Kekec in divji mož

Pridobljeno iz Wikivira, dne 05. april 2021

1
 Kekec in divji mož
Bogdan Novak

Mladika,1994
Spisano: Uredili Maruša Kolšek in Petra Obrez
Viri: Novak, Bogdan (1994). Kekec in divji mož. Ljubljana: Mladika. (COBISS).
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons
Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v
formatu: epub mobi pdf rtf txt

Glej tudi
Bogdan Novak – Kekec in divji mož članek v
Wikipediji:
Logotip
1 Kekec in
Wikipedije
divji mož

Lepo so peli zagorski zvonovi v pomladni

popoldan. Tako lepo, da so pred večer zvabili Kekca, Tinko in Meno na vrt. Tam so
posedli za mizo, z rokami so si podprli glavo in zamaknjeno poslušali petje zvonov.
»Oh, kako lepo pojejo,« je vzdihnila Tinkara, vsa zardela v okrogla lička. »Saj tudi
res pojejo,« je rekel Mežnarčev Gregec, ki so ga vsi v Kranjski Gori klicali Kekec.
»Kar poslušaj! Takole pojejo.« Pa je zapel s svojim zvonkim glasom v ritmu zvonov:

»Bingele, bongele, k maši zvoni, trije ga nesejo, eden pa spi!«

»Kekec, kako znaš ti lepe pesemce!« je očarano dahnila Mena. »Vedno nove si
izmišljaš.« »Takole se pa na citre sliši,« je rekel Kekec in začel na citrah oponašati
zvonjenje zvonov, da sta deklici kar vzdihovali od začudenja nad takim mojstrstvom.
Kekec pa je kar igral na svoje citre, na tiste, ki mu jih je stric Prisanek dal za njegovo
piščalko. Takrat, ko je bil Prisanek še hudoben in je Kekca prisilil, da mu je divje
koze pasel. O, pa je Kekec potem strica Prisanka nasukal da je bilo joj, citre mu je
izvabil za piščalko in še malho cekinov. Kekec se je ozrl proti Prisanku, ki je imel še
zasnežen vrh, prav tako so bili pobeljeni sosednji vršaci. Pozna pomlad je bila, v
dolini je bilo čez dan že prijetno toplo, ponoči pa se je še ohladilo. Topli majski
vetrovi so začeli topiti sneg na Mojstrovki za Malo Pišenco, Velika Razora, Škrlatice
in Špika. Vedno bolj se je tajal sneg in vedno večje so bile vode, ki jih je dolina
nestrpno pričakovala za zeleno rast. Na koncu bo večni sneg in led ostal le še v
senčnih žlebovih in zajedah po skritih globelih in usekih. Ta se ne bo stalil tudi v
največji vročini. »Kako lep večer,« je vzdihnila Tinkara in si z levico popravila na
hrbet debelo kito pšeničnih las, ki ji je bila zlezla naprej. »To se pravi, da bomo jutri

2
imeli še en lep dan,« je rekel Kekec. »Še dobro, da me ne bo pralo na poti v Rovte.«
Deklici sta vzdihnili od žalosti. Jutri mora Kekec spet v Rovte, da bo služil pri
Koroščevih, kakor je lani. Tinkari in Meni pa bo dolgčas. S Kekcem je bilo vedno
tako zabavno. Le kdo ju bo spravljal v dobro voljo z izmišljotinami? Kdo ju bo
zbadal in kdo strašil, kdo prepeval in igral na citre? Nobeden ne zna tako lepo kot
Kekec. Tinka je žalostno sklonila glavo, pa tudi Meni so se orosile oči, ko je
poslušala Kekčevo citranje. Lani jo je bil rešil iz rok hudobnega Bedanca, ki ga je
doletela pravična, a strašna smrt v Mali Pišenci, odpeljal jo je s Kosobrinove police.
Zdaj je tu našla svoj drugi dom, sirota brez očeta in matere, pa jo bo Kekec že
zapustil. Tudi Mena je ob tej misli žalostno sklonila glavo. Najrajši bi kar na glas
zatarnala: ovbe, ovbe, Kekec, nikar ne hodi, nikar naju ne zapuščaj. »Kaj sta pa tako
žalostni?« ju je podražil Kekec. Je bilo tudi njemu hudo, da nekaj časa ne bo videl
Tinkare in Menare, pa je svojo žalost prikril z objestnim zbadanjem. »Hej, Tinkara,
saj si tako žalostna kot naša pokojna koza Keza, preden je poginila tam na Gmajnici.
Pa kaj! Zdaj imamo dve kozi in nam je še lepše. Namesto mene bosta pasli kozi in
biciko, ki sva jih z Menaro prignala od Kosobrinca. Prav nič vama ne bo dolgčas na
paši, bosta videli. Še na Kekca pozabita, ko bosta letali za pisanimi metulji in za
zlatimi rožicami. Ha, še na Kekca pozabita!« »Kako lahko govoriš tako neumno,« se
je jezila Mena. »Kako naj te pozabiva, ko pa si me rešil pred hudobnim Bedancem?
In dnevi na paši bodo sivi in pusti, ker ne bo slišati tvojih citer in petja, pa tudi
zaukal ne bo nihče. Kaj nama bodo zlate rožice, ki tako hitro ovenejo, če jih utrgaš?
Kaj nama bodo pisani metulji, ko jih nikoli ne ujameva? Samo ti, Kekec, si naju
vedno spravljal v dobro voljo.« Kekcu je bilo kar nerodno od tolikšne hvale, da ni
vedel, kaj naj bi rekel. Mu je, jezičniku, vendarle enkrat zmanjkalo odrezavosti in
besed. V zadregi je spet pobrenkal po citrah. Tokrat bolj poskočno in veselo. Za hribi
je ugašalo sonce v zlati večerni zarji, Škrlatica je bila vsa škrlatna in takšni so bili
tudi oblaki na nebu. Senice in penice so ščebetale še zadnje večerne novice, da bodo
z mrakom utihnile. Tih vetrič je zavel iz zagorskega sveta, da je šelestelo listje na
hruški, pod katero so sedeli. Nekje visoko na nebu je še krožil samoten orel v
neprestanih krogih, ne da bi enkrat samkrat zamahnil s krili. Pač pa je sem ter tja
glasno zapiskal, da je drobno divjad spreletel srh v strahu pred grozovitim plenilcem,
ki je imel gnezdo nekje na Mojstrovki. S travnikov je dehtelo po spomladanskem
cvetju. Ključavnice, kakor so rekli narcisam, so že odcvetale, zdaj so dehtele bolj
navadne cvetice: plavice, zrcalca, zlatice, regrati in hlebčki. Najlepše rože pa je bilo
najti samo višje v hribih, od zlatega čeveljca do očnic. »Kekec,« je zaskrbljeno rekla
Tinkara, »pa glej, da boš pazil nase pri Koroščevih v Rovtah, da ne boš silil v nove
nesreče. Ti si tak nagajivež in nemirnež, da se vedno zapleteš v kakšno nevarnost,
potem so pa sitnosti. Kar spomni se Pehte, Prisanka pa Bedanca…« »Pehte, Prisanka
pa Bedanca!« jo je zateglo oponašal Kekec in cepetnil z nogo ob tla. »Pa kaj? Pehta
je morala iz naših krajev, Prisanek je postal priljuden gozdni mož, Bedanec pa se je

3
zvrnil v prepad in ga je Pišenca odnesla na oni svet. Ha, Kekec se ne boji nikogar! Je
pogumen Kekec in z njim ni dobro češenj zobati, to menda veš, Tinkara. Kdo pa je
Pehto pregnal, če ne jaz? Kdo Prisanka nasukal? Pa Bedanca ukanil? Kaj? Kekec je
pogumen, se nobenega ne ustraši.« »Le nikar se preveč ne bahaj,« je vzdihnila
Tinkara in sklepala roke v grozi, »da te ne bo zadela huda nesreča.« »Pih!« je Kekec
zaničljivo pihnil skozi nos, »še nobenega se nisem ustrašil, pa se tudi ne bom. O, mi
je že bilo hudo, sem bil že v škripcih, ampak Kekec se vedno znajde, vedno prave
zvijače naplete, da druge vanje ujame.« »Le pazi nase v Rovtah in preveč po hribih
ne zahajaj,« ga je posvarila tudi Mena. »Si že pozabil, kako je le malo manjkalo, pa
bi naju dobil v pest hudobni Bedanec.« »Dobil, dobil,« se ji je brezskrbno smejal
Kekec. »Pa sem ga nasukal, da je bilo joj« »Seveda si ga nasukal,« je rekla Menara,
»ko si pa imel volka. Če naju volk ne bi rešil, bi naju Bedanec ujel.« »Res je« je
Kekec sklonil glavo. »Ubogi moj volkec. Ni si zaslužil smrti s hudobnim Bedancem,
ni!« Za hip je pomolčal ob spominu na zvestega prijatelja, potem se mu je naglo
vrnila stara samozavest. »O, če pa ne bi imel volka, bi se pa drugačne zvijače
domislil. Brez skrbi, Kekec jih ima za ušesi, da je joj! Mi jih ne zmanjka tako hitro.«
Pa je spet zaigral na citre, da je bilo lepo. Še pijanega krojačka Turenčka, ki ga je pot
ravno peljala mimo Mežnarčeve hiše, je ob tej muziki zasrbelo v podplatih, da se je
nehal opotekati z ene strani ceste na drugo, ampak je zdaj v ritmu citer odplesal na
vas kar po sredini pota, da je bilo videti prav smešno. »A naju boš kaj obiskal,
Kekec?« je skrbelo Tinkaro, ki je bila zelo navezana na svojega predrznega bratca.
»Seveda vaju bom, vsakih štirinajst dni, vsako drugo nedeljo pridem domov na obisk
in lepih daril vama prinesem,« jo je tolažil Kekec. »I, saj ne grem na koncev sveta,
da bi solze točila, Tinkara. Samo do sosednjih Rovt grem, h Koroščevim, kjer me
bodo lepo sprejeli in gostili kot lastnega sina, saj sem jim Mojco slepote ozdravil. In
prav je, da Mojco pa Rožleta obiščem, saj smo prijatelji.« Potem se je poredno
nasmehnil, oči so se mu navihano zaiskrile, usta šegavo skrivila. »Ti bom kaj lepega
prinesel iz gora, Tinkara,« ji je rekel z resnim glasom. »Sem slišal, da se na Špiku
najdejo zmajeva jajca. Eno tako jajce bom poiskal in ga dal pod Koroščevo kokljo,
da se bo mlad zmajček izvalil. Potem ga bom na vrvici pripeljal domov, da ga boš
imela in vzredila v velikega zmaja, ki te bo požrl!« Kekec se je smejal, Mena, ki je
bila starejša od Tinke in ni več nasedala takim strašljivim zgodbicam nabritega
Kekca, se je samo smejala in zmajevala z glavo. Pač pa je Tinka, ta zmešana Tinkara,
izbuljila oči od groze in je vsa prestrašena zacvilila: »Kekec! Joj, Kekec, nikarte mi
ne nosi mladega zmaja! Ne maram zmaja, ki nas bo vse požrl. Ovbe, ovbe!« »Prav, ti
pa ne bom prinesel zmaja,« je rekel poredni bratec, »ti bom prinesel tri zmaje. Na
vrvici jih pripeljem kot mlade psičke. Ja, tako bo!« Tinka je zavreščala od groze,
planila je pokonci in kriče stekla v hišo. »Mama! Mama! Reci no Kekcu, da ne sme
pripeljati zmaja v hišo!« je vpila in se skrila v izbi pod mizo, na prag hiše pa je
stopila mati. »No, kaj pa že spet imate?« je rekla strogo. »Kekec, nikar mi ne plaši

4
Tinke, da se potem še tri dni ne upa iz hiše. Bi rad, da te namažem z leskovo mastjo?
Jih že dolgo nisi dobil.« »Oh, mati, samo šalili smo se! Nič hudega nisem mislil, le
malce sem se pošalil. Počakajte, takoj jo potolažim!« Zaklical je v hišo: »Tinkara!
Tinkara! Le pridi nazaj, saj te ne bom več strašil.« Po dolgem prigovarjanju in ko je
šla ponjo v izbo Mena, ki ji je morala obljubiti, da jo bo branila, je Tinka le prilezla
izpod mize na dan. Še vedno je imela od strahu za krajcar velike oči in drobno srčece
ji je v prsih tako grozno razbijalo. Kekec je igral na citre in je ni več strašil. Samo
nekaj je mrmral in deklici sta vedeli, da gode sam zase, kadar sklada kakšno pesem.
Prav veselili sta se, da bodo potem skupaj zapeli novo pesmico. Koliko si jih je že
izmislil Kekec! Če le ne bi bil tako poreden, si je mislila Tinka, če me le ne bi tako
strašil. »Jo že imam!« je vzkliknil Kekec. »Novo pesmico za našo Tinkaro. Le
poslušajta!« Že so njegovi prsti drobili po citrah in zvonko je zapel:

»Ko se bom vrnil jeseni, spet bodo špii ledeni, jaz pa prinesem darilo, ki Tinko bo
razvedrilo: zmeraj rad Kekec nagaja, zato pripelje ji zmaja!«

Ob zadnjem verzu je Tinka že spet zavreščala, planila je pokonci in cvilé zbežala v

hišo. Mati je rekla: »Kekec, zdaj je pa zadosti! V hišo, večerjat in spat! Saj se že
mrak spušča.« Kekec se je smejal, zadovoljen, da je spet prestrašil sestrico Tinkaro,
ki jo je sicer imel zelo rad. A kaj more, ko mu pa vedno vse sveto verjame, kar ji
natvezi, potem pa tako vrešči, kadar ji pove kaj groznega. Je vsakič prevelika
skušnjava, da bi lahko odnehal. Pospravil je citre v leseno škatlo in jih odnesel v hišo
kjer so posedli za mizo. Mati je vsem trem otrokom nalila vročega mleka v krožnik
in jim z žlico nadrobila vanj koruzne žgance. Kekcu zvrhan krožnik, saj fant pojé za
tri. Pa tudi skače in nori čez dan za tri. Hvala Bogu, da gre jutri za čez poletje h
Koroščevim v Rovte. Bo vsaj malo mir pred njim, si je mislila mati. Oče je bil na
delu, nekje visoko v gozdovih je drvaril za plačilo. In kako naj brez trde moške roke
kroti takega živega fantalina? Mati je vzdihnila. Še dobro, da je šla Jerica v Trento
služit k teti Neži. Le kako bi drugače živeli pri toliko lačnih ustih? Od lanske jeseni
je tu še Mena, sirotica, ki je ne more kar zapoditi od hiše, ko nima svojega doma na
svetu. Ovbe, ovbe, hudo je v revščini. Pa so se že razveselili, ko je Kekec od
Prisanka prinesel malho zlatnikov, a čez tri dni so se do zadnjega spremenili v suho
listje. To je Prisanek nasukal Kekca, lahkovernega tepčka! Še dobro, da je oče že
prvi dan s Prisankovim zlatnikom dolg poplačal pri trgovcu Jazbecu, da so lažje
zadihali. No, pa tudi dve kozi in eno biciko je Kekec lansko jesen pripeljal s
Kosobrinove planote, tako da je vsaj mleka dovolj pri hipi in bicika že ima dva
jagenjčka. Taki siromaki pa le niso več, kakor so bili, je tiho razmišljala mati in
opazovala otroke, ki so cmokaje otepali žgance in srebali še vroče mleko. Ko so se
najedli, so šli spat v podstrešno izbo. Vsi trije so imeli isto sobico. Kekec je imel
posteljo ravno pod lino, ki je bila za okno. Deklici sta koj zaspali, kakor hitro
zatisnili oči. Tinkara je stokala v spanju, kot bi sanjal o hudobnem zmaju. Kekec se

5
je nasmehnil. Dvignil se je, da je koruzno ličkanje v posteljni vreči tiho zašumelo.
Klečal je in strmel skozi lino. Zunaj so bile žareče zvezde, oblaki so se razpršili in
nebo je bilo jasno. Polna luna je svetila na zagorski svet, obsijala ga je s srebrnino
svojih bledih žarkov. Severne stene vršacev so bile videti, kot bi čeznje lil slap
mleka. Tihota je vladala nad dolino, le čuk je kdaj pa kdaj skoviknil nekje v daljavi.
Vmes je hripavo zalajal lisjak sredi gozda. Kekec je vzdihnil. Jutri navsezgodaj bo
moral oditi v Rovte. Čez čas se je ulegel in že ga je potegnilo v sanjski svet.

Kekca je lovil Bedanec. Tekel je za njim, črn v skuštrane lase in razmršeno brado,
kosmat po lopatastih rokah in s hudobnimi črnimi očmi, kakršne ima sam vrag. O, je
Kekec tekel na vse kriplje, pa mu ni mogel pobegniti. Že je čutil hudobčevo vročo
sapo na tilniku, zdaj zdaj ga bo zgrabil. Kekec je hotel zaklicati na pomoč, ovbe,
ovbe, pa ni mogel niti odpreti ust, kaj šele izpustiti kakšen glas in tudi noge ga niso
več ubogale. Že je začutil Bedančevo roko na rami, tako mu jo je položil na ramo, da
se je siromak Kekec kar stresel. »Kekec! Kekec!« je vpil Bedanec in ga stresal.
Tresenje je postajalo vedno močnejše in Kekec si je pomel oči. Hvala Bogu, saj je
samo spal v domači postelji, skozi lino že tipa prvi jutranji svit, za rame pa ga stresa
mati in vpije napol šepetaje: »Kekec! Kekec! Zbudi se!« Samo da ni bil Bedanec, le
sanjalo se mu je. »Oh, mati!« je Kekec skočil iz postelje, objel jo je in poljubil.
»Kakšne strašne sanje sem imel. Bedanec me je lovil!« »Č bi to vedela, bi te pustila
še malo spati,« mu je šegavo rekla mati. »Da bi ti Bedanec v sanjah vlil dovolj
strahu, potem bi te minila volja, da bi še kdaj zašel v kakšno pustolovščino. Mogoče
bi bil potem bolj miren in ubogljiv, ne pa da delaš vse po svoji glavi in rineš iz
nesreče v nesrečo.« Kekec se je samo posmejal, skočil je v prtnene hlače in si obul
cokle. Popravil si je naramnice in že je stekel proti stopnicam, ki so vodile navzdol, v
dnevno izbo. Med vrati se je obrnil, še enkrat pogledal speči Tinkaro in Menaro;
tisto, ki mu je bila sestrica in tisto, ki mu je bila kakor sestrica. Obe sta spali, pa
čeprav je mati precej glasno budila Kekca. Debelušna Tinka je imela napeta lička in
našobljena usteca. Njen obražček je bil zardel od globokega spanca, pšenični lasje
razpletene kite pa so mu bili kot zlat okvir. Mena je spala mirno, počasi in globoko je
dihala. Sredi kostanjevih las, ki si jih je strigla bolj na kratko, je imela že zrelejši
obraz dvanajstletne deklice z malce upadlimi lici. Kekec si je vtisnil v spomin njuna
obraza, saj ju dolgo ne bo videl, ko pa gre služit k stricu Korošcu do pozne jeseni. Ta
čas ju bo lahko obiskal kvečjemu vsako drugo nedeljo. Poredno se je nasmehnil, ko
je pogledal strašljivo Tinko in se spomnil, kako jo je sinoči strašil s pesmico o zmaju.
Obrnil se je in stekel navzdol. V izbi mu je mati že pogrela mleko in žgance. Čeprav
je bil še zaspan in ni imel teka, se je potrudil in pojedel vse, kajti pred seboj je imel
dolgo pot do Rovt in med potjo se lakota najrajši pojavi, to je že vedel iz izkušnje.

6
Najbolj si lačen, kadar nimaš kaj jesti. »No, pa grem,« je Kekec rekel materi. Na
pleča si je obesil škatlo s citrami, čez ramo je vrgel malho, v roke pa je vzel gorsko
palico, ki je bila na koncu okovana z železno konico. Da, prav s to palico je bil
prebodel roparskega orla, ki se ga je lotil sredi planine. Najprej je orel hotel odnesti
Kekca in takrat mu je za opomin le odbil nekaj peres, ki jih še zdaj nosi za
klobukom. O, drugi pobiči zmorejo kvečjemu petelinja in srakoperjeva peresa,
orlovska nosi samo Kekec! Drugič pa je roparski krivokljun hotel odnesti
Kosobrinovo biciko, pa ga je Kekec z okovano palico pribodel na zemljo, da je smrt
storil. Naj bi zajce lovil po gozdovih in gorskih pašnikih, ne pa da ropa drobnico!
»Kekec, pazi nase!« mu je pred hišo naročala mati in mu popravila klobuk, ki si ga je
preveč gizdavo potisnil nazaj. »Pazi nase in Koroščeve ubogaj. Glej, da jim ne boš
delal sivih las, jih imajo že brez tebe dovolj. In nikarte ne zahajaj daleč v gore, da ne
napleteš kake nove neumnosti. Predrzen ne bodi, ker jo boš nekoč skupil še za nazaj,
kar si zaslužiš.« Pokrižala ga je mati in poljubila na čelo. Potem je ostala na pragu in
gledala za njim, kako koraka po poti proti goram, kjer se cesta obrne proti Rovtam.
Šentani pobič, tako priljuden, lepe kodraste lase kostanjeve barve ima, a že zdaj pri
dvanajstih letih je nabrit za tri. Kaj šele bo, ko bo odrasel! Tako je razmišljala mati in
se vrnila v hišo. Se mora kar hitro zasukati. Prebuditi mora deklici, jima pripraviti
zajtrk, potem pa gredo do poldneva okopavat koruzo, ki že lepo poganja iz zemlje.
Kekec jo je brezskrbno mahal po poti proti goram. Pot se je združila s široko
vozarsko cesto, ki je peljala proti Vršiču in bo Kekec na njej ostal del poti, preden bo
zavil v rovte. Malo vstran je ob cesti tekla Pišenca, ki se ob odcepu deli v Malo
Pišenco in Veliko Pišenco. O, kolikokrat je že hodil po tej poti! Skoraj miže bi jo že
lahko prehodil. Uprl je pogled proti gorskim očakom. Sonce jih je že dobro obsijalo.
Špik se je ves svetil na levi, Prisanek je bil naravnost pred njim, Mojstrovka na
desni. Čisto zadaj za Krnico je bil Razor. Gore so bile na vrhu še pokrite s snegom.
Kar hladno je velo s planin ob jutrih in Kekcu ni bil nič odveč debel brezrokavnik iz
ovčje kože. Ga je kar lepo grel čez hrbet. Visoko nad njim je pel čopasti škrjanček.
Kekec si je z dlanjo zastrl oči in gledal za njim. Pel je in se dvigal vedno višje, kot da
bi rad poletel na vzhajajoče sonce. Ampak potem je nenadoma utihnil, zložil krila in
kot kamen padel proti zemlji. Tik nad tlemi pa je razširil perutki, zaprhutal in
začebljal, kot da bi se veselil svoje igre. Kmalu so se mu pridružili še drugi. Letali so
kvišku, padali, čebljali in se spet dvigali med oblake, ki so bili ob robu gore, kakor
hitro pa so se oddaljili od zasneženih vršacev, so se razblinili v sončnih žarkih.
Kekec si ni mogel kaj, da ne bi zažvižgal. Oponašal je najprej škrjančke, potem
penice, siničke in vrabce in kar je bilo še tega pernatega drobiža po grmovju in pod
nebom. Je že res, kar pravijo stari ljudje, si je mislil Kekec, dobra volja je najbolja.
Če je človek mlad in vesel, prežene vse težave. Še v stiski, kadar ga je pestila Pehta
ali ga je tepel Bedanec, se ni vdal, ker je ohranil dobro voljo. Samo popustiti ne
smeš, obupati ni vredno, potem pa gre, si že zmisliš kako ukano, da se izvlečeš iz

7
najhujših škripcev. Vzel je Kekec svoj pastirski klobuk z glave, vrgel ga je visoko v
zrak in zaukal na ves glas, da je odmevalo med gorami. Ptički so kar utihnili za hip
in pozabili čebljati, Kekec pa je z desnico že ujel klobuk in si ga posadil nazaj na
glavo. Še enkrat je prešerno zaukal. O, le naj vedo, da gre Kekec po dolini proti
Rovtam, naj vedo, da prihaja predrzni pobič, ki je užugal celo hudobnega Bedanca.
Kaj pa je to? Kdo vriska na drugem koncu poti, pri rovtarskih senožetih? Kekec je
prislonil dlan k očem, da si je naredil senco pred sončno svetlobo in napel oči. Dva
otročaja sta mu tekla po cesti naproti. Večji je metal klobuk kvišku in mu odgovarjal
s piskavim vriskanjem, ki je bilo še najbolj podobno petelinjemu kikirikanju,
vsekakor pa ne pravemu pastirskemu ukanju. Zdaj ga je Kekec že tudi bolje razločil.
Bil je dolgin, za glavo večji od Kekca, s predolgimi rokami, ki so kar opletale okoli
njega med tekom, kot da bi ne vedel, kaj naj bi z njimi. Na dolgem vratu je imel
nasajeno okroglo pegasto bučo, ki se je razlezla v nasmeh od enega ušesa do
drugega, na tej betički pa je bil visok, zašiljen pastirski klobuk, ki ji je bil prevelik in
bi skril najmanj pol betice, če se ne bi zagozdil za dvema štrlečima uhljema. Na sredi
obraza so bile izbuljene oči prestrašenega zajca. Precej za fantom je zaostala dekliška
postava. Kekec je dvignil v zrak gorsko palico in zavriskal: »Rožle! Juhej! Rožle!
Mojca!« Res sta bila Koroščeva dva: Rožle in Mojca. Rožle je že prisopihal do
Kekca, ki se je ustavil in ga čakal. »Kekec!« je sopel Rožle, ki je bil od teka ves
upehan. »Si le prišel? O, kako sva te čakala. Se te nisva mogla učakati, zato sva ti šla
kar naproti.« Objela sta se stara prijatelja in potem je Kekec objel še Mojco, ki je
pritekla za Rožletom precej manj upehana. »Kekec!« se ga je veselila tudi Mojca.
»O, kako te čakamo! Vidiš še zdaj me oči niso izdale, odkar si mi jih pozdravil s
Pehtinimi zdravilnimi kapljicami. Kako lepo je življenje, če vidiš. Vsi te čakamo
doma, tudi oče in mama. Veš, kadar si ti pri nas, je tako zabavno, ko znaš
pripovedovati tako zanimive zgodbe.« »Ja, jezik imaš pa res namazan. Ti bi samo z
govorjenjem izvabil cekin od vile Škrlatice,« se mu je smejal Rožle. »Še od strica
Prisanka si si izgovoril malho zlatnikov, a kaj, ko te je divji mož opetnajstil in so se
že čez tri dni spremenili v suho listje, hi hi!« »Pazi, Prisanek gre!« je nenadoma
zavpil Kekec in z roko pokazal za Rožletov hrbet. Rožle je zavreščal, izbuljil oči in
se pognal v dir, kar so ga nesle noge, ne da bi se oziral. Kekec se je začel smejat in
kar tolkel se je z rokami po kolenih. Zavpil je za bežečim prijateljem: »Rožle! Hej,
Rožle! Saj ga ni, Prisanka! Samo pošalil sem se. Vidim, da si še vedno tak strašljiv
zajček kot včasih.« Rožle se je zdaj ustavil in v varni razdalji pogledal nazaj. Ko je
videl, da res ni divjega moža, se je osramočen vrnil. »Saj sem kar tako bežal, da bi ti
veselje naredil,« je zagodrnjal s povešeno glavo. »Zagotovo!« se je smejal Kekec.
»Še zdaj se treseš kot šiba na vodi, samo da bi me razveselil.« Tudi Mojca se je
smejala plašljivemu Rožletu. Skupaj so se napotili proti Rovtam, kjer se je že videla
Koroščeva hiša, ki je bila napol zidana, napol zgrajena iz debelih brun. Je bil
Korošec kar premožen. Ni imel v hlevu samo bicik in koz, ampak tudi dve kravi. »A

8
citre si tudi prinesel?« je Mojca vprašala Kekca. »Da nama boš spet lepe pesmice
igral.« »Seveda,« je prikimal Kekec. »Citer zdajle ne morem igrati, pač pa lahko
spotoma eno zapojemo. Poslušajta, kakšno sem zložil, potem pa bosta povzela za
mano.« In je zapel s svojim zvonkim glasom:

»Ko ti prsi žalost stiska, pesem si zapoj veselo, naj piščal prešerno piska, da srce bo
spet drhtelo, kot škrjanček iznad polja pobič naj na glas zavriska: dobra volja je
najbolja, ko ti prsi žalost stiska…«

Kekec je zajel sapo in ju pogledal z iskrečimi se očmi: »No, dajta, zapojta z mano!
Pesem si zapoj veselo…« Objeli so se čez rame in pojoč odkorakali po cesti proti
Rovtam, peli so iz srca kot škrjančki nad poljem, z obraza pa jim je žarela sreča.
Nenadoma se je Kekec ustavil in rekel: »Piščalko bi moral imeti, to je! Takoj jutri se
odpravim v goro, da si bom poiskal kakšno jelšo. Takšno piščalko si bom naredil, da
bo kar sama pela! Zdaj je ravno pravi čas, ko so jelše še vse muževne.« »Nikar!« se
je zgrozil Rožle. »Kekec, nikar ne hodi v goro, da se ti kaj ne zgodi.« »Saj ne bom
šel sam,« ga je Kekec prijateljsko lopnil z dlanjo po hrbtu, da je kar poskočil. »Saj
boš šel ti z mano. Kajne?« Rožle je od strahu ostrmel in onemel. Samo z izbuljenimi
očmi je golčal in nemo odpiral usta ob misli, da bi moral s Kekcem v goro, kjer je na
vsakem koraku skritih toliko nevarnosti!

Čudovito je bilo rovtarsko jutro pod Špikom. Pri Koroščevih so otroke zbudili že
zgodaj. Je šel Korošec travo kositob prvem svitu, dokler je še mokra od rose in kosa
dobro reže. Otrokom pa so potisnili v roke lesene vile in grablje, da so hodili za
koscem in trosili travo iz pokošene redi po vsej senožeti, da se bo dobro sušila. Na
pokošenem pobočju, ki se je rahlo vzpenjalo, je vse gomazelo. Pajki, koblice, hroščki
vseh barv, vmes celo pikapolonice, gosenice, vse je lezlo sem ter tja, ker jim je kosa
uničila varno zavetje nad glavo in skrivališče. Ptice pevke so frfotale po pokošeni
travi in pridno lovile nezaščitene žuželke. Mojca je našla čudovito pikapolonico.
Dala si jo je v dlan in počakala, da ji je hrošček zlezel na vrh sredinca. Potem mu je
govorila: »Leti, leti, pikapolonica, k Tinkari poleti in ji povej, da je Kekec srečno
prispel in mu je lepo z nami. Leti, leti, pikapolonica!« Res je hrošček razpel
perutnice in odletel visoko v zrak, kjer jim je izginil izpred oči. »Jaz imam nekaj
boljšega,« se je zasmejal Kekec. Našel je bil velikega rogača. Previdno ga je zgrabil
z dvema prstoma na sredini, da ga hrošč ni mogel uščipniti z veliki kleščami, potem
ga je pomolil proti Rožletu, ki je zavpil od groze. »Poglej, Rožle, kakšnega
kleščmana sem našel. Ta ti odščipne prst kot bi mignil.« Rožle je odskočil, ampak je
Kekec silil za njim. Zdaj se je prestrašeni fant pognal v dir čez travnik, Kekec pa je

9
tekel za njim in vpil: »Rožle, počakaj, ti ga bom spustil za srajco!« Šele ves upehan
in zadihan je odnehal. Rožle je v varni razdalji trepetal kot trs v vetru. Še ata
Korošec se mu je smejal: »Ti zajec, ti!« Potem se je zresnil: »Zdaj bo pa dosti. No, le
grablje v roke in vile, pa na delo. Ne bomo do večera na senožeti!« Tako so trosili
travo za naglim Korošcem, ki je urno kosil brez prestanka, razen kadar je koso
obrisal s šopom trave in jo nabrusil z brusnim kamnom, da je odmevalo v skalovju
nad senožetjo: sek-sek, sek-sek, sek-sek! Potem je spravil brus v kravji rog, poln
vode, ki ga je imel obešenega za pasom, se na široko ustopil in rahlo upognjen naprej
zamahoval s koso. Ko je odzvonilo poldan, je bil senožet pokošena in trava
raztrošena. Korošec se je odkril ob zvonjenju in si z velikim robcem obrisal
prepoteno čelo. »Tako,« je dejal. »Ravno prav smo končali. Tole še raztrosite, potem
pa pojdemo domov, kjer nas mati že čakajo z obedom. Jutri bomo pa obračali.«
Otroci so pohiteli in razmetali še zadnje redi. Potem so se skupaj odpravili domov.
Mojca in Rožle sta bila še kar utrujena, Kekec pa nič. Še vedno ga je razganjalo, da
je vso pot skakal sem ter tja, od enega do drugega, in jezikal. »Tebi pa tudi ne
zmanjka besed,« je Korošec zmajeval z glavo, ko je stopal po cesti s koso na rami.
»To je pa res,« je govoril Kekec. »Si mi jih ni treba izmišljati, mi kar same prihajajo
na jezik. Kot drobno proso se mi usipajo iz grla, se potočijo po jeziku in skotalijo iz
ust. Vsaka reč je preprosta, stric Korošec, če le veš, kako se ji streže.« »Potem mi pa
povej, kako se ušesa zamašijo, da me ne bodo več bolela od tvojega večnega
jezikanja,« se mu je dobrodušno režal Korošec. »Le kje vse to pobereš?« Po obedu,
ki jih je že čakal na mizi, je Kekec zaprosil Korošca: »Stric, a greva lahko z
Rožletom v gozd? Saj bova do večerne paše že nazaj. Zdajle nimava pravega dela, pa
bi lahko malce pogledala po gozdu za kakšno muževno jelšo, da bi si piščalko
naredil. Vedno ne morem s seboj citer nositi, piščal pa porinem v žep, da je vedno pri
roki. A lahko greva, stric Korošec?« »Le pojdita, bom vsaj v miru podremal,« je
privolil Korošec, ki se je že zleknil na klop in si s klobukom pokril obraz, da ga med
spancem ne bi nadlegovale pikajoče muhe. »Ampak za večerno pašo morata biti
doma. Pa ne rinita previsoko v gozd, da se vama kaj ne pripeti. Saj za Rožleta se ne
bojim, je tako prevelik strahopetec, ampak ti, Kekec, ti pa kar kličeš neprijetnosti k
sebi.« »Nič se ne bojte, stric Korošec,« je samozavestno odvrnil Kekec, »saj bom
previden in bom pazil nase. Sicer se pa znam vedno izmazati.« Pa sta krenila na pot
Kekec in Rožle, ki mu ni bilo dosti do tega, da bi se klatil po nevarnem gozdu, v
katerem je za vsakim grmom slutil vsaj volka, če ne že medveda. Šla sta naravnost
proti gozdovom ob vznožju Špika. Spotoma sta srečala pijanega krojačka Turenčka,
ki ju je strašil, naj nikar ne hodita v goro, ker je tam divji mož Špik, ki ju lahko
zgrabi. Rožle je kar hropel od strahu in korak mu je zastal. Kekec pa je samo
odmahnil z roko, rekoč: »Ovbe, stric Turenček, kaj boste razkladali o Špiku, ko vi
drugega divjega moža ne poznate, kakor tistega, ki se Šnopec imenuje in smrdi na
deset metrov. Ojej, ta vas je zgrabil in vas res dobro drži ter stresa, ta divji mož vas

10
ne bo več izpustil, dokler vas v grob ne položi.« »Ti pobič prelicani!« se je razjezil
Turenček in si je še dolgo bentil v brado, medtem ko sta fantiča že odšla iz vasi proti
Ruševemu grabnu, po katerem je zdaj, v pozni pomladi, še tekla snežnica. V zgodnji
pomladi je po grabnu tekel cel hudournik, poleti pa je bil suh žleb. »Tule ob vodi
bova najlažje prišla v hrib,« je rekel Kekec. »In tudi jelše imajo rade bližino vode.«
Pot, i je bila komaj opazna, je bila tako strma, da sta si grizla kolena. Kekec se je
oziral naokrog, pa ni videl nobenega primernega drevesa. Tudi močan jelšev grm bi
bil dober za piščalko. Sredi gozda sta naletela na grmado skalovja, poraslega z
maom, v katerem je zijala globoka luknja. Rožle je prijel kamen in ga zalučal vanjo.
Kamen je zaropotal v luknji, potem pa je zašumelo in iz nje je prišel silen piš. Veter
jima je razmršil lase. »Ojej, to je pa zabavno!« se je razveselil Rožle in spet vrgel
kamen v luknjo. Spet je zapihalo iz preduha. »Le zakaj piha vsakič, kadar vržem
kamen?« se je čudil Rožle in spet vrgel. »To je vendar čisto preprosto,« mu je hitro
začel tveziti Kekec. »Spodaj v votlini leži pod skalovjem velikanski zmaj. Če vržeš
kamen in zadaneš zmaja v glavo, je jasno, da jezno zapiha. Še kakšen kamen mu
vrzi, pa bo začel bruhati ogenj in žveplo iz jame.« Rožle se je naglo odmaknil od
odprtine in zašklepetal z zobmi. »Greva hitro naprej,« je zastokal ves bled. »Ojej, le
zakaj sem metal kamenje v luknjo? Le kaj me je premamilo?« Kekec se je poredno
nasmihal. Rinila sta naprej v breg. Kmalu sta prišla na skoraj ravno gozdno jaso. Bila
je polna belih jagodovih cvetov. Še kak mesec, pa bo vse rdeče od močnic.
Nenadoma je Kekec obstal in dal prst na usta. Z roba jase na desni je bilo slišati
zateglo vekanje. »To bo srna,« je Kekec šepnil Rožletu. »Pojdiva pogledat.« Šla sta
po robu gozda v smeri tožečega vekanja. Tisto, kar sta zagledala med prvimi drevesi
na robu, ju je silno pretreslo. V gozdu, meter ali dva od jase, se je bila v nastavljeno
zanko ujela mlada srna. Žalostno je vekala, ker jo je zgrabil divji lovec, hudoben,
bradat dedec nizke rasti, a plečat za dva. Z eno roko jo je držal okoli vratu, v drugi
roki pa se je bleščal dolg lovski nož, ki ga je držal visoko v zraku. Očitno se je
pripravljal, da bo zaklal nesrečno žival. Rožle je stal z odprtimi usti in se je začel
ritensko odmikati nazaj proti jasi, tako se je ustrašil ob pogledu na divjega lovca.
Kekec pa ni rekel ničesar, ampak se je naglo zaprašil v možaka, skočil mu je na hrbet
in ga začel biti s pestmi po glavi. »Ti hudobec!« se je zadrl kot obseden. »Boš
izpustil ubogo žival? Ti preklicana hudoba!« Zgrabil ga je za črne lase in gosto brado
ter na vso moč cukal, da so mu v rokah ostajali predivasti kosi. Divjak je bil zaradi
nepričakovanega napada tako presenečen, da mu je nož padel iz rok, izpustil pa je
tudi srno, ki se ji je pri tem izmaknila zanka in je svobodna urno pobegnila v gozd.
Lovec je bil že zajel sapo po prvem presenečenju in je ugotovil, da se ga je lotil samo
nedorasel fantič. Začel je grdo preklinjati. Z rokama je segel na svoj hrbet, snel si je
malega vražička s pleč, ga dvignil visoko v zrak in zalučal od sebe. Kekcu je kar
sapo zaprlo, ko je letel po zraku, še bolj pa, ko je priletel na trda tla, čeprav so bila
porasla s praprotjo in maom. Dobro se je udaril in pretreslo ga je ob padcu, da je

11
videl kar zvezde plesati okoli sebe. Še preden se je lahko pobral, je že bil divji lovec
pri njem. Zgrabil ga je, si ga položil čez koleno krive in kratke noge, potem ga je
začel mikastiti. »Na, mali hudobec, da boš vedel, kdaj si mi srno zapravil!« se je drl
možakar in mu jih z lopatasto dlanjo nalagal na zadnjo plat. Kekec se mu je zaman
skušal iztrgati. Čez čas ga je možakar nehal mlatiti, toda z vrvjo mu je trdno povezal
roke. »Ker si spodil Špiku pečenko izpred nosa, mi boš za kazen leto dni služil!« je
pribil bradati možak in se odpravil naprej. Surovo je potegnil za seboj Kekca, ki ga je
imel privezanega na vrvi. Rožle se je potuhnil v grmovju na robu jase. Ovbe, ovbe!
Hudobni divji mož Špik je zgrabil Kekca! In leto dni mu bo moral služiti. Nesrečni
Kekec! Gledal je za njim, kako se na vrvi opoteka za krivonogim divjim možem. Ko
sta izginila med drevjem, se je Rožle vzdignil in stekel kar počez po hribu navzdol,
kakor so ga nesle noge. Ni se menil za veje grmovja in dreves, ki so ga šibale po
telesu. Kajti čimprej mora domov in povedati, da je Kekca ugrabil hudobni gorski
divjak Špik. Ovbe! Ovbe! Rožleta je močno stiskalo v prsih in med tekom se je ves
čas oziral nazaj, če ga morda ni Špik opazil in se pognal za njim. Toda imel je srečo.
Živ in zdrav je pritekel v dolino in zdivjal proti vasi, kot bi mu gorelo za petami.

Divji mož Špik je godrnjaje lezel v hrib po strmih grapah. Hodil je po komaj opaznih
stezah, ki jih je poznal samo on. Jezno je vlekel za seboj Kekca, ki se je opotekal, da
bi skoraj nekajkrat padel. »Nikar me tako ne vlecite, stric Špik!« je zatarnal Kekec.
»Kaj sem vam pa storil? Samo nedolžno žival sem ubranil pred vašim nožem. Kaj pa
jaz more za to, če se mi žival smili? Ali vas ni sram, da ste hoteli zaklati nedolžno
srno? Kaj ste res tako okrutni, stric Špik, da bi storili kaj takega?« divji mož se je za
hip ustavil. Obrnil se je h Kekcu. »Še kaj hujšega bi lahko storil. Povem ti, da tudi
bom, če ne boš spravil predolgega jezika za zobe. Molči, pobič, in hodi za menoj!«
Kaj je hotel Kekec, kot da je tiho stopal za Špikom. Ga je še preveč bolela zadnja
plat od udarcev, ki jih je dobil malo prej, da bi se drznil znova izzivati. Še dobro, da
je Rožle pobegnil temu divjaku. Rožle bi umrl od groze v njegovem ujetništvu. Tako
pa zagotovo že teče proti domu povedat, da je Kekca ugrabil gorni mož. A kaj mu bo
to pomagalo, saj ne bodo našli Špikovega domovanja v tem temačnem gozdu, pa če
ga bodo iskali sto let. Samo nase se bo moral zanesti. Po vedno bolj gostem in
temnem gozdu sta hodila, po stezah tik nad grozljivimi prepadi in samotnimi brezni
skozi goste krošnje se ni videlo niti zaplate neba. Sem ter tja se je slišalo med
njunimi koraki jezno bevskanje kakega lisjaka. Drugače je bilo v gozdu tiho, kadar
nista ravno stopila na suho vejo, da je rezko počilo. Divji mož je delal kar dolge
korake. A kaj – korake! Špik je lomastil skozi gozd kot kakšna ponorela divja zver.
Bil je globoko sklonjen naprej, ko je hodil in čez ramo je imel konec debele vrvi na
katere drugem koncu je bil privezan Kekec. Med hojo se je pobič večkrat poskusil

12
osvoboditi, a zaman. Z vrvjo je bil res privezan samo okoli pasu, toda roke je imel
posebej zvezane na hrbtu tako trdno, da si jih ni mogel razvezati, naj se je še tako
trudil in rahljal vezi, ki niso popustile niti za dlako. Vdal se je v usodo in se ni več
poskušal reševati, kajti roke je dobil precej obdrgnjene, hkrati pa je komaj lovil sapo
in dohajal divjega moža, ki jo je naglo brisal pred njim. To je torej ta gozdni mož
Špik, ki so se ga bali vsi otroci v dolini? O njem so krožile najbolj grozljive zgodbe,
češ da je samo surovo meso. Ponoči da včasih pride v dolino in ugrabi kakega
kričavega in porednega otroka ter ga odvede v svojo gorsko domačijo, ki je ni videl
še nihče. Od tu naprej strašljive zgodbe, ki so jih odrasli pripovedovali otrokom ob
samotnih zimskih večerih, po potrebi pa tudi takrat, kadar so bili ravno poredni, niso
imele enakega nadaljevanja. Po enih naj bi Špik ugrabljene otroke požrl in jih ne bi
videli nikoli več. Po drugih naj bi spet obdržal otroke za hlapce, ki so ga stregli, mu
pasli divje koze in obdelovali gorsko posestvo, lovili zajce in krotili volkove. Kekec
je upal, da so resnične te druge zgodbe in ga bo divji mož pustil pri življenju. Tako
trda mu še nikoli ni predla, to je res. Saj, kako ga je Špik vsakič pogledal, kadar se je
čez ramo ozrl nanj! Hudobne strele so mu švigale iz oči in Kekec se je vsakič kar
zdrznil od strahu, kadar ga je oplazil ta morilski pogled. In vse to zaradi ene srne!
Ker mu je preprečil, da bi ubil srnico, ga zdaj divji mož tako sovraži. Gotovo mu
kuje najbolj grozno maščevanje in zato si tudi tako jezno nekaj gode v brado, ko
koraka pred njim. Ovbe, ovbe! Ko bi vsaj že kmalu prišla na cilj! Kekca so že
pošteno bolele noge, saj ni bil vajen tako naglo hoditi čez drn in strn. Zavila sta
navzdol, v temačno globel. Kekec je prisluhnil. Bolj sta šla navzdol, manj svetlobe je
bilo v temni globeli in močneje se je slišalo šumenje vode. Slap! To mora biti slap, je
pomislil Kekec. In res ga je kmalu uzrl. Steza, po kateri sta šla, se je nenadoma
razširila, globel se je razprostrla v ravnino, na obeh straneh strmo obdano z visokim
skalovjnem, po katerem so lahko plezali samo gamsi. Jasa v dolini je bila le redko
porasla z drevjem, tako da se je razsvetlilo. Na dnu doline je Kekec zagledal v snegu
in dežju preperelo pastirsko kočo, narejeno iz samih skodel. Zraven nje je bila še
manjša, kakor da bi bila za šupo in hlev. Toda za kočo so bile visoke previsne stene,
ki so se strmo vzpenjale pod oblake. Sredi skalovja je izvirala obilna voda, ki je v
grmečem slapu padala kakšnih trideset metrov globoko. Ko se je raztreščila v
razpenjenem tolmunu za kočo, je pritekla mimo nje kot mirna gorska rečica, v kateri
so bile pikčaste postrvi. Je Kekec takoj opazil eno, ko se je kot blisk elegantno
pognala iz vode za žuželko, ki je krilila nad gladino. V tej temačni soteski, kamor je
sonce opoldne posvetilo kvečjemu za urico ali dve, je torej prebival divji mož Špik.
Res ga je vlekel naravnost proti koči. Nič ni imel zapahnjene. In je bilo Kekcu takoj
jasno, zakaj ne. Komaj je Špik odprl vrata v kočo, po katerih se je od znotraj slišalo
praskanje, že je iz nje planil velikanski ovčar. Bilo je ganljivo, pa tudi malce
strašljivo, videti cvilečo črno zverino, kako je mahala z repom, cvilila in se vzpenjala
s sprednjimi tacami na rame čokatega možička, ki ga je prijateljsko trepljal po hrbtu

13
in iz razmršene goščave, ki mu je obraščala obraz, godel prijazne besede. »No, no,
mrcina, umiri se! Je že dobro, Ris! Marš, pojdi, zdaj je pa zadosti!« je godel Špik in
odrival psa. Potegnil je Kekca za sabo. »Pridi! In Risu ne hodi blizu brez dovoljenja,
ker ti bo mimogrede pregriznil vrat!« Opozorilo je bilo skoraj odveč, kajti zdaj je Ris
posvetil malce pozornosti tudi Kekcu. Naježil se je, spodvil rep med noge in razprl
gobec v prežeče režanje. Pokazal je velike, ostre čekane. Kekec je kar vzdrhtel ob
misli, da bi se ta pes utegnil pognati vanj. Volkec, ki ga je bil nekoč ugrabil Pehti in
je potem storil tako žalostno smrt z Bedancem, je bil pravo ščene proti tej razjarjeni
zverini. Črn, s srednje dolgo dlako, močan, plečat in mišičast. Se je videlo, da ga
Špik dobro hrani in skrbi zanj. Če bi se zagnal v odraslega človeka, tudi največji
orjak ne bi ostal na nogah. »Mir!« je rezko ukazal Špik. Razvezal je pobiča. »Vidiš,
Ris, to je zdaj tvoja ovca, ki jo boš čuval. Nikamor ga ne smeš pustiti iz doline. Si
razumel? Čuvaj fanta!« Obrnil se je k pobiču. »Tako, ti preklicani potepin! Če ti je
kaj do življenja, nikar ne poskušaj pobegniti iz doline, ker ti bo Ris pregriznil nit
življenja, še preden boš utegnil zavpiti ne.« Mrko ga je gledal, potem se mu je obraz
malo omečil. »Kako ti je pa sploh ime, ti poskočna bolha, ki se v ljudi zaganjaš? Da
bom vedel, kako naj kličem svojega kozjega pastirja.« »Kekec mi je ime!« je odvrnil
pobič. »Kekec si rekel?« se je začudil Špik in se zamišljeno pogladil po bradi. »Hm,
hm! Sem že slišal zate, ja. Ti si bil tisti, ki je Pehto nagnal, pa Bedanca ugonobil.
Ampak zapomni si, da jaz nisem kot onadva, to si zapiši za uho! Pobič, z mano se ti
ni treba mance igrati. Bog te obvarji, če bom ugotovil, da me hočeš opetnajstiti.
Bova kar hitro poračunala.« Pri teh besedah je Ris zamolklo zarenčal, kot da bi hotel
potrditi jezo v gospodarjevem glasu. »A Kekec da si?« se je še vedno čudil divji
mož. »Sem slišal, da si bil za pastirja tudi pri mojem sorodniku Prisanku. Da si mu
divje koze pasel. Ga ne maram, tega Prisanka, mi je nekoč dosti hudega naredil, tako
da sem mu prisegel hudo maščevanje.« kar stresel se je ob misli na Prisanka. Stiskal
je pesti od jeze in bliskal z očmi. Potem se je umiril in dejal bolj prijazno: »No,
pustiva to. Stare zadeve so, ki tebi niso nič mar. ampak, povej mi no, a veš, kje ima
grad Prisankova prijateljica, vila Škrlatica?« »Seveda,« je dejal Kekec. »Bil sem pri
njej, ko sem pri Prisanku služil.«« Divji mož Špik ga je zdaj gledal že skoraj
prijazno. Z roko mu je prijateljsko skuštral lase. Prežeče ga je vprašal: »Pa bi ti meni
pokazal pot, ki pelje do vile Škrlatice?! »Morebiti,« je previdno odvrnil Kekec, ki
mu nekaj v Špikovem vedenju ni bilo povšeči. »Zakaj bi pa radi prišli do vile
Škrlatice?« »Hm,« je dejal Špik, »kar tako. Stara prijatelja sva.« »Če sta stara
prijatelja, potem ste jo že večkrat obiskali in poznate pot do nje, stric Špik,« mu je
dejal Kekec in se poredno namuznil. »Kaj? Bi rad norce bril iz mene, preklicani
pobič?« je vzrojil divji mož. »Nikarte, stric Špik,« ga je naglo miril Kekec. »Samo
vedel bi rad, zakaj bi radi k vili Škrlatici. Ker na sumu vas imam, da ji ne boste nič
dobre naredili.« »Poslušaj!« mu je rekel Špik. »Če mi pokažeš, kje se pride do
Škrlatice, te še isti dan izpustim. Še nekaj cekinov ti bom dal, saj jih ima vila na

14
pretek v svojem gradu. Ti mi samo pokaži pot do njenega gradu, pa te izpustim.
Prav?« »Nič mi ni prav, stric Špik,« mu je pogumno odvrnil Kekec, čeprav ga je bilo
strah. »Ker vi bi radi nekaj hudega storili Škrlatici. Zato vas ne bom nikoli peljal k
njej, pa če me obdržite deset let in še več v ujetništvu. Si boste že morali sami
poiskati pot k njej.« Divji mož Špik je zarjovel od jeze in pritisnil Kekcu takšno
zaušnico okoli ušes, da ga je kar odneslo po tleh. »Na, paglavec!« je zavpil, da je
odmevalo v skalovju. »Boš že še pristal tudi na to, da boš Špika peljal k vili
Škrlatici. Le počakaj! Čez par dni boš že drugo pesmico godel.« Pomignil mu je z
glavo, naj gre v kočo. Tam je Špik, ki mu je kot nema senca sledil ob vsakem koraku
ovčar Ris, razpihal ogenj na ognjišču in naložil polena, da se je prasketaje razvnel.
Prižgal je tudi lojenko v lončenem podstavku in jo postavil na mizo. Kekec se je
razgledoval po koči. Bila je prostorna, da je bilo malo takih na planini, kjer so bili
pastirji. Na eni strani je bilo veliko ognjišče z ražnjem in kavljem za kotel, zraven
štirje grobi stoli in velika miza, stesana s sekiro iz plohov. Na drugi strani je bila
pregraja, nekakšren listnjak, poln suhega listja. Na desni so bila vrata, ki so vodila
verjetno v Špikovo čumnato. Špik je Kekcu odrezal kos ovčjega sira in zagozdo
rženega kruha. Zraven mu je dal kozarec hladnega kozjega mleka. »Na! To je vse za
večerjo, ko si mi pečenko prepodil.« Še nekaj si je zagodrnjal v brado, da je bilo
slišati kot Risovo renčanje, potem je utihnil, ker se je sira in kruha lotil tudi sam.
kdaj pa kdaj je odrezal kos sira in ga vrgel Risu, ki ga je ujel v skoku, hlastno zmlel
in pogoltnil, potem pa spet prežal na nov kos. »Saj bo jutri kaj boljšega,« je rekel
Špik. »Pojdem s puško na log, pa boš dobil srnjo pečenko, ki jo imaš tako rad, kakor
sem videl, ha ha!« Ris je zadovoljno zacvilil, kot da bi ga bil razumel. Ko je Kekec
pojedel in popil mleko, mu je Špik pomignil proti listnjaku v kotu: »Spat se spravi!
In premišljuj, kje se pride k vili Škrlatici, sicer te bom naklestil, da boš ves črn.«
Kekec je tiho zlezel na listje in se zleknil. Gledal je Risa, ki je ležal pred ognjiščem.
Špik si je nekaj polglasno godel v brado, zdaj sebi, zdaj psu, ker ni nikoli toliko
povzdignil glasu, da bi ga razumel tudi Kekec. Ogenj je prasketaje lizal s plameni
velike bukove klade. Kekcu so lezle oči skupaj. O, le kaj ga je vleklo na goro po
piščal, si je mislil. Le zakaj se je moral potem še zaprašiti v divjega Špika? Danes je
rešil iz njegovih rok srno, jutri pa bo divji mož ustrelil drugo. Ničesar ni dosegel,
razen tega, da je zdaj Špikov ujetnik. Bogve kaj ga bo še doletelo, preden se bo lahko
vrnil v svojo zagorsko vas v dolini. Bo sploh še kdaj videl mater in očeta? Pa Mojco,
Tinkaro in Rožleta? Milo se mu je storilo pri duši in kar na jok mu je šlo.. že spet je
ušpičil veliko neumnost, ki jo bo moral drago plačati. Ampak potem se je spomnil na
srnico, kako je žalostno vekala v Špikovih rokah in nič več mu ni bilo žal, da jo je
rešil pred nožem tega divjega moža. O, prav nič ga ne bo peljal k vili Škrlatici, ki ji
gotovo naklepa kaj hudega. Kar naj ga pretepa, tudi če ga ubije, ne bo izdal svoje
prijateljice, ne! Pač pa si bo izmislil kaj pametnega, da bo lahko tega divjaka
nasukal. Tako kot še vse odslej. Bo že še videl Špik, kdo je Kekec in kako je z njim

15
češnje zobati. Se mu bodo še koščice v grlu zataknile, da se mu bo zaradi Kekca še
dolga leta kolcalo. Kar počaka naj ta Špikova hudoba, si je mislil Kekec in tuhtal,
kako bi divjaka ukanil, a ga je prej premagal spanec. Sam ni vedel, kdaj ni več videl
plamenov na ognjišču, ker so se mu zaprle oči.

Divji mož Špik je že navsezgodaj prebudil Kekca. »Kar pokonci, lenuh!« je vpil nanj
in ga za nogo vlekel iz listnjaka. »Pri meni ne boš lenaril in si slanine nabiral.«
Kekec si je zaspano pomel oči. Oh, kako bi še počival in se pretegoval! Toda
hudobni Špik mu ni dal miru, dokler ni vstal. Postregel mu je žgance z vročim
mlekom, vmes pa ga je ves čas priganjal: »No, le hitro pojej! Kaj se obiraš? Daj, daj,
podvizaj se!« Kekec je jedel, kakor je mogel hitro, čeprav so mu oči skupaj lezle, da
je komaj videl, kje naj z žlico zajema. Ko si je z rokavom obrisal usta in dal žlico v
prazno skledo, mu je Špik rekel: »Posodo boš pozneje pomil v potoku. Zdaj pa pojdi
z mano!« Peljal ga je k šupi, ki je stala poleg koče. Odsunil je vrata vanjo in mu
razkazal svojo živino. »Tole kozo Meho boš vsak dan pasel, da se bo nažrla do
sitega. Ampak prej boš vzel tale srp, nažel z njim trave in jo nametal zajcem. In glej,
da ti kateri ne uide.« Špik je odšel v kočo, Kekec je zgrabil srp in košaro, spleteno iz
vrbovih vej, in odšel po travo. Za njim je šel kot senca ovčar Ris. Ko je Kekec začel
žeti travi, se je Ris lepo zleknil v senco pod grm in ga prežeče opazoval. »O, le
počakaj,« se je jezil Kekec, »je tudi zate že urezana palica. Boš že še videl!« Ris ni
niti trepnil z očmi. Gobec je imel na sprednjih šapah in nepremično je gledal pobiča,
kako jezno meče travo v košaro. Iz koče je prišel Špik. Čez ramo mu je visela puška,
prastara kremenjača. »Le glej, da boš vse postoril,« mu je zabičal Špik. »in ne hodi
predaleč od hiše, da ne bo Ris raztrgal.« Kekec je bil kar zadovoljen, ko mu je divji
mož izginil izpred oči. Odnesel je travo v šupo in jo začel pokladati zajcem. V
zgornjih dveh kletkah sta bila po dva velika siva orjaka in v spodnji večji kletki celo
krdelo mladičev. Takoj so se vrgli na travo in jo začeli pridno gristi: bilko za bilko.
Kekec se jim je smejal ko jih je gledal, kako migajo z gobčki. Previdno je zaprl vse
tri kletke. Še tega bi se mu manjkalo, da bi mu zajci pobegnili. Gorni mož bi mu
ušesa potrgal, če mu ne bi naredil še kaj hujšega. Ozrl se je za psom. Ris je ležal
zunaj pred vrati in ga ni izpustil izpred oči. Kekec je odvezal kozo od jasli. Poiskal je
dolgo vrv, na kateri ga je še prejšnji dan vodil divji mož. Zdaj jo je navezal kozi
okoli vratu, potem jo je odpeljal iz hlevčka. Privezal jo je k drevesu v bližini koče,
okoli katerega je bilo dovolj sočne trave. »Na, pa se pasi, če te je volja, Meha
mehasta,« ji je rekel. »Kekec te že ne bo pazil in si nog brusil za teboj. Nimam časa.«
Koza mu je odgovorila s tožečim meketanjem, potem se je posvetila paši. Bila je
videti čisto zadovoljna. najprej je osmukala z gobcem vse listje z grmovja, ki ga je
lahko dosegla, šele potem je bila zadovoljna tudi s travo. Kekec je vzel svojo in

16
Špikovo skodelo, iz katerih sta zajtrkovala, pa tudi drugo umazano posodo, kar je je
našel. Zmetal jo je v košaro in odnesel k rečici. Tam je posodo dobro oribal z
drobnim peskom, ki ga je našel ob vodi ter še enkrat oplaknil. Odnesel je posodo
nazaj v kočo. »Tako, zdaj se bom pa tebi posvetil,« je rekel Risu. »Le čakaj!« Ris je
res stal pred vrati in ga čakal, kot da se mu posmehuje. V kočo pa ni hotel. Je morda
vedel, da bi Kekec lahko planil iz nje in zaloputnil vrata ter jih zapahnil? Potem bi jo
zlahka podurhal domov. Ampak Ris je bil pameten. Ostajal je zunaj in začel slediti
Kekcu šele, ko je prišel iz koče. »Na!« je rekel Kekec in mu pomolil kos sira. Ris se
sploh ni zmenil za sir, naj mu ga je še tako ponujat. Zato mu ga je vrgel pred vrata,
tik pred gobec. Ris ga je povohal, vendar ga ni vzel. Nasprotno, zaničljivo je odšel
nekaj korakov proč. Kekec je slabe volje pobral sir in ga vrgel kozi Mehi, ki ga je
požrla s slastjo. Hvaležno mu je meketnila. »Seveda, bedasto kozo Meharo še ujameš
na sir, psa pa samo na mastno pečenko,« je godrnjal Kekec. »Bo treba počakati, da
bo v hišo prišla pečenka.« Vrnil se je v kočo in pretaknil vso sobo. Špikova čumnata
je bila zaklenjena, v veliki izbi pa ni bilo nič posebnega. Pač! Blizu ognjišča je pod
stropom na vrvici visel zajeten kos prekajenih rebrc s slanino. Kekec je previdno
odrezal košček ob strani in potem odrezano mesto zdrgnil z roko, da se ni poznalo.
»Tole ti bo malce drugače dišalo,« je rekel Kekec, spravil pipec v žep in vrgel košček
slanine pred psa. Toda Ris je bil dobro izšolan. Od daleč je povohal slanino, vendar
jo je pustil na tleh. Ni se dal premamiti. Kekec je razočaran vrgel slanino kozi, ki jo
je naglo pohrustala. Koza Meha je bila pač takšna, kakršne so vse koze: požrla je
vse, kar je dosegla z gobcem. Bolj je bilo nenavadno, bolj ji je teknilo. Zdaj je vzel
Kekec srp in košaro ter se napotil ob širokem potoku, kakor da gre po travi. Toda ni
prišel dlje kot do konca dolinice. Kakor hitro je skušal stopiti v breg ali nadaljevati
pot po soteski, v katero je izginil potok, je že planil predenj Ris in začel jezno renčat,
pripravljen na skok. Poglej na njegove zobe ni bil nič kaj prijeten, zato se je Kekec
rajši obrnil. Odšel je nazaj proti koči, Ris pa za njim. Kekec se mu je poskusil
približati. Pes mu je pustil še kar blizu, ko pa se ga je hotel dotakniti, da bi ga
pobožal, je nevarno zarenčal in odstopil nekaj korakov nazaj. »Si pa hudo
nepodkupljiv pes,« mu je rekel Kekec. »Takega še nisem videl. Pa nič hudega, te
bom že stuhtal, kakšen si. O, tudi zate se bo našlo zdravilo.« »Začel je razmišljati,
kako bi opetnajstil psa, da bi si pridobil njegovo spoštovanje, toda kmalu so mu misli
ušle drugam. Nad ozko dolinico v globeli se je prikazalo sonce. Kraj je takoj postal
bolj prijazen, kot da bi ga obsijali čarobni žarki. Ptiči so zažvrgoleli bolj veselo. Nad
smrekami je zaokrožil jastreb. Čez dolino je pritekel srnjak in skočil prek potoka. Za
hip se je ustavil, ko mu je Kekec zategli zažvižgal. Obstal je kot okamenel, pogledal
v Kekca, nato pa puhnil kot blisk naprej v goščavo. Oh, kaj sem si spet nakopal na
glavo, si je mislil Kekec. Tule bom moral prebiti najmanj leto dni, v tej pusti tihoti.
In služiti Špiku, skrbeti za njegove zajce in za bedasto kozo Meho. Dolgočasno bo
takšno življenje. Napel je ušesa. Zazdelo se mu je, kot da sliši zagorske zvonove iz

17
domače vasi. Je veter prinesel zvoke nad dolino? Ne, to ne morejo biti zagorski
zvonovi, saj je domača vas zdaj zares za devetimi gorami in devetimi vodami. Ga je
Špik odvlekel daleč od doma. Najmanj dobro uro hoda mora biti do doline, potem pa
še toliko do domače vasi. Le kaj mu je bilo tega treba! Kekec je zagledal
pikapolonico, ki je priletela na cvetek rumenega lapuha. Previdno se ji je približal in
jo ujel v pest. Potem je razprl dlan in pustil drobcenega hroščka, da mu je zlezel po
roki na najvišji prst. Govoril ji je: »Leti, leti, pikapolonica, leti h Koroščevim in jim
povej, da je Kekec ujetnik hudobnega Špika in da se mu toži po domači zagorski
vasi. Leti, leti, pikapolonica…« Pikčasti hrošček je razprl krilca in odletel visoko v
zrak. Kekec ga je spremljal s pogledom, dokler ni hrošček postal tako majhen, da se
je iz pikice razblinil v nevidni nič. Potem se ni mogel premagati, takšno domotožje
ga je obšlo. Razjokal se je kot otročaj. Ampak potem je besno skočil pokonci,
cepetnil je z nogo in zavpil Risu, ki ga je osuplo gledal: »Ne, nisem takšna mevža,
kot je Rožle! Jaz sem Kekec! Ne bom se cmeril, ne bom solzic točil, ne!« Stekel je k
potoku, kjer si je opljuskal obraz z mrzlo vodo. Risu, ki je takoj pritekel za njim, se
je poredno spačil in mu pokazal jezik. »Se zelo motiš, če misliš, da se te bojim! Ne
tebe ne Špika!« Zajel je sapo in si zvonko zapel: »Ko ti prsi žalost stiska, pesem si
zapoj veselo…« Pel je na ves glas, da je odmevalo po skalovju in med drevjem.
Nenadoma pa mu je beseda obstala v grlu, kajti zagledal je gornega moža Špika, ki je
prihajal po bregu navzdol. Na plečih je nosil uplenjeno srno. »Ho, ho, si pa dobre
volje, kot slišim,« se mu je zasmejal Špik. Ris je takoj cvileč stekel k njemu in se mu
dobrikal. »No, si se odločil?« ga je spraševal divjak, ko je prišel do koče in vrgel
ubito srno pred hlev. »Kdaj me popelješ k vili Škrlatici?« »Nikdar!# je srdito odvrnil
Kekec. »O, se boš že še premislil,« je rekel Špik. »Še prosil me boš, če me smeš
popeljati k Škrlatici.« Ko je videlo, da se Kekec ne upa blizu, mu je smeje se dejal:
»Nič se ne boj, Kekec, te ne bom tepel. Ampak jesti ne boš dobil prej, dokler mi ne
izpolniš želje.« In res je odnesel vso hrano iz izbe v svojo čumnato, ki jo je imel pod
ključem, tega pa je nosil na vrvici okoli vratu. Tudi na slanino ni pozabil, a k sreči ni
opazil, da je en kos sveže odrezan. Potem se je lotil srne. Pri hlevčku jo je za zadnje
noge obesil med podboje vrat, kjer je imel nalašč za to zabita dva cveka. Začel jo je
dajati iz kože. Nad kolenom zadnje noge ji je z nožem prerezal kožo okrog in okrog,
potem je z lovskim nožem prerezal kožo od nog do trebuha in čez trebuh do
goltanca. Enako je naredil še pri sprednjih nogah, potem je žival začel devati iz kože.
»Le glej, da se boš česa naučil,« mu je govoril Špik. »Takega mesarskega posla se
nočem učiti,« je rekel Kekec in grdo gledal divjega moža. Gorni mož pa se je samo
nasmejal. »O, še sline se ti bodo cedile po srnji pečenki, boš videl!« »Kaj vam je pa
Prisanek naredil, da ga tako sovražite?« ga je skušal razjeziti Kekec. Špiku se je
zmračil obraz, oči so mu potemnele in čelo se mu je nagubalo od jeze. Ampak takoj
nato je mirno povedal: »To je dolga zgodba, Kekec, saj zajema precejšen kos mojega
življenja! Prisanek je moj brat. Ko sva bila še prijatelja in sva živela pri najinemu

18
očetu Triglavu, sva se oba zagledala v prelepo vilo Škrlatico. Saj si jo videl in veš, da
ima obraz kot jutranjo zarjo, oči kot gorska tolmunčka in usteca kot večerni zahod.«
Vzdihnil je, potem je nadaljeval strmečemu Kekcu: »Tega bo že nekaj tisoč let nazaj.
Ampak Škrlatica je vedno rajši videla mojega brata Prisanka, kot mene. In Prisanek
jo je nekega dne nagovoril, da sta pobegnila na svoje, proč od Triglava. Bilo je kot
potres, ko sta se odtrgala od severne stene Triglava in pobegnila v noč. Takrat sem se
tudi sam ločil od očeta in si našel svoje domovanje tule na gori, ki nosi ime po meni.
Zato se danes tiščijo skupaj vsi trije hribi: Prisanek, Škrlatica in Špik. Toda vmes
mora biti neka čarovnija, da ne morem najti ne Prisankovega ne Škrlatičinega
domovanja, naj še tako lazim po vseh teh pogorjih.« »Kako naj vas potem jaz
pripeljem do njiju?« je bil Kekec radoveden. »Hm,« se je Špik pogladil po bradi in
zamišljeno pogledal Kekca. »Rečeno mi je bilo, to mi je že davno nekoč povedala
Pehta, da bo priletela čez gore ptička, ki bo v kljunčku nosila seme. Spotoma ji bo
seme padlo iz kljunčka na skalo, na kateri bo zrasla visoka smreka. Iz te smreke bodo
stesali zibelko in v njej bo zavekal pobič. Ko bo ta zrasel, me bo lahko popeljal k
Prisanku in Škrlatici, ker bo premagal tisočletno čarovnijo, zaradi katere ne moremo
priti več skupaj.« »In to mislite, da sem jaz?« se je zasmejal Kekec. »Čisto mogoče,
da si,« je bil prepričan Špik. »Ker je bilo tudi rečeno, da bo ta isti deček pregnal
Pehto iz naših krajev in Bedanca ugonobil. Zato vem, da me le ti lahko popelješ k
vili Škrlatici.« Oči so se mu lesketale v mraku, ki se je spuščal nad dolino, kot da so
se mu ovlažile. Kekec bi mu za hip že skoraj verjel, potem se je spomnil, da sicer
divji mož ni prav nič ljudomil. »Stric Špik,« ga je pobaral. »Pa kaj bi naredili
Prisanku in Škrlatici, če bi vas popeljal do njiju?« »Prisanka bi zgrabil in zabil v
zemljo prav do pasu,« je razlagal Špik, »medtem ko bi vilo odpeljal na svoj dom. Za
vedno bi bila moja ta gorska krasotica. In njeno bogastvo tudi. Morda bi pa sploh
ostal v njenem gradu. Pravijo, da ima čudovit grad, poln kristalnih lestencev,
srebrnih svečnikov in menda obeduje iz zlatih krožnikov z zlatim priborom, pije pa
iz srebrnih kelihov, okrašenih z dragulji.« Špik je postal čisto zasanjan. Nehal je
dajati srno iz kože in je z lovskim nožem v okrvavljeni roki strmel predse, kot da
vidi Škrlatičin grad pred seboj. Kekec se mu je zasmejal: »Ne bo žgancev iz te moke
stric Špik! Ne bo jih, ne! Kajti vi ste hudobnež in bi grdo ravnali z vilo Škrlatico!«
Špik se je zdramil iz svojega sanjarjenja. Jezno je poblisnil z očmi po Kekcu. Potem
je zarežal vanj: »Boš čez par dni že čisto drugače govoril!« In si je res strašni gorni
mož skril vse srnino meso v svojo čumnato, kjer ga je trikrat zaklenil. Kos stegenske
pečenke pa si je sam spekel za večerjo nad ognjiščem. Rezal si je slastne kose, ki jih
je kdaj pa kdaj privoščil tudi Risu. Metal mu je koščke na tla, da je pes zadovoljno
golčal, ko je med ostrimi zobmi mlel svojo večerjo, kakršne že dolgo ni imel. »Ti pa
spet v listnjak!« se je Špik zadrl na Kekca. »Brez hrane ostaneš, vse dokler mi ne
obljubiš, da me boš peljal do gradu vile Škrlatice.« »Tudi ne bi hotel jesti vaše
pečenke,« mu je zabrusil Kekec. »Imate še zdaj krvave roke, ker ste ubijali nedolžno

19
žival.« Ampak bil je tako lačen, da bi jedel tudi surovo meso, če bi mu ga kdo dal.
Ležal je na listju in skrivaj opazoval Risa, ki je dobival najslajše kose. Na koncu si je
Špik z rokavom obrisal mastno brado, da se mu je še bolj svetila kot običajno, ker je
mast samo razmazal, psu pa je vrgel stegensko kost, ki se je je Ris lotil še posebej
zadovoljno. Kekec je od besa in lakote, ki mu je krulila po želodcu, jezno stisnil oči.

Vsak dan se je divji mož že navsezgodaj odpravil v gozd. In vselej je peljal Risa pred
kočo, kjer mu je zabičal, naj pazi na Kekca, da ne bo pokazal pete. Ker Kekec je
ostal trmast in mu ni hotel obljubiti, da ga bo peljal k vili Škrlatici. Zato mu tudi ni
puščal jesti. A Kekec se mu je že smejal v pest. Ko je videl, da bo moral pri gornem
možu stradati, si je medtem, ko je bil Špik v gozdu, po fantovski navadi z roko
nalovil postrvi v potoku. Potem si jih je lepo spekel na ognjišču, nabodene na vrbovo
vejo, in se najedel do sitega. Ribje glave in kosti je vedno skrbno zakopal v gozdu za
hišo. Pasel je kozo Meho, skrbel je za zajce, da so imeli vedno dovolj trave za pod
zob, sicer pa je poležaval na soncu in sanjaril, kako bi jo popihal iz temačne doline.
Precej dela je imel tudi s piščalko. Ko se je potikal po dolini, kolikor mu je Ris to
dovolil, je našel lep, močan grm sive jelše. V njem si je odrezal palico, primerno
debelo za piščal. Najprej je s pipcem od nje odrezal primerno dolžino, potem je
palico izvotlil, izvrtal luknje ob strani in izdelal ustnik, kar je bilo najbolj občutljivo
delo. Ko je zapiskal nanjo, je še odpravil nekaj pomanjkljivosti, potem jo je do konca
izrezljal, da je bila lepa tudi na pogled. »Hej, juhej!« je zavriskal Kekec, ko je bila
piščalka izdelana. Brž je nanjo ubral nekaj pesmic in potem je ves dan piskal, da si je
preganjal žalost in osamljenost. Cel teden je že bil pri divjem možu, ujet ko
murenček v škatlici. In temu primerno so bile njegove pesmice žalostne kot ujetega
ptička tožba, da je včasih še Ris začel zavijati od žalosti. Gozdni mož Špik ni hodil
vsak dan iz globeli le zaradi lova. Lovil je samo takrat, kadar je potreboval meso.
Sicer je imel tudi veliko njivo koruze, ki si jo je po potrebi mlel v moko s kamnitimi
žrmljami. Pač pa je iz gozda vselej prinašal čudna zelišča, ki jih je potem sušil v
senci. Kekca je poučeval, za kaj je katera zel dobra in kako jo mora sušiti. Bil je prav
vesel, če je Kekec pokazal, da si je zapomnil, kar ga je divji mož učil. »Mogoče boš
pa nekoč še dober divji mož,« se mu je smejal Špik. »Če te obdržim več kot leto dni,
ti bo nekoč zrasla prav takšna brada, kakršno imam sam in bova krasen par.« Si je
Kekec svoje mislil. Kar stiskalo ga je pri srcu. Bo še videl, hudobec, kdo bo leto dni
pri njem! Ob prvi priliki mu jo pobriše. In ta prilika mora priti! Kekca je bila kar
groza ob misli: kaj pa, če te prilike ne bo? Mora priti! Če drugače ne, bo moral
pokončati Risa, da bo lahko pobegnil. Zamišljeno je pogledal proti svoji okovani
gorski palici, ki je bila postavljena pokonci v kotu. Kot bi uganil njegove misli, je
Ris dvignil glavo in ga pogledal. Življenje je teklo dalje. Tako je Kekec ležal v senci

20
visoke bukve in si piskal na piščal, ko je zaslišal Risovo zateglo cviljenje. Najprej je
mislil, da cvili od veselja, ker se je Špik vrnil iz gozda prej kot običajno. Ampak
potem divjega moža ni bilo od nikoder, Ris pa je še vedno cvilil. Bolj žalostno kot
veselo. Kmalu ga je tudi zagledal, kako gre proti njemu. Šepal je po treh nogah,
četrto je previdno držal spodvito v zraku. Ulegel se je blizu Kekca v mah, lizal si je
tačko in vmes kdaj pa kdaj zacvilil. »Si si tačko ranil, kaj, grdavš!« ga je spraševal
Kekec. »Si na trn stopil? Ali si se samo porezal na ostrem kamnu? Te je jež zbodel?«
Potem se je odločil. Dvignil se je in se počasi približeval Risu. Pri tem mu je
prijateljsko prigovarjal z umirjenim glasom, da ga ne bi prestrašil. Ris ga je pozorno
opazoval. »Nič se ne boj, ti bom izvlekel trn,« mu je govoril Kekec. »Prav počasi ga
bova izvlekla. Samo dobro ti hočem.« Segel je z roko proti Risovi ranjeni šapi. Tedaj
je Ris zamolklo zarenčal. Vendar le ne tako divje kot ponavadi. Kekec je tvegal. Ni
se ustavil, ampak ga je prijel za tačko in jo dvignil. Ris je še vedno nevarno režal.
Pobič mu je pregledal šapico. Hitro je videl velik trn, ki se je živali zabodel v
blazinico na šapi. »Zdajle ga bova izpulila. Malo bo bolelo, pa boš že prenesel.«
Kekec je z nohtom desnega kazalca in palca trdno zgrabil trn in ga sunkovito
potegnil. V hipu je bil zunaj, Ris pa je zatulil na ves glas. Vendar se je takoj pomiril.
Ovohal si je taco in ugotovil, da trna ni več in da se je bolečina zmanjšala. Dvignil je
glavo in hvaležno pogledal Kekca. »Sva zdaj prijatelja ali ne?« ga je vprašal Kekec
in ga pobožal po glavi. Ris se mu je tokrat prvič pustil pobožati. Celo zadovoljno je
zagodel. Potem pa, kot da bi se spomnil ukazov, se je dvignil in odmaknil za nekaj
korakov. Skoraj je že lahko hodil z ranjeno šapo. Zdaj ali nikoli, je pomislil Kekec.
Če te zdaj pridobim, te bom, sicer nikoli. Odločno ga je poklical: »Ris!« Pes je
radovedno dvignil glavo. »Pridi sem! Pridi k meni!« Ris se je dvignil in obstal, kot
da se obotavlja. »Ris! Sem pridi!« je rezko ponovil Kekec. Zdaj je pes sklonil glavo
in počasi prišel h Kekcu. »Tako, razbojnik! Priden si!« ga je pohvalil Kekec in
pobožal po glavi. »Zdaj si Kekčev, to si zapomni.« Preveč skušati pa ga ni hotel. Naj
se pes navadi, da ga bo moral ubogati. Prihodnje dni ga je dresiral. Zdaj je Ris že
vzel hrano iz njegovih rok in prišel k njemu na klic. Kekec ga je navadil tudi teči po
palico. Ris je prav užival v tej igri. Pobič mu je zalučal palico daleč na travnik, pes
pa se je lajajoč pognal za njo, jo zgrabil z zobmi in renče od veselja prinesel pred
Kekca, veselo pričakujoč, da jo bo lahko šel iskat znova. !Hi, hi!« se je veselil
Kekec. »Sem Pehtinega volka nasukal, pa sem tudi Špikovega Risa ukanil!« vendar
je bilo njegovo veselje kratkotrajno. Ravno si je lovil v potoku postrvi, ko je
prilomastil iz gozda razjarjeni divji mož. »A tako?« se je drl. »Se mi je kar zdelo, da
imaš nekje jesti, čeprav ti vso hrano zaklepam. Zato sem se danes prej vrnil iz gozda!
Si mislil, da boš Špika ukanil? Ribice bi si rad privoščil, kaj? Boš imel ribico, ja!
Boš še lovil sapo kot riba na suhem!« Zgrabil je Kekca za lase in ga vlekel h koči.
Pri tem k sreči ni opazil, da je Ris sprva nekajkrat nejevoljno zarenčal. Ko pa je
videl, da se Kekec ne upira Špiku, se je pes pomiril. Divji mož je iz koče prinesel

21
dolgo vrv. Vrgel je en konec čez vejo bližnjega drevesa in ga ujel. »Jejhata, stric
Špik,« je prestrašeno zatarnal Kekec, »menda me ne mislite zaradi teh nekaj rib kar
obesiti?« »Obesiti, obesiti!« je ponavljal Špik in mu zvezal roke, potem pa nanje
privezal en konec vrvi, ki je visela z veje. Z nekaj zamahi je potegnil Kekca kvišku,
da je zabingljal na rokah. »Takole boš visel ves dan, dokler mi ne boš obljubil, da me
boš peljal k vili Škrlatici!« je tulil Špik. »Oh, tole je pa kar prijetno,« se je lagal
Kekec, samo da bi jezil Špika. »Vedno sem se rad guncal. Hvala, stric Špik, da ste mi
naredili guncnico.« Veselo se je zagugal na vrvi, čeprav so ga roke zabolele v
zapestju in ramah. »Kar gobezdaj!« se mu je posmejal Špik. »Bomo videli, kaj boš
povedal čez čas.« Obrnil se je in odštorkljal v kočo. Potem ga ni bilo več na
spregled. Ris se je pred kočo ulegel na tla, glavo je položil na sprednje tace, oči je
nepremično upiral v obešenega Kekca in sem ter tja tiho zacvilil. Kekcu je bilo zelo
hudo. Vsi sklepi na ramah so ga boleli in bolečina se je iz minute v minuto
stopnjevala. Zdelo se mu je, kot da se mu bodo roke ločile od telesa in bo padel na
tla. Strašno ga je vleklo proti tlom, kot bi mu nekdo privezal težke kamne na noge.
Zaradi bolečine se ga je lotevala omedlavica, mrzel pot mu je stal na čelu. Vendar ni
niti javsknil. Imel je še srečo, da je visel v senci drevesa, saj bi ga sicer sončna
toplota še bolj izmučila, kajti bilo je ravno nekaj čez poldan, ko je sonce še kukalo v
dolino. Vseeno je kmalu dobil suha usta in mučila ga je huda žeja. Tako je visel vse
do večera. Vmes je nekajkrat izgubil zavest. Ko ga je prišel divji mož Špik le
odvezat, ga je spustl na tla, a Kekec ni mogel stati, zato je telebnil po tleh. Ris je
pritekel in ga polizal po obrazu. »Nič naj se ti ne smili trmoglavec!« je kriknil Špik
in brcnil psa, da je cvileč pobegnil. Še nikoli ni bil gospodar tako surov z njim. Špik
je Kekcu razvezal roke in ga odnesel v kočo. Kekec je že prihajal k sebi. Opazil je,
da je v koči, vendar ni vedel, kateri del dneva je. V koči je bilo vselej temačno kot
zvečer. Špik mu je močil čelo s hladno vodo. O, kako dobro mu je delo! »No, me boš
jutri peljal k vili Škrlatici, ali naj te zjutraj spet obesim?« ga je spraševal Špik. Kekec
ni mogel spraviti besede iz sebe, le nemočno je odkimal z glavo, čeprav mu je
sleherni gib povzročal bolečino. »Ti trma zagamana!« je zarobantil divji mož, vendar
v njegovem glasu ni bilo več videti prave jeze. Odšel je v svojo čumnato in brskal po
njej. Ko se je vrnil, je imel v roki vrečko iz platna. Nad ogenj je pristavil kotliček in
ko je voda v njem zavrela, je vanjo vsul nekaj zelišča, ki ga je hranil v vrečki. Nekaj
trenutkov je pustil čaj stati na robu ognjišča, potem ga je nalil v skodelo in ponudil
Kekcu: »Na, Kekec, spij tole, ti bo dobro delo zoper bolečine.« Kekcu je prijal topel
čaj, saj je bil tako zelo žejen. »Tako,« je zagodrnjal Špik. »Več ga ne dobiš, ker bi
sicer zaspal. Pet požirkov zoper bolečino, deset za spanec, iz katerega se ne bi zbudil
do jutra, petnajst pa za večni spanec. He he, to je poseben koren lečen. Pripravil sem
ti zvarek iz njegovega listja in nastrganega korena.« Kekec se je res naglo počutil
bolje. Sicer še ni mogel kaj dosti gibati z rokami, a vsaj sklepi v ramah, komolcih in
zapestjih ga niso več tako hudo boleli. Zaradi čaja je bolečina postala kar znosna.

22
Skrivaj si je dobro ogledoval, kakšna je vrečka, v kateri je Špik hranil koren lečen.
Špik je nesel vrečko nazaj v čumnato in Kekec se je kradoma ozrl za njim. Toliko, da
je videl, kam jo je odložil. Divji mož pa se je vrnil z lončkom, polnim masti. »Na,
zapestja si natri,« mu je rekel. »Jazbečeva mast ti bo dobro dela.« Kekec si je
previdno namazal od vrvi odrgnjeni zapestji. Malce sta bili otekli. Vsakič, ko se je s
prstom dotaknil rane, ga je zabolelo. Stisnil je zobe, da ne bi zajavkal. O, ne bo
naredil veselja tej bradati hudobi, ki ga tako grdo muči, da bi mu izdal svoje
prijatelje. Kekec je Špika divje črtil. Še Bedanca ni tako sovražil, pa mu je bil dosti
hudega storil: k drevesu ga je privezal in s šibo tepel. Ko se je Kekec namazal z
mastjo, ki mu je hladila ranjeni zapestji, se je tiho zavlekel v listnjak, kjer se je ulegel
na hrbet, ker drugače ni šlo. V glavi pa je začel kovati načrt, kako bo nasukal
hudobnega Špika, da ga bo pomnil za vse življenje. Le počaka naj, kajti Kekec se je
že domislil prebrisanih ukan in strašnega maščevanja! O, za vsakega raste palica v
leskovem grmu, tudi za Špika!

»He he he!« se je Špik smejal navsezgodaj, ko je prilezel iz svoje čumnate. Zbudil je

Kekca tako, da ga je surovo potegnil za nogo. »Le vstani, pobič, kozo napasi, zajce
nakrmi, potem pa premišljuj, kdaj me boš peljal k vili Škrlatici,« je godrnjal nad
njim. »Pa ne premišljuj predolgo, kajti če mi boš popoldne še ugovarjal, boš spet
visel, he he!« Divji mož je odkrevsal iz kolibe in izginil v bregu nad kočo, kjer je
bila ozka steza, ki je peljala iz doline navkreber, nato spet v dolino, pa gor in dol,
dokler se ni gorski očak Špik zlil z goro Škrlatico. Tja je hodil divjak Špik zalezovat
vilo, za katero je vedel samo, da ima grad nekje sredi čudovitega zelenega gaja.
Našel jo bo, se je zaklel, ugrabil jo bo in odpeljal v svojo kočo. Kekec se je obrnil na
drugo stran in še malce podremal. Toda ni imel miru dolgo. Risu, s katerim sta
medtem postala skrivna prijatelja, je postalo dolgčas, pa ga je z zobmi prijel za hlače
in začel vleči iz listnjaka. Pri tem je polglasno renčal. »Daj mi no mir!« je zatarnal
Kekec, toda Ris ni odnehal, dokler se ni Kekec dvignil, stekel k vodi in si umil
obraz. »Brrr!« je pihal in sopihal, potem pa pljusknil prgišče vode tudi v ovčarja, da
je poskočil in se med veselim lajanjem otresal vodnih kapljic. Vrnila sta se v kočo.
Kekec si je dolgo zamišljeno ogledoval vrata v Špikovo čumnato. Stopil je bliže,
ogledal si je vrata in ključavnico, potem je začel brskati po hiši, dokler ni našel
tistega, kar je iskal: kladivo in kos debele žice. Na kamnu pred kočo je žico
obdeloval s kladivom. Ploščil jo je na enem koncu, dokler ni skoval nečesa, kar je
bilo podobno kljukcu. Poskusil ga je potisniti v ključavnico vrat, ki so vodila v
čumnato. Šlo je, vrat pa ni odklenilo. Še malo je udarjal s kladivom po kljukcu, pa
tudi v drugem poskusu ni bil dober. Ogledal si je odprtino za ključ, ki je kazala na
zelo preprosto ključavnico. Potem je še malo ukrivil svoj kljukec, trikrat udaril po

23
njem s kladivom in znova poskusil. Tokrat je bil uspešen: kljukec se je v ključavnici
obrnil kot pravi ključ in vrata v čumnato so se odklenila. Kekec ji je odprl. Vse
Špikovo bogastvo je bilo pred njim. Ko je raziskal sobo, je vedel, pri čem je. Odrezal
si je kos kruha, ki ga je Špik skrival pred njegovim lačnim pogledom, privoščil si je
zraven kos slanine, ki jo je bil divji mož preselil od ognjišča v svojo sobo. Tu je bilo
še dovolj druge hrane: vrečke s koruzno in rženo moko, kos masla v vodi, vrči s
sladkim in kislim mlekom, hlebci kruha, kosi srnjega mesa, ki so se nasoljeni sušili
pod stropom, pol kozliča in še kaj. Res je Špik skrbno skrival vso hrano pred
Kekcem. Se mu je pa Kekec lahko smejal v pest, kajti vse to bogastvo mu je bilo
poslej dosegljivo. Kljukec, ki ga je tiščal v dlani, mu bo vsakič znova odprl vrata v
izbo. Pod posteljo je Kekec odkril tudi lesen zabojček. Povlekel ga je na svetlo in
odprl. Kar vid mu je vzelo, tako se mu je zableščalo pred očmi. Skrinjica je bila
polna večjih, manjših in velikanskih zlatnikov. Bili so taki, na katerih je pisalo
Leopoldus, pa Franciscus, pa Franz Joseph, Marija Terezija in še mnogo drugih. Celo
s španskega dvora so bili vmes, na njih je pisalo Philipus, nekaj pa je bilo tudi
rimskih zlatnikov z napisi Vespasianus in Domitianus. Jih je Špik zares moral zbirati
vse življenje, je pomislil Kekec, ko je skrbno zaprl skrinjico in jo porinil nazaj pod
posteljo. Sklenil je, da bo za zdaj vse pustil, kakor je bil našel. Skrbno je zaklenil
vrata in skril ključ za rob kamna nad ognjiščem. Tam ga Špik zagotovo ne bo iskal.
Ris ga je ta čas zvedavo opazoval. Nič več se ni bal tega predrznega pobiča. Upal se
je ostati z njim v koči in ni več renče čakal pred dvermi. Kekec ga je sem ter tja
ogovoril in ga z dlanjo pobožal po glavi. Ris je zadovoljno golčal. Potem sta šla k
potoku lovit postrvi za kosilo. »O, naj le išče Špik pot k vili Škrlatici, saj je ne
najde,« je Kekec govoril Risu, ko je lovil postrvi, ki so bile danes nekam nemirne.
Tri je pa vseeno vrgel iz vode. Dve je spekel zase, eno za Risa, čeprav sta ga ranjeni
zapestji še vedno zelo skeleli. Potem se je Kekec lotil tistega, zaradi česar se mu je
zdel dan lepši že vse od jutra. Sklenil je, da bo uresničil načrt, ki se ga je bil domislil
sinoči. Odklenil je čumnato, vzel iz nje vrečko s korenom lečenom in ga kar precej
vrgel v kotliček z vodo. Potem je vrečko vrnil v sobo in jo zaklenil. Nad močnim
ognjem je dolgo kuhal zvarek iz korena lečena, dokler se ni zeliščni čaj spremenil v
goščo, ki jo je odlil v leseno skodelo in odnesel za kočo, da bi se tam ohladila.
Skrbno je zabrisal vse sledi za seboj, kajti dan se je že prevesil v popoldan in Špik se
je utegnil vrniti vsak čas. Čez nekaj časa je previdno vlil ohlajeno goščo v manjši
vrček, ki ga je skril v kotu pri listnjaku. Komaj je opral posodico in jo vrnil, kjer jo je
vzel, že je prilomastil iz gozda divji mož. Bil je dobre volje. »He he he!« se je
zasmejal Kekcu. »Danes sem pa bil že čisto blizu vile Škrlatice. Skoraj se mi je že
zdelo, da jo slišim! Še dan ali dva, pa jo bom našel brez tebe, Kekec!« Kekec se mu
je samo posmejal: »Stric Špik, vi se radi hecate. No, pa le sedite. Glejte, vam bom
večerjo pripravil! Samo če mi čumnato odprete.« »No, nekam bolj spodoben si
postal, pobič,« se je smejal Špik. Šel je in odklenil svojo sobo. »Le nakuhaj žgancev

24
in mleka. To je najbolj zdrava hrana. Nocoj lahko še sam prigrizneš. Te ne bom več
sili, da bi me peljal k Škrlatici, saj jo bom kar sam našel, he he!« Kekec se je
namuznil in pristavil kotlič z vodo za žgance. Špik mu je prinesel iz svoje sobe
koruzno moko in šel molzt kozo, medtem pa je Kekec skuhal žgance. Pripravil je
tudi globoka lesena krožnika. V tistega, ki ga je bil namenil Špiku, je zlil zvarek iz
vrčka, ki ga je skrival v kotu pri listnjaku. Gošča komaj da je pokrila dno. Čez je
Kekec naložil goro žgancev, kajti divji mož je bil ješč. Ko se je Špik vrnil, mu je
Kekec vzel mleko iz rok in ga dal gret. Vročega je zlil po žgancih, potem je vzel
leseno žlico, jo postavil pred gornega moža, zraven krožnik z večerjo in mu želel:
»Naj vam tekne, stric Špik!« Špik je poskusil žgance, malce pobrodil z žlico po njih,
jih pomešal in zagodel: »Nekam grenijo. Da ni moka žarka? Ali pa se še nisi navadil
kuhe, kaj, pobič?« Dal si je ščepec soli v žgance in potem je jedel brez godrnjanja.
Tudi Kekec si je naložil obilno večerjo. Pri vsaki žlici, ki jo je nesel v usta, pa se je
spomnil Špikovih besed: pet požirkov zoper bolečino, deset za spanec, iz katerega se
ne bi prebudil do jutra in petnajst za večni spanec! Divji mož je godrnjaje pojedel
žgance in se oblizoval. Vmes si je godel v brado. Kekec se je ves čas tresel od strahu,
ali bo zaradi okusa kaj posumil, pa le ni. Špik mu je porinil svojo prazno skledo in
zagodrnjal: »Na, pomil boš pa zjutraj. Pospravi spod nog. Pa spat! Aaaaaa! Sem res
nekam zaspan nocoj. Ves dan sem hodil, to je. Me je svež zrak zdelal, he he! No,
greva, pobič!« Zapahnil je vrata v kočo. Kekec se je potuhnil v svojem listnjaku,
Špik pa se je zehajoč umaknil v svojo čumnato. Kmalu se je iz nje oglasilo glasno
smrčanje. Bilo je, kot bi nekdo žagal hlod na dvoje. Kekec je počakal še kakšne pol
ure, potem se je dvignil in previdno odšel do Špikove sobe. Zdelo se mu je, da je
smrčanje divjega moža še glasnejše. Pritisnil je na kljuko in odrinil vrata. V
polmraku mesečine, ki je padala kot srebrno mleko skozi lino v steni, je zagledal
Špika, kako leži vznak in smrči, da se trese vse v sobi. Takole v snu je bil videti
skoraj priljuden in dobrodušen možakar. »Stric Špik!« je rekel Kekec zdaj na ves
glas in ker še vedno ni dobil pametnejšega odgovora kot hrrršššhrrr, se je zadrl:
»Stric Špik! Hudoba stara!« Divji mož je nemoteno vlekel dreto, čeprav ga je Kekec
tudi zgrabil za ramo in divje potresel. Zdaj je bil Kekec povsem prepričan, da se
gorni mož ne bo prebudil do jutra. Začel je skakati po eni nogi, vmes si je prepeval:
»Ha, stric Špik, pa vas je Kekec ukanil! Ukanil vas je, prav zares vas je nasukal!
Ravno prav kapljic sem vam skuhal, da boste spali najmanj do jutra. Koren lečen vas
je uspaval, jaz pa pojdem in vam napletem mrežo v katero se boste ujeli, hi hi hi!«
Ovčar Ris je stal sredi sobe in osuplo strmel v Kekca, kaj nori po eni nogi. Pobič se
je obrnil k njemu in ga vprašal: »No kaj? Pojdeš z mano, ali boš stražil tega smrčuha
ter poslušal vso noč, kako vleče dreto, ta gozdni čevljar?« Ris je stopil s Kekcem iz
čumnate. Pobič je zaprl vrata za seboj, potem si je vzel iz kota svojo okovano gorsko
palico in se napotil iz sobe. Ovčar ni vedel, kaj bi. Naj ostane z gospodarjem, ali naj
gre s fantičem? Kekec ga je že klical izpred vrat: »Pridi, Ris, greva!« Črna mrcina je

25
bila v dveh skokih pri njem. Kekec ga je pobožal po glavi, potem je zaprl vrata v
kočo. Naglo je stopil na stezo, ki je peljala iz doline. Kot da se je nenadoma spomnil
na svojo stražarsko dolžnost, je Ris nepričakovano planil pred Kekca in negotovo
zarenčal, da so se v mesečini zalesketali njegovi strašanski čekani. »Umakni se mi,
Ris, ali jo boš pa skupil,« se je razsrdil Kekec. »Zdaj ni čas za šalo. Zaradi tebe mi ne
bo šel načrt po vodi.« Dvignil je visoko v zrak okovano palico, pripravljen, da se tudi
spopade s psom. Prav nič se ga ni bal. »Marš!« je zavpil nanj. »Umakni se mi s
poti!« Stopil je proti njemu, trdno odločen, da bo zamahnil, ko je Ris naglo spodvil
rep med noge, žalostno zacvilil in se umaknil s poti, da je lahko šel Kekec mimo.
Potem je s sklonjeno glavo pokorno stekel za njim. Moral se je prav podvizati, kajti
Kekec je hodil naglo, saj je vedel, da je pred njim dolga in nevarna nočna pot.

26
About this digital edition
This e-book comes from the online library Wikisource[1]. This multilingual digital
library, built by volunteers, is committed to developing a free accessible collection of
publications of every kind: novels, poems, magazines, letters...

We distribute our books for free, starting from works not copyrighted or published
under a free license. You are free to use our e-books for any purpose (including
commercial exploitation), under the terms of the Creative Commons Attribution-
ShareAlike 3.0 Unported[2] license or, at your choice, those of the GNU FDL[3].

Wikisource is constantly looking for new members. During the realization of this
book, it's possible that we made some errors. You can report them at this page[4].

The following users contributed to this book:

Prebold
Zscout370
WikiLeon
Jonathan Groß
RRZEicons
Waldyrious
Tene~commonswiki
Kyle the hacker
Boris23
VIGNERON
MaxxL
Inductiveload
Cmdrjameson
AnonMoos
Mimooh
Zdzislaw
Perhelion
Πrate
AzaToth

27
1. ↑ https://wikisource.org
2. ↑ https://www.creativecommons.org/licenses/by-sa/3.0
3. ↑ https://www.gnu.org/copyleft/fdl.html
4. ↑ https://wikisource.org/wiki/Wikisource:Scriptorium

28