Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

Vzgojno-izobraževalni smotri so izhodišče in temeljni kamen celotnega učnega dela.

NEKATERI VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI SMOTRI NAŠE OSNOVNE ŠOLE:

 posreduje učno snov ter jih navaja k razumevanju in smiselnemu uporabljanju pridobljenega
znanja,
 uvaja v razumevanje temeljnih zakonitosti v naravi in družbi  temelji za oblikovanje
znanstvenega pogleda na svet,
 razvija vedoželjnost, sposobnost za opazovanje, kritično razmišljanje, samostojno umsko
delo,
 razvija pogoje za nadaljnje šolanje in samoizobraževanje,
 uvaja v spoznavanje odnosov med ljudmi v družbi, navaja na ustrezno ravnanje itd.

Splošni učni smotri so v učnih načrtih posameznih predmetov do neke mere konkretizirani (npr.
učenci spoznavajo osnovne značilnosti in zakonitosti knjižnega jezika, razvijajo logično mišljenje in čut
za jezik).

Učni smotri ne opravljajo (oziroma le malokrat) osrednje vloge pri usmerjanju učnega procesa.
Učiteljevo delo usmerja predvsem učna vsebina, delno metode in pripomočki, ki jih uporablja.  Da
bi opravljali usmerjevalno funkcijo, morajo biti oblikovani bolj konkretno in enopomensko.

NAPAKE IN ENOSTRANOSTI PRI KONKRETIZIRANJU SPLOŠNIH SMOTROV:

 oblikovan tako, da nakazuje naloge pouka ali učiteljevo aktivnost, ne pa sprememb do

katerih bi naj prišlo pri učencih (npr. smoter je izpeljati in dokazati Pitagorov izrek),
 zreduciran na navajanje učne snovi, vsebine  ni omenjeno kaj naj bi učenci s to snovjo
delali, kakšne intelektualne spretnosti razvijali (npr. obravnava alpskega sveta; Deseti brat),
 učitelji doseganje smotrov pouka velikokrat enačijo s količino predelane snovi: »Smotri so
bili v glavnem doseženi, le zadnjega poglavja nismo obdelali.«
 navedena zaželena aktivnost učenca, vendar na splošno, ločeno od konkretne vsebine (npr.
razviti zmožnost kritičnega mišljenja  ni navedeno o čem, s katero dejavnostjo bi to
dokazal),

Kratkoročni učni smotri naj bi bili oblikovani ENOPOMENSKO  učitelj lahko sebi in svojim kolegom
razjasni, kako se bodo učenci pod vplivom določenega vsebinskega področja spremenili (mišljenje,
vrednotenje, ravnanje).

TESTI ZNANJA IN OBLIKOVANJE UČNIH SMOTROV  pri načrtovanju nujno napraviti tabelo
specifikacij in proporcionalno določiti delež posameznih vsebinskih poglavij in smotrov.

PROGRAMIRANI POUK IN UČNI SMOTRI  pomembna natančna opredelitev smotrov in preverjanje,

ali so bili doseženi:
 učenci se iz programiranega gradiva učijo sami, ob minimalni pomoči učitelja, imajo lasten
tempo.

PEDAGOŠKA TEHNOLOGIJA IN UČNI SMOTRI  natančno opredelimo, kaj želimo doseči in nato
izberemo primerno kombinacijo sredstev in metod.

TEŽNJA PO NATANČNEJŠI IN UPORABNEJŠI OPREDELITVI UČNIH SMOTROV JE POVEZANA:

 z idejo o enotni šoli, ki daje enake možnosti (utemeljenost in dostopnost smotrov je
pomembna za zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika v skladu s svojimi
zmožnostmi),
 z vse večjim poudarkom na formalno-oblikovalnih nalogah šole (ne zadostuje več, da učenci
osvojijo določeno količino znanj, podatkov, receptov  naučiti se morajo kritično in logično

1
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

razmišljati, prenašati dobljeno znanje na razmeroma nova področja, obvladati samostojno

pridobivanje nekih spoznanj).

OPERATIVNO OPREDELJENI SMOTRI

Robert Mager: če ni jasno opredeljenih ciljev, ne moremo preveriti učinkovitosti pouka in nimamo
zanesljive osnove za izbiro ustreznih metod, vsebin, sredstev.

Učitelj mora vedeti, kaj bo učenec znal in zmogel po koncu pouka določene enote  KONKRETNO –
s katero dejavnostjo/aktivnostjo/OPERACIJO bo dokazal, da je dosegel smoter.
OPIS CILJA ≠ OPIS POTEKA POUKA

Zmožnost učenca ob koncu učne enote mora biti čimbolj enopomensko opisana  v okviru
učenčeve dejavnosti – pomemben GLAGOL, ki ga uporabimo v opisu cilja!

Glagoli – ENOPOMENSKI OPIS

našteti, poiskati, povedati na pamet, primerjati, popraviti, rešiti (naloge)

Glagoli – SPLOŠNI
doumeti pomen, poznati, obvladati, logično razmišljati, naučiti se, ceniti

Pomembno je za katero od operacij gre, ker niso vse na isti težavnosti in ne kažejo vse enake
stopnje obvladanja pojma!

Splošni izrazi (znati, doumeti) so pomembni pri izhodiščnih splošnejših formulacijah.

 Operacionalizacija širših smotrov: npr. v učencih naj se zbudi ljubezen do petja  učenec
prostovoljno sodeluje v šolskem pevskem zboru

Operativno izražen cilj ni nujno obvezen za vse učence (zahtevnejše dosežejo le nekateri).

Operativni smotri so lahko oblikovani na različnih stopnjah konkretnosti (za daljša časovna obdobja
oblikujemo splošnejše, za posamezno učno uro oblikujemo konkretnejše).

Naslednja sestavina je OPIS POGOJEV pod katerimi bo učenec dokazal, da je dosegel smoter:
 ali izbira med danimi odgovori pravilnega ali mora sam oblikovati odgovor,
 ali bo pri reševanju uporabljal slovar, priročnik, zemljevid, pravopis,
 ali mora znati formule na pamet ali jih bo imel pred seboj in jih znal pravilno uporabljati.
Vsebovati mora tudi KRITERIJ, po katerem bomo presojali ali je učenec res dosegel smoter:
 izmed 10 vprašanj mora pravilno odgovoriti na vsaj 7 vprašanj,
 našteti mora vsaj 3 vzroke za razpad Jugoslavije,
 rezultat mora biti pravilen vsaj do druge decimalke …
Dodamo lahko tudi časovne meje  v kolikšnem času mora učenec doseči določen rezultat.
POVZETEK: operativni učni smoter je zbirka besed ali simbolov, s katerimi opišemo nameravanje učinke
pouka  kaj bo učenec po koncu pouka krajše ali daljše enote zmožen napraviti ali kako bo učitelj lahko
ugotovil, ali je bil smoter dosežen. Da bo to doseženo moramo (1) najti ustrezen naziv za učenčevo
ravnanje, zmožnost, dejavnost (ustrezen glagol), (2) opredeliti pogoje, v katerih učenec pokaže, da je
dosegel smoter (kakšni pripomočki so ali niso na voljo), (3) opisati kriterij (merilo), ki ga bomo uporabili,
da bomo učenčevo storitev ali ravnanje še označili za zadovoljivo.
Taksonomija – sistem klasifikacije

2
 Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

Taksonomija naj bi bila v pomoč tistim, ki se neposredno ukvarjajo s poukom, da bi začeli bolje
razumevati zvezo med učnimi izkustvi, ki jih dajejo različni učni postopki, in spremembami, do katerih
pride pod njihovim vplivom v učenci.

TRI PODROČJA – BLOOM IN SODELAVCI:

 KOGNITIVNO (spoznavno, izobrazbeno) PODROČJE  smotri hierarhično razvrščeni glede na

zahtevnost; praviloma je obvladovanje nižje stopnje pogoj za obvladovanje naslednje,
 ČUSTVENO-MOTIVACIJSKO (konativno, vzgojno) PODROČJE  smotri razvrščeni glede na
stopnjo interiorizacije ali sprejetosti s strani učenca, ki je vse manj odvisen od zunanjih pobud
in kontrole,
 PSIHOMOTORIČNO PODROČJE  zaporedje od bolj grobih, velikih do drobnih, finih gibov, ki
so med seboj vse bolj usklajeni in koordinirani.

TAKSONOMIJA ZA KOGNITIVNO PODROČJE

Taksonomske stopnje se delijo na podstopnje.

1. ZNANJE

Od učenca se zahteva, da na tej stopnji določena spoznanja, dejstva, podatke, definicije pa tudi
kategorije, metode, teorije SPOMINSKO USVOJI, si jih ZAPOMNI in nato OBNOVI v približno taki
obliki, kot jih je dojel. Ni nujna mehanska zapomnitev  težimo k določeni meri razumevanja smisla;
lahko tudi samo prepoznavanje pravilnega odgovora.
POMEMBNO
 KATERA SO TISTA ZNANJA, KI SO »HRBTENICA« PODROČJA IN KATERA SO POMEMBNA ZGOLJ ZA
GRADNJO RAZUMEVANJA?
 KAKO IZOLIRANA SPOZNANJA ČIMBOLJ ORGANIZIRATI, POVEZATI IN OSVETLITI Z RAZLIČNIH VIDIKOV?

Znanje posameznosti  POZNAVANJE posebnih podrobnosti, specifičnosti, podatkov na konkretnem

nivoju

 Znanje terminologije, besednih izrazov za pojme, simbolov (vsako znanstveno in strokovno

področje ima sistem strokovnih terminov in simbolov)  Učenec zna obnoviti besedno
razlago za monarhijo, konkordat, inkvizicijo.

 Poznavanje specifičnih podatkov, dejstev (natančne informacije – datum, približne –

stoletje, absolutni podatki – površina države, primerjalni – površina Slovenije v primerjavi z
Avstrijo, trajni podatki – dolžina reke, spremenljivi podatki – število prebivalcev, znanje o
glavnih virih, v katerih najdeš podatke)  Učenec zna našteti pomembnejše letnice v
slovenski narodni zgodovini.

Poznavanje načinov ravnanja s posameznimi dejstvi in podatki  gre za raziskovalne metode,

načine organiziranja, proučevanja, presojanja, kritiziranja podatkov; gre za PROCESE, POSTOPKE in
ne za končne produkte  dovolj je, da so učenci z njimi SEZNANJENI, vedo, da jih je mogoče
uporabljati

 Poznavanje pravil, dogovorov, konvencij (načini ravnanja s pojavi in podatki, način njihovega
prikazovanja, so STVAR DOGOVORA, ni jih mogoče »razumeti«)  Učenec ve, kako na
zemljevidu zaznamujemo mesta različne velikosti.

3
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

 Poznavanje tendenc in zaporedij – časovnih ali drugačnih (časovna, vzročna, prostorska

zaporedja pojavov; sprva poznavanje dejstev in podatkov, ki so osnova zaporedja) Učenec
obnovi zaporedje tehnoloških postopkov pridobivanja aluminija.

 Poznavanje klasifikacij in širših kategorij področja (klasifikacije in kategorije, ki so temeljne

za določeno področje  njihova uporaba je na višji taksonomski stopnji)  Učenec pozna
glavne skupine kemijskih elementov.

 Poznavanje kriterijev za ocenitev (našteje, navede, prepozna kriterije za ocenitev ali

preizkušnjo danih dejstev, mnenj, principov, ni pa nujno, da jih zna tudi sam uporabiti) 
Učenec našteje kriterije za ovrednotenje likovnega dela (barvna skladnost, kompozicija …)

 Poznavanje metodologije, raziskovalnih postopkov, tehnik (vsaka disciplina razvila do neke

mere svojim problemom in predmetu lastno metodologijo; učenec mora biti seznanjen z njo,
da jo lahko kasneje uporablja)  Učenec pozna vlogo hipotez v raziskovanju in postopke
sistematičnega preverjanja hipotez.

Abstraktno, posplošeno znanje  SEZNANJENOST s pomembnimi idejami, pojavi, teorijami,

posplošitvami, ki segajo čez vse področje; mlajšim je težko razumeti abstraktne ideje, zato izhajamo
sprva iz KONKRETNEJŠIH pojavov.

 Poznavanje principov, zakonitosti, posplošitev (prepoznavanje in obnovitev pravilne

formulacije principa ali zakonitosti ter navajanje primerov, ki so bili uporabljeni PRI POUKU!)
 Učenec pove Pitagorov izrek/ odnos med nadmorsko višino in temperaturo …

 Poznavanje teorij in struktur (še bolj široke in abstraktne posplošitve, ki zajemajo in razložijo
zelo širok spekter posameznih dejstev, podatkov, opažanj)  Učenec zna povedati glavne
značilnosti evolucijske teorije.

2. RAZUMEVANJE

Gre za to, da učenci RAZUMEJO SMISEL IN BISTVO SPOROČILA, ki jim je posredovano bodisi v
BESEDNI (ustni in pisni) bodisi v KATERIKOLI DRUGI OBLIKI (slike, simboli, zemljevidi, diagrami,
formule … ).

Prevajanje (gre za prevajanje iz ENEGA NIVOJA ABSTRAKCIJE NA DRUGEGA;

spreminjanje/prevajanje sporočila, ni mišljen le jezikovni prevod  daljše besedilo v krajše, formulo
v račun, besedilo v tujem jeziku v materinščino, note v melodijo)  Učenec zna daljši tekst povedati
tako, da ne zgreši glavne misli.

Interpretacija ali razlaga (razumevanje odnosov med posameznimi deli sporočila, ne le razumevanje
posameznih delov, povezovanje celovitosti sporočila s prejšnjim znanjem, zmožnost izluščiti glavne
misli iz sporočila, razumeti njihovo povezanost, poznavanje mej interpretacije)  Učenec razume
glavno misel Sonetnega venca in jo pove s svojimi besedami. / Učenec na podlagi predhodnega
znanja o fevdalni družbi razloži, zakaj kmečki upori niso bili uspešni.

Ekstrapolacija ali predvidevanje (iz vsakega smiselnega sporočila lahko izluščimo posledice, učinke,
sklepe, ki jih avtor ni izrecno navedel; *INTRAPOLACIJA – izpolnitev vrzeli v dani seriji podatkov;
raztegnitev neposredno danega, ne še samostojna uporaba)  Učenec predvidi, kaj se bo zgodilo s
tekočino pri določeni temperaturi, če jo dalje segrevamo.

3. UPORABA

4
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

ZMOŽNOST REŠEVANJA za učenca NOVIH PROBLEMOV na podlagi primernih splošnih pravil, formul,
zakonitosti, principov, ki jih je usvojil  sam se mora domisliti, kateri postopki so primerni, kadar
rešuje po »receptu«, to ni uporaba, temveč razumevanje; kadar navede isti primer kot pri pouku, je
to znanje. Pomemben je TRANSFER oziroma prenos naučenega v nove situacije, ki so vse bolj različne
od prvotne.  Učenec zna uporabiti Pitagorov izrek pri reševanju problemov geometrijskih teles ali v
fiziki.

Potek reševanja problemov pri pouku:

 postavitev problema, kaj je dano, kaj iščemo,
 ugotovitev, ali imajo učenci potrebno znanje in razumevanje,
 pomoč, da se spomnijo potrebnih principov in pojmov,
 besedno usmerjanje, ki ne poda rešitve,
 preverjanje ali je bil problem rešen s samostojnim miselnim naporom (damo nov, podoben
primer).
 Primeri morajo biti novi, a ne preveč umetni ter povezani s vsakdanjim življenjem.

UČITELJ:
 mora ugotoviti, kaj je vzrok morebitnih napak pri reševanju
problemov:
o nerazumevanje razlage,
o napačen princip reševanja,
o napaka pri uporabi pravega principa,
 mora učence opozoriti na možnost uporabe različnih principov.

4. ANALIZA

Gre za to, da je učenec sposoben RAZSTAVITI sporočilo v sestavne dele, tako da postanejo jasni
odnosi med njimi in njihova organiziranost v celoto. Pomembno je RAZLIKOVANJE med dejstvi in
osebnimi mnenji ali hipotezami, razlikovanje glavnih idej od stranskih, razlikovanje BISTVENEGA OD
NEBISTVENEGA v različnih sporočilih. Lahko je sama sebi namen ali pripomoček za globlje
razumevanje.

Analiza elementov (iskanje glavnih idej v sporočilu, razlikovanje med dejstvi, vrednostno obarvanimi
mnenji in nameni sporočila)  Učenec v tekstu razlikuje zaključke od dokazov in utemeljitev zanje.

Analiza odnosov (glavni odnosi med sestavinami, odnos sestavin do teze ali ideje – jo bistveno
podpirajo ali ilustrirajo, razširjajo)  Učenec zna določiti, katere trditve so v časovnem sosledju in
katere so si v vzročno posledičnem odnosu.

Analiza strukture in organizacijskih načel (zahtevno)  Učenec iz prebranega literarnega dela sklepa
na namen, tendenco in osnovno idejno usmerjenost avtorja.

5. SINTEZA

Gre za ZDRUŽEVANJE raznih elementov, ki jih je učenec že prej spoznal, V NOVO CELOTO, ki je doslej
še ni bilo. Združevanje in primerno KOMBINIRANJE elementov iz RAZLIČNIH VIROV. Naloge morajo
biti takšne, da lahko učenec naredi različne izdelke, da različne odgovore. Pomembna je

5
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

USTVARJALNOST (pomembna svoboda, da se lahko zmotiš  pri pouku odprti, demokratični odnosi).
O sintezi govorimo, kadar prispevajo odgovori kaj bistveno novega, vsaj z vidika učenca  ni kar
vsak odgovor sinteza prejšnjih izkušenj, znanj. Izjemno težko preveriti, koliko so se učenci približali tej
stopnji; možnost bolje spoznati učence.

Izdelava originalnega sporočila (učinkovito sporočanje idej, misli, izkušenj, doživetij; informiranje,
prepričevanje, posredovanje; originalnost z upoštevanjem, komu je sporočilo namenjeno in kakšen
medij uporablja za sporočanje)  Učenec napiše preprosto melodijo na besedilo dane pesmi.

Izdelava načrta ali predloga za akcijo (načrt za eksperiment, za opazovanje in zbiranje podatkov, za
organizacijo proslave  sinteza znanj in izkušenj + ustvarjalnost; na izdelek vplivajo tudi stališča,
vrednote)  Učenec napravi načrt in skico za sodoben originalen stol iz plastike.

Izpeljava sistema abstraktnih odnosov (učenec je zmožen priti do posplošitev ali vsaj do hipotez v
zvezi z opazovanimi/ zbranimi podatki in pojavi, ki jih mora na nek način klasificirati in razložiti;
INDUKTIVNOST in DEDUKTIVNOST)  Učenec sam »odkrije« določeno zakonitost v matematiki.

6. VREDNOTENJE ALI EVALVACIJA

Vrednotenje na podlagi notranjih kriterijev (vrednotenje po kriterijih, ki so lastni danemu delu 

literarno delo po ustreznosti oblike, članek po jasnosti in doslednosti logičnega razvijanja misli, načrt
za stavbo po upoštevanju zakonov statike, raziskavo po ustreznosti metodologije)  Učenec oceni
verodostojnost zgodovinskega vira.

Vrednotenje na podlagi zunanjih kriterijev (zunanji kriteriji so zelo različni; dela, izdelke ocenjujemo
z vidika ciljev (estetskih, ekonomskih, družbenopolitičnih), koristnosti, učinkovitosti, ekonomičnosti,
idejnosti, družbene pomembnosti  isti pojav lahko ocenjujemo z več vidikov, povezano z
oblikovanjem vrednot)  Učenec zna na podlagi primerjave več literarnih, likovnih, glasbenih del
razlikovati kič od umetnine.

Splošnejši smotri so razčlenjeni na konkretnejše; v takšni obliki je taksonomija namenjena bolj

srednjim in višjim šolam, vendar lahko poenostavljeno obliko uresničujemo že v osnovni šoli.

RAZVRŠČANJE SMOTROV V TAKSONOMIJO

 pomembno je poznati kontekst in ne le izoliranih ciljev (ali je problem za učence nov ali že
slišan  izbiramo lahko med znanjem, razumevanjem, uporabo ali celo analizo),
 predznanje učencev  učitelj lahko problem zastavi na ravni uporabe, učenec ga zaradi
predznanja rešuje na ravni poznavanja dejstev,
 splošne umske sposobnosti učencev igrajo določeno vlogo, nekateri bodo naloge na stopnji
sinteze reševali na podlagi sposobnosti in ne pouka, ki so ga bili deležni.

6
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

Madaus s sodelavci je eksperimentalno preverjal hierarhičnost taksonomije. Ugotovili so, da ima

taksonomija Y OBLIKO. Prve tri stopnje so hierarhično razporejene, ostale tri pa ne nujno:

Horn s sodelavci je z eksperimentov potrdil hipotezo, da je mogoče zadovoljivo operacionalizirati

»višje« smotre.

Pri načrtovanju pouka nekega predmeta moramo vzeti za izhodišče najzahtevnejše učne smotre in
nato GRADIMO NAVZDOL potrebne pogoje, ki so nujni za doseganje najvišjih učnih smotrov.
Taksonomija ni enako uporabna pri vseh predmetih.

TAKSONOMIJA ZA KONATIVNO (AFEKTIVNO, VZGOJNO) PODROČJE

»Vzgoja je avtomatični stranski produkt kvalitetnega posredovanja znanj.«  NI RES; nekatere

raziskave pokazale, da npr. delinkventni mladostniki relativno bolje poznajo pravila in predpise. Nujni
načrtno uporabljeni postopki in metode.

Zahtevno sestavljanje te taksonomije, težje kot za spoznavno področje. Vrednotenje rezultatov je

izjemno zahtevno, saj ne vemo, kdaj daje nekdo določene odgovore zato, ker ve, da se od njega
pričakujejo in kdaj iz globljega prepričanja.

Osnova za klasifikacijo afektivnih smotrov je STOPNJA PONOTRANJENOSTI (INTERNALIZACIJE)

stališč, vrednot, interesov, čustev. Internalizacija je postopen proces:
 posameznik je voljan posvetiti pozornost določeni situaciji; zave se obstoja nekega področja,
zave se razlik med seboj in drugimi (lastne posebnosti),
 sam išče situacije in nato aktivno stopi v odnos ali interakcijo  postopna selitev kontrole
nad ravnanjem zunanja  notranja,
 postopno oblikovanje čustev do predmetov, idej, situacij  od nevtralnih do rahlo in nato
vse bolj izrazito pozitivnih (lahko tudi negativnih npr. do izkoriščanja).

Sprva se stališča in interesi pojavljajo izolirano, kasneje se povezujejo v organizirane sisteme. Največ
čustev v konfliktnih situacijah doživlja posameznik je na srednji stopnji moralne razvitosti; ko ima
razvit skladen sistem vrednot je nihanj veliko manj.

*Kohlberg – MODEL MORALNEGA RAZVOJA

 PREDKONVENCIONALNI NIVO ((1) usmerjenost v poslušnost zaradi kazni, (2) instrumentalno-
relativistična usmerjenost),
 KONVENCIONALNI NIVO ((1) usmerjenost v medsebojno harmonijo, (2) usmerjenost v
avtoriteto in vzdrževanje obstoječega reda),

7
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

 POSTKONVENCIONALNI NIVO ((1) socialno-pogodbena legalistična usmerjenost, (2)

usmerjenost v univerzalne etične principe).

STOPNJE ZA KONATIVNO PODROČJE

1. SPREJEMANJE

Gre za to, da se učenec ZAVE OBSTOJA določenih pojavov (npr. melodija, razlike med revnimi in
bogatimi). Učitelj mora POUDARITI, na kaj naj bo učenec pozoren (izhodišče za nadaljnje moralno
vrednotenje pojavov). Na sprejemanje vplivajo učenčeve domače izkušnje.

Zavedanje dražljaja (pretežno kognitivne vsebine, učenec se stanja ali pojava le ZAVE, pri tem še ni
zainteresiran, čustva so nevtralna, ima le INROFMACIJE; težko preveriti lahko damo npr. grupirati
vrsto glasbenih del; glede na to, kako jih je grupiral, vidimo, katerih vidikov se zaveda; ali učenec
pozna zelo preproste informacije o nekem področju)  Učenec naj se zave socialnih stisk.

Voljnost sprejemanja (učenec vsaj PRENAŠA dano dražljajsko situacijo  ne ugasne radia, ko sliši
klasično glasbo; čustveno še vedno nevtralen; morda bi posvetil pozornost, če bi imel več časa;
pozoren bo predvsem, kadar ne bo drugih dražljajev in kadar bo informacija predstavljena na zanimiv
način  to stopnjo lahko preverjamo z vprašalniki)  Učenec naj bo strpen do različnih tipov glasbe
(različnih slikarskih stilov).

Kontrolirana ali usmerjena pozornost (pozornost jasno osredotočena na določen dražljaj, jasno ga
razmeji od sosednjih vtisov  učenec kontrolira svojo pozornost in jo nečemu aktivno posveti ali jo
aktivno odtegne kljub drugim konkurenčnim vtisom; preverjamo s vprašalniki ali opazovanjem)
Učenec je pozoren na glasbeno spremljavo v filmih in na razpoloženje, ki ga v njem zbuja.

2. REAGIRANJE

Gre za to, da učenec na nekem področju NEKAJ DELA, UKREPA (upošteva prometne predpise, se
zdravo prehranjuje). Podstopnje se delijo glede na vse večji delež dejavnosti.

Pasivno reagiranje (PREPROSTO PRISTAJANJE na določeno ravnanje; učenec sam še ni spoznal

nujnosti za ravnanje  če ni pritiska oziroma kontrole od zunaj, bi lahko drugače ravnal (navadno
najprej zunanja pobuda, nato notranja), navzven se ne razlikuje od tistega, za katero daje učenec
pobudo sam, vendar je psihološka razlika ogromna; malo smotrov oblikovano na tem nivoju, v
resnici pa je velik del ravnanja na nivoju ubogljivosti brez notranje pobude; največ na področju
zdravstvene in prometne vzgoje (umije si zobe, ustavi se pred rdečo lučjo na semaforju), težko oceniti
 lahko sklepamo po ravni vidnega odpora do dejavnosti)  Učenec naredi vse domače naloge, če
ga redno kontroliramo.

Voljno reagiranje (PROSTOVOLJNO ravnanje iz lastne odločitve in po lastni izbiri, ne le iz strahu pred
kaznijo ali pod neposredno kontrolo; nastanek povezan s prejšnjimi pozitivnimi podkrepitvami, zdaj
je ravnanje samo podkrepitev, morda ravna na ljubo staršem, na ljubo učitelja, ki ga ima rad, morda
posnema vzornika, morda ima že razvit interes za določeno področje  SAMOINICIATIVA; znaki so
hobiji, branje knjig, dejavnosti, krožki, KI NISO ZA VSE OBVEZNI; sklepamo lahko šele po več
zaporednih znamenjih, ne le iz posamezne epizode)  Učenec prostovoljno prebira
poljudnoznanstvene članke iz raznih revij in išče informacije o področju, ki ga zanima.

8
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

Reagiranje z zadovoljstvom (učenec tu reagira samoiniciativno, prisoten je element PRIJETNEGA

ČUSTVA – užitka, zadovoljstva, navdušenja, prijetnosti … Morebitne neprijetne izkušnje imajo lahko
za posledico odpor (npr. posmehovanje, kazen, neprimerne metode); težko ugotoviti, ali je dejavnost
spremljalo prijetno čustvo (povezano s starostjo  starejši bolje skrivajo čustva; in s situacijo) 
Učenec rad poje s prijatelji v zboru in tudi v prostem času.

3. USVAJANE VREDNOT

Gre za to, da začne učenec NEKAJ POZITIVNO VREDNOTITI (bodisi zaradi lastnih izkušenj, bodisi
zaradi vrednot okolice)  problem je, če učenec pridobi vrednote, ki so v konfliktu z družbenimi
vrednotami (npr. nasilje nad šibkejšimi). Stališča, vrednote pomenijo pozitivno ali negativno
PRIPRAVLJENOST NA REAGIRANJE v določenih situacijah, do določenih objektov; posledica stališč,
vrednot (bi naj bilo – tako piše v gradivu) stalno, dosledno ravnanje v določenih situacijah  rezultat
mora biti posledica lastnega prepričanja.

Sprejemanje vrednote (nečemu pripišemo določeno vrednost  nismo še povsem prepričani v

vrednoto, lahko nas je preusmeriti; ugotavljamo z opazovanjem, vprašalniki)  Učenec kaže stalno
prizadevanje za izboljšanje izražanja (pisnega in ustnega) v materinščini.

Dajanje prednosti neki vrednoti (vmesna stopnja, mnoge vrednote pridejo do izraza v načinu
preživljanja prostega časa (npr. posameznik kupi več sadja, ker se zaveda vsebnosti vitaminov);
učenec enim stvarem posveča več časa in energije, kadar se odloča med več smermi akcije, izbere
tisto, ki je v skladu s sprejeto vrednoto)  Učenec ob večerih raje bere knjige kot gleda televizijo.

Zavzemanje za vrednote (kadar je neka vrednota sprejeta z veliko trdnostjo in gotovostjo,

posameznik je za določeno aktivnost pripravljen porabiti veliko časa in energije ter premagovati
ovire, ki se na poti pojavijo, močno zavzemanje za vrednoto, poskušanje pridobiti tudi ostale za to
vrednoto  močan DINAMIČNI potencial  ni vedno možno, da bi učenec vrednoto izrazil v akciji)
 Učenec je predan idealom taborništva, vrsto let se udeležuje sestankov, izletov, taborjenj, tudi
druge pridobiva za ideje tovarištva.

4. ORGANIZIRANOST VREDNOT

Gre za to, da so VREDNOTE ORGANIZIRANE, UREJENE V NEK SISTEM, med njimi so določeni
medsebojni odnosi (katere se skladajo in katere si nasprotujejo), ve se katere so razmeroma
POMEMBNEJŠE. Tak sistem se gradi postopno, po potrebi se spreminja  veliko sprememb v
adolescenci.

Konceptualizacija vrednot (učenec dobi podlago za neko vrednoto, spozna utemeljenost, pozna jo v
odnosu do drugih vrednot – ARGUMENTI  vključenost drugih spoznavnih funkcij (analiza,
razlikovanje bistvenega od nebistvenega, primerjanje, posploševanje); rezultat konceptualizacije
pogosto izražen v besedni obliki (lahko tudi v sliki …))  Učenec ugotovi in besedno izrazi značilnosti,
zaradi katerih občuduje neko umetniško delo.

Organiziranost vrednostnega sistema (učenec razne, na videz nasprotujoče si vrednote, spravi v

medsebojne odnose, v skladen, harmoničen sistem  DINAMIČNO RAVNOTEŽJE  sinteza več
podrejenih vrednot v neko višjo; ugotavljamo lahko z osebnostno-interesnimi vprašalniki, analizo
odlomkov – naj se do njih opredelijo, polprojektivna tehnika – izbira med npr. poklicem, ki te veseli in

9
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

poklicem, ki je bolje plačan)  Učenec tehta razne predpise in ukrepe z vidika koristi manjših skupin
in širše skupnosti (npr. proti onesnaževanju okolja).

Zakaj proces organiziranja vrednot dandanes ni preprost?

 Izpostavljenost številnim (literarnim – šund, filmskim – neprimerni) vplivom,
 hitro razvijajoča se družba (protislovja med starimi in novimi vrednotami).

5. RAZVOJ CELOVITEGA ZNAČAJA (KARAKTERIZACIJA)

Gre za to, da so vrednote ORGANIZIRANE v nek notranje skladen, celovit sistem in USMERJAJO
celotno ravnanje (brez spremljave močnih čustev). V skladu z njimi posameznik ravna v vseh
situacijah, ni razlike med »javnimi« in »privatnimi« nazori. To stopnjo doseže šele zrela oseba, nekje
pri dvajsetih. Dalj časa se razvija v odprtih, dinamičnih družbenih sistemih.

Splošna usmerjenost (TENDENCA, USMERJENOST, PREDISPOZICIJA, DA RAVNAŠ NA DOLOČEN

NAČIN (pri široki skupini podobnih situacij); na probleme gledaš realistično, upoštevaš nove
argumente, spremeniš stališče v primeru novih dejstev)  Učenec pred pomembno moralno
odločitvijo vsestransko preuči situacijo.

Karakterizacija – oblikovanje svetovnega nazora (gre za PRENOS ALI TRANSFER posameznih stališč
in vrednot na splošno raven, osebnostna ZRELOST IN ENOVITOST značaja v najvišjem pomenu)  Za
pouk je to dolgoročnejši smoter.

POVEZAVA KOGNITIVNE IN KONATIVNE TAKSONOMIJE – glej gradivo str. 64

Višje stopnje konativne taksonomije vključujejo čustveno-motivacijske sestavine in tudi zahtevne

miselne procese – analize, primerjanja, sinteze, sklepanja …

TAKSONOMIJA ZA PSIHOMOTORIČNO PODROČJE

Najmanj podrobno in sistematično izdelana  velika raznolikost področij, močno povezani s smotri iz
drugih skupin.

Učenje spretnosti ali veščin ima močno spoznavno komponento (potreba po demonstraciji, veliki
količini aktivne vaje, ponavljanja, da se izvajanje koordinira, avtomatizira).

1. VELIKI (GROBI) TELESNI GIBI

Poudarek je na moči, hitrosti in natančnosti gibov (potrebna določena mera koordinacije gibov z očmi
in očesi)

Gibi gornjih udov  Učenec se nauči metati žogo v koš (zadene vsaj v polovici poskusov).

Gibi spodnjih udov  Učenec skoči v višino (daljino) s primerno tehniko.

Gibi več delov telesa hkrati  Učenec zna hrbtno preplavati 100 metrov.

10
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

2. DROBNI KOORDINIRANI GIBI

Učenec obvlada vzorce oziroma zaporedja drobnih, finih, koordiniranih gibov, ki vključujejo
koordinacijo z očmi, ušesi ali (in) s celim telesom  za obvladovanje takih gibov je potrebno precej
vaje.

Gibi rok in prstov  Učenec zna plesti desne petlje.

Koordinacija oči in rok  Učenec se nauči ravnati z mikroskopom.

Koordinacija ušes in rok  Učenec po posluhu zaigra na klavir melodijo.

Koordinacija rok, nog in oči  Učenec se nauči pravilno šivati na klasičen šivalni stroj.

Kombinacija koordiniranih gibov  Učenec se nauči voziti avto varno, brez grobega kršenja
prometnih predpisov.

3. NEBESEDNO SPOROČANJE

Gre za naučene oblike vedenja, s katerimi želimo sporočiti neko vsebino brez uporabljanja besed.

Mimika  Učenec zna na obrazu pokazati zanimanje, veselje, zaničevanje, nezaupanje.

Kretnje rok  Učenec poseduje razna sporočila (prošnjo, prepoved) s podobnimi kretnjami, kot to
počno gluhonemi.

Gibi vsega telesa  Učenec zna z gibi telesa izraziti dejavnosti ljudi različnih poklicev (kot pri
pantomimi).

4. GOVORNE SPRETNOSTI

Smotre razvijanja govornih spretnosti najdemo pri pouku jezikov, pri korekciji govornih motenj
(logopedija), pri govornem pouku gluhonemih, pri učenju igranja, petja.

Oblikovanje glasov  Učenec pravilno izgovori glasove r, s, š, ž.

Govorno oblikovanje besed  Učenec razločno in jasno reproducira zahtevnejše besede v tujem
jeziku.

Govorno oblikovanje daljših tekstov  Učenec brez napak pove pesmico v angleščini.

Koordinacija besed in kretenj  Učenec v krajšem dramskem prizoru besedno sporočilo spremlja z
ustreznimi gibi.

11
Didaktika izpiski: POMEN OPERATIVNEGA OBLIKOVANJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH SMOTROV ZA USPEŠNEJŠI POUK

PREDNOSTI OBLIKOVANJA UČNIH SMOTROV:

 načrtovanje, izvajanje in vrednotenje pouka se poveže v neločljivo celoto  premislek o

ustreznih oblikah in metodah za doseganje ciljev; vrednotenje rezultatov se tesneje poveže s
zastavljenimi cilji,
 učitelju se izostri občutek za razlikovanje med višjimi in nižjimi smotri, med bolj ali manj
pomembnimi  zavejo se katere procese pri učencih izzovejo določeni postopki,
 operativno zastavljeni cilji in preverjanje rezultatov v skladu z njimi je učitelju v večje
zadovoljstvo, saj v bolj otipljivi obliki vidni rezultati pouka,
 operativno opredeljeni cilji dajejo konkretnejšo podlago za individualizacijo pouka
splošnejši smoter lahko razčlenimo na več težavnostnih stopenj

12