Pismo podpore

To, kar se dogaja na koprski FHŠ, ni presenetljivo, prej bi rekla, da je

pričakovano. Od svojega nastanka do danes je ta fakulteta pogosto zelo
ambiciozno oblikovala nove programe, ne da bi ob tem razmišljala o kadrovski
politiki, ki bi temeljila na etičnih temeljih in ščitila zaposlene ter njihov poklicni
razvoj.
Pogled nazaj, v pretekla leta kadrovske politike FHŠ, razkriva, da so nekateri
uveljavljeni znanstveniki na eni strani in perspektivni mlajši raziskovalci na
drugi strani zapustili to institucijo predvsem zaradi pomanjkanja etične
dimenzije pri kadrovanju ter zaradi uveljavljanja neoliberalnih načel
fakultetnega vodstva, ki so zaposlenega posameznika/posameznico sploščila na
zamenljiv objekt vsakokratnih kadrovskih politik. Mnogi nekdanji sodelavci, ki
so to fakulteto zapustili prostovoljno ali kot žrtve podobnih strategij
odpuščanja, kot se dogajajo danes, ostajajo tiho, kar je škoda.
Ravno zato je toliko pomembneje, da se je skupina petih odpuščenih učiteljev
in učiteljic tako jasno, pogumno in argumentirano izpostavila in javno
predstavila svoje izkušnje. Vsa njihova prizadevanja v celoti podpiram in
mislim, da opravljajo ključno delo – ne le za vse druge odpuščene sodelavce na
FHŠ, temveč tudi za vse nas, ki smo zaposleni na drugih univerzah v Sloveniji.
Menim namreč, da na FHŠ najbolj radikalno udejanjajo prekarizacijo
akademskega kadra, vendar je ta trend prisoten v celotni Sloveniji in širše v
Evropi in drugod po svetu. Po tem, koliko posamezna univerza dopušča
prestrukturiranje svoje kadrovske politike na osnovi neoliberalnih načel, se
kaže, koliko kritičnosti, pokončnosti in dostojanstva še premore.
Simptomatično je, da je ta prekarizacija tako na FHŠ kot drugod najbolj opazna
ravno pri asistentih, ki so najnižje na akademski hierarhični lestvici, zaradi
česar se zdijo najlažje zamenljivi in obenem najbolj ranljivi. Vendar ne gre le za
asistente. Na FHŠ je bila prekarizacija, kot osnovno načelo kadrovske politike,
dodelana veliko bolj kot na drugih univerzah: zaposlovali so večinoma za
določen čas in pedagoškim sodelavcem na vsako leto ali dve zamenjali
pedagoške obveznosti, da bi se izognili zaposlovanju za nedoločen čas. Vsako
leto znova so mnogi morali pripravljati nova predavanja, seminarje, vaje in
opuščati stare, ki so jih prevzemali drugi, ki pogosto niso imeli predhodnega
znanja o predmetu. Vsako leto znova so zaposleni trepetali, ali bo samovoljno
vodstvo z naslednjim letom podpisalo pogodbo z njimi ali ne. Vsako leto znova
so ugibali, za koliko procentov jim bo zaposlitev priznana: za 70%, 50% ali zgolj
za 30%? Od teh odstotkov je bila seveda odvisna plača: nekateri med njimi so
delali za 600, 700 evrov na mesec, drugi za 300, 400. Če so zaradi zmanjšanih
odstotkov poiskali pomoč pri sindikalnem zastopniku, so za kazen prejeli
pogodbo s še nižjimi odstotki. Če so se javno uprli tovrstni kadrovski politiki, jim
pogodbe niso podaljšali.
Opisana situacija na FHŠ me izredno spominja na razmere na univerzah v Čilu,
kjer sem predavala pred nekaj leti. Kot je znano, je bil Čile svetovni laboratorij
za neoliberalne politike, kar se kaže predvsem v privatiziranem zdravstvu in
šolstvu. Vodstvo čilskih privatnih univerz bi verjetno pozdravilo kadrovsko
politiko FHŠ, saj so tudi njihovi študijski programi v stalnem spreminjanju, da bi
ustrezali „trgu“; prav tako množično odpuščajo prejšnji kader in ga
nadomeščajo z mlajšim, neizkušenim in lažje vodljivim, ob čemer si morajo
pedagoški sodelavci, zaradi mizernih plač, ob zaposlitvi na univerzi poiskati še
drugo zaposlitev, da lahko preživijo. Delo na univerzi za čilske raziskovalce tako
predstavlja vrsto hobija, ki se mu lahko posvečajo le, če imajo kakšno drugo
donosno službo. Bo tudi delo na FHŠ in ostalih univerzah v Sloveniji postalo
vrsta neobvezne, prostočasne dejavnosti? Bodo glede na kvaliteto študija, ki po
bolonjski reformi strmo upada, univerze kmalu pristale na nivoju večernih šol?
Veliko je odvisno od odziva vseh nas, ki smo priča neoliberalnemu polaščanju
univerz. Ravno zato upam, da boste vztrajali in da vam bomo ostali, v čim
večjem številu, aktivno stali ob strani.

asist. mag. Uršula Lipovec Čebron, Filozofska fakulteta v Ljubljani