in pravnim. Pravo samo ne tvorijo toliko pravne norme,
kot normativne izjave. Šele procesne izjave sodišča in strank obravnavanemu dogodku torej delajo
pravni pomen. Normativne izjave so zaradi tega vezane na pravila za razsojanje, kajti slednja
zagotavljajo relativno doslednost pri objektivnem obravnavanju v življenjskem pogledu sicer različnih,
a pravno podobnih primerov.

Za procesni diskurz je značilno, da ga sestavljajo: 1.) sporno vprašanje, 2.) udeleženci diskurza, 3.)
avditorij, 4.) pogoji argumentacije, 5.) stališča in argumenti in 6.) racionalni viri argumentov oziroma
toposi.

7
Kaznivo dejanje protizakonito, pristransko in krivično sojenje ni niti kriminalitetno politično
upravičeno, niti nomotehnično sprejemljivo, kot tudi ne ustavnopravno utemeljeno. Po 288. členu je
namreč sankcionirano sodnikovo odločanje oz. mnenje, ki ga je dal v procesu odločanja. To pa je
nezdružljivo s sodnikovo moralno imuniteto, saj je v neposrednem nasprotju s 134/I. členom Ustave.
Slednja namreč določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za
mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču.

Po uvodnih besedah predsednice komisije za etiko in integriteto v Kodeksu sodniške etike, se je v

moderni demokratični družbi sodnik ob pogosto nejasnih in meglenih predpisih ter pravnih prazninah
iz pasivnega bitja, ki izreka besede zakona, razvil v soustvarjalca prava, ki kroji družbena razmerja na
podlagi svojih vrednot. To zahteva veliko odgovornost pri opravljanju sodne funkcije in etična načela,
skladna z razvojem sodnikove vloge v družbi.

Z uzakonitvijo takšnega kaznivega dejanja je javnosti, ki je nezadovoljna s sodstvom, prikazano, da si

izvršna in zakonodajna oblast prizadevata zagotoviti zakonitost, pravičnost in nepristranskost sojenja
tudi s tako skrajnim sredstvom, kot je kazenskopravna represija in da zato skrbita, da se nad
pravilnostjo sodniških odločitev vzpostavi tudi kazenskopravni nadzor. Stroka pa tu vendarle
opozarja, da bi tako pravnopolitično mišljenje lahko imelo ravno nasproten učinek. S takšno
inkriminacijo je dana priložnost za manipulacijo s sodstvom. Na ta način je strankam, ki niso
zadovoljne nad sodniki, omogočeno, da lahko s kazenskimi ovadbami in subsidiarnimi obtožbami
dosežejo izločitev sodnikov.

6. Dokazi pridobljeni v tujini

V tujini pridobljeni in potem domači državi posredovani dokazi so rezultat mednarodne pravne
pomoči. Mednarodna pravna pomoč je torej zasnovana konvencijsko in sicer na multilateralnem
nivoju Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah Sveta Evrope in
Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med članicami EU. Zaprosilo je možno
zavrniti v primeru neobstoja dvojne kaznivosti, zaprošena država pa ga ugodi v skladu s svojo
zakonodajo. V pravnem sistemu Evropske unije temelji pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah
na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb.

Vprašamo se , ali lahko sodnik države, v kateri naj bi se dokaz uporabil, izveden pa je bil v tujini,
presoja zakonitost takšnega dokaza?

Če odgovorimo z NE, potem mora sodnik njegovo zakonitost predpostaviti. Torej sledi popolno
zaupanje v pravni sistem, kjer je bil dokaz pridobljen.

Če odgovorimo z JA, potem mora sodnik presojati dovoljenost takšnega dokaza in kriterijev, po
katerih naj sodnik tak dokaz ocenjuje. V takšnem primeru lahko sodnik dokaz oceni po pravu države,
v kateri je pridobljen. Če se ugotovi, da je bil dokaz v tujini pridobljen na zakonit način in tam kot tak
tudi ocenjen, kot zakonit pa ocenjen tudi v državi, v kateri naj se ga uporabi, potem ni težav. Problem
nastopi, če se izkaže da je bil dokaz v tujini pridobljen na zakonit način, v državi, ki ocenjuje njegovo
zakonitost pa je tak dokaz nedovoljen. V takšnem primeru se dokaz v državi, ki naj bi nanj uprla sodno
odločbo, ne sme izvesti, ker je nezakonit. Lahko pa gre za obrnjeno situacijo, torej dokaz v državi, iz
katere izvira, izveden bil na nezakonit način, v državi kjer naj bi se uporabil pa predstavlja zakonit
dokaz. Vprašanje tu je, po kakšnih kriterijih naj se razreši situacija?

Odgovor je princip nevtralizacije.

8
Dvomljiv dokaz se presoja po kriterijih, po katerih bi se presojala zakonitost dokaza, izvedenega
doma. Če bi po domačih kriterijih torej veljal dokaz, ki je veljal v tujini za nezakonitega, za zakonit
dokaz, bi ga sodišče smelo uporabiti.

Če se doma uporabi kot zakonit dokaz, dokaz ki velja v tujini za nezakonitega, potem je problem v
tem, ker je interes države, katera pridobiva dokaze v tujini, da so ti dokazi v tujini pridobljeni na
zakonit način.

Za mednarodno pravno pomoč torej velja, da temelji na načelu , medtem ko Evropski preiskovalni
nalog temelji na forum regit actum, kar pomeni da daržava izvršitve v postopku izvajanja dokazov
ravna po pravu države v kateri se dokaz izvaja, se pravi v skladu z lastnim pravom.

Povedati je potrebno, da na področju mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ni mogoče

pričakovati, da bodo imele vse države medsebojno usklajeno zakonodajo. Kot dokaz lahko slovensko
sodišče sprejme tudi dokazno gradivo, ki ni zbrano v postopku po določbah ZKP, če s tem niso kršene
obdolženčeve ustavne pravice ali pravice iz EKČP. Vztrajanje pri popolni skladnosti dokaznih pravil bi
onemogočilo mednarodno pravno pomoč v kazenskih zadevah in s tem tudi mednarodno
sodelovanje na tem področju.

7. Sporazum o priznanju krivde

Institut priznanja krivde prinaša novela ZKP-K s sporazumom o krivdi, predobravnavnim narokom in
narokom za izrek kazenske sankcije.

Za tak sporazum je značilno, da se z namenom racionalizacije prenaša težišče celotnega procesnega

odločanja v bistvu na obdolženca zato, da se izogne glavni obravnavi oz. kar celotnemu rednemu oz.
skrajšanemu kazenskemu postopku pred okrajnim sodiščem (se pravi če obdolženec krivdo prizna).

Ustavno sodišče je zavzelo stališče do vprašanja vzpodbujanja obdolženca k priznanju krivde, pri
čemer je poudarilo, da je nepošteno in nepravično, če sodišče nagovarja obdolženca k priznanju
krivde, kar je v nasprotju z domnevo nedolžnosti v smislu 27 čl. Ustave.

Obdolženčeva svobodna volja, ki je pogoj za veljavnost procesnih dejanj ima izvor v avtonomiji
posameznika, v njegovi svobodi, da sam odloča o svoji usodi in da je sam razsodnik svojih pravic.

Država je odgovorna za resnično ugotovljeno dejansko stanje in za pravilno uporabo prava. Našteto
je v bistvu temeljna funkcija sodnika. Kazenski postopek je v svoji temeljni funkciji pravno sredstvo za
razlikovanje krivih od nedolžnih. Resnica v kazenskem postopku je tisto, kar ugotovi sodišče.

Spor med državo in obdolžencem, ki se v imenu pravičnega kazenskega postopka v demokratični in

pravni državi razglaša kot spor med dvema enakopravnima strankama, v bistvu temu ni tako. Premoč
države, ki je izključni razsodnik o sporu, v katerem je tudi ena izmed strank, je očitna. Stranki, ki naj
bi bili de iure v enakopravnem procesnem položaju, to de facto nista.

S konsezualnimi postopki se vrača v moderno kazenski postopek priznanje obdolženca, kot kraljica
dokazov ter s tem izpodriva ustavno pravico do molka, ter vrste drugih procesnih pravic.
Poenostavljene oblike procesnih dejanj razkrivajo, da prava ne sestavljajo zgolj pravne norme,
temveč tudi normativne izjave. Kaj je pravo v konkretni situaciji sodnik ne spoznava sam, temveč v
procesu intersubjektivne komunikacije strank.

9
Zakonska koncepcija priznanja kaznivega dejanja kot dokaz obdolženčevega obžalovanja zahteva, da
je priznanje prostovoljno, jasno in popolno ter da je podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Razlika od
njenega ugotavljanja v rednem postopku je ta, da jo mora sodišče v rednem postopku dokazovati na
kontradiktoren način, praviloma z neposrednimi dokazi, v postopku v smislu 450 a čl. in 285. a čl ZKP-
K pa le posredno, na podlagi podatkov v spisu ( na ikvizitoren način).

Krivda ni le krivdna oblika, graja, temveč je hkrati merilo za odmero kazenske sankcije, s stališča
njenega priznanja je olajševalna okoliščina, ker olajšuje delo tožilstvu, sodišču, obdolžencu, ki ve, da
je kriv, pa olajšuje njegov kazenskopravni položaj.

Pri sprejemanju priznanje krivde je potrebno nameniti pozornost primerom, ko je bil sporazum o
priznanju krivde sklenjen v predkazenskem postopku, ko je stopnja verjetnosti kaznivega dejanja
najnižja. V takih primerih je dolžnost tožilca, da je obrazložitev obtožnice toliko bolj izčrpna.

Zastavlja se vprašanje, ali je ustrezna ureditev, po kateri je sodnik tisti, ki brez pobude strank poziva
na obligatorni predobravnavni narok in s tem k priznanju krivde. Takšna ureditev velja za sporno.

Procesni sistemi se delijo na tiste, ki sodelovanje sodnika na naroku za priznanje krivde

prepovedujejo in tiste, ki to dovoljujejo. V slednjih je nevarnost ta, da je lahko vpliv sodnika na
obdolženca premočan zaradi interesa, da ta krivdo prizna in da se KP hitro konča. Večkrat je bilo
poudarjeno, da predobravnavni sodnik ne sme postati sodeči sodnik, ker je takšna ureditev v
nasprotju z nepristranskostjo sodišča. Zato je lahko celo protiustavna ureditev, na podlagi katere,
sodnik po uradni dolžnosti razpiše obvezni predobravnavni narok in nadaljuje postopek v primeru, da
obdolženec krivdo prizna, izloči se le namreč, če obdolženec priznanje krivde zavrne. Tak narok bi
morale namreč predlagati zgolj stranke.

V nasprotju z načelom pravičnega postopka in enakopravnosti strank je, da se le obdolženca

opozarja na prekluzijo dokazov v njegovo korist, kar pa ne velja za državnega tožilca, kateri na tem
naroku ne razkrije vseh obremenilnih dokazov, za katere sicer že ve.

Obdolženec, zagovornik in državni tožilec lahko v kazenskem postopku predlagajo nasprotni stranki
sklenitev sporazuma o obdolženčevem priznanju krivde za storjeno kaznivo dejanje.

Sklenitev takega sporazuma sme predlagati državni tožilec tudi pred pričetkom kazenskega postopka,
če je podan UTEMELJEN SUM, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ki bo predmet postopka. V tem
primeru mora državni tožilec, ki predlaga sklenitev sporazuma, osumljenca pisno seznaniti z opisom
dejanja in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, glede katerega predlaga sklenitev sporazuma. Če
osumljenec še ni bil zaslišan, ga mora poučiti o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Če stranki soglašata z možnostjo, da se kazenski postopek konča na podlagi sporazuma o priznanju

krivde, osumljenec oziroma obdolženec pa nima zagovornika, mu predsednik sodišča na predlog
državnega tožilca za postopek pogajanj postavi zagovornika po uradni dolžnosti. V primeru sklenitve
sporazuma opravlja postavljeni zagovornik to dolžnost do pravnomočno končanega kazenskega
postopka, sicer pa se ga razreši, ko državni tožilec obvesti predsednika sodišča, da postopek pogajanj
ni bil uspešen.

Če je podan predlog za sklenitev sporazuma o priznanju krivde, se stranki lahko pogajata o pogojih
priznanja krivde za kaznivo dejanje, za katero se vodi predkazenski oziroma kazenski postopek zoper
osumljenca oziroma obdolženca ter o vsebini sporazuma. Državni tožilec se sme pogajati tudi samo z
zagovornikom, če osumljenec oziroma obdolženec s tem soglaša.

10
Sporazum o priznanju krivde mora biti sklenjen v pisni obliki in ga podpišeta stranki in zagovornik.
Kaznivo dejanje, za katero je sklenjen sporazum, mora biti opisano na način, kot se zahteva za opis
dejanja v obtožnici (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Sporazum se priloži k vloženi obtožnici
oziroma obtožnemu predlogu; če pride do sklenitve sporazuma kasneje, ga mora državni tožilec
predložiti sodišču takoj, vendar najpozneje do začetka glavne obravnave.

Če do sklenitve sporazuma ne pride, se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek

pogajanj.

S sporazumom, s katerim obdolženec prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet
obtožbe, se obdolženec in državni tožilec lahko dogovorita:
- o kazni oziroma opozorilni sankciji in o načinu izvršitve kazni;
- o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona, za kazniva dejanja obdolženca, ki niso
zajeta s priznanjem;
- o stroških kazenskega postopka;
- o izpolnitvi kakšne druge naloge.

Predmet sporazuma o priznanju krivde NE morejo biti:

- pravna opredelitev kaznivega dejanja,
- varnostni ukrepi, kadar so obvezni ter
- odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, razen način odvzema.

O tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloča sodišče na predobravnavnem naroku, če je
bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi.

Ko sodišče odloča o sklenjenem sporazumu o priznanju krivde, presodi:

- ali je sporazum v skladu z zgornjimi določbami in
- ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena tega zakona (ali
je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja; ali je bilo priznanje dano
prostovoljno in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu).

Če sodišče ugotovi, da kateri izmed pogojev iz prejšnjega odstavka ni podan, ali da obdolženec ni
izpolnil obveznosti, ki jih je s sporazumom prevzel,, sporazum s sklepom zavrne in nadaljuje
postopek, kot da je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava. Če pa sodišče presodi, da so
izpolnjeni vsi pogoji, sprejme sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme in nadaljuje postopek
smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi. Zoper sklep sodišča ni pritožbe.

8. Predobravnavni narok

Po pravnomočnosti obtožnice predsednik senata razpiše predobravnavni narok, na katerem se

obtoženec izjavi o krivdi ter o nadaljnjem poteku kazenskega postopka. Na narok se povabijo stranke
in zagovornik. O naroku se sestavi zapisnik, ki ga podpišejo navzoče osebe.

Če na predobravnavni narok ne pride obtoženec, ki je zoper obtožnico vložil ugovor, se narok ne

opravi in se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava, da se odpoveduje možnosti dogovora o načinu

11
poteka glavne obravnave, ki bo razpisana na podlagi pravnomočne obtožnice, in da posledice iz 3. in
4. točke prejšnjega odstavka veljajo tudi zanj.

Narok, na katerem se obdolženec izjavi o krivdi, se sme opraviti le v navzočnosti obeh strank in
zagovornika, kadar je obvezna obramba z zagovornikom. Če državni tožilec ne pride na narok, se le-ta
preloži in o tem obvesti Vrhovno državno tožilstvo.

Če na narok ne pride obtoženec ali zagovornik, se narok preloži. Za zagotovitev navzočnosti na

naroku, kadar je obvezen, sme predsednik senata zoper obtoženca odrediti privedbo ali pripor pod
enakimi pogoji kot veljajo za glavno obravnavo; če na narok ne pride zagovornik, ga lahko predsednik
senata kaznuje z denarno kaznijo.Izjave o priznanju krivde ne more namesto obtoženca podati njegov
zagovornik.

Če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata presodi:

o ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja;
o ali je bilo priznanje dano prostovoljno;
o ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

Predsednik senata s sklepom odloči, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Zoper ta sklep, ki
se zapiše v zapisnik, ni pritožbe. Priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne
more preklicati. Izjavo, da krivde ne priznava, pa obtoženec v nadaljevanju postopka lahko spremeni
in krivdo prizna.

Po sprejetem priznanju krivde predsednik senata pozove stranki, da predlagata, kateri dokazi naj se
izvedejo na naroku za izrek kazenske sankcije, se izjavita o sestavi sodišča pri opravi tega naroka ter
hkrati določi datum tega naroka. Stranki in zagovornika se opozori, da se bo narok, če nanj ne bodo
prišli in svojega izostanka ne bodo opravičili, opravil v njihovi nenavzočnosti. Dano opozorilo se zapiše
v zapisnik.

Na predlog strank in če predsednik senata oceni, da so izpolnjeni vsi pogoji, se lahko narok za izrek
kazenske sankcije opravi takoj po sprejetem priznanju krivde.

Če je obtoženec obtožen za več kaznivih dejanj in prizna krivdo samo za nekatera, se o obtožbi odloči
z eno odločbo, po opravljeni glavni obravnavi. Če je to smotrno, sme predsednik senata tudi odločiti,
da se postopek glede tistih kaznivih dejanj, za katera je obtoženec krivdo priznal in je bilo priznanje
sprejeto, nadaljuje po 285.č členu, postopek glede kaznivih dejanj, za katera krivde ni priznal, pa se
izloči in dokonča posebej.

Narok za izrek kazenske sankcije opravi sodišče v taki sestavi kot pri odločanju o obtožnici na glavni
obravnavi, razen če sta se stranki sporazumeli, da ga opravi predsednik senata. Narok je javen.
Javnost se lahko izključi le ob pogojih in po postopku, ki veljajo za izključitev javnosti glavne
obravnave.

Narok se izvede s smiselno uporabo določb tega zakona o glavni obravnavi, s tem, da predsednik
senata prebere sklep sodišča o sprejemu priznanja krivde, v dokaznem postopku pa se izvajajo le
dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije. Obtožencu je treba omogočiti, da se izjavi o vseh
okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije.V sodbi, s katero se obtoženec spozna za
krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.

Če obtoženec na naroku iz 285.b člena izjavi, da krivde po obtožbi ne priznava, lahko navede, katera
dejstva v obtožbi priznava. Če se obtoženec o krivdi noče izjaviti, ali če sodišče njegovega priznanja ni

12
sprejelo, se šteje, da krivde ne priznava.Po izjavi obtoženca o obtožbi ga predsednik senata pozove,
da predlaga dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, poda druge procesne predloge in predlaga
izločitev nedovoljenih dokazov.

Obtoženca, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne priznava, predsednik senata pouči o

možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim
pravicam, ki jih ima po tem zakonu.

Na podlagi izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca sme predsednik senata odločiti:
 1.da se takoj določi dan, ura in kraj glavne obravnave in se šteje, da so bile stranke in
zagovornik na glavno obravnavo pravilno vabljene;
 2.      da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega
sodišča;
 3.      da se bo v primeru, če obtoženec brez opravičenega razloga ne bo prišel na glavno
obravnavo, le-ta lahko opravila v njegovi nenavzočnosti, razen če senat oceni, da je njegova
navzočnost nujna;
 4.      da se določene priče ali izvedenca ne bo vabilo na glavno obravnavo, temveč se bo
zapisnik o njunem zaslišanju oziroma pisni izvid in mnenje prebral.

9. Gospodarsko kazensko

Organizirana kriminaliteta se je razvila v 20. in se nadaljuje v 21. stoletju. Če gledamo iz

ekonomskega vidika je kriminal posledica ponudbe žrtve in povpraševanja storilcev. Redkost je, da
bi kdo storil kaznivo dejanje ob majhnem dobičku ter s tem tvegal veliko možnost prijetja, obsodbe
ali pa zaporne kazni. Na prijetje vpliva policija, saj je le to v njenih rokah. Od nje je torej v celoti
odvisno koliko storilcev bo odkritih. Gospodarska kriminaliteto je težko odkrivati in dokazovati, saj se
stalno kvantitativno in kvalitativno spreminja. V okviru gospodarske kriminalitete je opaziti zvišanje
poslovnih goljufij, zlorab položaja in pravic odgovornih oseb. Glavni vzrok po tovrstnih dejanjih je
želja po dodatnem zaslužku. Najbolj zanimiva stvar tega področja je ta, da je storilec redko odkrit, še
redkeje pa kaznovan. Zanimiva je tudi mila kaznovalna politika glede na to, da škoda povzročena z
gospodarskim kriminalom je neprimerno večja od škode drugih premoženjskih kaznivih dejanj,
katerih storilci so kaznovani bolj strogo. Neuspešno obvladovanje te kriminalitete ogroža
gospodarsko stabilnost države. Cilj resolucije je izboljšanje učinkovitosti odkrivanja, sankcioniranja
gospodarske kriminalitete, pospešitev postopkov..

Gospodarska kriminaliteta je torej kompleksen pojav, katerega ni mogoče jedrnato opisati. Je lastna
vsakemu gospodarskemu sistemu in odvisna od obdobja, v katerem je nastala. Od ostalih oblik
kriminala se loči glede na pristop, metode in postopke preiskovanja in način izvajanja. Le to je lahko
individualno ali pa organizirano. Namen je vedno isti, torej protipravno pridobiti osebno
premoženjsko korist (bogatiti se). Gospodarski kriminal je vezan na osebe, korporacijski kriminal je
vezan na gospodarske organizacije. Iz tega lahko izpeljemo, da so nezakonita ravnanja v prvi fazi
izvršena v korist gospodarske organizacije šele na to v korist posameznih oseb. Sklepamo lahko tudi
to, da izhajajo vzroki gospodarskega kriminala po večini iz statusa posameznika ter njegovih potreb.

Presoja ali določeno kaznivo dejanje sodi v sklop gospodarskega kaznivega dejanja, je na lečih organa
pregona. Te morajo imeti zato že v naprej striktno določena pravna pravila, ki določajo gospodarska
in korporacijska kazniva dejanja, sankcije ter pogoje, pod katerimi so za ta dejanja odgovorne fizične
in pravne osebe.

13
Opišemo jo lahko tudi z naslednjimi izrazi: podjetniška kriminaliteta, poslovna kriminaliteta,
korporacijska kriminaliteta, kriminal kapitala, kriminal elit, kriminal oblek, kriminal belega ovratnika..

Vrste gospodarske kriminalitete so:

 Klasična kriminaliteta (poneverbe, ponarejanje listin, goljufije…)

 Privatizacijska kriminaliteta (sanacije, stečaji, nepravilnosti v javnih razpisih, škodljive
pogodbe)
 Poprivatizacijska kriminaliteta (borzno posredniški posli, sklenjeni z namenom umetnega
povpraševanja ali zmanjševanja ponudbe vrednostnih papirjev..)

Pravna definicija: Gospodarska kriminaliteta je celota protipravnih dejanj, ki so v kazenski zakonodaji

določena kot kazniva ali kot prekrški in so usmerjene zoper vrednote, lastne gospodarskemu sistemu
neke družbe.

Če vzamemo za primer kriminaliteto belega ovratnika, ta povzroča neprimerno večjo škodo kot
klasična. Škoduje predvsem odnosom, ker krši zaupanje.

Gospodarsko kazensko pravo je kot pravna panoga v formalnem pogledu pravni odziv na
gospodarsko kriminaliteto. Njegova formalna definicija pojma je sledeča: gre za skupek pravnih
pravil, ki določajo gospodarska kazniva dejanja in pravne posledice za njihove storilce. Iz stališča
materialne def. gre pri pojmu za znanost, ki proučuje kazniva dejanja, ki so storjena v zvezi z
gospodarsko dejavnostjo oz. so povezana z gospodarskimi subjekti.

Torej pri gospodarskem kaznivem dejanju gre za deviantno ravnanje na področju gospodarstva, ki
ima za posledico ogrožanje pravno varovanih vrednot ali škodo na področju tržnega gospodarstva.

Naj navedem še nekaj virov gospodarskega kazenskega prava, te so: Ustava RS, KZ-1, ZOP KD,
stranska zakonodaja, zakonodaja s področja gospodarskega prava, mednarodni pravni akti,
mednarodne pogodbe, ki zavezujejo Slovenijo..

10. Sovražni govor

Slovenija se je na problem diskriminacije odzvala s tem, da je sprejela Zakon o uresničevanju načela

enakega obravnavanja. Gre za konkretizacijo načela enakosti pred zakonom. Zakon med drugim
določa, da so vsakomur, ki je postal žrtev diskriminacije, na voljo ustrezna sredstva pravnega varstva,
tako v upravnem, civilnem in kazenskem postopku. Najpomembnejši institut, ki ga uvaja ta zakon je
obrnjeno dokazno breme.

Globalizacija je veliko pripomogla k spremembam načina življenja ter ustvarila možnost izbire med
različnimi stili življenja, poglobila propad med revnimi in bogatimi. Demokracija v sodobnih razmerah
izgublja svoj pomen. Posameznik gradi svoj življenjski slog na podlagi predlog, ki jih zasledi v medijih
in potrošnji. Nastaja moralni vakum, zato mora evropska kultura strmeti k strpnosti različnih kultur.
Svoboda kot skupek svoboščin in kot dovoljenje za kakršnokoli izražanje, uveljavlja kot stranski
produkt, egoizem, tekmovalnost na vseh področjih družbenega življenja. Težnja po izobilju in
materialnih dobrinah vodi k moralni zmešnjavi in k spremembah v strukturi značajev, življenjskih
stilov. Nastajajo nove vrednote, posameznik postaja vse bolj obremenjen z družbenimi konflikti in
nasprotji. Pomemben izvor predsodkov so razlike v družbeni moči, bogastvu in privilegijih
posameznih družbenih skupin. Diskriminatorni predsodki so psihološki obrambni mehanizmi
frustriranih posameznikov.

14
Kot je jasno, imajo ustavne pravice svoj pozitivni in negativni status. Pozitivni status pomeni, da se
mora država, ki se deklarira kot demokratična in pravna država odzvati vsakomur, ki zatrjuje, da so
bile kršene njegove ustavne pravice, negativni status teh pravic pa državo zavezuje, da vanje poseže
le pod natančno določenimi pogoji.

Za rešitev kolizije med ustavnimi pravicami se zahteva iskanje sorazmernosti med pravico svobode
izražanja in varstvom ugleda drugih (torej potreben je kriterij tehtanja).

Ob presoji kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime se zastavlja vprašanje varstva dveh ustavnih
pravic, to sta varstvo svobode izražanja ter varstvo časti in dobrega imena. Potrebno je presoditi ali
je bil obseg svobode izražanja s posegom v pravice drugih nedopustno posežen. Ta presoja je vezana
na razlago EKČP in domače sodne prakse. Svoboda izražanja je podrejena določenim omejitvam in
kaznim, ki so nujne v demokratični družbi. Razlog omejitev je tudi varovanje ugleda in pravic drugih
subjektov. Država mora vedno ugotoviti ali so za omejitev izpolnjeni tri sledeči pogoji: je določena z
zakonom, ima upravičen in legitimen cilj ter je nujna za uresničitev cilja.

V sodni praksi se meja varstva svobode izražanja zastavlja takrat, kadar je ta svoboda zlorabljena
zaradi žaljivega obdolževanja. Kriterija, ko lahko kazensko pravo omejuje svobodo izražanja zaradi
varstva pravice do časti in dobrega imena sta storilčev zaničljiv namen in kriterij resnice.

Že po Ustavi nam je zagotovljena svoboda izražanja osebnih stališč, vrednostnih sodb, zlasti pa so
varovana politična mnenja.

Poudariti je potrebno, da je pravica do obveščenosti relevantna, kadar gre za osebe iz javnega

življenja in objavo finančnih podatkov, če so pri tem objavljena dejstva resnična in brez žaljive
razlage. Zakonska podlaga za kaznivost tovrstnih dejanj je podana, če so presežene meje! Če gre
zapisovalcu oz. govorcu predvsem za to, da s svojimi negativnimi vrednostnimi sodbami žali, torej
ravna z namenom zaničevanja. Kajti dejstvo je, žaljivo izražanje z izključno žaljivim namenom, ni v
javnem interesu. Protipravnost tovrstnih besed pa je lahko izključena, če so le te izrečene v obrambi
kakšne pravice ali upravičene koristi. Zgolj subjektivni občutek prizadetosti, užaljene fizične osebe,
za obstoj kaznivosti, ne zadošča.

V našem KZ-1 je predpisano, da ne stori kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime tisti, ki se pri
opravljanju politične ali družbene dejavnosti o kom žaljivo izrazi, pa tega ne stori z namenom
zaničevanja. Protipravnost je torej podana, če so presežene meje tolerance. Kdaj so presežene te
meje? Se pravi, ko govorec ne zasleduje zgolj cilja, da z lastnimi pogledi kritično seznani javnost z
ravnanji drugega, temveč, da z objavo svoje izjave, drugega žali! Potrebno je tudi poudariti, da
»žaljivo« besedilo mora biti objektivno žaljivo.

Pri vsem tem je potrebno torej opozoriti na diskriminacijo. Ta poteka tako, da druge ocenjujemo
negativno, sebe ali lastno skupino pa pozitivno. Predsodki se kažejo v nespoštljivem odnosu do
drugih/drugačnih. Diskriminacija namreč izvira iz predsodkov, ki vodijo k primitivnim vedenjskim
oblikam z značilno dialektiko. Za sodobne predsodke je značilno, da se izražajo simbolno/posredno
ter temeljijo na prikritem in pasivnem zavračanju. Najbolj nevarna oblika izražanja diskriminatornih
predsodkov je sovražni govor. Ta je najbolj nevaren takrat, kadar prihaja iz parlamenta, vlade,
političnih strank, univerze, torej družbenih sferah, v katerih se odloča o pravicah in možnostih za
ljudi. Še zlasti je nevaren, če postane orodje za pridobivanje in utrjevanje oblasti.

Nasprotniki omejevanja trdijo, da je sovraštvo značilno le za nižje sloje ter da ima takšno izražanje
čustev lahko pomembno družbeno funkcijo ker omogoča spoznanje, da je v družbi nekaj narobe.

15
Nasprotniki tem zatrjujejo, da sovraštvo vzpodbujajo in širijo tisti, ki imajo družbeno moč ter da se z
sovražnim govorom namerno vzpodbuja občutek ogroženosti.

Sklepno lahko povemo, da na predsodke lahko naletimo v javnem govoru, medijih, filmih.. So
sestavni del demokracije kot javnomnenjskega procesa, v katerem lahko vsak brez strahu izrazi svoje
mnenje. Dolžnost kazenskega prava je, da določi meje kriminalnosti na področju javnega diskurza,
katerega se vpletajo diskriminatorni predsodki.

11. Predkazenski postopek

Prizadevanja gredo v smeri prenove ZKP, da le ta postane hitrejši in učinkovitejši. Do tega bi naj prišlo
z odpravo instituta preiskovalnega sodnika in uvedbo tožilske preiskave. Torej vidimo, da bi se naj
spremenila celotna struktura predkazenskega postopka. Sedanji postopek naj bi veljal za
neučinkovitega prav zaradi delitve predkazenskega postopka na predkazenski postopek in preiskavo.
Takšna delitev vodi do nepotrebnega podvajanja dejanj policije in preiskovalnega sodnika. Z odpravo
takšnega dvofaznega predhodnega postopka bi se dosegla večja aktivnost državnega tožilca, ki bi
izvajal tudi nadzor nad policijo. Danes je predkazenski postopek sestavni del ustavnopravnega
diskurza. Veliko pozornosti je bilo posvečene transformaciji instituta preiskovalnega sodnika v
predobravnavnega sodnika, s čisto sodno funkcijo kot varuha obdolženčevih temeljnih pravic,
njegova preiskovalna pooblastila pa bi se prenesla na državnega tožilca in policijo. Na ta k način bi se
sedanja dvofaznost predhodnega postopka (predkazenski in preiskava) pretvorila v enofaznost
preiskovalnega postopka.

Mnenje profesorja je: da predlagana reforma ne bo dosegla svojih ciljev ter bo po eni strani
naredila postopek veliko bolj inkvizitoren z izrazitim poudarkom na učinkovitost v preiskovalnem
postopku, po drugi strani pa bo odprla nekatera temeljna ustavna vprašanja kazenskega
procesnega prava in varstva pravic obdolženca v kazenskem postopku.

Potrebno je omeniti, da kazenski postopek ni postopek v katerem poteka spor dveh enakih strank,
ampak gre v postopku za spor med dvema izhodiščno neenakima strankama.

Ugovori zoper koncept policijsko/tožilske preiskave temeljijo na dejstvu, da bi z uvedbo slednje, bile
sedanje pristojnosti preiskovalnega sodnika, prevzete s strani državnega tožilca, torej nasprotne
stranke v postopku. To pomeni, da bi nasprotna stranka skupaj s policijo izvajala preiskovalni
postopek in po končanem postopku vložila obtožnico ali ne. S tem bi se neodvisni in nepristranski
sodni organ, ki ni zainteresiran za izid postopka, nadomestil z zainteresirano stranko v postopku.

Zastavlja se vprašanje enakosti orožja med strankama. Ena izmed dilem je ta, da se soočimo s
postopkom, v katerem mora ena stranka (obdolženec) podati drugi nasprotni stranki (državni tožilec)
dokazni predlog in šele subsidiarno v primeru nestrinjanja, odloča sodišče. Element enakosti orožja je
tudi vprašanje dostopa do spisov. Obdolženec ima v sodni preiskavi, ki jo opravlja nepristranski
sodnik, popoln dostop do sodnega spisa, v policijsko/tožilski preiskavi, se zastavlja vprašanje obsega
dostopa. Tu je predvidena tudi možnost omejevanja dostopa. Slednje podkrepljuje zahtevo po
nujnosti zagovornika za obdolženca, saj si prava neuki obdolženec sam ne bo sposoben ustrezno
zagotoviti obrambe.

Potrebno je izpostaviti, da je sodna praksa naklonjena stališču, da se kazenski postopek, če je le

mogoče konča po opravljeni glavni obravnavi.

16
Kaže se izrazita težnja po večanju učinkovitosti postopka na račun omejevanja pravic obdolžencev
v postopkih. Temu so namenjeni razni poenostavljeni postopki in možnost odpovedim določenim
pravicam.

Povedano je bilo torej da je sodobni institut preiskovalnega sodnika superioren glede varstva
obdolženčevih pravic v primerjavi s policijsko/tožilsko preiskavo. Prenašanje preiskovalne funkcije na
policijo in državno tožilstvo pa predstavlja dilemo, ali je to prava pot do hitrejšega, zanesljivejšega in
naprednejšega kazenskega postopka.

12. ODGOVORNOST PRAVNIH OSEB ZA KD

2/I ZOPOKD: Republika Slovenija in lokalne samoupravne skupnosti kot pravne osebe ne odgovarjajo
za kaznivo dejanje.
42/II KZ-1: Kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev,
napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju.
5/II ZOPOKD: Odgovornost pravne osebe ne izključuje kazenske odgovornosti fizičnih oziroma
odgovornih oseb za storjeno kaznivo dejanje.

Temelji odgovornosti pravnih oseb (4. člen ZOPOKD)- za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v
imenu, na račun ali v korist pravne osebe, je ta pravna oseba kazensko odgovorna (alternativno):
- če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve
njenih vodstvenih ali nadzornih organov;
- če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil
kaznivo dejanje;
- če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s
kaznivim dejanjem;
- če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja
njim podrejenih delavcev.

Za KD, storjena naklepno, pravna oseba odgovarja, za KD iz malomarnosti pa le v primeru, da gre za

KD iz zadnje alineje prejšnjega odstavka (opuščanje dolžnega nadzorstva) (zaradi malomarnosti se
sme tudi mileje kaznovati).
Pravna oseba je odgovorna za kaznivo dejanje tudi, če storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kriv ali
če je dejanje storil pod vplivom sile ali grožnje pravne osebe.
Če v pravni osebi razen storilca ni drugega organa, ki bi lahko vodil ali nadziral storilca, odgovarja
pravna oseba za storjeno kaznivo dejanje v mejah storilčeve krivde.

Omejitev pa je tudi v tem, da pravne osebe NE odgovarjajo za vsa KD: 24. in 25. ZOPOKD: samo za
dejanja, za katere KZ-1 tako določa ter za dejanja, ki jih ZOPOKD izrecno našteva.

Kazni za pravne osebe pa so:

- denarna kazen,
- odvzem premoženja,
- prenehanje pravne osebe,
- prepoved razpolaganja z VP.

17
 13. Prikriti preiskovalni ukrepi

Eno izmed osnovnih načel policije je, da predlaga prikrite preiskovalne ukrepe v primerih, ko s
klasičnimi metodami preiskovanja ni mogoče doseči željenih ciljev oziroma rezultatov. V skladu z
Zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) se lahko policija poslužuje prikritih
preiskovalnih ukrepov, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje
ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, pri čemer je mogoče
utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti, preprečiti ali
dokazati oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami.
Osumljenec nima pravice do posebnega pravnega varstva oziroma sredstva zoper izvedene posebne
ukrepe. Le-ta ima zgolj naslednji pravici:
- pravico zahtevati ekskluzijo ali izključitev dokazov in
- pravico do pritožbe zoper obsodilno sodbo.

Med prikrite preiskovalne ukrepe sodijo:

 tajno opazovanje (149.a člen)
 nadzor elektronskega komunikacijskega omrežja (149.b člen)
 nadzor elektronskih komunikacij (150. člen)
 nadzor telekomunikacijskih aparatov s prisluškovanjem in snemanjem (151. člen)
 kontrola pošiljk in drugih pisem,
V Republiki Sloveniji prikrite preiskovalne ukrepe, v skladu z veljavnim Zakonom o policiji (ZPol) in
Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), delimo na tri skupine, in sicer tiste, ki jih odreja:
 preiskovalni sodnik,
 državni tožilec in
 generalni direktor policije ali njegov namestnik (nima več pristojnosti!).
Ustavno sodišče je v sodni odločbi U-I-272/98, razveljavilo prvi in tretji odstavek 49. člena ZPol, kateri
je določal prikrite preiskovalne ukrepe, ki jih je lahko odrejal generalni direktor policije ali njegov
namestnik. Le-ta sedaj nima več pristojnosti za odrejanje teh ukrepov.
Prepoved nedovoljene policijske provokacije oziroma entrapmenta.
Pri izvrševanju ukrepov policija in njeni sodelavci ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti. Pri
ugotavljanju ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, je potrebno presojati predvsem ali bi
ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega
kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (uveljavlja se test). Na tem mestu gre
poudariti, da je bistvenega pomena pri izvajanju teh posebnih ukrepov navidezno
sodelovanje policije z namenom odkrivanja kaznivih dejanj in njihovih storilcev, ki kaznivega
dejanja niso izvršili pod vplivom policije, temveč so odločitev o izvršitvi kaznivega dejanja
sprejeli spontano in neodvisno od njihovega vpliva oziroma volje.
Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma
organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v četrtem odstavku tega člena, pri
tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti,
preprečiti ali dokazati oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami, se lahko zoper to
osebo odredi tajno opazovanje. Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da
se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti
in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v
elektronskem komunikacijskem omrežju, lahko PREISKOVALNI SODNIK na obrazložen predlog

18
državnega tožilca odredi operaterju, da pristojnemu organu sporoči podatke o udeležencih,
okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so: številka ali druga oblika
identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica
oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenešenih podatkov in kraj, iz katerega
je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena.

Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma
organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena, pri
tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se bo lahko v točno določenem prostoru pridobilo dokaze,
katerih se z milejšimi ukrepi, vključno z ukrepi iz 149.a, 149.b in 150. člena tega zakona ne bi dalo
zbrati oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ljudi, se lahko zoper to osebo izjemoma
odredi prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo
tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore.

҉ DOKAZNI STANDARDI V KAZENSKEM POSTOPKU

Dokazni standardi so izraz stopnje verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, oziroma stopnje
prepričanosti državnega organa, da je obdolženi izvršil kaznivo dejanje. Tesno so povezani s pojmom
dokaznega bremena, saj mora tisti, ki dokazuje (tožilec), z določeno stopnjo verjetnosti dokazati, da
je podan dokazni standard, ki se zahteva za odreditev posameznega posega. So torej posledica
domneve nedolžnosti iz 27. URS in 3/I ZKP in imajo dvojni pomen.
Prvič, pomen dokaznih standardov je odrejanje stopnje verjetnosti, pri kateri se lahko še pred
izrekom obsodilne sodbe poseže v posameznikove pravice (s preiskovalnimi dejanji ali omejevalnimi
ukrepi). Vsi večji posegi v ČPS so vezani na določen standard, ki državi preprečuje arbitrarno
preiskovanje ali omejevanje.
Drugič, dokazni standardi so mejniki, ki zaznamujejo prehode iz ene faze postopka v drugo. Višji, ko je
standard, višja je tudi faz kazenskega postopka. Gre za pararelna sistema, ki se večinoma prekrivata,
ni pa to nujno (dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum ne pripada nobena faza
postopka).

Dokazni standardi so sledeči:

- sum:
a) storitve KD (40. ZNPPol za postopek ugotavljanja identitete TER za 259. ZKP za pregled in
raztelešenje trupla TER za 263. ZKP zaradi zastrupitve),
b) sum na orožje ali dokazne predmete (218. ZKP za opravo osebne preiskave brez prič in
odredbe),

- razlogi za sum: So najnižji dokazni standard, ki ga pozna naša zakonodaja. Temu standardu je
zadoščeno, če obstaja neka minimalna stopnja verjetnosti, ki kaže na to, da je bilo storjeno
kaznivo dejanje (U-I-25/95). So torej značilen standard za postopanje v predhodnem
(predkazenskem) postopku. Če je tak standard podan, lahko policija po 148 ZKP stori vse
potrebno, da se izsledi storilec in zberejo dokazi. Policija pa sme v takih primerih zoper

19
 posameznika uporabljati le skrajno neinvazivne ukrepe poseganja v osebno integriteto. Ta
standard pa NE pomeni točke osredotočenosti preiskave. Osredotočenost je namreč točka,
kjer se preiskovanje prevesi iz splošnega poizvedovanja in preiskovanja v iskanje dokazov
zoper določenega storilca. Če pa se sum prevesi v utemeljene razloge za sum, pa lahko
govorimo o osredotočenosti preiskave.

- utemeljeno sklepanje
a) navidezni odkup, sprejemanje oziroma dajanje daril ali navidezno jemanje oziroma
dajanje podkupnine (155. ZKP),
b) historični in tekoči podatki o denarnih transakcijah po 156/I,III ZKP,

- utemeljeni razlogi za sum: Pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti
in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu
sumu. Uporabljajo se za:
a) tajno opazovanje po 149. a ZKP,
b) mali prisluškovalni (prisluškovanje komunikaciji) po 150. ZKP,
c) veliki prisluškovalni (prisluškovanje v prostoru) po 151. ZKP,
d) tajno delovanje po 155. a ZKP,
e) aretacija in policijsko pridržanje po 157/I,II ZKP,
f) hišna in osebna preiskava (214. ZKP) ter preiskava elektronskih naprav (219. a ZKP),

- utemeljen sum: je visoka stopnja artikulirane (obrazložene), konkretne in specifične

verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje – to pomeni, da mora biti utemeljen
sum v obtožbi jasno izražen in obrazložen (artikulabilnost), nanašati se mora na določeno
osebo (konkretnost) in ne sme temeljiti na splošnih oz. verjetnostnih kriterijih (specifičnost):
a) začasni odvzem VD po 137. ZKP
b) preiskava po 167. ZKP,
c) pripor, hišni pripor, prepoved približevanja, javljanje na PP, varščina
d) za sklenitev sporazuma o priznanju krivde še pred pričetkom KP

- prepričanje: sodišče sme nekoga obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi – to pa

pomeni, da o tem, da je ravno OBD storil KD, povprečno razumen posameznik ne bi dvomil.

҉ DOKAZNA VREDNOST URADNIH ZAZNAMKOV O IZJAVI OSUMLJENCA

Kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je
storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), ji mora, preden začne od nje zbirati
obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo
poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna
izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga
svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala,
na sojenju uporabilo zoper njo.
Osumljenca mora policija obvestiti tudi, da ima pravico uporabljati svoj jezik ter o pravicah iz 8. člena
ZKP; osumljenca, ki mu je vzeta prostost, pa tudi o pravici iz četrtega oziroma petega odstavka 4.
člena ZKP.

20
Če osumljenec izjavi, da si bo vzel zagovornika, se zaslišanje odloži do prihoda zagovornika, oziroma
do roka, ki ga določi policija, vendar ne manj kot za dve uri. Do prihoda zagovornika se odloži tudi
oprava drugih preiskovalnih dejanj, razen tistih, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

a) V kolikor zagovornik pride

Se opravi zaslišanje osumljenca, in sicer po določbah 148.a člena ZKP, to pa pomeni:
- zaslišanje osumljenca se sme opraviti samo v navzočnosti zagovornika. Pri zaslišanju je lahko
navzoč tudi državni tožilec, o čemer ga mora na primeren način obvestiti policija,
- zaslišanje osumljenca opravi policija po določbah ZKP, ki veljajo za zaslišanje obdolženca /227
in naslednji členi ZKP),
- o zaslišanju se sestavi ZAPISNIK, ki se LAHKO uporabi kot dokaz v kazenskem postopku,
- zaslišanje osumljenca pa se lahko po predhodnem obvestilu posname z napravo za zvočno in
slikovno snemanje.
-
Če osumljenec ni bil poučen o svojih pravicah iz 148/IV ZKP ali če dani pouk in izjava osumljenca
glede pravice do zagovornika nista zapisana v zapisnik ali če je bil zaslišan brez navzočnosti
zagovornika ali če je bilo ravnano v nasprotju z določbami osmega odstavka 227. člena ZKP (sila,
grožnja, druga podobna sredstva) sodišče NE SME opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo.

b) V kolikor zagovornik NE pride ali pa si osumljenec NE vzame zagovornika

148/VI: Če osumljenec izjavi, da si ne bo vzel zagovornika ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, ki
ga je določila policija, se o izjavi osumljenca sestavi uradni zaznamek. Vanj se vnese dani pravni pouk
ter izjava osumljenca; če se želi izjaviti o kaznivem dejanju, pa tudi bistvena vsebina njegove izjave ter
pripombe na zapisano vsebino. Vsebina uradnega zaznamka se osumljencu prebere in se mu vroči
prepis uradnega zaznamka, kar osumljenec potrdi s svojim podpisom. Izjava osumljenca se lahko po
predhodnem obvestilu posname z napravo za zvočno in slikovno snemanje.
Dokazna vrednost takega uradnega zaznamka (VSRS XI Ips 40885/2016-98, USRS Up-607/05): Takega
uradnega zaznamka iz spisa ni potrebno izločiti, saj ne gre za dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno
določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne za dokaz, pridobljen s kršitvijo
kazenskega postopka, za katere bi ZKP določal, da se nanje sodna odločba ne sme opreti, ali ki so bili
pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vendar pa se na tak uradni zaznamek lahko
opirajo le odločbe, ki se izdajajo pred in med preiskavo, med drugim tudi sklep o priporu, kasnejše sodne
odločbe pa NE!

21