CLAUDE DEBUSSY (22.8.1862-25.3.

1918)
Sonata za violino in klavir v e molu

Stavek se začne v p s klavirjem z akordoma T S(zvišana terca), nato pa vstopi violina s

polovinkami, igra razložena akorda, ki predstavljata glavni, začetni motiv. Klavir ob tem še vedno
igra dolge akorde, violina pa ima nato motiv v osminkah, ki z dinamiko ustvari občutek nenadnega
vala. Ta se umiri z dolgimi notami in je nato sekvenciran, melodija pa nato narašča
in z njo tudi napetost, klavir začne z II. Stopnjo.

Pridemo do dela, kjer violina 4-krat ponovi isti motiv v crescendu in s tem veča napetost, zasledim
še padajoče akorde v klavirju (VI, V, I, IV). Preidemo v del, v katerem osminke zopet ustvarijo
občutek valovanja. Motiv nato ponovi, le da spremeni artikulacijo in imamo v padajočem delu
spiccato. Ta del motiva nato še 3-krat ponovi, v harmonski spremljavi pa so variirani posamezni
toni akordov, večinoma so zadržki. Nato imamo v naslednjih 2 taktih osminke, v prvem taktu gre za
sekvenco prejšnjega motiva. Pisan je seksto nižje in namesto spiccata izvajan po 3 legato, drugi takt
pa izvaja spiccato. Stvar v toniki umiri, gre v piano, nato pa spet razcveti in zopet zaslišimo isti
motiv v forte, le da ga tokrat slišimo v toniki in kakor ga violinist(ka)
ponavlja, je tudi oktaviziran, vmes lahko tudi spreminja lokovanje, z oktaviziranjem pa dinamiko.
V tem delu je variirana predvsem spremljava, ki je z vsako ponovitvijo gostejša, sprva
klavir izvaja posamezne note v desni roki, nato akorde VI, Vii (-1), I, iV, Vii, I6, nato posamezni
toni in dvoglasje v protipostopu z violinskim motivom, pa spet akorde. Stvar se nato spet
malo umiri. Violina ima za tem 4 takte dolg pedalni ton, kakor tudi klavir v levi roki, nato v desni
drži akorde, za levo pa je pisano postopno gibanje f, e, d, c.

Sledi del v E duru, violina začne z držanim h 2, klavir pa v desni roki ponavlja in oktavizira h in e,
kar deluje kot val, leva roka pa igra h e v proti postopu z desno. Med tem violina izvaja osminke,
nato dvotaktni motiv, ki ga ponovi, zaključi pa s pasažo v p. Klavir pripravi modulacijo v C dur, v
levi roki so kvinte, v desni roki iste stopnje oz. tone izvaja v osminkah razloženo. Pred začetkom
dela v C-duru se violina vključi s kvartami.

Sledi ista zgodba kot prej, le transponirana in morda variira kakšen ton v desni roki klavirja. Stvar
se umiri, ko po pasaži violina drži dolge tone (g, f, as, b, g, f, des, es v 3. oktavi).
Klavir nato igra prime in kvinte akordov, če ima violina terce, v levi jih drži skozi cel takt, v desni
pa so osminke v več oktavah. Za tem drži pedalni ton es v levi roki, igra pa b, es1 in b1 v desni, kar
nato transponira pol tona nižje, saj je v violini ges v nadaljevanju fis, z d fis a pa pripravljamo
dominanto in modulacijo v g mol.

Ponovi se začetni motiv (repriza) v g- molu. Deluje kot imitacija ali podajanje, saj namreč klavir
začne, prevzame pa violina. Spremljavo pa variira tako, da jo obogati z osminkami (valovanjem) v
desni roki, del deluje kontrapunktično. Spet imamo krajši vstavek oz. popestritev, nato pa 10 taktov
le c1 in kvarto c1 f1 v violini. V levi roki klavitja pedalni ton c in ponovljen motiv, ki ga v delu C
dura zasledimo pri violini, desna roka pa ima konstantno valovanje subdominante.
V violini se vmes še 2-krat ponovi oktaviziran začetni motiv prvič nato le drži e1, drugič pa izvaja
portato, variira artikulacijo. nato zasledimo poigravanje s pasažami v pianu. Zatem se priključi
klavirju ob oktavah in tu praktično stvar le obogati oz. dopolni. Klavir nato menja harmonije na
vsako dobo, zato stvar deluje bolj gosto. Po delu z osminkami, kvartolami (isti toni) sledijo pasaže v
kvintolah kjer gre za sekvence in oktaviziranje.

Stavek deluje bolj kot ne homofon, razen izjem, ko pride do imitacije. Stvar je zaradi osmink in
valovanj precej motorična, ponavljanja pa nekako popestri z dinamiko. Ne gre za sestavljanje
motivov v stavke in periode, tako da menim, da je stavek grajen evolucijsko.
Debussy je sonato napisal v času 1. svetovne vojne, poleg tega je še zbolel za rakom.
V pismu je prijatelju napisal, da z njo želi pokazati, kaj lahko ustvari nekdo, ki je bolan v času
vojne. Zavedajoč se prihajajoče smrti je v sonati ustvaril tudi temu primerno jesensko atmosfero,
tako da lahko razberemo, da se skladatelj poslavlja s svojim zadnjim dokončanim delom. Prežeta je
z nostalgijo, vmes tudi drobci romske glasbe. Violinistka Anne-sophie Mutter je dejala, da je
začetek poln zasanjanosti in obljub, zelo oseben ampak da potrebujemo ta čudovit pridih, česar
pa večina nas uči skozi celo življenje.