Bioadhezija

Asist. dr. Jurij Trontelj, mag farm

jurij[pika]trontelj[at]ffa[pika]uni[minus]lj[pika]si
 Bioadhezija

Je proces, pri katerem se farmacevtska oblika
prilepi na biološki material, največkrat so to
sluznice. <--Mukoadhezija.

Glavni cilj :
 lokalizacija in tesen stik vehikla s sluznico
 hkrati nadzorovano sproščanje učinkovine (npr. z
uporabo polimerov: HPMC, polikarbofil).
 Včasih neželeno – tablete z bisfosfonati
 Strukture, ki omogočajo lepljenje

Na farmacevtski Na sluznici:
obliki:

1.generacija Mukoadhezivni polimeri Mukusni glikoproteini

(mucini)

Lektini, invazini Sladkorji na glikokaliksu

2.generacija

Sladkorji Endogeni lektini

 Mukus 1

Viskozna tekočina, ki prekriva sluznice in
tvori sluz.

Sestava:
 1% glikoproteinov – močno glikozilirani,
 1% soli,
 nekaj lipidov, encimov, Ig, bakterij, nukleinskih kislin,
ostalo je voda.
 Mukus 2

PROTEINI
 75% glikoziliranega dela: treonin, serin, cistein

 25% neglikoziliranega dela

 Linearna struktura: visoka vsebnost prolina

POVEZAVE MED GLIKOPROTEINSKIMI

PODENOTAMI
 Model mlina na veter

 Linearna/zaporedna vezava
 Mukus 3

Sladkorne verige v glikoproteinih:
 5 različnih sladkorjev. Negativni naboj
 Mukus 4

Funkcije mukusa:

 Zaščita sluznice (encimi – lizocim, Ig, HCl),

 vzdrževanje pH gradienta (absorpcija kislin,
vloga HCO3- izmenjevalcev),
 bariera za bakterije, makromolekule,
 lubrikator,
 čiščenje zraka,
 reprodukcija.
 Mukoadhezivni polimeri

Velikost in gibljivost molekul (0,5 – 4 mio
D)

Hidrofilne funkcionalne skupine, sposobne

H-vezi. (COOH, OH, NH2, CONHR)

Radi nabrekajo v vodi

 Mukoadhezivni polimeri

Derivati celuloze: CMC-Na, MC, HPMC, HPC,
HEC

Hitosan in njegovi derivati

Poliakrilna kislina in derivati: polikarbofil,

Carbopol 934

Polimeri naravnega izvora: tragakant, pektini,

škrobi, alginati, hialuronska kislina
 Najpogostejši mukoadhezivni
polimeri

Hitosan
OH

O NH(R)
4 HO 1 *
* O n
HO 1 O 4

NH(R) O

OH

Polikarbofil
R
R= - CHOH-CHOH -
*
* n

COOH
 Mehanizmi bioadhezije 1

1. generacija:
 A) tvorba tesnega stika in
nabrekanje polimera

 B) medsebojno vpletanje
verig polimera in mukusa

 C) tvorba sekundarnih
kemijskih vezi

 D) ločitev komponent
 Mehanizmi bioadhezije 2

2. generacija - citoadhezija:
 A) približanje mikro ali
nanodelca epiteliju

 B) specifična vezava liganda

na membranski glikoprotein

 C) možen vstop v celico

(endocitoza) ali sprostitev
liganda, lahko pa se oblika le
zadrži na mestu vezave.
Lahko pride do spremembe
citoskeleta, kaskade
intracelularnih reakcij in celo
do apoptoze.
 Vplivi različnih faktorjev na silo
bioadhezije

Razpoložljivost vode

Oblika sluznice

Vsebnost bioadhezivnega polimera v
pripravku

Velikost in premreženost verig polimera

pH medija

Ionska moč

Prisotnost odstrganega mukusa
 Vpliv razpoložljive vode

Če je vode premalo:
 polimer ne nabrekne,
 verige se ne razpletejo,
 Ne razkrijejo se funkcionalne skupine,
 zato je manj interakcij z mukusom.

Če je vode preveč:
 se verige polimera preveč razklenejo,
 celo razredčijo,
 tudi mukus se razredči
 zopet manj interakcij z mukusom
Vsebnost bioadhezivnega polimera
v pripravku

Največji učinek naj bi bil pri cca 20 %
bioadh. polimera

Še večji pomen pa ima dodatek
hidrofilnega ekscipiensa – omočitev,
nabrekanje, razpletanje. Npr. PEG

Če še povečujemo % bioadh. polimera, se
moč vezi ne povečuje več.
 Učinek ionske moči

Večja ionska moč  manjša sila bioadhezije

DLVO teorija

Kationi zasenčijo odbijajoče se negativno
nabite skupine v polimeru, zato se te manj
odbijajo in zato polimer počasneje nabreka

Ca++
 Učinek pH

Primer neg. nabitega polimera:
 Višji pH  večji neg. naboj  hitrejše nabrekanje in
razpletanje  večja moč bioadhezivne vezi
 Toda! – negativni naboj polimera hkrati zmanjšuje moč
zaradi odboja od neg. nabitih sladkorjev na glikoproteinih
mukusa in glikokaliksu epitelnih celic. Hkrati je takrat
manjša možnost za tvorbo vodikovih vezi.
 Za maks. bioadhezijo je tako potreben nek kompromis
 pKa polimera naj bi bil čim bližje fiziološkemu pH
sluznice, da ne pride do iritacij.
 Učinek molekulske mase

Za poliakrilate lahko rečemo, da sila
bioadhezije narašča z molekulsko maso
polimera,

Vendar ne čez vse meje: maksimum
bioadhezivne vezi : 450 kD - 750 kD.

Daljše verige - slabo gibljive - težje se
razpletajo.
 Aplikacije bioadhezivnih pripravkov

Oralna aplikacija

 Možnosti: bukalno, sublinvalno, gingivalno,

palatalno
 Lokalno in sistemsko (ni prvega prehoda)
 Antimikotiki, steroidi, anestetiki, beta-
blokatorji, nitroglicerin, testosteron.
 Oblike: tablete, bioadhezivni geli, tanki filmi
Oralna aplikacija
 Vaginalna aplikacija

 Lahko dostopna sluznica, dobra prekrvavitev,

sorazmerno velika površina
 Polimeri – hitosan, alginati, HPC, carbopol 934,

polikarbofil (ostane vezan 3-4 dni)

 Učinkovine – predvsem antimikotiki, antibiotiki,

aciklovir, citostatiki, progesteron, nonoksinol-9

 Lahko tudi brez uč. – za vzdrževanje

vlažnosti

 Oblike: predvsem geli, palčke, tablete.

 Okularna aplikacija

 Hitro odstranjevanje klasičnih oblik s solzno

tekočino (16% se je zamenja vsako min)
 Neraztopljeni delci ZU ne motijo, če so
vgrajeni v hidrogel in dovolj majhni
 Poliakrilna kislina ali hialuronska kislina
 Učinkovine – midriatiki, antibiotiki
 Oblike – hidrogeli, nano in mikrodelci,
tekočine, ki gelirajo, trdni okularni inserti
 Okularna aplikacija

Podaljšan čas zadrževanja na očesu

Tvorba gela in majhno draženje
 Transdermalna aplikacija

 Boljša penetracija ZU kot pri klasičnih obližih

 Polimer – Poliaminometakrilat, PVA
 Pospeševalci absorpcije – terpenski derivati in
fenoli (npr. linalool, alfa terpineol, karvakrol,
limonen, menton, eugenol) ali gliceridi
nasičenih organskih kislin (C6-C12)
 Učinkovine – lidokain, nikotin, opiati, steroidi,
haloperidol.
 Oblike - obliži
Nazalna aplikacija

 Dobro prekrvavljena, velika sluznica, dobra in hitra

absorpcija peptidov,
 hitro se poškoduje, hitro ciliarno gibanje proti žrelu, ob

uporabi pospeševalcev absorpcije, pride do

keratinizacije,
 polimeri – hitosan, derivati celuloze,

 učinkovine – predvsem peptidi npr. insulin, vakcine,

 oblike – mikrosfere, nanodelci, tekočina,

praški
Vakcinacija – nazalna, pulmonalna,
celo peroralna aplikacija
 Pulmonalna aplikacija
 Ogromna površina 75m2, dobro prekrvavljena,
0.5 µm, hitra Abs, ni metabolizma prvega
prehoda
 Učinkovine – peptidi: insulin, IL-2, katalaza,
SOD, vakcine, nukleinske kisline, ciklosporin
 Oblike – nanodelci, mikrosfere, liposomi
 Nebulizatorji:
• AERx (Aradigm) Repimat(Boehringer) AeroDose (Aerogen)
 Pulmonalna aplikacija
 Inhalatorji za suhe praške:

• A Diskhaler(GSK) B Dura inhaler (Spiros) C Nektar inhaler (Nektar)

 Rektalna aplikacija

 Dobro prekrvavljena, kri iz spodnjih dveh

tretjin se ne steka v veno portae
 Daljša absorpcija, manj uhajanja oblike
 Za lokalno in sistemsko zdravljenje
 Učinkovine – šibki analgetiki
 Oblike – svečke, geli, pene.
 Intravezikalna aplikacija

 Podaljšamo lahko čas zadrževanja zdravilne

učinkovine tesno ob sluznici kljub mikciji
 Učinkovine: pipemidna kislina, citostatiki.
 Oblike: mikrosfere, nanodelci

10 cm 100 µm
Peroralna aplikacija

 Zakaj? - nihče ne mara igel.

 Za učinkovine s slabo topnostjo, počasno
absorpcijo in absorpcijskim oknom, peptidne uč.

 Številne ovire za klasične bioadhezivne oblike

• Odluščeni mukus, hitra pasaža, kislina, encimi
 Druga generacija:
• Direktno do kolona – acidorezistentne obloge in
bakterijsko degradibilne obloge, nanodelci z lektini
 Peroralna aplikacija
interferon, insulin, kalcitonin, G-CSF, EPO, rastni hormon, interlevkini
 Peroralna aplikacija-
sistem “ GI-MAPS TM ”

1.Eudragit, 2.poliakrilat-PEG, 3. ZU+celuloza+citronska ksl., 4. etilceluloza

 Peroralna aplikacija:
mikrosfere, ciljana dostava v
želodec
Peroralna aplikacija
 Metode vrednotenja bioadhezije

Največkrat gre za tenziometrično merjenje sile, potrebne za
ločitev bioadhezivne oblike oz. polimernega filma od
sluznice.
Metode za vrednotenje
bioadhezije
Metode za vrednotenje
bioadhezije
Metode za vrednotenje
bioadhezije
Metode za vrednotenje
bioadhezije
 Problemi prve generacije
bioadhezivov

Predvsem:
• pri p.o. aplikaciji: prost mukus, kisel ž. pH,
proteolitski encimi, učinek prvega prehoda, hiter
preobrat mukusa -3h.

Namen II generacije: večja specifičnost in

večji adheriran delež aplicirane FO
Druga generacija bioadhezivov
(specifična adhezija)
The Next Generation
II.gen: Specifična vezava na sluznični
epitelij
Lektini – rastlinski glikoproteini. LEA,
WGA, UDA
Invazini – proteini iz bakterijske
ovojnice.
Sladkorji iz galaktoz in fukoz – se
vežejo na endogene lektine in
selektine
 Druga generacija bioadhezivov
(specifična adhezija)

Specifičen ligand na FO (nanodelci,
mikrokapsule, liposomi) se veže na receptor:
 na glikoproteine mukusa,
 na epitelne celice,
 na Peyerjeve plošče, M-celice, GALT (gut- tissue),
gut-associated lymphoid tissue)

 v absorpcijskem oknu,
 na abnormalno glikozilirane epitelne celice
patološko spremenjenega tkiva (npr. karcinom
želodca)
 Druga generacija bioadhezivov
(specifična adhezija)

Slabosti:
 Težave pri vgradnji učinkovin v tovrstne nosilne
sisteme (angl. “drug loading”),
 nizek delež adheriranje oblike po aplikaciji,
 možna toksičnost po vezavi lektinov / invazinov,
 draga in zapletena izdelava,
 pretežno le GALT.
 Druga generacija bioadhezivov

Tehnologija izdelave
 Lektine in invazine se pripne ali adsorbira na
mikro in nanodelce iz polistirenskih
karboksilatnih lateksov ali pa vgradi v
liposome:
 Karbodiimidna metoda
 Sistem streptavidin-biotin
 Vprašanja 1

1.
Na kratko opiši princip in vitro metod
za vrednotenje bioadhezije!

2. Naštej vsaj 3 dobre bioadhezive!

 Vprašanja 2.par

3. Zakaj se največkrat uporabljajo
negativno nabiti polimeri?

4. Zakaj se pozitivno nabiti polimeri

manj uporabljajo?
 Vprašanja 3.par

5. Pri katerih pH vrednostih (glede na
pKa) ima poliakrilna kislina najboljše
bioadhezivne lastnosti in zakaj?

6. Kako vpliva količina vode na jakost

bioadhezije?
 Vprašanja 4.par

7. Kakšen je mehanizem vezave pri prvi
generaciji bioadhezivov?

8. Kateri faktorji vse vplivajo na moč

bioadhezivne vezi?
 Vprašanja 5.par

9. V kakšne oblike se vgrajujejo in
kako?

10. Kaj so ovire pri peroralni aplikaciji

bioadhezivnih farmacevtskih
pripravkov?
 Vprašanja 6.par

11. Katere so prednosti in
pomankljivosti nazalne aplikacije ?
Katere bioadhezivne farmacevtske
oblike lahko apliciramo nazalno?

12. Ali so vsi bioadhezivni pripravki

netopni v vodi? Od česa je odvisen čas,
ko so bioadhezivne farmacevtske
oblike prilepljene na sluznico?
 Vprašanja 7.par

13. Kakšne bi bile lastnosti idealnega
bioadh. polimera?

14. Sluznice katerih organov so najbolj

primerne za aplikacijo bioadhezivnih
oblik? Katere so primerne za sistemsko
in katere za lokalno zdravljenje in
katere za oboje?
 Vprašanja 8.par

15. Katere prednosti in pomanjkljivosti
ima bukalni bioadhezivni farmacevtski
pripravek v primerjavi s klasičnim
trdnim peroralnim pripravkom, če gre v
obeh primerih za sistemsko aplikacijo?

16. Katere so pomanjkljivosti prve

generacije bioadhezivov ?
 Vprašanja 9.par

17. Kaj naj bi bile prednosti druge
generacije bioadhezivov, kaj so njihove
slabosti ?

18. Kakšen je mehanizem vezave pri

drugi generaciji bioadhezivov ?