JANOV KRIK

Janov krik je prvi roman avtorice Marinke Fritz-Kunc, s katerim je zaslovela. Roman pripoveduje
zgodbo o materi, ki spregovori o boleči izkušnji s sinom ter z družbo in družbenimi institucijami. Skozi
zgodbo razmišlja o dogodkih, ki so pustili velike zareze v sinovi duši. Zgodba Janovega krika je odsev
resnične zgodbe, ki jo je pisateljica opazovala od blizu in jo je osebno močno prizadela, saj se je
dogajala njeni prijateljici. To izvemo že na začetku knjige, katero je sicer posvetila svojemu sinu. Na
začetku tudi najdemo Minattijev citat :»Tako bližino tvojo v sebi slutim, da sem naslonil na rešetko
svoj obraz«, ki pa je povezan z vsebino romana.

V romanu se odvija zgodba matere samohranilke arhitektke in najstnika Jana, ki se divje trudi postati
odrasel. Jan je nežen, bister in občutljiv mladostnik, ki odrašča brez očeta, ob popustljivi, ljubeznivi in
osamljeni materi. Pri dvanajstih letih sta se z mamo preselila iz vaškega okolja v Ljubljano, kjer se je
spoprijateljil z Mladenom. Že kot štirinajstletni fant se Jan sreča s policijo, ko je hotel za stavo
izmakniti nekaj športnih majic iz odklenjenega avta. Ko je bilo Janu 15 let, Mladen umre in Jan se
kasneje začne družiti z Leonom, ki pa se je gibal v slabi družbi.

Jan je z Leonom in njegovimi prijatelji praznoval novo leto, kar je zaznamovalo njegovo prihodnost,
saj je bil naslednji dan obtožen, da sta s prijateljem Gregorjem posilila neko dekle. Jan mami pove, da
sta dekle le udarila, ker se je gola razkazovala. Jana vseeno pošljejo v triažni dom, saj je njegova
socialna delavka je na študijskem dopustu in zato ne more braniti Jana. Jana je najbolj prizadelo, ko
je videl, da drugi najstniki za večje prestopke niso dobili tako velike kazni, kot jo je dobil on. Jan se ni
znal braniti in je nemočen proti sistemu. Splet okoliščin Jana večkrat potisne na kriva pota in tako
postane zaznamovan. Jan preživi nekaj mesecev v domu in večkrat pobegne domov k mami, mami pa
se para srce, saj si očita, da je padla na izpitu pri vzgoji sina. Mati mu nudi veliko materinsko
ljubezen, a njena notranja zgodba je prepolna obupavanj, samoobtožb in vprašanj brez odgovorov. V
tem citatu je dobro vidi njen obup: »Janu sem dala veliko sonca, srečnih trenutkov in ljubezni. Toda
spregledala sem senco v njem. Dokazovanje pred drugimi je postalo igra, iz katere ni mogel. Ni bil
več otrok, zato ljudje niso verjeli v igro. Pa tudi odrasel še ni bil, da bi se znal braniti. Imeli so ga za
odraslega, zato je dobil lisice in šel v pripor.« Ves čas se sprašuje, kje v vzgoji je izbrala napačno pot,
ali je za vse to kriva odsotnost Janovega očeta. Da je z Janom predobra, jočita tudi njen intimni
prijatelj Boris, ki pa se z Janom sploh ne trudi navezati stika. V resnici pa se Boris problemom izogne
in ju pusti sama, saj odide v Anglijo.

Ko je Jan končno izpuščen, začne delati pri nekem avtomehaniku, ki je zadovoljen z njim. Spoprijatelji
s tudi s Tomom in Andrejem – dobrima fantoma, a vseeno ga spet vleče k Leonu. Po prvi plači kupi
mami zapestnico, zvečer pa se odpravi v disko. Ko se vrača domov, neko žensko vpraša, koliko je ura,
ona pa se ga ustraši in ga udari. On jo udari nazaj in že je tam policist in Jan je zopet v težavah.
Pošljejo ga v pripor, v samico, saj ga je ženska obtožila poskusa posilstva. Mati zdaj ne zaupa več v
trezno presojo ljudi v institucijah. Da bi spravila sina ven, uporabi zveze. Jan začne spet hoditi v šolo.
Zaljubi se v Tanjo. Vendar ga kolegi iz prejšnje družbe izzivajo in dražijo Tanjo z otipavanjem. Jan jo v
pretepu z njimi brani. Vendar mu pri tem spet pade samozavest, saj misli, da je pred Tanjo izpadel
slabič. Da bi dokazal nasprotno, vzame mamin avtomobilski ključ in med poukom vozi dekleta
naokoli. Dokler se ne zaletijo in je Jan izključen iz šole. Socialna delavka bi lahko to preprečila, če bi
mamo pravočasno obvestila o vožnjah, saj je vedela zanje. Jana zapusti še Tanja. Zdaj se naje tablet
in če ga ne bi našel Tom, bi bilo prepozno. Socialna delavka pa pravi, da je hotel Jan s poskusom
samomora le manipulirati s šolo. Ko pride Jan iz bolnišnice, je brez šole in brez dela. Je
sedemnajstletnik, na katerega preži policija ob vsakem prekršku, saj še ni imel sodne obravnave. Ko
se tako nekega dne vozi z nemško čelado na glavi, ga proglasijo za nacista in ga zopet zaprejo. Po
obravnavi pa mu dodelijo še 2 leti mladinskega zapora. Šele tu se Jan in njegova mati srečata z ljudmi
s srcem. Jan je moral priti v zapor, da se je srečal s tistimi, ki mu želijo dobro.

Mama pa zdaj živi le za obiske pri sinu. Tudi mati, tako kot Jan, potrebuje le nežen in varen objem.
Človeka, ki bi jo stisnil k sebi in jo pobožal po razboleli duši. A toplina, ki dela čudeže, se je izgubila za
akademskimi naslovi ljudi, ki imajo moč, da krojijo usodo otrok, ki so zašli. Neke noči pa se vse
zgrmadi nanjo. Sebe obsoja za sinovo trpljenje in ne zmore več. Vzame rezilo in si prereže žile.
Avtorica pušča konec romana odprt. Mati poskuša narediti samomor, vendar jo misel na sina, ki jo
potrebuje, v zadnjem hipu prisili, da pokliče reševalce zase. Ji je uspelo? Tu se zgodba konča in bralcu
dopušča lasten zaključek.

Takšnih Janov in mater je v družbi veliko, zato avtorica poudarja, da je to napisano za vse Jane, ki jih
je potrebno rešiti. Družba je namreč taka, da vse kar štrli iz povprečja zatira, ne priznava in obsoja.
Vsebina ni vezana na določen kraj in čas; je vedno aktualna.