Skripta Za MJP

Mednarodno javno pravo
1. UVOD
1.1. Pojem MP
Je sistem (reuje dejansko stanje, ki ni vnaprej predvideno; pomeni, da ni pr. praznin, ker si
pomagamo tako, da ob odsotnosti konkretneje norme uporabimo splonejo) pravnih pravil, ki
urejajo pravne odnose med subjekti, priznanimi v mednarodni skupnosti. Poleg mednarodnih
pogodb in konvencij v ta sistem pritevamo e splona naela, obiajno pravo, javno vest,
zakone lovenosti, itd.
Mednarodno pravo torej ureja:
a) medsebojne odnose med dravami;
b) poloaj mednarodnih organizacij (ustanavljanje, pristojnosti, delovanje);
c) mednarodni poloaj in odnose ostalih subjektov, na katere se nanaajo pravila mednarodnega
prava (posamezniki, organizacije, osvobodilna gibanja itd.).
Mednarodno pravo je potrebno loiti od:
- MZP, ki je del notranjega prava drave in ureja odnose med fizinimi osebami v situacijah,
ko je primerno ve kot 1 pravo (kolizijske norme); lahko pa kolizijske norme postanejo
mednarodne, e se drave dogovorijo, da jih bodo zapisale v mednarodne pogodbe;
- meddravnega prava, ki ureja odnose med dravami (mednarodno pravo se ukvarja tudi s
subjekti, ki niso drave);
- obiajev, ki niso pravno zavezujoi (ni pravne sankcije, e so kreni) in ki so nastali zaradi
medsebojnega spotovanja in elje po prijateljskih sreanjih; obiaji lahko prerastejo v
pravila;
- pravil vljudnosti (kurtoazije), ki tudi niso pravno zavezujoa, vendar pa njihova kritev
lahko privede do slabanja meddravnih odnosov.
Podroja MP so:
- pravo mednarodnih organizacij;
- vojno pravo (predvsem na podroju zaite P);
- mednarodno pomorsko pravo;
- mednarodno diplomatsko in konzularno pravo;
- mednarodno pravo varstva okolja;
- mednarodno kazensko pravo;
- pravo mednarodnih sodi;
- mednarodno pravo varstva manjin;
- mednarodno pravo varstva lovekovih pravic.
1.2. Zgodovina mednarodnega prava

Pogoji za nastanek MP:
a) ve drav
b) komunikacija med njimi
c) obstoje minimum skupne kulture da se o pravu sploh lahko govori
MJP se je v obliki mednarodnih pogodb (MPo) zaelo razvijati e pred tisoletji (potreba drav po
pogodbah&reevanju sporov). Arbitrani dogovori in mednarodne pogodbe so znane e v dobi
starih drav (Sumerska kultura, Asirija, stari Egipt, Indija, Kitajska,). Najstareja MPo izvira iz l.
1269 pr. n. t.: akadsko-egipanska MPo med Ramzesom in hetitskim kraljem Hattusilisem III v
akadijskem jeziku. Pogodba se sklicuje na naslednja naela: veno prijateljstvo, trajni mir,
ozemeljska celovitost, prepoved agresije, ekstradicija, obojestranska (vzajemna) pomo
obravnava vpraanja miru, zaveznitva in izroanja.
1
V antini dobi (stari vek) so obstajali polisi med njimi so bile pogoste pogodbe glede verskih
vpraanj, ki so bile potrjene s prisego. Sklepale so se tudi zveze in pogodbe, ki so urejale pravice
tujcev glede nepreminin in pogodbe, ki so urejale davne obveznosti tujcev. Vpraanje
nevtralnosti v peloponeki vojni ali sta enakopravnost in vladavina prava moni med neenako
monimi? melijski dialog
V asu antinega Rima se je bolj razvijalo notranje pravo (NP), vendar pa so tudi poznali
nekatere mednarodnopravne pojme. Takrat se je uveljavilo temeljno naelo MJP: pacta sunt
servanda. Korenine Ius gentium tujci, pravo narodov; iz lat.: ius intercivitates, ius
interpotestates.
Zaetki modernega MP segajo v srednji vek (476 1492). Takrat je nastalo ve drav, razvil se je
pojem pravine vojne - vojna je bila pravina, e sta obstajala pravien vzrok (iusta causa) in
pravien namen (iusta intentia). Pojavil se je institut arbitrae. prehod iz univerzalistinega v
pluralistini svet.
V novem veku (1492 1918) so nastale mone drave z monimi vladarji, ki so vzpostavili
suverenost. Nastajale so prehodne zveze med dravami. Westfalski mir je l. 1648 po tridesetletni
vojni konal univerzalnost srednjega veka (vzpostavitev teritorialnih suverenosti drav). Razvijati
se je zaelo pomorsko pravo (merkantilizem = krepitev lastnih gospodarskih in vojakih
zmogljivosti z nartnim razvijanjem gospodarstva in zunanje trgovine), pa tudi vojno pomorsko
pravo. Pojavil se je institut zaplembe. Konec 18.st. se je znova pojavila arbitraa. za katero je
nekaj asa veljalo, da nasprotuje pojmu suverenosti. S pojavom absolutnih monarhij in kolonialnih
osvajanj so se zaeli pojavljati prvi instituti MP: subjekti MP in njihova suverenost, svobodna
plovba po odprtem morju, diplomatsko pravo itd.
Pomembni mejniki v novejem razvoju MP:
- francoska revolucija mono je vplivala na obdobje do I. sv. vojne; za to obdobje je
znailen tudi tehnoloki razvoj in nastanek kapitalizma. Nastale so svetovne velesile,
imperializem in nacionalizem. Nastala je teorija o narodu kot samostojnem subjektu in
pravica do samoodlobe narodov. Prihajati je zaelo tudi do plebiscitov. Medn. skupnost,
ki je bila prej sestavljena predvsem iz evropskih drav, se je razirila na veino svetovnih
drav;
- Dunajski kongres 1815 ustanovitev Svete alianse kot zveze evropskih vladarjev z
namenom obdrati legitimne evropske monarhije in duiti demokratina in svobodoljubna
gibanja; dopustnost vojake intervencije, kodifikacija diplomatskega prava;
- Parika mirovna konferenca 1856 (morske oine, ustje Donave in donavska komisija)
- Berlinski kongres 1878 (konana rusko-turka vojna, SCG priznani kot samostojni dravi
dve razlini)
- Berlinski sploni akt o Kongu 1885 (razdeli afrike kolonialne posesti)
- Haake mirovne konference konec 19. in za. 20. stol. (sklenjene zato, da bi vojne
prepreile)
- oktobrska revolucija in nastanek ZSSR
- I. sv. vojna po njej je prilo do tevilnih mirovnih pogodb (Versailles Versajski mir,
Neully)
- ustanovitev Drutva narodov in stalnega Meddravnega sodia v Haagu; DN je v statutu
e predvidelo kolektivne ukrepe in prepoved vojne, eprav neuinkovito;
- Saint-Germanska pogodba o zaiti narodnostnih manjin
- med II. sv. vojno je bil sprejet Dogovor o kaznovanju zloincev za kazniva dejanja zoper
lovetvo in mir (Statut medn. kazenskega sodia).
Po II. sv. vojni je bila ustanovljena Organizacija zdruenih narodov (1945) + konferenca v San
Franciscu. Spremenil se je odnos do kolonializma, prilo je do sojenja vojnim zloincem v
Nrnbergu in Tokiu. Zaela se je kodifikacija mednarodnega prava. Nastali sta vojaki zvezi
NATO in Varavski pakt. Nastali sta dve velesili: ZDA in ZSSR. Pojavljati so se zaeli mednarodni
dokumenti o morskem dnu, vesolju in okolju. Pomembne so postale konvencije o lovekovih
pravicah. Po vojni se je sklenilo veliko mirovnih pogodb. Nemija se je razdelila na ZRN in NDR.
2
Razdelili sta se tudi Koreja in Vietnam (ki se je l. 1975 ponovno zdruil). Zael se je proces
dekolonizacije, kolonialne sile so razpadle. Nastalo je pribl. 90 novih drav. Prepad med razvitimi
in nerazvitimi se je poglabljal. Za obdobjem hladne vojne je prilo obdobje detanta, popuanja
napetosti (perestrojka, zruitev berlinskega zidu, razpad ZSSR, SFRJ, ekoslovake, zdruitev
ZRN in NDR). Ustanovljeno je bilo ad hoc sodie za vojne zloine na obmoju bive SFRJ in
Ruande. Obdobje od 1990-2000 je bilo razglaeno za desetletje MP.
V 20. stol. je MP na univerzalni ravni je sistem, ki temelji na teritorialni suverenosti drav
(= podlaga, da se MP uveljavlja univerzalno).
V novejem asu pa so na razvoj MP vplivali tudi: gibanje neuvrenih (= je gibanje, v katerega je
vlanjeno ve kot sto predvsem neko koloniziranih drav; nastalo je po razpadu kolonialnega
sistema, ko so si novonastale drave prizadevale vzpostaviti suverene drave in to prav v asu,
ko je bila hladna vojna na vrhuncu), razvoj novega medn. ekonom. reda, ustanavljanje
regionalnih medn. organizacij, konferenca OZN o lovekovem okolju, Evropska konferenca o
varnosti in sodelovanju, konferenca OZN o razoroitvi, pogodba o prepovedi jedrskih poskusov in
neirjenju jedrskega oroja itd.
1.3. Razvoj znanosti mednarodnega prava

Prvi je sistem MP izdelal Demetrij Faleronski, sodobnik Aleksandra Makedonskega. MP je
preueval v spisih Polibija. Od te dobe pa do nastanka MP kot znanosti je preteklo ve kot 1500
let. V vmesnem asu so se obravnavala samo posamezna vpraanja MP v sklopu drugih disciplin
(pravo, filozofija, teologija).
Prvi pomembneji teoretik MP je Albericus Gentilis, profesor na Oxfordu (1552-1608). Njegovi
deli De legationibus in De jure belli sta vplivali na Huga Grotiusa (1583-1645, kozmopolit,
ambasador vedske v Franciji), ki se ga pogosto navaja kot zaetnika znanosti MP. Grotius v
svojih delih (Mare liberum, De jure belli ac pacis) razlikuje dva izvora MP:
- naravno pravo (ius naturale) in
- pravo, ki temelji na privolitvi drav (ius voluntarium).
Skupnost teh pravil obvezuje drave. Veina pravil ima znaaj ius permissivum, kar pomeni, da jih
lahko drave sporazumno spreminjajo. Nekatera pravila pa so obvezna, ius cogens, npr. pravilo o
pravini vojni. Drave so svobodne pri sklepanju MPo, ko pa jih sklenejo, jih pravila strogo
zavezujejo. Delo De jure belli ac pacis (1625) je prvi zaokroen sistemski prikaz MP, zato se
letnica njegove izdaje teje kot letnica rojstva znanosti MP.
Po Grotiusu so nastale ole pozitivistov in naturalistov. Naturalistine ole (Pufendorf, Thomasius)
MP utemeljujejo na naravnem pravu in MP odrekajo pravni znaaj. Nekateri teoretiki (de Vattel,
Wolf) so pristai srednje smeri med pozitivisti in naturalisti. Ob koncu 19. in za. 20. st. prevlada
pozitivizem, ki eli MP uokviriti v logine oblike vrstega sistema. Temelj MP je volja drav
(subjektivni pozitivizem, voluntarizem). Pravo ustvarjajo drave same. Proti pretiranemu
pozitivizmu nastopijo tevilni teoretiki (Pitamic, Le Fur), ki naravno pravo tejejo kot temelj
pozitivnega prava (neonaturalizem). Osnovna pravna naela (primarno naravno pravo) so
vsebovana e v sami naravi prava in jih ni potrebno iskati v nekem naravnem pravu, ki bi
obstajalo poleg ali nad pozitivnim pravom. Pojavi se tudi solidaristina ola (Duguit), ki trdi, da je
pravo pred dravo in nad njo.
V 19. in 20. stol. se pojavijo drutva in zavodi za MP, zanejo se izdajati tevilni specializirani
asopisi. Poleg nacionalnih se pojavijo tudi mednarodni intituti za MP (Intitut za MP).
1.4. Mednarodna skupnost vloga MP v sodobni

mednarodni skupnosti
MJP je pravo mednarodne skupnosti, ki je sestavljena iz subjektov mednarodnega prava. Ima 2
vidika z vidika MP vanjo sodijo samo priznani subjekti, to so drave in medvladne organizacije,
3
z vidika mednarodnih odnosov pa vanjo sodijo tudi nevladne organizacije, kot npr. AI. V MP
obstajajo tudi subjekti sui generis, npr. Sveti sede.
Pogoji za nastanek MP so:
- ve drav
- komunikacija med njimi
- obstoj nekega minimuma skupne kulture podlaga, da se o pravu sploh lahko govori
Celoto drav, ki izpolnjujejo te pogoje, imenujemo mednarodna skupnost. Danes imamo 1
mednarodno skupnost, ki zajema cel svet, zato imamo 1 sistem MP. Vendar to ne pomeni, da MP
ne more nastati na partikularni ravni (npr. mednarodna dvo- ali vestranska pogodba). Znotraj
celotne mednarodne skupnosti se oblikujejo posamezne regionalne skupnosti (npr. Evropska
unija, NATO, Svet Evrope, ASEAN).
1.5. Odnos med mednarodnim in notranjim pravom

Razlike med njima: MP je decentralizirano, NP centralizirano. V NP imamo horizontalno in
vertikalno hierarhijo pravnih norm, MP pa ima horizontalni sistem ni hierarhije pravnih virov in
norm (vse je v prirejenem poloaju).
Glede odnosa med njima sta se razvili dve teoriji:
a) teorija monizma, ki pravi, da MP in notranje pravo tvorita enoten pravni sistem, ki vsebuje
tudi naela o reevanju kolizije med njima; v okviru te teorije se govori bodisi o primatu MP (o
popolnem primatu MP ne moremo govoriti, ker so drave e vedno neodvisne), bodisi o
primatu NP (izhaja iz pretiranega poudarjanja absolutne suverenosti drav, pomeni negacijo
MP)
b) teorija dualizma: po njej sta MP in NP med seboj loena, vzporedna in neodvisna pravna
sistema; predpisi MP se ne morejo uporabljati neposredno v NP, predpisi NP pa ne morejo
odpraviti/zamenjati predpisov MP; ta dva sistema se sreata, ko drava sprejme mednarodne
obveznosti in jih uvede v NP (postopek, ko MP privzame normo MP), to pa se lahko zgodi z
adopcijo (sprejemom MP predpisa; najobiajneji tak sprejem je ratifkacija doloen organ
sprejme medn. pogodbeno obveznost drave, s tem postane drava zavezana in prevzema
medn. obveznost) ali transformacijo (preoblikovanjem kadar je poleg ratifikacije treba
sprejeti e poseben NP predpis: MP je treba v obliki zakona preoblikovati v NP MP se
transformira v NP)
Nobena teorija ni povsem pravilna. Drave so dolne uskladiti svoje notranje pravo s svojimi
mednarodnimi obveznostmi (ki temeljijo na obiajnem pravu in ratificiranih pogodbah). Moderne
drave imajo odnos med notranjim in mednarodnim pravom najpogosteje urejen v ustavi.
V Slo ni povsem jasno, katero teorijo smo sprejeli veina teoretikov se nagiba k zmernemu
dualizmu (po katerem je potreben doloen postopek, po katerem NP privzame MP) in adopciji.
1.5.1. Mednarodno pravo v slovenskem pravnem sistemu

Postavljata se dve pomembni vpraanji:
a) ali je URS napisana v skladu z MP? da, URS je moderna ustava in je napisana v skladu z
MP
b) kako URS gleda na MP in kam v svoj pravni red ga uvra? za odgovor na to vpraanje si
moramo ogledati: URS, ZUstS, ZZZ-1, sodno prakso.
Pomembna 8 in 153 URS, dopolnitev s 3.a.
8 URS je temeljna doloba, ki ureja razmerje med NP in MP: Zakoni in drugi predpisi morajo biti
v skladu:
- s splono veljavnimi naeli mednarodnega prava
- z mednarodnimi pogodbami.
4
Oboji so torej nad zakoni, ne morejo pa nadvladati URS.

8/2: Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Ta
odstavek bi bilo potrebno spremeniti. Neposredno uporabnih MPo je zelo malo. Dve moni reitvi
sta:
- v odstavek dodati besedo lahko
- celoten odstavek spremeniti tako, da se glasi: Ratificirane in objavljene MPo so del
pravnega reda RS.
Naslednji pomemben len je 153 URS, ki doloa: Zakoni morajo biti v skladu s splono
veljavnimi naeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral
dravni zbor, podzakonski predpisi in drugi sploni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi
mednarodnimi pogodbami. MPo, ki jih je ratificiral DZ, so nad zakoni, druge ratificirane MPo
pa so pod zakoni, a nad podzakonskimi akti. URS ne pove, kaj so druge MPo in kdo jih ratificira.
URS doloa, da MPo ratificira:
a) dravni zbor z navadno veino praviloma se ratificirajo z zakonom
b) vlada izjemoma in s podzakonskim aktom, e gre za izvedbene sporazume (protokoli,
pomoni in tehnini sporazumi) torej tiste, ki pomenijo izvrevanje e sklenjenih MPo in ki ne
ustvarjajo P&O.
Odloitev o tem, kam poslati MPo v ratifikacijo, je odvisna od tega, kakna je MPo (vsebina,
namen, kontekst njenega sklepanja) to oceni mednarodni pravnik. V primeru dvoma MPo
ratificira DZ, ZZZ-1 pa taksativno nateva, kdaj MPo ratificira vlada.
O skladnosti mednarodnih pogodb z URS odloa Ustavno sodie. Mona sta 2 postopka:
a) predhodni preizkus ustavnosti v postopku ratifikacije (se lahko sproi vpraanje usklajenosti
MPo z URS) 160/II URS;
b) posteriorna/naknadna presoja ustavnosti presoja e ratificiranih MPo (so e postale del
pravnega reda); ta presoja je potrebna, ker predhodna ni avtomatina 160/I URS.
Odloitev US RS je za DZ obvezna. Tudi o skladnosti zakonov z mednarodnimi pogodbami
odloa US RS; v asu odloanja se MPo uporablja (ZZZ-1) v tem primeru ima procesni primat.
Vpraanje kolizije med zakonom in ratificirano MPo ureja ZZZ-1. e pride do kolizije, so monosti
naslednje:
- sprememba zakona; ali
- sprememba MPo to je precej zapleteno, zato bolj pogosto pride v potev odpoved MPo
v odpovednem roku MPo dravo e vedno zavezuje.
Dokler se ne sprejme katera teh reitev, velja MPo.
Pomemben je tudi 3.a URS: Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira dravni
zbor z dvotretjinsko veino glasov vseh poslancev, prenese izvrevanje dela suverenih pravic na
mednarodne organizacije, ki temeljijo na spotovanju lovekovih pravic in temeljnih svoboin,
demokracije in nael pravne drave, ter vstopi v obrambno zvezo z dravami, ki temeljijo na
spotovanju teh vrednot.
Stari ZZZ je doloal, da MPo lahko vsebuje tudi dolobo, da se bo uporabljala e pred
uveljavitvijo (zaasna uporaba). Ureditev je bila problematina, zato je novi ZZZ-1 omejil
uporabo tega instituta in ga dopua samo za primere, ko pogodbo ratificira vlada. Ta ratificira
samo izvedbene akte, ti pa ne ustvarjajo P&O, pa tudi s asovnega vidika je tveganje manje.
1.6. Delitev MP
a) obiajno pravo (pravo nastaja kot obiajno) ~ pogodbeno pravo (pravila, zapisana v
mednarodnih pogodbah) ~ pravo mednarodnih pogodb (pravila v zvezi s sklepanjem
mednarodnih pogodb ta pravila pa so lahko obiajna ali pa pogodbena Dunajska
konvencija o sklepanju mednarodnih pogodb, 1969)
5
b) splono (obe) pravo (velja za celotno mednarodno skupnost) ~ posebno (partikularno)

pravo (velja le za doloen krog drav)
c) kogentno pravo (od teh pravil ni mogoe odstopiti ne s pogodbo, ne s sporazumom in ne z
enostranskim odstopom; posledica taknega dejanja je ninost; kogentna norma je
imperativna norma obega MP s prohibitivnim znaajem + double consent biti morajo
priznane in sprejete kot obe, kogentne, imperativne s strani drav celotne mednarodne
skupnosti ne samo, da drava tako normo uporablja, poleg tega se mora z reprezentativnim
vzorcem preveriti, ali je norma sprejeta kot imperativna/kogentna + erga omnes obveznost;
kogentne norme MP: prepoved agresije, rasne diskriminacije, nasilnega vzpostavljanja in
vzdrevanja kolonialne dominacije, trajnega prilaanja odprtega morja, trajnega prilaanja
zranega prostora nad morjem in morskega dna, prepovedi okoljskega prava) ~ dispozitivno
pravo (drave lahko s pogodbo take norme predrugaijo; veljajo, e ni dogovorjeno drugae)
d) vojno pravo (ureja odnose med MP subjekti v asu vojne, vzpostavi se avtomatino) ~
mirnodobno pravo (te norme veljajo sicer tudi v vojnem asu, zato tu ne gre za pravo delitev)
e) veje MP, ki so se konstituirale s kodifikacijami (pomorsko, pogodbeno, najprej kot
obiajno, kasneje kodifikacije)
1.7. Pravna narava MP

Ali je MP pravo ali ne? Mnogi teoretiki MP odrekajo znaaj prava in trdijo, da gre za:
- konvencionalne norme,
- nepopolno pravo,
- pravo v nastajanju,
- mednarodno moralo.
Argumenti&protiargumenti za odrekanja znaaja prava MP-u:
- izkustveni ugovori: A pravila MP se pogosto krijo (P: tam, kjer ni monosti kritev,
pravo sploh ni potrebno) + A MP se razvija po sistemu ok-reakcije, ko se po
doloenih grozotah bliskovito razvijejo pravne norme za prepreitev tega v prihodnosti (P:
imamo tudi cel sistem mirnodobnega MP)
- filozofski ugovori: A pravno-filozofska konstrukcija MP je nevzdrna, saj nad dravami ni
monopola prisile (ni ni nad dravo in njeno suverenostjo) in zato MP ne more biti pravo
(P: suverenost je zdruljiva s pojmom MP, saj je kot pravni pojem podrejena pravnemu
sistemu + naelo enake suverenosti drav je eno temeljnih nael MP)
- strukturni ugovori: A MP ne pozna centralizirane zakonodajne, sodne ali izvrilne oblasti
in sistema sankcioniranja (P: sodna oblast obstaja, a je omejena + imamo tudi
centralizirane sankcije (VS), vendar pa tudi decentralizirano stanje omogoa pravo
centralizacija za obstoj prava ni nujno potrebna)
MP ima vse znailnosti prava, ker so njegova pravila pravna in ker iz pravnih pravil izhajajo
pravne obveznosti, za katerimi stoji dravna prisila (dr. sankcioniranje sankcije za kritev MP).
1.8. Viri MP
1.8.1. Pojem virov
1. materialni (drubene razmere, pravna zavest, odnosi, ozadje pravnih pravil, ki omogoajo
nastanek formalnih pr. virov);
2. formalni (doloa jih 38. len Statuta Meddravnega sodia v Haagu);
- 3 poglavitni (sodie jih je dolno uporabiti) in
- 2 pomona pr. vira (pomagajo sodiu pri interpretaciji glavnih virov);
poglavitni pr. viri oblikujejo pr. norme, pomona pr. vira tega ne moreta (lahko pa jih
razlagata) + pri poglavitnih pr. virih ni hierarhije, velja prirejenost (v primeru kolizije
velja: noveji pr. predpis derogira starejega, posebni predpis je nad splonim +
kogentni predpis derogira dispozitivnega).
6
Poglavitni in pomoni formalni viri MP so doloeni v 38 Statuta Meddravnega sodia v Haagu:

sodie, katerega naloga je odloati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, ki se mu
predloijo, naj uporablja (poglavitni viri):
a) meddravne dogovore, bodisi splone bodisi posebne, s katerimi so postavljena pravila, ki jih
drave v sporu izreno pripoznavajo,
b) mednarodni obiaj kot dokaz obe prakse, ki je sprejeta kot pravo,
c) oba pravna naela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi,
+ pomona vira:
d) sodne odlobe, s pridrkom dolobe 59 (= sodna praksa), in nauk najbolj kvalificiranih
pravnih strokovnjakov razlinih narodov (= pravna znanost), kot pomono sredstvo za
ugotavljanje pravnih pravil
1.8.2. Mednarodne pogodbe (MPo)

So pravni posli, s katerimi subjekti MP urejajo medsebojne odnose. Zanje se uporablja izraz
treaty. Veljavne MPo zavezujejo stranke, da jih izpolnjujejo v dobri veri. P&O lahko ustanavljajo le
za pogodbene stranke (partikularno pravo), ali pa pridobijo uinke erga omnes (absolutno
veljavnost), in sicer tako, da povzroijo nastanek pravila obiajnega prava; po mnenju nekaterih
teoretikov imajo erga omnes uinek tudi MPo, ki jih pripisujemo objektivnim reimom gre za
pogodbeno ustanovljene teritorialne reime zunaj meja dravne jurisdikcije, ki jih morajo
spotovati tudi drave, ki niso pogodbene stranke.
MPo so zgodovinsko gledano drugi vir MP (za obiajnim pravom). Glede MPo sta bili sprejeti dve
Dunajski konvenciji o pravu MPo:
- Dunajska konvencija o pravu pogodb, 1969 govori o MPo, ki so sklenjene med dravami
- Dunajska konvencija o pravu pogodb med dravami in mednarodnimi organizacijami ali
med mednarodnimi organizacijami, 1986 govori tudi o pogodbah med medvladnimi
organizacijami, med njimi in dravami, (pravnih aktih, sklenjenih med subjekti MP)
V MP so dopustne tudi ustne pogodbe (konvenciji v 2. lenu to priznavata), vendar je teava v
tem, da nimajo podpisnikov in se teko ratificirajo.
MPO so lahko dvostranske (dva subjekta MP), vestranske (ve subjektov, vendar krog ni
povsem neomejen, npr. samo D ES), ali mnogostranske (pogodbenica je lahko vsaka drava).
Poznamo tudi law making treaties pogodbe zakoni to so velike pogodbe, ki pa niso pravno
ni bolj zavezujoe tako kot vsaka MPo zavezujejo le pogodbenice.
Danes je vsebinsko najpomembneja UL ZN njena skladnostna klavzula doloa: v primeru,
da so druge MPo v nasprotju z UL ZN, ta prevlada (e pride do neskladnosti med obveznostmi po
Ustanovni listini OZN in drugimi mednarodnimi pogodbami, obvelja Ustanovna listina). Drugae
pa so si vse MPo hierarhino prirejene.
V razmerju med MPo in obiajnim MP imamo razline situacije:
a) MPo lahko kodificira obiajno MP ga spremeni v pisno obliko
b) pravilo MPo lahko odstopi od splonega pravila obiajnega MP
c) pravilo obiajnega MP lahko preraste v MPo
1.8.2.1. Neposredna uporabnost MPo

Uveljavitev MPo v RS:
a) ustavne zahteve (ratifikacija, objava)
b) zahteve ZZZ-1 (postopek sklepanja)
8/2 URS govori o neposredni uporabnosti MPo vzbuja lano domnevo, da se MPo uporabljajo
neposredno. Neposredno uporabne MPo kreirajo P&O dravljanov, ne da bi bilo potrebno sprejeti
kaken zakon gre za neposredno izvrljive MPo (to pomeni neposredno uporabnost).
7
Identifikacija neposredne uporabnosti poteka v skladu z razlagalnimi pravili in metodami prava

MPo (31-33 DK o pravu MPo). e pogodba ni neposredno uporabna, mora drava izdati
predpise, s katerimi postanejo dolobe te MPo uporabne. Za primer odsotnosti ustrezne
zakonodajne intervencije v primeru pogodbene norme, ki ni neposredno uporabna, poznamo
institut mednarodne odgovornosti drave (state responsibility).
1.8.2.2. Neposredna uporabnost ali neposredni uinek

Naelo neposrednega uinka:
- izoblikuje se skozi prointegracijsko sodno prakso ECJ;
- vsebinsko temelji na naddravnih pooblastilih ES;
- na ravni temeljnih nael prava ES dopolnjuje naelo avtonomnosti in naelo primata pravil
ES.
NEPOSREDNA UPORABA
NEPOSREDNI UINEK
medvladni kontekst
meddravni kontekst
mednarodne pogodbe
temeljne pogodbe, nekatere druge

pogodbe, del sekundarne zakonodaje
pogoj ratifikacije in objave v UL RS
po sprejetju v instituciji EU in objavi v OJ

EC uinkuje na celotnem ozemlju skupnosti
ni centraliziranega sodnega nadzora
vloga Evropskega sodia (234 PES)
Skupni imenovalec neposredne uporabe in neposrednega uinka je konni rezultat: vzpostavi se

pravica za posameznika.
Za Slovenijo je bilo znailno, da je bilo potrebno spremeniti URS. Govorimo o t.i. evropskem
lenu. Pomembno je bilo vpraanje, kam naj ta len zapiemo (preambula, len ali evropsko
poglavje) in vpraanje, kaken naj bo obseg lena (zgolj napisano EU ali supranacionalnost
nasploh). Lahko:
- 3. lenu dodamo e tretji odstavek: 3/III. URS: Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki
jo ratificira DZ z 2/3 veino glasov vseh poslance, prenese izvrevanje dela suverenih
pravic na mednarodne organizacije naddravne narave.;
- 8. len spremenimo ali dopolnimo: 8. len URS: Zakoni in drugi predpisi. - prvi stavek
ostane enak, spremeni pa se drugi stavek:
Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe so del pravnega reda Slovenije.
Pravni akti in odloitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij naddravne
narave, na katere Slovenija prenese izvrevanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji
uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo.
Nazadnje se je evropski len pojavil kot 3.a len URS.
1.8.3. Obiajno pravo

Je najstareji in originalen pravni vir MP (in prava nasploh). Na sklop obiajnih mednarodnih pravil
in nael se moramo opreti v primeru dvoma pri tolmaenju MPo. Obiajno pravo nastane z nekim
ponavljajoim ravnanjem, ki ga mora spremljati pravna zavest ( goli obiaj). Da lahko
doloenemu ravnanju subjektov MP pripiemo znaaj pravil mednarodnega obiajnega prava,
morata biti podana 2 kriterija:
1. objektivni dokaz obe prakse (iroko razirjena praksa) gre za vekratno podobno
ravnanje drav v enakih situacijah v doloenem asovnem razdobju; ni potrebno, da tako
ravnajo vse drave, ampak zadostuje podobno ponavljajoe se ravnanje veine drav (= ne
zahteva se univerzalna praksa, pa pa oba); ni potrebno izrecno soglasje drave k temu, da
jo zavezuje pravilo obiajnega prava; drava, ki nasprotuje razvoju doloenega ravnanja v
8
pravilo obiajnega MP, mora to nasprotovanje dovolj zgodaj izraziti (e preden je prehod v
obiajno pravi e konan)
2. subjektivni = pravna zavest (opinio iuris sive necessitatis), da je takno ravnanje obvezno in
da bo neupotevanje pomenilo kritev drave (ne nujno vse) morajo v doloeni situaciji
ravnati na doloen nain zato, ker se zavedajo, da je tako ravnanje zanje obvezno po pravilih
MP.
Obiajno pravo nastane s stalnimi dejanji skozi dalje obdobje. Lahko pa nastane tudi v krajem
asu, e sorazmerno majhnemu tevilu precedensov (izjemoma je lahko samo eden) uspe
ustvariti pravno preprianje, da je doloeno ravnanje obvezno.
Danes so ta pravila veinoma vsebovana v dunajskih konvencijah o pravu mednarodnih pogodb
iz l. 1969 in 1986.
Statut Meddravnega sodia navaja izraz oba praksa, ki pomeni obe obiajno MP, ki
zavezuje celotno mednarodno skupnost. Vendar pa Meddravno sodie dopua monost, da
se oblikuje:
- regionalno (partikularno) obiajno MP zavezuje drave doloene regije; pristanek vsake
drave je toliko bolj pomemben, kolikor manje je tevilo drav, na katere se nanaa
pravilo obiajnega MP (npr. pravica do diplomatskega azila v dravah Latinske Amerike)
- lokalno obiajno MP velja med samo 2 dravama zahteva se istovrstna praksa in
opinio iuris pri obeh dravah.
Kot dokaz obe prakse in pravne zavesti se lahko upotevajo:
- razlina dejstva;
- ukrepi dravnih organov;
- izjave;
- diplomatske note;
- dravni zakoni;
- na mednarodnih konferencah sprejeti akti;
- mednarodne pogodbe;
- arbitrane odloitve.
Obiajno MP lahko pripelje tudi do ukinitve doloene obiajne ali pogodbene norme. To
imenujemo desuetudo. Mednarodno sodie v Haagu vedno razlaga MPo v lui obstojeega
obiajnega MP. e pa MPo (norma) izredno odstopa od obiajnega MP, mora sodie dati
prednost MPo, ker sta stranki oitno hoteli nekaj drugega (lex specialis).
1.8.4. Splona naela, ki jih priznavajo civilizirani narodi

(general principles of law)
Pod vplivom naravnopravne ole je prilo do vkljuitve nael v vire MP. Ta naela so nastala
samostojno, znotraj razlinih pravnih redov v razlinih obdobjih, danes pa jih priznavajo vsi veji
pravni sistemi (obepravna naela nekatera so tako temeljna v pr. sistemu, da pravo brez njih
ne more obstajati tvorijo jedro samega prava). Takna so predvsem naela, ki so nastala e v
rimskem pravu (npr. ezmerno prikrajanje, neupraviena obogatitev, nemo plus iuris ad alium
transferre potest, quam ipse haberet = nihe ne more na drugega prenesti ve pravic, kot jih ima
sam; res iudicata facit inter partes = razsojena zadeva uinkuje med strankama; lex posterior
derogat legi priori = noveji pravni predpis razveljavlja starejega; zastaranje; vija sila;
odgovornost za kodo; audiatur et altera pars = naelo kontradiktornosti) gre za samostojna
naela, ki niso nastala v mednarodni praksi (sicer bi bila del obiajnega MP ne moremo rei, da
so pravna naela mednarodno obiajno pravo, saj niso zavezujoa; med pravnimi naeli ni
hierarhije treba jih je obravnavati enako in brez pridrkov, med seboj se ne izkljuujejo), so pa
zaradi splone uporabnosti univerzalna nadgradnja modernih pravnih sistemov.
Ta naela so pomembna, ker nam lahko v konkretnem primeru zapolnijo pravno praznino, vendar
pa se jih vedno manj uporablja, saj se vedno ve sklepajo mednarodne pogodbe. Mednarodno
sodie v Haagu je zelo redko uporabilo obepravna naela (= subsidiarno sredstvo).
38 Statuta Meddravnega sodia govori o obih pravnih naelih, ki jih priznavajo civilizirani
narodi civilizirani narodi predstavljajo v dravno skupnost oblikovane narode (to so tisti narodi,
ki so sposobni ustvariti lastno dravo le tako lahko oblikujejo notranja pravila).
Na naela opozarja tudi Martensova klavzula (vojno pravo) iz Haake k. 1899: do izdaje bolj
popolnega vojakega zbornika v primerih, neurejenih s predpisi, ki so jih sprejele drave
pogodbenice, ostanejo prebivalci in vojaki pod varstvom in oblastjo nael mednarodnega prava,
kakor izhajajo iz nael civiliziranih narodov, iz zakonov lovenosti in iz zahtev javne vesti.
Temeljna naela v mednarodnem pravu ostanejo nespremenjena tudi v primeru vojne; samo
nekateri njihovi elementi veljajo samo v miru. Dokumenti, ki vsebujejo naela:
- Ustanovna listina ZN (San Francisco, 1945);
- Deklaracija sedmih nael (1970), pripravili so jo v 6. Odboru; ni pravno, ampak moralno
zavezujoa;
- Helsinka sklepna listina (1975) gre za naela iz Deklaracije sedmih nael in e tri nova
naela; Helsinka konferenca o sodelovanju in varnosti v Evropi sodelovale so
predvsem evropske drave, ZDA in Kanada;
- Parika listina za novo Evropo (1990).
V Ustanovni listini ZN je 7 nael:
- naelo suverene enakosti (Organizacija temelji na naelu suverene enakosti vseh
svojih lanov.)
- naelo izpolnjevanja obveznosti v dobri veri (Vsi lani naj vestno in poteno
spolnjujejo obveznosti, ki so jih prevzeli v skladu s to Ustanovno listino, da s tem
zagotovijo vsakemu izmed njih pravice in koristi, ki izvirajo iz lanstva.)
- naelo mirnega reevanja sporov (Vsi lani naj reujejo svoje mednarodne spore z
mirnimi sredstvi na tak nain, da se mednarodni mir in varnost in pa pravinost ne spravijo
v nevarnost.)
- naelo prepovedi uporabe sile ali gronje s silo (Vsi lani naj se v svojih mednarodnih
odnosih vzdrujejo gronje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni
nedotakljivosti ali politini neodvisnosti katerekoli drave, ali pa ki bi bila kako drugae
nezdruljiva s cilji Zdruenih narodov.)
- naelo pomoi ZN (Vsi lani naj v polni meri pomagajo Zdruenim narodom v sleherni
akciji, ki bi jo ti izvajali v skladu s to Ustanovno listino, in naj se vzdrujejo dajanja pomoi
katerikoli dravi, proti kateri bi Zdrueni narodi izvajali preventivno ali prisilno akcijo.)
- naelo, da drave nelanice delajo skladno z naeli (Organizacija naj zagotovi, da
bodo drave, ki niso lanice Zdruenih narodov, delale v skladu s temi naeli, kolikor bi to
bilo potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.)
- naelo neintervencije (Nobena doloba te Ustanovne listine ne daje pravice Zdruenim
narodom, da bi se vmeavali v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost
drave, in tudi ne nalaga lanom dolnosti, da bi take zadeve izroali v reevanje po tej
Ustanovni listini, vendar to naelo nikakor ne izkljuuje uporabe prisilnih ukrepov po VII.
poglavju.)
Slovenija: 8 URS; do sprejetja nael je prilo zaradi teorije, cilji so usmerjeni v varovanje in
ohranjanje miru. Naela so definirana, da bi te cilje dosegli. Kaj je mir? Je odsotnost gronje s
silo ali uporabo sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni celovitosti ali politini neodvisnosti
(negativna definicija). Kaj je varnost? Dejavnosti, ki so nujno potrebne za ohranjanje miru
(pozitivna definicija).
10
1.8.5. Pomona pravna vira: sodna praksa (judikatura) in

pravna znanost (doktrina)
Sodna praksa in pravna znanost sta pomona pravna vira (in ne subsidiarna!). Sodie in pravni
strokovnjaki ne morejo ustvarjati pravnih pravil, ampak tolmaijo e obstojea. Judikatura sicer
lahko ustvarja pravne norme, vendar pa so le-te take, da veljajo samo med strankama, t.j.
parcialno judikatura torej ne more ustvarjati pravil obega prava, lahko pa pravila
partikularnega prava (59 Statuta Meddravnega sodia: Odloba Sodia je obvezna sam
za pravdne stranke in edinole glede tistega posebnega primera.).
Sodna praksa in pravna znanost imata 2 funkciji:
- ugotavljanje pravnih pravil; in
- razlaganje in tolmaenje pravnih pravil.
Judikatura in doktrina pomagata izkristalizirati smisel in pomen pravnih pravil oz. precizirati
vsebino treh glavnih formalnih pravnih virov, de lege ferenda pa vplivata na prihodnje oblikovanje
pravnih pravil.
Sodne odlobe nimajo formalne moi proti tretjim dravam, vendar pa se bodo le-te pouile o
judikaturi neke drave in se bodo nanjo tudi sklicevale.
1.8.6. Pravinost kot poseben vir mednarodnega prava

Pravinost predstavlja nujno dopolnitev pravnih praznin mednarodnega prava. Njena uporaba
izhaja iz 38. lena Statuta Meddravnega sodia, ki pravi, da Meddravno sodie odloa ex
aequo et bono (= po naelih pravinosti, according to what is right and good), e se pravdne
stranke o tem sporazumejo.
Pojem pravinosti ima dvojen pomen:
- gre za akcesorno pravinost vkljuena je v pravilno uporabo prava ter jo morata
mednarodni in notranji sodnik upotevati po uradni dolnosti, ne da bi ju stranke v sporu k
temu izrecno pooblastile;
- drugi primer uporabe pravinosti je sojenje ex aequo et bono ta pravinost je lahko
zunaj prava in ne predstavlja pozitivnega prava, njena uporaba pa mora biti posebej
predvidena; vendar pa je tudi tu treba upotevati kogentne norme.
1.8.7. Druge pravne podlage

Druge pravne podlage, ki lahko pomenijo elemente nastajanja pravnih norm mednarodnega
prava, so lahko:
- pravila kurtoazije (vljudnosti) in uglajenega obnaanja med dravami;
- guidelines (= ang. vodila) obiajno so vsebovana v konvencijah, vendar podpisnic ne
zavezujejo (t.i. soft law);
- dokumenti, ki jih podpisujejo efi drav;
- dokumenti, ki jih sprejemajo mednarodne institucije resolucije, ki zavezujejo zgolj
moralno (resolucije VS glede 7. poglavja so pravno zavezujoe!);
- sklepi mednarodnih konferenc;
- enostranski pravni posli;
- slovesne izjave;
- bele knjige.
1.9. Kodifikacija mednarodnega javnega prava

Kodifikacija pomeni zbiranje in sistematien zapis raztresenih obstojeih pravnih predpisov v
enoten zbornik. Skupne znailnosti kodifikacij:
11
a) dejavnost pravotvornega organa (v notr. zakonodaji bo to dr. organ, v MP je dejavnost

decentralizirana kodifikacijska konferenca je pravotvorni organ na podroju MP, pogodba
pa je instrument, ki nadomea zakon)
b) izenaitev predpisov razlinih stopenj pravne moi in asa nastanka
c) sistemizacija, izbor in dopolnitev norm
Mednarodno pravo se je tradicionalno razvijalo kot obiajno pravo, ker ni nekega centralnega
zakonodajnega organa kot v notranjem pravu. Poskusi kodificiranja so se zaeli v 19. st. preko
zasebnih zbirk in na mednarodnih konferencah.
Potreba po kodifikaciji je oitna, ker naela in pravila obiajnega mednarodnega prava niso
ustaljena. Dolobe obiajnega prava so po svoji vsebini deloma nezanesljive, deloma nejasne,
nedolone, in niso nikjer zapisane. Zato vasih ni mogoe ugotoviti, kakno pravilo naj se uporabi
v konkretnem primeru ali sporu. Stanje je slabe, e obstaja ve partikularnih predpisov. V takem
primeru je kodifikacija nujna zaradi poenotenja.
Ustanovna listina OZN govori o kodifikaciji in progresivnem razvoju mednarodnega prava kot
posebnih nalogah OZN. 13 UL doloa, da Generalna skupina pripravlja preuevanja in daje
priporoila z namenom, da se razvija mednarodno sodelovanje na politinem podroju, da se
spodbuja progresivni razvoj mednarodnega prava in njegova kodifikacija, itd.
Kodifikacija mednarodnega prava pomeni zbiranje in sistematizacijo pravil obiajnega
mednarodnega prava. Progresivni razvoj mednarodnega prava pomeni urejanje in nartovanje
mednarodnopravnih podroij, kjer se praksa drav e ni razvila v znatni meri.
Vsaka konvencija pomeni kombinacijo med kodifikacijo in progresivnim razvojem mednarodnega
prava.
Splone kodifikacije mednarodnega prava e ni, zato govorimo o delnih kodifikacijah. Delna
kodifikacija je lahko:
- sistemska;
- planska (t.j. nartovana);
- prilonostna pomeni prilagajanje razmeram in pokriva obsene dele mednarodnega
prava; veina kodifikacij je prilonostnih.
Zasebna kodifikacija je delo znanstvenikov, uradna kodifikacija pa je tista, ki jo preko
mednarodnih dokumentov (= pogodb) ustvarijo drave.
V letih 1899 in 1907 je ruski car Nikolaj sklical Haaki mirovni konferenci, ki sta bili namenjeni
mirnemu reevanju mednarodnih sporov. V obiajno pravo sta preli 2 konvenciji, sprejeti na teh
konferencah:
- Haaka konvencija o mirnem reevanju sporov z arbitrao;
- 4. Haaka konvencija o pravilih vojskovanja na kopnem v njej so zajeta vsa klasina
pravila vojnega in humanitarnega prava.
Po I. SV je bilo ustanovljeno Drutvo narodov, ki je preko posebnega odbora pravnih
strokovnjakov skualo kodificirati pravila mednarodnega prava. 1932 je bila sklicana Haaka
konferenca o pomorskem mednarodnem pravu, vendar ni prinesla vejih uspehov. Med
svetovnima vojnama je e delovala Mednarodna organizacija za delo (ILO), ki je sprejela osnovne
konvencije o zaiti delavcev. Leta 1928 je bil sprejet KellogBriandov pakt o nenapadanju, ki je
prepovedal vojno kot sredstvo za reevanje sporov.
Z ustanovitvijo OZN se je pojavilo vpraanje nartovane kodifikacije mednarodnega prava.
Generalna skupina OZN je kot medvladna institucija dobila le kvazilegislativna pooblastila, kar
pomeni, da le sprejema besedila konvencij, ki jih morajo nato podpisati in ratificirati drave.
Odloitve in sklepi Generalne skupine imajo le priporoilni znaaj. Generalna skupina mora
kodifikacijo vzpodbujati na 2 naina:
- preuevanje in dajanje priporoil lanicam OZN (organ kodifikacije so drave lanice
OZN);
12
- zbiranje nael in pravil ter njihova odobritev v obliki resolucije ta nain je primeren, ko se
eli utrditi, kar v MP e velja.
Organi OZN na podroju kodifikacije mednarodnega prava so:
a) Komisija za mednarodno pravo (ang. International Law Commission, ILC) = telo, sestavljeno
iz 34 pravnih strokovnjakov, ki jih imenujejo drave ter jih izvoli Generalna skupina (pri
izboru se upoteva regionalno naelo in raznolikost pravnih podroij; iz posamezne drave je
lahko imenovan samo en lan). Strokovnjaki naj bi zastopali strokovna in ne politina stalia.
Komisija mora biti sestavljena iz predstavnikov vseh poglavitnih pravnih sistemov. Mandat
njenih lanov traja 5 let. Zaseda 1x letno v enevi. Za vsako zasedanje posebej se doloi
poroevalca, ki predstavi konvencije in daje mnenja o njih. Manji odbori opravljajo predhodne
razprave o posameznih vpraanjih. Po konanem delu komisija Generalni skupini polje
poroilo o delu in osnutek konvencije z obrazloitvijo. Generalna skupina o vpraanju e 1x
razpravlja. e ga potrdi, odloi tudi o nainu kodificiranja, v nasprotnem primeru pa vrne
osnutek komisiji v ponovno reevanje. Za izvritev kodifikacije se obiajno sklie diplomatska
(kodifikacijska) konferenca vseh drav lanic. Komisija se lahko za pomo obraa na druge
institucije. Za vsako podroje delovanja ima doloenega posebnega poroevalca (fran.
rapporteur spcial, ang. special reporter). Preliminarni osnutki lenov s komentarjem gredo v
prvo branje. Po drugem osnutku in branju lenov predloi Komisija konni osnutek lenov
Generalni skupini.
b) Generalna skupina OZN konvencijo lahko sprejme tudi Generalna skupina v obliki
resolucije, ki se jo po odobritvi na zasedanju predloi v podpis in sprejem dravam;
predhodnega dela tu ne opravi Komisija za mednarodno pravo, temve Generalna skupina
sama.
c) posebne komisije OZN se tudi ukvarjajo s kodifikacijo (npr. Posebna komisija OZN za
gospodarsko in s socialno varstvo).
kodifikacijska konferenca
revizijska konferenca ( UL)
2. SUBJEKTI MEDNARODNEGA PRAVA

2.1. Pojem subjekta MP
Subjekt MP je vsak, ki:
a) je po dolobah MP nosilec pravic in obveznosti,
b) deluje neposredno po predpisih MP in
c) je neposredno podvren MP.
Poznamo ve teorij o tem, kdo je lahko subjekt MP:
1. subjekti MP so lahko samo drave; mednarodne organizacije in posamezniki niso subjekti MP,
priznava pa se ta lastnost narodom, ki se borijo za neodvisnost ta teorija je danes zastarela;
2. subjekti MP so lahko drave, med katerimi ni razlik, in drugi subjekti;
3. subjekti MP so lahko drave, ki se med seboj razlikujejo, in drugi subjekti MP.
Danes teoretiki za subjekte MP tejejo:
- drave (priblino 190 jih je),
- narode in nacije, ki se borijo za samostojnost,
- mednarodne medvladne organizacije te so najtevilneje (okoli 300) in
- posebne subjekte, podobne dravam (subjekte sui generis, npr. Vatikan).
Po mnenju nekaterih teoretikov loimo:
1. aktivne oz. redne subjekte MP subjekti, ki ustvarjajo mednarodno pravo; po mnenju
nekaterih teoretikov so le drave takni subjekti;
2. pasivne subjekte MP nesuvereni, sekundarni, umetni, izvedeni oz. abnormalni; subjekti, ki
po mnenju nekaterih teoretikov ne ustvarjajo MP.
13
Nevladne mednarodne organizacije niso subjekti MP!
2.2. Pravna, poslovna in deliktna sposobnost

Loimo:
1. pravna sposobnost sposobnost biti nosilec vseh pravic in dolnosti; popolno pravno
sposobnost imajo le drave, ostali subjekti pa imajo le omejeno;
2. poslovna sposobnost pomeni sposobnost samostojnega sklepanja pravnih poslov in
ravnanja, ki ima mednarodnopravne posledice; poslovna sposobnost je lahko
a) popolna ali
b) nepopolna; subjekt z nepopolno poslovno sposobnostjo ima doloene omejitve, ki so lahko:
- omejitve aktivne in pasivne pravice poslanstva;
- omejitve pravice sklepanja pogodb;
- do nedavnega mone tudi omejitve pravice voditi vojno.
Po asu trajanja so lahko subjekti MP:
1. trajni drave in mednarodne organizacije;
2. zaasni subjekti s prehodnim znaajem, npr. osvobodilna gibanja, uporniki, deele pod
skrbnitvom.
Posameznik ne more biti subjekt MP. Obstajajo pa nekateri argumenti za to, da bi posameznik
lahko bil subjekt MP:
a) posameznik je lahko subjekt MP, kadar se posamezni mednarodni predpisi sklicujejo nanj in
mu nalagajo pravice in dolnosti (kaznovanje piratov in vojnih zloincev, kritve blokade,
pravice manjin, pravice posameznikov, da vlagajo zahteve pred organe mednarodnega
pravosodja); poznamo tevilne primere, ko MP iti posameznika, mu daje pravice in pravno
varstvo (mednarodnopravno varstvo lovekovih pravic, mednarodna kazenska odgovornost
posameznika pred mednarodnimi sodii (ad hoc tribunali), vpraanje dravljanstva in oseb
brez dravljanstva (apatridov), begunci, piratstvo v pomorskem pravu, institut diplomatske
zaite);
b) zaita pravic posameznika pred Evropskim sodiem za lovekove pravice;
c) zaita pravic posameznika, ki izhaja iz:
- Splone deklaracije o lovekovih pravicah,
- dveh Paktov o dravljanskih in politinih pravicah (1966) ter
- iz njih izvedenega Protokola, po katerem ima posameznik pravico, da vloi pritobo
Odboru za lovekove pravice.
Sistem varstva lovekovih pravic je v prvi vrsti namenjen posamezniku, vendar pa je veinsko
mnenje, da posameznik ni subjekt MP, saj:
- ne more biti nosilec pravic in dolnosti v MP in
- se v svojih odnosih ne more ravnati izkljuno po MP.
Glede varstva lovekovih pravic se posameznik pojavlja kot objekt, kot podroje urejanja. Delno
subjektiviteto (pogojno reeno) ima v primeru pritobe na Mednarodno sodie za lovekove
pravice.
Subjekti MP tudi niso multinacionalne korporacije, eprav imajo lahko vejo mo in vpliv od
posamezne drave. Multinacionalke so subjekt drubenih odnosov, niso pa subjekt pravnega
sistema. V doktrini mednarodnih odnosov so priznane kot subjekti mednarodnih odnosov, saj v
bistvu tudi korporacije kreirajo oz. pomembno vplivajo na mednarodne odnose.
14
2.3. Drave kot subjekti MP

2.3.1. Pojem in pogoji za nastanek in prenehanje drave
Drava je organizirana skupnost, ki na doloenem podroju deluje kot oblika najvije organizacije
pravne ureditve, pri tem pa ni odvisna od nobene druge organizacije.
Za nastanek in obstoj drave morajo biti (kumulativno) podani naslednji elementi:
1. doloen teritorij predstavlja teritorialni vidik suverenosti; vsaj delek suhozemnega ozemlja;
ni mogoe ustvariti drave na umetnem otoku, ni pa zahtev glede oblik suhozemnega
ozemlja; drava brez ozemlja bi bila fikcija; naravni pogoji na teritoriju morajo biti taki, da
stalno prebivalstvo lahko na njem ivi; drava brez teritorija ni drava, vendar pa se pri tem ne
zahteva, da morajo biti meje doloene ali mednarodno priznane (o nastanku Palestinske
drave ne moremo govoriti, ker nima svojega ozemlja je pod upravo Izraela);
2. stalno prebivalstvo ni pomembno, kako tevilno je prebivalstvo, pomembno pa je, da gre
za trajno prebivalstvo oz. trajno opredeljivo prebivalstvo zagotavlja personalni vidik
suverenosti drave;
3. izkljuna in najvija oblast (vlada), ki mora biti efektivna, suverena (suverenost je vrhovna
pravna oblast, ki je pravno gledano neodvisna od katerekoli druge zemeljske avtoritete) in
neodvisna za to niso dovolj zgolj formalna dejstva, marve morajo obstajati dejanska pravna
dejstva (oblast v deeli (nad ozemljem in prebivalstvom) mora delovati izkljuno in neodvisno
od druge oblasti; oblast = ena ali ve oseb, ki v imenu prebivalstva izvrujejo oblastna dejanja
v skladu z notranjim pravom; oblast zahteva neko politino enoto, polis, ni pa pravila v MP, ki
bi doloalo, kakna naj bo oblast to doloa notranje pravo); dovolj je, da dejansko oblast
opravlja nek zaasni organ; drava mora biti sposobna stopiti v odnose z drugimi dravami;
drava ne more nastati na papirju + nastanek drave je proces (zato problem doloanja
datuma nasledstva); vendar pa je lahko oblast v doloenih primerih znatno omejena (npr. v
vojni) ali celo prostovoljno prenesena na drugo dravo ali mednarodno organizacijo, drava
pa kljub temu ne izgubi svojega statusa primeri za to so BiH, Monaco, San Marino,
Liechenstein je pa potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali gre za zaasen
prenos oz. omejitev oblasti ali pa gre za kakno kategorijo nesamoupravnega obmoja, ki
sploh nima statusa drave (npr. protektorat)
Drugi pogoji za nastanek in obstoj drave v MP (nekateri teoretiki):
- sposobnost vstopati v odnose z drugimi dravami;
- sposobnost ravnati se po pravilih MP;
- doloena stopnja trajnosti;
- skladnost nastanka z MP (s pravili in naeli MP) drava ne more nastati, e bi njen
nastanek pomenil kritev pravil MP (ex iniuria ius non oritur) primeri za to so: severni
Ciper, ki je nastal kot posledica turke agresije; NDH med II. SV (puppet state); Manduko
na severu Kitajske.
Partikularno pravo lahko prepove nastanek novih drav, ki ne bi bile v skladu z obstojeo
ureditvijo. Sankcija takne prepovedi bi lahko bila:
- nepriznavanje nove tvorbe, mona pa bi bila tudi
- oboroena intervencija.
Kdaj je nastala Republika Slovenija:
a) 25.6.1991 sprejeti konstitutivni dokumenti za razglasitev dravnosti v notranjem smislu;
b) 8.10.1991 prenehanje brionskega moratorija;
c) 26.10.1991 zadnji vojak JLA zapusti slovensko ozemlje;
d) 15.1.1992 priznana s strani ES in njenih drav lanic;
e) 22.5.1992 sprejeta v OZN (njeno dravnost prizna 175 drav lanic).
Drava nastane, ko so izpolnjeni vsi pogoji: 25.6.1991 smo imeli ozemlje, stalno prebivalstvo in
oblast, a je vpraanje, e je bila oblast suverena. Gotovo pa je bila efektivna malo za tem, tako
15
da je drava nastala okrog 25.6.1991 interes mednarodne skupnosti je, da se drava prizna
imbolj za nazaj, da ni pravnih praznin.
Drava lahko nastane na originaren ali derivativen nain. Originaren nastanek pomeni:
a) da je drava nastala na nenaseljenem prostoru;
b) da je drava nastala na podroju, na katerem do tedaj ni bilo drave (npr. Liberija leta 1847);
c) tudi situacijo, ko se drava ustanovi po prekinitvi dotedanje pravne ureditve, tj. tako, da se ne
spotujejo ustavna pravila tiste drave ali drav, katerih elementi (podroje) so postali del
nove drave.
Vsak drug nastanek je derivativen (drava se vzpostavi na ozemlju, kjer je dotlej bila neka druga
drava):
- razpad drave;
- dekolonizacija;
- zdruitev ve drav.
Tako kot drava nastane, tudi preneha zaradi doloenega dejstva, ki povzroi prenehanje nekega
konstitutivnega elementa:
a) prenehanje teritorija npr. poplava otoja (teoretino mono, a se v praksi e ni zgodilo);
b) izginotje prebivalstva teoretino mono, a se v praksi e ni zgodilo;
c) prenehanje delovanja dravne oblasti to se lahko zgodi:
- z debelacijo podjarmljenje nekega podroja, dokonno unienje suverene oblasti,
nobenega odpora ni ve; danes je ta oblika samo e zgodovina (danes drava ne sme
tako prenehati)
- po mirni poti:
razpad (z enostranskim aktom drave, npr. SZ in ekoslovaka);
z meddravnim sporazumom: prikljuitev (prikljuitev Vzhodne Nemije NDR (DDR) k
Zvezni republiki Nemiji ZRN (BRD) l. 1990) ali zdruitev dve ali ve drav se
zdrui, same prenehajo in nastane nova drava (zdruitev obeh Jemnov leta 1990).
Vpraanje obstoja drave je vpraanje obstoja efektivne suverene oblasti (teritorij teko kar
izgine, enako prebivalstvo, zato obstoj efektivne suverene oblasti ponavadi kae na obstoj oz.
prenehanje drave). Ko preneha efektivna oblast, preneha drava.
Prenehanje dravnosti pa ne pomeni:
1. sprememba oblike vladavine, etudi z revolucijo nova vlada je organ istega subjekta MP;
2. prevzem oblasti s strani okupatorja;
3. zaasna omejitev oblasti npr. v vojni;
4. e postane drava lanica mednarodne organizacije.
2.3.2. Temeljne pravice drav

Medsebojni odnosi drav so s pravnega stalia mnoica medsebojnih pravic in dolnosti, tako da
vsaki pravici doloene drave ustreza dolnost druge drave. Veliko teoretikov razlikuje:
- absolutne pravice (temeljne, primarne; tiste, ki pripadajo vsaki dravi e zgolj zaradi
dejstva njenega obstoja, torej ipso facto; so neodtujljive in niso vezane na priznanje,
temve na nastanek drave);
- izvedene pravice (pripadajo dravi na podlagi pogodbe ali kaknega drugega razloga).
Pojem temeljnih pravic je nastal v oli naravnega prava, ki je razvila teorijo naravnih pravic drave
in na njih utemeljila celoten sistem mednarodnega prava. Po tej teoriji imajo poleg posameznikov
tudi drave svoje naravne pravice. Kasneje se je pojavila kritika in celo odpor proti takemu
gledanju, v novejem asu, ko se poskua oblikovati vrsta organizacija mednarodne skupnosti,
pa teorija naravnih pravic zopet pridobiva na pomenu.
Temeljna naela mednarodnega prava so zapisana v Ustanovni listini OZN (cilji in naela):
- naelo varstva mednarodnega miru in varnosti;
16
naelo razvijanja prijateljskih odnosov med narodi;

naelo pomoi Zdruenim narodom;
naelo prepovedi uporabe sile ali gronje s silo;
naelo mirnega reevanja sporov v skladu z naeli pravinosti in mednarodnega prava;
naelo nevmeavanja v notranje zadeve drave (razen v primerih, ki jih doloa VII.
poglavje Ustanovne listine);
naelo sodelovanja na ekonomskem, socialnem, kulturnem, lovekoljubnem podroju;
naelo enakopravnosti ljudstev;
naelo samoodlobe narodov;
naelo suverene enakosti vseh drav;
naelo vestnega in potenega izpolnjevanja mednarodnih obveznosti.
Kodifikacija temeljnih nael o pravicah in dolnostih drav se je zaela v 60. letih na pobudo
OZN. Na zasedanju Generalne skupine OZN leta 1962 je bil na odboru za pravna vpraanja
sestavljen spisek sedmih nael, ki so se obravnavala na naslednjih zasedanjih. Ta naela so:
1. naelo neuporabe sile ali gronje s silo, ki bi bila usmerjena zoper ozemeljsko celovitost ali
politino neodvisnost katerekoli drave;
2. naelo mirnega reevanja mednarodnih sporov s sredstvi, ki ne ogroajo mednarodnega miru,
varnosti in pravinosti;
3. naelo nevmeavanja v notranje zadeve drave;
4. naelo medsebojnega sodelovanja drav;
5. naelo enakopravnosti in samoodlobe narodov;
6. naelo suverene enakosti;
7. naelo dobre vere pri izpolnjevanju pravic in dolnosti.
Delo Generalne skupine OZN je bilo konano s sprejetjem Deklaracije o naelih mednarodnega
prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju med dravami v skladu z Ustanovno listino OZN, ki jo
kraje imenujemo Deklaracija sedmih nael (1970). Ta deklaracija potrjuje temeljna naela
mednarodnega prava, kot izhajajo iz Ustanovne listine OZN. Dekalog nael je tudi sestavni del
Helsinke listine (1975), ki dodaja e tri naela.
Znailnost temeljnih pravic je, da med njimi ni stopnjevanja v uporabi za razline drave. To izhaja
iz naela enakopravnosti in suverene enakosti drav. Uporabljajo se v primeru dvoma pri razlagi
pravnih pravil in se ne morejo odtujiti. Temeljna naela ostanejo nespremenjena tudi v primeru
vojne, samo nekateri njihovi elementi veljajo le v miru. Teoretiki se razhajajo pri doloanju
temeljnih pravic. Veina jih govori o petih temeljnih pravicah drave, ki izhajajo iz Ustanovne
listine OZN in Deklaracije sedmih nael:
1. Pravica do obstoja
Vsaka drava ima pravico do obstoja; samoodloba je uresniitev obstoja; e je drava
napadena, ima naravno pravico do samoobrambe, zato tej pravici ustreza dolnost drugih drav,
da spotujejo njeno ozemeljsko celovitost, da se vzdrijo agresije; pravica do individualne in
kolektivne samoobrambe obstaja do takrat, ko obrambo z neko kolektivno akcijo prevzame OZN;
o uporabi samoobrambe je potrebno obvestiti Varnostni svet OZN; pravica do obstoja pa ne
opraviuje drave, da iti oz. vzdruje svoj obstoj z nezakonitimi dejanji proti nedolnim in
miroljubnim dravam.
2. Pravica do neodvisnosti (suverenosti)
Suverenost je eden od temeljev MP; kljub trditvam, da je to naelo preiveto, je e danes
najpomembneje dejstvo pri oblikovanju mednarodne skupnosti; moen je samo pogodbeni
prenos nekaterih pristojnosti, ne pa podrejanje neki viji oblasti; vse mednarodne organizacije
temeljijo na prostovoljnem in preklicnem lanstvu.
Neodvisnost (suverenost) obsega pravico naroda vsake drave:
a) da samostojno doloa in spreminja svojo ustavno ureditev,
17
b) da sklepa pogodbe z drugimi dravami,

c) da izvruje izkljuno oblast in jurisdikcijo nad osebami in stvarmi, ki se nahajajo na njenem
ozemlju,
d) vsaka drava pa ima tudi pravico izbrati svoj sistem politinega, gospodarskega, drubenega
in kulturnega ivljenja in ureditve.
e drava grozi drugi dravi z neko obliko sankcij (oboroenih, politinih ali ekonomskih), e
slednja ne bo uredila doloenega vpraanja kot to zahteva prva, to pomeni kritev pravice do
neodvisnosti. S pravico do suverenosti je zato povezano naelo nevmeavanja (neintervencije) v
notranje zadeve drave. Izjemoma dopua Ustanovna listina OZN intervencijo, e gre za
zavarovanje miru. e preti velika nevarnost za mir, lahko OZN intervenira.
Suverenost ima:
a) teritorialni vidik kaj spada pod teritorialno suverenost, nam povejo objekti mednarodnega
prava (ozemlje, zrani prostor, teritorialno morje); sem spada tudi suverenost drave nad
svojimi naravnimi bogastvi; teritorialna suverenost je lahko omejena samo v primeru sklenitve
dvostranske mednarodne pogodbe; tuje diplomatsko predstavnitvo ni izvzeto iz teritorialne
suverenosti (ne moremo govoriti o eksteritorialnosti); gre torej za suverenost nad svojim
ozemljem in nad vsem, kar je na tem ozemlju (dravljani in tujci); omejitve: spotovanje
lovekovih pravic, standardi ravnanja s tujci itd.;
b) personalni vidik personalna suverenost oznauje oblast nad vsemi osebami (temelj je
njeno prebivalstvo), ki se nahajajo na dravnem obmoju, razen nad osebami, ki uivajo
pravico diplomatske imunitete, in nad vojakimi osebami, ki so v dravi na prijateljskem
obisku; drava ima oblast tudi nad svojimi dravljani, ki so v tujini; na temelju te suverenosti
lahko drava uporablja (to je pravica in ne obveznost drave!) tudi institut diplomatske zaite:
drava naperi zahtevek zoper dravo, ki nam je krila interes, pod pogojem, da so izrpana
vsa notranja pravna sredstva; drava hoe biti personalno suverena, ker je prebivalstvo pogoj
za njen nastanek (in obstanek).
3. Pravica do enakosti
Vse drave so si formalnopravno enake (pravna enakost); ta pravica je zajeta v 1. toki 2
Ustanovne listine OZN; pravica do enakosti se kae e v bilateralni fazi:
- pogajanja so izmenino enkrat v eni, drugi v drugi dravi,
- potekajo v obeh in nikoli samo v enem jeziku drave pogajalke,
- pogodba se sklene v obeh jezikih ali v tretjem jeziku.
Naelo suverene enakosti je eno temeljnih nael MP: drave tekmujejo med seboj, zlasti glede
ozemlja, prizadevajo si imeti svoje dravljane (ivi substrat) in pri tem so si drave suvereno
enake. Iz pravice do suverenosti izhaja:
a) pravilo, da v poslih mednarodnega sporazumevanja (kongresi, mednarodne pogodbe,
mednarodne organizacije) ne more priti do preglasovanja; nobena drava ne more biti
zavezana s pravilom, na katerega sama ni pristala; obstajajo sicer doloene izjeme od tega
pravila, ki pa morajo biti izrecno doloene in v konni fazi tudi soglasno dogovorjene;
b) drava ne more biti podvrena tuji oblasti ali jurisdikciji druge drave; drava ne more biti
podvrena tujim sodiem, lahko pa prizna pristojnost tujega sodia prostovoljno (z
vnaprejnjo pogodbo ali po tobi); noveji razvoj gre v tej smeri, da se to pravilo ne nanaa na
razmerja, kjer drava nastopa kot zasebnopravni subjekt, npr. v trgovinskih odnosih (iure
gestionis).
Moderno razumevanje MP se ne omejuje samo na priznanje neodvisnosti tistim narodom, ki so e
ustvarili svojo dravo. Narodom, ki svoje drave nimajo, se priznava pravica do samoodlobe.
Vendar pa to ne pomeni, da pravica do samoodlobe omogoa razdelitev ali okrnitev teritorialne
celovitosti suverene drave, ki se ravna v skladu z naelom enakopravnosti in samoodlobe
narodov in ki ima vlado, ki predstavlja vse narode na svojem ozemlju ne glede na raso, vero ali
barvo koe. Drave se morajo vzdrevati takega ravnanja, ki ima za cilj delno ali popolno
razbijanje nacionalne enotnosti in teritorialne celovitosti katerekoli drave.
OZN temelji na naelu suverene enakosti, ki:
18
a) je dosledno izpeljano v Generalni skupini OZN:

- pravico glasovanja ima vsaka drava lanica;
- vsak glas ima enako vrednost;
b) ni dosledno izpeljano v Varnostnem svetu OZN poznamo pet stalnih lanic (ZDA, Francija
Velika Britanija, Rusija in Kitajska), ostale lanice pa se volijo pri vsebinskih odloitvah ni
mogoe sprejeti sklepa, e ena stalna lanica nasprotuje sklepu (pravica veta); e se vzdri,
se sklep lahko sprejme; kvorum v Varnostnem svetu je devet glasov: tudi e so stalne lanice
soglasne, morajo pridobiti e vsaj tiri glasove nestalnih lanic.
Pravica do enakosti tudi ni spotovana v nekaterih mednarodnih finannih institucijah. Temeljno
pravico do enakosti pa spotuje Meddravno sodie v Haagu, ki je sestavljeno iz 15 sodnikov,
eprav so dejansko sodniki velesil vedno vkljueni.
4. Pravica do mednarodnega prometa (obevanja)
Drava ima pravico, da samostojno vstopa v kakrnekoli mednarodne odnose (politine,
ekonomske, humanitarne, prometne, kulturne itd.) skupaj z drugo dravo ali mednarodno
organizacijo; drava prosto vzdruje diplomatske, prometne ali trgovinske stike; druge drave
tega ne morejo prepreiti; iz te pravice je izvedena tudi pravica ladij do nekodljivega prehoda
skozi teritorialno morje.
5. Pravica do spotovanja
Ta pravica je povezana s pravico do suverenosti: ker so drave suverene, neodvisne in pravno
enake, je potrebno spotovati tudi njihove predstavnike, vlado, organe, simbole itd.; vsaka drava
mora z doloeno stopnjo skrbnosti varovati ugled druge drave in njenih predstavnikov;
vzdrevati se mora dejanj, ki bi izkazovala preziranje ali omalovaevanje druge drave; drave
imajo obiajno dolobe notranjega prava, ki to pravico konkretizirajo (npr. kaznivo dejanje alitve
tuje drave in njenih predstavnikov); spotovanje se izraa tudi v protokolarnem ceremonialu ob
obisku tujega dravnika.
2.3.3. Priznanje drave

e eli drava komunicirati z drugimi dravami kot drava, jo morajo le-te teti za dravo
(condictio sine qua non). Z vpraanjem priznanja drave se ukvarja resolucija Intituta za
mednarodno pravo iz leta 1936, ki pozna dve naeli:
1. zaradi neodvisnosti in enakosti drav je potrebno spotovati pravico vsake nacije, da
svobodno ustanavlja in oblikuje svoje institucije;
2. ob vseh spremembah, ki so jim podvrene drave, je potrebno zagotoviti kontinuiteto drav.
MP je nagnjeno k temu, da faktina oblast vzpostavlja tudi pravno suverenost pripelje k pravni
ustanovitvi neke drave. V MP je element efektivnosti e posebej moan. Na dolgi rok utegne
vzpostaviti novo pravno pravilo MP, ki potrjuje dejansko stanje. Vendar pa MP postavlja posebne
varovalke, da ne bi protipravna situacija dobila pravno dopustni izraz. Pomemben instrument, ki
lahko preprei konvalidacijo zaetno protipravne situacije je reakcija drugih drav, npr.:
- nepriznavanje;
- protesti;
- enostranske sankcije;
- celo oboroene akcije pod okriljem varnostnega sveta ZN.
Priznanje drave je svoboden (prostovoljen) enostranski akt, s katerim drava, ve drav ali
mednarodna organizacija:
- ugotavljajo obstoj zadevne drave in
- pokaejo svojo voljo, da jo tejejo za lanico mednarodne skupnosti.
Vsaka drava ima diskrecijsko pravico pri odloanju, ali bo neko dravo priznala ali ne.
Nepriznanje drave torej ne pomeni mednarodnega delikta. Priznanje pa je tudi politino dejanje.
19
Vasih drava priznanja sploh ne eli, eprav izpolnjuje pogoje (ozemlje, prebivalstvo, efektivna
oblast) tak primer je Tajvan.
Priznanje drave ima deklaratoren znaaj, saj nova drava po predpisih MP obstaja ne glede na
njeno priznanje (naelo efektivnosti). Zanjo takoj veljajo pravila MP, ki jih je drava tudi dolna
spotovati. Priznanje samo ugotavlja (gre za ugotovitveni akt) pravni uinek nastanka novega
pravnega subjekta (ugotovitev obstoja dejanskih pogojev za nastanek drave), medtem ko
postane subjekt MP avtomatino, im so za to izpolnjeni pogoji. Zato je priznanje retroaktivno,
uinkuje ex tunc, od trenutka, ko je drava dejansko nastala. Priznanje je izraz volje drugih drav,
da stopajo v mednarodne odnose z novo dravo. Razlikujemo:
1. de iure priznanje je enostransko, popolno, trajno (kvazi) in nepreklicno;
2. de facto priznanje je zaasno, preklicno in omejeno na doloene odnose (tj. vsebinsko
omejeno) gre za nijo stopnjo priznanja, ki bolj upoteva zaasna trenutna stanja.
e je situacija jasna, izvedemo de iure priznanje, sicer pa je bolje priznati oblast de facto in
poakati do razjasnitve. V veini primerov pa gre za enake uinke.
Uinek priznanja:
1. deklaratoren ne vpliva na mednarodnopravno subjektiviteto drave;
2. retroaktiven priznanje uinkuje od dneva dejanskega nastanka drave (ex tunc) ko jo
priznajo, jo priznajo za nazaj.
Teava se pojavi, e prezgodaj priznamo novo dravo (primer Makedonije), e stara e obstaja. S
tem tvegamo kritev naela neintervencije v notranje zadeve drave. Zato se je v praksi razvil
institut priznanja vstajnikov vojskujoe strani. Pogoji za tovrstno priznanje so:
- vstajniki efektivno drijo v rokah doloeno ozemlje;
- oblast mora biti organizirana;
- vojskujejo se v skladu s pravili vojakega prava.
Dravo je mogoe priznati:
1. izrecno lahko gre za:
- deklaracijo;
- sveano izjavo;
- mednarodno pogodbo;
- kolektivni akt.
2. mole oz. implicitno konkludentno priznanje, npr. navezava diplomatskih odnosov
(diplomatske odnose imamo vedno z dravno entiteto, z dravami), estitka efa drave
drugemu efu drave ob prazniku neodvisnosti; tovrstno priznanje ne sme dopuati dvoma
glede namena priznati dravo, eprav nikjer ni izrecno govora o priznanju drave; namena ne
moremo kar doloiti, pripisati, prezumirati; obstajati mora nesporni namen priznanja drave;
namen priznanja se ne predvideva, e neka drava z nepriznano dravo zgolj:
- sodeluje na kakni mednarodni konferenci ali
- sodeluje pri kakni kolektivni pogodbi oz.
- je z njo v odnosih na ravni predstavnikov, ki nimajo statusa stalnih diplomatskih
predstavnikov.
Kot konkludentno priznanje se teje tudi glasovanje za lanstvo v generalni skupini OZN, razen
e ta drava do novonastale drave vodi politiko izrecnega nepriznavanja, pri emer se
medsebojno lanstvo v OZN ne teje kot priznanje drave (take odnose ima Izrael z nekaterimi
arabskimi dravami).
Priznanje je lahko tudi:
1. individualno priznanje s strani posamezne drave;
2. kolektivno ve drav prizna dravo s kolektivnim aktom (npr. klub drav (EU) prizna neko
dravo).
Vasih se lahko predpiejo tudi pogoji za priznanje drave, npr.:
20
spotovanje lovekovih pravic;

spotovanje nael OZN;
demokratien sistem;
spotovanje pravil glede jedrskega oroja;
spotovanje pravic manjin.
Tako so postavili pogoje za priznanje ministri drav Evropske skupnosti glede novih drav, ki so
nastale na obmoju SFRJ in SZ.
2.3.4. Priznanje vlade

Vlade so manj trajna oblika kot drave. e ne priznamo vlade, to e ne pomeni, da ne
priznavamo dravnosti. Ponavadi priznanje vlade predpostavlja in implicira priznanje drave
(vsebuje tudi priznanje drave).
Priznanje vlade pomeni, da se navezujejo diplomatski stiki in da je drava, ki priznava vlado,
pripravljena priznati pravno relevantnost mednarodnopravnih aktov, ki jih izdaja nova vlada (s
priznanjem damo vladi pooblastilo, da prevzema obveznosti drave do nae drave).
Oblike spremembe vlade in priznanje:
1. e pride do spremembe vlade po ustavni poti, je nova vlada legitimen predstavnik drave ni
teav s priznanjem, zadoa e estitka ob sprejemu;
2. teava pa se pojavi, ko v neki dravi pride do spremembe vlade na nain, ki ni v skladu z
dotedanjim ustavnim redom (revolucija, dravni udar), tj. ko se prekine ustavnopravna
kontinuiteta; v tem primeru je relevantno MP vpraanje:
- ali je nova vlada pooblaena za predstavljanje drave, tj. ali lahko zastopa dravo v
mednarodnopravnih odnosih, e zlasti e stara vlada e vedno deluje (npr. iz tujine);
- vpraanje stabilnosti te vlade.
Druge drave se morajo opredeliti do teh vpraanj in v ta namen se razvije institut priznanja vlade
z nekim posebnim aktom. V praksi obstaja moan trend, da se vlad ne priznava ve izrecno,
temve implicitno (npr. tako, da se kar naprej posluje).
Tudi priznanje vlade je prostovoljen akt, ki je odvisen od diskrecijske presoje posamezne drave.
Obiajno se vlado prizna, e se je dovolj utrdila in e je pripravljena izpolnjevati svoje dolnosti po
pravilih MP.
Prehitro priznanje nove vlade, ko obstaja tudi e stara, lahko pripelje do zapletov.
Glede nainov priznanja vlade obstajajo iste monosti:
- formalno ali konkludentno priznanje;
- individualno ali kolektivno priznanje;
- de iure ali de facto priznanje.
Priznanje vlade je retroaktivno in deklaratorno, velja od trenutka, ko je vlada dejansko prevzela
oblast. Akt, s katerim se prizna nova vlada, se obiajno imenuje notifikacija.
2.3.5. Priznanje novonastalih drav na obmoju SFRJ

Evropska skupnost je decembra 1991 s pismom pozvala novonastale drave na obmoju SFRJ,
naj zaprosijo za priznanje. V pismu so bili postavljeni tudi nekateri pogoji za priznanje, ki so
temeljili na Deklaraciji o priznanju drav v Srednji in Vzhodni Evropi. Deklaracija je zahtevala:
- spotovanje mednarodnopravnih nael;
- varstvo lovekovih pravic;
- demokratino ureditev, prepoved irjenja jedrskega oroja itd.
21
Ob njej je ES sprejela e posebno izjavo, ki je vsebovala e dodatne pogoje, ki so se nanaali

samo na drave bive SFRJ. Ti dodatni pogoji so zahtevali zlasti:
- spotovanje lovekovih pravic,
- zaito pravic manjin in
- zavezo drav, da se odpovedujejo uporabi sile, ki bi bila naperjena zoper sosednje drave.
Odgovor je bilo potrebno poslati na Badinterjevo arbitrano komisijo (BAK).
2.3.6. Nasledstvo (sukcesija) drav

Sukcesija drav je mednarodni institut. Pomeni vstopanje doloene drave v pravne odnose
druge drave:
- kot posledica ustanovitve ali raziritve oblasti oz.
- vzpostavitve suverenosti te drave na obmoju, ki je do tedaj pripadalo drugi dravi.
Vpraanje nasledstva ureja posebno podroje MP, ki se mu ree nasledstvo drav prevzem
mednarodnih obveznosti s strani naslednice od drave predhodnice, ki se nanaajo na doloeno
ozemlje. Bistvo nasledstva je, da je teritorialna kategorija. Vse pravo, ki se nanaa na sukcesijo
drav, je dispozitivno.
Sukcesija je zamenjava ene drave z drugo glede odgovornosti za mednarodne odnose na
doloenem obmoju. Gre torej za problem prevzemanja pravic in obveznosti s strani drave
naslednice od drave predhodnice. Do nasledstva lahko pride:
- z razpadom drave (SFRJ),
- z odcepitvijo dela drave (odcepljeni del lahko postane nova drava, stara drava pa ne
preneha, ampak obstaja naprej; Etiopija in Eritreja),
- z zdruitvijo dveh drav (ZRN in NDR) oz. prikljuitvijo ali
- z odstopom (cesijo) dela ozemlja, na katerem nastane nova drava.
V teh primerih preneha suverenost doloene drave na doloenem obmoju (ali pa ta drava
preneha obstajati), druga drava pa na pridobljenem obmoju vzpostavi svojo suverenost.
Splono pravilo MP je, da nastanejo za vsako dravo pravice in obveznosti e z njenim lastnim
delovanjem, kar izhaja iz temeljne pravice drave do suverenosti. Vendar pa se pri prenosu
obmoja pojavlja toliko raznovrstnih in specifinih vpraanj, da se to naelo ne more dosledno
uresnievati. Ravno ta vpraanja se obravnavajo v sklopu sukcesije drav. Splonega pravila o
prevzemanju obveznosti s strani drave naslednice od drave predhodnice v MP ni. Stalie, da
obveznosti redno prehajajo na tistega, ki pridobi obmoje, je predvsem rezultat elje, da se zaiti
interese tujih upnikov in investitorjev. Razline reitve, ki se uporabljajo v praksi, so med dvema
skrajnima staliema:
- drava naslednica ne bi smela priznati nobenih obveznosti predhodnice (doktrina tabula
rasa, clean state),
- nova drava bi v celoti prevzela obveznosti (popolna kontinuiteta).
tiri osnovna in splona pravila pri nasledstvu so:
- sama sprememba dravne oblasti v razmerju do istega dravnega obmoja ne pripelje do
nasledstva, pa eprav bi do nje prilo na protiustaven (revolucionaren) nain;
- prav tako ne pride do nasledstva v primeru vojne okupacije;
- drava naslednica prevzame obmoje takno, kakrno je bilo, tudi z morebitnimi
omejitvami; gre za pravilo nemo plus iuris transferre potest, quam ipso habet;
- e ni drugae dogovorjeno (in z izjemo dravnih mej), veljajo za pridobljeno obmoje
mednarodne pogodbe drave naslednice in ne predhodnice (Slovenija je notificirala
sukcesijo po posameznih sklopih mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila SFRJ);
Obligatorni naeli, ki ju je potrebno upotevati, sta tudi:
22
a) naelo nedotakljivosti dravnih meja: obstojee dravne meje se ne smejo spreminjati, razen
v primeru dvostranskega sporazumnega dogovora med dravama.
b) naelo spotovanja lovekovih pravic in svoboin ter pravic manjin: drave, ki bilateralno
urejajo medsebojna razmerja, morajo pri tem spotovati splona naela varovanja lovekovih
pravic in pravic manjin, e so le-te prisotne na teh obmojih.
Vpraanja nasledstva drav se urejajo predvsem s pogodbenim (partikularnim) mednarodnim
pravom. Z namenom sistemske ureditve tega podroja pa sta bili sprejeti dve konvenciji
(Dunajska konvencija o nasledstvu drav glede mednarodnih pogodb, 1978 in Dunajska
konvencija o nasledstvu drav glede dravnega premoenja, arhivov in dolgov, 1983), ki poznata
ve poloajev, v katerih pride do nasledstva:
- prenos dela obmoja neke drave;
- novonastala neodvisna drava;
- zdruitev drav;
- odcepitev dela drave (stari subjekt obstaja e naprej, vendar v manjem obsegu);
- razpad, dissolution (stari subjekt preneha obstajati).
a) Obmoje
Izhodie nasledstva drav je vzpostavitev suverenosti nad obmojem, ki je do tedaj pripadalo
dravi predhodnici. Drava dobi obmoje takno, kakrnega je imela prejnja drava (z
obstojeimi mejami ter pravicami in obveznostmi, ki se tiejo uporabe obmoja). Nasledstvo
drave ne vpliva:
- na mejo, ki je doloena z mednarodno pogodbo;
- na pogodbeno ustanovljene pravice in obveznosti, ki se nanaajo na mejni reim, ter
- na pravice in obveznosti, ki so vezane na doloeno obmoje in se nanaajo na uporabo
ali omejitev uporabe tega obmoja v korist druge drave ali v korist tega obmoja.
Dunajska konvencija potrjuje trajno suverenost vsakega naroda in vsake drave nad svojimi
naravnimi bogastvi.
b) Osebe
Ko nova drava raziri suverenost na doloeno obmoje, spadajo pod njeno oblast vsi ljudje, ki
tam ivijo. Ti ljudje so v razmerju do drave predhodnice bodisi njeni dravljani bodisi tujci. Nova
drava lahko:
- z zakonom doloi, katere od teh oseb bo obravnavala kot svoje dravljane, vendar pa
svojega dravljanstva ne more vsiliti pripadnikom tretjih drav brez njihove privolitve;
- lahko pa podeli dravljanstvo osebam, ki v asu nasledstva niso bile na pridobljenem
obmoju, vendar pa so do tedaj bile dravljani drave predhodnice.
e drava predhodnica obstaja e naprej in se njeno obmoje razdeli na ve drav, je potrebno
vpraanje statusa teh oseb reiti z mednarodno pogodbo. MP ne pozna splonega pravila, po
katerem bi morala nova drava kot svoje dravljane prevzeti vse dotedanje dravljane
predhodnice. Vendar pa tretje drave niso dolne sprejemati oseb, ki bi na ta nain ostale brez
dravljanstva.
Zaradi reevanja poloaja oseb pri zamenjavi dravne oblasti na nekem obmoju se v
mednarodnih pogodbah uporabljata dva instituta:
- opcija opcija pomeni izbiro med dvema dravljanstvoma, s imer se posamezniku
omogoi, da dravljanstvo izbere sam; pogoj za opcijo je, da poleg drave, ki je obmoje
pridobila, obstaja tudi e drava, ki je obmoje odstopila oz. izgubila; tako posameznik
izbira med dotedanjim dravljanstvom in dravljanstvom nove drave;
- zaita manjin z zaito manjin se zaitijo osebe, ki imajo drugano narodnost, vero
ali materin jezik od veinskega prebivalstva; tem se lahko ponudi monost izbire
dravljanstva in drave, v kateri bodo iveli.
23
Taken primer sta bili cona A in B STO, kjer so se optanti preselili v dravo, v kateri so hoteli
prebivati. Po sporazumu iz leta 1982 naj bi SFRJ (sedaj Slovenija) optantom, ki so se morali
preseliti v Italijo, dolgovala 110 milijonov dolarjev. Zadeva e ni reena, niti glede skupnega dolga
SFRJ niti glede razdelitve med novonastalimi dravami. V zvezi s tem je tudi Badinterjeva
arbitrana komisija, ki se ukvarja z razpadom SFRJ, sprejela naslednja naela:
- vpraanje dravljanstva reuje drava z notranjimi predpisi;
- drava mora spotovati varstvo lovekovih pravic in svoboin;
- zaradi razpada drave ne sme nihe ostati brez dravljanstva;
- med dravo in dravljanom mora obstajati pristna zveza;
- nikogar se ne sme siliti, da ohrani ali vzame dravljanstvo.
Pravica do dravljanstva ni zapisana v nobeni konvenciji (razen v Konvenciji o otrokovih pravicah
iz leta 1989). Pripravljen pa je osnutek konvencije o dravljanstvu in nasledstvu, ki vsebuje
naslednja naela:
- dravljan drave, ki je prenehala kot mednarodni subjekt, ne sme ostati brez
dravljanstva, ne glede na to, kje prebiva;
- naelo rezidennosti: oseba naj dobi dravljanstvo tiste drave, na ozemlju katere ima
stalno prebivalie;
- diskriminacija je prepovedana, druine imajo pravico do skupnega bivanja;
- naelo prostovoljnosti: nobene osebe ni mogoe prisiliti, da postane ali ostane dravljan
doloene drave, drava lahko od posameznika eventualno zahteva, naj se odree
drugemu dravljanstvu, razen e bi to pomenilo apatridnost;
- vsak, ki je imel dravljanstvo stare drave, mora dobiti novega;
- vsak posameznik naj bi imel naeloma monost izbire (opcije) dravljanstva.
V Sloveniji ni prevladalo naelo rezidennosti, temve se je dravljanstvo podeljevalo na podlagi
bivega republikega dravljanstva.
c) Mednarodne pogodbe
Uporablja se domneva v korist nadaljevanja pogodb, razen v primeru cediranega ozemlja in
dekolonizacije (e neka drava pridobi ozemlje s cesijo, drava naslednica ne bo vezana na tisto,
kar je na tem ozemlju veljalo v asu drave predhodnice uveljavila bo svoje mednarodne
pogodbe). V primeru razpada drav, odcepitve ali zdruitve pogodbe ostanejo v veljavi (razen e
so obsoletne).
Kontinuiteta veljavnosti pa je poudarjena pri radiciranih pogodbah (= ukoreninjene pogodbe, ki
so tako tesno vezane z ozemljem, da morajo veljati e naprej tudi v primeru cesije npr. meja
more ostati kot je), ki dravo naslednico avtomatino zavezujejo, razen e ni dogovorjeno
drugae. Gre za pogodbe, ki so tesno povezane s samim obmojem (npr. pogodbe o dravnih
mejah, meddravnih slunostih, sodelovanju v obmejnem pasu itd.). Izjema od takega
avtomatinega prenosa so pogodbe, s katerimi se predvideva vzpostavitev vojnih baz.
d) Dravno premoenje, arhivi in dolgovi

Pravila:
1. nepreminine pripadejo naslednici (vojanice, carinske stavbe);
2. nepreminine v tujini se razdelijo v pravinih deleih (veleposlanitva);
3. kompenzacija, e ima drava na nekem ozemlju veliko tevilo nepreminin (neproporcionalna
koliina problem je ocenjevanje velikosti);
4. premino premoenje in dolgovi se delijo v pravinih razmerjih (o tem se je treba pogoditi, ni
nekih jasnejih meril); v primeru dekolonizacije nova drava ne prevzema dolgov, v primeru
cesije pa (pravien dele dolgov);
5. arhivi (gre samo za dravne arhive listine) pripadejo dravi naslednici, e so nastali na
njenem ozemlju = n. provenience.
Vpraanja premoenja, arhivov in dolgov pri nasledstvu drav se prvenstveno reujejo:
- s sporazumi med dravami in
24
- upotevanjem naela pravinosti.

Iz tega izhaja tudi Dunajska konvencija iz leta 1983. Njena doloila se uporabijo takrat, ko se
drave same ne sporazumejo drugae.
Dravni arhivi drave predhodnice so vsi dokumenti:
- ki jih je izdala drava predhodnica pri opravljanju svojih funkcij in
- ki so ji pripadali na podlagi njenega notranjega prava.
Dunajska konvencija zavezuje dravo predhodnico, da ohrani celovitost dravnih arhivov. Dravi
naslednici je potrebno na njeno zahtevo in na njen stroek izroiti reprodukcije tistih dravnih
arhivov, ki ostanejo dravi predhodnici in ki se nanaajo na odstopljeno obmoje. Tudi vpraanja
arhivov se prvenstveno reujejo z medsebojnimi sporazumi.
Medsebojni sporazumi, ki temeljijo na naelu pravinosti, bi morali biti podlaga tudi za reitev
vpraanj razdelitve dolgov, ki so v primeru nasledstva med najbolj spornimi. Dravni dolg pomeni
kakrnokoli finanno obveznost drave predhodnice, ki nastane do:
- druge drave,
- mednarodne organizacije ali
- kaknega drugega subjekta mednarodnega prava.
Nasledstvo ne sme vplivati na pravice in obveznosti upnikov. Dravni dolg drave predhodnice
mora v pravinem sorazmerju preiti na dravo naslednico. Pri tem je potrebno upotevati, ali
drava predhodnica obstaja e naprej ali ne. Za novonastale drave Dunajska konvencija doloa,
da prevzem dolgov ne sme ogroziti njihovega ekonomskega ravnoteja. Vpraanje dolgov je
vekrat odvisno od politine moi posamezne drave. V novejem asu pri teh vpraanjih
posredujejo tudi mednarodne finanne organizacije.
V primeru novonastalih drav pozna torej Dunajska konvencija dve dodatni pravili:
- premino premoenje in tisto nepremino premoenje drave predhodnice, ki se nahaja
izven obmoja, na katerega se nasledstvo nanaa, preide na dravo naslednico v
sorazmerju z njenim prispevkom k nastanku tega premoenja;
- sporazumi o nasledstvu med dravo predhodnico in dravo naslednico ne smejo posei v
naelo trajne suverenosti vsakega naroda nad svojim bogastvom in naravnimi dobrinami.
Pravila, ki so namenjena novonastalim dravam, so tako kot v primeru mednarodnih pogodb le
delno uporabna tudi za razpad drave in odcepitev.
e) Mednarodne organizacije
Za nasledstvo drav glede lanstva v mednarodnih organizacijah ne obstaja neko splono pravilo
MP. Po Dunajski konvenciji uinki nasledstva ne posegajo v pravila o pridobitvi lanstva v
mednarodni organizaciji. lanstvo v katerikoli mednarodni organizaciji se pridobi v skladu z
njenimi pravili, ne pa na podlagi nasledstva mednarodne pogodbe, ki je ustanovni akt
organizacije. e drava predhodnica preneha obstajati, drava naslednica ne postane lanica
organizacije zgolj na podlagi nasledstva. Za lanstvo mora zaprositi v skladu s pravili
organizacije. Tudi tu pa obstajajo izjeme, npr. nasledstvo lanstva v Svetovni banki in
Mednarodnem denarnem skladu. Primer za nasledstvo lanstva je tudi lanstvo Rusije v
Varnostnem svetu OZN po razpadu Sovjetske zveze.
f) Druga vpraanja
Pri deliktnih obveznostih drave, ki je prenehala obstajati, o nasledstvu ne moremo govoriti.
Drava naslednica ne prevzame obveznosti, ki izvirajo iz protipravnih dejanj drave predhodnice.
Pri izbiri, katere dele notranje zakonodaje drave predhodnice bo prevzela in katere ne, je drava
naslednica popolnoma svobodna.
Vpraanje pridobljenih pravic fizinih in pravnih oseb pri nasledstvu ostaja odprto. e ureditev teh
pravic ni dogovorjena z mednarodno pogodbo, ostaja poloaj bolj ali manj neurejen, eprav gre
lahko za zelo pomembne stvari:
- pokojnine,
25
- lastninska pravica,
- ekspropriacija,
- koncesije itd.
Pridobljene pravice so politino pomembne ne samo za dravo predhodnico in dravo naslednico,
temve tudi za tretje drave, e gre za pravice njihovih dravljanov. Praviloma bi se morala drava
naslednica drati vsaj minimalnih nael pri priznanju pridobljenih pravic in posei le v tiste, ki so v
nasprotju z njenim pravnim redom. Nespotovanje pridobljenih pravic lahko izzove tudi pritisk in
reakcijo mednarodne skupnosti.
g) Razpad SFRJ in vpraanje sukcesije

Reakcijo mednarodne skupnosti na krizo v SFRJ oznauje improvizacija in sprejemanje ad hoc
odloitev. Drave ES so sprejele dve Bruseljski deklaraciji, s katerima sta bili ustanovljeni:
a) Konferenca o Jugoslaviji (kasneje preimenovana v Mednarodno komisijo za bivo
Jugoslavijo) in
b) Badinterjeva arbitrana komisija (BAK); dolgo je poslovala brez poslovnika (pravila so se
razvila skozi prakso); sprejela je dva dokumenta, dekalog arbitrane komisije ter poslovnik
(rules of procedure); ima dve temeljni funkciji:
- posvetovalno daje posvetovalna mnenja o mednarodnopravnih vpraanjih, ki ji jih
predloi Konferenca v Beogradu (mnenja so predsedstvu Konference v pomo, niso pa
pravno zavezujoa);
- odloanje v konkretnih sporih med bivimi jugoslovanskimi republikami tu je potrebna
avtorizacija predsedstva Konference; v tem primeru BAK ne deluje kot posvetovalno telo,
temve kot prava mednarodna arbitraa, katere odloitve so pravno obvezujoe.
Sprejeti sta bili dve deklaraciji:
- Deklaracija o Jugoslaviji in
- Deklaracija o priznanju novih drav na obmoju Sovjetske zveze in Vzhodne Evrope.
Deklaraciji sta upotevali naelo o samoodlobi narodov, ki je eno od temeljnih nael MP.
Natevata pogoje za priznanje novih drav. Drava bo priznana:
a) e je nastala na demokratini podlagi;
b) e bo sprejela mednarodnopravne obveznosti;
c) e se bo podvrgla miroljubnemu dogovarjanju glede spornih vpraanj.
Temeljno vpraanje ob razpadu: ali sprejeti tezo o kontinuiteti Jugoslavije (njene zgodovinske
korenine in politini razlogi) ali tezo o enakopravnosti vseh petih naslednic. Francija je elela imeti
neko vlogo pri urejanju posledic razpada, zato je predlagala arbitrao ustanovljena je bila
arbitrana komisija (od katere so priakovali, da bo ponudila pravne reitve o kontinuiteti
Jugoslavije); dajala naj bi arbitrana mnenja priporoilnega znaaja Konferenci o Jugoslaviji; prvo
mnenje arbitrane komisije = SFRJ je v fazi razpadanja in na njenem ozemlju nastajajo nove
drave maja 1992 ugotovljeno, da je proces razpada konan.
Vloga Varnostnega sveta OZN: l. 1992 se je moral opredeliti do vstopa novonastalih drav v OZN
odgovoriti na vpraanje, ali so te drave odcepljene od Jugoslavije ali pa je Jugoslavija
dejansko razpadla in je te drave treba obravnavati enakopravno. Znotraj OZN je vpraanje
ostalo nerazreeno 8 let, saj Varnostni svet ni v celoti sprejel mnenja arbitrane komisije, ampak
je pustil odprto monost tudi za kontinuiteto sedaj ozemeljsko zmanjane Jugoslavije ostale
drave, ki so se odcepile, pa bi bile samostojne in enakopravne lanice OZN. Do reitve je prilo
ele 5. oktobra 2000 (po padcu Miloevia demonstracije, nova oblast zmagala na volitvah).
Kofi Anan (takratni gen. sekretar OZN, naklonjen novim dravam) je pozval novega predsednika
Kotunico, naj se uredi vpraanje odnosa Zvezne republike Jugoslavije do ZN in povedal, kako
naj se to uredi. Varnostni svet je sprejel pozicijo gen. sekretarja. Od l. 2000 prevladuje
n. enakopravnosti naslednic (vendar vsi problemi e niso reeni npr. vpraanje bivega
skupnega premoenja).
26
2.4. Mednarodna odgovornost drav

2.4.1. Splono
Gre za samostojno pravno kategorijo analogija s kazensko in civilno odgovornostjo je
neprimerna.
Vloga Komisije za MP pri razvoju pravil in pojmov okvir za vse razprave o odgovornosti drav.
Drava lahko odgovarja:
- e gre za dejanje, s katerim so krene norme MP;
- e se te norme lahko predpisujejo dravi;
- e je povzroena koda tretji dravi ali njenim dravljanom (z delom zakonodajnih, sodnih
in izvrnih organov v mejah njihovih pristojnosti);
- e so izrpana vsa druga pravna sredstva.
Elementi mednarodne odgovornosti drav:
1. dejanje se pripisuje dravi (atribution):
- dr. organi (zakonodajni, upravni in sodni) ter fizine in pravne osebe, ki izvajajo elemente
dr. oblasti, ki prekoraijo pooblastila (ravnanje ultra vires);
- osebe ali skupine, ki delujejo po navodilih ali usmeritvah drave (paravojake skupine,
teroristi);
- organi drave, ki so dani na voljo drugi dravi (npr. konzularna predstavnitva);
- ravnanje oseb ali skupin v primeru opustitve dravne oblasti (tuja okupacija, zasedba
veleposlanitva v Teheranu 1979);
- vstajniki in druga gibanja (e prevzamejo oblast ali ustanovijo dravo, so odgovorni sami,
sicer pa utegne biti odgovorna njihova drava);
- naknadno sprejetje odgovornosti drave za dejanja oseb ali skupin (Teheran 1979);
2. kritev mednarodne obveznosti:
- storitev ali opustitev,
- pogodbene, obiajno-pravne in druge obveznosti (npr. resolucije VS OZN);
- notranje pravo ne vpliva na ugotavljanje mednarodne odgovornosti;
- podaljane (dalj asa trajajoe) in sestavljene kritve;
- pomo, nadzor in prisila druge drave glede kritve mednarodne obveznosti.
Kritve mednarodnega prava delimo na:
a) mednarodne zloine najhuje kritve pravil MP, ki jih zagrei drava in ki prizadenejo
celotno mednarodno skupnost;
b) mednarodne delikte; drava odgovarja za neko ravnanje (storitev ali opustitev), ki pomeni
kritev mednarodne obveznosti drave, pri tem pa nastane koda kakni drugi dravi ali
drugemu subjektu; konstitutivni elementi medn. delikta: storilec in okodovanec sta subjekta
MP, krena je MP obveznost in nastala je koda; kritev je lahko storitvena ali opustitvena,
pravna posledica je odkodninska odgovornost; vpraanje, ali je odgovornost drave
objektivna (krivda ni pomembna, pomembno je dejstvo kritve mednarodnopravne norme) ali
krivdna (izvira iz krivde ali malomarnosti), nima dokonne reitve v naem pravu, naeloma pa
se uporablja naslednje: e je prilo do kritve s storitvijo dejanja, je odgovornost drave
objektivna; pri opustitvenih ravnanjih pa je odgovornost drave subjektivna (drava mora pri
svojem delu ravnati z najvejo stopnjo skrbnosti, zato se tudi pri opustitvenih ravnanjih
subjektivna odgovornost zelo priblia objektivni) gre torej za objektivno odgovornost drave
(progresivni razvoj MP); subjektivni element utegne biti prisoten indirektno kot sestavni del
mednarodne obveznosti ali kot sestavni del razlogov, ki izkljuujejo mednarodno odgovornost
(npr. samopomo ekskulpacijski razlogi).
Kritev kogentnih norm MP povzroi tudi posledice za 3. drave: obveznost nepriznavanja
protipravne situacije in obveznost sodelovanja, da se v skladu z MP protipravna situacija kona.
27
Pravila za izkljuitev odgovornosti (dala jih je Komisija za mednarodno pravo ILC, so de lege
ferenda in veljajo, e jih drava sprejme) dejanje ni obravnavano kot mednarodni delikt, e:
a) drava, ki je prizadeta, soglaa veljavni pristanek (volenti non fit iniuria);
b) gre za samoobrambo = dejavnost oboroene obrambe v primeru napada (pogoj pa je prej
izvreni napad 51 UL);
c) gre za dopustne protiukrepe/samopomo (torej je drava odgovorila s kritvijo, ki je
proporcionalna);
d) gre za vijo silo (nepredvidljive dogodke, ki so zunaj kontrole drave);
e) gre za skrajno silo = distress, ogroen je obstoj drave ali ivljenja zaupanih ji oseb (kadar je
grozila neka huda posledica, ki je ni bilo mogoe prepreiti drugae kot z dejanjem, ki bi bilo
sicer delikt);
f) gre za nujo (necessity); edini nain zaite bistvenega interesa (definicija GabikovoNagymaros);
g) gre za ravnanje, ki je v skladu s kogentnimi normami (norme UL OZN imajo prednost pred
normami mednarodnih pogodb).
2.4.2. Mednarodni delikt

Je vsaka storitev oz. opustitev subjekta MP, ki je v nasprotju z MP in zaradi katere nastane koda
drugemu subjektu MP. Mednarodni delikt lahko stori drava proti drugi dravi oz. en subjekt
mednarodnega prava proti drugemu. e nastane koda posameznim fizinim in pravnim osebam,
ki so pod zaito mednarodnega subjekta, lahko govorimo o mednarodnem deliktu samo takrat,
ko je MP kreno v kodo mednarodnega subjekta. Posameznik kot tak lahko zahteva odkodnino
v skladu z notranjim pravnim redom drave, zaradi delovanja katere mu je nastala koda. Drava
lahko nastopi kot zaitnica njegovih interesov takrat, ko posameznik izrpa vsa pravna sredstva
notranjega prava, vendar pa ona nastopa zaradi kritve MP v kodo njenih pravic.
Zaradi kritve prava nastane novo pravno razmerje med kriteljem in okodovancem. Slednji
lahko zahteva zadoenje, prvi pa mu ga je dolan dati. Nekateri teoretiki zagovarjajo stalie, da
je delikt mednarodnega prava podoben notranjepravnemu pojmu kaznivega dejanja. Delikt je
vsako ravnanje (storitev ali opustitev), ki nasprotuje neki obveznosti in ki sproi pravne sankcije.
Dolnost dajanja zadoenja naj bi zato imela sekundarni pomen. Obveznost plaila odkodnine
lahko namre nastane tudi brez delikta (npr. vojska preka ozemlje druge drave z njenim
dovoljenjem in pri tem uporabi ceste in eleznice). Vendar pa veinsko stalie to teorijo zavraa
in se nagiba k tistemu pojmovanju mednarodnega delikta, ki je blije civilnopravnemu deliktu
notranjega prava. Zadoenje, ki ga lahko zahteva okodovanec, je po svoji vsebini in
znailnostih blije plailu odkodnine po civilnem pravu kot pa kazenskopravni sankciji, eprav
ima tudi nekatere kazenskopravne elemente.
Povzroena koda je lahko materialna ali moralna koda (nastane pri vsaki kritvi MP, zato je
vsaka kritev MP nedopustno ravnanje v razmerju do vseh strank pogodbe).
Ostale lanice mednarodne skupnosti, ki niso stranke prekrene pogodbe, na kritev ne morejo
reagirati. Zato je vasih prevladovalo stalie, da je lahko delikt storjen samo proti posameznemu
subjektu MP, ne pa tudi proti mednarodni skupnosti kot celoti. Vendar pa ni nobenih razlogov, da
se kritev kakne mednarodne obveznosti ne bi tela za delikt, ki je storjen proti vsem lanicam
mednarodne skupnosti. To e posebej velja za mednarodne zloine, katerih izvritev pomeni
zloin proti celotni skupnosti. Obstajajo takne dobrine in vrednote, katerih kritev, ki je storjena
proti enemu lanu skupnosti, prizadene vse lane skupnosti. Zato imajo vsi pravico do ukrepanja
proti kritelju. Z namenom skupne zaite najvijih vrednot je bila ustanovljena tudi OZN.
Drava lahko stori mednarodni delikt samo kot subjekt MP. To pomeni, da deliktna odgovornost
drave zajema samo tista dejanja, ki jih drava izvaja kot nosilec suverenosti (iure imperii). e gre
za dejanja, ki jih drava izvaja kot trgovski oz. civilnopravni subjekt (iure gestionis), o
mednarodnem deliktu ne moremo govoriti, saj ne gre za kritev MP. Vendar, e neka
civilnopravna obveznost temelji na formalni mednarodni pogodbi med dravami, drava za svojo
28
kritev ni odgovorna samo civilnopravno, temve tudi mednarodnopravno. Mednarodnopravne

odgovornosti pa ni, e gre za pogodbo o dobavi ali koncesiji med dravo in fizino ali civilno
pravno osebo. Bistveni elementi mednarodnega delikta, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, so:
- kritelj mora biti subjekt mednarodnega prava;
- okodovanec mora biti subjekt mednarodnega prava;
- krena mora biti mednarodnopravna obveznost, ki temelji na nekem predpisu MP (to je
lahko norma obiajnega ali pogodbenega prava, dvostranska pogodba, enostranski pravni
posel, arbitrana ali sodna odloba itd.);
- okodovancu mora nastati posredna ali neposredna koda.
Drava odgovarja za vsako storitev oz. opustitev, ki je v nasprotju z njenimi mednarodnimi
obveznostmi. Pri tem ni pomembno, kateri dravni organ kri MP: zakonodajni, izvrilni ali sodni.
Odgovornost obstaja ne glede na to:
- ali so ti organi ravnali v skladu s svojimi zakoni oz. navodili vijih organov ali
- v nasprotju z njimi.
Mednarodni subjekt mora svoje notranje pravo uskladiti s svojimi mednarodnimi obveznostmi. e
so bili notranji predpisi povod za krenje mednarodne obveznosti, drava odgovarja zato, ker
predpisov ni spremenila.
Nekaj drugih primerov (ne)odgovornosti drave:
- pri sestavljenih in odvisnih dravah odgovarja drava za ravnanja enot, ki jih zastopa v
mednarodnih odnosih: zvezna drava za svoje enote, drava zaitnica pa za zaiteno
dravo;
- za ravnanja zasebnih oseb drava ne odgovarja tudi tu pa lahko pride do odgovornosti,
e so kodna ravnanja zasebne osebe posledica nezadostnosti pravnega reda in
nepazljivosti za pravni red odgovornih organov; prav tako lahko drava odgovarja, e po
kodnem ravnanju ni storila tistega, kar je potrebno za odkrivanje, pregon in kaznovanje
storilcev tu se zahteva nek mednarodni standard pazljivosti in budnosti, ki je toliko veji,
kolikor bolj pomembni in obutljivi so interesi, ki jih je potrebno varovati;
- drava ni odgovorna za kodo, ki je povzroena zaradi zdruevanja mnoic, vstaj,
demonstracij ali dravljanske vojne, razen e ji je pri prepreevanju teh pojavov mogoe
oitati malomarnost in nepazljivost oz. e za zaito tujcev ni uporabila enakih ukrepov kot
za zaito svojih dravljanov;
- odgovornost drave za kodo, ki jo povzroi uporniko gibanje, preneha, e drava
upornikom prizna status stranke v vojni; drava pa v nobenem primeru ni odgovorna proti
tistim dravam, ki so same priznale uporniko gibanje.
2.4.2.1. Temelj odgovornosti

V znanosti e od Grotiusa potekajo razprave, ali je za odgovornost potrebna krivda (teorija
krivde), ali pa drava odgovarja za uinek (teorija rizika). Za krivdo mora obstajati vzrona zveza
med duevnim stanjem doloenih posameznikov in protipravnim uinkom, ki se pripisuje dravi.
To je teko ugotavljati e pri posameznikih, e bolj pa pri kolektivnih organih. Poleg tega nastane
teava, kako dravi pripisati dejanja, ki jih je njen organ izvril izven obmoja svoje pristojnosti,
saj v tem primeru ne deluje ve kot organ drave. Teorija rizika pa mora upotevati razloge, ki
izkljuujejo odgovornost, npr. samoobramba, skrajna sila, vija sila.
Na splono lahko reemo, da:
- pri aktivnih protipravnih ravnanjih (storitvah) katerekoli vrste obstaja odgovornost za
uinek,
- pri opustitvah pa je potrebno zahtevati krivdo.
Pri tem zadostuje, da dravni organ ni ravnal s potrebno stopnjo skrbnosti. Med dravami
velikokrat prihaja do sporov glede krivde, odgovornosti in obveznosti povrnitve kode. Reitev
spora je lahko tudi taka, da na odgovornost pozvana drava da zadoenje (plaa odkodnino),
29
pri tem pa ne prizna svoje odgovornosti. Gre za plailo kode ex gratia. Takna oblika pride v
potev takrat, ko drava ve, da je odgovorna, a tega ne eli priznati, druga stranka pa se s tem
zadovolji in ne zahteva priznanja odgovornosti (npr. primer Lockerbie).
Odgovornost obstaja tudi v primeru zlorabe pravic (abus de droit). O zlorabi pravice govorimo, ko
nekdo izvruje svojo pravico v nasprotju z namenom, za katerega je ustanovljena, in sicer zato,
da bi s takim izvrevanjem svoje pravice nekomu drugemu kodoval.
V doloenih okoliinah MP dopua, da neko sicer prepovedano dejanje ni protipravno in ne
povzroi odgovornosti povzroitelja. Gre za naslednje primere:
Nujna in pravina obramba: obramba zaradi protipravnega napada. Pravica do samoobrambe je
vezana na oboroen napad in ne na kakrnokoli uporabo sile. Samoobramba mora biti:
a) nujna,
b) proporcionalna (sorazmerna) in
c) asovno omejena do trenutka, ko Varnostni svet OZN sprejme potrebne ukrepe.
e je samoobramba prekoraena, se storilec ne izogne odgovornosti. Dejanje, storjeno v
samoobrambi, je protipravno tudi takrat, ko je storilec v zmoti glede obstoja pravice do
samoobrambe.
Skrajna sila: odvrnitev nezakrivljene nevarnosti s protipravnim dejanjem. Ta razlog je sporen.
Drave so se nanj vekrat sklicevale, da bi opraviile svoja protipravna ravnanja. Zaradi prevelike
uporabe tega razloga se je skualo skrajno silo kot razlog izkljuitve odgovornosti odpraviti oz.
vsaj zaostriti pogoje, ki bi tako zajeli samo najbolj oitne primere. e naj bo skrajna sila
dopuena, mora groziti velika nepopravljiva koda, ki ne sme biti zakrivljena ali izzvana. Tudi e
je dejanje zaradi skrajne sile dopustno, je drava dolna povrniti kodo, ki je zaradi tega nastala.
Sklicevanje na skrajno silo ni dopustno v vojnem pravu.
Represalije: protipravnost je izkljuena, e so po MP dopuene represalije.
2.4.2.2. Posledice
Zaradi nedovoljenega ravnanja nastane med kriteljem in okodovancem posebno pravno
razmerje, ki se odraa v dolnosti prvega, da slednjemu nudi zadovoljitev. Zadovoljitev mora
ustrezati obsegu kritve in je lahko sestavljena iz:
- moralnega zadoenja ter
- plaila odkodnine.
Zadovoljitev mora po monosti odpraviti vse kodne posledice, ki so nastale zaradi kritve
(vedno, kadar je to mogoe, je treba po kritvi vzpostaviti prejnje stanje vzpostavitev
prejnjega stanja).
Nain zadovoljitve se doloi s sporazumom med kriteljem in okodovancem. e do sporazuma
ne pride, se spor lahko predloi nekemu objektivnemu forumu (npr. Meddravnemu sodiu v
Haagu).
Tudi e zaradi protipravnega ravnanja ne nastane materialna koda, vedno nastane moralna
koda. V ta namen se daje zadoenje, ki okodovanim dravam popravlja obutek, da jim je bila
storjena krivica. Gre za:
- opraviila,
- izraze obalovanja v bolj ali manj sveani obliki,
- izkazovanje asti zastavi ali kaknemu drugemu simbolu okodovane drave,
- poiljanje ad hoc poslanstev,
- prirejanje posebnih slovesnosti ali udeleba na takih slovesnostih (svean sprevod,
komemoracija, poklonitev pred grbom ali spomenikom),
- kaznovanje storilcev,
- postavitev spomenikov itd.
30
Zadoenje je lahko tudi v obliki plaila denarnega zneska, e namen plaila ni povrnitev
materialne kode. Dejanje zadoenja mora biti javno. Izrazi se lahko tudi takrat, ko kritve MP
sploh ni bilo (npr. atentat na efa tuje drave, napad na diplomatske prostore), e za te dogodke
drava ni odgovorna.
Povrnitev kode je lahko:
- samostojna takrat, ko vrnitev v prejnje stanje ni mogoe;
- akcesorna takrat, ko vrnitev v prejnje stanje ne pokrije vse nastale kode.
Pogoj za povrnitev kode je, da se lahko le-ta izrazi v denarju ali kaknem drugem merilu
vrednosti. Upoteva se lahko tudi izgubljeni dobiek (lucrum cessans). Pri doloanju viine
odkodnine je treba vraunati obresti. e je okodovana stranka tudi sama prispevala k nastanku
kode, se odkodnina ustrezno zmanja (deljena odgovornost). Viina odkodnine se lahko
zmanja tudi takrat, e je okodovani stranki poleg kode nastala tudi doloena korist
(compensatio lucri cum damno).
e je koda nastala posameznikom, se materialna reparacija nanaa na plailo odkodnine, ki
naj pokrije njihovo kodo. V tem primeru obstajata dve monosti:
- drava kriteljica lahko kodo poravna neposredno okodovancem ali
- odkodnino plaa okodovani dravi, ki z denarjem potem razpolaga na svoj nain.
Vsebina mednarodne odgovornosti drav (pravne posledice):
a) nadaljevanje obveznosti,
b) prenehanje protipravnega ravnanja,
c) odprava posledic:
- restitutio ad integrum,
- odkodnina, vkljuno z lucrum cessans,
- satisfakcija (priznanje odgovornosti, opraviilo);
d) irelevantnost notranjega prava;
e) posebne obveznosti v primeru kritev kogentnih norm:
- obveznost vseh drav, da sodelujejo za prenehanje kritve,
- obveznost nepriznavanja posledic.
2.4.2.3. Dopustni protiukrepi (samopomo)

Zgodovinski pregled: samopomo, kot odgovor na kritev, je bila neko iroko v uporabi kot izraz
suverenosti drave. Dopustne oblike (ukrepi samopomoi, ki bi pomenili kritev mednarodnega
prava, e se ne bi izvajali kot samopomo):
a) retorzija (kot odgovor na kritve)
b) represalije brez uporabe sile (nikoli ne smejo vsebovati uporabe sile!; countermeasures)
pogoji (kumulativno):
- skladnost z UL OZN (prepoved gronje in uporabe sile),
- spotovanje P,
- spotovanje humanitarnega prava (npr. ukinitev vitalnih pogodb = humanitarna kritev),
- spotovanje kogentnih norm,
- proporcionalnost.
Danes se samopomo imenuje dopustni protiukrepi. Tudi danes poznamo 2 vrsti:
a) retorzije,
b) represalije (sprejeti dodatni pogoji poleg zgodovinsko obstojeih) ne vsebujejo uporabe sile.
2.4.2.4. Pravila glede varstva okolja

Sic utere tuo ut alterum non laedes (= svojo stvar uporabljaj tako, da drugemu ne koduje) to
naelo izhaja iz rimskega prava, a je temelj ekolokega prava e danes. V mednarodni skupnosti
je bilo glede tega sklicanih veliko konferenc, v okviru tega delovanja pa se je razvil princip
31
poluter pays kdor onesnauje, je finanno odgovoren za posledice. Vzpostavita se

mednarodna in civilna odgovornost (prva se nanaa na drave, druga pa na subjekte notranjega
okolja).
Mednarodni zaitni mehanizmi, ki so se izoblikovali:
a) periodino poroanje (okvirna Konvencija o klimatskih spremembah, 1992);
b) inpekcije (UNESCO, 1972; IAEA);
c) reevanje sporov (OKKS);
d) globalni nadzor (UNEP);
e) posvetovalni postopki (tipini za podroje okolja kadar se posega v okolje, je treba oceniti,
ali bo tak poseg vplival na okolje druge drave o tem se je treba z drugo dravo
posvetovati).
Primer akta s tega podroja: Pravila o prepreevanju kode, ki izhaja iz nevarnih aktivnosti (so de
lege ferenda); definicija nevarnih aktivnosti oz. znatnega tveganja je abstraktna.
2.5. Sestavljene drave

Pojem sestavljene drave je v mednarodnem pravu pomemben zaradi vpraanja, kdo je subjekt
mednarodnega prava. Sestavljene drave so drave, ki tvorijo ve teritorialno-politinih enot, ne
glede na ustavni poloaj. Zgodovinsko gledano poznamo ve vrst sestavljenih drav:
1. personalna unija = sestavljena iz dveh/ve drav, ki jih drui skupnost 1 vladarja; danes jih ni
ve (vasih VB in Hannover); do personalne unije je ponavadi prilo z dedovanjem, s poroko
ali z izvolitvijo vladarja ene drave za vladarja druge drave; personalna unija ni subjekt MP
(vsaka drava zadri svojo popolno neodvisnost v notranjih zadevah in mednarodnopravno
subjektiviteto)
2. realna unija = nameravana stalna zveza 2 drav, ki imata skupnega monarha (npr. AvstroOgrska) in isto MP subjektiviteto; navzven nastopata kot enoten pravni subjekt, eprav gre za
loene mednarodne enote (suverene drave); med njima je monost vojne izkljuena;
3. konfederacija = zveza drav, ki se ustanovi z mednarodno pogodbo (konfederalno pogodbo) z
namenom skupnega doseganja doloenih ciljev; lani drav zadrijo MP sposobnost in
ozemlje, vendar imajo skupno zunanje zastopanje;
4. federacija = zvezna drava, ki temelji na dravnopravnem temelju (ustavi); je 1 subjekt MP,
federalne enote (drave, republike, province, deele ali pokrajine) pa niso subjekti MP (USA,
Nemija); ali imajo federalne enote omejeno MP subjektiviteto, je odvisno od ustave in prakse;
v dvomu gre pristojnost federaciji, ne enotam (federacija v ustavi prenaa pristojnosti na
enote); samo federacija lahko sklepa mednarodne pravne posle (izjeme so odvisne od
ureditve v federalni ustavi) to je t.i. ameriki model federacije, ki je prevladujo; federacije
odgovarjajo za izvajanje oz. neizvajanje mednarodnih pogodb drugim pogodbenim strankam
obstajata dve reitvi:
- federalna klavzula doloba, ki se vnese v mednarodno pogodbo, ki jo sklepa federacija
in s katero se federacija obvee le k obveznosti prizadevanja (in ne uspeha!) za
izvrevanje mednarodne pogodbe na zakonodajnih podrojih, kjer so pristojne federalne
enote; dejansko to pomeni, da federacije ne odgovarjajo za neizpolnjevanje pogodbe s
strani federalne enote, federacija pa si mora v tem primeru prizadevati, da bodo pristojni
organi federalnih enot izpolnjevali obveznosti iz pogodbe; vkljuitev te klavzule je vasih le
sredstvo za izmikanje odgovornosti;
- ustava vsebuje ustavno pooblastilo za zakonodajno urejanje s strani federacije za primere
(podroja), ki jih ureja mednarodna pogodba.
Prve tri kategorije so v bistvu stvar zgodovine, etrta je e aktualna.
2.6. Trajna nevtralnost

Trajna nevtralnost je poloaj, v katerem je drava zavezana, da v vsakem vojnem spopadu
ostane nevtralna, druge drave pa se zaveejo, da bodo njeno nevtralnost spotovale.
Nevtralnost lahko temelji:
32
1. na sporazumu/mednarodni pogodbi med bodoo nevtralno dravo in ojim ali irim krogom
drav, ki bodo garant te nevtralnosti (lahko so velesile, okolike drave); za trajno nevtralnost
ne zadostuje le enostranska izjava; obveznost spotovanja nevtralnosti obstaja le med
dravami, ki podpiejo sporazum; interes za trajno nevtralnost ima bodoa nevtralna drava in
krog drav, ki jo podpirajo, ponavadi zaradi odprave trenj med sosednjimi dravami (nevtralne
drave sluijo kot tampon);
2. na obiajnem MP to je izjema (primer je vica njena nevtralnost je bila priznana na
Dunajskem kongresu leta 1815, zaradi dolgotrajne prakse pa zavezuje vse drave).
Trajna nevtralnost ne vpliva na mednarodno subjektiviteto drav.
Pravice in dolnosti trajno nevtralnih drav so doloene v pogodbi o nevtralnosti, druge dolnosti
in pravice pa so:
- ne smejo se vojskovati, lahko pa se branijo;
- drave pogodbenice morajo ta status spotovati in ga celo braniti;
- ne smejo sklepati napadalnih in politinih zvez (taknih, da bi morala nevtralna drava
priskoiti na pomo v primeru napada; lahko v zvezo za samoobrambo);
- sklepajo lahko druge mednarodne pogodbe, ki ne ogroajo nevtralnosti;
- za svojo obrambo lahko grade utrdbe in imajo vojsko (trajna nevtralnost ne pomeni
demilitarizacije, ampak da se v vojakem spopadu ne bo postavila na eno ali drugo stran).
Teavno je vpraanje lanstva trajno nevtralnih drav v mednarodnih organizacijah. Imamo dva
primera:
a) vica delovala je v Drutvu narodov, kjer je imela s strani sveta Drutva narodov priznan
poseben status (ni bila siljena v vojake operacije); ko je iz Drutva narodov izla OZN, so
nekateri teoretiki trdili, da lanstvo v OZN ni zdruljivo s statusom trajne nevtralnosti (ker OZN
ni dopuala takne fleksibilnosti, da je ne bi silili); zato se je vica ele leta 2002 vkljuila v
OZN;
b) Avstrija nevtralna je na temelju avstrijske dravne pogodbe in moskovskega memoranduma
(garantke: VB, Rusija, Francija, ZDA,); s precedennim sprejetjem Avstrije v OZN leta 1955
je bilo vpraanje vkljuitve vice v OZN reeno; vpraanje tudi je, ali trajno nevtralne drave
lahko postanejo lanice naddravnih asociacij; po koncu blokovske politike je Avstrija postala
lanica ES; glede na to, da evropske integracije vse bolj obsegajo tudi zunanja in varnostna
podroja, bi morali pogoji avstrijskega lanstva spotovati pravice in dolnosti, ki jih ima
Avstrija kot trajno nevtralna drava.
Nevtralne drave so:
- vica: e od 16. stoletja vodi politiko nevmeavanja v vojne; Dunajski kongres 1815 je
priznal trajno nevtralnost vice, ki jo je potrdila Versajska mirovna pogodba;
- Avstrija: leta 1955 se je z Moskovskim memorandumom zavezala, da bo podala
deklaracijo o trajni nevtralnosti; to deklaracijo je avstrijski parlament potrdil z ustavnim
zakonom leta 1955, sprejele pa so jo tudi druge drave in velesile;
- Vatikan: nevtralen je po 24 Lateranske pogodbe iz leta 1929;
- Laos: nevtralnost ima na podlagi enostranske deklaracije vlade in deklaracije velesil in
drugih drav (podpisani na konferenci o Laosu eneva 1961/62);
- Malta: njena nevtralnost temelji na sporazumu z Italijo iz leta 1980, priznale pa so jo tudi
druge drave; ker pripada Malta gibanju neuvrenih, igar naela niso v skladu z vsebino
trajne nevtralnosti, nekateri teoretiki Malte ne tejejo med trajno nevtralne drave.
2.7. Odnosi odvisnosti

Nastanejo med subjekti MP med neko monejo enoto in neko ibkejo enoto, ki nima popolne
mednarodnopravne sposobnosti. Tako v zgodovini kot v sedanjosti poznamo mnoga razmerja
politine odvisnosti med posameznimi dravami. Obstoj in vrsto odvisnosti povzroajo tevilni
dejavniki (ekonomski, politini, vojni in drugi). Na stopnjo odvisnosti ne vplivajo le neposredni
odnosi med dravami in njihovimi vladami, ampak tudi neuradni odnosi, kot so povezanost
33
tria, povezanost finannega kapitala, kulturni vplivi, povezanost politinih strank itd. Vsi ti
dejavniki se med seboj prepletajo.
Odnosi odvisnosti imajo razline oblike in se razmeroma hitro spreminjajo. Veinoma gre za
prehodne tipe na razvojni poti od samostojnosti k podrejenosti in obratno. Poznamo naslednje
oblike odvisnosti:
- vazalstvo,
- protektorat,
- mandat,
- skrbnitvo in
- nesamoupravna obmoja (skrbnika ozemlja in kolonije).
2.7.1. Vazalstvo in protektorat

V zgodovini so se drave irile na razline naine:
- z osvajanjem novih obmoij in njihovim pripajanjem k matinemu obmoju;
- z osvajanjem, pri emer je moneja drava pustila slabo, v vojni premagano dravo, da
je obstajala naprej, vendar jo je nase vezala z razlinimi oblikami podrejenosti (vazalstva
in protektorati).
Pojem 'protektorat' se danes e uporablja (Monako, Andora), pojem 'vazalstvo' pa ne ve.
Vazalstvo = proces, nain izloanja dela drave iz irega dela v samostojni status
(osamosvajanje drav iz okvira Otomanskega imperija imajo omejeno pravno in poslovno
sposobnost = ve kot avtonomija, manj kot neodvisnost; tudi Kosovo). Pomen izraza vazalstvo:
- izhaja iz srednjevekega fevdalnega prava;
- za urejanje odnosov med dravami se je uporabljal e v blinji preteklosti;
- v 19. stoletju se je uporabljal za prehodno obliko odnosov, v katerih so se nahajale
balkanske drave v tem asu so imele te drave omejeno pravno in poslovno
sposobnost; drave pod vazalstvom niso mogle navezovati diplomatskih stikov, temve so
jih zastopali prestolnini generalni konzuli; njihov poloaj lahko oznaimo s pojmom
polsuverenost;
- vazalski odnosi so prenehali z osamosvojitvijo.
Protektorat = pogodbeno razmerje med dvema dravama, od katerih ima ena drava doloen
vpliv na zunanjo politiko druge drave, vasih pa tudi na njene notranje zadeve, prevzema pa
zaito te drave pred drugimi. Znailnosti so:
- bil je pogosteja oblika odvisnosti;
- izraz protektorat se uporablja za razline oblike odvisnosti, zato nima enoznanega
pomena vsak posamezen odnos protektorata ima svoje znailnosti;
- za protektorat sta pomembni dolnost zaite in pravica vplivanja na zunanje zadeve
zaitene drave;
- nastane s pogodbo, lahko pa tudi na podlagi kaknega dejstva (npr. angleka okupacija
Egipta);
- obseg zaite je odvisen od pogodbe; ponavadi je drava zaitnica dolna nuditi zaito
pred zunanjimi napadi;
- drava zaitnica mora iteno dravo podpirati pri zaiti njenih pravic, obiajno
prevzame zastopanje njenih interesov v tujini, vasih pa prevzame tudi odgovornost za
njen notranji pravni red;
- vpliv na zunanje zadeve itene drave je lahko neposreden (zaitnica sama upravlja
zunanje zadeve itene drave) ali posreden (zaitnica ima pravico do kontrole in
odobritve);
- itena drava ostane subjekt mednarodnega prava;
- odvisni subjekt ima svojo vojsko, policijo, notranjo ureditev, lahko tudi svojo zunanjo
politiko (e gre za obliko posrednega vpliva s posvetovanjem in odobritvijo ravnanj);
34
- razmerje protektorata uinkuje predvsem med samima strankama pogodbe za tretje

drave je pogodba o protektoratu res inter alios acta, zato protektorat uinkuje proti njim
le, e so s tem seznanjene in takno dejstvo priznavajo oz. mu ne nasprotujejo.
Kvazi protektorati so odnosi odvisnosti nekaterih junoamerikih drav do ZDA (predvsem zaradi
gospodarske odvisnosti), npr. Kuba in Haiti. Tudi Monaco je neke vrste protektorat Francije, ker se
je slednja zavezala varovati neodvisnost Monaca in ureja tudi njegove mednarodne odnose.
Andora je skupni protektorat Francije in panije.
Razvoj protektorata:
- v 19. in 20. stoletju sluil za kolonialno irjenje (VB Egipt, Francija Maroko itd);
- pod protektorat so bile postavljene majhne drave z domao vlado, ki niso imele
nobenega mednarodnega pomena, tako da je lo le za obliko notranje kolonialne uprave;
- razpadati so zaeli v dobi ukinjanja kolonialnih sistemov.
Kaj je skupno vazalstvu in protektoratu:
- trajna odvisnost ibkeje drave;
- gre za pravni odnos med dravami, med subjekti MP pomembno: tudi odvisni subjekt je
tu e vedno subjekt MP (e ne bi bil, ne bi mogel skleniti pogodbe);
- medsebojni odnosi med temi dravami nastanejo s pogodbo;
- moneja drava nudi ibkeji pomo in zaito pred tretjimi dravami, zato ima pravico
(ibkeja ji vplivanje dopusti) vplivati na zunanje zadeve odvisne drave;
- s tem vplivanjem moneje drave je zmanjana ali popolnoma izkljuena aktivna
sposobnost odvisne drave, ki tako postane poseben subjekt mednarodnega prava.
2.7.2. Mandat in skrbnitvo

Po I. SV je bilo potrebno nekaj narediti s kolonijami drav, ki so izgubile. Rodila se je zamisel o
mandatu, ki naj bi ga civilizirani narodi prevzeli nad zaostalimi narodi na kolonializiranih
podrojih. Mandati so bili dodeljeni mandatnim upraviteljicam (zmagovalkam). Pakt Drutva
narodov (sklenjen v okviru versajske mirovne konference 1919 po razpadu Otomanskega
cesarstva) v 22 razglaa dobrobit in razvoj teh narodov za sveto nalogo civilizacije in doloa
nekaj pravil za upravo mandatnih obmoij, ki se opravlja v imenu Drutva narodov in pod
njegovim nadzorstvom. Pod mandat so prile nekatere deele Otomanskega cesarstva in nemke
kolonije. Glede na stopnjo razvoja so bile razdeljene na tri kategorije, in sicer:
1. pod mandat A sem so spadale deele, ki bi jih e bilo mogoe priznati kot neodvisne pod
pogojem, da bi sprejemale nasvete in pomo postavljenega jim mandatarja; ko bi dosegle
dovolj visoko stopnjo razvoja, da bi lahko s seboj upravljale same, bi jim mandat prenehal
(Sirija, Libanon, Palestina, Irak);
2. pod mandat B sem so spadale deele, ki niso imele domae neodvisne politine
organizacije, z njimi pa je upravljal mandatar z doloenimi omejitvami in obveznostmi nije
notranje samoupravljanje, popolno zunanje zastopstvo (npr. Ruanda in Burundi pod
mandatom Belgije, Togo, Kamerun, Tanganjika nemke kolonije v Afriki);
3. pod mandat C sem so spadali najbolj zaostali kraji, s katerimi je mandatar v celoti upravljal
po svojih zakonih kot s sestavnim delom svojega obmoja (podobno kolonijam); nemka
jugozahodna Afrika (Namibija), Samoa, Nauru
Sveta skrb za civilizacijo napoved, da je konec klasinega kolonialnega obdobja; lo naj bi za
proces osamosvajanja in izgrajevanja lastne subjektivitete.
Subjekti mednarodnega prava so bile samo drave pod mandatom A.
Drava, ki je prevzela mandat, je svojo oblast izvrevala kot mandatar Drutva narodov. Morala
je:
- poiljati letna poroila Drutvu narodov,
- prepreevati je morala trgovino s sunji, orojem in alkoholom,
- zagotavljati je morala svobodo vere,
35
- prepovedana je bila izgradnja utrdb, razen za obrambo lastnih ozemelj,

- zagotoviti je morala svobodno trgovino vsem lanicam Drutva narodov.
Po II. SV se problem, ki je bil povod za mandate (nekatere drave so poraenke, nekatere
zmagovalke), ponovi. Leta 1945 imamo e ZN: pod okriljem te organizacije se razvije skrbniki
sistem, ki je bil kompromis med naelom samoodlobe narodov in tem, da so bile drave
zmagovalke tudi najveje kolonialne velesile (VB, ZDA, Francija). Skrbnitvo dobi tudi mesto v
Ustanovni listini ZN (XI. poglavje Deklaracija glede nesamoupravnih ozemelj nesamoupravna
obmoja zajemajo skrbnika ozemlja in kolonije).
Z nastankom skrbnikega sistema pa vseeno e vedno ostane veliko tevilo ('dobrih') kolonij, saj
se jim zmagovalke enostavno niso pripravljene odpovedati bolj je ta sistem priel v potev za
kolonije, s katerimi si niso mogli pretirano pomagati. Za namene tega sistema je vzpostavljen
poseben nadzorni mehanizem (Skrbniki svet) ozemlje se postavi pod skrbnitvo tako, da
drava skrbnica sklene mednarodno pogodbo z ZN.
Skrbnika razmerja so se zaela razvijati po II. SV, ko je kolonializem slabel, uveljavljati pa se je
zaela pravica narodov do samoodlobe. Sprejeta je bila Deklaracija o nesamoupravnih
obmojih, ki je vkljuena v Ustanovno listino OZN (XI. poglavje) in nalaga dravam, ki upravljajo z
nesamoupravnimi obmoji, naslednje dolnosti:
- interesi prebivalstva na teh obmojih so prvenstveni, dolnost drav upraviteljic pa je, da
poveujejo blagostanje tega prebivalstva;
- drave upraviteljice morajo skrbeti za politini, gospodarski, socialni in izobraevalni
napredek prebivalstva, za pravino ravnanje z njim in varovanje pred zlorabami;
- drave upraviteljice morajo razvijati njihove zmonosti za samoupravo, upotevati morajo
politine elje ljudstva in jim pomagati pri postopnem razvoju, spodbujati morajo razvoj in
sodelovanje na politinem, socialnem, gospodarskem in kulturnem podroju;
- drave upraviteljice morajo utrjevati mednarodni mir in varnost;
- drave upraviteljice morajo skrbeti za spotovanje lovekovih pravic in svoboin.
Deklaracija se nanaa na vsa nesamoupravna obmoja, to pa so tista, katerih narodi e niso
dosegli polne mere samouprave.
Za skrbnika obmoja uvaja Ustanovna listina poseben sistem upravljanja in nadzorstva. Ta
sistem je predviden za obmoja, ki so bila do tedaj pod mandatom B in C, za obmoja, ki so bila
po II. SV odvzeta premaganim dravam, lahko pa tudi za druga obmoja, e so tako sklenile
drave, ki so z njimi upravljale.
Skrbnitvo se doloi s pogodbo med dravo, ki bo izvrevala upravo na tem obmoju in organom
OZN, pristojnim za skrb in nadzor nad skrbnitvom. Organa za skrb in nadzor nad skrbnitvom
sta Varnostni svet OZN za strateka obmoja in Generalna skupina OZN za ostala obmoja
(enaka je razdelitev pri sklepanju pogodb z dravami skrbnicami Varnostni svet OZN je sklepal
skrbnike pogodbe za strateka obmoja, Generalna skupina pa za ostala). Ukrepi za nadzor
so:
- prebivalci teh ozemelj lahko poiljajo peticije na OZN;
- vpraalniki za prebivalce o izvajanju skrbnikih dolnosti;
- nadzori posebnih komisij OZN;
- letna poroila drav upraviteljic.
Skrbnika obmoja so posebne entitete, kjer velja pravo ZN. So posebni subjekti mednarodnega
prava, ki pa so brez opravilne sposobnosti (za njih deluje drava upraviteljica). V njihovem imenu
deluje drava, ki ji je neko obmoje zaupano kot upravna oblast.
Danes skrbnikih ozemelj ni ve (zadnja so bila ukinjena v 90.-tih letih). Vse dolobe v zvezi s
skrbnitvom so postale obsoletne (tudi Skrbniki svet, ki pa e obstaja).
36
2.7.3. Kolonije
Tudi kolonije so ravno tako kot skrbnika ozemlja nesamoupravna ozemlja. Lastnosti:
- so subjekt MP v nastajanju (mednarodnopravni nasciturus) to so tisti bodoi subjekti MP,
ki imajo potencial razviti se v samostojne drave in tako pridobiti status subjekta MP;
- protektorat je samostojna drava, je subjekt MP (razen v tistem, kar je prenesla na drugo
dravo), kolonija pa e ni in navadno nima sposobnosti samostojno nastopati v
mednarodnih odnosih zanjo to pone drava kolonialna upraviteljica;
- kolonije so ponavadi geografsko loene od drave kolonialne upraviteljice;
- v dvomu gre vsa pristojnost dravi kolonialni upraviteljici (vasih ima kolonija lahko delno
avtonomijo (npr. svojo policijo) vse to ima na temelju notranjih pooblastil drave
upraviteljice, tj. na temelju pooblastil, ki izhajajo iz ustavnega reda kolonialne velesile (to je
stvar suverene kolonialne upraviteljice));
- kolonija v zunanjih zadevah ponavadi nima pristojnosti, ne more sklepati mednarodnih
pogodb;
- lahko se vojskuje z dravo matico;
- vasih ima lahko obliko svojega dravljanstva, vendar to ni enako dravljanstvu matice;
- e danes poznamo kolonije, niso nedopustne, le nasilno se ne sme vzdrevati kolonialnih
odnosov (lahko pride do preoblikovanja oz. prenosa suverenosti na kolonialna ozemlja
(Hong Kong)).
Vse to je naelna ureditev, obstajajo pa tudi izjeme vasih imajo lahko tudi notranjo
samoupravo in lahko sklepajo mednarodne pogodbe (Hong Kong).
Kolonije so bile v 60. letih podvrene dekolonizaciji Deklaracija o podelitvi neodvisnosti
kolonialnim ozemljem in narodom iz leta 1960 (v okviru ZN): proglasi naelo samoodlobe (med
cilji v 1. lenu) in zahteva imprejnjo osamosvojitev kolonij. Leta 1961 je bil ustanovljen Odbor za
dekolonizacijo. V obiajnem pravu se izoblikuje pravilo, po katerem se zane oboroena vojna
kolonije za osvoboditev izpod oblasti drave matice teti za dopustno uporabo sile. To pravilo je
ena od treh izjem od naela neuporabe sile (pomembno za izpit!). Drugi dve izjemi sta:
a) dopustnost akcij za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti, e ukrepi, ki ne
vkljuujejo uporabe oboroene sile, ne bi zadoali (42 Ustanovne listine ZN);
b) dopustnost samoobrambe v primer oboroenega napada (51 Ustanovne listine ZN).
Drave ne smejo nasilno vzdrevati kolonializma (e to ponejo, se lahko narod upre s silo),
kolonialni odnosi pa so dopustni kot takni. Nekateri se namre strinjajo, da so v razmerju z
matico, npr. Nizozemski Antili dobro ivijo, saj jim Nizozemska izdatno pomaga.
Pomembna sta dva protokola k enevski konvenciji iz leta 1977:
- eden se nanaa na mednarodne oboroene spopade (med dvema mednarodnima
subjektoma);
- drugi pa se nanaa na notranje oboroene spopade.
Osvobodilni boj kolonij se teje za mednarodni oboroen spopad. Mednarodni spopadi so
podvreni vejim standardom zaite kot notranji, zato je pomembno, da jih tejemo za
mednarodne oboroene spopade.
Konec 80. in na zaetku 90. let 20. stoletja je bilo aktualno vpraanje, ali je naelo samoodlobe
omejeno:
- samo na kolonije, ki niso subjekt MP, ali
- imajo pravico do samoodlobe tudi drave, ki so subjekt MP, ki so samostojne.
Odgovor: samoodloba se ne nanaa samo na kolonialni subjekt, se ne izrpa, konzumira. Na
podlagi samoodlobe je Slovenija vzpostavila samostojnost leta 1991. Manjine pa nimajo
pravice do samoodlobe (v smislu vzpostavitve lastne samostojne drave), imajo pa najvije
manjinske standarde zaite.
37
Pojavilo se je tudi vpraanje razmerja med samoodlobo in naelom nedotakljivosti meja (tudi
naelo nedotakljivosti meja je bilo priznano kot temeljno naelo MP). e ti dve naeli med seboj
kolizirata upotevati moramo vsa naela (vsako temeljno naelo se obravnava v lui vseh):
meja se lahko spreminja, vendar samo miroljubno in sporazumno. Samoodloba sicer lahko
obstaja, vendar ne na raun naela nedotakljivosti meja, ne na raun teritorialnega status quo
(tudi ugotovitev Badinterjeve arbitrane komisije SFRJ).
2.8. Subjekti mednarodnega prava, ki niso drave

2.8.1. Mednarodni organizmi
Mednarodna organizacija je zdruenje drav na podlagi mednarodne pogodbe. Znailnost:
- ima svoja pravila in skupne organe;
- njena pravna osebnost je loena od pravne osebnosti drav;
- je izvedeni subjekt MP (ustanavljajo jih drave) s sposobnostjo sklepanja mednarodnih
pogodb;
- glede na to, da se odloitve obiajno sprejemajo z veino glasov, lahko reemo, da ima
organizacija svojo voljo;
- na obmoju drav lanic ima pravno sposobnost, ki je potrebna za opravljanje nalog in
doseganje ciljev;
- v dravah nelanicah ima mednarodna organizacija pravno osebnost v taknem obsegu,
kot ji ga priznava posamezna drava nelanica.
Pravno subjektiviteto so mednarodnim organizacijam priznavale tudi stareje teorije. Ko so se
drave zaele zdruevati v razline organizacije, si je znanost pomagala s tem, da je takne
organizacije oznaevala kot federacije ali konfederacije. Z veanjem tevila takih organizacij pa
se je vedno bolj postavljalo vpraanje o njihovi naravi in poloaju v MP. Po Dunajski konvenciji o
pravu mednarodnih pogodb med dravami in mednarodnimi organizacijami ali med mednarodnimi
organizacijami ima vsaka mednarodna (medvladna) organizacija pravico do sklepanja
mednarodnih pogodb. Ta pravica je omejena samo v primeru, e tako doloijo same drave
ustanoviteljice. Po tej konvenciji je mednarodnim organizacijam izrecno priznana
mednarodnopravna subjektiviteta, saj so samo subjekti MP lahko stranke mednarodnih pogodb ali
enostranskih pravnih poslov.
OZN in nekatere druge organizacije lahko sprejemajo in poiljajo predstavnike, ki imajo podoben
poloaj kot diplomatski predstavniki. Drave lanice OZN imajo lahko akreditirane stalne
predstavnike v OZN. Mednarodne organizacije nastopajo proti posameznim dravam kot posebna
enota in z njimi vodijo pogajanja in sklepajo sporazume (izhodie je 43., 63., in 77. len
Ustanovne listine OZN). Mednarodne organizacije imajo status subjekta MP, vendar nimajo
enakih pravic in dolnosti kot drave in nimajo naddravnega znaaja.
Postavlja se vpraanje, ali ima neka mednarodna organizacija mednarodno subjektiviteto tudi v
razmerju do drav nelanic. Nekateri teoretiki menijo, da mednarodna organizacija obstaja
podobno kot drava in da tudi zanjo velja naelo efektivnosti. Zato naj bi mednarodna
organizacija obstajala objektivno za cel svet. Meddravno sodie v Haagu je to vpraanje reilo
samo glede OZN. Po mnenju sodia je OZN subjekt MP tudi v razmerju do drav nelanic,
eprav z njihove strani ne obstaja nikakrno priznanje. Drave, ki predstavljajo preteno veino
lanov mednarodne skupnosti, imajo po MP pravico ustanoviti tvorbo z objektivno
mednarodnopravno osebnostjo. To mnenje sodia se lahko uporabi tudi v primeru drugih
mednarodnih organizacij.
2.8.2. Nesamoupravna obmoja

Nesamoupravna obmoja so po Ustanovni listini OZN deele pod kolonialno oblastjo. 73 se
nanaa na obmoja, katerih ljudstva e niso dosegla polne stopnje samouprave. Ta iroka
formulacija obsega vse odnose, kjer je neko podroje pod znatnim vplivom doloene drave, ni
38
pa enakopravno vkljueno v matino podroje te drave in tudi nima doloene stopnje

samouprave. V irem smislu zajema pojem nesamoupravnih podroij tudi skrbnika obmoja.
Nesamoupravna obmoja so lahko posebne drave z izgrajenimi dravnimi organi, ki pa so pod
oblastjo druge drave ali samo pod protektoratom ali njemu podobnim odnosom, lahko pa nimajo
nobene ali skoraj nobene lastne uprave niti lastnih organov in z njimi v celoti upravlja neka tuja
oblast.
V okviru OZN se je takoj po drugi svetovni vojni poskualo doloiti vsa takna nesamoupravna
obmoja (leta 1946 so jih nateli 74), da bi drave upraviteljice o njih poiljale poroila OZN. Leta
1960 je bilo sprejeto naelo, po katerem je drava upraviteljica dolna poroati o nekem obmoju,
e je le-to geografsko loeno in se od drave upraviteljice razlikuje etnino in kulturno. Leta 1946
je Generalna skupina OZN ustanovila poseben odbor za preuevanje teh poroil, ki je bil
sestavljen iz drav upraviteljic in drugih drav in je dajal tudi priporoila. Leta 1960 je Generalna
skupina sprejela Deklaracijo o zagotavljanju neodvisnosti kolonialnim ozemljem (n. uti
possidetis), s katero je:
- proglasila pravico do samoodlobe narodov in
- zahtevala njihovo imprejnjo osamosvojitev.
Namen te deklaracije je bil pospeitev procesa dekolonizacije. Rezultat teh aktivnosti je bila
osvoboditev velike veine kolonialnih drav in vzpostavitev polne neodvisnosti. Kljub formalni
neodvisnosti pa so matine drave e naprej poskuale obdrati dejansko odvisnost teh ozemelj
v obliki gospodarske odvisnosti (neokolonializem). Nesamoupravna obmoja so imela priznano
neko posebno mednarodno subjektiviteto (Maroko, Tunizija). Podobno je razmerja uredila
Deklaracija sedmih nael, ki je priznala subjektiviteto protektoratov in drugih nesamoupravnih
obmoij.
Za nesamoupravna ozemlja je bistvena obveznost poroanja (tehnina poroila, ki naj povedo o
demografskem stanju in drugih zadevah na nesamoupravnem podroju). Kriteriji za nastanek
obveznosti poroanja e so ozemlja:
- dale stran od matine drave,
- imela drugano etnino sestavo,
- imela poseben politini status,
so te drave Odboru (1946) morale poroati. Tudi drave, ki so imele upravo nad
nesamoupravnimi ozemlji, so morale poroati ZN.
Naini konanja kolonialne situacije: neodvisnost, zdruitev z neodvisno dravo, vkljuitev v
neodvisno dravo.
2.8.3. Suvereni malteki viteki red

Suvereni malteki viteki red je bil ustanovljen med kriarskimi vojnami in predstavlja najstareji
kriarski viteki red:
- leta 1530 dobi v oblast Malto;
- leta 1798 izgubi suverenost nad Malto;
- leta 1843 se preseli v Rim.
Je kot neka humanitarna organizacija. Drave mu priznavajo mednarodnopravno subjektiviteto.
2.8.4. Uporniki in osvobodilna gibanja

Glede upornikov imamo lahko ve situacij:
a) v dravljanskih vojnah, v katerih se upornike skupine bojujejo proti do tedaj edini priznani
vladi, za druge drave obstaja samo ta vlada, ki je e priznana, saj je ona odgovorna za
kodo, ki bi jo druge drave ali njihovi dravljani lahko utrpeli v takih primerih uporniki niso
subjekt MP;
39
b) e pa se upor raziri ali okrepi, lahko postanejo uporniki pomembneji subjekt v dravi, pa tudi
v mednarodni skupnosti; v tem primeru se lahko zgodi, da jih kot vojno stranko prizna vlada,
proti kateri se bojujejo, pa tudi (izrecno ali s konkludentnimi dejanji) druge drave (priznanje
upornikov).
Priznanje upornikov pomeni vzpostavitev omejene mednarodne subjektivitete. To pa pomeni, da
za vlado in upornike veljajo pravila MP. Posledice tega so, da uporniki postanejo v razmerju do
vlade, ki jih je priznala, odgovorni po pravilih MP za dejanja, ki se dogajajo na obmoju pod
njihovim nadzorom, istoasno pa preneha odgovornost vlade, proti kateri se uporniki bojujejo.
Nasprotno od priznanja drav ima priznanje upornikov konstitutiven in relativen uinek. Uporniki
pridobijo mednarodno subjektiviteto v razmerju do tiste drave, ki jih je priznala. Lahko pa imamo
tudi drugane situacije:
- e uporniki prevzamejo oblast na celotnem ozemlju drave, se ne postavlja ve vpraanje
o njihovem priznanju, temve vpraanje o priznanju nove vlade;
- e pa so si priborili samostojnost doloenega dela ozemlja, je nastala nova drava,
postavi pa se vpraanje priznanja drave.
Priznanje upornikov se navezuje na dejstvo, da na podroju neke drave dejansko potekajo
spopadi. Priznanje vlade, ki se ustanovi v tujini z namenom osvoboditve neke drave, ima zato
zgolj politien pomen. Ne glede na (ne)priznanje upornikov pa je v dravljanskih vojnah obvezno
spotovanje pravil MP, zlasti enevskih konvencij.
Vpraanje upornikov in njihovega priznanja je dobilo nove razsenosti v asu boja za
osamosvojitev narodov izpod kolonialne oblasti. Veina drav je podpirala take protikolonialne
vojne in upornike. Tudi OZN je priznavala legitimnost oboroenega spopada kot skrajnega
sredstva za osamosvojitev izpod kolonialne oblasti. Drave so upornike bolj ali manj odkrito
podpirale. Predstavniki upornikov so se v vedno vejem obsegu priznavali kot pravi predstavniki
doloenega naroda, na sestanke pa so jih zaele vabiti tudi tevilne mednarodne organizacije.
Osvobodilna gibanja lahko sklepajo nekatere mednarodne pogodbe:
- bodisi zaradi nadaljevanja osvobodilnega boja ali
- prenehanja osvobodilnega boja in vzpostavitve dravnosti (npr. Palestinska osvobodilna
organizacija PLO, ki je z Izraelom podpisala Deklaracijo o zaasni upravi).
e je osvobodilno gibanje sprejeto v lanstvo neke mednarodne organizacije, postane tudi
stranka ustanovne pogodbe te organizacije. Osvobodilna gibanja so glede na terminologijo OZN
posredno ali neposredno povezana:
- z bojem proti kolonialni oblasti,
- z bojem proti tuji okupaciji in
- z bojem z rasistinim reimom.
Glede na proces dekolonizacije se tevilo osvobodilnih gibanj zmanjuje.
2.8.5. Mednarodni poloaj papea

Do leta 1870 je bil pape vladar svetovne drave. Od leta 1870, ko je njegova drava postala del
Kraljevine Italije, pape ni bil ve teritorialni suveren, eprav je z drugimi dravami e vedno
izmenjeval diplomatske zastopnike, vpraanja katolike cerkve pa so se e naprej urejala s
konkordati, ki so imeli obliko mednarodne pogodbe. Po italijanski zasedbi Rima je Italija
enostransko uredila poloaj papea z Garancijskim zakonom iz leta 1871:
- pape je sveta in nedotakljiva oseba, na italijanskem ozemlju se mu izkazujejo asti
suverena;
- ostaja mu oblast nad doloenimi palaami (Vatikan in Lateran) in zemljii:
- zgradbe, kjer prebiva pape, so nedotakljive;
- pape lahko prosto komunicira s svetom;
40
- pri njemu akreditirani diplomatski predstavniki uivajo vse imunitete in privilegije, ki jim
pripadajo po mednarodnemu pravu.
Z Garancijskim zakonom papeu e ni bilo priznano posebno dravno obmoje. To je bilo storjeno
z Lateransko pogodbo leta 1929:
- s to pogodbo je bilo papeu odstopljeno majhno podroje, ki se imenuje Drava
Vatikanskega Mesta;
- oblast na tem podroju izvruje pape in organi, ki jih on doloi;
- Italija priznava papeu aktivno in pasivno pravico poslanstva;
- Dravi Vatikanskega Mesta je bila s to pogodbo priznana tudi trajna nevtralnost; Sveti
sede nima ozemlja, pa pa si ga 'sposoja' pri Dravi Vatikanskega mesta (to sta loena
subjekta MP); mednarodne pravne posle sklepa Sveti sede (Sveta Stolica) zase in za
mesto Vatikan (Dravo Vatikanskega Mesta).
Sveti sede je sklepal posebne mednarodne pravne posle konkordate o statusu rimskokatolike cerkve v dravi sopogodbenici in hkrati je drava priznala primat (vesoljnost) rimskokatolike cerkve. Danes je to protiustavno. Sveti sede je sam opustil sklepanje konkordatov;
sklepa se le funkcionalne mednarodne pravne posle.
Sveti sede sodeluje tudi pri mednarodnih organizacijah kot opazovalec, pri multilateralnih
mednarodnih pogodbah pa tudi kot pogodbena stranka.
Iz povedanega izhaja, da je potrebno loiti:
1. pravni poloaj papea (Svete Stolice) Sveta Stolica se kot najvija institucija katolike
cerkve obravnava kot neke vrste subjekt mednarodnega prava z doloenimi omejitvami; ima
redne diplomatske odnose s 148 dravami in z ES; je lanica nekaterih mednarodnih
organizacij; diplomatska sluba Svete Stolice skrbi tudi za interese Drave Vatikanskega
Mesta; njeno mednarodnopravno subjektiviteto potrjuje tudi dejstvo, da je pogodbenica
tevilnih mednarodnih pogodb, tako pogodb verskega znaaja (konkordatov) kot tudi
pogodb, ki imajo univerzalni in regionalni znaaj;
2. pravni poloaj podroja pod njegovo oblastjo (Drava Vatikanskega Mesta) Vatikansko
Mesto nekateri teoretiki obravnavajo kot dravo, drugi pa mu tovrsten znaaj odrekajo, zlasti
zaradi majhnega ozemlja in majhnega tevila dravljanov; zaradi teh znailnosti in tesne
povezanosti s Sveto Stolico je Vatikansko Mesto v mednarodnih odnosih precej omejeno;
njegove interese zastopa diplomatska sluba Svete Stolice, ki tudi sklepa mednarodne
pogodbe v njegovem imenu; kljub temu pa je lan nekaterih mednarodnih (medvladnih)
organizacij in kot lan le-teh je tudi stranka mednarodnih pogodb, na podlagi katerih so
organizacije ustanovljene; njegov celoten poloaj navaja na to, da ga je mogoe obravnavati
kot miniaturno dravo, ki pa zaradi svoje velikosti in posebnosti prostovoljno ne sodeluje v
tevilnih mednarodnih organizacijah in kolektivnih pogodbah.
Papeka drava pred letom 1870 je bila prava drava in subjekt mednarodnega prava. Tudi po
letu 1870 je pape poiljal in sprejemal diplomatske predstavnike, za katere so veljala pravila
mednarodnega prava. Sklepal je sporazume, ki so imeli obliko mednarodne pogodbe. Teoretiki so
to oznaili kot fiktivno, tolerirano suverenost, suverenost sui generis oz. kot umetno tvorbo
mednarodnega prava.
2.9. Obmoja s posebnim mednarodnopravnim

poloajem
Poznamo tudi subjekte mednarodnega prava 'sui generis':
a) po spiritualni osnovi:
- Sveti apostolski sede
- suvereni malteki viteki red
b) po teritorialni osnovi:
- Krakow (1815 1846);
- Gdansk (1919 1939);
41
- Posarje (1919 1957);

- Svobodno trako ozemlje (1947 1954).
Niso (bili) MP subjekti 'sui generis': Jeruzalem, Berlin in Tanger (pri Gibraltarju).
Obmoja s posebnim poloajem ne spadajo niti v kategorijo drav niti v kategorijo odvisnih
razmerij. Uvedejo se takrat, ko je za ureditev razmer na nekem obmoju potreben nov pristop, ki
se razlikuje od obiajnih nainov in ki se ne uvra v splone kategorije. Najpomembneja
obmoja s posebnim poloajem so (bila):
- Krakov primer za kolektivni protektorat in trajno nevtralnost; ustanovljen je bil na
Dunajskem kongresu in je kot posebna enota prenehal obstajati leta 1846, ko ga je
anektirala Avstrija;
- Gdansk ustanovljen z Versajsko pogodbo leta 1919 kot svobodno mesto pod zaito
Drutva narodov (pred Poljsko), Poljski pa je bila zagotovljena uporaba Gdanska kot
pomorskega pristania; s Poljsko je tvoril enotno carinsko obmoje, na katerem so veljali
poljski carinski zakoni in carinske tarife; Gdansk je imel svojo vlado in druge organe;
teoretiki imajo razlina mnenja o mednarodnem poloaju Gdanska; veina jih meni, da ni
bil drava, temve protektorat Poljske; prenehal je z napadom Nemije na Poljsko;
- Saarsko obmoje z Versajsko mirovno pogodbo je bilo postavljeno pod oblast Drutva
narodov (internacionalizirano obmoje za 15 let), kar je bil prvi primer podroja upravljanja
pod svetovno organizacijo; ta ureditev naj bi trajala 15 let, potem pa naj bi se prebivalci na
plebiscitu odloili, ali se bodo prikljuili Franciji ali Nemiji ali pa bodo ostali v poloaju,
doloenem z mirovno pogodbo; tudi to obmoje ni bilo drava, ker njegov obstanek ni bil
trajen; leta 1935 je bilo vrnjeno Nemiji, ker se je tako odloila veina prebivalcev (90%)
na plebiscitu, po drugi svetovni vojni pa se je (po odloitvi zaveznikih sil) Saarsko
obmoje znova vzpostavilo glede carin, financ in zunanjih zadev je bilo vezano na
Francijo; leta 1950 je bilo kot izreden lan sprejeto v Svet Evrope; leta 1956 je bilo zopet
prikljueno ZRN na podlagi pogodbe med Francijo in Nemijo; v asu posebnega statusa
to obmoje ni bilo drava, imelo pa je mednarodnopravno subjektiviteto z zelo omejeno
opravilno sposobnostjo (dokaj blizu dravi, a ga druge drave ne priznavajo kot takega
bilo je poseben subjekt);
- Jeruzalem je tudi primer neposredne mednarodne uprave; po resoluciji Generalne
skupine OZN iz leta 1947, s katero se je predvidela razdelitev Palestine na arabsko in
idovsko dravo, bi moral Jeruzalem postati corpus separatum s posebnim reimom pod
upravo OZN; v imenu OZN bi upravo izvreval Skrbniki svet, ki je tudi izdelal statut
Jeruzalema; realizacijo statuta je prepreila arabsko-idovska vojna (1948-1949), katere
rezultat je bila razdelitev Jeruzalema med Izrael in Jordanijo; v izraelsko-arabski vojni leta
1967 je Izrael okupiral celotno mesto, ga integriral v izraelsko dravno obmoje in ga
proglasil za glavno mesto; OZN in veina drav teh izraelskih odloitev ne priznavajo; torej
ni uprave ZN, ker ga je zasedel Izrael;
- Berlin po okupaciji Nemije so se zavezniki odloili, da bo Berlin pod skupno okupacijo
tirih sil, vendar pa je bil upravno razdeljen na tiri sektorje; sovjetski sektor se je spojil s
sovjetskim delom okupirane Nemije, ki je postal NDR; zahodni trije sektorji so se povezali
z zahodnim delom Nemije, vendar pa je geografska lega prepreila popolno zdruitev z
ZRN; temu sta nasprotovali tudi NDR in SZ, zahodne drave pa so vztrajale pri
spotovanju povojnih dogovorov in so trdile, da je vzhodni del Berlina pod posebnim
poloajem; z zdruitvijo obeh Nemij leta 1990 je Berlin pripadel skupni nemki dravi; lo
je za posebni reim mednarodne okupacije;
- Trst Svobodno trako ozemlje (STO).
2.9.1. Trst Svobodno trako ozemlje (STO)

Zgodovinsko: Svobodno trako ozemlje (kratica STO) je bila nevtralna drava, ki je med leti 1947
in 1954 obstajala ob severovzhodni obali Jadranskega morja. Poleg Trsta, ki je bil sede drave,
je obsegala obalni pas med Krako planoto in morjem, prek katerega je mejila na Italijo,
Slovensko primorje ter del Istre severno od reke Mirne. Svobodno trako ozemlje je bilo
42
ustanovljeno leta 1947 z mirovno pogodbo, podpisano po koncu II. SV med Italijo in zaveznikimi
silami.
Leta 1921 je Italija formalno prikljuila dele Avstro-Ogrske, zasedene po koncu I. SV, vkljuno s
Trstom, Istro, Kvarnerskimi otoki in zahodno Slovenijo. Ozemlje je bilo preteno poseljeno s
Slovenci, v Istri s Hrvati, Italijani pa so iveli preteno v Trstu in istrskih obalnih mestih. Slovansko
prebivalstvo je bilo v 1920. in 1930. letih izpostavljeno nasilni italijanizaciji faistinih oblasti, odziv
na katero je bila tudi organizacija TIGR.
V II. SV se je Italija bojevala na strani sil osi. Po zlomu faistinega reima leta 1943 je ozemlje
zahtevala Jugoslavija, zasedle pa so ga nemke okupacijske sile, ki so ga drale do konca vojne.
1. maja 1945 je v Trst vkorakala 4. armada Jugoslovanske vojske z 9. korpusom slovenske NOB,
2. maja pa so z zahoda Trst dosegle tudi zaveznike sile. 10. februarja 1947 je bil v Parizu
podpisan mirovni sporazum z Italijo (Parika mirovna pogodba), s katerim je bilo ustanovljeno
Svobodno trako ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na dve obmoji:
- cona A, ki je vkljuevala Trst, je bila pod vojako upravo britanskih zaveznikih sil,
- cona B, ki je zajemala Slovensko primorje in Istro, pa pod upravo Jugoslovanske armade.
STO tako ni nikoli zares delovalo kot enotna drava, kljub temu pa je izdajalo svoj denar in
potne znamke.
S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t.i. londonski sporazum) je STO prenehalo obstajati, cona A
je bila prikljuena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokonno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo
potrjena z Osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistina federativna republika
Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.
L. 1940 in v letih, ki so sledila razdelitvi STO, se je veje tevilo (okrog 200.000) Italijanov odloilo
zapustiti jugoslovansko cono in se preseliti v Italijo. Razlogi so bili razlini: nekatere so vodili
ekonomski razlogi, drugi so podpirali faistini reim, tretje so z ustrahovanjem prisilili k odhodu,
etrti so preprosto eleli iveti v matini dravi. Na jugoslovanski strani so izseljenci znani kot
optanti (iz lat. optare, eleti, izbirati), na italijanski kot ezuli (iz lat. exilium, izgon). Priblino
30.000 Italijanov se je odloilo ostati in danes predstavljajo italijansko manjino v Sloveniji in
Hrvaki.
Ob sklepanju mirovne pogodbe z Italijo leta 1947 se je sporno (med Jugoslavijo in Italijo) obmoje
Trsta z okolico izloilo kot posebna enota s posebnim reimom pod nadzorstvom in jamstvom
OZN; po 21. lenu mirovne pogodbe je suverenost Italije nad tem obmojem prenehala; STO ni
bilo v celotnem obdobju obstoja (1947 do 1954) nikoli urejeno v skladu s Stalnim statutom (STO
naj bi imelo svojega guvernerja, ki bi ga imenoval Varnostni Svet, ter svoje organe), ki je bil
vkljuen v mirovno pogodbo z Italijo.
Poleg dolob mirovne pogodbe so poseben reim STO urejali e naslednji predpisi, ki so bili kot
priloge sestavni del mirovne pogodbe (prva dva je odobril Varnostni svet OZN):
- stalni statut svobodnega teritorija Trsta;
- dolobe o zaasni upravi (dokler ne zaivi Stalni statut);
- predpisi o svobodnem pristaniu Trst;
- dolobe tehnine narave (oskrba z elektriko, vodo itd.).
Glede zunanjih zadev STO bi veljala naslednja pravila:
a) STO bi imelo omejeno opravilno sposobnost samostojno bi sklepalo pogodbe, ki bi jih
podpisala vlada in guverner;
b) po Statutu je bila omejena svoboda sklepanja kolektivnih pogodb in vlanjevanja v
mednarodne organizacije STO ni moglo postati lan OZN;
c) prav tako ni moglo ustanoviti gospodarske skupnosti ali zveze izkljunega znaaja s katerokoli
dravo;
d) imelo je svoj denarni sistem;
e) doloena je bila trajna nevtralnost in demilitarizacija, zato je bilo prepovedano sklepanje vojnih
sporazumov.
43
STO je bilo posebna politina enota, ki je bila popolnoma loena od drugih drav. Bilo je nosilec
mednarodnih pravic in obveznosti, po svojih organih pa je lahko sklepalo mednarodne pogodbe,
eprav je bilo pri tem precej omejeno. Zato lahko STO tejemo kot subjekt MP z omejenim
statusom, ker je bil teritorij pod mednarodno upravo (moan vpliv Varnostnega sveta OZN in
guvernerja). Trst je bil torej obmoje pod mednarodno upravo. Lahko pa ga obravnavamo tudi kot
protektorat, saj so veino dravnih poslov opravljali organi, ki so jih izbrali prebivalci STO. Od
ostalih protektoratov se je loil po tem, da mu je zaito zagotavljala OZN, ne pa kakna druga
drava ali skupina drav.
Nereeno vpraanje Trsta je bilo vir stalne napetosti med Italijo in Jugoslavijo, e zlasti zaradi
namena Zdruenega Kraljestva in ZDA, da cono A popolnoma prepustijo Italiji. Konno je bila
sklenjena pogodba med Italijo, Zdruenim Kraljestvom, ZDA in Jugoslavijo, po kateri sta cona B in
manji del cone A pripadla Jugoslaviji, preostanek cone A pa Italiji. lo je za Londonski sporazum,
Memorandum o soglasju, ki so ga drave parafirale leta 1954. Na podlagi Memoranduma je bila
leta 1975 sklenjena pogodba med Jugoslavijo in Italijo v Osimu (Osimski sporazum), s katero se
je uredilo obstojee stanje. Z Osimskim sporazumom se opredeli tudi meja na morju (velja e
danes).
Mirovna pogodba z Italijo je imela ve prilog:
- priloga 6: stalni statut STO imel naj bi guvernerja in svoje organe;
- priloga 7: uprava zaveznikih oblasti.
STO po prilogi 6 ni nikoli zaivel, zato je bila temelj njegovega statusa priloga 7:
- po prilogi 6 bil bi protektorat Varnostnega Sveta;
- po prilogi 7:
poseben subjekt MP;
lan OECD (mednarodna organizacija);
sklepal mednarodne pogodbe.
3. OBJEKTI MEDNARODNEGA PRAVA

3.1. Splono
Znanost o objektih MP je nauk o razmejitvi dravne oblasti (pristojnosti, jurisdikcije) v prostoru.
Gre za teritorialno razsenost MP kako MP ureja posamezna obmoja na planetu in onkraj
njega (to je pomembno, ker je teritorij eden od konstitutivnih elementov drave).
Glede na prostor lahko torej loimo razline pravne reime:
1. obmoje pod suvereno oblastjo drave = dravno ozemlje, reim ozemeljske suverenosti
sem sodi ves tisti prostor, ki sodi v sklop dravnih ozemelj na tem planetu;
2. nikogarnje ozemlje (no man's land) terra nullius obmoja, ki niso pod nobeno izkljuno
oblastjo in njihov pravni poloaj ni urejen; gre za tiste prostore, ki niso pod ozemeljsko
suverenostjo drave, hkrati pa je terra nullius odprta za miroljubno in efektivno okupacijo
(lahko pride do ozemeljske suverenosti neke drave to ni vojna okupacija; gre za normalno
poseljevanje); danes terra nullius-a ni ve oz. jih je edalje manj; pogoji za miroljubno in
efektivno okupacijo:
- obstoj terra nullius;
- zahteva se kriterij efektivnosti; stopnja efektivnosti je odvisna od razmerij na tem obmoju
(nekje 'bogu za hrbtom' ni potrebno veliko); vasih zadoa oblastni akt in na simbolien
nain obeleeno dejstvo, da je na doloeno ozemlje prila prva ta drava;
- pomembna je tudi asovna dimenzija;
- pogoji so torej podobni, kot pri priposestvovanju, zlasti pomembna je dobra vera da
drava ne ve, da je na ozemlju druge drave;
- notifikacija okupacijo je treba naznaniti drugim dravam.
3. odprto morje ni pod oblastjo drave in ni terra nullius;
44
4. posebni reimi oziroma meddravni prostori, ki predstavljajo skupno dediino lovetva =

mednarodni prostor (Antarktika, vesolje, morsko dno zunaj jurisdikcije obalnih drav).
Reim res communis = skupno dobro; podobno kot pri terra nullius skupno dobro ni pod
ozemeljsko suverenostjo nobene drave, vendar obstaja prepoved trajnega prisvajanja; res
communis ni mogoe postaviti pod dravno suverenost (razlika od terra nullius) tipien primer je
odprto morje (high seas); interes za tako ureditev je telekomunikacijski, transport itd.; na odprtem
morju je ve svoboin (ribolova, preleta, znanstvenega raziskovanja, polaganja globokomorskih
cevi, naftovodov itd.).
Reim skupne dediine lovetva ta reim najdemo v:
a) nadzranem prostoru (vesolju) zrani prostor je pod suverenostjo drave, nad katere
ozemljem je; nad pasom zranega prostora se zane nadzrani prostor (= vesolje = prazen
prostor + nebesna telesa); nadzrani prostor je demilitariziran (vanj ni mogoe vnesti
vojakega oroja) in je namenjen raziskovanju; nebesna telesa niso last drav;
b) na globokomorskem dnu izven nacionalnih jurisdikcij = cona ta prostor vzpostavi Jamajka
konvencija (1982) o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS); tudi na coni je skupna
dediina lovetva: namen je ohraniti plodove za bodoe rodove.
Primerjava med ozemljem pod reimom res communis in ozemljem pod reimom skupne
dediine lovetva:
- podobna sta si v tem, da si ozemlja pod enim od teh reimov ni mogoe prilaati;
- razlika je v nainu izkorianja: reim skupne dediine lovetva ima e dodatne
mehanizme omejevanja izkorianja.
Reim Antarktike gre za svojevrsten, zelo kompleksen pogodbeni reim (doloen z
mednarodnimi pogodbami); pri Antarktiki ne gre za nikogarnje ozemlje, ker so drave nad njo
vzpostavile zahtevke, vendar je problem v tem, kako si bodo Antarktiko razdelile; njihovi zahtevki
so zamrznili z washingtonsko pogodbo iz leta 1948: dogovorili so se, da nobena drava ne bo
izvajala suverenosti, a se niso odpovedali zahtevkom o suverenosti (torej ni prepovedi); reim
Antarktike je zaasen in se obnavlja; Antarktika je demilitarizirana (ne sme se uporabljati v
vojake namene), vzpostavljena je svoboda znanstvenega raziskovanja, vrste izkorianja so
natanno doloene s konvencijami (o rudnem bogastvu in o zaiti morskih bogastev Antarktike).
Te reime oznaujemo s skupnim imenom internacionalizirana obmoja, ker za njih velja
posebna pravna ureditev, ki ureja odnose med posameznimi obmoji.
3.2. Kopensko obmoje drave

3.2.1. Dravno ozemlje (teritorij)
Dravno ozemlje je prostor izkljune dravne pristojnosti, ki obsega:
- prostor znotraj kopenskih meja (tudi reke in jezera),
- morski prostor pod suverenostjo doloene obalne drave (= notranje morske vode in
teritorialno morje),
- zrani prostor nad njima,
- podzemlje znotraj dravnih meja (do globin, ki jih je drava sposobna izkoriati do tam,
do koder drava efektivno lahko see).
Obalno morje in zrani prostor tvorita dravno obmoje v irem pomenu.
Praviloma je dravno ozemlje celovito (sklenjeno), ni pa nujno. V preteklosti je bil pogost pojav, da
je bil del doloene drave iz vseh strani obdan z obmojem druge drave in tako loen od
glavnega dravnega obmoja. Tak del imenujemo eksklava (izkljueno obmoje), z vidika druge
drave pa enklava.
45
Na dravnem ozemlju ima drava izkljuno oblast nad ljudmi in stvarmi, prav tako pa ima pravico
izvajati jurisdikcijo na svojem obmoju, upotevajo pravila o imuniteti (= teritorialna suverenost).
Za personalno suverenost pa gre, kadar drava izvaja oblast nad svojimi dravljani ne glede na
to, kje se ti nahajajo. Naelo suverenosti = dr. ozemlje je nedotakljivo, na njem organi tuje
drave ne smejo delovati uporaba sile proti ozemeljski celovitosti je prepovedana (iz
Deklaracije sedmih nael).
Izkljuna oblast pomeni tudi svobodno razpolaganje z naravnimi bogastvi. Vendar pa drava na
svojem ozemlju ne sme dopustiti ravnanja, ki bi bilo protipravno v razmerju do drugih drav.
Drava je v doloenih primerih svojim sosedam odgovorna za tisto, kar se dogaja na njenem
ozemlju (npr. koda zaradi strupenih emisij). S tem se ukvarja mednarodno sosedsko pravo,
zaradi vse vejega pomena varovanja okolja pa tudi mednarodno pravo varstva okolja.
Doloeno ozemlje je obiajno pod oblastjo ene drave. Vasih pa je lahko pod skupno oblastjo
dveh ali ve drav (gre za skupno suverenost). V tem primeru govorimo o kondominiju ali
koimperiju (jezera; gre bolj za zgodovinsko kategorijo in se uporablja kot zaasna reitev, kjer se
drave ne morejo sporazumeti o meji). Taka primera iz zgodovine sta egiptovsko-britanski
kondominij nad Sudanom (do leta 1956) in francosko-britanski kondominij nad Novimi Hebridi
(dananji Vanuatu). Pri kondominiju je potrebno zelo natanno doloiti reime (kdo izvaja
doloeno oblast). Tudi eden od hrvakih predlogov za reim v Piranskem zalivu je slovenskohrvaki kondominij.
3.3. Vodno obmoje drave

3.3.1. Reke
K dravnemu ozemlju spadajo tudi vodne povrine znotraj dravnih meja. To so:
- reke;
- prekopi (kanali);
- jezera.
Sosednje drave pogosto sklepajo sporazume o sodelovanju, razdelitvi koristi in medsebojnih
pravicah in dolnostih izkorianja rek: plovbe, monosti uporabe za energetske namene,
namakanje, ribolov,
Loimo:
- nacionalne reke = od izvira do izliva tee na ozemlju ene same drave (npr. Rumena reka
in Modra reka na Kitajskem, Volga v Rusiji);
- mednarodne reke = tee po ozemljih ve drav ali ta ozemlja razmejuje, in je plovna!
Pravila mednarodnega prava ne dopuajo, da se vodotoke na lastnem ozemlju izkoria na
nain, ki bi povzroil kodo enakemu izkorianju sosednje drave na njenem ozemlju, razen na
podlagi skupnega sporazuma. Sem sodi tudi prepoved preusmeritve vodnega toka na kodo
sosednje drave v zvezi z uporabo vodnih tokov pravilo o izkljuni oblasti drave nad svojim
ozemljem za mednarodne reke ne velja absolutno. Treba je upotevati naelo neokodovanja
sosednje drave (sic utere tuo ut alterum non laedes = uporabljaj svoje tako, da drugemu ne
koduje) prepovedano je izkoriati vodotoke na lastnem ozemlju na nain, ki bi povzroil
kodo enakemu izkorianju sosednje drave na njenem ozemlju (razen na podlagi skupnega
sporazuma). Iz tega naela sta izvedeni e dve naeli:
- naelo razumne uporabe
- naelo sodelovanja (redno obveanje o dejstvih, ki vplivajo na vodne bazene =
reke+pritoki+podtalna voda, e je povezana s prekomejnimi rekami).
To je uvedla konvencija iz l. 1997, ki e ni v veljavi (Komisija za MP oz. ILC).
Glede plovbe na rekah velja splono naelo, da naj se s predpisi zagotovi svobodna plovba na
plovnih rekah, ki povezujejo ve drav. To naelo je bilo najprej konkretizirano samo za nekatere
46
reke, kasneje pa se je njihovo tevilo povealo, tako da se je svoboda plovbe razglasila kot
splono naelo. Vendar pa se e do danes niso razvila splona pravila obiajnega mednarodnega
prava, ki bi ladjam vseh drav omogoila svobodno plovbo po vseh mednarodnih rekah (ne glede
na obstoj pogodbenega reima), kot to velja za odprto morje.
Najprej se je svobodna plovba zagotavljala posamino za obalne, kasneje pa tudi za neobalne
reke. V tem razvoju je imela veliko vlogo Barcelonska konvencija o reimu plovnih poti
mednarodnega interesa iz leta 1921, ki je bila poskus oblikovanja nekih splonih pravil za
plovbo po mednarodnih plovnih poteh. Doloa:
- svobodo trgovske plovbe;
- enakost postopkov za vse pogodbene stranke;
- izvzame plovbo med pristanii iste drave (izraz za to je kabotaa, promet po obalnem
morju med pristanii iste drave);
- obalne drave obdrijo suverenost nad reko in skrb za reni ter prometni red;
- v posebnih primerih lahko drave zaradi lastne varnosti in svojih interesov omejijo plovbo.
Barcelonska konvencija velja le za drave podpisnice.
Reke, na katerih je plovni reim urejen z mednarodnimi pogodbami, imenujemo konvencionalne
reke (npr. Ren in Donava).
3.3.2. Jezera
e leijo med dravami, velja naelo, da se delijo med mejne drave kjer se meja drave
dotakne toke na kopnem (ti dve toki se poveeta) poveeta se toki, kjer meja na kopnem
dosee jezersko vodno maso (=obiajno povezovanje).
Ribolov v jezerih 2 reitvi:
1. ribolov se organizira tako, da vsaka drava uredi pravila ribolova na svojem delu jezera;
2. ribolov se ribiem obalnih drav dovoli na celotnem obmoju jezera (npr. Bodensko jezero
med vico in Nemijo).
Velika jezera med ZDA in Kanado: obmoje je razmejeno s pogodbami, ki vsebujejo mehanizme
reevanja ekolokih vpraanj (npr. redne konzultacije med dravami, medsebojno obveanje o
delih, ki se izvajajo na jezerih,) mehanizmi usklajevanja politik in medsebojnega reevanja
sporov&posvetovanja.
Kaspijsko jezero (predvsem ekoloki problem) = velika masa slane vode (ni morje!); povezano s
rnim in Baltikim morjem s kanali (umetna povezava z ruskimi morji); pravna situacija glede
razmejitve: v preteklosti je bila meja potegnjena med tokama, kjer se kopenska meja dotika
jezerske vode; v asu SZ je to ostalo enako; po razpadu SZ so bile sklenjene nove pogodbe, s
katerimi so reili veino vpraanj, ne pa vseh (ribolov, nafta, zemeljski plin v jezeru in ob jezeru);
danes ima 5 drav dostop do jezera (Iran, Rusija, Turkmenistan, Azerbajdan, Kazahstan); sedaj
je reitev naelo srednje rte = jezero je razdeljeno na 5 sekcij za te drave; jezero je ekonomsko
in strateko zanimiv prostor, vendar spori v tem asu niso akutni.
3.3.3. Morje
3.3.3.1. Splono
Pokriva 70,8% zemeljske povrine. Morske razdalje se merijo v navtinih miljah (morskih miljah,
1852m = 1milja). Pomorsko medn. pravo medn. pomorsko pravo (= ureja vpraanja medn.
pomorskega transporta).
Leta 1958 je bila v enevi kodifikacijska konferenca OZN o morskem pravu (UNCLOS/I, United
Nations Conference on Law of Sea). Tu so bile sprejete naslednje konvencije:
a) Konvencija o odprtem morju;
47
b) Konvencija o epikontinentalnem pasu;

c) Konvencija o ribolovu in varovanju biolokih bogastev odprtega morja;
d) Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem morskem pasu.
Na tej konferenci ni bil doseen sporazum o irini teritorialnega morja. Dogovorjeno je bilo samo
to, da ne sme biti iri od 12 morskih milj. eprav je bila enevska kodifikacija obsena, pa je bila
vendarle samo delna. Poleg nje so e vedno veljala pravila obiajnega prava (e niso bila
vsebovana v enevski konvenciji) in pravila razlinih mednarodnih pogodb o posameznih
vpraanjih (ribolov, onesnaevanje, plovba itd.). Sprejet je bil tudi Protokol o obveznem reevanju
sporov pred Mednarodnim sodiem.
Generalna skupina OZN je leta 1970 sprejela Deklaracijo o naelih, s katerimi se ureja
morsko dno in podzemlje izven meja dravne jurisdikcije. S to Deklaracijo je OZN razglasila
podmorje izven obalnih pasov posameznih drav za splono dobro lovetva oz. skupno
dediino lovetva.
Konvencija OZN o pomorskem pravu je bila podpisana v mestu Montego Bay na Jamajki in se
zato imenuje tudi Jamajka konvencija. Konvencija je zaela veljati ele 10. novembra 1994,
podpisnica pa je tudi Slovenija. Zajema vse konvencije iz leta 1958 in e Konvencijo o izkljuni
ekonomski coni in Konvencijo o mednarodni pomorski coni. Razlika med enevsko in Jamajko
konvencijo je predvsem v coni mednarodnega podmorja. Jamajka konvencija ustanavlja
posebno Mednarodno sodie (tribunal) za pomorsko pravo v Hamburgu, predvideva pa tudi
drugane oblike mirnega reevanja sporov (arbitrae, konsolidacije, posvetovanja).
Kljub obsenosti Konvencije o pomorskem pravu veljajo e vedno obiajna pravila pomorskega
mednarodnega prava. tevilna vpraanja morskega prava namre s konvencijo niso urejena.
Zato uvod (preambula) Konvencije doloa, da bodo ta vpraanja e naprej urejala pravila
obiajnega mednarodnega prava. Nekateri deli Konvencije so preli v obiajno pravo e pred
letom 1982, npr. pravilo o irini teritorialnega morja, tranzitni prehod, izkljuna ekonomska cona,
arhipelake vode. Tako nastajanje obiajnega prava je potrdila znanost, pa tudi Mednarodno
sodie.
Slovenija je novembra 1994 sprejela notifikacijo o pravnem nasledstvu Jamajke konvencije. Z
notifikacijo uveljavljamo prednosti drave z geografsko neugodnim poloajem.
3.3.3.2. Morski pasovi

Morje je celota, v kateri so vsi deli medsebojno povezani. Znotraj te celote pa lahko glede na
razlien mednarodnopravni poloaj razlikujemo posamezne dele morja. Deli morja, ki so blije
obali, v veji ali manji meri pripadajo obalnim dravam, vsebina oblasti in odnos do drugih drav
uporabnic morja pa se v posameznih delih razlikujeta. V tem smislu loimo:
- notranje morske vode;
- teritorialno morje;
- arhipelake vode;
- zunanji morski pas;
- pas s posebnimi pravicami do ribolova;
- epikontinentalni pas;
- izkljuna ekonomska cona;
- odprto morje.
eprav vsebuje mednarodno pravo podrobna pravila o mednarodnopravnih reimih na morju, je
dravam prepueno, da s svojimi notranjimi predpisi prilagodijo mednarodna pravila glede na
specifinosti svoje obale. Tako se mora vsaka obalna drava odloiti, ali bo doloila zunanji
morski pas in ekonomsko cono, arhipelaka drava pa, ali bo doloila arhipelake vode. Pri
morskih pasovih, ki ji pripadajo ipso facto (notranje morske vode, teritorialno morje in
epikontinentalni pas), mora obalna drava s predpisi, ki ne smejo biti v nasprotju z mednarodnimi
pravili, doloiti njihov obseg. V skladu z mednarodnim pravom lahko drava doloi pogoje, pod
katerimi lahko druge drave in mednarodne organizacije uporabljajo njene morske prostore.
48
Deli morja, ki spadajo pod teritorialno suverenost drave:

- notranje morske vode,
- teritorialno morje.
Deli morja, morskega dna in podzemlja, kjer ima D suverene pravice:
- zunanji morski pas,
- izkljuna ekonomska cona (IEC),
- epikontinentalni pas.
Deli morja, morskega dna in podzemlja, ki so zunaj nacionalnih jurisdikcij:
- odprto morje,
- mednarodna cona.
a) Notranje morske vode

Notranje morske vode so deli morja, ki so s kopnim obmojem drave v tako tesni zvezi, da je
nad njimi vzpostavljena enaka suverenost kot nad dravnimi kopnimi obmoji (popolna
suverenost drave). V notranje morske vode spadajo:
1. vode v prostoru med rtama najnije oseke in najvije plime
2. vode v pristaniih, zalivih; ni vsak zaliv v geografskem smislu tudi zaliv v
mednarodnopravnem smislu v notranje vode se teje samo zaliv, katerega povrina je
enaka ali veja od povrine polkroga, ki spaja skrajne toke vhoda v zaliv, pri emer dolina te
rte ne sme biti veja od povrine 24 morskih milj
3. notranja morja deli morja, ki so v plovni zvezi z ostalim morjem, vendar pa so zaradi
posebne oblike tako vkljueni v kopno obmoje, da se obalni dravi prizna izkljuna oblast
nad njimi; zalivi in notranja morja imajo enak pravni poloaj, razlikujejo se zgolj geografsko
(notranja morja so obiajno veja od zalivov, obstaja tudi nekaj izjem, npr. Hudsonov zaliv); da
bi zaliv ali notranje morje spadala v notranje morske vode, mora drava imeti suverenost nad
vhodom vanj in njegovo celotno obalo;
4. morja med obalo in otoki ali otonimi verigami (e le niso otoki preve oddaljeni od obale); kjer
je obalna rta zelo razlenjena, se za doloanje temeljne rte uporabi metoda ravnih rt
voda v prostoru med rtama najnije oseke in najvije plime pri nerazlenjeni obali
5. vode v ustjih rek tu je potrebno razlikovati dva poloaja:
- reka se izliva neposredno v morje mejo med notranjimi vodami in teritorialnim morjem
predstavlja rta, potegnjena med skrajnima tokama ustja;
- reka ob ustju ustvarja rokave uporabljajo se pravila, ki veljajo za zalive.
Zunanja meja notranjih morskih voda je temeljna rta, od katere se zane teritorialno morje.
Zunanja meja pristani je rta, ki povezuje najbolj izpostavljene stalne toke objektov ali naprav
pristania.
Notranje morske vode so pod enako suvereno oblastjo kot kopni deli drave. Danes je sprejeto
stalie o suverenosti drave tudi nad teritorialnim morjem, zato je razlika med notranjimi
morskimi vodami in teritorialnim morjem minimalna tuje ladje nimajo pravice do nekodljivega
prostega prehoda skozi notranje morske vode. Skozi njih lahko plujejo le po plovnih poteh, ki jih
je obalna drava doloila za mednarodni promet. Pri plovbi skozi notranje morske vode so tuje
ladje popolnoma podvrene oblasti obalne drave (v praksi se to ne izvaja dosledno). Pri
prepovedi ali regulaciji plovbe obalna drava ne sme diskriminirati med ladjami razlinih zastav.
Zunanja meja notranjih morskih voda je temeljna rta, od katere se zane teritorialno morje.
Zunanja meja pristani je rta, ki povezuje najbolj izpostavljene stalne toke objektov ali naprav
pristania.
b) Teritorialno morje
Teritorialno morje je pas morja, ki se razteza vzdol cele drave oz. njenih notranjih voda, e jih
ta ima. Obseg teritorialnega morja se doloa s irino njegovega pasu, izraenega v navtinih
miljah. Vsaka drava lahko sama doloi irino svojega teritorialnega pasu, pri tem pa mora
49
upotevati 24 Konvencije o teritorialnem morju in zunanjem pasu, ki doloa, da se teritorialni pas

ne more raztezati ve kot 12 navtinih milj od temeljne rte, od katere se meri irina teritorialnega
morja. Temeljna rta je rta nizke vode (ob oseki) vzdol obale, kjer pa se pred obalo nahajajo
notranje vode, pa zunanja meja teh voda. Teritorialno morje se rauna tudi od vsakega otoka. Pri
zmrznjenem morju se irina teritorialnega morja rauna od konca zmrznjene povrine.
Temeljna rta se torej rauna kot:
- rta nizke vode ob obali (oseka) ali
- po sistemu ravnih temeljnih rt najbolj izpostavljene toke zunanjih otokih skupin
znotraj otoke skupine so notranje morske vode (lahko tudi zaliv, pristania).
Suverenost drave se razteza tudi na zrani prostor nad njim, njegovo dno in podzemlje. Vendar
pa teritorialno morje ni popolnoma izenaeno s kopenskim podrojem drave, saj obstaja ena
pomembna izjema od suverenosti. To je pravica do nekodljivega prehoda tujih ladij (v notranjih
vodah te pravice ni), ki je obalna drava ne sme kriti. Pravico do nekodljivega prehoda nekateri
avtorji obravnavajo kot slunost, ki obremenjuje podroje obalne drave v korist tujih drav.
Prehod je lahko:
- prehod teritorialnega morja brez vstopa v notranje vode (plovba med tretjimi dravami);
- prehod teritorialnega morja za vstop v notranje vode ali za izstop iz notranjih vod na
odprto morje.
Prehod mora biti neprekinjen, hiter in nekodljiv. To pomeni tak prehod, ki ne prizadene reda, miru
in varnosti obalne drave.
V teritorialnih vodah nima nihe (razen seveda obalne drave) pravice do ribolova, razen e je to
posebej doloeno v mednarodnih pogodbah in e se plaa odkodnina. Slovenija ima ta
vpraanja reena z Osimskim sporazumom. Glede ribolova so bile med Italijo in bivo Jugoslavijo
sklenjene pogodbe o ribolovu na obmoju sedanjega slovenskega teritorialnega morja. S Hrvako
razmerja e niso urejena.
Pri prehodu skozi tuje teritorialno morje spadajo trgovske ladje naelno pod oblast obalne drave,
e ta tako doloi. Obalna drava ima pravico preveriti, e je prehod ladje nekodljiv. Odnosi na
ladji, ki ne posegajo v interese obalne drave, spadajo pod pristojnost drave, pod katere zastavo
ladja pluje. V primeru kaznivih dejanj, storjenih na ladji, ko je ta v teritorialnem morju, lahko
obalna drava opravi aretacije ali preiskavo po svojih predpisih samo v naslednjih primerih:
- e se posledice kaznivega dejanja, strojenega na ladji, raztezajo na obalno dravo;
- e kaznivo dejanje moti javni red in mir obalne drave ali red v teritorialnem morju;
- e poveljnik ladje ali konzul drave, pod katere zastavo ladja pluje, zahteva pomo;
- e so potrebni ukrepi za prepreevanje nedovoljene trgovine z mamili.
V vseh teh primerih mora obalna drava, preden izvede kakrenkoli ukrep, na zahtevo poveljnika
ladje obvestiti konzularni organ drave, pod katere zastavo ladja pluje.
e pride do spora in se ugotovi, da je tuja vojna ladja krila predpise obalne drave, obalna
drava od take ladje lahko zahteva, da zapusti njeno teritorialno morje, ne sme pa vriti oblasti
nad njo; drugae je s tujimi trgovskimi ladjami.
c) Zunanji morski pas

Je odprto morje, v katerem ima obalna drava doloene suverene pravice fiskalnega,
zdravstvenega in imigracijskega nadzora. Zunanji morski pas se razprostira v doloeni irini od
zunanje meje teritorialnega morja. Drave same doloijo to irino, vendar Jamajka konvencija
doloa, da zunanji morski pas in teritorialno morje skupaj ne smeta obsegati ve kot 24 navtinih
milj (konvencija iz l. 1958 pa je odrejala 12 morskih milj od temeljne rte vkljuno s teritorialnim
morjem). Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem pasu priznava obalni dravi pravico, da
opravlja nadzor, ki je potreben, da se prepreijo kritve njenih carinskih, fiskalnih, zdravstvenih in
imigracijskih predpisov na njenem ozemlju in teritorialnem morju ter da se takne kritve
50
kaznujejo. Konvencija o pomorskem pravu (Jamajka konvencija) je to pravico potrdila in jo glede

arheolokih in zgodovinskih raziskovanj razirila na morsko dno pod zunanjim pasom.
d) Arhipelake vode
Arhipelake vode so notranje vode med otoji (Fidji, Bahami, Polinezija, Malezija, Havaji itd.).
Meja notranjih voda je temeljna rta spajanja zunanjih rt najbolj izpostavljenih tok otoja. Vodni
reim znotraj arhipelaga lahko razglasi samo arhipelaka drava, to je drava, ki je v celoti
sestavljena iz enega ali ve arhipelagov, lahko pa obsega tudi druge otoke. Drave, ki imajo
poleg arhipelaga tudi dravno obmoje na kontinentu, nimajo pravice do arhipelakih vod. V
arhipelakih vodah, zranem prostoru nad njim, morskem dnu in podzemlju ima arhipelaka
drava popolno suverenost. Tako kot v teritorialnem morju pa tudi tu obstaja pravica do
nekodljivega prehoda za tuje ladje. Status arhipelakih voda je treba razglasiti (Japonska tega ni
storila).
e) Izkljuna ekonomska cona

Na podlagi Konvencije o pomorskem pravu lahko (ne pripada ji avtomatino) obalna drava doloi
svojo izkljuno ekonomsko cono v oddaljenosti 200 milj od temeljne rte (jo razglasi in doloi
irino e tega ne stori, ji e vedno pripada epikontinentalni pas ta se ne razglaa, dravi
enostavno pripada glede na njene geografske razsenosti). e si 2 IEC leita nasproti ali druga
ob drugi, ju je treba razmejiti (s sporazumom na podlagi MP, kot je doloeno v 38 SMS z
namenom dosei pravino reitev).
Izkljuna ekonomska cona zajema morsko dno, podzemlje in vodni pas nad njim. V izkljuni
ekonomski coni ima obalna drava suverene pravice (in ne suverenosti!) glede:
- raziskovanja, izkorianja, ohranjevanja in gospodarjenja z ivimi in neivimi naravnimi
bogastvi morja in podmorja;
- drugih ekonomskih dejavnosti (npr. proizvodnja energije);
- gradnje umetnih otokov in naprav,
- znanstvenega raziskovanja (v nekaterih primerih ima diskrecijsko pravico pri odloanju o
tem, katera znanstvena raziskovanja bo dopustila) in varovanja morskega okolja.
Obalna drava v tem pasu torej nima popolne oblasti nad vsemi dejavnostmi (ne gre za
ozemeljsko suverenost), temve samo nad nekaterimi. Dolnost obalne drave je, da se v
izkljuni ekonomski coni zavzema za optimalno izkorianje ivih bogastev. Doloiti mora celoten
dopustni obseg ulova ivih bitij. Vse lahko ulovi sama, e ima za to monosti. e jih nima, mora
lov dopustiti tudi drugim dravam, pri tem pa imajo prednost drave brez obale oz. drave v
neugodnem geografskem poloaju, med njimi pa drave v razvoju.
V Sredozemlju velja politika nerazglaanja izkljune ekonomske cone (npr. na Jadranu bi bila
potrebna razmejitev, saj ni irok 400 navtinih milj).
Tretje drave imajo v izkljuni ekonomski coni naslednje pravice:
- pravica do ribolova, e obstaja viek in e je o tem z obalno dravo sklenjen sporazum;
- svoboda plovbe, preletavanja in polaganja kablov in cevovodov;
- pravica do miroljubnega znanstvenega raziskovanja; obalna drava mora v situaciji, ko
odloa o raziskovanju drugih drav, ki nima znaaja izkorianja, pokazati do takega
raziskovanja doloeno spotovanje; prepove pa ga lahko le, e ima tako raziskovanje
ekonomski uinek;
- druge pravice iz reima odprtega morja, e niso v nasprotju s posebnimi pravili Konvencije
o pomorskem pravu o izkljuni ekonomski coni.
f) Epikontinentalni pas
Epikontinentalni pas je poseben mednarodnopravni reim na podmorju. Pod tem nazivom
razumemo morsko dno in podzemlje, medtem ko morska povrina in steber morske vode nad
njima (v mednarodnopravnem smislu) spadata v izkljuno ekonomsko cono ali odprto morje.
51
Geografski dejavniki:
- kontinentalna polica (shelf) do izobate 200m,
- kontinentalna strmina (slope) do globin 1500-3000m,
- kontinentalni rob (margin) do globine 4000m naprej je oceansko dno, ki je zunaj
nacionalne jurisdikcije.
Epikontinentalni pas obsega (po Jamajki konvenciji) podmorje do konca kontinentalnega roba
(globina 4000m) ali podmorje do oddaljenosti 200 milj od temeljen rte, ne glede na globino
morja. e je kontinentalni rob e bolj oddaljen, je pas lahko e iri, vendar ne ve kot 350
morskih milj od temeljne rte oz. 200 morskih milj od izobate 2500m.
Znailnosti epikontinentalnega pasu:
- epikontinentalnega pasu ni treba razglasiti, dravi pripada geografsko, vendar pa je to
treba storiti v primeru razmejitev!;
- v tem pasu ima drava suverene pravice raziskovanja in izkorianja naravnih bogastev,
vendar pa le-to ne sme ovirati plovbe in drugih pravic tretjih drav iz Konvencije o
pomorskem pravu;
- obalna drava ne more prepovedati polaganja kablov in cevovodov, lahko pa doloi
njihovo smer;
- naprave za izkorianje morskega dna ne smejo ovirati morskih poti; okoli njih je dovoljena
varnostna cona v obsegu najve 500 metrov in spadajo pod jurisdikcijo obalne drave;
- tretje drave, ki elijo raziskovati v epikontinentalnem pasu, morajo pridobiti dovoljenje
obalne drave.
Razmejitev epikontinentalnega pasu med dvema sosednjima dravama ali med dravama, ki si
stojita nasproti, se uredi s sporazumom. e sporazuma ni, se upoteva rta sredine ali rta enake
oddaljenosti. Slovenija nima epikontinentalnega pasu.
g) Morske oine
Morska oina je zoen del morja, ki:
- zaradi naravnih pogojev spada v teritorialno morje obalne drave,
- povezuje dvoje morij (teritorialno z odprtim, 2 IEC, IEC z odprtim morjem, odprto morje z
notranjimi vodami, itd.) in
- je mednarodno priznana plovna pot.
So pod reimom suverenosti drav, ki imajo suverenost na kopnem. V obiajnem mednarodnem
pravu se je razvilo pravilo, ki je zagotavljalo pravico do nekodljivega prehoda skozi oine, ki
sluijo mednarodni plovbi. Obalna drava ni imela pravice zahtevati dovoljenja za prehod. V
sporu med Albanijo in Veliko Britanijo (leta 1949) je Meddravno sodie potrdilo pravico do
nekodljivega prehoda tudi za vojne ladje (sodie je hkrati odloilo, da je VB krila albansko
suverenost s tem, ko je zaela iz oine odstranjevati mine; ienje min namre ni nekodljiv
prehod, temve vojaka operacija).
Rezultat pogajanj na Tretji konferenci OZN o pomorskem pravu (Jamajka konvencija) je
vzpostavitev reima tranzitnega prehoda v oinah, ki sluijo mednarodni plovbi med enim delom
odprtega morja ali izkljune ekonomske cone in drugim delom odprtega morja ali izkljune
ekonomske cone (torej oine, ki povezujejo odprta morja ali IEC) in niso ire od 24 morskih milj
(Gibraltar, Hormuz, Malaka). Bistvo tega pravnega reima je tranzitni prehod = prosta plovba za
vse ladje (trgovske, vojake) in pravica do preleta; podmornice pa smejo pluti pod povrino
(drugje morajo pluti po povrini z izobeeno zastavo). Ladje pa imajo pri tem doloene
obveznosti: plovba brez zadrevanja, prepoved uporabe sile ali gronje s silo.
Med pravico do nekodljivega prehoda in tranzitnim prehodom obstajajo pomembne razlike:
- nekodljiv prehod se nanaa samo na ladje, tranzitni prehod pa tudi na letala;
- tranzitni prehod se izrecno nanaa tudi na vojne ladje;
52
- pri podmornicah v tranzitnem prehodu se ne zahteva, da plujejo na povrini in da izobesijo

svojo zastavo;
- pri tranzitnem prehodu obalna drava ne more izvajati ukrepov za prepreevanje prehoda,
ki ni nekodljiv (najpomembneja razlika).
Najpomembneji oini v zgodovini sta Bospor in Dardanele. Ti dve oini spadata v notranje
morske vode Turije in sta pod mednarodnim reimom. Urejala ju je vrsta pogodb od l. 1774
naprej, vkljuno s Parikim mirom (krimska vojna med Turijo in Rusijo se je konala z njim l.
1856) Rusija je izgubila pravico, da bi imela kakrno koli vojako ladjevje kjerkoli v rnem
morju internalizacija plovbe po Donavi; danes velja pogodba iz Montreuxa [Montreja], 1936.
Dardanele povezujejo Marmorno s Sredozemskim morjem, Bospor pa povezuje Marmorno s
rnim morjem.
2 temeljna reima, ki veljata zanju (po pogodbi iz Montreuxa):
1. trgovske ladje: svoboda plovbe velja za ladje vseh zastav v miru in vojni, e je Turija
nevtralna; e je Turija udeleena v vojni, sme trgovskim ladjam sovranih drav prehod
prepovedati;
2. vojne ladje: podrobna pravila o plovbi in tonai vojnih ladij v miru (ne smejo imeti ve kot
45.000 ton); med vojno, v kateri Turija ne sodeluje, uivajo vojne ladje nevtralnih drav enak
reim; e je Turija ogroena ali sodeluje v vojni, sme sama odloati o dopustnosti plovbe tujih
vojnih ladij
+ kopica drugih reimov (pomo pilotov pri plovbi opcijska)
h) Mednarodni prekopi (kanali)

Prekopi so umetno zgrajene vodne poti, ki povezujejo dvoje morij in skrajujejo pot med njima.
Drave se na svojem ozemlju svobodno odloajo o gradnji umetnih vodnih poti, ki naeloma
spadajo pod njihovo izkljuno oblast (npr. Korintski prekop v Griji). Vendar pa se lahko z
mednarodno pogodbo za doloen prekop vzpostavi poseben pravni poloaj. To se zgodi takrat,
ko je prekop posebno pomemben za vodni promet oz. ko je za njegovo gradnjo zainteresiranih
ve drav (npr. Sueki, Panamski prekop).
Po mnenju nekaterih velja za mednarodne prekope svoboda prehoda za vse drave, ne glede na
sklenjene mednarodne pogodbe. Stalno sodie mednarodnega prava je v svojem mnenju
izreklo, da so umetne vodne poti, ki spajajo dve odprti morji, izenaene z naravnimi oinami, in to
celo tako, da tudi prehod vojne ladje drave v vojni ne kri nevtralnosti suverene drave, pod
katere oblastjo je umetni vodni prehod. Vendar pa takega mnenja ni mogoe sprejeti. Splono
pravilo MP, ki bi nalagalo takno dolnost, namre ne obstaja. Svoboda prehoda na nekaterih
prekopih temelji na pogodbenih obveznostih. Konvencija o pomorskem pravu je zavezala
tranzitne drave, da dravam brez obale omogoijo tranzit proti morju preko svojega podroja. V
novejem asu sicer obstaja monost, da bi se svoboda prehoda razvila v splono pravilo MP in
bi veljala za vse prekope, vendar pa je zaenkrat reim vsakega prekopa urejen posebej.
Najpomembneja kanala sta Sueki in Panamski.
Za Sueki prekop je bila leta 1888 v Carigradu sprejeta Konvencija o svobodni uporabi
Suekega kanala (Carigrajska konvencija), s katero je bil prekop internacionaliziran in
nevtraliziran postal je stalno odprt (v miru in vojni) za trgovske in vojne ladje vseh zastav.
Od l. 1922 (ko je bil ukinjen britanski protektorat) je Egipt samostojno upravljal s prekopom (razen
med II. SV, ko je bil spet pod britanskim protektoratom). Odgovor VB, Francije in Izraela zaradi
nacionalizacije Suekega prekopa je bil napad na Egipt enostranska izjava Egipta pred VS
OZN 1957: potrdila je duh in rko Carigrajske konvencije. Nato Egipt vzpostavi dejansko
suverenost nad kanalom (doloa pristojbino za plovbo), upoteva naj se naelo nediskriminacije,
esar pa Egipt ni upoteval Izraelu ni dovolil plovbe ez kanal vojna 1967, Izrael zmaga,
prekop je zaprt vojna 1973, Egipt zmaga 1979 mirovni sporazum med Izraelom in Egiptom,
od takrat naprej Izrael nima nobenih teav ve s plovbo ez kanal.
53
Varnostni svet OZN je doloil naela, ki naj jih pri sklepanju sporazumov o reimu v prekopu
upotevajo drave:
- svoboda plovbe brez kakrnekoli diskriminacije;
- spotovanje suverenosti Egipta;
- loevanje uprave prekopa od politike katerekoli drave;
- doloanje taks za prehod s sporazumom med Egiptom in uporabniki prekopa;
- odvajanje dela prihodka za vzdrevanje in izboljevanje prekopa.
Pravila o plovbi tujih vojnih ladij ez kanal edina omejitev = med ladjami razlinih vojskujoih se
strank je pravilo o 24-urnem zamiku plovbe ez kanal (e gre ena vojaka ladja ez kanal, gre
ladja nasprotne strani ez kanal lahko ele ez 24 ur).
Panamski kanal:
- nastanek Paname: odcepitev od Kolumbije l. 1903 s sporazumom Hay-Varilla; Panama je
odstopila obmoje bodoega kanala ZDA kanal odprt 1914
- ta sporazum je bil neenakopraven, zato ga nasledi sporazum iz l. 1977 (v veljavi od 1979)
o nevtralnosti in vzdrevanju kanala, s katerim preneha amerika suverenost nad kanalom
obmoje kanala je trajno nevtralno, n. miroljubnega prehoda velja za vse ladje (tudi
vojne)
- kanal pride v last Paname l. 1999
3.4. Zrano obmoje drave

3.4.1. Zrani prostor
Mednarodna konferenca o zranem prometu v Parizu l. 1910 zaradi nasprotujoih si stali ni
uspela. Vendar pa sta l. 1913 Nemija in Francija sklenili dvostranski sporazum, ki je sprejel
naelo suverenosti drave nad zranim prostorom, ki lei nad njenim obmojem. To naelo je bilo
sprejeto tudi v prvem multilateralnem sporazumu, Konvenciji o ureditvi zranega prometa
(Parika konvencija, 1919). Po tej konvenciji je zrani prostor nad dravnim ozemljem in
teritorialnim morjem pripadal dravnemu obmoju. Vendar pa je bila zrakoplovom drav strank
priznana pravica do nekodljivega prehoda ez zrani prostor drugih drav strank, ez zrani
prostor tretjih drav pa pravica do preleta (brez pristajanja) pod pogoji, kot jih doloi tretja drava.
Leta 1944 je bila v Chicagu sprejeta Konvencija o mednarodnem civilnem zranem prometu
(ikaka konvencija) in tudi ta je (kljub druganim amerikim predlogom) potrdila popolno in
izkljuno suverenost vsake drave nad zranim prostorom:
- v primerjavi s Pariko konvencijo ikaka ne priznava pravice do nekodljivega prehoda in
pravico do preleta znatno omejuje; svoboda preletanja nad odprtim morjem in teritorialna
suverenost drave za zrani prostor nad kopnim ozemljem;
- za mednarodni promet v zranem prostoru posamezne drave je potrebna njena privolitev
oz. ustrezna mednarodna pogodba;
- vsaka drava ima pravico do zrane kabotae (promet med mesti iste drave) to je bilo
pomembno, saj je imelo v tistem asu veliko drav svoje kolonije, na katere se je kabotaa
prav tako nanaala;
- drave lahko doloijo zrane poti (koridorje),
- drave lahko zahtevajo pristanek tujega zrakoplova,
- zaradi varnostnih razlogov lahko drave razglasijo prepovedana obmoja ali zaasno
prepovejo preletavanje svojega obmoja.
ikaka konvencija je ustanovila Mednarodno organizacijo za civilno letalstvo, ki reuje vpraanja
zranega prometa na mednarodni ravni.
Tudi za zrani promet velja, da mora imeti vsak zrakoplov dravno pripadnost in ustrezne oznake,
iz katerih je pripadnost jasno razvidna. Predpise o pripadnosti in registraciji sprejme vsaka drava
zase. ikaka konvencija je razdelila zrakoplove na:
54
- civilne (vrijo potniki in tovorni promet); zanje ikaka konvencija uvede 2 reima:
Protokol dveh svoboin (pravica do tranzita, pravica do pristanka zaradi tehninih

potreb) ta protokol je bil dokaj iroko sprejet;
Protokol petih svoboin (pravica do: tranzita, pristanka zaradi tehninih potreb,
pristanka zaradi izkrcavanja potnikov&tovora, pristanka zaradi vkrcavanja potnikov in
tovora, pristanka zaradi vkrcavanja in izkrcavanja potnikov in tovora) ta protokol ni
bil splono sprejet, le tranzit in pristanek zaradi tehninih potreb, ostalo naj se ureja z
bilateralnimi sporazumi;
- dravne (vojaka in vsa druga letala v dravni slubi carinske, policijske naloge);
potrebujejo posebno dovoljenje za vsak prelet ez tuje ozemlje.
Ker je zrani promet zapletena materija, je bila ustanovljena Mednarodna agencija za civilno
letalstvo (ICAO, 1947) s sedeem v Montrealu. Skrbi za tehnine standarde letalstva, za
vpraanja ki se tiejo uporabe koridorjev, itd.
Razviti zrani promet je zahteval tudi mednarodnopravno ureditev kaznovanja kaznivih dejanj,
storjenih v zrakoplovih med letom. Leta 1963 je bila sprejeta Tokijska konvencija, ki se nanaa
na primere, ko je kaznivo dejanje storjeno na zrakoplovu med letom ali na podroju, ki ni sestavni
del nekega dravnega podroja (npr. odprto morje). Naeloma je za ta kazniva dejanja pristojna
drava, kjer je bilo letalo registrirano, druge drave pa so pristojne v naslednjih primerih:
- e sta uinek ali posledica nastala na obmoju druge drave;
- e je storilec dravljan druge drave;
- e kaznivo dejanje ogroa varnost te drave;
- e gre za kritev letenja;
- e gre za kritev multilateralne pogodbe (zahteva po izroitvi storilca).
Tokijska konvencija ni doloila, katera drava je pristojna za kazenski pregon, zato ve monosti
(drava storilcev, drava pristanka, drava potnikov,). Drava, kjer je letalo pristalo, ga ni smela
zadrevati in mu je morala omogoiti vrnitev.
Ko je v estdesetih letih zaelo prihajati do teroristinih dejanj na zrakoplovih, zlasti ugrabitev letal
in talcev, so se reitve te konvencije izkazale za nezadostne. Za zapolnitev pravnih praznin so
bile sklenjene tri konvencije:
a) Konvencija o zatiranju protipravne zaplenitve letal (Haaka konvencija, 1970); Konvencija
vsebuje pravne elemente za prepreitev ugrabitve letal, saj se vse drave podpisnice
zavezujejo, da bodo za ta kazniva dejanja predpisale stroge kazni; postopek pri teh kaznivih
dejanjih je tak, da mora vsaka drava podpisnica, na katere ozemlju se odkrije storilca (na
ozemlju katere je letalo pristalo), uvesti postopek proti storilcu/storilcem;
b) Konvencija o zatiranju protipravnih dejanj proti varnosti civilnega zranega prometa
(Montrealska konvencija, 1971); vsebuje iri krog dejanj, saj poleg ugrabitev doloa e celo
vrsto dejanj, ki ogroajo varnost letalskega prometa (pokodovanje navigacijskih naprav,
oviranje postopkov, ki zagotavljajo varnost letalskega prometa); drave so dolne takna
kazniva dejanja obravnavati kot zelo nevarna in zanje predpisati visoke kazni e storilca ne
izroijo dravi, ki ga upravieno lahko zahteva na podlagi kake pravne osnove, so mu dolne
soditi same (naelo aut dedere aut punire, izroi ali kaznuj); k Montrealski konvenciji je bil leta
1988 sprejet e dodatni protokol, ki se ukvarja z varnostjo na mednarodnih letaliih;
c) Konvencija o oznaevanju plastinih eksplozivov z namenom njihovega odkrivanja
(Montreal, 1991).
Prvi dve konvenciji vsebujeta pomembna doloila o inkriminaciji prepovedanih dejanj: drave
pogodbenice so jih dolne vnesti v svojo notranjo zakonodajo in jih uvrstiti v kategorijo hudih
kaznivih dejanj. e sklenjene ekstradikcijske pogodbe se razirijo tudi na ta kazniva dejanja.
V novejem asu se vse bolj poudarja potreba po zaiti zraka pred onesnaevanjem. Mnoge
drave sprejemajo na tem podroju svoje predpise in sklepajo dvostranske mednarodne
pogodbe, na svetovni ravni pa sta trenutno najpomembneji:
- Konvencija o prekomernem onesnaevanju zraka na velikih oddaljenostih (eneva, 1979),
h kateri so bili sprejeti dodatni protokoli, in
55
- Dunajska konvencija o zaiti ozonske plasti (1985).
3.5. Dravne meje

Meja dravnega obmoja ali dravna meja je prostor nepravilne oblike, ki obsega povrino tal,
zrani prostor in podzemlje, in ki omejuje tridimenzionalni prostor drave, ki se razteza v irino,
globino in viino. V praksi pa se o njej pogosto govori kot o rti. Kot rta se tudi vrisuje v
zemljevide. Vendar pa se ta rta dviguje v viino in spua v globino.
Meja se doloa tako na kopnem kot na morju. V noveji dobi se je predvsem zaradi
epikontinentalnega pasu odstopilo od mnenja oziroma naela, da se na povrini doloena meja
razteza vertikalno v globino in viino. Epikontinentalni pas je namre prostor, ki obsega samo
morsko dno in podzemlje, ne pa tudi steber vode, pod katerim se nahaja. Tukaj poteka meja
suverenih pravic po povrini morskega dna, v globino pa se vertikalno spusti ele tam, kjer se
zane cona mednarodnega podmorja. Vendar pa na epikontinentalnem pasu in prostoru izkljune
ekonomske cone drava nima polne jurisdikcije, temve samo nekatere suverene pravice. Zato
poteka morska meja obalne drave po zunanji meji teritorialnega morja. Dravna meja je
definirana v Zakonu o nadzoru dravne meje (stari zakon je iz leta 1996, novi pa iz leta 2002 ta
je ne vsebuje), 5: dravna meja je prostor treh dimenzij, ki se razprostira nad Zemljino povrino v
viino, na povrini tal in v zemeljsko globino.
Meja je lahko:
- naravna = neka naravna oblika tal, ki omogoa doloitev meje v skladu z mednarodnimi
pravili (npr. gorske verige, reke, jezera, eleznice, ceste);
- pogodbena = ne opira se na naravno obliko tal, zato se mora opisati v mednarodni
pogodbi in doloiti v razmejitvenih elaboratih; ponavadi ima zgodovinski aspekt; posebna
vrsta pogodbenih mej so meje, ki sledijo poldnevnikom ali vzporednikom (npr. meja med
ZDA in Kanado, meje med zveznimi dravami ZDA, meja med Severno in Juno Korejo);
- etnina;
- strateka.
Meje med dravami so vedno dogovorjene z mednarodno pogodbo, ne glede na to, ali so
naravne in pogodbene. Pri sklepanju pogodb se drave bolj ali manj opirajo na naravne meje (s
potrebnimi modifikacijami). Naina doloitve meje sta:
- delimitacija doloitev meje z mednarodno pogodbo;
- demarkacija mejo doloi meana meddravna komisija.
Pri doloitvi meja so pomembne tri stvari:
- identiteta meje;
- kriterij razmejitve (to je vpraanje delimitacije = razmejitve) katastrska meja ali neka
druga meja;
- oznaitev meje ko imamo mejo e delimitirano, jo je potrebno e oznaiti v naravi (zelo
razline metode oznaevanja).
Pravila za doloanje naravnih mej, ki so se razvila v mednarodni praksi (dispozitivna, s pogodbo
med dravama se lahko uredi drugae glej spodaj):
1. gore e meja poteka ez goro, se kot mejna rta vzame bodisi rta, ki povezuje najvije
vrhove gorske verige, greben (Avstrija-RS) ali rta razvodja med dvema rekama (razvodnica,
meja med vodnimi sistemi); e se ne ujemata, prevlada kriterij rte razvodja;
2. reke 2 naina:
- sredina plovne matice (thalweg); pravilo o thalwegu se uporablja samo za plovne reke in
pomeni, da se meja doloi s sredino plovne matice (plovnega kanala) reke (za plovbo je
bistveno, kje je reka najbolj globoka);
- geometrijska sredina, kadar reka ni plovna meja poteka po rti, ki spaja vse toke
vodnega toka, ki so enako oddaljene od obeh bregov;
56
e se spremeni reni tok pri hitri in nenadni spremembi (npr. poplava) meja obiajno ostane
tam, kjer je bila pred spremembo; pri postopni spremembi, ki je posledica naravnih dogodkov,
se meja spremeni s spremembo toka reke. S pogodbo je mogo tudi drugaen dogovor.
3. jezera e s pogodbo ni niesar doloenega, obstajajo 3 mnenja:
- obstaja koimperij jezero pripada obema dravama;
- pas ob obali pripada vsaki od drav (metoda obalnih pasov), ostanek jezera je svoboden;
- potrebna je razdelitev celotne povrine jezera to mnenje je najbolj pravilno.
Pri nastanku meja se je razvilo naelo uti possidetis iuris (n. sprejetja prejnjih meja), ki
zasleduje idejo, da naj bi nove meje nastajale upotevajo stanje meja administrativnih oblasti.
Gre za teritorialni status quo. To naelo se je uporabilo:
- v Latinski Ameriki (tu se je tudi razvilo) po tem naelu se za dravno mejo teje upravna
meja bivih panskih in portugalskih upravnih enot iz asa kolonialne uprave, e se nove
drave ne dogovorijo drugae; v letih 1810 do 1821 so se kolonije osamosvajale, meje
novih drav pa so nastajale kar na bivih upravno-administrativnih mejah;
- uporabilo se je tudi v Afriki v asu dekolonizacije po II. SV npr. mejni spor Burkine Faso
in Malija;
- po naelu a fortiori se to naelo uporablja tudi za prehod medrepublikih meja v dravne
meje (tudi Slovenija je tako dobila mejo s Hrvako).
V teoriji se je razvilo stalie, da se lahko to naelo uporablja tudi za vodne meje, tako da ga je v
zadnjih letih mednarodno sodstvo uporabilo tudi za doloanje morskih mej.
Vpraanje je, kaj se zgodi z mejami pri nasledstvu drav nasledstvo drav ne vpliva na meje in
mejne reime (11 Dunajske konvencije; npr. meja RS in Italije e vedno poteka po Osimski meji
dogovorjeni med Jugoslavijo in Italijo). Mej na temelju nasledstva torej ni mogoe spreminjati.
Judikati Meddravnega sodia v Haagu kaejo, da je stalie sodia, da je naelo uti possidetis
iuris naelo obiajnega MP (1986).
Doloanje mej s pogodbo (sporazumno) poteka v dveh ali treh fazah:
- temeljna pogodba doloi mejo v glavnih obrisih;
- meana komisija natanneje doloi mejo na terenu;
- ko se doloi meja na licu mesta, se sestavi sporazum z opisom mejne rte in postavljenih
mejnih znakov, ki so lahko v obliki kamnov ali stebrov, redkeje pa so to lahko tudi ograje.
Mejni spori se reujejo sporazumno z meanimi komisijami, e pa spor ni reen, ga reujejo vlade
neposredno.
Postavitev oz. oznaitev meja je odvisna od okoliin na terenu:
- na kopnem se mejo oznai (mejne oznake):
mejni kamni med RS in Hrvako je 12.000 mejnih kamnov, kar je posledica
specifike problemov na mikroterenu (beri: gosto poseljeno mejno podroje);
poseka v gozdu, ograje itd. redkeje; na meji med Sudanom in e eno dravo so
postavljeni jekleni stebri, ker se ob njih drgnejo sloni in bi se betonski hitro poruili (s
pomojo slonov, seveda);
- mejo na morju je teko doloiti:
z vidika oznaitve meje npr. z bojami (Rdee morje) in
z vidika delimitacije.
3.6. Pridobivanje in izguba dravnega teritorija

3.6.1. Splono
Pridobivanje obmoja, ki do tedaj ni pripadalo nobeni dravi, imenujemo tudi inkorporacija.
Poznamo dva naina pridobivanja obmoja:
57
- originarno (izvirno; alluvio naplavi zemljo, mirna okupacija) tisto pridobivanje, ko neko
obmoje ni pod nikogarnjo suvereno oblastjo (npr. reka naplavi naplavine in povea se
koliina kopnega, premakne se temeljna rta);
- derivativno (izvedeno; odstop, cesija = od prejnjega nosilca suverenosti) tisto
pridobivanje, ko je pridobljeno obmoje v asu pridobivanja pripadalo drugemu nosilcu
suverenosti; pri derivativnem pridobivanju drava pridobi novo obmoje takno, kakrno
je; velja naelo nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipso habet.
Loimo tudi:
- naravno akcesijo pridobivanje obmoja na naraven nain (npr. nanos naplavine ali
nastanek otoka zaradi vulkanske erupcije) v MP nima velikega pomena; e nastane otok
v teritorialnem morju ali epikontinentalnem pasu, pripada obalni dravi;
- umetno akcesijo npr. nasipavanje; v tem primeru se podroje pridobi z okupacijo.
3.6.2. Okupacija
Okupacija je izviren nain pridobivanja obmoja. Gre za trajno zasedbo nikogarnjega obmoja
(terra nullius) z namenom pridobitve. Okupacija temelji na pravilu zasebnega prava o prisvojitvi
nikogarnje stvari (res nullius). Glede na to, da je danes ves dravam dostopen prostor e
zaseden (razen prostora, kjer je vzpostavitev dravne suverenosti izrecno prepovedana, npr.
odprto morje, vesolje), okupacija ni ve mogoa. Teoretino pa je mono, da nastane otok na
odprtem morju, ki bi lahko bil predmet okupacije. Za pravno veljavno okupacijo morajo biti
izpolnjeni doloeni pogoji:
- terra nullius: ozemlje v asu pridobitve ne sme biti pod suvereno oblastjo neke druge
drave oz. takno, kjer je vzpostavitev dravne suverenosti izrecno prepovedana
(mednarodna obmoja, npr. odprto morje, vesolje, morsko dno in podzemlje zunaj dravne
jurisdikcije); v praksi (zlasti evropskih) drav oblast domorodcev ali oblast drave, ki ni bila
priznana kot mednarodnopravni subjekt, ni bila ovira za okupacijo; dogajali so se tudi
primeri, ko je bilo obmoje pod oblastjo neke drave, ki ga je kasneje zapustila
(derelikcija);
- efektivnost oz. efektivna oblast: obmoje mora biti zasedeno na viden in uinkovit nain
drava mora na njem neprekinjeno izvajati oblast in zagotavljati pravni red; simbolina
aneksija, razglasitev ali smo odkritje obmoja za okupacijo ne zadostujejo; efektivnost se
zahteva ne samo ob zasedbi, temve tudi kasneje, saj bi se prenehanje efektivnosti lahko
razumelo kot zapustitev (derelikcija) oz. odrekanje;
- notifikacija: drava, ki okupira obmoje, mora to sporoiti ostalim dravam.
Mirna okupacija ni dopustna, kadar gre za:
a) res communis omnium (odprto morje) in
b) res extra commercium (Antarktika, vesolje).
3.6.3. Odstop (cesija)

Odstop je bil pogost nain pridobivanja obmoja. Glede na to, da so monosti okupacije in
priposestvovanja minimalne, pridobivanje obmoja s silo (debelacija) pa je prepovedano, je danes
to praktino edini mogo nain pridobivanja obmoja.
Odstop pomeni pridobivanje obmoja na podlagi mednarodne pogodbe, bodisi dvostranske med
dotedanjim imetnikom obmoja (cedentom) in pridobiteljem (cesionarjem) bodisi vestranske (npr.
mirovna pogodba). Razlog za cesijo je ponavadi to, da drava cedent ne more ve obvladovati
ozemlja (Francija in Rusija Louisiana purchase, Aljaska). Odstop je lahko:
- posledica vojne ali pa je tudi povsem prostovoljen; e je odstop izsiljen, je potrebno
upotevati pravila Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, ki govorijo o
ninosti posla, sklenjenega pod vplivom sile ali gronje;
- odplaen (primer Aljaske) ali neodplaen.
58
Zgodi se lahko tudi po posredovanju tretje drave. Pri odloanju o usodi doloenega obmoja se
vekrat uporabi plebiscit.
Teoretiki si niso enotni pri vpraanju, kdaj zane odstop uinkovati:
- nekateri so mnenja, da se to zgodi e s samo sklenitvijo pogodbe,
- nekateri pa zagovarjajo stalie, da je poleg sklenitve pogodbe potreben tudi efektiven
prevzem oblasti.
To vpraanje je lahko pomembno pri razmerjih med dravo in ljudmi, ki ivijo na odstopljenem
obmoju. Obiajno se to rei s samo pogodbo. Pravne posledice odstopa so pogosto problem, ki
ga je potrebno reevati v okviru mednarodnih pravil o nasledstvu drav.
Primeri cesij:
- odstop italijanskega ozemlja YU 1947 YU dobila dalmatinske otoke, Istro in slovensko
Primorje to je bilo prej pod I oblastjo;
- cesija 1878 na Berlinskem kongresu Otomansko cesarstvo je prepustilo upravo nad BiH
Avstro-Ogrski (status tega ozemlja nejasen); suverenost je AO kasneje razglasila sama
(kar ni bilo v skladu s pogodbo z Berlinskega kongresa protesti, skoraj vojna);
- Louisiana purchase (1803) nakup ozemlja ZDA kupijo od Francije 20% svojega
ozemlja za 15 mio $;
- ZDA kupijo Aljasko od Rusije za 7,2 mio $.
3.6.4. Pridobivanje obmoja z oboroeno silo

Pridobivanje obmoja s silo je bilo v preteklosti najpogosteji nain vzpostavitve oblasti na nekem
obmoju, ki je prej pripadalo drugi dravi. Imamo dve moni situaciji:
- pridobitev se je nanaala samo na del obmoja drave, ki je obstajala e naprej v tem
primeru je prilo do formalnega priznanja pridobitve z mirovno pogodbo med strankama v
vojni; takna pridobitev je pravzaprav oblika odstopa;
- drava, ki je imela oblast na svojem obmoju, je bila popolnoma uniena tu ni bilo
monosti za pogodbo; takna pridobitev se imenuje podjarmljenje (debelacija)
zmagovita drava osvoji celotno obmoje poraene drave in ga prikljui svojemu.
Pogoj za pridobitev obmoja z debelacijo je bil prenehanje oboroenih spopadov. e so se
spopadi nadaljevali, aneksija ni bila mona, eprav je bila cela drava zaasno zasedena. Tudi v
obdobju, ko je bilo pridobivanje obmoja z debelacijo e zakonito, je mednarodno pravo torej
strogo razlikovalo med:
- debelacijo in
- vojno okupacijo je vedno samo zaasno stanje in zato ni veljavni pravni naslov za
pridobitev obmoja.
Pravna ureditev pridobivanja obmoja s silo:
- Ustanovna listina OZN (1945) prepoveduje vsakrno osvajanje, saj 4. toka 2 iti
ozemeljsko celovitost in politino neodvisnost katerekoli drave pred kakrnokoli silo ali
gronjo s silo; pridobivanje obmoja s silo nima nobenega pravnega uinka in ne more biti
priznano; UL predvideva kolektivno akcijo proti dravi, ki bi prekrila to zapoved;
- nepriznavanje pridobivanja obmoja s silo izhaja tudi iz prepovedi uporabe sile;
- v Deklaraciji sedmih nael je zapisano, da se pridobivanje obmoja s silo ali gronjo s silo
ne bo priznalo kot zakonito;
- v Resoluciji Generalne skupine OZN o definiciji agresije pie, da se ne priznava
pridobivanja obmoja, ki izhaja iz agresije.
Glede na tevilne mednarodne dokumente, ki prepovedujejo vojno in uporabo sile, lahko trdimo,
da je pravilo o nepriznavanju pridobivanja obmoja s silo prelo v mednarodno obiajno pravo.
59
3.6.5. Priposestvovanje (preskripcija)

Priposestvovanje temelji na enem od splonih nael prava, ki so jih priznali civilizirani narodi,
zato sodi tudi v MP. Vendar pa se tu ni razvilo pravilo, koliko asa je za priposestvovanje
potrebno. Kot nain pridobivanja obmoja se priposestvovanje precej razlikuje od istovrstnega
instituta notranjega zasebnega prava. Njegova vloga je priznanje in utrditev dolgotrajne posesti
ne glede na njen znaaj, zato se v MP ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Pri pridobivanju s
priposestvovanjem sta potrebni (pogoja):
- mirna in neovirana posest ter
- volja (animus), da drava trajno zadri obmoje kot svoje.
3.7. Meddravne slunosti

Gre za odnose, v katerih ima ena drava v razmerju do druge doloene pravice, ki so omejene na
doloen del druge drave. Ta del drave je torej obremenjen s pravicami, ki gredo pooblaeni
dravi. Meddravne slunosti so lahko:
- pozitivne dravi nalagajo, da nekaj trpi oz. dopusti;
- negativne dravi nalagajo, da nekaj opusti oz. ne stori.
Najpomembneje so slunosti in faciendo (servitus in faciendo) dravi nalagajo neko aktivno
ravnanje, dolnost, da dobavlja doloene vire s svojega ozemlja (npr. dobavljanje elektrine
energije ali vode, vzdrevanje plovnih poti). Slunosti non faciendo nalagajo dravi, da nekaj
ne stori (npr. ne dobavlja vode za potrebe gosp. ozemlja).
Glavna znailnost meddravne slunosti je njen stvarnopravni znaaj. Slunost deluje erga
omnes in je vezana na obmoje. Obveznosti, ki iz slunosti izhajajo, preidejo na dravo:
- e drava pridobi obmoje, ki je obremenjeno s slunostjo in
- v primerih zaasne zasedbe (mandat, prevzem uprave, zakup, vojna okupacija itd.).
Meddravne slunosti se praviloma ustanovijo z mednarodno pogodbo, zato tudi prenehajo kot
vsak drug pogodbeni odnos. Prenehajo lahko tudi:
- z zdruitvijo ali konsolidacijo (pooblaeno in sluee obmoje se znajdeta pod isto
suverenostjo) oz.
- s prenehanjem interesa pooblaene drave.
Slunosti delimo na 3 skupine:
- gospodarske slunosti: pravica do ribolova, sekanja dreves, paa, dobavljanje elektrine
energije ali vode, skupna carinska obmoja itd.;
- prometne slunosti: uporaba pristani, cest, transport;
- vojake slunosti: pomorske in zrane vojake baze, demilitarizirani pasovi, prepoved
utrjevanja, pravica do prehoda vojske, prostor za vadbo obstreljevanja itd.
Druge slunosti so zelo redke, npr. pristop k Trgu svetega Petra, prepoved gradnje vijih hi v
okolici Vatikanskega mesta, dostop do umetnin v Vatikanu (pogodba med Sveto Stolico in Italijo).
3.8. Mednarodna obmoja

3.8.1. Odprto morje
Odprto morje je vse morje razen notranjih voda, teritorialnega morja, arhipelakega morja in
izkljune ekonomske cone.
Odprtemu morju pripada tudi zrani prostor nad njim, ne pa tudi podmorje, ki spada bodisi v
epikontinentalni pas bodisi v cono mednarodnega podmorja.
60
Danes velja za odprto morje naelo svobode morja, ki se je vrsto utrdilo v mednarodnem
obiajnem pravu. To naelo ima pozitivne in negativne elemente:
- negativni element kae se v prepovedi: nobena drava si ne sme prisvojiti nobenega
dela odprtega morja in ga podvrei svoji jurisdikciji odprto morje namre ni res nullius,
saj bi v tem primeru lahko prilo do okupacije s strani posamezne drave; o odprtem morju
lahko govorimo kot o res communis omnium;
- pozitivni elementi kaejo se v 6 svoboinah:
svoboda plovbe;
svoboda ribolova;
svoboda polaganja podmorskih kablov in cevovodov (naftovodov);
svoboda preletanja;
svoboda znanstvenega raziskovanja;
svoboda postavljanja umetnih otokov in drugih naprav za izkorianje morskega dna.
Te pravice gredo vsem dravam, tako tistim z obalo kot tistim brez nje. Svoboda morja pomeni
odsotnost kakrnekoli individualne izkljune oblasti na kateremkoli delu odprtega morja.
Jedrski poskusi na odprtem morju so v nasprotju z naelom svobode morja. Izrecno so
prepovedani s Pogodbo o prepovedi jedrskih poskusov v atmosferi, vesolju in pod vodo (Moskva,
1963). Jedrski poskusi so tudi v nasprotju z naelom, da se odprto morje lahko uporablja izkljuno
v miroljubne namene.
a) Svoboda plovbe
Urejena je tako, da ima nad trgovskimi ladjami, ki plujejo po odprtem morju, oblast tista drava,
pod katere zastavami plujejo te ladje. Organi obalne drave na odprtem morju ne smejo
zaustavljati ladij, ki ne plujejo pod njihovo zastavo. To pravilo pa pozna nekatere izjeme. Vojna
ladja neke drave (katerekoli!) lahko zaustavi trgovsko ladjo druge drave v naslednjih primerih:
- e ima resne razloge za sum, da se ladja ukvarja s piratstvom (piratstvo je vsako
nezakonito dejanje nasilja, zadrevanja ali ropa, ki ga z namenom pridobitve zasebne
premoenjske koristi izvede posadka zasebne ladje ali letala na odprtem morju); vojna
ladja lahko piratsko ladjo privede v svoje pristanie, kjer se posadki sodi po zakonih
drave, pod katere zastavo pluje vojna ladja;
- e ima resne razloge za sum, da se ladja ukvarja s trgovino s sunji;
- e je ladja brez dravne pripadnosti;
- e je ladja, ki zavraa izobeanje zastave ali ki izobesi tujo zastavo, v resnici ladja iste
dravne pripadnosti kot vojna ladja;
- e se ladja v nasprotju z mednarodnimi pravili ukvarja z oddajanjem radijskih ali
televizijskih programov; v tem primeru ladje ne sme zaustaviti katerakoli ladja, temve
samo doloene ladje (npr. ladje, ki plujejo pod isto zastavo, ladje, ki plujejo pod zastavami
drav, kjer se program lahko spremlja itd.).
Tudi v navedenih primerih pa se ne sme zaustavljati ladij, ki uivajo imuniteto, to pa so vojne ladje
in ladje v lastnitvu drave, ki se uporabljajo za javno netrgovsko slubo.
Ta pravila so oslabljena, ker v nekaterih dravah veljajo zelo svobodna pravila registracije, zato je
ladij zelo veliko drava pa nima take vojne mornarice (e sploh), da bi zagotavljala zadosten
nadzor nad vsemi registriranimi ladjami (npr. Panama).
e se pojavi sum na trgovanje z mamili, se o tem obvesti dravo registracije (vasih problem, ker
je drava sama vpletena v trgovanje). Zadnje ase se veliko pojavlja sum na trgovanje z jedrskim
orojem tudi tukaj ni pravil, ki bi urejala to podroje. e najbolj pogosta je iniciativa, ki jo je
sprejelo okoli 40 drav , ki si po n. vzajemnosti dajo pravico, da njihove vojne ladje poiejo na
odprtem morju trgovske ladje, ki bi prevaale tak tovor. Pojavlja se tudi prevaanje gradbenih
materialov.
61
b) Svoboda preletanja
= skoraj absolutna, razen doloitve koridorjev letenja (mednarodna organizacija za civilno
letalstvo) nad odprtim morjem.
Nekatere obalne drave (npr. ZDA) so uvedle posebne cone za primere ogroanja nacionalnega
varstva (v teh conah se morajo letala identificirati, kar je v nasprotju z naelom svobode
preletanja in MP!).
IEC ne prepreuje svobode preletanja!
c) Svoboda ribolova
Jamajka konvencija napotuje drave v ustrezne ribolovne sporazume (kar zadeva njihovo
sodelovanje).
d) Svoboda polaganja kablov in naftovodov

Ta svoboda zadeva epikontinentalni pas; drava mora pridobiti soglasje obalne drave, kar
zadeva smer polaganja kabla ali naftovoda. Obalna drava je dolna doloiti kazensko in
civilnopravno odkodninsko sankcijo za pokodovanje kablov in naftovodov pod njeno jurisdikcijo.
e) Svoboda postavljanja umetnih otokov

Tudi v epikontinentalnem pasu; tu je dovoljeno stacionirati umetne otoke, e niso pritrjeni na
morsko dno; za pritrditev se potrebuje soglasje drave, ki ima epikontinentalni pas na odprtem
morju pa to ni potrebno.
f) Svoboda znanstvenega raziskovanja in preuevanja

Izkljuno v miroljubne namene. Tudi tu se ne da popolnoma izkljuiti vojakih namenov prevlada
n. svobode plovbe, ki jo uivajo vojake ladje. Dolobe Konvencije v zvezi s tem so deklaratorne
in po uinku omejene.
Na odprtem morju obstajajo doloena pravila, ki so se poasi oblikovala z razvojem obiajnega
prava. Tako lahko govorimo o tirih temeljnih pravilih:
- nobena drava si ne more prisvojiti dela odprtega morja;
- nobena drava ne more izvajati oblasti na odprtem morju, razen nad ladjami svoje zastave
in e v nekaterih drugih primerih, ki so doloeni z obiajnim pravom ali mednarodnimi
pogodbami;
- nobena drava ne sme drugim prepreiti uporabe odprtega morja za plovbo, ribolov,
preletavanje, polaganje kablov in cevovodov, gradnjo umetnih otokov in naprav ter
znanstveno raziskovanje;
- pripadniki vseh drav imajo pravico uporabljati odprto morje in izkoriati naravna
bogastva; ta pravica ni omejena samo na drave, ki imajo obalo oz. neposreden izstop na
morje.
Vsaka drava torej izvaja oblast nad svojimi ladjami in nad osebami, ki so na teh ladjah. Pri tem
se upoteva naelo pristne zveze (genuine link): med ladjo in dravo, pod katere zastavo ladja
pluje, mora obstajati neka pristna zveza. To naelo onemogoa fiktivne registracije ladij v
dravah, ki imajo zelo liberalne in ohlapne pogoje, tako da se ladje teh drav vekrat izmuznejo
kakrnemukoli nadzoru.
Konvencija o pomorskem pravu priznava pravico do svobode plovbe na odprtem morju vsem
dravam, ne glede na to, ali gre za:
- obalne drave,
- drave v neugodnem geografskem poloaju ali
- drave brez obale.
62
Da pa bi neobalna drava lahko uresnievala to pravico, morajo njene ladje ele priti na odprto
morje. Konvencija o pomorskem pravu zato priznava neobalnim dravam pravico do dostopa na
odprto morje in svobodo tranzita preko podroja drav, ki se nahajajo med neobalno dravo in
morjem. Za utrditev te pravice sklepajo drave dvostranske, subregionalne in regionalne
sporazume. Konvencija o pomorskem pravu doloa, da je promet v tranzitu oproen plaila
carin, taks ali drugih pristojbin.
3.8.2. Morsko dno in podzemlje zunaj dravne jurisdikcije

(mednarodna cona)
= morsko in oceansko dno zunaj nacionalne jurisdikcije (=zunaj epikontinentalnega pasu).
Ko je bilo mogoe izkoriati morsko dno v manjih globinah, se je v enevski konvenciji pojavil
pojem epikontinentalnega pasu. V novejem asu pa je mogoe izkorianje morskega dna tudi v
vejih globinah, zato je bila leta 1970 sprejeta Deklaracija o naelih, s katero je bil ta del
podmorja (cona) proglaen za skupno dediino lovetva, za katero veljajo naslednja naela:
- cone si ne sme prisvojiti nobena drava, fizina ali pravna oseba; drave ne smejo
vzpostaviti dravne suverenosti nad katerimkoli delom cone;
- raziskovanje in izkorianje cone se morata izvajati v dobro celotnega lovetva;
- cono se lahko izkoria izkljuno v miroljubne namene;
- drave morajo zaradi zaite in varovanja morskega okolja v coni medsebojno sodelovati.
Razvite drave so elele imeti imve svobode, drave v razvoju pa so bile mnenja, da koncept
splonega dobra lovetva zahteva skupno prizadevanje vseh drav pri vseh oblikah izkorianja
cone. Rezultat dolgotrajnih pogajanj na konferenci je bil kompromisni vzporedni sistem
izkorianja cone, ki je bil vnesen tudi v Konvencijo o pomorskem pravu. Cona mednarodnega
podmorja je pomembna novost Konvencije o pomorskem pravu (Jamajke konvencije) glede na
enevsko konvencijo!
3.8.3. Polarna obmoja

a) Antarktika
Je kopno ozemlje, prekrito s stalnim ledom, ki je predmet mednarodno-pravnega urejanja (Arktika
pa ne!). Za Antarktiko se je potegovalo veliko tevilo drav, ki so se sklicevale na razline pravne
naslove. Zahteve drav so bile enostranske in niso imele vrste osnove v mednarodnem pravu.
Leta 1959 je bila v Washingtonu podpisana Pogodba o Antarktiki, ki so jo sklenile drave iz te
regije (= Sporazum o Antarktiki iz l. 1959, veljaven od l. 1961). Argentina, ile, Avstralija in Nova
Zelandija za asa trajanja te pogodbe nimajo teritorialnih zahtev (so jih zamrznile); Antarktika ni
terra nullius (je pod reimom Pogodbe o Antarktiki).
Pogodba prepoveduje uporabo Antarktike za strateke namene (vojake namene gradnjo
vojakih baz, manevre, poskuse z orojem. Deklarirana je svoboda raziskovanja za vse drave.
Pogodbene stranke so si zagotovile nadzor nad obmojem s samostojno inpekcijo (vsaka
pogodbenica lahko polje na Antarktiko svoje inpektorje).
S pogodbo so bila doloena naslednja naela:
- Antarktika se lahko izkoria le v miroljubne namene; vojake osebe se sicer lahko gibljejo
po njej, vendar le v znanstvene namene in brez oroja;
- znanstveno raziskovanje je svobodno, pri tem pa naj drave med seboj sodelujejo;
- okolje na Antarktiki se mora varovati;
- prepovedano je odlaganje jedrskih odpadkov.
Pogodba o Antarktiki ne reuje vpraanja suverenosti. Sprejeta pa je bila kompromisna reitev,
po kateri zahteve drav po ozemlju mirujejo. Glede Antarktike so bile sprejete e nekatere druge
pogodbe:
- zaiti antarktinih tjulnjev,
- zaiti ivih morskih bogastev Antarktike,
- urejanju aktivnosti glede rudnih bogastev itd.
63
b) Arktika
Lei neposredno ob severnem teaju; je morje, pokrito s stalnim ledom. Pogodbe, ki bi urejala
Arktiko, ni. Drave, ki leijo ob tem obmoju (ZDA, Kanada, Rusija, Finska, Norveka in Danska)
imajo zahtevke do teh obmoij, vendar: efektivnost (lahko to obmoje obvladujejo) da, trajna
oblast ne. Ima drugaen poloaj kot Antarktika teorija kontinuitete (do severnega pola je nae
ozemlje) in teorija sektorjev, ki ju zagovarjajo te drave.
3.8.4. Nadzrani prostor (vesolje)

Med preletom umetnih Zemljinih satelitov nobena drava ni protestirala ali sprejemala drugih
ukrepov, iz katerih bi bilo razvidno, da njena suverenost sega do neomejene viine. Praksa je
torej potrdila, da gre za prostor, ki se navezuje na zrani prostor, vendar pa je njegov reim
popolnoma drugaen od reima dravnega zranega prostora. Poskusi, da bi doloili mejo med
zranim prostorom in vesoljem, so bili neuspeni. V praksi pa ni teko loiti sredstev, ki se
uporabljajo za zrani promet, od sredstev, ki se uporabljajo za polete v vesolje. V novejem asu
so se pojavili predlogi, da bi mejo med zranim prostorom in vesoljem vendarle doloili, in sicer na
viini okoli 100 km nad Zemljino povrino.
O vpraanjih vesolja se je takoj zaelo razpravljati tudi v OZN. Leta 1958 je bil ustanovljen Odbor
za miroljubno uporabo vesolja (vpliva na vse drave ZN glede vesolja). Na podlagi dela tega
Odbora je Generalna skupina sprejela veliko resolucij, ki so postale temelj za kodifikacijo in
progresivni razvoj mednarodnega prava vesolja. Temeljni dokument je Pogodba o naelih, ki
urejajo aktivnosti drav pri raziskovanju in uporabi vesolja, Meseca in drugih nebesnih teles
(kraje Pogodba o vesolju, 1967). Ta pogodba deluje tudi na druge lanice ZN, etudi niso
podpisnice te pogodbe.
Osnovna pravila pri raziskovanju in uporabi vesolja so:
- vesolje pripada vsemu lovetvu v skladu z MP in sprejetimi naeli;
- vesolje in nebesna telesa so svobodni, prosti za raziskovanje in uporabo za vse drave
brez diskriminacije in ne morejo biti predmet nacionalnega prisvajanja; uporaba in
raziskovanje vesolja se smeta izvajati le v dobrobit in v interesu vseh drav ne glede na
stopnjo njihovega gospodarskega in znanstvenega razvoja, ter v miroljubne namene;
- v vesolje ni dopustno vnaati jedrskega oroja in drugih oroij za mnoino unievanje in
ni dovoljeno postavljati vojakih baz; vse vesoljske aktivnosti naj bi se izvajale v miroljubne
namene dosedanja praksa postavlja to naelo pod vpraaj (npr. vojaki programi vojne
zvezd) + uporaba satelitov za obveevalne namene ni prepovedana;
- Mesec je skupna dediina lovetva;
- astronavti so razglaeni za poslanike lovetva v vesolju, eprav dejansko spadajo pod
jurisdikcijo drave pripadnosti doloenega vesoljskega objekta, kot tudi sam objekt;
- za kodo, ki jo povzroi vesoljski objekt, je odgovorna drava lansiranja (uveden Osrednji
register objektov, lansiranih v vesolje, ki se vodi pri ZN); za kodo, ki je povzroena na
Zemlji ali na zrakoplovu med poletom, velja objektivna odgovornost, za kodo, ki nastane
v vesolju, pa subjektivna krivdna odgovornost doloene drave.
4. POSAMEZNIK V MEDNARODNEM PRAVU

4.1. Posameznik subjekt MP?
Posameznik v mednarodnem pravu nima subjektivitete (ne more skleniti mednarodne pogodbe
oz. e nekaj sklene, to ni mednarodna pogodba). S stalia mednarodnega prava je posameznik
predmet interesov drave samo v razmerju ene drave proti drugi dravi (drave si na nek nain
lastijo posameznike s tem, ko jim podelijo dravljanstvo):
- kadar drava nad njim izvaja oblast oz.
- kadar ga eli zaititi.
64
Drava je suverena samo na svojem obmoju, vendar pa s svojimi predpisi vasih zajame tudi
tiste posameznike, ki se nahajajo izven njenega dravnega obmoja, e ima za njih doloen
interes. V sporih, ki so izhajali iz teh razmerij, so se v mednarodnem pravu izoblikovala pravila, ki
jih lahko imenujemo pravila o personalni pristojnosti. Ta pravila doloajo krog oseb, ki jih lahko
drava v razmerju do druge drave zaiti oz. nad katerimi lahko izvaja oblast. Nanaajo se
predvsem na dve okoliini:
- na pripadnost doloeni dravi (dravljanstvo) in
- na dejstvo, da neka oseba prebiva na obmoju doloene drave.
Drava izvaja oblast nad osebami na podlagi:
- teritorialne suverenosti v tem primeru izvaja oblast nad osebami, ki se nahajajo na
njenem obmoju, nad njenimi dravljani ali pa tujci;
- personalne suverenosti oblast, ki jo drava izvaja nad svojimi dravljani, imenujemo
personalna suverenost to oblast izvaja tudi nad dravljani, ki prebivajo v tujini; izraa se
v tevilnih obveznostih, ki jih imajo dravljani:
vojaka obveznost,
plaevanje davkov,
urejanje osebnega statusa itd.
Drava torej izvaja personalno in teritorialno suverenost. Vasih se je govorilo o
eksteritorialnosti: diplomatska predstavnitva se je telo za del ozemlja, ki pripada dravi, ki jo
veleposlanitvo predstavlja. Zato naj drava gostiteljica nad tem obmojem ne bi imela teritorialne
suverenosti. Vendar je tako gledanje zastarelo. Noveja teorija ga je v celoti zavrgla. Ozemlje, na
katerem stoji diplomatsko predstavnitvo, ni ozemlje drave, ki jo veleposlanitvo predstavlja,
vendar pa prostori in osebje veleposlanitva uivajo diplomatsko imuniteto in privilegije.
4.2. Dvojno/vekratno dravljanstvo, brezdravljanstvo

4.2.1. Splono
V mednarodnem pravu je torej najpomembneja vez dravljanstvo, ki je osnovna vez med
dravo in posameznikom. Lahko se pridobi:
- po rodu (iure sanguinis) ali
- po obmoju (iure soli).
Poleg dravljanstva pozna mednarodno pravo tudi druge oblike formalne pripadnosti doloene
osebe doloeni dravi. Osebo, ki je z doloeno dravo v takni zvezi, imenujemo varovanec. To
je oseba, ki je pod zaito neke drave, vendar ni njen dravljan, e ta drava na podlagi pronje
ali pogodbe prevzame zaito dravljana druge drave v tretji dravi.
Dravljanstvo se uredi z notranjo zakonodajo posamezne drave. Vendar pa je mednarodno
pravo izoblikovalo nekatera pravila, ki zakonodajalca pri tem omejujejo:
- dravi A ni potrebno priznati, da je oseba X pridobila dravljanstvo drave B po zakonih
drave B, e po zakonih drave A e ni prenehala biti dravljan drave A;
- drava tudi ni dolna priznati pridobitev tujega dravljanstva, e je lo pri tem za
izigravanje njenih zakonov.
Drava si na nek nain lasti posameznika, v bistvu je posameznik objekt delovanja dravne
oblasti; e ve, posameznik je gradnik dravnosti, zato ga drava ljubosumno uva. Drava lahko
zaiti svojega dravljana, ki so mu bile krene pravice v drugi dravi, e je v tej dravi e izrpal
vsa pravna sredstva in e obstaja nek temelj jurisdikcije (sporazum, konvencijska klavzula).
Govorimo o diplomatski zaiti (potrebno loiti od diplomatskih privilegijev in imunitete) drava
uveljavlja svojo suvereno enakost proti drugi dravi. Pogoj za diplomatsko zaito je
dravljanstvo, eprav je mono zaititi tudi varovanca. Drava lahko (je pravica, monost drave,
ne pa obveznost) zaiti svojega dravljana tako, da toi dravo kriteljico. Vendar pa to ni
65
pravica posameznika, temve samo monost. Diplomatsko zaito uivajo fizine in pravne
osebe.
Diplomatsko zaito lahko nudi drava samo takrat, ko obstaja neka pristna zveza (genuine link)
med njo in dravljanom. Naelo pristne zveze se uporablja takrat, ko ima oseba dve ali ve
dravljanstev (primer Nemca Nottebohma, ki je pred drugo svetovno vojno ivel v Gvatemali, kjer
je imel tudi svoje podjetje; leta 1939 je pridobil e dravljanstvo Liechtensteina, vendar je e
naprej ivel v Gvatemali; med drugo svetovno vojno je bil kot nemki dravljan aretiran, njegovo
premoenje pa so zaplenili; Liechtenstein se je zanj zavzel).
Institut diplomatske zaite je torej pravica drave, da vstopi v na pravni interes in ga zaiti proti
drugi dravi. Pogoji zanj so:
- da so e izrpana vsa notranja (tuje drave) pravna sredstva;
- da smo dravljan drave, ki naperi zahtevek proti tej nam tuji dravi (s tem uveljavlja
personalno suverenost motiv ni v zaiti posameznika, ampak gre bolj za satisfakcijo
drave (ona naperi, ker je prizadeta, ker si je tuja drava to dovolila storiti).
Zahtevek (pravno sredstvo) drave naega dravljanstva proti tuji dravi pa ni ve na notranji
ravni (kot je na zahtevek proti tuji dravi), pa pa e na mednarodnopravni ravni.
Mi od nae drave ukrepanja ne moremo zahtevati! odloitev je stvar zunanjepolitine presoje
nae drave. Med naim in mednarodnim zahtevkom ni nobene korelacije (mednarodni zahtevek
je lahko 1000 krat veji od naega drava je prizadeta).
Teorija ui, da je mona diplomatska zaita pravnih oseb, kjer pa vez ni dravljanstvo. Tudi
pravne osebe imajo namre svojo pripadnost, po kateri doloena drava nad njimi izvaja oblast
oz. iti njihove pravice (primer podjetja Barcelona Traction). Pripadnost pravne osebe doloa
notranja zakonodaja vsake drave. Dravna pripadnost pravne osebe se lahko presoja:
- glede na to, po katerih predpisih je bilo podjetje ustanovljeno (teorija inkorporacije), ali
- glede na to, kje ima podjetje sede (teorija sedea).
4.2.2. Apatridnost
Zaradi razlinih zakonodaj, ki ne temeljijo na istih naelih, prihaja do primerov apatridnosti in
dvojnih dravljanstev. Apatrid je oseba, ki je nobena drava ne priznava kot svojega dravljana.
Apatridnost nastane:
- e se oseba rodi v takih okoliinah, da dravljanstva ne pridobi, ali
- e oseba izgubi dravljanstvo in hkrati ne pridobi novega.
Mnoge osebe ostanejo brez dravljanstva s prehodom njihovega rodnega kraja pod suverenost
druge drave. O de facto apatridih govorimo takrat, ko oseba sicer ima formalno dravljanstvo, a
je njena drava ne iti. Gre za sistematino ravnanje drave glede skupine dravljanov (npr.
Indijanci, manjine). Oseba brez dravljanstva ima v praksi veliko teav:
- ne uiva diplomatske zaite,
- njeno gibanje je lahko omejeno, ker nima potne listine,
- lahko pa jo tudi izenejo iz drave, kjer prebiva.
Zato je prizadevanje mednarodnega prava usmerjeno v prepreevanje apatridnosti, zlasti v
primeru nasledstva drav.
4.2.3. Bi- in polipatridnost

O dvojnem ali vekratnem dravljanstvu (bi- oz. polipatridnosti) govorimo, ko dve ali ve drav
tejejo doloeno osebo za svojega dravljana, npr.:
- e se oseba rodi v dravi, ki pozna naelo ius soli, njeni stari pa so iz drave, ki pozna
naelo ius sanguinis, ali
- e oseba pridobi dravljanstvo nove drave, hkrati pa se ne odree staremu dravljanstvu
itd.
66
Takno stanje je lahko za dvojnega dravljana neprijetno (npr. dvojna obdavitev, dvojna vojaka
dolnost), lahko pa je tudi vir spora med dvema dravama.
Zaradi neprijetnosti, ki jih povzroata apatridnost in polipatridnost, je prilo do nekaterih
mednarodnih dvostranskih in vestranskih sporazumov:
- e v asu Drutva narodov (leta 1930) je bila kodifikacijska konferenca o reevanju sporov
o dravljanstvu, ki pa ni prinesla velikih rezultatov;
- leta 1961 je bila v okviru OZN izdelana Konvencija o zmanjevanju primerov apatridnosti,
ki med drugim predvideva ustanovitev organizacije, na katero se bodo apatridi lahko
obraali;
- sprejeta je bila tudi Konvencija glede poloaja oseb brez dravljanstva, ki se znajdejo na
dravnem teritoriju drava sicer ni dolna podeliti dravljanstva, mora pa urediti socialni
in zdravstveni status taknih oseb;
- Konvencija o dravljanstvu poroene ene doloa, da se mora enski, ki sklene zakonsko
zvezo s tujcem, olajati postopek naturalizacije; konvencija tudi doloa, da enska z
loitvijo ali razveljavitvijo zakonske zveze ne sme avtomatino izgubiti dravljanstva.
4.3. Mednarodnopravno varstvo posameznika;

lovekove pravice in temeljne svoboine
Razlikujemo:
- univerzalni nivo varstva lovekovih pravic Zdrueni narodi;
- regionalni nivo Svet Evrope.
Obstajajo vsebinski standardi varstva lovekovih pravic vrsta konvencij, ki povedo, katere
pravice imajo posamezniki in procesni vidiki varstva lovekovih pravic imamo tudi vrsto
konvencij, ki doloajo naine varstva lovekovih pravic (npr. Konvencija o monosti varstva
pravic); gre za procesna pravila, mehanizme varstva (npr. kje se lahko posameznik pritoi).
lovekove pravice se zanejo zgodovinsko gledano varovati z odpravo suenjstva gre za
pravico loveka do svobode. e Dunajski kongres leta 1815 je ugotovil, da trgovina s sunji
predstavlja kritev MP. Postopek odprave:
- najprej zatirajo trgovino s sunji (pomorski promet);
- potem zatirajo trgovino v Afriki;
- ukinitev suenjstva;
- prepoved prisilnega dela.
Sprejeti so bili razni dokumenti, imamo pa tudi dve konvenciji:
- 1929 v okviru Drutva narodov Konvencija o suenjstvu;
- 1956 v okviru ZN Dopolnilna konvencija o zatiranju suenjstva.
Po I. SV pride do problema varstva beguncev in apatridov. Reim do II. SV je bil enoten
(posebni sporazumi), po njej pa se poloaj enih in drugih zane obravnavati loeno izdajajo se
razlini dokumenti. Leta 1954 je bila sprejeta Konvencija o statusu apatridov, ki sledi vsebini
Konvencije o statusu beguncev. Leta 1951 je bila sprejeta Konvencija o pravnem poloaju
beguncev, ki zahteva dokaj visok nivo zaite.
ira zaita posameznikov na mednarodni ravni je zasnovana v Ustanovni listini OZN. Listina
omenja zaito lovekovih pravic e v uvodu (vera v temeljne lovekove pravice in
dostojanstvo, enakopravnost mokih in ensk, spodbujanje spotovanja lovekovih pravic brez
diskriminacije, dolnost mednarodnega sodelovanja pri spotovanju lovekovih pravic itd.). To
pomeni, da spotovanje lovekovih pravic ni notranja zadeva posamezne drave in da lahko OZN
nadzira drave glede teh vpraanj. Za izvajanje dolob Ustanovne listine je bila ustanovljena
Komisija za lovekove pravice, ki ima nalogo, da izdela podrobneje predpise, ki bi jih sprejele
drave lanice.
67
lovekove pravice in temeljne svoboine so nov pojem desetega decembra 1948 je bila v
Generalni skupini OZN sprejeta Splona (napaen prevod, gre za univerzalnost in ne
splonost) deklaracija o lovekovih pravicah in takrat P pridejo v MP kot corpus pravil in se
zelo razvijejo do danes.
Pogajanja za sprejem SDP so bila teka socialistine drave so bile proti sprejetju, e da so
v predlogu SDP preve poudarjene ekonomske&politine P, ne pa socialne pravi razlog pa
je bil v tem, da bi bile preve nadzorovane na tem podroju.
Deklaracija razglaa naela, ki so bila kasneje potrjena v Mednarodnem paktu o ekonomskih,
socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnem paktu o dravljanskih in politinih pravicah.
Najpomembneji elementi Deklaracije so (izpit natej 3 pravice iz SDP):
- vsi ljudje se rodijo svobodni in enakopravni v dostojanstvu in pravicah; pri zagotavljanju
pravic ne sme priti do nikakrne diskriminacije glede na raso, spol, barvo koe, jezik,
veroizpoved, politino opredelitev, narodno ali socialno poreklo, premoenje ali kaken
drug pravni poloaj;
- zagotovljene so pravice do ivljenja, svobode, osebne varnosti, priznanja pravne
sposobnosti, enakosti pred zakonom in zakonite zaite;
- suenjstvo v kakrnikoli obliki, muenje, okrutno kaznovanje, poniujoe ravnanje in
neloveki postopki so prepovedani;
- vsakdo ima pravico do sodnega varstva in pravinega ter javnega sojenja;
- zasebno ivljenje, dopisovanje, ugled, druina in dom so zaiteni pred samovoljnimi
posegi;
- priznava se svoboda gibanja in izbire prebivalia ter pravica do azila (razen za
nepolitine zloine in dejanja, ki so usmerjena proti naelom OZN);
- vsak ima pravico do dravne pripadnosti v doloeni dravi; nikomur se ne sme odvzeti
dravljanstva brez razloga ali prepreiti, da bi zamenjal dravljanstvo;
- zajamena je pravica do sklenitve zakonske zveze in oblikovanja druine. Matere in otroci
morajo biti deleni posebne pomoi;
- priznava se pravica do zasebne lastnine, svobode misli, vesti in veroizpovedi in pravica do
svobode zdruevanja;
- vsak ima pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev svoje drave;
- vsak ima pravico do socialne varnosti in uresnievanja ekonomskih, socialnih, znanstvenih
in kulturnih interesov;
- pri uresnievanju lovekovih pravic se mora posameznik podvrei zakonskim omejitvam, ki
obstajajo zaradi zaite pravic in svoboin drugih ljudi, javnega reda, morale in
splonega blagostanja; pravice in svoboine se ne smejo izvajati v nasprotju s cilji in
naeli OZN.
V Deklaraciji so zajete vse temeljne osebnostne, politine, kulturne in socialne lovekove pravice.
tevilne drave so njena doloila prenesle v svoje ustave (tudi Slovenija).
Leta 1966 je Generalna skupina OZN sprejela dva pakta, v katerih so razlenjena naela iz
Splone deklaracije. Med obema paktoma je znatna razlika:
a) Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah obveznosti iz tega pakta
so brezpogojne in neomejene; zajema temeljne lovekove pravice drava jih lahko omeji le
v izrednih primerih (vojna), vendar le v tistem obsegu, ki je nujno potreben; nekatere pravice
pa so absolutne in jih ni mogoe ukiniti ali omejiti v nobenem primeru, npr. pravica do ivljenja,
prepoved muenja, prepoved suenjstva, svoboda misli itd.; drava, ki omeji pravice, mora
preko generalnega sekretarja OZN to takoj sporoiti ostalim strankam Pakta;
b) Mednarodni pakt o dravljanskih in politinih pravicah ta pakt pa drave zavezuje le k
temu, da si postopoma prizadevajo dosei stopnjo zaite pravic, ki jo doloa Pakt; doloa
pravice do olanja, svobodne izbire dela, pravinega zasluka itd.; drave morajo
Ekonomskemu in socialnemu svetu OZN poiljati poroila o ukrepih, ki jih izvajajo na teh
podrojih.
V obeh paktih je ljudstvom in narodom priznana pravica do samoodlobe.
68
Na podlagi Pakta o dravljanskih in politinih pravicah je bil pri Generalni skupini OZN
ustanovljen Odbor za lovekove pravice. Drave so mu dolne vsakih pet let poroati o ukrepih,
ki jih izvajajo zaradi uresnievanja Pakta. Odbor izda svoje mnenje o poroilih. e ugotovi, da
posamezna drava svojih obveznosti ne izvruje, ji da priporoila. O rezultatih pregleda poroil
obvesti Generalno skupino. Fakultativni protokol, ki je bil dodan Paktu, pa predvideva monost
pritobe posameznika zaradi krenja pravic s strani doloene drave, e je e izrpal vsa pravna
sredstva. Pritobo obravnava Odbor za lovekove pravice. Leta 1989 je bil sprejet e Drugi
fakultativni protokol, ki predvideva ukinitev smrtne kazni.
OZN je sprejela tudi nekaj dokumentov, ki prepovedujejo diskriminacijo. Leta 1963 je bila
sprejeta Deklaracija o ukinitvi vseh oblik rasne diskriminacije, dve leti kasneje pa e Konvencija z
istim imenom. Vsaka diskriminacija na podlagi rase, barve koe ali etninega porekla je alitev
lovekega dostojanstva in jo je potrebno obsoditi kot kritev lovekovih pravic. S Konvencijo
drave prevzemajo doloene obveznosti za odpravo rasne diskriminacije. Rasna segregacija in
apartheid sta nedopustna (pri izroanju oseb se dejanja apartheida ne tejejo kot politina
kazniva dejanja). Ustanovljen je bil tudi Odbor za odpravo rasne diskriminacije.
OZN je sprejela veliko tevilo dokumentov o zaiti lovekovih pravic v kazenskih postopkih in pri
izvrevanju kazni. Najpomembneji med njimi je Konvencija proti muenju ter poniujoemu ali
nelovekemu ravnanju, sprejeta leta 1984. Prepoved muenja in okrutnih, nelovekih
postopkov, je vsebovana e v 5. lenu Splone deklaracije o lovekovih pravicah. Muenje je
absolutno prepovedano in tudi v izjemnih okoliinah ni dopustno. Ne opraviuje ga niti ukaz
nadrejenega. Za nadzor nad konvencijo je bil ustanovljen Odbor proti muenju.
Z mednarodno zaito loveka se v okviru svojih pristojnosti ukvarjajo vsi glavni organi OZN.
Ustanovljeni so tudi posebni organi za nadzor nad izvajanjem dolob mednarodnih pogodb o
zaiti lovekovih pravic (npr. Odbor za lovekove pravice). Pomembno vlogo pri varovanju
lovekovih pravic imajo tudi same drave lanice, posamezniki, skupine ljudi in razline vladne in
nevladne organizacije (Amnesty International). Organi OZN lahko:
- zahtevajo poroila od posameznih drav,
- ustanavljajo posebna strokovna telesa,
- imenujejo posebne poroevalce in
- poiljajo preiskovalne komisije.
Pri sprejemanju konnih odloitev lahko sodelujejo glavni organi OZN, ki v reakciji na kritve
lovekovih pravic delujejo v okviru svojih pooblastil:
- Generalna skupina sprejme priporoila,
- Varnostni svet naloi dravi kriteljici doloeno ravnanje,
- Meddravno sodie pa odloa v sporih o kritvah lovekovih pravic ali daje posvetovalna
mnenja.
Zaita lovekovih pravic je urejena tudi s partikularnim mednarodnim pravom (npr. mirovne
pogodbe z Italijo, Bolgarijo, Finsko, Madarsko, Romunijo). lovekove pravice so regionalno
urejene tudi z ameriko, evropsko in afriko konvencijo o zaiti lovekovih pravic. Evropska
konvencija o zaiti lovekovih pravic in temeljnih svoboin je bila sprejeta leta 1950 v
Rimu. Z njo sta bila ustanovljena:
- Evropska komisija za lovekove pravice in
- Evropsko sodie za lovekove pravice.
Poleg teh dveh organov sodeluje pri nadzoru nad izvajanjem Konvencije tudi Odbor ministrov
Sveta Evrope. Poleg Konvencije je bilo sprejetih e enajst dodatnih protokolov, s katerimi se
razirja tevilo in domet zaitenih pravic. V primeru doloenih pravic so dopustne omejitve, ki bi
bile potrebne zaradi javne varnosti, javnega miru, javnega reda ali zdravja. Omejitve so dopustne
samo na podlagi zakona in samo v nujnem obsegu. Na kritve Konvencije lahko opozori vsaka
stranka Konvencije.
Ker so bili postopki za reevanje pritob zaradi kritev lovekovih pravic, ki so jih vlagali
posamezniki, preve zapleteni in dolgotrajni, je prilo leta 1994 do sprememb. Komisija za
69
lovekove pravice je bila ukinjena, Odbor ministrov pa ni ve pristojen za reevanje pritob.

Posamezniki, ki so jim dravni organi krili pravice in so doma izrpali vsa pravna sredstva, se
lahko zdaj neposredno obraajo na Evropsko sodie za lovekove pravice.
Ustanovna listina OZN posebej poudarja pomen enakopravnosti ensk. Leta 1967 je bila
sprejeta Deklaracija o ukinitvi diskriminacije ensk, leta 1979 pa Konvencija o ukinitvi vseh
oblik diskriminacije ensk. S Konvencijo se drave zavezujejo, da bodo v svoj notranji pravni
red vnesle prepoved diskriminacije na vseh podrojih. Drave morajo sprejeti ustrezne ukrepe, da
bodo enske dejansko v enakem poloaju kot moki. Na podlagi Konvencije je bil ustanovljen tudi
Odbor za ukinitev diskriminacije ensk, ki pregleduje poroila drav in poroa Generalni
skupini OZN.
Generalna skupina OZN je leta 1959 sprejela Deklaracijo o pravicah otroka, ki vsebuje osem
temeljnih nael. Deklaracija vsebuje le smernice, ne pa obveznih pravil. Ta so vsebovana v
Konvenciji o otrokovih pravicah, ki je bila sprejeta leta 1989. Za otroka se teje vsaka oseba, ki je
mlaja od 18 let, razen e se polnoletnost pridobi e pred to starostjo. Otrokom mora biti
zagotovljeno sodno varstvo. Pri tem se otroku omogoa aktivna vloga. Posebna pozornost je
namenjena:
- begunskim otrokom,
- otrokom, ki imajo zmanjane telesne ali umske sposobnosti in
- otrokom, ki pripadajo rasnim, etninim, verskim ali jezikovnim manjinam.
Konvencija je ustanovila tudi Odbor za varstvo otrokovih pravic.
Leta 1993 je OZN organizirala mednarodno konferenco o lovekovih pravicah na Dunaju, kjer sta
bila sprejeta Dunajska deklaracija in program delovanja. V Deklaraciji so vsebovana
najpomembneja naela obstojeih dokumentov in smernice delovanja OZN, regionalnih
organizacij, nevladnih organizacij, drav in znanstvenih ustanov na podroju lovekovih pravic.
Na podlagi Dunajske deklaracije je bil ustanovljen nov organ, Visoki komisar za lovekove
pravice.
Najpomembneje pogodbe v okviru ZN s podroja PTS so torej (znati nateti!):
a) Mednarodni pakt o dravljanskih in politinih pravicah (1976, MPDPP),
b) Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1976, MPESKP),
c) Mednarodna konvencija o odpravi rasne diskriminacije (1969),
d) Mednarodna konvencija o odpravi diskriminacije ensk (1981),
e) Mednarodna konvencija za odpravo muenja (1981),
f) Mednarodna konvencija o pravicah otroka (1990),
g) Mednarodna konvencija o poloaju delavcev migrantov (2003).
Vse te konvencije imajo svoje mehanizme implementacije vsaka ima odbor, ki ga sestavljajo
strokovnjaki za nadzor nad izvajanjem. Obravnavajo poroila, ki jih drave periodino (na 3 leta)
poiljajo kaj naj drava spremeni, odpravi; pomanjkljivost: odbor lahko izdaja le priporoila, ki
drav ne zavezujejo problematino, e drave priporoil ne spotujejo, saj odbori nimajo sodne
oblasti, da bi dravam naloili kakne obveznosti.
Pritobe posameznikov so mogoe le, e so drave izrecno priznale tako pritobo; dodatno je bila
sprejeta pristojnost odbora, da obravnava individualne pritobe, ki so mogoe, e so bila prej
izrpana vsa pravna sredstva v nacionalnem sistemu.
Regionalni sistemi za varstvo P: nastanejo po sprejetju SDP; pogodbe, ki ustanovijo te
sisteme:
a) EKP (Svet Evrope), 1953; Slovenija je pogodbena stranka odkar je lanica SE; ministrski
svet in ESP izreka sodbe, ki so jih D dolne spotovati ( implementacijski organi,
ustanovljeni z medn. pogodbami v okviru ZN ti ne izrekajo sodb in s tem obveznosti);
b) Amerika konvencija o P (Pakt iz San Joseja, Kostarika), 1969 Ameriko sodie za P;
70
c) Afrika listina o P in pravicah narodov, 1981; pravica do samoodlobe, pravica do

razpolaganja z naravnimi viri to je v Afriki pomembno, zato se ta pogodba malo razlikuje od
prvih dveh.
Sistemi mednarodne zaite posameznika na svetovni in regionalni ravni so velikokrat
neuinkoviti. To e posebej velja za primere mnoinih in tekih kritev lovekovih pravic. Zato se
je v zadnjem asu zaelo razmiljati o dopustnosti humanitarne intervencije v dravah, kjer
prihaja do takih kritev. Humanitarna intervencija sicer nasprotuje naelu suverene enakosti
drav, vendar pa trpljenje ljudi ne more biti prepueno notranjim zadevam posameznih drav.
Zato mora imeti zaita ljudi pred trpljenjem in smrtjo prednost pred spotovanjem absolutne
suverenosti. Prvi korak na tej poti je naredil Institut za mednarodno pravo, ko je sprejel
dopustnost diplomatskih, gospodarskih in drugih ukrepov proti dravi, v kateri se krijo lovekove
pravice, e posebej e gre za mnoino in sistematino krenje. Pomembno vlogo pri tem bi
moral imeti Varnostni svet OZN. Vendar pa mednarodna skupnost do sedaj e ni pokazala veliko
odlonosti, ko je lo za mnoine kritve lovekovih pravic v Kambodi, Afganistanu, Etiopiji,
Sudanu, Bosni in Hercegovini, Somaliji in Ruandi.
4.3.1. Postopek v zvezi s sporoili (pritobami) po MPDPP

Obstajajo tudi mednarodni postopki za hude in grobe kritve P, a so samo relativno uspeni.
Postopek v zvezi s sporoili: obravnavanje sporoil in individualne pritobe. Osnovna pravila
vsebuje Fakultativni protokol k MPDPP, ki daje Odboru za P pristojnost, da obravnava pritobe
posameznikov, ki menijo, da drava pogodbenica, pod katere jurisdikcijo so, kri dolobe MPDPP,
in so izrpali domaa pravna sredstva + zadeva ne sme biti e predmet kakega 2. mednarodnega
postopka (npr. v okviru SE) + sporoilo ne sme biti anonimno, ali v neskladju z MPDPP, ali zloraba
pravice.
Potek postopka:
- pritonik predloi dejstva,
- preveri se sprejemljivost pritobe,
- drava pogodbenica, zoper katero se pritonik pritoi, predloi svoje poglede, ki jih nato
pritonik komentira.
Ves postopek se vodi pisno, lahko pa ima pritonik tudi pravnega zastopnika oz. svetovalca (da
pozna merodajno pravo).
Odbor da mnenje; ima teo, ker je skrbno argumentirano; lahko vsebuje opozorila glede uporabe
pravnih sredstev, priporoilo, kaj naj drava stori, glede odkodnine in zahtevo dravi, da poroa
o ukrepih.
Podobni so postopki pred SE; EKP 1953; do l. 1998 dvofazni postopek A Komisija za P se
odloi, katere zadeve so primerne za postopek pred ESP, katere gredo pred Ministrski svet.
L. 1998 Protokol k EKP odprava Komisije, okrepitev sodia (stalno zaseda)&vloga
Ministrskega sveta pri nadzoru izvrevanja sodb.
ESP je pravosodni organ, ki ga voli vsaka D njen kandidat je sodnik tega sodia (ni nujno
dravljan); vsaka D predloi 3 kandidate in parlamentarna skupina izvoli 1; mandat sodnikov
je 6 let, obstajajo pa tri vrste senatov:
- odbori (3 sodniki),
- senat (7),
- veliki senat (17).
Postopek po fazah:
1. pritoujejo se lahko posamezniki, skupine ali nevladne organizacije;
2. presoja se sprejemljivost pritobe (zahteva se izrpanost notranjih pravnih sredstev) +
dopustnost (neanonimnost, neidentinost, predmet drugega medn. postopka, stara dejstva ali
oitno neutemeljena);
3. izvedba dokaznega postopka (v glavnem pisni), mono zaslianje strank, pri, izvedencev;
71
4. sodie se posvetuje in izree sodbo = deklaratorna (se ne razveljavlja aktov drave), le

ugotovi neko stanje kritve P; drava je dolna poskrbeti, da se ta odpravi; sodie lahko
naloi obveznost izplaila odkodnine
Oba postopka izvajata pritisk na dravo in ustvarjata prakso drav. Po statistiki l. 2002: 80-90%
vseh pritob pred ESP zavrnjenih zaradi nesprejemljivosti; sodie je izreklo okoli 900 sodb na
leto, od tega 80% v zvezi s sodnimi zaostanki v D evropski problem.
Sodie ES v Luxembourgu ni bilo ustanovljeno za varstvo P, pa pa da uveljavlja evropsko
pravo&sodi v zadevah, ki so v prvi vrsti materija gospodarskega prava; sodna praksa se je razvila
zlasti na podroju uveljavljanja naela nediskriminacije.
4.4. Mednarodna zaita manjin

Problem manjin se je prvi pojavil s sklenitvijo Westfalskega miru, ko je bilo potrebno zaititi
versko manjino. Po prvi svetovni vojni je zaito manjin nadzorovalo Drutvo narodov.
Vsebovana je bila v tevilnih mirovnih pogodbah, kasneje pa tudi v bilateralnih pogodbah. Za to
obdobje je znailno, da je bil subjekt zaite posameznik in ne manjina.
Zaita manjin se v OZN povezuje s splono zaito lovekovih pravic. V Ustanovni listini OZN
in v Sploni deklaraciji manjine niso izrecno omenjene, vendar pa se je njihova zaita
predvidevala e pri prvih osnutkih Paktov o lovekovih pravicah. Leta 1947 je bila ustanovljena
Podkomisija za prepreevanje diskriminacije in zaito manjin, ki je poskusila opredeliti pojem
manjine, vendar pa uradna definicija manjin e do danes ni sprejeta. Manjine naj bi bile
nedominantne skupine prebivalstva, ki elijo ohraniti svoje etnine, verske ali jezikovne tradicije
oz. znailnosti, ki so drugane od dominantne skupine. tevilo pripadnikov manjine naj bi bilo
tolikno, da omogoa ohranitev znailnosti. Ta dodatni pogoj zanemarja tiste manjine, ki bi
najbolj potrebovale zaito. Najveja teava manjin pa je ta, da jih v razlinih dravah razlino
obravnavajo, tako da je teko oblikovati neka skupna naela, ki bi ustrezala vsem.
27 Mednarodnega pakta o dravljanskih in politinih pravicah govori o manjinah: V dravah,
kjer obstajajo etnine, verske ali jezikovne manjine, se osebam, ki jim pripadajo, ne sme zanikati
pravice, da imajo skupaj z ostalimi lani svoje skupine svoje lastno kulturno ivljenje, da
izpovedujejo svojo vero in da uporabljajo svoj jezik. Te pravice so bolj podrobno urejene e v
drugih poglavjih Pakta.
Pri uporabi 27 so drave postavljale razlina vpraanja, zato je bila leta 1992 sprejeta
Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodnostnim, etninim, verskim in jezikovnim
manjinam. Deklaracija ponavlja pravice iz 27, jih razlenjuje in jim dodaja nove:
- pripadniki manjine imajo pravico do uporabe svojega jezika v zasebnem in javnem
ivljenju;
- zagotovljena jim je pravica do sodelovanja v kulturnem, verskem, socialnem, ekonomskem
in javnem ivljenju;
- ustanavljajo lahko svoja drutva;
- imajo pravico do svobodnih in miroljubnih stikov s pripadniki drugih manjin in z dravljani
drugih drav, s katerimi so etnino, versko ali jezikovno povezani;
- vse pravice lahko izvrujejo posamino ali v skupini;
- drave imajo dolnost, da zaitijo obstoj manjin na svojem obmoju in njihovo etnino,
kulturno, versko in jezikovno identiteto.
Z deklaracijo so se drave zavezale, da interese manjin vnesejo v svoje nacionalne programe in
da sodelujejo v meddravnih programih sodelovanja in pomoi.
Leta 1992 je bila na sestanku v Helsinkih ustanovljena nova institucija: Visoki komisar za
narodnostne manjine. Njegova naloga je blaitev napetosti in prepreevanje konfliktnih situacij,
ki bi izvirale iz obstoja manjine na doloenem obmoju. V ta namen Visoki komisar preuuje
stanje na posameznih obmojih, kjer bi lahko prilo do spopadov. Ta obmoja lahko (z
72
dovoljenjem drave) obie in spodbudi dialog o nereenih vpraanjih. O svojih ugotovitvah

obvea vse glavne organe OVSE.
Glede slovenske manjine v Italiji in Avstriji je bilo sprejetih nekaj dokumentov. Specialni statut
Londonskega memoranduma zavezuje Italijo in Slovenijo, da zagotovita enakost pri kulturnem
razvoju, uporabi jezika, gospodarskem razvoju, delitvi administrativnih in upravnih enot, delitvi
finannih sredstev itd. Osimski sporazum je zael veljati z izmenjavo ratifikacijskih listin leta 1977.
Z njim je prenehal veljati Londonski memorandum, vendar pa sta se stranki zavezali, da ohranita
prej sprejete dolobe o notranji zaiti manjin.
Avstrijska dravna pogodba iz leta 1955 v 7 doloa pravice slovenske manjine in absolutno
zaito manjin:
a) prvi odstavek govori o slovenski manjini na Korokem, Gradianskem in tajerskem;
pripadnikom manjine zagotavlja enake pravice kot ostalim avstrijskim dravljanom, pa tudi
posebne pravice do organiziranja;
b) drugi odstavek vsebuje pravico do osnovnega pouka v materinem jeziku in pravico do lastnih
srednjih ol;
c) tretji odstavek doloa, da je slovenski jezik v uradih in na sodiih enakopraven z nemkim in
zagotavlja pravico do dvojezinih napisov;
d) etrti odstavek doloa pravico do enakopravnega sodelovanja pripadnikov manjine v
kulturnem, upravnem in sodnem aparatu;
e) peti odstavek prepoveduje organizacije, ki bi manjinam poskuale odvzeti te posebne
pravice.
Kljub tem doloilom pa je Avstrija uveljavila nekatere zakonske akte, ki niso v skladu z Avstrijsko
dravno pogodbo.
Na regionalnem nivoju je v okviru SE sprejeta Okvirna konvencija o zaiti manjin. Problem te
konvencije je, da je tako zelo okvirna, da niti ne opredeli predmet varstva sploh ne doloi, kaj je
manjina.
Slovenski pristop k definiciji manjine je bistveno oji od evropskega:
- primer evropske definicije: manjina je skupina ljudi, ki se razlikuje od veine po
distinktivnih znakih kot so rasa, narodnost, dravljanstvo, veroizpoved, jezik itd.;
- v Sloveniji je definicija oja: govorimo o narodnostnih manjinah; zahteva se kriterij
avtohtonosti (naselitvena, organska povezanost z obmojem) taka zahteva je vsaj na
ustavni ravni; v Evropi tega ni.
Slovenija uporablja sicer res ojo definicijo manjine, a nudi tako opredeljenim manjinam viji
standard varstva ve pravic.
4.5. Pravni poloaj tujcev

Osebe, ki z dravo, v kateri se nahajajo, niso v razmerju dravljanstva, so za to dravo tujci.
Tujec je na podlagi naela teritorialne suverenosti podvren oblasti drave, v kateri se nahaja,
drava njegovega dravljanstva pa ima pravico, da ga zaiti.
Vsaka drava ureja vpraanja vstopa in zadrevanja tujcev na svojem obmoju po svoji presoji.
Vpraanja izroitve (ekstradicije) oseb, ki so v svoji dravi obtoene zaradi storitve kaznivih
dejanj, drave reujejo z dvostranskimi in vestranskimi sporazumi:
- vpraanje je, ali obstaja obveznost drave izroiti osebo drugi dravi, e med njima ni
sklenjenega ustreznega sporazuma v teh primerih naj bi veljalo naelo aut dedere aut
judicare, zlasti v primerih mednarodnih hudodelstev (vojni zloini, zloini proti lovetvu);
- drave niso dolne izroati svojih dravljanov, pa tudi ne dravljanov tretjih drav, ki so
obtoeni zaradi politinih kaznivih dejanj;
- drave tudi niso dolne izroiti tuje osebe, e se izroitev zahteva zaradi navadnega
kaznivega dejanja, vendar z namenom, da bi se osebo preganjalo zaradi rasnih, verskih,
politinih ali nacionalnih razlogov.
73
Ko tujec prebiva v doloeni dravi, uiva polno zaito in je bolj ali manj izenaen z dravljani te
drave glede temeljnih pravic in svoboin (ne uiva npr. volilne pravice, pravice ustanavljanja
politinih strank itd.). Drava mora zagotoviti enakopravnost tujcev z domaim prebivalstvom pred
sodii in drugimi dravnimi organi. Glede teh postopkov obstajajo nekateri minimalni mednarodni
standardi. Postopek, ki takih standardov ne bi upoteval, ni dopusten, etudi bi ga drava
opravievala z dejstvom, da na isti nain ravna tudi s svojimi dravljani. Temeljne pravice loveka
za tujce so proglaene v Deklaraciji o pravicah oseb, ki niso dravljani drave, v kateri ivijo,
iz leta 1985. Po tej Deklaraciji uivajo tujci lovekove pravice v vsaki dravi v skladu z njenim
domaim pravom in mednarodnimi obveznostmi. e doloena drava meni, da so njenemu
dravljanu, ki prebiva v tuji dravi, krene pravice, ga lahko zaiti. Pogoj za zaito je, da morajo
biti najprej izrpana vsa pravna sredstva v tuji dravi. Drave obiajno najprej uporabijo ustaljene
monosti preko svojih diplomatskih predstavnitev, ele e so ta prizadevanja neuspena, pa
uporabijo diplomatsko zaito.
4.6. Begunci
Begunci so osebe, ki beijo iz drave (praviloma) svojega dravljanstva zaradi utemeljenega
strahu, da bodo preganjane na podlagi rase, vere, narodne pripadnosti ali politinega preprianja,
in se nahajajo na ozemlju druge drave. Prvi val beguncev v Evropi je bil po oktobrski revoluciji,
drugi pa po II. SV. Leta 1951 je bila sprejeta Konvencija o poloaju beguncev (ne definira
begunca, nateva samo v kaknih pogojih je oseba begunec; pomanjkljiva, saj je zajela samo
obstojee stanje samo begunce do leta 1951), ki zahteva dokaj visok nivo zaite, kasneje
(1967) pa je bil sprejet e Protokol (ki je raziril definicijo ter s tem omogoil celovito ureditev, ki
zajema sedanje in bodoe (vsakokratne) situacije).
Na podlagi Konvencije o poloaju beguncev sta se izoblikovali dve naeli:
a) naelo nezavraanja:
- prepoved zavrnitve v asu bega;
- prepoved izroitve njegovi dravi;
- prepoved pregona v druge drave, kjer bi bilo ogroeno njegovo ivljenje in prostost;
b) naelo delitve bremena (naelo sorazmernosti) spotovanje naela nezavraanja pomeni za
dravo breme, zato si ga morajo drave med seboj deliti (da ne bi trpele vse sosednje
drave).
Definicija begunca po Konvenciji: je vsaka oseba, ki:
a) se nahaja izven drave svojega dravljanstva zaradi upravienega strahu pred preganjanjem
na temelju rasne, verske drubene pripadnosti, politinega preprianja, dravljanstvain ji je
onemogoena zaita s strani drave dravljanstva (ali si je ne eli zaradi strahu);
b) brez dravljanstva izven drave svojega prejnjega rednega prebivalia, ki se ne more ali
noe oz. se boji vrniti v to dravo.
Ta definicija zahteva, da begunec prestopi meddravno mejo. V sodobnih kriznih ariih, pa ob
begu begunci ne prestopijo vedno meddravne meje notranji begunci oz. notranje razseljene
osebe (npr. v BiH). Ti torej beijo znotraj drave in ne prestopajo meje. Zdrueni narodi obe vrsti
beguncev obravnavajo na enak nain, zagotavlja se jim isti status.
V okviru OZN je bil po I. SV ustanovljen tudi Visoki komisariat za begunce (sede v enevi).
Izoblikovali sta se dve naeli:
- naelo nezavraanja in
- naelo humanitarne pomoi (osnovne stvari za preivetje, vkljuno z racionirano prehrano
teko uresniljivo).
Med begunci ni dopustna diskriminacija. Imajo pravico do opravljanja poklica in do osnovnega
izobraevanja, drava pa jim lahko prepove politino dejavnost. Begunci imajo pravico do izbire
mesta prebivalia in svobode gibanja pod istimi pogoji, ki veljajo za tujce v tej dravi. Prav tako
imajo pravico, da jim drava pribealia izda potno listino za potovanje iz drave. Pravico imajo
tudi do svobode veroizpovedi in do zaite pravic intelektualne lastnine (iz l. 1951, ko so na
zahod beali intelektualci treba je bilo zaititi njihovo ustvarjalnost). Glede humanitarne
74
pomoi, osnovnega izobraevanja, svobode veroizpovedi in pravic intelektualne lastnine so

begunci izenaeni z dravljani drave pribealia. Z drugimi tujci pa so izenaeni glede na:
- pridobivanje premoenja,
- podjetniko&trgovinsko dejavnost,
- svobodne poklice,
- srednje&vije izobraevanje.
V novejem asu se pojavlja pojem zaasnega begunca. Gre zlasti za primere mnoinega
begunstva, ko iz drave bei veje tevilo ljudi zaradi vojnih spopadov (npr. bosanski begunci v
Sloveniji). Zaasni begunci ne ustrezajo definiciji begunca iz Konvencije o poloaju beguncev,
omenjajo pa jih nekateri akti Visokega komisariata za begunce. Zaasnim beguncem je potrebno
nuditi humanitarno pomo (=osnovne stvari za preivetje). Po vzpostavitvi miru v njihovi dravi se
jih lahko polje nazaj.
Osebam, ki so pobegnile iz svoje drave zaradi politinega preganjanja, lahko drava podeli
zatoie (azil). Takna praksa ustreza naelom lovenosti. Loimo:
- teritorialni azil ko se neka oseba zatee na ozemlje tuje drave in prosi za prebivalie;
- diplomatski azil ko se oseba zatee na diplomatsko predstavnitvo in tam zaprosi za
azil; ta azil v mednarodni praksi ni priznan.
Azil je notranja diskrecijska pravica drave, ne pa pravica posameznika, da zahteva in dobi
zatoie, razen e to pravico drava prizna v svoji ustavi ali zakonu. Danes je splono sprejeto
naelo, da se osebe ne smejo izroati dravam, kjer jim preti pregon zaradi politinega
preprianja. Azila pa ni mogoe priznati osebam, ki so storile huja kazniva dejanja.
Med begunci in azilanti obstajajo doloene razlike:
- begunske situacije so mnoine, azil pa je posamina zadeva;
- begunci praviloma nimajo azila, lahko pa zanj zaprosijo kot posamezniki itd.
4.7. Kazenska odgovornost posameznika po MP

Mednarodni zloin je tisto dejanje, ki ga mednarodno pravo neposredno prepoveduje.
Kaznovanje je lahko prepueno posamezni dravi, lahko pa se v ta namen ustanovi posebno
mednarodno sodie. enevske konvencije o zaiti rtev vojne iz leta 1949 zavezujejo drave,
da doloena dejanja v svoji zakonodaji opredelijo kot kazniva dejanja.
Do najhujih in najokrutnejih zloinov je prihajalo med II. SV. Svetovno javno mnenje je
zahtevalo, da se storilci teh dejanj pokliejo na odgovornost in kaznujejo. Takrat se je v polnem
obsegu postavilo vpraanje odgovornosti in kaznovanja hudih kritev mednarodnega prava.
Leta 1945 je bil sprejet Londonski sporazum, s katerim je doloeno kaznovanje glavnih vojnih
zloincev. Na podlagi Londonskega statuta, ki je bil dodan Londonskemu sporazumu, je bilo
ustanovljeno Mednarodno vojako sodie. V 6 Statuta so zloini, za katere je pristojno
Mednarodno vojako sodie in za katere storilci odgovarjajo individualno, razdeljeni na tri
skupine:
a) zloini proti miru: nartovanje, pripravljanje, spodbujanje ali izvrevanje agresivne vojne ali
vojne s krenjem mednarodnih pogodb in sporazumov ali sodelovanje v skupnih nartih ali
zaroti zaradi izvrevanja navedenih dejanj;
b) vojni zloini: krenje zakonov in obiajev vojne te kritve vkljuujejo (vendar se ne
omejujejo samo na njih): ubijanje, suenjsko delo, ali grdo ravnanje z vojnimi ujetniki, ubijanje
talcev, muenje, ropanje javnega ali zasebnega premoenja, objestno ruenje mest ali vasi in
neopravieno pustoenje;
c) zloini proti lovenosti: ubijanje, iztrebljanje, zasunjevanje in druga neloveka dejanja
proti civilnemu prebivalstvu, pregoni zaradi politinih, rasnih ali verskih razlogov, storjeni v
zvezi z izvrevanjem nekega zloina, ki spada pod pristojnost Mednarodnega vojakega
sodia.
75
Vodje, organizatorji, pobudniki ali udeleenci, ki so sodelovali v oblikovanju in izvrevanju

skupnega narta ali zarote, da se stori kateri od navedenih zloinov, so odgovorni za vsa dejanja,
ki so jih pri izvrevanju narta storile druge osebe.
S temi akti je uresnieno naelo individualne mednarodne odgovornosti storilcev hudih
zloinov in zagotovljeno njihovo sojenje. Posamezna pravila mednarodnega prava doloajo
individualno odgovornost in kaznivost za kritve mednarodnega prava. Vse te dolobe so izraz
splonega naela, da se morajo kritve pravil mednarodnega prava kaznovati. Drave so veliko
dolob mednarodnega prava vkljuile tudi v svojo notranjo zakonodajo (npr. kazniva dejanja
zoper lovenost in mednarodno pravo v slovenskem kazenskem zakoniku).
Veliko se je razpravljalo o vpraanju krivde za dejanja, ki so bila izvrena na ukaz nadrejenega.
Obramba obtoenih se je vekrat sklicevala na viji ukaz kot razlog za izkljuitev odgovornosti.
Vendar pa je splono sprejeto naelo, da je izvritev zloina po ukazu nadrejenega prav tako
zloin. 8. len Londonskega statuta doloa, da se obtoeni ne more sklicevati na ukaz
nadrejenega, lahko pa je to olajevalna okoliina.
eprav je postopek proti vojnim zloincem v posameznih dravah trajal ve let, jih je veliko ostalo
nekaznovanih. Ker pozna kazensko pravo institut zastaranja, bi to lahko pomenilo, da po
doloenem asu proti vojnim zloincem sploh ne bi ve mogli uvajati kazenskih postopkov. Zato je
bila leta 1968 v OZN sprejeta Konvencija o nezastaranju vojnih zloinov in zloinov proti
lovetvu. Konvencija zavezuje drave, da za ta dejanja ukinejo zastaranje, ukinitev zastaranja
pa je razirjena tudi na nelovena dejanja politike apartheida in genocid.
Leta 1946 je Generalna skupina potrdila naela mednarodnega prava, ki so bila vsebovana v
Londonskem statutu, in Komisiji za mednarodno pravo naloila, da izdela kodeks o zloinih proti
miru in varnosti lovetva ali kodeks mednarodnega kazenskega prava. Osnutek kodeksa iz leta
1991 vsebuje sploni in posebni del. V splonem delu so vsebovana nekatera temeljna naela
kazenskega prava: aut dedere aut punire, ne bis in idem, prepoved retroaktivnosti, pravien
postopek, odgovornost za dajanje ukazov za izvritev zloinov, odgovornost za zloin, storjen po
ukazu nadrejenega itd. V posebnem delu je tevilo kaznivih dejanj poveano. Poleg treh
osnovnih kategorij dejanj (zloini proti miru, vojni zloini in zloini proti lovenosti) so vsebovana
e nekatera druga dejanja:
- kolonialna ali drugana oblika tuje dominacije,
- genocid,
- apartheid,
- sistematino in mnoino krenje lovekovih pravic,
- financiranje, urjenje in najemanje plaancev,
- mednarodni terorizem,
- nedovoljena trgovina z mamili,
- namerno oz. hudo onesnaevanje okolja.
Upotevajo pripombe drav je Komisija leta 1994 nadaljevala z delom.
Kljub do sedaj neuspenim poskusom sprejetja splone kodifikacije o mednarodnih zloinih je
mednarodna skupnost sprejela ve dokumentov, namenjenih prepreevanju in kaznovanju
posameznih vrst kaznivih dejanj. Obstoj teh dokumentov, veliko tevilo ratifikacij in preprianje, da
je veliko tevilo dolob e prelo v mednarodno obiajno pravo, vzbuja upanje, da bi lahko bil
Kodeks zloinov proti miru in varnosti lovetva sprejet v kratkem. Mednarodni dokumenti na tem
podroju so:
1. Konvencija o prepreevanju in kaznovanju dejanj genocida (1948, v veljavi od 1951);
genocid je zloin po mednarodnemu pravu; drave se zavezujejo, da bodo dejanja genocida
preganjale v okviru lastne zakonodaje in sodi ali pa bodo pregon prepustile mednarodnemu
sodiu; genocid je vsako dejanje, storjeno z namenom popolnega ali delnega unienja
nacionalne, etnine, verske ali rasne skupine; kaznuje se ne samo genocid, temve tudi
spodbujanje h genocidu, sostorilstvo in poskus, storilci pa so lahko vsi, tudi dravniki in
76
funkcionarji; ker genocid ni politino kaznivo dejanje, so drave dolne izroati storilce v
skladu s svojo zakonodajo in mednarodnimi pogodbami;
2. Mednarodna konvencija o prepreevanju in kaznovanju apartheida (1973); apartheid je
zloin proti lovetvu drave ga morajo prepreevati, storilce pa kaznovati;
3. tiri enevske konvencije (1949); zloini, storjeni med II. SV svetovno vojno, so drave
spodbudili k reviziji humanitarnega prava, t.j. mednarodnopravnih pravil o zaiti civilnega
prebivalstva, vojnih ujetnikov, bolnikov, ranjencev in brodolomcev. tiri enevske konvencije
so dopolnile Haake konvencije o vojnem pravu iz leta 1907 in enevske konvencije za
zaito rtev vojne iz leta 1929. Z njimi se drave zavezujejo, da bodo kaznovale osebe, ki so
storile ali ukazale storiti prepovedana dejanja iz teh konvencij. Ta dejanja so: naklepni umori,
muenje, neloveko ravnanje, izvajanje medicinskih poskusov na ujetnikih, namerno
povzroanje trpljenja, nezakonite deportacije, jemanje talcev, protipravno prisvajanje
premoenja itd.
4. Konvencija o prepreevanju in kaznovanju terorizma (1937), Konvencija o prepreevanju in
kaznovanju kaznivih dejanj, storjenih proti osebam pod diplomatsko zaito (1973),
Konvencija proti jemanju talcev (1979), Mednarodna konvencija proti novaenju, uporabi,
financiranju in urjenju plaancev (1989), Konvencija o varnosti uslubencev OZN (1994).
Zaradi zloinov na podroju bive Jugoslavije je bilo leta 1993 pod okriljem OZN ustanovljeno ad
hoc Mednarodno sodie za sojenje vojnim zloinom na obmoju bive Jugoslavije. Zloini,
za katere naj bi sodilo Mednarodno sodie, so doloeni v Statutu Sodia. eprav se glede teh
dejanj omenjajo nekatere mednarodne pogodbe, je zelo pomembna ugotovitev generalnega
sekretarja OZN, da so vse prepovedi e postale mednarodno obiajno pravo. Zloini obsegajo:
- teke kritve enevskih konvencij,
- kritve vojnega prava,
- genocid in
- zloine proti lovenosti.
Sprejeta je tudi odgovornost najvijih politinih predstavnikov za dejanja, ki so jih storili drugi in
odgovornost za dejanja, storjena na ukaz nadrejenega. Problem tega Sodia je zlasti izroanje
osumljencev.
Leta 1998 je bilo konno ustanovljeno tudi Stalno mednarodno sodie za vojne zloine.
Ideja o mednarodnih tribunalih je stara. Pojavi se leta 1945 (8. avgust) z londonskim sporazumom
lo je za preganjanje vojnih zloincev evropskih sil osi. Ustanovi se mednarodni vojaki tribunal
Nrnberki tribunal. Ta tribunal postavi nekaj nael mednarodne kazenske odgovornosti
posameznika, e posebej pomembno pa je naelo individualne odgovornosti posameznika
dejanja posameznika se ne morejo obravnavati kot dejanja drave, posameznik se ne more 'skriti'
za dravo.
Nrnberki tribunal postavi tri temeljne kategorije zloinov, za katere je lahko posameznik
odgovoren (te kategorije so se ohranile):
- zloini proti miru delovanje 'za' agresivne vojne;
- vojni zloini v ojem smislu kritev pravil in obiajev vojskovanja (pravila vojne doloa
Haaka konvencija (1907));
- zloini proti lovenosti vojni zloini v razirjenem smislu gre za zloine proti civilnemu
prebivalstvu.
Vojni zloini v ojem smislu oz. njihovo pojmovanje je bilo leta 1945 e ustaljeno pravo, zloini
proti miru pa so bili nekoliko problematini, saj so bili arbitrarno postavljeni ele z Nurnberkim
procesom (ele Ustanovna listina ZN prinese prepoved vojne). Danes 6. len Nurnberkega
statuta predstavlja obe mednarodno pravo (obvezuje, ne glede na to, ali so drave podpisnice
kakne konvencije ali ne). Ta pravila so bila potrjena z resolucijo Generalne skupine ZN,
nadalje pomembna pa je Konvencija o prepreevanju in kaznovanju dejanj genocida (1948)
drave z njo potrjujejo, da je genocid zloin. enevska konvencija (1949) govori o tem, da so
drave dolne preganjati zloince ne glede na njihovo dravljanstvo in jim soditi pred svojimi
sodii. Nato se vzpostavijo mednarodni tribunali. Gre za tribunala dveh vrst:
77
1. ad hoc tribunal poznamo dve (druga instanca (pritoba) je obema skupna), ustanovljeni sta
na mednarodnopravni podlagi, ustanovil ju je Varnostni svet z resolucijama in aneksom
(slednji pomeni ustanovni akt); postavi se vpraanje, ali je Varnostni svet ZN pristojen
ustanavljati mednarodne tribunale oz. sodia; ustanovil je dva ad hoc tribunala:
- Mednarodni kazenski tribunal za preganjanje grobih kritev humanitarnega prava na
obmoju SFRJ ad hoc tribunal za Jugoslavijo;
- ad hoc tribunal za Ruando;
2. Stalno mednarodno kazensko sodie je skoraj identino obema ad hoc tribunaloma (gre
za sojenje kritev iz prej navedenih treh skupin), rationae personae pa je ta tribunal bistveno
iri, saj se nanaa na celotno mednarodno skupnost (ne zajema samo Jugoslavije in
Ruande); ta tribunal naj bi bil ravno za bodoe primere (univerzalno telo); ustanovljeno je bilo
z mednarodno pogodbo 2. rimskim statutom (junija 2002 podpisala tudi Slovenija), ki je
velika multilateralna pogodba, saj je bilo potrebno 60 ratifikacij ob izroanju ne gre za
izroanje drugi dravi, pa pa mednarodni organizaciji.
Kot e reeno, je Varnostni svet z resolucijama in aneksom (slednji pomeni ustanovni akt)
ustanovil dva ad hoc tribunala. Tu pa se pojavi teava:
- postavi se vpraanje, ali je Varnostni svet ZN pristojen ustanavljati mednarodne tribunale
oz. sodia:
v Ustanovni listini ZN namre to izrecno ni doloeno, torej gre za kritev izrecne
pristojnosti;
dodatno vpraanje je, ali je mogoe rei, da so mu bile te pristojnosti dane implicitno
(za dosego namena delovanja VS) namen delovanja VS ZN je vzpostavljanje in
ohranjanje mednarodnega miru in varnosti razlaga bi morala biti zelo iroka, da bi
dovoljevala ustanavljanje mednarodnih sodi z namenom zagotovitve mednarodne
varnosti in miru (mogoe glede sankcij) tudi ni nujno, da se ogroa mednarodni mir
in varnost, e se pobija gre bolj za lovekove pravice itd.;
- drugi problem se navezuje na prvi problem VS ga lahko ustanovi le po VII. poglavju
Ustanovne listine, kar pomeni pravno obvezujoe pomanjkanje privolitve drugih drav je
bilo sanirano tako, da so naknadno privolile.
5. ORGANI ZA VZDREVANJE MEDN. ODNOSOV

5.1. Pojem in vrste organov
Drave in drugi subjekti MP lahko delujejo samo preko svojih organov. Mednarodnopravne
posledice lahko nastanejo zaradi delovanja razlinih organov, nekateri od njih pa so po notranjem
in MP posebej doloeni za dejavnosti, ki se tiejo mednarodnih odnosov. Organi so lahko:
- notranji ef drave, parlament, predsednik vlade, zunanji minister ali
- zunanji diplomatski in konzularni predstavniki.
Naeloma velja, da je organizacija drave njena notranja zadeva. Vsaka drava sama doloa
organe, ki se ukvarjajo z mednarodnimi odnosi, MP pa samo napotuje na predpise notranjega
prava. Vendar pa ima delovanje organov za vzdrevanje mednarodnih odnosov tudi
mednarodnopravne posledice za dravo. Do teh posledic pride zaradi pravnih poslov, ki jih
sklepajo posamezniki, katerih dejanja se v skladu s predpisi pripisujejo dravi kot mednarodnemu
subjektu. Vpraanje pa je, ali gre za:
- notranje predpise ali
- mednarodnopravne predpise.
e bi lo samo za notranje predpise, potem v vseh tistih primerih, ko doloeni dravni organ
postopa nezakonito ali prekorai svoja pooblastila, do mednarodnopravnih posledic sploh ne bi
prilo. Ker bi to ogrozilo pravno varnost, se v mednarodni praksi to ne dogaja.
78
MP ureja ta vpraanja s svojimi predpisi, ne da bi pri tem posegalo v notranje ureditve drav.
Doloa splone pogoje, ki so potrebni, da se neka oseba ali skupina oseb teje za vlado
doloene drave. Eno teh pravil je naelo efektivnosti, po katerem se za pooblaene organe
drave tejejo tisti, ki dejansko opravljajo naloge doloenega organa (vlada de facto). MP
zahteva, da ima vsaka drava nek organ ali ve organov, ki se ukvarjajo z mednarodnimi odnosi.
V vsaki suvereni dravi obstaja nek vrhovni organ, ki predstavlja dravo in za to ne potrebuje
posebnih pooblastil. Predpisov notranjega prava, da mora dejanja tega organa potrditi e nek
drug notranji organ (npr. ratifikacija v parlamentu), MP ne upoteva. Pooblastilo organa za
zastopanje drave mora biti drugim dravam razvidno, znano. Temu so namenjeni nekateri
postopki, npr.:
- notifikacija o spremembi na poloaju predsednika republike,
- notifikacija o imenovanju zunanjega ministra,
- poverilna pisma za diplomatske predstavnike itd.
Izjema so izredni primeri zastopanja v vojni, kjer je formalna notifikacija nadomeena z
dejanskim poloajem poveljevanja. MP vsebuje tudi pravila o poloaju doloenih organov, ki
delujejo izven svoje drave.
Organe za zunanje zastopanje lahko razdelimo na ve vrst:
a) organi, katerih edina funkcija je zunanje zastopanje, in organi, ki jim je to le ena od mnogih
funkcij, ki jih imajo po notranjem pravu (npr. ef drave, vlada);
b) organi, ki imajo pooblastilo za zastopanje in lahko podpiejo mednarodno pogodbo e glede
na svoj poloaj (ef drave, ef vlade, zunanji minister, vojaki poveljniki), in organi, ki za
zastopanje potrebujejo poseben akt pooblastitve;
c) redni, prilonostni in izredni organi za zunanje zastopanje; med zadnje spada npr. vojaki
poveljnik v primeru vojne;
d) notranji in zunanji organi; med zadnjimi so najbolj pomembni diplomatski zastopniki.
Mednarodne pogovore velikokrat opravljajo tudi osebe, ki nimajo formalnih pooblastil. Gre za
razline neformalne sestanke in pogovore med stalnimi predstavniki drav lanic OZN ali lani
delegacij na razlinih sestankih OZN.
5.2. Dravni organi

5.2.1. Dravni poglavar najviji organ zunanjega zastopanja
Najviji organ zunanjega zastopanja je tisti, ki ima v skladu s predpisi mednarodnega prava in
sistemskimi predpisi svoje drave pravico in dolnost:
- da zastopa dravo pri njenih mednarodnih odnosih in
- da v imenu drave pooblaa druge organe za zunanje zastopanje.
Mednarodno pravo zahteva, da ima tak organ vsaka drava, notranje pravo pa doloa, kateri
organ je to in kakne so njegove pristojnosti. Ni nujno, da je najviji organ zunanjega zastopanja
(ef drave) tudi najviji organ ustavnega reda v dravi. Tako je v Sloveniji:
- najviji organ oblasti dravni zbor,
- najviji organ zunanjega zastopanja predsednik republike.
Dravni poglavar ima razline vloge v razlinih sistemih: monarhije in republike, predsedniki (ef
drave ima mono dejansko oblast, je predstavnik drave v njeni suverenosti) in parlamentarni
(predsednik drave je le predstavnik drave navzven, nima pa monih dejanskih pooblastil)
sistemi.
Naloge predsednika Republike Slovenije:
a) predstavlja RS,
b) postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike,
c) sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov in
79
d) izdaja listine o ratifikaciji mednarodnih pogodb.

Kljub tem formalnim pristojnostim predsednika republike pa je treba upotevati, da se zunanja
politika oblikuje s sodelovanjem razlinih organov. Poleg predsednika republike imajo veliko
vlogo:
- dravni zbor (kot vrhovni organ oblasti v dravi),
- predsednik vlade in
- minister za zunanje zadeve.
ef drave zastopa (predstavlja) dravo e glede na svoj poloaj in za to ne potrebuje posebnega
pooblastila. Pravica do zastopanja pripada dejanskemu efu drave (naelo efektivnosti).
Pravice do zastopanja nima oseba, ki je bila ef drave in je izgubila poloaj, etudi na neustaven
nain (revolucija, dravni udar). Vasih se strmoglavljenemu efu drave lahko izkaejo doloene
asti, vendar le na podlagi kurtoazije, ne pa na podlagi MP.
Vasih je ef drave zastopal dravo v celoti in neomejeno (repraesentationis omnimodae).
Kasneje je ustavno pravo v mnogih dravah spremenilo njegov poloaj in mu omejilo pristojnosti
zastopanja. Najvekrat je ef drave vezan na sodelovanje in potrditev zakonodajnega organa.
Tako o ratifikaciji mednarodne pogodbe v Sloveniji odloa dravni zbor, vendar pa navzven izda
listino o ratifikaciji predsednik republike. Z vidika MP je pomembno ravno to, saj
mednarodnopravni akti uinkujejo po delovanju organa zunanjega zastopanja.
Izjave efa drave zavezujejo dravo imajo znaaj enostranskih pravnih aktov in ustvarijo
mednarodnopravno obveznost drave. Izjava mora biti sestavljena tudi iz volje, da se drava
zavee; volja mora biti tudi jasno in izrecno izraena, da ustvari obveznost. Kaj se zgodi, e
predsednik drave nima pristojnosti za neko izjavo, pa to stori? Po DK o pogodbenem pravu
pogodbe, ki so sklenjene z oitno kritvijo notranjega prava, ne veljajo! Potrebna je torej presoja,
ali gre za oitno kritev notranjega prava.
Ko ef drave potuje v tujino, urejajo njegov poloaj posebni predpisi mednarodnega obiajnega
prava. Takrat mu pripadajo nekatere ugodnosti in asti in posebna zaita, deloma na podlagi MP,
deloma pa iz vljudnosti npr.:
- polna imuniteta,
- nedotakljivost stanovanja,
- oprostitev plaila davkov itd.
Gre za to, da ef drave kot vrhovni organ neodvisne drave ne more biti podvren drugi oblasti.
5.2.2. Predsednik vlade

V dravah, kjer je vlada kolektivno telo (parlamentarni sistemi), ta odloa tudi o vpraanjih
zunanje politike. V teh dravah je predsednik vlade pomemben dejavnik zunanje politike.
Pojavlja se kot organ, ki lahko s svojimi izjavami in dejanji zavee dravo, vendar na mednarodni
ravni ne simbolizira suverenosti drave in ne uiva enakih asti kot dravni poglavar. Na tevilnih
mednarodnih sestankih se predsednik vlade ali njegov namestnik pojavlja kot formalni
predstavnik svoje drave. Njegov poloaj je izenaen s poloajem efa specialne misije pri
diplomatskih odnosih.
Vedno veja politina pomembnost vlade pri vodenju zunanje politike je pripeljala do novih oblik
pogajanj in sodelovanja. To se kae v razlinih splonih in regionalnih organizacijah, pa tudi v
asociacijah, ki imajo naddravni znaaj. Na sestankih teh organizacij sodelujejo efi drav,
predsedniki vlad in pristojni ministri. Zato se je oblikovalo pravilo, da tudi predsednik vlade
polnopravno zastopa svojo dravo v zunanjih zadevah in jo s svojimi izjavami zavezuje. Obstaja
presumpcija o obstoju pooblastila za zastopanje, ki pa se lahko ovre.
Po poslovniku Varnostnega sveta OZN predsedniki vlade in zunanji ministri ne potrebujejo
posebnega pooblastila, kadar na zasedanjih zastopajo svojo dravo tudi tu velja DKPP (samo
80
podpis!). e je s podpisom predsednika vlade prilo do kritve notranjega prava, pogodba ne

velja!
5.2.3. Minister za zunanje zadeve

Funkcija se je razvila iz funkcije dravnega tajnika v absolutistinih monarhijah (pazil je na arhiv).
Za svoje delo odgovarja vladi in parlamentu; je lan kabineta. Nadrejen je diplomatskemu in
konzularnemu sistemu drave, ki deluje po njegovih navodilih.
Minister za zunanje zadeve pridobi pooblastilo za zunanje zastopanje e s samim imenovanjem
na ta poloaj. Zato mora biti to imenovanje po diplomatskih poteh sporoeno drugim dravam.
Stalna in splona praksa daje ministru za zunanje zadeve pooblastilo:
- da tujim diplomatskim predstavnikom daje poroila o tekoih poslih in
- da jim sporoa, kakno stalie je drava zavzela do doloenega vpraanja.
Meddravno sodie v Haagu je odloilo, da tudi ustni odgovor, ki ga da zunanji minister na
vpraanje tujega diplomatskega predstavnika, dravo zavezuje. Minister za zunanje zadeve je v
mejah svojih pristojnosti redni organ zunanjega zastopanja. V teh mejah se lahko njegove izjave
tejejo za obvezne.
Vasih so lahko pomemben dejavnik zunanjega zastopanja tudi vodje politinih strank. Nastopajo
lahko kot predstavniki drav, ki sodelujejo v pogajanjih in podpisujejo mednarodne pogodbe.
Pogajalske delegacije posameznih drav so vekrat sestavljene iz politinih funkcionarjev in
funkcionarjev izvrilne veje oblasti.
Spremembe dravnega poglavarja, predsednika vlade in zunanjega ministra (= predstavniki, ki
lahko zavezujejo dravo brez posebnega pooblastila) se notificirajo drugim dravam; ta
obveznost se jemlje resno in drave morajo biti hitre pri notifikacijah takih sprememb
(pomembno!).
5.2.4. Diplomatski predstavniki

Medtem ko je praksa diplomatskih misij znana od antike, so stalne diplomatske misije
(diplomatske slube) znane od 15. stol. (v odnosih med italijanskimi mestnimi dravami ter njimi in
drugimi dravami), kodifikacija diplomatskega prava pa se je zaela v 19. stol.
Diplomacija = upravljanje mednarodnih odnosov s pogajanji; je tudi poklic (vendar poklicni kriteriji
za diplomate niso izoblikovani).
Pravila MP o poloaju dravnih predstavnikov v tujini so se zaela oblikovati, ko so se uvedla
stalna diplomatska predstavnitva. Poloaj diplomatskih predstavnikov je urejalo mednarodno
obiajno pravo. Z Dunajskim pravilnikom iz leta 1815 in s sporazumom iz Aachna iz leta 1818 se
je poloaj diplomatskih predstavnikov uredil s predpisi mednarodnega pogodbenega prava. Viri
diplomatskega prava so:
- Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih (1961) eprav je veliko vpraanj
diplomatskega prava v njej podrobno urejenih, pa Konvencija glede nereenih vpraanj
napotuje na pravila mednarodnega obiajnega prava; nanaa se samo na redna in stalna
diplomatska predstavnitva;
- Konvencija o specialnih misijah (1969) v veliki meri se naslanja na Dunajsko konvencijo
o diplomatskih odnosih;
- mednarodno obiajno pravo;
- Protokol o obveznem mirnem reevanju sporov;
- Dunajska konvencija o predstavljanju drav v njihovih odnosih z organizacijami
mednarodnega znaaja (1975);
- Dunajska konvencija o prepreevanju napadov na mednarodno zaitene osebe;
- bilateralne mednarodne pogodbe.
81
Diplomatski predstavnik je oseba, ki na temelju izdanega pooblastila zastopa dravo v razmerju

do druge drave. Diplomatske predstavnike delimo na:
- redne: obiajno imajo naziv poslanika (v irem smislu);
- prilonostne.
Danes obstajajo tudi stalne diplomatske misije pri nekaterih mednarodnih organizacijah in
obratno.
Temeljno pravilo diplomacije = osebna nedotakljivost iz tega pojma se je razvila cela serija
diplomatskih imunitet in privilegijev, ki so danes tudi kodificirani; to pravilo je eno od znailnih
pravil obiajnega prava ele kasneje prihaja do kodifikacij.
Diplomatski predstavniki se delijo na 3 razrede (= range, Dunajski pravilnik o rangih diplomatskih
predstavnikov, 1815):
a) ambasadorji: veleposlaniki, legati, papeki nunciji (zastopajo Sveti sede) in drugi efi misij
ustreznega ranga, ki so akreditirani pri efu drave (npr. visoki komisarji v dravah
Commonwealtha);
b) poslaniki, ministri in internunciji oz. drugi pooblaenci, ki so akreditirani pri efu drave;
c) odpravniki poslov, ki so akreditirani pri ministrstvu za zunanje zadeve; ti se poljejo takrat, ko
diplomatski odnosi niso taki, da bi dopustili poiljanje poslanikov ali ambasadorjev, npr.:
- ko se diplomatski odnosi prvi ali ponovno vzpostavljajo ali
- ko obstajajo doloene teave pri akreditivih.
Pri odpravnikih poslov je potrebno loiti:
- stalnega odpravnika poslov en pied in
- zaasnega odpravnika poslov ad interim, ki je obiajno najstareji diplomatski
uslubenec misije; odpravnik poslov ad interim kot ef misije deluje zaasno:
e je mesto efa misije izpraznjeno ali
e ef misije ne more opravljati svojega dela.
L. 1818 je bil dodan e en rang s kongresa v Aachnu: med poslanike in odpravnike poslov se je
vrinil e en rang ministri rezidenti; v praksi se ta rang ni potrdil. Od takrat naprej vsaka drava
sama odloi, kakno vrsto predstavnikov bo imela v drugih dravah, vendar je to povezano z
n. reciprocitete v drugih dravah bodo predstavniki enakih rangov (e A v B polje
veleposlanika, ga bo tudi B v A).
V zvezi z doloanjem mest znotraj razredov diplomatskih zastopnikov je uveljavljeno n. senioritete
tisti, ki je najdlje znotraj svojega ranga (najve let) delal v nekem kraju, je v svojem razredu
najviji. To je pomembno pri protokolarnih oz. ceremonialnih dogodkih. Rang efov misij,
akreditiranih v istem mestu, se ravna:
- po razredu (ambasadorji so nad poslaniki in odpravniki poslov),
- znotraj vsakega razreda pa po dnevu in uri prevzema funkcije.
Velikost oz. mo drave tu ni pomembna. Razdelitev efov misij na razrede ne vpliva na njihova
pooblastila za zastopanje in na pravice in ugodnosti, razen kar se tie prednosti in nekaterih
vpraanj ceremoniala. Postopek sprejema efov misij mora biti enak za vse diplomatske
predstavnike istega razreda. Senioriteta je pomembna zaradi naela enake suverenosti drav.
Ker so drave med seboj enakopravne, jih ni mogoe razvrati glede na velikost, politino mo
ali tevilo prebivalcev. Kriterij razvranja pri protokolarnih dogodkih je lahko samo senioriteta.
efi misij, ki so akreditirani v istem mestu, predstavljajo diplomatski zbor. Ta vasih (npr. pri
nekaterih sveanostih) nastopa kot celota. V tem primeru ga vodi, mu predseduje ali nastopa v
njegovem imenu po rangu najstareji ef misije (ef misije z najdaljim staem), ki se imenuje
doyen diplomatskega zbora. V nekaterih dravah se je izoblikovalo pravilo, da je doyen vedno
papeki nuncij, ker se mu v teh dravah priznava stareinstvo nad vsemi ostalimi ambasadorji, ne
glede na to, kdaj je nastopil svojo funkcijo.
82
Poleg diplomatskega predstavnika, efa misije, obstaja e veje ali manje tevilo sodelavcev, ki
delujejo ne samo kot referenti v notranjem delu predstavnitva, temve nastopajo tudi na zunaj v
razmerju do drave sprejemnice. Vasih se znotraj misije oblikujejo posebni oddelki, npr. za
gospodarstvo ali kulturo. Te oddelke vodi diplomat visokega ranga, npr. pooblaeni minister, ki
nastopa samostojno v razmerju do pristojnih resornih organov drave sprejemnice. Vendar pa s
formalnega vidika dravo zastopa akreditirani ef misije ali (v njegovi odsotnosti) odpravnik
poslov ad interim, ostalo osebje pa deluje samo po njegovih navodilih in pod njegovo avtoriteto
(v praksi sicer ni vedno tako). Dunajska konvencija loi naslednje vrste osebja:
- ef misije;
- diplomatsko osebje: lani osebja misije, ki imajo diplomatske znailnosti;
- administrativno in tehnino osebje;
- pomono osebje.
Dunajska konvencija uporablja razline izraze:
- diplomatski agent ef misije;
- osebje misije diplomatsko osebje, administrativno osebje in pomono osebje;
- lani misije skupni izraz za osebje misije in efa misije.
Ker lahko veliko tevilo osebja za dravo sprejemnico predstavlja doloene teave, Dunajska
konvencija doloa, da se drave o tevilu osebja sporazumejo. e sporazuma ni, lahko drava
sprejemnica zahteva, da se tevilo osebja giblje v razumnih oz. normalnih mejah glede na
okoliine in potrebe. V zvezi s tem so v zgodovini diplomacije znani tevilni spori.
Funkcije diplomatske misije (eksemplifikativno natete) so:
- predstavljanje drave, ki akreditira (drava poiljateljica), v dravi, v kateri se akreditira
(drava sprejemnica);
- zaita interesov drave poiljateljice in njenih dravljanov v dravi sprejemnici v mejah, ki
jih dopua MP;
- pogajanje z vlado drave sprejemnice;
- zbiranje obvestil o stanju in razvoju dogodkov v dravi sprejemnici z vsemi dovoljenimi
sredstvi in poiljanje sporoil matini dravi;
- negovanje in razvijanje prijateljskih odnosov in razvijanje gospodarskih, kulturnih in
znanstvenih stikov.
Pri funkcijah diplomatske misije loimo:
- redne funkcije;
- izredne funkcije: zaasna zaita interesov tretje drave, ki nima svojega diplomatskega
predstavnitva, e tretja drava to zahteva in e se drava sprejemnica s tem strinja.
Za dejanja, ki jih poslanik izvaja v okviru svojih rednih funkcij, posebno pooblastilo ni potrebno.
Njegove izjave zavezujejo njegovo vlado. ef misije je pooblaen, da brez posebnega
pooblastila sprejme besedilo pogodbe, ki se sklepa med njegovo dravo in dravo sprejemnico.
Za podpis pogodbe pa potrebuje posebno pooblastilo. e podpie pogodbo brez izrecnega
pooblastila, lahko drava pogodbo naknadno odobri.
Vsaka drava se sama odloi, ali bo z doloeno dravo vzdrevala diplomatske odnose in ali bo v
njej imela stalno misijo. Ker mora ta svobodna odloitev obstajati na obeh straneh, je o tem
potrebno dosei soglasje. Obiajno obstaja reciprociteta: vsaka od obeh drav poilja in sprejema
poslanike. Pogoj za poiljanje in sprejemanje je:
- aktivna pravica do poslanstva (pravica do poiljanja poslanikov) in
- pasivna pravica do poslanstva (pravica do sprejemanja poslanikov).
Sveta stolica ima pravico do poslanstva na podlagi obiajnega prava.
V primeru zaostritve odnosov med dravama je mono popolno prenehanje diplomatskih
odnosov. Tudi v takih primerih pa komunikacija na doloeni ravni e vedno poteka, zato dravi, ki
83
sta pretrgali diplomatske odnose, zaprosita tretje drave, da zastopajo njihove interese v teh
dravah. Takne drave se po mednarodnopravni terminologiji imenujejo sile zaitnice (= neka
tretja drava, ki na ozemlju neke drave zastopa interese druge drave). Pogoj za takno ureditev
je privolitev vseh vpletenih drav (sporazum), pri emer je zaeleno, da je sila zaitnica neka
nevtralna drava.
Nastop diplomatske funkcije je vpraanje notranjega prava, hkrati pa tudi MP, saj je med
dravama najprej potreben sporazum o vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Notranji postopek v
Sloveniji ureja Zakon o zunanjih zadevah. efa misije predlaga minister za zunanje zadeve,
imenuje in razreuje pa ga predsednik republike. Kandidat mora pred tem prestati notranje
preverjanje v dravnem aparatu in zaslianje (hearing) pred odborom dravnega zbora za
mednarodne odnose. e odbor s kandidatom soglaa, mu predsednik republike izda poverilno
pismo (akreditiv, lettres de crance). Drava sprejemnica se mora s kandidatovo akreditacijo
strinjati (agrment), morebitne zavrnitve pa ji ni potrebno obrazloiti. Ob nastopu svoje funkcije
ef misije preda poverilno pismo na posebnem protokolarnem sprejemu v dravi sprejemnici.
Ambasadorji in poslaniki predajo poverilno pismo vrhovnemu organu zunanjega zastopanja (efu
drave), odpravniki poslov pa ministru za zunanje zadeve. Vasih e akreditirani ef misije preda
novo poverilno pismo. To se zgodi:
- e v monarhijah (v dravi sprejemnici ali poiljateljici) pride do spremembe na prestolu,
- e pride v eni ali v drugi dravi do temeljite spremembe oblike vladavine ali
- e je ef misije povian npr. iz poslanika v ambasadorja.
Z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov (s podpisom pogodbe ali izmenjavo pisem zun. ministrstev)
sta dravi avtomatino vzpostavili konzularne odnose obratno pa ne velja!; prekinitev
diplomatskih odnosov avtomatino ne povzroi prekinitve konzularnih odnosov; vojno stanje med
dvema drava pa ima za posledico prekinitev tako diplomatskih kot tudi konzularnih odnosov!
Drave prakticirajo tudi nerezidenno zastopanje ni nujno, da v drugo dravo poljejo svojega
predstavnika, ampak lahko za to pooblastijo koga, ki ima tako funkcijo v tretji dravi (npr. Brazilija
za Slovenijo pooblasti koga z Dunaja).
efu misije funkcija preneha na razline naine:
- obiajno ga vlada odpoklie in imenuje njegovega naslednika razlogi so lahko notranji
(npr. upokojitev, odpoved, bolezen, imenovanje na drugo mesto, potek mandata itd.); v
tem primeru ef misije preda odpoklicno pismo (lettres de rappel) in od drave
sprejemnice dobi rekreditiv (lettres de recrance); v praksi se najvekrat zgodi, da novi ef
misije ob poverilnem pismu preda e odpoklicno pismo za svojega predhodnika;
- misija lahko preneha tudi zaradi drugih razlogov, npr. zaradi napetosti med dravama; pri
diplomatskih krizah obstaja cela vrsta stopnjujoih oblik za odhod poslanika, npr. zaasni
odhod na posvetovanje, dopust itd.; e postane ef misije nezaelen v dravi sprejemnici,
ga lahko le-ta razglasi za persona non grata in od drave poiljateljice zahteva, da ga
odpoklie (razloga ji ni potrebno navesti!); podobno se postopa tudi z diplomatskim
osebjem. e drava poiljateljica zahtevi ne ugodi, lahko drava sprejemnica taki osebi ne
prizna lastnosti lana misije.
Prilonostni predstavniki so namenjeni posebnim dvostranskim in vestranskim pogajanjem o
razlinih vpraanjih. Gre za:
- razlina politina vpraanja,
- sklepanje mednarodnih pogodb,
- sodelovanje mejnih organov,
- sodelovanje na podroju prometa, zdravstva, socialne zaite itd.
Posebna vrsta zaasnih zastopnikov so potujoi poslanci (ambassador at large) in osebni
odposlanci efov drav in predsednikov vlad, ki v glavna mesta drav nosijo sporoila, namenjena
efu drave ali predsedniku vlade. Posebna odposlanstva se poiljajo tudi ob slovesnih in
reprezentativnih prilonostih (kronanja, dravniki pogrebi, mednarodne konference, mednarodne
84
proslave in prireditve itd.). Vse te oblike prilonostnih predstavnikov imenujemo ad hoc

diplomacija. Ureja jih Konvencija o specialnih misijah.
Specialne misije so zaasna odposlanstva, ki predstavljajo dravo v drugi dravi pri
obravnavanju doloenega vpraanja oz. pri opravljanju doloene naloge. Poiljanje misije in
obseg naloge se uredi s sporazumom med dravo poiljateljico in dravo sprejemnico. Ni
potrebno, da med dravama obstajajo diplomatski ali konzularni odnosi. Potek:
- drava poiljateljica sporoi, kako bo specialna misija sestavljena;
- drava sprejemnica lahko predlagano sestavo ali posameznega lana misije odkloni, pri
tem pa ji ni potrebno navajati razlogov;
- drava sprejemnica lahko kadarkoli izjavi, da je doloen lan misije persona non grata
in zahteva odpoklic (tudi tu ni potrebno navajati razlogov); e drava poiljateljica take
osebe ne odpoklie, ima drava sprejemnica pravico, da je ne obravnava ve kot lana
misije.
lani specialne misije uivajo podobno zaito kot stalni diplomatski predstavniki.
5.2.4.1. Diplomatski privilegiji in imunitete

Diplomati so zaiteni s posebnimi predpisi MP, ki so se razvili preko mednarodnega obiajnega
prava. Predpisi obiajnega prava so se dopolnjevali s prakso in precedensi. Kljub temu pa je
prihajalo do nesoglasij pri razumevanju obsega diplomatske imunitete. Poleg tega se je
diplomatska imuniteta velikokrat zlorabljala, v 19. in 20. stoletju pa je na tem podroju prihajalo do
hudih kritev v mednarodni praksi. To so bili razlogi, da je Komisija za mednarodno pravo zaela
pripravljati kodifikacijo tega dela MP. Rezultat je bila Dunajska konvencija o diplomatskih
odnosih.
Diplomatska imuniteta se je vekrat oznaevala z izrazom eksteritorialnost. Ta pojem je
uporabljal Grotius, sprejela pa ga je tudi veina starejih teoretikov MP. Eksteritorialnost je odraz
predstavnike vloge poslanikov: poslanik zastopa dravo, ki je dejansko izven teritorija, na
katerem poslanik deluje. Vendar pa je napano govoriti o eksteritorialnosti zgradbe poslanitva.
Zgradba ni izvzeta iz teritorija drave, na katerem stoji.
Temelj diplomatske imunitete je:
- na eni strani dostojanstvo drave, ki jo poslanik predstavlja (teorija reprezentacije),
- na drugi strani pa potreba, da se poslaniku oz. misiji omogoi neodvisnost delovanja
(funkcionalna teorija).
Dunajska konvencija zdruuje obe stalii.
Nekatere lastnosti diplomatske imunitete:
- funkcija misije je predstavljanje drave, namen imunitete pa je, da se omogoi izvrevanje
funkcij diplomatskih misij;
- namen imunitete ni dajanje prednosti posameznikom;
- diplomatska imuniteta ni osebna pravica zaitenih posameznikov, temve pravica drave,
da od druge drave zahteva doloeno ravnanje s svojimi diplomatskimi predstavniki zato
se lan misije sam ne more odrei imuniteti, odree pa mu jo lahko (tudi proti njegovi volji)
njegova vlada;
- diplomatska imuniteta traja ves as, ko je zaitena oseba slubeno v dravi sprejemnici:
zane se od trenutka, ko oseba prekorai mejo drave sprejemnice zaradi nastopa
funkcije, preneha pa takrat, ko dravo zapusti oz. ko se iztee razumen rok za odhod;
- imuniteta obstaja tudi v primeru vojne med dravo sprejemnico in dravo poiljateljico
drava sprejemnica mora v tem primeru zaitenim osebam omogoiti, da v najkrajem
monem asu zapustijo njeno obmoje; za to mora zagotoviti tudi ustrezna prevozna
sredstva;
- funkcionalna narava diplomatske imunitete se kae tudi v tem, da mora drava
sprejemnica omogoati ustrezne razmere za delo diplomatske misije (pridobitev prostorov
za delo, stanovanj za druine osebja itd.).
85
Diplomatska imuniteta ni priznana samo v dravi, kjer je poslanik akreditiran, temve tudi v tretjih
dravah, skozi katere poslanik potuje:
- da bi prevzel svojo funkcijo,
- da bi se vrnil v slubo ali
- da bi se vrnil v svojo dravo.
Tretja drava mu mora priznati imuniteto in mu omogoiti prehod oz. vrnitev. To velja tudi za
poslanikove druinske lane, lane administrativnega in tehninega osebja in pomono osebje ter
njihove druinske lane.
Obiajno pravo je priznavalo imuniteto tudi osebju efa misije, vendar pa je bil obseg imunitete za
posamezne kategorije osebja sporen. Dunajska konvencija:
- potrdila je imuniteto za diplomatske agente (efa misije in diplomatsko osebje) in njihove
druine;
- za ostale kategorije osebja misije in njihove druine pa je Konvencija doloila, v kaknem
obsegu jim je imuniteta priznana; tudi administrativno in tehnino osebje in njihove druine
uivajo imuniteto, ki pa ima doloene izjeme (glede ugodnosti pri carinah, civilni in upravni
pristojnosti drave sprejemnice itd.).
V praksi je obiajno tako, da drava poiljateljica ministrstvu za zunanje zadeve drave
sprejemnice sporoi imena oseb, ki uivajo imuniteto in privilegije.
V primeru amerikega veleposlanitva v Teheranu se je pred Meddravnim sodiem v Haagu
postavilo vpraanje, ali ima drava poiljateljica pravico do oboroene intervencije, e drava
sprejemnica hudo kri diplomatsko imuniteto in privilegije. Sodie je odgovorilo negativno, saj v
mednarodnem pravu obstaja naelo prepovedi oboroene agresije. Oboroena intervencija je
mona samo v primeru samoobrambe, zato bi bile v tem primeru mone drugane sankcije, npr.
gospodarske.
Diplomatske privilegije in imunitete delimo na dva sklopa:
- privilegiji in imunitete misije;
- osebni privilegiji in imunitete diplomatov.
Privilegiji in imunitete misije so:
a) nedotakljivost premoenja in prostorov;
b) zaita arhivov arhivi in spisi misije so nedotakljivi, ne glede na to, kje se nahajajo; to velja
tudi v primeru prekinitve diplomatskih odnosov ali vojne (v takih primerih se lahko postavi
enega od uslubencev misije za uvaja zgradbe in arhivov);
c) svoboda korespondence;
d) ceremonialne pravice gre za izobeanje zastave in grba svoje drave, ef misije ima pravico
do ustreznega naslavljanja (ekscelenca) in e za nekatere druge ceremonialne pravice; pri
tem je treba upotevati, da gredo diplomatskim predstavnikom razlinih drav enake asti (!).
Nedotakljivost premoenja in prostorov pomeni:
- organi drave sprejemnice ne smejo vstopiti v prostore misije brez dovoljenja efa misije;
- drava sprejemnica mora prepreevati nasilno vstopanje v prostore misije, motenje miru in
kritve dostojanstva misije;
- na isti nain so zaitena tudi zasebna stanovanja efa misije in diplomatskega osebja;
- prostori misije, zasebna stanovanja diplomatskih agentov, pohitvo in drugi predmeti, ki so
v teh prostorih, ne morejo biti predmet preiskave, zaplembe ali izvrbe;
- dostava sodnih in drugih pozivov se lahko vri samo po diplomatski poti;
- Konvencija iti tudi prevozna sredstva;
- zaiteni prostori obsegajo zgradbo misije, pa tudi ograjen vrt ali park okoli zgradbe te
nepreminine niso eksteritorialne (izvzete iz obmoja drave sprejemnice), temve so le
postavljene v doloen zaiten pravni poloaj.
86
Vasih se je v zgradbi diplomatskega predstavnitva priznavala pravica do zatoia (azila).

Danes mednarodno pravo pravice do diplomatskega azila ne priznava. Zloinca, ki se zatee v
zgradbo misije, je potrebno izroiti mestnim oblastem. Tudi za kazniva dejanja, storjena v zgradbi
misije, so pristojne mestne oz. dravne oblasti.
Drava sprejemnica dopua in iti svobodo korespondence:
- korespondenca z lastno dravo vkljuuje komunikacijo z vsemi organi drave (vlada,
upravni organi, sodni organi, ustanove, posamezniki, druge misije in konzulati itd.);
- misija lahko uporablja vse oblike komunikacije;
- pisma in kurirsko prtljago je prepovedano pregledovati e obstaja utemeljen sum, da v
prtljagi ni diplomatske pote, lahko organi drave sprejemnice zahtevajo, da se ob
prisotnosti diplomatskega predstavnika prtljaga odpre; e diplomatski predstavnik to
odkloni, se lahko poiljka zavrne.
Diplomatska misija ima pravico izobesiti zastavo in grb svoje drave:
- na zgradbi misije,
- v slubenih prostorih,
- na zgradbi stanovanja efa misije in
- na njegovih prevoznih sredstvih.
Osebni privilegiji in imunitete diplomatov so:
a) osebna nedotakljivost je temeljni privilegij diplomatskega prava, iz katerega izhajajo vsi
drugi;
b) imuniteta pred kazensko, civilno in upravno jurisdikcijo;
c) nedotakljivost stanovanja zasebno stanovanje diplomatskega agenta uiva enako
nedotakljivost in zaito kot prostori misije;
d) svoboda gibanja drava sprejemnica mora na svojem obmoju lanom diplomatskih misij
zagotoviti svobodo gibanja in potovanja, na doloena obmoja pa jim lahko vstop zaradi
dravne varnosti prepove; v praksi so vlade to monost vekrat zlorabljale, tako da so gibanje
diplomatskega osebja omejile na ozek prostor okoli glavnega mesta, za dalja potovanja pa
so zahtevale posebna dovoljenja;
e) oprostitev plaila davin in carin diplomatski agenti so v dravi sprejemnici oproeni
plaila vseh davin in taks, razen posrednih davin, ki so po svoji naravi obiajno vkljuene
v ceno blaga oz. storitev; oproeni so tudi plaila osebnih dajatev in vojnih doklad.
Kot e reeno je osebna nedotakljivost temeljni privilegij diplomatskega prava, iz katerega
izhajajo vsi drugi. Je odraz temeljne pravice drave do neodvisnosti in spotovanja. Gre za iroko
zaito:
- diplomatski agent ne sme biti podvren nikakrni obliki aretacije ali pripora;
- drava sprejemnica mora z njim ravnati spotljivo in prepreevati posege v njegovo
osebnost, svobodo in dostojanstvo;
- zaiteni so tudi zasebno stanovanje, spisi, dopisovanje in osebni predmeti;
- e diplomatski agent stori kaznivo dejanje proti javnemu redu ali varnosti drave (nekateri
teoretiki menijo, da tak diplomat ne uiva zaite in da se ga lahko pripre), lahko drava
sprejemnica:
zahteva njegov odpoklic ali
mu odree gostoljubje in ga spremi do meje.
Zaradi tevilnih napadov na diplomatske predstavnike je bila leta 1973 sprejeta Konvencija o
prepreevanju in kaznovanju zloinov proti mednarodno zaitenim osebam, vkljuujo
diplomatske agente.
Imuniteta pred kazensko, civilno in upravno jurisdikcijo ne pomeni, da za diplomatsko osebje
ne bi veljali zakoni drave sprejemnice. e diplomat kri zakone, lahko drava sprejemnica od
drave poiljateljice po diplomatski poti zahteva:
87
- da diplomata opozori ali

- ga odpoklie.
Dopuena je nujna obramba proti protipravnim dejanjem privilegirane osebe, po prenehanju
imunitete pa se lahko uporabi redna pravna pot, ki prej zaradi imunitete ni bila mogoa. Imuniteta
pred jurisdikcijo obsega zaito pred posegi sodnih in upravnih organov:
- kazenska jurisdikcija diplomatski agent je popolnoma izvzet iz kazenske jurisdikcije
drave sprejemnice; to se nanaa na vsa dejanja in ne samo na tista, ki so povezana z
njegovo funkcijo; tudi e gre za dejanje proti varnosti drave, lahko drava sprejemnica
samo preventivno ukrepa, ne more pa storilca naknadno kazensko preganjati;
- civilna jurisdikcija diplomatski agent je izvzet tudi iz civilne jurisdikcije, vendar pa tu
obstajajo doloene izjeme (npr. glede doloenih stvarnopravnih tob, ki se tiejo
nepreminin na podroju drave sprejemnice, glede oporonih pravd itd.).
- upravna jurisdikcija diplomatski agent ni dolan priati.
Imuniteta pred kazensko, civilno in upravno jurisdikcijo lahko preneha. To se zgodi, e jo drava
poiljateljica preklie. Gre za pravico drave in ne pravico diplomatskega agenta. Za preklic
imunitete zato ni potrebna njegova privolitev. Imuniteta pred kazensko, civilno in upravno
jurisdikcijo velja tudi za administrativno in tehnino osebje, vendar le glede dejanj, povezanih z
opravljanjem njihove slubene funkcije.
Dunajska konvencija omenja tudi dolnosti diplomatskih predstavnikov oz. osebja misije:
- diplomatski predstavniki se ne smejo vmeavati v notranje zadeve drave sprejemnice;
- do drave sprejemnice, njene vlade in drugih organov se morajo obnaati spotljivo;
- do obiajev in zakonov morajo biti obzirni;
- slubene posle lahko opravljajo le preko ministrstva za zunanje zadeve to pomeni, da se
diplomatsko predstavnitvo ne sme neposredno obraati na druge upravne ali sodne
organe drave sprejemnice;
- prostori misije se ne smejo uporabljati za cilje, ki niso v skladu s funkcijami misije;
- diplomatski agenti se v dravi sprejemnici ne smejo ukvarjati z zasebno podjetniko ali
trgovsko dejavnostjo.
Poleg teh dolnosti pozna mednarodno obiajno pravo e druga pravila vljudnosti. Tudi ta pravila
v diplomaciji niso nepomembna.
5.2.5. Konzuli
Konzuli so upravni organi drave, ki v drugi dravi opravljajo doloene funkcije za svojo dravo in
zastopajo interese svojih dravljanov. Konzul (nasprotno od diplomatskega poslanika) ne zastopa
vlade in nima diplomatskih znailnosti. Je dravni uradnik v tujini in ne predstavlja drave. To je
bistvena razlika med konzulom in diplomatskim predstavnikom. Medtem ko poslanik predstavlja
svojo dravo v vseh pogledih, ima konzul doloene nepolitine (upravne) funkcije.
Z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov so avtomatino vzpostavljeni tudi konzularni odnosi, ne pa
tudi obratno. Prekinitev diplomatskih odnosov ne prekinja konzularnih; vojna prekine oboje.
Diplomatske misije imajo pogosto tudi konzularne funkcije; veino konzularnega dela v ZDA
opravlja slovensko veleposlanitvo v Washingtonu. Vsako odprtje konzulata zahteva sporazum z
dravo sprejemnico o rangu konzulata, sedeu, in konzularnem obmoju.
5.2.5.1. Konzularne funkcije

Funkcije konzulov:
- izdajajo vizume in potne liste in opravljajo upravne dejavnosti (tu DKKO doloa zgolj
sploni okvir); tu je merodajno tudi pravo drave poiljateljice;
88
- itijo interese drave poiljateljice na podrojih trgovinskega, ekonomskega, kulturnega in

znanstvenega sodelovanja (ugotavljanje in poroanje o razmerah v dravi poiljateljici);
- zaita interesov dravljanov drave poiljateljice, zlasti mladoletnih in drugih opravilno

nesposobnih ljudi; kontakti z dravljani poiljateljice, ki jim je odvzeta prostost (36
DKKO); ko se ti dravljani znajdejo ob problemu s sodnimi oblastmi, konzularni
predstavniki nimajo funkcije pravnega zastopnika, ampak svetujejo;
- naloge v zvezi z ladjami in letali (kontrola, inpekcije, reevanje sporov) in opravljanje
drugih funkcij; DKKO govori o pomoi ladjam in letalom, pregledovanje dokumentov,
vodenje preiskav pri nesreah; reevanje sporov med kapitanom ladje in posadko za
vse se potrebuje soglasje drave sprejemnice.
Vasih sta lahko diplomatska in konzularna funkcija zdrueni. To se zgodi takrat, ko v glavnem
mestu neke drave ni konzulata in njegovo funkcijo opravlja oddelek na diplomatskem
predstavnitvu, ali pa takrat, ko drava nima diplomatske misije in konzul opravlja tudi njene
funkcije.
Konzularne odnose ureja:
a) Konvencija o konzularnih odnosih (Dunaj, 1963) z njo so bila dotedanja pravila
mednarodnega obiajnega prava znatno spremenjena in dopolnjena;
b) mednarodno obiajno pravo Konvencija doloa, da se za vpraanja, ki jih izrecno ne ureja,
e vedno uporablja mednarodno obiajno pravo.
Konvencija nateva nekatere funkcije konzulov:
- zaita interesov svoje drave in dravljanov,
- izdajanje doloenih upravnih aktov,
- pomo ladjam in letalom, ki potujejo pod zastavo njihove drave,
- razvijanje trgovinskih, gospodarskih in kulturnih odnosov itd.
Delovanje konzulatov mora biti v skladu z zakoni in predpisi drave sprejemnice. Funkcije so
natete eksemplifikativno, zato lahko drava poiljateljica konzulatu zaupa kakrnokoli nalogo, ki
je zakoni drave sprejemnice ne prepovedujejo.
Pogoj za ustanovitev konzulata je konzularna sposobnost drave. To sposobnost (sposobnost
imeti svoje konzulate v tujini oz. sprejeti tuje v svoji dravi) so v preteklosti imele tudi nesuverene
drave (npr. Srbija pred letom 1878). Loimo:
- pasivno konzularno sposobnost sposobnost sprejeti tuje konzulate v svoji dravi;
- aktivno konzularno sposobnost sposobnost imeti svoje konzulate v tujini.
Konzularno sposobnost (predvsem pasivno) imajo lahko tudi federalne enote. Medtem ko imajo
lahko diplomatske misije tudi drugi subjekti mednarodnega prava, lahko konzulate ustanavljajo
samo drave.
Drava, v kateri eli neka druga drava odpreti konzulat, mora v to privoliti. Medsebojno poiljanje
in sprejemanje konzulov se najvekrat uredi s pogodbo, v kateri se podrobno doloijo vsa
vpraanja. Dunajska konvencija o konzularnih odnosih doloa, da temelji vzpostavitev
konzularnih odnosov na obojestranskem soglasju med dravo poiljateljico in dravo sprejemnico.
e ni drugae doloeno se teje, da privolitev za vzpostavitev diplomatskih odnosov obsega tudi
vzpostavitev konzularnih odnosov. Mono pa je, da se konzularni odnosi vzpostavijo pred
diplomatskimi in da so od njih neodvisni.
Poznamo dve vrsti konzulov:
- poklicni konzuli: konzularna funkcija je njihova redna in izkljuna dejavnost; v razmerju do
svoje drave so v slubenem odnosu; imeti morajo doloeno izobrazbo in dravljanstvo
drave poiljateljice;
- astni konzuli: to so osebe, ki imajo stalno bivalie v dravi sprejemnici in so velikokrat
tudi njeni dravljani; ne dobivajo uradnike plae, temve svojo funkcijo opravljajo
brezplano; danes so astni konzuli redki.
89
5.2.5.2. Vodje konzularnih misij

efi konzulatov so razdeljeni v tiri razrede (range):
- generalni konzul;
- konzul;
- vicekonzul;
- konzularni agent izraz se v praksi ne uporablja.
Drave lahko dajejo svojim konzularnim funkcionarjem, ki niso efi konzulatov, tudi drugane
nazive. Razlika v nazivu odloa o rangu efov konzulatov, ki so v istem mestu, za samo delovanje
konzulov pa nima pomena. Generalni konzuli so vasih nadzirali ve konzulatov, danes pa se ta
naziv podeljuje efom konzulatov v posebej pomembnih mestih. Po razredu efov konzulatov se
imenujejo tudi sami konzulati: generalni konzulat, konzulat, vicekonzulat in konzularna agencija.
Tako kot za odprtje konzulata je tudi za imenovanje doloene osebe za efa konzulata potreben
sporazum med dravo poiljateljico in dravo sprejemnico (upotevajo se notranji predpisi obeh
drav). efa konzulata imenuje drava poiljateljica, izvajanje funkcij pa odobri drava
sprejemnica. Potek:
- novi ef konzulata dobi od svoje drave patentno pismo (lettres de provision), v katerem
so podatki o njegovi kategoriji, razredu, konzularnem podroju in sedeu (izda ga zunanje
ministrstvo drave poiljateljice);
- na strani drave sprejemnice je potreben reciproni akt patentno pismo se polje dravi
sprejemnici, ki efu konzulata izda pooblastilo za opravljanje funkcije (eksekvaturo; izda jo
ustrezen organ, ponavadi zunanje ministrstvo, vendar tudi tu drava lahko doloi da jo
izda ef drave; Slovenija: patentno pismo izda ministrstvo, eksekvaturo ef drave);
izdaja eksekvature pomeni dovoljenje za izvrevanje konzularne funkcije drava
sprejemnica lahko izdajo eksekvature tudi zavrne, pri tem pa ji ni potrebno navajati
razlogov za zavrnitev; o izdaji eksekvature mora obvestiti pristojne organe konzularnega
podroja;
- efu konzulata mora v skladu s Konvencijo o konzularnih odnosih omogoiti opravljanje
njegovih funkcij.
Prednostni vrstni red rang znotraj vsakega razreda se doloi po datumu eksekvatur ali datumu
zaetka zaasnega opravljanja funkcije.
lanu konzulata lahko funkcija preneha na ve nainov:
- s sporoilom drave poiljateljice dravi sprejemnici o prenehanju funkcije,
- z umikom eksekvature,
- s sporoilom drave sprejemnice dravi poiljateljici, da neke osebe ne teje ve za lana
konzularnega osebja in
- zaradi vojne.
Prekinitev diplomatskih odnosov sama po sebi ne pomeni tudi prekinitve konzularnih odnosov.
Drava sprejemnica lahko dravo poiljateljico v vsakem trenutku obvesti, da je doloen
konzularni predstavnik postal persona non grata oz. nesprejemljiv. Tega ukrepa ji ni potrebno
obrazloiti.
e se to zgodi, mora drava poiljateljica tako osebo takoj odpoklicati. e je ne odpoklie, lahko
drava sprejemnica eksekvaturo umakne in sporoi, da osebe ne teje ve za konzularnega
predstavnika. e pride do prekinitve konzularnih odnosov, mora drava sprejemnica zaititi
konzularne prostore, premoenje in arhive.
5.2.5.3. Osebje konzulata

Z eno besedo se imenujejo konzularni funkcionar. Imenujejo se v skladu s predpisi obeh drav;
nekatere prakticirajo eksekvaturo tudi na druge konzularne funkcionarje.
90
Dravljanstvo poiljateljice: dravljan sprejemnice lahko postane konzularni funkcionar v tujem

konzulatu na njenem ozemlju samo z njenim dovoljenjem vendar se v praksi to ne dogaja, saj
so drave e vedno zelo nacionalno usmerjene.
Drava sprejemnica lahko razglasi, da je nek konzularni funkcionar persona non grata
(=nezaeljena oseba) obvesti o tem dravo poiljateljico, ki je takega funkcionarja dolna
odpoklicati e tega ne stori, konzularni funkcionar izgubi svoje pravice, ki mu jih podeljuje ta
funkcija, in drava sprejemnica ga lahko obravnava kot vsakega drugega tujca.
5.2.5.4. Imunitete in privilegiji, ki se nanaajo na konzulat

Analogija z zaito diplomatskih misij (identino):
- davna oprostitev prostorov (oprostitev plail za storitve, ki jih opravlja neka javna sluba;
plaa se samo odvoz smeti, voda,);
- nedotakljivost arhiva in listin (arhiv je nedotakljiv, kjerkoli se e nahaja; e npr. potuje po
ozemlju);
- oprostitev davkov in taks na dajatve, ki jih pobira konzulat; konzulati smejo v skladu s
predpisi svoje drave za svoje storitve zaraunavati takse in pristojbine ti prihodki so v
dravi sprejemnici oproeni plaila davkov in carin;
- konzularni predstavniki imajo tako kot diplomatski predstavniki pravico do svobode gibanja
in komuniciranja (konzul. predst. ni dovoljeno ovirati pri gibanju; izjema: ko so napetosti
med dravama, lahko drava sprejemnica omeji gibanje na doloenem delu ozemlja
tega danes skoraj ni ve, ZDA e omejujejo kubanske konzularne predstavnike);
- drava poiljateljica lahko zgradbo konzulata in prevozna sredstva oznai z zastavo in
grbom.
Nedotakljivost prostorov konzulata (drugae urejeno kot v primeru dipl. misij): v primeru nesree
(naravne, npr. poar) se prezumira soglasje vodje konzulata. V primeru dipl. misij se soglasje
vodje nikoli ne predpostavlja! Drava sprejemnica mora storiti vse, da ne bi prilo do nasilnih
vdorov v prostore konzulata, pokodovanja, krenja miru ali dostojanstva konzulata; prostori
konzulata, pohitvo, oprema, prevozna sredstva in drugo premoenje ne morejo biti predmet
rekvizicije.
Svoboda komuniciranja: konzularna poiljka ni absolutno zaitena v primeru suma je dopustno
zahtevati odprtje, a le ob prisotnosti predstavnika konzulata (~ dipl. poiljke se ne smejo
odpirati!).
5.2.5.5. Imunitete in privilegiji konzularnih funkcionarjev

Zaita poklicnih konzulov je podobna zaiti diplomatskih predstavnikov:
- oprostitev davkov in taks;
- oprostitev carinskih dajatev in prepovedi;
- oprostitev pregleda osebne prtljage (ni absolutna, sum, ob prisotnosti predstavnika
konzulata);
- oprostitev javnih in osebnih ter socialnih dajatev;
- drava sprejemnica mora z njimi ravnati spotljivo;
- ukreniti mora vse, kar je potrebno, da bi prepreila posege v njihovo osebnost, svobodo in
dostojanstvo;
- konzularni predstavniki so izvzeti iz sodne in upravne jurisdikcije samo glede dejanj, ki se
nanaajo na opravljanje njihove slubene funkcije.
Konzularni predstavniki pa nimajo imunitete pred kazensko jurisdikcijo. Na podlagi odlobe
sodia so lahko aretirani, e storijo hudo/teje kaznivo dejanje (drava sprejemnica jim lahko
sodi in jih kaznuje) ~ zoper dipl. predstavnike ima drava sprejemnica samo ukrep persone non
grate (osebna nedotakljivost je absolutna!).
91
Sodna imuniteta (pri diplomatskih predstavnikih je popolna, vendar je v doloenih primerih

dopustna: stvarnopravna toba v zvezi z nepreminino, ki jo ima dipl. predstavnik v lasti;
dednopravna toba v dednih sporih; e gre za zasebno trgovinsko transakcijo, pri kateri nastane
koda stvar ima napake v teh primerih dipl. predstavnik nastopa kot zasebnik) je pri
konzularnih predstavnikih omejena na dejanja, storjena pri opravljanju uradnih funkcij tudi pri
teh dejanjih obstajajo izjeme: npr. v primeru tobe, ki jo je sproila tretja stran za kodo, ki jo je
povzroilo vozilo, ladja ali letalo. e dipl. predst. povzroi prometno nesreo, se ta problem lahko
rei s kaknimi predpisi drave sprejemnice (npr. e hoe dipl. predst. registrirati avto, naj se
zavaruje za kodne primere).
Imuniteta astnih konzulov in konzulatov je v primerjavi s poklicnimi zoena in omejena:
- ne nanaa se na lane druin astnih konzulov;
- prostori konzulata niso nedotakljivi, vendar pa mora drava sprejemnica storiti vse, da bi
jih zaitila in prepreila nasilne vstope in pokodovanje;
- arhivi in spisi astnega konzulata so nedotakljivi, e so loeni od ostalih spisov;
- astni konzuli nimajo imunitete pred kazensko jurisdikcijo, vendar pa se mora morebitni
kazenski postopek voditi hitro in tako, da ne ovira dela astnega konzula.
Persona non grata = e funkcionar daje izjave, ki uinkujejo negativno v dravi sprejemnici.
Dolnost prianja (v primeru dipl. predst. te dolnosti ni): konzul. funkcionar je lahko povabljen kot
pria, e prianje zavrne, se proti njemu ne more uporabiti prisilnih ukrepov; ni pa dolan priati v
zadevah, ki se tiejo opravljanja njegovih funkcij, ni dolan dati na razpolago uradnih dokumentov
ali korespondence in ni dolan nastopiti kot izvedenec.
5.2.5.6. Dolnosti konzularnih funkcionarjev

Dunajska konvencija o konzularnih odnosih omenja tudi dolnosti konzulov:
- konzuli morajo spotovati zakone in ostale predpise drave sprejemnice (najbolj
pogost/tipien primer je parkiranje e se npr. s svojo imuniteto brani kazni za nepravilno
parkiranje, je to kritev DKKO);
- ne smejo se vmeavati v notranje zadeve DS, zlasti z izjavami za tisk; izjave, ki posegajo
v obutljivost drave;
- prostorov konzulata ne smejo uporabljati za namene, ki niso zdruljivi z izvajanjem
konzularnih funkcij (drugi prostori, npr. komercialni, morajo biti loeni od prostorov ostalih
predstavnitev, ki so v isti stavbi);
- dolnost zavarovanja za kodo 3. osebi (v DKDO te dolnosti ni!).
5.2.5.7. astni konzuli

So dravljani DS, ki jih je DP imenovala na to funkcijo (ugledni, pomembni ljudje, ki imajo
sposobnost pomagati pri razvijanju odnosov med dravama). Ne prejemajo plaila za svojo
funkcijo, razen pokritja strokov za vzdrevanje urada. Biti mora imenovan: izdati se morata
patentno pismo in eksekvatura.
Poloaj:
- uporaba zastave in grba;
- pomo pri pridobivanju prostorov (pomaga mu DS).
Prostori astnega konzulata ne uivajo nedotakljivosti, uivajo pa jo arhiv in dokumenti (DKKO
zahteva strogo loitev poslovnih in konzularnih dokumentov).
Privilegiji in imunitete:
- oprostitev carin za predmete za uradno rabo;
- imajo pravico zaraunavati konzularne takse za uradne akte.
92
Ne uivajo osebne nedotakljivosti sodno imuniteto uivajo samo za uradna dejanja (ker jih je
malo, je tudi imuniteta ozka).
Imajo svobodo obevanja z dravljani DP (enaka pravila kot za karierne konzule) in uivajo
svobodo gibanja.
Funkcija astnega konzula je zamiljena iz praktinih razlogov; za komunikacijo z bolj oddaljenimi
dravami, s katerimi imamo bolj malo odnosov; ZDA imajo specialno ureditev: same ne imenujejo
astnih konzulov v tujini, lahko pa drugi v ZDA imenujejo Ameriane za svoje astne konzule ta
sistem pa je tog, koristen za velika mesta, a potreben tudi v manjih krajih.
Slovenija je l. 2004 imela 50 astnih konzulov v tujini in 27 tujih drav je imelo svoje astne
konzule v Sloveniji (lahko jih je tudi ve iz ene drave).
Ali DKKO in DKDO pokrivata vse teme diplomatskega prava? Trk Ne. Dve dodatni obliki
diplomacije, ki pokrivata nekaj specialnih aspektov: specialne misije in konferenna diplomacija.
Specialne misije
Konstituirajo se ad hoc (prilonostno). Lahko se poljejo v drave, s katerimi neka drava e
ima/e nima diplomatskih odnosov. Poljejo se, kadar gre za specializirano diplomatsko nalogo
(npr. kakna pogajanja med dravami). Vasih imajo negativne posledice za redne diplomatske
odnose. Zgodovinsko pomemben primer = misija svetovalca za nacionalno varnost ZDA Henrya
Kissingerja na Kitajsko tja el inkognito, da bi pripravil podlago za kasneji obisk predsednika
ZDA.
OZN: pr. vpraanja v zvezi z misijami ureja Konvencija o specialnih misijah; poloaj urejen
analogno z ostalimi dipl. predstavniki (glede imunitet,).
Dolina trajanja misije: dokler obstajata interes in potreba zanjo. Lahko so sestavni del dela neke
mednarodne organizacije.
Konferenna diplomacija
Cela vrsta tehninih posebnosti, ki jih v redih diplomatskih odnosih ni:
- polnomoje odposlancev (polnomoje = pooblastilo), ki tvorijo tako konferenco (e so
sklicane na nivoju ministrov, takih pooblastil ni treba, e pa na nivoju poslancev, pa je
treba preveriti, ali imajo polnomoje);
- odloanje: pogosto se predpostavlja poslovnik o odloanju (ki doloa potrebno veino za
odloitev); tei se k soglasju (aktivna podpora vseh) ali pa konsenzu (nihe nima tako
monih ugovorov, da bi kdorkoli lahko zahteval glasovanje);
- pomen zapisnikov: dipl. konference so formalizirani procesi vodi se zapisnik, ki je lahko
dobeseden ali sumaren (v ZN obstajata obe praksi); za vsak tak zapisnik je zapisana
procedura, s katero se potrjuje (npr. pri dobesednih rok za ugovore).
Glede privilegijev in imunitet veljajo pravila DKDO.
5.3. Mednarodni uslubenci

Z nastankom vedno vejega tevila mednarodnih organizacij se je povealo tevilo mednarodnih
uslubencev, s tem pa tudi potreba, da se uredi njihov poloaj. Neka splona pravila
mednarodnega obiajnega prava o poloaju mednarodnih uslubencev se e niso izoblikovala.
Gre namre za organizme, ki so ustanovljeni z mednarodnimi pogodbami. Drave, ki niso
podpisnice teh pogodb, tudi nimajo interesa, da takim uslubencem mednarodnih organizacij
priznajo poseben status. Drave podpisnice pa njihov status uredijo s samo pogodbo. Zato
poloaj mednarodnih uslubencev temelji predvsem na pogodbenem pravu. Mednarodni
uslubenci imajo v vsaki dravi samo tiste pravice in pooblastila, na katere je drava s pristopom
93
k pogodbi pristala. Vendar pa se postopoma oblikujejo tudi doloena pravila, ki se lahko razvijejo
v mednarodno obiajno pravo.
Ustanovna listina OZN in statuti mnogih mednarodnih organizacij vsebujejo naelno obveznost
spotovanja privilegijev za osebe, ki delujejo v doloeni mednarodni organizaciji. Po 105. lenu
Ustanovne listine OZN so predstavnikom drav lanic in uslubencem OZN priznani privilegiji, ki
so potrebni za njihovo neodvisno opravljanje funkcij. Podobne dolobe vsebujejo tudi statuti
drugih specializiranih institucij. Ena od temeljnih znailnosti mednarodnih uslubencev je namre
ravno neodvisnost od nacionalnih vlad.
Bolj podrobno je poloaj mednarodnih uslubencev urejen v dveh konvencijah:
- Konvencija o pravicah organov OZN (1946) in
- Konvencija o privilegijih in pravicah specializiranih agencij (1947).
Obe konvenciji doloata, da generalni sekretar OZN oz. ustrezni organ vsake specializirane
ustanove doloi, kateri uslubenci uivajo privilegije. Njihov seznam mora sporoiti vladam, ki so
lanice organizacije. Nekatere druge dolobe so e:
- mednarodni uslubenci so izvzeti iz sodne jurisdikcije glede dejanj, ki sodijo v njihovo
slubo;
- oproeni so plaila doloenih davkov;
- predpisi, ki omejujejo priseljevanje in bivanje tujcev v doloeni dravi, za mednarodne
uslubence in njihove druine ne veljajo;
- pri prvem nastopu slube lahko svojo opremo in druge premine predmete uvozijo brez
carine;
- generalni sekretar OZN oz. glavni predstojnik vsake mednarodne organizacije uiva enake
privilegije in imunitete, ki jih po mednarodnem pravu uivajo diplomatski predstavniki in
njihove druine.
6. MEDNARODNOPRAVNO RELEVANTNA
DEJSTVA
6.1. Pojem in vrste
Pravno relevantna dejstva v mednarodnem pravu so tista, ki povzroijo nastanek, spremembo ali
prenehanje mednarodnopravnega razmerja (veino teh dejstev so pogodbe in reparacije).
Pravna dejstva so lahko zelo razlina:
1. naravni pojavi: alluvio, avulsio, sprememba toka reke; tudi potek asa, kjer so situacije
analogne zastaranju in priposestvovanju (opustitve zahtevkov, zgodovinski zalivi); v MP
zastaranje kot samostojen mednarodnopravni institut ne obstaja obstajajo pa podroja in
situacije, za katere lahko reemo, da so analogne zastaranju; e drava opusti nek zahtevek,
se bo lahko v sporu z drugo dravo postavila v poloaj, ko bo druga drava zatrjevala tako
opustitev (primer: Falklandski otoki (VB vs. Argentina): ni geografske sklenjenosti, zato ni
avtomatinega priposestvovanja);
2. loveka dejanja:
- dejanja posameznikov, ki jih ni mogoe pripisati subjektu MP (dravi): ravnanje tujcev,
mednarodna hudodelstva, doloena nepooblaena ravnanja dravnih predstavnikov;
- mednarodnopravni posli: enostranski in mednarodne pogodbe;
- mednarodni delikti: kritve mednarodnega prava, ki imajo za posledico mednarodno
odgovornost subjekta mednarodnega prava (kritev pogodbe, kritev kogentnih norm MP,
).
6.2. Mednarodnopravni posli

So dejanja predstavnikov subjekta MP, z namenom povzroiti pravno posledico.
94
Pravne posle delimo na:

- enostranske pri teh je za nastop pravne posledice zadostuje ravnanje enega subjekta;
lahko pa gre tudi za ravnanje ve subjektov, e to ravnanje ni konvergentno, temve
istosmerno (npr. kolektivno priznanje nove drave);
- dvostranske pri teh je za nastop pravne posledice potrebno konvergentno ravnanje vsaj
dveh subjektov.
Bistvena znailnost pravnega posla je, da pravna posledica nastopi zato, ker so jo stranke
hotele. Zato je pri vsakem pravnem poslu nujno, da stranke izjavijo voljo za sklenitev. O pravnem
poslu govorimo takrat, ko pravni red vee pravne posledice na doloeno izjavo volje, ki je bila
dana z namenom dosei te pravne posledice. Za veljavno sklepanje pravnih poslov morajo biti
izpolnjeni nekateri sploni pogoji, ki jih doloa MP. Na tem podroju MP veljajo pravna pravila, ki
so se oblikovala v drugih pravnih vejah. Gre predvsem za splona pravna naela, ki jih priznavajo
civilizirani narodi. Za mednarodne pogodbe so ta pravila zbrana v Dunajski konvenciji o pravu
mednarodnih pogodb iz leta 1969.
Sploni pogoji veljavnosti so torej:
- pravna sposobnost suverene drave in drave z omejeno pravno sposobnostjo (npr.
trajno nevtralne drave), mednarodne organizacije;
- poslovna sposobnost subjekt ali stranka mednarodnopravnega posla je lahko vsak
subjekt MP (drave, mednarodne organizacije); po drugi strani je lahko samo subjekt MP
stranka mednarodnopravnega posla; to pomeni, da pravni posli, pri katerih ena stranka ni
subjekt MP, niso mednarodnopravni posli; vsebina pravnega posla nima pomena, zato
imajo tudi premoenjski odnosi subjektov MP obliko mednarodnopravnega posla z
mednarodnopravnimi posledicami; protektorat, skrbnitvo;
- dopustnost vsebina pravnega posla mora biti materialno mogoa in pravno dopustna;
ne sme se nanaati na predmet, katerega izpolnitev bi bila materialno nemogoa ali v
nasprotju z absolutnimi (kogentnimi) pravili MP; za trajno nevtralno dravo je npr.
sklepanje obrambnih zvez nedopustno;
- prava in pristna volja med strankama mora obstajati prava volja; volja mora biti
izjavljena, svobodna in resna; izjava volje je svobodna takrat, kadar nima napak (zmota,
sila, gronja, prevara); izjava volje se mora ujemati s pravo, dejansko voljo subjekta;
napake volje, ki utegnejo povzroiti ninost (48-53 DKPP; v MP malo drugae kot sicer;
ni avtomatina, treba jo je uveljavljati):
zmota: o njej govorimo takrat, kadar predstava pogodbene stranke o kakni okoliini
ne ustreza resninosti; e je bila drava, ki je sklepala pravni posel, pri tem v bistveni
in opraviljivi zmoti, je pravni posel neveljaven; bistvena (taka zmota o dejstvu ali
situaciji, da sicer stranka, ki je v zmoti, posla s tako vsebino sploh ne bi sklenila, e bi
vedela za pravo stanje stvari; obstajati mora vzrona zveza med zmoto in izjavo
volje) in opraviljiva (tista, pri kateri dravni organ ni poznal pravega stanja stvari, pri
tem pa mu ni mogoe oitati, da ni ravnal z dolno skrbnostjo torej kadar se dravi
ne more pripisati nobena od stopenj malomarnosti, saj odgovarja e za culpa
levissima; v MP je merilo dolne skrbnosti precej stroje, saj se domneva, da so
ljudje, ki delajo v dravnih organih, visoko strokovno usposobljeni in pri svojem delu
razpolagajo s celotnim dravnim aparatom);
goljufija/prevara: po MP je to napaka, ki lahko povzroi neveljavnost pravnega posla;
e se ugotovi, da je drava pri pogajanjih uporabila prevaro (npr. ponarejene
dokumente, napaen zemljevid), je pravni posel neveljaven; tudi e se prevara ne
nanaa na bistvene sestavine posla, je posledica neveljavnost celotnega posla (torej
je prevara vedno razlog za ninost ni treba da dokae da si bil v bistveni zmoti,
ampak samo da si bil v zmoti); vendar pa velja pravilo, da lahko drave razveljavijo
samo del pogodbe, na katerega se prevara nanaa, ostali del pa pustijo v veljavi;
sila: vis absoluta in vis compulsiva pogodba je nina, e je fizina sila uporabljena
zoper predstavnika drave, ki se pogaja (izjava predstavnika drave, ki je bila
doseena z uporabo sile proti njemu, nima nobenega pravnega uinka) ali e gre za
silo zoper dravo, ki je v nasprotju z UL OZN (pogodba, sklenjena pod vplivom
95
gronje ali sile, ki je v nasprotju z naeli Ustanovne listine OZN, je neveljavna pri
pogajanjih so vedno pritiski, vendar pri sklepanju pogodb ne sme biti vojnih, politinih
ali gospodarskih pritiskov);
korupcija (podkupovanje): samostojen razlog za ninost pogodbe; neposredno ali
posredno delovanje (podkupovanje) predstavnika drave, ki se pogaja;
ius cogens (neodvisno od volje stranke): npr. sklenitev napadalne zveze.
Pazi! 46 DKPP: na dejstvo, da je bila pogodba sklenjena s kritvijo notranjega prava o
pristojnostih, se drava ne more sklicevati kot na razlog za ninost, razen e je bila ta kritev
oitna in se nanaa na kakno bistveno pravilo notranjega prava. Kritev je oitna, e je
objektivno jasna vsaki dravi, ki v tem pogledu postopa po obiajni praksi in v dobri veri.
Oblinost za mednarodne posle oblika praviloma ni predpisana; izjave dravnega poglavarja,
predsednika vlade in zunanjega ministra zavezujejo. Pravni posel lahko nastane neformalno,
vasih tudi z molkom ali konkludentnimi dejanji; molk praviloma ne pomeni sprejema ponudbe
(razen v doloenih okoliinah pomeni, npr. e se od doloenega subjekta upravieno priakuje
izjava ali e se molk lahko upravieno obravnava kot odobravanje oz. pritrditev). Mednarodni
posel je lahko sklenjen tudi ustno, kljub temu pa ima velika veina pravnih poslov pisno obliko.
Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb doloa nekatere formalnosti pri sklepanju
pogodb v pisni obliki, vendar pa so tako iroke, da dravam dopuajo vse s prakso uvedene
oblike pismenega sporazumevanja med dravami. Konvencija ne posega v vpraanje veljavnosti
pogodb, ki niso sklenjene pisno.
6.2.1. Enostranski pravni posli

Enostranski pravni posli so tisti, s katerimi drava kot samostojen subjekt MP ustvari pravne
posledice z enim samim aktom (posel se zane in kona z enim samim aktom). V to kategorijo ne
sodijo enostranska dejanja, ki so sestavni deli sklepanja.
Enostranska izjava volje ni vedno samostojna. Poleg nje lahko vzporedno obstajajo tudi izjave
volje ali dejanja drugih subjektov, vendar tako, da je ta enostranska izjava volje glavna.
Loimo:
- akcesorne oz. odvisne enostranske pravne posle enostranske izjave volje, ki same
zase nimajo pravnega uinka, temve uinkujejo ele z drugimi, predhodnimi ali
naknadnimi izjavami volje nekega drugega subjekta; v tem primeru tvorijo izjave volje ene
stranke sestavne dele sporazuma, ki ima pravne posledice ele kot celota; primeri
akcesornih poslov so ponudba, sprejem, odpoklic, odpoved, pridrek (rezerva);
- samostojne enostranske pravne posle vsi ostali enostranski pravni posli, ki niso odvisni;
- meane enostranske pravne posle pri teh je za pravni uinek potrebno e neko
materialno dejanje, npr. okupacija ali derelikcija.
Enostranska izjava volje je praviloma namenjena doloenemu subjektu ali ve subjektom, v
nekaterih primerih pa takega subjekta ni. Subjekti, ki jim je enostranska izjava volje namenjena,
so pasivne stranke enostranskega pravnega posla. Da bi enostranski pravni posel uinkoval,
mora izjava volje dospeti do subjekta, na katerega se nanaa.
Glavne oblike enostranskih pravnih poslov so:
a) notifikacija = uradna naznanitev neke zahteve ali pravno relevantnega dejstva, ki se je ali se
bo zgodilo (vojna napoved, notifikacija sukcesije glede pogodb);
b) priznanje = enostranska uradna izjava volje, da se neko obstojee ali novo dejstvo ali
zahteva teje kot pravno veljavna (npr. nastanek drave); priznanje se ne predpostavlja; e pa
je neka drava sprejeta v ZN, se teje, da so vse drave mole, s konkludentnim dejanjem
priznale tudi to dravo;
c) protest: izraa nasprotovanje nekemu dejstvu ali dejanju; je enostranska izjava volje, s katero
se zaradi zaite lastnih pravic oporeka pravni veljavnosti nekega stanja, dejstva, dejanja ali
96
zahteve (vsebina protesta je torej diametralno nasprotna od priznanja); v MP je

najpomembneji enostranski akt, ker prepreuje domnevo tihe privolitve;
d) odrek = enostranska izjava volje, s katero se subjekt odpove doloeni pravici (npr. odpustimo
plailo dolga); odrei se je mogoe vsaki pravici, razen tisti, ki je pridobljena zaradi izvrevanja
doloene dolnosti; odrek je lahko neformalen, celo mole; njegov uinek je samo odpoved
in ne prenos pravice na drugega; v primeru dvoma ga je potrebno razlagati restriktivno;
poseben primer odreka je derelikcija, ki je meani enostranski pravni posel, ker mora biti
poleg izjave volje obmoje tudi dejansko zapueno (materialno dejanje, saj ne zadoa le
voljni akt);
e) zagotovilo = enostranska obljuba, da bo drava ravnala na doloen nain; nekateri teoretiki
jo obravnavajo kot posebno vrsto enostranskega pravnega posla, eprav bi jo lahko uvrstili k
notifikaciji; je redko samostojen pravni posel; Meddravno sodie v Haagu se je npr. v sporih
o jedrskih poskusih ('Nuclear test') oprlo na francoske obljube o prenehanju izvajanja jedrskih
poskusov nad zemljo; sodie je bilo mnenja, da so bile doloene izjave francoskega
predsednika republike in vlade dane v takih okoliinah, da so ustvarile mednarodno
obveznost, zato se je sodie izreklo za nepristojno (pravno stanje je namre e
vzpostavljeno in ni ve pravnega interesa Nove Zelandije in Avstralije); s tem je Sodie
pokazalo, da se lahko obveznosti ustanovijo tudi z obljubo, e se upotevajo okoliine, v
katerih je bila dana;
f) okupacija nekateri jo pritevajo med enostranske pravne posle; to je sicer pravilno, vendar
pa gre za meani enostranski pravni posel, saj je poleg izjave volje potrebna tudi dejanska
vzpostavitev oblasti na okupiranem obmoju.
Notifikacija
Obiajno se opravlja med rednimi organi zunanjega zastopanja (ministri za zunanje zadeve,
poslaniki). V nekaterih primerih so lahko pristojni tudi drugi organi (poveljnik vojne ladje). Vasih
se za posredovanje notifikacije uporabijo tretje drave (npr. v primeru vojne). Da bi notifikacija
uinkovala, mora prispeti do adresata, vendar pa ni potrebno, da adresat sprejem potrdi. Tudi
molk ima v doloenih primerih pravne posledice. Edina posledica notifikacije je, da se drava, ki ji
je bilo sporoilo namenjeno, ne more sklicevati na to, da ji sporoena zahteva ali dejstvo ni bilo
znano. Drugae pa je takrat, ko je notifikacija na podlagi mednarodne pogodbe ali mednarodnega
obiajnega prava predvidena za posebne primere. Takrat nastopijo posledice, ki so doloene s
temi posebnimi predpisi. Vasih je notifikacija obvezna:
- objava vojne,
- sporoilo o vojni blokadi,
- registracija mednarodnih pogodb,
- pridobitev nikogarnjega ozemlja.
Notifikacija se veliko uporablja tudi v diplomatski praksi.
Priznanje
V mednarodnih odnosih se pogosto uporablja:
- priznanje nove drave,
- priznanje vlade,
- priznanje upornikov,
- priznanje pridobitve obmoja itd.
Pomembnost priznanja se kae zlasti v tem, da lahko nadomesti institut zastaranja. Vasih
pomeni priznanje opustitev lastnih pravic ali zahtev, ki so v nasprotju z obstojeim stanjem.
Priznanje je lahko dano formalno, s konkludentnimi dejanji ali mole to je kar pogosto.
Velikokrat je priznanje vezano na rok ali pogoj. Posledica priznanja je, da drava, ki ga je dala,
kasneje ne more nasprotovati doloenemu dejstvu, stanju ali zahtevi.
97
Protest
V MP slui prepreitvi uporabe pravila qui tacet, consentire videtur (tihe privolitve). Glede na to,
da lahko molk vasih pomeni priznanje tuje pravice, zahteve ali stanja oz. odrek lastni pravici,
zahtevi ali interesu, je potrebno s protestom takne posledice prepreiti. Protest prekine molk in
ohrani oz. zaiti pravico (pomemben je v delimitacijskih sporih, da ne bi kdo mislil, da
dopuamo prisvajanje spornega ozemlja s strani druge drave). Uinek je premosorazmeren ali
celo eksponentno sorazmeren s hitrostjo protesta. Izjaviti ga mora tisti organ, ki je pristojen za
zastopanje drave v mednarodnih odnosih. Ministrstva in diplomacije imajo ponavadi posebne
zaposlene, ki piejo le proteste. e ga izjavi nepristojen organ, nima mednarodnopravnih uinkov.
Protest parlamenta je zato lahko samo politina demonstracija, z vidika MP pa nima uinkov.
Protest mora biti naslovljen na tisto dravo, ki je izvrila dejanje, proti kateremu je protest
usmerjen. e nasprotna stran zavrne na protest, je potrebno ponovno protestirati.
Posebno obliko protesta je razvilo anglosako pravo. Gre za institut vztrajnega protestnitva
(persistant objector). Uporabi se lahko pri prehodu nekega pravila v mednarodno obiajno pravo.
Obiajno pravilo MP nastane, e sta izpolnjena subjektivni in objektivni pogoj.
To obiajno pravilo MP zavezuje vse drave. Zaradi instituta tihe privolitve (tacitus consensus)
zavezuje tudi tisto manjino drav, ki se z njim ni strinjala. Vendar pa lahko drava, ki se z nekim
pravilom ne strinja, z vztrajnim protestnitvom preprei, da bi le-to prelo v obiajno pravo.
6.2.2. Mednarodne pogodbe

6.2.2.1. Pojem in vrste mednarodnih pogodb
Dvostranski pravni posli mednarodnega prava se imenujejo mednarodne pogodbe (sporazumi).
Teoretiki so skuali mednarodne pogodbe vekrat razvrstiti, vendar ti poskusi niso prinesli vejih
rezultatov. Razlini nazivi, s katerimi se oznaujejo mednarodne pogodbe, s pravnega stalia
nimajo nobenega pomena: pogodba, konvencija (multilateralna pogodba), akt, protokol (pogodba
kot dodatek neki temeljni), sporazum (bilateralna pogodba), deklaracija, pakt (pogodba s politino
vsebino), resolucija, listina, aranma, memorandum itd. Pri uporabi teh nazivov praksa ni
dosledna.
Delitev pogodb z vsebinskega stalia prav tako nima pravega pomena. Nekateri teoretiki
govorijo o politinih in gospodarskih pogodbah, drugi o politinih, pravnih in ekonomsko
socialnih pogodbah.
Bolj zanimiva je delitev mednarodnih pogodb glede na vrsto prevzetih obveznosti. Pogodbe lahko
razdelimo na:
- pogodbe, ki nalagajo neko storitev (npr. cesija, dobava oroja) te pogodbe se lahko
sklenejo za periodine storitve, lahko pa se konzumirajo z enkratno izpolnitvijo;
- pogodbe, ki nalagajo neko opustitev ali dopustitev (npr. dolnost nenapadanja, slunost
prehoda vojakih enot).
S formalnega vidika loimo:
- pogodbe, ki jih sklepajo najviji organi zunanjega zastopanja (ef drave, predsednik
vlade, minister za zunanje zadeve);
- pogodbe, ki jih sklepajo podrejeni organi na svojem podroju.
Glede na tevilo strank loimo:
- dvostranske (bilateralne) mednarodne pogodbe;
- vestranske mednarodne pogodbe: pri njih sodeluje ve strank, vendar pa je njihov krog
zaprt; njihovo tevilo se ne more poveati preko meje, doloene s pogodbo;
- mnogostranske (multilateralne) mednarodne pogodbe: pri njih sodeluje ve drav, stranke
pa lahko pristopajo tudi naknadno; stranke so lahko vse drave sveta; te pogodbe se
98
imenujejo tudi splone ali kolektivne pogodbe; za njih je Dunajska konvencija o pravu
mednarodnih pogodb postavila nekatera posebna pravila.
Po tipu norm loimo:
- pogodbe posli (konkretne transakcije med dravami);
- pogodbe zakoni (abstraktne pravne norme).
Po vsebini so pogodbe politine, vojake, ekonomske, s P.
Poznamo e:
- gentlemens agreement (honourable understanding) ni pogodba, temve sporazum med
katerimikoli organi drav; tak sporazum po MP ni zavezujo, vendar pa ga dravni organi
dejansko spotujejo in izvrujejo;
- pactum de contrahendo je prava pogodba, s katero se stranke zaveejo, da bodo glede
doloenega vpraanja zaele s pogajanji, ki jih bodo vodile v dobri veri in z namenom
skleniti pogodbo;
- modus vivendi je akt o zaasni ureditvi, ki naj bi ga stranke kmalu zamenjale z drugim,
konnim in popolnejim sporazumom.
Pravni viri mednarodnih pogodb so:
a) Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969) ne obsega celotnega prava
mednarodnih pogodb, temve se nanaa le na pogodbe, ki jih v pisni obliki med seboj
sklepajo drave ureja torej pogodbene odnose med dravami; njene dolobe so dispozitivne
narave (e se drave ne dogovorijo drugae);
b) Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb med dravami in mednarodnimi
organizacijami in med samimi mednarodnimi organizacijami (1986);
c) Dunajska konvencija o nasledstvu drav glede mednarodnih pogodb (1978);
d) mednarodno obiajno pravo Konvencija o pravu mednarodnih pogodb doloa, da se za
vpraanja, ki z njo niso urejena, e vedno uporablja mednarodno obiajno pravo.
V Sloveniji je potrebno upotevati tudi Zakon o zunanjih zadevah.
6.2.2.2. Nastanek mednarodnih pogodb

Za mednarodne pogodbe posebna oblika ni doloena. Sklenejo se lahko tudi ustno. Postopek
sklenitve pogodb je zelo raznovrsten. Mednarodna praksa je oblikovala dva glavna tipa, med
katerima meja ni tono doloena, saj obstajajo tevilne kombinacije. Ta dva tipa sta:
- sestavljeni postopek sestavljen je iz treh faz: pogajanje, podpisovanje in ratifikacija;
pogodbe, sklenjene na ta nain, se imenujejo tudi pogodbe v ojem smislu.
- enostavni postopek pogodba se sklene neposredno z izmenjavo izjav volj brez sveanih
formalnosti in brez ratifikacije (obiajno z izmenjavo not); tudi taka pogodba zavezuje
enako kot pogodba, sklenjena na svean nain.
Vsaka pogodba je rezultat nekega sporazuma, ki se dosee na pogajanjih pogajanja so lahko
zelo razlina; zadostuje e ponudba ene strani, ki jo druga stran brezpogojno sprejme; po koncu
pogajanj se kot rezultat sestavi tekst pogodbe; tekst se obiajno parafira parafiranje ima
funkcijo avtentifikacije besedila: parafiran tekst je garancija, da gre za besedilo, ki je bilo
oblikovano na pogajanjih, ne pomeni pa zaetka zavezujoega stanja; takno besedilo se mora
ele podpisati, da bi zaelo uinkovati; parafiranju sledi podpis to je trenutek, ko je pogodba
sklenjena.
Pogodba je dvostranski pravni posel, torej sooenje vsaj dveh izjav volj. Pravna varnost zahteva,
da so izjave volje resnine, nedvoumne, dejansko izjavljene v imenu doloenih subjektov in da te
subjekte zares zavezujejo. Zato mednarodno pravo zahteva formalno legitimacijo oseb, ki
sodelujejo pri sklepanju pogodb, in izpolnitev doloenih formalnosti, potrebnih za pravno
veljavnost in obveznost sklenjenih pogodb.
Prvo pravilo je, da mora imeti predstavnik drave pooblastilo za sklepanje pogodb. Pooblastilo ni
potrebno, e iz prakse drav ali drugih okoliin izhaja, da stranke pogodbe neko osebo
99
obravnavajo kot pooblaenega predstavnika drave, ki lahko kot tak sklene pogodbo.
Pooblastila za katerokoli dejanje v zvezi s sklenitvijo mednarodne pogodbe tako ne potrebujejo:
- ef drave,
- predsednik vlade in
- minister za zunanje zadeve.
ef diplomatske misije lahko brez posebnega pooblastila sprejme besedilo pogodbe, ki se sklepa
med njegovo dravo in dravo sprejemnico. Za podpis pogodbe pa potrebuje posebno
pooblastilo. Za sprejem besedila pogodbe, ki se obravnava na mednarodni konferenci ali v okviru
mednarodne organizacije, so pooblaeni tudi akreditirani predstavniki drave na konferenci ali v
mednarodni organizaciji.
e oseba, ki se ne teje za pooblaenega predstavnika svoje drave, izvri kakno dejanje v
zvezi s sklepanjem pogodbe, takno dejanje nima pravnega uinka. Drava pa lahko takno
dejanje naknadno odobri.
Pri sklepanju mednarodnih pogodb je treba razlikovati dve ravni:
- notranjo: notranje pravo doloa, kdo lahko v imenu drave sklene pogodbo oz. kaken je
postopek sklepanja mednarodnih pogodb; ustavno pravo drav obiajno doloa, da je za
veljavnost mednarodne pogodbe potrebna odobritev zakonodajnega ali kaknega
drugega organa;
- mednarodnopravno.
Vpraanje je, ali mednarodna pogodba, pri kateri so izpolnjene vse mednarodnopravne
formalnosti, ni pa potrjena v skladu z notranjimi predpisi, velja. Veinsko stalie je, da
mednarodna pogodba zavezuje dravo, e so izpolnjene vse mednarodnopravne formalnosti, ne
glede na notranjepravne postopke. To zahteva varnost mednarodnih odnosov. Ratifikacija oz.
sprejem pogodbe s strani ustreznega organa zunanjega zastopanja zavezuje dravo, eprav ta
organ nima notranjepravnega dovoljenja zakonodajnega ali kaknega drugega organa.
Ratifikacija vlade torej de facto zavezuje dravo, etudi vlada glede na notranje predpise za svoje
delovanje ni pooblaena.
Pri sklepanju mednarodnih pogodb ponavadi loimo naslednje faze:
- pogajanja;
- sprejemanje oz. oblikovanje besedila;
- podpisovanje besedila;
- ratifikacija ali kaken drugaen nain potrditve pogodbe.
Pogajanja se vodijo o samem predmetu in stilizaciji besedila pogodbe. K stilizaciji se pristopi
takrat, ko se pogajalci dogovorijo o tistem, kar elijo s pogodbo doloiti ko je besedilo
popolnoma stilizirano, ga pogajalci parafirajo (to pomeni, da se z zaetnicami svojih imen
podpiejo na vsak list dogovorjenega besedila); parafiranje pomeni avtentifikacijo besedila;
parafirano besedilo pomeni garancijo, da gre za besedilo, ki je bilo doseeno na pogajanjih, ne
pomeni pa zaetka zavezujoega stanja. Podpisovanje besedila ali kaken drugaen nain
avtentifikacije praviloma e ni dovolj, da bi pogodba dravo zaela zavezovati; pred sprejetjem
Dunajske konvencije je veljalo obiajno pravilo, da je za veljavnost mednarodnih pogodb nujno
potrebna ratifikacija; kasneje je el razvoj v drugo smer; Dunajska konvencija doloa, da lahko
drava postane zavezana na razline naine:
- podpisovanje,
- ratifikacija,
- sprejem,
- odobritev,
- pristopanje.
Pri jeziku pogodbe velja popolna pogodbena svoboda. Stranke lahko poljubno izberejo jezik, v
katerem bo pogodba sestavljena. Dvostranske pogodbe se obiajno sklepajo v obeh jezikih drav
pogodbenic. Noben jezik pa nima ekskluzivnega statusa diplomatskega jezika.
100
Ko se stranke dogovorijo o stilizaciji besedila, je potrebno besedilo pogodbe v pismeni obliki

sprejeti. Obstajata dve glavni obliki pismeno sklenjene pogodbe:
- enotni instrument, ki ga podpiejo vse stranke pogodbe, in
- izmenjava not, kjer vsaka stranka podpie pismo, ki ga poilja.
Za sprejetje besedila pogodbe je potrebno dosei soglasje drav, ki so sodelovale pri njegovemu
oblikovanju. Kadar na pogajanjih sodeluje veje tevilo drav, je tako soglasje teko dosei. Zato
je praksa uvedla pravilo, da za sprejem mnogostranske pogodbe zadostuje doloena veina.
Samo podpisovanje zavezuje dravo v naslednjih primerih:
- e tako doloa sama pogodba;
- e se ugotovi, da so se drave, ki so sodelovale pri pogajanjih, sporazumele, da bo
pogodba zaela zavezovati e s samim podpisovanjem;
- e namen drave, da postane zavezana e s samim podpisovanjem, izhaja iz pooblastila
njenega predstavnika oz. e je tak namen izraen med pogajanji.
Ratifikacija je enostranska izjava ene pogodbene stranke, namenjena drugi pogodbeni stranki, iz
katere izhaja, da drava vsebino e podpisane pogodbe sprejema kot zavezujoo. Ratifikacija
ima dvojni pomen:
a) z vidika notranjega prava pomeni pogoj za veljavnost mednarodne pogodbe (v Sloveniji
potrditev v dravnem zboru in objava v Uradnem listu);
b) z vidika MP pa pomeni izmenjava ratifikacijskih listin zaetek veljavnosti pogodbe oz. zaetek
zavezujoega stanja.
Dunajska konvencija doloa, kdaj je ratifikacija kot nain zavezovanja potrebna:
- e ratifikacijo predvidi e sama pogodba;
- e so se drave pogodbenice o potrebi ratificiranja sporazumele na kaken drug nain;
- e je predstavnik drave podpisal pogodbo s pridrkom ratifikacije (sous rserve de
ratification);
- e namen drave, da pogodbo podpie s pridrkom ratifikacije, izhaja iz pooblastila
njenega predstavnika oz. e je bil tak namen izraen med pogajanji.
Sprejem in odobritev sta noveja naina zavezovanja. Z njima je poenostavljen postopek
zavezovanja pri mnogostranskih konvencijah. Pristopanje (akcesija) je izjava, s katero drava
izraa svoj pristanek, da bo zavezana z neko mednarodno pogodbo, ki je e podpisana,
- bodisi da je ta drava sodelovala pri pogajanjih, a besedila pogodbe ni podpisala,
- bodisi da pri pogajanjih sploh ni sodelovala.
Pristopanje se uporablja pri odprtih (mnogostranskih = kolektivnih) mednarodnih pogodbah.
Vsi naini zavezovanja morajo biti pismeni in sporoeni drugi pogodbeni stranki oz. drugim
pogodbenim strankam:
- pri dvostranskih pogodbah je najpogosteji nain izmenjava ratifikacijskih listin med
pogodbenicama;
- pri vestranskih in mnogostranskih pogodbah pa je tak nain neprimeren, zato se pri
tovrstnih pogodbah doloi depozitarja (posamezna drava ali urad neke mednarodne
organizacije (npr. generalni sekretar OZN)), ki mu drave pogodbenice poljejo
ratifikacijske listine; v tem primeru pogodba zane veljati, ko k depozitarju prispe doloeno
tevilo ratifikacijskih listin.
Drave velikokrat sklenejo neko pogodbo s pridrkom (rezervo). To pomeni, da drava sicer
sprejme pogodbo, vendar pa iz nje doloene dele izvzame oz. jih razlaga na svoj nain. Pogoj za
uinkovanje pridrka:
- pridrek ima uinek samo takrat, e se z njim strinjajo vse pogodbene stranke;
- izraen mora biti v pisni obliki.
101
Zaradi vedno vejega tevila mnogostranskih pogodb raste tudi tevilo pridrkov. Zato se je
postavilo vpraanje, ali lahko drava, ki se ne strinja s pridrkom, preprei, da bi drava, ki je dala
pridrek, postala stranka pogodbe. Gre za nasprotje med:
- naelom celovitosti (integralnosti) pogodbe in
- eljo, da bi konvencijo, etudi s pridrkom, podpisalo im veje tevilo drav.
Dunajska konvencija dopua dajanje pridrkov v vsaki fazi sklepanja pogodbe: med
podpisovanjem, ratifikacijo in vsako drugo fazo sklepanja pogodbe. Pridrek se lahko tudi
umakne. Pridrka pa ni mogoe dati na tiste dele pogodbe, kjer je to izrecno prepovedano.
Drave pogodbenice, proti katerim naj pridrek uinkuje, se morajo z njim strinjati. Posebno
naknadno strinjanje ni potrebno, e pridrek izrecno dopua e sama pogodba. Ena od oblik
pridrka je federalna klavzula (z vidika prava mednarodnih pogodb je sporna). Z njo se
federacija zavee samo k temu, da si bo prizadevala (ni obligacije uspeha), da bodo pristojni
organi federalnih enot izpolnjevali obveznosti iz pogodbe.
102. len Ustanovne listine OZN doloa, da je potrebno vsako mednarodno pogodbo, ki jo sklene
drava lanica OZN, im prej registrirati pri Sekretariatu OZN. Namen te dolobe je prepreiti
tajno diplomacijo, ki se je v preteklosti veliko uporabljala. Sekretariat OZN vse registrirane
pogodbe objavi. Ustanovna listina OZN doloa, da se nobena drava pred organi OZN ne more
sklicevati na neregistrirano pogodbo. Sankcija torej ni neveljavnost, saj pogodba ostane v veljavi,
vendar pa za organe OZN ne obstaja. Iz tega lahko nastane zaplet, ko neka drava, ki se je
obrnila na arbitrano sodie (ki neregistrirano pogodbo upoteva), od organov OZN zahteva
izvrbo arbitrane odlobe.
Pogodba zane veljati, ko vse pogodbenice, ki so sodelovale na pogajanjih, izjavijo, da jih
pogodba zavezuje. Stranke pa se lahko v pogodbi dogovorijo o druganem nainu zaetka
veljavnosti. Velika veina pogodb vsebuje posebne dolobe, ki doloajo, kdaj pogodba zane
veljati. To je lahko trenutek podpisovanja pogodbe, trenutek izmenjave ratifikacijskih listin ali
kaken drug trenutek.
Stranke se lahko dogovorijo tudi o zaasni ali pa retroaktivni veljavnosti pogodbe. Pri
vestranskih pogodbah se obiajno doloi tevilo ratifikacijskih izjav, ki zadostuje za zaetek
veljavnosti. Vasih se lahko tudi doloi, da pogodba brez pristanka doloenih pogodbenic, ki so
e posebej pomembne, ne more zaeti veljati.
6.2.2.3. Nastanek pogodb po Zakonu o zunanjih zadevah

Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1) ureja notranjepravni postopek sklepanja mednarodnih
pogodb. Mednarodna pogodba (69. len ZZZ-1) je sporazum:
- ki ga Republika Slovenija sklene pisno z eno ali ve dravami ali mednarodnimi
organizacijami in
- za katerega velja mednarodno pravo,
- ne glede na tevilo listin, iz katerih je sestavljen ter ne glede na njegovo posebno ime.
Opredelitev mednarodne pogodbe po ZZZ je usklajena z Dunajsko konvencijo.
Sklenjena mora biti pisno, kar je stroje kot po obiajnem MP, po katerem je lahko tudi ustna. Po
mednarodnem pravnem redu so torej ustne pogodbe dopustne, po notranjem ustavnem redu pa
ne.
Pogodba je lahko sestavljena iz vejega tevila listin, priloge se v dvomu tejejo za del
mednarodne pogodbe. Kar je dogovorjeno se da ponavadi v osnovni tekst, najbolj obutljive,
sporne zadeve pa so ponavadi v prilogah.
Mnenje o tem, ali je nek mednarodni akt mednarodna pogodba, daje Ministrstvo za zunanje
zadeve (MZZ), in to e pred sklenitvijo pogodbe. Kazalci za odloanje, ali gre za mednarodno
pogodbo so:
- naslov (eprav denominacija ni bistvenega pomena za mednarodno pogodbo lahko se ji
ree tudi ustava, statut, pakt itd.);
102
struktura (preambula, osrednje dolobe, konne dolobe itd.);

besedilo (e npr. pie 'drave pogodbenice');
uporabno pravo (e se govori o pravilih MP);
klavzule o reevanju sporov (e je npr. predvidena meddravna arbitraa ali sodie v
Haagu);
- konne dolobe (notranjih aktov in politinih listin se NE ratificira!).
Postopek sklenitve pogodb je zelo raznovrsten. Mednarodna praksa je oblikovala dva glavna tipa
(oba se uporabljata tudi v RS), med katerima meja ni tono doloena, saj obstajajo tevilne
kombinacije. Ta dva tipa sta:
a) enostavni postopek pogodba se sklene neposredno z izmenjavo izjav volj brez sveanih
formalnosti in brez ratifikacije (obiajno z izmenjavo not); drava polje drugi dravi noto in e
se druga drava z noto strinja, sporoi to nazaj prvi dravi (pride do sporazuma) nato se v
Uradnem listu objavi noto in odgovor na noto; izmenjava not se ratificira kot enota (z Zakonom
o ratifikaciji ali z uredbo o ratifikaciji);
b) sestavljeni postopek pri obsenejih dvostranskih in vseh vestranskih mednarodnih
pogodbah; pogodbe, sklenjene na ta nain, se imenujejo tudi pogodbe v ojem smislu;
sestavljen je iz tirih faz:
- pogajanje,
- parafiranje,
- podpisovanje in
- ratifikacija.
Za vsako od teh ravnanj mora imeti delegacija notranjepravna pooblastila.
Postopek za pogajanja in sklenitev mednarodne pogodbe zane Ministrstvo za zunanje zadeve
(MZZ), lahko pa tudi kaken drug dravni organ (v praksi so to najvekrat resorna ministrstva).
Postopek se zane s pobudo, ki vsebuje:
- razloge, zaradi katerih se predlaga sklenitev;
- bistvene elemente pogodbe (vkljuno z morebitnimi zadrki + zaasno uporabo),
- predlog stali delegacije,
- predlog za sestavo delegacije,
- predraun strokov in nain za njihovo kritje,
- predlog, kdo naj pogodbo parafira oz. podpie,
- navedbo, kateri organ bo pogodbo ratificiral,
- oceno posledic sklenitve pogodbe (sprememba ali sprejem novih notranjih predpisov),
- oceno finannih sredstev za izpolnitev pogodbe,
- izjavo pristojnega upravnega organa o primernosti uskladitve pogodbe z zahtevami EU
(Poganik meni, da je ta doloba protiustavna),
- e je mogoe, vsebuje tudi osnutek pogodbe.
O pobudi odloa vlada, v primerih, ko je za ratifikacijo mednarodne pogodbe pristojen dravni
zbor, pa vlada pobudo predloi v potrditev delovnemu telesu dravnega zbora, pristojnemu za
zunanjo politiko (pri nas je to Odbor za zunanjo politiko (OZP).
Funkcije vlade pri sklepanju mednarodnih pogodb (v nadaljevanju MPO) in vpraanjih nasledstva
le-teh:
- sprejme odloitev o pobudi;
- v primerih, ko je za ratifikacijo MPO pristojen dravni zbor, pobudo predloi v potrditev
delovnemu telesu dravnega zbora, pristojnemu za zunanjo politiko;
- ob odloanju o pobudi doloi:
delegacijo za pogajanja;
njena pooblastila in
morebitno obveznost predloitve poroila pred podpisom skupaj z usklajenim oz.
parafiranim besedilom;
103
- kadar vlada oblikuje nova stalia za pogajanja o MPO, za katere ratifikacijo je pristojen
dravni zbor, jih predloi v potrditev delovnemu telesu, pristojnemu za zunanjo politiko;
- e je za ratifikacijo pristojna vlada, sme dati soglasje za sprejem klavzule, da se bo

pogodba zaasno uporabljala pred njeno uveljavitvijo;
- e je za ratifikacijo pristojna vlada, odloa o pridrku in umiku pridrka;

- ratificira MPO v skladu s 75/V ZZZ-1 (samo, e ne zahtevajo izdaje novih ali spremembe
veljavnih zakonov!);
- v posebej utemeljenih primerih obravnava predlog o ratifikaciji prednostno in ga polje v

dravni zbor z zaprosilom za prednostno obravnavo;
- seznani se z zapisniki, programi sodelovanja in drugimi nepogodbenimi mednarodnimi

-
akti, ki jih zaradi izvajanja MPO sklenejo s temi pogodbami ustanovljena skupna telesa, in
s katerimi pogodbenice ne prevzemajo novih pravnih obveznosti;
lahko sklene, da se v uradnem listu RS objavijo tudi mednarodni akti, ki niso MPO;
dravnemu zboru predloi v sprejem predlog akta o notifikaciji nasledstva dvostranskih
mednarodnih pogodb;
preko pristojnih upravnih organov skrbi za izvajanje MPO;
seznanja dravni zbor z izvajanjem MPO;
v njeni pristojnosti je odpoved MPO (za odpoved MPO, ki jo je ratificiral dravni zbor, je
potrebno soglasje pristojnega delovnega telesa dravnega zbora);
e so dolobe MPO v nasprotju z zakonom ali drugim predpisom, zane postopek za
spremembo ali dopolnitev zakona ali drugega predpisa oz. za spremembo ali odpoved
MPO.
Funkcije Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) pri sklepanju mednarodnih pogodb (MPO) in
vpraanjih nasledstva le-teh:
- pred zaetkom postopka za sklenitev MPO daje mnenje o tem, ali je mednarodni akt MPO;
- lahko samo zane postopek;
- e samo ne zane postopka, mora v 30 dneh od prejema pobude izdati soglasje oz.
pobudo zavrniti;
- na predlog organa, ki je vodil pogajanja za sklenitev MPO, zane postopek za ratifikacijo;
- pred ratifikacijo polje kopijo besedila MPO delovnemu telesu dravnega zbora,
pristojnemu za zunanje zadeve;
- zapisniki, programi sodelovanja in drugi nepogodbeni mednarodni akti, ki jih zaradi
izvajanja MPO sklenejo s temi pogodbami ustanovljena skupna telesa, in s katerimi
pogodbenice ne prevzemajo novih pravnih obveznosti, se shranijo ter evidentirajo v
ministrstvu za zunanje zadeve;
- skrbi za dejanja, potrebna za uveljavitev in registracijo mednarodne pogodbe;
- hrani in evidentira veljavne MPO in druge mednarodne akte;
- z drugo pogodbenico opravi konzultacije o nasledstvu dvostranskih mednarodnih pogodb;
- po sprejemu akta o notifikaciji nasledstva dvostranskih MPO v dravnem zboru, sklene z
drugo pogodbenico dogovor o nasledstvu dvostranskih pogodb;
- notificira nasledstvo depozitarju;
- v Uradnem listu RS objavi seznam nasledenih MPO skupaj z datumom nasledstva;
- v primeru pristopa k MPO ali drugega naina, s katerim RS izjavi, da jo zavezuje MPO,
predloi MZZ na predlog resornega ministrstva v postopek predlog akta o ratifikaciji MPO
ter
- po sprejemu in objavi akta o ratifikaciji opravi pri depozitarju dejanja, potrebna za
uveljavitev mednarodne pogodbe.
Edina funkcija ministra za zunanje zadeve je po V. poglavju ZZZ-1 to, da izda pooblastilo za
pogajanja in podpis MPO, e je to potrebno.
Funkcije delegacije, ki jo je ob odloanju o pobudi doloila vlada:
- med pogajanji deluje v okviru stali in pooblastil, vsebovanih v pobudi;
104
- e druga stran med pogajanji ne sprejme stali delegacije ali e predlaga obravnavanje
vpraanj, ki v pobudi niso zajeta, mora delegacija zaprositi za nova stalia ter po potrebi
preloiti pogajanja, e:
gre za bistvene elemente pogodbe, kot so vsebovani v pobudi, ali
gre za vpraanje z materialnimi posledicami;
- v primeru, da je za ratifikacijo MPO pristojna vlada, sme z njenim soglasjem sprejeti
klavzulo, da se bo pogodba zaasno uporabljala pred njeno uveljavitvijo.
Edina funkcija vodje delegacije je po V. poglavju ZZZ-1 to, da s parafiranjem potrdi usklajenost
besedil MPO. Pooblaena oseba (kdorkoli e to je v konkretnem primeru je) lahko podpie MPO,
e je besedilo pogodbe usklajeno s sprejetimi stalii.
Funkcije pristojnega upravnega organa:
- s pobudo lahko zane postopek za sklenitev MPO;
- polje izvirnik podpisane pogodbe ministrstvu za zunanje zadeve;
- pod 'vodstvom' vlade skrbi za izvajanje MPO.
Funkcije dravnega zbora:
- e je za ratifikacijo pristojen dravni zbor, odloi o pridrku in umiku pridrka;
- za umik pridrka k posamezni MPO lahko pooblasti vlado;
- ratificira MPO, razen tistih, ki jih v skladu s 75/V ZZZ-1 ratificira vlada;
- lahko sklene, da se v uradnem listu RS objavijo tudi mednarodni akti, ki niso MPO;
- odloa o sprejemu akta o notifikaciji nasledstva dvostranskih mednarodnih pogodb.
Funkcija predsednika republike je, da izda listine o:
- ratifikaciji mednarodnih pogodb ter
- pristopu k mednarodnim pogodbam.
Mednarodna pogodba mora biti objavljena v Uradnem listu pred njeno uveljavitvijo po
mednarodnem pravu. Objavi se v izvirnih besedilih. e med temi ni besedila v slovenini, se
objavi tudi njen prevod v slovenino. Ustava doloa, da se ratificirane in objavljene pogodbe
uporabljajo neposredno.
Rekapitulacija postopka sklepanja MPO v Sloveniji:
- pobuda dravnega organa;
- e je ni samo dalo, MZZ v 30 dneh odloi o pobudi: soglasje ali zavrnitev;
- odloitev o pobudi sprejme vlada;
- e je za ratifikacijo pristojen DZ, mora pobudo potrditi e Odbor za zunanjo politiko DZ;
- vlada potrdi delegacijo, pove, kdo bo vodja delegacije in mu da pooblastila za pogajanja;
- pogajanje o besedilu;
- parafiranje vodji delegacij oznaita vsako stran sporazuma z zaetnicami s tem vodji
verificirata, da je to ta sporazum (verificiranje konnega besedila); parafiranje pomeni
konec pogajanj (vsak dodatek ali sprememba bi pomenila nova pogajanja), a naeloma e
ne pomeni privolitve v ratifikacijo;
- podpis vri se bolj sveano e pomeni, da je pogodba sklenjena, ni pa nujno, da e
velja (po MP bi lahko veljala e s podpisom, protipravno pa bi bilo z vidika notranjega reda
RS); podpie pooblaena oseba (kdorkoli, le mandat mora imeti);
- postopek ratifikacije ratifikacija ni pogoj MP, pa pa notranjega reda.
Pogodba, v kateri bi pisalo, da velja e s podpisom in bi jo na minister podpisal, bi bila po MP
veljavna, po notranjem redu pa ne. Pooblastilo za pogajanja in podpis pogodbe izda minister za
zunanje zadeve, e je to potrebno gre za to, da se vidi navzven, da ima nekdo pooblastila.
Originale mednarodnih pogodb hrani MZZ (v sektorju za mednarodne slube).
Glede tehnik pogajanj ni formalnih pravil, upoteva pa se suverena enakost:
- glede na kraj na nevtralnem terenu ali pa enkrat v enem kraju, drugi pa v drugem;
105
- glede na jezik vsaka delegacija v svojem jeziku (prisotni prevajalci) ali pa obe (vse) v
delovnem oz. tretjem jeziku.
Sestava delegacij:
- mednarodni pravnik (nujno);
- ljudje, ki obvladajo substanco (strokovnjaki);
- procesualisti.
Vsaka delegacija ima tudi svojega sekretarja. Najbolj uinkovite so delegacije 3 do 5 lanov.
Vlada z uredbo ratificira mednarodne pogodbe, ki:
- urejajo vpraanja, za katera je vlada pristojna po notranjem pravnem redu;
- se sklepajo zaradi izvajanja za Republiko Slovenijo obvezujoih aktov mednarodnih
organizacij;
- se sklepajo zaradi uresnievanja sklenjenih mednarodnih pogodb;
- jih sklepajo ministrstva o izmenjavi izkuenj in vzdrevanju stikov z ministrstvi drugih
drav;
- urejajo vpraanja v zvezi z diplomatskimi in konzularnimi odnosi;
- na podroju obrambe ali notranjih zadev pomenijo izvedbo prevzetih obveznosti ali
sprejetih odloitev o mednarodnem sodelovanju Republike Slovenije;
- urejajo mednarodno kulturno in znanstveno ter sodelovanje na podroju izobraevanja.
Bistveno: v dvomu je ratifikator DZ!
72. len ZZZ-1 nosi naslov 'zaasna uporaba'. Gre za klavzulo, da se bo pogodba zaasno
uporabljala pred njeno uveljavitvijo. Proces ratifikacije namre zahteva doloen as (pogodba
postane del pravnega reda, ko je ratificirana in objavljena), ta institut pa omogoa, da se pogodba
e uporablja in izvruje, kljub temu, da e ni bila ratificirana in objavljena. Zaasna uporaba je
dopustna samo pri tistih mednarodnih pogodbah, ki jih lahko ratificira vlada z uredbo (to je novost
v ZZZ-1). Razlog, da zaasna uporaba ni mogoa pri pogodbah, ki jih ratificira DZ, je v tem, da
dokler pogodba ni objavljena:
- ni sodnega varstva;
- ni ustavnosodnega varstva.
Pridrek oz. rezerva je institut MP, in ga zasledimo pri vestranskih ali mnogostranskih pogodbah
(nesmiselni so pri dvostranskih pogodbah oz. jih zato pri dvostranskih ni). Gre za to, da ena stran
izrazi svojo voljo, da se izkljui od doloenih dolob pogodbe (s tem se omili zadranost drave
do doloene pogodbe). Pridrek se lahko da ob podpisu, pri ratifikaciji ali v vmesnih fazah.
Uinek pridrka je odvisen od druge strani (uinkuje le, e ga druge pogodbenice ne zavraajo).
Lahko ga damo za doloen as, pod doloenim pogojem, lahko ga umaknemo itd. Pridrki morajo
biti vedno zajeti v Zakonu o ratifikaciji ko se organ odloa o ratifikaciji, mora odloiti tudi o
pridrku. DZ lahko za umik pridrka pooblasti tudi vlado, ki potem sama odloa, e in kdaj ga bo
umaknila. Pridrki so lahko:
- izrecno predvideni;
- v pogodbi izrecno prepovedani (pie, da pa niso moni);
- lahko pa v pogodbi sploh niso omenjeni v tem primeru so naeloma dopustni (e ne
posegajo v glavni namen mednarodne pogodbe oz. e ne onemogoajo njenega
izvrevanja).
74. len ZZZ-1: K mednarodnim pogodbam o lovekovih pravicah, ki ne vsebujejo dolob o
pridrkih, ti niso dopustni.
Ko DZ ratificira nek akt, se izda posebna listina o ratifikaciji, ki jo podpie predsednik republike. Te
listine se po diplomatski poti poljejo:
- pri dvostranski pogodbi drugi dravi (izmenjava listin) pogodba zane veljati, ko pride
do izmenjave listin;
- pri vestranskih pogodbah depozitarju, ki se ustanovi, da:
106
zbira listine o ratifikaciji;

vodi status (kdo je e podpisal in kdo e ni);
vodi status pridrkov;
o obeh statusih obvea drave;
obvesti, kdaj zane pogodba veljati mednarodnopravno.
Pogodba ne zane mednarodnopravno veljati z ratifikacijo, pa pa ele, ko je to izpolnjeno.
6.2.2.4. Mednarodne pogodbe in tretje drave

Pravice in dolnosti iz MPO nastanejo samo za stranke pogodbe. Gre za splono pravilo MP, da
se pogodbe ne morejo raztezati na tretje drave brez njihove privolitve. Drave lahko dajo
privolitev na razline naine, med drugim tudi s formalnim pristopom k sami pogodbi. S formalnim
pristopom postane drava stranka pogodbe in je v enakem poloaju kot ostale pogodbene
stranke. Privolitev se lahko da tudi tako, da pogodbenice s tretjo dravo sklenejo nov sporazum.
Pogodba torej (razen v primeru privolitve) ne ustvarja pravic in obveznosti za tretje drave. Kljub
temu pa obstajajo nekateri primeri, ko so tretje drave zavezane oz. upraviene na podlagi neke
pogodbe, pri kateri niso sodelovale kot stranke. Kot primer se navaja:
- sklepanje pogodb za odvisne drave ali v imenu vojnih zaveznikov, vendar pa gre v teh
primerih za poseben odnos, ki neko dravo pooblaa, da sklene pogodbo za tretjo
dravo;
- pogodba se lahko razteza na tretjo dravo tudi v primeru klavzule najirega pooblastila,
vendar pa tu e prej obstaja neka pogodba, na podlagi katere se spreminjajo druge
pogodbe.
Veliko pogodbenih odnosov ima posledice tudi za tretje drave. Vsaka pogodba, s katero neka
drava razpolaga s svojimi pravicami v korist druge drave, se odraa tudi v odnosu do tretjih
drav. Veliko teh odnosov se trajno objektivira. Primeri za to so odstop nekega obmoja,
mednarodne slunosti itd.
e pogodba vsebuje dolobe, ki predstavljajo korist ali breme za tretjo dravo, nastanejo pravice
in obveznosti za tretjo dravo samo, e le-ta v to privoli. e privolitve ni, lahko izpolnitev
pogodbenih obveznosti zahtevajo samo pogodbene stranke med seboj.
6.2.2.5. Razlaga mednarodnih pogodb (po zapiskih)

- gramatikalna (jezikovna) upotevamo obiajni pomen jezika;
- teleoloka namenska razlaga, tj. razlaga, ki izhaja iz namena in cilja; pripravljalno delo je
pri tem zelo pomembno: to so tisti dokumenti, ki so bili pri pripravi besedila pogodbe
pomembni (komentarji, dodatki, zapisniki itd.); ugotovimo tudi, kaj drave niso sprejele;
- sistemska dolobe razlagamo v smislu celote (celotno mednarodno pogodbo
obravnavamo koherentno).
Dolobe o razlagi mednarodnih pogodb so vsebovane tudi v lenih 31-33 Dunajske konvencije o
mednarodnih pogodbah.
Drave skuajo zavarovati izpolnitev pogodb na razline naine. Vasih so si pomagale s prisego,
jemanjem talcev ali zastavitvijo preminih stvari oz. teritorija. Danes je najpogosteji nain
zavarovanja obveznosti porotvo tretjih drav. Porotvo je lahko:
- posamino ali kolektivno;
- enostransko ali vzajemno.
Drava, v korist katere je porotvo dogovorjeno, lahko od poroka zahteva s pogodbo predviden
nain posredovanja. Porok pa nima pravice posredovati samostojno, t.j. brez zahteve upraviene
107
drave. Obveznosti se lahko zavarujejo tudi z dogovorom o obveznem mirnem reevanju sporov
na sodiu ali pred arbitrao.
6.2.2.6. Uinkovanje pogodb

Dunajska konvencija sprejema staro obiajno naelo pacta sunt servanda. Vsaka veljavna
pogodba zavezuje pogodbenice, da jo izpolnjujejo v dobri veri. Pomen spotovanja obveznosti, ki
izhajajo iz pogodb, poudarja tudi Ustanovna listina OZN. Pogodba ima doloene uinke e pred
zaetkom veljavnosti:
- v nekaterih pogodbah se vlade zaveejo, da si bodo prizadevale za sprejem pogodbe, e
je le-ta odvisen od potrditve nekega drugega ustavnega dejavnika v dravi;
- drugi uinek podpisane pogodbe, ki e ni zaela veljati, pa je ta, da drave pogodbenice
ne smejo storiti niesar, kar bi prepreilo izpolnjevanje pogodbe, ko bo ta zaela veljati
drave se morajo pred zaetkom veljavnosti pogodbe vzdrati dejanj, ki bi onemogoila
kasnejo izpolnitev pogodbe.
Pogodba ima retroaktiven uinek samo, e se tako dogovorijo stranke. Uinkuje na celotnem
ozemlju drav pogodbenic, ki pa se lahko dogovorijo, da bo uinkovala samo na doloenem
omejenem ozemlju znotraj drave pogodbenice (npr. pri federalnih dravah).
Pogodbena stranka se pri izvrevanju veljavno prevzete obveznosti ne more sklicevati na:
- predpise ali praznine notranjega pravnega reda ali
- na ovire, ki izhajajo iz njene upravne ali sodne ureditve.
Drava, ki se je veljavno zavezala, mora svojo zakonodajo oblikovati tako, da je omogoeno
izpolnjevanje prevzetih obveznosti. e je potrebno, mora v ta namen zagotoviti tudi potrebna
proraunska sredstva.
Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti je mednarodni delikt. Posledice neizpolnitve so lahko
razline, npr. odpoved pogodbe, odstop od pogodbe, plailo odkodnine itd. Predvidi jih lahko e
sama pogodba. Stranke se lahko v pogodbi sporazumejo tudi o tem, da bodo morebitne spore:
- predloile Meddravnemu sodiu v Haagu oz. arbitrai ali
- jih reevale s kaknim drugim sredstvom mirnega reevanja sporov.
Velikokrat se stranke ne strinjajo glede pogodbenih dolob in obveznosti, ki izhajajo iz njih. V tem
primeru je potrebno najti pravi smisel in vsebino dolob s pomojo razlage:
- najprej je treba izhajati iz samega besedila pogodbe besedilo je avtentini izraz namena
strank in je izhodina toka razlage;
- pri razlagi besedila je potrebno izhajati iz obiajnega pomena besed in stavkov, vendar pa
ga je treba obravnavati kot celoto;
- pogodbo je treba razlagati v dobri veri v skladu s splonim razumevanjem besed in v
skladu z vsebino, predmetom in namenom pogodbe pri tem je treba upotevati, da ima
vsak del pogodbe kot tudi pogodba kot celota doloen smisel in namen;
- pri razlagi je treba uporabiti gramatikalno in teleoloko metodo;
- razlaganje mora ostati v mejah besedila in v kontekstu pogodbe pri tem lahko pomaga
tudi praksa oz. nain, kako stranke dejansko izvajajo pogodbo, saj to kae na nain
njenega razumevanja;
- upotevati je potrebno tudi druge sporazume, ki so povezani s pogodbo, ter pripravljalna
besedila, priloge, protokole in druge stranske instrumente.
Mednarodne pogodbe lahko razlagajo pogodbene stranke same, e pride do spora pa tudi
arbitrae in sodia.
108
6.2.2.7. Revizija mednarodnih pogodb

Splono pravilo (39 DKPP) = sporazum med pogodbenicama, e ni v pogodbi drugae
doloeno; enako kot za sklepanje pogodb. Multilateralne pogodbe: predlog revizije se polje
vsem pogodbenicam; revidirana pogodba lahko nadomesti prvotno pogodbo ali ustvari 2
pogodbena reima (v kolikor niso vse stranke soglaale; prvotni reim velja e naprej, novi pa le
med strankami, ki so se sporazumele o reviziji).
6.2.2.8. Prenehanje pogodb

Za prenehanje pravnih poslov je MP prevzelo naela in pravila iz splone pravne teorije ter jih
prilagodilo posebnostim mednarodnih odnosov. Pogodba velja in zavezuje, vse dokler ni
spremenjena ali ukinjena v skladu s pravili MP. Razlikujemo lahko dve vrsti vzrokov, zaradi katerih
mednarodne pogodbe prenehajo:
1. vzroki, predvideni s splonimi pravili (obe MP):
- mutuus dissensus nova pogodba o istem predmetu (59 DKPP, 103 UL OZN); ni nujno,
da sta ukinitev ali sprememba izrecno omenjeni zadostuje, da tak namen izhaja iz
vsebine novega sporazuma; kljub temu se v pogodbi velikokrat izrecno zapie, da se med
strankami ukinja stareja pogodba, ki ureja isto razmerje; dolobe prejnjih pogodb, ki so
nezdruljive z novimi, se ukinejo z derogacijsko oz. anulatorno klavzulo; tak primer je 103
UL OZN, ki doloa, da v primeru kolizije med obveznostmi lanic OZN iz UL in
obveznostmi iz kateregakoli drugega mednarodnega sporazuma prevladajo obveznosti iz
UL;
- bistvena kritev pogodbe (60 DKPP): zavrnitev pogodbe ali kritev dolobe, ki je bistvena
za izpolnitev predmeta in cilja; ni avtomatizma; potena pogodbena stranka lahko zahteva
razdor celotne pogodbe ali njenega dela (ima monost izbire med zahtevo za izpolnitev
obveznosti in odstopom od pogodbe); e pogodba predvideva kakno sredstvo mirnega
reevanja sporov, morajo pogodbene stranke to upotevati in ga uporabiti pred razdorom
pogodbe; kritev mnogostranske pogodbe s strani ene stranke ali nekaj strank ne vpliva
na veljavnost pogodbe med ostalimi pogodbenimi strankami, ki pa lahko soglasno
odloijo, da bo pogodba v celoti ali deloma prenehala veljati;
- naknadna nemonost izpolnitve;
- clausula rebus sic stantibus (62 DKPP): a) nepredvidljivost in b) bistveni znaaj
spremembe; nedopustnost, e a) stranka sama povzroi spremembo in b) e gre za
pogodbo, ki doloa dravno mejo;
- novi ius cogens;
- vojna: prenehanje in suspenzija pogodb;
- prenehanje pogodbene stranke;
- zastaranje;
2. vzroki, predvideni s samo pogodbo pogodba lahko doloi posebne formalnosti, na podlagi
katerih pride do njene spremembe ali prenehanja; lahko izkljui tudi nekatere vzroke, ki so
predvideni s splonimi pravili, a ne tistih splonih vzrokov, ki veljajo kot ius cogens;
- potek asa (monost podaljanja);
- razvezni pogoj (npr. zmanjanje tevila pogodbenih strank pogodba o genocidu);
- enostranska odpoved, predvidena v pogodbi.
Dunajska konvencija postavlja splono pravilo, da lahko pogodba preneha samo na podlagi pravil
same Konvencije. Stranke Dunajske konvencije se zato ne morejo sklicevati na vzroke, ki v njej
niso navedeni. Konvencija doloa tudi to, da stranka, ki je na podlagi njenih predpisov
osvobojena pogodbene obveznosti, ostane zavezana, e njena obveznost izhaja iz nekega
drugega pravila MP.
Razlikujemo tudi vzroke za prenehanje, ki uinkujejo sami po sebi, in vzroke, na podlagi katerih
lahko stranke zahtevajo razdor pogodbenega razmerja.
109
Naknadna nemonost izpolnitve

Pogodbena stranka se lahko sklicuje na nemonost izpolnitve, e je ta nastala zaradi prenehanja
ali unienja predmeta pogodbe, ki je bistven za izpolnitev.
Nemonost izpolnitve je razlog, da se pogodba razdre oz. da stranka od nje odstopi. e je
nemonost zgolj zaasna, je pogodba samo suspendirana. Stranka se na nemonost ne more
sklicevati, e je ta nastala kot posledica njene kritve.
Klavzula rebus sic stantibus

Ta nain prenehanja pogodb je sporen. Dunajska konvencija jo sprejema, vendar pa jo omejuje in
ji postavlja stroge pogoje. Po Konvenciji se temeljita sprememba okoliin glede na stanje ob
sklenitvi pogodbe, ki je stranke niso predvidele, ne more priznati kot razlog za prenehanje
pogodbe, razen:
- e je bil obstoj teh okoliin bistvena podlaga za sklenitev pogodbe oz.
- e je posledica spremembe okoliin temeljita sprememba dometa obveznosti, ki v skladu
s pogodbo e preostanejo za izpolnitev.
Tudi v teh primerih pa pogodba zaradi spremenjenih okoliin ne more prenehati, e se s
pogodbo doloa meja oz. e je sprememba okoliin posledica kritve stranke, ki se na
spremembo sklicuje.
Novi ius cogens

V mednarodnem pravu obstajajo norme, ki so obvezne za vse subjekte MP in ki jih stranke s
sporazumom ne morejo izkljuiti. Gre za ius cogens (nasprotno od ius dispositivum, ki ga stranke
lahko spremenijo). Dunajska konvencija doloa, da pogodba preneha veljati, e pride v nasprotje
z neko novonastalo imperativno normo MP. Gre pravzaprav na naknadno pravno nemonost
izpolnitve.
Vojna
Dunajska konvencija med vzroki prenehanja pogodb vojne ne omenja. Poleg tega doloa, da
lahko pogodba preneha samo zaradi tistih razlogov, ki so navedeni v konvenciji. Vendar pa
poznata mednarodna praksa in znanost nekatere druge vzroke prenehanja, med katerimi je tudi
vojna. Kljub temu, da Dunajska konvencija vojne ne omenja, je treba ta vzrok upotevati.
Konvencija namre doloa, da njene dolobe ne posegajo v vpraanja, ki bi se lahko pojavila
zaradi izbruha sovranosti. Vasih je prevladovalo stalie, da vojna ukinja vse pogodbe med
sovranimi si dravami. Vendar pa so e takrat obstajale pogodbe, ki so jih drave sklenile ravno
za primer vojne (npr. enevske in Haake konvencije). Take pogodbe mednarodnega vojnega
prava ne prenehajo veljati, temve se v primeru vojne ele aktivirajo. Poleg tega lahko drave, ki
so v vojni, sklepajo nove pogodbe (npr. o izmenjavi vojnih ujetnikov). Zato ni naelnega razloga
za trditev, da vojna ukinja vse pogodbe. Sodobnim razmeram bolj ustreza pojmovanje, po
katerem:
- prenehajo le nekatere pogodbe,
- nekatere so suspendirane,
- nekatere pa ostanejo v veljavi.
Praksa in teorija sta skuali doloiti pravila o tem, katere pogodbe prenehajo in katere ne.
Pogodbe, ki doloajo odnose v primeru vojne, brez dvoma ostanejo v veljavi:
- pogodbe, ki so v nasprotju z dejstvom izbruha sovranosti (npr. pogodbe o prijateljstvu,
trgovinskih odnosih, protektoratu, garanciji, zaveznitvu itd.), prenehajo veljati;
- ostale pogodbe ostanejo v veljavi, vendar pa se njihovo izvrevanje ustavi, po vzpostavitvi
miru pa zopet nadaljuje.
110
V najnovejem asu je razpravljanje o vpraanju prenehanja pogodb zaradi vojne izgubilo

pomen. Praksa drav je namre takna, da po koncu vojne z mirovnimi sporazumi natanno
doloijo, kakna bo usoda predvojnih pogodb (npr. mir v Versaillesu). V miru obstajajo med
dravami tevilne pogodbene vezi. Zato je prav, da drave same s sporazumom doloijo, katere
predvojne pogodbe bodo ostale v veljavi in katere bodo nehale veljati. Prav zato tudi vojna kot
vzrok prenehanja v Dunajski konvenciji ni omenjena, saj gre pravzaprav za pogodbeni sporazum
strank. e takega sporazuma ni, je potrebno izhajati iz namena strank, njihovega obnaanja in
drugih okoliin, v nekaterih primerih pa se lahko uporabita:
- klavzula rebus sic stantibus ter
- institut nemonosti izpolnitve.
Prekinitev diplomatskih odnosov ne vpliva na pogodbeno vzpostavljene pravne odnose. Izjema
so tiste pogodbe, ki so pogojene z obstojem diplomatskih oz. konzularnih odnosov.
Prenehanje pogodbene stranke

Ta nain prenehanja pogodb je razumljiv pri dvostranskih pogodbah, z uporabo klavzule rebus sic
stantibus in instituta nemonosti izpolnitve pa tudi pri vestranskih pogodbah. S propadom drave
prenehajo njene obveznosti. Vendar pa institut sukcesije drav pozna primere, ko pogodbeni
odnos preide na dravo naslednico. e je neka drava zaradi prostovoljne zdruitve z drugo
dravo prenehala obstajati kot samostojen subjekt MP, ni mogoe trditi, da so prenehali tudi vsi
njeni pogodbeni odnosi.
Zastaranje
Dolgotrajno neizvrevanje pogodbe s strani obeh (oz. vseh) pogodbenih strank lahko pripelje do
prenehanja pogodbe. V tem primeru lahko govorimo tudi o mole doseenem sporazumu.
Vzroki za prenehanje, ki so predvideni s samo pogodbo so:
- potek asa veliko pogodb je sklenjenih za doloen as in ko ta as potee, pogodba
preneha veljati; lahko pa se sklenejo za doloen as, vendar tako, da se po izteku tega
asa samodejno obnovijo, razen e katera od strank odpove pogodbo;
- razvezni (resolutivni) pogoj nastop dogodka, ki je predviden v pogodbi, povzroi
prenehanje njene veljavnosti; pri kolektivnih pogodbah je lahko razvezni pogoj padec
tevila pogodbenih strank pod doloeno mejo;
- enostranska odpoved drava je suverena, zato je ne moremo prisiliti, da ostane v
pogodbi; Dunajska konvencija ne dopua odpovedi ali umika iz pogodbe, ki o tem nima
izrecne dolobe, razen e je mogoe sklepati, da je bil namen strank dopustiti monost
odpovedi oz. umika. V tem primeru traja odpovedni rok 12 mesecev;
- odstop na podlagi odloitve tretjega prenehanje pogodbe je lahko rezultat odloitve
nekega pravosodnega ali politinega foruma; taka odloitev obiajno temelji na prej
omenjenih materialnih razlogih: razvezni pogoj, klavzula rebus sic stantibus, neizpolnitev
itd.;
- izpolnitev pogodbe pogodba preneha, ko stranke v celoti izpolnijo vse s pogodbo
doloene obveznosti.
Dunajska konvencija doloa postopek za razveljavitev pogodbe. Stranka, ki se sklicuje na razloge
za prenehanje pogodbe, mora to sporoiti drugim strankam. e v roku treh mesecev ni ugovorov,
lahko drava izvede tisto, kar je predlagala. e pa kakna druga pogodbenica ugovarja, morajo
stranke uporabiti ustrezna sredstva za mirno reevanje sporov.
Pogodba lahko doloi, da imajo pogodbenice pravico do odpovedi, ta pravica pa je lahko
pogojena z nastopom nekega dejstva ali pa omejena na doloeno asovno obdobje. Doloeni so
lahko tudi odpovedni roki. Vpraanje je, ali se lahko pogodba odpove tudi v primeru, ko to ni
izrecno predvideno, trajanje pogodbe pa ni omejeno:
- e je iz pogodbe razvidno, da je odpoved dopustna, eprav ni izrecno dovoljena, se
pogodba lahko odpove;
111
- e to ni razvidno oz. e iz pogodbe izhaja, da je sklenjena za vse vene ase, stranke

pravice do odpovedi nimajo (pogodba seveda lahko preneha na kaken drug nain, ki ga
doloa MP).
Vendar pa bi lahko takno stanje brez monosti sprememb in odpovedi pripeljalo do velikih
neprijetnosti in brezizhodnih situacij. Sklepanje pogodb za vse vene ase bi bilo tudi v
nasprotju z naelom suverenosti.
Odpoved lahko primerjamo z vpraanjem izstopa iz mednarodne organizacije iz EU bomo lahko
izstopili, e bomo odpovedali pogodbeni status Pogodba o Ustavi EU: v prehodnih in konnih
dolobah pie, da drava lanica lahko izstopi iz EU.
Postopek prenehanja mednarodnih pogodb

65-68 DKPP; velja za ninost in prenehanje pogodb:
a) obveznost notifikacije (ukrep, vzroki);
b) podani roki za ugovore (najmanj 3 mesece);
c) e ni ugovorov, drava sama izvri ukrep, sicer pa je dolna sprejeti mirno reevanje sporov;
izbor sredstev je poljuben;
d) e spor ni reen v 12 mesecih od ugovora in gre za ius cogens (ninost ali prenehanje
pogodbe), ima vsaka stranka monost tobe pred ICJ, razen e se stranke v sporu
sporazumejo o arbitrai;
e) za ostale spore je predviden spravni postopek (=konciliacija).
Pogodbene stranke lahko pogodbo, ki je prenehala veljati:
- podaljajo o podaljanju (prorogation) govorimo, ko je pogodba sklenjena za doloen
as, pred iztekom tega asa pa se podalja z novim sporazumom;
- ponovno vzpostavijo z novim sporazumom:
obnovitev (renouvellement) sklenitev nove pogodbe, ki zamenja dotedanjo
pogodbo;
vzpostavitev sporazum strank glede veljavnosti pogodbe, ki je e prenehala veljati.
Velikokrat je veljavnost starih pogodb potrjena z novimi sporazumi.
7. MEDNARODNE ORGANIZACIJE
7.1. Uvodno
Subjektiviteta mednarodnih organizacij je oja od subjektivitete drav, ki jih ustanavljajo. Njihova
subjektiviteta je omejena z ustanovitvenim (konstitutivnim) aktom, ki je mednarodna pogodba
med dravami ustanoviteljicami in v kateri so doloena pooblastila:
- izrecna pooblastila v okviru namena ustanovitve;
- implicitna pooblastila (v okviru namena ustanovitve).
Doktrina implicitnih pooblastil se je pokazala za dobro v primeru OZN in reparacij leta 1948, ko
so ubili nekega predstavnika OZN v Palestini. Takrat se je postavilo vpraanje: ali lahko
mednarodna organizacija naperi zahtevek proti drugi dravi. Meddravno sodie v Haagu je
izdalo posvetovalno mnenje: subjektiviteto se gleda iz ustanovitvenih aktov in pooblastila se
razlaga v okviru namena ustanovitve. Da, mednarodne organizacije lahko naperijo zahtevek in to
naeloma pred vsemi tribunali, razen v Haagu ne, saj njegov statut tega ne dopua: Samo
drave smejo biti pravdne stranke v zadevah pred sodiem. (34. len). Lahko pa mednarodne
organizacije nastopajo tudi pred arbitraami.
Kljuno obeleje MO je trajnost sodelovanja. Zgodovinsko: najprej ideja univerzalne oblasti, ki je
najprej izhajala iz Boga (pape podeljeval soglasje vladarju za legitimno oblast) univerzalizem
srednjega veka iz tistih asov je ostala ideja, da se mednarodna skupnost lahko organizira v
112
eni organizacijski strukturi; pogosto se imajo za tako organizacijsko obliko ZN pluralizem

Westfalskega sistema.
Vizije mednarodne skupnosti: ideja svetovne vlade (= iluzija); na 2. strani pluralizem drav
(= realnost). Na svetu ne obstaja enovit sistem oblasti, ljudje pa imajo to vseeno nekako v
zavesti, kar je napano svetovna vlada je le iluzija, kadar gre za mednarodne odnose
treba bi bilo vzpostaviti mehanizem za reitev problema.
Zgodovinski zaetki modernih MO (razvoj se je zael v 19. stoletju):
a) Sveta aliansa in Evropski koncert: SA je bila ustanovljena na Dunajskem kongresu l. 1815;
slonela je na ideji organizacije, ki bo itila legitimno oblast evropskih monarhij z uporabo sile
zoper tiste, ki bi tako oblast eleli zruiti (= skupne vrednote, skupna privrenost legitimni
oblasti); sestajala se je do l. 1825 ni dolgo trajala, ker niso bili sposobni ustvariti soglasja o
vseh resnino pomembnih problemih; Evropski koncert je nadaljevanje SA; je proces
sklicevanja evropskih konferenc za nekatere pomembneje krizne probleme (npr. Berlinski
kongres, Parika mirovna konferenca,);
b) rene komisije (Ren 1831, Donava 1856) nadzirale plovbo, rene poti;
c) upravne zveze nastale zaradi potrebe po sodelovanju na tehninih obmojih;
- Mednarodna telegrafska zveza (1865),
- Svetovna potna zveza (1874),
- Urad za zaito industrijske lastnine (1883),
7.2. Drutvo narodov

Je prva pomembneja MO. Ustanovljeno je bilo z mirovno pogodbo z Nemijo, Versailles l. 1919
Versajska mirovna pogodba, 1. poglavje je bilo Pakt drutva narodov.
Ideja prepreevanja vojne je bila takrat povezana z Nemijo; takratni predsednik ZDA Woodrow
Wilson (idejni oe DN) je veliko vloil v to konferenco verjel je, da je samo z eno organizacijo
mogoe zagotoviti mednarodnopravno varnost.
Naloge DN (iz Pakta DN): razoroevanje, mirno reevanje sporov, neodvisnost drav lanic (ni pa
e prepovedi uporabe sile).
Organi DN: Skupina, Svet (stalni in nestalni lani) in Sekretariat; Meddravno sodie v Haagu
ni bilo organ DN.
Uspehi:
a) prepreitev grko-bolgarske vojne (1925)
b) zaita manjin
c) reevanje sporov
d) humanitarna pomo (begunci); nastal je Urad za varstvo beguncev
e) razvoj mednarodne civilne slube (= mednarodno uradnitvo) razvijali so pravila o
neodvisnosti mednarodnih funkcionarjev, ki navodil za delovanje niso smeli dobivati iz svojih
drav
Neuspehi: velike krize Mandurija (kitajska pokrajina, 1931), Etiopija (1935), razpad
versajskega sistema pod pritiskom nacistine Nemije.
Ena od negativnih znailnost DN je, da ZDA niso bile nikoli lanice (Wilson ni uspel prepriati
Kongresa, da ta pakt ratificira).
Napake, ki jih je pokazala konstitucija DN:
a) bodoa mednarodna organiziranost ne sme biti vezana na neko mirovno pogodbo biti mora
samostojna;
b) veje sile morajo biti vkljuene in imeti morajo adekvatno vlogo;
c) varnostna funkcija ne sme biti vezana le na razoroevanje;
113
d) celotni mehanizem organizacije mora biti celovit (politina, varnostna podroja, ekonomija, P,
tehnine povezave integriran pristop).
DN je zaelo propadati v 30-ih letih 20. stoletja; konec 30-ih razpad; k razpadu so pripomogli
zaetki II. SV, ki je DN ni uspelo zadrati. DN je bilo formalno ukinjeno na zakljuni skupini
drav lanic l. 1946.
DN je podlaga za ZN, ki morajo biti odprta organizacija, v katero se bodo naposled lahko vkljuile
vse drave.
7.3. OZN
Dve etapi ustanovitve sta bili konferenci v Dumbarton Oaksu in San Franciscu. V Dumbarton
Oaksu je bil izdelan nart besedila bodoe ustave organizacije. Zelo pomembno vpraanje
odloanja v bodoem Varnostnem svetu je bilo reeno med Churchillom, Rooseveltom in
Stalinom na konferenci v Jalti na Krimu.
Na konferenco v San Franciscu so bile povabljene vse drave, ki so do marca 1945 napovedale
vojno Nemiji (50 drav). Na tej konferenci so oblikovali konno besedilo in Ustanovno listino
OZN je podpisalo vseh 50 drav. S sprejetjem UL je bil konan samo formalni del, nato je bilo
treba organizacijo tudi dejansko ustanoviti. Konferenca v San Franciscu je doloila pripravljalno
komisijo, ki je januarja 1946 pripravila prvo zasedanje Generalne skupine v Londonu.
Generalna skupina je oblikovala vse glavne organe OZN.
OZN je subjekt MP, zamiljena pa je kot osrednja in glavna organizacija za reevanje
najpomembnejih vpraanj, ki se tiejo mednarodnih odnosov, predvsem vpraanj vzdrevanja
miru. Na ozemlju vsake od lanic uiva tisto pravno sposobnost, ki je potrebna za opravljanje
nalog in doseganje ciljev.
eprav ima OZN veliko vlogo, pa se pomembna vpraanja velikokrat reujejo izven njenih
organov (formalno se nek predlog obravnava v OZN, dejansko pa o njem odloajo najveje
drave z medsebojnim neformalnim dogovarjanjem).
7.3.1. Pravo OZN

Sestavljajo ga vsi predpisi, ki se nanaajo na ureditev in delovanje OZN in njihovih organov, na
pravne odnose v razmerju do drugih subjektov mednarodnega prava in na poloaj same
organizacije, njenih organov in uslubencev. Temeljne dolobe o ureditvi in delovanju OZN
vsebuje UL. Njen sestavni del je tudi Statut meddravnega sodia.
Poleg UL kot glavnega akta obstaja e veliko drugih predpisov, ki urejajo delovanje OZN
(poslovniki vseh organov, skrbniki sporazumi,), poleg tega pa je UL doloila obveznost
sprejema doloenih dodatnih predpisov (npr. nart za reguliranje oboroevanja). Poleg tega pravo
OZN sestavljajo e razline kolektivne pogodbe o izvedbi posameznih nalog organizacije
pogodbe o poloaju organizacije, njenih organov,
Sklepi (resolucije) in praksa posameznih organov organizacije pravo OZN dopolnjujejo in
spreminjajo, vplivajo pa tudi na razvoj splonega mednarodnega prava. Subsidiarno se
uporabljajo predpisi splonega mednarodnega obiajnega prava. V okviru OZN pa se poasi
oblikuje tudi partikularno obiajno pravo te organizacije.
Trajanje z UL ustanovljene organizacije je neomejeno, zato je bilo potrebno doloiti postopek za
spremembo njenih temeljnih predpisov. Postopek za spremembo UL je sestavljen iz treh stadijev:
a) predlog (iniciativa),
b) sklep o besedilu spremembe,
c) postopek za zaetek veljavnosti.
Obstajajo 3 naini spremembe UL:
114
1. sprememba po 108: predlog za spremembo se na obiajen nain uvrsti na dnevni red

Generalne skupine; sprememba zane veljati za vse lanice OZN, ko jo sprejme
dvotretjinska veina lanic GS in ko jo v skladu s svojimi ustavnimi dolobami ratificirata dve
tretjini lanic OZN, vteto z vsemi stalnimi lanicami Varnostnega sveta;
2. revizija po 109/1,2: predlog za se na obiajen nain uvrsti na dnevni red Generalne
skupine; ta z dvotretjinsko veino (v kateri mora biti vkljuenih 9 lanic VS) sklie revizijsko
konferenco, na kateri sodelujejo vse D; konferenca sprejme sklep o besedilu z
dvotretjinsko veino taka zane veljati, ko jo v skladu s svojimi ustavnimi dolobami
ratificirata dve tretjini lanic OZN, vteto z vsemi stalnimi lanicami Varnostnega sveta;
3. revizija po 109/3: e revizijske konference po 109/1,2 ne bi bilo pred 10. letnim zasedanjem
GS (in je potem res ni bilo), se predlog za uvrsti na dnevni red GS po uradni dolnosti; v
tem primeru GS sklie revizijsko konferenco, za katere sklic zadostuje navadna veina, v
kateri mora biti vkljuenih 7 stalnih lanic VS; tako zaet postopek se nadaljuje enako kot po
109/1,2.
Ko enkrat zane veljati, velja za vse lanice OZN tudi za tiste, ki so ji nasprotovale. Te imajo
monost izstopiti iz OZN.
7.3.2. lanstvo
lanice organizacije so lahko samo drave. Za lanstvo v OZN je potrebno izpolniti doloene
pogoje: lanice lahko postanejo vse miroljubne drave, ki prevzamejo obveznosti, vsebovane v
UL, in ki so po presoji OZN sposobne in voljne izpolnjevati te obveznosti. O tem, ali drava
izpolnjuje te pogoje, odloajo organi OZN oz. glasovi lanic v teh organih.
OZN je univerzalna organizacija, vendar pa lanstvo v njej ni prisilno oz. obvezno. O predlogu za
sprejem nove lanice najprej odloa VS; predlog mora biti sprejet z 9 glasovi, pri emer mu ne
sme nasprotovati katera od stalnih lanic. e je predlog v VS sprejet (drave, ki vstopajo v OZN,
morajo podati izjavo, da bodo izpolnjevale obveznosti VS jo proui in jo poda GS, e meni, da
ustreza), o njem dokonno odloi GS z dvotretjinsko veino. Slovenija je bila v OZN sprejeta 25.
maja 1992.
V asu DN se je telo, da majhne drave niso sposobne izpolnjevati obveznosti iz UL
(neutemeljeno).
UL pozna monost izkljuitve iz lanstva in suspenzijo lanskih pravic, ne omenja pa
prostovoljnega izstopa (ki pa je moen glede na to, da OZN ni prisilna organizacija; v praksi
izstopa ni bilo Indonezija ga je sicer 1x razglasila, ko je bila v krizi, vendar jo je OZN ignorirala in
ez eno leto je zopet zasedala).
Izkljuitev je kazen za lanico OZN, ki trdovratno kri naela, vsebovana v UL (predlaga VS,
odloitev sprejme GS). Izkljuena lanica nima ve nobenih lanskih pravic in dolnosti. Ponovno
je lahko sprejeta po rednem postopku za sprejem drave v OZN. Ta sankcija je vekrat grozila
Izraelu, a do nje ni nikoli prilo.
Suspenzija lanskih pravic pa doleti dravo, zoper katero je VS sproil preventivno ali prisilno
akcijo (predlaga VS, izree GS). Suspenz obsega prepoved pravice sodelovanja in soodloanja v
organih OZN, ne sme pa posegati v izvrevanje dolnosti. Doloenih pravic ni mogoe
suspendirati (npr. pravica do sodelovanja v VS ali v GS v primerih, ko se k sodelovanju pokliejo
tudi drave nelanice). Suspenz preneha z odloitvijo VS.
Posebna vrsta suspenzije je mala suspenzija, ki je posledica neplaevanja lanarine e je
lanica OZN v zaostanku s plaevanjem lanarine ve kot dve leti, izgubi pravico do glasovanja v
GS (ne pa tudi v drugih organih). e pa ima ta za neplaevanje tehtne razloge, se GS lahko
odloi, da ne suspendira glasovalnih pravic (npr. BiH GS sprejela sklep o neizkljuitvi zaradi
tekega finannega stanja v tej dravi ni mogla plaevati).
Zaradi obsenosti ciljev je OZN naloila svojim lanicam tevilne dolnosti in obveznosti. Pod
dolnosti lanic spada izpolnjevanje obveznosti po UL (vkljuno izpolnjevanje resolucij VS,
spotovanje pravic drugih lanov, plaevanje prispevkov). lanico, ki svojih dolnosti ne
izpolnjuje, doletijo sankcije, v skrajnem primeru celo izkljuitev. OZN sicer temelji na naelu
115
suverene enakosti, a to ni dosledno izpeljano stalne lanice VS imajo poseben/privilegiran

poloaj (ne morejo biti izkljuene in zanje ni suspenzije, mona pa je mala suspenzija).
Pravice lanic:
a) UL iti suverenost, enakost, neodvisnost in obstoj D, ker prepoveduje vsakrno uporabo
sile in iti drave pred napadi na njihovo teritorialno celovitost in politino neodvisnost;
b) dravam je v primeru oboroenega napada priznana pravica do individualne in kolektivne
samoobrambe; o samoobrambi mora D obvestiti VS; po prevladujoem staliu se
samoobramba dovoli, ko napad neposredno grozi (vojska se pribliuje) preventivne
samoobrambe pa UL ne dovoli; samoobramba lahko traja, dokler VS ne sprejme potrebnih
ukrepov za ohranitev miru;
c) UL dravam zagotavlja njihovo notranjo pristojnost OZN se ne sme vmeavati v zadeve, ki
po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost drav in drave niso dolne takih zadev
predloiti v reevanje organom OZN; to pravilo ne izkljuuje uporabe prisilnih ukrepov po VII.
poglavju ( ogroanje miru in varnosti je edina izjema od n. neintervencije);
d) vsaka lanica ima pravico do sodelovanja v GS (vlaganje predlogov, glasovanje,
razpravljanje) in en glas; drave imajo tudi pravico biti izvoljene v razline organe OZN;
drava, ki ni lanica VS ali Ekonomskega in socialnega sveta, mora biti pozvana k
razpravljanju o vpraanjih, ki se je neposredno tiejo pri tem v teh organih nima pravice
glasovanja, razen e se v VS razpravlja o uporabi kontingenta njenih oboroenih sil;
e) D lahko izrazijo politino nezadovoljstvo proti vladi ali obnaanju doloene lanice v
postopku overovitve pooblastila;
f) vsaka drava ima pravico:
- predloiti spor VS, e gre za ohranitev miru in varnosti in e druga sredstva mirnega
reevanja sporov niso bila uspena,
- opozoriti VS ali GS na katerikoli spor ali situacijo, ki bi utegnila ogroati mednarodni mir in
varnost; ni potrebno, da je ta drava neposredno vpletena v sporu.
Dolnosti lanic: tesno povezane z glavno nalogo OZN, vzdrevanjem miru in varnosti. V primeru
kolizije med obveznostmi lanic iz UL in obveznostmi iz kateregakoli drugega meddravnega
dogovora prevladajo obveznosti iz UL (poviana pravna mo UL).
7.3.2.1. Poseben poloaj stalnih lanic VS

Stalne lanice VS (Francija, Kitajska, Rusija, VB in ZDA) so velike drave, ki imajo najveje
monosti za oboroevanje in je zato svetovni mir odvisen predvsem od njihove volje. Zato so si
zagotovile poseben poloaj (ta ne pripada stalnim lanicam skupaj, ampak vsaki posebej) v VS, ki
ima v okviru OZN najira pooblastila (samo ta organ lahko sprejema obvezne odloitve). Ostale
drave (nestalne lanice) zasedajo sede v VS samo zaasno na podlagi volitev.
Stalnim lanicam njihovih poloajev ni mogoe spremeniti brez UL, ta pa je mogoa samo z
njihovim izrecnim soglasjem. Nobena vsebinska odloitev v VS ne more biti sprejeta brez
pristanka stalnih lanic vse pomembneje odloitve v OZN se torej lahko sprejmejo le s
soglasjem stalnih lanic. Najbolj pomemben je poloaj stalnih lanic pri sprejemanju prisilnih
ukrepov za ohranitev miru in varnosti.
Stalne lanice so svoj poloaj vekrat zlorabljale in povzroale resne zastoje pri delu OZN. Zaradi
tega se je teie politinega dela OZN pomaknilo proti GS, ki je pogosto odloala o stvareh iz
delokroga VS.
7.3.2.2. Poloaj drav nelanic

UL predvideva ukrepe za zaito miru tudi v razmerju do drav nelanic, bodisi da se te
prostovoljno podredijo ukrepom, ali pa OZN proti njim uporabi prisilna sredstva. V obeh primerih
OZN nastopa kot politina organizacija drav lanic in ne kot oblastna institucija. V primeru
prisilnih ukrepov nastopa kot obrambna zveza, ki iti interese svojih lanic.
116
UL sprejema naelo formalne izenaenosti D in nelanic. Nelanica lahko VS predloi spor, v

katerem je sama stranka, e vnaprej prevzame obveznosti o mirnem reevanju, kakor jih doloa
UL. Kot stranka v sporu ima nelanica tudi pravico biti pozvana k sodelovanju v razpravah pred
VS, nima pa pravice glasovanja. Nelanicam je odprta tudi pot na Meddravno sodie v Haagu.
7.3.3. Organi OZN

6 poglavitnih:
- GS: kreativni organ,
- VS: obvezne odloitve,
- Ekonomski in socialni svet,
- Meddravno sodie v Haagu,
- Sekretariat: izvrilni organ,
- Skrbniki svet danes ga ni.
Pomoni organi: Odbor vojakega taba in organi, ustanovljeni s sklepi GS, VS ali ECOSOC.
Izredni organ: revizijska komisija (za UL, 109).
8. MIRNO REEVANJE MEDNARODNIH SPOROV

8.1. Splono
Govorimo o sporih, ki nastajajo med dravami. Obstajajo razline oblike prepreevanja spopadov,
v veini pa gre predvsem za dve veliki skupini sredstev:
- sredstva mirnega reevanja mednarodnih sporov;
- naini kolektivnih garancij in akcij za zavarovanje miru.
V ta sistem sodi tudi prepoved vojne, ki ni omejena le na iri ali oji krog drav, saj je prela med
pravila obiajnega mednarodnega prava.
Pojem mednarodnega spora razlini avtorji razlino definirajo:
a) Andrassy: vsako neujemanje trditev ali zahtev med dvema ali ve mednarodnopravnimi
subjekti zadostuje, da eden od njih postavi zahtevo, ki jo drugi zavraa oz. ne priznava;
posameznik tu ni pomemben;
b) Merylls: specifino nestrinjanje glede dejstev, prava ali politike, v katerem zahtevek ali trditev
ene strani naleti na zavrnitev, nasprotni zahtevek ali prerekanje druge strani;
c) Meddravno sodie (1924): vsako nestrinjanje glede doloenega dejstva ali prava oz. kot
konflikt nasprotujoih si pravnih stali ali interesov med subjekti mednarodnega prava
( predmet spora so lahko dejstva ali pravo).
Obstoj spora je dejansko vpraanje (spor je torej dejstvo) spor ni odvisen od trditev drav, ali
spor obstaja, ampak obstaja ne glede na voljo drave (npr. spor s Hrvako glede meje). Lahko da
drave trdijo, da niso v sporu, se pa pogajajo, pogovarjajo itd. V praksi obiajno ni istih pravnih
ali dejanskih sporov, saj gre praviloma za razline medsebojne kombinacije in prehodne oblike.
Spori, ki so preteno pravni, se laje reujejo s pravnimi sredstvi, dejanski spori in politini pa se
laje reujejo z diplomatskimi sredstvi.
Loevanje med notranjimi in mednarodnimi spori je zelo teko. Mednarodni spor naj ne bi bil
mogo glede tistih predmetov in vpraanj, ki sodijo v izkljuno notranjo pristojnost drav. Vendar
pa je to teko ugotoviti, ker:
- je ivljenje v mednarodni skupnosti zelo raznoliko, frekvenca komunikacij je veja (npr.
razcvet elektronske pote), podroja urejanja so nova itd.;
- oi se domaine reserve v MP, tj. vedno manj je zadev, ki so v izkljuni pristojnosti
posameznih drav;
117
- internacionalizacija notranjih sporov (diplomatska zaita) ni ve spor dravaposameznik, ampak postane spor drava-drava;
- prekrivanje podroij vsebinskega urejanja MP in notranjega prava drav;

- trend iritve kategorije subjekta MP;
- mednarodni tribunali se vse pogosteje sreujejo z vidiki notranjega prava drav.
Doktrina MP jasno loi:
- spor je pravna kategorija, ima stranke; spor se, za razliko od situacije, osredotoa na
doloen predmet; najbolj intenzivna oblika spora je oboroen spopad;
- situacijo ko drave ne sprejemajo, da gre za spor (noejo priznati, da spor obstaja); ta
se ne osredotoa na nek specifien objekt, temve je izraz irih nestrinjanj (je bolj
difuzna, ne moremo ugotoviti, kaj je predmet spora).
Temeljna naela (UL), ki regulirajo problematiko spora, so: naelo mirnega reevanja sporov
(=obveznost), svobodna izbira sredstev (noben nain reevanja spora ni superioren drugemu).
prepoved uporabe sile ali gronje s silo.
Naelo mirnega reevanja sporov je zapisano v Ustanovni listini OZN. Je univerzalno, kar
pomeni, da ga morajo spotovati tudi tiste drave, ki niso lanice OZN. Medtem ko je naelo
prepovedi uporabe oboroene sile izrazito imperativno (ius cogens), je naelo mirnega reevanja
sporov bolj kompromisno in popustljivo. Pogojeno je z voljo strank. Dolnost drave je aktivno
ravnanje v smeri razreevanja spora. Ne gre torej za obveznost rezultata, pa pa za obveznost
prizadevanja reevati spor po mirni poti (prepreevati, da bi prilo do reevanja s silo).
Sekundarne, iz tega izvedene obveznosti so:
- vzdrevati se zavlaevanja;
- pogajati se v dobri veri (bona fides);
- vzdrati se ravnanj, ki bi utegnila poslabati stanje (zaostriti spor);
- e eno od sredstev mirnega reevanja sporov ni uspeno, morajo drave izbrati drugega;
- iskati 'uravnoteeno reitev' ob upotevanju suverene enakosti drav (ne moremo ponujati
reitev, ki bi bile za drugo dravo aljive).
V okviru zgoraj natetih pravil (sekundarnih obveznosti) pa je ravnanje drav izrazito
konsenzualno (konsenzualna narava mirnega reevanja sporov):
a) sredstva in postopki so odvisni od soglasja/privolitve strank;
b) naelo proste izbire sredstev: drave same izberejo sredstvo mirnega reevanja sporov
edina omejitev: med seboj ne morejo kombinirati pravnih sredstev (sodia in arbitrae niso
kompatibilni), diplomatska sredstva pa lahko:
- zaradi litispendence;
- zaradi naela res iudicata.
Loi (zgodovinsko razlikovanje): pravni (reljivi s pravnimi sredstvi arbitraa, meddravno
sodie) ~ politini spori (reljivi z diplomatskimi sredstvi) spore se je poskualo kategorizirat
po objektivnih merilih nekateri so primerni za pravno, drugi za politino reevanje. Odloilnega
pomena pa je volja (pri odloitvi kateri spor sodi v katero kategorijo). Teritorialni spori (npr.
razmejitev na morju) so po svoji naravi politini spori (reitev s pogajanji, diplomatskimi sredstvi,
), vendar se to danes spreminja (z njimi se je zaelo ukvarjati Meddravno sodie v Haagu
pred 20 leti). Spor glede obsega odkodnine pa je pravni spor (niso potrebna ne vem kakna
pogajanja takoj se gre na arbitrao ali sodie).
8.2. Sredstva za mirno reevanje sporov

Sredstva mirnega reevanja sporov so nateta v 33 Ustanovne listine in niso namenjena samo
reevanju sporov, ki bi utegnili ogroziti mednarodni mir, temve reevanju katerihkoli mednarodnih
sporov. Glede na naravo reitve spora delimo sredstva mirnega reevanja sporov na:
- pravna pravno obvezujoa (arbitraa, sodia);
- diplomatska pravno neobvezujoa.
118
33/1 Ustanovne listine nateva diplomatska sredstva mirnega reevanja sporov:

a) pogajanja;
b) anketa (preiskava);
c) posredovanje;
d) sprava (konciliacija);
e) poravnava;
f) razsodnitvo (arbitraa);
g) sodna reitev;
h) obraanje na regionalne institucije ali dogovore.
Krog sredstev mirnega reevanja sporov ni zaprt. V doloenem obsegu so mone tudi
kombinacije in modalitete (z drugimi mirnimi sredstvi po lastni izbiri).
8.2.1. Pogajanja
So najbolj razirjeno diplomatsko sredstvo. Gre za neposredno dogovarjanje med strankama v
sporu. Obiajno se drave v sporu najprej zateejo k njim. Navadno so namenjena reevanju
politinih sporov, lahko so zelo dolgotrajna. e dolgo asa ne dajo nobenega rezultata, govorimo
o toki dead lock. Ko drave spoznajo, da pogajanja niso ve smiselna, morajo izbrati kakno
drugo sredstvo mirnega reevanja sporov. Lahko so:
- bilateralna ali
- multilateralna.
Izvajati jih je treba zaupno in diskretno ter na nain, da se krepi zaupanje med strankami v sporu
(znailno je, da si drave v sporu ne zaupajo, a je zaupanje treba razviti, e elimo pogajanja
uspeno konati). Diskretnost je potrebna zato, ker je vkljuevanje javnosti (v kateri se hitro
razburijo strasti), nevarno (potem pravijo, da so pogajalci nesposobni, itd.). Poznamo dve skupini
pogajanj:
- pogajanja, ki direktno obravnavajo neko sporno vpraanje,
- pogajanja, katerih predmet je sredstvo reevanja (npr. tudi e je spor reen, se lahko
zgodi, da se moramo pogajati o tem, kako izvesti sodbo).
8.2.2. Prijateljske usluge (dobre usluge, good, bons offices)

Poleg strank v sporu imamo udeleeno e 3. osebo:
- mednarodna organizacija,
- funkcionar v MO,
- ugledna osebnost (npr. bivi predsednik),
- drava,
- generalni sekretar ZN (njegova funkcija se tolmai kot taka, da je za to sredstvo zelo
primerna).
Danes se to sredstvo ne uporablja samo za odnose med dravami, ampak tudi v dravah
situacije, ki so nevarne za mir, in so preteno notranjega znaaja.
Tretja oseba ne posega v meritum njegova vloga je prenaanje sporoil (npr. proximity talks
stranke zbere na enem mestu, kjer ni direktnega pogovora med strankami, ampak preko
prenaalca), reevanje tehninih vpraanj (lokacija pogajanj).
8.2.3. Posredovanje (mediacija)

Udeleba tretje osebe, ki posega v meritum in daje predloge za reitev. Posrednik je vedno
nekdo, ki uiva zaupanje&avtoriteto. Med dobrimi uslugami in mediacijo prihaja do prehajanja! +
loi terminoloko: posredovanje v smislu reevanja sporov = mediacija, posredovanje v vojakem
smislu = intervencija.
119
Dobre usluge (bons offices): tretja stran predstavlja samo vzdrevalca stikov si prizadeva, da bi
stranki z nasveti in prigovarjanjem pripeljala do neposrednih pogajanj oz. da bi pogajanja
pospeila, tako da bi prilo do sporazumne reitve med samima strankama ~ posredovanje
(mediacija): tretja stran se ne omejuje samo na prigovarjanje in prenaanje predlogov, temve
strankama predlaga tudi svoje vsebinske reitve.
e za posredovanje zaprosita obe stranki skupaj, se posredovanje priblia spravi oz. arbitrai. e
dravi na podlagi posredovanja sprejmeta sporazum (skleneta pogodbo), ju ta seveda zavezuje.
8.2.4. Anketne komisije

Anketa oz. preiskava je namenjena objektivnemu ugotavljanju in razreevanju dejstev. Oblikujejo
se preiskovalne komisije, ki praviloma delujejo na samem kraju. Preiskava se lahko kombinira z
drugimi sredstvi mirnega reevanja sporov. Obiajno jo izvede tretji, nepristranski subjekt, stranki
pa lahko oblikujeta tudi meano komisijo, ki je sestavljena iz pripadnikov obeh strank. Ugotovitve
preiskave strank ne veejo, temve so samo podlaga za nadaljnja pogajanja in uporabo drugih
sredstev mirnega reevanja sporov.
8.2.5. Sprava (konciliacija)

Gre za postopek, v katerem drave svoj spor predloijo sporazumno izbranemu posamezniku ali
ve posameznikom z namenom, da spor razie in predlaga ustrezno reitev, stranke pa se pri
tem ne zaveejo, da bodo to reitev tudi sprejele (kolektivno delo kolektivnega organa, ki
preuuje problem, za katerega gre, in da predloge za reitev). Nasprotno od posredovanja, kjer
delujejo drave oz. v njenem imenu dravni organi, je organ sprave posameznik ali skupina
posameznikov, ki uivajo zaupanje strank. Sprava je podobna posredovanju glede naina
delovanja izbranega organa, ki ne ie stroge pravne reitve, temve reitev, ki je sprejemljiva za
obe strani. V tem se sprava razlikuje od arbitrae. To seveda ne pomeni, da organ sprave ne bo
ponudil pravne reitve, e meni, da je ta najbolj sprejemljiva za stranke.
Razlikovanje od posredovanja:
- je kolektivna,
- priakuje se kompleksna prouitev problema s strani komisije za konciliacijo,
- komisija za konciliacijo ni vezana na uporabo prava (da bi morala najti reitev na podlagi
prava kot arbitraa),
- lahko le priporoi (ne daje zavezujoe reitve),
- predvidena je v razlinih multilateralnih pogodbah (v MK o pogodbenem pravu, v
pogodbah o lovekovih pravicah).
Sprava je po drugi strani podobna arbitrai. To e posebej velja za:
- oblikovanje organa sprave veliko mednarodnih pogodb predvideva ustanovitev stalnih
odborov za spravo z vnaprej imenovanimi lani;
- nain doloanja pristojnosti pristojnost organa sprave se tako kot pristojnost arbitrae
doloi z izrecnim sporazumom strank;
- postopek itd.
Med spravo in arbitrao pa obstajajo pomembne razlike:
- medtem ko se pri arbitrai kot zgornja premisa silogizma vedno uporabi pravna norma,
sprava nanjo praviloma ni vezana; stranke lahko organu sprave sicer naroijo, da svojo
reitev oblikuje v skladu z MP, lahko pa mu naroijo, naj prava ne upoteva;
- organ sprave lahko strankam predlaga ve razlinih reitev;
- predlogi organa sprave strank ne zavezujejo.
Namen sprave je raziskati dejansko in pravno stran spora, zbrati potrebne podatke in stranke
privesti do ustrezne sporazumne reitve. Sprava je vekrat predhodna stopnja arbitrae ali
sodnega postopka.
120
8.2.6. Poravnava
Kolektivni organ na podlagi soglasja strank dokonno odloi o reitvi spora & mu pri tem ni treba
uporabljati mednarodnega prava spori, kjer se drave vnaprej zaveejo, da bodo spotovale
odloitev nekega objektivnega foruma, ki so mu zaupale reevanje spora, pri tem pa ta forum
pooblastijo, da se pri sprejemanju odloitve ne ozira na pravo oz. da spor razrei z izdajo novih
predpisov. Poravnava je podobna arbitrai, saj se tudi tu stranke zaveejo, da bodo spotovale
odloitev foruma. Med njima pa obstaja pomembna razlika: arbitraa reuje spore z uporabo
prava, poravnava pa prava ne upoteva. Nekateri teoretiki pritevajo poravnavo k arbitrai v
irem smislu.
33 poravnave ne omenja. V praksi se ne uporablja, je zgolj hipotetina monost, ker bi bila
poravnalna komisija preve mona.
8.2.7. Arbitraa
O nekem vpraanju se razsoja s pomojo prava. Poleg Meddravnega sodia je pravni
mehanizem za reevanje sporov. Kriteriji identifikacije meddravne arbitrae:
- udeleba tretjega nepristranskega subjekta spor razreijo sodniki, ki jih sporazumno
izbereta dravi;
- reitev, ki jo arbitraa prinese, je razsodba, t.j. uporaba pozitivnega prava v konkretnem
sporu (pravna narava);
- reitev je dokonna in zavezujoa (stranki jo morata izvriti); izrek je vir prava za stranke v
sporu;
- ponavadi je kolektivna arbitrani tribunal, moen je dogovor strank da bo 1 arbiter
(veinoma so arbitri 3 vsaka stranka imenuje enega, ta 2 pa skupaj predsednika; lahko
je tudi 5 arbitrov).
Razlikujemo
- prilonostno (ad hoc) arbitrao ustanovi se s posebnim sporazumom in je namenjena
reevanju nekega konkretnega spora; sprti strani se morata vnaprej dogovoriti o vseh
pomembnejih arbitranih vpraanjih: o identiteti arbitrov, o njihovem imenovanju (lahko jih
imenuje tudi nekdo tretji) itd.; veina arbitra je takih;
- institucionalno arbitrao namenjena je reevanju doloenih sporov med doloenimi
dravami; zane se s tobo; predmet tobe mora biti v okviru tistega sporazuma, s katerim
sta se stranki vnaprej podredili arbitrai za doloene vrste sporov; obiajno obstajajo
seznami arbitrov, izmed katerih se izberejo arbitri za posamezen primer; pravila postopka
so praviloma doloena e vnaprej.
Glede na to, da sta za spor vedno potrebni vsaj dve stranki, je za arbitrano reevanje spora
potrebno soglasje med njima o arbitrai. Pravni temelj meddravne arbitrae je lahko:
- posebni sporazum compromis (tip mednarodne pogodbe, s katero se ustanovi
arbitraa);
- arbitrana klavzula (posebna klavzula o reevanju sporov z mednarodno arbitrao) v neki
mednarodni pogodbi; klavzula predvideva arbitrao glede izvajanja in sporov glede
pogodbe, doloen pa je tudi nain delovanja arbitrae;
- mednarodna pogodba glede mirnega reevanja sporov (traite d'arbitrage).
Pristojnost arbitranega organa:
- ratione personae ne gre zgolj za drave, lahko so tudi drugi subjekti MP (organizacije,
Sveti sede itd.);
- ratione materiae ne gre zgolj za spor pravne narave, lahko se reuje tudi politine spore
(drava se rei odgovornosti, npr. da se je slabo izpogajala).
e ni posebej doloeno ter v dvomu, arbitraa sama presoja obseg svoje pristojnosti
(competence de la competence).
121
Praviloma imenuje vsaka stranka enako tevilo arbitrov. Ker se obiajno doloi neparno tevilo
arbitrov, se morata stranki sporazumeti o vsaj enem (neparnem) arbitru. Neparnega arbitra lahko
sporazumno doloijo tudi arbitri, ki sta jih imenovali dravi. Sestava arbitranega organa: arbiter
posameznik ali arbitrani tribunal:
- so 3: vsaka drava imenuje enega, tretji pa je nevtralen in ponavadi tudi predsednik
tribunala;
- jih je 5: taba formula vsaka drava svojega, ta dva pa nato najdeta e tri, ki lahko
nato sami sprejmejo odloitev (preglasujejo).
Stalno arbitrano razsodie s sedeem v Haagu: ustanovljeno l. 1899 s Haako konvencijo o
mirnem reevanju sporov. To razsodie ni institucija. Vsaka pogodbena stranka konvencije lahko
doloi 4 dravljane kot arbitre uvreni so na spisek stalnih arbitrov. Slovenija je v to konvencijo
vkljuena po pravilih nasledstva in ima 2 arbitra. Ta spisek arbitrov v praksi ni pogosto uporabljen,
ker imajo drave ponavadi e v mislih, koga hoejo imeti za arbitra v konkretnem sporu
(specialista na nekem podroju). Vendar pa imajo ti arbitri pomembno funkcijo predlagajo
kandidate za sodnike Meddravnega sodia v Haagu.
Metoda list arbitrov da se ne iejo v vsakem primeru posebej (Permanent court of
arbitration PCA). To je predvideno po Haaki konvenciji iz leta 1907. Zahteve so:
- drave morajo te arbitre imenovati (Slovenija jih ni);
- te liste je potrebno aurirati (za primer smrti, bolezni itd.).
Appointing authority za arbitre je:
- drava;
- ugleden posameznik, npr. predsednik ICJ 45 Haake konvencije (1907) doloa, da
mora arbitra v primeru, e ga ne imenuje drava, imenovati nekdo tretji: neka druga
drava ali ugleden posameznik.
Pravila (nain) postopka doloajo:
- primarno stranke v sporu (v kompromisu, v pogodbi glede mirnega reevanja sporov itd.);
- subsidiarno arbitrani tribunal.
Imamo tudi modelna pravila: Model Rules on Arbitral Procedure. Praviloma se odloitve
sprejemajo z veino glasov arbitrov. Dravi pa se lahko dogovorita, da mora biti odloitev sprejeta
soglasno. To sicer ni ravno obiajno, je pa mono. Materialna pravila:
- doloena so v pravnem temelju za arbitrao;
- v dvomu se uporablja mednarodno pravo;
- po posebnem pooblastilu ex aequo et bono.
Arbitrani postopek:
- v temeljnih obrisih se pribliuje ICJ;
- naeloma je kontradiktoren (pisni in ustni del, dokazni postopek, zaslianje pri, ogled
lokacij, zastopniki, svetovalci itd.);
- zaupnost lahko je zaprt za javnost;
- sorazmerno hiter hitreji od postopka na Meddravnem sodiu (tam lahko traja
postopek tudi ve let); vendar lahko zaradi postopkov pri dogovoru o arbitrai, za katere je
potrebno soglasje obeh drav v sporu, e sama priprava traja precej asa;
- arbitraa je v primerjavi z Meddravnim sodiem tudi precej draja, saj stroke postopka
v celoti nosita stranki.
Znailnosti razsodbe:
a) pravno obvezujoa in dokonna;
b) problem izvrevanja, saj ni prisile; ponavadi sicer teh teav niti ni (za izvritev sodbe
Haakega sodia poskrbi VS ZN);
c) uinek inter partes;
d) oblika: izrek in obrazloitev;
e) monost nasprotnih in loenih mnenj;
122
f) vsebuje razlago razsodbe;

g) mono je izpodbijanje (prekoraitev pooblastil, bistvena napaka glede ugotovitve dejanskega
stanja ali pri uporabi prava); monost razglasitve ninosti (prekoraitev pristojnosti arbitrae,
korupcija arbitra, nespotovanje bistvenih pravil postopka,);
h) monost revizije v primeru novih dejstev.
Pozitivne plati meddravne arbitrae:
- hiter postopek,
- dolgotrajnost pogajanj za dosego kompromisa,
- zaupna narava,
- politini motivi,
- monost oblikovanja postopka, tribunala in izbire materialnih pravil.
Negativne plati:
- malo izgrajenih pravil,
- izkljuitev intervencije (ni intervencije tretjih drav),
- izvrevanje razsodbe,
- izbira kraja arbitrae,
- visoki stroki in teave z logistiko.
8.2.8. Meddravno sodstvo Meddravno sodie v Haagu

(ICJ)
Je poglavitni sodni organ OZN (imajo jih ve). Statut Stalnega meddravnega sodia (SMS) je
sestavni del UL vse drave lanice ZN so ipso facto pogodbene stranke SMS; drava
nelanica lahko postane pogodbenica SMS samo pod pogoji, ki jih postavita GS in VS. Pravdne
stranke so lahko samo drave. Posamezniki ne morejo biti stranke v postopku, eprav so lahko
vekrat predmet spora med dravami (npr. diplomatska zaita).
Naloga Meddravnega sodia je dvojna:
- reevanje sporov, ki mu jih sporazumno predloijo drave, in
- dajanje svetovalnih mnenj svetovalnih mnenj ne morejo zahtevati drave, temve samo
Generalna skupina, Varnostni svet in organizacije, ki jih za to pooblasti Generalna
skupina; svetovalno mnenje nima obvezujoe moi; organ, ki ga je zahteval, ga lahko
bodisi upoteva bodisi sprejme drugano reitev.
8.2.8.1. Organizacija Sodia

15 sodnikov (v sodiu morajo biti zastopane vse poglavitne civilizacije in poglavitni pravni sistemi
sveta); pogoji za sodnika ICJ:
a) oseba visokega moralnega ugleda (in neodvisna),
b) izpolnjevati pogoje iz svoje drave, ki se zahtevajo za opravljanje najvijih sodnih slub,
c) izpolnjevati pogoje za ustavnega sodnika priznan strokovnjak mednarodnega prava.
Mandat je 9 let + monost ponovne izvolitve. Predsednik in podpredsednik imata 3-letni mandat
in sta lahko ponovno izvoljena. Vsaka 3 leta se voli 5 sodnikov, da se zagotovi kontinuiteta (2/3
sodnikov ima vzporedne izkunje).
Sodnike volita GS in VS neodvisno drug od drugega (loene volitve) s seznama oseb, ki jih
predlagajo dravne skupine Stalnega arbitranega sodia. GS in VS volita z absolutno veino
GS: 96 (50% od 191 lanic), VS: 8 (50% od 15 lanic).
Sodniki morajo biti neodvisni (ne smejo opravljati politine, upravne funkcije, ne smejo imeti druge
zaposlitve, v postopkih ne smejo nastopati kot zastopniki ali svetovalci strank). Uivajo imuniteto.
123
SMS doloa tudi monost ustanavljanja senatov, sestavljenih iz 3 ali ve sodnikov (za odloanje v
doloenih vrstah zadev delovni spori, tranzit, komunikacije).
Sodie zaseda v Haagu (Nizozemska) v Palai miru; vendar lahko v kaknem primeru obie
dravo stranko v sporu (npr. 1997 v Gabcikovo-Nagymaros).
Sodie zaseda stalno v polni sestavi; lahko se dogovori, da posamezni sodniki ne bodo
sodelovali v postopku, nujno pa jih mora biti 9. Na predlog pravdnih strank lahko doloa v
skrajanem postopku v senatu 5 sodnikov. e je v sporu drava, katere dravljanstvo ima sodnik,
ki v sporu sodi, ta lahko sodi, ampak ima potem druga drava tudi monost izbire svojega sodnika
(= ad hoc sodnik, nima istih ugodnosti kot ostalih 15 lanov sodia).
Ima svoj poslovnik (Rules of the Court), ki se spreminja in vpliva na vsebino SMS (na tiste bolj
splone dolobe, ki jih poslovnik nadalje razlenjuje).
8.2.8.2. Pristojnosti Sodia

2 glavni pristojnosti:
a) sojenje v sporih med dravami,
b) dajanje svetovalnih mnenj.
Sojenje v sporih
SMS: v konkretnem primeru se pristojnost Sodia vzpostavi takrat, ko se stranke sporazumno
podredijo njegovi pristojnosti (= privolitev drav). To se lahko zgodi na dva naina:
1. stranke sklenejo poseben sporazum oz. kompromis, na podlagi katerega Sodiu predloijo
e nastali spor (special agreement); stranke lahko tudi doloijo pristojnost Sodia za bodoe
spore:
- v mednarodno pogodbo, ki ureja odnose med dravami pogodbenicami, lahko zapiejo
klavzulo, na podlagi katere bo morebitne spore reevalo Sodie,
- sklenitev posebne pogodbe, ki doloa vrste sporov, ki se bodo reevali pred Sodiem;
2. fakultativna (dispozitivna, opcijska) klavzula (36/2 Statuta), s katero lahko vsaka drava z
enostransko izjavo prevzame obveznost, da se brez posebnega sporazuma podreja
pristojnosti Sodia glede sporov doloene vrste v razmerju do vsake drave, ki je prav tako
podpisala to klavzulo (pogoj recipronosti); izjava se lahko nanaa na spore glede:
- razlage pogodbe;
- kateregakoli vpraanje mednarodnega prava;
- obstoja kaknega dejstva, ki bi (v kolikor se ugotovi) pomenilo kritev meddravne
obveznosti;
- narave ali obsega odkodnine, ki se mora dati za kritev kakne mednarodne obveznosti.
Tovrstna izjava zavezuje drave, da se podredijo pristojnosti Sodia v mejah, ki jih doloijo same
(asovna omejitev, omejitev samo na doloeno skupino drav,).
36. len (izpit!)
1. Pristojnost Sodia se razteza na vse zadeve, ki mu jih stranke predloijo, kakor tudi na vse
primere, ki so posebej doloeni v Ustanovni listini Zdruenih narodov ali v veljavnih pogodbah
in dogovorih.
2. Drave, ki so pogodbene stranke tega Statuta, smejo kadarkoli izjaviti, da v razmerju do
vsake druge drave, ki sprejme isto obveznost, pripoznavajo kot obvezno ipso facto in brez
posebnega sporazuma pristojnosti Sodia v vseh pravnih sporih, ki se nanaajo na:
- razlago kakne pogodbe,
- katerokoli vpraanje mednarodnega prava,
- obstoj kaknega dejstva, ki bi pomenilo, e se ugotovi, kritev kakne meddravne
obveznosti,
- naravo ali obseg odkodnine, ki se mora dati za kritev kakne mednarodne obveznosti.
3. Prej omenjene izjave se lahko dajo brezpogojno ali pod pogojem vzajemnosti med ve
dravami ali med doloenimi dravami, ali pa za doloen as.
124
4. Takne izjave se deponirajo pri generalnem sekretarju Zdruenih narodov, ki polje njih
prepise pogodbenim strankam tega Statuta in tajniku Sodia.
5. Izjave, ki so bile dane po 36. lenu Statuta Stalnega meddravnega sodia in so e v veljavi,
se med pogodbenimi strankami tega Statuta tejejo, kot da je z njimi bila sprejeta obvezna
pristojnost Meddravnega sodia za preostali as njihove veljavnosti v skladu z njihovimi
dolobami.
6. e nastane spor o tem, ali je Sodie pristojno, odloi Sodie.
Kako se zadeva predloi sodiu:
1. s sporoilom o posebnem sporazumu; naslovljeno na tajnika sodia;
2. s pisno vlogo/tobo na podlagi opcijske deklaracije ali mednarodne pogodbe; naslovljeno na
tajnika.
Tajnik obvesti vse D.
Sodie odloa na podlagi formalnih virov ali pa pravinosti (e se stranki izrecno tako
dogovorita) 38. len (izpit!):
1. Sodie, katerega naloga je odloati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, ki se mu
predloijo, naj uporablja:
- meddravne dogovore, bodisi splone bodisi posebne, s katerimi so postavljena pravila, ki
jih drave v sporu izreno pripoznavajo,
- mednarodni obiaj kot dokaz obe prakse, ki je sprejeta kot pravo,
- oba pravna naela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi,
- sodne odlobe, s pridrkom dolobe 59. lena, in nauk najbolj kvalificiranih pravnih
strokovnjakov razlinih narodov, kot pomono sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil.
2. Ta doloba ne omejuje pravice Sodia, da odloa o zadevi ex aequo et bono, e se pravdne
stranke o tem sporazumejo.
Postopek se vodi v francoskem ali anglekem jeziku. Zastopniki, pravni svetovalci in odvetniki
strank uivajo diplomatske privilegije in imunitete, ki so jim potrebne za neodvisno opravljanje
svojih dolnosti. Postopek ima dva dela:
- pisni postopek: Sodiu se poljejo in pravdnim strankam vroijo vloge, odgovori nanje in
po potrebi replike, prav tako pa tudi vsi dokazni spisi in listine;
- ustni postopek zane se po konanem pisnem postopku; bistvo je v tem, da Sodie
zasliuje prie in izvedence ter poslua zastopnike strank, pravne svetovalce in odvetnike;
ustna obravnava je javna, razen e Sodie odloi drugae oz. e obe pravdni stranki
zahtevata, naj se obravnava zapre za javnost.
Ko stranka enkrat sprejme pristojnost Sodia, ne more prepreevati njegovega delovanja s svojo
pasivnostjo. e namre stranka ne pride pred Sodie ali opusti obrambo svoje zadeve, sme
nasprotna pravdna stranka predlagati Sodiu, naj odloi v korist njenega zahtevka.
Stranke se lahko med postopkom poravnajo ali odstopijo od nadaljevanja pravde. To se mora
zgoditi pred razglasitvijo sodbe.
Statut predvideva tudi intervencijo tretjih, zainteresiranih drav. e je kakna drava mnenja, da
bi lahko bil s sodbo v nekem sporu prizadet kaken njen interes pravne narave, sme predlagati
Sodiu, da ji dovoli intervenirati v postopku. O taknem predlogu odloi Sodie.
Sodie odloa v dveh fazah:
1. o svoji pristojnosti, ali je toba dopustna (=procesni preizkus);
2. o vsebini (meritum).
Obravnave so javne. Sodie sprejema odloitve tajno z veino glasov navzoih (e so glasovi
nerazdeljeni, odloa glas predsednika oz. podpredsednika, e ga nadomea). Sodba se razglasi
na javnem zasedanju. Biti mora obrazloena, lahko se podajajo loena mnenja. Meritum sodbe je
sestavljen iz treh delov:
- ugotavljanje dejstev;
- ugotavljanje merodajnega prava;
125
- uporaba prava na dejansko stanje.

Odloba Sodia je dokonna, njen uinek pa je omejen na pravdne stranke. Statut ne
predvideva monosti pravnega sredstva (= ni pritobe), ki bi ga bilo mogoe nasloviti na neko
vijo instanco. Vendar pa dopua monost, da se vsaka stranka obrne na Sodie in od njega
zahteva razlago sodbe, e nastane spor o njenem smislu ali dosegu. Poleg razlage je mona tudi
revizija predlog za revizijo se sme vloiti, e je utemeljen z odkritjem kaknega novega dejstva,
ki je take narave, da bi moglo odloilno vplivati na izid, pri izrekanju sodbe pa Sodiu in
pravdnim strankam ni bilo znano (subjektivni rok 6 mesecev, objektivni 10 let).
Sodie se financira iz prorauna ZN; stroke postopka nosi vsaka stranka sama.
Vsaka lanica OZN je zavezana, da se podredi odlobi Meddravnega sodia v vsakem sporu, v
katerem bi bila pravdna stranka. Ustanovna listina daje lanicam monost, da se obrnejo na
Varnostni svet, e nasprotna pravdna stranka ne izvri sodbe. Varnostni svet lahko da priporoila
ali odloi o ukrepih, ki jih je treba storiti, da se sodba izvri. Varnostni svet ni goli izvritelj sodbe,
temve o zahtevi odloi z vidika ohranitve mednarodnega miru in varnosti. Pri arbitrai stranke
nimajo monosti, da bi se obrnile na Varnostni svet.
Varnostni svet in Sodie imata vsak svoje pristojnosti. Varnostni svet odloa o politinih, Sodie
pa o pravnih ukrepih (iz primera Nikaragva proti ZDA).
Svetovalna mnenja
Kdo lahko zaprosi za svetovalno mnenje? GS, VS, drug organ ali agencija, e dobi taka
pooblastila od GS. Svetovalno mnenje ne more nadomestiti postopka v sporu, lahko pa se izda
tudi o zadevi, ki je predmet spora. Svetovalno mnenje za dravo ni obvezujoe, organi pa ga
morajo spotovati.
Za svetovalno mnenje je potrebno podati pisno vlogo; tajnik o tem obvesti vse drave, te lahko
podajo svoje pisne izjave, pa tudi ustne na obravnavi; Sodie poda svojo izjavo na javni seji.
Poleg teh dveh glavnih pristojnosti ima sodie e incidenne/stranske pristojnosti:
a) lahko izda zaasne ukrepe za varstvo pravic pravdnih strank,
b) dovoli intervencijo tretji dravi v postopek,
c) lahko obrazloi sodbo; mona je tudi revizija sodbe.
Te pristojnost se izvrujejo samo, ko obstajajo primerne okoliine; namen: naj bi pripomogle k
razreitvi spora in uinkovitosti sodbe; privolitev drav ni potrebna.
41 SMS: zaasni ukrepi se lahko (na predlog stranke/lastno pobudo) izdajo kadarkoli v postopku
ali e pred ugotovitvijo pristojnosti zadoa e verjetnost stvarne in personalne pristojnosti
Sodia; vsebinska pogoja za zaasni ukrep:
a) nevarnost kode,
b) element nujnosti.
e predlog poda ena od strank, ga mora podati pisno; taka pisna vloga ima prednost pred vsemi
ostalimi zadevami ( im prej se mora reiti); vsi ukrepi se sporoijo pravdnim strankam in VS.
Odredba zaasnih ukrepov je pomoni postopek, v katerem se Sodie ne ukvarja z glavnim
vpraanjem; prevladuje tudi stalie, da ima sklep o zaasnih ukrepih zavezujo uinek.
62 SMS: intervencija 3. drav (e meni, da bi bil s sodbo prizadet njen interes pravne narave) ali
63: e gre za razlago mednarodne pogodbe, katere pogodbenica je 3. drava, tudi lahko
intervenira dobi pravni poloaj stranke (lahko imenuje ad hoc sodnika, sodba zavezuje tudi
njo).
126
8.2.9. Varovanje miru po Ustanovni listini OZN

Ustanovna listina vsebuje absolutno prepoved vojne. Drave morajo reevati spore z mirnimi
sredstvi in na tak nain, da ne ogrozijo mednarodnega miru in varnosti. Ne smejo uporabljati sile
ali gronje s silo, ki bi bila naperjena proti teritorialni nedotakljivosti ali politini neodvisnosti
katerekoli drave oz. ki bi bila kako drugae nezdruljiva s cilji OZN. V vsakem primeru, kjer bi
lahko prilo do nevarnosti za mir, ima OZN pravico in dolnost ravnati tako, da se spor rei po
mirni poti (VI. poglavje). e pride do ogroanja miru, kritve miru ali agresivnih dejanj, pa mora
OZN izvesti akcijo, predpisano v VII. poglavju. Zato lahko reemo, da gre Ustanovna listina dlje
od prepovedi vojne, ki je bila cilj Pakta Drutva narodov in prizadevanj med obema svetovnima
vojnama.
Lahko reemo, da je pozitivno mednarodno pravo prepovedovalo napadalno vojno e pred drugo
svetovno vojno. Ustanovna listina pomeni korak naprej. Prepoved vojne je razirjena na prepoved
uporabe sile in gronje s silo. Represija OZN je vnaprej organizirana in jo lahko pristojni organ
aktivira s svojo odloitvijo. Represija Drutva narodov je bila odvisna od dobre volje drav lanic.
Ustanovna listina vedno govori skupaj o mednarodnem miru in varnosti. Z dolnostjo skrbeti za
varnost je monost delovanja OZN razirjena. Edina meja na tem podroju je postavljena z
naelom, da nobena doloba Ustanovne listine organom OZN ne daje pravice, da bi se vmeavali
v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost drave. To naelo pa ne izkljuuje
uporabe prisilnih ukrepov po VII. poglavju.
Prepoved uporabe sile je omejena s pravico do samoobrambe drav lanic. 51. len Ustanovne
listine doloa, da nobena doloba Ustanovne listine ne krati naravne pravice do individualne ali
kolektivne samoobrambe v primeru oboroenega napada na lanico OZN, dokler Varnostni svet
ne ukrene, kar je potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Drave, ki izvedejo
ukrepe samoobrambe, morajo o tem takoj obvestiti Varnostni svet.
8.2.9.1. Mirno reevanje sporov v okviru OZN in VS OZN

Absolutna prepoved vojne zahteva, da se vsako nasprotje interesov med dravami rei na miren
nain in da se, ko je to potrebno, mir zavaruje s prisilnimi sredstvi. Zato je Ustanovna listina
dravam naloila doloene obveznosti, obenem pa je predvidela, da lahko tudi OZN razpolaga s
sredstvi prisile. OZN si mora prizadevati, da bi tudi drave nelanice ravnale v skladu z naeli
Ustanovne listine, e je to potrebno za ohranitev miru in varnosti.
Na podroju mirnega reevanja sporov lahko v okviru Ustanovne listine razlikujemo dve skupini
primerov:
- VI. poglavje se nanaa na mirno reevanje sporov tu nastopa OZN kot posrednik,
Ustanovna listina pa dravam nalaga, da morajo svoje spore reevati na miren nain;
- VII. poglavje se nanaa na akcije v primeru ogroanja miru, kritve miru in agresivnih
dejanj; tu nastopa OZN kot organizacija za ohranitev miru s prisilnimi sredstvi.
Uporaba VI. ali VII. poglavja je odvisna od tega, ali obstaja velika nevarnost za mir ali pa je ta
nevarnost bolj oddaljena oz. je sploh ni. VII. poglavje se uporabi samo takrat, ko se pojavi velika
nevarnost za mir (ogroanje miru, kritev miru, agresivna dejanja).
Delovanje OZN na podroju mirnega reevanja sporov bi moralo potekati preko Varnostnega
sveta, ki je prvenstveno pristojen za te naloge. V praksi pa je na mesto Varnostnega sveta
vekrat stopila Generalna skupina, ki je odloala o vseh mogoih vpraanjih miru (seveda z
omejitvami, ki izhajajo predvsem iz neobvezujoe narave njenih odloitev).
Po 34 UL sme VS raziskovati vsak spor/situacijo, ki bi lahko pripeljala do mednarodnega trenja,
da ugotovi, ali bi nadaljevanje spora/situacije povzroilo ogroanje mednarodnega miru. Kadar
VS razpravlja o kakem sporu, velja naelo nemo iudex in res sua (nihe ni sodnik v svoji zadevi).
VS lahko da priporoila in ima iniciativo za reevanje spora pred ICJ. Lahko se vkljui v reevanje
spora med dravama tudi e ti dve e reujeta spor, npr. s pogajanji.
127
8.2.9.2. Mirno reevanje sporov brez intervencije OZN

Ustanovna listina v 33. lenu doloa, da si morajo stranke v vsakem sporu, katerega nadaljevanje
bi utegnilo ogroati ohranitev mednarodnega miru in varnosti, prizadevati, da se spor rei na
miren nain. Osnovna dolnost vsake lanice OZN torej je, da sama poie reitev nekega spora.
Dolnost drav lanic je, da ohranijo mir in da v nobenem primeru ne povzroijo vojne. Vojne ne
smejo zaeti niti v primeru, ko bi bili vsi poskusi mirnega reevanja sporov neuspeni. Do vojne ali
uporabe sile nikakor ne sme priti. V tem smislu je prepoved vojne absolutna.
8.2.9.3. Predloitev spora organom OZN

37. len Ustanovne listine doloa: e stranke v sporu, katerega nadaljevanje bi utegnilo ogroati
ohranitev mednarodnega miru in varnosti, spora ne uspejo reiti z mirnimi sredstvi, ga predloijo
Varnostnemu svetu. e je Varnostni svet mnenja, da bi nadaljevanje kakega spora dejansko
utegnilo ogroati ohranitev mednarodnega miru in varnosti, odloi, ali je treba ukrepati po 36.
lenu ali pa priporoiti take pogoje reevanja, ki se mu zdijo primerni.
S to dolobo Ustanovna listina strankam v sporu omogoa, da spor predloijo Varnostnemu
svetu. Varnostni svet lahko reevanje spora zavrne, e oceni, da spor ni dovolj resen. Za
predloitev spora Varnostnemu svetu mora biti izpolnjen e en pogoj: stranke morajo izrpati vsa
sredstva mirnega reevanja sporov. Tega pogoja ne gre jemati prestrogo.
Pravico do predloitve spora Varnostnemu svetu imajo tudi drave, ki niso lanice OZN. Ta
pravica je omejena na tiste spore, v katerih so same udeleene kot stranke.
Vasih se nobena od strank v sporu ne eli obrniti na OZN. Mono je tudi to, da se stranke
namerno izogibajo predloitvi spora organom OZN. Zato 34. len Ustanovne listine doloa, da
sme Varnostni svet na lastno iniciativo raziskovati vsak spor ali situacijo, ki bi utegnila pripeljati do
mednarodnega trenja ali izzvati spor, da ugotovi, ali bi nadaljevanje spora oz. situacije utegnilo
ogroati ohranitev mednarodnega miru in varnosti.
Ko je doloen spor predloen Varnostnemu svetu, je njegova naloga, da na ustrezen nain
pripelje do reitve spora in da zagotovi ohranitev miru. Ustanovna listina ne doloa vrste postopka
in naina reevanja sporov, zato ima Varnostni svet monost, da sam izbere nain in sredstva in
jih prilagodi konkretnemu primeru.
Pri samem reevanju predloenega spora mora Varnostni svet paziti, da stranke uporabijo tista
sredstva in postopke, ki so jih e same sporazumno sprejele.
e vsa ta prizadevanja niso uspena, se zane zakljuna faza delovanja Varnostnega sveta, in
sicer v dveh primerih:
- e obstajajo okoliine, ki bi v primeru nadaljevanja spora lahko pripeljale do ogrozitve
mednarodnega miru in varnosti;
- e stranke pristanejo na to, da Varnostni svet poda svoj predlog za reitev spora.
V obeh primerih poda Varnostni svet svoj predlog. Pri tem je povsem svoboden in lahko predlaga
kakrnokoli reitev, ki se mu zdi primerna. Ni potrebno, da je reitev v skladu z obstojeim MP.
Kljub temu mora Varnostni imbolj upotevati mednarodne predpise in zahteve pravinosti.
Predlogi Varnostnega sveta za stranke niso obvezni. Lahko jih sprejmejo ali zavrnejo. Velikokrat
sluijo kot osnova za neposreden sporazum med strankami.
Iz povedanega izhaja, da dolobe Ustanovne listine ne zagotavljajo reitve spora v vsakem
primeru, saj so predlogi Varnostnega sveta priporoilne narave. Varnostni svet lahko sprejme
prisilne ukrepe samo v primeru, e obstaja nevarnost za mir. To je posledica loitve postopkov po
VI. in VII. poglavju Ustanovne listine.
8.2.9.4. Kolektivni ukrepi

V prejnjem poglavju opisani postopek se nanaa na takne napetosti in spore, ki sicer ogroajo
mednarodni mir, vendar pa stopnja ogroenosti ni tako velika, da bi zahtevala akcijo OZN za
ohranitev ali vzpostavitev miru. VII. poglavje Ustanovne listine pa se nanaa na huje primere
ogroanja miru, kritve miru in agresivnih dejanj, torej na takne primere, ko je mir e ogroen ali
kren oz. ko je e prilo do napadalnih dejanj.
128
Ustanovna listina predvideva akcijo OZN v vsakem primeru ogroanja miru, kritve miru in
agresivnih dejanj. Akcija se izvede, e v prejnjih poglavjih opisana sredstva niso bila uspena oz.
e do njihove uporabe sploh ni moglo priti. Nadzoruje jo Varnostni svet, pri izvajanju pa mu
morajo pomagati vse drave lanice OZN. Pomo dravi, proti kateri akcija poteka, je
prepovedana.
Akcija OZN ni vedno potrebna. Vasih zadostuje, da Varnostni svet pozove napadalca ali stranke,
ki so izzvale nevarnost za mir, naj ustavijo sporna dejanja in se podredijo taknim zaasnim
ukrepom, kakrni se mu zdijo potrebni ali zaeleni. Tak poziv so stranke dolne izvriti. e tega
ne storijo, zane Varnostni svet odloati o sprejemu prisilnih ukrepov. Ukrepi, ki jih predvideva VII.
poglavje, so naslednji:
- preventivni ukrepi: e obstaja samo gronja za mir;
- represivni ukrepi: e je mir e kren;
- ukrepi brez uporabe oboroene sile: popolna ali delna prekinitev ekonomskih odnosov,
prekinitev eleznikih, pomorskih, zranih, potnih, telegrafskih, radijskih in drugih
komunikacijskih sredstev, prekinitev diplomatskih odnosov;
- uporaba oboroene sile, katere namen je zastraevanje ali gronja (demonstrativni
ukrepi);
- uporaba sile brez boja (npr. blokada);
- izvajanje oboroenih vojnih operacij z zranimi, pomorskimi ali kopenskimi silami.
Varnostni svet lahko ukrepe med seboj kombinira. Sredstva za oboroeno akcijo se pripravijo
vnaprej. Izvajanje akcij ne prepreuje, da ne bi Varnostni svet e naprej poskual reevati spora s
sredstvi iz VI. poglavja Ustanovne listine.
Prva prava oboroena akcija OZN je bil Puavski vihar zoper Irak leta 1991.
Za oboroene akcije mora VS najprej ugotoviti ogroanje miru, agresivna dejanja, kritve miru
potem sporoi, da namerava posei s silo. Oboroene ukrepe lahko realizira sama OZN, lahko pa
to dovoli drugim dravam (avtorizira uporabo sile).
Neoboroene sankcije: zahteva se ogroanje mednarodnega miru in to, da se da cilj dosei na
drugaen nain kot s silo:
a) gospodarske: npr. prepoved trgovanja;
b) ciljane:
- embargo na trgovanje z orojem,
- prepoved potovanj za doloene funkcionarje,
- prepoved trgovanja z diamanti.
8.2.9.5. Mirovne operacije

Vasih se je pokazala potreba, da OZN na doloeno podroje polje oboroene sile, vendar ne
zaradi izvrevanja prisilnih akcij, temve zaradi opravljanja varnostne in redarstvene slube.
Naloga teh sil je bila zavarovanje miru na podrojih, kjer je bil mir ogroen oz. kren. Zato so se
tudi imenovale interpozicijske sile. Za tovrstne razline naine delovanja OZN se je uveljavil izraz
mirovne operacije (peace-keeping operations). Mirovne operacije so tisti ukrepi OZN, ki
vkljuujejo uporabo oboroenih sil, vendar ne kot prisilno sredstvo, ki bi bilo naperjeno proti
doloenemu kritelju miru. Njihov namen je vzpostavitev miru, prepreevanje oboroenih
spopadov in ohranitev miru, pri tem pa se oboroene sile ne uporabijo proti strankam v spopadu.
Izvajanje mirovnih operacij je odprlo tevilna vpraanja, ki so se reevala z odloitvami organov
OZN in s sporazumi med OZN in tistimi dravami, kjer so se mirovne operacije izvajale.
Interpozicijske sile se namre lahko poljejo v doloeno dravo samo z njenim pristankom. S
sporazumom se doloi pravni poloaj interpozicijskih enot, njihovo razmerje do notranjih organov
drave, nain oskrbovanja, financiranje, sestavo itd.
VS polje mirovne sile na doloeno obmoje vojaki nadzor nad rtami premirja. Mirovne
operacije v UL izrecno niso doloene (izhajamo iz teleoloke razlage). Naloge mirovnih operacij
so:
- zagotavljanje varnosti,
129
- zaita humanitarnih dobav (UNPROFOR l. 1992 ustanovljen za vzdrevanje premirja

med YU in Hrvako),
- pomo pri volitvah,

- pomo pri vzpostavljanju pravosodja.
8.2.9.6. Definicija napada

Napad je bil obsojen in prepovedan e pred drugo svetovno vojno, izrecno obsodbo in prepoved
pa vsebuje tudi Ustanovna listina. Na podlagi dela odbora strokovnjakov je Generalna skupina
leta 1974 sprejela definicijo napada. Napad je uporaba oboroene sile doloene drave proti
suverenosti, teritorialni celovitosti in politini neodvisnosti druge drave ter vsaka druga uporaba
oboroene sile, ki je nezdruljiva z Ustanovno listino. Pri tem se izraz drava uporablja ne
glede na to, ali je drava priznana, in ne glede na to, ali je lanica OZN. Izraz drava se
uporablja tudi za skupine drav.
Napad se ne more opravievati s sklicevanjem na politine, gospodarske ali kakne druge
razloge. Gre za zloin proti mednarodnemu miru, ki povzroi mednarodno odgovornost.
Pridobivanje obmoja, ki je posledica napada, se ne priznava.
Definicija napada ne oi dometa dolob Ustanovne listine, tudi ne tistih, ki dopuajo uporabo
sile. Prav tako s tem ni omejena pravica do samoodlobe, svobode in neodvisnosti narodov,
katerim je bila ta pravica odvzeta s silo. To se nanaa predvsem na tiste narode, ki jim vladajo
kolonialni in rasistini reimi ali ki se nahajajo pod kakno drugo obliko tujega gospostva. Ti
narodi imajo pravico, da se borijo za svobodo in da prejemajo pomo v skladu z dolobami
Ustanovne listine.
8.2.9.7. Samopomo
Ni nujno, da bodo sredstva mirnega reevanja sporov in mirovne operacije uspeni za take
primere mora obstajati monost samopomoi, ki je na meji med mirnimi sredstvi reevanja sporov
in vojno kot oboroenim spopadom (= vrste uporabe sile brez vojne, oboroene sile). Ta uporaba
sile je omejena in se izvaja po doloenih pravilih. Od uporabe sile v vojni se razlikuje po obsegu
in namenu. Pogoji za upravieno uporabo samopomoi so:
- iti mora za nek interes, ki ga iti MP;
- obstajati mora neizzvana kritev oz. neizpolnitev neke dolnosti;
- drava mora pred uporabo samopomoi poskuati uporabiti druga sredstva (diplomatska
pot, posredovanje, arbitraa itd.);
- drava, ki uporabi samopomo, se temu ni smela odrei.
e so ti pogoji izpolnjeni, je samopomo dopustna in se ne teje kot kritev MP.
Poznamo 3 oblike samopomoi (vse brez oboroene sile):
1. retorzija pomeni vrnitev nekega mednarodnopravno dopustnega, a neprijaznega oz.
nevljudnega ukrepa s primernim protiukrepom, ki tudi ne pomeni kritve MP (npr. poostritev
prehoda na dravni meji, zvianje carin, zavraanje izdaje vizumov, odpoklic veleposlanika,
razglasitev diplomatov za nezaeljene osebe itd.);
2. represalije v asu miru (poznamo tudi tiste v asu vojn); izraz se uporablja za razline ukrepe
samopomoi; gre za ukrepe, ki jih sprejme drava zaradi kritve mednarodnih pravic proti
drugi dravi kot odgovor na protipravno dejanje te druge drave; njihov namen je drugo
dravo prisiliti k prenehanju protipravnega delovanja oz. pridobiti neko zadoenje; represalije
so sestavljene iz ukrepov, ki so sami po sebi protipravni, vendar je protipravnost v primeru
represalij na podlagi posebnega pravila MP izkljuena; represalije lahko izvaja samo drava
preko svojih organov, upraviene pa so samo takrat, ko ustrezajo interesu, ki se eli zaititi;
morajo biti sorazmerne s prvotno kritvijo; ko je doseen namen, zaradi katerega so se
zaele, se mora njihovo izvajanje prenehati; represalije v mirnem asu ne smejo biti nasilne in
ne smejo presei meje tistega, kar je prepovedano tudi v vojni, v vojnem asu pa ne smejo
kriti zakonov lovenosti; ker se represalije izvajajo zaradi pomanjkanja naddravne sodne in
130
izvrilne oblasti, lahko izzovejo verino reakcijo vedno hujih protiukrepov to lahko pripelje
do resnih zaostritev v mednarodnih odnosih zato so bile sprejete tevilne konvencije, ki so
si prizadevale omejiti samopomo (Druga haaka konvencija, Alvarezova deklaracija itd.);
3. retaliacija je posebna vrsta represalij, ki pomeni uporabo enakih protiukrepov kot odgovor
na protipravne ukrepe druge drave (povrailo z enakim).
9. VOJNO PRAVO
9.1. Vojna in drugi oboroeni spopadi
Mednarodno vojno pravo obsega pravila, ki urejajo odnose med subjekti MP v asu vojne oz. v
zvezi z vojno. Vasih se postavi vpraanje, zakaj sploh vojno pravo, e imamo temeljno naelo
neuporabe sile v MP. Odgovor je:
- vojno pravo je stareje od tega naela pravila o vojskovanju so zelo stara;
- ni nujno, da drave upotevajo prepoved uporabe sile (ker do vojne pa lahko pride, je
potrebno tudi to podroje urediti, da ne bo pravne praznine).
Nekatera pravila vojnega prava se morajo spotovati tudi v tistih oboroenih spopadih, ki ne
pomenijo vojne v smislu mednarodnega prava (oboroen spopad med dvema dravama). Gre za
razline nepriznane vojne, dravljanske vojne ali mejne spopade.
Vojno pravo je v interesu akterjev vojne (oboroenih sil), e posebej pa civilnega prebivalstva, ki
se v vrtincu spopadov znajde. Cilj vojnega prava je zato predvsem humanizacija oboroenih
spopadov (izbrati moramo najbolj human moen nain za prizadeti nasprotno stran). Seveda pa
to ne sme iti na raun doseganja ciljev (oz. e bi lo, teh pravil nihe ne bi hotel upotevati da bi
se drave tako humano obnaale, da v vojni sploh ne bi mogle zmagati ). Vojno pravo torej
postavlja take omejitve, ki ne onemogoajo doseganje ciljev. Od drav se priakuje, da bodo vsaj
te minimalne zahteve spotovale.
Vojna je v smislu mednarodnega prava oboroen spopad med dvema ali ve dravami. To
pomeni, da dravljanska vojna ne spada pod ta pojem. Predpisi MP naj se ne bi uporabljali za
spopade znotraj drave. Vendar pa so enevske konvencije iz leta 1949 doloile, da mora vsaka
stranka v notranjem spopadu, ki nima znaaja vojne, spotovati nekatera pravila vojnega in
humanitarnega prava. Sedaj vojno pravo ureja tudi notranje oboroene spopade, obmejne
spopade, oboroene akcije OZN itd. (upoteva se faktino stanje oboroenih spopadov).
Definicije vojne:
- enostranska definicija: gre za mnoico nasilnih dejanj drave, ki eli drugi dravi vsiliti
svojo voljo;
- pravina vojna; ta koncept postavil Sv. Avgutin (3 elementi: legitima autoritas legitimna
oblast mora odloiti o tem, da se gre v vojno, iusta causa pravien razlog, recta intentio
proporcionalnost sredstev); Toma Akvinski in Hugo Grotius sta razvijala to misel naprej;
- dvostranska definicija (Hugo Grotius): vojna je stanje vojskovanja med dravami; takrat je
bila vojna pojmovana kot meddravni spopad;
- profesor Tomi: vojna je stanje, v katerem se uporabljajo pravila vojnega prava.
Za obstoj vojne je potreben namen vojskovanja, t.j. da vsaj ena drava izvaja vojne operacije
(da eli vsaj ena stranka izzvati vojno stanje). O vojni ne moremo govoriti, e nobena stran nima
namena vojskovanja. To se lahko zgodi pri represalijah, ki se izvajajo z oboroeno silo v mirnem
asu (amerika okupacija Vera Cruza leta 1914, italijanska okupacija Krfa leta 1923).
Do vojne lahko pride tudi med lanicami konfederacije ali personalne unije. Prav tako lahko pride
do vojne med obmojem pod protektoratom in dravo zaitnico.
V zgodovini je vojna vekrat spreminjala obliko:
- vojskovanje majhnih najemnikih vojska;
131
- Napoleonove vojne angairanje velikih nacionalnih vojska (tudi tu ni prisotno civilno

prebivalstvo);
- razvoj novega oroja (vodene rakete itd.), novi naini vojskovanjaangairanje teke
industrije (tu delajo civilisti) e eli porazit nasprotnika mora uniiti teko industrijo,
nato tudi prehrambeno industrijo (pobijanje celotnega prebivalstva); to postane totalna
vojna, saj zajame celotno prebivalstvo.
Loimo pravila (upotevajo specifike nainov):
- kopenskega vojskovanja najstareja in zelo dodelana pravila;
- pomorskega vojskovanja mlaja pravila;
- zranega vojskovanja mlaja pravila.
9.2. Viri vojnega prava

Vojno pravo se je zaelo razvijati v srednjem veku v obliki obiajnega prava. Obiajno pravo je e
danes pomemben vir vojnega prava (drave se nanj sklicujejo). V 19. in 20. stoletju so bile
sprejete tevilne mednarodne pogodbe, ki predstavljajo partikularno pravo med dravami
podpisnicami (obiajno pravo praviloma zavezuje vse lanice mednarodne skupnosti). Tudi
pogodbeno pravo pa vsebuje nekatera pravila, ki so splono priznana in veljajo kot obiajno
pravo za tiste drave, ki niso podpisnice pogodb.
Vestranske pogodbe, ki vsebujejo pravila vojnega prava, so:
- Parika pomorska deklaracija (1856);
- Petrograjska deklaracija o uporabi eksplozivnih nabojev (1868) gre za prepoved
nepotrebnega povzroanja bolein;
- Druga haaka deklaracija o prepovedi uporabe nabojev z duilnimi ali strupenimi plini
(1899);
- Tretja haaka deklaracija o prepovedi dum-dum nabojev (1899) nabojev z
eksplozivnim zrnom;
- Haake konvencije in deklaracije (1907): o zaetku sovranosti, o zakonih in obiajih
vojne na kopnem (ta pravila so vsebovana v Haakem pravilniku o vojskovanju na
kopnem vsebuje Martensovo klavzulo!), o pravicah in dolnostih nevtralnih drav v
kopenski vojni, o ravnanju s sovranikovimi trgovskimi ladjami, o predelavi trgovskih ladij v
vojne, o polaganju podmorskih samodejnih min na dotik, o bombardiranju pomorskih sil v
asu vojne, o omejitvah pri zasegu v pomorskih spopadih, o pravicah in dolnostih
nevtralnih drav v pomorski vojni, o prepovedi metanja projektilov in eksploziva iz balonov.
Haake konvencije vsebujejo klavzulo solidarnosti (clausula si omnes). Ta klavzula
pomeni, da se doloila konvencije ne uporabljajo, e v vojni sodeluje drava, ki konvencije
ni ratificirala (da ne pride do asimetrij obveznosti). Vendar pa so Haake konvencije
pravzaprav kodifikacija obiajnega prava oz. so njihova pravila prela v obiajno pravo (in
to sanira prej omenjeno teavo). Zato zavezujejo tudi tiste drave, ki jih niso ratificirale. To
je potrdilo tudi mednarodno vojako sodie v Nrnbergu.
- enevski protokol o prepovedi uporabe duilnih, strupenih ali podobnih plinov in
bakteriolokih sredstev v vojni (1925);
- Londonski protokol o pravilih podmornikega bojevanja (1936);
- enevske konvencije o zaiti rtev vojne (1949): konvencija o izboljanju usode
ranjenih in bolnih pripadnikov oboroenih sil na bojiu, konvencija o izboljanju usode
ranjenih in bolnih pripadnikov ter brodolomcev v oboroenih silah na morju, konvencija o
ravnanju z vojnimi ujetniki, konvencija o zaiti civilnih oseb v asu vojne; leta 1977 sta
bila k enevskim konvencijam sprejeta e dva dodatna protokola (na pobudo Rdeega
kria). Eden od njih se ukvarja z mednarodnimi oboroenimi spopadi; bistvena novost je,
da je kot mednarodne oboroene spopade priznal tudi boje proti kolonialnim oblastem;
tovrstni boji so izjema od naela prepovedi uporabe sile (poleg samoobrambe in akcije
Varnostnega sveta); drugi protokol definira notranje spopade (nemiri, demonstracije).
Protokola e doloata, da se oseb, mlajih od 18 let, ne sme rekrutirati; zapovedujeta
ustrezno ravnanje z bolniki in vojnimi dopisniki, prepovedujeta napadanje objektov, kadar
132
bi to lahko povzroilo veliko katastrofo (npr. jedrske elektrarne, jezovi itd.); enevske
konvencije so prele v obiajno pravo Protokola tega statusa e nimata;
- Konvencija o zaiti kulturnih dobrin v vojni (Haag 1954).
- Konvencija o prepovedi izpopolnjevanja, proizvodnje in skladienja bakteriolokega
(biolokega) in drugega strupenega oroja in o unienju takega oroja (London, Moskva,
Washington 1972).
Kodifikacije vojnega prava so bile pogoste, vendar doktrinarno naravnane. Haake konvencije
(1899, 1907) imenujemo Haako pravo = vojno pravo (vojskovanje, oboroene sile itd.).
enevske konvencije = humanitarno pravo (zaita rtev vojne). Obe konvenciji sta e preli v
obiajno pravo.
V uvodu etrte haake konvencije (o zakonih in obiajih vojne na kopnem) je zapisana
Martensova klavzula, ki je pomembna e danes: dokler se ne bo moglo izdati popolnejega
vojnega zbornika, tejejo pogodbenice za primerno ugotoviti, da v primerih, ki niso urejeni s
predpisi, ki so jih pogodbenice sprejele, ostanejo prebivalci in vojaki pod varstvom in oblastjo
nael mednarodnega prava, kakor izhajajo:
- iz nael, ugotovljenih med civiliziranimi narodi,
- iz zakonov lovenosti in
- iz zahtev javne vesti.
kodifikacija mednarodnega vojnega prava ni popolna, zato ga varujejo naela mednarodnega
prava, dokler se ne dopolni.
Poudarek je na prvem delu, ki izraa idejo, da se vojskovanje razvija vedno hitreje in da so
oboroene sile vedno bolj inventivne (novo oroje in metode), medtem ko se prepoved ele ez
nekaj let po oceni posledic tega 'razvoja'. Martensova klavzula zagotavlja neko garancijo za
'analogno' upotevanje pravil obiajnega vojnega prava (npr. z njo bi bili med 2. svetovno vojno
zaiteni partizani).
Nespotovanje pravil vojnega prava s sklicevanjem na vojne potrebe nasprotuje sami ideji
vojnega prava, ki je povzeta v 22. lenu Haakega pravilnika: stranke v vojni nimajo neomejene
svobode pri izbiranju vojnih sredstev.
Vojno pravo pa v skladu s splonimi predpisi kot sredstvo samopomoi dopua represalije.
Represalije so upraviene in dopustne kot odgovor na protipravno ravnanje nasprotnika. Njihov
namen je nasprotnika prisiliti k prenehanju takega ravnanja. tiri enevske konvencije iz leta
1949 izrecno prepovedujejo represalije proti zaitenim osebam. To so ranjenci, bolniki,
brodolomci ter osebje, zgradbe in material, ki so namenjeni njihovi oskrbi. Zaitene osebe so
tudi vojni ujetniki ter zaiteno civilno prebivalstvo in njihovo premoenje. Konvencija o zaiti
kulturnih dobrin v vojni iz leta 1954 prepoveduje represalije proti kulturnim dobrinam.
9.3. Zaetek in konec vojnega stanja

9.3.1. Zaetek vojnega stanja
Vojna se zane s formalno napovedjo vojne ali z izbruhom sovranosti z namenom vojskovanja.
Da gre za vojno, mora biti vsaj na eni strani podana volja voditi vojno (animus belligerendi).
Vojna napoved je enostranski pravni posel (sporoilo, notifikacija), s katerim se doloeni dravi
sporoi, da je v vojnem stanju. Ker je v sodobnem mednarodnem pravu vojna absolutno
prepovedana, je vojna napoved izgubila svoj smisel.
Vojna se lahko zane tudi z golim izbruhom sovranosti. Ni nujno, da gre za oboroene spopade,
zadostujejo e sovrani ukrepi, ki se izvajajo v skladu z vojnim pravom (zaplemba dravnega
premoenja ali premoenja njenih dravljanov itd.). Lahko pa sovranosti med dravami ni, a so
vseeno v vojni.
133
9.3.2. Pravne posledice vojnega stanja med dravami

Posledica izbruha vojne je prekinitev vseh mirovnih odnosov med vojskujoimi dravami.
Izvrevanje obveznosti, ki bremenijo drave, se zaustavi. Predpise prava miru zamenjajo predpisi
vojnega prava. Diplomatski in konzularni odnosi se prekinejo. Diplomatskemu in konzularnemu
osebju morajo drave omogoiti varen odhod. Zaito zgradb, arhivov in pripadnikov vojskujoih
drav obiajno prevzame tretja, nevtralna drava.
Vojna ima vpliv tudi na mednarodne pogodbe povzroi ukinitev nekaterih bilateralnih pogodb
(ne pa vseh). Tako med vojno prenehajo veljati pogodbe o prijateljstvu, trgovinskih odnosih,
Nekatere multilaterlane pogodbe bodo suspendirane (pogodbe o P med dravami v vojni, ne pa
v odnosu do ostalih drav!).
Vojskujoe drave lahko tudi med vojno sklepajo pogodbe, ki urejajo razlina vpraanja o poteku
vojne (po naravi so mednarodne pogodbe). Gre za pogodbe o postopku s civilnim prebivalstvom,
o pokopavanju rtev, o ustanavljanju nevtralnih obmoij itd. Poleg teh pogodb obstajajo e
posebne vojne pogodbe oz. sporazumi. Dve znailnosti teh sporazumov sta:
- sklepajo jih vojaki poveljniki in za to ne potrebujejo posebnega pooblastila (pooblaeni
so e na podlagi predpisov MP);
- ti sporazumi veljajo e s podpisom (ne potrebujejo ratifikacije).
Med vojne pogodbe spadajo kapitulacije, karteli in specialna premirja. Kapitulacija je pogodba o
nainu in pogojih predaje celote ali dela oboroenih sil. Karteli so npr. sporazumi o izmenjavi
ujetnikov. Premirje je ustavitev sovranosti za doloen as, bodisi med vsemi oboroenimi silami
bodisi na doloenem obmoju.
Dravljani drave, s katero stopa drava v vojno, so sovrani dravljani. Lahko postanejo vojni
ujetniki.
Dravno premoenje sovrane drave se lahko zapleni, lastnim dravljanom pa se lahko naloi
prepoved poslovanja s podjetji sovrane drave.
9.3.3. Konec vojnega stanja med dravami

Vojna se lahko kona:
a) podreditev, debelacija v primeru popolnega podjarmljenja sovranika (debellatio); gre za
vzpostavitev miru brez kakrnegakoli pravnega akta; debelacija je po dananjem MP
nedopustna!;
b) mirovna pogodba obiajno pa se vojna kona z mirovnim sporazumom = mednarodna
pogodba med strankami v vojni, s katero se vzpostavi mir, poleg tega pa se z njo uredijo e
tevilna druga vpraanja; vojno stanje preneha takrat, ko zane veljati mirovna pogodba, torej
ele z izmenjavo ratifikacijskih listin, e je ratifikacija predpisana; vendar pa se teje, da s
samim podpisom mirovne pogodbe sovranosti prenehajo; e se kljub sklenitvi sporazuma o
vzpostavitvi miru sovranosti nadaljujejo, vojna ni konana to je v skladu z naelom
efektivnosti v MP;
c) dejansko prenehanje sovranosti vasih temu sledijo enostranske izjave zmagovitih drav o
prenehanju vojne & konkludentna dejanja; prenehanje sovranosti samo po sebi e ne
pomeni konca vojnega stanja!.
9.3.4. Pojem oboroenega konflikta

Oboroeni konflikt ni vojna! Oboroeni konflikt obsega en del vojne, vojna pa celoto pravnih
odnosov med dvema dravama. Vendar pa v primeru oboroenega konflikta pride v potev
uporaba vojnega prava.
Obstajajo 3 tipine situacije oboroenih konfliktov:
134
1. mednarodni oboroeni konflikt = stanje, v katerem se uporablja oboroena sila med 2 ali ve
dravami, tudi e katera ne priznava vojnega stanja; do njega pride tudi v primeru tuje vojake
okupacije (nastane z oboroenim odporom zoper tujo okupacijo oz. kolonialno oblast); nanj se
nanaa 1. Protokol k enevskim konvencijam (1977) zanje se uporabi mednarodno vojno
pravo v celoti!!;
2. oboroeni konflikti, ki nimajo mednarodnega znaaja (2. Protokol) ponavadi gre za
dravljanske vojne konflikti med dravo pogodbeno stranko in oboroenimi silami, ki so se
odcepile od oboroenih sil drave ali drugih sil, ki obvladujejo del ozemlja, kar jim omogoa
stalne in usmerjene vojake operacije; v potev pride uporaba vojnega prava glede
oboroenih konfliktov ne pa vojno pravo mednarodnih pogodb!!;
3. notranji nemiri&spopadi upori, izolirani akti nasilja in drugi akti, ki niso oboroeni konflikti
(lokalni odpori,); so izrecno izkljueni iz kategorije oboroenih konfliktov in se zanje vojno
pravo ne uporablja, pa pa notranje pravo drave.
9.4. Bojie
Bojie je ves prostor, na katerem lahko vojskujoe drave pripravljajo in izvrujejo sovranosti.
Vojne akcije se lahko izvrujejo tudi na podrojih, ki ne spadajo pod suverenost nobene drave.
Zato obsega bojie tudi odprto morje in nikogarnje podroje (terra nullius). Bojie se ne
razteza na podroje nevtralnih drav, njihovo obalno morje in nevtralizirana podroja, pa tudi ne
na zrani prostor nad temi povrinami.
Bojie se lahko raziri na podroje ali del podroja nevtralne drave, ki sama ni v vojni, e
vojskujoe drave dejansko izvajajo vojake operacije na njenem podroju. V tem primeru je tako
podroje bojie, ni pa sovrano podroje.
Nevtralizirana podroja se ustanovijo s pogodbo. Posledica nevtralizacije je, da se na
nevtraliziranem podroju ne smejo izvajati sovranosti, eprav je drava, ki ji tako podroje
pripada, udeleena v vojni.
Od bojia je potrebno razlikovati obmoje vojnih operacij. To je tisto obmoje, na katerem se
vojake operacije dejansko izvajajo.
Bojie pomorske vojne obsega celotno morje in morskim ladjam dostopne vode, razen obalnega
morja nevtralnih drav in nevtraliziranih delov morja. Bojie torej obsega notranje vode in
teritorialno morje vojskujoih drav ter celotno odprto morje z izjemo nevtraliziranih povrin.
9.5. Osebe, ki sodelujejo v vojni oboroene sile

V zgodovini so bila mnenja o tem, katere osebe sodelujejo v vojni, razlina. V zaetku niso
razlikovali med vojaki in civilisti. Vojna se je odvijala med narodi, ne glede na to, kdo se je bojeval.
Totalitarne vojne 20. stoletja so v vojake spopade vkljuile tudi civilno prebivalstvo in ga
izpostavile vojnim grozotam. e vedno pa obstaja pravilo, da sovranosti ne morejo izvajati vsi
ljudje, temve samo doloena skupina ljudi, ki se mora razlikovati od drugih, tako da se lahko
oroje uporabi samo proti tistemu, ki ga tudi sam uporablja. Tako pravila MP omejujejo izvajanje
oboroenih vojakih akcij na doloen krog oseb. Ta krog obsega pripadnike oboroene sile, med
katere spadajo pripadniki vojske, vojne mornarice in vojnega letalstva, iz njega pa je izkljueno
civilno prebivalstvo (ne sodeluje v vojni&uiva zaito).
Haaki pravilnik (1907) razlikuje med borci (kombatanti) in neborci (nekombatanti). Neborci so
osebe, ki pripadajo vojski in so podvreni vojni disciplini, vendar pa se ne borijo z orojem. Gre za
upravno in tehnino osebje, kurate, vojne dopisnike, intendante itd. Neborci lahko uporabljajo
oroje samo, e so napadeni. Proti njim se oroja ne sme uporabiti. e jih zajame sovranik, jih
mora obravnavati kot vojne ujetnike.
Ta pravilnik je podal tudi definicijo pripadnikov oboroenih sil:
a) redna vojska (oboroena sila drave kopenska, mornarica, letalstvo);
135
b) milice in prostovoljni odredi izpolnjevati morajo 4 pogoje (e jih ne, jih ni treba obravnavati
kot vojne ujetnike e o tem spor, mora razsoditi sodie!):
- da so pod odgovornim poveljstvom,
- da imajo doloen trajen in na daljavo razpoznaven znak (ni potrebno, da imajo uniforme),
- oroje morajo nositi odkrito,
- vodijo svojo operacijo v skladu z zakonom in obiaji vojne;
c) vstajniki, ki so se zbrali ob prihodu sovranika na ozemlju, ki e ni okupirano, in se e niso
mogli organizirati, v kolikor spotujejo zakone in obiaje vojne (gre za ljudsko vstajo preden je
prilo do okupacije).
Razvoj: Haaki pravilnik iz l. 1907 ne zahteva avtorizacije s strani redne vojske za milice in
prostovoljne odrede, sprejema pa naelo organizacije (4 pogoji). 3. enevska konvencija iz l.
1949 o vojnih ujetnikih ko gre za pripadnike oboroene sile, jih je treba obravnavati kot vojne
ujetnike tudi, ko se bojujejo na okupiranem ozemlju (prej o tem dvom, e da na okupiranem
ozemlju ni ve odpora; Haaki pravilnik o tem moli). 1. enevski protokol iz l. 1977 gre e korak
naprej bojevnik mora nositi oroje odkrito med vojakim spopadom, neposredno pred zaetkom
napada mora biti v formaciji omilitev pogojev iz Haakega pravilnika ni nujno, da so
izpolnjeni ves as.
Posebno zaito MP uivajo osebe, ki pridejo k sovraniku kot glasniki na pogajanja (pogajalci).
Pogajalci se morajo izkazati s pooblastilom svojega poveljnika. Nositi morajo belo zastavo.
Pogajalec in njegovo spremstvo so nedotakljivi. Sovranik jih ni dolan sprejeti in lahko sprejme
vse potrebne ukrepe, da preprei njihove morebitne zlorabe. V primeru zlorabe jih lahko zaasno
pridri. Pogajalec izgubi privilegij nedotakljivosti, e se nedvoumno izkae, da je izrabil svoj
pooblaeni poloaj za izdajo.
9.6. Omejitve vojskovanja

Omejitve vojskovanja izhajajo iz predpostavke, da vojskujoe drave nimajo neomejene svobode
pri izbiranju sredstev za kodovanje sovraniku (22. len Haakega pravilnika). Edini upravieni
cilj vojne je oslabiti sovranikove vojake sile. Zato se ne sme uporabljati oroja, ki po
nepotrebnem poveuje trpljenje ljudi.
Omejitve vojskovanja so doloene s pravili mednarodnega obiajnega in pogodbenega prava.
Razdelimo jih lahko na tiri skupine:
- glede na osebe civilnega prebivalstva ni dopustno napadati in ubijati; ni dopustno ubijati
ranjencev, bolnikov in vojakov, ki so se predali; posebno zaito MP uivajo tudi vojni
ujetniki;
- glede napadov na doloene objekte (cilje) s predpisi MP je omejeno bombardiranje
doloenih objektov ni dopustno bombardirati (mest, vasi, sakralnih objektov, bolnic itd.); te
objekte je potrebno vidno oznaiti;
- glede na vrste oroja prepovedana je uporaba nekaterih min, dum-dum nabojev,
strupov, plinov itd.;
- glede metod vojskovanja e zelo dolgo je v veljavi naelo o dostojnem nainu
vojskovanja. Brezobzirna in izdajalska vojna sredstva niso dopustna (npr. ropanje mest in
naselij, zlorabljanje pogajalske (bele) zastave).
enevske konvencije doloajo, kako je treba ravnati s trupli sovranikov. 1. enevski Protokol iz l.
1977:
- stranke niso neomejene pri izbiri sredstev&metod; doloeni naini so prepovedani niso
prepovedane vojne zvijae, so pa perfidije:
zloraba zaitnih znakov nasprotne drave (npr. parlamentarne zastave),
prestreze civilnega prebivalstva, ranjencev,
zloraba sovranikov uniforme v primeru napada;
- prepovedano je ubijanje vojakov, ki so se predali;
- prepovedano ropanje;
136
- prepovedani napadi na pilote, ki izskoijo iz pokodovanega letala (dati mu je treba

monost, da se preda);
- vohuni imajo poseben poloaj (= osebe, ki zbirajo podatke v zaledju sovranika, so prikriti)
e so zajeti, jih ni treba obravnavati kot vojne ujetnike.
9.7. Zaita ranjencev, bolnikov in ujetnikov

Zaito rtev vojne urejajo enevske konvencije iz leta 1949. Njihova skupna znailnost je, da
poudarjajo zaito loveka kot takega in ne zgolj kot pripadnika oboroenih sil. Danes lahko
reemo, da so enevske konvencije e prele v obiajno pravo in zavezujejo vse drave.
enevske konvencije se morajo spotovati v vsakem oboroenem spopadu med pogodbenicami,
tudi e katera od njih ne prizna vojnega stanja. Nekatera njihova temeljna pravila se morajo
spotovati tudi v tistih spopadih, ki nimajo mednarodnega znaaja. Ta pravila so:
- z vsakim, ki neposredno ne sodeluje v sovranostih, je treba ravnati loveko; s
posamezniki ni dovoljeno ravnati razlino glede na njihovo raso, barvo koe, jezik,
veroizpoved, spol, premoenjsko stanje ali druge osebne okoliine; prepovedani so
umori, muenje, pohabljenje, okrutnosti, jemanje talcev, kritev osebnega dostojanstva ter
izrekanje in izvrevanje kazni brez redno ustanovljenega sodia in pravinega sodnega
postopka;
- ranjence in bolnike je potrebno sprejeti in negovati.
enevske konvencije zavezujejo drave, da v svojih kazenskih zakonodajah predvidijo
kaznovanje dejanj, ki nasprotujejo konvencijam. Slovenski kazenski zakonik vsebuje tovrstna
kazniva dejanja v poglavju o kaznivih dejanjih zoper lovenost in mednarodno pravo.
enevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki doloa, da je treba z njimi ravnati loveko.
9.8. Zaita civilnega prebivalstva

Civilno prebivalstvo: civilni prebivalci so pod zaito MP. Proti njim se ne sme uporabljati oroja, v
primeru okupacije pa so jim zagotovljene doloene pravice. Zaito civilnega prebivalstva so
izpopolnile enevske konvencije iz leta 1949. 4. enevska konvencija iz l. 1949 zaitene so
vse civilne osebe (brez diskriminacije), ki v asu konflikta ali okupacije pridejo pod oblast tuje
stranke (tuja vojskujoa se stran jih ima dolnost zaititi). Drave same smejo e pred spopadom
doloiti bolninice&varna obmoja (safety zones) za posebne kategorije civilnih prebivalcev:
bolniki, ranjenci, otroci pod 15 let, matere z otroki pod 7 let.
Namen enevske konvencije o zaiti civilnih oseb med vojno je zaititi vse ljudi brez
razlikovanja, predvsem pa bolnike, ranjence, enske, stare ljudi, slabotne osebe in otroke.
Konvencija uvaja zaito doloenih obmoij, namenjenih za civilno prebivalstvo:
- sanitetna in varnostna obmoja ali mesta; njihov namen je dati zatoie ranjencem,
bolnikom, slabotnim osebam, starim ljudem, otrokom do 15 let starosti, noseim enskam
in materam z otroki do 7 let starosti; njihove meje morajo biti oznaene z rdeimi
poevnimi rtami na beli podlagi;
- na podrojih, kjer se odvijajo spopadi, se lahko s sporazumom ustanovijo nevtralizirana
obmoja za zatoie ranjenih in bolnih vojakov ter civilnih oseb, ki med bivanjem v teh
obmojih ne smejo sodelovati v aktivnostih vojake narave;
- pred napadi so podobno kot vojne bolninice zaitene tudi civilne bolninice. Vojni objekti
morajo biti im bolj oddaljeni od teh zgradb; zaita preneha, e se bolnica uporabi za
aktivnosti, ki kodujejo sovraniku; zaiteno je tudi zdravstveno osebje.
Konvencija zahteva spotovanje zaitenih oseb in njihove asti, prepoveduje vsakrno
diskriminacijo, izvajanje pritiska, povzroanje fizinega trpljenja in ubijanje. Vojskujoa drava ne
sme vkljuevati tujih dravljanov v svoje vojne operacije. Kot najstroji prisilni ukrep lahko uporabi
prisilno bivanje ali internacijo. Konvencija uvaja tudi posebno zaito za otroke, mlaje od 15 let.
137
9.9. Sporazumi med vojskujoimi se strankami

1. karteli: pogodbe o zamenjavi vojnih ujetnikov ali sprejetju parlamentarcev; sklepajo se, ko
spopadi e teejo;
2. premirje: pogodba, s katero se ustavi oboroeni boj (ne pa druga stanja, npr, zaplemba
premoenja); pogosto so asovno in geografsko omejene;
3. kapitulacija: = prenehanje bojevanja in predaja vseh ali dela oboroenih sil; kapitulira lahko
manja enota (eta, bataljon) ali vse sile drave; gre za sporazum, v katerem se doloijo
pogoji; splone kapitulacije = brez pogojev;
9.10. Vojna okupacija

Vojna okupacija je trajno ali zaasno stanje, ko se neko podroje:
- (v celoti ali delno) nahaja pod dejansko oblastjo sovranikove vojske,
- istoasno pa je zakoniti vladi onemogoeno, da bi izvajala svojo oblast.
Podroje, kjer spopadi e trajajo, se ne teje za okupirano. Okupacija se razteza samo na tista
podroja, kjer je sovranikova oblast uvedena in se lahko dejansko izvaja. e na okupirano
podroje ali del podroja pride domaa osvobodilna vojska, etudi le zaasno, se tako podroje
za ta as teje za osvobojeno, pravice okupacijske oblasti pa prenehajo.
Izhodie vseh predpisov MP o okupaciji je, da se z okupacijo sicer ne pridobi okupiranega
podroja, pomeni pa zmago vojskujoe drave nad sovranikom. Zato je oblast okupatorja na
okupiranem podroju velika, a omejena s prehodnim znaajem okupacije in dolnostmi do
civilnega prebivalstva.
Drava, ki neko podroje zaradi napredovanja okupatorja zapusti, sicer zadri suverenost, vendar
pa je izvajanje njene oblasti onemogoeno. Na njeno mesto stopi oblast okupatorja, ki jo izvaja v
svojem imenu.
Prva dolnost okupatorja je, da sprejme vse mone ukrepe, s katerimi vzpostavi in ohrani javni
red. Pri tem mora upotevati domae zakone, kolikor je to pa mogoe. Okupator ne sme
zahtevati prisege o zvestobi prebivalstva in njegovega aktivnega sodelovanja v svojih oboroenih
silah. Prebivalstva ne sme siliti, da daje informacije o vojski in sredstvih obrambe svoje domovine.
Jemanje talcev je izrecno prepovedano. Smrtna kazen se lahko izree samo za:
- vohunstvo,
- teko sabotao ali
- namerno povzroitev smrti ene ali ve oseb,
pa e to samo v primeru, e je bila za ta dejanja predvidena smrtna kazen v zakonih, ki so veljali
ob zaetku okupacije.
Medtem ko mora okupator spotovati zasebno lastnino, pa mu v celoti pripade dravno
premoenje. Okupator mora organizirati upravo okupiranega podroja. Upravo izvaja v svojem
imenu. Iz pravice do pobiranja davkov izhaja dolnost, da pokriva stroke uprave.
Dolobe enevske konvencije urejajo poloaj internirancev, zagotavljajo pravien sodni postopek,
pravico do pritobe v upravnih stvareh, nadzor sile zaitnice itd. Od okupacije je potrebno loiti
debelacijo, ki pomeni popolno podjarmljenje neke drave z vojno silo.
9.11. Posebna pravila o vojskovanju na morju

To vojskovanje je predmet ureditve e od l. 1856 (kodifikacija prava), 1907 Haaka konvencija,
1949 K. o izboljanju usode bolnikov, brodolomcev, rtev vojskovanja na morju.
138
9.11.1. Ladje v vojni

Drava pooblasti poveljnika zasebne ladje, da vri vojno na morju (vasih za gusarska ravnanja
pooblastila) to je bilo prepovedano 1856 s Pariko pomorsko deklaracijo (takrat konec piratstva
in uporabljanja zasebnih ladij). Ni pa prepovedano pretvarjanje trgovskih ladij v vojne ki so
lahko oboroene. Bolnike ladje uivajo polno imuniteto (nikoli ne smejo biti predmet zaplembe,
napada); biti morajo oznaene in imeti tudi znak RK. Kartelne ladje so predmet izmenjave vojnih
ujetnikov. Lokalne ribike ladje, znanstvene, verske uivajo imuniteto, e pa opravljajo vojaka
dejanja, se njihova imuniteta kona. Sovrane trgovske ladje so lahko predmet zaplembe.
9.11.2. Sovranikova lastnina na morju

Vojna naj bi se im bolj omejila na bojevanje med vojskujoimi stranmi. Iz tega sledi, da tudi
sovranikovo premoenje uiva doloeno zaito. Zaradi narave pomorskih vojn pa se na morju
to pravilo ne uporablja v istem obsegu. Tu e vedno velja staro pravilo, da lahko vojskujoe
drave mono posegajo v zasebno lastnino sovranikovih dravljanov, sovranikova dravna
lastnina pa postane predmet vojnega plena. Razlog za tako pravilo je treba iskati v naravi bojia.
Pomorske vojne se namre velikokrat odvijajo na odprtem morju, ki ni podvreno dravni oblasti
in ga tudi nevtralne drave uporabljajo za mednarodni promet. e vojskujoa drava ne bi imela
pravice do zasega sovranikovega premoenja, ki se na morju obiajno nahaja v tranzitu, bi to
premoenje lahko e v nekaj urah prilo do sovranikovih enot, ki bi ga potem uporabile v
vojakih operacijah. Zato imajo vojskujoe drave pravico do vojnega morskega zasega, takoj ko
se jim za to ponudi prva prilonost.
Vpraanje pravice do morskega vojnega zasega se zaplete zlasti zaradi dejstva, da se morje
uporablja tudi za nevtralni promet. Sovranikove ladje lahko prevaajo nevtralno premoenje,
lahko pa tudi nevtralne ladje prevaajo sovranikovo premoenje. Zato se mora sovranikovo in
nevtralno premoenje velikokrat bodisi skupaj zasei bodisi skupaj izpustiti. Od zasega je
izkljuena sovranikova zasebna lastnina, e se prevaa na nevtralni ladji in e ne gre za
kontrabando. Poleg tega pozna MP nekatere izjeme, kjer je zaitena doloena vrsta
sovranikove zasebne lastnine. To so:
- bolnike ladje;
- potno dopisovanje nevtralnih in vojskujoih drav, ne glede na uradni ali zasebni znaaj
in ne glede na to, ali se pota prevaa z nevtralno ali sovrano ladjo;
- ladje in olni, ki so namenjeni izkljuno za obalni ribolov in lokalno plovbo, pa tudi njihova
oprema in tovor; zaita preneha, e se ti olni zanejo uporabljati v vojake namene (npr.
signaliziranje, prevoz vojake opreme itd.);
- dravne in zasebne ladje, ki so namenjene verskim, humanitarnim ali znanstvenim
dejavnostim;
- kartelne ladje, t.j. ladje, ki prevaajo pogajalce ali plujejo na podlagi sporazuma med
vojskujoimi dravami (npr. prevaajo vojne ujetnike zaradi zamenjave);
- ladje, ki jim je sovranik dal posebno dovoljenje za plovbo (sauf-conduit);
- ladje, ki se ob zaetku vojne nahajajo v sovranikovem pristaniu; obiajno se takim
ladjam postavi doloen rok, v katerem morajo zapustiti pristanie; e pa jim sovranik ne
pusti odpluti, jih ne sme zasei, temve jih lahko samo zaasno zadri ali pa zasee ob
plailu odkodnine.
9.11.3. Omejitve vojskovanja na morju

1. obveznost reevanja brodolomcev katerekoli ladje (tuje, sovrane, nevtralne, trgovske,
vojake) e jih najde, jih mora reiti; e jih rei vojna ladja nasprotne drave, so vojni
ujetniki, e jih rei nevtralna ladja, bodo prosti v luki;
2. prepoved nepotenih nainov vojskovanja (vojni zloini);
3. prepoved bombardiranja bolnikih ladij, pristani, lokalnih ribikih ladij,;
4. prepoved oroij (kemina, bioloka), ki povzroajo prekomerne travmatine uinke.
139
10. NEVTRALNOSTNO PRAVO

10.1. Pojem nevtralnosti
Pojem nevtralnost oznauje dve stvari:
- stanje neke drave, ki ne sodeluje v vojni med dvema ali ve drugimi dravami, ali
- odnos med vojskujoo dravo in nevtralnimi dravami, ki temelji na dejstvu, da je prva v
vojnem stanju, slednje pa v vojni ne sodelujejo na nobeni strani.
Pomembna predpostavka za stanje nevtralnosti je obstoj vojnega stanja. e ni vojne, tudi
nevtralnosti ni. Tretja haaka konvencija o zaetku sovranosti doloa, da se mora vojno stanje
nemudoma sporoiti nevtralnim dravam.
Od pojma nevtralnosti je potrebno razlikovati pogodbeno oz. trajno nevtralnost. Pri pogodbeni
nevtralnosti drava nima svobodne izbire pri odloitvi, ali bo sodelovala v vojni ali ne. Od
nevtralnosti je treba razlikovati tudi nevtralizacijo in demilitarizacijo.
Nevtralnost pomeni nesodelovanje v vojni:
d) nevtralna drava ne izvaja vojnih operacij ali drugih dejanj, ki so nezdruljiva s pojmom
nevtralnosti;
e) pomemben element nesodelovanja je nepristranskost nevtralna drava se mora do vseh
vojskujoih drav obnaati enako; ker je nevtralnost odnos med nevtralno in vojskujoo
dravo, mora biti nesodelovanje obojestransko, reciprono; zato lahko stanje nevtralnosti
prekine tako nevtralna kot tudi vojskujoa drava.
Z zaetkom nevtralnosti zanejo za vojskujoe in nevtralne drave veljati pravila nevtralnosti, ki v
doloenem obsegu spreminjajo pravo miru. Stanje nevtralnosti preneha takrat, ko se vojna kona,
za posamezno nevtralno dravo pa takrat, ko sama stopi v vojno.
V sistemu kolektivne varnosti, ki ga eli vzpostaviti OZN, ni prostora za nevtralnost. Vojna je
prepovedana, e pa do nje pride, morajo lanice OZN kolektivno nastopiti proti kritelju miru in
sodelovati pri izvajanju ukrepov, ki jih sprejme Varnostni svet. Ker je vojna kot sredstvo dravne
politike prepovedana, pride kritelj te norme v spor z vsemi dravami lanicami OZN, ki zato v
razmerju do njega in vojne ne morejo ostati popolnoma nepristranske. e bi taka ureditev
brezhibno delovala, nevtralnosti ne bi bilo. e pa v primeru vojne ne bi prilo do uporabe dolob
partikularnega prava, vsebovanega v Ustanovni listini, bi se bilo treba vrniti na predpise
splonega nevtralnostnega prava.
10.2. Pravice in dolnosti nevtralnih drav

Dolnosti nevtralnih drav so:
1. dolnost vzdrati se nevtralna drava je zavezana, da neesa ne stori, npr. da ne oskrbuje
vojskujoih drav z orojem spotovanje te dolnosti je predpogoj nevtralnosti; nevtralna
drava ne sme posegati v vojne operacije, vojskujoim dravam ne sme dajati posojil ali
kreditov (izjema so lahko le posojila za hrano in surovine);
2. dolnost prepreevati nevtralna drava mora prepreevati doloena dejanja
posameznikov ali organizacij, ki pomenijo pomo vojskujoim dravam (prepreevati mora npr.
prehod vojakih enot preko svojega ozemlja ali opremljanje vojnih ladij vojskujoih drav na
svojem ozemlju); ne sme dopustiti, da se na njenem podroju organizirajo ete vojakov ali
odpirajo uradi za novaenje vojakov, po drugi strani pa nevtralna drava ni odgovorna za
posameznike, ki prekajo mejo z namenom, da se pridruijo vojakim enotam ene od
vojskujoih drav; prav tako ni dolna prepreevati izvoza ali prevoza oroja za eno ali drugo
vojskujoo stran in prepovedati uporabe komunikacijskih sredstev; e pa se nevtralna drava
odloi, da to vendarle preprei, mora ravnati enako za obe strani;
3. dolnost trpeti nanaa se na dejanja vojskujoih drav, ki gredo na kodo nevtralnih drav,
npr. pravica do zasega.
140
Na drugi strani imajo nevtralne drave pravico, da vojskujoe drave spotujejo njihovo dravno
podroje. Podroje nevtralnih drav je namre nedotakljivo. Vojake enote vojskujoih drav ne
smejo prekati kopenskega nevtralnega podroja. MP pa dovoljuje obiajen prehod vojakih ladij
vojskujoih drav in zaseenih ladij skozi nevtralne obalne vode. Obiajen prehod je tisti prehod,
ki ne povzroa kode in ki nima znailnosti operativnega premikanja. Vojake ladje lahko tudi
zaplujejo v nevtralno pristanie. Tako v nevtralnih obalnih vodah kot v nevtralnih pristaniih pa
se ne smejo zadrevati dlje kot 24 ur.
Nevtralna drava ima pravico in dolnost nadzirati svoje podroje in obalne vode, da bi prepreila
dejanja, ki nasprotujejo nevtralnosti. Taka dejanja lahko preprei tudi s silo, pa se to ne teje za
sovrano dejanje. V svojem obalnem morju lahko nevtralna drava polaga tudi mine.
e vojskujoe drave krijo nevtralnost, lahko nevtralna drava zahteva zadoenje (vrnitev v
prejnje stanje ali plailo odkodnine). Nevtralna drava lahko uporabi vse ukrepe samopomoi,
retorzijo in represalije. Vojaki ladji drave, ki je prekrila nevtralnost, lahko diskriminatorno
prepove vstop v svoje vode. Skrajna sankcija pa je napoved vojne. Po drugi strani lahko tudi
vojskujoe drave sprejmejo ukrepe proti nevtralni dravi, e le-ta ne izpolnjuje svojih dolnosti.
10.3. Gospodarska vojna na morju in nevtralno

premoenje (pravica do zasega)
Vojna na morju je bila e od nekdaj bolj brezobzirna. Tu je prihajalo do ostrih sporov med:
- interesi vojskujoih strank, da uporabijo kakrnokoli sredstvo za konno zmago, in
- interesi nevtralnih drav, da kljub vojni uporabljajo morje za mirno plovbo in trgovino.
Naeloma je interes nevtralnih drav bolj upravien, saj imajo pravico zahtevati, da vojna, ki je
niso izzvali in v kateri ne sodelujejo, nanje ne vpliva. Interes nevtralnih drav ima tudi pravno
podlago: vsakren poseg vojskujoih strank v pravice nevtralnih drav na odprtem morju je kritev
naela svobode morja. Dejansko pa je poloaj nevtralnih drav precej slabi. Njihove vojake
enote niso mobilizirane, trgovske ladje pa se ne morejo upirati vojnim ladjam vojskujoih strank.
Poloaj nevtralnih drav je slabi tudi zato, ker so v pomorskih vojnah obiajno udeleene
predvsem velesile. Zato je kompromis, ki se odraa v sedanjih predpisih MP, bolj upoteval
interese vojskujoih strank, manj pa interese nevtralnih drav.
Kompromis je sestavljen iz dveh nael:
- nevtralna trgovina in promet po morju sta v asu vojne svobodna; pravica do zasega na
morju je naeloma omejena na sovranikovo premoenje;
- vojskujoe se stranke imajo v pomorskih vojnah pravico izvajati doloene ukrepe, ki
znatno omejujejo naelno svobodo nevtralne pomorske trgovine posledica tega je, da
se v doloenih primerih lahko zasee tudi nevtralno premoenje; ti primeri so:
prebijanje blokade (pomorska blokada; sovrana drava okupira in prepove plovbo
za vse ladje na obmoju, ki je pod blokado; pogoji za blokado: efektivnost,
deklaracija blokade, notifikacija dravam, ki tam plujejo),
kontrabanda,
protinevtralna pomo in
neposlunost v razmerju do vojnih enot vojskujoih strank, ko le-te izvajajo vojni
morski zaseg.
10.4. Zaita nevtralnega premoenja v pomorski vojni

Naeloma je lahko predmet vojnega morskega zasega samo sovranikovo zasebno premoenje.
Sovranikovo dravno premoenje, ki ga zasee nasprotnik, tudi na morju postane vojni plen.
Morski vojni plen je zato:
- sovranikovo zasebno premoenje in
- tisto nevtralno premoenje, ki ga lahko vojskujoa drava zasee na podlagi MP.
141
Predpisi MP doloajo, kdaj se lahko ladja oz. njen tovor tejeta za sovrana. Njihov namen je
zaititi nevtralne ladje in blago pred zasegom, katerega predmet je lahko samo sovranikovo
premoenje. Pri doloanju, ali je ladja sovrana ali nevtralna, se uporablja kombinirano naelo
zastave in kontrole. Ladja se teje za sovrano:
a) e ima razvito sovranikovo zastavo (to pomeni, da je registrirana v sovranikovem
pristaniu) ali
b) e je njen lastnik pripadnik sovrane drave. Pri tovoru pa je odloilna pripadnost njegovega
lastnika.
Premoenje v lasti sovranika se teje za sovrano, premoenje v lasti nevtralnih strank pa za
nevtralno.
Nevtralno premoenje vekrat potuje skupaj s sovranikovim. e bi na vsak nain eleli zaititi
nevtralno premoenje, bi to praktino pomenilo ukinjanje pravice do vojnega morskega zasega,
saj bi v tem primeru vojskujoe drave kombinirale prevoz svojega tovora z nevtralnim tovorom
oz. ladjo. Zato je vasih veljalo zelo strogo pravilo, da je tudi nevtralno premoenje lahko predmet
zasega, kadarkoli je na kakrenkoli nain kombinirano s sovranikovim premoenjem oz. ladjo
(nevtralna ladja sovranikovo premoenje ali sovranikova ladja nevtralno premoenje).
Parika pomorska deklaracija iz leta 1856 pa je nevtralni trgovini zagotovila najveje mone
koncesije:
- nevtralna zastava pokriva sovranikovo premoenje, razen e gre za vojno kontrabando;
- nevtralno premoenje pod sovranikovo zastavo ne more biti predmet vojnega zasega,
razen e gre za vojno kontrabando.
S temi pravili so pred vojnimi zasegi zaitene nevtralne trgovske ladje, razen v primerih, ko:
a) prevaajo kontrabando,
b) prebijajo blokado,
c) nudijo protinevtralno pomo ali
d) se upirajo vojskujoim strankam, ko le-te izvajajo vojni morski zaseg.
Teorija o okubi s sovranim elementom je tako zavrena.
10.5. Blokada
Blokada pomeni zapiranje sovranikovega pristania, dela obale ali ustja reke za pomorski
promet. Za sovrana pristania, obale ali ustja rek se tejejo tista, ki se nahajajo v lasti
sovranika. Zato je mogoe blokirati tudi lastno pristanie, e pripada sovraniku, pa tudi obale
nevtralnih drav, e jih je zasedel sovranik ali e od tam izvaja vojake operacije. Tako
imenovana kamnita blokada, ki se izvaja s pomojo mehanskih ovir (kamenje, cement, potopljene
ali nasedle ladje), ni blokada v smislu pomorskega vojnega prava. Zaradi moderne vojne tehnike
blokada izgublja svoj pomen.
Mednarodnopravno veljavna blokada mora izpolnjevati tri pogoje:
a) efektivnost: promet (komunikacija) mora biti dejansko in v celoti prepreen;
b) deklaracija: naznaiti je potrebno krajevni in asovni obseg blokade (as zaetka blokade,
zemljepisne meje blokiranega obmoja in rok za izhod nevtralnih ladij);
c) notifikacija: z blokado morajo biti seznanjene nevtralne drave (da lahko pravoasno
umaknejo svoje ladje), mestne oblasti blokiranega obmoja ter ladje, ki se pribliajo
blokiranemu obmoju in za blokado ne vedo.
Nekateri kot dodaten pogoj navajajo nepristranskost blokade, vendar pa se lahko teje, da
pomanjkanje nepristranskega ravnanja pomeni pravzaprav neefektivnost blokade.
Z blokado se onemogoi kakrenkoli promet (tudi komunikacijo) z blokiranim pristaniem oz.
podrojem. Prepoved velja za vse zastave. Sankcija za kritev blokade ali poskus kritve je zaseg
ladje in tovora. Tovora se ne zasee, e ladja za blokado ni vedela oz. ni mogla vedeti. e ladja
pobegne pred pregonom, jo kasneje ni ve mogoe zasei zaradi kritve blokade.
142
Blokada preneha z izjavo drave, ki jo je uvedla. O tem je potrebno obvestiti vse prizadete
stranke. Blokada lahko preneha tudi proti volji drave, ki jo je uvedla, e je njeno ladjevje, ki
nadzoruje blokado, razgnano ali unieno zaradi sovranikovega napada, elementarne nesree ali
kakne druge okoliine oz. e zapusti svoje poloaje zaradi premika na drugo mesto. e eli
vojskujoa drava po tem blokado ponovno vzpostaviti, mora zopet izpolniti vse tri pogoje.
Blokada se samo prekine, e ladjevje zaasno zapusti svoje poloaje oz. e je zaradi vremena ali
sovranikovega napada zaasno razkropljeno.
10.6. Kontrabanda
Kontrabanda je blago, ki se lahko uporabi v vojne namene in se prevaa po morju za sovranika,
eprav je nasprotna stranka tak prevoz prepovedala. Vojskujoe drave imajo po obiajnem
pravu pravico, da takno blago zaseejo, e ga prestreejo na morju (bistvo je torej ustavljanje in
pregledovanje trgovskih ladij nevtralnih drav). Prizadevanja nevtralnih drav, da bi se pravica do
zasega kontrabande ukinila, niso bila uspena. Kljub temu pa MP vojskujoe drave omejuje in
jim pri izvrevanju pravice do zasega kontrabande postavlja dva pogoja:
Prvi pogoj je ta, da je treba doloiti, katero blago se teje za kontrabando. Londonska deklaracija
razlikuje tri skupine predmetov (drave lahko razirijo ali zoijo ta spisek predmetov, o tem pa
morajo obvestiti vse zainteresirane drave; ker so drave to monost mnoino izkoriale, lahko
reemo, da je kontrabanda pravzaprav tisto blago, ki je v doloenem trenutku na kontrabantnem
spisku neke vojskujoe drave):
a) absolutna kontrabanda: predmeti, ki so namenjeni izkljuno vojnim potrebam (oroje, strelivo,
vojna oprema itd.);
b) relativna (pogojna) kontrabanda: predmeti, ki so lahko namenjeni bodisi vojnim bodisi mirnim
potrebam (npr. surovine, obleka, gorivo, denar itd.);
c) predmeti, ki se ne morejo teti za kontrabando (npr. bomba, svila, lan, konoplja, kavuk,
poljedeljski stroji, pohitvo, modni predmeti, milo itd.).
Drugi pogoj za kontrabando je, da mora biti blago namenjeno sovraniku. Absolutna kontrabanda
se zasee, e se ugotovi, da je namenjena sovraniku. Tudi pogojna kontrabanda se zasee, e
se ugotovi, da je namenjena sovranikovim oboroenim silam ali dravni upravi.
Za kontrabando se ne teje tisto blago, ki je namenjeno potrebam ladje in njenih potnikov. Prav
tako se za kontrabando ne teje blago, ki je namenjeno negi ranjenih in bolnih. Tako blago se
lahko v nujnih primerih odvzame, vendar pa je potrebno plaati odkodnino.
Zaplembo blaga, ki je uvreno na kontrabantni spisek, izreejo sodia drave, ki je zasegla
blago.
e se ladja nahaja na odprtem morju in zato ne ve za izbruh vojne ali za dejstvo, da je doloeno
blago uvreno na kontrabantni spisek, je ni dopustno zasei. Zaseg tudi ni dopusten v primeru,
e po seznanitvi s temi dejstvi ni monosti za izkrcanje blaga. V obeh primerih lahko vojskujoa
drava sicer odvzame kontrabantno blago, vendar mora plaati odkodnino.
10.7. Protinevtralna pomo

Londonska deklaracija je s tem nazivom oznaila razline oblike pomoi, ki jo v korist vojskujoih
strank izvajajo nevtralne ladje. Deklaracija razlikuje teje in laje oblike pomoi. Teje so tiste,
zaradi katerih se nevtralna ladja izenai s sovranikovo:
- ladja neposredno sodeluje v vojakih operacijah;
- ladja je pod poveljstvom ali nadzorom agenta, ki ga je na ladjo postavila sovranikova
vlada;
- ladjo je sovranikova vlada vzela v slubo;
- ladja je namenjena prevozu sovranikovih vojakih enot ali prenosu informacij.
143
Laje oblike protinevtralne pomoi ladjo izenaijo s tisto ladjo, ki prevaa kontrabantno blago, npr.
posebno potovanje ladje z namenom, da se prepelje posameznike, ki pripadajo sovrani vojski,
ali prenese informacije, ki so v interesu sovranika.
Sankcija za protinevtralno pomo je zaseg ladje in vseh predmetov, ki pripadajo lastniku ladje.
10.8. Formalno zaseno pravo

Formalni postopek izvajanja pravice do zasega se uredi z notranjimi dravnimi predpisi. Ureditve
v posameznih dravah so si v marsiem podobne. Njihova skupna naela predstavljajo
mednarodno obiajno pravo, od katerega drave ne smejo odstopiti. Glavno naelo je, da mora
postopek vsebovati doloene formalnosti, katerih naloga je zagotoviti, da bo zaseg izveden samo
takrat, ko je to pravno dopustno. Pri tem je treba spotovati mednarodnopravno zaitene
interese. Namen postopka je:
- ugotoviti, ali je blago res lahko predmet zasega, in
- zaititi interes mirne trgovine na morju.
Temu namenu sluijo tudi predpisi o zasenem redarstvu in sodiih za pomorske zasege.
10.9. Zaseno redarstvo

Zaseno redarstvo obsega vse tiste ukrepe, ki so namenjeni zajetju plena in njegovemu
potovanju v varno pristanie:
a) zaustavljanje: vojne ladje vojskujoih drav imajo pravico zaustaviti vsako ladjo, da ugotovijo,
ali jo lahko na podlagi vojnega oz. zasenega prava zaseejo; ukaz za zaustavitev se da z
izstrelitvijo slepega naboja iz topa ali z drugimi primernimi signali e se ladja tudi po
ponovljenem signalu ne zaustavi, lahko vojna ladja uporabi silo;
b) pregled namen pregleda je ugotoviti pripadnost ladje in tovora, zato se na krov zaustavljene
ladje polje astnika in neoboroeno spremstvo astnik lahko pregleda dokumente in tovor;
ta postopek se ne izvede, e trgovska ladja pluje v spremstvu neke nevtralne vojne ladje;
c) zaseg: glede na rezultat pregleda se vojna ladja odloi, ali bo zaustavljeno ladjo zasegla ali
izpustila e jo zasee, jo pospremi v lastno ali zavezniko pristanie e bi to ogrozilo
vojno ladjo ali vojne operacije, lahko zaustavljeno ladjo in tovor unii oz. tovor prevzame
sama; pred unienjem mora zavarovati posadko in dokumentacijo.
e poskua zaustavljena ladja v katerikoli fazi opisanega postopka pobegniti, lahko vojna ladja
uporabi silo, e pa se upira, se v materialnem smislu izenai s sovranikovo ladjo. To pomeni, da
se jo lahko zasee, s tovorom pa ravna tako, kot da bi bil na sovranikovi ladji. e nevtralna
trgovska ladja pluje v spremstvu sovranikove vojne ladje, izgubi poloaj zaitene nevtralne
ladje in se izenai s sovranikovo ladjo. Vojna ladja lahko taken konvoj napade in unii, e pa ji
trgovska ladja pade v roke, postane kot sovranikovo dravno premoenje predmet vojnega
plena. V tem primeru se seveda ne izvede postopka, ki je predpisan za vojni morski zaseg.
Zaseg lahko preneha na razline naine:
- z odlobo sodia za pomorske zasege o zaplembi;
- z izpustitvijo ladje (brez izvedbe postopka ali na podlagi odloitve sodia);
- z uspelim pobegom: uspeli pobeg nima nikakrnih kodljivih posledic, e je pobegla ladja
kasneje spet zaseena;
- z odkupom: v novejem asu ga mnoge drave prepovedujejo;
- z osvoboditvijo zaseene ladje (repriza); e se ladja odvzame po tem, ko je sodie e
izreklo zaplembo (ko je torej ladja e prela v drugo lastnitvo), ne gre za reprizo, temve
za zaseg sovranikove ladje.
10.10. Sodia za pomorske zasege

Staro pravilo MP je, da je zaradi pravne veljavnosti morskega zasega in zaplembe potrebno
izpeljati poseben postopek pred za to ustanovljenimi organi (sodii za pomorske zasege). Vsaka
144
drava ima svoja sodia za pomorske zasege, ki so praviloma dvostopenjska, tako da je

zagotovljena monost pritobe. Po svoji naravi so taka sodia del sodne ali upravne veje oblasti,
lahko pa so tudi meani upravno-sodni organi.
Sodia za pomorske zasege so dravni organi in sodijo na podlagi materialnega prava svoje
drave. Drave so po MP dolne uskladiti svoje notranje predpise, ki jih uporabljajo sodia za
pomorske zasege, z mednarodnimi predpisi na tem podroju. Praviloma dravni predpisi o pravici
do zasega prevzemajo pravila MP ali pa napotujejo na njih. Nekatere drave pa svojega
notranjega zasenega prava nimajo usklajenega z MP, tako da njihova sodia sicer sodijo po
notranjem pravu, odloitve pa lahko predstavljajo kritev MP. Drava je odgovorna za kritve MP,
ki so storjene zaradi uporabe njenega notranjega prava s strani sodi za pomorske zasege.
Sodie za pomorske zasege lahko izree zaplembo ali izpustitev zaseene ladje in tovora. e se
zaplemba ne izree oz. e se ladjo izpusti pred izrekom odloitve, imajo zainteresirane stranke
pravico do povrnitve kode. Procesni predpisi morajo zagotoviti nepristranskost postopka in
kontradiktorno obravnavo. Zainteresirane stranke morajo imeti zagotovljeno pravico do obrambe.
e se same ne udeleijo postopka in e tudi nimajo svojega zastopnika, jim mora drava postaviti
zastopnika po uradni dolnosti.
Mednarodno sodie za pomorske zasege e ni ustanovljeno. Zamiljeno je bilo v Dvanajsti
haaki konvenciji kot pritobeno sodie zoper odloitve dravnih sodi za pomorske zasege.
Sodie bi bilo dostopno tudi zasebnim strankam in ne samo dravam, vendar pa bi lahko
posamezniku njegova drava prepovedala vlaganje pritobe ali pa bi sama prevzela vodenje
postopka. Pri izrekanju odloitev bi se uporabljali predpisi mednarodnih pogodb, ki veljajo za
stranke, predpisi mednarodnega prava in splona naela pravinosti. Ker Dvanajsta haaka
konvencija ni bila nikoli ratificirana, tudi to sodie ni bilo ustanovljeno.
Dodatek predsednik Republike Slovenije

Za MP relevantne funkcije predsednika RS so (102., 107. in 108. len Ustave RS):
- predstavlja RS;
- je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil;
- razglaa zakone;
- imenuje dravne funkcionarje, kadar je to doloeno z zakonom;
- postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma
tujih diplomatskih predstavnikov;
- izdaja listine o ratifikaciji;
- podeljuje odlikovanja in astne naslove;
- kadar se DZ zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko na predlog vlade
izdaja uredbe z zakonsko mojo.
145

Skripta Za MJP

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Skripta Za MJP

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Mednarodno javno pravo

1.2. Zgodovina mednarodnega prava

Mednarodno javno pravo

Mednarodno javno pravo

1.3. Razvoj znanosti mednarodnega prava

1.4. Mednarodna skupnost vloga MP v sodobni

Mednarodno javno pravo

1.5. Odnos med mednarodnim in notranjim pravom

1.5.1. Mednarodno pravo v slovenskem pravnem sistemu

Mednarodno javno pravo

Oboji so torej nad zakoni, ne morejo pa nadvladati URS.

Mednarodno javno pravo

b) splono (obe) pravo (velja za celotno mednarodno skupnost) ~ posebno (partikularno)

1.7. Pravna narava MP

Mednarodno javno pravo

Poglavitni in pomoni formalni viri MP so doloeni v 38 Statuta Meddravnega sodia v Haagu:

1.8.2. Mednarodne pogodbe (MPo)

1.8.2.1. Neposredna uporabnost MPo

Mednarodno javno pravo

Identifikacija neposredne uporabnosti poteka v skladu z razlagalnimi pravili in metodami prava

1.8.2.2. Neposredna uporabnost ali neposredni uinek

temeljne pogodbe, nekatere druge

pogoj ratifikacije in objave v UL RS

po sprejetju v instituciji EU in objavi v OJ

ni centraliziranega sodnega nadzora

vloga Evropskega sodia (234 PES)

Skupni imenovalec neposredne uporabe in neposrednega uinka je konni rezultat: vzpostavi se

1.8.3. Obiajno pravo

Mednarodno javno pravo

1.8.4. Splona naela, ki jih priznavajo civilizirani narodi

Mednarodno javno pravo

Mednarodno javno pravo

1.8.5. Pomona pravna vira: sodna praksa (judikatura) in

1.8.6. Pravinost kot poseben vir mednarodnega prava

1.8.7. Druge pravne podlage

1.9. Kodifikacija mednarodnega javnega prava

Mednarodno javno pravo

a) dejavnost pravotvornega organa (v notr. zakonodaji bo to dr. organ, v MP je dejavnost

Mednarodno javno pravo

2. SUBJEKTI MEDNARODNEGA PRAVA

Mednarodno javno pravo

Nevladne mednarodne organizacije niso subjekti MP!

2.2. Pravna, poslovna in deliktna sposobnost

Mednarodno javno pravo

2.3. Drave kot subjekti MP

Mednarodno javno pravo

2.3.2. Temeljne pravice drav

Mednarodno javno pravo

naelo razvijanja prijateljskih odnosov med narodi;

Mednarodno javno pravo

b) da sklepa pogodbe z drugimi dravami,

Mednarodno javno pravo

a) je dosledno izpeljano v Generalni skupini OZN:

2.3.3. Priznanje drave

Mednarodno javno pravo

Mednarodno javno pravo

spotovanje lovekovih pravic;

2.3.4. Priznanje vlade

2.3.5. Priznanje novonastalih drav na obmoju SFRJ

Mednarodno javno pravo

Ob njej je ES sprejela e posebno izjavo, ki je vsebovala e dodatne pogoje, ki so se nanaali

2.3.6. Nasledstvo (sukcesija) drav

Mednarodno javno pravo