Zaključni Izpit Iz Fizike (Zapiski)

Univerza v Ljubljani
Pedagoška fakulteta
Oddelek za fiziko
MAJA LEVAK
FIZIKA
Odgovori na vprašanja za zaključni diplomski izpit iz predmetnega področja Fizika
Dodiplomski študijski program prve stopnje Dvopredmetni učitelj
Arnovo selo, 2023

Odgovori na vprašanja za zaključni diplomski izpit iz fizike Maja Levak
KAZALO
MEHANIKA ......................................................................................................................................................... 5
Premo gibanje .................................................................................................................................................. 5
Krivo gibanje .................................................................................................................................................... 6
Kroţenje ............................................................................................................................................................ 7
1. Newtonov zakon ....................................................................................................................................... 10
2. Newtonov zakon ....................................................................................................................................... 10
3. Newtonov zakon ....................................................................................................................................... 10
Kinetična energija .......................................................................................................................................... 11
Potencialna energija ...................................................................................................................................... 11
Delo ................................................................................................................................................................. 12
MOČ ................................................................................................................................................................ 13
Gibalna količina, sunek sile, izrek o gibalni količini, ohranitev gibalne količine ................................. 14
Proţni in neproţni trk ................................................................................................................................... 15
Navor .............................................................................................................................................................. 17
Vztrajnostni moment .................................................................................................................................... 18
2. Newtonov zakon za vrtenje ali rotacijo .................................................................................................. 18
Kotaljenje ........................................................................................................................................................ 20
Rotacijska in translacijska energija .............................................................................................................. 21
Tlak .................................................................................................................................................................. 22
Gostota ............................................................................................................................................................ 22
Hidrostatični tlak ........................................................................................................................................... 23
Vzgon .............................................................................................................................................................. 24
Opisovanje gibajočih se tekočin ................................................................................................................... 25
Bernoullijev izrek........................................................................................................................................... 25
Termodinamika in elektromagnetizem ........................................................................................................... 26
Ničti zakon termodinamike ......................................................................................................................... 26
Temperatura ................................................................................................................................................... 26
Ravnovesno stanje ......................................................................................................................................... 26
Termično raztezanje ...................................................................................................................................... 27
Prvi zakon termodinamike (energijski zakon) .......................................................................................... 28
Notranja energija ........................................................................................................................................... 28
Toplota pri faznih spremembah .................................................................................................................. 28
Termodinamske spremembe s primeri ...................................................................................................... 29
Plinski zakon .................................................................................................................................................. 30
Kinetična teorija plinov................................................................................................................................. 30
Prehajanje toplote .......................................................................................................................................... 32
Entropija ......................................................................................................................................................... 32
Toplotni in hladilni stroji .............................................................................................................................. 32
Izkoristek, učinkovitost in neizkoristek ..................................................................................................... 33
Coulombov zakon ......................................................................................................................................... 34
Električno polje .............................................................................................................................................. 35
Električni pretok ............................................................................................................................................ 36
Gaussov zakon (zakon o električnem pretoku) ......................................................................................... 37
Električni potencial ........................................................................................................................................ 38
Električna napetost ........................................................................................................................................ 39
Gibanje električno nabitega delca v električnem polju ............................................................................. 39
Kondenzator in kapaciteta kondenzatorja ................................................................................................. 41
Snov v električnem polju .............................................................................................................................. 42
Influenca ......................................................................................................................................................... 42
Prevodniki ...................................................................................................................................................... 43
Dielektriki ....................................................................................................................................................... 44
Električni tok .................................................................................................................................................. 46
Ohmov zakon ................................................................................................................................................. 47
Električna moč ............................................................................................................................................... 47
Izmenični tok.................................................................................................................................................. 48
2
Kirchoffova zakona s primeri ...................................................................................................................... 49

Vezave pri merjenju toka, napetosti in upornosti ..................................................................................... 50
Viri magnetnega polja ................................................................................................................................... 52
Magnetni dipolni moment ........................................................................................................................... 53
Magnetno polje ţice in tuljave ..................................................................................................................... 53
Amperov zakon ............................................................................................................................................. 54
Magnetna sila na naboje in trajektorija ....................................................................................................... 55
Hallova sonda ................................................................................................................................................ 56
Magnetna sila na vodnik .............................................................................................................................. 56
Magnetni pretok ............................................................................................................................................ 58
Indukcija in Lenzovo pravilo ....................................................................................................................... 58
Snov v magnetnem polju .............................................................................................................................. 59
NIHANJE IN VALOVANJE ............................................................................................................................. 61
Dušeno nihanje .............................................................................................................................................. 63
Vsiljeno nihanje .............................................................................................................................................. 65
Valovanje ........................................................................................................................................................ 66
Superpozicija valovanj .................................................................................................................................. 68
Interferenca..................................................................................................................................................... 69
Zvok ................................................................................................................................................................ 70
Energijski tok in jakost zvočnega valovanja .............................................................................................. 71
Zvok strune .................................................................................................................................................... 73
Zvok piščali .................................................................................................................................................... 74
Zvok drugih zvočil ........................................................................................................................................ 76
Idealni električni nihajni krog ...................................................................................................................... 77
Dušeno nihanje električnega nihajnega kroga ........................................................................................... 77
Vsiljeno nihanje električnega nihajnega kroga .......................................................................................... 78
Svetloba ............................................................................................................................................................... 80
Zrcala............................................................................................................................................................... 80
Leče .................................................................................................................................................................. 84
Očala ................................................................................................................................................................ 90
LUPA ............................................................................................................................................................... 91
Fotoaparat....................................................................................................................................................... 91
Mikroskop ...................................................................................................................................................... 92
Daljnogled ...................................................................................................................................................... 93
Spektrometer ................................................................................................................................................ 101
Emisijski spekter .......................................................................................................................................... 102
Absorpcijski spekter .................................................................................................................................... 102
OSNOVE MODERNE FIZIKE ........................................................................................................................ 106
Osnovni principi teorije relativnosti ......................................................................................................... 106
Skrajšanje časa .............................................................................................................................................. 106
Relativistična gibalna količina ................................................................................................................... 108
energija .......................................................................................................................................................... 109
ohranitev energije ........................................................................................................................................ 109
Energija in gibalna količina fotona ............................................................................................................ 110
foton v gravitacijskem polju ....................................................................................................................... 110
črne luknje .................................................................................................................................................... 111
Fotoefekt ....................................................................................................................................................... 113
Merjenje planckove konstante ................................................................................................................... 113
Valovne lastnosti delcev ............................................................................................................................. 115
poskus z uklonom elektronov na kristalu ................................................................................................ 116
Načelo nedoločenosti .................................................................................................................................. 118
stabilnost snovi ............................................................................................................................................ 119
Delec v potencialni jami.............................................................................................................................. 120
valovne funkcije ........................................................................................................................................... 120
energijski spekTer ........................................................................................................................................ 120
Sevanje črnega telesa ................................................................................................................................... 121
3
Wienov zakon .............................................................................................................................................. 121

Stefanov zakon ............................................................................................................................................. 121
Atomi, molekule, jedra .................................................................................................................................... 122
Vodikov spekter........................................................................................................................................... 122
Primerjava Bohrovega in kvantnomehanskega opisa vodikovega atoma........................................... 123
Polnjenje orbital ........................................................................................................................................... 124
Periodni sistem ............................................................................................................................................ 125
Ionizacijske energije .................................................................................................................................... 126
Kovalentna vez ............................................................................................................................................ 127
Spektri molekul ............................................................................................................................................ 127
Razpad beta .................................................................................................................................................. 128
Razpad alfa ................................................................................................................................................... 129
Razpad gama................................................................................................................................................ 130
Cepitev jeder ................................................................................................................................................ 134
zlivanje jeder ................................................................................................................................................ 135
Nastanek elementov .................................................................................................................................... 138
4
MEHANIKA
1. Definicije fizikalnih količin za opisovanje premega in krivega gibanja ter kroženja.
PREMO GIBANJE
Lega je oddaljenost od izhodišča oziroma kje se telo nahaja (premikanje je, ko se lega
spreminja s časom). Obravnavajmo primer v eni dimenziji, lega telesa pa naj bo:
𝑥 = 𝑥(𝑡)
Hitrost se v splošnem spreminja s časom, enaka je spremembi lege v časovnem intervalu

- torej odvodu koordinate po času:
𝑑𝑥
𝑣=
𝑑𝑡
Kako se hitrost spreminja s časom, pove pospešek. Pospešek izračunamo kot odvod
hitrosti po času ali drugi odvod koordinate po času:
𝑑𝑣 𝑑 2 𝑥
𝑎= =
𝑑𝑡 𝑑𝑡 2
Povprečno hitrost med dvema trenutkoma 𝑡1 in 𝑡2 izračunamo takole:
𝑥2 − 𝑥1
𝑣 = ,
𝑡2 − 𝑡1
kjer sta 𝑥1 in 𝑥2 legi telesa ob danih trenutkih. Na podoben način izračunamo tudi
povprečni pospešek:
𝑣2 − 𝑣1
𝑎 =
𝑡2 − 𝑡1
Premik Δ𝑥 pri premem gibanju je enak spremembi koordinate Δ𝑥 = 𝑥2 − 𝑥1 . Lahko je

pozitiven ali negativen.
Nasprotno definiramo pot telesa kot naraščajočo količino, ne glede na smer gibanja telesa
("naprej" ali "nazaj" oziroma "levo" ali "desno"). Obe količini, premik in pot, med
trenutkoma 𝑡1 in 𝑡2 izračunamo z integriranjem hitrosti po času, vendar na nekoliko
različen način:
5
𝑡2
Δ𝑥 = 𝑥 𝑡2 − 𝑥 𝑡1 = 𝑣 𝑡 𝑑𝑡
𝑡1
𝑡2
𝑠= 𝑣 𝑡 𝑑𝑡
𝑡1
KRIVO GIBANJE
Če je gibanje ravninsko, za njegov opis potrebujemo dve koordinati: 𝑥 in 𝑦. Pri tem si

izberemo primeren dvodimenzionalni koordinatni sistem s pravokotnima osema, ki se
sekata v izhodišču. Navadno vzamemo desnosučni kartezični koordinatni sistem, pri
katerem 𝑥 narašča proti "desni", 𝑦 pa narašča "navzgor". Gibanje telesa opišemo s
časovnimi odvisnostmi obeh koordinat 𝑥(𝑡) in 𝑦(𝑡), ki ju strnjeno zapišemo s krivuljo
(𝑥 𝑡 , 𝑦 𝑡 ). Iz obeh enačb lahko eliminiramo čas in dobimo odvisnost 𝑦(𝑥). Če poznamo
samo odvisnost 𝑦(𝑥), še ne vemo vsega o gibanju, saj se lahko telo po isti krivulji giblje
različno hitro.
Enačbe, ki povezujejo koordinate s komponentami hitrosti in pospeška, so enako kot pri

premem gibanju, le da jih zapišemo za vsako koordinato posebej
𝑑𝑥 𝑑𝑦
𝑣𝑥 = , 𝑣𝑦 =
𝑑𝑡 𝑑𝑡
𝑑𝑣𝑥 𝑑𝑣𝑦
𝑎𝑥 = , 𝑎𝑦 =
𝑑𝑡 𝑑𝑡
Vektorje lahko seveda pišemo tudi v strnjeni obliki:
𝑑𝐫 𝑑𝐯
𝐫 = 𝑥, 𝑦 , 𝐯= = 𝑣𝑥 , 𝑣𝑦 , 𝐚= = 𝑎𝑥 , 𝑎𝑦
𝑑𝑡 𝑑𝑡
Račun za pot 𝑠 pri gibanju po ukrivljenem tiru ni preprost. Poznati moramo časovno
spreminjanje obeh komponent hitrosti. Pot v času od 0 do 𝑡 je potem enaka
𝑡 𝑡
𝑠= 𝑣 𝑑𝑡 = 𝑣𝑥2 𝑡 + 𝑣𝑦2 𝑡 𝑑𝑡
0 0
6
KROŽENJE
Poseben primer krivega gibanja je kroţenje. Telo naj kroţi v ravnini 𝑥𝑦 po kroţnici s
polmerom 𝑅 in središčem v izhodišču. Za opis bi navadno uporabili dolţino loka 𝑙,
hitrost 𝑣 (ki pomeni trenutno obodno hitrost) in tangencialni pospešek 𝑎, ki spreminja
velikost hitrosti. Za opis kroţenja je bolj priročno vpeljati spremenljivke kot 𝜑, kotno
hitrost 𝜔 in kotni pospešek 𝛼.
Povezovalne enačbe med navadnimi in kotnimi količinami so:
𝑙 = 𝑅𝜑, 𝑣 = 𝑅𝜔, 𝑎𝑇 = 𝑅𝛼
Zlahka izpeljemo zveze med kotnimi količinami:
𝑑𝜑 𝑑𝜔
𝜔= , 𝛼= ,
𝑑𝑡 𝑑𝑡
ki so analogne zvezam, kot jih poznamo iz kinematike. Kotna hitrost je odvod kota po
rad
času, kotni pospešek pa odvod kotne hitrosti po času. Enota za kotno hitrost je , za kotni
s
rad
pospešek pa s2
. Sklepamo, da količina kot 𝜑 nima enote. Navadno kot merimo v
radianih, pri čemer radianov po dogovoru ne pišemo.
Spreminjanje velikosti obodne hitrosti opišemo s tangencialnim pospeškom

𝑎𝑇 , spreminjanje kotne hitrosti pa s kotnim pospeškom 𝛼. Če sta kotni in tangencialni
pospešek enaka nič, se kotna in obodna hitrost ne spreminjata in kroţenje je
enakomerno. Sicer je kroţenje pospešeno.
Pri vsakem kroţenju, tudi enakomernem, pa se neprestano spreminja smer vektorja

hitrosti. Spreminjanje smeri hitrosti opišemo z radialnim pospeškom, ki kaţe proti središču
kroţenja. Radialni pospešek, pravimo mu tudi centripetalni pospešek, je po velikosti enak:
𝑣2
𝑎𝑅 = 𝑅 ⋅ 𝜔2 =
𝑅
Celotni pospešek na kroţeče telo izračunamo po Pitagorovem izreku iz radialnega in

tangencialnega pospeška:
𝑎= 𝑎𝑥2 + 𝑎𝑦2 = 𝑎𝑅2 + 𝑎2𝑇
7
Pri enakomernem kroţenju pogosto vpeljemo še dve količini, tesno povezani s kotno
hitrostjo. Prva je frekvenca kroženja 𝜈, ki pove število polnih obratov, ki jih kroţeče telo
naredi v časovni enoti. Velja
𝜔0
𝜈= .
2𝜋
Drug parameter je obhodni čas 𝑡0 . Je čas, ki ga kroţeče telo potrebuje, da naredi poln obrat
in se vrne v začetno lego. Velja
1 2𝜋
𝑡0 = = .
𝜈 𝜔
8
2. Sile, opredelitev in vrste sil.
Sile so interakcije med predmeti, ki jih ocenjujemo (opazujemo?) preko njihovih učinkov.
Učinki so lahko sprememba oblike, sprememba hitrosti ter sprememba smeri hitrosti.
Enake sile povzročajo enake učinke.
Silo označimo z veliko črko 𝐹. Enoto za merjenje sil imenujemo newton. Znak za newton je
velika črka N:
kg m
N= .
s2
m
1 N je sila, ki telo z maso 1 kg pospešuje s pospeškom 1 2 .
s
5 lastnosti sil, ki jih moramo ozavestiti (opredelitev sile):
 telo, na katerem opazujemo učinke,
 telo, ki silo povzroča,
 velikost sile,
 smer sile in
 prijemališče sile.
Sile delimo na take, ki delujejo ob dotiku, in take, ki delujejo na daljavo. Dalje, sile delimo
na točkovne (mislimo, da je sila, s katero delujemo na telo, majhna glede na velikost
telesa), ploskovne in prostorske.
 Sile ob dotiku: trenje, vzgon, lepenje, sila podlage, upor, potisk, vlek...
 Sile na daljavo: sila teţe, električna sila, magnetna sila, gravitacijska sila, jedrska
sila...
 Točkovno porazdeljene sile: vlečna sila, potisna sila.
 Ploskovno porazdeljene sile: trenje, vzgon, lepenje, sila podlage, upor sredsttva.
 Prostorsko porazdeljene sile: sila teţe, električna sila, magnetna sila, gravitacijska
sila.
9
3. Newtonovi zakoni in primeri njihove uporabe.
1. NEWTONOV ZAKON
1. Newtonov zakon: Če na telo ne deluje nobena sila ali pa je rezultanta vseh sil na telo enaka
nič, telo miruje ali se giblje premo enakomerno.
𝐅𝑖𝑗 ⇔ 𝐚𝑗 = 0,
𝑖
kjer 𝑖 predstavlja različna telesa, 𝑗 pa opazovano telo in 𝐚𝑗 pospešek opazovanega telesa.
2. NEWTONOV ZAKON
2. Newtonov zakon: Rezultanta vseh sil povzroča pospešek telesa. Pospešek telesa je premo
sorazmeren rezultanti sil, ki deluje na telo, in obratno sorazmeren z njegovo maso.
𝑖 𝐅𝑖𝑗
𝑎𝑗 = ,
𝑚𝑗 ∗
pri čemer 𝐅𝑖𝑗 predstavlja vsoto oziroma rezultanto vseh sil, ki delujejo na telo 𝑗, 𝑚𝑗
celotno maso telesa 𝑗, 𝑎𝑗 pa pospešek telesa 𝑗 (masnega središča).
3. NEWTONOV ZAKON
3. Newtonov zakon: Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, potem tudi drugo telo deluje na
prvo z nasprotno enako silo.
𝐅𝑖𝑗 = −𝐅𝑗𝑖 ,
pri čemer 𝐹𝑖𝑗 predstavlja silo telesa 𝑖 na telo 𝑗, 𝐹𝑗𝑖 pa silo telesa 𝑗 na telo 𝑖.
Opomba: Pri 1. Newtonovem zakonu opazujemo sile, ki delujejo na eno telo. Pri
3. Newtonovem zakonu opazujemo vedno par sil med dvema telesoma.
10
4. Oblike mehanskih energij in delo.
Energijo telesa si lahko mislimo kot zalogo dela. To pomeni, da je telo z neko količino
energije zmoţno opraviti isto količino delo pri delovanju na druga telesa, seveda z
določenimi omejitvami. Povedano drugače: telo je zmoţno del svoje energije posredovati
drugemu telesu.
KINETIČNA ENERGIJA
Kinetična energija 𝑊𝑘 točkastega telesa je enaka delu, ki je potrebno, da telo z maso 𝑚

spravimo iz mirovanja v gibanje s hitrostjo 𝑣. Tako kinetično energijo tudi izračunamo.
Naj bo sila, s katero delujemo na telo, konstantna in zato gibanje enakomerno pospešeno.
Velja
𝐫 𝑣
𝑊𝑘 = 𝐴 = 𝐅 𝑑𝐫 = ⋯ = 𝑚𝑣 𝑑𝑣
0 0
Trenutna kinetična energija točkastega telesa z maso 𝑚, ki se giblje s hitrostjo 𝑣
1
𝑊𝑘 = 𝑚𝑣 2
2
Kinetična energija je skalar. Čeprav je odvisna od hitrosti, ki je vektor, je kinetična

energija neodvisna od smeri gibanja telesa. Odvisna je od velikosti vektorja hitrosti.
POTENCIALNA ENERGIJA
Teţnostna potencialna energija se nanaša na energijo zaradi gravitacijskega privlaka med

dvema telesoma. Izraz potencialna energija je sicer bolj splošen in ne pomeni samo te
vrste energije, ampak tudi druge, ki imajo podobne značilnosti. Tu bomo govorili le o
potencialni energiji, ki se nanaša na silo teţe v bliţini Zemljinega površja. Ta teţnostna
potencialna energija je enaka negativnemu delu sile teţe in jo zapišemo
𝑊𝑝 = 𝐹𝑔 𝑠 = 𝑚𝑔𝑕,
kjer je 𝑚 masa telesa, 𝑔 teţni pospešek, 𝑕 pa višina telesa glede na neko izbrano lego. Za
fizikalne zakone je vseeno, v kateri legi izberemo izhodišče 𝑕 = 0 in s tem tudi
11
potencialno energijo nič. Ključna je sprememba potencialne energije telesa Δ𝑊𝑝 , ko se

njegova višina nad Zemljino površino (nad tlemi, nad morsko gladino itd.) poveča za Δ𝑕
Δ𝑊𝑝 = 𝑚𝑔Δ𝑕.
Pri tem je vseeno, ali se telo premakne navpično navzgor ali po poševnem tiru ali pa
morda po zapletenem krivem tiru; pomembna je le razlika med začetno in končno
višino, ne pa vmesna pot. Višje kot je telo, večjo potencialno energijo ima. Povedano
drugače: višje kot je telo, več dela ima na zalogi, ki ga lahko opravi. Za sile, katerih dleo
ima zgoraj opisane lastnosti, pravimo, da so konservativne sile.
Vsoti kinetične in potencialne energije pogosto pravimo mehanska energija. Kadar je delo
vseh zunanjih sil razen sile teţe enako nič, se mehanska energija ohranja, sicer je delo
enako razliki energij. Pri tem smo delo sile teţe ţe upoštevali v spremembi potencialne
energije. Strnimo to ugotovitev v zelo pomemben energijski zakon:
𝐴 = Δ𝑊𝑘 + Δ𝑊𝑝 = 𝑊𝑘 − 𝑊𝑘,0 + 𝑊𝑝 − 𝑊𝑝,0 ,
pri čemer 𝐴 označuje delo vseh zunanjih sil razen sile teţe.
DE L O
m2
Delo je fizikalna količina, ki jo označimo z 𝐴 in izraţamo v enotah J = Nm = kg s2
. Je
skalarni produkt med vektorjem sile in vektorjem premika. Delo, ki ga opravi sila na
dani poti, najlaţje zapišemo, kadar je sila po velikosti in smeri konstantna, gibanje
njenega prijemališča pa premo. Če oklepata sila 𝐅 in tir njenega prijemališča 𝐫 kot 𝜑, je
delo
𝐴 = 𝐅 Δ𝐫 = 𝐹Δ𝑟 cos 𝜑
Medtem ko sta sila 𝐅 in premik Δ𝐫 vektorja, je delo 𝐴 skalar. Delo je lahko pri sili in
premiku, ki sta različna od nič, pozitivno, negativno ali pa nič, odvisno od kota 𝜑 med
silo in premikom. Če je to pravi kot, je delo enako nič.
Pri nestalni sili, ali pa če je gibanje njenega prijemališča krivo, posplošimo enačbo v
integral po tiru, pri čemer sta 𝐫𝟏 in 𝐫𝟐 začetna in končna lega prijemališča sile
12
𝐫𝟐
𝐴= 𝐅 𝑑𝐫
𝐫𝟏
Mehansko delo je prenešena energija iz telesa 𝐵 na telo 𝐴 zaradi interakcije med njima. To
lahko zapišemo tudi na sledeč način:
𝐫𝟐
𝐴𝑚𝑒 𝑕 𝐴 →𝐵 = 𝐅𝐁𝐀 𝐝𝐫.

𝐫𝟏
Mehansko delo je torej izračun prenosa energije preko sil iz telesa B na telo A. Ne
pozabimo, če reč A prejme mehansko delo, obstaja reč B, ki je vzrok za silo na telo A, in
se mora tudi telesu B spremeniti energija, in sicer za enako, a nasprotno predznačeno
vrednost od telesa A. Koliko energije se je z delom 𝐴𝐵𝐴 preneslo iz reči B v A medtem, ko
se je prijemališče sile 𝐅𝐁𝐀 , ki jo povzroča reč B na A, premikalo po tiru med začetno 𝐫𝟏 in
končno 𝐫𝐤 lego prijemališča sile s premiki 𝐝𝐫, kvantifiriamo oziroma izračunamo z gornjo
enačbo.
M OČ
Moč definiramo kot opravljeno delo na časovno enoto
𝑑𝐴
𝑃=
𝑑𝑡
Če v gornjo enačbo vstavimo diferencial dela, dobimo
𝑑𝐴 𝐅 𝑑𝐫 𝑑𝐫
𝑃= = =𝐅
𝑑𝑡 𝑑𝑡 𝑑𝑡
Trenutno moč lahko torej zapišemo kot
𝑃 =𝐅𝐯
Pri tem ni pomembno, kako se spreminjata sila 𝐅 in hitrost 𝐯 njenega prijemališča.
13
5. Izrek o gibalni količini in trki.
GIBALNA KOLIČINA, SUNEK SILE, IZREK O GIBALNI KOLIČINI, OHRANITEV

GIBALNE KOLIČINE
V prejšnjem poglavju smo obravnavali silo, ki je učinkovala (opravila delo) na določeni

poti. Poglejmo zdaj, kako je z učinkom sile v določenem času. Vpeljemo sunek sile, ki je
enak produktu sile in dolţine časa delovanja sile. Sunek sile na točkasto telo v nekem
času najlaţe zapišemo, če je sila, ki deluje na telo, konstantna. Sunek sile je potem enak
m
𝐅𝑡. Sunek sile navadno nima posebne oznake, enota pa je Ns ali kg s . Medtem ko sta delo
sile in z njim povezana sprememba energije skalarja, je sunek sile vektor.
V splošnem zapišemo sunek sile z integralom
𝑠𝑢𝑛𝑒𝑘 𝑠𝑖𝑙𝑒 = 𝐅 𝑑𝑡
0
V grobem bi lahko rekli, da delo pomeni učinek sile na določeni poti, sunek sile pa njen
učinek v določenem času.
Če na telo z maso 𝑚 deluje sila 𝐅 čas 𝑡, potem se telesu spremeni gibalna količina, ki jo
zapišemo kot produkt mase in hitrosti. Tej količini pravimo gibalna količina. Gibalna
količina telesa z maso 𝑚, ki se v nekem trenutku giblje s hitrostjo 𝐯, je
𝐆 = 𝑚𝐯.
Gibalna količina je vektor, zato jo moramo ustrezno vektorsko obravnavati (seštevati,

kg m
računati po komponentah...). Enota: s
Gibalna količina je poleg energije in vrtilne količine (spoznali jo bomo v poglavju 9.6)
eden ključnih pojmov v fiziki, saj je ena izmed ohranitvenih količin. Ugotovili smo, da je
skupni sunek sile enak spremembi gibalne količine, kar povzamemo v izreku o gibalni
količini
𝑡
𝐅 𝑑𝑡 = Δ𝐆 = 𝑚𝐯 − 𝑚𝐯𝟎 .
0
14
Če je vsota sunkov sil na telo enaka nič, velja izrek o ohranitvi gibalne količine, saj se
gibalna količina ohranja.
Δ𝐆 = 𝑚𝐯 − 𝑚𝐯𝟎 = 0.
Izrek o gibalni količin velja tudi za sistem več teles. V takem sistemu ločimo notranje sile
– to so sile, ki delujejo med telesi in so paroma nasprotne – in zunanje sile – to so sile, ki
delujejo na eno ali več teles od zunaj, iz okolice.
Obravnavajmo zaenkrat sestav dveh teles, ki delujeta drugo na drugo, zunanje sile pa so
pri tem zanemarljive. Po tretjem Newtonovem zakonu sta si sili nasprotno enaki, torej
sta tudi sunka sile med telesoma nasprotno enaka. To pa pomeni, da je sprememba
gibalne količine enega telesa nasprotno enaka spremembi gibalne količine drugega
telesa. Skupna gibalna količina sestava dveh teles se torej ob odsotnosti zunanjih sil
ohranja . Trditev lahko enostavno posplošimo na sestav več kot dveh teles. Torej je v
splošnem sprememba skupne gibalne količine sestava teles enaka skupnemu sunku vseh
zunanjih sil na ta telesa.
PROŽNI IN NEPROŽNI TRK
Trk dveh teles je značilen primer preproste uporabe koncepta gibalne količine in zakona
o njeni ohranitvi. Čeprav si najlaţe predstavljamo trke med makroskopskimi telesi, kot
so biljardne krogle, pa lahko uporabimo koncept energije in gibalne količine pri trkih
osnovnih delcev, npr. atomov, njihovih jeder, protonov, nevtronov, elektronov itd. Tam
niti ne gre za trk v klasičnem pomenu besede, saj se, na primer, pri obstreljevanju tarče z
delci alfa (helijevimi jedri) ta zaradi električne odbojne sile odklonijo od atomskih jeder,
preden bi trčila vanje. Vseeno pa lahko računamo z gibalno količino, ko primerjamo
gibanje delcev alfa pred trkom in po njem.
Neprožni trk
Obravnavajmo najprej popolnoma plastični (neproţni) trk dveh teles, na primer kroglic
iz plastelina ali sneţenih kep. Telesi naj se po trku zlepita v celoto. Njuni masi pred
trkom naj bosta 𝑚1 in 𝑚2 , hitrosti pa 𝐯𝟏 in 𝐯𝟐 . Zunanje sile na kroglici v trenutku trka
zanemarimo. Po trku nastane zlepek z maso 𝑚1 + 𝑚2 , ki se giblje s hitrostjo 𝐯𝐤 . Ker na
telesi ni sunka zunanjih sil, se skupna gibalna količina obeh teles ob trku ohrani.
Zapišimo to ugotovitev
15
Δ𝐆 = 0 = 𝐆𝐤 − 𝐆𝐳 = 𝑚1 + 𝑚2 𝐯𝐤 − (𝑚1 𝐯𝟏 + 𝑚2 𝐯𝟐 )
Od tod lahko izračunamo končno hitrost zlepka
𝑚1 𝐯𝟏 + 𝑚2 𝐯𝟐
𝐯𝐤 =
𝑚1 + 𝑚2
Prožni trk
Pri elastičnem oziroma popolnoma proţnem trku se poleg gibalne količine ohrani tudi
skupna kinetična energija teles. Obravnavajmo le najpreprostejši primer centralnega trka
v eni dimenziji, pri katerem se obe telesi pred trkom in po njem gibljeta po isti premici.
Naj se gibljeta telesi z masama 𝑚1 in 𝑚2 ter hitrostima 𝑣1𝑧 in −𝑣2𝑧 . Negativen predznak
pomeni, da se pribliţujeta drugo drugi. Telesi proţno trčita, po trku pa se telesi po isti
premici oddaljujeta. S tem privzetkom ne izgubimo splošnosti, saj lahko v primeru
nasprotne smeri gibanja samo zamenjamo predznak hitrosti. Naj bosta hitrosti teles po
trku −𝑣1𝑘 in 𝑣2𝑘 .
Končni hitrosti teles:

𝑚2 − 𝑚1 𝑣1𝑧 + 2𝑚2 𝑣2𝑧
𝑣1𝑘 =
𝑚1 + 𝑚2
𝑚1 − 𝑚2 𝑣2𝑧 + 2𝑚1 𝑣1𝑧

𝑣2𝑘 =
𝑚1 + 𝑚2
16
6. Navor, vztrajnostni moment in 2. Newtonov zakon za vrtenje.
NA V OR
Navor sile 𝐅 je definiran kot vektorski produkt krajevnega vektorja do prijemališča sile 𝐫
in vektorja sile:
𝐌=𝐫×𝐅
Navor 𝑀 je vektor in je vedno definiran glede na neko referenčno točko oziroma os

vrtenja. Razdaljo od osi vrtenja do prijemališča sile pogosto imenujemo ročica. Iz
vektorskega produkta v enačbi sledi, da je navor vedno pravokoten tako na silo kot na
njeno ročico. Njegova velikost je 𝑀 = 𝐹𝑟 sin 𝜑, kjer je 𝜑 kot med vektorjema 𝐫 in 𝐅. če
torej deluje sila v smeri krajevnega vektorja 𝐫, je njen navor na telo enak nič, saj je
vektorski produkt dveh vzporednih vektorjev enak nič. Enota za navor je Nm
Navor naj bo konstanten, konstantna naj bo tudi velikost sile, ki je pravokotna na ročico.
Pri vrtenju s stalnim navorom sila ves čas spreminja smer, tako da so majhni premiki
njenega prijemališča ves čas vzporedni s silo samo. Delo navora je enako delu ustrezne
sile in velja
𝐴 = 𝐅𝐥 = 𝐹𝑟𝜑,
kjer je 𝜑 kot zasuka. Uporabimo še zvezo 𝑀 = 𝐹𝑟 in dobimo, da je opravljeno delo

enako produktu navora in zasuka
𝐴 = 𝐌𝛗
Pri tem smo vpeljali zasuk kot vektorsko količino, ki kaţe ven iz lista. Enačbo
posplošimo na spreminjajoč se navor
𝜑
𝐴= 𝐌 𝜑 𝑑𝛗
0
Ker je navor aditivna količina, navore na isto telo seštevamo. Sili utegneta kazati vsaka v
svojo smer, vendar se navora seštejeta - kadar sili ţelita objekt zavrteti v isti smeri, je
navor isto predznačen:
𝐌 = 𝐌𝟏 + 𝐌𝟐 = 𝐹1 𝑟 + 𝐹2 𝑟.
17
Podobno sili, ki sicer kaţeta v isto smer, a bi vsaka ţelela objekt zavrteti v nasprotno
smer, povzročita različno predznačena navora, kar pomeni, da se navora odštejeta:
𝐌 = 𝐌𝟏 + 𝐌𝟐 = 𝐹1 𝑟 − 𝐹2 𝑟.
VZTRAJNOSTNI MOMENT
Vztrajnostni moment telesa 𝐽, ki ga izraţamo v enotah kg ⋅ m2 , je odvisen tako od mase in

oblike telesa kot od postavitve in orientacije vrtilne osi:
𝐽= 𝑑𝑚𝑟 2
𝑉
Povedali smo, da je vztrajnostni moment vedno definiran glede na neko izbrano os.
Poglejmo, kako premik osi vrtenja vpliva na vrednost vztrajnostnega momenta. Naj bo
vztrajnostni moment telesa pri vrtenju okrog osi, ki gre skozi njegovo teţišče, enak 𝐽∗ . Če
os vzporedno premaknemo v poljubno smer za premik d, se vztrajnostni moment
poveča
𝐽 = 𝐽∗ + 𝑚𝑑 2 .
Enačbo imenujemo Steinerjev izrek. Steinerjev izrek velja samo za vzporeden premik osi.
Vztrajnostni moment okoli poljubne druge (zasukane) osi, moramo izračunati posebej.
2. NEWTONOV ZAKON ZA VRTENJE ALI ROTACIJO
Obravnavajmo točkasto telo z maso 𝑚, ki je pritrjeno na togo ravno prečko z dolţino 𝑟 in

zanemarljivo maso. Prečka je pravokotna na os vrtenja, torej je radij kroţenja točkastega
telesa kar enak ročici 𝑟. Na točkasto telo delujmo s silo 𝐹𝑡 , ki kaţe tangencialno glede na
kroţenje. Telo se pospešuje s tangencialnim pospeškom 𝑎𝑡 . S tem lahko za točkasto telo
izpeljemo zvezo, ki rečemo tudi drugi Newtonov zakon za vrtenje oziroma rotacijo. Če
na neko telo delujemo s stalnim navorom glede na izbrano os, se telo vrti enakomerno
pospešeno.
𝑀 = 𝐽𝛼,
pri čemer je 𝑀 navor, 𝛼 kotni pospešek, sorazmernostni koeficient 𝐽 pa imenujemo

vztrajnostni moment. Vztrajnostni moment točkastega telesa je 𝐽 = 𝑚𝑟 2 . Spoznali bomo,
da velja ta enačba tudi bolj splošno za razseţno togo telo.
18
8. Izrek o vrtilni količini.
Pri premem gibanju smo vpeljali gibalno količino in zapisali izrek o ohranitvi gibalne
količine, ki pravi, da je sprememba gibalne količine enaka sunku zunanjih sil. Uporaba
tega izreka omogoča napoved dogajanja po trku, ne da bi poznali podrobnosti trka
samega. Do zdaj smo večini količin, ki smo jih poznali iz premega gibanja, pripisali
ustrezne količine za vrtenje: pot in zasuk, hitrost in kotna hitrost, pospešek in kotni
pospešek, sila in navor, masa in vztrajnostni moment ... Poiščimo še količino, ki bi
utrezala gibalni količini za vrtenje.
Vpeljemo vrtilno količino točkastega telesa pri kroţenju:
𝚪 = 𝐫 × 𝐆 = 𝐫 × 𝑚𝐯.
Ob tem ne pozabimo, da je vrtilna količina točkastega telesa odvisna od njegove hitrosti,

mase in od izbire lege referenčne točke (osi).
Vrtilna količina togega telesa je produkt njegovega vztrajnostnega momenta in kotne

𝑚2
hitrosti. Enota za vrtilno količino je 𝑘𝑔 s. Pozoren bralec bi lahko zgoraj zapisano
𝑠
enčabo ţe napovedal z analogijo s premim gibanjem. Gibalni količini, ki je produkt mase

in hitrosti, namreč ustreza vrtilna količina, ki je produkt vztrajnostnega momenta in
kotne hitrosti. V vektorski obliki zapišemo enačbo Γ = 𝐽𝜔 kot
𝚪 = 𝐽𝛚.
Izrek o vrtilni količini pravi, da je sprememba vrtilne količine enaka sunku zunanjih
navorov – povsem analogno, kot je izrek o gibalni količini povedal, da je sprememba
gibalne količine enaka sunku zunanjih sil. Če ni sunka zunanjih navorov, se vrtilna
količina telesa ohranja:
𝑡
Δ𝚪 = 𝐌 𝑑𝑡
0
Poveţimo spremembo vrtilne količine in sunek navorov še s spremembo kotne hitrosti:
𝑡
Δ𝚪 = 0
𝐌 𝑑𝑡 = 𝐽𝛚 − 𝐽𝛚𝟎 .
19
9. Kotaljenje, translacijska in rotacijska kinetična energija.
KOTALJENJE
Kotaljenje si mislimo kot gibanje, sestavljeno iz translacijskega gibanja teţišča telesa

vzdolţ podlage in iz rotacije telesa krog teţiščne osi. Skupna kinetična energija telesa pri
kotaljenju je
1 1
𝑊𝑘 = 𝑚𝑣 2 + 𝐽∗ 𝜔2 ,
2 2
kjer je 𝑚 masa telesa, 𝑣 hitrost teţišča, 𝐽∗ vztrajnostni moment okoli teţiščne osi, 𝜔 pa
𝑣
kotna hitrost. Pri kotaljenju velja 𝜔 = 𝑅, kjer je 𝑅 polmer telesa. Za rotacijsko simetrična
telesa lahko glede na tabelo
zapišemo 𝐽∗ = 𝑐𝑚𝑅2 , pri čemer je 𝑐 številski koeficient. Zato je
1 𝑐 𝑣 2 𝑚𝑣 2
𝑊𝑘 = 𝑚𝑣 2 + 𝑚𝑅 2 = (1 + 𝑐)
2 2 𝑅 2
20
Pri kotaljenju po klancu navzdol ni dela zunanjih sil in vsota potencialne in kinetične
energije se ohranja. Ko se manjša potencialna energija, narašča kinetična. Pri višinski
razliki 𝑕 velja
𝑚𝑣 2 2𝑔𝑕
𝑚𝑔𝑕 = 1 + 𝑐 →𝑣=
2 1+𝑐
Večja je torej hitrost tistega valja, ki ima manjši koeficient 𝑐, zato pride npr. polni valj prej
do vznoţja klanca v primerjavi z votlim.
ROTACIJSKA IN TRANSLACIJSKA ENERGIJA
Rotacijsko kinetično energijo togega vrtečega se telesa lahko zapišemo z vztrajnostnim

momentom:
1 2
𝑊𝑘 = 𝐽𝜔 = 𝑊𝑅 .
2
Translacijska kinetična energija vrtečega se telesa:
1
𝑊𝑘 = 𝑚𝑣𝑇2 = 𝑊𝑇 .
2
Translacijska energija je energija masne točke oziroma teţišča telesa z maso (je energija,
ki gre v premik oziroma v spremembo lege).
Celotno kinetično energijo razseţnega togega telesa lahko zdaj strnjeno zapišemo kot
vsoto energije zaradi gibanja teţišča (translacijski del) in energije zaradi vrtenja telesa
(rotacijski del):
1 1
𝑊𝑘 = 𝐽𝜔2 + 𝑚𝑣𝑇2 ,
2 2
1 1
pri čemer je 𝑊𝑅 = 2 𝐽𝜔2 rotacijska energija in 𝑊𝑇 = 2 𝑚𝑣𝑇2 translacijska energija. Energija
𝑊𝑘 je takšna glede na teţišče oziroma teţiščno os.
21
10. Gostota in tlak.
TLAK
Količnik med silo, ki je pravokotna na podlago, in ploskvijo je tlak. Znak za tlak je mala
črka 𝑝.
𝐹⊥
𝑝=
𝑆
𝑑𝐹⊥
𝑝=
𝑑𝑆
(obravnavamo pri mirujočih tekočinah)
N
Enota za tlak je newton na kvadratni meter, ali pascal, Pa. To pomeni, da na vsak
m2
kvadratni meter ploskve deluje sila 1 N. Ta enota je sorazmerno majhna, pogosto imamo
opravka s tlaki nekaj 100 kPa. 105 Pa ali 100 kPa imenujemo 1 bar. Bolj splošno: tlak 𝑝(𝐫)
je skalarno polje.
Kadar obravnavamo tlake, ne moremo mimo različnih vrst tlakov: površinski tlak, zračni
tlak, hidrostatični tlak, tlak v idealnih plinih, striţni tlak.
GOSTOTA
Gostota je količnik mase in prostornine. Znak za gostoto je grška črka 𝜌.
𝑚 𝑑𝑚
𝜌= = .
𝑉 𝑑𝑉
kg
Enota za gostoto je kilogram na kubični meter, . Bolj splošno: gostota 𝜌(𝐫) je skalarno
m3
polje. Povprečna gostota je količnik celotne mase in celotne prostornine:
𝑚 celotna masa
𝜌= = .
𝑉 celotna prostornina
22
11. Hidrostatični tlak in vzgon.
HIDROSTATIČNI TLAK
Tlak v mirujočih tekočinah se imenuje hidrostatski tlak. Odvisen je od specifične teţe

kapljevine in globine.
Telesa zaradi teţe povzročajo tlak. Tudi voda povzroča tlak. Predstavljajmo si, da je voda
v akvariju razdeljena na več plasti. Zgornja plast deluje na spodnjo. Obe vrhnji plasti
delujeta s podvojeno silo na plast pod njima itd. Na dno je sila zgornjih plasti štirikrat
večja kakor na drugo plast, zato je tudi tlak ob dnu štirikrat večji. Zgornje plasti
pritiskajo na spodnje, zato se tlak z globino povečuje.
Tekočine prenesejo samo stisni tlak (𝑝 > 0). Tekočine ne prenesejo nateznih tlakov
(𝑝 < 0); če jih poskušamo "napet", "raztegnit", zavrejo (nastanejo mehurčki, saj nekatere
molekulske vezi počijo). V mirujoči tekočini pritiska sila vedno pravokotno na ploskev,
zato tlak ni odvisen od smeri ploskve na neki globini. Pomembno se je zavedati, da tlak z
globino narašča:
𝐹⊥ 𝐹𝑔 𝑚𝑔 𝜌𝑆𝑕𝑔
Δ𝑝 = = = = = 𝜌𝑔𝑕
𝑆 𝑆 𝑆 𝑆
Δ𝑝 = 𝜌𝑔𝑕
Ena od njegovih najbolj znanih izjav je znana kot Pascalov princip in se nanaša na to, da se
pritisk tekočine (ki je v ravnovesju in se ne more stisniti), nameščene v posodi (katere
stene se ne deformirajo), prenaša z enako intenzivnostjo v vseh točkah tekočine in v
katero koli smer. Pravi: Če v mirujoči tekočini lokalno (tj. na enem mestu) spremenimo (tj.
zmanjšamo ali povečamo) tlak za 𝛥𝑝, se za enako vrednost 𝛥𝑝 spremeni povsod po mirujoči
tekočini:
𝑝 𝑕 = 𝜌𝑔𝑕 + 𝑝0 .
Gornja Pascalova enačba velja samo za tlak v tekočinah. To je dejanski tlak na neki
globini 𝑕, saj na tej globini pritiska na potopljeno telo tako zračni tlak 𝑝0 kot hidrostatični
tlak 𝜌𝑔𝑕.
23
VZGON
Vzgon označimo z 𝐹𝑉 in velikost izraţamo v enotah N. Sila vzgona je rezultanta sil, s

katerimi deluje mirujoča tekočina na potopljeno telo. Je v bistvu sila, ki deluje na telo v
nasprotni smeri od sile teţe in je posledica dejstva, da je tlak v tekočinah odvisen od
gostote tekočine in od globine. Ker se telo nahaja v različnih globinah 𝑕, je na delu telesa,
ki je najgloblje, tlak največji.
Arhimedov zakon: Velikost vzgona je enaka teži izpodrinjene tekočine.
𝐹𝑉 = 𝜌𝑣𝑜𝑑𝑒 𝑉𝑖𝑧𝑝𝑜𝑑𝑟𝑖𝑛𝑗𝑒𝑛𝑎 𝑡𝑒𝑘𝑜 č𝑖𝑛𝑎 𝑔
V isto tekočino lahko potapljamo telesa iz različnih snovi, na primer ţelezo, svinec,
plastiko, gumo, steklo itd. Izbrana telesa naj imajo enake prostornine. Stehtamo jih v
zraku in vodi. Razlika vrednosti, ki ju pokaţe vzmetna tehtnica, je za vsa telesa enaka. To
pomeni, da vzgon ni odvisen od gostote potopljenega telesa.
Če isto telo damo v različne tekočine, lahko to telo potone, plava ali lebdi. To pokaţe
poskus z vodo, oljem in alkoholom. V čašo z vodo in čašo z alkoholom zlijemo malo olja.
Olje plava na vodi, v alkoholu pa potone. Nato v čašo z alkoholom počasi prelivamo
vodo in opazujemo olje. Olje ima manjšo gostoto kakor voda, zato v vodi plava, je pa
gostejše od alkohola, zato v alkoholu potone. Z mešanjem vode in alkohola dobimo
kapljevino z enako gostoto, kot jo ima olje, zato olje v tej mešanici visi ali lebdi. Vzgon je
odvisen od gostote tekočine, v katero potopimo telo.
Vzgon je odvisen od gostote tekočine, volumna izpodrinjene tekočine in teţnega

pospeška. V tekočino potopljeno telo je laţje za toliko, kolikor znaša sila vzgona.
24
12. Opisovanje gibajočih se tekočin, Bernoullijev izrek.
OPISOVANJE GIBAJOČIH SE TEKOČIN
Tokovnice so tiri, po katerih se gibljejo molekule tekočin. Gostejše tokovnice pomenijo

hitrejši tok (tok je hitrejši, ko je manjši presek cevi). Cev, ki ima povsod enak presek: ob
robu cevi je manjši tok (hitrost je manjša) kot na sredini (vzrok za to leţi v viskoznosti
tekočine).
Kontinuitetna enačba:
Φ𝑉 = 𝑆1 𝑣1 = 𝑆2 𝑣2
Volumski pretok je konstanten na vseh delih cevi in enak Φ𝑉 . Konstantnost pretoka ni

odvisna od laminarnosti ali turbolentnosti samega toka ali pa viskoznosti tekočine.
Enačba velja v vseh primerih.
BERNOULLIJEV IZREK
Bernoullijev izrek: V idealni tekočini je vsota tlaka gostote potencialne energije in gostote
kinetične energije znotraj tokovne cevi in vzdolž tokovnice konstantna (enačba pravi, da
opazujemo na dveh točkah tokovnice). Čim večja je kinetična energija (hitrost) in/ali potencialna
energija (višina), tem manjši je tlak.
1 1
𝑝1 + 𝜌𝑣12 + 𝜌𝑔𝑕 = 𝑝2 + 𝜌𝑣22 + 𝜌𝑔𝑕2
2 2
Bernoullijeva enačba temelji na sledečih predpostavkah:
i. Tok tekočine je laminaren.
ii. Zanemarimo stisljivost tekočine/kapljevine.
iii. Tekočina se med gibanjem ne segreva zaradi zunanjega vira toplote.
iv. Obravnavamo idealne kapljevine (ni upora; trenje med molekulami tekočine ter
med cevjo in tekočino je zanemarljiv).
25
TERMODINAMIKA IN
ELEKTROMAGNETIZEM
1. Ničti zakon termodinamike, temperatura, ravnovesno stanje, termično raztezanje.
NIČTI ZAKON TERMODINAMIKE
Ničti zakon termodinamike: Če je telo A v toplotnem ravnovesju s telesom B, in je telo B v

toplotnem ravnovesju s telesom C, potem sta v toplotnem ravnovesju tudi telesi A in C.
TEMPERATURA
Temperatura je osnovna fizikalna količina. Oznaka: 𝑇. Enota za absolutno temperaturo: K

(kelvin). Temperatura nam pove nekaj o stanju snovi. Mora biti neodvisna od vrste
snovi. Merilo za absolutno temperaturo snovi je povprečna kinetična energija gradnikov.
S pojmom temperature kvantitativno opredelimo, kako toplo oziroma kako hladno je
neko telo.
Postopek merjenja temperature. Za merjenje temperature teles največkrat uporabljamo

termometre. Pri termometrih izkoriščamo temperaturno raztezanje snovi. Termometre
umerimo tako, da vsi kaţejo enako vrednost. Termometer spravimo v toplotni stik s
telesom, počakamo na ravnovesno stanje ter nato odčitamo temperaturo termometra z
njegove skale.
RAVNOVESNO STANJE
Temperature dotikajočih se teles teţijo k izenačenju. Kadar se dve telesi dotikata, pride
na mestu stika do trkov med atomi. Energija se prične prenašati iz enega na drugo telo.
Telo, ki energijo izgublja, je toplejše, telo, ki pa energijo pridobiva, pa je hladnejše.
Prenos energije se ustavi, ko sta telesi enako topli oziroma enako hladni. Pravimo, da sta
v toplotnem ravnovesju, tj. temperature teles, ki so v medsebojnem toplotnem ravnovesju,
so enake. Je stanje, v katerem se s časom v sistemu nič ne spreminja - ni izmenjave
toplote in ni prehajanja toplot ne v sistemu, ne v okolici.
26
TERMIČNO RAZTEZANJE
Večina snovi se razteza, ko jih segrevamo pri stalnem tlaku.
Linearno raztezanje. Pri linearnem raztezanju je raztezek sorazmeren s temperaturno

spremembo in dolţino snovi:
𝛥𝑙 = 𝛼 𝑇 𝑙 𝛥𝑇
𝛥𝑙 1
𝛼𝑇 =
𝑙 𝛥𝑇
1
Linearni razteznostni koeficient označimo z 𝛼, 𝛼 𝑇 ter izraţamo v enotah K .
Prostorninsko raztezanje. Če je snov izotropna in homogena, je relativni podaljšek v vseh

robovih snovi zaradi segrevanja enak. Pri trdninah velja zveza med linearnim in
prostorninskim razteznostnim koeficientom:
𝛽 = 3𝛼,
pri kapljevinah pa velja:

𝛥𝑉 = 𝛽𝑇 𝑉 𝛥𝑇
𝛥𝑉 1
𝛽𝑇 =
𝑉 𝛥𝑇
1
Prostorninski razteznostni koeficient označimo z 𝛽, 𝛽𝑇 ter izraţamo v enotah K . Odvisen je
od temperature, saj velja

1
𝛽𝑇 = .
𝑇0
27
2. Prvi zakon termodinamike, notranja energija, toplota pri faznih spremembah.
PRVI ZAKON TERMODINAMIKE (ENERGIJSKI ZAKON)
Prvi zakon termodinamike (energijski zakon): Sprememba notranje energije telesa je enaka
vsoti dovedene ali odveden toplote Q ter dovedenega ali odvedenega dela A.
𝛥𝑊𝑛 = 𝑄 + 𝐴.
NOTRANJA ENERGIJA
Notranja energija 𝑊𝑛 je oblika energije, ki jo ima telo zaradi svojega stanja. K njej se šteje
kinetično energijo, ki jo imajo atomi in molekule snovi zaradi svojega gibanja, ter
potencialno energijo, ki jo imajo atomi in molekule v snovi zaradi medsebojnih
privlačnih ali odbojnih sil.
TOPLOTA PRI FAZNIH SPREMEMBAH
Toplota 𝑄 je energija, ki ob stiku dveh teles z različnima temperaturama spontano prehaja

s telesa višje temperature na telo z niţjo temperaturo. Izraţamo jo v enotah J. Če telo
toploto iz okolice prejme, jo štejemo kot pozitivno količino; če telo toploto oddaja v
okolico, jo bomo šteli kot negativno količino. Toplota se prenaša toliko časa, dokler se ne
vzpostavi temperaturno ravnovesje.
Toplota pri izotermni spremembi.
𝛥𝑊𝑛 = 𝑄 + 𝐴
𝛥𝑇 = 0, 𝛥𝑊𝑛 = 0
𝑄 = −𝐴,
𝑉2
𝐴 = −𝑛𝑅𝑇𝑙 𝑛
𝑉1
𝑉2
𝑄 = 𝑛𝑅𝑇𝑙 𝑛
𝑉1
Toplota pri adiabatni spremembi.
𝑄=0
𝐴 = 𝛥𝑊𝑛
𝛥𝑊𝑛 = 𝑚𝑐𝑣 𝛥𝑇
28
3. Idealni plin: termodinamske spremembe s primeri, plinski zakon, kinetična teorija plinov.
TERMODINAMSKE SPREMEMBE S PRIMERI
Termodinamski proces je proces, ki pripelje sistem iz začetnega stanja (𝑝1 , 𝑉1 , 𝑇1 ) v končno

stanje (𝑝2 , 𝑉2 , 𝑇2 ). Opišemo ga s termodinamskimi količinami: temperaturo 𝑇, tlakom 𝑝 in
volumnom 𝑉.
Izohorna sprememba. Je sprememba stanja termodinamskega sistema. Spreminjata se tlak

in temperatura, prostornina pa je ves čas enaka (𝑉 = konst.). Na faznem diagramu taki
spremembi ustreza izohora.
Δ𝑊𝑛 = 𝑄 + 𝐴
𝐴= −𝑝 𝑑𝑉 = −𝑝 ⋅ 0 = 0 → 𝐴 = 0
Δ𝑊𝑛 = 𝑄 = 𝑚𝑐𝑣 Δ𝑇
Izotermna sprememba. Je sprememba stanja termodinamskega sistema. Spreminjata se

prostornina in tlak, temperatura pa je ves čas enaka (𝑇 = konst.). Na faznem diagramu
ustreza taki spremembi izoterma.
Ker se spremeni prostornina, je prisotno delo:
𝑉2
𝐴 = −𝑛𝑅𝑇 ln
𝑉1
Ker je temperatura ves čas enaka, se notranja energija ne spremeni:
Δ𝑊𝑛 = 0
Δ𝑊𝑛 = 𝑄 + 𝐴
0 = 𝑄 + 𝐴 → 𝑄 = −𝐴
Izobarna sprememba. Je sprememba stanja termodinamskega sistema. Spreminjata se

prostornina in temperatura, tlak pa je ves čas enak (𝑝 = konst.). Na faznem diagramu
ustreza taki spremembi izobara.
𝐴 = −𝑝 Δ𝑉
𝑄 = 𝑚 𝑐𝑝 Δ𝑇
29
Δ𝑊𝑛 = 𝑚𝑐𝑣 Δ𝑇
Adiabatna sprememba. Je sprememba stanja termodinamskega sistema. Termodinamski

sistem svoji okolici ne odda nič toplote (𝑄 = 0) in od svoje okolice ne sprejme nič toplote
(𝑄 = 0). Spreminjajo se temperatura, tlak in prostornina. Na faznem diagramu ustreza
taki spremembi adiabata (izentropa). Sistem z okolico izmenjuje le delo.
𝐴 = Δ𝑊𝑛
𝑄=0
Δ𝑊𝑛 = 𝑚𝑐𝑣 Δ𝑇
𝑐𝑝 𝑅
𝜅= , 𝑐𝑝 − 𝑐𝑣 =
𝑐𝑣 𝑀
𝑇𝜅
𝑝𝑉 𝜅 = konst., 𝑇𝑉 𝜅−1 = konst., = konst.
𝑝𝜅−1
𝜅−1 𝜅
𝑇2 𝑉1 𝑝2 𝑉1
= , =
𝑇1 𝑉2 𝑝1 𝑉2
PLINSKI ZAKON
Plinska enačba je povezava med tlakom, volumnom in temperaturo plina s mnoţino:
𝑝𝑉 = 𝑛𝑅𝑇,
kjer je 𝑝 tlak plina, 𝑉 prostornina plina, 𝑛 mnoţina plina, 𝑇 temperatura plina ter 𝑅
J
plinska konstanta s pribliţno vrednostjo 8,31 K mol .
KINETIČNA TEORIJA PLINOV
Kinetična teorija plinov je teorija v fiziki, ki opisuje makroskopske lastnosti plinov.

Upošteva sestavo plinov na nivoju molekul. Natančno opisuje veliko osnovnih lastnosti
plinov, vključujoč tlak in difuzijo. Osnovna načela lahko strnemo v nekaj predpostavk:
i. Plini so sestavljeni iz molekul, ki se neposredno naključno gibajo.
ii. Gibajoči delci se stalno zaletavajo drug v drugega in v steno posode.
iii. Trki plinastih molekul so proţni.
30
iv. Celotna prostornina plinskih molekul je zanemarljiva v primerjavi s prostornino

posode.
v. Privlačne sile med molekulami so zanemarljive.
S temi predpostavkami se natančno opiše obnašanje idealnih plinov. Opis realnih plinov
na ta način je moţen pri nizkih gostotah in visokih temperaturah. Delci plina
zapolnjujejo celoten prostor enakomerno. Notranja energija plina je vsota kinetičnih
energij delcev plina.
Razlaga tlakov v plinih. Pri gibanju delcev plina v posodi se le-ti zadevajo ob steno posode.
Več kot je delcev v posodi in večja kot je njihova hitrost ter s tem kinetična energija, večje
je število trkov delcev v steno posode. Tlak plina je sorazmeren številu trkov delcev plina
na steno posode in je pri določeni prostornini odvisen od temperature in števila delcev
N
(mnoţice snovi). Tlak plina se meri v enotah Pa = m 2 .
𝑚 𝑁
𝑝𝑉 = 𝑛𝑅𝑇 = 𝑅𝑇 = 𝑅𝑇
𝑀 𝑁𝐴
1 2
𝑝𝑉 = 𝑛 𝑀 𝑣
3
Hitrost molekul v plinih. V obravnavi je izredno veliko število molekul, zato je tudi število
trkov ogromno. Molekule se v plinu gibljejo kaotično. Ob trkih molekule spremenijo
smer in hitrost gibanja. Različne molekule v plinu imajo različne hitrosti. Posamezni
molekuli se hitrost stalno spreminja, in to sunkoma v trenutku trka. Z naraščanjem
hitrosti se število molekul, ki se gibljejo z opazovano hitrostjo, najprej veča. Molekule v
plinih se gibljejo presenetljivo hitro. Hitrost molekul v plinu je odvisna od temperature
plina in molske mase:
3𝑅𝑇 3𝑘𝑇
𝑣𝑅𝑀𝑆 = =
𝑀 𝑚
31
4. Prehajanje toplote; toplotni in hladilni stroji s primeri, izkoristek, entropija.
PREHAJANJE TOPLOTE
Načini prenosa toplote. Toplota sama od sebe prehaja s telesa z višjo temperaturo na telo z
niţjo temperaturo. Načini prenosa toplote so: prevajanje (kondukcija) pri trdnih snoveh in
mirujočih tekočinah, konvekcija pri gibajočih se tekočinah in sevanje/radiacija, pri katerem
medij ni potreben.
ENTROPIJA
Entropija 𝑆 je termodinamska količina. Telesa si izmenjujejo entropijo, ko izmenjujejo

toploto. Entropijo vpeljemo za potrebo določitve smeri razvoja dogodkov. Pri
reverzibilnih spremembah se entropija ne spremeni, pri ireverzibilnih spremembah pa se
poveča. Entropija je mera za količino energije, ki se ne more pretvoriti v delo. Je tudi
merilo za neurejenost sistema. S stališča ţivih bitij je "neurejenost".
V zaprtem sistemu je smer časa določeno s smerjo povečanja entropije. Entropija lahko v
zaprtem sistemu ostane kvečjemu enaka (pri reverzibilni kroţni spremembi), v vseh
ostalih (beri: realnih) primerih pa se poveča (torej pri ireverzibilni kroţni spremembi).
Zaprt sistem je tisti, ki je od okolice izoliran tako toplotno kot mehansko, tj. ne izmenjuje
ne toplote ne dela.
TOPLOTNI IN HLADILNI STROJI
Toplotni stroj je naprava, ki prejema toploto iz okolice in jo del odda v obliki koristnega
dela. V kroţni spremembi lahko toplotni stroj opravi/prejme delo ali pa prenese toploto
med toplotnimi rezervoarji. Toplotni stroj je torej stroj, ki ponavlja kroţno spremembo,
prejema toploto in oddaja delo.
Zgledi: parni stroj, parna turbina, stroji z notranjim izgorevanjem (bencinski stroj,
Dieslov stroj).
Hladilni stroj je naprava, ki z dovedenim delom prečrpava toploto s hladnejšega na

toplejše mesto. Shema delovanja je obratna kot pri toplotnem stroju. Temelji na enakih
termodinamskih načelih kot toplotni stroj, le da je kroţni proces obrnjen. Nasproten je
tudi namen: pri hladilnem stroju vlagamo delo, da črpamo toploto. Delo je običajno
32
električno ali mehansko. Za idealni hladilni stroj velja, da so vsi procesi reverzibilni ter
da se nič energije nepovratno ne izgubi.
IZKORISTEK, UČINKOVITOST IN NEIZKORISTEK
Izkoristek 𝜂 toplotnega stroja je določen kot razmerje med delom, oddanim ali prejetim, v
kroţni spremembi, ter toploto, dovedeno med kroţno spremembo.
koristno delo/energija
𝜂=
vloženo delo/energija
Tako definiran izkoristek toplotnega stroja je vedno med 0 in 1. Stroj z največjim

izkoristkom je idealni toplotni stroj/Carnotov toplotni stroj. Pri toplotnem stroju:
𝐴 𝑄𝐷𝑂𝑉 − 𝑄𝑂𝐷𝑉 𝑄𝑂𝐷𝑉

𝜂= = =1−
𝑄𝐷𝑂𝑉 𝑄𝐷𝑂𝑉 𝑄𝐷𝑂𝑉
Pri Carnotovem toplotnem stroju:
|𝑄𝐷𝑂𝑉 | |𝑄𝑂𝐷𝑉 | 𝑇2
= → 𝜂𝐶 = 1 − , 𝑇2 < 𝑇1 → 𝜂 < 1
𝑇1 𝑇2 𝑇1
Pri hladilnih strojih se srečamo z učinkovitostjo in neizkoristkom. Odčrpavati ţelimo čim

več toplote s čim manj dela. Pri hladilnem stroju velja:
|𝑄𝑂𝐷𝑉 | |𝑄𝑂𝐷𝑉 |
𝜈= =
|𝐴| 𝑂𝑆𝐾 − 𝑄𝑂𝐷𝑉
Za Carnatov hladilni stroj:

𝑇2
𝜈𝐶 = ,
𝑇1 − 𝑇2
kar pomeni, da se manjša z niţanjem temperature hladnega dela in višanjem

temperature toplega dela. Učinek je največji, kadar 𝑇1 ≈ 𝑇2 .
33
5. Coulombov zakon in električno polje, električni pretok in Gaussov zakon.
COULOMBOV ZAKON
Dva nabita delca delujeta drug na drugega z elektrostatsko silo. Smer sile je odvisna od
predznaka nabojev: če sta enaka, je sila odbojna, če sta različna, pa privlačna. Smer sile
leţi na zveznici med delcema. Velikost sile med delcema z nabojema 𝑒1 in 𝑒2 je:
𝑒1 𝑒2
𝐹21 = 𝑘 .
𝑟2
To je Coulombov zakon. Pri tem je 𝑘 t.i. Coulombova konstanta.
Coulombov zakon podaja elektrostatsko silo in pravi: Električna sila med točkastima
telesoma z nabojema 𝑒1 in 𝑒2 je sorazmerna obema nabojema in obratno sorazmerna z njuno
medsebojno razdaljo.
Iz praktičnih razlogov zapišemo Coulombov zakon v obliki:
𝑒1 𝑒2 As2
𝐹= , 𝜀0 = 8,9 ⋅ 10−12
4𝜋𝜀0 𝑟 2 Nm2
Če z 𝐫 označimo enotski vektor, ki kaţe od drugega proti prvem naboju, je sila drugega
naboja na prvega enaka:
𝑒1 𝑒2 𝐫 𝑒1 𝑒2 𝐫
𝐅= = ,
4𝜋𝜀0 𝑟 𝑟 4𝜋𝜀0 𝑟 3
2
pri čemer sta 𝑒1 in 𝑒2 naboja, 𝜀0 influenčna konstanta ter 𝑟 razdalja med nabojema. Če
nabit delec, na katerega opazujemo elektrostatsko silo drugega nabitega delca, ni v
izhodišču, je potrebno enačbo za Coulombov zakon preoblikovati. Vektor iz izhodišča do
opazovanega delca je 𝐫, do drugega delca pa 𝐫 ′ :
𝑒1 𝑒2 𝐫 − 𝐫′ 𝑒1 𝑒2 𝐫 − 𝐫 ′
𝐹21 = =
4𝜋𝜀0 𝐫 − 𝐫 ′ 2 𝐫 − 𝐫′ 4𝜋𝜀0 𝐫 − 𝐫 ′ 3
Coulombov zakon, zapisan v takšni obliki, tudi veliko laţje razširimo na silo več nabitih
delcev na izbran delec. Tudi za elektrostatsko silo velja načelo superpozicije: skupna sila
več nabitih delcev na izbran nabit delec je enaka vsoti posameznih sil. Vsota sil vseh
nabitih delcev na izbran delec je potem:
34
𝑛
𝑒1 𝑒𝑖 𝐫 − 𝐫𝐢
𝐹1 =
4𝜋𝜀0 𝐫 − 𝐫𝐢 𝟑
𝑖
ELEKTRIČNO POLJE
Kako lahko en nabit delec "čuti" druge nabite delce, ne da bi se jih dotikal – se pravi, na
daljavo? Vpliv lahko pojasnimo z vpeljavo električnega polja, ki ga v prostoru ustvari nabit
delec. (Električno polje obstaja tudi v praznem prostoru – vakuumu.)
Koncept polja: polje – fizikalna količina, katere vrednost je odvisna od koordinat v

prostoru. Priredimo jo lahko različnim fizikalnim količinam; če je količina skalarna (ima
samo velikost, nima pa smeri), govorimo o skalarnem polju. Za razliko od njega, je
električno polje vektorsko polje, saj ima poleg velikosti v vsaki točki določeno tudi smer v
prostoru.
Električno polje v vsako točki prostora določimo s testnim nabojem 𝑒0 , to je majhen

pozitiven naboj. Opazujemo, kam nanj deluje sila in kolikšna je (oz. v katero smer in s
kolikšnim pospeškom se začne testni naboj gibati, če ga v izbrani točki spustimo). Jakost
električnega polja v točki 𝑟, kjer se nahaja testni naboj, je potem enaka:
𝐅 𝐫
𝐄 𝐫 =
𝑒′
Jakost električnega polja je vektor s tremi komponentami:
𝐄 𝐫 = (𝐸𝑥 𝐫 , 𝐸𝑦 𝐫 , 𝐸𝑧 𝐫 )
Ker je 𝑒′ > 0, je smer 𝐄 enaka smeri 𝐅. Enota za električno polje, ki sledi iz enačbe, je
N V
C
= m.
Jakost in smer električnega polja v posamezni točki prostora grafično ponazorimo s

puščico (vektorjem), ki ima izhodišče v izbrani točki. Električno polje celotnega prostora
ponazorimo s silnicami; to so v splošnem krive črte, ki bi jih dobili, če bi v vsaki točki
prostora za smer električnega polja narisali čisto kratko ravno črtico. Smer polja v vsaki
točki prostora je torej enaka tangenti na silnico v tisti točki. Silnice izvirajo v pozitivnih
nabojih in se stekajo v negativne naboje.
35
Električno polje točkastih nabojev:

𝑒 𝐫
𝐄 𝐫 =
4𝜋𝜀0 𝑟 2 𝑟
𝑛
𝑒𝑖 𝐫 − 𝐫𝐢
𝐄 𝐫 =
4𝜋𝜀0 𝐫 − 𝐫𝐢 𝟑
𝑖=1
ELEKTRIČNI PRETOK
Pri hidrodinamiki smo vpeljali volumski pretok:
Δ𝑉
Φ𝑉 =
Δ𝑡
Volumski pretok si lahko predstavljamo kot volumen snovi, ki v danem času preide
skozi izbrano ploskev. Enačbo za volumski pretok v tem primeru zapišemo kot:
Φ𝑉 = 𝐯 ⋅ 𝐒 = 𝑣 𝑆 cos 𝜑.
Na podoben način vpeljemo električni pretok (slika 1, desno). Ta je definiran z enačbo:
Φ𝐸 = 𝜀0 𝐸 𝑆
Φ𝐸 = 𝜀0 𝐸 𝑆 cos 𝜑
Ko bomo obravnavali električno polje v snovi, bomo vpeljali gostoto električnega polja
𝐃 = 𝜀𝜀0 𝐄,
pri tem je dielektričnost snovi. Tedaj se bo enačba poenostavila v
Φ𝐸 = 𝐄 𝐒
Enačbi veljata, kadar je električno polje homogeno, t.j. se po prostoru ne spreminja oz. je
enako v vsaki točki prostora. Kadar je električno polje nehomogeno, tedaj je električni
pretok definiran z enačbo:
Φ𝐸 = 𝜀0 𝐃 𝑑𝐒
Električni pretok oz. integral električnega polja po sklenjeni ploskvi, znotraj katere ni
električnih nabojev, enak 0.
36
GAUSSOV ZAKON (ZAKON O ELEKTRIČNEM PRETOKU)
Če imamo znotraj sklenjene ploskve naboj, potem velja Gaussov zakon:
Φ𝐸 = 𝑒𝑜𝑏𝑗𝑒𝑡𝑖
𝜀0 𝐄 𝑑𝐒 = 𝑒𝑜𝑏𝑗𝑒𝑡𝑖
Naboj "objamemo" s t.i. Gaussovo ploskvijo. Njeno obliko običajno določa geometrija
porazdeljenega naboja. Naboj zunaj sklenjene ploskve v Gaussovem zakonu ni zajet. V
resnici ni pomembno niti kako velik je ta, niti kako blizu Gaussovi ploskvi je, saj v
nobenem primeru ne prispeva k objetemu naboju oz. k električnemu pretoku skozi
sklenjeno ploskev.
Z Gaussovim zakonom določimo električno polje v okolici enakomerno naelektrene dolge ravne
žice:
𝜆 𝐫
𝐄 𝐫 =
4𝜋𝜀0 𝑟 𝑟
Z Gaussovim zakonom določimo električno polje v okolici enakomerno nabite ravnine:
𝜍
𝐸=
2𝜀0
37
6. Elektrostatični potencial, napetost in gibanje nabitega delca v električnem polju.
ELEKTRIČNI POTENCIAL
Podobno, kot pri vpeljavi električnega polja, smo si tudi pri električni potencialni energiji
pomagali s testnim nabojem. Iz izraza za električno potencialno energijo izluščimo
električni potencial 𝑈(𝐫):
𝑒𝑒 ′
𝑊𝑒𝑝 𝐫 =
4𝜋𝜀0 |𝐫|
𝑒
𝑊𝑒𝑝 𝐫 = 𝑒 ′
4𝜋𝜀0 |𝐫|
𝑊𝑒𝑝 𝐫 = 𝑒 ′ 𝑈(𝐫)
Električna potencialna energija je torej odvisna od velikosti električnega naboja 𝑒′ in

električnega potenciala, v katerem se naboj nahaja. Električni potencial določimo z
enačbo:
𝑊𝑒𝑝 𝐫
𝑈 𝐫 =
𝑒′
V enačbi prepoznamo električni potencial točkastega naboja 𝑒, ki leţi v izhodišču:
𝑒
𝑈 𝐫 =
4𝜋𝜀0 |𝐫|
Za razliko od električnega polja je električni potencial skalarno polje. Električni potencial

ponazorimo s črtami (v dveh dimenzijah) oz. ploskvami (v treh dimenzijah); to so
ekvipotencialne ploskve. Pri risanju na (dvodimenzionalni) papir običajno naredimo presek
ekvipotencialnih ploskev z izbrano ravnino in dobimo ekvipotencialne črte. Silnice
električnega polja so vselej pravokotne na ekvipotencialne ploskve.
Električni potencial več nabojev:
𝑒
𝑈 𝐫 =
4𝜋𝜀0 |𝐫 − 𝐫 ′ |
38
ELEKTRIČNA NAPETOST
Oglejmo si, kako lahko z na novo definirano fizikalno količino – električnim potencialom
– zapišemo delo, ki ga opravi električna sila:
𝐴 = 𝑊𝑒𝑝 𝐫𝟐 − 𝑊𝑒𝑝 𝐫𝟏
𝐴 = 𝑒 ′ (𝑈 𝐫𝟐 − 𝑈 𝐫𝟏 )
Razlika potencialov med točkama 1 in 2, ki nastopa v oglatem oklepaju v enačbi, je

električna napetost:
𝑈12 = 𝑈 𝐫𝟐 − 𝑈 𝐫𝟏
𝐴
𝑈12 =
𝑒′
J
Enota za električno napetost je volt: 1 = 1 V.
C
Integral električnega polja po sklenjeni poti je vselej enak nič, ali električna napetost med
začetno in končno točko je enaka nič, če gre za isto točko.
Splošna enačba za izračun električnega potenciala:
𝑈 𝐫 =− 𝐄 𝐫 𝑑𝐫
GIBANJE ELEKTRIČNO NABITEGA DELCA V ELEKTRIČNEM POLJU
Na električno nabit delec deluje v električnem polju električna sila:
𝐅𝑒𝑙 = 𝑒𝐄
Preden elektron vstopi v električno polje kondenzatorja, ga pospešimo s potencialno

razliko 𝑈0 . Na začetku elektron miruje, 𝑊𝑘𝑖𝑛 ,𝑧 = 0, na koncu, ko pobegne iz potenciala,
pa je 𝑊𝑒𝑝 ,𝑘 = 0. Hitrost elektrona ob izstopu iz t.i. elektronske puške ima le vodoravno
komponento. Elektron se na poti skozi kondenzator v vodoravni smeri 𝑥 giblje
enakomerno s konstantno hitrostjo 𝑣𝑥 = 𝑣0 . Na elektron deluje v navpičnem električnem
polju ploščatega kondenzatorja električna sila, zato je gibanje v smeri 𝑦 enakomerno
pospešeno.
39
Električno nabit delec se v električnem polju, ki ima smer pravokotno na začetno hitrost
delca, giblje po paraboli. Pot opisuje sledeča enačba:
𝑈 2
𝑦= 𝑥
4𝑈0 𝑙
40
7. Kondenzator, kapaciteta, snov v električnem polju, influenca, prevodniki in dielektriki.
KONDENZATOR IN KAPACITETA KONDENZATORJA
Oglejmo si električno polje in potencial med dvema vzporednima ploščama, nabitima z

enako velikim a nasprotno predznačenim nabojem. Električno polje v ploščatem
kondenzatorju sestavljata prispevka pozitivnega in negativnega naboja. Oba prispevka
imata isto smer in sta enako velika. Velikost posameznega prispevka poiščemo iz
velikosti električnega polja okrog enakomerno nabite ravnine. Če upoštevamo, da je
𝑒
naboj na posamezni plošči porazdeljen homogeno, 𝜍 = , je prispevek ene plošče k
𝑆
velikosti električnemega polja v kondenzatorju:
𝑒
𝐸=
2𝜀0 𝑆
Oba prispevka skupaj dasta električno polje v ploščatem kondenzatorju:
𝑒
𝐸=
𝜀0 𝑆
Poiščimo še potencialno razliko oz. napetost med ploščama v ploščatem kondenzatorju:
𝑒𝑙
𝑈=
𝜀0 𝑆
Enačbo zapišemo drugače:

𝜀0 𝑆
𝑒= ⋅ 𝑈 = 𝐶𝑈
𝑙
Enačba povezuje naboj na ploščah kondenzatorja z napetostjo na njem in velja povsem

splošno - za vsakršno geometrijo kondenzatorja. Kapaciteta 𝐶 kondenzatorja je
sorazmernostni faktor, ki nam pove, koliko naboja se nabere na ploščah kondenzatorja,
če ga priključimo na izbrano napetost 𝑈. Večja kapaciteta pomeni, da pri dani napetosti v
kondenzator lahko shranimo več naboja. Kapaciteta ploščatega kondenzatorja je torej:
𝜀0 𝑆
𝐶=
𝑙
Vidimo, da je kapaciteta kondenzatorja tem večja, čim večja je ploščina ploskve z

nabojem oz. presek kondenzatorja (𝑆), in tem manjša, čim večja je razdalja med ploščama
41
(𝑙). Kapaciteta je v fiziki, še posebej pa v elektrotehniki, zelo pomembna količina zato

ima svojo enoto:
As
1F=1
V
V ploščatem kondenzatorju je električno polje skoncentrirano med ploščama in je (skoraj)

homogeno; izven kondenzatorja je polje bistveno bolj "razredčeno".
SNOV V ELEKTRIČNEM POLJU
Obravnavo različnih snovi v električnem polju bomo ločili glede na njihove električne
lastnosti. V poglavju se bomo omejili na trdne snovi.
V izolatorskih snoveh – imenovali jih bomo dielektriki – so vsi elektroni, torej tudi valenčni
(= skrajno zunanji, najšibkeje vezani), vezani na svoje atome in jih ne morejo zapustiti.
Električni tok v takšnih snoveh ni moţen.
Pri prevodnih snoveh (npr. kovinah) se valenčni elektrini po snovi lahko (skoraj) prosto
gibajo, zato po takšnih snoveh lahko teče električni tok. Valenčni elektroni, ki v kovinah
sodelujejo pri prevajanju električnega toka, so prevodniški elektroni. Globlje leţeči
elektroni (teh je tudi pri prevodnih snoveh večina) so v posamezen atom vezani močneje,
zato se drţijo "matičnega" atoma.
Zanimiv primer so polprevodniki. V njih bi bili valenčni elektroni pri absolutni ničli
(T = 0 K) prav tako vezni na svoj atom, pri višji temperaturi pa ţe termične vzbuditve
zadoščajo, da se vsaj majhen deleţ valenčnih elektronov po snovi lahko giblje in s tem
sodeluje pri prevajanju. V polprevodnikih lahko teče šibek električni tok.
INFLUENCA
Kaj pa se zgodi z nabojem na površini izoliranega nevtralnega prevodnika, ko ga damo v

električno polje? Prevodniški elektroni se na površini nakopičijo na tisti strani
prevodnika, kjer je električno polje večje, zato ostane na nasprotni strani prevodnika
preseţek pozitivnega naboja. Takšna razdelitev naboja zaradi prisotnosti zunanjega
električnega polja se imenuje influenca, prerazporejen naboj pa influencirani naboj.
Prerazporejeni naboj torej ustvari dodatno električno polje, tako da je končno električno
polje sestavljeno iz prvotnega električnega polja (ki je influenco povzročil) in polja
42
influenciranega naboja. V notranjosti prevodnika se obe polji natančno izničita. Ker je

površina prevodnika ekvipotencialna ploskev, morajo biti silnice končnega polja
pravokotne na površino.
PREVODNIKI
Za laţjo predstavo si v podpoglavju o prevodnikih lahko mislimo kovine. Če kos kovine

priključimo na pozitivni pol napajalnika, ima ta pozitivni skupni naboj – na njem je
primanjkljaj prevodniških elektronov v primerjavi s pozitivnimi ioni, vgrajenimi v
kristalni strukturi. Obratno se zgodi, če kos kovine priključimo na negativni pol
napajalnika – na njen se nabere preseţek elektronov.
Zapišimo nekaj ugotovitev, ki opisujejo obnašanje prevodnika v električnem polju.
1. Električno polje v prevodniku je v elektrostatičnem ravnovesju enako 0. Če električno

polje ne bi bilo enako 0, bi na proste nosilce naboja (prevodniške elektrone)
delovala sila, zato bi se ti premikali. Dobili bi električni tok, kar pa ni več
elektrostatika. Če prevodnik – npr. ţico – priključimo na vir električne napetosti,
se v njem pojavi električno polje in skozenj začne teči električni tok. Torej lahko
zapišemo prvo ugotovitev tudi drugače: Če po prevodniku ne teče električni tok, v
njem ni električnega polja. Ali: V prevodniku je električno polje le, če po njem teče
električni tok.
2. Vsak presežek naboja se nabere na (zunanji) površini prevodnika. To trditev dokaţemo

z Gaussovim zakonom: Gaussovo ploskev izberemo tik pod površino prevodnika
(ali tudi kjerkoli znotraj). Ker je električno polje znotraj prevodnika enako 0 (prva
trditev), je vsota objetega naboja enaka 0. Povejmo še drugače: Znotraj prevodnika
ni presežka ene vrste naboja. Zaradi odbojne sile med nosilci naboja (prevodniškimi
elektroni) se le-ti porazdelijo karseda narazen. Kako pa je z električnim poljem v
votlini znotraj prevodnika? Ker je znotraj prevodnika električno polje enako nič,
mora biti po Gaussovem zakonu na površini votline skupni naboj enak 0. Še
vedno bi bilo torej moţno, da je na enem koncu votline pozitivni naboj, na
drugem pa enaka količina negativnega. Da izločimo tudi to moţnost,
potrebujemo še tretjo trditev.
43
3. Električno polje je v vsaki točki na površini prevodnika pravokotno na površino. To

pomeni, da električno polje nima tangentne (= površini vzporedne) komponente,
kar je jasno, saj bi sicer tekel električni tok. Pravokotne na silnice električnega
polja so ekvipotencialne ploskve. Torej: Površina (izoliranega) prevodnika je
ekvipotencialna ploskev. Tudi notranjost prevodnika je vsa na istem potencialu kot
zunanja površina. To je razumljivo, saj bi med dvema točkama prevodnika, ki sta
na različnem potencialu, stekel tok prevodniških elektronov. Zdaj je jasno, da na
površini votline v prevodniku ne more biti niti enaka količina pozitivnega in
negativnega električnega naboja. V votlini prevodnika ni električnega polja. To
dejstvo izkorišča t.i. Faradayeva kletka: v notranjosti kovinske kletke ne more biti
električnega polja. Torej smo v njej varni npr. pred udarom strele. Klasičen avto je
dokaj dober pribliţek Faradayeve kletke.
DIELEKTRIKI
V dielektriku ni prostih nabojev, ki bi prenašali električni tok. Običajno ga sestavljajo

polarne in nepolarne molekule.
Polarne molekule: imajo svoj (lastni) električni dipolni moment. To so npr. voda, amonijak,
etanol. Kadar takšne molekule niso v (zunanjem) električnem polju, so v prostoru
naključno orientirane. Ko pa jih izpostavimo električnemu polju, se vsaj do neke mere
uredijo v smeri polja. (Pri tem jim termične vzbuditve – trki s sosednjimi molekulami –
preprečujejo, da bi bile idealno urejene.) Urejeni dipoli so vir novega polja, ki pa ima
nasprotno smer od zunanjega električnega polja. Posledica tega je, da je električno polje v
snovi v primerjavi z zunanjim poljem manjše.
Nepolarne molekule: same po sebi nimajo dipolnega momenta, če so v električnem polju,

pa le-to inducira šibek (van der Waalsov) dipolni moment. Inducirani dipolni momenti
so po smeri urejeni, zato povzročajo šibko dodatno električno polje, ki v snovi učinek
zunanjega električnega polja oslabijo.
Ne glede nato, ali vsebuje snov polarne ali nepolarne molekule, se v zunanjem
električnem polju polarizira. To pomeni, da imajo molekule svoj dipolni moment
𝐩 = 𝑒𝐝
44
Vpeljemo polarizacijo, ki je prostorska gostota dipolnih momentov:
𝑖𝐩𝐢
𝐏=
𝑉
V homogenem električnem polju je vsota sil na električni dipol enaka 0:
𝐅𝟏 = −𝐅𝟐 ⇒ 𝐅𝐢 = 0
Pač pa na dipol deluje navor:

𝐌 = 𝐩𝐞 × 𝐄
45
8. Definicija električnega toka, Ohmov zakon, električna moč, izmenični tok.
ELEKTRIČNI TOK
Električni tok je tok električno nabitih delcev. Srečamo ga na vsakem koraku: v električni
napeljavi, v ţivcih ţivali in ljudi, pri udaru strele, v sončevem vetru, v obliki kozmičnih
ţarkov ali pri gibanju elektronov v atomu. Električni tok je v obliki ionov in elektronov
moţen v plinih in kapljevinah, v trdnih snoveh pa ga predstavlja gibanje elektronov in
vrzeli – t.j. negativnih in pozitivnih nosilcev naboja. Vsako gibanje nabitih delcev pa ni
nujno električni tok. Gibanje prevodniških elektronov v kovinah je naključno, t.j. v
naključnih smereh, zato je vsota toka enaka nič. Tudi voda, ki teče po cevi, je sestavljena
iz nabitih delcev (elektronov in protonov), a ker teče v isti smeri enaka količina
pozitivnega in negativnega naboja, je skupni električni tok enak nič.
Električni tok je definiran s količino naboja, ki preteče v časovni enoti:
𝑑𝑒
𝐼=
𝑑𝑡
Električni tok je skalarna količina. Enota zanj je amper:
As
1 =1A
s
Amper po Mednarodnem sistemu enot SI spada med osnovne enote. Naboj, ki preteče v
času 𝑡2 − 𝑡1 , je enak:
𝑡2
𝑒= 𝐼 𝑑𝑡
𝑡1
Električni tok po definiciji teče v smeri gibanja pozitivnih nabojev. Pogosto ga

ponazorimo s puščico; to ni vektor, pač pa le smer gibanja pozitivnih nabojev. Nosilci
naboja v kovinah so največkrat elektroni. Ti dejansko tečejo v smeri od negativnega k
pozitivnemu polu, a ker je njihov naboj negativen, je smer toka v skladu z definicijo.
Elektroni se po prevodnikih v večini primerov ne gibljejo neovirano. Zaradi prisotnosti

drugih elektronov v snovi prevodniški elektroni z njimi doţivljajo trke. Glavni razlog za
46
trke je prav termično gibanje, saj gre glavni deleţ hitrosti prevodniških elektronov pri
sobni temperaturi prav na račun velike hitrosti zaradi termičnega gibanja.
OHMOV ZAKON
Zveza med napetostjo in tokom je po Ohmovem zakonu linearna:
𝑈
𝐼=
𝑅
Porabnikom, ki se obnašajo v skladu z Ohmovim zakonom, rečemo Ohmski porabniki.

Ohmov zakon opisuje premo sorazmerje med tokom in napetostjo. Večja kot je napetost
na uporniku, večji tok teče skozenj. Električni upor je sorazmernostni koeficient.
ELEKTRIČNA MOČ
Poljuben porabnik priključimo na vir električne napetosti, ki med točkama 1 in 2

vzdrţuje konstantno razliko potenciala 𝑈. Zakon o ohranitvi energije nam zagotavlja, da
morajo elektroni, ki prepotujejo potencialno razliko od točke 2 do točke 1, na račun
izgubljene (električne) potencialne energije oddati energijo v neki drugi obliki.
𝐴 = 𝑒𝑈
Pretočeni naboj lahko izrazimo z električnim tokom:
𝐴 = 𝑈𝐼𝑡
𝐴= 𝑈 𝑡 𝐼 𝑡 𝑑𝑡
Električna moč, ki se troši na porabniku:
𝐴
𝑃=
𝑡
𝑒𝑈
𝑃𝑒𝑙 = = 𝑈𝐼
𝑡
47
Enota za električno moč je tako kot za mehansko moč watt:
J
1 VA = 1 = 1 W
s
Pri Ohmskih upornikih, kjer velja Ohmov zakon, lahko izrazimo moč tudi z upornostjo:
𝑈2
𝑃 = 𝑈𝐼 = 𝑅𝐼2 =
𝑅
IZMENIČNI TOK
Pri izmeničnem toku se smer električnega toka ves čas spreminja. Najprej teče pol
periode v eno smer, nato druge pol periode v nasprotno smer. Največkrat imamo
opravka z izmeničnim tokom, kjer se ta spreminja sinusno – npr. v omreţju hišne
napeljave.
Napetost na viru električne napetosti zapišemo:
𝑈𝑔 𝑡 = 𝑈0 sin 𝜔𝑡
Pri tem je 𝑈0 amplituda napetosti, 𝜔 pa krožna frekvenca:
1
𝜔 = 2𝜋𝜈 =
𝑡0
Čas 𝑡0 je čas trajanja ene periode. Na izmenično napetost priključimo Ohmski upornik. Na
njem ima tudi tok enak časovni potek:
𝑈𝑔 𝑈0 sin 𝜔𝑡
𝐼 𝑡 = = = 𝐼0 sin 𝜔𝑡
𝑅 𝑅
48
9. Kirchoffova zakona s primeri, vezave pri merjenju toka, napetosti, upornosti.
KIRCHOFFOVA ZAKONA S PRIMERI
Prvi Kirchoffov zakon oz. Kirchoffov zakon o tokovih: Vsota tokov, ki pritekajo v tokovno
vozlišče, je enaka vsoti tokov, ki iz njega odtekajo.
Kontinuitetna enačba velja za električni tok. V tokovnem vozlišču se naboj ne kopiči, niti
ne izgublja – imamo stacionarno stanje. V splošnem ne poznamo smeri tokov, zato vse
spremenljivke zapišemo s pozitivnim predznakom (obratna smer toka se odrazi z
negativno vrednostjo spremenljivke):
𝐼1 + 𝐼2 + 𝐼3 + ⋯ + 𝐼𝑛 = 0
𝐼𝑖 = 0
𝑖=1
Drugi Kirchoffov zakon oz. Kirchoffov zakon o napetostih: Vsota vseh napetosti (oz. razlik
potencialov) je v zaključeni zanki enaka 0.
𝑈1 + 𝑈2 + 𝑈3 + ⋯ + 𝑈𝑛 = 0
𝑈𝑖 = 0
𝑖=1
Z vpeljavo padcev napetosti lahko Kirchoffov zakon povemo tudi takole: Vsota padcev
napetosti na porabnikih v zaključeni zanki je enaka gonilni napetosti vira.
Pri tem moramo paziti, da upoštevamo pri virih napetosti, pri katerih gre smer toka od
negativnega proti pozitivnemu polu, pozitivni predznak, pri tistih, pri katerih gre smer
toka od pozitivnega k negativnemu polu, pa negativni predznak.
49
VEZAVE PRI MERJENJU TOKA, NAPETOSTI IN UPORNOSTI
Zaporedna vezava upornikov
Pri zaporedni vezavi teče skozi vse upornike enak tok 𝐼, napetost pa se porazdeli. Skozi
nadomestni upor, na katerem je prav tako napetost 𝑈, mora teči enak tok 𝐼. Pri zaporedni
vezavi upornikov je nadomestni upor enak vsoti uporov posameznih upornikov:
𝑅= 𝑅𝑖
𝑖=1
Vzporedna vezava upornikov
Pri vzporedni vezavi je na vseh upornikih enaka napetost 𝑈, tok pa se porazdeli. Skozi
nadomestni upor, na katerem je prav tako napetost 𝑈, mora teči enak (celotni) tok 𝐼. Pri
vzporedni vezavi upornikov je recipročna vrednost nadomestnega upora enak vsoti
recipročnih vrednosti uporov posameznih upornikov:
𝑛
1 1
=
𝑅 𝑅𝑖
𝑖=1
Merjenje električne napetosti in toka
Tok skozi porabnik pomerimo tako, da ampermeter vežemo zaporedno s porabnikom. To

pomeni, da v izbrani točki povezavo prekinemo in vmes veţemo ampermeter. Z
ampermetrom ţelimo čim manj zmotiti dogajanje v vezju, zato v idealnem primeru na
ampermetru ni padca napetosti, torej je upornost idealnega ampermetra enaka 0. Realni
ampermetri pa imajo vselej upornost, ki je nekoliko večja od 0, zato rahlo spremenijo
razmere v vezju in zato je tudi izmerjeni tok nekoliko manjši od toka v vezju, v katerem
ni ampermetra. Če poznamo notranjo upornost realnega ampermetra, lahko poiščemo ˇ
zvezo med tokom, ki ga izmerimo z ampermetrom, in tokom v vezju brez ampermetra.
Upornosti porabnika 𝑅 se v zanki pridruţi še notranja upornost ampermetra 𝑅𝐴 .
Izmerjeni tok je enak:
1
𝐼′ = 𝐼
𝑅
1 + 𝑅𝐴
50
Napetost (razliko potenciala) vselej merimo med dvema točkama v vezju. Če nas zanima
napetost na porabniku, voltmeter vežemo vzporedno s porabnikom. Z voltmetrom ţelimo čim
manj zmotiti dogajanje v vezju, zato v idealnem primeru skozenj ne teče električni tok
(oz. je ta enak 0). Torej bi morala biti upornost idealnega voltmetra neskončno. Realni
voltmetri imajo upornost sicer veliko, a končno, zato je skupna upornost porabnika in
voltmetra nekoliko manjša od upornosti samega porabnika. Torej je nekoliko manjša tudi
izmerjena napetost na porabniku. Če poznamo notranjo upornost realnega voltmetra,
lahko poiščemo zvezo med napetostjo, ki jo izmerimo z voltmetrom, in napetostjo v
vezju brez voltmetra.
Napetost na porabniku:
1
𝑈𝑅′ = 𝑈𝑅
𝑅
1+
𝑅𝑉
51
10. Viri magnetnega polja, dipol, magnetno polje žice in tuljave, Amperov zakon.
VIRI MAGNETNEGA POLJA
Pri električnem polju smo imeli pozitivne in negativne naboje; tako so jih poimenovali iz
praktičnih razlogov, ker imamo lahko poljuben celoštevilski večkratnik osnovnega
električnega naboja. Pri magnetnem polju imamo ravno tako dva (nasprotna) "naboja", ki
pa ju zaradi magnetizma Zemljinih geografskih polov namesto s + in − poimenujemo
severni (𝑆) in južni (𝐽) pol. Nasprotna magnetna pola vedno nastopata v parih - to
pomeni, da sta vedno prisotna oba hkrati in sta po velikosti enaka. Ker magnetna pola
vedno nastopata v parih, govorimo o magnetnih dipolih. Vsak magnet je dejansko magnetni
dipol. Kljub temu, da ne bi bili v nasprotju s fizikalno teorijo, v naravi doslej niso odkrili
magnetnih monopolov. Če te poskušamo dobiti tako, da magnetni dipol prelomimo na
polovico, ima vsaka polovica magneta spet svoj severni in svoj juţni magnetni pol.
Zanima nas, od kod izvira magnetno polje permanentnih makroskopskih magnetov.

Odgovor dobimo v mikroskopski zgradbi snovi: magnetno polje izvira iz gradnikov
snovi. Elektroni v Bohrovi sliki atoma "kroţijo" okrog jedra. Kroţna orbita, po kateri se
giba elektron, predstavlja zanko, po kateri teče električni tok. Električni tok v prostoru
ustvari magnetno polje; majhna tokovna zanka v bistvu predstavlja majhen magnetni
dipol. Vir magnetna polja je v tem primeru tirno gibanje elektrona. Gradniki atoma -
protoni in nevtroni v jedru in elektroni okrog jedra - pa imajo vsak tudi svoj lasten
magnetni dipolni moment. Ta je povezan s spinsko vrtilno količino. Glede na vrsto atoma
in zgradbo snovi se tirni in spinski dipolni momenti lahko seštejejo na različne načine.
Če na koncu obstaja preferenčna smer mikroskopskih magnetnih dipolov, se dipolni
magnetni momenti posameznih gradnikov ne izničijo in snov ima magnetni dipolni
moment tudi na makroskopskem nivoju. Najbolj znan magnetni mineral, ki ga najdemo
v naravi, je ţelezova ruda magnetit. Po kemijski zgradbi je to ţelezov oksid.
Tudi magnetni "naboji" trajnih magnetov in elektromagnetov, čeprav obstajajo le v obliki

dipolov, spremenijo prostor okrog sebe. Po vzoru električnih nabojev pri magnetnih
"nabojih" uvedemo magnetno polje. Magnetno polje ima velikost in smer, torej je polje
vektorsko. Ponazorimo ga s silnicami. V izbrani točki je smer magnetnega polja tista,
kamor kaţe severni pol magnetne igle, kakršna je npr. v kompasu. Na magnetno iglo v
52
magnetnem polju deluje navor, dokler ni poravnana v smeri magnetnega polja tako, da
severni pol igle kaţe v smeri silnic.
Če magnetno polje določimo v vsaki točki in kratke puščice med seboj poveţemo,
dobimo silnice magnetnega polja. Silnice izvirajo v severnem polju in se stekajo v juţnega.
Gostota magnetnega polja je največja tam, kjer so silnice najgostejše: pri paličastem magnetu je to
v bližini polov, pri tuljavi pa v notranjosti tuljave. Severni pol igle kompasa kaţe proti
severnemu Zemljinemu geografskem polu. To pomeni, da je na severnem geografskem polu
južni magnetni pol.
MAGNETNI DIPOLNI MOMENT
Podobno kot se paličasti (permanentni) magnet, ki je prosto vrtljiv v prostoru, zasuka

tako, da kaţe njegov severni pol v smeri silnic magnetnega polja, se skuša tokovna zanka
oziroma tuljava zasukati tako, da bi normala na ploskev zanke kazala v isto smer kot
magnetno polje. Omenili smo, da ima permanentni magnet magnetni dipolni moment in je
tudi sam vir magnetnega polja. Ker na zanko oziroma tuljavo v magnetnem polju deluje
navor, je očitno tudi ta vir magnetnega polja in ji lahko pripišemo magnetni dipolni moment,
𝐩𝑚 ali tudi 𝛍. Ta ima isto smer, kot je smer normale na ploskev zanke, in hkrati isto, kot
je smer magnetnega polja v osi zanke. Magnetni dipolni moment permanentnega
magneta kaţe od juţnega proti severnemu polu.
Pri tokovni zanki je magnetni dipolni moment:
𝐩𝑚 = 𝐼𝐒
Pri tuljavi z 𝑁 ovoji je magnetni dipolni moment:
𝐩𝑚 = 𝑁𝐼𝐒
Enota za magnetni dipolni moment je:
1 Am2
MAGNETNO POLJE ŽICE IN TULJAVE
Magnetno polje znotraj in zunaj debele ravne žice (ima polmer 𝑅, skoznjo pa teče tok 𝐼):
53
𝜇0 𝐼
𝐵 𝑟 = 𝑟, 𝑟<𝑅
2𝜋𝑅 2
𝜇0 𝐼
𝐵 𝑟 = , 𝑟>𝑅
2𝜋𝑟
Magnetno polje znotraj dolge tuljave (dolga 𝑙 in ima 𝑁 ovojem, skoznjo pa teče tok 𝐼):
𝜇0 𝑁𝐼
𝐵 𝑟 =
𝑙
V dolgi tuljavi so silnice skoraj povsem vzporedne, zato lahko vzamemo, da je magnetno
polje homogeno.
AMPEROV ZAKON
Amperov zakon zapišemo z enačbo:
𝐁 𝑑𝐬 = 𝜇0 𝐼𝑖
𝑖
𝐁 𝑑𝐬 = 𝜇0 𝐼𝑜𝑏𝑗𝑒𝑡 𝑖
54
11. Magnetna sila na naboje in trajektorija, Hallova sonda, magnetna sila na vodnik.
MAGNETNA SILA NA NABOJE IN TRAJEKTORIJA
Gostota magnetnega polja je v izbrani točki prostora definirana:
𝐹𝑚
𝐵= ,
𝑒𝑣
kjer je 𝐹𝑚 velikost magnetne sile na delec, 𝑒 naboj delca in 𝑣 hitrost delca. Enota za
gostoto magnetnega polja je
N
1 = 1 T.
Am
Smer magnetna polja ne sovpada s smerjo sile na električno nabit delec, kot velja za
električno silo. Sila na električno nabit delec v magnetnem polju je pravokotna tako na
smer magnetnega polja kot tudi na smer gibanja delca:
𝐅𝑚 = 𝑒𝐯 × 𝐁
Poiščimo obliko poti (tirnice, trajektorije) nabitega delca v magnetnem polju. Situacijo,
kjer je sila vselej pravokotna na smer gibanja, hkrati pa po velikosti ves čas enaka, ţe
poznamo - tako je bilo pri enakomernem kroženju. Vlogo centripetalne sile prevzame
magnetna sila. Ta leţi v ravnini, ki je pravokotna na smer magnetnega polja, in je hkrati
pravokotna tudi na smer trenutne hitrosti. Magnetno polje torej tirnico ukrivi v krožnico.
Pri magnetnem polju je sila po velikosti ves čas enaka, a je njena smer ves čas pravokotna
na smer gibanja naboja, zato se naboj giba po kroţnici. Naboj enakomerno kroži. Polmer
kroţnice, po kateri se giblje elektron v magnetnem polju:
𝑚𝑣
𝑟=
𝑒𝐵
V kolikor sta znani velikosti polj, je hitrost delca:
𝐵
𝑣=
𝐸
55
HALLOVA SONDA
Skozi prevodno ploščico spustimo električni tok 𝐼. Če je ploščica v magnetnem polju,

začne na nosilce naboja - npr. elektrone - delovati magnetna sila. Ob desnem robu
ploščice se zato prične kopičiti preseţek negativnega, ob levem robu ploščice pa preseţek
pozitivnega naboja. Tako nastane v ploščici električno polje, ki doseţe tolikšno jakost, da
električna sila uravnovesi magnetno silo. Električno polje na razdalji 𝑙 med levim in
desnim robom ploščice povzroči potencialno razliko, ki jo lahko izmerimo z voltmetrom
- to je Hallov pojav:
𝑈
= 𝑙𝐵
𝑙
𝑈𝐻 = 𝑙𝑣𝐵
Pri tem je 𝑈𝐻 Hallova napetost, 𝑣 pa (povprečna) hitrost gibanja nosilcev naboja. Hallovo
napetost lahko zapišemo tudi drugače:
𝑈𝐻 = 𝐼 𝑅𝐻 𝐵
1
pri čemer je 𝑅𝐻 = 𝑛𝑒𝑑 Hallova konstanta. Hallova napetost je premo sorazmerna s tokom
skozi ploščico in z gostoto magnetnega polja, v katerem se ploščica nahaja. S Hallovim

pojavom lahko določimo volumsko gostoto nosilcev naboja v prevodnikih:
𝐼𝐵
𝑛=
𝑒𝑑𝑈𝐻
Povprečno hitrost nosilcev naboja pa lahko določimo kot:
𝑈𝐻
𝑣=
𝑙𝐵
MAGNETNA SILA NA VODNIK
Nabiti delci (nosilci naboja) se usmerjeno gibajo tudi v ţicah, po kateri teče tok. Ker nanje
deluje sila in ker nabiti delci ne morejo "uiti", deluje sila posredno tudi na vodnik, po
katerem teče električni tok. Smer električnega toka je določena s smerjo gibanja
pozitivnih nosilcev naboja. Čeprav so v kovinah nosilci naboja v glavnem (negativni)
elektroni, pa ti tečejo v nasprotno smer, tako da efektivno smer toka ostaja enaka.
56
Sila na vodnik v magnetnem polju je:
𝐅𝑚 = 𝐼𝐥 × 𝐁
Ker je tok skalarna količina, prevzame vlogo smeri toka v enačbi kar vodnik, katerega
vektor kaţe v smeri toka. Magnetna sila na vodnik, po katerem teče tok 𝐼, ima torej smer,
ki je pravokotna tako na vodnik kot na magnetno polje.
57
12. Magnetni pretok, indukcija in Lenzovo pravilo, snov v magnetnem polju.
MAGNETNI PRETOK
Podobno, kot smo v poglavju o elektrostatiki definirali električni pretok, definiramo

magnetni pretok. V splošnem, ko je magnetno polje nehomogeno, je magnetni pretok enak:
Φ𝑚 = 𝐁 𝑑𝐒
Kadar je polje homogeno, se enačba poenostavi:
Φ𝑚 = 𝐁 𝐒
Φ𝑚 = 𝐵 𝑆 cos 𝜑
INDUKCIJA IN LENZOVO PRAVILO
V magnetnem polju imamo vodnik, ki je orientiran pravokotno na smer magnetnega

polja. V njem so nabiti delci (nosilci naboja), ki (v povprečju) mirujejo glede na vodnik.
Vodnik pričnemo premikati v smeri, ki je pravokotna tako nanj kot na smer magnetnega
polja. Na nosilce naboja prične delovati magnetna sila 𝐅𝑚 . Zaradi nje se pozitivni in
negativni preseţek naboja nakopičita vsak na svojem krajišču vodnika: nastane
električno polje oziroma električna sila 𝐅𝑒 , ki uravnovesi magnetno silo. Napetost med
krajiščema vodnika dobimo z integracijo električnega polja po njem. Pojav napetosti med
krajiščema vodnika v opisanem primeru se imenuje indukcija, nastala napetost pa
inducirana napetost.
Zanima nas, v katero smer teče po vodniku električni tok, če nanj priključimo električni
porabnik - npr. ţarnico. Ker električni tok skozi zanko po definiciji teče od + k − (v viru
napetosti je smer obratna), teče v danem primeru tok po vodniku navzgor. S pravilom
desne roke ugotovimo smer magnetne sile 𝐅𝑚 na vodnik zaradi induciranega toka: ta
nasprotuje zunanji sili 𝐅 in smeri gibanja. To je pričakovano: če z vlečenjem vodnika v
magnetnem polju poganjamo električni tok, zaradi katerega ţarnica sveti, opravljamo
delo, ki se posredno porablja na ţarnici. Smer toka pojasni Lenzovo pravilo: inducirani tok
teče v takšni smeri, da magnetna sila, ki je posledica tega toka, kaže v nasprotni smeri gibanja.
58
Faradayev indukcijski zakon: pogoj za pojav inducirane napetosti je (časovno) spreminjanje

magnetnega pretoka. Ker je Φ𝑚 = 𝐵 𝑆 = 𝐵 𝑆 cos 𝜑, se magnetni pretok spreminja, če se
spreminja katera koli od spremenljivk 𝐵, 𝑆 ali 𝜑.
𝑑Φ𝑚
𝑈𝑖 = −
𝑑𝑡
Splošen zapis Faradayevega indukcijskega zakona:
𝑑Φ𝑚
𝐄 𝑑𝐬 = −
𝑑𝑡
Enačba nikjer eksplicitno ne predvideva, da se napetost oziroma električno polje pojavi

"v ţici": dejansko dobimo spreminjajoče se magnetno polje, ki se "ovije" okrog spreminjajočega se
magnetnega polja tudi v praznem prostoru. Ker v prostoru ni nabojev, so silnice električnega
polja sklenjene. Ugotovitev ima izjemno pomembno posledico: spreminjajoče se magnetno
polje nikoli ne obstaja samo, ampak ga vedno spremlja spreminjajoče se električno polje.
SNOV V MAGNETNEM POLJU
Snov se odzove tudi na (zunanje) magnetno polje. Vzrok za odziv so majhni dipolni
magnetni momenti gradnikov snovi. Tirni magnetni moment elektrona je posledica
tirnega gibanja elektrona s tirno vrtilno količino. Spinski magnetni moment pa je
posledica vrtilne količine delca. Odzivne snovi na zunanje magnetno polje so
diamagnetne, paramagnetne in feromagnetne snovi.
Diamagnetne snovi. Diamagnetne snovi nimajo lastnega magnetnega dipolnega momenta.

Ima diamagnetni odziv snovi - elektroni skušajo v snovi v skladu z Lenzovim pravilom s
svojim gibanjem izničiti zunanje magnetno polje, ki vdira v snov. Zato je diamagnetizem
najšibkejši odziv na magnetno polje. Bliţina magneta v diamagnetni snovi povzroči
nastanek magnetnega polja, ki ima nasprotno smer od zunanjega magnetnega polja. Ker
je smer magnetnega polja diamagnetne snovi nasprotna od smeri zunanjega magnetnega
polja, je skupno magnetno polje v snovi manjše od zunanjega magnetnega polja. Silnice
zunanjega magnetnega polja se v diamagnetni snovi razredčijo. Ne glede na to, kateri pol
pribliţamo, je sila, ki deluje med magnetom in diamagnetno snovjo, šibko odbojna.
Zgled: baker, ogljik, voda, plastika...
59
Paramagnetne snovi. Paramagnetne snovi nimajo lastnega dipolnega momenta. Praviloma

so sestavljene iz atomov z nesparjenimi elektroni - takšni atomi imajo ţe sami po sebi
svoj magnetni dipolni moment. Nesparjeni elektroni se obnašajo kot drobni magneti, ki
se v zunanjem magnetnem polju orientirajo v smeri polja. Zunanje magnetno polje se
torej v snovi okrepi. Ta okrepitev predstavlja paramagneten odziv snovi. Smer
magnetnega polja snovi je enaka smeri zunanjega magnetnega polja. Ne glede na to,
kater pol pribliţamo, se med virom magnetnega polja in paramagnetno snovjo pojavi
šibka privlačna sila. Zaradi Lenzovega pravila immajo rahel diamagneten odziv, a je
paramagneten odziv močnejši in zato prevladujoč. Zgled: aluminij, platina...
Feromagnetne snovi. Na zunanje magnetno polje se odzovejo tako kot paramagnetne

snovi, le da je odziv bistveno močnejši. Imajo lahko svoj (makroskopski) magnetni
dipolni moment - to so magneti. Dipolni moment kaţe od več atomov z nesparjenimi
elektroni v isto smer - takim skupkom pravimo magnetne domene. Če so magnetni
dipolni momenti posameznih magnetnih domen orientirani v naključne smeri, je skupni
magnetni dipolni moment snovi enak 0 - snov sama po sebi nima (makroskopskega)
dipolnega momenta. Če imajo dipolni momenti posameznih magnetnih domen svojo
preferenčno smer v celotnem kosu snovi, ima takšna snov svoj lasten dipolni moment -
to je magnet. Ko izpostavimo snov zunanjem magnetnem polju, se magnetni dipolni
momenti domen poravnajo bolj ali manj v isto smer - magnetno polje v njej se močno
zgosti, poveča. Ko zunanje polje izgine, lahko snov svoj (makroskopski) magnetni
dipolni moment ohrani (ostane namagnetena) ali pa izgubi, če se smeri domen raztresejo
v naključne smeri po prostoru. Zgled: ţelezo, nikelj, kobalt.
Magnetno polje v snovi se v primerjavi z zunanjim magnetnim poljem lahko zmanjša

(diamagneti), poveča (paramagneti) ali močno poveča (feromagneti). Snovi so sestavljene
iz permanentnih ali induciranih magnetnih dipolnih momentov 𝐩𝑚 .
60
NIHANJE IN VALOVANJE
1. Splošne lastnosti nihanja in primeri enostavnih nihal.
Nihanje pomeni ponavljajoče se (periodično) prehajanje telesa skozi stabilno ravnovesno

lego. Poleg mehanskega nihanja (nihanja lege telesa) poznamo tudi nihanja drugih
fizikalnih količin, npr. tlaka, električnega polja itd. Najpomembnejša kategorija so
sinusna (harmonična) nihanja, čeprav so takšna nihanja največkrat samo pribliţek
resničnega gibanja.
Enačbe za odmik, hitrost in pospešek pri sinusnem nihanju v odvisnosti od časa 𝑡 so
𝑥 = 𝑥0 sin 𝜔𝑡 + 𝛿
𝑑𝑥
𝑣= = 𝑥0 𝜔 cos 𝜔𝑡 + 𝛿 = 𝑣0 cos 𝜔𝑡 + 𝛿
𝑑𝑡
𝑑𝑣
𝑎= = −𝑥0 𝜔2 sin 𝜔𝑡 + 𝛿 = −𝑎0 sin(𝜔𝑡 + 𝛿)
𝑑𝑡
Količine, ki nastopajo v gornjih enačbah, so
 𝑥- trenutni odmik telesa od ravnovesne lege
 𝑥0 - največji odmik telesa od ravnovesne lege, amplituda nihanja
2𝜋 1
 𝜔 - kroţna frekvenca 𝜔 = 2𝜋𝜈 = 𝑡0
, kjer je 𝜈 frekvenca, 𝑡0 = 𝜈 pa nihajni čas
𝜋
 𝛿 - dodatni faznik premik; fazni zamik 2 spremeni sinusno v kosinusno funkcijo
 𝑣0 - največja hitrost telesa med nihanjem (to je pri odmiku 𝑥 = 0)
 𝑎0 - največji pospešek telesa med nihanjem (to je pri odmiku 𝑥0 )
Izraz v oklepaju v enačbah imenujemo faza 𝜙 = 𝜔𝑡 + 𝛿. Faktor 2𝜋, ki se pojavlja v

nekaterih enačbah v zvezi s sinusnim nihanjem, je perioda sinusne in kosinusne funkcije.
Direktna zveza med pospeškom in odmikom:
𝑎 = −𝜔2 𝑥
61
Če je sila, ki deluje na neko telo, premo sorazmerna z odmikom telesa od ravnovesne

lege, kaţe pa v nasprotni smeri kot odmik (torej nazaj proti ravnovesni legi), potem telo
sinusno niha. Sorazmernostni koeficient med pospeškom in negativno vrednostjo
odmika je vedno 𝜔2 . Če znamo torej zapisati naš sistem z enačbo, kjer sta pospešek in
odmik povezana kot v enačbi, lahko iz enačbe direktno razberemo kroţno hitrost 𝜔.
Primeri enostavnih nihal:
Nihalo na vijačno
Nitno (matematično) Nihalo na polţasto
vzmet (horizontalna in Fizično nihalo
nihalo vzmet
vertikalna varianta)
𝜔 𝑔
𝑘 𝑚𝑔𝑙 ∗ 𝐷
𝑙
𝑚 𝐽 𝐽
𝑡0 𝑚
2𝜋 𝑙 𝐽 𝐽
𝑘 2𝜋 2𝜋 2𝜋
𝑔 𝑚𝑔𝑙 ∗ 𝐷
62
2. Dušeno in vsiljeno nihanje.
DUŠENO NIHANJE
V realnih sistemih se energija nihanja s časom zmanjšuje, saj neke nekonzervativne sile,
kot je sila trenja s podlago, trenje v leţajih, zračni upor ... oziroma njihovo delo povzroči
"odtekanje" energije iz sistema. Obravnava nihal z upoštevanjem nekonzervativnih sil je
običajno precej zapletena. Zato bomo računsko obravnavali le najpreprostejši primer, ko
v sistemu nastopa linearna sila upora. Tak primer dobimo, če nihalo potopimo v
viskozno tekočino.
Sila upora tekočine na kroglico s polmerom 𝑅:
𝐅𝑢 = −6𝜋𝑅𝜂𝐯
deluje v nasprotni smeri gibanja kroglice. Trenje kroglice s podlago zanemarimo. Rešitev
linearne diferencialne enačbe drugega reda je oblike:
𝑥 𝑡 = 𝑥0 𝑒 𝛽𝑡 sin 𝜔𝑡 + 𝛿 ,
kjer smo vpeljali koeficient dušenja 𝛽 kot:
6𝜋𝑅𝜂
𝛽=
2𝑚
Zveza med frekvenco nihanja, lastno frekvenco nihanja in koeficientom dušenja:
𝜔= 𝜔02 − 𝛽2
Frekvenca nihanja je niţja kot pri nedušenem nihalu. Glede na vrednost 𝛽 z ozirom na
𝜋
𝜔0 ločimo tri različne primere nihanj. Vse tri bomo zapisali za primer 𝛿 = 2 , se pravi, da
začnemo šteti čas v amplitudni legi.
 Podkritično dušenje 𝛽 < 𝜔0 :
𝜔= 𝜔02 − 𝛽2
𝑥 = 𝑥0 𝑒 −𝛽𝑡 cos 𝜔𝑡 = 𝑥0 𝑡 cos 𝜔𝑡
63
 Kritično dušenje 𝛽 = 𝜔0 :
𝑥 = 𝑥0 𝑒 −𝛽𝑡
Po odmiku iz ravnovesja se kroglica eksponentno vrne nazaj v ravnovesno lego.
 Nadkritično dušenje 𝛽 > 𝜔0 :
𝜔= 𝜔02 − 𝛽2 = 𝑖𝜔
𝜔= 𝛽2 − 𝜔02
Zaradi imaginarnega člena so rešitve namesto sin in cos funkcije sh in ch.

Odmik kroglice od ravnovesja je podan z zvezo:
𝑥 = 𝑥0 𝑒 −𝛽𝑡 ch 𝜔
Odmik na začetku pojema hitreje kot pri kritičnem dušenju. Za daljše čase pa je
pojemanje manj izrazito, kot pri kritičnem dušenju.
64
VSILJENO NIHANJE
Vsiljeno nihanje:
𝑠0
𝑥0 =
2
2𝛽
1 − 𝑦2 2 + 𝜔 𝑦2
0
Povprečna moč, ki se troši za vzdrţevanje nihanja:
𝑚𝛽𝜔02 𝑦 2 𝑠02
𝑃 = 2
2𝛽
1 − 𝑦2 2 + 𝜔 𝑦2
0
65
3. Valovanje, superpozicija valovanj, interferenca.
VALOVANJE
Valovanje si lahko predstavljamo kot gibanje, ki nastane, ko se v sistemu sklopljenih nihal

"motnja" od prvega nihala prenaša na naslednja. Zaradi sklopitve se energija nihanja iz
prvega nihala prenaša na druga nihala. Valovanje posreduje energijo iz enega dela v
drug del prostora.
 Mehansko valovanje opišemo z Newtonovimi zakoni in potuje po snoveh. Primeri:

valovanje na vzmeti, napeti vrvi, zvok, na vodni gladini...
 Elektromagnetno valovanje opišemo z Maxwellovimi enačbami in potuje tudi po

praznem prostoru. Primeri: radijski valovi, svetloba, RTG ţarki, mikrovalovi...
 Valovanje v kvantni mehaniki opišemo s Schrödingerjevo enačbo in opisuje

obnašanje kvantnih delcev na majhnih razdaljah. Primer: curek elektronov,
elektroni v atomu, elektroni v večplastnih strukturah...
Valovanje je širjenje periodične motnje po prostoru. Omejimo se na obravnavo

mehanskega valovanja, ki je v bistvu sklopljen sistem neskončne mnoţice drobnih nihal,
tipično delcev snovi. Pri tem moramo ločiti gibanje delcev snovi od širjenja motnje. Č e
nihajo delci pravokotno na smer širjenja motnje, imenujemo valovanje prečno
(transverzalno). Č e pa je nihanje v smeri širjenja valovanja, je tako valovanje vzdolţno
(longitudinalno).
Potujoče sinusno valovanje
Oglejmo si primer nihanja napete vrvi. S periodičnim premikanjem enega konca v vrvi
vzbudimo valovanje - odmikanje delcev vrvi od ravnovesne lege. Za opazovano
fizikalno količino torej vzemimo kar odmik 𝑠. Pri nihanju vrvi gre za prečno
(transverzalno) potujoče valovanje, saj so odmiki 𝑠 pravokotni na smer potovanja
valovanja (ta smer naj bo 𝑥). Nihanja posameznih točk so med seboj fazno premaknjena,
fazni premik pa je sorazmeren s koordinato 𝑥. Val, ki potuje v smeri pozitivne osi x,
zapišemo
𝑠 𝑥, 𝑡 = 𝑠0 sin(𝜔𝑡 − 𝑘𝑥 + 𝛿)
66
Pri valovanju je odmik 𝑠 funkcija dveh spremenljivk, koordinate 𝑥 in časa 𝑡. Izraz v

oklepaju imenujemo faza, tako kot pri nihanju. Pri valovanju v smeri negativne osi 𝑥 bi v
oklepaju samo zamenjali predznak minus s plusom (obrnili bi predznak pri koordinati
2𝜋
𝑥). Tako kot pri nihanju je 𝑠0 amplituda, 𝜔 = 2𝜋𝜈 = 𝑡0
kroţna frekvenca, 𝛿 pa dodatni
fazni premik. Vpeljali smo valovni vektor 𝑘 z enoto 𝑚−1 :
2𝜋
𝑘= ,
𝜆
pri čemer je 𝜆 valovna dolžina valovanja. Enačbo 𝑠 𝑥, 𝑡 = 𝑠0 sin(𝜔𝑡 − 𝑘𝑥 + 𝛿) lahko

izpišemo
𝑡 𝑥
𝑠 𝑥, 𝑡 = 𝑠0 sin(2𝜋 − +𝛿
𝑡0 𝜆
Iz zadnje enačbe je lepo razvidna dvojna periodičnost valovanja: točka, ki je glede na

neko drugo točko premaknjena ravno za valovno dolţino 𝜆, je pri nihanju časovno
zakasnjena za en nihajni čas 𝑡0 . Takšni točki imata zaradi časovne periodičnosti v vsakem
trenutku enak odmik 𝑠.
Hitrost potovanja motnje oziroma hitrost valovanja enaka produktu valovne dolţine in
frekvence
𝑡 𝑥 𝑥 𝜆 𝜆
= → = → 𝑐 = = 𝜆𝜈
𝑡0 𝜆 𝑡 𝑡0 𝑡0
Valovanje lahko predstavimo na dva načina: s časovnim potekom in trenutno sliko:
 Časovni potek: 𝑥 = 𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡, opazujemo odvisnost od 𝑡, 𝑠(𝑥 = 𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡, 𝑡). Če izberemo

𝛿 = 0, velja 𝑠 𝑥, 𝑡 = 𝑠0 sin(𝜔𝑡 − 𝑘𝑥). Časovna perioda: 𝑡0 = 2𝜋/𝜔.
67
 Trenutna slika: 𝑡 = 𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡, opazujemo odvisnost od 𝑥, 𝑠(𝑥, 𝑡 = 𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡). Če izberemo

𝛿 = 0, pišemo 𝑠 = 𝑠0 sin(𝜔𝑡 − 𝑘𝑥). Perioda v prostoru je valovna dolţina 𝜆. Velja
2𝜋
𝜆= 𝑘
.
SUPERPOZICIJA VALOVANJ
Pogost naletimo na situacije, ko več signalov (valovanj) iz različnih izvorov potuje po isti
snovi. Dokler je odziv snovi, po kateri se širi valovanje, linearen, velja načelo superpozicije.
 Primer: V eni dimenziji:
𝑠1 𝑥, 𝑡 = 𝑠10 sin 𝜔1 𝑡 − 𝑘1 𝑥 + 𝛿1
𝑠2 𝑥, 𝑡 = 𝑠20 sin 𝜔2 𝑡 − 𝑘2 𝑥 + 𝛿2
𝑠 𝑥, 𝑡 = 𝑠1 𝑥, 𝑡 + 𝑠2 𝑥, 𝑡 + ⋯
Zanimive superpozicije dobimo, kadar so frekvence v medsebojnem razmerju celih

števil: 𝜔1 = 𝜔0 , 𝜔2 = 2𝜔0 , 𝜔3 = 3𝜔0 ... Taka superpozicija nam v splošnem da periodično
2𝜋
motnjo oziroma signal z nihajnim časom oziroma periodo 𝜔 .
0
Velja pa tudi obratno: vsak signal, ki se periodično ponavlja v kraju in/ali času, lahko
razstavimo na vsoto harmoničnih (sinusnih) komponent, katerih frekvence so v razmerju
celih števil:
∞
2𝜋 2𝜋 𝜔0
𝑠 𝑥, 𝑡 = 𝐴𝑛 sin 𝜔𝑛 𝑡 − 𝑘𝑛 𝑥 + 𝛿𝑛 , 𝜔𝑛 = 𝑛 ⋅ , 𝑘𝑛 = 𝑛 ⋅ 𝑘0 = 𝑛 =
𝑡0 𝜆0 𝑐
𝑛=1
68
INTERFERENCA
Interferenca je poseben primer superpozicije, pri katerem kombiniramo oziroma

superpoziramo valovanje pri isti frekvenci oziroma valovni dolţini.
 Primer: Dve valovanji (1 D), imata naj tudi isto amplitudo 𝑠10 = 𝑠20 = 𝑠0 .
Valovanje 1: 𝑠1 = 𝑠0 sin(𝜔𝑡 − 𝑘𝑥 + 𝛿1 )
Valovanje 2: 𝑠2 = 𝑠0 sin 𝜔𝑡 − 𝑘𝑥 + 𝛿2
Δ𝛿 𝛿 1 +𝛿 2
Interferenca: 𝑠 = 𝑠1 + 𝑠2 = 2𝑠0 ⋅ sin 𝜔𝑡 − 𝑘𝑥 + 𝛿 ⋅ cos , 𝛿=
2 2
Dobimo sinusno potujoče valovanje s kroţno frekvenco 𝜔 oziroma valovnim

vektorjem 𝑘, amplituda valovanja pa je odvisna od medsebojne fazne razlike
Δ𝛿 = 𝛿1 − 𝛿2 .
𝛿 1 −𝛿 2
Konstruktivna interferenca: 2
= 𝑁𝜋 → Δ𝛿 = 𝑁2𝜋, 𝑠 = 2𝑠0
𝛿 1 −𝛿 2 2𝑁+1 𝜋
Destruktivna interferenca: = → Δ𝛿 = 2𝑁 + 1 𝜋, 𝑠 = 0
2 2
69
4. Zvok, energijski tok in jakost zvočnega valovanja.
ZVOK
Zvok je mehansko valovanje v treh dimenzijah. Širi se lahko po trdih snoveh, kapljevinah
in plinih. V trdnih snoveh je lahko longitudinalne ali transverzalne narave. V tekočinah
(kapljevine, plini) pa so moţni le longitudinalni valovi (ker transverzalne motnje
povzročajo tokove!).
 Slišni zvok: 20 Hz < 𝜈 < 20 000 Hz (zvok, ki ga ljudje slišimo z ušesi)
 Infrazvok: 𝜈 < 20 Hz
 Ultrazvok: 𝜈 > 20 kHz
Časovni potek (opis zvoka):
𝑠 = 𝑠 𝑥, 𝑦, 𝑧, 𝑡 𝑥,𝑦,𝑧=𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡
Trenutna slika (v trenutni sliki moramo upodobiti funkcijo treh spremenljivk):
𝑠 = 𝑠 𝑥, 𝑦, 𝑧, 𝑡 = 𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡
 Primer: Ravno sinusno potujoče valovanje.
Valovne fronte so vzporedne ploskve, pravokotna na smer valovnega vektorja 𝐤.

Ţarki so vzporedne premice v smeri valovnega vektorja 𝐤.
𝑠 = 𝑠0 sin(𝜔𝑡 − 𝐤𝐫 + 𝛿)
𝜔
𝐤 = 𝑘𝑥 , 𝑘𝑦 , 𝑘𝑧 , 𝑘= 𝐤 = 𝑘𝑥2 + 𝑘𝑦2 + 𝑘𝑧2 =
𝑐
𝐫 = (𝑥, 𝑦, 𝑧)
 Primer: Krogelno valovanje.
𝑠 = 𝑠0 𝑟 sin 𝜔𝑡 − 𝑘𝑟 + 𝛿
𝜔
𝑘=
𝑐
𝑟= 𝑥2 + 𝑦2 + 𝑧2
kjer je 𝑟 oddaljenost od izhodišča v katerem je izvor valovanja. Opazimo, da

amplituda odmikov 𝑠0 (𝑟) z oddaljenostjo pojema.
70
Za longitudinalne valove v proţni palici je hitrost valovanja:
𝐸
𝑐=
𝜌
Za transverzalne valove dobimo podobno zvezo za hitrost valovanja:
𝐺
𝑐=
𝜌
Na stiskanje lahko obremenimo tudi tekočine. Stisljivost 𝜒 tekočin je povezana s tlakom,

ki deluje na tekočino. Za kapljevine velja, da je hitrost valovanja:
1
𝑐=
χ𝜌
V plinih je stisljivost dosti večja kot v kapljevinah. Povezana je s spremembami volumna

plina ob povečanju ali zmanjšanju tlaka. Te spremembe so lahko izotermne in takrat
velja 𝑇 = 𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡 → 𝑝𝑉 = 𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡. Zato, da je povsod v plinu konstantna temperatura, se
mora toplota pretakati iz enega mesta na drugo (termalizacija). Ko valovanje potuje po
snovi, običajno za dogajanje termalizacije ni dovolj časa. Do pretakanja toplote sploh ne
pride. V tem primeru govorimo o adiabatnih procesih (izentropnih). Ob upoštevanju
zakonitosti pri adiabatnih procesih, dobimo, da je hitrost valovanja v plinih:
𝜅𝑅𝑇
𝑐=
𝑀
Na hitrost zvoka v plinu torej vpliva temperatura, vrsta plina (koliko atomen je) oziroma
masno število (molska masa plina).
ENERGIJSKI TOK IN JAKOST ZVOČNEGA VALOVANJA
Gostota energijskega toka (pri zvoku tej količini pogosto rečemo tudi jakost zvoka in ga
W
merimo v m2
) definiramo kot pretočeno energijo na časovno in ploskovno enoto. Če si
mislimo, da potuje valovanje s hitrostjo 𝑐 naravnost skozi valj z dolţino 𝐿 in osnovno

ploskvijo 𝑆, potem je
71
𝑊 𝜔𝑉 𝜔𝐿𝑆 𝜔𝑐𝑡𝑆
𝑗= = = = = 𝜔 ⋅𝑐
𝑆𝑡 𝑆𝑡 𝑆𝑡 𝑆𝑡
1
𝑗 = 𝑐𝜔 = 𝜌 𝜔2 𝑠02 𝑐
2
Človeško uho:
𝑊
 𝑗𝑚𝑎𝑥 = 1 𝑚 2 (meja bolečine oziroma poškodbe sluha)
𝑊
 𝑗𝑚𝑖𝑛 = 10−12 𝑚 2 (meja slušnosti za zdravo uho)
72
5. Opis zvoka strune, piščali in drugih zvočil.
ZVOK STRUNE
Če napeto elastično vrvico vpnemo na obeh koncih (fiksno ali pa s koleščkom) in

ustvarimo motnjo oziroma valovaje, pride na obeh koncih do številnih odbojev.
Konstruktivno interferenco vseh odbitih valovanj dobimo le za nekatere frekvence, ki jih
imenujemo lastne frekvence.
Struna, ki je vpeta na obeh koncih:
𝜆 𝜆 𝜆 2
𝑙= → 𝜆 = 2𝑙, 2 = 𝑙 → 𝜆 = 𝑙, 3 = 𝑙 → 𝜆 = 𝑙, …
2 2 2 3
𝜆 2
𝑁 =𝑙→𝜆= 𝑙
2 𝑁
Ustrezne frekvence so:
𝑐 𝑐
𝜈= = 𝑁
𝜆 2𝑙
Pogosto pa raje zapišemo:
𝑐
𝜈 = 1+𝑀 = 1 + 𝑀 𝜈0 ,
2𝑙
kjer nam število 𝑀 meri število dodatnih vozlov poleg robnih.
𝑐
Frekvenco 𝜈0 = 𝜈 𝑀 = 0 = imenujemo osnovna frekvenca. Frekvence
2𝑙
𝜈 = 𝑀 + 1 𝜈0 pa imenujemo harmonične frekvence.
Lahko pa struno vpnemo na obeh koncih s koleščkom:
𝜆 𝜆 𝜆
1 = 𝑙, 2 = 𝑙, 3 = 𝑙, …
2 2 2
𝑐
𝜈= 𝑀,
2𝑙
pri čemer 𝑀 meri število vozlov,𝜈𝑀 = 𝑀𝜈0 .
73
Zanimiv primer je, če je na enem koncu vpetje togo, na druge pa na koleščku:
𝜆 𝜆 4𝑙 𝜆 4𝑙
1 = 𝑙 → 𝜆 = 4𝑙, 3 =𝑙→𝜆= , 5 =𝑙→𝜆= , …
4 4 3 4 5
𝑐
𝜈= 2𝑀 + 1 ,
4𝑙
pri čemer 𝑀 spet meri število dodatnih vozlov razen robnega,

𝑣𝑀 = 2𝑀 + 1 𝜈0 .
ZVOK PIŠČALI
Piščali so cevi znotraj katerih lahko vzbudimo stoječe valovanje v zraku, ki je ujet znotraj
cevi. Piščal je lahko odprta na obeh koncih, zaprta na obeh koncih ali pa zaprta na enem
in odprta na drugem koncu. Podobno kot pri valovanju na struni se valovi odbijajo na
koncu cevi in interferenca, ki nastane s superpozicijo mnogih valovanj, je konstruktivna
le v nekaj posebnih primerih.
Piščal, ki je zaprta na obeh koncih:
𝑐 𝑐
𝜈= = 𝑁+1 ,
𝜆 2𝐿
pri čemer je 𝑁 število dodatnih vozlov poleg robnih.
Piščal, ki je odprta na obeh koncih:
𝑐 𝑐
𝜈= = ⋅ 𝑁,
𝜆 2𝐿
pri čemer je 𝑁 število vozlov valovanja.
Piščal, ki je odprta le na enem koncu:
𝑐 𝑐
𝜈= = 2𝑁 + 1 ,
𝜆 4𝐿
pri čemer je 𝑁 število dodatnih vozlov razen tistega ob zaprti steni.
74
Govorimo o osnovni in harmoničnih frekvencah. Pri simetrični izvedbi piščali so

harmonične frekvence večkratniki osnovne, pri asimetrični izvedbi (zaprta le na eni
strani) pa so harmonične frekvence lihi večkratniki osnovne frekvence.
75
ZVOK DRUGIH ZVOČIL
Zvočila so naprave za proizvajanje zvoka. Ločimo jih v več skupin: strune, piščali, opne,
kovinske palice, ..., resonator. Resonator je pomemben, saj z njim ojačimo zvok, hkrati pa
vpliva tudi na barvo zvoka.
Spektri večine zvočil je diskreten oziroma črtast. To pomeni, da imamo zvočno valovanje
pri neki najniţji frekvenci + višje harmonične frekvence.
Zvok zvočil opišemo s tremi parametri:
 Višina - določena je s frekvenco najniţjega (osnovnega) tona v spektru.
 Barva - odvisna je od prisotnosti višjih harmoničnih frekvenc. Njihova prisotnost

pa je določena z vrsto glasbila, načinom igranja...
𝑁
 Jakost - odvisna je od zvočnega energijskega toka: 𝑗 = 𝑖=1 𝑗𝑖
Glede na spekter zvoka pa ločimo tri vrste zvoka oziroma zvočnih signalov:
 Ton (monofrekvenčni zvok; glasbene vilice)
 Zven (črtasti spekter; samoglasniki)
 Šum (zvijanje papirja ali folije, šumniki...)
76
6. Električni nihajni krog, dušeno in vsiljeno nihanje električnega nihajnega kroga.
IDEALNI ELEKTRIČNI NIHAJNI KROG
Zanemarimo izgube električne energije. Kondenzator nabijemo in ga ob času 𝑡 = 0

poveţemo v tokokrog s tuljavo. Kondenzator se sprazni. Čez tuljavo teče tok, ki se
spreminja s časom. Inducirana napetost na tuljavi poţene tok v nasprotni smeri in
kondenzator se spet napolni z nasprotnim nabojem. Nato se kondenzator začne ponovno
prazniti. Situacija se ponovi. Kondenzator je ponovno nabit tako, kot je bil ob 𝑡 = 0. Ker
ni notranjega upora, se energija ohranja. Električna energija kondenzatorja se spreminja v
magnetno energijo tuljave in obratno:
𝑊𝑚𝑎𝑔 + 𝑊𝑒𝑙 = 𝑐𝑜𝑛𝑠𝑡
𝑊𝑚𝑎𝑔 ,𝑚𝑎𝑥 = 𝑊𝑒𝑙 ,𝑚𝑎𝑥
𝑒02 1 2
= 𝐿𝐼
2𝐶 2 0
Tuljava v primeru električnega nihanja deluje kot generator in kondenzator kot

"porabnik" (kondenzator poţene tok v nasprotni smeri kot pri njegovem polnjenju, zato
je ekvivalenten generatorju z −𝑈𝑔 ). Naboj sinusno niha s časom:
𝑒 = 𝑒0 sin 𝜔𝑡 + 𝛿
DUŠENO NIHANJE ELEKTRIČNEGA NIHAJNEGA KROGA
Koeficient dušenja:
𝑅
𝛽=
2𝐿
Lastna frekvenca nihanja:

1
𝜔0 =
𝐿𝐶
𝑅 1
Rešitev homogene enačbe 𝑒 + 𝐿 𝑒 + 𝐿𝐶 𝑒 = 0:
𝑒 𝑡 = 𝑒0 𝑒 −𝛽𝑡 sin 𝜔𝑡 + 𝛿
77
𝑅 1
oziroma homogene enačbe 𝐼 + 𝐿 𝐼 + 𝐿𝐶 𝐼 = 0:
𝐼 𝑡 = 𝐼0 𝑒 −𝛽𝑡 cos 𝜔0 𝑡 + 𝛿
Če 𝑏 < 𝜔0 :
𝜔= 𝜔02 − 𝛽2
𝐼 = 𝐼0 𝑒 −(𝛼+𝛽)𝑡
𝜔0 = 𝑖 𝛽2 − 𝜔02 = 𝑖𝛼, 𝛼= 𝛽2 − 𝜔02
Obravnavamo tri vrste dušenja:
 Podkritično dušenje 𝛽 ≪ 𝜔0
 Kritično dušenje 𝛽 = 𝜔0
 Nadkritično dušenje 𝛽 > 𝜔0
VSILJENO NIHANJE ELEKTRIČNEGA NIHAJNEGA KROGA
Koeficient dušenja:
𝑅
𝛽=
2𝐿
Lastna frekvenca nihanja:

1
𝜔0 =
𝐿𝐶
Enačba je ekvivalentna enačbi za vsiljeno nihanje v mehanskem sistemu z linearnim

dušenjem oziroma uporom sredstva. Ko izvenijo prehodni pojavi, dobimo:
𝑒 = 𝑒𝐴 𝜔 sin 𝜔𝑡 + 𝛿
2𝛽 𝑦 𝜔
tan 𝛿 = − , 𝑦=
𝜔0 1 − 𝑦2 𝜔0
𝑒0
𝑒𝐴 =
2
2𝛽
1 − 𝑦2 2 + 𝜔 𝑦2
0
78
7. Električna vezja z izmeničnim tokom.
Električno vezje z upornikom:
𝐼 = 𝐼0 sin 𝜔𝑡
Električno vezje s kondenzatorjem:
𝜋
𝐼 = 𝐼0 sin 𝜔𝑡 +
2
Električno vezje s tuljavo:
𝜋
𝐼 = 𝐼0 sin 𝜔𝑡 −
2
Vzporedna vezava upornika 𝑅 in kondenzatorja 𝐶:
𝐼𝑅 = 𝐼0𝑅 sin 𝜔𝑡
𝜋
𝐼𝐶 = 𝐼0𝐶 sin 𝜔𝑡 +
2
𝜋
𝐼 𝑡 = 𝐼𝑅 + 𝐼𝐶 = 𝐼0𝑅 sin 𝜔𝑡 + 𝐼0𝐶 sin 𝜔𝑡 +
2
𝑈0
𝐼 𝑡 = 𝐼0 sin 𝜔𝑡 + 𝛿 , 𝐼0 = 1 + 𝜔 2 𝐶 2 𝑅2
𝑅
Zaporedna vezava tuljave 𝐿, kondenzatorja 𝐶 in upornika 𝑅:
𝐼𝑔 = 𝐼𝑒 = 𝐼𝐿 = 𝐼𝐶 = 𝐼0 sin 𝜔𝑡
79
SVETLOBA
1. Zrcala in leče.
ZRCALA
Ravna zrcala
Največkrat uporabljamo ravno zrcalo. Če se pogledamo v ravnem zrcalu je naša zrcalna

slika navidezna. Realni ţarki sicer izhajajo iz posamezne točke telesa in se na zrcalu
odbijajo po zakonu odboja, mi pa vidimo ţarke, ki izhajajo iz navidezne slike predmeta -
označimo jih črtkano. Zdi se nam namreč, kot da je naša slika za zrcalom.
Kot zanimivost lahko omenimo, da je pogoj, da se vidimo v zrcalu v celoti ta, da je višina
zrcala enaka polovični višini človeka in da je zrcalo nameščeno tako, da je zgornji rob na
višini vrha njegove glave (rdeče obarvan pravokotnik - "zrcalo). Realni ţarek, ki izhaja
od stopala (najniţje točke) se odbije od zrcala ravno še v točki, kjer se zrcalo začne; pri
tem stopalo - točka odboja - oči tvorijo enakokrak trikotnik.
Konkavna zrcala
Snop svetlobe, ki vpada v konkavno zrcalo, se po odboju zbira in zdruţi v eno točko,
imenovano gorišče. Lahko je tudi obratno - točkasto svetilo, ki ga postavimo v ţarišče, da
po odboju snop vzporednih ţarkov (primer - avtomobilski reflektor).
80
Poglejmo sedaj nekaj pojmov in izrazov, ki jih uporabljamo pri vseh zrcalih (ne samo
konkavnem) in so naznačeni na gornji sliki:
Osnovni pojmi pri obravnavi zrcal:
 Središče zrcala imenujemo teme zrcala in ga označimo s točko 𝑇.
 Optična os je premica, ki gre skozi teme zrcala in je pravokotna na površino zrcalo

v točki 𝑇.
 Gorišče zrcala 𝐹 je točka, kjer se po odboju sekajo ţarki, ki so pred odbojem

vzporedni z optično osjo.
 Razdalja gorišča od temena zrcala se imenuje goriščna razdalja 𝑓.
Pogosto uporabljamo konkavno zrcalo za preslikave predmeta. Predmet velikosti 𝑃

postavimo na neko razdaljo 𝑎 pred zrcalo. Na razdalji 𝑏 od zrcala dobimo sliko velikosti
𝑆. Slika je lahko pomanjšana, enako velika ali povečana glede na predmet. Lahko je
pokončna ali obrnjena. Če ustvarjajo sliko realni ţarki, je slika realna, če pa se sekajo
navidezni ţarki, je slika navidezna.
Ne glede na to, kje je predmet in kakšna je slika, narišemo določene ţarke, ki izhajajo iz
predmeta in gledamo, kako se ţarki na zrcalu odbijajo.
Poimenovanje ţarkov v zrcalu:
 Osni žarek vpada v smeri optične osi in po odboju ne spremeni smeri , torej potuje
nazaj po optični osi. Pri preslikavah vznoţje predmeta 𝑃 in slike 𝑆 poloţimo na os
in ga zrcalimo kot osni ţarek.
 Temenski žarek je ţarek, ki vpada na teme zrcala pod določenim kotom in se odbije
od temena pod enakim kotom v nasprotno smer.
 Ţarek, ki je vzporeden z optično osjo (vzporedni žarek) gre po odboju skozi gorišče.
81
 Goriščni žarek, gre skozi gorišče pred odbojem in je po odboju vzporeden z optično
osjo.
Če pogledamo zadnjo sliko, je slika 𝑆 predmeta 𝑃 realna (sekajo se realni ţarki),

pomanjšana in obrnjena.
Ţarki, ki so vzporedni z optično osjo, se sekajo v točki 𝐹, imenovani gorišče (Fokus).

Točka se nahaja na optični osi. Razdalja med temenom 𝑇 in goriščem 𝐹 se imenuje
goriščna razdalja 𝑓. Točka 𝑂 na spodnji sliki je središče krogelne kapice.
Goriščna razdalja krogelne kapice je pribliţno enaka polovični dolţini radija za ţarke, ki
so vzporedni in blizu optični osi:
𝑟
𝑓=
2
Enačba velja le v primeru, da ţarki vpadajo na zrcalo blizu optične osi. Zaradi te
omejitve se v praksi običajno uporabljajo parabole. Pri paraboli se vsi ţarki, ki so
vzporedni z optično osjo sekajo v gorišču.
Enačbi zrcala povezujeta velikost slike in predmeta, njuni oddaljenosti od zrcala in

goriščno razdaljo. Enačbi konkavnega zrcala (ki pa veljata tudi za konveksno zrcalo in
leče) dobimo z opazovanjem podobnih trikotnikov na spodnji sliki:
82
Enačbi zrcala sta:

𝑆 𝑏
=
𝑃 𝑎
1 1 1
= +
𝑓 𝑎 𝑏
kjer je 𝑃 velikost predmeta, 𝑆 velikost slike, 𝑎 oddaljenost predmeta od zrcala, 𝑏

oddaljenost slike od zrcala in 𝑓 goriščna razdalja. Pri obrnjeni sliki smo vzeli pozitiven 𝑆;
če bo slika pokončna bo zato 𝑆 negativen. Razdalji 𝑏 in 𝑓 sta lahko pozitivni ali negativni.
Negativna razdalja je vedno razdalja navideznega ţarka ali navideznega gorišča, kar
bomo ilustrirali pri razpršilnem zrcalu.
Konveksno zrcala
Konveksno zrcalo sestavlja izbočena krogelna kapica ali parabola. Pri konveksnem ali
razpršilnem zrcalu se ţarki, ki padajo nanj po odboju razpršijo. Na strani predmeta se ne
bodo nikoli sekali. Sekajo pa se navidezni ţarki, ki jih prikaţemo kot podaljšek realnih
odbitih ţarkov. Označimo jih s prekinjeno črto. Slika je zato navidezna. Iz slike tudi
razberemo, da je slika predmeta pokončna in pomanjšana.
Veljata še vedno enačbi zrcala, ki smo ju izpeljali pri konkavnem zrcalu, ţe v podatkih pa
moramo upoštevati, da je goriščna razdalja 𝑓 negativna. Negativen bo tudi radij zrcala 𝑟.
Kot rezultat izračuna (glej primer) bomo videli, da bosta negativna tudi 𝑏 in 𝑆.
Slika se nahaja za zrcalom nekje med temenom in goriščno razdaljo. Oddaljenost slike od
zrcala je vedno manjša od oddaljenosti predmeta od zrcala. Čim večji je radij, bolj sta
absolutni vrednosti razdalj izenačeni.
83
Povzemimo: Slika konveksnega zrcala je vedno navidezna, saj se realni ţarki na strani
predmeta razpršijo. Slika je pokončna, goriščna razdalja in razdalja slike od zrcala pa sta
negativni.
𝑏 < 0, 𝑓<0
Absolutna vrednost oddaljenosti slike od zrcala 𝑏 je vedno manjša od oddaljenosti

predmeta 𝑎:
𝑏 < |𝑎|
Sledi, da je tudi velikost slike vedno manjša od velikosti predmeta, saj velja enačba:
𝑆 𝑏
=
𝑃 𝑎
Navidezna slika gre proti gorišču, če gre razdalja predmeta proti neskončnosti.
LEČE
Konveksna ali zbiralna leča
Zbiralna leča je lahko na sredini zdruţen izsek dveh steklenih krogel. Na otip je
izbočena, njena debelina na sredi je vedno večja od debeline na robovih.
Snop vzporednih svetlobnih ţarkov, ki vpada na konveksno lečo pod določenim kotom,
se na drugi strani zdruţi v eno točko, ki leţi na goriščni ravnini. Če so svetlobni ţarki
vzporedni z optično osjo, se na drugi strani zdruţijo v gorišču.
Osnovni pojmi pri obravnavi leč:
 Središče leče je točka na sredini leče in jo označimo z 𝑂.
 Optična os je premica, ki gre skozi središče leče in je pravokotna na površino leče.
84
 Gorišče leče 𝐹 je točka, kjer se po odboju sekajo ţarki, ki so pred odbojem

vzporedni z optično osjo. Leča ima dve gorišči - levo in desno od središča leče.
 Goriščna razdalja je oddaljenost gorišč od leče.
 Goriščna ravnina je ravnina, ki jo prebada optična os pravokotno v točki gorišča.

Na točki, ki leţi na goriščni ravnini se zdruţijo snopi vzporednih ţarkov, ki
vpadajo na lečo pod določenim kotom.
Konveksne leče uporabljamo za preslikave predmeta. Predmet velikosti 𝑃 postavimo na

neko razdaljo 𝑎 pred lečo. Na razdalji 𝑏 od leče dobimo sliko velikosti 𝑆. Slika je lahko
pomanjšana, enako velika ali povečana glede na predmet. Lahko je pokončna ali
obrnjena. Če ustvarjajo sliko realni ţarki, je slika realna, če pa se sekajo navidezni ţarki,
je slika navidezna.
Ţarki, predstavljeni na sliki, imajo enako poimenovanje pri konveksni in konkavni leči.
Poimenovanje ţarkov v leči:
 Osni žarek vpada v smeri optične osi in po prehodu skozi lečo nadaljuje pot po
optični osi. Pri preslikavah vznoţje predmeta 𝑃 in slike 𝑆 poloţimo na optično os
in ga zrcalimo kot osni ţarek.
 Sredinski žarek je ţarek, ki vpada na središče leče pod določenim kotom in po

prehodu skozi lečo ohrani smer.
 Ţarek, ki je vzporeden z optično osjo (vzporedni žarek) gre na drugi strani leče
skozi gorišče.
 Goriščni žarek gre skozi gorišče na isti strani leče, kot je predmet in je po prehodu
skozi lečo vzporeden z optično osjo.
85
Enačbi leče povezujeta velikost slike in predmeta, njuni oddaljenosti od leče in goriščno
razdaljo. Enačbi konveksne leče (ki pa veljata tudi za konkavno lečo) dobimo z
opazovanjem podobnih trikotnikov na spodnji sliki:
Enačbi leče sta:

𝑃 𝑎
=
𝑆 𝑏
1 1 1
= +
𝑓 𝑎 𝑏
kjer je 𝑃 velikost predmeta, 𝑆 velikost slike, 𝑎 oddaljenost predmeta od leče, 𝑏

oddaljenost slike od leče in 𝑓 goriščna razdalja.
Pri obrnjeni sliki smo vzeli pozitiven 𝑆; če bo slika pokončna bo zato 𝑆 negativen.
Razdalji 𝑏 in 𝑓 sta lahko pozitivni ali negativni. Negativna razdalja je vedno razdalja
navideznega ţarka ali navideznega gorišča, kar bomo ilustrirali pri razpršilni leči.
Kako se bo predmet preslikal s pomočjo konveksne leče, je odvisno od relativne

oddaljenosti predmeta glede na goriščno razdaljo, kar kaţejo naslednji primeri:
1. Oddaljenost predmeta od leče je večja od dvakratne goriščne razdalje:
Slika je realna, pomanjšana in obrnjena.
86
2. Oddaljenost predmeta od leče je enaka dvakratni goriščni razdalji:
Slika je realna, enako velika kot predmet in obrnjena.
3. Predmet leži med goriščno razdaljo in dvakratno goriščno razdaljo:
Slika je realna, povečana in obrnjena.
4. Predmet leži na razdalji gorišča:
Ţarki na drugi strni leče so vzporedni, navidezni ţarki tvorijo navidezno sliko v
neskončnosti.
5. Predmet leži med goriščem in lečo:
Realni ţarki se na drugi strani leče razpršijo. Na isti strani, kot je predmet se
sekajo navidezni ţarki in tvorijo navidezno sliko. Slika je povečana in pokončna.
87
V tem primeru je goriščna razdalja še vedno pozitivna, Pri izračunu razdalje

predmeta bomo dobili negativen 𝑏, negativna (pokončna) bo tudi slika 𝑆.
Konkavna ali razpršilna leča
Konkavna leča je sestavljena iz dveh krogelnih izsekov, kjer uporabimo notranji,

konkavni del krogelne kapice. Na otip je leča vbočena, njena debelina na sredi je manjša
od debeline na robovih.
Pri konkavni leči se ţarki po prehodu skozi lečo razpršijo. Realni ţarki se ne bodo nikoli
sekali. Sekajo pa se navidezni ţarki, ki jih prikaţemo kot podaljšek realnih ţarkov na
strani predmeta. Označimo jih s prekinjeno črto. Slika je zato navidezna. Iz slike tudi
razberemo, da je slika predmeta pokončna in pomanjšana.
Veljata še vedno enačbi leče, ki smo ju izpeljali pri konveksni leči, ţe v podatkih pa
moramo upoštevati, da je goriščna razdalja 𝑓 negativna. Kot rezultat izračuna vidimo, da
bosta negativni tudi 𝑏 in 𝑆.
Slika se nahaja na isti strani kot predmet. Oddaljenost slike od leče je vedno manjša od
oddaljenosti predmeta od leče. Ker sta obe oddaljenosti v istem razmerju kot sta velikost
slike in predmeta (glej enačba leče) sledi, da je tudi slika manjša od predmeta.
Povzemimo: Slika je pri konkavni leči vedno navidezna, saj se realni ţarki na drugi strani
leče razpršijo. Slika je pokončna, goriščna razdalja in razdalja slike od leče pa sta
negativni.
𝑏 < 0, 𝑓<0
88
Absolutna vrednost oddaljenosti slike od leče 𝑏 je vedno manjša od oddaljenosti

predmeta 𝑎:
𝑏 < 𝑎
Sledi, da je tudi velikost slike vedno manjša od velikosti predmeta, saj velja enačba:
𝑆 𝑏
=
𝑃 𝑎
89
2. Optične naprave (očala, mikroskop, daljnogled, itd.)
OČALA
Človeško oko je ţe samo po sebi optična naprava. Očesna leča preslika predmet na
mreţnico, ki je v ozadju očesnega dna. Mreţnica ima za svetlobo občutljive celice, s
pomočjo katerih zaznamo sliko. Slika, ki jo dobimo na mreţnici je realna, pomanjšana in
obrnjena - občutek pokončne slike ustvarijo centri za vid v moţganih.
Očesna leča je sposobna na mreţnico preslikati različno oddaljene predmete. Mišice ob

lečah namreč vsakokrat oblikujejo lečo tako, da se ji spreminja goriščna razdalja. Če
gledamo zelo oddaljene predmete, ko so vpadni ţarki vzporedni, je goriščna razdalja
𝑓 enaka razdalji med lečo in mreţnico 𝑏. Pri bliţnih predmetih se goriščna razdalja
zmanjša - radij krivine očesne leče se zmanjša. Na mreţnici ponovno dobimo ostro sliko.
Zdravo človeško oko se je sposobno prilagajati na predmete, ki so zelo oddaljeni in tudi

bliţnje predmete - vse do razdalje 25 cm. Predmete na še manjši razdalji človeško oko ne
more izostriti.
Včasih vidimo ostro oddaljene predmete, bliţnjih pa ne. Pravimo, da smo daljnovidni.
Nasprotno, če vidimo ostro bliţnje predmete, oddaljenih pa ne, je to kratkovidnost. V
obeh primerih potrebujemo očala. Kakšna očala potrebujemo, bomo pokazali v
naslednjih dveh podpoglavjih.
Slika 1: Daljnovidno oko.
Slika 2: Kratkovidno oko.
90
LUPA
Slika 3: Zorni kot brez lupe (levo) in z lupo (desno).
Zorni kot opazovanja je kot, pod katerim vidimo predmet. Določen je z:
𝑃
tan 𝛾 =
𝑎
Lupa poveča predmet tako, da poveča zorni kot opazovanja. Povečava lupe je obratno
sorazmerna goriščni razdalji:
tan 𝛾2 25 cm
=
tan 𝛾1 𝑓
FOTOAPARAT
Slika 4: Fotoaparat.
Fotoaparat sestavlja objektiv (leča na sliki 4), zaklopka, zaslonka in tipalo, s katerim
zajemamo sliko (lahko je tudi film).
Najpomembnejši del fotoaparata je objektiv. Najbolj preprost objektiv je konveksna leča.

Objektiv je gibljiv - menjamo razdaljo med lečo in tipalom tako, da je slika na tipalu (ali
filmu) ostra ne glede na oddaljenost predmeta.
Zaklopka omogoča osvetlitev tipala za nastavljen čas.
91
Zaslonka širi ali oţa snop svetlobe, ki prehaja skozi objektiv. Odprtost zaslonke je na
fotoaparatu izpisana kot razmerje med goriščno razdaljo 𝑓 in premerom zaslonke 𝑑.
𝑓
𝑍=
𝑑
Tipalo pri digitalnih aparatih ali film pri analognih aparatih zajema sliko. Tipalo ima
določeno velikost in je sestavljeno iz velikega števila na svetlobo občutljivih elementov.
Če je svetlobni snop oţji od velikosti slikovnega elementa, ga bo tipalo zaznalo kot en
sam ţarek. Slika bo ostra.
Večji slikovni element pomeni večjo globinsko ostrino, kar bomo spoznali v naslednjem
podpoglavju. Večanje velikosti slikovnega elementa pomeni pri isti velikosti tipala
manjšanje njihovega števila in s tem ločljivosti slike - to je velikost najmanjšega
predmeta, ki ga še lahko razločimo. Kakovostni fotoaparati imajo zato veliko tipalo in
razumno veliko slikovnih elementov.
Pomni: Tipalo je sestavljeno iz slikovnih elementov. Velikost slikovnega elementa

določa, koliko je lahko "razmazan" ţarek, ki izhaja iz posamezne točke predmeta in
vpada na tipalo digitalnega fotoaparata. Slikovni element bo tem večji, čim večje bo
tipalo in čim manjše bo število slikovnih elementov na tipalu.
Globinska ostrina bo tem večja, čim bolj bo zaslonka zaprta (majhen 𝑑), čim manjša bo
goriščna razdalja 𝑓 in čim večji bo slikovni element tipala Δ:
𝑑⋅𝑓
𝑎=
Δ
MIKROSKOP
Slika 5: Mikroskop.
92
Mikroskop je po sestavi podoben daljnogledu. Predmet, ki ga ţelimo opazovati,

poloţimo pred objektiv (konveksna leča) na razdaljo, ki je le malo večja od goriščne
razdalje objektiva. Realna, povečana in obrnjena slika se pojavi na razdalji 𝑏 na drugi
strani objektiva. Sliko opazujemo skozi okular - lupo.
Povečavo mikroskopa določamo podobno kot povečavo lupe: primerjamo tangens

zornega kota, pod katerim vidimo predmet skozi mikroskop s tangensom zornega kota,
če bi ga gledali s prostimi očmi na razdalji 25 cm - bliţe ne moremo, ker bi dalo oko
neostro sliko.
Povečava mikroskopa bo tem večja, čim večja bo goriščna razdalja objektiva, čim bliţe bo
opazovan predmet goriščni razdalji objektiva in čim manjša bo goriščna razdalja
okularja.
tan 𝛾 𝑎0 𝑓
=
tan 𝛾0 𝑓0 𝑎 − 𝑓
DALJNOGLED
Slika 6: Daljnogled.
Daljnogled sestavlja objektiv in okular (lupa) - slika 6. Objektiv je konveksna leča z

veliko goriščno razdaljo 𝑓. Okular ima majhno goriščno razdaljo 𝑓. Oddaljeni predmet
opazujemo preko okularja.
Povečavo daljnogleda določa razmerje med tangensom zornega kota, pod katerim bi
videli oddaljeni predmet brez daljnogleda, in tangensom zornega kota, pod katerim
vidimo predmet s pomočjo daljnogleda. Tangense kotov razberemo s slike 6 (pri
objektivu je zaradi razvidnosti slike narisan samo središčni ţarek):
tan 𝛾2 𝑓
=
tan 𝛾1 𝑓0
93
3. Potujoče ravno elektromagnetno valovanje.
S svetlobno hitrostjo 𝑐0 se po praznem prostoru širijo vsa elektromagnetna valovanja:
1 m
𝑐0 = = 3 ⋅ 108
𝜀0 𝜇0 s
Obravnavajmo elektromagnetno valovanje, ki potuje v določeni smeri. Spoznali smo - in

tudi ime to nakazuje - da pri elektromagnetnem valovanju nihata električno in magnetno
polje. Vendar ti dve količini ne valujeta neodvisno. Električno in magnetno polje se
spreminjata z isto frekvenco in sta v fazi. Polji sta med seboj pravokotni in hkrati
pravokotni na smer razširjanja valovanja. Ker nihata električno in magnetno polje v
ravninah, imenujemo tako valovanje linearno polarizirano valovanje. Smer polarizacije je
določena z ravnino nihanja električne poljske jakosti.
Smer potovanja valovanja navadno podamo z valovnim vektorjem 𝐤, velikost tega

vektorja pa je obratno sorazmerna z valovno dolţino valovanja
2𝜋
𝑘= .
𝜆
Ustrezna krožna frekvenca je 𝜔 = 2𝜋𝜈, velja pa tudi zveza
𝜔
𝑐 = 𝜆𝜈 = .
𝑘
Izberimo kartezični koordinatni sistem, v katerem se valovanje širi v smeri osi 𝑧, smer
električnega polja naj bo v smeri osi 𝑥, smer magnetnega polja pa v smeri osi 𝑦.
Elektromagnetno valovanje potem zapišemo
𝐄 𝑧, 𝑡 = 𝐸0 cos 𝜔𝑡 − 𝑘𝑧 , 0,0)
𝐁 𝑧, 𝑡 = 𝐵0 0, cos 𝜔𝑡 − 𝑘𝑧 , 0
𝐤 𝑧, 𝑡 = 𝑘 0,0,1
Gornje enačbe opisujejo ravni val, ki se širi v smeri osi 𝑧. Valovna faza 𝜙 = 𝜔𝑡 − 𝑘𝑥 je pri
njem odvisna od časa 𝑡 in koordinate 𝑧, ni pa odvisna od 𝑥 in 𝑦. Lahko sklepamo, da ima
cela ravnina, ki je pravokotna na os 𝑧, v danem trenutku povsod enaki vrednosti obeh
94
polj. Takšno ravnino imenujemo valovna fronta. Polji 𝐄 in 𝐁 v dani točki nihata v fazi: v
istem trenutku imata npr. vrednost nič ali pa največjo vrednost v eno ali pa nasprotno
smer.
Zenkrat smo samo povedali, da sta vektorja električne in magnetne poljske jakosti
pravokotna med seboj in na smer širjenja valovanja:
𝐄 = 𝐁 × 𝐜,
pri čemer je 𝐜 ∥ 𝐤.
Valovna enačba, ki opiše spreminanje električne poljske jakosti pri elektromagnetnem

valovanju in je parcialna diferencialna enačba drugega reda, značilna za
elektromagnetno valovanje:
𝜕2 𝐸 2
𝜕2 𝐸
= 𝑐
𝜕𝑡 2 𝜕𝑧 2
Energija elektromagnetnega valovanja:
1 1 𝐵2
𝜔 = 𝜀0 𝐸 2 = .
2 2 𝜇0
Gostota energijskega toka elektromagnetnega valovanja v praznem prostoru:
1 1 𝐵2
𝑗 = 𝜔 𝑐 = 𝜀0 𝐸 2 𝑐 = 𝑐.
2 2 𝜇0
Pri tem sta 𝐸0 in 𝐵0 amplitudi jakosti električnega in gostote magnetnega polja, za katera
𝐸0
velja 𝐵0 = 𝑐
.
Elektromagnetna valovanja ločimo glede na njihovo valovno dolţino. Groba delitev je

sledeča: elektromagnetno valovanje z najkrajšimi valovnimi dolţinami imenujemo ţarki
gama, sledijo rentgenski ţarki, ultravijolična svetloba, vidna svetloba, infrardeča
svetloba, mikrovalovi in radijski valovi z največjimi valovnimi dolţinami. Vsako od
omenjenih valovanj zaobsega določen interval na zveznem spektru, vendar meje niso
točno določene. Ker gre v vseh teh primerih za enako vrsto valovanja, imajo vsa
omenjena valovanja podobne fizikalne lastnosti. Hitrost razširjanja vseh
elektromagnetnih valov je enaka in v praznem prostoru znaša 𝑐0 . Za vsa valovanja velja,
95
da nastanejo pri nihanju nabitih delcev. Pri vseh valovanjih lahko opazimo podobne
fizikalne pojave (lom, odboj, uklon, interferenca ...), vendar se zaradi zelo različnih
valovnih dolţin različno izraţajo.
Vrsta EM valovanja Spekter EM valovanja

Gama ţarki 10−11 m − 10−13 m
X-ţarki 10−8 m − 10−11 m
Ultravijolični ţarki 400 nm − 10−8 m
Infrardeči ţarki 10−3 m − 750 nm
Mikrovalovi 1 m − 10−3 m
Radijski valovi 106 − 1 m
96
4. Interferenca svetlobe in interferenčni pojavi.
Eden izmen pojavov, ki potrdi valovno naravno svetlobe, je interferenca. O interferenci

govorimo, kadar se dve ali več valovanj sreča na istem mestu in tam nastane nov valovni
vzorec. Pri tem se prispevki k valujoči fizikalni količini seštejejo. Pri elektromagnetnem
valovanju tako v dani točki seštejemo vektorje električnega polja posameznih valovanj,
da dobimo skupno električno polje; podobno naredimo za magnetno polje.
Najprej obravnavajmo dva zelo preprosta in nazorna zgleda interference dveh

elektromagnetnih valovanj z enako frekvenco in valovno dolţino, ki potujeta vzdolţ
smeri z. Vzemimo primer, ko sta obe valovanji enako linearno polarizirani (v smeri x) in
izračunajmo vrednost skupnega električnega polja.
Konstruktivna in destruktivna interferenca
V prvem primeru obravnavajmo valovanji, ki potujeta v isto smer (v pozitivno smer osi
z). Valovanji imata enako valovno dolţino in frekvenco, vendar je drugo fazno
premaknjeno glede na prvega
𝐸1 = 𝐸01 cos 𝜔𝑡 − 𝑘𝑧 in 𝐸2 = 𝐸01 cos 𝜔𝑡 − 𝑘𝑧 + 𝛿
Ko seštejemo polji, dobimo

𝛿 𝛿
𝐸 = 𝐸1 + 𝐸2 = 2𝐸01 cos 𝜔𝑡 − 𝑘𝑧 + cos
2 2
Prvi kosinusni faktor opisuje ravno valovanje, njegov fazni premik pa je ravno polovični
fazni premik drugega valovanja glede na prvega. Drugi kosinusni faktor je konstanten in
pomeni oslabitev celotne amplitude skupnega valovanja. Sledi
𝛿
𝐸0 = 2𝐸01 cos
2
Najznačilnejša sta skrajna primera faznega premika 𝛿. Če je fazni premik enak nič
(𝛿 = 0), se amplituda skupnega valovanja podvoji glede na posamični amplitudi 𝐸0 .
Pojav ojačitve valovanja imenujemo konstruktivna interferenca. Namesto faznega premika

nič bi lahko vzeli poljuben mnogokratnik števila 2𝜋, pa bi spet imeli ojačitev.
97
Konstruktivno interferenco torej dobimo, če se pot valovvanj do opazovane točke

efektivno razlikuje za celo število valovnih dolţin.
Č e je fazni premik med valovanjema 𝛿 = 𝜋, se polji ravno odštejeta. Skupno električno

polje je nič in govorimo o oslabitvi valovanja oziroma desktruktivni interferenci.
Drug primer sta valovanji z enako valovno dolţino in frekvenco, ki potujeta v nasprotnih
smereh. Valovanji zapišemo kot
𝐸1 = 𝐸01 cos 𝜔𝑡 − 𝑘𝑧 in 𝐸2 = 𝐸01 cos 𝜔𝑡 + 𝑘𝑧
Ko seštejemo polji, dobimo
𝐸 = 𝐸1 + 𝐸2 = 2𝐸01 cos 𝜔𝑡 cos 𝑘𝑧
98
5. Uklon.
Oglejmo si zelo nazoren in lahko izvedljiv interferenčni poskus. Potrebujemo laserski

izvor svetlobe in uklonsko mreţico. Uklonska mreţica je zaslon z eno ali več
enakomerno razmaknjenimi zelo tankimi reţami, skozi katere lahko prodira svetloba.
Usmerimo svetlobni curek pravokotno na uklonsko mreţico in opazujmo vzorec
prepuščene svetlobe na oddaljenem zaslonu. Ta poskus imenujemo Youngov
interferenčni poskus.
Interferenčna slika na uklonski mrežici. Z lasersko svetlobo posvetimo na zaslonko z eno ali
dvema reţama in na zaslonu opazujemo značilno interferenčno sliko. Pri eni sami reţi
opazimo vrsto ojačitev valovanja na zaslonu. V primeru dveh reţ na zaslonki se vsaka od
posameznih svetlobnih peg na zaslonu razdeli na ostro ločene majhne pege.
Poskusimo razloţiti, zakaj pride do ojačitev in oslabitev pri Youngovem poskusu in kako
so vrhovi razporejeni v odvisnosti od števila in razmika reţ v uklonski mreţici. Pri tem
bomo vsako reţo obravnavali kot svoj izvor valovanja. To utemeljimo s Huygensovim
principom, ki pravi, da vsako točko valovanja lahko obravnavamo kot izvir kroţnega
oziroma krogelnega valovanja. Mi obravnavamo ravninski primer, zato se iz vsake reţe
širi kroţni val. Privzamemo tudi, da ima valovanje, ki vpade na reţe, povsod enako
časovno odvisnost.
99
Zapišimo pogoj ojačitve (konstruktivne interference) svetlobnih valov
𝑎 sin 𝛽 = 𝑀𝜆,
pri čemer je 𝑀 celo število. Enačba ima tudi nazoren geometrijski pomen in se jo
navadno tudi izpelje s preprostega geometrijskega vidika. Produkt 𝑎 sin 𝛽 na levi strani
enačbe je pribliţna razlika med razdaljama sosednjih reţ od točke 𝑇 na zaslonu. Ojačitev
valovanja se pojavi, ko se poti delnih valov od sosednjih reţ do točke razlikujejo za cel
večkratnik valovne dolţine.
Račun smo naredili na primeru, ko imamo veliko število ozkih reţ. Poskus je pokazal, da
dobimo interferenčni vzorec, tudi če usmerimo svetlobo na eno samo reţo. Pojav
razloţimo podobno kot prehod svetlobe skozi sistem več enakomerno razmaknjenih
ozkih reţ. V primeru ene same »debelejše« reţe si vsak zelo majhen odsek reţe mislimo
kot vir valovanja (po Huygensovem načelu) in dobimo podobno sliko.
Na kratko o uklonu na široki reži: uklon je pojav, ko se svetloba širi v področje polsence.
Nastane na ovirah, ki so primerljive z valovno dolţino 𝜆 valovanja. Določimo lahko le
oslabitve. Pri uklonu na široki reţi si predstavljamo, kot da je le-ta sestavljena iz več
drobnih reţ. Pogoj oslabitve je v tem primeru:
𝑎 sin 𝛽 = 𝑁𝜆
100
6. Optična spektroskopija (emisijski in absorpcijski spektri).
Ko elektroni prehajajo med elektronskimi orbitalami v atomu, sprejemajo ali oddajajo

fotone elektromagnetnega valovanja.
Beseda spekter ima v fiziki lahko dva pomena:
 Ponavadi imamo z besedo spekter v mislih poln razpon vseh valovnih dolţin (ali
frekvenc) elektromagnetnega sevanja.
 Včasih pa z besedo spekter mislimo na vse tiste valovne dolţine valovanja, ki ga

določen predmet oddaja ali sprejema:
o Emisijski spekter določene snovi je poln razpon valovnih dolţin

elektromagnetnega valovanja, ki jih ta snov seva.
o Absorpcijski spekter snovi dobimo, če skozi snov spustimo svetlobo vseh

valovnih dolţin in ugotovimo katere od teh so atomi te snovi absorbirali
oziroma preusmerili.
Emisijski ali absorpcijski spekter nekega svetila nam pove kakšna je narava svetlobe, ki
jo svetilo oddaja. Odgovori nam na vprašanja kot so npr.:
 Ali svetilo oddaja fotone vseh valovnih dolţin ali samo nekaterih?
 Ali odda enako število fotonov pri vsaki valovni dolţini?
 Pri kateri valovni dolţini seva svetilo najmočneje?
 Kakšna je notranja zgradba snovi, ki svetlobo oddaja?
Preden pa si podrobneje pogledamo oba spektra, najprej spoznajmo spektrometer.
SPEKTROMETER
Spektrometer je naprava, s katero analiziramo spekter svetlobe.
Spektrometer izmeri za vsako posamično valovno dolţino koliko je te svetlobe, ki vpada

nanj. Preprosto rečeno, spektrometer:
 prešteje fotone, ki padejo na njegov detektor,
 nato za vsakega določi kakšna je njegova valovna dolţina
101
 in jih razporedi po valovnih dolţinah (ali frekvencah).
V praksi so spektrometri navadno sestavljeni iz več sto posamičnih detektorjev, ter

prizme ali uklonske mreţice, ki vpadno svetlobo razprši in razkloni po valovnih
dolţinah.
EMISIJSKI SPEKTER
Če telo segrejemo ali obstreljujemo z delci, začne oddajati svetlobne fotone, torej začne
sevati svetlobo. Fotoni nastajajo ob prehodih elektronov iz stanj z višjo v stanja z niţjo
energijo. Poln razpon valovnih dolţin, ki jih telo na ta način oddaja imenujemo emisijski
spekter. V grobem delimo emisijske spektre na:
 zvezne
 diskretne
Kadar telo oddaja svetlobne fotone vseh valovnih dolţin, rečemo, da je njegov emisijski
spekter zvezen. Zvezen spekter oddajajo kemijsko zapletenejše snovi, v katerih so
energijski nivoji elektronov tako številčni in energijsko tako blizu skupaj, da so praktično
neprekinjeni (zvezni). Zaradi tega lahko pri prehodih med različnimi nivoji nastanejo
fotoni s poljubnimi energijami.
Emisijski spektri posamičnih atomov in snovi v plinastih stanjih so sestavljeni iz

posameznih črt, ki jim pravimo spektralne črte. Spektralna črta predstavlja ozko območje
z valovno dolţino, ki ustreza energiji prehodov med različnimi stanji v atomih. Tak
spekter imenujemo diskretni spekter.
ABSORPCIJSKI SPEKTER
Absorpcijski spekter snovi dobimo, če:
 snov presevamo z belo svetlobo, ki vsebuje vse valovne dolţine,
 nato pa s spektrometrom opazujemo prepuščeno svetlobo.
Na mestu valovnih dolţin, ki ustrezajo energijam prehodov atomov v snovi, se v spektru

pojavijo temne proge.
102
Temne proge se pojavijo zato, ker atomi:
 določene fotone bele svetlobe absorbirajo (to so natanko tisti fotoni, ki imajo
energije, ki ustrezajo valovni dolţini temnih prog),
 dvignejo elektrone na višje nivoje,
 nato pa spet, ker se elektroni vrnejo v svoje začetno stanje, fotone izsevajo - a
tokrat enakomerno v vse smeri.
Zaradi tega se v smeri, v katero so fotoni potovali na začetku, število absorbiranih

fotonov precej zmanjša in je zato tudi gostota svetlobnega toka za te fotone mnogo
manjša.
103
6. Fotometrija.
Svetlobni tok (svetlobna moč) je fizikalna količina, ki pove količino izsevane svetlobne
energije v časovni enoti:
𝑊
𝑃=
𝑡
Merimo ga v fizikalnem merilu z vati w ali v fiziološkem merilu z lumni lm.
Gostota svetlobnega toka (jakost svetlobnega toka) je fizikalna količina, ki pove, kolikšen je
svetlobni tok na enoto ploskve, na katero pada pravokotno. Povedano drugače: pove,
koliko svetlobe se izseva v časovni enoti skozi dano ploskev. Označimo ga z 𝑗:
𝑑𝑃
𝑗=
𝑑𝑆
W lm
V fizikalnem merilu ima enoto m 2 in v fiziološkem merilu enoto m 2 .
Osvetljenost je merilo za jakost vpadajoče svetlobe. Definiramo jo kot razmerje

svetlobnega toka in ploščine ravne ploskve. Zato je odvisna od vpadnega kota in je v
zvezi z gostoto svetlobnega toka:
𝑗 ′ = 𝑗 cos 𝛼
Enota za osvetljenost se ujema z enoto za gostoto svetlobnega toka: v fizikalnem merilu

W lm
ima enoto m 2 in v fiziološkem merilu enoto luks lx = m 2 .
Svetilnost ima oznako 𝐼. Je fizikalna količina, definirana kot razmerje med svetlobnim
tokom 𝑃, ki ga seva svetilo v dan prostorski kot Ω okrog izbrane smeri, ter tem
prostorskim kotom:
𝑑𝑃 𝑑𝑃𝑓
𝐼= =
𝑑Ω 𝑑Ω
Svetilnost svetila, ki seva enakomerno v polni prostorski kot, je enaka kar svetlobnemu
toku, deljenim s 4𝜋. Za izotropni vir, ki seva na vse smeri enako, velja:
𝑃
𝐼= ,
4𝜋
104
saj je 4𝜋 polni prostorski kot in je svetilnost neodvisna od smeri. Pri anziotropnem

izviru, ki ne seva na vse strani enako, je njegova svetilnost odvisna od smeri in je
svetlobni tok v tem primeru podan z enačbo:
α
𝑃= 𝐼 dΩ = 2π 1 − cos I
2
W
Svetilnost v fizikalnem merilu izraţamo v enotah sr
, v fiziološkem merilu pa v kandelah
lm
cd = sr
.
105
OSNOVE MODERNE FIZIKE
1. Osnovni principi teorije relativnosti in skrajšanje časa.
OSNOVNI PRINCIPI TEORIJE RELATIVNOSTI
Galilejeve transformacije. Pogosto je pojav pripravneje opisati v opazovalnem sistemu 𝑆′, ki

se giblje s konstantno hitrostjo glede na okolico, in nato rezultate prenesti v sistem 𝑆, ki
miruje glede na okolico. Kot smo ugotovili v prejšnjem razdelku, so pospeški in sile
enaki v obeh sistemih, lege teles in njihove hitrosti pa se lahko razlikujejo.
Zaradi preprostosti naj bosta koordinatni osi 𝑥 in 𝑥′ sistemov 𝑆 in 𝑆′ vzporedni in naj se

sistem 𝑆′ giblje s hitrostjo 𝑣0 v smeri osi 𝑥. Dogovorimo se, da začneta opazovalca meriti
čas istočasno v trenutku, ko izhodišči obeh sistemov sovpadata, torej 𝑥 = 𝑥′ = 0,
ko 𝑡 = 𝑡 ′ = 0. Tedaj je koordinata 𝑥, ki jo meri opazovalec v sistemu 𝑆 ob kasnejšem času
𝑡, večja od koordinate 𝑥′, ki jo meri opazovalec v 𝑆′, za razdaljo 𝑣0 𝑡, ki jo v tem času
prepotuje koordinatno izhodišče sistema 𝑆′. Ugotovitve zberemo v tabeli zvez med
koordinatami telesa, ki jih imenujemo Galilejeve transformacije.
SKRAJŠANJE ČASA
Miselni poskus. Zvezo med merjenima časoma v enem in drugem sistemu izpeljemo z
naslednjim miselnim poskusom. Opazovalec 𝑆′ na vozičku, ki se giblje s hitrostjo v glede
na okolico, posveti z laserjem v prečni smeri glede na smer gibanja, tako da se ţarek po
2𝑙
odboju od zrcala vrne do izvira. Za pot porabi čas 𝑡 ′ = 𝑐 . Poskus opazuje opazovalec 𝑆,
ki miruje glede na okolico. Zanj se ţarek po odboju ne vrne na isto mesto, saj se izvir
medtem premakne. Č e čas potovanja, ki ga izmeri 𝑆, označimo s 𝑡, je premik vozička
enak 𝑣𝑡. Iz slike razberemo, da za čas 𝑡 velja:
106
2
2 1
2𝑠 2 𝑙 + 2 𝑣𝑡
𝑡= =
𝑐 𝑐
(Ne pozabimo, da je hitrost svetlobe za oba opazovalca enaka.) Enačbo pomnoţimo s 𝑐 in

kvadriramo. Iz enačbe izrazimo 𝑡:
𝑡′ 1
𝑡2 𝑐2 − 𝑣2 = 𝑐2𝑡′ 2, 𝑡= ≡ 𝛾𝑡 ′ , 𝛾=
𝑣2 𝑣2
1− 1−
𝑐2 𝑐2
Mirujoči opazovalec torej nameri daljši čas, saj velja 𝛾 ≥ 1.
107
2. Relativistična gibalna količina, energija, ohranitev energije.
RELATIVISTIČNA GIBALNA KOLIČINA
V klasični dinamiki v enačbah gibanja nastopata gibalna količina in energija telesa oz.
sistema teles. Poglejmo, kako je s tem v relativistični fiziki. Splošno mnenje je, da morajo
biti fizikalni zakoni invariantni na premik. Definicijo gibalne količine je treba zato v
posebni teoriji relativnosti nekoliko prilagoditi, da bo ostala invariantna. Zato se definira
četverec gibalne količine.
Vektorju gibalne količine priredimo četverec gibalne količine, tako da krajevnemu delu
dodamo časovno komponento: 𝐩 = (𝑝0 , 𝑝𝑥 , 𝑝𝑦 , 𝑝𝑧 ). (Ponavadi gibalno količino v
relativistični fiziki in kasneje v kvantni fiziki označujemo s črko 𝑝 in ne z 𝐺.) Pri tem je
smiselno predpostaviti, da
i. tri prostorske komponente vektorja četverca, 𝑝𝑥 , 𝑝𝑦 , 𝑝𝑧 , v limiti majhnih hitrosti

𝑑𝑥
ustrezajo običajnemu vektorju gibalne količine, npr. 𝑝𝑥 = 𝑚𝑣𝑥 = 𝑚 .
𝑑𝑡
Č emu ustreza časovna komponenta, 𝑝0 , pa še ne vemo. Poskusimo to ugotoviti tako, da

predpostavimo, da se
ii. vektor četverec gibalne količine pri prehodu iz enega inercialnega sistema v
drugega transformira kot vektor četverec dogodka, torej kot to narekujejo
Lorentzeve transformacije.
Četverec gibalne količine:

𝑝0 = 𝛾𝑚0 𝑐
𝑝 = 𝛾𝑚 𝑣
𝐩𝜇 = 𝑝𝑥 = 𝛾𝑚0 𝑣𝑥 ,
𝑦 0 𝑦
𝑝𝑧 = 𝛾𝑚0 𝑣𝑧
1
kjer je 𝑚0 mirovna masa, 𝑐 hitrost svetlobe, 𝑣 = (𝑣𝑥 , 𝑣𝑦 , 𝑣𝑧 ) vektor hitrosti ter 𝛾 =
𝑣2
1− 2
𝑐
relativistični faktor.
Invarianta, ki ustreza četvercu gibalne količine:

𝑣2
𝑝 ⋅ 𝑝 ≡ −𝑝02 + 𝑝𝑥2 + 𝑝𝑦2 + 𝑝𝑧2 = −𝛾 2 𝑚02 𝑐 2 + 𝛾 2 𝑚02 𝑣 2 = −𝛾 2 𝑚02 𝑐 2 1 − = −𝑚02 𝑐 2 .
𝑐2
108
ENERGIJA
Mirovna energija 𝑊0 telesa je energija telesa v mirovanju. Delec ima to energijo ţe samo
zaradi svoje mase. Torej ima telo, ki ima neko maso, tudi ţe neko energijo:
𝑊0 = 𝑚0 𝑐 2
Polna energija 𝑊 telesa je energija telesa v gibanju.
𝑊 = 𝛾𝑊0 = 𝑚0 𝑐 2 𝛾
Kinetično energijo 𝑊𝑘𝑖𝑛 telesa vpeljemo kot razliko med polno in mirovno energijo:
𝑊𝑘𝑖𝑛 = 𝑊 − 𝑊0 = 𝛾𝑊0 − 𝑊0 = 𝑊0 𝛾 − 1 = 𝑚0 𝑐 2 (𝛾 − 1)
Energijski izrek pravi: "Dvodelno delo je enako spremembi polne energije."
𝛾𝑊0 − 𝑊0 = 𝑊0 𝛾 − 1
OHRANITEV ENERGIJE
Če imamo sistem delcev (in je delo sil enako 0), se ohranja vsota polnih energij in vsota
gibalnih količin vseh delcev, ne ohranja se vsota mirovnih energij in ne ohranja se vsota
kinetičnih energij:
𝑊 = 𝑊′ , 𝑝 = 𝑝′ ,
pri čemer je 𝑊 vsota polnih energij na začetku, 𝑊′ vsota polnih energij na koncu, 𝑝 vsota
gibalnih količin na začetku in 𝑝′ vsota gibalnih količin na koncu.
109
3. Energija in gibalna količina fotona, foton v gravitacijskem polju, črne luknje.
ENERGIJA IN GIBALNA KOLIČINA FOTONA
Svetlobi lahko pripišemo delčne lastnosti. Foton svetlobe s frekvenco 𝜈 ima polno energijo
𝑊 = 𝑕𝜈,
pri čemer je 𝑕 Planckova konstanta. Iz zveze 𝑊 = 𝑚𝑐 2 lahko fotonu pripišemo od nič

različno vztrajnostno maso
𝑊 𝑕𝜈
𝑚= = .
𝑐2 𝑐2
Gibalna količina fotona:

𝑕𝑐
𝑊𝑓 = 𝑕𝜈 = = 𝑝𝑐, 𝑐 = 𝜈𝜆
𝜆
𝑕𝜈 𝑕𝑐 𝑊
𝑝= = =
𝑐 𝜆𝑐 𝑐
FOTON V GRAVITACIJSKEM POLJU
Svetlobi lahko pripišemo delčne lastnosti. Foton ima zaradi svoje polne energije tudi
maso (nima pa mirovne mase), ki ji rečemo vztrajnostna masa:
𝑊 𝑕𝜈 2
2
𝑊 = 𝑚𝑐 → 𝑚 = 2 = .
𝑐 𝑐
Predpostavimo ekvivalenco vztrajnostne in gravitacijske mase. Na osnovi tega lahko

domnevamo, da na foton deluje gravitacijska sila in se torej ţarek v gravitacijskem polju
ukloni.
Domnevo je eksperimentalno potrdil ţe leta 1919 Arhur Eddington pri opazovanju

Sončevega mrka. Mrk je omogočil opazovanje šibkih zvezd, ki so bile navidezno v bliţini
Sonca. Zaradi uklona svetlobe je bilo tedaj mogoče opaziti zvezdo, ki je bila v resnici za
Soncem. Velikost pojava lahko ocenimo z enačbami Newtonove fizike, kjer
predpostavimo, da je uklonski kot majhen. Točna vrednost uklona (dobljena v okviru
splošne teorije relativnosti) znaša 𝜃 = 5′′.
110
ČRNE LUKNJE
Črna luknja je nebesno telo s tako močnim gravitacijskim poljem, da niti svetloba ne
more zapustiti njegovega površja. Domneva, da obstajajo takšna telesa, je ţe precej stara.
Prvi jo je izrekel francoski matematik in astronom Pierre-Simon Laplace leta 1798.
Domneval je, da v vesolju obstajajo telesa s tolikšno maso, da je ubeţna hitrost na
površju večja ali enaka svetlobni hitrosti. V mejnem primeru velja
1 1 𝐺𝑚𝑀 2𝐺𝑀
𝑚𝑣 2 = 𝑚𝑐 2 = in 𝑟 = 2 .
2 2 𝑟 𝑐
Pri dani masi telesa mora biti polmer črne luknje manjši od kritičnega polmera. Kljub
temu, da smo pri izpeljavi zagrešili nedopustno napako in uporabili klasični izraz za
kinetično energijo, je dobljeni izraz enak izrazu, ki ga dobimo s točnim relativističnim
računom. Za kritični polmer črne luknje, ki bi imela maso Sonca, dobimo
2𝐺𝑀⨀
𝑟⨀ = ≈ 3 km,
𝑐2
povprečna gostota takšnega telesa pa bi merila neverjetnih
3𝑀⨀ 𝑘𝑔
𝜌= 3
= 2 ⋅ 1020 3 .
4𝜋𝑟𝑠 𝑚
Č rna luknja je končno stanje zvezd, ki imajo maso znatno večjo od mase Sonca. Ko
takšna zvezda porabi vse jedrsko gorivo, v njeni sestavi prevladuje ţelezo. Zvezda se
zaradi gravitacije prične krčiti in eksplodira kot supernova. Pri tem veliko snovi izvrţe –
iz te snovi so na primer nastali planeti našega osončja – v njenem jedru pa ostane
nevtronska zvezda, ki ima gostoto še veliko večjo od bele pritlikavke, velikostnega reda
kg
1018 m3
. Če je masa nevtronske zvezde večja od pribliţno dveh Sončevih mas, se krčenje
zvezde ne more več zaustaviti in iz nevtronske zvezde nastane črna luknja. Obstoj črnih
111
lukenj so nedvoumno potrdili pri detekciji gravitacijskih valov 14. septembra 2015, ki so
nastali pri spojitvi dveh masivnih črnih lukenj, pri čemer se je sprostila energija, enaka
mirovni energiji treh Sonc.
112
4. Fotoefekt, merjenje Planckove konstante.
FOTOEFEKT
Pri poskusu posvetimo na cinkovo ploščico, povezano z elektroskopom. Ploščico na

začetku nabijemo z negativnim nabojem tako, da elektroskop kaţe določen odmik. Če
svetloba izbija elektrone, bo na ploščici vedno manj negativnega naboja in odklon
elektroskopa se bo manjšal. Pri obsevanju z različnimi svetili ugotovimo, da je pojav
odvisen od barve svetlobe, ki jo oddaja svetilo. Pri vidni svetlobi je rezultat negativen,
elektroskop se ne razelektri. Poskus uspe, če uporabimo svetilo, ki oddaja tudi UV
svetlobo z dovolj kratko valovno dolţino.
Fotoefekt je izbijanje elektronov iz kovine (fotoni jih izbijajo) (v kovini so elektroni -

prevodni elektroni - ki so sicer vezani na kovino, a se lahko prosto gibljejo po kovini). Če
elektronu dovedemo svetlobo z dovolj veliko energijo (ali pa električno polje/toploto z
dovolj veliko energijo), lahko elektron zapusti kovino oziroma fotoni (svetloba) izbijajo
elektrone iz kovine, če je energija (fotonov) dovolj velika. Pojav ni odvisen od jakosti
svetlobe - odvisen je le od svetlobe, saj je pomembno, da ima le-ta dovolj veliko
frekvenco oziroma dovolj majhno valovno dolţino. Na primer: zelena svetloba izbije
elektrone, rdeča svetloba pa ne.
V splošnem lahko energijsko bilanco pri fotoefektu zapišemo z enačbo
𝑐
𝑕𝜈 = 𝐴𝑖 + 𝑊𝑘𝑖𝑛 , 𝜈= ,
𝜆
pri čemer je 𝑕𝜈 energija fotona, 𝐴𝑖 je izstopno delo, 𝑊𝑘𝑖𝑛 pa kinetična energija elektrona,
potem ko zapusti kovino. Izstopno delo je delo, ki ga opravi elektron proti elektrostatski
sili, ki ga veţe v kovino.
MERJENJE PLANCKOVE KONSTANTE
Enačbo
𝑐
𝑕𝜈 = 𝐴𝑖 + 𝑊𝑘𝑖𝑛 , 𝜈= ,
𝜆
lahko preverimo s poskusom, pri katerem tudi izluščimo vrednost Planckove konstante.
Izberemo kovino, ki ima čim manjše izstopno delo, na primer cezij. V tem primeru
113
elektrone izbija ţe zelena svetloba. Uporabimo napravo (fotocelico). S svetlobo različnih

valovnih dolţin svetimo na katodo, iz katere pri dovolj majhni valovni dolţini izhajajo
elektroni, ki zadenejo anodo na drugi strani. Ampermeter pokaţe tok. Med katodo in
anodo veţemo napetostni vir preko potenciometra, s katerim lahko uravnavamo
napetost. Izvir veţemo v zaporni smeri, tako da je anoda na negativnem potencialu,
katoda pa na pozitivnem. Elektron, ki zapusti katodo, mora premagati razliko
potencialnih energij med elektrodama, 𝑒0 𝑈, pri čemer je 𝑈 napetost, ki jo uravnavamo s
potenciometrom. Ko povečujemo napetost, se tok v vezju zmanjšuje, saj vedno manj
elektronov uspe priti do anode. V mejnem primeru, tik preden tok preneha teči, imajo
elektroni največjo kinetično energijo. Mejno napetost imenujemo zaporna napetost.
Poskus ponovimo s svetili z različnimi valovnimi dolţinami. Pri vsaki valovni dolţini
vnesemo v graf ustrezno frekvenco svetlobe in zaporno napetost, pomnoţeno z
osnovnim nabojem. Točke morajo leţati na premici z naklonom, ki je enak Planckovi
konstanti 𝑕, presečišče z ordinato pa je določeno z (negativnim) izstopnim delom.
114
5. Valovne lastnosti delcev, poskus z uklonom elektronov na kristalu.
VALOVNE LASTNOSTI DELCEV
Louis de Broglie je leta 1924 izrekel domnevo, da je delcem mogoče pripisati valovne
lastnosti. Zvezo med valovno dolţino fotona in njegovo gibalno količino je posplošil tudi
na delce. Po tej domnevi ima delec z gibalno količino 𝑝 = 𝑚𝑣 valovno dolţino
𝑕 𝑕
𝜆= = ,
𝑝 𝑚𝑣
ki ji rečemo de Broglieva valovna dolžina delcev. Nerelativistična kinetična energija delcev je

potem:
1 2
1 𝑚2 𝑣 2 𝑝2
𝑊𝑘𝑖𝑛 = 𝑚𝑣 = = , 𝑝 = 𝑚𝑣
2 2 𝑚 2𝑚
Eksperimentalno sta njegovo domnevo potrdila tri leta kasneje Davisson in Germer.
Opazovala sta sipanje elektronov na kristalu in dobila interferenčne maksimume v
skladu z de Brogliejevo napovedjo. Torej: foton se obnaša tako kot delec (fotoefekt) kot
tudi kot valovanje (interferenčni pojavi).
Interferenco elektronov na kristalu lahko pojasnimo, če elektronskemu curku, ki potuje

vzdolţ osi x, pripišemo ravno valovanje
2𝜋 2𝜋𝑚𝑣 𝑚𝑣
𝑢 𝑥, 𝑡 = 𝐴 cos 𝜔𝑡 − 𝑘𝑥 , 𝑘= = ≡ .
𝜆 𝑕 𝑕
A katera količina valuje pri delčnem valovanju? Odgovor je podal leta 1926 Max Born:
valuje verjetnostna amplituda oziroma valovna funkcija, ki jo običajno označimo z grško
črko Ψ. Sama valovna funkcija ni opazljiva količina, tisto kar lahko opazimo in merimo,
je verjetnostna gostota 𝜔(𝑥, 𝑡), ki je kvadrat valovne funkcije. Ker sama valovna funkcija
ni fizikalna opazljivka, dopuščamo, da je valovna funkcija tudi kompleksna količina.
Verjetnostno gostoto potem definiramo kot
2
𝜔 𝑥, 𝑡 = Ψ 𝑥, 𝑡 = Ψ∗ 𝑥, 𝑡 Ψ 𝑥, 𝑡 ,
115
kjer smo z ∗ označili konjugirano kompleksno vrednost. Interpretacija verjetnostne gostote

je enaka kot v verjetnostnem računu: verjetnost, da je delec ob času 𝑡 v dovolj majhnem
intervalu [𝑥, 𝑥 + Δ𝑥], je
Δ𝑃 = 𝜔 𝑥, 𝑡 Δ𝑥.
Torej valovne funkcije ne moremo merit, ampak merimo le kolikšna je verjetnost, da se

delec nahaja na nekem intervalu. Verjetnostna gostota je nenegativna in normirana.
Normalizacija, ki jo formalno zapišemo kot
∞ ∞
∗
𝜔 𝑥, 𝑡 𝑑𝑥) Ψ 𝑥, 𝑡 Ψ 𝑥, 𝑡 𝑑𝑡 = 1,
−∞ −∞
pomeni, da je verjetnost, da delec najdemo kjer koli na osi 𝑥, enaka 1. Če valovanju v

enačbi pripišemo verjetnostno gostoto, dobimo funkcijo, ki se spreminja s krajem. Na
nekaterih točkah je tako izračunana verjetnostna gostota enaka nič, kar bi pomenilo, da
so te vrednosti x za elektron prepovedane. Pričakujemo, da je verjetnostna gostota
vzdolţ curka konstantna, zato raje vzamemo kompleksno obliko ravnega vala:
Ψ 𝑥, 𝑡 = 𝐴𝑒 −𝑖 𝜔𝑡 −𝑘𝑥
.
V tem primeru je verjetnostna gostota res konstantna:
∗
𝜔 𝑥, 𝑡 = Ψ 𝑥, 𝑡 Ψ 𝑥, 𝑡 = 𝐴2 𝑒 +𝑖(𝜔𝑡 −𝑘𝑥 ) 𝑒 −𝑖(𝜔𝑡 −𝑘𝑥 ) = 𝐴2 .
Če je dolţina elektronskega curka enaka 𝑙, lahko dobimo konstanto 𝐴 kot
1
𝐴= .
𝑙
POSKUS Z UKLONOM ELEKTRONOV NA KRISTALU
Pri poskusu curek elektronov pospešimo z napetostjo 𝑈. Po de Brogliejevi hipotezi

pomeni curek ravno valovanje z valovno dolţino
𝑕 𝑕
𝜆= = .
𝑚𝑣 2𝑒0 𝑚𝑈
Pri tem smo hitrost izrazili iz izreka o kinetični energiji:
116
1 2𝑒0 𝑈
𝐴 = 𝑒0 𝑈 = 𝑚𝑣 2 , 𝑣 = .
2 𝑚
Curek usmerimo na kristal. Curek se odbija od kristalnih ravnin po odbojnem zakonu.

Odbiti curki konstruktivno interferirajo, če je izpolnjen Braggov pogoj
2𝑑 sin 𝜃 = 𝑁𝜆, 𝑁 = 1,2,3, …
Tu je 𝑑 razmik med vzporednimi ravninami in 𝜃 kot, pod katerim nanje vpada

elektronski curek. Po odboju ojačani curek nadaljuje pot pod enakim kotom glede na
ravnino, tako da se ojačeni curek odkloni za dvojni kot, 2𝜃, od prvotne smeri. Če
poznamo 𝑑, lahko z merjenjem odklonskega kota preverimo de Broglijevo zvezo.
117
6. Načelo nedoločenosti, stabilnost snovi.
NAČELO NEDOLOČENOSTI
Valovni paket, ki ustreza delcu, nima točno določene gibalne količine. Nedoločenost
gibalne količine smo ocenili s (polovično) širino intervala, s katerega smo jemali 𝑘-je:
𝑝 = 𝑝 ± 𝜍𝑝 , 𝜍𝑝 = 𝑕Δ𝑘.
Poglejmo si, kako izbira intervala Δ𝑘 vpliva na obliko verjetnostne gostote.
Na sliki so prikazane verjetnostne gostote za tri izbire intervala Δ𝑘. Vidimo, da je

verjetnostna gostota najoţja pri največji širini intervala Δ𝑘 in najširša pri najmanjši. Širino
verjetnostne gostote interpretiramo kot nezanesljivost ali nedoločenost, s katero lahko
določimo lego delca.
Načelo je leta 1927 formuliral Werner Heisenberg in ima po njemu tudi ime:
Heisenbergovo načelo nedoločenosti. Heisenberg je ugotovil, da je produkt obeh
nedoločenosti navzdol omejen. Najmanjša moţna vrednost produkta je
𝑕 𝑕
𝜍𝑥 𝜍𝑝 ≥ =
4𝜋 2
in jo doseţemo takrat, ko ima valovni paket obliko Gaussove funkcije. Če ţelimo

natančno določiti lego delca, ne moremo hkrati poljubno natančno določiti njegove
gibalne količine; če ţelimo imeti delec s čim bolj natančno vrednostjo gibalne količine, pa
ne moremo več natančno povedati, kje delec je. Pri poskusu z elektroni, ki se sipljejo na
kristalu, s pospeševalno napetostjo precej natančno določimo gibalno količino elektrona,
zato pa je njegova lega v curku določena z veliko negotovostjo.
Nedoločenost lege:
𝜋𝑕
𝜍𝑥 =
𝜍𝑝
118
Nedoločenost gibalne količine:

𝜍𝑝𝑥 = 𝑕 Δ𝑘
Načelo nedoločenosti časa in energije:

𝑕
𝜍𝑡 𝜍𝑊 =
2
Posledice načela nedoločenosti. Načelo nedoločenosti je eno temeljnih načel moderne fizike.
Načelna nezmoţnost hkratne določitve lege in hitrosti (gibalne količine) je v očitnem
nasprotju s konceptom delca, kot ga poznamo iz klasične fizike. V okviru klasične fizike
je tir delca enolično določen z začetnimi pogoji, ki podajajo začetno lego in začetno
hitrost telesa. Če ene ali obeh količin načelno ne moremo točno določiti, pomeni, da tira
telesa ne moremo enolično napovedati. Napovemo lahko le verjetnost, da se bo delec
gibal po določenem tiru. Obnašanje sistemov je torej slučajno — nedeterministično — v
nasprotju z determinističnim obnašanjem klasičnega telesa. Številni fiziki, tudi Einstein,
zato načela sprva niso hoteli priznati. Načelo nedoločenosti v vsakdanjem svetu ne igra
nikakršne vloge; igra pa jo v svetu mikroskopskih delcev, kjer odločilno določa njihovo
obnašanje. Če bi namesto makroskopskega delca vzeli elektron, bi pri našem zgledu
dobili nedoločenost hitrosti, večjo od svetlobne hitrosti, kar pomeni, da lege elektrona
sploh ne moremo določiti s tolikšno natančnostjo. Domnevajo, da je načelo igralo ključno
vlogo v začetnih trenutkih nastanka vesolja. Načelo nedoločenosti ima tudi močno
filozofsko implikacijo. Pove, da je narava nedeterministična, torej obnašanje sistemov v
prihodnosti ni enolično določeno s preteklostjo, v nasprotju z determinističnim
pogledom, ki pravi, da je obnašanje sistemov enolično določeno s preteklostjo. Seveda
kvantna mehanika omogoča napovedovanje obnašanja fizikalnega sistema v prihodnosti
in to pogosto celo z veliko večjo natančnostjo kot klasična fizika, a napovedi so vedno le
statistične, absolutno natančne napovedi načelno niso mogoče.
STABILNOST SNOVI
119
7. Delec v potencialni jami, valovne funkcije, energijski spekter.
DELEC V POTENCIALNI JAMI
Delec naj bo v potencialu oblike
0, 0 ≤ 𝑥 ≤ 𝑙,
𝑉 𝑥 =
∞, 𝑥 < 0 in 𝑥 > 𝑙.
V področju, kjer je potencial neskončen, bi bila energija delca neskončna. To področje je

za delec nedosegljivo, zato je tu valovna funkcija enaka nič. Iščemo rešitev
Schrödingerjeve enačbe
𝑕2 𝜕 2
𝐸Ψ 𝑥 = − Ψ 𝑥 + 𝑉 𝑥 Ψ(𝑥)
2𝑚 𝜕𝑥 2
le znotraj intervala 0 ≤ 𝑥 ≤ 𝑙, kjer je potencial enak nič.
VALOVNE FUNKCIJE
Za rešitve stacionarne Schrödingerjeve enačbe − lastne funkcije delca oziroma lastnega

stanja v neskončni potencialni jami −
2 𝑛𝜋𝑥
Ψ𝑛 𝑥 = sin , 𝑛 = 1,2,3, …
𝑙 𝑙
velja pomembna lastnost:

1, 𝑛=𝑚
Ψ𝑛 𝑥 Ψ𝑚 𝑥 𝑑𝑥 = .
0, 𝑛≠𝑚
Pravimo, da so lastne funkcije ortogonalne. Lastnost velja splošno.
ENERGIJSKI SPEKTER
Energija je kvantizirana (tj. zavzema samo določene vrednosti). Razlike med energijami
stanj se povečujejo z naraščajočim 𝑛. Energija 𝑛-tega lastnega stanja v neskončni
potencialni jami:
𝑘 2 𝑕2 𝑛2 𝜋 2 𝑕2
𝐸𝑛 = =
2𝑚 2𝑚𝑙2
120
8. Sevanje črnega telesa, Wienov in Stefanov zakon.
SEVANJE ČRNEGA TELESA
Črno telo je telo, ki absorbira vso svetlobo, ki pade nanj (za albedo velja 𝑎 = 0). Segreto
črtno telo seva svetlobo vseh valovnih dolţin; z naraščajočo temperaturo so v spektru
vse bolj zastopane manjše valovne dolţine.
Planckov zakon za sevanje črnega telesa:
𝑑𝑗 𝑐 𝑑𝜔𝐸 2𝜋𝑕 𝜈3
= = 2 𝑕𝜈
𝑑𝜈 4 𝑑𝜈 𝑐
𝑒 𝑘𝐵 𝑇 − 1
Planckova formula torej podaja gostoto energije elektromagnetnega valovanja z neko

frekvenco 𝜈 v votlini pri konstantni temperaturi 𝑇. Pri tem je 𝑕 Planckova konstanta in 𝑐
hitrost svetlobe v vakuumu. Iz take votline izhaja skozi majhno luknjo najboljši pribliţek
sevanja črnega telesa.
WIENOV ZAKON
Wienov zakon, kjer je 𝑏𝑊 Wienova konstanta:

𝑕𝑐
𝜆𝑚𝑎𝑥 𝑇 = 𝑏𝑊 , 𝑏𝑊 ≈
5𝑘𝐵
Wienov zakon pove, da je v izsevani svetlobi najbolj zastopana valovna dolţina 𝜆𝑚𝑎𝑥 , ki
je obratno sorazmerna s temperaturo. Wienov zakon torej podaja zvezo med temperaturo
črnega telesa 𝑇 in valovno dolţino svetlobe, ki je v spektru najbolj zastopana 𝜆𝑚𝑎𝑥 .
STEFANOV ZAKON
Stefanov zakon, kjer je 𝜍 Stefanova konstanta:

W
𝑗 = 𝜍𝑇 4 , 𝜍 ≈ 5,67 ⋅ 10−8
m2 K 4
Stefanov zakon pove, da z naraščanjem temperature 𝑇 telesa izsevani tok 𝑗 črnega telesa
močno narašča. Celotno izsevana gostota svetlobnega toka na površini telesa, ki seva kot
črno telo (celotni 𝑗 dobimo tako, da prispevke seštejemo po vseh frekvencah 𝜈).
121
ATOMI, MOLEKULE, JEDRA
1. Vodikov spekter, primerjava Bohrovega in kvantnomehanskega opisa vodikovega atoma.
VODIKOV SPEKTER
V splošnem določajo stanje elektrona v vodikovem atomu tri kvantna števila:
 𝑛 ... glavno kvantno število – določa energijo stanja, 𝑛 = 1, 2, 3, …
 𝑙 ... tirno kvantno število – določa velikost tirne vrtilne količine
Γ = 𝑕 𝑙(𝑙 + 1), 𝑙 = 0,1,2, … , 𝑛 − 1
 𝑚 ... magnetno kvantno število oz. kvantno število tretje komponente vrtilne
količine
Γ𝑧 = 𝑕𝑚, 𝑚 = 0, ±1, ±2, … , ±𝑙
Stanju elektrona v atomu popularno pravimo tudi orbitala. Valovno funkcijo splošnega
stanja zapišemo kot
𝛷𝑛𝑙𝑚 𝑟 = 𝑅𝑛𝑙 𝑟 𝑌𝑙𝑚 (𝜃, 𝜑)
preglednici so zapisane nekatere valovne funkcije z 𝑙 ≥ 1.
Bohrov radij je ocena za velikost vodikovega atoma v osnovnem stanju elektrona. Na tem
radiju se elektron nahaja z največjo verjetnostjo:
𝑟𝐵 = 0,053 nm
Za energijo osnovnega stanja dobimo:

𝑒02
𝐸1 = − = −13,6 eV,
8𝜋𝜀0 𝑟𝐵
kar je enako eksperimentalni ionizacijski energiji. Energije lastnih stanj (energija elektrona
z glavnim kvantnim številom 𝑛 v vodikovem atomu):
𝐸1
𝐸𝑛 = , 𝐸1 = −13,6 eV
𝑛2
122
PRIMERJAVA BOHROVEGA IN KVANTNOMEHANSKEGA OPISA

VODIKOVEGA ATOMA
Vodikov atom je najpreprostejši atom v naravi in je osnova za razumevanje atomov z več

elektroni, periodnega sistema elementov in kompleksnejših večdelčnih struktur.
Zgodovinsko gledano je bil vodikov atom preskusni kamen za številne poskuse pri
iskanju teorije, ki bi bila sposobna opisati lastnosti mikroskopskega sveta. Pri Osnovah
moderne fizike (OMF) smo spoznali nekatere modele od Thomsonovega modela
slivovega pudinga do Bohrovega modela. Bohrov model je uspešno napovedal
energijske nivoje v vodikovem atomu in spekter svetlobe, ki jo oddaja vodikov atom.
Vendar je bila slika atoma povsem napačna, saj se elektroni ne gibljejo po kroţnicah.
Prav tako Bohr ni uspel pojasniti fizikalnega ozadja svojih predpostavk.
Pravilno sliko da le kvantna mehanika. Elektron opišemo z valovno funkcijo. Kvadrat

valovne funkcije interpretiramo kot verjetnostno gostoto, da se elektron nahaja v izbrani
točki prostora. Za produkt nedoločenosti oddaljenosti od protona in velikosti gibalne
količine v osnovnem stanju velja 𝜍𝑟 𝜍𝑝 = 𝑕. Velikost atoma je primerljiva z velikostjo
atoma v Bohrovi sliki.
Slika 7: V Bohrovem modelu elektron kroţi okoli protona (a), kvantnomehansko lahko govorimo le o verjetnosti,
da se elektron nahaja na določeni razdalji od protona. Verjetnostno gostoto ponazorimo z oblakom (b).
123
2. Polnjenje orbital, periodni sistem, ionizacijske energije.
POLNJENJE ORBITAL
Lupine in podlupine: na levi strani (𝑍 = 1) je shematsko prikazan vodikov spekter, pri

katerem imajo vsa stanja z enakim n enako energijo (energijske razlike niso prikazane
sorazmerno; v resnici je razmik med nivoji z manjšim 𝑛 veliko večji kot pri nivojih z
večjim 𝑛). Na desni strani je shematsko prikazano zaporedje energijskih nivojev v atomih
z več elektroni; stanja z enakim 𝑛 in 𝑙 tvorijo podlupino in imajo enako energijo. Število
𝑔𝑛𝑙 predstavlja največje moţno število elektronov na podlupini, glupina največje moţno
število število v lupini, 𝑔lupina je kumulativna vsota, na koncu pa je naveden kemijski
element, ki ima zapolnjeno lupino.
124
PERIODNI SISTEM
Mendeljejev je ţe leta 1869 – torej veliko prej, preden so poznali atomsko zgradbo
elementov – uredil do takrat znane elemente v tabelo na podlagi njihove mase in
kemijskih lastnosti. Elementi, ki imajo podobne kemijske lastnosti, tvorijo skupino.
Skupine so v tabeli predstavljene s stolpci. Obstaja osem glavnih skupin, ki jih označujemo
z rimskimi številkami od I do VIII. Med II. in III. skupino je še deset skupin, ki ustrezajo
prehodnim elementom. Tabela ima sedem vrstic, ki predstavljajo periode.
Tabelo lahko enostavno pojasnimo z elektronskimi konfiguracijam elementov. Vrstice

ustrezajo lupinam, stolpce pa določa število elektronov v zadnji lupini. V I. skupini so
elementi, ki imajo en elektron v podlupini 𝑛𝑠, (𝑛 je glavno kvantno število in tudi
zaporedna številka periode). V VIII. skupini so elementi, ki imajo zadnjo lupino
zapolnjeno. V II. skupini so elementi, ki imajo v podlupini 𝑛𝑠 dva elektrona (razen v prvi
periodi), v skupinah od III. do VII. pa elementi, ki imajo od enega do sedem elektronov v
podlupinah 2𝑝, 3𝑝, . . . 7𝑝. Od četrte periode dalje se med drugo in tretjo pojavijo prehodni
elementi, pri katerih se polnijo podlupine 3𝑑, 4𝑑 in 5𝑑. V šesti periodi se pred prehodne
elemente vrinejo še lantanoidi ali redke zemlje, pri katerih se polni podlupina 4𝑓 , v sedmi
periodi pa aktinoidi v podlupini 5𝑓 .
125
IONIZACIJSKE ENERGIJE
V najbolj preprosti sliki si spajanje dveh elementov pri kemijski reakciji predstavljamo
tako, da eden od elementov elektron (ali dva elektrona) odda in postane pozitivni ion,
drugi pa elektron (ali elektrona) sprejme in postane negativni ion. Med pozitivnim in
negativnim ionom deluje privlačna sila in elementa se spojita v molekulo ali v kristal.
Kot zgled lahko omenimo kuhinjsko sol: natrijev atom odda elektron, ki je v podlupini
3𝑠 šibko vezan, in postane ion Na+ , klorov atom pa elektron sprejme in dopolni
podlupini 3𝑝, na kateri mu je manjkal en elektron do polne zasedenosti. Ioni Na+ in Cl−
se nato razporedijo v kristalno rešetko in tvorijo kristal kuhinjske soli NaCl.
Pri elementih, ki imajo zadnji ali zadnja dva elektrona šibko vezana, je potrebno dovesti
malo energije, da pride do ionizacije. Pravimo, da imajo elementi veliko elektropozitivnost.
Po drugi strani imajo elementi, katerim manjka elektron ali dva do popolnitve zaključene
lupine, teţnjo, da lupino popolnijo; teţnjo kvantitativno izrazimo z elektronegativnostjo.
Veliko elektropozitivnost imajo elementi v prvi in drugi skupini; znotraj skupine

elektropozitivnost narašča z naraščajočo periodo, saj so elektroni z večjim n šibkeje
vezani. Elementom v prvi in drugi skupini pravimo alkalijski elementi. Velika
elektronegativnost je značilna za elemente v šesti in sedmi skupini — govorimo o
halogenih elementih. V osmi skupini so elementi, ki imajo popolnjene lupine. Elektroni so
močno vezani, zato ti elementi zelo teţko vstopajo v kemijske reakcije — govorimo o
inertnih elementih. V naravi se pojavljajo kot žlahtni plini.
Pri prehodnih elementih v četrti skupini kemijskih lastnosti ne določajo elektroni na

podlupini 3𝑑, pač pa elektroni na podlupini 4𝑠. Elektroni v stanju z 𝑛 = 4 se v
povprečju nahajajo na znatno večji oddaljenosti od jedra kot elektroni v stanju z 𝑛 = 3,
zato v kemijskih reakcijah sodelujejo predvsem ti elektroni. Enako velja za prehodne
elemente v peti skupini, kjer kemijske lastnosti določata elektrona na podlupini 5𝑠 in ne
elektroni na 4𝑑. Podobno velja za redke zemlje, kjer kemijskih lastnosti ne določajo
elektroni v podlupini 4𝑓 , pač pa elektrona v podlupini 6𝑠. Ionizacijske energije
prehodnih elementov in redkih zemelj se le malo razlikujejo med seboj.
Elektrone izven zaključenih lupin, ki sodelujejo pri kemijskih reakcijah, imenujemo

valenčni elektroni.
126
3. Kovalentna vez, spektri molekul.
KOVALENTNA VEZ
V naravi srečamo veliko primerov vezanih sistemov, v katerih so atomi iste vrste:
molekule kisika O2 in dušika N2 v zraku, kristalna struktura kovin, ki jo tvorijo le atomi
ene vrste. V teh primerih si dva ali več atomov delijo valenčne elektrone. Valenčni
elektroni deluje kot nekakšno "lepilo", ki veţe atome.
SPEKTRI MOLEKUL
127
4. Stabilnost jeder, radioaktivni razpadi.
Jedra v vzbujenih stanjih in nestabilna jedra razpadajo. Ločimo tri glavne mehanizme:
 razpad gama
 razpad beta
 razpad alfa
RAZPAD BETA
Nevtron ni stabilen delec; razpade po 880 sekundah v proton in elektron: n → p + e.

Razpad je energijsko moţen, saj je mirovna energija nevtrona, 939,56 MeV, večja od vsote
mirovnih energij protona, 928,27 MeV, in elektrona, 0,51 MeV. Prav tako se pri razpadu
ohranja naboj. Vsi trije delci so fermioni s polovičnim spinom; proton in elektron lahko
sklopimo v spin 0 ali 1, kar pa ni enako začetnemu spinu nevtrona. Vrtilna količina se
torej ne ohranja. Pri procesih med delci se mora ohranjati tudi skupno število fermionov,
kar pri razpadu, kot smo ga zapisali, ni res, saj je na začetku en fermion, na koncu pa
dva. Povejmo še, da pri štetju fermionov pripišemo antidelcu fermionsko število = −1.
Pri tvorbi parov, na primer para elektron-pozitron, je skupno fermionsko število 0, saj je
elektron delec, pozitron pa njegov antidelec. Problem ohranitve fermionskega števila pri
razpadu nevtrona lahko razrešimo, če predpostavimo, da pri procesu nastane še
antidelec brez naboja – antinevtrino. Celoten razpad potem zapišemo
n → p + e + 𝜈.
Razpad prostega protona energijsko ni mogoč. Pač pa je mogoč znotraj jedra, če je proton
v višjem energijskem stanju kot nevtron, ki nastane pri razpadu. Razpad protona v jedru
torej lahko zapišemo
p → e + e+ + 𝜈.
Pri razpadu nastane pozitron, ki poskrbi za ohranitev naboja; ker je pozitron ţe

antidelec, ima tretji nastali delec fermionsko število 1; delec je nevtrino. Antinevtrino, ki
smo ga spoznali pri razpadu nevtrona, je njegov antidelec.
128
Nevtrino je brezmasni delec in ga je izjemno teţko detektirati. Dokler nevtrina še niso

poznali, se je zdelo, da se pri razpadih beta ne ohranjata niti energija niti gibalna
količina. Obstoj nevtrina so nedvoumno potrdili šele leta 1953.
V jedru lahko razpadajo tako nevtroni v protone kot protoni v nevtrone. V prvem
primeru govorimo o razpadu 𝛽− (beta minus), v drugem primeru o razpadu 𝛽+. Oznaka
se nanaša na elektron oziroma pozitron, ki pri tem nastane in zapusti jedro. (Pri prvih
opazovanjih radioaktivnih razpadov so zaznali delce – ţarke –, ki so se v magnetnem
polju odklanjali tako kot negativno ali pozitivno nabiti delci, a na začetku še niso mogli
vedeti, da gre zares za elektrone in pozitrone.) Pri razpadih se vrstno število spremeni,
masno pa se ohrani:
𝐴 𝐴
𝑍 𝑋𝑁 → 𝑍+1𝑌𝑁−1 + 𝑒 + 𝜈, razpad 𝛽−
𝐴 𝐴
𝑍 𝑋𝑁 → 𝑍𝑁 −1 𝑍𝑁+1 + 𝑒 + + 𝜈, razpad 𝛽+
Beta ţarki imajo precej manjšo prodornost od ţarkov gama; zaustavi jih ţe nekaj
milimetrov debela plast aluminija. Imajo pa večjo ionizacijsko sposobnost od ţarkov
gama, zato lahko v tkivu povzročijo več škode.
RAZPAD ALFA
Pri razpadu alfa jedro odda delec alfa, za katerega smo ţe povedali, da je jedro 42He. Pri
tem se jedru spremenita tako vrstno kot masno število. Značilen primer za razpad alfa je
razpad urana v torij
238 234 4
92U → 90Th + 2He.
Razpad poteka izjemno počasi; razpolovna doba – to je čas, v katerem se začetno število
razpadajočih delcev razpolovi – meri 4,5 ⋅ 109 let. To je pribliţno toliko, kolikor je stara
Zemlja. Uran je nastal v eksplozijah supernov v času pred nastankom Zemlje in za svojo
prisotnost se ima zahvaliti izjemno počasnemu razpadu; če bi razpad potekal hitreje,
danes urana ne bi bilo več v Zemljini skorji.
Ţarki alfa imajo zelo kratek doseg; celo v zraku le nekaj centimetrov. Nevarni so v
primeru, če pridejo v neposredni stik s tkivom. Zaradi izjemno velike ionizacijske
sposobnosti povzročajo veliko, pogosto nepopravljivo škodo na tkivu. Tak primer je
radon ( 222
86 Rn), ki je plin, in pride v stik s tkivom preko vdihavanja.
129
RAZPAD GAMA
Pri razpadu gama jedro v vzbujenem stanju odda foton. Tako kot pri molekulah ločimo
glavne vrste vzbujenih stanj:
 enodelčna vzbujena stanja
 vibracijska stanja
 rotacijska stanja
Enodelčna vzbujena stanja. Kot smo ţe omenili v prejšnjem poglavju, lahko jedro dobro
opišemo z lupinskim modelom. Nukleon se giblje v potencialu, ki ga ustvarjajo drugi
nukleoni. Pri lahkih jedrih lahko takšen potencial aproksimiramo s trirazseţnim
harmonskim oscilatorjem, ki pa se ne razteza v neskončnost. Pri teţjih jedrih je boljši
pribliţek končna ravna potencialna jama. Ocenimo za primer harmonskega oscilatorja
energijsko razliko med vzbujenimi stanji. Vzbujena stanja so enakomerno razmaknjena
Δ𝐸 = 𝑕𝜔. Klasično frekvenco lahko poveţemo s parametrom 𝑏, ki predstavlja značilno
𝑕
dimenzijo sistema, 𝑏 = 𝑚𝜔
. Dobimo
𝑕2 𝑕2 𝑐 2
Δ𝐸 = ≈
𝑚𝑏 2 𝑚𝑝 𝑐 2 𝑟𝑗2
Če vzamemo 𝑟𝑗 ≈ 3 fm, dobimo Δ𝐸 ≈ 4 MeV. Valovna dolţina svetlobe, ki se pri tem

𝑕𝑐
izseva, meri 𝜆 = Δ𝐸 ≈ 3 ⋅ 10−4 nm. Valovna dolţina je bistveno krajša od rentgenske
svetlobe, kot smo jo spoznali pri obravnavi atomskih spektrov. Govorimo o sevanju
gama. Značilne energije pri enodelčnih prehodih so velikostnega reda 1 MeV.
Vibracijski in rotacijski spektri. Pri vibracijskih in rotacijskih vzbujenih stanjih dvoatomnih

molekul je bila slika jasna: atomski jedri nihata drugo proti drugemu, oziroma kroţita
okoli skupnega teţišča. Energije teh stanj so bile bistveno manjše od enodelčnih
elektronskih vzbujenih stanj. Pri jedru slika ni tako preprosta. Krogelno simetrična jedra
ne nihajo niti ne rotirajo; to je moţno le, če je jedro deformirano. Energije vibracijskih in
rotacijskih stanj niso bistveno manjše od enodelčnih (kot v primeru molekul); tipično so
manjše od enodelčnih za faktor 10.
130
Ţarki gama so se veliko prodornejši od rentgenskih ţarkov. Pri absorpciji prevladujeta

Comptonsko sipanje in tvorba parov. Prodirajo skozi nekaj centimetrov debele plasti
kovin.
131
5. Merjenje radioaktivnosti, nevarnost radioaktivnega sevanja.
Pri detekciji radioaktivnih razpadov nas zanima aktivnost vzorca. Definiramo jo kot
𝑑𝑁𝑟
število razpadov v časovni enoti, 𝐴 = 𝑑𝑡
. Izpeljimo, kako se aktivnost in število še
nerazpadlih jeder spreminja s časom. Osnovna predpostavka je, da je za posamezno

jedro v vsakem trenutku enaka verjetnost, da razpade. V dovolj kratkem časovnem
intervalu je verjetnost kar premo sorazmerna z dolţino intervala:
Δ𝑁𝑟
Δ𝑃 = = 𝜆Δ𝑡.
𝑁
Verjetnost smo izrazili z razmerjem med številom jeder, ki razpadejo, in celotnim

številom jeder. Tu je 𝜆 razpadna konstanta, značilna za določen razpad. Ker se število
jeder v vzorcu zmanjša za toliko, kolikor jih razpade, lahko enačbo v limiti, ko gre Δ𝑡 →
0, prepišemo v obliko
𝑑𝑁 = −𝑑𝑁𝑟 = −𝜆𝑁 𝑑𝑡.
Rešitev enačbe poznamo
𝑁 𝑡 = 𝑁0 𝑒 −𝜆𝑡 , 𝑁0 = 𝑁 𝑡 = 0 .
Število radioaktivnih jeder se torej zmanjšuje eksponentno. Za aktivnost dobimo
𝑑𝑁𝑟 𝑑𝑁
𝐴 𝑡 = =− = 𝜆𝑁0 𝑒 −𝜆𝑡 = 𝜆𝑁 𝑡 .
𝑑𝑡 𝑑𝑡
Aktivnost je torej kar premo sorazmerna s številom radioaktivnih jeder. Namesto 𝜆

uporabljamo tudi karakteristični čas 𝜏 ali razpolovni čas 𝑡1 − čas, ko se število jeder
2
zmanjša na polovico začetnega. Velja
1 1 −𝜆𝑡 1 ln 2
𝜏= , 𝑁0 = 𝑁0 𝑒 2 , 𝑡1 = = 𝜏 ln 2.
𝜆 2 2 𝜆
Pri zelo dolgih razpadnih časih (majhnih 𝜆), se eksponentna funkcija praktično ne
spreminja s časom. Spreminjanje zaznamo, če 𝜏 meri nekaj dni ali manj. Zato se pri
dolgoţivih jedrih tudi aktivnost s časom praktično ne spreminja in jo lahko vzamemo za
konstantno.
132
Enačba
𝑑𝑁𝑟 𝑑𝑁
𝐴 𝑡 = =− = 𝜆𝑁0 𝑒 −𝜆𝑡 = 𝜆𝑁 𝑡
𝑑𝑡 𝑑𝑡
omogoča, da lahko z merjenjem aktivnosti in ob poznavanju razpadne konstante

določimo število radioaktivnih jeder v vzorcu. Omenimo le eno izmed številnih
14 14
praktičnih uporab te enačbe: določanje starosti vzorcev z metodo C Izotop C ni
14
obstojen in razpada z razpadom 𝛽− v stabilno jedro dušika N z razpolovnim časom
14
𝑡1 = 5730 ± 40 let. Izotop C nastaja v atmosferi v reakciji 𝑛 + 14 N → 14
C + p. Nevtroni,
2
14
ki sproţijo reakcijo, so del kozmičnega sevanja, ki prihaja na Zemljo. Nastali C
12
absorbirajo rastline in ga skupaj s C pri fotosintezi vgradijo v svoje tkivo. Ko rastlina
14
odmre, fotosinteza ne poteka več, in absorpcija C se prekine. S časom se deleţ
14 14 12
radioaktivnega C zmanjšuje. Ker poznamo razmerje med C in C ob času odmrtja
rastline, in če izmerimo ta deleţ po določenem, dovolj dolgem času, lahko od tod
14
sklepamo, koliko časa je minilo od odmrtja. Število jeder C v vzorcu določimo s
pomočjo enačbe z merjenjem aktivnosti vzorca, število vseh atomov ogljika pa s kemijsko
analizo. Na ta način lahko določamo starost lesenega orodja, lesenih hiš in drugih
predmetov rastlinskega izvora do starosti 60 000 let.
133
6. Cepitev in zlivanje jeder, nastanek elementov.
CEPITEV JEDER
Pri razcepu neobstojno jedro razpade na dve laţji jedri, ki imata obe skupaj manjšo
mirovno energijo od začetnega jedra. Tudi če je proces energijsko moţen, je verjetnost za
razcep zelo majhna, saj ga − podobno kot pri razpadu 𝛼 − preprečuje visoka potencialna
bariera. Do takšnega spontanega razcepa prihaja šele pri jedrih v področju urana. Razcep
lahko vzbudimo tako, da jedra obstreljujemo z nevtroni. Najbolj znan je razcep urana, ki
ga poznamo kot proces, ki poteka v jedrskih elektrarnah.
Pri vzbujenem razcepu urana se nevtron z majhno kinetično energijo absorbira v izotopu
urana 235 𝑈. Pri tem najprej nastane vzbujeno jedro 236 𝑈 v visokem vibracijskem stanju, ki
nato naprej razpade v dve srednje teţki jedri in na dva ali tri nevtrone.
𝑛 + 235 𝑈 → 236
𝑈 ∗ → 𝑋 + 𝑌 + 2,3 𝑛.
Pri razcepu enega jedra se sprosti okoli 200 MeV energije. Vmesno vibracijsko stanje, pri
katerem dve polovici jedra z razmeroma visoko energijo nihata druga proti drugi, je
235
odločilno pri premagovanju potencialne bariere. Začetno stanje nevtrona in jedra 𝑈
236 236
ima precej višjo energijo kot osnovno stanje jedra 𝑈, saj je 𝑈 sodo-sodo jedro in
močneje vezano od 235 𝑈, ki sodo-liho jedro. Zato jedro 236 𝑈 po absorpciji nevtrona niha v
vzbujenem vibracijskem stanju z energijo, ki je enaka razliki med začetno mirovno
235 236
energijo nevtrona in jedra 𝑈 in mirovno energijo jedra 𝑈. Razcep jedra je zato
veliko verjetnejši, kot če bi bilo vmesno jedro v osnovnem stanju.
Pri opisanem vzbujanju reakcije z nevtroni je pomembno, da ima nevtron čim manjšo
kinetično energijo, saj je verjetnost za absorpcijo nevtrona veliko večja za počasne
238
nevtrone kot za hitre. Proces z nizko energijskimi nevtroni pa ni moţen pri uranu 𝑈
239
(sodo-sodo jedro), saj bi imelo jedro 𝑈 (sodo-liho jedro), ki bi nastal pri absorpciji
nevtrona, višjo energijo od začetnih delcev. Reakcijo bi lahko sproţili hitri nevtroni, a je
verjetnost za absorpcijo nevtrona v tem primeru veliko manjša kot v primeru počasnih
nevtronov.
235
Verižna reakcija. Nevtroni, ki nastanejo pri reakciji, se lahko absorbirajo v 𝑈 in sproţijo
235
novo reakcijo, nastali nevtroni pa spet novo. Če je v vzorcu prisotnih veliko jeder 𝑈,
134
število nevtronov in število razcepov hitro narašča. Dobimo nekontrolirano reakcijo –

atomsko bombo. Če je število premajhno, reakcija zamre. Pri jedrskem reaktorju ţelimo,
da reakcija poteka stacionarno, tako da je število reakcij v časovni enoti konstantno. To
doseţemo s kontrolo števila nevtronov. Zagotoviti moramo, da v povprečju le en nastali
nevtron sproţi novo reakcijo. Govorimo o kontrolirani fiziji, kot poteka v jedrskih
reaktorjih. Za uravnavanje števila nevtronov skrbijo kontrolne palice, v katerih je snov,
ki dobro absorbira nevtrone (na primer kadmij). Hkrati moramo tudi zagotoviti, da so
nevtroni, ki ostajajo v reaktorju, dovolj počasni, da lahko sproţijo novo reakcijo. Snov, ki
upočasni nevtrone, nastale pri reakciji, imenujemo moderator. Najbolj pogost moderator
v jedrskih reaktorjih je kar voda. Ko nevtron trči z jedrom vodika, ki je vezan v molekuli
vode, preda protonu velik del svoje energije — tako kot biljardna kroglica, ki trči v drugo
—, saj imata proton in nevtron skoraj enako maso. Po pribliţno dvajsetih trkih se
nevtroni termalizirajo.
ZLIVANJE JEDER
Zlivanje jeder je najpomembnejša reakcija v naravi. Zagotavlja skoraj neizčrpen vir

energije zvezdam in je odgovorna za nastanek elementov, teţjih od vodika.
V prvi etapi pri zlivanju vodika nastaja helij. To je proces, ki zagotavlja energijo Soncu.
Formalno lahko reakcijo zapišemo kot
p + p + p + p → 42He + 2𝑒 + + 2𝜈.
Pri tem dva protona razpadeta z razpadom 𝛽+ v dva nevtrona, dva pozitrona in dva
nevtrina. Vendar reakcija v tej obliki ne poteka, saj je verjetnost, da bi se na istem mestu
ob istem času znašli štirje protoni, neskončno majhna. Reakcija poteka v več korakih v
obliki binarnih reakcij:
p + p → 21H + 𝑒 + + 𝜈
2
1H + p → 32He
3
2He + 32He → 42He + p + p
V celoti se pri tvorbi helija iz štirih protonov sprosti 26,7 MeV energije.
135
Glavna teţava pri vseh reakcijah zlivanja elementov je elektrostatski odbojni potencial, ki
ga čutita delca, ki vstopata v reakcijo. Do razdalje okoli 4 fm prevladuje elektrostatski
odboj, pod to razdaljo pa protona „potegne― skupaj jedrska sila. Zato mora biti njuna
kinetična energija dovolj velika, da se lahko dovolj pribliţata. V notranjosti zvezd naraste
temperatura vodika na 15 milijonov kelvinov kot posledica adiabatnega krčenja vodika
pod vplivom gravitacijske sile. Tolikšna temperatura zadošča, da reakcija lahko steče.
NASTANEK ELEMENTOV
Opisana reakcija poteka v zvezdah, manjših ali pribliţno enakih našemu Soncu. Pri
večjih zvezdah se jedro zvezde iz nastalega helija naprej krči in temperatura narašča. Ko
doseţe pribliţno 100 milijonov kelvinov, steče reakcija zlivanja 42He. V prvi etapi nastaja
8
4Be, ki pa skoraj takoj nato razpade nazaj v dve helijevi jedri.
4
2He + 42He → 84Be + 0,09 MeV
Če v procesu nastaja nastaja dovolj berilija, lahko kljub kratkemu ţivljenjskemu cˇasu
berilija pride do reakcije med berilijem in helijem. Nastane jedro ogljika:
4
2He + 84Be → 12
6C − 7,367 MeV
Če so temperature dovolj visoke, lahko v naslednjem koraku nastane kisik:
4 16
2He + 126C → 8O − 7,162 MeV
Na ta način v teţkih zvezdah nastajajo novi elementi, vse dokler je vezavna energija
nastalega jedra večja od vezavnih energij jeder, ki vstopajo v reakcijo. Za produkte je
56
značilno, da je 𝐴 večkratnik 4 in 𝑍 večkratnik 2. Ustavi se pri niklju 28 Ni, ki razpade v
ţelezo 56
26 Fe, najmočneje vezano jedro.
Masivne zvezde, ki doseţejo to etapo, ne morejo več uravnovesiti gravitacijskega tlaka.

Dokler je potekal proces zlivanja elementov, je sproščena energija zagotavljala dovolj
visoko temperaturo in tlak, ki je uravnovesil gravitacijski tlak. Ko pa zlivanje preneha, se
zvezda krči naprej. Nekaj časa lahko tlak vzdrţuje Fermijev plin elektronov, a ko se
elektroni začno spajati s protoni v nevtrone, e + p → n + 𝜈, ni več mehanizma, ki bi
preprečil zvezdin kolaps. Zvezda se sesuje sama vase, takoj nato pa eksplodira kot
supernova. V središču zvezde ostane nevtronska zvezda ali črna luknja. V procesu
136
nastaja velik preseţek nevtronov, ki se absorbirajo v jedrih, nastalih pri zlivanju. Na ta

56
način pride do nastajanja teţjih elementov od 26 Fe vse do urana. Večino nastalih
elementov supernova izvrţe in ti elementi sestavljajo medzvezdno snov, iz katere so
nastali tudi planeti v našem osončju.
137

Zaključni Izpit Iz Fizike (Zapiski)

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Zaključni Izpit Iz Fizike (Zapiski)

Uploaded by

Copyright:

Univerza v Ljubljani

Odgovori na vprašanja za zaključni diplomski izpit iz predmetnega področja Fizika

Dodiplomski študijski program prve stopnje Dvopredmetni učitelj

Arnovo selo, 2023

Kirchoffova zakona s primeri ...................................................................................................................... 49

Wienov zakon .............................................................................................................................................. 121

1. Definicije fizikalnih količin za opisovanje premega in krivega gibanja ter kroženja.

Hitrost se v splošnem spreminja s časom, enaka je spremembi lege v časovnem intervalu

Povprečno hitrost med dvema trenutkoma 𝑡1 in 𝑡2 izračunamo takole:

Premik Δ𝑥 pri premem gibanju je enak spremembi koordinate Δ𝑥 = 𝑥2 − 𝑥1 . Lahko je

Če je gibanje ravninsko, za njegov opis potrebujemo dve koordinati: 𝑥 in 𝑦. Pri tem si

Enačbe, ki povezujejo koordinate s komponentami hitrosti in pospeška, so enako kot pri

Vektorje lahko seveda pišemo tudi v strnjeni obliki:

Povezovalne enačbe med navadnimi in kotnimi količinami so:

Zlahka izpeljemo zveze med kotnimi količinami:

radianih, pri čemer radianov po dogovoru ne pišemo.

Spreminjanje velikosti obodne hitrosti opišemo s tangencialnim pospeškom

Pri vsakem kroţenju, tudi enakomernem, pa se neprestano spreminja smer vektorja

Celotni pospešek na kroţeče telo izračunamo po Pitagorovem izreku iz radialnega in

𝑎= 𝑎𝑥2 + 𝑎𝑦2 = 𝑎𝑅2 + 𝑎2𝑇

2. Sile, opredelitev in vrste sil.

5 lastnosti sil, ki jih moramo ozavestiti (opredelitev sile):

 telo, na katerem opazujemo učinke,

 telo, ki silo povzroča,

 Točkovno porazdeljene sile: vlečna sila, potisna sila.

3. Newtonovi zakoni in primeri njihove uporabe.

kjer 𝑖 predstavlja različna telesa, 𝑗 pa opazovano telo in 𝐚𝑗 pospešek opazovanega telesa.

4. Oblike mehanskih energij in delo.

Kinetična energija 𝑊𝑘 točkastega telesa je enaka delu, ki je potrebno, da telo z maso 𝑚

Trenutna kinetična energija točkastega telesa z maso 𝑚, ki se giblje s hitrostjo 𝑣

Kinetična energija je skalar. Čeprav je odvisna od hitrosti, ki je vektor, je kinetična

Teţnostna potencialna energija se nanaša na energijo zaradi gravitacijskega privlaka med

potencialno energijo nič. Ključna je sprememba potencialne energije telesa Δ𝑊𝑝 , ko se

𝐴 = Δ𝑊𝑘 + Δ𝑊𝑝 = 𝑊𝑘 − 𝑊𝑘,0 + 𝑊𝑝 − 𝑊𝑝,0 ,

𝐴𝑚𝑒 𝑕 𝐴 →𝐵 = 𝐅𝐁𝐀 𝐝𝐫.

Moč definiramo kot opravljeno delo na časovno enoto

Če v gornjo enačbo vstavimo diferencial dela, dobimo

Trenutno moč lahko torej zapišemo kot

Pri tem ni pomembno, kako se spreminjata sila 𝐅 in hitrost 𝐯 njenega prijemališča.

5. Izrek o gibalni količini in trki.

GIBALNA KOLIČINA, SUNEK SILE, IZREK O GIBALNI KOLIČINI, OHRANITEV

V prejšnjem poglavju smo obravnavali silo, ki je učinkovala (opravila delo) na določeni

sile in z njim povezana sprememba energije skalarja, je sunek sile vektor.

V splošnem zapišemo sunek sile z integralom

Gibalna količina je vektor, zato jo moramo ustrezno vektorsko obravnavati (seštevati,

PROŽNI IN NEPROŽNI TRK

Od tod lahko izračunamo končno hitrost zlepka

Končni hitrosti teles:

𝑚1 − 𝑚2 𝑣2𝑧 + 2𝑚1 𝑣1𝑧

6. Navor, vztrajnostni moment in 2. Newtonov zakon za vrtenje.

Navor 𝑀 je vektor in je vedno definiran glede na neko referenčno točko oziroma os

kjer je 𝜑 kot zasuka. Uporabimo še zvezo 𝑀 = 𝐹𝑟 in dobimo, da je opravljeno delo

Vztrajnostni moment telesa 𝐽, ki ga izraţamo v enotah kg ⋅ m2 , je odvisen tako od mase in

2. NEWTONOV ZAKON ZA VRTENJE ALI ROTACIJO

Obravnavajmo točkasto telo z maso 𝑚, ki je pritrjeno na togo ravno prečko z dolţino 𝑟 in

pri čemer je 𝑀 navor, 𝛼 kotni pospešek, sorazmernostni koeficient 𝐽 pa imenujemo

8. Izrek o vrtilni količini.

Vpeljemo vrtilno količino točkastega telesa pri kroţenju:

Ob tem ne pozabimo, da je vrtilna količina točkastega telesa odvisna od njegove hitrosti,

Vrtilna količina togega telesa je produkt njegovega vztrajnostnega momenta in kotne

enčabo ţe napovedal z analogijo s premim gibanjem. Gibalni količini, ki je produkt mase

Poveţimo spremembo vrtilne količine in sunek navorov še s spremembo kotne hitrosti:

9. Kotaljenje, translacijska in rotacijska kinetična energija.

Kotaljenje si mislimo kot gibanje, sestavljeno iz translacijskega gibanja teţišča telesa

telesa lahko glede na tabelo

zapišemo 𝐽∗ = 𝑐𝑚𝑅2 , pri čemer je 𝑐 številski koeficient. Zato je