UNIVERZA V LJUBLJANI

AKADEMIJA ZA GLASBO

Maj BRINOVEC

MOZARTOV KONCERT ZA OBOO V C-DURU IN

VPLIV MANNHEIMSKE ŠOLE NA NJEGOV
KOMPOZICIJSKI STAVEK

Seminarska naloga

Predmet: Literatura za pihala, trobila in tolkala

Letnik: I.
Mentor: Dušan Sodja
Akademija za glasbo Seminarska naloga

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ..................................................................................................................... 3

2. MANNHEIMSKA ŠOLA IN WOLFGANG AMADEUS MOZART ........................... 3

3. KONCERT ZA OBOO V C-DURU .......................................................................... 4

3.1 Zgodovinski oris koncerta .............................................................................. 4

3.2 Zahtevana zasedba ......................................................................................... 5

3.3 Vpogled v Koncert za oboo ............................................................................ 5

4. KRAJŠA ANALIZA PRVEGA STAVKA KONCERTA ........................................... 5

5. ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 7

6. LITERATURA IN VIRI ............................................................................................ 8

KAZALO NOTNIH PRIMEROV

Notni primer 1: »Mannheimovski izdih« ...................................................................... 4

Notni primer 2: Tema A............................................................................................... 6

Notni primer 3: Začetni izsek teme B .......................................................................... 6

2
Akademija za glasbo Seminarska naloga

1. UVOD

V pričujoči nalogi se bom spopadel z Mozartovim Koncertom za oboo v C-duru KV 314;

dokaj pozno odkrito delo, ki danes predstavlja osrednje koncertno delo za oboo v
repertoarju tega pihalnega glasbila. V nalogi bom zapisal osnovne značilnosti
koncerta: zasedba, obliko stavkov ter komentiral poslušano izvedbo v primerjavi z
muzikološko pravilno napravljeno partituro iz zbirke Neue Mozart Ausgabe založniške
družbe Bärenreiter-Verlag. Ponudil bom podrobnejši vpogled v prvi stavek koncerta in
ga predelal bolj analitično. Pri analizi si bom pomagal tudi s klavirskim izvlečkom
koncerta. Koncert bom predelal ob izvedbi priznanega oboista Berlinske filharmonije
Albrechta Mayerja skupaj s Komornim orkestrom Mahler pod taktirko Claudia Abbada
iz Mayerjevega albuma Auf Mozarts Spuren iz leta 2004, izdan iz strani priznane
založbe Deutsche Grammophon.

V začetnih točkah se nameravam tudi dotakniti koncepta mannheimske šole in vpliv

njenega sloga na Mozartov opus.

2. MANNHEIMSKA ŠOLA IN WOLFGANG AMADEUS MOZART

Med evropska središča kulture je v 18. stoletju prodrlo zahodno nemško dvorno
mestece znano ravno po izvrstnem knežjem orkestru – Mannheim. Orkester je med
takratnih evropskim občinstvom slovel po drznih glasbenih efektih: »mannheimski
crescendo«, »iskra« (visoki toni) in »izdih« (melodična oblika fraze), ki so poslušalce
dvignili s sedežev in jih z nastopom decrescenda spet z olajšanjem pomirili. Skladatelji
povezani z mannheimskim dvorom in orkestrom so bili večinsko češkega, moravskega
ali nemškega porekla: J. Stamitz (1717 – 1757), F. X. Richter (1709 – 1785), A. Filtz
(1730 – 1760), C. Cannabich (1731 – 1798) in drugi.

Mannheimovci so v svoja orkestrska dela v merilu evropskega razvoja glasbe uvedli

mnogo novosti. Utemeljili so obliko z dvema temama kot osrednjo v ciklu (sonatna
oblika) in po vzoru italijanske ciklične gradnje (hitro-počasi-hitro) razvili sonatni ciklus
s štirimi stavki (tretji stavek je tradicionalni menuet s triom v da capo ABA formi), hkrati
so v celotni kompozicijski stavek uvajali prvine iz italijanske operne tradicije: lirične
arijske melodije, oblika da capo itd.. Znatno so tudi spremenili orkestrski korpus z
izbrisom čembala iz zasedbe (uporaba bassa continua je padla iz rabe) in dali
priložnost nastop trobilom ter pihalom; s tem so napravili veliko razliko med striktno
orkestrsko (simfonično) ter striktno komorno glasbo. Pripomogli so k sistematizaciji
notirane dinamike v partiturah ter z njimi oblikovali prej omenjene efekte, po katerih je
mannheimski orkester zaslovel. Tako so tudi nastale frazovne in melodične prvine
(»mannheimski izdih«), na katere so se sklicevali skladatelji mannheimske šole in
kasneje klasicistični skladatelji.

3
Akademija za glasbo Seminarska naloga

Notni primer 1: »Mannheimovski izdih«, ki ga uporabi tudi Mozart

Te in še druge novosti mannheimske šole je v svoj kompozicijski stavek posvojil

Wolfgang Amadeus Mozart (1756 – 1791) (skupaj z drugimi klasicističnimi skladatelji),
ki je prišel v stik s slavnim orkestrom kot deček, ki je skupaj z očetom ter sestro potoval
in igral po Evropi. Bil je nadvse navdušen nad orkestrskim fenomenom: »Ne verjamete,
kako sijajno učinkuje simfonija s flavtami, oboami in klarineti,« se je mladi Wolfgang
presrečen razgovoril očetu.1

Srž Mozartovega sloga lahko zasledimo ravno v slogu mannheimovskih skladateljev:

aplikacija sonatnega ciklusa ter sonatne dvotematske oblike simfoniji in zahteva že po
zgodnjem simfoničnem orkestru s pihali ter trobili brez generalbasne spremljave. V
njegovih koncertnih delih je tudi razviden operni slog, pri katerem lahko prav tako
potegnemo vzporednice z nemško šolo. Seveda ne smemo pozabiti na dosledno
uporabo dinamičnih oznak ter sklicevanje na efekte, ki so jih propagirali Mannheimovci.

3. KONCERT ZA OBOO V C-DURU

3.1 Zgodovinski oris koncerta

Mozartov Koncert za oboo v C-duru KV 314 je nastal poleti leta 1777, nekaj mesecev
preden se je mladi 21-letni skladatelj odpravil ravno v Mannheim. Sprva je bil napisan
za salzburškega oboista Giuseppeja Ferlandisa, za čas Mozartovega življenja pa je
postal del repertoarja mannheimovskega oboista Friedricha Ramma. Skladatelj je
kasneje za potrebe hitrega naročila spisal verzijo za flavto in koncert prestavil iz oboi
prijaznega C-dura v bolj flavtistični D-dur. To delo danes poznamo kot Koncert za flavto
št. 2 v D-duru KV 314/285d. Vredno je omeniti, da Mozart za Koncert za flavto ni dobil
honorarja, ker je šlo za transkripcijo.

Koncert je bil dolgo časa smatran za izgubljen, so pa muzikologi sklepali, da obstaja

korelacija med flavtističnim in oboističnim koncertnim delom. V začetku 20. stoletja je
bil le najden rokopisni dokaz o obstoju dela. Obstoj dveh verzij dela je tudi vzrok za
več razlik med edicijami, saj se nekatere zgledujejo po flavtistični pisavi v verziji za
flavto.

1 Povzeto po: Kurt Honolka: Svetovna zgodovina glasbe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.

4
Akademija za glasbo Seminarska naloga

3.2 Zahtevana zasedba

Koncert je napisan za solo oboo (oboe principale) v spremljavi manjše orkestrske

zasedbe z dvema oboama, dvema francoskima rogovoma ter standardno orkestrsko
godalno zasedbo brez členitve partov, kjer kontrabas oktavno podvaja linijo violončel.

Pri uporabljenem inštrumentalnem korpusu bi lahko potegnili vzporednice z

Mannheimom, saj je ravno mannheimski dvorni orkester propagiral uporabo pihal in
trobil namesto spremljave čembala ansamblu.

3.3 Vpogled v Koncert za oboo

Koncert se konformira standardni koncertni ciklični formi. Stavki so torej v razmerju

hiter-počasen-hiter, kjer je prvi stavek v sonatni obliki.

Po prvem stavki, ki se glasi Allegro aperto in je v sonatni stavčni obliki (in ki se ga bom
podrobneje dotaknil kasneje), sledi počasen Adagio non troppo stavek. Mayer na
svojem posnetku ta stavek navede kot Andante non troppo, kar lahko pripišemo ediciji,
iz katere bere solist. Je v kontrastnem F-duru, kar je bilo v kompozicijski praksi tistega
časa; vsi stavki niso bili nujno v matični tonaliteti. Ne prikazuje jasno definirane forme,
vsebuje tri glavne teme, ki jih solist fragmentarno uvaja v t. i. izpeljavi stavka. Dele bi
lahko označili kot: ABCA'B'C'A (dele s »'« lahko opišemo kot izpeljava). S tem
izpeljevaljnim delom lahko smatramo sklicevanje na bolj definirano obliko sonatnega
stavka. Vzor arijskega opernega pisanja je jasno razviden tenkočutni uporabi
kromatike kot izrazni element stavka.

Sledi mu izjemno veder ter lahkoten hitri finalni stavek – Rondo: Allegreto. Ta je vrnjen
nazaj v C-dur, kar poudari vedrost napram prej liričnemu počasnemu stavku v F-duru
(modulacija po kvintnem krogu v desno – z odvzemom nižaja – je smatrana za izraz
svetlosti). Že iz imena stavka je razvidno, da gre za rondojsko obliko, ki jo Mozart
pametno in skoraj hudomušno prilagaja solističnemu igranju; podaljševanje ali
krajšanje nekaterih delov za voljo virtuoznih pasaž in solističnih vstopov. Rondojska
tema je bila skladatelju tako všeč, da jo je uporabil v eni izmed arij kasnejših oper.

4. KRAJŠA ANALIZA PRVEGA STAVKA KONCERTA

Prvi stavek (Allegro aperto) je v sonatni obliki z dvojno ekspozicijo, kjer prvo verzijo
kompozicije zaigra orkester v t. i. tutti delu. Pri tem koncertu je zanimivo, da je prva
ekspozicija izjemno krajša od druge, kjer vstopi solist in da so prvič obe za sonatno
obliko značilni temi (tema A in tema B) v tonični tonaliteti; druga tema cela vsebuje
izjemno veliko harmonskih širitev v subdominantno tonsko območje. Mozart je v
nastopu ekspozicije s solistom spretno zapisal solistu dolge note ob značilnih delih tem
in med njimi nemalo virtuoznih pasaž in figur, tako da solist v bistvu dejanske teme ne
igra. Še ena značilnost vzeta iz opernega arijskega pisanja. Mozart je do nastanka
tega koncerta napisal že kar nekaj oper in je bil že vešč italijanskega sloga arije. V

5
Akademija za glasbo Seminarska naloga

ekspoziciji s solistom le dobimo drugo temo v standardni dominantni tonaliteti. Je pa

druga ekspozicija zaradi virtuoznih vložkov in mostov občutno daljša.

Temi sta si med seboj kontrastni: druga je občutno bolj lahkotnejša ter harmonsko
nestabilnejša; vsebuje veliko prej omenjenih širitev na subdominantno območje.

Notni primer 2: Tema A

Notni primer 3: Začetni izsek teme B (v tonični tonaliteti)

Sledi izpeljava, kjer sekvenčno nadaljuje zaključni motiv teme B in z njo modulira nazaj
v tonično tonaliteto. Sledi več fragmentarno uporabljenih motivov it obeh tem in spretno
sprotno moduliranje skozi več tonalitet. Vredno je izpostaviti, da vmes za dlje časa
pristanemo v d-molu, oziroma vzporednem molu subdominantne tonalitete.
Mozart potem spretno poveže izpeljavo s sledečo reprizo, s tem da (že precej objestno)
združi konec ene in začetek druge, tako da ujamemo drugo polovico teme A in začetek
teme B (vse v tonični tonaliteti). Sledi kvartsekstakord toničnega (oz. dominantnega)
akorda. Temu akordu bi lahko dodelili naziv »kadenčni« kvartsekstakord. Ob pojavu
tega akorda v tradicionalnem klasičnem koncertu nastopi solistična kadenca, ki jo solist
zaključi z ornamentirano noto (trilčkom) v prvo stopnjo tonalitete. Kadenca do pojava
Beethovnovih klavirskih koncertov ni bila notirana; bilo je v splošni praksi, da jo solist
na odru improvizira (ali vsaj sam predhodno napiše). Beethoven je ob želji natančnejše
izvedbe to prakso opustil in začel dodajati zapisane kadence v svoje koncerte. Pisal je
tudi kadence za starejše klasične koncerte (med drugimi tudi za Mozartove klavirske
koncerte). Tako je zamrla ena poglavitnih improvizacijskih panog v koncertni glasbi.
Danes je še v splošni praksi, da solist pripravi svojo kadenco za izvedbo klasičnega
koncerta. V redkejših primerih si solisti dovolijo igrati svojo (ali kadenco drugega
skladatelja) v koncertnem delu poznejšega obdobja, vendar se moramo zavedati, da
takšen poseg v delo verjetno ne bi bil skladatelju povšeči in je v preteklosti že rezultiral
v nemara kontroverzno izvedbo (Gould, Schnittke, Corea & Ozone itd.).
Po kadenci sledi zaključek (nekakšna koda), kjer nastopita zaključna motiva obeh tem
in skleneta stavek.

6
Akademija za glasbo Seminarska naloga

5. ZAKLJUČEK

V zaključku bi se še rad dotaknil posnetka, s katerim sem to nalogo izdeloval: Albrecht

Mayer s Komornim orkestrom Mahler pod taktirko Claudia Abbada iz albuma Auf
Mozarts Spuren (Po Mozartovih sledeh) iz leta 2004 iz strani založbe Deutsche
Grammophon.

Posnetek sem izbral predvsem iz razloga, ker sem velik ljubitelj izvedb Albrechta
Mayerja, s katerim sem se prvotno seznanil v njegovih izvedbah Schumannovih Treh
Romanc za oboo in klavir. S posnetkom Mozartovega koncerta sem imel priložnost
slišati 20 let mlajšega imenitnega oboista, ki združi moči z gigantom klasične glasbe:
Claudiom Abbadom. Album sicer vsebuje za umetniško vrednost resnejše vsebine
malo bolj vprašljive posnete izdelke: transkripcije posameznih stavkov Mozartovega
Koncerta za violino v D-duru in transkripcije ene od Mozartovih opernih arij. Kljub temu
pa vseeno prinaša posnetek Lebrunovega in za to nalogo najpomembnejšega
Mozartovega oboističnega koncerta.

Izvedba je res pokazala izvrstnost, značilno za Mayerjeve izvedbe. Mogoče manjše

pomanjkanje v dinamičnih razlikah hitro kompenzira z mojstrsko frazo in dovršeno
uporabo artikulacije njej v prid. Mogoče bi lahko estetsko kritiko podal Mayerjevim
kadencam, saj njihova izjemna virtuoznost mogoče presega slog, v katerem je koncert
napisan; takšnih kadenc namreč na inštrumentu, za katerega je pisal skladatelj
preprosto ne bi bile mogoče izvesti. Sicer pa takšen podvig v koncertnih kadencah v
prejšnjem poglavju naštetim kadencam ne seže do kolen.

Če lahko namenim še par besed Mozartovemu Koncertu za oboo; delo, kljub na prvo
žogo preprosto, velikih razsežnosti, že samo zaradi skladateljevega imena in
njegovega značilnega kompozicijskega stavka, vseprisoten tekom skladbe. Prvotno
sem se seznanil z različico za flavto v D-duru, kjer sem se preprosto zaljubil v lahkotno
temo Rondoja. Že zaradi tega majhnega dejstva bo ta koncert eden mojih ljubših, zdaj
ob poglobitvi vanj toliko bolj. Koncertu predvsem zaradi Mozartovega mojstrsko
preprostega (a hkrati kompleksnega ter poglobljenega) in lahkotnega pisanja z
razlogom pripada poglavitno mesto v koncertni literaturi za oboo.

7
Akademija za glasbo Seminarska naloga

6. LITERATURA IN VIRI
[1] Kurt Honolka: Svetovna zgodovina glasbe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.
[2] Jasna Čerič, Urška Šramel Vučina: Zgodovina glasbe II: Učbenik za poučevanje
zgodovine glasbe v srednjih glasbenih šolah. Ljubljana: DZS, 2008.
[3] Vilko Ukmar, Dragotin Cvetko, Radoslav Hrovatin: Zgodovina glasbe. Ljubljana:
DZS, 1948.
[4] Scott D. Erickson: The Influences of Mannheim Style in W.A. Mozart's Concerto
for oboe, K. 314 (285D) and Jacques-Christian-Michel Widerkehr's Duo Sonata for
Oboe and Piano. Florida: Florida State University Libraries, 2018.
https://diginole.lib.fsu.edu/islandora/object/fsu:653409/datastream/PDF/view
[5] William E. Runyan: Oboe Concerto in C-Major, K. 314 (271K) [svetovni splet].
William E. Runyan: 2018. https://www.runyanprogramnotes.com/wolfgang-
amadeus-mozart/oboe-concerto-c-major-k-314-271k

[6] Wolfgang Amadeus Mozart: Konzert für Oboe und Orchester C-Dur KV 314, Neue
Mozart-Ausgabe, Serie V, Werkgruppe 14, uredil Franz Giegling. Kassel:
Bärenreiter-Verlag, 1981.