UNIVERZA V LJUBLJANI

AKADEMIJA ZA GLASBO

IZPITNA NALOGA

RECENZIJE KONCERTOV
2018/2019, 2. del

predmet: Kompozicijske tehnike 20. in 21. stoletja

profesor: Uroš Rojko
študent: Viktor Radić, magistraski študij, GU, klavir, 1. letnik

Ljubljana, 2019
Uvod

Krajše analize in kritike/recenzije skladb sodobne glasbe, katere so bile izvajane na koncertih
v periodu letnega semestra za akademsko leto 2018/2019, predstavljajo vsebino tiste izpitne
naloge; katera hkrati predstavlja nadaljevanje prvega dela recenzij za zimski semestar istega
leta. Koncerti so spet dati v hronološkem sledu. Če se pojavi uvod v italicu, pomeni ‒ kot v
prvem delu recenzij ‒ da je to citat iz programa koncerta.

I 34. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI

Noč slovenskih skladateljev, v sodelovanju s Festivalom Ljubljana
7. 3. 2019, ob 19.00; Viteška dvorana Križank
izvajalci: Tina Žerdin, harfa; Jure Gradišnik, trobenta; Izidor Erazem Grafenauer, kitara; Jože
Kotar, klarinet; Tina Žerdin, harfa; Oskar Laznik, saksofon; Lara Šalamon, flavta; Robert
Petrič, rog; Milan Nikolić, fagot

Ta koncert je bil koncipitan sa veliko malih, krajših skladb od komponistov kateri večinoma
prihajajo iz nekega drugega ozadja kot so na primer: inštrumentalisti za posamezne
inštrumente za katere so potem napisali te skladbe. Zaradi tega mogoče se ne da govorit o čist
amaterskimi skladbami ampak, lahko rečemo da vsekakor ni reč o ’avangardnimi’
tendencijami (seveda ima par izjema) – več o skladateljih ’stare generacije’.

Prvo smo slišali eno precej atmosfersko glasbo Blaženke Arnič Lemež (1947) ‒ Pastoralne
skice napisane za harfo. Lahko rečememo da je celo ambijentalna. Napisana v štirih stavkih:
pogled v dolino, samotna domačija, berceise, kapel’ca ob pohodni poti. Popolno tonalna
skladba izpolnjena impresionističkimi tehnikami zvočnega barvanja. Forma stavkov ni vedno
najbolj jasna, ampak to je mogoče tudi zaradi, mora se reč, zelo slabe interpretacije harfistke...
Vse je fragmetarno, brez fraze in idej; samo se sliše posamezne melodične grupacije... Stavki
niso posebno kontrastni, bolj so v volgi cikla skladb v enem maniru.

Po harfi pride kratka skladba za trobento Marjana Korošec (1939) – Stroj. Zabavna, slatka
skladba katera uporabaljda tudi efekte zvoka, katerie dobimo ko pritiskamo ventile trobente
brez pihanja oz. pridobijanja tona. Rezultat je ena otroška igrača.

Dva selfija, Aleša Stajnara (1947), za kitaro; je skladba navdušena z mediteranskimi, lahko
rečemo ’iberijskimi’ melodijami, kar ni za presenečenje ker je repertoar za gitaro izpolnjen
večinoma takšnim stilom. Prvi selfi je bolj vmirjen, v dialogo sem s sabo: kot da človek gre
sam v sprehod na eni lepi španski obali in tako bolj površno razmišlja o raznih stvarih. Drugi
del diptiha je pričekovani hiter in kontrastnem, bolj gibljiv in zveni ’zelo popularno’; kar
pomeni da bi se lahko slišal v neki kavarni. Tudi gre za bolj improvizirano formo.

2
Še en diptih, ta pa je napisan za klarinet: Iglice in listi, Tomaža Habeta (1947). Zelo
enostavna skladba, tudi se zdi napisana za otroke... Zveni bolj kot vaja za klarinet. Prva je
vaja za legato igranje, druga pa za stacatto način izedbe. Obe sta tonalni in motivski
stereotipni.

Potem pa smo se vrnili nazaj k harfi kako bi se zaokrožila prva polovica koncerta, v kateri so
mimogrede, bile izključno krstne izbedbe skladb. Iluzija (Indijansko poletje), Brine
Zupančič (1953) je enostavčma skladba; spet kot prva na programu uporablja
impresionističke manire i zvočno obdelavo. V tisti imamo pa še neke popolarno, ’tangovsko
zveneče’ motive. Moderato-allegreto tempa, skladba je na meji mirnega in aktivnega gibanja.

Drugi del koncerta se začninja s skladbom Telegram za saksofon, Igora Lundera (1969),
katera je točno to. Napisana je kot zvočni prikaz akcentov besed koji prihajajo iz enega lastno
napisanega verza (kako je prikazano v programu). Skladba ima dva dela katera sta gotovo
identična po formi, ampak varirana v detajlih. Samo se spreminja ritem, ton se pa vedno
repetitira. V drugem delu je samo sprememba višine tona: za polton navzgor.

Maja Matić (1987) – Gravity za kitaro. Kako piše skladateljica: Skladba Gravity se ukvraja
z glasbenim reziskovanjem odnosa med časom in gravitacijo; krivi tone v ekstremne nižine in
višine, se ukvarja s pospeški in upočasnjevanji, pospešuje ritme v vibracije in v tone.
Ideja je prišla od Einsteina in teze da je čas tesno povezan z gravitacijo. Na gitari se
razglašavajo strune v času igranja tako da se dobijajo interesantni efekti glasandov. Tudi
zaradi tega se dobijajo zvoki kateri niso navadni: rezonirajo drugače in je tudi barva ter
tekstrura različna. Kitarist je zelo dobro to raztegnjeno skladbo koncentrirano izvel in je dobro
razumel to za kaj koncepcija skladbe gre, glede na koncepcijo.

Emil Spruk (1960) – Ciklus 13. izročil za flavto – 1. izročilo: Spoznanje. Komponist
uporablja tehniko s katerom poskuša izrinit dominante intervale in s tem omogočiti šibkejšim
da pridejo do izraza. Cela skladba je tako napisano kot da melodija flavte zmeraj išče nekaj:
nekakšno osrednjo idejo katera na koncu skladbe nazadnje pride.

Pavel Dolenc (1968) – Birth - Life - Death - Eternity? za rog

Pol-scenski performans te skladbe dodaje zvočni vsebini. Imamo en cikel življanja, kateri je
prikazan na pomalo banalen način ’živahne mladosti in modre starosti’. Kompozicijski
gledano, iskreno nima nič posebnega za pomen sem prostorno-akustične spremembe zvoka.

Maksimilijan Strmčnik (1948) – Dialogi, za fagot; je skladba katera uporablja tehniko

’skrite polifonije’ kakšno srečemo v glasbi baroka. Tako se zelo lahko dobije vtis dialoga.
Ampak izpadne da v tem primero sta oba sagovornika zelo kulturna, tako da eden ne prekinja
drugega (!). Zelo napeta in uzbudljiva izvedba fagotista kateri je dobro formu skladbe
koncizno ujel.

3
II Simfonični orkester RTV Slovenija in solisti AG
22. 03. 2019, ob19.30; Slovenska filharmonija
Dirigent: Simon Krečič
izbor iz programa:

Matic Romih ‒ Black Hole

Mentor: doc. Vito Žuraj

Od prvega tona imamo občutek padajočega gibanja navzdol, ampak brez občutka da se bo
zgodil konec. Gre se od zelo visokih do zelo niskih frekvencij. Potem pa nastaje kaos gibanja
na vse strane. Prvo je bila le gravitacija, pa potem so se dimenzije začele mešati i prekrivati
med seboj. To popolnoma odgovarja konceptu črne luknje. Teoretično so fizicisti ugotovili da
v momentu ko bi predmet prišel v bližino črne luknje bi se začel proces kateri se imenuje
spaghettification. Namreč, pride do izteganja materije tako da na koncu imamo samo rezance
kateri postanejo čez čas bolj tanki, brez konca... V glisandih in efektih katere skadatelj
uporablja se sliši namen v zvoku kot da kaplja v nekončnost. V centralnem delu skladbe
imamo eno mesto eksplozije kaosa v eno maso zvoka. Potem se še malo razvija material kako
bi se v enem trenutku prišlo do minimalne zvočnosti; do nulte točke. To pa je jasna metafora
za koncept singularity-a kateri predstavlja minimalno ’enotnost’, končni ’individuum’. On
ima nekončno gostino in predstavlja prostor iz katerega luč ne more it ven. Po tem dogotku
glasba v skladbi nadaljuje svoje gibanje, kot da smo šli na drugo strano tiste poznane
realnosti, katera je samo ena varijanta naše, pa tudi, podobna. Ta končni del ima ’narativno’
vlogo zaključka. Lahko rečemo da je skladba ’programska’ ampak na neki način premaguje ta
program in postaje zvočni dogotek sam po sebi.

III SOLO E DA CAMERA – Duo Kalypso

25. 03. 2019, ob 19.30; Palača Kazina, Velika dvorana
izvajalci: Miha Rogina, saksofon; Sae Lee, klavir
izbor iz programa:

Fazil Say (1970) – Suita, op. 55 (1914)

Fazil Say je poznan Turski pijanist in komponist. Od ranega vzrasta se ukvarja s kompozijo in
improvizacijo. Njegov opus je poln inspiracije od strane turkse narodne glasbe in poezije.
Materijal je pogosto podoben opusu Bartoka, Enescua ter Ligetija. [wikipedia]
Suita, katera je izvajena na tem koncertu ima šest stavkov. Prvi stavek Allegro je lep
introdukcijski stavek izpolenjen dolgimi melodijami v saksofonu z bogato spremljavo v
klavirju. Glasba je podobna toku velike reke, katera se giba neobremenjeno v določeni smeri.
Jezik je tonalen in zveni čisto naravno in blagozvočno. Malo harmnoskih sprememb naredi od
stavka svojevrstno mantro katera se na koncu zgubi v daljavi.
4
Naslednji Andante kot da je obrnjen na preteklost: nežna atmosfera stavka ustvarja
meditativen občutek. Motivika je takšna da budi neke asocijacije glasbe uzhoda, pa tudi
naivne zvočnosti nekakršne glasbe za film. Presto se začne takoj z attaca prehodom. Kot da
smo se zbudili iz enega zamišljenega stanja, za enom mizom v popolnoma vzburjenoj situaciji
turške kavarne! Hiter tempo in zasičena tekstura. Potem sledi stavek Ironic kateri se na nek
način nadovezuje na presto. Šaljiv stavek z veliko imitacij, lahko rečemo ’karikatur’ v
materialu in s par elementov koji prihajajo iz jazz glasbe. Peti stavek Andantino je potopljen v
kakršen ’opijumski delirium’. Raznolike halucinacije saksofona so spremljane z globokim,
grozljivim basom v klavirju. Na koncu imamo Finale. Presto, stavek kateri vsebuje v sebi
skoraj vse karakteristike prejšnjih stavkov in ih kombinira v en fleksibilen, virtuozan ampak
hkrati miren stavek v izrazu. Tako glasba na koncu samo ihlapni v eter... Vse kar je napisano
na začetku glede na narodni karakter glasbe je seveda zelo prisotno tudi v tisti Suiti.

Edison Denisov (1929-1992) – Sonata za altovski saksofon in klavir (1970)

Začetni Allegro je napisan zelo fragmentarno, lahko rečemo poentilističko, ker so motivi
pogosto kratki, hitri, stakato ali markato narejeni. Vedno imamo nekakšno polifono gibanje.
Saksofon in klavir sta dva enakovredna inštrumenta. Je nemogoče reč kateri inštrument
spremlja drugi – vedno sta v dialogu med seboj. Tekstura je takšna da spominja na serialno
glasbo: denimo Weberna. Tudi lahko rečemo da nas element hitrega spreminjanja dinamike
vsakega posameznega motiva, ter kompleksne ritmične razpodele oz. razmerja; spominjajo na
klavirske komade Stockhausena. Tonalni jezik je potem seveda, atonalen. Na momente tudi
imamo neke akorde ampak so oni toliko spremenjeni da se je ta osnovna identiteta že
izgubila.
Drugi stavek, Lento, se začne kot kadenca za solo altovski saksofon. Spet je ’melodija’
razmetena povsod. Imamo uporabo pol in četrt tonov. Klavir pri koncu pride z zelo lahkotnim
zvokmi v piano-pianissimo-pianississimo dinamiki. Tako dobimo efekt ko da je ta zvok prišel
od zunaj – da to ni ta klavir kateri smo slišali v prvem stavku.
Tretji stavek Allegro moderato je napisan v enem groovu, na ponavljajoči bas. Tukaj je zdaj
zelo lahko opazit vplive free jazza na Denisova. Seveda smo to imeli v prvem in drugem
stavku, ampak je v končnem bolj očitno. Se sliši kot zapisana improvizacija za dva
inštrumenta. Spet imamo komplicirano ritmiko katera je zelo težka za skupno igro. Posebno
ker mora zvenet zelo organski narejeno. Imamo veliko zelo lepih in zanimivih malih dialogov
kateri se nekončno dogajajo. Tekstura je toliko gusta in raznovrstna ter zelo virtuozna. Tako
tretji stavek kot perpetum mobile gre proti koncu in nas vedno preseneča kar je zelo
pomembno in nam da pravi občutek kot da slišimo svobodno improvizacijo – live.

5
IV STUDIO ZA SODOBNO GLASBO
Koncert študentov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani
in Umetniške univerze iz Gradca
11. 4. 2019, ob 19.30; Palača Kazina, Velika dvorana

izvajalci: Clara Saleiro, flavta; Leo Marello, violončelo; Maria Mogas-Gensana, akordeon;
Clara Saleiro, basovska flavta; Silvija Čiuladyte, viola; Kenta Uno, violončelo; Morgan
Ciribuola, fagot; Raimond Skabeitaite, dirigent; Una Košir, kljunasta flavta; Hana Beus,
altovski saksofon; Špela Šrgan, klarinet; Gašper Livk in Jošt Lampret, kontrabas; Ana Erčulj,
dirigentka; Dominik Car, klarinet; Nika Deželak, altovski saksofon; Vita Kovše, klavir;
Gašper Livk, kontrabas; Urban Kolar, trobenta; Andraž Frece, akordeon

Klaus Lang (1971) – Origami (2011) za flavto, violončelo in akordeon

Res je tekstura skladbe tako napisana da se hkrati slišijo in vidijo tisti origami od katerih
gradimo eno celoto. Vsi inštrumenti pogosto imajo vlogo vibracije ali malih oscilacij. Dober
izbor intervala in barv inštrumentov naredi zanimivo kombinacijo zvokov. Na momente se
ustvarja zvok podoben elektronskem. Ta ideja se zdi zelo podobna konceptu v fiziki katera se
imenuje teoretično higgs field. Tukaj se govori o enem polju v realnosti kater je v ozadju
vsega kar obstaja. Nekončna številka malih čestic katare na nek način ’držijo’ vse skupaj.

Pedro Berardinelli – ‘para por’ (2018/2019) za solo basovsko flavto

Veliko efektov različnog igranja je uporabljeno pri pisanju te skladbe za basovsko flavto.
Rezultat je zelo bogato ritmična skladba, katera razen tonov, ima različne vrste pihanja,
akcenta, naglasa ipd. Nam se zdi kot da slišimo neko skladbo na narodnem ’antičnem’
afričkem inštrumentu.

Milica Vujadinović – Nirgendwo (2019) za violo, violončelo, flavto, fagot in akordeon

Vloga vsakega melodičnega glasa ja hkrati drugačna pa tudi na nek način podobna. Cela
skladba je v nekem kaotičnem gibanju. Motivi so fragmentarni in ekspolizno-
ekspresionistični. Kot da so vsi sodolevalci v nekakršnem dinamičnem nesporazumu. Kako
nam sam naziv govori: kje smo? – ne vemo – nikjer.

Bernhard Lang (1957) – DW3 (2003) za flavto, violončelo in akordeon

Ena iz serije Differenz/Wiederholung oz. razlika/ponavljanje (repeticija). Se ukvarja kot
veliko drugih skladb komponista z obrazcimi oz. vzorcimi motivov kateri se potem ponavljajo
– podobno kot pri ’dance, rave, house’ glasbi. Kako nam piše wikipedia: koncepti bazirani na
filozovskem delu Gilles Deleuze-a...

6
Melani Popit – 4L13N5 (2018) za kljunasto flavto, altovski saksofon, klarinet in kontrabasa
Že pred začetkom dela, nam naziv nam daje prvo informacijo. Imamo koncept kodiranja ter
koncept ’zunajnega obiskovalca’ : ALIENS. Pianissimo glisandi kateri se gibajo po zraku;
potem debele ’stavbe’ svetlobe katere se tranformirajo v zvok... To sta dva glavna elementa od
katerih se tvori realiteta skladbe. Drugi del skladbe je varijanta ko se ti elemnti aktivirajo in
postano premikajoči in lahko rečem paranojični v svoji ’prvotni statiki’.

Tilen Lebar – Ekyo kihikire (2018) za klarinet, altovski saksofom in klavir

Prvi stavek: Kabale. Slišimo veliko tolkalnih zvokov, katere ne moremo identificirat, če tudi
ne gledamo. Kot da se sliši neki lesni boben... Potem drugi ’pihajoči’ efekti pridejo zraven.
Občutek je kot da smo na nekem prastarem ritualu v naravi in zdaj slišimo inicijacijsko
pesem. Drugi stavek: Kitanga. Zdaj prvi slišimo prepoznatljive zvoke inštrumentov za katere
je skladba napisana. Lahko rečemo da: če je prvi stavek bil ritual, drugi pa je potem
psihološki prikaz tega občutka: ko smo prišli ’v ritual’, druga v delirij. Tehnično geldano
imamo rezlične rezonance in veliko pol ali četrt tonov v saksofonu in klarinetu kateri imajo
vlogu dua na različno podlago klavirja.
Urška Pompe – Frfot (2018) za solo kontrabas
Res je zanimivo kako je narejen kompleks zvokov kateri bi se lahko formulirali v ’frfot’
kontrabasa. Drugače pa se zdi kot frfot vaseljene, ali gibanja sfer – kako bi to formuriral
Pitagoras oz. njegovi učenci. Efekti kombinacije navadnog zvuka in različnih rezonanc
gradita zvočno celoto skladbe.

Matic Romih – Bubbles (2019) za trobento in akordeon

Dialog trobente in akordeona (katerega, mimogrede, slišimo kot neki čudni ’pihalni
inštrument’ zraven trobente) predstavljata ralzične quasi-imitacijske postopke, mogoče bolj
’kontrapunktne’. Trobenta pogosto mikro-tonalno spreminja intonacijo, tako da dobimo
različne kombinacije alikvotov. Na drugi strani akordeon uporablja efekte meha akordeona pa
tudi udara na različnih mestih inštrumenta. Res, tektura vedno ’vibrira’ tako da imamo vtis
veliko različnih balončkov – kot na primer v enem jabolčnem tatu.

7
V 34. Slovenski glasbeni dnevi: VELIKONOČNI KONCERT

17. 4. 2019, ob 19.30; Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine

Simfonični orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani
Izvajalci: Vasilij Meljnikov, koncertni mojster; solisti: Marta Močnik Pirc, sopran; Dejan
Maksimilijan Vrbančič, tenor; Jože Vidic, bariton; Lana Trotovšek, violina; Komorni zbor
Ave: Alenka Podpečan, zborovodja; Gregor Klančič, orgle; Uroš Lajovic, dirigent

Uroš Krek (1922-2008) ‒ Inventiones ferales (1962)

Inventiones ferales se predajajo glasbenemu razmišljanju o življenju in smrti, kot piše dr. A.
Rijavec v svoji knjigi "Slovenska glasbena dela". V svojih treh, med seboj močno kontrastnih
stavkih se skladatelj dotika mejnih trenutkov človeškega bivanja. (U. Lajovic)

Prvi stavek Lento je baziran, kako nas naprej iluminirajo v programu, na dvanajstotonski
seriji. Seveda pa ni napisano v strogem serializmu, ampak je to vsekakor polazišna točka. Na
začetku imamo ponovljeno serijo: prvo v orkestru potem pa v violini. V celem stavku je
orkester bolj pasiven. Spremljajoči karakter je očiten. Violina pa ima vlogo pravega
solističnega inštrumenta. Mislena in refleksivna atmosfera in narativnost violine je centralna
za ta stavek. V srednjem delu stavka se mirna atmosfera spreminja v bolj agitiran karakter.
Monolog violine se spreminja v dialog! V tretjem delu prvega stavka spet gremo nazaj v
karakter s začetka. Tokrat pa s še več vprašanja v melodiji. Apstrakcija in metafizika z začetka
je zdaj, se zdi, bolj konkretizirana. Kot da se zdaj 'glavna glasbena ideja' mene zadeva. Vse je
prišlo na človeško, psihološko, lično osnovo.
Drugi stavek Risoluto je ritmičen, poln odločnosti, ampak ne v pompoznem smislu. Bolj v
smislu da je glasbena sila sama pobudnik gibanja. Seveda se strinjamo s U. Lajovicem, ko v
programu napiše da tukaj imamo atmosferu ’Mrtvaškega plesa’. Materijal je v konstantnem
stanju obdelave. Fragmentiran materijal gre z ene grupe inštrumentov na drugo v kontra
smeru pa tudi spreminlja vrsto materijala: s skoka na kratek lestični motiv itn... Dialog med
violino in orkestrom je vedno prisoten: kot da bežijo eden od drugega...
Zaključni stavek Lento spet naredi širi prostorni okvir glasbe. Smo prišli nazaj ka mirnem
tranquillo tonu. Violina v gornjem registru zdaj ima bolj obupan ton. To so zdaj končni
poskusi da se nekaj naredi, ampak glasba teče tako da na koncu nič drugega kot samo
individuum sam ne ostane; v deprimirani realnosti brez odgovora na egzistencijalna
vprašanja.

8
Uroš Lajovic (1944) ‒ Poglavlje iz Pasijona Andreja Schisterja Drabosnika
(1967 / revizija leta 2017 - krsna izvedba)

Delo zajema intimen razgovor matere in sina, Marije in Jezusa na Veliko sredo. [...] Tema je
občečloveška, tekst se ne naslanja na nobenega od evangelijev, tamveč na povsem avtonomno
avtorsko delo kmečkegapisate iz avstrijske Koroške. [A. S. D. 1768-1825] (U. Lajovic)

Obsežno delo dirigenta in komponista U. Lajovica, predstavlja odličen študentski poiskus iz

vokalno-inštrumentalne glasbe. Kako sam skladatelj piše, da v tem času ko je nastala skladba,
oratorijske literature praktično ni bilo v slovenski glasbi. Njegovi vzori so takrat bili D.
Šostakovič pa v vokalnem delu A. Heller in H. Distler.
Seveda v Poglavlju se veliko sliši vpliv Šostakoviča. Minimalističen slog orkestra. Nima
veliko gostih in preveč disonantih akordov. Razmišlja se generalno polifono, razen če imamo
rečitativ ali arijo s spremljavo basso continua. Iz tega ishaja da so orgle vedno prisotne v
skladbi in dajo ta občutek duhovne glasbe. Vse je zelo pomembo opusu J. S. Bacha, ampak se
vse dogaja 'bolj svobodno'. To pomeni da harmonski ni 'baročno izpravno'. Modulira se precej
pogosto, nima vedno jasne tonalne osnove, pa so torej tudi funkcije akordov učasih dvoumne.
Se mora priznat da je vse kar je rečeno res tako da se na koncu v celoti skladbe človek občuti
malo razočaran, ker ni skoraj nič novega, interesantnega ali preseneteljivega. Vse se zgodi
tako kot se pričakuje in potem ne ostane nič drugo do monotonosti.
Tudi v skladbi imamo nekoliko interesantih fug katere se z odličnim gibanjem dogajajo v
zboru pa potem in v orkestru. Zanimivo je da ena tema od tih je zelo podobna hecni temi
katero je komponiral pijanist Glenn Gould za štiri glasa, za eden televizijski program; a ime
Fuge je »So you want to make a fuge« (!).
Na koncu, eno interesanten poskus (kar bi nemci poimenovali Versuch) ka takšmem obliku
oratorija, pa še na nenavaden tekstualni podložek, je bilo kar vredno poslušanja.

VI Izmenjalni koncert oddelkov za kompozicijo MUZA in ULAG

13. 05. 2019, ob 19.30; Palača Kazina, Velika dvorana

David Batinić (štud. 3. l.) Night walking za sopranski in altovski saksofon in klavir
Ita Nagode, sopranski saksofon; Nika Deželak, altovski saksofon; Barbara Verhovnik, klavir;
Mentor skladatelja: red. prof. art. Berislav Šipuš

Od prvega tona se sliši vpliv in harmnosko razmišljanje v jazzovski okviri. Klavir večinoma
ima akordsko strukturo v svoji ’spremljavi’. Na to se pa gradi melodičnost saksofona. Po tem
delu kateri je bil mirnega in brezbrižnega karakterja sledi hitri del, kateri popolnoma
kontrastira prvem delu. Tekstura se komplicira, hitre notne vrednosti so vedno prisotne, in one
omogočajo da se dogaja veliko ’micro-dialogov’ med inštrumentih. Ena skladba zelo
primerna za funkcijo preludija celega koncerta.

9
Luka Demarin (štud. 2. l. mag. štud) Maglica-Tango istriano za sopran, flavto in klavir
Sara Žuvela,sopran; Marta Sesar, flavta; Tijana Stakić, klavir
Mentor izvedbe red. prof. Cveto Kobal; mentor skladatelja: red. prof. Marko Mihevc

Prvi del/stavek je napisan v počasnem tempu, mirnem in narativnem karakterju. Ima prizvoke
misterije in pripovedi o neki ’strašni zgodbi’... Flavta in sopranistka imajo melodijsko-
narativno vlogo, klavir pa spremlja na čist enostaven način z razlaganjem akordov. Mora se
priznat pomalo banalan kararakter dela, katero je bazirano na čist post-romantičarski
harmonski podlagi. Na drugi strani: če se posmatra kot filmska glasba je pa mogoče v redu.
Drugi del diptiha je tango. Napisan v takšnem stereotipne maniru tanga kakšen se sreče
kjerkoli... Največ je podoben tangu kakšen piše A. Piazzolla npr; ampak brez takšne organske
gibljivosti, in okretnosti. Na koncu je pa še veliko vprašanje zakaj sopranistka samo poje
besede »Tango istriano«?

Tom Varl (štud. 2. let.) Krik za solo flavto

Laura Felicijan, flavta; Mentor skladatelja: red. prof. Marko Mihevc

Krik začne svojo bitje brez krikov: imamo meditativno melodičnost solo favte. Melodija je
narejena iz več intervalskih skokov. V toku se potem dogagajo momenti krika. Nenadoma
’izpadi’ v višjem registru, v forte dinamiki. Skladba tako gde v accelerando kje se ta
meditativen tok preoblikuje v atmosfero krika. Na začetku sta bila razdvojena, ampak na
koncu postajeta eden izraz.

Helena Skljarov (štud. 5. l.) YELLOW – RED – BLUE za sopran, flavto in klavir
Sara Žuvela, sopran; Marta Sesar, flavta; Tijana Stakić, klavir
Mentor izvedbe: red. prof. Cveto Kobal; mentor skladateljice: red. prof. Berislav Šipuš

Fragmentarna, bolj konceptualna skladba, če se sploh lahko tako imenuje. Sopran ima vologo
rečitativnega govora, in uporablja veliko glasovnih efektov. Tekstura je razrahljana in gre
povsod... Se sliši beseda ’mouse’ (miš) od katerega vsi bežijo v strahu. Zame bolj nejasna
koncepcija...

Tilen Lebar (štud. 2. l. mag. štud.) Apoteoza za flavto, altovsko flavto in klavir
Barbara Spital, flavta; Nikolina Milardović, altovska flavta, Urška Pečarič Strnad, klavir
Mentorja: izr. prof. Luka Juhart in asis. Steven Loy; red. prof. Uroš Rojko

Iskanje drugačnih zvokov in uporabljanje efektov je vedno interesantno za poslušat. V

Apoteozi je to glavna ideja od katere se gradi cela skladba. Rezonance ene flavte in zvižganje
droge izdeluje zrakovno teksturo, na katero še pride klavir kateri uporablja minimalistične
tehnike posameznih tonov intervala čiste kvarte in tako gradi s pedalom ’alikvotno bazo’
skladbe.
10
Leon Firšt (absolvent) Alone za sopran, flavto in klavir
Sara Žuvela, sopran; Marta Sesar, flavta; Tijana Stakić, klavir
Mentor izvedbe: red. prof. Cveto Kobal; mentor skladatelja: izr. prof. Dušan Bavdek

Alone se začne z veliko prisutnostjo klavirja: debela tekstura, veliko basa in uporaba cele
klavijature. Potem ko pride sopranistka se tekstura spremininja popolnoma: imamo
posamezne staccato note v klavirju, katere spremljajo dolgo, gibljivo melodičnost flavte
katera nosi glavno misel. Vtis ene izločene realnosti katera ni tako sigurna ali je ona ta prava,
ali je na notarnji strani psihološke zamišljenosti... Za konec koncetra smo tako dobili (spet)
en ’egzistencijalen krik’, ampak ta ni bil toliko v psihozi ‒ bil je bolj v razburjenem zanosu.

VII OD KLASIKE DO JAZZA

Koncert crossover glasbe s profesorji in študenti
14. 05. 2019, ob 19.30; Palača Kazina, Velika dvorana
izbor iz programa:

Milko Lazar (1965) ‒ Sonata four reasons št. 4, Kadenca in 1. stavek za violino in klavir
Vasilij Meljnikov, violina; Jaka Pucihar, klavir

Koncert ispolnjen z raznovrsnimi stili glasbe, kako sam naziv sugerira, se začne z enom
ironijskom sonatom oz. stavkom iz sonate za violino in klavir. Ime sonate nas takoj asocira na
Vilaldijevske koncerte za violino imenovane (na eng.) »Four Seasons«, tu pa smešno
spremenjene v »reasons« oz. razloge. Začne se sa pol-improvizirano kadenco za solo violino,
katere pripravlja material prvega stavka. Potem pride klavir zraven in mi, kot poslušalci,
nedvomno slišimo ta ’vivaldijevsko-ispiriran’ baročni slog in kompozicijsko tehniko. Tukaj je
pa barokni monotematizem dopeljan do svojevrstnega minimalizma, z veliko ponavljanj istih
’motivskih grupacij’.

Vlado Batista ‒ Gamajun za dve violini

Vasilij Meljnikov, violina; Peter Ugrin, violina
Gamayun is a prophetic bird of Slavic folklore. It is a symbol of wisdom and knowledge and
lives on an island in the mythical east, close to paradise. [wikipedia]
Skladba polna narodnih in jazz motivov je vedno napisana v dialogu med dvemi violinami.
Dialog pa ni istočasen ali polifon – vedno ena violina spremlja drugo. Tako da imamo čisto
’harmonsko’ podlago ene violine, z melodijo v drugi, in potem se tako zamenjata večkrat do
efektnega konca. Zelo preprosta in popolarno-zveneča skladba.

11
Astor Piazzolla ‒ La Muerte del Angel/Angelova smrt (priredba: Baltazar Benitez)
Kim Babič, kitara
Piazzolla vedno zelo dobrodošel na programih koncertov, kot vrlo efekten in komunikativen
skladatelj kateri vedno komponira v duhu argentinskega tanga. Tukaj imamo transkripcijo
dobro znane skladbe Angelova smrt – pri Piazzolli lahko imamo kakršnekoli varijante
izvedbe, pa spet na koncu zveni kar dobro. Standardna forma A-B-A, pri koji je B seveda
počasna balada katera pride med dvemi hitrimi deli.

VIII DIALOGI
Koncert študentov v komornih skupinah
16. 05.2019, ob 17.30; Palača Kazina, Velika dvorana

izvajalci: viole: Gaja Ana Zvonar, Tilen Udovič, Rebeka Skok, Petar Njegovan; Špela
Flajšaker, flavta; Katja Dadič,violina; Sandi Baitokova, violina; Vita Kovše, klavir; kitare:
Kristjan Hren, Andrej Bon, Nataša Zavšek

Garth Knox (1956) ‒ Varijacije na temo “Les follies d’Espagne” Marina Maraisa
za štiri viole

Knox je škotski komponist in violinist kateri se ukvarja s sodobno/novo glasbo in išče vedno
nove tehnike igranja ter reziskovanje uporabe viole d’amore in srednjovešne ’violine’ pa tudi
svoje ideje formulira v vrsto inovativnega inštrumentalnega teatra. [garthknox.org]

Varijacije so napisane na zelo poznano temo katero so uporabljali skozi preteklost skladatelji.
Za klavir se pogosto izvajajo na primer skladbi: Franz Liszt - Španska rapsodija in Sergei
Rahmaninov – Varijacije na temo Corelia. Pa tudi so je uporabljali Handel, Scarlatti ter
Maris. Tema (Folia) pravzaprav nima enega komponista, je pa ena od najstarejših evropskih
tem. Knox začne skladbo s naravno temo, kakšna je skoraj vedno praksa, in se počasi
oddaljuje od osnovne ’verzije’. Uporablja veliko sprememb glede intonacije. Knox se ukvarja
s različnimi vrstami intonacije (’naravna’, antična itn...) tako da v svojih skladbah glede na
’tonaliteto’, ali lestvico katero bi želel uporabljat, spreminja intonacije posameznih tonov.
Razultat hkrati zveni renesansno, pa potem ima eden moderen pečat.

Louis Moyse (1912-2007) – Four Pieces: Bells, Games, Music Box, Dances
za flavto, violini in klavir

Francoski skladatelj in flavtist je napisal štiri skladbe v enem mirnem, zelo bezbrižnem
otroškem maniru. Impresionistični zvoki nas vlečijo nazaj v opus Debussy-ja pa tudi na
’pozneje skladatalje’ kot npr. Poulenc. Simpatična vaja enega stila.

12
Jean Gauffrieu (1931-2013) – Tzigane, kitarski trio

Zelo kratka skladba, kot en komentar na koncu dobre večeri. Takoj se vsi spomnimo na
Ravelovega Tzigane-a. Tukaj pa na drugi strani imamo skladbo brez passionata. Kot da je
samo ostal ta končni ’čardaš’ ampak v enem bolj mirnem, veselem razpoloženju. Se zdi, da je
podobno Ravelu, uporabljao varijante ’francoskih Cigana’ kjer, kako vemo, v različnih mestih
je drugačna oblika tiste, tako obljubljene glasbe.

IX TUTTI: Solisti AG z Orkestrom Slovenske filharmonije

16. 05. 2019, ob19. 30; Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine
izbor iz programa:

Henri Tomasi (1901-1971) ‒ Koncert za altovski saksofon in orkester (1949)

Vida Vatovec, altovski saksofon; mentor: red. prof. Matjaž Drevenšek

Prvi del prvega stavka: Andante, je obarvan kombinacijom atmosfere recimo ’francoske
filmske glasbe’ tega časa z jasno tonalno osnovo stila poznega romantizma in impresionizma;
pa tudi jazza. Tudi imamo melodične momente kateri imajo orijentalne prizvoke. V delu
kateri sledi: Allegro, v katerem imamo občutek tempa valčka, ampak je pravzaprav reč o taktu
5/4. Kot dvotaktni valček kateri ima drugo polovico skrajšano za eno četrtinko. Takšen valček
se imenuje Valse à Cinq Temps, Atmosfera morbidnega, malo grozljivega šepanja... Potem
pride cadenza saksofona, katero spremlja osnovni ritem valčka.
Po cadenzi se sledi kratek allegro del, kateri ima vlogu prehoda kako bi se prislo do pravega
filmeskega climaxa in potem se vrnilo v osnovno atmosfero začetka.
Drugi stavek Finale-Giration (kar pomeni: ’spiralno, krožno vrtenje’) je brzi stavek v
dvodelnem ritmu. Živahno in agilno gibanje materijala. Na momente misterioznega karakterja
kateri izraža negotovost in tudi mogoče paranojo, ampak na eden naiven način. Na koncu se
še enkrat vrnemo u začetni motiv spreminjajoča durska akorda C-H. Kako smo rekli na
začetku, pristoten je občutek kot da smo v enem filmu, ali mogoče celo v risanki.

Nino Rota (1911-1979) ‒ Divertimento concertante za kontrabas in orkester (1971)

Todor Marković, kontrabas; mentor: red. prof. Zoran Marković

Prvi stavek Allegro Maestoso se začne kot pravi divertimento (it. divertire ‒ zabaviti) v enem
jasnem neoklasicističnem stilu. Kontrabas po kratki ekspoziciji začne sa svojo ’tezo’.
Karakter je vesel, optimističen, hecen in zabaven. Maestoso je tukaj samo za svečani
’pomemben’ efekt. V stavu imamo veliko imitacij med kontrabasom in drugimi inštrumenti.
Ta skladba se zelo dobro nadovezuje na prejšnjo: samo smo zdaj u enem okolju pravljice. Na
koncu stavka imamo klasicistično cadenzo, pa še en kratek zaključek.

13
Drugi stavek Alla Marcia Allegramente nadaljuje s podobnim karakterjem. Eden bezbrižen
sprehod v naravi, sa zelo zaupljivim občutkom ’glavnega junaka’. Takšen karakter srečemo v
glasbi Prokofieva (recimo: 2. stavek Klavirskega koncerta št. 3, pa Marš iz pravljice Peter in
volk) pa tudi Šostakoviča (Marš iz Jazz suite).
Tretji stavek Aria – Andante je kako se pričakuje lahkoten po vsebini, pa hkrati ima eno
’stisko’ zraven, kot neka melankoličnost... Takšen stavek v vlogi počasnega stavka je bil zelo
prisoten v periodu zgodnjega klasicizma. Potem pa se počasi razvil ta ’centralen, psihološki
pa tudi emocionalno zahteven stavek’. Tukaj je pa bolj prisoten razmišljajoč karakter, poln
vprašanja, in z malo odgovora...
Četrti stavek Finale – Allegro Marcato je pa je spet napisan čist z malo obotavljanja: gremo k
cilju in imamo vse kar nam je potrebno za isti! Divertimento je razpisan za orkestar in
kontrabas zelo prikladno stilu za kateri gre. Zelo prozračnega sloga z veliko komunikacije
med inštrumenti. Zaradi vseh omenjinih značilnostih tudi komunikativna skladba s publiko,
katera je reagirala z veliko navdušenja.

X IGRAJMO SKUPAJ
Koncert komorne glasbe profesorjev s študenti
17. 05. 2019, ob 19.30; Palača Kazina, Velika dvorana
izbor iz programa:

Jani Golob (1948) – Dogovor v a-molu za dve violini

Monika Skalar, violina; Tim Skalar Demšar, violina

Kot se prvič sliši Dogovor v a-molu, od prvega tona človek ima asocijacijo na repertoar za
solo godalne inštrumente J. S. Bach-a. Sama barva inštrumenta daje eden svečan, pomemben
karakter. Tako se in začne skladba, v karakterju na primer, Chaconne iz Paritite št. 2. Samo je
lažje: polifonija in imitacije lahko zaigrata dve violini, a ne samo ena! Tudi nam se zdi da se
včasih slišajo bolj vivaldijevski vplivi, kar se tiče teksture... Kako se material razvija gremo v
drugo smer od stila Baroka. Ta del, kot medigra gre v žviždajoče zvoke flažoleta... Potem
gremo nazaj v maestoso oddelek, kateri je poln obrtajnega kontrapunkta in baročnih sekvenc.
Ko se konča variranje teme (kot v že pomenuti chaconni ali pasachagli) pride majhna coda na
dominanti, katera odpoveda konec koliko je to v njeni moči kako bi se izgradil boljši climax.
Izvajlci so zelo prepričljivo in s polno energije interpretirali to skladbo sa, lahko rečemo, že
zelo dobro poznanom vsebinom in metafizikom.

14
XI Solo e da camera: VZHODNI BLOK
Studio za sodobno glasbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani
27. 5. 2019, ob 19.30; Palača Kazina, Velika dvorana, Ljubljana

Mentorji: asist. Steven Loy, doc. Matej Bonin, red. prof. Uroš Rojko, doc. Mateja Bajt
Izvajalci: Barbara Spital, flavta; Klara Veteršek, flavta; Blaž Ogrič, rog; Gašper Okorn, rog;
Matjaž Kafol, pozavna; Gal Krajčič, tolkala; Filip Okrožnik, tolkala; Aleksander Rogina,
violina; Natalija Tripkovič, violina; Joana Gonzáles Subirà, kontrabas; Gašper Livk,
kontrabas; Ana Erčulj, dirigentka; Eva Erjavec, kljunasta flavta; Petar Njegovan, viola; Klara
Hrovat, klavir; Monika Fele, mezzosopran; Klemen Kocjančič, orgle in klavir; Urška Šehić,
akordeon; Nika Volčjak, kljunasta flavta; Ayano Shigematsu, violina; Ita Nagode, altovski
saksofon; Neža Zupanc, flavta; Jana Fridau, kitara; Peter Lacković, oboa; Vita Kovše, klavir;
Neža Vasle, Monika Fele, Anja Šinigoj, Federica lo Pinto, sporan; Stefan Projović, akordeon.

Prva polovica koncerta je bila ozvočena ‚spremljajočom ali bolj propratnom vlogom dveh
skladb Malani Polpit ‒ Happening: I. Beginning in II. Ending (2019). Seveda je jasno
katera skladba je bila na katerem časovnem mestu prve polovice. Beginning se začel takrat ko
se dvorana začela polnit z ljudmi. Bolj fragmentarn glasba katera uporablja veliko različnih
inštrumentov: od pihalnih, godalnih inštrumentov do tolkal. Ko se sliši, deluje bolj
aleatorično; ampak ne popolnoma, kjer imamo orijentacijsko dirigentko zraven. Naprej je
vredno napominjat da so igralci bili v ozadju publike. Ko se potem začel koncert, po sebi, smo
pa mislili da se prvi happening kočal, ampak to ni bil slučaj. Med izvedbami drugih skladb,v
prvi polovici koncerta, so tudi bili kratki intermezzi - happening se ni končal. Na koncu prve
polovice smo pa imeli eden ironijsko-svečani izhod izvajalcev, kateri so tako zaigrali neki ton,
ali zažvižgali, v enem karnevalskem maniru odhoda trupe pozorišnih igralcev.

Lojze Lebič je sa svojom skladbom Od blizu in daleč ‒ 7 podob za kljunaste flavte (1991)
nadeljeval karnevalski manir v enem bolj renesansnom zvoku. Dva stavka od katera je prvi
Ptičica sviralka, a drugi Godec pred peklom. V prvem, kako že ime samo napoveda, imamo
zvoke ptičic v krasni raznolikosti kako dinamični tako ’teksturalni’; dialog poln vsebine.
Drugi stavek je pa imel tudi zraven flavte, govor (godec pred peklom) in činelo. Bolj ritmičen
in nemiren, kontrastira prvem in od celote naredi čist proverjen recept dobrega diptiha.

Tautologija zvezd, Jošta Juhanta je bolj misteriozna skladba napisana za rog, violo in klavir.
Klavir uporablja veliko pedala s katerim se naredi eterična podlaga celi skladbi. Vidimo
različne barve kozmosa, oblake raznolikih barv, kozmični prah... Vsi sododelujejo v skupni
fuziji zvoka, in se ne sliše posamezne vloge vsakega inštrumenta.

15
Arvo Pärt je v svoji skladbi My heart’s in the highlands (2000) za sopran in orgle naredio
tako božanski krasen poizkus ’neobarokne arije’, kot da je prišla iz nekatere Maše... Je kar
teško imeti bodisi potrpljenja, bodisi koncentracije in medititavnosti za to skladbo ker je, kako
se da predpostavit, monotono. Orgle so v izvedbi mogoče bile malo nervozne v spremljavi,
ampak je mezzosopranistka zelo lepo vse finese zvoka, barve in vsebine prinesla do
poslušavca.

Musica Falsa (2019), Klare Mlakar za flavto, violino in oboo, je čist druga zgodba po
pristopu. Tako ena, skoraj pa se lahko reče, stereotipna skladba ’sodobne glasbe’, kako bi
rekel eden neizobražen poslišalec. Na začetku slišimo eno gosto teksturo, brez neke jasne
ideje... Potem pa se se pojavi zvok telefona vsakome poznan - nokia tune. Seveda, prvo
poslušalec pomisli da je nekdo mogoče ni izklopil telefon, ampak čez par sekund je jasna
ideja. Inštrumentalisti potem začnejo igrat to temo, in je ukomponirajo v skladbo. Imamo več
varijacij: ene so bolj v ’razpuščenem’ karakterju, druge pa, spet, zvenijo malo karnevalsko...

Se vrnemo nazaj k dve kljunasti flavti pri skladbi Obessions, št 2 (2018), profesorja Uroša
Rojka. Zelo jasna skladba v namenu kako v realizaciji. Od proste ideje se lahko včasih naredi
več kot od neke komplicirane. Struktura je kar v eni dinamični obliki: recimo A< B> A
materijala če uporabljamo tako standardne oznake, le za orijentacijo. Seveda prehodi iz enega
materijala v drugi je zelo organiski izpeljan tako da se ti deli ne slišijo kot posamezni. Takšno
tehniko srečamo pogodsto pri Ligetiju. V skladbi pride do zelo nenavadnih in interesantnih
zvokov kateri na momente zvenijo čist elektronsko. Kako sem sebi zapisal v zvezek po
koncertu, v enem kompendijskem, pa seveda ironijskem maniru s najboljšom namerom, kako
bi se pokazala raznolikost zvoka: »Od zunajneg kvakanja žab k psihičnem glavobolu«.

Primož Ramovš ‒ Pianissimo (1974), za favto, rog, violina, kontrabas, klavir, dirigentko.
Bi bilo za presenečenje pa hkrati dober hec da je skladba zvočno v fortissimu, a da mi iščemo
konceptualni pianissimo! Ampak tu je vse tako kako se pričekuje. Vse se dogaja spodaj
realnosti in narave. Vse je v podjetju arhetipov. Strune klavirja so kot ’temelj’ kateri drži to
sanje realiteta in daje časovno-prostoreno strukturo.

Po pavzi smo še slišali Chant (2012), Mateja Bonina v tri stavka za altovski saksofon in
tolkala. Pregledno in ne preveč komplicirano napisana skladba, uporablja več različnih tolkal
in tako istočasno več zvokov. Lahko rečemo da je zelo komunikativna, pa ne preveč globoka,
ampak podpirano z zelo dobrom izvedbom.

Otmar Taber ‒ Mala Sekstina (2018), besedilo: Miklavž Komelj, za mezzospran, flavto,
altovsko flavto, violino, violo in kitaro. Skladba napisana kako bi zelo lepo mezzosopran
prišel do izražaja. Tekstura je minimalistična, prozračna. Kar se tiče harmonske podlage,
skladba zveni dost modalno, tako da se v človeku pojavi veliko asocijacij na srednjeveško
glasbo, ali na glasbo zgodnje renesanse. Osnovni motiv v inštrumentih je mala terca, katera se
’varira’ oz. spreminja v druge intervale.
16
Đuro Živković ‒ Eclat de Larme (2005), za altovsko flavto, oboo, akordeon in klavir.
Komplicirana skladba goste teksture fragmentarno napisana, katera ostavlja za seboj čuden
občutek... Veliko se stvari zgodi, in smo reagirali na vsake posamezne dogotke, ampak na
koncu ni mi sami ne vemo kako se občutimo. Ena konfuziranost in težava... Altovska flavta in
oboa pogosto komunicirajo v glisandih. Vsi inštrumenti komunicirajo istočasno, kot da noben
nima potrpljenja da sliši do konca kar drugi ima za sporočit. Pa na drugi strani, kot da vsi
inštrumeni govorijo skupaj o eni stvari katera je zelo pomembna za vse. Klavir včasih v
gornjem registru daje impusle repeticije, kot fragmente misli, ali dodatke na ’že povedano’...

Federica Lo Pinto ‒ Rešitev (2019)

Za konec smo imeli večjo skladbo zelo komplicirano po strukturi, ampak istočasno s zelo
dobro celoto in izlopolnjeno smislom. Napisana za štiri sopranistke, dve flavti, klavir,
akordeon, dve violini, violo in kontrabas; predstavlja potencijal (in realizacijo) zvoka z več
plasti... Skladba se začne praktično iz tišine: prvo pridejo godalni inštrumenti z flažoleti pa im
se potem priključijo sopranistke samo z enim tonom. Od tega momenta se stvari začnejo
spreminjat in komplicirat. Stvara se gosta struktura različnih barv. Vse se štopira momentalno
v trenutku ko pride glas kateri začne govorit, a ne pet. Reč bolečina dobesedno reže zvok. Iz
atmosfere ’čiste duhovnosti’ gremo v eno bolj težavno okolje polno brig in raztrganosti. Se
rodi en psihološki kaos. Iz tega pride en moment umirjenja glasbenega toka. Se gre v visoke
registre kje sopraniske začnejo pet v ’spreminjajočih akordih’ ali bolj rečemo v ’gostem
višeglasju’. V takšni bipolarni spremembi katera je prisotna v skladbi, je katarzičen moment
realizacije, in obdelave vsega kar se je zgodilo.

17