10 OBDELOVALNOSTI MATERIALOV

10.1 DEFINICIJA OBDELOVALNOSTI

Obdelovalnost je važna tehnološka lastnost, ki je izid kombinacije obdelovalnega materiala v

različnih vrstah in stanjih z materialom in geometrijo orodja.

Na izid kombinacije vplivajo tudi pogoji dela, hlajenje in mazanje. Zaradi velikega števila
dejavnikov, ki vplivajo na obdelovalnost, je težko določiti njeno definicijo (Slika 10.1)
[5,18,26,31].

Slika 10.1: Vplivi na obdelovalnost materialov [26]

~ 279 ~
Do grobe orientacijske vrednosti za določanje obdelovalnosti pridemo s pomočjo specifičnega
volumna odrezka Vs, to je množina odrezkov v cm3, ki jih dobimo v minuti z enoto moči 1
kW .

Novejše raziskave s pomočjo plastomehanske analize nastajanja odrezka so pokazale, da so

nakrčni količnik in preko njega kot strižne ploskve in napetost v strižni ploskvi oziroma
strižna trdnost odrezka povezani z velikostjo obrabe orodja.

Obraba orodja vpliva na obdelovalnost. To je okvirna metoda določanja obdelovalnosti, pri

kateri iz obstojnosti rezila sklepamo na obdelovalnost materiala.

Čeprav so vplivi na obdelovalnost med seboj prepleteni, jih delimo v naslednje glavne
skupine:
• obdelovalnost materiala in metalurško stanje (kemična sestava, velikost zrna, način
predelave, termična obdelava, nekovinski vključki, mikrostruktura in mehanske
lastnosti),

• vrsta in geometrija orodja (sestava zlitin, termična obdelava, trdnost, trdota),

• hladilna in mazalna sredstva (vrsta, lastnosti pri segrevanju, mesta odvajanja),

• vrsta obdelave in obdelovalni pogoji (struženje, skobljanje, vrtanje itd., podajanje,

globina rezanja, rezalna hitrost),

• vrsta in stanje stroja (togost, stružnica, vrtalni stroj),

• sredstva za vpenjanje obdelovanca in orodja (tročeljustnik, revolverska glava).

Našteti dejavniki vplivajo na vrednost enega ali več kriterijev za določanje obdelovalnosti. Ti
kriteriji so:
• obraba in obstojnost orodja,

• izbira rezalne hitrosti in pomika,

• vrsta in način odtekanja odrezka,

• vrsta in kakovost obdelane površine,

• odpori in sile pri odrezavanju in s tem obremenitev orodja in stroja.

Pri odrezavanju si prizadevamo za tem, da material čim hitreje grobo obdelamo, končen cilj
pa je fina obdelava, ki mora dati zahtevano toleranco in kakovost površine na obdelovancu.

Pogoji pri obdelavi so različni. Pri grobi obdelavi govorimo o sposobnosti za grobo obdelavo,
pri fini obdelavi pa o sposobnosti za fino obdelavo. Glede na to delimo materiale na dobro

~ 280 ~
obdelovalne in na materiale, ki se dobro obdelujejo samo pri fini obdelavi ali samo pri grobi
obdelavi. Pri obdelavi dobro obdelovalnega materiala dosežemo optimalne vrednosti vseh
petih kriterijev. Pri fini obdelavi dosežemo optimalno vrednost tolerance in kakovostne
površine.

Pri materialih, ki se dobro obdelujejo samo pri grobi obdelavi, pa dosežemo optimalne
vrednosti prvih treh kriterijev. Glede na upoštevanje posameznih kriterijev dobimo možnosti
za določevanje obdelovalnosti materiala:

• Določevanje obdelovalnosti z ozirom na življenjsko dobo orodja v minutah. Pri

popolnoma enakem obdelovalnem postopku odrezavamo osnovni material do obrabe
orodja. Nato odrezavamo primerjalni material. Sorazmerje obeh obdelovalnih časov je
kriterij za obdelovalnost primerjalnega materiala.

• Določanje obdelovalnosti po prostornini odrezka. Pri popolnoma enakem obdelovalnem

postopku primerjamo prostornino odrezkov osnovnega in primerjalnega materiala.
Razmerje med prostorninama odrezkov uporabimo za kriterij obdelovalnosti materiala.

• Določanje obdelovalnosti s sorazmerjem obdelovalnih hitrosti. Obdelovalnost je

sorazmerje rezalnih hitrosti osnovnega in primerjalnega materiala pri isti obstojnosti
orodja. Izrazimo jo v odstotkih; pri tem je obdelovalnost osnovnega materiala 100.

VT ( x)
Qx = ⋅ 100 (10.1)
VT (o)

VT(o)⋅To = Co (10.2)
Qx - obdelovalnost primerjalnega materiala
VT(x) - rezalna hitrost primerjalnega materiala pri obstojnosti T
To - obstojnost orodja pri osnovnem materialu
Co - konstanta določenega materiala.
Za definiranje obdelovalnosti materiala obdelovanca ima obstojnost orodja največji pomen.
Obstojnost T je čas v [min] od začetka rezanja do dopustne obrabe rezalnega roba.
Raziskave obdelovalnosti jekel in litin pri frezanju izvirajo iz večnamenskih potreb
obdelovalne proizvodnje, metalurške tehnologije in proizvodne informatike.
Raziskave obdelovalnosti so usmerjene v:
• izdelavo banke tehnoloških podatkov o rezalnih pogojih pri frezanju,
• izdelavo kataloga materialov po obdelovalnosti in
• izdelavo metode optimiranja odrezovalnega procesa.

~ 281 ~
10.2 OBDELOVALNOST MATERIALOV
Osnova za raziskavo obdelovalnosti so fizikalne lastnosti materialov, ki jih določa struktura
materiala. V strukturi materiala je najvažnejša osnovna masa. Ta je lahko homogena ali pa
vsebuje kemijske spojine legirnih elementov in vključke različnih nečistoč. Po osnovni masi
razlikujemo mehke in trde materiale.

Razlika v trdnosti vpliva na obdelovalnost materiala tako močno, da moramo ocenjevati vpliv
komponent (kemijske spojine legirnih elementov in vključki raznih nečistosti) posebej za
materiale z mehko osnovo in posebej za materiale s trdo osnovo. Glede na to delimo vsa jekla
in druge kovinske materiale na:
• materiale z mehko osnovo,
• materiale s trdo osnovo.

10.2.1 Materiali z mehko osnovo

Zaradi plastičnosti niso ugodni za obdelavo z odrezavanjem. Grobo zrnati material je bolj
plastičen od drobno zrnatega, ki je zato za obdelavo ugodnejši. Vključki v materialu so
trdnejši od osnove in zaradi tega ugodno vplivajo na obdelavo, vendar samo do velikosti, pri
kateri se pod tlakom orodja popolnoma vrinejo v material.
Vključki, ki se ne vrinejo v material, so škodljivi, ker brusijo orodje. Izjema so vključki MnS,
ki imajo dobre drsne lastnosti.
Pri materialih, ki imajo mehko osnovo, je koristen vsak postopek, ki utrjuje osnovno maso.
Osnovno maso lahko utrdimo s termično obdelavo (poboljšanje) in s hladno predelavo
(hladno valjanje in vlečenje) materiala.

10.2.2 Materiali s trdo osnovo

Zaradi trde osnove se materiali mnogo bolj upirajo obdelavi in zato vsi trdi vključki škodljivo
vplivajo na obdelovalnost. Na obdelovalnost škodljivo vpliva tudi utrjevanje osnovne mase s
termično ali mehansko obdelavo. Glede na zrnatost se mnogo bolje obdelujejo materiali z
grobo zrnato strukturo kot drobno zrnati materiali.

10.3 OBDELOVALNOST JEKEL

Na obdelovalnost jekel imajo največji vpliv kemična sestava (legirni elementi),
mikrostruktura, termična obdelava in zrnatost.

~ 282 ~
10.3.1 Kemična sestava

Kemična sestava je dejavnik, ki najmočneje vpliva na obdelovalnost (Preglednica 10.1).

Preglednica 10.1: Vplivi posameznih elementov na obdelovalnost

Deluje škodljivo zaradi trdote pri manjših rezalnih hitrostih (pri

OGLJIK C: hitroreznem jeklu) in zaradi povzročanja termokemične reakcije na
rezilo (pri karbidnih trdinah).
KROM Cr, NIKELJ Ni, V majhnih količinah delujejo škodljivo, pri večjih količinah
MOLIBDEN Mo delujejo ugodno.
Kot sredstvi za pomiritev jekla delujeta zelo ugodno zaradi trdih
ALUMINIJ Al IN SILICIJ Si oksidov, lahko pa tudi povzročata zaščitno plast na rezilu.
Poboljša obdelovalnost na račun znižanja žilavosti pri navadnih
DUŠIK N:
jeklih.
V avtomatskih jeklih povzroča lomljenje odrezka in gladko
površino. Pri nizko legiranih jeklih povečuje trdnost in s tem tudi
FOSFOR P:
rezalno silo. Zaradi tega se zmanjšuje obdelovalnost.
Je edini element, ki deluje ugodno na obdelovalnost, posebej pri
ŽVEPLO S: grobi obdelavi. V velikih količinah je škodljiv za druge
konstrukcijske lastnosti jekla.
Pri avtomatskih jeklih skupaj z žveplom povzroča lomljenje
SVINEC Pb:
odrezka pri obdelavi.

Legirne elemente, ki jih dodajamo jeklu zato, da izboljšamo mehanske lastnosti, delimo v dve
skupini:
• skupina elementov, ki ne ustvarjajo karbidov. Najbolj tipični elementi so baker, nikelj in
kobalt.
• skupina elementov, ki ustvarjajo karbide. S tem se poveča trdota in trdnost jekla.
Najbolj tipični elementi so krom, molibden, volfram in vanadij.

Vpliv posameznih legirnih elementov na obdelovalnost prikazuje Slika 10.2:

Slika 10.2: Vpliv posameznih legirnih elementov na obdelovalnost

~ 283 ~
10.3.2 Mikrostruktura

Strukturo nelegiranega jekla v uravnovešenem stanju, ki ima manj kot 0.9 % C, sestavljata
ferit in perlit. Ferit je čisto železo, perlit pa je evtektoidna zmes, ki jo sestavljata ferit in
cementit (Fe3C). Strukturo nelegiranega jekla v uravnovešenem stanju, ki ima več kot 0.9 %
C, sestavljata perlit in cementit.

Od navedenih komponent v strukturi je ferit mehek in plastičen, cementit trd in krhek, perlit
pa ima vmesno trdoto in je sorazmerno žilav. Trša oblika perlita je lamelarni perlit. Če
postajajo pasovi, sestavljeni iz ferita in cementita (pri ohlajanju), drobnejši, dobimo nove
oblike strukture: sorbit in troostit, ki dajeta materialu večjo trdoto in trdnost.

Pri majhnem odstotku C v jeklu prevladuje v strukturi ferit, ki je mehak in plastičen in zato
zahteva večje delo pri obdelavi.
Z dodajanjem C v jeklu povečujemo obdelovalnost in pri 0.3 % C dosežemo višek. Z
nadaljnjim dodajanjem C prevladuje v strukturi perlit, ki ni plastičen in poveča trdoto, to pa je
škodljivo za obdelovalnost.

10.3.3 Termična obdelava

Termična obdelava vpliva na obdelovalnost z ustvarjanjem novih struktur, ki nastanejo poleg

normalnih, kot jih poznamo pri jeklih v uravnovešenem stanju.
Widmannstätova struktura nastane pri ohlajevanju jekel od temperature blizu tališča in
predstavlja krhko feritno perlitno strukturo (A. Widmannstätten, 1754-1849, znanstvenik,
Dunaj).
Avstenitna struktura je struktura jekla, ki obstaja nad temperaturo prekristalizacije. Avstenitna
struktura pri normalni temperaturi ni obstojna, razen pri avstenitnih jeklih, ki vsebujejo
legirne elemente (Mn, Ni) v velikih odstotkih. Pri jeklih z velikimi odstotki legirnih
elementov dobimo avstenitno strukturo tudi s hitrim ohlajanjem.
Martenzitno strukturo dosežemo s hitrim ohlajanjem jekla, segretega nad temperaturo
strukturnih sprememb. Hitrost ohlajevanja mora biti večja od kritične hitrosti.
Bainit je prehodna struktura med trustitom in martenzitom. Vse navedene strukture različno
vplivajo na obdelovalnost. Dobro se obdeluje Widmannstätova struktura.
Avstenitna struktura se obdeluje slabo, ker je nagnjena k zelo močnemu utrjevanju pri
obdelavi. Martenzitne strukture delno niti ne moremo obdelovati. Obdelovalnost pa ni odvisna
samo od strukture, ampak vpliva nanjo tudi rezalna hitrost in material orodja.

~ 284 ~
10.3.4 Zrnatost

Vzrokov za različno zrnatost je več. Prvi vzrok, ki določa o zrnatosti, je ohlajevanje iz

tekočega v trdno stanje. Pri ohlajevanju zrno narašča, hkrati pa se ustvarjajo novi kristalni
centri. Če jeklo hitro ohlajujemo, število centrov hitreje naraste kakor velikost zrna, zato
dobimo pri hitrem ohlajevanju drobno zrnato strukturo. Drugi vzrok, ki vpliva na zrnatost, je
zmanjšanje prereza valjanega materiala. Pri zmanjševanju prereza se zmanjša tudi velikost
zrna. Kritično zmanjšanje prereza znaša 10 %. Takrat močno narastejo zrna in je jeklo
praktično neuporabno. Naslednji vzrok, ki vpliva na zrnatost, je termična obdelava.

Trde strukture, ki jih dosežemo s termično obdelavo, imajo drobno zrnato strukturo.

Drobno zrnata struktura zmanjša plastičnost, zato si pri jeklih z manjšim % C pizadevamo
zato, da imajo drobno zrnato strukturo, ker s tem izboljšamo obdelovalnost. Pri jeklih z
večjim % C pa si prizadevamo za grobo zrno, ker na ta način izboljšamo obdelovalnost.

10.3.5 Obdelovalnost ogljikovih jekel in nizko legiranih jekel

10.3.5.1. Obdelovalnost podevtektidnih jekel

Osnovni sestavni del podevtektoidnih C jekel (% C < 0.8 %) in nizkolegiranih jekel (vsota
legirnih elementov < 5 %) pri normalnem ohlajanju so:
• ferit (α železo),
• cementit (kristalna oblika železovega karbida Fe3C),
• perlit (evtektoid železa in cementita).

Ferit je nizke trdnosti in trdote in ima visoko sposobnost preoblikovanja. Pri odrezavanju
povzroča težave zaradi:
• velikega nagnjenja k lepljenju na konico rezila, k tvorjenju nastavka,
• nastanka nezaželenih trakastih in zavitih odrezkov zaradi njegove velike
preoblikovalnosti,
• slaba kakovost površine, nastanek srha na obdelovancih.
Cementit je trd in krhek in se ne da rezati. Odvisno od količine C in toplotne obdelave lahko
cementit nastopa prosto ali kot perlit.

Perlit je evtektoidna mešanica iz ferita in cementita. Obdelovalnost jekel z C < 0.25 % je

odvisna od lastnosti prostega ferita. Zaradi dobre preoblikovalnosti je rezilo močno
obremenjeno. Pri nižjih rezalnih hitrostih nastaja nastavek in površina obdelovanca je
hrapava. Obraba orodja z naraščajočo rezalno hitrostjo počasi narašča, prav tako temperatura.

~ 285 ~
Uporabljajo naj se orodja z večjim pozitivnim cepilnim kotom. Za zmanjšanje lepljivosti se
uporabljajo rezalna olja.

Z naraščanjem rezalne hitrosti nad vc = 100 m/min se prepreči nastanek nastavka. Neugodna
oblika odrezka se odpravi z žlebovi na ploščicah in z lomilci odrezkov.

Posebne težave nastopajo pri vrtanju, povrtanju, rezanju navojev in pehanju.

Z naraščanjem količine ogljika (0.25 % < C < 0.4 %) se feritna mreža nadomesti s perlitom,
odpornost glede preoblikovanja pa narašča.

To ima na obdelovalnost naslednje vplive:

• zamaknitev meje lepljenja in področja nastanka nastavka k nižjim rezalnim hitrostim,
• naraščanje tlaka na kontaktno cono,
• naraščanje temperature rezanja,
• močno povečanje obrabe z rezalno hitrostjo,
• izboljšanje kakovosti površine, nastanka in oblike odrezka.
Za rezalni material se lahko uporabijo hitrorezna jekla, karbidne trdine in keramika. Pri
karbidnih trdinah se uporablja vrsta P s čim več TiC in TaC. Geometrija cepilnega kota je
γ < 10 - 15°. Obdelovalnost se lahko poboljša z žarjenjem ali hladnim preoblikovanjem.

Pri količini ogljika 0.4 % < C < 0.8 % narašča delež ferita. Že pri nizkih temperaturah nastaja
visoka temperatura rezanja. Narašča tudi obraba rezila. Težave z obliko odrezka so redkejše.
Za rezalni material se lahko uporabljajo vsi rezalni materiali, cepilni kot γ = 8°.

Za jekla od 0.4 do 0.8 % na splošno velja, da so dobro obdelovalna. Površina obdelovanca je

gladka in odrezki so kratki. Obraba se zmanjša z nižjimi hitrostmi in mazanjem.

10.3.5.2. Obdelovalnost nadevtektoidnih jekel

Pri nadevtektoidnih jeklih (C > 0.8 %) se pri počasnem hlajenju na zraku tvori ferit in
cementit. Zaradi visokih tlakov v strižni coni prihaja do velike obrabe orodja. Že pri nižjih
rezalnih hitrostih vc = 60 - 80 m/min nastopa izdolbenje in obraba proste ploskve.

Rezalni materiali za obdelavo teh jekel morajo biti odporni na obrabo, imeti morajo veliko
vezavno trdnost in trdnost robov. Uporabljajo se karbidne trdine vrste P (P 02 do P 10 za fino
obdelavo, P 20 do P 40 za grobo obdelavo). Tudi vrsta M se lahko uporablja (M 10…M 15 pri
velikih zahtevah odpornosti proti izdolbenju, M 20 do M 40 pri zahtevah žilavosti). Zaradi
velike obrabe se naj obdeluje z nižjimi rezalnimi hitrostmi in večjimi prerezi odrezka. Pri

~ 286 ~
struženju se uporablja cepilni kot γ = 6° in rahlo nagnjeni nagibni kot λ = -4°. Pri hitroreznih
materialih se naj uporabijo jekla z večjo količino Mo in Co, ki so odpornejša na obremenitve.

10.3.6 Obdelovalnost in trdnostne lastnosti

Na podlagi opazovanj, da z naraščajočo odpornostjo preoblikovanja naraščajo tudi mehanske

in termične obremenitve rezila, se takoj pojavi misel, da obstaja povezava med trdnostnimi
lastnostmi materiala obdelovanca in obdelovalnostjo. Natančne zakonitosti med natezno
trdnostjo in obdelovalnostjo ni mogoče točno podati. Pri odrezavanju materialov enake
natezne trdnosti lahko nastopi različno obnašanje poteka obrabe, trenja, utrjevanja, kljub
različni sestavi strukture.

10.3.7 Obdelovalnost jekel za avtomate

Pri obdelavi jekel za avtomate morajo nastajati kratki lomljeni odrezki, površina obdelovanca
mora biti čista in obraba orodja majhna. Te lastnosti dosežejo jekla za avtomate z dodatki
svinca, žvepla in fosforja. Redkeje se dodajajo selen, antimon, telur in bizmut. Odvisno od
kemične sestave in namena uporabe se ta jekla različno uporabljajo (brez toplotne obdelave,
kaljena ali poboljšana). Z dodatkom fosforja se poslabšajo trdnostne lastnosti tako, da so v
področju srednjih temperatur v strižni ravnini materiali krhkejši. S tem dosežemo kratke
lomljene odrezke. Zmanjša se tudi lepljenja v kontaktni coni in kakovost površine je boljša.
Količina fosforja je do 0.1 %.

Žveplo tvori različne stabilne sulfide v jeklu. Z manganom tvori manganov sulfid. Povečanje
MnS zmanjšuje trdnost jekla; to je slabo. Povzroča pa kratke odrezke, kakovost površine je
boljša in ne prihaja do tvorjenja nastavkov. Med odrezkom in orodjem pride do zaščite zaradi
tankih plasti majhnih lističev MnS. Z dodatkom svinca (∼0.25 %) se lahko poveča obstojnost
od 50 - 70 %, specifične rezalne sile se zmanjšajo do 50 % in odrezki so kratki. V nasprotju z
žveplom je lahko svinec dodan vsem jeklom, ki so temperaturno obremenjena pod 200oC.

10.3.8 Obdelovalnost jekel za cementiranje

Iz jekel za cementiranje se izdelujejo v glavnem strojni deli, obremenjeni z izmeničnimi

obremenitvami (zobniki, gredi, …). Karakteristična zanje je izredno majhna količina ogljika
(0.1 - 0.2 %). V glavnem se obdelujejo z odrezavanjem z dodatkom za fino obdelavo po
termični obdelavi. Uporabljajo se lahko relativno visoke rezalne hitrosti, kakovost površine

~ 287 ~
dosežemo s hlajenjem in mazanjem ali s spremembo geometrije orodja (γ ali r). Orodja so
lahko karbidne trdine P 15, P 30 ali tudi orodja iz hitroreznih jekel.

10.3.9 Obdelovalnost jekel za poboljšanje

Uporabljajo se za močno mehansko obremenjene strojne dele. Vsebujejo od 0.2-0.5 % C.

Glavni legirni elementi so: Si, Mn, Cr, Mo, Ni, V. Obdelovalnost je odvisna od strukture.
Nelegirana jekla za poboljšanje so zaradi povečanja deleža perlita v strukturi slabše
obdelovalna, posledica so manjše rezalne hitrosti. Pri večjih rezalnih hitrostih pride pri

T = f (VBdop) do lomov konice, ker je izdolbenje veliko in rob je oslabljen. Po novejših

raziskavah se pri struženju, vrtanju in frezanju z dodatkom žvepla približno 0.06-0.1 % vidno
izboljša obdelovalnost. Ker se skoraj vsi strojni deli iz jekel za poboljšanje obdelujejo po
termični obdelavi, pride pri večjih rezalnih hitrostih do izrazite obrabe orodja.
Kot rezalni material se v predvsem uporablja vrsta P. Pri vrtanju in rezanju navojev se
uporabljajo tudi hitrorezna jekla.

10.3.10 Obdelovalnost jekel za nitriranje

Jekla za nitriranje se uporabljajo za podobne strojne dele kot jekla za cementiranje. Količina
ogljika je od 0.2 do 0.3 %. Legirana so s Cr, Mo, Al in V. Nitriranje poteka pri temperaturah
od 500 do 600oC. Površina obdelovanca je izredno trda. Obdelava teh jekel poteka pred
nitriranjem, najpogosteje v poboljšanem stanju. Zaradi ugodne strukture za nitriranje (fino,
enakomerno porazdeljeni karbidi) imajo izredno slabo obdelovalnost. Rezalne hitrosti so
zaradi precejšnjega deleža ogljika nižje kot pri jeklih za cementiranje. Nitrirna jekla s
povečano količino ogljika, npr. 34 CrAlNi 7 s približno 1 % Ni, so slabo obdelovalna.
Nitrirna jekla, ki vsebujejo, Al so teže obdelovalna kot tista, ki ga nimajo. Nitrirna jekla z
vanadijem (brez Al) se ne lepijo na konico rezila in se obdelujejo z večjimi rezalnimi
hitrostmi. Na obdelovalnost ugodno vpliva povečanje deleža žvepla. Rezalne hitrosti so večje
in obdelovalnost je dobra.

10.3.11 Obdelovalnost orodnih jekel

Orodna jekla se uporabljajo v različne namene, zato je tudi njihova ponudba pestra. Delimo
jih lahko v dve skupini: legirana in nelegirana orodna jekla.

~ 288 ~
Nelegirana orodna jekla so v kovanem ali valjanem stanju. Odrezavanje nelegiranih orodnih
jekel poteka v mehko žarjenem stanju ali normalno žarjenem stanju. V obeh primerih je
obdelovalnost slaba, nagnjenje k lepljenju na konici veliko, nastaja vedno nastavek na
rezalnem robu.
Legirana jekla vsebujejo legirne elemente, ki izboljšujejo njihove zahteve po kakovosti, trdoti,
trdnosti itd. Zanje velja, da so slabo obdelovalna, saj v žarjenem stanju prihaja do lepljenja in
nastanka nastavka na konici. Površina obdelovanca je hrapava in pri izteku orodja pride
pogosto do okrušenja. S poboljšanjem na večjo trdnost (1200 - 1400 N/mm2) dosežemo boljšo
obdelovalnost. Najbolj gospodarna obdelava je v žarjenem stanju. Kot rezalni material za
obdelavo orodnih jekel se uporabljajo karbidne trdine, legirane s TiC, in srednjo žilavostjo,
npr. P 20. Zelo dobro se uporabljajo hitrorezna jekla, npr. S 18-1-2-10, S 18-1-2-5 in S 10-4-
3-10, rezalne hitrosti so relativno nizke.

10.4 OBDELOVALNOST LITIN

Za obdelovalnost litin je važen način, kako je C vključen v osnovno maso in v kakšni meri in
obliki je prisoten (grafit). Pri normalni litini ima grafit obliko lističev. Velikost lističev nam
določa vrsto litine. Če imajo lističi dolžino nad 300 µm in 300 µm, je litina srednje zrnata, in
če imajo dolžino med 80 µm in 150 µm, je litina drobno zrnata.

V grobo zrnati litini so prekinitve v osnovi večje, zato je obdelovalnost take litine boljša.

Na obdelovalnost litine vpliva tudi struktura. Z naraščanjem perlita v litini obdelovalnost

pade, in sicer pade obdelovalnost najbolj pri strukturi finega perlita in grafita.

Pri obdelovalnosti litin veljajo naslednja pravila:

• obdelovalnost je boljša, če je razdelitev grafit-perlit groba,
• prisotnost 5 % svobodnega karbida občutno zmanjša obdelovalnost,
• pri majhnih rezalnih hitrostih feritno-grafitna struktura tudi do 5-krat podaljša
obstojnost orodja (pri isti hitrosti) proti strukturi perlit-grafit,
• oblika prostega grafita nima določenega vpliva na obstojnost orodja.

Vpliv legirnih elementov je podoben kot pri jeklih. Tudi tu razdelimo legirne elemente v dve
skupini:
• Skupina elementov, ki ustvarja karbide in zmanjšuje obdelovalnost. Ti elementi so
krom, kobalt, mangan, molibden in vanadij.
• Skupina elementov, ki pomagajo pri izločanju ogljika v obliki grafita in pod ugodnimi
pogoji izboljšajo obdelovalnost. Ti elementi so silicij, nikelj, aluminij, baker in titan.

~ 289 ~
10.5 OBDELOVALNOST BARVNIH ZLITIN

10.5.1 Obdelovalnost bakrovih zlitin

Čisti baker se slabo obdeluje, ker je zelo plastičen. Obdelovalnost lahko povečamo, če mu
dodamo nečistosti ali če ga hladno gnetemo. Zlitine bakra se bolje obdelujejo kot železove
zlitine.
Vpliv posameznih elementov se razlikuje po tem, do kakšnega odstotka so v bakru topne
kemične spojine elementov (Preglednica 10.2). Nad mejo topnosti so legure običajno trde in
krhke in se slabo obdelujejo.

Preglednica 10.2: Vpliv posameznih elementov v zlitini bakra na obdelovalnost

do 38 % v medenini veča obdelovalnost, nad tem odstotkom pa manjša

CINK Zn:
obdelovalnost.
oba elementa v majhnih odstotkih (pod 0.35 %) nekoliko izboljšata
KOSITER Sn in obdelovalnost, z večanjem količine obeh elementov se obdelovalnost
ALUMINIJ Al: bistveno ne spremeni, pri vsebini nad 5 % Sn in nad 8 % Al pa
obdelovalnost hitro pada.
v majhnih količinah veča, pri večjih količinah pa manjša obdelovalnost:
NIKELJ Ni: novo srebro (11 % - 19 % Ni) se obdeluje prav tako slabo kot čisti Cu.
v majhnih količinah veča obdelovalnost, v večjih pa jo zmanjšuje, ker
ŽELEZO Fe:
trda faza povzroči intenzivno brušenje konice orodja.
MANGAN Mn: ima enak vpliv kot železo.
SILICIJ Si: v bakrovih zlitinah manjša obdelovalnost.
BERILIJ Be: ustvarja v zlitinah trde komponente, ki zmanjšajo obdelovalnost.
v količinah do 1 % intenzivno poveča obdelovalnost bakrovih zlitin.
SVINEC Pb:

10.5.2 Obdelovalnost aluminijevih zlitin

Čisti aluminij je mehak in plastičen. Zaradi majhne trdnosti pri odrezavanju ni potrebna velika
sila. Vendar menimo, da je čisti Al slabo obdelovalen. Obdelovalnost Al povečamo z
dodajanjem tistih legirnih elementov, ki ustvarjajo raztopine v trdem stanju. Elementi, ki
ustvarjajo trde komponente (silicij, mangan), obdelovalnost zmanjšajo (Preglednica 10.3).

Vse aluminijeve zlitine v litem ali valjanem stanju so dobro obdelovalne zaradi majhne
trdnosti in dobre toplotne prevodnosti.

Aluminijeve zlitine pri obdelavi zelo rade ustvarijo nastavni rob, zato mora biti orodje gladko
brušeno. Od litih zlitin se najbolje obdelujejo zlitine, ki se termično ne utrjujejo. Od valjanih
zlitin se najslabše obdelujejo zlitine za termično obdelavo.

~ 290 ~
 Preglednica 10.3: Vpliv posameznih elementov v aluminijevi zlitini na obdelovalnost

poveča obdelovalnost v količinah do 5 %; obdelovalnost aluminijeve

BAKER Cu: zlitine z bakrom se poveča, če zlitino termično obdelamo in če je baker
raztopljen v osnovni masi.
aluminijeve zlitine z magnezijem se bolje obdelujejo (najugodnejše 14
MAGNEZIJ Mg:
% Mg).
se ne topi v aluminiju; v zlitini nad 13 % Si se v zlitini nahaja prosti Si,
SILICIJ Si: ki močno brusi orodje, zato se vse zlitine s Si slabo obdelujejo.
poveča trdnost in trdoto zlitini in s tem v manjši meri izboljša
CINK Zn:
obdelovalnost.
NIKELJ Ni: ima enak vpliv kot Zn.
do 0.5 % izboljša obdelovalnost v takšni meri, da se nam zdijo zlitine z
BIZMUT Bi:
Bi kot avtomatske zlitine (0.5 % Bi, 0.5 % Pb, 5 % Cu).

10.5.3 Obdelovalnost magnezijevih zlitin

Magnezij in njegove zlitine se od vseh najbolje obdelujejo. Zaradi tega, ker orodje vzdrži
velike rezalne hitrosti pri globokih rezih, je obdelana površina zelo kakovostna.

Pri obdelavi moramo paziti na vpetje zaradi majhnega elastičnega modula in na iskre zaradi
nevarnosti požara. Vsi elementi, ki jih dodamo magnezijevim zlitinam, imajo namen povečati
majhno trdnost čistega Mg. Glavni elementi magnezijevih zlitin so: aluminij (3%-13%),
mangan, cink, silicij, cerij in cirkonij.

10.5.4 Obdelovalnost cinkovih zlitin

Cinkove zlitine se sorazmerno slabo obdelujejo, ker se lepijo na orodje. Zato mora biti rezilo
zelo gladko. Obdelovalnost je približno enaka obdelovalnosti jekel s trdnostjo do 500 N/mm2.

10.6 RAZDELITEV MATERIALOV PO OBDELOVALNOSTI

Za vrednotenje in primerjavo različnih materialov po obdelovalnosti se je uveljavilo več

različnih predlogov različnih avtorjev v različnih svetovnih standardih.

Znana je razdelitev AISI (American Iron and Steel Institute). Po obdelovalnosti delimo
kovinske materiale v 6 značilnih skupin: 4 skupine materialov z železno osnovo in 2 skupini
barvnih kovin.

Kot primerjalni material uporabljamo izbrano jeklo, ki ima obdelovalni indeks 100. Velikost
indeksa je v primeru, ko je obdelovalnost primerjalnega jekla večja kot pri izbranem jeklu,

~ 291 ~
večja. V primeru, ko je obdelovalnost primerjalnega materiala manjša, pa je velikost indeksa
manjša od 100. Velikost indeksa je v razmerju:

v60 ( x)
. (7.1)
v60 (o)
Te značilne skupine so:
skupina A - železni materiali z indeksom obdelovalnosti 70-100,
skupina B - železni materiali z indeksom obdelovalnosti 50-65,
skupina C - železni materiali z indeksom obdelovalnosti 40-50,
skupina D - železni materiali z indeksom obdelovalnosti < 40,
skupina E - neželezni materiali z indeksom obdelovalnosti > 100,
skupina F - neželezni materiali z indeksom obdelovalnosti < 100.

Naslednja znana razdelitev je po smernicah standarda DIN 3206 (Deutsches Institut für
Normung). Materiali so razdeljeni po številkah materiala (Werkstoffnummer) ustrezno v 12
glavnih skupin, katerim pripada 38 podskupin glede na obdelovalnost.

Vprašanja za učenje in razmišljanje

1. Natančno opiši definicijo obdelovalnosti.

2. Kakšna je obdelovalnost materialov z mehko ali s trdo osnovo?
3. Kaj je značilno za obdelovalnost jekel?
4. Kako smo definirali obdelovalnost litin? In barvni zlitin?
5. Kako so materiali razdeljeni po obdelovalnosti?

~ 292 ~