(BALETNA KRITIKA)

Povodni mož na Blejskem

otoku: Oda neizbežnosti
Plesna predstava Povodni mož, Blejski
otok, ogled javne generalke 30. junija in
televizijskega prenosa premiere 1. julija.

Otvoritvena slovesnost ob začetku predsedovanja

Republike Slovenije Svetu Evropske unije je potekala v
idilični atmosferi Blejskega otoka, na katerem je baletni
ansambel SNG Maribor s komorno instrumentalno
zasedbo po protokolarnih nagovorih ministra za kulturo
Vaska Simonitija in predsednice Evropske komisije Ursule
von der Leyen uprizoril Prešernovo pesnitev Povodni mož
v koreografiji Edwarda Cluga na izvirno glasbo Milka
Lazarja. Zapišemo lahko, da je šlo za posrečeno zlitje
človeške kreativnosti in naravnih lepot. Za nekakšno odo
oziroma hvalospev slovenski literarni dediščini (v tem
primeru Prešernovi bogati pesniški izpovednosti), lepoti
gibanja in človeškemu telesu. Ter seveda prelepi naravi.
Odo neizbežnosti človekove usode ter njegove odvisnosti
od naravnih sil.

Clug je skupaj s stalnimi sodelavci premišljeno izkoristil

lokacijo. Vsebinska navezava na zgodbo o mitičnem bitju,
ki je v morske globine popeljalo radoživo "kraljico plesa",
je bila idealno vkomponirana v ponujene naravne
elemente - še posebej na generalki, ko se je v zadnjih
minutah nebo nevihtno pooblačilo, kot bi hotelo
demonstrirati zloveščo moč naravnih sil, ki zapečatijo
Urškino usodo.
Postavitev odra v obliki obroča oziroma prstana na
jezersko gladino, neposredno pod stopnicami, ki vodijo
do cerkvice, s svojo krožno površino pričara magično
atmosfero plesne dvorane ter z neposredno uporabo
jezera tudi mistični svet povodnega moža, ob katerem se
zdi človeško bitje tako zelo krhko (scenografija Marko
Japelj). Uporabljeni zvonovi z bližnje cerkvice in čoln, s
katerim se pripelje usodni zapeljivec in na katerem v
daljavi na koncu izgineta nesrečna zaljubljenca, ter
rekviziti, kot so aluminijasta vedra in velika lesena vesla,
dodatno podkrepijo v verzih opisane podobe. Plesni
ansambel je odet v kombinacijo kožne in črne barve
(kostumografija Leo Kulaš). Sedem fantov v črnih hlačah
z diskretnimi temno zelenimi črtami in gumbi in v majicah
brez rokavov ter sedem deklet v poletnih oblekicah do
kolen, ki so mehko valovale v vetru, oboji obuti v črne
gležnjarje. Urška v prelepo nabrani poročni obleki v svetlo
rumeni barvi, povodni mož odet v dolg zelen plašč z
asociacijo na ribje luske.
Glasbo Milka Lazarja, prepoznavno pulzirajočo v
ponavljajočih se glasbenih vzorcih z izrazitimi ritmičnimi
poudarki, je v živo izvedel šestčlanski orkester, nemoteče
postavljen levo pred vodnim odrom. Tamara Kostadinova
Bakardzieva in Sausan Hussein (violina), Kristina Ramšak
Špilar (viola), Zsofia Klacsmann (violončelo), Matjaž
Balažič (akordeon) in Bojan Gorišek (klavir) so partituri
sledili s primerno mero ambientalnega sozvočja in
občuteno izpostavljajoč solo vloge posameznih
instrumentov oziroma nosilnih linij. Glasba se je gibala
med iterativnim stopnjevanjem napetosti ter intimnejšim
čustvenim pridihom, z občasno prepoznavnim tango
melosom. Uvodoma je bil uporabljen zvočni posnetek z
vokalom Zvezdane Novaković, ki je pričaral skrivnostno
atmosfero morskih globin.

Koreografija vključuje prepoznavne avtorske elemente

Clugovega plesnega izraza, ki potrjujejo njegovo
sposobnost odkrivanja novega in "programskega"
vključevanja že ustvarjenega v nov koncept, a treba je
zapisati, da predstava kot celota - kljub posameznim
izvirno domišljenim gibalnim elementom - v plesnem
smislu ne izzveni tako organsko živo in prepričljivo kot
katera od predhodnih. Manj je neposrednega stika med
telesi, eden od razlogov za tak vtis pa se skriva tudi v
tem, da avtor Prešernovo pesnitev v svoji koreografski
viziji doživlja kot mistično linearno pripoved in ne toliko
kot čustveno razburkano usodo lepe Urške, opisane kot:
"Je znala obljúbit, je znalá odreči, in biti priljudna, biti
priljudna, in biti prevzetna, mladenče unémat, bit staršim
prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna."
Zgleden primer idealne izrabe naravnega ambienta, po
plesni energiji pa predstava ne dosega Clugovih vrhuncev

V tem kontekstu plesni ansambel, v osnovi predstavljajoč

razigrano Urškino druščino, opravlja tudi nekakšno
pripovedovalno vlogo grškega zbora ter s simbolnimi gibi
in z uporabo rekvizitov domiselno ubeseduje atmosfero
prostora. Najprej upočasnjeno in pomenljivo poigravajoč
se z vedri, nato z gibi v duhu uglajenega dvornega plesa,
podrsavanjem klečečih teles na vodi, razliti po odrski
površini, ter na koncu v parih objeti in zazrti v blejsko
gladino. Tu so roke, ki jih sklenjene dlani vodijo v mehke
formacije ali energične kontrakcije, spet drugič pa sledeč
ena drugi v utripajočem valovanju. Razširjene ali
dvignjene v klasično baletno pozo, kot bi želele zaobjeti
ves prostor med razmaknjenimi telesi, vodo in zrakom. Z
vedri posnemajoč zvonjenje cerkvenih zvonov in
opominjajoč na minljivost s pretakanjem vode. Ali pa
uporabljajoč dolga lesena vesla za podkrepitev formacij,
ustvarjajoč iluzijo parnega kolesa, tekmovalno
preskakovanje ovir ali nežno dvigajoč Urškino omagano
telo.

Monja Obrul je kot Urška samozadostno zasanjana, brez

morda pričakovane radoživosti in temperamenta
spogledljivega dekleta. Njeni gibi so umirjeno ezoterični, a
vzvišeno hladni in se razgubijo ob ansambelski dinamiki,
ki se zdi učinkovito formirana na obstoječo sceno. Tudi
Sytze Jan Luske kot naslovni junak ni strastni zapeljivec
z zli nameni, temveč skrivnostno androgeni znanilec
njene usode. Ali, če hočete, z utvaro ljubezni zavajajoč
predrzno mladenko, tavajoč med tuzemskim svetom in
vodnimi globinami. Prej mefistovski vodnik in
manipulatorski Rotbart.

Tako solista kot celotni ansambel so koreografijo izvedli

korektno in skladno s konceptom (ter pogumno glede na
neposredni fizični stik z vodo oziroma glede na
vremenske razmere). Večja predanost in čustveni naboj
že v skladu s samim konceptom nista pričakovana, kar pri
ogledu v živo pri gledalcu ustvarja določeno mero
monotonosti. V tem kontekstu je bil filmski prenos
učinkovitejši (urednik prenosa Daniel Celarec). Kamera je
uspešno izpostavljala detajle (gibe, formacije in impresije
naravnega ambienta) ter ustvarila dodatno dramaturško
strukturo.

Povodni mož po sami plesni energiji sicer ne dosega

nekaterih prejšnjih Clugovih stvaritev, a je vsekakor
zgleden primer idealne izrabe naravnega ambienta in
človeškega gibalnega izraza, ki bo nedvomno potrdil
njegove koreografske kvalitete in poveličal lepoto naše
dežele.

Naslednjo sezono v SNG Maribor

Podvodni mož je bil na Bledu uprizorjen še danes. Cena

vstopnice se je gibala od 130 do 175 evrov, vključujoč
parkiranje, prevoz z vlakcem in ladjico na otok (pletno),
vstopnino za ogled cerkvice na otoku, ogled predstave in
pogostitev s tradicionalnimi dobrotami. Predstava bo
naslednjo sezono predvidoma na ogled tudi v rednem
repertoarju SNG Maribor.