Gospodarsko Statusno Pravo Zapiski Po Knjigi PDF

Gospodarsko statusno pravo – zapiski po knjigi 1
OPREDELITEV GOSPODARSKEGA PRAVA

Zgodovinski razvoj trgovinskega prava
Potreba po oblikovanju posebnega prava za trgovce se je pojavljala v tistem času, ko so se trgovci pričeli
ukvarjati obrtoma z različnimi gospodarskimi dejavnostmi zaradi ustvarjanja dobička, ne pa zaradi zadovoljitve
lastnih potreb. Tako so trgovci po svojem statusu in delovanju pričeli izstopati iz takratnih splošnih družbenih
razmer in oblikovali novo družbeno skupino, s čemer se začenja sočasno tudi postopek izločevanja določenih
pravnih norm iz takrat veljavnega (civilnega) pravnega sistema ter ustvarjanja novih, na podlagi trgovskih
običajev in trgovini prilagojenih moralnih norm v posebno pravno disciplino, katere poimenovanje je tako v
preteklosti, kot tudi danes, povezano z različnimi nazivi in pristopi. (lex mercatoria)
V začetku nastajanja in oblikovanja je to pravo imelo integracijsko funkcijo; združevanje trgovcev in

oblikovanje enotnih pravil ravnanja vseh trgovcev na trgu v prometu blaga in storitev. Potreba po unifikaciji se
pojavi v 16–17 stoletju. K temu je največ prispevala prva Evropska kodifikacija prava v Franciji (CdC), kateri so
sledile tudi poznejše kodifikacije v drugih državah Evrope. S kodifikacijami pa je bila dokončno potrjena ločitev
civilnega prava na pravo trgovcev in pravo državljanov, ki se ukvarjajo s trgovino. Kodifikacije so sledile
dotedanjemu razvoju prava in postavile temelje za dualističen razvoj civilnega prava (ločitev prava trgovcev in
civilnega prava).
Pri opredeljevanju prava trgovcev v teoriji, zakonodaji in praksi obstajata dva temeljna pristopa:
♥ subjektivni pri tem se upošteva, če določene pravne norme uporablja le trgovec pri svojem
poslovanju. Če pa uporablja ta pristop se ta pravna disciplina imenuje trgovsko pravo.
♥ objektivni pri tem pa je pomembna vsebina in narava razmerij, ki jih ureja določena pravna norma.
Če se uporablja ta kriterij opredeljevanja se to pravo imenuje trgovinsko pravo. Po tem kriteriju so
določeni posli trgovinski ne glede na to, kdo jih sklepa.
V Sloveniji uporabljamo na tem področju unifikacijski sistem. Predpisi, ki urejajo status gospodarskih subjektov
so praviloma prisilne narave, medtem ko so predpisi, ki urejajo trgovinske posle dispozitivne narave, kar
pomeni, da poudarjena avtonomnost strank pri urejanju medsebojnih pravnih razmerij.
2. Razenotenje trgovinskega prava

Hiter in vsestranski gospodarski razvoj, družbene spremembe in poseg države na področje gospodarjenja so
privedle do tega, da so se posledično pričele oblikovati posamezne samostojne pravne discipline kot. npr.
transportno, zavarovalno, bančno pravo, pravo vrednostnih papirjev in intelektualne lastnine in podobno.
2.1. Trgovinsko pravo

Je posebno pravo trgovcev oziroma subjektov, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo in prometom blaga in
storitev, trgovino, transportom in s tem povezanimi storitvami. Predmet trgovinskega prava so pravni posli
pretežno obveznostni pravni posli, ki nastanejo na podlagi sklepanja prodajnih in drugih pogodb v zvezi s
prometom blaga in storitev, ukvarja pa se še z pogoji za pridobitev statusa trgovca oziroma tipičnimi oblikami
organiziranosti trgovcev v obliki družb.
2.2. Gospodarsko pravo

Ukvarja se z pravnimi normami in institucijami, ki se nanašajo ali pa so povezane z gospodarskim sistemom kot
celoto, zlasti organizacijo in nastopanjem gospodarskih subjektov na trgu ter temu ustrezne funkcije države.
2.3. Podjetniško pravo

Je novejša pravna disciplina oblikovana z namenom proučevanja fenomena podjetja kot družbene asociacije
ljudi, ki združujejo v podjetju svoja sredstva ali delo v procesu medsebojnega sodelovanja. Podjetniško pravo se
predvsem ukvarja s problemom definiranja pojma podjetja in kot taka še ni dokončno oblikovana pravna
disciplina. Za podjetje je značilno združevanje kapitala in osebnih storitev med seboj sodelujočih pravnih in
fizičnih oseb, ki se pravno opredeljuje kot nosilec gospodarskih interesov. Ukvarja se tudi s podjetniškimi cilji.
Pri tem je zlasti pomembno, da delovanje izključno zaradi dobička ni edini cilj podjetja, saj razen dobička
podjetje skuša doseči tudi cilje, kot so obstoj podjetja in njegovo vzdrževanje, razvoj, zadovoljevanje materialnih
in drugih potreb delavcev, lastnikov in okolja.
2.4. Pravo družb

Se ukvarja s pravnim statusom družb in združenj zaradi določenega cilja ter z obligacijskimi kooperacijskimi
razmerji. Ukvarja se z pravnim položajem zasebnih združenj lastnikov kapitala v različnih oblikah družb in
kooperativnimi obligacijskimi razmerji, ustanovljenimi zaradi uresničevanja določenih ciljev. Pravo družb je v
bistvu vsebina civilnega prava, vendar pa praviloma v zakonodaji vseh držav obstajajo posebne norme, ki urejajo
položaj gospodarskih subjektov.
3. Značilnosti sodobnega gospodarskega prava

Obseg in značilnosti sodobnega gospodarskega prava določa njegova vsebina, položaj in značaj te pravne panoge
v pravnem sistemu. Za GP je zlasti značilna kreativnost in medsebojna povezanost teorije in prakse, ker
zakonodaja ne razrešuje vseh vprašanj in tudi ni sposobna vedno slediti dinamičnim spremembam na tem
področju.
3.1. Gospodarsko pravo kot del civilnega prava

Vsebuje norme javnopravnega značaja in pomeni most med civilnim, zasebnim in javnim pravom. Dejstvo, da je
posebna panoga civilnega prava, pomeni, da se predpisi gospodarskega prava uporabljajo le za določen krog
subjektov. GP kot pravna disciplina v Slovenskem pravnem redu ne zajema samo predpisov o statusu družb, ki
so v ZGD, temveč vrsto drugih predpisov s področja gospodarstva kot. npr. predpise o pogodbenih razmerjih v
gospodarstvu, urejenih v ZOR, registraciji, varstvu konkurence in pravic intelektualne lastnine in posebnih
ureditvah posameznih gospodarskih dejavnostih (zavarovalnice, banke,...).
3.2. Oblikovanje posebnih pravnih institucij

Naloga GP je ustvarjanje pravnih institucij na podlagi zakona, sodne prakse in literature, ter proučevanja skupnih
lastnosti, razlik, posebnosti položaja gospodarskih subjektov ter ugotavljanje pravnih praznin z namenom, da
olajša poslovanje gospodarskih subjektov ter odpravljanje pravnih praznin z namenom, da olajša poslovanje
gospodarskim organizacijam in zagotavlja pravno varnost na trgu.
3.3. Vpetost v gospodarske tokove

Država zelo veliko posega v to področje prava, zato srečujemo na tem področju stalne spremembe zakonodaje
(davki, administrativne omejitve, zunanjetrgovinsko poslovanje, carine...) ter veliko stopnjo improvizacije in
nedoslednosti. Je kot posebna pravna panoga usmerjena na ohranjevanje in varstvo posebnih potreb
gospodarskih subjektov v pravnem prometu.
3.4. Internacionalizacija prava

Gospodarski subjekti vstopajo v pravna razmerja ne glede na obstoj državnih mej. Za trgovinsko pravo je
značilno, da se najbolj internacionalizira skozi splošne trgovinske običaje, ki so podobni ali enaki v različnih
državah, ter skozi mednarodne bilateralne in multilateralne konvencije.
3.5. Enostavnost dinamičnost, javnost in pravna urejenost

Temeljni značilnosti te pravne discipline sta enostavnost in hitrost in omogočajo enostavna in hitra vstopanja v
pravna razmerja in njihovo oblikovanje kot npr. med fizičnimi osebami. Tako so praviloma trgovinski posli
veljavni tudi v ustni obliki, določeni posli pa se lahko sklepajo tudi molče in podobno.
4. Mednarodno gospodarsko pravo

Na mednarodnem področju trgovinsko pravo ni unificirano. Eno od najbolj zapletenih vprašanj je pravilo izbire
nacionalnega prava, ki naj bi urejalo določeno pravno razmerje sklenjeno med subjekti v različnih pravnih
sistemov oziroma držav (kolizijska pravila). S tem se ukvarja mednarodno zasebno pravo.
4.1. Formularno pravo

Viri mednarodnega trgovinskega prava se delijo na:
♥ pravila mednarodne poslovne prakse (so pravila, ki so jih ustvarili trgovci in njihove poklicne
organizacije v medsebojnem poslovanju v obliki običajev in vsakodnevne prakse.
♥ pravila mednarodne poslovne prakse.
♥ mednarodne konvencije.
Formularno pravo sestavljajo splošni pogoji pogodbe, tipske pogodbe in klavzule, ki se pogosto uporabljajo v
mednarodni praksi. Tipske oziroma formularne pogodbe, so pogodbe. Ki so že vnaprej sestavljene z vrsto
različnih klavzul, ki jih sestavljalec takšne pogodbe vnaša v pogodbo, bodisi zaradi varovanja svojih interesov,
ali pa zaradi jasnejših opredelitev pravic in obveznosti iz pogodbe.
4.2. Unifikacija mednarodnega gospodarskega prava

Pravila, ki jih sprejemajo mednarodne organizacije, so unificirani pravni akti specializiranih mednarodnih
organizacij. Na področju mednarodne trgovine imajo pomembno vlogo konvencije, ki jih med seboj sklepajo
različne države. S konvencijami se želi odpraviti zlasti pomanjkljivosti avtonomnega formularnega prava. takšne
konvencije so pogosto tudi podlaga za formularna besedila splošnih pogojev.
Konvencije kot pravni vir urejajo mednarodno trgovino na dva različna načina. Po prvem mednarodne
konvencije države praviloma zavezujejo, da svoje nacionalno pravo prilagodijo pravnim pravilom konvencije, po
drugem načinu pa konvencija neposredno ureja določeno pravno razmerje. V takem primeru država prizna
vsebino konvencije kot sestavni del svojega nacionalnega prava.
ZAKON O GOSPODARSKIH DRUŽBAH

Temeljni pravni vir za GSP je ustava Republike Slovenije, ki določa, da je gospodarska pobuda svobodna.
Izhajajoč iz temeljne zasnove svobodnega delovanja gospodarskih subjektov je za urejanje njihovega statusa
najpomembnejši vir ZGD, sprejet 10/5-1993 in je pričel veljati 10/7-1993.
ZGD je konvergenten (blizu) statusnim zakonskim predpisom sodobnih evropskih držav in se naslanja na
Germanski pravni krog, pri čemer so upoštevane smernice in unifikacijski predpisi EU. Zakon po svoji strukturi
predstavlja kodifikacijo statusne zakonodaje gospodarskih subjektov, saj so vsi bistveni predpisi ki se nanašajo
na status posameznih družb, uvrščeni v en zakon. Urejena so statusno pravna vprašanja kot so statusno pravne
značilnosti družb (firma, dejavnost, odgovornost, zastopanje in drugo), temeljna načela registracijskega prava in
ureditev poslovnih knjig. Posebno pozornost zakon posveča posameznim oblikam družb, pri čemer ureja osebne
in kapitalske družbe na podlagi njihovih osnovnih značilnosti. Odpravlja dvojnost aktov(značilna za ZP), velika
pozornost pa je posvečena varstvu tretjih oseb v pravnem prometu in pravic manjšinskih delničarjev.
ZGODOVINA PRAVNIH VIROV GOSPODARSKEGA PRAVA IN VARSTVO KORPORACIJSKIH

RAZMERIJ
1. Zgodovina pravnih virov na področju statusnega gospodarskega prava
1.1. Obdobje do leta 1918
Na območju RS je veljal do leta 1862 Avstrijski trgovinski zakonik, ki je bil povzet po nemškem trgovskem
zakonu iz leta 1861. V Kraljevini Jugoslaviji je takrat veljalo šest trgovinskih zakonikov Slovenski, Srbski,
Hrvatski, madžarski, bosansko-hercegovski in črnogorski.
1.2. Obdobje 1945-1963

Leta 1946 je bil sprejet Temeljni zakon o državnih gospodarskih podjetjih s katerim je bilo administrativno
upravljanje uvedeno v gospodarstvo. To je bilo obdobje naturalnega planiranja, v katerem je plan nadomestil
pogodbo. Po uvedbi samoupravljanja z ustavo iz 1963 je na področju organiziranosti gospodarskih subjektov
prišlo do bistvenih sprememb. Temeljna oblika organiziranosti gospodarskih subjektov je bila DO, ki je temeljila
na združevanju dela delavcev.
1.3. Obdobje 1963-1976

Leta 1965 je bil sprejet Temeljni zakon o podjetjih in Zakon o sredstvih gospodarskih organizacij. Po letu
1968 je bilo mogoče del DO organizirati kot OZD, pri čemer je DS DO lahko opredelil, da je bil posamezni del
DO samostojna OZD s statusom pravne osebe. Po letu 1971 na podlagi ustavnih sprememb postane temeljna
oblika gospodarskega subjekta OZD, ki se pojavlja v obliki TOZD, DO in SOZD. Na trgu so nastopale s firmo
DO in s svojim imenom, za obveznosti v pravnem prometu je taka OZD odgovarjala z vsemi svojimi sredstvi.
1.4. Obdobje 1976-1989

1976 je bil sprejet Zakon o združenem delu za prehod v fazo dogovorne ekonomije, ki je temeljila na načelu
medsebojnega dogovarjanja in sporazumevanja in je hotela na trgu odpraviti tržne zakonitosti. Zakon je bil po
svoji koncepciji bil dodelan kot podlaga za samoupravno urejanje s poudarkom na pravicah delavcev, ki so
temeljile predvsem na pravici dela in pravicah upravljanja, razpolaganja in uporabe. Pravica dela je bila
individualna pravica vsakega delavca, ki jo je združeval z drugimi delavci na podlagi samoupravnega
sporazuma o združevanju dela v temeljni organizaciji.
1.5. Obdobje 1989-1993
Leta 1998 se pričenja razprava o odpravi ZZD in ponovnem vračanju k teoriji podjetja in trgu, kar je bilo tudi
realizirano s sprejetjem ZP za katerega je pomembno, da v takratni Jugoslovanski sistem ponovno uvaja trg in
tržne zakonitosti, priznava podjetništvo na področju vseh lastninsko pravnih oblik, omogoča ustanavljanje
podjetij v zasebni, mešani in družbeni lastnini, postaja konvergenten z ureditvami v Evropi, omogoča
ustanavljanje vseh oblik gospodarskih družb ipd. Odpravil je vse ovire, ki jih je postavila dogovorna ekonomija
proti tržnemu gospodarstvu. Družbena lastnina je pričela izgubljati monopol in prične se uveljavljati tudi zasebna
lastnina oziroma različne oblike mešane lastnine. Zakon je jasno opredelil razliko med vodenjem in upravljanjem
z družbami, ter samoupravljanjem. Pooblastila poslovodnih struktur so bila urejena v zakonu in je poslovodstvo
imelo odločujočo besedo pri upravljanju in vodenju družb.
2. Drugi viri statusnega prava

Poleg ZGD urejajo statusnopravna vprašanja gospodarskih subjektov še drugi zakonski in podzakonski viri. V
zvezi z obvezno registracijo vseh gospodarskih subjektov velja omeniti Zakon o sodnem registru in Uredbo o
vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register. Za uporabo ZGD je pomemben tudi Zakon o notariatu.
ZGD za številne statusnopravne akte določa, da morajo biti sestavljeni v obliki notarske listine.
Podlaga za preoblikovanje obstoječih podjetij v družbeni lastnini v kapitalske družbe je Zakon o lastninskem
preoblikovanju podjetij. Pravni položaj in poslovanje družb, ki uporabljajo javne službe, ureja Zakon o
gospodarskih javnih službah. Zakon o revidiranju ureja postopek revidiranja, ki je obvezno za določene oblike
družb. Vodenje poslovnih knjig ureja Zakon o računovodstvu. Z vidika upravljanja gospodarskih družb je treba
omeniti tudi Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, ki ureja sodelovanje predstavnikov delavcev v
nadzornem svetu družbe. Postopek prenehanja gospodarskih družb zaradi prezadolženosti ureja Zakon o prisilni
poravnavi, stečaju in likvidaciji, davek od dobička gospodarskih družb pa Zakon o davku od dobička pravnih
oseb.
Poleg omenjenih zakonskih predpisov, ki se nanašajo na vse vrste gospodarskih subjektov, pa so bili že v
postopku oblikovanja novega slovenskega gospodarskega prava sprejeti številni posebni predpisi, ki urejajo
pravni položaj, organizacijo in upravljanje posameznih vrst gospodarskih subjektov, zlasti njihov način
opravljanja dejavnosti. Pri tem je treba omeniti predvsem Zakon o zadrugah, ki ureja položaj in status zadrug.
Položaj, organizacijo in delovanje finančnih organizacij ureja Zakon o bančništvu, organiziranje zavarovalništva
v RS pa Zakon o zavarovalništvu. V skladu z novo zasnovo položaja podjetnika posameznika je v RS sprejet
Obrtni zakon, ki določa obrt kot način opravljanja dejavnosti. V zvezi z združevanjem gospodarskih subjektov
velja omeniti tudi Zakon o Gospodarski zbornici Slovenije.
Za poslovanje gospodarskih subjektov je pomemben tudi Zakon o trgu vrednostnih papirjev, ki ureja pogoje in
način poslovanja z vrednostnimi papirji, vključujoč tudi delnice. S tem zakonom je urejena tudi borza
vrednostnih papirjev, ki se ustanovi kot delniška družba za opravljanje, organiziranje, povezovanje ponudbe in
povpraševanja v prometu z vrednostnimi papirji med statusne predpise lahko štejemo tudi Zakon o investicijskih
skladih in družbah za upravljanje, ki določa pogoje za ustanovitev investicijskih skladov in družb za upravljanje
ter ureja način njihovega poslovanja. Poseben Zakon o Družbi za zavarovanje in financiranje izvoza Slovenije
ureja status in poslovanje družbe za zavarovanje izvoznih kreditov.
Za poslovanje gospodarskih družb sta pomembna Zakon o Agenciji RS za revidiranje lastninskega

preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje ter Zakon o davčni službi,
po določbah katerih se opravlja plačilni promet v državi, davčno nadziranje, informiranje in revidiranje ter zbira
statistične podatke na področju gospodarskega poslovanja. Za delniške družbe sta pomembna tudi Zakon o
nematerializiranih vrednostnih papirjih, ki ureja posebnosti izdaje vrednostnih papirjev na elektronskem nosilcu,
in Zakon o prevzemih, ki ureja prevzeme javnih d.d. in večjih nejavnih d.d. z odkupom delnic.
Na podlagi omenjenih zakonskih predpisov so bili izdani številni podzakonski predpisi, kot uredbe ali odloki, ki
jih sprejema Vlada RS oziroma pravilniki, odredbe in navodila, ki jih sprejemajo upravni organi.
3. Sodno varstvo pravic na področju korporacijskih razmerij

Pravo družb ureja razmerja med družbeniki oziroma delničarji v gospodarskih družbah glede družbinega podjetja
in razmerja med družbeniki oziroma delničarji na eni strani in družbo na drugi strani kot pravno osebo. V
gospodarskih družbi se oblikujejo številna pravna razmerja, tako med družbeniki in delničarji kot tudi med njimi
in družbo ter družbo in okoljem.
Bistvena sestavina pravne ureditve v korporacijskih razmerjih je možnost, da imetniki korporacijskih pravic
zavarujejo svoje pravice oziroma da se s pravnimi sredstvi nosilci obveznosti prisilijo k njihovi izpolnitvi. Spori
se na področju korporacijskih razmerij praviloma rešujejo pred sodiščem v posebnih postopkih, v katerih se
zagotavlja pravno varstvo imetnikov pravic oziroma upravičenj.
Sodno reševanje sporov praviloma temelji na trditvi tožnikov oziroma predlagateljev sodnega postopka in
njihovih zahtevah za nastop določenih pravnih posledic (conclusio), to pa izhaja iz uporabe vnaprej določene
pravne norme (praemissa maior) na ugotovljeno dejansko stanje (praemissa minor).
ZDG posebej določa, o katerih zadevah odloča sodišče v nepravdnem postopku: tako v razmerjih med
družbeniki v d.n.o. sodišče odloča o: 1. odvzemu upravičenja za vodenje poslov in upravičenja za zastopanje; 2.
dovoljenj družbeniku, da brez likvidacije prevzame podjetje; 3. imenovanju in odpoklicu likvidacijskega
upravitelja; 4. določitvi družbenika ali tretje osebe, ki hrani poslovne knjige o likvidaciji d.n.o.
Pri k.d. in s t.d. sodišče v nepravdnem postopku odloča o izročitvi letnega poročila komanditistu in tihemu
družbeniku.
V razmerjih v d.d. pa sodišče v nepravdnem postopku odloča o: 1. imenovanju ustanovitvenih revizorjev; 2.

nesoglasjih med ustanovitelji in ustanovitelji ter revizorji; 3. podaljšanju roka za izvedbo ustanovne skupščine; 4.
objavi oglasa vpisnikov delnic za vplačila; 5. dovoljenju ra razveljavitev delnic; 6. imenovanju članov uprave; 7.
imenovanju in odpoklicu članov nadzornega sveta; 8. pooblastilu za sklic skupščine oziroma za objavo
predmetov, o katerih naj skupščina odloča; 9. pravici delničarja oziroma družbenika do obveščenosti; 10.
imenovanju revizorja; 11. imenovanju likvidacijskega upravitelja ter o višini plačila likvidacijskemu upravitelju.
Sodišča odločajo tudi o spornih vprašanjih na področju povezanih družb. Na področju statusnih sprememb družb
sodišča odločajo o imenovanju pripojitvenih revizorjev, posebnega in skupnega zastopnika in o predlogu za
sodni preizkus menjalnega razmerja pri spojitvah družb.
4. Uporaba slovenščine v družbi

Po zakonu mora poslovodstvo zagotoviti, da sporazumevanje z zaposlenimi v družbi v zvezi z dajanjem navodil
za delo zaposlenim, vodenjem postopka, v katerem se odloča o pravicah zaposlenih, in sodelovanjem delavcev
pri upravljanju poteka v slovenščini, kar kaže na to, da morajo biti tudi sklepi v organih in družbah sprejeti v
slovenščini oziroma prevedeni v slovenski jezik.
PODJETJE IN DRUŽBA
1. Pojem podjetništva
V svoji temeljni zasnovi je podjetništvo »igra« med nosilci podjetniških dejavnosti, ki se organizirajo v različne
pravnoorganizacijske oblike gospodarskih subjektov, od podjetnika posameznika do osebnih oz. kapitalskih
družb. Cilj podjetniške igre je legalni in legitimni »odvzem« premoženja drugim udeležencem podjetniške igre,
ki je natančno urejena s pravnimi, moralnimi in družbenimi pravili. Cilj podjetniške igre vsakega podjetnika je
povečanje svojega premoženja, kar se kaže v ustvarjanju dobička s svoj ustvarjalnostjo in z »dobro igro na račun
drugih«. K podjetništvu je mogoče pristopiti kot sredstvu za ustvarjanje premoženja (lastniški koncept) ali pa kot
načinu življenja v okviru sodelovanja v igri (podjetniški puerizem).1
2. Podjetje
Podjetje je generičen pojem za skupek organiziranega premoženja namenjenega za opravljanje gospodarske
dejavnosti in kateremu pravni red neposredno ali posredno prek njegovega nosilca podjetništva (DRUŽBE)
priznava status pravne osebe s pravicami in obveznostmi. Praviloma pojem podjetja zajema tudi delavce v
podjetju, vendar prisotnost delavcev ni pogoj za obstoj podjetja. Podjetje je subjekt in objekt prava. Kot subjekt
je nosilec določenih pravic (pravic do patenta, firme, lastnine), kot objekt pa je pa je lahko predmet prodaje
(družba proda podjetje kot celoto). V ZGD pojem podjetja ni opredeljen.
3. Podjetje – predmet ali subjekt prava?

Iz pravnega vidika je za podjetje značilno da je:
♥ družba njegova pojavna oblika;
♥ gospodarska enota sestavljena iz (materialnih in človeških) gospodarskih dejavnikov;
♥ družbena skupina ljudi povezana organizacijsko, ekonomsko in pravno;
♥ opravljanje gospodarske dejavnosti možno vsebinsko časovno in prostorsko urejati;
♥ pravno, vsebinsko in prostorsko ločen od lastnika;
♥ sredstvo s katerim njegov imetnik (družba) zagotavlja svoj prihode;
♥ središče avtonomnih premoženjskih pravnih razmerij posebne vrste;
♥ zasleduje trajno in plansko dolgoročne cilje;
♥ skupnost ljudi, premoženjskih sredstev, pravic, obveznosti, dejavnosti, poslovnih izgledov, znanja,
izkušenj in drugih sestavin;
♥ predmet (objekt) v pravnem prometu.
Za podjetništvo je zelo pomembno, da je relativno avtonomno in da v to avtonomijo lahko poseže le zakon.

Podjetje ni pravni subjekt in tudi ni poslovno sposobno. Podjetje bi lahko opredelili kot trajno skupnost
funkcionalno združenih delovnih moči ljudi in stvarnih ter drugih premoženjskih sredstev, s katerimi družba
trajno opravlja pridobitno dejavnost na trgu zaradi pridobivanja dobička.
1
Lastniški koncept pristopa k podjetništvu je praviloma neuspešen, zato se praviloma ugotavlja, da so v
podjetništvu uspešni tisti, ki »uživajo« v podjetniški igri kot igri. Po tej koncepciji je cilj podjetništva samo
sodelovanje v podjetništvu, pri čemer je ustvarjanje dobička le motiv za sodelovanje v »podjetniški igri«.
Podjetje je komplementarni pojem tradicionalnemu pojmu trgovine. Podjetje je objekt in oblika objektivizacije
ter konkretizacije gospodarske dejavnosti v gospodarstvu, medtem ko je trgovec subjektivni nosilec določenih
pravic, ki so posebej urejene v pravu. Podjetje je za trgovinsko pravo objekt, to je organizirana premoženjska
masa (universitas facti), ni pa to pravna enota (universitas iuris). Ker je splošna definicija podjetja nemogoča, je
teorija poskušala ločiti pojem podjetja v pravnem in ekonomskem pomenu. Ekonomska opredelitev podjetja naj
bi poudarila zlasti organizirano skupnost premoženjskih dobrin in vrednosti. Pravna definicija podjetja pa naj bi
opozorila na podjetje, ki skupaj z družbo ima samostojno pravno eksistenco oz. je objekt v pravnem prometu.
4. Organizacijske in ekonomske značilnosti podjetja

Za podjetje kot organizirano gospodarsko enoto je značilna zlasti njegova funkcija v zvezi z opravljanjem
določene dejavnosti zaradi pridobivanja dobička. Z vidika funkcionalnosti podjetja pa so zanj značilni:
1. minimum organiziranih materialnih sredstev, ki so različna glede na funkcijo in pomen podjetja, kot
sredstva nosilca podjetništva (samostojni podjetnik ali družba);
2. minimalna organiziranost dela, ki ga opravljajo nosilci podjetništva sami ali pa krog oseb, ki nimajo
lastninskih upravičenj nad sredstvi v podjetju (delavci);
3. enotna funkcionalna organiziranost sredstev in ljudi v skladu s cilji podjetja;
4. nastop organizirane gospodarske enote v zunanji pravni sferi, praviloma na trgu;
5. opravljanje določenega dela v obliki dejavnosti, bodisi da gre za proizvodnjo bodisi da gre za storitveno
dejavnost;
6. samostojnost gospodarske organizirane enote;
7. sodelovanje v pravnem prometu na trgu po načelih ponudbe in povpraševanja proti nadomestilu;
8. trajnost in planska organiziranost enote.
Podjetje nima pravne sposobnosti, ni nosilec dejavnosti in ne nastopa v pravnem prometu. Je objekt fizične (npr.
pri podjetniku posamezniku) ali pravne osebe (npr. družbe) in se v pravnem prometu pojavlja v različnih
pojavnih oblikah družb ali podjetnika. Z ekonomskega, organizacijskega in pojmovnega vidika je podjetje
predvsem organizirana in premoženjska enota, v okviru katere so nepremičnine in premičnine, pravice in denar
združeni in organizirani v določeni funkciji, ki jo s svojim delom dejansko uresničujejo fizične osebe. Gre za
skupnost premoženja in ljudi, med seboj povezanih v funkciji opravljanja določene dejavnosti trajnega značaja.
5. Podjetniške teorije
Fenomen podjetja zajema posebne ekonomske, pravne, socialne, psihološke dejavnike. Podjetje je možno
opredeliti in obravnavati kot:
♥ enotnost gospodarskih dejavnikov (ekonomski vidik);
♥ družbeno skupino ljudi (socialnodružbeni vidik);
♥ pravno organizirano skupino ljudi in sredstev (pravni vidik);
♥ organizirano gospodarsko dejavnost (delovnoekonomski vidik);
♥ premoženjski predmet (premoženjoskopravni vidik);
♥ avtonomno pravno oblast (zakonodajnopravni vidik).
Teorija namembnega premoženja

Ta teorija opredeljuje organizirano premoženje kot podjetje, kateremu pripada skupnost vseh dobrin,
organiziranih zaradi doseganja skupnega cilja. Organizirano namembno premoženje je udejanjeno s svojim
ciljem. Uveljavilo se je stališče, da ima trgovčevo premoženje svojo lastno individualnost in določeno
neodvisnost od trgovca.
Teorija o podjetju kot posebnem premoženju trgovca

V Nemškem pravu se je oblikovala posebna pravna konstrukcija po kateri je premoženje trgovca posebno
premoženje, sestavljeno iz pravic, stvari in dejanskih odnosov, ki imajo dejansko vrednost. Nad tem
premoženjem se ne priznava posebna stvarna pravica , kot je to v okviru prejšnje teorije temveč velja splošna
lastninska pravice. Bistveno za teorijo je, da se ne predpisuje posebnemu premoženju trgovca tudi posebne
namene, temveč je namen tega premoženja v uresničevanju ciljev lastnika.
Podjetje kot skupnost dejavnosti, premoženja in gospodarskih možnosti

Za to teorijo je značilen ekonomski pristop k podjetju. Zastopniki te teorije opredeljujejo podjetje kot skupek
poslovne dejavnosti (kompleksne dejavnosti), podjetniškega premoženja (stvari in pravice) in poslovnih
možnosti za uspeh. Temelj podjetja je dejavnost, premoženje in možnosti pa sodijo v okvir njegove funkcije.
Tako pojmovano podjetje v okviru te teorije je primerno zlasti za pravni promet. Podjetje je mogoče prodati, dati
v zakup, v upravljanje ipd.
Podjetje kot dejansko materialno dobro

Nekateri teoretiki so prišli do sklepa, da podjetje sploh ni pravni objekt in da zato ne more biti prisotno v
pravnem prometu. Podjetje je možno dati drugemu v izkoriščanje le v ekonomskem pomenu, ni pa možno
prenesti lastninske pravice nad podjetjem, razen prenosa lastninske pravice na posamezni stvari. Gospodarske
možnosti, ki jih ponuja takšno organizirano ločeno premoženje, pa avtorji opredeljujejo kot posebno,
nematerialno dobrino, ki ima svojo vrednost in je lahko predmet obligacijskih pravnih poslov, ne more pa biti
predmet stvarnopravnih pravic.
Teorija posebne pravice nad podjetjem

Teorija priznava celoto podjetja in prepoved razpolaganja s posameznim delom podjetja. V bistvu podjetje ni
vsebovano v posameznih sestavnih delih, temveč v »duhovni zvezi«, s katero so ti deli med seboj povezani.
Težišče omenjene teorije je na t.i. notranji kohezijski organizacijski ideji, ki združuje materialne in osebne
elemente v podjetje in zaradi katere ima tako organizirano podjetje višjo ceno kot posamezni sestavni deli.
Omenjena notranja organizacijska ideja je tako pomembna, da zasluži posebno pravno varstvo, kot posebna
intelektualna stvaritev, podobno kot velja za intelektualne pravice. Sestavni deli omenjen stvaritve so zlasti ideja
organizacije, izkušnje in poslovni kontakti. To so nematerialne dobrine, katerih nosilec je podjetje kot skupnost
oseb in gospodarskih dobrin.
Podjetje kot objekt stvarne pravice višjega reda

Teorija poskuša kumulirati različne premoženjske pravice nad istim objektom razpolaganja ob sočasni
konkurenci teh pravic. Ta teorija je inicirana predvsem z ekonomskimi motivi.
Podjetja so posledica težnje za dobičkom. Sodobna podjetja so skupnost gospodarskih dobrin, znanja, delovne
sile, ki se med seboj združujejo po načelu racionalnosti zaradi doseganja največjega možnega rezultata. Pomen
podjetja je danes trojni: za lastnika je podjetje partner in temelj za ustvarjanje dobička, za delavce je to vir
plače, za gospodarstvo pa vir produkcije in je pogoj za razvoj gospodarskega sistema. Teorija je omogočila, da
je podjetje kot celota postalo predmet pravnega prometa.
Podjetje kot skupnost premoženja in oseb

Ta teorija je posledica delavske borbe za participacijo v podjetništvu. V osnovi poskuša poudariti, da sta delo in
podjetnost sinonima in enako pomembna za človeško delovanje ter da so v podjetju potrebni tako lastniki s
svojimi podjetniškimi idejami kot tudi delavci. V podjetju se torej srečujejo sredstva poslovanja, nematerialna
sredstva, kot so organizacijske vrednote, metode poslovanja, zagotavljanje možnosti prodaje proizvodov, itd.
Nihče od omenjenih udeležencev nima prednosti, temveč lahko le skupaj ustvarijo določen cilj.
Podjetje kot nematerialno dobro stvarnega prava

Podjetje je sfera dejavnosti, ki jo je ustvarilo trgovinsko poslovanje trgovca s stvarmi in pravicami v okviru te
sfere. Bistvo podjetja je dejavnost, ki je omenjena z vrsto razmerij premoženjskega značaja, ustvarjenih z
delovanjem podjetnika. Teorija poskuša priznati kvazilastnino nad podjetjem ali pa kvazilastninskopravno
upravičenja. S priznanjem takšnih stvarnih upravičenj podjetju se posamezne stvari potem obravnavajo kot del
objekta teh pravic. Podjetje je torej premična stvar, ki prinaša plodove. Ker je lastnik premične stvari podjetnik,
mu ti plodovi tudi pripadajo. Podjetje je organiziranje dejavnosti, v središču katere je posebno premoženje
trgovca.
Teorija institucionalizacije
Podjetje kot gospodarski organizem se oblikuje v posebno institucijo, ki nastopa v upravnih, tehničnih in
komercialnih odnosih kot institucionalizirana celota.
Za podjetje postaja značilna ekonomska, organizacijska in pravna celovitost, ki ima lastne interese, ti pa niso
identični z interesi lastnikov ali pa prihaja celo do nasprotja med interesi podjetja kot institucije in interesi
lastnikov. Bistveno za to teorijo je, da poudarja ločenost in posebne interese podjetja ter da opredeljuje kot na
lastnih interesih temelječo tvorbo. Ta teorija poudarja zlasti to, da je podjetje organizacijska celovitost, ki ni
identična z družbo, temveč je družba pojavna oblika podjetja.
Teorija podjetja kot interesne skupnosti

Ta teorija se je pojavila v sredini prejšnjega stoletja v ZDA. Poskuša pa podjetje opredeliti kot skupnost
interesov lastnikov, menedžerjev in delavcev. Bistveno za to teorijo je, da ugotavlja medsebojno odvisnost vse
interesnih skupin, ki so povezane z obstojem in delovanjem podjetja. Prispevala je zlasti k uvajanju delavcev v
upravljalske strukture v različnih oblikah participacije. Teorija poskuša opredeliti podjetje kot sociološki
organizem, v katerem si vsi udeleženci prizadevajo doseči medsebojno dinamično ravnotežje in tako ustvarjati
skupne cilje.
Podjetje kot pravna oseba

V bistvu gre pri tem za ustvarjanje tehničnega pomožnega sredstva v sferi prava. Priznavanje statusa pravnega
subjekta določenemu premoženju poznamo tudi v tuji teoriji. Pri tem ne gre za pravno personifikacijo podjetja,
temveč se podjetju priznavajo določene pravne sposobnosti, da nastopa v pravnem prometu.
Podjetje kot organizacija

Za organizacijo je bistveno, da gre za določeno družbeno asociacijo, ki je relativno zaokrožena in določena od
članov, ki delujejo na podlagi medsebojnega kooperativnega sodelovanja ob obstoju medsebojnih vzajemnih
odnosov. Organizacije je namenjena bolj ali manj dolgoročnemu cilju, proti kateremu je usmerjeno delovanje
posameznih članov. Cilji v organizaciji naj bi se dosegali na racionalen način, ki je že vnaprej programiran in v
okviru katerega so naloge razdeljene na posamezen člane organizacije.
Organizacijo lahko opredeljujemo kot družbeni akcijski sistem ali družbeno namembno združenje.
Za pojmovanje podjetja kot organizacije so značilni zlasti trije vidiki:
♥ funkcionalno organizirano premoženje v povezavi z nepremoženjskimi pravicami;
♥ organizirano poslovanje in
♥ organizirano združenje ljudi (delavcev).
Organizacija podjetja mora služiti štirim temeljnim nalogam:

♥ uresničevanju zastavljenih ciljev,
♥ integraciji članov,
♥ prilagoditvi članov in
♥ samoobstoju organizacije,
kar pomeni, da mora biti organizacija sposobna delovati in obstajati v različnih razmerah, na katere mora biti
vedno pripravljena prilagajati se. Organizacija mora avtorizirati svojo strukturo skozi oblikovanje organov. Z
vidika pojmovanja podjetja kot organizacije se podjetje ponuja kot organizacija ustvarjanja ali delitve
materialnih dobrin oz. storitev.
Z vidika obravnavanja podjetja kot organizacije imajo delavci poseben status. Pogodba o zaposlitvi, ki jo delavec
sklene z družbo kot imetnikom podjetja, se obravnava kot sui generis, posledica česar je ustvarjanje posebne
pravne skupnosti delavcev. Delavec je član delovne skupnosti v podjetju in družbi, mi pa niti družbenik niti
partner podjetja.
V teoriji je splošno sprejeto stališče, da ima podjetje kot organizacija svoje lastne interese, ki se ločijo od
interesov družbe in družbenikov. Za interese podjetja skrbi uprava oz. poslovodstvo, za interese družbe nadzorni
svet, skupščina družbe pa skrbi za individualne interese družbenikov.
Pravica do podjetja
Ustava RS predpisuje svobodno gospodarsko pobudo, ki se praviloma uresničuje s podjetjem, lahko govorimo o
pravici do podjetja, to je pravici do organiziranega izvajanja gospodarske dejavnosti. Pravica do podjetja je
pravica posameznika, da ustanovi eno od pojavnih oblik podjetja, zagotovi pogoje za delovanje, svobodno izbere
področja dejavnosti in obliko generacijskega podjetja in odloči o njegovem obstoju. S člani svoje družine pa
posameznik ustanovi družinsko podjetje, ki organizira t.i. generacijsko podjetje.2 Pravica do podjetja mora biti
kazensko in civilnopravno varovana, pri čemer ne gre samo za varovanje podjetja kot premoženja in
organizacije, temveč tudi samo opravljanje dejavnosti, zlasti pa nastop na trgu v okviru varstva konkurence.
Pravico do podjetništva je potrebno jemati kot osebno pravico s tem, da jo mora pozitivna zakonodaja
zavarovati, pravna znanost pa ugotoviti njeno pravno naravo in njen obseg in učinkovitost.
Vrste podjetij
S pravnega vidika je podjetja možno razvrstiti le kot podstati družbe (skupaj z družbami) na mikro, majhna,
srednja in velika v skladu z 55. členom ZGD-1.
Druga razvrstitev podjetij je odvisna od pojavnih oblik, v katerih se podjetje pojavlja. Po tem kriteriju lahko
ločimo podjetja podjetnika posameznika in podjetje družbe. Podjetja družb ločimo na podjetja pri osebnih in
podjetja pri kapitalskih družbah. Značilnosti osebnih in kapitalskih družb se kažejo tudi pri organiziranosti,
poslovanju in položaju podjetij. O relativni doslednosti uveljavitve podjetniških teorij lahko govorimo predvsem
pri kapitalskih družbah in veliko manj pri osebnih družbah.
Podjetja lahko delimo tudi glede na namen. Sodobna teorija poudarja, da je namen podjetja opravljanje
2
O generacijskem podjetju govorimo kot o obliki družbe, glede na značilnost generacije, ki ji pripada
ustanovitelj. Mlada začetniška generacija praviloma ne organizira proizvodnje, temveč se poskuša uveljaviti z
znanjem na področju storitev, trgovine, itd.
pridobitne dejavnosti oz. ustvarjanje dobička, vendar pa obstajajo tudi podjetja, katerih namen ni ustvarjanje
dobička. Podjetja, organizirana pri določenih državnih organih, nosilcih javnih služb, prav tako niso namenjena
ustvarjanju dobička, temveč opravljanju dejavnosti za zadovoljevanje splošnih javnih koristi. Sem lahko štejemo
tudi podjetja, ki jih organizirajo različne humanitarne in druge asociacije, verske skupnosti, ipd.
Nadaljnja razvrstitev podjetij je možna tudi po položaju in lastnostih družbenikov v družbi. Tako ločimo podjetje
komplementarja (d.o.o.) in podjetje komanditne družbe pri dvoji družbi. Podjetje komplementarja je lahko
izključno namenjeno upravljanju in pomožnim dejavnostim k.d., ki je nosilec gospodarskih dejavnosti.
Organizacija in poslovanje podjetja sta odvisna tudi od tega, ali ima družba delničarje ali družbenike, ki s svojim
delom prispevajo h gospodarskim ciljem podjetja. Po tem kriteriju ločimo tudi podjetje pri enoosebni družbi
(d.d. in d.o.o. z enim družbenikom) in podjetje pri d.d. in d.o.o., ki jo je ustanovilo več družbenikov.
Podjetje, obrat in podružnica

Podjetje je potrebno ločiti ob obrata. Obrat se pojmuje kot skupnost produkcijskih dejavnikov (sredstva in
delavci) pri čemer je to določena zaokrožena celota z določeno identiteto. Podjetje in obrat sta obliki
organizacije s tem, da je namen organizacije obrata izvedba celote ali dela delovnotehničnega procesa, namen
organizacije podjetja pa je gospodarjenje. Podjetje se lahko sestoji iz več obratov ali pa obrata sploh nima. Obrat
skuša doseči neposredne cilje izdelave določenega proizvoda oziroma opravljanja določene storitve, podjetje pa
ima kompleksnejše in bolj posredne cilje. Pri obratu je pomembna tehnična organizacija, pri podjetju pa
poslovna organizacija.
Podružnica v zakonu ni v celoti opredeljena, ZGD-1 namreč določa, da družba lahko ima podružnice in da niso
pravne osebe (31. člen ZGD-1). Podružnico lahko opredelimo kot obrat, ki je geografsko ločen od matične
družbe (distancia loci) in ima določeno poslovno samostojnost 3. Podružnice lahko opravljajo vse dejavnosti kot
jih opravlja matična družba. V pravnem prometu podružnica nastopa v imenu in za račun družbe, s tem da le-ta
odgovarja v celoti tudi za njene obveznosti z vsem svojim premoženjem. Podružnica lahko ima lastnega
prokurista (33. člen ZGD-1).
Razmerje med družbo in podjetjem

Za sodobno teorijo, ki se je razvila na podlagi različnih podjetniških teorij v preteklosti, velja načelo, da je
podjetje predmet družbe oz. predmet njenih pravic, pri čemer se ta predmet pojmuje kot premoženjska masa
(universitas facti), ne pa kot pravna enota (universitas iuris).
Podjetje kot predmet in sredstvo družbe stopa v pravni promet s pojavno obliko družbe. Gospodarsko funkcijo
družbe izvaja podjetje, pravno pa družba. Družba je nosilec podjetništva, podjetje pa ga uresničuje, zato je
podjetje podrejeno družbi. Družba kot formalna oblika podjetja v funkciji gospodarjenja tvori s podjetjem enotni
pojav, z vidika prava pa se družba loči od podjetja po funkciji nosilke in subjekta pravic, obveznosti ter
odgovornosti, pri čemer je podjetje sredstvo, s katerim družba vstopa v podjetniško igro. Podjetje je objekt,
družba pa subjekt v pravnem prometu.
Družba je nosilec podjetništva in pravno pojavna oblika podjetja. Družba lahko obstaja brez podjetja (pri prodaji
podjetja), podjetje brez družbe pa ne more obstajati. Družbo nasploh praviloma opredeljujemo kot skupnost
ljudi, ki so med seboj povezani na različne načine in praviloma z določenimi skupnimi interesi. S pravnega
vidika pa je družba skupnost oseb, ki so med seboj povezani s pravnim poslom, imajo skupne cilje in določeno
organizacijo v okviru katere posamezni člani družbe delujejo.
Od družbe (societas)je treba ločiti skupnost oseb (communio incidens), za katero je značilna pripadnost pravice
več osebam (1003. člen OZ).
Združevanje v družbe je motivirano pri družbenikih z interesi po uresničevanju določenega cilja, ki ga

družbeniki sami, individualno praviloma ne morejo uresničiti. V gospodarsko družbo se najpogostejše združujejo
družbeniki, ki želijo investirati svoja sredstva, pri čemer pa sredstva posameznika ne zadoščajo za realizacijo
določenih gospodarskih ciljev. Posamezne oblike združevanja so lahko motivirane tudi z drugimi razlogi, kot
npr. vzdrževanje in upravljanje z drugim podjetjem, ki je že organizirano, npr. sinovi se združijo v družbo, da
upravljajo s podjetjem očeta. Motivi za združevanje se uresničijo z ustanovitvijo družbe. V okviru družbe pa
vsak družbenik zasleduje svoj interes, ki pa ga je možno uresničiti samo preko skupnega cilja. Skupni cilj je
predpostavka za ustanovitev družbe, brez opredeljenega skupnega cilja družba namreč ne more nastati. Pri
ustanovitvi družbe mora biti podano soglasje družbenikov o cilju družbe.
Družbe, ki se ustanovijo zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu in imajo status pravne osebe, so
gospodarske družbe v skladu s 3. členom ZGD-1. Za gospodarske družbe je značilno, da:
3
Podružnica je vmesna organizacijska oblika med podjetjem in obratom, pri čemer je pri podružnici vedno
odprto vprašanje, koliko je odvisna oz. neodvisna od podjetja, kar za obrat ne velja. Podružnica ima določen
manevrski prostor za delovanje, ki ga pri obratu praviloma ni.
♥ nastanejo na podlagi določenega pravnega posla;

♥ imajo status pravne osebe;
♥ so registrirane;
♥ imajo lastno organizacijo delovanja in upravljanja;
♥ opravljajo pridobitno dejavnost na trgu;
♥ skupno delovanje družbenikov.
Poleg omenjenih skupnih značilnosti gospodarskih družb pri posameznih vrstah družb srečujemo tudi druge
značilnosti, kot obvezno združevanje kapitala pri d.d. in d.o.o., posebno odgovornost članov družbenikov za
obveznosti družbe pri d.n.o. in k.d., posebno dovoljenje za ustanovitev in delovanje.
Ustanovitev družbe s pravnim aktom

Gospodarska družba je pravna skupnost ljudi, ki se ustanovi, organizira, deluje in preneha v skladu s pravnimi
normami. Ustanovitev, preoblikovanje in prenehanje družbe je vedno posledica določenega pravnega akta.
Družbe se ustanovijo za določen ali nedoločen čas. Glede na to, da gre pri nastajanju, organiziranju in
prenehanju za pravno razmerje, morajo ob oblikovanju omenjenega pravnega razmerja biti izpolnjeni vsi splošni
pogoji za nastanek pravnega posla. Pri nastanku družbe gre za civilnopravno razmerje, na podlagi katerega
udeleženci pridobijo določene pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi z družbo in družbinim podjetjem.
Med družbeniki mora obstojati določena stopnja medsebojnega zaupanja, pravno razmerje, na podlagi katerega
nastane družba, pa mora biti oblikovano v skladu z zakonom in temeljnimi načeli obligacijsko pravnega
razmerja, kot so načela vestnosti in poštenja, spoštovanja moralnih norm, dobrin poslovnih običajev in drugo.
Družba je praviloma sestavljena iz najmanj dveh družbenikov, vendar pa je izjemoma možno, da posamezne
vrste družb ustanovi tudi posameznik, kot je to pri enoosebnih d.d. (169. člen ZGD-1) in d.o.o. (523. člen ZGD-
1).
Ustanovitev družbe temelji na pravnem poslu (akt o ustanovitvi), ki ima obliko pogodbe (d.o.o.), statuta (d.d.) ali
individualnega akta (enoosebna d.o.o.). Značilnost omenjenega pravnega posla je, da ne gre za razmerje, v
katerem nastopajo udeleženci z nasprotujočimi si interesi, temveč za pravno razmerje, v katerem nastopajo
udeleženci kot nosilci pravic, obveznosti in odgovornosti, med katerimi ni nasprotij.
Z aktom o ustanovitvi se urejajo in usklajujejo odnosi med družbeniki glede uresničevanja skupnega cilja.
Pogodbo na podlagi katerega se ustanovi družba imenujemo družbena (societetna) pogodba.
S pogodbo se ustanovi:
♥ d.n.o. (drugi odstavek 76. člen ZGD-1);
♥ k.d. (prvi odstavek 136. člena ZGD-1);
♥ t.d. (prvi odstavek 158. člena ZGD-1);
♥ d.o.o. če ima družba dva ali več družbenikov (prvi odstavek 474. člena ZGD-1).
Na podlagi statuta se ustanovi:

♥ d.d. (169. člen ZGD-1);
♥ k.d.d. (465. člen ZGD-1).
Z aktom o ustanovitvi se ustanovi:

♥ d.o.o. kadar jo ustanovi edini ustanovitelj (enoosebna d.o.o.) – 523. člen ZGD-1
Določene oblike povezanih družb se organizirajo na podlagi t.i. podjetniških pogodb (533. in 534. člen ZGD-1).
S pogodbo se ustanovi gospodarsko interesno združenje – GIZ (568. člen ZGD-1).
Posamezni akti o ustanovitvi morajo biti sestavljeni v notarski obliki, kot npr. družbena pogodba d.o.o. in statut
d.d.. Pogodba, statut in akt o ustanovitvi morajo biti sestavljeni v pisni obliki in imeti z zakonom določeno
vsebino, odvisno od vrste družbe, ki se ustanavlja. Za veljavnost aktov o ustanovitvi morajo biti izpolnjene
predpostavke za veljavnost pravnega posla nasploh, ki jih določa OZ in morajo biti v skladu s prisilnimi določili
ZGD-1. Do ustanovitve družbe so pogodbene stranke nosilci pravic, obveznosti in odgovornosti, po vpisu v
sodni register, s katerim družba pridobi status pravne osebe, pa družba postane nosilec pravic in obveznosti s
pogodbenega razmerja, ki je nastalo pred registracijo družbe, razen tistih pravic in obveznosti, ki po naravi
pripadajo ustanoviteljem družbe, npr. pravica do upravljanja, dividende ipd. Družbeniki morajo po registraciji
družbe na njo prenesti pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so jih sklenili v zvezi z bodočo družbo (četrti
odstavek 5. člena ZGD-1).
Status pravne osebe

Za pravno osebo je pomembno, da je to organizacija ljudi oziroma premoženja ali ljudi in premoženja, ki je po
pravnem redu premoženjska enota in nosilec pravic in obveznosti. Pogoje za pridobitev statusa pravne osebe
določajo predpisi. Danes poznamo dva sistema pridobivanja statusa pravne osebe, normativni in koncesijski.
Po normativnem sistemu pridobi določena tvorba lastnost pravne osebe tako, da pristojnemu državnemu organu
predloži vlogo z dokazi o izpolnjevanju pogojev, določenih v zakonu o ustanovitvi in nastanku pravne osebe.
Pristojni organ le ugotavlja, ali so pogoji izpolnjeni, in vpiše pravno osebo v ustrezni register, ki ima značaj
javne knjige.
Po koncesijskem sistemu pa določena tvorba pridobi pravno osebnost tako, da pristojni organ zaprosi za
odobritev ustanovitve pravne osebe, pri čemer je takšna odobritev odvisna od volje pristojnega organa.
Poleg omenjenih dveh sistemov poznamo tudi svobodni sistem nastanka pravne osebe, za katerega je značilno,
da nastane že s samimi organiziranjem.
Po ZGD-1 so vse oblike družb, razen tihe družbe, pravne osebe (prvi odstavek 4. člena). Pri ustanavljanju
posameznih oblik družb zakon določa pogoje za ustanovitev družbe in s tem tudi za pridobitev statusa pravne
osebe. Temeljni pogoj je vpis družbe v register. Vpis je konstitutivnega značaja, kar pomeni, da šele vpis družbe
v sodni register povzroča učinke, ki dajejo določeni družbi lastnost pravne osebe.
Gospodarska družba ima vse značilnosti pravne osebe predvsem pa:
♥ je družbena tvorba, ločena od družbenikov oziroma članov, ki jo sestavljajo,
♥ ima svoje premoženje, ki je ločeno od premoženja članov družbe,
♥ ima določen namen, cilje oziroma naloge (opravljanje pridobitne dejavnosti),
♥ ima svojo upravljalsko organizacijo, prek katere oblikuje in izjavlja svojo voljo, in
♥ veljavni pravni red ji priznava obstoj in pravno ter poslovno sposobnost.
Pravna osebnost se kaže v pravici družbe, da je subjekt pravic in obveznosti in v tem, da se loči od članov družbe
(načelo ločenosti). Družbi omogoča, da samostojno in veljavno stopa v pravna razmerja, daje izjave s pravnim
učinkom in prevzema obveznosti ter pridobiva pravice4.
Registracija družbe
Za nastanek družbe kot pravne osebe in začetek opravljanja dejavnosti ter uresničevanja zastavljenih ciljev je
pogoj registracija družba v sodnem registru (prvi odstavek 5. člen ZGD-1). Registracija je povezana z
normativnim in koncesijskim sistemom pridobitve statusa pravne osebe. V pravni instituciji registracije se kaže
oblastna in kontrolna funkcija države na področju nastajanja družb zaradi varstva družbe same (da so izpolnjeni
minimalni pogoji) in zaradi varstva tretjih oseb v pravnem prometu.
Organizacija dela in upravljanja

Gospodarska družba se loči od vseh drugih oblik združenj fizičnih in pravnih oseb tudi po tem, da je racionalno
organizirana in da ima pravno strogo urejen način odločanja. Gre za uveljavljanje načel racionalne optimalnosti,
učinkovitega upravljanja in stroge pravne normiranosti, ki jih pri drugih asociacijah v takih strogih oblikah kot
pri družbah ne poznamo. Organizacija upravljanja v družbi je urejena z zakonom, in aktom o ustanovitvi.
Predpisan je način oblikovanja volje družbe s sprejemanjem sklepov organov ter način izjavljanja volje
(zastopanje in predstavljanje) družbe.
Organizacija dela in upravljanja v družbi mora biti takšna, da sta funkciji premoženja in ljudi usklajeni med
seboj za doseganje optimalnih rezultatov pri opravljanju pridobitne dejavnosti.
Če družba ne posluje z omenjenimi organizacijskimi in gospodarskimi načeli, nastopijo gospodarske negativne
posledice. Če gre za kršitve načela racionalne organizacije in poslovanja, so sankcije finančne težave in izguba,
ki lahko družbo pripelje v stečaj. Pri kršitvah načel upravljanja, ki so urejena v zakonu ali v družbeni pogodbi
oziroma statutu, je sankcija ničnost ali izpodbojnost določenih aktov ter plačilo škode, če je sprejet protipravni
sklep.
Opravljanje pridobitne dejavnosti

Družba opravlja gospodarsko pridobitno dejavnost, za katero je značilno, da se opravlja na trgu, in zaradi
pridobivanja dobička, kar je tudi cilj družbe.
Opravljanje dejavnosti na trgu pomeni, da se rezultati te dejavnosti vrednotijo v tržnih razmerah, zlasti pri
doseganju cene, ki zagotavlja kritje stroškov in ustvarja določeno razliko, iz katere se oblikuje dobiček.
4
Po stališču teorije ima pravna oseba specialno in zato omejeno pravno sposobnost za doseganje le tistih ciljev,
zaradi katerih je bila ustanovljena.
Opravljanje dejavnosti je trajno, čeprav lahko družba spreminja svojo dejavnost. S pravnega vidika je
pomembno, da mora biti dejavnost določena že v ustanovitvenem aktu družbe in registrirana ter objavljena.
Načeloma lahko vse družbe opravljajo vse vrste dejavnosti, razen če zakon posebej ne določa drugače. Za vse
družbe velja, da so gospodarske, četudi ne opravljajo pridobitne dejavnosti kot svoje izključne dejavnosti (četrti
Kapitalske družbe pa se štejejo kot gospodarske tudi, če ne opravljajo gospodarske dejavnosti ali pa jo opravljajo
samo deloma. Zakon osebnim družbam dovoljuje, da opravljajo določene druge dejavnosti, ki niso pridobitnega
značaja in se v takšnem primeru osebne družbe štejejo kot negospodarske, četudi imajo obliko gospodarske
družbe. Za kapitalske pa velja vedno, da so gospodarske družbe ne glede na dejavnost.
9.6. Skupno delovanje družbenikov

Zakon posebej ne določa, da morajo družbeniki v družbi sodelovati.
Na nujnost organiziranega skupnega sodelovanja družbenikov v družbi pa posredno kažejo nekatere določbe
ZGD-1, npr. prepoved konkurence, nujnost oblikovanja skupnih organov, zastopanje družbe, združevanje
sredstev v družbi in izpolnitev morebitnih dodatnih obveznosti. Po sami naravi je medsebojno skupno
organizirano sodelovanje družbenikov nujno, saj družba brez takšnega sodelovanja ne more delovati, zlasti pa
redno opravljati dejavnosti.
Pri osebnih družbah so družbeniki neposredno vključeni v delovanje družbe, pri delniški družbi pa delničarji ne
sodelujejo tako intenzivno med seboj v zvezi z delovanjem družbe. Popolna odsotnost pripravljenosti za
medsebojno organizirano sodelovanje družbenikov v družbi je razlog za prenehanje družbe5.
STATUSNO PRAVNE ZNAČILNOSTI GOSPODARSKE DRUŽBE

To so tiste sestavine, ki gospodarske družbe ločijo od drugih pravnih subjektov, ki imajo za pravni položaj
družbe poseben pomen, kot take pa so skupne za vse gospodarske družbe in jih zakon ureja v splošnem delu.
Delno so te značilnosti prisotne tudi pri podjetniku posamezniku.
Statusno pravne značilnosti gospodarskih družb so:
♥ opravljanje dejavnosti;
♥ pravna osebnost in odgovornost za obveznosti;
♥ firma in sedež;
♥ zastopanje;
♥ registracija v sodnem registru;
♥ poslovne knjige;
♥ sodelovanje delavcev pri upravljanju in
♥ poslovna skrivnost.
DEJAVNOST GOSPODARSKE DRUŽBE

1. Pojem dejavnosti
ZGD-1 posebej ne definira dejavnosti, vendar pa določa, da smejo družbe kot dejavnost opravljati vse posle,
razen tistih, ki jih po zakonu ne smejo opravljati kot gospodarske družbe (prvi odstavek 6. člena ZGD-1).
Dejavnost je glavni ustvarjalni vir za doseganje ciljev družbe in temeljna statusna značilnost družbe. Z
dejavnostjo označujemo konkretno delo, posle oz. predmet poslovanja družbe. Dejavnost mora biti opredeljena v
aktu o ustanovitvi in vpisana v sodni register. Z dejavnostjo se uresničujejo cilji družbe6.
Za dejavnost gospodarske družbe je značilno, da:
♥ jo družba opravlja samostojno s svojim podjetjem;
♥ z rezultati dejavnosti nastopa na trgu;
♥ gre za organizirano in programirano dejavnost družbenega podjetja;
♥ je relativno trajnega narave in
♥ ob tem družba opravlja tudi tiste posle, ki so povezani s to dejavnostjo.
Dejavnost je lahko pridobitna ali pa tudi ne.
2. Dejavnost in drugi posli

5
Razlog za prenehanje delniške družbe je, če uprava ne deluje več kot dvanajst mesecev (3. alinea prvega
odstavka 402. člena ZGD-1).
6
V teoriji se ločita formalni in dejanski cilj družbe. Za formalni cilj družbe je značilno, da je odvisen od
konkretne dejavnosti, je pa posledica kakršnekoli dejavnosti, ki temelji na načelu optimalnosti porabe
materialnih sredstev in načelu racionalnosti delovanja. Dejanski cilj družbe pa je posledica konkretnega
delovanja, ki obsega način, vrsto, količino in čas opravljanja določenih poslov.
V dejavnost neposredno ne štejejo posli, ki jih družba opravlja kot pomožne posle v zvezi z dejavnostjo. S
pomožnimi posli, ki jih opravlja družba, se pravzaprav ustvarijo predpostavke za izvajanje dejavnosti. To so npr.
posli nakupa in prodaje osnovnih sredstev, gradnja novih zgradb, posli v zvezi z zadovoljevanje potreb delavcev
(prehrana in komercialni posli). ZGD-1 opredeljuje pomožne posle kot druge posle, ki so potrebni za obstoj
družbe in za opravljanje dejavnosti, vendar pa en pomenijo neposrednega opravljanja dejavnosti (četrti odstavek
6. člena ZGD-1).
Dejavnost je po stališču novejše teorije skupek aktivnosti – poslov, ki jih opravlja družba. V okvir dejavnosti
spadajo vsi tisti posli, ki so potrebni za opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu, vse aktivnosti, usmerjene v
pridobivanje oz. ohranjanje tržnega deleža na trgu. Od rednih poslov, ki pomenijo neposredno opravljanje
dejavnosti, pa zakonodajalec loči druge posle, ki so potrebni za obstoj družbe in za opravljanje dejavnosti, ne
pomenijo pa neposrednega opravljanja dejavnosti (četrti odstavek 6. člena ZGD-1). To so posli, ki jih družba
opravlja v zvezi z upravljanjem poslovno nepotrebnega premoženja, ali pa opravljanje fizičnih naložb, oddajanje
nepotrebnih poslovnih prostorov v najem ipd.
Družba sme opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, ki je vpisana v register. Obveznost vpisa
dejavnosti v sodni register in prepoved opravljanja dejavnosti zunaj vpisa sodnega registra je prisilne narave in
kontrolnega pomena. Opravljanje gospodarske dejavnosti zunaj okvira dejavnosti, vpisane v register, ima za
posledico sankcijo v obliki prekrška, ne pa tudi civilnopravne posledice, ker so pravni posli, ki jih sklene družba
s tretjimi osebami, s katerimi je prekoračila v registru vpisano dejavnost, ali sicer dovoljene posle, veljavni,
razen če je tretja oseba vedela ali pa morala vedeti za prekoračitev (peti odstavek 6. člena ZGD-1).
Gospodarske družbe lahko opravljajo vse vrste dejavnosti, razen če s posebnim zakonom ni določeno, da mora
imeti družba za opravljanje določenih dejavnosti posebno dovoljenje ali soglasje, kot je npr. na področju
zavarovalništva, bančništva idr7.
3. Veljavnost pravnih poslov pri prekoračitvi dejavnosti (teorija ultra vires)
ZGD-1 v tretjem odstavku 6. člena določa, da mora družba opravljati le posle registrirane dejavnosti. Pogodbe,
ki so sklenjene v zvezi z dejavnostjo, ki ni vpisana v register, so prav tako prepovedane. Prepoved v pravu je
lahko določena zato, da varuje interese posameznih strank, pogodbenikov ali pa varuje javne interese. Prepoved
sklepanja določenih pogodb ima lahko za posledico ničnost ali izpodbojnost pogodbe.
ZGD-1 zaradi pravne varnosti v prometu posebej ureja veljavnost pravnih poslov, ki jih sklene družba s tretjimi
osebami, s katerimi prekorači v registru vpisano dejavnost (peti odstavek 6. člena ZGD-1). Takšni posli so po
izrecni določbi zakona veljavni pod pogojem, da so kot taki pravno dovoljeni in da tretja oseba ni vedela ali pa ni
mogla vedeti za prekoračitev opravljanja gospodarske dejavnosti iz registrirane dejavnosti. Zakonska rešitev se
navezuje na določbe drugega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba vedno veljavna, če je sklenitev
določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezne primere določeno kaj
drugega. V konkretnem primeru gre za prepoved sklepanja samo družbi, ne pa tudi tretji stranki, kar pomeni, da
je takšna pogodba veljavna tudi po OZ, s tem da mora biti izpolnjen objektivni pogoj dovoljenosti posla nasploh
in subjektivni pogoj nevednosti tretje osebe, da gre za prekoračitev gospodarskih poslov. Kot merilo za
veljavnost teh poslov velja načelo dobre vere tretjega. Tretja oseba ni v dobri veri, če je lahko s skrbnostjo
dobrega gospodarja iz okoliščin sklepala, da družba ni registrirana za tovrstne dejavnosti.
Problem veljavnosti pravnih poslov pri prekoračitvi dejavnosti je bil v preteklosti predmet posebne teorije, ki jo
imenujemo ultra vires, prevzeto iz anglosaškega prava. Pojem ultra vires pomeni, da sme gospodarski subjekt
opravljati samo tisto dejavnost, ki je vpisana v register in za katero ima dovoljenje ali koncesijo. S tem, ko je
zakon določil, da so pravni posli veljavni je v našem pravu odpravljeno načelo ultra vires glede veljavnosti
pravnih poslov pod navedenimi pogoji.
4. Dejavnost in cilji družbe oziroma podjetja

Formalni cilji podjetja niso vedno identični s formalnimi cilji družbe, če podjetje razumemo kot organizirano
premoženje, s katerim družba opravlja dejavnosti.
Pravo pozna le cilje družbe, ne pa ciljev podjetja, ker je po temeljni zasnovi zakona družba pojavna oblika
podjetja. Cilji podjetja so lahko torej del ciljev družbe.
Zakon ne omenja ciljev družbe. Družba se lahko ustanovi zaradi vsakega z zakonom dovoljenega cilja. Cilji
7
V pravni teoriji ločimo med dovoljenjem in odobritvijo. Dovoljenje se izdaja pred nastankom določenega
dejstva, ki ima pravne posledice v pravni sferi, odobritev pa po nastanku določenega dejstva, da bi to dejstvo
učinkovalo na nastanek pravno veljavnih posledic. Če zakon določa, da mora družba pridobiti dovoljenje pred
začetkom opravljanja gospodarske dejavnosti, to praviloma pomeni, da mora dovoljenje pridobiti pred
registracijo družbe. Če zakon določa izdajo soglasja, je družbo praviloma mogoče registrirati, pred začetkom
opravljanja gospodarske dejavnosti pa je treba pridobiti ustrezno dovoljenje pristojnega organa.
družbe so lahko opredeljeni v aktu o ustanovitvi, vendar to ni z zakonom predpisano. V definiciji družbe zakon v
prvem odstavku 3. člena ZGD-1 določa le, da je opravljanje pridobitne dejavnosti temeljna značilnost družbe. Iz
tega je mogoče sklepati tudi na to, kakšne cilje ima družba.
4.1. Dejavnost kot sredstvo za doseganje ciljev družbe

Dejavnost je sredstvo za uresničitev cilja, ki je praviloma v ustvarjanju dobička, vendar to ni vedno cilj
ustanavljanja družbe8.
V zvezi s cilji družbe ostajajo številne teorije, npr.:
♥ normativna teorija (opisna) poskuša odgovoriti na vprašanje povezanosti ciljev družbe z dejavnostjo
in oblikovanjem odločitev organov v družbi;
♥ teorija odločanja naj bi pripomogla k oblikovanju pravil sprejemanja odločitev, ki zagotavljajo
uresničevanje zastavljenih ciljev družbe;
♥ teorija operacionalizacije družbenih ciljev pa se ukvarja s problemi racionalizacije odločitev, ki naj
pripeljejo do operacionalizacije cilja, zlasti pa pri tem poskuša ugotavljati, katera dejanja so pri tem
najbolj racionalna za uresničitev cilja.
Cilj družbe je generalni imperativ, ki se mora konkretizirati v dejavnosti in pooblastilih ter dejanjih družbenikov
in organov družbe.
Združevanje v družbo je motivirano pri družbenikih z interesi po uresničevanju določenega cilja, ki ga
družbeniki samo individualno praviloma ne morejo uresničiti. V gospodarsko družbo se najpogosteje združujejo
družbeniki, ki želijo investirati svoja sredstva, pri čemer pa sredstva posameznika ne zadoščajo za realizacijo
določenih gospodarskih ciljev. Z združevanjem sredstev med posameznimi družbeniki v okviru družbe se lahko
uresničijo tudi večji gospodarski podjemi.
Posameznik, ki ima sredstva, ustanovi družbo, da bi tako zavaroval svoje osebno premoženje pred upniki, če se
mu podjetniški podjem ponesreči. V okviru družbe pa vsak družbenik skuša uresničiti svoj interes, ki pa ga je
mogoče uresničiti samo prek skupnega cilja9.
4.2. Dobiček kot temeljni cilj družbe

Skupni cilj je predpostavka za ustanovitev družbe. Brez opredeljenega cilja družba ne more nastati. Pri
ustanovitvi družbe mora biti podano soglasje družbenikov o cilju družbe10.
ZGD-1 posredno opredeljuje cilj gospodarske družbe prek opredeljevanja dejavnosti družbe kot sredstva za
pridobivanje dobička (drugi odstavek 3. člena). Neposredno pa ZGD-1 opredeljuje cilj pri GIZ 11.
Cilj gospodarske družbe lahko ugotovimo posredno po temeljnih zakonskih lastnostih gospodarske družbe, zlasti
pa, da je pravna oseba, ki ima podjetje, s katerim opravlja pridobitno dejavnost.
Pridobivanje dobička je cilj gospodarske družbe. To je zakonsko opredeljen cilj, vendar pa ni nujno, da družba
skuša doseči omenjeni cilj. V določenih primerih družba ne bo mogla uresničevati tega cilja, npr. v času
gospodarskih težav ali v času likvidacijskega postopka. Neuresničevanje omenjenega cilja je po zakonu razlog za
prenehanje družbe (pri d.d. v skladu s tretjim odstavkom 402. člena in pri d.o.o. v skladu z drugim odstavkom
521. člena ZGD-1). Pridobivanje dobička je skupni cilj družbe, ki mora biti opredeljen v aktu o ustanovitvi 12.
Družba pa lahko določi, da njen cilj ni pridobivanje dobička (neprofitna družba).
S tem, da je v družbi določen skupni cilj, je ta postal nadosebni cilj družbenikov in je to cilj družbe kot pravnega
subjekta. Je tudi konstitutivna sestavina družbe kot pravne osebe. Skupni cilj družbe ni identičen s ciljem
posameznika in z njegovim interesom. Šele ko družba uresniči omenjeni skupni interes (ustvari dobiček), lahko
družbeniki uresničujejo svoj interes in svoj individualni cilj: pridobitev določenih sredstev v obliki dividende. Pri
posameznih oblikah družbe družbeniki niso v enakem razmerju do skupnega cilja.
Individualni interesi družbenikov so skupni od trenutka uresničitve skupnega cilja družbe.
8
Cilj ustanovitve družbe je lahko zaposlitev nezaposlenih delavcev, realizacija določenega projekta idr.
9
Skupni cilj je dejanski razlog ustanovitve družbe, to je cilj družbe. Skupni interesi pa so individualni interesi
posameznih družbenikov, ki so toliko skupni, da se lahko uresničujejo le prek skupnega cilja družbe. Skupni cilj
družbe je torej sredstvo za uresničevanje individualnih interesov posameznih družbenikov. Pri skupnem cilju ni
nujno, da vsak družbenik sodeluje in prav tako ni nujno, da vsi prispevajo enako. Obstoj skupnega cilja je
konstitutivna sestavina družbe oz. vseh oblik združevanja. Če ne obstaja skupni cilj, gre za t.i. plaščno družbo,
npr. družbeniki ustanovijo d.o.o., v kateri nimajo nobenih skupnih ciljev.
10
Skupnega cilja ni pri t.i. levji družbi – societas leonina, tudi ta je nična.
11
Cilj GIZ je olajševati in pospeševati pridobitno dejavnost svojih članov, izboljševati in izboljšati rezultate te
dejavnosti, ne pa ustvariti lasten dobiček (drugi odstavek 563. člena ZGD-1).
12
Določitev pridobitne dejavnosti kot cilja družbe je lahko neposredno določena v aktu o ustanovitvi ali pa se
posredno opredeljuje z določitvijo gospodarske pridobitne dejavnosti, ki jo opravlja družba.
Pri gospodarskih družbah pogosto tudi skupnega cilja ni, npr. pri d.o.o., ki o ustanovi posameznik, je cilj družbe
praviloma enak individualnemu cilju ustanovitelja.
Cilj družbe je predpostavka za ustanovitev družbe, ki je sodišče posebej ne ugotavlja. Skupni cilj tudi ni meja
pravne osebnosti družbe.
Dejavnost je v razmerju do cilja družbe sredstvo za njegovo uresničevanje, zato dejavnosti ne gre enačiti s cilji
družbe.
4.3. Interesna nasprotja med družbo in podjetjem

Teorija in praksa ugotavljata, da v evropskem sistemu gospodarskih družb obstaja temeljno nasprotje med
interesi podjetja in interesi družbe. Omenjena problematika je bila v začetku 20. stoletja znan kot problem
nasprotij med podjetniškim interesom (Unternehmensinteresse) in interesom družbe (Gesellschaftsinteresse) ter
individualnim interesom delničarja oz. družbenika. Glede na obstoj omenjenih nasprotij je zakonodajalec v
družbi oblikoval tri organe, ki predstavljajo posamezne interese:
♥ uprava, ki zastopa in varuje interese podjetja;
♥ nadzorni svet, ki varuje interese družbe kot celote in je tudi arbiter med interesi podjetja in družbe, ter
♥ skupščina, v kateri delničarji oz. družbeniki uresničujejo svoje individualne interese.
Omenjeno koncepcijo nasprotnih interesov ZGD-1 pri urejanju razmerij v d.d. zasleduje v vrsti svojih institucij,
npr. v okviru pravice uprave in nadzornega sveta, da zadržita do polovico čistega dobička za potrebe podjetja
(tretji odstavek 230. člena ZGD-1), samostojnosti članov nadzornega sveta in individualne pravice delničarja, da
razpolaga s svojimi pravicami na skupščini idr.
PRAVNA OSEBNOST IN ODGOVORNOST ZA OBVEZNOSTI DRUŽBE

1. Pravna osebnost in popolna odgovornost za obveznosti
Družba kot pravna oseba je nosilec pravic in obveznosti v pravnem prometu. Vsaka pravna oseba odgovarja za
svoje obveznosti vsem svojim premoženjem 13. To temeljno načelo opredeljujemo v pravu kot načelo popolne
odgovornosti.
Načelo popolne odgovornosti velja za vse vrste družb, ker gre pri vseh družbah za enotno institucionalno tvorbo,
v kateri je celotno premoženje družbe do terjatev upnikov v enakem režimu.
Načelo popolne odgovornosti velja tudi za podjetnika posameznika, ki odgovarja za svoje obveznosti z vsem
svojim premoženjem, tj. s tistim, ki v zvezi z njegovo dejavnostjo, in tudi z drugim osebnim premoženjem, razen
s tistim osebnim premoženjem, ki je posebej varovano v izvršilnem postopku.
Tihi družbenik ne odgovarja za obveznosti tihe družbe, ker je imetnik pravic in obveznosti nosilec tihe družbe.
Tihi družbenik sodeluje v podjetju nosilca tihe družbe s premoženjskim vložkom in stopi v razmerje le z
nosilcem tihe družbe, ne pa z njegovimi upniki. Nosilec tihe družbe pa odgovarja za obveznosti glede na svojo
statusno obliko.
Pri osebnih družbah odgovarjajo primarno družbe z vsem svojim premoženjem, poleg tega pa dodatno
(subsidiarno) odgovarjajo tudi družbeniki. D.n.o. kot pravna oseba odgovarja z vsem svojim premoženjem, razen
tega pa zanjo odgovarjajo tudi vse družbeniki z vsem svojim premoženjem. Družbeniki d.n.o. odgovarjajo za
obveznosti družbe solidarno. Enak položaj kot družbenik pri d.n.o. ima tudi komplementar pri k.d. (prvi odstavek
135. člena ZGD-1). Komanditisti v k.d. ne odgovarjajo za obveznosti družbe, razen če komanditist vodi posle
družbe (prvi odstavek 138. člena ZGD-1). Če komanditist ni v celoti plačal svojega vložka družbi, odgovarja
komanditist neposredno upnikom do višine neplačanega zneska (145. člen ZGD-1).
Pri kapitalskih družbah delničarju pri d.d. in družbeniki pri d.o.o ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Pri k.d.d.
velja enako načelo kot pri k.d. Komplementar odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem.
Določila zakona o odgovornosti družbenikov so kogentne narave. Kadar je odgovornost družbenika predpisana,
je enaka ne glede na to, ali je družbenik fizična ali pravna oseba.
2. Spregled pravne osebnosti

Institucija spregleda pravne osebnosti v svoji zasnovi odpravlja negativne posledice temeljnega pravnega načela,
da kapitalska družba sama izključno odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, in načela
ločenosti premoženja članov in premoženja družbe14.
13
Kadar je govor o premoženju družbe, gre za premoženje, ki je organizirano v družbinem podjetju.
14
Družba kot pravna oseba ima dejanski podstat (dejanske sestavine, stvari in drugo premoženje, ki dejansko
obstajajo, kot npr. podjetje in organizacija pri gospodarski družbi) in formalnopravno strukturo (priznanje pravne
Institucija spregleda pravne osebnosti omogoča določeno korekcijo temeljnega načela, da družbeniki pri
kapitalskih družbah ne odgovarjajo za obveznosti družbe.
Z uporabo te institucije upniki dosežejo plačilo svojih terjatev neposredno od družbenikov, četudi ti po zakonu
ne odgovarjajo za obveznosti družbe.15
3. Spregled pravne osebnosti kot izjema v sistemu odgovornosti

Uveljavljanje omenjene institucije ima pozitivne učinke za upnike, negativne pa za družbenike. V slovenskem
pravu je po 8. členu ZGD-1 opredeljen spregled pravne osebnosti v korist upnikov in na škodo družbenikov ter je
uvrščen v pravno področje odgovornosti za obveznost družbe, in ne v pravno področje pravne osebnosti, četudi
institucija spregleda pravne osebnosti učinkuje tudi na pravno osebnost. To je izrecno določeno v prvem
odstavku 8. člena ZGD-1, ki se vsebinsko navezuje na 7. člen ZGD-1, ki ureja odgovornost družbe za
obveznosti. Z nomotehničnega vidika je spregled pravne osebnosti obarvan kot izjema v sistemu odgovornosti 16.
3.1. Zloraba pravne osebe in oškodovanje upnikov kot podlaga za spregled

Ureditev odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe v primerih, ki so določeni v 8. členu ZGD-1, pomeni
zakonsko odpravo omejitve odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Pri določanju meril za uporabo
spregleda pravne osebnosti je zakonodajalec sprejel t.i. teorijo zlorabe pravne osebe in oškodovanja tretjih.
Pri teoriji zlorabe pravne osebe gre za subjektivno institucionalno zlorabo družbe kot pravne osebe za doseganje
ciljev, ki so za posameznike prepovedani (1. alinea prvega odstavka 8. člena ZGD-1). Podlaga za uveljavitev
spregleda pravne osebnosti v skladu z omenjeno teorijo mora biti v sferi subjektivne odgovornosti družbenika.
Zloraba družbe je podana, če se z njo uresničujejo cilj, ki so za družbenike subjektivno prepovedani. Med družbo
in uresničenim ciljem mora obstajati objektivna vzročna povezanost, med ciljem in družbenikom pa subjektivni
odnos odgovornosti za uresničitev prepovedanega cilja. Pojem zlorabe je treba razlagati kot civilni delikt, kar
pomeni, da pri zlorabi po 8. členu ZGD-1 ne gre za kaznivo dejanje.
V okviru institucionalne zlorabe pravne osebe je spregled pravne osebnosti mogoč tudi, če so družbeniki svojo
družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov (2. alinea prvega odstavka 8. člena ZGD-1) 17.
Zloraba je generični pojem in se nanaša na vsako dejanje družbenikov, s katerim se izognejo osebni
odgovornosti za svoje obveznosti ali jo zmanjšajo in pri tem uporabljajo kot sredstvo pravno osebo družbe.
Zloraba je lahko tudi posledica mešanja premoženja družbenikov in premoženja družbe ter mešanja interesov
družbenikov in interesov družbe. Pri mešanju premoženja se dosledno ne uresničuje načelo ločenosti premoženja
družbe od premoženja družbenikov, pri čemer ni bistvena dejanska ločenost premoženja, ampak pravna ločenost,
ki odseva v jasnem vodenju podatkov tako o družbinem premoženju v poslovnih knjigah.
Do zlorabe lahko pride tudi, če družbeniki svoja upravičenja izvršujejo v škodo družbe in s tem posredno tudi v
škodo upnikov. Tudi položaj obvladujoče družbe v sistemu povezanih družb ni podlaga za spregled pravne
osebnosti18. Zloraba upravljalskih upravičenj nad drugo družbo mora biti v nasprotju z načeli racionalnosti in
dobrega gospodarjenja19.
V okviru načela oškodovanja zakon določa, da je spregled pravne osebnosti mogoče uveljaviti, če so družbeniki
osebnosti, možnost, da s svojo firmo in drugimi znaki individualizacije nastopa na trgu). Dejanski podstat in
formalna struktura pa se ločita od družbenikov, ki so ustanovili družbo.
15
Spregled pravne osebnosti je institucija, ki se uporablja v primerih, ko poplačila upnikov ni mogoče doseči od
družbe s pravnimi sredstvi, npr. z odškodninsko tožbo. Institucija spregleda pravne osebnosti stečajnemu
upravitelju praviloma ni na voljo. Stečajni upravitelj lahko na podlagi izpodbijanja pravnih poslov zahteva
vrnitev premoženja v stečajno maso. Spregled pravne osebnosti je institucija, ki je namenjena varstvu upnikov in
zaradi tega lahko le-ti pod pogoji iz 8. člena ZGD-1 uveljavljajo od družbenikov oz. delničarjev plačilo terjatev.
Stečajni upravitelj pa ima v ZFPPod posebno podlago, da uporabi posebne oblike spregleda pravne osebnosti od
direktorja in družbenikov, če niso pravočasno vložili predloga za začetek stečaja.
16
Spregled pravne osebnosti ni samo uporabna institucija za uveljavljanje odgovornosti od fizičnih oseb –
družbenikov, temveč velja to tudi za pravne osebe, ki nastopajo v vlogi družbenika, kot npr. če kapitalska družba
ustanovi noto družbo (hčer) in ji zaupa določen rizičen podjem. V primeru neuspeha premoženje matere ni
ogroženo, ker je v stečaju zajeto le premoženje hčere.
17
Gre za oškodovanje upnikov družbenikov, in ne upnikov družbe.
18
Odgovornost obvladujoče družbe za škodo, nastalo odvisni družbi zaradi napačnih navodil in vodenja družbe,
ni podlaga za spregled pravne osebnosti, saj je ta odgovornost v zakonu posebej urejena (542. do 548. člen ZGD-
1).
19
. Primer takšne zlorabe je, če družba holding, ki je družbenik številnih družb, pri svojih odločitvah daje
ugodnosti določeni hčeri na račun drugih, ki zaradi takšnega upravljanja holdinga ne morejo preživeti. Upniki
družb, nad katerimi so začeti stečajni postopki, lahko nastalo škodo uveljavljajo od holdinga.
ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem oz. če so v svojo korist ali v
korist kakšne druge osebe zmanjšali premoženje družbe in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna
poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (3. in 4. alinea prvega odstavka 8. člena ZGD-1). Družbeniki
odgovarjajo za obveznosti družbe, če je zaradi ravnanja s premoženjem družbe kot svojim premoženjem
oškodovana družba, posredno pat udi upniki, ker družba ne more plačati svojih dolgov. To bi bilo praviloma
takrat, ko bi družbeniki ravnali s premoženjem družbe ne samo v nasprotju z zakonom, ampak tudi s statutom in
dobrimi poslovnimi običaji.
Za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti zadošča protipravno ravnanje s premoženjem pravne osebe. Ta
podlaga za spregled pravne osebnosti je pretežno v korist družbe in posredno v korist upnikom.
3.2. Kapitalska neustreznost (podkapitalizacija) kot predpostavka za spregled

ZGD-1 posebej ne ureja tega vprašanja. Zakon pri kapitalskih družbah določa samo minimum osnovnega
kapitala, ki pa vedno ne zadošča za uresničevanje zastavljenih ciljev.
Podkapitalizacija je premoženjsko stanje družbe, ki ji onemogoča uresničevanje gospodarskih ciljev 20.
Podkapitalizacija se deli na nominalno in materialno. O nominalni podkapitalizaciji govorimo, če družba

uporablja tuji namesto lastnega kapitala, npr. če so lastne potrebe družbe krite s krediti. Pri materialni
podkapitalizaciji gre dejansko za primanjkljaj sredstev za normalno poslovanje družbe. Materialna
podkapitalizacija, ki je posledica družbenikov, je podlaga za uporabo spregleda pravne osebnosti 21. Pravna
podlaga za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti pri pokapitalizaciji je določba 4. alinee prvega odstavka 8.
člena ZGD-1, ki določa, da so družbeniki odgovorni za obveznosti družbe, če so v svojo korist ali v korist druge
osebe zmanjšali premoženje družbe, če so v svojo korist ali korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe in
so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Odgovornost je
podana tudi, če niso zagotovili dovolj premoženja za poslovanje družbe, ker je besedilo zakona »če so
zmanjšali« treba razlagati tudi v smislu »če niso zagotovili«. 22
3.3. Spregled pravne osebnosti po ZFPPod

Problem podkapitalizacije, ki ga poznamo v teoriji korporacijskega prava, ureja Zakon o finančnem poslovanju
podjetij v okviru institucije odgovornosti zaradi kapitalske neustreznosti pri kapitalskih družbah. Zakon določa
domnevo, da družba ni kapitalsko ustrezna, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami prejšnjih
let dosegla polovico osnovnega kapitala (2. točka 10. člena ZFPPod) 23. Družba ni kapitalsko neustrezna, če ima
zadostno premoženje, ki presega osnovni kapital, in s svojim premoženjem lahko trajno poplača vse svoje
obveznosti. Po nastopu kapitalske neustreznost morata uprava in nadzorni svet odpraviti vzroke kapitalske
neustreznosti, kar se praviloma izpelje s povečanjem osnovnega kapitala. Zato mora sklicati skupščino. Če
družbeniki ne sprejmejo sklepa o povečanju osnovnega kapitala in uprava naslednji dan ne predlaga postopka
stečaja ali prisilne poravnave, v dveh letih pa nastopi stečaj družbe, odgovarjajo za obveznosti družbe tisti
družbeniki oz. delničarji, ki so glasovali proti sklepu o povečanju osnovnega kapitala. Družbeniki odgovarjajo z
vsem svojim premoženjem do višine terjatev, ki se ne morejo poplačati iz stečajne mase. Enak spregled pravne
osebnosti velja v primeru prezadolženosti družbe.
Poseben primer spregleda pravne osebnosti ureja ZFPPod tudi v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra po
uradni dolžnosti24, v skladu z določbami četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod. V primeru izbrisa družbe
se šteje, da so družbeniki oz. delničarju prevzeli obveznosti družbe, in sicer da bodo v roku enega leta po izbrisu
neposredno upnikom plačali vse obveznosti družbe. Po stališču Ustavnega sodišča RS naj bi za omenjene
obveznosti odgovarjali le tisti družbeniki oz. delničarju, ki so imeli aktivno vlogo v družbi, torej delničarji, ki so
imeli večino deleža, in tisti, ki so lahko vplivali na to, da družba preneha po postopku likvidacije ali stečaja oz.
20
Podkapitalizacija se loči od prezadolženosti, podbilanciranosti in stanja, ko je družba brez premoženja.
21
Spregled je praviloma mogoč tam, kjer obstajajo določene deliktne oblike postopkov družbenikov.
22
Z vidika vsebine in namena institucije spregleda pravne osebnosti za upnike enaka posledica, ali so družbeniki
zmanjšali premoženje ali pa ga niso zagotovili v višini, kot je to nujno z gospodarskega vidika. V obeh primerih
je gospodarska posledica enaka: dejanska obogatitev družbenikov in zavestno oškodovanje upnikov. Za
uveljavljanje odgovornosti družbenikov v primeru podkapitalizacije je bistveno, ali so družbeniki pri ustanovitvi
družbe in pri odločanju o vprašanjih kapitalizacije ravnali kot dobri gospodarstveniki. Če so družbeniki
ustanovili družbo, pri čemer so se zavedali ali so se morali zavedati, da osnovna glavnica ne zadošča za
normalno poslovanje družbe in da so lahko upniki pri poslovanju oškodovani zaradi bližajočega se stečaja,
obstaja utemeljen razlog za uporabo spregleda pravne osebnosti.
23
Družba ni kapitalsko neustrezna, če ima zadostno premoženje, da lahko trajno poplača vse svoje obveznosti.
24
Sodišče po uradni dolžnosti izbriše družbo iz sodnega registra, če v dveh zaporednih poslovnih letih ni
predložila letnega poročila oz. nima premoženja ali pa nastopi razlog, ki ga za izbris gospodarske družbe brez
likvidacije določa drug zakon.
da se pravočasno prepreči izbris družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti.
FIRMA IN SEDEŽ DRUŽBE

1. Uvod
Pri opravljanju gospodarske dejavnosti in pri nastopanju v pravnem prometu se družbe individualizirajo s svojo
firmo, ki je ime družbe. Firma je izraz pravne subjektivitete družbe, ki je nosilec pravic in obveznosti v pravnem
prometu.
Firma je predmet številnih pravnih predpisov, zato se je v teoriji oblikovala posebna pravna disciplina, ki jo
imenujemo firmsko pravo in obsega pravne predpise, s katerimi zagotavlja predvsem varstvo firme pred
nelojalnimi posegi drugih gospodarskih subjektov. V firmskem pravu srečujemo upravnopravne in civilnopravne
predpise. Med upravnopravne štejemo določila statusnega prava, ki določajo dolžnost vseh gospodarskih
subjektov, da poslujejo pod določeno firmo, ki mora biti vpisana v sodni register. Med civilnopravne predpise
štejemo tiste, ki urejajo varstvo firme. Firma je predmet varstva konkurence 25.
2. Pojem firme
ZGD-1 ureja pojem, sestavine in varstvo firme v drugem poglavju prvega dela (12. do 28. člen).
Firma je ime, s katerim družba ali podjetnik posameznik posluje (12. člen ZGD-1). Pri firmi gre za posebno
statusno značilnost družbe z vidika pravnega prometa glede na to, da je prav v pravnem prometu najbolj
izpostavljena firma kot oblike individualizacije udeležencev na trgu. Čeprav firma pomeni vrednost, ki je
pomembna v pravnem prometu, pa vendar ni mogoče prodati firme družbe brez podjetja (24. člen ZGD-1).
Firma je bistveni del pravne osebnosti družbe.
3. Načela pravne ureditve firme

V firmskem pravu se je izoblikovala vrsta načel pravnega urejanja firme. Zakon v vrst določb varuje omenjena
načela, med katera štejemo zlasti:
♥ načelo obveznosti firme nalaga, da mora vsaka družba imeti svojo firmo. Firma mora biti določena v
temeljnih statusnih aktih in družba mora njo poslovati v pravnem prometu;
♥ načelo vpisa v sodni register narekuje, da mora biti vsaka firma vpisana v register. Registrsko sodišče
mora po uradni dolžnosti paziti, ali je firma sestavljena v skladu z zakonom;
♥ načelo obvezne uporabe firme je del načela obveznosti firme, ki družbi nalaga, da mora v pravnem
prometu uporabljati firmo tako, kot je vpisana v sodnem registru in v ustanovitvenem aktu;
♥ načelo proste izbire firme se nanaša predvsem na možnost, da ustanovitelj izbira in oblikuje firmo po
prosti presoji, vendar v skladu z omejitvami, ki jih pozna zakon glede uporabe. Načelo proste izbire
firme je tudi v skladu z načelom proste izbire dejavnosti, ki jih opravlja družba;
♥ načelo stvarnosti in resničnosti – bistvo tega načela je, da je v firmi označba dejavnosti, ki jo družba
dejansko opravlja (načelo stvarnosti), in da vsebuje resnične označbe, npr. ime ustanovitelja pri
osebnih družbah, ter da ima firma resnično označbo vrste družbe (načelo resničnosti). Načelo
resničnosti in stvarnosti vsebuje tudi prepoved, da bi bili v firmo vneseni podatki, ki spravljajo ali
utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja ali pa da bi utegnilo pridi do zamenjave s
firmo ali znakom razlikovanja druge osebe;
♥ načelo enotnosti omogoča, da družbe, ki so med seboj povezane, uporabljajo v firmi skupne sestavine
(tretji odstavek 21. člena ZGD-1). To načelo ni sprejeto kot obvezno v ZGD-1;
♥ načelo izključnosti je med vsemi načeli firmskega prava najpomembnejše, saj narekuje vsaki družbi,
da se mora njena firma jasno razlikovati od firm vseh drugih družb (21. člen ZGD-1).
Firma se mora razlikovati od firm vseh drugih družb v RS, in ne samo od družb, ki so vpisane v posamezni
register sodišča. Takšna opredelitev je v skladu z temeljnim načelom varstva firme, ki ga izvaja sodišče. Slednje
je zavezano zavrniti predlog za registracijo firme, če je v nasprotju z določbami zakona ali se ne razlikuje jasno
od že registriranih firm v RS (prvi odstavek 23. člena ZGD-1). Povezane družbe lahko uporabljajo v firmi
skupne sestavine, ki izkazujejo njihovo kapitalsko ali pogodbeno povezanost (tretji odstavek 21. člena ZGD-1).
4. Sestavine firme
Kot obvezni sestavini firme se določata označba dejavnosti (12. člen ZGD-1) in označba oblike družbe (27. in
28. člen ZGD-1). Poleg obveznih sestavin lahko firma vsebuje tudi dodatne sestavine, ki družbo podrobneje
označujejo – fantazijski dodatek (13. člen ZGD-1)26.
25
Neupravičena uporaba firme družbe je dejanje nelojalne konkurence po 10. alinei trinajstega odstavka 13.
člena ZVK. Pri tem varstvu gre za varovanje javnega interesa in ne interesov konkurentov. Varstvo firme je
mogoče uveljaviti ne glede na voljo upravičenca.
26
Vsaka firma vsebuje bistveno sestavino, t.i. koren firme: pri osebnih družbah je to ime družbenika(ov) in pri
4. 1. Označba dejavnosti družbe

Označba dejavnosti v firmi družbe je obvezna sestavina. ZGD-1 določa, da mora biti v firmi označba, ki
napotuje na dejavnost družbe (drugi odstavek 12. člena).
Če družba opravlja več dejavnosti, mora njena firma vsebovati podatek, ki kaže, da gre za opravljanje različnih
dejavnosti oz. več vrst dejavnosti. Dejavnost je lahko označena v obliki opisa dejavnosti ali pa s kombinacijo
besed, ki kažejo, kakšno dejavnost družba opravlja.
Zakon s tem, ko predpisuje obvezno označbo v firmi, ki napotuje na dejavnost, uresničuje načelo stvarnosti
firme, ki je temeljno načelo firmskega prava27.
4.2. Navedba oblike družbe

V skladu z zakonom in v okviru načela pluralizma pravnoorganizacijskih oblik na trgu nastopajo različne oblike
družb. Vsaka firma mora vsebovati tudi navedbo oblike. Zakon določa, da se oblike družb navajajo ob firmi z
navedbo kratic. Tako mora firma d.n.o. vsebovati poleg priimka vsaj enega družbenika tudi označbo »d.n.o.«. Pri
komanditni družbi mora biti ob priimku vsaj enega komplementarja vpisana označba »k.d.«. Označba tihe
družbe v firmi nosilca tihe družbe ni obvezna, vendar pa zakon omogoča označbo »s t.d.«, ki se vpiše pri firmi
nosilca tihe družbe. Omenjeni podatek razkriva, da družba posluje s tihim družbenikom.
Posebej je z zakonom urejena firma dvojne družbe, v kateri je komplementar kapitalska družba. Pri takšni firmi
mora biti v celoti navedena firma komplementarja z označbo oblike družbe in oblika k.d. oziroma d.n.o.
4.3. Dodatne sestavine (fantazijski dodatek)
Glede dodatnih sestavin, ki praviloma niso obvezne, pa zakon na splošno prepoveduje uporabo označb, ki bi
spravljale ali utegnile spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja družbe.
Dodatne sestavine ne smejo povzročiti zamenjave firme družbe s firmo ali z znakom razlikovanja druge osebe.
Zakon prepoveduje označbe, s katerimi bi bile kršene pravice drugih oseb, pri čemer gre zlasti za pravice fizičnih
oseb do osebnega imena ali pa pravice s področja industrijske lastnine (13. člen ZGD-1). Na to določbo mora po
uradni dolžnosti paziti registrsko sodišče.
4.3.1. Prepoved vnašanja imen tujih držav in uporabe besede »Slovenija«

Družba naj bi uporabljala takšne dodatne sestavine firme, pri katerih je poudarjena moč ločevanja firm med
seboj. Dodatna označba firme nima funkcije napotila na dejavnost in ni nujno, da ima kakršnokoli povezavo z
dejavnostjo, vendar pa ne sme zavajati v zmoto glede dejavnosti. Pri uporabi določenih besed oz. pojmov
vsebuje zakon določila o nekaterih izrecnih omejitvah. Tako firma ne sme vsebovati imen ali znakov tujih držav
ali mednarodnih organizacij, kar pomeni, da je prepovedano uporabiti znak tuje države, četudi država ni
priznana.
Zakon posebej prepoveduje uporabo besede »Slovenija« v firmah družbe. Prepovedano je uporabiti tudi vse
izpeljanke iz besede »Slovenija« in njihove kratice ter zastavo in grd RS. Besedo »Slovenija«, njene izpeljanke
in kratice ter zastavo in grb RS je mogoče uporabiti v firmi le z dovoljenjem Vlade RS (drugi odstavek 15. člena
ZGD-1).
V firmo je brez dovoljenja pristojnega organa lokalne skupnosti prepovedano vnesti označbo lokalne skupnosti.
4.3.2. Prepoved vnašanja imen oseb

Ime ali del imena fizične osebe je mogoče vnesti v firmo le z njenim dovoljenjem, če gre za osebo, ki je še živa.
Če je oseba umrla, potem je dovoljeno uporabiti njeno ime le z dovoljenjem njenega zakonca oz. sorodnikov do
tretjega kolena v ravni vrsti ter staršev, če so še živi, in z dovoljenjem ministra, pristojnega za upravo (16. člen
ZGD-1). Če navedenih sorodnikov ni, daje dovoljenje le pristojni minister. Kot pristojnega ministra zakon
opredeljuje ministra, pristojnega za upravo.
4.3.3. Nedovoljene sestavine

V 13. členu ZGD-1 je govor o prepovedanih dodatnih sestavinah z vidika varstva tržnih udeležencev, v 17. členu
pa zakon vsebuje še dodatne prepovedi uporabe besed ali znakov, ki bi nasprotovale zakonu ali morali ali ki
vsebujejo oz. posnemajo uradne znake. Firma ne sme biti označena samo z dejavnostjo družbe, zato so dodatne
sestavine pri vseh kapitalskih družbah obvezne v obliki fantazijskega dodatka (četrti odstavek 27. člena ZGD-1).
5. Uporaba firme
V skladu s temeljnim načelom obveznosti uporabe firme mora vsaka družba uporabljati svojo firmo, pri čemer
kapitalskih družbah označba dejavnosti. Po ZGD-1 prištevamo sem tudi označbo oblike družbe.
27
Če je firma izpeljana izključno iz označbe dejavnosti, govorimo v teoriji o stvarni firmi, v nasprotju s
personalno firmo, ki sestoji iz imena fizične osebe. Obstajajo tudi t.i. mešane firme.
zakon izrecno poudarja, da je uporaba firme dovoljena tako, kot je vpisana v registru. Prepovedano je uporabljati
kakršnekoli druge označbe ali spremembe ali način opisa sestavin firme kot take, ki so bile vpisane v register.
V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZGD-1 družba lahko uporablja tudi skrajšano firmo, vendar pa mora ta
vsebovati najmanj tisto sestavino, po kateri se družba razlikuje od drugih družb, in označbo, za kakšno družbo
gre. Skrajšana firma mora biti vpisana v register. Družba lahko uporablja izključno skrajšano firmo, ali pa tudi
skrajšano firmo ob popolni firmi. S skrajšano firmo lahko posluje družba v notranjih razmerjih in tudi v
razmerjih med družbami članicami povezane družbe.
Sedež družbe ni sestavni del firme, mora pa biti naveden poleg firme zaradi varnosti pravnega prometa. Firma in
vse njene sestavine morajo biti vedno v slovenskem jeziku (prvi odstavek 20. člena ZGD-1). Izjemoma pa se
lahko v firmi uporabljajo tudi besede v tujem jeziku, in sicer:
♥ če ustrezajo firmam oz. imenom družbenikov, ki so sestavni del firme, ali
♥ če gre za mrtev jezik ali fantazijska poimenovanja (tretji odstavek 20. člena ZGD-1).
6. Sprememba firme
Zakon določa, da je mogoče podjetje prodati le s firmo družbe (24. člen ZGD-1). Pri spremembi družbenikov v
osebnih družbah zakon dovoljuje, da ime družbenika, čigar ime je v firmi, kljub prenehanju njegovega članstva v
družbi lahko ostane v firmi družbe, vendar le z njegovim izrecnim soglasjem. Praviloma bo ob prenehanju
članstva družbenika v osebni družbi tudi njegovo ime izbrisano iz firme družbe.
Če je članstvo v družbi prenehalo zaradi smrti družbenika, lahko njegovo ime ostane v firmi družbe, vendar
imajo njegovi dediči pravico v dveh letih po smrti zahtevati, da se ime pokojnika izbriše iz firme. V primeru
smrti družbenika mora biti v firmi označeno, da gre za umrlega družbenika. Spremembe v firmi morajo biti
vpisane v sodni register.
7. Nameravana firma
Zakon v okviru širše pojmovanega varstva firme omogoča, da se zavaruje firma bodoče družbe, ki še ni
ustanovljena. Gre za zavarovanje določene ideje o firmi bodoče družbe. Vsak lahko zahteva, da sodišče vpiše
firmo v register, ne da bi hkrati bila ustanovljena družba (22. člen ZGD-1). Omenjeno institucijo zakon
opredeljuje kot nameravana firma. Sodišče bo vpisalo nameravano firmo le, če ustreza v zakonu opredeljenim
merilom za firmo ustanovljenih družb.
Varstvo nameravane firme je časovno omejeno. Sodišče je zavezano varovati firmo le eno leto. Če prijavitelj
nameravane firme ne prijavi vpisa ustanovitve družbe s takšno firmo v enem letu od vpisa nameravane firme, je
sodišče po uradni dolžnosti dolžno izbrisati nameravano firmo iz registra. Če ustanovitelj ustanovi družbo po
preteku enega leta, lahko uporabi nameravano firmo le, če medtem ni vpisana v sodni register enaka ali podobna
firma. Nameravana firma se lahko večkrat zavaruje, vendar vedno le za eno leto.
8. Varstvo firme
ZGD-1 vsebuje vrsto določb, ki varujejo načelo izključnosti firme kot temeljno načelo firmskega prava. Gre za
t.i. javnopravno varstvo, ki ga izvaja sodišče po uradni dolžnosti. Če več družb, ki imajo sedež na območju RS,
priglasi sodišču firme, ki se ne ločijo jasno druga od druge, ima pravico do vpisa firme družba, ki je firmo prva
priglasila registrskem sodišču.
V primeru, da so obstajajo podobnosti med firmami, ki so vpisane v sodni register v RS, omogoča zakon družbi,
ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, da svojo firmo varuje v
pravdnem postopku v okviru t.i. civilnopravnega varstva. V takem primeru ima vsaka družba pravico zahtevati
pri pristojnem sodišču varstvo svoje firme s tožbo, s katero lahko zahteva:
♥ opustitev uporabe pozneje vpisane firme;
♥ njen izbris iz registra;
♥ plačilo odškodnine in
♥ objavo sodbe na stroške tožene stranke.
V postopku mora tožnik izkazati upravičen interes, da zahteva izbris firme druge družbe iz sodnega registra.
Interes bo podan, če se na trgu srečujejo proizvodi obeh družb, ki imata podobno firmo, in pri potrošniku lahko
zaradi tega pride do zmede. Varstvo v okviru civilnopravnega varstva preneha po preteku treh let od dneva, ko je
bila v sodni register vpisana firma družbe, zoper katero se zahteva varstvo. Zakon omogoča tudi varstvo firme
zoper drugo družbo, če druga družba nepravilno uporablja svojo firmo (tretji odstavek 23. člena ZGD-1). V
takem primeru bo družba lahko zahtevala opustitev nepravilne uporabe firme.
Varstvo firme družbe ni varovano samo v okviru določil ZGD-1 (javnopravnega in civilnopravnega varstva),
temveč je varstvo firme zagotovljeno tudi po drugih zakonih, predvsem po zakonu o varstvu konkurence (10.
alinea tretjega odstavka 14. člena ZGD-1). Uporaba tuje firme ali nepravilna uporaba pomeni dejanje nelojalne
konkurence. Prizadeta družba lahko zahteva od sodišča prepoved uporabe tuje firme in zahteva tudi plačilo
ustrezne odškodnine, kakor tudi objavo sodbe na toženčeve stroške. Neupravičena uporaba tuje firme pri
gospodarskem poslovanju je tudi kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen do treh let.
9. Sedež družbe
Zakon opredeljuje pojem sedeža kot kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v register. Izbira sedeža je prosta, vendar
pa zakon določa, daje za sedež mogoče določiti kraj, kjer družba opravlja dejavnost, ali kraj, kjer se pretežno
vodijo njeni posli (30. člen ZGD-1). Ker mora družba določiti sedež, ki je povezan z njeno dejavnostjo ali
njenimi posli, zakon preprečuje imenovanje t.i. fiktivnih sedežev, ki bi jih družba določila zaradi izogibanja
določenim obveznostim ali izkoriščanja določenih ugodnosti, npr. na davčnem področju. Družba lahko posluje
tudi zunaj kraja sedeža prek podružnic. Podružnice niso pravne osebe, smejo pa opravljati vse posle, ki jih sicer
lahko opravlja družba.
Sedež je treba ločiti od poslovnega naslova gospodarske družbe (ulica, hišna številka in pošta), ki ni
statusnopravna sestavina. Po 29. členu ZGD-1 ni treba v sodni register vpisati poslovnega naslova, zahteva pa
vpis poslovnega naslova določba 4. člena ZSReg. Z vidika ZGD-1 torej zadostuje registracija kraja sedeža, po
ZSReg pa je treba tudi registrirati poslovni naslov.
Sedež je pomemben tudi za opredelitev tujih družb. Družba, ki ima sedež zunaj RS, se šteje kot tuja družba (prvi
odstavek 674.člena ZGD-1).
O spremembi sedeža mora odločati skupščina kapitalske družbe, o spremembi poslovnega naslova pa odloča
uprava d.d. (prvi odstavek 265 člena ZGD-1) oz. poslovodja d.o.o. (prvi odstavek 515. člena ZGD-1).
ZASTOPANJE IN PREDSTAVLJANJE DRUŽBE

1. Pojem zastopanja
Zastopanje je nujna sestavina družbe kot pravne osebe, prek katere lahko družba izjavlja svojo voljo, ker sicer po
svoji naravi ne more izjavljati volje kot fizična oseba.
Kadar gre za razmerje navzven, nasproti tretji, je govor o zastopanju po organu, kadar gre za notranje razmerje,
pa je govor o predstavljanju.
Zastopanje opredeljujemo kot zastopanje ekonomskih interesov druge osebe in delovanja v imenu in za račun
druge osebe, z namenom varovati njene ekonomske in pravne interese.
Zastopanje ločimo od predstavljanja družbe po tem, da predstavnik nastopa v imenu družbe pred pristojnim
državnimi in drugimi organi v razmerjih, ki niso premoženjskopravne narave. Predstavnik ne nastopa v pravnem
prometu, razen če nima sočasno tudi pooblastila za zastopanje družbe, vendar v tem primeru izgubi lastnost
predstavnika. Predstavnik ne more opravljati nobenih pravnih dejanj, na podlagi katerih bi oseba, ki jo
predstavlja, pridobila pravice in obveznosti premoženjskopravne narave, temveč opravlja le določena dejanska
opravila, v katerih ne gre za pravna dejanja s premoženjskopravnimi posledicami.
Pri zastopanju gre za opravljanje določenih storitev, ki povzročajo spremembe v pravni sferi zastopane osebe. Na
podlagi zastopniškega razmerja zastopnik sklepa pravne posle z izjavljanjem volje v imenu in za račun
zastopanega tako, da posledice iz pravnega posla nastanejo neposredno za družbo.
Pri zastopanju ločimo v teoriji in praksi dve vrsti zastopanja: posredno in neposredno zastopanje.
Pri neposrednem zastopanju gre za pravno razmerje med dvema subjektoma, od katerih ena (zastopnik) opravlja
določene pravne posle za drugo osebo (zastopanega).
Pri posrednem zastopanju pa zastopnik sklepa pravne posle v svojem imenu, toda za račun zastopanega. Pri tem
se pravni učinki manifestirajo v pravni sferi zastopnika tako, da zastopnik prevzema obveznosti nasproti svojemu
kontrahentu s tem, da jih odstopi zastopanemu. Tipičen primer posrednega zastopništva je komisionar, ki sklepa
pogodbe v svojem imenu, toda za račun svojega komitenta.
V pravni teoriji se neposredno zastopanje deli na nujno (organsko) in pogodbeno zastopanje, pri čemer kot
nujno opredeljujemo tisto zastopanje, pri katerem pooblastilo zastopnika izhaja neposredno iz zakona ali iz
konstitutivnega akta oz. akta pristojnega državnega organa. Pogodbeno ali prostovoljno zastopanje pa temelji na
pogodbi.
2. Zakoniti zastopniki
Zastopanje je institucija obligacijskega prava 28 in ZGD-129 posega na to področje le s temeljnimi določili, ki se
nanašajo na zakonsko zastopanje družbe ter na prokuro kot posebno obliko splošnega pooblastila, ki upravičuje
imetnika prokure za sklepanja vseh vrst pravnih poslov, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za
28
Členi 41. do 43.; 69. do 81. Obligacijskega zakonika.
29
Členi 32. do 38. ZGD-1.
odtujevanje in obremenjevanje nepremičnin.
Po določbi 32. člena ZGD-1 družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe
(zakoniti zastopniki) na podlagi zakona. V teoriji ločimo zastopnika, ki ima pooblastilo v zakonu (zastopanje po
zakonu), in zastopnika, ki je določen v aktu o ustanovitvi družbe (statutarni zastopnik)30.
Na podlagi dejstva, da ima zastopnik pooblastilo v zakonu ali v aktu o ustanovitvi družbe na podlagi zakona, se
zakoniti zastopnik loči od pooblaščenca, ki zastopa družbo na podlagi pooblastila, ki mu ga da zastopnik.
Zastopnik ima izvirno pooblastilo, pooblaščenec pa izvedeno pooblastilo. Zastopnik oblikuje in izjavlja voljo za
zastopanje družbe zato, ker družba sama ni sposobna izjaviti volje, pooblaščenec pa izraža le voljo zastopnika
kot pooblastitelja in tudi deluje v skladu z navodili zastopnika31.
Zakon določa pri vsaki obliki družbe, kdo je po samem zakonu upravičen zastopati družbo. Za zastopanje d.n.o.
je upravičen vsak družbenik, če ni z družbeno pogodbo izvzet iz zastopanja (prvi odstavek 98. člena ZGD-1).
Komplementar zastopa k.d. Zakon izrecno izključuje komanditista iz zastopanja družbe (144. člen ZGD-1). Tiho
družbo zastopa nosilec tihe družbe. Delniško družbo zastopa uprava, ki tudi predstavlja družbo. Če ima uprava
več članov, zastopajo družbo skupaj, če statut ne določa drugače (prvi in drugi odstavek 266. člen ZGD-1).
K.d.d. zastopa komplementar, enako kot v k.d. D.o.o. zastopa eden ali več poslovodij (direktorjev) (prvi
odstavek 515. člen ZGD-1).
3. Statutarno zastopanje
Zastopanje družbe je tudi obvezna sestavina akta o ustanovitvi, bodisi da gre za družbeno pogodbo pri osebnih
družbah in d.o.o. ali za statut pri d.d.
Akt o ustanovitvi lahko tudi določa, da poleg oseb, ki po zakonu zastopajo družbo, zastopajo družbo tudi druge
osebe. Ker imajo takšne osebe izvirno pooblastilo v aktu o ustanovitvi, ki je podobno pooblastilu po zakonu, se
te osebe opredeljuje v teoriji kot statutarni zastopniki v nasprotju s pooblaščenci, ki imajo pooblastilo
statutarnega zastopnika oz. zastopnika po zakonu 32. Pooblastilo v ustanovitvenem aktu je mogoče le, če to določa
zakon.
V aktu o ustanovitvi ni treba opredeliti imena osebe, ki ima pravico zastopati družbo, temveč zadošča
opredelitev po delovnem mestu ali pa po opravilih, ki jih opravlja takšna oseba. Z aktom o ustanovitvi se
določajo omejitve pooblastila za statutarnega zastopnika, ki zastopa družbo poleg zastopnika po zakonu 33.
Omejitve v aktu o ustanovitvi glede skupnega zastopanja učinkujejo proti tretjim osebam.
4. Zastopanje po pooblastilu (pooblaščenci)

Razlika med zastopnikom in pooblaščencem ni samo v vrsti in pravni naravi pooblastila, temveč tudi v pravnih
posledicah njegovega zastopanja in v različnosti njunega položaja. Zastopnikovo pooblastilo izhaja iz izvirnega
pravnega posla (zakona ali akta o ustanovitvi), pooblastilo pooblaščenca pa iz ustnega ali pisnega pooblastila
zastopnika.
Pooblastilo je enostranski pravni posel in se v pravni teoriji opredeljuje kot posebno kavzalno pooblastilo, na
podlagi katerega lahko pooblaščenec sklepa enega ali več določenih pravnih poslov v imenu in za račun
pooblastitelja34. Po zakonu je mogoče, da zastopnik daje dvoje vrst pooblastil: generalno ali splošno pooblastilo
30
Tudi statutarni zastopnik je po ZGD-1 zakoniti zastopnik.
31
V primerjalnem pravu je razlika med statutarnim oz. zakonitim zastopstvom ter zastopstvom na podlagi
pooblastitve po organu, zlasti na delikten področju. Če zastopnik stori v zvezi z opravljanjem zastopstva kakšno
nedopustno dejanja in to škodno dejanje ne izvira iz posla, ki ga sklepa v okviru svojih zastopniških upravičenj,
je za to škodo odgovoren zastopnik sam (za škodo iz sklenjenega posla pa odgovarja zastopana oseba). Če pa
stori zastopnik s svojim nedopustnim neposlovnim ravnanjem škodo, ko nastopajo osebe, pripadniki organa kot
v funkciji pripadnika organa, pa čeprav pravna oseba v svojem splošnem aktu takšno ravnanje posebej
prepoveduje, je pravna oseba za ravnanje svojega organa odgovorna, pa čeprav gre za neposlovno škodno
ravnanje. Samo po sebi je pomembno, da je zastopanec v obeh primerih za zastopstvo odgovoren, če gre za
škodo, ki izvira iz posla, sklenjenega na podlagi zastopstva.
32
Pri statutarnem zastopanju gre predvsem za realizacijo načela avtonomnega določanja osebe, pooblaščeni za
zastopanje v aktu o ustanovitvi oz. v statutu.
33
V aktu o ustanovitvi je zlasti lahko opredeljeno, da mora zastopnik po zakonu ali pa statutarni zastopnik
sklepati določene pravne posle skupaj z drugimi osebami, bodisi zastopniki ali pa pooblaščenci (načelo štirih
oči).
34
Če pooblaščenec in pooblastitelj skleneta pogodbo o pooblastilu, gre za abstraktno pooblastilo, ki ima pomen
generalnega pooblastila za zastopanje zastopanega ne glede na vrsto poslov.
(mandatum generalis) in posebno ali specialno pooblastilo (mandatum specialis)35.

Generalno pooblastilo dovoljuje pooblaščencu sklepanje določenih vrst pravnih dejanja. Pri posebnem
pooblastilu pa gre za sklepanje posamično določenih pogodb in drugih posamičnih dejanj.
Pri generalnem pooblastilu ne more pooblaščenec brez posebnega pooblastila tudi pri pogodbah, za katere je
pooblaščen, prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, o poravnavi, o odtujitvi ali obremenitvi
nepremičnin, se spustiti v spor ali skleniti arbitražni sporazum in se tudi ne brez povračila odpovedati kakšni
pravici (tretji odstavek 76. člena OZ). Pri posebnem pooblastilu gre za konkretno določene meje pooblaščenca, v
okviru katerih lahko opravi posamično določeno pravno dejanje. Pooblastilo, ki ga da zastopnik, mora biti pisno,
če gre za pisno oblikovano pravno razmerje.
Pravni posel, ki ga pooblaščenec sklene na podlagi ustreznega ustnega pooblastila, ni veljaven, razen če ga
pozneje odobri zastopnik. Pri tem se računa, da so pravne posledice nastale z dnem sklenitve pravnega posla 36.
Zastopnik lahko pooblasti pooblaščenca le v okviru svojih pooblastil, pri tem pa ne more prenesti vseh pooblastil
na pooblaščenca.
4.1. Prokura kot splošno pooblastilo

Prokura je posebna oblika pooblastila za zastopanje gospodarskih subjektov v prometu blaga in storitev. Prokuro
kot obliko zastopanje podrobno ureja ZGD-1 v 33. do 38. členu. Prokurist je pooblaščen za sklepanje vseh vrst
pravnih poslov, ki jih lahko sklepa gospodarsi subjekt kot pravna oseba ali podjetnik posameznik.
Pri podpisovanju družbe mora prokurist vedno ob svojem podpisu zapisati pristavek, da gre za prokurista (per
procura – p.p.). Pri prokuri se posebej poudarja načelo abstraktnosti, kar pomeni, da prokura velja, četudi je
pogodba o delovnem razmerju nična.
4.2. Obseg prokure

Obseg prokure določa zakon. Prokurist je po zakonu pooblaščen sklepati pogodbe, opravljati pravne posle in
opravila v zvezi s poslovanjem družbe. Razlika med prokuro in poslovnim pooblastilom je v tem, da je poslovni
pooblaščenec upravičen sklepati pogodbe in opravljati druge posle za družbo, ki so povezani z njegovim delom
(80. člen OZ). Po 35. členu ZGD-1 pa prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost
družbe, razen za odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, za kar mora biti prokurist posebej pooblačen (prvi
odstavek 35. člena ZGD-1). Pri prokuri gre za splošno pooblastilo, katerega obseg določa zakon.
Prokurist ima torej široka pooblastila in lahko sklepa vse posle, ki jih lahko sklepa družba kot pravna oseba.
4.1.2. Podelitev prokure in vrste prokure

Prokuro lahko podeli vsaka družba in tudi podjetnik posameznik, s tem da mora akt o ustanovitvi določiti
postopek in organ, ki podeli prokuro. Prokura se lahko podeli eni ali več osebam ne glede na to, ali so zaposlene
v družbi ali ne, oz. opravljajo kakršnokoli drugo funkcijo. Če se prokura podeli dvema ali več osebam skupaj,
govorimo o t.i. skupni prokuri, za katero je bistveno, da vsi prokuristi skupaj lahko zastopajo družbo, v tem
primeru gre za kolektivno zastopstvo in veljajo že omenjena pravila o nujnosti skupnega nastopa zastopanja pri
aktivnem zastopanju in individualnega zastopanja pri pasivnem zastopanju. Zakon izrecno določa, da tretje osebe
lahko veljavno izjavijo voljo tudi samo enemu od skupnih prokuristov (drugi odstavek 34. člena ZGD-1).
Prokura mora biti vpisana v sodni register, vendar vpis ni konstitutivne narave. Na sodišču mora prokurist
shraniti svoj podpis – enako kot zakoniti zastopniki.
Družba lahko imenuje enega ali več prokuristov samo za podružnico, vendar mora biti to izrecno označeno v
registru in pri podpisu prokurista. Takšen prokurist je pooblaščen, da sklepa pravne posle samo v okviru
dejavnosti podružnice oz. na območju, na katerem deluje podružnica.
Družba lahko prokuristu omeji pooblastila, vendar takšne omejitve nimajo pravnega učinka proti tretjim
osebam. Pri omejitvah gre samo za odnos med družbo in prokuristom in kršitev takšne omejitve ima za posledico
odškodninsko in disciplinsko odgovornost (drugi odstavek 35. člena ZGD-1).
Družba lahko vsak čas prekliče prokuro brez obrazložitve. Po preklicu prokure mora biti prokurist v najkrajšem
času izbrisan iz sodnega registra37.
Prokure ni mogoče prenašati iz ene osebe na drugo. Prokurist lahko le pooblasti določenega pooblaščenca za
opravljanje določenega dejanja, ne more pa naj prenesti upravičenj, ki gredo prokuristu.
35
Glede na obseg pooblastila še ločimo neomejeno (mandatum illimitatum) in omejeno (mandatum limitatum)
pooblastilo.
36
Pooblaščenec ne more prenesti svojega pooblastila na drugega pooblaščenca, ker bi v tem primeru nastopil v
vlogi zastopnika, razen če je to z zakonom posebej dovoljeno, npr. pri zastopanju družbe po odvetniku pred
sodiščem je dovoljeno, da odvetnik prenese svoje pooblastilo na drugega odvetnika (substituta).
37
Prokurist ima pravico kadarkoli odstopiti od prokure, vendar pa je lahko odškodninsko odgovoren, če je
njegov odstop storjen v nepravem času in ima za posledico škodo družbi.
4.2. Poslovno pooblastilo

Pri poslovnem pooblastilu gre za posebno vrsto generalnega pooblastila, na podlagi katerega ima pooblaščenec
pravico sklepati pogodbe in opravljati druge pravne posle, ki so običaji pri opravljanju poslovne dejavnosti
družbe.
Poslovnega pooblastila ne ureja ZGD-1, temveč OZ (80. in 81. člen). Poznamo dve vrsti poslovnega pooblastila:
1. pooblastilo po zaposlitvi in 2. pooblastilo trgovskega zastopnika.
Pooblastilo po zaposlitvi imajo osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom
oz. posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi povezano sklepanje iz izpolnjevanje določenih pogodb.
Takšne osebe imajo pravico sprejeti, sklepati in izpolniti pogodbe, povezane z delom, ki ga opravljajo. Takšno
poslovno pooblastilo imenujemo v praksi pooblastilo po zaposlitvi. Osebe, ki nastopajo na podlagi poslovnega
pooblastila, pa opredeljujemo v praksi kot pooblaščence po zaposlitvi, ki imajo pooblastilo na podlagi
zaposlitve (80. člen OZ).
Pooblaščenec, ki ima poslovno pooblastilo po zaposlitvi, je praviloma delavec v podjetju družbe, kateremu je
družba zaupala takšno delo in opravila, ki običajno obsegajo tudi pooblastila za sklepanje nekaterih pogodb in
opravljanje nekaterih drugih opravil v mejah opravljanja delovnih opravil 38. Obseg pooblastila pooblaščenca po
zaposlitvi določajo poslovni običaji.
Pooblastilo trgovskega potnika ima trgovski potnik, ki za gospodarsko družbo ali pa podjetnika posameznika
opravlja tiste posle, ki se nanašajo na prodajo blaga in so navedeni v pooblastilu (81. člen OZ). trgovski potnik
praviloma nima pravice sklepati pogodb, temveč samo zbirati naročila, če nima za to posebnega pooblastila, ali
pa če to izhaja iz okoliščin konkretnega primera. Trgovski potnik pa je upravičen sprejemati za pooblastitelja
izjave glede napak blaga in druge izjave v zvezi z izpolnitvijo pogodbe, ki bi jo sklenili z njegovim
sodelovanjem, ter v imenu pooblastitelja ukreniti vse, kar je potrebno za ohranitev njegovih pravic iz pogodbe
(tretji odstavek 81. člena OZ).
SODNI REGISTER
1. Pojem in pomen sodnega registra
Sodni register je javna knjiga, ki je na vpogled vsem zainteresiranim in vsebuje podatke o glavnih statusnih
značilnostih vseh vpisanih subjektov in o dejstvih, ki so pomembna za pravni promet, s čimer se utrjuje pravna
varnost v poslovnem prometu39.
Vpis v sodni register pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za ustanovitev posameznih oblik gospodarskih
subjektov, zlasti pa družb, in da lahko vpisani gospodarski subjekti opravljajo določene dejavnosti, ker se ob
vpisu obvezno ugotavlja obstoj zakonskih pogojev, s čimer se varujeta pravna varnost in zakonitost poslovanja.
Gospodarske družbe z vpisom v sodni register dobijo status pravne osebe.
Temeljni zakon, ki ureja sodni register, določa podatke, ki se vpisujejo v sodni register, in pravila postopka, v
katerem pristojno redno sodišče odloča o vpisu v sodni register, je Zakon o sodnem registru (ZSReg). Sodni
register je organiziran pri pristojnem okrožnem sodišču (registrsko sodišče).
2. Načela registrskega prava

Med ta načela štejemo zlasti:
♥ načelo obveznega vpisa pomeni, da mora vsaka družna oz. drug pravni subjekt biti vpisan v sodni
register. To načelo zakona ZSReg. V sodni register se obvezno vpisujejo tudi podružnice;
♥ načelo javnosti pomeni, da je vse tisto, kar je vpisano v register, javno. Vsi podatki sodega registra,
kot javne knjige, so dostopni vsakomur, ne da bi moral ta izkazati poslovni ali kakšen drug interes;
♥ publicitetno načelo pomeni, da so vsa dejstva in podatki vpisani v sodni register in objavljeni v
Uradnem listu RS40. Publicitetno načelo izhaja iz obveznosti objavljanja podatkov iz sodnega registra;
♥ načelo zaupanja v registrsko stanje pomeni, da ne more biti oškodovan tisti, ki se v dobri veri zanese
na vpisane podatke v sodnem registru;
♥ načelo ažurnosti pomeni, da morajo biti vsa na novo nastala dejstva oz. podatki vpisani v sodni
38
Za pooblaščence iz zaposlitve ni pomembno, da so v delovnem razmerju, temveč da dejansko opravljajo delo
na določenem delovnem mestu.
39
Sodni register je seznam določenih podatkov podjetnika, ki so pravno pomembni.
40
V teoriji registrskega prava poznamo t.i. pozitivno publiciteto, ki je v tem, da se lahko proti tretji osebi
uveljavljajo vsa dejstva, ki so vpisana v registru. Nihče se ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov iz
registra. Poznamo tudi negativno publiciteto, ki pomeni, da določenega dejstva ni, če ni vpisano v registru in ni
objavljeno, bi pa po zakonu moralo biti vpisano oz. objavljeno.
register v določenem roku41.
3. Organizacija sodnega registra

Sodni register lahko opredelimo kot javno knjigo, ki vsebuje najpomembnejša pravno relevantna dejstva o
subjektih vpisa.
Sodni register se vodi po sistemu registrskih vložkov za vsak subjekt vpisa posebej. Registrski vložek ima dva
dela, aktivnega, v katerega se vlagajo registrski listi, ki vsebujejo zadnje podatke vpisa v sodni register in
ustrezajo dejanskemu stanju, in pasivni del, v katerega se vlagajo prejšnji registrski listi z aktivnega dela
registrskega vložka po vpisu zadnje spremembe, katere veljavnost preneha z vpisom spremembe.
Poleg sodnega registra sodišče vodi posebno zbirko listin. V zbirko listin se odlagajo listine, ki so podlaga za
posamezen vpis v sodni register, kot npr. statut družbe, akt o ustanovitvi ipd. Načelo javnosti za listine ne velja
in se smejo dali na vpogled zainteresiranim osebam le, če so za to upravičene.
Sodni register vodi pristojno sodišče, določeno z zakonom za vse subjekte, ki imajo sedež na območju tega
sodišča (registrsko sodišče).
Vpis v sodni register se opravi na podlagi zahteve zainteresirane osebe in sodišče ne more odreč vpisa, če je
priglasitev podpisala pooblaščena oseba in so priglasitvi priložene v zakonu oz. v uredbi določene listine z
vsebino, ki je predpisana.
Izbris opravi sodišče le tedaj, ko ugotovi, da je vpis neutemeljen, ali če to zahteva oseba, ki ima za to pravni
interes. Sodišče bo izbrisalo določen podatek iz sodnega registra, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali
neveljavne listine ali če so v listini, na podlagi katere je bil objavljen vpis, navedeni neresnični podatki, oz. če je
bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku. Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od dneva, ko je vložnik
izvedel za razloge ničnosti, ni pa vel dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa.
4. Vrste vpisov
V registrskem pravu poznamo različne vpise glede na njihov pomen in naravo ter posledice, ki so povezane z
vpisom v sodni register. Tako imamo dokončne (konstitutivne), pogojne (začasne) in obvestilne (deklaratorne)
vpise.
Konstitutivni (dokončni) vpisi so tisti vpisi, na podlagi katerih nastane neka pravica ali dejstvo. Brez vpisa ne
more nastati pravica oz. posledica določenega dejstva. Dokončni vpisi so zlasti vpisi ustanovitve družbe,
statusnih in drugih sprememb subjektov vpisa ter njihovega prenehanja.
Pogojni oziroma začasni vpisi so tisti, ki se vpisujejo kot predznamba v sodni register pogojno (vpis bo
dokončen in bo učinkoval kot dokončen šele, ko bo izpolnjeno določeno dejstvo) in je zato ta vpis tudi začasen,
ker se pričakuje nastanek določenega dejstva in z nastankom le-tega bo začasni vpis postal dokončen ali pa bo
izbris upravičen z drugim dokončnim vpisom.
Obvestilni oziroma deklaratorni vpisi so vpisi podatkov, ki se nanašajo na že obstoječe dejstvo oz. že nastalo
pravico. Gre za vpis že obstoječega dejstva, ki postane z vpisom javno in z objavo vsakomur znano.
5. Podatki, ki se vpisujejo v register

V sodni register morajo biti vpisane vse oblike družb, ki jih pozna zakon. Razen tega mora biti vpisano
gospodarsko interesno združenje, samostojni podjetnik, podružnica tujega podjetja, zavod, zadruga, zavod in
druge pravne ali fizične osebe, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni register. Z zakonom je posebej
določeno, da se morajo vpisati tudi deli subjekta vpisa (podružnice). Subjekt vpisa je zavezan vložiti prijavo za
vpis v sodni register v 15 dneh od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za vpis, če zakon ne določa drugače. Pri
vpisovanju posameznih subjektov ločimo vpis podatkov, ki so pomembni za status subjekta (statusni vpis), in
vpis podatkov, ki so pomembni za posamezni subjekt pri nastopanju v pravnem prometu (poslovni vpisi).
Statusni vpisi so predvsem vpisi podatkov, ki se nanašajo zlasti na ustanovitev subjekta vpisa, statusne
spremembe in prenehanje subjekta vpisa.
Podatki, ki se vpišejo v sodni register zaradi njihove pomembnosti za pravni promet, so zlasti:
♥ firma in sedež;
♥ dejavnost;
♥ pooblastila v pravnem prometu;
♥ vrste in obseg odgovornosti;
41
ZGD-1 določa, da je treba zahtevo za vpis predložiti v 15. dneh od dneva, ko so izpolnjeni vsi pogoji za vpis
(tretji odstavek 47. člena). Ažurnost vpisovanja sprememb in na novo nastalih dejstev je nujna zato, ker ima
obvezni konstitutivni vpis v sodni register pravni učinek nasproti drugim šele od dneva vpisa.
♥ imena oseb, ki so pooblaščene za zastopanje subjektov v pravnem prometu;

♥ imena, sedež in bivališče in odgovornost ustanovitelja za obveznosti subjekta vpisa;
♥ ime in kraj poslovanja ter
♥ pooblastila podružnic.
Pri ustanovitelju oz. družbenikih se vpišeta tudi vrsta in obseg odgovornosti za obveznosti subjekta vpisa ter
datum vstopa in izstopa.
V zvezi s trajanjem subjekta vpisa se v sodni register vpisuje čas trajanja samo, če je subjekt vpisa ustanovljen za
določen čas. V zvezi s prisilno poravnavo, likvidacijo i stečajem se vpisuje sklep o začetku in koncu omenjenih
postopkov. Vpisujejo se tudi podjetniške pogodbe.
6. Postopek vpisa v register

Postopek vpisa ureja Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register, ki jo je izdala Vlada RS.
Postopek se začne z vložitvijo prijave upravičene osebe. Prijavi morajo biti priložene predpisane listine, s
katerimi se dokazujejo dejstva, ki so pomembna za vpis v sodni register. O prijavi za vpis podatkov, ki se
nanašajo na d.d., ter za vpis podatkov o združitvi in preoblikovanju družb v sodni register odloča na prvi stopnji
sodnik posameznik, o vseh drugih predlogih pa odloča sodni referent na prvi stopnji. Zoper odločitev sodnega
referenta je dovoljena pritožba v 8 dneh od dneva odločitve, o kateri odloča sodnik posameznik istega sodišča.
Na drugi stopnji odloča senat, ki ga sestavljajo trije sodniki. V postopku za vpis v sodni register izdaja sodišče
odločbo v obliki sklepa ali odredbe. V registrskem postopku ni dovoljena vrnitev v prejšnje stanje in ni
mirovanja postopka. Stroške postopka plača vsak udeleženec.
7. Sodni register kot centralna informatizirana baza

Določeni podatki iz sodnega registra se evidentirajo v centralni informatizirani bazi 42. V okviru informatizirane
baze je vodena glavna knjiga sodnega registra, v katero se vpisujejo in združujejo vsi podatki, ki se vpisujejo v
sodni register pri vsakem od registrskih sodišč v RS. Podatki o subjektih vpisa se vodijo pod njegovo
identifikacijsko številko.
Vpogled v te podatke se zagotovi z računalniškim izpisom vpisanih podatkov, ki se nanašajo na posamezen
subjekt vpisa (redni izpisek iz sodnega registra). Dostop do podatkov, vpisanih v sodni register, je mogoč tudi
neposredno prek računalniške povezave, če tako odloči minister, pristojen za pravosodje.
Tako nihče nima pravice do dostopa podatkov, ali je določena oseba ustanovitelj (družbenik) v subjektu vpisa ali
je določena oseba član uprave oz. nadzornega sveta v subjektu vpisa. Izjemoma zakon dovoljuje vpogled v
podatke, vpisane v informatizirani bazi, 1. upniku, ki ima izvršilni naslov, da ugotovi, ali je dolžnik družbenik in
kakšen je njegov delež v subjektu vpisa; 2. državnemu organu, da ugotovi, kdo so člani uprave oz. nadzornega
sveta, in 3. pravni osebi (subjektu vpisa), da ugotovi, ali določena oseba opravlja funkcijo, s katero krši
konkurenčno prepoved43.
POSLOVNE KNJIGE IN LETNO POROČILO

1. Bilančno pravo in računovodstvo
1.1. Uvod
V bilančnem pravu so zajeta pravna pravila, ki urejajo področje knjigovodenja, bilanciranja, računovodstva,
revidiranja in javne objave rezultatov poslovanja gospodarskih subjektov.
Bilančno pravo predstavlja materialno vsebino poslovanja gospodarskih družb, saj neposredno določa, kaj je oz.
kako se ugotovi dobiček ali izguba gospodarske družbe.
1.2. Pravo računovodstva

Zelo pomemben segment bilančnega prava je pravo računovodstva. Pravo računovodstva predstavljajo tista
prava pravila, ki normativno (pravno) določajo posamezna računovodska vprašanja.
Celotno računovodstvo se deli na finančno in stroškovno računovodstvo.
Stroškovno računovodstvo je računovodsko spremljanje in presojanje notranjega poslovanja. Finančno
računovodstvo je računovodsko spremljanje in presojanje zunanjega poslovanja, ki podatke o notranjem
poslovanju zgolj povzema. V finančno računovodstvo sodita glavno (sintetično) računovodstvo, ki je usmerjeno
k računovodskim izkazom, ter analitično (področno) računovodstvo, in sicer tako denarnih sredstev, terjatev in
finančnih naložb kot tudi kapitala, dolgoročnih rezervacij in dolgov. Finančno računovodstvo ima štiri sestavine:
42
Kot centralna informatizirana baza se vodi glavna knjiga, v katero se vpisujejo in vzdržujejo vsi podatki, ki se
vpisujejo v sodni register pri vsakem od registrskih sodišč v RS (informatizirana glavna knjiga). V
informatizirano glavno knjigo se vpisujejo naslednje baze podatkov: subjekt vpisa, družbeniki, zastopniki, člani
nadzornega sveta,…
43
Poslovna skrivnost in prepoved konkurence: 39. do 43. člen ZGD-1).
knjigovodstvo, računovodsko predračunavanje, računovodsko nadziranje in računovodsko analiziranje.
1.3. Cilji oziroma namen bilančnega prava

Cilji bilančnega prava so številni in se med seboj prepletajo.
Temeljni namen bilančnega prava je zagotoviti ustrezno informacijo o premoženjskem in finančnem položaju,
donosnosti, dobičku ter razvojnih prespektivah gospodarske družbe. S pravilno informacijo o premoženjskem in
finančnem stanju gospodarskega subjekta je varovano tudi okolje.
Z bilančnopravnimi predpisi se predvsem pri kapitalskih družbah in v okviru le teh pri delniških družbah
zagotavljajo osnovni koncepcijski postulati gospodarske družbe, in sicer:
♥ načelo ohranitve osnovnega kapitala;
♥ varovanje upnikov preko načela prepovedi vrnitve vložka;
♥ prepoved prikritih izplačil dobička in
♥ razdelitev zgolj bilančnega dobička med delničarje.
Družbenikom kapitalskih družb je zaradi varovanja upnikov za razdelitev na voljo zgolj bilančni dobiček.
Pravilen način ugotovitve bilančnega dobička določajo bilančnopravni predpisi tako na prihodkovni kottudi na
odhodkovni oz. stroškovni strani.
Z bilančnopravnimi predpisi se zagotavlja ustrezna informacija o kapitalski ustreznosti gospodarske družbe,

njeni solventnosti in likvidnosti, razmerju med lastniškim in dolžniškim kapitalom, in sicer zaradi varovanja
sedanjih in potencialnih upnikov, določa se stopnja skrbnega ravnanja in ukrepov znotraj gospodarske družbe
bodisi v smeri nadaljnjega razvoja bodisi v smeri likvidacije in prenehanja.
Bilančno pravo je povezano tudi z davčnim pravom, ker je podjetniška bilanca hkrati temelj za obdavčitev
gospodarske družbe. Razlikovati je treba med podjetniško in davčno bilanco. Davčni predpisi pri sestavi davčne
bilance pogosto upoštevajo podjetniško bilanco oz. dobiček, ugotovljen na podlagi izkaza poslovnega izida
(dobiček, ki ga s prihodki in odhodki prikaže izkaz poslovnega izida).
1.4. Formalno pravo in standardi

Četrta bilančna direktiva zahteva, da se s pravnim predpisom uredijo določena najpomembnejša vprašanja, pri
čemer ponuja več alternativnih možnosti44.
V Sloveniji je sprejet kompromis, ki se kaže v urejanju bilančnega prava in računovodstva tako v zakonu kot tudi
v Slovenskih računovodskih standardih (SRS). Za določitev podrobnejših pravil o računovodenju je po osmem
odstavku 54. člena ZGD-1 pooblaščen Slovenski inštitut za revizijo, ki ta pravila določi s Slovenskimi
računovodskimi standardi. Ker jih sprejema v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, imajo naravo
predpisa. V postopku sprejemanja standardov in njihovih sprememb sodelujejo tudi Gospodarska zbornica
Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije ter Agencija za trg vrednostnih papirjev.
Za SRS velja, da tako kot ostali podzakonski predpisi, ne smejo biti v nasprotju z ZGD-1 in drugimi zakoni, ki
urejajo pravila o računovodenju posameznih pravnih oseb, ter predpisi izdanimi na njihovi podlagi (deveti
odstavek 54. člena ZGD-1). SRS posameznih vprašanj ne smejo urediti drugače, kot so urejena v zakonu, razen
kadar zakon izrecno dovoljuje takšen odstop (npr. 1., 2. in 3. točka osmega odstavka 56. člena, četrti odstavek
62. člena in drugi odstavek 67. člena ZGD-1).
Po izrecni zakonski zahtevi slovenski računovodski standardi določijo zlasti:

♥ vsebino in členitev izkaza finančnega izida ter izkaza gibanja kapitala;
♥ pravila o vrednotenju računovodskih postavk;
♥ pravila o vsebini posameznih postavk v računovodskih izkazih in pojasnilih ter postavk v prilogi k
izkazom.
Bilančno pravo je tako urejeno v ZGD-1 in Slovenskih računovodskih standardih.

V ZGD-1 je urejeno v osmem poglavju I. dela (Poslovne knjige in letno poročilo), posamezna materialna
bilančnopravna vprašanja pa so določena tudi v posebnem delu, kot posebnosti pri gospodarskih družbah (npr.
230., 231., 281., 282., 500. členu ZGD-1).
ZGD-1 ureja naslednja vprašanja s področja bilančnega prava in računovodstva:

♥ splošna pravila o računovodenju (54. člen);
44
Mednarodni računovodski standardi se ne uporabljajo neposredno, temveč so le podlaga za oblikovanje
obveznih računovodskih rešitev v posameznih državah.
♥ obveznost izdelave konsolidiranega letnega poročila (56. člen);

♥ pravila o dolžnosti revidiranje (57. člen);
♥ pravila o dolžnosti in načinu javne objave letnih poročil (58. člen);
♥ splošna pravila o letnem poročilu (60. in 61. člen);
♥ splošna pravila o členitvi izkazov (62. člen);
♥ bilanco stanja in njeno členitev ter opredelitev rezerv (63. do 65. člen);
♥ izkaz poslovnega izida in njegovo členitev (66. člen);
♥ vrednotenje postavk računovodskih izkazov s splošnimi pravili vrednotenja (67. člen);
♥ posebna pravila o letnem poročilu in vrednotenju v primeru statusnopravnih preoblikovanj –
združitev in delitev (68. člen);
♥ pravila o vsebini priloge k izkazom (69. člen) in
♥ opredelitev poslovnega poročila (70. člen).
1.5. Bilančno pravo v ZGD-1

Bilančnopravna pravila, določena v ZGD, praviloma veljajo za vse gospodarske družbe in samostojne
podjetnike. Njihova uporaba je odvisna od pravnoorganizacijske oblike in velikosti gospodarske družbe.
Družbe se najprej razvrščajo na dve skupini, in sicer na tiste, za katere se uporabljajo določbe osmega poglavja I.
dela v celoti, ter na tiste, za katere veljajo samo nekatere določbe.
Družbe in podjetniki, za katere veljajo vse določbe osmega poglavja I. dela ZGD-1, so:
♥ vse kapitalske družbe (delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo in komanditne delniške
družbe),
♥ dvojne družbe (to so osebne družbe, bodisi družbe z neomejeno odgovornostjo bodisi komanditne
družbe, pri katerih za njihove obveznosti ne odgovarja neomejeno nobena fizična oseba),
♥ podjetniki, katerih podjetje ustreza merilom srednje oz. velike družbe.
Družbe in podjetniki, za katere se uporabljajo samo posamezne določbe osmega poglavja I. dela ZGD-1, so:
♥ osebne družbe (ki niso dvojne družbe),
♥ majhni podjetniki (podjetniki, katerih podjetje ustreza merilom za majhne družbe).
Zanje se uporabljajo samo določne 54. člena ZGD-1 o splošnih pravilih o računovodenju. Njihovo letno
poročilo je sestavljeno le iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida, brez priloge s pojasnili k izkazom
in drugih izkazov oz. delov. Nadalje se za njih uporabljajo določbe 58., 65., 66. in 67. člena ZGD-1.
V okviru prve skupine gospodarskih družb in podjetnikov (kapitalske družbe, dvojne družbe in srednji ter veliki
podjetniki) lahko nadalje v skladu z osmim poglavjem I. dela ZGD-1 oblikujejo dve podskupini, in sicer:
1. velike in srednje družbe, podjetniki in majhne javne družbe (družbe, z vrednostnimi papirji katerih se
trguje na organiziranem trgu), za katere veljajo:
♥ določba prvega odstavka 57. člena ZGD-1 o obvezni reviziji letnega poročila;
♥ določba prvega odstavka 58. člena ZGD-1 o daljšem – 8 mesečnem roku za predložitev letnega
poročila zaradi objave in
♥ pravila o širšem obsegu letnega poročila – poleg bilance stanja, izkaza poslovnega izida in
priloge s pojasnili so zavezane izdelati tudi izkaz finančnega izida, izkaz gibanja kapitala in
poslovno poročilo;
2. majhne nejavne družbe (družbe, z vrednostnimi papirji katerih se ne trguje na organiziranem trgu) ter
veliki in srednje veliki podjetnikih, pri katerih:
♥ ne velja zakonska dolžnost revidiranja letnega poročila (prvi odstavek 57. člena ZGD-1);
♥ letno poročilo ne obsega izkaza finančnega izida, izkaza gibanja kapitala in poslovnega
poročila (drugi odstavek 60. člena ZGD-1).
Za srednje in majhne družbe dopušča določene dodatne poenostavitve (različne za majhne in za srednje družbe)
pri členitvi izkazov. Znotraj skupine majhnih podjetnikov pa zakon za »zelo majhne podjetnike«, v skladu z
merili iz drugega odstavka 73. člena ZGD-1, določa, da lahko poslovne knjige vodijo po sistemu enostavnega
knjigovodstva45.
45
Podjetnik lahko poslovne knjige vodi po sistemu enostavnega knjigovodstva, če ne prekorači dveh od naštetih
kriterijev:
♥ da povprečno število zaposlenih ni večje od tri;
♥ da so letni prihodki nižji od 10 mio tolarjev;
Uporaba bilančnopravnih pravil, določenih tako v ZGD kot v SRS, je tako odvisna od pravnoorganizacijske
oblike gospodarske družbe, velikosti družbe oz. podjetja podjetnika, pa tudi od področja oz. dejavnosti. Za
kapitalske družbe je določena večja stopnja formalnosti pri določanju bilančnopravnih okvirov in predvsem pri
publiciteti računovodskih podatkov. Razlog je poudarjeno varstvo upnikov.
1.5.1. Merila velikosti

ZGD-1 deli gospodarske družbe na mikro, majhne, srednje in velike družbe (55. člen). Enaka merila se
uporabljajo pri razvrstitvi samostojnih podjetnikov.
Določena so naslednja tri merila:

♥ povprečno število zaposlenih v zadnjem poslovnem letu;
♥ čisti prihodki od prodaje v zadnjem poslovnem letu;
♥ vrednost aktive ob koncu poslovnega leta.
Mikro družbe so družbe, ki izpolnjujejo dve izmed naslednjih meril:

♥ povprečno število zaposlenih v poslovnem letu ne presega 10;
♥ čisti prihodki od prodaje ne presegajo 2.000.000 evrov in
♥ vrednost aktive ne presega 2.000.000 evrov.
Majhna družba je družba, ki ni mikro družba in, ki izpolnjuje dve od teh meril:
Srednja družba je družba, ki ni mikro družba in ne srednja družba in, ki izpolnjuje dve od teh meril:
Velike družbe so vse ostale družbe, ki se ne štejejo niti za mikro niti za majhne in niti za srednje družbe. V
vsakem primeru pa so velike družbe:
♥ banke,
♥ zavarovalnice,
♥ družbe, ki po 56. členu ZGD-1 morajo pripraviti (izdelati) konsolidarno letno poročilo.
Pri merilih se upošteva stanje v zadnjem poslovnem letu. Pri tem je relevanten bilančni presečni dan: po stanju
na ta dan je sestavljena bilanca.
1.6. Slovenski računovodski standardi

Slovenski računovodski standardi so sestavljeni iz uvoda, ki opredeljuje namen, ureditev, postopke in sestavo
slovenskih računovodskih standardov, nato sledi končna določba ter 39 posameznih standardov. Struktura
posameznega slovenskega računovodskega standarda je naslednja:
♥ uvod;
♥ standard;
♥ opredelitev ključnih pojmov;
♥ pojasnila;
♥ datum sprejema in začetka uporabe.
Doslej sprejeti slovenski računovodski standardi (SRS) so naslednji:
splošni slovenski računovodski standardi (SRS 1-30);
posebni slovenski računovodski standardi (SRS 31-39).
SRS 1 do 19 obravnavajo metodiko vsebinskega izkazovanja gospodarskih kategorij, SRS 24 do 27 metodiko

oblikovnega predstavljanja gospodarskih kategorij pri zunanjem poročanju, SRS 20 do 23 in 28 do 30 pa
metodiko delovanja na posameznih področjih računovodenja, in sicer na področjih računovodskega
predračunavanje, knjigovodenja, računovodskega nadziranja, računovodskega preučevanja in računovodskega
♥ da povprečna vrednost aktive v obračunskem letu (izračunana kot polovica seštevka vrednosti aktive
na prvi in zadnji dan obračunskega leta) ne presega 6 mio tolarjev (drugi odstavek 73. člena ZGD-1).
informiranja.
Posebni računovodski standardi 31 do 39 obravnavajo posebnosti računovodenja v organizacijah posameznih

vrst. ZGD-1 izrecno zahteva, da morajo SRS povzemati vsebino direktiv EU (četrte – bilančne direktive in
sedme direktive o konsolidiranih bilancah).
1.7. Splošna pravila o računovodenju

1.7.1. Izkazni predpisi in pravila o vrednotenju bilančnih postavk
V okviru bilančnega prava predstavljajo osrednje mesto predpisi, ki opredeljujejo vsebino in členitev
posameznih računovodskih izkazov. Ta pravila določajo, kaj se sme oz. mora vključiti v posamezno bilančno
postavko oz. postavko računovodskega izkaza in s kakšno vrednostjo se ta postavka opredeli. Pri postavki gre za
del bilance stanja in drugih računovodskih izkazov v obliki številk oz. zneskov, ki izkazujejo vrednosti v denarni
valuti.
V zvezi z izkaznimi predpisi ZGD-1 vsebuje le splošna pravila o členitvi izkazov (62. člen) in osnovno
opredelitev ter členitev bilance stanja in izkaza poslovnega izida, sicer pa so pravila o členitvi izkazov jedro
SRS, saj opredeljujejo vsebino posameznih postavk v računovodskih izkazov (3. točka osmega odstavka 54.
člena ZGD-1). Prav tako ZGD-1 določa le splošna pravila vrednotenja (67. člena), podrobnejša pravila določa
SRS. ZGD-1 sploh ne določa vsebine in členitve drugih dveh izkazov (izkaza finančnega izida in izkaza gibanja
kapitala), temveč jih opredeljujejo SRS, in sicer na podlagi pooblastil v 1. točki osmega odstavka 54. člena
ZGD-1.
1.7.1.1. Splošna pravila o členitvi izkazov

ZGD-1 okvirno določa členitvi bilance stanja in izkaza poslovnega izida, ki ju dopolnjujejo in podrobno urejajo
SRS, členitvi izkaza gibanja kapitala in izkaza finančnega izida pa v celoti urejajo samo SRS. ZGD-1 določa tudi
splošna pravila o členitvi izkazov, ki veljajo za vse izkaze, smiselno pa se uporabljajo tudi za prilogo k izkazom.
Generalna klavzula iz 61. člena ZGD-1 zahteva, da mora biti letno poročilo (in s tem izkazi) sestavljeno jasno in
pregledno, s poudarkom na resničnem in poštenem prikazu.
Zakon kot izhodišče določa načelo stalnosti, kar pomeni, da je treba v izkazih za zaporedna poslovna leta
uporabljati enak način členitve postavk (drugi odstavek 62. člena ZGD-1). Le na podlagi stalnosti členitev je
mogoče zagotoviti primerljivost posameznih letnih poročil. To pravilo je posebej relevantno pri najrazličnejših
izbirnih možnostih, ki jih dajeta zakon in SRS.
Splošna pravila o členitvi se nanašajo tudi na stopnjo (globino) členitve. Zakon praviloma zahteva, da morajo
biti posamezne postavke načeloma prikazane tako, kot določajo zakonske določbe (in ob tem SRS), vključno z
uporabo enakega zaporedja. Dopustna je nadaljnja členitev znotraj posameznih postavk, pri čemer so
gospodarski subjekti avtonomni. Nove postavke je dovoljeno dodati samo, kadar ne pride do nepotrebnega
podvajanja oz. izkrivljanja zaradi vsebinskega prekrivanja z osnovnimi zakonsko določenimi postavkami.
Zakon dopušča določena odstopanja le pri posameznih osnovnih postavkah, označenih z arabskimi številkami.
Pri teh je mogoče, glede na posebne značilnosti dejavnosti družbe, prilagoditi členitve, nomenklaturo in
poimenovanje. ZGD-1 še posebej pooblašča SRS, da za družbe, ki opravljajo dejavnost s področja posameznih
gospodarskih panog, zlasti za banke in zavarovalnice (četrti odstavek 62. člena ZGD-1) 46, določijo posebna
pravila za prilagoditev. Zakon določa tudi možnost združitve posameznih postavk, ki so določene z arabskimi
številkami. Te postavke se lahko združijo:
♥ če je vrednost posameznih postavk, ki se združijo, nepomembna za resničen in pošten izkaz ali
♥ če se z združitvijo postavk doseže boljša preglednost.
Če se postavke združujejo zaradi preglednosti, morajo biti združene postavke kljub temu ločeno prikazane v
prilogi k izkazom.
Zakon zaradi jasnosti in preglednosti določa obveznost dvojnega navajanja vrednosti pri posamezni postavki,
torej postavke za tekoče leto oz. časovno opredelitev in postavke v preteklem letu.
Zakon ureja posebno rešitev tudi za postavke, katerih vrednosti je enaka nič (0). Teh postavk v bilanci stanja in
izkazu poslovnega izida sploh ni treba prikazovati. Izjema velja takrat, ko je to potrebno zaradi primerjave z
vrednostjo teh postavk v preteklem letu. Če je vrednost posamezne postavke v obeh letih enaka nič, je postavka
lahko izpuščena.
ZGD-1 v prvem odstavku 62. člena ureja prepoved pobotanja. Gre za prepoved pobotanja posameznih aktivnih
postavk s posameznimi pasivnimi postavkami, kar velja za bilanco stanja, ter prepoved pobotanja posameznih
46
Za banke in zavarovalnice sta sprejeta posebna računovodska standarda: SRS 31 in SRS 32.
postavk prihodkov s posameznimi postavkami odhodkov, kar velja za izkaz poslovnega izida. To pravilo je
nujno zaradi načela resničnega in poštenega izkaza premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega
položaja in poslovnega izida. Če bi te postavke med seboj pobotali, bi bil takšen prikaz onemogočen 47.
1.7.1.2. Vrednotenje postavk v računovodskih izkazih

Predpisi o vrednotenju določajo s kakšno vrednostjo se posamezne postavke prikažejo. Gre za vrednotenje
postavk v računovodskih izkazih.
ZGD-1 določa le splošna pravila vrednotenja (67. člen), ki v bistvu predstavljajo le najpomembnejša načela
vrednotenja, glede podrobnosti pa napotuje na ureditev pravil o vrednotenju posameznih računovodskih postavk
v SRS (2. točka osmega odstavka 54. člena ZGD-1). Temeljne računovodske predpostavke in načela za
vrednotenje navajajo SRS v svojem uvodu. SRS morajo pri tem strogo upoštevati splošna pravila vrednotenja,
določena v ZGD-1, ki dopuščajo, da slovenski računovodski standardi določijo izjemne primere, v katerih je
mogoče odstopiti od splošnih pravil (drugi odstavek 67. člen ZDG-1). Tedaj je treba v prilogi k izkazom
pojasniti razloge za takšen odstop in opisati, kakšne učinke ima to za prikaz premoženja in obveznosti,
finančnega položaja ter poslovnega izida družbe.
Splošna načela vrednotenja, določena v 67. členu ZGD-1 (splošna pravila vrednotenja), so naslednja:
♥ načelo delujočega podjetja – nadaljevanje družbe (going concern);
♥ načelo stalnosti vrednotenja;
♥ načelo previdnosti (prudence);
♥ načelo periodizacije;
♥ načelo posamičnega vrednotenja;
♥ načelo bilančne identitete.
Načelo delujočega podjetja – nadaljevanje družbe (going concern)

To načelo predstavlja nadaljevanje družbe, kot delujočega podjetja, zaradi česar je treba računovodske izkaze
sestavljati tako, kot da se bo poslovanje po določenem obdobju v prihodnosti nadaljevalo in ni niti namena niti
potrebe, da bi bilo ustavljeno ali pomembno skrčeno48.
Načelo stalnosti vrednotenja

Uporaba metod vrednotenja se brez utemeljenih razlogov iz poslovnega leta v poslovno leto ne sme spreminjati.
To načelo zahteva bilančno kontinuiteto v tem smislu, da gospodarskim subjektom prepoveduje, da bi zaradi
pravice do izbire različnih metod vrednotenja, ko jo sicer imajo, metode iz leta v leto spreminjali, razen če je to
posebej utemeljeno. Merila za izjeme določa zakon oz. standardi. To načelo se nanaša le na uporabo metod
vrednotenja, ne pa tudi na vprašanje samega upoštevanja v računovodskem izkazu (za to veljajo posebna pravila,
ki so posebej določena). Stalnost vrednotenja se nanaša samo na stalnost izbire metode vrednotenja, ki vključuje
tudi stalnost izbranega načina določanja vrednosti. Gre za načelo materialne bilančne kontinuiteta, ki se nanaša
na vrednotenje postavk, medtem ko pri samem izkazovanju oz. členitvi izkaza velja načelo formalne bilančne
kontinuitete, po katerem je treba v računovodskih izkazih za zaporedna poslovna leta uporabljati enak način
členitve postavk (drugi odstavek 62. člen ZGD-1).
To načelo zagotavlja primerljivost računovodskih izkazov za različna računovodska obdobja, kar je za

uporabnike oz. za vse subjekte, ki se zanimajo za bilanco stanja, nujno.
Načelo previdnosti (prudence)

Načelo previdnosti vključuje tri podnačela:
♥ realizacijsko načelo;
♥ imparitetno načelo;
♥ načelo obveznega upoštevanja amortizacije in odpisov.
Načelo previdnosti je uveljavljeno v nemškem pravi, kjer je poudarjena njegova vloga pri zaščiti upnikov. V
skladu s tem načelom gospodarski subjekt v dvomu vrednosti aktivne postavke z nižjo (podcenjeno) vrednostjo
in preceni pasivne postavke. Tako nastajajo tihe rezerve v obliki večje »dejanske vrednosti«, kot je dejansko
izkazana v računovodskih postavkah. Zaradi tihih rezerv tudi ni izkazan dobiček, ki bi se izplačal družbenikom.
47
Odstop od prepovedi pobotanja je dopusten le tedaj, kadar je to v zakonu ali SRS izrecno določeno.
48
Gre za predpostavko, od katere se odstopa v primeru likvidacije ali stečaja gospodarske družbe. Tedaj veljajo
posebna pravila vrednotenje, ki jih določa SRS 37. V takih primerih se posamezne bilančne postavke ovrednotijo
z likvidacijsko vrednostjo, ki predstavlja vrednost, ki bi jo za določeno sredstvo (aktivno postavko bilance) on
bilančnem dnevu še dosegli na trgu.
ZGD-1 načelo previdnosti izpeljuje v treh smereh, ki jih lahko opredelimo kot podnačela, in sicer:
♥ po realizacijskem načelu se izkažejo samo dobički, ki so do bilančnega presečnega dne že uresničeni.
Pri dobičkih je prepovedan tako prezgodnji kot tudi prepozni izkaz. Dobički morajo biti uresničeni,
kar pomeni realizirani odplačno na trgu. Datumsko je relevanten bilančni presečni dan
(Bilanzstichtag);
♥ imparitetno načelo pomeni, da se upoštevajo vsa predvidljiva tveganja in izgube, nastale v
poslovnem letu ali v katerem od prejšnjih poslovnih let, četudi ta tveganja oz. izgube postanejo znane
šele v obdobju po bilančnem presečnem dnevu pa do dneva izdelave letnih računovodskih izkazov.
Gre za anicipacijo izgub, ki se morajo upoštevati, v nasprotju z anticipacijo dobičkov, ki se zaradi
realizacijskega načela ne upoštevajo. Gre za imparitetno (neenako) obravnavanje upoštevanja
anticipiranih izgub oz. dobičkov. Upoštevati je treba dan izdelave letnih računovodskih izkazov;
♥ po načelu obvezne amortizacije in drugih odpisov je treba te stroške upoštevati ne glede na to, ali se
je poslovno leto zaključilo z dobičkom ali z izgubo. Novi računovodski standardi dovoljujejo, da se
sredstva vrednotijo tudi nad izvirno knjigovodsko vrednostjo, kar v preteklosti ni bilo mogoče.
Načelo periodizacije
Po načelu periodizacije likvidnostni elementi ne opredeljujejo poslovnega izida, ampak se ravna po načelu, da se
prihodki in odhodki izkazujejo v tistem poslovnem letu oz. obdobju, h kateremu ekonomsko dejansko tudi
sodijo. To pravilo je vključeno v vse temeljne slovenske računovodske standarde, odmiki od njega so predvideni
le v nekaterih posebnih slovenskih računovodskih standardih.
Načelo posamičnega vrednotenja

Po načelu posamičnega vrednotenja se sestavine sredstev in obveznosti do virov sredstev vrednotijo posamično.
Na ta način se prepreči pobotanje posamičnih kategorij. Upoštevajo se lahko izjeme glede tega načela, ki jih, v
skladu z drugim odstavkom 67. člena ZGD-1, določajo SRS.
Načelo bilančne identitete

Po načelu bilančne identitete se mora začetna bilanca stanja poslovnega leta ujemati s končno bilanco stanja
prejšnjega poslovnega leta. To načelo je pogoj za razumljivost kot kakovostno značilnost računovodskih
izkazov. Temeljne poslovne knjige se odprejo za postavke sredstev in obveznosti do njihovih virov na podlagi
začetne bilance stanja preučevanega poslovnega leta, ki je enaka končni bilanci stanja prejšnjega poslovnega
leta.
1.7.1.2.1. Prevrednotenje
Standardi pri posameznih kategorijah sredstev in obveznosti določajo začetno računovodsko merjenje oz.
opredelitev o tem, s kakšno začasno vrednostjo se sredstvo oz. obveznost, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v
bilanco oz. računovodski izkaz (t.i. pripoznanje), ovrednoti.
Tako za opredmetena osnovna sredstva velja, da se ob začetnem pripoznanju vrednotijo po nabavni vrednosti.
Enako velja za neopredmetena dolgoročna sredstva, dolgoročne finančne naložbe in druge postavke.
Terjatve vseh vrst se ob začetnem pripoznanju izkazujejo v zneskih, ki izhajajo iz ustreznih listin, ob
predpostavki, da bodo poplačane.
Novi slovenski računovodski standardi težijo k temu, da se postavke ne izkazujejo statično, ampak se čimbolj
dinamično prilagajajo zahtevi glede izkaza po pošteni vrednosti. V zvezi s tem standardi določajo prevrednotenje
postavk bodisi zaradi okrepitve bodisi zaradi oslabitve. Zaradi okrepitve se pri prevrednotenju posamezne
postavke vrednostno povečajo, pri oslabitvah pa se zmanjšajo. Rezultat te računovodske operacije je t.i. posebni
prevrednotevalni popravek. Pri tem je treba ločiti dava režima, in sicer:
♥ obligatorno prevrednotenje in
♥ fakultativno prevrednotenje.
Gre za vprašanje razlikovanja glede obveznosti prevrednotenja oz. izbirne pravice iz gospodarskega subjekta, ali
bo prevrednotenje opravil ali ne. Standardi izhajajo iz osnovnega principa, ki vendarle upošteva načelo
previdnosti. Prevrednotenje aktivnih postavk zaradi okrepitve je dopustno izbirno, medtem ko je prevrednotenje
zaradi oslabitve (sprememba knjigovodske vrednosti navzdol) obvezno. Pri pasivnih postavkah, kjer je
prevrednotenje dolgov zaradi njihove krepitve obvezno, medtem ko je prevrednotenje zaradi oslabitve
fakultativno.
Iz opredelitve uvoda SRS in iz opredelitve prevrednotenja v posameznih SRS izhajajo naslednja pravila:
1. SRS revalorizacije oz. indeksacije sredstev zaradi izločitve vpliva inflacije ne poznajo;
2. prevrednotenje zaradi okrepitve je dopustno oz. mogoče, kar pomeni, da se gospodarski subjekti sami
odločijo, ali bodo v računovodskih izkazih povečevali sredstva zaradi okrepitve ali ne, pri čemer:
♥ se zaradi okrepitve lahko prevrednotijo le opredmetena osnovna sredstva, ne morejo pa se
prevrednotiti neopredmetena dolgoročna sredstva;
♥ je prevrednotenje zaradi okrepitve po SRS mogoče tudi pri finančnih naložbah, ni pa možno pri
zalogah, terjatvah, denarnih sredstvih in kratkoročnih časovnih razmejitvah;
3. prevrednotenje sredstev zaradi slabitve je obvezno pri vseh sredstvih; sredstvo je oslabljeno, če njegova
knjigovodska vrednost presega njegovo nadomestljivo vrednost.
Pri prevrednotenju, ki predstavlja računovodske operacije v zvezi z bilanco stanja, je treba opredeliti razmerje
teh opravil do izkaza poslovnega izida. Velja načelo, da realno povečanje vrednosti sredstev ne sme povečevati
poslovnega izida, dokler ni potrjeno ob prodaji. Zato se hkrati s povečanjem vrednosti prehodno poveča posebni
prevrednotevalni popravek kapitala. V primeru oslabitev lahko hitreje pride do vpliva na poslovni izid, saj se
hkrati z zmanjševanjem vrednosti sredstev povečajo prevrednotevalni poslovni odhodki ali prevrednotevalni
finančni odhodki, ki vplivajo na izid. Pri tem velja še rešitev, da je v primeru, če se pri istih sredstvih pojavi tudi
posebni prevrednotevalni popravek kapitala, najprej treba odpraviti le-tega. Le v tem primeru prevrednotenje ni
neposredno vezano na poslovni izid v izkazu poslovnega izida.
1.7.1.2.2. Posebnost vrednotenja finančnih naložb v odvisna in pridružena podjetja

SRS posebej določajo vrednotenje finančnih naložb, ki jih ima obvladujoče podjetje v odvisna in pridružena
podjetja. Obvladujoče podjetje mora finančne naložbe v odvisna in pridružena podjetja vrednotiti po t.i.
kapitalski metodi (equity method), v nasprotju z vrednotenjem ostalih finančnih naložb, ki se vrednotijo po
naložbeni metodi.
Po kapitalski metodi se finančna naložba v času pridobitve evidentira po svoji nakupni vrednosti. Po pridobitvi
pa se knjigovodska vrednost poveča ali zmanjša, ob upoštevanju deleža obvladujočega podjetja v dobičku ali
izgubi, ki nastane po datumu, ko je finančna naložba pridobljena.
Znesek, prejet iz razdelitve čistega dobička odvisnega podjetja, zmanjšuje znesek finančne naložbe, izkazan v
knjigah obvladujočega podjetja.
1.7.2. Knjigovodstvo in poslovne knjige

Knjigovodstvo je ena izmed štirih sestavin računovodstva. Predstavlja njegov bistveni del. Kot osnovno načelo
ZGD-1 opredeljuje dolžnost, da morajo družbe in podjetniki voditi poslovne knjige in jih enkrat na leto zaključiti
(prvi odstavek prvega odstavka 54. člen ZGD-1). Poslovno leto je lahko koledarsko leto, lahko pa se tudi
razlikuje od koledarskega leta (drugi stavek prvega odstavka 54. člen).
Poslovnega leta ne določajo kogentni predpisi, temveč gospodarski subjekti, ki poslovno leto prilagodijo svojim
potrebam, predvsem ciklus procesov v proizvodnji oz. prometu. Družbe in podjetniki na podlagi zaključkov
poslovnih knjig za vsako poslovno leto sestavijo letno poročilo z vsemi računovodskimi izkazi. Za vodenje
poslovnih knjig se v praksi uporablja več knjigovodskih metod in tehnik. Tako ločimo enostavno, dvostavno in
kameralno knjigovodstvo. Danes je prevladujoča metoda vodenja poslovnih knjig dvostavno knjigovodstvo. Za
dvostavno knjigovodstvo je značilno, da se vsaka poslovna sprememba zapiše na dva ali več računov, in sicer
tako, da se eni bremenijo in drugi priznajo (zapis v breme ali v dobro). Ta sistem je podprt s kontnim planom, ki
je zbirka sistematično (desetiško) urejenih računov, oblikovanih v razrede, skupine in podskupine. Tudi ZGD-1
določa, da morajo biti poslovne knjige vodene po sistemu dvostavnega knjigovodstva (četrti odstavek 54. člena
ZGD-1).
Poslovne knjige podrobneje ureja SRS 22. Opredeljuje jih kot povezane knjige, kartoteke in podatkovne zbirke s
knjiženimi poslovnimi dogodki, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke ali odhodke in
so razvidni iz knjigovodskih listin. Poslovne knjige so knjigovodski razvidi, ki so posnetek ustaljenega
knjigovodskega urejanja in obdelovanja podatkov. Poslovne knjige delimo na dve temeljni knjigi in pomožne
knjige. Temeljni poslovni knjigi sta dnevnik in glavna knjiga. Pomožne poslovne knjige so analitične evidence in
druge pomožne knjige, ki jih gospodarski subjekt avtonomno opredeli v svojih aktih.
Gospodarske kategorije, ki se spremljajo v poslovnih knjigah, se urejajo po kontih. Kontni načrt se lahko nanaša
na glavno knjigo ali pomožno poslovno knjigo. Kontni načrt za glavno knjigo je zasnovan na kontnem okviru, ki
ga pripravlja Slovenski inštitut za revizijo.
Kontni načrt obsega pregled kontov glavne knjige, in sicer bilančnega in zunajbilančnega dela. Za vsak konto se
navedejo označevalni znak (šifra), ime in vsebina. Označevalni znaki se določajo na podlagi desetiškega
označevanja (od 0 do 9). Kontni okvir predpisuje razrede kontov, skupine kontov in temeljne konte, kar zadošča
za potrebe sestavljanja, bilance stanja in izkaza poslovnega izida.
Po SRS je obvezno le vodenje temeljnih poslovnih knjig. Vodenje pomožnih poslovnih knjig pa je dopustno, če
se verodostojni podatki ne zagotavljajo drugače. ZGD-1 določa, da morajo poslovne knjige voditi družbe in
podjetniki, vendar lahko vodenje poslovnih knjig zaupajo usposobljeni pravni ali fizični osebi. Poslovne knjige
se odprejo in zaključijo vsako poslovno leto.
Poslovne knjige se morajo na območju RS voditi v slovenščini in v tolarjih. Vpisi v poslovne knjige si morajo
slediti po časovnem zaporedju ter biti urejeni, popolni, pravilni in sprotni. Prejemke in izdatke je treba vpisovati
sproti. Morebitne napačne vknjižbe v poslovnih knjigah se razveljavijo (stornirajo).
Za vodenje poslovnih knjig so pomembne verodostojne knjigovodske listine. Vpisi v poslovne knjige morajo biti
opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, pri čemer ni dovoljeno pobotanje gospodarskih
kategorij.
Knjigovodske listine ureja poseben SRS 21. Po tem standardu so knjigovodske litine opredeljene kot praviloma
v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih, ki spremljajo sredstva, obveznosti do virov sredstev,
prihodke in odhodke. Uporabljajo se za prenašanje knjigovodskih podatkov. Lahko so tudi v obliki elektronskih
zapisov. Pomembno je načelo, da morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in
pošteno.
O izdajanju nalogov za njihovo izvajanje odloča poslovodstvo, konkretno pa jih izdajajo osebe, ki so
pooblaščene sprožati poslovne dogodke. Nalogi se praviloma izdajajo v pisni obliki. Sam nalog za izvajanje ni
knjigovodska listina, obrazec naloga za izvajanje pa je lahko združen z obrazcem ustrezne knjigovodske listine.
Glede na kraj sestave obstajajo zunanje in notranje knjigovodske listine, ki se delijo na izvirne ali izpeljane.
Izpeljane temeljijo na izvirnih knjigovodskih listinah ali so izdane v zvezi s preknjižbami v poslovnih knjigah,
kot so zbirniki ali razdelilniki. Knjigovodske listine imajo svoja imena, ki kažejo na njihovo vsebino. Z vidika
odgovornosti je pomembno, da se za vsako knjigovodsko listino določi odgovorna fizična oseba, ki odgovarja za
njeno resničnost in verodostojnost. Ta oseba s podpisom potrdi pravilnost prikaza poslovnega dogodka in s tem
sposobnost uporabe pri knjigovodskem obravnavanju. Knjigovodske listine je treba sproti oddajati v
knjigovodstvo. Vsebino knjigovodskih listin je treba pred knjiženjem kontrolirati, da se zadosti načelu
resničnosti. Standardi določajo, da so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroliranju izkaže, da lahko
strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in
brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Kontrolo knjigovodskih listin opravijo
osebe, določene z ustreznim aktom gospodarskega subjekta.
Tako ZGD-1 kot SRS določajo hrambo poslovnih knjig, letnih poročil in izkazov teh knjigovodskih listin.
Poslovne knjige, bilanca stanja, izkaze poslovnega izida ter letna in poslovna poročila je po zakonu treba hraniti
trajno (prvi stavek sedmega odstavka 54. člena ZGD-1). V nasprotju s poslovnimi knjigami knjigovodskih listin
ni treba hraniti trajno, ampak samo določeno časovno obdobje (drugi stavek sedmega odstavka 54. člena ZGD-
1).
Pri vodenju poslovnih knjig ZGD-1 določa tudi obveznost, da je treba najmanj enkrat na leto preveriti, ali se
stanje posameznih aktivnih in pasivnih postavk v poslovnih knjigah ujema z dejanskim stanjem (peti odstavek
54. člena). Gre za popis sredstev in njihovih virov, za kar se uporablja tudi izraz inventura. Po standardu se
promet v glavni knjigi in dnevniku ter stanje v glavni knjigi in pomožnih knjigah uskladita pred sestavo letnih
obračunov in popisom. Stanje sredstev in dolgov v poslovnih knjigah se najmanj enkrat na leto uskladi z
dejanskim stanjem, ugotovljenim pri popisu. Popis se praviloma opravi na koncu ali čim bližje koncu poslovnega
leta. Izjema je dopustna za določene premete (knjige, fotografije, posebej zavarovani predmeti), ki se morajo
popisati vsaj enkrat na pet let. Gospodarski subjekt pa lahko sredstva in vire popisuje tudi med letom.
2. Letno poročilo in računovodski izkazi

Vse gospodarske družbe in samostojni podjetniki morajo za vsako poslovno leto, na podlagi zaključenih
poslovnih knjig, sestaviti letne računovodske izkaze in izdelati letno poročilo. Namen računovodskih izkazov je
dajati informacije o finančnem položaju, uspešnosti in spremembah finančnega položaja organizacije.
Računovodski izkazi so zapis dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti, in prikazujejo vrednostno izražene učinke
poslov in drugih poslovnih dogodkov. V računovodskih izkazih so opredeljene številke, ki opredeljujejo
vrednosti določenih računovodskih kategorij. Skupek vseh računovodskih izkazov pa sestavlja računovodsko
poročilo.
Pravni izraz za letno računovodsko poročilo je letno poročilo, kot pojem, ki ga uporablja pravo družb, in sicer
tako ZGD-1 kot tudi računovodski standardi. Od letnega poročila je treba ločiti poslovno poročilo, ki je ožji
pojem od letnega poročila, saj predstavlja njegov del, ki je lahko bodisi obvezen bodisi neobvezen. V poslovnem
poročilu se predstavijo vsi tudi podatki, ki se nanašajo na poslovanje in delovanje organizacije, pa niso razkriti v
računovodskem poročilu oz. računovodskih izkazih s pojasnili.
Zakon v obliki generalne klavzule določa vsebino poslovnega poročila z opredelitvijo, da mora biti v poslovnem
poročilu opravljen najmanj pošten prikaz razvoja poslovanja in položaja družbe. V poslovnem poročilu so
prikazani tudi:
♥ pomembni poslovni dogodki, ki so nastopili po koncu poslovnega leta;
♥ pričakovani razvoj družbe;
♥ aktivnosti družbe na področju raziskav in razvoja;
♥ podružnice družbe;
♥ aktivnosti podružnic družbe v tujini.
Oblika poslovnega poročila ni predpisana. Poslovno poročilo obsega različne analize preteklih dogajanj in stanj
ter prihodnjih obetov pri poslovanju.
Po zakonu morajo poslovno poročilo kot del letnega poročila izdelati vse srednje in velike kapitalske ter dvojne
družbe in majhne družbe, če se z njihovimi vrednostnimi papirji trguje na organiziranem trgu (drugi odstavek 60.
člena v zvezi s prvim odstavkom 57. člena ZGD-1).
Splošna pravila o letnem poročilu ZGD-1 določa 60. člen. Pri tem sam ne definira pojma letnega poročila,
opredeli pa njegove sestavine. Vsebinsko gledano je letno poročilo korporacijski pravni akt gospodarske družbe
in samostojnega podjetnika, ki je sestavljen iz posameznih računovodskih izkazov, priloge s pojasnili k izkazom
in dodatnih izkazov ter poslovnega poročila. Vsi našteti deli so sestavine letnega poročila in tvorijo celoto (60.
člen ZGD-1).
Tako v ZGD-1 kot SRS do določeni štirje računovodski izkazi, in sicer:

♥ bilanca stanja,
♥ izkaz poslovnega izida,
♥ izkaz gibanja kapitala,
♥ izkaz finančnega izida49.
Temeljna računovodska izkaza sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida.

Bilanca stanja prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob koncu poslovnega leta (tretji odstavek
60. člena ZGD-1). izkaz poslovnega izida pa prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid v poslovnem letu
(četrti odstavek 60 člena ZGD-1). Bilanca stanja kaže premoženjsko stanje, skupek pravic in obveznosti v
določenem trenutku (aktiva in pasiva).
Letno poročilo srednjih in velikih kapitalskih in dvojnih družb, pa tudi majhnih družb, če se z njihovimi
vrednostnimi papirji trguje na organiziranem trgu, je sestavljeno še iz dveh dodatnih izkazov, in sicer izkaza
finančnega izida ter izkaza gibanja kapitala, in poslovnega poročila.
Izkaz gibanja kapitala prikazuje gibanje posameznih sestavin kapitala v poslovnem letu, vključno z uporabo
čistega dobička in pokrivanjem izgube (peti odstavek 60. člena ZGD-1). Izkaz finančnega izida pa prikazuje
gibanje prejemkov in izdatkov ali pritokov in odtokov v poslovnem letu ter pojasnjuje spremembe v stanju
denarnih sredstev šesti odstavek 60. člena ZGD-1).
Letno poročilo kot korporacijskopravni akt posamezne gospodarske družbe je tako lahko sestavljeno iz treh ali
šestih pravnih aktov. Praviloma je sestavljeno iz treh pravnih aktov, ki tvorijo celoto, in sicer iz:
♥ bilance stanja;
♥ izkaza poslovnega izida in
♥ priloge s pojasnili k izkazom.
Letno poročilo družb, ki so zavezane k revidiranju ima, poleg naštetih, še naslednje sestavine:
♥ izkaz finančnega izida;
♥ izkaz gibanja kapitala in
♥ poslovno poročilo.
Letno poročilo je poleg ustanovitvenega akta najpomembnejši korporacijskopravni akt posamezne gospodarske
družbe.
Pri sestavinah letnega poročila je posebej pomemben časovni trenutek, po katerega stanju je letno poročilo
izdelano oz. posamezni računovodski izkazi. V zvezi s tem je ZGD-1 definiral pojem bilančnega presečnega dne,
kot dne, po katerega stanju se izdela bilanca stanja. Tako je bilančni presečni dan letne bilance stanja zadnji dan
poslovnega leta.
2.1. Bilanca in računovodski izkazi – resničen in pošten prikaz

Bilanca je pravno gledano, le eden od računovodskih izkazov. Z bilanco stanja se prikazuje premoženje in
49
Tako v ZGD-1 kot SRS se loči med pojmoma bilanca in izkaz. Pojem bilanca se uporablja le pri bilanci stanja,
medtem ko se pri drugih sestavinah letnega poročila uporablja pojem izkaz.
obveznosti določenega gospodarskega subjekta. Pojem letnega poročila pa je širši, kajti poleg bilance stanja
vključuje tudi druge računovodske izkaze.
Glede sestave letnega poročila ZGD-1 določa, da mora biti le-to sestavljeno jasno in pregledno ter da mora
izkazovati resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter
poslovnega izida (prvi odstavek 61. člena ZGD-1).
Za sestavljanje letnih poročil gospodarskih družb velja splošno pravilo – kot generalna klavzula iz prvega
odstavka 61. člena ZGD-1. zahteve iz generalne klavzule so praviloma izpolnjene, če so upoštevane zakonske
zahteve o letnem poročilu. Zakon izrecno dovoljuje, da se lahko način členitve izkazov prilagaja tudi
posebnostim dejavnosti družbe (četrti odstavek 62. člena ZGD-1). V skladu z generalno klavzulo pa se lahko
opusti uporaba posameznih zakonskih določb, tudi o členitvi bilance stanja. V tem primeru generalna klavzula
prevlada nad posameznimi določbami (načelo overriding). Vendar se bo generalna klavzula kot utemeljitev za
odstopanje od posameznih zakonskih določb uporabila le izjemoma, ker bo praviloma, v skladu z drugim
odstavkom 61. člena ZGD-1, zadoščalo že dodatno pojasnilo v prilogi k izkazom.
2.2. Konsolidirano letno poročilo

Gospodarske družbe so med seboj povezane bodisi na kapitalski podlagi bodisi upravljalsko, na podlagi
pogodbe.
Gospodarske družbe, ki so med seboj povezane, se računovodsko obravnavajo na poseben način. Posebni
računovodski izkazi naj bi tako podajali informacije o finančnem položaju, poslovnem izidu in spremembah
finančnega položaja celotne skupine povezanih gospodarskih družb. Temu so namenjeni posebni, t.i.
konsolidirani računovodski izkazi, ki vsebujejo računovodske informacije, kot da bi šlo za eno samo
organizacijo, ne glede na zakonske omejitve posameznih članic znotraj skupine.
Konsolidirano letno poročilo mora izdelati družba s sedežem v RS, ki je nadrejena družba eni ali več družbam s
sedežem v RS ali zunaj nje (podrejene družbe), če so bodisi nadrejena družba bodisi ena ali več podrejenih družb
organizirane kot kapitalske družbe oz. v drugi istovrstni pravnoorganizacijski obliki po pravu države sedeža
družbe (prvi odstavek 56. člena ZGD-1).
Konsolidirano letno poročilo mora sestavljati nadrejena družba, ki ima eno ali več podrejenih družb. Po ZGD-1
je družba nadrejena (529. člen ZGD-1) drugi družbi kot podrejeni družbi:
♥ če ima večino glasovalnih pravic v podrejeni družbi ali
♥ če ima pravico imenovati oz. odpoklicati večino članov uprave ali nadzornega sveta podrejene družbe
ali
♥ če ima pravico izvrševati prevladujoč vpliv na podrejeno družbo na podlagi podjetniške pogodbe oz.
na podlagi drugega pravnega temelja ali
♥ če ima v podrejeni družbi najmanj 20 % glasovalnih pravic in je bila večina članov uprave ali
nadzornega sveta podrejene družbe imenovana izključno zaradi izvrševanja glasovalnih pravic
nadrejene družbe ali
♥ če je delničar oz. družbenik v podrejeni družbi in če na podlagi dogovora z drugim delničarjem oz.
družbenikom podrejene družbe nadzoruje večino glasovalnih pravic v tej družbi ali
♥ če je udeležba v kapitalu podrejene družbe z najmanj 20 % in
☺ bodisi dejansko izvršuje prevladujoč vpliv v podrejeni družbi
☺ bodisi sta obse s podrejeno družbo podrejeni enotnemu vodenju druge nadrejene družbe (drugi
Avtomatično pride do konsolidacije tako pri dejanskem kot pogodbenem koncernu. Nadalje pride do
konsolidacije pri najmanj 20-odstotni kapitalski udeležbi. Pri upravljalski povezanosti je zaradi upravljalske
zakonske sheme treba razlikovati položaj pri d.d. in pri d.o.o. Pri d.o.o bo zaradi večje avtonomije in
dispozitivnega urejanja upravljalske sheme, ki vključuje možnost pravice do imenovanja članov nadzornega
sveta in celo poslovodstva, lahko hitreje prišlo do kvalifikacije pridruženega podjetja ali celo do kvalifikacije kot
odvisnega podjetja zaradi prevladujočega vliva iz drugih razlogov.
Če niso izpolnjeni pogoji iz 2. točke drugega odstavka 56. člena ZGD-1 (pravica do imenovanja in odpoklica
večine članov uprave ali nadzornega sveta), ki v d.d. že po samem ZGD-1 niso možni, je za vključenost družbe v
konsolidacijo potrebna najmanj 20-odstotna kapitalska udeležba. Hkrati je potrebno tudi dejansko uresničevanje
upravljalske moči na podlagi te kapitalske udeležbe (4. in 6. točka drugega odstavka 56. člena ZGD-1). Poleg
kapitalske udeležbe pa obstaja tudi možnost skupnega obvladovanja pa podlagi dogovora.
Konsolidacija je potrebna le pri kapitalskih družbah. Kosnolidirano letno poročilo tako izdela le gospodarska
družba v pravnoorganizacijski obliki d.d., d.o.o in k.d.d. Tudi podrejene družbe, ki so vključene v konsolidacijo,
morajo biti v pravnoorganizacijski obliki kapitalskih družb (šesti odstavek 56. člena ZGD-1). Podrejene družbe
pa ni potrebno vključiti v konsolidacijo, če to ni pomembno za resničen in pošten prikaz finančno-računovodskih
informacij.
SRS določajo dve izjemi glede siceršnje obveznosti sestave konsolidiranega letnega poročila. Prva se nanaša na
obvladujoče podjetje (nadrejeno družbo), ki je tudi samo odvisno podjetje. Dopustna izjema glede obveznosti
sestave konsolidiranega letnega poročila, če obvladujoče podjetje dobi privolitev »manjšinskih lastnikov
kapitala«, s tem da mora pojasniti razloge, zaradi katerih ga ni sestavilo, skupaj s podlagami, na katerih so
zasnovani računovodski izkazi odvisnih podjetij v njihovih ločenih računovodskih izkazih.
Druga izjema pa velja za majhno skupino, ki ni dolžna izdelati konsolidiranega letnega poročila. Za majhno
skupino gre tedaj, če obvladujoče podjetje (nadrejena družba) skupaj z odvisnimi podjetji (podrejenimi
družbami), ki sestavljajo skupino, v seštevku zbirno ne dosežejo zakonsko določenih pogojev za razvrstitev med
srednje družbe. V tem primeru mora obvladujoče podjetje (nadrejena družba) razkriti zgolj zakonsko določene
informacije in podatke o podjetjih v skupini.
Konsolidirano letno poročilo je sestavljeno iz enakih računovodskih izkazov in sestavin kot letno poročilo.
Konsolidirano letno poročilo je sestavljeno iz naslednjih delov, ki tvorijo celoto:
♥ bilanca stanja (konsolidirana);
♥ izkaz poslovnega izida (konsolidiranega);
♥ priloga k izkazom (konsolidirana);
♥ izkaz gibanja kapitala (konsolidiranega);
♥ izkaz finančnega izida (konsolidiranega);
♥ poslovno poročilo skupine (družb, vključenih v konsolidacijo).
Konsolidirano letno poročilo, ki fingira določeno celoto, je izključno informativno. To poročilo ni pomembno za
izplačilo dobička. Konsolidirano letno poročilo tudi ni relevantno za obdavčitev. To še posebej velja pri načelu
merodajnosti50.
S konsolidiranimi računovodskimi izkazi se predstavi skupino, kot da gre za eno samo podjetje. Pri tem pa se
izločijo vplivi medsebojnega prometa. Tako je treba:
♥ izločiti finančne naložbe obvladujočega podjetja v kapital oz. dolgove odvisnih podjetij in deleže
obvladujočega podjetja v kapitalu oz. dolgovih odvisnih podjetij;
♥ izločiti medsebojne poslovne terjatve in poslovne dolgove;
♥ izločiti medsebojne prihodke in odhodke;
♥ izločiti neiztržene čiste dobičke in čiste izgube, ki so posledica notranjih poslov znotraj skupine;
♥ ponovno obračunati davke in jih časovno razmejiti;
♥ posebej izkazati manjšinske deleže v kapitalu in v čistem dobičku.
SRS ločijo popolno uskupinjevanje in sorazmerno uskupinjevanje. Popolno uskupinjevanje oz. konsolidacija se
opravi pri obvladujočem podjetju in od njega odvisnih podjetjih. Po metodi sorazmernega uskupinjevanja ali
uskupinjevanja po kapitalski metodi pa se sestavi konsolidirano letno poročilo, če gre za pridružena podjetja, v
katerih ima sestavljalec (obvladujoče podjetje) skupinskih računovodskih izkazov kot naložbenik pomemben, ne
pa tudi prevladujoč vpliv.
Konsolidirani – skupinski računovodski izkazi se izdelajo na podlagi računovodskih izkazov posameznih
gospodarskih družb.
2.3. Bilanca stanja

Bilanca stanja prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev (tretji odstavek 60. člena ZGD-1 in SRS
24.1). Členitev bilance stanja določa ZGD-1 (65. člen), njeno obliko za zunanje poslovno poročanje pa SRS 24.
Postavke bilance stanja kažejo premoženje družbe in njene obveznosti, bodisi na koncu poslovnega leta bodisi v
določenem času med poslovnim letom (vmesna bilanca stanja). Bilanca je sestavljena iz dveh delov – aktive in
pasive. Oba dela sta med seboj uravnotežena. Med aktivne postavke sodijo vse oblike sredstev, na pasivni strani
pa so v posameznih postavkah prikazane obveznosti do virov sredstev. Sredstva na aktivne strani se delijo na
stalna sredstva, gibljiva sredstva ter aktivne časovne razmejitve, obveznosti do virov sredstev na pasivni strani
pa se delijo na lastni kapital, rezervacije, obveznosti in pasivne časovne razmejitve.
Aktiva prikazuje premoženje družbe, kar v civilnem in korporacijskem pravu razumemo kot skupek
50
Za davčno obveznost je relevanten pojem dobička, ki se ugotovi v podjetniški bilanci stanja.
premoženjskih pravic, ki sestavljajo materialni substrat gospodarske družbe kot pravne osebe. Na pasivni strani
pa se isto premoženje opazuje iz drugega zornega kota – z vidika virov teh sredstev.
Aktiva bilance prikazuje vsa sredstva. ZGD-1 sredstev podrobneje ne definira, ampak jih pri določitvi členitve
bilance le razčleni. SRS pa podrobneje opredeljuje pojem posameznih skupin sredstev (SRS 1 do 7 –
opredmetena osnovna sredstva, neopredmetena dolgoročna sredstva, dolgoročne finančne naložbe, zaloge,
terjatve, kratkoročne finančne naložbe, denarna sredstva).
Na aktivni strani bilance je pojem sredstev širši, saj poleg obligacijskih in stvarnih pravic ter stvari vključuje tudi
korporacijskopravne pravice (delnice, poslovne deleže, deleže v osebnih družbah) in pravice generis sui (pravice
intelektualne lastnine, npr. patente, licence), pa tudi dolgoročne nepremoženjske kategorije, kot so pojem
»dobrega imena«, dolgoročno odloženi stroški ustanovitve oz. razširitve in drugo.
Na pasivni strani bilance imamo dve kategoriji pojmov. Prva kategorija je povezana s pojmom kapital in
različnimi kategorijami kapitala, druga pa s pojmom obveznosti. SRS opredeljujejo, da »kapital izraža lastniško
financiranje podjetja in je obveznost podjetja do lastnikov«. Gre za obveznost v računovodskem smislu, ki kaže
na dejstvo lastniškega financiranja podjetja določene gospodarske družbe. Družbeniki kot ekonomski lastniki
imajo v premoženjskopravnem pogledu le korporacijskopravna upravičenja, v določenem trenutku pa se lahko iz
teh korporacijskopravnih pravic izoblikujejo samostojna obligacijskopravna upravičenja, ki jih mora družba
izpolniti do lastnikov (npr. izplačila dividend, ko skupščina družbe pri sklepanju o uporabi bilančnega dobička
le-te deklarira).
PREMOŽENJE – KAPITAL
P K
DENAR
STVARI
PRAVICE
AKTIVA PASIVA
PREMOŽENJE
Denarni
vložek DENAR
STVARI
PRAVICE
- stvarne
Stvarni - obligacijske:
vložek: - terjatve,
- vložek - societetne
stvari in udeležbe
pravice - korporacijske:
- stvarni - delnice,
prevzem - poslovni deleži,
- kapitalski deleži
- intelektualne:
- PIL,
- avtorske pravice
AKTIVA PASIVA
KAPITAL
Denarni
vložek: DENAR
LASTNIŠKI
STVARI KAPITAL
(lastni kapital)
PRAVICE
- stvarne
Stvarni - obligacijske: (EQUITY)
vložek: - terjatve
- vložek - societetne eqity secutities
stvari in udeležbe
pravic - korporacijske:
- stvarni - delnice, OBVEZNSOTI
prevzem - poslovni deleži,
- kapitalski deleži DOLŽNIŠKI
- intelektualne: KAPITAL
- PIL,
- avtorske pravice debt securities
AKTIVA PASIVA
Drugi del pasive so obveznosti družbe, kot del obveznosti do virov sredstev, ki jih lahko opredelimo tudi kot
obveznosti v obligacijskopravnem smislu. SRS uporabljajo dva pojma, in sicer dolg in obveznost.
SRS opredeljujejo pojem dolgov kot sedanjih obveznosti podjetja, razen iz lastniškega financiranja, pri čemer
bo njihova poravnava po pričakovanju zmanjšala sredstva, iz katerih pritekajo gospodarske koristi.
Vsebino posameznih obveznosti, ki se pasivizirajo, podrobneje opredeljujejo SRS od 8 do 12 (dolgoročni
dolgovi, dolgoročne rezervacije, kratkoročni dolgovi, kratkoročne časovne razmejitve).
Členitev bilance stanja določa ZGD-1 (65. člen), pri čemer za klasifikacijo uporablja črke abecede ter rimska in
arabska števila.
Bilanca stanja je dvostranski računovodski izkaz, v katerem je na levi strani prikazano stanje sredstev in na
desni strani v enakem znesku stanje obveznosti do virov sredstev.
ČLENITEV BILANCE STANJA PO ZGD-1:
SREDSTVA (AKTIVA)
A) Stalna sredstva
I. Neopredmetena dolgoročna sredstva
1. Dolgoročno odloženi stroški ustanovitve oz. razširitve poslovanja
2. Dolgoročno odloženi stroški razvoja

3. Koncesije, patenti, licence, blagovne in storitvene znamke ter podobe premoženjske pravice
a) pridobljene odplačno (če niso izkazane pod postavko 4)
b) pridobljene z lastnim razvojem
4. Dobro ime, če je pridobljeno odplačno
5. Predujmi za pridobitev neopredmetenih dolgoročnih sredstev
II. Opredmetena osnovna sredstva
1. Zemljišča, stavbe in druge podobne pravice, zgradbe
2. Proizvodne naprave in stroji
3. Druge narave in oprema
4. Predujmi za pridobitev opredmetenih osnovnih sredstev in opredmetena osnovna sredstva, ki se
gradijo oz. izdelujejo
III. Dolgoročne finančne naložbe
1. Deleži v družbah v skupini
2. Terjatve do družb v skupini
3. Udeležbe
4. Terjatve do drugih družb, v katerih je udeležena družba oz. ki so udeležene v družbi
5. Drugi deleži, ki so stalna sredstva
6. Druga posojila
7. Lastni deleži
B) Gibljiva sredstva
I. Zaloge
1. Surovine ter pomožna in pogonska sredstva
2. Nedokončani izdelki
3. Končani izdelki in trgovsko blago
4. Predujmi za zaloge
II. Terjatve (pri vsaki postavki morajo biti ločeno izkazani zneski, ki zapadejo v plačilo v enem letu, in
zneski, ki zapadejo v plačilo kasneje kot v enem letu)
1. Terjatve na podlagi dobav blaga oz. opravljenih storitev
2. Terjatve do družb v skupini
3. Terjatve do drugih družb, v katerih je udeležena družba oz. ki so udeležene v družbi
4. Druge terjatve
5. Osnovni kapital, ki je bil vpoklican in če ni vplačan
III. Kratkoročne finančne naložbe
1. Deleži v družbah v skupini
2. Lastni deleži
3. Druge kratkoročne finančne naložbe
IV. Dobro imetja pri bankah, čeki in gotovina
C) Aktivne časovne razmejitve
OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV

A) Lastni kapital:
I. Vpoklicani kapital
1. Osnovni kapital
2. Nevpoklicani kapital (kot odbita postavka)
II. Kapitalske rezerve
III. Rezerve iz dobička
1. Zakonske rezerve
2. Rezerve za lastne deleže
3. Statutarne rezerve
4. Druge rezerve iz dobička
IV. Preneseni čisti dobiček/izguba
V. Čisti dobiček/izguba poslovnega leta
VI. Prevrednotevalni popravek sestavin lastnega kapitala
B) Rezervacije
1. Rezervacije za pokojnine in podobne obveznosti
2. Rezervacije za davčne obveznosti
3. Druge rezervacije
C) Obveznosti (pri vsaki postavki in za vse postavke skupaj morajo biti ločeno izkazani zneski, ki zapadejo v
plačilo v enem letu, in zneski, ki zapadejo v plačilo kasneje kot v enem letu)
1. Obveznosti na podlagi obveznic, pri čemer morajo biti ločeno prikazane obveznosti na podlagi
zamenljivih obveznic oz. obveznic z delniško nakupno opcijo
2. Obveznosti do bank
3. Predujmi, prejeti na podlagi naročil, če niso izkazani kot odbitna postavka pri zalogah
4. Obveznosti za dobavljeno blago in opravljene storitve
5. Menične obveznosti
6. Obveznosti do družb v skupini
7. Obveznosti do drugih družb, v katerih je udeležena družba oz. ki so udeležene v družbi
8. Druge obveznosti, od teh
- davčne obveznosti
- obveznosti iz naslova socialne varnosti
D) Pasivne časovne razmejitve
RAZČLENITEV BILANCE STANJA PO SRS 24:
A. Stalna sredstva
I. Neopredmetena dolgoročna sredstva
1. Dolgoročno odloženi stroški poslovanja
2. Dolgoročno odloženi stroški razvijanja
3. Dolgoročne premoženjske pravice
4. Dobro ime
5. Predujmi za neopredmetena dolgoročna sredstva

II. Opredmetena osnovna sredstva
1. Zemljišča in zgradbe
a) Zemljišča
b) Zgradbe
2. Proizvajalne naprave in stroji
3. Druge naprave in oprema
4. Osnovna sredstva, ki se pridobivajo
a) Predujmi za pridobitev opredmetenih osnovnih sredstev
b) Opredmetena osnovna sredstva v gradnji in izdelavi
Kjer obstajajo biološka osnovna sredstva, pa še:
5. Osnovna čreda
6. Večletni nasadi
III. Dolgoročne finančne naložbe
1. Deleži v podjetjih skupin
2. Dolgoročne finančne terjatve do podjetij v skupini, razen do pridruženih podjetij
3. Deleži v pridruženih podjetjih
4. Dolgoročne finančne terjatve do pridruženih podjetij
5. Drugi dolgoročni deleži
6. Druge dolgoročne finančne terjatve
7. Lastni deleži
B. Gibljiva sredstva
I. Zaloge
1. Material
2. Nedokončana proizvodnja
3. Proizvodi in trgovsko blago
4. Predujmi za zaloge
II. Poslovne terjatve
a) Dolgoročne poslovne terjatve
1. Dolgoročne poslovne terjatve do kupcev (razen dolgoročnih poslovnih terjatev iz IIa2 in IIa3)
2. Dolgoročne poslovne terjatve do podjetij v skupini, razen do pridruženih podjetij
3. Dolgoročne poslovne terjatve do pridruženih podjetij
4. Dolgoročne poslovne terjatve do drugih
5. Dolgoročno nevplačani vpoklicani kapital
b) Kratkoročne poslovne terjatve
1. Kratkoročne poslovne terjatve do kupcev (razen kratkoročnih poslovnih terjatev iz IIb2 in IIb3)
2. Kratkoročne poslovne terjatve do podjetij v skupini, razen do pridruženih podjetij
3. Kratkoročne poslovne terjatve do pridruženih podjetij
4. Kratkoročne poslovne terjatve do drugih
5. Kratkoročno nevplačani vpoklicani kapital
III. Kratkoročne finančne naložbe

1. Kratkoročni deleži v podjetjih v skupini, razen v pridruženih podjetjih
2. Kratkoročni deleži v pridruženih podjetjih
3. Lastni deleži
4. Kratkoročne finančne naložbe do drugih
IV. Dobroimetje pri bankah, čeki in gotovina
C. Aktivne časovne razmejitve
OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV

A. Kapital
I. Vpoklicani kapital
1. Osnovni kapital
2. Nevpoklicani kapital (kot odbitna postavka)
II. Kapitalske rezerve
III. Rezerve in dobička
1. Zakonske rezerve
2. Rezerve za lastne deleže
3. Statutarne rezerve
4. Druge rezerve iz dobička
IV. Preneseni čisti poslovni izid
V. Čisti poslovni izid poslovnega leta
VI. Prevrednotovalni popravki kapitala
1. Splošni prevrednotovalni popravek kapitala
2. Posebni prevrednotovalni popravki kapitala
B. Rezervacije
1. Rezervacije za pokojnine in podobne obveznosti
2. Rezervacije za davčne obveznosti
3. Druge rezervacije
C. Finančne in poslovne obveznosti

a) Dolgoročne finančne in poslovne obveznosti
1. Dolgoročne obveznosti na podlagi obveznic (razen obveznosti iz Ca6 in Ca7)
2. Dolgoročne finančne obveznosti do bank (razen obveznosti iz Ca6 in Ca7)
3. Dolgoročne poslovne obveznosti na podlagi predujmov
4. Dolgoročne poslovne obveznosti do dobaviteljev (razen obveznosti iz Ca6 in Ca7)
5. Dolgoročne menične obveznosti (razen obveznosti iz Ca6 in Ca7)
6. Dolgoročne finančne in poslovne obveznosti (tudi obveznice) do podjetij v skupini, razen do
pridruženih podjetij
7. Dolgoročne finančne in poslovne obveznosti (tudi obveznice) do pridruženih podjetij
8. Dolgoročne finančne in poslovne obveznosti do drugih
b) Kratkoročne finančne in poslovne obveznosti

1. Kratkoročne obveznosti na podlagi obveznic (razen obveznosti iz Cb6 in Cb7)
2. Kratkoročne finančne obveznosti do bank (razen obveznosti iz Cb6 in Cb7)
3. Kratkoročne poslovne obveznosti na podlagi predujmov
4. Kratkoročne poslovne obveznosti do dobaviteljev (razen obveznosti iz Cb6 in Cb7)
5. Kratkoročne menične obveznosti (razen obveznosti iz Cb6 in Cb7)
6. Kratkoročne finančne in poslovne obveznosti (tudi obveznice) do podjetij v skupini, razen do
pridruženih podjetij
7. Kratkoročne finančne in poslovne obveznosti (tudi obveznice) do pridruženih podjetij
8. Kratkoročne finančne in poslovne obveznosti do drugih
Č. Pasivne časovne razmejitve
ZGD-1 pri bilanci stanja posebej opredeljuje t.i. zabilančne postavke. Gre za postavke, ki se ne prikažejo v
navedenih členitvenih postavkah, ampak v nadaljevanju kot zabilančne postavke. Kogentno to velja za t.i.
potencialne obveznosti, ki izhajajo iz naslova poroštev in drugih jamstev in se ne pokažejo kot obveznosti v
bilanci stanja.
Pri lastnih deležih in deležih v družbah v skupini velja kogentno pravilo, da se izkazujejo le v postavkah, ki so
predvidene za njihovo izkazovanje. Majhne družbe morajo členiti bilanco stanja le po glavnih postavkah, ki so
označene s črkami in rimskimi številkami, ne pa tudi po postavkah, ki so označene arabskimi številkami.
Srednje družbe lahko le pri javni objavi bilance stanja oz. javno objavljeni prilogi k izkazom izpustijo določene
podatke iz podrobnejše členitve, označene z arabskimi številkami.
Udeležbe so dolgoročne finančne naložbe. Udeležbe se izkazujejo kot posamezna postavka znotraj dolgoročnih
finančnih naložb v okviru stalnih sredstev na aktivi (postavka bilanca A). Kot družbe v skupini so opredeljene
tiste družbe, ki spadajo v isti najširši koncern.
PREMOŽENJE KAPITAL
DENAR 1. agio 1. zakonske R 1. vezane R

A (1-5) + B1
2. agio na hibride 2. R za lastne
3. vplačila za delnice
STVARI 2. zakonski
prednosti 3. statutarne R rezervni S
4. nakladna V 4. druge R A (1-3) + B1
PRAVICE 5. iz zmanjšanj OK: iz dobička
- stvarne - poen. Z LASTNIŠKI
- obligacijske: - umik (LASTNI)
- terjatve, REZERVE IZ KAPITAL
- societetne DOBIČKA (B) (EQUITY)
udeležbe KAPITALSKE R (A)
- korporacijske: OSNOVNI
1000
- delnice, KAPITAL =
- poslovni 1000 Št. D x NZ D
deleži DELNICE
- intelektualne: 1000 DOLŽNIŠKI
- PIL 1000 KAPITAL
- avtorske REZERVACIJE (DEBT)
pravice OBVEZNOSTI
AKTIVA = PASIVA
2.4. Izkaz poslovnega izida

izkaz poslovnega izida je poleg bilance stanja eden od dveh temeljnih računovodskih izkazov vseh gospodarskih
družb in samostojnih podjetnikov. V praksi ne običajno uporablja krajši pojem bilanca uspeha. SRS 25
opredeljuje izkaz poslovnega izida kot temeljni računovodski izkaz, v katerem je resnično in pošteno prikazan
poslovni izid za poslovno leto ali medletna obdobja, za katera se sestavlja. Izkaz poslovnega izida prikazuje
poslovanje oz. rezultate poslovanja v določenem časovnem obdobju. Izkaz poslovnega izida prikaže, kakšen
rezultat je ustvarila družba s poslovanjem v določenem obdobju, bodisi v poslovnem letu bodisi v krajšem
časovnem obdobju. Bistvo izkaza poslovnega izida je prikaz uspeha ali neuspeha poslovnega posameznega
gospodarskega subjekta, ki se kaže bodisi v ustvarjenem dobičku bodisi v ustvarjeni izgubi 51.
ZGD-1 določa le členitev izkaza poslovnega izida (66. člen), oblike izkaza poslovnega izida za zunanje
poročanje pa podrobneje opredeljuje SRS 25.
V izkazu poslovnega izida se prikažejo vsi prihodki gospodarskega subjekta na eni strani ter vsi stroški in drugi
odhodki na drugi strani, razlika med njimi pa predstavlja poslovni izid, bodisi kot čist dobiček bodisi kot čista
izguba. Prihodki se ločijo na prihodke od prodaje in druge poslovne prihodke (vključno s prevrednotevalnimi
poslovnimi prihodki), prihodke iz finančnih naložb kot finančne prihodke in izredne prihodke. Kot odhodki se
poleg stroškov obravnavajo tudi drugi poslovni odhodki, finančni odhodki za obresti in druge obveznosti ter
odpisi in izredni odhodki, ki se delijo na izredne odhodke brez prevrednotevalnega popravka kapitala ter izredne
odhodke za prevrednotevani popravek kapitala.
V izkazu poslovnega izida se posebej prikaže poslovni izid v bruto in neto znesku, torej pred in po plačilu davka
iz dobička. Zato ločimo pojem poslovnega izida in pojem čistega poslovnega izida. Čisti poslovni izid že
vključuje davke od dobička iz poslovanja. Čisti dobiček kaže poslovni izid poslovnega leta po plačilu davkov, ki
se nanašajo na ta poslovni izid.
Za členitev izkaza poslovnega izida glej drugi odstavek 66. člena ZGD-1.
V SRS je opredeljeno, da predstavlja čisti prihodek razliko med prihodki in odhodki, pri čemer je odhodkom
pridružen še davek iz dobička. Če so prihodki manjši, predstavlja razlika čisto izgubo. Prihodki so povečanja
gospodarskih koristi v obračunskem obdobju v obliki povečanj sredstev ali zmanjšanj dolgov, katerih posledica
so povečanja kapitala, razen tistih, ki so povezana z novimi vplačili lastnikov. Odhodki pa so zmanjšanja
gospodarskih koristi v obračunskem obdobju v obliki zmanjšanj sredstev ali povečanj dolgov, katerih posledica
so zmanjšanja kapitala, razen tistih, ki so povečana z izplačili lastnikom.
S tehničnega vidika ima izkaz poslovnega izida obliko stopenjskega zaporednega izkaza poslovnega izida.
Zneski so prikazani v dveh stolpcih: v prvem so uresničeni podatki v obravnavanem obračunskem obdobju in v
drugem uresničeni v enakem prejšnjem obračunskem obdobju, pri čemer se informacije za prejšnje obračunsko
obdobje ne preračunajo.
Prikaz gibanja kapitala in izračun bilančnega dobička ni obligatorni del izkaza poslovnega izida.
2.5. Izkaz gibanja kapitala

Izkaz gibanja kapitala je računovodski izkaz, ki je obvezen le za družbe, katerih letna poročila je treba revidirati
(drugi odstavek 60. člena ZGD-1). Izkaz gibanja kapitala prikazuje gibanje posameznih sestavin kapitala v
poslovnem letu, vključno z uporabo čistega dobička in pokrivanjem izgube (peti odstavek 60. člena ZGD-1).
Oblike izkaza gibanja kapitala za zunanje poslovno poročanje ureja SRS 27. Izkaz gibanja kapitala je lahko
sestavljen po dveh različicah, tako da prikazuje:
♥ razdelitev čistega dobička kot sestavine kapitala oz. poravnavo čiste izgube kot odbitne postavke od
kapitala (različica I),
♥ vse sestavine kapitala, zajete v bilanci stanja, bodisi v skupinah bodisi posamično (različica II).
Izkaz kapitala ima lahko obliko ločenih razpredelnic sprememb za vsako sestavino kapitala ali sestavljene
razpredelnice sprememb vse sestavin kapitala.
V izkazu gibanja kapitala se prikažejo vse spremembe kapitala, ki so izvršene v poslovnem letu oz. v obdobju, za
katerega je izkaz gibanja kapitala sestavljen.
Pomemben sestavni del izkaza gibanja kapitala, ki je izdelan v obliki »posebnega dodatka«, je bilančni dobiček
in prikaz izračuna oz. oblikovanja bilančnega dobička.
Po določbi 27.9 SRS je bilančni dobiček kot pravno opredeljeno odločitvena kategorija iz ZGD-1:
51
Izgubo lahko ugotovimo na dva načina, bodisi z bilanco stanja bodisi z izkazom poslovnega izida. V prvem
primeru primerjamo premoženjsko stanje družbe v dveh obdobjih. Če kaže bilanca stanja v zadnjem obdobju
večje neto premoženje kot predhodna bilanca, je rezultat ustvarjen dobiček, v nasprotnem primeru je ustvarjena
izguba.
a) čisti poslovni izid poslovnega leta,

b) + preneseni čisti dobiček/prenesena čista izguba,
c) + zmanjšanje rezerv iz dobička,
d) povečanje rezerv iz dobička po sklepu uprave (zakonskih rezerv, rezerv za lastne deleže in statutarnih
rezerv),
e) povečanje rezerv iz dobička po odločitvi uprave in nadzornega sveta (drugih rezerv iz dobička),
f) = bilančni dobiček (a + b + c – d – e), ki ga skupščina razporedi,
- na delničarje,
- v druge rezerve,
- za prenos v naslednje leto in
- za druge namene.
2.6. Izkaz finančnega izida

Izkaz finančnega izida je računovodski izkaz, ki je, tako kot izkaz gibanja kapitala, obvezen le za družbe,
zavezane k revidiranju (drugi odstavek 60. člena ZGD-1). ZGD-1 opredeljuje, da izkaz finančnega izida
prikazuje gibanje prejemkov in izdatkov ali pritokov in odtokov v poslovnem letu ter pojasnjuje spremembe v
stanju denarnih sredstev (šesti odstavek 60. člena ZGD-1).
Po SRS je izkaz finančnega izida temeljni računovodski izkaz, v katerem so resnično in pošteno prikazane
spremembe stanja denarnih sredstev in njihovih ustreznikov za poslovno leto ali medletna obdobja, za katera se
sestavlja.
Za sestavo izkaza finančnega izida obstaja, tako kot pri izkazu gibanja kapitala, dve različici. Po prvi različici se
sestavi po t.i. neposredni metodi, po drugi različici pa po t.i. posredni metodi. Izkaz finančnega izida se sestavi
po neposredni metodi, kadar so na voljo ustrezni podatki o prejemkih in izdatkih, po posredni metodi pa takrat,
ko je treba iz podatkov v dveh zaporednih bilancah stanja v izkazu poslovnega izida in dodatnih podatkov v dveh
zaporednih bilancah stanja v izkazu poslovnega izida in dodatnih podatkov za vmesno obdobje izračunati
podatke o pritokih in odtokih. Izkaz finančnega izida po neposredni metodi je sestavljen kot izkaz prejemkov in
izdatkov, izkaz finančnega izida, izdelan po posredni metodi, pa kot izkaz pritokov in odtokov. Izkaz finančnega
izida ima lahko obliko dvostransko uravnotežene bilance finančnega izida ali zaporednega stopenjskega izkaza
finančnega izida.
Prejemki so denarna sredstva, ki se prejmejo v obračunskem obdobju, in so lahko gotovinski ali brezgotovinski.
Izdatki so denarna sredstva, ki se v obračunskem obdobju porabljajo v zvezi s posameznimi zadevami, in so
lahko gotovinski ali brezgotovinski. Pritoki so z novim financiranjem ali z dezinvestrianjem povezane
spremembe sredstev v obračunskem obdobju. Odtoki pa so z definanciranjem ali investiranjem povezane
spremembe sredstev v obračunskem obdobju.
2.7. Priloga k izkazom

Bistven sestavni del letnega poročila je priloga s pojasnili k izkazom (prvi odstavek 60. člena ZGD-1). Naše
bilančno pravo je v tem pogledu usklajeno s četrto, bilančno direktivno EU.
Letno poročilo je sestavljeno iz dveh delov, ki se med seboj oblikovno zelo razlikujeta, in sicer iz številčnega in
tekstovnega dela. Računovodski izkazi predstavljajo le podatke i finančnem položaju in poslovnem izidu,
izkazane v denarnih merskih enotah v obliki številk, priloga k izkazom, ki računovodske izkaze (številke)
pojasnjuje, pa je izdelana v obliki besedila, ki pojasnjuje številke. Gre za razkrivanje računovodskih podatkov.
Pojasnila, ki morajo biti vsebovana v prilogi k izkazom, relativno obsežno določa že ZGD-1 (v skladu s 3. točko
osmega odstavka 54. člena ZGD-1 ga dopolnjujejo še SRS). ZGD-1 opredeljuje vsebino priloge k izkazom v 69.
členu, poleg tega pa ZGD-1 navaja podatke in pojasnila, ki jih mora obsegati priloga k izkazom, še v drugih
členih (tretji odstavek 61. člena; drugi odstavek 62. člena; šesti odstavek 62. člena, prvi odstavek 69. člena).
Pri razkritju računovodskih postavk je treba izhajati iz splošnega pravila, ki je opredeljeno z generalno klavzulo,
po kateri mora biti letno poročilo sestavljeno jasno in pregledno ter izkazovati resničen in pošten prikaz
premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida (prvi odstavek 61. člena
ZGD-1). Ta generalna klavzula sama določa vsebino priloge k izkazom. Kadar računovodski podatki (številke)
sami po sebi ne zadoščajo za resničen in pošten prikaz, mora biti ta zagotovljen z ustrezno vsebino priloge k
izkazom, torej z dodatnimi podatki in pojasnili.
Pri stopnji razkritja je treba razlikovati med družbami, ki so zavezane k reviziji, in ostalimi družbami, poleg tega
pa zakon dopušča določene oprostitve za srednje in manjše družbe.
Družba lahko nekatere podatke razkrije bodisi v posameznih računovodskih izkazih bodisi v prilogi k izkazom
(dvanajsti odstavek 64. člena; štirinajsti odstavek 64. člena, četrti odstavek 65. člena in sedmi odstavek 66. člena
ZGD-1).
Podatke in pojasnila, ki jih mora obsegati priloga k izkazom, lahko uvrstimo v naslednje skupine:
♥ splošni podatki o družbi,
♥ podatki in pojasnila v zvezi z računovodskimi usmeritvami,
♥ dodatna pojasnila in razčlenitve posameznih postavk v računovodskih izkazih,
♥ podatki in pojasnila v zvezi s kapitalom in donosnostjo kapitala,
♥ podatki in pojasnila o udeležbah in družbah v skupini.
1. Splošni podatki o družbi

Če niso predstavljeni drugod, se v pojasnilih k bilanci stanja predstavljajo:
♥ firma in sedež družbe z jasno opredelitvijo pravnoorganizacijske oblike,
♥ narava poslovanja in najpomembnejše dejavnosti,
♥ ime obvladujoče družbe,
♥ število zaposlenih.
ZGD-1 zahteva razčlenitev povprečnega števila zaposlenih po skupinah glede na izobrazbo (13. točka prvega
2. Podatki in pojasnila v zvezi z računovodskimi usmeritvami

To so:
♥ splošna pojasnila o računovodskih usmeritvah,
♥ podatki in pojasnila v zvezi z merjenjem gospodarskih kategorij v računovodskih izkazih (metode za
vrednotenje in metode, uporabljene za izračun odpisov),
♥ tečaj in način preračuna v tolarje (1. točka prvega odstavka 69.člen ZGD-1),
♥ pojasnila v zvezi s členitvijo in primerljivostjo postavk v računovodskih izkazih (drugi in šesti
odstavek 62. člen ZGD-1).
3. Dodatna pojasnila in razčlenitve posameznih postavk

Pojasniti je treba posamezne postavke v bilanci stanja oz. izkazu poslovnega izida, ki se nanašajo na:
♥ druge rezervacije (8. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ dolgoročne obveznosti (9. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ obveznosti, zavarovane s stvarnim jamstvom (10. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ skupne zneske finančnih obveznosti, ki niso izkazane v bilanci stanja (11. točka prvega odstavka 69.
člena ZGD-1),
♥ razčlenitev čistih prihodkov od prodaje po posameznih področjih poslovanja oz. po posameznih
zemljepisnih trgih (11. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ razčlenitev združenih postavk v izkazu poslovnega izida,
♥ zneske prejemkov za opravljanje funkcij in nalog vodstvenih in vodilnih delavcev ter članov
nadzornega sveta (16. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ predujme, posojila in poroštva članom uprave ter drugim vodstvenim delavcem in članom
nadzornega sveta (17. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1).
4. Podatki in pojasnila v zvezi s kapitalom in donosnostjo

V okviru te skupine mora priloga k izkazom obsegati:
♥ podatke o izdanih delnicah na podlagi odobrenega in pogojnega kapitala (4. točka prvega odstavka
69. člena ZGD-1),
♥ podatke o pridobivanju in odsvajanju lastnih delnic oz. lastnih poslovnih deležev (5. točka prvega
odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ podatke o delnicah posameznega razreda (6. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ podatke o izdanih hibridnih vrednostnih papirjih (7. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ pojasnila v zvezi z gibanjem kapitala med poslovnim letom.
5. Podatki in pojasnila o udeležbah in družbah v skupini

V to skupino sodijo:
♥ podatki o družbah, v katerih je družba udeležena (2. točka prvega odstavka 69. člena ZGD-1),
♥ podatki o družbah, v katerih je družba osebno odgovorni družbenik (3. točka prvega odstavka 69.
člena ZGD-1),
♥ podatki in pojasnila o razmerjih s povezanimi družbami (18. in 19. točka prvega odstavka 69. člena
ZGD-1).
ZGD-1 za posamezne družbe omogoča določene opustitve. Možnost opustitve je glede različnih podatkov
različno določena, bodisi za vse družbe (drugi odstavek 69. člena) bodisi za majhne (tretji odstavek 69. člena) ali
srednje (četrti odstavek 69. člena) družbe.
Vse družbe, ne glede na velikost, lahko v prilogi k izkazom opustijo razkritje podatkov o družbi, v kateri so
udeležene oz. imajo položaj osebno odgovornega družbenika, če bi tej družbi zaradi razkritja ter podatkov lahko
nastala občutna škoda. Vendar mora biti v prilogi na opustitev posebej opozorjeno (drugi stavek drugega
Majhnim družbam ni treba razkriti podatkov iz 7. do 19. točke prvega odstavka 69. člena ZGD-1. Majhnim
družbam ni treba posebej pojasnjevati posameznih postavk v primeru združevanja postavk davka od dobička v
različnih primerih (drugi odstavek četrtega odstavka 66. člena ZGD-1). Majhne družbe morajo prikazati višino
dolgoročnih obveznosti in višino obveznosti, zavarovanih s stvarnim jamstvom, v skupnem znesku (in ne ločeno
po posameznih postavkah) (podatki iz 9. on 10. točke prvega odstavka 69. člena v zvezi z 2. alineo tretjega
Za srednje družbe velja možnost opustitve razkritja le glede vprašanja, opredeljenega v 12. točki prvega odstavka
69. člena ZGD-1, ki se nanaša na razčlenitev čistih prihodkov od prodaje po posameznih področjih oz. po
posameznih zemljepisnih trgih.
Razkritja v računovodskih izkazih oz. prilogam k izkazom ne služijo samo družbenikom, ampak tudi upnikom in
javnosti. Zato kršitve bodisi v smislu napačnega prikazovanja bodisi v smislu opustitve podatkov in ustreznih
pojasnil v prilogi k izkazom kot bistvenem delu letnega poročila pomenijo kršitev določb, ki vodijo k ničnosti
letnega poročila.
Vsem družbam, ne glede na velikost, daje zakon možnost, da opustijo razkritje podatkov v zvezi z razčlenitvijo
istih prihodkov od prodaje po posameznih področjih poslovanja družbe, če bi zaradi tega družbi lahko nastala
pomembnejša škoda. V tem primeru mora biti v prilogi pojasnjeno, da je bilo zaradi navedenih razlogov razkritje
ter podatkov opuščeno. Ta možnost opustitve velja za srednje in majhne družbe brez dodatnega pogoja zaradi
tega družbi nastale škode.
2.8. Poslovno poročilo

Poslovno poročilo je sestavni del letnega poročila in je obvezno pri družbah, katerih letno poročilo je zavezano k
revidiranju (drugi odstavek 60. člena v zvezi s 57. členom ZGD-1). Poslovno poročilo je tisti del letnega
poročila, kjer gre za besedni zapis oz. besedilo, ki pojasnjuje številčne podatke računovodskih izkazov. ZGD-1 v
70. členu opredeli minimalno vsebino poslovnega poročila in s tem samo poslovno poročilo.
Poslovno poročilo izdela poslovodstvo družbe, ki tudi sicer izdela letno poročilo in sestavlja računovodske
izkaze. Poslovodstvo je odgovorno za njihovo izdelavo, čeprav jih samo ne izdela, ampak njihovo izdelavo
prepusti pooblaščenim računovodskim delavcem, bodisi znotraj gospodarske družbe bodisi v zunanjih
institucijah (računovodski servisi).
Zakon ne predpisuje niti oblike niti strukture vsebine poslovnega poročila. V njem mora biti opravljen najmanj
pošten prikaz razvoja poslovanja in položaja družbe, kar je načelna opredelitev v obliki generalne klavzule.
Zakon samo primeroma določa nekatera dejstva, ki morajo biti prikazana v poslovnem poročilu, in sicer:
♥ pomembni poslovni dogodki, ki so nastopili po koncu poslovnega leta;
♥ pričakovani razvoj družbe;
♥ aktivnosti družbe na področju raziskav in razvoja;
♥ podružnice družbe;
♥ aktivnosti podružnic družbe v tujini (če jih družba ima).
Pri sprejemu letnega poročila v d.d. ima pomembno vlogo nadzorni svet, ki preveti sestavljeno letno poročilo in
o tem za skupščino sestavi pisno poročilo. Če nadzorni svet letno poročilo potrdi, je letno poročilo sprejeto.
Poročilo nadzornega sveta je samostojen pravni dokument, ki ni sestavni del letnega poročila gospodarske
družbe. Skupščina tako obravnava letno poročilo in v okviru le-tega obravnava tudi pisno poročilo nadzornega
sveta.
2.9. Revidiranje letnih poročil

ZGD-1 določa dolžnost revidiranja letnih poročil velikih in srednjih družb ter tistih majhnih družb, z
vrednostnimi papirji katerih se trguje na organiziranem trgu (prvi odstavek 57. člena ZGD-1). Vprašanje
revidiranja podrobneje ureja Zakon o revidiranju, ki ureja revizijo po vsebinski in formalni plati, vključno s
formalnimi pogoji, ki jih morajo izpolnjevati revizorji, ter tudi pravni položaj in naloge Slovenskega instituta za
revizijo.
ZGD-1 določa le, da mora letno poročilo pregledati revizor na način in pod pogoji, določenimi v specialnem
zakonu o revidiranju. ZRev-1 pa pojem revidiranja opredeljuje v 1. členu, pri čemer opredeljuje revidiranje
računovodskih izkazov kot preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod,
uporabljenih pri njihovem sestavljanju, in na tej podlagi dajanje neodvisnega strokovnega mnenja o tem, ali
računovodski izkazi v vseh pomembnejših pogledih podajajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja ter
poslovni izid pravne osebe v skladu s SRS.
Revizijo oz. storitve revidiranja lahko opravlja tudi zadružna zveza. Revizijska družba ima po ZGD-1 praviloma
položaj gospodarske družbe, samostojni revizor pa položaj samostojnega podjetnika . naloge revidiranja letnih
poročil lahko, bodisi pri revizijski družbi bodisi pri samostojnem revizorju, v njihovem imenu opravljajo samo
t.i. pooblaščeni revizorji.
Po dokončane revidiranju letnega poročila se izdela poročilo o revidiranju, ki ga obravnavajo organi
gospodarskih družb in ki se tudi objavi skupaj s samim letnim poročilom. ZRev-1 določa, kaj mora poročilo o
revidiranju obsegati, pri čemer je njegov najpomembnejši del mnenje pooblaščenega revizorja o tem, ali
računovodski izkazi prikazujejo resnično finančno stanje in poslovni izid ter spremembe v finančnem položaju
pravne osebe. Mnenje pooblaščenega revizorja je lahko pritrdilno, s pridržkom ali odklonilno. S pritrdilnim
mnenjem se oceni, da računovodski izkazi resnično in pošteno prikazujejo finančno stanje in poslovni izid. Z
mnenjem s pridržkom se izrazi pridržek glede resničnosti in poštenosti prikazovanja posameznih kategorij v
računovodskih izkazih, z odklonilnim mnenjem pa se oceni, da računovodski izkazi niso resnični in pošteni.
Obstaja tudi možnost, da pooblaščeni revizor zavrne izdelavo mnenja, kar mora storiti, če gospodarska družba
osebam revizijske družbe ne omogoči izvajanja revizije v skladu z zakonom ali če vodi poslovne knjige, spise in
računovodske zapise v nasprotju z računovodskimi standardi in zaradi tega ni dovolj podlag, da bi pooblaščeni
revizor lahko zanesljivo ocenil resničnost in poštenost računovodskih izkazov. V tem primeru ima zavrnitev
mnenja enake posledice kot revizorjevo odklonilno mnenje. V vseh primerih pa mora revizor v poročilu
utemeljiti razloge za svoje mnenje.
Po ZGD-1 so k revidiranju zavezane:

♥ srednje in velike kapitalske družbe;
♥ srednje in velike dvojne družbe;
♥ majhne kapitalske družbe, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na organiziranem trgu.
Revidirati ni treba letnih poročil osebnih družb in samostojnih podjetnikov, katerih podjetja ustrezajo merilom
majhne družbe (drugi odstavek 53. člena ZGD-1).
Dolžnost revidiranja letnih poročil določa 57. člen ZGD-1. Po tem členu mora revizor pregledati letna poročila:
♥ velikih in srednjih družb;
♥ majhnih družb, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na organiziranem trgu.
Iz te določbe izhaja obveznost revidiranja letnega poročila samo za družbe, ne pa tudi za podjetnike.
Drugi odstavek 53. člena ZGD-1 določa, da za osebne družbe (razen dvojnih družb) veljajo samo določbe 54. in
58. člena ter določbe 65. do 67. člena ZGD-1. Obveznost revidiranja torej velja le za srednje in velike kapitalske
družbe, za osebne družbe, ki so dvojne družbe (pri katerih za njihove obveznosti ne odgovarja neomejeno
nobena fizična oseba), ter majhne kapitalske družbe, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na organiziranem
trgu.
Opozoriti je treba na prvi odstavek 53. člena, ki določa, da določbe celotnega sedmega poglavja veljajo tudi za
srednje in velike samostojne podjetnike. Načeloma velja za samostojne podjetnike enak režim kot za kapitalske
družbe in dvojne družbe. Vendar za samostojne podjetnike ne velja 57. člen, ki je specialna določba in ki
natančno ter izčrpno določa subjekte, zavezane k revidiranju.
Določbo prvega odstavka 53. člena je treba razumeti tako, da za vse kapitalske družbe in za vse srednje ter velike
podjetnike načeloma veljajo vse določbe tega poglavja, če posamezni členi specialno ne določajo posebnosti
bodisi samo za določene kapitalske družbe bodisi samo za podjetnike itd.
Samostojni podjetniki, ne glede na njihovo velikost, niso zvezani k revidiranju. Te subjekte kot lex specialis
izčrpno določa 57. člen ZGD-1.
Da srednji in veliki podjetniki niso zavezani k revidiranju, izhaja tudi iz namenske razlage obravnavanih
zakonskih določb. Nesporno je, da osebne družbe (d.n.o. in k.d.), ki niso dvojne družbe, niso zavezane k
revidiranju. Za te družbe namreč velja osebna odgovornost v neomejeni višini, in sicer solidarno vseh ali pa vsaj
nekaterih družbenikov. Takšna je ureditev v EU, saj za te družbe ne velja niti četrta bilančna direktiva niti sedma
direktiva o konsolidaciji bilanc, pa tudi obveznost revidiranja ni določena. Če ta ugotovitev velja le za osebne
družbe, potem mora še bolj veljati za samostojne podjetnike, kjer gre za fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko
dejavnost in v celoti odgovarjajo za vse obveznosti »svojega podjetja«.
Zakon določa roke, v katerih mora biti opravljena revizija letnega poročila, in roke, povezane z nadaljnjimi
dolžnostmi organov gospodarske družbe. Zakon postavlja relativno dolgi rok, in sicer 6 mesecev po koncu
poslovnega leta. Zakon določa dolžnost uprave, da revidirano letno poročilo, kar velja tudi za revidirano
konsolidarno letno poročilo, predloži organu družbe, pristojnemu za sprejem tega poročila, skupaj z revizijskim
poročilom, najkasneje v 8 dneh po prejemu revizijskega poročila (peti odstavek 57. člena ZGD-1).
Enaka pravila, kot jih zakon določa za revidiranje letnega poročila, veljajo tudi za revidiranje konsolidarnih
letnih poročil (drugi odstavek 57. člena ZGD-1).
Revizorji za svoje delo odškodninsko odgovarjajo. V poštev pridejo pravila o poslovni odškodninski
odgovornosti, ker gre za posebno obliko profesionalne pogodbene odškodninske odgovornosti. Ker ZGD-1 ne
določa posebnega temelja odškodninske odgovornosti, pridejo v poštev splošna določila Obligacijskega
zakonika, zlasti 240. člen, po katerem se lahko dolžnik oprosti odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel
izpolniti svoje obveznosti oz. da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi
pogodbe, ki jih ni mogel ne preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Zato je odškodninska odgovornost
močno objektivizirana52. Omejitev odškodninske odgovornosti revizorjev pa velja le za škodo pri revidiranju
letnih poročil in z analoge, ki jih ima revizor na podlagi zakonsko opredeljenih nalog revidiranja. Omejitev
revizorjeve odgovornosti velja le glede višine škode, ne pa tudi glede vrste škode. Revizor odgovarja tudi za
izgubljen dobiček.
2.10. Javna objava letnih poročil

ZGD-1 obsežno in podrobno ureja objavo letnih poročil gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov
posameznikov (58. člen).
Način objave letnih poročil, ki ga določa zakon, upošteva sedanje možnosti sodobnih komunikacijskih sredstev,
in sicer objavo preko interneta, ki zagotavlja najširšo in najenostavnejšo možnost dostopa do podatkov. Da bi se
zagotovilo delovanje sistema objave, je v ta proces vključena organizacija, pooblaščena za delovanje in
objavljanje podatkov – Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Zaradi
realizacije dolžnosti javne objave morajo gospodarski subjekti letna poročila posredovati AJPES; ta je zadolžena
za objavo poročil na spletnih straneh, ki jih mora tehnično organizirati in vzdrževati.
V proces objave letnih poročil je vključeno tudi registrsko sodišče. Agencija RS za javnopravne evidence in
storitve mora za vse gospodarske družbe in tiste podjetnike, ki se vpisujejo v sodni register, hkrati z javno objavo
na spletnih straneh o tem pisno obvestiti registrsko sodišče, in sicer s posredovanjem naslednjih podatkov:
♥ identifikacijo subjekta na način, kot je opredeljen v poslovnem registru,
♥ datumom in načinom objave na spletnih straneh ter
♥ navedbo, ali je bilo priloženo in javno objavljeno tudi revizorjevo poročilo.
Javno objavo letnih poročil sodišče uradno registrira in vpiše v sodni register (peti odstavek 58. člena ZGD-1).
Glede objave letnih poročil preko spletnih strani je AJPES po zakonu zavezana spletne strani zasnovati tako, da
je dostop do teh podatkov omogočen vsakomur proti plačilu nadomestila, določenega s tarifo, hkrati pa je AJPES
dolžna vsakomur, na njegovo zahtevo, izročiti kopijo letnega poročila oz. konsolidiranega letnega poročila,
skupaj z revizorjevim mnenjem, kot je bilo predloženo in objavljeno na spletnih straneh, prav tako proti plačilu
nadomestila, določenega s tarifo.
Na podlagi posebnega zakonskega pooblastila (dvanajsti odstavek 58. člena ZGD-1) sta minister za pravosodje
52
Za revizorje veljajo pri presoji odškodninske odgovornosti strožja metila, ker gre za profesionalne osebe, za
katere se predpostavlja, da imajo strokovna znanja, ki so potrebna za pravilno opravljanje storitev. Posebnost, ki
jo pri tem postavlja ZGD-1, pa je omejitev odškodninske odgovornosti revizorjev, torej bodisi revizorske družbe
bodisi samostojnega revizorja, in sicer odgovarjajo največ za škodo do višine 150.000 evrov, kar pa ne velja, če
je škoda povzročena bodisi namenoma bodisi iz hude malomarnosti (tretji odstavek 57. člena ZGD-1).
in minister za finance izdala poseben predpis – Navodilo o načinu predložitve letnih poročil gospodarskih družb
in samostojnih podjetnikov posameznikov, o načinu objave letnih poročil in o načinu obveščanja registrskega
sodišča o javni objavi letnih poročil. Zakon določa, da lahko AJPES s tarifo določi nadomestilo tako za
gospodarske subjekte, katerih letna poročila se objavljajo, kot tudi za uporabnike spletnih strani in zainteresirane
osebe, ki želijo kopije letnik poročil bodisi v elektronski bodisi v pisni obliki. ZGD-1 določa, da nadomestila ne
smejo presegati dejanskih stroškov, ki so povezani z zajemanjem poročil v informatizirani obliki in
vzdrževanjem spletnih strani, namenjenih javni objavi, oz. stroškov, povezanih z izdelavo kopij poročil (enajsti
odstavek 58. člena). Višino nadomestil določa Tarifa nadomestil za storitve, ki jih Agencija RS za javnopravne
evidence in storitve opravlja po 58. členu ZGD-1. Družbe in podjetniki, ki morajo AJPES predložiti letna
poročila zaradi objave, jih lahko predložijo bodisi v pisni obliki bodisi v obliki elektronskega zapisa (peti
odstavek 3. člena navodila).
K načinu javne objave letnih poročil so zavezani vsi gospodarski subjekti – vse kapitalske in osebne družbe ter
vsi samostojni podjetniki posamezniki, ne glede na velikost (prvi in drugi odstavek 58. člena ter prvi in drugi
odstavek 53. člena ZGD-1). Razlike med njimi so v roku objave oz. predložitve letnega poročila zaradi javne
objave, v sestavnih delih letnega poročila, ki se publicirajo, in podatki iz letnih poročil oz. izkazov, ki se
publicirajo.
Glede rokov predložitve oz. objave razlikujemo revidirana in nerevidirana letna poročila. Vsa revidirana in
konsolidirana letna poročila morajo biti AJPES predložena v 8 mesecih po koncu poslovnega leta, nerevidirana
letna poročila pa v 3 mesecih po koncu poslovnega leta (prvi in drugi odstavek 58. člena ZGD-1).
Revidirana letna poročila in revidirana konsolidirana poročila morajo biti pri obvezni objavi objavljena v celoti z
vsemi svojimi sestavnimi deli – bilanco stanja, izkazom poslovnega izida, izkazom finančnega izida, izkazom
gibanja kapitala, prilogo s pojasnili k izkazom in poslovnim poročilom. Skupaj z letnim poročilom mora biti
objavljeno tudi revizorjevo mnenje.
Pri objavi letnih poročil srednje velikih gospodarskih družb so pri objavi dopustne določene poenostavitve po
sedmem odstavku 65. člena ZGD-1, ki so predstavljene pri prikazu bilance stanja. Za srednje družbe velja, da
lahko letna poročila objavijo v drugačni obliki besedila, kot so bila sprejeta, torej z določenimi poenostavitvami
(manjšo razčlenitvijo) podatkov iz bilance stanja. Upoštevati je treba, da imajo vse majhne družbe možnost, da
že v osnovi izdelajo bilanco stanja v skrajšani obliki, v skladu s petim odstavkom 65. člena ZGD-1. To
poenostavitev lahko uporabljajo vse osebne družbe (razen dvojnih družb) in majhni samostojni podjetniki (drugi
Poleg pravil, ki veljajo za obvezno organizirano javno objavljanje letnih poročil, ZGD-1 določa tudi pravila za
dodatno objavo letnih poročil, ki jih družbe opravijo iz različnih razlogov, bodisi zaradi interesa predstavitve
družbe širši oz. ožji javnosti bodisi zaradi dolžnosti, ki izhajajo iz drugih predpisov. Pri tem ločimo popolno
objavo in objavo povzetka. Pri popolni objavi oz. objavi celotnega letnega poročila morajo biti letna poročila
objavljena v obliki in besedilu, na podlagi katerega je bilo opravljeno njihovo revidiranje. Pri objavi povzetka
letnega poročila ali konsolidiranega letnega poročila pa je treba v objavi posebej opozoriti na dejstvo, da gre za
povzetek. Navedeni morajo biti datum predložitve letnega poročila oz. konsolidiranega poročila AJPES in datum
ter način objave preko spletnih strani.
Objava povzetka ne sme obsegati celotnega besedila revizorskega mnenja, navesti je pa treba, ali je bilo
revizorjevo mnenje pritrdilno, s pridržkom oz. odklonilno. Tako pri popolni objavi kot pri objavi povzetka je
treba izrecno opozoriti na morebitno okoliščino, da je revizor v primeru siceršnje obvezne revizije zavrnil
izdelavo mnenja.
SODELOVANJE DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU

1. Pojem in zgodovinski pristop
Temeljna ideja, ki prevladuje danes v Evropi, je, da naj bi delavci sodelovali pri upravljanju družbe prek
nadzora, zlasti z aktivnim sodelovanjem v nadzornem svetu, če pravni sistem takšen nadzorni organ v družbah
predpisuje, sicer pa naj bi delavci sodelovali v upravi, zlasti če je v podjetju zaposleno večje število delavcev.
V praksi in teoriji obstajajo številni modeli sodelovanja delavcev pri upravljanju. Glede načina urejanja
uresničevanja pravic delavcev pri upravljanju poznamo:
1. integrativni model, ki predvideva enakopravno članstvo predstavnikov zaposlenih v organih družbe;
2. partnerski model, ki omogoča participacijo delavcev pred posebnega organa, ki ga izvolijo delavci, in
3. dogovorni model, kjer se sistem uveljavljanja pravic delavce pri upravljanju ureja s posebnim
dogovorom med predstavniki delavcev in organi družbe.
V zvezi z vsebino in obsegom pravic delavcev pa poznamo t.i. tehnološko organizacijsko participacijo, ki je
omejena na možnost vplivanja delavcev na organizacijo delovnega procesa in potek delovnega procesa,
tehnologijo ter ekonomsko participacijo, ki delavcem omogoča, da sodelujejo pri sprejemanju odločitev,
pomembnih za ekonomsko poslovanje družbe. V zvezi z načinom pa v praksi obstaja individualna participacija,
pri kateri delavci kot posamezniki sodelujejo v postopku sprejemanja pomembnejših odločitev, in kolektivna,
kjer delavci uresničujejo svoje pravice pek organov, ki jih sami oblikujejo ali jih določi država, ali kjer delavci
uveljavljajo svoje pravice do sodelovanja v upravljanju preko sindikata (t.i. švedski model) oz. prek drugih
organov, ki niso sestavni del sindikalne organiziranosti.
Slovenski model sodelovanja delavcev pri upravljanju družba je mešanica različnih pristopov in modelov. Za
slovensko ureditev sta značilni tehnološko-organizacijska, pa tudi delna ekonomska participacija in možnosti
individualnega in kolektivnega uveljavljanja pravic sodelovanja v upravljanju. Glede vloge in položaja sindikata
pa slovenska ureditev pozna t.i. dualni sistem delavskih predstavništev podjetja v sindikalni organiziranosti.
2. Pravna ureditev sodelovanja delavcev pri upravljanju

V okviru slovenskega gospodarskega sistema je vprašanje sodelovanja delavcev pri upravljanju gospodarskih
subjektov urejeno z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Zakon ima naravo splošnega
zakona in ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju vseh gospodarskih subjektov, kakor tudi v javnih podjetjih,
ki opravljajo gospodarske javne službe v bankah, zavarovalnicah in zavodih.
Zakonska ureditev sodelovanja delavcev pri upravljanju temelji na ustavno zagotovljeni pravici delavcev, da
zakon uredi način sodelovanja delavcev pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih (75. člen URS).
Sodelovanje delavcev pri upravljanju pomeni pravico do:
1. pobude in pravico do odgovora na to pobudo;
2. obveščenosti;
3. dajanja mnenj in predlogov in pravico zahtevati odgovor nanje;
4. skupnega posvetovanja med delavci in upravo;
5. soodločanja;
6. pravice zadržanja odločitve delodajalca v primerih, ko to določa zakon.
Delavci lahko uresničujejo omenjene pravice individualno ali kolektivno, skupaj z drugimi prek sveta delavcev
ali delavskega zaupnika, zbora delavcev in predstavnikov delavcev v organih družb.
2.1. Organiziranje delavcev zaradi uresničevanja pravice sodelovanja pri upravljanju

Kolektivno uresničevanje je pravica, ki jo delavci uresničujejo, če se odločijo za takšno obliko sodelovanja.
Da bi lahko delavci kolektivno sodelovali pri upravljanju, je potrebno, da se organizirajo kot kolektivna skupnost
delavcev, ki je prek svojih organov zmožna oblikovati svojo voljo in jo po svojih predstavnikih izjaviti.
Zakon predvideva posamezne oblike skupnega organiziranja delavcev v odvisnosti od njihovega števila v družbi.
V družbah z manj kot 20 zaposlenimi kolektivno uveljavljajo svoje pravice sodelovanja prek delavskega
zaupnika, v družbah z več kot 20 zaposlenimi pa delavci sodelujejo prek sveta delavcev. Delavski zaupnik ima
enake pravice, obveznosti in odgovornosti kot svet delavcev.
Zakon določa minimalno število članov sveta delavcev. V družbi z do 50 zaposlenimi delavci, ga sestavljajo 3
člani, od 50-100 delavcev 5 članov, od 100-200 delavcev 7 članov, od 200-400 delavcev 9 članov, od 400-600
delavcev 11 članov, od 600-1000 delavcev 13 članov in v družbi z več kot 1000 delavci se število članov sveta
delavcev poveča za 2 člana na vsakih dodatnih 1000 delavcev. Mandat članov sveta delavcev traja 4 leta, pri
čemer so lahko ponovno izvoljeni. Pravico voliti predstavnike imajo vse delavci, ki delajo v družbi nepretrgoma
najmanj 6 mesecev (aktivna volilna pravica, 12. člen ZSDU). Vodilno osebje v družbi (direktor, delavci s
posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter prokuristi) nimajo pravice voliti predstavnikov v svet delavcev.
Prepoved velja tudi za družinske člane vodilnega osebja. Pasivno volilno pravico imajo vsi delavci, ki so
zaposleni nepretrgoma 12 mesecev.
2.1.1. Postopek izvolitve članov sveta

Zakon podrobno ureja način izvolitve članov sveta delavcev. Volijo se s tajnim n neposrednim glasovanjem, pri
čemer ima vsak delavec en glas, glasovati pa morajo osebno. Volitve se razpišejo največ 90 in najmanj 60 dni
pred iztekom mandata. Volitve vodi volilna komisija. V družbi, ustanovljeni na novo, prvič skliče zbor delavcev
zaradi organiziranja volitev članov sveta sindikat. Pravico predlagati kandidate za člane sveta delavcev v družbi
z več kot 20 do 50 delavcev imajo najmanj 3 delavci z aktivno volilno pravico, v družbi z več kot 50 do 300
delavcev najmanj desetina delavcev z aktivno volilno pravico in v družbi z več kot 300 delavci najmanj desetina
delavcev z aktivno volilno pravico, vendar je v vsakem primeru veljaven predlog, ki ga poda najmanj 50
delavcev.
Predlog kandidatov za člane sveta delavcev je treba predložiti volilni komisiji v 21 dneh po objavi sklepov o
razpisu volitev. Najpozneje v 3 dneh po tem, ko je bil predlog za kandidata za člana sveta delavcev vložen, mora
volilna komisija ugotoviti, ali kandidat izpolnjuje formalne pogoje. O svoji ugotovitvi izda sklep, bodisi o
zavrnitvi bodisi o skladnosti kandidature z zakonom. Volitve članov sveta delavcev morajo biti organizirane
tako, da je zagotovljena tajnost glasovanja. Glasuje se na volišču, na katerem volitve organizira volilni odbor. O
glasovanju se sestavi poseben zapisnik.
Po zakonu so volitve veljavne, če se jih je udeležila več kot ½ delavcev z aktivno volilno pravico. Če se je
volitev udeležila ½ ali manj kot ½ delavcev, je mogoče nove volitve izvesti šele po 6 mesecih. Na volitvah so
izvoljeni tisti člani, ki so dobili največ glasov, če pa sta dva kandidata za člana sveta dobila enako število glasov,
je izvoljen tisti, ki ima daljšo delovno dobo v družbi. Volitve se morajo opraviti najmanj 15 dni pred iztekom
mandatne dobe članov sveta delavcev.
Delavcu preneha članstvo v svetu delavcev, če umre ali mu poteče mandat oz. izgubi pravico biti voljen v svet
delavcev. Prav tako mu preneha tudi, če je delavec odpoklican, če je odstopil oz. mu je prenehalo delovno
razmerje v družbi.
Svet delavcev uredi način svojega dela s poslovnikom. Za obravnavo posameznih vprašanj iz svoje pristojnosti
lahko ustanovi odbore, pristojnosti odborov sveta delavcev določi svet s svojim poslovnikom. V odborih lahko
delujejo tudi člani, ki niso člani sveta, vendar jih ne sme biti več kot tretjina.
2.1.2. Pravni položaj člana sveta

Zakon določa, da imajo člani pravico do treh plačanih ur na mesec za posvetovanje z delavci in pravico do 40
plačanih ur na leto za izobraževanje, potrebno za učinkovito delo sveta delavcev. V večjih družbah, kjer je
zaposlenih od 50 do 300 delavcev, ima določeno število članov sveta delavcev pravico opravljati svojo funkcijo
člana sveta s polovičnim delovnim časom. V družbi, kjer je zaposlenih 50 do 100 delavcev, ima takšno pravico
samo en član, v družbi od 100 do 300 pa dva.
Nujne stroške za delo sveta delavcev mora zagotoviti družba. Najmanj, kar mora zagotoviti strokovnjakom,
vodilnemu osebju, predstavnikom reprezentativnih sindikatov in predstavnikom združenj delodajalcev, ki
sodelujejo na sejah, je 50 odstotkov povprečne plače mesečno za zaposlenega v družbi na vsakega člana sveta
delavcev.
Člani sveta delavcev imajo določeno imuniteto. Člana sveta delavcev ni mogoče v času, ko opravlja funkcijo,
prerazporediti na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu oz. ga uvrstiti med presežke delavcev, če ravna
v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in dogovorom. Za premestitev med presežne delavce
mora dati soglasje svet.
Zakon posebej predpisuje, da morajo člani sveta delavcev varovati poslovno skrivnost družbe.
2.2. Svet delavcev v povezani družbi

V kapitalsko povezanih družbah se ustanovi svet delavcev kapitalsko povezane družbe, v katerem sodelujejo
predstavniki vseh kapitalsko povezanih družb. Člane sveta delavcev kapitalsko povezanih družb imenujejo sveti
delavcev kapitalsko povezanih družb. Skupno število članov in število članov, ki jih imenuje svet delavcev
posamezne družbe, pa se določi z dogovorom, skladno z velikostjo in številom članov sveta delavcev te družbe.
Svet delavcev kapitalsko povezanih družb je pristojen za obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na delavce v
vseh kapitalsko povezanih družbah.
2.3. Zbor delavcev

Svet delavcev ima pravico sklicati zbor delavcev, ki ga sestavljajo vsi zaposleni v družbi (razen vodilnega
osebja), zaradi obravnavanja vprašanja iz pristojnosti sveta delavcev oz. njegovega odbora. Zbor delavcev pa ne
more odločati o vprašanjih, ki so v pristojnosti sveta delavcev oz. njegovega odbora. Direktor mora biti obveščen
o sklicu zbora delavcev, predstavnik družbe pa ima pravico sodelovati na zboru delavcev. Zbor delavcev se
lahko skliče, upoštevaje potrebe delovnega procesa, med delovnim časom le enkrat na leto. Sicer se redno
sklicuje zunaj delovnega časa.
3. Sodelovanje delavcev v organih družbe

Sodelovanje delavcev pri upravljanju je najučinkovitejše, če njihovi predstavniki sodelujejo v organih družbe v
nadzornem svetu ali v upravi. Delavci morajo sodelovati v nadzornem svetu, če je ta oblikovan in so se delavci
za kolektivno uresničevanje sodelovanja pri upravljanju organizirali. Število predstavnikov delavcev v
nadzornem svetu določi statut d.d. oz. družbena pogodba v d.o.o., pri čemer pa ne more biti manjše od tretjine
članov in ne večje od polovice vseh članov nadzornega sveta družbe. Predsednik nadzornega sveta je vedno
predstavnik delničarjev, ki ima v primeru neodločenega izida glasovanja tudi odločilni glas.
Predstavnike delavcev v nadzorni svet izvoli in odpokliče svet delavcev, skupščino družbe pa samo obvesti o
izvoljenih članih nadzornega sveta.
V družbah, kjer je zaposlenih več kot 500 delavcev, imajo delavci delavskega direktorja kot predstavnika v
upravi družbe. V družbah, kjer je zaposlenih manj delavcev, imajo delavci lahko delavskega direktorja le, če je
to dogovorjeno med delavci in delodajalcem. Delavskega direktorja predlaga svet delavcev, imenuje pa ga organ
družbe, določen za imenovanje uprave, to je nadzorni svet oz. skupščina. Delavski direktor zastopa in predstavlja
interese delavcev glede kadrovskih in socialnih vprašanj v upravi družbe.
3.1. Vsebina sodelovanja delavcev pri upravljanju

Svet delavcev ima zlasti nalogo, da skrbi za to, da se izvajajo zakoni in drugi predpisi, sprejete kolektivne
pogodbe, doseženi dogovori med svetom delavcev in delodajalcem, kakor tudi da predlaga ukrepe, ki so v korist
delavcem. Lahko sprejema tudi predloge in pobude delavcev in jih, če so upravičene, upošteva pri dogovarjanju
z delodajalcem. Posebna naloga sveta delavcev je, da pomaga pri vključevanju v delo invalidom, starejšim in
drugim delavcev, ki jim je zagotovljeno posebno varstvo.
Vsak delavec kot posameznik pa ima pravico, da da pobudo in da sprejme na to, če se nanaša na njegovo
delovno mesto ali na njegovo delovno oz. organizacijsko enoto. Delodajalec mora delavca o spremembah na
njegovem delovnem področju pravočasno obvestiti. Delavec ima pravico zahtevati, da mu delodajalec pojasni
vprašanja s področja plač in drugih porodčij delovnih razmerij. Delodajalec mora odgovoriti na pobudo delavca
in na njegova vprašanja najkasneje v 30 dneh.
Kadar gre za statusne spremembe in bistvena kadrovska vprašanja družbe ter glede vprašanj varnosti in zdravja
delavcev pri delu, se mora delodajalec pred sprejemom odločitev posvetovati s svetom delavcev (skupno
posvetovanje). Potreben informacije mora delodajalec posredovati svetu delavcev najmanj 30 dni pred
sprejemom odločitve. Skupno posvetovanje med svetom delavcev in delodajalcem je dolžnost delodajalce,d a
seznani svet delavcev o predvidenih odločitvah, o statusnih spremembah, prodaji družbe ali njenega bistvenega
deleža itd. Skupno posvetovanje je nujno o kadrovskih vprašanjih.
Določene odločitve lahko delodajalec sprejme le s soglasjem sveta delavcev 53. Soglasje, sprejeto na svetu
delavcev in v pisni obliki podano delodajalcu k njegovemu predlogu, se šteje kot dogovor med svetom delavcev
in delodajalcem. Soglasje lahko svet delavcev zavrne če, če predlog, npr. za odločitev o zmanjšanju števila
delavcev, ne vsebuje programa o razreševanju presežnih delavcev po ZDR.
Svet delavcev ima pravico zadržati posamezne odločitve delodajalca in hkrati sprožiti postopek razreševanja
medsebojnega spora, če delodajalec o prej navedenih vprašanjih ne obvesti sveta delavcev pred sprejemom
dokončne odločitve, ali pa če delodajalec ne seznani sveta delavcev v rokih, ki jih določa zakon o statusnih in
kadrovskih vprašanjih, o katerih svet delavcev daje soglasje.
4. Reševanje medsebojnih sporov

Zakon ureja tudi vprašanja razreševanja medsebojnih sporov med svetom delavcev in delodajalcem. Spore rešuje
posebna arbitraža, sestavljena iz enakega števila članov, ki jih imenujeta svet delavcev in delodajalec, ter enega
nevtralnega predsedujočega, z imenovanjem katerega se strinjata obe strani. Stran, ki sproži arbitražni postopek,
mora ob predlogu za začetek arbitražnega reševanja medsebojnih sporov tudi predlagati arbitra; če druga stan v
15 dneh po začetku postopka ne imenuje svojega arbitra, lahko predlagatelj zahteva, da ga postavi pristojno
sodišče. Arbitraža po opravljeni ustni obravnavi iz izvedbi dokazov odloča z večino glasov, o poteku obravnave
se vodi zapisnik, o odločitvi pa izda arbitraža odločbo, ki mora biti pisna in jo mora podpisati predsednik
arbitraže. Arbitražna odločitev nadomešča dogovor med svetom delavcev in delodajalcem.
5. Sporazumno urejanje soupravljalskih upravičenj delavcev

Zakon omogoča uresničevanje tudi t.i. tretjega modela, ki se je uveljavil v okviru EU, to je pogodbeno urejanje
soupravljalskih upravičenj delavcem med družbo oz. njenimi organi upravljanja in zaposlenimi delavci. Zakon
govori o dogovoru med svetom delavcev in delodajalcem. Z dogovorom ni mogoče omejiti pravic delavcev, ki
jih določa zakon glede sodelovanja pri upravljanju, lahko se le razširijo. Mogoče je povečati število načinov
sodelovanja pri upravljanju, kot tudi povečati obseg uresničevanja posameznih pravic delavcev. Z
uveljavljanjem omejenega modela sodelovanja delavcev pri upravljanju ni mogoče izključiti zakonskih modelov,
temveč jih je mogoče v korist delavcev le dopolniti.
53
Delodajalec mora dobiti soglasje sveta delavcev v zvezi:
♥ s kriteriji in odločanjem izrabi letnega dopusta in odločanjem o drugih odsotnostih z dela,
♥ z merili za ocenjevanje delovne uspešnosti delavcev,
♥ s kriteriji za nagrajevanje in inovacijske dejavnosti v družbi,
♥ z razpolaganjem s stanovanjskimi skladi, počitniškimi zmogljivostmi in drugimi objekti in s kriteriji
za napredovanje delavcev.
Svet delavec se mora opredeliti do predlaganih odločitev v 8 dneh od predložitve v soglasje.
POSLOVNA SKRIVNOST IN PREPOVED KONKURENCE

1. Uvod
Poslovna skrivnost in prepoved konkurence sta varovani s številnimi predpisi na področju delovnega, civilnega,
upravnega, kazenskega prava in prava varstva konkurence na trgu. V sodobnem tržnem sistemu je varovanje
poslovnih skrivnosti in uveljavljanje prepovedi konkurence pogoj za uspešno poslovanje.
Poslovne skrivnosti varuje podjetje kot sredstvo za dosego prednosti na trgu. S poslovno skrivnostjo so
zavarovani znanje o načinu in postopkih organiziranja določenega dela, o tehnologiji, o poslovnih partnerjih,
finančni podatki in vrsta drugih informacij, ki so se zbirale in nastajale več let in so bile povezane s stroški.
Poslovna skrivnost je obrambno in napadalno sredstvo gospodarskega subjekta v tržnem boju.
Poslovna skrivnost se praviloma obravnava kot skrivnost v poslovnih razmerjih na trgu. Poleg poslovne
skrivnosti, ki je vezana na tržna razmerja, poznamo tudi poslovne skrivnosti v korporacijskih razmerjih, v
odnosih med družbeniki oz. delničarji.
2. Pojem poslovne skrivnosti

V 39. členu ZGD-1 opredeljuje kot poslovno skrivnost tiste podatke, za katere družba oz. drugi gospodarski
subjekt tako določi s pisnim sklepom.
Poleg omenjene sestavine pojma poslovne skrivnosti pa zakon določa kot drugo konstitutivno vsebino pojma
poslovne skrivnosti dejstvo, da so s sklepom o opredelitvi posameznega podatka kot poslovne skrivnosti
seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. To pa
pomeni, da je s poslovno skrivnostjo lahko seznanjen samo določen krog ljudi. Tretja značilnost poslovne
skrivnosti je, da je vsebina podatka lahko znana le določenemu in omejenemu krogu ljudi. Omejitev mora biti
znan tistim, ki poznajo podatek, in mora izhajati iz določenega sklepa oz. odločitve organa ali posameznika, ki je
pristojen za določanje kroga ljudi, ki se lahko seznani z vsebino zaščitenega podatka. Na področju gospodarstva
je to sklep organa gospodarskega subjekta, ki je pristojen, da določa, kateri podatki se štejejo za poslovno
skrivnost. Pri opredeljevanju poslovne skrivnosti je naš zakonodajalec primarno uporabil subjektivni kriterij, ki
daje podlago gospodarskemu subjekti, da sam odloči o tem, kaj se šteje za poslovno skrivnost (drugi odstavek
39. člena ZGD-1).
Poleg subjektivnega kriterija pa zakonodajalec uporablja tudi objektivni kriterij opredeljevanja poslovne
skrivnosti, kar pomeni, da zakonodajalec sam določa podatke, ki so po zakonu poslovna skrivnost. To so
podatki, za katere je očitno, »da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba« (drugi
Gre za tiste podatke, ki po naravi pomenijo konkurenčno prednost za gospodarski subjekt. Kateri so ti podatki, je
treba presojati v vsakem konkretnem primeru. Za razkritje omenjenih podatkov nepooblaščeni osebi odgovarjajo
družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe le, če so vedele ali morale vedeti za ta značaj podatkov.
Podatki, ki se po zakonu štejejo kot poslovna skrivnost, se lahko nanašajo na proizvodnjo, finančno,
komercialno, tržno ali drugo skrivnost. Bistveno za zakonsko opredelitev podatka, ki se šteje kot poslovna
skrivnost, je, da bi z njegovim razkritjem nepooblaščeni osebi nastala občutna škoda. Občutna škoda pomeni
relativno škodo glede obsega poslovanja in dolgotrajnosti škode, ki bi jo imel nosilec poslovne skrivnosti.
Poslovna skrivnost ne morejo biti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih
poslovnih običajev (tretji odstavek 39. člena ZGD-1).
Glede trajanja varstva posameznega podatka kot poslovne skrivnosti je pomembno, da ali je poslovna skrivnost
opredeljena s pisnim sklepom organa gospodarske družbe, v tem primeru bo podatek varovan tako dolgo, dokler
ne bo s pisnim sklepom preklicana poslovna skrivnost, ali pa je s pisnim sklepom določeno obdobje varovanja
poslovne skrivnosti. Kadar gre za zakonsko opredelitev poslovne skrivnosti, je treba trajanje varstva določenega
podatka presojati po enakih kriterijih kot samo dejstvo, da gre za poslovno skrivnost.
3. Varstvo poslovne skrivnosti

Pri subjektivnem internem določanju podatka, ki se šteje za poslovno skrivnost, mora organ gospodarskega
subjekta s pisnim sklepom določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so zadolžene
varovati poslovno skrivnost. V način varovanja poslovne skrivnosti spada tudi podatek o trajanju varovanja
podatka kot poslovne skrivnosti. V sklepu bo praviloma določena tudi oseba, ki je odgovorna za posredovanje
omenjenih informacij tretjim osebam, in oseba, ki nadzoruje oz. sproža postopke v primeru kršitve poslovne
skrivnosti.
Glede kroga oseb, ki so dolžne varovati poslovna skrivnost, je pomembna določba drugega odstavka 40. člena
ZGD-1, ki določa, da so poslovno skrivnost družbe dolžne varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če
bi glede na naravo podatka morale vedeti za to, da je podatek poslovna skrivnost. To pa pomeni, da so za
odkritje poslovne skrivnosti lahko dogovorne tudi osebe, ki niso družbeniki, delavci ali člani organov, pod
subjektivnim pogojem, da so vedele, da gre za poslovno skrivnost. Kršitelji se morajo zavedati, da se lahko z
razkritjem tega podatka povzroči občutna škoda gospodarskemu subjektu. Posebna zakonska prepoved se nanaša
na tiste, ki se ukvarjajo s t.i. gospodarsko špijonažo. Z zakonom je namreč prepovedano osebam zunaj družbe, da
bi na kakršenkoli način v nasprotju z zakonom in voljo družbe pridobile podatke, ki so poslovna skrivnost
družbe (tretji odstavek 40. člena ZGD-1). Podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost, lahko zainteresirana oseba
pridobi le v skladu z voljo družbe, ki jo izrazijo organi družbe, zlasti pa pristojni organi družbe. Prepovedana so
vsa tista ravnanja, ko bi se oseba mimo volj družbe in v nasprotju z zakonom poskušala dokopati do vsebine
podatka, ki je poslovno varovan.
Z vidika posamezne družbe je poslovno skrivnost možno opredeliti kot nematerializirane in materializirane
stvaritve.
Predmet poslovne skrivnosti je lahko samo dejstvo, ne pa domneva ali sklepanje. Med dejstvom, ki je poslovna
skrivnost, in proizvodnimi ali poslovnimi dogodki mora obstajati določeno razmerje. Predmet poslovne
skrivnosti mora biti relativno ali absolutno neznan. Za opredelitev poslovne skrivnosti je nujno tudi to, da obstaja
upravičen interes družbe, da se podatek ali listina ohrani v tajnosti. Interes za varovanje poslovne tajnosti mora
biti legalen, kar pomeni, da je nosilec pridobil omenjeni podatek na podlagi pravno veljavnega pravila.
4. Notranje informacije
Na področju gospodarskega poslovanja so danes zlasti pomembne t.i. notranje informacije, ki jih pridobijo člani
uprave, delničarji kvalificiranih deležev in to lahko izkoristijo za pridobitev koristi na drugem področju. Posebej
je to prepovedano pri poslovanju z vrednostnimi papirji54. V javnosti in v strokovni praksi je omenjena
problematika znana pod imenom insiderstvo.
5. Prepoved konkurence
Na področju statusnega opredeljevanja položaja določenih oseb v družbi pa zakon ureja zakonsko prepoved
konkurence, da bi omogočil konkurenčno prednost družbe. Zakon prepoveduje družbenikom d.n.o.,
komplementarjem k.d, družbenikom in poslovodjem d.o.o., članom uprave in nadzornega sveta d.d. in
prokuristom sodelovanje v katerikoli od omenjenih vlog pri drugih družbah (prvi odstavek 41. člena ZGD-1).
Omenjene osebe ne smejo sodelovati v drugi družbi kot delavci ali kot podjetniki posamezniki, če bi bila
dejavnost, ki bi jo opravljali, lahko v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo njihove družbe ( zakonska prepoved
konkurence). Omejevanje konkurence delavcev urejajo tudi predpisi o delovnih razmerjih.
Omenjena zakonska prepoved konkurence se lahko z aktom o ustanovitvi družbe razširiti tudi na komanditiste v
k.d. in delničarje v d.d. ter v k.d.d. (statusna prepoved konkurence).
Konkurenčna prepoved lahko velja tudi za člane GIZ, če je tako določeno v aktu o ustanovitvi.
Akt o ustanovitvi družbe lahko določi, da se osebe, katerim je zakonsko prepovedana konkurenca, oprostijo
omenjene zakonske dolžnosti s tem, da akt i ustanovitvi določi pogoje, pod katerimi se družbenikom,
delničarjem, članom organov in prokuristom dopusti sodelovati v eni od omenjenih vlog v drugi konkurenčni
družbi. Zakonska prepoved konkurence velja samo za obdobje, ko imajo omenjene osebe lastnost družbenika, ali
člana uprave oz. prokurista. Akt o ustanovitvi pa lahko določi, da traja prepoved tudi potem, ko je kdo izgubil
omenjeno lastnost, vendar takšna prepoved ne sme biti daljša od dveh let, razen kadar gre za konkurenčno
prepoved članom poslovodstva, ki ne sme trajati več kot 6 mesecev (četrti odstavek 41. člena ZGD-1).
Zakonska sankcija za kršitev prepovedi konkurence je obveznost osebe, ki krši prepoved konkurence, da družbi
plača odškodnino. Družba od kršitelja lahko zahteva tudi, da ji prepusti posle, sklenjene za svoj račun, kot posle,
sklenjene za račun družbe, ali da nanjo prenese koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun, ali pa da družbi
odstopi svojo pravico do odškodnine. Odškodninske terjatve na podlagi kršitve prepovedi konkurence zastarajo
v 3 mesecih po tem, ko je družba izvedela za kršitelja, najkasneje pa v 5 letih od kršitve (tretji odstavek 42. člena
ZGD-1).
Družbeniki osebnih družb in d.o.o. pa lahko izključijo iz družbe družbenika, ki opravlja konkurenčna dejanja, ki
škodujejo družbi. Kadar gre za kršitev prepovedi konkurence članov organov družbe, je takšna kršitev utemeljen
razlog za odpoklic iz članstva v organu družbe.
PODEJTNIK POSAMEZNIK IN OSEBNE DRUŽBE

SAMOSTOJNI PODJETNIK POSAMEZNIK
1. Pojem in pravi položaj samostojnega podjetnika
Zakon v sedmem odstavku 3. člena opredeljuje fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno
54
Zakon o trgu vrednostnih papirjev opredeljuje notranjo informacijo kot vsako natančno informacijo, ki se
nanaša na enega ali več izdajateljev vrednostnih papirjev ali na enega ali več vrednostnih papirjev, ki še ni
postala dostopna javnosti in ki bi, če bi postala dostopna javnosti, verjetno imela pomembnejši vpliv na ceno
vrednostnih papirjev (275. člen ZTVP-1).
dejavnost kot svojo izključno dejavnost, kot samostojnega podjetnika posameznika 55. Njegov položaj ZGD-1
podrobneje ureja v drugem delu, pri čemer se zanj smiselno uporablja vrsta določil zakona, ki se nanašajo na
družbe56. Podjetnik se mora ukvarjati s pridobitno dejavnosto zaradi pridobivanja dobička. Po ZGD-1 se oseba,
ki ima svobodni poklic, ne šteje za podjetnika.
Podjetnika posameznika ni mogoče enačiti z ustanoviteljem enoosebne d.d. (169. člen ZGD-1) ali d.o.o. (523.
člen ZGD-1). Podjetnik se lahko ukvarja tudi z obrtno dejavnostjo (podjetnik obrtnik). Med podjetnikom in
obrtnikom je razlika v tem, da se podjetnik lahko ukvarja z vsemi gospodarskimi dejavnostmi, če zakon ne
določa drugače, podjetnik obrtnik pa se lahko ukvarja le z dejavnostmi, ki jih določa Obrtni zakon (ObrZ), in
pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Obrtnik je torej podjetnik, ki opravlja obrtno dejavnost, določeno v ObrZ.
Bistvo obrtne dejavnosti je usposobljenost podjetnika posameznika, da opravlja svojo gospodarsko dejavnost z
uporabo veščine (Handwerke), drugače od nosilca svobodnega poklica, ki opravlja dejavnost oz. storitve s
svojim intelektualnim znanjem. V pravnem prometu ima podjetnik ob svoji firmi kratico »s.p.« (samostojni
podjetnik).
Bistveno je, da mora podjetnik opravljati dejavnost trajno, samostojno in s pridobitnim namenom.
Kot podjetnik se ne šteje oseba, ki za drugo družbo ali podjetnika opravlja določene posle kot prokurist,
pooblaščenec ali v kakšni drugi funkciji, vendar pa podjetnik lahko opravlja funkcijo direktorja v družbi. Po
določbi sedmega odstavka 3. člena se mora podjetnik ukvarjati s pridobitno dejavnostjo kot svojo izključno
dejavnostjo.
Podjetnik za začetek opravljanja gospodarske dejavnosti ne potrebuje posebnega kapitala.
Podjetnik lahko začne opravljati svojo dejavnost, ko Davčni upravi RS (DURS) priglasi začetek opravljanja
dejavnosti in je vpisan v vpisnik podjetnikov (prvi odstavek 74. člena ZGD-1). Priglasitev začetka opravljanja
podjetniške dejavnosti je konstitutivnega pomena, kar pomeni, da je podjetnik šele s prijavo pridobi pravico
opravljati podjetniško dejavnost. Priglasitev podjetnika pri Davčni upravi RS mora vključevati podatke o firmi
podjetnika in podatke o njegovem sedežu ter podatke o skrajšani firmi, ime in priimek podjetnika in njegovo
prebivališče. Obvezna je tudi navedba dejavnosti, ki jo bo podjetnik opravljal.
Če gre za podjetnika, ki organizira opravljanje gospodarske dejavnosti z več kot 50 delavci ali nameni za
opravljanje gospodarske dejavnosti več kot 500.000.000 tolarjev oz. če ustvari več kot 1,000.000.000 tolarjev
prihodkov na leto, mora organizirati svojo dejavnost v sodnem registru. Po zakonu se tak podjetnik obravnava
enako kot srednja ali velika družba. Za pridobitev pravice opravljanja dejavnosti podjetnika velja normativni
sistem, kar pomeni, da pristojna davčna uprava nima pravice zavrniti priglasitve, razen če bi podjetnik priglasil
opravljanje dejavnosti, ki se po zakonu ne šteje za gospodarsko dejavnost, ali če bi šlo za dejavnost, ki je
pridržana določenim oblikam družb.
Priglasitev mora biti pisna in vsebovati podatke o:
♥ firmi podjetnika in sedežu,
♥ skrajšani firmi,
♥ ime in priimek podjetnika in njegovem prebivališču in
♥ navedbi dejavnosti, ki jo bo podjetnik opravljal.
Vpisnik podjetnikov vodi Davčna uprava RS, način in postopek vodenja pa predpiše minister, pristojen za
finance.
2. Nastopanje v pravnem prometu

Podobno kot družba, ki nastopa v pravnem prometu s svojo firmo, mora tudi podjetnik v pravnem prometu
poslovati:
♥ s svojo firmo,
♥ z označbo dejavnosti,
♥ z navedbo sedeža in
♥ s okrajšavo »s.p.« (samostojni podjetnik).
Za pravni promet je bistveno navajanje polnega imena podjetnika v firmi s sedežem, in sicer zaradi uveljavljanja
55
Bistveno za podjetnika je ne samo, da samostojno, temveč tudi plansko in stalno opravlja gospodarsko
dejavnost z namenom ustvarjanja dobička. Podjetnik je lahko zakupodajelec, če se izključno ukvarja z dajanjem
stvari v zakup.
56
Za podjetnika se smiselno uporabljajo določila zakona o: 1. dejavnosti, 2. firmi, 3. sedežu, 4. podružnici, 5.
prokuri in 6. o poslovni skrivnosti ter pogojno določila o registraciji in poslovnih knjigah, če podjetje ustreza
merilom za srednje oz. velike družbe (71. in 73. člen ZGD-1).
odgovornosti za obveznosti iz njegovega poslovanja. Okrajšava s.p. je obvezni dodatek označbi podjetnikovega
podjetja zaradi ločevanja statusne oblike nosilca gospodarske dejavnosti od poslovanja družb.
Podjetnik lahko uporablja tudi skrajšano firmo, ki vsebuje vsaj njegovo ime, priimek in označbo s.p. Podjetnik
mora na vseh sporočilih, ki jih uporablja v poslovanju, navajati poleg popolne firme tudi dodatek, pri katerem
organu je priglašen in pod katero opravilno številko se vodi njegovo podjetništvo.
3. Odgovornost podjetnika za obveznost

Podjetnik odgovarja za obveznosti iz poslovanja podjetja z vsem svojim premoženjem. Gre za osebno,
samostojno in neposredno odgovornost podjetnika, ki nima značaja solidarne odgovornosti, saj njegovo podjetje
nima statusa pravne osebe.
Podjetnik odgovarja upnikom za obveznosti iz podjetniške dejavnosti neposredno tudi v primeru, če je poslovno
ali kako drugače ločil svoje zasebno premoženje od premoženja, organiziranega v podjetniškem obratu oz.
podjetju.
4. Druge posebnosti podjetnika

Gre za posebno obliko organiziranega podjetništva v našem sistemu. Zakon posebej določa, da lahko podjetnik
podeli prokuro pod enakimi pogoji, kot veljajo pri družbah, vendar prokura ne preneha s smrtjo ali izgubo
poslovne sposobnosti podjetnika (sedmi odstavek 72. člena ZGD-1). Takšna ureditev temelji na potrebi, da
podjetje vsaj začasno nadaljuje poslovanje tudi po smrti podjetnika. Podjetnik ne more biti družbenik v osebni
družbi, ker bi zaradi podobnosti statuta to lahko ogrožalo pravni promet, lahko pa je družbenik v kapitalski
družbi.
Podjetnik lahko sklene tudi pogodbo o tihi družbi, enako in pod enakimi pogoji kot družbe, pri čemer tihi
družbenik vlaga sredstva v njegovo podjetje. Podjetnik ne more biti kapitalsko udeležen v povezani družbi.
Podjetnik lahko sklepa podjetniške pogodbe. Enako lahko on na podlagi podjetniške pogodbe prevzame vodenje
poslov druge družbe. Podjetnik lahko sklene tudi druge podjetniške pogodbe, lahko se obveže svoje dobiček
združiti z dobičkom družb, da bi z njimi delil skupni dobiček (profitna skupnost). Izjemoma lahko sklene tudi
pogodbo o zakupu obrata ali pogodbo o prepustitvi obrata v primeru osebne zadržanosti, smrti ali izgube
poslovne sposobnosti, če bi bilo poslovno škodljivo opustiti obratovanje. Ni pa dopustno, da bi fizična oseba, ki
registrirana kot samostojni podjetnik, organizirala podjetje z namenom, da ga da v zakup.
Zaradi pospeševanja pridobitne dejavnosti je lahko podjetnik član GIZ skupaj z drugimi podjetniki ali družbami.
V okviru GIZ lahko podjetnik izboljšuje in povečuje rezultate svoje dejavnosti, ne more pa se združevati v GIZ
zaradi ustvarjanja dobička. Kot član GIZ odgovarja za njegove obveznosti z vsem svojim premoženjem (566.
člen ZGD-1).
Zakon ne ureja prenehanja poslovanja podjetnika, razen dolžnosti, da priglasi prenehanje DURS, vendar mora
vsaj 3 mesece pred prenehanjem sporočiti javnosti v sredstvih obveščanja, da bo prenehal poslovati. Pri
prenehanju bo podjetnik moral pred izjavo prenehanja pri pristojnem organu razrešiti vsa vprašanja z upniki,
dolžniki in delavci.
Podjetnik se lahko »spremeni« v družbo, vendar mora najprej ustanoviti osebno ali kapitalsko družbo in vanjo
vnesti svoje podjetje, tj. premoženje, ki je bilo organizirano v njegovem podjetju.
DRUŽBA Z NEOMEJENO ODGOVORNOSTJO
1. Pojem družbe z neomejeno odgovornostjo
Družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) je v ZGD-1 opredeljena kot osebna družba (1. alinea tretjega
odstavka 3. člena). Zanjo veljajo vse značilnosti osebnih družb. Temeljne značilnosti d.n.o. so:
♥ da je to družba,
♥ vzajemno pogodbeno združenih dveh ali več oseb,
♥ ki odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem.
Osebna odgovornost družbenikov ima d.n.o. status pravne osebe, ki jo pridobi z vpisom v register. Za
oblikovanje firme so v zakonu določene posebnosti v prvem odstavku 27. člena ZGD-1, ki določa, da mora firma
d.n.o. vsebovati priimek vsaj enega družbenika z navedbo, da je družbenikov več, in označbo d.n.o.
Družbo morata ustanoviti najmanj dve fizični ali pravni osebi, ki sta lahko domači ali tuji osebi. Družbenik v
d.n.o. ni nujno le gospodarska družba, temveč tudi vsaka druga pravna oseba. Kot gospodarska družba se šteje
d.n.o. samo, če opravlja pridobitno dejavnost.
Za ustanovitev družbe ni treba zagotoviti nobenih sredstev. Družba ni korporacija, je pa pravna oseba
societetnega tipa.
1.1. Primerjalni pregled

Pozitivna davčna zakonodaja RS d.n.o. priznava določene davčne olajšave: družba z neomejeno odgovornostjo
ne plačuje davka od dobička pravnih oseb. Družbeniki obračunavajo davek v okviru dohodnine.
1.2. Zgodovinski razvoj in gospodarski pomen družbe

D.n.o. spada med najstarejše družbene oblike organiziranosti gospodarske dejavnosti. Prve oblike nastajanja
d.n.o. zasledimo že v srednjem veku, in to v severni Italiji v obliki societas fratrum57.
Ustanovitev družbe je relativno preprosta, zlasti ker družbeniki ne potrebujejo posebnega premoženja za njeno
ustanovitev. Pogoj za učinkovito delovanje takšne družbe so medsebojno zaupanje družbenikov ter posebna
pobuda in zavest o odgovornosti vsakega družbenika. Zato je ta oblika družbe primerna za družinska podjetja.
Družba je primerna za opravljanje manjšega obsega gospodarske dejavnosti in je z vidika pravne varnosti
priporočljiva oblika.
Slabosti te družbe so predvsem v strogi osebni odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe in težave, ki
nastanejo po smrti posameznega družbenika ter pri reševanju dednih vprašanj. Zaprtost družbe kot njena
temeljna lastnost je ovira za vključitev tretjih oseb v družbo.
1.3. Subsidiarna uporaba pravil o civilnopravni družbeni pogodbi

Za to družbo se v skladu z 77. členom ZGD-1 uporabljajo pravila o civilnopravni družbeni pogodbi za vsa
vprašanja, ki niso urejena v zakonu. Družbena pogodba je urejena v OZ v členih 990-1002.
Subsidiarna uporaba civilnopravnih pravil prihaja v poštev le pri vprašanjih, ki niso urejena v zakonu in kolikor
posamezna vprašanja niso urejena v družbeni pogodbi.
2. Ustanovitev družbe
Družba se ustanovi s pogodbo med družbeniki (drugi odstavek 76. člena ZGD-1). Družba lahko nastane tudi s
statusnim preoblikovanjem drugih družb v d.n.o.58 Za ustanovitev d.n.o. velja normativni sistem ustanavljanja
družb.
Družbena pogodba mora biti pisna. Za vprašanja, ki morajo glede na naravo stvari biti urejena v pogodbi, se
uporabljajo določila OZ o družbeni pogodbi. Družbena pogodba je akt o ustanovitvi družbe in zato mora
vsebovati konstitutivne sestavine družbe, kot so:
♥ firma in sedež družbe,
♥ dejavnost družbe,
♥ imena in prebivališče oz. firmo in sedež družbenikov,
♥ višino in vrsto vložkov, če so dogovorjeni ter
♥ druga vprašanja v zvezi z notranjimi razmerji med družbeniki.
Za oblikovanje vsebine družbene pogodbe, kadar gre za pravna razmerja med družbeniki, velja temeljno načelo
pogodbene svobode za urejanje medsebojnih razmerij med družbeniki.
Drugače velja za urejanje pravnih razmerji družbe do tretjih oseb. Zaradi pravne varnosti v pravnem prometu
zakon vsebuje vrsto prisilnih norm, ki jih ni mogoče spreminjati.
Družba se lahko ustanovi samo po postopku enkratnega ustanavljanja, to je simultano, ne pa tudi sukcesivno, kar
pa ne izključuje možnosti, da se pozneje kot družbenik priključi tudi druga oseba.
Gre za kooperacijsko in osebno (intuitu personae) pogodbo, s katero se fizična ali pravna oseba zavezuje ne
samo vložiti določen vložek, temveč tudi aktivno sodelovati v poslovanju družbe. Zakon določa, da družbeniki
ustanovijo d.n.o. s pogodbo med družbeniki (drugi odstavek 76. člena ZGD-1), z vpisom v register pa pridobi
status pravne osebe (prvi odstavek 5. člena ZGD-1). Razmerja med družbeniki do vpisa družbe v sodni register
se urejajo v skladu s civilnopravnimi pravili o družbeni pogodbi.
Zakon ne določa višine vložkov v družbo. Zakon daje veliko svobodo družbenikom o vrsti in višini vrednosti
prispevka, ki ga vložijo v družbo. Prispevek družbenika je lahko v delu, znanju, izkušnjah, denarju, pravicah idr.
Prispevek družbenika se opredeljuje kot vložek, ki ga s svojim vlaganjem lahko sproti spreminja. Na podlagi
vložka pa družbenik pridobi kapitalski delež v družbi59.
57
Societas fratrum je bila dedna skupnost sinov umrlega trgovca, ki so skupaj nadaljevali očetovo dejavnost.
Sčasoma so bratje v takšno skupnost sprejeli tudi osebe, ki niso imele statusa dediča, pri čemer se je za takšno
mešano skupnost uporabljal izraz compagnia, ki se danes uporablja tudi pri firmi dvojne družbe. Za compagnio
je značilna delovna skupnost vseh združenih oseb in združitev kapitala za doseganje skupnih ciljev.
58
D.n.o. se lahko v skladu s 579. členom ZGD-1 statusno preoblikuje bodisi z združitvijo, delitvijo in s
spremembo pravnoorganizacijske oblike.
59
»Vložek v družbo« družbenika v d.n.o. je generični pojem, ki se uporablja za vse dajatve, opustitve,
Vrsto in višino vložkov določi družbena pogodba, kapitalski delež pa je odvisen od družbenikovih vlaganj
vložkov med poslovnim letom in vrednostjo premoženja družbe. Če družbena pogodba ne določa drugače, so
družbeniki dolžni vplačati enake vložke (prvi odstavek 80. člena ZGD-1.
Družbeniki niso dolžni naknadno zviševati vložkov z naknadnimi vlaganji, če to ni izrecno določeno v pogodbi.
V d.n.o. ne velja načelo ločevanja dajalca kapitala od nosilca funkcije upravljanje, kot je to uveljavljeno pri
kapitalskih družbah60.
Načelo pogodbene svobode velja za notranja razmerja med družbeniki, ne pa za razmerja med družbo in tretjimi
in med družbeniki in družbo. Obveznosti proti družbi mora družbenik izpolnjevati v skladu z družbeno pogodbo.
Družbenik, ki svojega denarnega vložka ne plača pravočasno, mora družbi plačati zamudne obresti. Omenjena
določila so prisilne narave, ker gre za varovanje interesa družbe.
Družba je nosilec lastninskih pravic nad vloženimi sredstvi, družbeniki pa imajo določena upravičenja v družbi.
Družba ima tudi posest na družbinem premoženju. Vložki družbenikov se posebej ne vpisujejo v register, če
registrski predpisi ne določajo drugače, vendar pa se morajo evidentirati v poslovnih knjigah družbe v skladu s
posebnimi predpisi61.
Družba svoje terjatve do družbenikov uveljavlja prek svojega zastopnika, vendar pri tej družbi velja načelo
(actio pro socio ali pro societate), ki pooblašča vsakega družbenika, da lahko v korist družbe s tožbo uveljavlja
izpolnitev obveznosti družbenika do družbe.
3. Registracija družbe
Družba mora biti vpisana v sodni register, kar je pogoj za pridobitev statusa pravne osebe. Vpis je konstitutiven
narave.
Zakon določa, da se registracija opravi na podlagi prijave za vpis v register, pri čemer mora prijava vsebovati
tudi ime, poklic in prebivališče družbenikov (fizičnih oseb) oz. firmo in sedež družbenikov, ki imajo status
pravne osebe (prvi odstavek 78. člena ZGD-1).
Vpis družbe v register morajo prijaviti vsi družbeniki. Družbeniki lahko vložijo prijavo po zastopniku oz.
pooblaščencu. V imenu družbenikov lahko prijavo vloži zastopnik d.n.o. če na podlagi posebnega pooblastila.
Firma d.n.o. mora biti oblikovana po določilih prvega odstavka 27. člena, ki so prisilne narave. Firma mora
vsebovati priimek vsaj enega družbenika z navedbo, da je družbenikov več (npr. in drugi), ter označbo družbe
d.n.o. Lahko ima tudi dodatne sestavine. Takšna dodatna sestavina pa je obvezna, če ima družbenik družbe, čigar
priimek je del firme, enak priimek, kot je že vsebovan v prej registrirani firmi druge d.n.o. ali k.d. (drugi
odstavek 21. člena ZGD-1). Dolžnost vnosa dodatne sestavine v firmo d.n.o. je posledica načela izključnosti
firme, na podlagi katerega se mora firma družbe jasno razlikovati od firm vseh drugih družb, registriranih v RS.
4. Pravna razmerja med družbeniki

Družbeniki v okviru pogodbene svobode prosto urejajo medsebojna pravna razmerja (79. člen ZGD-1).
Zakonska določila se uporabljajo subsidiarno, če družbena pogodba ne ureja razmerij med družbeniki. Gre za t.i.
notranja razmerja med družbeniki, ki v skladu z naravo družbene pogodbe temeljijo na načelih:
1. enakega obravnavanja družbenikov,
2. dolžnosti skrbnega ravnanja,
3. prepovedi konkurence,
4. skupnega vodenja poslov,
5. medsebojnega nadzora,
6. sorazmerne razdelitve dobička in izgube in
7. razpolaganja z deležem.
4.1. Načelo enakega obravnavanja družbenikov
To načelo je lahko relativizirano zaradi različnih vložkov in različnega obsega upravičenj pri zastopanju in
dopustitve, obveznosti in odgovornosti, in s tem povezane pravice, ki jih je družbenik prevzel ali pridobil v zvezi
z ustanovitvijo in poslovanjem družbe. »Kapitalski delež« je premoženjskovrednostni odsev vložka v družbo ali
v denarju izražena vrednost članstva v družbi, ki se izkazuje v poslovnih knjigah. Družbenik je prek kapitalskega
deleža udeležen v premoženju družbe, vendar ne kot solastnik, ker je edini lastnik premoženja družba. »Delež«
je pravna kategorija, ki jo zakon uporablja le kot terminus tehnicus za skupek vseh pravic, obveznosti in
odgovornosti, ki so vsebina članstva v družbi za potrebe pravnega prometa s članstvom v družbi. Vrednostni
delež je skupna vrednost vložka v družbo in kapitalskega deleža ter vrednost članstva v družbi nasploh.
60
Načelo ločevanja kapitala od upravljanja pride v poštev le pri dvojni družbi, kjer je upravljanje družbe v rokah
komplementarja, kapital pa zagotavljajo komanditisti. Pri d.n.o. je poslovodstvo v rokah družbenikov in
izjemoma opravlja to funkcijo tretja oseba.
61
Pri d.n.o. je to premoženje v lasti družbe kot pravne osebe, in ne družbenikov.
vodenju poslov. V družbi velja temeljno načelo, da morajo biti vsi družbeniki enako obravnavani, upoštevajoč
razliko v morebitnih temeljnih izhodiščih. Zakon izhaja iz temeljne ideje, da naj bi družbeniki v vseh razmerjih
bili enaki: družbeniki morajo vplačati enake vložke, če ni drugače dogovorjeno (prvi odstavek 80. člena), posle
družbe os upravičeni in zavezani voditi vse družbeniki (prvi odstavek 85. člena), če posle vodi več družbenikov,
so med seboj vsi enaki in vsak družbenik je upravičen sam poslovati (prvi odstavek 87. člena), za imenovanje
prokurista je potrebna privolitev vseh družbenikov (tretji odstavek 89. člena), vsak se lahko pouči o družbinih
zadevah in ima pravico vpogleda v družbine knjige (prvi odstavek 92. člena), družbeniki sprejemajo odločitve
soglasno (93. člen), od dobička pripada vsakemu družbeniku delež v višini 5 % od njegovega kapitalskega
deleža (prvi odstavek 95. člena) in za zastopanje družbe je upravičen vsak družbenik (prvi odstavek 98. člena) 62.
4.2. Načelo skrbnega ravnanja

To načelo, določeno v zakonu, nalaga vsakemu družbeniku dolžnost izpolnjevati prevzete obveznosti s
skrbnostjo kot v lastnih zadevah (prvi odstavek 81. člena). Gre za pravni standard, ki ga uvaja zakon ob drugih
standardih. Ravnanje s skrbnostjo kot v lastnih zadevah je najvišja stopnja skrbnosti, ki jo družbeniki morajo
zagotoviti pri opravljanju vseh prevzetih obveznosti po določilih družbene pogodbe, ki urejajo vplačilo vložka,
vodenje poslov, zastopanje in opravljanje drugih nalog v zvezi s poslovanjem družbe.
Kršitev načela skrbnega ravnanja ima za posledico odškodninsko odgovornost. Družbenik odgovarja za škodo, ki
jo povzroči družbi s svojim delovanjem, pri čemer morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske
odgovornosti: družbenik mora delovati protipravno, družbi mora nastati škoda, med nastalo škodo in škodnim
protipravnim dejanjem mora obstajati vzročna zveza in družbenik mora biti odgovoren. Družbenik odgovarja za
škodo le, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 81. člena). Za škodo, ki jo povzroči
z majhno malomarnostjo, družbenik ni odgovoren. Omejitev družbenikove odgovornosti za škodo je nujna zaradi
strogega načela skrbnega ravnanja63.
4.3. Konkurenčna prepoved

Zakon na splošno za vse družbe v 41. členu ureja prepoved konkurence v družbenih razmerjih v obliki generalne
klavzule. Prepoved se nanaša na konkurenco med družbeniki in družbo. Tako družbeniki d.n.o. ne smejo
sodelovati kot družbeniki v drugih d.n.o., prav tako ne smejo biti delavci ali prokuristi v katerikoli drugi družbi,
ali pa kot podjetnik posameznik opravljati dejavnosti, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z družbo.
Družbena pogodba lahko dodatno določi, da prepove konkurence velja za družbenika tudi potem, ko je izstopil iz
družbe. Pogodbena prepoved po prenehanju statusa družbenika ne sme trajati več kot 2 leti. Z zakonsko
prepovedjo konkurence in z dodatnimi pogoji, ki jih lahko določa družbena pogodba, se varujejo skupni družbeni
interesi in dolžnost podrejanja vseh posebnih interesov družbenika skupnemu cilju družbe. Družbena pogodba pa
lahko dodatno določi merila, po katerih se ocenjuje, ali je družbenik dejansko v konkurenčnem razmerju.
Konkurenčna prepoved velja tudi za tiste družbenike, ki ne sodelujejo pri vodenju poslov, in za tiste, ki so
izključeni iz zastopanja, če ni v družbeni pogodbi določeno drugače.
Konkurenčno razmerje je lahko omejeno le na določene posle. Konkurenčno razmerje velja tudi v postopku
likvidacije družbe, če so posledice konkurenčnega razmerja škodljive za rezultate likvidacijskega postopka.
Sankcije za kršitev konkurenčne prepovedi so:
1. plačilo škode,
2. prevzem poslov s strani družbe,
3. prenos koristi iz poslov na družbo,.
4. odstop pravice do odškodnine družbi,
5. odpoved družbene pogodbe.
Sankcije v obliki nadomestila škode družbi za kršitev konkurenčne prepovedi se lahko uveljavljajo samo, če je
kršitev storjena namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 81. člena). Odškodninska odgovornost
plačila škode se nanaša na celotno škodo (dejansko škodo in škodo zaradi izgubljenega dobička). Družba pa
lahko zahteva od kršitelja tudi, da ji ta prepusti posle, ki jih je morebiti sklenil v svojem imenu in za svoj račun
ali pa v imenu in za račun konkurenčne družbe.
Družba ima pravico zahtevati, da ji družbenik odstopi pravico do odškodnine oz. druge oblike nadomestila, do
katerih ima družbenik pravico na podlagi konkurenčnega razmerja s tretjimi osebami. Najtežja sankcija za
62
Podjetje, ki ga organizira in vodi družba, ne sme prinašati več koristi posameznim družbenikom, razen če so te
koristi vezane na vložek posameznega družbenika. Načelo enakosti obravnavanja je temeljno načelo za te vrste
družb.
63
Dogovor, da družbeniki odgovarjajo za škodo tudi zaradi majhne malomarnosti, ni v škodo družbe, temveč v
skupno korist in je zaradi tega v skladu z naravo razmerij dogovorov o odgovornosti za škodo, ki temelji tudi na
majhni malomarnosti, dopusten.
kršitev konkurenčne prepovedi je pravica drugih družbenikov, da odpovedo družbeno pogodbo in s tem sprožijo
likvidacijo družbe. Drugi družbeniki lahko odpovedo družbeno pogodbo na podlagi 106. člena ali pa s tožbo
zahtevajo, da družba preneha v skladu z drugim odstavkom 107. člena64.
4.4. Načelo skupnega vodenja poslov

Po naravi je d.n.o. oblika družbe, ki pripada vsem družbenikom in zato velja načelo skupnega vodenja poslov
družbe. Zakon konstituira dolžnost in pravico vodenja poslov družbe (85. člen), vendar se lahko posamezni
družbeniki tej pravici in dolžnosti odrečejo iz utemeljenega razloga (91. člen) ali pa jim je ta pravica iz
utemeljenega razloga odvzeta (90. člen) oz. jo lahko prenesejo, če je to predvideno v družbeni pogodbi, na tretjo
osebo (86. člen).
4.5. Načelo medsebojnega nadzora

Zakon določa pravico in dolžnost družbenikov opravljati nadzor nad poslovanjem družbe. Ker vodijo posle
družbe vse družbeniki, se omenjena pravica realizira v medsebojnem nadzoru, ki ga opravlja vsak družbenik
osebno. To načelo se uresničuje v pravici do obveščanja o poslovanju družbe in pravici vpogleda v družbene
knjige, listine in dokumentacijo (prvi odstavek 92. člena). Omenjena pravica je zakonska in je ni mogoče
izključiti z družbeno pogodbo.
Nadzorno funkcijo izvajajo vsi družbeniki ne glede na to, ali so vključeni v vodenje poslov in v zastopanje
družbe ali ne. Nadzorna pravica je osebna pravica in je ni mogoče prenesti na drugega družbenika ali na tretjo
osebo. Dovoljeno pa je, da družbenik pritegne k uresničevanju omenjene pravice tudi strokovnjake, ki imajo
status pomočnika.
4.6. Razdelitev dobička in izgube

Družbena pogodba določa, ali in kakšne vložke morajo družbeniki plačati v družbo. Če ni drugače dogovorjeno,
velja načelo enakih vložkov. V družbeni pogodbi dogovorjena višina in vrsta vložka se pozneje lahko spreminja
samo s soglasjem vseh družbenikov. Temeljno načelo enakega obravnavanja in domneva enakih vložkov ter
enakega sodelovanja pri vodenju poslov ima za posledico tudi zakonsko domnevo, da je enak tudi položaj
družbenikov pri razdelitvi dobička in izgube.
Za potrebe odločanja o razdelitvi dobička in izgube je treba najprej ugotoviti rezultate poslovanja družbe, ki se
izkažejo v letnih računovodskih izkazih. Družba mora na koncu vsakega poslovnega leta izdelati bilanco stanja
ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob koncu poslovnega leta in izkaz poslovnega izida,
ki prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid v poslovnem letu (tretji odstavek 60. člena)
Potem ko se na podlagi računovodskih podatkov ugotovita dobiček ali izguba, se vsakemu družbeniku izračuna
njegov delež pri dobičku oz. izgubi (prvi odstavek 64. člena). Delež dobička, ki pripada posameznemu
družbeniku, se pri d.n.o. na podlagi samega zakona pripiše kapitalskemu deležu družbenika. Pri izgubi d.n.o. se
kapitalski delež družbenika v poslovnih knjigah zmanjša za izračunani delež družbenika pri izgubi 65. Ta način
zakonskega porazdeljevanja dobička in izgube predpostavlja, da kapitalski deleži posameznih družbenikov niso
konstantni, temveč spremenljivi. To pa pomeni, da ima lahko posamezni družbenik v družbi tudi negativni
delež66.
Obstoj negativnega kapitalskega deleža družbenika je posledica zakonske norme, da družbenik ni dolžan zvišati
dogovorjenega ali dopolniti z izgubo zmanjšanega vložka (tretji odstavek 80. člena) v družbeni pogodbi je lahko
dogovorjeno, da mora družbenik ob nastanku negativnega deleža takoj vplačati dodatna sredstva in s tem
odpraviti negativni kapitalski delež67. Pozitiven kapitalski delež v družbi pomeni, da družbenik razpolaga z
določenim deležem v družbi, ki mu pripada v primeru likvidacije družbe.
Od skupnega dobička, ki se ugotovi na podlagi računovodskih izkazov, se najprej vsakemu družbeniku dodeli 5
% od njegovega kapitalskega deleža 68. To je mogoče, če je celotni dobiček večji od 5 % glede na bilančno
vrednost vseh deležev. Če dobiček ne dosega 5 %, se sorazmerno zmanjša omenjeni odstotek. Družbenik lahko
razpolaga s svojim deležem med letom in zato na zakonski določen 5-odstotni delež dobička vpliva tudi čas
64
Družbenik lahko s tožbo zahteva, da družba preneha zaradi utemeljenega razloga, pri čemer se šteje, da obstaja
utemeljen razlog zlasti, če drugi družbenik namerno ali iz hude malomarnosti prekrši kakšno bistveno obveznost
iz družbene pogodbe (drugi odstavek 107. člena).
65
Vsak družbenik ima v poslovnih knjigah t.i. kapitalski konto, ki se oblikuje v otvoritveni bilanci in se ob koncu
leta glede na dobiček povečuje oz. zmanjšuje, če ima družba izgubo.
66
To bo, če je družba poslovala z izgubo, delež, ki odpade na posameznega družbenika, pa je višji, kot je bil
njegov vložek in morebitni naknadno pripisani del dobička.
67
V praksi to pomeni, da se družbenik zaveže v takšnem primeru pokrivati izgubo družbe z dodatnimi sredstvi.
68
Delež pri dobičku v zakonsko določeni višini 5 %, ki se primarno pripisuje deležu, se v teoriji imenuje
preddividenda.
razpolaganja s svojim deležem69. Družbeniki lahko dogovorijo načelo sorazmerne delitve dobička, če so deleži
različni in če je delovni prispevek družbenikov različen.
Enako načelo in enak postopek veljata tudi pri pokrivanju izgube. Družbeniki, če to ni posebej dogovorjeno, niso
zavezani pokrivati izgube z dodatnimi vplačili, vendar pa ima izguba družbe negativne posledice v obliki
zmanjšanja njihovih deležev. Najprej se vsakemu družbeniku njegov delež zmanjša za 5 %. Preostala nekrita
izguba družbe pa se razdeli na enake deleže in se vsem družbenikom v enaki višini zmanjšajo deleži. Z
omenjenim zakonskim načinom razdeljevanja dobička in izgube je tesno povezana tudi pravica družbenikov, da
razpolagajo s svojim deležem.
4.7. Zmanjšanje kapitalskega deleža
Zakon vsakemu družbeniku daje pravico, da v tekočem poslovnem letu prosto razpolaga z zneskom v višini 5 %
v minulem letu ugotovljenega kapitalskega deleža- če se je v minulem poslovnem letu njegov družbeni delež
povečal tudi z deležem dobička, ki presega 5-odstotno vrednost njegovega, v minulem letu ugotovljenega deleža
sme v tekočem poslovnem letu razpolagati tudi s tem delom deleža. Sama pravica do razpolaganja s 5 % denarja
iz blagajne družbe ni odvisna od tega, ali se je v minulem letu njegov vložek povečal za 5 %. Tudi če se je v
minulem letu njegov vložek zmanjšal zaradi izgube, lahko družbenik še vedno dvigne denar iz blagajne v višini
5 % njegovega zmanjšanega deleža in s tem za ta odstotek še dodatno zmanjša svoj dele.
Če je v poslovnih knjigah izkazan negativni delež, družbenik sploh ne more dvigniti denarja iz blagajne.
Zmanjšanje kapitalskega deleža se v pogodbi lahko uredi tudi drugače, bodisi da se oteži ali pa olajša
razpolaganje z delom deleža. Zmanjšanje kapitalskega deleža ali njegovo razpolaganje zunaj omenjenih
zakonskih okvirov pa ni dovoljeno brez soglasja drugih družbenikov (drugi odstavek 96. člena ZGD-1). Za
zmanjšanje deleža družbenik ne potrebuje dovoljenja drugih družbenikov, tega pa tudi ne sem storiti v trenutku,
ki je škodljiv za družbo.
Pravica do zmanjšanja kapitalskega deleža za % % temelji na potrebi družbenika, da se združuje glede na to, da
družbenik lahko dela za družbo, vendar pa ni nujno zaposlen pri družbi. V družbeni pogodbi je lahko omenjeno
razpolaganje s 5 % deležem povezano tudi s pripadki, ki mu pripadajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
V družbeni pogodbi so lahko tudi posebna določila o pravici posameznih družbenikov do odpravnine v primeru
upokojitve, posebnih nagrad ob življenjskih jubilejih. Takšne posebne pravice morajo biti določene v družbeni
pogodbi in jih ni mogoče določiti s sklepom družbenika, ki vodi posle.
V tuji praksi se pogosto dobiček dosledno v celoti deli v sorazmerju s kapitalskimi ali pa delovnimi deleži.
Spremembe na deležu posameznega družbenika tudi vplivajo na znesek, ki ga dobi posamezen družbenik pri
razdelitvi v postopku likvidacije.
Načelo enakega sodelovanja družbenikov tako pri izgubi kot pri dobičku predvideva tudi OZ, če s pogodbo ni
drugače določeno (tretji odstavek 994. člena OZ).
Pravica razpolaganja z denarjem v višini 5 % svojega deleža ima pravno naravo obligacijske terjatve, s katero
družbenik lahko razpolaga, kar pomeni, da jo lahko odstopi tretji osebi na podlagi cesije ali pa jo tudi da v
zastavo.
Prepoved razpolaganja s svojim deležem v obliki njegovega zmanjšanja je posledica narave omenjene družbe, ki
je kot intuitu personae interesno tesno povezana, tako da je nemogoče ločiti interese posameznih družbenikov od
interesov družbe.
5. Pravna razmerja družbenikov do tretjih oseb

V okviru pravnih razmerij družbenikov do tretjih oseb zakon ureja način izjavljanja volje družbe v okviru
institucije zastopanja in odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe nasproti tretjim osebam in ravnanje
družbenikov v primeru plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti družbe.
Temeljno načelo pogodbene svobode, ki velja za pravna razmerja med družbeniki v družbi, je pri urejanju
razmerij družbenikov do tretjih zaradi varstva tretjih bistveno omejeno. To je tudi bistvena razlika med
notranjimi in zunanjimi razmerji v d.n.o. Družbeniki so omejeni v svojem ravnanju, zlasti v razmerju do
upnikov.
V zunanja pravna razmerja vstopa družba praviloma v svojem imenu in za svoj račun kot samostojni pravni
subjekt, vendar pa v določenih pravnih situacijah nastopajo tudi družbeniki neposredno glede na zakonsko
69
Družbenik lahko povečuje ali zmanjšuje svoj delež med poslovnim letom in v primeru zmanjševanja se
sorazmerno zmanjšuje tudi 5-odstotni dobiček. Pri načelu sorazmerne delitve je treba upoštevati, da je podlaga
za sorazmerje višina bilančne vrednosti deležev, ne pa višina dobička. Če dobiček zadošča, potem vsak
družbenik sprejeme 5 % vrednosti njegovega deleža. Gre za določeno obliko domnevnega zakonskega fiksnega 5
% obrestovanja vloženega kapitala, seveda pod pogojem, da dobiček zadošča.
določeno osebno odgovornost družbenikov za obveznosti družbe70. Zakon ne ureja pravnih razmerij družbe do
tretjih, temveč do družbenikov. Med pravna razmerja družbenikov do tretjih štejemo poleg pogodbenih
obligacijskih tudi odškodninska in deliktna razmerja.
5.1. Zastopanje družbe

Družba kot pravna oseba sicer lahko oblikuje svojo voljo po svojih družbenikih ali organih, ne more pa je izraziti
in se zato poslužuje zastopnikov in pooblaščencev. Zastopniki družbe so po samem zakonu družbeniki, če z
družbeno pogodbo posamezni družbenik ni izvzet iz zastopanja (prvi odstavek 98. člena ZGD-1) 71. Pravica
zastopati družbo pripada vsakemu družbeniku po zakonu in je sestavni del članskih pravic družbenika. Družba
ima direktorja kot organa družbe, ker funkcijo direktorja tako pri zastopanju družbe kot tudi pri vodenju poslov
opravljajo sami družbeniki.
Pravica zastopanja je družbeniku lahko omejena ali pa odvzeta. Tako je lahko v družbeni pogodbi določeno, da
so do zastopanja družbe upravičeni le nekateri družbeniki ali pa da lahko družbenik uresničuje svojo pravico
zastopanja družbe skupaj s prokuristom ali drugim družbenikom. V družbeni pogodbi se lahko določi, da
družbenik lahko zastopa družbo samo v določenih pravnih razmerjih oz. da sklepa pogodbe do določene
vrednosti. Pravica do zastopanja pa je lahko družbeniku odvzeta na podlagi sodne odločbe, če obstaja utemeljen
razlog. Takšen razlog je zlasti, če družbenik huje krši svoje obveznosti ali če se izkaže, da je nesposoben za
pravilno zastopanje. Družbenik mora soglašati z omejevanjem njegove pravice zastopanja v družbeni pogodbi 72.
Po zakonu vsak družbenik zastopa družbo sam in neomejeno. Družbena pogodba pa lahko določi, da družbeniki
ne morejo izvajati pravice do zastopanja individualno, temveč samo skupaj 73. Če je v družbeni pogodbi določeno
skupno zastopanje, lahko družbeniki zaradi načela racionalnosti in operativnosti pooblastijo posameznega
družbenika za izvršitev določenih poslov ali določenih vrst poslov. Pisno pooblastilo lahko družbeniki vsak čas
prekličejo ali ga spremenijo. Družbenik, ki je upravičen zastopati družbo na podlagi takšenega pooblastila, se
šteje kot pooblaščenec drugih družbenikov in če ni v pooblastilu posebej dogovorjeno, ne more pooblastil za
zastopanje prenašati na tretjo osebo. Družbeniki s pisnim pooblastilom ne prenašajo na posameznega družbenika
vseh svojih pravic do zastopanja, temveč samo pooblastila za izvršitev določenih poslov ali določenih vrst
poslov.
Vsak poseg družbene pogodbe v sfero pravice zastopanja družbenikov mora biti v družbeni pogodbi natančno
opredeljen, vse omejitve pa morajo biti vpisane v registru. Izvzetje družbenikov od zastopanja, določitev
skupnega zastopanja ali pa vključitev prokurista v določene oblike mešanega skupnega zastopanja ter vse
spremembe glede družbenikovega upravičenja za zastopanje imajo učinke v pravnih razmerjih do tretjih oseb le,
če so vpisane v registru. Zakon posebej določa, da morajo vpis omenjenih omejitev pravic zastopanja v register
opraviti vsi družbeniki (četrti odstavek 98. člena ZGD-1).
Pri skupnem zastopanju družbe družbeniki lahko dajejo izjave volje v imenu in za račun družbe (aktivno
zastopanje) ali pa sprejemajo izjave volje oz. izjave vednosti o določenem dejstvu (pasivno zastopanje).
Aktivnega zastopanja zakon ne ureja, ker se za takšno zastopanje uporabljajo določila OZ. Posebnost zakonske
ureditve je, da pri pasivnem zastopanju za izjavo volje družbi zadostuje, da je izjavljena enemu izmed
upravičencev do skupnega zastopanja.
5.2. Odgovornost družbenikov za obveznosti družbe

V skladu s splošnim načelom 7. člena ZGD-1, da družbe odgovarjajo za svoje obveznosti z vsem svojim
premoženjem, d.n.o. odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Posebnost d.n.o. kot osebne
družbe pa je, da upnikom za obveznosti družbe pa je, da upnikom za obveznosti družbe dodatno, subsidiarno
odgovarjajo vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem.
Pri odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe je treba zlasti poudariti, da gre za osebno in subsidiarno
odgovornost, ki je določena z zakonom. Z družbeno pogodbo ni mogoče spreminjati zakonskih določil o
odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe.
70
Pri nastopanju v zunanjih razmerjih se srečujemo z načelom enotnosti družbe in družbenikov, če vstopa v
pravna razmerja družba v svojem imenu in za svoj račun, in ločenosti družbe od družbenikov, če družbeniki
nastopajo samostojno. Načelo ločenosti velja tudi med družbeniki, saj upnik lahko uveljavlja izpolnitev
obveznosti od posameznega družbenika ali vseh skupaj.
71
Vsi družbeniki so zastopniki družbe po zakonu. Družbo lahko zastopa pooblaščenec ali prokurist, vendar mora
v tem primeru imeti pooblastilo. Vsak družbenik ima orginarno pooblastilo v zakonu.
72
Pravica družbenika, da zastopa družbo, je njegova osebna pravica, ki je sicer prenosljiva, vendar pod pogoji, ki
so določeni v družbeni pogodbi.
73
Pod skupno zastopanje se šteje tudi zastopanje, če mora družbenik zastopati družbo skupaj z določenim
drugim družbenikom; ali določitev v družbeni pogodbi, da družbenik lahko zastopa družbo samo skupaj s
prokuristom. Zastopanje družbenika skupaj s prokuristom imenujemo v teoriji mešano skupno zastopstvo.
Družbeniki odgovarjajo subsidiarno za družbo od dneva vpisa družbe v sodni register. Če je pred vpisom družbe
kateri družbenik nastopal v njenem imenu, odgovarja osebno z vsem svojim premoženjem, če je teh oseb več, pa
odgovarjajo solidarno (5. člen ZGD-1). Subsidiarna odgovornost pomeni,d a družbeniki odgovarjajo poleg
družbe, pri čemer lahko pravno naravo subsidiarne odgovornosti primerjamo s poroštvom. Družba ima položaj
glavnega dolžnika, družbeniki pa poroštvenega dolžnika. Da bi družbenik odgovarjal za obveznosti družbe, mora
biti obveznost pravno veljavna. Pri odgovornosti družbenika za obveznosti družbe subsidiarnost pomeni samo
beneficium ordinis, ki obstaja v tem, da mora upnik najprej pisno uveljavljati od družbe izpolnitev njene
obveznosti.
Če družba upniku na njegovo pisno zahtevo ni izpolnila obveznosti, lahko upnik uveljavlja izpolnitev obveznosti
od kateregakoli družbenika ali pa od vseh družbenikov skupaj. Ko so izpolnjeni pogoji za nastop odgovornosti
družbenika upnikom, vsi družbeniki odgovarjajo solidarno.
V zvezi z odgovornostjo je v praski sporno ali ima upnik pravico ali od družbenika zahtevati izpolnitev
obveznosti družbe ali pa nadomestno plačilo. Zakon se je določil za izpolnitveno teorijo, saj je v zakonu izrecno
določeno, da upniku odgovarjajo družbeniki solidarno, če družba na njegovo pisno zahtevo ne izpolni
obveznosti. Glede na naravo razmerij med družbo kot pravno osebo in družbeniki pa velja določba prvega
odstavka 100. člena ZGD-1 razpolagati po teoriji odgovornosti, kar pomeni, da je družbenik dolžan v obliki
nadomestila škode plačati upniku vrednost neizpolnjene obveznosti.
5.2.1. Kogentna ureditev odgovornosti

Zaradi varstva upnikov zakon določa, da so določila zakona o osebni odgovornosti družbenikov za obveznosti
družbe kogentne narave. Morebiten dogovor družbenikov o njihovi drugačni odgovornosti proti tretjim osebam
je brez pravnega učinka (drugi odstavek 100. člena ZGD-1). Zakon prepoveduje kakršenkoli poseg družbene
pogodbe v omenjeno pravno razmerje. Tretja oseba ne sme biti oškodovana z morebitnim dogovorom
družbenikov o omejeni odgovornosti. Kogentna zakonska ureditev oseben odgovornosti družbenikov pa ne ovira
družbenika, da proti upniku, ki uveljavlja izpolnitev obveznosti družbe od družbenika, uveljavlja oseben ugovore
in ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala družba (101. člen ZGD-1). Družbenikova obveznost je odvisna od
obveznosti družbe. Če družba lahko izpodbija obveznost, ima takšno pravico izpodbijanja tudi družbenik, saj je
njegova zakonska odgovornost akcesorna v razmerju do družbine obveznosti. Družbeniki se lahko sklicujejo na
vse okoliščine, ki vplivajo na veljavnost obveznosti družbe.
Razen ugovorov, ki izvirajo iz razmerja družbe in upnika, pa se družbenik lahko sklicuje na ugovore, ki izvirajo
iz razmerij med družbenikom in upnikom. Temeljni ugovor, ki ga lahko družbenik uveljavlja, je ugovor
zaporedja (beneficium ordinis), če upnik ni najprej pisno zahteval od družbe, da izpolni obveznost. Družbenik
lahko uveljavlja tudi pobotni ugovor, če ima zoper upnika terjatev, ki jo je pravno mogoče pobotati s terjatvijo
upnika do družbe. Družbenik pa ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na osebne okoliščine.
V zvezi z odgovornostjo družbenika za obveznosti družbe štejemo med kogentna določila zakona tudi določilo o
vrnitvi posojil, ki jih je družbenik dal družbi namesto lastnega kapitala, čeprav bi kot dober gospodarstvenik
moral zagotoviti družbi lastni kapital (102. člen v zvezi s 498. členom ZGD-1).
Z zagotavljanjem posojila si družbeniki v primeru stečaja zagotovijo ugodnejši položaj, saj nastopajo kot upniki,
ne pa kot družbeniki, ki odgovarjajo za obveznosti družbe. Zakon določa, da se takšna posojila v stečajnem
postopku oz. v postopku prisilne poravnave štejejo za premoženje družbe, kar pomeni, da družbeniki ne morejo
uveljavljati vrnitve posojila kot upniki. Če je družbenik dal zavarovanje ali jamčil kot porok za posojilo, ki ga je
tretja oseba dala družbi, mora družba vrniti tretji osebi posojilo, vendar pa imajo upniki pravico terjati od
družbenika, ki je dal zavarovanje, ali pa jamčil kot porok za to posojilo, da družbi nadomesti vrnjeni znesek
posojila. To pravilo velja samo pri tistih d.n.o., pri katerih so družbeniki kapitalske družbe. Institucija obvezne
vrnitve posojil se ne uporablja, če so družbeniki d.n.o. fizične osebe ali pa druge osebne družbe, v katerih je vsaj
en osebno dogovoren družbenik fizična oseba.
Upnikov položaj ne sme biti poslabšan zaradi spremembe družbenikov v družbi. Zato zakon s posebno določbo
prisilne narave ureja tudi odgovornost novega družbenika za obveznosti obstoječe družbe. Družbenik, ki vstopi v
obstoječo družbo, odgovarja tako kot drugi družbeniki za družbine obveznosti, prevzete pred njegovim
pristopom (prvi odstavek 103. člen ZGD-1). Na podlagi pogodbenega razmerja novi družbenik lahko pristopi v
družbo bodisi na podlagi pogodbe o prenosu deleža (prodajna pogodba ali darilna pogodba) ali pa na podlagi
vplačila vložka, ki ga vplača novi družbenik. Novi družbenik pridobi status družbenika z vpisom v register.
Prijavo za vpis novega družbenika morajo vložiti vsi družbeniki (drugi odstavek 78. člena ZGD-1).
Družbenik, ki je vstopil v družbo, pridobi sicer pravice, obveznosti in odgovornosti družbenika v družbi, pri
čemer je lahko njegov položaj v razmerju do drugih družbenikov urejen v okviru pogodbene svobode
družbenikov. V razmerju do tretjih oseb pa zakon ne dovoljuje posega v zakonsko odgovornost novega
družbenika za obveznosti družbe, nastale pred njegovim pristopom. Vstop novega družbenika in morebitna
sprememba firme ne vplivata na pravno kontinuiteto družbe kot pravne osebe v razmerju do tretjih oseb.
Družbenik odgovarja za vse obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem ne glede na to, ali je vedel za
obstoječe obveznosti.
Varstvo upnikov je prav tako zagotovljeno s posebno določbo tretjega odstavka 100. člena ZGD-1, ki določa, da
družbenik, kateremu je prenehalo članstvo, odgovarja za obveznosti družbe, nastale do objave vpisa prenehanja
članstva.
Članstvo družbenika lahko preneha na različne načine, kot je odpoved družbenika, prodaja deleža in drugo.
Družbenik odgovarja za obveznosti družbe ne glede na vrsto in način prenehanja njegovega članstva. Če je
prenehanje članstva razlog za prenehanje družbe, se njegova odgovornost nadaljuje v likvidacijskem postopku,
vendar le za obveznosti, ki so nastale do objave vpisa prenehanja članstva- če je družbeniku prenehalo članstvo
zaradi prenosa deleža na drugega družbenika, odgovarjata prejšnji in novi družbenik solidarno za obveznosti, ki
so nastale do dneva prenosa deleža na novega družbenika. S tem, ko novi družbenik vstopi v družbo namesto
prejšnjega, se prejšnji družbenik ne oprosti odgovornosti za nastale obveznosti družbe.
V zvezi s trajnimi pravnimi razmerji se je v pravni teoriji oblikovala t.i. odpovedna teorija, ki zagovarja stališče,
da ima prenehanje članstva družbenika v družbi pravno naravo odpovedi vseh pravnih trajnih razmerij. Če v
skladu z vsebino pravnega razmerja ni mogoče dati odpovedi sočasno z objavo vpisa prenehanja članstva, se
šteje, da je odpoved dana z dnem, ko je takšno odpoved mogoče dati v skladu z vsebino pravnega razmerja.
Družbenik v celoti odgovarja za plačilo odškodnine delavcu v obliki rente, če je škoda nastala pred njegovim
prenehanjem.
5.2.2. Odgovornost družbenikov pri plačilni nesposobnosti ali prezadolženosti družbe

Če d.n.o., katere družbeniki so kapitalske družbe ali druge pravne osebe postane plačilno nesposobna ali
prezadolžena, nastopi zakonska dolžnost družbenikov, da predlagajo začetek stečajnega postopka ali postopka
prisilne poravnave. Dolžnost predlaganja začetka postopka stečajnega postopka ali prisilne poravnave ima
namen opozorila upnikom, da so lahko njihove terjatve ogrožene, sočasno pa to pomeni tudi prenos družbe pod
nadzor sodišča, ki lahko po določbah zakona o prisilni poravnavi in stečaju povzame določene ukrepe. Postopek
do dolžni predlagati vse družbeniki, ki zastopajo družbo74.
Šteje se, da je nastopila prezadolženost družbe, če vrednost premoženja, ki bi se prodalo v likvidacijskem
postopku, ne zadošča za kritje obveznosti in če ni mogoče s skrbnim ravnanjem obdržati podjetja pri življenju.
Plačilna nesposobnost družbe nastopi, če družba ni sposobna z likvidnimi sredstvi plačevati svojih dolgov.
Zakon posebej določa rok za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, ki znaša 3 tedne po nastanku
dejstva, ki se nanaša na plačilno nesposobnost ali na prezadolženost družbe.
V zvezi s plačilno nesposobnostjo družbe oz. njeno prezadolženostjo zakon nalaga zastopnikom družbe oz.
likvidacijskemu upravitelju, da ne sme izvrševati nobenih plačil za družbo, razen plačil, ki so tudi po tem času v
skladu s skrbnim in poštenim poslovanjem (drugi odstavek 104. člena ZGD-1). S tem naj bi se poskrbelo za
stečajno maso in za enakopravno obravnavanje vseh upnikov. Dovoljena so le plačila in posli, ki jih sklepa
družba kot dober gospodarstvenik v skladu s skrbnim in poštenim poslovanjem.
Sankcija za opustitev dolžnosti predlaganja začetka stečajnega postopka ali opravljenih plačil za družbo potem,
kos e pokaže prezadolženost ali plačilna nesposobnost družbe, je izključno odškodninska. Družbeniki so
odškodninsko odgovorni za škodo, povzročeno upnikom zaradi nespoštovanja določil zakona v zvezi z
ravnanjem družbe v času plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti. Odškodninske odgovornosti se lahko
razrešijo le, če dokažejo, da so pri tem poslovali vestno in pošteno. Določila o odškodninski odgovornosti so
prisilne narave in jih ni mogoče z dogovorom med družbeniki omejiti ali izključiti. Upnikom odgovarjajo
družbeniki solidarno. Institucija predlagane dolžnosti začetka stečajnega postopka in prepovedi plačil pri plačilni
nesposobnosti ali prezadolženosti družbe kaže na organizacijsko in pravno enotnost d.n.o. z družbeniki, četudi
ima d.n.o. v našem sistemu status pravne osebe.
6. Izločitev družbenika
Izločitev družbenika je lahko prostovoljna ali prisilna. V okviru prostovoljne izločitve ločimo izločitev, ki je
posledica odpoved družbenika, in izločitev s prenosom svojega deleža na novega družbenika. Pri prisilni
izločitvi pa članstvo družbenika lahko preneha z odpovedjo družbenikov posameznemu družbeniku, z zahtevo po
prenehanju družbe in nadaljevanju družbe s preostalimi družbeniki zaradi smrti družbenika in stečaja družbe.
74
Poleg zastopnikov je v likvidacijskem postopku to zavezan predlagati likvidacijski upravitelj, ki je prav tako
zastopnik družbe v likvidaciji.
6.1. Odpoved družbenika

Pravica do odpovedi je zakonska pravica družbenika, ki je z družbeno pogodbo ni mogoče izključiti ali omejiti,
razen s podaljšanjem odpovednega roka (drugi odstavek 106. člena ZGD-1). Odpoved družbenika je mogoča
samo pri družbah, ki so ustanovljene za nedoločen čas75.
Institucija odpovedi družbenika vpliva samo na notranje razmerje med družbeniki, ne pa tudi na odgovornost
izločenega družbenika za obveznosti družbe do tretjih po prenehanju njegovega članstva. Družbenik lahko
odpove družbeno pogodbo ves čas obstoja družbe, tudi v likvidacijskem postopku.
Odpoved mora biti pisna in sporočena drugim družbenikom vsaj šest mesecev pred iztekom poslovnega leta.
Odpoved družbenika v neprimernem času ima lahko za posledico odškodninsko odgovornost za škodo, nastalo
družbi.
6.2. Pogodbeni prenos deleža

Članstvo v družbi lahko preneha tudi na podlagi pogodbenega prenosa deleža na novega ali obstoječega
družbenika. Prenos se opravi predvsem na podlagi darilne ali prodajne pogodbe. Prenos deleža na tretjo osebo, je
mogoče samo ob soglasju vseh drugih družbenikov (97. člen ZGD-1).
6.3. Izključitev družbenika

Izključitev družbenika je izjemna pravna institucija, ki jo lahko uveljavljajo družbeniki, če razlog za prenehanje
družbe uveljavlja eden od družbenikov, drugi družbeniki pa ne želijo prenehanja družbe. Posameznega
družbenika je mogoče iz družbe izključiti samo, če obstaja utemeljen razlog. Utemeljen razlog obstaja, če
preostali družbeniki glede na konkretne okoliščine menijo, da je neprimerno, da bi družba v takšni sestavi
družbenikov nadaljevala. Utemeljen razlog bo lahko tudi kršitev prepovedi konkurence ali razhajanja med
družbeniki glede skupnih ciljev. Utemeljen razlog je pravni standard, katerega vsebino je treba ugotoviti na
podlagi konkretnih dejstev in pri tem celoto razmerij ocenjevati z vidika nadaljnje možnosti poslovanja družbe.
Za obstoj utemeljenega razloga ni potrebno, da je družbenik, katerega se želi izključiti, tudi odgovoren ali kriv za
nastanek utemeljenega razloga. Zakon določa predpostavko, da obstaja utemeljen razlog, če družbenik namerno
ali iz hude malomarnosti prekrši kakšno bistveno obveznost iz družbene pogodbe, ali če postane izpolnitev
takšne obveznosti nemogoče (drugi odstavek 107. člena ZGD-1).
Zakon v določbi tretjega odstavka 170. člena ZGD-1 določa, da lahko, namesto prenehanja družbe, eden ali več
družbenikov s tožbo zahtevajo izključitev družbenika, pri katerem obstaja utemeljen razlog za prenehanje
družbe. Zakonska možnost, da se namesto prenehanja družbe zahteva izključitev družbenika, ima namen
varovati obstoj družbe kot pravne osebe in sočasno tudi druge družbenike, ki uresničujejo svoje interese v
družbi. S to institucijo zakonodajalec omogoča družbenikom, da izključijo tistega, ki moti poslovanje družbe.
Institucija je namenjena tudi varstvu pravnega prometa. Izključitev lahko zahtevajo samo družbeniki, ne pa tudi
upniki. Institucija izključitve družbenika iz družbe ima pozitivne učinke tudi na družbino podjetje. Izključitev pa
ima razen varovalne funkcije, tudi naravo kazni za izključenega družbenika. Zakon določa, da mora preskus
obstoja utemeljenega razloga za prenehanje družbe, ki se lahko nadomesti z izključitvijo družbenika, ki je
odgovoren za nastanek tega razloga, opraviti sodišče.
Tožbo lahko vloži eden ali pa več družbenikov. S procesnopravnega vidika gre za oblikovalno tožbo, s katero
drugi družbeniki zahtevajo prenehanje članstva, to je preoblikovanje doslej obstoječega določenega pravnega
razmerja. Sodba sodišča je tudi oblikovalna, saj se z njo oblikuje novo razmerje v družbi, v kateri prejšnji
družbenik nima več statusa družbenika.
Izključitev družbenika iz družbe zaradi utemeljenega razloga je individualna pravica vsakega družbenika, ki jo
lahko uveljavlja s tožbo, bodisi da zahteva prenehanje družbe ali pa namesto prenehanja družbe izključitev
družbenika, pri katerem obstaja utemeljen razlog za prenehanje. Omejena zakonska pravica družbenika se ne
more izključiti z dogovorom v družbeni pogodbi, prav tako pa tudi ne omejiti (četrti odstavek 107. člena ZGD-
1). V družbeni pogodbi pa je mogoče dogovoriti določene pogoje in postopke, ki družbeniku olajšajo zahtevati
prenehanje družbe oz. izključitev družbenika iz družbe. Družbena pogodba lahko tudi določi način sprejemanja
sklepa odločitve o izključitvi.
6.4. Smrt ali prenehanje družbenika

Članstvo družbenika v d.n.o. preneha s smrtjo, če gre za fizično osebo, ali s prenehanjem pravne osebe.
Prenehanje članstvo družbenika je razlog za prenehanje družbe in za začetek postopka likvidacije, če družbena
pogodba ne določa drugače. Klavzula o nadaljevanju družbe mora biti soglasno vnesena v družbeno pogodbo.
Družbeniki lahko le soglasno odločijo o nadaljevanju družbe tudi ob smrti družbenika oz. njegovem prenehanju,
če gre za pravno osebo. Običajno klavzula o nadaljevanju družbe vsebuje tudi način poslovanja družbe, zlasti pa
75
Šteje se, da je družba ustanovljena za nedoločen čas, če ni v družbeni pogodbi določen čas trajanja družbe, ali
pa če je družba ustanovljena za ves čas družbenikovega življenja ali če je po izteku obdobja, za katerega je bila
ustanovljena, nadaljevala s poslovanjem (108. člen ZGD-1).
upravljanja družbe po smrti ali prenehanju članstva družbenika.

Če v družbeni pogodbi ni določb o nadaljevanju družbe, pa zakon določa dolžnost dediču umrlega družbenika,
da takoj obvesti o smrti vse druge družbenike in mora, če grozi nevarnost, nadaljevati posle, dokler drugi
družbeniki skupaj z njim ne poskrbijo za nadaljnje vodenje poslov. S to določbo zakon zagotavlja obstoj družbe
in varnosti upnikov.
6.4.1. Nadaljevanje družbe z dediči

Če v družbeni pogodbi ni določeno, da družba po smrti družbenika nadaljuje delo, preneha po postopku
likvidacije, pri čemer imajo pravico do razdelitve premoženja namesto umrlega družbenika dediči. Zakon
predvideva možnost, da družba nadaljuje poslovanje tako, da namesto umrlega družbenika vstopijo v družbo
njegovi dediči. Možnost nadaljevanja družbe z dediči mora biti predvidena v družbeni pogodbi, v okviru t.i.
institucije dedne klavzule v družbeni pogodbi. Če družbena pogodba vsebuje dedno klavzulo, ni potrebno, da
družbeniki sprejmejo kakršenkoli sklep o pristopu novih družbenikov. Dediči s smrtjo družbenika vstopijo ex
lege namesto družbenika v družbo in so nosilci pravic, obveznosti in odgovornosti družbenika. Za obveznosti
družbe jamčijo z vsem svojim premoženjem, ne pa samo z vrednostjo dednega deleža76.
Če družbena pogodba ne vsebuje nobene dedne klavzule, nastopi razlog za prenehanje družbe, vendar pa lahko
preostali družbeniki in dediči umrlega družbenika sprejmejo sklep o nadaljevanju družbe s tem, da dediči
pristopijo k družbi kot družbeniki.
6.4.2. Nadaljevanje z dediči - komanditisti

Če družba nadaljuje poslovanje po družbenikovi smrti, v dedni klavzuli pa ni obveznosti vstopa dediča v družbo,
daje zakon dediču izbirno pravico, da vstopi v družbo kot družbenik in prevzame pravice in odgovornosti
družbenika, ali pa zahteva, da mu družba prizna položaj komanditista. Zakonodajalec omogoča dedičem, da se
kot komanditisti izognejo osebni odgovornosti za obveznosti družbe, ki so nastale pred njihovim vstopom v
družbo. Če je dedičev več, ima vsak posamezni dedič pravico do položaja komanditista. Pri večjem številu
dedičev se lahko dediči odločijo, da prevzamejo status družbenika z osebno odgovornostjo za obveznosti družbe
ali pa status komanditista brez oseben odgovornosti za obveznosti družbe. Dediču ni priznana pravica do
položaja komanditista po zakonu, temveč le pravica, da zahteva takšen položaj. Takšnega položaja dedič ne
more zahtevati s tožbo. Če drugi družbeniki ne pristanejo na njegovo zahtevo, da mu priznajo položaj
komanditista, se lahko dedič izloči iz družbe brez odpovednega roka. Dedič je lahko komanditist samo v soglasju
z družbeniki. Če družbeniki ne sprejmejo njegovega predloga, ima izbirno pravico, da izstopi iz družbe ali pa da
postane osebno odgovorni družbenik. Če družbeniki priznajo dediču položaj komanditista, morajo preoblikovati
d.n.o. v komanditno družbo, pri čemer so dosedanji družbeniki komplementarji, dedič pa komanditist.
Podedovani delež družbenika je vložek komanditista, na podlagi katerega družba v prihodnje komanditistu
priznava udeležbo pri dobičku. Če se dedič odloči za priznanje položaja komanditista, mora to zahtevati v enem
mesecu od pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Če dedič ni poslovno sposoben in nima zakonitega zastopnika,
začne teči enomesečni rok šele od imenovanje takšnega zastopnika oz. od pridobitve poslovne sposobnosti (tretji
6.4.3. Odgovornost dediča za obveznosti družbe

Pri odgovornosti dediča za obveznosti družbe ločimo:
1. odgovornost dediča kot osebno odgovornega družbenika,
2. odgovornost dediča kot komanditista in
3. odgovornost družbenika, če se odloči za izstop iz družbe.
Če se dedič odloči v skladu z dedno klavzulo ali pa z dogovorom z družbeniki, da postane osebno odgovorni
družbenik, je odgovoren za vse obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem od dneva smrti njegovega
prednika, pri čemer odgovarja tudi za obveznosti družbe, ki so nastale pred njegovim vstopom.
Če se dedič odloči, da pridobi položaj komanditista, jamči za obveznosti družbe samo s svojim deležem kot
komanditist77.
76
V teoriji se loči dedna klavzula, ki avtomatično omogoča nadaljevanje družbe z dedičem, od dedne klavzule, ki
daje le možnost dediču, da vstopi v družbo, pri čemer lahko tudi družbena pogodba določa pogoje (klavzula o
vstopu). Če je imel umrli družbenik več dedičev, lahko družbena pogodba predvidi, da bo družba nadaljevala
samo z enim od njih (kvalificirana dedna klavzula) ali pa da ima pravico vstopiti v družbo samo posamezni dedič
(kvalificirana klavzula o vstopni pravici). Z oporoko ni mogoče spreminjati dednih klavzul v družbeni pogodbi.
77
V primeru izstopa iz stopa iz družbe ne glede na to, ali je bil izstop previden v dedni pogodbi ali se je dedič
odločil za izstop, ker mu družbeniki niso priznali statusa komanditista, odgovarja dedič za obveznosti družbe
samo do višine vrednosti podedovanega deleža. Če je dedičev več, so ti nerazdelno dogovorni za obveznosti
družbe, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že
izvršena ali ne. Dediči, ki bi se odpovedali zapustnikovemu deležu, niso odgovorni za obveznosti družbe.
V primeru, če se dedič izloči iz družbe ali dobi položaj komanditista, odgovarja ta do tedaj obstoječe družbene
dolgove samo po predpisih o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove, torej samo do višine vrednosti
deleža, ki ga je podedoval.
Dedič ima do izbire med alternativami, ali pristopiti k družbi kot družbenik ali izstopiti iz družbe ali postati
komanditist in v času do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, položaj osebno dogovornega družbenika. Ker pa ta
položaj ni perfektuiran z njegovo izjavo, da pristopa k družbi kot osebno odgovoren družbenik, odgovarja za
obveznosti družbe samo do vrednosti podedovanega deleža. Njegov položaj lahko opredelimo kot pogojno
osebno odgovornega družbenika, saj temeljni pogoj za pridobitev statusa družbenika ni izpolnjen, to je, dedič ni
izjavil, da bo prevzel pravice in obveznosti družbenika.
Če se dedič v omenjenem zakonskem roku ne izjasni o svoji izbiri, družba nadaljuje poslovanje. V takšnem
primeru je družbenik neomejeno osebno odgovoren za obveznosti družbe in da je s potekom roka za izbiro ene
od omenjenih možnosti postal osebno odgovorni družbenik v družbi.
Rok je zakonsko določen in ga ni mogoče spreminjati. Šteje se, da je dedič postal družbenik tudi, če družbeniki
niso pravočasno odgovorili na njegovo zahtevo po priznanju položaja komanditista, sam pa v omenjenem roku ni
izjavil, da bo izstopil iz družbe. Zakonska ureditev nadaljevanja družbe z dediči v petem odstavku 114. člena
ZGD-1 je prisilne narave in je ni mogoče izključiti z družbeno pogodbo.
6.5. Nadaljevanje družbe z enim družbenikom

Temeljna značilnost d.n.o. je, da ima vsaj dva družbenika. Če iz kakršnegakoli razloga ostane v družbi en sam
družbenik, lahko družba samo začasno posluje z enim družbenikom. Preostali družbenik mora v 1 letu urediti vse
potrebno, da prilagodi družbo pogojem ZGD-1, ali nadaljevati dejavnost kot podjetnik (prvi odstavek 115.
člena). Po preteku 1 leta družba preneha obstajati, če družbeniku ne uspe prilagoditi družbe pogojem zakona
(npr. pridobiti novega družbenika d.n.o., se preoblikovati v enoosebno d.n.o. ipd.), ali pa ne nadaljuje dejavnosti
kot podjetnik posameznik.
6.6. Prevzem po enem družbeniku

V prksi se pogosto ustanavlja d.n.o. z dvema družbenikoma in lahko, ker med njima nastane utemeljen razlog za
izključitev posameznega družbenika, ureja zakon v 116. členu institut prevzema podjetja d.n.o. po enem
družbeniku. Institut prevzema podjetja po enem družbeniku v d.n.o. se ne uporablja, če ima družba več kot dva
družbenika. Prevzem je mogoče opraviti samo, če obstaja družba in tudi podjetje v družbi. Namen omenjenega
postopka je preprečitev prenehanja družbe, ki ima negativne posledice za družbenike, poslovne partnerje in
delavce. To je poseben pravni institutu namenjen varovanju družbenikov, pravnega prometa in zaposlenih
delavcev, ima pa tudi naravo kaznovanja družbenika, pri katerem je nastal utemeljen razlog za prenehanje
družbe. Institut prevzema podjetja po enem družbeniku je po svoji naravi strožji zlasti glede varovanja
individualnih interesov v družbi zvestega družbenika. Za izločenega družbenika ima izključitev oz. prevzem po
enem družbeniku enake posledice. Preneha mu status družbenika, ima pa pravico do obračuna premoženja in do
izplačila sovjega deleža na enak način in pod enakimi pogoji, kot to velja za izključenega družbenika.
Prevzem po enem družbeniku je v osnovi enak institut kot izključitev družbenika po tretjem odstavku 107. člena,
vendar je omejen samo na družbo, ki ima dva družbenika. Pri prevzemu po enem družbeniku mora obstajati
utemeljen razlog, da družba preneha. Prevzem je mogoče uporabiti tudi pri družbi, ki ima več družbenikov, pa so
utemeljeni razlogi za prenehanje podani pri vse družbenikih, razen pri enem. Družbi zvest družbenik lahko s
prevzemom podjetja izključno skuša doseči sankcijske cilje za družbi nezvestega družbenika ali pa želi zgolj
izkoristiti omenjeno institucijo za pridobitev posebnih koristi. Zato zakon določa, da je mogoče omenjeni institut
enako, kot to velja za izključitev, izpeljati le v posebnem sodnem postopku. Družbi zvest družbenik mora vložiti
oblikovalno tožbo in od sodišča zahtevati, da ugotovi obstoj utemeljenega razloga za prenehanje, in mu dovoli,
da brez likvidacije prevzame podjetje z aktivo in pasivo (prvi odstavek 116. člena)78.
Sodišče izda dovoljenje za prevzem podjetja po enem družbeniku z oblikovalno sodbo. S pravnomočnostjo
sodbe o prevzemu podjetja preneha izključenemu družbeniku status družbenika in preostali družbenik
avtomatično postane d.n.o. z enim družbenikom. Od pravnomočnosti sodne odločbe mora družbenik, ki je ostal
sam v družbi, v enem letu storiti vse, kar je potrebno, da prilagodi družbo ZGD-1 ali pa da nadaljuje dejavnost
kot podjetnik posameznik79. S pravnomočnostjo sodne odločbe je družba dveh družbenikov prenehala in
izključeni družbenik pridobi pravico do obračuna premoženja, preostali družbenik pa pridobi pravico upravljati
celotno aktivo in pasivo podjetja. Za pridobitev celotnega podjetja preostali družbenik ne potrebuje nobenega
pravnega akta, prenos premoženja se opravi na podlagi sodbe in zakona. Pri tej instituciji ne gre za prevzem
družbe, temveč le za prevzem družbenega podjetja.
78
Če je v družbeni pogodbi posebej dogovorjeno, bi lahko namesto sodišča odločala arbitraža.
79
S pravnomočnostjo sodne odločne postane tožnik avtomatično podjetnik posameznik.
V družbeni pogodbi je možno izključiti možnost uporabe institucije prevzema ali pa določiti težje ali lažje
pogoje za njeno realizacijo.
6.7. Obračun premoženja z izločenim družbenikom

S prenehanjem članstva v družbi družbenik na podlagi zakona pridobi vrsto pravic in obveznosti, ki nadomeščajo
njegove prejšnje članske, premoženjske in druge pravice. Namesto teh pravic družbenik pridobi pravico do:
1. vrnitve predmetov, ki jih je prepustil družbi v uporabo;
2. denarnega nadomestila, sorazmernega njegovemu deležu v premoženju družbe;
3. oprostitve plačila družbenih dolgov oz. odgovornosti za obveznosti družbe, ki so nastale do prenehanja
njegovega članstva in
4. zagotovitve zavarovanja za nezapadle dolgove družbe.
Družbenik ima tudi pravico, da zahteva obračun in poročilo o tekočih poslih, ki niso bili dokončani do njegove
izločitve. Po izstopu je še vedno zavezan kriti izgubo družbe, če vrednost družbinega premoženja ne zadošča za
kritje družbinih dolgov ali pa če je nastala izguba pri tekočih poslih. Družbenik je tudi po prenehanju njegovega
članstva zavezan spoštovati konkurenčno prepoved, če je tako določeno v družbeni pogodbi.
Pojem izločenega družbenika se nanaša na vsakega družbenika, ki mu je na kakršenkoli način prenehalo članstvo
v družbi, bodisi da gre za smrt oz. prenehanje, izločitev, izključitev ali pa prevzem podjetja po enem
družbeniku80. Izločeni družbenik ima po zakonu pravico do obračuna premoženja in do denarnega nadomestila
vrednosti njegovega deleža v družbi. Pravica do obračuna premoženja je premoženjska pravice, ki se ji lahko
izločene družbenik tudi odpove81. Izločeni družbenik uveljavlja svojo pravico nadomestila njegovega deleža v
skladu s posebnim zakonsko urejenim institutom, ki ga imenujemo obračun premoženja z izločenim
družbenikom. Pri postopku obračuna premoženja ne gre za izplačilo deleža izločenemu družbeniku, ker delež
izločenega družbenika priraste k družbinem premoženju preostalih družbenikov (prvi odstavek 112. člena).
Obračun premoženja je institut, ki poteka po enakih načelih kot razdelitev premoženja v likvidacijskem
postopku82. Zakon določa način obračunavanja premoženja tako, da zagotavlja izločenemu družbeniku pravico,
da se mu v denarju izplača tista vrednost, ki i jo prejel pri obračunu, če bi družba prenehala v času njegove
izločitve. Družba mora najprej ugotoviti vrednost celotnega premoženja. Vrednost premoženja je treba ugotoviti
na dan, ko je bila vložena tožba za izključitev (šesti odstavek 112. člena). Bilanca naj bi pokazala dejansko stanje
premoženja in prometno vrednost podjetja (obračunska bilanca). V razmerju do letne bilance, ki je namenjena
predvsem delitvi dobička, mora le-ta pokazati dejansko premoženjsko vrednost in zaradi tega za to bilanco
veljajo enaka načela kot pri likvidaciji. Celotna aktiva podjetja mora biti vnesena v bilanco z dejanskimi
vrednostmi, ne pa s t.i. vhodno vrednostjo, po kateri je bila stvar nabavljena. Vrednost vrednostnih papirjev je
treba določiti na podlagi borznih cen oz. tržnih cen. Pri vrednotenju je pomembna vrednost stvari v podjetniški
funkciji. Celotno cenitev vrednosti premoženja je treba opraviti na podlagi t.i. metode donosnosti83. Pri oceni je
treba upoštevati zlasti t.i. nematerialne vrednosti podjetja, kot je firma, vrednost goodwilla, glede na to, da so
vse te vrednosti nastale s sodelovanjem izločenega družbenika.
Izločeni družbenik ima pri obračunu premoženja le obligacijski zahtevek do družbe. Denarna vrednost
premoženja, ki pripada družbeniku, je dolg družbe, za katerega odgovarjajo z vsem svojim premoženjem tudi
drugi družbeniki. Izločeni družbenik lahko svojo terjatev proda ali odstopi drugemu.
Po zakonu se izločeni družbenik oprosti plačila družbinih dolgov (četrti odstavek 112. člena). Oprostitev
izločenega družbenika plačila družbinih dolgov je posledica, da je dolg družbe upoštevan že v obračunu
vrednosti celotnega premoženja. Za dolgove družbe je bilo premoženje družbe namreč zmanjšano. Zato je
družba dolžna oprostiti družbenika plačila obveznosti za družbo. Praviloma bo družba izločenemu družbeniku v
aktu o obračunu premoženja tudi izjavila, da je oproščen plačila družbinih dolgov.
Če dolg še ni zapadel, lahko družba ponudi izločenemu družbeniku zavarovanje ali pa se zaveže vrniti
izločenemu družbeniku v regresnem postopku dolg, ki bi ga morebiti moral plačati upniku družbe. Poleg pravice,
80
Pravice izločenega družbenika na enak način uveljavljajo tudi dediči umrlega družbenika, če izjavijo, da ne
želijo prevzeti članstva v družbi kot osebno odgovorni družbeniki.
81
Z morebitno odpovedjo pravici do obračuna se družbenik ne more rešiti osebne odgovornosti za obveznosti
družbe, ki so nastale do prenehanja njegovega članstva.
82
V pravni teoriji se institucija obračuna premoženja šteje kot del likvidacijskega postopka družbe, čeprav
družba ni v likvidacijskem postopku in tudi ne preneha njen obstoj. To je sestavni del razdruževanja družbe.
83
Po tretjem odstavku 112. člena je treba izločenemu družbeniku izplačati v denarju to, kar bi prejel pri
obračunu, če bi družba prenehala v času njegove izločitve. Ta določba ne pomeni, da je družbenik upravičen do
t.i. likvidacijske vrednosti podjetja, temveč le, da se vrednost podjetja po metodi ovrednotenja donosnosti
podjetja obračunava na dan njegove izločitve.
da je oproščen plačila družbinih dolgov, ima izločeni družbenik tudi pravico udeležbe na dobičku pri poslih, ki v
trenutku njegove izločitve še niso bili dokončani (prvi odstavek 113. člena). Po prenehanju članstva v družbi
družbenik nima pravice sodelovati pri poslih. Zato zakon pooblašča družbo, da dokonča te posle tako, kakor se ji
zdi najprimerneje (prvi odstavek 113. člena).
Izločeni družbenik nima pravice sodelovati v upravljanju, ima pa pravico zahtevati na koncu vsakega poslovnega
leta obračun medtem končanih poslov, pa tudi obvestilo o stanju še nedokončanih poslov. V zvezi s to pravico
ima izločeni družbenik pravico vpogleda v dokumentacijo o tekočih poslih, nima pa po mnenju teorije pravice
zahtevati predložitev poslovnih knjig, ker ni družbenik.
V okviru institucije obračuna premoženja z izločenim družbenikom pa izločeni družbenik nima samo pravic,
temveč tudi obveznosti. Te so enake družbenikovi obveznosti pri kritju izgube. Če vrednost družbinega
premoženja ne zadošča za pokritje družbinih dolgov in kapitalskih deležev družbenikov, mora izločeni družbenik
plačati del manjkajočega zneska, sorazmernega njegovemu deležu v izgubi (peti odstavek 112. člena). Enako pa
mora sodelovati tudi pri izgubi pri tekočih poslih, ki v trenutku njegove izločitve še niso bili dokončani (prvi
odstavek 113. člena).
Če je izločeni družbenik odgovoren za prenehanje njegovega članstva in je to povzročilo škodo družbi, lahko
drugi družbeniki uveljavljajo nadomestilo škode na podlagi splošnih načel o povzročitvi škode, vendar le, če je
škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 81. člena).
Med obveznosti družbenika štejemo tudi spoštovanje načela prepovedi konkurence, če je v skladu s četrtim
odstavkom 41. člena v družbeni pogodbi določeno, da traja prepoved tudi potem, ko je družbenik izgubil lastnost
družbenika, pri čemer pa takšna prepoved ne sme trajati več kot dve leti.
Poleg obračuna premoženja v postopku razdruževanja mora družba izločenemu družbeniku vrniti stvari, ki jih je
prepustil družbi v uporabo. Gre za predmete, ki niso vloženi v družbo v obliki deleža, temveč na podlagi
najemnega, zakupnega ali drugega podobnega pravnega posla. Zakon izrecno določa, da za naključno uničenje,
poškodovanje ali zmanjšanje vrednosti predmetov, prepuščenih v uporabo, družbenik ne more zahtevati nobene
odškodnine (drugi odstavek 112. člena).
6.8. Pogodbeni obračun premoženja z izločenim družbenikom

Določila 112. in 113. člena zakona, ki se nanašajo na posledice izločitve družbenika, niso prisilne narave. Zato
se v praksi pogosto v družbene pogodbe vnašajo t.i. klavzule o obračunu premoženja. Praviloma se družbeniki v
družbeni pogodbi dogovorijo o načinu obračunavanja premoženja, zlasti pa o metodi vrednotenja in načinu ter
času plačila denarnega nadomestila84. Načeloma so vse takšne klavzule o načinu vrednotenja premoženja in
določitve roka izplačila dovoljene, vendar ne smejo biti v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in pravičnostjo.
Zlasti so dovoljene tiste klavzule, ki poenostavijo postopek razdruževanja in zmanjšajo število sporov ter ne
ogrožajo nadaljevanja družbe. Posebnost teh klavzul v družbeni pogodbi je, da ne učinkujejo samo med
družbeniki, temveč tudi med tretjimi osebami, npr. med družbeniki in dediči umrlega družbenika. Klavzule o
razdruževanju ne smejo imeti narave darilnih pogodb, prav tako pa ne smejo imeti škodljivih posledic za tretje.
Obligacijski zahtevek izločenega družbenika za plačilo sorazmernega dela vrednosti premoženja družbe ni
zahtevek proti družbi, temveč le proti drugim družbenikom, glede na jasno določilo zakona, da delež izločenega
družbenika priraste k družbinemu premoženju preostalih družbenikov (prvi odstavek 112. člena).
7. Prenehanje in likvidacija družbe

Zakon določa razloge za prenehanje v 105. členu, pri čemer družba lahko preneha:
1. s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena;
2. s sklepom družbenikov;
3. s stečajem;
4. s smrtjo oz. prenehanjem družbenika, če družbena pogodba ne določa drugače;
5. z odpovedjo;
6. na podlagi sodne odločbe;
7. če se število družbenikov zmanjša pod dva, pa družbenik ne stori vsega, kar je potrebno za prilagoditev
družbe zakonu in
8. v drugih primerih, ki jih določajo drugi zakoni.
Družbena pogodba lahko sicer določa razloge za prenehanje, vendar je treba v takšnem primeru v družbeni
pogodbi dogovorjene razloge obravnavati kot potek časa, za katerega je bila družba ustanovljena. Družbena
pogodba lahko podrobneje opredeli posamezne, z zakonom določene razloge za prenehanje družbe 85. Družbeniki
84
Denarno plačilo se praviloma izplačuje v petih letnih obrokih z obrestmi.
85
Tako npr. lahko družbena pogodba določi, da je razlog za prenehanje družbe, če eden od družbenikov zaradi
imajo določen vpliv na prenehanje družbe pri vseh razlogih, razen pri stečaju. Tako lahko družbeniki sprejmejo
sklep o nadaljevanju obstoja družbe, tudi če je bila v družbeni pogodbi dogovorjena ustanovitev družbe za
določen čas. Ob smrti oz. prenehanju družbenika lahko drugi družbeniki soglasno sklenejo, da družba posluje
naprej. Pri prenehanju družbe na podlagi sodne odločbe je treba ugotoviti, kakšni razlogi so bili podlaga za sodni
odločitev o prenehanju.
7.1. Potek časa

Praviloma se družbe ustanavljajo za nedoločen čas. Če so družbeniki ustanovili družbo za določen čas, mora biti
ta čas trajanja družbe določen v družbeni pogodbi. Gre za sklep družbenikov o prenehanju, ki ga sprejmejo že ob
ustanovitvi družbe. Družbeniki so ob poteku časa, določenega v družbeni pogodbi, zavezani začeti postopek
likvidacije ali pa imenovati likvidacijske upravitelje.
7.2. Prenehanje na podlagi sklepa družbenikov

O prenehanju družbe morajo družbeniki odločati soglasno. Družbena pogodba lahko določi, da se za prenehanje
družbe sprejme sklep z večino glasov.
7.3. Stečaj družbe

Družba preneha zaradi stečaja, če je plačilno nesposobna in prezadolžena. Razloge za uvedbo stečaja in začetek
stečaja določa ZPPPSL v povezavi z ZFPPod. Če družba preneha zaradi stečaja, se ne uvede likvidacijski
postopek, temveč vodi sodišče poseben stečajni postopek. Začetek stečaja nad družbo ne pomeni sočasno tudi
začetka stečaja nad družbeniki, ki so pravne osebe oz. začetek generalne izvršbe pri družbenikih, ki so fizične
osebe. Kot posledica stečaja družbe bo začet stečaj tudi nad družbeniki oz. izvršba nad družbeniki – fizičnimi
osebami. Za začetek stečaja nad družbenikom mora sodišče sprejeti poseben sklep, pod pogojem, da družbeniki
brez lastnega stečaja ne zagotovijo sredstev za plačilo dolgov družbe.
7.4. Prenehanje družbe zaradi smrti oz. prenehanja družbenika

Prenehanje družbe zaradi smrti oz. prenehanja družbenika je zakonski, ne pa tudi dejanski razlog, kajti družbena
pogodba lahko določa, da družba v takem primeru ne preneha (nadaljevalna klavzula). Smrt družbenika oz.
prenehanje družbenika je razlog za prenehanje družbe samo, če družbena pogodba ne določa drugače. Ob smrti
družbenika oz. prenehanju članstva družbenika lahko preostali družbeniki v skladu s 114. členom zakona
sklenejo, da nadaljujejo družbo z dediči. Če gre za dvoosebno družbo, v kateri je eden od družbenikov umrl,
lahko preostali družbenik nadaljuje z delovanjem družbe v skladu s 115. členom, pri čemer mora družbo
prilagoditi zakonskim pogojem v enem letu. Razlog za prenehanje družbe je tudi, če je začet postopek stečaja ali
postopek likvidacije nad družbenikom, ki je pravna oseba. Stečaj družbenika ima enake posledice kot smrt
družbenika – fizične osebe.
7.5. Prenehanje z odpovedjo

Odpoved družbenika je razlog za prenehanje družbe. V teoriji ločimo več vrst odpovedi. Družbenik lahko da
odpoved zaradi prenehanja družbe. Vložitev tožbe zaradi izključitve družbenika se šteje prav tako za odpoved,
dana določenemu družbeniku. Posamezen družbenik lahko odpove pogodbo s tem, da se izloči iz družbe po 111.
členu. Tudi tožba za prevzem podjetja po enem družbeniku v dvoosebnih družbah ima po svoji vsebini naravo
odpovedi družbi nezvestemu družbeniku. Pri vseh omenjenih odpovedih je razlog za prenehanje družbe le
odpoved zaradi prenehanja družbe. V vseh drugih primerih pa odpoved nima za posledico prenehanja družbe v
postopku likvidacije, temveč se družba s svojim preoblikovanjem prilagaja na novo nastalemu položaju. Pravico
do odpovedi po 106. členu pa ima vsak družbenik. Tej pravici se družbenik ne more odpovedati. Družbena
pogodba je ne more omejiti in je ne more izključiti, lahko pa samo določi podaljšanje roka. Odpoved lahko da
družbenik kadarkoli, s tem da je pri družbi, ki je ustanovljena za nedoločen čas, mogoče odpovedati družbeno
pogodbo le ob koncu poslovnega leta, vendar pod pogojem, da so bili o odpovedi drugi družbeniki pisno
obveščeni vsaj šest mesecev pred koncem poslovnega leta. Odpoved mora biti pisna, vendar pa družbenik ni
zavezan navajati razlogov za odpoved 86. Omenjeni 6-mesečni rok je lahko z družbeno pogodbo podaljšan, ne
more pa biti krajši.
7.6. Prenehanje na podlagi sodne odločbe

Redno odpoved po 106. členu lahko družbenik da brez posebnih utemeljenih razlogov. Če pa obstaja utemeljen
razlog za prenehanje družbe, lahko družbenik s tožbo zahteva, da družba preneha 87. Tožba za prenehanje družbe
zaradi izredne odpoved se lahko vloži pri vseh družbah z neomejeno odgovornostjo ne glede na čas trajanja. Pri
insolventnosti sklene prisilno poravnavo.
86
V teoriji takšno odpoved imenujemo redna odpoved, za katero sta značilna čas in odpovedni rok, ki ga določa
zakon. Z zakonsko ureditvijo redne odpovedi zakon varuje pravni promet.
87
V teoriji se predlog za prenehanje družbe obravnava kot izredna odpoved.
družbi, ki je ustanovljena za določen čas, se lahko vloži tožba pred potekom, za njeno trajanje določenega časa.
Pri družbi, ustanovljeni za nedoločen čas, pa se lahko odpoved kadarkoli.
Pri izredni odpovedi družbenik ni zavezan spoštovati morebitnega podaljšanega odpovednega roka, določenega v
družbeni pogodbi. Pri izredni odpovedi je bistveno, da mora tožnik dokazati obstoj utemeljenega razloga za
prenehanje, nima pa vedno za posledico prenehanja družbe glede na zakonsko možnost, da se namesto
prenehanja družbe zahteva izključitev družbenika, pri katerem obstaja utemeljen razlog za prenehanje (tretji
7.7. Prenehanje družbe zaradi zmanjšanja števila družbenikov

Zmanjšanje števila družbenikov je lahko razlog za prenehanje samo pri dvoosebnih družbah. Gre za zakonski
razlog, ki ni dejanski in ki je pogojen, če preostali družbenik v enem letu ne stori vsega, kar je potrebno, da
prilagodi družbo pogojem ZGD-1 ali pa da nadaljuje dejavnost kot podjetnik (prvi odstavek 115. člena).
7.8. Drugi primeri prenehanja

D.n.o. lahko preneha tudi iz drugih razlogov, ki pa morajo biti določeni z zakonom. Takšnih razlogov ZGD-1 ne
pozna, navedeni so v posameznih drugih zakonih, npr. v Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva
dejanja.
8. Likvidacijski postopek
Dejansko in dokončno prenehanje družbe ter razdružitev se opravi v likvidacijskem postopku. To je redni
postopek razdruževanja družbenikov v vseh primerih, razen kadar družba preneha zaradi stečaja. Likvidacija in
stečaj sta postopka prenehanja pravnih oseb, pri čemer sta oba urejena z zakonom 88. Likvidacija se opravi pri
d.n.o., če se družbeniki niso dogovorili za drugačno obliko prenehanja oz. razdružitve. Določila zakona o
likvidaciji družbe niso prisilne narave. O likvidaciji d.n.o. se uporabljajo določila 5. oddelka (118. – 132. člen)
kot lex specialis s tem, da se smiselno dodatno uporabljajo določbe ZGD-1 o likvidaciji delniške družbe (402. –
429. člen). Likvidacija družbe je obveznost družbenikov, če so podani razlogi za prenehanje. Družbeniki so
zavezani uresničiti cilje likvidacijskega postopka, to je dokončati tekoče posle, izterjati terjatve, unovčiti
preostalo premoženje, poplačati upnike in razdeliti premoženje družbe. Cilj likvidacijskega postopka je izločitev
pravne osebe iz pravnega prometa in razdelitev premoženja med družbenike.
V postopku likvidacije zakon ne varuje interesov upnikov v takšni meri kot v stečajnem postopku, kajti
predpostavka za začetek likvidacijskega postopke je, da družba razpolaga z zadostnim premoženjem za poplačilo
vseh svojih obveznosti. Če pa premoženje ne zadošča za poplačilo obveznosti, odgovarjajo za obveznosti družbe
družbeniki. Celotno poplačilo upnikov je tudi pogoj za razdelitev premoženja družbe med družbenike 89.
Likvidacijski postopek družbe se začne z ugotovitvijo nastanka razloga za prenehanje družbe. V postopku
likvidacije pravna sposobnost družbe ni omejena. Spremeni se le cilj poslovanja in delovanja družbe. Družbeniki
lahko postopek likvidacije odložijo, začasno ustavijo ali pa v postopku likvidacije sklenejo, da nadaljujejo
dejavnost.
8.1. Posebnosti likvidacije d.n.o.

Določila zakona, ki se nanašajo na likvidacijo d.d., se smiselno uporabljajo tudi za likvidacijo d.n.o.
Likvidacijo d.n.o. so zavezani opraviti družbeniki kot likvidacijski upravitelji. Omenjena dolžnost pripada vsem
družbenikom. Če družbenik ni sposoben opravljati poslov likvidatorja, opravlja posle v njegovem imenu in za
njegov račun njegov zastopnik po zakonu. To velja tudi za družbenika, ki je pravna oseba.
Pravilo, da družbeniki opravljajo likvidacijo, je lahko spremenjeno s sklepom družbenikov ali pa z družbeno
pogodbo tako, da je likvidacija zaupana le posameznim družbenikom ali pa tretji osebi. Če se opravlja likvidacija
skupaj z dediči umrlega družbenika, so ti upravičeni sodelovati v likvidaciji prek skupnega zastopnika oz.
pooblaščenca (prvi odstavek 119. člena).
V zakonsko ureditev, da družbeniki opravljajo likvidacijo, lahko poseže tudi sodišče na predlog osebe, ki ima za
to pravni interes. Pravni interes za poseg sodišča v postopek imenovanja likvidacijskih upraviteljev bo, če
predlagatelj dokaže obstoj nevarnosti, da bodo družbeniki opravljali likvidacijo na škodo tretjih oseb ali pa
posameznih družbenikov. Sodišče lahko omeji pravico opravljati likvidacijo posameznim družbenikom ali pa
imenuje za likvidacijske upravitelje osebe, ki niso družbeniki.
88
Postopek redne likvidacije je urejen v ZGD-1, postopek stečaja in prisilne likvidacije pa ureja ZPPSL.
89
V likvidacijskem postopku je treba ločiti likvidacijo družbe od likvidacije podjetja. Likvidacija podjetja
pomeni razreševanje vseh vprašanj, ki so povezana z dejavnostjo družbe, likvidacija družbe pa je razdružitev in
urejanje odnosov med družbeniki ter izločitev pravne osebe iz pravnega prometa. Likvidacija podjetja je sestavni
del likvidacije družbe. Če družba podjetje proda, se družba likvidira, ne likvidira pa se podjetje.
Likvidacijski upravitelji se lahko odpokličejo s soglasnim sklepom vseh družbenikov. Iz utemeljenih razlogov pa
lahko likvidacijskega upravitelja odpokliče tudi sodišče, če to predlaga oseba, ki ima za to pravni interes.
Sodišče lahko odpokliče tudi likvidacijske upravitelje, ki jih ni imenovalo (120. člen).
8.2. Registracija likvidacije in likvidacijskih upraviteljev

Začetek likvidacije d.n.o. se mora vpisati v sodni register. Vpisana morajo biti tudi imena likvidacijskih
upraviteljev. Vpis morajo opraviti vsi družbeniki. Pri likvidaciji zaradi smrti družbenika v postopku vpisa
likvidacijskih upraviteljev ni nujno sodelovanje dedičev, če takšno sodelovanje preprečujejo posebni zadržki in
če je mogoče razumno domnevati, da priglasitev ustreza dejanskemu stanju (prvi odstavek 121. člena). Če
sodišče imenuje ali odpokliče likvidacijske upravitelje, opravi vpis sodnega imenovanja oz. odpoklica sodišče
samo po uradni dolžnosti.
Likvidacijski upravitelji zastopajo družbo neomejeno. Morebitne omejitve pa morajo biti vpisane v sodnem
registru, pri čemer omejitve pooblastil likvidacijskim upraviteljem proti tretjim nimajo pravnega učinka (125.
člen).
Likvidacijski upravitelji morajo shraniti svoj podpis na sodišču, razen če so likvidacijski upravitelji družbeniki,
ki so bili upravičeni voditi posle družbe in so kot taki že imeli na sodišču shranjene podpise (tretji odstavek 121.
člena).
8.3. Pravice in obveznosti likvidacijskih upraviteljev

Likvidacijski upravitelji morajo med likvidacijskim postopkom izpeljati vse, kar je potrebno za prenehanje
družbe in ureditev vseh medsebojnih razmerij med družbeniki. V razmerju do tretjih so likvidacijski upravitelji
zavezani končati tekoče posle. Dokončajo jih lahko z izpolnitvijo svojih obveznosti, ali pa na kakršenkoli drug
način. Druga pomembna naloga likvidacijskih upraviteljev je, da izterjajo terjatve družbe od dolžnikov. To velja
le za zapadle terjatve, ne pa tudi za nezapadle. Če gre za terjatev, ki bo zapadla po končanem likvidacijskem
postopku, bo dodeljena enemu družbeniku ali večjemu številu družbenikov v okviru razdelitve premoženja, ali
pa bo prodana tretji osebi in bo kupnina sestavni del likvidacijske mase družbe. Tretje področje delovanja
likvidacijskih upraviteljev je unovčitev preostalega premoženja, pri čemer se lahko družbeniki dogovorijo, ali pa
je tako sklenjeno v družbeni pogodbi, da se premoženje družbe ne unovčuje, razen v obsegu, ki je potreben za
poplačilo upnikov. Če se premoženje ne unovči, se v razdelilnem postopku razdeli premoženje družbe med
družbenike v naravi. Likvidacijski upravitelji lahko sklepajo nove posle z namenom dokončati nedokončane
posle.
Likvidacijski upravitelji so po zakonu pooblaščeni, da zastopajo družbo. Zastopanje je lahko skupno ali
posamično. Način zastopanja mora biti vpisan v sodnem registru. Omejitve pooblastil likvidacijskim
upraviteljem veljajo samo v notranjih medsebojnih razmerjih družbenikov, ne pa nasproti tretjim. Likvidacijski
upravitelji opravljajo likvidacijo skupaj ali posamično. Skupno opravljanje likvidacijskega postopka še ne
pomeni, da je zastopanje skupno. Če gre za skupno zastopanje in skupno opravljanje poslov likvidacije, veljajo
načela obligacijskega prava glede skupnega zastopanja. Za izjavo družbe zadostuje, da je izjavljena enemu od
likvidacijskih upraviteljev.
Likvidacijski upravitelji so zavezani izvajati likvidacijski postopek v skladu z interesi družbenikov, zato so
vezani na njegova navodila, če so glede vodenja poslov sprejeta soglasno. Z družbeno pogodbo ali s sklepom
družbenikov je mogoče določiti, da os likvidacijski upravitelji vezani tudi na navodila, ki so sprejeta z večino
glasov družbenikov. Eden temeljnih ciljev likvidacije je razdelitev premoženja družbe med družbenike. K
razdelitvi premoženja lahko likvidacijski upravitelji pristopijo šele potem, ko so poplačani vsi upniki, ali je
zagotovljeno zavarovanje za poplačilo dolgov družbe. Primarno so likvidacijski upravitelji zavezani
družbenikom vrniti vse predmete, ki so jih prepustili družbi v uporabo.
Za naključno uničenje, poškodovanje ali zmanjšanje vrednosti predmetov družbeniki ne morejo zahtevati
odškodnine (123. člen). Enako pravilo velja tudi pri obračunu premoženja z izločenim družbenikom (drugi
odstavek 112. člena). Temelj za razdelitev premoženja je končni likvidacijski obračun, ki ga morajo pripraviti
likvidacijski upravitelji, družbeniki pa sprejeti soglasno. Če soglasja glede likvidacijskega obračuna ni, mora bit
postopek razdelitve premoženja odložen do pravnomočne rešitve spora pred sodiščem ali arbitražo ali pa do
drugače doseženega soglasja družbenikov. Premoženje družbe se deli med družbenike v sorazmerju s
kapitalskimi deleži. Praviloma je razdelitev premoženja v denarju, ki so ga likvidacijski upravitelji zbrali z
unovčevanjem premoženja družbe.
Delitev premoženja je lahko postopna, tako da likvidacijski upravitelji razdelijo denar, ki med likvidacijo ni
potreben za poplačilo upnikov, v obliki začasne razdelitve. Likvidacijski upravitelji so zavezani pri začasni
razdelitvi varovati interese družbenikov in tretjih v zvezi s še nedospelimi ali spornimi obveznostmi ter zadržati
potrebne zneske za zavarovanje plačila nedospelih ali spornih obveznosti. Pri razdelitvi premoženja se ne
uporabljajo določila zakona o zmanjšanju kapitalskih deležev in prav tako ne sme v likvidacijskem postopku
družbenik razpolagati z denarjem družbe do zneska 5 % svojega v minulem poslovnem letu ugotovljenega
kapitalskega deleža. Pravica razpolaganje do 5 % svojega deleža namreč preneha z uvedbo likvidacijskega
postopka.
Če se v likvidaciji ugotovi, da premoženje družbe ne zadošča za poplačilo družbinih obveznosti in za kapitalske
deleže družbenikov, morajo družbeniki pokriti manjkajoči delež po pravilih, ki veljajo za kritje izgube. Če kateri
od družbenikov ne more sodelovati v kritju tako ugotovljenega primanjkljaja, morajo drugi družbeniki nositi
izpad v sorazmerju s kapitalskimi deleži (130. člen).
8.4. Izbris družbe iz registra

Potem ko so poplačani vsi upniki in razdeljeno premoženje, so likvidacijski upravitelji zavezani prijaviti izbris
družbe iz registra. Izbris družbe kot pravne osebe je posledica razdružitve družbenikov v likvidacijskem
postopku. Poslovne knjige in knjigovodske listine družbe se shranijo pri enem od družbenikov ali, če to glede na
okoliščine ni mogoče ali primerno, se omenjene knjige shranijo pri tretjem. Oseb, ki hrani poslovne knjige,
določijo družbeniki sporazumno, če takšnega sporazuma ni, pa jo imenuje sodišče (drugi odstavek 132. člena). V
sodnem registru se vpiše oseba, pri kateri so shranjene poslovne knjige, kar družbenikom omogoča vpogled v
dokumentacijo o poslovanju družbe (tretji odstavek 132. člena).
KOMANDITNA DRUŽBA
1. Pojem komanditne družbe
Po zakonski opredelitvi je k.d. osebna družba. V teoriji se k.d. obravnava kot posebna oblika d.n.o., v kateri se
položaj posameznih družbenikov bistveno razlikuje90. V tej družbi je vsaj eden ali več osebno odgovornih
družbenikov, ki odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (komplementar), in najmanj eden
ali več družbenikov, ki sicer vložijo sredstva v družbo, vendar osebno ne odgovarjajo za obveznosti družbe
(komanditist). Za k.d. kot posebno obliko oseben družbe je bistveno, da del družbenikov – komanditisti – ne
odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem 91. Omejitev odgovornosti dela družbenikov je
bistvena značilnost zakonske definicije tudi po ZGD-192.
Po zakonu doseganje skupnega cilja ni bistvena značilnost te oblike osebne družbe. Bistvena značilnost k.d.
navaja različen položaj družbenikov glede odgovornosti za obveznosti družbe, ni pa v ospredju skupni cilj. Z
ekonomskega vidika je komplementar nosilec podjetništva, komanditisti pa vlagatelj s pravico do udeležbe v
dobičku družbe.
Za k.d. velja zlasti načelo polivalentnosti, kar pomeni, da se v zakonodaji in v praksi k.d. pojavlja v različnih
oblikah. Tako imamo poleg redne oblike k.d. še atipične oblike, to je k.d.d. in k.d. v obliki dvojne družbe. K.d.d.
je kapitalska družba, kjer imajo komanditisti položaj delničarja. Dvojna družba je prav tako atipična oblika k.d.,
pri kateri je komplementar družba, v kateri ni osebno odgovornih družbenikov.
2. Zgodovina komanditne družbe

Tako kot d.n.o. tudi k.d. najdemo že v srednjem veku kot obliko združevanja trgovcev, ki so se ukvarjali z
distančno trgovino na večjih razdaljah. Še posebej je bila ta oblika razvita v Italiji.
K.d. je po svoji naravi podobna denarni naložbi v tihi družbi ali parciaričnem posojilu, vendar se od obeh oblik
loči po svoji odgovornosti za nevplačani delež.
3. Ustanovitev komanditne družbe

K.d. se ustanovi inter partes s pogodbo, navzven pa šele z registracijo. Pogodba mora biti sklenjena med najmanj
enim kompementarjem in enim komanditistom (intuitu personae). Komplementar in komanditist ne moreta biti v
isti osebi. Če v družbi ni komanditistov, se k.d. preoblikuje v d.n.o. V vlogi komplementarja so lahko fizične ali
pravne osebe, kar velja tudi za komanditista. Če je edini komplementar družba, pri kateri ni osebno odgovornih
družbenikov, oz. so vsi komplementarji take družbe, je takšna k.d. dvojna družba (152. člen). Kot komplementar
in kot komanditist v k.d. lahko nastopa vsaka pravna oseba, tudi zadruga, zavod, društvo, ne pa samo
90
Za k.d. je značilna povezava dveh različnih skupin podjetniško usmerjenih ljudi. Po eni strani so osebe, ki se
med seboj tesneje povezujejo v družbi in so pripravljene vložiti v družbo svoje delo in sredstva ter deliti usodo z
družbo (komplementarji), po drugi strani pa gre za skupino podjetnikov, ki težijo le k denarni naložbi in ne želijo
vplivati na poslovanje družbe, zlasti pa ne želijo ali ne morejo prevzeti rizika za obveznosti družbe,
zadovoljujejo se le z vedenjem, kako družba posluje, in omenjenim nadzorom nad družbo.
91
Komanditist ne odgovarja za obveznosti družbe, če je v celoti plačal komanditni vložek, kar pomeni, da
odgovarja s svojim vložkom kot sestavnim delom premoženja družbe.
92
K.d. je družba dveh ali več oseb, od katerih vsaj en družbenik odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim
premoženjem (komplementar), medtem ko najmanj en družbenik za obveznosti družbe ne odgovarja
(komanditist) – prvi odstavek 135. člena ZGD-1.
gospodarska družba93.
Po naravi stvari morajo komplementarji in komanditisti zagotoviti družbi določeno materialno osnovo z vložki,
ki so lahko v stvareh, pravicah ali denarju. Po veljavnih predpisih o registraciji v RS je treba predložiti pogodbo
o ustanovitvi k.d. sodišču. Prijavo za vpis v sodni register morajo opraviti vsi družbeniki, to je komplementarji in
komanditisti, kot ustanovitelji družbe (drugi odstavek 78. člena).
4. Pravna razmerja med družbeniki

Razmerja med komplementarji in komanditisti se urejajo z družbeno pogodbo. Družbeniki urejajo medsebojna
razmerja popolnoma svobodno. Zakonska ureditev pravnih razmerij med družbeniki je subsidiarne narave 94. Za
družbenike v k.d. veljajo določne zakona, ki se nanašajo na d.n.o. o dolžnostih skrbnega ravnanja (81. člen),
povračilo za izdatke pri ustanovitvi družbe (82. člen), dolžnost plačila obresti, če se vložek, določen z družbeno
pogodbo, ne vplača pravočasno (83. člen) in dolžnost spoštovanja konkurenčne prepoved med komplementarji
(84. člen)95.
Komanditist je zavezan k spoštovanju prepovedi konkurence, če tako določa družbena pogodba. Posle družbe so
zavezani voditi kopmlementarji. Če jih je več, se lahko z družbeno pogodbo vodenje poslov prenese na enega ali
več komplementarjev, prav tako pa se lahko določeni komplementarji izključijo iz vodenja poslov (85. člen).
Komplementar ne sme prenesti upravičenja za vodenje poslov na tretjega, če tega izrecno ne dovoljuje družbena
pogodba ali drugi družbeniki. Komanditist pa po zakonu ni upravičen voditi poslov družbe, saj v nasprotnem
primeru odgovarja kot komplementar96.
V skladu z načelom izključitve komanditista iz vodenja poslov družbe zakon določa, da ne sme nasprotovati
komplementarju pri običajnih poslih97. Če komplementar sklepa posle, ki presegajo običajni obseg dejavnosti
družbe, lahko komanditist nasprotuje poslovanju komplementarja (drugi odstavek 138. člena). Pri običajnem
poslovanju lahko komanditist nasprotuje le, če je komanditistu z družbeno pogodbo priznano sodelovanje pri
vodenju poslov družbe, vendar pa v tem primeru odgovarja za obveznosti družbe kot komplementar.
Pravica komanditista do nadzora je le okvirno urejena v 140. členu. Zakon priznava komanditistu pravico
zahtevati prepis letnega poročila ter lahko zaradi preverjanja njegove pravilnosti vpogleda v poslovne knjige in
knjigovodske listine (prvi odstavek 140. člena). Komanditistu po zakonu ni priznana enaka pravica kor
družbeniku d.n.o., ki ne sme voditi poslov98. Komanditist lahko zahteva širša pojasnila o vodenju poslov.
4.1. Premoženjske pravice komanditista

Premoženje, ki so ga v obliki vložkov v družbo vnesli komplementarji in komanditisti, pripada družbi, ne pa
družbenikom. Družbeniki imajo samo določene premoženjske pravice do dela premoženja v sorazmerju s
kapitalskim deležem, ki se oblikuje na podlagi vplačanega vložka ob ustanovitvi družbe in ob prejšnjih vplačilih
oz. izplačilih99.
93
Komplementar in komanditist sta lahko tudi osebi, ki nimata opravilne sposobnosti. V tem primeru opravlja
pravice družbenika zastopnik po zakonu.
94
Z družbeno pogodbo ni mogoče spreminjati temeljne zasnove k.d.
95
Značilnost osebnih družb odseva tudi v dejstvu, da je pri k.d. sprememba družbenika pogojena s soglasjem
drugih družbenikov v skladu z družbeno pogodbo.
96
Izključitev komanditista iz vodenja poslov družbe pa ni absolutna. Obstajajo različne praktične možnosti
vključevanja komanditista v vodenje poslov družbe. Na komanditista je mogoče prenesti vodenje določenih
poslov na podlagi pooblstila komplementarja. Komanditist lahko ima poslovno pooblastilo in prokuro. V vseh
teh primerih ne odgovarja za obveznosti družbe kot komplementar, ker sodeluje pri vodenju poslov na podlagi
izvedenega pooblastila komplementarja. Takšna oblika sodelovanja pri vodenju poslov je lahko urejena v
družbeni pogodbi. Določila zakona o izključitvi komanditista iz upravljanja in zastopanja so prisilne narave le,
kadar se ima v mislih upravljanje in zastopanje na podlagi položaja v družbi, ne pa na podlagi posebnega
pravnega posla. Komanditist pa tudi ne more zastopati družbe niti tedaj, če edini komplementar umre.
97
Ker je komplementar po zakonu edini pristojen za vodenje poslov družbe, je nujno komanditistu, ki je
udeležen na dobičku in izgubi družbe, priznati ugovore proti neracionalnemu in za družbo škodljivemu
poslovanju komplementarja.
98
Družbenik d.n.o., ki je izključen iz vodenja poslov, ima pravico, da se pouči o družbinih zadevah, in ima
pravico vpogleda v družbene knjige, listine in dokumentacije (prvi odstavek 92. člena). To pravico ima
družbenik v d.n.o. tudi, če jo družbena pogodba izključi ali omeji (drugi odstavek 92. člena).
99
Po zakonu se vrednost kapitalskega deleža spreminja in je odvisna od dodatnih vplačil oz. izplačil, vendar se v
praksi uveljavlja tehnika stalnega kapitalskega deleža. Tako določen kapitalski delež opredeljuje tudi sorazmerni
delež družbenika v premoženju družbe. Nominalno nespremenljiv kapitalski delež se praviloma vodi na t.i.
prvem kontu kapitala. Ob tem pa se v družbi za vsakega družbenika komplementarja in komanditista dodatno
Položaj komanditista se izenačuje s komplementarjem, vendar je komanditistu prepovedano dvigovanje denarja

iz blagajne do zneska petih odstotkov svojega v preteklem letu ugotovljenega kapitalskega deleža, kot je
dovoljeno komplementarju (prvi odstavek 96. člena). Od ugotovljenega dobička v k.d. pripada vsakemu
komplementarju in vsakemu komanditistu najprej delež v višini 5 % njegovega kapitalskega deleža100.
Če je dobiček večji, v družbeni pogodbi pa ni posebnega dogovora, se dobiček deli med komplementarje in
družbenike v sorazmerju med deleži (drugi odstavek 142. člena).
Določba tretjega odstavka 95. člena, ki določa, da se v d.n.o. presežni del dobička, če ni drugače dogovorjeno,
razdeli med družbenike po enakih delih, se ne uporablja pri k.d. Zakonska domneva iz drugega odstavka 142.
člena ZGD-1 o delitvi dobička v sorazmernem deležu velja, če v družbeni pogodbi ni drugače dogovorjeno.
Družbeniki pa lahko vedno določijo drugačna merila za razdelitev dobička, ki presega 5 % kapitalskih deležev.
Če pa dobiček ne presega 5 % kapitalskih deležev, se za razdelitev dobička uporabljajo merila, ki veljajo pri
d.n.o. v prvem in drugem odstavku 95. člena.
Dobiček se komanditistu izplačuje, razen če je njegov kapitalski delež zaradi izgube zmanjšan pod znesek, ki je
plačan za določen vložek, ali bi bil z izplačilom dobička zmanjšan pod ta znesek (drugi odstavek 143. člena). Če
pa vložek ni v celoti vplačan, kar pomeni, da je njegov konto v negativi, se komanditistov dobiček pripisuje
njegovemu kapitalskemu deležu in komanditist ne more zahtevati izplačila dobička (negativni konto).
4.2. Obveznost kritja izgube

Komanditist je zavezan pokrivati izgubo družbe, vendar le do zneska kapitalskega deleža, če ta ni plačan v celoti
(drugi odstavek 141. člena). To je praviloma pogodbeno dogovorjen znesek, ki se v praksi ne spreminja in se
vodi na prvem kontu kapitala. Če je komanditistov delež vplačan v celoti, se v primeru izgube krije z vrednostjo
njegovega konta oz. njegovega deleža v družbi.
Če pa družbenik svojega vložka ni vplačal v celoti, mora z dodatnimi vplačili pokriti izgubo do višine še
neplačanega vložka. Če ima komanditist negativen konto in je nastala v naslednjem letu dodatna izguba,
komanditist ni zavezan z dodanimi vplačili pokrivati takšne izgube, ker za izgubo jamči samo do višine svojega
kapitalskega deleža. To velja tudi za konaditista, ki je izločen iz družbe.
Pravna ureditev, da komanditist sodeluje pri izgubi le do zneska svojega kapitalskega deleža, se lahko v družbeni
pogodbi uredi drugače in se lahko zaveže, da krije izgubo tudi prek zneska svojega kapitalskega deleža, ne more
pa se dogovoriti, da jamči za izgubo le z delom svojega deleža, če bi imel takšen dogovor negativne posledice za
tretje.
5. Pravna razmerja družbenikov do tretjih

Temeljne značilnosti položaja komanditista v firmo družbe, možnost zastopanja družbe, vprašanje odgovornosti
komanditista za obveznosti družbe in vpliv njegove smrti na prenehanje družbe.
5.1. Prepoved vnašanja imena komanditista v firmo družbe

Podobno kot druge osebne družbe mora firma k.d. vsebovati priimek vsaj enega komplementarja in označbo k.d.
Če je v k.d. več komplementarjev, se lahko v firmi navaja priimek samo enega komplementarja, vendar mora
firma potem vsebovati navedbo, da je komplementarjev več.
V firmo družbe je prepovedano vnašati imena komanditistov (drugi odstavek 27. člena). Vnos imena
komanditista v firmo družbe nima neposrednih zakonskih sankcij, vendar pa bi vnos imena komanditista v firmo
k.d. pomenilo zavajanje v pravnem prometu, kar pa ima za posledico odškodninsko odgovornost. Takšna firma
daje videz, da gre za komplementarja, ki odgovarja z neomejeno odgovornostjo za obveznosti družbe.
Komanditist odgovarja za obveznosti družbe neomejeno kot povzročitelj škode.
5.2. Zastopanje družbe

Komanditno družbo zastopa komplementar kot njen organ. Če je komplementarjev več, so do zastopanja družbe
upravičeni vsi. V takšnem primeru lahko družbo zastopajo skupaj ali pa posamično. Komanditist je po zakonu
izključen iz zastopanja družbe. Vključen je lahko v zastopanje družbe na podlagi izdanega pooblastila, bodisi da
se mu podeli prokura ali pa posebno pooblastilo (144. člen).
Komanditist ne more nastopati kot zastopnik po 32. členu, temveč kot le pooblaščenec. Komanditist ima lahko
individualno ali skupno prokuro. Komanditistu kot prokuristu ni mogoče omejiti prokure, ki bi imela pravne
učinke v razmerju do tretjih oseb.
5.3. Komanditistova odgovornost za obveznosti družbe

vodi t.i. drugi konto kapitala, ki je spremenljiv. Spremenljivost omenjenega konta je odvisna od pripisanega
dobička oz. kritja izgube in dodatnih vplačil oz. izplačil.
100
Omenjeno izplačilo dividende se v teoriji imenuje preddividenda.
K.d. kot pravna oseba odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Ker je k.d. modificirana
oblika d.n.o., odgovarja za obveznosti družbe subsidiarno tudi komplementar. Komanditist je po zakonu
izključen iz odgovornosti za obveznosti družbe101.
Komanditist sodeluje v odgovornosti družbe za njene obveznosti s svojim kapitalskim deležem, ki se oblikuje na
podlagi njegovega vložka. Če komanditist ni v celoti vplačal svojega vložka, odgovarja za obveznosti družbe do
višine neplačanega zneska, ki bi ga moral po družbeni pogodbi vplačati (145. člen). Odgovornost za plačilo
vložka, je temeljna obveznost komanditista. V tem smislu je komanditistova odgovornost omejena po višini,
dejansko pa je neomejena, saj odgovarja z vso vrednostjo kapitalskega deleža, ki je v premoženju družbe 102.
Komanditist je po zakonu oproščen kakršnihkoli dodatnih obveznosti za družbo, če je v celoti vplačal v pogodbi
dogovorjen vložek. Ker se odgovornost družbenika omejuje z višino vrednosti vložka, ki ga je zavezan vložiti v
družbo na podlagi družbene pogodbe, zakon podrobneje ureja vprašanja razmerja med njegovim vložkom in
odgovornostjo za obveznosti družbe. Praviloma bo višina vložka, dogovorjena v družbeni pogodbi, enaka tisti, ki
je vpisana v sodni register. Sicer pa se lahko družbeniki mimo družbene pogodbe s posebnim aktom dogovorijo
o drugačni vrednosti vložka, kot je zapisana v družbeni pogodbi. Zakon določa domnevo, da se v razmerju do
upnikov šteje za komanditistov vložek tisti, ki je vpisan v register (prvi odstavek 146. člena) 103.
5.3.1. Odgovornost upnikom za nevplačani znesek

Družbeniki torej lahko od komanditista uveljavljajo neposredno vplačilo neplačanega zneska do višine v registru
navedene vrednosti vložka. Komanditist mora dokazati, da je omenjeni vložek v celoti vplačal 104.
Komanditist upnikom odgovarja tudi za višji znesek vložka, če je družba upnikom to sporočila na kakršenkoli
način, ni pa bilo povečanje komanditistovega vložka vpisano v registru.
Zakon določa, da morebitno razpolaganje s kapitalskim deležem s strani komanditista, ali ap družbe v korist
komanditista na škodo upnikov, nima pravnih učinkov. Če je družba sprejela sklep, s katerim se komaditistu
plačilo vložkov odpusti ali odloži, je takšen sklep družbe proti upnikom brez pravnega učinka. V takšnem
primeru se pravzaprav šteje, da komanditist ni plačal svojega vložka, in odgovarja upnikom do višine
odpuščenega oz. zmanjšanega plačila105.
Če pa je plačilo odloženo, lahko upniki terjajo takojšnje plačilo vložka (tretji odstavek 146. člena). Enako načelo
velja tudi, če se komanditistu vložek vrne ali če je komanditist dvignil delež na dobičku, medtem ko je njegov
kapitalski delež zaradi izgube znižan pod znesek vplačanega vložka (negativni konto), ali če se z dvigom deleža
na dobičku kapitalski delež zniža pod znesek vplačanega vložka (četrti odstavek 146. člena).
Domneva, da komanditist svojega vložka ni vplačal v celoti, če mu je družba plačilo vložka oprostila ali odložila
oz. mu vložek vrnila, velja ne glede na njegovo odgovornost za takšno ravnanje. Zadošča dejstvo, da je bil
komanditist obogaten na račun premoženja družbe na račun upnikov. Komandistitova poštenost in dobra vera pa
sta pomembni pri dvigu dobička. Če je v dobri veri sprejel delež pri dobičku družbe na podlagi letnega obračuna,
ga ni zavezan vrniti in se tudi ne šteje, da zamuja s plačilom vložka (peti odstavek 146. člena).
5.3.2. Poseben primer odgovornosti komanditista

Če so komplementarji samo pravne osebe, ki same odgovarjajo za obveznosti, bi se lahko zgodilo, da bi
komanditisti kot svoj vložek v komanditno družbo vložili svoj delež, ki bi ga imeli v takšnem komplementarju.
V takšnem primeru se po zakonu (šesti odstavek 146. člena) šteje, da komanditistov vložek v k.d. š eni vplačan.
101
Komanditist lahko odgovarja za obveznosti družbe, če so izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti (8.
člen) in če vodi posle družbe (prvi in tretji odstavek 138. člena). Za obveznosti družbe komanditist lahko
odgovarja tudi po načelih povzročitve škode, če je njegovo ime vneseno v firmo družbe. Komanditist se lahko v
družbeni pogodbi zaveže, da bo odgovarjal za obveznosti družbe, pri čemer ima takšen dogovor naravo
poroštvene pogodbe.
102
Položaj komanditista glede na odgovornosti za obveznosti k.d. je podoben položaju delničarja in družbenika
pri d.o.o.
103
V teoriji se višina vložka, vpisanega v sodnem registru, imenuje odgovornostna vsota. Ker se vložek vpisuje v
sodni register v denarni vrednosti, se v teoriji zagovarja stališče, da komanditist izključno odgovarja za
obveznosti družbe v primeru nepoplačanega zneska v obliki denarnih obveznosti.
104
Nasproti upnikom komanditist odgovarja z resnično vrednostjo vložene stvari (objektivni način ugotavljanja
vrednosti vložka), ne pa z vrednostjo, za katero se je dogovoril s komplementarjem.
105
Praviloma v družbo vnašata premoženje komplementar in komanditist. Vnos vložka komplementarja v
premoženje družbe ima samo pomen za notranje razmerje med komplementarjem in komanditistom, v razmerju
do tretjih pa je vnos premoženja komplementarja v družbo nepomemben, saj jamči za obveznosti družbe z vsem
svojim premoženjem. Za razmerje do tretjih oseb je vnos premoženja komanditista v družbo pomemben, saj je
višina vložka tudi najvišja meja jamstva komanditista za obveznosti družbe, zato se tudi višina vložka
komanditista vnaša v register.
Ta domneva ne velja, če je kompelementar v k.d. pravna oseba, za katere obveznosti odgovarjajo tudi njeni
družbeniki, ki so fizične osebe106.
5.4. Komanditistovo posojilo družbi

Položaj komanditista v k.d. je glede odgovornosti za obveznosti družbe proti upnikom v določenih primerih
lahko podoben položaju družbenika v d.o.o.
Če je k.d. v težavah in bi komplementarji in komanditisti morali kot dobri gospodarstveniki zagotoviti k.d. lasten
kapital s povečanjem svojih vložkov, pa so namesto tega dali posojilo družbi, ne morejo proti družbi v stečajnem
postopku ali v postopku prisilne poravnave uveljavljati vrnitve posojila (147. člen v zvezi s prvim odstavkom
498. člena). Zakon določa, da se takšno posojilo komanditista v stečajnem postopku oz. v postopku prisilne
poravnave šteje za premoženje družbe.
V sistem odgovornosti komanditista je zakonodajalec pritegnil tudi tretjega, ki je zagotovil posojilo družbi z
zavarovanjem ali poroštvom komanditista. V takšnem primeru tretji ne more uveljavljati iz stečajne mase
posojila, temveč to posojilo lahko uveljavlja od komanditista na podlagi prevzetega poroštva ali zavarovanja. Če
komanditist ni posojilodajalec v celoti vrnil posojila, lahko posojilodajalec uveljavlja iz stečajne mase razliko, ki
je ni dobil oz. je ne bi dobil iz naslova zavarovanja ali poroštva (drugi odstavek 498. člena).
Če je družbenik družbi zagotovil kapital na drugih pravnih podlagah, ki pa je podobno posojilu, pa bi kot dober
gospodarstvenik moral zagotoviti k.d. lastni kapital, se šteje, da je tako zagotovljen kapital postal premoženje
družbe.
5.5. Zmanjšanje komanditistovega vložka

Komanditist lahko zmanjša svoj vložek s privolitvijo komplementarja in drugih komanditistov. Zmanjšanje
vložka je treba vpisati v sodni register. Če bi komanditist zmanjšal svoj vložek v skladu z družbeno pogodbo, ne
bi pa to bilo vpisano v sodni register, se šteje, da za zmanjšani del komanditist zamuja s plačilom, kar pomeni, da
kljub temu odgovarja za obveznosti družbe do višine vložka, vpisanega v sodni register. V razmerju do upnikov
odgovarja komanditisti za obveznosti družbe do višine vpisanega vložka v register. Zakon izrecno določa, da je
zmanjšanje komanditistovega vložka v razmerju do upnikov brez pravnega učinka, dokler ni vpisano v register
(148. člen). Do vpisa v register odgovarja komanditist za vse obveznosti družbe do višine vpisanega vložka pred
vpisano spremembo.
5.6. Odgovornost novega komanditista

Novi komanditist odgovarja za družbine obveznosti, prevzete pred njegovim pristopom, na enak način kot vsi
drugi komanditisti. Če je ob vstopu komanditist v celoti vplačal svoj vložek, postane le-ta premoženje družbe in
je oproščen odgovornosti za obveznosti družbe s svojim zasebnim premoženjem. Če se je le zavezal vplačati
določen vložek, pa odgovarja do višine še neplačanega zneska, ki bi ga moral vplačati po pogodbi.
5.7. Odgovornost komanditista pred vpisom družbe v register

Enako kot druge družbe pridobi k.d. pravno sposobnost z vpisom v sodni register. Od dneva vpisa je lahko
nosilka pravic, obveznosti in odgovornosti. Z družbeno pogodbo se oblikujejo pravna razmerja med družbeniki,
zakon pa ureja pravna razmerja do tretjih oseb. Po vpisu družbe v register se vsa pravna razmerja, ki so nastala
na podlagi pogodbe pred vpisom, prenesejo na družbo (34. člen). Družba ne more začeti poslovati pred vpisom v
register. Za medsebojna razmerja se uporabljajo pravila o civilnopravni družbeni pogodbi.
Glede odgovornosti za obveznosti pa velja temeljno načelo, da vsak družbenik osebno z vsem svojim
premoženjem odgovarja za obveznosti, ki jih je prevzel v imenu in za račun bodoče družbe. Če je teh oseb več,
odgovarjajo solidarno (33. člen). V 150. členu zakon določa, da tudi komanditist odgovarja za prevzete
obveznosti, nastale pred vpisom družbe, če je soglašal z začetkom poslovanja družbe. Njegova odgovornost je
neomejena in enaka komplementarjevi. Omenjene zakonske odgovornosti se komanditist osvobodi le, če ni
aktivno sodeloval pri začetku poslovanja in ustvarjanja pravnih razmerij, v katerih naj bi subjekt bila bodoča k.d.
Upnik lahko uveljavlja odgovornost komanditista le, če ni vedel za komanditno udeležbo.
6. Prenehanje komanditne družbe

Komanditna družba preneha na podlagi enakih razlogov kot d.n.o. (105. člen). Komanditist lahko enako kot
106
V praksi srečujemo pri ustanovitvi dvojne družbe takšne primere dokaj pogosto. Dva ustanovitelja ustanovita
d.o.o. z vplačilom osnovnih vložkov po 1.100.000 sit. Na novoustanovljena d.o.o. kot komplementar ustanovi s
svojima ustanoviteljema kot komandistoma k.d. , pri čemer komanditista vneseta kot svoj vložek v k.d. pravice
na poslovnem deležu v d.o.o. kot komplmentarju vsak v višini 200.000 sit. Pri takšnem plačilu znaša premoženje
dvojne družbe, to je premoženje komplementarja in komanditne družbe, 2.200.000 sit. Z vidika vrednosti
premoženja komanditista nista vložila ničesar v k.d. Zaradi varstva upnikov na podlagi zakona komanditista, ki
nista vplačala vložka v k.d., odgovarjata upnikom vsak do višine 200.000 sit.
družbenik v d.n.o. odpove pogodbo, če je bila k.d. ustanovljena za nedoločen čas, ali pa iz utemeljenega razloga
zahteva prenehanje na podlagi sodne odločbe. Komanditist je lahko tudi izključen iz družbe v skladu s 107.
členom. Smrt komanditista oz. njegovo prenehanje, če gre za pravno osebo, nima za posledico prenehanja
družbe, razen če ni to v družbeni pogodbi posebej dogovorjeno. Po smrti komanditista družba posluje naprej z
dediči umrlega komanditista ali pa brez njih, če izjavijo, da ne želijo prevzeti vloge komanditista. Če je umrl
edini komanditist v k.d., nadaljuje k.d. z enim družbenikom, s tem, da mora komplementar v enem letu storiti
vse, kar je potrebno, da pridobi vsaj enega komanditista ali komplementarja in k.d. preoblikuje v d.n.o. Če umre
ali preneha edini komplementar v družbi, družba preneha. Dediči umrlega družbenika oz. pravni nasledniki
družbenika, če gre za pravno osebo, morajo poskrbeti za vodenje poslov in za likvidacijo družbe 107. Postopek
likvidacije družbe se izpelje po enakem postopku kot pri d.n.o., v skladu z določbami zakona (od 118. do 132.
člena).
DVOJNA DRUŽBA
1. Pojem dvojne družbe
Dvojna družba je po zakonski opredelitvi k.d., v kateri je edini komplementar družba, v kateri ni osebno
odgovornih družbenikov oz. so vsi komplementarji kapitalske družbe (152. člen). Dvojna družba je praktična
rešitev potrebe, da se v okviru osebnih družb oblikuje medsebojna povezava kapitalskih in osebnih družb. V
Evropi je dvojna družba nastala z oblikovanjem k.d., pri kateri je bila d.o.o. komplementar, kar praktično
pomeni, da d.o.o. kot komplementar ustanavlja k.d.
Dvojna družba je lahko ustanovljena za določen ali nedoločen čas.
Dvojna družba je osebna družba, v kateri je komplementar pravna oseba v obliki kapitalske družbe. V praksi se
dvojne družbe najpogosteje ustanavljajo tako, da v slogi komplementarja nastopa d.o.o., ki sklene pogodbo o
ustanovitvi k.d. s komanditistom, ki je tudi družbenik d.o.o. 108 Razlogi za ustanavljanje dvojnih družb so
praviloma v davčni sferi, saj so osebne družbe manj obremenjene z davki kot kapitalske 109. Pri tej družbi lahko
oseba, ki se želi ukvarjati s podjetništvom, omeji odgovornost za določen rizični podjem, ker z ustanovitvijo
d.o.o. njeno osebno premoženje ni obremenjeno z odgovornostjo za obveznosti družbe, sočasno pa prek d.o.o.
kot njen družbenik upravlja s k.d., za katero prav tako ne odgovarja s svojimi zasebnimi sredstvi, temveč le s
sredstvi, ki jih je vložila v d.o.o.
Dvojna družba je temeljna oblika združevanja kapitalskih in osebnih družb 110. To je posebna vrsta osebne
družbe, ki jo vodi in upravlja kapitalska družba po svojih organih. Dvojno družbo lahko opredelimo tudi kot
kapitalsko družbo z vlagatelji, ki niso njeni družbeniki. Obe družbi sta pravno ločeni in samostojni ter lahko
opravljata enake ali različne dejavnosti 111. To je pravna tvorba, kjer sta uporabljeni dve statusni obliki za eno
enotno organizacijo, vendar vsaka pravna oblika deluje po za njo določenih pravilih112.
2. Posebnosti dvojne družbe

Dvojna družba je najbolj fleksibilna, najmanj rizična, najcenejša in zlasti primerna za družinska podjetja.
Ustanovitelji lahko izkoriščajo prednosti kapitalskih in osebnih družb, zlasti pa:
1. lažje zberejo potrebni osnovni kapital,
2. komplementar trajno živi in ni nevarnosti, da k.d. preneha zaradi smrti komplementarja,
3. ni nevarnosti odpovedi in izločitve družbenika,
4. vodstvo in upravljanje izvršuje ista oseba,
5. ni osebne odgovornosti za obveznosti družbe,
6. komplementarja je lažje nadomestiti,
7. manj je nevarnosti, da pri družinskih podjetjih nastanejo problemi v zvezi z dedovanjem, ločitvijo
zakonske zveze med družbeniki idr.
Po svoji notranji strukturi je enostavna, upravljanje je preprosto in ga je možno prenesti na strokovni tim, ki je
lahko sestavljen iz strokovnjakov, ki niso družbeniki komplementarja.
107
V družbeni pogodbi je lahko dogovorjena klavzula o nadaljevanju k.d. tudi za primer, če umre ali preneha
edini komplementar. V takšnem primeru lahko komanditisti preoblikujejo k.d. v d.o.o. ali pa d.n.o.
108
To je tipična oblika dvojne družbe, ki se opredeljuje tudi kot dvojna družba v ožjem pomenu ali istovetna
dvojna družba.
109
V slovenskem davčnem sistemu dvojne družbe nimajo nobenih posebnih olajšav.
110
Dvojna družba je primerna pri delitvi podjetja med večje število osebnih in kapitalskih družb, pri čemer
osebne družbe upravljajo kapitalske družbe, ob ohranitvi istovetnosti družb.
111
V dvojni družbi je lahko poudarek na kapitalski organiziranosti v k.d. (korporacijsko-kapitalska družba) ali pa
na osebnostnih sestavinah v d.o.o. (osebnostna družba).
112
S to obliko se uresničuje objektivizacija kapitalizma in premoženjske naložbe, podaljšuje, povečuje in
vzdržuje družinsko premoženje iz generacije v generacijo ter razosebi osebnost podjetja.
3. Položaj kapitalske družbe kot komplementarja

Kapitalska družba kot komplementar (praviloma je to d.o.o.) se lahko ustanovi le zaradi upravljanja s k.d., kar
pomeni, da se celotna namembnost d.o.o. izčrpa le v upravljanje funkcije komplementarja v k.d. (153. člen ZGD-
1). Če je komplementar ustanovljen le zaradi upravljanja s k.d., prihaja v ospredje temeljna značilnost te družbe,
torej enotnost organizacije in upravljanja ter opravljanja dejavnosti v dveh pravnih oblikah družb, ki obstajata
ena poleg druge113. Nosilec podjetništva ni d.o.o. kot komplementar, temveč izključno k.d.
Komplementar je samo udeležen kot družbenik v družbi in ima lahko nasprotne interese od k.d. Med d.o.o. in
k.d. kot dvojno družbo so možna poslovna razmerja kot med drugimi družbami. V pravnih razmerjih d.o.o.
zastopa dvojno družbo v njenem imenu in za njen račun, kot zastopnik po zakonu. Dvojna družba je lahko v
povezani družbi (koncernu oz. holdingu ali pa je povezana na podlagi podjetniških pogodb) praviloma skupaj z
d.o.o., vendar pa ni možno izključiti vključevanja d.o.o. in k.d. kot dvojne družbe v različne povezane družbe.
Pri upravljanju kot obliki oblikovanja volje v dvojni družbi je treba ločiti oblikovanje dveh upravljavskih ravni,
ki sta med seboj pravno ločeni in neodvisni, ne glede na to, ali je d.o.o. ustanovljena samo zaradi vključitve kot
komplementar v dvojno družbo ali ne114. Skupščina družbenikov d.o.o. oz. njen poslovodja sta lahko personalno
isti osebi (enoosebna d.o.o.), vendar sprejemanje sklepov ni enako, saj se lahko nekateri sklepi nanašajo le na
d.o.o., nekateri pa na dvojno družbo, torej k.d.115
Komplementar dvojne družbe v k.d. praviloma vnaša določena sredstva, vendar to po zakonu ni nujno. D.o.o. kot
komplementar dvojne družbe lahko vnese v družbo določene pravice ali pa delo (npr. upravljanje s k.d.).
Družbeniki d.o.o. in komanditisti k.d. tvorijo posebno in ločeno obliko premoženjske skupnosti. D.o.o. kot
komplementar ne mora biti komanditist v k.d.
4. Oblike dvojnih družb

V praksi se dvojna družba lahko ustanovi v različnih oblikah, in sicer:
1. d.o.o. je edini komplementar v k.d. in je ustanovljena zaradi vključevanja ter upravljanja s k.d. (enotna
dvojna družba);
2. d.o.o. je eden od komplementarjev z drugimi pravnimi osebami v k.d.;
3. d.o.o. je edini komplementar v k.d., vendar se ukvarja s svojo lastno dejavnostjo, ki je ločena od
dejavnosti k.d.;
4. organi upravljanja in poslovodstvo v d.o.o. imajo isto personalno zasedbo v organih k.d.;
5. družbeniki d.o.o. so v enakem ali neenakem sorazmerju tudi komanditisti v k.d.;
6. družbeniki d.o.o. niso komanditisti v k.d.;
7. d.o.o. je kot komplementar vključen v večje število k.d.
5. Firma dvojne družbe

Zunanja značilnost dvojne družbe je zlasti v tem, da se dvojna družba v pravnem prometu pojavlja z dvojno
firmo:
1. firmo k.d. in
2. firmo komplementarja, saj mora biti v firmi k.d. označba priimka ali firme komplementarja (28. člen).
Pri firmi dvojne družbe gre za dosledno izpeljavo vseh načel firmskega prava, zlasti pa načela obvezne uporabe
firme, registracije firme, resničnosti in stvarnosti ter načela izključnosti firme.
5.1. Sestavine firme dvojne družbe

V firmi dvojne družbe mora biti označbo, ki napotuje na dejavnost družbe, označba pravnoorganizacijske oblike
in v skladu z načelom resničnosti firma komplementarja. Firma ima lahko tudi dodatne sestavine, ki dvojno
družbo podrobneje označujejo.
Temeljno pravilo o oblikovanju firme dvojne družbe vsebuje 28. člen, ki določa, da mora biti v firmo družbe,
113
V tej obliki družbe se konstituira upravljanje brez osebne odgovornosti, ki je ločeno od položaja v družbi, saj
je upravljanje možno tudi brez kapitalske večine v družbi.
114
Poslovodja d.o.o. je organ in zastopnik komplementarja ter deluje tudi v vlogi poslovodje in zastopnika k.d.,
vendar pa je možno, da to funkcijo ločeno za d.o.o. in k.d. opravljajo različne osebe, tako da d.o.o. imenuje
poslovodjo v k.d.
115
Sklepi skupščine obeh družb morajo biti razvidni iz zapisnika skupščine, zlasti pa, ali se posamezni sklep
nanaša na d.o.o. ali na k.d. Ločevanje med upravljalskimi odločitvami v d.o.o. in k.d. je zlasti pri isti personalni
zasedbi skupščine pomembno, če ima ista d.o.o. položaj komplementarja v večjem številu dvojnih družb. Četudi
gre pri tem za formalno umetno ločevanje sprejemanja upravljalskih odločitev, mora družbena pogodba o
ustanovitvi dvojne družbe podrobneje urediti način jasnega ločevanja upravljalskih odločitev za vsako družbo
posebej. V družbeni pogodbi je možno odpraviti omenjeno ločevanje in sprejeti ureditev, po kateri se vsi sklepi
nanašajo na obe družbi. To je zlasti primerno takrat, ko je d.o.o. ustanovljena le zaradi opravljanja funkcije
komplementarja v dvojni družbi.
katere družbenik je druga družba, vnesena popolna firma komplementarja. V firmo dvojne družbe mora biti
vnesena popolna firma komplementarja. Pri opredeljevanju firme komplementarja, ki je sestavni del firme
dvojne družbe, mora biti vnesena tudi označba pravnoorganizacijske oblike komplementarja v dvojni družbi.
V pravnem prometu mora dvojna družba na svojih poslovnih listinah navajati poleg firme dvojne družbe tudi
ime poslovodje komplementarja, če je komplementar d.o.o., oz. članov uprave, če je komplementar d.d.116
5.2. Podpisovanje družbe

Pri podpisovanju dvojne družbe mora ob podpisu fizične osebe (poslovodje) biti dodana firma komplementarja
(drugi odstavek 156. člena ZGD-1).117
Na poslovnih listinah dvojne družbe se najprej vpisuje in navaja firma komplementarja, potem pa firma k.d. 118
Ob obeh firmah morata biti dodani označbi obeh oblik družb, tj. pri komplementarju npr. kratica d.o.o. in pri
dvojni družbi npr. k.d.
6. Prepoved preoblikovanja kapitalskih družb v dvojno družbo

Zakon kapitalskim družbam (d.d., d.o.o. in k.d.d.) prepoveduje, da bi se preoblikovale v dvojno družbo (154.
člen ZGD-1). Prepoved se nanaša na obstoječe družbe, ki bi z razdelitvijo svojega premoženja in s svojimi
delničarji oz. družbeniki oblikovale dvojno družbo. Dvojna družba se lahko ustanovi samo kot nova družba, ne
more pa nastati s preoblikovanjem obstoječih družb in ohraniti pravne kontinuitete. Vse kapitalske družbe pa
lahko ustanovijo novo dvojno družbo.
Prepoved je posledica narave omenjene dvojne družbe, ker bi lahko pri preoblikovanju omenjenih družb v
dvojno družbo prišlo do prenosa premoženja v k.d. ali drugo obliko družbe, pri čemer bi bila družba, ki bi se
preoblikovala ter opravljala le funkcijo komplementarja, ostala brez premoženja in bi bili na ta način ogroženi
upniki119.
Osebne družbe se lahko preoblikujejo v dvojno družbo.
7. Prepoved večkratnih dvojnih družb

V državah, kjer dvojna družba zakonsko ni posebej urejena kot posebna oblika družbe, se pojavljajo različne
statusne oblike večkratnih dvojnih družb, pri čemer je dvojna družba komplementar v drugi dvojni družbi. Pri
takšni večkratni dvojni družbi imamo opravka z najmanj tremi družbami: družba komplementar ustanovi dvojno
družbo, ta pa nastopi kot komplementar v drugi družbi.
Zakon je dvojni družbi prepovedal, da bi imela položaj komplementarja v k.d. Omenjena prepoved smiselno
velja tudi za dvojno družbo, ki bi bila družbenik oz. komplementar v d.n.o. ali k.d.d. Prepoved ustanavljanja
novih dvojnih družb ni določena zaradi varstva dvojne družbe, temveč zaradi varstva pravnega prometa, saj bi
bilo po oceni zakonodajalca ustanavljanje takšnih oblik škodljivo za pravni promet.
8. Dvojna družba kot družba z neomejeno odgovornostjo

Dvojno družbo lahko ustanovita tudi dve ali več kapitalskih družb v obliki d.n.o. (157. člen ZGD-1). Za takšno
d.n.o. se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za dvojno družbo.
Bistveno je, da se d.n.o. šteje za dvojno družbo, če so vsi družbeniki v d.n.o. družbe, ki nimajo osebno
dogovornih družbenikov. Med družbeniki takšne dvojne družbe ne sme biti d.n.o. in k.d., čigar družbenik ali
komplementar bi bila fizična oseba. Družba d.n.o. kot dvojna družba se ustanovi z družbeno pogodbo, ki jo med
seboj sklenejo kapitalske družbe po določilih zakona, ki se nanašajo na dvojno družbo.
9. Dvojna družba kot komanditna delniška družba

Zakon sicer posebej ne opredeljuje možnosti, da bi bila dvojna družba ustanovljena v obliki k.d.d., vendar pa ni
116
Ker ima po določilu prvega odstavka 515. člena d.o.o. lahko enega ali več poslovodij (direktorjev), ki vodijo
posle družbe in jo zastopajo, je v primeru večjega števila poslovodij treba ob firmi dvojne družbe na poslovnih
listinah navesti priimke in imena poslovodij. Enako velja tudi za člane uprave v d.d.
117
Če gre za t.i. enotno dvojno družbo, v kateri je komplementar ustanovljen zaradi vključitve v dvojno družbo
ter je poslovodja komplementarja sočasno poslovodja k.d., bo v poslovnem prometu dvojna družba nastopala z
obema firmama in označbo, da gre za dvojno družbo, z dvema podpisoma ob obeh firmah.
118
V praksi se firma dvojne družbe oblikuje tako, da se glasi: POHORJE, proizvodnja lesa, d.o.o., Ljubljanska c.
5, Maribor, in DRAVA, trgovina z lesom, k.d., Ljubljanska c. 5, Maribor. Kadar gre za podpis poslovodje, mora
zraven tako oblikovane firme navesti še dodatno popolno firmo komplementarja, tj. POHORJE, proizvodnja
lesa, d.o.o., Ljubljanska c. 5, Maribor.
119
Zakon prepoveduje preoblikovanje kapitalske družbe v dvojno družbo, ker pri takšnem preoblikovanju prihaja
le do spreminjanja oblike družbe, ne pa do dejanskih sprememb, in bi pri preoblikovanju, v doslej enotni družbi,
prišlo do ločevanja med opravljanjem gospodarske dejavnosti in upravljanjem te družbe, ker je za dvojno družbo
pomembno načelo ločitve upravljanja družbe, ki je v pristojnosti komplementarja, od opravljanja dejavnosti v
dvojni družbi oz. v k.d.
zakonskih ovir tudi za tovrstno dvojno družbo, v kateri gre v bistvu za oblikovanje dvojne družbe in najmanj
dveh kapitalskih družb, ker je k.d.d. kapitalska, ne pa osebna družba. Za k.d.d. je značilno, da se njen status
pravno ureja delno po določilih, ki veljajo za osebne družbe, delno pa po določilih, ki veljajo za kapitalske
družbe. Za pravna razmerja med komplementarji in za razmerja do komanditnih delničarjev se uporabljajo
določila zakona, ki urejajo k.d.; za druga vprašanja glede komanditne družbe se smiselno uporabljajo določila
zakona o d.d. (drugi in tretji odstavek 464. člena ZGD-1). Po prvem odstavku 422. člena zakona je k.d.d. možno
ustanoviti, če najmanj en družbenik odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem
(komplementar). Z vidika statusa ni bistvene razlike med dvojno družbo, v kateri je d.o.o. komplementar v k.d.,
oz. dvojno družbo, v kateri je d.o.o. komplementar v k.d.d. Obstajajo le razlike v urejanju določenih razmerjih in
v postopku njihovega ustanavljanja: dvojna družba, v kateri je d.o.o. komplementar v k.d., se ustanovi s
pogodbo, dvojna družba, v kateri je k.d.d., se ustanovi s sprejemom statuta, ki ga mora sprejeti najmanj pet
ustanoviteljev (prvi odstavek 465. člena ZGD-1). Za dvojno družbo, v kateri je k.d., osnovnega kapitala družbe
ni treba zagotoviti, medtem ko mora pri dvojni družbi k.d.d. komplementar skupaj s komanditnimi delničarji
vložiti sredstva v višini osnovnega kapitala, ki je določen za d.d.120
TIHA DRUŽBA
1. Pojem tihe družbe
Tiha družba je posebna oblika osebne družbe, ki nima statusa pravne osebe. Za tiho družbo je značilno, da
nastane s pogodbo, na podlagi katere tihi družbenik vloži premoženjski vložek v podjetje nosilca tihe družbe, s
pravico do pogojnega sorazmernega deleža pri dobičku. V slovenskem pravu je sprejet model tihe družbe, ki je
znan v Nemčiji.
Tiha družba je s pravnega vidika določeno obligacijsko razmerje, ki pa ima statusnopravni značaj in je podobno
instituciji vlaganja kapitala oz. joint venture. Tiha družba nastane na podlagi pogodbe, na temelju katere tihi
družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega (nosilca tihe družbe) pridobi pravico do udeležbe
pri njegovem dobičku. Vložek tihega družbenika ne predstavlja skupne lastnine med nosilcem tihe družbe in
tihim družbenikom. Tiha družba se ustanovi s sklenitvijo pogodbe med obstoječo osebno ali kapitalsko družbo
ali samostojnim podjetnikom posameznikom (nosilec tihe družbe) in drugim subjektom, ki je lahko fizična ali pa
pravna oseba (tihi družbenik).
Nosilec tihe družbe je lahko tudi nosilec svobodnega poklica. Bistveno je, da imata oba družbenika skupni cilj na
področju pridobitne dejavnosti.
Zakon ne določa, da bi morala biti pogodba pisna. Na podlagi pogodbe tihi družbenik prispeva podjetju nosilca
tihe družbe denar, sredstva ali storitve (premoženjski vložek) v zamenjavo za delež v kasnejšem dobičku 121.
Nosilec tihe družbe ima lahko enega ali več tihih družbenikov 122. O svojih medsebojnih razmerjih se dogovarjajo
svobodno, pri njihovem uresničevanju pa morajo ravnati z enako skrbnostjo kot v lastnih zadevah (drugi
odstavek 158. člena ZGD-1). V nasprotju z d.n.o., kjer je zakonska ureditev v veliki meri dispozitivna, se pri tihi
družbi uporablja pogodbeni dogovor, če zakon ne določa drugače (159. člen). Pri tihi družbi so določila zakona
kogentna. V praksi se tihe družbe ustanavljajo v dveh oblikah, ki se ločita po tem, ali imata tipične ali netipične
tihe družbenike.
Tipični tihi družbenik ni udeležen kot družbenik pri nosilcu tihe družbe in ne sodeluje pri upravljanju, pa tudi pri
skritih rezervah, vključenih v premoženje nosilca tihe družbe, ni udeležen. Tipični tihi družbenik je podoben
posojilodajalcu, ki je namesto plačila obresti udeležen v dobičku družbe, vrnitev vloženega premoženja pa je
urejena v posebnih predpisih in se opravi po posebnem postopku. Razmerje med družbeniki v tihi družbi je glede
organizacije in upravljanja delno podobno razmerjem v k.d., glede gospodarske funkcije in pravne narave pa
posojilni pogodbi proti udeležbi v dobičku, ki jo v pravu opredeljujemo kot parciarično posojilo. Tihi družbenik
je lahko družbenik v d.o.o., pa tudi komanditisti v k.d.123
120
Položaj komplementarja v k.d.d. se bistveno ne loči od položaja komplementarja v k.d., saj se za razmerja
med komplementarjem in komanditnimi delničarji, zlasti glede upravičenj komplementarja za vodenje poslov in
zastopanje družbe, smiselno uporabljajo določila zakona o k.d. Komanditni delničarji imajo torej v osnovi
položaj komanditista, vendar bo k.d.d. izdala delnice. V nasprotju s komanditisti imajo komanditni delničarji
pravico oblikovati odbor komanditnih delničarjev, ki izvaja sklepe komanditnih delničarjev v skladu s statutom.
Odbor komanditnih delničarjev tudi zastopa komanditne delničarje v sporu med komanditnimi delničarji in
komplementarji. Komplementar ne sme biti član odbora komanditnih delničarjev.
121
Tihi družbenik se loči od komanditista tudi po tem, da komanditist vlaga svoj vložek v družbo, tihi družbenik
pa v podjetje nosilca tihe družbe. Tiha družba nima sovjega podjetja, temveč ima podjetje le nosilec tihe družbe.
122
Vsaka tiha družba je samostojna in če ima nosilec tihe družbe več tihih družb, so vse med seboj neodvisne.
123
Od komanditista se tihi družbenik loči po tem, da ne vlaga svojega vložka v družbo, temveč v podjetje, in ne
odgovarja za obveznosti družbe (tudi ne s svojim vložkom, ki presega del izgube, za katero odgovarja kot tihi
družbenik), od parciaričnega posojila pa po tem, da gre pri tihi družbi za določeno statusno pravno razmerje in
Netipični tihi družbenik je praviloma podoben družbeniku v d.o.o. in je udeležen pri nosilcu tihe družbe kot neke
vrste družbenik, vendar ne samo na podlagi tihega družbeništva, temveč tudi na podlagi posebnega sporazuma
med nosilcem tihe družbe in tihim družbenikom, ki mu lahko zagotovi posebne, pa tudi upravljalske oz.
nadzorne pravice124.
Nosilec tihe družbe ima vsa upravljalska upravičenja, zlasti pa samostojno vodi in zastopa družbo125.
2. Pravna ureditev tihe družbe

V zakonu je tiha družba opredeljena v poglavju, ki ureja osebne družbe, pri čemer so opredeljeni zlasti temeljna
zasnova tihe družbe, razmerje med nosilcem in tihim družbenikom ter izračunavanje dobička in izgube. Zakon
ureja vprašanje odgovornosti tihega družbenika, prenehanje tihe družbe in posledice stečaja nosilca tihe družbe.
Poleg tipičnih pogodbenih sestavin morajo biti v pogodbi določeni zlasti višina premoženjskega vložka, čas
vložitve, delež tihega družbenika pri dobičku in izgubi. Pogodba naj bi vsebovala tudi dogovor o dobičku, ki ga
tihi družbenik ne prevzame, in o tem, kako tihi družbenik uveljavlja pravico do obveščenosti o poslovanju tihe
družbe. Pogodba mora obvezno vsebovati tudi določila o prenehanju tihe družbe, o obračunu, ki mora biti
opravljen ob prenehanju družbe idr. Določila zakona so prisilne narave in pogodba lahko ureja le vprašanja, ki
niso urejena v zakonu.
3. Firma tihe družbe in odgovornost tihega družbenika

Tiha družba nima posebne firme, temveč nastopa v pravnem prometu s firmo nosilca tihe družbe, vendar se
lahko pri firmi nosilca tihe družbe uporablja dodatek »s t.d.«, ki razkriva, da družba posluje s tihim družbenikom
(tretji odstavek27. člena).
Tihi družbenik praviloma javnosti ni znan126. Če je znan, se običajno izgubi status tihe družbe in se tihega
družbenika obravnava kot družbenika v d.n.o., ki odgovarja za obveznosti nosilca tihe družbe solidarno z vsem
svojim premoženjem (163. člen). Pogoj za takšno obravnavanje tihega družbenika je njegova vednost ali
okoliščina, da bi moral vedeti, da se njegovo ime pojavlja v firmi tihe družbe.
Tihi družbenik pa sicer ne odgovarja za obveznosti nosilca tihe družbe 127. Odgovornost za obveznosti nosilca
tihe družbe lahko prevzame le na podlagi posebnega pravnega posla, npr. poroštva, garancije, pristopa k dolgu
idr.
4. Udeležba tihega družbenika v dobičku in izgubi družbe

Temeljna pravica tihega družbenika je udeležba nosilca tihe družbe glede na vložena sredstva in druge okoliščine
v skladu s pogodbo. Če pogodba ne določa omenjene pravice ali ne opredeljuje načina ugotavljanja višine
udeležbe, odloča o tem sodišče. Za tihega družbenika se smiselno uporabljajo določila zakona, ki urejajo pravice
komanditista do udeležbe v dobičku k.d., s tem da tihi družbenik nima pravice do preddividende v višini 5 % od
njegovega deleža, v skladu s 95. členom. Če ni v pogodbi določeno drugače, se uporablja načelo sorazmerja med
vrednostjo sredstev v podjetju nosilca tihe družbe in vrednostjo premoženjskega vložka tihega družbenika v času
nastanka tihe družbe.
Tihi družbenik sodeluje v izgubi nosilca tihe družbe do višine vpisanega, četudi nevplačanega premoženjskega
vložka. Za sodelovanje v kritju izgube veljajo enaka pravila kot za udeležbo pri dobičku (161. člen ZGD-1). Pri
izgubi se vložek tihega družbenika zmanjšuje za sorazmeren delež izgube. Dokler je njegov vložek zmanjšan
zaradi izgub, se dobiček uporablja za kritje izgube, če s pogodbo ni drugače dogovorjeno 128.
Odgovornost za izgubo tihega družbenika obstaja tudi, če je vpisal premoženjski vložek, pa ga š eni plačal. Če je
tihi družbenik dobiček sprejel, ga v primeru izgube ni dolžan vrniti.
5. Pravica do obveščenosti
da tihi družbenik sodeluje v izgubi družbe. Parciarično posojilo je posebna oblika posojilne pogodbe. Slovensko
pravo pogodbe o parciaričnem posojilu ne ureja.
124
V sodobni praksi se poudarjajo zlasti pozitivne strani t.i. podjetniške ali atipične tihe družbe, ki jo ustanovi
podjetnik kot nosilec tihe družbe s sovjimi delavci, ki imajo status tihih družbenikov. Takšna tiha družba nastane
na podlagi pogodbenega odnosa, ki se uredi s pogodbo o zaposlitvi. Značilnost takega pogodbenega razmerja je,
da plača delavca ni odvisna izključno od njegovega dela, temveč tudi od ustvarjenega dobička.
125
Nosilec tihe družbe je v nasprotju s tihim družbenikom zavezan voditi podjetje in ga ne sme bistveno
spremeniti, pa tudi ne opustiti dejavnost brez soglasja tihega družbenika, saj bi lahko bil tihi družbenik s tem
oškodovan.
126
Tiha družba se ne vpisuje v sodni register.
127
Ker tiha družba nima svojega premoženja (nima aktive in pasive), tudi ne more imeti nobenih obveznosti.
Premoženje in obveznosti pripadajo le nosilcu tihe družbe.
128
V pogodbi pa se lahko pogodbenika dogovorita o obveznem minimalnem izplačilu dobička tihemu
družbeniku, četudi dobiček ni ustvarjen, in prav tako o oprostitvi tihega družbenika, da sodeluje v kritju izgube.
Zakon zagotavlja tihemu družbeniku pravico do obveščenosti o poslovanju družbe, s tem da lahko tihi družbenik
zahteva od nosilca tihe družbe prepis letnega poročila in lahko preveri njegovo pravilnost z vpogledom v
poslovne knjige in knjigovodstvene listine.
Pravica do obveščenosti o poslovanju družbe se s pogodbo ne more izključiti ali omejiti. Izročitev prepisa
letnega poročila in predložitev poslovnih knjig lahko tihi družbenik uveljavlja s tožbo (drugi odstavek 162. člena
ZGD-1).
6. Prenehanje tihe družbe

Tiha družba preneha kot druge osebne družbe, to je s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena, ali po
sporazumu med nosilcem in tihim družbenikom, z opustitvijo podjetniške dejavnosti, z odpovedjo tihega
družbenika in na podlagi sodne odločbe. Smrt nosilca tihe družbe pomeni ex lege tudi prenehanje tihe družbe.
Zakon pa določa, da je možno nadaljevati z obstojem tihe družbe tudi po smrti nosilca tihe družbe, če tako
določa pogodba. Tiho družbo je možno razdreti z odpovedjo ene ali druge stranke pod pogoji in v rokih, ki jih
določa pogodba. Tiha družba preneha tudi na podlagi sodne odločbe, tako kot vse druge družbe.
V primeru stečaja nosilca tihe družbe mora tihi družbenik vložiti že dospeli del vložka, to je vložek, ki ga je
vpisal, ni ga pa vplačal. Tihi družbenik mora vplačati v stečajno maso takšen premoženjski vložek, kot bi ga
moral vplačati v primeru izgube. Če pa je vplačal premoženjski vložek, ki je višji od izgube, lahko uveljavlja
vrnitev razlike le kot stečajni upnik (prvi odstavek 166. člena). Če se je tihi družbenik sicer zavezal, da bo
vplačal določen premoženjski vložek, vendar pa vplačilo do dneva začetka stečajnega postopka še ni dospelo,
vpisanega stečajnega vložka ni dolžan plačati v stečajno maso. Če je prišlo do stečaja zaradi okoliščin, ki so
nastale po sklenitvi sporazuma o oprostitvi plačila, stečajni upravitelj takšnega sporazuma med nosilcem tihe
družbe in tihim družbenikom ne more izpodbijati (drugi odstavek 167. člena ZGD-1).
DELNIŠKA IN KOMANDITNA DELNIŠKA DRUŽBA

DELNIŠKA DRUŽBA
1. Zgodovinski razvoj delniške družbe
Delniška družba je po svojem gospodarskem in pravnem pomenu najpomembnejša trgovinska družba.
2. Opredelitev delniške družbe

D.d. je pravnoorganizacijska oblika kapitalske družbe (2. alinea tretjega odstavka 3. člena ZGD-1), ki ima
osnovni kapital (osnovno glavnico) razdeljen na delnice, kot pravna oseba odgovarja upnikom za svoje
obveznosti z vsem svojim premoženjem, delničarji pa za obveznosti družbe upnikom ne odgovarjajo. Te pravne
značilnosti je opredelil ZGD-1 v 168. členu. Iz zakonske opredelitve pojma delniške družbe izhajajo tri osnovne
pravne značilnosti: delniški kapital – osnovni kapital oz. osnovna glavnica, ki je razdeljena na delnice, pravna
osebnost s poudarkom odgovornosti za obveznosti z vsem družbenim premoženjem in izločitev oseben
odgovornosti delničarjev upnikom za obveznosti družbe.
Poglavitna pravna značilnost vseh tipov d.d. je, da je nosilec pravic in obveznosti v družbi kot pravni osebi
personificirani kapital. Premoženje d.d. je osamosvojena lastnina d.d. kot pravne osebe, delničarji niso lastniki
družbe, temveč iz naslova vplačanega deleža (delnice) v osnovni kapital družbe uresničujejo premoženjske in
članske pravice. Nosilec odgovornosti za obveznosti je d.d. kot samostojen premoženjskopravni subjekt.
D.d. omogoča zbiranje oz. združevanje manjših kapitalov z namenom doseganja pozitivnih učinkov
koncentracije velikega kapitala, ob sočasni izključitvi prevelikega tveganja naložbenikov. Za d.d. je bistveno, da
je družbino premoženje ločeno od zasebnega oz. osebnega premoženja vložnikov kapitala – delničarjev in da ta
pravnoorganizacijska različica kapitalskih družb delničarjem omogoča posredno ali neposredno udeležbo v
opravljanju pridobitne dejavnosti, ne da bi od njih hkrati zahtevala tudi osebno odgovornost.
Na podlagi pravne osebnosti je pravna eksistenca d.d. povsem ločena od delničarjev; pravno je le družba
samostojen nosilec pravic in obveznosti (4. člen), pravni lastnik družbinega premoženja je samo družba, in ne
njeni člani – delničarji. Delniški kapital sam je nosilec gospodarske zgradbe in tudi pravne osebnosti d.d. D.d. je
zato v pravnem pomenu besede kapitalska družba.
D.d. ima že po zakonu status gospodarske družbe tudi tedaj, ko v skladu z zakonom v celoti ali deloma opravlja
dejavnost, ki ni pridobitna. Za opredelitev statusa gospodarske družbe torej ni pomembno, kakšen je njen
poslovni predmet.
D.d. kontinentalnega sistema najbolj ustreza t.i. public business corporation. V pravni literaturi je razvitih več
teorij o naravi korporacije. Najpogostejše je stališče o korporaciji kot o fiktivni – umetni osebi, ki je neodvisna
od lastnika oz. investitorjev. Na podlagi tega so značilnosti korporacije predvsem:
♥ korporacija kot »umetna« tvorba lahko posluje v svojem imenu kot resnična oseba,
♥ korporacija lahko toži in je lahko tožena, kot če bi bila resnična oseba,
♥ vodenje korporacije je centralizirano v odboru direktorjev,
♥ trajanje korporacije je lahko časovno neomejeno,

♥ lastniški deleži v korporaciji se lahko svobodno prenašajo,
♥ obstaja neomejena odgovornost korporacije za njene dolgove in obveznosti, delničarji pa ne nosijo
tveganja, razen za investirana sredstva.
D.d. se tako v večini tujih pravnih redov šteje za najpomembnejšo različico kapitalskih družb. Urejena je bodisi
v okviru posebnega zakona bodisi z enotno zakonodajo o družbah. V novejšem času se d.d. uporabljajo tudi za
manjša oz. srednja podjetja.
Naš zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) jo ureja v 168. – 429. členu.
3. Osnovni kapital in premoženje delniške družbe

ZGD-1 posebej poudarja, da je d.d. sama tudi pravna lastnica družbinega premoženja (odgovarja z vsem svojim
premoženjem – drugi odstavek 168. člena ZGD-1).
Poleg premoženja družbe je pri d.d. pomemben še pojem osnovnega kapitala. Bistvo kapitalskih družb pa je v
tem, da je prav ta začetni oz. osnovni kapital nosilec eksistence družbe. Pravno bistvo delniškega osnovnega
kapitala je še v tem, da je v celoti razdeljen na delnice (prvi odstavek 168. člena). Z drugimi besedami, vsota
vseh izdanih delnic predstavlja osnovni kapital.
Iz tega lahko izvedemo tudi formulo: število delnic, pomnoženo z nominalnim zneskom delnic, je enako znesku
osnovnega kapitala d.d.:
št. delnic x nominalni znesek delnice = osnovni kapital
osnovni kapital pomeni za družbo in njeno poslovanje začetno in obenem obratno glavnico, za razmerja navzven
pa jamstveno premoženje družbe za njene obveznosti. Knjigovodsko se osnovni kapital uvršča na pasivno stran
bilance stanja. Delničarji niso upniki družbe; kot imetniki delnic so njeni člani in nimajo pravice terjati od
družbe na delnici zapisanih zneskov. Nasprotno, za delniški kapital velja načelo trajnosti in nespremenljivosti,
vložki se ne smejo vrniti in ne obrestovati (227. člen), za povečanje ali zmanjšanje osnovnega kapitala pa je
določen poseben postopek in posebne zahteve, vključno s spremembo družbinega statuta.
Premoženje družbe sestavljajo denar, stvari in pravice v najrazličnejših pojavnih oblikah, izkazane na aktivni
strani bilance stanja. Premoženje družbe je enako oz. identično z osnovnim kapitalom d.d. le na začetku ob njeni
ustanovitvi. Delniški kapital je prvi pogoj za obstoj družbinega premoženja. Družba jamči z vsem svojim
premoženjem, ne pa samo z osnovnim kapitalom.
Po ZGD-1 znaša najnižji znesek osnovnega kapitala 25. 000 eurov (171. člen). Gre za najnižji nominalni znesek,
ki naj bi bil realno vedno ohranjen v enaki višini.
Osnovni kapital se nikoli ne sme zmanjšati pod predpisan najnižji znesek. Edina izjema velja za t.i. kombinirano
zmanjšanje in povečanje osnovnega kapitala, ko se osnovni kapital sicer zmanjša pod najnižji znesek, vendar
mora biti sočasno sprejet sklep o povečanju, kar je treba v določenem roku tudi realizirati 129.
Pri osnovnem kapitalu moramo razlikovati t.i. vplačani osnovni kapital in registrirani osnovni kapital.
Registrirani osnovni kapital ne more biti nikoli nižji od zakonsko določenega najnižjega nominalnega zneska
osnovnega kapitala, lahko pa je večji, takšen, kot je določen v statutu d.d. Po ZGD-1 pri ustanovitvi d.d. ni treba
vplačati celotnega delniškega kapitala, ki se registrira in je s statutom opredeljen kot osnovni kapital. Z zakonom
je predpisano, da je treba vplačati le 25 % njegove nominalne vrednosti 130, vplačana pa mora biti tudi premija, ki
jo predstavlja presežek, če se delnice prodajajo nad nominalno vrednostjo (agio; peti odstavek 191. člena).
Ostanek, torej nad 25 % že vplačanega, je treba plačati na podlagi zahteve, ki jo poda uprava družbe. Osnovni
kapital predstavlja jamstveno maso tudi, če ta še ni v celoti vplačan, kajti vplačilo vložkov je ena izmed glavnih
obveznosti delničarjev, ki jo lahko družba prisilno izterja (222. – 225. člen).
Osnovni kapital, opredeljen v statutu družbe in registriran v sodnem registru, se mora glasiti na zneske, izražene
v evrih (170. člen).
Osnovni kapital ima trojno funkcijo:
1. predstavlja osnovo za ugotovitev korporacijskega deleža delničarja v razmerju glede na nominalni
znesek delnice;
129
Sklep o zmanjšanju in povečanju mora biti sprejet sočasno, pri čemer ni možno povečanje s stvarnimi vložki
(378. člen ZGD-1).
130
Na vsako delnico, ki se vplača v denarju, mora biti pred vpisom d.d. v register vplačano najmanj 25 % njene
nominalne vrednosti (četrti odstavek 191. člena). Torej mora biti za delnico z nominalnim zneskom 1000 sit
vplačanih 250 sit in morebitni agio pri prodaji nad nominalno vrednostjo.
2. zagotavlja pridobitev premoženja za družbino podjetje;

3. je jamstvo upnikom, kot plačilna zapora, ki delničarjem – upravljalcem onemogoča neupravičena
izplačila.
4. Rezerve
Čeprav je delniški kapital samo računska konstanta, zakon skrbi za to, da osnovni kapital ne slabi, temveč da se,
če je le mogoče, zavaruje tudi v prihodnje, tako da ni odvisen samo od uspeha rednega poslovanja družbe. V ta
namen se zahteva formiranje posebnih rezervnih skladov.
Rezerve imajo poleg funkcije rezerve osnovnega kapitala tudi nalogo izravnave letnih dividend in zagotovitve
sredstev za določene prihodnje finančne potrebe družbe, bodisi za razširitev podjetja bodisi za zagotovitev
standarda zaposlenim in uslužbencem.
4.1. Oblikovanje in uporaba rezerv

Osnovna je delitev rezerv na kapitalske rezerve (v bilanci stanja opredeljene pri obveznostih do virov sredstev
kot del lastnega kapitala) ter rezerve iz dobička (v bilanci stanja opredeljene pri obveznostih do virov sredstev
kot del lastnega kapitala).
Kot kapitalske rezerve se izkažejo:

1. zneski, ki jih družba pridobi iz vplačil, ki presegajo nominalne zneske deležev (vplačani presežek
kapitala),
2. zneski, ki jih družba pridobi pri izdaji zamenljivih obveznic ali obveznic z delniško nakupno opcijo nad
nominalnim zneskom obveznic,
3. zneski, ki jih dodatno vplačajo družbeniki za pridobitev dodatnih pravic iz deležev,
4. zneski drugih vplačil družbenikov na podlagi statuta (npr. naknadna vplačila družbenikov),
5. zneski na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala oz. na podlagi zmanjšanja
osnovnega kapitala z umikom deležev.
Rezerve iz dobička se delijo na:

♥ zakonske rezerve (tretji odstavek 64. člena ZGD-1),
♥ rezerve za lastne delnice (peti odstavek 64. člena ZGD-1),
♥ statutarne rezerve (osmi odstavek 64. člena ZGD-1),
♥ druge rezerve iz dobička.
Bistvena razlika med kapitalskimi rezervami in rezervami iz dobička je v tem, da se kapitalske rezerve lahko
oblikujejo le iz dodatnih vplačil družbenikov ali tretjih oseb v kapital ali kot rezultat nominalnega zmanjšanja
osnovnega kapitala, rezerve iz dobička pa se lahko oblikujejo samo iz zneskov čistega dobička poslovnega leta
in čistega dobička preteklih let (drugi odstavek 64. člena ZGD-1).
Za kapitalske družbe je predpisana dolžnost oblikovanja zakonskih rezerv. Njihova višina je odvisna tudi od
hkratnega oblikovanja določenih kapitalskih rezerv, ki se oblikujejo z zunanjimi vplačili v kapital, bodisi
družbenikov bodisi tretjih oseb, ne pa tudi kot rezultat zmanjšanja osnovnega kapitala ali zneskov drugih vplačil
družbenikov na podlagi statuta (tretji odstavek 64. člena ZGD-1). Višina zakonski h rezerv je odvisna od vsote
zakonskih rezerv in kapitalskih rezerv in je opredeljena z 10 % oz. v statutu določenem višjem odstotku
osnovnega kapitala. V korporacijski teoriji se ta vsota zakonskih rezerv in kapitalskih rezerv imenuje zakonski
rezervni sklad. Če ga družba ne oblikuje s presežki vplačil kapitala (agio na delnice oz. hibridne vrednostne
papirje), se mora oblikovati postopna z vsakoletnim odvajanjem 5 % zneska letnega čistega dobička v zakonske
rezerve.
Zakon določa dolžnost oblikovanja rezerv za lastne delnice, in sicer v bilanci stanja za poslovno leto, če je
družba v poslovnem letu pridobila lastne delnice v višini zneskov, ki so bili plačani za pridobitev lastnih delnic.
Statutarne rezerve so fakultativne, odvisne od statutarne določitve. Statutarna opredelitev statutarnih rezerv mora
določiti njihovo višino, bodisi v absolutnem znesku bodisi v deležu zneska čistega dobička, ki se v posameznem
poslovnem letu lahko, v skladu z zakonom, nameni za oblikovanje statutarnih rezerv, ter namene, za katere se
lahko statutarne rezerve uporabljajo.
Druge rezerve iz dobička se lahko oblikujejo samo iz preostalega čistega dobička preteklih let oz. čistega
dobička poslovnega leta. Druge rezerve iz dobička se lahko uporabijo za katerekoli namene, pri tem pa je treba
upoštevati eventualne statutarne omejitve in zakonsko obvezo glede oblikovanja rezerv za lastne delnice, če
družba v poslovnem letu le-te pridobiva v skladu z zakonom. Tudi statutarne rezerve se lahko uporabijo za
katerikoli namen, določen s statutom. Rezerve za lastne delnice se morajo in se lahko sprostijo v primeru, če so
bile lastne delnice odtujene ali če je bil dopisan znesek, ki je bil vplačan za pridobitev lastnih delnic.
Zakonske rezerve in vse kapitalske rezerve se lahko uporabijo izključno za dva namena, to je za pokrivanje
izgube ali za prenos v osnovni kapital, torej za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Zakon natančno
predpisuje pod katerimi pogoji in na kakšen način se le-te uporabljajo, in sicer:
1. če skupni znesek teh rezerv ne dosega z zakonom oz. statutom določenega odstotka osnovnega kapitala,
se lahko uporabijo samo:
♥ za kritje čiste izgube poslovnega leta, če je ni mogoče pokriti v breme prenesenega čistega
dobička oz. drugih rezerv iz dobička,
♥ za kritje prenesene izgube, če je ni mogoče pokriti v breme čistega dobička poslovnega leta oz.
drugih rezerv iz dobička;
2. če skupni znesek teh rezerv presega z zakonom oz. statutom določeni odstotek osnovnega kapitala, se
lahko te rezerve v presežnem znesku uporabijo:
♥ za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe, če se hkrati ne uporabijo rezerve iz
dobička za izplačilo dobička družbenikom,
♥ za kritje čiste izgube poslovnega leta, če je ni mogoče pokriti v breme prenesenega čistega
dobička,
♥ za kritje prenesene čiste izgube, če je ni mogoče pokriti v breme čistega dobička poslovnega
leta.
Pri sestavi bilance stanja za poslovno leto se upošteva uporaba čistega dobička posameznega poslovnega leta za
naslednje namene:
1. za kritje prenesene izgube,
2. za oblikovanje zakonskih rezerv po četrtem odstavku 64. člena,
3. za oblikovanje rezerv za lastne delnice po petem odstavku 64. člena,
4. za oblikovanj statutarnih rezerv v primeru iz osmega odstavka 64. člena in
5. za oblikovanje drugih rezerv iz dobička v primeru iz tretjega oz. četrtega odstavka 230. člena
ZGD-1.
Pri postavki kapitalske rezerve je treba bodisi v bilanci stanja bodisi v prilogi k izkazom ločeno izkazati:
1. znesek, ki je bil v poslovnem letu pripisan,
2. znesek, ki je bil v poslovnem letu odpisan.
Pri vsaki od postavk rezerv iz dobička je treba bodisi v bilanci stanja bodisi v prilogi k izkazom ločeno izkazati:
1. zneske, ki so bili odvedeni v rezerve iz bilančnega dobička preteklega poslovnega leta po sklepu
skupščine o uporabi bilančnega dobička preteklega poslovnega leta,
2. zneske, ki so bili odvedeni v rezerve iz čistega dobička poslovnega leta,
3. znesek, za katerega so bile rezerve zmanjšane zaradi uporabe v poslovnem letu.
5. Delnice
5.1. Pojem
Delnice so temeljni opredelilni element d.d., ki se kaže v tem, da gre za družbo, ki ima osnovni kapital (osnovno
glavnico) razdeljen na delnice. Delnice pripadajo le d.d., in so vedno vezane na konkretno d.d.
Iz teorije in tudi iz določb ZGD-1 izhaja, da se delnica poleg osnovne opredelitve, torej kot alikvotni del
osnovnega kapitala d.d. (prvi odstavek 168. člena), razume tudi kot listina in kot vsebina članskih pravic v
družbi.
Delnica je oblika t.i. lastninskega financiranja podjetij – equity financing.

V literaturi in predvsem v gospodarski praksi je zelo razširjena opredelitev, da so delničarji lastniki oz. solastniki
d.d. in da gre za t.i. lastniško financiranje. Predvsem v primerjavi z imetniki obveznic – dolžniških vrednostnih
papirjev se delničarje predstavlja kot t.i. insiders, kot lastnike korporacije, medtem ko so imetniki dolžniških
vrednostnih papirjev t.i. outsiders, zgolj upniki korporacije.
V pravnem pogledu delničarji niso lastniki d.d., saj je premoženje d.d. osamosvojena lastnina te družbe kot
pravne osebe, temveč iz naslova plačanega deleža (delnice) uresničujejo nekatere premoženjske ter članske
pravice. Delničarji tako niso niti solastniki, še manj pa upniki d.d.
Delnice so celovito in podrobno urejene v ZGD-1. V zvezi z delnicami so pomembne predvsem določbe ZTVP-
1, ki določajo postopek javne prodaje delnic in trgovanje z delnicami na trgu vrednostnih papirjev prek borze
vrednostnih papirjev. Delnico kot vrednostni papir urejata OZ in ZNVP.
5.2. Delnica kot alikvotni del osnovnega kapitala

Eden izmed opredelilnih elementov d.d. je ta, da ima osnovni kapital razdeljen na delnice. Delnica zato
predstavlja tisti delni znesek, na kakršne je razdeljen osnovni kapital. Delničar je lahko samo tisti, ki prevzame
en takšen delež, torej vsaj eno delnico. Iz tega izhaja, da ne more biti več delničarjev kot je delnic, na katere se
deli osnovni kapital131.
Posamezna delnica kot alikvotni del osnovnega kapitala se mora po ZGD-1 glasiti na določen znesek, izražen v
evrih (170. člen), ki ne sme biti manjši od enega evra (1 €). Na podlagi razmerja med osnovnim kapitalom in
nominalnimi zneski delnic dobimo delnico kot alikvotni del osnovnega kapitala – korporacijski delež delničarja.
Delnice z nižjim nominalnim zneskom so prepovedane, za kar je določena sankcija ničnosti. Če bi nastala škoda
v zvezi z izdajo oz. emisijo delnice, ki bi imele nominalni znesek nižji od 1 evra, bi zanjo odgovarjali vsi
izdajatelji solidarno (prvi odstavek 172. člena).
Delnice s lahko izdajo na višji nominalni znesek od najnižje predpisanega, pri tem pa se morajo glasiti na 1 evro
oz. na njegov večkratnik (drugi odstavek 172. člena). Zakonski predpis glede najnižjega nominalnega zneska
delnic in možnosti emisije višjih nominalnih zneskov velja tudi za začasnice (tretji odstavek 172. člena).
V našem pravu niso dovoljene t.i. kvotne delnice, ki bi bile izražene v ulomku delniškega kapitala. Gre za sistem
»nominalnih delnic«, ki zahteva, da ima delnica svojo nominalno vrednost, torej zapisan znesek, ki predstavlja
alikvotni del osnovnega kapitala, izraženo zneskovno, ne pa v odstotku. Gre za t.i. sistem par value shares, v
nasprotju s sistemom non par value shares (uveljavljene predvsem v ameriškem pravu), pri katerem vrednost
delnic zneskovno ni označena.
Razlikovanje med delnicami par value in non par value je v primerjalnem pravu pomembno zaradi davčnih
razlogov, zaradi opredelitve finančne strukture in pomena kapitalskega presežka ter zaradi zahtev pri določanju
nadomestila za izdajo delnic.
Ob izdaji se delnice ne smejo prodajati pod svojo nominalno vrednostjo. Ta prepoved velja le ob izdaji delnice,
ne pa tudi pri trgovanju z njo, potem ko je že izdana, bodisi na borzi bodisi pri drugih oblikah trgovanja.
Dopustna pa je izdaja delnic za višji znesek, kot znaša nominalni znesek delnice (drugi odstavek 173. člena). V
tem primeru se doseženi presežek – agio – izkazuje v kapitalskih rezervah kot vplačani presežek kapitala. V
osnovni kapital gre le znesek, ki ga opredeljuje seštevek nominalnih zneskov vseh delnic. Če se delnice
prodajajo nad nominalno vrednostjo, mora biti ves presežek plačan pred vpisom družbe v register (peti dostavek
191. člena). To velja tudi pri povečanju osnovnega kapitala, kadar gre za izdajo novih delnic. Tudi tedaj mora
biti ves presežek vplačan pred dokončno registracijo povečanja osnovnega kapitala in pred izdajo delnic.
Za ustanovitev d.d. je brezpogojno potrebno, da so vse delnice vpisane, kar velja tako pri simultani kot tudi pri
sukcesivni ustanovitvi. Na vsako delnico, ki se vplača v denarju, mora biti pred vpisom d.d. v register vplačana
najmanj ena četrtina njene nominalne vrednosti in vse morebitni presežek prodaje nad nominalno vrednostjo. Če
pa so delnice krite s stvarnim vložkom, morajo biti v celoti vplačane pred vpisom družbe v register. Pri
kombiniranem vplačilu pa ZGD-1 določa, da mora biti pred vpisom družbe v register v denarju vplačan tisti del,
ki ni krit z vplačilom s stvarnim vložkom (četrti odstavek 191. člena). Stvarni vložek mora biti vplačan pred
vpisom družbe v register, enako pa velja tudi za preostanek v denarju – tudi ta mora biti vplačan pred vpisom
družbe v register.
Najpomembnejša članska obveznost delničarja do d.d. je, da vplača vpisane delnice na račun družbe ali družbi
izroči stvarne vložke. Gre za t.i. glavno obveznost delničarjev, s katero se zagotavlja, da delničarji dejansko
zagotovijo osnovni kapital družbe (222. člen). Ta obveznost delničarjev nastane, ko delničar prevzame vplačilo
delnice ob ustanovitvi, ko vpiše delnico pri povečanju kapitala ali ko pridobi delnico, ki še ni v celoti vplačana.
Vendar obveznost delničarja in njegove pravice niso vzajemne.
Obveznost vplačati vložke mora vsak delničar v primeru stvarnih vložkov opraviti že pred registracijo družbe in
pred izdajo delnice, medtem ko se obveznost vplačila denarnih vložkov lahko pod pogoji iz četrtega odstavka
191. člena ZGD-1 izpolni tudi kasneje.
Ob ustanovitvi je dolžnik družbe oseba, ki je prevzela delnice, pri povečanju osnovnega kapitala pa oseba, ki je
vpisala delnice, sicer pa vsak pridobitelj delnice.
Če je družba izdala prinosniške delnice pred celotnim plačilom nominalnega ali višjega emisijskega zneska,
dobroverni pridobitelj ne dolguje nevplačanega zneska. V tem primeru bi se namreč lahko izdale le delnice na
ime (drugi odstavek 175. člena). Enako velja tudi za imenske delnice, če na listini ni naveden znesek delnega
vplačila ali če je iz nje razviden višji znesek vplačila.
Delničarji morajo vplačati vložke na poziv uprave, kar se objavi (prvi dostavek 223. člena). Od delničarja, ki
vložka ne vplača pravočasno, lahko družba terja zamudne obresti, določene z zakonom, statut pa lahko bodisi
določi višjo obrestno mero (drugi odstavek 223. člena) bodisi lahko hkrati določi tudi pogodbeno kazen (tretji
131
Razen v primeru, če delnica pripada več upravičencem, vendar v tem primeru vsi predstavljajo pravno
skupnost, za katero lahko pravice iz delnice uresničuje le skupni zastopnik (prvi odstavek 241. člena).
odstavek 223. člena). Obveznost vplačati vložke je delničarjeva korporacijska dolžnost, medtem ko obveznost
vplačila zamudnih obresti oz. pogodbene kazni nista korporacijski dolžnosti, saj nista del vložka: štejeta se kot
stranski obveznosti in zadevata delničarja le, dokler je imetnik delnice. E delničar delnico odtuji, mora vplačati
bodisi obresti, ki so zapadle pred odsvojitvijo delnice, bodisi pogodbeno kazen, obveznosti, ki nastanejo kasneje,
pa bremenijo pridobitelja.
Obveznost vplačila dospe s pozivom uprave in lahko zajame ves še nevplačan vložek ali njegov del. Za poziv je
pristojna izključno uprava, ki pa mora pozvati vse delničarje, kar izhaja iz načela enakega položaja delničarjev
(221. člen). Vse delničarje mora uprava pozvati v enakem odstotku in pod enakimi pogoji, tako da ostane položaj
delničarjev tak, kot je bil ob ustanovitvi132. V statutu je lahko določen tok, do kdaj je treba vplačati preostanek
vložka.
Obveznost delničarjev vplačati vložke se v teoriji in tudi po ZGD-1 imenuje glavna obveznost delničarjev, katere
bistvo je v zavarovanju delniškega kapitala in je tako pomembna, da lahko pripelje tudi do izključitve delničarja
v t.i. kaducitetnem postopku, v katerem delničar izgubi vse pravice delničarja 133 in hkrati odgovarja za nastalo
škodo. Če delničar po pozivu uprave ne vplača vložka pravočasno, se mu lahko določi dodaten rok, z
opozorilom, da se mu bodo v primeru neplačila delnice in tudi že izvršena vplačila po izteku roka odvzeli. Tudi
ta podaljšani rok je treba objaviti, hkrati pa ga je treba sporočiti vsakemu delničarju s priporočenim pismom. V
praksi to lahko pride v poštev le za imenske delničarje d.d. v času poziva, kajti prinosniške delnice se morajo v
celoti vplačati pred izdajo (drugi odstavek 175. člena), in hkrati to velja le za denarna vplačila, kajti stvarni
vložki se morajo družbi prav tako izročiti v celoti pred izdajo delnic in pred registracijo v registru, bodisi ob
ustanovitvi bodisi ob povečanju kapitala.
Postopek izključitve delničarja iz družbe vodi uprava, razen če statut določa drugače. Delnice se delničarju, ki
vložka kljub ponovnemu pozivu v roku ni vplačal, odvzamejo, v korist družbe pa se odvzamejo tudi izvršena
vplačila. Tudi odvzem delnic se objavi z navedbo značilnosti odvzetih delnic (drugi odstavek 224. člena), torej
odvzem delnic učinkuje šele z objavo. Odvzem delnic pomeni, da prizadeti delničar ne more več uveljavljati
članskih pravic. Nima niti upravljalskih niti premoženjskih pravic. Odvzete delnice pripadajo družbi, ki z
delnicami razpolaga v skladu z zakonom. Odvzem delnic se razlikuje od pridobitve lastnih delnic, saj v tem
primeru družba ne pridobi premoženjske vrednosti, na katero bi lahko posegli upniki. Družbi pripadajo vsa že
izvršena vplačila, zaradi česar delničar, ki mu družba delnice odvzame, do družbe nima zahtevka za vrnitev že
izvršenih vplačil.
Z odvzemom delnic preneha tudi obveznost izključenega delničarja, da vplača nevplačani vložek. Ne preneha pa
njegova odgovornost za plačilo zneska, ki ga družba ne dobi plačanega v postopku prodaje odvzetih delnic.
Odgovornost izključenega delničarja je torej subsidiarna – izključeni delničar namreč družbi odgovarja za
nevplačan vložek, če družba tega vložka ne dobi drugače plačanega. Če je družba dobila manj, kot je bila
prvotna delničarjeva obveznost, ima pravico zahtevati plačilo razlike od izključenega delničarja.
Postopek izključitve delničarja je možno izpeljati le zaradi neporavnanega vplačila vložka, ne pa morebiti zaradi
neplačanih obresti oz. neplačane pogodbene kazni zaradi zamude pri vplačilu vložka.
V primeru izključitve delničarja (torej imenskega delničarja) zakon določa odgovornost delničarjevih prednikov
za vplačilo vložka, če tega ni mogoče zahtevati od naslednikov izključenega imenskega delničarja.
Vsak prednik odgovarja le za svojega naslednika. Prednik izključenega delničarja odgovarja za plačilo
neplačanega zneska, ki ga po pozivu in opominu ni plačal naslednik. Prednika je treba o pozivu obvestiti.
Obvestila prednikom so pomembna za regresni zahtevek družbe do obveščenega prednika. Prednik odgovarja le
za plačilo v pozivu zahtevanega zneska, ne odgovarja pa za obresti, pogodbeno kazen in stroške. Če je naslednik
plačal del zahtevanega zneska, je prednik dolžan plačati le preostali del.
Odgovornost prednikov je časovno omejena. Vsak prednik mora namreč plačati le liste zneske, ki jih družba
zahteva v dveh letih od dne, ko je prijavljen prenos delnice v delniško knjigo (drugi odstavek 225. člena).
Tisti prednik, ki vplača zahtevani znesek, pridobi odvzeto delnico na podlagi zakona. Predniku je treba izročiti
novo delniško listino. V tistem trenutku so drugi predniki prosti obveznosti vplačila vložka. Prednik, ki je plačal
zahtevani znesek, ima pravico zahtevati regres od svojega naslednika in njegovih naslednikov. Če zahtevanega
vložka ne vplača, ima družba ponovno zahtevek do prednikov pridobitelja.
Če plačila vložka od prednikov ni mogoče izterjati, mora družba delnico nemudoma prodati na borzi ali na drug
običajen način (tretji odstavek 225. člena). To je zakonska dolžnost družbe, s čimer se poskrbi za plačilo
osnovnih vložkov in zagotovi potreben delež v osnovnem kapitalu družbe.
Obveznost vplačati vložke je kogentna. Enako velja tudi za obveznost prednikov za plačilo neplačane delnice. Te
obveznosti delničarjev in prednikov ne more oprostiti noben organ družbe, sklep skupščine ali spremembe
132
To velja le za isti razred delnic.
133
Glede delnic, ki jih ni vplačal.
statuta. Zakon določa, da so delničarji lahko oproščeni obveznosti vplačila vložkov le z zmanjšanjem osnovnega
kapitala, ki poteka bodisi po postopku rednega zmanjšanja osnovnega kapitala bodisi z zmanjšanjem osnovnega
kapitala z umikom delnic do zneska, za katerega je osnovni kapital zmanjšan (drugi odstavek 226. člen).
Oprostitev ne pomeni le oprostitve plačila, temveč vsako olajšanje, ki bi se delničarjem zagotovilo pri plačilu,
npr. odlog plačila, prevzem nadomestne izpolnitve ali prevzem stvarnega vložka z napako.
5.2.1. Plačilo delnic

Delnice se lahko plačajo bodisi v denarju bodisi s stvarnimi vložki (drugi odstavek 191. člena).
ZGD-1 vsebuje kogentno določbo, da je treba vsaj tretjino osnovnega kapitala vplačati v denarju oz. da morajo
eno tretjino osnovnega kapitala tvoriti delnice, ki se vplačajo v denarju (tretji odstavek 191. člena).
Denarno vplačilo je samo tisto plačilo, ki se opravi z zakonitimi plačilnimi sredstvi, in sicer na račun družbe, ki
se ustanavlja, pri banki. Glede stvarnih vložkov in glede stvarnega prevzema pa velja zakonska obveznost, da
mora biti družbi omogočeno trajno in prosto razpolaganje z njimi od trenutka vpisa družbe v register. D.d. se ne
more ustanoviti samo s stvarnimi vložki, saj mora biti vsaj tretjina osnovnega kapitala plačanega v denarju,
ampak tretjina osnovnega kapitala, ki je s statusom družbe opredeljen kot osnovni kapital.
ZGD-1 pozna dve obliki plačila delnic, v denarju ali s stvarnimi vložki, pri čemer pa je za vplačilo celotnega
osnovnega kapitala mogoče uporabiti eno obliko le pri plačilu delnic v celoti v denarju. Če gre za plačilo delnic s
stvarnimi vložki, mora biti po zakonu plačilo vedno v denarju in s stvarnimi vložki, pri čemer je kot zakonsko
najnižje možno razmerje določeno vsaj 33,4 % denarnih vplačil osnovnega kapitala, najvišja možna udeležba
plačila s stvarnimi vložki pa ne sme preseči 66,6 % osnovnega kapitala. Če gre za kombinacijo vplačil s
stvarnimi vložki in v denarju, morajo biti vsi vložki vplačani pred registracijo družbe, kajti za delnice, ki so bile
deloma krite s stvarnimi vložki, mora biti ob vpisu družbe v register v denarju vplačan tisti del, ki ni krit s
plačilom s stvarnim vložkom.
Osnovni vložek v denarju je tisti, ki je prevzet in izročen v veljavni valuti RS, torej v evrih. Vložki v tuji valuti
se preračunajo v domačo valuto.
Stvarnega vložka ZGD-1 ne definira natančno. Kot stvarni vložek ali stvarni prevzem štejejo le tisti
premoženjski predmeti oz. pravice, katerih gospodarska vrednost je ugotovljiva (prvi stavek 2. odstavka 187.
člena). Pri poglavju o d.o.o. četrti odstavek 475. člena določa, da se kot stvarni vložek lahko zagotovijo
premičnine in nepremičnine, pravice in podjetja ali del podjetja. Za stvarni vložek se šteje tudi plačilo za
premoženjske predmete, k ga je družba prevzela in ki ga le-ta prišteje k družbenikovemu vložku. Ta določba se
lahko smiselno uporablja tudi glede stvarnih vložkov d.d. V teoriji se opredeljuje, da je stvarni vložek vsak tisti,
katerega predmet ni denar (domača valuta).
Stvarni vložek se lahko zgodi na dva načina, in sicer bodisi kot stvarni vložek v ožjem pomeni, ko gre za
obveznost izročiti družbi stvar ali pravico, kar se hkrati tudi takoj izvrši, druga oblika stvarnega vložka pa je t.i.
stvarni prevzem, pri katerem se družbenik sicer zaveže vplačati kot vložek določeni denarni znesek, vendar to
svojo dolžnost izpolni tako, da družba prevzame določeno stvar ali pravico od tretje osebe, odplačilo za to stvar
ali pravico pa delničar poravna tretji osebi. Družba svoj zahtevek nasproti družbeniku za izročitev denarnega
vložka pobota s tem, kar družbenik plača tretji osebi, od katere je družba pridobila stvar ali pravico.
Pri stvarnem prevzemu lahko gre tudi za to, da kot tretja oseba nastopa delničar sam, ki družbi izroči določeno
stvar, odmeno zanjo pa družba pobota s svojo terjatvijo nasproti družbeniku za plačilo osnovnega vložka.
Predmet stvarnega vložka mora imeti objektivno določljivo tržno vrednost, ki jo lahko strokovnjak določi.
Stvarni vložek ni nujno namenjen neposrednemu opravljanju dejavnosti in drugih funkcij družbe, zaradi česar so
lahko predmet stvarnega vložka tudi dragocenosti, filatelistične in numizmatične zbirke ipd.
Ker mora biti stvarni vložek izročen v celoti že pred vpisom v sodni register, se ne more šteti za stvarni vložek
objekt, ki se bo dogradil šele v določenem času po vpisu v sodni register. V nasprotju z osebnimi družbami
stvarni vložek tudi ne morejo biti osebne storitve delničarjev (drugi stavek drugega odstavka 187. člena). Stvarni
vložek mora biti ovrednoten (ni nujno, da je vrednost, ki je navedena, resnična); če je vrednost stvarnega vložka
višja, to v postopku ustanovitve družbe ne povzroča nobenih težav, v nasprotju s primerom, če je vrednost
stvarnega vložka manjša, ko lahko sodišče vpis zavrne. Kot stvarni vložek se tudi ne more šteti kredit družbenika
ali tretje osebe. Stvarni vložek prav tako ne more biti osebna storitev kakšne druge osebe, ki jo obljubi delničar.
Stvarni vložek mora biti gotov in zanesljiv. Zato tudi ne more biti stvarni vložek pravica, ki bi bila obremenjena
z odložnim ali razveznim pogojem, premoženje, ki ga bo morda kdo podedoval po osebi, ki še živi, ali terjatev
nasproti stečajnemu dolžniku. Lahko pa je predmet stvarnega vložka izum, ki še ni patentiran.
Predmet stvarnega vložka so lahko tudi pravice, ki so zelo različne, vključno z obligacijskimi terjatvami. Tako so
lahko predmet stvarnega vložka lastninska pravica, pravica do patenta. Predmet stvarnega vložka so lahko tudi
izvedene pravice. Kot predmet stvarnega vložka so možne tudi stvarne pravice na delničarjevih stvareh. Predmet
stvarnega vložka so lahko tudi pravice udeležbe, npr. delnice ali deleži v drugih družbah.
Stvarni vložek je lahko tudi podjetje v celoti, torej s svojimi aktivami in pasivami. Med aktive sodijo tudi
klientela, know how, goodwill. Pasive pa morajo biti izrecno navedene, saj je le tako mogoče določiti vrednost.
Osnovni vložek mora biti vedno izražen v denarju. Če gre za stvarni vložek, se pri tem določi njegova denarna
vrednost. Stvarni vložek mora biti v celoti izročen družbi, ne glede na to, kakšen del osnovnega vložka ali
celotnega osnovnega kapitala predstavlja. Način izročitve stvarnih vložkov je odvisen od predmeta tega vložka.
Stvari se izročijo, pri nepremičninah je treba še posebej upoštevati predpise o vpisu v zemljiško knjigo. Terjatve
nasproti tretjim se na družbo prenesejo s cesijo. Pravice industrijske lastnine pa se prenesejo kot take, če to
dopušča zakon, ali pa se prenese pravica da njihove uporabe z licenco v skladu z OZ in ZIL-1.
Če gre za pravne in stvarne napake, je treba za stvarne napake uporabljati pravila odgovornosti iz OZ. sankcije
obligacijskega prava za napake je treba uporabljati smiselno, upoštevaje posebnosti societetnega razmerja.
Glede stvarnih vložkov ZGD opredeljuje dve formalni obveznosti. Prav je, da mora statut določiti:
♥ predmet stvarnega vložka ali stvarnega prevzema,
♥ osebo, od katere ga družba pridobi, in
♥ nominalni znesek, ki je zagotovljen s stvarnim vložkom ali s stvarnim prevzemom (prvi odstavek
187. člena).
Če v statutu teh opredelitev ni, so vse pogodbe o stvarnih vložkih ali stvarnem prevzemu ali pravna dejanja za
njihovo izvršitev proti družbi neveljavni. V tem primeru je delničar dolžan plačati nominalni ali višji emisijski
znesek delnic v denarju. Po vpisu družbe v register se pomanjkljivosti glede na navedeno formalno opredelitev z
morebitno spremembo statuta ne da več opraviti (četrti odstavek 187. člena).
Druga formalnost, ki se nanaša na stvarne vložke, pa je v tem, da mora ustanovitev družbe, če se izvede s
stvarnimi vložki, pregledati eden ali več ustanovitvenih revizorjev, ki jih imenuje sodišče ( 194. člen).
5.3. Delnica kot listina

Pri obravnavi delnice kot listine se opredelitev veže na samo delniško listino, ki je sestavljena iz treh delov, za
katere zakon predpisuje obvezne sestavine. Delniška listina se izda za vsako delnico. Lahko pa se za več delnic
istega razreda skupaj izda ena delniška listina, ki jo zakon imenuje vsotna delnica (drugi odstavek 174. člena).
Delniške listine se lahko izdajo šele po vpisu družbe v register. Prej izdane delnice, in tudi začasnice, so po
ZGD-1 nične in za škodo, nastalo iz morebitne takšne izdaje, odgovarjajo imetnikom njihovi izdajatelji kot
solidarni dolžniki (drugi odstavek 174. člena). Pred vpisom družbe v register se med vpisniki oz. prevzemniki
delnic ne more prenašati pravica do deleža, ki so jo prevzeli. To pravilo ne velja samo pri ustanovitvi d.d.,
ampak tudi pri povečanju osnovnega kapitala. Tudi pri novi emisiji delnic morajo biti zneski poprej vplačani,
povečanje osnovnega kapitala registrirano in šele nato se delnice, torej delniške listine, lahko fizično tudi izdajo
(342. člen).
Delnica je sestavljena iz treh delov, in sicer je prvi del plašč, drugi del je kuponska pola, tretji del pa talon.
ZGD-1 določa v 179. členu šest sestavin delnice, ki morajo biti kot njen prvi sestavni del obvezno vključene v
plašč delnice, in sicer:
♥ oznako, da je delnica, ter obliko in razred delnice,
♥ firmo in sedež izdajatelja,
♥ firmo ali ime kupca delnice (imenske delnice) ali oznako, da se delnica glasi na prinosnika
(prinosniške delnice),
♥ pri delnicah z nominalnim zneskom nominalni znesek in
♥ kraj in datum izdaje, serijsko številko delnice ter faksimile podpisov pooblaščenih oseb izdajatelja
delnice.
Oznaka delnice, da je delnica, se v teoriji imenuje tudi delniška klavzula, ki je potrebna že zaradi narave delnice
kot vrednostnega papirja. Skupina vrednosti celotne izdaje delnic, mora biti navedena na delnici in se nanaša na
osnovni kapital družbe. Iz razmerja med osnovnim kapitalom in nominalnim zneskom delnice lahko vsak
imetnik delnice ugotovi svoj proporcionalni »lastniški« interes v družb. Tudi pri novi emisiji delnic mora biti na
delnici razviden ves osnovni kapital, torej skupni osnovni kapital po njegovem povečanju.
Drugi del delnice je kuponska pola s kuponi za izplačilo dividend. Posamični kupon za izplačilo dividende mora
vsebovati naslednje podatke:

♥ zaporedno številko kupona za izplačilo dividende,
♥ številko delnice, na podlagi katere se izplačujejo dividende,
♥ ime izdajatelja delnice,
♥ leto, v katerem se dividenda izplačuje, in
♥ faksimile podpisov pooblaščenih oseb izdajatelja delnice.
ZGD-1 ne opredeljuje, na koga se morajo glasiti kuponi za izplačilo dividend, zato je to v dispoziciji d.d. Pri
prinosniških delnicah se tudi kuponi običajno glasijo na prinosnika, pri imenskih delnicah pa se lahko kuponi
glasijo bodisi na ime bodisi na prinosnika.
Tretji del delnice je talon, s katerim imetnik delnice uveljavlja pravico do nove kuponske pole za izplačilo
dividend. Talon služi za pravno podlagi v primerih, ko so vsi kuponi porabljeni ali kako drugače uničeni.
Nova kuponska pola oz. novi kuponi se izročijo imetniku smo, če predloži talon ali plašč delnice. Imetnik talona
torej ne velja za delničarja, če nima sočasno tudi plašča delnice (246. člen). S tem je talonom odvzet
legitimacijski učinek.
Plašč delnice sam ne zadostuje za pridobitev nove kuponske pole. Treba je predložiti tako talon kot plašč
delnice.
Delnice so izrazit in priznan vrednostni papir, kar izrecno določa ZGD-1 (prvi odstavek 174. člen). Predpogoj za
to pa je, da je izdana delniška listina. Dokler listina ni izdana, je delnica le skupek korporacijskih pravic
delničarja in alikvotni del osnovnega kapitala. Vrednostni papir je pisna listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da
bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku (212. člen OZ). teorija uvršča delnice med
t.i. korporacijske papirje, ker kažejo na članstvo v korporaciji oz. d.d.
ZGD-1 dopušča možnost, da so delnice lahko izražene v nematerializirani obliki, sicer pod pogoji, določenimi s
posebnim zakonom (182. člen). To pomeni, da v teh primerih ni treba izdati delniške listine v materialni obliki,
dovolj je zapis pravice na elektronskem mediju. To ureja Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih.
Nematerializirane delnice pa je treba razlikovati od delnic, kjer delniška listina sploh ni izdana in gre le za
skupek pravic, brez inkorporacije v listini.134 Slednje mora statut izrecno določati, sicer ima družba dolžnost
izdati listino in s tem delnico kot vrednostni papir (to možnost določa tretji odstavek 365. člena ZGD-1).
Teorija poudarja, da je kupon imetniški vrednostni papir, ki je prenosljiv in vsakokratnega imetnika opravičuje,
da sme zahtevati, proti izročitvi kupona, ustrezni znesek dividende pri družbi sami ali na določenem plačilnem
mestu.
V nasprotju s kuponom pa talon nima pravne narave vrednostnega papirja. Talon je le izkazni papir,
legitimacijski papir, pri katerem je dopusten ugovor, da imetnik talona, ki zahteva izročitev kuponske pole, ni
upravičen imetnik delnice, za katero se zahteva izročitev nove kuponske pole. V tem primeru se izroči kuponska
pola imetniku talona samo, če predloži tudi delnico (plašč).
5.4. Potrdila in začasnice

Od delnic je treba ločiti potrdila o izdanih delnicah in začasnice.
ZGD-1 dopušča izdajo potrdila o izdanih delnicah, da ima delničar v njem navedeno število delnic (prvi
odstavek 181. člena). To potrdilo se lahko uporablja samo kot izkazni papir za uveljavitev pravice do udeležbe in
glasovanja na skupščini delničarjev (drugi odstavek 181. člena). Potrdila o izdanih delnicah ne moremo uvrščati
med vrednostne papirje, ampak ima samo naravo izkaznega papirja, posebnega legitimacijskega papirja, ki
njegovemu upravičenemu imetniku služi predvsem za identifikacijo v razmerjih do skupščine. V praksi se
potrdila uporabljajo tudi za racionalnejše sodelovanje z banko oz. finančnimi in drugimi organizacijami.
Začasnice niso potrdila o izdanih delnicah, temveč potrdila o udeležbi, ki se delničarjem izročijo pred izdajo
delnic. Začasnice so listine, ki se delničarjem izročijo le začasno in se pozneje lahko zamenjajo za dokončno
izdane delnice. V primerjalni korporacijski praksi se začasnice izdajajo v primeru, ko vpisane delnice še niso v
celoti vplačane. Začasnice zagotavljajo enake pravice kot delnice, zlasti tudi pravico do dividende. Začasnice so
samo kot listine, ne pa glede vsebine pravic. Po izrecni določbi ZGD-1 se začasnice glasijo na ime (tretji
odstavek 175. člen). Začasnice na prinosnika so nične in za škodo iz takšne emisije odgovarjajo izdajatelji
solidarno.
V primerjalni korporacijski zakonodaji so znane tudi t.i. užitnice, ki jih d.d. izdajo za najrazličnejše zasluge, tudi
nekdanjim delničarjem. Užitnica je samostojen vrednostni papir, ki je lahko vezan na posamezno delnico ali pa
134
Upoštevaje listinski nosilec gre tudi za tri možnosti: delnica kot skupek pravic (listina ni izdana), delnica kot
materialni vrednostni papir in delnica kot nematerializirani vrednostni papir (zapis na elektronskem mediju).
ne in ki sam po sebi daje pravice do določenih koristi, zlasti do dividende.
5.5. Sklep o izdaji delnic

ZGD-1 posebej opredeljuje sestavine sklepa o izdaji delnic, ki ga sprejme skupščina oz. ustanovitelji. V primeru
simulativne ustanovitve ni potreben poseben sklep. Sklep je treba sprejeti tudi pri povečanju kapitala. S sklepom
o izdaji delnic se določi:
♥ ime oz. firma izdajatelja delnic,
♥ oznaka, da se delnica glasi na prinosnika ali na ime,
♥ skupna vrednost celotne izdaje delnic,
♥ oznaka, ali je delnica navadna ali prednostna,
♥ način oz. oblika izdaje delnic,
♥ nominalna in emisijska vrednost delnic,
♥ način izplačila dividenda,
♥ čas vpisa delnic,
♥ način vpisa delnic: pri kom in v katerem roku se vpisujejo in vplačujejo delnice,
♥ v katerem roku se bodo vrnila vplačila, če delnice ne bi bile izdane,
♥ razred delnic,
♥ vrstni red uveljavljanja prednosti, če se prednostne delnice izdajajo v več serijah,
♥ odstotek delnic, ki se izdajajo brez glasovalne pravice,
♥ način objave izdaje delnic,
♥ postopek razdelitve in izročitve delnic,
♥ način plačila delnic,
♥ pogoje za izplačilo zbirne (kumulativne) dividende,
♥ pogoje za izplačilo dividend imetnikom udeležbenih prednostnih delnic,
♥ način razpolaganja z delnicami,
♥ možnost preoblikovanja delnic,
♥ vsebina pravic, ki jih uveljavlja imetnik prednostne delnice,
♥ prednostna pravica imetnika delnic ob novi izdaji delnic,
♥ druga vprašanja v zvezi z izdajanjem delnic (četrti odstavek 181. člena).
Vse navedene sestavine niso kogentne in so odvisne od značilnosti delnic, ki se izdajajo, od načina izdajanja
delnic in od načina rešitve posameznih vprašanj.
5.6. Vrste delnic

Delnice lahko razvrščamo po različnih kriterijih, bodisi po vsebinskih bodisi zgolj po formalnih. Po formalnem
kriteriju je najpomembnejša razvrstitev delnic na različne vrste delnic, pri čemer poznamo imenske in
prinosniške (imetniške) delnice. Načeloma se lahko delnice glasijo bodisi na prinosnika bodisi na ime. ZGD-1 pa
kogentno določa, da se morajo delnice glasiti na ime, če so izdane pred celotnim vplačilom nominalnega ali
višjega emisijskega zneska, pri čemer se znesek vplačil navede na sami delnici. Na ime se morajo glasiti tudi
začasnice (175. člen).
V novejšem času se vse bolj uveljavljajo imenske delnice.
Razlika med obema vrstama delnic je pomembna predvsem glede prenosov, kajti delnica v obliki listine je
obenem instrument, s katerim se prenaša članstvo in z njim povezane pravice v družbi. Prinosniške – imetniške
delnice se prenašajo z vsemi pravicami, ki jih vsebujejo, z navadno tradicijo papirja – delnice (218. člen OZ),
imenske delnice pa se prenašajo z indosamentom in z vpisom prenosa v knjigo delničarjev. Za indosament se
smiselno uporabljajo predpisi o menici (prvi odstavek 236. člena)
Delnice so praviloma prosto prenosljive. ZGD-1 urejuje t.i. vinkulirano imensko delnico, pri kateri je prenos
delnice vezan na odobritev družbe. O dovoljenju odloča uprava družbe, če statut družbe ne določa drugače.
Takšno pogojevanje je mogoče določiti le za prenos imenskih delnic, kar mora biti posebej določeno v statutu
d.d., ki lahko za izdajo dovoljenja pooblasti bodisi nadzorni svet bodisi skupščino, lahko pa določi tudi razloge,
zaradi katerih se sme dovoljenje odreči (drugi odstavek 236. člena). Ta pravila veljajo tudi za začasnice.
Uvaja se razlikovanje med vinkuliranimi delnicami, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih
papirjev, ter vinkuliranimi delnicami, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Pri
slednjih je mogoče delnice vinkulirati, torej statutarno določiti, da je za prenos delnic potrebno dovoljenje
družbe, le s hkratno določitvijo utemeljenih razlogov, zaradi katerih sme družba odkloniti dovoljenje za prenos.
Zakon sam določa okvir, ki ga mora statut pri opredeljevanju utemeljenih razlogov upoštevati. Tako se lahko
določijo kot utemeljeni razlogi le tisti razlogi, ki ob upoštevanju strukture delničarjev družbe upravičujejo
zavrnitev dovoljenja za prenos delnic v primerih, ko bi bilo zaradi prenosa delnic lahko ogroženo doseganje
ciljev družbe oz. njena gospodarska samostojnost (drugi odstavek 237. člena).
V okviru te splošne opredelitve utemeljenega razloga mora statut določiti konkretni utemeljeni razlog.
ZGD-1 natančno določa učinek dovoljenja za prenos vinkuliranih delnic, s katerimi se ne trguje na
organiziranem trgu. Pridobitelj vinkuliranih delnic v razmerju do družbe nima nikakršnih pravic iz teh delnic,
dokler družba ne izda dovoljenja za prenos (prvi odstavek 238. člena). Če gre za pridobitev na podlagi
dedovanja, skupnega premoženja zakoncev oz. prodaje, opravljene v postopku prisilne izvršbe, pridobi
pridobitelj premoženjske pravice iz delnic že z njihovo pridobitvijo, upravljalske pravice pa šele na podlagi
dovoljenja družbe za prenos delnic. Družba mora o dovoljenju odločiti v roku treh mesecev po prejemu zahteve
pridobitelja, sicer se šteje, da je bilo dovoljenje dano.
Vikulacija delnic torej ni ovira, da se z delnicami na organiziranem trgu ne bi smelo trgovati. Vendar pa takšna
vinkulacija ne sme motiti in bistveno oteževati takšnega trgovanja, zato ZGD-1 restriktivno ureja možnost
vinkulacije in določa postopek izdaje dovoljenja za prenos s strani družbe ter sankcije za primer, če dovoljenje
za prenos ni bilo dano. Tudi v teh primerih mora statut določiti razlog za zavrnitev dovoljenja, vendar lahko
določi samo okoliščino, da bi s pridobitvijo pridobitelj skupaj z delnicami, katerih imetnik je bil že pred
pridobitvijo, prekoračil določeni delež glasovalnih pravic oz. delež v kapitalu družbe. Delničarji lahko z
vinkuliranimi delnicami prosto trgujejo in kdorkoli lahko prosto pridobi tudi z vinkulirane delnice. Omejitev
predstavlja le zgornja meja dovoljene pridobitve deleža delnic oz. glasovalnih pravic.
Praviloma trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev je prilagojena tudi ureditev učinkov prenosa
vinkuliranih delnic, s katerimi se trguje na organiziranem trgu. Tako pridobi pridobitelj teh delnic premoženjska
upravičenja iz delnic takoj s pridobitvijo, ne glede na to, ali družba da dovoljenje ali ne da dovoljenja za prenos,
upravljalska upravičenja pa šele na podlagi dovoljenja družbe za prenos. Zato pridobitelj iz pridobljenih
vinkuliranih delnic ne more izvrševati glasovalnih pravic, pa tudi ne drugih z glasovalno pravico povezanih
pravic, dokler družba ne izda dovoljenja za prenos.
Družba mora o dovoljenju za prenos odločati v kratkem roku 20 dni, sicer se šteje, da je dovoljenje dala. Če
družba v nasprotju z zakonom zavrne zahtevo pridobitelja za izdajo dovoljenja za prenos, le-ta pridobi
glasovalne pravice iz delnic z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero sodišče družbi naloži, da izda dovoljenje za
prenos, družba pa tudi odškodninsko odgovarja.
V obeh primerih, tako pri delnicah, s katerimi se trguje na organiziranem trgu, kot tudi pri delnicah, s katerimi se
ne trguje na organiziranem trgu, velja načelo statutarne strogosti, kar pomeni, da mora družba pri statutarni
ureditvi strogo upoštevati zakonska določila in ne sme strožje določati niti pogojev niti izpeljave vinkulacije
delnic (sedmi odstavek 237. člena in četrti odstavek 239. člena).
Imenske delnice se vpišejo v delniško knjigo z imetnikovo oznako oz. s podatki o imenu in prebivališču
imetnika. Zato mora družba v primeru izdaje imenskih delnic obvezno voditi delniško knjigo. 135 Obličnost knjige
sicer ni pomembna, pomembni pa sta jasnost in preglednost, za kar je odgovorna uprava družbe. Prve
upravičence vpiše po svoji dolžnosti uprava sama, spremembe pa se vpisujejo na podlagi prijav delničarjev.
Učinek vpisov v delniško knjigo je v tem, da ustvarja razmerje med delničarjem in družbo, ne vpliva pa na
razmerje delničarja do tretje osebe. V razmerju do družbe velja za delničarja tisti, ki je kot delničar vpisan v
delniško knjigo. Vpis v delniško knjigo ni temelj za pridobitev članskih pravic, saj ima le legitimacijski učinek
nasproti družbi. Če vpisana oseba dejansko ni upravičenec, velja v razmerju do družbe kljub temu za delničarja,
njen položaj do tretjega pa ni spremenjen. V razmerju med vpisanim delničarjem in imetnikom delnice veljajo
pravila pogodbenega prava. Vpis v delniško knjigo ima legitimacijski učinek le, če je pravilen, če ga je pravila
pristojna oseba. Če je po mnenju družbe nekdo neupravičeno vpisan v delniško knjigo kot delničar, lahko družba
izbriše vpis le, če pred tem delničarja obvesti o nameravanem izbrisu in mu določi rok za ugovor. Če delničar
pravočasno ugovarja, ga ni mogoče izbrisati (tretji odstavek 235. člena).
V delniško knjigo lahko vpogleda vsak delničar in družba mu mora omogočiti normalen vpogled. 136
Po vsebini, glede na pravice iz delnic, se delnice delijo na navadne – redne in prednostne – ugodnostne ali
prioritetne delnice.
Navadne delnice dajejo njihovim imetnikom:

135
Če gre za nematerializirane delnice, vodi delniško knjigo za družbo Klirinško depotna družba, ki vodi račune
delnic.
136
Posebna pravila za dematerializirane delnice določa ZNVP, ki za javne družbe in imenske delnice omogoča
vpogled javnosti.
♥ pravico do udeležbe pri upravljanju družbe,

♥ pravico do dela dobička (dividende),
♥ pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe.
Prednostne delnice so delnice, ki njihovim imetnikom poleg pravic, ki jih imajo navadne delnice, zagotavljajo še
določene prednostne pravice, npr.:
♥ prednost pri izplačilu vnaprej določenih zneskov ali odstotkov od nominalne vrednosti delnic ali od
dobička,
♥ prednost pri izplačilu ob likvidaciji družbe in
♥ druge pravice, določene s statutom.
ZGD-1 posebej opredeljuje in tudi poimenuje dve vrsti prednostnih delnic, in sicer t.i. kumulativno ter
participativno prednostno delnico.
Zbirna (kumulativna) prednostna delnica daje njenemu imetniku, v skladu s sklepom o izdaji delnic, prednostno
pravico do izplačila vseh še neizplačanih dividend, preden se imetnikom navadnih delnic izplačajo kakršnekoli
dividende, v skladu s sklepom o razdelitvi dobička.
Udeležbena (participativna) prednostna delnica pa daje imetniku poleg prednostne dividende še pravico do
izplačila dividend, ki pripadajo imetnikom navadnih delnic v skladu s sklepom o razdelitvi dobička (peti
odstavek 176. člen). V praksi je mogoče obe obliki prednostnih delnic tudi kombinirati.
ZGD-1 pa določa, da tvorijo delnice z enako pravico en razred. V družbi je tako lahko poljubno veliko število
različnih razredov delnic. Te pravice se lahko razlikujejo bodisi po udeležbi pri upravljanju bodisi po pravici do
dela dobička ali do preostalega premoženja. Gre torej za elemente, ki opredeljujejo navadno delnico. Poleg tega
se lahko pravice nanašajo tudi na druga vprašanja, bodisi na tista, ki so izrecno navedena kot elementi
prednostne delnice, bodisi na kakšna druga.
Prednostne delnice se izdajo zaradi najrazličnejših razlogov, bodisi zaradi posebne stimulacije za angažiranje
novih kapitalov bodisi zaradi ureditve razmerij v strukturi obstoječih ustanoviteljev ali kasnejših delničarjev.
Naše pravo je prevzelo kontinentalni, natančneje nemški sistem delnic. Tako so izrecno prepovedane delnice, ki
bi ob enakem nominalnem znesku dajale različno število glasov. Prepoved je absolutna in prepoveduje
prednostne delnice z večkratno glasovalno pravico.
V ZGD-1 je opredeljeno načelo, da vsaka delnica zagotavlja glasovalno pravico (prvi odstavek 178. člena). Brez
glasovalne pravice se lahko izdajajo samo prednostne delnice, pri čemer obstaja posebna omejitev, da družba ne
sme imeti več kot polovico nevolilnih delnic (non voting shares) v sestavi osnovnega kapitala (drugi odstavek
178. člena). Nevolilne delnice so lahko samo tiste, ki so hkrati prednostne, torej imajo prednostno pravico, ki se
mora nujno nanašati na prednostno pravico pri razdelitvi dobička, ne pa na morebitne druge elemente prednostne
delnice (314. člen). Prednostne delnice brez glasovalne pravice zagotavljajo vse pravice, ki jih ima delničar iz
delnice, razen glasovalne pravice. V zvezi s tem ZGD-1 določa tudi posebno zapoved: če prednostni znesek, ki
je določen na takšni prednostni nevolilni delnici, v enem letu ni izplačan ali ni izplačan v celoti in zaostanek v
naslednjem letu ni doplačan, imajo prednostni delničarji glasovalno pravico, dokler se zaostanki ne izplačajo. V
tem primeru se prednostne delnice upoštevajo tudi pri izračunu z zakonom ali s statutom zahtevane kapitalske
večine (drugi odstavek 315. člena). Če se prednostni znesek ne realizira, pomeni, da delnica še naprej ostane
nevolilna, vendar z izrecno zakonsko izjemo, da lahko prednostni delničarji kljub nevolilni delnici uresničujejo
glasovalno pravico, ta traja le tako dolgo, dokler se zaostanki ne plačajo. Sprememba oz. konverzija nevolilne
delnice v navadno bi pomenila, da bi bila glasovalna pravica konstituirana vnaprej za nedoločen čas.
Čeprav prednostni delničarji, imetniki nevolilnih delnic, praviloma nimajo glasovalne pravice, zakon zahteva
njihovo soglasje za določene sklepe. Tako je potrebno njihovo soglasje za veljavnost sklepa, ki bi omejil ali
razveljavil njihovo prednost, ki se nanaša na prednostno pravico pri razdelitvi dobička. Prednostni delničarji
morajo soglašati z izdajo tistih prednostnih delnic, ki imajo pri razdelitvi dobička ali premoženja družbe prednost
pred prednostnimi delnicami brez glasovalne pravice ali ki so z njimi izenačene. Če ima družba nevolilne
delnice, imetniki teh delnic ne odločajo o izdaji novih delnic. Če pa želi družba izdati nove delnice kot nevolilne
delnice, pa morajo soglašati s sklepom o izdaji prednostnih delnic. Soglasje pa ni potrebno, če je bila prednost ob
izdaji zagotovljena ali če je bila glasovalna pravica kasneje izključena, pri izključitvi izrecno pridržana in če
vpisana pravica prednostnih delničarjev ni izključena (drugi odstavek 316. člena). O soglasju odločajo
prednostni delničarji na ločenem zasedanju z izrednim sklepom. Za veljavnost tega sklepa je potrebna večina
najmanj treh četrtin oddanih glasov delničarjev, pri čemer statut ne more določiti niti drugačne večine niti drugih
zahtev. Če je prednost razveljavljena, zagotavljajo sicer nevolilne delnice v nadaljevanju glasovalno pravico. To
velja tudi v primeru, če so delničarji dali soglasje k razveljavitvi takšne prednosti.
ZGD-1 ne pozna navadnih delnic brez glasovalnih pravic, pač pa določa, da lahko dovoli izdajo takšnih delnic
poseben zakon (317. člen).137
Delnice posameznih vrst, bodisi imenske bodisi prinosniške, je mogoče preoblikovati v drugo vrsto, če to določa
statut. Preoblikovanje se opravi na delničarjevo zahtevo, in sicer se lahko prinosniška delnica preoblikuje v
imensko ali imenska v prinosniško (184. člen). Stroške takšne spremembe nosi delničar (glej tudi 228. in 229.
člen OZ).
5.7. Delnica kot vsebina članstva in celota pravic delničarja

Pravice, ki pripadajo delničarju v družbi, niso niti stvarne niti obligacijske pravice. Stvarne niso zato, ker
delničarji niso lastniki niti osnovnega kapitala niti konkretnega premoženja družbe, katerega lastnik je d.d. sama
kot pravna oseba, hkrati pa delničarji tudi niso lastniki d.d. v tem smislu, da bi imeli na družbi lastninsko pravico
kot stvarno pravico. Pravno gledano delničarji niso solastniki družbe in pravice, ki jim pripadajo iz naslova
delnic, niso izraz upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Delničarji so stvarnopravni lastniki delnice, ki je
vrednostni papir, če pa listine ni, so zgolj imetniki pravic.
Pravice delničarjev tudi niso obligacijske pravice. Gre namreč za take pravice, ki slone na neposredni udeležbi v
družbi, ki je sama po sebi tudi pravica. Gre za celoto pravic, ki predstavljajo članstvo delničarja v družbi in ki jih
lahko označimo kot korporacijske pravice.
Te pravice nadalje delimo v dve veliki skupini:

♥ premoženjske pravice in
♥ članske pravice v ožjem pomenu.
5.7.1. Premoženjske pravice

Premoženjske pravice, ki jih imajo delničarji, so:
1. pravica do dividende oz. do dela dobička,
2. pravica do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe,
3. pravica do prednostnega nakupa delnic novih emisij.
Te premoženjske pravice so določene v drugem odstavku 176. člena in prvem odstavku 337. člena ZGD-1. Statut
družbe lahko določi tudi druge pravice.
5.7.1.1. Udeležba v dobičku

Pravica do dela dobička je temeljna premoženjska pravica, ki jo ima delničar. Pravico do udeležbe na dobičku
imajo delničarji ne glede na vrsto delnic, ki jih imajo. Naše pravo ne dopušča delnice, ki bi izključevala pravico
do udeležbe v dobičku. V zvezi s tem pa je treba ločiti dve vrsti pravic oz. upravičenj, in sicer:
♥ pravico do dela dobička (dividende), kot eno zmed abstraktnih premoženjskih upravičenj v sklopu
delničarjevih korporacijskih pravic, in
♥ pravico do izplačila dividende, ki jo je določila skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička
(peti odstavek 230. člena ZGD-1).
Pravica do dela dobička (dividende) ne predstavlja obligacijskopravnega upravičenja, ampak le

korporacijskopravno upravičenje iz sklopa premoženjskih pravic delničarja. Za takšno obligacijsko terjatev
delničarja je podlaga šele sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. V tem trenutku se namreč iz
korporacijskopravnega upravičenja do dela dobička izloči samostojna obligacijska premoženjska pravica, to je
terjatev do izplačila dobička – dividende. Le-ta se lahko kot vsaka obligacijskopravna pravica tudi sodno
uveljavlja.
Skupščina lahko s sklepom o uporabi bilančnega dobička le-tega uporabi tudi za druge namene (npr. rezerve
ipd.), lahko pa pust dobiček tudi nerazporejen v statusu prenosa dobička. Delničar pri tem nima
obligacijskopravnega zahtevka za izplačilo dividende, če skupščina ni odločila o takšni uporabi bilančnega
dobička. Lahko pa delničarji uveljavljajo pravico do izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega
dobička, če se ne deli minimalna skupna zakonsko določena dividenda v višini 4 % do nominalnega zneska
delnic (prvi odstavek 399. člena ZGD-1).
Šele pravica do izplačila dividende, ki jo je določila skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička, je torej
obligacijska terjatev delničarja, ki tudi zastara, tako kot zastarajo ostale terjatve. V poštev pride splošni zastaralni
137
V skladu s to določbo, je zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) določil, da sicer navadne
delnice, ki jih pridobi Sklad RS za razvoj oz. Slovenska razvojna družba v primeru preoblikovanja z notranjih
odkupom delnic, v zadevah tekočega poslovanja nimajo glasovalnih pravic (četrti odstavek 25. člena ZLPP).
rok, določen v 346. členu IZ, po katerem terjatve zastarajo v 5 letih, če ni z zakonom za zastaranje določen
drugačen rok.
Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev, če za posamezne primere ni z
zakonom določeno kaj drugega. Delničar, ki je v tem primeru upnik, ima pravico terjati izplačilo dividende šele
potem, ko to pravico skupščina d.d. sploh določi. Skupščina d.d. s sklepom o uporabi bilančnega dobička določi
rok oz. presečni dan, kdaj bo dividenda izplačana. Ta rok oz. presečni dan velja za tiste delničarje, ki so
upravičeni do dividende. Skupščina tega roka ne more določiti pred dnem zasedanja skupščine, temveč šele po
sprejemu sklepa. Če skupščina ne določi nobenega roka za izplačilo dividende, začne ta veljati z dnem sprejema
sklepa o uporabi bilančnega dobička na skupščini.
S sklepom o uporabi bilančnega dobička se del dobička, ki se nameni za dividende, tudi računovodsko spremeni
v drugi vir, in sicer se na pasivi namesto bilančnega dobička oz. posameznih kategorij dobičkov izkažejo
obveznosti družbe.
Če obveznost družbe zastara, se le-ta spremeni v naturalno obligacijo.
Na dejstvo zastaranja oz. možnost zastaranja izplačila dividende družba svojih delničarjev ni zavezana posebej
opozarjati, ker neposredno velja zakonska ureditev, določena v ZGD-1 in v OZ. Zakonsko določenih zastaranih
rokov družba ne more skrajševati.
Če družba poravna zastarano obveznost, velja enak režim kot za izpolnitev naturalne obligacije, kjer ni mogoč
morebitni vrnitveni zahtevek zaradi ugovora zastaranja.
Pri dobičku je treba ločiti dva pojma, to je čisti dobiček in bilančni dobiček.
Čisti dobiček predstavlja poslovni izid poslovnega leta (po plačilu davkov). Bilančni dobiček pa predstavlja vsoto
čistega dobička, ki se izkaže po seštevku prenesenega dobička in odvajanj v oz. iz bilančnega dobička.138
Bilančni dobiček predstavlja vsoto naslednjih postavk:
♥ čisti dobiček oz. izguba,
♥ preneseni dobiček oz. prenesena izguba,
♥ zmanjšanje (sprostitev) kapitalskih rezerv,
♥ zmanjšanje (sprostitev) rezerv iz dobička – ločeno po posameznih vrstah teh rezerv,
♥ povečanje (dodatno oblikovanje) rezerv iz dobička – ločeno po posameznih vrstah teh rezerv.
Bilančni dobiček se izkaže v izkazu poslovnega izida, namesto tega pa lahko tudi v dodatku k izkazom, kadar pa
družba sestavlja izkaz gibanja kapitala, se bilančni dobiček izkaže v izkazu gibanja kapitala.
Za oblikovanje zakonskih in kapitalskih rezerv ter dodatna odvajanja v rezerve je namreč potrebno ustrezno
zmanjšanje čistega dobička kot poslovnega izida poslovnega leta, ki bi se nato lahko uporabil oz. izkazal kot
bilančni dobiček.
a) Vpliv pristojnosti glede sprejema letnega poročila na uporabo čistega in bilančnega dobička
Pristojnosti glede sprejemanja letnega poročila so porazdeljene med upravo, nadzornim svetom in skupščino
družbe (272., 282. in 293. člen). O sprejemu letnega poročila praviloma odločata uprava in nadzorni svet, pri
čemer uprava sestavi letno poročilo, nadzorni svet pa ga preveri in potrdi. Če nadzorni svet potrdi letno poročilo,
je poročilo sprejeto (drugi odstavek 282. člena). Skupščina e pristojna za sprejem letnega poročila samo v
izjemnih primerih, če nadzorni svet letnega poročila ni potrdil. ZGD-1 pa dopušča, da uprava in nadzorni svet
prepustita odločitev o sprejemu letnega poročila skupščini tudi sicer, na podlagi svoje lastne odločitve (drugi
odstavek 293. člena). Z določbo 230. člena se posebej opredeljujejo pooblastila uprave in nadzornega sveta o
uporabi čistega dobička ter posebej pristojnosti skupščine, pri čemer se loči med primeri, ko skupščina odloča
(sprejema letno poročilo) sama in ko letno poročilo sprejemata uprava in nadzorni svet.
b) Zakonski vrstni red uporabe dobička – avtomatično pokrivanje izgube

Zakon natančno ureja vrstni red uporabe čistega dobička za oblikovanje drugih rezerv iz dobička, odločanje o
uporabi bilančnega dobička, možnosti za uporabo bilančnega dobička, ne le za razdelitev med delničarje, temveč
tudi za druge namene, ter prenos dobička.
Tako se mora čisti dobiček, ob sestavi letnega poročila, uporabiti za namene po naslednjem vrstnem redu:
138
Sredstva iz naslova sprostitve kapitalskih rezerv je mogoče uporabiti le za pokrivanje izgube in za povečanje
osnovnega kapitala, ne pa za delitev med delničarje (deseti odstavek 64. člena ZGD-1). Pri izračunu bilančnega
dobička se prikaže sprostitev kapitalskih rezerv le izjemoma in v višini, ki je potrebna za pokrivanje izgube (ker
se prikaže tudi prenos izgube in se na ta način izguba knjigovodsko pokrije). Druge kapitalske rezerve pa ne
gredo več v bilančni dobiček, ker bi sicer lahko šlo za prepovedano uporabo. Tudi v primeru povečanja
osnovnega kapitala iz kapitalskih rezerv se ti zneski ne prikažejo v bilančnem dobičku, ker o tem odloča
skupščina s posebnim sklepom.
1. za kritje prenesene izgube,

2. za oblikovanje zakonskih rezerv,
3. za oblikovanje rezerv za lastne delnice,
4. za oblikovanje statutarnih rezerv (prvi odstavek 230. člena ZGD-1).
Vrstni red je določen kogentno in ga skupščina s svojim sklepom ali drugačna statutarna ureditev ne more
spremeniti. Če je družba prejšnje leto izkazala izgubo, ki ni bila pokrita, se le-ta izkaže v izkazu poslovnega izida
kot prenesena izguba. Če družba v naslednjem poslovnem letu ustvari dobiček in izkaže čisti dobiček, ga mora
najprej uporabiti za kritje prenesene izgube.
Zakon ne predpisuje obveznosti kritja izgube niti iz zakonskih rezerv niti iz drugih rezerv iz dobička niti iz
osnovnega kapitala. Če ima družba oblikovane kapitalske rezerve oz. druge rezerve iz dobička, nato pa ustvari
izgubo in jo izkaže v izkazu poslovnega izida, ni dolžna kriti te izgube niti iz ter rezerv niti iz osnovnega
kapitala. Dejstvo nepokritja prenesene izgube lahko v teh primerih pomeni nemožnost uporabe teh rezerv ali
drugih rezerv iz dobička za druge namene, ker nepokrita izguba avtomatično računsko znižuje bilančni dobiček.
Dokler je izguba nepokrita, ni bilančnega dobička.
Zakonska določitev vrstnega reda uporabe čistega dobička hkrati pomeni, da družba ne more oblikovati
statutarnih rezerv, čeprav bi jih po statutu morala, če je treba pred tem oblikovati rezerve za lastne delnice. Če
družba nima na voljo dovolj čistega dobička, da bi oblikovala rezerve za lastne delnice oz. deleže po petem
odstavku 64. člena, je lahko derivativna pridobitev lastnih delnic tudi nezakonita. V tem primeru se lahko za
oblikovanje rezerv za lastne delnice uporabijo drugi razpoložljivi viri, predvsem druge rezerve iz dobička, pa
tudi že oblikovanje statutarne rezerve, če jih je mogoče uporabiti v ta namen. Če družba za oblikovanje rezerv za
lastne delnice ne bo imela na voljo niti teh virov, bo pridobitev lastnih delnic nedopustna.
c) Odločanje o uporabi dela čistega dobička že pri sestavi letnega poročila

O uporabi čistega dobička, izkazanega v poslovnem letu, po vrstnem redu iz prvega odstavka 230. člena se ne
odloča niti na skupščini niti s posebnim sklepom nadzornega sveta oz. uprave, temveč se takšna uporaba dobička
upošteva že pri sestavi letnega poročila. Ko bo družba sestavljala izkaz gibanja kapitala, bo to izkazala v izkazu
gibanja kapitala (osmi odstavek 66. člen), sicer pa v izkazu poslovnega izida (sedmi odstavek 66. člena). Pri
kritju prenesene izgube iz čistega dobička ne gre za nobeno posebno pravnoformalno odločanje s posebnim
sklepom skupščine, nadzornega sveta ali uprave. Enako velja za kritje prenesene izgube, ko se za te namene
uporabijo posamezne kategorije rezerv iz dobička oz. kapitalskih rezerv. Skupščina namreč odloča le o
bilančnem dobičku, ne pa o uporabi posameznih sestavin kapitala, ker se o tem odloča pri sami sestavi letnega
poročila, konkretno pri oblikovanju bilance stanja, kar je v pristojnosti uprave in nadzornega sveta. Skupščina bo
o tem vprašanju odločala le, če bo sama odločala tudi o sprejemu letnega poročila. Iz bilančnega dobička, o
uporabi katerega odloča le skupščina, bilančni dobiček se sploh ne oblikuje, če vsa izguba ni pokrita.
Pri uporabi čistega dobička, za namene iz prvega odstavka 230. člena, mora uprava, zaradi upoštevanja zakonsko
določenega vrstnega reda, ravnati po kogentnih zakonskih določbah, ki ne dopuščajo nobenega diskrecijskega
odločanja v tem smislu, da bi uprava določala konkretno višino čistega dobička, ki ga bo uporabila za posamezne
kategorije. Velja pravilo, da je treba avtomatično uporabiti toliko čistega dobička, da se pokrije prenesena izguba
oz. da se oblikujejo rezerve po vrstnem redu in v višini, kot določa zakon.139
č) Dotiranje drugih rezerv iz dobička – 50-odstotna porazdelitev pristojnosti

V tretjem odstavku 230. člena ZGD-1 je pristojnost glede odločanja o tem, koliko čistega dobička, ki predstavlja
letni rezultat poslovanja, bo ostalo v premoženju družbe v posameznih »fondih« in koliko se ga bo razdelilo med
delničarje oz. uporabilo za druge namene, porazdeljena med upravo in nadzorni svet ter skupščino.
Zakon dopušča, da se po obvezni uporabi čistega dobička za namene in po vrstnem redu, kot ga določa zakon,
lahko le-ta uporabi za oblikovanje drugih rezerv iz dobička le še do polovice zneska čistega dobička, ki pri tem
ostane. Skupščina torej odloča najmanj o polovici letnega čistega dobička, če ni bilo obveznih odvajanj oz.
uporabe za namene po prvem odstavku 230. člena. Zakon dopušča, da statut pooblasti upravo in nadzorni svet,
da smeta za oblikovanje drugih rezerv iz dobička uporabiti tudi večji delež od polovice zneska čistega dobička
po preostanku obvezne zakonske uporabe. Statutarna avtonomija je odvisna od tega, ali gre za javno ali nejavno
d.d. Pri nejavnih d.d. lahko statut upravo in nadzorni svet v tem upravičenju tudi omeji na možnost uporabe manj
kot polovičnega deleža preostanka čistega dobička. Pri javnih d.d. pa takšna omejitev zakonskih pooblastil
uprave in nadzornega sveta ni možna. Statutarno pooblastilo za večje oblikovanje rezerv iz dobička ne velja,
kadar so druge rezerve iz dobička že dovolj velike, da bi dosegle oz. presegle polovico osnovnega kapitala. Ta
139
Kršitev prvega in drugega odstavka 230. člena predstavlja ničnostni razlog po 1. alinei prvega odstavka 401.
člena; če bi se na podlagi teh kršitev celo oblikoval bilančni dobiček in se razdelil med delničarje, bi bil sklep
izpodbojen po 399. členu, ker bi bil v nasprotju z zakonom.
zakonska omejitev ne pomeni splošne omejitve pooblastila upravi in nadzornemu svetu pri oblikovanju drugih
rezerv iz dobička ob uporabi čistega dobička. To velja le glede statutarnega nadpolovičnega odvajanja v te
rezerve. Družbe imajo lahko bistveno večje druge rezerve iz dobička, kot znaša osnovni kapital. Do tega lahko
pride tudi zgolj na podlagi odločanja uprave in nadzornega sveta. Predpogoj za to je, da bo skupščina odločala
vsaj o polovici čistega dobička, ki se izkaže v poslovnem izidu vsako leto, po pokritju izgube in drugih zakonsko
zahtevanih kategorij. Delničarji odločajo na skupščini ob pozitivnem poslovanju, ko družba ustvarja dobiček in
ne posluje z izgubo, najmanj o polovici čistega dobička, torej o polovici letno ustvarjenega rezultata.
Podobne omejitve pri oblikovanju drugih rezerv iz dobička veljajo tudi, če o sprejemu letnega poročila odloča
skupščina. ZGD-1 ne omogoča statutarnih pooblastil za večje dotiranje rezerv, kot v primeru uprave in
nadzornega sveta, ker lahko skupščina o morebitnem večjem dotiranju drugih rezerv iz dobička odloči pri
sklepanju o uporabi bilančnega dobička. Gre zgolj za formalno razliko, ki je bolj tehnične narave, torej s
kakšnim sklepom oz. s kakšnim pravnim aktom se odloča o sicer vsebinsko isti zadevi.
d) Odločanje o bilančnem dobičku
Skupščina ne odloča več o delitvi dobička, ampak o uporabi bilančnega dobička (2. alinea prvega odstavka 293.
člena). Odločitev se sprejema s sklepom. ZGD-1 posebej opredeljuje vsebino sklepa o uporabi bilančnega
dobička (četrti odstavek 293. člena). O tem odloča skupščina vsako leto, najkasneje do konca meseca avgusta, v
tistih družbah, kjer je poslovno leto enako koledarskemu letu, sicer pa do konca osmega meseca po koncu
poslovnega leta (tretji odstavek 294. člena). Na skupščini se obravnavajo rezultati poslovanja na podlagi
poslovnega poročila, ki sta ga sprejela uprava in nadzorni svet; hkrati se odloča o uporabi bilančnega dobička ter
o podelitvi razrešnice upravi in nadzornem svetu (prvi odstavek 294. člena). Predlog o uporabi bilančnega
dobička podata uprava in nadzorni svet (prvi stavek četrtega odstavka 293. člena).
Če skupščina odloči drugače, kot sta predlagala uprava in nadzorni svet, to ne predstavlja niti ničnosti niti
izpodbojnega razloga pri letnem poročilu in sklepu o uporabi letnega dobička.
Predlog sklepa o uporabi bilančnega dobička naj bi podala uprava in nadzorni svet skupaj, vendar ni nujno, da
bosta pri tem enotna in da bosta podala enak predlog. Ponavadi bosta v primeru neenotnosti tudi sicer neenotna
pri sprejemu letnega poročila, tako da bo skupščina odločala sama, in sicer ne le o uporabi bilančnega dobička,
temveč tudi o sprejemu letnega poročila. Če nadzorni svet potrdi letno poročilo, nato pa ni enotnega predloga z
upravo glede uporabe bilančnega dobička, to skupščini ne onemogoča, da bi odločila o uporabi bilančnega
dobička. Predlog lahko da vsak delničar. Takšen predlog se šteje le za predlog delničarja le to tem, kako naj se
bilančni dobiček, ki je ugotovljen v letnem poročilu, uporabi.
Sklep skupščine ne bi bil niti ničen niti izpodbojen zgolj zaradi razloga, ker nadzorni svet ni podal predloga o
uporabi bilančnega dobička. Enako velja glede predloga uprave. Skupščina ni vezana na predlog uprave in
nadzornega sveta, vezana pa je na sprejeto letno poročilo, ki ga sprejmeta uprava in nadzorni svet ali pa
skupščina sama, če je za to pristojna. Skupščina ne more razdeliti med delničarje več letnega čistega dobička, kot
ga prikazuje kategorija bilančnega dobička, ugotovljena v sprejetem poročilu. 140 Hkrati ne more spremeniti
letnega poročila, tako da bi ugotovila večji letni čisti dobiček, ga prerazporedila v kategorijo bilančnega dobička
in nato odločala o razdelitvi med delničarje. Prav tako skupščina ne more posegati v posamezne kategorije
kapitala in v druge rezerve iz dobička ter jih prerazporediti v kategorijo bilančnega dobička, ki bi ga nato
razdelila med delničarje. O vseh teh vprašanjih se že predhodno odloča pri sprejemu letnega poročila. Skupščina
lahko odloča o teh zadevah le, ko sama sprejema letno poročilo, če tega dela nista opravila uprava in nadzorni
svet. Skupščina pri tem ni nadrejen organ upravi in nadzornem svetu in ne more spremeniti odločitve uprave in
nadzornega sveta. Mogoča pa je obratna situacija, da namreč uprava in nadzorni svet odločitev o tem prepustita
skupščini.
Sklep o uporabi bilančnega dobička je eden izmed najpomembnejših sklepov skupščine d.d. in tudi d.o.o., zaradi
česar zakon določa posebni izpodbojni razlog (399. člen).
e) Možna uporaba bilančnega dobička – minimalna 4-odstotna dividenda

Skupščina lahko pri sklepanju i uporabi bilančnega dobička odloči, da se dobiček ne razdeli med delničarje kot
dividenda, temveč da se ves bilančni dobiček prerazporedi v druge rezerve iz dobička. V praksi se lahko zgodi,
da se celotni letni čisti dobiček razporedi v druge rezerve iz dobička, če uprava in nadzorni svet pri sestavi
letnega poročila oblikujeta druge rezerve iz dobička v višini 50 % letnega čistega dobička, preostalo polovico pa
odvede v druge rezerve iz dobička skupščina. Takšna odločitev skupščine pomeni, da nadaljnja usoda tega
bilančnega dobička, ki pridobi status drugih rezerv iz dobička, ni več odvisna od njene odločitve. O drugih
140
Bilančni dobiček, ki se prikaže v letnem poročilu, se sicer izračuna, vendar predstavlja kombinacijo zakonsko
določenih postopkov uporabe posameznih virov in avtonomnega odvajanja (dotiranja) v rezerve na eni strani ter
sproščanja posameznih rezerv na drugi strani.
rezervah iz dobička se odloča pri sestavi letnega poročila. Druge rezerve iz dobička se lahko uporabijo za
katerikoli namen (deveti odstavek 64. člena). Pri dodatnem odvajanju bilančnega dobička v druge rezerve iz
dobička skupščina ni zakonsko omejena, niti ne more biti statutarno omejena. V druge rezerve iz dobička lahko
odvede tudi ves bilančni dobiček, pri čemer je treba upoštevati zakonske določbe o možnostih izpodbijanja
sklepa o uporabi bilančnega dobička s strani manjšine delničarjev (399. člen). Praviloma je treba pri uporabi
bilančnega dobička del tega dobička uporabiti tudi za razdelitev med delničarje, in sicer v najmanj v višini 4 %
osnovnega kapitala.141 Sklepa o uporabi bilančnega dobička, s katerim se dividende najmanj v takšni višini
delničarjem ne delijo, ni mogoče izpodbijati, če je bilo to po presoji dobrega gospodarstvenika nujno, glede na
okoliščine, v katerih družba posluje.
Če družba razdeli dividende delničarjem najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, potem ni druge možnosti
izpodbijanja sklepa o uporabi bilančnega dobička (razen zaradi formalnih napak pri delu skupščine), čeprav se
ves preostanek razporedi v druge rezerve ali pa uporabi za druge zakonsko dovoljene namene.
Na podlagi zakona in skupščinskega sklepa je mogoče bilančni dobiček uporabiti le za dva namena, za razdelitev
med delničarje in za oblikovanje drugih rezerv iz dobička. Na podlagi posebne statutarne ureditve se lahko
bilančni dobiček poleg zakonsko določenih namenov uporabi tudi za druge namene, npr. izplačilo zaposlenim,
članom uprave in članom nadzornega sveta itd. Drugi nameni so v celoti prepuščeni statutarni ureditvi. Statut je
lahko splošen, lahko pa natančno določi in kvalificira, koliko bilančnega dobička bodisi v odstotku bodisi v
absolutnem znesku ter pod kakšnimi drugimi pogoji je mogoče uporabiti za druge namene. Pri udeležbi
zaposlenih in uprave ter nadzornega sveta v dobičku ni predpogoj, da se odstotek dobička v statutu natančno
opredeli. V statutu se lahko določi le zgornja meja dobička, ki se lahko razdeli, in drugi pogoji. Zadostuje zgolj
splošna opredelitev namena uporabe dobička.
Skupščina ne more sama svobodno odločiti, da se dobiček ne deli med delničarje oz. da se dobiček deli za druge
namene. Takšna odločitev je mogoča, če je dana izrecna podlaga v zakonu ali v statutu.
Družba lahko zagotovi zaposlenim udeležbo v dobičku, kar ne pomeni plačila dela, ampak neposredno udeležbo
v dobičku. Takšna odločitev mora biti sprejeta na skupščini d.d., za kar pa mora obstajati podlaga bodisi v
statutu. Statutarna opredelitev mora biti dovolj konkretizirana. Na isti skupščini je možno s spremembo statuta
določiti udeležbo zaposlenih v dobičku in že takoj pri naslednji točki dnevnega reda odločiti tudi o konkretni
udeležbi.
Tudi pri uporabi dobička za te druge namen je treba upoštevati osnovno izhodišče prvenstvene delitve dobička
med delničarje vsaj v višini 4 % osnovnega kapitala. Sicer je treba dokazati nujnost drugačne delitve z vidika
dobrega gospodarstvenika, ob upoštevanju okoliščin, v katerih družba posluje.
f) Prenos dobička – razlike v primerjavi z dotiranjem drugih rezerv iz dobička

Skupščina lahko s sklepom o uporabi bilančnega dobička le-tega uporabi bodisi za delitev med delničarje bodisi
za oblikovanje drugih rezerv iz dobička bodisi za druge namene. Skupščina ima tudi možnost odločiti, da se del
ali celotni bilančni dobiček ne uporabi za nobenega od omenjenih namenov, temveč da se bilančni dobiček
opredeli kot preneseni dobiček. Takšna opredelitev bilančnega dobička v preneseni dobiček pa pomeni, da se bo
pri odločanju o bilančnem dobičku naslednje leto ponovno odločalo o tem delu bilančnega dobička. Preneseni
dobiček se avtomatično v celoti izkaže v bilančnem dobičku. O njem se moreta odločati uprava in nadzorni svet
pri sestavi letnega poročila. V bilančni dobiček se po določbi šestega odstavka 66. člena odvedeta tako poslovni
izid poslovnega leta kot tudi preneseni dobiček. Če je poslovni izid poslovnega leta negativen, se bo preneseni
dobiček v celoti uporabil za pokritje te izgube. Višina bilančnega dobička se zmanjša za čisto izgubo poslovnega
leta. O tem se posebej ne odloča, temveč gre samo za računski prikaz bilančnega dobička v letnem poročilu
(šesti, sedmi in osmi odstavek 66. člena).
Če skupščina odloči, da se bilančni dobiček uporabi za dodatno odvajanje v druge rezerv iz dobička, to pomeni,
da bo odločanje o njihovi nadaljnji usodi prvenstveno v pristojnosti uprave in nadzornega sveta pri sestavi
naslednjih letnih poročil. Takrat lahko uprava in nadzorni svet v bilančni dobiček odvedeta tudi del sredstev iz
teh drugih rezerv iz dobička. Druge rezerve iz dobička lahko uporabita za druge namene, bodisi za oblikovanje
rezerv za lastne delnice bodisi za pokrivanje izgube in druge namene. Pri oblikovanju prenesenega dobička pa
skupščina ne prenese pristojnosti o odločanju glede tega dobička na upravo in nadzorni svet, temveč gre le za
odloženo odločanje o dobičku. Skupščina bo o tem prenesenem dobičku ponovno odločala že naslednje leto, ker
se bo preneseni dobiček praviloma prikazal v bilanci kot bilančni dobiček, razen v izjemnem primeru, če bi
družba poslovala z izgubo, ko preneseni dobiček avtomatično zmanjša sicer potencialni bilančni dobiček.
g) Delitev dividende med delničarje – prepoved vračila vložkov in prikritega izplačila dobička
Načelo o razdelitvi zgolj bilančnega dobička med delničarje je tesno povezano z načelom prepovedi vračila in
141
Smisel tega pravila je v varstvu manjšinskih delničarjev pred politiko »izstradanja« s strani večine.
obrestovanja vložkov (227. člen), ki prepoveduje neposredno izplačilo delničarjem iz premoženja družbe, iz vira
osnovnega kapitala in tistih kapitalskih rezerv, ki so se oblikovale na pasivi z vložitvijo vložkov (agio idr.).
prepoved razdelitve drugega vira, razen bilančnega dobička, pa hkrati prepoveduje možnost direktnega izplačila
delničarjem iz drugih virov lastnega kapitala, ki ne predstavljajo osnovnega kapitala, torej niti iz kapitalskih
rezerv niti iz drugih rezerv iz dobička. Prepoved vračila vložkov in načelo ohranitve osnovnega kapitala varuje
upnike, načelo razdelitve zgolj bilančnega dobička pa varuje delničarje oz. posamezne skupine delničarjev.
Delničarje in tudi upnike varujejo zakonske določbe tako o zmanjšanju osnovnega kapitala kot tudi o postopku
razdelitve bilančnega dobička. Delničarji si ne morejo neposredno izplačati rezerv, predvsem ne kapitalskih
rezerv,142 in tudi ne drugih rezerv iz dobička. Prav tako si ne morejo izplačati drugih rezerv iz dobička, če niso iz
teh po zakonsko določenem postopku oblikovali bilančnega dobička in nato z ustreznim sklepom odločili o
uporabi bilančnega dobička za razdelitev med delničarje v obliki dividend. Delničarji lahko pridejo do tega dela
premoženja d.d. samo v primeru, če ta vir oz. sredstva družbe najprej preoblikujejo v osnovni kapital, nato v
skladu z zakonom izpeljejo postopek zmanjšanja osnovnega kapitala in si šele nato izplačajo učinke tega
zmanjšanja. Te določbe in postopki, ki imajo namen varovanja upnikov, pa hkrati varujejo tudi delničarje, in
sicer pred neenakopravnim obravnavanjem, nepravilnostmi pri morebitnem izplačevanju premoženja iz teh virov
samo določenim delničarjem in izplačevanjem v neustrezni obliki. Pri povečanju osnovnega kapitala iz teh virov
pridobijo nove delnice vsi delničarji, pri čemer se proporcionalni lastniški interes, udeležba delničarjev v
osnovnem kapitalu in pravice iz delnic ne spreminjajo.
Načelo ohranitve osnovnega kapitala d.d. je eno izmed najpomembnejših načel delniškega prava, ki se zagotavlja
predvsem s prepovedjo vrnitve vložkov. Delničarji v zameno za delnice prispevajo družbi vložke, s čimer se
zagotovi realno premoženje (aktiva) d.d. Ker predstavljajo delnice alikvotni del osnovnega kapitala, se preko
osnovnega kapitala kot kategorije pasive z vložki delničarjev za delnice zagotavlja premoženje družbe kot
kategorija aktive. Delničarji ne morejo izstopiti iz d.d., kot je to mogoče v določenih primerih zakonskega ali
pogodbenega izstopa pri d.o.o., na način, da bi njihov izstop družba financirala z vrnitvijo vložka. Ker je vrnitev
vložkov absolutno prepovedana, lahko delničar pogojno izstopi na ta način, da proda delnico drugemu delničarju
ali tretji osebi. Prodaja delnice nima nobenih posledic za samo premoženje d.d. niti za njen osnovni kapital.
Načelo prepovedi vračila vložkov in načelo ohranitve osnovnega kapitala pa kažeta tudi na nadaljnje funkcije
osnovnega kapitala d.d., torej poleg abstraktne kategorije (služi delničarjem kot ponder za ugotovitev njihovega
proporcionalnega lastniškega interesa – kapitalskega deleža v d.d.), tudi realno funkcijo (funkcijo zagotavljanja
premoženja in določene gosodarske stabilnosti podjetja d.d.), po drugi strani pa predstavljata tudi varstveno
kategorijo za upnike in delničarje.
Upniki imajo drugo pomembno garancijo, in sicer da družba iz svojega premoženja (iz svoje aktive) svojim
ekonomskim lastnikom, torej delničarjem, ne bo izplačala ničesar drugega razen razpoložljivega bilančnega
dobička (po pokritju izgube), preden ne bodo ustrezno poplačani vsi upniki. Družba lahko plačuje delničarjem le
v okviru njihovega medsebojnega (normalnega) poslovnega sodelovanja, vendar mora imeti vsako izplačilo oz.
dajatev (storitev) družbe delničarju ustrezno protiplačilo oz. proti dajatev (storitev) oz. ustrezno konsideracijo s
strani delničarja. To zagotavlja upnikom pravno varnost glede njihovega položaja v primerjavi z delničarji. Kot
kreditorji imajo prednost pri poplačilu vseh svojih terjatev, šele za njimi so na vrsti delničarji, ki nastopajo v
funkciji ekonomskih lastnikov d.d. Ker upniki niso upravljalci v d.d. in ne morejo neposredno niti preko svojih
predstavnikov razpolagati s premoženjem d.d., kot je to omogočeno delničarje, ima prav to načelo funkcijo
142
Zakonske rezerve in vse kapitalske rezerve se lahko uporabijo izključno za dva namena – za pokrivanje
izgube in za prenos v osnovni kapital, torej za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Družba pri tem
ni avtonomna, ker zakon natančno predpisuje, pod katerimi pogoji in na kakšen način se le-te lahko uporabijo, in
sicer:
1. če skupni znesek teh rezerv ne dosega z zakonom oz. statutom določenega odstotka osnovnega kapitala, se
lahko uporabijo samo:
♥ za kritje čiste izgube poslovnega leta, če je ni mogoče pokriti v breme prenesenega čistega dobička oz.
drugih rezerv iz dobička,
♥ za kritje prenesene izgube, če je ni mogoče pokriti v breme čistega dobička poslovnega leta oz. drugih
rezerv iz dobička;
2. če skupni znesek teh rezerv presega z zakonom oz. statutom določen odstotek osnovnega kapitala, se lahko
te rezerve v presežnem znesku uporabijo:
♥ za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe, če se hkrati ne uporabijo rezerve iz dobička za
izplačilo dobička družbenikom,
♥ za kritje čiste izgube poslovnega leta, če je ni mogoče pokriti v breme prenesenega čistega dobička,
♥ za kritje prenesene čiste izgube, če je ni mogoče pokriti v breme čistega dobička poslovnega leta (deseti
varovanja upnikov v koncepciji kapitalske d.d., v kateri delničarji kot člani personalnega substrata za obveznosti
družbe ne odgovarjajo.
Načelo prepovedi vračila vložka in ohranitve osnovnega kapitala ne varuje le upnikov pred delničarji, temveč
tudi delničarje med seboj. Ker morajo biti delničarji v enakih pogojih enako obravnavani, je to še posebej
pomembno pri sleherni distribuciji sredstev iz premoženja d.d. Prav zaradi načela, da je pred likvidacijo družbe
dovoljeno med delničarje razdeliti samo bilančni dobiček, se zagotavlja enakopravnost delničarjev tudi glede
kakršnihkoli odkritih ali prikritih udeležb v dobičku. Delničarji, ki bi bili s kakršnokoli transakcijo med družbo
in delničarji oškodovani in pri udeležbi v dobičku neenakopravno obravnavni, lahko kot upniki prav tako
uveljavljajo sankcije zaradi prepovedanega vračila vložkov.
Zakonsko besedilo ZGD-1 podrobno opredeljuje, kaj se šteje za prepovedano vračilo vložkov in kaj se ne šteje
za vračilo vložkov, ter še posebej pojavno obliko t.i. prikritega izplačila dobička (227. člen).
Za vračilo vložka ne štejemo samo tista izplačila iz premoženja družbe, ki bi bila deklarirana kot vrnitev
denarnega vložka ali vrnitev stvarnega vložka. Za vračilo vložka je treba šteti vsakršno obliko vračila, ki ga
družba zagotovi delničarju. Pravna oblika ali način izročitve sredstev nista pomembna. Tako je mogoče šteti za
vračilo vložka tudi brezobrestno posojilo, dano s strani družbe, nesorazmerno visoko provizijo, pravne posle, v
katerih se poskuša skriti izplačilo dobička itd. Tudi neodplačno poroštvo, ki ga družba prevzame za delničarja, se
šteje za vračilo vložka.
Prepovedano je obrestovanje vložkov.za obresti se štejejo stalni tekoči prihodki, ki bi jih delničar pridobival od
vložka. Obresti so tudi garantirane dividende, ki jih je treba plačati tudi tedaj, kadar ni na voljo dobička za
razdelitev. Vendar izplačilo prednostne dividende prednostnim delničarjem, ki se izplača iz bilančnega dobička,
ni izplačilo in obrestovanje vložka.
Od prepovedanega vračila vložkov je treba ločiti izplačila, ki jih družba opravi na podlagi učinkov zmanjšanja
osnovnega kapitala. V poštev lahko tako pride le redno zmanjšanje osnovnega kapitala (372. člen) in zmanjšanje
osnovnega kapitala z umikom delnic (381. člen). Pri rednem zmanjšanju osnovnega kapitala ne gre za
prepovedano vračilo vložkov, ker ne gre za nezakonit poseg v osnovni kapital, ampak je ta po zakonitem
postopku zmanjšan. Zakon je poskrbel za posebno varstvo upnikov, s katerim so zagotovljena načela oz.
koncepcija d.d. Redno zmanjšanje osnovnega kapitala predstavlja nekakšno delno likvidacijo d.d. V tem
postopku se lahko podobno kot pri prenehanju d.d. in likvidaciji njenega premoženja po poplačilu vseh upnikov
preostanek premoženja razdeli med delničarje. Pri zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic pa ne gre ta
to, da bi družba vsem delničarjem plačala učinek zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi umika določenega števila
delnic, ampak družba plača določenim delničarjem delnice, ki jih pridobi z namenom umika.
Za te primere vrnitve vložka je zakon posebej uredil varstvo, ki v tem delu zamejuje varstveno funkcijo
osnovnega kapitala in v ta namen opredeljeno prepoved vračila vložkov. Takšna pridobitev lastnih delnic je
dovoljena le, če se ustrezno izpeljejo postopki zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom delnic. Z vidika
upnikov ni problematičen odkup lastnih delnic, ki jih družba financira iz bilančnega dobička, temveč
pridobivanje lastnih delnic, financirano neposredno iz premoženja, ki ga na pasivni strani predstavljajo ostale
vezane kategorije celotnega kapitala. Za te primere zakon zahteva enake postopke varstva upnikov pred plačilom
delničarjem kot pri rednem zmanjšanju osnovnega kapitala.
ZGD-1 tako jasno določa, da se plačilo deleža v bilančnem dobičku ne šteje za prepovedano vračilo vložkov,
pod pogojem, da je le-to opravljeno v skladu z zakonom, da je namreč takšna pridobitev v skladu z zakonom.
Tudi pri dividendah lahko pride do prepovedanega vračila vložkov, če družba izplačuje delež v bilančnem
dobičku v nasprotju s substančnimi zakonskimi določbami.
ZGD-1 ima pri prepovedanih vračilih vložkov institut, ki je uveljavljen tudi v primerjalnem korporacijskem
pravu – institut prikritega izplačila dobička. Gre za dajatve oz. storitve delničarju ali z njim povezanim osebam
v višini, ki presega njihovo pravno vrednost. Pravnih poslov, ki jih delničar sicer sklene z družbo, praviloma ne
zadene prepoved vračila vložkov. Teh poslov delničar ne sklepa kot delničar, temveč kot tretja oseba. Zato se
plačila ali storitve, ki jih delničar pridobi na podlagi pravnega posla z družbo, praviloma ne štejejo za vračilo
vložka. Izjeme so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravni posel, ki delničarju
zagotavlja neustrezno protidajatev oz. protistoritev. Pri prikritem izplačilu dobička so načeloma prizadeti
delničarji oz. nekateri izmed njih, ki pri takšnem poslu niso sodelovali, ker se je dobiček prikrito nesorazmerno
delil le nekaterim delničarjem, ki so realizirali pravni posel za družbo. Če ima družba dobiček, bi ga lahko s
takšnimi prikritimi izplačili iz premoženja družbe izlila le v žep posameznih delničarjev. Pri tem bi šlo za kršitev
enakopravnega obravnavanja delničarjev in za kršitev načela sorazmerne udeležbe v bilančnem dobičku (231.
člen).
Vsak pravni posel, s katerim se krši načelo prepovedi vračila in obrestovanja vložkov, je ničen. Načelo prepoved
vrnitve vložka velja praviloma tudi v koncernih, če določne o koncernih ne določajo drugače. Zaradi ničnega
pravnega posla ima družba na voljo vse zahtevke, torej obligacijskopravne (kondikcijski in odškodninski),
stvarnopravne (reivindikacijo), predvsem pa tudi poseben korporacijskopravni zahtevek iz 233. člena ZGD-1.
Gre za poseben samostojni zahtevek za vrnitev prepovedanih plačil, ki je močnejši od vseh drugih zahtevkov in
morebitnih ugovorov delničarja ter ga lahko uveljavlja družba, pa tudi upniki družbe, če jih družba ne more
plačati (drugi odstavek 233. člena). To terjatev družbe lahko uveljavljajo tudi manjšinski delničarji (prvi
odstavek 233. člena), pri čemer se smiselno uporablja določba 73. člena ZPre.
Deleži delničarjev v bilančnem dobičku se določajo v sorazmerju z nominalnimi zneski delnic (231. člen).
Delničarju torej pripada tisti del dobička, ki ustreza razmerju med številom njegovih delnic – ali predstavlja
alikvotni delež nominalnega zneska njegovih delnic – in vsemi delnicami, kar se imenuje dividenda.
Zakon določa, kako se deli dividenda, če vložki v osnovni kapital niso vplačani v celoti ali niso vplačani za vse
delnice v istem razmerju. V tem primeru pripada delničarjem dobiček v sorazmerju z izvršenimi vplačili. Vložki,
ki so bili vplačani med poslovnim letom, se upoštevajo glede na čas, ki je potekel od vplačila (drugi odstavek
231. člena). Vendar je takšna zakonska opredelitev dispozitivna in je omogočeno, da se s statutom določi
drugačen način razdelitve dobička, tudi v primeru neenakomernega vplačila vseh delnic (tretji odstavek 231.
člena).
Imetniki navadnih delnic imajo torej proporcionalno premoženjsko pravico do udeležbe pri dobičku.
Prednostnim delničarjem, ki imajo prednostne delnice, pa se lahko zagotovi večja pravica do udeležbe pri delu
dobička. Gre predvsem za to, da se prednostnim delničarjem zagotovi prednost pri izplačilu bodisi vnaprej
določenih zneskov (nominalno določenih zneskov – absolutno) bodisi odstotkov od nominalne vrednosti delnic
ali od dobička. Prednost se realizira z izplačilom, še preden se karkoli izplača imetnikom navadnih delnic. ZGD-
1 ne določa vseh možnih načinov, na katere se prednost lahko določa. To je prepuščeno avtonomiji družbe, mora
pa biti določeno v statutu. Kjer je več razredov delnic, imajo lahko določene prednostne delnice prednostno
pravico pred razredom drugih, sicer tudi prednostnih delnic. ZGD-1 dopušča, da se prednost pri dividendi lahko
določa tudi drugače (tretji odstavek 176. člena), kar omogoča tudi neproporcionalno določanje pravice do
dividende. To pomeni, da delnice določenega razreda ne dobijo dividende v sorazmerju z nominalnimi zneski
delnic, ampak se lahko to upravičenje poveča z določenim številom oz. odstotkom, kar se lahko izrazi tudi
relativno v razmerju do drugega razreda delnic.
Dve prednostni delnici, ki ju zakon posebej poimenuje in določa njuno vsebino, sta kumulativna prednostna
delnica ter participativna prednostna delnica (četrti in peti odstavek 176. člena), ki se lahko tudi medsebojno
kombinirata.
Družba lahko izplačuje tudi vmesno dividendo, kar pomeni, da se dividenda izplača, še preden se dobiček z letno
bilanco stanja dokončno ugotovi in razporedi glede na predviden dobiček. Vmesno dividendo lahko izplača
uprava. Ker je za odločanje o uporabi dobička sicer pristojna skupščina, mora za takšno odločitev uprava imeti
posebno pooblastilo, določeno v statutu (prvi odstavek 232. člena). Za vmesno dividendo se sme izplačati največ
polovica zneska, ki ostane od predvidenega dobička po oblikovanju rezerv. Uprava mora upoštevati še
rezervacijo za rezerve. Poleg tega ZGD-1 določa še drugo omejitev, da namreč izplačilo vmesnih dividend ne
sme preseči polovice ustvarjenega dobička iz prejšnjega leta. Pri tem ni pomembno, koliko od ustvarjenega
dobička je bilo v prejšnjem letu tudi izplačanega med delničarje (drugi odstavek 232. člena).
Zakonska opredelitev, da je mogoče dividende izplačevati zgolj iz dobička oz. iz že akumuliranih dobičkov
preteklih let, je namenjena varstvu upnikov družbe. V ta okvir sodi tudi prepoved vračila in obrestovanja
vložkov (227. člen). Tako morajo delničarji družbi vrniti vsa vplačila, ki jih prejmejo od družbe v nasprotju z
zakonom (prvi odstavek 233. člena). To ne velja, če so delničarji prejeli vplačila kot dividende in so bili pri tem
dobroverni. Dolžnost vrnitve velja le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do prejemkov niso bili upravičeni.
Vrnitev neupravičenih izplačil lahko zahteva bodisi družba bodisi manjšina delničarjev. Če se nad družbo začne
stečaj, uresničuje to pravico upnikov družbe nasproti delničarjem stečajni upravitelj.143
Čeprav ZGD-1 izrecno ne določa, kako se izplača dividenda, se ta praviloma izplača v denarju. Delničarju je
mogoče izročiti tudi delnice, ki jih družba ima, kar pa je treba razlikovati od izdaje novih delnic in njihove
izročitve delničarjem na podlagi povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe, tudi iz dobička. V tem
primeru gre za poseben postopek povečanja kapitala družbe in za enako upravičenje vseh delničarjev ter
obveznost enakega ravnanja družbe do vseh delničarjev. (glej postopek o povečanju kapitala)
5.7.1.2. Pravica do likvidacijskega deleža

Eno od temeljnih načel v d.d. je, da delničarji nimajo subjektivne pravice zahtevati vrnitev vplačanih vložkov.
143
ZGD-1 določa za te zahtevke poseben zastaralni tok, in sicer pet let po prejemu plačila (tretji odstavek 233.
člena).
To izhaja iz načela ohranitve kapitala d.d. in dejstva, da delničarji po vplačilu osnovnega vložka niso več njegovi
stvarnopravni lastniki, tudi v primeru stvarnega vložka ne. Do tega premoženja družbe lahko delničarji pridejo le
izjemoma, v postopku zmanjšanja osnovnega kapitala družbe ali v primeru prenehanja družbe, ko delničarjem
pripade pravica do ustreznega dela preostalega premoženja.
Po prenehanju družbe se v postopku likvidacije preostalo premoženje razdeli med delničarje po poplačilu vseh
obveznosti družbe. Enako velja v primeru stečaja, ko ni posebnega likvidacijskega postopka. Načeloma se
preostalo premoženje razdeli med delničarje v sorazmerju z njihovimi deleži. Pred razdelitvijo se morajo v
skladu s statutom vplačati še nevplačani deleži (prvi odstavek 418. člena). 144 Posamezni delničarji, ki imajo
prednostne delnice, imajo lahko glede na vrsto prednosti tudi prednost pri izplačilu preostalega premoženja po
likvidaciji ali stečaju družbe. Ta vrsta prednosti mora biti izrecno določena, kar je tako kot pri pravici do dela
dobička (dividende) možno izraziti na različne načine, torej bodisi od nominalnega zneska delnice bodisi od
realne vrednosti vplačanega vložka na delnico bodisi v odstotku od nominalne vrednosti delnice bodisi v
odstotku od preostalega premoženja ipd. v praksi se prednostna pravica do dela dobička (dividende) ponavadi
povezuje s prednostno pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po prenehanju družbe, vendar to
enačenje ni avtomatično. Mogoče je določiti drugačno obliko prednosti glede dobička (dividende) od prednosti,
ki se nanaša na delitev preostalega premoženja, mogoče pa je zagotoviti tudi le eno izmed obravnavnih pravic. 145
5.7.1.3. Prednostna pravica do novih delnic

Tretja pomembna premoženjska pravica delničarja je prednostna pravica do novih delnic. Gre za pravico
dotedanjih delničarjev, da lahko v sorazmerju s svojimi deleži v osnovnem kapitalu prednostno odkupijo na novo
izdane delnice v primeru povečanja osnovnega kapitala družbe (prvi odstavek 337. člena).
Gre za eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev, s katero se zagotavlja njihov proporcionalni lastniški
interes v družbi. Če se ta pravica ne bi zagotavljala, bi bilo mogoče s povečanjem osnovnega kapitala družbe in z
izdajo novih delnic porušiti dotedanja razmerja v družbi. Če želijo obstoječi delničarji obdržati dotedanja
lastninska razmerja, imajo na voljo uveljavitev svoje prednostne pravice.
ZGD-1 določa za uveljavitev prednostne pravice do novih delnic minimalni rok 14 dni, ki se lahko v praksi le
podaljša. Uprava mora emisijski znesek novih delnic v primeru povečanja osnovnega kapitala objaviti, vključno
z rokom za uveljavitev prednostnih pravic (drugi odstavek 337. člena). Šele v primeru, če dotedanji delničarji
izjavijo, da ne bodo kupili novih delnic, se lahko te delnice prodajo drugim zainteresiranim osebam, ki so lahko
bodisi drugi delničarji bodisi osebe zunaj družbe. Dotedanji delničarji morajo nove izdane delnice plačati po
ceni, po kateri se sicer prodajajo. Emisijski znesek ne more biti nižji od nominalnega zneska, če pa je emisijski
znesek delnic višji od nominalnega, se mora določiti tudi najnižji znesek, ki mora biti plačan ob nakupu delnice
(četrti dostavek 333. člena). V praksi se ponavadi dotedanjim delničarjem odprodajo delnice po nominalni
vrednosti oz. po določeni emisijski ceni, preostale delnice, ki se na tak način ne prodajo, pa se lahko prodajo tudi
po višji ceni.146
Prednostno pravico dotedanjih delničarjev je mogoče tudi relativizirati ali pa v celoti izključiti. Tako je mogoče,
da se prednostna pravica delno izključi, kar pomeni, da se možnost vpisa novih delnic omeji z zgornjim
zneskom. Vendar zakon za to določa stroge materialne in formalne pogoje.
Odločitev o izključitvi je mogoče sprejeti samo hkrati s sklepom o povečanju osnovnega kapitala, predpisana pa
je tudi najmanj 75 % kapitalska večina za veljaven sprejem tega sklepa. V primeru odločanja o izključitvi
prednostne pravice s sklepom o povečanju osnovnega kapitala je predpisana obvezna objava dnevnega reda z
navedbo, da se bo odločalo o takšni izključitvi. Uprava mora skupščini predložiti pisno poročilo o razlogu za
popolno ali delno izključitev prednostne pravice, ki mora tudi stvarno obstajati (četrti odstavek 337. člena).
Smisel te zakonske določbe je v tem, da se posebej varujejo proporcionalne pravice delničarjev. Za izključitev
prednostne pravice pa se ne šteje, če novo emisijo delnic prevzame finančna organizacija, z obveznostjo, da bo te
delnice kasneje najprej ponudila delničarjem. Uprava mora v glasilih družbe objaviti ponudbo finančne
organizacije z navedbo plačila za delnice in roka, določenega za sprejem ponudbe. Na ta način pravica do
prednostnega nakupa delnic dotedanjih delničarjev ni okrnjena, saj gre la za tehnično poenostavitev emisije
novih delnic, ko se banka ali druga finančna organizacija ali kdo tretji vključi le kot posrednik (underwriter), ki
nudi svoje tehnične storitve pri emisiji delnic.
5.7.2. Članske pravice delničarjev
Pri delnici kot vsebini članskih pravic se med ožje članske pravice delničarjev uvrščajo:
144
Gre za to, da posamezni delničarji ne bi bili prizadeti zaradi morebitnega nesorazmernega plačila vložka za
delnice.
145
Nevolilna delnica oz. t.i. delnica brez glasovalne pravice (non voting share) mora po ZGD-1 obvezno
vsebovati prednostno pravico pri razdelitvi dobička, ne pa nujno tudi prednosti pri razdelitvi preostalega
premoženja po prenehanju družbe, čeprav je seveda lahko vključena tudi takšna prednost (314. člen).
146
Vsekakor pa je treba končni emisijski znesek delnice, torej prodajno ceno delnice, zapisati v vpisnem potrdilu.
♥ aktivna in pasivna volilna pravica v organih družbe,

♥ pravica do nadzora nad poslovanjem družbe,
♥ pravica do informacij,
♥ pravica do izpodbijanja sklepov oz. ukrepov organov družbe.
5.7.3. Dolžnosti delničarjev

Članstvo v d.d. samo po sebi delničarjem ne nalaga nobenih posebnih dolžnosti. Kljub temu lahko v okviru
dolžnosti delničarja kot člana d.d. govorimo o dveh vrstah obveznosti:
♥ glavna obveznost delničarjev,
♥ postranske obveznosti delničarjev.
Glavna obveznost delničarjev je obveznost do popolnega vplačila emisijske vsote vpisanih delnic.
Postranske obveznosti delničarjev pa so v ZGD-1 opredeljene kot t.i. dodatne obveznosti delničarjev, ki so
fakultativen in odvisne od statutarne ureditve. Te obveznosti delničarjev in njihov obseg se mora označiti na
delnicah ali začasnicah, če so bile izdane pred izdajo delnic (prvi odstavek 228. člena). Tudi če delničarji na
podlagi te dodatne obveznost kasneje za družbo opravljajo kakšno storitev in s tem povečajo njeno premoženje,
bodisi odplačno bodisi neodplačno, s tem ne pride do povečanja osnovnega kapitala.
Za določitev takšne dodatne obveznosti postavlja ZGD-1 v skladu s primerjalno korporacijsko ureditvijo pogoj,
da je za prenos delnic potrebno dovoljenje družbe. Tako so dodatne obveznosti možne le v primeru imenskih
delnic, za prenos katerih je potrebno dovoljenje družbe. Govorimo torej o vinkuliranih imenskih delnicah. Na
prinosniških delnicah ni mogoče določiti takšne obveznosti, saj gre za anonimnost lastnika, pa tudi ne vezati
prenosa delnice na soglasje družbe.
Dodatne obveznosti se vedno prevzamejo poleg glavne obveznosti, in ne namesto nje. Če delničar dodatne
obveznosti ne izpolni ali je ne izpolni pravilno, lahko družba zahteva povrnitev škode zaradi neizpolnitve. Če je
tako določeno v statutu, lahko družbo zahteva tudi pogodbeno kazen, in sicer prav tako bodisi za primer
neizpolnitve bodisi zaradi nepravilne izpolnitve dodatne obveznosti (drugi odstavek 228. člena). Ne glede na
zakonsko dikcijo, je mogoče v zvezi s tem v statutu določiti, da mora delničar za družbo ne samo opraviti
storitev, ampak tudi izpolniti določene postranske obveznosti v obliki dajatev.
Dodatne obveznosti delničarjev ne morejo biti določene v denarju, v doplačilni obveznosti poleg plačila
osnovnega vložka. V tem je bistvena razlika med d.d. in d.o.o., saj pri slednji zakon dopušča določitev v
družbeni pogodbi, da so družbeniki po ustanovitvi družbe poleg osnovnih vložkov dolžni vplačati še denarne
zneske kot naknadna vplačila, ki pa ne povečajo osnovnega kapitala, osnovnega vložka ter poslovnih deležev
(491. člen). Dodatne obveznosti so lahko kakršnekoli storitve oz. dajatve delničarjev, ne morejo pa biti v obliki
plačil v denarju.
Te dodatne obveznosti se razlikujejo od glavne obveznosti delničarjev v tem, da zaradi kršitev dodatnih
obveznosti delničarjev ni mogoče izključiti iz družbe in družba ne more izpeljati kaducitetnega postopka, v
katerem bi delničarju odvzela njegovo delnico, tako kot je to mogoče v primeru kršitve glavne obveznosti.
Za delničarja načeloma ne velja konkurenčna prepoved. S svojim kapitalom je lahko udeležen tudi pri kakšni
drugi družbi, bodisi osebni bodisi kapitalski. Delničar je tako lahko brez kršitve konkurenčne prepovedi delničar
v različnih d.d., ki so ali pa tudi niso v medsebojnem konkurenčnem razmerju. Prepoved konkurence se tudi ne
razteza na njegovo morebitno vodilno funkcijo, kakor tudi ne na morebitno članstvo v upravi ali nadzornem sveti
druge d.d. ali d.o.o. Enako velja za funkcijo prokurista ali za zaposlitev v drugi družbi. Takšna zakonska
opredelitev glede prepovedi konkurence se lahko z aktom o ustanovitvi družbe tudi razširi. Akt o ustanovitvi
družbe (statut d.d.) lahko tako določi konkurenčno prepoved, ki je sicer enaka opredeljeni zakonski prepovedi
konkurence za družbenike osebnih družb in d.o.o. (drugi odstavek 41. člena). Z aktom o ustanovitvi družbe se
prav tako lahko določi, da traja prepoved tudi potem, ko delničar izgubi status delničarja ali izgubi lastnost
osebe, na katero se veže konkurenčna prepoved, kar pa sme trajati največ dve leti (četrti odstavek 41. člena). 147
5.8. Lastne delnice

5.8.1. Načelna prepoved pridobivanja lastnih delnic
Če družba po ustanovitvi ne bi povečala svojega premoženja, bi z nakupom svojih delnic od delničarjev po enaki
ceni kot ob vplačilu realno premoženje v celoti izgubila. Tako bi bil realni substrat d.d. kot pravne osebe
sestavljen le iz njenih lastnih delnic, ki bi bile brez stvarne vrednosti, hkrati pa za družbo nihče ne bi mogel
uresničevati glasovalne pravice, zato bi bila sama s seboj v protislovju. Če družba ne pokupi vseh lastnih delnic,
se vseeno bistveno spremeni lastniška sestav, in sicer proporcionalna lastniška upravičenja in s tem
proporcionalno število glasov posameznih delničarjev, s čimer se porušijo razmerja v upravljalskem ustroju
družbe. Zato primerjalna korporacijska zakonodaja, vključno z Uredbo o statutu Evropske d.d. – Soceietas
147
Za odpoklicane člane uprave oz. predsednika uprave sme konkurenčna prepoved trajati največ 6 mesecev.
Eropaea (SE), pridobivanje lastnih delnic prepoveduje.
ZGD-1 sicer načeloma prepoveduje tako originarno pridobivanje (na primarnem trgu bodisi ob ustanovitvi d.d.
bodisi ob povečanju osnovnega kapitala tako, da družba vpisuje lastne delnice) kot tudi derivativno pridobivanje
(na sekundarnem trgu od drugega delničarja) lastnih delnic, vendar s to razliko, da je prepoved originarne
pridobitve absolutna, prepoved derivativne pridobitve pa relativna, saj zakon taksativno določa osem izjem (prvi
5.8.2. Izjeme glede prepovedi pridobivanja lastnih delnic

a) Nujna pridobitev
Družba sme pridobivati lastne delnice le, če je pridobitev nujna za to, da bi se preprečila huda, neposredna škoda
(1. alinea prvega odstavka 247. člena). Taka nujna pridobitev je denimo pridobitev delnic od delničarja, dolžnika
družbe, od katerega lahko družba le tako dobi plačano svojo terjatev. Takšna pridobitev delnic je dopustna le, če
so delnice v celoti plačane, torej če je bil zanje plačan celoten nominalni ali višji emisijski znesek (drugi
b) Ponudba zaposlenim – delavske delnice

Druga izjema je povezana z namenom, da se bodo delnice ponudila v odkup delavcem družbe ali z njo povezane
družbe (2. alinea prvega odstavka 247. člena). Gre za tehnično pridobitev delnic družbe, ki jih dobijo delavci.
Družba odkupi lastne delnice in jim jih pozneje ponudi v odkup zakon družbo obvezuje, da mora pridobljene
delnice ponuditi v odkup delavcem najpozneje v enem letu po pridobitvi (tretji odstavek 247. člena), vendar za
kršitev te zapovedi ne določa nobene posebne sankcije. Uprava odgovarja za morebitno nastalo škodo, družba pa
mora takšne delnice pozneje odtujiti po določenih pravilih.
c) Odpravnina
Družba lahko pridobi lastne delnice zato, da bi delničarjem zagotovila ustrezno odpravnino, ki jo omogoča ZGD-
1 (3. alinea prvega odstavka 247. člena), podrobneje pa jo določa v 553. in 556. členu. Pogodba o obvladovanju
in pogodba o prenosu dobička, ki jo sklenejo povezane družbe, mora vsebovati posebno določilo o primernem
nadomestilu zunanjim delničarjem družbe, ki ji je prepuščeno vodenje oz. na katero se prenaša dobiček. Poleg
tega mora pogodba vsebovati določilo o obveznosti obvladujoče družbe, da na zahtevo zunanjega delničarja
pridobi njegove delnice za odpravnino, določeno v pogodbi (prvi odstavek 553. člena). Kot odpravnina, do
katere imajo pravico izstopajoči delničarji, se potem zagotovijo delnice glavne družbe, delničarji pa tako niso
več delničarji vključene družbe, temveč glavne družbe. Če je glavne družba odvisna družba, se izstopajočim
delničarjem po njihovi izbiri zagotovijo delnice glavne družbe ali ustrezno denarno plačilo (drugi odstavek 556.
člena).
č) Neodplačna pridobitev
Izjema glede prepovedi pridobitve lastnih delnic je tudi neodplačna pridobitev lastnih delnic (4. alinea prvega
odstavka 247. člena). Ta zajema darila ali preprosto prepustitev delnic družbi. Pomembno je, da družba za
pridobljene delnice ne da nikakršnega nadomestila. Za ta primer ZGD-1 določa pogoj, da morajo biti takšne
delnice v celoti plačane, in sicer bodisi celoten nominalni bodisi višji emisijski znesek.
d) Nakupna komisija
Družba lahko pridobi lastne delnice tudi pri nakupni komisiji (5. alinea prvega odstavka 240. člena). Gre
predvsem za banke in druge finančne organizacije, ki so d.d. in kupujejo lastne delnice v sovjem imenu in za
račun svojih komitentov. Zato ZGD-1 izrecno določa, da je pridobitev lastnih delnic dopustna, če je zanje plačan
celoten nominalni ali višji emisijski znesek. Če družba pridobi lastne delnice pri nakupni komisiji, skupno število
tako pridobljenih delnic ni omejeno na 10 %, tako kot je to v drugem odstavku 247. člena ZGD-1 za primere iz
1. do 3. in 8. alinee. Prav tako za takšno pridobitev ni obvezno oblikovanje rezerv za lastne delnice, kar spet
velja samo za primere iz 1., 2., 3. in 8. alinee 247. člena. Rezerve je treba oblikovati, da se osnovni kapital zaradi
pridobitve lastnih delnic ne bi zmanjšal.
Pri pridobitvi delnic pri nakupni komisiji morajo biti delnice v celoti vplačane, sicer pridobitev ni dopustna
(drugi odstavek 247. člena). Nakup lastne delnice pri nakupni komisiji pa je nadaljnja prodaja te delnice na
sekundarnem trgu. Gre za derivativno pridobitev, kajti družba pridobi delnico od sovjega delničarja, ki jo je pred
tem kupil bodisi na sekundarnem bodisi na primarnem trgu ob njeni izdaji. ZGD-1 zahteva, da mora biti lastna
delnica v celoti vplačana ob izdaji, plačilo pa mora biti takšno, kot je predpisano za vplačilo delnic ob njihovi
izdaji v določbi 191. člena, namreč da jih ni mogoče prodajati pod nominalno vrednostjo, izpolnjena morata biti
dva pogoja: delnica ne sme biti prodana po ceni, nižji od nominalne vrednosti, in mora biti v celoti vplačana,
teoretično bi bilo mogoče tudi, da bi bila v celoti vplačana šele pozneje, toda ratio legis te zakonske določbe je v
tem, da mora družba pridobiti realno premoženje, kar pa se ne bi zgodilo, če ta delnica ne bi bila v celoti
vplačana.
ZGD-1 pri tem ne postavlja nobenih dodatnih pogojev ali panožnih omejitev.
e) Univerzalno nasledstvo
D.d. lahko pridobi lastne delnice na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva (6. alinea prvega odstavka 247.
člena). Takšni primeri so združitve, delitve in preoblikovanja, o čemer ima ZGD-1 posebne določbe, ter
dedovanje (na podlagi oporoke).
f) Umik delnic
Družba lahko lastne delnice izjemoma pridobi na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po postopku, ki je
sicer določen za zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic (7. alinea prvega odstavka 247. člena).
Zmanjšanje kapitala d.d. z umikom delnic je poleg prisilnega umika mogoče tudi, če delnice pridobi družba.
Tudi v tem primeru mora biti za delnice, ki jih družba pridobi, v celoti vplačan celoten nominalni ali višji
emisijski znesek.
g) Pooblastilo skupščine
Namen te izjeme lahko družba opredeli sama s sklepom skupščine (8. alinea prvega odstavka 247. člena).
Predpisan je pogoj, da ima družba ustrezni vir in da število tako pridobljenih delnic ne sme preseči 10 % vseh
delnic družbe.
Bistveno je da za to izjemo ni določen zakonski namen, temveč je prepuščen samostojni odločitvi družbe. Po
novi ureditvi lahko družba pridobiva lastne delnice na podlagi posebnega pooblastila skupščine, ki velja 18
mesecev. Poleg sklepa skupščine mora družba izpolniti tudi pogoja, ki veljata za pridobitev delnic iz 1., 2. in 3.
alinee prvega odstavka 247. člena ZGD-1, torej skupni obseg pridobljenih delnic ne sme presegati 10 % vseh
izdanih delnic, družba pa mora oblikovati tudi ustrezen vir za tako pridobljene lastne delnice. Skupščina mora v
pooblastilu določiti tudi najnižjo in najvišjo prodajno ceno ter delež teh delnic, katerih skupni nominalni znesek
ne sme presegati 10 % osnovnega kapitala.
Skupščina v sklepi o pooblastilu za nakup lastnih delnic določi tudi namen pridobitve. Družba je pri tem
avtonomna, omejena je le z zakonsko prepovedjo pridobivanja lastnih delnic izključno z namenom trgovanja.
Tako pri pridobivanju kot pri odsvajanju delnic mora družba vse delničarje obravnavati enakopravno in ob
enakih pogojih (221. člen). Vendar lahko skupščina s svojim sklepom določi drugačen način odsvajanja lastnih
delnic (npr. da se lastne delnice prodajo le določeni osebi pod določenimi pogoji). Poleg enakopravnega
obravnavanja delničarjev mora družba pri pridobivanju in odsvajanju lastnih delnic upoštevati tudi določila o
prednostni pravici delničarjev do novih delnic iz 337. člena ZGD-1. Kadar družba pridobiva lastne delnice, mora
upoštevati ponudbo delničarjev, ki so pripravljeni delnice prodati, tako da te odkupi v sorazmerju z njihovim
deležem v osnovnem kapitalu, ob pogoju, da so ponujeni pogoji odkupa enaki. Enako velja pri odsvajanju delnic,
kjer se smiselno ustrezno upošteva prednostna pravica delničarjev, ter pri vpisovanju novih delnic pri povečanju
osnovnega kapitala in izdajanju novih delnic. Za veljavnost takšnega sklepa skupščine je potrebna najmanj
tričetrtinska večina pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Skupščina pa lahko pooblasti upravo, da
lastne delnice umakne brez nadaljnjega sklepanja o zmanjšanju osnovnega kapitala.
Ta zakonska izjema družbam omogoča pridobivanje lastnih delnic za uresničevanje različnih ciljev in za različne
namene. Družba lahko pridobi lastne delnice zgolj z namenom, da ustvari kapitalski dobiček. Smiselno se
uporablja prednostna pravica delničarjev tako pri pridobivanju kot pri odsvajanju lastnih delnic, kar pomeni, da
imajo delničarji tudi pravico do odprodaje ustreznega dela sovjih delnic družbi, ko jih ta pridobiva na podlagi
obravnavane zakonske izjeme. Gre za smiselno uporabo določbe 337. člena ZGD-1. Skupščinski sklep lahko, ob
upoštevanju okoliščin, v katerih se lahko izključi prednostna pravica delničarjev pri pridobivanju delnic, to
prednostno pravico izključi tudi pri pridobivanju in odsvajanju lastnih delnic. V praksi bo to veljalo le pri
nejavnih d.d. Pri javnih d.d., katerih delnice kotirajo na borznem ali drugem organiziranem trgu, pa trgovanje že
tako ali tako poteka po zakonskih in drugih pravilih, ki se jih mora podrediti tudi družba pri pridobivanju in
odsvajanju lastnih delnic. Družba torej lastne delnice proda in tudi odkupi po najugodnejši ceni, ki se oblikuje na
borzi. Če posla ne bo opravila na organiziranem trgu, pa mora tako pri pridobivanju kot pri odsvajanju upoštevati
prednostno pravico delničarjev. Le-to lahko izključi le takrat, ko obstajajo posebej utemeljeni razlogi, in po
postopku, določenem v 337. členu ZGD-1.
5.8.3. Dodatni pogoji za dopustno pridobitev – viri sredstev (rezerve)

Zakon določa dodatne pogoje za zakonito derivativno pridobivanje lastnih delnic, poleg tistih, opredeljenih v
prvem odstavku 247. člena ZGD-1. Prvi pogoj se nanaša na število delnic, ki jih je mogoče zakonito pridobiti,
drugi pa na dolžnost oblikovanja razpoložljivih virov za nakup lastnih delnic.
Za namene, določene v 1., 2., 3. in 8. alinei prvega odstavka 247. člena skupni nominalni znesek teh delnic
skupaj z drugimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, ne sme presegati vrednosti 10 % osnovnega kapitala.
Družba lahko torej kupi največ 10 % lastnih delnic, z dodatnim pogoje, da prej ni pridobila delnic iz drugih
naslovov, oz. lahko pridobi toliko lastnih delnic, da skupaj z obstoječimi ne presegajo vrednosti 10 % osnovnega
kapitala.
Pri drugem pogoju je družba dolžna oblikovati rezerve za lastne delnice v skladu s petim odstavkom 64. člena
ZGD-1. Rezerve za lastne delnice mora oblikovati iz razpoložljivih virov, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali
po zakonu ali statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za plačila delničarjem. Družba mora takšne
rezerve za lastne delnice oblikovati v bilanci stanja za poslovno leto, v katerem je pridobila lastne delnice. Če
družba takšnih rezerv v bilanci stanja ne more oblikovati oz. jih ne oblikuje, to vpliva na status pridobljenih
lastnih delnic; te v takem primeru niso zakonito pridobljene, čeprav so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 1.,2., 3. in 8.
alinee prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Oba omenjena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Zelo jasno
je oblikovan še dodatni pogoj, in sicer da mora biti za pridobljene lastne delnice vplačan celotni nominalni ali
višji emisijski znesek. To pomeni, da morajo biti te delnice že v celoti vplačane, da so torej delničarji že izpolnili
svojo glavno delničarsko obveznost plačati delnico. Delnic, ki niso v celoti vplačane, za te namene ni dopustno
pridobiti. Ta pogoj pa ne velja za delnice, pridobljene z univerzalnim pravnim nasledstvom ali s sklepom
skupščine o umiku delnih po določbah o zmanjšanju osnovnega kapitala.
V primeru nujne pridobitve delnic, mora uprava na prvi naslednji skupščini obvezno poročati o razlogih in
namenu, o številu in nominalnem znesku delnic ter o njihovi vrednosti. D.d. trajno ne sme imeti v posesti več kot
10 % lastnih delnic. Tiste delnice, ki jih je družba dobila na nedopusten način, torej zunaj zakonsko določenih
izjem, mora odtujiti v enem letu po pridobitvi. Nedopustna je tudi tista pridobitev lastnih delnic, ki je v prvih treh
in osmi opisani izjemi sicer dopustna, vendar presega 10 % osnovnega kapitala. Tudi presežek 10 % je v tem
primeru treba odsvojiti v enem letu po pridobitvi.
Če pa skupni nominalni znesek delnic, ki jih je družba pridobila v skladu z določenimi izjemami in jih še ima,
presega vrednost 10 % osnovnega kapitala, mora družba tisti del delnic, ki te odstotke presega, odtujiti v treh
letih po pridobitvi (drugi odstavek 250. člena).
Zakon torej določa dva roka za odtujitev lastnih delnic:

♥ v enem letu je treba odtujiti lastne delnice, ki jih je družba nezakonito pridobila (v nasprotju s prvim
in drugim odstavkom 247. člena),
♥ v treh letih po pridobitvi pa je treba odtujiti tiste delnice, ki so sicer zakonito pridobljene, njihova
vrednost pa presega 10 % osnovnega kapitala družbe.
Za izračun odstotka lastnih delnic v osnovnem kapitalu je treba k delnicam, ki jih je družba pridobila neposredno
prišteti delnice, ki jih ima za račun družbe druga oseba, odvisna družba ali družba v večinski lasti oz. druga
oseba za račun teh družb (251. člen).
Za kršitev zakonske zapovedi o odtujitvi nezakonito pridobljenih lastnih delnic in o odtujitvi lastnih delnic, ki
presegajo 10 % osnovnega kapitala, določa ZGD-1 dolžnost družbe, da mora vse te delnice umakniti. Umik
delnic pomeni odvzem vseh članskih pravic in tudi listin, ki te pravice vsebujejo. Iz lastnih delnic družba nima
nikakršnih pravic (249. člen). Če bi d.d. namreč lahko izvrševala pravice iz pridobljenih lastnih delnic, bi lahko
kršila osnovna načela d.d. Kljub temu ima družba pravico razpolagati s članskimi pravicami, ki so vsebovanje v
lastnih delnicah. Te delnice lahko družba zastavi, jih proda ali da v uživanje.
Prepoved uveljavljanja pravic velja tudi za tretjega, ki ima lastne delnice za račun družbe, ne glede na to, ali so
pridobljene zakonito ali nezakonito oz. v skladu z zakonsko določenimi izjemami.
Lastne delnice ne glasujejo, pa tudi premoženjske pravice udeležbe v dobičku jim ne pripadajo.
Edina premoženjska pravica, ki je izjemoma določena za lastne delnice, je njihova udeležba pri povečanju
osnovnega kapitala iz sredstev družbe. To pomeni, da ob delitvi dobička v obliki delnic participirajo v dobičku
tudi lastne delnice. Enako velja tudi, če se osnovni kapital poveča s preoblikovanjem rezerv (prvi odstavek 366.
člen).
ZDG-1 vsebuje določbe, ki poskušajo onemogočiti, da bi se načelo prepovedi pridobitve lastnih delnic izigralo s
pravnimi posli, ki bi imeli za družbo enak ekonomski učinek, kot le bi pridobila lastne delnice sama. Tako je
določena sankcija absolutne neveljavnosti – ničnosti za tisti pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali
posojilo za pridobitev delnic. Glede tega sta določeni dve izjemi, in sicer za:
• tekoče posle finančnih organizacij ter za
• posle, s katerimi bi delnice pridobili delavci družbe ali z njo povezane družbe.
Takšen pravni posel bi bil ničen le, če družba ne bi mogla oblikovati rezerv za lastne delnice, ne da bi zmanjšala
osnovni kapital ali po zakonu oz. statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabiti za plačilo delničarjem.
Prav tako je ničen tisti pravni posel med družbo in drugo osebo, po katerem bi bila druga oseba upravičena
pridobivati delnice družbe za račun družbe, odvisne družbe ali družbe, v kateri ima družba večinski delež, če bi
družba pridobila delnice v nasprotju z zakonom s fiktivnimi posli.
Tudi tretji lahko pridobi delnice družbe za račun družbe le v obsegu in pod pogoji, ki veljajo za delniško družbo
samo. ZGD-1 prepoveduje tudi pridobitev lastnih delnic s pomočjo tretjega. Enako velja, če tretji pridobi delnice
odvisne družbe ali družbe v večinski lasti.
Prepoved pridobitve delnic družbe je določena tudi za odvisno družbo in za družbo v večinski lasti.
Pri izračunavanju odstotkov lastnih delnic, je treba delnice družbe, ki pripadajo tretjemu za račun družbe, za
račun odvisne družbe ali družbe v večinski lasti in ki pripadajo odvisni družbi ali družbi v večinski lasti, prišteti
k lastnim delnicam, ki jih ima družba sama.
Podobna nevarnost kot pridobitev lastnih delnic je lahko za družbo pridobitev lastnih delnic v zastavo. Možno je,
da se družba iz zastavljenih delnic ne bo mogla v celoti poplačati zaradi padca vrednostnih delnic. Tudi prepoved
pridobitve lastnih delnic v zastavo ne velja le za družbo samo, temveč tudi za tretjega, ki pridobi delnice za račun
družbe, velja pa tudi za odvisno družbo in družbo v večinski lasti. Izjema so finančne organizacije, ki smejo v
okviru tekočih poslov sprejemati v zastavo lastne delnice, pri čemer skupni nominalni znesek lastnih delnic,
sprejetih v zastavo, ne sme presegati 10 % osnovnega kapitala.
Lastne delnice, ki jih je družba sprejela v zastavo, je treba prišteti k lastnim delnicam, ki jih družba že ima. V
primeru zastave delnic članske pravice in obveznosti iz zastavljenih lastnih delnic ne pripadajo zastavnemu
upniku – družbi, temveč delničarju, ki delnico zastavi.
5.8.4. Sankcije za nezakonito pridobivanje lastnih delnic

Nedopustna derivativna pridobitev lastnih delnic je tista, pri kateri niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.
Pridobitev ni dopustna že zgolj zato, ker gre za izjemo iz prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Pri pravnih
posledicah nedopustne pridobitve lastnih delnic je treba opozoriti na različne vidike – na korporacijskopravne,
stvarnopravne, obligacijskopravne in tudi na kazenskopravne.
Zavezovalni posel je katerikoli obligacijskopravni posel, pogodba o odsvojitvi, npr. prodajna pogodba, ki je tudi
kavzalen pravni posel.
Šele z razpolagalni pravnim poslom pa se pravice iz delnice oz. delnice same prenesejo na d.d. Pri tem gre za
stvarnopravni vidik (prenos oz. pridobitev delnic kot stvari) in korporacijskopravni vidik (prenos oz. pridobitev
članskih pravic). Slednje je odvisno od tega, ali gre za delnico kot vrednostni papir, ko je že izdana delniška
listina bodisi v materialni bodisi v nematerialni obliki, ali pa gre za delnico brez delniške listine, torej zgolj za
skupek članskih (korporacijskih) pravic. Pogoj, da se članske pravice prenesejo oz. pridobijo, je tako
stvarnopravni prenos delnice kot vrednostnega papirja (listine) kot obligacijskopravni prenos zgolj članskih
pravic. Stvarnopravni razpolagalni posel v primeru delnic kot vrednostnega papirja in cesija kot razpolagalni
posel obligacijskega prava, če gre zgolj za delnice kot članske pravice, sta kljub prepovedi pridobitve delnic
vendarle veljavna in učinkovita. To pomeni, da družba pridobi članske pravice, da nastopijo korporacijskopravni
učinki prenosa delnice in da družba s tem postane sama svoj delničar. Pridobitev je torej veljavna.
Ničen je lahko tudi razpolagalni pravni posel, vendar ne zaradi zakonske prepovedi pridobitve delnic, temveč
zaradi drugih splošnih predpostavk, ki bi bile pri tem kršene. Pri obligacijskopravnem kavzalnem poslu lahko
nastane tudi delna ničnost, če bi družba, ki bi imela v posesti že 9,5 % delnic, s pogodbo pridobila še 1 % delnic.
Pri ničnosti kavzalnega pravnega posla nimata zaradi ničnosti niti družba niti delničar (prodajalec)
izpolnitvenega zahtevka. Če bi se katerakoli stran pri zavračanju svoje izpolnitve sklicevala na to, bi lahko druga
stran postavila ugovor ničnosti svoje obveze. Družba nima obogatitvenega, kondikcijskega zahtevka, ampak
korporacijskopravni zahtevek, ki je močnejši – vrnitev prepovedanih plačil po 233. členu ZGD-1. Delničarja te
obveznosti ni mogoče oprostiti niti ne more svoje obveznosti kompenzirati z morebitno nasprotno terjatvijo, ki bi
jo imel do družbe. Tako delničar, ki ima kondikcijski zahtevek, nima ugovora ogroženosti v primeru zahtevka za
vrnitev plačila. Zahtevek družbe lahko uveljavljajo tudi upniki družbe (drugi odstavek 233. člena).
Delničarju (prodajalcu) pa ostane na voljo le obligacijskopravni obogatitveni zahtevek, ki ga lahko uveljavlja v

skladu z določili obligacijskega zakonika (OZ), ne glede na dejstvo, ali je družba uveljavljala ničnost posla in
zahtevala vrnitev plačila. Praviloma bo delničar obogatitveni zahtevek uveljavljal šele tedaj, ko bo družba
uveljavila vrnitev prepovedanega plačila in se bo zahtevek glasil na vrnitev delnic. Kondikcijski zahtevek lahko
delničar (prodajalec) načeloma uveljavlja tudi tedaj, če ugotovi ničnost in bi bila družba sicer pripravljena
vztrajati pri poslu (takšen interes bi prodajalec imel, če bi vrednost delnic pozneje narasla). Predpostavka
obogatitvenega zahtevka je namreč privolitev v prikrajšanje (volenti non fit iniuria).
Delničar kot prodajalec bo lahko hitro prikrajšan, četudi bo njegov kondikcijski zahtevek upravičen, že zaradi
pravil kondiciranja, če bo družba npr. pred tem delnice po nižji ceni odsvojila.
V praksi je učinkovitejše uveljavljanje odškodninske odgovornosti uprave d.d. zaradi škode, ki jo družba
povzroči z nezakonito pridobitvijo lastnih delnic. Že s to pridobitvijo je namreč izpolnjen osnovni pogoj za
odškodninsko odgovornost, višina škode pa je pogosto enaka razliki med morebitno nižjo tržno vrednostjo
delnic, ki ostanejo v posesti družbe, ter nakupno vrednostjo. Ta zahtevek lahko poleg družbe same uveljavljajo
tudi manjšinski delničarji.
6. Dolžniški kapital – dolžniški vrednostni papirji - obligacije

Premoženje družbe je sestavljeno tudi iz dolžniškega kapitala, kapitala, ki ga je družba pridobila z obveznostnimi
pravnimi posli, s krediti ipd., pri čemer je poudarek na financiranju prek izdaj obveznic – obligacij. Izdajo
obveznic in drugih obligacij ureja Zakon o vrednostnih papirjih in drugi izvedbeni predpisi.
ZGD-1 vsebuje le določbe o nekaterih posebnih vrstah obligacij, in sicer:
♥ zamenljivih obveznicah,
♥ dividendnih obveznicah,
♥ pravici do prednostnega nakupa delnic.
Te vrste obligacij so posebej pomembne, zato ZGD-1 določa posebnosti pri odločanju o njihovi izdaji in
posebnosti postopku pri povečevanju kapitala d.d. z izdajo teh obligacij v okviru t.i. pogojnega povečanja
osnovnega kapitala.
Obligacije so v mednarodni korporacijski praksi ena od pomembnih oblik financiranja d.d.
Obligacije se ponavadi v praksi emitirajo s pomočjo posredovanja banke. Lahko pa se banka tudi sama angažira
kot dejanski dajalec posojila.148
Po eni strani gre za večje varstvo investitorja, ki se mu zagotavlja vračilo glavnice, čeprav to jamstvo ni
absolutno, vsekakor pa je imetnik obveznice upnik družbe, v nasprotju z delničarjem, ki to ni, in je ob
prenehanju družbe, bodisi prostovoljnem bodisi prisilnem, poplačan pred imetnikom delnice.
Dolžniško financiranje pomeni za imetnika obligacije določeno vrsto rizika, zaradi česar daje družba različnim
imetnikom obveznic in drugih obligacijskih papirjev različne prednosti, koristi in varščine, kot simulacijo za
njihov nakup.
Zamenljiva obveznica ali konvertibilna obveznica obligacijskemu upravičencu omogoča, da svoj posojilni
kapital spremeni v investicijski kapital, torej da obveznico spremeni v delnico.
V praksi se te obveznice razlikujejo glede načina, kako se obveznico zamenja za delnico, in sicer se lahko
imetniku postavi najdaljši rok, v katerem lahko realizira to svojo pravico, ali pa se možnost zamenjave določi
avtomatično na določen datum v prihodnosti. To svojo pravico imetnik uresniči s posebno pisno izjavo, ki se
izda v dvojniku. Navesti mora delež po številu, nominalnem znesku, razredu delnic in ta izjava ima enak učinek
kot vpisana izjava (349. člen). Izjave, katerih vsebina ne ustreza prej navedenemu ali ki vsebujejo omejitve
upravičenčeve obveznosti, so nične.
Druga vrsta obligacij, ki jih določa ZGD-1, so t.i. pravice do prednostnega nakupa delnic (371. člen). Gre za
prvenstveno pravico upravičenca do nakupa delnic morebitnih novih emisij, ki jo imajo tudi delničarji. To je
obveznostni oz. dolžniški vrednostni papir z opcijo, torej ne gre za opcijo oz. za opcijski vrednostni papir
(options securities), označen kot listina, ki vsebuje pravico, ne pa tudi obveznosti kupiti ali prodati določen
vrednostni papir oz. finančni instrument za določeno ceno v določenem časovnem obdobju ali na natančno
določen datum. To je torej vrednostni papir z upravičenji (warrants securities), ki imetniku nudi pravico, vendar
ne obveznost, da kupi ali proda po določeni ceni,ob določenem času ali v določenem časovnem obdobju
določeno količino delnic. Glavna razlika glede na čiste opcijske vrednostne papirje je v časovni dimenziji, saj
veljajo vrednostni papirji z upravičenji časovno dalj časa, lahko pa tudi neomejen čas, ponavadi pa jih izda
izdajatelj, ki je izdal osnovni vrednostni papir. ZGD-1 ureja t.i. debt with equity warrants.
Tretja vrsta obligacij so dividendne obveznice oz. obveznice s pravico do dobička. Gre za obveznice, s katerimi
se pravice imetnikov obveznic povezujejo z dividendami delničarjev (371. člen) in dajejo torej poleg fiksnih
obresti še pravico do določenega dela čistega dobička. V tem primeru gre še vedno za posojilo, in ne za udeležbo
148
Če banka posojilo spremeni v obveznice, glaseče se na določene dele celotne kreditne vsote, lahko pride do
obveznic, ki se glasijo po naredbi z lastnih bankinim bianco indosamentom – s čimer se doseže, da tudi ti papirji
dejansko krožijo kot imetniški papirji.
v družbi, le da daje to posojilo poleg normalnih obresti še pravico do udeležbe v dobičku (parciarično posojilo).
Za veljavnost sklepa je potrebna posebna kvalificirana večina, in sicer treh četrtin pri sklepanju zastopanega
osnovnega kapitala – delničarjev na skupščini, pri čemer lahko statut določi tudi drugačno kapitalsko večino in
druge zahteve ter soglasje, npr. določenega razreda delničarjev, kot to velja pri rednem povečanju kapitala (prvi
Za izdajo teh obligacij se lahko da pooblastilo tudi upravi, vendar največ za obdobje petih let (t.i. pogojni
odobreni kapital – drugi odstavek 371. člena).
Zakon posebej določa, da je treba izdajo zamenljivih – konvertibilnih obveznic vpisati v sodni register, zaradi
česar se upravi in predsedniku nadzornega sveta nalaga dolžnost, da morata sklep o izdaji zamenljivih obveznic
in tudi izjavo o njihovi izdaji prijaviti za vpis v register (drugi odstavek 371. člena). Obvestilo o sklepu in izjavi
se objavi v Uradnem listu RS.
ZGD-1 določa, da je poleg obveznic, s katerimi se pravice imetnikov povezujejo z dividendami delničarjev,
mogoče izdati tudi obveznice, za katere se določajo posebne pravice do udeležbe v dobičku brez povezave z
dividendami delničarjev (tretji odstavek 371. člena).
Z izdajo prednostnih obveznic ne smejo biti prizadete pravice delničarjev, predvsem njihova pravica do
prednostnega nakupa novih delnic. Delničarji imajo torej ne samo predkupno pravico do novih delnic, ampak
tudi predkupno pravico pred tretjimi osebami do nakupa prednostnih obveznic. Pri uveljavitvi te prednosti se
smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za predkupno pravico v zvezi z delnicami (četrti odstavek 371. člena).
Tako kot pri predkupni pravici v zvezi z delnicami se lahko tudi ta predkupna pravica do nakupa prednostnih
obveznic v celoti ali delno izključi.
7. Kapitalsko posojilo
Kapitalsko posojilo ZGD-1 določa v 498. in 499. členu le pri d.o.o. Gre za posojilo, ki ga družbenik ali tretja
oseba namesto lastnega kapitala da družbi, ki je v slabem finančnem stanju in potrebuje lastni kapital; če da
posojilo tretja oseba, dobi za to zavarovanje s strani družbenika. Takšno posojilo se šteje za kapitalsko posojilo
in je v primeru stečaja oz. postopka prisilne poravnave obravnavano kot premoženje družbe, kar pomeni, da se
ostali upniki poplačajo pred družbenikom oz. tretjo osebo – posojilodajalcem. Enako kot za posojila velja tudi za
druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila (tretji odstavek
468. člena).
Za kapitalsko posojilo družbe pa se ne šteje tisto pravno dejanje s strani tretjega, ko le-ta opusti svojo pravico
zahtevati zavarovanje oz. svojo pravico odpovedati pogodbo in zahtevati vračilo danega posojila (četrti odstavek
498. člena).
Ta institut velja pri d.d. samo za delničarje, ki imajo v d.d. več kot 25 % delež delnic z glasovalno pravico. V teh
primerih se določbe o kapitalskem posojilu pri d.o.o. smiselno uporabljajo tudi za d.d. (četrti odstavek 227.
člena).
u
8. Razdelitev in združitev delnic (split up in split down)
Število delnic d.d. je v korelaciji z velikostjo osnovnega kapitala in nominalnim zneskom delnic. Njihovo število
se lahko spreminja ob spremembi osnovnega kapitala, bodisi ob povečanju bodisi ob zmanjšanju, o čemer ZGD-
1 vsebuje kogentna pravila. Poleg tega lahko pride do spremembe števila delnic tudi ob nespremenjenem
osnovnem kapitalu, posledica tega pa je vedno hkratna sprememba nominalnega zneska delnic. Pri teh operacijah
ne sme priti do sprememb v proporcionalnem lastniškem interesu delničarjev, torej v njihovem deležu v
osnovnem kapitalu. Zato je takšno korporacijskopravno dejanje načeloma nevtralno glede pravic in položaja
delničarja. ZGD-1 natančno opredeljuje pogoje, pod katerimi se lahko delnice razdelijo na delnice z nižjim
nominalnim zneskom (split up) ali pa združijo v delnice z višjim nominalnim zneskom (split down, reverse split).
Z vidika delničarjev je postopek razdelitve delnic na delnice z nižjim nominalnim zneskom manj problematičen.
Zato se lahko razdelitev na delnice z nižjim nominalnim zneskom opravi že s samo spremembo statuta, v skladu
s siceršnjimi pravili, ki določajo način spremembe statuta.
Pri združitvi delnic v delnice z višjim nominalnim zneskom, lahko pride do posega v delničarjeve pravice, če se
menjalno razmerje ne izide.
Pri razdelitvi delnic lahko delničar, s tem ko obdrži staro delnico, uveljavlja vse pravice, kot bi jih uveljavljal iz
novega števila delnic, ker mu stara delnica kot globalna delnica predstavlja vse nove delnice. Pri združitvi delnic
to ni mogoče, saj gre za poseg v njegov položaj, zaradi česar ZGD-1 določa, da je za združitev delnic v delnice z
višjim nominalnim zneskom poleg spremembe statuta potrebno tudi soglasje vsakega delničarja (četrti odstavek
172. člena).
9. Amortizacija delnic
ZGD-1 določa dve skupini primerov, v katerih je možna amortizacija delnic, in sicer razveljavitev delnic po
amortizacijskem postopku (243. člen) in razveljavitev delnic s strani družbe (244. člen). Poleg tega ZGD-1 ureja
tudi zamenjavo poškodovane delniške listine.
Če se delnica ali začasnica (ki je tudi vrednostni papir) izgubi ali uniči, se listina lahko razveljavi po predpisih o
amortizaciji vrednostnih papirjev. V tem primeru se torej ne razveljavi delnica kot skupek pravic, razveljavi se
delnica kot listina oz. delniška listina. Postopek razveljavitve samo listine ne vpliva na veljavnost članskih
pravic.
Postopek se lahko začne šele na podlagi predpostavke, da je delnica oz. začasnica uničena oz. izgubljena. Ne gre
samo za navadno zamenjavo poškodovane delniške listine, pri čemer bi šlo za drug postopek, ne pa razveljavitev
po amortizacijskem postopku. Aktivno legitimiran za začetek postopka je delničar, upravičenec do delnice.
S pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi listine le-ta nima več legitimacijskega učinka. Zato s pridobitvijo take
listine, tudi v primeru dobroverne pridobitve, ni mogoče postati delničar. Delničar, katerega listina je v
amortizacijskem postopku razveljavljena, pa ima nato pravico od družbe zahtevati, da mu izda novo delniško
listino. Z razveljavitvijo delnice ali začasnice se obenem razveljavijo tudi dividendni kuponi, ki še niso dospeli v
plačilo in se glasijo na imetnika.
Drug primer amortizacije delnic je razveljavitev delnic s strani družbe, če je zaradi spremembe pravnih razmerij
postala nepravilna vsebina delniške listine. Postopek razveljavitve v tem primeru izvede družba v okviru svojih
pristojnosti, vendar mora za to dobiti dovoljenje sodišča.
ZGD-1 posebej ureja možnost razveljavitve delnic v primeru zmanjšanja osnovnega kapitala. Delnice se namreč
lahko razveljavijo le takrat, ko nepravilnost temelji na spremembi nominalnega zneska delnic, če je treba
nominalni znesek zmanjšati zato, da bi se zmanjšal osnovni kapital. Delnic torej ni mogoče razveljaviti v
primeru povečanja osnovnega kapitala, zaradi česar bi bilo eventualno treba povečati nominalne zneske delnic
(kar pride v poštev le, če gre za povečanje kapitala iz sredstev družbe, s konkurenco med nevplačanimi in
vplačanimi delnicami), saj zaradi morebitne neuskladitve drugi delničarji ne bi bili prikrajšani, če konkretni
delničar ne bi zamenjal delnice, ki ne ustreza nominalnemu znesku.
Redno zmanjšanje osnovnega kapitala se lahko opravi bodisi z zmanjšanjem nominalnega zneska delnic bodisi z
združevanjem delnic, če se najnižji nominalni znesek za delnice ne more več zmanjšati (četrti odstavek 372.
člena). Družba lahko razveljavi tudi predložne delnice, ki ne dosežejo potrebnega števila, da bi bile nadomeščene
z novimi, in ki družbi niso dane na razpolago, da bi jih unovčila za račun udeležencev (prvi odstavek 376. člena).
Družba mora za razveljavitev delnic izpeljati predpisan postopek. Pri razveljavitvi delnic zaradi zmanjšanja
osnovnega kapitala, ki se izvede z zmanjšanjem nominalnega zneska delnice, mora družba ravnati po 244. členu
ZGD-1. Kadar gre za združevanje, ni potrebno dovoljenje sodišča po 244. členu ZGD-1, temveč velja specialni
postopek po 376. členu ZGD-1. Najprej mora poskusiti pridobiti listine, ki so nepravilne, z normalnim pozivom.
Šele nato lahko začne s postopkom za razveljavitev delnice. Dovoljenje za postopek da sodišče na zahtevo
uprave družbe, pri čemer sodišče preveri, ali obstajajo pravne predpostavke za razveljavitev, ali družba z
odločitvijo o razveljavitvenem postopku ni prekoračila sovjih pravic in ali je ocena družbe pravilna. Po
pridobljenem dovoljenju sodišča mora družba v ponovnem pozivu jasno izraziti željo, da se ji izročijo vse ali le
določene delnice, zaradi zamenjave oz. zaradi drugega razloga. Poziv mora vsebovati opozorilo, da bodo delnice,
ki ne bodo izročene, razveljavljene, in tudi opozorilo, da je sodišče dalo dovoljenje za takšno razveljavitev.
Na podlagi teh predpostavk in izpeljanega postopka lahko družba listine razveljavi. Razveljavitev začne veljati z
objavo. V objavi se razveljavljene delnice označijo tako, da iz nje nedvoumno izhaja, da je delnica
razveljavljena. Posledica razveljavitve je neveljavnost listine, ne poseže pa v članske pravice delničarjev.
Delničar ima pravico zahtevati, da mu družba izda nove delnice.
V primeru zmanjšanja osnovnega kapitala in razveljavitve delnic zaradi združitve delnic pa mora družba nove
delnice, ki so izdane namesto razveljavljenih in nezamenjanih, prodati za račun delničarjev po uradni borzni ceni
s pomočjo borznega posrednika oz. na javni dražbi, če ni borzne cene (tretji odstavek 376. člena). Delničarji, ki
so jim bile delnice razveljavljene, namesto njih pa se prodajajo nove delnice, morajo biti obveščeni posebej,
razen če to ni mogoče. Objava in obvestilo morata biti opravljena najmanj dva tedna pred dražbo. Izkupiček od
prodaje delnic družba izplača udeležencem (četrti odstavek 376. člena).
ZGD-1 ureja tudi postopek zamenjave poškodovane listine (245. člen). Če je delnica ali začasnica poškodovana,
tako da ni več primerna za promet, bistvena vsebina pa je še razpoznavna, lahko delničar – upravičenec zahteva,
da mu družba na njegove stroške izda novo listino proti izročitvi stare. Predpostavka te zamenjava je, da je staro
listino v bistvenih elementih mogoče identificirati. Družba nima pravice zahtevati več kot povrnitev stroškov
zamenjave, temu plačilu pa se tudi ne sme odpovedati. Staro listino mora družba po zamenjavi uničiti.
10. Ustanovitev delniške družbe

V teoriji statusnega prava se pri ustanavljanju gospodarskih subjektov obravnava t.i. koncesijski in normativni
sistem ustanavljanja, ki se razlikujeta po stopnji intenzitete vključitve državnih organov v postopek ustanovitve.
Koncesijski sistem predstavlja takšno ustanovitev podjetja, ki je odvisna od diskrecijske uprave odločbe državnih
oblasti. Pri normativnem sistemu je ustanovitev podjetja odvisna od svobodne volje in gospodarske iniciative
podjetnikov, ki sicer ne morejo ustanavljati kakršnihkoli podjetij, temveč lahko ustanovijo podjetje v
pravnoorganizacijski obliki, ki jo predvideva zakon ob izpolnitvi osnovnih pogojev, predpisanih vnaprej,
praviloma z zakonom. Ob izpolnitvi pogojev ne gre več za arbitriranje državnih organov, pač pa se ustanovitev
in opravljanje dejavnosti morata dovoliti. Podjetje se lahko ustanovi z vpisom v sodni register, ki predstavlja
korporacijskopravno predpostavko za začetek delovanja družbe. Preden začne opravljati svojo dejavnost, pa
mora izpolniti z zakonom določene posebne pogoje za opravljanje dejavnosti, kar ugotavlja pristojen upravni
organ (sedmi odstavek 6. člena); možno je torej, da je podjetje že registrirano, ustanovljeno kot pravna oseba,
nima pa še ugotovitvene odločbe upravnega organa o izpolnitvi posebnih pogojev, določenih z drugim zakonom,
kar pomeni oviro za začetek opravljanja dejavnosti.
V modernem korporacijskem pravu se soglasja za izdajo delnic ne dajejo ob prvi ustanovitvi družbe, prav tako se
ne izdajajo dovoljenja za nove emisije delnic, ki jih prevzamejo obstoječi delničarji in tudi druge osebe brez t.i.
javne ponudbe delnic.149
D.d. se ne ustanovi naenkrat in tudi ne s pogodbo.

D.d. se lahko ustanovi po dveh postopkih, in sicer po postopku sočasne (simultane) ustanovitve ali po postopku
postopne (sukcesivne) ustanovitve. Enkratna ustanovitev oz. vpis celotnega kapitala s strani ustanoviteljev je
predvsem v praksi evropske kontinentalne zakonodaje veliko pogostejši način ustanavljanja d.d. Naše pravo
družb je opredelilo obe možnosti ustanovitve d.d., tako po postopku sočasne kot tudi po postopku sukcesivne
ustanovitve.
Veliko kompleksnejši, težavnejši in veliko bolj formaliziran je postopek sukcesivne ustanovitve. Tudi pri
sukcesivni ustanovitvi morajo biti vse delnice vpisane, ni pa nujno, da so v celoti vplačane, tako kot tudi ne pri
simultani ustanovitvi.
Ne glede na konkretno obliko postopka ustanovitve d.d. lahko celotni postopek ustanovitve razdelimo v tri
vsebinske sklope oz. faze:
♥ predinkorporacijska faza,
♥ faza organiziranja in strukturiranja družbe,
♥ faza inkorporiranja.
1. V predinkorporacijski fazi gre za dogovor bodočih ustanoviteljev o ustanovitvi in strukturi d.d. V ta namen
ustanovitelji sklenejo sporazum, bodisi obličen bodisi neobličen, s katerim se dogovorijo o ustanovitvi d.d.
ter o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s tem. Ta sporazum ne sodi v korporacijsko – delniško
pravo in ima samo obligacijskopravno naravo. Ustanovitelji se lahko že v tem sporazumu dogovorijo o
povsem konkretnih določbah oz. strukturi bodoče d.d. (tudi o podrobnih določbah statuta). Ustanovitelji v
tem primeru osrednjo pozornost posvetijo predvsem številu ustanoviteljev, zagotovitvi osnovnega kapitala,
dejavnosti nove družbe, globalni strukturi in organizaciji družbe. Morebitna kršitev tega sporazuma s strani
kateregakoli ustanovitelja se v celoti obravnava po pravilih ob obligacijskega prava. Drugi ustanovitelji imajo
tako izpolnitvene kot tudi odškodninske zahtevke zaradi neizpolnitve oz. zaradi nepravilne izpolnitve.
Ustanovitelji sestavljajo t.i. ustanovni konzorcij.150
2. V tej fazi ustanovitelji realizirajo predinkorporacijski sporazum. Sprejemajo statut d.d. in zagotovijo vpis
celotnega osnovnega kapitala. S tem je družba že ustanovljena, saj je oblikovano tako notranje razmerje kot
tudi materialni temelji za delo družbe.
3. V fazi inkorporiranja gre za pridobitev lastnosti pravne osebe, to je vpis družbe v sodni register. Da pa se to
149
Agencija za trg vrednostnih papirjev odloča le o tem, ali so izpolnjeni pogoji za uvrstitev delnic družbe na
borzo in ali so izpolnjeni pogoji v zvezi z razkritjem informacij o družbi, kadar se bodisi obstoječe že izdane
delnice bodisi delnice novih emisij (tudi pri ustanovitvi družbe) ponudijo javnosti v odkup. V tem okviru je treba
ločiti diskrecijsko pravico tega organa od njegove kontrolne vloge, v kateri, kadar mora zahtevi subjekta ugoditi,
le ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji z zagotovljenim sistemom pravnega varstva.
150
Pri tem gre za societetno razmerje civilnega prava.
lahko stori, je treba imenovati organe družbe in vplačati ves oz. predpisan del osnovnega kapitala.
10.1. Sočasna (simultana) ustanovitev

Simultana ustanovitev je ustanovitev, pri kateri ustanovitelji sami vpišejo in prevzamejo ves delniški kapital.
ZGD-1 opredeljuje postopek sočasne oz. simultane ustanovitve kot nastanek d.d. tako, da vsi ustanovitelji
sprejmejo in podpišejo statut ter sami prevzamejo vse delnice (189. člen). Ustanovitelji so lahko bodisi fizične
bodisi pravne osebe. D.d. ima lahko enega ali več ustanoviteljev (169. člen). 151 Kasneje, po registraciji, ni nujno,
da vsi ustanovitelji ostanejo delničarji d.d., kar pomeni, da lahko teoretično vsi ustanovitelji prodajo svoje
delnice, bodisi enemu ustanovitelju bodisi tretjemu, ki postane tudi edini delničar d.d. (t.i. d.d. z enim
delničarjem – 206. člen).
Ustanovitelji so tudi delničarji, in sicer tisti, ki so ustanovili družbo, torej so sprejeli in podpisali statut d.d.
Ustanovitelji delnic ne vpisujejo, temveč jih prevzamejo, kakor je praviloma določeno s statutom, kar nadomešča
vpisno izjavo, ki jo podpisujejo tiste osebe, ki želijo biti delničarji kasneje, po ustanovitvi družbe, ob novi emisiji
delnic.
Ob ustanovitvi morajo ustanovitelji prevzeti vse delnice. Ni mogoče, da bi ustanovitelji prevzeli le del delnic, del
delnic pa bi kasneje prodali tretjim osebam. To pomeni, da družba ob ustanovitvi ne more imeti lastnih delnic –
delnic, ki bi bile izdane (issued), ne bi pa bile vpisane s strani ustanoviteljev oz. delničarjev (outstanding shares).
ZGD-1 določa, da je d.d. ustanovljena tedaj, ko ustanovitelji prevzamejo vse delnice (190. člen), ne določa pa,
da morajo ustanovitelji prevzeti delnice s statutom in da mora biti v statutu navedeno, koliko delnic ob
ustanovitvi prevzame vsak ustanovitelj. Možno je, da ustanovitelji delnice prevzamejo tudi kasneje, s posebno
listino o prevzemu, ki jo je treba prijaviti za vpis v register družbe (drugi odstavek 189. člena).
Družba obstaja že pred registracijo, toda brez priznane pravne osebnosti. Tej embrionalni družbi se na
splošno priznava status navadne družbe civilnega prava – societete. V zvezi s tem ZGD-1 posebej ureja
najpomembnejše vprašanje, to je vprašanje odgovornosti za obveznosti, če kdo pred vpisom družbe v register
nastopa v njenem imenu. Tedaj nastopajoči odgovarja osebno z vsem svojim premoženjem. Če je teh oseb več,
odgovarjajo solidarno. Če pri takšnem nastopanju družbeniki pridobijo kakšne pravice, jih morajo po vpisu
družbe v register prenesti na družbo, razen če ta prevzemu nasprotuje (četrti odstavek 5. člena). Ustanovitelji ne
morejo obdržati zase morebitnih pozitivnih učinkov poslovanja preddružbe, ampak jih morajo prenesti na
družbo, o čemer kasneje seveda odloča družba oz. njeni organi. 152
Prvi nadzorni svet družbe imenujejo ustanovitelji, ki so tedaj tudi edini delničarji družbe. Člani nadzornega
sveta, če ga družba seveda ima, se lahko imenujejo bodisi v statutu bodisi s posebno listino, ki jo je prav tako
treba priložiti prijavi za vpis v register (drugi odstavek 199. člena). Ustanovitelji tudi imenujejo finančnega
revizorja za prvo polno ali delno poslovno leto. Nadzorni svet pa imenuje člane prve uprave. Tudi listino o
imenovanju uprave je treba priložiti k prijavi za vpis v register. Če v d.d. ni nadzornega sveta, imenujejo člane
uprave ustanovitelji, kar lahko prav tako opravijo bodisi v statutu bodisi s posebno listino. Člani nadzornega
sveta so imenovani le do prve skupščine, ko se opravljajo nove volitve članov nadzornega sveta.
Pred vpisom v register je treba vplačati tudi osnovni kapital, bodisi v denarju bodisi s stvarnimi vložki, pri čemer
mora biti v vsakem primeru vplačana vsaj ena četrtina emisijskega zneska, na katerega se glasijo vpisane
delnice, sicer pa za to veljajo pravila o vplačilu delnic.
Po vplačilu osnovnega kapitala in imenovanju začasnih organov družbe se družba prijavi za vpis v register, česar
ne opravljajo ustanovitelji sami, temveč člani uprave in nadzornega sveta (198. člena).
Pred tem morajo ustanovitelji sestaviti izčrpno pisno poročilo o poteku ustanovitve družbe. V ustanovitvenem
poročilu morajo biti prikazane bistvene okoliščine, od katerih je odvisno plačilo za stvarne vložke ali stvarni
prevzem, pri čemer se navedejo zlasti:
♥ pravni posli, s katerimi je družba pridobila stvarne vložke;
♥ če je v družbo vloženo podjetje, njegov dobiček zadnjih dveh let ter nabavni in proizvodni stroški v
zadnjih dveh letih (v zvezi s tem gre za tehnično napako v drugem odstavku 193. člena ZGD-1, ki o
stroških govori v posebni alinei, povezani pa so z vloženim podjetjem).
151
Kadar d.d. ustanovi en ustanovitelj, govorimo o t.t. d.d. z enim ustanoviteljem, ki jo moramo razlikovati od
d.d. z enim delničarjem. Za ustanovitev d.d. z enim ustanoviteljem veljajo še posebne strogosti, npr. pri vplačilu
delnic (šesti odstavek 191. člena).
152
Morebitno opravljanje dejavnosti pred vpisom d.d. v sodni register je z ZGD-1 sicer prepovedano, vendar
civilnopravno sklenjen posel velja z ureditvijo odgovornosti za obveznosti in z obveznostjo prenosa pravic.
Poleg tega se mora v ustanovitvenem poročilu navesti tudi:

♥ ali in v kakšnem obsegu so bile ob ustanovitvi prevzete delnice za račun članov uprave ali
nadzornega sveta;
♥ ali in na kakšen način si je član uprave nadzornega sveta pridobil posebno ugodnost oz. plačilo za
pripravo ustanovitve.
Ustanovitveno poročilo in celoten potek ustanovitve družbe morajo pregledati člani uprave in nadzornega sveta.
Ta obveznost velja tudi tedaj, če so ustanovitelji sami člani nadzornega sveta ali če je kdo od njih član uprave
(prvi odstavek 194. člena).
Poleg ustanovitvenega postopka s strani revizorja je potreben, ko mora poleg članov uprave in nadzornega sveta
pregledati ustanovitev tudi eden ali več ustanovitvenih revizorjev, ki jih ne imenujejo ustanovitelji sami, ampak
sodišče: 153
♥ če je član uprave ali nadzornega sveta sam prevzel delnice,
♥ če so bile ob ustanovitvi prevzete delnice za račun članov uprave ali nadzornega sveta,
♥ če si je član uprave ali nadzornega sveta pridobil posebno ugodnost ali plačilo za pripravo
ustanovitve,
♥ če se ustanovitev izvede s stvarnimi vložki (drugi odstavek 194. člena).
Preveritev poročila o ustanovitvi ima v glavnem namen preprečiti zlorabe.

Ustanovitveni revizorji lahko od ustanoviteljev zahtevajo vsa potrebna pojasnila in dokazila. Če se pr tem
pojavijo kakršnakoli nesoglasja, o razrešitvi spora odloči sodišče. Ustanovitveni revizorji imajo pravico do
povračila stroškov in do plačila za delo, kar se določi po predpisani tarifi in gre v breme družbe (197. člen).
Družba se nato prijavi za vpis v register, pri čemer prijava vsebuje:

♥ navedbo zneska, za katerega se izdajo delnice,
♥ dokazilo pooblaščene banke, da uprava prosto razpolaga z vplačanim zneskom,
♥ zagotovilo ustanoviteljev, da so seznanjeni z dolžnostjo obveščanja sodišča in da ni zadržkov oz.
okoliščin, ki bi članom uprave onemogočale njihovo imenovanje (četrti odstavek 265. člena),
♥ določitev obsega upravičenja članov uprave za zastopanje.
Poleg tega je treba k prijavi priložiti še:

♥ statut in listine, na podlagi katerih je bil statut pripravljen, in listine, na podlagi katerih so
ustanovitelji prevzeli delnice,
♥ obračun ustanovitvenih stroškov, ki gredo v breme družbe; v tem obračunu se navedejo plačila po
zaporedju in višini, prejemniki izplačil pa posamično,
♥ listine o imenovanju uprave in nadzornega sveta,
♥ ustanovitveno poročilo in revizijska poročila članov uprave in nadzornega sveta ter ustanovitvenih
revizorjev, ki jim morajo biti priložene tudi listine, na katerih temeljijo bistvene ugotovitve iz
omenjenih poročil.
Člani uprave morajo svoj podpis hraniti na sodišču. Dokumenti, ki se prilagajo, se hranijo na sodišču, bodisi v
izvirniku bodisi v overjenem prepisu (199. člen).
Na podlagi prijave sodišče odloči o vpisu družbe v register. Pri tem pa sodišče nima zgolj formalne vloge
ugotovitve, temveč ima tudi pravico do materialne presoje, ali je družba pravilno ustanovljena in prijavljena. S
tem sodišče v bistvu presoja upravičenost vpisa in kreiranja d.d. Če sodišče ugotovi, da družba ni pravilno
ustanovljena in prijavljena, mora vpis zavrniti. Sodišče zavrne vpis tudi tedaj, če ustanovitveni revizorji
ugotovijo ali je očitno, da je ustanovitveno poročilo ali poročilo članov uprave in nadzornega sveta nepravilno,
nepopolno ali v nasprotju z zakonskimi predpisi, ali če je vrednost stvarnih vložkov ali stvarnega prevzema
bistveno manjša od nominalnega zneska delnic ali plačila, ki ga je zaradi tega potrebno zagotoviti.
Če sodišče nima pomislekov ali ko s odpravijo pomanjkljivosti, ki so v tem postopku ugotovljene, vpiše družbo
v register in registracijo objavi. Poleg podatkov, ki se vpišejo pri vseh družbah, to je firma, dejavnost, sedež (prvi
odstavek 47. člena), se pri registraciji d.d. vpiše tudi:
♥ višina osnovnega kapitala in morebitnega odobrenega kapitala,
♥ dan sprejema statuta,
153
Ne gre torej za finančnega revizorja, ki ga imenujejo ustanovitelji za prvo poslovno leto, ampak za
ustanovitvenega revizorja.
♥ imena in naslove članov uprave,

♥ trajanje družbe, če je ta ustanovljena za določen čas,
♥ upravičenje članov uprave za zastopanje.
Vse to sodišče objavi tudi v uradni registrski objavi, poleg tega pa se objavi še:
♥ ime in prebivališče oz. firmo in sedež vsakega ustanovitelja,
♥ firmo in sedež družbe,
♥ dejavnosti družbe,
♥ znesek osnovnega kapitala, nominalno in emisijsko vrednost delnic, število delnic vsake nominalne
vrednosti, v primeru več razredov delnic tudi razred ter število delnic, ki se izdajo v posameznem
razredu,
♥ ali se delnice glasijo na prinosnika ali na ime,
♥ število članov uprave in nadzornega sveta, če ga družba ima, ali akt, v katerem se to število določi,
♥ obliko in način objav, pomembnih za družbo oz. delničarje,
♥ čas trajanja družbe,
♥ način prenehanja družbe,
♥ določba statuta o možnosti preoblikovanja različnih vrst delnic,
♥ morebitne posebne ugodnosti posameznim delničarjem ali tretjim osebam, z navedbo upravičenca teh
ugodnosti,
♥ stroške, ki jih družba povrne delničarjem ali drugim osebam kot nadomestilo ali kot plačilo za
pripravo ustanovitve družbe (ustanovitveni stroški),
♥ natančne določbe o stvarnih vložkih oz. stvarnem prevzemu.
Nadalje objava vsebuje:

♥ določbe statuta ali drugega akta o sestavi uprave,
♥ emisijski znesek delnic,
♥ imena, poklice in naslove članov prvega nadzornega sveta (202. člen).
Sočasno z objavo vpisa v register sodišče objavi tudi, da je na sodišču mogoč vpogled v predloženo
dokumentacijo, zlasti v poročila članov uprave, nadzornega sveta in ustanovitvenih revizorjev (drugi odstavek
202. člena).
Pri ustanovitvi je zagotovljena javnost ustanoviteljev. Ti ne morejo ostati anonimni, prav tako je znano, koliko in
kakšne delnice prevzamejo. Te javnosti se ustanovitelji ne morejo rešiti niti z izdajo prinosniških delnic, saj
mora biti navedeno, koliko delnic je vsak prevzel.
Javnost ustanoviteljev je posebej pomembna zaradi njihove odgovornosti. Izrecno pa ustanovitelji odgovarjajo
družbi kot solidarni dolžniki, seveda ne za vse obveznosti te družbe, temveč el za škodo, ki nastane zaradi
netočnosti podatkov, danih v zvezi z ustanovitvijo družbe (prvi odstavek 203. člena). Na ta način se varuje
predvsem družba sama, pa tudi tretje osebe, ki z družbo poslujejo, in novi delničarji, ki bodo kupili delnice od
obstoječih delničarjev ali ob novi emisiji.
Če ustanovitelji namenoma ali iz hude malomarnosti oškodujejo družbo s stvarnimi vložki ali pa tudi
ustanovitvenimi stroški, morajo škodo povrniti kot solidarni dolžniki. Pri tem tisti ustanovitelj, ki je ravnal kot
dober gospodarstvenik, ne odgovarja.
Poleg ustanoviteljev in oseb, za račun katerih so ustanovitelji prevzeli delnice, mora družbi kot solidarni dolžnik
povrniti škodo tudi oseba:
♥ če je pri prejemu plačila, ki v nasprotju s predpisi ni bilo všteto med ustanovitvene stroške, vedela ali
bi morala vedeti, da gre za namenoma izvršeno utajo ali je k tej utaji vede pripomogla,
♥ če je s stvarnim vložkom namenoma ali iz hude malomarnosti oškodovala družbo ali takšno
oškodovanje omogočila,
♥ če je pred vpisom družbe v register ali v dveh letih po njem javno napovedala delnice, zato da bi jih
dala v promet, če je vedela ali bi kot dober gospodarstvenik morala vedeti za nepravilnost ali
nepopolnost podatkov, danih za ustanovitev družbe, ali za oškodovanje družbe s stvarnimi vložki.
Če družba prevzame dolg pred vpisom v register, velja za veljavnost prevzema dolga posebnost, in sicer da ni
potrebna privolitev upnika, če družba odobri prevzem dolga v treh mesecih po vpisu družbe v register in to
sporoči upniku in dolžniku.154
154
S tem se odstopa od splošnega načela iz 427. člena OZ, ki za veljavnost prevzema dolga zahteva privolitev
Po vpisu družbe v register se lahko izdajo začasnice in delnice. Prej izdane začasnice ali delnice so nične. Za
škodo, nastalo iz take izdaje, odgovarjajo njihovi izdajatelji imetnikom kot solidarni dolžniki. ZGD-1 tako
prepoveduje, da bi se pred vpisom družbe v register prenašala pravica do deleža (205. člen).
10.2. Postopna (sukcesivna) ustanovitev

Postopek je veliko bolj formaliziran, saj pri inkorporaciji družbe poleg ustanoviteljev sodelujejo tudi bodoči
delničarji, ki so v inicialni fazi neznani.
Kapitalska in upravljalska strukturiranost d.d. morata biti že vnaprej jasni, kar se uredi s statutom in z
opredelitvijo značilnosti delnic. Bodočim podpisnikom mora biti namreč vnaprej jasno znano, da z nakupom
določenega števila delnic konkretnega razreda pridobijo določen »lastniški« interes v družbi in s t tem možnost
realizirati svoj namen z relativno ali absolutno kontrolo ipd. V ta namen je zakon pri javnem vpisu delnic
natančno predpisal oglas z vabilom in ga poimenoval prospekt.
Poleg tega, da inicialni ustanovitelji ne prevzamejo vseh delnic, je v postopkovnem pogledu pri sukcesivni
ustanovitvi v primerjavi s simultano največja razlika v tem, da je treba pred registracijo družbe opraviti
ustanovno skupščino. Pri simultani ustanovitvi ustanovna skupščina ni potrebna, saj vsa dejanja s sprejemom
statuta opravijo ustanovitelji sami.
ZGD-1 ureja postopek sukcesivne ustanovitve d.d. v 207. do 220. členu, s tem da je tudi pri tej ustanovitvi treba
upoštevati skupne določbe, ki veljajo za obe obliki ustanovitve (in poustanovitev) d.d. (183. do 188. člen), prav
tako pa tudi nekatere določbe, ki jih zakon posebej sicer predpisuje v okviru urejanja postopka sočasne
ustanovitve d.d.., npr. v zvezi s plačilom delnic (191. člen), ustanovitvenim poročilom (193. člen) ipd. Gre za
smiselno uporabo določb drugega pododdelka, ki ureja simultano ustanovitev (četrti odstavek 207. člena).
ZGD-1 opredeljuje postopno oz. sukcesivno ustanovitev s tem, da ustanovitelji sprejmejo statut, objavijo
prospekt, prevzamejo del delnic, druge delnice pa se vpisujejo na podlagi prospekta (prvi in drugi odstavek 207.
člena). Bistveno je, da ustanovitelji ne prevzamejo vseh delnic tako kot pri sočasni ustanovitvi. ZGD-1 ne določa
nobenega minimalnega števila delnic, ki jih ustanovitelji morajo prevzeti, da je zadoščeno zakonskemu kriteriju.
Druge delnice se vpisujejo na podlagi oglasa z vabilom k javnem vpisu delnic, ki ga zakon imenuje prospekt.
Vabilo javnosti mora potekati prek prospekta, ki je obvezen, razen če poseben zakon ne bi določil drugače (prvi
odstavek 207. člena). Prospekt, ki ima pravno naravo oglasa z vabilom (o trgovanju z vrednostnimi papirji). Po
ZGD-1 so njegove nujne sestavine naslednje:
♥ število, vrsta in razred delnic, ki se ponujajo za vpis, njihova nominalna vrednost in cena, po kateri se
izdajajo, ter število, vrsta in razred delnic, ki so bile prevzete brez vpisovanja,
♥ kraj, kjer se delnice vpisujejo, in opozorilo, da se tam lahko pregleda vsebina statuta ter
ustanovitveno poročilo in poročilo revizorjev,
♥ začetek in konce vpisovanja delnic,
♥ dan, na katerega preneha vpisnikova obveznost, če se družba dotlej ne bi prijavila za vpis v register,
♥ koliko je treba plačati za vpisane delnice pred vpisom družbe v register in posledice, ki bi nastopile,
če vpisnik obrokov ne bi vplačal pravočasno,
♥ točni podatki o stvarnih vložkih, ustanovitvenih stroških, posebnih plačilih in nagradah,
♥ način sklica ustanovne skupščine,
♥ najvišji znesek ustanovitvenih stroškov, ki gredo v breme družbe,
♥ ime, poklic in prebivališče oz. firma in sedež ustanoviteljev družbe.
Pri sukcesivni ustanovitvi v praksi praviloma sodeluje banka, ki za ustanovitelje izdela tudi prospekt in tehnično
posreduje pri emisiji delnic. ZGD-1 izrecno predpisuje, da se vpisovanje delnic in denarna vplačila opravljajo
samo pri bankah, pri katerih so vpisnikom na vpogled statut, poročila ustanoviteljev in revizorjev ter prospekt.
Statut sprejmejo ustanovitelji sami in v njem opredelijo vsa vprašanja, ki jih zahteva zakon. Statut mora biti
izdelan v obliki notarskega zapisa. Ustanovitelji morajo sestaviti ustanovitveno poročilo. Med
najpomembnejšimi sestavinami, ki morajo biti prikazane v ustanovitvenem poročilu, so okoliščine glede stvarnih
vložkov in prevzemov delnic ter podatki o pridobivanju drugih ugodnosti s strani članov prvega nadzornega
sveta in članov uprave. Ustanovitveno poročilo se uvodoma prebere na ustanovni skupščini kot prva vsebinska
točka (prvi odstavek 217. člena).
ZGD-1 določa, da morajo biti vpisnikom pri banki, pri kateri se delnice vpisujejo in plačujejo, na vpogled tudi
ustanovitveno poročilo, na to pa morajo biti vpisniki opozorjeni že v prospektu (2. alinea tretjega odstavka 207.
člena). Tudi sama vpisnica mora vsebovati vpisnikovo izjavo, da med drugim pozna poročilo ustanoviteljev (4.
upnika.
alinea drugega odstavka 209. člena). Iz teh določb izhaja, da mora biti poročilo ustanoviteljev izdelano pred
vpisovanjem delnic c strani tretjih oseb.
Ustanovitveno poročilo tako lahko vsebuje samo relevantne podatke o tistih aktivnostih ob ustanovitvi družbe, ki
so bile opravljene od trenutka začetka vpisovanja delnic, in tudi relevantne podatke v zvezi s stvarnimi vložki, ki
se nanašajo na ustanovitelje. Bistven namen predstavitve tega poročila na ustanovni skupščini je namreč v tem,
da vsi delničarji zvedo, kako je bila družba ustanovljena.
Vpisovanje delnic s strani tretjih oseb in denarna vplačila zanje se opravljajo samo pri bankah (prvi odstavek
208. člena). Pri tem lahko poteka sočasno vpisovanje delnic in njihovo vplačevanje sicer a se lahko delnice
vplačujejo tudi kasneje, s tem da mora biti namreč v vsakem primeru vplačana četrtina nominalne ali višje
emisijske vrednosti vseh delnic. Po registraciji pa lahko plačujejo samo preostale tri četrtine, kot to sicer velja v
drugih primerih. Po splošnih določbah ZGD-1 so vsi stvarni vložki in pogodbe o stvarnih vložkih neveljavni, če
statut teh določb nima (tretji odstavek 187. člena). Pri sukcesivni ustanovitvi to ne more veljati.
ZGD-1 v drugem odstavku 219. člena določa, da ustanovitelji, vpisniki ali prevzemniki delnic na podlagi
stvarnih vložkov nimajo glasovalne pravice na ustanovni skupščini. Iz te dikcije torej izhaja, da so stvarni vložki
v skucesivnem postopku lahko plačani tudi s strani tretjih oseb, kar je izjema glede na siceršnjo splošno določbo
tretjega odstavka 187. člena, po kateri morajo biti te zadeve vnaprej opredeljene že v statutu, saj obojega skupaj
ni mogoče realizirati.
Sicer pa se delnice prevzemajo z vpisnico, ki jo mora podpisati vsak vpisnik v treh izvodih, od katerih enega
zadrži vpisnik, dva pa družba. Vpisnica je izjava o vpisu delnic. Vpisnica mora vsebovati:
♥ število, razred vpisanih delnic, njihovo nominalno vrednost in ceno, po kateri se vpisujejo,
♥ izjavo vpisnika, da bo delnice vplačal pod pogoji, določenimi v prospektu,
♥ denarni znesek, ki ga vplača vpisnik pri vpisu delnic,
♥ vpisnikovo izjavo, da pozna statut, prospekt in poročilo ustanoviteljev ter revizorjev in da soglaša s
statutom in ustanovitvijo družbe,
♥ vpisnikov oz. pooblaščenčev podpis z označbo prebivališča oz. firme in sedeža, podpis pooblaščenca
banke, pri kateri so bili opravljeni vpisi in vplačila, ter pisno potrdilo banke o prejetem vplačilu.
Ti elementi so obligatorni, zato je posledica odsotnosti katerega izmed njih ničnost vpisnice. Nična pa je tudi
tista vpisnica, ki v nasprotju z ZGD-1 omejuje vpisnikovo obveznost (tretji odstavek 209. člena).
Rok za vpisovanje in vplačilo delnic ne sme biti daljši od treh mesecev od dneva, ki je določen za začetek
vpisovanja.
Ustanovitelji imajo možnost, da sami prevzamejo ali vpišejo tiste delnice, ki niso bile pravočasno vpisane ali
pravočasno vplačane, za kar imajo rok 15 dni po preteku roka za vpisovanje. Prevzem teh delnic morajo
ustanovitelji opraviti, če želijo, da ustanovitev d.d. uspe. V nasprotnem primeru se namreč šteje, da ustanovitev
ni uspela (tretji odstavek 210. člena). Če ustanovitev ni uspela, morajo ustanovitelji vrniti vse vplačane zneske. 155
V postopku sukcesivne ustanovitve je mogoče delnice tudi sukcesivno vplačevati, in sicer vse do določenega
roka. Možna pa so tudi določena nadaljnja vplačila, ki dospejo pred vpisom družbe v register. Če katero od teh
nadaljnjih plačil ni opravljeno pravočasno, ZGD-1 določa poseben postopek, podoben kaducitetnemu postopku,
ki se lahko opravi, če delničar ne izpolni svoje glavne obveznosti, in se konča z odvzemom delnice.
Po uspelem vpisu in vplačilu delnic sledi faza razdelitve vpisanih delnic. Ustanovitelji morajo delnice razdeliti
med vpisnike v 15 dneh po preteku roka, ki je v prospektu določen za vpisovanje delnic. Pri tem gre za
dodeljevanje delnic, torej določanje, koliko delnic pripada posameznemu delničarju. Da do nakupa pride, morajo
tako ponudbo ustanovitelji sprejeti, kar predstavlja razdelitev delnic med vpisnike. ZGD-1 izrecno določa, da
ustanovitelji delnic ne smejo dodeliti tistim vpisnikom, katerih plačilna nesposobnost je znana kateremu izmed
njih (prvi odstavek 212. člena). V praksi lahko pride do odklonitve tudi tedaj, kadar nočejo sprejeti kakšne
skupine delničarjev, pri kateri čutijo poskus minorizacije njih samih v družbi. Poleg tega je treba računati z
možnostjo, da se na javni poziv vpiše več delnic, kot jih jena voljo. 156 Obligacijskopravno je prospekt vabilo k
ponudbi pod objavljenimi pogoji, v skladu s prvim odstavkom 24. člena OZ. Podpis vpisnice predstavlja
155
Zakonski minimum predstavlja vplačilo ene četrtine delnic v denarju pred registracijo, kar veže tudi
ustanovitelje pri sukcesivni ustanovitvi družbe. Določba »pravilno vplačajo« se nanaša na obveznost tistega
vplačila, ki ga ustanovitelji določijo v prospektu in ki mora biti realizirano v treh mesecih od dneva začetka
vpisovanja.
156
Gre za institut iz primerjalnega delniškega prava, znan kot oversubskription.
ponudbo (22. člen OZ), dodelitev delnic pa sprejem ponudbe (28. člen OZ).
Šele z dodelitvijo delnic vpisnikom pride do dejanskega »prevzema« vseh delnic, pri čemer družba »nastane«. V
banki, pri kateri so se delnice vpisovale, se morajo vpisnikom dati na vpogled popolni seznami, iz katerih je
razvidno, koliko delnic vsake vrste oz. razreda je bilo vpisanih in dodeljenih vsakemu izmed vpisnikov. Seznam
mora vsebovati napotilo, da vpisniki, ki jih ni bila dodeljena nobena ali jim niso bile dodeljene vse vpisne
delnice, dvignejo preveč vplačane zneske (tretji odstavek 212. člena). Če niso bile vpisane in vplačane v roku
treh mesecev od dne, določenega za začetek vpisovanja, je treba delnice razdeliti v roku enega meseca po
preteku roka, ki je v prospektu določen za vpisovanje.
Z dnem prevzema delnic ima družba opredeljeno kapitalsko strukturo in že razpolaga z določenim
premoženjskim substratom, s plačili za delnice. Po ZGD-1 družba še takrat ni formalno ustanovljena. V tem času
še nima nobenih organov.
Z vplačili za delnice ustanovitelji ne smejo razpolagat. Z njimi lahko razpolaga uprava šele potem, ko je
opravljen vpis družbe v register.
Ustanovitelji morajo sklicati ustanovno skupščino z oglasom, ki se mora objaviti na enak način kot prospekt, in
to tako, da med dnem zadnje objave prospekta in ustanovno skupščino preteče najmanj 15 dni. Sama ustanovna
skupščina pa mora biti najkasneje v dveh mesecih po preteku s prospektom določnega roka za vpisovanje delnic.
To je lahko najkasneje 5 mesecev po začetku vpisovanja delnic (prvi odstavek 214. člena).
Vsem vpisnikom, ki so jim bile delnice dodeljene, je treba zagotoviti informacije za sodelovanje na ustanovni
skupščini. Zakon določa, da jim je treba v banki, pri kateri so delnice vpisovali, omogočiti pregled:
♥ statuta,
♥ poročil ustanoviteljev in revizorjev,
♥ seznama vpisnic,
♥ poročil ustanoviteljev o ustanovitvenih stroških,
♥ seznamov o razdelitvi delnic,
♥ seznama oseb, ki so prevzele delnice brez vpisa na podlagi prospekta (z navedbo, koliko delnic,
katere vrste in razreda je vsaka od njih prevzela).
Rok za izvedbo ustanovne skupščine se lahko samo izjemoma in iz utemeljenih razpolago na podlagi prošnje
ustanoviteljev s sklepom sodišča podaljša, vendar največ za mesec dni.
Ustanovna skupščina je za ustanovitev d.d. nujno potrebna in je obligatorna. Če se ustanovna skupščina ne
opravi, družba ne more biti ustanovljena.
Kraj skupščine je lahko določen v prospektu, sicer se mora skupščina opraviti na sedežu družbe. Na ustanovni
skupščini mora biti zastopana večina vseh delnic, če pa je predvidena izdaja delnic različnih razredov, pa tudi
večina delnic vsakega razreda.
Ustanovno skupščino odpre notar, ki ga morajo povabiti ustanovitelji. Notar sestavi seznam navzočih vpisnikov
in prevzemnikov delnic oz. njihovih zastopnikov ter ugotovi, ali je podan kvorum. Če sklepčnosti ni, lahko
ustanovitelji vnovič skličejo ustanovno skupščino. Sklic morajo opraviti najkasneje v naslednjih 15 dneh. V
primeru ponovne neuspešnosti, bodisi da ustanovitelji skupščine vnovič ne skličejo bodisi da skupščina vnovič ni
sklepčna, se šteje, da ustanovitev družbe ni uspela (peti odstavek 216. člena). Če je dosežen kvorum, ustanovna
skupščina nadaljuje z delom. Izvoli predsednika in dva preštevalca glasov. Nato se preberejo poročila
ustanoviteljev in revizorjev.
Skupščinski zapisnik vodi notar, poleg njega pa ga morajo podpisati še predsednik skupščine, oba preštevalca
glasov in ustanovitelji družbe.
Zakonsko določene pristojnosti ustanovne skupščine so naslednje:

♥ ugotavlja, ali so vpisane oz. prevzete vse delnice in ali je bila opravljena razdelitev delnic ter ali so
vplačila, ki morajo biti plačana do ustanovne skupščine, opravljena v skladu z zakonom in statutom,
♥ ugotavlja, ali so glede stvarnih vložkov vse zahteve izpolnjene tako, da bo družba s stvarnimi vložki
lahko prosto razpolagala takoj, ko bo vpisana v register,
♥ ugotavlja največji dovoljeni znesek ustanovitvenih stroškov, ki gredo v breme družbe,
♥ izvoli nadzorni svet oz. če družba nima nadzornega sveta, imenuje upravo.
O vseh štirih naštetih vprašanjih mora skupščina sprejeti sklepe, ki imajo poseben pravnoformalni pomen, saj
zakon določa, da je s sprejemom teh sklepov družba ustanovljena. Sklepi so formalnega značaja tudi zato, ker jih
je treba priložiti prijavi za vpis v register, poleg siceršnjih prilog, ki jih je treba priložiti prijavi za vpis
ustanovitve d.d. v sodni register.
Na ustanovni skupščini daje vsaka delnica en glas, sklepa pa se z večino na skupščini zastopanih delnic, ki niso
izvezete iz glasovanja. Odloča se torej z navadno večino, pri čemer ne sodelujejo nevolilne delnice. Pri
odločanju o največjem dovoljenem znesku ustanovitvenih stroškov, ki gredo v breme družbe, pa glasovalne
pravice nimajo ustanovitelji.
Na ustavni skupščini se lahko spremeni tudi statut, ki so ga sprejeli ustanovitelji. Obligatorni elementi statuta, ki
jih določa TGD-1, se lahko spremenijo le s soglasjem vseh vpisnikov in prevzemnikov delnic. O spremembi
drugih določb statuta pa je mogoče odločati le, če so navzoči upravičenci, katerih glasovi predstavljajo vsaj dve
tretjini osnovnega kapitala, sklep pa mora biti sprejet z njihovim soglasjem.
ZGD-1 posebej natančno opisuje postopek vnovičnega preizkusa poročila ustanoviteljev. Tako je treba poročilo
ustanoviteljev vnovič preizkusiti tudi v primeru, če je ustanovna skupščina ta predlog sicer zavrnila. Gre za
posebno zaščito tistih vpisnikov in prevzemnikov delnic, ki so vplačali delnice v denarju, zaradi preprečitve
možnosti njihovega prikrajšanja nasproti tistim, ki so delnice vplačali s stvarnimi vložki. V tem postopku
delničarji, ki so vplačali delnice v denarju, izvolijo tri poverjenike. Skupščina prekine z delom za sedem dni in
določi čas vnovičnega zasedanja brez posebnega sklica. V tem času izvoljeni poverjeniki pripravijo in predložijo
pisno poročilo. Pri tem glasovanju ne morejo glasovati niti v svojem imenu niti kor zastopniki tisti vpisniki in
posamezniki, od katerih naj bi družba sprejela stvarne vložke, ki so sporni in na katere se torej nanaša zahteva
vnovičnega preizkusa. Samo glasovanje proti ustanovitvi še ne pomeni, da se sočasno odpovedujejo udeležbi v
družbi kot delničarji, če bi morebitna ustanovitev družbe uspela, ker bi delnice nezadovoljnih delničarjev
prevzeli drugi ustanovitelji. Če vnovično glasovanje o ustanovitvi družbe ni bilo potrebno, ker je poročilo
poverjenikov »pozitivno«, nosijo stroške vnovičnega preizkusa solidarno tisti, ki so zahtevali vnovični preizkus.
Če je poročilo poverjenikov takšno, da je potrebno vnovično glasovanje o uspešnosti ustanovitve, nosijo stroške
vnovičnega preizkusa ustanovitelji (220. člen).
10.3. Poustanovitev (Nachgründung) delniške družbe

Naknadna ustanovitev – poustanovitev je nov institut, ki je v ZGD-1 vključen zaradi uskladitve z drugo –
kapitalsko direktivo.
S tem institutom se zagotavlja varstvo osnovnega kapitala in njegova realna zagotovitev v primeru, če družba po
ustanovitvi »pridobiva« stvarne vložke na ta način, da sicer s pravnimi posli pridobiva stvari oz. pravice na
obligacijskopravni podlagi in jih plačuje v denarju. Na ta način se želi tudi preprečiti možnost zlorab pri
zagotavljanju stvarnih vložkov, ki morajo biti izročeni v zagotovljeni vrednosti bo revizijskem pregledu. ZGD-1
zahteva, da mora z vsako pogodbo, ki jo družba sklene v prvih dveh letih po vpisu ustanovitve v register in na
podlagi katere družba pridobi stvari oz. pravice za ceno, ki dosega najmanj desetino osnovnega kapitala družbe,
soglašati skupščina d.d. s tričetrtinsko večino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Takšna pogodba o
pridobitvi stvari oz. pravice se imenuje pogodba o poustanovitvi. Pri tej pogodbi je vpis v sodni register pogoj za
veljavnost izpolnitvenih pravnih dejanj s strani družbe. Registrsko sodišče lahko zavrne predlog za vpis, če je
cena za pridobitev premoženja neustrezno visoka. Za škodo, ki nastane s protipravno pridobitvijo premoženja,
zakon predpisuje odškodninsko odgovornost članov uprave in članov nadzornega sveta.
Vsaka pridobitev stvari oz. pravic, čeprav cena dosega oz. presega desetino osnovnega kapitala in čeprav gre za
pridobitev v obdobju prvih dveh leti po vpisu ustanovitve v register, ne predstavlja vedno instituta naknadne
ustanovitve oz. poustanovitve, če družba pridobiva to premoženje pri rednem poslovanju oz. ga pridobi na
podlagi izvršbe (trinajsti odstavek 188. člena).
11. Organi delniške družbe

V primerjalni korporacijski zakonodaji sta se glede oblikovanja organov d.d. razvila in utrdila dva sistema:
♥ dvotirni sistem upravljanja,
♥ enotirni sistem upravljanja.
Med obema sistemoma upravljanja je pomembna razlika v tem, ali se med delničarji kot lastniki ter direktorjem
oz. direktorji kot poslovodnim organom oblikuje še vmesni organ, ki prevzema funkcijo delničarjev kot
lastnikov pri imenovanju, kontroli ter odpoklicu direktorja kot poslovodnega organa. Dvotirni sistem se je
uveljavil predvsem v nemškem delniškem pravu. Enotirni sitem pa je uveljavljen predvsem v anglosaksonskem
pravu.
Poleg vprašanja vključitve javnosti v družbo ter delavske participacije je pri strukturiranju organov d.d. danes
zelo pomembno tudi vprašanje ureditve »manjšinskih« pravic delničarjev, torej delničarjev, ki zaradi
kapitalskega načela odločanja sicer sodelujejo pri sprejemanju odločitev, vendar zaradi premoči večinskih
delničarjev ne morejo uveljaviti svojih pogledov na razvoj družbe, še manj pa na njeno tekoče vodenje.
Načelo kapitalskega upravljanja ne velja samo za d.d., ampak tudi za d.o.o. kot drugo predstavnico kapitalskih
družb, prav tako pa velja načelo kapitalskega upravljanja tudi v osebnih družbah. 157
Zaradi raznovrstnosti razmerij in posebnosti v kapitalski strukturi ima d.d. svoje organe, ki imajo natančno
določene in posebej strukturirane pristojnosti. Izvrševanje teh pristojnosti z vidika njihovih nosilcev tudi različno
poimenujemo, čeprav zakon v tem pogledu ne razlikuje pojma upravljanja od poslovodenja. V osebni družbi
družbeniki odločajo o vsem, tako o zadevah, ki so povezane s tekočim poslovanjem, kot tudi o zadevah, ki se
nanašajo na razvoj družbe, na statusne lastnosti družbe, na njeno prenehanje ipd.
11.1. Ureditev organov delniške družbe v ZGD-1

ZGD-1 je sprejel izhodišče, na podlagi česar imajo d.d. bodisi dvotirno bodisi enotirno strukturo upravljanja
organov. Velike d.d. oz. nekatere d.d. s posebnimi značilnostmi, za katere zakon obligatorno predpisuje dvotirni
sistem, torej sistem, v katerem mora družba imeti tudi nadzorni svet.
Družba lahko izbere dvotirni sistem upravljanja družbe z upravo in nadzornim svetom ali enotirni sistem
upravljanja družbe z upravnim odborom (253. člen).
Za upravljalsko strukturo d.d. je značilno, da je v primerjavi z d.o.o. veliko kompleksnejša in bolj formalizirana.
V zvezi s tem je zelo pomemben statut d.d., v katerem je treba opredeliti organe d.d. (npr. odločitev o
oblikovanju nadzornega sveta tedaj, ko je to fakultativno), število članov uprave in nadzornega sveta, obliko in
način objav ter druge zadeve. Za statut velja načelo statutarne strogosti (t.i. Satzungsstrenge). Statut lahko
posamezna vprašanja uredi drugače kot zakon, samo če to zakon izrecno dopušča (drugi odstavek 183. člena).
Dopušča se možnost, da se lahko določena vprašanja, ki so pomembna za družbo in niso urejena s statutom,
uredijo v drugih aktih družbe (tretji odstavek 183. člena). S statutom ni mogoče spreminjati zakonsko
postavljene sheme upravljanja družbe, torej pristojnosti organov in njihovega delovanja, razen v primerih, ko
zakon to izrecno dopušča.
ZGD-1 ničesar ne določa o vključitvi zaposlenih v upravljalsko strukturo d.d. To vprašanje je uredil zakon o
sodelovanju delavcev pri upravljanju, pri čemer so pomembne predvsem njegove določbe o sodelovanju
delavcev v organih družbe, ki se uresničujejo prek predstavnikov delavcev v nadzornem svetu in v upravi družbe
(77. člen).158
V primerjalni korporacijski literaturi ločijo med korporacijsko upravljalsko strukturo v ožjem in v širšem smislu.
V ožjem smislu sodijo vanjo le tisti organi, ki sprejemajo odločitve, v širšem smislu pa se uvrščajo v
korporacijsko upravljalsko strukturo tudi fizične osebe, ki so posredno vključene v njeno organizacijo, redno
poslovanje in upravljanje.
ZGD-1 ne govori o upravljalski strukturi d.d. niti o upravljanju d.d., ampak o organih d.d.
11.1.1. Uprava
Uprava je organ, ki združuje dve funkciji, in sicer funkcijo poslovodstva ter funkcijo zastopanja d.d. Medtem ko
se funkcija poslovodenja nanaša na notranje razmerje, na vodenje poslov, neposredno i tekoče vodstvo, pa gre
pri funkciji zastopanja za razmerja navzven, za pravna razmerja s tretjimi osebami.
11.1.1.1. Sestava uprave

Uprava je lahko bodisi individualni bodisi kolektivni organ, saj ima lahko enega ali več članov. Če družba nima
nadzornega sveta, mora biti uprava kolektivna, sestavljena najmanj iz treh članov (drugi odstavek 265. člena).
Sestavo in število članov uprave določata zakon in statut d.d. 159 Član uprave je lahko samo fizična oseba, in sicer
vsaka fizična oseba, ki je neomejeno poslovno sposobna, razen osebe:
157
Tudi pri d.n.o. in k.d. upravljajo družbeniki kot »lastniki« družb. Ker je za te družbe značilna močno
poudarjena osebna vpetost družbenikov v poslovanje družb, izhaja zakonski model iz načela enake vloge
družbenikov pri vodenju poslov, torej odločanja po večinskem načelu.
158
Sveta delavcev, ki ga določa zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, ne moremo prištevati k organom
d.d., saj gre le za organ delavcev, prek katerega lahko uresničujejo nekatere svoje delovnopravne pravice.
159
Pomembno je razlikovanje med t.i. izvršilnimi (executive) in neizvršilnimi (non-executive) direktorji. Izvršilni
direktorji so tisti, ki so sočasno tudi uslužbenci korporacije (officers), neizvršilni pa so t.i. imenovani zunanjI
predstavniki. To je predvsem značilnost enotirnih sistemov. Odbor direktorjev ima svojega vodja – chairman, ki
je lahko ali pa tudi ne sočasno glavni šef vseh uslužbencev – general manager ali pa chief executive officeier
(CEO).
♥ ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo;

♥ ki ji je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, in sicer za čas trajanja prepovedi;
♥ če je bila kot član uprave podjetja, nad katerim je bil začet stečajni postopek, pravnomočno obsojena
na plačilo odškodnine upnikom po 19. členu zakona o finančnem poslovanju podjetij, in sicer za
obdobje 2 let po pravnomočnosti sodbe.
Član uprave je lahko tudi tujec.
Pravna oseba ne more biti član uprave (tako kot je to npr. lahko v likvidacijskem postopku likvidacijski
upravitelj 409. člen). Pravna oseba je lahko le član uprave gospodarskega interesnega združenja (drugi odstavek
571. člena).
Za člana uprave ni potrebno, da je obenem delničar. Za člana uprave pa velja omejitev, da ne more biti hkrati
član uprave in nadzornega sveta v družbi. Prav tako velja prepoved hkratnega članstva v upravi odvisne družbe
in nadzornem svetu obvladujoče družbe (drugi odstavek 273. člena).160
V dvotirnem sistemu imenuje upravo nadzorni svet (prvi odstavek 268. člena), v enotirnem sistemu pa skupščina
delničarjev. V nasprotju z d.o.o. članov uprave d.d. ni mogoče imenovati za nedoločen čas. ZGD-1 ne določa
minimalnega obdobja, za katero je treba imenovati člane uprave, kot je za poslovodje d.o.o. določen rok najmanj
dveh let.161
Nadzorni svet oz. skupščina imenuje tudi delavskega direktorja v družbah, ki ga imajo.
ZSDU določa tudi postopek imenovanja delavskega direktorja, če ga organ lastnikov družbe ne imenuje v enem
mesecu po predlogu sveta delavcev, kjer gre za imenovanje delavskega direktorja v končni fazi pristojnega
sodišča (tretji odstavek 83. člena ZSDU).
Če ima uprava več članov, je obvezen predsednik uprave. Le-ta je sicer prvi med enakimi (primus inter pares),
vendar ima v primeru enakega števila glasov članov uprave, ki različno glasujejo, odločilen glas. Predsednika
uprave ne izvolijo sami člani uprave, ampak ga neposredno voli organ, ki imenuje druge člane uprave.
ZGD-1 določa zakonsko shemo delovanja kolektivne uprave. Vsak član uprave ima en glas, člani uprave
sprejemajo odločitve soglasno, v primeru enakega števila glasov je odločilen glas predsednika. Izrecno je
prepovedano s statutom določiti, da pri različnih mnenjih članov uprave glas določenega člana ali določenih
članov prevlada nad večino. Velja torej načelo večinskega odločanja, s tem da statutu določi, katera vrsta večine
šteje.
ZGD-1 določa tudi postopek imenovanja člana uprave prek sodišča. Če iz kateregakoli razloga eden ali več
članov uprave ni imenovan, ga imenuje sodišče, in sicer v nujnih primerih na predlog zainteresiranih oseb.
11.1.1.2. Pristojnosti uprave

Uprava vodi d.d. v dobro družbe, samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena). Pri vodenju
poslov je uprava pristojna sprejemati vse odločitve, razne tistih, za katere sta izrecno pristojna skupščina in
nadzorni svet. Odgovornosti za odločitve, za katere je pristojna, ne more prenesti na druge z delegacijo
pristojnosti.162 Izjema od tega načela je določena v šestem odstavku 293. člen, ki določa, da lahko uprava
zahteva, da skupščina odloči o vprašanju, ki se nanaša na vodenje poslov.
Upravni pristojnosti tudi ni mogoče odvzeti, niti s statutom niti z odločitvijo skupščine ali nadzornega sveta.
ZGD-1 izrecno določa, da se vodenje poslov, kar je pristojnost uprave, ne more prenesti na nadzorni svet. Od
tega načela velja izjema, da lhako statut ali nadzorni svet določita, da se smejo določne vrste poslov opravljati le
s soglasjem nadzornega sveta. Če nadzorni svet soglasje zavrne, lahko uprava še vedno zahteva, da o spornem
vprašanju dokončno odloči skupščina, za kar zakon zahteva posebno kvalificirano večino treh četrtin oddanih
glasov (četrti odstavek 281. člena).
O pomembnejših vprašanjih, ki se nanašajo na temeljna vprašanja razvoja in obstoja ter strukturiranja družbe,
odloča skupščina, vse odločitve, povezane z vodenjem poslov, pa s prepuščene upravi, nadzorni svet pa je organ,
ki predvsem ves čas nadzira in kontrolira delo uprave. Poslovodstvo ter zastopanje in predstavljanje sta torej dve
160
Prav ta omejitev je ena od bistvenih razlik med enotirnim in dvotirnim sistemom strukture organov družbe. V
dvotirnem sistemu je tako nemogoče, da bi na primer večinski delničar sebe izvolil v nadzorni svet in v upravo,
tako kot je to možno v enotirnem sistemu, kjer praviloma največji delničar sebe izvoli za direktorja oz. v upravo
družbe.
161
V dvotirnem sistemu članov uprave ne more imenovati skupščina, temveč je to v izključni pristojnosti
nadzornega sveta. Tudi ni mogoče določiti imenovanja članov uprave v samem statutu.
162
Uprava sicer lahko pooblasti posamezne člane uprave ali pa druge osebe, da opravijo določen posel, vendar
lahko ti opravljajo dejanja le v funkciji uresničevanja pristojnosti uprave.
funkciji uprave.
Konkretnih primerov in odločitev za posamezne posle vsekakor v celoti ne sprejema uprava, temveč je funkcija
oz. so posamezne funkcije porazdeljene med posamezne člane uprave in v različnih modelih vodenja pristojnost
odločanja delegirana na nižje ravni v družbi. Za vse poslovne odločitve je odgovorna uprava. Uprava ima
pristojnosti, kar pomeni pravice in dolžnosti, ki se nanašajo na delovanje organov d.d., tako skupščine kot
nadzornega sveta. Uprava ima tudi pristojnosti v zvezi s funkcioniranjem d.d. kot take. V zvezi s
funkcioniranjem same družbe mora uprava prijaviti družbo za vpis v register ter registrirati tudi vse nastale
spremembe. Uprava pozove delničarje, da vplačajo vložke za delnice, ki še niso v celoti vplačane. Uprava vodi
operativne postopke v zvezi s povečanjem in zmanjšanjem kapitala, določene pristojnosti pa ima tudi v primerih
ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine.
Funkcioniranje uprave je tako pomembno, da je določeno zakonsko prenehanje d.d., če uprava ne deluje več kot
dvanajst mesecev (tretja alinea prvega odstavka 402. člena), kar ima za posledico sklep sodišča o likvidaciji
družbe (tretji odstavek 403. člena).
Drugi del funkcije uprave se nanaša na razmerja navzven, na zastopanje in predstavljanje družbe. Statut družbe
ali pa nadzorni svet, če je to s statutom predvideno, lahko določi, da so za zastopanje pooblaščeni le posamezni
člani uprave, bodisi kot kombinirano zastopstvo več članov uprave, vendar ne vseh, bodisi kombinirano s
prokuristi(četrti odstavek 266. člena). Način zastopstva in osebe, ki so upravičene zastopati, morajo biti vpisane
v sodnem registru (prvi odstavek 199. člena). Če je uveljavljeno skupno zastopstvo, velja zakonska ureditev, da
učinkuje izjava volje, ki jo poda tretja oseba kateremukoli članu uprave, proti družbi kot celoti (tretji odstavek
266. člena).
Uprava je zakoniti zastopnik d.d., saj upravičenost za zastopanje temelji na zakonu (69. člen OZ). zakonito
zastopstvo je brez omejitev.
ZGD-1 posebej opredeljuje razmerje uprave do skupščine, kjer prav tako velja njena samostojnost, saj ji
skupščina ne daje nobenih smernic za poslovanje in ukrepe iz pristojnosti skupščine, pripravlja pogodbe in druge
akte, za veljavnost katerih je potrebno soglasje skupščine, in izvršuje sklepe, ki jih sprejema skupščina (267.
člen).
Posebej je določen tudi položaj uprave nasproti nadzornemu svetu, ki mu uprava odgovarja, saj jo imenuje in
razrešuje (razen v enotirnem sistemu, ko to počne skupščina). Zaradi kontrolne funkcije nadzornega sveta velja
predvsem dolžnost uprave poročanja nadzornemu svetu, in sicer o:
♥ načrtovani poslovni politiki in drugih načelnih vprašanjih poslovanja;
♥ donosnosti družbe, še posebej o donosnosti lastnega kapitala;
♥ poteku poslov, še posebej o prometu in finančnem stanju družbe;
♥ poslih, ki lahko pomembno vplivajo na donosnost ali plačilno sposobnost družbe.
Poleg teh izrecno zakonsko določenih poročil (prvi odstavek 272. člena) mora uprava dati nadzornemu svetu
poročilo tudi o drugih vprašanjih, pomembnih za poslovanje družbe in z njo povezane družbe, če nadzorni svet
tako zahteva. Uprava mora letno poročilo sestaviti v teh mesecih po koncu poslovnega leta in ga nemudoma
predložiti nadzornemu svetu. Nadzornemu svetu je treba hkrati predložiti tudi revizijsko poročilo, če je družba
zavezana k revidiranju. Uprava je nadzornemu svetu dolžna, še pred obravnavanjem na skupščini, predložiti
predlog za uporabo bilančnega dobička, kot ga bo predložila skupščini. Nadzorni svet je dolžan preveriti
sestavljeno letno poročilo in predlog za uporabo bilančnega dobička. Če nadzorni svet potrdi letno poročilo, je to
sprejeto (drugi odstavek 282. člena). Uprava mora pripraviti izčrpna, verodostojna poročila, saj morajo po
izrecni zakonski določbi ustrezati načelu vestnosti in verodostojnosti (peti odstavek 272. člena). Uprava ne sme
nadzornemu svetu ničesar pomembnega zamolčati.
Če je v statutu tako določeno, lahko nadzorni svet zahteva od uprave, da daje soglasje na določene vrste poslov,
o čemer lahko v primeru spora v skrajni instanci odloči skupščina. Posebne dolžnosti ima uprava ob izgubi,
prezadolženosti ali plačilni nesposobnosti, kar pa podrobneje določa ZFPPod.
Zaradi samostojnosti pri vodenju družbe je odgovornost članov uprave po zakonu zelo poostrena. Člani uprave
morajo pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno
skrivnost družbe. Če kršijo to svojo dolžnost, so solidarno odgovorni družbi za škodo, razen če dokažejo, da so
svoje dolžnosti izpolnjevali pošteno in vestno.163
Člani uprave pa niso odškodninsko odgovorni, če je odločitev sprejela skupščina v skladu z zakonom oz. če
temelji na zakonitem skupščinskem sklepu.
Družba se odškodninskemu zahtevku lahko odreče ali ga pobota šele po treh letih od njegovega nastanka, če s
163
V zvezi s tem niso neposredno odgovorni tretjim osebam, prav tako tudi ne drugim organom družbe in
delničarjem družbe, kar prav tako podčrtuje njihovo avtonomnost.
tem soglaša skupščina in če temu pisno ne ugovarja manjšina delničarjev, ki imajo skupno vsaj desetino
osnovnega kapitala. Odškodninski zahtevek lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, vendar subsidiarno, če jih
družba ne more poplačati.
Za člane uprave velja dolžnost poslovne zvestobe do družbe. Pri tem poleg siceršnje konkurenčne klavzule, ki
velja splošno za vse gospodarske družbe, določa zakon še posebno prepoved konkurence, ki je v tem, da član
uprave ne sme opravljati pridobitne dejavnosti brez soglasja nadzornega sveta, na področju dejavnosti družbe pa
tudi ne sklepati poslov za lasten in tuj račun.
11.1.1.3. Razmerje med upravo in družbo

Pravni položaj članov uprave ni samo položaj poganov d.d., ki izvira iz akta o imenovanju, temveč predstavlja
tudi določeno delovno razmerje nasproti družbi, ki se lahko ureja kot delovno razmerje po predpisih delovnega
prava. ZGD-1 sicer ne predpisuje obvezne ureditve »službenega razmerja« nasproti družbi, omogoča pa, da se
poleg pravic in obveznosti, ki jih ima posamezen član uprave in so določene v ZGD-1, določijo druge pravice in
obveznosti s pogodbo med članom uprave in družbo.
Zakon posebej ureja udeležbo članov uprave pri dobičku in prejemke članov uprave in prokuristom (269. in 270.
člen).
Poleg pravice do dividende, ki jim pripada kot morebitnim delničarjem, in poleg rednih prejemkov za delo sodi
med ožje možne pravice članov uprave tudi pravica do deleža dobičku, ki pa ni zakonsko zagotovljena, temveč
je prepuščena statutarni ureditvi, s tem da se višina udeležbe praviloma določi v odstotku letnega dobička
udeležbe. Konkretna višina posameznih prejemkov članov uprave naj bi bila v sorazmerju z nalogami člana
uprave in finančnim stanjem družbe. Zato lahko nadzorni svet ob poslabšanju poslovanja družbe že določene
prejemke zniža.164
Članom uprave in prokuristom se lahko posojila odobrijo samo na podlagi nadzornega sveta. O sklenitvi takšne
pogodbe ne morejo odločati člani uprave sami.
11.1.1.4. Odpoklic uprave

Uprava odgovarja nadzornemu svetu, ki jo je imenoval, oz. v enotirnem sistemu skupščini.
V primerjalni korporacijski zakonodaji je direktor lahko odpoklican bodisi iz krivdnih razlogov (for cause) ali
pa ne glede na krivdne razloge (without cause). Razlogi in način odpoklica morajo biti vnaprej opredeljeni v
ustanovitvenem aktu korporacije oz. v njenih internih predpisih. Če direktorja odpokličejo zaradi krivdnih
razlogov, je treba odgovornost dokazati. Članov uprave in predsednika uprave tako ni mogoče odpoklicati brez
krivdnih razlogov. Člana uprave oz. predsednika se lahko odpokliče le:
♥ če huje krši obveznosti,
♥ če ni sposoben voditi poslov,
♥ če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če se nezaupnica izreče iz očitno neutemeljenih razlogov,
♥ iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev,
reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti ipd.) (drugi odstavek 268.
člena).
Za odpoklic morajo obstajati utemeljeni razlogi, ki se lahko relativno široko obravnavajo, vključno z izrekom
nezaupnice skupščine. Neupravičenega odpoklica ni več mogoče sanirati z odpravnino. V d.d. se, enako kot to
velja za d.o.o., vprašanje odpravnin ureja po splošnih pravilih obligacijskega prava, torej predvsem s
pogodbenim urejanjem med družbo in člani uprave ter subsidiarno z uporabo pravil obligacijskega prava.
11.1.2. Nadzorni svet

ZGD-1 je opredelil tako dvotirni kot tudi enotirni sistem upravljanja družbe, pri čemer, je dvotirni sistem že z
nadzornim svetom fakultativno vedno mogoč, za določene d.d. pa je obvezen.
Imenovanje nadzornega sveta se določi s statutom družbe. Tedaj ima nadzorni svet enak položaj ko v družbah,
kjer je obligatoren že po samem zakonu. Če družba nima nadzornega sveta, določa porazdelitev pristojnosti med
družbine organe statut.
ZGD-1 sprejema kombinacijo med fakultativnim in obligatornim nadzornim svetom, pri čemer so merila za
obligatorno oblikovanje nadzornega sveta takšna, da bo v praksi, vsaj ob sedanji gospodarski strukturi, v
glavnem uveljavljen dvotirni sistem.
11.1.2.1. Pristojnosti nadzornega sveta
164
Takšno znižanje prejemkov pa ne posega v druge določbe pogodbe med članom uprave in družbo. Član
uprave ima samo zaradi takšnega znižanja pravico odpovedati pogodbo s koncem naslednjega četrtletja z
dvomesečnim odpovednim rokom (tretji odstavek 270. člena). Gre za zakonsko določeno odstopno upravičenje,
ne glede na siceršnjo ureditev odpovedi v pogodbi med članom uprave in družbo.
Poglavitna funkcija nadzornega sveta je nadzor nad vodenjem poslov družbe. Nadzorni svet sprejema tudi
nekatere odločitve, vendar se konkretno vodenje poslov ne more prenesti na nadzorni svet. Izjema so že omejena
soglasja v statutarno določenih primerih oz. če nadzorni svet o tem sam sprejme takšen sklep (četrti odstavek
281. člen).
Pri opravljanju funkcije nadzorstva lahko nadzorni svet pregleduje in preverja knjige in dokumentacijo družbe,
njeno blagajno, njene vrednostne papirje in zaloge blaga ter druge stvari.
Najpomembnejša je pristojnost nadzornega sveta, ki je po zakonu kogentna in se ne more prenesti na skupščino,
je imenovanje in odpoklic uprave (268. člen). Nadzorni svet ne more sam prevzeti pristojnosti uprave. 165 Pri
opravljanju nadzorne funkcije ima nadzorni svet vse pravice terjati od uprave redno poročanje o vseh vprašanjih,
tako o tistih, ki jih zakon posebej določa, kot tudi o drugih, ki se mu zdijo pomembna (272. člen).
Nadzorni svet mora preveriti sestavljeno letno poročilo in predlog za uporabo bilančnega dobička, ki ju predloži
uprava. O rezultatu preveritve mora sestaviti pisno poročilo za skupščino, v katerem pojasni, kako je med
poslovnim letom izvrševal svojo nadzorstveno funkcijo, in zavzame stališče do morebitnega revizijskega
poročila. Na koncu poročila nadzorni svet navede, ali ima po končni preveritvi k letnemu poročilu kakšne
pripombe in ali letno poročilo potrjuje. Če nadzorni svet letno poročilo potrdi, je le-to sprejeto (drugi odstavek
282. člena).
Za nadzorni svet velja, da ima trden, stalen in od skupščine relativno neodvisen položaj. Sklicevanje skupščine je
sicer v pristojnosti uprave, vendar lahko skupščino skliče tudi nadzorni svet na podlagi svoje lastne odločitve.
Nadalje ima nadzorni odbor posebne pristojnosti tudi v zvezi s funkcioniranjem družbe kot take, na primer pri
spreminjanju kapitala družbe, saj mora dati na primer soglasje k izdaji delnic v okviru odobrenega kapitala (prvi
Nadzorni svet ima poslovodne funkcije, ko gre za razmerja med družbo in člani uprave, in sicer predsednik
nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave (283. člen).
11.1.2.2. Sestava nadzornega sveta

Nadzorni svet je kolektivni organ in ga morajo sestavljati najmanj trije člani. Konkretno število članov
nadzornega sveta in njegovo sestavo določi statut v skladu z zakonom.
Nadzorni svet ima dve vrsti članov, in sicer člane, ki zastopajo interese delničarjev, ter člane, ki so predstavniki
delavcev v družbi in prek katerih se uresničuje sodelovanje delavcev pri upravljanju v organih družbe (78. člen
ZSDU). Število predstavnikov delavcev v nadzornem svetu se določi s statutom družbe, vendar ne more biti
manjše od ene tretjine članov in ne večje od polovice vseh članov nadzornega sveta družbe. Predsednik
nadzornega sveta je vedno predstavnik delničarjev, ki ima v primeru neodločenega izida glasovanja tudi
odločilni glas (prvi odstavek 79. člena ZSDU). Predstavnike delavcev, ki so člani nadzornega sveta, izvoli in
odpokliče svet delavcev in s tem seznani skupščino družbe. Način izvolitve in odpoklica članov nadzornega
sveta, ki so predstavniki delavcev, se podrobneje določi s poslovnikom sveta delavcev. ZSDU posebej določa, da
ti predstavniki delavcev zastopajo interese vseh delavcev v okviru pooblastil, ki jih ima sicer nadzorni svet v
družbi v skladu s posebnim zakonom in statutom družbe. Sodelovanje delavskih predstavnikov v organih družbe
je z zakonom zagotovljena možnost aktivnega sodelovanja pri njihovem delu in odločanju, ki je torej upravičenje
zaposlenih, ne pa njihova dolžnost. Zato morebitne pasivnost zaposlenih ne more blokirati delovanja organov in
s tem funkcioniranja družbe.
Člane nadzornega sveta, ki zastopajo delničarje, pa voli skupščina. Za izvolitev teh članov velja navadna
kapitalska večina.
ZGD-1 vsebuje t.i. pravico odposlati svojega predstavnika v nadzorni svet. Tako lahko statut določi, da največ
eno tretjino članov nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev, imenujejo imetniki imenskih delnic, za
prenos katerih je potrebno dovoljenje družbe (drugi odstavek 274. člena). Ta pravica se ureja v statutu, po
zakonu pa je vezana izključno na obstoj vinkuliranih delnic. Le za imetnike takšnih delnic je namreč mogoče
določiti to pravico.
Član nadzornega sveta je lahko le neomejeno poslovno sposobna fizična oseba, ne more pa biti pravna oseba. Pri
tem so tudi glede fizične osebe določene omejitve, in sicer član nadzornega sveta ne more biti oseba, ki je:
♥ član uprave družbe;
♥ član uprave od družbe odvisne družbe;
♥ član uprave druge kapitalske družbe, v katere nadzornem svetu je član uprave te družbe;
165
To določbo je treba ozko uporabljati po načelu, da se vodenja poslov ne more prenesti na nadzorni svet. Gre
le za posamezne posle, in še to ne za avtonomno odločanje zgolj nadzornega sveta, ampak le za soglasje k
odločitvam uprave, saj v sporu o tem dokončno odloča skupščina s posebno kvalificirano večino.
♥ oseba, ki po zakonu ne more biti član uprave,

♥ član nadzornega sveta že v 5 družbah, k čemer ne sodi do članstev v nadzornih svetih koncernskih
družb.
Člane nadzornega sveta odpokličejo tisti, ki so jih izvolili, torej skupščina člane, ki zastopajo interese
delničarjev, ter svet delavcev predstavnike delavcev. Za predstavnike delavcev zakon ne predpisuje nobenih
posebnosti v smislu razrešitvenih razlogov oz. postopka odpoklica, s tem da se ta lahko podrobneje uredi s
poslovnikom sveta delavec.
Za člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev, pa velja zahteva, da mora biti sklep o odpoklicu
zagotovljena kvalificirana – najmanj tričetrtinska večina oddanih glasov, statut pa lahko določi višjo večino in
druge zahteve. Sicer pa za odpoklic ni potreben utemeljen razlog. Po samem zakonu odpoklicanim članom
nadzornega sveta ne pripada nikakršna odpravnina, kot to velja za odpoklic člana uprave brez upravičenega
razloga.
Mandatna doba članov nadzornega sveta je zakonsko omejena z dobo najmanj štirih let, z možnostjo ponovne
večkratne izvolitve.
Člana nadzornega sveta je mogoče tako imenovati kot tudi odpoklicati prek sodišča. Če število članov
nadzornega sveta ni zadostno, da bi bil sklepčen, mora uprava podati predlog sodišču, da imenuje manjkajoče
člane. Uprava je takšen predlog dolžna podati, medtem ko lahko sodišče dopolni nadzorni svet na potrebno
število tudi na predlog preostalih članov nadzornega sveta ali delničarjev (prvi odstavek 276. člena).
Pri odpoklicu članov nadzornega sveta lahko sodišče na predlog nadzornega sveta ali delničarjev, katerih delnice
predstavljajo vsaj 10 % osnovnega kapitala, odpokliče vsakega člana nadzornega sveta, ne glede na to, ali je ta
zastopnik delničarjev, zaposlenih ali je odposlan od imetnika vinkulirane delnice, če so podani utemeljeni razlogi
(drugi odstavek 276. člena).
ZGD-1 posebej določa nezdružljivost članstva v upravi in nadzornem svetu, kar velja tudi za nezdružljivost
članstva v nadzornem svetu s funkcijo namestnika člana uprave, prokurista ali pooblaščenca družbe. Od tega
načela je možna izjema največ za obdobje enega leta, ko lahko nadzorni svet imenuje svoje posamezne člane za
namestnike manjkajočih ali zadržanih članov uprave. Možno je tudi ponovno imenovanje ali podaljšanje
mandata te osebe, pod pogojem, da celotni mandat s tem ni daljši od enega leta. Vendar v času delovanja kot
namestniki članov uprave te osebe ne morejo delovati kot člani nadzornega sveta.
Člani nadzornega sveta se vpišejo v sodni register, kar velja tudi za sleherno spremembo, za katere prijavo v
sodni register in objavo mora poskrbeti uprava (277. člen).
11.1.2.3. Delo nadzornega sveta

Nadzorni svet ima predsednika in najmanj enega namestnika, ki ga člani izvolijo izmed sebe, v nasprotju z
upravo, kjer predsednika voli, enako kot člane, isti organ. Člani nadzornega sveta nimajo namestnikov, kot jih
imajo člani uprave.
Zakon zelo podrobno ureja poslovanje nadzornega sveta in delo skupščine. Razlog takšnega normiranja je v
varovanju same d.d. ter delničarjev, da se ne bi z načinom urejanja teh vprašanj v aktih družbe kršile njihove
osnovne upravljalske pravice ter drugače vzpostavila upravljalska razmerja v družbi. V skladu s tretjim
odstavkom 183. člena pa je mogoče urediti v posebnem aktu družbe, vprašanja, ki se nanašajo na poslovanje
nadzornega sveta in so povsem organizacijsko-tehničnega značaja. Pri tem je treba upoštevati zakonske določbe,
ki izrecno napotujejo na ureditev posamičnih vprašanj ali pa na možnost odstopanja od zakonske ureditve le v
statutu, ne pa v drugem pravnem aktu.
Tudi nadzorni svet ne more svojih pristojnosti delegirati na druge, da bi se razbremenil odgovornosti. Lahko pa,
kar zakon izrecno določa, imenuje posamezne komisije, da pripravljajo predloge sklepov ter skrbijo za njihovo
izvršitev. Delo teh komisij pa ne more nadomestiti dela samega nadzornega sveta, prav tako pa te komisije tudi
same ne morejo odločati o vprašanjih, ki so v pristojnosti nadzornega sveta (tretji odstavek 278. člena).
Zakonsko določeni minimalni kvorum za odločanje nadzornega sveta je navzočnost več kot polovica članov
nadzornega sveta, pri čemer se lahko člani udeležijo sklepanja tako, da izročijo pisne glasovnice. Seja lahko v
celoti poteka korespondenčno. Pisno, telefonsko, telegrafsko ali z uporabo podobnih tehničnih sredstev je
sprejemanje sklepov dovoljeno le, če je o tem doseženo popolno soglasje vseh članov nadzornega sveta. Ob
obstoju kvoruma je zakonsko določena potrebna večina za veljavnost sklepa nadzornega sveta večina oddanih
glasov.
Seje nadzornega sveta niso javne in velja zakonska prepoved udeležbe oseb, ki niso člani nadzornega sveta ali
uprave. Lahko pa nadzorni svet na sejo povabi izvedence oz. poročevalce. Sklic seje lahko zahteva vsak član
nadzornega sveta ali uprava. V primeru zahteve mora predsednik nadzornega sveta sejo sklicati v dveh tednih,
uprava ali pa najmanj dva člana nadzornega sveta pa lahko sama skličeta nadzorni svet in predlagata dnevni red,
če predsednik zahteve po sklicu ni sprejel. Praviloma mora biti nadzorni svet sklican vsaj enkrat v četrtletju,
obvezno pa mora biti sklican enkrat v polletju. O sejah nadzornega sveta se piše zapisnik, ki ga podpiše
predsednik.
Glede delovanja posameznih članov nadzornega sveta je v zvezi s pristojnostjo (preveritvijo sestavljenega
letnega poročila) pomembna pravica posameznega člana nadzornega sveta, da preveri vse podlage za letno
poročilo. Vsak član nadzornega sveta ima pravico zahtevati od uprave, da mu vse podlage za letno poročilo tudi
predloži, razen če nadzorni svet ne odloči drugače (drugi stavek prvega odstavka 282. člena).
11.1.2.4. Pravice in odgovornosti članov nadzornega sveta

Za člane nadzornega sveta velja dolžnost skrbnosti in odgovornosti v enaki meti kot za člane uprave, s tem da
zanje ni določena posebna konkurenčna prepoved, kot velja za upravo. Za njih pa velja splošna prepoved
konkurence iz splošnega dela ZGD-1 (41. člen).166
Tudi člani nadzornega sveta lahko imajo pravico do tantieme, enako kot člani uprave (284. člen), poleg tega so
lahko upravičeni tudi do drugih prejemkov, tako kot člani uprave (270. člen). Pogodbo med članom nadzornega
sveta in družbo mora odobriti nadzorni svet, sicer mora član nadzornega sveta vrniti koristi iz takšne pogodbe (.
Gre za pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja med članom nadzornega sveta in družbo v zvezi z
opravljanjem funkcije člana nadzornega sveta. ZGD-1 posebej ureja sklepanje posojilnih pogodb med družbo in
člani nadzornega sveta, ki jih je mogoče skleniti le na podlagi sklepa nadzornega sveta . pravilo se uporablja
tudi, ko posojilo odobri obvladujoča ali odvisna družba.
ZGD-1 pri poslovanju uprave in nadzornega sveta posebej ureja odgovornost oseb, ki se s svojim vplivom na
družbo namenoma pripravijo člane uprave ali nadzornega sveta, prokurista ali pooblaščenca do tega, da poslujejo
v škodo družbe oz. njenih delničarjev. Te osebe so dolžne družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Delničarjem
je treba povrniti nastalo škodo, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z
oškodovanjem družbe. Poleg teh oseb pa so solidarni dolžniki tudi člani uprave in nadzornega sveta, pod
pogojem, da so pri poslovanju kršili svoje obveznosti. Odgovornosti se lahko razbremenijo, če dokažejo, da so
ravnali pošteno in vestno, in če dokažejo, da dejanje temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Odškodninska
odgovornost ni izključena, če dejanje članov uprave odobri nadzorni svet.
Poleg članov uprave in nadzornega sveta je solidarni dolžnik tudi okoriščenec, ki je pridobil korist s škodljivim
dejanjem. Odškodninski zahtevek zoper nje ima družba, če ga ta ne uveljavlja, pa tudi upniki, če je družba ne
more plačati.
11.1.3. Skupščina
Skupščina družbe je najvišji organ d.d., na kateri delničarji praviloma uresničujejo svoje pravice v zadevah
družbe.167 Skupščina odloča o temeljnih vprašanjih družbe, ki se nanašajo na vprašanje rednega poslovanja ter
vsakodnevnega vodenja tekočih poslov, temveč na razvojna vprašanja ter določena organizacijsko-statusna
vprašanja, ki se nanašajo na strukturo in delovanje družbe.
Ker je skupščina ločena od tekočega poslovanja, se govori o osamosvojitvi uprave od skupščine ter o
»utesnjenosti« skupščine oz. zmanjšani pomembnosti njenega položaja.
Poslovno politiko pa naj bi uprava uresničevala v skladu z voljo večine delničarjev, ki jo tudi imenuje, čeprav
gre pri tem tudi za interese družbe same.
Zakonsko določene pristojnosti skupščine, ki jih ne more prenesti na druge organe, se nanašajo na:
♥ uporabo bilančnega dobička,
♥ sprejem letnega poročila (kadar je za to pristojna),
♥ imenovanje in odpoklic članov nadzornega sveta,
♥ podelitev razrešnice članom uprave in nadzornega sveta,
♥ določanje osnovne gospodarske in pravne zgradbe družbe, kot je sprememba statuta, povečanje in
zmanjšanje osnovnega kapitala, prenehanje družbe, statusne spremembe pri združitvah in delitvah,
preoblikovanje v drugo pravnoorganizacijsko obliko družbe,
♥ imenovanje revizorja družbe,
166
Pri članih nadzornega sveta ni konkurenčne prepovedi, kot pri upravi, zaradi gospodarske in pravne strukture
holdingov, kjer se zahteva, da so člani nadzornih svetov pri obvladujoči in odvisni družbi iste osebe.
167
Delničarji lahko uresničijo svoje pravice v zadevah družbe tudi zunaj skupščine, vendar samo v primerih, ki
jih določa zakon – prvi odstavek 292. člena. Torej delničarji le na skupščini izrazijo svojo voljo in izrečejo svojo
kritiko. Vendar zunaj skupščine npr. uveljavljajo svojo pravico do obveščenosti, svoje predloge in nasprotne
predloge lahko dajo tudi pred sklicem skupščine ipd.
♥ izrekanje nezaupnice upravi.168
ZGD-1 izrecno prepoveduje, da bi skupščina prevzela poslovodenje, z opredelitvijo, da skupščina ne more

odločati o vprašanjih vodenja poslov. Skupščina lahko izreče nezaupnico upravi, vendar uprave ne more
odpoklicati. Skupščina lahko posredno vpliva na delovanje uprave prek volitev nadzornega sveta, ki imenujejo
upravo. Pri tem se uveljavi večinska vloga delničarjev. Od te prepovedi pa ZGD-1 predvideva naslednje izjeme:
♥ skupščina lahko odloča o vprašanjih vodenja poslov, če to zahteva sama uprava;
♥ arbitriranje ob nesoglasju med nadzornim svetom in upravo, ko nadzorni svet zavrne soglasje za
izvršitev določenega posla, ki je hkrati tudi izjema vključevanja nadzornega sveta v dnevno vodenje
poslov.
Skupščina je pristojna za sprejem letnega poročila, samo če nadzorni svet letnega poročila ni potrdil ali če
uprava in nadzorni svet prepustita odločitev o sprejemu letnega poročila skupščini (drugi odstavek 293. člena). V
zvezi s tem se določa povsem nova pristojnost, to je odločanje o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu sveti,
o čemer odloča skupščina hkrati z odločanjem o uporabi bilančnega dobička. S podelitvijo razrešnice skupščina
potrdi in odobri delo uprave in nadzornega sveta v poslovnem letu. O podelitvi razrešnice se lahko glasuje bodisi
ločeno, torej posebej za posameznega člana uprave oz. nadzornega sveta, bodisi skupno. Ločeno se glasuje, če
tako odloči skupščina ali če to zahtevajo delničarji, katerih skupni deleži dosegajo desetino osnovnega kapitala
(294. člen). Izraz razrešnica nima dobesednega pomena, ampak gre za odobritev njihovega dela. Če skupščina
upravi oz. posameznemu članu uprave ne podeli razrešnice, se s tem ne šteje, da mu je že izrekla nezaupnico
(četrti odstavek 294. člena).
Zasedanje skupščine, na katerem skupščina odloča o razrešnici, skupaj z uporabo bilančnega dobička, mora biti
najkasneje v prvih osmih mesecih po koncu poslovnega leta (zadnji stavek tretjega odstavka 294. člena ZGD-1).
11.1.3.1. Zasedanje skupščine

Naše pravo ne razlikuje med rednimi in izrednimi skupščinami.169 Skupščino je treba sklicati v primerih, kadar je
to določeno z zakonom ali statutom, in kadar je to v korist družbe (prvi odstavek 295. člena). Ker skupščina
odloča o bilančnem dobičku, bi lahko govorili o redni letni skupščini. Na tej podlagi je torej skupščina sklicana
najmanj enkrat letno, ko sprejema sklep o uporabi bilančnega dobička (in hkrati morebiti sprejema letno
poročilo). O drugih sklicih se odloča bodisi na podlagi določitve v statutu, ki lahko npr. določi večkratno
sklicevanje skupščine med letom ali pa točen rok in kraj zasedanja skupščine. Druge skupščine bodo torej
izredno sklicane tedaj, ko bo podal predlog upravičeni predlagatelj za takšno odločitev, za katero je pristojna
skupščina.
Skupščino lahko skličejo uprava, nadzorni svet ali manjšina delničarjev. Praviloma sklicuje skupščino uprava, ki
o tem odloča z navadno večino. Nadzorni svet praviloma ne sklicuje skupščine, pač pa lahko to zahteva od
uprave, ima pa tudi izrecno zakonsko pooblastilo, da sam skliče skupščino, kar pa ne sodi med njegove primarne
naloge. Slednje pride v praksi v glavnem v poštev le v primerih nesoglasij med upravo in nadzornim svetom,
kadar želi nadzorni svet predlagati določene odločitve ali če uprava ne opravlja svoje funkcije, torej gre v teh
primerih za sklic skupščine tedaj, ko je to potrebno.
Manjšinski delničarji lahko zahtevajo sklic skupščine, če njihov skupni delež dosega dvajsetino osnovnega
kapitala družbe. Če uprava ne skliče skupščine, lahko skličejo skupščino manjšinski delničarji, ki morajo pred
tem pridobiti pooblastilo sodišča za takšen sklic (296. člen). 170
ZGD-1 ima dokaj natančne določbe o sklicnem roku, kraju zasedanja, objavi dnevnega reda, sporočilih za
delničarje in člane nadzornega sveta, predlogih delničarjev, poteku zasedanja, vodenju zapisnika idr. (296. do
304. člen). Te določbe imajo sicer značaj poslovniških določb, vendar so zakonsko urejene, predvsem zaradi
varovanja manjšinskih delničarjev, pa tudi zaradi delovanja in funkcioniranja d.d. v celoti. Zadev, ki jih ureja
sam zakon, s statutom ni mogoče drugače urediti, razen če to zakon izrecno določa.
Skupščina se praviloma skliče na sedežu družbe oz. na sedežu borze, če se z delnicami družbe trguje na borzi.
Rok za sklic skupščine znaša najmanj mesec dni pred dnem zasedanja.
168
V osnovi so določene pristojnosti skupščine v prvem odstavku 293. člena, vendar pri tem niso dokončno
naštete in jih je treba ugotoviti tudi iz drugih zakonskih določbe, na kar izrecno opozarja zadnja, deveta alineaa
prvega odstavka 293. člena.
169
Redna skupščina je sklicana enkrat letno po oz. ob sprejemu letnega poročila, druge skupščine, ki se
sklicujejo po potrebi, pa so izredne skupščine.
170
Ta pravica sodi med manjšinske pravice delničarjev, ki jih z avtonomno ureditvijo ni mogoče zmanjšati oz.
utesniti. S statutom je mogoče pravico manjšine delničarjev razširiti, npr. dopustiti neposreden sklic skupščine s
strani manjšine, brez posredovanja sodišča, če uprava ne sprejme njihovega predloga.
ZGD-1 je v zvezi z zasedanjem skupščine posebej natančen glede objav. Najprej je treba objaviti sam sklic
skupščine, v katerem je treba poleg časovnih in krajevnih opredelitev navesti tudi pogoje, od katerih sta odvisna
udeležba na skupščini in uresničevanje glasovalne pravice. Ob sklicu se objavi tudi dnevni red zasedanja
skupščine. V objavi dnevnega reda morajo biti tudi natančni predlogi za sprejemanje sklepov skupščine, ki jih
predlagata uprava in nadzorni svet oz. le nadzorni svet za predloge, ki se nanašajo na volitve članov nadzornega
sveta in revizorjev. Gradivo se načeloma ne objavlja, pri odločanju o spremembah statuta pa se mora objaviti
kraj, kjer je dostopno besedilo predlaganih sprememb. Objaviti je treba tudi kasnejše predloge, ki jih po sklicu
skupščine poda manjšina delničarjev in zahteva njihovo objavo.
Poleg objave dnevnega reda se mora poslati še posebno sporočilo nekaterim delničarjem, in sicer vsem:
♥ ki so shranili delnice pri družbi,
♥ ki to zahtevajo po objavi sklica skupščine,
♥ ki so kot delničarji vpisani v delniško knjigo družbe in njihovih glasovalnih pravic na zadnji
skupščini ni uresničevala nobena finančna organizacija, čeprav je bila za to pooblaščena.
Posebno sporočilo mora uprava poslati tudi finančnim organizacijam in združenjem delničarjev, ki so na zadnji
skupščini za delničarje uresničevale glasovalno pravico ali ki so zahtevali poročilo, ter prav tako vsakemu članu
nadzornega sveta, ki to zahteva. Rok za sporočilo je dvanajst dni po objavi. Sporočilo mora obsegati sklic
skupščine, objavo dnevnega reda in predloge delničarjev, vključno z delničarjevim imenom ter utemeljitvijo in
stališčem uprave.
Ta sporočila je treba razlikovati od poročila o sprejetih sklepih, ki je neke vrste izvleček iz zapisnika zasedanja
skupščine, katerega lahko terja vsak delničar, ki shrani delnice pri družbi, vsak delničar, ki je vpisan v delniško
knjigo, ter vsak član nadzornega sveta (četrti odstavek 299. člena).
V sporočilih se pošiljajo tudi protipredlogi delničarjev. Pri tem ZGD-1 določa izjeme, ko nasprotnih predlogov
in njihovih utemeljitev ni treba pošiljati, in sicer:
♥ če bi bilo z objavo nasprotnega predloga storjeno kaznivo dejanje ali gospodarski prestopek,
♥ če bi nasprotni predlog vodil v skupščinski sklep, ki bi bil v nasprotju z zakonom ali s statutom,
♥ če utemeljitev nasprotnega predloga v bistvenih točkah vsebuje očitno napačne ali zavajajoče podatke
ali žalitve,
♥ če je bil delničarjev nasprotni predlog s smiselno enako vsebino že sporočen skupščini družbe,
♥ če je bil enak delničarjev nasprotni predlog z bistveno enako utemeljitvijo v zadnjih petih letih že
sporočen na najmanj dveh skupščinah družbe in če je na skupščini zanj glasovala manj kot desetina
zastopanega osnovnega kapitala,
♥ če da delničar vedeti, da se skupščine ne bo udeležil in se ne dal zastopati,
♥ če delničar v zadnjih dveh letih na skupščini ni postavil sovjega sporočenega nasprotnega predloga
ali ga ni dal postaviti.
Utemeljitve nasprotnega predloga morajo biti racionalne, vsebujejo lahko le sto besed, sicer jih prav tako ni treba
pošiljati (tretji odstavek 300). Zaradi racionalnosti lahko uprava nasprotne predloge in utemeljitve več
delničarjev o istem predmetu sporoči v povzetku.
ZGD-1 posebej poudarja volilne predloge delničarjev za člane nadzornega sveta ter finančne revizorje, ki jih
lahko delničarji podajo po sklicu zasedanja skupščine. Volilnega predloga delničar ni dolžan utemeljiti. Tudi
volilne predloge delničarjev je treba sporočiti na enak način kot protipredloge delničarjev. 171
Zasedanje skupščine d.d. je predvsem takrat, ko gre za večje število delničarjev in ko gre za različne razrede
delnic, v tehnično-organizacijskem pogledu relativno zapleten postopek. To velja tudi tedaj, ko skupščina
predstavlja zgolj golo formalnost, ko se sprejemajo le tisti in taki sklepi, kot sta jih pripravila nadzorni svet ali
uprava. Na skupščini je treba sestaviti seznam navzočih oz. zastopanih delničarjev in njihovih zastopnikov z
navedbo imena oz. firme, prebivališča oz. sedeža in za vsakega znesek delnic z navedbo razreda (prvi odstavek
303. člena). Seznam se izdela na podlagi predloženih delnic ali potrdil zanje oz. pooblastil. ZGD-1 omogoča, da
se pogojuje udeležb na skupščini ali pa uresničevanje glasovalne pravice s tem, da se delnice do določenega
trenutka pred skupščino shranijo, ali pa s tem, da se delničarji pred skupščino prijavijo, da bodo sodelovali na
skupščini. Pri tem pa zakon opredeljuje roke za prijavo in hrambo delnic, in sicer je pogoj izpolnjen, če se
delnice shranijo najkasneje deset dni pred skupščino. Če gre zgolj za prijavo udeležbe na skupščini ali
uresničevanje glasovalne pravice, zadostuje rok treh dni pred dnem zasedanja skupščine.
171
Razlika med protipredlogi delničarjev ter volilnimi predlogi je predvsem v tem, da morajo biti protipredlogi, s
katerimi delničar ugovarja predlogu uprave ali nadzornega sveta, razumno utemeljeni, medtem ko volilnega
predloga ni treba utemeljiti.
Seznam vseh udeležencev z vsemi potrebnimi podatki mora podpisati predsednik skupščine ter se ga mora dati
pred glasovanjem v vpogled vsem udeležencem (303. člen).172
O poteku zasedanja skupščine se mora voditi zapisnik. Vsak skupščinski sklep mora potrditi notar v notarskem
zapisniku. V zapisniku se navedejo kraj in dan zasedanja, notarjevo ime, izid glasovanja in predsednikova
ugotovitev o sprejetju sklepov. K zapisniku se priložijo seznam udeležencev in dokazila o sklicu. Slednje ni
potrebno, če je njihova vsebina navedena v zapisniku. Uprava mora notarsko overjen prepis zapisnika in prilog v
24 urah po koncu skupščine poslati sodnemu registru (304. člen).
11.1.3.2. Glasovalna pravica in sprejemanje sklepov skupščine

Glasovalna pravica je ena od pravic delničarja, prek katere uresničuje svojo pasivno volilno pravico ter sodeluje
pri upravljanju družbe v skladu z osnovnim vodilom – načelom kapitalskega upravljanja.
Glasovalno pravico lahko na skupščini uresničuje sam delničar ali pooblaščenec (šesti odstavek 308. člena). Za
pooblastilo zakon kogentno predpisuje pisno obliko, pri čemer je treba pooblastilo predložiti družbi in ostane
shranjeno pri njej.173
V praksi je običajno, da delničar uresničuje glasovalno pravico prek finančnih organizacij, posebej pa tudi pred
združenj delničarjev (prvi odstavek 299. člena). ZGD-1 posebej določa uresničevanje glasovalne pravice prek
finančnih in drugih organizacij ter drugih oseb. Pooblastilo se lahko da finančni organizaciji za največ 15
mesecev in se lahko kadarkoli prekliče. Finančna organizacija sme pooblastiti le osebe, ki so zaposlene pri njej,
druge osebe pa le, če to pooblastilo izrecno dovoljuje.
Finančna organizacija, ki dobi od družbe sporočilo o sklicu skupščine in namerava uresničevati glasovalno
pravico za delničarja, mu mora sporočiti lastne predloge k posameznim točkam dnevnega reda in ga pozvati, da
ji da navodila, ter ga opozoriti, da bo v nasprotnem primeru uresničevala glasovalno pravico po svojih predlogih.
Enako velja tudi za združenja delničarjev. Sicer pa mora finančna organizacija uresničevati glasovalno pravico
po lastnih predlogih, ki jih sporoči delničarju. V nasprotju s tem lahko glasuje le, če lahko domneva, da bi
delničar odobril njeno odločitev, če bi poznal dejansko stanje. V tem primeru mora delničarju to takoj tudi
sporočiti in navesti razloge. Takšno ravnanje velja tudi za vsakega, ki uresničuje glasovalno pravico v imenu
delničarja na podlagi pooblastila. Izjema velja za sorodnike do tretjega kolena v ravni vrsti in za zakonca
delničarja, ki lahko uresničuje glasovalno pravici ne glede na obveznosti, ki sicer veljajo za finančne
organizacije.
Za organizirano zbiranje pooblastil, ki je namenjeno več kot 50 delničarjem, pa določa posebne postopke
ZPre.174
11.1.3.3. Sprejemanje sklepov

Skupščina sprejema svoje odločitve s sklepi (307. člen).
Prednostne delnice brez glasovalne pravice praviloma pri glasovanju ne sodelujejo (prvi odstavek 315. člena).
Od tega veljajo tri izjeme, ko lahko prednostni delničarji vendarle glasujejo. Če prednostnim delničarjem ni
izplačan prednostni znesek, ki ga določa prednostna delnica, tako, kot je treba, imajo glasovalno pravico, dokler
se zaostanki ne izplačajo. Prednostne delnice tedaj sodelujejo pri glasovanju enakopravno in skupno z drugimi
delnicami ter se upoštevajo tudi pri izračunu z zakonom ali statutom zahtevane kapitalske večine (drugi odstavek
315. člena). Prednostni delničarji tedaj ne glasujejo na ločenem zasedanju z ločenim glasovanjem kot poseben
zbor delničarjev.
Na ločenem zasedanju odločajo prednostni delničarji brez glasovalne pravice z izrednim sklepom v drugih dveh
primerih obravnavanih izjem. Prva se nanaša na veljavnost sklepa bodisi o omejitvi bodisi o razveljavitvi
prednosti, ki je bila določena za prednostne delnice (prvi odstavek 316. člena). Za tretjo izjemo pa gre tedaj, ko
družba želi izdati nove prednostne delnice, ki bi imele pri razdelitvi dobička ali premoženja družbe prednost pred
obstoječimi prednostnimi delničarji z delnicami brez glasovalne pravice, kakor tudi delnice, ki bi bile z njimi
izenačene (drugi odstavek 316. člena). Vendar soglasje ni potrebno, če je bila takšna izdaja delnic že vnaprej
določena.
V vseh primerih pa zakon določa konverzijo prednostnih nevolilnih delnic v navadne delnice, torej delnice z
glasovalno pravico, če je bila prednost razveljavljena (četrti odstavek 316. člena).
Sklepi skupščine so redni ter izredni. Izredni sklepi so v glavnem povezani z različnimi razredi delnic. Izredni
sklep se sprejema tedaj, ko tako določi zakon, lahko pa se tako opredeli tudi avtonomno v statutu družbe. Po
172
Predsednik skupščine ni organ d.d., temveč opravlja le vlogo predsedujočega, ki ga izvoli sama skupščina, pri
čemer zakon njegovega mandata ne omejuje samo na posamezno oz. več skupščin.
173
Pooblastilo je možno tako pri imenskih kot tudi pri imetniških delnicah.
174
Pooblastilo velja le za eno zasedanje skupščine d.d.
ZGD-1 se sprejemajo sklepi kot izredni sklepi pri naslednjih odločitvah:

♥ o soglasju prednostnih delničarjev k omejitvi ali razveljavitvi prednosti in izdaji novih prednostnih
delnic (tretji odstavek 316. člena),
♥ o spremembi statuta, če se dotedanje razmerje več razredov delnic spremeni v škodo enega razreda
(tretji odstavek 329. člena),
♥ o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala, če obstoja več razredov delnic (drugi odstavek 372. člena),
♥ o soglasju k pogodbi pri razvezi podjetniške pogodbe (tretji odstavek 538. člena),
♥ o soglasju k odpovedi podjetniške pogodbe (drugi odstavek 539. člena),
♥ o soglasju za združitev, če obstoja več razredov delnic (tretji odstavek 585. člena in prvi odstavek
616. člena),
♥ o soglasju za delitev, če obstoja več razredov delnic (drugi odstavek 630. člena).175
11.1.3.4. Kvorum – zakonsko ni predpisan

ZGD-1 prepušča vprašanje kvoruma avtonomni ureditvi v statutu d.d. Le-ta lahko namreč za veljavnost
skupščinskih sklepov določi tudi druge zahteve (307. člen), kamor lahko sodi tudi določanje kvoruma oz.
prisotnosti delničarjev določenega razreda in podobno.
11.1.3.5. Večina za odločanje

Skupščina sprejema sklepe bodisi z navadno večino glasov bodisi s kvalificirano večino. Načeloma določa ZGD-
1 navadno večino oddanih glasov delničarjev (307. člen). Kvalificirano večino predpisuje zakon za
pomembnejše sklepe, predvsem v zvezi s spremembo statuta ter povečanjem oz. zmanjšanjem osnovnega
kapitala, pri čemer se praviloma določa višja kapitalska večina, torej najmanj tri četrtine pri sklepanju
zastopanega osnovnega kapitala.
Za sprejemanje izrednega sklepa veljajo iste zahteve kot za redne skupščinske sklepe. Razlika je v tem, da se
sprejemajo z ločenim glasovanjem, kar se lahko tehnično izpelje bodisi na skupnem zasedanju skupščine bodisi
na ločenem zasedanju delničarjev (prvi odstavek 313. člena). Na zboru posameznega razreda delničarjev
odločajo le imetniki konkretnega razreda delnic. Za sklic ločenega zasedanja, za udeležbo na njem in za pravico
do obveščenosti se prav tako smiselno uporabljajo pravila, ki sicer veljajo za celotno skupščino. ZGD-1 določa,
da lahko zahtevo po sklicu ločenega zasedanja ali pa po objavi predmeta ločenega glasovanja podajo delničarji,
ki sodelujejo pri glasovanju o izrednem sklepu, če njihovi skupni deleži, s katerimi lahko sodelujejo pri
glasovanju o izrednem sklepu, dosegajo desetino deležev, iz katerih se pri glasovanju o izrednem sklepu lahko
uresničuje glasovalna pravica (drugi odstavek 313. člena).
11.1.3.6. Glasovalna pravica

Praviloma ima glasovalno pravico vsaka delnica, razen nevolilne delnice, ki pa lahko v izjemnih primerih tudi
glasuje, bodisi skupno z drugimi delnicami bodisi na ločenem zboru.
Načeloma ima vsaka glasovalna delnica en glas, prepovedane so delnice z večkratno glasovalno pravico.
Glasovalna pravica delničarjev se uresničuje glede na nominalne zneske delnic.
Od tega velja izjema, ko se s statutom določi omejitev glasovalne pravice, in sicer tako, da se število glasov, ki
jih lahko posameznik, omeji na določeno število ali na določen odstotek, ne glede na siceršnje število delnic oz.
glasov, ki bi jih imel. Pri tem se lahko statutarno uredi, da se v tej zvezi k delničarjevim delnicam štejejo tudi
delnice, ki pripadajo drugemu za delničarjev račun; če je delničar družba, se lahko k njenim delnicam štejejo tudi
delnice, ki pripadajo od nje odvisni družbi ali njo obvladujoči družbi ali z njo koncernsko povezani družbi ali za
račun takšnih družb tretji osebi. Izrecno pa v tej zvezi velja prepoved omejitve zgolj na posamezne delničarje.
Omejitev je lahko le splošna in velja za vse delničarje in vse delnice ali samo za delnice določenega razreda.
ZGD-1 takšno zakonsko možnost dodatno omejuje, in sicer tako, da prepoveduje takšno omejitev glasovalnih
pravic iz delnic, s katerimi se trguje na organiziranem trgu. Za delnice, s katerimi se trguje na borzi ali na
drugem organiziranem trgu, velja, da imajo stoodstotno glasovalno pravico, sorazmerno glede na deleže v
osnovnem kapitalu. Možno pa je, da glasovalne pravice nimajo, če gre za nevolilne prednostne delnice, ki se jim
namesto glasovalnih pravic zagotavljajo prednosti glede premoženjskih upravičenj.
Sama glasovalna pravica se praviloma pridobi šele s celotnim plačilom vložka. Delnice, ki so ob zakonskih
pogojih delno nevplačane, še nimajo glasovalne pravice. Vendar je to le načelo, ki se ga lahko s statutom
korigira, tako da se veže pridobitev glasovalne pravice na vplačilo zakonskega ali določenega drugega višjega
minimalnega vložka. Če statut tako določa, zagotavlja plačilo minimalnega vložka en glas, pri višjih vložkih pa
se glasovalno razmerje ravna po višini plačanih vložkov.
175
Na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 354. člena ZGD-1 pa ni treba sprejeti izrednega sklepa
skupščine, če se izdajo nove delnice v okviru instituta odobrenega kapitala na podlagi pooblastila.
Zakon posebej ureja položaj, če statut ne določa pridobitve glasovalne pravice pred celotnim vplačilom vložka.
Če v praksi tedaj ne bi bile vplačane delnice oz. ne bi bila vplačana v celoti vsaj ena delnica, ne bi bilo
glasovalnih pravic. V teh primerih zakon določa izjemo, da se lahko uresničuje glasovalna pravica vseh, tudi
nevplačanih delnic, pri čemer se glasovalno razmerje ravna po višini vplačanih vložkov, kjer prav tako plačilo
najnižjega vložka zagotavlja en glas. Deli glasov, ki v tej zvezi lahko nastajajo, pa se upoštevajo le, če delničarju
z glasovalno pravico dajo polne glasove.176
Glasovalne pravice delničarja ni mogoče izključiti, razen v primeru nevolilnih delnic. ZGD-1 posebej določa
relativno izključitev glasovalne pravice, kar pomeni prepoved sodelovanja konkretnega delničarja pri odločanju
o tem, da se oprosti določene obveznosti, ali o uveljavljanju zahtevka družbe proti njemu. Gre za zadeve, ki so
povezane z njim samim, ko je osebno prizadet, vendar ne nasploh, ampak le, če se glasuje o predlogu, da se ga
oprosti obveznosti oz. ne uveljavlja zoper njega zahtevka, ki bi ga sicer družba lahko uveljavljala. V tem primeru
se veže prepoved tudi na druge osebe (pooblaščence in druge osebe), ki bi morebiti uresničevale glasovalno
pravico za prizadetega delničarja.
Delničarji so pri uresničevanju svoje glasovalne pravice svobodni. V primerjalni korporacijski zakonodaji so
uveljavljeni sporazumi delničarjev, s katerimi se dogovorijo, kako bodo glasovali v konkretnih zadevah.
Delničarske sporazume ureja 60. člen ZPre. ZGD-1 določa le uresničevanje glasovalne pravice prek združenj
delničarjev, kjer gre za podoben položaj kot pri delničarskem sporazumu, s tem da v tem primeru združenje
glasuje kot pooblaščenec delničarja.
ZGD-1 izrecno prepoveduje možnost, da bi se delničar lahko pogodbeno zavezoval uresničevati glasovalno
pravico po navodilih družbe, uprave ali nadzornega sveta, kakor tudi po navodilih odvisne družbe. Zakonska
sankcija za takšno pogodbo je ničnost. Prav tako je nična pogodba, s katero bi se delničar zavezal, da bo glasoval
za vsakokratne predloge uprave ali nadzornega sveta, s čimer bi omejil svojo pravico svobodnega glasovanja in
odločanje prepustil zgolj upravi in nadzornemu svetu.177
11.2. Manjšinske pravice

V d.d. je uveljavljeno večinsko načelo kot eno od osnovnih načel, ki pomeni enega od izrazov pravice kontrole
nad kapitalom.
Zaradi varstva manjšinskega kapitala so se v primerjalnem korporacijskem pravu uzakonile t.i. manjšinske
pravice, ki jih sme izvrševati določeno najmanjše število delničarjev. Manjšinske pravice zagotavlja sam zakon,
možno pa jih je statutarno tudi razširiti.178
V nekem smislu pomeni varstvo manjšine že zahteva po posebni kvalificirani večini za sprejemanje določenih
najpomembnejših sklepov. Manjšinske pravice so tiste, ki so posebej adresirane na določeno skupino, manjšino
delničarjev. V glavnem so te pravice povezane s sklepi skupščine, na kateri delničarji neposredno odločajo.
ZGD-1 je uredil naslednje manjšinske pravice:

1. manjšina delničarjev lahko zahteva sklic skupščine in jo s posredovanjem sodišča tudi sama skliče, če
zahteva ni realizirana; manjšina so delničarji, katerih skupni deleži dosegajo eno dvajsetino osnovnega
kapitala (prvi odstavek 296. člena);179
2. manjšina delničarjev lahko zahteva objavo predmeta skupščinskega sprejemanja sklepov – ena
dvajsetina osnovnega kapitala (drugi odstavek 296. člena), kar lahko, če zahteva ni izpolnjena, z
dovoljenjem sodišča stori sama;
3. manjšina delničarjev lahko da predlog sodišču, da iz utemeljenih razlogov odpokliče člana
nadzornega sveta – ena desetina osnovnega kapitala (drugi odstavek 276. člena);180
4. manjšina delničarjev lahko iz utemeljenih razlogov s tožbo zahteva, da sodišče odloči o prenehanju
družbe – ena dvajsetina osnovnega kapitala (tretji odstavek 402. člena);
5. manjšina delničarjev lahko iz utemeljenih razlogov predlaga imenovanje likvidacijskega upravitelja
176
Gre torej za dele glasov, ki nastanejo pri posameznih delnicah, ki jih ima en delničar v primeru različnega
preseganja najnižjega vložka, ki daje en glas (tretji odstavek 308. člena).
177
ZGD-1 v drugem odstavku 311. člena določa ničnost dveh vrst pogodb, s katerimi se omejuje svobodno
glasovanje delničarja. Druge pogodbe in dogovori, ki jih delničarji sprejemajo med seboj, pa niso prepovedane,
saj jih zakon ne omenja.
178
Kar izrecno določa udi tretji odstavek 599. člena ZGD-1.
179
Podobna manjšinska pravica je določena tudi pri d.o.o., s tem da gre tam za manjšino ene desetine osnovnega
kapitala (prvi odstavek 511. člena).
180
V tej zvezi se v primerjalnem korporacijskem pravu veže pravica manjšine le na odpoklic v nadzornem svetu
delegiranega člana, ne pa kateregakoli člana nadzornega sveta.
prek sodišča – ena dvajsetina osnovnega kapitala (tretji odstavek 408. člena); 181
6. manjšina delničarjev mora soglašati ali pa lahko ugovarja odreku oz. pobotanju odškodninskih
zahtevkov, ki jih ima družba v povezavi s kršitvijo skrbnosti in odgovornosti članov uprave in
nadzornega sveta – ena desetina osnovnega kapitala;
7. pri sukcesivni ustanovitvi lahko manjšina vpisnikov in prevzemnikov delnic zahteva vnovični
preizkus poročila ustanoviteljev – ena petina vseh delnic, ki so bile vplačane v denarju (prvi odstavek
220. člena);182
8. terjatev družbe zoper delničarje zaradi prepovedanih izplačil bodisi ob nedopustni vrnitvi vložka
bodisi zaradi prikritega izplačila dobička lahko ob smiselni uporabi ZPre uveljavljajo delničarji,
katerih skupni deleži dosegajo eno desetino osnovnega kapitala ali nominalni znesek 400.000 eurov
(prvi odstavek 233. v zvezi z 227. členom);
9. manjšina delničarjev lahko zahteva, da se o podelitvi razrešnice posameznemu članu uprave in
nadzornega sveta glasuje ločeno – ena desetina osnovnega kapitala (drugi stavek prvega odstavka
294. člena);
10. ZGD-1 posebej določa postopek glasovanja o volilnih predlogih delničarjev, ki se nanašajo na
izvolitev članov nadzornega sveta, ne glede na to, ali so posredovali predlog vnaprej ali na skupščini. V
obeh primerih se mora glasovati najprej o predlogu delničarja pred predlogom nadzornega sveta,
če tako zahteva manjšina delničarjev, katerih deleži skupaj dosegajo eno desetino zastopanega
osnovnega kapitala (312. člen);
11. manjšina delničarjev lahko zahteva sklic ločenega zasedanja ali objavo ločenega glasovanja pri
izrednem sklepu – ena desetina delnic, s katerimi sodelujemo na glasovanju o izrednem sklepu (drugi
odstavek 313. člena);
12. tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo delničarji,
katerih deleži dosegajo eno dvajsetino osnovnega kapitala ali nominalni znesek 400.000 eurov (drugi
odstavek 399. člena);
13. imenovanje posebnega zastopnika, ki lahko vloži tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov zoper
člane uprave in nadzornega sveta prevzete družbe za povrnitev škode, ki je nastala z združitvijo, lahko
predlagajo sodišču tudi delničarji prevzete družbe, katerih deleži dosegajo najmanj eno stotino
osnovnega kapitala prevzete družbe ali vrednost najmanj 25.000 eurov (1. točka tretjega odstavka 595.
člena v zvezi s prvo alineo 2. točke tretjega odstavka 605. člena);
14. ne glede na določbo, da za veljavnost pogodbe o združitvi in delitvi ni potrebno soglasje skupščine
prevzemne družbe, pa mora skupščina prevzemne družbe odločati o soglasju za poenostavljeno
združitev ali delitev, če zahtevajo sklic skupščine, ki naj odloči o soglasju, delničarji, katerih deleži
dosegajo eno dvajsetino osnovnega kapitala prevzemne družbe (tretji odstavek 599. člena);
15. predlog za sodni preizkus višine denarne odpravnine pri statusnih preoblikovanjih in pri
preoblikovanjih d.d. v d.o.o. in obratno lahko vložijo delničarji, katerih deleži, ob izpolnjevanju
predpostavk iz 1. točke tretjega odstavka 605. člena, v posamezni udeleženi družbi dosegajo najmanj
eno stotino osnovnega kapitala te družbe ali vrednost najmanj 25.000 eurov (603. člen, tretji odstavek
651. in tretji odstavek 656. člena);
16. predlog za sodni preizkus menjalnega razmerja pri statusnih preoblikovanjih lahko vložijo
delničarji, katerih deleži, ob izpolnjevanju predpostavk iz 1. točke tretjega odstavka 605. člena, v
posamezni udeleženi družbi dosegajo najmanj eno stotino osnovnega kapitala te družbe ali vrednost
najmanj 25.000 eurov (tretji odstavek 605. člena).
Dve manjšinski pravici je uredil ZPre, in sicer v zvezi s postavitvijo posebnega zastopnika in uveljavljanjem
odškodninskih zahtevkov zoper funkcionarje družbe (drugi odstavek 67. člena in 73. člena ZPre) ter pravico do
postavitve izrednega revizorja zaradi preveritve bilanc oz. letnega poročila (74. člen ZPre).
Manjšinskih pravic ne more uveljavljati vsak delničar kot posameznik, uveljavlja jih lahko skupina delničarjev,
ki dosega določeno število delnic oz. določen nominalni znesek oz. vrednost glede na celotni osnovni kapital oz.
tudi manjšina določenega razreda delnic ali pa sam delničar kot manjšinski delničar s predpisanim minimalnim
kapitalskim deležem. Manjšinske pravice so reducirane izključno le na formalno vsebino poslovanja družbe, ne
pa na njeno materialno poslovanje.183
181
Manjšina lahko predlaga tudi razrešitev likvidacijskega upravitelja, kot je to določeno v primerjalnem
korporacijskem pravu, kar dopušča interpretacija 411. člena ZGD-1.
182
V primerjalnem korporacijskem pravu je manjšini delničarjev izrecno omogočena tudi pravica zahteve, da se
postavi posebni revizor, česar ZGD-1 izrecno ne določa.
183
V primerjalnem korporacijskem pravu so manjšinske pravice pogosto otežene bodisi s pogojevanjem kavcije
bodisi z določanjem minimalnih rokov statusa delničarstva, prav tako je določena tudi odgovornost manjšine za
škodo, ki lahko nastane iz uveljavljanja manjšinskih pravic.
11.3. Pravica do obveščenosti

Delničarji imajo pravico do zanesljivih natančnih informacij o zadevah družbe, ki so potrebne za presojo
predmeta dnevnega reda skupščine. Zanesljive informacije mora zagotoviti uprava. Ta pravica do obveščenosti
velja tudi za pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami.
Uprava sme zadržati informacije le:

♥ če je dajanje informacij po razumni gospodarski presoji takšno, da bi lahko družbi ali povezani družbi
povzročilo škodo;
♥ če se nanašajo na davčne stopnje ali višine posameznih davkov;
♥ o razliki med vrednostjo, s katerimi se ocenijo predmeti v letnem poročilu, in višjo vrednostjo teh
predmetov, razen če skupščina potrdi letno poročilo,
♥ o metodah bilanciranja in ocenjevanja, če navedba teh metod dodatku zadostuje za presojo
premoženjskega, finančnega in profitnega stanja družbe, ki ustreza dejanskim razmeram,
♥ če bi bilo z izdanimi informacijami storjeno kaznivo dejanje ali prekršek ali bi bili kršeni dobri
poslovni običaji.
ZGD-1 dopušča tudi možnost, da se delničarjem dajo informacije zunaj zasedanja skupščine. Pri tem pa je treba
enako obravnavati vse delničarje. Slehernemu delničarju je treba dati tisto informacijo, ki jo je pridobil drugi
delničar, čeprav ta ni potrebna za presojo predmeta dnevnega reda na skupščini (tretji odstavek 305. člena). V
primeru spora o tem odloča na predlog delničarja sodišče (306. člen).
12. Spremembe statuta ter ukrepi za povečanje oz. zmanjšanje osnovnega kapitala d.d.
12.1. Spremembe statuta
Statut, kot temeljni konstitutivni pravni akt d.d., se lahko po vpisu ustanovitve družbe v sodni register tudi
spremeni. Če ustanovitelji družbe, ki jo ustanavljajo simultano, spremenijo statut pred registracijo družbe, se
takšna sprememba ne šteje za spremembo statuta družbe, ki je že ustanovljena, in bi jo bilo treba sprejemati po
posebnem postopku. Dejanja ustanoviteljev v tem primeru sodijo v t.i. predinkorporacijski čas. Drugačno je
sprejemanje statuta d.d., ki se ustanavlja sukcesivno. Ustanovitelji sprejmejo statut že pred objavo prospekta in
vpisovanjem delnic javnosti, statut pa je možno spremeniti na ustanovni skupščini. To spreminjanje sodi v
proces inkorporacije družbe. Zakon določa, da je o bistvenih spremembah statuta potrebno doseči soglasje vseh
vpisnikov in prevzemnikov delnic, o spremembi drugih določb statuta pa je mogoče odločiti le, če so navzoči
upravičenci, katerih glasovi pomenijo vsaj dve tretjini osnovnega kapitala, njihova odločitev pa mora biti
soglasna (četrti odstavek 219. člena).
Statut kot temeljni konstitutivni pravni akt d.d. lahko spreminja le skupščina družbe. To velja tudi za d.d., ki je
bila ustanovljena sukcesivno. V tem primeru statut res sicer sprejmejo prvi ustanovitelji (drugi odstavek 207.
člena), vendar ga smejo na ustanovni skupščini spremeniti glede določb iz 183. člena le soglasno vsi vpisniki in
prevzemniki delnic, druge določbe pa lahko spremenijo prav tako upravičenci do glasovanja na ustanovni
skupščini. Skupščina ni pristojna le za spremembo obligatornih sestavin statuta (prvi odstavek 183. člena),
temveč tudi za spremembe njegovih fakultativnih določb (drugi odstavek 183. člena).
V primerjalnem pravu poudarjajo, da je skupščina pristojna tudi za t.i. dejanske statutarne spremembe, s katerimi
se pravnoformalno v statutu spreminjajo tiste določbe, ki pomenijo uskladitev z dejansko izvršenimi dejstvi.
Takšna sprememba je npr. uskladitev podatka o številu delnic družbe, ki so bile izdane po odločitvi uprave, na
osnovi odločitve o t.i. odobrenem kapitalu. Ravno za takšne in podobne uskladitve besedila z veljavno sprejetimi
odločitvami lahko skupščina prenese pooblastilo na nadzorni svet. Posamično pooblastilo nadzornemu svetu za
takšne uskladitve se podat s posebnim sklepom skupščine, generalno pooblastilo pa je mogoče dati tudi s samim
statutom. Glede vsebine statuta velja načelo statutarne strogosti, iz drugega odstavka 183. člena.
Po drugem odstavku 183. člena lahko statut posamezna vprašanja, ki jih ureja zakon, uredi drugače samo, če
zakon tako izrecno določa. S statutom pa se lahko dodatna vprašanja uredijo le, če zakon teh vprašanj ne ureja
celotivo. Delniško pravo torej ni dispozitivno, temveč je kogentno. Avtonomija delničarjev je mogoče le tedaj,
kadar jo zakon izrecno predpisuje, in samo v obsegu, ki ga zakon izrecno dopušča. S tem je načelo statutarne
strogosti (Satzungsstrenge) za d.d. dosledno izpeljano. Nekoliko večja avtonomija je možna s statutom določiti,
katere pristojnosti, ki jih sicer v dvotirnih d.d. izvršuje nadzorni svet, izvršuje skupščina oz. drugi organi.
Zaradi pomembnosti statuta za njegovo spreminjanje ne velja načelo navadne večine glasov, ki je sicer
predpisana za sprejem skupščinskih sklepov (307. člen), temveč večina treh četrtin pri odločanju na skupščini
zastopanega kapitala.
Statut lahko sicer določa drugačno kapitalsko večino, bodisi višjo bodisi nižjo. Spodnja meja pa je tudi v tem
primeru zakonsko določena: večina pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala (50,01 %).
Za sklic skupščine, na kateri se odloča o spremembi statuta, veljajo posebna pravila o objavljanju dnevnega reda
ter objavljanju predloga sprememb statuta. Če se predloga sprememb ne objavi javno, je potrebna objava kraja,
kjer je na voljo besedilo predlaganih sprememb (drugi odstavek 298. člena).
Statut d.d. lahko predpiše za sprejem statuta druge zahteve, npr. posebno soglasje določenega razreda delnic, ali
pa določen kvorum, torej navzočnost določenega števila glasov.
Že sam zakon pa določa posebno sprejemanje skupščinskega sklepa, če gre za takšno statutarno spremembo, ki
spreminja pravice posameznih razredov delnic. Vedno je potrebno soglasje delničarjev tistega razreda delnic, v
katerega škodo se spreminja dotedanje razmerje več razredov delnic. Takšno posebno soglasje je npr. potrebno,
če poleg navadnih delnic obstajajo še prednostne delnice in se predlaga sprememba vseh delnic v navadne
delnice. Spreminjanje značilnosti delnic v škodo enega razreda delnic v praksi pomeni tudi določanje kakšnih
dodatnih prednosti samo določenim delnicam oz. določenim razredom delnic.
Dodatne obveznosti je mogoče naložiti le delničarjem, imetnikom tistih imenskih delnic, za katere je veljavnost
prenosa vezana na dovoljenje družbe (prvi odstavek 228. člena). Takšna obveznost je lahko odplačna ali
neodplačna storitev. Če v statutu obveznost še ni določena, se lahko naloži tudi kasneje z njegovo spremembo,
pri čemer pa veljajo posebni pogoji za sprejem takega sklepa, poleg siceršnjih zahtev posebne večine. V teh
primerih je potrebno soglasje vsakega delničarja, ki se mu dodatna obveznost s spremembo statuta nalaga. Gre
za razliko od soglasje, ki ga morajo dati prizadeti delničarji po tretjem odstavku 329. člena, pri katerem odloča
kvalificirana večina znotraj prizadetih delničarjev. V tem primeru gre za individualno soglasje vsakega
posameznega delničarja. Če se dodatno nalagajo obveznosti vsem delničarjem, tudi npr. v d.d., ki ima samo
navadne delnice, je potreben konsenz vseh delničarjev.
Soglasje za prenos delnic se lahko zahteva samo za imenske delnice. Pri prinosniških delnicah takšna zahteva ni
mogoče, kajti njeno bistvo je ravno prost prenos s samo izročitvijo.
Vsaka statutarna sprememba učinkuje šele z vpisom v register. Pri spremembi vpisa v register je treba upoštevati
tudi določbe o vsebini vpisa (201. člen), določbe o objavi spisa (202. člen) ter določbe splošnega dela o prijavi
za vpis v register in prijavi spremembe za vpis v register (47. in 48. člen). Na splošno sicer velja, da mora prijavo
za vpis družbe vložiti praviloma zastopnik (46. člen). Uprava zastopa d.d. (prvi odstavek 266. člen), vendar so
lahko pri tem tudi določene posebnosti, npr. vključitev prokurista (četrti odstavek 266. člena). Spremembo
statuta pa mora po izrecni kogentni zakonski določbi prijaviti za vpis v register zgolj uprava. To pooblastilo ni
vezano na funkcijo zastopanja.
Ker mora biti statut izdelan v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 183. člena), velja to tudi za njegove
spremembe. Z notarsko listino se potrdi istovetnost spremenjenih določb statuta s sklepom o njegovi spremembi.
Prijavo spremembe statuta za vpis v register je treba dokumentirati. Če se npr. sprememba nanaša na višino
osnovnega kapitala, ki se npr. realizira s stvarnimi vložki, se priložijo vse potrebne listine, s katerimi se
opravičijo ti vložki (popis, revizorjevo poročilo). Listine je treba priložiti za vpis podatkov iz 199., 47. in 48.
člena, za druge spremembe pa zadostuje sklicevanje na listine, ki so že vložene pri sodišču.
Vpis sprememb statuta se praviloma vedno objavi. Objavijo se vsebina vpisa, opredeljena v 201. členu, ter
podatki iz prvega odstavka 202. člena.
Vpis sprememb statuta v register ima konstitutivni učinek, kar pomeni, da spremembe pravno učinkujejo šele z
dnem vpisa v register.
12.2. Ukrepi za povečanje in zmanjšanje osnovnega kapitala delniške družbe

Osnovni kapital delniške družbe se v času njenega delovanja bodisi povečuje bodisi zmanjšuje, kar je odvisno od
več dejavnikov. Sicer je osnovni kapital, ki se izkazuje na pasivni strani bilance stanja, bolj statična kategorija
kot pa premoženje družbe, ki se izkazuje na aktivni strani bilance stanja. Premoženje družbe oz. posamezne
pojavne oblike njenega premoženja se iz dneva v dan spreminjajo. Pri tem se premoženje tudi v celotnem obsegu
spreminja, bodisi povečuje bodisi zmanjšuje, kar se konkretno ugotavlja na določen dan, ko se sestavi bilanca
stanja. Osnovni kapital d.d. kot podstat družbe, na kateri d.d. stoji, pa se spreminja le občasno, po posebnem
postopku, o katerem odločajo delničarji na skupščini družbe.
V dispoziciji skupščine je npr. odločitev, ali se bo osnovni kapital družbe povečal z novimi vložki in ali se bo
osnovni kapital npr. zmanjšal v postopku rednega zmanjšanja osnovnega kapitala. Osnovni kapital d.d. pa je
treba zmanjšati, ne glede na siceršnjo voljo delničarjev na skupščini, če ga je treba izravnati s stanjem
premoženja družbe, ki se je zmanjšalo zaradi kritja prenesene izgube oz. čiste izgube poslovnega leta (prvi
Sprememba osnovnega kapitala d.d. je v relativni korelaciji z njenim premoženjem. Nekateri primeri povečanja
osnovnega kapitala sočasno pomenijo tudi povečanje premoženja družbe. Tako dobi družba pri povečanju
osnovnega kapitala z novimi vložki dodatno premoženje kot plačilo za novo izdane delnice, bodisi v denarju
bodisi s stvarnimi vložki. Če se s povečanjem osnovnega kapitala d.d. sočasno poveča njeno premoženje (poveča
se torej tako pasiva kot aktiva), govorimo o realnem povečanju osnovnega kapitala. Če pa se pri povečanju
osnovnega kapitala d.d. premoženje družbe ne poveča, govorimo o nominalnem povečanju osnovnega kapitala.
Podobno lahko govorimo o realnem in nominalnem zmanjšanju osnovnega kapitala d.d. glede na to, ali se pri
zmanjšanju osnovnega kapitala hkrati zmanjšuje tudi premoženje družbe. Za realno povečanje osnovnega
kapitala d.d. gre vedno pri povečanju osnovnega kapitala z vložki. 184 Pri pogojnem povečanju osnovnega
kapitala gre za realno povečanje premoženja družbe v trenutku dejanskega povečanja osnovnega kapitala
praviloma ne gre več za povečanje premoženja, razen če so potrebna doplačila pri uresničitvi pravic iz hibridnih
vrednostnih papirjev. Za nominalno povečanje osnovnega kapitala d.d. gre vedno tedaj, ko se poveča osnovni
kapital iz sredstev družbe. Nasprotno pa gre za realno zmanjšanje osnovnega kapitala d.d. v postopku rednega
zmanjšanja osnovnega kapitala, če se opravijo plačila delničarjem. Pri poenostavljenem zmanjšanju osnovnega
kapitala gre za nominalno zmanjšanje, ki se izvede le s spremembami na pasivni strani bilance. Pri zmanjšanju
osnovnega kapitala z umikom delnic gre praviloma za realno zmanjšanje osnovnega kapitala.
Upnikov v načelu ne prizadene zgolj nominalno spreminjanje osnovnega kapitala, ker gre za spremembe na
pasivni strani bilance, v okviru kategorij lastnega oz. lastniškega kapitala, kar je pomembno zgolj za razmerja
med samimi delničarji. Če pa gre za realno spreminjanje osnovnega kapitala, bi v primeru zmanjšanja
premoženja d.d. z izplačilom delničarjem utegnili biti upniki oškodovani, kajti kot kreditorji imajo prednostno
pravico do poplačila svojih terjatev. Pri realnem povečanju osnovnega kapitala pa je treba varovati interese
bodočih upnikov in drugih tretjih oseb, ki poslujejo z družbo. To nadzoruje sodišče v postopku registracije
povečanja osnovnega kapitala.
Sleherno povečanje oz. zmanjšanje osnovnega kapitala je zelo pomembno, kajti s tem se lahko spreminja
proporcionalni lastniški interes v družbi. Pri spremembah osnovnega kapitala d.d. gre za interese naslednjih
različnih oseb oz. skupin:
♥ delničarjev d.d.,
♥ razredov delničarjev,
♥ posameznih delničarjev,
♥ obstoječih upnikov,
♥ bodočih upnikov in tretjih oseb,
♥ imetnikov posebnih obligacij.
Sprememba osnovnega kapitala d.d. je pomembna predvsem za delničarje, ne glede na vrsto delnic, ki jih imajo,
še posebej pa za delničarje imetnike določenega razreda delnic in navsezadnje za posameznega delničarja.
Delničar oz. skupina delničarjev, ki ima v družbi npr. kontrolni paket delnic, ki pa v resnici ne pomeni absolutne
kapitalske večine, je zainteresirana, da ta nadzor obdrži, ne da bi ji bilo treba kupovati nove delnice. Zato zakon
varuje ta interes s kogentno določbo o sprejemanju skupščinskega sklepa o povečanju osnovnega kapitala s
posebno kvalificirano večino. Interes imetnikov posameznega razreda delnic je še posebej varovan s kogentno
zahtevo po soglasju vsakega razreda delnic (tretji odstavek 333. člena). ZGD-1 poleg kvalificirane večine
skupščine glasov zastopanih delničarjev na skupščini zahteva še hkraten izreden sklep delničarjev vsakega
razreda delnic. Tako lahko že manjšina delničarjev, ki pa je imetnik določenega razreda delnic, blokira odločitev
o povečanju osnovnega kapitala z vložki. Na drugi strani je lahko s povečanjem osnovnega kapitala in
izdajanjem novih delnic prizadet lastniški interes posameznega delničarja ali manjšine delničarjev, ki nujno ne
predstavljajo posameznega razreda delnic, ker se npr. želi njihov umik oz. iztisnitev iz družbe (squeeze-out). To
je torej zmanjšanje nadzornega vpliva posameznega delničarja, kar zakon posebej varuje z možnostjo izpodbojne
tožbe (400. člen).
Bodoči upniki in tretje osebe so varovani pri nadzoru realnosti povečanega osnovnega kapitala z vložki in
prikazovanjem višine osnovnega kapitala. Posebej so kompleksna razmerja pri zagotavljanju pravic posameznim
upnikom, imetnikom posebnih obligacij, ki imajo možnost vključevanja in vstopanja v lastniško strukturo
družbe. Njihovi interesi z dejanji delničarjev ne smejo biti prizadeti, prav tako pa z njihovim vstopanjem ne
smejo biti prizadeti obstoječi lastniški interesi delničarjev. To je zagotovljeno s postopkom sprejema sklepa o
pogojnem povečanju osnovnega kapitala in postopkom uresničevanja pravic imetnikov posebnih obligacij.
Zakon natančno določa postopke in ureja razmerja v različnih primerih tako povečanja osnovnega kapitala kot
184
Premoženje se realno poveča tudi, če se delnice ne vplačajo v celoti, ker v tem primeru nevplačani znesek
delnice pomeni pravico – terjatev družbe do delničarja.
tudi zmanjšanja osnovnega kapitala, pri čemer poudarja predvsem:

♥ postopek odločanja o povečanju oz. zmanjšanju kapitala;
♥ predpisovanje zahtevane večine pri sprejemanju skupščinskih sklepov;
♥ postopek registracije povečanja oz. zmanjšanja osnovnega kapitala in zagotavljanje javnosti;
♥ zagotovitev pravic upnik,
♥ postopek izdajanja posebnih obligacij in uresničevanja njihovih pravic.
Spreminjanje osnovnega kapitala d.d. je tesno povezano z izdajanjem in usodo delnic d.d. Ker je ves osnovni
kapital d.d. razdeljen na delnice, je treba to upoštevati tudi pri zmanjšanju in povečanju osnovnega kapitala d.d.
Formula je:
osnovni kapital = število delnic x nominalni znesek delnice

(oz. ponderirano število delnic, če gre za delnice z različnimi nominalnimi zneski)
Ta formula mora vedno držati, kajti v sistemu par value shares mora delničar na podlagi razmerja med
nominalnim zneskom svoje delnice in osnovnim kapitalom d.d. vedno ugotoviti svoj sorazmeren lastniški interes
v družbi.
Pri izenačitvi formule imamo, matematično gledano, tri možnosti, torej da pri spremembi osnovnega kapitala
povečujemo samo število delnic ali povečujemo samo nominalni znesek delnic ali da kombinirano povečujemo
oboje. Enako velja za zmanjšanje osnovnega kapitala. Na to vprašanje daje ZGD-1 natančen odgovor. Določbe
ZGD-1 do kogentne in družba ne more poljubno izbirati svojih rešitev. Osnovno pravilo, ki pri tem velja: pri
povečanju osnovnega kapitala praviloma povečujemo število delnic, pri zmanjšanju osnovnega kapitala
pa zmanjšujemo njihov nominalni znesek. To pravilo ima svoje izjeme, tako pri povečanju kot pri zmanjšanju
osnovnega kapitala. Pri nominalnem in realnem povečanju osnovnega kapitala se vedno povečuje število delnic,
edina izjema se nanaša na nominalno povečanje osnovnega kapitala, ko se osnovni kapital poveča iz sredstev
družbe, če so v družbi prisotne le delno vplačane delnice (prvi stavek drugega odstavka 366. člena). Če ima
družba polno vplačane delnice in delno vplačane delnice, se pri polno plačanih delnicah povečanje kapitala lahko
izvede bodisi s povečanjem nominalnega zneska delnic bodisi z izdajo novih delnic (drugi stavek drugega
odstavka 366. člena). Pri zmanjšanju osnovnega kapitala se osnovni kapital v postopku rednega zmanjšanja
osnovnega kapitala zmanjša z zmanjševanjem nominalnega zneska delnic. Pri zmanjšanju osnovnega kapitala z
umikom delnic se zmanjšuje število delnic, prav tako pa se izjemoma zmanjšuje število delnic tudi v postopku
rednega in poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, kjer se sicer praviloma zmanjšuje nominalni znesek
delnic, če se najnižji nominalni znesek za delnice ne more več zmanjšati (druga alinea četrtega odstavke 372.
člena). V tem primeru se število delnic zmanjša z združevanjem teh.
Pri povečanju osnovnega kapitala gre za štiri zakonsko različno urejene položaje oz. oblike povečanja:
♥ povečanje osnovnega kapitala z vložki,
♥ pogojno povečanje osnovnega kapitala,
♥ odobreni kapital,
♥ povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe.
Povečanja osnovnega kapitala ZGD-1 ureja v 2. pododdelku 6. oddelka četrtega poglavja (členi 333. do 371.). V
okviru tega pododdelka ZGD-1 ureja tudi zamenljive obveznice in dividende oz. t.i. hibridne obligacije, ki so
posredno povezane s povečanjem osnovnega kapitala družbe v okviru postopka pogojnega povečanja osnovnega
kapitala (5. odsek, 371. člen).
12.2.1. Povečanje osnovnega kapitala z vložki

Povečanje kapitala d.d. praviloma narekuje dejanska potreba po dodatnem premoženju bodisi v obliki denarnih
sredstev bodisi v obliki strojev in druge opreme oz. stvari in pravic. Povečanje osnovnega kapitala z vložki je
osrednji način povečanja osnovnega (delniškega) kapitala. Govorimo o efektivnem povečanju delniškega
kapitala, v nasprotju z nominalnim, kjer ne pride do dejanskega povečanja premoženja družbe. Postopek
povečanja osnovnega kapitala z vložki imenujemo tudi redno povečanje osnovnega kapitala, kjer gre za
nasproten položaj kot pri rednem zmanjšanju osnovnega kapitala kot enim izmed ukrepov za zmanjšanje
osnovnega kapitala (372. člen).
Medtem ko mora povečanje osnovnega kapitala d.d. z vložki, nujno spremljati realno povečanje premoženja
družbe in s tem hkratna sprememba aktivne strani bilance, pa sleherno povečanje realnega premoženja,
izkazanega na aktivi, ne pomeni nujno povečanja osnovnega kapitala d.d. Tudi če družba pri realnem povečanju
premoženja ne pridobiva novih kreditorjev oz. upnikov družbe, torej da realno premoženje zagotavljajo obstoječi
delničarji, ni nujno, da gre vedno za povečanje osnovnega kapitala. Pri tem lahko gre za druge oblike, ki se ne
izvajajo z izdajanjem novih delnic ali s povečanjem nominalnega zneska delnic in pomenijo druge spremembe
med posameznimi kategorijami na pasivni strani bilance v okviru kategorij lastnega kapitala. V tem primeru
delničarji dodatno vplačujejo, vendar ne osnovnega kapitala, temveč presežek vplačil osnovnega kapitala, ki se
knjigovodsko tudi posebej evidentira, v pravnem pogledu pa gre za povečanje rezervnega potenciala v družbi. 185
S povečanjem osnovnega kapitala z vložki in izdajo novih delnic lahko pride do strukturnih sprememb med
delničarji, do prerazdelitve lastniškega interesa v družbi, do prevzema družbe s strani tretjih oseb in drugega. Na
novo izdane delnice kot t.i. mlade delnice (junge Aktien) se lahko prodajajo po vrednosti, ki je enaka
nominalnemu znesku delnice, ne glede na siceršnjo realno ali bilančno vrednost delnice, ki je lahko tudi
nekajkrat večja, zato so lahko te delnice še posebej zanimive za manjšinske delničarje. 186 Povečanje osnovnega
kapitala z vložki in izdajo novih delnic lahko pomeni tudi poskus iztisnitve delničarja iz družbe oz. zmanjšanja
njegovega lastniškega interesa v družbi. Če se prodajajo na novo izdane delnice po nominalni vrednosti ali po
drugi vrednosti, ki ni enaka bilančni vrednosti delnic, bo lahko večinski delničar oz. delničar, ki odkupuje takšno
emisijo delnic, pridobil večji delež v osnovnem kapitalu družbe, kot bi to ustrezalo glede na bilančno vrednost
delnic.187
12.2.1.1. Predpostavke
Osnovni kapital je mogoče z vložki povečati le, če so dotedanji vložki v celoti plačani (peti odstavek 333. člena).
Po tem pravilu družba novih delnic ne more izdajati, če niso v celoti plačane vse obstoječe delnice. ZGD-1
omogoča, da delnice niso v celoti plačane, s tem da mora biti na vsako delnico, ki se vplača v denarju, pred
vpisom d.d. v register vplačano najmanj 25 % njene nominalne vrednosti (četrti odstavek 191. člena). Če ima
d.d. delnice, ki niso v celoti vplačane, mora najprej pozvati delničarje, da delnice v celoti plačajo, in tako
pridobiti realna sredstva od obstoječih delničarjev, šele nato se lahko izdajo nove delnice. Vendar je mogoče
osnovni kapital povečati, če je ostal nevplačan le neznaten znesek (peti dostavek 333. člena). Gre za zakonsko
izjemo, ki omili trdoto predpostavke o obveznem plačilu obstoječih delnic. Izjema lahko velja le za posamezne
delničarje, ne pa za serije delnic. O tem vprašanju odloča registrsko sodišče, ki presoja zakonitost vpisa namere o
povečanju osnovnega kapitala v sodni register. V prijavi sklepa o povečanju osnovnega kapitala za vpis v
register je namreč treba posebej navesti, kateri vložki v dosedanji osnovni kapital še niso plačani, in obrazložiti,
zakaj se jih ne da pridobiti (drugi odstavek 335. člena).
12.2.1.2. Odločanje o povečanju osnovnega kapitala z vložki

Odločitev o povečanju osnovnega kapitala z vložki kot rednemu povečanju osnovnega kapitala je ena
najpomembnejših odločitev v d.d. Z vidika zakonskih zahtev za sprejem sklepa skupščine d.d. o povečanju
osnovnega kapitala gre za najpomembnejšo odločitev, saj se pri tej odločitvi poleg kvalificirane kapitalske
večine zahteva še obvezno soglasje vsakega razreda delnic, kar se zahteva le še pri združitvi, ki pa je podobna
povečanju osnovnega kapitala, do katerega sočasno tudi pride (tretji odstavek 585. člena), in delitvi (drugi
odstavek 630. člena). V drugih primerih pomembnih odločitev zakon zahteva soglasje le tistega razreda delnic, v
škodo katerega se npr. spreminja dotedanje razmerje več razredov delnic (tretji odstavek 329. člena), kar velja
npr. pri spreminjanju statuta.
Z izdajo novih delnic lahko družba pridobi nove delničarje, s čimer se spremenijo obstoječa lastniška razmerja v
družbi ter kontrolni deleži in upravljalska upravičenja. Zato je za sprejem sklepa zahtevana najmanj ¾ večina pri
sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Če se povečanje osnovnega kapitala izvede z izdajo prednostnih
delnic brez glasovalne pravice, se lahko s statutom določijo le višja kapitalska večina in dodatne zahteve (prvi
odstavek 333. člena). Na tej podlagi o povečanju osnovnega kapitala ne more odločiti večinski delničar oz.
večinski delničarji, ki imajo skupaj manj kot ¾ osnovnega kapitala. Hkrati pa takšna zakonska določba tudi
varuje tistega delničarja, ki sicer z manjšim deležem, kot pa je kapitalska večina, nadzira upravljanje v družbi oz.
ima kontrolni upravljalski delež.
Odločitev o povečanju osnovnega kapitala in izdaja novih delnic pa je za delničarje še posebej pomembna, če so
ti med seboj strukturirani z imetništvom različnega razreda delnic. Zato ZGD-1 zahteva, da je potrebno, če
obstaja več razredov delnic, za veljavnost skupščinskega sklepa soglasje vsakega razreda delnic. O soglasju
morajo delničarji vsakega razreda delnic sprejeti izredni sklep (tretji odstavek 333. člena). Tega sprejmejo
185
ZGD- 1 o takšnem financiranju d.d. posebej ničesar ne določa, razen z načelno določbo, da je mogoče delnico
vplačati tudi s premijo (agio), ki se ne izkazuje v osnovnem kapitalu, temveč kot vplačani presežek kapitala (1.
točka prvega odstavka 64. člena).
186
Manjšinski delničar lahko z odprodajo delnice po tržni oz. borzni ceni, ki je nekajkrat višja od nominalne
vrednosti, po kateri jo je kupil, ustvari velik kapitalski dobiček, ki je veliko večji od še tako visoke dividende.
Takšen način povečanja osnovnega kapitala lahko pomeni določen popust za manjšinske delničarje, ki jih želijo
pridobiti za določeno odločitev, za katero je potrebna posebna kvalificirana kapitalska večina, ki pa je večinski
delničar nima.
187
Z bilančno vrednostjo delnice se razume vrednost, ki pokriva ves lastni del pasive, torej poleg osnovnega
kapitala še sredstva kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička.
delničarji vsakega razreda, prav tako s ¾ kapitalsko večino, pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala.
Določba ZGD-1 o soglasju vsakega razreda delnic je kogentna.
Zgodi se lahko, da bo manjšina (npr. 1 % kapitalska manjšina) blokirala sprejem skupščinskega sklepa o
povečanju osnovnega kapitala in izdaji novih delnic, pa čeprav je to gospodarsko gledano za družbo nujno oz.
čeprav je povečanje osnovnega kapitala potrebno zaradi zakonskih zahtev (npr. o jamstvu družbe ali kaj
drugega).
Soglasje vsakega razreda delnic iz vsebinskega vidika je pomembno zaradi odločitve o tem, kakšne delnice oz. s
kakšnimi značilnostmi naj se delnice glede na opredelitve razredov v družbi izdajo.
Velja načelo, da družba ne more poljubno spreminjati obsega pravic posameznih delnic (npr. znižati odstotka
prednostne dividende posamezni delnici).
Delničarje, ki imajo prednostne delnice brez glasovalne pravice, posebej varuje ZGD-1 v poglavju, ki
opredeljuje vsebino delnic brez glasovalne pravice. Tako se določa obveznost soglasja teh prednostnih
delničarjev k sklepu o izdaji tistih prednostnih delnic, ki imajo pri razdelitvi dobička ali premoženja družbe
prednost pred prednostnimi delnicami brez glasovalne pravice ali ki so z njimi izenačene (drugi odstavek 316.
člena). Določba o soglasju vsakega razreda delnic v poglavju o povečanju osnovnega kapitala z vložki pa varuje
tudi tiste delničarje, imetnike prednostnih delnic, ki sicer imajo glasovalno pravico. Določba 333. člena ZGD-1
vključuje vse druge razrede delnic. Čeprav ZGD-1 tega izrecno ne določa, se s sklepom o povečanju osnovnega
kapitala družbe, v katerem se opredeli nominalni znesek, za katerega se poveča osnovni kapital, določita tudi
nominalni znesek in število na novo izdanih delnic, prav tako se opredelijo značilnosti teh delnic, bodisi da se
izdajo navadne delnice bodisi da se izdajo prednostne delnice oz. delnice različnih razredov. Zato je soglasje
vsakega razreda delnic zelo pomembno.
Zakonska določba o vsebini sklepa ni izčrpna, kajti napotuje na to, da se lahko s sklepom uredijo uredijo tudi
druga vprašanja v zvezi z izdajanjem delnic. V sklepu o povečanju osnovnega kapitala je treba določiti in s tem
odločiti o nekaterih drugih vprašanjih, npr. ali se bo osnovni kapital poveča z denarnimi ali s stvarnimi vložki,
morebitna usoda glede prednostne pravice do novih delnic, o čemer ZGD-1 izrecno govori v 334. oz. 337. členu.
Sklep o povečanju osnovnega kapitala z vložki ima za družbo poseben namen in ima pravzaprav pravno naravo
statutarne spremembe. Po določbi prvega odstavka 183. člena je obligatorna določba statuta d.d. tudi znesek
osnovnega kapitala, nominalna vrednost delnic in število delnic vsake nominalne vrednosti. S sklepom o
povečanju osnovnega kapitala z vložki in njegovo izvedbo z izdajo novih delnic, bo, formalno gledano, prišlo do
neusklajenosti med določbami statuta d.d. in dejanskim stanjem. Zato je treba uskladiti besedilo statuta z
dejanskim stanjem. Zaradi uskladitve ima ZGD-1 določbo, po kateri lahko skupščina prenese pooblastilo za
spremembo statuta na nadzorni svet, ki zadeva zgolj uskladitev njegovega besedila.
12.2.1.3. Izvedba povečanja osnovnega kapitala – izdaja novih delnic

Ker je ves osnovni (delniški) kapital razdeljen na delnice in se mora višina osnovnega kapitala vedno ujemati s
številom delnic glede na njihovo nominalno vrednost, teoretično obstajata dve možnosti te izenačitve, bodisi z
izdajo novih delnic bodisi s povečanjem nominalnega zneska delnic. Povečanje osnovnega kapitala z vložki se
torej lahko izvede samo z izdajo novih delnic (drugi odstavek 333. člena). Nove delnice prevzamejo obstoječi
delničarji ali jih vpišejo in vplačajo tretje osebe. V zvezi z izdajo novih delnic se postavljajo naslednja vprašanja:
♥ določitev vsebine delnic (pravic iz delnic),
♥ postopek vpisovanja novih delnic,
♥ možnosti, načini in roki vplačevanja vpisanih delnic,
♥ prodaja delnic – primarni trg,
♥ določanje prodajne cene in tehnika prodaje,
♥ uveljavljanje prednostne pravice do novih delnic,
♥ vpis sklepa in povečanja osnovnega kapitala v sodni register,
♥ fizična izdaja delnic oz. začasnic,
♥ sodelovanje državnih in drugih organov pri izdaji delnic v okviru primarnega trga in
♥ spori med delničarji v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala oz. v zvezi z izdajo novih delnic.
12.2.1.4. Vpisovanje novih delnic

Pri izdaji novih delnic na podlagi povečanja osnovnega kapitala z vložki moramo ločiti pojma vpisovanja in
vplačevanja delnic. Nove delnice se vpisujejo s pisno izjavo, ki jo zakon poimenuje tudi vpisno potrdilo, iz
katerega je razviden delež po številu in nominalnem znesku delnic, če je izdanih več razredov, pa tudi razred
delnic (prvi odstavek 336. člena).188
188
V nasprotju z vpisnim potrdilom se vpisna izjava pri sukcesivni ustanovitvi poimenuje vpisnica (prvi odstavek
Vpisno potrdilo se izda v dvojniku in mora obvezno vsebovati naslednje podatke:

♥ dan, ko je bil sprejet sklep o povečanju osnovnega kapitala,
♥ emisijski znesek delnic, znesek plačil in dodatne obveznosti,
♥ podatke, ki se nanašajo na predmet stvarnega vložka, in osebo, ki daje stvarni vložek, če se delnica
plačuje s stvarnimi vložki,
♥ če je več razredov, celotni nominalni znesek vsakega razreda delnic,
♥ trenutek, ko vpis postane nezavezujoč, če do takrat ni vpisana izvedba povečanja osnovnega kapitala.
Te sestavine vpisnega potrdila so obligatorne, saj zakon predpisuje ničnost potrdil, ki ne vsebujejo popolnih,
zgoraj navedenih podatkov. Na vpisnem potrdilu je treba določiti tudi vse omejitve; če niso označene, so
morebitne omejitve, ki bi jih želela uveljaviti družba ali pa vpisnik, proti družbi neveljavne (tretji odstavek 336.
člena).
Če ni drugače določeno ali če drugače ne izhaja iz postopka vpisovanja, gre za ponudbo vpisnika, da kupi
delnico.
Vpisovanje novih delnic je pravno ločeno od njihovega plačevanja. To ločitev poleg ZGD-1 določa tudi ZTVP-
1. Po ZTVP-1 se lahko javno ponujeni vrednostni papirji vpisujejo bodisi pri borznoposredniških družbah oz.
bankah, ki jih pooblasti izdajatelj (prvi odstavek 28. člena), vplačevanje teh vrednostnih papirjev pa poteka pri
bankah ali organizaciji za plačilni promet, ki jih pooblasti izdajatelj (29. člen). ZGD-1 določa le za delnice, ki se
vpisujejo v postopku sukcesivne ustanovitve, da se vpisovanje in denarna vplačila zanje opravljajo samo pri
bankah (prvi odstavek 208. člena).
Glede uspešnosti izvedbe povečanja osnovnega kapitala velja pri d.d. posebnost glede na siceršnjo določbo o
pragu uspešnosti iz ZTVP-1. ZTVP-1 izjemoma določa za dolžniške vrednostne papirje prag uspešnosti najmanj
80 % vseh s prospektom ponujenih vrednostnih papirjev in pri tem izrecno izvzema delnice (drugi odstavek 25.
člena ZTVP-1). Pri d.d. morajo biti vse delnice, ki naj bi se izdale v okviru povečanega osnovnega kapitala,
vpisane in vplačane do vnaprej predvidenega zneska, kar je pogoj za registracijo povečanja osnovnega kapitala
in za izdajo delnic iz naslova takšnega povečanja.
Vpisna potrdila se izdajo v dvojniku, saj morajo biti dvojniki vpisnih potrdil priloženi prijavi za vpis povečanja
osnovnega kapitala v register (tretji odstavek 339. člena).
12.2.1.5. Vplačilo novih delnic

Rok za vpisovanje vrednostnih papirjev, tudi delnic, na podlagi javne ponudbe določa ZTVP-1, in sicer sme
trajati največ tri mesece od dne, določenega za začetek vpisovanja in plačevanja (prvi odstavek 33. člena ZTVP-
1). Ta rok lahko AVTP (Agencija za trg vrednostnih papirjev) na zahtevo d.d. podaljša še za dva meseca, če je
bilo v prvih treh mesecih vpisanih najmanj 80% in vplačanih najmanj 50% vseh s prospektom ponujenih delnic.
Ta rok za vpisovanje in vplačevanje delnic ne velja v vseh primerih, temveč le tedaj, če ge za njihovo prodajo na
primarnem trgu skozi postopek javne ponudbe po ZTVP-1 (public offer). Kadar ZTVP-1 dopušča izjeme od
izdaje delnic skozi postopek javne ponudbe, torej v primeru private placement, rok 3 + 2 meseca ne velja.
Upoštevati je treba določbo ZTVP-1, ki prepoveduje vpisovanje vseh vrednostnih papirjev, torej tudi delnic, po
preteku zakonsko določenega roka (tretji odstavek 33. člena ZTVP-1).
Vpisovanje in vplačevanje novih delnic lahko poteka sočasno, lahko pa tudi ločeno. ZGD-1 le za vpisovanje in
vplačilo delnic pri sukcesivni ustanovitvi zahteva, da se opravlja samo pri bankah (prvi odstavek 208. člena),
medtem ko te zahteve pri izdaji delnic iz naslova povečanja osnovnega kapitala z vložki ne določa. Upoštevati je
treba določbo ZTVP-1, vendar le za delnice, ki se vpisujejo in vplačujejo v postopku javne ponudbe, ki
omogoča, da se vpisovanje javno ponujenih vrednostnih papirjev izvaja bodisi pri borznoposredniških družbah
bodisi pri bankah, ki jih pooblasti izdajatelj, medtem ko vplačevanje vrednostnih papirjev na podlagi javne
ponudbe poteka pri bankah ali organizaciji za plačilni promet, ki jih pooblasti izdajatelj (28. in 29. člen ZVTP-
1).
ZGD-1 izrecno določa le, da je treba na vpisnem potrdilu vnesti znesek plačil (2. alinea prvega odstavka 336.
člena) in da je treba na seznamu vpisnikov, ki se priloži prijavi za vpis povečanja osnovnega kapitala v register,
navesti za vsakega vpisnika njegova vplačila (1. alinea tretjega odstavka 339. člena). ZGD-1 pri izdaji novih
delnic iz naslova povečanja osnovnega kapitala nikakor ne odstopa od temeljnega izhodišča glede povečanja
delnic, torej možnosti, da se delnice ne vplačujejo v celoti, temveč da je mogoče del delnice vplačati v
prihodnosti, kar je glavna obveznost delničarja v družbi. Pri tem je treba analogno upoštevati določbo četrtega
odstavka 191. člena ZGD-1, ki opredeljuje vplačilo delnic pri sočasni ustanovitvi in ki določa, da je treba na
vsako delnico, ki se vplača v denarju, pred vpisom v register vplačati najmanj 25% njene nominalne vrednosti.
209. člena).
Vpisnik prevzame z vpisom delnice obveznost vplačila celotne delnice glede na njeno nominalno vrednost, s tem
da je treba v začetku vplačati najmanj 25% njene nominalne vrednosti. Delničar mora to svojo obveznost
izpolniti pred potekom roka, določenim za vplačevanje, vsekakor pa pred vpisom povečanja osnovnega kapitala
v sodni register.
Prav tako velja pri izdaji delnic iz naslova povečanja osnovnega kapitala določba, da delnic ob izdaji ni mogoče
prodajati pod njihovo nominalno vrednostjo (prvi odstavek 191. člena), in obveznost vplačila presežka – agia, če
se delnice prodajajo nad nominalno vrednostjo pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register (peti
odstavek 191. člena). Tudi pri izdaji novih delnic se lahko delnice vplačajo bodisi v denarju bodisi s stvarnimi
vložki, pri čemer mora družba s stvarnimi vložki razpolagati od trenutka vpisa povečanja osnovnega kapitala v
sodni register. ZGD-1 pri izdaji novih delnic iz naslova povečanja osnovnega kapitala ne zahteva, da morajo vsaj
tretjino povečanega osnovnega kapitala tvoriti delnice, ki se vplačajo v denarju. To predpisuje ZGD-1 le pri
ustanovitvi (tretji odstavek 191. člena).
Nove delnice so lahko vplačane bodisi v denarju bodisi s stvarnimi vložki, lahko so delno vplačane in delno
nevplačane, prodajati pa se morajo vsaj po nominalni vrednosti. Če delnice niso v celoti vplačane, morajo
delničarji kasneje izpolniti to svojo glavno obveznost na podlagi zahtevka uprave družbe.
12.2.1.6. Prodajna cena delnic – emisijski znesek delnic

V postopku odločanja o povečanju osnovnega kapitala družbe z vložki je eno najpomembnejših vprašanj
določitev prodajne cene novih delnic – emisijski znesek delnic. Pri tem je treba upoštevati osnovno izhodišče, da
se delnice ob izdaji ne smejo prodajati pod svojo nominalno vrednostjo. S tem se zagotavlja, da je vrednost
premoženja družbe (njena aktiva) vsaj tako velika, kot je velik osnovni kapital (kategorija pasive). Delnice se
lahko prodajajo bodisi po nominalni vrednosti bodisi nad nominalno vrednostjo. Ker novi delničarji z nakupom
novih delnic pridobijo določen lastniški interes v družbi, ki se določa glede na nominalne zneske delnic v
razmerju do osnovnega kapitala družbe, je seveda zelo pomembno, po kakšni ceni bodo ta lastniški interes
pridobili.
Bilančna vrednost delnice se sčasoma poveča glede na opredeljeni nominalni znesek predvsem zaradi
inflacijskih učinkov, ki jih družba izkazuje skozi prevrednotevalni popravek osnovnega kapitala.
Da bi novi delničarji kupovali na novo izdane delnice po čim bolj realni vrednosti, ima družba dve možnosti,
bodisi da novo emisijo delnic kot novo serijo delnic izda po višji nominalni vrednosti bodisi da izda delnice
enake nominalne vrednosti, ki pa jih prodaja nad nominalno vrednostjo, torej s presežkom, ki izraža realno
vrednost delnice.
ZGD-1 dopušča, da ima družba delnice različne nominalne vrednosti. Število delnic vsake nominalne vrednosti
je treba izrecno opredeliti v statutu družbe. V praksi praviloma pride do uporabe druge možnosti, to je do izdaje
delnic iste nominalne vrednosti, kot jo imajo delnice prve oz. prejšnjih emisij, s tem da se delnice prodajajo nad
nominalno vrednostjo s presežkom (agiom).
ZGD-1 prepušča to odločitev sami d.d. ZGD-1 tudi ne določa, kako se presežek (agio) ugotavlja, ima pa
kogentno določbo, da mora biti presežek vplačan pred vpisom osnovnega kapitala v register (peti odstavek 191.
člena). Če želi imeti družba delnice vplačane v celoti, potem to pravilo ZGD-1 ne povzroča posebne težave, velja
torej tudi za presežek. Če se družba odloči za delno vplačane delnice, mora biti vplačan najprej presežek, poleg
tega pa še 25% nominalne vrednosti delnice.
ZGD-1 v zvezi s tem določa, da je treba v samem sklepu o povečanju osnovnega kapitala, če je emisijski znesek
višji od nominalnega, določiti najnižji znesek, ki mora biti vplačan ob nakupu delnice (četrti odstavek 333.
člena).
Družba lahko prodaja svoje na novo izdane delnice – mlade delnice na različne načine, z različnimi prodajnimi
tehnikami, bodisi z neposredno ponudbo bodisi z javno dražbo ali z javnim vpisovanjem delnic, sama ali ob
pomoči banke. ZGD-1 ne zahteva, da mora o konkretni prodajni ceni na novo izdanih delnic odločiti skupščina.
Praviloma je to v pristojnosti zastopnika družbe, uprave družbe, prodajna cena pa se bo različno oblikovala v
odvisnosti od načina in tehnike prodaje. Pač pa mora skupščina odločiti o tem, ali se prodajo delnice po nominali
ali s premijo (agio). Ni nujno, da skupščina sama določi tudi konkretno višino premije, mora pa določiti njeno
spodnjo mejo (floor price). Skupščina lahko sama določi tudi natančno višino premije oz. konkretno prodajno
ceno delnice.
Vsi novi delničarji bodo, ne glede na to, kdaj bodo konkretno vpisali in vplačali delnico, pridobili status
delničarja in pravice iz delnice sočasno po vpisu povečanja osnovnega kapitala v sodni register. Če gre za
povsem enake delnice, ki morajo biti v celoti vplačane, ne velja načelo določanja pravic v sorazmerju z
izvršenimi vplačili (drugi odstavek 231. člena), ker to velja le za delnice, opredeljene kot tiste, ki se vplačujejo
postopoma.
Konkretno prodajno ceno mladih delnic je mogoče določiti tudi tako, da se določene delnice prodajajo po
nominalni vrednosti, določene delnice pa s premijo. Prav tako je mogoče določiti, da se vplačujejo po
nominalnem znesku zgolj tiste delnice, ki jih plačujejo obstoječi delničarji ali pa le tisti delničarji, ki uresničujejo
svojo prednostno pravico do novih delnic. Pri tem je treba upoštevati zgolj načelo enakopravnega obravnavanja
vseh delničarjev.
ZGD-1 je opredelil samostojen izpodbojni razlog zunaj siceršnje splošne klavzule, ko je mogoče izpodbijati
skupščinski sklep o povečanju osnovnega kapitala (400. člen). ZGD-1 pa je v tej zvezi že sam zaščitil delničarje
posameznih razredov delnic, ki morajo dati soglasje k sklepu o povečanju osnovnega kapitala in s tem tudi svoje
soglasje k določitvi najnižjega zneska, ki mora biti plačan ob nakupu delnice.
Na prodajno ceno na novo izdanih delnic vsekakor odločilno vplivajo tržne razmere. V mednarodni praksi
poslovanja z vrednostnimi papirji je poznana metoda stabilizacije trga oz. cen, če so na trgu že isti ali vsaj
podobni vrednostni papirji. Pri tem se, da bi se preprečil padec cene na trgu že obstoječih vrednostnih papirjev in
s tem cena novih vrednostnih papirjev, umetno vzdržuje cena na trgu teh papirjev – begging the price, kar se
izvaja tako, da se nekaj dni pred plasiranjem nove izdaje odkupijo večje količine vrednostnih papirjev po
določeni ceni.189
Takšne učinke bi lahko dosegla d.d. s posredovanjem na trgu svojih delnic, z odkupom določene količine lastnih
delnic. Vendar je takšno dejanje d.d. nedopustno, ne le na podlagi določb zakonodaje o trgu vrednostnih
papirjev, temveč zaradi določil ZGD-1, ki prepovedujejo pridobivanje lastnih delnic. Družba sama tako ne sme
neposredno ali pa posredno prek tretjih oseb pridobivati lastnih delnic z namenom to beg the price, da bi tako
bodisi realizirala emisijo novih delnic bodisi pridobila za delnice, izdane na novo, višjo ceno, torej poleg
nominalnega zneska še čim večji presežek – premijo (agio).
12.2.1.7. Prednostna pravica delničarjev do novih delnic

Delničarji imajo pravico do ohranitve sorazmernega lastniškega interesa v družbi. Zato zakon določa tudi
njihovo prednostno pravico do nakupa novih delnic, ki jih družba izda pri povečanju kapitala z vložki. Delničar,
ki ima 10% delnic, računano po nominalnem znesku teh delnic v osnovnem kapitalu družbe, ima tudi prednostno
pravico do vpisa 10% novih delnic.
Ta pravica delničarja je relativna, ker zakon dopušča, da se lahko v celoti ali delno izključi ob odločanju o
samem povečanju kapitala. O tem se ne sprejme posebnega sklepa, temveč se o tem odloča z istim sklepom, kot
se odloča o povečanju osnovnega kapitala. Za sam sprejem sklepa o povečanju osnovnega kapitala, s katerim se
hkrati izključuje ali omejuje prednostna pravica delničarjev je predpisana večina najmanj treh četrtin pri
sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, brez možnosti, da bi bila s statutom določena nižja kapitalska večina.
Zakon določa za sprejem takšnega sklepa še dodatne pogoje, ki se nanašajo na objavo dnevnega reda. Dnevni
red, v katerem je predlog o izključitvi izrecno opredeljen, mora biti objavljen najmanj ob sklicu. Uprava pa mora
skupščini predložiti še posebno pisno poročilo o razlogu za popolno ali delno izključitev prednostne pravice.
Prav tako je treba v poročilu posebej utemeljiti predlagani emisijski znesek izdanih delnic, za katere se
prednostna pravica izključuje ali omejuje.
Prednostno pravico lahko delničarji uresničijo tudi v primeru prodaje s pomočjo finančne organizacije, ki
prevzame emisijo novih delnic. V tem primeru finančna organizacija po sklepu prevzame nove delnice, vendar
se takšna odločitev ne šteje za izključitev prednostne pravice, če finančna organizacija hkrati prevzame
obveznost, da bo delnice prednostno ponudila delničarjem. Zato mora uprava v glasilih družbe objaviti ponudbo
finančne organizacije z navedbo plačila za delnice in rok za sprejem ponudbe. To velja tudi, če prevzame nove
delnice poleg finančne organizacije tudi kdo drug z obveznostjo, da jih bo ponudil delničarjem (peti odstavek
337. člena).
Določeni delničarji lahko torej uveljavijo svojo prednostno pravico, če ta ni omejena ali izključena, v najmanj 14
dneh. Rom mora biti objavljen skupaj z emisijskim zneskom novih delnic.
Neizkoriščene prednostne pravice posameznih delničarjev ne prirastejo avtomatično drugim delničarjem. Ti
imajo prednostno pravico do novih delnic le v sorazmerju z njihovimi deleži v osnovnem kapitalu. 190 Delnice, ki
jih dotedanji delničarji ne vpišejo, lahko družba odproda javnosti v skladu s 336. členom. Če ni drugačne
avtonomne ureditve, delničar izgubi prednostno pravico do vpisa delnice, če je ne izkoristi v predpisanem roku.
V teoriji primerjalnega prava se prednostna pravica delničarjev do nakupa novih delnic opredeljuje kot
189
Po ZTVP-1 je prepovedano trgovanje oz. posredovanje pri trgovanju z vrednostnimi papirji in izvrševanje
drugih ravnanj, katerih namen je ustvariti napačno oz. zavajujočo informacijo o prometnosti oz. ceni
posameznega vrednostnega papirja – 248. člen ZTVP-1 (prepoved manipulacije).
190
Drugače je pri prednostni pravici dosedanjih družbenikov v d.o.o., če družbena pogodba določi, da smejo
nove vložke prevzeti dosedanji družbeniki ali da imajo ti prednost pri prevzemu (tretji odstavek 517. člena). V
tem primeru lahko obstoječi družbeniki prevzamejo vse nove vložke, tudi če nekateri od njih te pravice ne
uresničujejo. Enako velja pri realiziranju predkupne pravice v zvezi s prenosi poslovnih deležev.
najpomembnejše premoženjsko upravičenje delničarjev. Po svojih finančnih učinkih lahko ta pravica prinese
delničarjem večje koristi kot pravica do dividende, sicer pa je pomembna zaradi interesa, da delničar obdrži svoj
kontrolni delež v upravljanju družbe.
12.2.1.8. Izdaja delnic s sodelovanjem tretjih oseb – underwriterstvo

Pri izdaji novih delnic so potrebni številni postopki, pri čemer aktivnosti potekajo v različnih fazah, v literaturo
pa se pri tem ločijo:
♥ nastanek oz. oblikovanje vrednostnega papirja,
♥ vpisovanje vrednostnega papirja,
♥ plasma in distribucija vrednostnega papirja ter
♥ prodaja in kotacija vrednostnega papirja.
Te naloge skupaj v bistvu pomenijo celotno primarno izdajo vrednostnega papirja.

ZGD-1 d.d. ne predpisuje obveznosti, da mora izdati nove delnice pri povečanju osnovnega kapitala z vložki s
pomočjo underwriterja, temveč to izrecno dovoljuje oz. celo nekako predvideva, ko govori o uveljavljanju
prednostne pravice dotedanjih delničarjev do novih delnic z opredelitvijo, da se ne šteje za izključitev prednostne
pravice, če po sklepu prevzame nove delnice finančna organizacija z obveznostjo, da jih bo ponudila
delničarjem. Poleg finančne organizacije zakon dopušča, da lahko delnice prevzame tudi kdo drug z obveznostjo,
da jih bo ponudil delničarjem (peti odstavek 337. člena).
Vprašanje underwriterstva z vidika trga vrednostnih papirjev, torej tudi delnic, ureja ZTVP-1. Pri tem ZTVP-1
opredeljuje kot posebne storitve v zvezi z vrednostnimi papirji izvedbo prvih prodaj vrednostnih papirjev (73.
člen ZTVP-1). Pri tem gre torej za dvoje vrst aktivnosti, ena se nanaša na pripravo novih izdaj, torej
organiziranje, pripravo in izvedbo odkupa, druga pa na odkupovanje, pri katerem gre za odkup na novo izdanih
vrednostnih papirjev z namenom njihove nadaljnje prodaje javnosti.
Da si d.d. zagotovi uspešnost emisije in s tem prodajo delnic po določeni ceni, ki mora biti zaradi zakonske
zahteve najmanj v enaki višini, kot je nominalna vrednost delnice, se nove delnice plasirajo z jamstvom
investicijske banke. To jamstvo se izvede tako, da banka sama vpiše in s tem prevzame celotno izdajo
vrednostnih papirjev (underwriting). Takšno jamstvo lahko da ena sama banka, pogosto pa v praksi več bank, ki
oblikujejo konzorcij investicijskih bank vpisnikov (underwritingsyndicate). V tem primeru v celoti prevzame
riziko uspeha nadaljnje prodaje in ceno nadaljnje prodaje delnic tretjim osebam garant, investicijska banka oz.
konzorcij bank. Ob sklenitvi takšnega dogovora s prevzemnikom emisije delnic mora banka vplačati prodajno
ceno, ki jo je kot najnižjo določila skupščina družbe (četrti odstavek 333. člena), medtem ko banka sama določi
prodajno ceno za prodajo, ki jo izvede banka v nadaljevanju. V tem primeru gre za posel z vrednostnimi papirji,
ki ga ZTVP-1 opredeljuje kot odkup na novo izdanih vrednostnih papirjev z namenom njihove nadaljnje prodaje
javnosti. Gre za trdno zavezo banke (firm commitment), kajti banka prevzame celotno emisijo in jo v celoti plača
po vnaprej določeni ceni.
Izdaje novih delnic se lahko izvedejo tudi drugače, ne le s trdno zavezo oz. s prevzemom – vpisom delnic s strani
banke. Pri tem se ne sklene pogodba o prevzemu in s tem povezana prodajna pogodba med družbo in
prevzemnikom, tako kot pri underwritingu, temveč gre za obveznost pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih
papirjev, da bo sam organiziral, pripravil in izvedel odkup nove emisije, pri čemer se zaveže, da si bo po
najboljših močeh prizadeval za uspešen odkup celotne emisije s strani tretjih oseb – sporazum best offers – ali pa
se celo zaveže, da bo sam odkupil del delnic, ki se ne bodo odprodale tretjim – sporazum stand by. Pri takšnem
sporazumu gre praviloma za odkup tistih delnic, ki preostanejo po uresničitvi prednostne pravice do novih delnic
s strani dotedanjih delničarjev, lahko pa tudi še drugih delnic. Takšen sporazum stand by ima pravne značilnosti
tako pogodbe o pripravi novih izdaj kot pogodbe o odkupu na novo izdanih vrednostnih papirjev. Z
ekonomskega vidika je banka v vseh primerih posrednik med izdajatelji vrednostnega papirja in tretjimi
osebami, končnimi kupci. S pravnega vidika pa gre za sklepanje različnih pogodb. Pri odkupu na novo izdanih
vrednostnih papirjev prevzemnik vnaprej vedno nastopa kot prodajalec v svojem imenu in za svoj račun. Če pa
gre zgolj za pripravo novih izdaj, organizator izvedbe odkupa sklepa pogodbe v svojem imenu in za račun
izdajatelja (kot komisionar) oz. kot trgovski zastopnik v imenu in za račun izdajatelja, kar je odvisno od pravne
narave pogodbe, ki jo ima z izdajateljem.
ZTVP-1 je natančno opredelil krog oseb, ki lahko organizirajo in prevzamejo novo emisijo delnic. Po ZTVP-1 so
to lahko le borznoposredniške družbe in banke, ki pa morajo imeti za to posebno dovoljenje Agencije za trg
vrednostnih papirjev (ATVP). Pri tem morajo biti ti pooblaščeni udeleženci izključno organizirani v
pravnoorganizacijski obliki d.d. Pomembno je, da lahko takšen pooblaščeni udeleženec samo organizira, pripravi
in izvede odkup na novo izdanih delnic in ni nujno, da jih tudi sam odkupi. Pojem underwriterstva vključuje
obvezno odkupovanje na novo izdanih vrednostnih papirjev. Če pooblaščeni udeleženec novih delnic ne izdaja
tudi kot underwriter, potem nastopa pri tem vedno za račun družbe. Če pa sam najprej odkupi delnice in jih nato
prodaja naprej, mora pri takšni nadaljnji prodaji upoštevati določbe ZTVP-1 o primarnem trgu, torej ravnati
enako, kot da bi družba sama prodajala delnice oz. sama na novo izdajala delnice.
Pri underwritingu je mogoča, ne pa nujna izključitev prednostne pravice obstoječih delničarjev do novih delnic.
Če se prevzemnik delnic ne zaveže, da bo delnice prodal naprej in jih pri tem ponudil predvsem delničarjem, se
ne šteje, da gre za izključitev prednostne pravice. Če pa takšne obveznosti underwriter nima, se šteje, da gre za
izključitev prednostne pravice, zaradi česar je treba o tem ob samem sklepu o povečanju osnovnega kapitala z
vložki tudi odločati.
12.2.1.9. Povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki

Tako kot ob ustanovitvi se lahko tudi delnice, ki se izdajo pri povečanju osnovnega kapitala z vložki, vplačajo
bodisi v denarju bodisi s stvarnimi vložki. V zvezi s tem se glede opredelitev in značilnosti stvarnega vložka
uporabljajo določbe ki veljajo za izdajo delnic ob ustanovitvi d.d. Poleg stvarnih vložkov je mogoče delnice
vplačati tudi s stvarnim prevzemom, za katerega se smiselno uporabljajo določbe zakona o stvarnih vložkih (peti
Glede na ustanovitev d.d. je pri izdaji delnic iz naslova povečanja osnovnega kapitala z vložki pomembna
razlika, ker pri povečanju osnovnega kapitala ni treba zagotoviti tretjine vplačil v denarju. Slednje ZGD-1
izrecno zahteva le pri ustanovitvi d.d. (tretji odstavek 191. člena). Po ustanovitvi lahko d.d. prostovoljno oz.
svobodno spreminja oblike sovjega premoženja, tako da je njena aktiva, kjer se izkazuje premoženje, zelo
različna, predstavlja jo lahko bodisi samo denar bodisi obligacijske ali druge pravic. Zato ZGD-1 v določbah, ki
opredeljujejo povečanje osnovnega kapitala z vložki, ne zahteva, da morajo biti delnice vplačane v denarju v
takšnih razmerjih, kot to velja ob ustanovitvi.
To vprašanje je še posebej pomembno, kadar se izdajo nove delnice pri konverziji dolžniškega kapitala v
lastnega oz. lastniškega (debt to equity swap). V tem primeru upniki družbe vplačajo delnico s svojo terjatvijo, ki
pomeni stvarni vložek.
Z vidika postopka izvedbe izdaje novih delnic pa je bistvena razlika med povečanjem osnovnega kapitala s
stvarnimi vložki in povečanjem osnovnega kapitala z denarnimi vložki. Če se vlagajo stvarni vložki, je treba v
sklepu o povečanju osnovnega kapitala določiti predmet vložka, osebo, od katere družba predmet pridobi, in
nominalni znesek delnic, ki jih je treba zagotoviti za stvarni vložek (prvi stavek prvega odstavka 334. člena).
Sicer je med splošnimi določbami o ustanovitvi družbe določeno, da mora pri plačevanju delnic s stvarnimi
vložki ta vprašanja določiti statut (prvi odstavek 187. člena). Pri povečanju osnovnega kapitala z vložki gre za
sprejem posebnega sklepa, ki ima pravno naravo statutarne spremembe, kajti sprejema se najmanj z enako
večino kot siceršnje spremembe statuta, v določenih primerih celo z večjo večino in dodatnimi strožjimi pogoji.
Sam sklep pomeni odločitev o povečanju osnovnega kapitala z vložki, hkrati pa tudi odločitev o spremembi
statuta v delu, ki se nanaša na število delnic in druge opredelitve glede delnic. Sklep o vlaganju stvarnih vložkov
pri povečanju osnovnega kapitala se sme sprejeti le, če je bil ob sklicu skupščine predlog za odločanje o
sprejemu stvarnega vložka, z natančno navedbo predmeta vložka, osebe, od katere družba predmet pridobi, in
nominalnega zneska delnic, objavljen ob sklicu kot dnevni red skupščine (prvi odstavek 334. člena v zvezi s
prvim odstavkom 298. člena). Delničarji morajo biti ob sklicu zasedanja skupščine pri objavi dnevnega reda
vnaprej opozorjeni na to, da se predlaga izdaja novih delnic s stvarnimi vložki z navedbo oseb in drugih
podatkov v zvezi s takšnim vložkom. Če gre za denarne vložke, bo d.d. prodajala na novo izdane delnice
praviloma prek postopka javne ponudbe, v skladu s predpisi o trgu vrednostnih papirjev. Pri denarnih vložkih bo
družba pridobila nove delničarje praviloma prek postopka javne prodaje delnic. Pri stvarnih vložkih pa ni mogoč
postopek javne prodaje. V primeru povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki gre vedno za t.i. zasebni
plasma delnic (private placement). Ta pa tudi pomeni izjemo po ZTVP-1, ko ni potrebna javna ponudba. Peta
točka prvega odstavka 18. člena ZTVP-1 posebej določa izjemo pri plačilu celotne izdaje s stvarnimi vložki.
Povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, mora pregledati eden ali več revizorjev, pri čemer ZGD-1
izrecno določa smiselno uporabo določbe 194. člena, ki govori o ustanovitveni reviziji, določbe 196. člena, ki
opredeljuje nesoglasja med ustanovitelji in ustanovitvenimi revizorji, in določbe 197. člena, ki določa plačilo in
povračilo stroškov ustanovitvenih revizorjev. Gre za smiselno uporabo, ker ne gre za ustanovitev družbe, temveč
za izdajo novih delnic že ustanovljene d.d. Zato tudi ne gre za ustanovitvene revizorje, ki jih imenuje sodišče
(tretji odstavek 194. člena), temveč za revizorja družbe, ki ga imenuje skupščina (prvi odstavek 293. člena). Prav
tako ne gre za ustanovitelje družbe, temveč za obstoječe upravljalce družbe, torej delničarje, ki upravljalska
uresničenja uresničujejo prek skupščine.
Tudi pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki ima posebno vlogo pri preverjanju stvarnih vložkov
registrsko sodišče, ki lahko zavrne vpis povečanja osnovnega kapitala, če je vrednost stvarnega vložka znatno
nižja od nominalnega zneska delnic, ki jih je treba zanj zagotoviti (tretji odstavek 334. člen). To dejstvo lahko
ugotovijo sami revizorji, lahko pa to ugotovi samo sodišče, podobno kot v postopku ustanovitve (drugi odstavek
200. člena). Gre za standard, katerega vsebino bo zapolnil strokovnjak, revizor, ki bo glede na vrsto stvarnega
vložka oz. glede na predmet stvarnega vložka ugotovil odstopanje. Gre le za primerjavo vrednosti stvarnega
vložka z nominalnim zneskom delnic. Sodišče se ne more spuščati v presojo ustrezne določitve presežka oz.
premije (agio), prav tako pa ne more ugotavljati, ali stvarni vložek dejansko dosega vrednost določene premije
(agia). Funkcija sodišča v zvezi s tem je le, da zagotovi, da je višina povečanega osnovnega kapitala, ki je
determinirana z višino nominalnega zneska delnic, enaka dejanski vrednosti premoženja, ki ga družba pri tem
pridobiva prek stvarnega vložka. Ta vidik je pomemben predvsem zaradi zavarovanja interesov upnikov. Drugo
pa je vprašanje, ali je stvarni vložek v resnici tudi pokril določeno premijo (agio), ki ne pokriva le nominalne
vrednosti delnice, temveč realno oz. bilančno vrednost delnice. To je pomembno z vidika razmerij med
delničarji, da pridobijo, ekonomsko gledano, za enak vložek sorazmerno enako število delni in s tem enak
proporcionalni lastniški interes v družbi. Najprej ugotavlja, ali je stvarni vložek dejansko ustrezno nadomestilo
za izdano delnico glede na realno vrednost delnice oz. na prodajno ceno delnice, kot je bila določena, nato pa
ugotavlja, ali vrednost stvarnega vložka zagotavlja nominalno vrednost delnice.
Tako kot pri ustanovitvi je tudi pri povečanju osnovnega kapitala treba stvarne vložke družbi izročiti pred
vpisom sklepa o povečanju kapitala v register, torej pred izvedbo druge registracije. Veljajo vsa določila o
vpisovanju novih delnic prek vpisnic, določila o prednostni pravici do novih delnic. Pri prijavi vpisa povečanja
osnovnega kapitala, torej dokončni registraciji izvedbe povečanja osnovnega kapitala, je treba sodišči priložiti
pogodbe, v katerih so opredeljeni podatki o osebah, predmetih vložka in nominalnih zneskih delnic, ki
zagotavljajo za stvarni vložek, oz. pogodbe in pravne akte, ki so sklenjeni za izvedbo povečanega kapitala s
stvarnimi vložki (2. alinea tretjega odstavka 339. člena).
12.2.1.10. Izdaja delnic na podlagi konverzije terjatev – debt to equity swap

Pri povečanju osnovnega kapitala z vložki je mogoče izdati nove delnice tudi na podlagi konverzije – zamenjave
terjatev, ki jih imajo upniki do družbe, za delnice, izdane na novo. ZGD-1 izrecno govori o zamenjavi
zamenljivih obveznic za delnice v okviru pogojnega povečanja osnovnega kapitala (343. člen) in o zamenjavi
pravic – terjatev delavcev do družbe za nove delnice, prav tako pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala. Ta
dva primera ZGD-1 izrecno opredeljuje zaradi posebnosti, ki so v zvezi s tem povezane s postopkom t.i.
pogojnega povečanja osnovnega kapitala.
Pri konverziji terjatev gre za povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, kajti upniki za delnice, ki jih
prejmejo, ne vplačajo nobenega denarnega vložka, temveč prepustijo svojo terjatev, ki jo imajo do družbe, sami
družbi. Ta terjatev ima torej naravo stvarnega vložka. Ne gre za denarni vložek, kajti v tem trenutku se
premoženje družbe ne poveča z določeno količino denarja, kot je to značilno za denarne vložke.
Konverzija terjatev v delnice je še posebej aktualna v postopkih prisilne poravnave.
Z ekonomskega vidika gre pri konverziji terjatev v delnice za spremembo dolžniškega kapitala ( debt) v lastnega
oz. lastniškega (equity), zato se govori tudi o debt to equity swap.
Pri opredelitvi pravne narave konverzije terjatve v delnice pa je treba razlikovati dva primera:
♥ konverzijo terjatev v obstoječe delnice,
♥ konverzijo terjatve za delnice, izdane na novo.
V prvem primeru se d.d. zaveže izročiti upniku bodisi svoje lastne delnice, ki jih že ima v posesti, torej lastne
delnice, bodisi delnice, ki jih bo pridobila v okviru sekundarnega trga od svojih delničarjev. V tem primeru se
zaveže upniku namesto denarne izpolnitve, ki je predmet prvotne obveznosti, izročiti delnice, s čimer gre za
spremembo predmeta upnikovih pravic oz. dolžnikovih obveznosti. Takšna konverzija je po svoji pravni naravi
prenovitev (novacija). Pri tej novaciji gre za to, da se predmet prvotne obveznosti, to je izpolnitev oz. plačilo
določenega denarnega zneska, nadomesti z novo obveznostjo družbe – z izročitvijo oz. prenosom korporacijskih
pravic oz. delnic. Pri takšni konverziji se zmanjša obseg zadolženosti družbe (dolg – debt), hkrati pa se tudi
realno zmanjša premoženje družbe (aktiva) za vrednost delnic, ki jih družba izroči upniku.
Pri konverziji terjatev v bodoče delnice, dotedanji upnik s samo sklenitvijo pogodbe o konverziji še ne postane
delničar družbe, temveč mora pridobiti delnice, ki jih družba izda v postopku povečanja osnovnega kapitala.
Upnik družbe mora za delnico vplačati vložek, kar opravi s prepustitvijo svoje terjatve do družbe sami d.d.
Pravno gledano gre torej za prenos terjatve – cesijo. Takšno plačilo delnice pa pomeni vplačilo s stvarnim
vložkom, kajti terjatev ni denarni vložek. D.d. pridobi terjatev od svoje upnika, kateremu je bila pred tem sama
dolgovala. Tako na podlagi prenosa – cesije postane d.d. dolžnik in upnik hkrati, kar pa zaradi združitve
(konfuzije – confusio) hkrati pomeni tudi prenehanje obligacije po prvem odstavku 328. člena OZ. ker terjatev v
trenutku prenosa preneha, se na tej podlagi premoženje (aktiva) d.d. ne poveča, na pasivi pa se zmanjša
obveznost ter hkrati poveča lastni kapital in v njegovem okviru kategorija osnovnega kapitala, za katerega se
izdajo nove delnice. Pravni naslov za izročitev stvarnega vložka je pogodba o konverziji, ki je z
obligacijskopravnega vidika tako temelj za odpravo prejšnje obveznosti dolžnika in za obveznost družbe izročiti
delnico, ima pa tudi korporacijsko statusnopravne učinke, to je plačilo nove delnice s stvarnim vložkom
(izročitev stvarnega vložka, prenos terjatve na družbo).191
Konverzija terjatev pomeni vlaganje stvarnih vložkov, kar pogojuje izpeljavo celotnega postopka, ki je posebej
predpisan za povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki. Pri konverziji terjatev gre za private placement,
ne pa za prodajo delnic s postopkom javne ponudbe.
Pri revizorskem poročilu je treba opozoriti na specifičnost vrednotenja takšne konverzije. V tem primeru ne gre
za klasično vrednotenje vrednosti določene terjatve, kjer je treba ocenjevati in upoštevati tudi stopnjo
izterljivosti, ki je odvisna od bonitete dolžnika. 192 Če bi cenilec vrednotil terjatev glede na splošno ekonomsko
stanje družbe, upoštevaje stopnjo izterljivosti in pri tem zmanjšal njeno realno vrednost, bo upnik le težko pristal
v takšno transakcijo. V tem primeru bo ob obstoju interesa po konverziji raje izbral pot plačila denarnega vložka,
in sicer tako, da bo družbi zagotovil nov kredit v višini obstoječega, s katerim bo družba poplačala stari dolg, in
ta denarna sredstva vložil za nove delnice z neposrednim denarnim vplačilom, torej kot denarni vložek.
Zgolj enostranska kompenzacija ne pride v poštev. Upniku ni mogoče šteti, da je vložil denarno terjatev, pri
čemer bi obveznost denarnega vplačila izpolnil tako, da bi jo kompenziral s svojo protiterjatvijo do družbe, ki
mu mora vrniti dolg. Pri denarnem plačilu mora iti za realno denarno plačilo. Takšno kompenzacijo pa bi bilo
treba šteti za izročitev stvarnega vložka oz. za plačilo delnice s stvarnim vložkom. Kompenzacija kot pactum de
compensando (sporazum d.d. in vpisnika) je torej dopustna, ni pa dovoljena enostranska kompenzacija zgolj s
strani upnika, vendar jo je z vidika korporacijskih statusnih pravnih posledic pri vplačevanju delnic treba šteti za
plačilo delnic s stvarnim vložkom.193
Z vidika premoženja (aktive) družbe je konverzija terjatev vendarle drugačno povečanje osnovnega kapitala kot
povečanje osnovnega kapitala bodisi z denarnimi bodisi z drugimi stvarnimi vložki. Pri konverziji ne pride do
povečanja premoženja družbe. Namesto tega se zmanjšajo obveznosti družbe, kar pomeni, da se zato premoženje
družbe v tem obsegu v prihodnje ne bo več zmanjšalo. 194 Zato štejemo tudi takšno povečanje osnovnega kapitala
za realno povečanje, ker gre vsaj za posredno povezavo med pojmom osnovnega kapitala kot kategorijo pasive
in pojmom premoženja kot kategorijo aktive.
12.2.1.11. Izdaja delnic in predpisi o trgu vrednostnih papirjev

Pri izdaji delnic iz naslova povečanja osnovnega kapitala z vložki je poleg ZGD-1 treba upoštevati tudi zakon o
trgu vrednostnih papirjev. ZTVP-1 ureja pogoje in način poslovanja z vrednostnimi papirji na t.i. sekundarnem
trgu ter na primarnem, torej pri prvi prodaji vrednostnih papirjev ob njihovi izdaji. ZTVP-1 opredeljuje prvo
prodajo vrednostnih papirjev kot prodajo vrednostnih papirjev na podlagi izdajateljeve javne ponudbe ob izdaji
vrednostnih papirjev, vse druge prodaje vrednostnih papirjev so nadaljnje prodaje (prvi odstavek 5. člena ZTVP-
1), pri čemer se šteje za prvo prodajo tudi prodaja, ki jo kot prodajalec opravi pooblaščeni udeleženec
(borznoposredniška družba), ki je od izdajatelja odkupil vrednostne papirje za nadaljnjo prodajo, če je takšno
prodaj opravil v roku iz 33. člena ZTVP-1 (drugi odstavek 15. člena ZTVP-1).
Pri izdaji delnic za povečanje osnovnega kapitala z vložki je pomembna predvsem izdelava prospekta za javno
ponudbo in upoštevanje postopka z vidika trga vrednostnih papirjev. Brez javne ponudbe je mogoče izvesti
dokapitalizacijo in s tem povečanje osnovnega kapitala v primerih:
♥ ponudbe, ki je namenjena največ 50 vnaprej znanim osebam,
♥ kadar se nominalni znesek delnic glasi na najmanj 5,000.000 sit (20.864,63 €),
♥ če pri nejavni družbi vse delnice prevzamejo obstoječi delničarji,
♥ če se vse delnice vplačajo s stvarnimi vložki,
♥ na podlagi soglasja ATVP (18. člen ZTVP-1).
12.2.1.12. Sodna registracija povečanja osnovnega kapitala

Postopek povečanja osnovnega kapitala z vložki je zelo formaliziran, tako z odločanjem na skupščini,
postopkom izvedbe, nadzorom institucij, ki spremljajo trg vrednostnih papirjev, predvsem pa tudi s sodno
registracijo. Pri povečanju kapitala z vložki je opravljena dvojna registracija, in sicer se mora najprej registrirati
sam sklep o povečanju osnovnega kapitala, po izvedbi povečanja pa se registrira tudi končno izvedeno povečanje
osnovnega kapitala.
191
Pogodba o konverziji sama po sebi vključuje tudi cesijo, torej pridobitni način za terjatev, zato ni treba
sklepati nobene dodatne cesijske pogodbe.
192
Pri cesijskih pogodbah in drugih modernih pogodbah o nakupu terjatev se upoštevajo posebni diskonti glede
na rizike unovčenja.
193
Pri d.o.o. ZGD-1 izrecno prepoveduje, da družbenik ne more pobotati svoje terjatve z zahtevkom družbe za
vplačilo osnovnega vložka – drugi odstavek 484. člena.
194
Premoženje družbe gledamo kot skupek vseh pravic, ki jih ima družba, medtem ko obveznosti neposredno ne
zmanjšujejo tega premoženja, temveč ga le obremenjujejo. Družba je še vedno stvarnopravni upravičenec stvari
ter obligacijskopravni nosilec terjatev ne glede na to, ali jih je pridobila iz tujih virov.
Sklep o povečanju osnovnega kapitala morata sodišču prijaviti uprava in predsednik nadzornega sveta. Prijavi je
treba v primeru stvarnih vložkov priložiti tudi poročilo o reviziji stvarnih vložkov, tudi dokaz o plačilu
dosedanjih vložkov. Če pa vsi vložki v dosedanji osnovni kapital še niso plačani, je treba posebej obrazložiti,
zakaj jih ni moč pridobiti.
Če se bodo delnice izdale samo za stvarne vložke, bo registracija sklepa o povečanju in izvedbi povečanja
opravljena hkrati, kajti stvarni vložki morajo biti družbi izročeni vnaprej. Le v primeru kombinacije denarnih in
stvarnih vložkov bo šlo za časovno dvojno registracijo.
Pred vpisom sklepa o povečanju osnovnega kapitala v register ne more biti opravljen postopek vpisovanja in
vplačevanja novih delnic, pred drugo registracijo, pa se ne morejo izdati niti nove delnice niti začasnice, prav
tako pa se ne morejo prenašati pravice do novih deležev. Vsa ta dejanja bi bila po izrecni zakonski določbi nična
(342. člen). Za škodo iz take izdaje bi bili imetnikom odgovorni izdajatelji kot solidarni dolžniki.
Delničar z vpisom in plačilom delnice š ene postane delničar, prav tako ne postane delničar tudi, če je delnica
izdana pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register. Z vpisom in vplačilom le pridobi pravico do
novih deležev, ki je ne more prenašati. Delnice in začasnice so nične. Takšen prenos deleža nima učinkov zoper
d.d., kar pomeni, da pridobitelj teh deležev od družbe ne bo mogel zahtevati izročitve delnice. Izročitev delnice
bo lahko zahteval le vpisnik in plačnik delnice, ki postane delničar šele po registraciji povečanja osnovnega
kapitala, pri čemer ni nujno, da se delnica tudi fizično izda. Delničar lahko dobi bodisi začasnico bodisi samo
potrdilo.
Pred registracijo povečanja osnovnega kapitala se tudi začasnice ne smejo izdati. Tudi njihova predhodna izdaja
bi bila nična.
Odškodninska odgovornost, ki jo izrecno opredeljuje zakonska določba, se nanaša predvsem na poslovodstvo,

lahko pa bi se raztezala tudi na nadzorni svet oz. na delničarje, ki bi sodelovali pri takšni izdaji. V rednem
postopku se odškodninska odgovornost nanaša zgolj na upravo družbe, kajti ta realizira sklep skupščine o
povečanju osnovnega kapitala in izdaji delnic.
ZGD-1 zelo natančno določa prijavo za vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni register. Pri tem se sklicuje
na smiselno uporabo določb, ki opredeljujejo vsebino prijave za vpis v register ob ustanovitvi d.d. (drugi
odstavek 339. člena v zvezi s 199. členom). Poleg vsebine prijave in prilog, ki smiselno veljajo za ustanovitev, je
treba prijavi priložiti tudi:
♥ dvojnike vpisnih potrdil in seznam vpisnikov, ki ga podpiše uprava in na katerem so navedene
delnice vsakega vpisnika in njegova vplačila,
♥ če gre pri povečanju kapitala za stvarne vložke, pogodbe, na katerih temeljijo podatki iz 334. člena
ZGD-1 ali ki so bile sklenjene za njihovo izvedbo,
♥ obračun stroškov, ki bodo družbi nastali z izdajo novih delnic,
♥ dovoljenje državnega organa, če je to potrebno za povečanje osnovnega kapitala. To dovoljenje je
predvsem tudi soglasje ATVP v skladu z ZTVP-1.
Vsi dokumenti, ki morajo biti priloženi prijavi, se shranijo pri sodišču v izvirniku ali overjenem prepisu.
Povečanje osnovnega kapitala se objavi, in sicer se objavi vpis povečanja osnovnega kapitala, pri čemer se poleg
njegove vsebine navedejo emisijski znesek delnic, podatki, predvideni za povečanje osnovnega kapitala s
stvarnimi vložki, in poročilo revizije stvarnih vložkov. Pri tem ni treba objaviti samih listin, temveč se lahko pri
objavi teh podatkov le sklicuje na listine, ki so predložene sodišču.
Povečanje osnovnega kapitala začne veljati z dnem vpisa v register (340. člen), torej z dnem druge registracije.
Šele s tem dnem se lahko izdajo nove delnice, kar ima konstitutivne učinke, kajti šele s tem dnem lahko delničarji
začnejo uresničevati svoje premoženjske in upravljalske pravice.195
12.2.2. Pogojno povečanje osnovnega kapitala

12.2.2.1. Pojem pogojnega povečanja kapitala
Pogojno povečanje osnovnega kapitala je specifična oblika povečanja osnovnega kapitala, pri čemer v trenutku
odločanja o takšnem povečanju še ne pride do dejanskega povečanja osnovnega kapitala, temveč se to lahko
zgodi pele v prihodnosti. Dejansko povečanje osnovnega kapitala se nujno vedno ne realizira, ker je dejansko
povečanje odvisno od tega, ali bodo imetniki posebnih obligacij uresničili določene svoje pravice oz. ali se bo v
prihodnosti uresničilo določeno dejstvo, kar je različno glede na posamezne vrste pogojnega povečanja
osnovnega kapitala. Dejansko povečanje osnovnega kapitala je odvisno od uresničitve pogoje. Vendar je
pogojno povečanje kapitala pomembno in ne gre le za to, ali bo morda družbi uspelo povečati osnovni kapital in
izdati nove delnice. V času odločanja o pogojnem povečanju kapitala se lahko dejansko poveča premoženje,
195
ZGD-1 pa tudi omogoča, da je uresničevanje pravic iz delnice pogojeno s tem, da je bil delničar določen čas
imetnik delnice (242. člen).
podobno kot pri povečanju osnovnega kapitala z vložki, pri tem pa je vir za takšno povečanje dolžniški kapital
na pasivi, ki se lahko neodvisno od volje družbenikov spremeni v lastniški kapital. Takšen je primer pogojenega
povečanja osnovnega kapitala, če družba izdaja zamenljive obveznice. Pri izdaji navadnih obveznic se sicer
poveča premoženje družbe (aktiva), na pasivi pa gre za povečanje obveznosti, torej dolžniškega kapitala, ki se
lahko sicer kasneje zamenja za lastniški kapital s pogodbo o konverziji. Pri odločitvi o izdaji zamenljivih
obveznic pa družba hkrati sklepa oz. odloči o tem, da se lahko poveča osnovni kapital, kar je odvisno izključno
od volje imetnika zamenljive obveznice.
Poleg zamenljivih obveznic se lahko pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala izdajo tudi drugi t.i. mešani ali
hibridni vrednostni papirji.
Pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala ni nujno, da v trenutku odločitve že pride tudi do kakršnegakoli
povečanja realnega premoženja aktive, temveč gre le sprejem odločitve, ki ustvarja možnost, da se to lahko
zgodi kasneje. Šele tedaj se poleg premoženja dejansko poveča tudi sam osnovni kapital.
Pogojno povečanje osnovnega kapitala se lahko uporabi za zelo različne instrumente in postopke, pri čemer te
razvrščamo v tri skupine:
1. pogojno povečanje osnovnega kapitala zaradi uresničitve pravice imetnikov zamenljivih obveznic do
zamenjave za delnice ali uresničitve prednostne pravice do nakupa novih delnic,
2. pogojno povečanje osnovnega kapitala zaradi priprave na združitev več družb ali zaradi zagotovitve
odpravnin delničarjem pri statusnih preoblikovanjih,
3. pogojno povečanje osnovnega kapitala zaradi uresničitve pravic delavec družbe za prejem novih delnic
v zameno za vložek denarnih terjatev, ki delavcem pripadajo iz udeležbe pri dobički, ki jim jo
zagotavlja družba, in zagotovitve opcijskih upravičenj do nakupa delnic, ki jih družba zagotavlja
članom uprave, nadzornega sveta in delavcem družbe ali z njo povezane družbe.
Skupne značilnosti vseh treh skupin so:

♥ o pogojnem povečanju osnovnega kapitala se odloča s posebnim skupščinskim sklepom,
♥ nominalni znesek pogojno povečanega osnovnega kapitala ne sme preseči polovice osnovnega
kapitala, ki obstajaj v času sklepanja o pogojnem povečanju kapitala,
♥ poseben postopek registracije takšnega povečanja osnovnega kapitala in posebnosti pri izdaji
delnic iz naslova takšnega povečanja osnovnega kapitala.
Zakonska določba, ki omejuje nominalni znesek pogojno povečanega osnovnega kapitala le na 50% osnovnega
kapitala v trenutku sklepanja o pogojnem povečanju kapitala, je kogentna in varuje obstoječe delničarje in njihov
lastniški proporcionalni interes v družbi (drugi odstavek 343. člena).196
Določila ZPre, prav tako določajo izdajo delnic prek pogojnega povečanja osnovnega kapitala v primeru javne
ponudbe za prevzem, ki se realizira z nadomestnimi vrednostnimi papirji, ki jih predstavljajo delnice
prevzemnika, ki jih bo izdal za namen plačila oz. za zamenjavo za delnice družbe, ki jo prevzema.
12.2.2.2. Posamezni primeri pogojnega povečanja osnovnega kapitala

a) Zamenljive obveznice in pravice do nakupa novih delnic
Družba lahko izdaja najrazličnejše vrednostne papirje, med drugim tudi t.i. hibridne ali mešane vrednostne
papirje. Če družba izda zamenljive obveznice, mora imeti možnost, da lahko izpolni upravičenje imetnika
zamenljive obveznice, ki se odloči, da bo obveznico zamenjal za delnico družbe. Enako velja tudi, če družba izda
posebne pravice do nakupa novih delnic – opcijska upravičenja. Družba svojo obveznost lahko izpolni tako, da
imetniku zamenljive obveznice oz. imetniku posebne pravice izroči delnico. Družba ne more sama vpisovati
lastnih delnic, da bi jih nato izročila imetnikom teh posebnih obligacij. 197 Družba lahko svojo obveznost izpolni
tako,d a upravičencu neposredno izda nove delnice ali pa mu izroči delnice, ki jih ima sama v posesti, kot lastne
delnice. Takšna možnost je zelo omejena, saj je ZGD-1 zalo restriktiven tudi pri možnostih derivativnega
pridobivanja lastnih delnic (247. člen). Razlikovati moramo dva primera. Če družba že ima v posesti lastno
delnico, ki jo je pridobila v okviru dopustnih pogojev – izjeme iz 247. člena ZGD-1, lahko izroči to delnico in s
tem izpolni svojo obveznost do imetnika posebne obligacije. To velja tudi, če je družba sicer nezakonito
pridobila lastne delnice, saj ji ZGD-1 tudi sicer nalaga obveznost, da takšne delnice odsvoji v enem letu oz. v
treh letih (250. člen). Drugi primer pa bi bil, če bi družba za to, da bi izpolnila sovjo obveznost do imetnika
posebne obligacije, kupila lastno delnico. Takšna pridobitev bi bila nedopustna, ker ne sodi med izjeme,
določene v 247. členu ZGD-1.
196
Podobna določba je tudi pri odobrenem kapitalu, prav tako se omejuje število nevolilnih delnic ipd.
197
Gre za absolutno prepoved vpisovanja lastnih delnic – prvi odstavek 229. člena.
Če bi družba izdala nove delnice po postopku povečanja osnovnega kapitala z vložki, bi šlo za plačilo delnic s
stvarnimi vložki. Pri zamenljivi obveznici gre namreč za konverzijo, prav tako pa gre lahko za stvarni vložek
tudi pri imetniku posebne pravice, če je ta povezana z dolžniškim vrednostnim papirjem. Zakon je določil
poseben institut povečanja osnovnega kapitala, torej pogojno povečanje, ki je namenjeno tudi povečanju
osnovnega kapitala zaradi uresničitve pravic imetnikov posebnih obligacij. Posebnost je predvsem v tem, da
ZGD-1 izrecno v teh postopkih izročitev zamenljivih obveznic v zameno za delnice izjemoma ne šteje za stvarni
vložek (drugi odstavek 345. člena). To pomeni, da družba pri izdaji obveznic pri sklepanju o povečanju
osnovnega kapitala ni zavezana k vnaprejšnjemu opredeljevanju elementov, ki so sicer potrebni pri stvarnih
vložkih (334. člen). V tem primeru tudi ni potrebe po pregledu povečanja osnovnega kapitala s strani revizorjev,
ki bi sicer bila pogojevana z vlaganjem stvarnih vložkov. Poenostavljen je tudi postopek registracije, predvsem
realizacije povečanja osnovnega kapitala, ki se registrira enkrat na leto (352. člen). Šteje se, da je osnovni kapital
povečan z izdajo delnic (351. člen).
Izdaja samih hibridnih vrednostnih papirjev še ne pomeni povečanja osnovnega kapitala, prav tako sama izdaja
teh vrednostnih papirjev še ne pomeni pogojnega povečanja osnovnega kapitala, temveč pomeni sklepanje o
povečanju osnovnega kapitala zaradi uresničitve pravic posebnih obligacij poseben institut povečanja osnovnega
kapitala, ki se imenuje pogojno povečanje osnovnega kapitala. S sklepom skupščine se določi nominalni znesek
osnovnega kapitala, ki se bo lahko v ta namen povečal, torej gre za nominalni znesek pogojno povečanega
osnovnega kapitala. Slednji ne sme preseči polovice osnovnega kapitala, pri čemer se ne upošteva samo
povečanje osnovnega kapitala zaradi uresničitve pravic imetnikov posebnih obligacij, temveč kumulativno iz
vseh treh skupin zakonskih možnosti pogojnega povečanja osnovnega kapitala.
D.d. ima možnost, da imetnikom posebnih obligacij zagotovi uresničitev njihovih pravic tudi z institutom
odobrenega kapitala, torej na podlagi izdaje delnic v okviru odobrenega kapitala.
Pogojno povečanje osnovnega kapitala je možnost, na podlagi katere lahko družba zagotovi uresničitev pravice
imetnikov posebnih obligacij oz. pravic, ni pa niti nujen pogoj za izdajo teh obligacij oz. pravic niti ne pomeni
samega akta njihove izdaje.
ZGD-1 je določil smiselno uporabo določb o prednostni pravici do nakupa novih delnic tudi za zamenljive
obveznice (četrti odstavek 343. člena). ZGD-1 neprecizno poimenuje pravico do nakupa novih delnic kot
prednostno pravico do nakupa novih delnic. Ne gre za prednostno pravico do novih delnic, ki jo imajo delničarji
pri izdaji novih delnic iz naslova povečanja osnovnega kapitala z vložki iz 337. člena ZGD-1, temveč za posebno
pravico – opcijsko upravičenje do pridobitve delnice d.d., ki pa je sicer povezano z dolžniškim vrednostnim
papirjem. Gre torej za obveznico z delniško nakupno opcijo.
a1) Odločitev o pogojnem povečanju osnovnega kapitala

O pogojnem povečanju osnovnega kapitala mora odločiti skupščina družbe s sklepom, za katerega je potrebna
najmanj ¾ večina pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. V primerjavi z rednim povečanjem osnovnega
kapitala statut za pogojno povečanje osnovnega kapitala ne more določiti manjše kvalificirane večine, lahko
določi le višjo kapitalsko večino in druge zahteve. ZGD-1 ne predpisuje soglasja imetnikov več razredov delnic,
tako kot je to sicer kogentno določeno pri povečanju osnovnega kapitala z vložki. Mogoče pa je, da se takšno
soglasje izrecno opredeli v statutu družbe (drugi stavek prvega odstavka 344. člena).
Poleg siceršnjih odločitev o povečanju osnovnega kapitala in na tej podlagi izdaje novih delnic mora sklep o
pogojnem povečanju osnovnega kapitala določiti tudi:
♥ namen pogojnega povečanja osnovnega kapitala,
♥ upravičence,
♥ emisijski znesek ali merila, po katerih se ta znesek izračuna (drugi odstavek 344. člena).
Glede namena mora sklep natančno določiti, za katero od treh skupin pogojnega povečanja osnovnega kapitala
gre, ter v tem okviru natančno opredeliti, ali gre npr. za uresničitev pravice imetnikov zamenjalnih obveznic ali
za uresničitev pravic imetnikov pravic do nakupa novih delnic.
Pri izdaji zamenljivih obveznic ali posebnih pravic se emisijski znesek vedno določi. Ločiti je treba emisijskih
znesek delnic in število delnic, ki jih bo družba zagotovila, in emisijski znesek zamenljivih obveznic in obveznic
z delniško nakupno opcijo, ki jih bo družba izdala in jih bo mogoče zamenjati za delnice družbe. Ni nujno, da sta
emisijska zneska enaka, ker je mogoče, da se emisijski znesek posebnih obligacij določa ne glede na nominalni
znesek delnic, ki se zagotavljajo, kar je odvisno od tržnih razmer. Vendar je v trenutku povečanja osnovnega
kapitala, treba te nominalne zneske izenačiti. To velja le, če je razlika pozitivna, če je emisijski znesek obveznic
nižji od nominalnega zneska vseh delnic. Uskladitev se lahko opravi tako, da imetnik zamenljive obveznice
razliko doplača, če je takšna zamenjava njegov riziko. Lahko pa gre za riziko družbe, za kar je treba zagotoviti
kritje iz posebnega sklada oz. razpoložljivih rezerv družbe. Tega mora družba oblikovati do uresničitve
zamenjave.
Ob sprejetju sklepa o pogojnem povečanju osnovnega kapitala za namene uresničitve pravice imetnikov
zamenljivih obveznic do zamenjave za delnice ali uresničitve prednostne pravice do nakupa novih delnic je treba
odločiti tudi o tem, kakšne delnice, ki jih je treba zagotoviti, bodo pri tem izdane. Če se bodo pri tem izdale
delnice novega razreda ali pa delnice, ki bodo spreminjale obstoječa razmerja v družbi v škodo enega razreda, je
potrebno soglasje delničarjev tega razreda, o čimer morajo prizadeti delničarji sprejeti izredni sklep (tretji
odstavek 329. člena). Pri odločitvah o teh vprašanjih gre za vsebino sklepa o izdaji delnice, ki jo določa četrti
odstavek 181. člena ZGD-1. tako je tudi natančno določen namen pogojnega povečanja osnovnega kapitala.
Sklep skupščine o pogojnem povečanju osnovnega kapitala je še posebej pomemben, kajti skupščina kasneje
tega sklepa ne more več spreminjati oz. ne more sprejemati odločitev, ki bi bila nasprotne odločitvi o pogojnem
povečanju osnovnega kapitala. ZGD-1 izrecno določa, daje sklep skupščine, ki je v nasprotju s sklepom o
povečanju osnovnega kapitala, ničen (tretji odstavek 343. člena). Po sprejetju sklepa o pogojnem povečanju
kapitala zaradi uresničitve npr. pravice imetnikov zamenljivih obveznosti skupščina na to področje ne sme več
posegati, saj bi s tem posegla v pravice imetnikov prednostnih obligacij, katerih uresničitev je odvisna zgolj od
njihove opcijske izjave.
a2) Stvarni vložki

Tudi pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala so mogoči stvarni vložki. ZGD-1 izrecno določa, da se za
stvarni vložek ne štejejo denarne terjatve, ki pripadajo delavcem družbe iz udeležbe pri dobičku, ki jim
zagotavlja družba, prav tako pa tudi ne izročitev zamenljivih obveznic v zameno za delnice (drugi odstavek 345.
člena). Skladno z določili ZGD-1 ne gre za pogojno povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki pri
združitvi več družb, kajti ne gre za osebo, ki bi vlagala stvarni vložek in pri tem pridobivala delnice. V širšem
pomenu gre pri združitvi več družb za oblikovanje osnovnega kapitala prevzemne družbe s stvarnimi vložki
družb, ki se združujejo, vendar za to veljajo posebna pravila, ki so opredeljena v postopku združitve družb.
Tako gre za stvarne vložke le, če imetnik pravice do nakupa novih delnic vplača stvarni vložek. Pri tem gre za
dolžniški vrednostni papir z opcijo nakupa delnice. Pri obveznici z delniško nakupno opcijo lahko gre za dva
vrednostna papirja, ki se med seboj lahko tudi fizično ločita. V tem primeru imetnik nakupne opcije lahko palač
delnico bodisi z denarnim bodisi s stvarnim vložkom. Če gre samo za zamenljivo obveznico, ne pa za obveznico
z delniško nakupno opcijo, potem po izrecni določbi ZGD-1 nikoli ne pride do stvarnega vložka, kajti ta
zamenjava se šteje za denarni vložek sui generis.
Ne gre za pogojno povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, če se same zamenljive obveznice ali pa
pravice do nakupa delnic kupujejo s stvarmi oz. s pravicami, torej ne z denarjem. Za vlaganje stvarnega vložka
gre, ko se vplačujejo na novo izdane delnice. Je pa pri plačevanju in izdaji posebnih obligacij treba upoštevati
razmerje med emisijskim zneskom obveznic in nominalnim zneskom delnic, za katere se bodo zamenjale, kar je
treba izenačiti z dodatnimi doplačili, če je skupni nominalni znesek delnic višji od emisijskega zneska obveznic.
Pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki je treba že v samem sklepu o pogojnem
povečanju osnovnega kapitala določiti predmet, osebo, od katere družba pridobiva predmet, in nominalni znesek
delnic, zagotovljenih za stvarni vložek (prvi odstavek 345. člena). Pri sprejetju sklepa veljajo enaka pravila kot
pri rednem povečanju osnovnega kapitala tudi glede objave dnevnega reda skupščine, ki bo o tem sklepala. Prav
tako veljajo pravila o pregledu povečanja osnovnega kapitala s strani revizorjev, kot to velja sicer pri vlaganju
stvarnih vložkov (tretji odstavek 345. člena). Sodišče ima dolžnost, da preverja stvarne vložke, in lahko zavrne
vpis, če je vrednost stvarnega vložka bistveno nižja od nominalnega zneska delnic, ki jih je treba zagotoviti
(četrti odstavek 345. člena).
a3) Registracija pogojnega povečanja osnovnega kapitala

Tudi tukaj gre za dvakratno registracijo, torej za vpis sklepa o pogojnem povečanju osnovnega kapitala, ki ga
sprejme skupščina družbe, in vpis realizacije pogojno povečanega osnovnega kapitala. Vendar gre pri tem za
bistveno razliko, ki je v tem, da se druga registracija opravi šele po izdaji delnic in da v tem pogledu ni
konstitutivnega učinka. Osnovni kapital je povečan že s samo izdajo delnic (351. člen).
Prvo registracijo, torej sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala, morata za vpis v register prijaviti uprava
in predsednik nadzornega sveta (prvi odstavek 346. člena). Prijavi je treba priložiti:
♥ pogodbe, ki so bile sklenjene za pridobitev stvarnih vložkov, in poročilo o reviziji stvarnih vložkov,
če gre pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala za stvarne vložke;
♥ obračun stroškov, ki jih bo družba imela z izdajo delnic;
♥ dovoljenje državnega organa, če je le-to potrebno za povečanje osnovnega kapitala.
Predloženi dokumenti se lahko hranijo pri sodišču v izvirniku, kopiji ali overjenem prepisu.
Vpis sklepa o pogojnem povečanju osnovnega kapitala je treba objaviti. Pri tem je treba posebej objaviti namen
pogojnega povečanja osnovnega kapitala, upravičence, ki bodo lahko na tak način povečali osnovni kapital, in
emisijski znesek ali merila, po katerih se ta znesek izračuna (drugi odstavek 344. člena v zvezi s 347. členom).
Če gre za stvarne vložke, se objavijo tudi podatki, ki se objavljajo pri stvarnih vložkih, torej predmet, oseba in
nominalni znesek delnic. Posebej je treba objaviti tudi obvestilo o opravljeni reviziji stvarnih vložkov (347.
člen).
Druga registracija, torej registracija dejanskega povečanja osnovnega kapitala, pa se opravi v enem mesecu po
izteku poslovnega leta, ko mora uprava za vpis v register prijaviti skupni znesek pogojno povečanega kapitala v
minulem poslovnem letu (prvi odstavek 352. člena). Če je mogoče uresničevati zamenjalno pravico oz. pravico
do nakupa delnic v daljšem obdobju, se bo takšna registracija opravila večkrat, torej vsako naslednje leta.
Osnovni kapital se pri tem poveča za toliko, za kolikor so vsi upravičenci realizirali svojo pravico do pridobitve
delnice. Zato je treba prijavi priložiti dvojnike vpisnih potrdil in seznam oseb, ki so uveljavile prednostno
pravico oz. pravico do zamenjave obveznic. Seznam oseb mora podpisati uprava, navajati pa mora delnice, ki
pripadajo vsakemu delničarju, in zanje vplačane vložke. Uprava mora v prijavi izrecno izjaviti, da so bile delnice
izdane le za namen, določen v sklepu o pogojnem povečanju kapitala, in ne pred polnim plačilom delnic (tretji
odstavek 352. člena). Dokumenti se hranijo pri sodišču v izvirniku ali overjenem prepisu.
a4) Izdaja delnic pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala

Pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala velja izjema od načela konstitutivnosti vpisa v register, ker se lahko
delnice izdajo, še preden je vpisan v registru dejansko povečan osnovni kapital. Vendar se nove delnice ne smejo
izdati pred prvo registracij. Pred to registracijo upravičenci tudi ne morejo uveljaviti svoje pravice do
prednostnega nakupa novih delnic oz. do zamenjave obveznic za delnice. Zakon določa sankcijo ničnosti teh
delnic in odškodninsko odgovornost izdajateljev, ki so odgovorni imetnikom kot solidarni dolžniki (348. člen).
Uprava lahko izda delnice le za namen, določen v sklepu o pogojnem povečanju osnovnega kapitala. Delnice
lahko izda šele po celotnem plačilu.
Imetniki prednostnih obligacij morajo torej uresničiti svojo pravico po predpisanem postopku. Če gre za pravico
do nakupa delnic, morajo to pravico uresničiti prek posebne pisne izjave, ki se izda v dvojniku. Enako
uveljavljajo svojo zamenjalno pravico. Pisna izjava mora navajati delež po številu, nominalnem znesku in, če je
izdanih več razredov, razredu delnic. Izjava o uresničitvi prednostne oz. zamenjalne pravice ima enak učinek kot
vpisna izjava. Z obligacijskopravnega vidika gre za realizacijo svojega opcijskega upravičenja, kar je drugače
kot pri vpisu delnic pri rednem povečanju osnovnega kapitala. Izrecna je zakonska prepove, da bi izjava
vsebovala omejitve upravičenčeve obveznosti, s sankcijo ničnosti (drugi odstavek 349. člena). ZGD-1 posebej
določa, da je vsaka omejitev, ki ni navedena v izjavi, proti družbi neveljavna (tretji odstavek 349. člena).
Na podlagi podane izjave lahko upravičenci zahtevajo od uprave družbe izročitev delnice. Pred tem pa morajo
biti delnice v celoti vplačane. Če gre za izjavo o uresničitvi zamenjalne pravice, mora delničar družbi izročiti
obveznico, če gre za izjavo opcijske pravice do nakupa delnic, pa lahko upravičenec vplača delnico z denarjem
ali obveznico, če je opredeljena kot zamenljiva za delnice.
Poleg tega, da se delnice izdajo že pred registracijo povečanja osnovnega kapitala, je v primerjavi z rednim
povečanjem osnovnega kapitala z vložki pomembna razlika tudi v tem, da morajo biti delnice v celoti vplačane
(prvi odstavek 350. člena, drugi in tretji odstavek 352. člena).
Izdaja delnic ima tudi konstitutivne učinke na osnovni kapital, kajti osnovni kapital je povečan z izdajo delnic.
Osnovni kapital še ni povečan z dnem izjave o uresničitvi prednostne pravice do nakupa oz. do uresničitve
zamenjalne pravice.
Zamenljive obveznice in obveznice z delniško nakupno opcijo, kakor tudi same opcije, so načeloma prenosljive
po pravilih o trgu vrednostnih papirjev. Izjavo o uresničitvi pravice poda vsakokratni upravičenec oz. imetnik
vrednostnega papirja. V zvezi s tem ZGD-1 ne določa izrecno, da se po izjavi o uresničitvi opcijskega
upravičenja pravice do novih deležev ne morejo prenašati, kot to določa pri povečanju osnovnega kapitala z
vložki v zvezi z deležno pravico po vpisu in vplačilu delnice. Smiselno velja enako tudi pri povečanju osnovnega
kapitala, torej da po podani izjavi o uresničitvi prednostne pravice in plačilu delnice, na tej podlagi pridobljene
pravice do deleža pred izdajo delnice ni mogoče prenesti oz. tak prenos nima učinka do družbe.
b) Zamenjava delnic za udeležbo pri dobičku in delniške opcije

D.d. lahko zagotavlja svojim zaposlenim in managementu udeležbo v dobičku. Ta vprašanja se urejajo s
kolektivnimi in individualnimi pogodbami. ZGD-1 dopušča, da se lahko denarne terjatve, ki jih na takšni podlagi
pridobijo zaposleni, zamenjajo za delnice družbe, in sicer po poenostavljenem postopku. Vložek denarne terjatve
sicer redno pomeni stvarni vložek. ZGD-1 izrecno določa, da se pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala
denarne terjatve, ki pripadajo delavcem družbe iz udeležbe v dobičku, ki jim jo zagotavlja družba, ne štejejo za
stvarne vložke (drugi odstavek 345. člena). Enako velja za izdajo delnic pri odobrenem kapitalu (peti odstavek
356. člena).
Poleg poenostavitve glede izjeme od stvarnih vložkov pa se zamenjava denarnih terjatev zaposlenih za delnice v
okviru pogojnega povečanja osnovnega kapitala poenostavlja tudi tako, da se možnost zamenjave vnaprej
predvidi z institutom pogojno povečanega osnovnega kapitala, ki se vnaprej registrira. Uresničitev pogojnega
povečanja osnovnega kapitala je nato odvisna od izjave upravičencev o zamenjavi svojih terjatev za delnice
družbe. Pri tem velja smiselno enak postopek, kot glede pravic imetnikov posebnih prednostnih obligacij. To
velja tudi za tehnično izdajo delnic, za začetek veljavnosti povečanja osnovnega kapitala.
ZGD-1 se ne spušča v vprašanje urejanja medsebojnih pravic zaposlenih in družbe pri takšni zamenjavi.
Pri tem povečanju osnovnega kapitala je v sklepu o pogojnem povečanju osnovnega kapitala treba posebej
navesti upravičence. To so tisti, ki jih določa bodisi kolektivna pogodba bodisi posamične pogodbe o zaposlitvi.
Opredelitev upravičenca pomeni opredelitev tistega upravičenca, ki ima nesporno ugotovljeno denarno terjatev
iz udeležbe pri dobički, ki jo lahko konvertita v delnico. Ali ima upravičenec iz udeležbe pri dobičku tudi
avtomatično pravico zamenjati denarno terjatev za delnico, izhaja iz pogodbe o zaposlitvi oz. podjetniške
kolektivne pogodbe. Čeprav je takšna pravica v tej pogodbi že določena, je kljub temu potreben poseben sklep
skupščine delničarjev, ki dovoli realizacijo te pravice v okviru pogojnega povečanja osnovnega kapitala.
Pri sklepanju o pogojnem povečanju osnovnega kapitala za te namene še ni mogoče natančno ugotoviti števila
delnic, ki se bodo zamenjale za denarne terjatve oz. emisijski znesek delnic, zato je treba v sklepu o pogojnem
povečanju osnovnega kapitala določiti merila, po katerih se izračuna ta znesek. Ta merila so lahko tudi merila za
ugotovitev udeležbe v dobički in na tej podlagi opredelitev pravice do zamenjave za delnice glede na njihov
nominalni znesek ali glede na realno – bilančno vrednost delnice. Vprašanja cene ZGD-1 ne ureja in je v
dispoziciji družbe in upravičencev. Treba je le upoštevati načelo ohranitve osnovnega kapitala, torej da
konkretna denarna terjatev, ki se zamenja, ne sme biti manjša od nominalnega zneska delnice. Hkrati je treba
upoštevati zgodnjo mejo, torej da skupni nominalni znesek pogojno povečanega osnovnega kapitala ne sme
preseči polovice osnovnega kapitala v času sklepanja o pogojnem povečanju kapitala. Uprava družbe mora pri
izdaji delnic zagotoviti, da so izdane delnice v celoti plačane s protivrednostjo, ki jo pomeni denarna terjatev
delavcev. Le-ta v trenutku izjave o zamenjavi preneha oz. preneha z izdajo delnice, saj je osnovni kapital tedaj
povečan in se spremeni dolžniški kapital v lastnega.
O sami pravici zaposlenih do dobička mora odločiti skupščina, ki mora imeti za to podlago v statutu ali pa
izrecno v posebnem zakonu kot določeno obvezo (šesti odstavek 353. člena).
Po ureditvi d.d. lahko zagotavlja tudi opcije oz. opcijska upravičenja do nakupa delnic članom uprave,
nadzornega sveta in delavcem družbe ali z njo povezane družbe. Svojo dolžnost izpolnitve po izročitvi delnice,
ko bo opcijski upravičenec želel uresničiti svojo opcijo, bo družba lahko zagotavljala bodisi prek instituta lastnih
delnic in v tem okviru določenih izjem za pridobivanje lastnih delnic, vključno z novo izjemo dopustnosti
pridobivanja lastnih delnic, določeno v 8. alinei prvega odstavka 247. člena ZGD-1 ali pa prek pogojnega
povečanja osnovnega kapitala. Tako se dopolnjuje 1. alinea prvega odstavka 343. člena ZGD-1, kjer se poleg
prejšnje opredelitve, da se lahko osnovni kapital pogojno poveča zaradi uresničitve imetnikov zamenljivih
obveznic ali uresničitve prednostne pravice do nakupa novih delnic (po 1. alinei prvega odstavka 343. člena) in
uresničitve pravic delavcev družbe za prejem novih delnic v zameno za vložek denarnih terjatev, ki delavcem
pripadajo iz udeležbe v dobičku, ki jim jo zagotavlja družba, osnovni kapital lahko pogojno poveča tudi z
namenom zagotovitve opcijskih upravičenj do nakupa delnic, ki jih je družba zagotovila članom uprave,
nadzornega sveta in delavcem družbe ali z njo povezane družbe.
Pri zagotavljanju opcij in drugih upravičenj do vpisa novih delnic mora družba upoštevati prednostno pravico
delničarjev do novih delnic (prvi odstavek 338. člena). Zato ZGD-1 določa, da je mogoče opcije in druga
upravičenja do vpisa novih delnic zagotoviti šele po sprejetju ustreznega sklepa o povečanju osnovnega kapitala.
Njihova zagotoviti šele po sprejetju ustreznega sklepa o povečanju osnovnega kapitala. Njihova zagotovitev pred
tem je v razmerju do družbe brez pravnega učinka (drugi odstavek 338. člena).
c) Pogojno povečanje osnovnega kapitala zaradi združitev več družb in statusnih preoblikovanj
Tretja vrsta primerov, zaradi katerih se lahko sklene, da se bo osnovni kapital povečal prek pogojnega povečanja
osnovnega kapitala, je priprava za združitev več družb (2. alinea prvega odstavka 343. člena). Pri tem ne gre za
pripojitev in spojitev, temveč samo za pripojitev. Pri spojitvi namreč vse družbe, ki se združujejo oz. spajajo,
prenehajo obstajati in premoženje v celoti preide na družbo, ki se na novo ustanovi. Pri pripojitvi pa prevzeta
družba preneha obstajati, njeno premoženje pa se prenese na prevzemno družbo v zameno za zagotovitev delnic
prevzemne družbe (drugi odstavek 580. člena).
Prevzemna družba mora torej zagotoviti delnice delničarjem prevzete družbe oz. družbenikom družbe, ki se
pripaja. Te delnice zagotovi iz povečanega osnovnega kapitala. Povečanje osnovnega kapitala pa lahko izvede
po siceršnjem postopku rednega povečanja osnovnega kapitala (in izdajo novih delnic) ali po določbah zakona o
odobrenem kapitalu (drugi odstavek 588. člena). Iz določbe drugega odstavka 591. člena ZGD-1 izhaja, da se
morajo delnice prevzemne družbe zagotoviti že pred vpisom pripojitve v sodni register. Pripojitev se sme vpisati
šele, ko zastopnik za prejem delnic, ki jih je treba zagotoviti, in denarnih doplačil, sporoči sodišču, da so delnice
in denarna doplačila v njegovih rokah. Te delnice pa lahko izda prevzemna družba, če je pred tem sprejela sklep
o pogojnem povečanju osnovnega kapitala zaradi združitve oz. pripojitve. Dejansko se pripojitev nato izvede z
vpisom v register, ko premoženje prevzete družbe preide na prevzemno družbo. Z vpisom pripojitve postanejo
delničarji družbe prevzetih družb delničarji prevzemne družbe. Gre torej za posebnosti glede registracije in
siceršnjega režima pri plačevanju in izdaji delnic. Delnice se izdajo že pred registracijo, vendar se delnice v prvi
fazi predajo zaupniku – zastopniku za prevzem delnic. V tem primeru se te delnice plačajo s stvarnim vložkom,
torej s premoženjem prevzete družbe. To premoženje pa preide na prevzemno družbo z dnem vpisa pripojitve v
register. Zato osnovni kapital ni povečan že z izdajo delnic zastopniku, temveč šele z vpisom pripojitve v
register. Šele tedaj nastane podlaga za izročitev delnic delničarjem oz. družbenikom prejšnje prevzete družbe, s
tem da slednji postanejo delničarji ne glede na izdajo delnic in izročitev delnic s strani zastopnika, pač pa z
vpisom pripojitve v register. Poseben izbris prevzetih družb ni potreben (2. točka tretjega odstavka 591. člena).
12.2.3. Odobreni kapital

Odobreni kapital je institucija, po kateri se lahko osnovni kapital d.d. poveča po poenostavljenem postopku.
Tukaj gre za povečanja osnovnega kapitala z vložki, na podlagi česar se izdajo nove delnice družbe. Postopek pa
je poenostavljen tako, da ob konkretni izdaji delnic nista potrebna sprejemanje posebnega skupščinskega sklepa
in njegova registracija, ker se takšna odločitev sprejme vnaprej za določeno obdobje, nato pa jo realizira uprava
družba, vključno z izdajo novih delnic in sodno registracijo.
Odobreni kapital je tisti znesek osnovnega kapitala, ki se lahko poveča z izdajo novih delnic za vložke na
podlagi statutarnega pooblastila upravi družbe za najdlje pet let po vpisu družbe v register (prvi odstavek 353.
člena). Pooblastilo je lahko dano tudi s spremembo statuta za pet let po vpisu spremembe statuta v register (prvi
odstavek drugega odstavka 353. člena).
Pojem odobrenega kapitala je podoben instituciji avtoriziranega kapitala (authorized capital – authorized
shares). Pri avtoriziranem kapitalu gre za statutarno opredelitev o tem, koliko delnic bo d.d. izdala v prihodnosti,
ne glede na različne razrede in serije. Skupščina družbe ne more povečati osnovnega kapitala in izdati novih
delnic prek avtoriziranega kapitala.198
V kontinentalnem pravnem sistemu se lahko osnovni kapital povečuje s sklepom skupščine in ni vnaprejšnjega
določanja maksimalne višine osnovnega kapitala in največjega števila delnic družbe. 199
Odobreni kapital se določi v prvem statutu ob ustanovitvi, lahko pa se opredeli tudi s spremembo statuta. ZGD-1
ne prepoveduje, da bi se takšna sprememba statuta sprejela večkrat. 200 Za takšno statutarno spremembo je
predpisana posebna večina, in sicer najmanj ¾ pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut ne more,
tako kot to sicer velja za sklep o spremembi statuta, določiti drugačne kapitalske večine (čeprav ne manj kot
večino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala – drugi odstavek 329. člena), temveč lahko določi le večjo
kapitalsko večino in druge zahteve, prav tako pa lahko tudi predpiše soglasje vsakega razreda delnic, če obstaja
več razredov delnic (drugi odstavek 353. člena).
Odobreni kapital je zakonsko omejen tako po višini kot časovno, s statutom pa se lahko omeji tudi njegov
namen. Podobno kot pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala tudi znesek odobrenega kapitala ne sme
preseči polovice osnovnega kapitala, ki obstaja v času, ko je bilo dano pooblastilo (tretji odstavek 353. člena). To
pomeni, da lahko uprava družbe brez sklepa skupščine na podlagi pooblastila izda le do 50% novih delnic.
Odobreni kapital in pogojni kapital se ne izključujeta. Gre za sorodni instituciji. Tudi pogojni kapital ne sme
198
Pri tem gre za varstvo delničarjev, pri čemer se ne varuje zgolj njihov proporcionalni lastniški interes v
družbi, temveč tudi njigov absolutni delež v družbi, ki ga lahko ohranijo in držijo relativen nadzor brez prisile,
da bi pri povečanju osnovnega kapitala v nedogled morali kupovati nove delnice. Višina avtoriziranega kapitala
se sicer lahko spremeni, vendar le s posebno kvalificirano večino.
199
Teoretično bi bil mogoč takšen dogovor v statutu družbe.
200
Pri tem gre za dva vidika teh sprememb:
♥ spremembo statuta po petih letih ter določitev novega odobrenega kapitala,
♥ spremembo statuta pred iztekom petih let in s tem določitev popravljene višine odobrenega kapitala.
Tudi slednja sprememba je mogoča, vendar je vezana na zgornjo mejo zneska odobrenega kapitala.
preseči polovice osnovnega kapitala.
Nove delnice se izdajo bodisi za denarne bodisi za stvarne vložke, izdajo pa se lahko tudi delavcem družbe, če
statut to izrecno določa (četrti odstavek 353. člen). Pooblastilo upravi je lahko splošno, kar pomeni, da lahko
kupi nove delnice kdorkoli, ali pa konkretno in se nanaša samo na delavce družbe. V slednjem primeru je uprava
družbe vezana na takšno statutarno določitev, ki hkrati sama po sebi izključuje prednostno pravico delničarjev do
vpisa teh delnic. Pooblastilo v zvezi z odobrenim kapitalom je lahko kombinirano, namenjeno tako izdajo delnic
delavcem kot tudi drugim osebam. Pod izdajo delnic delavcem družbe je mogoče razumeti, da jih morajo
vplačati, tako kot to sicer velja za vplačilo delnic. ZGD-1 omogoča poenostavljen postopek, če se za to uporabi
vložek denarnih terjatev delavcev na podlagi udeležbe pri dobičku. V slednjem primeru se ne uporabljajo
določbe drugega in tretjega odstavka 356. člena, ki opredeljujejo postopke pri določitvi predmeta stvarnega
vložka in pregled s strani revizorjev. Velja smiselno enaka ureditev kot pri pogojnem povečanju osnovnega
kapitala (peti odstavek 356. člena).201
S sklepom, ki opredeljuje odobreni kapital, se določi višina odobrenega kapitala in s tem tudi število delnic, ki se
lahko izdajo za vložke. Poleg tega sta s sklepom lahko določeni tudi značilnost delnic in izključitev prednostne
pravice obstoječih delničarjev do novih delnic. Če pooblastilo tega ne določa, odloči o vsebini pravic iz delnic in
o pogojih za izdajo uprava (prvi odstavek 355. člena). Vendar uprava ne more odločati o izključitvi prednostne
pravice do novih delnic, če to ni izrecno določeno v pooblastilu (drugi odstavek 354. člena).
Uprava pri izdaji delnic ni povsem samostojna, ker je po eni strani izrecno zavezana k upoštevanju obsega in
okvira pooblastila, po drugi strani pa je vezana na soglasje nadzornega sveta. Soglasje nadzornega sveta mora
pridobiti za določeno odločitev o izdaji novih delnic, prav tako pa mora pridobiti soglasje nadzornega sveta, če
uprava sama odloča o vsebini pravic iz delnic in o pogojih za izdajo delnic. Posebno soglasje nadzornega sveta je
potrebno tudi za sprejem odločitve o izključitvi prednostne pravice, če pooblastilo vključuje možnost izključitve
prednostne pravice do novih delnic.
Pooblastilo upravi je lahko splošno, vendar morata biti vedno izrecno določeni možnosti, da se lahko izključi
prednostna pravica do novih delnic in če že obstajajo prednostne delnice brez glasovalne pravice, da so lahko
izdane nove delnice v okviru odobrenega kapitala, ki bi imele pri razdelitvi dobička ali premoženja družbe
prednost pred obstoječimi ali bile z njimi izenačene (drugi odstavek 355. člena). Če statut takšnega pooblastila
izrecno ne določa, potem takšnih delnic ni mogoče izdati, prav tako pa ni mogoče izključiti prednostne pravice
obstoječih delničarjev do novih delnic.202
Tudi delnice iz odobrenega kapitala se lahko izdajo za stvarne vložke. To možnost mora pooblastilo izrecno
opredeljevati, prav tako pa je uprava vezana na soglasje nadzornega sveta. V zvezi s tem velja posebnost, kajti
niti v skupščinskem sklepu niti v pooblastilu ni treba določiti osebe, niti predmetov stvarnega vložka, tako kot to
sicer velja pri stvarnih vložkih. Predmet stvarnega vložka mora določiti uprava (drugi odstavek 356. člena).
Glede te opredelitve uprava ni vezana na soglasje nadzornega sveta. V samem pooblastilu skupščine je mogoče
določiti tako osebo kot tudi predmet stvarnega vložka, čeprav ZGD-1 tega izrecno ne poudarja. Izdajo delnic za
stvarne vložke mora pregledati eden ali več revizorjev, tako kot to velja pri stvarnih vložkih ob izdaji delnic ob
ustanovitvi (194., 196. in 197. člen ZGD-1). Sodišče preverja vrednost stvarnih vložkov in lahko zavrne vpis, če
je vrednost stvarnega vložka bistveno nižja od nominalnega zneska delnic, ki jih je treba zanj zagotoviti (četrti
ZGD-1 določa posebnost glede pogodb o stvarnih vložkih, ki bi bile sklenjene pred vpisom družbe. V tem
primeru mora statut izrecno vsebovati določbe o prevzemu stvarnih vložkov, tako da to vprašanje ni prepuščeno
upravi ob izdaji delnic (357. člen).
Pri odobrenem kapitalu gre za dvojno registracijo, ki pa se razlikuje od registracije pri rednem povečanju
osnovnega kapitala z vložki. V sodni register je treba vpisati višino odobrenega kapitala, ki je lahko določen
bodisi v statutu bodisi v spremembi statuta.203 Z registracijo odobrenega osnovnega kapitala ima d.d. možnost, da
201
ZGD-1 določa samo izključitev uporabe določb o stvarnem vložku, če se uporabi denarni vložek denarnih
terjatev delavcev na podlagi udeležbe pri dobičku (peti odstavek 356. člena). Razlika med izdajo delnic
delavcem v okviru odobrenega kapitala in v okviru pogojnega kapitala je v tem, da gre pri pogojnem kapitalu
samo za možnost izdaje delnic v zameno za vložek denarnih terjatev, ki delavcem pripadajo iz udeležbe pri
dobičku, kar se uresniči prek posebnega postopka izjave o uresničitvi prednostne pravice, medtem ko je v okviru
odobrenega kapitala mogoče, da gre za vplačilo tudi s stvarnimi ali z denarnimi vložki, ki ne pomenijo udeležbe
pri dobičku, predvsem pa se nove delnice ne izdajo že na podlagi uresničitve pravice do zamenjave, temveč po
poti izdaje delnic za vložke.
202
Po naravi odločitve pomeni pooblastilo odobrenega kapitala za izdajo novih delnic, ki se izdajo delavcem,
izključitev prednostne pravice obstoječih delničarjev. Te delnice so lahko namreč namenjene izrecno samo njim.
203
S predlogom za vpis ustanovitve d.d. v sodni register je med drugim treba zahtevati tudi vpis višine
odobrenega kapitala, če statut pooblašča upravo, da osnovni kapital poveča z izdajo novih delnic za vložke.
izdaja delnice za vložke po poenostavljenem postopku, ker se delnice izdajajo na podlagi pooblastila, brez
vsakokratnega izrednega sklepa skupščine (drugi stavek prvega odstavka 354. člena). Na tej podlagi poteka
izdaja novih delnic enako kot pri povečanju osnovnega kapitala z vložki. ZGD-1 izrecno določa smiselno
uporabo določb členov od 336. do 342. ZGD-1, ki urejajo vpisovanje novih delnic, prednostno pravico do novih
delnic, vpis povečanja osnovnega kapitala, začetek veljavnosti povečanja osnovnega kapitala, objavo povečanja
osnovnega kapitala in prepoved izdaje delnic in zašasnic pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v register. V
nasprotju s pogojnim povečanjem osnovnega kapitala se izvedba povečanja osnovnega kapitala ne registrira
enkrat na leto, temveč vsakokrat po izvedenem postopku izdaj novih delnic. Bistvena razlika glede na določila
rednega postopka povečanja osnovnega kapitala z vložki je pri plačilu izdanih delnic z vložkom denarnih
terjatev, ki delavcem družbe pripadajo na podlagi udeležbe pri dobičku. Pri rednem postopku povečanja
osnovnega kapitala z vložki bi šlo za konverzijo in v tej zvezi za plačilo s stvarnimi vložki, kar bi terjalo
določene statutarne opredelitve in revizijska poročila, kar pa v okviru odobrenega kapitala ni potrebno.
Dejstvo, da se delnice izdajo v okviru odobrenega kapitala, pa čeprav se izdajo delavcem družbe, še ne pomeni
zasebne izdaje, ki bi po ZTVP-1 bila izjema od javne ponudbe.
Tudi pri izdaji novih delnic v okviru odobrenega kapitala ni mogoče izdati novih delnic, dokler se v celoti ne
vplačajo še neporavnani vložki v dosedanji osnovni kapital, razen če je teh sorazmerno malo (tretji odstavek 354.
člena). V nasprotju s postopkom rednega povečanja osnovnega kapitala z vložki sodišče tega ne bo kontroliralo
pri prijavi vpisa sklepa o povečanju, temveč šele pri vpisu izvedbe. To povečuje odgovornost uprave, ki kljub
odobrenemu kapitalu ne sme izvesti postopka povečanja osnovnega kapitala, če ni pred tem pozvala delničarjev,
da vplačajo neporavnane vložke v dosedanji osnovni kapital. Uprava mora v prijavi izvedbe povečanja
osnovnega kapitala izrecno navesti, kateri vložki v dosedanji osnovni kapital še niso vplačani, ter navesti
razloge. Vendar ZGD-1 dopušča izjemo, če gre za izdajo delnic delavcem družbe (četrti odstavek 354. člena).
12.2.4. Povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe

12.2.4.1. Opredelitev nominalnega povečanja osnovnega kapitala
Če se poveča osnovni kapital iz sredstev družbe, gre za nominalno povečanje kapitala, ker se pri tem premoženje
družbe ne poveča oz. ne spremni. Pri nominalnem povečanju osnovnega kapitala gre zgolj za spremembe na
pasivni strani bilance, znotraj kategorij lastnega kapitala, medtem ko se aktivna stan bilance ne spreminja.
V večini primerov se pri povečanju osnovnega kapitala izdajajo delničarjem družbe nove delnice, ki se izročijo
brezplačno, zato se to dejstvo opredeljuje kot izplačilo dividend v obliki delnic (share dividend). Pri tem ne gre
za dejansko izplačilo dobička delničarjem, kajti premoženje se ne spremeni, aktiva ostane nespremenjena in ato
je to povsem nevtralna transakcija glede na upnike družbe. Tudi če gre za povečanje osnovnega kapitala iz
sredstev družbe in v zvezi s tem za preoblikovanje nerazdeljenega dobička v osnovni kapital, ne gre za izplačila
dobička delničarjem. Pri tem se ne spremeni premoženjskopravno stanje, kajti premoženje ostaja v d.d. Z
ekonomskega vidika se tudi premoženje delničarja posredno ne poveča, čeprav se mu fizično izroči nova delnica,
kajti s tem se zmanjša vrednost obstoječe delnice. Če se namreč nerazdeljen dobiček ne bi preoblikoval v
osnovni kapital, oz. bi se namenil v rezerve, bi to avtomatično pomenilo povečanja bilančne oz. knjigovodske
vrednosti obstoječe delnice. S pravnega vidika je razlika v tem, da se s tem spreminja število delnic, ki jih ima
posamezni delničar, ne spreminja pa se njegov proporcionalni lastniški interes v družbi. Delničarji z izplačilom
dividend v obliki delnic pridobijo možnost, da del delnic prodajo na trgu in ostajajo delničarji d.d., čeprav v
ustrezno zmanjšanem deležu. Pri tem ne gre za izplačilo dobička, ki je dohodek delničarja in se obdavči.204
Pri povečanju osnovnega kapitala in sredstev družbe gre lahko tudi za preoblikovanje rezerv v osnovni kapital.
Tudi v tem primeru gre za izdajo novih delnic, ki so vplačane s sredstvi rezerv, ki jih je dovoljeno uporabiti v ta
namen.
Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe izenačujemo formulo, ki kaže razmerje med osnovnim
kapitalom, številom delnic in nominalnimi zneski delnic na ta način, da praviloma povečujemo število delnic z
delnicami izdanimi na novo.
Pri nominalnem povečanju osnovnega kapitala po naravi stvari ne more priti do oškodovanja upnikov, ker se ne
posega v premoženje družbe. Zakon varuje zakonsko določene minimalne rezerve, ki jih ni mogoče
preoblikovati v osnovni kapital. Prav tako se lahko preoblikuje le realni dobiček, ki je izkazan v bilanci stanja.
Osnovno načelo pri takšnem povečanju osnovnega kapitala pa je, da se dosledno spoštuje načelo enakopravnega
obravnavanja vse delničarjev, tako da se pri tej operaciji razmerja pravic iz delnic ne spremenijo (prvi odstavek
367. člena). Osnovni kapital se poveča iz sredstev družbe, bodisi da se opravi prek izdaje novih delnic bodisi
prek povečanja nominalnega zneska obstoječih delnic.
12.2.4.2. Pogoji za povečanje

204
Delničarji se tudi ne obdavčijo, če se poveča vrednost njihovih delnic zaradi oblikovanja rezerv družbe oz.
zaradi prenesenega dobička.
a) Viri za preoblikovanje
ZGD-1 natančneje definira posamezne kategorije rezerv in dobička, ki se lahko preoblikuje v osnovni kapital,
pogoji bilančnega izkazovanja teh virov ter prepoved preoblikovanja v primeru izkazane izgube.
V osnovni kapital se lahko preoblikujejo naslednje druge postavke lastnega kapitala in v naslednjem obsegu:
1. kapitalske rezerve iz 4. in 5. točke prvega odstavka 64. člena zakona (ZGD-1);
2. kapitalske rezerve iz 1. do 3. točke prvega odstavka 64. člena zakona v znesku, v katerem te skupaj z
zakonskimi rezervami presegajo delež osnovnega kapitala iz tretjega odstavka 64. člena zakona pred
njegovim povečanjem;
3. statutarne rezerve, če statut določa, da jih je dovoljeno uporabiti za ta namen;
4. druge rezerve iz dobička;
5. preneseni dobiček;
6. sorazmeren del prevrednotevalnega popravka drugih sestavin lastnega kapitala iz prejšnjih točk, ki se
preoblikujejo v osnovni kapital.
V šestih točkah določene postavke lastnega kapitala določajo vire, ki jih lahko družba uporabi pri povečanju
osnovnega kapitala iz sredstev družbe. V bistvu je za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe mogoče
uporabiti vse kategorije lastnega kapitala, tako kapitalske rezerve in rezerve iz dobička ter njihov
prevrednotevalni popravek, vendar posamezne kategorije le ob določenih pogojih. Rezerv za lastne delnice kot
rezerv iz dobička ni mogoče neposredno preoblikovati v osnovni kapital, dokler ima družba v aktivi lastne
delnice, ki jih ne odtuji oz. umakne. Tudi v primeru sprostitve rezerv za lastne delnice, zaradi odtujitve ali odpisa
v skladu s šestim odstavkom 64. člena ni mogoča neposredna uporaba tega vira za povečanje osnovnega
kapitala, ampak se najprej oblikujejo druge rezerve iz dobička in šele nato se lahko tako oblikovane druge
rezerve iz dobička oblikujejo v osnovni kapital. Če so bile rezerve za lastne delnice oblikovane iz statutarnih
rezerv, se v primeru sprostitve morajo prenesti nazaj v statutarne rezerve. Le-te je mogoče uporabiti za
preoblikovanje v osnovni kapital le, če je po statutu dovoljena tudi takšna uporaba statutarnih rezerv (3. alinea
prvega odstavka 359. člena). Preneseni dobiček in druge rezerve iz dobička se lahko vedno preoblikujejo v
osnovni kapital in pomenijo najbolj prosto kategorijo, ki se lahko uporabi za ta namen. Pri uporabi vseh petih
kategorij kapitalskih rezerv ter zakonskih rezerv kot posebnih namenskih rezerv iz dobička je treba upoštevati
določbo desetega odstavka 64. člena. Kapitalske rezerve (vseh pet vrst kapitalskih rezerv) in zakonske rezerve
sodijo med vezane rezerve. To pomeni, da se ne morejo prosto uporabljati kot vir za izplačilo delničarjem niti
kot vir za preoblikovanje v osnovni kapital, ampak le pod pogoji, ki jih zakon natančno določa. Tudi kapitalske
rezerve, ki predstavljajo zneske vplačil delničarjev na podlagi statuta (4. točka prvega odstavka 64. člena), ter
kapitalske rezerve, ki jih predstavljajo zneski na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala (5.
točka prvega odstavka 64. člena), se lahko preoblikujejo v osnovni kapital le pod pogoji, določenimi v desetem
odstavku 64. člena. Če kapitalske in zakonske rezerve skupaj ne dosegajo z zakonom oz. s statutom določenega
odstotka osnovnega kapitala, se tudi ti dve kategoriji ne moreta uporabiti za preoblikovanje v osnovni kapital,
ampak samo za kritje čiste izgube oz. prenesene izgube, v skladu s 1. točko desetega odstavka 64. člena.
Druge kapitalske rezerve, torej iz 1. do 3. točke prvega odstavka 64. člena, se lahko uporabijo kot vir za
preoblikovanje v osnovni kapital le v presežnem deležu osnovnega kapitala, kot je določen v tretjem odstavku
64. člena.
Kot vir za preoblikovanje v osnovni kapital se lahko uporabijo tudi prevrednotevalni popravki vseh sestavin
lastnega kapitala (od 1. do 5. točke 359. člena), ki se lahko preoblikujejo v osnovni kapital. Prevrednotevalni
popravki imajo enako usodo kot sestavine lastnega kapitala, na katere se nanašajo.
Zakon določa sestavine lastnega kapitala, ki se lahko preoblikujejo v osnovni kapital. Gre za možnost
enakovredne uporabe posameznih postavk lastnega kapitala pri preoblikovanju v osnovni kapital, pri čemer je
izbira v dispoziciji družbe. Pri uporabi kapitalskih rezerv je treba upoštevati omejitve iz desetega odstavka 64.
člena.
Revalorizacija osnovnega kapitala oz. prevrednotevalnega popravka osnovnega kapitala je sestavina lastnega
kapitala, ki je pravno dopustni vir za preoblikovanje v osnovni kapital. Revalorizacija osnovnega kapitala oz.
prevrednotevalni popravek osnovnega kapitala ima ekonomski in računovodski finančni pomen samega
osnovnega kapitala. Ker se v sodni register vpisuje le nominalni znesek osnovnega kapitala, in se le iz
nominalnega zneska osnovnega kapitala opredeljuje tudi razmerje med nominalnim zneskom delnic in številom
delnic (formula: osnovni kapital = število delnic x nominalni znesek delnic), je treba tudi pravno priznati obstoj
osnovnega kapitala v dejanski višini, torej nominalni znesek osnovnega kapitala skupaj z njegovim
prevrednotevalnim popravkom. Prevrednotevalni popravek osnovnega kapitala je v ekonomskem bistvu tudi
osnovni kapital, zato pri tem preoblikovanju v bistvu ne gre za povečanje osnovnega kapitala, ampak zgolj za
nominalno uskladitev zneskov. Gre za nekakšno sui generis preoblikovanje v osnovni kapital. Ni dopustno, da bi
prevrednotevalni popravek osnovnega kapitala zgolj v bilanci preoblikovali v sam osnovni kapital, tega
knjižnega stanja pa ne bi realizirali po postopkih povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe in nato
uskladili s številom delnic ter z registracijo novega povečanega nominalnega zneska osnovnega kapitala. Samo
dejstvo, da v 6. točki prvega odstavka 359. člena ZGD-1 prevrednotevalni popravek osnovnega kapitala ni
izrecno opredeljen kot vir za preoblikovanje v osnovni kapital, še ne pomeni, da takšno preoblikovanje pravno ni
dopustno.
b) Izkaz virov v revidirani bilanci

Pri bilančnem izkazovanju postavk lastnega kapitala, ki se preoblikuje v osnovni kapital, so lahko viri izkazani v
zadnji bilanci stanja lahko pa tudi v vmesni bilanci stanja. Slednja mora biti sestavljena tako, kot je sicer
predpisano za sestavo letne bilance stanja. Ta sprememba omogoča d.d., da lahko povečajo osnovni kapital tudi
za tiste dobičke, ki se oblikujejo med letom, če so izkazani v bilanci stanja. Hkrati omogoča družbam, da bodo
lahko odločale o preoblikovanju v osnovni kapital kadarkoli med letom, tudi po preteku osmih mesecev po
koncu poslovnega leta, če bodo sestavile vmesno bilanco stanja in v njej prikazale razpoložljive vire za
preoblikovanje.
Revizija letne ali vmesne bilance je obvezna pri vseh d.d., ki želijo povečati osnovni kapital iz sredstev družbe.
Revizijo lahko opravi bodisi redni revizor družbe, ki sicer revidira letno poročilo, bodisi revizor, ki ga je
imenovalo sodišče.
c) Neobstoj nepokrite izgube

Povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe ni dopustno, dokler ima družba nepokrito izgubo in bilanca
stanja izkazuje preneseno izgubo oz. čisto izgubo poslovnega leta. Družba ima lahko v letnem izkazu poslovnega
izida prikazano čisto izgubo poslovnega leta, ki je bila ustvarjena v tem poslovnem letu, pa lahko kljub temu
poveča osnovni kapital iz razpoložljivih virov, če je imela v preteklosti dovolj virov za pokritje te izgube in je to
pokritje realizirala tudi bilančno, kar se v odvisnosti od velikosti družbe izkaže v ustreznih računovodskih
izkazih. Če družba v tekočem letu posluje z izgubo in je tudi poslovno leto končala s tekočo izgubo, ne rabi
družba, da bo lahko pokrila izgubo in tudi izkazala pokritje izgube, počakati še eno leto na izdelavo nove
bilance, ampak lahko družba to uredi že v okviru izkazov tekočega letnega poročila.
č) Pravočasna priglasitev v register

Bistvo oz. namen zakonskih zapovedi je v tem, da mora družba pravočasno odločati o povečanju osnovnega
kapitala iz sredstev družbe in povečanje pravočasno tudi realizirati. Če bi družba to prelagala, bi lahko prišlo do
tega, da bi v tem času z ustvarjeno izgubo pri tekočem poslovanju izničila vir, ki bi ga sicer rada uporabila za
povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Zato je treba postopek izpeljati najkasneje v osmih mesecih od
bilančnega presečnega dne bilance, ki je osnova za preoblikovanje razpoložljivih virov v osnovni kapital. V
osmih mesecih mora biti tako izpeljano odločanje o povečanju s sklepom skupščine, v tam času mora bilanco
pregledati revizor ter k njej dati pritrdilno mnenje, in v tem času je treba vložiti predlog za vpis povečanja
osnovnega kapitala v register. Pojem bilančnega presečnega dne natančno definira 5. točka tretjega odstavka 53.
člena, in sicer kot dan, po stanju na katerega se izdela bilanca stanja, pri čemer je bilančni presečni dan letne
bilance zadnji dan poslovnega leta. Družba ne more vložiti predloga za vpis povečanja osnovnega kapitala,
dokler skupščina o tem ne sprejme ustreznega sklepa. Tudi revizorski pregled mora biti opravljen pred tem.
Kasnejša dostava teh listin sodišču ni upoštevana, če so bile te listine sprejete po poteku obravnavanega roka.
Po osnovi za takšno povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe, ki je lahko tudi vmesna bilanca, bodo
družbe, ki bodo zamudile osemmesečni rok po preteku bilančnega presečnega dne letne bilance, lahko izpeljale
postopek bodisi na podlagi vmesne bilance stanja bodisi preložile operacijo na naslednje leto.
12.2.4.3. Odločanje o povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe

O povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe odloča skupščina s sklepom, ki ima naravo statutarne
spremembe. ZGD-1 v zvezi s tem določa smiselno uporabo določb, ki veljajo za redno povečanje osnovnega
kapitala z vložki (prvi odstavek 333. člena in prvi odstavek 335. člena v zvezi z drugim odstavkom 358. člena).
Za veljavnost sklepa je potrebna večina najmanj ¾ pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut lahko
določi drugačno kapitalsko večino. Za sklep se ne zahteva obvezno soglasje vsakega razreda delnic, če obstaja
več razredov delnic, tako kot to velja pri rednem povečanju osnovnega kapitala z vložki (tretji odstavek 333.
člena). Ker pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe ne sme priti do spremembe pravic iz delnic,
ostanejo razmerja med delničarji nespremenjena. Pri takšnem povečanju vsi delničarji dobijo nove delnice. Prav
tako so pri povečanju osnovnega kapitala udeležene lastne delnice, s čimer so varovane pravice vseh delničarjev.
12.2.4.4. Registracija povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe

Registracija povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe je poenostavljena, ker gre le za nominalno
povečanje osnovnega kapitala. V postopku registracije in izdajanja novih delnic ni treba dokazovati vplačil
delnic, saj so delnice avtomatično vplačane iz sredstev družbe z bilančno operacijo, zato tudi ni potrebna dvojna
registracija. V sodni register se vpiše le povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe, kar morata prijaviti
sodišču uprava in predsednik nadzornega sveta (drugi odstavek 358. člena določa smiselno uporabo prvega
odstavka 335. člena). Pri takšni prijavi ni treba dokazovati, da so dosedanji vložki v osnovni kapital vplačani, ker
to ni pogoj za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Prijavi sklepa za vpis v register pa je treba
priložiti bilanco stanja, na podlagi katere je bil osnovni kapital povečan, z revizorjevim potrdilom. Priložiti je
treba tudi zadnje letno poročilo, če še ni predloženo. ZGD-1 določa posebno obveznost prijaviteljev, ki morajo
sodišču podati izjavo, da se po njihovi vednosti od dne za osnovo vzete bilance stanja do dne prijave ni
zmanjšalo premoženje, ki bi nasprotovalo povečanju osnovnega kapitala, če bi se o tem odločalo na dan prijave
(prvi odstavek 361. člena). To pomeni, da družba do prijave ne sme poslovati s tekočo izgubo, ki je ne bi bilo
mogoče pokriti iz tistih sredstev družbe, ki se ne preoblikujejo v osnovni kapital.
Sodišče pri vpisu sklepa o povečanju osnovnega kapitala posebej preverja, ali je bilanca sestavljena največ osem
mesecev pred prijavo (drugi odstavek 361. člena).205
Vpis v sodni register je konstitutivne narave, saj se šteje, da je osnovni kapital povečan z dnem vpisa sklepa o
povečanju osnovnega kapitala v register (prvi odstavek 362. člena). Po registraciji se lahko delnice tudi izdajo,
ker se po zakonu šteje, da so nove delnice z dnem vpisa v register že polno vplačane (drugi odstavek 362. člena).
12.2.4.5. Izdaja novih delnic

Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe pride praviloma do izdaje novih delnic, s čimer se izenačuje
formula o razmerju med osnovnim kapitalom, številom delnic in nominalnim zneskom delnic. Prav pri tem
načinu povečanja osnovnega kapitala je določena zakonska izjema, ko je treba formulo izenačevati s povečanjem
nominalnega zneska delnic. Če v družbi obstajajo delno vplačane delnice, se namreč povečanje osnovnega
kapitala izvede s povečanjem nominalnega zneska delnic, ne pa z izdajo novih delnic (prvi stavek drugega
odstavka 366. člena). Lahko pa pride tudi do kombinacije, torej do povečanja nominalnega zneska delnic in
izdaje novih delnic, če v družbi poleg delno vplačanih delnic 206 obstojijo polno vplačane delnice. Tedaj se pri
polno vplačanih delnicah povečanje osnovnega kapitala izvede bodisi s povečanjem nominalnega zneska delnic
bodisi z izdajo novih delnic, o čemer se odloči s sklepom o povečanju osnovnega kapitala. Pri delno vplačanih
delnicah pa se mora tudi v tem primeru povečati nominalni znesek delnic. Če se povečuje nominalni znesek
delnic, mora pri povečanju osnovnega kapitala priti do realnega kritja povečanih sredstev za vse delnice, ki pri
tem sodelujejo (tretji stavek drugega odstavka 366. člena).
Pri povečanju osnovnega kapitala so udeležene tudi lastne delnice (prvi odstavek 366. člena), kar pomeni, da
družba pridobi dodatne lastne delnice ali dodatne delne delnice, če odpade na delež obstoječih lastnih delnic v
osnovnem kapitalu le del nove delnice. To je pravzaprav tudi edina pravica, ki izdaja iz lastne delnice, kajti sicer
velja načelo, da iz lastnih delnic družba nima nobenih pravic (249. člen).
Nove delnice ali začasnice se lahko delničarjem izdajo šele po vpisu povečanja osnovnega kapitala iz sredstev
družbe v register (370. člen). Čeprav ZGD-1 izrecno ne določa sankcije za izdajo delnic pred vpisom, gre za
enako sankcijo kot pri rednem povečanju osnovnega kapitala, torej njihovo ničnost in odškodninsko odgovornost
izdajateljev (342. člen). Novih delnic delničarjem ni treba ne vpisovati ne vplačati, ker se šteje, da so delnice
avtomatično vplačane z registracijo sklepa o povečanju osnovnega kapitala. Za takšno izdajo delnic tudi nista
potrebna javna ponudba in dovoljenje agencije po ZTVP-1, ker je to izjema od siceršnje obveznosti po izdaji
prve emisije z javno ponudbo (4. točka tretjega odstavka 15. člena ZTVP-1).
Pri izdaji novih delnic je kogentna zakonska zapoved, da pripadajo nove delnice obstoječim delničarjem družbe
v sorazmerju z njihovimi deleži v dosedanjem osnovnem kapitalu družbe. Sleherni drugačen skupščinski sklep bi
bil ničen (363. člen). S povečanjem osnovnega kapitala iz sredstev družbe in z delnicami, izdanimi na novo, oz. s
povečanjem nominalnih zneskov delnic, se razmerja pravic iz delnic ne smejo spremeniti (prvi odstavek 367.
člena). Načelo enakopravnosti delničarjev, sorazmerne udeležbe ter prepovedi spreminjanja razmerij se ne
nanaša samo na delež v osnovnem kapitalu, temveč tudi na obseg pravic in razmerja v zvezi s pravicami iz
delnic v družbi. Družba izda toliko razredov delnic, kolikor jih obstaja v trenutku povečanja osnovnega kapitala.
Če obstajajo v družbi samo navadne delnice, lahko družba izda samo navadne delnice. Imetniki posameznega
razreda delnic prejmejo nove delnice s pravicami, kot jih imajo delnice njihovega razreda. V tem primeru ne gre
za oblikovanje novih razredov delnic, temveč za novo emisijo delnic, novo serijo, pri čemer se delnice
porazdelijo po obstoječih razredih.207
205
Pri vpisu sklepa v register se izrecno navede, da gre za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe (tretji
206
Te ne morejo kotirati na borzi po ZTVP-1.
207
Če bi družba imela navadne volilne delnice in prednostne nevolilne delnice, bi izdaja novih delnic zgolj
navadnega razreda vsem delničarjem spremenila dotedanja razmerja v družbi glede glasovalnih pravic.
ZGD-1 izrecno ničesar ne določa o varstvu tretjih oseb, čeprav opredeljuje, da se pri povečanju osnovnega
kapitala iz sredstev družbe v enakem razmerju kot osnovni kapital poveča tudi pogojni kapital (369. člen). Če pa
je bil sklep o pogojnem kapitalu namenjen zagotovitvi pravic imetnikov zamenljivih obveznic, je treba
oblikovati posebne rezerve za pokrivanje razlike med emisijskim zneskom obveznic in višjim celotnim
nominalnim zneskom delnic, ki jih je treba zanje zagotoviti. Ta določba varuje imetnike zamenljivih obligacij,
da se njihove zamenljive obligacije ne razvrednotijo, s tem ko se število delnic v družbi poveča. Zato tudi sami
sodelujejo pri povečanju osnovnega kapitala posredno prek pogojnega povečanja osnovnega kapitala. Zato je
treba oblikovati tudi posebne rezerve za pokrivanje razlike, ki gre v breme družbe. ZGD-1 ne opredeljuje
natančno pravic tretjih oseb, čeprav jih omenja v naslovu 367. člena.
Nove delnice imajo takšne pravice, kot veljajo sicer za izdajo novih delnic, glede na pravice, ki so določene.
ZGD-1 določa pri teh delnicah posebnost glede začetka udeležbe pri dobičku. Družba lahko s sklepom določi, od
kdaj te sodelujejo pri dobičku. Sklep o uporabi dobička tedaj začne veljati šele, ko je osnovni kapital povečan.
Sklep o povečanju osnovnega kapitala je treba vpisati v sodni register v treh mesecih po njegovem sprejetju,
sicer sta sklep o povečanju osnovnega kapitala in sklep o uporabi bilančnega dobička nična. Rok pa ne teče,
dokler teče na sodišču izpodbojna ali ničnostna tožba ali dokler še ni izdano dovoljenje državnega organa, če je
le-to potrebno za povečanje osnovnega kapitala (drugi odstavek 368. člen). Če družba teh vprašanja s sklepom
ne ureja, velja, da sodelujejo nove delnice pri dobičku celega poslovnega leta, v katerem je bil sprejet sklep o
povečanju osnovnega kapitala (prvi odstavek 368. člena).
Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe se zgodi, da na delež v dosedanjem osnovnem kapitalu
odpade le del nove delnice. Tedaj pride do t.i. delnih delnic, ki niso delnice. Takšne delne delnice ne dajejo
upravičenj kot delnica, niti v sorazmerju glede na delež. Te pravice se uresničujejo le, če so združene pri enem
delničarju ali če se združi več upravičencev, katerih delne pravice skupaj oblikujejo polno delnico. Takšne delne
pravice pa je mogoče samostojno prenašati in podedovati. Zakon ne določa prepovedi družbi, da odkupi takšne
delne pravice, vendar družba na ta način ne more pridobiti polne delnice, ker velja absolutna prepoved
vpisovanja lastnih delnic. Družba mora takšne delne pravice odsvojiti. Delnice mora družba izdati iz izročiti
delničarjem takoj po vpisu sklepa o povečanju osnovnega kapitala v register. Delničarji morajo prevzeti delnice,
sicer ima družba pravico, da le-te proda za račun delničarjev.
To izhaja iz načela, da naj bi družba imela aktivne delničarje, ki uresničujejo svoje pravice. Delničarji morajo
obveznost prevzema uresničiti v enem letu po objavi poziva, po tem roku pa lahko družba po trikratnem
opozorilu delnice proda za račun delničarjev. Po izteku enega leta od objave poziva mora družba javno opozoriti
na prodajo neprevzetih delnic. Opozorilo mora objaviti trikrat v enomesečnih presledkih, zadnja objava pa mora
biti pred iztekom 18 mesecev po objavi poziva. Če se utemeljeno pričakuje, da javna dražba ne bo uspešna, se
lahko delnice prodajo tudi na drugačen primeren način. O dražbi je treba posebej obvestiti tudi delničarja, in
sicer v času in kraju in predmetu, kar se še posebej objavi na krajevno običajen način. Objava in obvestilo
morata biti opravljena najmanj dva tedna pred dražbo. Izkupiček mora družba izplačati delničarjem.
Tudi če družba ne izda delniških listin, mora pozvati delničarje, naj prevzamejo nove delnice, kjer pa gre bodisi
za izročitev potrdila bodisi za potrditev seznanitve o pridobitvi delnic idr. 208
12.3. Ukrepi za zmanjšanje osnovnega kapitala

Osnovni kapital d.d. se lahko zmanjša kljub siceršnjemu načelu ohranitve osnovnega kapital. Če se lahko
delničarji prostovoljno odločijo, da naj d.d. preneha obstajati, in se jim po izvedenem likvidacijskem postopku
izplača preostanek premoženja po poplačilu vseh upnikov, potem lahko delničarji tudi odločijo, da naj se
premoženje družbe delno zmanjša, ne da bi d.d. pri tem prenehala obstajati kot pravna oseba in gospodarski
subjekt. Pri tem zmanjšanju bodo delničarji dobili določena sredstva, vendar šele, če bodo pred tem poplačani
upniki oz. takšno izplačilo delničarjem ne bo šlo na škodo upnikov družbe. Pri takšnem plačilu delničarjem gre
za to, da se delničarjem plačajo učinki zmanjšanja osnovnega kapitala. Za vračanje osnovnih vložkov ne gre,
kajti ni nujno, da so delničarji, ki pri tem sodelujejo, za delnico vplačali vložek ob njeni izdaji, temveč so lahko
delnico pridobili na sekundarnem trgu, torej pri nadaljnji prodaji, in to odplačno ali pa na drugi podlagi.
Če je obseg osnovnega kapitala v d.d. prevelik glede na obseg poslov in druge funkcije podjetja, in kapitala ni
mogoče dovolj učinkovito izkoriščati, pride do zmanjšanja osnovnega kapitala, kar ima za posledico efektivno
zmanjšanje premoženja d.d. glede na izplačila delničarjem, ki bodo svoja sredstva naložili v donosnejšo naložbo
oz. sami gospodarili po svoji gospodarski presoji.
Zmanjšanje osnovnega kapitala d.d. ne pomeni nujno vedno tudi zmanjšanja njenega premoženja (aktive). Tako
kot pri povečanju osnovnega kapitala lahko tudi pri njegovem zmanjšanju pride le do nominalnega zmanjšanja
osnovnega kapitala, zmanjša se torej osnovni kapital (pasiva), ne pa premoženje družbe (aktiva ostane
208
Upoštevati je treba namreč, da v primeru prinosniških delnic d.d. ne pozna svojega delničarja, ki se ji mora
oglasiti, da je prevzel novo delnico, čeprav je prevzem na simbolni ravni, ker ni izdana delniška listina.
nespremenjena). Govorimo o efektivnem zmanjšanju osnovnega kapitala in nominalnem zmanjšanju osnovnega

kapitala. Pri nominalnem zmanjšanju osnovnega kapital, kjer ne pride do sočasnega zmanjšanja premoženja, je
treba razlikovati dva različna položaja. Lahko gre za čisto knjigovodsko operacijo, ko se spreminja zgolj tisti del
pasice, ki sodi med kategorije lastnega kapitala. Gre za prenos sredstev iz osnovnega kapitala v sredstva rezerv.
Pri tem ni mogoče, da bi se osnovni kapital prenašal v sredstva dobička, tako kot je to mogoče pri povečanju
osnovnega kapitala. V drugem primeru nominalnega zmanjšanja osnovnega kapitala pa gre za knjigovodsko
uskladitev razmerij potem, ko se je premoženje v resnici zmanjšalo, ker je družba poslovala z izgubo. V tem
primeru gre za časovni zamik med zmanjšanjem pasive in zmanjšanjem aktive. Aktiva, torej premoženje družbe,
se je zmanjšala že, ko je družba poslovala z izgubo, ki se je sicer evidentirala kot nepokrita izguba na pasivni
strani bilance, vendar se je ta izguba odpravila z zmanjšanjem osnovnega kapitala šele v naslednjem obdobju.
Do posebne oblike zmanjšanja osnovnega kapitala pride v postopku umika delnic. Tedaj lahko gre za efektivno
zmanjšanje osnovnega kapitala, vendar to ni nujno. Če družba umakne delnice, ki jih je pridobila neodplačno, se
s tem obstoječe premoženje družbe ne zmanjšuje. Čeprav so tudi lastne delnice premoženje družbe, gre pri
njihovem umiku za nevtralno operacijo, kajti v trenutku neodplačne pridobitve se je premoženje (aktiva) družbe
povečalo, ob umiku pa se je za isti del premoženje (aktiva) zmanjšalo. V drugih primerih umika delnic pa gre za
efektivno zmanjšanje osnovnega kapitala, kajti sočasno se premoženje družbe tudi realno zmanjšuje. Pri tem gre
bodisi za to, da družba zmanjša premoženje s plačilom lastnih delnic, ki jih kupuje, bodisi z izplačilom sredstev
delničarjem po tem, ko sprejme sklep o umiku delnic, ki jih pridobi odplačno od delničarjev oz. jih prisilno
umakne. Razlika od rednega efektivnega zmanjšanja osnovnega kapitala je v tem, da se lahko pri umiku delnic
premoženje zmanjša že prej, torej v fazi nakupa – pridobitve lastne delnice ali pa šele po sklepu o umiku delnic,
kateremu nato sledi izplačevanje učinka zmanjšanja osnovnega kapitala delničarjem, po enakem postopku kot v
primeru rednega zmanjšanja osnovnega kapitala.
Do zmanjšanja osnovnega kapitala ne pride vedno prostovoljno na podlagi avtonomne odločitve delničarjev,
tako kot to velja za vse primere povečanja osnovnega kapitala. 209 Družba je avtonomna pri odločanju o rednem
zmanjšanju osnovnega kapitala in v določenih primerih umikanja delnic, prav tako tudi pri prenosu sredstev v
rezerve. Te avtonomnosti pa ni, ko mora družba zaradi zakonske prisile zmanjšati osnovni kapital zaradi
pokrivanja prenesene izgube ali čiste izgube poslovnega leta in v primeru umika delnic kot posledice zakonske
prepovedi pridobitve in posesti lastnih delnic. Postopka iz. Sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala ne morejo
sprejeti niti drugi državni organi niti sodišče, tako kot to npr. velja za možnost likvidacije.
Pri zmanjšanju osnovnega kapitala gre za štiri različne oblike zmanjšanja, od katerih ZGD-1 izrecno navaja tri:
♥ redno,
♥ poenostavljeno in
♥ zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic.
Četrti primer pa je primer t.i. kombiniranega zmanjšanja osnovnega kapitala, ki se izvede tako, da se delniški
kapital zmanjša pod najnižji dopustni znesek in se hkrati poveča vsaj do zakonsko določenega minimuma. 210
Tudi pri zmanjšanju osnovnega kapitala gre za formalne postopke, tako pri odločanju na skupščini kot tudi v
postopku registracije. Tukaj moramo varovati enak krog oseb in skupino oseb kot pri povečanju osnovnega
kapitala, s tem da je še dodatno poudarjeno varstvo upnikov. Varstvo upnikov kapitala je najbolj poudarjeno v
primeru efektivnega zmanjšanja osnovnega kapitala, ko se hkrati zmanjšuje tudi premoženje družbe, ki jim
pomeni jamstveno maso za njihove terjatve. Zato velja strogo načelo, da delničarji ne morejo biti izplačani iz
naslova učinkov zmanjšanja osnovnega kapitala, če njihove terjatve niso dovolj zavarovane.
Pri zmanjšanju osnovnega kapitala se formula, ki kaže na razmerje med osnovnim kapitalom, številom delnic in
nominalnim zneskom delnic, iz katere se ugotavlja proporcionalni lastniški interes delničarjev, izenačuje drugače
kot pri povečanju osnovnega kapitala, torej primarno z zmanjševanjem nominalnega zneska delnic, in le v
izjemnih primerih z zmanjševanjem števila delnic. Do slednjega prihaja vedno pri zmanjšanju osnovnega
kapitala z umikom delnic, izjema pa velja tudi za primer rednega in poenostavljenega zmanjšanja osnovnega
kapitala, kjer lahko pride do zmanjšanja števila delnic z združevanjem delnic v primerih, ko se najnižji
nominalni znesek za delnice ne more več zmanjšati (2. alinea četrtega odstavka 372. člena, tretji odstavek 379.
člena). V drugih primerih se zmanjšuje nominalni znesek delnic. Pri tem družba ni avtonomna, temveč je vezana
na zakonske določbe.
12.3.1. Redno zmanjšanje osnovnega kapitala

Redno zmanjšanje osnovnega kapitala je podobno rednemu povečanju osnovnega kapitala z vložki. Pri rednem
209
Pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala, kjer je dejansko povečanje osnovnega kapitala odvisno od
realizacije posebnega upravičenja imetnika prednostne obligacije, gre za prehodno avtonomno odločitev o
možnosti tega s strani delničarjev.
210
Ta primer zmanjšanja osnovnega kapitala ZGD-1 določa v 378. členu.
zmanjšanju osnovnega kapitala se število delnic ne zmanjšuje, kar velja nasprotno pri povečanju osnovnega
kapitala, kjer se izdajo nove delnice, temveč se praviloma zmanjšuje nominalni znesek obstoječih delnic. Gre za
efektivno zmanjšanje osnovnega kapitala, ker se pri tem iz naslova učinkov takšnega zmanjšanja kapitala
zmanjša tudi realno premoženje družbe (aktiva). V ekonomskem pogledu gre tudi za delno likvidacijo.
Postopek se začne s sklepom skupščine, kateremu sledi prijava za vpis v register. Pred plačili je najpomembnejša
faza zavarovanja upnikov. Tehnično realizacijo zmanjšanja osnovnega kapitala pomeni zamenjava obstoječih
delnic zaradi zmanjšanja nominalnega zneska delnic ali podoben postopek, pri čemer lahko pride tudi do
razveljavitve starih delnic, ki jih družba z izpeljavo operacije od delničarjev ni prejela.
12.3.1.1. Sklep skupščine

Podlaga za redno zmanjšanje osnovnega kapitala je sklep skupščine d.d., ki ima naravo statutarne spremembe.
Za sprejem sklepa zakon zahteva kvalificirano najmanj ¾ večinsko pri sklepanju zastopanega osnovnega
kapitala, pri čemer lahko statut določi le večjo kapitalsko večino in druge zahteve (prvi odstavek 372. člena). 211
Poleg tega velja kogentna zakonska določba, da je, če obstaja več razredov delnic, za veljavnost skupščinskega
sklepa potrebno soglasje delničarjev vsakega razreda delnic. Enako kot pri povečanju osnovnega kapitala z
vložki morajo o soglasju delničarji vsakega razreda sprejeti izredni sklep (drugi odstavek 372. člena).
V sklepu je treba posebej navesti razloge, zaradi katerih se osnovni kapital zmanjšuje (tretji odstavek 372. člena).
V sklepu je treba posebej navesti, ali in kako bodo izvedena plačila delničarjem na podlagi tega zmanjšanja. Prav
tako je treba s sklepom določiti način zmanjšanja osnovnega kapitala, pri čemer sta dve možnosti:
♥ zmanjševanje nominalnega zneska delnic,
♥ združevanje delnic.
Družba glede načina zmanjševanja ni popolnoma avtonomna, kajti osnovni kapital se lahko zmanjša z
združevanjem delnic le, če se najnižji nominalni znesek za delnice ne more več zmanjševati, torej če so obstoječe
delnice normirane na znesek tisoč tolarjev (? €). Če gre za združevanje delnic, je treba v sklepu določiti
predvsem način tega združevanja in razmerje med obstoječimi in na novo oblikovanimi delnicami.
12.3.1.2. Plačila delničarjem in varstvo upnikov

Redno zmanjšanje osnovnega kapitala praviloma pomeni tudi efektivno zmanjšanje, torej hkratno zmanjšanje
premoženja družbe s plačili delničarjem na podlagi učinkov zmanjšanja. Ker je knjigovodsko treba izravnati
aktivo in pasivo, se v primeru, ko družba delničarjem ne plača, na pasivni strani bilance opredelijo obveznosti do
delničarjev iz naslova zmanjšanja osnovnega kapitala. Če se takšne obveznosti ne konstituirajo, bo rezultat tega
ustvarjen dobiček v družbi. Ne pride pa v poštev sprememba drugih kategorij v delu lastnega kapitala na pasivni
strani bilance, ker gre v tem primeru za poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala.
Družba bo praviloma uporabila institut rednega zmanjšanja osnovnega kapitala, če se bo odločila za plačila
delničarjem. Ker je premoženje družbe, iz katerega se lahko izvedejo plačila delničarjem, jamstvena masa za
obstoječe upnike in ker se upniki v primeru prenehanja družbe poplačujejo pred delničarji, je treba zagotoviti
njihovo varstvo. To varstvo se upnikom zagotovi bodisi s celotnim poplačilom bodisi z ustreznim zavarovanjem
njihovih terjatev. Da se varstvo upnikov zagotovi v največji meri, zakon kogentno zahteva, da je treba upnike na
njihovo pravico opozoriti v objavi vpisa sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala v register. Upniki lahko svoje
terjatve prijavijo v šestih mesecih po objavi, kar pomeni, da se lahko morebitna plačila delničarjem izvedejo šele
po šestih mesecih od dneva objave vpisa sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala v sodni register. Izplačila
delničarjem se opravijo, če je upnikom zagotovljeno poplačilo ali zavarovanje. Gre za kumulacijo obeh pogojev,
in sicer šestmesečnega roka in zavarovanja pravic upnikov. Poplačajo oz. zavarujejo pa se terjatve samo tistih
upnikov, ki so nastale pred objavo vpisa sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala v register (prvi odstavek 375.
člena). Upniki, ki pridobijo terjatve po vpisu sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala v register, niso posebej
varovani zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala. To zmanjšanje je bilo namreč napovedano z objavo v sodnem
registru.
Upniki, ki imajo dospele terjatve, morajo biti poplačani pred izplačili delničarjem. Upniki, ki imajo svoje
terjatve, morajo biti poplačani pred izplačili delničarjem. Upniki, ki imajo svoje terjatve nedospele, pa morajo
dobiti ustrezno zavarovanje. Le-to je mogoče bodisi v obliki varščine bodisi v obliki zastavne pravice in drugih
obligacijskopravnih oblik zavarovanja terjatev. Upnikom mora biti zagotovljeno ali poplačilo ali zavarovanje
(drugi odstavek 375. člena). Tisti upniki, ki imajo nedospele terjatve, ne morejo zahtevati poplačila pred
dospelostjo in to pogojevati s pravico plačila delničarjem. Tistim upnikom, katerih terjatve so dospele, pa je
treba zagotoviti varstvo bodisi s poplačilom bodisi z zavarovanjem. Zavarovanje mora biti takšno, da zagotavlja
211
Pri rednem povečanju osnovnega kapitala se lahko s statutom določi ne le višja kapitalska večina, temveč
drugačna kapitalska večina, večja kapitalska večina pa le, če se izdajajo prednostne delnice brez glasovalne
pravice (prvi odstavek 333. člena).
popolno varstvo. Če zavarovanje ni ustrezno, pride do osebne odgovornosti delničarjev, ki bi prejeli plačilo ob
takšnem zmanjšanju osnovnega kapitala. To izhaja iz načela vrnitve prepovedanih plačil (233. člen).
Upnikom, ki imajo svoje terjatve že ustrezno zavarovane, ni treba zagotavljati še dodatnega varstva. Če ima
upnik svojo terjatev že zavarovano s prednostno hipoteko na nepremičnini družbe, potem je še dodatno boljše
zavarovanje nepotrebno.
Upniki imajo pravico zahtevati zavarovanje ne glede na to, ali bodo delničarji dobili izplačilo iz naslova
zmanjšanja osnovnega kapitala ali ne (tretji odstavek 375. člena).212
Zakon ne določa, kako se izvedejo plačila delničarjem. Premoženje družbe je namreč v trenutku zmanjšanja
osnovnega kapitala v različnih oblikah. Načelo je, da delničarji dobijo vrnjene ustrezne dele zmanjšanega
kapitala v denarju. ZGD-1 izrecno govori o plačilih delničarjem (drugi odstavek 375. člena). Vsekakor
posamezni delničar nima pravice, da bi zahteval plačilo v takšni obliki, v kakršni je prispeval osnovni vložek. Pri
teh plačilih zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala namreč ne gre za prepovedano vrnitev vložkov, ker je to
absolutno prepovedano (227. člen). Tudi pri teh plačilih je treba strogo upoštevati načelo enakopravnosti
delničarjev, ki zahteva, da so vi poplačani v enaki obliki. Po sprejemu sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala in
po izpolnitvi pogojev za izplačilo (varstvo upnikov) je izplačilna dolžnost družbe obligacija. Delničar postane
upnik, nosilec samostojnega premoženja upravičenja – terjatve do družbe, ki tudi zastara po splošnih pravilih
obligacijskega prava.
Skupni znesek plačil delničarjem ne sme presegati višine osnovnega kapitala, ki je bil zmanjšan. Taka plačila
delničarjem niso vezana na vrednost delnice, niti na tržno oz. borzno vrednost delnice. Plačila se lahko izvedejo
v absolutno enakih zneskih, kot se zmanjša osnovni kapital. Obresti na izplačane denarne zneske lahko začnejo
teči od dneva zapadlosti te obveznosti, torej po izpolnitvi pogojev za vračilo (šest mesecev in poplačilo oz.
zavarovanje upnikov).
12.3.1.3. Tehnična uskladitev delnic

Pri zmanjšanju osnovnega kapitala se ne izdajo nove delnice, temveč se zmanjšuje njihovo število, kar se opravi
z združevanjem, ali pa se zmanjšujejo nominalni zneski delnic. Gre za svojevrstno spremembo delnic. Tehnično
se lahko to opravi na različne načine – bodisi s pretiskom, z žigosanjem, bodisi z zamenjavo ali podobnim
postopkom. Pri zmanjševanju nominalnega zneska delnic gre le za spremembo ene značilnosti te delnice – višine
nominalnega zneska delnice. Po zmanjšanju nominalnega zneska delnice gre še vedno za isto delnico (delnico
iste serijske številke). Pri združevanju delnic pa gre za zmanjšanje števila delnic, kajti obstoječe delnice se
nadomestijo z novimi delnicami. Določeno število delnic je dano družbi na voljo, te delnice se nadomestijo z
novo delnico, stare delnice pa se razveljavijo. Pri tem gre za vsebinsko razliko v tem, da ne gre več za isto
delnico, temveč da gre za povsem nove delnice. Pri tem je še poseben problem tedaj, ko predložene delnice ne
dosežejo potrebnega števila, da bi bile nadomeščene z novimi delnicami. V tem primeru je treba posebej urediti
razmerja z imetniki takšnih delnic. Tudi te delnice je treba dati družbi na voljo, da jih lahko unovči za njihov
račun in nato opravi postopek združitve, torej jih nadomesti v ustreznem številu z delnico, izdano na novo.
Delničarji, ki dajo družbi na voljo stare delnice, dobijo plačilo od unovčenja, ki ga zanje opravi družba.
Poseben postopek mora družba izpeljati, če od delničarjev ni prejela delnic. To velja tako v primeru zmanjšanja
nominalnega zneska delnic kot tudi v primeru združevanja delnic. Praviloma je razveljavitev delnic s strani
družbe treba opraviti po posebnem postopku z dovoljenjem sodišča, ki ga ZGD-1 ureja v poglavju o pravnih
razmerjih med družbo in delničarji (244. člen). Ta postopek pa poteka po posebnem postopku razveljavitve teh
delnic, opredeljenem v poglavju ZGD-1 o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala (376. člen). Če pri
združevanju delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala, družba delnic od delničarjev kljub pozivu ni prejela,
lahko družba te delnice razveljavi. Razveljavi tudi predložene delnice, ki pa ne dosežejo potrebnega števila, da bi
bile nadomeščene z novimi in ki družbi hkrati niso bile dane na voljo, da bi jih lahko unovčila za račun
udeležencev (prvi odstavek 376. člena). Poziv za predložitev delnic mora vsebovati opozorilo, da bodo delnice,
ki ne bodo predložene družbi, razveljavljene, pri čemer mora biti poziv enak kot v primeru opozorila delničarjev
v zvezi s pravočasnim vplačilom delnice (prvi odstavek 224. člena). Poziv mora biti objavljen, prav tako pa
sporočen vsakemu delničarju s priporočenim pismom (če gre za imenske delničarje). Razveljavitev se opravi z
objavo v glasilih družbe. V objavi se razveljavljene delnice označijo tako, da je iz objave nedvoumno razvidno,
da so delnice razveljavljene. Namesto razveljavljenih in nezamenjanih delnic družba izda nove delnice. Te mora
prodati za račun delničarjev po uradni borzni ceni ob pomoči borznega posrednika oz. na javni dražbi, če ni
borzne cene. Če pa lahko družba utemeljeno pričakuje, da javna država ne bo uspešna, se lahko delnice prodajo
na primernem kraju. Čas, kraj in predmet dražbe se objavijo na krajevno ustaljen način, delničarje, katerih
delnice so razveljavljene, pa je treba o tem posebej obvestiti (če gre za imenske delnice). Objava in obvestilo
morata biti opravljena najmanj dva tedna pred dražbo. Družba mora izplačati izkupiček delničarjem, katerih
212
V takšnih primerih bi lahko prišlo do skritega oblikovanja dobička iz osnovnega kapitala, kar ZGD-1 sicer
prepoveduje, zato je na mestu posebno zakonsko varstvo upnikov tudi v tem primeru.
delnice so bile razveljavljene. Za razveljavitev nematerializiranih delnic velja poseben postopek po ZNVP.
12.3.1.4. Vpis v sodni register

Postopek rednega zmanjšanja osnovnega kapitala je povezan z dvakratno registracijo, z registracijo samega
sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala in registracijo realizacije zmanjšanja osnovnega kapitala. Pri tem je
dana možnost, da se lahko registraciji združita. Vendar je v primeru združitve delnic treba upoštevati določene
postopke, ki so povezani z razveljavitvijo delnic v primeru njihovega združevanja. Prvo registracijo, torej sklep o
zmanjšanju osnovnega kapitala, morata prijaviti za vpis v register uprava in predsednik nadzornega sveta (373.
člen). Ta registracija ima konstitutivni učinek, ker je z dnem vpisa sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala v
register osnovni kapital zmanjšan. Sklep o tem se objavi (374. člen). Druga registracija pa se opravi potem, ko je
zmanjšanje osnovnega kapitala realizirano, ko je izveden postopek zmanjšanja osnovnega kapitala. To
zmanjšanje osnovnega kapitala mora za vpis v register prijaviti upravi (prvi odstavek 377. člena). Ta registracija
je zgolj deklarativnega pomena, kajti osnovni kapital je zmanjšan že z dnem vpisa samega sklepa o zmanjšanju
osnovnega kapitala.
ZGD-1 dovoljuje, da se prijava in vpis zmanjšanja osnovnega kapitala lahko združita s prijavo in vpisom sklepa
o zmanjšanju (drugi odstavek 377. člena). Združitev obeh registracij je mogoča le tedaj, ko se osnovni kapital
zmanjša z zmanjševanjem nominalnega zneska delnic. Tega postopka pa ni mogoče opraviti, dokler ni vpisan
sam sklep o tem, da se zmanjša osnovni kapital. Šele na podlagi vpisa prvega sklepa lahko družba začne
združevati delnice, vključno z morebitno razveljavitvijo delnic, ki jih je v tem postopku treba razveljaviti.
Sodišče pri vpisu v register skrbi za to, da nominalni znesek delnic ustreza najnižjemu znesku, ki je predpisan za
posamezno delnico, in da vsota nominalnega zneska vseh delnic ustreza najnižjemu znesku, ki je predpisan za
posamezno delnico, in da vsota nominalnega zneska vseh delnic ustreza skupnemu znesku zmanjšanega
osnovnega kapitala. V objavi vpisa sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala je treba upnike izrecno opozoriti na
njihovo pravico do zavarovanja. Prav tako sodišče njihovih pravic samo po sebi ne varuje. V registrskem
postopku se samo zagotavlja realna registracija osnovnega kapitala ter razmerje med osnovnim kapitalom,
številom delnic in njihovim nominalnim zneskom. Pri združevanju delnic je treba določiti menjalno razmerje
med starimi in novimi delnicami ter urediti postopek razveljavitve tistih delnic, ki niso dosegle potrebnega
števila, da bi bile nadomeščene z novo delnico in ki niso dane družbi na voljo za unovčitev.
12.3.2. Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala

Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala je druga oblika zmanjšanja, ki jo opredeljuje ZGD-1 in pomeni
nominalno zmanjšanje osnovnega kapitala. Pri tem zmanjšanju osnovnega kapitala se premoženje družbe hkrati
tudi ne zmanjša.
Po ZGD-1 se poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala lahko izvede iz dveh razlogov:
♥ kritja prenesene izgube oz. čiste izgube poslovnega leta,
♥ prenosa zneskov v kapitalske rezerve.
To zmanjšanje kapitala se imenuje poenostavljeno zato, ker je postopek zmanjšanja poenostavljen. Ni zakonske
zahteve po posebnem varstvu upnikov, ker se premoženje družbe pri tem ne zmanjšuje oz. se ne opravijo plačila
delničarjem. Pri tem gre zgolj za knjigovodsko operacijo sprememb lastnih kategorij na pasivni strani bilance.
Zaradi izravnave z nižjo vrednostjo premoženja lahko pride do izrednih odhodkov in s tem do izgube, ki se v
skrajni instanci lahko krije tudi s poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala.
Po novelirani ureditvi poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube
oz. čiste izgube poslovnega leta, ni mogoče, če bi se lahko izguba pokrila iz razpoložljivih dobičkov oz. iz
razpoložljivih kapitalskih in zakonskih rezerv, torej vezanih rezerv. Kadar družba v bilanci stanja izkazuje
razpoložljive vire, bodisi rezerve iz dobička bodisi vezane rezerve, ni mogoče izpeljati poenostavljenega
zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi kritja izgube. Preden se zmanjša osnovni kapital, je za pokrivanje izgube
treba uporabiti vse razpoložljive postavke lastnega kapitala, šele nato se lahko poseže v osnovni kapital, ki se
zato zmanjša. Čeprav zakon tega izrecno ne določa, velja smiselno enako tudi glede prevrednotevalnega
popravka osnovnega kapitala. Le-tega ni mogoče uporabiti za pokrivanje izgube, preden se ne uporabijo vse
razpoložljive druge postavke lastnega kapitala iz drugega odstavka 379. člena, vključno z njihovimi
prevrednotevalnimi popravki. Na koncu se lahko za pokrivanje izgube uporabi prevrednotevalni popravek
osnovnega kapitala. Pri tem ni treba hkrati zmanjšati tudi nominalnega zneska osnovnega kapitala in posledično
s tem zmanjševati nominalnega zneska delnic oz. združevati delnic, če je njihov nominalni znesek že 1.000,00 sit
(? €). Odločitev o uporabi prevrednotevalnega popravka osnovnega kapitala za kritje izgube je treba sprejeti po
enakem postopku, kot velja za postopke poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala iz drugih postavk
lastnega kapitala.
Pri uporabi posameznih kategorij lastnega kapitala za pokrivanje prenesene izgube ali izgube poslovnega leta je
treba upoštevati substančne določbe, ki opredeljujejo možnost uporabe posameznih kategorij lastnega kapitala,
kar še posebej velja za uporabo kapitalskih in zakonskih rezerv.
Ni dolžnost d.d., da vedno sproti zmanjšuje osnovni kapital, da bi se tako pokrivala izguba, ki je izkazana za
tekoče poslovno leto, oz. da bi se opravila izravnava zaradi nižje vrednosti premoženja.
Z ekonomskega vidika se tudi pri zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja izgub realno zmanjša
premoženje družbe. Realno se zmanjša premoženje družbe že v tistem trenutku, ko je družba poslovala z izgubo.
Če pa se izguba kasneje pokrije v breme osnovnega kapitala, v trenutku takšnega zmanjšanja osnovnega kapitala
ne gre več za sočasno zmanjšanje premoženja. V postopku poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala
upniki niso posebej varovani.213 To posebno varstvo upnikov ni potrebno, ker se pri teh postopkih ne izvajajo
plačila delničarjem, čeprav se celovito gledano in upoštevaje daljše časovno obdobje manjša realno premoženje
družbe. Pomembno je namreč samo to, da delničarji niso plačani pred upniki oz. da upniki niso izigrani s
prikritimi izplačili delničarjem. Pri manjši vrednosti premoženja in pri izgubi pa obstojijo drugi instituti, ki so
upnikom na voljo, da uveljavljajo svoje pravice. Gre predvsem za institut izpodbijanja pravnih dejanj tako v
stečaju kot tudi zunaj njega.
Z vidika premoženja (aktive) pa je povsem drugačen postopek zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno
prenosu sredstev v rezerve. Pri tem gre zgolj za bilančno operacijo na pasivni strani bilance, v okviru kategorij
lastnega kapitala. Delničarji se lahko odločijo, da bodo zmanjšali osnovni kapital, in učinke tega zmanjšanja
namenijo v rezerve.
Drugih možnosti zmanjševanja osnovnega kapitala po poenostavljenem postopku ni. Tako ni mogoče razporejati
oz. prenašati osnovnega kapitala v druge kategorije lastnega kapitala na pasivni strani bilance. Izplačila
delničarjem iz dobička se namreč lahko izvajajo samo iz rezultata, doseženega na novo, iz tekočega ali v
minulem obdobju ustvarjenega dobička, ne pa iz kapitala.
Postopek poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala je razen glede obveznega varstva upnikov smiselno
enak postopku rednega zmanjšanja osnovnega kapitala. ZGD-1 izrecno določa, da se za poenostavljeno
zmanjšanje osnovnega kapitala smiselno uporabljajo določbe od 374. do 374. člena in od 376. do 378. člena
zakona.
Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala se izvede na podlagi sklepa skupščine, za sprejem katerega velja
posebna kvalificirana večina in morebitno soglasje delničarjev vsakega razreda delnic. V sklepu je treba izrecno
navesti namen zmanjšanja osnovnega kapitala (drugi stavek prvega odstavka 379. člena). Tudi pri
poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala se izenačuje formula, ki kaže na razmerje med osnovnim
kapitalom, številom delnic in nominalnim zneskom delnic bodisi z zmanjšanjem nominalnega zneska delnic
bodisi z združevanjem delnic ob pogoji, da se najnižji nominalni znesek za delnice ne more več zmanjšati. Tudi
pri tem pridejo v poštev določbe o razveljavitvi delnic.
Tudi poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala se registrira, in sicer se vpiše tako sklep o zmanjšanju
osnovnega kapitala kot tudi sama izvedba zmanjšanja osnovnega kapitala, pri čemer se lahko ob enakih pogojih
kot v primeru rednega zmanjšanja osnovnega kapitala prijava in vpis zmanjšanega kapitala združita s prijavo in
vpisom sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala.
12.3.3. Zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic

12.3.3.1. Pravna opredelitev zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom delnic
Zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic je tretji samostojen način zmanjšanja osnovnega kapitala d.d.,
ki ni podvrsta niti rednega zmanjšanja osnovnega kapitala niti poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala,
kar velja:
♥ bodisi v postopku, kjer se pred plačili delničarjem posebej varujejo upniki, sicer smiselno enako kot
pri rednem zmanjšanju osnovnega kapitala,
♥ bodisi v postopku, kjer ni takšnega varovanja pred izplačili delničarjem, ker gre za umik neodplačno
pridobljenih delnic oz. v breme nevezanih kategorij lastnega kapitala.
Bistvo tega postopka zmanjšanja osnovnega kapitala je umik delnic kot poseben korporacijskopravni institut.
Umik delnic pomeni korporacijsko pravno dejanje d.d., s katerim se razveljavijo korporacijskopravne (članske)
pravice, ki jih dajejo umaknjene delnice, s čimer torej prenehajo vsa premoženjska in upravljalska upravičenja
iz delnic, prav tako tudi obveznosti. Ker se umik delnic nanaša na članske pravice in ne na delniško listino. Gre
za pravni posel d.d., za katerega je potrebna izjava volje družbe prek uprave. Uničenje delniških listin je torej le
deklaracija tega dejanja.
213
ZGD-1 ob siceršnji napotitvi na smiselno uporabo določb o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala izrecno
izpušča 375. člen, ki govori o varstvu upnikov (tretji odstavek 379. člen).
Že iz poimenovanja tega instituta izhaja, da se pri tej obliki zmanjšanja osnovnega kapitala ne zmanjšuje
nominalni znesek delnic, temveč se formula razmerja med osnovnim kapitalom, številom delnic in nominalnim
zneskom delnic usklajuje le z zmanjšanjem števila delnic na podlagi umika delnic. Gre za podoben postopek, kot
je amortizacija poslovnega deleža pri d.o.o. Ta oblika zmanjšanja kapitala lahko pomeni bodisi realno
(efektivno) zmanjšanje bodisi nominalno zmanjšanje osnovnega kapitala. Po merilu, ga gre za realno oz.
efektivno zmanjšanje osnovnega kapitala tedaj, ko se pri zmanjšanju osnovnega kapitala (pasive) hkrati zmanjša
tudi premoženje družbe (aktiva), gre za postopek tedaj, ko družba za pridobljene delnice izplača nadomestilo oz.
ko zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala izvede plačila delničarjem. Če izplačil delničarjem ne izvede ali pa še
so delnice, ki se umaknejo, dane družbi na voljo neodplačno, ne gre za zmanjšanje premoženja in gre torej zgolj
za nominalno zmanjšanje osnovnega kapitala.
Od umika delnic je treba razlikovati podobna korporacijska dejanja, kot so kaducitetni postopek, razveljavitev
delnic, pridobivanje lastnih delnic in amortizacija delnic. Po eni strani ta postopek zmanjšanja osnovnega
kapitala vedno pomeni tudi umik delnic, po drugi strani pa umik delnic, razen s hkratnim postopkom zmanjšanja
osnovnega kapitala, tudi ni mogoč.
Zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic vsekakor posega v vprašanje možnosti pridobivanja lastnih
delnic. Glede tega velja v ZGD-1 absolutna prepoved za originarno pridobitev ter relativna prepoved za
derivativno pridobitev lastnih delnic, s taksativno določenimi osmimi izjemami. Razlog restriktivnih možnosti je
po eni strani varstvo kapitala in prek tega varstvo upnikov, pa tudi delničarjev ter varstvo zakonsko določenih
pristojnosti organov družbe, ki bi se lahko z glasovanjem uprave z lastnimi delnicami družbe hitro porušilo.
Najvidnejša omejitev v zvezi s tem je možnost pridobitve zgolj 10% lastnih delnic ter obveznost oblikovanja
rezerv za lastne delnice. Po drugi strani je ravno derivativno pridobivanje lastnih delnic z namenom njihovega
umika z namenom zmanjšanja osnovnega kapitala eno od zakonsko določenih izjem, ki pa v nasprotju z drugimi
nima nobenih omejitev, predvsem kvantitativnih glede števila oz. odstotka možnih pridobljenih umaknjenih
delnic. D.d. lahko v ta namen pridobi več kot 10% delnic ter pri tem zmanjša osnovni kapital celo pod zakonsko
določen minimum (ob pogoju hkratnega kombiniranega povečanja z dosego zakonskega minimum), z edino
omejitvijo, da ne umakne vseh delnic ter s tem zmanjša osnovni kapital na nič (0), ker bi to pripeljalo do pravno
nedopustnega položaja – d.d. brez delničarja.
Umik delnic ima posledično dvojno naravo, po eni strani je sredstvo za restrukturiranje kategorij lastnega
kapitala, po drugi pa instrument za izločitev delničarja iz družbe. Takšna izločitev določenih delničarjev iz
družbe pripelje do tega, da se spremeni proporcionalni lastniški interes med delničarji, ki ostanejo v d.d. To
lahko povzroči spremembo tudi glede kontrole v upravljalski strukturi. Tako se lahko tudi opravi prevzem v
smislu ZPre, torej preseže 25 % prag kontrole v delniški družbi. V tej zvezi je tudi ATVP sprejela stališče, v
katerem primeru mora takšen prevzemnik podati obvezno ponudbo za odkup vseh delnic preostalim
delničarjem.214
Razlog, da zakon dopušča takšno neomejeno pridobivanje lastnih delnic zaradi umika, je v dopustitvi možnosti
družbe, da realizira različne cilje, bodisi sanacijske (restrukturiranje kapitala) bodisi upravljalske bodisi izvršitev
izplačil delničarjem in drugo. Sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala mora vedno navajati namen takšnega
zmanjšanja.215
V tem postopku lahko pride do izplačil delničarjem, enako kot v primeru rednega zmanjšanja osnovnega
kapitala. Gre za zakonsko dovoljeno izjemo, kjer se, ekonomsko gledano, lahko opravi tudi t.i. delna likvidacija
družbe z izplačili delničarjem, vendar po izpeljanem postopku, ki zagotavlja varstvo upnikov, podobno kot pri
rednem zmanjšanju osnovnega kapitala. Razlika je ta, da se v obravnavanem postopku opravijo izplačila samo
tistim delničarjem, katerih delnice so pridobljene, medtem ko se pri rednem zmanjšanju osnovnega kapitala v
primeru izplačil morajo le-ta opraviti vsem delničarjem sorazmerno. S tem se zagotavlja varstvo upnikov. V tem
postopku že po definiciji ne gre za enak položaj vseh delničarjev, kajti samo nekateri delničarji dobijo izplačilo
(posredno vrnjen vložek), drugi delničarji ostanejo v družbi in med slednjimi se še spremeni proporcionalni
lastniški in upravljalski interes v d.d. Zato zakon posebej določa institute, ki naj bi zagotovili njihovo varstvo.
Razlikovati je treba tudi postopek pridobivanja delnic s strani družbe, vključno s pridobivanjem z namenom
umika, ter sam postopek zmanjšanja osnovnega kapitala in umika delnic. V vseh primerih tega postopka ni
214
Po stališču strokovnega sveta ATVP ni treba dati ponudbe za odkup v skladu z ZPre v primeru zmanjšanja
osnovnega kapitala z umikom delnic, pri katerem posamezen delničar na pasiven način preseže zakonski prag
(25% ali 40% delež glasovalnih pravic) v družbi. V praksi lahko nastajajo primeri, pri katerih skupina povezanih
oseb z usklajenim ravnanjem (persons acting in concert) doseže izglasovanje sklepa o zmanjšanju osnovnega
kapitala, da bi povečala kontrolni delež v družbi. Kadar skupni delež glasovalnih pravic usklajeno delujočih oseb
preseže prag 25% oz. 40%, so te osebe zavezane dati ponudbo za odkup v skladu s prvim odstavkom 60. člena
ZPre.
215
Četrti odstavek 381. člena ZGD-1.
nujno, da je vključen postopek predhodnega pridobivanja delnic z namenom umika po 7. alinei prvega odstavka
247. člena ZGD-1. Lahko gre tudi za umik delnic, ki jih je družba že pred tem pridobila zaradi kateregakoli
drugega namena, ali pa celo za umik delnic brez pridobitve.
12.3.3.2. Vrste umikov

V primerjalni korporacijski literaturi se umik delnic deli na dve temeljni obliki, to je prisilni umik ter umik
pridobljenih lastnih delnic. Obe pa imata svoji podvrsti v postopku rednega umika ter poenostavljenega umika
delnic. Upoštevaje različna metila, moramo ločiti:
♥ prisilni umik delnic:
 statutarno dovoljen umik delnic;
 odobren (dopusten) umik delnic;
♥ umik lastnih delnic oz. umik delnic s pridobitvijo:
 poenostavljen umik lastnih delnic,
 redni umik lastnih delnic,
 poenostavljen ali redni umik že pridobljenih lastnih delnic,
 poenostavljen ali redni umik lastnih delnic, ki se pridobivajo na podlagi sklepa o zmanjšanju
osnovnega kapitala,
 umik lastnih delnic, pridobljenih v prejšnjem letu, za katere so oblikovane rezerve za lastne
deleže;
♥ umik nezakonito pridobljenih lastnih delnic;
♥ umik delnic, pridobljenih na podlagi sklepa skupščine o zmanjšanju osnovnega kapitala;
♥ umik lastnih delnic s strani uprave na podlagi skupščinske odobritve (pooblastila).
Bistvena razlika med prisilnim umikom delnic in umikom lastnih delnic, ki jih pridobi družba umakne
(razveljavi) delnice, ki so v posesti delničarja, medtem ko gre pri umiku lastnih delnic za umik zgolj tistih delnic,
ki jih je družba pridobila na sekundarnem trgu od svojih delničarjev.
a) Prisilni umik delnic

D.d. načeloma delnic ne more prisilno umakniti. To lahko stori le, če je bila takšna možnost vnaprej predvidena
v prvotnem statutu družbe . možnost se lahko predvidi tudi s spremembo statuta družbe, 216 vendar to velja le za
tiste delnice, ki so prevzete ali vpisane šele po spremembi statuta.
V statutu je treba določiti tudi pogoje za prisilni umik in podrobnosti izvedbe, kar pa se lahko uredi tudi v
skupščinskem sklepu. Skupščinski sklep ne more nadomestiti statutarne ureditve možnosti o prisilnem umiku
delnic, ki pa nimajo korporacijskih učinkov (drugi odstavek 381. člena). Pri prisilnem umiku je delničarjem
lahko zagotovljeno povračilo, kar pa ni nujno. Če družba želi izplačati povračilo delničarjem, potem mora pri
tem zagotoviti varstvo upnikov, kot to velja v postopku rednega zmanjšanja osnovnega kapitala (smiselna
uporaba določbe drugega odstavka 375. člena ZGD-1).
V mednarodni korporacijski praksi se prisilni umik navadno uporablja v povezavi z izdajo prednostnih delnic, s
katerimi družba zagotavlja bistveno višje dividende, kot jih prinašajo navadne delnice. Takšne prednostne
delnice družbe izdajajo glede na ekonomske razmere. Hkrati si družba pridrži možnost, da te delnice umakne ali
da jih spremeni v navadne delnice na podlagi svoje gospodarske presoje. Zato je dogovorjeno tudi ustrezno
povračilo delničarjem, torej dokup delnic po vnaprej dogovorjeni ceni ali po tržni ceni delnic. Pri izvedbi samega
umika delnic, ki se sicer prisilno umaknejo, torej proti volji delničarjev, ki bi sicer želeli delnice obdržati, pa je
mogoče uporabiti vse različne postopke, predvsem vezane na vir povračila delničarju, vključno s prisilnim
umikom brez nadomestila, umikom v breme dobička, umikom na podlagi izplačila povračil delničarjev po
postopku o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala.
To velja za sklep skupščine, ki ga je treba sprejeti, čeprav je bila možnost prisilnega umika dopuščena v statutu.
Mogoče je izvesti prisilni umik tudi brez posebne odločitve skupščine, če je odločitev o tem vnaprej opredeljena
v statutu, ne le kot možnost, temveč vključno z vsemi pogoji izvedbe. V tem primeru prisilni umik ni le dopusten
v statutu, temveč je v statutu konkretno tudi določen.
Za umik delni je potrebno dejanje družbe, ki razveljavi pravice iz delnic (382. člen).
Zmanjšanje osnovnega kapitala s prisilnim umikom delnic se registrira smiselno enako kot redno zmanjšanje
osnovnega kapitala. Pri zmanjšanju osnovnega kapitala pri prisilnem umiku delnic osnovni kapital ni zmanjšan
že na podlagi registracije sklepa o umiku delnic, temveč z dnem dejanskega umika delnic, torej z dnem
razveljavitve pravic iz delnic kot dejanjem družbe. To se lahko opravi šele po vpisu sklepa o zmanjšanju
osnovnega kapitala s prisilnim umikom delnic. Slednje ne velja za statutarno določen umik.
216
Prvi odstavek 381. člen ZGD-1.
Zakon dopušča glede ustreznega varovanja delničarja, čigar delnice se umaknejo, to možnost le pod pogojem, da
je bil prisilni umik določen ali dovoljen v prvotnem statutu ali s spremembo statuta pred prevzemom ali vpisom
delnic. V naši delniški praksi prisilni umiki v nasprotju z umiki lastnih delnic še niso uveljavljeni.
b) Umik delnic s pridobitvijo

Pri umiku lastnih delnic s pridobitvijo je bistveno, da lahko družba umakne samo tiste delnice, ki jih je pridobila.
Družba ne more umakniti v tem postopku lastnih delnic, ki jih šele pridobiva, ker ima zgolj npr. veljaven pravni
naslov kot zavezovalni posel. Na možnost umika ne vpliva dejstvo, da je bila lastna delnica morebiti nezakonito
pridobljena in da je zaradi tega pravni posel po določbi četrtega odstavka 247. člena ZGD-1 ničen. Enako velja
pri izpodbojnem pravnem poslu ter v vseh primerih, ko obstaja zahtevek za izročitev delnice. Odločilen je torej
prehod na družbo, ne glede na veljavnost obligacijskopravnega posla. Ne more pa družba umakniti delnic, ki se
sicer štejejo za lastne delnice (npr. delnice, ki jih ima v posesti družba hči ali tretja oseba).
Pri umiku delnic s pridobitvijo gre za zmanjšanje osnovnega kapitala družbe na podlagi umika tistih delnic, ki jih
je pridobila družba. Po eni strani sam ta postopek mogoče zakonito pridobivanje lastnih delnic kot eno izmed
izjem pridobivanja lastnih delnic. Pogoj za to, da bodo pridobljene delnice imela status zakonito pridobljenih
lastnih delnic, je obstoj ustreznega skupščinskega sklepa. Vsekakor pa lahko družba umakne tudi lastne delnice,
ki jih je pridobila bodisi zakonito na podlagi katerekoli dovoljene izjeme iz 1. do 8. alinee prvega odstavka 247.
člena ZGD-1 bodisi jih je pridobila nezakonito. Kršitev določb o možnosti pridobivanja lastnih delnic iz 247.
člena ZGD-1 ne vpliva na vprašanje pravne dopustnosti umika delnic. Če skupščina kasneje, po nezakoniti
pridobitvi lastnih delnic, sprejme sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic, ne sanira
kvalifikacije nezakonite pridobitve lastnih delnic, vključno z vsemi posledicami. Gre za dve situaciji. V prvem
primeru lahko družba umakne lastne delnice, ki jih je zakonito pridobila iz kateregakoli dovoljenega primera,
določenega v prvem odstavku 247. člena ZGD-1. V drugem primeru pa gre za možnost pridobivanja lastnih
delnic z namenom njihovega umika, kar predvideva veljaven skupščinski sklep o umiku delnic. Umik delnic je
zakonsko dovoljen namen pridobivanja lastnih delnic, vendar je prvi pogoj predhodni skupščinski sklep. Če
družba še nima lastnih delnic in jih želi umakniti, uprava ne sme pridobivati lastnih delnic pred sprejetjem
ustreznega sklepa skupščine o umiku delnic. Kljub temu pa lahko te delnice umakne, če tako sklene skupščina.
Ločiti je treba zakonito pridobitev delnic od zakonitega umika delnic. Umaknejo se lahko zakonito ali nezakonito
pridobljene lastne delnice. Sam namen umika, izražen s sklepom skupščine, je temelj za zakonito pridobivanje
delnic. Če se umikajo delnice, ki se pridobivajo v ta namen, je za status zakonite pridobitve delnic treba delnice
pridobiti šele po veljavno sprejetem sklepu skupščine o umiku delnic.
Konkreten pravni posel umika (razveljavitve članskih pravic) delnic opravi uprava, kar lahko pravno veljavno
realizira šele po sprejemu ustreznega sklepa skupščine o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic.
Uprava ne more sama umakniti sicer zakonito pridobljenih lastnih delnic iz drugih dovoljenih primerov po
prvem odstavku 247. člena ZGD-1, dokler ni sprejet ustrezen skupščinski sklep. Takšen pravni posel uprave bi
bil ničen.
12.3.3.3. Varovanje delničarjev in upnikov

Umik delnic lahko bistveno prizadene tako interese upnikov kot tudi interese delničarjev. V primerih, ko hkrati
potekajo izplačila delničarjem, se upnikom zmanjšuje jamstvo v zmanjšanem premoženju in zmanjšanem
osnovnem kapitalu.
Z vidika varovanja upnikov je bistvena razlika med rednim in poenostavljenim umikom delnic. Pri rednem
umiku delnic se praviloma opravijo izplačila delničarjem, katerih delnice družba pridobi. Zato se upnikom
zagotavlja enaka raven varstva kot sicer pri osnovnem – rednem zmanjšanju osnovnega kapitala. Zakon določa
prepoved plačil delničarjem, dokler ne poteče 6 mesecev od objave vpisa zmanjšanja osnovnega kapitala in
upnikom, ki so se pravočasno prijavili, ni zagotovljeno poplačilo ali ustrezno zavarovanje. Gre za smiselno
uporabo določbe drugega odstavka 375. člena ZGD-1. To velja tako pri prisilnem umiku kot tudi pri umiku
pridobljenih lastnih delnic. Ta prepoved se nanaša le na izplačila za delnice, ki se pridobivajo z namenom umika
po 7. alinei prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Kršitev te prepovedi je lahko podlaga za odškodninsko
odgovornost uprave, zoper delničarja pa obstoji zahtevek za vračilo prepovedanih plačil v skladu z drugim
odstavkom 227. člena in 233. člena ZGD-1. Gre za poseben korporacijskopravni zahtevek, ki ga ima družba,
uveljavljajo pa ga lahko tudi manjšinski delničarji in subsidiarno tudi upniki družbe.
Pri poenostavljenem umiku ni takšne potrebe po varovanju upnikov kot pri rednem umiku, ker ali sploh ne gre za
plačila delničarjem (pri neodplačni pridobitvi) ali pa se umik delnic realizira v breme bilančnega dobička ali
statutarnih rezerv oz. drugih rezerv iz dobička. Gre za izplačila iz nevezanih kategorij lastnega kapitala, ki za
upnike ne pomenijo nobenega jamstva. Te dobičke kot nevezane kategorije lastnega kapitala bi lahko družba
kadarkoli izplačala delničarjem prek uporabe bilančnega dobička. V primeru poenostavljenega umika dlenic
zakon določa posebno varstvo upnikov z določbo, da mora družba odvesti v kapitalske rezerve znesek, ki je enak
celotnemu nominalnemu znesku umaknjenih delnic (peti odstavek 381. člena ZGD-1). Namen zakonske določbe
je v varovanju upnikov, da ne bi družba učinkov takšnega zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi umaknjenih
delnic prikazovala v kategorijah nevezanih postavk lastnega kapitala, kar bi omogočalo bodoče dodatno izplačilo
delničarjem prek odvajanja in uporabe bilančnega dobička.
Problem varovanja delničarjev je večplasten. Prvo raven varstva zagotavljajo posebne zakonske zahteve o načinu
odločanja. Za sprejem skupščinskega sklepa je potrebna večina najmanj ¾ pri sklepanju zastopanega osnovnega
kapitala, statut pa lahko določi tudi večjo kapitalsko večino in druge zahtevke. Izjema je določena pri
poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala, kjer po zakonu zadostuje navadna večina glasov. Gre za edini
primer, kjer zakon pri statutarnih spremembah poleg navadne večine glasov ne zahteva tudi še kvalificirane
kapitalske večine. V tem primeru tudi ni potrebno soglasje posameznega razreda delnic. Za umik prednostnih
delnic je potrebno individualno soglasje delničarjev, ki jih umik zadeva. Do glasovanja so upravičeni tudi
delničarji, katerih delnice naj bi se umaknile, dokler jih imajo v posesti.
Kot posledico zmanjšanja osnovnega kapitala, je treba tudi ustrezno spremeniti statut in prilagoditi določila o
višini osnovnega kapitala in števila delnic v družbi. Za takšno formalno uskladitev statuta ni potrebna
kvalificirana večina kapitala, določena v 329. členu ZGD-1, ampak zadostuje enaka večina, kot je določena za
sprejem skupščinskega sklepa, torej navadna večina glasov. Za možnost sprejema skupščinskega sklepa o
zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic ni potrebna nobena statutarna določba, razen pri prisilnem
umiku delnic.
Pri enakopravnem obravnavanju delničarjev v postopku, gre za vprašanje njihovega upravičenja do odprodaje
delnic ter njihove kontrole pri nakupu delnic s strani družbe. Zakon nima posebne določbe, ki bi smiselno enako
kot pri povečanju osnovnega kapitala, kjer določa prednostno pravico obstoječih delničarjev do vpisa novih
delnic, v tem primeru določala prednostno pravico do odprodaje delnic. Ta določba je vključena le pri pridobitvi
delnic na podlagi posebnega pooblastila skupščine, z določeno izjemo v 8. alinei prvega odstavka 247. člena
ZGD-1. Dopustno je, da skupščinski sklep opredeli podrobnejša vprašanja glede umika delnic, vključno z
določitvijo najvišje nakupne cene, časa pridobitve in načina pridobitve. Osnovno vodilo je eno temeljnih načel
d.d., t.i. enakopravno obravnavanje delničarjev (221. člen ZGD-1). Uprava mora pri realizaciji skupščinskega
sklepa o umiku delnic ravnati s predpisano profesionalno skrbnostjo (230. člen ZGD-1), predvsem pa ob enakih
pogojih enako obravnavati delničarje. Pri d.d., katerih delnice kotirajo na organiziranem trgu, je to vprašanje
relativno preprosto, kajti nakup delnic na borzi sam po sebi predvideva enakopravno obravnavanje delničarjev.
Pri nejavnih družbah pa mora uprava praviloma izvesti bodisi postopek javne ponudbe za odkup delnic bodisi
enakopravno obravnavati vse delničarje z možnostjo odprodaje proporcionalnega deleža delnic. Pri
skupščinskem sklepu je treba upoštevati minimalna načela varovanja delničarjev. Zato velja analogna uporaba
izpodbojnega razloga pri sklepu skupščine o povečanju osnovnega kapitala. Tako kot je po 400. členu ZGD-1
izpodbojen nepravični pravni squeeze-out, bi bil izpodbojen sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala, ki bi določil
nasprotno, to je nepravičen (precenjen) odkup delnic zgolj od določenega delničarja. Odgovornost izvedbe
umika delnic je v pristojnosti uprave, ki mora pri tem ustrezno skrbno ravnati. Meje in morebitna odstopanja so
lahko določena v skupščinskem sklepu, ki pa mora imeti svojo utemeljitev v izhodišču enakopravnega
obravnavanja delničarjev.
12.3.3.4. Umik nezakonito pridobljenih lastnih delnic in presežka lastnih delnic

ZGD-1 posebej določa obveznost družbe, da odsvoji nezakonito pridobljene lastne delnice in lastne delnice, ki so
sicer zakonito pridobljene, vendar presegajo 10% osnovnega kapitala. Nezakonito pridobljene lastne delnice
mora družba odsvojiti v enem letu po pridobitvi (prvi odstavek 250. člena), presežek sicer zakonito pridobljenih
lastnih delnic pa mora odsvojiti v treh letih po pridobitvi (drugi odstavek 250. člena). Če družba tega v zakonsko
določenih rokih ne stori, jih mora umakniti. Za to ZGD-1 ne določa posebnega roka, zato je treba šteti roke od
izteka rokov za odsvojitev (tretji odstavek 250. člena). Pri takšnem umiku pride do zmanjšanja osnovnega
kapitala , ker je treba izenačiti formulo razmerja med osnovnim kapitalom, številom delnic in nominalnim
zneskom delnic. Če se umaknejo, torej razveljavijo pravice iz delnic, je avtomatično posledica tega tudi
zmanjšanje osnovnega kapitala. Posebnost tega umik je, da ga družba ni izpeljala po siceršnjem postopku o
umiku delnic, ki jih je družba pridobila v skladu z ZGD-1, da bi zmanjšala osnovni kapital (7. alinea prvega
odstavka 247. člena). Družba je lahko delnice pridobila neodplačno ali v drugih primerih, ko ni šlo za
zmanjšanje kapitala. Tudi umik preseka sicer zakonito pridobljenih delnic je, gledano z vidika virov za tako
pridobljene delnice, posebnost. V tem primeru ne gre za posebno varstvo upnikov, kajti pri takšnem umiku
delnic ne gre za dodatna izplačila delničarjem. V tem primeru gre za nekakšen prisilen umik, ki pa ni prisilen,
gledano z vidika delničarjev, kateremu bi razveljavili pravice iz delnic, temveč za prisilen umik, opazovano z
vidika družbe, ki je to zavezana storiti na podlagi določb zakona. Ta umik po naravi stvari ni irelevanten za
osnovni kapital, ki se mora pri tem nujno zmanjšati. Tudi o takšnem umiku se mora sprejeti sklep skupščine, in
sicer po postopku poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom delnic (četrti odstavek 381. člena).
Gre za smiselno enak postopek, kot je umik delnic v breme dobička oz. za umik delnic, ki so dane družbi na
voljo neodplačno. Treba je tudi upoštevati določbo petega odstavka 381. člena, ki govori o prenosu sredstev v
rezerve, kot posledico zmanjšanja, vendar je ta prenos mogoč le iz dobička, ne pa iz zmanjšanega osnovnega
kapitala. S tem se v bistvu povratno vzpostavi stanje, kot bi bilo sicer, če bi družba že vnaprej oblikovala rezerve
za lastne delnice iz dobička.
Tudi to zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom teh delnic je treba registrirati smiselno enako kot redno
zmanjšanje osnovnega kapitala, s tem da gre za hkratno prijavo sklepa o zmanjšanju in izvedbe zmanjšanja
osnovnega kapitala.
12.3.3.5. Bilančnopravni vidiki umika delnic

Načeloma umik delnic ni povezan z vprašanjem oblikovanja rezerv za lastne delnice. Če družba pridobi (odkupi)
lastne delnice in jih na podlagi skupščinskega sklepa takoj umakne, se zmanjša družbino premoženje in njena
aktiva v višini plačila za pridobljene delnice, za enak znesek se zmanjša tudi pasiva. Na pasivni strani se zmanjša
osnovni kapital v višini skupnega nominalnega zneska vseh umaknjenih delnic, hkrati pa se spremenijo oz.
restrukturirajo postavke lastnega kapitala. Te spremembe so odvisne od razmerja med nakupno ceno umaknjenih
delnic in njihovo nominalno vrednostjo. Pri višji nakupni vrednosti od nominalnega zneska delnic je treba hkrati
za razliko zmanjšati preostale podstavke lastnega kapitala. Če so pridobljene delnice odkupljene po nižji ceni, pa
je treba razlikovati ustrezno povečati kapitalske rezerve.217
Posebna ureditev za strukturiranje pasice – postavk lastnega kapitala – velja pri poenostavljenem umiku, kjer gre
za dve situaciji:
♥ neodplačno pridobitev,
♥ umik v breme bilančnega dobička in rezerv iz dobička, ki jih je dovoljeno uporabiti za te namene
(nevezanih kategorij).
Pri neodplačni pridobitvi se ne zmanjša premoženje družbe, ampak se samo zmanjša osnovni kapital za skupni
nominalni znesek umaknjenih delnic, hkrati pa je treba zaradi varstva upnikov v enaki višini oblikovati oz.
povečati kapitalske rezerve (5. točka prvega odstavka 64. člena ZGD-1). Pri odplačni pridobitvi delnic in
njihovem umiku v breme dobičkov (nevezanih kategorij) je hkrati z zmanjšanjem osnovnega kapitala in
odvajanjem enakega zneska v kapitalske rezerve (5. točka prvega odstavka 64. člena ZGD-1) treba tudi
zmanjšati vir, v breme katerega poteka umik, torej bodisi bilančni dobiček bodisi druge rezerve iz dobička oz.
statutarne rezerve. Ta vir je treba zmanjšati v višini nakupne vrednosti pridobljenih delnic. Če pa so delnice
pridobljene pod nominalnim zneskom, je treba dodatno oblikovati kapitalske rezerve (za razliko od zmanjšanega
osnovnega kapitala).
Umik delnic je bilančno povezan z rezervami za lastne delnice le tedaj, ko družba umika lastne delnice, ki jih je
pridobila v preteklosti, bodisi delnice, ki jih je pridobila zgolj z namenom umika po 7. alinei prvega odstavka
247. člena, bodisi umika delnic, ki jih je pridobila za druge namene, pa se je nato odločila, da jih umakne, bodisi
zaradi umika nezakonito pridobljenih delnic. Družba mora v bilanci stanja za poslovno leto, v katerem je
pridobila lastne delnice, in če jih še ima na presečni dan bilance, oblikovati rezerve za lastne deleže iz zakonsko
določenih nevezanih kategorij lastnega kapitala, v višini zneskov, ki so bili plačani za te delnice. Ta obveznost
velja tudi, če je družba pridobila lastne delnice z namenom njihovega umika, ki ga v istem poslovnem letu ni
realizirala. Te rezerve za lastne delnice mora družba sprostiti, če jih odtuji oz. če je bil odpisan znesek, torej tudi
pri umiku (šesti odstavek 64. člena ZGD-1). Po določbi 24. oz. 22. točke šestega odstavka 66. člena ZGD-1 pa se
učinek sproščenih rezerv za lastne delnice obvezno izkaže pri izračunu bilančnega dobička. V teh primerih se bo
povečal bilančni dobiček. Če bo družba poenostavljeno zmanjšala osnovni kapital, se bo bilančni dobiček, ki bi
nastal, hkrati zmanjšal za enak znesek zaradi uporabe bilančnega dobička (iz naslova sproščenih rezerv za lastne
delnice iz tega poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala). Čeprav zakon kot vira za poenostavljen umik
delnic ne določa rezerv za lastne delnice, ki so kategorija rezerv iz dobička, pa posredno pomenijo vir, kajti
uporabi se bilančni dobiček, ki nastane s sprostitvijo takšnih rezerv za lastne delnice zaradi umika. Pri rednem
zmanjšanju osnovnega kapitala pa družbi ostane bilančni dobiček, kajti zmanjšujejo se osnovni kapital in druge
sestavine lastnega kapitala, pri čemer se predhodno upošteva varovanje upnikov,
Bilančnopravni vidiki niso predmet sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala. To je pristojnost uprave oz. tistega,
ki sestavi letno poročilo. Bilance stanja zgolj zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala ni treba sestaviti niti pred
začetkom zmanjšanja kapitala niti ob vpisu sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala oz. njegove izvedbe v sodni
register. Bilančnopravni učinki se prikažejo šele v letni bilanci, ki sledi umiku (ali pa v vmesni bilanci). Če tedaj
217
To izhaja iz 5. točke prvega odstavka 64. člena ZGD-1. Pri tem le knjižno nastane dobiček, ki pa ga je treba
razporediti v kapitalske rezerve, kjer se kaže kot znesek na podlagi zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom (5.
točka prvega odstavka 64. člena ZGD-1).
bilanca ni sestavljena v skladu z bialnčnopravnimi predpisi, je po eni strani tako letno poročilo nično, po drugi
strani pa je tudi sklep o uporabi bilančnega dobička, ki temelji na takšni bilanci oz. letnem poročilu, izpodbojen.
12.3.4. Kombinirano zmanjšanje in povečanje osnovnega kapitala

Pri kombiniranem zmanjšanju osnovnega kapitala se osnovni kapital zmanjša in poveča hkrati. Oboje mora biti
izvedeno sočasno, vključno s hkratno registracijo v sodnem registru. Pri tem je pomembnejši element zmanjšanja
kapitala, ker gre za izjemen primer zmanjšanja, v katerem se lahko osnovni kapital zmanjša pod najnižji
nominalni znesek, ki ga zakon sicer določa kot minimalni kapital za d.d.218
V primerjalni korporacijski praksi je kombinirano zmanjšanje kapitala skoraj izključni način za sanacijo družb,
pri tej sanaciji dotedanji delničarji izstopajo iz družbe, novi delničarji, sanatorji, pa vstopajo.
Tehnično se postopek zmanjšanja osnovnega kapitala izvede enako kot sicer v primeru rednega zmanjšanja
osnovnega kapitala. ZGD-1 zmanjšanje osnovnega kapitala pod najnižji nominalni znesek obravnava v okviru
poglavja o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala (378. člen). 219 To zmanjšanje osnovnega kapitala se lahko
izvede bodisi z zmanjšanjem nominalnega zneska delni bodisi z združevanjem delnic. Pri tem ne gre za umik
delnic. V primeru združevanja delnic, če se najnižji nominalni znesek za delnice ne more več zmanjšati, pa lahko
pride do razveljavljanja prejšnjih delnic in izdaje novih.
Pri kombiniranem zmanjšanju osnovnega kapitala mora skupščina družbe hkrati sprejeti sklep tako o zmanjšanju
osnovnega kapitala kot tudi sklep o povečanju osnovnega kapitala. Zmanjšanje osnovnega kapitala je v tem
primeru efektivno, ne gre za nominalno oz. poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, torej zgolj z
bilanciranjem na pasivni strani bilance. Enako ne gre tudi pri povečanju osnovnega kapitala za nominalno
povečanje osnovnega kapitala, ki bi bilo izvedeno z bilanciranjem, torej s povečanjem iz sredstev družbe,
temveč mora iti pri povečanju osnovnega kapitala vedno za realno povečanje osnovnega kapitala. Pri tem ZGD-
1 izrecno izključuje možnost, da bi se takšno povečanje osnovnega kapitala izvedlo s stvarnimi vložki. Tako tudi
ne pride v poštev konverzija terjatev upnikov v delnice. Minimalni osnovni kapital oz. osnovni kapital, povečan
prek zakonskega minimuma, mora družba doseči s povečanjem osnovnega kapitala prek vložkov, torej z
izdajanjem novih delnic. Z ekonomskega vidika gre praviloma za vplačilo vložkov za delnice s strani sanatorjev.
Po 5. alinei 390. člena ZGD-1 je ničen sklep skupščine o zmanjšanju osnovnega kapitala pod najnižji nominalni
znesek, če v 6 mesecih po njegovem sprejetju nista vpisana v sodni register tako sklep o povečanju osnovnega
kapitala kot tudi izvedba povečanja osnovnega kapitala. Rok ne teče, dokler pred sodiščem teče morebitni
postopek zaradi uveljavljanja ničnosti oz. izpodbojnosti.
NEVELJAVNOST SKLEPOV SKUPŠČINE DELNIŠKE DRUŽBE – NIČNOST IN IZPODBOJNOST

1. Sklep skupščine kot korporacijskopravni posel in njegove pomanjkljivosti – osnovne pojmovne opredelitve
Pravni posel kot zasebni pravni akt je pravno relevantna izjava najmanj enega subjekta, ki ustvarja določene
pravne posledice.220 Pravni posel je imanentna institucija civilnega prava. V teoriji se delijo na
obligacijskopravne posle, stvarnopravne posle, dednopravne posle in druge. Sklep skupščine d.d. je pravni posel
korporacijskega prava. Tudi sklep skupščine kapitalske družbe je določena vrsta pravnega posla in sodi med
korporacijskopravne posle. Pri sklepu skupščine gre za pojem, ki se je razvil iz svoje funkcije in zanj značilnih
postopkov
Sklep skupščine se definira kot korporacijskopravni posel, s katerim skupščina z glasovanjem delničarjev
oblikuje in izjavi njihovo voljo v zvezi z urejanjem družbinih zadev.
Sklep služi tvorbi in izjavi volje skupščine kot organa pravne osebe in se šteje kot lastna volja družbe kot pravne
osebe. Pri tem je pomembno, da v postopku sprejemanja sklepa pri glasovanju delničarji odločajo o točno
določenem predlogu sklepa. Zato je tudi odklonitev določenega predloga sklepa šteti za sklep skupščine, kot t.i.
negativni sklep skupščine.
Pri pravni naravi sklepa skupščine se poudarja, da gre za večstranski pravni posel, vendar nima
obveznostnopravnih učinkov kot obligacijskopravni posel. Sklep skupščine ne ustvarja obligacij, torej pravic in
obveznosti med delničarji v obligacijskopravnem pogledu. 221 Sklep skupščine ustvarja učinke in pravno razmerje
med delničarji zgolj na korporacijskopravnem področju.
218
Kombinirano zmanjšanje kapitala je poseben institut, za katerega gre le tedaj, ko se osnovni kapital pri tem
zmanjša pod najnižji nominalni znesek. V drugih primerih, ko bi tudi lahko prišlo do sočasnega sklepanja o
zmanjšanju in povečanju osnovnega kapitala, ne gre za to institucijo, temveč je treba obravnavati vsako dejanje
posebej, tako posebej zmanjšanje in povečanje osnovnega kapitala. V teh primerih oboje poteka ločeno.
219
ZGD-1 to kombinirano zmanjšanje kapitala poimenuje kot zmanjšanje pod najnižji nominalni znesek.
220
Pravni posli so avtonomna voljna izjava dejanja enega, dveh ali več pravnih subjektov, s katerimi v pravno
dovoljenih mejah nastajajo, se spreminjajo in prenehajo pravice in dolžnosti v konkretnih pravnih razmerjih.
221
S sklepom skupščine se odreka pogodbena narava glede na to, da je bistveno za pogodbeno razmerje soglasje
vseh udeležencev v takšnem razmerju.
Za veljavnost vsakega pravnega posla morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Če te niso izpolnjene, gre
za različne pomanjkljivosti pravnega posla, ki imajo zelo različne učinke. Ti učinki se imenujejo civilnopravne
sankcije, ki so lahko različne, bodisi neveljavnost pravnega posla, povračilo škode, neiztožljivost in drugo.
Pri neveljavnosti pravnih poslov velja načelo stopnjevanja sankcij od absolutne neveljavnosti oz. ničnosti na eni
strani do relativne neveljavnosti oz. izpodbojnosti na drugi. Splošna pravila o pomanjkljivih pravnih poslih
veljajo tudi za skupščinski sklep kot korporacijski pravni posel. V zvezi s pomanjkljivimi sklepi skupščine d.d.
se v literaturi razpravlja tudi o nepopolnih sklepih in o navideznih oz. neobstoječih sklepih. Takšni sklepi ne
morejo imeti pravnih učinkov.
Pravno relevantni so namreč samo tisti sklepi, ki jih predsedujoči skupščine deklarira za sprejetje in ki so
notarsko potrjeni; tedaj veljajo kot sklepi skupščine ne glede na to, ali so nepravilno oz. kakorkoli pravno
pomanjkljivi, bodisi postopkovno bodisi vsebinsko. V vsakem primeru je potrebno posebno uveljavljanje
njihove neveljavnosti v skladu in po zakonsko določenih postopkih, pri čemer obstoji bodisi možnost
uveljavljanja ničnosti bodisi možnost njihovega izpodbijanja.
Z vidika pomanjkljivosti sklepov skupščine je relevantna njihova delitev na nične in izpodbojne, poleg tega pa
so tudi pomembni neučinkoviti sklepi. Ničnost sklepa pomeni, da le-ta že od sprejetja naprej nima nobenih
pravnih učinkov. Izpodbojni sklep pa kljub svoji protipravnosti ni neveljaven sam po sebi, temveč je le
pendenten, dokler se ne izpodbije oz. dokler ne poteče rok za njegovo izpodbijanje.
Neučinkovit sklep je sicer veljavno sprejet na skupščini, vendar še niso uresničene vse dodatne zahteve za
njegovo učinkovitost. ZGD-1 za učinek skupščinskega sklepa zahteva poleg siceršnjega veljavnega sprejema
sklepa s strani skupščine še dodatne postopke oz. uresničitev dodatnih dejanskih stanov, kot je npr. vpis v sodni
register ali soglasje določenega zadevnega delničarja, sprejem posebnega – izrednega sklepa določenih
delničarjev in drugo. Dokler dodatni zakonski pogoji oz. pravno dejansko stanje ni uresničeno, ne moremo
govoriti o neveljavnosti, niti v smislu ničnosti oz. izpodbojnosti sklepa skupščine, ampak o njegovi pravni
neučinkovitosti.
Neučinkovitost je lahko viseča ali pa dokončna, vendar lahko v določenih primerih, enako kot ničnost in
izpodbojnost, tudi konvalidira, če npr. registrsko sodišče pomotoma vpiše neučinkovit sklep v sodni register.
2. Ureditev v ZGD-1
ZGD-1 ureja ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine d.d. v 8. oddelku četrtega poglavja III. dela. Ločeno
obravnava ničnost skupščinskih sklepov v določilih od 390. do 394. člena in izpodbojnost v členih od 395. do
401. Zakon najprej opredeljuje ničnostne razloge oz. razloge za izpodbojnost in nato roke ter postopek
ugotavljanja ničnosti oz. uveljavljanja izpodbojnosti. Zakon ne opredeljuje vseh vrst ničnih odločitev skupščine,
ker je ničnost določena tudi v drugih členih zakona (kot npr. v tretjem odstavku 343. člena, 348. členu in drugih).
2.1. Ničnost
2.1.1. Ničnostni razlogi
Po ZGD-1 velja numerus clausus ničnostnih razlogov.
a) Trije povzeti primeri ničnosti

V uvodnem delu določba 390. člena povzema tri primere ničnosti, ki so sicer že določeni v drugih členih ZGD-1:
♥ v tretjem odstavku 343. člena, ki se nanaša na sklep skupščine, ki bi bil v nasprotju z določbami, ki se
nanašajo na sprejem sklepa o pogojnem povečanju osnovnega kapitala;
♥ v 363. členu, ki določa ničnost skupščinskega sklepa, ki bi nasprotoval kogentni zakonski določbi, da
so upravičenci iz povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe obstoječi delničarji v sorazmerju
z njihovimi deleži, ter
♥ v drugem odstavku 368. člena, ki določa ničnost sklepa o povečanju osnovnega kapitala iz sredstev
družbe in sklepa o uporabi dobička, če sklep o povečanju osnovnega kapitala v treh mesecih po
sprejemu ni vpisan v register.
b) Nepravilen sklic skupščine

Po 1. alinei 390. člena ZGD-1 je sklep skupščine ničen, če je sprejet na skupščini, ki ni bila sklicana v skladu z
drugim odstavkom 295. člena, razen če so se skupščine udeležili vsi delničarji oz. so bili veljavno zastopani.
Ničnostni razlog, povezan s sklicem skupščine, se nanaša le na dve kršitvi, tj. glede upravičencev sklica
skupščine in nepravilne objave sklica skupščine. Po ZGD-1 lahko skupščino skliče le uprava, lahko pa tudi
manjšina delničarjev s pooblastilom sodišča (tretji odstavek 296. člena) in nadzorni svet (tretji odstavek 281.
člena). Statut lahko pravico do sklica, povezano z manjšino, uredi tudi drugače (prvi odstavek 296. člena). Razen
pooblaščenih oseb nihče drug ne more pravno veljavno sklicati skupščine. Le-ta se tudi ne sme opraviti
spontano, brez uradnega formalnega sklica. Zakon tedaj, ko odloča o sklicu skupščine uprava, izrecno kogentno
določa, da o sklicu le-ta odloča z navadno večino (prvi stavek drugega odstavka 295. člena). Drugačna statutarna
ureditev ni dopustna. Če bi uprava odločila o sklicu drugače kot z navadno večino, bi bil tak sklic neveljaven in
sklepi takšne skupščine nični. O sklicu skupščine lahko odločajo le veljavno imenovani člani uprave. Neveljavno
imenovanje članov uprave s strani nadzornega sveta ima lahko za posledico tudi neveljavno odločanje o sklicu
skupščine s strani tako imenovane uprave, kar ima za posledico tudi ničnost skupščinskih sklepov. O sklicu
skupščine ne morejo več odločati tisti člani uprave, ki jim je potekel mandat oz. so bili odpoklicani. Sklic
skupščine mora biti pravilno objavljen, v skladu z zakonom in statutom.
Pri objavi sklica pa ne sodijo več med ničnostne razloge druge formalnosti pri objavi, tako tudi ne rok objave
(vsaj mesec dni pred zasedanjem) in način objave predlogov sklepov. Skupščino je sicer treba sklicati vsaj mesec
dni pred zasedanjem, prav tako je treba v objavi sklica skupščine objaviti tudi predloge sklepov, o katerih se
odloča na skupščini, vendar kršitev le-tega ni ničnosti razlog, ampak je razlog za izpodbijanje. Glede same
formalne vsebine objave sklica zakon določa obligatorne elemente, ki jih le-ta mora vsebovati, pod sankcijo
ničnosti. Tako je v objavi sklica skupščine treba navesti firmo in sedež družbe, čas in kraj skupščine ter pogoje,
od katerih je odvisna udeležba na skupščini in uresničevanje glasovalne pravice (drugi stavek drugega odstavka
295. člena). Sklep skupščine ni ničen, če je v objavi sklica pravopisna napaka oz. pomota pri natančni označbi
firme; če sklicatelj krši zakonske oz. statutarne določbe o kraju skupščine. Le-ta se praviloma opravi na sedežu
družbe, če statut ne določa drugače, javne družbe pa skupščino praviloma izpeljejo na sedežu borze (tretji
V zvezi s tem ničnostnim razlogom je ZGD-1 obdržal izjemo od predpisane ničnosti zaradi obravnavnih kršitev,
če so se skupščine udeležili vsi delničarji oz. so bili veljavno zastopani. Gre za institut t.i. univerzalne skupščine.
Temeljni pogoj za univerzalno skupščino je, da so vsi delničarji oz. njihovi zastopniki fizično prisotni. Ne
zadostuje neposredna telefonska ali radijska zveza. Prisotnost mora biti podana ves čas zasedanja skupščine, pri
vseh točkah dnevnega reda in pri odločanju o vseh sklepih skupščine. Prisotni morajo biti ne le delničarji z
navadnimi delnicami, ampak tudi delničarji s prednostnimi delnicami brez glasovalne pravice. Delničarji, katerih
glasovalna pravica je izključena zaradi konflikta interesov po 311. členu. Edina izjema je udeležba delničarjev,
ki ne smejo uresničevati glasovalne pravice iz delnic zaradi kršitve dolžnosti o informiranju glede
kvalificiranega deleža ali zaradi zakonskih prepovedi.
c) Kršitev notarske obličnosti zapisnika skupščine

Druga alinea 390. člena ZGD-1 določa ničnost skupščinskega sklepa, če ni potrjen tako, kot ga predpisuje prvi in
drugi odstavek 304. člena, ki opredeljuje zapisnik skupščine, potrditev skupščinskega sklepa v notarskem
zapisniku in obvezno vsebino notarskega zapisnika.
Po novelirani opredelitvi ničnostnega razloga je ničnostna sankcija določena tako za skupščinski sklep, ki ni
potrjen v notarskem zapisniku po prvem odstavku 304. člena, prav tako pa za kršitev zakonsko določene vsebina
notarskega zapisnika. V njem morajo biti navedeni kraj in dan zasedanja, notarjevo ime, izid glasovanja in
predsednikova ugotovitev o sprejemu sklepov. Če notarskemu zapisniku manjka katerikoli od teh elementov, je
podan ničnostni razlog po 2. alinei 390. člena. Čeprav ZGD-1 nima izrecne določba, da zapisnik podpiše notar,
izhaja takšna zahteva že iz prvega odstavka 304. člena ZGD-1, ki opredeljuje zahtevo po potrditvi skupščinskega
sklepa s strani notarja v notarskem zapisniku. Bistven element notarskega zapisnika oz. notarjeve potrditve je po
splošnih predpisih o notariatu notarjev podpis. Druge nepravilnosti v zvezi z notarskim zapisnikom pa ne
povzročijo ničnosti skupščinskih sklepov. Ničnostni razlog ni dejstvo, da zapisniku ni priložen seznam
udeležencev skupščine in dokazila o sklicu, kar je določeno v tretjem odstavku 304. člena. Enako velja tudi
glede zahteve, da mora uprava v 24 urah po končani skupščini poslati registru notarsko overjen prepis zapisnika
in prilog (četrti odstavek 304. člena). Te in druge formalne kršitve pri zapisniku tudi ne predvidevajo
izpodbojnega razloga za neveljavnost skupščinskih sklepov. Pač pa lahko udeleženci uveljavljajo le
odškodninsko sankcijo. Glede izida glasovanja je treba v zapisniku natančno navesti število glasov, da se lahko
nedvomno ugotovi izidi glasovanja, torej s kakšno večino je bil sklep sprejet. Če je bila pri tem delničarju
izključena glasovalna pravica, je treba tudi to natančno zapisati, vključno z razlogom izključitve. V zapisniku je
treba navesti tudi dejstvo, da je bilo na skupščini sporno, ali ima določen delničar pravico do glasovanja oz. ali te
pravice nima.
Opisane kršitve formalnosti pri izdelavi notarskega zapisnika so ničnostni razlog ne glede na to, ali je bila
morebiti opravljena univerzalna skupščina, torej z udeležbo vseh delničarjev oz. njihovih zapisnikov.
č) Nasprotje z bistvom delniške družbe, škodljivost za upnike in nasprotje z javnim interesom

Na novo je kot ničnostni razlog dodan sklep, ki ni združljiv z bistvom d.d., ali je po svoji vsebini v nasprotju s
tistimi določbami ZGD-1, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov ali so sicer v javnem
interesu. Ta ničnostni razlog se nanaša na materialno plat, na samo vsebino sklepa. Gre za tri alternativne
možnosti, ki lahko pripeljejo do ničnosti:
♥ nezdružljivost z bistvom d.d.,
♥ kršitev zakonskih določb, ki pomenijo zaščito upnikov družbe, ali

♥ oškodovanje javnega interesa.
Ta ničnostni razlog je še posebej pomemben za upnike, ki sicer ne bi bili aktivno legitimirani za uveljavljanje
ničnosti skupščinskih sklepov. S tem ko zakon izrecno poudarja ničnost sklepa, ki po svoji vsebini kri določbe
ZGD-1, ki se, vsaj v pretežni meri, uporabljajo za varstvo upnikov, je jasno, da se upnikom daje aktivna
legitimacija za uveljavljanje ničnosti takšnega sklepa. Varstvo upnikov družbe je tudi v javnem interesu, enako
kot tudi varstvo bistva d.d., da lahko d.d. kot institucija sploh deluje, vključno z zaupanjem vanjo s strani tretjih
oseb, s strani javnosti.
Zaradi nezdružljivosti z bistvom d.d. so nični sklepi o spremembah statuta, ki nasprotujejo zakonski ureditvi
statutarne strogosti. Ne gre le za izpodbojnost sklepov, ampak za njihovo ničnost. Zaradi nezdružljivosti z
bistvom d.d. so nični sklepi skupščine, pri katerih ni upoštevan formalnoorganizacijski ustroj d.d., pristojnosti
organov d.d., če torej skupščina posega v pristojnosti nadzornega sveta ali uprave. Enako velja za kršitev
zakonskih določb, ki predpisujejo kvalificirano ali kapitalsko večino pri odločanju na skupščini. V skladu s tem
ničnostnim razlogom so nični tudi sklepi skupščine, s katerimi se v nasprotju z zakonom poseže v kapitalska
vprašanja ter s tem povezana razmerja pri izdaji in oblikovanju delnic. Temeljni pogoj ničnosti zaradi
oškodovanja upnikov je protipravnost. Zato gospodarsko sicer neracionalni sklepi, ki pa so pravno pravilni, ne
povzročajo ničnosti.
V zvezi z zaščito upnikov družbe je treba razlikovati določbe ZGD-1, ki se uporabljajo izključno za njihovo
zaščito, ter določbe, ki se uporabljajo pretežno za zaščito upnikov. Izključno za zaščito upnikov se uporabljajo
določbe, pri katerih je že iz same njihove podnaslovitve to razvidno, kot npr. varstvo upnikov pri rednem
zmanjšanju osnovnega kapitala po 375. členu, varstvo upnikov pri razdelitvi premoženja po 421. členu, varstvo
upnikov pri podjetniških pogodbah po 551. členu, varstvo upnikov pri vključitvi družb po 557. členu. Med
določbe ZGD-1, ki so v pretežni meri namenjene varovanju in zaščiti upnikov, prav gotovo sodijo vse določbe,
ki se nanašajo na zagotovitev in ohranitev osnovnega kapitala d.d., še posebej določbe o prepovedi vračila in
obrestovanja vložkov (227. člen) ter določba o uporabi bilančnega dobička (osmi odstavek 230. člena).
V skupino razlogov, ki so povezani z javnim interesom, sodijo vsa pravna pravila, ki jih lahko uvrstimo v t.i.
javni red, ki je v 4. alinei 390. člena določen kot samostojni ničnostni razlog. Po svoji vsebini so v javnem
interesu tudi določbe zakona, ki se uporabljajo za zaščito upnikov v širšem pomeni. Enako velja tudi glede
določb, ki opredeljujejo organizacijsko strukturo d.d. in obligatorne statutarne elemente. V javnem interesu je
tudi npr. enakopravno obravnavanje vseh članov nadzornega sveta v d.d. ter prisilne določbe o pravici
zaposlenih do soupravljanja. V to skupino razlogov se lahko štejejo tudi sklepi, ki so nični zaradi objektivne
nemožnosti, in perpleksne odločitve, ki so nične po naravi stvari.
d) Nasprotje z moralo in javnim redom

Po novelirani ureditvi je sklep skupščine ničen, če je po svoji vsebini v nasprotju z moralo. Z novelirano
ureditvijo se ničnostni razlog strogo usmerja le na vsebino, torej besedilo sklepa skupščine.
Poglavitni razlog za takšno ozko razlago nasprotja z moralo je, da imajo delničarji na voljo izpodbojno tožbo,
prek katere lahko uveljavljajo izpodbijanje sklepov skupščine, kjer se vsi ti elementi upoštevajo, pod pogojem,
da gre za kršitev zakona oz. statuta. Če želijo delničarji s sklepom skupščine oškodovati upnike in druge tretje
osebe, se presoja ne le ozko besedilo sklepa, ampak tudi njegova notranja vsebina. Zato je v teh primerih sklep
ničen, če po svoji notranji vsebini krši moralna načela.
Tipičen primer, ko bi lahko upniki uveljavljali ničnost sklepa tudi zaradi širokega pojmovanja nasprotja z
moralo, npr. z vidika cilja in ne le ubeseditve samega sklepa, je primer sklepa, s katerim se družba odpove
odškodninskemu zahtevku do članov uprave. Upnikom je v tem primeru na voljo le uveljavljanje ničnosti, ne
morejo pa takšnega sklepa izpodbijati, medtem ko delničarji lahko izpodbijajo tudi nemoralne sklepe, predvsem
če gre za nemoralno prikrajšanje manjšinskih delničarjev.
e) Sočasno zmanjšanje in povečanje osnovnega kapitala

Po 378. členu ZGD-1 se lahko osnovni kapital zmanjša pod najnižji znesek, ki pomeni zakonski minimum, če se
le-ta ponovno doseže s povečanjem osnovnega kapitala, pri čemer ni mogoče povečanje s stvarnimi vložki.
Takšen sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala pod najnižji zakonsko določen nominalni znesek je ničen, če v 6
mesecih po njegovem sprejetju sklep o povečanju osnovnega kapitala in izvedba povečanja osnovnega kapitala
nista vpisana v sodni register, pri čemer šestmesečni rok ne teče, dokler pred sodiščem teče postopek za
uveljavljanje ničnosti oz. izpodbojnosti. Sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala, sklep o povečanju osnovnega
kapitala in izvedba povečanja osnovnega kapitala se morajo registrirati skupaj.
2.1.2. Roki za uveljavljanje ničnosti

Ničnost se praviloma ne da ozdraviti (izjema je drugi odstavek 90. člena OZ). Na ničnost pazi sodišče po uradni
dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ). Posebne značilnosti poslovanja
gospodarskih družb zahtevajo prilagojeno ureditev ničnosti in izpodbojnosti skupščinskih sklepov. Gospodarsko
življenje zahteva pravno varnost glede ocene, ali so sprejeti skupščinski sklepi veljavni, prav tako je tudi pri
ugotovitvi ničnosti po daljšem času skoraj nemogoče uveljavljati kondikcijske zahtevke iz vseh poslov, ki so bili
izpolnjeni oz. so nastali kot posledica neveljavnega skupščinskega sklepa.
Ničnost sklepa zaradi pomanjkljivosti pri notarskem zapisu in vpisu sklepa oz. njegove vsebine v zapisnik ni
mogoče uveljavljati po vpisu sklepa v sodni register. Ničnosti skupščinskega sklepa zaradi drugih razlogov, torej
razlogov iz 1., 3., 4. in 5. alinee 390. člena, ni mogoče uveljaviti po preteku treh let od vpisa sklepa v register, če
v tem roku ni bila vložena tožba za ugotovitev ničnosti sklepa.
Gre za posebno korporacijskopravno konvalidacijo skupščinskega sklepa. Pomembno je dejstvo vpisa v sodni
register oz. poteka materialnopravno določenega prekluzivnega roka. Ni potrebno, da je vpis v sodni register
objavljen. S konvalidacijo ničnosti se spremeni materialnopravna podlaga; sklep skupščine, ki je bil do tedaj
nezakonit, postane zakonit in veljaven ter zavezuje tudi organe družbe. Takšnega sklepa kasneje ni mogoče več
napadati s tožbo, niti ni mogoč kasnejši izbris iz sodnega registra zaradi morebitnega razloga ničnosti, ki je z
uveljavitvijo prenehala. V primeru triletnega roka, povezanega z ničnostnimi razlogi po drugem odstavku 391.
člena, velja njegovo podaljšanje, če je bila v tem roku vložena tožba za ugotovitev ničnosti sklepa. Rok se ne
podaljša zaradi izpodbojne tožbe. V primeru ničnostne tožbe pa se rok podaljša do pravnomočne sodbe oz.
rešitve sodnega spora na kakšen drug način. Triletni dok začne teči od dneva vpisa v sodni register, in sicer
naslednji dan po vpisu, ne pa morebiti od dneva objave.
ZGD-1 ne omogoča ozdravitve oz. konvalidacije drugih skupščinskih sklepov, katerih ničnost določajo druge
določbe ZGD-1 in členi, navedeni v uvodnem delu 390. člena. Zaradi specifične nomotehnične ureditve ZGD-1
glede ničnosti sklepa o hkratnem zmanjšanju in povečanju osnovnega kapitala po 5. alinei 390. člena obstaja
možnost ozdravitve oz. konvalidacije v skladu z drugim odstavkom 391. člena tudi za sklepe iz 378. člena ZGD-
1.
Določilo 391. člena o rokih za uveljavljanje ničnosti, ki pomeni možnost konvalidacije oz. ozdravitve
skupščinskih sklepov, se lahko analogno uporablja tudi za pravno neučinkovite sklepe oz. nemožnost pravnega
učinkovanja. Takšnih sklepov praviloma ni mogoče vpisati v sodni register, ker niso veljavno pravno učinkoviti,
ker še ni izpolnjen določen dodatni pogoj za njihovo pravno učinkovanje, npr. individualno soglasje prizadetega
delničarja, sicer pa so kot sami sklepi skupščine veljavni. Če bi takšen sklep skupščine sodišče vendarle vpisalo
v sodni register in znotraj treh let vpis v sodni register ne bi bil z ugotovitveno tožbo napaden, bi uporaba
analogije pomenila, da je takšna pravna pomanjkljivost sicer pravno neučinkovitega sklepa z vpisom v sodni
register in potekom časa konvalidirala z veljavnimi pravnimi učinki.
2.1.3. Postopek ugotavljanja ničnosti

Ničnostna tožba je ugotovitvena tožba, medtem ko je izpodbojna tožba oblikovalna. Obe pomenita t.i. obrambno
tožbo – actio negatoria, ki sama po sebi pomeni delničarjevo člansko pravico – pravico do varstva.
Po drugem odstavku 391. člena velja splošno pravilo, da lahko ničnost uveljavlja, kdor ima pravni interes, torej
ugotovitveni interes za ničnostno tožbo, in zraven tega še splošni pravovarstveni interes. Pravni interes je treba
priznati tudi upnikom, če bodo uveljavljali ničnostni razlog iz 3. alinee 390. člena, ki je po definiciji namenjen
prav njim, pa tudi v primeru dokaza obstoja interesa v drugih primerih. Delničarji, člani uprave in nadzornega
sveta imajo ugotovitveni interes že na podlagi samega temelja, torej obstoja korporacijskopravnega razmerja.
Njim ugotovitvenega interesa ni treba posebej dokazovati. Dokler so le v takšni vlogi, lahko uveljavljajo ničnost
le iz ničnostnih razlogov po 390. členu.
Po noveli ZGD-F se ničnost ne uveljavlja zgolj z ničnostno tožbo. Velja splošna ureditev. Na ničnost pazi
sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Ničnost se lahko uveljavlja na
vsak primeren način, predvsem z ugovorom, lahko pa se zainteresirana oseba nanjo sklicuje. Tudi družba se
lahko sama sklicuje na ničnost, npr. ničnost sklepa o uporabi bilančnega dobička, če se postavlja zoper njo
zahtevek za izplačilo dividende.
V primeru ničnostne tožbe je pasivno legitimirana družba.222
2.2. Izpodbojnost
2.2.1. Razlogi za izpodbojnost
a) Splošni izpodbojni razlog
222
ZGD-1 nima posebnih pravil o zastopanju družbe niti v primeru ničnostne niti izpodbojne tožbe. V poštev
pridejo splošna pravila o zastopanju družbe s strani uprave (266. člen). Pri tožbi s strani uprave ali posameznih
članov uprave pride v poštev smiselna uporaba 283. člena, ki opredeljuje zastopanje družbe proti članom uprave,
za kat je pooblaščen predsednik nadzornega sveta družbe. ZGD-1 tudi nima nobenih posebnih določb o
opredelitvi vrednosti spora niti pri ničnosti niti pri izpodbojni tožbi, zato pridejo v poštev splošna procesna
pravila.
Sklep skupščine je izpodbojen:

♥ če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali statutom ali
♥ če so bile pri sprejemu sklepa kršene določbe zakona oz. statuta in te kršitve vplivajo na veljavnost
sklepa (npr. če za sprejem sklepa ni glasovala zadostna večina).
Sklep skupščine je lahko izpodbojen bodisi zaradi vsebinske bodisi zaradi formalne kršitve zakona ali statuta oz.
kršitve, ki se nanaša na postopkovne določbe, predpisane v zakonu oz. statutu. Teorija relevance 223 ne velja pri
kršitvah delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena.
b) Posebni izpodbojni razlog

Po tretjem odstavku 395. člena ZGD-1 se izpodbijanje lahko opira tudi na to, da je delničar pri uresničevanju
glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe oz. drugih
delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči, razen kadar je drugim
delničarjem s sklepom zagotovljeno primerno nadomestilo za takšno škodo.
Izrecno pa je poudarjeno, da ni mogoče izpodbijanja sklepa opirat na kršitev dolžnosti, ki jih imajo finančne in
druge organizacije, ki uresničujejo glasovalno pravico za delničarje po 302. členu.
2.2.2. Konvalidacija izpodbojnih sklepov

ZGD-1 določa možnost konvalidacije skupščinskega sklepa, ki bi bil sicer izpodbojen, pod pogojem, da je
skupščina izpodbojni sklep potrdila z novim sklepom, in če proti temu novemu sklepu v izpodbojnem roku ni
bila vložena tožba za njegovo razveljavitev oz. ugotovitev ničnosti, ali če je bila takšna tožba umaknjena, ali če
je bil tožbeni zahtevek za razveljavitev novega sklepa oz. ugotovitev njegove ničnosti pravnomočno zavrnjen
(peti odstavek 395. člena). Izpodbijanje se kljub temu lahko uveljavlja, če oseba izkaže pravni interes, da se
sklep za čas do sprejema novega (potrditvenega) sklepa razveljavi in od sodišča zahteva, da ugotovi, da
izpodbojni sklep do sprejema novega potrditvenega sklepa ni veljal.
2.2.3. Upravičenci do izpodbijanja in pogoji

Sklep skupščine lahko izpodbija:
♥ vsak delničar pod pogoji, ki jih določa zakon,
♥ uprava,
♥ vsak delničar uprave in nadzornega sveta, če bi člani z izvršitvijo sklepa skupščine storili kaznivo
dejanje oz. ravnali v nasprotju z zakonom (sedmi odstavek 395. člena).
Zakon določa delničarjem, ki so se udeležili skupščine, kot temeljni pogoj za izpodbijanje napoved izpodbijanja
na sami skupščini (397. člen).
Izpodbija se z izpodbojno (oblikovalno) tožbo, na podlagi katere se s sodbo na novo oblikuje pravno razmerje, s
tem da se s sodbo ex tunc razveljavi skupščinski sklep. Pri izpodbijanji t.i. negativnih sklepov se poleg tega
lahko uveljavlja še ugotovitvena sodba, s katero se zahteva sodna ugotovitev, kakšen pravilen sklep je v resnici
sprejet, potem ko se je uspešno izpodbil sklep o zavrnitvi predloga.
2.3. Posebni primeri ničnosti in izpodbojnosti

2.3.1. Ničnost in izpodbojnost posebnih pravnih aktov in sklepov
UGD-1 še posebej določa ničnost in izpodbojnost nekaterih posebnih sklepov oz. pravnih aktov. Tako je v zvezi
z ničnostjo posebej določena:
♥ ničnost volitev in
♥ ničnost letnega poročila.
Pri izpodbojnosti pa je posebej določena izpodbojnost treh sklepov, to je:

♥ izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička,
♥ izpodbojnost sklepa o povečanju osnovnega kapitala in
♥ izpodbojnost sklepa o sprejemu letnega poročila.
2.3.1.1. Ničnost volitev nadzornega sveta

Poleg splošnih ničnostnih razlogov so lahko volitve članov nadzornega sveta nične tudi iz naslednjih razlogov:
♥ če je nadzorni svet sestavljen v nasprotju z zakonom ali statutom,
223
V našem pravu vprašanje kavzalnosti oz. relevance nesporno izhaja iz interpretacije drugega odstavka 395.
člena o kršitvi pravice do obveščenosti.
♥ če skupščina izvoli osebo, ki ni bila predlagana v skladu z zakonom ali statutom,

♥ če je izvoljenih več članov, kot je to določeno z zakonom ali statutom.
2.3.1.2. Izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička

Izpodbojni razlog sklepa o uporabi bilančnega dobička je sestavljen iz dveh delov, to je:
♥ če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali
♥ če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala,
če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Iz tako opredeljenega izpodbojnega razloga izhaja dolžnost družbe, da načeloma deli t.i. skupno dividendo v
višini 4% osnovnega kapitala. Če družba ustvari dobiček in se ugotovi bilančni dobiček, se mora za razdelitev
med delničarje uporabiti toliko bilančnega dobička, da skupna dividenda delničarjev znaša 4% od osnovnega
kapitala. Če družba izplača 4% dividendo, sklepa o uporabi bilančnega dobička ni mogoče izpodbijati, če je
sprejet v skladu z zakonom in statutom. Če predpisana dividenda ni izplačana, izpodbijanje ni utemeljeno, če je
bilo neizplačilo dividende nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo le manjšinski delničarji, in
sicer delničarji, katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala (drugi odstavek 399. člena ZGD-
1).
2.3.1.3. Izpodbijanje sklepa o povečanju osnovnega kapitala

Sklep o povečanju osnovnega kapitala d.d. je eden od najpomembnejših sklepov skupščine. Ko pri povečanju
osnovnega kapitala ne sodelujejo vsi obstoječi delničarji sorazmerno s svojimi deleži oz. svojim proporcionalnim
lastniškim interesom v družbi, pride do svojevrstnega načina odprodaje njihovega lastniškega interesa v družbi,
saj se njihov sorazmerni delež v družbi zmanjša. V primerih se v korporacijskopravni teoriji govori o pojmu t.i.
iztisnitve delničarjev iz družbe, pri čemer lahko pride bodisi do ekonomskega squeete-out bodisi do pravnega
squeeze-out. V prvem primeru gre za to, da manjšinski delničarji ekonomsko ne morejo slediti povečanju
osnovnega kapitala in ne morejo vpisati delnic. V drugem primeru pa bi delnice želeli vpisati in jih tudi vplačati,
vendar jim je to onemogočeno, ker je izključena ali omejena njihova prednostna pravica do vpisa novih delnic.
Zakon določa poseben izpodbojni razlog. Izpodbijanje se lahko opira zgolj na to, da je, če je bila prednostna
pravica delničarjev v celoti ali delno izključena, emisijski znesek ali najnižji znesek, pod katerim se nove delnice
se smejo izdati, v sklepu o povečanju osnovnega kapitala določen nesorazmerno nizko. To pa ne velja, če nove
delnice prevzame tretja oseba z obveznostjo, da jih bo ponudila delničarjem.
Ob obstoju splošnega izpodbojnega razloga pa je mogoče, da se sklep o povečanju osnovnega kapitala izpodbija
tudi iz splošnih izpodbojnih razlogov, določenih v 395. členu ZGD-1.
2.3.1.4. Ničnost letnega poročila in izpodbojnost sklepa o sprejemu letnega poročila

Nova ureditev določa ničnost samega letnega poročila (ne ničnosti sklepa skupščine) ter izpodbojnost sklepa o
sprejemu letnega poročila, kadar v skladu z novo razdelitvijo pristojnosti o tem odloča skupščina družbe. Letno
poročilo je nično, če so pri njegovi sestavi bistveno kršeni tako materialni kot tudi formalni predpisi. Sklep
skupščine o sprejemu letnega poročila pa se lahko izpodbija enako kot drugi sklepi skupščine, pri čemer je
izključena možnost izpodbijanja zaradi kršitve materialnih predpisov, določenih z zakonom in statutom, ker te
namreč pomenijo ničnostni razlog.
2.3.1.4.1. Ničnost letnega poročila

ZGD-1 določa dve skupini razlogov, kdaj je letno poročilo nično; prva se nanaša na vsebino letnega poročila
(razloga, določena v 1. in 3. alinei prvega odstavka 401. člena), 224 druga skupina razlogov pa se nanaša na
različne formalne nepravilnosti pri sprejemanju in revidiranju letnega poročila.225
224
Letno poročilo je nično iz vsebinskih razlogov:
♥ če je njegova vsebina v nasprotju s tistimi določbami ZGD-1, ki se uporabljajo izključno oz. pretežno
za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu (1. alinea prvega odstavka 401. člena),
♥ če so bile pri sprejemu letnega poročila kršene določbe ZGD-1 oz. statuta o oblikovanju (povečanju)
oz. uporabi (zmanjšanju) kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička (3. alinea prvega odstavka 401.
člena).
225
Letno poročilo je nično, če bi po določbah ZGD-1 moralo biti revidirano (57. člen), pa revizija ni bila
opravljena oz. je bila opravljena v nasprotju z načinom in pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje
(ZRev-1) (2. alinea prvega odstavka 401. člena ZGD-1). Letno poročilo, o sprejemu katerega sta odločila uprava
in nadzorni svet, je nično tudi, če nadzorni svet pri sprejemu letnega poročila ni ravnal v skladu s prvim in
drugim odstavkom 282. člena ZGD-1 (drugi odstavek 401. člena ZGD-1). Kadar je skupščina pri sprejemu
a) Vsebinski ničnostni razlogi

ZGD-1 v 1. alinei prvega odstavka 401. člena določa generalno klavzulo, ki opredeljuje ničnost letnega poročila,
če je vsebina letnega poročila v nasprotju s tistimi določbami ZGD-1, ki se uporabljajo izključno oz. pretežno za
zaščito upnikov družbe ali so v javnem interesu. Ničnost predpostavlja kršitev zakonskih določb. Kršitev mora
izhajati iz vsebine letnega poročila. Izpostavlja se kršitev tistih določb, ki se uporabljajo vsaj pretežno za zaščito
upnikov ali so v javnem interesu. Iz vsebine letnega poročila mora izhajati prava slika premoženjskega stanja in
obveznosti družbe. Zaradi varovanja upnikov veljajo za kapitalske družbe posebne zahteve, tako glede
obličnosti, členitve in formalnosti pri izdelavi letnega poročila, drugače kot pri osebnih družbah, pri katerih to ni
tako poudarjeno.
Ničnostni razlogi ne določajo posameznih specifičnosti v zvezi s posamezno vsebino, ki se nanaša na posamezne
dele letnega poročila. Letno poročilo je vedno nično, če gre za kakršnokoli kršitev zakona ali slovenskih
računovodskih standardov, predvsem kadar gre za napake pri računovodenju, pri napačnem izkazovanju
knjigovodskih listin in drugo. Poudarek je na vsebini letnega poročila, torej zgolj na vsebini dokumentov, ki
sestavljajo letno poročilo. Zakon kot ničnostni razlog ne navaja nepravilne sestavljene vsebine knjigovodskih
listin in pravnih aktov, ki so temelj za njihovo izdelavo, ampak le nepravilno vsebino letnega poročila kot
pravnega dokumenta, katerega struktura je natančno določena. Prav tako letno poročilo ni nično, če so
knjigovodske listine, ki so temelj za izdelavo bilančnih izkazov in s tem letnega poročila, neveljavne ali
nepravilne.
Pri vsebini letnega poročila je smiselno enako kot pri vsebini sklepa skupščine, ki je prav tako ničen zaradi
varovanja upnikov in javnega interesa (3. alinea 390. člena ZGD-1), treba upoštevati ne le besedilo samega
letnega poročila, ampak tudi namen in okoliščine, ki se z besedilom želijo predstaviti.
Če gre za kršitev interesov delničarjev se namen in podobne okoliščine ne upoštevajo, ampak le besedilo –
pojavna vsebina letnega poročila. Velja smiselno enako kot pri ničnosti sklepa skupščine zaradi razloga,
določenega v 3. alinei 390. člena ZGD-1 (nasprotje vsebine sklepa s predpisi, ki ščitijo upnike). Če bo letno
poročilo namenoma prikazalo manj bilančnega dobička ali pa preveliko izgubo, ker je npr. osnovno sredstvo
amortizirano po višji amortizacijski stopnji, kot pa bi moralo biti, in so s tem prikazani večji odhodki, letno
poročilo ne bo nično. Zakon poudarja in varuje le interese upnikov in javni interes. Delničarji pa imajo možnost,
da ravno v tej zvezi po Zakonu o prevzemih (ZPre) uveljavljajo manjšinsko pravico do izredne revizije zaradi
premalo izkazanega dobička oz. preveč izkazane izgube (74. člen ZPre). Gre torej za enako razlikovanje kot pri
ničnosti sklepov skupščine zaradi razloga po 3. alinei 390. člena ZGD-1, kjer se zaradi interesa delničarjev
pojem besedila sklepa ozko interpretira, ker imajo delničarji na voljo izpodbojno tožbo, v tem primeru pa
pravico po ZPre. Upniki ne morejo izpodbijati skupščinskega sklepa, kot ga lahko izpodbijajo zainteresirani
delničarji, lahko pa uveljavljajo ničnost zaradi posebnega ničnostnega razloga (3. alinea 390. člena). Upniki tudi
nimajo možnosti manjšinske tožbe po ZPre za izvedbo posebne revizije letnega poročila, s katero lahko
delničarji zahtevajo ugotovitev večjega dobička oz. manjše izgube, lahko pa uveljavljajo ničnost letnega poročila
zaradi ničnostnega razloga po 1. alinei prvega odstavka 401. člena ZGD-1. Delničarjem pa ni omogočeno, da bi
poleg možnosti uporabe izpodbojnih tožb in manjšinske tožbe po ZPre lahko uveljavljali ničnost iz razlogov, ki
jih zakon določa le zaradi upnikov. To velja le pri obravnavi in presojanju, ali je podan ničnostni razlog iz 1.
alinee prvega odstavka 401. člena.
ZGD-1 posebej določa členitev z različnimi variacijami tako bilance stanja kot tudi izkaza poslovnega izida (65.
in 66. člen), kar je tako v interesu zaščite upnikov kot tudi v javnem interesu. Sleherna napaka pri členitvi,
vključno s sestavo obrazcev, ne pripelje do ničnosti
ZGD-1 določa le splošna pravila vrednotenja postavk v računovodskih izkazih (67. člen). Če se nepravilno
vrednotijo postavke v računovodskih izkazih, pride do napačnega rezultata bodisi zaradi prevrednotenja bodisi
zaradi podvrednotenja postavk. Kadar gre za naklepno napačno vrednotenje, ki prikaže večji bilančni dobiček oz.
z manjšo izgubo, gre praviloma za objektivno možnost oškodovanja upnikov in kršitev določb, ki so v njihovem
izključnem oz. vsaj pretežnem interesu, ker je tako omogočeno, da si delničarji delijo več, kot pa je dovoljeno po
zakonu. Pri podvrednotenju in s tem manjšem dobičku upniki niso oškodovani, delničarji imajo možnost
uveljavljanja posebne revizije letnega poročila po ZPre, ne gre pa za ničnost letnega poročila. Če gre za namerno
prikazovanje npr. manjše davčne osnove, pa lahko gre za ničnost zaradi javnega interesa.
Bistven sestavni del letnega poročila je tudi priloga k izkazom, katere vsebino zakon zelo podrobno razčlenja
(69. člen). Kršitev teh pravil in napačno prikazovanje podatkov oz. njihovo neprikazovanje vsekakor pomeni
letnega poročila spremenila sestavljeno letno poročilo (drugi stavek tretjega odstavka 293. člena) je letno
poročilo nično tudi, če v roku dveh tednov od sprejema letnega poročila sprememb letnega poročila ni pregledal
revizor oz. če revizor, ki je pregledal spremembe letnega poročila, k tem spremembam ni dal pritrdilnega mnenja
(tretji odstavek 401. člena ZGD-1). Letno poročilo, ki ga je sprejela skupščina, je nično tudi, kadar je sklep
skupščine o sprejemu letnega poročila ničen zaradi razlogov iz 1. ali 2. alinee 390. člena ZGD-1 (četrti odstavek
401. člena ZGD-1).
kršitev določb, ki bodisi zaradi varovanja upnikov bodisi zaradi javnega interesa predstavljajo ničnostni razlog.
Drugače je s poslovnim poročilom. Njegovo vsebino določa 70. člen ZGD-1. poslovno poročilo po eni strani ni
obvezno za vse d.d., po drugi pa je v pretežnem interesu delničarjev. Posledica napačne ocene v poslovnem
poročilu ni ničnost celotnega letnega poročila. Posledica napačne ocene v poslovnem poročilu ni ničnost
celotnega letnega poročila. Izkaz gibanja kapitala je pomemben tako za delničarje kot tudi upnike, in je
relevanten za pravilno oceno premoženjskega stanja in upravičenosti posameznih izplačil delničarjev, kar je še
posebej pomembno zaradi varstva upnikov. Kršitev določb o vsebini izkaza gibanja kapitala pomeni relevanten
ničnostni razlog. Sleherna kršitev zakonskih in statutarnih določb vodi do ničnosti brez ugotavljanja namena
oškodovanja upnikov oz. javnega interesa.
b) Ničnost zaradi opustitve revidiranja

Pri družbah, katerih letno poročilo je treba revidirati, imajo pomembno vlogo revizorju. Obveznost revidiranja ne
velja za majhne d.d., ki nimajo vrednostnih papirjev uvrščenih na organiziran trg. Dejstvo, da je revizor v svojem
poročilu dal odklonilno mnenje, s katerim oceni, da računovodski izkazi niso resnični in pošteni (četrti odstavek
25. člena ZRev-1), samo po sebi sicer še ne pomeni, da je letno poročilo nično. Če se mnenje pooblaščenega
revizorja izkaže za pravilno, bodo ničnostni razlogi podani. Zakon določa kot ničnostni razlog, če revizija
(obvezna po 57. členu ZGD-1) sploh ni bila opravljena in če ni bila opravljena v skladu z ZRev-1, kar predvsem
pomeni, da mora revizijo opraviti le pooblaščena oseba na način, določen v ZRev-1.
c) Ničnost zaradi formalnih razlogov

Skupščina družbe praviloma ni več pristojna za sprejem letnega poročila, temveč je sprejem letnega poročila v
pristojnosti uprave in nadzornega sveta. Skupščina odloča o letnem poročilu le, če uprava in nadzorni svet nista
soglasna oz. če skupaj predlagata, da letno poročilo vendarle sprejme skupščina s svojim sklepom. Ničnostni
razlog v drugem odstavku 401. člena se nanaša le na primere, ko letnega poročila v skladu z zakonom ni sprejela
skupščina družbe. Posebej je pomembna določba 282. člena, ki določa pristojnosti nadzornega sveta v zvezi z
letnim poročilom. Če sta pravila o sprejemu letnega poročila kršila uprava in nadzorni svet in če letnega poročila
nato ne sprejme skupščina družbe, je letno poročilo nično. Dolžnost nadzornega sveta v prvem odstavku 282.
člena ZGD-1 je, da preveri sestavljeno letno poročilo in predlog za uporabo bilančnega dobička. Oboje predloži
nadzornemu svetu uprava, ki sestavi letno poročilo. Če je za sprejem letnega poročila skupščina, lahko tudi
spremeni sestavljeno letno poročilo, ki ga je sestavila uprava. V vseh primerih mora sprejeto letno poročilo, ki ga
je skupščina spremenila glede na prvotno besedilo, sestavljeno s strani uprave, v dveh tednih po sprejemu
letnega poročila na skupščini pregledati tudi revizor. Ničnostni razlog je podan, če revizor sploh ni pregledal
spremenjenega letnega poročila ali če je ugotovil nepravilnosti, tako da k spremembam ni podal pritrdilnega
mnenja.
Letno poročilo je nično tudi, če so podani ničnostni razlogi glede sklepov skupščine zaradi formalnih napak. Ker
je sklep skupščine zaradi formalnih napak v postopku ničen, je posledično nično tudi samo letno poročilo. Pri
tem ni treba najprej ugotoviti ničnosti sklepa skupščine, ampak zgolj obstoj ničnostnih razlogov iz 1. ali 2. alinee
390. člena ZGD-1. S tožbo se lahko zahteva zgolj ugotovitev ničnosti letnega poročila in ni treba hkrati zahtevati
ugotovitve ničnosti sklepa skupščine. Tožba na ugotovitev ničnosti ni konstitutivna, ampak le ugotavlja dejstvo
ničnosti. Pri ugotovitveni tožbi na ničnost letnega poročila zadostuje sklicevanje na izpolnitev pogojev iz 1. ali 2.
alinee 390. člena ZGD-1. Če se po petem odstavku 401. člena ZGD-1 skupščinski sklep uspešno izpodbije, ima
to za posledico oblikovalno sodbo. Šele na tej podlagi se lahko zahteva ugotovitev ničnosti letnega poročila, ki je
nično, ker sploh ni sprejeto. Učinek razveljavljenega sklepa na podlagi izpodbojne tožbe ZGD posebej ureja v
398. členu, pri čemer so učinki sklepa, razveljavljenega na podlagi izpodbijanja ter ničnega sklepa, ki je
razglašen za ničnega, enaki. Sklep skupščine o sprejemu letnega poročila, razveljavljen na podlagi izpodbojne
tožbe, torej povzroči neveljavnost letnega poročila, ker s tem letno poročilo ni sprejeto.
2.3.1.4.2. Izpodbojnost sklepa skupščine o sprejemu letnega poročila

Sklep skupščine o sprejemu letnega poročila se lahko praviloma izpodbija enako kot vsak drugi skupščinski
sklep. Načeloma veljajo splošni izpodbojni razlogi, določeni v 395. členu ZGD-1. Vendar zakon posebej
predpisuje ničnost letnega poročila iz podobnih razlogov, kot so določeni kot ničnostni razlogi za letno poročilo
oz. se nanašajo na neskladnost vsebine letnega poročila z zakonom in statutom. Izpodbijanje letnega poročila se
lahko v skladu z 2. točko prvega odstavka 395. člena ZGD-1 omeji zgolj na formalne razloge, torej na kršitve, ki
so bile opravljene pri sprejemu sklepa, pod pogojem upoštevanja njihovega vpliva. Glede rokov in aktivno
legitimiranih upravičencev velja splošni režim, ki velja za izpodbijanje siceršnjih sklepov skupščine, čeprav v
395. členu, na katerega se peti odstavek 401. člena sklicuje, rok ni določen (rok je določen v 396. členu). Enako
velja tudi glede dolžnosti napovedi izpodbijanja po 397. členu.
ZGD-1 nima nobene izrecne določbe o konvalidaciji ničnega sklepa o sprejemu letnega poročila oz. samega
letnega poročila. Ker se izrecno določa ničnost letnega poročila tudi zaradi dveh ničnostnih razlogov vsakega
(kateregakoli splošnega) sklepa skupščine, velja določila 391. člena smiselno upoštevati tudi za roke
uveljavljanja ničnosti in konavlidacijo samega letnega poročila.
Pri letnem poročilu gre glede konvalidacije za naslednje možnosti:

a) letno poročilo, ki je nično zaradi ničnostnih razlogov, določenih v prvem, drugem in tretjem
odstavku 401. člena, konvalidira v treh letih od dneva objave letnega poročila (smiselna
uporaba drugega odstavka 391. člena);
b) letno poročilo, ki ga je sprejela skupščina in je nično, ker je podan ničnostni razlog za sam
sklep skupščine zaradi ničnostnega razloga, določenega v 1. alinei 390. člena – tj. napake pri
sklicu, konvalidira v roku treh let od dneva objave letnega poročila (smiselna uporaba drugega
odstavka 391. člena);
c) letno poročilo, ki ga je sprejela skupščina in je nično, ker je podan ničnostni razlog za sam
sklep skupščine zaradi ničnostnega razloga, določenega v 2. alinei 390. člena – tj. napake pri
notarski potrditvi sklepa, konvalidira z dnem objave letnega poročila (smiselna uporaba prvega
odstavka 391. člena).
KOMANDITNA DELNIŠKA DRUŽBA

1. Pojem in pravna narava
K.d.d. je različica kapitalske d.d., ki se vključuje v sistem komanditnih osebnih družb, s tem da je komanditni
kapital organiziran kot delniški in razdeljen na delnice. Zakon ureja k.d.d. kot obliko d.d. in se sklicuje na
smiselno uporabo določil zakona o d.d. in k.d.
Za pravna razmerja med komplementarji in za njihova razmerja do komanditnih delničarjev, zlasti pa glede
njihovih upravičenj za vodenje poslov in zastopanje družbe, se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o k.d., za
druga vprašanja, predvsem tista, ki so povezana s kapitalskimi razmerji in delnicami, pa se smiselno uporabljajo
določbe o d.d. (drugi in tretji odstavek 464. člena).
V teoriji uvrščajo k.d.d. med t.i. aristokratske oblike kapitalskih družb, ki posameznim udeležencem v skupnem
podjemu omogočajo posebni položaj v okviru funkcije komplementarjev, kar pomeni, da lahko samostojno
vodijo, upravljajo celotno družbo, ob javni prednosti osebnih družb in položaju, da komplementarji odgovarjajo
za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem.
Zakon opredeljuje k.d.d. kot družbo, pri kateri najmanj en družbenik odgovarja za obveznosti družbe z vsem
svojim premoženjem (komplementar), komanditni delničarji, ki imajo delež v osnovnem kapitalu, pa za
obveznosti družbe do upnikov ne odgovarjajo (prvi odstavek 464. člena). Po svoji strukturi je k.d.d. vmesna
oblika med komanditno in d.d. Bistveno za to obliko družbe je, da se v njej boniteta osebnih družb združuje z
oblikovanjem avtonomnih organov, ki se istovetijo s komplementarji, ter z možnostjo, da se kot kapitalska
družba pojavi s svojimi delnicami na borzi. V tej funkciji se k.d.d. lahko oblikuje tudi kot dvojna družba, v kateri
ima d.o.o. status komplementarja, komanditisti pa imajo položaj komanditnih delničarjev. Smiselna uporaba
določbe prvega odstavka 467. člena pomeni, da mora pri komplementarju, če je to pravna oseba, biti oblikovan
organ uprave na način in po postopku kot pri upravi d.d. Določba prvega odstavka 467. člena se nanaša na način
odločanja komplementarja v k.d.d., kar pomeni, da je dovoljeno ustanavljati dvojno družbo, v kateri je d.o.o.
komplementar, fizična ali pravna oseba pa komanditni delničar.
2. Postopek ustanovitve komanditne delniške družbe

Družba se ustanovi s sprejetjem statuta, ki ga mora sprejeti najmanj pet oseb (prvi odstavek 465. člena). Ker
morajo sprejeti statut vsi ustanovitelji, to omeni, da je k.d.d. možno ustanoviti samo na simultani način, s tem da
ustanovitelji prevzamejo vse delnice. Kot ustanovitelji k.d.d. se štejejo komplementarji in komanditni delničarji,
kar pomeni, da morajo pri ustanovitvi sprejeti in podpisati statut najmanj en komplementar in najmanj štirje
komanditni delničarji. V statutu se navede osnovni kapital družbe, emisijski znesek delnic in tudi razred delnic,
ki jih prevzemajo komanditni delničarji. Vsi, ki so sodelovali pri ustanovitvi, imajo status ustanoviteljev družbe,
sicer pa imajo v medsebojnem razmerju status družbenikov, pri čemer se družbeniki, ki odgovarjajo in upravljajo
s k.d.d., imenujejo komplementarji, komanditisti, ki vložijo in prevzamejo delnice, pa so komanditni delničarji.
Komplementar ni dolžan prevzeti nobenih delnic, zadošča le, da sodeluje pri ustanovitvi družbe s podpisom
statuta in prevzame odgovornost ter upravljanje družbe.226
226
Za položaj komplementarja je bistveno, da že s samim vstopom v družbo po zakonu pridobi položaj uprave in
zastopnika ter da jamči za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Če pa se obveže, da bo vložil
premoženjski vložek v družbo, morata biti višina vrednosti in vrsta vložka določeni v statutu. Vložek je lahko v
gotovini ali v stvareh. Komplementar lahko v skladu s statutom prevzame tudi stranske obveznosti.
Ker imajo komplementarji po zakonu status članov uprave, morajo biti v statutu navedena imena in prebivališče
vsakega od njih ter njihovi gotovinski in stvarni vložki. Ob vpisu družbe v sodni register se vpišejo tudi vsi
komplementarji in obseg njihovih upravičenj za zastopanja.227
3. Upravljanje s komanditno delniško družbo

Podobno kot d.d. ima k.d.d. ima obvezne organe upravo in skupščino ter fakultativni odbor komanditnih
delničarjev. Družba ima lahko nadzorni svet oz. ga mora imeti v primerih, za katere zakon prid drugih družbah
določa obvezno oblikovanje nadzornega sveta. Komplementarji imajo po zakoni enake pristojnosti, pravice in
odgovornosti ter položaj kot uprava v d.d. 228 Če so komplementarji fizične osebe, opravljajo komplementarji kot
člani uprave funkcijo uprave po enakih načelih, kot veljajo za d.d.
Obvezni organ k.d.d. je skupščina, ki jo sestavljajo komanditni delničarji. Za postopek sklicevanja skupščine in
način odločanja veljajo enaka zakonska pravila kot za skupščino d.d., s tem da zakon vsebuje le posebna pravila
o glasovanju komplementarjev v skupščini.229 Komplementarji v funkciji članov uprave lahko sodelujejo na
skupščini brez pravice do glasovanja, razen če so udeleženi v osnovnem kapitalu družbe. V tem primeru lahko
sodelujejo v glasovanju kot družbeniki, v sorazmerju s svojo udeležbo v osnovnem kapitalu.
Komplementarji nastopajo pri glasovanju na skupščini enotno kot en družbenik, četudi gre fizično za več oseb.
Komplementarji niso člani skupščine, imajo pa pravico do glasovanja v sorazmerju s svojo udeležbo (prvi
Po zakonu komplementarji nimajo glasovalne pravice, če skupščina odloča o izvolitvi in odpoklicu nadzornega
sveta ter razrešitvi komplementarjev in članov nadzornega sveta, imenovanju revizorjev, uveljavljanju
odškodninskih zahtevkov komplementarjev in odreku odškodninskim zahtevkom (prvi odstavek 468. člena). 230
O vseh vprašanjih odločajo komanditni delničarji samostojno, v sorazmerju s svojo udeležbo v osnovnem
kapitalu. Veljajo enaka pravila kot v d.d. Za sklepanje na skupščini je potrebno soglasje komplementarjev, če se
sklepi nanašajo na stvari, za katere je potrebno soglasje komplementarjev in komanditnih delničarjev. Soglasje
komplementarjev pa ni potrebno za uresničevanje pooblastil, ki jih ima skupščina ali manjšina komanditnih
delničarjev pri imenovanju revizorjev ter uveljavljanju zahtevkov družbe iz ustanovitve ali vodenja poslov.
Posebno funkcijo v k.d.d. ima odbor komanditnih delničarjev. Sestavljajo ga predstavniki, ki so jih izvolili
komanditni delničarji z namenom, da varujejo njihove interes. Odbor komanditnih delničarjev ni obvezen. V
statutu družbe morajo biti opredeljeni število članov odbora komanditnih delničarjev, način njihove izvolitve in
njihove pristojnosti. Odbor komanditnih delničarjev posreduje v sporih med skupnostjo komanditnih delničarjev
in komplementarji. Stroške spora, ki gredo v breme komanditnih delničarjev, plača družba, vendar sme zahtevati,
da ji le-ti povrnejo sorazmeren del neupravičeno nastalih stroškov (drugi odstavek 469. člena). V odboru
komanditnih delničarjev komplementarji ne morejo sodelovati kot člani, ker gre med komanditnimi delničarji in
komplementarji za nasprotujoče si interes. Nadzorni svet ni obvezen organ v k.d.d.
4. Delitev dobička in kritje izgube

Razdelitev dobička in kritje izgube se urejata po enakih načelih kot v k.d., upoštevajoč tudi posebna določila
statuta. Razdelitev dobička in izgube v k.d. pa je v 141. in 142. členu le delno urejena, saj osnovne določbe o
omenjenih vprašanjih vsebujeta 95. in 97. člena ZGD-1, ki urejata razdelitev dobička in izgube v d.n.o. v skladu
z zasnovo zakona in načelom o poenotenju načel v pravu družb, tudi kadar gre za osebne in kapitalske družbe.
Pri razdelitvi dobička moramo najprej upoštevati temeljno delitev po 95. členu zakona, ki določa, da
komplementarju in komanditistom od dobička najprej pripada delež v višini 5% njihovega kapitalskega deleža.
Če dobiček družbe tega ne omogoča, se deleži ustrezno sorazmerno znižajo (prvi odstavek 95. člena). Omenjeni
del dobička v višini 5% pripada komanditnim delničarjem po izrecni določbi prvega odstavka 141. člena.
Petodstotni delež dobička se izračuna glede na čas vplačila vložka komplementarja oz. nakupa delnic
komanditista.231
Če komplementar oz. komanditni delničar svojega deleža ni v celoti vplačal, se dobiček pripisuje njegovemu
227
Če gre za komplementarje, ki imajo status pravne osebe, se v sodni register vpišejo člani uprave te pravne
osebe.
228
Če je komplementar pravna oseba, opravlja uprava pravne osebe komplementarja funkcijo uprave k.d.d.,
podobno kot v dvojni družbi.
229
Komplementarji glasujejo na skupščini, če so udeleženi v osnovnem kapitalu družbe. Komplementarji so člani
družbe samo, če so imetniki delnic.
230
V teoriji se utemeljuje takšna ureditev z možnostjo kolizije med interesi komplementarjev in komanditnih
delničarjev.
231
Komplementar in komanditist dobita 5% od sovjega kapitalskega deleža le, če sta pred začetkom poslovnega
leta vplačala celoten vložek. Če je komplementar ali komanditist ob začetku poslovnega leta vplačal polovico
vložka, polovico pa v drugi polovici poslovnega leta, ima pravico do dobička v višini 3,75% njegovega
kapitalskega deleža za celotno preteklo poslovno leto.
deležu toliko časa, dokler ne doseže zneska določenega njegovega vložka. Preostali del dobička se v k.d.d. deli v
sorazmerju z v družbo vloženimi sredstvi (drugi odstavek 142. člena).
Enaka načela kot za razdelitev dobička veljajo tudi za kritje izgube. Izguba se deli med komplementarje in
delniške komanditiste in je ustrezna njihovemu deležu v družbi, če ni drugače dogovorjeno. Posebna omejitev
velja za delniškega komanditista, ki sodeluje pri izgubi le do zneska deleža, če komanditni delničar ni v celoti
vplačal svojega deleža, pa do višine še neporavnanega deleža. V k.d.d. ima komplementar še dodatno pravico, da
sme v lastno breme na račun svojega deleža dvigniti denar iz blagajne družbe do 5% svojega, v preteklem
poslovnem letu ugotovljenega kapitalskega deleža. S tem lahko komplementar zmanjša svoj kapitalski delež,
vendar to ne sme biti v očitno škodo družbe. Komplementar ima tudi pravico, da si izplača svoj delež pri dobičku
v preteklem poslovnem letu, ki je bil pripisan osnovnemu kapitalskemu deležu (prvi odstavek 96. člena). 232
Komanditni delničarji takšnih pravic nimajo (prvi odstavek 143. člena).
Omenjenih pravic pa komplementar v k.d.d. ne more uveljavljati, če je le-ta poslovala z izgubo in del izgube, ki
bremeni komplementarja, presega njegov kapitalski delež (prvi odstavek 470. člena). Prav tako ne sme dvigniti
svojega dobička, dokler celotna vsota izgube, ki jo mora pokriti, ni pokrita. Takšna določba varuje interese
družbe in omejuje položaj komplementarja kot nosilca vodenja poslov družbe.
4.1. Omejitev posojil

Vsaka družba lahko daje svojim družbenikom posojila, če to ni v nasprotju s finančnimi predpisi. Posojila
morajo biti obrestovana v skladu z višino običajnih obresti za tovrstna posojila. Pri tem so družbeniki dolžni
ravnati v skladu z načelom skrbnega ravnanja (81. člen). Zakon prepoveduje zlasti odobritev posojil, ki bi
ogrožala obstoj družbe. Morebitno že odobreno in izplačano posojilo mora komplementar takoj vrniti. Prepoved
dviga posojila velja, če je izguba, ki odpade na komplementarja, večja od njegovega deleža.233
4.2. Plačilo za delo komplementarja

Komplementar kot nosilec poslov in subsidiarni porok za obveznosti družbe ter zastopnik k.d.d. ima po zakonu
pravico do plačila za opravljanje omenjenih poslov. Višina plačila se lahko določi v statutu ali pa uredi s
pogodbo oz. s sklepom komplementarja. Določila zakona, ki se nanašajo na omejevanje razdelitve dobička in
dvigovanja plačil iz blagajne na račun svojega deleža, se ne nanašajo na plačila za delo, ki jih prejema
komplementar. Zakonske omejitve s statutom ni mogoče odpraviti.
DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO

POJEM IN USTANOVITEV D.O.O.
1. Zgodovinski nastanek in pojem družbe z omejeno odgovornostjo
D.o.o. je plod ustvarjalnega prava ob koncu 19. stoletja z namenom, da se zapolni vrzel med osebnimi družbami
in d.d. Pri tej družbi je pravo ustvarilo pravni model, ki je v preteklih sto letih bistveno vplival na gospodarski
razvoj v Evropi in iniciral številna pravnoteoretična ter praktična vprašanja na področju korporacijskega prava.
Model d.o.o. je posrečena združitev pozitivnih lastnosti osebnih in kapitalskih družb. Primerjava posameznih
ureditev kaže, da se d.o.o. po svoji ureditvi razmerij v družbeni pogodbi lahko približa ali osebnim ali pa
kapitalskim družbam. Za oblikovanje notranjih odnos v družbeni pogodbi je bistvena pogodbena svoboda
družbenikov, ki je pri d.d. ne poznamo. Družba omogoča določeno sožitje med institucijo omejene odgovornosti
družbenikov in svobodnega odločanja. Za d.o.o. kot kapitalsko družbo je značilna korporacijska struktura, ki ima
določene personalistične sestavine. Osebne sestavine so prisotne zlasti v medsebojnih razmerjih družbenikov, ki
temeljijo na medsebojnem zaupanju in prepovedi konkurenčnega delovanja. V tej družbi velja načelo večinskega
odločanja družbenikov in dolžnost družbenikov, da ohranjajo osnovni kapital družbe, sočasno pa družbeniki
lahko razpolagajo s poslovnimi deleži družbe. Družba je primerna za opravljanje gospodarskih in
negospodarskih dejavnosti ter omogoča tudi njeno vključevanje v rizične podjeme, brez odgovornosti
družbenikov za obveznosti družbe. Družba lahko nastopa kot komplementar v komanditni družbi (dvojna
družba) in se tudi lahko združuje v sistem povezanih družb oz. je sestavni del dejanskega ali pogodbenega
koncerna. Organizirana je lahko kot majhna, srednja ali velika družba.
232
Zmanjšanje kapitalskega deleža na podlagi omenjene določbe lahko komplementar uveljavlja samo za delež
komplementarja, ne pa tudi za delež, ki ga je pridobil kot komanditni delničar z nakupom delnic.
233
Gre za t.i. posojilo namesto lastnega kapitala po 498. členu, ko družbeniki namesto zagotovitve potrebnega
kapitala dajo družbi posojilo. V primeru stečaja ali prisilne poravnave se po izrecni zakonski določbi omenjeno
posojilo šteje za premoženje družbe, ki ga je vložil komplementar v stečajnem postopku ali v postopku prisilne
poravnave komplementar ne more zahtevati vrnitve takšnega posojila, saj to deli usodo njegovega deleža (prvi
odstavek 498. člena). Omenjena določba je neposredno vezana na status družbenika v d.o.o., vendar se po izrecni
določbi 147. člena uporablja tudi za k.d., v skladu z drugim odstavkom 464. člena ZGD-1 pa smiselno tudi za
k.d.d.
ZGD-1 definira d.o.o. kot kapitalsko družbo, ki ji je priznana pravna osebnost in katere osnovni kapital je
razdeljen na osnovne vložke družbenikov (471. člen). Vrednost osnovnih vložkov je lahko različna, vendar mora
znašati najmanj 50 €. Na podlagi osnovnega vložka, ki ga vplača družbenik, pridobi le-ta svoj poslovni delež. Ob
ustanovitvi ima lahko družbenik samo en osnovni vložek. Po registraciji družbe pa lahko družbenik pridobi več
osnovnih vložkov in na njihovi podlagi tudi več poslovnih deležev. Za poslovne deleže ni mogoče izdati
vrednostnih papirjev, lahko pa družba izda določen papir, ki ima značaj dokazila o vplačilu osnovnega vložka oz.
o lastnini poslovnega deleža.
2. Ustanovitev družbe
Družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih oz. pravnih oseb. Če družbo ustanovi ena oseba, je to enoosebna
družba, ki jo zakon posebej ureja (523. člen). Ustanovitelji z ustanovitvijo družbe in njenim vpisom v sodni
register izgubijo status ustanovitelja in pridobijo status družbenika.
Glede števila ustanoviteljev oz. družbenikov zakon določa, da ima družba lahko največ 50 družbenikov (drugi
odstavek 473. člena).234 Izjemoma ima lahko družba več kot 50 družbenikov, če to dovoli minister, pristojen za
gospodarstvo. Takšne družbe z večjim številom družbenikov v praksi nastajajo ob statusnih spremembah, npr.
pri združitvi ali pripojitvi dveh ali več družb.
Družba se ustanovi s pogodbo (družbena pogodba), ki mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa.235
Družbeno pogodbo morajo podpisati vsi družbeniki. Podpis družbenika lahko nadomesti podpis pooblaščenca le,
če ima družbenikovo pooblastilo, overjeno od notarja. Zastopnik družbenika, ki ga je upravičen zastopati po
zakonu, ne potrebuje pooblastila.
Družbena pogodba kot konstitutivni akt za ustanovitev d.o.o. je posebna oblika družbene (societetne) pogodbe,
za katero se uporabljajo določila 990.-1008. člena OZ. 236 Gre za pogodbo, v kateri je pomemben zlasti dogovor o
uresničevanju skupnega interesa. Na podlagi družbene pogodbe družbeniki uresničujejo skupne interese s
podjetjem družbe. Za ustanovitev družbe je potrebna soglasna izjava vseh družbenikov, po ustanovitvi družbe pa
družbeniki sprejemajo odločitve z večino glasov, če v družbeni pogodbi ni določeno drugače.
V postopku ustanavljanja d.o.o. lahko zasledimo več faz. Tako je možno, da se ustanovitelji, bodoči družbeniki,
s posebno pogodbo zavežejo, da bodo ustanovili d.o.o., ter opredelijo pravice, obveznosti in odgovornosti v vezi
z ustanovitvijo.
Takšna pogodba ima značaj predpogodbe. Ustanovitelji, ki se povežejo med seboj za ustanovitev bodoče d.o.o.,
oblikujejo t.i. preddružbo, v kateri urejajo odnose s pogodbo v skladu z določili OZ o družbeni pogodbi.
Ustanovitelji so lahko fizične ali pravne osebe, ne glede na državljanstvo in prebivališče. Zakon ne predvideva
nobenih posebnih omejitev. Tudi poslovno nesposobna fizična oseba je lahko ustanovitelj, pri čemer zanjo
oblikuje voljo njen zakoniti zastopnik.237
Če je dogovorjeno, da se stroški in nagrade v zvezi z ustanovitvijo plačajo iz sredstev družbe, potem je to
mogoče samo v breme dobička, pri čemer pa je dovoljeno, da družbeniki sklenejo, da imajo ta izplačila prednost
pred siceršnjimi zahtevki družbenikov do udeležbe pri dobičku (tretji odstavek 477. člena ZGD-1). Za
ustanovitev družbe so družbeniki dolžni zagotoviti sredstva za kritje stroškov ustanovitve sorazmerno z višino
svojih osnovnih vložkov (prvi odstavek 477. člena ZGD-1). Ta sredstva morajo ustanovitelji zagotoviti mimo
zagotovitve osnovnega kapitala, pri čemer se jim lahko ti stroški povrnejo iz sredstev družbe. Zakon pozna dve
skupini stroškov: stroške v ožjem pomenu besede, med katere se štejejo izplačila tretjim oz. organom, ki
sodelujejo v postopku, npr. plačilo taks, plačilo notarju idr., in nagrado, med katero se štejejo plačila
družbenikom za njihovo delo in skrb pri ustanovitvi družbe.238
3. Vsebina družbene pogodbe

Zakon v tretjem odstavku 474. člena določa obvezne sestavine pogodbe, s tem da lahko družbeniki poleg z
zakonom določene vsebine v pogodbo vnesejo tudi dodatno vsebino. Pri obveznih sestavinah pogodbe gre
praviloma za konstitutivne elemente ustanovitve družbe. To so statusne sestavine, ki jih delimo na statusno
obvezne in neobvezne oz. fakultativne. Za slednje velja, da morajo biti vnesene v družbeno pogodbo le, če se
234
Razlog omejitve je v težavah pri poslovanju in upravljanju, zlasti pa prenosu poslovnih deležev.
235
Glej podrobneje prvi odstavek 474. člena. Družbena pogodba, ki jo skleneta zakonca, se obravnava glede
obličnosti enako kot družbena pogodba, ki jo sklenejo drugi ustanovitelji. Samo dejstvo, da sta pogodbeni stranki
zakonca, ne vpliva na obličnost pogodbe.
236
Čeprav je d.o.o. kapitalska družba, torej korporacijska oblika, se ne ustanovi s sprejemom statuta, temveč s
pogodbo, s katero se ureja in izraža zlasti uresničevanje skupnega cilja družbenikov in njihovih medsebojnih
odnosov. Pri pogodbi so družbeniki svobodnejši pri urejanju svojih odnosov kot pri statutu.
237
V teoriji se zagovarja stališče, da d.o.o. lahko ustanovi tudi družba civilnega prava, ki pa nima pravne
osebnosti.
238
Za stroške se ne morejo šteti plačila, ki so povezana z vplačilom osnovnega vložka, npr. davek pri prenosu
premoženja v družbo.
družbeniki dogovorijo o posameznih posebnostih družbe (npr. če je družba ustanovljena za določen čas, mora
biti v družbeni pogodbi naveden čas delovanja). Med obvezne statusne sestavine štejemo navedbo imena in
prebivališča oz. firme in sedeža vsakega družbenika. Za ustanovitev družbe so pomembne zlasti tiste sestavine
pogodbe, s katerimi se opredelijo firma, sedež in dejavnost družbe. Pri oblikovanju firme veljajo vsa določila
splošnega dela ZGD-1, enako pa velja tudi za dejavnost in za opredelitev sedeža. V pogodbi je navedena popolna
firma in eventualno skrajšana firma. Za sedež družbe je mogoče določiti kraj, kjer družba opravlja dejavnost, ali
kraj, kjer se pretežno vodijo njeni posli (sedež poslovodstva) (30. člen). V družbeni pogodbi je treba opredeliti
tudi dejavnost, to je posle, ki jih bo družba opravljala. Dejavnost mora bit konkretizirana in opisana tako, da je
možno ugotoviti, s kakšno gospodarsko dejavnostjo se družba ukvarja. V družbeni pogodbi pri opredeljevanju
dejavnosti le-te ni treba razvrstiti po standardni klasifikaciji dejavnosti. 239 Družba, ki je komplementar v dvojni
družbi (k.d.) ali v k.d.d., lahko vpiše kot dejavnost upravljanje s k.d. oz. s k.d.d.
Bistvena obvezna sestavina družbene pogodbe je tudi opredelitev zneska osnovnega kapitala, pri čemer ta ne
sme biti nižji od 7500 eurov. Če ga v družbeni pogodbi ni, je nična. Višina osnovnega kapitala mora biti izražena
v eurih in mora predstavljati seštevek vseh osnovnih vložkov, ki jih vlagajo družbeniki. Če družbeniki vlagajo
vložke v stvareh oz. v pravicah, mora biti višina osnovnega kapitala kljub temu izražena v denarju.
V zvezi z osnovnim kapitalom mora družbena pogodba vsebovati tudi višino osnovnega vložka za vsakega
družbenika posebej. Tudi osnovni vložki morajo biti izraženi v eurih, pri čemer posamezni vložek ne sme znašati
manj kot 50 eurov.240
Družbena pogodba vsebuje statusno pogojno obvezne sestavine, ki se vnašajo v pogodbo, če se družbeniki
dogovorijo o posameznih posebnostih družbe. Med te sestavine štejemo določitev časa delovanja družbe. Med
statusno pogojno obvezne sestavine štejemo tudi v pogodbi določene morebitne obveznosti, ki jih imajo
družbeniki do družbe poleg vplačila osnovnega vložka. Ob tem je treba navesti tudi ime družbenika, ki stvarni
vložek daje, in tudi, ali ima družbenik pravico do vrnitve stvarnega vložka ob likvidaciji družbe ali pa se lahko
vrne le njegova vrednost. Podatki o stvarnih vložkih v družbeni pogodbi morajo biti identični s poročilom o
stvarnih vložkih, ki ga družbeniki sestavijo pred prijavo za vpis v sodni register in s katerim se dokazuje
vrednost stvarnega vložka.
Med statusno fakultativno vsebino družbene pogodbe štejemo določila o upravljanju družbe, zlasti pa o
postopku sklicevanja skupščine, o pooblastilih skupščine, o morebitnem oblikovanju nadzornega sveta, o
postopku in pogojih imenovanja poslovodje oz. številu oseb, ki opravljajo funkcijo poslovodje. Določila o
upravljanju družbe niso obvezna sestavina pogodbe. Če družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju
družbe, se namreč uporabljajo zakonska določila 505. in 506. člena ZGD-1.
Med neobvezne sestavine pogodbe, ki ne vplivajo na status družbe, vplivajo pa na medsebojne odnose med
družbeniki, se npr. uvršča določitev:
1. pogojev, ob katerih je družbenikom dopustno sodelovati v konkurenčni družbi (tretji odstavek 41.
člena),241
2. trajanja konkurenčne prepovedi tudi določen as po tem, ko izgubijo lastnost družbenika (četrti odstavek
41. člena),
3. pogojev za prenos poslovnega deleža, če se želi izključiti zakonsko predkupno pravico družbenikov pri
odtujitvi deleža (četrti odstavek 481. člena),
4. prepovedi delitve poslovnega deleža (četrti odstavek 483. člena),
5. obveznosti družbe, da v korist enega ali več družbenikov nekaj da, stori, dopusti ali opusti (prvi
odstavek 493. člena),
6. podlage za razdelitev dobička, če se ne deli sorazmerno z višino poslovnih deležev (drugi odstavek 494.
člena),
7. obdobja, za katerega se imenuje poslovodja (drugi odstavek 515. člena),
8. drugih pogojev za spremembo družbene pogodbe (prvi odstavek 516. člena),
9. pogojev za izstop ali izključitev družbenika iz družbe (prvi odstavek 501. člena) idr.
Ker so določila zakona o d.o.o. pretežno dispozitivnega značaja, lahko družbeniki v družbeni pogodbi
spreminjajo zakonsko ureditev, če v zakonu ni izrecno določeno, da ne smejo odstopati od zakonskih določb. 242
239
V skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti je treba to klasifikacijo uporabiti le
v prijavi za vpis družbe v sodni register.
240
Obvezne sestavine družbene pogodbe mora pregledati sodišče ob vpisu v sodni register.
241
Teorija zagovarja stališče, da je družbeniku mogoče dovoliti sodelovanje v konkurenčni družbi s
konkludentnim dejanjem.
242
Tako je npr. V 490. členu izrecno določeno, da družba ne more z družbeno pogodbo ali sklepom oprostiti
4. Odgovornost družbenikov in poslovodij ob ustanovitvi

Zakon v 479. členu ureja odgovornost družbenikov in poslovodje družbi za škodo, povzročeno družbi namenoma
ali iz hude malomarnosti ob njeni ustanovitvi. Cilj omenjenih določb je varovanje interesov upnikov z
varovanjem premoženja družbe. Pri ustanavljanju družbe morajo družbeniki in poslovodja ravnati kot dobri
gospodarstveniki. Kot škoda se šteje vsako prikrajšanje družbe, ki je pravno priznano. V postopku ustanavljanja
družbe s stvarnimi vložki je aktivnost organov družbe nepogrešljiva, zlasti v postopku ocenjevanja vrednosti in
pri vpisu družbe v sodni register, ki prav tako nadzoruje vrednost stvarnih vložkov. Družbeniki in poslovodje
odgovarjajo za škodo po načelu subjektivne krivde in le, če je škoda povzročena namenoma ali iz hude
malomarnosti. Škoda mora biti povzročena z dejanjem ali postopkom, ki je bil v zvezi z ustanavljanjem družbe.
Ustanovitelji odgovarjajo solidarno. Na enak način kot družbeniki odgovarjajo tudi osebe, za račun katerih so
družbeniki prevzeli vložke. Družba se ne more odpovedati odškodninskemu zahtevku niti se ne more poravnati
glede tega zahtevka, če je povračilo nujno za poravnavo obveznosti tretjim osebam.
5. Vpis družbe v sodni register

Vpis d.o.o. v sodni register je konstitutivnega pomena, saj družba pridobi status pravne osebe z vpisom v
register. Zakon poslovodij posebej nalaga dolžnost, da prijavi družbo za vpis v register (prvi odstavek 478.
člena). Prijavi mora poslovodja priložiti:
1. izvirnik ali overjen prepis družbene pogodbe;
2. seznam družbenikov in navedbo poslovnih deležev, ki so jih prevzeli;
3. poročilo o stvarnih vložkih, ki ga morajo družbeniki podpisati in s katerim se izkazuje vrednost stvarnih
vložkov;
4. potrdilo banke o depozitu denarnih vložkov z izjavo banke, da lahko družba s sredstvi prosto
razpolaga;243
5. poročilo pooblaščenega revizorja o vrednosti stvarnih vložkov, če skupna vrednost stvarnih vložkov,
vloženih v družbo, znaša več kot 100.000 eurov.
Če sodišče dvomi v resničnost navedb poslovodje, sme od poslovodje zahtevati dokazila o dejstvih, ki se
vpisujejo v sodni register. Če se spremeni kakšen podatek, ki je naveden v prijavi ali v prilogi prijave, mora
poslovodja sodišče obvestiti o spremembi v treh dneh (drugi odstavek 478. člena).
V skladu z nadzorno funkcijo sodišča pri vpisu d.o.o. v sodni register lahko sodišče vpis zavrne, če ugotovi, da
poročilo o stvarnih vložkih, ki so ga podpisali družbeniki, ni resnično, ali pa to ugotovi revizor pri stvarnih
vložkih, katerih vrednost je višja od 100.000 eurov. Sodišče mora ob vpisu v sodni register preizkusiti popolnost
in veljavnost družbene pogodbe ter resničnost podatkov, navedenih v družbeni pogodbi, ki zadevajo bodisi
bistvene sestavine pogodbe bodisi razmerja do tretjih. Sodišče lahko resničnost posameznih dejstev preizkuša
tudi po uradni dolžnosti. Sodna kontrola je samo pravna in za morebitne napake sodišča država ne odgovarja,
razen če bi sodišče namerno vpisalo neresničen podatek v sodni register. Podatki, ki so vpisani v sodni register,
se morajo v skladu z ZSReg tudi objaviti v Uradnem listu RS. Poslovodja d.o.o. je dolžan vsako spremembo
družbene pogodbe prijaviti za vpis v sodni register.
OSNOVNI KAPITAL, OSNOVNI VLOŽKI IN POSLOVNI DELEŽI

1. Kapitalska razmerja
Zakon posveča posebno pozornost kapitalskim razmerjem v d.o.o., zlasti pa zagotovitvi osnovnega kapitala
(osnovne glavnice), ki mora po zakonu znašati vsaj 7500 eurov. Med kapitalska razmerja v družbi štejemo tudi
razmerja med družbeniki glede osnovnih vložkov oz. na podlagi omenjenih osnovnih vložkov pridobljenih
poslovnih deležev, razporejanje dobička in spremembe v osnovnem kapitalu.
V zvezi s kapitalskimi razmerji zakon posebej ureja vnos oz. zagotavljanje kapitala družbi, ohranjanje kapitala v
minimalni višini in povečanje ter zmanjšanje osnovnega kapitala. Osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki
družbenikov, katerih vrednost ne sme biti manjša od 50 eurov.
Pri ustanovitvi družbe morajo ustanovitelji zagotoviti najmanj tretjino osnovnega kapitala v denarju (tretji
odstavek 475. člena). Izjema od zagotovitve najmanj tretjine osnovnega kapitala v denarju velja tudi za vložek
podjetnika, ki je ustanovil družbo skupaj s svojimi ožjimi družinskimi člani in je kot stvarni vložek prispeval
svoje podjetje, ki je pred tem obstajalo najmanj dve leti. Pravilo o eni tretjini gotovinskega vložka ne velja tudi
takrat, kadar se družba ustanovi izključno zato, da bi nadaljevala dejavnost dveh ali več podjetij, družb ali
podjetnikov posameznikov, če so bila ta podjetja pred tem vpisana v register vsaj dve leti in če z ustanovitvijo
družbe prenehajo.
družbenika obveznosti, določenih v zakonu.

243
Za resničnost te izjave odgovarja banka družbi.
Pred prijavo za vpis v register mora vsaj družbenik vplačati vsaj eno četrtino zneska osnovnega vložka, vsota
vseh denarnih vplačanih vložkov pa mora znašati najmanj 7500 eurov (peti odstavek 475. člena).
Stvarni vložki se morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register. Če vrednost stvarnega vložka ne doseže
vrednosti prevzetega osnovnega vložka, mora družbenik razliko plačati v denarju (šesti odstavek 475. člena).
Ustanovitelj – družbenik lahko zagotovi stvarni vložek tako, da prevzame v družbeni pogodbi določeno
obveznost izročiti družbi stvar, pravico, premoženje in to tudi stori (stvarni vložek v ožjem pomenu), ali pa se
zaveže kot vložek plačati določen denarni znesek, vendar svojo dolžnost izpolni tako, da družba od tretjega
prevzame določeno stvar ali pravico, plačilo za to stvar pa opravi družbenik (stvarni prevzem).244
Osnovni vložki morajo biti vedno izraženi v denarju, če gre za stvarne vložke, pa mora biti opredeljena tudi
višina vrednosti stvari in določeno, kakšen del osnovnega vložka je krit s stvarnim vložkom. Določila ZGD-1 o
poustanovitvi (188. člen), ki veljajo za d.d., se ne uporabljajo za d.o.o.
V zvezi z zagotavljanjem stvarnih vložkov zakon določa, da morajo družbeniki pred prijavo za vpis v register
sestaviti in podpisati poročilo o stvarnih vložkih (prvi odstavek 476. člena ZGD-1). Namen poročila je, da
družbeniki skupaj ugotovijo višino vrednosti stvarnega vložka in – kar je še zlasti pomembno – ali omenjena
vrednost ustreza višini prevzetega osnovnega vložka.245 Če stvarni vložki v družbi znašajo več kot 100.000
eurov, morajo družbeniki, ki jih prispevajo, na svoje stroške zagotoviti ocenitev po pooblaščenem revizorju.
Poročilo revizorja je sestavni del poročila, ki ga morajo podpisati družbeniki. Če se kot stvarni vložek vlaga
podjetje, je treba poročilu o stvarnih vložkih priložiti bilanco stanja in izkaz uspeha podjetja za zadnji dve
poslovni leti (tretji odstavek 476. člena).
2. Povečanje osnovnega kapitala

Povečanje osnovnega kapitala ni temeljna obveznost družbenika in tudi ne more izhajati iz družbene pogodbe.
Obveznost nastane samo s sklepom skupščine družbenikov. Povečanje je namenjeno predvsem varstvu
premoženja družbe, to je njenega podjetja, posredno pa tudi varstvu upnikov. Družba ni dolžna zvišati
osnovnega kapitala, lahko pa zaradi kapitalske neustreznosti (podkapitalizacije) družbenike zadene odgovornost
na podlagi načel o spregledu pravne osebnosti v skladu z 8. členom ZGD-1 in v skladu z določbami ZFPPod, ki
ureja dolžnost družbenikov, da ob kapitalski neustreznosti povečajo osnovni kapital ali pa sprožijo postopek
prisilne poravnave ali stečaja. Sklep o povečanju osnovnega kapitala pomeni vsebinsko spremembo družbene
pogodbe, ker ta določa njegovo višino.
3. Povečanje z novimi vložki

Povečanje osnovnega kapitala pomeni plačilo novih osnovnih vložkov v družbo, ki jih odkupijo družbeniki ali pa
tretje osebe. Vrednost posameznega novega vložka ne sme biti nižja od 50 eurov. Skupščina sprejme sklep o
povečanju osnovnega kapitala tako, da določi novo višino osnovnega kapitala, pri čemer razliko med obstoječo
višino in novo višino osnovnega kapitala razdeli v enega ali več vložkov. Družbenik z vplačilom novega
samostojnega osnovnega vložka pridobi poslovni delež.
4. Efektivno in nominalno povečanje

Povečanje osnovnega kapitala v družbi lahko družbeniki izvedejo z novimi denarnimi vložki ali z izročitvijo
novih stvarnih vložkov, pri čemer se premoženje družbe dejansko poveča (efektivno povečanje). Povečanje
osnovnega kapitala pa je možno realizirati tudi brez efektivnega povečanja in vplačila novih denarnih zneskov,
namreč zgolj s prenosom sredstev družbe iz rezerv in dobička v osnovno glavnico družbe (nominalno
povečanje). V obeh primerih mora skupščina sprejeti sklep o povečanju osnovnega kapitala v obliki spremembe
družbene pogodbe. Pri efektivnem povečanju je treba med prevzemnikom vložka in družbo o nakupu vložka
skleniti pogodbo v notarski obliki, vplačati denarni vložek in vpisati povečanje osnovnega kapitala v sodni
register.
5. Zmanjšanje osnovnega kapitala

Zakon obravnava zmanjšanje osnovnega kapitala v okviru sprememb družbene pogodbe. 246 Za zmanjšanje
osnovnega kapitala je potreben sklep skupščine v obliki spremembe družbene pogodbe. Spremembo družbene
244
Kot stvarni vložek se lahko zagotovijo premičnine in nepremičnine, pravice in podjetje ali del podjetja. Kot
stvarni vložek se šteje tudi plačilo za premoženjske predmete, ki jih je družba prevzela in ki jih družba prišteje k
družbenikovemu vložku (četrti odstavek 475. člena).
245
V skladu z nadzorno funkcijo sodišča, ki jo mora opraviti pri vpisu d.o.o. v sodni register, to lahko zavrne
vpis, če ugotovi, da poročilo o stvarnih vložkih, ki so ga podpisali družbeniki, ni resnično, ali pa to ugotovi tudi
revizor pri stvarnih vložkih, katerih vrednost je višja od 100.000 eurov. Sodišče mora dosledno vztrajati pri
resničnosti zagotovitve osnovnega kapitala, zlasti če je ta kapital vložen v obliki stvarnih vložkov.
246
Skupščina lahko vsak čas sklene, da se osnovni kapital družbe zmanjša, vendar ga ne more zmanjšati pod
zakonski minimum.
pogodbe mora potrditi notar. Zakon obravnava zmanjšanje osnovnega kapitala enotno, ne da bi ločeval
nominalno in efektivno zmanjšanje osnovnega kapitala. Efektivnemu zmanjšanju osnovnega kapitala sledi tudi
izplačilo dela osnovnega kapitala družbenikom in zmanjšanje premoženje družbe, pri nominalnem zmanjšanju
kapitala pa gre za zmanjšanje osnovnega kapitala in prerazporeditev sredstev v rezerve družbe.
6. Ocenitev stvarnih vložkov

Pri zagotavljanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki je bistvenega pomena vrednost stvari. Pri osebnih
družbah zakon dopušča določitev vrednosti vloženih stvari samim družbenikom, ker z morebitno napačno
ocenitvijo upniki niso ogroženi, saj družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem.
Pri ocenjevanju stvarnih vložkov v kapitalskih družbah pa zakon poskuša zagotoviti realno vrednost, zlasti če gre
za premoženje velike vrednosti. Vrednost stvarnih vložkov lahko družbeniki ugotavljajo pred ali pa tudi po
sklenitvi pogodbe, vendar jo morajo ugotoviti pred vpisom družbe v register. Zakon določa, da morajo
ustanovitelji ugotoviti vrednost stvarnega vložka in o tem sestaviti poročilo, ki ga morajo tudi podpisat
(praviloma bodo poročilo podpisali vsi družbeniki, vendar je pri večjem številu družbenikov možno, da bodo
družbeniki za ocenitev stvarnih vložkov, sestavitev in podpis poročila o stvarnih vložkih, ki bo sestavni del
pogodbe, pooblastili določeno manjše število družbenikov). Če opravlja oceno stvarnih vložkov le določeno
število družbenikov, mora biti takšno pooblastilo zapisano v družbeni pogodbi, saj ocena stvarnega vložka vpliva
na vsakega družbenika in se mora vsak strinjati s prenosom svoje pravice, da osebno ocenjuje stvarni vložek, kar
pa se izkaže s podpisom družbene pogodbe, v kateri je takšno pooblastilo zapisano. Poročilo mora vsebovati opis
predmetov stvarnih vložkov in dejstva, na podlagi katerih se ugotavlja njihova vrednost. Bistveno je, da vrednost
stvarnega vložka ni manjša od višine prevzetega osnovnega vložka. Če je njegova vrednost manjša, mora razliko
med njegovo vrednostjo in prevzetim vložkom družbenik plačati v denarju. Če vrednost stvarnega vložka
presega osnovni vložek, lahko družba presežek odkupi ali pa ga družbenik brezplačno prepusti družbi.
Če je osnovni vložek vplačan v stvareh, v obliki stvarnega vložka in v denarju, govorimo o mešanem stvarnem
vložku. Četudi gre za dve različni obveznosti družbenika, ju je treba obravnavati kot enotno obveznost, saj
moramo pri delu osnovnega vložka, ki se vplača v stvareh, upoštevati določila zakona o ugotavljanju vrednosti.
Če družbenik prenaša delnice ali druge vrednostne papirje na družbo, mora opraviti prenos v skladu s predpisi o
prenosu vrednostnih papirjev, to je z indosamentom, če gre za delnico, ki se glasi na ime oz. z izročitvijo delnice,
če gre za delnico na prinosnika, s prenosom na račun novega imetnika pri centralnem registru Klirinško depotne
družbe, če gre za delnice v nematerializirani obliki, ali s cesijo, če gre za delnice, ki še niso bile izdane kot
vrednostni papir.
Vsi dogovori v zvezi z vplačilom stvarnih vložkov v družbo morajo biti podrobno opredeljeni v družbeni
pogodbi. Če bi družbeniki stvar ocenili previsoko in mimo običajnih vrednostnih kriterijev, odgovarjajo upnikom
odškodninsko po načelih, ki veljajo za spregled pravne osebnosti. Stvar so dolžni oceniti kot dobri
gospodarstveniki.
7. Enotnost in deljivost poslovnega deleža

Posamezni družbenik ima lahko ob ustanovitvi na podlagi vplačanega osnovnega vložka le en poslovni delež,
kasneje pa lahko pridobi več poslovnih deležev, ki ohranijo svojo samostojnost. Zakon dovoljuje, da se poslovni
deleži tudi delijo, vendar le v primeru odsvojitve ali dedovanja. O delitvi odloča skupščina družbenikov.
Družbena pogodba lahko prepove delitev (četrti odstavek 483. člena). Vrednost posameznega dela poslovnega
deleža, ki pridobi obliko samostojnega deleža, ne sme biti nižja od 50 eurov. Pri delitvi enega poslovnega deleža
na več poslovnih deležev mora biti vrednost deležev vseh skupaj enaka vrednosti prejšnjega enotnega deleža. Če
delež pripada večjemu številu oseb (skupni delež), se ne more deliti, če ne gre za odsvojitev ali dedovanje.
Imetniki enega poslovnega deleža uresničujejo pravice in odgovarjajo za obveznosti iz poslovnega deleža
skupno (skupnost družbenikov). Takšna skupnost bo najpogosteje nastala ob dedovanju poslovnega deleža
umrlega družbenika. Razdelitev pravic na poslovnem deležu v okviru skupnosti družbenikov ne pomeni delitve
poslovnega deleža. Na poslovnem deležu imajo lahko člani skupnosti enake ali pa različne pravice. Pravna
dejanja družbe učinkujejo proti vsem imetnikom skupnega deleža, tudi če so opravljena samo proti enemu izmed
njih. Skupnost družbenikov, ki ima pravice na enem poslovnem deležu, lahko uresničuje te pravice tudi po
skupnem zastopniku oz. pooblaščencu.
8. Poslovni delež v pravnem prometu

Odsvojitev poslovnega deleža je možna po vseh pravnih podlagah, s katerimi se prenaša pravica na stvari.
Običajno je to prodajna pogodba oz. darilna pogodba. Poslovni delež se deduje v skladu z zakonom o dedovanju.
Pravni posel, na podlagi katerega se poslovni delež odsvoji, mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa (tretji
odstavek 481. člena). Poslovni delež se lahko da tudi v zavarovanje tretjemu ali odstopi v skrbništvo s prenosom
pravice upravljanja nad njim. Družbena pogodba pa lahko odtujitev poslovnih deležev omeji ali pa zanjo določi
posebne pogoje. V družbeni pogodbi je lahko tudi določeno, da družbenik lahko odsvoji svoj poslovni delež
samo določeni osebi.

Družbena pogodba lahko določi, da je za odsvojitev poslovnega deleža tretjim, ki niso družbeniki, potrebno
soglasje večine ali pa vseh družbenikov, in pogoje za izdajo soglasja (vinkulacija poslovnega deleža) (sedmi
odstavek 481. člena ZGD-1). Vinkulacija se lahko vnese v družbeno pogodbo v obliki spremembe družbene
pogodbe in se lahko s spremembo družbene pogodbe tudi odpravi. Institucijo dajanja soglasja k odsvojitvi
poslovnega deleža je treba ločiti od predkupne pravice, ki pripada družbenikom po samem zakonu (peti dostavek
481. člena ZGD-1). Družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, mora ostale družbenike pisno obvestiti
o nameravani prodaji in o pogojih prodaje ter jih pozvati, da mu morebitni kupec sporoči svojo pripravljenost za
nakup poslovnega deleža v roku enega meseca od prejema obvestila. Če je poslovni delež pripravljenih kupiti
več družbenikov, postanejo imetniki prodanega deleža vsi kupci skupaj. Predkupna pravica se lahko z družbeno
pogodbo izključi ali pa se omeji samo na nekatere družbenike. Predkupno pravico je mogoče uporabiti samo pri
prodaji, ne pa tudi pri neodplačnem prenosu.
Če družbenik proda poslovni delež, neupoštevajoč zakonsko predkupno pravico drugih, nastopijo pravne
posledice obligacijskega prava v skladu s 512. členom OZ. Odsvoji se lahko tudi del poslovnega deleža, tako da
s tem nastane še en novi samostojni poslovni delež, katerega vrednost mora biti najmanj 50 eurov, ali pa se
odsvoji idealni delež poslovnega deleža. Za delitev poslovnega deleža je potreben sklep skupščine, sicer pa
delitev poslovnega deleža ni dopustna, razen pri odsvojitvi ali dedovanju.
Pri povečanju osnovnega kapitala imajo obstoječi družbeniki pod enakimi pogoji pri nakupu prednost pred
drugimi osebami. Gre za posebno prednostno pravico obstoječih družbenikov pri nakupu novih osnovnih
vložkov. Poslovne deleže je mogoče združiti v enega, če so osnovni vložki v celoti vplačani. Sklep o združitvi
morajo sprejeti vse družbeniki, če ni v družbeni pogodbi posebej določeno drugače.
Pri odsvojitvi poslovnega deleža se družbeniki spremenijo, vendar sprememba družbenikov ne pomeni
spremembe družbene pogodbe. Če nobeden od družbenikov ni pripravljen kupiti poslovnega deleža, družbeniki
pa niso dali soglasja za prodajo tretji osebi, lahko družbenik iz družbe izstopi (osmi odstavek 481. člena ZGD-1).
8.1. Položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža

S prenosom poslovnega deleža na pridobitelja le-ta pridobi položaj družbenika z vsemi pravicami, obveznostmi
in odgovornostmi, ki mu gredo iz poslovnega deleža, razen če v pogodbi o prenosu poslovnega deleža ni
dogovorjeno kaj drugega. Odsvojitelj in pridobitelj se lahko dogovorita, da bo odsvojitelj sodeloval pri naslednji
delitvi dobička, vendar pa ne more zadržati pravice do glasovanja. Takšen dogovor med njim in pridobiteljem
nima značaja pravice tretje osebe, ki bi izhajala iz družbene pogodbe. Temeljna naloga pridobitelja je, da sporoči
pridobitev poslovnega deleža družbi, torej t.i. poslovodji. Pridobiteljeva dolžnost je tudi dokazati pridobitev
poslovnega deleže. Za pridobitelja poslovnega deleža se šteje le tisti, ki poslovodji prijavi, da je pridobil
poslovni delež, in pridobitev dokaže, praviloma s pogodbo, ki je sestavljena v notarski obliki. Prenos poslovnega
deleža med odsvojiteljem in pridobiteljem je individualni obligacijski pravni posle, izjava o pristopu pa ima
značaj pristopa k družbeni pogodbi. Poslovni delež pripada pridobitelju tudi, če se družbi ni priglasil, vendar pa
brez priglasitve ne more izvrševati pravic kot družbenik.247
Vpis novega pridobitelja v sodnem registru za to, da bi družbenik lahko uveljavljal svoje pravice kot družbenik,
ni potreben. Vpis spremembe družbenika v sodnem registru je deklarativne narave.
8.2. Lastni poslovni deleži

D.o.o. je pravna oseba in je lahko tudi imetnik lastnih poslovnih deležev, vendar pa zakon pridobitev lastnih
poslovnih deležev in njihovo imetništvo omejuje zaradi varstva upnikov. Družba tako lahko odplačno pridobi
lastne poslovne deleže šele, če so v celoti plačani in ko oblikuje rezerve za lastne deleže (drugi odstavek 500.
člena ZGD-1). Za plačila, opravljena v nasprotju z navedenim, se šteje, da gre za vračilo prepovedanih plačil po
496. členu ZGD-1. Družba pa ne more pridobiti vseh poslovnih deležev in postati sama svoj lastnik (četrti
odstavek 500. člena). Če bi družba pridobila vse deleže sama, bi kot družba po prvem odstavku 471. člena
prenehala obstajati, saj osnovno glavnico sestavljajo vložki družbenikov. V družbi ne bi bilo mogoče izvajati
upravljalskih upravičenj, če bi družba sama pridobila vse poslovne deleže. Zakon načeloma omejuje možnost
pridobivanja poslovnih deležev proti plačilu.
ZGD-1 sledi splošnemu načelu prepovedi pridobivanja lastnih poslovnih deležev proti plačilu in določa, da
družba lahko opravi plačila za pridobitev lastnih poslovnih deležev šele, ko oblikuje rezerve za lastne deleže.
247
S priglasitvijo družbi se družbenik legitimira kot družbenik. Priglasitev mora družbenik opraviti pisno ali
ustno, tudi če je družbenikom znano dejstvo, da je družbenik odsvojil poslovni delež pridobitelju. Prijava ni
vezana na nobeno obliko. Do priglasitve novega pridobitelja družba odsvojitelja še vedno obravnava kot
družbenika. Priglasitev ni samo poočitenje volje pridobitelja, temveč ima za pridobitelja poseben pravnodružbeni
značaj prevzema pravic in obveznosti kot družbenika. Priglasitev mora pridobitelj opraviti poslovodji. Pridobitelj
odgovarja za obveznosti iz poslovnega deleža, tudi če jih ni posebej poznal.
Smiselno se navedeno nanaša tudi na zastavo lastnih poslovnih deležev (drugi odstavek 500. člena).
PRAVICE IN OBVEZNOSTI DRUŽBENIKOV

1. Pravni položaj družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo
Status ustanovitelja in pozneje po registraciji družbenika pridobi fizična ali pravna oseba s podpisom družbene
pogodbe, na podlagi katere prevzame obveznost vplačati osnovni vložek. Od dneva sklenitve družbene pogodbe
do vpisa družbe v register je družbenik v primeru odškodninske odgovornosti v pravnem razmerju do drugih
družbenikov in do tretjih oseb, z vpisom družbe pa se oblikuje dodatno pravno razmerje med družbenikom in
družbo. Imena družbenikov morajo biti sporočena sodišču v okviru posebnega seznama, ki se prilaga prijavi za
vpis družbe. Položaj družbenika je urejen z zakonom, zlasti s prisilnimi določbami zakona, družbeno pogodbo in
s sklepi skupščine.
2. Obveznosti družbenika
Obveznosti družbenika delimo na temeljne, stranske, naknadne in zakonske.
2.1. Temeljne obveznosti

2.1.1. Plačilo osnovnega vložka
Med temeljne obveznosti družbenika štejemo:
1. obveznost plačila osnovnega vložka in
2. obveznost ohranjanja osnovnega kapitala.
Osnovni vložek je del ali pa celota premoženja, ki ga zagotovi družbenik v okviru osnovnega kapitala družbe; je
premoženjska vrednosti posameznega družbenika. Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo
vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobi družbenik namreč svoj poslovni delež (drugi odstavek 471. člena).
Višina osnovnega vložka družbenika mora biti določena v pogodbi, vendar ne sme biti nižja od 50 eurov.
Praviloma se osnovni vložek zagotavlja v denarju, če ni dogovorjeno, da družbenik lahko da osnovni vložek v
obliki stvarnega vložka oz. stvarnega prevzema.248
Družbenik mora vplačati osnovni vložek v denarju ali kot stvarni vložek oz. stvarni prevzem. Osnovni vložki
med družbeniki so praviloma enaki, vendar pa zakon določa tudi možnost, da se družbeniki dogovorijo o različni
višini osnovnih vložkov (prvi odstavek 471. člena). Če je z družbeno pogodbo dogovorjeno, da družbeniki
plačajo ob ustanovitvi samo del osnovnega vložka (kar je možno pri denarnih vložkih, ne pa pri stvarnih), velja
zakonsko pravilo, da morajo vsi družbeniki vplačati enak sorazmeren del osnovnega vložka (prvi odstavek 484.
člena). To določilo ni prisilne narave in v družbeni pogodbi se lahko dogovorijo drugače. Temeljne obveznosti
vplačila osnovnega vložka družbenik ne more biti oproščen. Prepoved oprostitve družbenika, da vplača osnovni
vložek, je vnesena v zakon zaradi varstva upnikov in zagotavljanja temeljnih pogojev družbe, da lahko posluje.
Če bi družbeniki kljub temu oprostili družbenika vplačila osnovnega vložka, odgovarjajo za obveznosti družbe v
višini oproščenega vplačila, v okviru spregleda pravne osebnosti. Zakon družbeniku prepoveduje, da bi pobotal
svojo terjatev z zahtevkom družbe za plačilo osnovnega vložka. Prepoved oprostitve vložka, razen če gre za
sočasno zmanjšanje osnovnega kapitala. Družba lahko ob zmanjšanju osnovnega kapitala tudi sorazmerno
oprosti družbenika plačila osnovnega vložka in to največ za znesek, ki je sorazmeren zmanjšanju osnovnega
kapitala (tretji odstavek 484. člena). Zakon dosledno zahteva, da družbenik vplača osnovni vložek v celoti in
pravočasno. V primeru zamude mora po zakonu plačati zamudne obresti. Zakonska obveznost plačati zamudne
obresti ni ovira za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, če je škoda višja od zamudnih obresti. 249 Plačilo
osnovnega vložka in obresti v primeru zamude in morebitno odškodnino uveljavlja po vpisu družbe poslovodja v
imenu in za račun družbe. Pred vpisom pa je plačilo osnovnih vložkov možno uveljaviti s tožbo, pri čemer so
aktivno legitimirani vsi družbeniki, zastopa pa jih lahko poslovodja.
2.1.1.1. Izključitev družbenika zaradi zamude (kaduciranje)

Najtežja sankcija za neplačilo oz. za plačilo v zamudi je izključitev družbenika iz družbe. Ta postopek v pravni
teoriji imenujemo kaduciranje.250 Kaduciranje ni obvezna institucija, vendar pa se lahko družbeniki že v
248
Vsak družbenik lahko ob ustanovitvi prispeva samo en osnovni vložek in ima takoj po vpisu družbe v sodni
register le en poslovni delež (drugi odstavek 471. člena). Pozneje pa ima lahko več poslovnih deležev. Določba o
prepovedi več osnovnih deležev ob ustanovitvi je povezana z zakonskimi ovirami v pravnem prometu s
poslovnim deležem. Zakonodajalec želi s to določbo tudi ohraniti značilnost položaja družbenika kot člana
družbe.
249
V družbeni pogodbi ni mogoče dogovoriti pogodbene kazni, ker naše pravo prepoveduje pogodbeno kazen za
denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ). Pogodbeno kazen lahko dogovorijo družbeniki le za
nepravočasno izročitev stvarnega vložka družbi.
250
Kaduciranje je posledica jasne opredeljenosti zakonodajalca, da zagotovi vplačilo osnovne glavnice zaradi
varstva upnikov.
družbeni pogodbi dogovorijo o tem, da bo družbenik, ki ne bo pravočasno plačal svojega osnovnega vložka,
izključen. Določila zakona o kaduciranju so prisilne narave in jih družbena pogodba ne more spremeniti.
Kaduciranje je možno samo zoper družbenika, ki se je obvezal vplačati osnovni vložek v denarju, ne pa
družbenika, ki vlaga stvarne vložke.
Z izključitvijo družbenika iz družbe pa ne preneha njegova obveznost vplačati osnovni vložek, preneha mu le
status družbenika, vendar pa ga s tem družba v skladu z drugim odstavkom 484. člena ne oprosti plačila
osnovnega vložka. Družba lahko tudi po izključitvi družbenika od njega uveljavlja plačilo osnovnega vložka in
plačilo odškodnine. Družbenik lahko ponovno pridobi status družbenika, če vplača svoj vložek in morebitno
odškodnino. Družbenik mora biti pisno pozvan, da plača osnovni vložek v roku, ki pa ne sme biti krajši od enega
mesece. Pisni poziv družbeniku, ki je v zamudi, pošlje poslovodja. V likvidacijskem postopku ga pošilja
likvidacijski upravitelj oz. v stečaju stečajni upravitelj.
Kaduciranje je možno izpeljati zoper vsakega družbenika, tudi zoper edinega družbenika v družbi.251
Postopek kaduciranja ne more potekati zoper družbenika, ki ne izpolnjuje stranskih ali dodatnih obveznosti. Če
družbenik ne vplača vložka na podlagi poziva v celoti, preide družbenikov delež v celoti, vključno z že
opravljenimi delnimi vplačili, na družbo, o čemer se družbenik pisno obvesti (drugi odstavek 486. člena). Družba
pridobi omenjeni delež z iztekom omenjenega roka. Osnovni vložek oz. pozneje poslovni delež ostane z
izključitvijo družbenika nespremenjen. Prenos nevplačanega deleža na družbo ne pomeni prenosa lastnine, saj
družba ne more pridobiti lastnih poslovnih deležev, za katere vložki niso v celoti vplačani (500. člen). Družba
pridobi le skrbniško pravico nad omenjenim vložkom, pri čemer mora poskrbeti za njegovo plačilo od
zamudnikovih prednikov, če pa to ni mogoče, lahko družba poslovni delež proda na dražbi (488. člen). Družba ni
pravni naslednik izključenega družbenika in prav tako ne more uveljavljati nobenih pravic na podlagi deleža.
2.1.1.2. Jamstvo zamudnikovih prednikov

Za izostanek plačila osnovnega vložka izključenega družbenika jamčijo na podlagi zakona vsi njegovi predniki,
če družbenik ni bil tudi ustanovitelj (487. člen). Jamstvo prednikov se lahko uveljavlja, če je izključen družbenik
na kakršnikoli pravni podlagi pridobil delež od predhodnega imetnika. Zakonsko jamstvo velja za vse prednike
enako, vendar pa postopek uveljavljanja loči neposrednega prednika od drugih prednikov. Plačilo zamujenega
zneska je treba zahtevati najprej od neposrednega družbenikovega prednika. Ta mora po zakonu plačati v roku
enega meseca. Družba ni dolžna tožiti neposrednega prednika, temveč lahko po izteku enomesečnega roka
zahteva plačilo od njegovega prednika. Poziv neposrednemu predniku je pogoj, da se lahko zahteva plačilo od
drugih prednikov (obveznost notifikacije). Z vplačilom zamujenega zneska pridobi prednik osnovni vložek oz.
poslovni delež izključenega družbenika. Če je izključeni družbenik vplačal del svojega deleža, ima pravico do
izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža v času izključitve. Družba mu je to dolžna izplačati
najkasneje v šestih letih od dneva izključitve, če v družbeni pogodbi ni drugače dogovorjeno. Če družba od
družbenika uveljavlja sočasno tudi plačilo odškodnine, lahko družba zadrži izplačilo ocenjene vrednosti deleža
izključenemu družbeniku do dokončne odločitve o višini odškodnine, ki jo je družbenik dolžan plačati družbi
(peti odstavek 502. člena). Če družba plačila poslovnega deleža ne more uveljaviti od prednikov, lahko poslovni
delež proda na družbi. Z dražbo naj bi se zagotovila realna vrednost poslovnega deleža in sočasno ovrednotila
tudi vrednost, ki jo je izključeni družbenik delno že vplačal. Prodaja je možna tudi na podlagi neposredne
pogodbe brez dražbe, vendar samo, če izključeni družbenik s tem soglaša (488. člen). 252
2.1.1.3. Odgovornost družbenikov za preostalo plačilo

Če družba ni uspela doseči plačila osnovnega vložka od izključenega družbenika oz. njegovih prednikov in tudi
ne s prodajo na dražbi, nalaga zakon vsem družbenikom dolžnost vplačila preostalega dela vložka. Vsak
družbenik je odgovoren za drugega družbenika, če ta ne izpolni svoje temeljne obveznosti. Odgovornost
družbenikov je v tem primeru omejena z višino izostalega vplačila. Družbeniki niso dolžni plačati omenjenega
poslovnega deleža kot odškodnino, temveč kot nadomestno plačilo. 253 Odgovornost za vplačilo je solidarna. Če
posamezni družbenik ne more plačati, se dolžnost drugih družbenikov sorazmerno poveča. S celotnim plačilom
poslovnega deleža postanejo družbeniki solastniki poslovnega deleža izključenega družbenika, v sorazmerju s
svojimi plačili.
2.1.2. Ohranjanje osnovnega kapitala

251
Postopek kaduciranja zoper edinega družbenika je pravno sicer možen, vendar bo nepotreben, saj zakon
določa, da mora družbenik, če ustanavlja družbo sam, vplačati celotni vložek ali pa zagotoviti varščino. Postopek
kaduciranja je možen tudi zoper dediče ali pravne naslednike družbenika, na katere je prišla obveznost plačila
vložka.
252
Jamstvo zamudnikovih prednikov se nanaša samo na denarne vložke, ne pa tudi na stvarne vložke.
253
Gre za zakonski prevzem dolga oz. pristop k dolu, saj družbenik s to določbo zakona ni razrešen obveznosti
plačila svojega deleža. Vsak družbenik je pri obveznosti plačila omejen s sorazmerno velikostjo svojega
poslovnega deleža v razmerju do osnovnega kapitala.
Druga temeljna obveznost družbenika je ohranjanje osnovnega kapitala z namenom varstva družbine sposobnosti
poslovanja in varstva upnikov. Obveznost plačila osnovnega vložka in obveznost ohranjanja kapitala sta
komplementarni obveznosti, pri čemer je prva enkratna, druga pa stalna in povezana s stalnostjo statusa
družbenika.254
Ohranjanje osnovnega kapitala družbe pomeni ohranjanje vrednosti premoženja družbe, ki je evidentirano v
poslovnih knjigah in od katerega so odštete obveznosti. Družbeniki morajo ohranjati osnovni kapital družbe, ki
je vpisan v sodnem registru. Zakon vsebuje vrsto določil, s katerimi se zagotavlja ohranitev osnovnega kapitala,
kot so:
1. prepoved izplačil družbenikom;
2. posojilo družbenika družbi (posojilo tretjih oseb z zavarovanjem družbenika in kapitalska nadomestna
posojila se štejejo kot premoženje družbe) in
3. prepoved vrnitve posojila pred uvedbo stečaja.
2.1.2.1. Prepoved izplačila družbenikom

Načelo ohranjanja osnovnega kapitala družbe se varuje predvsem z zakonsko prepovedjo kakršnihkoli izplačil iz
premoženja, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala (prvi odstavek 495. člena). Gre za prepoved izplačila
vrednosti, ki bi zmanjšala vrednost premoženja družbe pod višino osnovnega kapitala. Prepovedano je izplačilo
na podlagi razmerij, ki temeljijo na družbeni pogodbi. 255 Prepovedane so tudi vse oblike t.i. prikritega izplačila
dobička v obliki družbeniških poslovnih razmerij.256
Sankcija za zmanjšanje osnovnega kapitala z izplačilom družbenikom je zakonska dolžnost vračila vseh
prepovedanih izplačil. Družbeniki morajo vrniti vsa izplačila, s katerimi se ogroža osnovni kapital (496. člen).
Niso pa prepovedana izplačila na podlagi zmanjšanja osnovnega kapitala po 520. členu. Gre za vračila izplačil,
ki so jih družbeniki sprejeli v nasprotju z zakonsko prepovedjo izplačil, ki ogroža osnovni kapital. Družbeniki
morajo vrniti omenjena prejeta izplačila ne glede na to, ali so obogateni ali ne, saj podlaga za vrnitev ni
neopravičena obogatitev.257 Družbenik je dolžan vrniti celotno premoženjsko vrednost, ki jo je prejel od družbe
na kakršenkoli način v nasprotju z omenjeno prepovedjo. Po svoji naravi omenjeno določilo omogoča
vzpostavitev prejšnjega stanja, ki so ga družbeniki obljubili s podpisom družbene pogodbe. 258
Če posamezni družbenik ne more vrniti prepovedanega izplačila, odgovarjajo za vrnitev drugi družbeniki,
vendar je njihova odgovornost za vrnitev prepovedanega izplačila pogojena z varstvom upnikov. Preostali
družbeniki jamčijo za znesek, ki ga je treba vrniti le, če je to nujno za poravnavo obveznosti upnikom družbe.
Posamezni družbeniki odgovarjajo sorazmerno s svojimi poslovnimi deleži.
Položaj poslovodje je z zakonom posebej urejen. 259 Če je poslovodja kriv za izplačilo, odgovarja kot družbenik z
254
Obveznost ohranjanja kapitala skuša uresničevati načelo varstva premoženja družbe, zlasti pa namembnosti,
ne pa tudi lastnine družbe. Ohranjanje osnovnega kapitala preprečuje podkapitalizacijo oz. kapitalske
neustreznosti družbe in je v funkcionalni povezanosti z omejeno odgovornostjo družbenikov za obveznosti
družbe.
255
Načelo prepovedi izplačila družbenikom se ne nanaša na plačila, ki jih je družba dolžna izplačati družbenikom
na podlagi obligacijskih razmerij. Zakon prepoveduje izplačila, ki temeljijo na družbeniških razmerjih, ki so
urejena v družbeni pogodbi.
256
Tako je npr. prepovedan nakup določenega blaga od družbenika po višji ceni, kot je običajna tržna cena,
izplačila visokih avansov ali visoko plačilo posameznemu družbeniku za opravljeno delo za družbo.
Prepovedana so tudi izplačila družbenikom, ki se opravijo prek tretjih oseb za račun družbenika, npr. plačila, ki
se opravijo zakoncu (hipotetični posli).
257
Vrnitev je posledica kršitve obveznosti ohranjanja osnovnega kapitala.
258
Načelo vračanja prepovedanih izplačil je povezano z dobro vero prejemnika. Če je bil prejemnik v dobri veri,
ni dolžan vrniti prejetega izplačila, razen če družba potrebuje plačilo za poravnavo obveznosti upnikom družbe.
Zakon pri tem odstopa od splošnega načela varovanja premoženja družbe, je pa dosleden pri varovanju interesov
upnikov. S to določbo zakon olajšuje položaj določenih družbenikov, zlasti tistih, ki niso neposredno vključeni v
upravljanje in vodenje družbe (pasivni družbeniki). družbeniki so različno odgovorni za vrnitev prepovedanih
izplačil. Dobra vera se ugotavlja v trenutku sprejema izplačila.
259
Zakon je pri tem sprejel t.i. subsidiarno kolektivno odgovornost družbenikov, ki jo je mogoče uresničiti samo
pod pogojem, da družba potrebuje ta sredstva za poravnavo svojih obveznosti upnikom. V okviru subsidiarne
odgovornosti drugih družbenikov za vrnitev prepovedanih izplačil je položaj poslovodje, če je odgovoren za
neupravičeno izplačilo, posebej urejen z zakonom. Zakon poslovodji nalaga, da vrne družbi vrednost v višini
vrednosti, ki jo mora vrniti družbenik z največjim poslovnim deležem. Gre za zakonsko pavšalno odškodnino, ki
jo mora poslovodja plačati družbi, če je odgovoren za prepovedano izplačilo družbenikom. Obveznost
poslovodje si je potrebno razlagati v okviru institucije subsidiarne kolektivne ugodnosti, ki je omenjena v tretjem
odstavku 496. člena. To pomeni, da za vrnitev plačila, ki ga ni možno izterjati od posameznega družbenika,
odgovarjajo vsi družbeniki v sorazmerju s svojim deležem, pri čemer se šteje, da ima poslovodja enak poslovni
največjim poslovnim deležem (tretji odstavek 496. člena).
2.1.2.2. Posojilo družbenika družbi namesto lastnega kapitala

V zvezi s temeljno obveznostjo družbenika ohranjati osnovni kapital zaradi varstva premoženja družbe in varstva
upnikov zakon družbenikom dovoljuj, da bi družbi dali posojilo takrat, ko bi kot dobri gospodarstveniki morali
družbi zagotoviti lastni kapital (prvi odstavek 498. člena). Družbeniki so primarno poklicani, da skrbijo za
zagotovitev gospodarskih pogojev za delovanje družbe, zlasti za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe.260
Potrebna sredstva lahko družbeniki zagotovijo na različne načine, predvsem z zvišanjem osnovne glavnice
družbe, naknadnimi vplačili in tudi s posojili. Če družbeniki zagotavljajo sredstva družbi z zvišanjem osnovne
glavnice ali z dodatnimi vplačili, gre za zvišanje lastnega kapitala družbe, če pa zagotovijo sredstva s posojili, se
v družbi povečuje tuj kapital.261 Zakon načelo svobodnega financiranja družbe omejuje s potrebo po varstvu
upnikov in z odgovornostjo družbenikov, da gospodarno ravnajo pri financiranju družbe. Načelo svobodnega
financiranja družbenikov pomeni,d a družbenikov nihče ne prisiljuje, da bi morali svoje lastno premoženje dati
na razpolaga družbi.
Zagotavljanje sredstev lastni družbi s financiranjem je ena izmed oblik finančne strategije. Posojilo, ki ga družbi
zagotovi družbenik, postavlja družbenika v dvojno vlogo: je posojilodajalec in družbenik, njegovo posojilo ima z
vidika narave sredstev lastnost tujih sredstev, vendar pa ta sredstva nimajo enakega značaj kot resnično tuja
sredstva od tretjih. Po svoji naravi je lastni kapital družbe rizični kapital, medtem ko tuj kapital ni rizični kapital.
V praski se zato družbeniki pogosto izogibajo vlaganju v rizični kapital in poskušajo družbi zagotoviti tuj kapital
v obliki posojila z namenom, da v primeru stečaja lahko nastopajo glede vloženega posojila kot upniki. Pri tem
lahko družbeniki zavestno oškodujejo upnike.
Zakon ne posega v posojilno razmerje med družbenikom in družbo, če družba ni v stečajnem postopku ali v
postopku prisilne poravnave. Zakon posega in spreminja posojilno razmerje v družbeno razmerje le, če ima
družba težave z izplačilom obveznosti in so te težave prispevale k temu, da je nad družbo začet stečajni postopek
ali pa postopek prisilne poravnave. Prepoved zahtevka za vrnitev posojila pa je pogojena tudi z dejstvom, da je
družbenik dal družbi posojilo v času, ko bi ji kot dober gospodarstvenik moral zagotoviti lastni kapital. Zakon
določa, da se posojilo šteje za premoženje družbe, kar pomeni, da pri tem ne gre za povečanje osnovnega
kapitala družbe, pa tudi ne osnovnega vložka družbenika, temveč ima naravo naknadnega vplačila, in zato
omenjen institut ni neposredno povezan s spregledom pravne osebnosti. Ta institucija je uvedena v zakon zaradi
varstva upnikov v insolvenčnem postopku. Posojila se spreminjajo v premoženje družbe ne glede na naravo
posojila. Posojilo, ki ga da družbenik družbi, ima lahko naravo parciaričnega posojila. 262
Zakonska določba o spreminjanju posojila v premoženje družbe velja tudi za družbenika, ki je po odobritvi
posojila izstopil ali bil izključen iz družbe. Ali bi družbenik moral kot dober gospodarstvenik zagotoviti družbi
lasten kapital, se ocenjuje glede na stanje, ko je družbenik dal posojilo. To bi bilo praviloma takrat, kadar bi
nastopila kapitalska neustreznost.263 Če je družba v stečaju ali postopku prisilne poravnave, se celotno posojilo
šteje za premoženje družbe. Zakon ne dovoljuje delitve posojila na del, ki se šteje za premoženje družbe, in del,
ki bi bilo posojilo.
2.1.2.3. Posojilo tretjih oseb z zavarovanjem družbenika

Pravilo o spreminjanju posojila v premoženje družbe se z zakonom v določenih primerih razširja tudi na tretje
osebe, ki dajo družbi posojilo. Tudi njihovo posojilo se spreminja v premoženje družbe pod pogojema, da je bilo
posojilo odobreno v času, ko bi družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali zagotoviti družbi lasten kapital, in
da je eden ali več družbenikov dalo zavarovanje posojilodajalcu za vračilo posojila ali se je k temu zavezalo kot
porok. Svoje posojilo bo posojilodajalec lahko izterjal od družbenika, ki je dal zavarovanje ali pa se je zavezal
vrniti posojilo kot porok. Gospodarsko je takšno posojilo spremenjeno v premoženje družbe in v breme
delež kot družbenik z največjim poslovnim deležem. Če je poslovodja tudi družbenik, mora kot družbenik
sodelovati v vrnitvi prepovedanih plačil sorazmerno s svojim družbeniškim deležem in še dodatno kot
poslovodja z deležem, ki je enak največjemu poslovnemu deležu.
260
Kapitalska ustreznost družbe pomeni, da družba vedno razpolaga z ustreznim kapitalom glede na obseg in
vrsto poslov v okviru svoje dejavnosti ter glede na tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov (6.
člen ZFPPod).
261
Z vidika upnikov se njihovo varstvo zagotavlja le z lastnim kapitalom, ne pa tudi z zagotovitvijo tujega
kapitala. V primeru stečaja družbenik ne more zahtevati vrnitve osnovnega vložka in dodatnih vplačil, lahko pa
bi uveljavljal vrnitev posojila.
262
Parciarično posojilo da posojilodajalec posojilojemalcu na podlagi pogodbe. Na njeni podlagi ima
posojilojemalec namesto plačila obresti pravico biti udeležen pri dobičku.
263
Nastop kapitalske neustreznosti se domneva v primeru, če je izguba iz tekočega leta skupaj z prenesenimi
izgubami iz prejšnjih let dosegla polovico osnovnega kapitala družbe (drugi odstavek 10. člena ZFPPod).
družbenika. Posojilodajalec pa lahko uveljavlja iz stečajne mase le izplačilo razlike, ki je ni dobil oz. je ne bi
dobil iz naslova zavarovanja ali poroštva (drugi odstavek 498. člena). Za tovrstno posojilo družbi se ne šteje, če
tretji ni izkoristil pravice zahtevati zavarovanja oz. pravice odpovedi pogodbe in vračila danega posojila (četrti
odstavek 498. člena).264
2.1.2.4. Gospodarska nadomestna posojila

Zakonska institucija spreminjanja posojila v premoženje družbe se ne nanaša samo na denarna posojila, temveč
tudi na druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki z gospodarskega vidika ustrezajo naravi posojila
(gospodarsko nadomestno posojilo) (tretji odstavek 498. člena). 265 Zakon posebej ureja gospodarsko nadomestno
posojilo, ki ga dobi družba v sistemu povezanih družb. Pri obravnavanju drugih pravnih dejanj, ki so podobna
posojilu družbi namesto lastnega kapitala, je treba vedno ocenjevati njihovo funkcionalnost oz. gospodarsko
pomembnost. Kakršnakoli premoženjska vrednost, ki jo družbenik vlaga v družbo z namenom zagotoviti sebi
varnejše premoženjsko stanje, se praviloma šteje za posojilo družbi. 266 Gospodarsko nadomestno posojilo se bo v
računovodskih izkazih izkazovalo na pasivni strani kot obveznost družbe.
2.1.2.5. Prepoved vrnitve posojila pred uvedbo stečaja

Posojilo namesto lastnega kapitala in gospodarsko nadomestno posojilo ali gospodarska nadomestna uporabna
pravica se ne more uveljavljati v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave. Zaradi preprečevanja
špekulativnih postopkov družbenika zakon v 499. členu posebej določa sankcijo, če je družbeniku svoje posojilo
uspelo vrniti neposredno pred stečajem. Če je družba vrnila posojilo v zadnjem letu pred uvedbo stečaja, mora
družbenik vrniti posojilo v stečajno maso.267 Zakon v prvem odstavku 499. člena izrecno ne določa, da mora
družbenik, ki mu je družba vrnila posojilo, vrniti posojilo, temveč govori le o družbeniku, ki je dal zavarovanje
ali jamčil kot porok za posojilo, ki ga je dala tretja oseba družbi (gospodarsko nadomestno zavarovanje). Ne
glede na to pa je treba 499. člen razlagat tako, da je tudi družbenik, ki mu je družba vrnila posojilo v zadnjem
letu pred uvedbo stečaja, dolžan to posojilo vrniti. Posebno pravilo pa velja pri gospodarskem nadomestnem
zavarovanju. Družbenik, ki je dal zavarovanje, mora družbi vrniti le posojilo do višine zavarovanja ali do
prevzetega poroštva v času vračila posojila. Družbenik, ki je dal zavarovaje, se izenačuje z družbenikom, ki je
dal posojilo, vendar je njegova obveznost omejena na višino danega zavarovanja. 268
2.2. Stranske obveznosti

Zakon posebej ne ureja stranskih obveznosti, vendar pa je dovoljeno, da družbena pogodba določa tudi
morebitne obveznosti, ki jih imajo družbeniki do družbe poleg plačila osnovnega vložka. Ta možnost je v skladu
s splošnim načelom svobodnega oblikovanja medsebojnih razmerij družbenikov in določanja obveznosti
družbenikov do družbe in družbe do družbenikov. S stranskimi obveznostmi, ne glede na to, kakšne narave so,
pa se ne more spreminjati temeljne značilnosti d.o.o. Družbeniki lahko prevzamejo obveznosti do družbe tudi na
podlagi posebne pogodbe. V takem primeru imajo te obveznosti obligacijskopravni značaj in niso povezane s
položajem družbenika v družbi, družbenik pa se obravnava v razmerju do družbe kot tretji.269
Stranske obveznosti družbenika so lahko vzajemno povezane z obveznostmi družbe do družbenikov (prvi
264
Tako je v primeru, če je družba najela kredit, za katerega je prevzel poroštvo družbenik, pa kreditodajalec ni
uveljavljal poroštva od družbenika ali pa ni razdrl kreditne pogodbe zaradi prezadolženosti družbe v skladu z
drugim odstavkom 1067. člena ZOR. V tem primeru se šteje, da družbenik ni dal družbi posojila namesto
lastnega kapitala, ker bo moral iz svojega premoženja kot porok vrniti kredit banki.
265
V teoriji govorimo o gospodarskem nadomestnem posojilu, tako se tudi atipično tiho družbeništvo družbenika
z lastno družbo šteje za gospodarsko nadomestno posojilo. V določenih primerih se lahko tudi posojila ožjih
sorodnikov družbenika štejejo za posojila, ki gredo v premoženje družbe.
266
To je tudi opustitev uveljavljanja terjatve družbenika za določeno opravljeno storitev ali uveljavljanja
najemnine za prostor, ki je v najemu v družbi. Najemnine, ki je ni pravočasno uveljavljal, družbenik ne more
uveljavljati v stečajnem postopku. V teoriji govorimo o t.i. gospodarsko nadomestni uporabni pravici ali o
gospodarsko nadomestni storitvi.
267
Rok začne teči od uvedbe stečaja, to je od dneva, ko je sodišče sprejelo predlog za začetek stečajnega
postopka. Sprejetje sklepa o začetku stečajnega postopka ni relevantno za začetek ugotavljanja enoletnega roka,
v katerem je pred uvedbo stečaja družba izplačala posojilo.
268
Družbenik lahko predmet zavarovanja prepusti družbi in se s tem reši obveznosti, npr. družbenik je dal
hipoteko tretji osebi, ki je dala posojilo družbi. Družbenik bo prost odgovornosti za vrnitev posojila, če bo
hipotekarno pravico prenesel na družbo.
269
Stranske obveznosti se ločijo od običajnih obligacijskih obveznosti po tem, da morajo biti določene v
družbeni pogodbi in imajo značaj družbene obveznosti, četudi jih po naravi štejemo med obligacijske. Pri
stranskih obveznostih se družbenik ne obravnava kot tretja oseba, glede na to, da je ta obveznost povezana z
njegovim položajem družbenika.
Zakon omenja morebitne obveznosti kot sestavino družbene pogodbe (5. alinea tretjega odstavka 474. člena),
vendar pa v teoriji uporabljamo izraz stranske obveznosti. Stranska obveznost vedno predpostavlja, da je
družbenik izpolnil temeljno obveznost vplačila osnovnega vložka. Po svoji temeljni zasnovi utrjujejo stranske
obveznosti vez med družbo in družbenikom. Niso vezane na osebo družbenika, temveč na poslovni delež, kar
daje zagotovilo, da bo obveznost izpolnjena. Stranske obveznosti prinašajo korist vsem družbenikom. S
stranskimi obveznostmi je možno določiti, da so vsi družbeniki člani poslovodstva.270
Stranske obveznosti družbenikov so vedno v korist družbe in drugih družbenikov ter nimajo značaja varstva
upnikov. Prav tako niso povezane z obveznostjo ohranjanja osnovnega kapitala, ker se določila, ki se nanašajo na
ohranjanje osnovnega kapitala, ne uporabljajo pri stranskih obveznostih. Upniki družbe ne morejo poseči in
uveljavljati stranskih obveznosti družbenikov. To velja tudi, če stranske obveznosti posredno vplivajo na varnost
upnika, npr. obveznost družbenika, da družbi da določeno posojilo. Za veljavnost stranskih obveznosti je
potrebno, da so le-te dogovorjene v družbeni pogodbi v obliki notarske listine. Stranske obveznosti se lahko
dogovorijo tudi s spremembo družbene pogodbe. Vsebina, vrsta in obseg stranskih obveznosti morajo biti jasno
opredeljeni v družbeni pogodbi.
2.2.1. Vsebina stranskih obveznosti

Stranske obveznosti so načeloma lahko vse vrste obligacijskih obveznosti. Družbeniki se lahko dogovorijo, da
bodo družbi nekaj dali, storili, dopustili ali opustili. Zakon ne pozna nobenih omejitev. Pri opredeljevanju
vsebine stranskih obveznostih velja načelo avtonomije volje družbenikov. 271 Predmet stranske obveznosti je
lahko tudi denarna terjatev. Družbenik se lahko obveže, da bo vplačal določen denarni znesek v obliki
enkratnega ali večkratnega vplačila. V praksi bo kot najpogostejša stranska obveznost opredeljeno zagotavljanje
določenih denarnih posojil družbi. Stranska obveznost je, če se družbeniki v družbeni pogodbi dogovorijo, da
bodo kupovali ali prodajali družbi določeno blago oz. stvari in pravice.272
Vsebina stranskih obveznosti je lahko tudi razširitev konkurenčne prepovedi na posamezne družbenike, ki ni
zajeta v okviru generalne klavzule o konkurenčni prepovedi po zakonu. Prevzem opravljanja funkcije
poslovodstva je prav tako lahko predmet stranske obveznosti, pri čemer se lahko konkretizacija pravic in
obveznosti ureja v pogodbi o zaposlitvi. Stranske obveznosti je treba obravnavati kot sestavni del polivalentnega
družbenega razmerja, ki se ustvarja med družbo in družbenikom.
Od osnovnega vložka se stranske obveznosti ločujejo po tem, da niso namenjene oblikovanju osnovnega kapitala
družbe, zato zanje ne veljajo strogi zakonski predpisi, kot veljajo za zagotovitev osnovnega kapitala. Od
naknadnih vplačil pa se stranske obveznosti ločijo po tem, da niso namenjene utrjevanju premoženja družbe.
Obveznost naknadnih vplačil je povezana s sorazmerjem poslovnega deleža družbenika, za stranske obveznosti
pa to ne velja. Naknadna vplačila je družbeniku mogoče vrniti pod podoji iz 497. člena. 273 Pri prenosu pooblastil
za konkretizacijo vsebine in vrste ter obsega stranskih obveznosti je treba upoštevati načelo zvestobe in
zaupanje, zlasti pa načelo enakovrednih dajatev.
2.2.2. Prenos stranskih obveznosti

Stranske obveznosti so posredno ali neposredno povezane s poslovnim deležem. S prenosom deleža na drugega
družbenika preidejo tudi stranske obveznosti. Prenos stranske obveznosti temelji na enakem pravnem poslu kot
prenos poslovnega deleža. Ni pa možen prenos stranske obveznosti, ki je vezana na osebo družbenika. S
prenosom poslovnega deleža osebna obveznost preneha ali pa se glede na naravo spremeni v obligacijsko
razmerje. Z družbeno pogodbo je možno določiti, da se stranske obveznosti ne prenašajo skupaj s poslovnim
deležem ali da je za prenos stranske obveznosti potrebno soglasje drugih družbenikov.
Oprostitev ali sprememba stranskih obveznosti je možna s spremembo družbene pogodbe v notarski obliki. Za
spremembo je treba dobiti soglasje družbenika. Z izgubo položaja družbenika z izključitvijo ali z izstopom
preneha tudi stranska obveznost. Stranske obveznosti je možno tudi izpodbijati, in sicer pod enakimi pogoji kot
270
Stranske obveznosti omogočajo, da se d.o.o. individualizira v skladu s potrebami družbenikov. Določba
zakona o možnosti opredeljevanja stranskih obveznosti v družbeni pogodbi ima značaj generalne klavzule v
smislu možnosti prilagoditve notranjih družbenih razmerij potrebam družbenikov.
271
Vsebina stranskih obveznostih je odvisna zlasti od odnosov med družbeniki. Tako so stranske obveznosti pri
t.i. družinski d.o.o. praviloma drugačne od stranskih obveznosti, ki jih srečujemo pri družbenikih, ki jih ne
povezujejo sorodstvene vezi. Po stranskih obveznostih se praviloma ločiko tudi t.i. personalistične in kapitalske
d.o.o. Stranske obveznosti so lahko enostranske in vzajemne, odplačne ali neodplačne. Pri odplačnih in
vzajemnih mora družba družbeniku nekaj dati, storiti ali opustiti kot protivrednost.
272
Za stransko obveznost lahko štejemo tudi dogovor družbenikov, da bodo svoje poslovne deleže prodali
določeni osebi.
273
Stranske obveznosti se lahko dogovorijo tudi generalno v družbeni pogodbi, s tem da se z družbeno pogodbo
določijo kriteriji za konkretnejšo opredelitev. Konkretizacija se lahko opredeli tudi s posebno pogodbo.
druge sklepe skupščine. Stranske obveznosti se lahko razdrejo pod pogoji, ki so določeni v družbeni pogodbi, ali
pa s postopki, ki jih zakon predvideva za prenehanje statusa družbenika.
2.2.3. Stranske obveznosti in prenehanje družbe

Prenehanje stranskih obveznosti v likvidacijskem postopku je odvisno od njene vsebine in ciljev, ki se
uresničujejo s stranskimi obveznostmi. V postopku likvidacije stranske obveznosti ni mogoče ločiti od usode
poslovnega deleža, saj so stranske obveznosti povezane s poslovnim deležem. Status družbenika in njegov
poslovni delež v likvidacijskem postopku se ne spreminjata, kar pomeni, da se tudi stranske obveznosti ne
spreminjajo. Družba ne more poseči po poslovnem deležu, če družbenik ne izpolni stranske obveznosti v
likvidacijskem postopku. V stečaju je usoda stranskih obveznosti še bolj sporna, zlasti pa je vprašljivo, ali
stečajni upravitelj lahko izterja izpolnitev stranskih obveznosti od družbenika v stečaju. Teorija meni, da je treba
vsak konkreten primer v stečajnem postopku posebej obravnavati. Stranske obveznosti praviloma prenehajo z
začetkom stečajnega postopka. To stališče se utemeljuje z dejstvom, da z začetkom stečajnega postopka družba
in družbeniki ne uresničujejo ciljev, dogovorjenih v družbeni pogodbi.274
2.3. Naknadne obveznosti družbenika

Ohranjanje podjetja je eden od ciljev družbe. K temu prispevajo družbeniki tudi s tem, da po ustanovitvi družbe
poleg osnovnih vložkov vplačajo še določene denarne zneske v obliki naknadnih vplačil (491. člen). Pri tem gre
za prostovoljne obveznosti, ki jih družbeniki sprejmejo v sami družbeni pogodbi, lahko pa družbeniki sklep o
naknadnih vplačilih sprejmejo tudi pozneje. Vplačilo osnovnega vložka je konstitutivna sestavina ustanovitve
družbe. Naknadna vplačila pa so obvezna na podlagi družbene pogodbe in niso konstitutivne narave. Obveznost
je sicer originarna, ker mora biti določena v družbeni pogodbi, vendar pa ni zakonsko pogojena oz. predpisana. 275
Funkcija naknadnih vplačil je kritje potreb družbe oz. njenega podjetja, čeprav imajo pozitiven vpliv tudi na
varstvo upnikov. Obveznost naknadnih vplačil mora biti določena v družbeni pogodbi, ki lahko izrecno določi, v
kakšni višini morajo družbeniki opraviti naknadna vplačila, in čas vplačila. Obveznost naknadnih vplačil lahko
nastane tudi s spremembo družbene pogodbe, če ta pred spremembo ni vsebovala tovrstnih določil. O naknadnih
vplačilih odločajo vsi družbeniki soglasno.
2.3.1. Pravna narava naknadnih vplačil

Obveznost naknadnega vplačila, dogovorjena v družbeni pogodbi, ima značaj dolžniško-upniškega razmerja.
Družba pridobi terjatev do družbenika. V primeru zamude mora družbenik plačati zamudne obresti. Družbenik,
ki je pri naknadnem vplačilu v zamudi, je lahko izključen iz družbe v skladu s 486. členom, če družbena
pogodba ne določa drugače. Družba lahko zahteva naknadna zagotavljanja podpore uresničevanju družbenih
ciljev.
Zakon s številnimi določbami, zlasti pa v okviru konkurenčne prepovedi, delovanju družbenika, ki bi lahko
škodovalo interesom družbe, postavlja meje in sočasno določa, da mora opraviti določene postopke, ki
prispevajo k ciljem družbe. Družbenik ne sme sodelovati kot družbenik v drugi d.o.o. ali biti podjetnik
posameznik z dejavnostjo, ki je ali bi bila lahko v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo njegove prve družbe
(prvi odstavek 41. člena). Temeljno načelo privrženosti družbenika družbi je razvito v osebnih družbah in iz teh
preneseno v d.o.o.
3. Pravice družbenika
S podpisom družbene pogodbe in vpisom družbe v sodni register ustanovitelj postane kot imetnik poslovnega
deleža družbenik in pridobi vrsto pravic, ki mu gredo na podlagi zakona in pogodbe. V teoriji lahko pravice
družbenika glede na njihovo vsebino delimo na premoženjske in članske pravice.
Premoženjske pravice so zlasti pravice do poslovnega deleža, sodelovanja pri dobičku in dela likvidacijske mase.
Med članske pravice pa štejemo predvsem pravice do upravljanja z družbo in sodelovanja v organih družbe.
Zakon posebej določa, da ima družbenik pravico do informacije in vpogleda v poslovne knjige.
Glede na podlago ločilo zakonske pravice, ki jih določa zakon, in pravice, ki jih določa pogodba ( pogodbene
pravice). Med zakonske pravice štejemo omenjene premoženjske in članske pravice. Med pogodbene pravice pa
lahko štejemo pravice družbenikov terjati od družbe, da družba v njihovo korist nekaj da, dopusti ali opusti, ki so
določene v družbeni pogodbi. Glede na razmere družbenikov lahko pravice delimo na splošne in posebne.
Splošne pravice pripadajo vsem družbenikom, posebne pa samo nekaterim.
274
V stečajnem postopku se ne skušajo doseči enaki cilji kot v likvidacijskem postopku; v stečajnem postopku
naj bi dosegli poplačilo upnikov, v likvidacijskem pa prenehanje družbe in razdelitev premoženja.
275
Naknadna vplačila, ki so določena v družbeni pogodbi, so za družbenika obvezna, zato lahko ločimo obvezna
naknadna vplačila in prostovoljna naknadna vplačila, to je vplačila, ki jih vplačajo družbeniki po medsebojnem
dogovoru, ne da bi bil takšen dogovor utemeljen v družbeni pogodbi.
3.1. Premoženjske pravice

Med premoženjske pravice štejemo zlasti pravico do poslovnega deleža, do udeležbe v dobičku in delitve
likvidacijske mase ter do drugih premoženjskih ugodnosti.
3.1.1. Pravica do poslovnega deleža

Pogoj za pridobitev članskih in premoženjskih pravic je plačilo osnovnega vložka ob ustanovitvi oz. kasneje ob
povečanju osnovnega kapitala. Družbenik pridobi poslovni delež sorazmerno z vrednostjo osnovnega vložka v
osnovnem kapitalu družbe (drugi odstavek 471. člena). Poslovni delež pomeni članstvo in skupek upravičenj
družbenika ter je predmet imetništva in lastnine družbenika ipd. Poslovni delež je splošni pojem za vse vrste
pravic in obveznosti, ki jih ima družbenik. Poslovni delež opredeljuje tudi položaj družbenika v odnosu do
drugih družbenikov, zlasti pa pri uresničevanju upravljalskih članskih pravic. Poslovni delež je odvisen od
vrednosti osnovnega vložka in celotnega premoženja družbe, zlasti pa od sorazmerja njegove vrednosti z
vrednostjo osnovnega kapitala.
Družbenik ima lahko ob ustanovitvi samo en osnovni vložek in glede na to samo en poslovni delež. Pozneje po
ustanovitvi pa ima lahko družbenik več poslovnih deležev.
3.1.2. Pravica do udeležbe v dobičku

Zakonska pravica družbenika do udeležbe pri dobičku d.o.o. je premoženjska in je ena temeljnih pravic
družbenikov. To pravico lahko enačimo s pravico delničarja do dividende pri d.d. Zakon ne ureja podrobneje
vprašanja udeležbe družbenikov pri dobičku družbe, razen da v 494. členu konstituira pravico družbenikov do
udeležbe pri dobičku in določa zakonsko podlago za razdelitev dobička, če družbena pogodba ne določa drugače.
Družbeniki imajo pravico do deleža pri dobičku, in sicer na podlagi dobička, ugotovljenega v letni bilanci.
Pravica do udeležbe pri dobičku je zakonska in je ne bi bilo možno izključiti v družbeni pogodbi, razen če bi
družbenik namesto pravice do udeležbe pri dobičku dobil kakšno drugo pravico. 276 Omenjeno pravico je možno
realizirati le, če je dobiček ustvarjen. Določilo v družbeni pogodbi, da ima družbenik pravico do dobička v
vsakem primeru, ne glede na poslovni uspeh družbe, bi bilo v nasprotju z zakonom.
V zvezi z razdelitvijo čistega dobička je poleg določbe 494. člena treba upoštevati še tista določila v zakonu, ki
se nanašajo na vprašanje ugotavljanja in razdelitve dobička (53. do 70. člen).
Ustvarjen dobiček je treba razporediti, če zakon omogoča, da se dobiček uporabi za razdelitev med družbenike,
za izplačilo poslovodij (prvi odstavek 270. člena), za izplačilo dobička članom nadzornega sveta (284. in 514.
člen), za izplačilo stroškov in nagrad ob ustanovitvi (517. člen) in za združevanje z dobičkom drugih družb ali za
prenos dobička na druge družbe na podlagi podjetniških pogodb ob vnosu dobička (534. člen). Lahko se uporabi
tudi za rezerve in prek tega za pokrivanje izgube. Dobiček se lahko uporablja tudi za cilje in namene, ki niso
pridobitne narave, npr. družba, ki je ustanovljena za opravljanje določenih storitev na področju karitativne
dejavnosti. Družbena pogodba lahko hkrati določi prednost pri razdelitvi dobička za posamezne namene.277
Po svoji naravi je pravica do deleža pri dobičku pogojna pravica, glede na to, da mora biti dobiček najprej
ustvarjen, da bi lahko družbenik omenjeno pravico uresničeval. Pravica se vedno izraža v denarni obliki in v
veljavni valuti, je prenosljiva in jo je možno tudi zastaviti. Povezana je z imetništvom poslovnega deleža.
Glede razdelitve dobička med posamezne družbenike v okviru dela dobička, ki se deli mednje, zakon vsebuje
načelo o sorazmerni razdelitvi dobička glede na višino poslovnih deležev. To načelo je subsidiarno, torej velja,
če družbena pogodba ne določa drugače. V zvezi s pravico do deleža pri dobičku zakon posebej določa, da
družbeniki niso dolžni vrniti zneskov, ki so jih sprejeli v dobri veri na račun deleža pri dobičku. S tem je
varovana njihova pravica do dobička (497. člen). Ta določba se nanaša samo na zneske izplačanega dobička, ne
pa tudi na druge oblike izplačil družbeniku. Vrnitev je možno zahtevati le izjemoma:
1. če družbenik ni bil v dobri veri in
2. če je delež izplačan, četudi so ali bi družbeniki morali vedeti, da je dobiček potreben za ohranitev
osnovnega kapitala v družbi (495. člen).
3.1.3. Pravica do ustreznega dela likvidacijske mase
Posebna premoženjska zakonska pravica družbenika je njegova pravica do premoženja, ki je ostalo v družbi po
opravljenem likvidacijskem postopku.278 Družbeniki imajo po opravljenem likvidacijskem postopku pravico
276
Omejitev ali izključitev pravice do dobička je treba obravnavati v vsakem primeru posebej. Izključitev je
možna, saj zakon določa, da imajo družbeniki pravico do udeležbe pri dobičku, če družbena pogodba ne določa
drugače (prvi odstavek 494. člena), kar pomeni, da bi družbena pogodba lahko vsebovala klavzulo o izključitvi
družbenikov iz udeležbe, npr. pri tistih d.o.o., ki so ustanovljene zaradi zagotavljanja sredstev v določene
namene.
277
Dobiček se lahko izplačuje tudi med letom, in sicer v obliki akontacije (predvidena udeležba v dobičku
podobno kot preddividenda pri d.d., če je tako določeno v družbeni pogodbi ali s sklepom skupščine).
278
Teoretično je možno tudi, da po opravljenem stečajnem postopku ostane določeno premoženje, če se npr.
izkaže, da je bilo v stečajnem postopku premoženje unovčeno za višji znesek, kot znašajo dolgovi družbe v
razdeliti premoženje družbe šele potem, ko so poplačani vsi dolgovi družbe in ko je sprejeto poročilo o poteku
postopka likvidacije ter predlog o razdelitvi premoženja v skladu s 416. členom. Likvidacijski upravitelj mora
razdeliti premoženje družbe med družbenike 30 dni po sprejetju sklepa o razdelitvi premoženja, pri čemer
premoženja med družbenike ni mogoče razdeliti, dokler ne poteče 6 mesecev od zadnje objave likvidacijskega
upravitelja, s katero je v skladu s 405. členom pozval upnike, da prijavijo svoje terjatve likvidacijskemu
upravitelju. Premoženje družbe v likvidaciji se razdeli med družbenike v sorazmerju z njihovimi deleži. Pri
razdelitvi premoženja se uporabljajo določila o razdelitvi premoženja v d.d. Možno je, da se družbeniki v
družbeni pogodbi dogovorijo o drugačnih podlagah za razdelitev premoženja po prenehanju družbe.279
3.1.4. Pravica do drugih ugodnosti

Družbeniki z ustanovitvijo družbe zasledujejo skupen cilj, pri čemer pa je družba oz. družbino podjetje sredstvo
za uresničevanje omenjenega cilja. Zato zakon določa, da je z družbeno pogodbo možno določiti, da je družba
dolžna v korist enega ali več družbenikov nekaj dati, storiti, dopustiti ali opustiti (prvi odstavek 493. člena). Gre
za možnost zadovoljevanja posebnih potreb posameznika ali pa več družbenikov prek poslovanja družbe.
Pravica družbenika, da mu družba nudi določene ugodnosti, je praviloma premoženjske narave in pogojena z
njeno opredelitvijo v sami družbeni pogodbi. Z vidika določil 493. člena je vprašanje odplačnosti ali
neodplačnosti prepuščeno družbenikom.280 Obveznosti družbe do družbenikov na podlagi omenjene določbe
zakona so lahko trajne ali začasne. Obveznosti družbe do družbenikov so lahko povezane s pravico do udeležbe
pri razdelitvi dobička.
3.2. Članske pravice družbenika

Med članske pravice družbenika štejemo pravico upravljanja, pravico izstopa, pravico do izključitve drugega
družbenika, pravico do informacije in pravico do vpogleda v poslovne knjige.
3.2.1. Izstop družbenika

Izstop družbenika iz družbe je njegova zakonska pravica, saj jo zakon ureja v drugem odstavku 501. člena. Poleg
tega lahko takšno pravico konstituira družbena pogodba. V skladu s prvim odstavkom 501. člena lahko družbena
pogodba določi pravico družbenika, da odstopi od pogodbe, s tem da mora določiti pogoje, postopek in posledice
izstopa. Pri instituciji izstopa je treba ločiti napoved izstopa in izvedbo postopka izstopa. Napoved izstopa je
praviloma odpoved družbene pogodbe in možnost odpovedi pogodbe je urejena v družbeni pogodbi. Izstop z
odpovedjo ni mogoč, če družbena pogodba ne določa pogojev in postopka izstopa. Če je v družbeni pogodbi
dogovorjena možnost izstopa, govorimo o pogodbenem izstopu. Družbeno razmerje se, če je to v družbeni
pogodbi predvideno, razveže z enostransko izjavo. Takšno izjavo praviloma imenujemo odpoved, čeprav je
pravno odpoved izjava, s katero se pretrga razmerje, povezanost, s potekom določenega časa. Družbenik lahko
izstopi iz družbe z odpovedjo tako, da napove določen rok, po izteku katerega bo izstopil, ali pa z izstopom brez
odpovednega roka. Če v družbeni pogodbi odpovedni rok ni določen, se šteje, da družbenik izstopa z odstopom.
V okviru urejenega postopka izstopa bo družba opredelila, komu je družbenik dolžan dati odpoved, v kakšni
obliki in kakšne so pristojnosti organa, ki sprejme takšno odpoved. Glede posledic izstopa mora družbena
pogodba določiti zlasti način obračuna odpravnine oz. odkupa ali prenehanja poslovnega deleža. Družbenik
lahko izstopi iz družbe na podlagi izjave, ki je dana družbi v kakršnikoli obliki, če to vprašanje ni urejeno v
družbeni pogodbi.
Če družbena pogodba ne določa ničesar o izstopu družbenika, lahko družbenik kljub temu izstopi iz družbe na
podlagi samega zakona. Družbenik lahko v takšnem primeru izstopi le z vložitvijo tožbe pri sodišču, s katero
uveljavlja pravico do izstopa, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, zlasti če mu drugi družbeniki ali poslovodja
povzročajo škodo, če ga družba ali družbeniki ovirajo ali onemogočajo pri izvrševanju pravice do izstopa, če je
družbenik oviran pri izvrševanju pravic, ki jih ima po zakonu ali pogodbi, ali če mu skupščina ali poslovodje
nalagajo nesorazmerne obveznosti (drugi odstavek 501. člena). Izstop iz družbe mora biti v skladu z načelom
vestnosti in poštenja (npr. družbenik ne more izstopiti zato, da bi se izognil izpolnitvi določene obveznosti, ki je
bila dogovorjena v družbeni pogodbi).281
stečaju. V tem primeru imajo družbeniki pravico do razdelitve preostale stečajne mase.
279
To je možno sklepati po tem, da se pri likvidaciji d.o.o. smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o likvidaciji d.d.
Tudi glede na razmerje med d.d. in d.o.o. je mogoče zastopati stališče, da je razdelitev premoženja v d.d.
sorazmerna, glede na to, da so vsi delničarji izenačeni z vplačilom delniškega zneska, pri d.o.o. pa je možno, da
je posamezni družbenik pred prenehanjem vlagal v to družbo tudi druge koristi, ki so podlaga za drugačno
razdelitev premoženja po prenehanju družbe.
280
V sistemu povezanih družb, zlasti v dejanskem koncernu, se lahko določijo določene obveznosti odvisne
družbe (družbe hčerke), da za obvladujočo družbo opravlja določene posle v soje breme in škodo. V takem
primeru mora obvladujoča družba nadomestiti škodo zaradi škodljivega vpliva na odvisno družbo ali pa pokriti
letno izgubo odvisne družbe v pogodbenem koncernu.
281
V sodni praksi in v teoriji se poudarja, da družbenik ne more izstopiti iz razlogov, ki jih je v celoti ali pa
3.2.2. Izključitev družbenika

Družbeno razmerje je trajno, vendar pa družbeniki niso dolžni trpeti družbenika, ki onemogoča uresničevanja
skupnih ciljev ali pa škoduje družbi. Zato zakon omogoča, da družbeniki že v družbeni pogodbi določijo, da je
družbenik lahko izključen iz družbe, pri čemer mora družbena pogodba določiti pogoje in postopek izključitve.
Če družbena pogodba tega ne predvideva, pa zakon daje vsakemu družbeniku pravico s tožbo zahtevati, da se
drugi družbenik izključi iz družbe (tretji odstavek 501. člena). To pravico ima vsak družbenik, ne glede na to, ali
družbena pogodba določa možnost izključitve posameznega družbenika, torej pogoje, postopek in posledice
izključitve. Pravica do izključitve drugega družbenika je zakonska pravica družbenika in korelativ pravici
družbenika, da izstopi iz družbe. Družbenik se tej pravici ne more vnaprej odpovedati (četrti odstavek 501.
člena). Za izključitev morajo obstajati utemeljeni razlogi, podobno kot pri izstopu, če družbena pogodba ne
določa drugačnih pogojev. Zakon navaja, da so utemeljeni razlogi podobi razlogom pri izstopu, vendar z
negativnimi posledicami na strani družbe oz. drugih družbenikov. Tako lahko družbenik zahteva izključitev
drugega družbenika, če ta povzroča družbi ali družbenikom škodo ali če ravna v nasprotju s sklepi skupščine.
Družbenika je mogoče izključiti, če je pasiven pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali
onemogoča izvrševanje pravic drugih družbenikov, v vsakem primeru pa je mogoče zahtevati izključitev
družbenika, če grobo krši določbe pogodbe, če npr. krši zakonsko prepoved konkurence.
Pravici do izstopa ali pravici, da s tožbo zahteva izključitev drugega družbenika, se ni mogoče vnaprej odreči ali
je izključiti iz družbene pogodbe.
3.2.2.1. Prenehanje poslovnega deleža zaradi izstopa ali izključitve

Posledica izstopa ali izključitve družbenika je prenehanje poslovnega deleža. V teoriji govorimo o amortizaciji
poslovnega deleža. Prenehanje poslovnega deleža nastopi, če v družbeni pogodbi ni določeno drugače, ali če
skupščina družbe ne določi drugače. Tudi pri izstopu ali izključitvi je možno, da družba odkupi poslovni delež, s
tem da ga plača iz premoženja, ki presega znesek osnovnega kapitala (družba mora za odkup lastnega
poslovnega deleža oblikovati posebne rezerve), ali pa da poslovni delež odkupi eden ali več družbenikov.
Prenehanje poslovnega deleža nastopi po zakonu, če v družbeni pogodbi ni določeno drugače.282
Poslovni delež po zakonu preneha z dokončnim izstopom ali s pravnomočnostjo sodbe o izključitvi družbenika,
družbeniki pa so dolžni v treh mesecih po izstopu oz. izključitvi družbenika na skupščini sprejeti sklep o
posledicah prenehanja poslovnega deleža. Zakon jim daje dve možnosti:
1. da zmanjšajo osnovni kapital v skladu z določbami zakona o zmanjšanju kapitala, in to v višini
nominalne vrednosti poslovnega deleža;
2. če se družbeniki ne odločijo za zmanjšanje osnovnega kapitala, morajo povečati osnovni kapital v
sorazmerju s svojimi poslovnimi deleži tako, da bo višina osnovnega kapitala enaka njegovi višini pred
prenehanjem poslovnega deleža izstopajočega oz. izključenega družbenika. Vrednost poslovnega deleža
družbenika, se prerazporedi med preostale družbenike, s tem da ostane osnovni kapital družbe
nespremenjen.
Če družbeniki ne sprejmemo nobenega od obeh sklepov, se po zakonu šteje, da je sprejet sklep o zmanjšanju
osnovnega kapitala, in poslovodja je dolžan opraviti postopek zmanjšanja osnovnega kapitala v skladu z
zakonom (520. člen).
3.2.2.2. Plačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža

Zakon prenehanja poslovnega deleža brez nadomestila njegove vrednosti posebej ne ureja. 283
Družbenik, ki je izstopil, in tudi družbenik, ki je izključen, imata pravico do ocenjene vrednosti svojega deleža
po stanju ob izstopu ali izključitvi, s tem da zakon določa različen rok plačila za družbenika, ki je izstopil, in
družbenika, ki je bil izključen. Družbeniku, ki je izstopil, mora družba izplačati ocenjeno vrednost njegovega
poslovnega deleža v roku treh let po izstopu, družbeniku, ki je izključen, pa v šestih letih; obema pa mora
odložitev vplačila obrestovati po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled (peti
in šesti odstavek 502. člena). Plačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža se opravi šele potem, ko so
spremembe v osnovnem kapitalu vpisane v sodni register.
3.2.3. Pravica do informacij in pravica do vpogleda v poslovne knjige

Zakon posebej konstituira pravico družbenika do informacij in vpogleda v poslovne knjige, z možnostjo, da
pretežno zakrivil sam. obstoj utemeljenega razloga ugotavlja sodišče. Breme dokaza je na družbeniku, ki izstopa.
282
To je sankcija za družbenika, ki izstopi ali pa je bil izključen.
283
V praksi je možno, da se družbenik, ki izstopi iz družbe, v korist družbe odpove svojemu poslovnemu deležu.
Družbena pogodba lahko določi pogoje vračila ocenjene vrednosti poslovnega deleža in tudi način izračunavanja
njegove vrednosti, ne more pa določiti, da družbeniku ne pripada nobeno nadomestilo, če družbenik s tem ne
soglaša.
družbenik obe pravici uveljavlja tudi s tožbo (512. in 513. člen). Družbenik pravico do informacije uresničuje
tako, da ima pravico od poslovodje zahtevati informacijo o zadevah družbe. Zakon poslovodji nalaga, da mora
družbenika na njegovo zahtevo informirati o zadevah družbe in mu tudi dovoliti vpogled v knjige in spise (prvi
odstavek 512. člena). Pravica do informacije je ena od temeljnih pravic družbenika, na podlagi katere družbenik
odgovorno sodeluje pri upravljanju družbe in sočasno pri nadzoru drugih družbenikov. Pravica družbenika do
informacij je institucionalno varovanje pred samovoljo poslovodje in drugih družbenikov. Pravica družbenika do
informacij je njegova individualna pravica in jo v teoriji štejemo tudi za pravico manjšinskih družbenikov.
Zakon ob pravici družbenika do informacij ureja tudi pravico družbenika do vpogleda v knjige in spise. Z vidika
našega zakona je treba sprejeti teorijo, da gre za enotno pravico, ki pa se uresničuje na dva različna načina: z
zahtevo po informaciji ter z vpogledom v knjige in spise. To izhaja zlasti iz dejstva, da je pravica do informacij v
funkciji izvrševanja pravice upravljanja in nadzora. Zakon določa, da mora poslovodja družbenika informirati o
zadevah družbe in mu dovoliti vpogled v knjige in spise. Na splošno se zagovarja stališče, da družbenik lahko
zahteva le informacije o zadevah družbe, ki se tičejo njega samega. Druge informacije pa v določbi 512. člena
niso zajete.
Družbenik lahko zahteva informacije o vseh zadevah, ki so v povezavi z njegovo nadzorno funkcijo, delitvijo
dobička, drugimi premoženjskimi interesi in uveljavljanjem pravice upravljanja.
3.2.3.1. Uveljavljanje pravice do informacije in vpogleda v poslovne knjige

Družbenik lahko uveljavlja pravico do informacije od dneva, ko je pridobil status družbenika, torej od sklenitve
pogodbe in do njegovega prenehanja statusa družbenika. Prenehanje same družbe še ne pomeni prenehanja
pravice družbenika do informacij, saj lahko pod določenimi okoliščinami od likvidacijskega upravitelja še vedno
zahteva informacije o likvidaciji družbe. Pri odsvojitvi poslovnega deleža pravica do informacije družbeniku
preneha šele s prijavo novega družbenika družbi. To pomeni, da sama prodaja deleža še ne pomeni prenehanja
pravice družbenika do informacij.
Pravica do informacije je neprenosljiva in je ni mogoče ločiti od drugih pravic. O obliki informiranja in
informacije zakon ne določa ničesar. Družbena pogodba lahko določa, da se informacije zunaj skupščine dajo
pisno. Informacija mora biti popolna in izčrpna ter uporabljiva za cilje družbenika v zvezi z njegovo pravico do
nadzora in upravljanja.
Poslovodja mora družbenika informirati nemudoma, v določenem razumnem roku. Pravica do informacije je
individualna in jo je treba ločiti od t.i. kolektivnih pravic do informacije. Kolektivne pravice niso zapisane v
zakonu kot pravice družbenikov, temveč izhajajo iz dolžnosti organov, da obveščajo družbenike o poslovanju
družbe. Družbeniki imajo po 6. alinei 505. člena pravico, da odločajo o ukrepih za pregled in nadzor dela
poslovodij. V okviru te pravice imajo pravico tudi do kolektivne informacije o delu poslovodje. Ta informacija
ni zajeta v individualno pravico družbenika po 512. člena.
3.2.3.2. Zavrnitev informacije ali vpogleda

Družbenik lahko individualno pravico do informacije ali vpogleda v poslovne knjige zlorabi na škodo družbe.
Zakon kot obrambni mehanizem uvaja pravico poslovodje, da zavrne zahtevo po informaciji ali vpogledu, če je
glede na konkretne okoliščine mogoče pričakovati, da bo družbenik uporabil informacijo za namen, ki je v
nasprotju z interesi družbe, s čimer bi družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo (drugi odstavek
512. člena). Pravica do zavrnitve informacije ni samo pravica poslovodje, temveč je tudi njegova dolžnost.
Poslovodja je posredovanje informacije dolžan zavrniti, če je pričakovati, da bo uporabljena v konkurenčne
namene. Poslovodja zavrne posredovanje informacije samo začasno, saj o zavrnitvi dokončno odločajo
družbeniki z navadno večino.284
Pravico do informacij in do vpogleda v knjige in spise lahko družbenik uveljavlja s tožbo. Zakon pri tem določa
izključno pristojnost sodišča. Kot tožnik nastopa družbenik, ki mu je bilo posredovanje informacije zavrnjeno,
tožena stranka pa je družba. Družbenik pred vložitvijo tožbe ni dolžan skušati prepričati družbenike in doseči
posredovanj informacije brez tožbe. Tožba ni naperjena zoper odločitev poslovodje, temveč zoper sklep
družbenikov. Sodišče mora obravnavati tudi tožbo, ki je vložena zoper sklep poslovodje o zavrnitvi zahteve po
informaciji ali vpogledu v knjige in spise, vendar lahko v postopku družbeniki odločijo drugače. Sodišče ne
more zavreči tožbe, ker družbeniki niso sprejeli ustreznega sklepa o zavrnitvi informacije. 285
UPRAVLJANJE DRUŽBE
284
V družbeni pogodbi ne bi bila dovoljena klavzula o pristojnosti arbitraže.
285
Tožniku zadošča trditev, da mu družba ne da potrebnih informacij. Pravice družbenika, da zahteva sodno
odločbo o pravici do informacij in vpogleda v skladu s 513. členom, ne gre enačiti s pravico do izpodbojnih tožb
skupščine. Za to tožbo niso predpisani nobeni roki, kot so predpisani za izpodbijanje tožbe. Sklep o zavrnitvi
informacije je možno izpodbijati, če je sestavni del sklepa, ki ga je možno izpodbijati v skladu s 522. členom in v
zvezi s 395. členom.
1. Uvod
Upravljati družbo je temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov. Teorija pozna tudi
varstveno pravico kot posebno člansko pravico, ki pomeni pravico do obrambe lastnih interesov zoper
protipravno ravnanje družbe. Ta pravica se uresničuje zlasti s tožbo na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine oz. z
izpodbojno tožbo. Pravica upravljanja z družbo se udejanja s pravico sodelovanja na skupščini družbe, s pravico
glasovanja in s pravico do obveščenosti.
Pravica upravljanja družbe je konstitutivnega značaja za članstvo in je ni mogoče ločiti od drugih članskih
pravic. Velja t.i. načelo prepovedi ločevanja pravic. Pravice in obveznosti družbenika so sestavni del njegovega
članstva v družbi, če družbena pogodba izjemoma ne določa kaj drugega, ali če to ne izhaja iz narave pravice oz.
obveznosti. V okviru prepovedi ločevanja posameznih upravičenj na podlagi pravice upravljanja je prepovedan
posamezni prenos pravice glasovanja, pravice izpodbijanja sklepov skupščine in pravice do obveščanja na
nečlana družbe. Prav tako je prepovedan prenos posameznih upravičenj na drugega, ki bi ta upravičenja izvajal v
lastnem interesu.286
2. Upravljalska vprašanja
Po 505. členu so družbeniki individualni nosilci pravic upravljanja družbe, skupščina pa je le oblika sprejemanja
sklepov, pri čemer pa ni obvezna, saj lahko družbeniki s pisno izjavo sklenejo, da se skupščina ne sestane (drugi
odstavek 507. člena). V tem primeru svoje glasove in odločitev pošljejo poslovodji pisno, telefonsko, telegrafsko
ali z uporabo podobnih tehničnih sredstev. Vprašanja, o katerih družbeniki odločajo, so navedena v posebnem
katalogu pravic, vsebovanem v 505. členu ZGD-1. Pri tem zakonska opredelitev pravic ni dokončna, saj lahko
družbena pogodba določi tudi druge pravice. Določbe 505. člena zakona niso prisilne narave. Določitev
upravičenj družbenikov je pomembna zlasti zaradi razmejitve upravičenj družbenikov v sferi upravljanja in
upravičenj poslovodje v sferi vodenja družbe.
Družbeniki odločajo o:
1. sprejetju letne bilance stanja in izkaza uspeha ter razdelitvi dobička,
2. zahtevi za vplačilo osnovnih vložkov,
3. vračanju naknadnih vplačil,
4. delitvi in prenehanju poslovnih deležev,
5. postavitvi in odpoklicu poslovodij,
6. ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij,
7. postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca,
8. uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale
pri ustanavljanju in poslovanju,
9. zastopanju družbe v sodnih postopkih proti poslovodjem in
10. drugih zadevah, za katere tako določa zakon ali družbena pogodba.
Glede na subsidiarno uporabo določba zakona o upravljanju družbe, če družbena pogodba ne določa drugače
(drugi odstavek 504. člena), je možno, da družbeniki o posameznih vprašanjih iz omenjenega člena prenesejo
odločanje na drug organ. To velja tudi za sprejetje letne bilance stanja in izkaza uspeha ter za razdelitev dobička.
3. Sprejemanje sklepov
Družbeniki odločajo o vseh vprašanjih upravljanja družbe s sprejemanjem sklepov, bodisi na skupščini
družbenikov bodisi s pisnimi izjavami. Pravica prisostvovanja skupščini je ločena od pravice glasovanja in
skupščini lahko prisostvujejo tudi družbeniki, katerih glasovalna pravica je omejena (prvi odstavek 506. člena).
Družbeniki lahko pravico prisostvovanja skupščini uresničujejo po pooblaščencu. Družbena pogodba lahko v
določenih primerih tudi določi, da morajo biti družbeniki zastopani po pooblaščencu ali zastopniku, npr. če je
poslovni delež v lasti večjega števila fizičnih ali pravnih oseb. Praviloma družbeniki sprejemajo sklepe na
skupščini. S soglasno sprejeto izjavo lahko družbeniki sklenejo, da se skupščina ne opravi. V tem primeru
pošljejo družbeniki svoje glasove poslovodji pisno, telefonsko, telegrafsko ali z uporabo podobnih tehničnih
sredstev.
Skupščina je najvišji organ družbe, ki oblikuje voljo družbe v obliki skupščinskih sklepov. Postopek oblikovanja
volje in sprejemanja sklepov je delno urejen v zakonu. Družbena pogodba pa lahko uredi postopek sklica in
vodenje skupščine drugače. Skupščina je skupni sestanek družbenikov, na katerem družbeniki sooblikujejo svojo
voljo in se tudi izjasnijo v obliki sklepa. Za skupščinske sklepe ni potrebna notarska oblika. Zakon pooblašča
poslovodjo, da sklicuje skupščino in določa obliko sklica ter način odločanja.
3.1. Odločanje na skupščini

286
Prepovedan je tudi nepreklicni prenos pooblastila na tretjega, da uresničuje te pravice. Prepoved ločevanja
upravljalskih pravic pa ne omejuje možnosti prenosa izvrševanja teh pravic na tretje. Družbenik tako lahko
pooblasti posamezno osebo, da glasuje na skupščini v njegovem imenu.
Skupščino sklicuje poslovodja, kar je njegova dolžnost. Poslovodja je dolžan sklicati skupščino, če gre za
sprejetje letne bilance, za zahtevo za vplačilo osnovnih vložkov, za vračanje naknadnih vplačil, za delitev in
prenehanje poslovnih deležev, za postavitev in odpoklic poslovodij, za ukrepe za pregled in nadzor dela
poslovodij, za postavitev prokurista in poslovnega pooblaščenca, za uveljavljanje zahtevkov družbe proti
poslovodji in za zastopanje družbe. V omenjenih primerih ima poslovodja zakonsko dolžnost, da skliče
skupščino zaradi odločanja družbenikov ali da družbenike povabi, da naj se pisno izjavijo, da se skupščina ne bo
sestala, in da svoje glasove pošljejo pisno. Sklic skupščine je obvezen tudi, če je to nujno zaradi interesov
družbe.
Zakonska obveznost sklicevanja skupščine velja tudi, če se z letno bilanco ali z bilanco med poslovnim letom
ugotovi, da je izgubljena polovica osnovnega kapitala. V tem primeru mora poslovodja takoj ob omenjeni
ugotovitvi sklicati skupščino (druga alinea prvega odstavka 508. člena).
Izjema od splošnega pravila, da posamezni družbeniki nimajo pravice sklicati skupščine, je pravica manjšinskih
družbenikov, da smejo zahtevati sklic skupščine. Takšno pravico imajo družbeniki, katerih poslovni delež
predstavlja najmanj desetino osnovnega kapitala (prvi odstavek 511. člena).
Skupščina se ne glede na to, ali jo sklicuje poslovodja ali pa manjšinski družbeniki, sklicuje s priporočenim
pismom, ki ga mora družbenik prejeti najmanj en teden pred dnem zasedanja skupščine. S sklicem skupščine
mora biti posredovan tudi dnevni red skupščine (prvi odstavek 509. člena ZGD-1). Če skupščina ni pravilno
sklicana, ne more sprejemati veljavnih sklepov, razen če so navzoči vsi družbeniki. Kadar se sprejemajo sklepi,
je navzočnost obvezna.287 Če skupščina ni sklepčna, jo je treba sklicati naknadno ali pa družbeniki s pisno izjavo
sklenejo, da se skupščina ne skliče, in pošljejo svoje glasove poslovodji pisno. Praviloma bo poslovodja po
sklicu nesklepčne skupščine sklical novo skupščino. V pozivu mora biti izrecno navedeno, da gre za naknadno
zasedanje skupščine. Na naknadnem zasedanju skupščine prisotni družbeniki odločajo veljavno ne glede na
število njihovih glasov (tretji odstavek 510. člena). Družbena pogodba lahko določi, da se že v vabilu za
skupščino določi naknadni dan zasedanja skupščine, vendar dan seje ne sme biti določen prej kot naslednji dan
po prvotno določenem dnevu (četrti odstavek 510. člena). V praksi je primerno, da družbeniki izvolijo
predsednika skupščine, ki pa nima nobenih pravic.288
3.2. Glasovalna pravica

Pravica do glasovanja je posebno upravičenje družbenika, da pri oblikovanju volje družbe sodeluje na skupščini
ali pa glasuje s pisnimi sklepi, če se skupščina ne opravi. Gre za kolektivno oblikovanje volje, razen pri
enoosebnih družbah, kjer voljo oblikuje en družbenik. Pravica do glasovanja je bistvena sestavina članskih
pravic družbenika in je z njimi neločljivo povezana. Glasovalna pravica pripada vsakemu družbeniku, razen če ni
v družbi taka pravica posameznim družbenikom omejena. 289 Glasovalna pravica je nedeljiva. Izvrševanje
glasovalne pravice se lahko prenese na pooblaščenca, ki pa mora za to imeti pisno pooblastilo (drugi odstavek
506. člena).
Temeljno načelo je, da imajo vsi družbeniki glasove sorazmerno vrednosti njihovih osnovnih vložkov.
Družbenik ima na vsakih dopolnjenih 50 eurov osnovnega vložka en glas. Zakon torej onemogoča glasovanje
per capita in določa glasovanje po nominalni vrednosti osnovnega vložka. Družbena pogodba lahko določi, da
imajo nekateri družbeniki večje število glasov na vsakih 50 eurov osnovnega vložka (prvi odstavek 506. člena).
Če ni z zakonom ali z družbeno pogodbo oz. s spremembo družbene pogodbe določeno drugače, odločajo
družbeniki na skupščini z večino oddanih glasov (drugi odstavek 510. člena). 290 Na skupščini se štejejo samo
oddani glasovi, pri čemer se vzdržani glasovi štejejo kot neoddani. Ti so nepomembni pri ugotavljanju, ali je
287
V teoriji skupščino, na kateri so prisotni vsi družbeniki, imenujemo splošna (univerzalna) skupščina. Zanjo je
značilno, da sprejema pravno veljavne sklepe, četudi sklic skupščine ni bil v skladu z zakonom oz. z družbeno
pogodbo. Kot univerzalna skupščina se šteje tudi sestanek vseh družbenikov, ki so se po naključju našli na
skupnem sestanku in sprejeli sklep. Tudi pasivno obnašanje posameznega družbenika na skupščini nima za
posledico neveljavnosti sklepov, saj zakon zahteva le, da so vsi družbeniki telesno navzoči.
288
Njegovo funkcijo je treba obravnavati kot sredstvo, da skupščina normalno deluje, ne pa kot organ družbe.
Družbena pogodba pa lahko določi, da ima družba stalnega predsednika skupščine. Poslovodja bo organiziral
tudi delo skupščine do izvolitve predsednika. Zakon prav tako ne določa, da bi skupščina vodila zapisnik o seji
skupščine in sprejemala pisne sklepe, razen ko gre za spremembo družbene pogodbe, ko pa morajo imeti sklepi o
spremembi družbene pogodbe notarsko obliko.
289
Pravico glasovanja ima vsak družbenik, ne glede na to, ali je družbenik sam imetnik poslovnega deleža ali pa
je solastnik v idealnem deležu oz. je član skupnosti, ki ima skupno lastnino na poslovnem deležu. Če je
družbenikov več, uveljavljajo pravico do glasovanja skupaj, glede na medsebojno razmerje v skupnem deležu ali
pa preko skupnega zastopnika.
290
Zakon dosledno uveljavlja načelo večine, če zakon ali družbena pogodba ne določata posebne kvalificirane
večine za sprejetje posebnih odločitev, npr. za spremembo družbene pogodbe mora biti sprejet sklep s ¾ večino
oddanih glasov vseh družbenikov (516. člen).
sklep sprejet.291
3.2.1. Prepoved uresničevanja glasovalne pravice

Pri prepovedi glasovalne pravice gre za preprečevanje zlorabe glasovalne pravice družbenika na škodo družbe ali
zoper druge družbenike. Prepoved in uresničevanje glasovalne pravice je možno uveljaviti tudi, če gre za dva
družbenika, ki imata deleže v razmerju 50:50. zakon družbeniku, ki bi naj bil s sklepom skupščine oproščen
obveznosti, ali pa se sklep skupščine nanaša na pravni posel, začetek ali prenehanje spora s tem družbenikom
(tretji odstavek 506. člena), prepoveduje uresničevanje glasovalne pravice. 292 Družbenik ne more glasovati na
skupščini, kadar gre za kakršnokoli vprašanje v zvezi z njegovim sporom z družbo. 293 Zakon ne prepoveduje
uresničevanja glasovalne pravice, kadar gre za uresničevanja določenih pravic, ki jih lahko uresničuje posamezni
družbenik na podlagi svojega statusa, npr. glasovanje o imenovanju sebe kot poslovodje, prokurista ipd.
3.2.2. Omejitev glasovalne pravice

Poleg omenjene zakonske prepovedi uresničevanja glasovalne pravice lahko družbena pogodba določi kriterije, s
katerimi se omeji pravica glasovanja določenim družbenikom. Institut omejevanja glasovalne pravice
družbenikom je lahko v nasprotju z načelom enakosti družbenika in dobrimi poslovnimi običaji. Omejitev mora
biti določena v družbeni pogodbi. Z omejevanjem pravice glasovanja se ne sme zlorabljati položaja večine v
odnosu do manjšine. Omejitev ne sme biti v korist posameznih družbenikov, temveč v korist skupnih interesov
družbe.294
3.3. Varstvo manjšine

Načelo večinskega odločanja naj bi zagotavljalo varovanje interesov večine. Načelo pravičnosti in vestnosti in
poštenosti pa večini nalaga, da zagotavlja tudi interese manjšine. Sklepi skupščine družbe se morajo opravičevati
z interesi družbe. Cilj družbe naj bi bil vodilo za sprejemanje sklepov skupščine. Pri tem je treba uresničevati
načelo, da se cilji dosežejo z najmanjšimi stroški in da so sredstva ustrezna koristim, ki jih prinašajo družbi. 295
Temeljna načela, ki morajo voditi večino pri sprejemanju sklepov družbe, so zlasti spoštovanje zakona in
družbene pogodbe. Družbeniki morajo upoštevati načelo enakega obravnavanja vseh družbenikov, ki
prepoveduje diskriminacijo med posameznimi družbeniki. pri sprejemanju sklepov z večinskim odločanjem
morajo družbeniki upoštevati tudi interese manjšine. 296 V sferi poslovodenja mora večina pri dajanju navodil
poslovodji upoštevati primernost postopkov glede na interes družbe in interese manjšine. Varstvo manjšine se
zagotavlja tudi z oblikovanjem nadzornega sveta v družbi.297
V pravni teoriji poznamo:
1. institucionalno,
2. subjektivno,
3. statusnopravno varstvo manjšine in
4. varstvo manjšine z zakonskimi manjšinskimi pravicami.
Institucionalno varstvo manjšine se zagotavlja s pravico manjšinskih družbenikov, da individualno in skupaj od

organov družbe zahtevajo obvestila o poslovanju, s strogim formaliziranim postopkom sprejemanja odločitev na
skupščini in s pravico posameznega družbenika, da izpodbija sklepe skupščine. Med sama določila zakona, ki jih
štejemo med institucionalno varstvo manjšine, sodijo tudi nadzor nad vsebino družbene pogodbe, določila o ¾
odločanju pri spremembi družbene pogodbe, prepoved konkurence idr.
Subjektivno pravno varstvo manjšinskih družbenikov se uresničuje s subjektivnimi pravicami, zlasti pa s pravico
do obveščanja in pravico vlaganja tožb zaradi izpodbijanja sklepov skupščine ter s tožbo actio pro socio.
Statusnopravno varstvo manjšine pa se kaže v dolžnosti organov družbe, da varujejo interese vsakega
družbenika, kar velja zlasti za nadzorni svet. Zakon izrecno ne omenja statusnega varstva manjšine.
291
Glede na svobodo urejanja odnosov med družbeniki lahko v družbeni pogodbi družbeniki tudi določijo, da se
glasuje per capita, to pomeni, da ima vsak družbenik en glas, s čimer se družba približa zadrugi.
292
Zakon pri tem sledi temeljnemu načelu prepovedi sklepanja poslov s samim seboj (lastni pravni posel) in
prepovedi odločanja o lastni zadevi. V pravni teoriji je znano, da nihče ne more biti sodnik v lastnem sporu.
293
Pri tem teorija zlasti poudarja, da gre za koristi družbenika, če mu v odplačnih poslih družba daje neprimerno
protivrednost.
294
Omejitve so upravičene, če bi z uresničevanjem glasovalnih pravic prišlo do sklepov, ki bi bili v nasprotju s
prisilnimi pravnimi normami ali dobrimi poslovnimi običaji, ali pa bi bilo ogroženo načelo enakega
obravnavanja vseh družbenikov (prepoved diskriminacije družbenikov) oz. bi bil sklep v nasprotju z s ciljem
družbe ali z načelom privrženosti družbenika ali z načelom prepovedi konkurence.
295
Če ta načela pri sprejemanju sklepov skupščine niso spoštovana, je položaj manjšine praviloma ogrožen.
296
Omejevanje pravice glasovanja posameznim družbenikom je lahko samo posledica varstva družbe, ne pa
interesov večine družbenikov.
297
Institucija varstva manjšine v pravu družb je pravnoetično dopolnilo načela večine.
Varstvo manjšine z zakonskimi manjšinskimi pravicami se nanaša na družbenike, katerih osnovni vložki
predstavljajo najmanj 10% osnovnega kapitala. Družbenikom, ki dosegajo omenjeno višino osnovnega kapitala,
zakon daje pravico, da zahtevajo sklic skupščine in navedejo zadeve, o katerih naj bi skupščina odločala, ter
vzroke za sklic skupščine (drugi odstavek 511. člena). Ti družbeniki lahko tudi sami skličejo skupščino ali
uvrstijo zadevo na dnevni red, če njihova zahteva (po sklicu skupščine ali uvrstitvi na dnevni res) ni bila sprejeta,
ali če so bile osebe, na katere bi morala biti zahteva naslovljena, odsotne (tretji in četrti odstavek 511. člena). 298
Varstvo manjšinskih družbenikov se uresničuje s t.i. uporabo načela pravne samopomoči, ki se uresničuje s
pravico družbenikov, da sami skličejo in določijo dnevni red skupščine. Svojo pravico uresničujejo na
neformalen način.
Pri sklicu skupščine s strani manjšinskih družbenikov morajo družbeniki navesti razloge, pri čemer pa ni
bistveno, kako se ti razlogi vrednotijo. Zakon določa minimalno varstvo družbenikov. Družbena pogodba lahko
varstvo manjšinskih družbenikov tudi razširi v njihovo korist.299
4. Oblikovanje nadzornega sveta

V d.o.o. nadzorni svet ni obvezen. V družbeni pogodbi pa je lahko določeno, da družba ima nadzorni svet. Če je
nadzorni svet oblikovan, je za njegovo oblikovanje, pooblastila in položaj treba smiselno upoštevati določila
zakona, ki se nanašajo na d.d., pri čemer lahko družbena pogodba ureja ta vprašanja tudi drugače (514. člen).
5. Poslovodja
Poslovodja zavzema v d.o.o. centralno mesto. Brez njega d.o.o. sicer lahko obstaja, vendar ne more delovati. Če
ima družba več poslovodij, mora družbena pogodba določiti, ali delujejo skupno ali kot posamični poslovodje.
Poslovodja je poslovni organ družbe, ki na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa (prvi odstavek
515. člena).
Poslovodja je eden od dveh obveznih organov, ki jih družba mora imeti. Drugi organ je skupščina, ker nadzorni
svet ni obvezni organ družbe. Poslovodja je podrejen družbenikom, zlasti ker ga oni postavijo in odpokličejo,
nadzorujejo njegovo delo in mu svetujejo (peta in šesta alinea 505. člena). Poslovodja je tudi zastopnik družbe
po zakonu.
5.1. Postavitev poslovodje

Zakon v četrti alinei 505. člena določa, da družbeniki odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodje. Zakonsko
navedbo postavitev si je treba razlagati kot odločitev družbenikov, ki jo sprejmejo na skupščini ali se s pisnimi
izjavami opredelijo do poslovodje kot organa. Postavitev zajema imenovanje poslovodje. Pristojni organ za
imenovanje so družbeniki, ki sprejmejo sklep o postavitvi na skupščini ali s pisno izjavo sklenejo, da se
skupščina ne skliče, družbeniki pa odločijo o postavitvi tako, da svoje glasove pošljejo poslovodji. Družbeniki
lahko prenesejo pravico postavljanja in odpoklica poslovodij na drug organ. Z zakonom pa je določeno, da
poslovodjo imenuje in odpokliče nadzorni svet, če ga družba ima (četrti odstavek 515. člena). Če z družbeno
pogodbo ni določeno drugače, o postavitvi odločajo družbeniki z večino glasov. Postavitev poslovodje mora biti
opravljena pred vpisom družbe same v sodni register, saj je ime poslovodje obvezna sestavina prijave za vpis
družbe v sodni register.
Zakon ne pozna postavitev začasnih oz. t.i. v.d. poslovodij. Če družba nima poslovodje več kot eno leto, to ni
vzrok za njeno prenehanje, kot je to pri d.d., če njena uprava ne deluje več kot eno leto. 300 Poslovodja se lahko
imenuje za določen čas, ki pa ne sme biti krajši od dveh let. Za poslovodjo se lahko imenuje vsaka fizična
opravilno poslovno sposobna oseba. Lahko je družbenik ali pa tudi ne. Poslovodja ne sme biti oseba, ki je bila
pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno
varnost, zoper pravni promet, zoper upravljanje z družbenimi sredstvi in naravnimi bogastvi ter zoper družbeno
in zasebno premoženje, kar velja za obdobje 5 let po pravnomočnosti sodbe, vendar ne prej kot 2 leti po prestani
kazni zapora (prva alinea četrtega odstavka 265. člena). Poslovodja ne more biti oseba, ki ji je bil izrečen
varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, in sicer v času trajanja prepovedi (druga alinea četrtega odstavka
265. člena). Prav tako poslovodja ne more biti oseba, ki je bila kot član uprave podjetja, nad katerim je bil začet
stečajni postopek, pravnomočno obsojena na plačilo odškodnine upnikom po 19. členu zakona o finančnem
poslovanju podjetij, kar velja za obdobje dveh let po pravnomočnosti sodbe (tretja alinea četrtega odstavka 265.
člena).
298
Predpostavka za manjšinsko pravico je, da je dosežen kvorum 10% v osnovnem kapitalu družbe. Kvorum
lahko doseže samo eden, lahko pa ga doseže več družbenikov skupaj. Varstvo manjšinskih družbenikov je
institut prava družb in pripada družbenikom. Varstvo manjšinskih družbenikov lahko uveljavljajo samo
družbeniki, katerih poslovni deleži predstavljajo najmanj eno desetino osnovnega kapitala.
299
Družbena pogodba lahko določa pravico sklicevanja skupščine tudi družbenikom, ki dosežejo nižjo udeležbo
v osnovnem kapitalu.
300
Če družba nima poslovodje, ne izgubi ničesar na svoji pravni osebnosti ali pravni sposobnosti, vendar pa
svoje pravne osebnosti v pravnem prometu ne more izraziti, če nima drugega zastopnika oz. pooblaščenca.
5.2. Pogodba o poslovodenju

Praviloma bodo v družbeni pogodbi opredeljene osnovne pravice, obveznosti in odgovornosti poslovodij, zlasti
pa bo v družbeni pogodbi opredeljeno, ali se poslovodja imenuje za določen čas, ki ne sme biti krajši od dveh let,
ali pa za nedoločen čas. Družbena pogodba lahko tudi določa, da oseba ne more biti imenovana za poslovodjo
večkrat; po zakonu pa ni ovire za večkratno imenovanje.
Po zakonu o delovnih razmerjih je pogodba o poslovodenju tista, ki se v pravni teoriji sicer opredeljuje kot
pogodba delovnega prava, vendar pa ima zaradi dvojne funkcije poslovodje kot organa družbe ta pogodba samo
naravo sui generis. ZGD-1 za pogodbo o poslovodenju ne predpisuje nobene forme, vendar pa mora biti
sestavljena v pisni obliki na podlagi določil zakona o delovnih razmerjih. Tudi spremembe morajo biti
sestavljene v pisni obliki.301 Pogodbo s poslovodjo sklepajo družbeniki, pri čemer lahko pogodbo podpisujejo vsi
ali pa običajno predsednik skupščine, ki mora imeti za to posebno pooblastilo drugih družbenikov. Če
poslovodjo imenuje nadzorni svet, podpisujejo pogodbo člani nadzornega sveta oz. njihov predsednik. V
pogodbi o poslovodenju se praviloma konkretizirajo pravice, obveznosti in odgovornosti poslovodje, ki so
opredeljene v družbeni pogodbi.
5.3. Odpoklic poslovodje

V skladu s temeljnim načelom svobodne odločitve družbenikov o postavitvi in imenovanju poslovodje imajo
družbeniki tudi pravico, da na skupščini kadarkoli odpokličejo poslovodjo, ne glede na to, ali je imenovan za
določen ali nedoločen čas (tretji odstavek 515. člena). Če je poslovodja imenovan za določen čas, preneha
njegova funkcija po poteku tega časa. Pri poslovodji, ki je imenovan za nedoločen čas, pa je potreben odpoklic,
pri čemer ga skupščina lahko odpokliče kadarkoli, ne glede na to, ali je odpoklic utemeljen ali ne. Za zahtevke iz
pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje se uporabljajo pravila OZ, tako glede odškodnine kot tudi glede
odpovedi oz. razveze te pogodbe. Odpoklic poslovodje bo utemeljen, če huje krši prepoved konkurence ali
družbeniku onemogoči uresničevanje njegovih pravic, ki mu gredo po zakonu oz. družbeni pogodbi, ali drugače
povzroči hujšo škodo. Utemeljen razlog za odpoklic nastopi tudi v primeru, če so družbeniki izgubili zaupanje v
poštenost poslovodje. Poslovodja nima pravice ponovno opravljati svojo funkcijo, če je bil odpoklican brez
razloga, pa ima pravico do odškodnine po pravilih pogodbenega odškodninskega prava.
ENOOSEBNA DRUŽBA
1. Uvod
Enoosebna družba je pravna konstrukcija gospodarskih pravnikov, ki skriva dvojno eksistenco edinega
družbenika. Enoosebna družba je samo posebna oblika upravljanja premoženja družbenika. Enoosebna družba je
posebna oblika podjetništva med podjetnikom posameznikom in običajno d.o.o.302
Od podjetnika posameznika se enoosebna družba loči po tem, da gre za pravno osebo in da družbenik ne
odgovarja za obveznosti družbe. Enoosebna družba v firmi praviloma ne vsebuje imena svojega družbenika, kar
je obvezno pri podjetniku posamezniku. Enoosebna družba ima enega družbenika in osnovna glavnica je
sestavljena iz enega vložka. Pri enoosebni družbi tudi ni družbenih razmerij med družbeniki. enoosebna družba
odgovarja le s svojim premoženjem. Pri enoosebni družbi veljajo pri vnosu kapitala strožja pravila kot pri
običajnih družbah.303 Enoosebna družba je v bistvu d.o.o. kot vsaka druga, s tem da za njo veljajo določena
posebna določila zagotavljanja osnovne glavnice zaradi varstva upnikov.
2. Ustanovitev enoosebne družbe

V slovenskem pravu je enoosebna družba v zakonu posebej urejena (523. – 526. člen). Zakon določa, da se
ustanavlja z aktom o ustanovitvi v obliki notarskega zapisa namesto družbene pogodbe. Družbo lahko ustanovi
domača ali tuja fizična ali pravna oseba. Vsebina akta o ustanovitvi je enaka vsebini družbene pogodbe, s tem da
akt o ustanovitvi ne ureja razmerij med družbeniki, ker jih ni, temveč le razmerja med družbenikom in družbo.
Zakon določa, da enoosebno družbo ustanovi samo ena oseba, s tem ko sprejme akt o ustanovitvi v obliki
notarskega zapisa (523. člen). Enoosebna družba lahko nastane tudi s spremembo podjetnika posameznika v
družbo ali z združevanjem poslovnih deležev v d.o.o. v rokah enega družbenika.
Akt o ustanovitvi mora vsebovati obvezne zakonske sestavine – enake kot družbena pogodba – lahko pa v skladu
s 474. členom ZGD-1 vsebuje tudi fakultativne sestavine.304
301
Imenovanje poslovodje je lahko opravljeno z navedbo njegovega imena v družbeni pogodbi ali pa s posebnim
sklepom skupščine oz. družbenikov.
302
Enoosebna družba je podobna ustanovi, vendar se od nje loči po tem, da nima določenega posebnega in od
družbenikov neodvisnega cilja.
303
V teoriji se premoženje enoosebne družbe obravnava kot substrat pravne osebe, v skladu s t.i. substratno
teorijo, pri čemer pa se premoženje personificira v družbi kot pravni osebi.
304
Akt o ustanovitvi ima enake sestavine kot družbena pogodba, razen določil, ki se nanašajo na odnose med
družbeniki.
Edini ustanovitelj mora družbi zagotoviti osnovni kapital v višini 7500 eurov, pri čemer osnovni kapital v celoti
predstavlja en osnovni vložek. Ustanovitelj mora za ustanovitev zagotoviti del osnovnega kapitala v denarju tako
kot to velja za druge d.o.o. Ta mora najmanj 7500 eurov (475. člen). Preostali del osnovnega vložka lahko
zagotovi v stvareh. Če pred prijavo za vpis v register ni v celoti vplačal denarnega zneska osnovnega vložka,
mora za manjkajoči del družbi zagotoviti ustrezno varščino. Boniteto omenjene varščine mora sodišče
ugotavljati po uradni dolžnosti na podlagi dokazil, ki jih mora ustanovitelj predložiti sodišču ob prijavi za vpis v
register (drugi odstavek 524. člena). Stvarni vložki se morajo družbi v celoti izročiti pred prijavo za vpis v
register. Osnovni vložek mora biti izročen družbi tako, da lahko poslovodja z njim prosto razpolaga, denarni
vložek pa mora biti nakazan na bančni račun. Če pride do združitve poslovnih deležev v treh letih po vpisu
družbe v register, mora edini družbenik v celoti plačati vse zneske osnovnih vložkov ali pa zagotoviti družbi
ustrezno varščino (524. člen). 305 Vse določbe zakona o zagotavljanju osnovne glavnice, dodatnih vplačilih in
vzdrževanju osnovne glavnice veljajo tudi pri enoosebni družbi, s tem da za edinega družbenika veljajo strožja
določila o zagotovitvi celotne osnovne glavnice v primeru združevanja poslovnih deležev v rokah edinega
družbenika.
3. Upravljanje z enoosebno družbo

Pri enoosebnih družbah velja enako načelo ločevanje družbinega premoženja od zasebnega premoženja edinega
družbenika kot pri drugih družbah. Edini družbenik lahko sklepa pravna razmerja z družbo, kar praktično
pomeni, da sklepa pogodbe s samim seboj, vendar v dveh vlogah; enkrat kot fizična oseba (ustanovitelj) in
drugič kot zastopnik d.o.o. Takšne pogodbe morajo biti sklenjene v pisni obliki, razen če gre za posle, ki se
sklepajo v okviru rednega poslovanja. Čeprav v takšnih razmerjih lahko prihaja do kolizije interesov, zakon ne
zahteva, da bi v tem primeru nastopal kolizijski zastopnik družbe (prvi odstavek 525. člena).
Z enoosebno družbo upravlja izključno ustanovitelj samostojno. Pristojen je odločati o vseh vprašanjih, o katerih
v večosebni d.o.o. sicer odločajo družbeniki. ustanovitelj mora sprejemati sklepe pisno in jih vpisuje v posebno
knjigo sklepov. Razen tega, da morajo biti sklepi vpisani v knjigo sklepov, edinega družbenika ne obvezujejo
nobene formalnosti, ki so po zakonu sicer obvezne za sprejemanje sklepov družbenikov na skupščini. Edini
družbenik lahko sprejema odločitve kadarkoli, vendar pod pogojem, da jih vpiše v knjigo sklepov. Sklepi, ki niso
vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka (526. člen). O knjigi sklepov je notarska zbornica po
pooblastilu iz drugega odstavka 526. člena zakon in s soglasjem ministra za pravosodje sprejela poseben
Pravilnik o overovitvi in vodenju knjige sklepov enoosebne d.o.o.
PRENEHANJE DRUŽBE Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO

Zakon ne ureja posebej postopka prenehanja družbe, saj se smiselno uporabljajo določbe zakona o prenehanju
d.d. Zakon navaja le razloge prenehanja (521. člen). Tako družba preneha s potekom časa, za katerega je bila
družba ustanovljena, če je ustanovljena za določen čas. Družbeniki lahko vedno z vsak ¾ večino glasov vseh
družbenikov, če družbena pogodba ne določa višje večine, sklenejo, da družba preneha. Družba preneha, če
sodišče ugotovi ničnost vpisa, če so podani pogoji za stečaj in z združitvijo s kakšno drugo družbo. Razlog za
prenehanje družbe je tudi, če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določen znesek.
Poseben razlog prenehanja družbe nastopi, če posamezni družbenik, katerega delež znaša najmanj eno desetino
osnovnega kapitala, s tožbo zahteva, da sodišče odloči o prenehanju družbe, ker meni, da ni mogoče v zadostni
meri doseči ciljev družbe, ali če obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe (prvi odstavek
521. člena). Prav tako družba ne preneha zaradi tega, ker poslovodstvo ne deluje več kot 12 mesecev, kar je
razlog za prenehanje d.d.
Za postopek likvidacije, vključujoč tudi prenehanje po skrajšanem postopku, se smiselno uporabljajo določbe
zakona o likvidaciji d.d.
Družba je lahko tudi izbrisana iz sodnega registra po uradni dolžnosti v skladu z določbami ZFPPod, pri čemer
so aktivni družbeniki odgovorni za obveznosti družbe.
POVEZANE DRUŽBE IN STATUSNE SPREMEMBE DRUŽB

POVEZANE DRUŽBE (KONCERN)
1. Pojem in vrste povezanih družb
Bistveno za gospodarske oblike združevanja je oblikovanje skupnega upravljanja in vodstva med seboj
združenih ali povezanih gospodarskih subjektov. To se lahko doseže s preoblikovanjem gospodarskih subjektov
v druge oblike, s statusnimi spremembami (s spojitvijo in pripojitvijo družb) ter kapitalskim ali pogodbenim
povezovanjem v različne oblike povezanih družb. Bistvena pravna posledica omenjenih gospodarskih procesov
je izguba ali omejitev pravnoorganizacijske in gospodarske samostojnosti v pričakovanju večje gospodarske
305
Z zakonom je določen triletni rok. Takšen rok je potreben zato, ker enoosebne družbe običajno težko preživijo
prva tri leta poslovanja.
koristi.
Koncentracija gospodarskih subjektov ni cilj sama po sebi in tudi ne patentni recept za reševanje gospodarskih
težav.306 V določenih primerih je združevanje namenjeno uresničevanju nedovoljenih ciljev, npr. kartelizaciji
trga.307
Postopki koncentracije gospodarskih subjektov so navzoči v vseh sodobnih državah. 308 Medsebojno
povezovanje, zlasti pa združevanje gospodarskih subjektov omogoča ciljno in notranje podjetniško
diferenciranje proizvodnih in storitvenih programov, s katerimi naj se povečujejo gospodarske možnosti in
zmanjšajo riziki (diverzifikacija). 309 Medsebojno povezovanje in združevanje družb v slovenskem pravu ureja
zakon.310 Povezane družbe so po našem zakonu pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju
koordinacije ali subordinacije zaradi uresničevanja določenih skupnih ciljev. Podlaga za nastanek takšnega
medsebojnega razmerja je lahko kapitalska udeležba ene družbe v drugi družbi, pogodba ali konkretno podane
dejanske okoliščine.
Institucijo povezanih družb po zakonu ločimo od povezanih družb v GIZ, ki se ne sme ukvarjati z gospodarsko
dejavnostjo in ustvarjati lastnega dobička, temveč olajševati in pospeševati pridobitno dejavnost svojih članov
(drugi odstavek 563. člena). Temeljna značilnost naše pravne ureditve je varovanje:
1. podrejenih (odvisnih) družb (družb, ki so v večinski lasti drugih in odvisnih družb),
2. pravic družbenikov odvisnih družb,
3. obstoja in funkcioniranja podjetja pri odvisnih družbah in
4. interesov upnikov (varstvo v pravnem prometu).
Za povezane družbe je značilna zakonska ureditev organizacije; podrobno so urejeni predvsem koncernska
organizacija, vodenje povezanih družb in izvajanje upravičenj, ki pripadajo obvladujoči družbi. Organi koncerna
v razmerju do odvisnih družb nimajo samo pravic, ampak tudi obveznosti.
1.1. Pravna podlaga povezanosti družb

Medsebojni razmerji koordinacije in subordinacije med pravno samostojnimi družbami lahko nastaneta na
podlagi:
1. večinske kapitalske udeležbe ene družbe v drugi in na podlagi enotnega vodstva obvladujoče družbe
(koncernska organiziranost),
2. dejanskih okoliščin, zaradi katerih je ena družba odvisna od druge (obvladujoče) družbe, ter pogodbe o
obvladovanju in drugih podjetniških pogodb,
3. vzajemne kapitalske udeležbe med družbami (527. člen).
Za vse vrste povezanih družb je značilno, da gre za:

1. povezavo samostojnih pravnih družb, ne glede na vrsto,
306
Med seboj povezani gospodarski subjekti imajo boljši pregled nad stanjem na trgu, ugodnejše nakupne
pogoje, dolgoročne prodajne dispozicije, možnost izkoriščanja množične proizvodnje, možnosti specializacije na
področju proizvodnje, prodaje, organiziranosti in vodenja. Združevanje gospodarskih subjektov povečuje
možnost za prodore na tuj trg, utrjuje finančno stabilnost, povečuje privlačnost in družbeni ugled oz. interes za
kadre.
307
Kartelizacija pomeni dogovarjanje udeležencev na trgu o skupnih cenah in drugih poslovnih pogojih ter
razdelitev trga. Prepoved kartelizacije oz. omejevalnih sporazumov med udeleženci na trgu o pogojih poslovanja
na trgu, katerih cilj ali učinek je preprečevati, ovirati ali izkrivljati konkurenco, ureja Zakon o preprečevanju
omejevanja konkurence.
308
Današnja koncentracija gospodarskih subjektov je odvisna od konkurenčnih razmer na trgu in delitve trga,
visoke stopnje tehnologije, mehanizacije, avtomatizacije, raziskav, spremenjenih življenjskih pogojev in
potrošniških navad. Za sodobne procese koncentracije je značilna koncentracija v dveh smereh: koncentracija
subjektov po panogah (overall concentration) in konglomerantna koncentracija podjetij iz različnih panog
(conglomerate mergers).
309
Gre za sodobno podjetniško strategijo, ki naj bi zagotovila proizvodnjo novih proizvodov in storitev
praviloma s kapitalsko koncentracijo gospodarskih subjektov, s tem da gre med njimi za horizontalno
diverzifikacijo (več podjetij dela v okviru komplementarnih programov), vertikalno diverzifikacijo (več
gospodarskih subjektov izdeluje posamezne dele skupnega proizvoda), komplementarno diverzifikacijo
(gospodarski subjekti prodajajo različne dele, ki si jih med seboj izmenjujejo), konglomeratno diverzifikacijo
(povezani gospodarski subjekti proizvajajo različne proizvode, ki med seboj niso povezani). Diverzifikacija
praviloma poteka na področju proizvodnje, s tem da povezanost gospodarskih subjektov ob diverzifikacijski
proizvodnji omogoča skupno prodajo.
310
Zakon ureja kapitalsko in pogodbeno povezovanje družb v 4. delu 1. poglavja (527. – 562. člen) in
združevanje ter preoblikovanje družb v 6. delu 1. poglavja (579. – 666. člen).
2. zasledovanje gospodarskih ciljev,

3. družbe, med katerimi obstajaj subordinacijsko razmerje, pri čemer je bistveno skupno vodstvo,
4. odločujoč vpliv obvladujoče družbe nad drugo.
Koncern je splošni pojem za vse oblike povezanih družb, kjer je podlaga povezave koordinirajoče ali
subkoordinirajoče medsebojno razmerje. 311 V ZGD-1 je pojem koncern uporabljen kot skupni pojem za vse
oblike povezanih družb, kjer med družbami obstaja medsebojna odvisnost in ki imajo enotno vodstvo, kar
praviloma poznamo pri vseh oblikah povezanih družb.
1.2. Odvisnost ene družbe od druge

Bistvena lastnost povezanih družb je njihov medsebojni odnos odvisnosti oz. prevlade ene družbe nad drugo.
Razmerje odvisnosti med družbami obstaja v vseh oblikah povezanih družb, razen pri vzajemno povezanih
družbah (531. in 554. člen), s tem da tiste povezane družbe, ki še imajo enotno vodstvo oblikujejo koncern.312
Vsebina povezovanja se kaže v razmerju dveh samostojnih družb; ti dve družbi oblikujeta medsebojno razmerje,
na podlagi katerega ena družba (obvladujoča družba) posredno ali neposredno obvladuje drugo družbo (odvisno
družbo). Po zakonu se razmerje odvisnosti oblikuje na podlagi večinske kapitalske udeležbe ene družbe v drugi
ali pa na podlagi pogodbe, s katero družba podredi vodenje drugi družbi (pogodba o obvladovanju), in če ima
več družb skupno enotno vodstvo (koncern).
Podlaga za odvisnost je lahko kapitalska povezanost, skupno dogovorjena organizacija, obligacijska ali
podjetniška pogodba ali pa dejanske okoliščine, pri čemer se kot podlaga za odvisnost ne štejejo tržna razmerja
na trgu, četudi povzročajo določeno odvisnost ene družbe do druge. Pravna narava razmerij, na podlagi katerih
obvladujoča družba obvladuje odvisno, je v pravni teoriji precej sporna. Takšno razmerje ni institucionalno in ne
ustvarja določene oblike družbe. Odvisna in obvladujoča družba ne zasledujeta vedno skupnega cilja in tudi
nimata skupnega vodstva, kar je značilno za koncern. Odvisna in obvladujoča družba na podlagi kapitalske
povezanosti ne ustvarjata pravne skupnosti. Praviloma nimata skupnih interesov in tudi ne enotne gospodarske
organiziranosti. Če odvisno razmerje temelji na kapitalski udeležbi, je obvladujoča družba v skladu s 532.
členom odvisno družbo dolžna obvestiti o svoji kapitalski udeležbi. Če gre za odnos odvisnosti, je obvladujoča
družba dolžna:
1. odvisni družbi nadomestiti prikrajšanje, če je v okviru funkcije obvladujoče družbe pripravila odvisno
družbo do tega, da je zase opravila škodljiv pravni posel ali pa da je nekaj storila oz. opustila v svojo
škodo,
2. odvisni družbi povrniti škodo, če ni nadomestila prikrajšanja zaradi škodljivega vpliva oz. škodljivih
navodil.
Za škodo odgovarjajo solidarno tudi zastopniki obvladujoče družbe, če le-ta ne nadomesti prikrajšanja. Za
obrambo in varstvo odvisne družbe mora skrbeti tudi poslovodstvo odvisne družbe, ki je zato v skladu s tretjim
odstavkom 545. člena dolžno sestaviti poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo in odgovarja, če v poslovnem
poročilu opusti obvestilo o škodljivem poslovanju z obvladujočo družbo. Zakon vzpostavlja in zasleduje varstvo
upnikov, posebej pa je to varstvo urejeno pri pogodbenih koncernih.
1.3. Oblike obvladovanja odvisne družbe

Obvladujoča družba lahko odvisno družbo obvladuje v razmerju nadrejenosti in podrejenosti na različne načine,
pri čemer je za to razmerje značilno zlasti, da:
♥ odvisna družba ne more svobodno oblikovati svoje volje,
♥ sta odvisna in obvladujoča družba omejeni pri sprejemanju odločitev o varstvu premoženja odvisne
družbe,
♥ obstaja podlaga za obvladovanje odvisne družbe.
V teoriji se loči obvladovanje družbe od znotraj in oblikovanje od zunaj. Znotraj obvladuje obvladujoča družba
odvisno družbo z vključevanjem svojega članstva v upravo in nadzorni svet. Od zunaj pa obvladujoča družba
odvisno obvladuje s pogoji podjetniškega poslovanja, s krediti, z licencami, investicijami, nastopom. Za
obvladovanje družbe od znotraj je bistveno, da obvladujoča družba praviloma vpliva na medsebojna razmerja
drugih družbenikov, pri zunanjih razmerjih pa je podan vpliv na celotno družbo. Obvladujoča družba lahko
obvladuje odvisno družbo z določanjem njene strategije razvoja ali pa z nadzorom tekočega poslovanja.
Obvladujoča družba lahko obvladuje družbo s pozitivnimi dejanji in odločitvami, torej s sprejetjem odločitev in
vplivanjem na odločitve odvisne družbe, ali pa da daje le soglasja oz. dovoljenja ob posameznih odločitvah
311
Za koncernsko obliko povezanih družb je bistveno enotno vodstvo.
312
Koncern je možno organizirati tudi brez razmerja odvisnosti med družbami, če so pravno samostojne družbe
povezane z enotnim vodstvom (3. alinea prvega odstavka 530. člena).
odvisne družbe. T.i. pozitivna dejanja kažejo na podjetniško usmeritev obvladujoče družbe, različne omejitve pa
na nadzorno funkcijo obvladujoče družbe. Obvladovanje odvisne družbe je lahko takojšnje ali pa odložno. Pri
takojšnjem obvladovanju odvisne družbe obvladujoča družba sprejema in vpliva na tekoče odločitve. Pri
odložnem obvladovanju pa obvladujoča družba sodeluje pri sprejemanju strategije odvisne družbe in opravlja
nadzor nad rezultati poslovanja. Obvladovanje odvisne družbe je lahko posredno ali neposredno. Pri posrednem
obvladovanju ločimo direktno in indirektno obvladovanje. Pri direktnem neposrednem obvladovanju uprava
obvladujoče družbe da direktno navodilo upravi odvisne družbe, kako naj posluje. Neposredni, indirektni vpliv
pa obstaja takrat, ko obvladujoča družba vpliva na odločitev uprave prek skupščine odvisne družbe. Pri
posrednem obvladovanju pa obvladujoča družba s pomočjo tretjih oseb vpliva na odvisno družbo.313
Glede na organizacijo in obliko obvladovanja teorija pozna:

1. institucionalizirano obvladovanje (obvladovanje prek organov odvisne družbe),
2. obvladovanje odvisne družbe na vseh področjih delovanja ali samo na nekaterih,
3. absolutno obvladovanje (obvladujoča družba ima absolutno večino v organih odvisne družbe),
4. omejeno obvladovanje (kadar ima obvladujoča družba pri glasovanju relativno večino v odvisni družbi)
in
5. negativno obvladovanje, kadar ima obvladujoča družba kontrolni paket delnic oz. deležev, ki
zagotavljajo obvladovanje odvisne družbe pri sprejemanju strateških ali drugih odločitev, npr. o
prenehanju, statusnih spremembah ipd.
2. Koncern kot oblika povezanih družb z enotnih vodstvom

Koncern se v teoriji praviloma opredeljuje kot povezovanje ene obvladujoče in ene ali več odvisnih družb pod
enotnim vodstvom obvladujoče družbe. Bistveno za koncern je, da v njem obstajata odvisna in obvladujoča
družba, ki ima odločujoč vpliv na upravljanje in vodenje odvisne družbe. Zakon vsebuje domnevo, da večinska
kapitalska udeležba ene družbe v drugi ustvarja odnos odvisnosti (drugi odstavek 529. člena). Takšen odnos pa
je temeljna značilnost dejanskega koncerna (1. alinea prvega odstavka 530. člena). V drugem odstavku 530.
člena pa je izrecno določena domneva, da odvisna družba tvori z obvladujočo koncern. Koncern tvorijo tudi
družbe, ki so povezane s pogodbo o obvladovanju – pogodbeni koncern (2. alinea prvega odstavka 530. člena).
Na podlagi tako strukturirane pravne ureditve povezanih družb lahko govorimo o povezanih družbah, ki se
uresničujejo v pojavnih oblikah koncerna.314
Pravo povezanih družb lahko torej opredelimo kot pravo koncerna. Koncern ni niti družba niti posebna oblika
družbe, temveč oblika povezanih družb, ki ima skupno vodstvo. 315 Posamezne oblike povezanih družb se po 527.
členu praviloma in pretežno pojavljajo v posameznih oblikah koncerna. Glede na značilnosti omenjenega
medsebojnega razmerja in odvisnosti družb ter pravnih podlag za povezavo družb ločimo tri oblike koncerna:
1. dejanski koncern, ki ga tvorijo ena obvladujoča družba, ki ima večinski kapitalski delež v eni ali več
odvisnih družb, in odvisne družbe, povezane pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe,
2. pogodbeni koncern, ki ga tvorijo družbe (kapitalsko povezane ali nepovezane), povezane s podjetniško
pogodbo o obvladovanju,
3. koncern z razmerjem enakopravnosti, ki ga tvorijo pravno samostojne družbe, povezane z enotnim
vodstvom, ne da bi bile družbe pri tem medsebojno odvisne.316
2.1. Dejanski koncern

Dejanski koncern je oblika povezanih družb, ki ne temelji na pogodbi, temveč je medsebojno razmerje
odvisnosti nastalo na podlagi drugih dejstev, zlasti na podlagi kapitalske družbe. Za nastanek dejanskega
koncerna zadošča obstoj medsebojnega razmerja med družbami, v katerem je ena družba odvisna od druge. Pri
dejanskem koncernu gre za dejansko odvisnost ene družbe od druge, pri tem pa ni bistveno, ali je takšna
313
Pri posrednem obvladovanju obvladujoča družba obvladuje odvisno prek določene svetovalne družbe ali pa
obvladujoča družba da določeni osebi pooblastilo, da vpliva na organe odvisne družbe.
314
Med koncernske oblike ne moremo šteti vzajemno kapitalsko udeležene družbe brez večinskega deleža in
družbe, povezane z drugimi podjetniškimi pogodbami, s katerimi se oblikuje profitna skupnost ali prenese
dobiček z ene družbe na drugo oz. prepusti obrat v zakup drugi družbi (531. in 534. člen).
315
Za koncern je značilna ekonomska enotnost, ne pa tudi pravna, ker ta oblika povezanih družb nima statusa
pravne osebe, nima svojih organov, pa tudi ne svojih družbenikov oz. delničarjev.
316
Poleg omenjene zakonske delitve poznamo delitev koncernov na horizontalne, vertikalne in mešane.
Horizontalni koncerni povezujejo družbe na enaki gospodarski stopnji in praviloma v isti panogi. V vertikalni
koncern se združujejo družbe različnih gospodarskih stopenj. V mešanem ali konglomeratnem koncernu se
pojavljata horizontalna in vertikalna koncentracija. Na področju prava pa ločimo koncerne, ki so oblikovani na
podlagi koordinacije ali subordinacije. Obvladujočo družbo ali družbo, katere vodstvu so druge družbe
podrejene, imenujemo v praksi tudi družba mati ali krovna družba. Če se krovna družba ali družba mati omejuje
samo na upravljanje in financiranje, se opredeljuje kot holding.
odvisnost dovoljena ali ne. Odvisnost je ugotovljeno stanje in zakon to dejstvo opredeljuje kot glavno značilnost
te oblike koncerna oz. povezanih družb. Namen zakonske ureditve razmerij v dejanskem koncernu je varovanje
interesov odvisnih družb, upnikov in zunanjih delničarjev.
To varstvo temelji na:
1. dolžnosti obveščanja odvisne družbe o kapitalski udeležbi obvladujoče družbe,
2. prepovedi vplivanja obvladujoče družbe na odvisno, da bi zase opravila škodljiv posel ali kako drugače
povzročila sebi škodo,
3. pravici odvisne družbe do nadomestila škode, ki bi ji bila povzročena z vplivom obvladujoče družbe,
4. dolžnosti poslovodstva odvisne družbe, da sestavi poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo,
5. dolžnosti, da se poročilo o razmerjih med povezanimi družbami predloži reviziji,
6. dolžnosti, da mora revizor pregledati letne računovodske izkaze (56. člen).
Dejanski koncern praviloma nastane tako, da ena družba pridobi večino deležev ali večino delnic v drugi, pravno
samostojni družbi. Družba, katere deleži ali delnice pripadajo drugi, se imenuje družba z večinski lasti. Družba,
ki pa ima večinske deleže druge družbe, se imenuje družba z večinskim deležem. Večinski delež se opredeljuje
po glasovalnih pravicah, ki jih zagotavljajo deleži ali delnice (večinski deleži) (prvi odstavek 528. člena). O
večinskem deležu govorimo, če ima družba več kot 50% glasov v drugi družbi. Po ZGD-1 se deleži, ki pripadajo
družbi z večinskim deležem, ugotovijo na podlagi razmerja med seštevkom nominalnih zneskov njenih deležev
in osnovnim kapitalom družbe v večinski lasti (drugi dostavek 528. člena). Bistveno za večinski delež je, da
omogoča večinsko glasovalno pravico. Ta se ugotavlja iz razmerja med številom glasovalnih pravic, ki jih
družba lahko uresničuje na podlagi svojih deležev, in skupnim številom vseh glasovalnih pravic. Za delež družbe
z večinskim deležem se štejejo tudi tisti deleži, ki pripadajo od nje odvisni družbi (četrti odstavek 528. člena). 317
Večinska kapitalska udeležba (obvladujoči) družbi, ki ima večinski delež v drugi (odvisni) družbi, omogoča
obvladovanje odvisne družbe. V odnosu med odvisno in obvladujočo družbo je odvisna družba podrejena
obvladujoči družbi. Obvladujoča družba posredno ali neposredno obvladuje odvisno družbo (prvi odstavek 529.
člena). Obvladujoča družba obvladuje odvisno družbo prek enotnega vodstva, ki ga konstituira obvladujoča
družba. Obstoj odvisnosti in enotno vodstvo sta bistveni lastnosti dejanskega koncerna.
2.1.1. Dolžnost obveščanja o lastnih delnic v drugi družbi

Vsaka družba (ne pa tudi fizična oseba) je drugo družbo dolžna obvestiti, če je na kakršenkoli način postala
lastnica več kot ene četrtine (25%) delnic druge d.d. ali poslovnih deležev v d.o.o. To ne velja, če je družba
pridobila več kot 25% delnic v k.d.d., ker ji te delnice ne zagotavljajo pravice do glasovanja. Dolžnost
obveščanja je zakonska obveznost in velja za vse domače in tuje družbe, ki imajo več kot 25% delnic ali deležev
družb s sedežem v RS. Sporočilo mora biti pisno in takoj poslano zastopnikom družbe. Imetništvo več kot ¼
delnic oz. deležev v drugi družbi omogoča nadzor v odvisni družbi pri odločanju o bistvenih vprašanjih, ker je
odločitev o takšnih vprašanjih treba sprejeti s ¾ večino. Dolžnost obveščanja pomeni odstop od temeljnega
načela tajnosti, ki velja pri delnicah na prinositelja. Pri tej dolžnosti ne gre samo za obveščanje odvisne družbe in
možnost nadzora, temveč tudi za obveščanje javnosti o družbeniku, ki lahko bistveno posega v vodenje družbe.
Takšna javnost je potrebna zaradi varstva upnikov. Dolžnost obveščanja obvladujoče družbe velja tudi v
primerih, če v odvisni družbi pridobi večinski delež, torej delež, ki ji zagotavlja več kot 50% glasov.
Obveščanje je pogoj za uresničevanje članskih pravic na podlagi deležev. Dokler se ne obvesti družba v večinski
lasti, družba z večinskim deležem na podlagi deležev ne more glasovati ali uveljavljati drugih pravic (šesti
2.1.2. Omejitev vpliva na odvisno družbo

Vodstvo koncerna je tudi funkcionalno podjetniško vodstvo odvisne družbe. To pomeni, da obvladujoča družba
v dejanskem koncernu določa podjetniške cilje, odloča o poslovni politiki in o tekočih poslih v odvisni družbi.
Vodstvo obvladujoče družbe v dejanskem koncernu upravlja z odvisno družbo na podlagi večinske kapitalske
udeležbe. Ker je odvisna družba samostojna pravna oseba in ker ima obvladujoča družba moč odločanja o
njenem poslovanju, zakon obvladujoči družbi prepoveduje uporabiti svoj vpliv na odvisno družbo v tem smislu,
da bi odvisna družba zase opravila škodljiv pravni posel oz. da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo (prvi
2.1.3. Poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo

Zakon poslovodstvu odvisne družbe predpisuje dolžnost, da mora za vsako poslovno leto sestaviti poročilo o
317
V praksi govorimo o takšnem primeru takrat, ko so v koncernu povezane tri družbe: družba A ima v družbi B
60% delež, drugih 40% deležev je v rokah tretje osebe. V družbi C pa ima družba A 40% delež, družba B pa
20% delež, preostalih 40% deležev je v rokah tretje osebe. V takšnem primeru se šteje, da je družba A udeležena
z večinskim deležem tudi v družbi C, ker se deleži družbe B, ki je odvisna od družbe A, prištejejo k deležem
družbe A v razmerju do družbe C.
pravnih razmerjih z obvladujočo družbo. Poročilo mora biti sestavljeno v prvih treh mesecih poslovnega leta za
preteklo poslovno leto. V to poročilo morajo biti vpisana vsa opisana in ocenjena pravna razmerja z obvladujočo
družbo, zlasti pa medsebojni pravni posli, pravni posli, ki jih je odvisna družba sklenila na pobudo ali zahtevo
obvladujoče, ali dejanja, ki jih je odvisna družba storila ali opustila na pobudo, zahtevo oz. v interesu
obvladujoče družbe. Če je družba pri tem utrpela škodo, mora poročilo vsebovati tudi podatke o nadomestilih, ki
jih je odvisna družba sprejela od obvladujoče družbe med poslovnim letom, oz. kdaj in kako bo obvladujoča
družba nadomestila škodo. Poročilo izdela poslovodstvo odvisne družbe in mora biti resnično ter ustrezati načelo
vestnosti in verodostojnosti (četrti odstavek 545. člena). V skladu s 57. členom morajo vse povezane družbe
letne računovodske izkaze v 6 mesecih po izteku poslovnega leta dati v pregled revizorjem, sočasno z
računovodskimi izkazi in poslovnim poročilom. Zraven pa morajo predložiti tudi poročilo o odnosih do
povezanih družb (546. člen).
2.1.4. Odškodninska pravica odvisne družbe

Zakon zagotavlja odvisni družbi odškodninsko pravico do obvladujoče družbe, če ne nadomesti prikrajšanja
zaradi škodljivega vpliva. Odškodninska odgovornost obvladujoče družbe je podana, če je odvisno družbo
pripravila do tega, da je opravila zase škodljiv pravni posel ali da je v svojo škodo nekaj storila ali opustila, pa
prikrajšanja ni dejansko nadomestila, niti sproti niti do konca poslovnega leta, oz. ni zagotovila pravice do
ugodnosti, s katerimi bi se nadomestilo prikrajšanje. Odškodninska odgovornost obvladujoče družbe je primarna,
neposredna in posledica škodljivega dejanja (škodljivega vpliva in opustitve nadomestila prikrajšanja). Zakon
tudi delničarjem (zunanjim delničarjem) oz. članom odvisne družbe priznava neposredno odškodninsko pravico
do obvladujoče družbe, če jim je nastala neposredna škoda, ki ni identična s škodo družbe (prvi odstavek 547.
člena).
Odškodninski pravici odvisne družbe daje zakon poseben poudarek, saj nalaga solidarno odškodninsko
odgovornost tudi zastopnikom obvladujoče družbe, ki so odvisno družbo pripravili do škodljivega pravnega
posla ali ukrepa. Zastopniki obvladujoče družbe so osebno odgovorni, ker so kršili temeljno načelo vodstva, da
varujejo interese odvisne družbe, upoštevajoč interese delničarjev. Zastopniki odgovarjajo po načelu
predpostavljene krivde. V dvomu, ali so pravilno in skrbno izpolnjevali svoje obveznosti, morajo to tudi dokazati
(drugi odstavek 543. člena). Odškodninske zahtevke od obvladujoče družbe oz. njenih zastopnikov lahko
uveljavlja vsak član odvisne družbe, vendar le v imenu in za račun družbe. Neposredno od obvladujoče družbe
pa lahko uveljavljajo odškodninske zahtevke upniki odvisne družbe, če jih ta ne more poplačati (tretji odstavek
543. člena).
2.1.5. Odgovornost odvisne družbe

Zakonodajalec se je dosledno odločil za varovanje interesov odvisne družbe in v tem smislu omejuje škodljivo
vplivanje obvladujoče družbe na poslovanje odvisne ter obvladujoči družbi nalaga odškodninsko odgovornost za
škodo, povzročeno odvisni družbi. Zakon sankcionira zastopnike odvisne družbe, če opustijo uveljavljanje
pravice do nadomestila zaradi prikrajšanja v primeru škodljivega vplivanja in opustitve uveljavljanja
odškodnine, če prikrajšanje ni bilo nadomeščeno. Poslovodstvo in drugi organi odvisne družbe, npr. nadzorni
svet, nimajo možnosti ocenjevanja, ali bodo uveljavljali te zakonske pravice ali ne, saj jim zakon v primeru
opustitve uveljavlja omenjenih pravic nalaga osebno solidarno odškodninsko odgovornost za škodo, povzročeno
odvisni družbi. Odškodninska odgovornost temelji na opustitvi potrebnih dejanj in postopkov v zvezi z
uveljavljanjem nadomestila prikrajšanja po 545. členu ali odškodnine po 547. členu. Člani poslovodstva odvisne
družbe odgovarjajo družbi za škodo, če niso:
1. sestavili poročila o odvisnosti z obvladujočo družbo,
2. če v poročilu niso navedli škodljivega pravnega posla ali škodljivega dejanja,
3. če v poročilu niso navedli, da je bila družba prikrajšana s pravnim poslom ali dejanjem,
4. če je bilo zamolčano, da prikrajšanje ni bilo nadomeščeno.
Člani poslovodstva odgovarjajo osebno in na podlagi predpostavljene krivde. Odgovornosti ni, če so delali
pošteno in vestno, vendar morajo to dokazati. Poleg članov poslovodstva pa odgovarjajo tudi člani nadzornega
sveta odvisne družbe, in sicer kot solidarni dolžniki, če so glede škodljivega pravnega posla ali škodljivega
dejanja kršili svojo dolžnost preverjanja poročila o razmerjih z obvladujočo družbo in o tem niso poročali
skupščini. Člani poslovodstva in nadzornega sveta ne odgovarjajo, če je skupščina sprejela sklep, da se ne
zahteva od obvladujoče družbe nadomestila prikrajšanja oz. povrnitve škode (tretji odstavek 548. člena).
2.2. Pogodbeni koncern

Bistveno za pogodbeni koncern je, da so družbe med seboj povezane s pogodbo o obvladovanju, ki obvladujoči
družbi dovoljuje, da posredno ali neposredno obvladuje odvisno družbo. Pri pogodbenem koncernu je pogodba o
obvladovanju obvezna, pri drugih oblikah povezanih družb pa pogodbe ni. Pri pogodbenem koncernu ostaneta
odvisna in obvladujoča družba pravno samostojni, vendar pa obvladujoča družba izvaja vpliv na sprejemanje
odločitev odvisne družbe. Pogodbeni koncern, ki temelji na pogodbi o obvladovanju, je posebna pravna
institucija, vendar ne gre za posebno organizacijo in tudi ne za družbo. Bistveno pri pogodbenem koncernu je, da
med odvisno in obvladujočo družbo obstoja pravni posel v obliki pogodbe o obvladovanju, s katero se odvisna
družba podredi vodenju obvladujoče (prvi odstavek 533. člena). Pogodba je podlaga za zunanji vpliv druge
družbe na upravljanje in vodenje odvisne družbe.318 Pogodbeni koncern se v teoriji imenuje tudi koncern z
razmerjem dejanske ali pravne podrejenosti.319 S pogodbo o obvladovanju se odvisna družba zaveže podrediti
oblikovanje volje obvladujoči družbi. V teoriji se poudarja, da se s pogodbo o obvladovanju obvladujoči družbi
podredi le uprava oz. poslovodstvo odvisne družbe, medtem ko nadzorni svet in skupščina pri tem nista
prizadeta. Odvisna družba mora vodenje svoje družbe v celoti podrediti drugi družbi, ne samo v posameznih
delih in obratih. Na podlagi pogodbe o obvladovanju je obvladujoča družba vodstvu odvisne družbe upravičena
dajati navodila. Če odvisna družba ne spoštuje navodil, je uprava obvladujoče družbe upravičena sama
sprejemati takšne odločitve. S pogodbo o obvladovanju se poseže v strukturo odvisne družbe in spreminja
pristojnosti vodstva, ki so določene z zakonom in statutom. Odvisna družba ima dva poslovna organa: lastni
poslovodni organ in poslovodni organ obvladujoče družbe.320
Pri pogodbenem koncernu je bistvena odvisnost, ne pa enotno vodstvo. Če si med sabo neodvisne družbe s
pogodbo oblikujejo enotno vodstvo, ne da bi ena od njih postala odvisna od druge družbe, ki sklepa pogodbo,
potem ne gre za pogodbo o obvladovanju (tretji dostavek 533. člena). Pogodba o obvladovanju je odplačna
pogodba. Obvladujoča družba ima pravico do plačila zaradi upravljanja in obvladovanja odvisne družbe. Plačila,
ki jih odvisna družba na podlagi pogodbe o obvladovanju plača obvladujoči družbi, se ne štejejo kor plačila v
četrtem odstavku 533. člena zakona, saj se vložki v skladu z 227. členom ne smejo vrniti in obrestovati.
2.2.1. Sklenitev pogodbe o obvladovanju

Pogodbeni koncern nastane na podlagi pogodbe o obvladovanju, ki jo morata skleniti vodstvi odvisne in
obvladujoče družbe. Zakon posebej določa, da pogodba začne veljati, ko da k njej soglasje skupščina odvisne
družbe. Soglasje mora skupščina izglasovati z najmanj ¾ večino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala,
če statut ne določa višje kapitalske višine in drugih dodatnih zahtev (prvi odstavek 535. člena). Pogodba se mora
v pisni obliki objaviti na skupščini. Če delničarji to zahtevajo, se morajo izročiti predpisi pogodbe. Sestavni del
zapisnika o skupščini je tudi pogodba. Pri odvisni družbi je v tretjem odstavku 535. člena dolžnost obveščanja o
vsebini in posledicah pogodbe o obvladovanju še posebej poudarjena.321
Posledica sklenitve pogodbe o obvladovanju je tudi sprememba statuta, saj se statutarna določila o pooblastilih
vodstva ne morejo uporabljati. Skupščina lahko da soglasje k pogodbi, ne more pa je spreminjati.322
Zakonska zahteva, da skupščina da soglasje k pogodbi o obvladovanju, ki je podlaga za pogodbeni koncern,
pomeni varstvo delničarjev oz. družbenikov v odvisni družbi. Odvisna družba z obvladujočo družbo lahko sklene
le pogodbo o obvladovanju ali pa skupaj s to pogodbo tudi pogodbo o prenosu dobička. Skupščina mora dati
soglasje ne samo k pogodbi o obvladovanju, temveč tudi k pogodbi o prenosu dobička in morebitnim drugim
podjetniškim pogodbam, ki so bile sklenjene v zvezi s pogodbo o obvladovanju ali bi bile sklenjene kot
samostojne pogodbe.
2.2.2. Vpis pogodbe o obvladovanju v sodni register

Zaradi varstva delničarjev, zlasti pa varstva upnikov, zakon določa, da mora biti pogodba o obvladovanju
vpisana v sodni register. Vpiše se vrsta pogodbe in ime obvladujoče družbe. Če je ob pogodbi o obvladovanju
sklenjena tudi pogodba o prenosu dobička, se vpiše tudi višina izločanja dobička. Vpis mora opraviti zastopnik
odvisne družbe. Sodišču mora predložiti tudi pogodbo in vse priloge v izvirniku ter v javno overjenem prepisu.
Vpis je konstitutivnega značaja, ker pogodba začne veljati šele, ko je vpisana v register (drugi odstavek 536.
člena).
Pogodba o obvladovanju se lahko spremeni pod splošnimi pogoji in pogoji, ki so določeni v pogodbi, vendar pa
mora k vsaki spremembi dati soglasje skupščina pod enakimi pogoji, kot to velja za sklenitev (538. člen).
2.2.3. Pravice in obveznosti obvladujoče družbe

318
Pogodbeni koncern lahko tvorijo vse oblike družb, vključno s podjetnikom posameznikom.
319
Pogodbeni koncern praviloma tvorijo ena obvladujoča in več koncernskih družb. Pogodbeni koncern je možen
tudi, če ima več obvladujočih družb. V teoriji se takšen pogodbeni koncern imenuje koncern z več krovnimi
družbami oz. koncern z več materami.
320
Pogodba o obvladovanju je statusnopravni akt in se obravnava po pravu družb, ne pa kot tipično obligacijsko
razmerje. Po svoji vsebini je ta pogodba tudi organizacijski akt. Načela avtonomije pogodbenih strank po OZ pri
tej pogodbi ne veljajo v celoti. Če vodstvo odvisne družbe ne spoštuje pogodbenih obveznosti, je odgovorno za
povzročeno škodo, sicer pa je možno pravice iz pogodbe uveljaviti tudi s tožbo.
321
Zakon v 535. členu določa, da mora skupščina dati soglasje, kar pomeni, da morata vodstvi pogodbo o
obvladovanju predhodno skleniti in podpisati.
322
Če skupščina meni, da je pogodbo treba spremeniti, lahko da vodstvu nalog, da sklene novo pogodbo.
Za pravno razmerje med obvladujočo in odvisno družbo na podlagi pogodbe o obvladovanju je najpomembnejša
pravica obvladujoče družbe, da vodi odvisno družbo, ob sočasni obveznosti, da med trajanjem pogodbe poravna
odvisni družbi nastalo izgubo. Obvladujoča družba mora poskrbeti tudi za zavarovanje družbe, upnikov in
zunanjih delničarjev. Odvisna družba ima obveznost spoštovati navodila obvladujoče družbe ter pravico
zahtevati kritje izgube in nadomestilo škode, pa tudi zavarovanje za normalno poslovanje.
2.2.3.1. Pravica vodenja

Vsebina 541. člena ZGD-1 je podnaslovljena kot pravica vodenja, vendar v besedilu ni govora o vodenju,
temveč o dajanju navodil za vodenje poslov. Pravica vodenja se praktično realizira v dajanju navodil
obvladujoče družbe organom odvisne družbe. Nosilec pravice dajanja navodil je vodstvo obvladujoče družbe, to
je uprava pri d.d. oz. poslovodstvo pri d.o.o. ali družbeniki pri osebnih družbah. Omenjeni organi lahko
prenesejo to pravico na druge organe, in sicer na poslovne pooblaščence ali prokuriste. Prejemnik navodil je
poslovodstvo odvisne družbe. Navodila so lahko splošna ali pa konkretna. Oblika navodil ni predpisana. Lahko
so ustna, pisna in vsebinsko odvisna od konkretnih okoliščin. Bistveno za navodila je, da so vodstvu odvisne
družbe dana v takšni obliki, da jih lahko uveljavi pri svojih odločitvah. Z navodili obvladujoča družba vodstvu
odvisne družbe ne sme vsiliti dejanj in postopkov, ki so v nasprotju z zakonom, moralo, dobrimi poslovnimi
običaji. Navodila ne smejo biti v nasprotju s posebnimi načeli prava družb. Navodila tudi ne smejo biti v
nasprotju s funkcijo in vsebino pogodbe o obvladovanju. Biti morajo v skladu s skrbnostjo in standardi dobrega
gospodarjenja. Z gospodarskega vidika morajo biti takšna, da zagotavljajo racionalno in učinkovito
gospodarjenje odvisne družbe.
Navodila so lahko izjemoma v neskladju s temeljnimi načeli uspešnega in učinkovitega gospodarjenja, če gre za
interese pogodbe o obvladovanju obvladujoče družbe ali z njo koncernsko povezanih družb. V takšnih primerih
zakon dovoljuje, da so navodila za odvisno družbo škodljiva (prvi odstavek 541. člena). Obvladujoča družba
lahko škodi odvisni družbi le, če s tem koristi obvladujoči družbi oz. drugim družbam v koncernu. Vodstvo
obvladujoče družbe mora interese družbenikov obvladujoče družbe varovati v enaki meri kot interese odvisne
družbe. O tem, ali gre za korist obvladujoče družbe, odloča le ta, ne pa tudi odvisna družba. 323 Če je v
ustanovitvenem aktu odvisne družbe določeno, da lahko poslovodstvo sprejme določeno odločitev le s soglasjem
nadzornega sveta, obvladujoča družba ne more mimo takšnega soglasja. Če nadzorni svet soglasja ne da, ima
obvladujoča družba po zakonu pravico svoje navodilo ponoviti. Nadzorni svet pri obvladujoči družbi pa mora
dati soglasje le pri ponovnem navodilu. Pravica vodenja obvladujoče družbe je po obsegu enaka pooblastilu
poslovodstva odvisne družbe. Pogodba o obvladovanju ne omejuje pravice nadzornega sveta in skupščine
odvisne družbe, da poslovodstvu daje navodila (omejuje pa tovrstno pravico skupščine).
2.2.3.2. Obveznost obvladujoče družbe nadomestiti izgubo odvisni družbi

Sklenitev pogodbe o obvladovanju pomeni praktično institucionalizacijo nenehnega interesnega konflikta med
omenjenimi udeleženci. Zakonodajalec daje povezanim družbam relativno svobodo pri urejanju medsebojnih
odnosov, vendar pa ureditev medsebojnih odnosov med povezanimi družbami ne sme biti v škodo upnikom,
zunanjim delničarjem, pa tudi ne premoženju odvisne družbe. Z uresničevanjem pravice vodenje je povezana
obveznost obvladujoče družbe, da odvisni družbi nadomesti izgubo. Omenjena zakonska dolžnost je korelativ
pravici vodenja in zlasti pravici do prenosa dobička. Zakon poudarja, da mora obvladujoča družba pokriti
izgubo, ki je nastala med trajanjem pogodbe, če ta ni poravnana iz drugih skladov, v katere je bil odveden
dobiček med trajanjem pogodbe. Izgube, ki je nastala pred sklenitvijo pogodbe, obvladujoča družba ni dolžna
pokriti. Obvladujoča družba mora poravnati nastalo letno izgubo iz svojih sredstev. Izgubo je mogoče poravnati
iz skladov, v katere je bil odveden dobiček. Kritje izgube lahko zahteva odvisna družba oz. njen zastopnik.
Obvladujoča družba mora pokriti izgubo ne glede na njeno odgovornost, razen če uspe dokazati, da je za izgubo
odgovorna odvisna družba, ker ni spoštovala navodil. Posebno zakonsko pravilo velja za kritje izgube, ki bi
odvisni družbi nastala v primeru, če bi prepustila obrat obvladujoči družbi ali ji dala takšen obrat v zakup. V
takšnem primeru mora obvladujoča družba poravnati letno izgubo, nastalo med trajanjem pogodbe, če
dogovorjena protidajatev ne zadostuje za pokritje (drugi odstavek 542. člena). 324 Odškodninski zahtevki odvisne
družbe do obvladujoče zastarajo v rednem, triletnem roku, zahtevek zoper zastopnike pa v petih letih.
323
Odvisna družba je dolžna izpolnjevati navodila obvladujoče družbe in jih ne sme zavrniti niti takrat, ko meni,
da to ne prinaša koristi interesom obvladujoče družbe ali z njo koncernsko povezanih družb (drugi odstavek 541.
člena). Odvisna družba lahko zavrne škodljivo navodilo, zlasti če takšno navodilo ni v nobeni zvezi s koristmi
obvladujoče družbe.
324
Odgovornost za kritje izgube je objektivna, za drugo škodo pa odgovarja obvladujoča družba in njeni
zastopniki solidarno na podlagi predpostavljene krivde. Obvladujoča družba in zastopniki se lahko ekskulpirajo
le, če dokažejo, da so pravilno in skrbno izpolnjevali obveznosti (drugi odstavek 543. člena). Odškodninski
zahtevek lahko v primeru in za račun družbe uveljavlja vsak njen član, pa tudi upniki družbe, če jim družba ne
more poplačati njihovih terjatev. Zakon priznava upnikom za odškodninske zahtevke neposredno pravico do
tožne.
2.2.3.3. Zavarovanje družbinega premoženja

Obvladujoča družba mora varovati premoženje oz. premoženje, organizirano v podjetju družbe. Zakon vsebuje
samo dve določili, glede rezerv odvisne družbe in glede prenosa dobička iz odvisne v obvladujočo družbo, če je
sklenjena pogodba o prenosu dobička. V zvezi z rezervami zakon določa, da se zneski odvajajo v rezerve po
določilih aktov in sklepov družbe (549. člen), v zvezi s prenosom dobička pa je določeno, da odvisna družba
lahko prenese svoj dobiček, ki je bil ustvarjen v zadnjem poslovnem letu, ne glede na dogovor v pogodbi o
prenosu dobička (550. člen). Odvajanje višjih zneskov bi pomenilo zmanjšanje substance družbe, kar pa je
prepovedano. Zavarovanje premoženja družbe se kaže v dolžnosti obvladujoče družbe, da vzdržuje premoženje
družbe, to pa pomeni, da mora predvsem zagotoviti rezerve v skladu z zakonom, z akti družbe ter s sklepi
skupščine.325
2.2.3.4. Zavarovanje zunanjih delničarjev (primerno nadomestilo)

S sklenitvijo pogodbe o obvladovanju so praviloma prizadeti delničarji odvisne družbe, saj ne morejo vplivati na
vodenje družbinega podjetja, ker je le-to preneseno na obvladujočo družbo, in prav tako ne morejo odločati o
razpolaganju z dobičkom, če je dobiček prenesen na obvladujočo družbo. Zato mora pogodba o obvladovanju
določiti, da delničarji odvisne družbe dobijo ustrezno nadomestilo za izgubljene ali omejene članske in
premoženjske pravice. V odvisni družbi pa sta lahko dve vrsti delničarjev: delničarji, ki so delničarji samo v
odvisni družbi, in delničarji, ki so tudi delničarji v obvladujoči družbi.326
Zunanji delničarji so delničarji odvisne družbe, ki niso sočasno delničarji ali družbeniki obvladujoče družbe.
Delničar odvisne družbe, tudi če ima samo eno delnico obvladujoče družbe, se ne šteje za zunanjega
delničarja.327 Zunanjim delničarjem zakon zagotavlja posebno varstvo v pogodbi o obvladovanju. V pogodbo
mora biti vnesena pravica zunanjih delničarjev, da uveljavljajo nadomestilo zaradi prepuščenega vodenja oz.
prenosa dobička na obvladujočo družbo. V pogodbi o obvladovanju in o prenosu dobička mora biti določilo o
višini nadomestila zunanjim delničarjem (prvi odstavek 552. člena). Omenjena klavzula je obvezna v pogodbi o
obvladovanju in v pogodbi o prenosu dobička, v drugih podjetniških pogodbah pa ne. Pogodba naj bi opredelila
višino nadomestila, ki mora biti ustrezno. Kot takšno se šteje, če je določeno v višini najmanj letnega plačila
zneska, ki bi bil predvidoma razdeljen kot povprečna dividenda na posamezno delnico glede na dosedanje in
bodoče stanje družbe ob upoštevanju konkretnih okoliščin. Gre za realno predvidljivo letno dividendo. V
pogodbi o obvladovanju in v pogodbi o prenosu dobička je lahko dogovorjeno tudi zavarovanje v višini
povprečne dividende na delnico obvladujoče družbe; v teoriji ga imenujemo variabilno nadomestilo, v nasprotju
z zavarovanjem v obliki povprečnih dividend odvisne družbe, ki ga imenujemo čvrsto nadomestilo. Pri
variabilnem nadomestilu se zakon sklicuje na metodo izračunavanja višine zavarovanja, ki bi naj bila enaka kot
pri združitvi družb, kar pomeni, da je treba oceniti premoženje družbe in izdati nove delnice, pri čemer se nove
delnice zamenjujejo za delnice odvisne in obvladujoče družbe v različnih razmerjih, glede na vrednost delnic
vsake od družb.
Če zunanji delničarji menijo, da nadomestilo ni primerno, lahko vsak zunanji delničar predlaga, da primerno
nadomestilo določi sodišče. V tem primeru velja sodna odločba za vse zunanje delničarje. Ker je sodišče poseglo
v določeno avtonomno urejanje razmerij med odvisno in obvladujočo družbo, zakon daje obvladujoči družbi
pravico, da odpove pogodbo v 3 mesecih od pravnomočnosti odločbe, ne glede na odpovedni rok (peti odstavek
552. člena).
2.2.3.5. Plačilo odpravnine zunanjim delničarjem

Poleg institucije zagotavljanja primernega nadomestila zunanjim delničarjem zakon pri odvisni družbi uvaja za
zunanje delničarje v 553. členu z institucijo pravice do zavarovanja v obliki odpravnine še dodatno varstveno
institucijo. Ureditev odpravnine je obvezna sestavina pogodbe o obvladovanju in pogodbe o prenosu dobička. Če
325
Zakon določa, da družba ne more izplačevati dobička, dokler niso zagotovljene rezerve v obsegu najmanj
10% od osnovne glavnice družbe (zakonski rezervni sklad) (380. člen).
326
Zakon imenuje delničarje, ki so delničarji samo v odvisni družbi, zunanji delničarji. Gre torej za delničarje, ki
so zaradi sklenjene pogodbe o obvladovanju zunaj sfere odločanja. Delničarji, ki imajo delnice odvisne in
obvladujoče družbe, so v sferi odločanja prek obvladujoče družbe. V teoriji se poudarja, da gre pri delu pogodbe,
ki določa nadomestilo zunanjim delničarjem, za pogodbo v korist tretjega in da se v omenjeni zakonski določbi
zagotavlja varstvo pravic manjšine. Zunanji delničarji morajo spremembe pogodbenih določil, ki spreminjajo
prejšnja določila o nadomestilu ali pridobitvi njihovih delnic, posebej obravnavati in tudi sprejeti poseben sklep.
Takšen poseben sklep k soglasju smejo dati le delničarji, ki so samo delničarji odvisne družbe. Sklep zunanjih
delničarjev je sestavni del soglasja skupščine k spremembi podjetniške pogodbe. Brez soglasja pogodba ni
veljavno sklenjena in se sprememba tudi ne more vpisati v register.
327
S pravnega vidika se zunanji delničarji obravnavajo kot manjšinski delničarji, ki jim zakon zagotavlja
posebno varstvo.
pogodba ne ureja vprašanja odpravnine, sicer ni nična, vendar pa lahko vsak zunanji delničar predlaga, da
sodišče določi primerno odpravnino (četrti odstavek 553. člena). Institucija odpravnine na področju prava
povezanih družb je pravica zunanjega delničarja odvisne družbe, da se obvladujoča družba v pogodbi zaveže
prevzeti njegove delnice po vnaprej (v pogodbi) določenih pogojih. Glede na pravno naravo je to pogodba v
korist tretjega, saj pogodbo o obvladovanju skleneta odvisna in obvladujoča družba, koristi iz te pa imajo
delničarji odvisne družbe. Zakon določa samo to, da mora biti omenjena institucija urejena v pogodbi. Pogodba o
obvladovanju lahko določi odpravnino v obliki obveznosti obvladujoče družbe. Če odpravnina v pogodbi ni
urejena ali če ni določena primerna odpravnina, sodišče vedno določi le denarno plačilo, če v pogodbi ni
določeno, da zunanji delničarju dobijo delnice obvladujoče družbe. Zunanji delničar nima pravice izbirati med
denarno odpravnino in zamenjavo delnic, če taka izbirna pravica v pogodbi ni izrecno določena. Zahteva lahko
le tisto obliko odpravnine, ki je določena v pogodbi. Zakon podrobno določa, kako se določi višina vrednosti
delnice zunanjega delničarja. Pri vrednosti delnice, ki jo odkupi obvladujoča družba, se mora upoštevati
premoženjsko in profitno stanje družbe v trenutku, ko skupščina odloča o pogodbi, ne pa v trenutku odstopa
delnic. Če pa gre za zamenjavo delnic, s tem da zunanji delničar odvisen družbe pridobi delnice obvladujoče, se
mora zagotoviti takšna oblika zamenjave delnic, kot če bi prišlo do združitve obeh družb in bi delničar dobil
delnice nove družbe. Razlika se lahko poravna z denarnimi plačili (tretji odstavek 553. člena).
Če odpravnina sploh ni bila ponujena ali pa ni bila ponujena primerna odpravnina, zunanji delničar ne more
izpodbijati sklepa, s katerim je skupščina potrdila pogodbo, lahko pa zahteva, da sodišče določi primerno
odpravnino. Za postopek določitve primerne odpravnine se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1, ki se nanašajo
na preizkus menjalnega razmerja pri pripojitvi (drugi odstavek in 1. točka tretjega odstavka 605. člena, 606. do
615. člen). Zunanji delničar zaradi sklenitve pogodbe o obvladovanju in pogodbe o prenosu dobička ekonmsko
ne bi smel biti oškodovan. Če je oškodovan zaradi neizplačane dividende, ima pravico uveljavljanja nadomestila
po 552. členu, pa tudi do izstopa iz družbe, s tem da svojo delnico proda obvladujoči družbi po vnaprej
dogovorjeni ceni. Če je sodišče poseglo v institucijo odpravnine in določilo višino, mora poslovodstvo odvisne
družbe pravnomočno sodno odločbo objaviti v glasilih družbe šesti odstavek 553. člena).
2.2.3.6. Varovanje upnikov

Zakon vsebuje več določb o zavarovanju terjatev upnikov v sistemu povezanih družb, zlasti pa pri pogodbi o
obvladovanju. Upniki odvisne družbe lahko za povzročeno škodo uveljavljajo nadomestilo škode od zastopnikov
obvladujoče družbe, če se ne morejo poplačati iz premoženja odvisne družbe (tretji odstavek 543. člena). Druga
pomembna varovalna institucija je pravica upnikov, da zahtevajo zavarovanje svojih terjatev nasproti odvisni
družbi, če je pogodba o obvladovanju ali pogodba o prenosu dobička prenehala. Upniki pa morajo zahtevati
zavarovanje v 6 mesecih od objave vpisa prenehanja pogodbe (prvi odstavek 551. člena). Z institucijo
zavarovanja upniških terjatev, ki še niso zapadle, a so nastale pred prenehanjem razmerja odvisnosti, se upniki
izognejo morebitnemu poplačilu v stečajnem postopku. Zakon tistim upnikom, ki imajo v stečajnem postopku v
skladu z zakonom določeno prednostno pravico do poplačila, ne daje pravice zahtevati zavarovanje (drugi
2.2.4. Pravice in odgovornosti odvisne družbe

Zakon določa, da so člani poslovodstva in nadzornega sveta odvisne družbe dolžni od obvladujoče družbe
uveljaviti nadomestilo letne izgube in nadomestilo škode, če je obvladujoča družba dajala napačna in škodljiva
navodila. Če člani poslovodstva in nadzornega sveta odvisne družbe ne izpolnjujejo omenjenih dolžnosti, so
odvisni družbi dolžni poravnati škodo. Za škodo so solidarno odgovorni zastopniki obvladujoče družbe, to je
poslovodstvo ali uprava, in člani poslovodstva ter nadzornega sveta odvisen družbe. Pri odvisni družbi so
vključeni člani nadzornega sveta, saj njihova upravičenja in pooblastila niso bila omejena s pogodbo o
obvladovanju. Odgovornost temelji na predpostavljeni krivdi. Odgovornosti se lahko oprostijo, če dokažejo, da
so dolžnosti skrbno izpolnjevali. Člani poslovodstva odgovarjajo tudi, če je nadzorni svet dejanje odobril. Člani
poslovodstva niso dolžni povrniti škode, če so delovali po ponovljenem navodilu in ob soglasju nadzornega
sveta obvladujoče družbe v skladu s tretjim odstavkom 541. člena.
2.2.5. Razveza pogodbe o obvladovanju

Pogodbo o obvladovanju je možno razvezati tako kot vsa druga pogodbena razmerja, vendar pa zakon določa
nekatere omejitve. Razveza je možna le ob koncu poslovnega leta ali drugega v pogodbi določenega
obračunskega obdobja. Zakon razlogov za razvezo pogodbe posebej ne ureja, razen na podlagi odpovedi v 539.
členu. Pri razvezi pogodbe na podlagi odpovedi imajo zunanji delničarji pravico do nadomestila, če njihov
položaj ni drugače urejen. Zunanji delničarji imajo posebno pravico, da dajo soglasje k razvezi z izrednim
sklepom. Zakonska ureditev njihovega položaja je enaka kot pri spremembi podjetniške pogodbe oz. podlage o
obvladovanju. Razveza pogodbe mora biti pisna.
Od razveze moramo ločiti odpoved, ki jo lahko da odvisna ali obvladujoča družba. 328 Pogodbo je možno
328
V teoriji poznamo redno odpoved in izredno odpoved. Redna odpoved je tista, ki je že vnaprej dogovorjena v
odpovedati iz utemeljenega razloga, pri čemer zakon določa, da se kot tako šteje dejstvo, da druga pogodbena
stranka ne bo mogla izpolniti pogodbenih obveznosti. Če gre za utemeljen razlog, ni potreben odpovedni rok.
Zakon ne pove, kaj je utemeljen razlog, razen predvidevanja, da druga stranka ne bo mogla izpolniti svoje
obveznosti (prvi odstavek 539. člena). Pri odpovedi pogodbe zakon nudi zunanjim delničarjem enako varstvo kot
pri spremembi ali razvezi. Zunanji delničarji morajo dati posebno soglasje z izrednim sklepom za prenehanje
pogodbe.329
2.3. Koncern z razmerjem enakopravnosti

Bistvena razlika med dejanskim, pogodbenim koncernom in koncernom z razmerjem enakopravnosti je, da med
družbami ni razmerja odvisnosti oz. nadrejenosti, obstaja pa enotno vodstvo v koncern povezanih družb. Nobena
družba v povezanih družbah ni odvisna od druge in prav tako nobena družba ne obvladuje druge družbe. Pri
pogodbenem koncernu takšno obvladovanje obstaja na podlagi pogodbe o obvladovanju, pri dejanskem
koncernu pa na podlagi kapitalske udeležbe. Pri omenjenih oblikah koncerna gre za personalno unijo vodstva,
oblikovanje skupnega vodstva v drugih družbah ali za medsebojno pogodbeno razmerje o sodelovanju.
3. Vzajemno kapitalsko udeležene družbe

Med povezane družbe štejemo tudi takšne družbe, med katerimi ne obstaja razmerje podrejenosti in nadrejenosti
in ki tudi nimajo skupnega vodstva, so pa med seboj vzajemno kapitalsko udeležene. Po določbi prvega odstavka
531. člena so vzajemno kapitalsko udeležene družbe povezane tako, da vsaki družbi pripada več kot ¼ deležev
druge družbe. Te oblike povezanih družb so lahko le kapitalske družbe. Bistveno je, da na podlagi udeležbe
nobena družba ne more pridobiti položaja odvisne ali obvladujoče družbe, saj so v medsebojnem vzajemnem
razmerju glede kapitalske udeležbe. Vsaka družba je udeležena v drugi družbi, pri čemer zakon določa, da je
minimalni obseg udeležbe več kot 25%. Vzajemnost v kapitalski udeležbi je obvezna, saj gre za odvisno in
obvladujočo družbo na podlagi kapitalske udeležbe.
3.1. Oblike vzajemno povezanih družb
V teoriji ločimo dve obliki vzajemno kapitalsko udeleženih družb, enostavno in kvalificirano medsebojno
udeležbo. Pri enostavni medsebojni udeležbi gre za povezavo obeh ali več družb, pri čemer ena družba nima
večine v drugi družbi, pri kvalificirani udeležbi pa gre že za odnos, v kateri ena družba obvladuje drugo na
podlagi večinskega deleža. Pri kvalificirani vzajemni udeležbi lahko gre za razmerje, v katerem je ena družba
odvisna, druga pa obvladujoča, ali pa sta obe družbi obvladujoči in odvisni glede na to, da ima vsaka vzajemno
kapitalsko udeležena družba v drugi družbi večinski delež in jo lahko neposredno ali posredno obvladuje.330
3.2. Dolžnost medsebojnega obveščanja

Pri vzajemno kapitalsko udeleženih družbah je določena dolžnost medsebojnega obveščanja v prvem odstavku
532. in tretjem odstavku 554. člena. Dolžnost obveščanja velja za obe družbi. Pisno sporočilo mora vsebovati
obvestilo o višini nujnega deleža in vsako spremembo tega deleža. Za vzajemno povezane družbe velja pri
izvrševanju članskih pravic na podlagi deleža v drugi družbi zakonska izjema.
3.3. Omejitev članskih pravic

Zakon pri vzajemno povezanih družbah vnaša institucijo omejitev članskih, ne pa tudi premoženjskih pravic, pri
njihovem uresničevanju na podlagi kapitalske udeležbe v drugi družbi. Omejitev pravic velja samo za vzajemno
povezani družbi, ki nista v razmerju odvisnosti kar pomeni, da nobena od družb nima večinskega deleža v drugi.
Omejitev pravice je v tem, da lahko družba potem, ko je obveščena o medsebojni udeležbi, uresničuje svoje
pravice iz deleža v drugi družbi največ do 25% vseh deležev druge družbe. Izjema velja glede pravice do nakupa
novih delnic pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Omejitev pravic se nanaša na vse članske in
premoženjske pravice, kar pomeni, da lahko družbo v sistemu vzajemno povezanih družb uveljavlja v skupščini
druge družbe največ ¼ vseh glasov in tudi pridobi največ ¼ dividende. Omejitev se nanaša tudi na pravice pri
povečanju osnovnega kapitala in na pravico razdelitve likvidacijske mase. Institucija omejitve pravic, kot je
pogodbi, s tem da pogodba določa odpovedni rok in čas odpovedi. Izredna odpoved je tista, ki ni v skladu s
pogodbo ali pa je pogodba sploh ne predvideva. ZGD-1 v 539. členu ureja samo izredno odpoved.
329
Razveza pogodbe se izpelje s sklenitvijo pogodbe o razvezi pogodbe o obvladovanju, pri odpovedi pa ni
potrebna posebna pogodba. Zadošča le pisna odpoved, izreden sklep zunanjih delničarjev o soglasju k odpovedi
in izjava druge stranke, da temu ne nasprotuje. Prenehanje pogodbe, bodisi da gre za razvezo bodisi na podlagi
odpovedi, je treba vpisati v register. Poleg samega prenehanja se vpiše tudi razlog in čas prenehanja.
330
Kvalificirana kapitalska udeležba, v kateri sta obe družbi obvladujoči in odvisni, je omejena samo na dve
družbi. V praksi se vzajemno kapitalsko udeležene družbe pogosto oblikujejo v okviru t.i. krožnih udeležb;
krožno udeležbo sestavljajo tri družbe, pri čemer ima vsaka družba v drugih dveh več kot ¼ kapitalske udeležbe.
Pri tem se razmerje običajno vzpostavlja tako, da ima družba A 50% udeležbo v družbi B, družba B ima 50%
udeležbo v družbi C in C ima 50% udeležbo v družbi A, kar pomeni, da je z gospodarskega in premoženjskega
vidika vsaka družba »udeležena« v sami sebi za 12,5%, pri čemer ta udeležba nima značaja lastnih deležev.
urejena v zakonu, velja tudi za vse oblike vzajemno povezanih družb.
4. Druge podjetniške pogodbe

Pogodbe, s katerimi se povezujejo družbe ne glede na obliko, se imenujejo podjetniške pogodbe. Zakon ureja
posamezne vrste podjetniških pogodb, ki jih deli na dve glavni, to je na pogodbo o obvladovanju in pogodbo o
prenosu dobička ter na druge podjetniške pogodbe, ko so:
1. pogodba o oblikovanju profitne skupnosti,
2. pogodba o delnem prenosu dobička,
3. pogodba o zakupu oz.
4. pogodba o prepustitvi obrata.331
Gre za statusne pravne posle, ki imajo podobno pravno naravo kot statut oz. ustanovitvena pogodba ali
ustanovitveni akt. Gre za pogodbo, ki ima statusno konstitutivne, organizacijske in obligacijskopravne sestavine.
Statusnopravna sestavina se kaže v dejstvu, da se s to pogodbo posega na področje, ki je predmet statuta oz. akta
o ustanovitvi, in praviloma se spreminjajo določila glede vodenja družbe. Organizacijska sestavina prav tako ni
sporna, saj se s to pogodbo posega v organizacijo vodenja in upravljanja. Prisotne so tudi obligacijskopravne
sestavine, saj se pogodba sklepa s soglasjem volj in se lahko razveže po splošnih načelih, ki veljajo za razvezo
pogodbenih razmerij.
Podjetniške pogodbe sklepajo vodstva družb, s tem da mora k pogodbi o obvladovanju in k pogodbi o prenosu
dobička dati soglasje skupščina. Podjetniško pogodbo lahko sklene tudi podjetnik posameznik, čeprav to v
zakonu izrecno ni določeno.
Zakon obravnava pet podjetniških pogodb, med katerimi obstajajo gospodarske in pravne razlike. Z
gospodarskega vidika so razlike zlasti med pogodbo o obvladovanju in pogodbo o prenosu dobička, ki posegata
v samostojnost vodstva družbe in v razpolaganje z rezultati družbe, saj se z njima praktično prenaša vodstvo na
drugo družbo in tja prav tako odteka dobiček. Pri drugih podjetniških pogodbah se sicer posega v dobiček,
vendar ta ni v celoti odtujen od družbe. S pravnega vidika tako pogodba o obvladovanju kot tudi pogodba o
prenosu dobička ukinjata samostojno oblikovanje volje odvisne družbe in spreminjata pravni položaj organov
družbe ter vzpostavljata drugačna razmerja glede odgovornosti za odločitve družbe.
4.1. Pogodba o prenosu dobička

Zakon pogodbo v zvezi z dobičkom obravnava kot:
1. pogodbo o prenosu dobička, ki je lahko samostojna (čista pogodba o prenosu dobička) ali pa povezana s
pogodbo o obvladovanju (mešana pogodba o prenosu dobička);
2. pogodbo o združevanju celotnega ali delnega dobička v profitno skupnost (1. alinea prvega odstavka
534. člena) in pogodbo o delnem prenosu dobička (2. alinea prvega odstavka 534. člena).
Pogodba o prenosu dobička je pravni posel o prenosu rezultata odvisne družbe na obvladujočo družbo. Po tej
pogodbi se mora prenesti dobiček v celoti. Če se dobiček prenaša samo delno, gre za drugo podjetniško
pogodbo, ki jo po 2. alinei prvega odstavka 534. člena štejemo v teoriji za organizacijsko pogodbo. Lahko je s
pogodbo dogovorjeno, da odvisna družba prenaša dobiček na tretjega. Za sklenitev pogodbe o prenosu dobička
mora dati soglasje skupščina, ki mora soglašati tudi s spremembo, pogodba mora biti vpisana v sodni register,
zlasti pa mora biti vpisana višina odvedenega dobička.
4.1.1. Pogodba o profitni skupnosti

Profitno skupnost opredeljuje zakon v 1. alinei prvega odstavka 534. člena kot povezane družbe, v katerih se
družba obveže, da svoj dobiček ali dobiček svojih posameznih obratov v celoti ali delno združi z dobičkom
drugih družb ali posameznih obratov drugih družb, da bi se po dogovorjenih podlagah delil skupni dobiček. Pri
tej obliki povezanih družb ne gre za neposredno ali posredno obvladovanje ene družbe nad drugo, prav tako ne
gre za skupno vodstvo, niti za medsebojni kapitalski odnos. Profitna skupnost je lahko oblikovana med
družbami, ki so tudi drugače povezane, vendar pa zakon izrecno opredeljuje samo pogodbo o združevanju
dobička. V profitno skupnost družbe lahko združujejo ves dobiček, v smislu bilančnega dobička, ali pa delno v
določenem odstotku, do določenih projektov, obratov in podobno. Možno je tudi, da se združuje periodični
dobiček. Bistveno za profitno skupnost je, da se tako združeni dobiček mora deliti med udeleženke profitne
skupnosti. Če se družbi dogovorita, da združita dobiček zaradi določenega projekta ali financiranja določenega
podjema, ne gre za profitno skupnost. Pogodba o oblikovanju profitne skupnosti mora določiti zlasti način
združevanja dobička in kriterije za delitev.
331
OZ tudi ne vsebuje nobenih določb o podjetniških pogodbah. Z vidika OZ so to inominatne, z vidika prava pa
nominatne pogodbe, saj jih ZGD-1 poimenuje, ne da bi podrobneje urejeval njihovo pravno naravo.
4.1.2. Pogodba o delnem prenosu dobička

Družba lahko prenese na drugega del svojega dobička, dobiček svojih posameznih obratov v celoti ali pa le
delno. Zavezanec po tej pogodbi je vodstvo družbe, ki mora del dobička prenesti na drugega. Možno je prenesti
tudi periodični dobiček.
Naš zakon ne določa, da mora družba kot protidajatev za prenos delnega dobička dobiti primerno
protinadomestilo. Opozoriti pa je treba na odškodninsko odgovornost vodstva družbe, ki bi del dobička prenesla
na drugega brez kakršnegakoli nadomestila. Pogodba o udeležbi pri dobičku je posebna oblika plačila za
opravljeno storitev ali za določeno dajatev, in ne pomeni prenosa dobička (drugi odstavek 534. člena). Za
sklenitev pogodbe o profitni skupnosti in o delnem prenosu dobička mora dati soglasje skupščina. Obe pogodbi
morata biti vpisani v register.
4.1.3. Pogodba o zakupu ali prepustitvi obrata

Družba, ki da svoj obrat v zakup drugi družbi, opravi to na podlagi pogodbe o zakupu ali pogodbe o prepustitvi
obrata. Tudi to je ena izmed podjetniških pogodb, ki jih zakon uvršča med druge podjetniške pogodbe. Gre za
obligacijske pogodbe, ki so odplačne narave. Bistveno pri tej pogodbi je, da zakupodajalec vodi celotno podjetje
družbe v svojem imenu in za svoj račun, s tem da družbi plačuje zakupnino. S pogodbo o zakupu obrata družba
ne postane odvisna od zakupojemalca in nobena od pogodbenih strank nima pravice dajati drugi kakršnihkoli
navodil v zvezi z vodenjem obrata. Pri pogodbi o zakupu oz. o prepustitvi obrata je bistvena sestavina primerno
nadomestilo družbi. V tej pogodbi se drugi osebi, ki vodi obrat v imenu in za račun družbe, preda samo vodstvo
obrata. K pogodbi o zakupu ali k pogodbi o prepustitvi obrata mora prav tako dati soglasje skupščina in mora biti
vpisana v register. Glede spremembe, razveze in odpovedi velja enako za vse podjetniške pogodbe, torej enako
kot za pogodbo o obvladovanju.
Druge pogodbe, ki so zelo blizu podjetniškim so:

1. pogodba o poslovodstvu obrata,
2. pogodba o prepustitvi vodstva obrata in
3. pogodba o vodenju podjetja.
Pogodba o poslovodstvu se sklepa zlasti med družbo komplementarjem in komanditno družbo. Ta pogodba
lahko ureja tudi prenos dobička na komplementarja.
Pogodba o prepustitvi obrata je podjetniška pogodba, ki je urejena v zakonu.
Pogodba o vodenju podjetja pa se loči od obeh omenjenih pogodb; na podlagi te pogodbe družba A prepusti
vodenje poslov (svojega podjetja) drugi družbi, ki vodi posle v svojem imenu, toda za račun družbe A. Pri tej
pogodbi je bistveno, da se funkcije družbe B kot nosilca podjetništva prenesejo na drugega, riziko pa ostane pri
imetniku družbe, torej v našem primeru pri družbi A.
Družba, ki je prevzela vodenje poslov druge družbe v svojem imenu, toda za račun družbe, katere podjetje vodi,
ima podoben položaj kot komisionar v obligacijskih razmerjih.
5. Vključene družbe
Zakon posebej obravnava obliko povezanih družb, v okviru katere eni družbi (glavni družbi) pripada 95% vseh
delnic ali poslovnih deležev druge družbe (vključene družbe). Pri tej obliki gre za dve pravno samostojni družbi,
vendar pa v ekonomskem smislu predstavlja vključene družba z glavno družbo ekonomsko celoto. Ta oblika je
najbolj intenzivna oblika koncernske povezave. V sistemu povezanih družb vključene družbe zavzemajo položaj
med pogodbo o obvladovanju in spojitvijo. Čeprav vključitev temelji na dejanski kapitalski udeležbi glavne
družbe, se šteje, da gre za pogodbeni koncern, saj vključitev temelji na sklepu skupščine, za katerega mora
glasovati ¾ večina pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, če statut ne določa višje kapitalske večine in
dodatnih zahtev. Vključitev mora biti prijavljena za vpis v register z navedbo firme glavne družbe. Pri vključitvi
vključene družbe v glavno je bistveno, da vse delnice oz. poslovni deleži, ki niso v rokah glavne družbe,
preidejo na njo z vpisom vključitve v register (prvi odstavek 556. člena).332 Delničarji, ki so na ta način izgubili
pravico do delnic, imajo pravico do primerne odpravnine (izstopajoči delničarji). Odpravnina se izstopajočim
delničarjem zagotovi v obliki delnic glavne družbe. Če je glavna družba odvisna družba, se izstopajočim
delničarjem po njihovi izbiri zagotovijo delnice glavne družbe ali ustrezno denarno plačilo. Če se kot odpravnina
zagotovijo delnice glavne družbe, velja odpravnina za primerno, če se delnice zagotovijo v razmerju, v kakršnem
bi morale biti pri združitvi na vsako delnico družbe zagotovljene delnice glavne družbe, pri čemer se najvišji
zneski lahko poravnajo z denarnimi plačili. Denarna plačila se od objave vpisa vključitve letno obrestujejo s 5%.
Izstopajoči delničarji lahko uveljavljajo tudi nadaljnjo odškodnino. Če ponujena odpravnina ni primerna, lahko
vsak izstopajoči delničar predlaga, da sodišče določi primerno odpravnino (tretji odstavek 556. člena).
332
Pri vključitvi v glavno družbo gre za organizacijsko podreditev vključene družbe glavni družbi. V nasprotju s
spojitvijo ali pripojitvijo, kjer preneha obstoj ene ali obeh družb, pri vključeni družbi ne preneha nobena družba
– v pravnem prometu glavna družba in vključena družba nastopata pod svojo lastno firmo.
Upniki vključene družbe imajo pravico do posebnega varstva, zlasti če gre za terjatve, ki so nastale pred vpisom
vključitve v register. Takšnim upnikom mora družba na njihovo zahtevo dati zavarovanje, če to zahtevajo v roku
6 mesecev po objavi vpisa. Upniki vključene družbe imajo tudi pravico do prednostnega poplačila v primeru
stečaja (drugi odstavek 557. člena). Primarna obveznost glavne družbe od vključitve dalje je, da upnikom jamči
za obveznosti vključene družbe, nastale pred vključitvijo vključene družbe. Glavna družba lahko uveljavlja
ugovore le, če bi jih utemeljeno lahko uveljavljala tudi vključena družba (drugi odstavek 558. člena).
Glavna družba daje poslovodstvu vključene družbe navodila za vodenje. Tako kot pri pogodbi o obvladovanju
mora glavna družba poravnati tudi izgubo, izkazano v zaključnem računu vključene družbe, če ta presega znesek
rezerv. Vključena družba mora spoštovati navodila glavne družbe tudi, če so škodljiva. V vključenih družbah
lahko prihaja do ogrožanja položaja delničarjev glavne družbe. Zato zakon določa, da je treba vsakemu
delničarju glavne družbe dati pojasnilo o položaju vključene družbe in v zvezi s tem tudi o položaju glavne
družbe. Vključitev vključene družbe v glavno preneha s sklepom skupščine vključene družbe ali če je družba
preselila sedež zunaj RS ali če je glavna družba prenehala. Vključitev preneha tudi, če vse delnice vključene
družbe niso več v rokah glavne družbe. Prenehanje vključitve se vpiše v sodni register. Zahtevki do prejšnje
glavne družbe iz obveznosti doslej vključene družbe zastarajo v petih letih od objave vpisa, če za zahtevek doslej
vključene družbe ni določen krajši zastaralni rok.
6. Holding
Holding je koncernska oblika povezanih družb, v okviru katere ima holding družba v lasti večino deležev pravno
samostojnih družb in opravlja predvsem dejavnost ustanavljanja, financiranja in upravljanja teh družb (prvi
odstavek 562. člena). Holding je družba, ki ima večinske deleže v drugih družbah, od dejanskega koncerna pa se
razlikuje po tem, da nima enotnega vodstva in da operativno ne sodeluje pri vodenju poslov odvisne družbe.
Pravice holding družbe se omejujejo na pravice, ki pripadajo delničarju in družbeniku in jih uveljavlja le na
skupščini odvisne družbe. Holding se praviloma ustanavlja zaradi upravljanja z udeležbo v drugih pravno
samostojnih družbah. Dejavnost holdinga je ustanavljanje, financiranje in upravljanje drugih družb, kar pa ni
temeljna značilnost koncernske obvladujoče družbe. Podlaga za opravljanje te dejavnosti je večinska kapitalska
udeležba v družbah. Svojo funkcijo upravljanja opravlja na skupščini družbe, ne pa z navodili upravi družbe. Če
pa holding družba daje navodila tudi upravi družbe, je holding družba enaka koncernsko obvladujoči družbi
(holdinško-koncernska oblika povezanih družba).
GOSPODARSKO INTERESNO ZDRUŽENJE (GIZ)

1. Pojem gospodarskega interesnega združenja
V skladu s splošno opredeljenostjo slovenskega zakonodajalca, da ureja status gospodarskih subjektov
konvergentno s sodobnimi gospodarskimi institucionalnimi rešitvami na področju gospodarskega prava, ZGD-1
ureja v Evropi splošno sprejet model združevanja gospodarskih subjektov, poimenovan gospodarsko interesno
združenje – GIZ.
Združenje je primerna oblika interesnega združevanja evropskih gospodarskih subjektov v okviru skupnega trga,
saj na njem veljajo podobna pravila kot na nacionalnem trgu. Sodobna oblika združevanja mora biti enako
primerna za nacionalno in mednarodno združevanje gospodarskih subjektov. Temeljna zasnova in namen
združevanja je olajševanje in pospeševanje pridobitne dejavnosti svojih članov, kakor tudi izboljševanje in
povečanje rezultatov gospodarske dejavnosti, vendar pa združenje ne sme nadomestiti same pridobitne
dejavnosti. Zato je združenju prepovedano ustvarjati lastni dobiček. Ne more biti nosilec lastnih podjetniških
dejavnosti, temveč se njegova dejavnost omejuje na kooperativne cilje in interese članic. 333 Združenje ima status
pravne osebe in je kot tako nosilec pravic in obveznosti v pravnem prometu. Lastnost pravne osebe pridobi s
konstitutivnim vpisom v register.
2. Ustanovitev in organizacija združenja

Združenje lahko ustanovita dve ali več fizičnih oz. pravnih oseb (prvi odstavek 563. člena). Tudi podjetnik
posameznik je lahko ustanovitelj združenja. Ustanovitev združenja ne potrebuje nobene koncesije. Pogodba o
ustanovitvi mora biti pisna in sklenjena v obliki notarskega zapisa. V pogodbi morajo biti opredeljene temeljne
statusne značilnosti združenja, zlasti pa:
♥ ime združenja,
♥ imena ali firme članov združenja, njihova pravna oblika, prebivališča ali sedeži ter podatki o
njihovem vpisu v register,
333
Uredba EU v uvodnih določilih izrecno poudarja temeljno razliko med GIZ in družbo: GIZ ima funkcijo
pomožne organizacije, ki ne sme preveti ciljev gospodarske družbe. Dejavnost GIZ mora biti povezana z
gospodarsko dejavnostjo članic, pri čemer pa je treba pojem gospodarske dejavnosti razlagati v najširšem
pomenu besede.
♥ opredelitev, ali je združevanje ustanovljeno za določen čas, sicer se po zakonu šteje, da je

ustanovljeno za nedoločen čas,
♥ cilj in dejavnost združenja ter
♥ sedež združenja.
Združenje se ustanovi s sklenitvijo pogodbe in vpisom v register, pri čemer pridobi tudi lastnost pravne osebe
(prvi odstavek 565. člena ZGD-1). Za ustanovitev združenja zakon ne predvideva obveznosti vplačila osnovnega
kapitala. Pogodba o ustanovitvi lahko določi višino deleža, ki ga mora vplačati posamezni član združenja. Deleži
bodo praviloma, glede na naravo združenja, enaki. Člani združenja ne morejo uveljavljati svojih pravic na
podlagi različnih kapitalskih deležev, ker gre za posebno atipično obliko osebne družbe. 334 Združenje je lahko
odprta ali zaprta oblika združenja. Novi člani se lahko sprejemajo le pod pogoji, ki so določeni v ustanovitveni
pogodbi.335 Izstop člana iz združenja je pogojen le z dolžnostjo poravnave obveznosti, ki jo je prevzel z vstopom
v združenje. Ustanovitvena pogodba lahko določi tudi druge pogoje za izstop (drugi odstavek 569. člena). Zakon
ne ureja vprašanja prenosljivosti članstva oz. odstopanja članstva. 336 Če ustanovitvena pogodba ničesar ne določa
o spremenljivosti članstva, je treba smiselno uporabljati načelo osebnih družb, kar pomeni, da je sprememba
članstva možna samo ob soglasju vseh članov združenja.
3. Cilj in dejavnost združenja

Cilj združevanja v združenje določa zakon v skladu z drugim odstavkom 563. člena ZGD-1:
1. olajševati in pospeševati pridobitno dejavnost svojih članov,
2. izboljševati in povečevati rezultate te dejavnosti.
Po zakonu združenje ne sme ustvarjati lastnega dobička. Interes članov združenja je predvsem skupno
opravljanje storitev, kar jim nudi združenje. Združenje ne sme biti ustanovljeno zaradi ustvarjanja dobička, če pa
se ta ustvari, mora biti razdeljen med članice. Združenje ne sme ustvarjati dobička v svojem imenu in za svoj
račun. Dobiček se lahko deli v skladu z ustanovitveno pogodbo po različnih kriterijih. Glede na naravo združenja
je dejavnost, ki jo opravlja, usmerjena v doseganje omenjenega cilja združenja, zato mora biti dejavnost v
povezavi z gospodarskimi dejavnostmi članov pomožna dejavnost. To pomeni, da združenje ne more prevzeti
vodstva nad posameznim podjetjem na podlagi podjetniških pogodb, prav tako ne sme imeti deležev v
posamezni članici. V svojem imenu in za svoj račun ne sme sodelovati v finančnih transakcijah, ki bi imele
naravo opravljanja pridobitne dejavnosti. Združenje ne more biti član drugega združenja. Z zakonom določen
obvezen pomožni značaj dejavnosti, ki jo opravlja združenje, in prepoved ustvarjanja lastnega dobička pa s ene
nanašata na opravljanje gospodarskih poslov za svoj račun, ki jih lahko združenje opravlja poleg nalog za svoje
člane na običajen način (drugi odstavek 565. člena).
Združenje se financira na različne načine, praviloma pa s prispevki oz. plačili članov za opravljanje storitve.
Financira se lahko tudi z izdajo vrednostnih papirjev, vendar pod pogojem, da takšne vrednostne papirje lahko
izdajajo članice (567. člen ZGD-1).
4. Upravljanje gospodarskega interesnega združenja

Kot po zakonu obvezen organ mora združenje oblikovati skupščino in upravo, druge organe pa lahko določi
ustanovitvena pogodba. Skupščina združenja je najvišji organ in je po zakonu pristojna za sprejemanje vseh
bistvenih odločitev zaradi uresničevanja skupnih ciljev, zlasti pa o prenehanju združenja oz. nadaljevanju
delovanja združenja, če je bilo ustanovljeno za določen čas. Ustanovitvena pogodba podrobneje določi
vprašanja, o katerih odloča skupščina. 337 Član skupščine lahko glasuje po pooblaščencu. Če pogodba ne
opredeljuje načina sprejemanja odločitev, velja zakonska domneva, da se odločitve sprejemajo s soglasjem vseh
članov (prvi odstavek 570. člen ZGD-1). Po zakonu ima vsak član en glas, če ustanovitvena pogodba ne določa
334
V teoriji se navaja, da imajo člani združenja članske pravice upravljanja (pravico do glasovanja in
obveščenosti) in premoženjske pravice (pravico do delitve dobička in do izplačila sovjega deleža). Člani imajo
tudi obveznosti prizadevanja za uresničevanje ciljev združenja, prispevka v obliki premoženja ali storitev oz.
sodelovanja, odgovornosti za obveznosti združenja proti tretjim, prepovedi konkurence in spoštovanja pravic
manjšine.
335
Novo članstvo nastane s pisnim pristopom k ustanovitveni pogodbi. Po uredbi morajo o sprejemu novega
člana odločiti vsi člani soglasno (prvi odstavek 26. člena).
336
Po določilu 22. člena uredbe je članstvo prenosljivo in ga je možno tudi odstopiti, če vsi člani s takšnim
odstopom oz. prenosom soglašajo.
337
Skupščina je organ skupno delujočih članic in je po zakonu pristojna, da odloča o vseh vprašanjih, zato ne
pride v poštev nikakršna omejitev v pogodbi. Skupščina lahko odloči tudi o vprašanjih, ki so v pristojnosti
uprave (devolutivna pravica), razen pri zastopanju v pravnem prometu, kjer ima skupščina pravico dajati upravi
obvezujoča navodila.
drugače.338 Nekateri člani imajo lahko večje število glasov kot drugi, ustanovitvena pogodba pa ne bi mogla
določiti, da posamezni član nima pravice glasovanja. 339
Za vodenje poslov in organiziranje dela je odgovorna uprava, v kateri je lahko ena ali več oseb. Član uprave je
lahko tudi pravna oseba, vendar je treba v tem primeru imenovati stalnega predstavnika, ki odgovarja enako, kot
če bi bil sam v lastnem imenu član uprave. Pristojnosti uprave in opredelitev njihovih pooblastil, pravic in
pogojev za odpoklic. Vsa omenjena vprašanja se uredijo z ustanovitveno pogodbo ali s sklepom skupščine. Pri
tem zakon odstopa od načel, ki sicer veljajo v pravu družb o načinu oblikovanja uprave. Odstopanje od strogih
predpisov je pogojeno s kooperativno naravo združenja.
Nadzor nad poslovanjem združenja po zakonu opravljajo revizorji, ki so lahko samo fizične osebe.
Ustanovitvena pogodba mora podrobneje določiti imenovanje revizorjev. Praviloma jih imenuje skupščina, in
sicer za določeno dobo, ter določi višino plačila za delo, predvsem pa njihove pristojnosti. Revizorji se ne smejo
vmešavati v poslovno vodenje, ki je v pristojnosti uprave. Imajo pa vso pravico, da so informirani o poslovanju,
ter pravico do vpogleda v finančne in druge dokumente. O svojih ugotovitvah so dolžni poročati skupščini.
Nadzor nad poslovnimi knjigami se sicer opravlja na način, določen z ustanovitveno pogodbo, vendar pa morajo
ta nadzor opraviti revizorji, če združenje zaposluje več kot 100 zaposlenih (tretji odstavek 572. člena). Zakon
posebej predpisuje obveznost nadzorovanja izdaje obveznic. Nadzor nad obveznicami mora opraviti eden ali več
revizorjev, ki jih imenuje skupščina in katerih pooblastila ter mandat se določijo v posebni pogodbi.
5. Nastopanje v pravnem prometu

Združenje ima status pravne osebe. Po našem pravu ima združenje polno pravno sposobnost, v pravnem prometu
pa lahko nastopa v imenu in za račun članic v vlogi zastopnika, v svojem imenu za račun članic v vlogi
komisionarja in v svojem imenu za svoj račun. Združenje zastopa uprava, eden ali več članov. V razmerju do
tretjih uprave neomejeno zastopa združenje.340 V notranjem razmerju se lahko z ustanovitveno pogodbo
opredelijo določene omejitve. Omejitve kakršnihkoli pooblastil uprave nimajo vpliva na razmerja do tretjih oseb.
Če je član uprave pravna oseba, njen imenovani stalni predstavnik združenje zastopa neposredno, kot če bi bil
sam član uprave v lastnem imenu. Združenje nastopa v pravnem prometu vedno v svojem imenu, z obveznim
dodatkom »gospodarsko interesno združenje« ali pa z okrajšavo »GIZ«. To oznako morajo vsebovati vsi akti in
dokumenti združenja, ki so namenjeni tretjim osebam, zlasti pa to velja za firmske dopise, fakture, oglase in
različna obvestila ter objave (573. člen).
6. Odgovornost za obveznosti
V pravnem prometu združenje kot pravna oseba odgovarja za sovje obveznosti z vsem svojim premoženjem
(drugi odstavek 7. člena). Poleg tega pa, podobno kot pri osebnih družbah, za obveznosti združenja odgovarjajo
tudi njeni člani z vsem sovjim premoženjem (prvi odstavek 566. člena). Odgovornost članov je osebna,
neomejena in solidarna v razmerju med člani ter subsidiarna do upnikov družbe. 341 Obveznosti združenja so vse
tiste, ki jih je združenje prevzelo nasproti tretjim osebam, ne glede na to, v kakšni funkciji je nastopalo v
razmerju do svojih članic. Člani združenja odgovarjajo za obveznosti, ki temeljijo na zakonu, ali pa so posledica
deliktnega ravnanja uprave. Za obveznosti odgovarjajo od trenutka vpisa združenja v sodni register, ne glede na
to, ali so obveznosti nastale tudi pred vpisom, in sicer solidarno ter nerazdelno, razen če ni s tretjim
sopogodbenikom drugače dogovorjeno.
Predpostavka solidarne odgovornosti velja le med člani združenja, kar pomeni, da lahko upnik ob predpostavki,
da je predhodno neuspešno uveljavljal plačilo od združenja, le-to uveljavlja od kateregakoli člana. 342
Člani združenja odgovarjajo upnikom za obveznosti združenja po načelu subsidiarne odgovornosti, kar pomeni,
da so upniki dolžni neposredno uveljavljati plačilo svojih terjatev od združenja (prvi odstavek 100. člena). Šele
ob neuspešnem uveljavljanju plačila od združenja lahko uveljavljajo poplačilo od članov, pri čemer imajo, če v
pogodbi o konkretnem pravnem poslu ni posebej dogovorjeno, pravico terjati plačilo od kateregakoli člana po
načeli solidarne odgovornosti. Kot dokaz, da so plačilo od združenja neuspešno uveljavljali, zadošča v skladu s
prvim odstavkom 100. člena pisna zahteva upnika.343 Zakonodajalec pri opredelitvi odgovornosti članov družbe
338
Glasuje se z oddajanjem glasov na skupščini, pri čemer se oddaja glasa šteje za obliko izjave volje.
339
V teoriji se poudarja, da je to omejitev pogodbene svobode, ki je nujna zaradi varstva pravic posameznega
člana združenja. Posamezni član ima tudi pravico actio pro socio.
340
GIZ ima lahko tudi prokurista in poslovnega pooblaščenca.
341
Določila zakona odgovornosti članov združenja so prisilnega značaja. Med člani velja načelo enake
medsebojne izravnave, če je eden od članov plačal obveznost namesto združenja.
342
Po zakonu člani jamčijo za združenje solidarno (6. člen), vendar ne primarno. Solidarna odgovornost članov
se lahko omeji z vpisom v sodni register. Upniki morajo kljub temu najprej terjati plačilo od združenja in šele po
neuspešni izterjavi se lahko obrnejo na člana.
343
Pri tej obliki odgovornosti člana za združenje gre za subsidiarno poroštvo. Po prvem odstavku 1019. člena OZ
za njene obveznosti ni sprejel t.i. teorije obveznosti izpolnitve, temveč se je opredelil za teorijo nadomestnega
plačila. Po teoriji izpolnitve pogodbene obveznosti bi morali člani združenja izpolniti pogodbo, vendar pa, na
podlagi drugega odstavka 566. člena, so člani upnikom dolžni poplačati obveznosti družbe, če plačila niso
uspešno uveljavili od združenja samega. Za obveznosti združenja odgovarjajo vsi člani z vsem svojim
premoženjem ne glede na čas pristopa. Član, ki pristopi po ustanovitvi združenja, odgovarja po zakonu za tiste
njegove obveznosti, ki so nastale pred njegovim pristopom. Zakon izjemoma dovoljuje možnost, da se člana, ki
je pristopil k združenju po njegovi ustanovitvi, oprosti odgovornosti, ki so nastale pred njegovim pristopom,
vendar mora biti to v pogodbi dogovorjeno in takšna oprostitev mora biti zaradi pravne varnosti javno
objavljena.
V primeru začetka stečaja, likvidacije ali izgube poslovne sposobnosti posameznega člana GIZ takemu članu
preneha članstvo z dnem začetka stečaja oz. postopka likvidacije. Prenehanje članstva zaradi stečaja ne vpliva na
obstoj in nadaljnje delo GIZ, razen če je v ustanovitveni pogodbi določeno, da GIZ preneha ob prenehanju
posameznega člana (575. člen). Enako velja pri izstopu. Član tretjim osebam jamči za tiste obveznosti združenja,
ki so nastale od dneva izstopa člana.
7. Preoblikovanje in prenehanje združenja

Zakon določa, da se lahko vsaka pravna oseba preoblikuje v združenje, če njena dejavnost ustreza opredelitvi
dejavnosti združenja in je v povezavi z gospodarskimi dejavnostmi članov pravne osebe ter ima v razmerju do
teh dejavnosti le pomožen značaj (prvi dostavek 574. člena). Preoblikovanje pravnih oseb v združenje je
pogojeno z naravo dejavnosti, ki se v združenju opravljajo po zakonu in ciljih, ki jih omenjeno združenje
uresničuje (drugi in tretji odstavek 563. člena). Preoblikuje se lahko le družba, ki ima najmanj dva družbenika, ki
opravljata pridobitno gospodarsko dejavnost. Bistveno za preoblikovanje družb po 574. členu je, da ne gre za
statusne spremembe, temveč le za notranje spreminjanje razmerij med družbeniki v družbi, ki se preoblikuje v
združenje. Status družbenika se spremeni v status člana. Družba, ki se je preoblikovala kot pravna oseba,
nadaljuje svoj obstoj kot združenje. Status družbenika se pravno prav tako ne spreminja. 344 Tudi združenje se
lahko preoblikuje v družbo, s tem da ne gre za statusne spremembe, saj ne preneha nobena pravna oseba in prav
tako ne nastane nova pravna oseba. Prejšnja nepridobitna dejavnost, ki jo je opravljalo združenje, se spremeni v
gospodarsko, pridobitno in glavno dejavnost, ki v razmerju do nekdanjih članic oz. sedaj družbenikov ni
pomožnega značaja. Po drugem odstavku 574. člena se združenje lahko preoblikuje le v d.n.o., ne pa tudi v
druge osebne oz. kapitalske družbe. Omenjena možnost izbire oblike družbe je posledica načela varstva
pravnega prometa. Če bi se združenje preoblikovalo v kapitalsko družbo, ne da bi prenehala ena in nastala nova
pravna oseba, bi bila odpravljena bistvena značilnost združenja, to je odgovornost članov za obveznosti družbe,
kar pa bi lahko imelo škodljive posledice za pravni promet.
Združenje kot pravna oseba lahko preneha iz podobnih razlogov kot osebne družbe. Če je družba ustanovljena za
določen čas, preneha s potekom časa, določenega v ustanovitveni pogodbi. Enako velja, če je bila ustanovljena
zaradi uresničitve določenega cilja. Združenje, ki je bilo ustanovljeno za nedoločen čas, preneha s sklepom
članov na skupščini, pri čemer morajo odločitev sprejeti vsi člani, če ni v ustanovitveni pogodbi drugače
določeno. Sodna prepoved delovanja združenja ali ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register je prav tako razlog
za prenehanje združenja. Na prenehanje združenja vpliva tudi prenehanje pogojev za delovanje združenja, ki so
povezani s posameznimi člani združenja. Zakonska predpostavka je, da združenje ne preneha, ko pri eni članici
ali pa pri združenju nastopi eden od v zakonu predvidenih vzrokov (575. člen), razen če v ustanovitveni pogodbi
ni določeno, da je prenehanje članstva posameznemu članu razlog za prenehanje združenja. Če nastopijo vzroki
za prenehanje delovanja združenja in v ustanovitveni pogodbi ni določeno, da se delovanje združenja nadaljuje,
se izvede likvidacijski postopek, pri čemer se smiselno uporabljajo določila ZGD-1 o likvidaciji d.d. (576. člen).
8. Evropsko gospodarsko interesno združenje (EGIZ)

Po vključitvi Slovenije v EU je mogoče pri nas ustanoviti Evropsko gospodarsko interesno združenje (EGIZ)
neposredno po določbah Uredbe EU. EGIZ je podobna institucija unifikacije evropskega gospodarskega prava
kot Societas Europaea, ki je urejena z uredbo o statutu evropske d.d. iz leta 2001. To pomeni, da bo z
ustanovitvijo EGIZ, ki bi moral biti registriran v RS, omenjena oblika združenja urejena na enoten način v vseh
državah EU in da se za EGIZ ne bodo uporabljala določila ZGD-1, kot se uporabljajo za GIZ.
EGIZ pridobi lastnost pravne osebe z vpisom v register v RS. Tudi v EGIZ je član uprave lahko le pravna oseba,
vendar pod pogojem, da za svojega stalnega predstavnika imenuje fizično osebo, ki odgovarja enako, kot če bi
ima upnik pravico zahtevati od člana izpolnitev obveznosti šele potem, ko je združenje ne izpolni v roku,
določenem v pisni zahtevi. Član ima torej ugovor zaporedja – beneficium ordinis. To velja le, če ni posebej
drugače dogovorjeno.
344
Če je imel družbenik status pravne osebe, mu takšen status ostane tudi po preoblikovanju v združenje. Enako
velja tudi za samostojnega podjetnika. Pri omenjenem preoblikovanju se opredelijo cilji in dejavnost tako, da se
uskladijo s funkcijo združenja, ki dejavnosti ne sme opravljati zaradi pridobivanja dobička.
bila sama članica uprave. Članstvo v EGIZ preneha članu tudi z začetkom stečaja ali likvidacije člana. V
pravnem prometu mora to združenje vedno nastopati z jasno označbo Evropsko gospodarsko interesno združenje
ali z uporabo kratice EGIZ.
STATUSNOPRAVNA PREOBLIKOVANJA
1. Uvod
Znotraj korporacijskega prava oz. ob njem se je razvila celo posebna pravna disciplina – pravo preoblikovanj.
2. Pojmovne opredelitve
ZGD-1 izrecno ne uporablja pojem statusnih sprememb. V primerjalnem pravu družb se pojem »statusne
spremembe« ne uporablja. Posamezne pojavne oblike statusnopravnih preoblikovanj lahko opazujemo iz
različnih zornih kotov: z organizacijskega vidika, kot finančno transakcijo, z vidika prenehanja subjekta, z vidika
prenosa premoženja, z vidika pravnega nasledstva idr.345
2.1. Statusnopravno preoblikovanje kot univerzalno pravno nasledstvo

Možnost statusnega preoblikovanja gospodarskih družb ima velik ekonomski pomen, ker omogoča hitro in
učinkovito realokacijo kapitala ter premik premoženja in prilagajanje organizacijskih struktur. Pri pripojitvi
prevzemna družba pridobi vso premoženje, z vsemi premoženjskimi pravicami in obveznostmi, podobno kot se
pri delitvi prenese na nov subjekt premoženje z obveznostmi. Pri prenosih premoženja bi lahko družbeniki ubrali
zgolj obligacijskopravne poti, to je sklepanje cesijskih pogodb (417. člen OZ), pogodb o prenosu pogodbe (122.
člen OZ) in pogodb o prevzemu dolga (427. člen OZ). Vsi premiki premoženja, tako aktiv kot obveznosti, v
takšnih primerih temeljijo na singularnem nasledstvu, kjer so premoženjskopravne sfere v transakcijah
udeleženih pravnih subjektov strogo ločene. Zato ti postopki zahtevajo tudi realizacijo vseh pravnih institutov, s
katerimi se zagotovi in uredi varstvo upnikov oz. celovito razmerje med upniki in dolžniki na eni strani ter med
družbeniki kot ekonomski lastniki na drugi strani.346 Kot nadomestilo za takšne postopke je korporacijsko pravo
razvilo institut statusnopravnih preoblikovanj z univerzalnim pravnim nasledstvom. V skladu s tem prevzemnik
premoženja katerekoli prenosne družbe pri kakršnemkoli preoblikovanju odgovarja tudi za obveznosti prenosne
družbe, pri čemer so rešitve različne, saj lahko odgovarja za celotne obveznosti neomejeno ali pa le v višini
prevzetega premoženja. Institut univerzalnega pravnega nasledstva zagotavlja varstvo upnikov in na ta način tudi
nadomešča soglasje upnikov, ki je sicer potrebno pri obligacijskopravnem privativnem prevzemu dolga. 347
Pravna dopustnost statusnih preoblikovanj je logična izpeljava načela avtonomije družbenikov kot ekonomskih
lastnikov, da so namreč svobodni tako pri ustanovitvi kot tudi pri izbiri pravnoorganizacijske oblike gospodarske
družbe. Družbeniki lahko gospodarsko družbo kot pravni subjekt ne samo ustanovijo, temveč tudi ukinejo, z
odločitvijo o prostovoljnem prenehanju z avtonomno likvidacijo. V skladu s celotno koncepcijo prava družb je
tudi v teh postopkih treba zagotoviti varstvo upnikov na eni strani in varstvo družbenikov na drugi strani.
Varstvo upnikov se zagotavlja z institutom univerzalnega pravnega nasledstva. Varstvo družbenikov pa se
zagotavlja z večinami pri sprejemanju sklepov in postopku njihovega sprejemanja, pa tudi z instituti
revizorskega ugotavljanja primernega menjalnega razmerja, denarnimi doplačili, sodnim preizkusom ter
nenazadnje s pravico do izločitve s povrnitvijo njihovega vložka. Osrednje vprašanje teh preoblikovanj je tako
ustrezno varovanje družbenikov v njihovih medsebojnih razmerjih kot tudi varovanje upnikov družbe,
predvsem pred ravnanji družbenikov kot upravljalcev, ki bi jih lahko z upravljalsko močjo prikrajšali.
2.2. Vrste in možne oblike statusnopravnih preoblikovanj

345
V določenih primerih gre za prenehanje pravne osebe brez likvidacije, pri čemer se podjetje gospodarske
družbe prenese na nov subjekt, kar se zgodi pri združitvah in delitvah. Osrednje pravno vprašanje pri tem je
vprašanje univerzalnega pravnega nasledstva. Pri preoblikovanju v ožjem smislu ne gre za prenehanje pravne
osebe, ampak zgolj za spremembo pravnoorganizacijske oblike in v tem okviru novo organiziranje personalnega
substrata gospodarske družbe. V primeru prenosa premoženja (t.i. asset deal, transaction) pa gre zgolj za
poslovno transakcijo na aktivni strani bilance, torej za restrukturiranje materialnega substrata pravne osebe, pri
čemer bodisi gre bodisi ne gre za univerzalno pravno nasledstvo. Pri določenih oblikah spojitev in delitev lahko
pride samo do premika premoženja brez prenehanja in ustanavljanja novih pravnih subjektov, s tem da se s
prenosom premoženja po poti statusnopravnega univerzalnega nasledstva prenašajo tudi obveznosti.
346
V zvezi s tem obligacijski institut odgovornosti prenosnika pri prevzemu kakšne premoženjske celote (433.
člen OZ), kjer gre za samo singularno nasledstvo, sicer v precejšnji meri varuje upnike, kar pa v vseh primerih
transakcij v okviru statusnih preoblikovanj ni vedno zadostno.
347
Če želi družba mati prenesti določen obrat z vsemi aktivami in obveznostmi, ki se nanašajo na ta obrat, na
družbo hčer, lahko to stori po poti prenosa sredstev s singularnim nasledstvom. Družba hčer kot prevzemna
družba tako prevzame premoženje od družbe matere, ki je prenosna družba, hkrati pa prevzame tudi obveznosti.
Na področju prava družb velja načelo numerus clausus pravnoorganizacijskih oblik. Poleg tega velja tudi
splošno načelo obvezne uporabe pravno določenih oblik – Typenzwang, zaradi katerega se gospodarske družbe
lahko ustanavljajo in preoblikujejo zgolj v tistih oblikah in po tistih pravnih poteh, ki jih izrecno določa pravo.
Reorganizacija kot statusnopravno preoblikovanje, ki predstavlja univerzalno sukcesijo, vedno zahteva zakonski
temelj. Na področju statusnopravnih preoblikovanj to načelo pomeni,d a se lahko gospodarske družbe in drugi
gospodarski subjekti statusnopravno preoblikujejo le z združitvijo, delitvijo, prenosom premoženja in
spremembo pravnoorganizacijske oblike ter njihove zakonsko določene pojavne oblike, hkrati pa so lahko pri
preoblikovanjih udeležene le gospodarske družbe v tisti pravnoorganizacijski obliki, kakršno pri posamezni vrsti
in obliki statusnopravnih preoblikovanj zakon izrecno določa. S pojmom statusnopravno preoblikovanje v teoriji
prava družb označujejo tiste korporacijske aktivnosti, ki imajo naslednje skupne značilnosti:
♥ njihova posledica so spremembe v premoženjski (materialni) oz. organizacijski (formalni) strukturi
določenega nosilca podjema (gospodarske družbe, ki se statusno preoblikuje);
♥ temeljijo na societetni podlagi (causa societatis);
♥ praviloma so pravno (normativno) urejene tudi s posebnimi pravnimi pravili prava preoblikovanj.
V teoriji se statusna preoblikovanja delijo v dve večji skupini:

♥ materialna statusna preoblikovanja,
♥ formalna statusna preoblikovanja.
Materialno statusno preoblikovanje se v teoriji včasih imenuje tudi prenosno preoblikovanje, formalno statusno
preoblikovanje pa oblikovno statusno preoblikovanje.
Osrednja značilnost materialnih statusnih preoblikovanj je restrukturiranje premoženja nosilca gospodarske
družbe, ki se statusno preoblikuje, s prenosom celote ali dela njegovega premoženja na drugo gospodarsko
družbo, ki bodisi že obstaja bodisi se na novo konstituira prav s prenesenim premoženjem kot vložkom. V to
skupino uvrščamo združitve, delitve in prenos premoženja. Pri formalnih statusnih preoblikovanjih se
premoženjska struktura gospodarske družbe, ki se preoblikuje, ne spremeni, premoženje torej ostaja enako,
pravni učinki preoblikovanja pa se kažejo kot zgolj korporacijskopravni učinki v spremembi vsebine pravnih
razmerij med gospodarsko družbo in družbeniki oz. med družbeniki gospodarske družbe med seboj.
Osnovne oblike statusnih preoblikovanj določa ZGD-1 v 579. členu kot splošno pravilo, po katerem se družbe
lahko statusno preoblikujejo:
♥ z združitvijo,
♥ z delitvijo,
♥ s prenosom premoženja,
♥ s spremembo pravnoorganizacijske oblike.
Posamezne oblike statusnopravnih preoblikovanj lahko glede na različne načine tudi nadalje členimo. Združitev
gospodarskih družb ima dve pojavni obliki:
♥ spojitev,
♥ pripojitev.
Pri tem se kot kriterij upošteva zakonsko določena oblika združitve, v okviru tega pa kriterij, ali nastane pri
združitvi nova gospodarska družba kot pravna oseba (spojitev) ali gre pri združitvi zgolj za prenehanje pravne
osebe, ki se pripaja (pripojitev). Pri združitvi s spojitvijo vedno nastane nova pravna oseba, vse pri takšni
združitvi udeležene gospodarske družbe pa prenehajo kot pravne osebe. Pri združitvi s pripojitvijo pa preneha
zgolj družba, ki se pripaja, hkrati pa ne nastane nova gospodarska družba kot pravna oseba, temveč še naprej
obstaja ena ali več prevzemnih družb. Pri delitvi ločimo dve osnovni obliki statusnopravnih preoblikovanj:
♥ razdelitev (Aufspaltung),
♥ oddelitev (Abspaltung).
Kriterij te klasifikacije temelji bodisi na prenehanju bodisi nadaljevanju prenosne družbe. Pri razdelitvi prenosna
družba preneha, pri oddelitvi pa prenosna družba kot pravna oseba obstaja še naprej. Premoženje se lahko
prenaša na nove družbe, ki se z delitvijo šele ustanovijo, ali pa na že obstoječe prevzemne družbe. Tako je lahko
razdelitev v pojavni obliki:
♥ razdelitve z ustanovitvijo ali
♥ razdelitve s prevzemom.
Pri delitvah je zelo pomembna tudi njihova klasifikacija na:

♥ delitev, ki ohranja razmerja (verhältniswahrende Spaltung),
♥ delitev, ki ne ohranja razmerij (nicht verhältniswahrende Spaltung).
Kriteriji pri teh delitvah je razmerje udeleženosti družbenikov v kapitalu oz. njihova korporacijskopravna
udeležba pred in po delitvi. Delitve lahko nadalje klasificiramo tudi glede na pravnoorganizacijsko obliko, ki jo
ima prevzemni subjekt, pri čemer gre za:
♥ delitev, ki spreminja pravnoorganizacijsko obliko (rechtsformübergreifende Spaltung),
♥ delitev, ki ne spreminja pravnoorganizacijske oblike (nicht rechtsformübergreifende Spaltung).
Delitev, pri kateri ne pride do ustanovitve novega subjekta, ampak zgolj do prenosa premoženja na obstoječo
prevzemno družbo, bodisi pri razdelitvi s prevzemom bodisi pri oddelitvi s prevzemom. Z vidika prevzemne
družbe nastane pri takšni delitvi (razdelitvi ali oddelitvi) podobna situacija kot pri pripojitvi (kot obliki
združitve), s to razliko, da se v tem primeru ne pripaja subjekt kot celota, ampak le njegov del, ki se je razdelil
oz. oddelil. Pri združitvah posebej ločimo t.i. koncernske združitve. Pri teh ni toliko poudarka na varstvu
družbenikov, še posebej ko gre za 100% kapitalsko povezanost, temveč na varovanju upnikov in s tem
povezanih posebnosti pri možnostih povečanja osnovnega kapitala in izdajanja novih delnic. Tako v okviru
koncernskih združitev razlikujemo:
♥ pripojitev družbe hčere k družbi materi (up-stream-merger),
♥ pripojitev sestrskih družb (side-stream-merger),
♥ pripojitev družbe matere k družbi hčeri (down-stream-merger).
V okviru združitev zakon določa tudi posebno obliko statusnega preoblikovanja, t.i. poenostavljeno pripojitev.
Gre za obliko koncernske pripojitve, ko je odvisna družba (prevzeta družba), ki se pripaja, v najmanj 90%
kapitalski udeležbi obvladujoče družbe kot prevzemne družbe (1. točka prvega odstavka 599. člena ZGD-1), ter
za primer pripojitve manjše družbe (prevzete družbe) k večji družbi, ki kot prevzemna družba družbenikom
prevzete družbe zagotovi do 10% delnic oz. deležev (2. tč. prvega odstavka 599. člena ZGD-1). V teh primerih
veljajo poenostavitve pri formalnih zahtevah same izvedbe, npr. da ni potrebno soglasje skupščine prevzete
družbe, ni treba sestaviti poročil uprav družb, udeleženih pri pripojitvi, ni treba zagotoviti revizije pripojitve idr.
2.3. Ekonomski motivi statusnopravnih preoblikovanj

Statusnopravno preoblikovanje je pogosto motivirano z reorganizacijo poslovnih sistemov. To še posebej velja
za t.i. koncernske združitve in delitve, ko se znotraj ekonomske celote organizirajo oz. reorganizirajo
produkcijski tvorci v različnih pravnoorganizacijskih oblikah. Te reorganizacije lahko spodbudijo najrazličnejši
motivi: tehnološki, komercialni, tržni, zelo pogosto pa tudi kadrovski in lastniški. S posameznimi oblikami
združitev in delitev se lahko neobdavčeno realizirajo kapitalski dobički, bodisi na ravni pravne osebe bodisi na
ravni družbenikov kot fizičnih ali pravnih oseb, še posebej prek instituta aktiviranja skritih rezerv, ki se v
slednjem primeru aktivirajo. Nenazadnje so statusna preoblikovanja motivirana tudi z upravljalskimi vidiki, saj
se lahko s holdinškimi in piramidalnimi sistemi vzpostavijo različni kontrolni mehanizmi obvladovanja sistemov
oz. podsistemov z relativno majhnimi, ne nujno večinskimi kapitalskimi deleži na celoti, ampak zgolj na
posameznih delih, ki preko kapitalskih povezav obvladujejo celoto.
Enaki ekonomski cilji oz. motivi se lahko pogosto realizirajo z različnimi oblikami statusnopravnih
preoblikovanj. Z ustreznim oblikovanjem pravnoorganizacijske oblike prevzemne družbe in z ustrezno
strukturiranostjo kapitalskih ter upravljalskih razmerij v prevzemni družbi se lahko vzpostavijo razmerja, ki so z
vidika upravljalskega prevzema povsem nevtralna oz. ga celo onemogočijo. Zato je treba posamezne oblike
statusnopravnih preoblikovanj kombinirati, torej hkrati uporabiti obliko materialnega (prenosnega)
statusnopravnega preoblikovanja in formalnega (oblikovnega) statusnopravnega preoblikovanja, kar pomeni
združitev s pripojitvijo ob hkratni spremembi pravnoorganizacijske oblike prevzemne družbe in novim
strukturiranjem kapitalske in upravljalske strukture ter novo opredelitvijo pravic in obveznosti družbenikov tako
prevzemne kot tudi prevzete družbe.
2.4. Varstvo delničarjev in družbenikov

Posamezno statusnopravno preoblikovanje gospodarskih družb različno prizadene interese delničarjev oz.
družbenikov. Največkrat se s spremembo velikosti njihovega kapitalskega deleža spremeni njihov proporcionalni
lastniški delež. To velja predvsem v primeru združitev, tako spojitev kot predvsem pripojitev, pa tudi pri delitvah
gospodarskih družb. Pri slednjih po tem kriteriju ločimo dve obliki delitev, t.i. delitev, ki varuje razmerja in
delitev, ki ne varuje razmerij. V prvem primeru je kapitalsko razmerje družbenikov prenosne družbe enako tudi v
novih družbah, v drugem primeru pa razmerje ni enako razmerju v prenosni družbi. V primeru preoblikovanj v
ožjem pomenu se spremeni zgolj pravnoorganizacijska oblika gospodarske družbe, zato praviloma ne prihaja do
sprememb proporcionalnih deležev, kajti poslovni deleži postanejo delnice in obratno. Vendar se lahko pri tem
spreminja tudi sama vsebina upravičenj glede na določen kapitalski delež. Pravni položaj družbenikov se lahko
spreminja, in sicer se lahko spreminjajo njihova razmerja znotraj njihove dotedanje gospodarske družbe ali
razmerje z drugo skupino družbenikov v preoblikovanju udeleženih gospodarskih družb. Interesi in položaj
družbenikov v vseh teh pravnih položajih so varovani z različnimi pravnimi instrumenti. Zakoni varujejo tudi
poseben položaj družbenikov, če se spreminja njihov proporcionalni lastniški interes, z zahtevo, da se v teh
primerih sklep sprejema s kapitalsko večino devetih desetin, če pa gre za spremembe glede posebnih pravic, pa s
soglasjem teh družbenikov.
Zaradi generalne sukcesije pridobijo družbeniki v novi družbi, torej v prevzemni družbi, bodisi pri združitvi
bodisi pri delitvi, pa tudi pri ožjem statusnem preoblikovanju, namesto svojih delnic oz. poslovnih deležev v
prevzeti prenosni družbi nove delnice oz. poslovne deleže v prevzemni družbi. Statusnopravno preoblikovanje
predpostavlja zamenjavo kapitalskih deležev. Pri statusnih preoblikovanjih se družbeniki ne izplačajo v denarju,
ampak se jim zagotovijo novi poslovni deleži oz. delnice. Denarna plačila, do katerih lahko pri statusnih
preoblikovanjih vendarle pride oz. v nekaterih primerih celo mora priti. Gre za različne institute, in sicer za:
♥ denarna doplačila s strani prevzemne družbe do višine 10% nominalnega zneska vseh zagotovljenih
delnic (Barzuzahlungen),
♥ denarna doplačila tretjih (Zuzahlungen Dritter),
♥ denarna doplačila zaradi izravnave neustreznega menjalnega razmerja (Barzuzahlungen als
Ausgleich Umtauschverhältnis; Azsgleichszuzahlungen),
♥ denarno odpravnino (Barabfindung).
T.i. denarna doplačila so namenjena izravnavi menjalnega razmerja bodisi pri združitvah bodisi pri delitvah,
kadar menjalno razmerje med deleži ni 1:1 oz. se ne zagotavlja zamenjava v višini, ki predstavlja celo delnico
oz. celoten poslovni delež. Namen denarnih doplačil je torej korekcija oz. izravnava računskih ostankov. Vendar
vsota teh denarnih doplačil ne sme preseči 10% skupnega nominalnega zneska delnic, ki ji zagotovi prevzemna
družba (peti dostavek 580. člena ZGD-1). To izhaja že iz same definicije pripojitve, v kateri se poudarja, da gre
pri pripojitvi za zagotovitev delnic prevzemne družbe.
Denarna doplačila tretjih so, gledano primerjalnopravno, dovoljena brez omejitev. Gre za denarna plačila, ki
jih zagotavljajo tretji, bodisi pri združitvah bodisi pri delitvah, in torej ne gredo v breme niti prevzete niti
prevzemne oz. prenosne družbe. Zakonodaja pa zahteva, da se znesek takšnih doplačil tretjih izrecno predstavi v
pogodbi o združitvi oz. v aktih o delitvi.
Denarna doplačila na podlagi soden revizije menjalnega razmerja določi sodišče v morebitnem postopku
izpodbijanja združitve oz. delitve zaradi prenizko določenega menjalnega razmerja. V teh primerih pa višina
denarnih plačil ni omejena (drugi stavek prvega odstavka 604. člena ZGD-1). Sklepi o združitvah oz. delitvah se
namreč ne morejo izpodbijati samo zaradi prenizko določenega menjalnega razmerja, lahko se zahteva zgolj
naknadna sodna revizija menjalnega razmerja (604. člen ZGD-1).
Denarna odpravnina pa je institut, ki pride v poštev v tistih primerih statusnih preoblikovanj, kjer se želi
zagotoviti posebno varstvo prizadetemu delničarju oz. družbeniku. Ta institut predstavlja svojevrstno pravico
družbenika do izstopa iz družbe, ker se ne strinja s svojim članskim položajem v novih močno spremenjenih
okoliščinah; možno je celo članstvo v novih pravnih subjektih. ZGD-1 pozna takšno odpravnino le v primeru
preoblikovanj v smislu spremembe pravnoorganizacijske oblike. 348 V primerjalnem pravu pa je institut
odpravnine uveljavljen tudi pri združitvah in delitvah. Gre za izjemne primere, in nikakor za dispozicijsko
možnost družbe, da bi zagotovila odpravnino posameznim delničarjem poljubno po svoji presoji. Pri pripojitvah
se tako zagotavlja odpravnina tistim družbenikom, ki vstopajo v gospodarske družbe, ki jim otežujejo oz.
pogojujejo prenos oz. nadaljnjo prodajo delnic z dovoljenjem družbe (vinkulacija delnic). Pri delitvah pa se
denarna odpravnina zagotavlja družbenikom v primerih, če gre za takšno obliko delitve, ki ne ohranja enakih
razmerij v kapitalskih deležih.
3. Ureditev statusnopravnih preoblikovanj v ZGD-1

Statusno preoblikovanje družb ureja ZGD-1 v prvem poglavju VI. Dela (členi 579. – 666.). Zaradi potrebe po
usklajeni normativni ureditvi združitev in delitev, kjer prihaja do prepletanja predvsem pri delitvah s
prevzemom, je novela ZGD nomotehnično spremenila tudi združitve. ZGD-1 celotivo ureja združitev d.d. in pri
tem podrobno opredeljuje institute pripojitve. Same spojitve pa podrobneje, razen osnovne opredelitve, ne
urejuje in napotuje na smiselno uporabo pravil o pripojitvi (prvi dostavek 616. člena ZGD-1). V posebnem
pododdelku opredeljuje tudi združitev k.d.d. in d.d., prav tako z napotitvijo na smiselno uporabo zakona o
združitvi d.d. Pri ureditvi delitve gospodarskih družb ZGD-1 enotno določa delitev kapitalskih družb. Pri tem je
z nomotehničnega vidika zanimivo, da celotivo in podrobno ureja delitev z ustanovitvijo novih družb, medtem ko
348
ZGD-1 določa pravico ugovarjajočih delničarjev pri preoblikovanju d.d. v d.o.o., da družba odkupi njihov
poslovni delež (651. člen); pri preoblikovanju d.o.o. v d.d. pa ima vsak ugovarjajoči družbenik pravico, da da
svoje delnice družbi na razpolago, nakar jih mora družba prodati za delničarjev račun po borzni ceni oz. na javni
dražbi.
delitve s prevzemom podrobneje ne ureja, ampak napotuje na uporabo določb o delitvi z ustanovitvijo. Pri
delitvah ne ureja povsem inverzne situacije, torej delitve s prevzemom, ki bi pri združitvah ustrezala pripojitvi.
Hkrati ZGD-1 pri ureditvi delitev napotuje na smiselno uporabo določb o združitvi, predvsem določb drugega in
tretjega odstavka 605. člena, 606. do 615. člena, razen drugega stavka četrtega odstavka 607. člena in drugega do
šestega odstavka 612. člena, ki opredeljujejo nepravdni postopek sodnega preizkusa menjalnega razmerja. Za
delitve s prevzemom pa se tako ali tako smiselno uporabljajo tudi določbe zakona o pripojitvi (3. odstavek 638.
člena). Zakonsko sta urejeni tudi združitev in delitev osebnih družb, brez podrobnejše opredelitve in z napotitvijo
na smiselno uporabo določb zakona o združitvah in delitvah, pri čemer se izpostavljajo določbe, ki veljajo za
d.o.o. (639. člen).
Prenos premoženja je posebna oblika materialnega preoblikovanja s prenosom premoženja na državo ali na
lokalno skupnost (640.-641. člen). Formalno statusnopravno preoblikovanje ali oblikovno statusnopravno
preoblikovanje ZGD-1 opredeljuje v 1. oddelku šestega poglavja (642.-666. člen), pri čemer opredeljuje
naslednje spremembe pravnoorganizacijske oblike:
♥ preoblikovanje d.d. v k.d.d. (642.-644. člen) in obratno (645.-647. člen),
♥ preoblikovanje d.d. v d.o.o. (648.-651. člen) in obratno (652.-656. člen),
♥ preoblikovanje k.d.d. v d.o.o. in obratno (657.-658. člen),
♥ preoblikovanje zadruge v d.d. in obratno (662.-664. člen),
♥ preoblikovanje kapitalskih družb v osebne družbe ter obratno (665. člen),
♥ preoblikovanje zavodov v gospodarske družbe (666. člen).
3.1. Združitev gospodarskih družb

Združitev je oblika materialnega statusnega preoblikovanja, za katero je značilno povezovanje pravno
samostojnih družb v eno družbo, s prenašanjem premoženja družb, ki se združujejo, po poti univerzalnega
pravnega nasledstva. ZGD-1 ureja dve pojavni obliki združitev, spojitev in pripojitev.
Pripojitev lahko označimo tudi kot združitev s prevzemom, ker pri takšni združitvi prevzema družba prevzame
celotno premoženje ene ali več prevzetih družb. Spojitev pa lahko označimo kot združitev z ustanovitvijo, ker se
pri tej združitvi iz prevzetih družb oblikuje (ustanovi) nova družba, na katero preide premoženje prevzetih družb.
Poglavitna značilnost obeh združitev, tako spojitve kot pripojitve, je, da prevzete družbe z združitvijo vedno
prenehajo, ne da bi bila prej opravljena njihova likvidacija. Družbeniki prevzetih družb namesto delnic oz.
poslovnih deležev oz. deležev v starih prevzetih družbah pridobijo kapitalsko udeležbo v prevzemni družbi. Z
združitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzetih družb, pri čemer
prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta
družba (šesti odstavek 580. člena ZGD-1). Najpomembnejši pravni akt pri združitvi je pogodba o združitvi.
ZGD-1 podrobneje ureja postopek pripojitve, ki se smiselno uporablja tudi za spojitve (prvi odstavek 616.
člena), zaradi česar ZGD-1 natančno določa če vsebino pogodbe o pripojitvi. Le-ta mora poleg formalnih
opredelitev statusnopravnih atributov družb, ki se združujejo, vsebovati dogovor o združitvi in s tem povezano
relevantno ureditev pravice ter obveznosti družbenikov družb, ki so udeležen pri pripojitvi, pa tudi ureditev
organizacijsko-tehničnih vprašanj v zvezi s prenosom premoženja. Med najpomembnejše sestavine pogodbe o
pripojitvi (združitvi) sodita menjalno razmerje, po katerem se zamenjajo delnice (deleži) prevzemen družbe (3.
tč. drugega odstavka 581. člena ZGD-1), in dan obračuna pripojitve, kot dan, od katerega dalje se šteje, da so
dejanja prevzete družbe opravljena za račun prevzemne družbe (7. tč. drugega odstavka 581. člena ZGD-1).
Dan obračuna združitve je zelo pomemben, predvsem zaradi izdelave zaključnega poročila (ki je sestavljeno iz
bilance stanja in drugih računovodskih izkazov). Prevzeta družba mora namreč izdelati zaključno poročilo po
stanju na dan obračuna združitve. Ta dan obračuna združitve, torej bilanci presečni dan zaključnega poročila, pa
je lahko največ 9 mesecev pred vložitvijo predloga za vpis združitve v sodni register (prvi odstavek 68. člen
ZGD-1). Pri združitvi d.d. imajo zelo pomembno vlogo vsi organi, torej:
♥ skupščina,
♥ nadzorni svet,
♥ uprava,
♥ revizorji,
pri čemer zakon zelo natančno opredeljuje njihove dolžnosti, obveznosti in odgovornosti v zvezi s tem.
Najpomembnejšo vlogo ima skupščina d.d., ki odloča o združitvi s t.i. soglasjem za združitev, potrebnim za
veljavnost pogodbe o združitvi. Skupščina lahko da soglasje bodisi pred bodisi po sklenitvi pogodbe o združitvi.
Za sklep skupščine je potrebna kvalificirana večina, torej ¾ večina pri sklepanju zastopanega osnovnega
kapitala, kot minimalna zakonska zahteva (585. člen ZGD-1). Za pripravo in izvedbo skupščine veljajo posebne
formalnosti, ki jih zakon posebej določa (586. člen), predvsem predhodna predložitev pogodbe in dokumentacije
registrskemu sodišču, obveščanje družbenikov o skupščini in sama izvedba skupščine.
Pogodbo o združitvi pravnoformalno sklenejo uprave družb, ki se združujejo (prvi odstavek 581. člena). V zvezi
s tem morajo uprave izdelati poseben pravni akt, pisno poročilo o združitvi, v katerem morajo združitev pravno
in ekonomsko utemeljiti ter jo tudi razložiti, predvsem utemeljiti razloge in predvidene posledice združitve,
vsebino pogodbe o združitvi, še posebej menjalno razmerje (drugi odstavek 582. člena ZGD-1). Na sami
skupščini mora uprava ustno razložiti vsebino pogodbe o združitvi, poročilo uprave o združitvi pa mora biti že
pred zasedanjem skupščine na voljo v pogled delničarjem oz. družbenikom (drugi odstavek 586. člena ZGD-1).
Pomembno vlogo pri združitvi ima nadzorni svet, ki mora prav tako pregledati nameravano združitev in na
podlagi poročila uprave o združitvi ter poročila revizorjev združitve pripraviti svoje posebno pisno poročilo
(584. člen ZGD-1).
Za izvedbo združitev je zelo pomembna tudi revizija. Zakon posebej določa vlogo združitvenega (pripojitvenega
– spojitvenega) revizorja. Ta se lahko imenuje za vsako družbo posebej, lahko pa ga na skupen predlog
nadzornih svetov družb, ki se združujejo, imenuje tudi sodišče. Najbolj pomemben del revizijskega poročila pri
združitvi je njegovo mnenje o menjalnem razmerju. Revizor mora presoditi, ali je predlagano menjalno razmerje,
vključno z morebitnimi denarnimi doplačili oz. ponujeno odpravnino, primerno (prvi odstavek 583. člena).
Revizor je lahko poleg izdelave revizorskega poročila združitve udeležen tudi pri preverbi drugih formalnosti
združitvenega postopka.
Pri pripojitvi kot obliki združitve se v skoraj vseh primerih pojavi tudi postopek povečanja osnovnega kapitala
prevzemne družbe zaradi izvedbe pripojitve. Na podlagi povečanega osnovnega kapitala, ki se zagotavlja z
vplačilom v premoženje prevzemne družbe, kot posebna oblika stvarnega vložka, se namreč lahko zagotovijo
delnice oz. deleži delničarjem oz. družbenikom prevzete družbe, ki so pri tej združitvi zaradi prenehanja prevzete
družbe svoje stare delnice oz. deleže izgubili. Za ta postopek povečanja osnovnega kapitala veljajo določene
posebnosti, predvsem v smislu poenostavitev, ki jih natančno določa zakon (588. člen). Posebej je treba opozoriti
na določbo 589. člena ZGD-1, ki določa primere posebnosti t.i. koncernskih združitev, ko se zaradi izvedbe
pripojitve bodisi delnice ne smejo zagotoviti bodisi prevzemna družba delnic ni dolžna zagotoviti.349 Pravno se
združitev realizira šele z vpisom združitve v sodni register. Šele s tem dnem nastanejo pravno relevantne
posledice.
Zakon pri združitvah posebej ureja ničnost in izpodbojnost sklepa skupščine prevzete družbe o soglasju za
združitev ter konvalidacijo sklepa skupščine o soglasju za združitev. Določba 597. člena dopušča, da se tudi po
vpisu združitve v register vloži tožba za ugotovitev ničnosti oz. izpodbijanje sklepa skupščine prevzete družbe,
vendar se mora vložiti proti prevzemni družbi. Pomembno je tudi načelo konvalidacije sklepa o soglasju za
združitev, ki pravi, da po vpisu združitve v register morebitne pomanjkljivosti združitve ne vplivajo na pravne
posledice, kar pomeni, da ni mogoče preklicati prenehanja prevzetih družb in združitev oz. ustanovitev nove
prevzemne družbe. To velja tudi v primeru, če so bile ničnostne tožbe zoper sklep o soglasju vložene pred
registracijo. V tem primeru se lahko samo spremeni zahtevek tožnika v odškodninski zahtevek (598. člen).
Zakon v zvezi s tem posebej določa odškodninsko odgovornost uprave in nadzornih svetov tako prevzete družbe
(594. člen) kot tudi prevzemne družbe (596. člen). Velja načelo, da so ti solidarno odgovorni za škodo, ki so jo
povzročili družbenikom in upnikom. Zakon določa vlogo posebnega zastopnika, ki uveljavlja odškodninske
zahtevke za račun vseh delničarjev in za račun vseh upnikov. Posebni zastopnik vloži tudi tožbo za uveljavitev
odškodninskih zahtevkov, imenuje pa ga sodišče bodisi na predlog oškodovanih delničarjev bodisi na predlog
upnikov. Iz zneskov, ki jih zastopnik prejme na podlagi uveljavljenih odškodninskih zahtevkov, se poplačajo
stroški in njegova nagrada, nato terjatve upnikov, preostanek pa se razdeli delničarjem oz. družbenikom (595.
člen ZGD-1). Zaradi varstva delničarjev oz. družbenikov zakon določa t.i. registrsko zaporo, kar pomeni, da
registrsko sodišče ne registrira oz. prekine postopka odločanja o vpisu združitve, dokler ni odločitev o tožbenem
zahtevku v zvezi z vloženo ničnostno oz. izpodbojno tožbo zoper sklep skupščine o soglasju za združitev
pravnomočna (tretji odstavek 590. člena). V zvezi s tem je določena tudi dolžnost uprave, da predlogu za vpis
združitve predložiti posebno izjavo – negativno izjavo, v kateri zagotovi, da proti sklepu o soglasju za statusno
preoblikovanje v roku za izpodbijanje tega sklepa ni bila vložena tožba oz. da je bila ta ustrezno dokončno
rešena (drugi odstavek 590. člena). Registrsko sodišče mora upoštevati prevladujoč interes za hitro odločitev o
349
V primeru up-stream-merger, ko se družba hči pripaja k družbi materi, se nove delnice ne smejo izdati, kajti
družba mati bi v tem primeru izdala lastne delnice sama sebi (1. tč. prvega odstavka 589. člena ZGD-1). V
primeru side-stream-merger (združitev sestrskih družb) pa ne velja prepoved izdaje novih delnic, ampak
prevzemna družba ni dolžna zagotoviti delnic, ker za to ni ekonomske potrebe, saj je družba mati ekonomski
lastnik obeh sestrskih družb v enakem razmerju. Poseben položaj pa nastane v primeru t.i. down-stream-merger
(pripojitve družbe matere k družbi hčeri), v zvezi s čimer zakon določa, da je treba za izpolnitev obveznosti
glede zagotovitve delnic uporabiti prav te delnice, ki jih ima že v posesti družba mati, v tem primeru kot prevzeta
družba (tretji odstavek 589. člena ZGD-1).
vpisu, pri čemer upošteva pomen pravice, katere kršitev se s tožbo zatrjuje, verjetnost, da bi tožnik s tožbo uspel,
in škodo, ki lahko pri združitvi udeleženim družbam nastane zaradi kasnejšega vpisa (peti odstavek 590. člena).
Skladno s to ureditvijo zakon tudi izključuje določene razloge za izpodbijanje, ki se nanašajo na neustrezno
menjalno razmerje oz. neustreznost morebitnih denarnih doplačil in neustreznost denarne odpravnine (604. člen
ZGD-1). Zakon določa postopek – sodni preizkus menjalnega razmerja, denarnih doplačil oz. ustreznosti
ponujene denarne odpravnine (605. do 615. člen). Bistvena novost je v tem, da ima odločba, izdana v postopku
sodnega preizkusa menjalnega razmerja, kjer gre za poseben tip nepravnega postopka, učinek za prevzemno
družbo in za vse imetnike deležev družb, ki so bile udeležene pri združitvi, torej učinek erga omnes, kot izraz
načela enakega obravnavanja imetnikov deležev (prvi odstavek 611. člena). S postopkovnega vidika je
pomemben institut skupnega zastopnika za varstvo pravic imetnikov deležev vsake udeležene družbe, ki sami
sicer niso vložiti predloga za sodno revizijo, niso pa se tudi odpovedali tej pravici (608. člen). Pomembna novost
je vključitev t.i. poravnalnega odbora izvedencev v sodni postopek revizije, kot posebno strokovno delo ki ga
praviloma sestavljajo trije, izjemoma pa pet članov (609. člen).
Posebno vlogo imajo tako pri uvedbi kot pri trajanju teh postopkov, ki naj bi se praviloma čim večkrat končali s
poravnavo, tudi stroški postopka. Pravila o kritju stroškov postopka ZGD-1 zelo natančno določa, pri čemer
velja načelo, da predhodno krije stroške postopka prevzemna družba, dokončno pa se o stroških odloča kasneje,
glede na izid samega postopka, pri čemer se upošteva odgovornost za utemeljenost njihovega nastanka, glede na
pravice, ki se v postopku uveljavljajo (614. člen ZGD-1).
3.2. Delitev gospodarskih družb

Delitev gospodarskih družb je urejena v 1. oddelku tretjega poglavja (členi 623. do 538.). v tem oddelku ureja
ZGD-1 delitev kapitalskih družb, na podlagi določbe 639. člena ZGD-1 pa je podana tudi pravna podlaga za
delitev osebnih družb. Delitev je oblika materialnega statusnega preoblikovanja, pri kateri se deli premoženja
prenosne družbe prenašajo na druge prevzemne družbe, pri tem pa imetniki deležev prenosne družbe v zameno
za preneseno premoženje pridobijo deleže prevzemnih družb (družb, na katere je bilo preneseno premoženje
prenosne družbe). Delitev je splošni pojem za tovrstno statusnopravno preoblikovanje, ki ima dve temeljni
obliki:
♥ razdelitev (split-up),
♥ oddelitev (spinn-off).
Razdelitev se opravi s hkratnim prenosom vseh delov premoženja prenosne družbe, ki z razdelitvijo preneha, ne
da bi bila opravljena njena likvidacija, bodisi na:
♥ nove družbe, ki se ustanovijo zaradi razdelitve (razdelitev z ustanovitvijo novih družb),
♥ na prevzemne družbe (razdelitev s prevzemom).
Oddelitev pa se izvede s prenosom posameznih delov premoženja prenosne družbe, ki z oddelitvijo ne preneha,
bodisi na:
♥ na nove družbe, ki se ustanovijo zaradi oddelitve (oddelitev z ustanovitvijo novih družb),
♥ na prevzemne družbe (oddelitev s prevzemom).
Delitev se lahko opravi tudi tako, da se deli premoženja prenosne družbe hkrati s prenesejo na nove in na
prevzemne družbe (kombinirana delitev, razdelitev z oddelitvijo). ZGD-1 podrobneje nomotehnično ureja delitev
z ustanovitvijo novih družb, za delitev s prevzemom pa uporablja tehniko napotitve na določbe, ki urejajo delitev
z ustanovitvijo in hkrati združitev oz. pripojitev (638. člen).
Pri delitvi z ustanovitvijo novih družb je najpomembnejši pravni akt delitveni načrt, ki zamenjuje pogodbo. Pri
delitvi z ustanovitvijo novih družb, bodisi razdelitvi bodisi oddelitvi, je prenosna družba v trenutku statusnega
preoblikovanja edini pravni subjekt, zato že pojmovno ne moremo govoriti o pogodbi o delitvi, ker ni dveh ali
več pravnih subjektov. Pri delitvi s prevzemom, bodisi pri razdelitvi bodisi pri oddelitvi, je temeljni pravni akt
statusnega preoblikovanja pogodba o delitvi in prevzemu, ki jo skleneta prenosna družba (ki se deli) in
prevzemna družba (na katero se prenese premoženje prenosne družbe). Temeljni pravni akt delitve kot
statusnopravnega preoblikovanja je bodisi delitveni načrt bodisi pogodba o delitvi in prevzemu, ki morata
vsebovati podobne elemente kot pogodba o združitvi. Vsebino natančno določa ZGD-1 (drugi odstavek 624.
člena in 1. tč. prvega odstavka 638. člena). Podobno kot pri združitvah ZGD-1 tudi pri delitvah določa dolžnost
uprav izdelati pisna poročila o delitvi in sestaviti delitveni načrt oz. skleniti pogodbe o delitvi in prevzemu,
opraviti revizijo delitve s strani delitvenega revizorja in pregled delitve po nadzornem svetu, ter opredeliti
posebnosti priprave in izvedbe skupščine, ki odloča o soglasju za delitev. Pri tem obstajajo pomembne razlike,
ko gre za delitev, ki ohranja kapitalska razmerja, in ko gre za delitev, ki ne ohranja kapitalskih razmerij. V prvem
primeru je sklep veljavno sprejet, če zanj glasuje kvalificirana večina kapitala, pri čemer velja za d.d. ¾ večina
pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, za d.o.o. pa ¾ glasov vseh družbenikov. Če gre za delitev, ki ne
ohranja kapitalskih razmerij, se zahteva večja večina, ki predstavlja devet desetin osnovnega kapitala. V primeru
posebnosti veljajo še dodatne bodisi zakonske bodisi statutarne zahteve (630. člen ZGD-1).
Podobno kot pri spojitvi je tudi pri delitvi z ustanovitvijo novih družb treba izpeljati postopek ustanovitve nove
družbe, in sicer smiselno enako kot pri redni ustanovitvi, z uporabo vseh poenostavitev in posebnosti, ki so
posledica statusnopravnega preoblikovanje (tretji odstavek 625. člena). Za ustanovitelja se šteje prenosna družba.
Pri urejanju kapitalskih razmerij, torej oblikovanju osnovnega kapitala in strukturiranju sestavin lastnega
kapitala, veljajo posebna določila, ki varujejo upnike prenosne družbe, imenovana pravila o ohranitvi kapitala.
Pri delitvi z ustanovitvijo, ne pa tudi s prevzemom, velja posebno t.i. vsotno načelo, po katerem mora biti skupna
višina osnovnih kapitalov družb, ki so udeležene pri delitvi, po delitvi najmanj enaka osnovnemu kapitalu
prenosne družbe pred delitvijo (prvi stavek prvega dostavka 625. člena ZGD-1). Vsota drugih postavk lastnega
kapitala, izkazanih v otvoritveni bilanci stanja družb, ki so udeležene pri delitvi, pa mora biti najmanj enaka
vsoti teh postavk, izkazanih v zaključnem poročilu prenosne družbe. Pri oddelitvi je treba zagotoviti tudi to, da je
skupna vrednost sredstev prenosne družbe, zmanjšanjih za obveznosti, najmanj enaka višini osnovnega kapitala,
povečani za vsoto rezerv, ki ji družba mora oblikovati, torej za vsoto vseh vezanih rezerv (kapitalskih in
zakonskih rezerv) (drugi stavek četrtega odstavka 625. člena). 350
Zaradi pravila o zagotovitvi vsotnega načela pri osnovnem kapitalu lahko pri oddelitvi prenosna družba zmanjša
osnovni kapital, ne da bi upoštevala siceršnja zakonska pravila o zmanjšanju osnovnega kapitala. Če družba ne
zagotovi realizacije vsotnega načela, lahko prenosna družba zaradi izvedbe oddelitve kljub temu zmanjša
osnovni kapital, vendar v tem primeru s celovitim upoštevanjem zakonskih določb o rednem zmanjšanju
osnovnega kapitala, torej vključno z varovanjem upnikov.351
3.3. Prenos premoženja
Prenos premoženja je oblika materialnega statusnega preoblikovanja, pri kateri se celotno premoženje družbe
prenese na državo – RS – oz. na lokalno skupnost v RS. ZGD-1 omogoča prenos premoženja kot posebno obliko
statusnopravnega preoblikovanja le kapitalskim družbam. ZGD-1 ureja prenos premoženja v 3. oddelku petega
poglavja, v 640. in 641. členu. Pri prenosni družbi napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja položaj
prevzete družbe. Delničarji oz. družbeniki za svoje delnice v tem primeru lahko dobijo le nadomestilo v
kakršnikoli drugi pojavni obliki premoženja. 352 Prenos premoženja se opravi na podlagi pogodbe, za veljavnost
katere je potrebno soglasje skupščine prenosne družbe, ki se sprejema z najmanj ¾ večino pri sklepanju
zastopanega kapitala. Tudi to statusnopravno preoblikovanje se registrira. Z vpisom prenosa premoženja v sodni
register prenosna družba preneha obstajati. Njeno premoženje preide na prevzemnika z učinki univerzalnega
pravnega nasledstva, ki vključuje tudi odgovornost države oz. lokalne skupnost za vse obveznosti prenosne
družbe, do višine prevzetega premoženja.353
3.4. Sprememba pravnoorganizacijske oblike

Sprememba pravnoorganizacijske oblike predstavlja formalno ali oblikovno statusnopravno preoblikovanje,
katere ustrezna značilnost je, da nosilec podjema, ki se preoblikuje, po izvedbi postopka preoblikovanja obstaja v
pravnoorganizacijski obliki, ki ni enaka pravnoorganizacijski obliki, v kateri je obstajal pred tem. V tem
postopku je v ospredju formalnoorganizacijsko spreminjanje njegovih zunanjih statusnih atributov in s tem
povezano spreminjanje njegovega notranjega korporacijsko-organizacijskega ustroja. Končni cilj oz. objekt
podjetniškega prestrukturiranja pri tem tako ni podjetje, temveč njegov nosilec – gospodarska družba kot pravna
oseba. ZGD-1 ureja spremembo pravnoorganizacijske oblike v 1. oddelku šestega poglavja ZGD-1, v 642. do
666. členu. Pri tem sam pojem tega statusnopravnega preoblikovanja ni definiran, ampak je opredeljeno, katere
spremembe so po tem zakonu dopustne. Tako ZGD-1 ureja:
♥ preoblikovanje d.d. v k.d.d. in obratno (642.-647. člen),
♥ preoblikovanje d.d. v d.o.o. in obratno (648.-656. člen),
♥ preoblikovanje k.d.d. v d.o.o. in obratno (657.-661. člen),
350
V praksi to pomeni, da lahko pri oddelitvi prenosna družba prenese le tisti del premoženja, ki ima v pasivi
svoj vir v nevezanih kategorijah lastnega kapitala, torej v prenesenem dobičku in rezervah iz dobička (ne pa v
zakonskih rezervah kot vezanih rezervah).
351
Tudi pri oddelitvi lahko prenosna družba prenese premoženje, ki predstavlja vezane kategorije kapitala,
vendar mora pri tem izpeljati postopek zmanjšanja osnovnega kapitala, ki vključuje popolno varovanje upnikov.
V tem postopku lahko prenese premoženje tudi iz virov vezanih rezerv.
352
RS ne more izročiti sovjih delnic, saj ni d.d., lahko pa jim zagotovi denarno plačilo ali pa jim izroči delnice
drugih d.d., s katerimi razpolaga.
353
Nedopusten tudi ni delni prenos premoženja, pri čemer pride do učinkov delne univerzalne sukcesije, s
pomembno razliko, da prenosna družba v tem primeru ne preneha.
♥ preoblikovanje zadruge v d.d. in obratno (662.-664. člen),

♥ preoblikovanje kapitalskih družb v osebne družbe in preoblikovanje osebnih družb v kapitalske
družbe (665. člen) ter
♥ preoblikovanje zavodov v gospodarske družbe (666. člen).
Pri tej statusnopravni spremembi ne gre za prenos premoženja, ampak zgolj za spremembo pravne oblike, zato se
tudi poimenuje oblikovno preoblikovanje. To preoblikovanje ni relevantno z vidika varstva upnikov, ker se
njihov položaj ne spremeni, zato tudi niso potrebne posebne določbe o njihovem varstvu. Zakon ureja pri
preoblikovanju osebnih družb v kapitalske družbe, z opredelitvijo, da osebno dogovorni družbeniki še naprej
odgovarjajo za obveznosti družbe, ki so nastale pred vpisom preoblikovanja v register (drugi odstavek 665. člena
ZGD-1). Pri preoblikovanju kapitalskih družb v osebne družbe pa ta vidik že pojmovno odpade. Zakon z
različnimi instituti varuje položaj družbenikov v različnih situacijah, ki se pojavljajo pri tej obliki
statusnopravnih preoblikovanj. Poudarek je na apriornem varovanju pred izvedbo samega statusnopravnega
preoblikovanja, pri odločanju in predpisanih večinah ter zahtevah za veljavnost takšnega odločanja. Za te vrste
odločitev je predpisana posebna kvalificirana večina kapitala, kot sicer pri materialnih statusnopravnih
preoblikovanjih. Poleg tega pa obstajajo še določene posebnosti. Pri preoblikovanju d.d. v d.o.o., do katerega
lahko pride le takrat, ko ima d.d. manj kot 50 delničarjev, glede na zakonske določbe o najvišjem možnem
številu družbenikov v d.o.o., se ločita dve vrsti preoblikovanj:
♥ soglasno preoblikovanje in
♥ preoblikovanje z večinskim sklepom, ki mora obsegati najmanj devet desetin osnovnega kapitala.
Pri obratnem preoblikovanju d.o.o. v d.d. pa se upoštevajo določbe v družbeni pogodbi in pravila o spremembi
družbene pogodbe, ki prav tako zahtevajo kvalificirano kapitalsko večino. V obeh primerih teh preoblikovanj
lahko pride od statusa t.i. ugovarjajočih delničarjev oz. družbenikov, ki nasprotujejo preoblikovanju. Zakon
varuje njihov položaj na ta način, da jim v primeru, kadar so preglasovani, dopušča poseben način izstopa iz
družbe, tako da lahko od družbe zahtevajo, da prevzame njihove poslovne deleže oz. delnice, proti plačilu
primerne denarne odpravnine. Glede možnosti izpodbijanja in glede sporov, ki se nanašajo na samo višino
denarne odpravnine, pa smiselno velja enak režim, kot je določen pri materialnih statusnih preoblikovanjih, torej
smiselna uporaba določb drugega in tretjega odstavka 605. člena, 606. do 615. člena, razen drugega stavka
četrtega odstavka 607. člena in drugega do šestega odstavka 612. člena ZGD-1. Pri preoblikovanju kapitalskih
družb v osebne družbe in preoblikovanju osebnih družb v kapitalske družbe pa velja tudi posebna zahteva: za
preoblikovanje je namreč potrebno soglasje tistega družbenika, ki v osebni družbi za obveznosti družbe
odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 665. člena ZGD-1).
Čeprav ZGD-1 ne ureja statusnopravnih atributov zavodov, dopušča preoblikovanje zavodov v gospodarske
družbe. Za takšno preoblikovanje določa smiselno uporabo določb zakona, ki urejajo preoblikovanje d.d. v druge
družbe. Pri tem je posebej določen način sprejemanja sklepa o preoblikovanju zavoda, za katerega je načeloma
pristojen organ zavoda, v skladu z aktom o ustanovitvi oz. statutom zavoda. Poleg tega zakon določa še potrebno
soglasje ustanoviteljev, katerih ustanoviteljski deleži znašajo devet desetin. Če se zavod preoblikuje v osebno
družbo, je potrebno tudi soglasje tistega družbenika, ki bo v družbi po preoblikovanju odgovarjal za obveznosti
družbe z vsem svojim premoženjem. Ustanoviteljem, ki ne soglašajo s preoblikovanjem in ne glasujejo za sklep
o preoblikovanju, daje zakon podoben položaj, kot ga imajo ugovarjajoči delničarji pri preoblikovanju d.d. v
d.o.o., torej pravico do izstopa družbenika iz družbe oz. zavoda, ob plačilu primerne denarne odpravnine.
PREVZEM GOSPODARSKE DRUŽBE

1. Opredelitev različnih načinov prevzemov
V zvezi s prevzemi moramo ločiti med prevzemom gospodarske družbe in prevzemom podjetja. Podjetje se
opredeljuje v ekonomsko-socialnem in gospodarskem pomenu, torej podjetje kot objekt, v nasprotju z
gospodarsko družbo kot pravnim subjektom. Kontrola nad podjetjem se lahko pridobi na različne načine.
Poznamo tri osnovne oblike:
♥ pridobitev kontrole z odkupom celega ali dela podjetja kot objekta, torej premoženja oz. aktive druge
gospodarske družbe,
♥ pridobitev z odkupom delnic,
♥ pridobitev z združitvijo, bodisi s pripojitvijo bodisi s spojitvijo.
1.1. Prevzem z odkupom podjetja (aktive)

Z odkupom oz. pridobitvijo podjetja ali dela podjetja oz. z nakupom premoženja oz. aktive in s prenosom oz.
vključitvijo le-tega kot sredstva v svojo družbo se pridobi kontrola nad tem podjetjem kot objektom. Lahko pa se
to podjetje ali del tega podjetja organizira v okviru samostojne gospodarske družbe, torej kot vložek v novem
gospodarskem subjektu, ki ga upravljalsko obvladuje kupec premoženja kot vlagatelj in družbenik v novi
gospodarski družbi. Na ta način lahko prevzemnik kupi in pridobi kontrolo nad določenim obratom ali celotnim
podjetjem določene gospodarske družbe. Pri takšni transakciji prevzemnik prevzame le aktivo, torej ne gre za
univerzalno pravno nasledstvo gospodarske družbe, v katero se locira premoženje pridobljenega podjetja, glede
na pravni subjekt, ki je to podjetje oz. premoženje odprodal. Prednost takšne transakcije s pravnega vidika je
predvsem v tem, da prevzemnika kasneje ne morejo presenetiti naknadno ugotovljene obveznosti prejšnjega
subjekta. Z vidika odgovornosti za obveznosti je treba opozoriti na t.i. specialno odgovornost, tudi v tem primeru
sicer singularnega nasledstva, ki jo ureja OZ v zvezi s prevzemom premoženja. Prevzemnik namreč poleg
dotedanjega imetnika in solidarno z njim odgovarja za dolgove, ki se nanašajo na prevzeto celoto oz. njen del,
vendar le do vrednosti njenih aktiv.354
1.2. Prevzem z odkupom delnic

Pri prevzemu podjetja preko odkupa delnic postane prevzemnik delničar konkretne d.d. S pravnega vidika je d.d.
subjekt, ki ima svoje podjetje, torej celoto aktive kot materialnega substrata, materialne strukture podjetja,
vključno s klientelo idr. Takšen odkup se lahko realizira na dva načina, bodisi preko primarnega bodisi preko
sekundarnega trga. Na primarnem trgu lahko prevzemnik odkupi delnice v postopku izdaje novih delnic in iz
naslova povečanja osnovnega kapitala, ki jih vplača bodisi z denarnimi bodisi s stvarnimi vložki. V tem primeru
pridobiva kontrolo in ustrezni večinski sveženj delnic, če ostali delničarji ne izkoristijo svoje prednostne pravice
do nakupa novih delnic. Prevzemnik, ki je bodisi že delničar bodisi tretja oseba, pridobi delnice od drugih
delničarjev na sekundarnem trgu, in sicer na borzi ali pa zunaj borznega trga. Pri tej obliki prevzema, v nasprotju
s prevzemom gospodarske družbe preko dokupa podjetja, ne gre za nobeno spremembo na aktivi – premoženjski
strani bilance stanja pravne osebe. Spremeni se le struktura personalnega substrata pravne osebe. Prevzemnik z
odkupom delnic postane delničar s svojimi korporacijskopravnimi upravičenji, ekonomsko gledano lastnik d.d. z
odločilno upravljalsko močjo.
Ta oblika prevzema podjetja v ekonomskem smislu, realizirana z odkupom delnic, v pravnem pogledu
predstavlja prevzem gospodarske družbe. Zato se prevzem družbe opredeljuje kot nakup takšnega deleža delnic
določene družbe, da lahko prevzemnik preko skupščine delničarjev preglasuje ostale delničarje in pomembno
vpliva na odločitve glede vodenja družbe (kontrolni delež), lahko pa tudi prevzeto družbo pripoji prevzemni
družbi ali družbi v lasti prevzemnika.
1.3. Prevzem z združitvijo

Enak rezultat, pridobitev nadzora nad določenim podjetjem, je mogoče doseči tudi po poti združitve, to je bodisi
pripojitve bodisi spojitve gospodarskih družb. Kontrolni delničar prevzemne d.d. v primeru pripojitve d.d. k
prevzemni družbi pridobi kontrolo tudi nad podjetjem prevzemne družbe, ki se prenese na prevzemno družbo,
prevzeta družba kot pravna oseba pa pri tem preneha brez likvidacije. Do podobnega rezultata lahko pride pri
spojitvi, ko obe oz. vse družbe, ki pri tem sodelujejo, prenehajo, pri čemer se podjetja vseh družb prenesejo v na
novo ustanovljeno d.d., ki jo v končni fazi kontrolira večinski delničar. Do prevzema podjetja oz. družbe pa
lahko pride tudi po obratni poti, kot velja za združitev, torej z delitvijo oz. razdelitvijo ali oddelitvijo in njihovimi
podvariantami ter ostalim, pri čemer lahko pride do podobne prerazporeditve proporcionalnih lastniških deležev
in v primeru pridobitve kontrolnega deleža do prevzema podjetja oz. gospodarske družbe.
1.4. Drugi načini prevzema

Spremembe v nadzoru nad podjetjem je mogoče pridobiti tudi s t.i. postopkom pridobivanja pooblastil za
zastopanje pri glasovanju na skupščini delničarjev – proxy contest. V ameriški pravni in ekonomski literaturi se
kot tehniko prevzema omenja tudi t.i. odkup podjetja z zadolžitvijo (LBO – leveraged buyout), kar pomeni
prevzem podjetja z uporabo najetih kreditov, za zavarovanje katerih se uporabi premoženje ciljnega podjetja,
dolg, skupaj z obrestmi, pa se poplača iz prihodkov tega podjetja. Če to metodo prevzema uporabi management
podjetja, gre za t.i. MBO – management buyout, pri čemer se ponavadi v zadnji fazi javna d.d. preoblikuje v
nejavno oz. zaprto d.d.
2. Terminologija
Trg kapitala, in v tem okviru trg vrednostnih papirjev, postaja tudi v kontinentalnih evropskih državah vedno
pomembnejši, pri tem pa vse bolj prihaja v ospredje tudi problematika prevzemov, vključno z normativnim
urejanjem.
2.1. Prevzem, združitev in ponudba za prevzem

V pravnih ureditvah držav kontinentalne Evrope se, normativno gledano, prevzemi in združitve ločujejo.
Združitve (mergers) gospodarskih družb so urejene v zakonodaji s področja prava družb, prevzemi pa posebej,
pri čemer lahko zakonodajo s tega področja uvrstimo med predpise, ki urejajo vprašanja, povezana s trgom
354
Prvi odstavek 433. člena OZ – pristop k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote.
vrednostnih papirjev. Kot ponudba za prevzem pa se opredeljuje metoda, ki je pogosto uporabljena, da se opravi
prevzem oz. združitev. Pri prevzemih ločimo prevzem podjetja in prevzem (gospodarske) družbe, s pravnega
vidika pa lahko ločimo tudi prevzem v ožjem in v širšem smislu.
Pri prevzemu (take-over) v širšem smislu gre za pridobitev nadzora v določeni družbi na kakršenkoli način in v
kakršnikoli obliki ter v kakršnemkoli postopku, pri čemer gre za pridobitev direktne kontrole nad podjetjem oz.
premoženjem določene družbe ali pa za pridobitev indirektne kontrole, bodisi s pridobitvijo lastništva delnic
bodisi s pridobitvijo kontrole nad managementom na podlagi pridobljenih glasov, ne glede na statusnopravne
postopke, ki vključujejo tudi združitve, delitve, preoblikovanja in druge spremembe.
Prevzem v ožjem smislu pa predstavlja neposredno pridobitev upravljalske kontrole v d.d., na podlagi pridobitve
takšnega deleža delnic, ki zagotavljajo glasovalne pravice, s katerimi lahko prevzemnik sprejema odločitve na
skupščini oz. bistveno vpliva na vodenje in poslovanje družbe. Gre za prevzem gospodarske družbe, ki pa ne
vključuje pridobitve delnic z združitvijo in drugimi statusnimi spremembami. Ta prevzem je zakonsko posebej
urejen v RS, in sicer z zakonom o prevzemih. Z vidika tehničnih postopkov takšen prevzem gospodarske družbe
poteka s stavljenjem ponudbe za prevzem (take-over bid), torej s ponudbo za nakup delnic z glasovalno
pravico.
V povezavi s prevzemi se uporablja tudi izraz acquisition, ki lahko pomeni pridobitev bodisi delnic bodisi
podjetij. Izraz ponekod nadomešča sam pojem prevzema (take-over), nanaša se na prevzem določenega svežnja
delnic, s katerim se pridobijo glasovalne pravice, ne pa tudi kontrola, torej še ne pride do prevzema v ožjem
smislu. Tudi takšno pridobivanje znatnega (ne pa še kontrolnega) deleža delnic (substantial acquisitions of
shares) je predmet posebnih postopkov in pravnega urejanja ter pomeni dopolnilno in komplementarno ureditev
v okviru prevzemne problematike.
Združitev (merger) predstavlja statusno spremembo gospodarskih družb, ki pripelje tudi do prenehanja subjekta
kot pravne osebe brez likvidacije, s prenosom premoženja oz. podjetja pravne osebe, ki preneha. Podobni učinki
pa lahko nastajajo tudi z razdelitvami oz. oddelitvami gospodarskih družb, če gre za razdelitve oz. oddelitve in
njihovo pripajanje k drugim družbam (razdelitev in oddelitev s pripojitvijo). Združitev kot conditio sine qua non
je povezana s prevzemom v ožjem smislu, čeprav se take-over bid kot metoda lahko uporabi tudi pri združitvi.
Združitev je torej lahko sredstvo oz. postopek, s katerim pride do prevzema podjetja. V primeru združitve
postopka po prevzemu in posledice prevzema, prevzemnik najprej prevzame večinski delež delnic ciljne družbe
ter po pridobitvi ustrezne večine ciljno družbo združi s svojo prevzemno družbo. V tem primeru gre za t.i.
dvostopenjski (two-tier) prevzem.355
2.2. Razvrstitev prevzemov

Prevzeme podjetij oz. prevzeme gospodarskih družb lahko razvrstimo po različnih kriterijih. Z ekonomsko-
organizacijskega vidika prevzeme podjetij delimo na:
♥ horizontalni prevzem: vključuje podjetja z enako oz. podobno dejavnostjo, z namenom čim
racionalnejše in učinkovitejše produkcije brez potrebnega podvajanja kapacitet;
♥ vertikalni prevzem: vključuje podjetja, ki so komplementarna v reprodukcijski verigi, od surovine
do končnega proizvoda, vključno s storitvami in trgovino;
♥ konglomeratni prevzem: vključuje podjetja z različnimi dejavnostmi z različnih industrijskih
področij in storitvenih dejavnosti. Ti konglomerati se razvrščajo tudi v podsisteme, pri čemer se
ločijo čisti konglomerati (pure conglomerate), finančni konglomerati (financial conglomerate),
konglomerati diverzifikacije (diversification).
Z vidika sodelovanja med vodstvi prevzemne družbe oz. prevzemnika ter prevzete družbe (target company) se
prevzemi delijo na:356
♥ sporazumni prevzem (agreed take-over): vodstvo ciljne družbe sodeluje pri prevzemu; sporazum
lahko velja že pred ponudbo za prevzem oz. v kasnejši fazi, vodstvo ciljne družbe delničarjem tudi
priporoča sprejem ponudbe za prevzem;
♥ nevtralno prevzem (unopposed take-over): uprava ciljne družbe nima nobenega sporazuma s
prevzemnikom, prevzemu niti ne nasprotuje niti ga ne priporoča;
355
Pri dvostopenjskem prevzemu gre za prevzem večinskega deleža delnic ciljne družbe na prvi stopnji ter na
naslednji stopnji odkup delnic od manjšinskih delničarjev pod manj ugodnimi pogoji. Pri takem prevzemu lahko
pride celo do združitve, v obeh primerih pa na drugi stopnji lahko pride tudi do iztisnitve (squeeze-out)
delničarjev iz družbe.
356
V prevzemni terminologiji se podjetje oz. gospodarska družba, ki se jo želi prevzeti, ponavadi imenuje ciljna
družba (target). Prevzemna družba kot ponudnik (bidder) se šteje za prijaznega prevzemnika (white knight) v
primeru, če se za prevzem potegujejo tudi drugi prevzemniki (ali delničarji), ki so s strani vodstva ciljne družbe
mnogo manj zaželeni.
♥ prevzem z obrambo: uprava ciljne družbe nasprotuje prevzemu, delničarjem priporoča odklonitev
prevzemne ponudbe za odkup delnic in v postopku prevzema morda tudi sprejema različne obrambne
ukrepe z namenom preprečitve prevzema;
♥ prevzem s konkurenco: prevzem, v katerem za prevzem tekmuje več ponudnikov kot bodočih
prevzemnikov, takšna tekma pa je lahko posledica vabila h konkurenčni ponudbi za prevzem.
Z vidika finančnih transakcij prevzema so znani t.i. leveraged buyouts (LBO), management buyouts (MBO) in
management buyins (MBI). Pri prevzemu skozi leveraged buyout se transakcija predvsem z dolžniškim
kapitalom, ki se zagotovi s posojili. Pri prevzemih management buyout (MBO), kjer gre za tip prevzema
leveraged buyout, pa pomemben del v konzorciju prevzemnikov predstavlja management ciljne družbe, ki tudi
zagotovi bistven delež potrebnih sredstev oz. zasebnega premoženja, kot njihovo zavezo in jamstvo za resnost
skupnega podjema. Pri prevzemu management buyin (MBI) pa v nasprotju z management buyout v ospredje
namesto obstoječe vodstvene ekipe ciljne družbe postavi posebej formirana managerska ekipa, ki prevzame
vodenje družbe od zunaj in zamenja obstoječi management.
2.3. Prijateljski in sovražni prevzemi

Tako v literaturi kot v praksi je najpomembnejša razdelitev prevzemov na prijateljske (friendly) in sovražne
(hostile) prevzeme. V primerjalnopravni literaturi in zakonodaji je kriterij za opredelitev sovražnega prevzema
vprašanje prijaznosti oz. sovražnosti do vodstva oz. vodilnega managementa ciljne družbe. Običajni cilj
sovražnih prevzemov je zamenjava dotedanjega managementa podjetja z novim, ki bo dosegal boljše poslovne
rezultate, zato so prevzemi lahko sovražni samo do managementa in nikakor do delničarjev ciljnega podjetja.
Izhodišče pri zakonskem urejanju prevzemov je enakopravno obravnavanje delničarjev pri prevzemih, s
poudarkom na varovanju manjšinskih delničarjev, preprečevanju zlorab in nelojalnih ukrepov vodilnega
managementa ciljne družbe na škodo družbe in delničarjev, prepovedi zlorabljanja notranjih informacij in
poštenem trgovanju z delnicami. Management ciljne družbe lahko s svojim ravnanjem prizadene interes
delničarjev s preprečevanjem prodaje delnic na različne načine: z umikom z borze, z razvrednotenjem delnic na
podlagi najrazličnejših postopkov, z izdajo novih delnic, z izdajo predkupnih pravic, z izdajo opcij, z
razpolaganjem z znatnim delom sredstev, z zmanjšanjem osnovnega kapitala idr. Pri prijaznem prevzemu se
managementa ciljne družbe in prevzemnika, glede na pričakovano ugodno sinergijo povezovanja po prevzemu,
dogovorita o pogojih in načinu izvedbe transakcije. Če se management ciljnega podjetja upre prevzemu z
uporabo različnih mehanizmov, gre za sovražni prevzem. Vendar je prevzem sovražen tudi, kadar se
management ciljnega podjetja ne brani oz. se ne more braniti, in sicer zaradi zakonskih, statutarnih ali drugih
razlogov. Pomembno je dejstvo, da je prevzem zanj nezaželen.
Resnično prijateljski prevzem se začne z zasebno in zaupno ponudbo upravi ciljne družbe ali le predsedniku
uprave, odvisno od prejšnjih razmerij med prevzemno in ciljno družbo. Značilno za takšen način prevzema je,d a
prevzemnik dalj časa pred ponudbo ne kupuje delnic ciljne družbe, saj bi takšen nakup lahko štel za sovražno
dejanje. Prednost prijateljskega prevzema je, da ima prevzemnik dostop od nejavnih podatkov ciljne družbe in se
lažje pogaja o morebitni združitvi s ciljno družbo. Prevzemnik ima navadno tudi možnost pogajanj o uporabi t.i.
obrambnih ukrepov pred prevzemom, npr. o nadaljnji zaposlitvi ključnih delavcev in uprave ciljne družbe, lažje
se dogovori o nadaljnjem nakupu delnic idr. Poglavitna pomanjkljivost takšnega načina za potencialnega
prevzemnika pa je v tem, da vnaprej opozori upravo ciljne družbe o nameravanem prevzemu in ji tako zagotovi
dovolj časa, da pripravi ustrezne obrambne načine proti prevzemu ter v ta namen sklepa škodljive posle za
družbo ali celo najde ugodnejšega ponudnika.
Pri sovražnem prevzemu prevzemnik kupuje oz. javno ponudi v odkup delnice ciljne družbe brez opozorila in
sporazuma z upravo ciljne družbe. Najpomembnejša prednost takšnega načina prevzema je v časovni sestavini
oz. presenečenju in nepripravljenosti uprave ciljne družbe, glede na dejstvo, da so manjšinski delničarji navadno
pripravljeni sprejeti ponudbo. Uprava ciljne družbe navadno ne more vplivati na ponudbo in tudi nima dovolj
časa, da bi uporabila obrambno taktiko proti prevzemu, ker bi se rada izognila prevzemu družbe, vsaj pod pogoji,
ki so bili prvotno postavljeni. Za prevzemnika pa je bistvena pomanjkljivost takšnega prevzema v tem, da nima
dostopa do nejavnih informacij glede poslovanja ciljne družbe.
Pri prevzemih je naloga zakonodajalca, da v postopku prevzemanja kontrolnega deleža, torej nakupa delnic
ciljne družbe s strani določenega prevzemnika, uredi varstvo manjšinskih delničarjev, investitorjev na trgu
vrednostnih papirjev ter samega trga vrednostnih papirjev. Osrednji institut v tej zvezi je obvezna ponudba za
odkup vseh delnic (mandatory bid), ki manjšinskim delničarjem ciljne družbe omogoča, da s prodajo svojih
delnic prevzemniku zapustijo to družbo. S tem se želi preprečiti, da bi prevzemnik sicer po pošteni ceni pridobil
kontrolni delež, nato pa bi manjšinske delničarje odpravil le z neznatno odpravnino, saj bi bili le-ti prisiljeni
prodati delnice ne glede na ceno, ker ima novi prevzemnik možnost, da jih v prihodnjem poslovanju pri vodenju
poslovne politike ne le izloči iz upravljanja, ampak tudi bistveno poseže v njihove konkretne premoženjske
interese. Primere, ko se želi podjetje zaščititi pred kapitalskim prevzemom s strani konkurenčnega podjetja, je
treba zelo natančno analizirati položaj in ugotoviti, kateri interesi utegnejo biti prizadeti. Če vsi delničarji
prodajo vse svoje delnice (100%) po ekonomsko višji ceni, kot je podjetje v primeru prodaje realno vredno, ne
moremo govoriti o sovražnem prevzemu za te delničarje. Zakonodaja mora o prevzemih podjetja dovoljevati
določene obrambne mehanizme, s katerimi se podjetje kot skupek najrazličnejših interesov brani zoper prevzem
s strani drugega konkurenčnega podjetja. A takšni obrambni mehanizmi v nobenem primeru ne smejo škodovati
niti večinskim niti manjšinskim delničarjem ali omogočati nepoštenega trgovanja z vrednostnimi papirji idr.
3. Razmerje med kontrolo, upravljanjem in prevzemom delniške družbe

V zvezi s prevzemi moramo pri d.d. razlikovati med kontrolo in upravljanjem na eni strani ter kontrolo in
vodenjem družbe na drugi strani. Nadzor pripada v upravljalski strukturi posebnemu organu – nadzornemu
svetu, kjer gre za dvotirni sistem upravljanja, v enotirnem sistemu pa pripada delničarjem oz. posebnim
nadzornim telesom. Kontrola družbe pomeni izvrševanje upravičenj, ki izhajajo iz kapitalskega deleža, posesti
delnic, pa tudi izvrševanje upravičenj na podlagi drugih pravnih institutov, kot so delniški sporazumi, glasovanje
po pooblaščencih in drugo, in se uresničuje preko vseh organov v upravljalski strukturi družbe, vključno s
skupščino, nadzornim svetom in upravo, pri čemer je prav obvladovanje slednje najpomembnejše. Izhajajoč iz
navedene definicije prevzema družbe želi prevzemnik pridobiti tolikšen kapitalski delež, da mu ta zagotavlja
kontrolo v družbi in na podlagi upravičenj iz kontrolnega deleža odločilen vpliv na vodenje družbe tako na
skupščini družbe kot tudi pri dnevnem vodenju s strani uprave. Pomen razlikovanja med kontrolo nad
premoženjem določene družbe in kontrolo nad samo družbo ter opredeljuje različne vrste oz. tipe kontrole, od
absolutne kapitalske kontrole, večinske oz. glasovalne kontrole, manjšinske oz. učinkovite kontrole in
predpostavljene kontrole do nekapitalske – managerske kontrole.357
Z vidika prevzemov je v našel delniškem pravu pomembno razlikovanje med navadno in kvalificirano večino
posesti delnic d.d.
Z navadno večino, torej 50,01% kapitalskim deležem, si lahko delničar oz. delničarji zagotovijo relativno
kontrolo v družbi, torej sprejem sklepov skupščine, ki ne zajemajo t.i. izrednih zadev ( extraordinary matters).
Med te sodi v dvotirnem sistemu izvolitev nadzornega sveta, kar omogoča tudi absoluten vpliv na imenovanje
uprave, odločitev o delitvi dobička, bodisi za izplačilo dividend bodisi za razporeditev v rezerve ali v
nerazporejen dobiček. Z relativno kontrolo si prevzemnik lahko zagotovi svoj management, preko katerega vodi
poslovanje družbe v okviru dav to day business.
S kvalificirano kapitalsko večino najmanj ¾ delnic oz. kapitalskega deleža glede na osnovni kapital si
prevzemnik zagotovi absolutno kontrolo, torej sprejemanje odločitev na skupščini, ki presegajo okvire rednega
poslovanja, predvsem glede izdajanja in spreminjanja delnic. Za odpoklic člana nadzornega sveta je potrebna ¾
večina glasov.358 Razlikovanje med absolutno in relativno kontrolo je za prevzemnika družbe zelo pomembno.
Po našem delniškem pravu bo prevzemnik za združitev potreboval posebej kvalificirano kapitalsko večino, ob
obstoju več razredov delnic pa tudi njihovo soglasje. Zakonski prag je tisti minimum, ki predstavlja zakonsko
domnevo, da prevzemnik pridobiva kontrolo v družbi oz. jo želi pridobiti ali da jo utrjuje, ne daje pa
prevzemniku nobenega jamstva, da bo kontrolo s tem tudi pridobil in da jo bo lahko dejansko izvajal. 359
357
1. Celotna lastniška kontrola je kontrola s strani delničarje, ki ima v lasti 100% deleža osnovnega kapitala.
2. Večinska oz. volilna kontrola pomeni posest 50,01% delnic glede na osnovni kapital oz. 50,01% delnice z
glasovalno pravico. S pomočjo različnih pravnih ukrepov, kot so omejitve glasovalnih pravic, večkratne
glasovalne pravice (multiple voting rights), se lahko večinska kontrola pridobi že z zelo majhnim odstotkom
dejanskega kapitalskega deleža.
3. Manjšinska oz. učinkovita kontrola pomeni kontrolo, pridobljeno s pomočjo bloka delnic oz. dejansko
manjšinskega kapitalskega deleža.
4. Predpostavljena kontrola – zakonsko predpostavljena kontrola ob posesti določenega števila delnic z
glasovalno pravico za namen uporabe institucije prevzema družbe, pri čemer se ne ugotavlja, ali ta posest delnic
dejansko zagotavlja de facto kontrolo.
5. Nekapitalska – managerska kontrola, kontrola družbe, ki je v rokah managementa glede na njegovo dejansko
moč v družbi, predvsem pa s pomočjo postopkov »proxy contest« in volilne abstinence delničarjev.
358
V d.d. je torej pomembna razlika glede večine pri izvolitvi in odpoklicu članov nadzornega sveta. Člani se
izvolijo z navadno večino, odpokličejo pa s ¾ večino (274. in 275. člen ZGD-1).
359
Za odpoklic članov nadzornega sveta ne zadostuje navadna kapitalska večina, pa tudi kvalificirana kapitalska
večina v določenih primerih ni dovolj za odpoklic nadzornega sveta. Uprava se lahko odpokliče le iz
utemeljenega razloga, vendar tega ne more opraviti prevzemnik sam niti skupščina d.d. sama, ki jo kontrolira
prevzemnik, temveč je to izključno v pristojnosti nadzornega sveta. Pomemben je tudi t.i. zgornji prag, to je tisti
odstotek delnic, ki ga prevzemnik določi kot pogoj delničarjem, da bo ponudba uspešna, če se bo uresničil odkup
delnic. Ta ne more biti na 99%, ker bi s tem prevzemnik lahko izigral institucijo prevzema. Glede na našo
opredelitev upravljalske strukture bi bil najustreznejši zgornji prag pri 75%, kar delničarju omogoča pridobitev
4. Obvezna ponudba (mandatory bid) in prostovljna ponudba (voluntary bid) za odkup delnic
Koncepcija pravnih ureditev prevzemov temelji na izhodišču, da mora prevzemnik d.d., ki pridobiva kontrolo,
dati obvezno javno ponudbo vsem delničarjem te d.d. za odkup (ali večine) delnic (mandatory take-over bid). Na
ta način se daje vsem delničarjem možnost, da se odločijo, ali bodo še naprej ostali delničarji ali pa bodo prodali
svoje delnice prevzemniku. Položaj kontrolnih delničarjev v d.d. se razlikuje od položaja nekontrolnih
delničarjev oz. manjšinskih delničarjev. Manjšinski delničarji namreč nimajo možnosti, da bi iz družbe izstopili,
tako da bi zahtevali, da družba odkupi njihove delnice oz. da bi delnico vrnili družbi in zahtevali, da družba
odkupi njihove delnice oz. da bi delnico vrnili družbi in zahtevali vračilo osnovnega vložka oz. zneska, ki so ga
plačali za delnico. Takšne možnosti izstopa oz. odpovedi družbene pogodbe poznamo pri osebnih družbah,
možnosti izstopa iz družbe pa so zakonsko urejene tudi pri d.o.o. 360 Pri d.d. lahko delničar izstopi iz družbe le
tako, da delnico proda tretji osebi, kar pa je odvisno od povpraševanja na trgu. S prenosom delnice prenehajo
delničarju njegove članske pravice v družbi. Delničar tudi s pravnimi sredstvi ne more izposlovati prenehanja
d.d. in preko likvidacijskega postopka povrnitve svoje investicije v delnico. 361 Prevzemnik lahko kot kontrolni
delničar bistveno spremeni poslovno politiko družbe, politiko dividend in drugo, kar vse prizadene položaj
manjšinskih delničarjev. Tako se s pravom o prevzemih prevzemniku družbe želi preprečiti, da bi s svojim sicer
kontrolnim deležem, ki pa ni nujno večinski kapitalski delež, še manj pa absolutni kapitalski delež, posegal v
obseg premoženjskih in tudi upravljalskih upravičenj preostalih delničarjev.
V Zakonu o prevzemih (ZPre) je prag za obvezno javno ponudbo določen s posestjo delnic in drugih vrednostnih
papirjev, ki zagotavljajo 25% vseh glasovalnih pravic (4. člen ZPre). Po ZPre je bodoči prevzemnik zavezan, da
odkupi preostale delnice z glasovalno pravico, ki jih še nima v posesti, ter nekatere druge vrednostne papirje,
predvsem konvertibilne obveznice ter nakupne opcije (drugi odstavek 7. člena ZPre). Določene oprostitve,
izjeme od obvezne javne ponudbe določa tudi ZPre. 362 V primerjalnem pravu ločijo različne ponudbe oz. več vrst
le-teh. Predvsem je pomembno razlikovanje med obvezno in prostovoljno ponudbo. Slednje razlikovanje je
sprejel tudi slovenski zakon.
Mogoča je tudi prostovoljna ponudba – voluntary bid; poda jo lahko oseba, ki pred javno ponudbo za odkup še
nima več kot 25% vrednostnih papirjev druge družbe, ki zagotavljajo glasovalno pravico, in ki želi opraviti
prevzem (5. člen ZPre).
5. Ureditev prevzemov v Zakonu o prevzemih

V RS prevzeme ureja Zakon o prevzemih (ZPre). Temeljni cilj zakona so varstvo investitorjev na trgu
vrednostnih papirjev in zaščita manjšinskih delničarjev pri prenosu kontrolnega deleža z nakupom delnic d.d. na
organiziranem trgu vrednostnih papirjev ter s tem zagotovitev integritete trga.
Zakon temelji na štirih glavnih načelih:
♥ enako obravnavanje vseh delničarjev,
♥ obvezna ponudba za prevzem, če velikost kontrolnega deleža preseže z zakonom določen prag –
mandatory bid,
♥ dolžnost razkritja podatkov,
♥ omejitev določenih obrambnih dejanj, ki bi preprečevala prevzem.
5.1. Prevzem javne delniške družbe

Pri prevzemu gospodarske družbe se zakonsko urejeni postopki in obveznosti prevzemnikov nanašajo na d.d., in
sicer samo na t.i. javne d.d. V slovenskem pravu družb ZGD-1 terminološko sicer ne razlikuje med javnimi in
nejavnimi d.d.; razlikovanje med javnimi in nejavnimi gospodarskimi družbami ureja zakonodaja o trgu
vrednostnih papirjev. Tako je po ZTVP-1 javna družba tista družba oz. druga pravna oseba – izdajatelj
vrednostnih papirjev, ki je uspešno opravila prvo javno prodajo teh vrednostnih papirjev v skladu z določbami
ZTVP-1 oz. pridobila dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev za organizirano trgovanje. Vse ostale
družbe so nejavne družbe. Po tej definiciji je javna družba tista d.d., ki je bila ustanovljena po postopku
sukcesivne ustanovitve, v katerem so bile ustanovne delnice izdane preko javne prodaje, javna d.d. pa je tudi
absolutne kontrole.
360
Pri d.o.o. je treba ločiti t.i. pogodbeni izstop, ki je vnaprej predviden z družbeno pogodbo (prvi odstavek 501.
člena ZGD-1), ter izstop iz utemeljenih razlogov, ne glede na pogodbeno ureditev (drugi odstavek 501. člena
ZGD-1).
361
Razen ob zakonsko določenih razlogih za prenehanje d.d. (402. člen ZGD-1), med katerimi pa kot razlog ni
določen prevzem s strani tretje osebe.
362
Ponudba ni potrebna, če so bili vrednostni papirji pridobljeni z neodplačnimi pravnimi posli med fizičnimi
osebami, če gre za združitve ali delitve in če je prevzemnik že uspešno izvedel postopek ponudbe za odkup po
zakonu (13. člen ZPre).
tista d.d., ki je bila ustanovljena po postopku simultane ustanovitve, a je kasneje pridobila dovoljenje Agencije
za trg vrednostnih papirjev za organizirano trgovanje s temi delnicami ali morebitnimi na novo izdanimi
delnicami druge in naslednjih emisij. Po ZTVP-1 se javna prodaja nanaša na vse vrednostne papirje, torej tudi na
dolžniške vrednostne papirje.
ZPre podrobno ureja vprašanje, za katere d.d. se uporabljajo njegove določbe. Tako se določbe ZPre uporabljajo
za vse javne d.d. (drugi odstavek 2. člena ZPre), pa tudi za večje nejavne d.d., ki so se lastninsko preoblikovale
na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, pri čemer je kriterij za opredelitev velikosti osnovni
kapital, ki presega milijardo tolarjev, in število delničarjev, večje od 500. 363 v primeru obvezne ponudbe za
odkup delnic je prevzemnik že kršil zakonsko obvezo dati ponudbo, saj je prestopil dovoljen prag (threshold)
imetništva delnic, torej 25%. Zato lahko ponudnik v primeru obvezne ponudbe odkupuje delnice le v denarju
(peti odstavek 8. člena ZPre), poleg tega pa je vezan glede najnižje ponujene cene, saj mora v ponudbi za odkup
ponuditi najvišjo izmed cen, ki jo je plačal za katerokoli pridobitev vrednostnih papirjev po tem, ko je pridobil
25% vrednostnih papirjev, na katere se nanaša ponudba za odkup (peti odstavek 7. člena ZPre). V primeru
prostovoljne ponudbe veže takšna najvišja cena samo tistega ponudnika, ki je pred objavo ponudbe koncentriral
imetništvo vrednostnih papirjev, torej pridobil več kot 10% celotne izdaje vrednostnih papirjev, na katere se
nanaša ponudba za odkup v zadnjih šestih mesecih pred objavo ponudbe (četrti odstavek 7. člena ZPre). Tudi
takšen prostovoljni ponudnik mora v primeru prostovoljne ponudbe, če je koncentriral več kot 10% imetništva
vrednostnih papirjev, ponuditi izplačilo cene samo v denarju. Obvezni ponudnik je izenačen s tistim
prostovoljnim ponudnikom, ki je koncentriral imetništvo delnic in drugih vrednostnih papirjev v obdobju tik
pred objavo ponudbe. Sicer pa je prostovoljni ponudnik, ki poda ponudbo za odkup, ko še ima nobenega
vrednostnega papirja oz. jih ima manj kot 25%, v svoji ponudbi svoboden tako glede višine cene kot glede
načina plačila.
ZPre določa prag (threshold) za nastop obvezne ponudbe, če pridobi določena oseba vrednostne papirje, ki
ji, skupaj z drugimi vrednostnimi papirji, ki jih že ima, zagotavljajo najmanj 25% glasovalno pravico.
Glasovalno pravico zagotavljajo navadne delnice in prednostne delnice z glasovalno pravico. Pri tem pa zakon
šteje k tem vrednostnim papirjem tudi delnice z glasovalno pravico, ki jih je pridobila tretja oseba v svojem
imenu in za račun prevzemnika.364 Nadalje se štejejo k tem delnicam tudi delnice z glasovalno pravico, ki
pripadajo od prevzemnika posredno ali neposredno odvisni ali njegovi obvladujoči družbi.365 Poleg tega se med
te vrednostne papirje štejejo tudi vrednostni papirji s pravico zamenjave oz. nakupa delnic z glasovalno pravico.
V prvem primeru gre za konvertibilne (zamenljive) obveznice, v drugem primeru pa za obveznice z delniško
nakupno opcijo (prvi odstavek 371. člena ZGD-1). K tem vrednostnim papirjem se prištevajo tudi delniške
nakupne opcije, ki so opredeljene kot enostransko upravičenje do nakupa delnic z glasovalno pravico na določen
dan in po vnaprej določeni ceni. Zakonski prag 25% delnic oz. vrednostnih papirjev z glasovalno pravico je
nizek. Ta delež vrednostnih papirjev sam avtomatično še ne zagotavlja kontrole v d.d. Kontrola je odvisna od
velikosti družbe in razpršenosti delničarjev. Zakon izhaja iz abstraktne kontrole oz. predpostavljene kontrole.
Gre za presumpcijo iuris et de iure – za domnevo, ki je prevzemnik ne more izpodbijati. Takšna zakonska rešitev
izhaja iz praktičnega pristopa, ki onemogoča nepotrebno in neučinkovito razpravljanje o tem, ali je neka oseba s
pridobitvijo določenega deleža delnic dejansko pridobila kontrolo, kar je posebej težko ugotavljati v primeru, če
gre za povezane osebe oz. za seštevanje različnih vrednostnih papirjev z najrazličnejšimi upravičenji.
5.2. Oprostitev obvezne ponudbe za odkup

Obvezna ponudba za odkup vseh delnic d.d. je pri prevzemih uveljavljena le za javne d.d. in nekatere večje, sicer
nejavne d.d., ki so izšle iz lastniškega preoblikovanja podjetij. V skladu z zakonom o trgu vrednostnih papirjev
se lahko nejavne d.d. preoblikujejo v javne d.d. bodisi z novo emisijo delnic, izdanih na podlagi javen prodaje,
bodisi s pridobitvijo dovoljenja ATVP za nadaljnjo javno prodajo. Poleg tega se lahko javne d.d. preoblikujejo v
nejavne po posebnem postopku umika delnic z organiziranega trga, ki ga prav tako določa ZTVP-1. Tiste osebe,
ki so opravile prevzem nejavne družbe, v skladu z ZPre v primeru preoblikovanje le-te v javno družbo niso
363
Določbe ZPre v zvezi z obveznostjo ponudbe za odkup delnic se uporabljajo le za tiste javne d.d., ki so javne
glede na kriterij javne prodaje delnic, ne pa morebiti zaradi javne prodaje obveznic. D.d., ki je torej ustanovljena
po postopku simultane ustanovitve in ni pridobila dovoljenja za nadaljnjo javno prodajo sovjih delnic, čeprav je
javno prodala obveznice, ni subjekt zakonodaje o prevzemih. Nekatere določbe ZPre se uporabljajo za vse d.d.,
tako za javne kot nejavne d,d,m in sicer tiste določbe, ki niso ožje povezane s prevzemno problematiko, ampak
se nanašajo na širše poslovanje d.d. (poglavje, ki ureja postopek glasovanja na podlagi delniških sporazumov ali
skupnega delovanja in izbiranja pooblastil; poglavje, ki ureja posebne revizije in uveljavljanje odškodninskih
zahtevkov; poglavje, ki ureja izključitev manjšinskih delničarjev ter poglavje, ki vsebuje posebne določbe za
organiziranje družb pooblaščenk).
364
Gre za t.i. delničarjevega zaupnika ali legitimacijskega delničarja, ki je vpisan v delniško knjigo kot delničar,
je torej pravno delničar, čeprav je v ekonomskem pomenu delničar prevzemnik.
365
Pojem odvisne in obvladujoče družbe definira ZGD-1 v poglavju o povezanih družbah.
dolžne podati ponudbe za odkup vseh preostalih delnic. Obveznost podati ponudbo tako velja le za nadaljnje
pridobivanje delnic, razen če je bil že opravljen t.i. absolutni prevzem, torej pridobitev najmanj 45% delnic in
drugih relevantnih vrednostnih papirjev. Oprostitev od obvezne ponudbe za odkup delnic velja tudi za t.i. družbo
pooblaščenko, ki so jo lahko ustanovili upravičenci iz internih metod lastninskega preoblikovanja podjetja z
družbenim kapitalom, ne glede na to, kolikšen delež delnic matične družbe pooblaščenka pridobiva bodisi z
enkratnim bodisi z večkratnim odkupom.
Poleg tega ZPre določa še tri primere, ko obvezna ponudba za odkup delnic pri prevzemu ni potrebna, in sicer:
♥ če so bili vrednostni papirji pridobljeni na podlagi neodplačnega posla med fizičnimi osebami;
♥ če je oseba pridobila vrednostne papirje pri izvedbi združitve ali delitve (razdružitve) d.d. v
zamenjavo za vrednostne papirje pravne osebe, ki je zaradi združitve ali delitve (razdružitve)
prenehala;
♥ če je prevzemnik opravil absolutni prevzem, torej na podlagi ponudbe za odkup po postopku,
določenem v ZPre, že pridobil najmanj 45% relevantnih vrednostnih papirjev.
5.3. Izjema v zvezi s pooblaščenimi investicijskimi družbami in paradržavnimi skladi

V zvezi z nekaterimi subjekti, povezanimi s slovenskim modelom lastninskega preoblikovanja podjetij, ZPre
določa še izjemo, in sicer za pooblaščene investicijske družbe (PID) ter Slovensko odškodninsko družbo (SOD)
ter Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja (KAD), s katero je zakonski prag za obvezno
ponudbo zvišan na 40% delnic oz. 40% delež vrednostnih papirjev z glasovalno pravico (80. člen ZPre). 366 PID,
SOD in KAD so v primerjavi z vsemi ostalimi prevzemniki v privilegiranem položaju, ker je prag, pri katerem
za njih nastopi obveza izstaviti ponudbo za odkup vseh delnic, bistveno višji.
5.4. Javna ponudba za odkup

Zakon o prevzemih ureja obvezno in prostovoljno ponudbo. Oseba, ki je imetnik delnic ciljne družbe, ki ji
zagotavljajo 25% glasovalnih pravic v ciljni družbi, sem nadaljnje pridobitve opraviti zgolj na podlagi obvezne
javne ponudbe, naslovljene na vse imetnike vrednostnih papirjev z glasovalno pravico in vse imetnike
vrednostnih papirjev s pravico do zamenjave ali nakupa delnic z glasovalno pravico. Prostovoljno ponudbo za
nakup vseh vrednostnih papirjev ciljne družbe lahko da oseba, ki v času dajanja prostovoljne ponudbe še ne
dosega oz. presega praga 25% vrednostnih papirjev, ki ji zagotavljajo glasovalno pravico v ciljni družbi.
Tako pri obvezni kot pri prostovoljni ponudbi ločimo:
♥ ponudbo za prevzem,
♥ ponudbo za utrjevanje kontrole.
Pri ponudbi za prevzem gre za ponudbo za odkup vseh delnic, kadar oseba – ponudnik bodisi brez poprejšnje
javne ponudbe pridobi kontrolo z najmanj 25% deležem bodisi še nima več kot 25% vrednostnih papirjev ciljne
družbe, ki zagotavljajo glasovalno pravico, in želi opraviti prevzem.
Pri utrjevanju kontrole (consolidation of control) gre za nadaljnje pridobivanje delnic oz. vrednostnih papirjev
z glasovalno pravico po tem, ko je prevzemnik že uspešno opravil prevzem na podlagi javne ponudbe za odkup
delnic. Obvezna ponudba za odkup v primeru utrjevanja kontrole nastopi v primeru, če je prevzemnik, ki je na
podlagi uspešne ponudbe za odkup v skladu z ZPre že pridobil vrednostne papirje, vendar manj kot 45%
relevantnih vrednostnih papirjev, po končani ponudbi za odkup pridobil še dodatnih 5% takšnih vrednostnih
papirjev (četrti odstavek 4. člena ZPre). Prevzemnik, ki je že pridobilo kontrolo in prevzel gospodarsko družbo v
skladu z zakonom, lahko brez nadaljnjega postopka javen ponudbe pridobi le še do 5% dodatnih vrednostnih
papirjev. Več kot 5% delež vrednostnih papirjev z glasovalno pravico pa je mogoče pridobiti le z javno ponudbo.
V primeru kršitve nastopi obvezna ponudba. Takšna obveznost ne traja v nedogled, ker zakon postavlja absolutni
limit – pridobitev 45% deleža vrednostnih papirjev oz. 45% vrednostnih papirjev, ki zagotavljajo glasovalno
pravico. Po zakonu se šteje takšna pridobitev vrednostnih papirjev za dokončni prevzem, ki ne potrebuje
nadaljnje javne ponudbe in dodatnega varstva manjšinskih ter preostalih delničarjev. Oseba s 45% deležem
glasovalnih pravic ob dodatni pridobitvi še 5% že pridobi relativno kapitalsko večino.
5.4.1. Predmet javne ponudbe

Predmet javne ponudbe se mora nanašati na odkup vseh delnic z glasovalno pravico ter vseh vrednostnih
papirjev s pravico do zamenjave oz. nakupa delnic z glasovalno pravico (konvertibilnih obveznic ter
obveznic z delniško nakupno opcijo). Obvezna ponudba za odkup se ne nanaša na prednostne delnice brez
366
T.i. pooblaščene investicijske družbe (PID), ki so zbirale lastninske certifikate od državljanov pri lastninskem
preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom, so celo oproščene obvezne ponudbe, če so delnice pridobile od
Slovenske razvojne družbe (SRD). Glede ostalega pa zanje velja prag 40%.
glasovalne pravice.367 Pomembno načelo je, da morajo biti vsi delničarji enakopravno obravnavani. Zato mora
biti cena oz. menjalno razmerje, v primeru nadomestnih vrednostnih papirjev, enaka za vse vrednostne papirje
posameznega razreda oz. vrste vrednostnih papirjev, na katere se nanaša ponudba. Cena se lahko razlikuje le po
razredih delnic. Prav tako je lahko po razredih delnic različno opredeljen način plačila. V ostalem morajo biti vsi
delničarji obravnavani enako.
5.4.2. Vrste ponudbe glede na način plačila

Ne gre le za prevzeme s plačilom delnic v denarju in z angažiranjem lastnih finančnih sredstev, ampak se kot
plačilno sredstvo uporabljajo tudi vrednostni papirji, tako obveznice kot tudi delnice, vključno z na novo
izdanimi delnicami s strani prevzemnika. Financira se večinoma tudi s tujimi finančnimi sredstvi, z dolžniškim
kapitalom – pridobljenimi posojili od finančnih institucij (po sistemu laveraged buyout). Prevzem z
vrednostnimi papirji in financiranje s tujimi finančnimi viri omogoča večje število prevzemov brez angažiranja
lastnih finančnih sredstev, kar tudi manjšim družbam omogoča, da nastopijo kot prevzemniki veliko večjih in
kapitalsko mogočnejših družb. Tudi po ZPre lahko ponudnik v ponudbi za odkup ponudi izplačilo delnic bodisi v
vrednostnih papirjih, lahko pa tudi kombinacijo obeh. Glede na to razlikujemo:
♥ denarno ponudbo: ponudnik ponudi izplačilo celotne cene v denarju; denarna ponudba je obvezna v
primeru obvezne ponudbe, v primeru prostovoljne ponudbe pa le, če je ponudnik koncentriral
lastništvo v zadnjem obdobju pred javno objavo ponudbe;
♥ nadomestno ponudbo: ponudnik namesto izplačila v denarju ponudi vrednostne papirje; kot
nadomestne vrednostne papirje lahko ponudnik ponudi bodisi dolžniške bodisi lastniške vrednostne
papirje. Če gre za že izdane delnice oz. obveznice, morajo biti le-te že uvrščene v borzno kotacijo.
Ponudnik lahko ponudi tudi delnice svoje lastne d.d., ki jih bo v ta namen v prihodnosti šele izdal iz
povečanja osnovnega kapitala.
♥ kombinirano ponudbo: ponudnik ponudi nadomestne vrednostne papirje namesto izplačila dela
cene v denarju;
♥ alternativno ponudbo: ponudnik alternativno ponudi nadomestne vrednostne papirje in izplačilo
cene v denarju, tako da imajo pravico izbire imetniki vrednostnih papirjev, na katere se nanaša
ponudba za odkup. Alternativno se lahko oblikuje tudi kombinirana ponudba, in sicer da se pravica
izbire nanaša bodisi zgolj na tisti del cene, ki naj se izplača v denarju, bodisi zgolj na tisti del cene, ki
naj se izplača v nadomestnih vrednostnih papirjih (četrti odstavek 8. člena ZPre).
Nadomestna ponudba je možna samo v primeru, ko gre za prostovoljno ponudbo, in pod pogojem, da ponudnik
pred objavo ponudbe (6 mesecev) ni koncentriral posesti delnic ciljne družbe (več kot 10% celotne izdaje
vrednostnih papirjev).
5.5. Pravna narava ponudbe za odkup

Postopek prevzema d.d. ima pomembne posledice tako za trg vrednostnih papirjev v celoti kot tudi za poslovanje
ciljne in prevzemne družbe oz. prevzemnika. Zakon zelo podrobno opredeljuje javno ponudbo za odkup delnic,
367
Razlog naj bi bil v tem, da mora biti tem delničarjem že po ZGD-1 zagotovljena prednost glede
premoženjskih upravičenj najmanj v dveh letih, sicer v naslednjem obdobju pridobijo glasovalno pravico (drugi
dostavek 315. člena ZGD-1). Strokovni svet ATVP je glede upoštevanja prednostnih delnic brez glasovalnih
pravic po ZPre sprejel naslednja stališča:
1. Obveznost dati ponudbo za odkup se ne nanaša na razred prednostnih delnic brez glasovalne pravice,
razen tedaj, ko prednostne delnice zaradi zaostankov pri izplačilu prednostnih zneskov imajo
glasovalno pravico. V tem času je treba ponuditi tudi odkup prednostnih delnic, cena pa je lahko
drugačna od tiste, ki je ponujena za odkup rednih delnic.
2. Prag obveznosti dati ponudbo za odkup (25%) se ugotavlja z upoštevanjem tistih razredov delnic, ki v
določenem trenutku imajo glasovalno pravico.
3. Oseba, ki preseže prag 25% glasovalnih pravic zato, ker so prednostne delnice pridobile glasovalno
pravico (prednostni zneski niso bili izplačani), ni zavezana dati ponudbe za odkup, razen če je
prednostne delnice pridobivala tedaj, ko je vedela, da bodo prednostne delnice pridobile glasovalno
pravico, ali če še naprej pridobiva delnice.
4. Oseba, ki pridobi več kot 25% vseh rednih delnic v času, ko imajo prednostne delnice glasovalno
pravico (in zato ne preseže 25% vseh glasovalnih pravic), je zavezana dati ponudbo za odkup, ko so
zaostali prednostni zneski poplačani in prednostne delnice izgubijo glasovalno pravico.
5. Za družbe, ki so opravile javno ponudbo, dobile dovoljenje ATVP za nadaljnjo javno prodajo ali imajo
na organiziran trg uvrščene samo prednostne delnice brez glasovalne pravice, se ZPre ne uporablja,
razen tedaj, ko prednostne delnice imajo glasovalno pravico.
vsebino in obličnost ponudbe ter pravne posledice posameznih pravnih dejstev. ZPre določa tudi
obligacijskopravne učinke v zvezi s ponudbo. Ponudba za odkup vseh delnic pri prevzemu je čvrsta ponudba in
veže ponudnika. Enako velja za akcept delničarjev, ki sprejmejo ponudbo, pri čemer pa zakon določa različne
pravne posledice, če nastopijo različna dejstva.
V izhodišču je ponudba nepogojna. To pomeni, da ponudba veže ponudnika, ki ne more izključiti svoje
obveznosti, da ostane pri ponudbi, oz. je ne more vezati na izpolnitev določenih pogojev. Glede tega načela
veljajo nekatere izjeme, in sicer:
1. Ponudba je lahko pogojena tako, da veže ponudnika, če bo njegovo ponudbo sprejelo določeno
najmanjše število (odstotek) delničarjev, ki bodo prodali sovje delnice oz. druge vrednostne papirje, na
katere se ponudba nanaša. Takšen pogoj ponudniku omogoča, da dejansko pridobi takšno količino
vrednostnih papirjev, ki mu omogoča kontrolo, s čimer opravi prevzem gospodarske družbe. Določeni
prevzemniki želijo pridobiti absolutno kontrolo in pogojujejo uspešnost ponudbe s pridobitvijo najmanj
75% delnic oz. vrednostnih papirjev, ki prevzemniku zagotavljajo 75% delež glasovalnih pravic v
družbi.368
2. Po zakonu mora ponudba za odkup vsebovati razvezni pogoj, da ponudba oz. s sprejemom ponudbe že
sklenjene pogodbe prenehajo veljati, če v primeru, ko zakon zahteva dovoljenje oz. soglasje pristojnega
organa za prevzem, ta organ zavrne izdajo dovoljenje oz. soglasja.
3. Zakon določa obveznost določitve razveznega pogoja v ponudbi za odkup, kadar ponudnik ponuja
nadomestne vrednostne papirjev obliki na novo izdanih delnic, če pristojni organ ponudnika še ni
odločil o povečanju osnovnega kapitala, ki je potrebno za izdajo teh delnic. Ponudba oz. s sprejemom
ponudbe že sklenjene pogodbe, katerih predmet so nadomestni vrednostni papirji, prenehajo veljati, če
pristojni organ ponudnika v 35 dneh po izteku roka za sprejem ponudbe ne sprejme ustreznega sklepa o
povečanju osnovnega kapitala oz. o izdaji obveznic (peti odstavek 11. člena ZPre).
5.6. Spremembe in preklic ponudbe

Ker je ponudba za odkup vseh delnic načeloma čvrsta ponudba, ki veže ponudnika, je le-ta po objavi praviloma
ne more več spremeniti ali preklicati. ZPre opredeljuje določene spremembe, ki so smiselne bodisi zaradi
ugodnejše obravnave naslovnikov ponudbe bodisi zaradi spremenjenih okoliščin bodisi v primeru konkurenčne
ponudbe.
Sprememba ponudbe se lahko nanaša le na ceno in način plačila, in sicer tako, da lahko ponudnik v spremenjeni
ponudbi ponudi le višjo ceno oz. ugodnejše menjalno razmerje, kadar so ponujeni nadomestni vrednostni papirji
(prvi odstavek 22. člena ZPre). Zaradi načela enakopravnega obravnavanja vseh delničarjev zakon varuje tiste
delničarje, ki so ponudbo že sprejeli pred njeno spremembo, tako da so te osebe upravičene odstopiti od že
sklenjen pogodbe in sprejeti novo, spremenjeno ponudbo za odkup (tretji dostavek 22. člena ZPre). Ponudnik bo
zvišal ponujeno ceno predvsem takrat, ko se na njegovo ponudbo delničarji ne bodo odzvali, in ob konkurenčni
ponudbi, ki bi jo dala tretja oseba. Ponudnik lahko odstopi od pogodb, sklenjenih na podlagi ponudbe, ali
prekliče ponudbo za odkup le v dveh primerih, in sicer:
♥ ob konkurenčni ponudbi ter
♥ zaradi spremenjenih okoliščin, v zakonu opredeljenih kot okoliščin, ki otežujejo izpolnitev
obveznosti ponudnika v tolikšni meri, da nakup vrednostnih papirjev ne ustreza več pričakovanjem
ponudnika in bi bilo po splošnem mnenju neupravičeno ohraniti pogodbo v veljavi (37. člen ZPre).
V obeh primerih preklica ponudbe je predpogoj za nujno realizacijo vnaprejšnja določenost, kot možnost v
prospektu za odkup. Takšna zakonska ureditev presumira odpoved sklicevanju na spremenjene okoliščine, če si
ponudnik tega upravičenja v prospektu ni izrecno pridržal.
5.7. Obličnost in elementi ponudbe za odkup vseh delnic – prospekt za prevzem

Ponudba za odkup mora biti javna, kar izhaja tudi iz zakonske opredelitve, da je javna ponudba za odkup
vrednostnih papirjev javno objavljen predlog za sklenitev pogodbe o prodaji vrednostnih papirjev ciljne
družbe, naslovljen na vse imetnike ter vrednostnih papirjev (prvi odstavek 7. člena ZPre).
Ponudnik mora hkrati s ponudbo za odkup objaviti ponudbeni dokument, ki ga zakon imenuje tudi prospekt za
odkup (prvi odstavek 19. člena ZPre). Prospekt za odkup je najpomembnejši dokument v postopku prevzema in
mora vsebovati vse podatke, ki jih imetniki vrednostnih papirjev, na katere se nanaša ponudba za odkup,
potrebujejo, da oblikujejo ustrezno odločitev glede sprejema ponudbe. Ponudnik mora v dnevniku, ki izhaja na
celotnem območju RS, javno objaviti izvleček iz prospekta za odkup in ponudbo za odkup. Prospekt za odkup
mora biti sočasno z objavo poslan upravi ciljne družbe, organu, pristojnemu za varstvo konkurence, borzi,
Klirinško depotni družbi (KDD) ter tudi vsem pooblaščenim udeležencem trga vrednostnih papirjev s sedežem v
RS. V ponudbi za odkup je poleg opredelitve vrednostnih papirjev, na katere se ponudba nanaša, in ponujene
368
ZPre ne določa zgornje meje tako določenega odstotka, ki ga lahko postavi ponudnik.
cene treba še natančno opredeliti rok za plačilo vrednostnih papirjev ter datum začetka in konca roka za sprejem
ponudbe za odkup. Zakon pri tem določa spodnjo in zgornjo mejo možnega trajanja ponudbe za odkup –
najmanj 28. dni in ne več kot 60 dni od dneva prve objave ponudbe (prvi odstavek 27. člena ZPre). Če
ponudnik spremeni ponudbo, ponudi ugodnejše pogoje, in ob konkurenčni ponudbi se tok podaljša za sedem dni.
Najpomembnejši dokument pri prevzemu je prospekt za odkup, zato zakon primeroma določa njegove sestavine
oz. podatke, ki jih mora vsebovati. Z njimi mora ponudnik naslovljenim delničarjem zagotoviti vse potrebne
informacije, da se lahko odločijo o njegovi ponudbi, predvsem podatke o samem ponudniku, o povezanih
družbah, o namenu ponudbe in nameravanem načinu upravljanja prevzete družbe, zlasti glede politike
zaposlovanja, prestrukturiranja družbe, morebitnih sprememb statuta ter delitve dobička družbe. Zakon določa
odgovornost oseb, ki so izdelale prospekt oz. sodelovale pri izdelavi prospekta, za njegovo vsebino. Te osebe
solidarno odgovarjajo za škodo, ki nastane zaradi neresničnih podatkov, če so vedele ali bi morale vedeti za
neresničnost podatkov, in zaradi izpuščenih informacij, ki bi lahko vplivale na odločitev naslovljencev ponudbe
glede sprejema ponudbe (20. člen ZPre).
5.8. Varščina za resnost ponudbe

Ponudba prevzemnika je čvrsta ponudba, zato je ponudnik načeloma ne more spremeniti in preklicati, razen v
izjemnih primerih. Ponudnik mora pred objavo ponudbe za odkup deponirati denarni znesek, ki je potreben za
plačilo vseh vrednostnih papirjev, na katere se ponudba za odkup nanaša, na poseben račun KDD. Takšna
zakonska zahteva pomeni, da mora prevzemnik začasno angažirati veliko količino finančnih sredstev, praviloma
večji denarni znesek, kot ga bo po prevzemu potreboval, da bi plačal vse kupljene delnice. Zakon omogoča, da
ponudnik namesto deponiranja takšnega denarnega zneska izroči KDD bančno garancijo banke s sedežem v RS
ali v državi članici Evropske skupnosti. Varščina v primeru denarne ponudbe je bodisi deponiran denarni znesek
bodisi nepreklicna bančna garancija na prvi poziv. Zakon predvideva varščino tudi v primeru nadomestne
ponudbe. Ločiti je treba situacijo, ko se ponujajo že izdani vrednostni papirji, od situacije, ko se ponujajo
vrednostni papirji, ki bodo zaradi prevzema šele izdani. V prvem primeru mora ponudnik, podobno kot v
primeru denarne ponudbe, pred objavo ponudba za odkup vrednostne papirje, ki jih ponuja kot plačilo,
deponirati pri KDD. Vrednostne papirje mora deponirati tako, da z njimi ne more več razpolagati do izpolnitve
svoje obveznosti prejemnikom ponudbe. Slednje mora zagotoviti KDD.
V primeru kombinirane ponudbe mora ponudnik deponirati del denarnega zneska in del vrednostnih papirjev. Če
ponudnik v nadomestni ponudbi ponuja na novo izdane vrednostne papirje, ni nobene posebne varščine. V tem
primeru ponudnik tudi ni dolžan deponirati denarnega zneska in zagotavljati bančne garancije.
5.9. Konkurenčna ponudba za odkup

Zakon dovoljuje, da v primeru objave ponudbe za prevzem s strani določene osebe druge zainteresirane osebe
podajo konkurenčno ponudbo. Konkurenčna ponudba se lahko poda po objavi prospekta za odkup in najkasneje
deset dni pred iztekom roka za sprejem ponudbe (prvi odstavek 51. člena ZPre). S konkurenčno ponudbo se
postopka prevzema ne sme neutemeljeno zavlačevati in ne izigravati zakonske obveznosti za izstavitev ponudbe
za odkup vseh delnic. Zato je prepovedana konkurenčna ponudba s predhodnim ponudnikom kapitalsko oz.
upravljalsko povezanih oseb in banke ali borznoposredniške družbe, ki v skladu z ZPre daje ponudbo v imenu in
za račun ponudnika (prvi odstavek 52. člena ZPre).
Konkurenčni ponudnik je pri svoji ponudbi načeloma avtonomen z omejitvami in možnostmi, ki jih ima prvotni
ponudnik. Ponudbeni pogoji, ki jih ponuja konkurenčni ponudnik, ne smejo biti slabši kot v prvotni ponudbi. V
konkurenčni ponudbi ne more biti določeno nižje število oz. odstotek vrednostnih papirjev, ki je pogoj za
sklenitev pogodb, kot je določen v predhodni ponudbi. Če je bila konkurenčna ponudba podana po tem, ko je
bilo pri predhodni ponudbi za odkup število oz. odstotek delnic, ki je določen kot pogoje, že presežen,
konkurenčna ponudba tega pogoja sploh ne sme vsebovati (peti odstavek 52. člena ZPre). Pri konkurenčni
ponudbi začne rok za sprejem ponudbe za delničarje teči na novo. Ker da konkurenčni ponudnik svojo ponudbo
praviloma kasneje, zakon ščiti prvotnega ponudnika na ta način, da podaljšuje rok za sprejem predhodne
ponudbe do izteka roka za sprejem konkurenčne ponudbe (drugi odstavek 52. člena ZPre).
V primeru konkurenčne ponudbe lahko vsi delničarji, ki so ponudbo predhodnega ponudnika že sprejeli,
upravičeno odstopijo od sklenjene pogodbe in sprejmejo konkurenčno ponudbo za odkup. Predhodni ponudnik
lahko poda bodisi svojo spremenjeno ponudbo, ki tako velja za novo konkurenčno ponudbo konkurenčni
ponudbi, lahko pa tudi prekliče svojo predhodno ponudbo, pod pogojem, da je to predvidel v prospektu za
odkup.
5.10. Sprejem ponudbe za odkup

Tudi sprejem (akcept) ponudbe za odkup, podobno kot ponudba sama, je v zakonu natančno opredeljen.
Predpisana je obličnost sprejema ponudbe, in sicer delničar ponudbo sprejme s pisno izjavo, to pa pošlje banki
ali borznoposredniški družbi, ki je v imenu in za račun ponudnika dala ponudbo. Hkrati morajo sprejemniki
ponudbe delnice oz. druge vrednostne papirje, na katere se ponudba nanaša, deponirati na posebnem računu pri
KDD tako, da z njimi ne morejo več razpolagati. Če so vrednostni papirji izdani v nematerializirani obliki, mora
pisna izjava o sprejemu ponudbe vsebovati tudi pooblastilo KDD, da v centralnem registru vrednostnih papirjev
vknjiži prepoved razpolaganja z njimi. Sprejem ponudbe je veljaven šele z dnem deponiranja vrednostnih
papirjev pri KDD (četrti odstavek 34. člena ZPre). Sprejemnik ponudbe si ne more premisliti in sovjega
sprejema ponudbe preklicati, hkrati pa je njegov sprejem ponudbe učinkovit tudi glede izpolnitve, kar se
zagotovi z deponiranjem vrednostnih papirjev in začasno prepovedjo razpolaganja z njimi. Izrecno je predpisana
dolžnost KDD, ki prejme vrednostne papirje v depo, zagotoviti, da imetnik, ki sprejme ponudbo, z vrednostnimi
papirji ne more več razpolagati (35. člen ZPre).
5.11. Nadzor nad potekom prevzema

Prevzem javne d.d. poteka po strogem formalnem postopku: nadzoruje ga ATVP, ki ima zakonska pooblastila.
ATVP izda pri prevzemu dve pomembni odločbi, in sicer:
1. dovoljenje za ponudbo za odkup (23. člen ZPre),
2. ugotovitveno odločbo o uspešnosti oz. neuspešnosti ponudbe za odkup (43. člen ZPre).
ATVP pri odločanju o izdaji dovoljenja za prevzem nima diskrecijske pravice. Pri svoji odločitvi je vezana na
zakonske pogoje. Ugotavlja, ali je ponudnik pri izdelavi prospekta in oblikovanju ponudbe za odkup upošteval
vse zakonske določbe. Ugotovitveno odločbo o uspešnosti oz. neuspešnosti ponudbe za odkup (prevzema)
ATVP izda na koncu postopka, po tem, ko prejme obvestilo ponudnika, v katerem le-ta navede, koliko
imetnikov je sprejelo ponudbo za odkup, z navedbo odstotka od skupnega zneska izdaje vrednostnih papirjev, na
katere se je ponudba nanašala, ter za navedbo, ali je ponudba za odkup uspela. ATVP ima zakonsko določene
pristojnosti pri nadzornih postopkih prevzema. Pri tem je pooblaščena, da izdaja odločbe v zvezi s spremembo
ponudbe, odpravo nepravilnosti pri izvajanju ponudbe, soglasjem za odstop od namere za ponudbo ipd. ATVP
sprejema odločitve hitro, v dveh stopnjah, zoper njene odločitve so v skrajnem primeru možne pritožbe na
Vrhovno sodišče RS. Da lahko ATVP svojo funkcijo opravlja čimbolj učinkovito, zakon določa, da so jo
pooblaščeni udeleženci na trgu vrednostnih papirjev, KDD in druge osebe dolžni obveščati (XI. poglavje ZPre).
5.12. Postopek pri prevzemih

Postopek prevzema lahko razdelimo na več faz. Nekatera opravila se lahko izvršijo vzporedno, posamezni
postopki pa lahko tečejo tudi v določenem zaporedju. Pred javno objavo ponudbe za prevzem mora ponudnik o
nameri za prevzem obvestiti ATVP, upravo ciljne družbe in organ, pristojen za varstvo konkurence (15. člen).
Uprava ciljne družbe je v dveh delovnih dneh ATVP dolžna obvestiti o dogovorih in pogajanjih s ponudnikom o
prevzemu. ATVP lahko od določene osebe tudi zahteva, da izjavi, ali namerava opraviti prevzem. ATVP to stori,
če iz razmer na trgu kapitala izhaja, da določena oseba ali skupina oseb namerava opraviti prevzem, zlasti pa:
♥ če obstaja med dvema družbama dogovor o prevzemu ali
♥ če to izhaja iz bistvenega porasta cen vrednostnih papirjev ali
♥ če je pristojni organ družbe s sklepom že dokončno določil ceno v ponudbi.
V tem primeru mora oseba podati določno izjavo o svoji nameri za prevzem v roku 24 ur od prejema zahteve
ATVP. ATVP lahko tudi od druge uprave ciljne družbe zahteva, da poda določno izjavo, ali je seznanjena z
nameravano ponudbo za prevzem. Izjavi morata bodoči prevzemnik oz. naslovljena oseba in uprava ciljne
družbe nemudoma objaviti (tretji odstavek 17. člena). V ZPre pa je izrecno določeno, da tisti ponudnik, ki po
obvestilu o nameri prevzema odstopi od namere za ponudbo za odkup, eno leto od odstopa ne more dati nove
ponudbe za odkup, razen če za odstop od namere za prevzem pridobi soglasje ATVP (18. člen ZPre).
Prevzemnik mora najkasneje v 30dneh po obvestilu o nameri prevzema tudi javno objaviti ponudbo za odkup z
izvlečkom iz prospekta in prospekt posredovati vsem za to pooblaščenim osebam. Pred objavo ponudbe in
izvlečka iz prospekta mora ponudnik pridobiti predhodno dovoljenje ATVP. Ponudnik mora ponudbo za odkup
dati preko banke ali borznoposredniške družbe, ki da ponudbo v njegovem imenu in za njegov račun (14. člen).
Poleg tega mora ponudnik pred objavo ponudbe za odkup s KDD skleniti pogodbo o nudenju storitev v zvezi s
prevzemom in plačati ceno za opravljanje teh storitev. S to pogodbo se KDD zaveže opravljati vse vknjižbe
prepovedi razpolaganja z vrednostnimi papirji in vknjižbe prenosov vrednostnih papirjev ter vsa izplačila, ki jih
je treba opraviti za izvedbo ponudbe za odkup (drugi odstavek 28. člena ZPre). Pred objavo ponudbe za odkup
mora ponudnik tudi deponirati denarni znesek oz. nadomestne vrednostne papirje oz. zagotoviti varščino v obliki
bančne garancije. V času opcijskega upravičenja za sprejem ponudbe (v roku najmanj 28 do največ 60 dni)
trgovanje z relevantnimi delnicami oz. drugimi vrednostnimi papirji na borzi ni ustavljeno, pa tudi prevzemniku
ni prepovedano, da bodisi sam neposredno bodisi posredno prek tretje osebe odkupuje vrednostne papirje, na
katere se nanaša ponudba, pod pogojem, da takšen nakup najavi v obvestilu o nameri prevzema ter v prospektu
za odkup. V tem primeru mora ponudnik v prospektu navesti število vrednostnih papirjev, ki jih je pridobil od
dneva obvestila o nameri odkupa do dneva objave prospekta za odkup. Zakon v primeru kršitve le-tega določa
možnost, da so tudi drugi imetniki vrednostnih papirjev upravičeni sprejeti ponudbo pod morebitnimi
ugodnejšimi pogoji, po katerih je ponudnik v tem času odkupoval vrednostne papirje. Zato zakon določa, da je
ponudba za odkup spremenjena, in hkrati podaljšanje roka za sprejem spremenjene ponudbe za odkup za sedem
dni (četrti odstavek 31. člena).
Zelo pomembna dolžnost članov uprave in nadzornega sveta ponudnika in ciljne družbe je, da morajo najkasneje
pet dni pred začetkom teka roka za sprejem ponudbe za odkup ATVP sporočiti podatke o vseh poslih z
vrednostnimi papirji, na katere se nanaša ponudba za odkup, ki so jih v 6 mesecih pred začetkom teka roka za
sprejem ponudbe za odkup opravili oni sami, njihovi zakonci in otroci ter pravne osebe, ki so v večinski lasti teh
oseb. Tako se varuje načelo prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij (33. člen ZPre). Po izteku roka
za sprejem ponudbe za prevzem mora ponudnik najkasneje tretji delovni dan objaviti, koliko imetnikov je
sprejelo njegovo ponudbo, z navedbo odstotka od skupnega zneska izdaje vrednostnih papirjev, na katere se je
ponudba za odkup nanašala, ter navedbo, ali je ponudba za odkup uspela. Na tej podlagi ATVP izda
ugotovitveno odločbo o uspešnosti oz. neuspešnosti prevzema in se opravi realizacija sklenjenih poslov pri
prevzemu oz. izpolnijo sklenjen pogodbe. Prevzemnik mora plačati pridobljene vrednostne papirje, delničarji, ki
so ponudbo sprejeli, pa morajo izročiti delnice. Delnice delničarjev, ki so sprejeli ponudbo, so že deponirane pri
KDD, zato le-ta opravi preknjižbe na prevzemnika. V primeru neuspešnosti ponudbe KDD blokirana sredstva in
blokirane vrednostne papirje sprosti.
5.13. Posebnosti nadomestne ponudbe z na novo izdanimi delnicami

Prednosti prevzema z nadomestnimi vrednostnimi papirji, v obliki na novo izdanih delnic prevzemnika, so
predvsem v tem, da prevzemniku ni treba angažirati likvidnih finančnih sredstev in drugih delov svojega
premoženja, v zameno pa delničarji prevzemnika svoj proporcionalni lastniški interes odstopijo delničarjem
ciljne družbe. Posebnost tega postopka je tudi v tem, da prevzemniku pred postopkom prevzema ni treba
angažirati nobenih finančnih sredstev, niti v obliki garancij, kar sicer velja v drugih primerih prevzema. Tako
prevzemnik ne tri rizika morebitnega neuspeha prevzema niti z začasnim angažiranjem in imobiliziranjem
sredstev niti s plačevanjem stroškov bančnih garancij.
Prevzemnik pa mora pravno pravilno izpeljati postopek izdaje novih delnic in pri tem upoštevati varstvo
prejemnikov njegove ponudbe, z izpeljavo korporacijskopravnih postopkov povečanja osnovnega
kapitala. Prevzem gospodarske družbe z delnicami prevzemnikove družbe lahko primerjamo s
prevzemom družbe, ki se opravi s pripojitvijo. Razlika je v postopkih in v dejstvu, da pri pripojitvi kot obliki
združitve prevzeta družba pravno preneha in se premoženje skupaj z obveznostmi prenese na prevzemno družbo.
Pri prevzemu gospodarske družbe z delnicami kot nadomestnimi vrednostnimi papirji pa ciljna družba pri tem ne
preneha, ampak pridobi delnice ciljne družbe prevzemnik, delničarji ciljne družbe pa pridobijo delnice
prevzemne družbe. V praksi lahko kasneje pride do združitev ciljne družbe s prevzemnikom in do enakega
končnega stanja kot pri pripojitvi. Pomembna razlika pa je v postopkih. V prvem primeru gre za uporabo
zakona o prevzemih v povezavi z ZGD-1, v drugem primeru pa zgolj za uporabo ZGD-1. Pri prevzemu
gospodarske družbe po ZPre se vsak delničar sam odloča, ali bo zamenjal svojo delnico v ciljni družbi za delnico
v prevzemni družbi. Pri pripojitvi je ta odločitev kolektivna in se sprejema s kvalificirano kapitalsko večino.
Različni pravni postopki determinirajo tudi različne pravne instrumente.369
Če se prevzem opravi z vrednostnimi papirji, ki se na novo izdajajo zaradi prevzema, se ne uporabljajo določbe
ZTVP-1 o javni ponudbi vrednostnih papirjev. V teh primerih se šteje, da je ATVP z izdajo dovoljenja za
ponudbo za odkup izdala tudi dovoljenje za javno ponudbo teh nadomestnih vrednostnih papirjev (peti odstavek
10. člena ZPre). Kadar prevzemnik pri prevzemu kupuje delnice z nadomestnimi vrednostnimi papirji, veljajo
glede postopka ponudbe in prevzema precejšnje posebnosti v primerjavi s postopkom pri denarni ponudbi. To
velja takrat, ko se kot nadomestni vrednostni papirji ponujajo delnice prevzemnika, ki bodo šele izdane zaradi
prevzema. Posebnost je predvsem v tem, da pri prevzemniku teče vzporedno s postopkom prevzema, še
poseben postopek odločanja in izdajanje novih delnic. Ta postopek delno določa ZGD-1, na določbe ZGD-1
se sklicuje tudi ZPre, ki v zvezi s tem še posebej opredeljuje vlogo KDD in vprašanja izpolnitve obveznosti
prevzemnika, da ob prevzemu izroči delnice kot nadomestne vrednostne papirje. V postopku čiste nadomestne
ponudbe se lahko pojavi izplačilo v denarju, če prevzemnik ponuja nadomestne vrednostne papirje, tako da
menjalno razmerje ni enako ena delnica prevzete družbe za eno delnico družbe prevzemnika. V tem primeru
mora ponudnik (prevzemnik) v ponudbi za odkup imetnikom delnic, ki nimajo ustreznega števila delnic, da bi
lahko sprejeli celotno ponujeno ceno v nadomestnih vrednostnih papirjih, ponuditi izplačilo razlike cene v
denarju (9. člen ZPre).
369
Razlike se kažejo v revizijskih postopkih. Pri pripojitvi obvezno sodelujejo revizorju, ki podajo svoje mnenje
o ustreznosti menjalnega razmerja. Pri prevzemu pa sta cena ter menjalno razmerje načeloma prosta. Revizor
ima le to vlogo, da ugotovi, ali delnice ciljne družbe, ki predstavljajo stvarni vložek v zameno za na novo izdane
delnice prevzemnika, res zagotavljajo vrednost nominalnega zneska delnic.
5.13.1. Posebnosti ponudbe in prospekta za prevzem z na novo izdanimi delnicami

Poleg siceršnjih sestavin mora nadomestna ponudba za odkup obvezno vsebovati tudi natančno določeno
menjalno razmerje za nadomestne vrednostne papirje, njihovo vrsto in razred ter zadnjo tržno ceno že izdanih
vrednostnih papirjev ponudnika (prevzemnika) pred objavo ponudbe za odkup, s katerimi bodo takšni
nadomestni vrednostni papirji tvorili isti razred delnic. Če bodo izdane delnice drugega razreda, kot so obstoječe
delnice prevzemnika, s katerimi se že trguje na borzi, se ne navaja zadnja tržna cena obstoječih delnic, ker le-te
niso relevantne za ceno delnic drugega razreda, ki se ponujajo kot nadomestni vrednostni papirji.370
Hkrati mora ponudnik (prevzemnik), če še ni odločil o povečanju osnovnega kapitala, ki je potrebno za
izdajo delnic zaradi prevzema, v ponudbi za odkup zapisati tudi razvezni pogoj, da ponudba oz. s
sprejemom ponudbe že sklenjene pogodbe, katerih predmet so nadomestni vrednostni papirji, prenehajo
veljati, če skupščina prevzemnika v 35 dneh po izteku roka za sprejem ponudbe ne sprejme ustreznega
sklepa o povečanju osnovnega kapitala (peti odstavek 11. člena ZPre). V postopku za odkup, ki ga mora
ponudnik (prevzemnik) objaviti hkrati s ponudbo za odkup, morajo biti, poleg splošnih sestavin vsake ponudbe,
v primeru nadomestnih vrednostnih papirjev, ki jih predstavljajo na novo izdane delnice zaradi prevzema, tudi:
♥ podatki o izdajatelju nadomestnih vrednostnih papirjev;
♥ zadnja tržna cena nadomestnih vrednostnih papirjev pred objavo prospekta za odkup in njihova
knjigovodska vrednost (tržna vrednost, če gre za kotacijo in isti razred delnic);
♥ natančno določene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delnic kot nadomestnih vrednostnih papirjev;
♥ enaki podatki o nadomestnih vrednostnih papirjih kot v prospektu za kotacijo na borzi;
♥ postopek prenosa ponujenih delnic kot nadomestnih vrednostnih papirjev za delnice, na katere se
nanaša ponudba;
♥ če delnice kot ponujeni vrednostni papirji še niso bile izdane, navedba postopka za izdajo novih
delnic (tretji odstavek 19. člena ZPre).
V nasprotju s siceršnjim prospektom za prevzem je pomembno, da prospekt za prevzem z na novo

izdanimi delnicami zajema tudi podatke, ki bi bili vključeni v prospekt za javno ponudbo vrednostnih
papirjev pri javni prodaji oz. nadaljnji javni prodaji vrednostnih papirjev.
5.13.2. Povečanje osnovnega kapitala za izdajo delnic zaradi prevzema

Prevzemnik lahko pri nadomestni ponudbi ponudi delničarjevim ciljne družbe svoje bodisi že izdane
delnice bodisi delnice, ki jih bo šele na novo izdal zaradi prevzema. Na vsak način morajo v tem primeru že
izdane delnice kotirati na borzi. 371 Ker so delnice del osnovnega kapitala, pride v primeru izdaje novih delnic do
povečanja osnovnega kapitala d.d. V zvezi s tem ima ZPre izrecno določbo, da se za takšno povečanje
osnovnega kapitala ponudnika (prevzemnika) smiselno uporabljajo določila ZGD-1 o povečanju osnovnega
kapitala d.d. za izvedbo pripojitve (tretji odstavek 10. člena ZPre). ZGD-1 pozna poseben institut povečanja
osnovnega kapitala – pogojno povečanje osnovnega kapitala zaradi priprave na združitev več družb ali
zaradi zagotovitve odpravnine delničarjem v zvezi s statusnimi preoblikovanji družb, kadar se po
določbah ZGD-1 odpravnina lahko zagotovi v delnicah (2. alinea prvega odstavka 343. člena ZGD-1). O
izdaji novih delnic zaradi prevzema mora odločati skupščina d.d., torej skupščina ponudnika
(prevzemnika). Za veljavnost sklepa o pogojnem povečanju osnovnega kapitala je potrebna najmanj ¾ večina
pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut lahko določa tudi višjo kapitalsko večino in druge zahteve
ter soglasje razredov delnic (prvi odstavek 344. člena ZGD-1).
Ponudnik (prevzemnik) mora v postopku prevzema z na novo izdanimi delnicami kot nadomestnimi
vrednostnimi papirji zaradi izvedbe prevzema sprejeti sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala. ZPre ne
opredeljuje natančno časovnega trenutka, kdaj mora biti takšen sklep sprejet, ampak dopušča, da ponudnik
(prevzemnik) o tem odloči bodisi pred objavo ponudbe za prevzem bodisi po objavi ponudbe za prevzem.
Določa pa skrajni rok, v katerem je treba sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejeti – najkasneje v 35 dneh
370
Vsaka ponudba za odkup mora obvezno vsebovati:
♥ vrednostne papirje, na katere se nanaša ponudba;
♥ ceno, po kateri se ponudnik zavezuje odkupiti vrednostne papirje;
♥ natančno določen rok za izplačilo vrednostnih papirjev;
♥ datum začetka in konca roka za sprejem ponudbe za odkup (prvi odstavek 11. člena ZPre).
371
Osma aliena prvega odstavka 247. člena ZGD-1 dovoljuje, da d.d. (prevzemnik) na podlagi pooblastila
skupščine za nakup lastnih delnic pridobi lastne delnice, katerih skupni nominalni znesek ne sme presegati 10%
osnovnega kapitala, z namenom izročitve delničarjem ciljne družbe zaradi prevzema. Če gre za že izdane
delnice, lahko družba torej zagotavlja lastne delnice, ki jih je pridobila v skladu s siceršnjimi pogoji za pridobitev
lastnih delnic.
po izteku roka za sprejem ponudbe. V ponudbi za prevzem mora namreč biti določen razvezni pogoj, da ponudba
oz. s sprejemom ponudbe že sklenjen pogodbe, katerih predmet so delnice kot nadomestni vrednostni papirji,
prenehajo veljati, če pristojni organ v 35 dneh po izteku roka za sprejem ponudbe ne sprejme ustreznega sklepa o
povečanju osnovnega kapitala. Ponudnik mora že pred ponudbo za odkup o sami nameri za prevzem obvestiti
ATVP in upravo ciljne družbe (15. člen ZPre). Nato mora najkasneje v 30 dneh po obvestilu o nameri podati tudi
ponudbo za odkup in jo objaviti skupaj s prospektom za odkup (prvi odstavek 19. člena ZPre). Na podlagi tega
lahko zaključimo, da prevzemnik ne more že dva meseca pred objavo ponudbe za odkup sklicati skupščine,
ki naj bi odločala o povečanju osnovnega kapitala. Sklic skupščine prav gotovo predstavlja že izjavo namere
za prevzem, zaradi česat nastopi dolžnost javne objave ponudbe najkasneje v 30 dneh.
Zdi se, da je najustreznejša hkratna objava ponudbe za odkup in sklica skupščine, ki odloča o povečanju
osnovnega kapitala zaradi prevzema. Sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala zaradi izvedbe
prevzema mora obsegati:
1. navedbo, da se osnovni kapital povečuje zaradi uresničitve pravice imetnikov vrednostnih papirjev
ciljne družbe, ki bodo sprejeli ponudbo za odkup in prejeli izplačilo cene za odkupljene vrednostne
papirje v na novo izdanih nadomestnih delnicah (1. alinea drugega odstavka 344. člena ZGD-1);
2. upravičence – imetnike vrednostnih papirjev ciljne družbe, ki se jih v sklepu določi tako, da se določno
označijo vrednostni papirji, ki so predmet ponudbe za odkup (2. alinea drugega odstavka 344. člena
ZGD-1);
3. menjalno razmerje med vrednostnimi papirji, ki so predmet odkupa, in novimi nadomestnimi delnicami,
na podlagi katerega bo po izteku ponudbe za odkup mogoče izračunati znesek potrebnega povečanja
osnovnega kapitala (3. alinea drugega odstavka 344. člena ZGD-1);
4. sestavine, ki jih mora obsegati vsak sklep o izdaji delnic (četrti odstavek 181. člena ZGD-1).
Pred izdajo novih nadomestnih delnic mora uprava ponudnika vložiti predlog za vpis sklepa o pogojnem
povečanju osnovnega kapitala v sodni register. Pred vpisom tega sklepa v sodni register namreč delnic ni
dopustno izdati (348. člen ZGD-1). Pri povečanju osnovnega kapitala prevzemnika kot izdajatelja novih delnic je
treba upoštevati načelo, da je višina povečanega osnovnega kapitala enaka zmnožku nominalnega zneska delnic
in števila na novo izdanih delnic. Upoštevati je treba določila ZGD-1, da mora biti delnica v celoti realno
vplačana in da vrednost vložka ne sme biti manjša od nominalne vrednosti delnice.
5.13.3. Dolžnosti ponudnika (prevzemnika) pri ugotavljanju izida ponudbe za odkup

Pri vseh ponudbah mora ponudnik najkasneje tretji delovni dan po izteku roka za sprejem ponudba za odkup
objaviti, koliko imetnikov je sprejelo ponudbo za odkup, z navedbo odstotka od skupnega zneska izdaje
vrednostnih papirjev, na katere se je ponudba za odkup nanašala, ter z navedbo, ali je ponudba za odkup uspela
(prvi odstavek 40. člena ZPre). Ponudnik mora te podatke posredovati ATVP, pristojnemu organu za varstvo
konkurence in KDD najkasneje tretji delovni dan po izteku roka za sprejem ponudbe (drugi odstavek 40. člena
ZPre).
V primeru nadomestne ponudbe v obliki na novo izdanih delnic prevzemnika mora ponudnik (prevzemnik), če
njegova skupščina še ni odločala o povečanju osnovnega kapitala, sočasno z obvestilom o izidu ponudbe objaviti
tudi datum sklica skupščine, na kateri bo ta odločala o ustreznem povečanju osnovnega kapitala (prvi odstavek
42. člena ZPre). Če pa je skupščina do objave tega obvestila o povečanju kapitala že odločala, mora ponudnik
(prevzemnik) sočasno z obvestilom o izidu ponudbe objaviti tudi odločitev o ustreznem povečanju osnovnega
kapitala z navedbo datuma, ko je bila takšna odločitev sprejeta (drugi odstavek 42. člena ZPre).
5.13.4. Izpolnitev obveznosti prevzemnika z izdajo in izročitvijo delnic

Če je ponudba za prevzem uspela, izda ATVP ugotovitveno odločbo o uspešnosti ponudbe za odkup, sicer pa
ugotovitveno odločbo o neuspešnosti ponudbe za odkup (43. člen ZPre). Po sprejemu sklepa skupščine o
povečanju osnovnega kapitala mora ponudnik (prevzemnik) registrirati pogojno povečanje osnovnega kapitala.
Predlog za vpis sklepa o pogojnem povečanju osnovnega kapitala v sodni register mora pri sodišču vložiti
uprava ponudnika. V treh dneh po vpisu sklepa o povečanju osnovnega kapitala v sodni register mora ponudnik
(prevzemnik) izdati KDD nalog za izdajo novih delnic, kar pomeni izdati nalog za vknjižbo novih delnic v
centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev. Pri pogojnem povečanju osnovnega kapitala zaradi
prevzema se vse nove delnice izdajo sočasno. Zato je predlog za vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni
register treba vložiti v enem mesecu po izdaji novih nadomestnih delnic (smiselno po prvem odstavku 352. člena
ZGD-1). Vpis takšnega povečanja osnovnega kapitala v sodni register ima zgolj deklaratorni učinek, ker je
osnovni kapital povečan že z izdajo novih nadomestnih delnic.
5.13.5. Varščina za izpolnitev ponudbe za prevzem

ZPre določa tudi vlogo KDD, da v imenu in za račun ponudnika opravi nakazilo ustreznih denarnih zneskov
imetnikom vrednostnih papirjev ter hkrati vrednostne papirje na račun ponudnika (prevzemnika). ZPre tudi
določa, da mora ponudnik že pred prvo objavo ponudbe za odkup, kadar gre za denarno ponudbo, nakazati
celotno vsoto denarja za plačilo vseh vrednostnih papirjev (prvi dostavek 29. člena ZPre). Ponudnik ima
alternativno možnost bančne garancije namesto deponiranja denarnega zneska (četrti odstavek 29. člena ZPre).
Pravilo sočasne izpolnitve (delivery v. payment) je določeno tudi, kadar ponudnik ponuja nadomestne vrednostne
papirje pri nadomestni, kombinirani ali alternativni ponudbi. Pri nadomestni ponudbi to velja le tedaj, ko
ponudnik (prevzemnik) ponuja vrednostne papirje, ki so že izdani. Če prevzemnik ponuja delnice ali
obveznice, ki jih bo na novo izdal zaradi prevzema, takšna obveznosti vnaprejšnjega deponiranja ne
obstaja.
ZPre za ponudnika ne določa posebne garancije, pač pa vnaprejšnje deponiranje bodisi denarja bodisi vrednostih
papirjev, ki jih ponuja. To ne velja v primeru, če gre za nadomestne vrednostne papirje, ki bodo šele na novo
izdani, ker gre za nenadomestno izpolnitev, ki je ne more opraviti nihče drug in garancija ni mogoča. Če bi
ponudnik že sprejel sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala, povečanje registriral in natančno opredelil
upravičence, bi imeli tisti delničarji, ki bi ponudbo sprejeli, enako upravičenje do izpolnitvenega zahtevka, kot
ga imajo v primeru izdaje zamenljivih obveznic imetniki tistih obveznic, ki realizirajo svoje zamenjalno
upravičenje. Izpolnitvenega zahtevka ni, če imetniki delnic sprejmejo ponudbo prevzemnika, še preden je
pogojno povečanja osnovnega kapitala vpisano v sodni register.
5.14. Sodelovanje več oseb pri prevzemu (persons acting in concert)

V ta krog se vključujejo vse tiste osebe, ki uresničujejo glasovalno pravico za račun drugega, pri čemer gre
predvsem za pooblaščence (proxy) in za udeležence t.i. delničarskih sporazumov. V primerjalnem pravu se je v
zvezi s tem razvil poseben institut – persons acting in concert, torej osebe, ki koncertirajo pri prevzemu. Ta
institut je pomemben pri ugotavljanju praga (threshold) kot podlage za obvezno ponudbo. H glasovom
določenega prevzemnika se namreč prištevajo tudi glasovi vseh drugih oseb, ki koncertirajo pri prevzemu, in
glasovi, ki jih imajo kapitalsko povezane družbe oz. osebe, ki uresničujejo glasovalno pravico v svojem imenu,
vendar za račun prevzemnika.
Kadar pri prevzemu sodeluje več oseb in jim vrednostni papirji, ki jih te osebe pridobijo, zagotavljajo 25%
glasovalnih pravic v ciljni družbi, je v primeru nadaljnjega pridobivanja vsaka oseba dolžna podati ponudbo za
odkup, razen če se dogovorijo, da bo dala ponudbo za odkup le ena izmed njih (prvi odstavek 60. člena ZPre).
5.15. Prepovedi in sankcije za kršitve Zakona o prevzemih

ZPre pri prepovedih in sankcijah za kršitve določa sankcijo, ki je v skladu z njegovim namenom – preprečiti
tistemu prevzemniku, ki je pridobil kontrolo v nasprotju z zakonom, da bi takšno kontrolo tudi
učinkovito uresničeval.
Pooblaščeni udeleženci trga vrednostnih papirjev so v skladu z ZTVP-1 borznoposredniške družbe in banke. Te
lahko opravljajo posle z vrednostnimi papirji, ki so bili javno ponujeni (10. člen ZTVP-1). Pooblaščeni
udeleženci na trgu vrednostnih papirjev morajo pri sprejemanju naročil pokazati posebno skrbnosti dobrega
strokovnjaka in biti pozorni na morebitno kršitev določb ZPre. Pooblaščeni udeleženec trga vrednostnih papirjev
se bo moral pri imenskih delnicah pred izvršitvijo naročila, bodisi za nakup bodisi za prodajo večje količine
vrednostnih papirjev, prepričati o morebitni kršitvi tudi z vpogledom v delniško knjigo, pri nematerializiranih
vrednostnih papirjih pa v register imenskih vrednostnih papirjev pri KDD. S tem je povezana tudi dolžnost
pooblaščenih udeležencev trga vrednostnih papirjev, posredovati vse informacije, ki so jim na voljo in ki so
potrebne za nadzor nad izvajanjem ponudbe za odkup ter izpolnjevanja obveznosti poročanja, določenega za
zakonom. Pooblaščeni udeleženci trga vrednostnih papirjev, ki kršijo svojo zakonsko dolžnost, so lahko
kaznovani po določbah posebnega zakona, ki ureja njihovo dejavnost – ZTVP-1, kar je v pristojnosti ATVP.
Po OZ so pravni posli, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi, torej tudi z zakonom, nični, če namen kršenega
pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če z zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega
(prvi dostavek 86. člena OZ). ZPre v teh primerih določa, da iz delnic, pridobljenih na podlagi pravnega posla, ki
je v nasprotju z zakonom, pridobitelj nima pravice do glasovanja oz. do opravljanja družbe. Določena je sankcija
s korporacijskopravnimi učinki. Čeprav prevzemnik pridobi navadne delnice z glasovalo pravico, iz teh ne more
uresničevati glasovalnih pravic. Takšno glasovanje bi bilo neveljavno, posledica tega pa bi bila tudi morebitna
neveljavnost sklepa skupščine d.d. Namen zakon je jasen: onemogočiti prevzemniku, da bi uresničeval
kontrolo, ki jo je pridobil v nasprotju z zakonsko določenim postopkom.
Korporacijska sankcija je predpisana za delnice, ki so pridobljene s kršitvijo zakonsko določenega praga, ne da

bi prevzemnik podal javno ponudbo za odkup vseh delnic, in ne velja za morebitne kršitve v samem postopku
javne ponudbe. Pomembno vlogo pri tem bo imela ATVP, ki nadzoruje potek ponudbe za odkup. Če bodo
ugotovljene kršitve postopka, bo posledica tega lahko razveljavitev pravnih dejanj, kar pomeni neuspelo javno
ponudbo in s tem nepriznanje glasovalnih pravic za pridobljene delnice. Po pravnomočnosti ugotovitvene
odločbe ATVP o uspešnosti ponudbe za odkup pa korporacijskih sankcij za pridobljene delnice ni več mogoče
uveljaviti.
Če prevzemnik nezakonito pridobi več kot 25% delnic, se niti on niti prodajalec kasneje ne bo mogel sklicevati,
da je posel v nasprotju z ZPre in da želi razveljavljati pravni posel, ker da je v nasprotju z zakonom. Pravni posel
velja. Prevzemnik oz. pridobitelj delnic pa iz teh delnic ne more uresničevati glasovalne pravice. Izguba
glasovalne pravice ni vezana na objekt, temveč na subjekt, na prevzemnika, ki je nezakonito pridobil delnice.
Glasovalna pravica iz delnice ne preneha, temveč je prevzemnik v opisanih primerih ne more uresničevati, lahko
pa delnico veljavno prenese na novega imetnika z vsemi pravicami, ki iz delnice izhajajo, torej tudi z glasovalno
pravico. Z določbo drugega odstavka 55. člena želi ZPre onemogočiti obid zakonske obveznosti podati ponudbo
za odkup vseh delnic. Zakon določa, da se pridobitelju delnic v teh primerih omogoči relativno enak položaj, kot
ga je imel pred sklenitvijo nezakonitega pravnega posla. Na ta način zakon ne posega v njegove pridobljene
pravice. Delnice ni mogoče obravnavati zgolj kot vrednostni papir, ki bi dajal določene absolutne pravice, ampak
je pri glasovanju treba upoštevati upravljalsko moč, ki izhaja iz posamezne delnice, kar ustreza
proporcionalnemu lastniškemu interesu, ki se ugotovi iz razmerja med nominalnim zneskom delnice in
osnovnim kapitalom. Relativno razmerje se prevzemniku, ki nezakonito pridobi delnice, iz katerih ne more
pridobiti novih glasovalnih pravic, zaradi takšne sankcije ne more spremeniti. Njegov relativni položaj mora
ostati enak, kot je bil pred sklenitvijo nezakonitega pravnega posla, zaradi česar pa je treba v tehnični izvedbi
odstotek od glasovalnih pravic iz delnic, ki jih delničar že ima in ki izhajajo iz vseh izdanih delnic te d.d.,
zmanjšati sorazmerno s številom delnic, pridobljenih na podlagi nezakonitega pravnega posla.
5.16. Družba pooblaščenka

Družba pooblaščenka predstavlja pomembno izjemo glede na siceršnjo obveznost vsakega prevzemnika, da
mora pri prestopu določenega praga posesti delnic podati ponudbo za odkup vseh delnic. Prek družbe
pooblaščenke se z zakonsko izjemo omogoča prehod predvsem večjih nejavnih d.d., ki so nastale z lastninskim
preoblikovanjem, bodisi v popolnoma odprte javne d.d. s transparentnim trgom delnic bodisi v dokončno zaprte
d.d. T.i. družbo pooblaščenko je prvi uvedel Zakon o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in
obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Ta zakon je upravičencem do notranjega odkupa
delnic dal možnost, da zaradi izvedbe programa notranjega odkupa ustanovijo družbo pooblaščenko, kot posebno
gospodarsko družbo, ki v svojem imenu in za račun upravičencev kupuje delnice v okviru programa notranjega
odkupa (prvi dostavek 17. člena ZPPOLS). ZPre pa širi to upravičenje tudi na delničarje tistih d.d., ki so se
lastninsko preoblikovale na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP in kot enega od
načinov izvedbe lastninskega preoblikovanja niso izvedle javne prodaje delnic. Bistvo družbe pooblaščenke je
prav v oprostitvi splošne obveznosti za izstavitev javne ponudbe, ne glede na to, koliko delnic družba
pooblaščenka pridobi, teoretično tudi do 100%.
Družba pooblaščenka se je lahko ustanovila le za pridobivanje delnic tiste d.d., ki ob lastninskem preoblikovanju
ni izvedla javne prodaje delnic. Družbe pooblaščenke ni ustanovila d.d., ki se je lastninsko preoblikovala zgolj z
insiderskimi načini lastninskega preoblikovanja, temveč njeni delničarji. Zakon ne določa, kateri delničarji so
lahko ustanovitelji, vendar se da iz konteksta razbrati, da gre za delničarje, ki so pridobili delnice v okviru
notranjega odkupa in interne razdelitve. Družbe pooblaščenke niso mogli ustanoviti paradržavni skladi (SOD,
KAD) in tretje osebe, ki so pridobile delnice od tistih, ki so sodelovali v notranjem odkupu oz. interni razdelitvi,
kajti tako bi obšli zakon in prišlo bi do protislovnega položaja, s katerim bi izigrali temeljni namen zakona o
prevzemih.
Določbe ZPre ne prepovedujejo, da bi delničarji izdajatelja ustanovili več družb pooblaščenk. Družba
pooblaščenka je gospodarska družba, ki se je lahko ustanovila v pravnoorganizacijski obliki kapitalske družbe,
torej kot d.d., kor d.o.o. ali kot k.d.d. Zanje sicer veljajo določbe ZGD-1, razen tretjega odstavka 191. člena, in
osnovni kapital je lahko v celoti vplačan s stvarnimi vložki. Kot stvarni vložek so se lahko vložile delnice, ki so
jih dobili delničarji v fazi lastninskega preoblikovanja, tudi na podlagi lastninskih certifikatov oz. potrdil iz 25.a
člena ZLPP. Družba se je ustanovila po hitrem postopku, kajti pristojno registrsko sodišče je bilo dolžno o
zahtevi za vpis v sodni register odločati v osmih dneh.
Družba pooblaščenka ima v svojem premoženju delnice matične d.d., ki so jih kot stvarni vložek vložili
delničarji. Družba pooblaščenka pa ima lahko tudi drugo premoženje, kajti delničarji lahko plačajo za delnice
stvarni vložek, lahko pa tudi denarni vložek. Če je premoženje družbe pooblaščenke zgolj v delnicah matične
družbe, le-ta nastopa kot holdinška družba, ki se ukvarja z dejavnostjo ustanavljanja, financiranja in upravljanja
drugih družb. Po ZGD-1 je holding družba v 562. členu opredeljena kot družba, ki ima v lasti večino deležev
pravno samostojne družbe. Družba pooblaščenka se ukvarja s tem, da gospodari oz. upravlja s svojimi delnicami
in preko tega soupravlja matično d.d., torej opravlja dejavnost ustanavljanja, financiranja in upravljanja drugih
družb. Delnice družbe pooblaščenke (gledano na njeni pasivi), ki predstavljajo družbo pooblaščenko, so v posesti
delničarjev družbe pooblaščenke. Družba pooblaščenka je praviloma nejavna d.d., vendar ni prepovedano, da se
že ob ustanovitvi ali kasneje odpre in gre na organiziran trg, čeprav je to glede na namen njene ustanovitve
praviloma vprašljivo.
Za delnice, ki jih pridobi družba pooblaščenka po določbi prvega odstavka 81. člena, se ne uporabljajo določbe
ZPre, pa tudi ne glede obveznosti dati javno ponudbo za odkup delnic po prestopu določenega pragu posesti
delnic. Družba pooblaščenka lahko pridobi delnice matične družbe na dva načina, bodisi na primarnem bodisi na
sekundarnem trgu. V okviru primarnega trga jih pridobi, če delnice matične družbe delničarji vložijo kot stvarni
vložek pri ustanovitvi družbe pooblaščenke ali pa pri povečanju njenega osnovnega kapitala in pri izdaji
nadaljnjih delnic družbe pooblaščenke. V okviru sekundarnega trga, pa je odkup delnic matične družbe s strani
družbe pooblaščenke. Družba pooblaščenka z denarnimi sredstvi ali pa z drugimi sredstvi, ki jih ima v svojem
premoženju, odkupi delnice matične družbe, pri čemer je lahko prodajalec bodisi paradržavni sklad bodisi
Slovenska razvojna družba (v likvidaciji), če bo šlo še za realizacijo programa notranjega odkupa, bodisi
katerikoli drugi prodajalec, ki prodaja delnice. Pomembno je, da se prek družbe pooblaščenke glede obveznosti
dati ponudbo za odkup vseh delnic ne obide zakon o prevzemih, kar bi se lahko storilo s posrednim prevzemom
kapitalske kontrole v matični družbi prek družbe pooblaščenke. Družba pooblaščenka je po zakonu oproščena
obvezne javne ponudbe za odkup vseh delnic. Ker zakon ne prepoveduje, da bi upravičenci do notranjega
odkupa po ustanovitvi družbe pooblaščenke in po izteku programa notranjega odkupa delnice družbe
pooblaščenke prenašali, lahko pride tudi do kontrolnega prevzema s strani tretjih oseb. Zakon o zaključku
lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe je razveljavil določbe ZPPOLS,
zaradi česar ni več možnosti ustanavljanja novih družb pooblaščenk.
5.17. Obveščanje o pridobivanju delnic in poročanje o kvalificiranem deležu

ZPre dodatno določa dolžnost obveščanja o pridobitvi določenega števila oz. kvalificiranega deleža delnic. To
vprašanje delno ureja ZGD-1.372 ZPre razširja dolžnost obveščanja npr., kadar posamezna oseba, posredno ali
neposredno, pridobi več kot 5% vseh delnic ali drugih vrednostnih papirjev, ki zagotavljajo glasovalno pravico,
in vsakih nadaljnjih 5% teh vrednostnih papirjev. Ta oseba mora o pridobitvi kvalificiranega deleža obvestiti
izdajatelja takšnih vrednostnih papirjev in ATVP najkasneje v treh delovnih dneh od dneva, ko je izvedela ali bi
morala izvedeti, da je imetnik kvalificiranega deleža. Izdajatelj teh vrednostnih papirjev pa mora v nadaljnjih
dveh delovnih dneh po prejemu obvestila to objaviti v dnevnoinformativnem časopisju (64. člen ZPre). Sankcija
za kršitev dolžnosti obveščanja je (začasen) odvzem glasovalnih pravic oz. pravic do upravljanja iz delnic, ki
presegajo kvalificirani delež. Delnice se ne spremenijo v nevolilne delnice, ampak glasovalna pravica iz njih
miruje, dokler pridobitelj ne opravi zahtevane notifikacije.373
5.18. Obrambni ukrepi pred prevzemom

Eno izmed osrednjih vprašanj pri prevzemih v praksi je vprašanje obrambnih mehanizmov zoper sovražni
prevzem. V mednarodni korporacijski praksi so znani različni obrambni mehanizmi, pri čemer se ločijo
obrambna dejanja pred postopkom prevzema, ki se izvršijo predvsem z ustreznim strukturiranjem d.d. in
ustreznim oblikovanjem določb statuta, ter obrambni mehanizmi v toku prevzema – po tem, ko je ponudnik že
podal ponudbo za prevzem. Najbolj običajni načini obrambnih taktik oz. dejanj ali poslov ciljne družbe so v
državah z razvitim trgom vrednostnih papirjev naslednji:
♥ določbe v statutu družbe, ki omejujejo posameznega delničarja v izvrševanju glasovalnih pravic, ne
glede na število delnic v lasti posameznega delničarja;
♥ ciljna družba po ponudbi za prevzem s ključnimi delavci sklene pogodbe glede zagotovitve
delovnega mesta, velikih odpravnin v primeru uspešnega prevzema, drugih kompenzacij;
♥ ciljna družba izda nove delnice z glasovalno pravico in jih prenese na družbo, ki je v lasti ali jo
upravlja vodstvo ciljne družbe;
♥ vodstvo ciljne družbe ali obstoječi večinski delničarji kontrolirajo izvrševanje glasovalnih pravic v
družbi preko glasovalnih zastopnikov ali preko vzajemnih skladov, ki jih upravljajo družbe v njihovi
lasti;
♥ ciljna družba da javno ponudbo za odkup delnic družbe prevzemnika;
♥ ciljna družba sklene dogovor z določenim delničarjem, da odkupi delnice, lahko tudi izdane v ta
namen, po ugodni ceni;
♥ ciljna družba odtuji najvrednejše oz. najpomembnejše premoženje družbe.
Pri razpravljanju o obrambnih mehanizmih zoper sovražne prevzeme je treba upoštevati predvsem
korporacijskopravni ustroj d.d. V d.d., kjer nimajo nadzornega sveta, je uprava zelo blizu skupščini in zato
pod neposrednim in hitrim vplivom večinskega delničarja, ki obvladuje oz. kontrolira d.d. Zato lahko zelo hitro
pride do zamenjave uprave. V dvotirnem sistemu je to oteženo, ker upravo imenuje in odpokliče nadzorni svet.
372
ZGD-1 določa dolžnost obveščanja o pridobivanju delnic pri vzajemno kapitalsko udeleženih družbah, pri
katerih je za nastop dolžnosti obveščanja določen prag 25% delnic (532. člen ZGD-1).
373
Notifikacijo lahko opravi tudi naknadno po izteku zakonsko določenega roka, vendar odškodninsko
odgovarja.
Ta uprava je precej bolj oddaljena od skupščine d.d. in s tem od večinskega ter kontrolnega delničarja. Kontrolni
delničar si mora zagotoviti, če želi odpoklicati upravo, sodelovanje nadzornega sveta, sicer najprej potrebuje ¾
večino za razrešitev nadzornega sveta. ZPre prepoveduje določena obrambna dejanja, ki bi jih lahko storila
družba zoper poskus prevzema. Zakon o prevzemih družbam ne preprečuje, da bi se branile pred prevzemi,
bodisi sovražnimi bodisi prijateljskimi. Vendar zaradi varstva manjšinskih delničarjev po prejemu obvestila o
nameri za prevzem in do objave izida ponudbe za odkup izrecno prepoveduje določena obrambna dejanja, ki bi
jih uprava ciljne družbe opravila samostojno, brez soglasja skupščine. Prvo izmed takšnih dejanj je realizacija
odobrenega kapitala, torej izdajanje delnic na osnovi odobrenega kapitala, s čimer bi se povečal osnovni kapital.
S takšnim dejanjem bi uprava lahko dosegla svoj cilj – z izdajo novih delnic bi prevzemniku preprečila
pridobitev kontrolnega deleža, vendar bi lahko pri tem oškodovala obstoječe delničarje. Zaradi tega mora uprava
poleg siceršnjega soglasja nadzornega sveta, ki je predvideno v 355. členu ZGD-1, pridobiti tudi soglasje
skupščine d.d.
Uprava brez soglasja skupščine ne sme sklepati poslov izven rednega poslovanja družbe (extra-ordinary
matters). Gre za tiste posle, ki ne pomenijo neposredno opravljanje dejavnosti, torej proizvajanja in prodajanja
proizvodov ter storitev oz. nabavljanja in naročanja blaga, izdelkov in storitev v zvezi z dejavnostjo. Gre
predvsem za posle, ki se nanašajo na odprodajo osnovnih sredstev, zemljišč in zgradb, zastavljanje in drugo
obremenjevanje osnovnih sredstev. Tudi opravljanje dejanj ali sklepanje poslov, ki bi lahko resneje ogrozili
nadaljnje poslovanje družbe, upravi brez soglasja skupščine ni dovoljeno. Glede pridobivanja lastnih delnic in
drugih lastnih vrednostnih papirjev velja absolutna prepoved, in sicer tudi v primeru, če ima družba možnost
oblikovanja rezerv za lastne delnice, in tudi če bi šlo za zakonite možnosti pridobivanja lastnih delnic v okviru
siceršnjih izjem, določenih v prvem odstavku 247. člena ZGD-1. pod zadnjo skupino prepovedanih samostojnih
ravnanj uprave sodijo tista dejanja, katerih edini namen je ovirati oz. oteževati postopek in sprejem ponudbe za
odkup. Ta dejanja se lahko nanašajo bodisi na redno poslovanje družbe bodisi na izredne zadeve bodisi na druga
vprašanja, kot so združevanje družb, realizacija in spreminjanje določenih pogodb ter drugo. Sankcija za vsa
dejanja, ki bi bila izvršena, ne da bi za to obstajala podlaga v veljavnem skupščinskem sklepu, je absolutna
neveljavnost, torej ničnost.
5.19. Državna kontrola večjih delniških družb

Pri določanju velikosti d.d., ki se uvrsti pod določbo 82. člena ZPre, je opredelilni element višina osnovnega
kapitala ob vpisu pravnih posledic lastninskega preoblikovanja v sodni register. Gre torej za višino osnovnega
kapitala, ki je bila vpisana v sodni register; morebitna naknadna bodisi povečanja bodisi zmanjšanja osnovnega
kapitala se ne upoštevajo. Ta določba ima lahko za večje javne d.d. tudi velik praktičen pomen kot posebno
varstvo pred sovražnimi prevzemi s strani sovražnih tujih oseb, ki bi želele s pridobljeno kontrolo uničiti ali
bistveno okrniti dejavnost domače družbe. Obstaja pa izjema, posebni subjekti tudi v teh primerih niso
potrebovali dovoljenja vlade, in sicer pooblaščene investicijske družbe ter oba paradržavna sklada (SOD, KAD).
5.20. Odškodninski zahtevki delničarjev po Zakonu o prevzemih

Delničarji lahko kot člani d.d. utrpijo različne oblike škod, ki nastanejo bodisi kot posledica kršitve organov d.d.
bodisi z dejanjem d.d. kot posebnega pravnega subjekta bodisi z ravnanjem sočlanov, torej drugih delničarjev in
drugače. Pri tem so pomembna naslednja odškodninska razmerja, ki izvirajo iz:
♥ škode, ki jo delničarjem oz. družbi povzročita uprava in nadzorni svet d.d.;
♥ škode, ki jo družbi oz. delničarjem v primeru povezanih d.d. povzroči dominantna (obvladujoča)
družba;
♥ škode, ki jo delničarjem povzroči kontrolni delničar.
Ta vprašanja dokaj podrobno ureja tudi ZGD-1. V okviru tega ne obravnavamo odškodninskega razmerja med
posameznim delničarjem in d.d. zaradi škode, ki jo delničar pretrpi s kršitvijo njegovih bodisi premoženjskih
bodisi upravljalskih upravičenj. Pomembno vprašanje za manjšinske delničarje, ki je povezano s samo možnostjo
uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, je vprašanje postopkov t.i. posebnih oz. izrednih revizij, s katerimi se
ugotavlja bodisi dejansko stanje oškodovanja ali pa se ugotavljajo pravilni računovodski izkazi rezultatov
poslovanja, torej dobička, ki ga družba uporabi za svoj razvoj oz. bodoče potrebe ali pa ga deli delničarjem v
obliki dividend.
5.20.3. Ureditev uveljavljanja odškodninskih zahtevkov družbe po Zakonu o prevzemih

ZPre za vse d.d. dopolnjuje ureditev d.d. v ZGD-1 z dvema postopkoma revizij, in sicer:
♥ s posebno revizijo zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov in vodenja posameznih poslov družbe
ter
♥ z izredno revizijo zaradi podcenitve postavk v letnem poročilu.
5.20.3.1. Posebna revizija zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov in vodenja posameznih poslov družbe
Zakon o prevzemih je premostil pravno praznino v ZGD-1 in uredil uveljavljanje odškodninskih
zahtevkov družbe s strani manjšinskim delničarjev za vse d.d. Delničarjem priznava posebno manjšinsko
pravico, ne pa tudi pravice posameznega delničarja do derivativne tožbe. Uprava družbe je dolžna vložiti
tožbo za povrnitev škode, ki jo družbi v zvezi z ustanovitvijo povzročijo ustanovitelji, oz. za povrnitev škode v
zvezi z vodenjem posameznih poslov družbe, ki družbi nastane kot posledica kršitve dolžnosti članov uprave in
nadzornega sveta, če tako sklene skupščina družbe z enostavno večino glasov. Če pa takšnega predloga za
vložitev tožbe skupščina ne sprejme, nastane posebna manjšinska pravica delničarjev, katerih skupni deleži
znašajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali nominalni znesek 100 milijonov tolarjev, da sami vložijo
tožbo v imenu družbe.
Zakon določa imenovanje posebnega zastopnika družbe, če je treba tožbo vložiti proti osebi, ki v času odločanja
skupščine še vedno opravlja funkcijo člana uprave ali nadzornega sveta družbe. Hkrati je določena posebna
predpostavka za uveljavljanje manjšinske pravice za delničarje, ki morajo delnice deponirati pri KDD, če te še
niso deponirane oz. izdane v nematerializirani obliki, in z njimi ne smejo razpolagati do odločitve o tožbenem
zahtevku, sicer se namreč šteje, da so predlog umaknili. Posebnega revizorja imenuje skupščina d.d. z enostavno
večino glasov. Če skupščina zavrne predlog za imenovanje posebnega revizorja, ga lahko imenuje sodišče na
predlog manjšine delničarjev. Manjšinska pravica, ki jo določa ZPre, je torej pravica zahtevati od sodišča
imenovanje posebnega revizorja. Procesna predpostavka za sodno uveljavitev te pravice je, da je delničar to
pravico pred tem neuspešno uveljavljal na skupščini d.d. Skupščini lahko predlaga imenovanje posebnega
revizorja vsak upravičeni predlagatelj, po ZGD-1 poleg uprave in nadzornega sveta družbe tudi manjšina
delničarjev, vendar v tem primeru že manjšina s 5% kapitalskim deležem v osnovnem kapitalu (drugi odstavek
296. člena ZGD-1), medtem ko je za uveljavitev obravnavanje manjšinske pravice po ZPre potreben 10%
kapitalski delež, ki pa ga lahko nadomesti imetništvo delnic, za katere je absolutno določen znesek 100
milijonov tolarjev, ne glede na odstotek kapitalske udeležbe v osnovnem kapitalu.
Manjšinska pravica ni absolutna. Manjšinska pravica vključuje tudi pravico zahtevati imenovanje drugega
posebnega revizorja, čeprav je skupščina d.d. že imenovala posebnega revizorja. Vsebinsko se lahko revizija
nanaša na najrazličnejše postopke v d.d., predvsem, pa na vse vodstvene ukrepe, s tem da zakon kogentno določa
časovno mejo petih let, ki se šteje od dneva sprejema skupščinskega sklepa o imenovanju posebnega revizorja. V
tretjem odstavku 67. člena ZPre določa posebno procesno predpostavko za sodno uveljavitev zahtevka iz
drugega odstavka 67. člena ZPre. Delničar mora dokazati, da je bil imetnik delnice vsak tri mesece pred dnem
zasedanja skupščine, in mora ostati imetnik teh delnic do zaključka sodnega postopka na prvi stopnji. Navedena
procesna predpostavka predstavlja posebno obliko pravnega interesa za vodenje sodnega postopka. Postopek
deponiranja delnic in vknjižbe prepovedi razpolaganja je enak postopku v primeru sprejema ponudbe za odkup.
Posebnega revizorja pa po teh določbah ni mogoče postaviti za namene ugotavljanja nepravilnosti, ki se
ugotavljajo v postopku izredne revizije zaradi podcenitve postavk v letnem poročilu. Pri posebni reviziji je zelo
pomembno, da se zagotovi čim hitrejša kontrola postopkov, za katere se domneva, da so bile z njimi strojene
nepoštenosti in zakonske kršitve. Zato ZPre tudi določa, da vse stroške postopka posebne revizije založi družba.
To pa manjšinskim delničarjem ne daje pravice, da bi lahko brez razloga zahtevali imenovanje posebnih
revizorjev in sprožali neutemeljene sodne postopke, kajti le-ti odgovarjajo družbi za vso škodo, tudi za povrnitev
vseh sodnih in drugih stroškov, če se izkaže, da je zahteva manjšinskih delničarjev neupravičena. V primerih, ko
ne uspejo svojo zahtevo oz. ko se v revizijskem poročilu ne izkaže, da je v preteklosti v družbi res prišlo do
nepravilnosti. V tem primeru gre za odškodninsko odgovornost manjšinskih delničarjev, pri čemer pridejo v
poštev splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Gre za krivdno odgovornost manjšinskih delničarjev, ki je
predpostavljena z obrnjenim dokaznim bremenom. Tako se bodo lahko manjšinski delničarji kljub neuspešni
reviziji ekskulpirali, če bodo dokazali, da niso krivi, torej da so ravnali povsem utemeljeno kot povprečno vestni
delničarji, ki so na podlagi dovolj utemeljenih informacij dvomili o pravilnosti poslovanja družbe.
Uprava d.d. je dolžna, da vlaga tožbe in uveljavlja odškodninske zahtevke za povrnitev škode družbi. V 72.
členu ZPre določena dolžnost uprave pa je smiselno povezana z manjšinsko pravico, določeno v 73. členu ZPre,
da lahko manjšina delničarjev nadomesti pristojnosti, ki jih ima sicer zakoniti zastopnik družbe. Če družba toži
upravo za povrnitev škode, pride do kolizije interesa – v tem primeru družbe ne more zastopati uprava, zato je
določena dolžnost imenovanja posebnega zastopnika družbe. Posebni zastopnik nato v imenu družbe vloži tožbo
zoper upravo.
Ker po ZGD-1 družbo proti članom uprave zastopa predsednik nadzornega sveta (283. člen ZGD-1), v primeru,
če bo treba vložiti tožbo samo zoper člana uprave, ne bo treba imenovati posebnega zastopnika, ker to lahko stori
predsednik nadzornega sveta. Enako lahko predsednik uprave oz. uprava zastopa družbo v odškodninskem sporu
zoper člana nadzornega sveta. Le če bo treba vložiti tožbo tako zoper člana uprave kot zoper člana nadzornega
sveta in bo torej nujno prišlo do kolizije interesov med družbo in toženim, bo morala skupščina imenovati
posebnega zastopnika. V primeru kolizije interesov nastopijo posebni zastopniki ali manjšina. ZPre uvaja, eno
izmed najpomembnejših manjšinskih pravic delničarjev: pravico manjšine delničarjev, da uveljavlja
odškodninski zahtevek družbe. V tem primeru manjšinski delničarji tožijo povzročitelja škode v imenu družbe.
Dikcija zakona, ki določa, da lahko vložijo tožbo manjšinski delničarji, če na skupščini ni bil sprejet predlog za
vložitev tožbe iz prvega odstavka 72. člena, velja tedaj, ko zakoniti zastopniki družbe odškodninskega zahtevka
družbe niso uveljavili. Kot tožeča stranka nastopa torej družba, ki pa je ne zastopajo njeni zakoniti (redni)
zastopniki, temveč manjšinski delničarji. ZPre ne določa roka, v katerem lahko manjšina zahtevek uveljavlja.
Manjšinski delničarji bodo lahko vložili tožbo tako takrat, ko bo skupščina zavrnila predlog za vložitev tožbe,
kakor tudi takrat, ko bo skupščina ta predlog sicer sprejela, pa nato ne bo imenovala posebnega zastopnika za
uveljavitev zahtevka družbe, ali pa ko siceršnji zakoniti zastopniki ali posebej imenovani zastopniki družbe ne
bodo ravnali po sprejetem skupščinskem sklepu o vložitvi tožbe. Zakon veže manjšinsko pravico v primeru
sodnega spora na status delničarja ves čas trajanja sodnega postopka.
Ker v pravnem sporu zastopajo družbo manjšinski delničarji, družba nosi vse rizike in koristi izida spora,
vključno s stroški. Neupravičeno bi bilo, da bi družba trpela stroške, če bi bila tožba povsem neutemeljena,
pravni spor pa voden izključno zaradi odločitve manjšinskih delničarjev. Zato je v teh primerih treba upoštevati
določbo četrtega odstavka 71. člena ZPre, ki družbi omogoča uveljavitev odškodninskega zahtevka zaradi
neupravičene pravde, pri čemer se uporabljajo splošna pravila odškodninske odgovornosti. Po našem pravu
manjšinski delničarji v primeru, če bo družba ob njihovem pravdanju izgubila sodni spor, ne bodo avtomatično
nosili vseh stroškov, temveč bodo morali povrniti družbi stroške le, če jim bo mogoče očitati krivdo za
neupravičen sodni postopek. ZGD-1 je vpeljal posebno manjšinsko pravico delničarjev, da s tožbo uveljavljajo
terjatev družbe glede obveznosti delničarjev do vrnitve prepovedanih plačil. V zvezi s tem napotuje na smiselno
uporabo ZPre, pri čemer pa ni potreben predhodni sklep skupščine (prvi odstavek 233. člena ZGD-1).
5.20.3.2. Izredna revizija zaradi podcenitve postavk v letnem poročilu

Obveznost revidiranja pogosto določa že ZGD-1. Pri tem ZGD-1 loči več vrst revizij, npr. revizijo ustanovitve,
revizijo poustanovitve, revizijo stvarnih vložkov, revidiranje letnega poročila in v tem okviru revidiranje
računovodskih izkazov, revizijo združitve in revizijo delitve. Revidiranje letnega poročila ZGD-1 ureja skupno
za vse gospodarske družbe, medtem ko pri d.d. tudi pri drugih revizijah ne določa nobenih vsebinskih
posebnosti, razen določitve same obveznosti opraviti revizijo. Ustanovitvenega revizorja imenuje sodišče (tretji
odstavek 194. člena ZGD-1), pripojitvenega revizorja imenuje bodisi nadzorni svet družbe bodisi sodišče 583.
člen ZGD-1), delitvenega revizorja imenuje bodisi nadzorni svet družbe bodisi uprava (627. člen), revizorja za
pregled letnega poročila pa imenuje skupščina d.d. (293. člen ZGD-1).
Letna poročila d.d., ki so zavezane k revidiranju, mora pregledati pooblaščeni revizor. Revizor v poročilu poda
samo svoje ugotovitve ob pregledu, s poudarkom na pravilnosti izkazov rezultatov poslovanja in z drugimi
morebitnimi opozorili, zaradi česat tudi negativno revizorjevo mnenje avtomatično ne preprečuje sprejema
letnega poročila. Lahko pa je v primeru negativnega revizorskega mnenja letno poročilo nično oz. sklep
skupščine o sprejemu letnega poročila izpodbojen, ampak ne zaradi negativnega mnenja revizorja, temveč zaradi
drugih posebnih razlogov iz 401. člena ZGD-1. Revizorja d.d. imenuje skupščina, za kar ni predpisana nobena
posebna kvalificirana ali kapitalska večina, predlog o njegovem imenovanju more podati le nadzorni svet, so pa
mogoči tudi protipredlogi delničarjev. V praksi to pomeni, da revizorja družbe imenuje in razrešuje kontrolni
delničar, ki ima tudi možnost izvolitve svojega nadzornega sveta in preko njega imenovanje svoje uprave.
Manjšinski delničarji lahko postavijo protipredlog za imenovanje drugega revizorja, kot manjšinsko pravico
lahko uveljavljajo tudi določitev dodatne točke dnevnega reda s predlogom za imenovanje dodatnega revizorja in
dodatni pregled poslovnega poročila, vendar bo takšne predloge večinski kontrolni delničar verjetno zavrnil. Pri
tem je treba upoštevati, da je med delničarji d.d. in med družbeniki d.o.o. bistvena razlika glede stopnje
obveščenosti oz. informiranosti, saj lahko družbeniki d.o.o. vpogledajo v knjige in spise, kar jim mora na njihovo
zahtevo omogočiti poslovodja družbe, medtem ko delničarji takšne pravice nimajo, ker je njihova zakonsko
zagotovljena pravica do obveščenosti bistveno zožena, omejena na informiranje s strani uprave, brez pravice do
neposrednega vpogleda v poslovne knjige in listine. Uprava sme celo zadržati informacijo o metodah
bilanciranja in ocenjevanja, če navedba teh metod v dodatku poslovnega poročila zadostuje za presojo
premoženjskega, finančnega in profitnega stanja družbe, ki ustreza dejanskim razmeram d.d.
Po ZGD-1 pravna sredstva, npr. manjšinskih delničarjev je izpodbijanje sklepa o potrditvi letnega poročila, v
katerem se zatrjujejo specialni izpodbojni razlogi, in ko se bo pravilnost sestave letnega poročila ugotavljala na
sodišču. ZPre je uredil tudi pomembno manjšinsko pravico, to je pravico do zahteve za sodno imenovanje
izrednih revizorjev. Pri odškodninskih zahtevkih je opredeljen t.i. posebni revizor, v primeru izredne revizije
zaradi podcenitve postavk pa izredni revizor. Pri posebni reviziji gre za preveritev in kontrolo ustanovitvenih
postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe, pri izredni reviziji pa za ponovno preveritev zgolj letnega
poročila, torej računovodskih izkazov.
Pravica manjšinskih delničarjev, da zahtevajo imenovanje izrednega revizorja preko sodišča, ni vezana, tako kot
pri posebni reviziji, na predhodno zahtevo, da ga imenuje skupščina, in na negativno odločitev skupščine d.d.,
ampak na obstoj razlogov, določenih v 74. členu ZPre. Pri tem gre za dve skupini razlogov: prva skupina se
nanaša na domnevo, da so v računovodskih izkazih določene predpostavke bistveno podcenjene, druga skupina
razlogov pa na priloge k tem izkazom, ki so neustrezne in jih tudi uprava z dodatnimi pojasnili na sami
skupščini ni odpravila. Medtem ko pri prvi skupini razlogov zakon sam določa presumpcijo, kdaj se šteje, da so
računovodske postavke podcenjene, pa gre pri drugi skupini razlogov za nepopolne priloge, ki ne vsebujejo
predpisanih pojasnil. Pri slednjih gre za kumulacijo dveh predpostavk, torej poleg pomanjkanja pojasnil oz.
nepopolnih prilog tudi opustitev uprave, da bi na sami skupščini pomanjkljivosti odpravila z dodatnimi in
manjkajočimi pojasnili. Sodišče bo imenovalo izrednega revizorja na zahtevo manjšine šele potem, ko bo
preverilo izpolnitev zakonskih pogojev, torej razlogov, ki so določeni v 74. členu ZPre, ne pa že avtomatično
zgolj na podlagi samega predloga manjšine delničarjev. Pri drugi skupini razlogov (iz 2. tč. prvega odstavka 74.
člena ZPre) je treba razlikovati med delničarji, ki so na skupščini zahtevali manjkajoča pojasnila in med
manjšino delničarjev, ki je aktivno legitimirana za imenovanje izrednega revizorja. Pogoj za uveljavljanje
manjšinske pravice je, da so določeni delničarji na skupščini zahtevali dodatna pojasnila, pa tudi to, da se
njihova vprašanja vnesejo v zapisnik. To je procesna predpostavka za sodno uveljavljanje pravice manjšine
delničarjev.
Pomembno je torej razlikovanje med poimenovanjem posebnega in izrednega revizorja. Čeprav zakon (75. člen
ZPre) določa smiselno uporabo določb o posebnem revizorju (68. člen ZPre), je treba zavzeti stališče, da izredni
revizor ne more biti siceršnji revizor d.d., ki je revidiral letno poročilo, zoper katerega se zahteva izredna
revizija. Takšne prepovedi pri posebni reviziji ni.
Zakon določa pravico izrednega revizorja, da zahteva vsa pojasnila in dokazila, potrebna za skrben pregled, in
sicer tako od članov uprave kot od članov nadzornega sveta. Po zakonu o revidiranju je revizor neodvisen in
samostojen, revizor vendarle odgovarja za točno ugotovitev dejstev v postopku revidiranja in za dano mnenje.
Zato bo redni revizor družbe zainteresiran sodelovati z izrednim revizorjem in mu bo na voljo pri njegovih
nalogah. V postopku sodnega imenovanja izrednega revizorja določa zakon smiselno uporabo določb o posebni
reviziji. Načeloma nosi te stroške družba, kar dodatno omogoča uresničitev pravice manjšine delničarjev, ki te
pravice ne smejo zlorabljati in z njenim uveljavljanjem družbi povzročati škode, ker zanjo odgovarjajo po
splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Smisel pravila, postavljenega v 75. členu ZPre, velja namreč za
celotno izvedbo izredne revizije, torej ne samo glede imenovanja izrednega revizorja, ampak tudi glede
njegovega dela in morebitnih ugovorov zoper njegove odločitve.
ZPre natančno določa vsebino izredne revizije in konkretizira naloge izrednega revizorja, ki izdela izredno
revizijsko poročilo (76. člen ZPre). Ključ za razumevanje tega postopka je zakonsko izhodišče, da je v zvezi
s tem manjšinske delničarje treba varovati pred kontrolnim oz. večinskim delničarjem, ki bi z
nepravilnim letnim poročilom in računovodskimi izkazi morebiti želel prikriti pravi rezultat poslovanja
družbe in predvsem skriti dobiček pred manjšinskimi delničarji. Ugotoviti je treba, kolikšen je resničen
dobiček oz. koliko je morebitna izguba manjša od tiste, ki jo prikazuje letno poročilo. Pri tem se upoštevajo
samo bistvene podcenitve v postavkah, v zvezi s katerimi bo konkretna merila izdelala poslovna praksa. Rezultat
izredne revizije pa se uporabi le, v primeru ugotovitve bistvene podcenitve. Izredni revizor mora sicer prikazati
ugotovitve glede precenjenosti računovodskih izkazov, vendar je sodni postopek zoper revizijsko poročilo in
upoštevanje revizijskega poročila vezan le na zaključne ugotovitve izrednega revizijskega poročila, ki se
nanašajo na bistveno podcenitev postavk. To se kaže v večjem dobičku oz. v manjši izgubi in le v tem primeru
revizor natančno opredeli, do kolikšne najnižje vrednosti bi morale biti ovrednotene posamezne aktivne postavke
oz. do kolikšnega najvišjega zneska bi morale biti ovrednotene posamezne pasivne postavke. Izredni revizor
mora o izidu izredne revizije izdelati pisno poročilo. Izrednemu revizijskemu poročilu lahko, ko ga izredni
revizor odda in po obvezni objavi zaključnih ugotovitev v glasilih družbe, sledita dve vrsti postopkov, torej
nadaljevanje sodnega spora, katere revizijske ugotovitve so točne, ali v primeru, ko tega spora ni oz. je
zaključen, uporaba rezultatov zaključnih ugotovitev izrednega revizijskega poročila pri izdelavi naslednjega
prvega letnega poročila. Tako družba kot tudi manjšina delničarjev lahko sodno izpodbijata revizijsko poročilo v
delu, ki se nanaša na ugotovitve, pomembne za zaključek, da posamezne postavke v izkazih so oz. niso
podcenjene. Sodni postopek se lahko nanaša zgolj na zaključne ugotovitve izrednega revizijskega poročila, ne pa
na celotno izredno revizijsko poročilo in druge ugotovitve v revizijskem poročilu. Sodni spor je mogoč le v
primeru ugotovitve bistvenih podcenitev oz. njihove izrecne neugotovitve. V praksi bodo manjšinski deeničarji
ugovarjali, če bo izredni revizor ugotovil, da podcenitev sploh ni, ali pa bo podcenitve sicer ugotovil, vendar bo
po mnenju manjšinskih delničarjev ugotovil premalo ovrednotene podcenitve. Družba lahko ugovarja v vseh
primerih, torej pri neugotovitvi podcenitev ali pri njihovi nepravilni ugotovitvi, ugotovitvi prevelikih ali
premajhnih podcenitev. Tisti, ki ugovarja, mora v ugovoru natančno določiti znesek, s katerim naj bi bile
postavke, na katere se nanaša ugovor, v izrednem revizijskem poročilu ovrednotene.
Aktivno legitimirani za ugovor niso le tisti manjšinski delničarji, ki so izposlovali sodno imenovanje izrednih
revizorjev, ampak katerakoli manjšina delničarjev, ki doseže zakonsko določen kapitalski delež, pogoj pri tem pa
je, da ostanejo delničarji do konca sodnega postopka.
Če je začet sodni spor in je ugovor pravnomočno zavrnjen ali če do sodnega spora ne pride, je uprava d.d.
obvezana upoštevati zaključne ugotovitve izrednega revizijskega poročila pri izdelavi prvega naslednjega letnega
poročila. V naslednjem letnem poročilu se torej izkaže premalo izkazan dobiček iz obdobja izredno revidiranega
poslovnega poročila oz. preveč izkazana izguba. V tem primeru gre za prenesen dobiček iz prejšnjih let oz.
manjšo preneseno izgubo iz prejšnjih let. Tako ugotovljen dobiček je lahko podlaga za njegovo delitev v obliki
dividend, za kar so zainteresirani. Če jim večinski lastniki poskušajo neupravičeno prikrajšati to upravičenje,
lahko izpodbijajo sklep o uporabi bilančnega dobička v skladu s 399. členom ZGD-1. O tem na novo
ugotovljenem bilančnem dobičku iz preteklih let s sklepom o njegovi uporabi dokončno odloča skupščina d.d. v
skladu z 293. členom ZGD-1m upoštevaje pri tem določbe 230. in 231. člena ZGD-1.
5.21. Izključitev manjšinskih delničarjev

ZPre v vseh d.d. omogoča opraviti postopek izključitve manjšinskega delničarja tudi tedaj, kadar fizična oseba
pridobi več kot 95% vseh delnic posamezne d.d. ZGD-1 sicer v členih 555.-561., ureja vključene družbe, pri
čemer predpostavlja, da sta obe gospodarski družbi v pravnoorganizacijski obliki d.d., torej tako glavna družba
kot tudi vključena družba. Če pripada 95% vseh delnic določeni družbi (glavni družbi), se lahko d.d. s sklepom
skupščine vključi v glavno družbo (prvi odstavek 555. člena ZGD-1). Možnost vključitve je omogočena tudi
d.o.o. (peti odstavek 555. člena ZGD-1). Posledica vključitve je, da vse delnice, ki niso v rokah glavne družbe,
preidejo nanjo z vpisom vključitve v register (prvi odstavek 556. člena ZGD-1). ZGD-1 pa nato določa primerno
odpravnino izstopajočim delničarjem. Kot primerna odpravnina se opredeljujejo delnice glavne družbe, če pa je
glavna družba odvisna družba, se izstopajočim delničarjem po njihovi izbiri zagotovijo delnice glavne družbe ali
ustrezno denarno plačilo.
ZPre v zvezi z izključitvijo manjšinskih delničarjev napotuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 glede
vključitve družbe. Člene 555.-561. ZGD-1 je treba smiselno uporabljati takrat, kadar kot vključitelj namesto
glavne družbe nastopa fizična oseba. Fizična oseba izstopajočim delničarjem ne more zagotoviti delnic fizične
osebe, ker jih ta nima. Zato pride v poštev samo denarno plačilo. Ta institut je povzet iz anglosaškega company
law – predvsem angleškega, ki ureja iztisnitev delničarjev iz družbe, t.i. institut squeeze-out. Delničar, ki pridobi
absolutni kontrolni paket, torej več kot 95% vseh delnic posamezne d.d., ne glede na to, ali gre za navadne ali
prednostne delnice, volilne ali nevolilne, imenske ali prinosniške delnice, ima možnost, da izpelje postopek
vključitve družbe, kar pomeni v bistvu postopek iztisnitve preostalih manjšinskih delničarjev. Na skupščini d.d.
bo večinski delničar, ki ima 95% vseh delnic, sprejel sklep o vključitvi, kar pomeni sklep o pridobitvi vseh
preostalih delnic. Takšen sklep mora poslovodstvo družbe registrirati z navedbo fizične osebe, ki pridobi vse
delnice. Z dnem vpisa v sodni register vse delnice, ki niso v rokah fizične osebe, ex lege preidejo nanjo,
iztisnjeni oz. izstopajoči delničarji pa imajo pravico do primerne odpravnine, ki je v tem primeru ustrezno
denarno plačilo. Primerna odpravnina mora upoštevati premoženjsko in profitno stanje družbe v trenutku, ko je
skupščina sprejela sklep. Zunanji delničarji nimajo pravice izpodbijati sklepa skupščine, če menijo, da
nadomestilo ni primerno.
Določba 79. člena ZPre se uporablja za vse d.d., ne le za javne d.d., ki delujejo na organiziranem trgu delnic,
glede na izrecno določbo četrtega odstavka 2. člena ZPre.
PRENEHANJE DRUŽB
REDNO PRENEHANJE
1. Uvod
Prenehajo lahko po postopku 1. redne ali prisilne likvidacije ali 2. po postopku stečaja oz. z izbrisom iz sodnega
registra po uradni dolžnosti.
Po postopku redne likvidacije prenehajo, če sklep o prenehanju sprejmejo družbeniki v skladu z zakonom in
ustanovitvenim aktom ali po postopku prisilne likvidacije, če sklep o prenehanju sprejme sodišče v skladu z
zakonom. Bistveno je, da v postopku likvidacije gospodarski subjekt poravna svoje obveznosti, preden se izbriše
iz sodnega registra. ZGD podrobno ureja postopek rednega prenehanja d.n.o., ki se uporablja tudi za druge
osebne družbe v določbah od 105. do 132. člena, in d.d. v določbah od 402. do 331. člena s tem, da se te določbe
uporabljajo tudi za druge kapitalske družbe. Določilo ZGD-1 o prenehanju d.d., se uporablja tudi za d.o.o. in
k.d.d. ter tudi smiselno za osebne družbe, če ni drugače urejeno v določbah (118. člen). Zakon ureja dve obliki
prenehanja: 1. redno prenehanje in 2. prenehanje družbe po skrajšanem postopku. Postopek prisilne likvidacije
ureja v posebnem poglavju Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).
Po postopku stečaja prenehajo tisti gospodarski subjekti, ki v tržni tekmi izgubijo svoje premoženje oz. nastopijo
drugi razlogi, zaradi katerih ne morejo uspešno poslovati. Pri stečaju gre za posebno obliko prisilnega prenehanja
gospodarskega subjekta, pri čemer pa je bistveno, da gospodarski subjekt preneha predvsem zato, ker ne more s
svojim premoženjem upnikom trajno in v celoti poplačati vseh svojih obveznosti. Stečajni postopek se začne na
predlog upnika ali dolžnika, vodi pa ga sodišče ob sodelovanju z upniki. Postopek stečaja ureja ZPPSL. V
določenih primerih pa lahko gospodarska družba preneha tudi po postopku izbrisa iz sodnega registra po uradni
dolžnosti, ne da bi bil izveden postopek stečaja ali likvidacije v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju
podjetij (ZFPPod).
2. Splošno o likvidacijskem postopku

Pri urejanju razlogov prenehanja in postopka zakon izhaja iz dejstva, da z nastopom samega razloga za
prenehanje družbe še ne preneha, temveč je treba izvesti posebni t.i. likvidacijski postopek, v okviru katerega se
dokončajo vsa obstoječa pravna razmerja in razdeli premoženje. Šele po končanem likvidacijskem postopku
družba preneha s posebnim aktom izbrisa iz registra.
V okviru določil, ki se nanašajo na prenehanje družbe, zakon ureja temeljna vprašanja, kot so razlogi za
prenehanje, organe likvidacijskega postopka, njihove pristojnosti, sodelovanje sodišča, pravne posledice in
odškodninsko odgovornost organov, ki vodijo likvidacijski postopek. Določila zakona, ki se nanašajo na
prenehanje d.d., se smiselno uporabljajo tudi za prenehanje drugih družb, če v določilih, ki urejajo likvidacijo
posamezne družbe, ni posebnih določb (drugi odstavek 118. člena). Prenehanje družbe je podobno kot njena
ustanovitev, povezano z določenimi pravnimi dejanji in z evidentiranjem teh dejanja v registru. Cilj predpisov o
prenehanju družbe sta zlasti varstvo upnikov in zagotovitev lastnine nad premoženjem družbe, ki preneha biti
nosilec lastninskih pravic nad premoženjem podjetja. V določenih primerih bo družba prenehala brez posebnega
postopka, npr. v stečajnem postopku, če sodišče ugotovi, da družba nima sredstev za plačilo stroškov sodnega
stečajnega postopka. Prenehanje družbe pravilno izpeljejo organi družbe. Uprava družbe lahko najbolj
učinkovito, z najmanjšimi stroški izpelje postopek likvidacije. Vloga sodišča v postopku likvidacije je stranskega
pomena. Sodišče nastopi le, če uprava družbe ni sposobna začeti in izpeljati postopka likvidacije. Takšna
opredelitev je posledica popolne avtonomije in samostojnosti družbe, če ne gre za ogrožanje interesov tretjih
oseb. V likvidacijskem postopku je uprava družbe dolžna organizirati in voditi družbo k uresničitvi drugih ciljev,
to je prenehanju, in zato ni potrebe, da se predpiše smiselna uporaba določil zakona o stečaju za izvedbo
likvidacijskega postopka. Likvidacijski postopek je v odnosu do stečajnega avtonomnejši in svobodnejši.
Organom likvidacijskega postopka daje široke možnosti vodenja in organiziranja likvidacijskega postopka,
katerega cilj je prenehanje družbe. V likvidacijskem postopku lahko upniki varujejo svoje pravice in interese na
enak način kot pri rednem poslovanju družbe. Razlika med likvidacijskim postopkom in rednim poslovanjem
družbe je zlasti v določenem odstopanju od statutarnih določb. V postopku rednega poslovanja družbe velja
načelo strogega spoštovanja statuta, v likvidacijskem postopku pa se lahko glede na drugačne cilje družbe
odstopa od takšne strogosti statuta. Pri tem pa ni mogoče odstopati od določb, ki izrecno urejajo postopek
prenehanja.
3. Razlogi za prenehanje
Zakon v prvem odstavku 402. člena našteva razloge, ki s pravnega vidika pomenijo numerus clausus zakonskih
razlogov. Družba preneha s:
1. pretekom časa, za katerega je bila ustanovljena;
2. sklepom skupščine;
3. opustitvijo delovanja uprave več kot 12 mesecev;
4. ugotovitvijo ničnosti vpisa;
5. s stečajem;
6. sodno odločbo;
7. z združitvijo;
8. zmanjšanjem osnovnega kapitala pod zakonski minimum in
9. če stečaj predlagajo delničarji, katerih skupni deleži dosegajo 20% osnovnega kapitala, ker menijo, da
ni mogoče doseči ciljev družbe.
Družba lahko preneha tudi zaradi drugih razlogov, ki morajo biti določeni v statutu ali drugem aktu o
ustanovitvi. Nastop razloga prenehanja, ki je določen v zakonu ali statutu, je povod za sprejetje sklepa o
prenehanju in začetku likvidacije. Posamezni razlogi imajo za posledico obvezno prenehanje v postopku
likvidacije, kot npr., če je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljena ničnost vpisa v register ali če gre za
družbo, ki je ustanovljena za določen čas. Nastop nekaterih drugih razlogov pomeni začetke določenega
postopka, v okviru katerega se šele ugotavlja, ali bo družba dejansko prenehala, ali pa se mora odpraviti nastalo
stanje.
3.1. Potek časa

V zakonu je kot prvi razlog za prenehanje družbe določen potek časa, določenega v statutu, če je bila družba
ustanovljena za določen čas. Če v statutu ni ničesar zapisanega o trajanju družbe, velja, da je ustanovljena za
nedoločen čas in je v tem primeru njeno prenehanje odvisno od sklepa skupščine v skladu z drugo alineo prvega
odstavka 402. člena. Potek časa je lahko določen v statutu koledarsko ali pa kako drugače. Bistveno je, da mora
biti v statutu opredeljeno, da družba ni ustanovljena za trajno poslovanje in da so merila za ugotavljanje trenutka
prenehanja določena v statutu.
3.2. Sklep skupščine

Skupščina sama odloči o prenehanju. Pri tem gre za uresničitev pravice družbe do prenehanja, pri čemer je pri
prenehanju zaradi poteka časa družba to pravico udejanjila že z zapisom v statutu, tukaj pa družba to pravico
uresničuje s sklepom, ki ga lahko sprejme kadarkoli. Če družba preneha z voljo delničarjev, mora skupščina
delničarjev sprejeti sklep s posebno kvalificirano, najmanj ¾ večino prisotnega osnovnega kapitala. Pri tem pa
lahko statut določi večjo večino in druge pogoje.
3.3. Opustitev delovanja

Družba lahko pusti poslovanje in miruje, vendar takšno mirovanje ni sprejemljivo z vidika pravne varnosti in
tudi ne z gospodarskega vidika. Delovanje družbe odseva v delovanju uprave in zato zakon predpisuje, da je
vzrok za prenehanje tudi neaktivnost uprave oz. njeno nedelovanje v obdobju več kot 12 mesecev. Tukaj ne gre
za zastaralne roke in prav tako ne za prekluzivne.374
3.4. Ugotovitev ničnosti vpisa in sodna odločba

Poseben vzrok prenehanja je, če sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi ničen vpis v register. Gre za
prenehanje, ki ga sodišče ugotovi v posebnem postopku, sproženem bodisi po uradni dolžnosti ali pa po predlogu
pooblaščenih oseb. Bistveno je, da je sodišče ugotovilo, da družba ni zakonito vpisana v register. S pravnomočno
odločbo ugotovitvi nezakonitega vpisa bi bila družba neobstoječa.
3.5. Zmanjšanje osnovnega kapitala pod zakonski minimum

Zagotavljanje osnovnega kapitala v višini zakonskega minimuma, ki je določen za d.d. v 171. členu zakona, je
temeljni pogoj za delovanje družbe. Osnovni kapital družbe se lahko zmanjša v d.d. po postopkih, opredeljenih v
členih od 372. do 383. Zakon v omenjenih določbah podrobneje določa pogoje za sprejetje sklepov o zmanjšanju
osnovnega kapitala. Če družba zmanjša osnovni kapital pod zakonski minimum in ga ne zagotovi v roku, ki ga
določa zakon oz. sodišče, je to zakonski razlog za prenehanje družbe.375
3.6. Stečaj družbe

Stečaj je poseben razlog za prenehanje, ki ga ureja ZPPSL.
3.7. Statusne spremembe

Gospodarska družba tudi lahko preneha kot pravna oseba, če se pripoji drugi družbi, spoji z drugo družbo ali
razdeli na eno ali več družb v okviru različnih statusnih sprememb. Pri tej obliki prenehanja ne preneha
dejavnost družbe, temveč le družba kot pravni subjekt, kot pojavna organizacijska oblika določenega podjetja.
3.8. Prenehanje zaradi nedoseganja družbinih ciljev

Delničarji v d.d. in družbeniki v d.o.o., katerih skupni deleži dosegajo desetino osnovnega kapitala ter vsak član
uprave in nadzornega sveta lahko s tožbo zahteva, da sodišče odloči o prenehanju družbe, če predlagatelj meni,
da ni mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe ali da obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje
družbe. Sodišče bo odločilo o prenehanju, če se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti. Procesna predpostavka za
vložitev tožbe pa je poziv omenjenih predlagateljev družbi, da opravi pomanjkljivosti v treh mesecih. Če družba
ne ukrepa v treh mesecih oz. nepravilnosti ne odpravi v enem letu, bo sodišče predlogu za prenehanje družbe
ugodilo. V tem primeru preneha družba po postopku likvidacije (tretji odstavek 402. člena). Sklep o likvidaciji
sprejme sodišče. Omenjena institucija je namenjena zlasti varstvu interesov tistih delničarjev, ki so manjšinski
delničarji. Postopek o prenehanju in o izvedbi postopka likvidacije spremlja sodišče.
3.9. Drugi razlogi za prenehanje družbe

Zakon omogoča družbi, da v statutu predvidi primere, ki so za konkretno družbo tako pomembni, da lahko
družba preneha obstajati, pa niso izrecno navedeni v zakonu. To so lahko primeri, ko družba ne more doseči
374
Zakon določa, da je vzrok prenehanja, če uprava ne deluje več kot 12 mesecev, pri čemer besedica »več«
pomeni, da je postopek za prenehanje takšne družbe mogoče začeti že prvi dan po izteku 12 mesecev od
zadnjega dejanja, ki ga je opravila uprava družbe.
375
Pravnomočna odločba o ugotovitvi nezakonitega vpisa nadomešča sklep o prenehanju in zato sodišče v skladu
s tretjim odstavkom 403. člen izda le sklep o likvidaciji.
svojega cilja, ali pa okoliščine, ki so na strani posameznih delničarjev. Zakonodajalec daje delničarjem popolno
svobodo glede opredeljevanja vzrokov prenehanja, če gre za vzroke, ki so zunaj zakonske opredelitve.
4. Sklep o prenehanju družbe in začetku likvidacije

Zakon opredeljuje, da sta sklep o prenehanju in sklep o začetku likvidacije enoten sklep in ga poimenuje tudi kot
sklep o likvidaciji, pri čemer sklep pomeni ugotovitev nastanka razloga prenehanja in začetek postopka
likvidacije. Pri opredeljevanju pristojnosti organov, ki sprejmejo sklep o likvidaciji, zakon določa, da omenjeni
sklep sprejema skupščina, če gre za vzroke, ki so v sferi družbe, v drugih primerih pa sprejme sklep o likvidaciji
sodišče. Sodišče je pristojno vedno takrat, ko družba sama ni sposobna sprejeti sklepa o prenehanju. Sklep o
likvidaciji zaradi poteka časa je ugotovitveni sklep, s katerim se ugotavlja, da je čas, določen v statutu,
potekel.376
Sodišče sprejema sklep o likvidaciji tudi ob ugotovitvi ničnega vpisa v registru. V tem primeru se šteje, da
družba ne obstaja in zato ni treba sprejemati sklepa o prenehanju, temveč le sklep o začetku likvidacije. Postopek
likvidacije je potreben, da se vpis v sodnem registru izbriše. Dejstvo prenehanja je nastopilo s pravnomočnostjo
odločbe o nezakonitem vpisu v register. Ob zmanjšanju osnovnega kapitala, kar bo sodišče zvedelo na podlagi
predloženega notarskega zapisnika skupščine ali pa ob predlogu za vpis zmanjšanja osnovnega kapitala v
register, bo moralo sodišče uporabiti smiselno določila četrtega odstavka 404. člena. V primeru, ko sodišče
sprejme sklep o likvidaciji, izpelje tudi postopek likvidacije v skladu z določbami od 176. do 183. člena ZPPSL o
prisilni likvidacije, pri čemer se potem smiselno uporabljajo določila o stečajnem postopku (prvi odstavek 182.
ZPPSL). Sklep o likvidaciji je po svoji vsebini sklep o prenehanju družbe in o začetku likvidacije. Vsebuje
podatke o firmi in sedežu družbe, organu, ki je sprejel sklep, razlogu za prenehanje, roku za prijavo terjatev
upnikov in delničarjev, ki imajo delnice na prinosnika, ki ne sme biti krajši od 30 dni, in imenu ter naslovu
likvidacijskega upravitelja (prvi odstavek 405. člena). 377 Po svoji pravni naravi je sklep o likvidaciji meritorni
sklep, s katerim je skupščina družbe ali sodišče odločilo o obstoječem pravnem razmerju, to je o obstoju družbe,
o začetku določenega postopka, ki naj pripelje do dokončnega prenehanja družbe. Sklep ima enako vsebino ne
glede na to, ali da sprejeme skupščina družbe ali pa sodišče po uradni dolžnosti.378
4.1. Začetek likvidacijskega postopka

Zakon določa, da izvaja postopek likvidacije družba sama v primerih, ko je družba tudi materialnopravno
odločila, da preneha, bodisi da je vnaprej v statutu opredelila delovanje za določen čas, ali pa je skupščina
sprejela sklep o prenehanju družbe (prvi odstavek 404. čelna). V teh določbah odsevata samostojnost družbe in
avtonomija delničarjev, da odločajo o prenehanju družbe kot o pravici, ki izhaja iz upravljalskih upravičen
delničarjev. Postopek prisilne likvidacije v skladu z ZPPSL izvaja sodišče, če uprave ne deluje več kot 12
mesecev, ali če je ugotovljen nezakonit vpis v register, ali če se zmanjša osnovni kapital družbe pod zakonski
minimum.379 Po sprejetju sklepa o likvidaciji se sklep vpiše v register in šele potem se lahko začne likvidacija.
Likvidacija je postopek, v katerem se opravijo dejanja za prenehanje družbe. Cilj likvidacije je, da družba
uresniči vse svoje pravice, ki jih je pridobila na kakršenkoli način med poslovanjem, in da izpolni svoje
obveznosti ter se tako osvobodi kot nosilec pravic, obveznosti in odgovornosti. Cilji likvidacijskega postopka se
ločijo do skupnih ciljev v času poslovanja družbe. Likvidacija družbe še ne pomeni uničenja podjetja, ker se v
likvidacijskem postopku podjetje kot funkcionalno organizirano premoženje, ki ga je družba uporabljala za svoje
pridobitne cilje, lahko proda po delih ali v celoti.380 Temeljni pogoj za vodenje likvidacijskega postopka je obstoj
premoženja v družbi. Če premoženje ne zadošča za poplačilo obveznosti, se začne postopek stečaja oz. ustavitev
postopka stečaja, če premoženje ne zadošča niti za kritje stroškov. Firma družbe mora takoj od začetka
376
V drugem odstavku 403. člena je določeno, da mora ta sklep skupščina sprejeti v 30 dneh po preteku v statutu
določenega časa za prenehanje družbe. Sklep nima materialnopravne narave, ker je bil sklep o prenehanju
dejansko sprejet s sprejetjem statuta, v katerem je določba o delovanju družbe za določen čas.
377
Zakon določa, da sklep o likvidaciji lahko vsebuje tudi fakultativne podatke v zvezi s prenehanjem in
likvidacijo družbe. To so lahko podatki o 1. posebnosti družbe v likvidaciji, 2. pravicah določenih upnikov, 3.
pravnem položaju določenega premoženja podjetja ipd. (drugi odstavek 405. člena).
378
Sklep o likvidaciji mora biti vpisan v register in je zaradi tega organ, ki je sprejel sklep o likvidaciji, zavezan
dostaviti ta sklep sodišču. Zakon ne predpisuje posebnih rokov. Veljajo roki, ki jih določajo predpisi o
registraciji. Če je sklep o likvidaciji sprejelo sodišče, ga bo po uradni dolžnosti vpisalo tudi v register.
379
Sklep o prenehanju družbe zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala lahko sodišče sprejme šele, če opravi
predhodni postopek, v katerem določi minimalni rok treh mesecev za povečanje osnovnega kapitala do višine
zakonskega minimuma (četrti odstavek 404. člena). Šele po izteku omenjenega roka, če delničarji niso zagotovili
osnovnega kapitala do višine zakonskega minimuma, sodišče sprejeme sklep o likvidaciji. Omenjenega roka
sodišče ni dolžno spoštovati, če vsi delničarji izjavijo, da ne nameravajo zagotavljati osnovnega kapitala do
višine zakonskega minimuma.
380
Podjetje se lahko v postopku likvidacije izroči enemu od delničarjev. V likvidacijskem postopku naj bi se
najprej razrešili odnosi med delničarji, ki sestavljajo družbo.
likvidacijskega postopka izkazovati v svoji firmi pristavek »v likvidaciji« (407. člen).
4.2. Organi likvidacijskega postopka

Zakon v prvem odstavku 408. člena določa, da likvidacijski postopek opravi eden ali pa več likvidacijskih
upraviteljev. Število likvidacijskih upraviteljev je lahko določeno s statutom ali pa jih določi skupščina oz.
sodišče ob sprejetju sklepa o likvidaciji. Likvidacijskega postopka ni mogoče opraviti brez imenovanja
likvidacijskih upraviteljev. Imenovanje le-teh je sestavni del sklepa o prenehanju in začetku likvidacije. Ime
likvidacijskega upravitelja in njegov naslov sta obvezni sestavini sklepa o likvidaciji. 381 Likvidacijskega
upravitelja izjemoma imenuje sodišče, če iz utemeljenega razloga to predlaga nadzorni svet ali delničarji, ki
imajo dvajsetino osnovnega kapitala (treti odstavek 408. člena). Če je imenovanih več likvidacijskih
upraviteljev, sprejemajo odločitve v postopku likvidacije enako kot uprava, to je soglasno, razen če statut ne
določa drugačnega načina odločanja za upravo. Vsak likvidacijski upravitelj ima en glas. Če so likvidacijski
upravitelji imenovani v parnem številu, mora biti med njimi imenovanj predsednik, ki ima v primeru enakega
števila glasov odločilen glas (četrti odstavek 266. člena).
Za likvidacijskega upravitelja se lahko določi posebej za to usposobljena pravna oseba (likvidacijsko podjetje).382
Likvidacijsko podjetje je lahko osebna ali kapitalska družba, pa tudi podjetnik posameznik. 383 Zakon predpisuje,
da mora likvidacijski upravitelj dati pisno izjavo, da bo vestno in pošteno opravljal vse naloge v zvezi z
likvidacijo (410. člen). Gre za formalni predpis, ki poudarja posebno potrebo po spoštovanju načela vestnosti in
poštenosti, ki je sicer temeljno načelo gospodarskega poslovanja. 384 V okviru zakonskih pooblastil lahko
skupščina družbe oz. sodišče vedno razreši likvidacijskega upravitelja ne glede na to, ali so to člani uprave,
likvidacijsko podjetje ali druga oseba. Pravica do razrešitve likvidacijskega upravitelja je v izključni pristojnosti
tistega, ki ga je imenoval. Skupščina ne more razrešiti likvidacijskega upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče,
prav tako ne more sodišče razrešiti likvidacijskega upravitelja, ki ga je imenovala skupščina. Sklep o razrešitvi
likvidacijskega upravitelja ne potrebuje obrazložitve. Likvidacijski upravitelj nima pravice zahtevati od
skupščine razlogov in pojasnil v zvezi z razrešitvijo. To enako velja za likvidacijske upravitelje, ki so bili člani
uprave, kot tudi za druge.
4.3. Pooblastila likvidacijskega upravitelja

Zakon določa obvezne in fakultativne naloge likvidacijskega upravitelja. Naloge likvidacijskega upravitelja iz
412. člena lahko delno primerjamo z nalogami stečajnega upravitelja pri stečajnem postopku, vendar
likvidacijski upravitelj ne opravlja vrste nalog, ki jih sicer stečajni upravitelj opravlja v stečajnem postopku, ker
gre pri likvidaciji za drugačno naravo prenehanja družbe.
4.3.1. Zastopanje in predstavljanje družbe

Zastopanje in predstavljanje družbe v likvidaciji je temeljno pooblastilo likvidacijskega upravitelja. Likvidacijski
upravitelj zastopa družbo v likvidaciji na podlagi zakona. Gre za originarno zakonsko pooblastilo. Zastopanje in
predstavljanje je neomejeno. Likvidacijski upravitelj lahko prenese pooblastila za opravljanje določenih del na
posebne ali splošne pooblaščence. Lahko tudi da prokuro. Likvidacijski upravitelj ne more prenesti na drugega
pravice predstavljati družbo, vendar pa lahko proda podjetje skupaj s firmo.
4.3.2. Sestava začetne likvidacijske bilance

Likvidacijski upravitelj mora sestaviti začetno likvidacijsko bilanco. Začetna likvidacijska bilanca se sestavi
takoj ob začetku likvidacijskega postopka. Ta naloga ima javnopravno naravo, saj se z likvidacijsko bilanco ne
varujejo samo interesi delničarjev in upnikov, temveč tudi javni interesi. Začetna likvidacijska bilanca mora
izkazovati podatke o sredstvih in podatke o obveznostih do virov sredstev. 385 Bilanca je podlaga za likvidacijski
plan, katerega zakon sicer ne predvideva, vendar je likvidacijski postopek nujno voditi organizirano in zato mora
likvidacijski upravitelj izdelati tudi progam likvidacijskega postopka.
381
Funkcijo likvidacijskega upravitelja praviloma opravljajo člani uprave, ki so rojeni za opravljanje in vodenje
likvidacijskih postopkov lastne družbe.
382
To so praviloma podjetja, ki se ukvarjajo kot s svojo izključno ali dodatno dejavnostjo z vodenjem
likvidacijskih postopkov. To je ena izmed oblik stalne dejavnosti ali pa del dodatne dejavnosti. Likvidacijsko
podjetje je lahko ustanovljeno v obliki katerekoli družbe, ker imajo vse družbe status pravne osebe. Podlaga za
vodenje postopka likvidacije bo pogodba o vodenju postopka likvidacije, ki ima lahko tudi naravo podjetniške
pogodbe, s tem da je vsebina delovanja likvidacijskega podjetja omejena z naravo likvidacijskega postopka.
383
Tudi podjetnik lahko opravlja likvidacijski postopek, vendar je v takšnem primeru podjetnik osebno imenovan
kot likvidacijski upravitelj.
384
Praviloma bo omenjena pisan izjava dana ločeno, ker gre za določeno ad solemnitatem obliko podpisa, vendar
pa bo po zakonski dolžnosti iz omenjenega člena zadovoljeno tudi, če bo likvidacijski upravitelj to izjavo
zapisal v pogodbi, ki jo sklene z likvidacijskim podjetjem za vodenje likvidacijskega postopka.
385
Gre za bilanco stanja, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob začetku likvidacije.
4.3.3. Dokončanje začetnih poslov

Likvidacijski upravitelj je dolžan dokončati začetne posle in se njegov položaj bistveno loči od položaja
stečajnega upravitelja, ki ima izbirno pravico, bodisi da odstopi od pogodbe ali zahteva izpolnitev pogodbe od
druge stranke. Likvidacijski upravitelj mora dokončati začete posle, kar pomeni, da v likvidaciji družba nadaljuje
delo, vendar le se ciljem, da se posli dokončajo. V zvezi z dokončanjem poslov lahko likvidacijski upravitelj
sklepa tudi nova pravna razmerja.386
4.3.4. Poplačilo terjatev upnikov

Upniki morajo dobiti v likvidacijskem postopku poplačane vse svoje terjatve skupaj s pripadki. Likvidacijski
upravitelj je zavezan plačati terjatev upniku takoj, ko nastanejo oz. ko so mu znane. Poplačilo terjatev bo
likvidacijski upravitelj opravljal v skladu s programom likvidacije oz. v skladu z razpoložljivimi sredstvi. Vrstni
red poplačila določa likvidacijski upravitelj, vendar pa je dolžan spoštovati predpise OZ o vrstnem redu plačila
in dobre poslovne običaje.
4.3.5. Poziv upnikom

Zakon določa, da mora likvidacijski upravitelj objaviti poziv upnikom, da mi prijavijo svoje terjatve v roku, ki
ne sme biti krajši od 30 dni od dneva objave (peta alinea 412. člena). Upniki terjatve ne prijavljajo družbi,
temveč likvidacijskemu upravitelju. V skladu z 11. členom mora biti poziv upnikom objavljen v Uradnem listu
RS, vendar pa bo v skladu z dobrimi poslovnimi običaji likvidacijski upravitelj objavil poziv upnikom tudi v
drugih sredstvih obveščanja. Objava se lahko tudi večkrat ponovi, vendar 30-dnevni roki tečejo od dneva objave
v Uradnem listu. Če likvidacijski upravitelj objavlja poziv upnikom tudi v drugih časopisih, mora opozoriti, kdaj
je omenjeni rok začel teči oz. kdaj je končni datum za prijavo terjatev.
4.3.6. Izterjava terjatev družbe

Likvidacijski upravitelj je dolžan izterjati terjatve družbe v likvidacijskem postopku. Izterja lahko le zapadle
terjatve, pri čemer začetek likvidacijskega postopka ne vpliva na terjatve upnikov, niti na terjatve družbe. Med
terjatve družbe se štejejo vse terjatve in pravice, ki imajo premoženjsko vrednost. Pri izterjavi bo likvidacijski
upravitelj unovčil vsa sredstva zavarovanja, kot so zastavna pravica, pridržna pravica, pridržek lastninske
pravice ipd. Likvidacijski upravitelj je dolžan izterjati vse terjatve družbe, ki jih ima do delničarjev, bodisi da te
temeljijo na pogodbenem razmerju, ali pa so nastale na podlagi statusa delničarja. Od delničarjev ne sme terjati
dodatnih plačil, razen če bi bilo to nujno zaradi izvedbe likvidacijskega postopka in je bil o tem na skupščini
sprejet ustrezen sklep.
4.3.7. Unovčitev likvidacijske mase

Unovčevanje likvidacijske mase (premoženja družbe) se opravi le, če je to potrebno za poplačilo upnikov, ali če
je tako določeno s statutom ali s sklepom o likvidaciji. Zakon določa kot obveznost likvidacijskega upravitelja,
da unovči toliko likvidacijske mase, kolikor je potrebno za poplačilo upnikov, če terjatev ne more poplačati
drugače. Likvidacijski upravitelj kot dober gospodarstvenik unovčuje likvidacijsko maso praviloma na javni
dražbi, izjemoma pa tudi z zbiranjem ponudb ali z neposredno pogodbo.
4.3.8. Poročilo o poteku likvidacijskega postopka in predlog o razdelitvi premoženja

Likvidacijski upravitelj mora pripraviti poročilo o poteku likvidacijskega postopka, ki je namenjeno skupščini
oz. sodišču, in predlog o razdelitvi premoženja. Vsebina predloga poročila o poteku likvidacijskega postopka bo
opis vsebine začetne likvidacijske bilance, ki bo praviloma priloga k poročilu, in opis vseh postopkov, dejanj in
opravil, ki jih je opravil likvidacijski upravitelj v okviru svojih zakonskih ter s statutom in s sklepi določenih
upravičenj. Poročilo o poteku likvidacijskega postopka bo sicer vsebinsko povezano s predlogom o razdelitvi
premoženja, vendar je predlog za razdelitev premoženja poseben akt, v katerem likvidacijski upravitelj izhajajoč
iz rezultatov sovjega dela predlaga način realizacije temeljnega cilja likvidacijskega postopka. V predlogu bodo
vsebovani podatki o vseh delničarjih po razredih in načinu razdelitve premoženja ter o vrednosti premoženja, ki
pripada vsakemu posameznemu delničarju. Predlog bo vseboval tudi konkreten način in čas izplačila. Predlog
razdelitve premoženja je končni vsebinski akt dejanja likvidacijskega upravitelja. V njem se odražajo rezultati
njegovega dela, zlasti pa njegove učinkovitost in dobrega gospodarjenja. Predlog razdelitve premoženja pomeni,
da so vsa pravna razmerja v družbi razrešena, tako nasproti upnikom kot delavcem; družbi ostajajo samo še
razmerja med družbeniki. Pri izdelavi predloga razdelitve premoženja mora likvidacijski upravitelj upoštevati
vsa morebitna določila statuta in sklepa skupščine.
386
Odstop od poslov, ki niso dokončani, je mogoč le v okviru določil OZ, pri čemer likvidacija ni dejanje, zaradi
katerega bi bila mogoče uporaba klavzule rebus sic stantibus. Pri izpolnjevanju omenjene dolžnosti mora
likvidacijski upravitelj ravnati kot dober gospodarstvenik.
4.3.9. Izbris družbe iz registra

Predlog izbrisa družbe iz registra predlaga likvidacijski upravitelj. Izbris je posledica dokončanja likvidacijskega
postopka in prenehanja družbe. Vpis izbrisa družbe iz registra je konstitutivnega pomena. Družba kot pravna
oseba preneha šele z izbrisom iz registra.
4.3.10 Druge naloge

Likvidacijski upravitelj mora urediti vsa pravna vprašanja v zvezi z delavci v družbi. V skladu z ZDR mora
razrešiti tudi prenehanje delovnega razmerja. Po zakonu je likvidacijski upravitelj upravičen nadaljevati
dejavnost s sklepanjem novih poslov le s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen). Skupščina
lahko sprejme sklep o nadaljevanju družbe, če družba preneha zaradi preteka časa ali sklepa skupščine, tudi
potem, ko je sprejela sklep o razdelitvi premoženja, vendar le, če se še ni začela delitev premoženja. 387 Pri
sprejetju sklepa skupščine, da se družba kot pravna oseba nadaljuje, je likvidacijski upravitelj dolžan predlagati
registru izbris vpisa začetka likvidacije in predložiti sodišču sklep skupščine. To pomeni, da lahko skupščina
sprejme sklep o nadaljevanju družbe tudi potem, ko je sprejela sklep o razdelitvi premoženja, vendar začetek
delitve premoženja e ni bil začet. Z začetkom delitve premoženja preneha možnost, da bi družba sprejela sklep o
nadaljevanju družbe. Družbeniki lahko v tem primeru sprejmejo le sklep o ustanovitvi nove družbe pod pogoji, ki
jih določa zakon za ustanovitev družbe. Za nadaljevanje družbe ne gre, če likvidacijski upravitelj proda podjetje
kor pravno osebo drugemu lastniku. V takšnem primeru se likvidacijski postopek nadaljuje s kupnino
(likvidacijsko maso), pridobljeno od prodaje podjetja.
Zakon nalaga likvidacijskemu upravitelju, če ta ugotovi na podlagi terjatev, da premoženje družbe ne zadošča za
poplačilo vseh terjatev, da postopek ustavi in takoj poda predlog za začetek stečajnega postopka v skladu z
ZPPPSL. Likvidacijski upravitelj mora od samega začetka postopka paziti na možnost, da se ugotovi manjša
vrednost premoženja od vrednosti terjatev, ker bi bil sicer lahko odškodninsko odgovoren, če bi del upnikov
poplačal v celoti v likvidacijskem postopku, del upnikov pa le delno v stečaju. Poročilo o poteku likvidacijskega
postopka in predlog za razdelitev premoženja obravnava skupščina oz. sodišče. Skupščina lahko opusti svojo
pravico, da obravnava in sprejema omenjena akta. Glede na izrecno določilo v zakonu je lahko v sklepu o
likvidaciji tudi določeno, da skupščina ne bo obravnavala in sprejemala poročila in predloga o razdelitvi oz. da
lahko v imenu skupščine to opravi drug organ. Če se skupščina sploh ni sestala niti ob drugem sklicu, se šteje, da
je obravnavala poročilo in predlog o razdelitvi ter ju sprejela v obliki in vsebini, kot ju je pripravil likvidacijski
upravitelj (drugi odstavek 416. člena).388
4.4. Razdelitev premoženja

Zakon nalaga likvidacijskemu upravitelju, da razdeli premoženje družbe v 30 dneh po sprejetju sklepa o
razdelitvi (prvi odstavek 417. člena). Razdelitev premoženja se lahko začne takoj s sprejetjem sklepa o razdelitvi
premoženja, če so za razdelitev izpolnjeni tudi drugi pogoji. Za prekoračitev omenjenega roka ni sankcij, razen
odškodninske. Namen omenjene določbe je pospešiti razdelitev premoženja in dokončati likvidacijski postopek.
Po svoji naravi je to paricijski rok posebne vrste. Likvidacijski upravitelj je v omenjenem času dolžan nekaj
izpolniti, vendar ne na podlagi sodne odločbe, temveč neposredno na podlagi samega zakona. Likvidacijski
upravitelj je v omenjenem času dolžan nekaj izpolniti, vendar ne na podlagi sodne odločbe, temveč neposredno
na podlagi samega zakona. Likvidacijski upravitelj lahko začne postopek razdelitve premoženja med delničarje,
če:
1. so poplačane vse obveznosti,
2. je sprejet sklep o razdelitvi premoženja, zoper katerega ni vložena izpodbojna tožba, če je sklep sprejela
skupščina oz. če je sklep pravnomočen, če ga je izdalo sodišče,
3. so delničarji vplačali morebitne nevplačane deleže v likvidacijsko maso in
4. če je minilo najmanj 6 mesecev od zadnje objave sklepa o likvidaciji.389
387
Nadaljevanje družbe kot praven osebe po 422. členu je treba ločiti od nadaljevanja dejavnosti družbe v skladu
s 413. členom (dejansko nadaljevanje). Pri nadaljevanju družbe se prekine postopek likvidacije, medtem ko se
pri 413. členu postopek likvidacije nadaljuje. Sklep o nadaljevanju družbe mora sprejeti skupščina s posebno
kvalificirano večino. Za nadaljevanje mora sprejeti skupščina s posebno kvalificirano večino. Za nadaljevanje
mora glasovati ¾ večina zastopanega osnovnega kapitala. Statut družbe lahko določa višjo večino, ne more pa se
s statutom zmanjšati večina, ki je določena po zakonu.
388
Omenjena domneva iz drugega odstavka 416. člena velja samo, če je sklep o likvidaciji sprejela skupščina, ne
pa če ga je sprejelo sodišče. Sodišče bo moralo vedno obravnavati poročilo likvidacijskega upravitelja in njegov
predlog za razdelitev premoženja in ju sprejeti.
389
Za razdelitev premoženja med delničarje ne velja temeljno načelo stečajnega postopka (par conditio omnium
creditorum), temveč se premoženje razdeli v sorazmerju z njihovimi deleži. Če so deleži delničarjev določeni s
številom njihovih delnic, je pri razdelitvi premoženja treba ločiti dva postopka razdelitve premoženja med
delničarje. Pri delničarjih, ki so imetniki imenskih delnic in so vpisani v delniško knjigo, bo likvidacijski
upravitelj relativno zlahka ugotovil sorazmernost deleža posameznega delničarje v razmerju do drugih. Veljavni
Po končani razdelitvi mora likvidacijski upravitelj dokumentacijo o likvidacijskem postopku izročiti sodišču
(drugi odstavek 418. člena). Zakon našteva sestavne dele omenjene dokumentacije:
1. sprejeto poročilo o poteku likvidacijskega postopka,
2. sklep skupščine o razdelitvi premoženja in
3. izjavo likvidacijskega upravitelja, da je vse premoženje razdeljeno v skladu s sklepom o razdelitvi.
Izjavo lahko nadomesti tudi poročilo o postopku razdelitve.
Omenjeno dokumentacijo bo likvidacijski upravitelj izročil registrskemu sodišču, če predpisi o organizaciji in

poslovanju sodišča ne določajo drugače. Z ekonomskega in organizacijskega vidika bi bilo mogoče premoženje
razdeliti med delničarje tudi pred celotnim poplačilom upnikov, vendar zakon zaradi varstva upnikov
prepoveduje razdelitev premoženja med delničarje pred dokončnim poplačilom vseh upnikov. Pogoj za razdelitev
premoženja med delničarje je tudi plačilo likvidacijske nagrade likvidacijskemu upravitelju. Zakon določa 6
mesečni čakalni rok od zadnje objave sklepa o likvidaciji za razdelitev premoženja med delničarje, pri čemer ni
pomembno, v kakšnem času je bil končan likvidacijski postopek. 390 Za kršitev omenjene določbe sicer ni
predpisana sankcija, vendar pa likvidacijski upravitelj skupaj z delničarji upnikom odgovarja za nastalo škodo. 391
4.5. Odškodninska odgovornost

Gre za posebno materialnopravno ureditev razmerij med upniki in neobstoječo družbo, ki jo je pred prenehanjem
zastopal likvidacijski upravitelj, in za razmerja med delničarji in likvidacijskim upraviteljem. Odškodninska
odgovornost, urejena v ZGD-1 za opravila v likvidacijskem postopku, je posebna institucija statusnega
gospodarskega in odškodninskega prava. Zakon v 419. členu določa, da ni mogoče izpodbijanje dejanj
likvidacijskega upravitelja, po opravljeni likvidaciji je pa mogoče uveljavljati odškodnino za povzročeno škodo.
Za morebitne nepravilnosti v likvidacijskem postopku odgovarja likvidacijski upravitelj po načelih odškodninske
odgovornosti, ki je urejena v OZ ob upoštevanju posebnih določb iz drugega do petega odstavka 419. člena
ZGD-1, pri čemer zakon loči njegovo odgovornost za škodo, povzročeno 1. upnikom in 2. delničarjem.
Za škodo, povzročeno upnikom, likvidacijski upravitelj odgovarja kot organ družbe. Ker je družba prenehala
obstajati, zakon določa, da namesto nje nastopi primarno likvidacijski upravitelj in subsidiarno delničarji. Za
odgovornost likvidacijskega upravitelja in delničarjev nasproti upnikom velja načelo predpostavljene krivde, s
tem da se likvidacijski upravitelj in tudi delničarji lahko izognejo odgovornosti, če dokažejo, da je likvidacijski
upravitelj v likvidacijskem postopku glede na okoliščine ravnal tako, kot je bilo treba.392 Odgovornost
likvidacijskega upravitelja za škodo je po zakonu omejena do vrednosti petkratnega plačila, ki ga je prejel
likvidacijski upravitelj. Če to ne zadošča za poplačilo škode, so solidarno odgovorni vsi delničarji do vrednosti
premoženja, ki so ga prejeli ob razdelitvi premoženja. Postopek uveljavljanja škode zakon ureja na poseben
način: upniki lahko uveljavljajo najprej povrnitev škode od likvidacijskega upravitelja do višine petkratnega
plačila za njegovo delo; če to ne zadošča, uveljavljajo plačilo od delničarjev, vendar tudi omejeno do višine
vrednosti iz likvidacijske mase družbe prejetega premoženja (drugi odstavek 419. člena). Likvidacijski upravitelj
je omejeno odgovoren upnikom, ne pa tudi delničarjem, če jim je s svojimi dejanji v likvidacijskem postopku
povzročil škodo. Pri tem veljajo splošna pravila o odgovornosti za škodo. Likvidacijski upravitelj odgovarja
delničarjem kot prevzemnik naročila na podlagi pogodbe o naročilu (od 766. do 787. člena OZ). Za škodo
odgovarja, če ni vodil likvidacijskega postopka kot dober gospodarstvenik oz. v mejah zakona, sklepa o
likvidaciji, statuta in morebitnih navodil skupščine ali nadzornega sveta družbe, in če ni v vsem pazil na interese
delničarjev, ki bi mu morali biti vodilo (prvi odstavek 768. člena OZ). Breme dokaza je na likvidacijskem
so podatki v delniški knjigi na dan sprejemanja oz. pravnomočnosti sklepa o razdelitvi premoženja.
390
Čakalni rok 6 mesecev velja samo za delničarje glede premoženja, ki ga imajo pravico pridobiti na podlagi
svojih pravic. V omenjenem roku se lahko delničarji tudi odločijo, da postopek likvidacije ustavijo in da družba
deluje naprej. Omenjeni 6-mesečni roj je minimalni rok, tako da je mogoče, da statut družbe ali sklep o
likvidaciji določita daljši čakalni rok. Pravna narava omenjene določbe je zakonska splošna prepoved izplačila,
določena oblika moratorija, v katerem zakon ne pozna izjeme.
391
Omenjeni rok ne velja za likvidacijo po skrajšanem postopku, v katerem lahko delničarji razdelijo premoženje
takoj po pravnomočnosti izbrisa družbe iz registra.
392
Smiselno velja tukaj splošno načelo odgovornosti pravne osebe za njenega delavca (likvidacijskega
upravitelja) in načelo predpostavljene krivde za škodno dejanje likvidacijskega upravitelja v skladu s 147.
členom OZ. Dokazati se mora, ali je ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od likvidacijskega upravitelja, torej ali je
delavec ravnal, kot je treba (prvi odstavek 147. člena OZ). Breme dokaza leži na likvidacijskem upravitelju in na
delničarjih. Odgovornost likvidacijskega upravitelja in delničarjev je odvisna od stopnje skrbnosti
likvidacijskega upravitelja, ki pa se meri s stopnjo skrbnosti, ki jo mora izkazati družba pri vodenju postopka
likvidacije. Odgovornost delničarjev in likvidacijskega upravitelja je v temelju enaka: če likvidacijskemu
upravitelju uspe dokazati, da je ravnal tako, kot je bilo treba glede na okoliščine, bodo likvidacijski upravitelj in
delničarji prosti odgovornosti za škodo upnikom.
upravitelju.
Delničarji lahko zahtevajo od likvidacijskega upravitelja povrnitev tiste škode, ki so jo morali nadomestiti
upnikom zaradi njegovih napak, in tudi druge škode. Upniki in delničarji lahko uveljavljajo nadomestilo škode
proti likvidacijskemu upravitelju le v enem letu od dneva izbrisa družbe iz registra. 393 Delničar svoje terjatve iz
poslovnih ali drugih razmerij uveljavlja tako kot drugi upniki, terjatve na podlagi statusa delničarja pa šele po
sprejetju akta o razdelitvi premoženja družbe. Gre za uveljavljanje dveh raznovrstnih terjatev, ki sta pod
različnim pravnim režimom plačila. Zakon loči položaj delničarja kot upnika od položaja delničarja, pri čemer je
njegov položaj kot upnika ugodnejši od položaja delničarja (420. člen).
4.6. Nagrada likvidacijskemu upravitelju

Likvidacijski upravitelj ima po zakonu pravico do plačila za svoje delo in do povrnitve stroškov, ki jih ima z
izvedbo likvidacijskega postopka. Zakon določa, da gredo plačilo in stroški v breme družbe (prvi odstavek 423.
člena). Višina plačila se določi v sklepu o likvidaciji. Mogoče je, da organ, ki je imenoval likvidacijskega
upravitelja, določi višino plačila za opravljeno delo tudi s posebnim sklepom oz. s pogodbo, ki jo sklene z
likvidacijskim upraviteljem.394 Obveznost plačila za delo je treba ločiti od obveznosti povrnitve stroškov, ki jih je
imel likvidacijski upravitelj v zvezi z opravljanjem posla. Pri tem se smiselno uporabljajo določila 776. člena
OZ, ki ureja obveznost povrnitve stroškov naročitelja pri pogodbi o naročilu. Plačilo za delo in povrnitev
stroškov morata biti izvršena iz premoženja družbe, pri čemer se opravita šele po izplačilu obveznosti upnikom.
Zakon v drugem odstavku 423. člena namreč določa vrstni red za plačilo za delo in povrnitev stroškov
likvidacijskemu upravitelju. Njegovo plačilo in stroški so na drugem mestu, po izplačilu obveznosti upnikom in
pred razdelitvijo premoženja med delničarje. Likvidacijski upravitelj ima pravico do akontacije za plačilo pri
delu, zlasti če likvidacijski postopek traja več mesecev oz. let. Likvidacijski upravitelj ima zastavno pravico na
premoženju družbe za zavarovanje plačila in stroškov na podlagi 780. člena OZ, vendar te pravice ne bi mogel
uveljaviti, dokler niso vsi upniki poplačani v celoti.
4.7. Hramba poslovnih knjig

Shranjevanje poslovnih knjig je zadnje dejanje likvidacijskega upravitelja v likvidacijskem postopku. Pred tem
mora biti razdeljeno premoženje in tudi evidentirane vse poslovne knjige in dokumentacija. Zakon na splošno
določa, da morajo biti poslovne knjige, knjigovodska dokumentacija in dokumentacija o likvidacijskem
postopku shranjeni pri enem od delničarjev, ki ga določi likvidacijski upravitelj, ali pri organizaciji, določeni z
zakonom. Med dokumentacijo likvidacijskega postopka sodijo tudi dokazila o razdelitvi premoženja ter o
morebitnem zavarovanju poplačila terjatev, ki še niso dospele, oz. znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil. V
registru mora biti vpisano, pri kom so poslovne knjige. Vpis je deklaratornega pomena. Zakon posebej zagotavlja
upnikom in delničarjem pravico do vpogleda v poslovne knjige, knjigovodsko dokumentacijo in dokumentacijo
o likvidacijskem postopku. Rok za uveljavljanje omenjene pravice je tri leta po končanem likvidacijskem
postopku, to je od dneva izbrisa družbe iz sodnega registra. Pravico do vpogleda v listine lahko upniki in
delničarji uveljavljajo tudi s tožbo, ne da bi jim bilo pri tem treba izkazovati za to poseben interes.
5. Prenehanje po skrajšanem postopku

Prenehanje družbe po skrajšanem postopku je posebna institucija, ki omogoča izbris družbe iz sodnega registra
brez izvedbe likvidacijskega postopka. Gre za izjemno obliko prenehanja, pri kateri pa niso ogroženi interesi
upnikov. Prenehanje družbe po skrajšanem postopku temelji na enakih načelih kot redno prenehanje družbe,
vendar pa se likvidacijski postopek nadomešča z izjavo vseh delničarjev, da bodo osebno poravnali obveznosti
družbe upnikom, če le-te nastanejo po izbrisu družbe iz registra. Predpostavke za prenehanje družbe po tem
postopku so, da družba nima upnikov oz. nerazrešenih pravnih razmerij s poslovnimi partnerji ali z delavci. Da
bi lahko družba prenehala po skrajšanem postopku, je bistveno, da delničarji pred sprejemanjem sklepa o
393
Zakon odstopa od splošnih tri- oz. petletnih zastaralnih rokov iz 352. člena OZ in od relativnosti začeta teka
zastaranja. Zastaralni rok je absoluten in po enem letu od registracije izbrisa družbe poteče v vsakem primeru,
razen če nastopi zadržanje (od 358. do 363. člena OZ) ali pretrganje zastaranja (od 364. do 370. člena OZ):
Enoletni roki zastaranja veljajo tudi za upnike, če uveljavljajo nadomestilo škode od delničarjev, ker delničarji
odgovarjajo za likvidacijskega upravitelja subsidiarno in na enaki pravni podlagi.
394
Pri plačilu dela likvidacijskega upravitelja je treba ločiti dve situaciji: če je likvidacijski upravitelj član
uprave, bo praviloma tudi v likvidacijskem postopku sprejemal plačilo po enakih merilih, kot ga je sprejemal
med opravljanjem funkcije člana uprave. Če je za likvidacijskega upravitelja imenovana oseba, ki prej ni
opravljala funkcije v upravi, je treba s pogodbo o delu oz. naročilu določiti plačilo za delo likvidacijskega
upravitelja. Pravno razmerje med likvidacijskim upraviteljem in družbo je vzajemni posel, zato je potreben
medsebojni dogovor o višini plačila. Če v pogodbi ne bi bila določena višina plačila, se uporabljajo merila
običajnega plačila za tovrstno delo.
prenehanja družbe uredijo vsa vprašanja, ki se sicer urejajo v likvidacijskem postopku. V trenutku sprejemanja
sklepa o prenehanju morajo biti poplačani vsi upniki in urejena vsa razmerja z delavci.
5.1. Začetek skrajšanega postopka

Prenehanja družbe po skrajšanem postopku se začne z vložitvijo predloga sodišču, da izbriše družbo iz registra
brez likvidacije. Da bi sodišče izbrisalo družbo, morajo družbeniki predložiti sodišču sklep o prenehanju, v
katerem mora biti izrecno navedeno, da gre za prenehanje po skrajšanem postopku. Sklep o prenehanju po
skrajšanem postopku se sprejme enako, kot se sprejema sklep o prenehanju in začetku likvidacije pri rednem
prenehanju. Sklep sprejme skupščina družbe v skladu s statutom. Vsebina sklepov o prenehanju družbe po
skrajšanem postopku se loči od sklepa o likvidaciji. Sklep ne vsebuje imena likvidacijskega upravitelja, prav
tako tudi ne rokov za prijavo terjatev upnikov oz. delničarjev imetnikov delnic na prenosnika. Namesto
omenjene vsebine pa mora sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku obvezno vsebovati podatek, da
gre za prenehanje po skrajšanem postopku, in navedbo vseh delničarjev z njihovimi imeni in naslovi, kakor tudi
predlog o delitvi premoženja (426. člen).
Ob sklepu o prenehanju morajo delničarji sodišču predložiti notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da je
družba plačala vse svoje obveznosti, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila
morebitnih preostalih obveznosti družbe (prvi odstavek 425. člena). Sodišče lahko zahteva tudi dokaze o
resničnosti omenjene izjave.
5.2. Objava sklepa o prenehanju

Objava omenjenega sklepa ima naravo javnega poziva upnikom, naj izrazijo nestrinjanje z izjavo delničarjem, da
družba nima obveznosti, in s prevzemom dolga v obliki ugovora proti sklepu o prenehanju. Po svoji vsebini
objava sporoča javnosti namen delničarjev, da likvidirajo družbe brez likvidacijskega postopka. Sklep objavi
sodišče. Pri tem se ta objava loči od drugih objav, ki jih opravlja registrsko sodišče. 395 V objavi sklepa sodišče
opozori na možnost ugovora zoper omenjeni sklep v 15 dneh od dneva objave. Posebej mora opozoriti upnike,
da bo po preteku omenjenih 15 dni po objavi sprejelo sklep o izbrisu družbe iz registra. Ugovor lahko vložijo
upniki, pristojni državni organi in delničarji, pri čemer je to njihova pravica, ne pa dolžnost. Ugovor mora biti
obrazložen. V ugovoru bo vsebovan tudi predlog sodišču, da razveljavi sklep o prenehanju po skrajšanem
postopku in da o tem obvesti organe družbe, ki so dolžni nadaljevati postopek likvidacije v redni obliki.
5.3. Sklep sodišča

Pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku sodišče sprejme sklep o prenehanju in predlog delničarjev za
izbris družbe iz registra. O predlogu za izbris družbe sodišče odloča po izteku omenjenega 15-dnevnega roka po
objavi sklepa o prenehanju oz. po sprejetju ugovora. Po preteku 15-dnevnega roka sodišče odloči o predlogu
izbrisa, če ni prejelo nobenega ugovora. Če je vložen ugovor, odloča sodišče, ali je ugovor utemeljen z vidika
varstva upnikov ali delničarjev. Če sodišče ugotovi, da je ugovor utemeljen, razveljavi sklep o prenehanju po
skrajšanem postopku in obvesti organe družbe, da niso izpolnjeni pogoji za prenehanje po skrajšanem postopku
ter da so dolžni izpeljati prenehanje družbe po rednem postopku likvidacije.
5.4. Izbris družbe iz registra

Po izteku roka za ugovor, če ta ni bil vložen ali če je bil zavrnjen, sodišče izda sklep o izbrisu iz registra. Z
omenjenim sklepom sodišče meritorno odloča o predlogu sklepa za izbris iz registra. Ker sklep učinkuje zoper
vse udeležence v pravnem prometu, ga je dolžno objaviti, s tem da je zoper omenjeni sklep mogoča pritožba v
15 dneh od dneva objave sklepa o izbrisu. V prvem odstavku 428. člena se omejuje krog upravičencev za
vložitev ugovora zoper sklep o prenehanju, ki so ga sprejeli delničarji. Oper sodni sklep o izbrisu pa zakon ne
določa kroga upravičencev za vložitev pritožbe. Pritožbo lahko vloži vsak, ki ima pravni interes. Pritožba je
redno pravno sredstvo, ki odloži do odločitve o pritožbi izbris družbe iz registra. Vpis izbrisa družbe iz registra,
ki je prenehala po skrajšanem postopku, ima posebno značilnost. Izbris družbe se nadomesti z vpisom v register
imen in naslovov vseh delničarjev, ki so prevzeli dolg družbe in za eno leto stopili na njeno mesto glede
obveznosti do morebitnih upnikov. V sklepu o izbrisu bo tudi navedeno, da se v sodni register vpišejo imena in
naslovi delničarjev. Vpis delničarjev v sodni register omogoča upnikom, da ugotovijo, kdo je novi dolžnik, če so
imetniki neplačanih terjatev.396
6. Prenehanje družbe z izbrisom iz sodnega registra po uradni dolžnosti

395
Sodišče je pri objavi tega sklepa posrednik med delničarji in upniki. Sodišče objavi celotno vsebino sklepa,
pri čemer so pomembni zlasti podatki, da gre za prenehanje po skrajšanem postopku, in podatki o imenih ter
naslovih delničarjev. Objava mora biti oblikovana tako vsebinsko, da so upniki obveščeni, da bodo delničarji, če
ne bo ugovorov upnikov, prevzeli morebitne dolgove družbe po njenem izbrisu iz registra.
396
Premoženje družbe družbeniki lahko razdelijo šele po izbrisu družbe iz registra. Za razdelitev premoženja
družbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku, ni treba upoštevati rokov iz prvega odstavka 421. člena.
Posebno obliko prenehanja gospodarskih družb brez likvidacije ureja ZFPPod in velja za vse gospodarske
družbe, vpisane v sodnem registru. 397 Gre za posebno obliko administrativnega izbrisa gospodarskih subjektov iz
sodnega registra, ki pa se ne more izvajati, če je družba v postopku prisilne poravnave, stečaja oz. likvidacije.
Postopek izbrisa družb po uradni dolžnosti vodi sodišče, ki vodi register, v katerem je vpisana pravna oseba, ki
se izbriše iz sodnega registra. Po tem postopku prenehajo tiste družbe, ki v dveh zaporednih poslovnih letih niso
predložile letnega poročila oz. letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in
objavljanje podatkov, ali pa če gospodarska družba nima premoženja. Po zakonu se šteje, da družba nima
premoženja, če v neprekinjenem obdobju 12 mesecev ne opravlja izplačil prek računa pri organizaciji, ki
opravlja posle plačilnega prometa. Omenjena organizacija mora tudi uradno obvestiti sodišče o obstoju
izbrisanega razloga v 30 dneh od njegovega nastopa. Posledice prenehanja družbe z izbrisom po uradni
dolžnosti so enake kot pri stečaju, kar pomeni tudi, da delavcem v tem primeru preneha delovno razmerje z
odpovedjo v skladu z ZDR. Postopek se začne z izdajo sodnega sklepa o začetku postopka izbrisa po uradni
dolžnosti, ki se vroči le gospodarski družbi, ne pa tudi družbenikom. Sklep se vpiše v sodni register. Proti sklepu
o začetku postopka izbrisa je dovoljen ugovor v dveh mesecih od vročitve sklepa o začetku postopka izbrisa
gospodarski družbi. Ugovor lahko vloži gospodarska družba, družbenik oz. delničar gospodarske družbe in njeni
upniki. Če je ugovor utemeljen, sodišče razveljavi sklep o začetku postopka izbrisa, če pa je ugovor zavrnjen ali
pa ni, sodišče izda sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra. Sklep o izbrisu se vroči gospodarski družbi in
objavi v Uradnem listu RS, s tem da mora biti omenjeni sklep objavljen v 15 dneh od dneva, ko od registriranega
sodišča prejme obvestilo o vsebini objave. Zoper sklep o izbrisu je mogoča pritožba v 30 dneh. Tožbo lahko
vložita delničar oz. družbenik in upnik. Če pritožba ni bila vložena oz. je bila zavržena ali zavrnjena, registrsko
sodišče izbriše gospodarsko družbo iz sodnega registra in izbris objavi v Uradnem listu, s tem da sočasno z
izbrisom objavi tudi ime in priimek oz. firmo in naslov družbenikov osebne družbe oz. d.o.o. oz. ime in priimek
oz. firmo ter naslov ustanoviteljev d.d. Te podatke mora Uradni list objaviti v 15 dneh od dneva, ko od
registrskega sodišča prejme obvestilo o vsebini objave.
Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra preneha gospodarska družba, upniki pa lahko od družbenikov
oz. ustanoviteljev d.d. v enem letu uveljavljajo plačilo terjatev, ki jih izbrisana družba ni plačala pred izbrisom.
Za obveznosti družbe odgovarjajo le aktivni, ne pa tudi pasivni družbeniki. Omenjena odgovornost družbenikov
oz. ustanoviteljev d.d. temelji na zakonski predpostavki iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, ki
določa neizpodbojno domnevo, da so družbeniki oz. delničarji pred notarjem podali izjavo o prevzemu
obveznosti izbrisane družbe.398
INSOLVENČNI IN STEČAJNI POSTOPKI

1. Uvod
Podjetniške krize so posledica različnih notranjih in zunanjih vzrokov. Nekatere podjetniške krize je mogoče
preprečiti, pa tudi odpraviti njihove vzroke, v nekaterih primerih pa to ni mogoče. Odprava vzrokov podjetniških
kriz in usposabljanje gospodarskih subjektov v ponovno poslovno življenje imenujemo v praksi sanacija, ki se
izvaja skozi različne postopke. Postopki sanacije so lahko preventivne narave, saj preprečujejo nastanek
podjetniških kriz, ali pa kurativne narave, kar pomeni, da se z njimi poskuša odpraviti vzroke podjetniške krize,
ki bi lahko pripeljali do stečaja. Postopki prisilne poravnave s finančno reorganizacijo pomenijo dogovor
dolžnika z upniki, da odloži plačilo svojih obveznosti oz. jih zmanjša in omogoči upnikom, da svoje terjatve
spremenijo v lastniške deleže, ali pa se dogovorijo o drugih ukrepih za reševanje gospodarskega subjekta v
podjetniških krizah.
Pravo je v okviru omenjene problematike razvilo posebno pravno disciplino, ki jo opredeljujemo kot stečajno
pravo, ki se ukvarja zlasti s pravno ureditvijo postopkov stečaja. S stečajem je povezana tudi institucija prisilne
poravnave, ki se lahko izvaja bodisi pred začetkom stečajnega postopka kot dokončni poskus reševanja
gospodarskega subjekta pred stečajem ali pa tudi v samem stečajnem postopku. Omenjeno pravno problematiko
ureja Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).
Znake podjetniške krize in postopke za odpravo podjetniških kriz, ki nastopajo pred začetkom prisilnih poravnav
in stečajnih postopkov, pa ureja Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Z omenjenim zakonom so
urejena načela finančnega poslovanja in odgovornost poslovodstva, članov nadzornega sveta, pa tudi
družbenikov, če niso pravočasno začeti postopki stečaja oz. prisilne poravnave. S tem zakonom se ureja tudi
postopek izbrisa družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti, če ne izpolnjujejo pogojev za poslovanje.
Saniranje gospodarskih subjektov in preventivni ukrepi, da se preprečijo stečaji, se praviloma opredeljujejo kot
397
Postopek izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije ureja ZFPPod v določbah od 23. do
35. člena ZFPPod.
398
Gre za posebno obliko spregleda pravne osebnosti, ki odstopa od načel, ki jih poznamo pri pravni osebnosti,
urejenih v 8. členu ZGD-1. Spregled pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1 temelji na zlorabi družbe s strani
družbenikov. Tukaj pa gre za kaznovanje družbenikov, ker so opustili dolžnost pravočasnega ukrepanja, da bi
preprečili začetek postopka izbrisa družb po uradni dolžnosti.
insolvenčni postopki, ki so namenjeni temu, da se skozi različne oblike reorganizacij in postopkov gospodarski
subjekt s težavami reorganizira tako, da lahko ponovno normalno poslovno zaživi. Med insolvenčne postopke bi
lahko šteli ureditev finančnega poslovanja po ZFPPod, ki določa postopke, v katerih se odpravljajo vzroki
nelikvidnosti oz. prezadolženosti in kapitalske neustreznosti in s tem prepreči nastop stečaja. Kot insolvenčne
institucije bi lahko šteli tudi prisilno poravnavo s finančno reorganizacijo, ki jo ureja ZPPSL.
2. Načela in ukrepi finančnega poslovanja

Temeljno izhodišče insolvenčnih postopkov je ukrepanje organov družbe pri odpravi pojavov podjetniške krize
na podlagi predhodno pripravljenega sanacijskega programa. Z namenom preventivnega preprečevanja
podjetniške krize in nastopa stečaja je zakonodajalec v ZFPPod določil:
1. načela finančnega poslovanja;
2. odgovornost družbe oz. gospodarskega subjekta za kapitalsko neustreznost;
3. postopek ukrepanja uprave oz. nadzornega sveta, če družba ne razpolaga z ustreznim kapitalom;
4. postopek za odpravo finančne nelikvidnosti in prezadolženosti;
5. izbris družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti, če ne poslujejo v skladu z zakonom in
6. sankcije v obliki premoženjske odgovornosti članov uprave in članov nadzornega sveta ter družbenikov
za opustitev ukrepov, ki jih določa ta zakon.
Finančno poslovanje je zagotavljanje finančnih sredstev, upravljanje finančnih sredstev in njihovih virov ter
razporejanje virov finančnih sredstev za zagotavljanje možnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti. ZFPPod
se nanaša na vse gospodarske subjekte. Za gospodarske subjekte zakon uporablja generičen pojem podjetja.
Zakon se ne uporablja za banke, zavarovalnice, borznoposredniške družbe in družbe za upravljanje, ker so ta
vprašanja pri teh subjektih urejena s posebnimi predpisi, uporablja pa se za javne zavode glede odprave
nelikvidnosti in prezadolženosti.
2.1. Zagotavljanje skrbnega finančnega poslovanja

Zakon določa, da morajo podjetja poslovati tako, da lahko v vsakem trenutku pravočasno izpolnjujejo zapadle
obveznosti oz. da so likvidna in da so trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti. Dolžnost podjetja se nanaša
na poslovodstvo, da pri svojem finančnem poslovanju deluje v skladu z določbami ZFPPod, poslovnofinančnimi
načeli in pravili poslovnofinančne stroke. Finančna opravila podjetja naj bi temeljila na načelih finančnega
poslovanja, ki omogočajo, da se s finančnimi sredstvi doseže kar najugodnejši vpliv na poslovni rezultat oz. da je
uporaba finančnih sredstev najučinkovitejša. Pri tem veljajo temeljna gospodarska načela, ki se med seboj
povezujejo, kot so:
1. načelo rentabilnosti terja, da se finančna sredstva vlagajo v tiste posle, ki dosežejo največjo stopnjo
donosa. Ta stopnja se praviloma izraža v denarni enoti kot razmerje čistih prejemkov nasproti
vloženemu znesku finančnih sredstev;
2. načelo zanesljivosti narekuje, da se finančna sredstva vlagajo v tiste posle, za katere obstaja zadovoljiva
stopnja zanesljivosti, predvsem pa je zanesljivost izkazana z gotovostjo pravočasne vrnitve sredstev v
denarno obliko;
3. načelo likvidnosti pomeni, da je podjetje v vsakem trenutku sposobno pravočasno izpolnjevati zapadle
obveznosti. Načelo likvidnosti zahteva, da so v podjetju v vsakem trenutku (na določen dan) na voljo
denarna sredstva v višini zneska zapadlih plačilnih obveznosti, ob primernem presežku denarnih
sredstev v znesku varnostne rezerve plačilne sposobnosti;
4. načelo solventnosti zahteva, da podjetje trajno razpolaga z denarnimi in nedenarnimi sredstvi za
izpolnjevanje svojih obveznosti (5. člen ZFPPod). 399 Pri solventnem poslovanju je bistveno, da je
podjetje trajno sposobno izpolnjevati svoje obveznosti (načelo solventnega poslovanja) 400;
5. načelo kapitalske ustreznosti družbe je podano, če podjetje razpolaga z ustreznim kapitalom, glede na
399
V literaturi se solventnost praviloma loči na dejansko in tehnično. Dejanska solventnost se obravnava kot
sposobnost podjetja, da v primeru likvidacije poravna svoje obveznosti tako, da svoja sredstva in premoženje
preoblikuje v denar, potreben za plačilo vseh obveznosti. Tehnična solventnost pa se obravnava kot sposobnost
podjetja, da razpolaga s potrebnimi likvidnimi sredstvi za kritje dospelih obveznosti ob roku njihove zapadlosti.
Tehnično solventnost lahko v luči ZFPPod obravnavamo kot likvidnost. Likvidnost se ugotavlja z analizo
razmerja denarnih prejemkov in dospelih plačilnih obveznosti. Omenjena analiza je lahko dnevna ali periodična.
Periodično likvidnost je treba analizirati na podlagi trenutnih denarnih sredstev, ne pa sumarno, da bi se lahko
izognili kompenziranju dnevnih presežkov denarnih sredstev z neplačanimi plačilnimi obveznostmi v drugih
dneh oz. kompenziranju nelikvidnosti in čezmerne likvidnosti.
400
Insolventno ali prezadolženo podjetje pomeni, da je trajno nesposobno plačevati zapadle obveznosti. Vendar
je tudi prezadolženo podjetje lahko likvidno, če mu terjatve dospevajo (in so plačane) pred zapadlostjo plačil,
vendar bo takšno stanje praviloma v doglednem času pripeljalo do nelikvidnosti in do prezadolženosti, ki bo
razlog za stečaj.
obseg in vrste poslov, ki jih opravlja v okviru svoje dejavnosti, ter glede tveganja, ki mu je
izpostavljeno pri opravljanju svojih poslov (6. člen ZFPPod). Kapitalska ustreznost je odvisna od
obsega in vrste poslov, ki jih opravlja družba, osnovni kapital pa je določen za posamezne oblike družb
praviloma v enaki višini;
6. načelo obvladovanja tveganja pomeni sposobnost poslovodstva podjetja, da redno spremlja tveganja, ki
jim je izpostavljeno pri svojem poslovanju, in da je sposobno sprejeti in izvajati ukrepe, s katerimi
lahko obvladuje likvidnostna tveganja in tveganja v zvezi z neizpolnitvijo nasprotne stranke, obrestna,
valutna in tržna tveganja ter tveganja izpostavljenosti do posamezne osebe ali skupne oseb (9. člen
ZFPPod).
2.2. Ukrepi ob nastopu nelikvidnosti, prezadolženosti in kapitalske neustreznosti

Ob nastopu nelikvidnosti mora poslovodstvo takoj sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti in o tem obvestiti
nadzorni svet. Če uprava ne sprejme teh ukrepov ali pa ti ukrepi niso učinkoviti, mora v dveh mesecih od
nastopa nelikvidnosti prisojnemu sodišču predlagati začetek stečajnega postopka oz. postopka prisilne
poravnave. Če poslovodstvo ugotovi, da je nastopila prezadolženost, mora družba najkasneje v dveh mesecih
predlagati stečaj oz. postopek prisilne poravnave (tretji odstavek 13. člena ZFPPod).
Izjemoma se lahko odloži vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave oz. stečaja, če poslovodstvo
s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oceni, da so možnosti, da bi podjetje z ustreznimi ukrepi zagotavljanja
kapitalske ustreznosti lahko odpravilo vzroke prezadolženosti. V tem primeru mora poslovodstvo pripraviti
poročilo o zagotavljanju kapitalske ustreznosti in ga z mnenjem nadzornega sveta predložiti skupščini.
Skupščina se mora sestati najkasneje do konca izteka dveh mesecev od dneva nastopa prezadolženosti.
Skupščina mora odločati o povečanju osnovnega kapitala z izdajo novih delnic oz. osnovnih vložkov ali pa s
konverzijo terjatev povečati osnovni kapital družbe. Če skupščina zavrne predlog ukrepov za zagotovitev
kapitalske ustreznosti, mora uprava naslednji dan po končanju skupščine predlagati začetek stečajnega postopka
oz. postopek prisilne poravnave.
Ugotavljanje kapitalske ustreznosti se opravlja pri kapitalskih družbah. Zakon konkretizira nastanek kapitalske
neustreznosti z domnevo, da se šteje, da je nastopila kapitalska neustreznost, če je izguba tekočega leta skupaj s
prenesenimi izgubami iz preteklih let dosegla polovico osnovnega kapitala družbe (drugi odstavek 10. člena
ZFPPod). Ob dejstvu, da je nastopila kapitalska neustreznost, mora poslovodstvo:
1. analizirati vzroke za nastop kapitalske neustreznosti,
2. najkasneje v dveh mesecih izdelati načrt ukrepov, potrebnih za zagotovitev kapitalske ustreznosti;
3. ugotovitve in ukrepe mora uprava v obliki poročila o zagotavljanju kapitalske ustreznosti predložiti
nadzornemu svetu;
4. začeti izvajati predvidene ukrepe za odpravo kapitalske ustreznosti, ki so v pristojnosti uprave;
5. začeti izvajati druge ukrepe v skladu s sklepom nadzornega sveta oz. skupščine;
6. k poročilu o zagotavljanju kapitalske ustreznosti mora nadzorni svet izdelati mnenje in dati oceno o
predvideni uspešnosti omenjenih ukrepov;
7. sklicati skupščino, da sprejme ukrepe, opredeljene v poročilu;
8. uprava je zavezana omenjeno poročilo skupaj z mnenjem nadzornega sveta posredovati skupščini.
Če skupščina zavrne povečanje osnovnega kapitala, mora poslovodstvo naslednji dan vložiti predlog za stečaj
ali prisilno poravnavo.
2.3. Enako obravnavanje upnikov (omejitev plačil)

Zaradi zagotavljanja dolžnosti enakega obravnavanja upnikov mora poslovodstvo ustaviti oz. omejiti plačila
zapadlih terjatev po nastanku nelikvidnosti oz. prezadolženosti. Uprava sem po nastanku nelikvidnosti opravljati
tista plačila, ki so po presoji skrbnega in vestnega gospodarstvenika nujna za tekoče poslovanje podjetij. Zakon
pri tem konkretizira, katera plačila so dovoljena (15. člen ZFPPod). Tako je dovoljeno plačati:
1. zajamčene plače zaposlenih,
2. tekoče stroške poslovanja, kot so stroški elektrike, vode ipd.,
3. tekoče dobave blaga, potrebnega za tekočo proizvodnjo,
4. davke od prometa blaga oz. storitev, ki jih je opravil prek svojega poslovanja.
2.4. Odgovornost članov uprave in nadzornega sveta oz. družbenikov v primeru nepravočasnega stečaja ali
prisilne poravnave
Odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta ter družbenikov nastopi le, če je začet postopek stečaja
pri podjetju v dveh letih potem, ko je nastopila nelikvidnost prezadolženost ali kapitalska neustreznost pa njihovi
vzroki niso bili opravljeni pred začetkom stečaja. Člani poslovodstva odgovarjajo za škodo upnikom, če niso:
1. ob nastopu nelikvidnosti:
a) sprejeli ukrepov za zagotovitev likvidnosti,

b) obvestiti nadzorni svet in zagotoviti likvidnost v dveh mesecih ali predlagati začetke
stečajnega postopka ali postopek prisilne poravnave 401,
2. ob nastopu prezadolženosti:
a) ocenili, ali so podane možnosti, da bi podjetje z ustreznimi ukrepi zagotavljanja kapitalske
ustreznosti odpravilo vzroke prezadolženosti402;
b) oceniti, ali je z ustreznimi metodami finančne reorganizacije v okviru prisilne poravnave
mogoče odpraviti vzroke prezadolženosti podjetja;
c) vložili predlog za začetek postopka stečaja oz. prisilne poravnave v dveh mesecih po nastopu
prezadolženosti, če je skupščina zavrnila sprejem ukrepov za zagotovitev kapitalske
ustreznosti;
3. ob nastopu kapitalske neustreznosti v zadnjih dveh letih pred začetkom stečaja:
a) ugotovili pri izdelavi letne oz. vmesne bilance, da družba ne razpolaga z ustreznim kapitalom;
b) analizirali vzrokov kapitalske neustreznosti;
c) izdelali poročila o ukrepih za odpravo kapitalske neustreznosti;
d) začeli izvajati ukrepe iz poročila o ukrepih za odpravo kapitalske neustreznosti, ki so v njeni
pristojnosti;
e) predložili poročilo o ukrepih nadzornemu svetu;
f) sklicali skupščino in ji predlagali sprejem ustreznih ukrepov iz poročila o ukrepih za odpravo
kapitalske neustreznosti;
g) priložili poročilo o ukrepih z mnenjem nadzornega sveta gradivu za sklic skupščine;
h) predlagali začetek stečajnega postopka oz. postopka prisilne poravnave, če je skupščina
zavrnila predlog ukrepov za odpravo kapitalske neustreznosti.
Poslovodstvo odgovarja upnikom tudi, če je kršilo dolžnosti enakega obravnavanja upnikov in v času
nelikvidnosti ter prezadolženosti ni omejilo izplačila obveznosti v skladu s tem zakonom. Zakon (ZFPPod)
določa omejeno odgovornost članov poslovodstva. Tako mora posamezni član poslovodstva vplačati v stečajno
maso 15 mio SIT pri velikih kapitalskih družbah, do 10 mio pri srednjih in do 5 mio pri preostalih družbah.
Člani poslovodstva ne odgovarjajo za škodo, če jim uspe dokazati, da škoda ni nastala zaradi ravnanja članov
poslovodstva, temveč zaradi drugih vzrokov, ki jih uprava ni mogla preprečiti niti se izogniti njihovim
škodljivim posledicam. Člani poslovodstva odgovarjajo solidarno. Breme dokazovanja razbremenilnih razlogov
je na poslovodstvu.
2.5. Odgovornost članov nadzornega sveta

V primeru stečaja podjetja odgovarjajo tudi člani nadzornega sveta, če je nadzorni svet oblikovan v družbi (20.
člen ZFPPod). Člani nadzornega sveta so odgovorni, če so opustili ali kršili svoje dolžnosti skrbnega ravnanja po
ZGD-1 oz. dolžnosti, ki jim jih nalaga ZFPPod. Odgovornost članov nadzornega sveta je podana, če gre za
kršitev dolžnih ravnanj ob nastopu kapitalske neustreznosti, kot tudi ob nastopu nelikvidnosti oz.
prezadolženosti. Člani nadzornega sveta odgovarjajo tudi omejeno v enaki višini, kot to velja za člane
poslovodstva (21. člen ZFPPod).
2.6. Odgovornost družbenikov

Družbeniki ne odgovarjajo za škodljive posledice stečaja upnikom, če je stečaj pravočasno začet kot posledica
nelikvidnosti ali prezadolženosti. Odgovornost družbenikov je podana samo, če je začet stečaj zaradi kapitalske
neustreznosti in če so glasovali proti sprejemu ukrepov iz poročila o zagotavljanju kapitalske ustreznosti, ki jim
je predložilo poslovodstvo s pozitivnim mnenjem nadzornega sveta (drugi odstavek 2. člena ZFPPod).
Odgovorni so tisti družbeniki, ki so glasovali proti. Družbeniki, ki so glasovali za ukrepe, predložene s strani
uprave, so oproščeni odgovornosti za škodo. Pogoj za odškodninsko odgovornost je, da so družbeniki vsaj enkrat
v dveh letih pred začetkom stečaja zavrnili predlog ukrepov za zagotavljanje kapitalske ustreznosti. Če so
401
Uprava mora oceniti obe variantni možnosti, kajti ob ugotovitvi, da so možnosti za odpravo prezadolženosti z
ukrepi za zagotavljanje kapitalske ustreznosti, skupščina takšne ukrepe zavrne, zato mora uprava izbirati med
postopkom stečaja ali postopkom prisilne poravnave. Uprava mora v primeru zavrnitve njenega predloga na
skupščini odločiti, ali bo naslednji dan vložila predlog za začetek stečajnega postopka ali prisilne poravnave. Če
ugotovi, da obstaja možnost finančne reorganizacije, bo vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave.
Z vidika odškodninske odgovornosti člani uprave odgovarjajo upnikom za škodo, ker uprava ni predlagala oz. ni
pravočasno predlagala začetka stečaja oz. prisilne poravnave, to je v dveh mesecih po nastanku nelikvidnosti oz.
prezadolženosti.
402
Če je uprava s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika ocenila, da so možnosti, da bi podjetje z ustreznimi
ukrepi zagotavljanja kapitalske ustreznosti lahko odpravilo vzroke prezadolženosti, mora ravnati kot pod točko a.
družbeniki glasovali za ukrepe, ukrepi pa niso zadoščali za rešitev družbe pred stečajem, družbeniki ne
odgovarjajo za nastalo škodo. Družbeniki odgovarjajo solidarno za škodo, s tem da je eskulpiran tisti družbenik,
ki je glasoval za sklep, četudi sklep ni bil sprejet.403
V nasprotju s člani uprave in člani nadzornega sveta, ki odgovarjajo za škodo do omenjene višine (21. člen
ZFPPod), pa družbeniki neomejeno odgovarjajo za celotno škodo, ki so jo pretrpeli upniki; razlika med
vrednostjo stečajne mase in višino upniških terjatev. Družbeniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.
2.7. Postopek uveljavljanja odškodnine

Za uveljavljanje odškodnine po tem zakonu je upravičen stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega
dolžnika v stečaju. Zahtevek za plačilo odškodnine stečajni upravitelj uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo
pravico do poplačila iz stečajne mase. Odškodnina, ki jo plačajo člani poslovodstva, nadzornega sveta in
družbeniki, se steka v stečajno maso, s tem da člani uprave in člani nadzornega sveta vplačujejo omejeno
odškodnino, družbeniki pa neomejeno preostali del celotne odškodnine. Če bi iz kakršnihkoli razlogov stečajni
upravitelj opustil omenjeno zakonsko dolžnost, da uveljavlja plačilo odškodnine, lahko to stori tudi posamezni
upnik ali več upnikov skupaj, vendar ne v svojem imenu in za svoj račun, temveč za račun vseh upnikov, ki
imajo pravico do poplačila iz stečajne mase.
3. Prisilna poravnava
Prisilna poravnava je poseben sodni postopek, ki na predlog prezadolženega dolžnika začne in poteka pred
sodiščem, da se odpravi nelikvidnost oz. prezadolženost dolžnika, zaradi katerih preti nevarnost začetka
stečajnega postopka, ki se uvede, če je stečajni dolžnik dalj časa plačilno nesposoben ali prezadolžen.
Prezadolženost (insolventnost) dolžnika naj bi bila odpravljena z odložitvijo oz. zmanjšanjem dolgov dolžnika in
z njegovo reorganizacijo, ki naj mu zagotovi normalno gospodarno poslovanje.
3.1. Organi v postopku prisilne poravnave

Postopek prisilne poravnave vodi senat treh sodnikov (poravnalni senat), ki lahko določi tudi upravitelja prisilne
poravnave, če gre za obsežnejši postopek saniranja dolžnika. Upravitelj prisilne poravnave deluje operativno v
postopku, zlasti pa preskuša stanje in poslovanje dolžnika ter ugotavlja število upnikov in dolžnikovih
dolžnikov, verodostojnost prijavljenih terjatev ipd. V postopku prisilne poravnave imajo posebno vlogo upniki,
ki oblikujejo upniški odbor, v katerem so upniki, ki imajo nasproti dolžniku najvišje terjatve. Upniški odbor ima
najmanj pet članov oz. če je število večje, mora biti vedno liho število članov. Naloga upniškega odbora je, da
pregleda poslovanje in finančno stanje dolžnika, sodeluje pri oblikovanju načrta finančne reorganizacije,
predlaga postavitev ali odstavitev upravitelja prisilne poravnave ter predlaga poravnalnemu senatu ukrepe v
zvezi z varstvom upnikov v postopku (22. člen ZFPPod).
3.2. Uvedba postopka prisilne poravnave

Pri prisilni poravnavi ločimo uvedbo in začetek postopka prisilne poravnave. Enako velja tudi pri stečaju.
Uvedba postopka se začne z vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Uvedba je torej vezana
za dejanje dolžnika, ki se opravi v obliki vložitve predloga sodišču, da začne postopek prisilne poravnave (23.
člen ZPPSL). Prejem sklepa o začetku prisilne poravnave pomeni začetek določenega procesnega dejanja
sodišča. Že sama vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave ima posebne neposredne
materialnopravne posledice za dolžnika; dolžnik ne sme do začetka postopka prisilne poravnave odtujiti in
obremeniti svojega premoženja, do konca postopka prisilne poravnave ni mogoče začeti stečaja (drugi odstavek
5. člena ZPPSL). Predlog za začetek postopka mora vsebovati vse identifikacijske označbe dolžnika in dejstva,
na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da so podani pogoji za začetek prisilne poravnave. Predlogu pa je treba
predložiti še dokumentacijo, iz katere je razvidno ekonomsko-finančno stanje dolžnika ter seznam upnikov in
dolžnikovih dolžnikov s podrobnejšimi podatki (24. člen ZPPSL).
Dolžnik je dolžan predložiti sodišču poročilo o dolžnikovem finančnem stanju, zadnjo bilanco stanja in druge
računovodske izkaze. Prav tako mora predložiti dokumentacijo, s katero se izkazuje, da so podani pogoji za
začetek postopka, seznam upnikov in dolžnikov in dolžnikovih dolžnikov z navedbo njihovih firm in sedežev ter
pravnih temeljev in višine njihovih dospelih ali nedospelih terjatev. Če ima dolžnik tudi ločitvene oz. izločitvene
upnike, se morajo le-ti posebej evidentirati. Predlogu se lahko priloži tudi izjava o poroštvu, če bo prisilna
poravnava potrjena (25. člen ZPPSL).
Če predlog ni popoln, mora sodišče dati dolžniku dodatni rok, ki pa ne sme biti krajši od osmih dni, da predlog
dopolni oz. ga popravi. Po preteku omenjenega roka, če dolžnik ne ravna v skladu s sklepom sodišča o odpravi
napak, predsednik poravnalnega senata predlog zavrže.
403
Družbeniki, ki so se vzdržali glasovanja oz. ki se niso udeležili skupščine, niso odgovorni, ker niso glasovali
proti sklepu predloženih ukrepov.
3.3. Začetek postopka prisilne poravnave

Začetek postopka prisilne poravnave pomeni odločitev sodišča o predlogu dolžnika, da začne postopek prisilne
poravnave.
O predlogu za začetek postopka prisilne poravnave odloča poravnalni senat s sklepom o začetku postopka
prisilne poravnave, s katerim predlagatelju tudi naloži, da položi predujem za stroške postopka in določi rok za
to. Ta rok ne sme biti krajši od osmih dni. Če dolžnik predujma ne plača, se postopek prisilne poravnave ustavi.
O sklepu o začetku postopka se predlagatelj obvesti z vročitvijo sklepa, upniki pa z oklicem na oglasni deski in z
objavo v uradnem listu. Oklic mora biti nabit na oglasno desko istega dne, ko je bil izdan sklep o začetku
postopka.
Oklic o začetku postopka prisilne poravnave vsebuje podobne podatke kot sam predlog za začetek postopka
prisilne poravnave, pri čemer sodišče posebej pozove vse upnike, katerih terjatve so nastale do dneva nabitja
oklica o začetku postopka prisilne poravnave na oglasno desko, naj sodišču z obrazloženo vlogo v dveh izvodih
in s priloženimi dokazili v 30 dneh po objavi oklica v uradnem listu prijavijo svoje terjatve (4. točka 29. člena
ZPPSL). V oklicu se upniki tudi opozorijo, da lahko zoper terjatev drugih upnikov z obrazloženo pisno vlogo
ugovarjajo v 30 dneh po izteku roka, ki je bil določen v oklicu za vložitev prijave terjatve. Če je določen
upravitelj prisilne poravnave, se v oklicu tudi objavi njegovo ime. Oklic obvezno vsebuje obvestilo in podatke o
članih upniškega odbora in dan, ko je bil oklic nabit na oglasno desko sodišča.
3.4. Materialnopravne posledice začetka postopka prisilne poravnave

Z dnem, ko je oklic o začetku postopka nabit na oglasno desko sodišča, nastopijo pravne posledice začetka
postopka prisilne poravnave, ki vplivajo na obstoj in vsebino pravnih razmerij med dolžnikom in upniki. Namen
nastanka omenjenih posledic je olajšati položaj dolžnika in izenačiti pravni položaj vseh upnikov na dan začetka
postopka.
Materialnopravne posledice začetka postopka prisilne poravnave:
a) proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilu, niti izvršbe v zavarovanje terjatev (prvi
odstavek 36. člena ZPPSL);
b) izvršbe, ki tečejo proti dolžniku, se prekinejo (drugi odstavek 36. člena ZPPSL). Omenjene
omejitve ne veljajo za izločitven in ločitvene upnike, ki so pridobili pravico določenega
poplačila z izvršbo zaradi poplačila ali zavarovanja prej kot v zadnjih dveh mesecih pred
začetkom postopka prisilne poravnave, ter za upnike, katerih terjatve se poravnajo kot stroški
stečajnega postopka v skladu z drugim odstavkom 162. člena ZPPSL;
c) nedospele denarne in nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku se z dnem z dnem postopka
prisilne poravnave štejejo za dospele (prvi odstavek 37. člena ZPPSL);
d) denarne in nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku, kateri predmet so občasne dajatve, se
spremenijo v enkratne denarne terjatve (tretji odstavek 37. člena ZPPSL);
e) terjatve upnikov v tuji valuti se spremenijo v terjatve v domači valuti po srednjem tečaju Banke
Slovenije na dan začetka postopka prisilne poravnave (četrti odstavek 37. člena ZPPSL);
f) nezapadle denarne terjatve, ki se ne obrestujejo, se zmanjšajo (diskontirajo) za indeks cen
življenjskih potrebščin v času začetka postopka prisilne poravnave do dneva, ko bi terjatev
zapadla;
g) na dan, ko se je začel postopek prisilne poravnave, se terjatve upnikov, ki jih je bilo mogoče
takrat pobotati, pobotajo z dolžnikovimi nasprotnimi terjatvami po samem zakonu. Pobotajo
se tudi terjatve, ki na dan začetka postopka prisilne poravnave niso dospele, ter terjatve, ki se
ne glasijo na denarni znesek (39. člen ZPPSL);
h) dolžnik lahko predlaga poravnalnemu senatu, da mu dovoli odstopiti od pogodbe pri
obojestranskih odplačnih pogodbah, če do začetka postopka prisilne poravnave ni nobena
stranka v celoti izpolnila svojih obveznosti (prvi odstavek 40. člena ZPPSL);
i) z namenom, da se ugotovijo terjatve upnikov, so upniki zavezani v 30 dneh po objavi oklica o
začetku postopka prisilne poravnave v uradnem listu sporočiti svoje terjatve sodišču. S
pravočasno prijavo svoje terjatve si zagotovijo glasovalno pravico. Upniki, ki prijavijo terjatve
po omenjenem roku, zgolj ne morejo glasovati o prisilni poravnavi, ne vpliva pa to na sam
obstoj terjatve.404
j) terjatve lahko prijavijo tudi tisti upniki, katerih terjatve so nastale po začetku postopka prisilne
poravnave, če so terjatve nastale na podlagi pravnih poslov, potrebnih, da je dolžnik med
postopkom prisilne poravnave nadaljeval proizvodnjo oz. poslovanje, in če so se ti upniki s
posebno pogodbo, sklenjeno z dolžnikom, zavezali te terjatve zamenjati za delnice oz. deleže
pod pogojem, da bo prisilna poravnava potrjena (peti odstavek 45. člena ZPPSL).
404
Prijava terjatev se sestavi podobno kot tožba, kar pomeni, da je treba identificirati dolžnika in upnika, navesti
pravno podlago terjatve in njeno višino (glavnico in obresti).
3.5. Načrt finančne reorganizacije

Bistvena sestavina prisilne poravnave je dolžnost dolžnika, da v okviru reševanja težav prezadolženosti predloži
načrt predlogov za izvedbo drugih ukrepov za odpravo insolventnosti (načrt finančne reorganizacije). Po zakonu
lahko dolžnik že v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave predloži načrt finančne reorganizacije, mora
pa ga predložiti v treh mesecih od dneva vložitve predloga (prvi odstavek 46. člena ZPPSL). Če dolžnik v teh
rokih ne predloži načrta finančne reorganizacije, se postopke prisilne poravnave ustavi (drugi odstavek 46. člena
ZPPSL). Finančna reorganizacija je posebna metoda, ki poteka v postopku prisilne poravnave z namenom, da
se ne samo zniža ali odloži plačilo dolgov, temveč tudi, da se dolžnik dogovori z upniki na pogajanjih o drugih
ukrepih, ki naj bi jih dolžnik izpeljal skupaj z upniki in z njihovo pomočjo in ki bi pripeljal do odprave
insolventnosti. Če prisilna poravnava poteka po postopku oz. metodi finančne reorganizacije, imajo upniki
poseben pomeni in vlogo, saj le oni dokončno odločajo o tem, kako naj bi bil dolžnik saniran. Cilj finančne
reorganizacije je ohranitev dolžnika kot celote v njegovi podjetniški funkciji.
Če se torej dolžnik odloči, da bo upnikom predlagal zmanjšanje in odložitev plačila obveznosti, mora upnikom
predlagati tudi konkretne ukrepe, ki naj bi odpravili vzroke insolventnosti. Dolžnik pa mora upnikom ponuditi
znižano plačilo oz. odložitev plačil terjatev najmanj v naslednjih znižanih deležih oz. rokih:
♥ 20% poplačilo, če rok za izplačilo ni daljši od 1 leta;
♥ 40% poplačilo, če rok za izplačilo ni daljši od 2 let;
♥ 100% poplačilo z odložitvijo za največ pet let (drugi odstavek 48. člena ZPPSL).
Poleg omenjenega znižanja lahko dolžnik ponudi tudi znižanje obrestnih mer za čas od dneva začetka postopka
naprej (tretji odstavek 48. člena ZPPSL). Če je prisilna poravnava sklenjena v postopku stečaja, se ne uporabljajo
določila o minimalnem odstavku, pa tudi ne o rokih plačila. Dolžnik mora ponuditi plačilo dolgov izključno v
denarju, razen če se posamezni upnik izrecno pisno strinja z drugačnim izplačilom. Dolžnik v okviru finančne
reorganizacije lahko ponudi upnikom, da po sklenjeni prisilni poravnavi zamenjajo svoje terjatve za delnice oz.
poslovne deleže dolžnika.405 Če dolžniku uspe z zadostnim številom upnikov doseči sporazum pred sklenitvijo
prisilne poravnave o konverziji terjatev, lahko upniki konvertirajo svojo terjatev delno ali v celoti (debt to equity
swap).406 Zamenjava terjatve za delnice oz. poslovne deleže se lahko izvede na več načinov. 407
Zakon posebej varuje upnike terjatev, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, če ne konvertirajo
svojih terjatev v deleže oz. delnice. Tem upnikom se njihove terjatve poplačajo kot stroški stečajnega postopka
(tretji odstavek 160. člena ZPPSL).
3.6. Sklenitev in potrditev prisilne poravnave

Po preteku roka za prijavo terjatev lahko upravitelj prisilne poravnave, dolžnik in drugi upniki vložijo ugovor
zoper terjatve drugih upnikov. Rok za ugovor je 30 dni po preteku roka za prijavo terjatev. Bistvo prisilne
poravnave je zmanjšanje ali odlog plačila, kar pomeni, da so s sklenitvijo prisilne poravnave prizadeti upniki.
Zato zakon daje pravico upnikom, da odločajo o prisilni poravnavi z glasovanjem. Glasovanje poteka na naroku,
ki ga skliče poravnalni senat. Za prisilno poravnavo mora glasovati več kot 60% vseh terjatev upnikov, ki imajo
glasovalno pravico. Pri glasovanju se upošteva glavnica z obračunanimi zamudnimi oz. pogodbenimi obrestmi
do dneva začetka postopka prisilne poravnave. Ker je namen prisilne poravnave preprečitev začetka stečaja in
ohranitev dejavnosti dolžnika, imajo tisti upniki, ki so prispevali ali so pripravljeni pomagati dolžniku, da se repi
insolventnosti, močnejšo pravico pri glasovanju.
Terjatve upnikov, ki so bile zavarovane z ločitvenimi pravicami, pa so se ti s pisno izjavo tej pravici odpovedali,
pomnožijo s faktorjem 2,0. Terjatve upnikov, ki so pristali, da bodo, če bo prisilna poravnava potrjena, svoje
terjatve zamenjali za prednostne delnice oz. deleže, se prav tako pomnožijo s faktorjem 2,0. Terjatve upnikov, ki
so pristali, da bodo, če bo prisilna poravnava potrjena, svoje terjatve zamenjali za navadne delnice, se pomnožijo
s faktorjem 2,5. Terjatve upnikov, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, pa so pristali, da jih
bodo, če bo prisilna poravnava potrjena, zamenjali za delnice oz. deleže, se pomnožijo s faktorjem 8,0. Delničarji
oz. lastniki poslovnih deležev nimajo pravice glasovati, razen če pooblaščeni revizor ugotovi, da je osnovni
405
Konverzija terjatev v deleže ne more biti predmet prisilne poravnave, kajti to je mogoče skleniti le v obliki
znižanja in/ali odloča plačila denarnih terjatev.
406
To je konverzija pred sklenitvijo prisilne poravnave, vendar z odložnim pogojem, če bo prisilna poravnava
sklenjena. Konvertirati je mogoče celotno terjatev, ali pa del terjatve na podlagi bodoče poravnave.
407
Pri opredelitvi narave konverzije terjatev v deleže je treba razlikovati dve situaciji: dolžnik lahko konvertira
terjatev upnika v deleže drugih pravnih oseb, ki jih ima dolžnik med svojim premoženjem. Če takih delnic ni, bo
moral dolžnik izdati nove delnice oz. oblikovati nove osnovne vložke, ki se bodo kot poslovni deleži konvertirali
v terjatev upnika (debt to future equity swab).
kapital dolžnika, ugotovljen z bilanco stanja, večji kot nič. V tem primeru lahko imetniki poslovnih deležev oz.
delničarji glasujejo o prisilni poravnavi, vendar se njihove terjatve najprej ugotovijo na podlagi sorazmernega
deleža v osnovnem kapitalu, ugotovljenem s takšno bilanco, in nato pomnožijo s faktorjem 0,5.
Če so upniki na naroku glasovali za sklenitev prisilne poravnave, poravnalni senat potrdi prisilno poravnavo s
sklepom o potrditvi. V sklepu bodo zlasti razvrščeni upniki v posamezne razrede ter določen način poplačila
terjatev iz posameznih razredov. Sklep vsebuje tudi seznam upnikov, katerim terjatve niso bile prerekane, z
navedbo ugotovljenih in zmanjšanjih zneskov terjatev in odloženih rokov za njihovo plačilo. Potrjena prisilna
poravnava ima pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, ter proti upnikom, ki so se
postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane (tretji odstavek 59. člena ZPPSL). Potrjena prisilna
poravnav pa nima pravnega učinka ne terjatve upnikov proti porokom, solidarnim dolžnikom in regresnim
zavezancem, kar pomeni, da le-ti odgovarjajo v celoti za obveznosti nasproti upnikom. Sklep o potrditvi prisilne
poravnave ima za vse upnike, katerih terjatev so bile ugotovljene, moč izvršilnega naslova (prvi odstavek 61.
člena ZPPSL).
V primeru potrjene prisilne poravnave lahko upravitelj v prisilni poravnavi s 30- dnevnim odpovednim rokom
odpove pogodbe o zaposlitvi največ takšnemu številu delavce, kot je določeno v programu o prenehanju
delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije. Delavci imajo pravico do odpravnine po ZDR (106. in 107.
člen ZDR).
3.7. Razveljavitev prisilne poravnave

Potrjeno prisilno poravnavo je mogoče razveljaviti iz dveh razlogov:
1. vsak upnik, čigar terjatve so bile zmanjšane zaradi potrjene prisilne poravnave, lahko v 6 mesecih po
poteku roka za izvršitev potrjene prisilne poravnave zahteva od poravnalnega senata, naj potrjeno
prisilno poravnavo razveljavi. Sodišče bo razveljavilo prisilno poravnavo, če ugotovi, da bi dolžnik iz
sovjih sredstev lahko poravnal terjatev upnikov v celoti in da bi bil kljub temu sposoben, da redno
posluje in izpolnjuje obveznosti do upnikov. Če sodišče razveljavi potrjeno prisilno poravnavo, določi
rok, ki ne sme biti daljši od enega leta, v katerem mora dolžnik upniku izplačati neizplačani del terjatev;
2. vsak upnik, čigar terjatev je bila zmanjšana zaradi potrjene prisilne poravnave, lahko v dveh letih po
pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave s tožbo zahteva, naj se potrjena prisilna
poravnava razveljavi, če je bila sprejeta na goljufiv način (prvi odstavek 68. člena ZPPSL).
Potrjena prisilna poravnava mora biti vpisana v sodnem registru.
4. Stečaj
Stečaj (concursus) je z zakonom urejena oblika prenehanja gospodarskih subjektov. Stečajno pravo je sestavni
del sodobne pravne ureditve tržnega gospodarstva, pri čemer se ta pravna veja ukvarja z zakonsko urejenimi
postopki prenehanja gospodarskega subjekta zaradi nesposobnosti sodelovanja v tržni tekmi. Namen omenjene
pravne discipline je preučevanje in sistemiziranje predpisov o stečaju ter iskanje novih rešitev, s katerimi naj bi
se saniral gospodarski subjekt, ki ima finančne težave. V okviru slovenskega sistema gospodarskega prava ureja
stečaj zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). ZPPSL posveča posebno pozornost odpravi
insolventnosti gospodarskega subjekta in preprečevanju stečaja v obliki popolne razprodaje premoženja
stečajnega dolžnika. Oblikovalo se je novo insolvenčno pravo, ki sicer vsebuje tudi stečajne postopke, vendar je
poudarek na različnih oblikah sanacije in prisilne poravnave, z namenom, da stečajni dolžnik ohrani podjetniško
funkcijo organiziranega premoženja. Temeljno načelo insolvenčnih postopkov je, da se prezadolženi gospodarski
subjekt sanira s pomočjo upnikom pod nadzorom sodišča. ZPPSL določa razloge za začetek stečaja in postopek,
ki ga vodi sodišče ob sodelovanju upnikov stečajnega dolžnika.
4.1. Načela stečajnega prava

V okviru dosedanjega stečajnega prava so se uveljavila nekatera načela urejevanja stečajnih postopkov, kot so:
1. načelo subsidiarnosti pomeni, da se stečaj začne in izpelje šele, če pri prezadolženem dolžniku ne
uspejo postopki sanacije stanja s prisilno poravnavo v obliki znižanja in odloga plačila dolga
kombinirano z različnimi metodami finančne reorganizacije. Tega načela ZPPSL izrecno ne določa,
omogoča pa, da lahko dolžnik pred in med začetkom stečajnega postopka predlaga upnikom sklenitev
prisilne poravnave. Če pa je predlog za začetek prisilne poravnave vložen pred začetkom stečajnega
postopka, se ta ne more začeti pred končanjem postopka prisilne poravnave (5. člen);
2. načelo univerzalnosti pomeni, da se v stečajnem postopku oblikuje stečajna masa, v katero sodi vse
dolžnikovo premoženje, ne glede na vrsto in lokacijo. V stečajno maso se vnesejo vse stvari, pravice in
druge premoženjske vrednosti;
3. načelo kritja stroškov pomeni, da se v stečajni postopek izvede le, če dolžnikovo premoženje zadošča
za kritje stroškov stečajnega postopka. Če dolžnik nima niti premoženja, ki bi zadostovalo za kritje
stroškov postopka, se stečajni postopek ne izvede;
4. načelo omejitve dolžnikovih pravic pomeni, da je mogoče že ob uvedbi stečajnega postopka omejiti
dolžnikove pravice razpolaganja s premoženjem. Po začetku stečajnega postopka pa nehajo pravice
organov v družbi oz. pri gospodarskem subjektu in pooblastila zastopnikov ter pooblaščencev, ki
preidejo na stečajnega upravitelja, ki ga imenuje sodišče. Na področju delovnih razmerij pa prenehajo
delovna razmerja po samem zakonu;
5. načelo unovčevanja premoženja omogoča stečajnemu upravitelju, da unovči vse dolžnikovo
premoženje tako, da stvari proda oz. izterja vse terjatve stečajnega dolžnika;
6. načelo sorazmernega poplačila upnikov je temeljno načelo stečajnega postopka, ki varuje upnike pred
neenakomernim poplačilom. Izjema od omenjenega načela so posebne pravice upnikov, ki imajo
lastninsko pravico na stvareh v stečajni masi, ali pa so svoje terjatve posebej pred uvedbo stečaja
zavarovali (izločitveni in ločitveni upniki);
7. načelo atrakcije je utemeljeno v nujnosti racionalnosti in ekonomičnosti stečajnega postopka, pomeni
pa, da je sodišče, ki vodi stečajni postopek, pristojno za vse spore v zvezi s stečajem;
8. načelo pospešitve postopkov pomeni, da naj bi bili stečajni postopki hitri. To načelo ZPPSL uveljavlja v
75. členu, ki daje predsedniku senata posebna pooblastila, in v 174. in 175. členu, ki uveljavljata
sumaren skrajšan postopek stečaja;
9. načelo paritete vseh upnikov pomeni, da je položaj vseh upnikov v stečajnem postopku enak (par
conditio creditorum), kar je zlasti pomembno pri plačilu terjatev upnikov, ker je pasiva večja od
njegove aktive;
10. načelo prioritete določenih terjatev pomeni, da se določeni upniki s posebnimi terjatvami lahko
poplačajo iz stečajne mase pred drugimi terjatvami, kot npr. prioriteta pri poplačilu stroškov stečajnega
postopka;
11. načelo dispozicije omogoča upnikom, da v okviru stečajnega postopka predlagajo in tudi soodločajo o
sklenitvi prisilne poravnave in vlagajo pritožbe zoper odločitve stečajnega upravitelja;
12. načelo oficialnosti pomeni dolžnost organov stečajnega postopka, da opravijo določena dejanja, ki jih
nalaga zakon.
4.2. Stečajni postopek

Celotno ureditev razmerij, ki nastanejo z uvedbo in začetkom stečajnega postopka, ureja ZPPSL z določbami, ki
jih štejemo v materialno stečajno pravo, in z določbami, ki jih štejemo v procesno stečajno pravo (formalno
stečajno pravo). Z materialnimi določbami zakon ureja razmerja med upniki in stečajnim dolžnikom, kakor tudi
razmerja med posameznimi upniki stečajnega dolžnika ob izplačilu njihovih terjatev. Zakon s procesnimi
(formalnimi) določbami določa način poslovanja sodišča in postopek uresničevanja pravic in dolžnosti upnikov
in stečajnega dolžnika. Namen zakonskih določb, ki se nanašajo na stečajni postopek, je uresničevanje vseh
materialnopravnih pravil v stečaju, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti vseh subjektov v stečajnem
postopku.
Stečaj vsebuje pretežni del določb, ki se nanašajo na uresničitev stečajnega postopka, in manjši del določb, ki se
nanašajo na ureditev materialnopravnih razmerij med udeleženci v stečajnem postopku.408 Subjekti so predvsem
stečajni dolžnik, stečajno sodišče, ki vodi stečajni postopek (stečajni senat in stečajni upravitelj), ter upniki.
Upniki so lahko udeleženi kot posamezni nosilci določenih pravic in obveznosti ali kot vsi upniki skupaj oz. prek
upniškega odbora, kot posebnega organa upnikov. Objekt stečajnega prava pa je stečajna masa, ki jo delimo na
maso aktive (vrednost premoženja stečajnega dolžnika) in maso pasive (dolgovi stečajnega dolžnika). Omejitve
stečajnega senata, ki se nanašajo na poslovanje dolžnika, se vpišejo v sodni register. Da bi stečajni senat lahko
ugotovil obstoj razlogov za začetek stečajnega postopka, zakon nalaga vsem družbenikom oz. delničarjem,
članom organov upravljanja dolžnika, direktorjem in drugim delavcem dolžnika, ne glede na to, ali jim je
funkcija oz. delo pri dolžniku prenehalo, da morajo dati predsedniku stečajnega senata vse potrebne podatke in
obvestila ter mu izročiti listine, ki se nanašajo na stečajnega dolžnika (prvi odstavek 96. člena ZPPSL).
4.2.1. Uvedba in začetek stečajnega postopka

Pisni predlog za začetek stečajnega postopka lahko vloži dolžnik, upnik ali osebno odgovorni družbenik pri
osebnih družbah. Upnik mora z verodostojno listino izkazati obstoj dospele terjatve in da dolžnik nima sredstev
za plačilo (tretji odstavek 90. člena ZPPSL). Predlagatelj mora izkazati za verjetno, da je dolžnik plačilno
nesposoben ali prezadolžen (obstoj stečajnega razloga) in dati predujem za kritje stroškov postopka, katerega
višino določi sodišče. Po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka lahko stečajni senat na predlog
upnika, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, z začasno odredbo omeji pravice dolžnikovih pooblaščenih
408
Prenehanje statusa pravne osebe nastopi šele z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni
register.
oseb za opravljanje pravnih poslov, odredi ustavitev izplačil z dolžnikovega računa, razen izplačil izhodiščnih
plač delavcem, ter določi svoje predhodno soglasje za veljavnost odločitev organov dolžnika, ki se nanašajo na
razpolaganje z dolžnikovimi sredstvi (prvi odstavek 95. člena ZPPSL).
Omenjene omejitve poslovanja dolžnika se vpišejo v sodni register in se o tem obvesti tudi organizacija, ki za
dolžnika opravlja posle plačilnega prometa. Zakon pooblašča stečajni senat, da tudi po uradni dolžnosti omeji
poslovanje dolžnika, če ugotovi, da bi lahko bili s poslovanjem dolžnika oškodovani upniki (tretji odstavek 95.
člena ZPPSL).
Začetek stečajnega postopka je povezan z narokom za obravnavo, na katerem stečajni senat ugotavlja, ali so
podani pogoji za začetek stečajnega postopka. 409 Narok skliče predsednik stečajnega senata potem, ko je
ugotovil, da je predlog za začetek stečajnega postopka v skladu z zakonom. Na naroku so prisotni predlagatelj,
dolžnik in po potrebi tudi izvedenci ter priče. Če stečajni senat ugotovi, da so podani razlogi za začetek
stečajnega postopka, izda na naroku, ali pa najpozneje v treh dneh sklep, s katerim se stečajni postopke nad
dolžnikom začne, v nasprotnem primeru pa sklep, s katerim se predlog zavrne. Sklep o začetku stečajnega
postopka izda stečajni senat tudi brez naroka, če dolžnik na poziv sodišča izjavi, da soglaša s predlogom, ali pa v
15 dneh ne izjavi ničesar, kar bi nasprotovalo predlogu za začetek stečajnega postopka (četrti odstavek 97. člena
ZPPSL). Zoper sklep je mogoča pritožba, vendar ta ne zadrži izvršitve sklepa o začetku stečajnega postopka. Če
na naroku stečajni senat ugotovi, da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za kritje stroškov
postopka, izda sklep, s katerim stečajni postopek začne in ga takoj zaključi (prvi odstavek 99. člena ZPPSL).
Sklep, s katerim je stečajni postopek začet in takoj končan, se objavi v Uradnem listu RS.
Posebnost ureditve stečajnega postopka je, da stečajnega postopka ni, če ima dolžnik samo enega upnika (2. člen
ZPPSL).410 Za začetek stečajnega postopka je pomembna zlasti institucija obveščanja upnikov z oklicem. Oklic
se nabije na oglasno desko sodišča in objavi v Uradnem listu RS. Oklic mora biti nabit na oglasno desko tiste
dne, ko je bil izdan sklep o začetku stečajnega postopka. Od dneva nabitja sklepa na oglasni deski sodišča
začnejo teči tudi pravne posledice stečajnega postopka. Oklic o začetku stečajnega postopka navaja razen imena
sodišča še izvleček iz sklepa o začetku stečajnega postopka in poziv upnikom, naj z vlogo v dveh izvodih in
dokazi prijavijo svoje terjatve stečajnemu senatu v dveh mesecih od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega
postopka objavljen v Uradnem listu RS. To je zakonski prekluzivni rok. Obvezna sestavina oklica o začetku
stečajnega postopka je tudi kraj, dan in ura naroka za preskus terjatev in poziv dolžnikom, naj brez odlašanja
poravnajo svoje dolgove.
4.2.2. Pravne posledice začetka stečajnega postopka

Z dnem, ko je oklic o začetku stečajnega postopka nabit na oglasno desko sodišča, nastopijo pravne posledice
začetka stečajnega postopka, ki jih lahko strnemo v naslednje skupine: 411
♥ prenehanje pravic poslovodnega organa, zastopnika ter organov upravljanja in prenos pooblastil na
stečajnega upravitelja;
♥ oblikovanje stečajne mase;
♥ ustavitev izvršbe v zavarovanje in poplačilo terjatve;
♥ nezapadle terjatve upnikov veljajo za zapadle;
♥ nastanek razloga za prenehanje delovnih razmerij pri dolžniku zaposlenih delavcev;
♥ ugasnitev dolžnikovih računov in prenehanje pravice tistih, ki so bili pooblaščeni za razpolaganje z
dolžnikovim premoženjem;
♥ terjatve, ki jih je bilo mogoče pobotati do začetka stečajnega postopka, veljajo za pobotane;
♥ nalogi, ki jih je izdal stečajni dolžnik, izgubijo veljavnost z začetkom stečajnega postopka;
♥ upravičenje za odstop od dvostranskih pogodb;
409
Zakon določa za začetek stečajnega postopka materialnopravne in procesnopravne predpostavke.
Materialnopravne predpostavke stečajnega postopka so: 1. obstoj pasivne stečajne sposobnosti dolžnika, 2.
obstoj stečajnega razloga, 3. obstoj sredstev za oblikovanje stečajne mase in 4. obstoj vsaj dveh stečajnih
upnikov. Procesne predpostavke stečajnega postopka pa so: 1. obstoj predloga za uvedbo stečajnega postopka, 2.
predložitev dokazov o verjetnem obstoju stečajnega razloga, 3. založitev predujma za kritje stroškov stečajnega
postopka, 4. ugotavljanje ekonomsko-finančnega stanja dolžnika, 5. izvedba naroka za ugotovitev pogojev za
začetek stečajnega postopka.
410
To načelo izhaja iz pravne narave stečajnega postopka, ki v skladu s paritetnim načelom ureja konkurenco
dveh ali več upnikov pri poplačilu iz dolžnikovega premoženja. Upnik, ki ni v konkurenci z drugimi, lahko svojo
terjatev izterja z manjšimi stroški in tudi hitreje v individualni izvršbi.
411
Začetek stečajnega postopka bistveno posega v pravno in poslovno sposobnost dolžnika. V stečajnem
postopku dolžnik vstopa v pravna razmerja pod posebnim zakonsko jasno opredeljenim režimom. Stečaj je
izredno stanje družbe, ki vpliva na vse statusne pravne značilnosti in njeno poslovanje.
♥ uveljavljanje zasledovalne pravice in izpodbijanje pravnih dejanj.
4.2.2.1. Prenos pooblastil na stečajnega upravitelja

Z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo pooblastila uprave oz. poslovodstva, zastopnika po zakonu,
prokuristov in drugih pooblaščencev ter organov dolžnika. Vsa upravičenja in pooblastila preidejo na stečajnega
upravitelja.412 Skupščina, nadzorni svet, uprava in drugi organi oz. delavci, ki imajo kakršnakoli pooblastila,
izgubijo z dnem začetka stečajnega postopka vse pravice. Kolektivni organi se razpustijo, individualni organi pa
se razrešijo dolžnosti.
4.2.2.2. Oblikovanje stečajne mase

V skladu za načelom univerzalnosti jamči stečajni dolžnik za svoje dolgove z vsem svojim premoženjem, ki ga
ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka oz. ki ga pridobi do konca stečajnega postopka. Iz celotnega
premoženja (aktiva), se z dnem, ko se začne stečajni postopek, oblikuje stečajna masa. Oblikovanje stečajne
mase je namenjeno sorazmerno enakomernemu poplačilu upniških terjatev, s tem da se iz stečajne mase
izvzamejo vse tiste stvari, ki jih zakon posebej določa. V stečajno maso osebnih družb se šteje tudi premoženje
osebno odgovornih družbenikov. Za oblikovanje stečajne mase je odgovoren zlasti stečajni upravitelj, ki ob
vpeljavi v svojo funkcijo prevzame tudi celotno dokumentacijo o poslovanju stečajnega dolžnika in sestavi
posebni prevzemnopredajni zapisnik, v katerem se navedejo vse zadeve, ki so pomembne za prevzem dolžnosti
stečajnega upravitelja, zlasti pa finančno in poslovno stanje ter pogodbe, ki so v teku, oz. dejanja, ki jih je nujno
opraviti zaradi varstva pravice upnikov. Osnovni namen uvajanja stečajnega upravitelja v dolžnost je, da se
seznani s položajem, da lahko ugotovi dejansko stanje premoženja stečajnega dolžnika. Stečajni upravitelj bo
skušal doseči tekočo knjigovodsko evidenco in opravil celotno inventuro sredstev, denarnih in drugih oblik
terjatev in obveznosti ter ugotovil primanjkljaje.
4.2.2.3. Ustavitev izvršbe

Od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika prisilne izvršbe v zavarovanje in ne
izvršbe v poplačilo terjatev. Izvršbe, ki so v teku, se prekinejo (drugi odstavek 111. člena ZPPSL). 413 Po začetku
stečajnega postopka so mogoči vpisi v javne knjige, če so bili pogoji za vknjižbo izpolnjeni pred začetkom
stečajnega postopka ter predlog za vpis vložen pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 111. člena
ZPPSL).
4.2.2.4. Zapadlost terjatev in sprememba nedenarnih terjatev

Začetek stečaja ima posledice na obstoječa, pa še ne realizirana obligacijska razmerja, v katera je stopil stečajni
dolžnik pred začetkom stečaja. To velja zlasti za tista obligacijska razmerja, ko je nastopila obveznost za
stečajnega dolžnika. Zakon posega v to razmerje toliko, da določa, da vse še nezapadle denarne in nedenarne
terjatve upnikov štejejo z dnem začetka stečaja za zapadle (prvi odstavek 112. člena ZPPSL). Upniške nezapadle
nedenarne terjatve proti dolžniku se spremenijo v denarne terjatve po cenah na dan začetka stečajnega postopka.
Zakonska domneva o zapadlosti terjatev in spremembi nedenarnih terjatev pa ne velja za terjatve stečajnega
dolžnika do njegovih dolžnikov. Z začetkom stečajnega postopka se položaj dolžnikovega dolžnika ne spreminja.
Stečajni upravitelj bo v postopku unovčevanja stečajne mase, v katero se štejejo tudi terjatve stečajnega
postopka, terjatve prodal oz. jih razdelil med upnike, ali pa če prodaja ni mogoča in upniki ne sprejmejo takšne
terjatve, odstopil pristojnemu državnemu organu. Občasne denarne in nedenarne dajatve stečajnega dolžnika
proti upnikom se spremenijo v enkratne denarne terjatve. Terjatve upnikov v tuji valuti se spremenijo v terjatve v
domači valuti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan začetka stečajnega postopka (četrti dostavek 112. člena
ZPPSL).
Začetek stečajnega postopka ne vpliva na tek obresti ne glede na to, ali gre za zamudne ali pogodbene obresti.
Od terjatve po 112. členu ZPPSL začnejo teči obresti od začetka stečajnega postopka po predpisani obrestni meri
(prvi odstavek 114. člena ZPPSL). Terjatve upnikov, ki še niso zapadle in ki se ne obrestujejo, se zmanjšajo
(diskontirajo) za indeks cen življenjskih potrebščin od dneva začetka stečajnega postopka do dneva, ko bi
terjatev zapadla (113. člen ZPPSL). Od tako zmanjšane terjatve tečejo obresti v višini indeksa cen življenjskih
potrebščin od začetka stečajnega postopka do zapadlosti. Za nezapadle denarne terjatve, ki se ne obrestujejo, pa
tečejo zakonite zamudne obresti od dneva, ko bi terjatev zapadla.
4.2.2.5 Prenehanje dela delavcev

Začetek stečajnega postopka je lahko zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja vseh dolžnikovih
412
V nasprotju s pravno sposobnostjo je pri stečajnem dolžniku omejena poslovna sposobnost, saj ne more mimo
volje stečajnih organov prevzemati obveznosti in pridobivati pravic.
413
Načelo individualne izvršbe prior tempore potior iure je v stečaju zamenjano z načelom paritetnega ali
enakomernega poplačila vseh stečajnih upnikov (par conditio creditorum).
delavcev (103. člen ZDR). Prenehanje delovnega razmerja nastopi na podlagi odpovedi, ki jo mora dati stečajni
upravitelj po začetku stečajnega postopka. Odpovedni rok ne sme biti krajši od 15 dni (prvi odstavek 103. člena
ZDR). Pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev mora stečajni upravitelj o prenehanju
potreb po delavcih zaradi stečaja pisno obvestiti sindikate pri delodajalcu in se z njimi posvetovati o načinih za
preprečitev in omejitev škodljivih posledic stečaja za delavce ter o tem obvestiti tudi zavod za zaposlovanje.
Delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, imajo pravico do odpravnine v skladu s 109.
členom ZDR.
V stečajnem postopku se praviloma ustavi tudi poslovna dejavnost dolžnika. O prenehanju delovnega razmerja
dolžnikovih delavcev mora stečajni upravitelj obvestiti pristojni organ za zaposlovanje zaradi njihovega
uveljavljanja njihovih pravic na podlagi zakona v primeru nezaposlenosti. Stečajni upravitelj praviloma ne bo
odpovedal delovnega razmerja tistim delavcem, ki jih nujno potrebujejo za opravljanje potrebnih del v stečajnem
postopku. Stečajni upravitelj lahko za posamezne primere sklene pogodbo o delu v skladu z OZ. Za vodenje
sodnih in upravnih postopkov pa stečajni upravitelj praviloma pooblasti odvetnike. Plače omenjenih delavcev,
kakor tudi nagrade odvetnikom, se štejejo v stroške stečajnega postopka.
Če je v stečajnem postopku izvoljen upniški odbor, mora biti eden od članov upniškega odbora predstavnik sveta
delavcev oz. delavski zaupnik. Položaj delavcev je v določenem obsegu ugodnejši od položaja drugih upnikov,
saj zakon določa prednost pri razdelitvi stečajne mase za plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred
začetkom stečajnega postopka. Enako prednost imajo delavci glede odškodnine za poškodbo pri delu pri
dolžniku, ali zaradi poklicne bolezni. Prednost velja tudi glede nadomestila za neizrabljen letni dopust za tekoče
leto in neizplačane odpravnine, kot so zaposlenim pripadle o predpisih, ki urejajo delovna razmerja. Omenjene
terjatve delavcev se poravnajo kot stroški stečajnega postopka. Neizplačani osebni dohodki delavcem dolžnika
nad izhodiščnimi plačami, določenimi s kolektivno pogodbo, pa se poplačajo enako kot drugim upnikom, torej
sorazmerno (drugi odstavek 160. člena ZPPSL).
Delavci imajo zaradi stečaja tudi pravice do povračila neizplačanih plač pred uvedbo stečaja v skladu z Zakonom
o javnem jamstvenem in preživninskem skladu RS.
4.2.2.6 Ugasnitev dolžnikovih računov

Z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo poslovne funkcije in v zvezi s tem tudi ugasnejo dolžnikovi
računi pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet za dolžnika. Prenehajo pravice tudi tistim, ki so bili
pooblaščeni za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem (prvi odstavek 109. člena ZPPSL). Za potrebe
stečajnega postopka pa na zahtevo stečajnega upravitelja organizacija, ki opravlja za dolžnika posle plačilnega
prometa, odpre nov račun, prek katerega bo potekalo poslovanje dolžnika med stečajnim postopkom. Morebitna
denarna sredstva z dolžnikovih ugaslih računov se prenesejo na nov račun, s katerim razpolaga stečajni
upravitelj. Organizacija je dolžna ustaviti vsa plačila z dolžnikovih računov takoj po prejetju obvestila stečajnega
upravitelja, da je nad dolžnikom začet stečaj.
4.2.2.7. Medsebojni pobot terjatev

Pobot ali kompenzacija je institut obligacijskega prava in oblika prenehanja obveznosti, ki ju ureja OZ v 311.-
318. členu. Dolžnik lahko po določbah 311. člena OZ pobota terjatev, ki jo ima nasproti upnikom, s tistim, kar ta
terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari, enake vrste in enake kakovosti
in če sta obe zapadli. Za pobotanje morajo sicer obstajati nasprotne terjatve med istima strankama, ki sta druga
drugi obenem upnik in dolžnik. Med terjatvami mora obstajati istovrstnost, dospelost, iztožljivost in likvidnost
ter resničnost obstoja terjatev. Pobotanje v stečajnem postopku je podobno kot pobotanje pod določili OZ,
vendar pa obstajajo pomembne razlike, ki so posledica materialnopravnih učinkov terjatve upnika, če jih je bilo
mogoče do dneva začetka stečajnega postopka pobotati z nasprotno terjatvijo dolžnika (drugi odstavek 117.
člena ZPPSL). V stečajnem postopku se pobotajo tudi terjatve oz. nasprotne terjatve, ki na dan začetka
stečajnega postopka še niso dospele, kar je sicer predpostavka po OZ, ter terjatve ali nasprotne terjatve, ki se ne
glasijo na denarni znesek. V stečajnem postopku je mogoče pobotati tudi pogojne terjatve, če to dovoli stečajni
senat. Pri tem stečajni zakon ne razlikuje med terjatvami z odložnim ali razveznim pogojem. Pri obeh vrstah
pogoja pa lahko stečajni senat določa, da se pobotanje opravi samo, če upnik da zavarovanje. Pri pogojnih
terjatvah torej ne pride do pobotanja ex lege in tudi ne z enostransko izjavo volje upnikov, kot v drugih premerih
pobotanja v stečajnem postopku.
Ni dovoljen pobot, če je bila terjatev odstopljena (cedirana) upniku v zadnjih 6 mesecih pred začetkom
stečajnega postopka, upnik pa je vedel ali bi moral vedeti, da je postal dolžnik plačilno nesposoben ali da je proti
njemu predlagan začetek stečajnega postopka oz. postopek prisilne poravnave (118. člen ZPPSL). Pri omenjeni
omejitvi gre za preprečevanje neobičajnega poplačila upnikov v času insolventnosti dolžnika. Za zakonsko
prepoved takšne oblike pobota morata biti izpolnjena dva pogoja: objektivni, da gre za pobot s terjatvijo, ki jo je
dobil upnik z odstopom v zadnjih 6 mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka, in subjektivni, da je upnik
vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik plačilno nesposoben. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. S to
omejitvijo pobota se varuje načelo paritete stečajnih upnikov. Druga prepoved pobota se nanaša na pobot
terjatev proti dolžniku, ki so nastale pred dnem začetka stečajnega postopka, s terjatvami, ki so nastale po
začetku tega postopka. Gre za terjatve, za katere veljata dva različna poplačilna režima. Pobot ni mogoč, ker z
začetkom stečaja obe terjatvi še nista obstajali. Terjatev, ki je nastala pred dnem začetka stečajnega postopka, se
poplačuje sorazmerno z razdelitvijo stečajne mase, terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, pa se
šteje kot strošek in se poplača v celoti.
4.2.2.8. Prenehanje veljavnosti nalogov dolžnika

Vse nalogi, ki jih je izdal ali prevzel dolžnik, izgubijo veljavnost z dnem začetka stečajnega postopka. Ponudbe,
dane dolžniku, ali ponudbe, ki jih je dal dolžnik, izgubijo veljavo z dnem začetka stečajnega postopka, če do
takrat niso bile sprejete.
4.2.2.9. Odstop od dvostranskih pogodb

Odplačne dvostranske pogodbe ostanejo v veljavi tudi po dnevu začetka stečajnega postopka, pri čemer lahko
stečajni upravitelj odstopi od pogodbe, če niti dolžnik niti upnik nista v celoti izpolnila svoje pogodbene
obveznosti. Stečajni upravitelj lahko izpolni pogodbo in zahteva izpolnitev od druge stranke, ali pa v treh
mesecih po začetku stečajnega postopka odstopi od pogodbe (prvi odstavek 121. člena ZPPSL). Druga
pogodbena stranka lahko pred iztekom treh mesecev le zahteva, da stečajni upravitelj v primernem roku izjavi,
ali namerava pogodbo obdržati v veljavi ali pa od nje odstopiti. Če stečajni upravitelj ničesar ne izjavi, se šteje,
da je odstopil od pogodbe (drugi odstavek 121. člena ZPPSL). Če stečajni upravitelj odstopi od pogodbe, lahko
druga pogodbena stranka zahteva odškodnino kot stečajni upnik. Druga pogodbena stranka ne more zahtevati
izvršitve fiksnih pogodb, če pada izročilni rok v čas po dnevu začetka stečajnega postopka. V tem primeru lahko
zahteva odškodnino kot stečajni upnik (peti odstavek 121. člena ZPPSL). Po obligacijskem pravu so fiksne
pogodbe tiste, pri katerih je izpolnitveni čas bistvenega pomena. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku
bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (prvi
odstavek 104. člena OZ). Odškodnina, ki jo je dolžan plačati stečajni dolžnik zaradi razveze fiksnih pogodb, je
enaka razliki med pogodbeno kupno in prodajno ceno za blago in srednjo tržno ceno, ki bi jo imelo tako blago v
kraju izpolnitve pogodbe na dan, ki je v pogodbi določen kot dan izročitve blaga.414
Pogodbe o zakupu sem stečajni upravitelj odpovedati ne glede na zakonske ali pogodbene roke, in sicer vsakega
prvega dne v mesecu z odpovednim rokom 30 dni; zaradi razveze zakupne pogodbe ima druga pogodbena
stranka pravico do odškodnine, ki jo lahko uveljavlja kot stečajni upnik.
4.2.2.10. Uveljavljanje zasledovalne pravice

Zasledovalna pravica (stoppage in transitu) je posebna oblika varstva terjatev, ki je urejena tudi v obligacijskem
pravu (457. člen OZ). Pri zasledovalni pravici gre za pravno možnost, da prodajalec, ki mu kupnina ni bila v
celoti plačana, zahteva, da se mu vrne blago, ki je bilo pred začetkom stečajnega postopka iz drugega kraja
poslano stečajnemu dolžniku. Zasledovalno pravico je mogoče uveljaviti le, če do začetka stečajnega postopka
blago ni prispelo v namembni kraj oz. če ga do dneva stečajnega postopka dolžnik ni prevzel. Takšno pravico
ima tudi komisionar za nakup blaga (drugi odstavek 124. člena ZPPSL). Zasledovalne pravice ni mogoče
uresničiti, če je dolžnik že pridobil lastninsko pravico nad kupljenim blagom. Če je dolžnik blago, ki je prispelo
v namembni kraj, prevzel samo v hrambo, potem prodajalec nima zasledovalne pravice, vendar pa lahko uveljavi
lastninsko pravico nad blagom kot izločitveni upnik, ker dolžnik v tem primeru še ni postal lastnik sprejetega
blaga (tretji odstavek 124. člena ZPPSL). V obligacijskem pravu poznamo tudi ugovor ogroženosti, če postane
izpolnitev obveznosti ene stranke negotova. V tem primeru lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila
obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti, ali ne da zadostnega
zavarovanja, da jo bo izpolnila (prvi odstavek 102. člena OZ).
4.2.2.11. Dodatek v firmi dolžnika

Z dnem začetka stečajnega postopka ni spremenjena pravna osebnost dolžnika. Zakon določa, da mora dolžnik
nastopati v pravnem prometu s firmo, kateri sta dodatni besedi »v stečaju«. V poslovnih listinah, s katerimi
dolžnik nastopa v pravnem prometu, pa mora biti navedena tudi nova številka računa, prek katerega se opravlja
dolžnikovo poslovanje.
4.2.2.12. Obresti in zastaranje terjatev
V stečajnem postopku ne nehajo teči obresti od terjatev proti dolžniku. Ker se nedospele denarne in nedenarne
terjatve proti dolžniku štejejo za dospele z dnem začetka stečajnega postopka, tečejo o tega dne obresti po
414
Gre za t.i. abstraktno škodo, ki je urejena v prvem odstavku 504. člena OZ. Z zakonom določen način
izračunavanja odškodnine omogoča relativno točno obliko obračunavanja dejanske škode in izgubljenega
dobička zaradi razveze pogodbe.
temeljni obrestni meri. Pri nezapadlih denarnih terjatvah, ki se ne obrestujejo na dan začetka stečajnega
postopka, pa začnejo teči zakonite zamudne obresti od dneva, ko bi terjatev zapadla (drugi odstavek 114. člena
ZPPSL).
Ko upnik prijavi terjatev v stečajno maso, se pretrga zastaranje. Terjatve dolžnika proti njegovim dolžnikom pa
ne tečejo leto dni, računano od dneva začetka stečajnega postopka (zadržanje zastaranja) (drugi odstavek 115.
člena ZPPSL). Zastaranje je institucija civilnega prava, v okviru katere preneha pravica zahtevati izpolnitev
obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval
izpolnitev obveznosti (337. člen OZ).
Pretrganje zastaranja je treba ločiti od zadržanja zastaranja. Pri zadržanju zastaranja po OZ zastaranje ne teče
za terjatve med določenimi osebami ter v določenem času. Po prenehanju razloga zadržanja teče zastaranje
naprej, tako da se čas, ki je pretekel pred zadržanjem, upošteva pri nadaljnjem teku zastaranja. Pretrganje
zastaranja pa po OZ nastopi, ko dolžnik pripozna dolg, ali z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim
dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Pri
pretrganju zastaranja teče zastaranje znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki
ga določa zakon (prvi odstavek 369. člena OZ). pri dolžnikovih terjatvah po preteku enega leta od dneva začetka
stečajnega postopka namreč ne začnejo zastaralni roki teči znova.
4.2.2.13. Pogojne terjatve

Pogojne terjatve so tiste, katerih nastanek ali prenehanje je odvisno od negotovega dejstva, glede katerega pa
stranki ne vesta, ali bo nastopilo, pri čemer v teoriji obligacijskega prava ločimo pravi in nepravi pogoj. Pravi
pogoj je dejstvo, ki še ni nastopilo, nepravi pogoj pa je, če je dejstvo že nastopilo, če da strankama nastop tega
dejstva še ni bil znan. Pri pozitivnih pogojih nastopi učinek, če se dejstvo zgodi, pri negativnem pogoju pa
nastopi učinek, če se dejstvo v določenem času in določenem prostoru ne zgodi. Pri odložnem ali suspenzivnem
pogoju terjatev nastane, ko je pogoj izpolnjen. Pri razveznem pogoju pa terjatev preneha, če nastopi razvezni
pogoj (resolutivni pogoj). Po OZ se šteje, da je pogoj uresničen, če je njegovo uresničenje v nasprotju z načelom
vestnosti in poštenja preprečila stranka, v katere breme je bil določen (četrti odstavek 59. člena OZ).
Stečajni upravitelj je dolžan upniku s terjatvijo, ki je povezana z odložnim ali razveznim pogojem, zagotoviti
ustrezna sredstva iz stečajne mase. Če odložni pogoj ne nastopi do dokončne razdelitve stečajne mase, terjatev
ugasne. Zagotovljena sredstva se razporedijo med druge upnike. Če pa razvezni pogoj ne nastopi do dokončne
razdelitve stečajne mase, se tak pogoj šteje za nezapisan (tretji odstavek 116. člena ZPPSL). To pomeni, da se
pri pogojnih terjatvah z razveznim pogojem stečajni upnik poplača tako kot drugi upniki, če pogoj ni nastopil do
dneva dokončne razdelitve stečajne mase.
4.2.2.14. Dokončanje nujnih poslov in nadaljevanje proizvodnje

Cilj stečajnega postopka je poplačilo upnika iz premoženja dolžnika. Med stečajnim postopkom pa lahko
nastanejo posli, ki jih je nujno opraviti, bodisi da so nujni zaradi povečanja stečajne mase bodisi zaradi
preprečitve zmanjšanja stečajne mase. Zakon omogoča stečajnemu senatu, da na predlog stečajnega upravitelja
in po predhodnem mnenju upniškega odbora, odloči, kateri posli veljajo za nujne z vidika, da se poveča ali
prepreči zmanjšanje stečajne mase. Takšen posle mora stečajni upravitelj dokončati in lahko za to tudi sklene
delovno razmerje z delavci za določen čas. Če se z dokončevanjem teh poslov zavleče unovčevanje stečajne
mase, stečajni senat ne sme dovoliti opravljanja takšnih poslov. Sklepanje novih pogodb v zvezi z dejavnostjo
stečajnega dolžnika po zakon ni dovoljeno. Nove pogodbe stečajni upravitelj lahko sklepa samo, da se unovči
dolžnikovo premoženje (134. člen ZPPSL). Stečajni upravitelj lahko nadaljuje opravljanje tekočih poslov, pa
tudi samo proizvodnjo, če je pred tem vložil predlog za prisilno poravnavo, ali pa je predložil elaborat o
možnosti prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe, iz katere pa izhaja, da i se zaradi prekinitve proizvodnje
zmanjšala vrednost stečajnega dolžnika kot pravne osebe. Nadaljevanje proizvodnje in tekočih poslov v stečaju
je mogoče samo, če obstajajo utemeljene domneve, da je mogoče ohraniti funkcionalno namembnost podjetja
stečajnega dolžnika. O nadaljevanju proizvodnje in tekočih poslov mora odločati stečajni senat na predlog
stečajnega upravitelja in po predhodnem mnenju upniškega odbora. Ob dovoljenju, da dolžnik nadaljuje
proizvodnjo in tekoče posle, mora stečajni senat določiti rok, v katerem stečajni upravitelj pripravi predlog
prodaje dolžnika kot pravne osebe. Pri nadaljevanju proizvodnje mora stečajni upravitelj imeti dovoljenje
stečajnega senata za odtujitev ali obremenitev premoženja stečajnega dolžnika in prav tako za dajanje poroštva
ali avalov. Stečajni upravitelj je dolžan mesečno poročati stečajnemu senatu o poslovanju. Z delavci, ki
nadaljujejo proizvodnjo in opravljajo tekoče posle v stečaju, sklene stečajni upravitelj delovno razmerje za
določen čas (šesti odstavek 135. člena ZPPSL).
Terjatve upnikov, ki nastanejo na podlagi dokončanja nujnih poslov ali nadaljevanja proizvodnje in tekočih
poslov, so stroški stečajnega postopka.
4.2.3. Pravna opravila v stečajnem postopku

4.2.3.1. Prijavljanje terjatev
Upnik pridobi status stečajnega upnika šele s prijavo terjatve pri sodišču, ki vodi stečajni postopek. Upniki
morajo prijaviti svoje terjatve v dveh mesecih od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v
Uradnem listu RS. Prijavo mora vložiti tudi upnik, ki ima izvršilni naslov, kakor tudi tisti, ki je dobil pri
izvršilnem sodišču sklep o dovolitvi izvršbe, pa ta še ni realizirana. Posebni rok za prijavo terjatev stečajnemu
senatu veljajo pri terjatvah, ki so nastale zaradi odstopa od pogodbe, in terjatev, ki so oživele zaradi uspelega
izpodbijanja. Te terjatve morajo upniki prijaviti v 30 dneh od dneva, ko je upnik prejel obvestilo stečajnega
upravitelja, da odstopa od pogodbe, oz. v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe, na podlagi katere so oživele
terjatve zaradi uspelega izpodbijanja. Ti roki so prekluzivni. Terjatve se prijavljajo v pisni obliki. V prijavi mora
upnik navesti določene podatke o sebi, pravno podlago in znesek terjatve in številko svojega transakcijskega
računa. Če gre za terjatve, o katerih teče pravni postopek, mora upnik v prijavi navesti tudi ime sodišča, pred
katerim teče postopek, ter označbo spisa. Ločitveni upniki morajo navesti del dolžnikovega premoženja, na
katero se nanaša njihov zahtevek, in znesek, do katerega njihove terjatve ne bodo krite z ločitveno pravico.
Izločitveni upniki pa morajo v prijavi navesti del premoženja, na katero se nanaša njihov zahtevek. Če prijava
terjatve ni pravočasna, predsednik senata zavrže prijavo (osmi odstavek 137. člena ZPPSL). Če so upniki
prijavili svoje terjatve že v postopku prisilne poravnave, kateri pa sledi stečajni postopek, jih niso zavezani
ponovno prijaviti v stečajnem postopku. Kot upniki v stečaju lahko nastopijo tudi solidarni sodolžniki in poroki
dolžnika, ki so za stečajnega dolžnika plačali pred dnem začetka stečajnega postopka ali po njem dolg dolžnika,
če imajo regresno pravico proti dolžniku (prvi odstavek 139. člena ZPPSL).
4.2.3.2. Preizkušanje prijavljenih terjatev

Sodišče že v oklicu sklepa o začetku stečajnega postopka določi dan naroka za preskus terjatev, na katerega
povabi vse upnike, ki so prijavili svoje terjatve. Naroka se razne upnikov udeležijo tudi stečajni upravitelj in
druge osebe, ki lahko dajo glede na delo, ki so ga opravljali pri dolžniku ali za dolžnika, podatke o obstoju in
višini prijavljenih terjatev (drugi odstavek 141. člena ZPPSL). Na naroku se stečajni upravitelj izjasni, ali
priznava ali prereka posamezne upniške terjatve. Po zakonu se šteje za ugotovljeno prijavljena terjatev, če jo
prizna stečajni upravitelj in je ne prereka nobeden izmed upnikov, navzočih na naroku. O posameznih terjatvah
se lahko stečajni upravitelj izjasni na poznejšem naroku za preskus terjatev, če to stečajni senat dovoli. Posebej
mora stečajni senat izjasniti glede ločitvenih in izločitvenih pravic upnikov. Če stečajni upravitelj prereka
posamezno terjatev, stečajni senat s sklepom napoti upnika, da začne v 15 dneh od dneva izročitve sklepa
postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev, da prerekana terjatev obstaja (prvi odstavek 144.
člena ZPPSL). Če upnik ne začne postopka v predpisanem roku, se njegova terjatev ne upošteva pri razdelitvi
stečajne mase.
4.2.3.3. Prodaja stečajnega dolžnika kot pravne osebe

V postopku unovčevanja premoženja dolžnika zakon posebej ureja možnost prodaje stečajnega dolžnika kot
celote. Pri tem mora stečajni senat priskrbeti mnenje upniškega odbora in stečajnega upravitelja ter odločiti na
podlagi ocene oz. izvedeniškega mnenja, da se dolžnik proda kot pravna oseba (prvi odstavek 146. člena
ZPPSL) ali pa da se proda njegovo premoženje.
Sodišče proda dolžnikovo podjetje praviloma na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb. Prodaja dolžnika, torej
njegovega podjetja, se sme odrediti samo pod pogojem, da se s tem dosežejo ugodnejši pogoji za poplačilo
upnikov (tretji odstavek 146. člena ZPPSL). Pogodbo o prodaji sklene stečajni upravitelj kot zastopnik
stečajnega dolžnika. Stečajni dolžnik se izroči kupci, potem ko kupec plača kupnino na podlagi posebnega
sklepa stečajnega senata. Izročitev dolžnika je mogoča pred plačilom celotne kupnine, če kupec sodišču izroči
nepreklicno bančno garancijo na prvi poziv ali drugo ustrezno zavarovanje za plačilo kupnine. Sredstva iz
prodaje gredo v stečajno maso, iz katere se nato poplačajo upniki. Po plačilu kupnine se stečajni postopek ustavi
zoper pravno osebo, nadaljuje pa se zoper stečajno maso, iz katere se poplačujejo upniki. Izločitvene in ločitvene
pravice prenehajo le v tistem obsegu, v katerem bodo poplačane v nadaljevanem postopku. Odločbe o
prenehanju dela delavcev ostanejo v veljavi, vendar imajo delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi
stečaja, prednost pri zaposlitvi pri prodanem dolžniku (osmi odstavek 147. člena ZPPSL).
4.2.3.4. Unovčevanje dolžnikovega premoženja

Vsa dolžnikova sredstva se unovčijo s tem, da se praviloma prodajo na javni dražbi ali na kakšen drug način
prodaje, če tako določi stečajni senat.415 O prodaji dolžnikovega premoženja je treba obvestiti tistega, ki ima
predkupno pravico. Premoženje, ki tvori v proizvodnem procesu funkcionalno celoto, naj bi se praviloma
prodalo na javni dražbi skupaj. Če to ni mogoče, se lahko stavba in zemljišče prodata ločeno od druge opreme.
Pred dnem odobritve prodaje je treba po sodnih izvedencih oceniti dejansko vrednost stvari in pravic, ki so
415
Pri prodaji dolžnikovega premoženja v stečajnem postopku je treba upoštevati, da gre za posebno prodajo, ki
je urejena z zakonom, in da so po prodaji premoženja v stečajnem postopku z javnim zbiranjem ponudb in z
neposredno pogodbo izključeni vsi zahtevi, temelječi na močnejši pravici tretjega ali nedobrovernosti kupca. Gre
za posebno javno prodajo, ki izključuje vse ugovore, ki bi jih bilo pred prodajo mogoče uveljaviti.
predmet prodaje, prodajno ceno pa določi stečajni senat po predhodnem mnenju stečajnega upravitelja in
upniškega odbora. Izklicna cena ne sme biti nižja od polovici ocenjene vrednosti. Zakon podrobneje določa
vsebino sklepa, s katerim se uredita prodaja in postopek same prodaje dolžnikovega premoženja (152. člen
ZPPSL).
4.2.3.5. Poplačilo upnikov

Preden se začnejo poplačevati upniki, se iz stečajne mase izloči znesek, ki je potreben za izplačilo stroškov
stečajnega upravitelja. Preostala stečajna masa se imenuje razdelitvena masa in iz nje se poplačajo upniki.
Dolžnikovi dolgovi se poplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno, s tem da se predhodno iz razdelitvene mase
kot stroški poplačajo terjatve iz drugega odstavka 160. člena. Terjatve tistih upnikov, ki so nastale med
postopkom prisilne poravnave na podlagi pravnih poslov, potrebnih za nadaljevanje proizvodnje oz. tekočega
poslovanja, se prav tako poplačajo v celoti in imajo enak status kot stroški stečajnega postopka (tretji odstavek
160. člena ZPPSL). Sodišče razdeli razdelitveno maso, ko je precejšen del premoženja unovčen. Podlaga za
razdelitev in poplačilo upnikov je osnutek za glavno razdelitev, ki ga pripravi stečajni upravitelj, sprejme pa
stečajni senat. Omenjeni osnutek vsebuje podatke o:
1. višini denarnih sredstev, namenjenih za razdelitev;
2. upnikih;
3. višini priznanih terjatev in
4. upniki, za katere se v glavni delitvi zagotovi rezervacija v višini njihovih terjatev.
Upniki obravnavajo osnutek za glavno razdelitev na naroku za glavno razdelitev na podlagi oklica, ki ga objavi
sodišče v Uradnem listu RS najmanj 30 dni pred narokom. Če se pozneje ugotovijo kakšna dodatna sredstva, se
opravi t.i. poznejša razdelitev, tako kot pritekajo sredstva dolžnika. Sredstva, ki morebiti ostanejo po popolnem
poplačilu upnikov, se razdelijo delničarjem oz. imetnikom poslovnih deležev v sorazmerju z nominalno
vrednostjo delnic oz. poslovni deležev družbenikov, razen če statut d.d. oz. družbena pogodba pri d.o.o., ne
določa prednostnega poplačila posameznih razredov delničarjev oz. družbenikov.
4.2.4. Izločitvene, ločitvene in izpodbojne pravice upnikov

V primerih, ko prizadenejo pravice določenega stečajnega upnika, ki je imel sredstva pri stečajnem dolžniku in
ima na teh sredstvih lastninsko ali zastavno pravico, priznava ZPPSL upniku pravico, da zahteva izločitev sovjih
sredstev iz stečajne mase (izločitvene pravice) ali pa da se posebej poplača iz zastavljene stvari (ločitvene
pravice). Določeni postopki in dejanja dolžnika pred stečajem, pa se lahko izpodbijajo (izpodbojne pravice).
4.2.4.1 Izločitvene pravice (separatisti ex iure domini)

Izločitveno pravico ima upnik, ki ima lastninsko pravico na stvari v stečajni masi dolžnika. Izločitvena pravica
lahko nastane na podlagi pridržka lastninske pravice pri prodani stvari, če je bil pridržek lastninske pravice
dogovorjen v pogodbi, ali pa na podlagi drugih pravnih poslov. Izločitveni upnik ne sodeluje v stečajnem
postopku kot drugi upniki in se prav tako ne poplačuje iz stečajne mase, temveč zahteva, da se iz stečajne mase
njegova lastna stvar izloči. Izločitveni upniki morajo v prijavi svoje terjatve označiti predmete izločitvene
pravice. O zahtevi odloči stečajni senat s sklepom in naloži stečajnemu upravitelju, da takšno stvar izroči
izločitvenemu upniku. Če se stečajni senat oz. stečajni upravitelj ne strinjata z izločitvijo stvari, mora upnik
vložiti izločitveno tožbo. Denarni znesek ne more biti predmet izločitvene pravice. Če je predmet prodan pred
začetkom stečajnega postopka, ima upnik pravico uveljavljati odškodninski zahtevek kot stečajni upnik. Ko je
stvar prodal stečajni upravitelj, postane izločitveni upnik upnik stečajne mase, kar pomeni, da višina izplačila
ustreza znesku, za katerega je stečajna masa neupravičeno obogatena.
4.2.4.2. Ločitvene pravice (separatisti ex iure crediti)

Ločitvena pravica upnika nastane na podlagi zakona ali zastavne pogodbe. Zastava je institucija stvarnega prava
in v teoriji obravnavamo zastavno pogodbo kot stvarnopravno pogodbo. Predmet zastavne pravice so vedno
stvari ali pravice (pignus nominis). Zastavno pravico na nepremičnini imenujemo hipoteka in mora biti vpisana v
sodni register. Poslovni namen zastavne pogodbe je namen doseganja varstva upnika (securitas). Stečaj dolžnika
je dogodek, pred katerim naj bi se zavaroval zastavni upnik. Zato zakon omogoča upniku, ki ima svojo terjatev
zavarovano z zastavno pravico, da se poplača mimo postopka poplačila, ki velja za druge upnike. Upnik, imetnik
ločitvene pravice, mora prijaviti svojo terjatev sodišču, stečajni upravitelj pa se mora o vsaki prijavljeni ločitveni
pravici določno izjaviti, ali jo priznava ali prereka. Ločitvene pravice lahko prerekajo tudi drugi upniki. Če ni
prerekana, izda stečajni senat sklep, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo
ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstaja ločitvena pravica. Sklep sodišča ima izvršilni naslov.
Če stečajni upravitelj ne prizna upniku ločitvene pravice, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, napoti
stečajni senat stečajnega upravitelja, da začne v 15 dneh od vročitve sklepa pravdo zaradi ugotovitve neobstoja
prerekanja terjatvene pravice. Če v tem času stečajni upravitelj ne začne postopka, se šteje, da je ločitvena
pravica upniku priznana (šesti odstavek 143. člena ZPPSL). Na podlagi pridržne pravice ima imetnik stvari
pravico odkloniti izročitev in si zagotoviti prednostni vrstni red poplačila. Pridržna pravica učinkuje zoper
tistega, ki je pridobil na stvari izvršilni naslov, to pomeni, da se lahko poplača prej kot tisti, ki ima izvršilni
naslov.
Ločitvene pravice nehajo veljati, če so pridobljene z izvršbo ali zavarovanjem v zadnjih dveh mesecih pred
dnevom začetka stečajnega postopka. Takšna prepoved je nujna zaradi morebitnih špekulacij, ki bi jih lahko
opravil dolžnik v korist samo določenih upnikov (drugi odstavek 131. člena ZPPSL). Premoženje dolžnika, na
katerem imajo upniki ločitvene pravice, tvori posebno stečajno maso. Če se upniki ne morejo poplačati iz
omenjene posebne stečajne mase, imajo ločitveni upniki pravico uveljavljati neplačani del svoje terjatve kot
navadni stečajni upniki. Če je pri poplačilu ločitvenega upnika iz posebne stečajne mase nastal presežek, gre le-
ta v razdelitveno maso za poplačilo drugih upnikov.
4.2.4.3. Izpodbojne pravice

Če je dolžnik v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka opravil pravno dejanje, katerega posledica
je neenakomerno ali zmanjšano poplačilo upnikov (oškodovanje stečajnih upnikov) oz. s katerimi je prišel
posamezni upnik v ugodnejšo položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom), lahko v 6 mesecih od dneva objave
začetka stečajnega postopka v Uradnem listu RS, najpozneje pa do glavnega razdelitvenega naroka, če je
opravljen pred iztekom 6 mesecev, upniki ali stečajni upravitelj s tožbo izpodbijajo takšna pravna dejanja. Do
oškodovanja upnikov bo prišlo zlasti, če je dolžnik opravljal pravna dejanja, katerih posledica je neenakomerno
poplačilo upnikov, ali pa, če je prenašal stvari brezplačno ali za neznatno plačilo na druge upnike.
Oškodovanja upnikov in naklanjanje ugodnosti upnikom je mogoče izpodbijati le, če je privilegiran upnik vedel,
ali pa bi moral vedeti za dolžnikovo slabo finančno stanje (prvi odstavek 125. člena ZPPSL). Ker je to težko
dokazati, vsebuje zakon določene predpostavke, na podlagi katerih se šteje, da je upnik vedel ali moral vedeti za
dolžnikovo neugodno finančno-ekonomsko stanje, npr.:
1. če je prejel poplačilo svoje terjatve, ki še ni dospela;
2. če je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki ni v navadi;
3. če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za
začetek stečajnega postopka ali predloga za začetek prisilne poravnave.
Po zakonu pa ni mogoče izpodbijati pravnih dejanj, ki jih je dolžnik storil v okviru tekočega poslovanja in z
dovoljenjem upravitelja prisilne poravnave ali zaradi izvršitve sklenjene prisilne poravnave in tekočih dejanj v
času po sklenjeni prisilni poravnavi, razen če so bila takšna dejanja storjena v škodo upnikom. Izpodbijati tudi ni
mogoče izplačila menice ali čeka, če je morala druga stranka sprejeti izplačilo, da ne bi izgubila pravice do
regresa nasproti meničnim zavezancem.
Tožbo za izpodbijanje vloži stečajni upravitelj z dovoljenjem stečajnega senata. Če je tožbenemu zahtevku
ugodeno, je izpodbijano pravno dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi. Upnik mora v tem primeru
vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobil z izpodbijanim dejanjem.
4.2.5. Prisilna poravnava v stečaju

Med stečajnim postopkom lahko stečajni upravitelj, delničarji oz. družbeniki, katerih družba je v stečaju, vložijo
predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Sodišče o takšnem predlogu odloča na podlagi mnenja
upniškega odbora in stečajnega upravitelja, če ta ni predlagatelj. Pri tem morajo biti izpolnjeni pogoji, ki sicer
veljajo za začetek postopka prisilne poravnave (172. člen ZPPSL). Če sodišče sprejme predlog o sklenitvi
prisilne poravnave, stečajni upravitelj opravlja funkcijo upravitelja prisilne poravnave, stečajni senat pa vodi
postopek prisilne poravnave. V primeru sklenitve prisilne poravnave se stečajni postopke zoper dolžnika ustavi.
V primeru sklenitve prisilne poravnave v stečaju imajo delavci, katerim je prenehalo delovno razmerje zaradi
začetka postopka stečaja, pri razpisu na nova delovna mesta prednost, če do dneva razpisa niso dobili nove
zaposlitve.
Najpomembnejša razlika med prisilno poravnavo pred stečajem in prisilno poravnavo v stečaju je, da se pri
slednji ne uporabljajo določbe o najmanjših odstotkih in rokih plačil upnikov iz drugega in tretjega odstavka 48.
člena ZPPSL (prvi odstavek 173. člena ZPPSL).
4.2.6. Skrajšani postopek stečaja

Zakon ureja skrajšani postopek stečaja, če je stečajna masa manjše vrednosti. Skrajšani stečajni postopek je
mogoč pri stečajnem dolžniku, ki razpolaga s premoženjem v stečajni masi, katere vrednost ne presega 10 mio
SIT (stečaj manjše vrednosti). Odločitev o skrajšanem stečajnem postopku sprejme senat takoj, ko sprejme
predlog za uvedbo začetka stečajnega postopka ali pa med stečajnim postopkom. Če je bil na začetku stečajnega
postopka sprejet sklep o skrajšanem stečajnem postopku, pa se ugotovi, da vrednost stečajne mase presega 10
mio SIT, se opravi redni stečajni postopek. Vse sodne odločbe izdaja stečajni sodnik, razen sklepa o začetku in
koncu stečajnega postopka. Sklep stečajnega postopka se ne objavljajo v Uradnem listu RS, razen glede začetka
in konca stečajnega postopka. Postopka ne vodi stečajni upravitelj, popis stečajne mase pa opravi izvršilni organ.
Upniški odbor v skrajšanem stečajnem postopku sestavljajo trije člani. Narok za preskus terjatev sme stečajni
senat določiti že naslednji dan, ko je potekel rok za prijavo terjatev (šesti odstavek 175. člena ZPPSL).
5. Prisilna likvidacija
Po ZGD-1 je predvideno, da iz določenih razlogov za prenehanje družbe sodišče sprejme sklep o prenehanju in
začetku likvidacijskega postopka. Gre za t.i. prisilno likvidacijo, ki jo po ZPPSL izvaja sodišče. Če zakon ne
določa, kdo predlaga začetek likvidacijskega postopka, ga predlaga oseba ali organ, ki je sprejel odločitev o
prenehanju pravne osebe. Praviloma bo sodišče sprejelo sklep o prenehanju družbe in začetku likvidacijskega
postopka na podlagi sodne odločbe. Tisti, ki je izposloval sodno odločitev o prenehanju družbe, je po zakonu
pooblaščen, da sodišču predlaga tudi začetek likvidacijskega postopka. Če je ugotovljena ničnost vpisa družbe v
sodni register, likvidacijski postopek začne sodišče po uradni dolžnosti (četrti odstavek 176. člena ZPPSL).
Organa likvidacijskega postopka sta likvidacijski senat in likvidacijski upravitelj. Če sodišče med likvidacijskim
postopkom ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za stečaj, začne stečajni postopek, s tem da se likvidacijski senat
spremeni v stečajni senat, likvidacijski upravitelj pa opravlja funkcijo stečajnega upravitelja. Sodišče vodi
likvidacijski postopek smiselno po enakih določbah kot stečajni postopek, s tem da se ne uporabljajo določila o
prisilni poravnavi pred stečajem in med stečajem in prav tako sodišče ne oblikuje v likvidacijskem postopku
upniškega odbora. V likvidacijskem postopku tudi ni ločitvenih upnikov in ni mogoče izpodbijati pravnih dejanj
in drugih dejanj, ki so po naravi vezana na stečajni postopek. Upnikom, ki niso prijavili sovjih terjatev do dneva,
ko jih je bilo še mogoče upoštevati pri glavni razdelitvi likvidacijske mase, mora takšne terjatve plačati tisti, v
dobro katerega je vplačan ostanek premoženja likvidacijske mase, po glavni razdelitvi, in sicer le do višine
vrednosti prevzetega premoženja (prvi odstavek 183. člena ZPPSL).
6. Kolizija pravil o vodenju stečajnega postopka

Za vse pravne osebe, ki imajo sedež v RS, je za vodenje postopka prisilne poravnave, stečaja in likvidacije
pristojno sodišče v RS, na območju katerega ima dolžnik svoj sedež oz. stalno prebivališče, če gre za podjetnika
posameznika. Odločbe sodišč, izdane v omenjenih postopkih, se nanašajo na vse premoženje, ki ga ima dolžnik
kjerkoli. Odločbe tujih sodišč, izdane v postopku prisilne poravnave, stečaja in likvidacije zoper dolžnika, ki ima
svoj sedež na območju tujega sodišča, se priznavajo v RS pod pogoji, določenimi za priznanje tujih sodnih
odločb po pravu RS.
POSEBNA UREDITEV STATUSA POSAMEZNIH GOSPODARSKIH SUBJEKTOV

GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
1. Uvod
T.i. gospodarska infrastruktura, v katero štejemo energetiko, promet in zveze, komunalno in vodno gospodarstvo
ter gospodarjenje z drugimi vrstami naravnega bogastva, so sestavine tehničnih sistemov, ki so potrebne za
napredek gospodarjenja in dinamiko razvoja, pa tudi vsi tisti objekti, katerih gradnja vpliva na civilizacijo
prostora in napredek materialne vsebine urbaniziranega življenja. Sredstva gospodarske infrastrukture se
opredeljujejo kot javne dobrine s številnimi specifičnostmi, zlasti glede lastnine in položaja v pravnem prometu.
Pravna ureditev javnih dobrin je predmet upravnega prava. Za stvari, ki imajo značaj javne dobrine, je značilno
zlasti to, da morajo biti na voljo vsem uporabnikom, da so namenjene zadovoljevanju splošnih potreb in da imajo
imetniki monopolni položaj nasproti upnikom. Narava javne dobrine je praviloma objektivno dana, pogojena pa
je s potrebami prometa ter lastnostmi in funkcijo stvari same. Materialne javne dobrine zagotavlja država z
gospodarskimi javnimi službami, da se zadovoljujejo javne potrebe takrat, ko in kolikor jih je mogoče
zagotavljati na trgu. Pri zagotavljanju javnih dobrin je pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih
potreb.
2. Zakonska ureditev
Način in oblike delovanja gospodarskih javnih služb, s katerimi gospodari država, ureja Zakon o gospodarskih
javnih službah (ZGJS). Z zakonom so sistemsko urejeni vrste in delovanje gospodarskih služb, uporaba javnih
dobrin, financiranje gospodarskih javnih služb in nadzor nad njihovim poslovanjem.
3. Vrste gospodarskih javnih služb

Opravljanje gospodarskih javnih služb je v pristojnosti RS oz. občine ali druge lokalne skupnosti. Obvezna
gospodarska služba se določi z zakonom in je republiškega značaja. Način opravljanja republiške gospodarske
javne službe predpiše Vlada RS z uredbo, lokalna skupnost pa z odlokom. Tehnične, stroškovne, organizacijske
in druge standarde ter normative pa predpisujejo posamezna ministrstva. Republika oz. lokalna skupnost lahko
zagotovi opravljanje gospodarskih javnih služb v:
1. režijskem obratu,
2. javnem gospodarskem zavodu,

3. javnem podjetju,
4. z dajanjem koncesij osebam iz zasebnega prava in
5. z vlaganjem javnega kapitala v dejavnost oseb iz zasebnega prava.
Vse oblike gospodarskih javnih služb se načeloma financirajo s plačilom cene storitev za uporabo javnih dobrin
iz proračunskih sredstev in drugih virov, določenih z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti.
Strokovno tehnične in razvojen naloge opravljajo direkcije, ki se ustanovijo po zakonu in so v pristojnosti
posameznih ministrstev oz. organov lokalne skupnosti. Direkcije skrbijo zlasti za razvoj, načrtovanje
gospodarskih javnih služb, investicijsko načrtovanje in gospodarjenje z objekti. Za področje posamezne ali več
gospodarskih javnih družb Vlada RS lahko ustanovi javni holding, v katerega lahko prenese opravljanje
posameznih strokovno-tehničnih, organizacijskih in razvojnih nalog. Interese uporabnikov javnih dobrin varujejo
posebna telesa za varstvo uporabnikov, ki jih ustanovita republika in lokalna skupnost.
4. Opravljanje gospodarske javne službe

Za izvajalce gospodarske javne službe je značilno, da so po svojem položaju del gospodarstva, vendar nastopajo
v posebne pravno urejene odnose z uporabniki in državnimi organi ter so del državne uprave. Izvajalci
gospodarskih javnih služb se v Evropi vse bolj vključujejo v tržna razmerja in umikajo iz državne uprave. Ta dva
procesa je moč opaziti tudi v praksi, s tem da se pri posameznih izvajalcih gospodarskih javnih služb bolj
poudarja tržni pristop, pri drugih pa upravni pristop.
4.1. Režijski obrat

Republika oz. lokalna skupnost lahko zagotovi gospodarsko javno službo v obliki režijskega obrata, ko bi bilo
zaradi majhnega obsega ali značilnosti službe neekonomično ali neracionalno ustanoviti javno podjetje ali
podeliti koncesijo. Režijski obrat je organizacijska enota uprave oz. lokalne skupnosti. Z zakonom je izrecno
določeno, da režijski obrat ni pravna oseba. Praviloma bo režijski obrat organiziran kot posebna delovna ali
druga enota v okviru državne uprave. Režijski obrat je v celoti podrejen tudi upravnim predpisom.
4.2. Javni gospodarski zavod

Ta oblika organiziranja izvajanja gospodarske javne službe je primerna takrat, kadar gre za neprofitne
dejavnosti, za katere je primerna samostojna organizacija zunaj uprave ali lokalnih služb. Javni gospodarski
zavod lahko ustanovi Vlada RS ali lokalna skupnost za opravljanje ene ali več gospodarskih dejavnosti. Zavod je
pravna oseba in samostojno nastopa v pravnem prometu ter odgovarja za svoje obveznosti z vsemi svojimi
sredstvi. Akt o ustanovitvi pa lahko določi, da javni gospodarski zavod ni pravna oseba, in v tem primeru
izvršuje javna pooblastila (iure imperii), ki jih ima na podlagi akta o ustanovitvi v imenu in za račun
ustanovitelja (19. člen ZGJS). Javni gospodarski zavod se ustanovi z aktom o ustanovitvi, v katerem morajo biti
poleg opredelitve statusnih lastnosti opredeljena tudi sredstva za ustanovitev ter pravice in obveznosti
ustanovitelja glede opravljanja dejavnosti in upravljanja zavoda, pa tudi odgovornosti za njegove obveznosti.
Notranja organizacija zavoda in upravljanje zavoda se uredita s statutom v skladu z zakonom o zavodih, ki se
smiselno uporablja tudi za javni gospodarski zavod. Direktorja zavoda, ki vodi poslovanje in delo javnega
gospodarskega zavoda, imenujejo in razrešujejo ustanovitelji zavoda, če ni z aktom o ustanovitvi za to
pooblaščen upravni odbor. Pravice, obveznosti in odgovornosti direktorja ureja statut. Javni gospodarski zavod
se vedno organizira takrat, ko opravlja dejavnosti, ki jih zaradi njihove narave ni mogoče opravljati kot profitne
oz. to ni njihov cilj.
4.3. Javno podjetje

Če gre za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno, ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti,
ki je opredeljena kot gospodarska javna služba, lahko Vlada RS oz. lokalna skupnost ustanovi javno podjetje.
Kot ustanovitelji javnega podjetja lahko skupaj z Vlado RS oz. lokalno skupnostjo nastopijo tudi osebe zasebnega
prava, če to ni v nasprotju z javnim interesom, zaradi katerega je javno podjetje ustanovljeno. 416
Ustanovitelj javnega podjetja ima posebne pravice glede določanja posebnih pogojev za opravljanje dejavnosti in
za zagotavljanje ter uporabo javnih dobrin. Sprejema tudi poslovno poročilo, obračune in zaključni račun
podjetja. Organi javnega podjetja so oblikovani glede na obliko družbe kot pojavne oblike javnega podjetja.
Javno podjetje ni statusna oblika, temveč se organizira v eni od oblik kapitalskih družb (d.d. ali d.o.o.). Glede na
značaj javnega podjetja zakon določa, da poslovanje in delo javnega podjetja vodi direktor, ki ga imenuje in
razrešuje ustanovitelj javnega podjetja na podlagi obveznega javnega razpisa pod pogoji, na način ter po
postopku, ki so določeni s statutom. Spore v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo direktorja rešuje sodišče,
416
Javno podjetje se ustanovi v eni od oblik gospodarskih družb v skladu z ZGD-1. Praviloma bo javno podjetje
vedno ustanovljeno kot kapitalska družba. Določila ZGD-1 se smiselno uporabljajo za javno podjetje, razen če v
ZGJS ni določeno drugače.
pristojno za upravne spore.
5. Koncesionirana gospodarska javna služba

Koncesija je posebno dovoljenje in pooblastilo, prek katerega državni organi zaupajo določeni osebi opravljanje
gospodarske javne službe, ki jo opravlja v svojem imenu in za svoj račun. Državni organ, ki podeljuje koncesijo,
se imenuje koncedent, oseba, ki opravlja gospodarsko javno službo na podlagi koncesije, pa je koncesionar. Ko
koncesionar lahko nastopi fizična oseba (S.p.) ali pravna oseba, če izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, ki
je predmet koncesionirane gospodarske javne službe. Koncedent mora najprej sprejeti koncesijski akt, s katerim
določi predmet in pogoje opravljanja gospodarske javne službe za posamezno koncesijo. To je predpis Vlade RS
ali odlok lokalne skupnosti. Koncesijski akt določa dejavnosti ali zadeve, ki so predmet gospodarske javne
službe, območje izvajanja, pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar, javna pooblastila koncesionarja in
splošne pogoje za izvajanje gospodarske javen službe ter za uporabo javnih dobrin. Poleg tega koncesijski akt
določi tudi začetek in čas trajanja koncesije, vire financiranja gospodarske javne službe, način plačila
koncesionarja itd.
Koncesijo pridobi koncesionar na podlagi javnega razpisa in koncesijskega akta, s katerim se določata tudi
oblika in postopek javnega razpisa (36. člen ZGJS). Javni razpis se objavi v Uradnem listu RS. O izbiri
koncesionarja odloči koncedent z upravno odločbo. Z izbranim koncesionarjem koncedent sklene koncesijsko
pogodbo. Bistvene sestavine pogodbe se nanašajo na način in roke plačil morebitne varščine, razmerja v zvezi s
sredstvi, ki jih je vložil koncedent, dolžnost koncesionarja poročati koncedentu o vseh dejstvih in pojavih, ki
utegnejo vplivati na izvajanje javne službe. O morebitnem sporu med koncedentom in koncesionarjem odloča
redno sodišče.
Koncesijsko razmerje preneha s:

1. prenehanjem koncesijske pogodbe (potek roka);
2. z odkupom;
3. z odvzemom in
4. s prenosom koncesije.
Pri odkupu koncesije koncedent prevzame objekte in naprave, ki jih je koncesionar zgradil ali drugače pridobil za
namen opravljanja koncesionirane gospodarske javne službe, pri čemer ima koncesionar pravico do odškodnine.
Odkup koncesije je možen samo, če je izrecno predviden v koncesijskem aktu in določen v koncesijski pogodbi.
Pri odvzemu koncedent koncesionarju odvzame koncesijo, če ne začne z opravljanjem koncesionirane
gospodarske javne službe v določenem roku ali je v javnem interesu, da se dejavnost preneha opravljati kot
gospodarska javna služba pod pogoji koncesije.
Pri prenosu koncesije gre za postopek, v katerem koncesionar prenese na drugo osebo opravljanje gospodarske
javne službe, če je bilo tako predvideno v koncesijski pogodbi, sicer pa je prenos možen samo z dovoljenjem
koncedenta (46. člen ZGJS).
Zakon pozna tudi obvezno koncesijo, kadar gre za določeno dejavnost, ki se opravlja kot gospodarska javna
služba, opravljajo pa jo osebe zasebnega prava kot obvezen del svoje dejavnosti. Obvezna koncesija se izvajalcu
naloži z upravno odločbo, za njeno opravljanje pa koncedent in koncesionar skleneta koncesijsko pogodbo (49.
člen ZGJS).
Temeljna pravica in dolžnost koncesionarja je, da opravlja gospodarsko javno službo kot dober gospodarstvenik.
Koncesionar je v skladu z zakonom odgovoren za škodo, ki jo pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem javne
službe povzročijo pri njem zaposleni ljudje uporabnikom ali drugim osebam (51. člen ZGJS). Uporabnikom ali
drugim osebam odgovarja subsidiarno za koncesionarja tudi koncedent, če s koncesijsko pogodbo ni
dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti.
6. Vlaganje javnega kapitala

Republika ali lokalna skupnost lahko zagotovi opravljanje javne gospodarske službe tudi z vlaganjem javnega
kapitala v dejavnosti oseb zasebnega prava. Vlaganje javnega kapitala v zasebno sfero je možno samo na
podlagi javnega razpisa za pridobivanje zainteresiranih oseb zasebnega prava. O vlaganju javnega kapitala
organ, ki ga pooblasti republika ali lokalna skupnost, sklene z izbrano osebo pogodbo o vlaganju javnega
kapitala. Pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki in vsebovati zlasti vrsto in višino vloženega javnega kapitala
ter obliko in način vlaganja, pa tudi namen vlaganja kapitala in čas, za katerega se javni kapital vlaga. Pogodba
ureja tudi razmerje osebe zasebnega prava do uporabnikov javnih dobrin.
7. Financiranje gospodarskih javnih služb

Gospodarske javne službe naj bi se načeloma financirale z zaračunavanjem storitev, ki jih plačujejo uporabniki
na podlagi vnaprej določenih tarif, taks, nadomestil ali povračil. Cene storitev se ne oblikujejo na podlagi tržnih
pogojev, temveč na način in po postopku, ki ju določa zakon ali odlok lokalne skupnosti. Cene se lahko
subvencionirajo. Iz proračuna je možno financirati gospodarske javne službe, katerih uporabniki niso določljivi
ali katerih uporaba ni izmerljiva. Lokalna skupnost pa lahko za financiranje gospodarskih javnih služb predpiše
poseben davek.
Vsi izvajalci gospodarskih javnih služb morajo voditi računovodstvo v skladu z računovodskimi standardi tako,
da je možen stalen nadzor nad finančnim poslovanjem izvajalcev gospodarskih javnih služb. Izvajalci, ki imajo
status pravne osebe, morajo imeti revidirane letne računovodske izkaze v skladu z zakonom. Pri reviziji se
ugotavljajo zlasti namenskost, učinkovitost in racionalnost uporabe proračunskih sredstev.
8. Lastninjene premoženja javnih podjetij

Ob uveljavitvi ZGJS je premoženje vseh javnih in drugih podjetij ter organizacij, ki so opravljale dejavnost
posebnega družbenega pomena, postalo lastnina RS, občine ali mesta Ljubljane (69. člen). Del premoženja, s
katerim so upravljala omenjena podjetja in ki je bil rezultat dela delavcev, se lahko lastnini po enakem postopku
kot drug družbeni kapital. Država je olastninila le tista podjetja, ki so pretežno opravljala dejavnost posebnega
družbenega pomena na področju materialne infrastrukture.
ORGANIZIRANJE ZAVAROVALSTVA
1. Uvod
Zavarovanje je pomembna ekonomska institucija, s katero se po načelu vzajemnosti zagotavlja gospodarsko
varstvo premoženja in oseb pred nevarnostmi, ki jih ogrožajo. Namen zavarovanja je odprava posledic
nepredvidenih škodnih dogodkov in ustvarjanja sredstev za preprečevanje in odstranjevanje morebitnih
nevarnosti. Zavarovanje kot posebno gospodarsko dejavnosti izvajajo zavarovalnice, ki se lahko organizirajo v
obliki d.d. ali družbe za vzajemno zavarovanje. Zavarovanje kot gospodarska dejavnost je posebna oblika
združevanja sredstev za zavarovanje premoženja in oseb in za ohranitev ali zmanjšanje neugodnega učinka
vzrokov, ki lahko povzročijo škodo.
Glede na dolžnost usklajevanja slovenskega zavarovalništva s pravnimi predpisi in drugimi akti EU, je bil v
Sloveniji sprejet Zakon o zavarovalništvu (ZZavar), ki je nadomestil zakon o zavarovalnicah. ZZavar ureja
organizacijo izvajanja zavarovalne dejavnosti in organizacijo nadzora, ki ga opravlja Agencija za zavarovalni
nadzor RS. Statusna ureditev zavarovalnih organizacij je konvergenta ureditvam v Evropi. V zvezi z
organiziranostjo ZZavar opredeljuje posamezne vrste zavarovalnih poslov in jih razvršča v podskupine, ki pa
oblikujejo zavarovalne skupine.417 Kot zavarovalne skupine se štejejo premoženjska zavarovanja in življenjska
zavarovanja. Zavarovalnice se lahko ukvarjajo samo z zavarovalnimi posli in dejavnostmi, ki so povezane
neposredno z opravljanjem zavarovalnih storitev. Za opravljanje zavarovalne dejavnosti mora zavarovalnica
pridobiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor.
2. Zavarovalna delniška družba

Za zavarovalnico, ki se organizira kot zavarovalna d.d., veljajo določila ZGD-1, ki se nanašajo na d.d., razen
vprašanj, ki so posebej urejena v ZZavar. Tako je za zavarovalno d.d. značilno, da mora obvezno imeti nadzorni
svet in da je višina osnovnega kapitala posebej urejena v ZZavar. Delnice se morajo vedno glasiti le na ime in
morajo biti vplačane v celoti v denarju pred vpisom ustanovitve zavarovalnice v sodni register. Obvezna je
izdaja delnic zavarovalne d.d. v nematerializirani obliki. Delničar, ki ima več kot 10% delež glasovalnih pravic v
zavarovalni d.d., mora pridobiti dovoljenje za izvrševanje svojih pravic nad 10%, sicer nima pravice izvrševati
upravljalskih pravic na skupščini d.d.
Uprava zavarovalne d.d. mora imeti najmanj dva člana, ki zavarovalno d.d. skupaj zastopata in predstavljata v
pravnem prometu. Nobeden izmed članov uprave oz. prokurist ne sme biti pooblaščen za samostojno zastopanje
zavarovalne d.d. za celoten obseg poslov iz njene dejavnosti. Člani uprave morajo pridobiti posebno dovoljenje
za opravljanje funkcije članov uprave in morajo imeti sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in za polni
delovni čas (22. člen ZZavar). ZZavar določa, da morajo biti člani uprave ustrezno strokovno usposobljeni in
morajo imeti lastnosti ter izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice. Zakon določa tudi pogoje za
članstvo v nadzornem svetu zavarovalne d.d.. Tako ne more biti član nadzornega sveta imenovana oseba, ki je
povezana s pravnimi osebami, v katerih ima zavarovalna d.d. več kot 5% delež glasovalnih pravic ali delež v
njihovem osnovnem kapitalu in ki je član nadzornega sveta druge zavarovalnice.
3. Družba za vzajemno zavarovanje

Posebna oblika zavarovalnice je družba za vzajemno zavarovanje, ki ima status pravne osebe in opravlja
zavarovalne posle za svoje člane po načelu vzajemnosti. Družba za vzajemno zavarovanje (d.v.z.) je določena
oblika zadruge na področju zavarovalništva. Ime družbe za vzajemno zavarovanje mora vsebovati označbo d.v.z.
D.v.z. se ustanavlja s sprejetjem statuta, ki ga podpišejo ustanovitelji in vplačajo ustanovitveni kapital. Člani
417
Podskupine so: 1. nezgodna in zdravstvena zavarovanja, 2. zavarovanje motornih vozil, 3. pomorska in
transportna zavarovanja, 4. zavarovanja zrakoplovov, 5. požarna in druga škodna zavarovanja, 6. zavarovanja
odgovornosti, 7. kreditna in kavcijska zavarovanja in 8. škodna in nezgodna zavarovanja.
ustanovitelji v družbi d.v.z. morajo imeti tudi sklenjeno zavarovanje s to družbo. Ustanovitveni kapital d.v.z. ima
enako funkcijo kot osnovni kapital pri d.d. Najnižji ustanovni kapital določa ZZavar in mora biti v celoti vplačan
v denarju. Ustanovitelji imajo pravico do vrnitve ustanovitvenega kapitala, dar d.v.z. zagotavlja iz dobička.
Ustanovitelji lahko, če je tako določeno v statutu, sodelujejo pri upravljanju d.v.z. do izplačila ustanovitvenega
kapitala.
Člani družbe plačujejo za zavarovanje prispevke oz. premije. Pri d.v.z. se premija plačuje v obliki začetnih
premij in naknadnih vplačil (sistem deljene premije). Če začetne vplačane premije ne zadoščajo za pokritje
obveznosti, mora statut določati, v kolikšnem obsegu so člani zavezani plačati naknadna vplačila, ki so
namenjena za kritje tistega dela obveznosti d.v.z., ki ni krita z vplačili začetne premije oz. prispevka. D.v.z.
ustvarja dobiček, ki je namenjen oblikovanju varnostnih rezerv in vračilu ustanovitvenega kapitala oz. za druga
izplačila, ki jih določa zakon. D.v.z. ima upravo, nadzorni svet in skupščino. Upravo imenuje nadzorni svet in za
člane uprave veljajo enaki pogoji kot pri zavarovalni d.d. Nadzorni svet mora imeti najmanj tri člane. Skupščino
praviloma sestavljajo člani d.v.z., vendar pa se lahko s statutom določi, da skupščino sestavljajo zastopniki
članov, ki pa morajo biti sami člani (skupščina zastopnikov). Za sklic skupščine in postopek vodenja skupščine
se smiselno uporabljajo določila ZGD-1, ki se nanašajo na postopek sklica in delovanja skupščine v d.d. Enako
velja tudi za uveljavljanje ničnosti oz. izpodbojnosti skupščinskih sklepov. D.v.z. se lahko preoblikuje v d.d. s
tem, da člani na podlagi svoje članske udeležbe pridobijo status delničarja.
4. Opravljanje zavarovalnih poslov in nadzor

Zavarovalništvo je dejavnost, ki je pod posebnim nadzorom, ki ga izvaja Agencija za zavarovalni nadzor.
Zavarovalnica mora pred začetkom opravljanja zavarovalnih poslov pridobiti dovoljenje za opravljanje
zavarovalnih poslov. Velja normativen sistem, kar pomeni, da zakon določa pogoje, katerih izpolnitev ugotavlja
agencija. Za izdajo dovoljenje mora zavarovalnica predložiti agenciji poslovni načrt, ki vsebuje temelje poslovne
politike, navedbo posameznih zavarovalnih vrst, program predvidenega pozavarovanja in izračun minimalnega
kapitala ter elaborat o pričakovanih poslovnih izzivih za najmanj triletno obdobje.
Agencija opravlja nadzor tudi s tem, da izdaja dovoljenje, ali pa odvzame dovoljenje članov uprave za
opravljanje te funkcije. Agencija o materialnih zadevah odloča z odločbo, o vprašanjih, ki zadevajo postopek, pa
s sklepi. Odločbe sprejemata senat in predsednik senata agencije. Zoper odločbo agencije ni pritožbe, je pa
mogoče sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem, ki odloča v senatu petih sodnikov. Če agencija ugotovi, da
zavarovalnica krši pravila poslovanja, mora praviloma določiti rok, v katerem se morajo tak kršitve odpraviti, in
če kršitve niso odpravljene, agencija ukrepa v skladu z zakonom. Odpravo kršitve določi agencija z odredbo.
Zoper odredbo je mogoče vložiti ugovor, o katerem odloča agencija z odločbo. V zvezi z nadzorom zakon
določa, da mora imeti vsaka zavarovalnica pooblaščenega aktuarja, ki mora preveriti, ali se izračunane premije
oblikujejo v zavarovalne rezerve v skladu s predpisi in ali so izračunane oz. oblikovane tako, da zagotavljajo
trajno izpolnjevanje vseh obveznosti zavarovalnice iz zavarovalnih pogodb (76. člen ZZavar).
Zavarovalnica mora organizirati tudi notranjo revizijo kot samostojni organizacijski organ, ki je neposredno
podrejen upravi zavarovalnice ter funkcionalno organizacijsko ločen od drugih organizacijskih delov
zavarovalnice. Temeljna naloga notranje revizije je, da izvaja stalen in celovit nadzor nad poslovanjem
zavarovalnice z namenom preverjanja, če zavarovalnica posluje v skladu z zakonom in predpisanimi
podzakonskimi akti, zlasti na področju finančnega zagotavljanja varnosti. Letno poročilo zavarovalnice mora
pregledati pooblaščen revizor vsako leto in o tem poročati agenciji. Zavarovalnica mora poslovati na podlagi
zavarovalnih pogojev, ki določajo vsebino zavarovalne pogodbe, in zavarovalca obveščati ob sklenitvi
zavarovalne pogodbe in pri življenjskem zavarovanju zlasti o osnovi meril za udeležbo v dobičku in drugem.
5. Poslovanje v tujini in poslovanje tujih zavarovalnic na območju Republike Slovenije

Načeloma lahko zavarovalnice s sedežem v RS opravljajo zavarovalne posle tudi v tujih državah s tem, da mora
zavarovalnica o tem obvestiti agencijo s podrobnejšimi podatki o državi, v kateri bo opravljala posle in vrsto
zavarovanja. Nad posli, ki jih izvaja slovenska zavarovalnica v tujini, izvaja nadzor agencija, ki tudi obvesti
pristojne organe v tuji državi o opravljanju poslov slovenske zavarovalnice na območju druge države. Nadzor
nad opravljanjem zavarovalnih poslov države članice EU opravlja pristojni nadzorni organ države članice, v
kateri ima tuja zavarovalnica sedež, agencija pa lahko opravi pregled poslovanja podružnice tudi zavarovalnice,
če za to zaprosi pristojni organ države članice. Zavarovalnic iz držav, ki niso članice EU, pa lahko poslujejo v
RS samo z ustanovitvijo podružnice. Če tuje zavarovalnice ustanavljajo podružnico, jo morata voditi dve
poslovodji in mora biti tehnično in kadrovsko usposobljena za opravljanje zavarovalnih poslov, zlasti pa mora
razpolagati s potrebnim kapitalom.
6. Prenehanje zavarovalnic
Če je agencija ugotovila kršitve pri poslovanju zavarovalnic, lahko izda odločbo o uvedbi izredne uprave, zlasti
če zavarovalnica ne odpravi vzrokov kršitve v skladu z odredbo agencije. Med trajanjem izredne uprave izvršuje
vse pristojnosti nadzornega sveta agencija. Izredna uprava ima namen, da odpravi vzroke kršitve in usposobi
zavarovalnico za finančno in organizacijsko stabilno poslovanje. Če v času izredne uprave agencija ugotovi, da
se stanje zavarovalnice ni izboljšalo, lahko predlaga prisilno likvidacijo ali stečaj. Agencija imenuje dva ali več
likvidacijskih upraviteljev, ki nadomestijo člane uprave in nadzornega sveta, katerim preneha funkcija z
imenovanjem likvidacijskih upraviteljev. Za postopek likvidacije zavarovalnice se smiselno uporabljajo določila
ZGD-1, ki se nanašajo na likvidacijo d.d. Če likvidacijski upravitelji ugotovijo, da premoženje zavarovalnice ne
zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov zavarovalnice, ali pa da zavarovalnica nima zadosti likvidnih
sredstev, da bi lahko ob dospelosti izplačala terjatev upnikom, obvestijo o tem agencijo, ki izda odločbo o
ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka, naslednji dan pa vloži predlog za začetek stečajnega postopka
pri pristojnem sodišču. Na podlagi agencije sodišče imenuje stečajnega upravitelja, ki opravlja posle na podlagi
določil ZPPSL in tudi kuratorja, ki varuje interese zavarovancev v stečajnem postopku.
7. Zavarovalni zastopniki in posredniki

Zavarovalni zastopnik je oseba, ki na podlagi zaposlitve oz. drugega pravnega razmerja z zavarovalnico kot
pooblaščenec sklepa zavarovalne pogodbe v imenu in za račun zavarovalnice. Pooblastilo za zastopanje vsebuje
tudi pravico zastopnika, da spreminja in podaljšuje pogodbe ter sprejema izjave zavarovalca o odstopu
zavarovalne pogodbe.418 Zavarovalni zastopnik zastopa zavarovalnico kot delavec na podlagi delovnega
razmerja, na podlagi pogodbe o delu ali pa nastopa v pravnem razmerju kot podjetnik posameznik oz.
zavarovalna zastopniška družba.
Zavarovalni posrednik je oseba, ki posreduje pri sklepanju zavarovalnih pogodb z eno ali več zavarovalnic.
Nastopa v svojem imenu in za svoj račun, pri čemer ima z zavarovalcem sklenjeno posredniško pogodbo.
Bistvena naloga zavarovalnega posrednika je, da spravlja zavarovalca v stik z zavarovalnico, da bi se z njo
pogajal za sklenitev zavarovalne pogodbe. Pravno razmerje med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico
temelji na enostranski izjavi volje zavarovalnice, da je pripravljena sklepati zavarovalne posle z zavarovalcem,
ki jih bo posredoval zavarovalni posrednik. Za razmerja med zavarovalcem in zavarovalnim posrednikom veljajo
določila OZ, ki se nanašajo na posredniško pogodbo, razen pravil o posredniškem dnevniku in posredniškem
listu. Zavarovalni posrednik namreč ni dolžan voditi posredniškega dnevnika.
7.1. Obveznosti zavarovalnega zastopnika oz. posrednika in plačilo provizije

Bistvena razlika med zavarovalnim zastopnikom in zavarovalnim posrednikom je v posrednikovi dolžnosti, da
varuje interese zavarovalca. Zavarovalni posrednik mora pri opravljanju zavarovalnega posredovanja ščititi
zlasti interese zavarovalca. V razmerju do zavarovalnice pa mora zavarovalni posrednik varovati tudi tiste
interes zavarovalnice, na katere mora pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe oz. po njej paziti zavarovalec (drugi
odstavek 221. člena ZZavar). Zavarovalni posrednik mora spremljati zavarovalno razmerje in pomagati
zavarovalcu ter zavarovancu, da lahko ščitita svoje interese iz zavarovalne pogodbe. Zavarovalca mora obvestiti
o boniteti zavarovalnice, s katero zavarovalec na podlagi njegovega posredovanja sklepa zavarovalno pogodbo,
da doseže čim večje varstvo za zavarovalca. Zavarovalni posrednik mora obvestiti zavarovalca o svoji morebitni
pravni ali ekonomski povezanosti s posamezno zavarovalnico, ki lahko vpliva na nepristranskost zavarovalnega
posrednika pri izpolnjevanju njegovih obveznosti do zavarovalca.
Plačilo za delo zavarovalnega zastopnika oz. zavarovalnega posrednika se imenuje zavarovalna provizija, ki jo
mora obema plačati zavarovalnica. Posredniško provizijo mora plačati zavarovalnica, če pride do sklenitve
zavarovalne pogodbe.419 Zavarovalni posrednik nima pravice od zavarovalca zahtevati plačilo provizije ali
kakršnokoli drugo plačilo, razen če ni s pogodbo o posredovanju sklenjeno v pisni obliki izrecno drugače
dogovorjeno.
7.2. Pogoji za opravljanje zavarovalnega zastopanja in posredovanja

Zavarovani zastopnik in zavarovalni posrednik morata imeti ustrezno dovoljenje agencija za opravljanje poslov
oz. dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali posredovanja.420 Dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega
zastopanja oz. posredovanja pridobi fizična oseba, ki opravi preskus strokovnih znanj pri Slovenskem
zavarovalnem združenju in na podlagi preskusa znanj izda agencija dovoljenje za opravljanje poslov. Brez
418
Zavarovalec je oseba, ki sklepa zavarovalno pogodbo z zavarovalnico, zavarovanec pa je oseba, katere
ekonomski interes je zavarovan. Zakonska pooblastila zavarovalnega zastopnika, ki jih določa ZZavar v tretjem
odstavku 219. člena in OZ v 930. členu, lahko zavarovalnica omeji, vendar se šteje, da omejitve sploh ni, če za te
omejitve ni vedel zavarovalec (drugi odstavek 930. člena OZ).
419
Obveznost plačila za posredniške provizije zavarovalnice je določena v zakonu (224. člen ZZavar) in je
utemeljena v dejstvu, da zavarovalna premija, ki jo določa zavarovalec, vsebuje del premije, ki se nanaša tudi na
stroške sklepanja zavarovanj.
420
Dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oz. posredovanja morajo imeti fizične osebe, ki
opravljajo omenjene posle. Dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja oz. posredovanja pa
morajo imeti zavarovalno zastopniške oz. posredniške družbe.
omenjenega dovoljenja ne more nobena fizična oseba opravljati poslov zavarovalnega zastopanja oz.
posredovanja in brez dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja oz posredovanja ne more te
dejavnosti opravljati nobena gospodarska družba.
Zavarovalno zastopniške oz. posredniške družbe ne smejo ob omenjeni dejavnosti opravljati drugih dejavnosti,
razen storitev kreditnega posredovanja oz. storitev posredovanja investicijskih kuponov vzajemnih skladov ter
drugih podobnih finančnih proizvodov. Zavarovalni zastopniki in zavarovalni posredniki morajo biti vpisani v
poseben register zavarovalno zastopniških družb in zavarovalno posredniških družb. Register vodi Združenje
zavarovalnih agencij. Nadzor nad delom zavarovalnih zastopnikov oz. posrednikov opravlja agencija. Glede na
to, da zavarovalni posredniki nastopajo v svojem imenu in za svoj račun, morajo imeti sklenjeno zavarovanje
odgovornosti za škodo, ki bi jo pri opravljanju zavarovalnega posredovanja povzročili tretjim osebam.
ZADRUGE IN AGRARNE SKUPNOSTI

1. Pojem zadruge
V okviru pluralizma pravnolastniških oblik gospodarskih in drugih subjektov se kot posebna kategorija v našem
sistemu pojavlja tudi zadruga, v katero člani združujejo sredstva in lahko tudi delo. Sredstva v zadružni lastnini
so tista, ki so jih združili zadružniki kot lastniki in s tem oblikovali kolektivno ekonomsko organizacijo za
opravljanje in organiziranje različnih, predvsem pa gospodarskih dejavnosti. Zgodovinsko gledano je temeljna
razlika med podjetjem in zadrugo v tem, da se podjetje organizira izključno zaradi ustvarjanja dobička, zadruga
pa se organizira za opravljanje takih dejavnosti, ki niso vedno pridobitne ali pa vsaj niso pretežno pridobitne, so
pa namenjene zadovoljevanju potreb članov zadruge.
Zadruge se oblikujejo po posebnih delovnih, organizacijskih in delitvenih načelih.
Pojem zadruge, njeno organizacijo, postopek ustanavljanja in prenehanja ter način upravljanja ureja Zakon o
zadrugah (ZZad). Temeljna zasnova organiziranosti zadružništva v našem sistemu temelji na klasičnih zadružnih
načelih, kot so:
1. načelo prostovoljnosti je uresničeno z zakonsko možnostjo, da je vstop v članstvo zadruge popolnoma
prostovoljen in načeloma nikomur onemogočen; za vstop zadošča, da ima določena oseba gospodarski
interes za sodelovanje v zadrugi in da pristaja na članske obveznosti ter pravila. Prostovoljnost se kaže
tudi v dejstvu, da član zadruge ni dolžan svojih gospodarskih poslov opravljati prek zadruge.
2. načelo gospodarske solidarnosti pa ima dvoje razsežnosti. Član zadruge prispeva h gospodarski
solidarnosti vseh članov, s tem da vplača članski delež, in da odgovarja za poslovanje zadruge v okviru
odgovornosti za obveznosti zadruge. Plačilo članskega deleža je temeljna obveznost člana zadruge. Iz
članskih deležev se oblikuje začetni kapital zadruge, kar pomeni, da zadružniki s svojim zasebnim
premoženjem ustanovijo zadrugo. Za obveznosti pa zadružniki jamčijo s svojim premoženjem, kot je to
določeno s pravili zadruge. Glede na to, s kolikšnim delom osebnega premoženja jamčijo člani
poslovanje zadruge, razlikujemo v teoriji neomejeno in omejeno jamstvo zadruge. Pri neomejenem
jamstvu jamčijo člani s celotnim svojim premoženjem, pri omejenem jamstvu pa z nekajkratno
vrednostjo članskega deleža v skladu z zadružnimi pravili.
3. načelo solidarne demokracije se v zadrugi uresničuje s pravico vsakega člana do enega enakopravnega
glasu, ne glede na število vplačanih deležev in gospodarsko moč oz. obseg poslovanja prek člana
zadruge.
4. načelo pokritja stroškov je tesno povezano z naravo zadružništva, ki naj bi bilo sredstvo za pomoč
članom. Zadruga ni usmerjeno v pridobivanje dobička, vendar pa morajo biti stroški kljub temu pokriti
s poslovanjem. Praviloma bodo zadruge pokrivale stroške iz dobička, vendar pa glavno prizadevanje
zadružnikov praviloma ni pridobivanje dobička, če pa se dobiček ustvari in če ga ne namenijo za
razširitev dejavnosti zadruge, se razdeli med člane.
5. načelo istovetnosti pomeni, da so ustanovitelji zadruge hkrati tudi njeni poslovni partnerji, in to
načeloma edini.
2. Ustanovitev zadruge
Zakon opredeljuje zadrugo kot organizacijo vnaprej nedoločenega števila članov, katere namen je pospeševati
gospodarske koristi svojih članov. Temelji na prostovoljnem vstopu in svobodnem izstopu, enakopravnem
sodelovanju in upravljanju članov (1. člen ZZad). Zadruga lahko zaradi opravljanja svoje dejavnosti ustanovi
podjetje ali drugo zadrugo oz. drugo pravno osebo in prav tako lahko postane članica druge pravne osebe.
Zadruga lahko opravlja eno ali več dejavnosti. Zadrugo lahko ustanovijo najmanj tri fizične ali pravne osebe.
Fizične osebe morajo biti poslovno sposobne. Število članov zadruge se lahko razširi z včlanitvijo fizičnih ali
pravnih oseb pod pogoji, ki so določeni v zadružnih pravilih.
Zadruga se ustanovi z aktom o ustanovitvi, ki vsebuje imena in naslove oz. sedeže ustanoviteljev, sklep o
sprejemu zadružnih pravil, sklep o sprejemu zadružnih pravil, sklep o izvolitvi organov zadruge, datum in kraj
ustanovnega občnega zbora ter podpise vseh ustanoviteljev. Obvezni sestavni del akta o ustanovitvi so zadružna
pravila, ki urejajo firmo in sedež zadruge, dejavnost zadruge, morebitne posebne pogoje za sprejem v članstvo,
odpovedni rok, razloge, zaradi katerih je lahko član izključen iz zadruge, delež, ki ga mora vsak član vpisati
(obvezni delež), rok in način vplačila najmanj polovice obveznega deleža ter druge obvznosti in odgovornost
članov glede sodelovanja z zadrugo. Pravila morajo opredeliti še tudi način delitve premoženja, ki preostane po
poplačilu upnikov, in vračilo deležev v likvidacijskem ali stečajnem postopku (6. člen ZZad). Zadruga pridobi
status pravne osebe z vpisom v sodni register. Statusne značilnosti zadruge so enake kot pri gospodarskih
družbah, pri čemer mora firma zadruge vsebovati označbo, da gre za zadrugo, in označbo odgovornosti članov za
obveznosti zadruge. Če je odgovornost članov za obveznosti zadruge po zadružnih pravilih omejena, mora firma
zadruge vsebovati prispevek zadruga z omejeno odgovornostjo ali okrajšavo z.o.o. Če je odgovornost članov za
obveznosti zadruge po zadružnih pravilih izključena, mora firma vsebovati pristavek zadruga brez odgovornosti
ali okrajšavo z.b.o.
3. Članstvo zadruge
Ustanovitelji zadruge postanejo člani zadruge s podpisom akta o ustanovitvi. Po ustanovitvi pa je podlaga za
sprejem v članstvo datirana pisna pristopna izjava, iz katere izhaja, da se podpisnik strinja s pravicami,
obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določajo zadružna pravila (prvi odstavek 8. člena ZZad). V pristopni izjavi
mora podpisnik določiti tudi znesek in število deležev, ki jih je pripravljen prevzeti. O sprejemu v članstvo
zadruge odloča organ, ki je določen z zadružnimi pravili. Odločitev mora biti sprejeta najpozneje v 60 dneh po
sprejemu pristopne izjave. Članstvo v zadrugi preneha z izstopom (na podlagi odpovedi), z izključitvijo (zaradi
razlogov, ki so določeni v zadružnih pravilih), s smrtjo fizične osebe, s prenehanjem pravne osebe (po postopku
likvidacije ali stečaja) in s prenehanjem zadruge. Z dnem, ko preneha članstvo v zadrugi, prenehajo upravljalske
pravice in dolžnosti člana zadruge, ne pa tudi premoženjskopravne pravice in obveznosti, ki so določene s
pogodbo. Premoženjske pravice in obveznosti je treba posebej urediti, ker ima član ob prenehanju članstva
pravico do vračila denarne vrednosti svojega deleža, pa tudi do ustreznega dela skladov, ki se po zadružnih
pravilih o prenehanju članstva lahko delijo (prostovoljni skladi). V zvezi s članstvom zadruga vodi posebni
članski imenik, v katerega vpisujejo člani po vrstnem redu, kakor so bili sprejeti.
4. Upravljanje z zadrugo
Najvišji organ zadruge je občni zbor, ki ga sestavljajo vsi člani zadruge oz. njihovi predstavniki. Občni zbor
članov zadruge odloča o:
1. sprejemu zadružnih pravil,
2. sprejemu letnega obračuna, uporabi presežka in poravnavi izgube,
3. izvolitvi in odpoklicu predsednika zadruge, članov upravnega in nadzornega odbora ter drugih organov
v skladu z zadružnimi pravili,
4. izdaji vrednostnih papirjev
5. statusnih spremembah in prenehanju zadruge,
6. drugih vprašanjih, ki jih določajo zadružna pravila.
Poleg občnega zbora ima zadruga tudi predsednika zadruge in nadzorni odbor ali najmanj enega preglednika. Če
ima zadruga deset oz. več članov, ima tudi upravni odbor. Pri odločanju na občem zboru ima vsak član oz.
predsednik en glas, če zadružna pravila ne določajo, da ima na določeni podlagi lahko posamezni član ali
predsednik pravico do več glasov (18. člen ZZad). Občni zbor je sklepčen, če so navzoči in zastopani člani, ki
imajo več kot polovico celotnega števila glasov.
O pomembnejših vprašanjih, kot je sprememba dejavnosti, povečanje zneska ali števila obveznih deležev ter
povečanje odgovornosti članov, o razširitvi pravice do več glasov odloča občni zbor z dvotretjinsko večino
glasov. Zadružna pravila pa lahko določajo za določena vprašanja višji kvorum. O delu občnega zbora mora biti
sestavljen zapisnik. Zakon določa, da mora biti zapisnik na vpogled v petih dneh po končanem občnem zboru
vsem članom na sedežu zadruge.
Predsednik zadruge je obvezni organ zadruge, ki zadrugo zastopa po zakonu in je odgovoren za zakonitost
njenega poslovanja. Predsednik zadruge je po funkciji tudi predsednik upravnega odbora. Upravni odbor je
obvezen organ, če je število članov večje od deset; nadzorni odbor pa ni obvezen organ (četrti odstavek 42. člena
ZZad). Oba organa odločata z večino glasov, s tem da ima vsak član omenjenega organa en glas. Upravni odbor,
če tega ni, pa predsednik zadruge, po zakonu uresničuje sklepe občnega zbora, skrbi za smotrno poslovanje in
organizacijo dejavnosti zadruge ter postavlja delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (prvi odstavek
28. člen ZZad). Nadzorni odbor nadzira celotno delo in poslovanje predsednika zadruge, upravnega odbora,
direktorja in delavcev s posebnimi pooblastili. V nadzornem odboru ne sme biti oseba, ki je predsednik zadruge,
član upravnega odbora, direktor zadruge ali pa drug vodilni delavec.
5. Premoženje zadruge
Premoženje se oblikuje na podlagi deležev članov in drugih virov, ki jih je zadruga pridobila s svojim
poslovanjem. Premoženje je last zadruge, predstavljajo pa ga stvari, pravice in denar (34. člen ZZad). Vsak član
zadruge mora vpisati najmanj en delež in praviloma je vrednost deleža za vse člane enaka. Praviloma se članski
delež plača v denarju, zadružna pravila pa lahko dovolijo, da se vplača tudi v obliki stvarnega deleža. V primeru
zamude vplačila članskega deleža plača član zakonite zamudne obresti. Če članstvo preneha, ima nekdanji član
pravico do vrnitve denarne vrednosti deleža v višini, kakršno izkazuje letni obračun za poslovno leto, v katerem
mu je članstvo prenehalo. Zadruga mora vrniti delež do izteka poslovnega leta, v katerem je članstvo prenehalo.
6. Odgovornost za obveznosti zadruge

Za zadrugo kot pravno osebo velja načelo popolne odgovornosti, pri čemer zadruga odgovarja za svoje
obveznosti z vsem svojim premoženjem (41. člen ZZad). Za premoženje zadruge se štejejo tudi neplačani deleži,
zato v primeru stečaja zadruga oz. upniki obvezno najprej izterjajo plačilo neplačanih deležev. Člani zadruge
odgovarjajo za obveznost zadruge z vpisanim deležem, podobno kot delničarji in družbeniki v kapitalskih
družbah. Za plačilo deleža odgovarjajo člani zadruge kot za svojo obveznosti, ne kot za obveznost zadruge.421
Poleg odgovornosti zadruge z vsem svojim premoženjem pa člani zadruge odgovarjajo za obveznosti zadruge
nasproti tretjim osebam v skladu z zadružnimi pravili. Ta odgovornost prihaja v poštev le v stečaju. Zadružna
pravila lahko določijo, da člani ne odgovarjajo za obveznosti, razen z vplačanim oz. nevplačanim deležem
(zadruga brez odgovornosti). Zadružna pravila lahko določijo, da zadružniki odgovarjajo za obveznosti zadruge
z mnogokratnikom vplačanega oz. vpisanega deleža. Gre za dopolnilno odgovornost, ki jo zadružna pravila
lahko določijo, vendar pa po zakonu takšna odgovornost članov ni obvezna (zadruga z omejeno odgovornostjo).
Če je dogovorjena odgovornost članov za obveznosti zadruge, je le-ta subsidiarna in omejena. Skupaj z
obstoječimi člani odgovarjajo tudi prejšnji člani oz. njihovi univerzalni pravni nasledniki še eno leto po izteku
poslovnega leta, v katerem je članstvo prenehalo (43. člen ZZad). Odgovornost bivših članov je enaka
odgovornosti, ki je obstajala v trenutku prenehanja njihovega članstva.
7. Finančno poslovanje zadrug

Upravni odbor ali drug organ zadruge, ki ga določajo zadružna pravila, mora sestaviti letni obračun v dveh
mesecih po izteku poslovnega leta. V okviru predloga letnega obračuna mora omenjeni organ predlagati tudi
razporeditev rezultatov poslovanja in predložiti poročilo o poslovanju. Letni obračun mora pregledati nadzorni
odbor oz. eden ali dva preglednika, če nadzorni odbor ni oblikovan v zadrugi. O pregledu letnega obračuna mora
biti izdelano poročilo, ki ga je treba prebrati na občnem zboru pred odločitvijo o letnem obračunu. Po zakonu je
zadruga dolžna najmanj 5% doseženega letnega presežka nameniti za obvezne rezerve (43. člen ZZad), poleg
rezerv pa lahko oblikuje tudi druge sklade, ki jim določi namen uporabe (prostovoljni skladi). Del presežka, ki
ga zadruga ne razporedi v sklade in ne uporabi za kakšen drug namen, se razporedi med člane v sorazmerju z
njihovim poslovanjem z zadrugo, če zadružna pravila ne določajo drugače.
Če zadruga posluje z izgubo, jo mora poravnati iz obveznih rezerv ali pa iz drugih skladov, če ne zadoščajo
sredstva v obveznih rezervah. Občni zbor lahko tudi sklene, da se za znesek neporavnane izgube sorazmerno
zmanjša vrednost obveznih prostovoljnih deležev, ki so jih vpisali člani. Če je izguba večja od polovične
vrednosti deležev in skladov, mora občni zbor skleniti, da se deleži doplačajo v celotni odpisani vrednosti, ali pa
predlaga, da se za zadrugo uvede stečaj (tretji odstavek 46. člena ZZad).
8. Prenehanje zadruge
Razlogi za prenehanje so lahko iztek časa, za katerega je bila zadruga ustanovljena, če je bila ustanovljena za
določen čas, razen če občni zbor pred iztekom teka časa ne sklene, da nadaljuje poslovanje. Zadrugi je lahko
izrečen tudi ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti. Preneha lahko zaradi statusnih sprememb (spojitev ali
pripojitev zadruge drugi zadrugi ali razdelitev na več novih zadrug). Razlog za prenehanje je lahko tudi
pravnomočna odločitev sodišča, s katero ugotovi ničnost vpisa v sodni register. O prenehanju zadruge odloči tudi
občni zbor. Po zakonu pa je razlog za prenehanje podan, če se število njenih članov zmanjša pod najmanjše
število, predpisano z zakonom, neprekinjeno za najmanj 6 mesecev.
Prenehanje zadruge, razen stečaja, se opravi v postopku likvidacije. 422 Po končanem postopku likvidacije in po
plačilu vseh upnikov se vrnejo članom najprej prostovoljni, nato pa obvezni deleži, drugo premoženje se razdeli
med člane sorazmerno z njihovimi deleži, če zadružna pravila za to premoženje ne določajo drugačnega namena
ali drugačne podlage za razdelitev (48. člen ZZad).
9. Zadružne zveze
Zadruge se lahko po načelu prostovoljnosti združujejo v zadružne zveze, in sicer zaradi varovanja in
421
Gre za t.i. jamstvo v obliki pogojno odloženega lastnega kapitala.
422
Za postopek likvidacije se smiselno uporabljajo določila ZGD-1 o likvidaciji d.d., za postopek stečaja pa
določila ZPPSL.
pospeševanja skupnih interesov. Svojim članom nudijo strokovno, organizacijsko, tehnično, pravno, ekonomsko,
administrativno pomoč, zastopajo interese zadružništva v gospodarskih zbornicah, organizirajo izobraževanje
članov in delavcev v zadrugah ter skrbijo za ohranjanje in razvijanje poslovnih zvez med člani.
10. Zadružna revizija

Zakon za vse zadruge predpisuje obvezno zadružno revizijo. Zadružna revizija se opravi najmanj vsako drugo
leto, v vsakem primeru pa se mora opraviti ob zamenjavi predsednika zadruge, direktorja, upravnega odbora.
Zadružno revizijo opravljajo zadružne zveze ali revizorska podjetja, ki izpolnjujejo s predpisi določene posebne
pogoje. Oseba, ki je opravila revizijo, se ima pravico udeležiti občnega zbora ali seje drugega organa upravljanja
zadruge, pri kateri se opravlja revizija, zahtevati pojasnila in gradiva ter sodelovati na seji s postavljanjem
vprašanj ter dajanjem odgovorov in mnenj o vsakem delu poslovanja zadruge, ki se revidira (drugi odstavek 52.
člena ZZad).
11. Agrarna skupnost

Na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic
(ZPVAS) člani nekdanjih agrarnih skupnosti in njihovi dediči oz. pravni nasledniki lahko ponovno ustanovijo
agrarno skupnost kot posebno institucijo, za katero je značilno, da lastninska pravica in pravica rabe na
nepremičninah in premičninah pripadata večjemu številu oseb (1003. člen OZ). Agrarna skupnost ni pravna
oseba, kljub temu pa je vpisana kot nosilec lastninske pravice v zemljiški knjigi skupaj s člani, z navedbo
lastninskih deležev članov kot solastnina članov agrarne skupnosti ali pa kot skupna lastnina članov agrarne
skupnosti.423
Agrarna skupnost mora biti vpisana v register agrarnih skupnosti in njenih članov. Vsak član agrarne skupnosti
prosto razpolaga s svojim deležem, s premoženjem skupnosti kot celoto pa razpolagajo vsi člani soglasno. Pri
odločanju o skupnih zadevah vsakemu udeležencu pripada tolikšno število glasov, kot ustreza njegovemu deležu,
kar mora biti podrobneje opredeljeno v pravilih agrarne skupnosti. O rednem upravljanju, uporabi in uživanju
predmeta skupnosti udeleženci odločajo z večino glasov. Kadar gre za spremembo predmeta skupnosti, o njegovi
boljši uporabi ali izboljšanju, ki pomembno poveča vrednost skupnega predmeta, udeleženci agrarne skupnosti
odločajo z dvotretjinsko večino. Agrarna skupnost ima v skladu s svojimi pravili tri organe skupnosti, in sicer
skupščino, upravni odbor in nadzorni odbor. Skupščina je najvišji organ, ki ga sestavljajo vsi člani agrarne
skupnosti. Upravni odbor je izvršilni organ, ki kot kolektivni organ vodi poslovanje. Nadzorni odbor nadzoruje
delo upravnega odbora.
TUJA PODJETJA
1. Pojem tujega podjetja
ZGD-1 ureja položaj tujega podjetja na območju RS v členih od 674. do 683. Zakon podrobneje ureja pravico do
poslovanja in do obratovanja tujih podjetij z organiziranjem podružnic ter status in delovanje podružnic tujih
podjetij. Poleg ZGD-1 je za poslovanje tujih podjetij v RS pomemben tudi Zakon o zunanjetrgovinskem
poslovanju, ki pa ureja opravljanje gospodarskih dejavnosti tujih oseb v Sloveniji (20. člen ZZP).
Kot tuje podjetje se šteje vsaka fizična ali pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost in ima prebivališče oz.
sedež zunaj RS (prvi odstavek 574. člena). Lastnina sredstev, ki so vložena kot osnovni kapital v gospodarski
subjekt, in na podlagi vloženih sredstev pridobljena upravljalska upravičenja niso pravno pomembna okoliščina.
2. Poslovanje tujega podjetja v Sloveniji

Tuje podjetje je pri poslovanju v RS izenačeno z domačimi družbami, če zakon ne določa drugače. Tuje podjetje
ima enake pravice, obveznosti in odgovornosti kot družbe s sedežem v RS. Na območju RS je poslovanje tujih
podjetij svobodno. Gre za sodobno načelo svobodnega poslovanje prek državnih meja. Poslovanja tujih podjetij
v RS po 675. členu ZGD-1 ni mogoče enačiti s pravico do opravljanja pridobitne dejavnosti (obratovanje), ki jo
je možno opravljati le prek podružnic. Pri poslovanju gre za opravljanje različnih storitev in sklepanje poslov v
okviru dejavnosti tujega podjetja, pri čemer gre praviloma za enkratne posle, ki so časovno omejeni in ki imajo
enake učinke kot posli, ki jih sklepajo domače družbe. Pogoj za začetek opravljanja dejavnosti v RS je obvezna
prijava tuje osebe pri pristojnem davčnem organu. 424
423
Temeljna razlika me solastnino in skupno lastnino je v tem, da gre pri solastnini za lastninsko pravico več
oseb na nerazdeljeni (ne)premičnini (solastniki), s tem da je delež vsakega od njih določen v sorazmerju s celoto
(idealni delež). Če deleži niso določeni, se domneva, da so enaki. Pri skupni lastnini pa ima na določeni
nerazdeljeni stvari več oseb skupno lastnino (skupni lastniki) in pri tem njihovi deleži niso vnaprej določeni.
Skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki
nastanejo v zvezi s skupno stvarjo (72. člen SPZ).
424
Če tuja pravna oseba ne prijavi začetka opravljanja storitev na območju RS davčnemu organu, stori prekršek,
za katerega se kaznuje z denarno kaznijo.
3. Obratovanje prek podružnice

Tuje pravne in fizične osebe lahko v RS ustanavljajo vse oblike družb, razen tistih, za katere so s posebnimi
predpisi določene omejitve za tujce ustanovitelje. Z določbo 676. člena ZGD-1 je uzakonjeno načelo, da tuje
podjetje lahko opravlja pridobitno dejavnost (obratovanje) v RS pred podružnic. Obratovanje prek podružnice je
posebna oblika organiziranja gospodarske dejavnosti v praksi. Pravni položaj podružnic na področju posameznih
dejavnosti urejajo posebni predpisi. Za podružnico je bistveno, da gre za del tuje pravne osebe, ki je lokacijsko
ločena od sedeža matičnega podjetja. Za podružnico je bistvena relativna trajnost obratovanja. Za podružnico je
značilno tudi, da vstopa v pravni promet, vendar pa podružnice nimajo statusa pravne osebe. Podružnica je del
tujega podjetja in premoženje podružnice je sestavni del premoženja tujega podjetja. Tuje podjetje opravlja prek
podružnice na območju RS svojo dejavnosti, ki jo ima registrirano v matični državi. O obsegu, načinu in vrsti
opravljanja dejavnosti odloča pristojni organ matičnega podjetja z aktom o ustanovitvi podružnice. Tuje podjetje
lahko pred podružnice opravlja le predstavništvo ali pa posle, ki jih tudi sicer opravlja.
3.1. Ustanovitev in registracija podružnice

Tuje matično podjetje, ki ustanavlja podružnico v Sloveniji, mora poslovati najmanj dve leti oz. biti vpisano v
register države, v kateri ima sedež. Za ustanovitev podružnice je potrebno soglasje pristojnega organa RS samo,
če to določa poseben zakon. V pravnem prometu nastopa podružnica v imenu in za račun tuje družbe, pri čemer
mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež ter ime podružnice. Vpis podružnice v register je tudi
pogoj za začetek opravljanja dejavnosti v RS. Če ima tuje podjetje na območju RS več podružnic, mora v prijavi
za vpis v register opredeliti njihov hierarhični odnos, pri čemer mora biti ena podružnica glavna. Listine za
ustanovitev podružnice morajo biti predložene sodišču v izvirniku in v overjenem prevodu (drugi odstavek 677.
člena).
Podružnico in tudi tuje podjetje hkrati zastopa eden ali več zastopnikov, pri čemer lahko eden zastopnik hkrati
zastopa tudi več podružnic. Zakon uveljavlja načelo, da morajo imeti zastopniki podružnic bivališče v Sloveniji.
3.2. Odgovornost za obveznosti podružnice
Za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnice, odgovarja tuje matično podjetje z vsem svojim
premoženjem. Ker podružnica ne more v stečaj, ne da bi se v stečaju sočasno znašlo tudi tuje matično podjetje,
so upniki podružnice zavarovani, saj lahko uveljavljajo plačilo svojih terjatev od matičnega podjetja v tujini.
EVROPSKO PRAVO GOSPODARSKIH DRUŽB

1. Pogodba o Evropski skupnosti
Posebej so pomembna določila 43. do 48. člena pogodbe, ki opredeljujejo kot podlago načelo prostega
ustanavljanja podjetij, 293. člen pa je pomemben kot podlaga za sklepanje multilateralnih konvencij med
članicami, ki se nanašajo na priznanje družb, pridobitev pravne osebnosti in možnosti mednarodnih združitev.
Določa 43. člena pogodbe zagotavlja t.i. pravico prostega ustanavljanja (freedom of establishment), v skladu s
katero države članice pripadnikom držav članic pri prostem ustanavljanju svojih lastnih podjetij, podružnic in
poslovnih enot oz. predstavništev v katerikoli državi ne smejo postavljati nobenih ovir.
Določba 44. člena določa splošni okvir za odstranitev vseh restrikcij pri svobodni podjetniški iniciativi, kar je
tudi podlaga za sprejem direktiv.
Določba 95. člena je podlaga za sprejem unifikacijskih pravnih aktov – uredb (regulations), s katerimi se prav
tako zagotavljajo temeljna načela o svobodnem podjetništvu.
Določba 293. člena rimske pogodbe pa predstavlja pravno podlago za sprejem konvencij, s katerimi države
članice sporazumno usklajujejo posamezna vprašanja s področja prava družb in se nanašajo na medsebojno
priznavanje pravne osebnosti.
2. Direktive
2.1. Sprejete direktive
Na področju prava družb so bile doslej sprejete naslednje direktive:
2.11. Prva direktiva – publicitetna direktiva

Gre za najstarejšo direktivo ES s področja prava družb, ki so jo začeli pripravljati že leta 1960, dokončno pa
sprejeli 9.3.1968. Čeprav je direktiva v literaturi in praksi imenovana tudi publicitetna direktiva oz. direktiva o
razkrivanju informacij, ureja tri sklope vprašanj, ki se nanašajo na d.d. in nekatere d.o.o. (srednje in velike) v
državah članicah. Osnovno izhodišče ureditve je namen zagotoviti varstvo tretjih oseb. Vprašanja, ki jih ureja
direktiva, se nanašajo na:
♥ publiciteto oz. razkritje informacij o kapitalski družbi;
♥ veljavnost pravnih poslov, ki jih sklenejo zastopniki d.d. in d.o.o.;
♥ ničnost vpisa kapitalskih družb.
Pri publiciteti direktiva določa osnovne standarde o podatkih in drugih informacijah, povezanih z ustanovitvijo,
organiziranostjo in poslovanjem d.o.o. ter d.d. V povezavi z določbami četrte – bilančne direktive je določena
tudi obveznost objave letnega poročila (bilanc in računovodskih izkazov) d.d. in nekaterih večjih d.o.o. Posebej
je treba izpostaviti obveznosti držav članic, da določijo uradni časopis, v katerem se v celoti oz. delno objavljajo
vsi podatki teh družb, ki se vpisujejo v register, vključno z drugimi podatki, ki morajo biti objavljeni.
Glede veljavnosti pravnih poslov, ki jih sklenejo zastopniki gospodarskih družb, določa direktiva zaradi varstva
tretjih oseb načelo veljavnosti pravnih poslov, čeprav so zastopniki kršili dana pooblastila. Na ta način direktiva
skoraj v celoti ukinja uporabo doktrine ultra vires. Zastopniki gospodarske družbe imajo navzven neomejena
pooblastila, edina izjema, ki jo lahko uveljavijo države članice v nacionalni zakonodaji, se nanaša na možnost
skupnega zastopstva več oseb.
Tretje področje, ki ga ureja direktiva, je omejitev ničnostnih razlogov, ki jih lahko predpisujejo in uveljavljajo
države članice za gospodarske družbe.
2.1.2. Druga direktiva – kapitalska direktiva

Predlog za drugo direktivo je komisija pripravila že 9.3.1970, sprejeta pa je bila šele 13.12.1976. Predmet
njenega urejanja so kapitalska vprašanja, povezana z ustanovitvijo in poslovanjem d.d., poleg tega pa direktiva
ureja tudi nekatera vprašanja, ki se v ožjem pomenu nanašajo na ustanovitev d.d. Direktiva je zelo obsežna, saj
ima 44 členov, razdeljenih na mnoge odseke (odstavke), ni razdeljena v poglavja in podpoglavja. Iz direktive
lahko vsebinsko izluščimo naslednja področja:
♥ opredelitev vsebine statuta oz. drugega ustanovitvenega akta d.d. in zagotavljanje informacij o
ustanovitvi ter temeljnih atributih in podatkih d.d.;
♥ opredelitev minimalnega kapitala d.d.;
♥ instrumenti za zagotovitev načela ohranitve kapitala d.d.;
♥ postopki varovanja delničarjev in upnikov pri spreminjanju kapitala, tako pri povečanju kot tudi pri
zmanjšanju kapitala, in v tej zvezi pri izdajanju, spreminjanju ter umikanju delnic.
Za našo obravnavo je prav gotovo najpomembnejša določba 6. člena direktive, ki od držav članic zahteva, da za
d.d. določijo obvezo minimalnega osnovnega kapitala, določenega v višini 25.000 eurov, ki ga mora imeti d.d.
tako ob ustanovitvi kot tudi ves čas svojega poslovanja. Zaradi zagotovitve minimalnega kapitala direktiva
predpisuje način vplačila vložkov za delnice in posebej zahteva tudi revizijski pregled stvarnih vložkov. Določba
11. člena direktive zagotavlja varstvo osnovnega kapitala d.d. Gre za institut, po katerem se transakcija med
ustanovitelji in družbo, pri kateri delničarji v obdobju dveh let po ustanovitvi d.d. s kakršnokoli transakcijo
družbi izročijo premoženje, v zameno za kar pridobijo več kot 10% osnovnega kapitala, presoja enako kot
izročitev stvarnih vložkov.
Direktiva prepoveduje izdajo delnic pod v njej določenim nominalnim zneskom, zahteva vplačilo delnice pred
njeno izdajo najmanj v višini ¼ njene nominalne vrednosti, prepoveduje kakršnokoli vrnitev vložka delničarjem,
zahteva obvezno oblikovanje rezerv družbe, dovoljuje delitev dividend le iz ustvarjenega dobička in iz
premoženja družbe, ki, z vidika finančne analize, ne bremeni osnovnega kapitala in predpisanih rezerv.
2.1.3. Tretja direktiva – direktiva o fuzijah

Tretja direktiva se nanaša le na dve obliki združitev (spojitev in pripojitev), šesta direktiva pa ureja, pravno
gledano, posebno situacijo, to je delitev, pri kateri v ekonomskem smislu pride do podobnih rezultatov. Za
mednarodne združitve se predlaga ureditev z direktivo. Tretja direktiva ureja dve obliki združitev:
♥ združitev s prevzemom – pripojitev,
♥ združitev z ustanovitvijo nove družbe – spojitev.
V obeh primerih združitev lahko delničarji pridobijo od prevzemne ali na novo nastale družbe le (nove) delnice,
preostanek plačila v denarju pa le do višine 10% nominalnega zneska delnic. Osnovni namen tretje direktive o
združitvah je s pravnimi postopku zagotoviti varstvo upnikov, hkrati pa tudi varstvo delničarjev družb, ki se
združujejo. Varovanje upnikov družb, ki se združujejo, je urejeno tako, da morajo države s svojimi zakoni
zagotoviti popolno odgovornost prevzemne družbe ali pa odgovornost družbe, ki je pri fuziji nastala,
enakopravno za vse upnike. Direktiva kot izjemo obravnava poseben primer združitve, t.i. prevzem z vključitvijo,
ko je določena d.d. imetnik več kot 90% delnice druge družbe. Direktiva določa tudi pravne sankcije za druge
operacije, ki so obravnavane kot fuzije po direktivi.
2.1.4. Četrta direktiva – bilančna direktiva

Četrta direktiva ureja vprašanja v zvezi s sestavo, sprejemom in publiciteto zaključnega računa. Pri tem
opredeljuje vsebino zaključnega računa in letnega poročila, metode vrednotenja, revizijski pregled in
publiciranje teh dokumentov. Četrta direktiva predstavlja skupaj s sedmo direktivo, ki ureja konsolidacijo letnih
bilanc, in osmo direktivo, ki ureja vprašanje revidiranja, t.i. zametek evropskega računovodskega kodeksa.
Direktiva se nanaša na kapitalske družbe.
2.1.5. Šesta direktiva – direktiva o delitvah

Šesta direktiva obravnava vprašanje delitev oz. cepitev d.d. Direktiva pravzaprav dopolnjuje tretjo direktivo o
združitvah. Tudi pri delitvi d.d., pri čemer le-ta preneha, pridobijo njeno premoženje in obveznosti bodisi na
novoustanovljene d.d. bodisi obstoječe d.d., kar je primerljivo z združitvami. Tako direktiva ureja delitev s
prevzemom, delitev z ustanovitvijo novih družb in ostale operacije, ki so obravnavane podobno kot delitve.
Osnovni namen direktive je zagotoviti varstvo upnikov družbe, ki z delitvijo oz. s cepitvijo preneha in katere
premoženje se prenese na druge subjekte. Varstvo upnikov se pri tem zagotavlja s prevzemom odgovornosti s
strani vseh novonastalih subjektov, ali pa subjektov, ki so prevzeli premoženje družbe, ki se je delila. Šesta
direktiva od držav članic ne zahteva, da v svoji zakonodaji obvezno uvedejo postopek delitve d.d., temveč le
obveznost, da v svojih zakonodajah zagotovijo uporabo podobnih principov varstva upnikov v vseh podobnih
primerih, kakršne poznajo nacionalne zakonodaje.
2.1.6. Sedma direktiva – direktiva o konsolidaciji bilanc

Sedma direktiva sodi v skupino direktiv s področja računovodstva in opredeljuje primere, v katerih je za skupino
povezanih gospodarskih družb treba izdelati in sprejeti t.i. konsolidirane računovodske izkaze. Temelj
opredeljevanja v direktivi je povezanost gospodarskih družb zaradi objektivnega ugotavljanja finančnega
položaja družb, ki so medsebojno ekonomsko povezane, tako da ena družba sprejema poslovne odločitve,
pomembne za drugo družbo, in realnega izkazovanja rezultatov.
2.1.7. Osma direktiva – direktiva o revizijah bilanc

Predmet urejanja osme direktive je le vprašanje strokovnih in drugih kvalifikacij, ki jih morajo imeti revizorji,
pooblaščeni za pregled (audit) letnih računov gospodarskih družb. Pri tem je zahtevana visoka stopnja
strokovnosti, najmanj univerzitetna izobrazba in ustrezne strokovne izkušnje, poleg tega pa so države dolžne
zagotoviti profesionalni integriteto in neodvisnost revizorjev. Revizorji so lahko bodisi fizične osebe bodisi se
inkorporirajo v eno izmed pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih družb, s tem da morajo zagotoviti osebno
odgovornost za svoje delo.
2.1.8. Enajsta direktiva – direktiva o publiciteti podružnic

Z enajsto direktivo želijo države članice EU harmonizirati publicitetne zahteve glede podružnic. Pripadniki
članic EU lahko namreč realizirajo pravico svobodnega podjetništva v katerikoli državi članici EU, bodisi z
ustanovitvijo gospodarske družbe hčere bodisi z ustanovitvijo podružnice. Za družbe hčere se uporabljajo
določbe prve publicitetne direktive, substančno pa tudi določbe četrte in sedme direktive, zato je bilo treba z
enajsto direktivo poenotiti publicitetne zahteve tudi glede podružnic. Enajsta direktiva se ne uporablja za
podružnice bank in zavarovalnic, za katere je sprejet poseben harmonizacijski predpis.
2.1.9. Dvanajsta direktiva – direktiva o enoosebni družbi

Dvanajsta direktiva o enoosebni družbi je bila sprejeta z namenom odpraviti zakonodajne razlike glede možnosti
ustanovitve in poslovanje enoosebnih družb. Po direktivi so države članice dolžne dopustiti enoosebne družbe v
pravnoorganizacijski obliki d.o.o., lahko pa dopustijo tudi enoosebne družbe v pravnoorganizacijski obliki d.d. V
obeh primerih veljajo naslednja pravila:
♥ družba ima lahko edinega člana bodisi ob ustanovitvi bodisi kasneje na podlagi pridobitve delnic oz.
deležev;
♥ v registru morajo biti navedeni natančni podatki o edinem družbeniku oz. delničarju in morajo biti
tudi objavljeni;
♥ edini član sprejema vse upravljalske odločitve, ki pa morajo biti pisno zabeležene v posebnem
zapisniku;
♥ vse pogodbe med družbo in edinim članom družbe morajo biti prav tako pisne in opredeljene v
zapisniku.
Direktiva je posamezne države pooblastila, da lahko opredelijo posebna strožja pravila za primere, ko je
posamezna fizična oseba edini član v več gospodarskih družbah, ali za primere, ko je edini član gospodarske
družbe druga gospodarska družba.
2.1.10. Direktiva o dopolnitvi statuta evropske delniške družbe glede delavske participacije
Evropska d.d. ni urejena le z uredbo kot unifikacijskim predpisom, temveč jo vzporedno ureja tudi direktiva o
delavci participaciji kot harmonizacijski pravni akt. Tako je evropska d.d. glede večine vprašanj urejena z
nadnacionalnim predpisom, vključevanje zaposlenih v upravljalsko strukturo, ki nekako opredeljuje tudi samo
upravljalsko strukturo d.d., pa je dopolnilno urejeno z nacionalnim pravom držav članic.
2.2. Predlogi drugih direktiv

2.2.1. Peta direktiva – strukturna direktiva
Peta direktiva velja na ravni EU že od vsega začetka za najbolj sporno. Direktiva naj bi namreč urejala vprašanje
(pristojnosti) organov d.d. in pri tem tudi zelo občutljivo vprašanje sodelovanja zaposlenih pri upravljanju ter
njihovo vključitev v organe upravljanja d.d. V okviru EU sta razširjena dva osnovna modela upravljanja, t.i.
enotirni in dvotirni sistem, ki se razlikujeta po tem, ali ima d.d. poleg skupščine in uprave (direktorja) družbe še
vmesni kontrolni organ – nadzorni svet.
2.2.4. Trinajsta direktiva – direktiva o prevzemih

Začetki te direktive segajo v leto 1974, ko je bil oblikovan prvi neuradni osnutek direktive o ponudbah za
prevzem. Evropski zakonodajalec želi z direktivo dati pravni okvir prevzemom v Evropi in ustvariti
transparentna fundamentalna vseevropska pravila oz. načela za ponudbe za prevzem, ki naj upoštevajo interese
vseh udeleženih subjektov. S trinajsto direktivo o prevzemih naj bi v okviru EU uredili vprašanje
transparentnega in poštenega upravljalskega prevzemanja javnih d.d.
V ospredju predloga direktive je varstvo manjšinskih delničarjev in njihovo enakopravno obravnavanje s strani
novega prevzemnika. Direktiva zato določa posebni institut obvezne ponudbe za odkup vseh delnic (mandatory
bid), in sicer od vseh delničarjev pod enakimi pogoji. Direktiva urejuje tudi institut prostovoljne ponudbe
(voluntary bid). Prostovoljne ponudbe se lahko nanašajo na vse ali le na del oz. določen odstotek vrednostnih
papirjev ciljne družbe, pri čemer mora biti njihov cilj pridobitev kontrole v ciljni družbi. Nov predlog direktive
ureja v povezavi s ponudbo za prevzem tudi t.i. break-through rule, ob tem pa na predhodno uspešno ponudbo
veže pravico do iztisnitve (squeeze-out right) in pravico do izstopa (sell-out right) iz družbe. Pravilo break-
through je namenjeno zagotavljanju enakih izhodišč za ponudbe za prevzem v celotni Skupnosti in pod
določenimi predpostavkami omejitvam prenosljivosti (viknulaciji) vrednostnih papirjev in omejitvam
glasovalnih pravic posameznih delničarjev odvzema učinek. Squeeze-out daje večinskemu delničarju pravico, da
po uspešni ponudbi za primerno odpravnino iztisne manjšino delničarjev iz družbe. Varovanju manjšinskih
delničarjev pa je namenjen sell-out, ki jim omogoča, da od večinskega delničarja zahtevajo odkup preostalih
njihovih vrednostnih papirjev.
3. Uredbe
3.1. Uredba o evropskem gospodarskem interesnem združenju
Pri Evropskem gospodarskem interesnem združenju – European Economic Interest Grouping (EEIG) gre za
pravno osebo, nastalo s pogodbo, ki jo skleneta najmanj dve stranki, pripadnici različnih držav članic. Glavni
namen EEIG ni ustvarjanje dobička zase, ampak za svoje članice, zaradi česar se tako dobički kot tudi izgube
neposredno razporejajo med članice. Nameni ustanovitve EEIG so zelo raznovrstni, vsi pa so usmerjeni k
zadovoljevanju interesov in opravljanju dejavnosti njenih članic. Uredba izrecno prepoveduje holdinške
aktivnosti. Pomembno je, da vsi člani neomejeno solidarno odgovarjajo za vse obveznosti EEIG, ne glede na
njeno pravno osebnost. Management je lahko zaupan ne samo fizični, ampak tudi pravni osebi.
3.2. Uredba o statutu Societas Europaea – SE (evropske delniške družbe)

Po več kot 30 letih od prvega predloga uredbe Komisije EU je 8.10.2001 svet EU sprejel uredbo o statutu
evropske d.d. S sprejemom uredbe kot unifikacijsim pravnim sredstvom je v EU podan pravni temelj za
ustanavljanje evropske d.d. kot nadnacionalne družbe, ki jo ureja nadnacionalno – evropsko pravo. Za evropsko
d.d. torej ne velja korporacijsko pravo posameznih članic, v katerih takšna družba posluje, temveč nadnacionalno
pravo, ki ga predstavlja uredba o SE.
Čeprav predstavlja Societas Europaea evropsko d.d., pa le-ta kljub temu ni registrirana v centralnem registru
evropskih družb v okviru EU, temveč se registrira v registru gospodarskih družb določene članice EZ. Ta
registracija pa se objavi v Uradnem listu EU. SE se ne registrira v vseh državah članicah EU, v katerih posluje,
ampak mora biti registrirana le v državi članici, kjer ima sedež uprava družbe. S takšno zahtevo se želi preprečiti
najrazličnejša izigravanja, kot so davčni prekrški ali pranje denarja. Družbe imajo dve možnosti: izberejo lahko
bodisi nacionalno družbo, ki je urejena z nacionalnim korporacijskim pravom, ali pa evropsko družbo, ki je
urejena v evropski uredbi ter komplementarno dopolnjena z delom nacionalne zakonodaje.
Evropska d.d. se lahko ustanovi na štiri načine:

1. z združitvijo dveh ali več obstoječih d.d. najmanj dveh različnih držav članic EU;
2. z oblikovanjem holdinške družbe, ki bo imela v lasti d.d. oz. d.o.o. najmanj dveh različnih držav članic;
3. z ustanovitvijo skupne družbe hčere družb najmanj dveh držav članic;
4. s preoblikovanjem javne d.d., ki je imela dve leti družbo hčer v drugi državi članici EU.
Za evropsko d.d. je predpisan minimalni osnovni kapital v višini 120.000 eurov. Evropska d.d. je lahko bodisi
javna bodisi nejavna. Če se z njenimi delnicami trguje na organiziranem trgu, je pri tem izenačena z drugimi
javnimi družbami in se zanjo v tem segmentu v celoti uporablja nacionalno pravo. Glede obdavčitve se evropska
d.d. obravnava popolnoma enako kot druge multinacionalke, upoštevaje nacionalne davčne zakonodaje, ki
obdavčujejo dohodke na ravni družbe oz. na ravni podružnic. Evropska d.d. je še vedno davčni zavezanec v vseh
državah članicah, v katerih bo imela sedež oz. svoje podružnice. Družbe imajo tako s korporacijskega vidika več
možnosti:
♥ ustanovitev podružnice v tuji državi (z uporabo korporacijskega prava tuje države za
podružnice),
♥ ustanovitev družbe hčere v tuji državi (po korporacijskem pravu tuje države) ali
♥ ustanovitev evropske d.d. (ustanovljene po nadnacionalnem – evropskem pravu in delno po
komplementarni ureditvi nacionalnega prava).
Prednost ustanovitve evropske d.d. je izrazita predvsem v primerih, ko družbe poslujejo hkrati v več članicah
EU. S poslovnega vidika je vsekakor prednost tudi možnost prenosa sedeža družbe iz ene države v drugo, ne da
bi bilo za to treba družbo likvidirati in jo nato ponovno ustanoviti.
4. Konvencijsko urejanje
Na podlagi 220. člena pogodbe o evropski skupnosti se članice pogajajo za koristi njihovih držav, predvsem
glede odpravljanja ovir za meddržavno mobilnost podjetij. Mobilnost podjetij naj bi se zagotavljala predvsem na
tri načine:
♥ z vzajemnim priznavanjem gospodarskih družb,
♥ z ohranitvijo pravne osebnosti v primeru prenosa sedeža iz države članice v drugo državo članico in
♥ z možnostjo fuzije gospodarskih družb, ki so subjekt različnih nacionalnih pravnih ureditev.
4.1. Konvencija o medsebojnem priznavanju gospodarskih družb in pravnih oseb

Konvencijo je podpisalo 6 originarnih članic EU že 29.2.1968. Ureja vprašanje vzajemnega priznavanja
gospodarskih družb in drugih pravnih oseb ter poskuša reševati pravno situacijo priznavanja pravnih oseb v
državah EU.
4.2. Konvencija o prenosu sedeža

Pri prenosu sedeža družbe iz ene države članice EU v drugo se zastavlja predvsem vprašanje možnosti takšnega
dejanja po nacionalnem pravu in vprašanje potrebnih pravnih uskladitev, ki jih mora družba opraviti v novi
državi sedeža. Glede na to, da nekatere nacionalne zakonodaje prenosa sedeža v drugo državo pravno ne
dopuščajo, obstaja le možnost prvotne likvidacije in nato prenosa premoženja.
4.3. Konvencija o mednarodnih fuzijah

Konvencija poskuša reševati vprašanja fuzij, pri katerih pride do združitev javnih d.d., ki imajo sedež oz. so
inkorporirane v različnih državah članicah.
5. Nadaljnja harmonizacija evropskega prava družb in njegova poenostavitev

Na obsežnost unifikacije in harmonizacije kaže zelo veliko število že sprejetih uredb ter predvsem do sedaj
sprejetih in že nekajkrat spremenjenih direktiv. Trenutno velja devet direktiv s področja prava družb v ožjem
smislu (company law), k tem pa je treba dodati še dve direktivi, ki se vežeta na področje prava družb z
obravnavanjem davčnih vidikov posameznih korporacijskopravnih transakcij. Med unifikacijskimi predpisi so
najpomembnejše uredba o Societas Europaea (evropski d.d.), uredba EEIG (evropskem gospodarskem
interesnem združenju) in konvencija s protokolom o medsebojnem priznavanju družb.
5.2. Poenostavitve prava družb

Poenostavitve prava družb ni treba razumeti zgolj kot zmanjševanje števila predpisov oz. obsega pravnih norm,
ampak predvsem kot opuščanje kogentnih določb, širjenje dispozitivnosti in avtonomije volje ter prilagajanje
posameznih korporacijskopravnih institutov sodobnim informacijsko-tehnološkim dosežkom. Prizadevanja za
poenostavitev prava družb so že dalj časa prisotna tudi v EU. Trenutno je v ospredju poskus poenostavitve glede
nekaterih vprašanj, ki jih urejata prva – publicitetna direktiva in druga – kapitalska direktiva. Rezultat dela
posebne delovne skupine je predlog sprememb prvi in druge direktive, delno pa se spremembe nanašajo tudi na
enajsto direktivo.
5.2.1. Predlogi za spremembe (poenostavitve) prve – publicitetne direktive

Publicitetna direktiva, ki je bila kot prva sprejeta 9.3.1968, je namenjena varstvu tretjih oseb, ki stopajo v
določena razmerja z družbo in njenimi organi, in ureja tri sklope:
1. javno objavo listin in aktov družbe,
2. učinek dejanj zastopnikov družbe nasproti tretjim,
3. ničnost družbe.
Predlog komisije za poenostavitev se nanaša na:

♥ možnost elektronske objave pravnih aktov in listin družbe,
♥ uporabo jezika objavljenih listin in dokumentov,
♥ objavo podatkov, ki se nanašajo na podružnico v tujini in
♥ pooblastila za zastopanje organov ter zastopnikov družbe.
5.2.1.1. Elektronska objava pravnih aktov in listin družbe

Zaradi vzpostavitve evropskega poslovnega registra naj bi se vsi dokumenti in listine gospodarskih družb
registrirali zgolj v elektronski obliki in se v takšni obliki tudi razširjali ter bili na voljo javnosti in vsakemu
zainteresiranemu posamezniku. Ta cilj naj bi bil realiziran v dveh fazah. V predhodnem obdobju petih let bi pri
vseh registracijah (ustanovitev in sprememb) še vedno upoštevati tudi pisne dokumente, ki bi jih nato javno
publicirali in razširjali zgolj v elektronsko obliko ter se dokumenti in listine registrirajo in publicirajo v
elektronski obliki, s hkratnim dostopom v enotnem evropskem prostoru. S trenutkom registracije in objave prek
elektronskih medijev ima le-ta tudi absolutni učinek glede zaupanja v resničnost objavljenih podatkov.
5.2.1.2. Uporaba jezika

Zaradi vseevropskega značaja (dostopa) registra bodo vsi dokumenti in listine izdelani v jeziku, ki ga določajo
relevantni predpisi domače države. Nacionalna zakonodaja pa mora vsaki gospodarski družbi omogočiti, da
dokumente in listine registrira in publicira tudi v drugih jezikih, uradno priznanih v EU.
5.2.1.3. Podatki za podružnice v tujini

Možnosti svobodnega ustanavljanja in potrebo zagotavljanja informacij za tuje podružnice že ureja enajsta
direktiva. Le-ta nacionalnim zakonodajam dopušča široke možnosti predpisovanja dodatnih obveznosti glede
zagotavljanja informacij, in sicer ne le ob ustanovitvi, temveč predvsem pri nadaljnjih spremembah matične
družbe, kar se registrira tudi v državi, kjer ima podružnica sedež, in objavi v jeziku te države, zato se za takšne
mednarodne podružnice znotraj EU predlaga uvedba načela vezanosti na domačo državo. To pomeni, da, glede
na enotni evropski register, v državi, kjer ima sedež podružnica, ni treba zagotavljati nobenih dodatnih
dokumentov in listin niti o podružnici niti o matični družbi, saj se upošteva registracija po sedežu matične
družbe.
5.2.1.4. Pooblastila zastopnikov

Direktiva že sedaj zahteva upoštevanje neomejenih pooblastil za zastopanje gospodarske družbe s strani
zakonitega zastopnika, ki je organ te družbe. Zaradi mednarodnih transakcij se predlaga tudi poenotenje glede
možnosti registracije pooblastil zastopnikov, ki niso organi družbe, torej pooblaščencev kot so odvetniki in druge
osebe.
5.2.2. Predlogi za spremembe (poenostavitve) druge – kapitalske direktive

Predloge za poenostavitve določb druge direktive o kapitalskih vprašanjih d.d. lahko razdelimo na šesti sklopov:
♥ možnost vplačila delnic s stvarnimi vložki in njihovo vrednotenje,
♥ sistem nominalnih delnic oz. delnic brez nominalne vrednosti (par – non par value shares),
♥ umik delnic,
♥ derivativno pridobivanje lastnih delnic,
♥ finančno sodelovanje družbe v finančnih transakcijah s sestavinami kapitala in
♥ uresničevanje prednostnih pravic delničarjev do vpisa novih delnic za vložke.
5.2.2.1. Revizija stvarnih vložkov

Direktiva opredeljuje možnost vplačila delnic s stvarnimi vložki ob ustanovitvi d.d. in ob izdaji novih delnic pri
povečanju osnovnega kapitala. Pri tem strogo zahteva posebno ekspertno vrednotenje stvarnih vložkov, brez
možnosti kakršnihkoli izjem. Posebna olajšava naj bi bila predvidena za stvarne vložke, ki jih predstavljajo tržni
vrednostni papirji, pod pogojem, da se kot konsideracija za prodajno ceno delni upošteva njihova borzna cena oz.
tečaj z drugega organiziranega trga. Revizijsko vrednotenje ne bi bilo potrebno tudi v primeru operacij debt to
equity swap, ko se vlagajo stvarni vložki, ki jih predstavljajo terjatve zoper samo d.d. (konverzija).
5.2.2.2. Sistem nominalnih delnic in delnic brez opredelitve nominalnega zneska

Osnovna naj bi bila dva sistema, to je sistem par value shares in sistem non par value shares, s podsistemom
accountable par. Praktična razlika med temi sistemi je predvsem v povezanosti med nominalnim zneskom delnic
in osnovnim kapitalom družbe ter na tej podlagi v različni opredelitvi velikosti proporcionalnega lastniškega
interesa delničarjev in s tem obsega korporacijskih upravičenj, ki se ugotavlja bodisi z razmerjem med
nominalnim zneskom delnice in osnovnih kapitalom bodisi na drug način.
Ti različni sistemi pa so po drugi strani povezani z višino konsideracije za izdano delnico in z vprašanjem
garancije upnikom glede tako formiranega premoženja. Načelo proporcionalnosti pravic se lahko v sistemu
pravih non par value shares, kjer se ne upošteva načelo vplačila delnic najmanj v višini nominalnega zneska
delnic, izkrivi, če se dopušča različno vplačevanje delnic po posameznih razredih. Predlogi za poenostavitve
usmerjajo k iskanju možnosti za uvedbo delnic, ki preprosto predstavljajo zgolj procentualni oz. odstotkovni
delež v družbi (t.i. fraction of shares oz. fraction of the company).
5.2.2.3. Prisilni umik delnic

Po sedanji ureditvi direktive je prisilni umik delnic dopusten le, če je to predvideno v prvotnem statutu oz. s
spremembo statuta pred izdajo delnic. Predlagana je sprememba sedanje ureditve, po kateri bi bilo možno
sklepati o prisilnem umiku delnic tudi po njihovi izdajo. O tem pa bi morala odločati skupščina d.d. s posebno
kvalificirano kapitalsko večino 90% kapitala in pod pogojem, da vseh 90% delnic poseduje le en (večinski)
delničar.
5.2.2.4. Derivativna pridobitev lastnih delnic

V korporacijski praksi EU se vse bolj utrjuje prepričanje, da so dosedanje restrikcije pri derivativnem
pridobivanju lastnih delnic prevelike in da je celotni sistem preveč rigiden. To še posebej velja za limitiranje
možnosti pridobivanja največ 10% lastnih delnic in limitiranje možnosti pridobivanja le znotraj 18-mesečnega
obdobja. Zato se predlaga podaljšanje roka možnosti pridobivanja na pet let, izpustila naj bi se tudi prepoved
limitiranja na obseg 10%, s tem da se bolj poudari možnost pridobivanja zgolj z razpoložljivimi prostimi viri, ki
ne predstavljajo jamstvene mase za upnike.
5.2.2.5. Finančno sodelovanje družbe pri pridobivanju lastnih delnic

Po obstoječi ureditvi velja skoraj absolutna prepoved glede finančnega sodelovanja družb pri pridobivanju
lastnih delnic. Po predlogu naj bi se načelna prepoved finančne asistence nadomestila z možnostjo sodelovanja
pri nakupih delnic do višine razpoložljivih virov.
5.2.2.6. Prednostna pravica delničarjev do vpisa delnic

Direktiva prepoveduje možnost statutarne izključitve ali omejitve prednostnih delničarjev do vpisa novih delnic.
O tem lahko odloči le skupščina, iz posebej opravičljivih razlogov, na podlagi posebnega poročila uprave.

Gospodarsko Statusno Pravo Zapiski Po Knjigi PDF

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Gospodarsko Statusno Pravo Zapiski Po Knjigi PDF

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Gospodarsko statusno pravo – zapiski po knjigi 1

OPREDELITEV GOSPODARSKEGA PRAVA

V začetku nastajanja in oblikovanja je to pravo imelo integracijsko funkcijo; združevanje trgovcev in

2. Razenotenje trgovinskega prava

2.1. Trgovinsko pravo

2.2. Gospodarsko pravo

2.3. Podjetniško pravo

2.4. Pravo družb

položaj gospodarskih subjektov.

3. Značilnosti sodobnega gospodarskega prava

3.1. Gospodarsko pravo kot del civilnega prava

3.2. Oblikovanje posebnih pravnih institucij

3.3. Vpetost v gospodarske tokove

3.4. Internacionalizacija prava

3.5. Enostavnost dinamičnost, javnost in pravna urejenost

4. Mednarodno gospodarsko pravo

4.1. Formularno pravo

4.2. Unifikacija mednarodnega gospodarskega prava

ZAKON O GOSPODARSKIH DRUŽBAH

ZGODOVINA PRAVNIH VIROV GOSPODARSKEGA PRAVA IN VARSTVO KORPORACIJSKIH

1.2. Obdobje 1945-1963

1.3. Obdobje 1963-1976

1.4. Obdobje 1976-1989

2. Drugi viri statusnega prava

Za poslovanje gospodarskih družb sta pomembna Zakon o Agenciji RS za revidiranje lastninskega

3. Sodno varstvo pravic na področju korporacijskih razmerij

V razmerjih v d.d. pa sodišče v nepravdnem postopku odloča o: 1. imenovanju ustanovitvenih revizorjev; 2.

4. Uporaba slovenščine v družbi

3. Podjetje – predmet ali subjekt prava?

Za podjetništvo je zelo pomembno, da je relativno avtonomno in da v to avtonomijo lahko poseže le zakon.

4. Organizacijske in ekonomske značilnosti podjetja

Teorija namembnega premoženja

Teorija o podjetju kot posebnem premoženju trgovca

Podjetje kot skupnost dejavnosti, premoženja in gospodarskih možnosti

Podjetje kot dejansko materialno dobro

Teorija posebne pravice nad podjetjem

Podjetje kot objekt stvarne pravice višjega reda

Podjetje kot skupnost premoženja in oseb

Podjetje kot nematerialno dobro stvarnega prava

Teorija podjetja kot interesne skupnosti

Podjetje kot pravna oseba

Podjetje kot organizacija

Organizacija podjetja mora služiti štirim temeljnim nalogam:

Podjetje, obrat in podružnica

Razmerje med družbo in podjetjem

Združevanje v družbe je motivirano pri družbenikih z interesi po uresničevanju določenega cilja, ki ga

♥ nastanejo na podlagi določenega pravnega posla;

Ustanovitev družbe s pravnim aktom

Na podlagi statuta se ustanovi:

Z aktom o ustanovitvi se ustanovi:

Status pravne osebe

Organizacija dela in upravljanja

Opravljanje pridobitne dejavnosti

9.6. Skupno delovanje družbenikov

STATUSNO PRAVNE ZNAČILNOSTI GOSPODARSKE DRUŽBE

DEJAVNOST GOSPODARSKE DRUŽBE

Dejavnost je lahko pridobitna ali pa tudi ne.

2. Dejavnost in drugi posli

4. Dejavnost in cilji družbe oziroma podjetja

4.1. Dejavnost kot sredstvo za doseganje ciljev družbe

4.2. Dobiček kot temeljni cilj družbe

4.3. Interesna nasprotja med družbo in podjetjem

PRAVNA OSEBNOST IN ODGOVORNOST ZA OBVEZNOSTI DRUŽBE