INFORMACIJE O DEPRESIJI

Vsakdo je včasih žalosten in se počuti brez moči in volje. Ta občutja navadno trajajo kratko in
nanje nismo posebej pozorni. Kadar pa slabo razpoloženje traja dalj časa, se stopnjuje in
čedalje bolj obvladuje posameznikovo vsakodnevno življenje, potrebujemo pomoč.
Dolgotrajna občutja žalosti in obupa so lahko tudi simptomi depresije.

KAKŠNI SO SIMPTOMI DEPRESIJE?

Depresija ima različne simptome, kot so izguba energije, izguba zanimanja za dejavnosti,
žalost, izguba apetita in teže, težave s koncentracijo, samokritičnost,
občutki brezupa, fizične težave, umik od drugih ljudi, razdražljivost, težave pri sprejemanju
odločitev in samomorilne misli. Veliko depresivnih ljudi se počuti tudi tesnobno. Pogosto so
zaskrbljeni ali omotični, včasih pa opisujejo navale vročine in mraza, zamegljen vid, hiter
srčni utrip in potenje.
Depresija je lahko blaga, srednja ali močna – odvisno od števila, intenzivnosti in trajanja
simptomov. Glede na simptome in potek razlikujemo med tipičnimi (enostavne) in atipičnimi
depresivnimi motnjami. Pri vseh pacientih se ne izraža enako – pri nekaterih, denimo, se kaže
kot razburljivost. Eden od pomembnih simptomov depresije, ki ga praviloma opazimo tudi pri
pacientih z neznačilno klinično sliko, je izrazito pomanjkanje volje.
Depresija je glavni vzrok za obolevnost po vsem svetu, saj vsako leto za depresijo zboli od 8
do 10 odstotkov ljudi. Vsaj enkrat v življenju se z depresijo sreča vsaka četrta ženska in vsak
šesti moški, ženske torej dvakrat pogosteje kot moški.

KAKŠNI SO VZROKI ZA DEPRESIJO?

Depresija je posledica zapletenega prepletanja dednostnih in okoljskih dejavnikov.
Biokemični dejavniki lahko vključujejo genetsko nagnjenost vaše družine in vaše trenutno
stanje možganske kemije. Konflikti in izgube v medosebnih odnosih so lahko dejavniki, ki
povzročajo depresijo, kot tudi vedenjski dejavniki, kot je povečanje stresa in zmanjšanje
pozitivnih, prijetnih izkušenj. Kognitivni dejavniki vključujejo različne izkrivljene in
neprilagodljive načine razmišljanja.

Med najpomembnejše dejavnike, ki lahko sprožijo depresijo, pripomorejo k njenemu razvoju

ali jo vzdržujejo, spadajo:

DOLGOTRAJNE OBREMENITVE: npr. finančne težave, brezposelnost ali bolezen bližnjih,

TEŽAVE V MEDOSEBNIH ODNOSIH: npr. odsotnost zaupne osebe ali konfliktnost,
RAZLIČNI ŽIVLJENJSKI DOGODKI: npr. rojstvo ali smrt, poroka ali ločitev, selitev ali
menjava službe, upokojitev.

Najverjetneje se depresija razvije kot posledica kombinacije dejavnikov z vseh teh področij.
Zloraba alkohola in drugih psihološko aktivnih snovi pri osebah z depresijo
še dodatno poveča tveganje za samomor.

Depresija ni posledica človekove šibkosti in je ni mogoče premagati zgolj z močno voljo.

Možnost ponovitve epizod je visoka. Na srečo obstajajo zelo učinkoviti načini zdravljenja, ki
lahko znatno zmanjšajo verjetnost ponovitve bolezni!

Nezdravljena depresija neredko postane kronična. V tem primeru lahko mine precej časa,
preden zdravljenje prinese učinke. Zato je nadvse pomembno, da je depresija zdravimo.
Terapevtske pristope delimo v dve skupini: medikamentozne (zdravila) in psihoterapevtske.
Navadno jih uporabljamo vzporedno.

KOGNITIVNO-VEDENJSKA TERAPIJA

Kognitivno-vedenjska terapija je vrsta psihoterapije, ki se ukvarja:

 s tem, kako razmišljate o sebi, svetu in drugih ljudeh,
 s tem, kako vaša dejanja vplivajo na vaše občutke in misli.

Vsak posameznik na edinstven način doživlja svojo okolico, si jo razlaga in se vede v skladu
s tem. Za osebe z depresijo je značilno, da v okolju opazijo predvsem negativne vidike,
spomnijo se večinoma neprijetnih okoliščin, prijetne pa pozabijo, ter v prihodnosti pričakujejo
negativne dogodke.

S tem, ko kognitivno-vedenjska terapija dela povezave med tem, kar delamo, razmišljamo in
čutimo, nam lahko pomaga spremeniti način razmišljanja (»kognitivno«) in način obnašanja
(»vedenjska«). Spremembe v razmišljanju bodo vplivale na to, kar počnemo in čutimo,
spremembe v vedenju pa bodo vplivale na to, o čem razmišljamo in čutimo. Te spremembe
nam lahko pomagajo do boljšega počutja. Čeprav je pomembno, da se pogovarjamo o
preteklosti in razumemo, kako je vplivala na naše življenje ter na pojav problemov, se
kognitivno-vedenjska terapija večinoma osredotoča na iskanje načinov za izboljšanje vašega
duševnega počutja zdaj. Kognitivno-vedenjska terapija pravi, da ni dogodek tisti, ki povzroča
naša čustva, ampak je to naša interpretacija ali razlaga tega dogodka – to, kar mislimo, ali
pomen, ki ga dajemo temu dogodku ali situaciji.

KAKO VEDENJE VPLIVA NA DEPRESIJO

Določene vrste vedenja so lahko povezane z nastankom ali vzdrževanjem depresije.

1. Izguba nagrad. Ali ste v zadnjem času v življenju doživeli pomembne izgube – na
primer izguba dela, prijateljstvo ali partnerski odnos? Obstaja veliko raziskav, ki
dokazujejo, da ljudje, ki trpijo zaradi velikih življenjskih stresov je večja verjetnost, da
bodo postali depresivni – še posebej če nimajo ali ne uporabljajo ustreznih veščin
soočanja.
2. Zmanjšanje nagrajevalnega vedenja. Ali ste vključeni v manj dejavnosti, ki so bile
za vas koristne v preteklosti? Za depresijo sta značilna nedejavnost in umik. Na
primer, depresivni ljudje veliko časa preživijo v pasivnem in nenagrajujočem vedenju,
kot je gledanje televizije, ležanje v postelji, razmišljanje o težavah … Manj časa
porabijo za izzive in nagrajevalna vedenja, kot so pozitivne socialne interakcije,
vadba, rekreacija, učenje in produktivno delo.
3. Pomanjkanje samonagrajevanja. Mnogi depresivni ljudje se ne nagradijo za
pozitivno vedenje. Redko pohvalijo sebe ali pa neradi zapravijo denarja zase.
Velikokrat mislijo, da so tako nevredni, da se ne smejo nikoli pohvaliti.
4. Pomanjkljive socialne veščine in veščine reševanja problemov. Ali obstajajo
socialne veščine ali spretnosti reševanja problemov, ki jih ne uporabljate? Ljudje z
depresijo bodisi ne uporabljajo teh veščin ali pa jih nimajo, zato težje vzpostavijo
prijetne socialne stike in imajo več konfliktov.
5. Nove zahteve. Ali obstajajo nove zahteve, na katere se počutite slabo pripravljeni?
Selitev v novo mesto, začetek nove službe ali prekinitev razmerja in iskanje novih
prijateljev lahko predstavlja velik stres za mnoge ljudi.
6. Pasivnost in izogibanje. Neprijetnim situacijam se izognemo in ne naredimo ničesar,
da bi se okoliščine spremenile.

KAKO MIŠLJENJE VPLIVA NA DEPRESIJO?

Določeni načini razmišljanja lahko prispevajo k razvoju in vzdrževanju depresije.

1. Disfunkcionalne avtomatične misli. To so misli, ki pridejo spontano in se zdijo

verjetne; vendar odražajo izkrivljeno zaznavanje in so povezane z negativnimi
občutki, kot so žalost, tesnoba, jeza in brezup. Primeri nekaterih vrst teh misli so
naslednji:
Branje misli: "Misli, da sem zguba."
Označevanje: "Jaz sem neuspeh", "On je kreten."
Vedeževanje: "Zavrnili me bodo", "Naredil bom norca iz sebe."
Katastrofiziranje: "Grozno je, če me zavrnejo," "Ne prenesem tesnobe."
Dihotomno (vse ali nič) razmišljanje: »Vse mi ne uspe«, »V ničemer ne uživam«, »Nič ne
deluje zame.”
2. Diskvalificiranje pozitivnega: sami sebe neracionalno preprečujemo, da so vsa naša
pozitivna dejanja, uspehi ali osebne kvalitete, brez prevelikega pomena.
minimaliziramo svoje dosežke in sami sebe podcenjujemo.
3. Nefunkcionalna prepričanja. To vključuje ideje o tem, kaj mislite, da bi morali početi.
So pravila, po katerih ljudje z depresijo mislijo, da morajo živeti. Primeri vključujejo
naslednje:
"Moral bi dobiti odobritev vseh."
"Če me nekdo ne mara, to pomeni, da nisem vreden ljubezni."
"Nikoli ne morem biti srečen, če delam stvari sam."
"Če mi nekaj spodleti, potem sem neuspeh."
"Moral bi se kritizirati zaradi svojih neuspehov."
"Če imam težave že dolgo, se ne morem spremeniti."
"Ne bi smel biti depresiven."

4. Negativne predstave o sebi.

Ljudje, ki so depresivni, se pogosto osredotočajo na svoje pomanjkljivosti, pretiravajo
ter zmanjšajte morebitne pozitivne lastnosti, ki jih imajo. Morda se vidijo kot neljubi, grdi,
neumni, šibki ali celo zlobni.
5. Negativna preokupacija z razmišljanjem. Mnogi ljudje obtičijo pri svojih negativnih
mislih in občutkov, kar vodi v večjo pasivnost in izogibanje.