SAMORASTNIKI

Voranc zgodbo prične, ko se nekega dne s svojim prijateljem po dve urni hoji ustavita na vrhu kraja
Karnice, kjer je davno gospodaril bogat kmet Karničnik. Prej bogate Karnice, zdaj propadle, s samo
eno skromno bajto, kjer je živela neka starka. S prijateljem vstopita v to bajto, kjer ju sprejme
radovedna starka in jo poprosita naj jima pove zgodbo oz. zgodovino Karnic. Starka jima usreže in
začne s pripovedovanjem zgodbe.

Začne s tem, da se je njena zgodba pričela pred sto leti, to je bilo, ko je na Karnicah gospodaril še
predzadnji Karničnik. Imel je tri otroke, dva dečka in deklico. Starejšemu sinu je bilo ime Ožbej in ko
je imel dvajset let, je k hiši prišla službovat kajžarska hči Hudabivška Meta. Meta je prišla k hiši za
služkinjo in Karničniki so ji bili za botro.

Ožbej se je čez nekaj časa zaljubil v Meto in njuno ljubezen sta skrivala, saj bi ju sadovi te ljubezni
lahko izdali. Čez čas se Ožbej le odloči, da očetu pove za njegovo ljubezen. Oče s tem vsekakor ni bil
navdušen, ker ni hotel, da se splete ljubezen med služkinjo in bodočim gospodarjem. Zato je preprečil
vsakršno nadaljne shajanje. Oba pokliče na pogovor in pri tem je Meto zelo kruto mučil.

Mučil jo je tako, da ji je na roki zažgal predivo, ki je počasi tlelo in žgalo njeno meso in kožo. Meta je
to seveda junaško pretrpela in niti malo ni pokazala, da se kesa svojih dejanj, še krika bolečine ni
izustila iz sebe. Ko je bilo kruto mučenje končano, odrine Meto skozi vrata na dvorišče, kjer se še
naprej nadaljuje njeno mučenje.

Namreč tam jo zgrabijo še domača hči in dve dekli, kjer ji na glavo privežejo krila in nato jo s šibami
pretepajo po golem telesu. Njenih muk je konec šele, ko jo iz rok dekel reši mati in nato skupaj
zbežita v gozd. Tam počakata, dokler se ne začne mračiti, da ju med prihodom domov ne bi nihče
videl.

Meta pri Karničnih preneha z delom in tako odide služit v nek samotni kraj ob Dravi, ker je nikjer
drugje nočejo vzeti, saj se bojijo, da se ne bi s tem zamerili Karničniku. Med tem rodi prvega otroka,
ki ga prepusti materi. Otroku da ime Gav. Ljudje pa na Meto gledajo sovražno, jo prezirajo in celo
zavidajo ji njeno lepoto.

Čez dobro leto nato rodi drugega otroka, pri katerem, pri krstu navede za očeta Ožbeja. S tem naredi
sramoto Karnicam, kar ne sprejmejo mirno. Zato jo birič odvede na graščino, kjer jo sprejmejo
Karničnik in grajski gospodje. Sprva poskusijo zlepa pregovoriti Meto naj se odpove Ožbeju, kasneje
tudi z odkupnino.

Ker se tudi s tem ni hotela vdati, se birič razburi in jo priveže na stol, kjer jo pretepe s šibo. Meta se
svoji ljubezni ni odpovedala, kjub vsemu trpljenju in mučenju, zato Karničniku povejo, da se take
ljubezni ne da izkoreniti. Karničnik pa je še vedno vztrajal pri svojem in bil prepričan, da bo že našel
način, da to ljubezen izkorenini.

A Meta se še vedno ni vdala. Tako je Karničnik poskusil še pri svojem sinu Ožbeju. Pripravi načrt, kako
bi oženil Ožbeja z bogatim dekletom. To se mu posreči in najde mu bogato ženo iz Jamnic. Določijo
datum poroke, ki se zelo hitro bliža. Vendar pa v noči, ko bi se morala poročiti Ožbej pobegne od
doma in s tem poruši očetove načrte. Vrne se po osmih dneh, ves pijan, kar se mu je tudi videlo.

Meta nato povije še tretjega otroka in takrat se Karničnik odloči, da razdedini svojega sina Ožbeja in
tako mora oditi na vojaško služenje, ki je bilo takrat obvezno za vse mladeniče, ker je v državi divjala
vojna. Ožbej se iz vojne vrne, vendar s prestreljeno nogo, zato je šepal. Začne še več piti in se vrne k
Meti, ki mu je med tem rodila še tri otroke.
Želela sta se poročiti, vendar to prav nič ni bilo všeč novemu gospodarju, zato izžene Meto iz
posestva. Nagovoril pa je tudi celo faro, naj je nihče ne sprejme pod streho. Vendar pa so ljudje
spregledali krivico, ki se je godila Meti in odidejo do gospodarja, da bi ga prepričali, da njuna ljubezen
ni nič kriva. Njihov poskus seveda ni bil uspešen.

Meta je kljub temu, da nista bila poročena, rodila vsega skupaj devet otrok. Ožbej se je pogosto
vdajal alkoholu in njegovo življenje se je končalo tragično. Neke noči, ko se je vračal iz gostilne, se je
ves pijan in majav zvrnil v jezero in utonil. Njegovega pogreba so se udeležili vsi Karničniki in
Hudabivniki.

Takrat so bili vsi prvič zbrani na istem kraju in do Mete pristopi eden od Karničnikov, ki ji reče, naj
pride k njim po Ožbejeve stvari, ter sto rajniš od Ožbeja in sto rajniš za otroke. Reče ji še, da potem
nočejo več slišati za njo in otroke. Meta je ponudbo odločno zavrnila.

Ožbejevi in Metini otroci odraščajo, kot samorastniki in so prepuščeni sami sebi, ter razkropljeni po
vsej deželi. Vsako belo nedeljo pa so se zbrali v domači hiši in takrat jih je Meta hrabrila in jim
govorila, kaj se ji je pripetilo. Govori jim, da se ji je zgodila krivica, a da se jim ni pustila, prav tako naj
se tudi oni ne prepuščajo teptati pred drugimi in naj ne povzročajo krivic drugim.

Meta ni doživela visoke starosti, njeni otroci pa so nadaljevali svoj rod. Razkropljeni so bili, kot
mravlje po lesovih, žagah, jamah in hubah. Sedaj raste že četrti rod, kmalu pa bo peti na vrsti. S temi
zadnjimi besedami je starka končala zgodbo in potem se jima je predstavila, kot najmlajša hči Mete, z
imenom Nana. Pove še, da je mladi gospodar Karničnik prodal Karnice in s tem si je kupil grunt v
nižinah, vendar pa je bila njegova žena slaba gospodarica in je posestvo propadlo, za njimi pa se je
izgubila vsakršna sled.

Vrsta dela: novela

Kraj dogajanja: Karnice

Samorastniki so novela, ki ima okvirno zgradbo. Pisatelju namreč zgodbo pove starka Nana, Metina
najmlajša hči. Jedrna zgodba se dogaja na Karnicah, opisuje dogajanje iz stvarnega sveta, socialni
položaj glavnih oseb in vpliv družbenega položaja na osebno življenje.

Samorastniki so novela socialnega realizma, saj so glavne književne osebe pripadniki izkoriščanega
družbenega razredain je zato njihovo osebno življenje odvisno od skupnosti, v kateri živijo. Sporočilo
novele je izrazito humanistično, saj je pripoved o malem slovenskem človeku, ki zahteva v človeški
skupnosti zase enakovreden in svoboden položaj. Glavna tema je ljubezen med Meto in Ožbejem, ki
pripadata različnima socialnima okoljema. Kljub veliki ljubezni in nezakonskim otrokom se ne moreta
poročiti in gospodariti na Karnicah, saj je Meta kajžarska hči, Ožbej pa gruntarski sin. Gre za moralni
spopad med malim in velikim človekom iz kmečkega okolja.

Metino trpljenje in usoda njenih otrok sta izražena simbolno. Meta pooseblja vitalne sile, ki so
osrednja življenjska vrednota, in ji dajejo ponos, dostojanstvo in moč. S svojim nadčloveškim
trpljenjem predstavlja neuničljivost malega človeka. Metini otroci pa so simbol večnosti in
elementarnosti osnovnega življenjskega zakona, saj predstavljajo temelj novega rodu. Prihodnost bo
pripadala proletariatu, ki se bo razširil in zasedel zemljo nekdanjih gospodarjev. Pomemben motiv je
tudi materinska in ženska ljubezen. Meta zelo trpi, toda ko vidi, kakšen slabič je Ožbej, vso svojo
ljubezen in moč posveti svojim otrokom. Nečloveško okolje, ki ima svoja moralna pravila in socialno
hierarhijo, je Meti in njenim otrokom odvzelo osnovno pravico do samouresničitve. Na koncu novele
postane vodilni motiv materinska ljubezen. Meta najde svoj ponos in samouresničitev v ljubeči vzgoji
svojih otrok in v okolici, ki jo z rojstvom vsakega otroka bolj spoštuje. Njeni samorastniki so vztrajni,
žilavi, uporniški, ponosni in samozavestni in taki lahko dosežejo lepše in pravičnejše življenje. To
sporočilo najbolje simbolizira Metin govor svojim devetim otrokom na koncu novele.

Misel o trdoživosti in vztrajnosti samorastnikov lahko razumemo kot vztrajnost vseh malih ljudi,
katerih moč je v povezovanju, ali pa jo razumemo kot samobitnost celotnega slovenskega naroda,
katerega prihodnost je v enotnosti.

Slog novele je nazoren in izrazno bogat, saj je pisatelj uporabil številne narečne besede in
naturalizme. Novela vsebuje tudi vrsto verističnih prizorov, ki poudarjajo resničnost dogajanja.
Pripoved je dramatična, sunkovita in jedrnata. Pisatelj ne opisuje notranjega življenja oseb, ampak
njihova dejanja. Pisatelj je tradicionalno ljudsko snov in poezijo koroške zemlje ter njenih ljudi
povezal z moderno idejnostjo ter z osrednjeslovensko in splošno človeško problematiko.

Karničnik: Je bogat kmet, neusmiljen, oblasten, trdosrčen, krivičen, zaveda se svoje moči in
mogočnosti. Hoče in zahteva, da vsi izpolnjujejo njegovo voljo in ukaze. Bolj ponižen je samo do
graščaka in druge gosposke.

Meta: Je revna ženska, vendar zelo lepa. Je ljubeča, odločna in ponosna. Vztrajno se bori proti
krivicam in nepoštenosti. Tako vzgaja tudi svoje otroke. Kljub trpljenju in pritiskom Karničnika in
gosposke ne kloni in ohrani svojo življenjsko moč.