CLAUDE DEBUSSY: SYRINX ZA SOLO FLAVTO

Analiza skladbe pri predmetu Analiza II, junij 2021

Solo skladba Syrinx impresionističnega skladatelja Clauda Debussyja je ena najpomembnejših in

največkrat interpretiranih skladb flavtističnega repertoarja. Je prva solo skladba za moderno flavto,
kakršno poznamo danes, napisana leta 1913. Sprva je bila namenjena kot glasba za prizor v igri
Psyché Gabriela Moureya in je nosila naslov »Flûte de Pan«. Spremenjeno ime je nato dobila po mitu
o ljubezni med nimfo Syrinx in bogom Panom. Ker mu Syrinx ni vračala ljubezni, se spremeni v vodni
trs in skrije ob vodi, Pan pa prereže trs za izdelovanje svojega inštrumenta in s tem ubije svojo
ljubezen.

Skladbo je mogoče razdeliti na tri dele, z grobo formo A (1-8 takt) B (9-25 takt) A' (26-35 takt), del B
pa še na dva dela zaradi hitre spremembe stila in vzdušja: B1 (9-13 takt) in B2 (13-25 takt).

 DEL A

Skladba poustvarjalcu dopušča ogromno manevrskega prostora kar se tiče interpretacije. Prične se
zelo nežno in mehko na tonu B2, ki je tudi najpomembnejši in glavni ton skladbe, okoli katerega se
gibajo vsi ostali. Skladatelj prične s motivom poltonskega gibanja navzdol in celega tona navzgor ter
se skozi skladbo igra s tem motivom tako, da ga transponira ali pa zamenja vrstni red intervalov. Če
podrobneje pogledamo glavno melodijo brez dodanih okraskov opazimo padajočo linijo cel ton, cel
ton, pol ton, pol ton ter cel in pol ton, kar daje skladbi precejšnjo mističnost. Debussy je tudi skop pri
pisanju dinamičnih oznak, zato lahko impresionistične barve naslikamo čim bolj svojevrstno in
zanimivo. Tako nam dopušča, da v taktu 3 motiv ponovimo na nekoliko drugačen način, morda
nekoliko bolj esspresivo, saj se fraza ne konča kot prej, temveč se nadaljuje v takt 4, kjer osnovni
motiv variira iz dvaintridesetink v šestnajstinske triole. Prav te dajejo skladbi gibanje in pastoralni
melos, Debussy pa v njih izbira prav take tone na flavti, ki so nekoliko bolj gluhi, mehki, ne tako
zvočno polni, kar še dodatno pripomore k vzdušju skladbe - iz takta 5 v 6 denimo uporabi molov
septakord z malo septimo (mm7) des, fes, as, ces, kar na flavti zazveni izredno mehko in nežno.
  DEL B

Drugi del se prične s ponovitvijo motiva iz začetka, spet na tonu b. V začetnem delu (od 9 do 12 takta)
slišimo več pastoralnih zamisli, ki jih Debussy variira iz desetega v enajsti ter in enajstega v dvanajsti
takt. V 13. taktu pa se energija skladbe nekoliko spremeni iz nežnih, mehkih melodij okrog tona B v
nekoliko burnejše vzdušje. Skladatelj to doseže s kromatičnimi postopi navzdol čez cel takt in se s tem
premakne v nizek register flavte, kjer zazveni bolj temna barva. V štirinajstem in petnajstem taktu
lahko opazimo, da je Debussy zamenjal vrstni red osnovnega motiva – iz pol tona dol in cel ton gor v
cel ton gor in pol tona dol. S ponavljanjem ustvarja nekakšne valove, saj pod vsakim spiše dinamiko v
piano. V sedemnajstem in devetnajstem taktu zasledimo dva ekspresivna velika skoka, oktavo in
nato še veliko nono, ki nas popelje v bolj razgiban del skladbe. Čeprav je zadnja napisana dinamika
piano, flavtisti od takta 19 večinoma kar povečamo jakost in ekspresijo ter tako skladbo premaknemo
v gibanje. Od dvajsetega takta zopet zaslišimo pastirsko motiviko, nato se pa skladba s hitrejšim
tempom prelevi v povečevanje napetosti in gradacijo vse do reprize oz. tona b2.
  DEL A'

V taktu 26 ponovno zaslišimo glavni motiv, nekoliko variiran v taktu 27. Skladba se počasi umirja, kar
tudi nakazuje uporaba padajoče melodije in prehod v prvo oktavo. V 29. in 30. taktu je skladatelj isti
motiv uporabil v drugačnem ritmu, tj. v šestnajstinskih triolah in tako prišel do tona des1, ki nas
spomni na del B in zveni temno, mehko. V predzadnjem taktu lahko opazimo za Debussyja zelo
značilno celotonsko lestvico, spodaj pa doda oznako penderosi, kar bi lahko dojeli kot umiranje nimfe
Syrinx. Skladba se torej zaključi v čisti tišini, atmosfera pa še nekaj sekund po koncu mistično ostaja v
zraku.

Katja Ferenc, 2. letnik