domov publikacije lanki slovenska kuhinja

SLOVENSKA KUHINJA
lanek

Pravzaprav bi morali napisati: Slovenske kuhinje, ker ne obstaja ena sama slovenska kuhinja, temve veliko, po mnenju nekaterih kulinarinih strokovnjakov kar 40 ali celo ve. Slovenija je zelo raznolika deela, na severovzhodu lei Panonska ravnina, na vzhodu Dolenjsko grievje, na jugu kras in obala, na zahodu alpski svet. In e bi lahko natevali: barje, tajerske hribe in tako naprej. Pokrajine se ne razlikujejo le po konfiguraciji, temve tudi po sestavi tal, temperaturi, vlagi in vetrovnosti. Tudi po zgodovini. Vse to je vplivalo na razvoj tevilnih slovenskih kuhinj. Tako kot potonih rakov ne moremo loviti drugje kot v notranjskih potokih, ni mogoe suiti pruta drugje kot na krasu in ob obali. Poleg tega je Slovenija tipina mejna deela. Meji na tiri drave z uveljavljenimi narodnimi kuhinjami in od vsake je sprejela nekaj kulinarinih dobrot, ki so jih slovenski kulinariki prenaredili in poslovenili. Slovenska kuhinja ni enovita tudi zaradi drugih razlogov: razslojenost prebivalstva je vplivala na nastanek meanske, gruntarske, bajtarske, grajske, farovke, samostanske in e kakne druge kuhinje. Meanska kuhinja je prevzemala avstrijske, nemke in francoske jedi, kar dokazuje Vodnikova kuharska bukva, ki je sicer povzeta po nemkem viru, obenem pa vsebuje izvirne prvine. Posebni poklici pa so botrovali nastanku rudarske kuhinje (v Zasavju e zdaj pripravljajo omlet rudarsko srce), fuinarske, splavarske, ogljarske, gozdarske (npr. polhi na ranju), kroparske kovake (npr. fiolovec ali zelo gosta fiolova juha) in e kakne drugane kuhinje.

notne slovenske kuhinje potemtakem ni. Ponavadi pod imenom slovenska kuhinja mislimo na nao tradicionalno kmeko kuhinjo. A tudi ta ni enotna. Zato je teko rei, kaj so skupne znailnosti slovenske kuhinje. e odmislimo veje razlike med posameznimi kuhinjami, bi njene znailnosti lahko strnili v teh tokah: 1. Slovenska kuhinja je - kot smo videli - zelo raznolika. To se ne ujema s splonim mnenjem, da je enolina. Res pa je, da pod nazivom slovenska kuhinja marsikdo misli le na gance, kislo zelje, kranjske klobase, krvavice in potico. Slovenska kuhinja je mnogo, mnogo ve in se po raznolikosti lahko primerja s kuhinjami velikih deel. To dejstvo naa kulinarina ponudba vse premalo upoteva. Zato propagiranje slovenske kuhinje (npr. dnevi slovenske kuhinje) nima takega odziva, kot bi ga "zasluila".

2. Slovenska kuhinja je podobna kuhinjam sosednjih deel. Kot mejna deela si je Slovenija sposojala recepte sosedov, a jih je po svoje prenaredila in poslovenila. Prekmurski bogra izvira iz madarskega golaa (ime pa je dobil po loneni posodi bogra) in idrijski linkrofi iz italijanskih raviolov. Takno sposojanje in prenarejanje je znailno tudi za kuhinje drugih deel (izvirnih amerikih jedi je npr zelo malo). Ker imajo nai sosedi odline kuhinje, je tudi slovenska kuhinja prejela od njih nekaj odlinosti. Avtohtonih slovenskih jedi je malo, morda sodijo mednje ganci, potica in nekatere pogae (ocvirkovka in pehovka). Pripravljajo jih tudi v blinjem zamejstvu, a verjetno pod vplivom slovenske kuhinje. 3. Slovenska kuhinja je preprosta in enostavna. To velja za veji del kmeke kuhinje in kuhinje nekaterih poklicnih skupin, npr. rudarjev. Znamenito Rudarsko srce ni ni drugega kot debel, prepognjen omlet. Za kuhanje monika, kae ali are zares ni potrebno veliko znanja in spretnosti. Med domaimi jedmi pa je ve takih, ki zahtevajo veliko znanja in spretnosti, npr. potica, ki se marsikateri kuharici e danes "ponesrei". Jedi so bile preproste tudi zaradi takratne tehnologije kuhanja. V krunih peeh pa ni mogoe cvreti dunajskih zrezkov! Teko je bilo kuhati na ognjiih, na katerih je plamen lizal posodo in roke. e na zaetku preteklega stoletja gospodinje niso imela kuharskih strojkov ali hladilnika. Ploevink niso poznali. Hrano so konservirali v masti, zaseki in sladkorju ali pa so jo suili v dimniku, v suhem zraku ali na preeh. Mnoge udomaene ivali, zelenjava in sadje so ele v zadnjih tridesetih letih prile k nam, npr. damjaki, noji, brokoli, kodrasti ohrovt, sladki grah, kalna zelenjava, amerike borovnice, kivi, lii itd., kar e posebno velja za zaimbe. Slovenska kuhinja je uporabljala tradicionalne zaimbe, kot so majaron, meta, melisa, ajbelj, timijan, etraj, lovor, tudi uvoeni poper in cimet, o kaknem kariju, ingverju ali sojini omaki pa se kuharicem in kuharjem ni sanjalo.

eanska in farovka kuhinja pa je sledila nemki, avstrijski, francoski in ponekod italijanski kuhinji

ter je bila za takratni as napredna. V znamenitih Vodnikovih kuharskih bukvah iz leta 1799, ki je najstareja kuharska knjiga v slovenskem jeziku, najdemo jedi iz rakov, beluev, divjaine, gorice, holandsko omako, limonovo zmrzlino, mandeljevo torto in marsikatera njegova jed e do danes ni prila k nam. 4. Slovenska ljudska kuhinja je "teka", kalorina, mnoge njene jedi so teko prebavljive. Uporablja veliko ivalske maobe (ocvirkov, zaseke, slanine, loja), svinine, monatih jedi, krompirja in fiola, masla, smetane in jajc (v gorenjsko prato gre kar 24 jajc), tudi gobe niso redke, zelenjave z izjemo zelja in repe pa je razmeroma malo. Mnoge od teh jedi danes ocenjujemo kot nezdravo prehrano. To velja tako za kmeko kot za meansko kuhinjo. Kmetje so viek kalorij "pokurili" s trdim delom, meani pa so se debelili in umirali od kapi in drugih bolezni. Danes le malo ljudi opravlja teko fizino delo. Iz tega razloga je potrebno izvirne recepte popraviti. Namesto masti uporabljamo olje, namesto svinine teletino ali perutnino. Gobe dodajamo bolj kot zaimbo in ne kot glavno jed. Itd. e pa elimo skuhati izvirne jedi, jih damo na kronik samo majhne koliine. e si je starodavni Slovenec naloil na kronik goro zabeljenih gancev in jih zalil z jezerom polnomastnega mleka, si lahko sodobni Slovenec pripravi majhen kupek gancev brez maobe z zelenjavno omako ali jogurtom. Od tevilnih slovenskih receptov izberemo okusneje variante, polenti npr. dodamo skuto, kot to delajo v nekaterih primorskih krajih. Jedi popravljajo tudi druge narodne kuhinje. V sodobni francoski kuhinji je veliko manj smetane kot neko, v kitajskih restavracijah na zahodu pa uporabljajo olje, a kajega in pasjega mesa ter morskih kumar ni na jedilnikih. V indijskih in mehikih jedeh je manj ilija kot v izvirnih receptih. Lepo je, da spotujemo izvirne slovenske jedi, v majhnih koliinah jih lahko tudi pripravljamo, v jedilnikih pa jih je bolje popraviti. Sicer jih v restavracijah gosti ne bodo naroevali, e posebno ne tuji turisti. V slovenskih receptih bi morali zmanjati koliino sladkorja, jajc, nadomestiti mast in maslo z rastlinskimi maobami in smetano z jogurtom. No, vasih lahko tudi "greimo", a ne preve. V naslednjih tednih bomo med recepti objavili nekaj receptov za popravljene slovenske jedi. 5. Tradicionalna slovenska kuhinja je uporabljala skoraj izkljuno domae pridelke. Uvoena hrana je bila izjema, pomaran ali limon (in limoninega soka) v glavnem ni poznala. Nekaj ve tega je bilo le v meanski kuhinji in na obali, kjer so se ustavljali mornarji. Sestavine je uporabila "do konca", npr. repne in jabolne olupke so suili in jih uporabljali za juho ali aj, lupine rakov so e enkrat prekuhali v juhah ali popekli v maslu, iz praijih etin so izdelovali opie, iz rogov drobnice pa gumbe (kar pa ne ve sodi h kulinariki). Danes pa bi z ivilskimi odpadki lahko prehranjevali mnoico! Juhe so v slovenski kuhinji mlajega izvora, kljub temu jih pozna nad 100. Prej so jih nadomeali moniki, obare in enolonnice. Najpogosteje brezmesne juhe so bile praviloma revne, znailen primer je juha iz posuenih repnih olupkov. Od mesnih juh sta bili najvekrat na mizi goveja ali kurja juha.

ogateje mesne in zelenjavne juhe so poznali v Prekmurju in nekaterih predelih tajerske. V Prekmurju so jedli "upe" e pri zajtrku, dostikrat pa so bile tudi glavna jed. Ob praznikih in posebnih prilonostih so postregli celo dvojne juhe. Ponekod so v juho zakuhavali proseno in ajdovo kao ali dodajali smetano in kislo mleko. Kisle juhe so kuhali od Prekmurja do Koroke. Slovita kisla tajerska juha iz teletine, drobovine in kisle smetane, s katero pijanci preganjajo "maka", izvira iz Pohorja. V vinorodnih goricah so kuhali celo vinsko juho. Bolj revne so bile juhe na Gorenjskem, prevladovale so preganka, krompirjeva in goveja juha. Najbolj so cenili govejo juho z rumenimi, mastnimi "cinki" in plavajoim mozgom. Priljubljeni so bili vranini ali moganovi cmoki. Posebnost sta bili kotrunova juha z repo in ocvirkova juha. Na Dolenjskem so najvekrat uivali krompirjevo juho. V predelih s planarijami so bile znane juhe sirnice. Mnoge juhe, npr. preganko, so kuhali po vsej Sloveniji, eprav v vsakem predelu drugae. V Alpskih predeli Slovenije so doma are. V njih so kuhali slabe dele suhega mesa, zlasti drobnice, ter razne vrste "praije zelenjave", najvekrat rumeno kolorabo, repo, rumeno ali rdee korenje in krompir. V Beli krajini kuhajo brezmesno aro. aram so dodajali proso ali jemen. S sodobno zelenjavo je mogoe are izboljati. aram so podobne jote, ki so nastale iz monikov. Kmetje so v monike zakuhavali razne zelenjave ter sadje, predvsem pa kislo zelje in repo, vasih so dodajali suho svinino. Po vsej Sloveniji kuhajo riet, ki je jeprenj s suhim mesom. Ponekod dodajajo eplje ali suhe hruke. Ker so jedli riet v kaznilnicah (vendar brez mesa in dodatkov!), so zapornikom rekli, da so na rietu.. Riet je e danes na jedilnikih mnogih gospodinjstev in restavracij. Izboljan popeen riet lahko poskusite v restavraciji Letalie Lesce. Mesne juhe so bile v kronikih le v nedeljah in praznikih, bolj pogosto pa pri bogatejih kmetih in meanih. Poleg govejih juh so slovele kurje juhe, za katere so verovali, da so zdravilne in prinaajo zdravje bolnikom, nosenicam in porodnicam. Revei pa so jedli predvem jeprenovo juho in monik. Juham so podobne obare ali ajmohti, ki so bili pri Slovencih nadvse priljubljeni. Pripravljali so jih s preganjem, vsebujejo pa meso, drobovino, krompir in tevilne druge dodatke. Zelo cenjena je bila kurja obara z ajdovimi ganci, na Dolenjskem pa so poznali abjo in poljo obaro, ki sta danes redki kot poletni sneg.

eprav so Slovenci uivali vse vrste mesa, so ga imeli na mizah le v nedeljah in praznikih, bogati meani vekrat. Ponekod, npr. v Beli krajini in na Primorskem, so jedli tudi drobnico, v vseh pokrajinah pa najvekrat praia. e je res, da gre ljubezen skozi elodec, potem bi moral biti prai simbol ljubezni. Pogosta je bila perutnina, na Martinovo so si jedci privoili peeno gos, raco, purana, kopuna, petelina in koko. Na Dolenjskem in Notranjskem so jedli polhe in ponekod celo jea (le kako so ga odrli?), do raje kuge v 19. stoletju pa so na Notranjskem lovili rake. Na Cirknikem jezeru so prebivalci med osekami kar s koi nabirali ribe, jih nasolili in posuili ali dimili. V Prekmurju so jedli krape in postrvi v bunem olju. Na Primorskem so znane ribje juhe, jegulje v vinu, sipe na aru, polnjene lignje, kampi v vinu. Znamenita istrska jed je polenovka ali bakalar, suha riba iz severnih morij, ki je z mornarji prila v Istro. Uivajo jo za praznike, zlasti Boi. Ribo stolejo in ji dodajo olivno olje ter esen. Med kuhanjem smrdi (saj smrdi tudi cvetaa!), potem se vonj zgubi, a riba dobi prijeten, svojevrsten okus.

Eden od najvejih praznikov je bil dan kolin. Zaklali so praia in naredili krvavice, peenice, kranjske klobase, znamenite slovenske elodce (npr. gorenjski, savinski, notranjski in prekmurski elodec), jetrnice, slanino, ocvirke, zaseko in e marsikaj. Krvavice so pripravili iz glavine, drobovine, kokov mesa, masti in slanine, proseno, ajdovo ali jeprenovo kao, diavami in krvi. V novejem asu dodajajo ri. Primorci so vmeali celo sladkor in rozine. Klobasam brez krvi so rekli bele klobase. Iz vode, v kateri so se kuhale krvavice, so pripravili godlo. Ker je zmerom nekaj krvavic poilo, je bilo v njej nekaj nadeva. Na spodnjem Gorenjskem so zaseko zmleli iz svee slanine, na zgornjem Gorenjskem pa iz prekajene. "Stranski produkt" kolin je bila tudi olca. Znamenite kranjske klobase pa so slovele zunaj meja nae domovine, dokler jih ni ivilska industrija "pokvarila" z manjvrednimi sestavinami. Kmetje so si izdelovali tudi salame in jih s klobasami, rebri in drugim mesom suili v dimniku. Le na Krasu in ob obali so na vetru suili prut. Salame in klobase so morale biti iz najboljega mesa in slanine, prekajene in kljub temu sone. Ponekod je specialiteta unka, peena v kruhu. V Prekmurju so koline jedli z bujto repo (bujti pomeni ubiti).

nameniti so koroki mavlji. Meso svinske glave, prepraen kruh, ajdovo kao in zaimbe zavijejo v svinsko mreico in speejo. Podobna je gorenjska prata. Meso svinske glave, ostanke peenke, unke, kruh, jajca in zaimbe zmeajo in speejo v svinski mreici. Iz tajerske prihajajo peena martinova gos, konjiki lonec z govejim repom, flosarski gola in savinski flosarski zrezek. Nai prednamci niso bili zelenjavarji. Najvekrat so jedli zelje ter kislo zelje in kislo repo, fiol, bob, leo, ieriko, ponekod tudi kumare in bue, v Istri pa so poznali jajevce. Kislo zelje je bilo skoraj vsak dan na mizi (podobno kot v Koreji kisana zelenjava kimi). Vasih so ga meali z drugimi sestavinami. Iz tajerske izhaja peeno tajersko zelje z zmleto govedino in svinino, kao in smetano. Zelje so vlagali tudi v truklje. Po pridelovanju zelja je slovelo Trnovo. Vozili so ga celo na Dunaj in druga veja mesta cesarstva. Bojda naj bi ga uival cesar Joef II. Danes je Trnovo pozidano in zelje pridelujejo kvejemu na kaknem manjem vrtu. Druga tipina slovenska zeljenjava je kisla repa. Nemci in Francozi poznajo kislo zelje, a ne kisle repe. Bujta repa je kisla repa s proseno kao. Najvekrat so jo jedli s kolinami. V mnogih krajih Slovenije so na kmekih peeh suili repne olupke, ki so jim rekli aleluja, iz njih so pozimi kuhali juho. Bojda so jih zaeli kuhati med veliko lakoto v 16. stoletju, potem pa se je jed, ki so jo izboljali z moko, kao ali zaseko, obdrala. Druga skromna jed je bila smojka oz. kuhana repa s proseno kao, doma v Poljanski dolini in okolici kofje loke. Regrad so nabirali Slovenci e pred stoletji. e danes je regratova solata s krompirjem zelo islana, nekatere restavracije pa prirejajo regratove dneve, npr. gostilna Pri Kuklju v Velikih Laah. Redna hrana je bila fiol ter lea in bob, ki so ju kasneje skoraj opustili. Krompir se je uveljavil ele v 18. stoletju, potem pa dobesedno osvojil slovensko kuhinjo. Priljubljen je bil krompir v oblicah z maslom, kislim mlekom ali solato. Z njim vam e danes postreejo pri Hani v Ljubljani in v marikateri drugi restavraciji. Ponekod so zmeali stlaen krompir s stlaenim fiolom in dobili znamenitega meteva.

srednjem veku so prebivalci uivali tudi elod in nekatere druge gozdne plodove, po njih so segali zlasti v asih mnoine lakote. eprav je elod redilen, je zaradi reslovine grenek. Kasneje so omejili gozdni jedlinik na kostanj, iz katerega se da narediti mnogo odlinih jedi. V Brdih je doma maronova juha. Ni dvoma, da bo elod spet v skledah, e se povrnejo nekdanje hude lakote. Mnoge divje rastline, zlasti jagodievje, so bile starim Slovencem bogat vir vitaminov. Slovenci so e od nekdaj nabirali in jedli gobe. zato ima tudi vsaka vrsta gob ve ljudskih imen, npr. jeek, moek, smrek, maslenka, noroglavka. Bolj znani gobji jedi sta jurkova in lisikina juha ter gobje ajdove kae. Na tajerskem so pekli celo gobjo potico, na Dolenjskem pa so z gobami polnili klobase. V slovenski Istri kmetje nabirajo tartufe. Stare in tradicionalne slovenske jedi so kae. Neka stara pesem pravi: "Oh ta mlena kaa, to jaz rada jem, ali tega prav nikomur ne povem. Da bi mi jo snedli, tega se bojim in zato najraji kar molim."

ae omenja e Valvazor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske. Najvekrat je bila na mizi prosena kaa, ki jo danes skoraj ne kuhamo ve. Prosena kaa je bila simbolna jed na enitvovanju, ker naj bi zagotavljala rodnost. Na drugem mestu je bila jemenova kaa (riet), na tretjem pa ajdova. Kao so pogosto pripravljali s epljami, repo ali zeljem. Kaa je priljubljena jed tudi pri drugih slovanskih narodih. Ajda je doma iz Daljnega vzhoda in jo pri nas pred eststo leti e niso poznali. Prvi se omenja v gornjegrajskem urbarju leta 1426. V Evropo so ajdo prinesli Mongoli. V evropskih deelah jo uivajo zmerno, le pri Slovencih je iz neznanega vzroka postala narodna jed, eprav Mongoli nikoli niso prili do nas. Iz ajde kuhamo ali peemo gance, polento, krapke, kao, kruh, potico, pogao, torto, v novejem asu so se pojavili tudi ajdovi rezanci. Skupaj naj bi kuhali ali pekli nad 100 ajdinih jedi! Slovenska narodna kuhinja pa je najbolj znana po gancih. V ljudski pesmi Veselja ni nikjer deklica poje: "Smo vpraal mamico, ki ganke kuhajo, kam je veselje lo." Vodnikov Zadovoljni Kranjec pa pravi: "Na gancih tropine, pa kislega zelja, bob, kaa, vse mine, ko pridem od dela." V Prekmurju jim pravijo ganki in dodole, na Korokem meta. Poznamo ajdove, koruzne, penine in krompirjeve gance, ki sestojijo iz krompirja in zdroba. V Poljanski dolini jim pravijo "oenjeni". Kuhanje gancev se v stoletjih ni spremenilo. V slan krop vsujemo moko, ez nekaj asa prebodemo kepo s kuhalnico. ganevke oz. vode odlijemo le toliko, da dobimo itko zmes. Nato jih meamo s kuhalnico tako dolgo, da "pokajo", nakar jih z vilicami nadrobimo v posodo. Zabelimo jih z ocvirki, zaseko ali mastjo e v loncu, nato e po povrini. Posamezne pokrajine

poznajo razliice. Na Gorenjskem so ganci bolj drobni in zahtevajo ve maobe. Na Korokem pa suho moko najprej prepraijo, nato zalijejo s slanim kropom in maobo. V Prekmurju jih zabelijo z bunim oljem. Druga stara jed je polenta, ki so jo nekdaj kuhali le na Primorskem in na Krasu, kjer je nadomeala kruh. Med drugo svetovno vojno so Ljubljanani jedli rezine polente, ki so jih premazali z marmelado. Rekli so jim "vojna torta". Poleg koruzne poznamo tudi ajdovo in belo polento. Ponekod ji dodajajo skuto, sir, sadje ali posujejo s cimetom. Na Dolenjskem pa je doma krompirjeva polenta. Tudi polento so kuharji zabelili, da se je kar svetila od masti. Na Dolenjskem, v okolici Cerknice, v savinski dolini in Idriji so kuharji nadevali testo in dobili linkrofe. Najbolj znani so idrijski linkrofi, ki so bili polnjeni z nadevom iz krompirja, kasneje so dodajali meso in jajca. Na Korokem so doma ajdovi llinkrofi s sadnim nadevom, krompirjem, mesom in jajci. V Savinski dolini pa so gospodinje vlagale mesni nadev.

amesto italijanskih rezancev so Slovenci raji jedli mlince oz. blince, trgance in krpice. Etnologi menijo, da so mlinci ostanek nekdanjih nekvaenih kruhkov, kakrne e zdaj peejo v nekaterih deelah Balkana in na Blinjem vzhodu. Mlince e vedno uporabljamo v nai kuhinji, eprav manj kot neko. Znamenita jed slovenskih restavracij je raca z mlinci. Dobite jo v mnogih slovenskih gostilnah, npr. v gostilni Iker v Ljubljani. Znana narodna jed so truklji, ki jih pripravljajo iz vleenega ali kvaenega testa, ki ga nadevajo. Kako pomembni so bili truklji, dokazuje danes pogosto ime trukelj, v bliini Turjaka pa je svoje dni leala vasica trukljeva vas. Po nadevu dobijo truklji ime in jim pravimo orehovi, krompirjevi, pehtranovi, metini, fiolovi in podobni truklji. Po Sloveniji jih pripravljajo kar na 100 nainov, na to so slovenski kulinariki resnino lahko ponosni. Veliko vrst trukljev, npr. slastne gluhe truklje, pripravlja gostilna Pri Kuklju v Velikih Laah. truklji so verjetno ena od najstarejih naih jedi, saj omenja pehtranove truklje neka stara kuharska knjiga, ki je leta 1589 izla v Gradcu, kjer je tedaj ivelo veliko Slovencev. Pisec jih je imenoval slovenski truklji. al truklji danes izumirajo. Nave vrst trukljev kuhajo na Dolenjskem, tako da etnologi menijo, da od tam v glavnem izvirajo. Neko so bili na mizi ob vseh praznikih - ob pustu, na porokah, sedminah, ob koncu etve in mlatvah. Govorilo se je, da godovnike brez trukljev odnese volk. truklji so bili obredna jed. Polnili so jih s popraenimi drobtinami, jajci, sirom, smetano, slanino, krvjo, fiolom, krompirjem, ocvirki, kruhom, orehi, in drugimi sestavinami.

eveda pa truklje poznajo tudi druge slovenske pokrajine. Ajdove truklje poznajo na tajerskem, na Gorenjskem pa orehove, skutine in smetanove truklje. Ponekod na Gorenjskem so kuhali truklje v sopari. Poloili so jih na reeto, pokrili s prtiem in segreli vodo pod reetom. Danes bi jih lahko kuhali v sodobnih soparnikih. Na Notranjskem poznajo peene truklje s smetano. Posebnost so gorenjski ajdovi truklji s epljevim ali borovninim nadevom ter tajerski zeljni truklji. V Prlekiji in Prekmurju so doma gibanice in podobni krapi. Testo peejo v ve plasteh, med plastmi pa je nadev. V nekaterih gibanicah je kar devet plasti. Nadevi v gibanici so razlini (medtem ko imajo truklji enoten nadev). Ena plast je lahko nadevana z orehi, druga s skuto, tretja z makom, etrta z jabolki itd. Znana prleka gibanica je nadevana s skuto in smetano ter premazana s smetano in rumenjaki. Loparnice so gibanice, ki jih delajo na loparju, s katerimi jih vloijo v pe. truklom in gibanicam so podobne repnjae z repnim nadevom ter tikvae z bunim nadevom. Med slaicami slovi slovenska potica, ki jo omenja e Valvazor v svoji knjigi o deeli Kranjski. Potica je znailna praznina jed. Po njej so Slovenci znani po svetu ni manj kot po smuarjih (mislimo na dolgotrajni sloves). Kae, da je potica izvirna slovenska jed, v tujih kuharskih knjigah ji pravijo "kranjska" ali "ljubljanska potica". Ime naj bi nastalo iz "povitnice". Potica je izboljana oblika kolaa, ki jo peemo v modlih, ki jim dajo obliko. Slovenska kuhinja pozna najrazlineje oblike modlov. V nadevih razlinih potic najdemo orehe, roie, lenike, mak, skuto, smetano, med, pehtran, meto, ocvirke (ocvirkovka), narezano slanino (pehovko), narezano suho sadje, zlasti rozine, kasneje so dodajali kakav in okolado, v zadnjih letih pa so pri Kulinarini Sloveniji odkrili, da se potici odlino prilega kokosova moka. Posebnost so ajdove potice, ki jo na Bizeljskem nadevajo s smetano, skuto in orehi. V tradicionalni slovenski kuhinji najdemo vsaj 50 razliic potice. Pripravljanje potice pa ni enostavno in je zamudno delo. Sicer pa jih danes dobimo v vseh vejih trgovinah. Recept za manj obiajno pehtranovo in ajdovo potico dobite na straneh Kulinarine Slovenije. Slovenci so poznali tudi druge sladkarije, npr. pince, gubanice in arklje, ki pa se ne morejo primerjati s potico. Krofe, bobe, mike, buhtelne in flancate ter jabolni zvitek pozna vsa Slovenija. Te jedi so prike k nam iz sosednjih alpskih deel in postale "tipina slovenska jed". Novega porekla so znamenite blejske kremnite in e posebno blejske grmade (poglejte med recepte), njihov avtor je lastnik restavracije Letalie Lesce, kjer so tudi najbolje. V nekaterih tajerskih mestih so priljubljene zagrebke kremnite, oblite s okalado, ki bojda ne izvirajo iz Zagreba. Veliko slaic so gospodinje spekle z medom. Med medenjake sodijo tudi znameniti kofjeloki in dragoki kruhki, ki so izvirneji od lectovih src. Oblike so razline, pogosta so srca. al jih danes zastonj iemo po trgovinah. Medeni kruhki, morda z napisom "dobrodoli", bi bili nadvse primerna darila, ki jih dajejo gostom hoteli, restavracije ali turistine ustanove.

na od glavnih slovenskih jedi je kruh. Slovenci so narod kruhojedcev. Jedli so ga pri vsakem obroku, jemali so ga na konjo, senjo in na potovanja, ki tedaj niso bila pogosta. Kruh so pekli v kruni pei, kamor so ga vlagali in jemali ven z dolgimi loparji, ponavadi za ves teden. Peka kruha je bila pravcati druinski praznik. Bajtarji so pekli kruh iz rne moke, vasih so mu dodali otrobe in krompir, gruntarji pa kruh iz bele moke, ki so ji po potrebi dodajali suho sadje ali orehe. Danes menimo, da je rni kruh bolj zdrav in ni v trgovinah ni ceneji od belega. Bojda naj bi celo najbogatelji lovek na svetu Bill Gates uival polnozrnati rn (verjetno ne slovenski) kruh! Toda beli kruh je bil neko simbol dobrega ivljenja. Ponekod so kmetje sejali in poeli penico skupaj z rjo (sorico). Poznavalci kruha pravijo, da ima kmeki kruh poseben okus, ki

ga industrijska peka ne more ponuditi. Poleg belega in rnega, peninega ali renega kruha so gospodinje pekle tudi koruzni, jemenov in ajdov kruh. Poseben kruh tanik so naredili iz peninega kvaenega testa in kislega mleka. Podobna je bila porona pogaa bosman. Kruh so hranili v hladnem prostoru, dostikrat v viseijh krunjakih. Kako visoko so nai prednamci cenili kruh, dokazuje stara navada, da so gostu ponudili najprej kruh s soljo. Navada je izginila, kvejemu na kaknem sprejemu se e "poigrajo" z njo. Opisan je le del slovenskih tradicionalnih jedi. Za podroben opis vseh bi potrebovali knjigo. Samo dotaknili smo se kulinarinih navad na raznih slavjih, npr. porokah, godih, sedminah, ob pustu itd. Prav tako bi k slovenski kuhinji sodil tudi opis rne kuhinje z ognjiem, loparji in burklami, lonene in elezne posode, a tem kaj ve drugi. Na Dolenskem so lonarji pekli posebne sklede s tremi nogami, pod katero so naloili erjavico in kuhali juino na konji, senji, pri pobiranju pridelkov, na trgatvah itd. Prav tako niso opisane jedilne navade. Kmeka druina se je vsedla za veliko mizo v "hii", v sredino so poloili veliko skledo z hrano, iz nje pa so zajemali jed z lesenimi licami in jo nesli v usta. Pri bogatih kmetih so jedli hlapci in dekle pri mizi v drugem kotu. Slovenske klasine jedi niso prav pogost gost v kronikih naih gospodinjstev. "Prostor pod soncem" so si priborile le nekatere od njih, npr. potica, polenta, regratova solata, marsikje kuhajo tudi riet, joto, bogra in e kaj. Kdo pa e kuha aro, mavlje, krape, monik ali bujta repo? Eden od razlogov je nepoznavanje nae narodne kuhinje. Drugi je nepoznavanje monih izboljav. Tretji so kuhinje ala McDonald, ki naglo spodrivajo poasne naine kuhanja. Slovenska kuhinja pa je tipina kuhinja poasnega kuhanja. Zanimivo je, da se je ohranila v razmeroma pristni obliki pri naih izseljencih v Ameriki in Avstraliji (www.thezaurus.com). Ameriki izseljenci so natisnili celo nekaj knjig o slovenski kuhinji. Slovenska kuhinja je navzoa v mnogih restavracijah in gostilnah v Sloveniji. edalje ve jih nudi slovenske specialitete in domao hrano. Ponujajo jih npr. gostilna Lectar v Radovljici (kjer pritegne pozornost tudi star slovenski ambient), gostie Koren v Podljubelju, gostilna Pri Kuklju v Velikih Laah (kjer lahko vidite ostanke rne kuhinje), gostilna Martin v Trbovljah (znana po zasavskih specialitetah), restavracija Sinjor v Martjancih, v gostilni iker v Pernici pa se lahko najeste pristnih prekmurskih dobrot. Dober tek.

aj na koncu omenimo e sodobno slovensko kuhinjo. Ta povzema jedi iz vseh znanih evropskih kuhinj, eprav od nekaterih bolj kot od drugih. e bi vpraali tujega turista, kaj je slovenska kuhinja, bi zaradi enostranskih izkuenj morda odgovoril: "Pica." Vendar sodobna slovenska kuhinja ni tako enolina in ponuja mnogo ve, tudi najbolj sofisticirane jedi, npr. v gostilni Hani v Ljubljani ponujajo sladokuscem poleg domaih jedi tudi carpaccio z rukolo, mariniranega lososa, gratinirane pole, peeno banano s konjakom in e marsikaj drugega. Na nao sodobno kuhinjo so vplivale tudi kuhinje nekdanjih jugoslovanskih deel, pridobile nao domovinsko pravico, uivate jih lahko v gostilni Pod Ronikom. Ni dvoma, da bo slovenska kuhinja ez 100 let precej drugana od nekdanje ali celo sedanje. Gostilne in restavracije, ki se navajajo v tem sestavku, so lanice Kulinarine Slovenije. Njihove dobrote smo preizkusili. Nedvomna pa bi nali ustrezne in odline jedi tudi v drugih restavracijah in gostilnah po Sloveniji.

tevilo ogledov strani: 17004

Kdo smo

Pomo

Mediji o nas

Oglaevanje

Piite nam

Pogoji uporabe

Obvestila

Gostilne.si

Kulinarina Slovenija V2.152 - Copyright 1998 - 2012 Spletna kulinarika d.o.o.