REFLEKSIJA

Izobraževanje je za nas zelo pomembno. Pouk, ki nas spremlja že od malih nog pa igra
veliko vlogo v našem življenju. Takoj po vrtcu vstopimo v prvi razred osnovne šole, kjer
nas seznanijo s šolo, poučevanjem in mnogimi stvarmi. Osnovna šola je kar velik
prestop in mislim, da bi bilo tukaj potrebno otrokom nameniti več pozornosti, saj iz
igralnic prehajajo v učilnice. Vsak dan se srečujejo z novimi predmeti, potrebščinami in
znanjem. Veliko staršev že v vrtcu otroke vključuje v krožke, kjer pridobivajo nova
znanja in veščine. Zato nekateri pridejo bolj pripravljeni v šolo. Pogosto je to pisanje,
tuji jezik, branje itd. Jaz sem to začela vse v šoli, ampak kot opažam danes starši
pritiskajo na otroke, da so boljši, pametnejši od drugih. V prvi razred pridejo z veliko
predhodnega znanja. Potem so tu otroci, kateri starši se nimajo časa ukvarjati z njimi
oz. to prepuščajo šoli. Zaradi vsega tega se med otroci pojavljajo razlike, lahko rečemo,
da je to normalno, da nekateri znajo več nekateri manj. Problem je v tem, da si potem
nekateri posamezniki ne upajo oz. se nočejo izpostavljati in prosti za pomoč in dodatno
razlago. Tukaj manjka ta individualni način pouka. Pouk pri katerem se učenec ne rabi
izpostavljati pred celim razredom, da mu nekaj ne gre, ali da mu stvari niso jasne.
Učitelji vedno dajejo možnost, da lahko po uri ostaneš in vprašaš dodatna vprašanja,
vendar je nekaterim to nelagodno. Nočejo se počutiti odveč ali pa jih je celo sram, da
jih nebi kdo videl. Učitelji premalo dajejo na to, da dodatni pouk ali podobno ni za
slabše ampak za vse. Vsi, z mano vred smo vedno mislili, da je dopolnilni pouk za
slabše, manj pametne, vendar to še zdaleč ni res. Učitelji se premalo posvečajo
posamezniku samemu. Potrebno bi bilo, da učitelj preuči vsakega učenca, se z njim na
samem pogovori. Učenec mu lahko zaupa, če ima težave ali če je kater predmet
kateremu bi posvetil več pozornosti. To bi bilo potrebno narediti na začetku leta, ob
polletju in na koncu šolskega leta. Tako bi učitelj in učenec skupaj ugotovila in
organizirala kako bo potekalo leto. S tem bi bili učenci uspešnejši in dosegali bi boljše
rezultate. Učitelj bi tako tudi vedel kater od predmetov dela učencu probleme in mu
svetoval oz. ponudil ustrezno pomoč. Tako bi učenec lahko zaupal učitelji brez , da to
vidijo drugi. Mnogokrat se otroci iz tega norčujejo, zato se noben ne izpostavlja ali
prosi za pomoč, dokler ne pride do problemov, kjer so velikokrat v to prisiljeni. Iz
lastnih izkušenj lahko povem, da učitelji prevečkrat čakajo, da se učenec javi sam, kar
se pa v teh časih in generacijah definitivno nebo. V moji osnovni šoli je bilo vse odvisno
od učitelja. Nekateri so dali zelo veliko svojega časa in dobre volje, da je pouk potekal
nemoteno, razumljivo in, da smo učenci znali in uživali ob pridobivanju novega znanja.
Pri nekaterih , pa je bilo žal drugače. Veliko učiteljev se ni zmenilo za tiste ''enkarje'' in
so čakali in čakali, namesto , da bi uskočili, jih podpirali in poskušali pomagati. Sama
nikoli nisem imela težav, saj sem vedno prosila za dodatno pomoč in jo vedno dobila.
Vsak učitelj se je vedno lepo odzval na mojo prošnjo za pomoč in mi namenil toliko
časa, da sem osvojila potrebno zanje. Veliko je tudi na tem, da so učenci raje tiho, kot
da bi prosili. Veliko učencev je zaprtih vase in učitelj ne more vedno razbrati, da
določen učenec potrebuje pomoč. Potrebno je sodelovanje obeh, tako učenca kot
učitelja. V naši šoli je bilo individulano delo težje, ker nas je bilo zelo veliko v razredu.
In tudi posameznih razredov je bilo več kot običajno, zato je učitelj malokrat lahko se
posvečal vsakemu posamezniku. Predvsem nižja stopnja kjer je potrebno še več
individualnega dela, saj se učenci se učijo učiti, spoznavati metode učenja in
pridobivajo nova osnovna znanja. Na naši šoli so bili zelo dostopni in veliko so se nam
posvečali, vendar na višji stopnji je bilo tega manj. Saj so nam stalno zapovedovali, da
se moramo sami naučiti učiti. To se mi v osnovni šoli ne zdi pametno, saj s tem lahko
učenec zgubi voljo do učenja, ker ne zna preceniti kaj je pomembno in kaj ne. Saj jaz
sem imela velike težave s tem in jih priznam imam še vedno. Težko je ločiti pomembne
in manj pomembne stvari, saj pričakuješ, da moraš znati vse. Zato je dobro, da učitelj
predava, razlaga in poudari pomembne stvari, da si učenec lažje zapomni in tudi nauči.
V srednji šoli pa se situacija popolnoma spremeni, iz učiteljevih narekov snovi si kar
naenkrat prepuščen sam sebi. Učitelju je vseeno ali pišeš snov ali ne. To več ni njegova
stvar. Individualnega pouka v srednji šoli ni bilo. Profesorji so bili mnenja, da moremo
to znati in se naučiti sami. Vedno smo dobili odgovor, da se mudi s snovjo, da
zaostajamo, da bi morali poslušati pri uri ko smo to snov jemali in tako naprej. Izjema
je bila samo matematika, kjer sem imela profesorico, katera je ostala po končanem
pouku in se nam posvetila. Svoje proste ure je namenila nam, dopolnilnim poukom in
dodatni razlagi. To se mi zdi občudovanja vredno in malokdo je to storil. Kot sem prej
omenila, se malo dijakov izpostavlja, da ne razume zato jim je bilo brez pomena
razlagati ponovno enemu ali dvema učencema. Po mojem mnenju, bi morali biti bolj
dostopni preko g maila. Saj kot v osnovni tudi v srednji šoli se večina noče izpostavljati.
Še vedno pa sem mnenja, da bi tudi tukaj obvezno morali potekati razgovori o
delovanju in učenju. Vsak učenec bi se pogovoril z učiteljem ali mu snov gre, jo razume,
če so kje problemi. Vsak učenec, ki ima težavo oz slabše ocene ali pa mu grozi padec
predmeta, letnika bi moral do socialne delavke ali profesorice, da skupaj napišeta načrt
in rešita problem. Sama sem imela zelo dobro izkušnjo, ko sem bila v 2 letniku srednje
šole operirana na kolku in sem bila odsotna skoraj 3 mesece. Bilo je v spomladanskih
mesecih tako, da se je šolsko leto bližalo koncu, jaz pa sem imela za opraviti še kar
nekaj testov in ocenjevanj. Moj razrednik se ni kaj dosti zmenil zame in od njega nisem
dobila nobene pomoči kot sem jo potrebovala. V takih primerih bi bilo potrebno več
pozornosti, pomoči in svetovanja. Takrat sem potrebovala individualni pristop, pomoč,
kako naj se lotim vsega.. Žal pa tega v srednji šoli ni bilo. Obrnila sem se na socialno
delavko, ki mi je z veseljem pomagala. Skupaj sva sestavili primeren in izvedljiv urnik
mojih ocenjevanj. Glede na razmere je obvestila vse učitelje, da so sprejeli moje
napovedane datume in, da so bili bolj prilagodljivi in mmi pomagali. Večina se jih je
odzvala pozitivno, pošiljali so mi literaturo in mi bili vedno na voljo. Nekateri pa so
preprosto ignorirali in upoštevali samo tisto, kar so morali. S pomočjo socialne delavke
in večina učiteljev sem opravila vse v pravem času in uspešno. Iz tega lahko razberemo,
da se vse , da če nekdo prosi za pomoč in se izpostavi. Mislim, da je potrebno več delati
s samimi posamezniki in, da je individualni in diferencirani pouk zelo pomemben.
Učitelje bi morali bolj spodbujati k tem in tudi učence podučiti oz. jih navaditi od
prvega dne, da je to nekaj normalnega in vsakdanjega.