Davčno Zapiski

[Ime podjetja]
Finančno-davčno
pravo
zapiski
[Ime avtorja]
[Datum]
1. Stranke v davčnem postopku na I. stopnji?
Na prvi stopnji sta za odločanje v davčnem postopku pristojni Davčna uprava RS in Carinska uprava RS. Druga
stranka v postopku pa je davčni zavezanec. (na drugi stopnji pa Ministrstvo za finance).
2. Cedularni način obdavčitve pri dohodnini?

Ne glede na to, da je dohodnina sintetični davek, lahko v okviru Zakona o dohodnini zasledimo elemente
cedularnega načina obdavčevanja. Gre za vse tiste primere, ko imamo opravka z dohodki nerezidentov, ki se v
skladu z zakonskimi določbami obdavčujejo po viru in torej niso zavezani k vložitvi napovedi za odmero
dohodnine. V takih primerih so posamezne vrste dohodkov podvržene obdavčitvi s samostojnimi, dokončnimi
vrstami davkov, ki za zavezance dohodnine predstavljajo zgolj akontacije dohodnine, za nerezidente pa
pomenijo dokončno obdavčitev s pomočjo davkov po odbitku. Dokončno oz. cedularno se obdavčujejo tudi
obresti, dividende in kapitalski dobički.
3. Viri financiranja občin?

V splošnem se občine financirajo iz treh virov:
● Lastni izvirni prihodki: obvezne dajatve in ustvarjanje dohodkov iz njenega premoženja;
● Sredstva za izvajanje funkcij in pristojnosti,
● Zadolževanje.
Viri financiranja občine so prihodki občinskega proračuna (v nadaljnjem besedilu: prihodki) od:
– davka na nepremičnine;
– davka na vodna plovila;
– davka na promet nepremičnin;
– davka na dediščine in darila;
– davka na dobitke od klasičnih iger na srečo in
drugega davka, če je tako določeno z

–
zakonom, ki davek ureja.
4. Kako evropska direktiva o DDV vpliva na naš DDV (nekaj takega)?

Cilj uredbe je zagotoviti bolj enotno uporabo veljavnega sistema DDV znotraj vseh držav EU z določitvijo pravil
izvajanja direktive 2006/112/ES še posebej na področju davčnih zavezancev dobav blaga in opravljanja storitev
ter pri določanju kraja obdavčljivih transakcij.
Kot posledica uredbe pa bomo morali po novem bolj paziti ali je naš prejemnik storitve res davčni zavezanec
oziroma kakšen je njegov status. Naslednja pomembna sprememba ki jo prinaša uredba pa je obveza za
izvajalca storitve da preveri ali bo njegov prejemnik storitve to uporabil za poslovne ali zasebne namene. Po
novem bo storitev iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 oproščena plačila DDV le če bo naročnik uporabil
storitev za poslovne namene.
5. Na katera davčna področja ima pravo EU največji vpliv - navedite zadevne domače davčne vire.
6. Kako se v davčnem pravu odraža ustavno načelo pravne države

Poenostavljeno gledano načelo pravne države v davčnem pravu pomeni, da je zagotovljena:
● pravna varnost (pravila vnaprej določena in prepoved retroaktivnosti)
● zakonitost (določenost v zakonu in skladnost z zakonom; davke se lahko predpiše samo z zakonom),
● varstvo zaupanja v pravo (prepoved retroaktivnosti; posameznik ki ravna v skladu s pravom ne bo
trpel škodljivih posledic, če se to pravo spremeni),
● varstvo zaupnih podatkov,
● pravičnost,
● človekove pravice in temeljne svoboščine,
● enakost v zakonu in pred zakonom,
● enakomernost (upoštevanje ekonomske sposobnosti),
● sorazmernost (nujnost davkov).
7. Kako razumete vladne težnje za povišanje dohodnine v kontekstu obdavčitve najbogatejših?

Med krizo se je večkrat znižala obdavčitev za tiste z najnižjimi prihodki, zdaj pa želi vlada delno razbremeniti
tudi nekoliko višje zaslužke, predvsem strokovnjake. Pravzaprav tiste, ki zaslužijo za tretjino oziroma polovico
več od povprečne plače. To namerava doseči s spremenjeno davčno lestvico. Pri zdajšnjem sistemu dohodnine
s tremi davčnimi razredi, 16-, 27- in 41-odstotnim, so bili namreč dohodki hitro obdavčeni z najvišjo stopnjo.
Že pri 1,3-kratniku povprečne plače, oziroma dohodki, ki so presegali 24.000 evrov bruto na leto. Zdaj se bo ta
meja pomaknila na povprečno plačo in pol, torej na dobrih 27.000 evrov bruto letnega zaslužka.
8. Katere davke, poleg dohodnine, plačujejo fizične osebe
9. OPTIMALEN DAVČNI SISTEM: pravičen, učinkovit, nevtralen, fleksibilen, konsistenten, transparenten,

racionalen, ustaven, zakonit
DAVEK NA DODANO VREDNOST - DDV

1 OBDAVČITEV Z DDV
DDV je nevtralen davek (nikomur ne daje prednosti in nikomur ne zmanjšuje konkurenčne sposobnosti) →
omogoča obdavčitev uvoženega blaga z enakim davčnim bremenom, kot to velja za podobne ali enake domače
proizvode, izvoz je na ničelni stopnji.
Primer: NAČELO NETO-VSEFAZNE OBDAVČITVE
P1 proda blago podjetniku P2 za……………………1.000 EUR

+ (20 %)……………………………….200 EUR
plačilno breme: 200 EUR 1.200 EUR

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
P2 proda blago podjetniku P3 za……………………1.500 EUR

+ (20 %)………………………………..300 EUR
plačilno breme: 100 EUR (300 EUR – 200 EUR vstopni davek) 1.800 EUR
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
P3 proda blago potrošniku za……………………3.000 EUR

+ (20 %)………………………………..600 EUR
plačilno breme: 300 EUR (600 EUR – 300 EUR vstopni davek) 3.600 EUR
plačilna bremena SKUPAJ: P1 = 200 EUR

+ P2 = 100 EUR
+ P3 = 300 EUR
600 EUR
600 EUR ustreza DDV, ki odpade na končnega potrošnika
Davek se plačuje na vsaki stopnji, ki jo opravi blago. Podjetnik 2 (P2) plača podjetniku 1 (P1) 1.200 EUR, podjetnik 3
(P3) plača podjetniku 2 (P2) 1.800 EUR, vsak podjetnik pa si lahko DDV, ki ga je plačal svojemu dobavitelju,
zaračuna kot vstopni davek. V tem primer tako podjetnik 2 davčni upravi odvaja DDV v višini 100 EUR (300 EUR za
DDV, ki ga je prejel od P3 ter 200 EUR DDV – obenem odbitni davek, ki ga je plačal P1, 100 EUR se kot plačilno
breme vplačuje na pristojno davčno upravo).
Pri vsaki prodaji blaga je treba plačati DDV → če je kupec blaga podjetnik (davčni zavezanec in blago uporabi za
dejavnost, potem lahko plačani DDV koristi kot vstopni davek.
Davčni zavezanec izstopnega ter vstopnega DDV za vsako kupljeno blago ne obračuna takoj, temveč to opravi v
določenem obračunskem obdobju. Možno je tudi, da ima en podjetnik v enem obdobju (v enem mesecu) več
vstopnega DDV kot je izstopnega, ki ga je zaračunal svojim kupcem blaga (podjetnik lahko uveljavlja dobropis,
lahko pa ga pusti za naslednje proračunsko obdobje in ga poračuna z morebitnim nadaljnjim dolgom).
2 ZNAČILNOSTI
2.1 Preferencialnost
V okviru DDV se kaže v zniževanju davčne obveznosti oz. oprostitve plačila davka. Obstajajo 3 načini
preferencialnega ravnanja DDV:
● oprostitev davkov → transakcija je oproščena plačila davka (prodaja ni obdavčena, zato
vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati)
● »zero-rating« → davek je, vendar je stopnja le-tega ničelna (zavezanec, ki je
opravil, ima pravico do povračila vstopnega davka) – 1. alternativa
● nižja stopnja obdavčevanja → nižje obdavčenje določenih transakcij – 2. alternativa
2.2 Regresivnost
Je najizrazitejša negativna značilnost DDV, ki se odraža v asocialni funkciji (obseg obdavčitve pri dodani vrednosti
je veliko večji, število stopenj pa je omejeno). Rešitev za regresivnost je oprostitev plačila davka na določene stvari
(kot npr. hrana, oblačila, zdravstveno varstvo itd.) → če bi vse to bilo oproščeno bi bila gospodinjstva z nižjimi
dohodki ekonomsko mnogo manj prizadeta. Vendar pa imata »zero-rating« in oprostitev plačila davka v kontekstu
blažitve regresivnosti svoje pomanjkljivosti → ena izmed teh je velika izguba državnega prihodka. V Evropi se
ponavadi uporablja večstopenjski davek v kombinaciji z oprostitvami.
2.3 Nevtralnost
Nevtralnost DDV je v tem, da omogoča pravico do odbitka vstopnega davka DDV. Zavezanec se z odbitkom davka
popolnoma reši bremena davka, ki ga je plačal pri opravljanju svoje ekonomske dejavnosti (davka ne sme odbiti, če
gre za oproščene dejavnosti in če davčni zavezanec blaga in storitve ne uporablja za opravljanje svoje ekonomske
dejavnosti!). O nevtralnem davku govorimo takrat, ko so vsi proizvodni dejavniki obdavčeni samo
enkrat pri enaki davčni stopnji!
2 vidika nevtralnosti:
a) nevtralno prometnih davkov na strani proizvajalcev je zagotovljena takrat, ko proizvajalci ne spreminjajo
organizacijskih oblik ali metod poslovanja zaradi prometnih davkov
b) nevtralnost na strani potrošnikov je zagotovljena, če potrošniki zaradi davkov ne spreminjajo odločitev o tem, ali
bodo določeni izdelek kupili ali ne
3 FISKALNI UČINKI
DDV je postal ključni vir v strukturi državnih proračunov v vseh evropskih državah. Izkušnje držav kažejo, da
številne davčne stopnje (zlasti znižane), občutno ne povečujejo državnih prihodkov, povečujejo pa administrativne
stroške.
4 FUNKCIJA
Merila, na osnovi katerih se določa, ali je posamezna transakcija predmet DDV so:
- DDV se uporablja LE za transakcije, ki se nanašajo na blago in storitve;
- višina davka je sorazmerna ceni blaga oz. storitve;
- davek se obračuna in plačuje na vsaki stopnji proizvodnje ali distribucije;
- davek se nanaša na dodano vrednost blaga oz. storitve.
5 DAVČNI ZAVEZANEC
DAVČNI ZAVEZANEC = vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja katerokoli dejavnost, ne glede na
namen ali rezultat opravljanja dejavnosti (dejavnost proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno
z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi in dejavnost svobodnih poklicev + izkoriščanje premoženja v stvareh in
pravicah pod pogojem, da se iz tega naslova trajno oz. kontinuirano pridobiva dohodek) → direktive!
Organi javne oblasti NISO v sistemu DDV LE, če imajo javno priznan status osebe javnega prava in če dejavnost
opravljajo v okviru javnih pooblastil (pogoja morata biti izpolnjena kumulativno!) → po drugi strani pa dejavnost, ki
jo opravlja posameznik na podlagi javnega pooblastila NI izvzeta iz sistema DDV!
Ali je določena dejavnost opredeljena kot dejavnost v smislu DDV je odvisno od izpolnjevanja naslednjih kriterijetv:
● neodvisnost pri izvajanju (primer sodišča Evropskih skupnosti: »…dejavnost se ne opravlja
Samostojno, če gre za povezavo med delodajalcem in delojemalcem ali podobno povezavo, ki
Določa delovno razmere, plačilo za delo in odgovornost delodajalca…«) IN
● kontinuiteta (trajnost) pridobivanja dohodka
6 IDENTIFIKACIJA ZA DDV V SLOVENIJI
Vsaka oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost v smislu DDV (davčni zavezanec) in preseže oz. je verjetno, da
bo presegla z zakonom predpisan prag obdavčljivega prometa, v obdobju zadnjih 12 mesecev, je zavezana k
obračunu in plačilu DDV!
Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti začetek, spremembo in prenehanje svoje dejavnosti kot
davčni zavezanec. Identifikacijska številka davčnega zavezanca je bistvena za nadzor DDV.
Davčni organ izbriše davčnega zavezanca iz davčnega registra, ko zavezanec preneha obstajati oz. če je prenehala
njegova davčna obveznost.
7 RAČUN
Z računom se na eni strani izkazuje davčna obveznost dobavitelja, na drugi strani pa pravica kupca do odbitka za
davek, ki mu je bil zaračunan (vstopni DDV).
Nastanek pravice do vstopnega DDV se pridobi s pridobitvijo statusa davčnega zavezanca. Davčni zavezanec lahko
odbije vstopni DDV, ki mu je bil zaračunan pri nabavi blaga oz. storitev s strani drugega davčnega zavezanca LE,
če to blago oz. storitve nadalje uporabi oz. jih bo uporabljal za namene svojih davčnih transakcij (materialni
pogoji)!
Temeljna stebra, na katerih bi moral temeljiti vsak DDV sta izdajanje računov za vse transakcije med obdavčljivimi
osebami in vzdrževanje primernega sistema knjigovodstva.
8 DAVČNE UTAJE
K prednostim DDV prištevamo med drugim tudi oteženo davčno utajevanje, kar pa še ne pomeni, da pri DDV ni
davčnih utaj.
Oblike davčnih utaj – najpogostejše:
- neregistriranje davčnih zavezancev in pretirana prijava terjatev;
- neregistrirani obdavčljivi nakupi;
- terjanje vstopnega davka od neregistriranih zavezancev;
- prijave manjših vrednosti od dejanske;
- ponarejanje izvoznih terjatev in lažni davčni zavezanci itd.
V zadnjem času je na področju DDV prisotna najnevarnejša oblika davčne utaje – t.i. DAVČNI VRTILJAK = oblika
davčnih goljufij v prometu med državami članicami. Znotraj enega davčnega obdobja (poročevalskega obdobja) se
lahko vrtiljak večkrat »zavrti«. Gre za to, da dobavitelj zaračunanega DDV NIKOLI ne plača v državni proračun,
prejemnik oz. kupec blaga pa uveljavlja vračilo njemu zaračunanega davka! Gre za sistemsko in organizirano
davčno utajo, ki jo omogočajo družbe, ustanovljene z izključnim namenom pridobitve koristi iz obračunanega
DDV, ki ga nikoli ne plačajo državi, kjer pridobijo vstopni DDV.
Značilno za navedeno utajo je, da zgornje meje za davčno izgubo ni, ker se ta kopiči, dokler deluje mehanizem
vrtiljaka.
S slovenskim Zakonom o davku na dodano vrednost je zaradi varstva pred tovrstno goljufijo, urejeno, da morajo vsi
davčni zavezanci, ki začnejo poslovati »na novo«, oddajati davčne obračune za DDV vsak mesec, ne glede na
vrednost pričakovanih prihodkov.
Ali ima davčni zavezanec, ki je del verige dobav, v kateri eden od udeležencev ni izpolnil obveznosti iz naslova DDV
(t.i. pogrešani gospodarski subjekt), pravico do odbitka vstopnega DDV, ki mu je bil zaračunan? → na pravico
davčnega zavezanca, da odbije vstopni DDV NE more vplivati okoliščina, da je v verigi goljufivih dobav, pri čemer
zadevni davčni zavezanci NISO mogli vedeti, da je druga transakcija, izvršena pred ali po njej, del goljufije z DDV!
DAVČNI POSTOPEK
Davčni postopek je proces pobiranja davkov. Ureja ga Zakon o davčnem postopku. V skladu z zakonom morajo
delovati davčni organi, kadar odločajo o obveznostih, pravicah in pobiranju davkov, nudijo pomoč pri pobiranju
davkov, pri izmenjavi podatkov z drugimi članicami EU in pri izvajanju mednarodnih pogodb.
Davčni postopek se lahko izvaja na dveh stopnjah. Na prvi stopnji sta pristojni Davčna uprava RS in Carinska uprava
RS, na drugi stopnji pa Ministrstvo za finance. Za posameznega zavezanca je v praksi pristojen davčni urad, pri
katerem je zavezanec vpisan v davčni register. Če zavezanec ni vpisan v davčni register, je pristojen urad, kjer je
davčna obveznost nastala.
Davčni postopek se začne, ko davčni organ prejme davčno napoved, ali drug dokument o davku, ali ko opravi
kakršnokoli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka. Postopek se lahko začne na zahtevo stranke
ali pa po uradni dolžnosti.
Davčni organ v davčnem postopku izda odmerno odločbo. To je odločba, ki določa, koliko davka je zavezanec
dolžan plačati. Pred izdajo odločbe mora davčni organ presoditi vse dokaze, ki jih prejme in ugotoviti vsa dejstva in
okoliščine, ki imajo pomen za odločbo. Če so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali pa sam ima ali
lahko zbere uradne podatke, potem ni potreben predhodni ugotovitveni postopek.
V davčnem postopku mora vsak zavezanec za davek svoje trditve podkrepiti z dokazi, ki jih predloži. Enako mora
storiti davčni organ. Trditve se dokazujejo s pisno dokumentacijo, poslovnimi knjigami in evidencami, ki se vodijo v
skladu z davčno zakonodajo. Zavezanec lahko predlaga tudi drugačna dokazna sredstva.
Ko davčni organ ugotovi višino davčnih obveznosti, izreče odmerno odločbo. Odmerna odločba lahko določa višino
odmerjenega davka ali pa višino vračila davka. Odločba se vroči z navadno vročitvijo, kot datum vročitve pa se šteje
20 dan od dneva odprave. Če davčni zavezanec na plača davka v roku ali v roku ne izpolni svojih obveznosti, se mu
vroči odločba, sklep ali drug dokument z osebno vročitvijo.
Če se zavezanec ne strinja z odmerjenimi davčnimi obveznostmi, se lahko v roku 15 dni od vročitve pritoži. V
primeru odločbe na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora je rok 30 dni. Pritožba ne zadrži izvršbe odločbe. Če
davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi, odloži izvršbo.
Če davčni organ izve za nova dejstva ali dokaze v zvezi z opravljenim davčnim postopkom, lahko v petih letih
obnovi davčni postopek. Obnovo postopka lahko v enakem roku predlaga tudi davčni zavezanec.
Če pride med postopkom do očitne napake in je bil zavezancu odmerjen previsok davek, lahko davčni organ
odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca.
Davčni zavezanec je dolžan vse davčne obveznosti poravnati do predpisanega roka. Če tega ne stori, začnejo teči
zamudne obresti, ki jih predpiše vlada.
Davčni urad preveč plačani davek vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe. Enako velja, če je
bil davek plačan, odločba pa odpravljena ter zadeva vrnjena v postopek.
Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odmeriti ali plačati.
Pravica do izterjave zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek plačati. Enako velja za vračilo preveč
plačanega davka. Zastaranje se prekine z ustreznim uradnim dejanjem davčnega urada ali z dejanjem zavezanca.
Ne glede na prekinitve, pa zastara pravica odmere ali vračila po desetih letih.
Če davčni zavezanec v predpisanem roku ne poravna svojih obveznosti, začne davčni organ izvršbo. Izvršbo lahko
izvede na vsem premoženju ali premoženjskih pravicah dolžnika.
Stroške izvršbe plača dolžnik, razen če se dokaže, da izvršba ni bila upravičena. Zoper izvršbo se je mogoče pritožiti,
vendar pritožba ne zadrži začetka izvršbe. Izvršba se ustavi, če je davek plačan, če izvršba ni dovoljena, če se opravi
proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant, davek ugasne, zastara pravica do izvršbe ali če odpravljen, spremenjen
ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.
DOHODNINA
(Zakon o dohodnini → ZDoh-2)
1 TEMELJNA NAČELA
1.1 Načelo splošne in enakomerne davčne obveznosti
Pravična je tista obdavčitev, ki je splošna in enakomerna. Načelo splošnosti ali splošne davčne obveznosti je
usmerjeno proti davčnim privilegijem. Tako uvedba davčne obveznosti in njena višina ne moreta biti odvisni od
narodnosti, rase, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, izobrazbe itd. Splošnost obdavčitve
praviloma pomeni, da so rezidenti neke države dolžni plačati davek na svetovni dohodek (oz. premoženje),
medtem ko nerezidenti le na dohodke, ustvarjene na ozemlju te države. Načelo je izpeljano iz ustavnega načela
enakosti pred zakonom. Načelo splošnosti pa ne izključuje morebitnih davčnih oprostitev.
Teoretično zasnovo pravičnosti predstavljata dva alternativna pristopa, in sicer načelo koristi (vsak davčni
zavezanec plačuje davke v sorazmerju s koristmi, ki jih ima iz javnih uslug) ter načelo sposobnosti plačila davkov
(načelo plačila davkov v skladu z ekonomsko močjo davčnega zavezanca).
1.2 Načelo obdavčitve svetovnega dohodka in načelo obdavčitve po viru

Načelo obdavčitve svetovnega dohodka → za rezidente
Načelo obdavčitve po viru → za nerezidente
Rezidenti so zavezani k plačilu dohodnine od vseh vrst dohodkov (tako tistih, ki imajo vir v Sloveniji, kakor tudi
tistih, ki imajo vir izven Slovenije) → v kolikor seveda z mednarodnimi dogovori ni določeno drugače! Nerezidenti
so zavezani k plačilu dohodnine le za dohodke, ki imajo svoj vir v Sloveniji.
Uveljavitev načela obdavčitve svetovnega dohodka pa s seboj prinaša tudi problematiko dvojnega obdavčevanja.
Zmeraj, ko imamo opravka z mednarodnim elementom, je potrebno zato pregledovati tudi določbe sporazumov o
izogibanju dvojni obdavčitvi. Zakon predvideva določene ukrepe za preprečevanje dvojne obdavčitve (npr. odbitek
v tujini plačanega davka).
Pravila mednarodnega prava posamezni državi dopuščajo uveljavljanje davčnih zahtevkov le, če obstajajo
subjektivne (osebne) ali objektivne (stvarne) navezne okoliščine. V določenih pravnih redih se kot veljavna navezna
okoliščina poleg prebivališča pojmuje tudi državna pripadnost (državljanstvo).
V skladu z metodo navadnega odbitka ima rezident pravico od dohodnine, odmerjene po ZDoh-2, odbiti (odšteti)
znesek davka, ki ga je za tuje dohodke (dohodke, ki nimajo vira v Sloveniji) plačal v tujini!
1.3 Sintetična obdavčitev dohodka davčnega zavezanca

Pomembno je tudi načelo vseobsežnosti. Dohodnina sodi med davke na celoten dohodek davčnega zavezanca (pri
določanju davčne osnove se upošteva celota (vsota) vseh prihodkov davčnega zavezanca (15. Člen Zdoh-2) →
izjeme od tega pravila lahko določa zakon.
Ne glede na to, da je dohodnina sintetični davek, lahko v okviru zakona zasledimo tudi elemente cedularnega
načina obdavčitve. Zakon takšen način obdavčitve predvideva za obdavčitev dohodkov iz kapitala. Poleg tega pa za
vse tiste primere, ko imamo opravka z dohodki nerezidentov, ki se obdavčujejo po viru in torej niso zavezani k
vložitvi napovedi za odmero dohodnine. V takih primerih so posamezne vrste dohodkov podvržene obdavčitvi z
dokončnimi (samostojnimi) vrstami davkov, ki za zavezance za dohodnino predstavlja zgolj akontacijo dohodnine -
sintetična obdavčitev, za nerezidente pa pomenijo dokončno obdavčitev s pomočjo davkov po odbitku (davčnim
odtegljajem).
2 SPLOŠNO O OBDAVČITVI FIZIČNIH OSEB PO ZDoh-2

2.1 Zavezanec za dohodnino
DAVČNI ZAVEZANCI = fizične in pravne osebe, ki morajo izpolniti davčne obveznosti, ki izhajajo iz davčnopravnega
razmerja (osebe, ki imajo t.i. davčno sposobnost) → delijo se na rezidente in nerezidente. Pojem davčni zavezanec
je obsežen – ločimo lahko različne subjekte:
• davčni dolžnik → tisti, katerega kot takega opredeljujejo posamezni davčni zakoni in ki dolguje davek (kdor je
davčni dolžnik je tudi davčni zavezanec, medtem ko davčni zavezanec ni vedno tudi davčni dolžnik);
• davčni plačnik → tisti, ki mora davek zadržati in odvesti (plačati za drugega) – ravna v tujem imenu in za tuj račun
(davčni plačnik je davčni zavezanec, ni pa davčni dolžnik); • davčni destinatar → oseba, ki
dejansko (v ekonomskem smislu) nosi davčno breme (s tem pojmom se srečamo zlasti v primerih, ko davčni dolžnik
prevali breme davka na drugo osebo, dejanski plačnik davka ni davčni zavezanec);
• davčni porok → oseba, ki (na zakonski ali pogodbeni podlagi) jamči za tuj davčni dolg.
ZDoh-2 4. člen
(zavezanec za dohodnino)
Zavezanec in zavezanka za dohodnino (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) je fizična oseba.
ZDoh-2
6. člen
(rezident)
Zavezanec je rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od
naslednjih pogojev:
1. ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji;
2. biva izven Slovenije zaradi zaposlitve v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike
Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike
Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec z diplomatskim ali konzularnim statusom, ali je zakonec
ali vzdrževani družinski član takega javnega uslužbenca in prebiva s to osebo;
3. je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi
zaposlitve:
a) v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu
Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji,
kot javni uslužbenec v tehnični ali administrativni funkciji, brez diplomatskega ali konzularnega statusa;
b) kot javni uslužbenec ali funkcionar v državnem organu ali organu lokalne skupnosti, in sicer v državi, ki na
podlagi vzajemnosti takega uslužbenca ne šteje za svojega rezidenta;
c) kot uslužbenec v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali
Evropskem investicijskem skladu, ali je zakonec, ki ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, ali vzdrževan otrok takega
uslužbenca in prebiva s to osebo;
4. je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi
opravljanja funkcije poslanca v Evropskem parlamentu;
5. ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, ali
6. je v kateremkoli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupno več kot 183 dni.
7. člen
(nerezident)
(1) Ne glede na 6. člen tega zakona, je zavezanec nerezident, če izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev:
1. opravlja delo kot oseba z diplomatskim ali konzularnim statusom v Sloveniji v diplomatskem predstavništvu,
konzulatu ali mednarodni misiji skupine tujih držav ali tuje države, ali je zakonec ali vzdrževani družinski član take
osebe in prebiva s to osebo, če ni slovenski državljan;
2. bi postal rezident samo zaradi opravljanja dela kot funkcionar, strokovnjak ali uslužbenec mednarodne
organizacije, če ni slovenski državljan;
3. bi postal rezident samo zaradi zaposlitve:
a) v diplomatskem predstavništvu, konzulatu ali mednarodni misiji tuje države v Sloveniji kot javni uslužbenec v
tehnični ali administrativni funkciji brez diplomatskega ali konzularnega statusa in ni slovenski državljan;
b) kot uslužbenec tuje države v Sloveniji v funkciji, ki ni diplomatska, konzularna ali mednarodna, pod pogojem,
da ta tuja država na podlagi vzajemnosti podobnega uslužbenca Republike Slovenije ne šteje za svojega rezidenta;
c) kot uslužbenec v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki ali Evropski investicijski banki, v
Sloveniji;
7. člen → nadaljevanje
4. je fizična oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
a) bo bivala v Sloveniji izključno zaradi zaposlitve kot tuj strokovnjak za dela, za katera v Sloveniji ni dovolj
ustreznega kadra,
b) ni bila rezident v kateremkoli času petih let pred prihodom v Slovenijo,
c) ni lastnik nepremičnine v Sloveniji, in
d) bo bivala v Sloveniji skupno manj kot 365 dni v dveh zaporednih davčnih letih;
5. je fizična oseba, ki biva v Sloveniji izključno zaradi študija ali zdravljenja.
(2) O izpolnjevanju pogojev iz 4. točke prvega odstavka tega člena odloči pristojni davčni organ in o tem osebi
izda pisno potrdilo.
Posamezniki, ki ne izpolnjujejo katerega izmed zakonsko določenih pogojev iz 6. člena Zdoh-2 so

nerezidenti. Poleg tega, se bodo kot nerezidenti obravnavale tudi osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje iz 6. člena
ZDoh-2, če bo izpolnjen kateri izmed pogojev iz 7. člena ZDoh-2. Za priznanje »statusa nerezidenta« osebi, ki sicer
izpolnjuje pogoje za rezidenta, se ne zahteva dovoljenje davčnega organa, razen v primerih iz 4. točke 1. odstavka
7. člena.
V zakonu je glede določitve zavezancev sprejeto t.i. domicilno načelo → navezna okoliščina, od katere je odvisen
nastop davčne obveznosti, je prisotnost posameznika na območju države (navezovanje omejuje na prostorno
omejeno območje).
Nasprotje temu načelu predstavlja državljansko načelo → v skladu s tem načelom bi bili davčni zavezanci vsi
državljani Republike Slovenije in sicer ne glede na to, kje bi se dejansko nahajali (navezuje na osebo davčnega
zavezanca).
2.3 Obseg obdavčitve

Ločimo med omejeno in neomejeno davčno obveznostjo. Neomejeno davčni zavezanci se obdavčujejo v skladu z
načelom obdavčitve svetovnega dohodka, omejeni davčni zavezanci pa v skladu s teritorialnim načelom oz.
načelom obdavčitve po viru.
ZDoh-2
5. člen
(obseg davčne obveznosti)
(1) Rezident in rezidentka (v nadaljnjem besedilu: rezident) je zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov,
ki imajo vir v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije.
(2) Nerezident in nerezidentka (v nadaljnjem besedilu: nerezident) je zavezan za plačilo dohodnine od vseh
dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji
načelo obdavčitve po viru
načelo obdavčitve svetovnega dohodka
2.4 Predmet obdavčitve in davčne oprostitve

Objekt obdavčitve je »stvar/dejstvo ali pravno razmerje, dejanje ali postopek, na katero se obdavčitev navezuje
(npr. premičnine, nepremičnine, dohodek itd.) Objekt obdavčitve je materialna podlaga za uvedbo določenega
davka. Da lahko govorimo o nastanku davčnega dolga ali davčne obveznosti mora davčni zavezanec izpolniti z
zakonom določene predpostavke → gre za neke vrste vzročno zvezo med davčnim subjektom in davčnim
objektom.
Objekt obdavčitve z dohodnino je dohodek davčnega zavezanca (z dohodnino naj bi se obdavčila ekonomska moč
davčnega zavezanca, ki jo je razvil v določenem časovnem obdobju, ne da bi se pri tem upoštevalo tudi premoženje
davčnega zavezanca, ki ga le-ta sicer nima).
ZDoh-2
16. člen
(splošna pravila)
(1) V primeru transakcij in izplačil dohodkov med povezanimi osebami se kot podlaga za ugotovitev višine
dohodka uporabljajo primerljive tržne cene.
(2) Metode za določanje primerljive tržne cene so določene z zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih
oseb.
(3) Povezana oseba po tem zakonu je družinski član ali katerakoli oseba, ki jo nadzira ali običajno nadzira
zavezanec. Za družinskega člana se šteje zakonec zavezanca, prednik ali potomec zavezanca ali njegovega zakonca,
zakonec prednika ali potomca zavezanca ali njegovega zakonca, bratje in sestre oziroma polbratje in polsestre ter
posvojenci in posvojitelji. Za družinskega člana se šteje tudi partner oziroma partnerica, s katerim zavezanec živi v
registrirani istospolni partnerski skupnosti, po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti (v
nadaljnjem besedilu: partner v istospolni skupnosti). Šteje se, da oseba nadzira drugo osebo, kadar ima lastniški
delež ali pravico do lastniškega deleža v višini najmanj 25% v obliki vrednosti vseh deležev ali v obliki glasovalne
pravice na podlagi lastniških deležev v konkretni osebi. Za namene določitve nadzora se šteje, da ima določena
oseba v lasti vse lastniške deleže, ki jih ima neposredno ali posredno v lasti katerakoli oseba, ki je povezana s to
določeno osebo.
(4) Za zakonca po tem zakonu se šteje oseba, ki živi z zavezancem v zakonski zvezi. Za zakonca po tem zakonu se
šteje tudi oseba, s katero zavezanec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja
zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza (v nadaljnjem besedilu:
zunajzakonski partner). Šteje se, da je življenjska skupnost nastala na dan po preteku 12 mesecev od dneva, ko sta
zavezanec in oseba začela živeti skupaj v življenjski skupnosti. Šteje se, da je življenjska skupnost prenehala na dan
po preteku 90 dni od dneva, ko sta zavezanec in oseba prenehala živeti skupaj v življenjski skupnosti.
(5) Če je pravica do dohodka prenesena na drugo osebo, se šteje, da je prejemnik tega dohodka oseba, ki je
navedeno pravico prenesla, razen če je hkrati opravljen tudi neomejen in nepreklicen prenos premoženja, ki je vir
dohodka iz navedenega premoženja, na drugo osebo, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(6) Pridobljeni dohodek in nastali stroški v tuji valuti se preračunajo v eure po tečaju, ki ga objavlja Banka
Slovenije. Preračun se opravi po tečaju, ki velja na dan pridobitve dohodka oziroma nastanka stroškov, če ni s tem
zakonom drugače določeno.
(7) Za družinskega člana iz 4. točke prvega odstavka 37. člena, iz 39. člena ter iz petega odstavka 97. člena tega
zakona se šteje zakonec zavezanca ali otrok, posvojenec in pastorek zavezanca ali otrok zunajzakonskega partnerja
ter starši in posvojitelji zavezanca. Za družinskega člana po tem odstavku se šteje tudi partner v istospolni
skupnosti in otrok partnerja v istospolni skupnosti.
(8) Učenec, dijak ali študent za polni učni ali študijski čas po tem zakonu je oseba, katere primarna dejavnost je
osnovnošolsko ali srednješolsko izobraževanje ali študij po študijskem programu za pridobitev izobrazbe, v skladu s
predpisi, ki urejajo osnovno, srednje in visoko šolstvo.
(9) Dohodek, prejet v naravi, se poveča s koeficientom davčnega odtegljaja, če:
1. v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja davčni postopek, obstaja obveznost obračuna, odtegnitve in
plačila davčnega odtegljaja od tega dohodka in
2. ni drugega dohodka zavezanca, prejetega v denarju pri izplačevalcu dohodka v naravi ali ta ni zadosten, da bi
se od tega dohodka lahko odtegnil in plačal davčni odtegljaj od dohodka v naravi.
(10) Če posamezni dohodek zavezanca izvira delno iz zaposlitve in delno iz prenosa premoženjske pravice, se
šteje, da je v celoti dohodek iz zaposlitve.
(11) Če posamezni dohodek zavezanca izvira delno iz dejavnosti in delno iz prenosa premoženjske pravice, se
šteje, da je v celoti dohodek iz dejavnosti.
Kot temeljno načelo za korekcijo poslovanja med povezanimi osebami je v zakonu sprejeto načelo primerljivih
tržnih cen. Metode za določitev primerljive tržne cene so predmet urejanja ZDDPO-2 (problematika poslovanja
med povezanimi osebami ni toliko aktualna v okviru obdavčitve fizičnih oseb, temveč je bolj pomembna v okviru
obdavčitve pravnih oseb). Transferna cena je cena, ki je posledica poslovanja med osebami, ki jih lahko opredelimo
kot povezane osebe. V skladu z zakonom se kot povezana osebe šteje družinski član zavezanca (zakonec, prednik
ali potomec, zakonec prenika ali potomca, ter bratje in sestre zavezanca) - osebna povezanost ali katerakoli oseba,
ki jo nadzira ali običajno nadzira davčni zavezanec (na podlagi kapitala) - pravna povezanost.
Za nastanek davčne obveznosti mora davčni zavezanec izpolniti z zakonom določene predpostavke (objektivni vidik
obdavčitve), poleg tega pa mora obstajati tudi vez med davčnim zavezancem in objektom obdavčitve (subjektivni
vidiki obdavčitve) → v teoriji se ta vez označuje kot pripisovanje dohodkov posameznemu davčnemu zavezancu:
• časovno pripisovanje → v katero obračunsko obdobje je treba uvrstiti posamezne dohodke;
• stvarno pripisovanje → h kateri vrsti dohodkov spada posamezen prihodek; •
osebno pripisovanje → kdo je uresničil znake zakonskega davčnega dejanskega stanja.
2.4.1 Predmet obdavčitve po ZDoh-2

Predmet obdavčitve z dohodnino ni vse, kar davčni zavezanec pridobi v obdobju posameznega davčnega leta. Z
davčnega vidika so relevantni le tisti dohodki posameznika, ki jih zakonodajalec kot takšne opredeli. Kljub temu, da
zakon temelji na negativni definiciji dohodka (2. odstavek 15. Člena ZDoh-2) in so z zakonom urejene vse oblike
dohodkov fizičnih oseb, pa niso vsi dohodki, ki jih zakon ureja, predmet obdavčitve z dohodnino kot letnim
davkom!
ZDoh-2
15. člen
(predmet obdavčitve)
(1) Z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je
enako koledarskemu letu.
(2) Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Za dohodek po tem zakonu se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je
izplačan oziroma prejet.
(4) Dohodek, prejet v naravi, se določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno.
(5) Dohodek je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet, če ni s tem zakonom drugače
določeno. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični
osebi.
ZDoh-2
18. člen
(dohodek)
Dohodki po tem zakonu so:
1. dohodek iz zaposlitve,
2. dohodek iz dejavnosti,
3. dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti,
4. dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice,
5. dohodek iz kapitala,
6. drugi dohodki.
Vsi navedeni dohodki (18. člen ZDoh-2), razen dohodkov iz kapitala, se vključujejo v t.i. letno davčno osnovo
zavezanca in so torej podvrženi sintetični obdavčitvi z dohodnino kot letnim davkom. Dohodki iz kapitala pa so
obdavčeni s cedularnim davkom in se ne vključujejo več v letno davčno osnovo zavezanca!
ZDoh-2
19. člen
(kaj se ne šteje za dohodke po tem zakonu)
Ne glede na 18. člen tega zakona, se za dohodke fizične osebe po tem zakonu ne štejejo:
1. dediščine;
2. volila, razen tistih, ki jih fizična oseba prejme v zvezi z opravljanjem dejavnosti iz 46. člena tega zakona;
3. darila, prejeta od fizične osebe, ki ni delodajalec prejemnika (ali z delodajalcem povezana oseba) ali
delodajalec osebe, ki je povezana s prejemnikom, razen daril, ki jih fizična oseba prejme v zvezi z opravljanjem
dejavnosti iz 46. člena tega zakona;
4. dobitki od iger na srečo po zakonu, ki ureja igre na srečo;
5. izplačila, ki jih prejme fizična oseba na podlagi zavarovanja za primer bolezni, poškodbe ali invalidnosti,
katerega zakon, ki ureja zavarovalništvo, ne določa kot obvezno zavarovanje, ali izplačila na podlagi zavarovanja za
škodo, povzročeno na osebnem premoženju;
6. sredstva ali dobički, ki jih pridobi fizična oseba na podlagi prenosov sredstev med svojim podjetjem, v
katerem samostojno opravlja dejavnost, in svojim gospodinjstvom ali na podlagi prenehanja opravljanja
dejavnosti; navedena določba ne vpliva na obveznosti te fizične osebe, ki opravlja dejavnost, po III.3. poglavju tega
zakona;
7. ugodnost, ki jo prejme fizična oseba pri nakupu blaga in storitev, vključno s priložnostnim prejemom
dodatnega blaga ali storitev, če je taka ugodnost dostopna vsem strankam pod enakimi pogoji in ni v zvezi z
zaposlitvijo ali dejavnostjo fizične osebe.
V 19. členu ZDoh-2 so taksativno navedeni posamezni prejemki, ki se ne štejejo za dohodek, ki se obdavči z
dohodnino, kar pa ne pomeni, da so te vrste prejemkov neobdavčene oz. da niso podvržene obdavčitvi z
morebitnimi drugimi davki!
2.4.2 Davčne oprostitve

ZDoh-2 v 20. - 32. členu navaja obširen seznam posameznih vrst dohodkov, ki so po svoji naravi sicer relevantni v
smislu definicije obdavčljivega dohodka, vendar so zaradi zasledovanja predvsem socialno političnih ciljev iz
obdavčitve izvzeti (davčne oprostitve). Gre za t.i. stvarne (objektne) davčne oprostitve, ko iz predmeta obdavčitve
(davčnega objekta) izločimo posamezne vrste dohodkov, tako, da za en del objekta obdavčitve ne nastopijo
predvidene davčne posledice.
ZDoh-2
20. člen
(pomoči in subvencije)
Dohodnine se ne plača od:
1. denarne pomoči, ki jo posameznik prejme zaradi naravne in druge nesreče v skladu s posebnimi predpisi,
razen denarne pomoči, ki jo posameznik prejme v zvezi z opravljanjem dejavnosti, kot je določena v 46. členu tega
zakona;
2. subvencij, ki se v skladu s posebnimi predpisi izplačujejo iz proračuna za določene namene, razen subvencij, ki
jih posameznik prejme v zvezi z doseganjem dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona;
3. subvencije, ki pripada mladi družini kot spodbuda za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja po zakonu, ki
ureja nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo in subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega
vprašanja;
4. enkratne denarne pomoči po zakonu, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, zakonu o
obrambi in zakonu o notranjih zadevah;
5. enkratne solidarnostne pomoči, ki jo izplača sindikat svojim članom z namenom nudenja materialne pomoči v
primerih socialne ogroženosti ter v primerih reševanja izjemnih razmer (kot so smrt, naravne in druge nesreče), če
je izplačana pod pogoji, ki so določeni z aktom, ki ga sprejme reprezentativni sindikat na ravni države;
6. pomoči, ki jih socialno ali drugače ogrožene osebe prejmejo od organizacij, ki imajo v skladu z zakonom, ki
ureja humanitarne organizacije, status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju
socialnega ali zdravstvenega varstva, in od organizacij, ki imajo v skladu z zakonom, ki ureja invalidske organizacije,
status invalidske organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju invalidskega varstva;
7. pomoči, ki jih pomoči potrebne osebe prejmejo od dobrodelnih ustanov, katerih ustanovitev in poslovanje je
v skladu z zakonom, ki ureja ustanove;
8. pomoči in prejemkov, ki jih država in samoupravna lokalna skupnost zagotavlja socialno ogroženim v skladu z
zakonom, ki ureja socialno varstvo, in zakonom, ki ureja lokalno samoupravo;
9. obveznih prispevkov za socialno varnost, ki jih za posamezne zavarovance v skladu s posebnimi predpisi
plačuje Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost, pod pogojem, da Slovenija oziroma samoupravna lokalna
skupnost ne nastopa kot njihov delodajalec;
10. prejemkov, ki jih osebam s statusom begunca v Sloveniji, osebam z začasnim zatočiščem v Sloveniji in
tujcem, ki jim je dovoljeno začasno zadrževanje v Sloveniji, zagotavlja proračun ali mednarodna organizacija v
skladu z zakonom o tujcih, zakonom o začasnem zatočišču in drugimi predpisi.
ZDoh-2
21. člen
(dohodki, tudi v obliki povračil stroškov, storitev in drugih ugodnosti, po posebnih zakonih)
1. dohodkov, ki jih v obliki povračil stroškov, storitev ali drugih ugodnosti v naravi prejmejo upravičenci na
podlagi zakona o vojnih invalidih, zakona o žrtvah vojnega nasilja, zakona o posebnih pravicah žrtev vojne za
Slovenijo, zakona o popravi krivic, zakona o vojnih veteranih in zakona o družbenem varstvu duševno in telesno
prizadetih oseb in zakona o republiških priznavalninah, razen prejemkov, ki predstavljajo redni dohodek;
2. dodatka za pomoč in postrežbo po zakonu o vojnih veteranih, zakonu o vojnih invalidih in zakonu, ki ureja
socialno varstvo, ter dodatka za tujo nego in pomoč po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih
oseb;
3. invalidnine, invalidskega dodatka in dodatka za posebno invalidnost po zakonu o vojnih invalidih in

nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb;
4. doživljenjske mesečne rente, ki jo posameznik prejme po zakonu o žrtvah vojnega nasilja in zakonu o
posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991;
5. veteranskega dodatka po zakonu o vojnih veteranih.
22. člen
(dohodki iz naslova starševskega varstva in zavarovanja za primer brezposelnosti)
1. starševskega dodatka in pomoči ob rojstvu otroka, ki jih upravičenci prejmejo na podlagi zakona, ki ureja
starševsko varstvo in družinske prejemke ali na podlagi predpisa samoupravne lokalne skupnosti;
2. otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in dodatka za nego za otroka, ki potrebuje posebno nego in
varstvo, ki ga upravičenci prejmejo na podlagi zakona, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke;
3. denarnih pomoči za brezposelnost, ki se izplačujejo iz proračuna v skladu z zakonom, ki ureja zavarovanje za

primer brezposelnosti;
podlagi obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo, razen dohodkov, ki predstavljajo
redni dohodek na podlagi navedenega zavarovanja.
23. člen
(dohodki iz naslova obveznega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja)
podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zdravstvenega zavarovanja, razen dohodkov, ki
predstavljajo redni dohodek na podlagi navedenega zavarovanja;
2. invalidnine, invalidskega dodatka in dodatka za posebno invalidnost po zakonu o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju;
3. varstvenega dodatka k pokojnini po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju;
4. dodatka za pomoč in postrežbo po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
ZDoh-2
24. člen
(dohodki, povezani z zagotavljanjem varnosti, zaščite in reševanja)
1. nadomestila za uporabo sredstev, ki jih je zavezanec dal na razpolago za obrambne potrebe in za potrebe
varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, in od povračila škode navedeni osebi v skladu z zakonom o obrambi,
zakonom o materialni dolžnosti in zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami;
2. izplačil stroškov in nagrad osebam za tajno policijsko delovanje in sodelovanje pri izvajanju ukrepov, ki so
odobreni na podlagi zakona o policiji in zakona o kazenskem postopku ter za plačilo koristnih informacij v zvezi s
kaznivimi dejanji ali njihovimi storilci ter od izplačil stroškov in nagrad v zvezi s tajnim pridobivanjem podatkov na
podlagi zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji;
3. dohodkov, prejetih na podlagi pogodbe o vojaški službi v rezervni sestavi, razen od nadomestil plače oziroma
izgubljenega zaslužka ter razen od dohodkov za čas opravljanja vojaške službe (v miru ter v izrednem in vojnem
stanju);
4. dohodkov, prejetih na podlagi pogodbe o službi v Civilni zaščiti, razen od nadomestil plače oziroma
izgubljenega zaslužka ter razen od dohodkov za čas dejanskega opravljanja službe v Civilni zaščiti;
5. plačila za zavarovanje za nesreče pri delu pripadnikov reševalnih služb in sestav, ki delujejo na prostovoljni
podlagi v nevladnih organizacijah oziroma v enotah, službah in organih Civilne zaščite, ki morajo biti zavarovani v
skladu s predpisi o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami;
6. dohodkov, prejetih na podlagi pogodbe o prostovoljnem služenju vojaškega roka;
7. dohodkov, prejetih v zvezi s prostovoljnim usposabljanjem za nepoklicno opravljanje nalog zaščite, reševanja
in pomoči v skladu s posebnimi predpisi, razen dohodkov, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek;
8. finančnih sredstev, izplačanih zaščiteni osebi in od dohodkov članov komisije za zaščito ogroženih oseb, po
zakonu, ki ureja zaščito prič.
25. člen
(dohodki v zvezi z izobraževanjem)
1. štipendije in drugih prejemkov, izplačanih osebi, ki je vpisana kot učenec, dijak ali študent za polni učni ali
študijski čas, v zvezi z izobraževanjem ali usposabljanjem na podlagi posebnih predpisov, in sicer iz proračuna ali
sklada, ki je financiran iz proračuna (razen kadrovskih štipendij) in od navedenih prejemkov, ki jih financira tuja
država ali mednarodna organizacija oziroma izobraževalna, kulturna ali znanstveno-raziskovalna ustanova, razen
prejemkov, ki so prejeti kot nadomestilo za izgubljeni dohodek ali v zvezi z opravljanjem dela oziroma storitev;
2. prejemkov, izplačanih za kritje šolnine in stroškov prevoza ter bivanja osebi, ki je vpisana kot učenec, dijak ali
študent za polni učni ali študijski čas, ki jih izplača ustanova, ustanovljena z namenom štipendiranja, ki ni povezana
oseba ali sedanji, prejšnji ali bodoči delodajalec prejemnika ali osebe, ki je povezana s prejemnikom;
3. prejemkov v obliki regresiranja oziroma subvencioniranja študentske prehrane, mesečnih vozovnic za

prevoze učencev, dijakov in študentov, ki se šolajo izven kraja bivanja, varstva in vzgoje v vrtcih in drugih podobnih
pomoči, ki se v skladu z zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, zakona o visokem šolstvu,
zakona o osnovni šoli ter zakona o vrtcih financirajo iz proračuna države ali samoupravne lokalne skupnosti.
ZDoh-2
26. člen
(dohodki, povezani s kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo)
1. prejemkov iz medsosedske pomoči med kmetijskimi gospodarstvi v okviru strojnih krožkov, ki jih pridobijo
člani kmečkega gospodinjstva iz drugega odstavka 69. člena tega zakona, ki se jim dohodek ugotavlja na podlagi
71. člena tega zakona, v višini in pod pogoji, ki jih določi minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu:
minister), pristojen za finance v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo;
2. dohodkov v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti iz 69. člena tega zakona,
izplačanih za ukrepe kmetijske politike, kot jih določa Uredba Sveta št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o
podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L št. 277 z dne 21. 10.
2005, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1698/2005/ES), in sicer za:
– plačila zaradi naravno omejenih možnosti na gorskih območjih in plačila za druga območja z omejenimi
možnostmi, kot jih določa 37. člen Uredbe 1698/2005/ES,
– plačila v okviru območij Natura 2000 in plačila, vezana na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta
2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327
z dne 22. 12. 2000, str. 1), kot jih določata 38. in 46. člen Uredbe 1698/2005/ES,
– kmetijsko okoljska plačila, kot jih določa 39. člen Uredbe 1698/2005/ES,
– plačila za dobro počutje živali, kot jih določa 40. člen Uredbe 1698/2005/ES,
– plačila za neproizvodne naložbe, kot jih določa 41. člen Uredbe 1698/2005/ES, in
– gozdarsko-okoljska plačila, kot jih določa 47. člen Uredbe 1698/2005/ES;
3. plačil iz naslova ukrepov kmetijske politike, pridobljenih v zvezi z dolgoročnimi vlaganji v osnovno kmetijsko in
osnovno gozdarsko dejavnost, kot je določena v 69. členu tega zakona in v zvezi s kmetijsko in gozdarsko
dejavnostjo, za katero se davčna osnova ugotavlja v skladu s tretjim, četrtim, šestim in sedmim odstavkom 48.
člena tega zakona;
4. izplačil na podlagi zavarovanja za škodo na premoženju v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne
gozdarske dejavnosti, kot je določena v 69. členu tega zakona;
5. denarne pomoči, ki jo posameznik prejme zaradi naravne in druge nesreče v skladu s posebnimi predpisi, v
zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot je določena v 69. členu tega zakona;
6. dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot je določena v 69. členu tega zakona, ki se
ne šteje kot dohodek iz te dejavnosti na kmečkem gospodinjstvu, kot je določeno z drugim odstavkom 69. člena
tega zakona;
7. plačil za vodenje knjigovodstva na kmetijah po uradni metodologiji Evropske unije za zbiranje računovodskih
podatkov o dohodkih in poslovanju kmetijskih gospodarstev (Farm Accountancy Data Network – FADN), ki so
namenjena vodenju knjigovodstva v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot
je določena v 69. členu tega zakona;
8. dohodka kmečkega gospodinjstva od uporabe do 40 čebeljih panjev. Oprostitev se prizna tako, da se davčna
osnova od potencialnih tržnih dohodkov čebelarstva zniža za delež, ugotovljen iz razmerja med številom
oproščenih panjev in skupnim številom panjev v uporabi članov kmečkega gospodinjstva.
ZDoh-2
27. člen
(odškodnine)
1. odškodnine neupravičeno obsojenim in priprtim v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek;
2. odškodnine upravičencem po zakonu, ki ureja povrnitev škode osebam, okuženim z virusom HIV zaradi
transfuzije krvi ali krvnih pripravkov in odškodnine upravičencem po zakonu, ki ureja prepoved proizvodnje in
prometa z azbestnimi izdelki ter zagotavljanje sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno;
3. odškodnine po zakonu, ki ureja plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja in podobne
odškodnine, ki jih žrtve vojnega in povojnega nasilja prejmejo iz tujine;
4. odškodnine, prejete v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo in zakonom, ki ureja izvrševanje kazenskih
sankcij, v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju, če vrnitev premoženja ni mogoča;
5. odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode
na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za
izgubljeni dohodek. Med navedene odškodnine je mogoče šteti tudi odškodnine zaradi osebnih poškodb ali
poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi sodne ali izvensodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi
prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za
odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih;
6. odškodnine žrtvam kaznivih dejanj po zakonu, ki ureja odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, razen odškodnine,
ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek;
7. denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, prejete v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo pravice
do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
28. člen
(vrnitev premoženja)
Dohodnine se ne plača od vrnitve premoženja v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo in z zakonom, ki

ureja izvrševanje kazenskih sankcij.
29. člen
(dohodki, povezani z družinskimi razmerji)
1. preživnine, ki jo prejme fizična oseba na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju,
sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ali po predpisih o registraciji istospolne
partnerske skupnosti in od nadomestila preživnine, izplačanega na podlagi zakona, ki ureja jamstveni in
preživninski sklad;
2. nagrade in povračila stroškov skrbniku v skladu z zakonom, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja.
ZDoh-2
30. člen
(drugi dohodki v zvezi s sodnimi in upravnimi postopki)
1. zamudnih obresti, izplačanih na podlagi sodne ali upravne odločbe. Za zamudne obresti po tej točki se štejejo
tudi zamudne obresti, izplačane na podlagi sodne ali izvensodne poravnave ali poravnave v upravnem postopku, ki
ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, pod pogojem, da ne presegajo zneska zamudnih obresti, ki bi
jih v podobnem primeru določilo sodišče oziroma upravni organ;
2. povračil stroškov sodnega ali upravnega postopka, ki jih je fizični osebi dolžna plačati druga oseba na podlagi
sodne ali upravne odločbe oziroma sklepa. Za povračila stroškov po tej točki se štejejo tudi povračila stroškov za
pravne storitve, utemeljeno potrebne za sklenitev sodne ali izvensodne poravnave ali poravnave v upravnem
postopku, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, pod pogojem, da so stroški dokumentirani z
računom in specifikacijo opravljenih storitev in da ne presegajo zneskov iz odvetniške tarife, ki jo določa
Odvetniška zbornica Slovenije.
31. člen
(dohodki iz zaposlitve in iz dejavnosti)
1. prejemkov za občasno delo invalidov, ki niso v delovnem razmerju in so vključeni v programe po predpisih, ki
urejajo socialno varstvo in po predpisih, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov;
2. prejemkov za delo pripornikov, obsojencev in mladoletnikov, ki med prestajanjem pripora, kazni zapora in
izvrševanjem vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, delajo;
3. prejemkov za opravljanje občasne ali začasne nege ali pomoči invalidom, ki jih fizičnim osebam izplačujejo
reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ali lokalni ravni;
4. prejemkov, ki jih rejnik ali izvajalec socialno-varstvene storitve oskrbe v drugi družini prejme za izvajanje
storitev v okviru javne službe, če za to storitev sklene pogodbo s centrom za socialno delo;
5. denarne nagrade za osvojeno medaljo na olimpijskih igrah ter svetovnih, evropskih in drugih mednarodnih
prvenstvih, ki se izplača iz proračuna v skladu s pravilnikom, ki ureja merila za izvajanje letnega programa športa na
državni ravni.
32. člen
(drugo)
1. dobička iz kapitala od odsvojitve premičnin, razen premičnin iz 2. in 3. točke 93. člena tega zakona, in od
odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov, razen dobička iz kapitala delojemalca, ki odsvoji pravico do nakupa
delnic ali pravico do pridobitve drugega premoženja; navedena določba ne vpliva na davčno obveznost fizične
osebe, ki opravlja dejavnost po III.3. poglavju tega zakona;
2. dohodkov, doseženih s prodajo odpadnega papirja, ki ga v okviru zbiralne akcije, ki jo organizira šola, zberejo
učenci ali dijaki;
3. pokojninske rente in odkupne vrednosti, izplačane v skladu z zakonom o prvem pokojninskem skladu
Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb;
4. posmrtnine, ki jo prejme posameznik iz Sklada vzajemne samopomoči, katerega ustanovitelj je Zveza društev
upokojencev Slovenije.
33. člen ZDoh-2 določa IZJEME!!! od splošnega načela, da nerezidenti plačujejo dohodnino v Sloveniji v skladu z
načelom obdavčitve po viru. Oprostitve predvidene v tem členu lahko razdelimo na tiste, ki se zagotavljajo vsem
osebam s statusom nerezidenta (1., 2. in 4. odstavek 33. člena) in na tiste, ki se priznavajo samo tistim
nerezidentom, ki so istočasno rezidenti druge države članice EU, ki ni Slovenija (2. odstavek 33. člena).
ZDoh-2
33. člen
(dohodki nerezidentov)
(1) Ne glede na drugi odstavek 5. člena tega zakona, nerezident ne plačuje dohodnine od dobička iz kapitala,
pod pogojem, da ima dobiček iz kapitala vir v Sloveniji samo po 13. ali 14. členu tega zakona in če vrednostni papir
ali lastniški delež, ki ga nerezident odsvoji, ni del pretežnega lastniškega deleža. Pretežni lastniški delež je vsak
lastniški delež, na podlagi katerega zavezanec ima ali je imel v kateremkoli času v preteklih petih letih pred
odsvojitvijo deleža, neposredno ali posredno preko povezanih oseb, vsaj 10% delež glasovalnih pravic ali vsaj 10%
delež v kapitalu oziroma v posameznem razredu delnic določene pravne osebe.
(2) Ne glede na drugi odstavek 5. člena tega zakona, fizična oseba, ki je rezident v državi članici Evropske unije (v
nadaljnjem besedilu: EU), ki ni Slovenija, ne plačuje dohodnine od dohodka od prihrankov – ki ima vir v Sloveniji in
o katerem je plačilni zastopnik dolžan poročati davčnemu organu v skladu z določbami poglavja, ki ureja dajanje
podatkov o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti v zakonu, ki ureja davčni postopek – če je upravičeni
lastnik navedenega dohodka.
(3) Ne glede na drugi odstavek 5. člena tega zakona, se dohodnine ne plačuje od dohodka iz zaposlitve,
prejetega za delo pri tujem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu, (ali drugem predstavništvu tuje države),
mednarodni organizaciji v Sloveniji ali instituciji EU v Sloveniji, če ga prejme oseba, ki se v skladu s 1. do 3. točko
prvega odstavka 7. člena tega zakona šteje za nerezidenta.
(4) Ne glede na drugi odstavek 5. člena tega zakona, se dohodnine ne plačuje od dohodka, doseženega z
opravljanjem dejavnosti – razen od dohodka iz dejavnosti nastopajočega izvajalca ali športnika – ob izpolnjevanju
naslednjih pogojev:
1. prejemnik dohodka je nerezident,
2. dejavnosti v Sloveniji ne opravlja v ali preko poslovne enote in je prisoten v Sloveniji manj kot 183 dni v
kateremkoli obdobju 12 mesecev in
3. ne gre za dohodke, od katerih se v skladu s prvim in drugim odstavkom 68. člena tega zakona obračunava
davčni odtegljaj.
(5) Ne glede na drugi odstavek 5. člena tega zakona, nerezident ne plačuje dohodnine od obresti na vrednostne
papirje, katerih izdajateljica je Republika Slovenija in so izdani na podlagi zakona, ki ureja javne finance.
(6) Ne glede na drugi odstavek 5. člena tega zakona, nerezident ne plačuje dohodnine od obresti na dolžniške
vrednostne papirje, ki jih izda gospodarska družba, ki je ustanovljena v skladu s predpisi v Sloveniji, če:
1. ne vsebujejo opcije zamenjave za lastniški vrednostni papir (oziroma ne vsebujejo opcije imetnikov, z
uresničitvijo katere dosežejo zamenjavo za lastniški vrednostni papir, če je izdajatelj dolžniškega vrednostnega
papirja banka), in
2. so uvrščeni v trgovanje na organiziranem trgu ali se z njimi trguje v večstranskem sistemu trgovanja v državi
članici EU ali v državi članici Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (v nadaljnjem besedilu: OECD), razen
v primeru dolžniških vrednostnih papirjev, ki so izdani za plačilo odškodnin v skladu z zakonom, ki ureja
denacionalizacijo.
3 Dohodek iz zaposlitve
Dohodek iz zaposlitve je najpomembnejša vrsta dohodka, tako z vidika države (glede na št. zavezancev, ki
prejemajo tovrstne dohodke), kakor tudi z vidika strukture obdavčljivih dohodkov davčnih zavezancev. Po svoji
naravi predstavlja najznačilnejšo vrsto aktivnih dohodkov. Druga značilnost tovrstnih dohodkov je njihova odvisna
narava (izvirajo iz odvisnih razmerij).
3.1 Splošno
Dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki je neposredno ali posredno povezana z zaposlitvijo
(odvisnim razmerjem) → relevantna so tako izplačila v zvezi s sedanjo kakor tudi preteklo zaposlitvijo (npr.
pokojnine).
Delitve dohodkov, na katerih temelji zakon pri opredeljevanju posameznih dohodkov: a) delitev na
aktivne in pasivne dohodke → aktivni so dohodki, pri katerih se za njihov nastanek zahteva neko udejstvovanje
davčnega zavezanca (dohodki iz zaposlitve, dohodki iz opravljanja dejavnosti), pasivni pa so dohodki, ki so
predvsem posledica posameznikovega razpolaganja s premoženjem (npr. dividende, obresti itd.);
b) delitev na dohodke iz samostojnih in nesamostojnih (odvisnih) razmerij → izvedena je na podlagi razmerja
davčnega zavezanca, ki pridobiva dohodke, do izplačevalca teh dohodkov.
V strukturi dohodkov večine davčnih zavezancev lahko kot primarne dohodke navedemo aktivne dohodke, pri
čemer se lahko aktivnost, ki je podlaga za pridobivanje dohodkov, izvaja ali samostojno (npr. samozaposlitev) ali pa
nesamostojno (npr. zaposlitev). Ob tem je potrebno tudi poudariti, da lahko posameznik istočasno dosega
dohodke tako iz odvisnega razmerja, kakor tudi dohodke iz samostojnega razmerja. Zaradi tega so v zakonu
navedeni posamezni kriteriji, s pomočjo katerih se lahko opredeli vrsta dohodkov takih oseb.
Zaposlitev je definirana kot vsako odvisno pogodbeno razmerje, na podlagi katerega ima fizična oseba pravico do
plačila. Zaposlitev ni zgolj delovno razmerje, ki temelji na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, temveč vsako odvisno
razmerje, ne glede na to ali temelji na kakšni pogodbi ali ne! Za dohodek iz zaposlitve se v skladu z zakonom šteje:
dohodek iz delovnega razmerja → pogodba o zaposlitvi;
dohodek iz drugega odvisnega pogodbenega razmerja → pog. o delu (podjemna pog.) in
dohodek iz odvisnega razmerja na drugi podlagi (opravljanje dela ali storitev prokuristov in direktorjev ter
opravljanje funkcije na podlagi imenovanja ali izvolitve v državni – poslanci, mestni svetniki itd. ali kakšen drug
organ – npr. člani nadzornih svetov itd.).
Seveda pa za vse vrste dohodkov iz zaposlitve ne velja enaka ureditev oz. se vsaka vrsta dohodka obravnava
drugače!
ZDoh-2
36. člen
(dohodki, ki se štejejo za dohodek iz zaposlitve)
(1) Dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo.
(2) Dohodek iz zaposlitve je dohodek iz delovnega razmerja in dohodek iz drugega pogodbenega razmerja ali
razmerja na drugi podlagi (v nadaljnjem besedilu: dohodek iz drugega pogodbenega razmerja).
3.2 Dohodek iz delovnega razmerja

ZDoh-2 v 37. členu primeroma navaja možne vrste izplačil iz naslova delovnega razmerja, ki se obdavčijo kot
dohodki iz zaposlitve (sicer pa so vrste plačil za opravljeno delo iz naslova pogodbe iz zaposlitve urejene v
delovnopravni zakonodaji).
ZDoh-2
37. člen
(dohodek iz delovnega razmerja)
(1) Dohodek iz delovnega razmerja vključuje zlasti:
1. plačo, nadomestilo plače in vsako drugo plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi provizije
nadomestila npr. za čas izrabe letnega dopusta, za plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih
okoliščin (npr. poroka, smrt v družini itd.), za odsotnost zaradi izobraževanja itd. (ne gre za dohodke iz delovnega
razmerja v smislu delovnopravne zakonodaje)
2. regres za letni dopust, jubilejno nagrado, odpravnino, solidarnostno pomoč,
za razliko od regresa za letni dopust, ki se v vsakem primeru obdavči v celoti, se jubilejna nagrada, odpravnina in
solidarnostna pomoč ne vključujejo v davčno osnovo do višine, ki jo določi vlada RS
3. povračilo stroškov v zvezi z delom,
ZDoh-2 je glede opredelitve stroškov z delom širši kot ZDR (ZDoh-2 mednje prišteva še terenski dodatek in
nadomestilo za ločeno življenje) → obdavčljivi si le presežki stroškov (ki presegajo zneske, določene s
podzakonskimi akti)
4. boniteto, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana,
5. nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v

zvezi z zaposlitvijo ali zaradi spremembe v pogojih v zvezi z zaposlitvijo, vsako izplačilo delodajalca v zvezi s
prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki,
npr. nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
ZDoh-2
6. prejemke, prejete zaradi začasnega neizplačila dohodka iz zaposlitve,
7. nadomestila in druge prejemke, ki so prejeti od delodajalca ali druge osebe, skladno z drugimi predpisi, kot
posledica zaposlitve oziroma obveznega zavarovanja za socialno varnost,
npr. nadomestila iz zavarovanja za primer invalidnosti, iz zavarovanja za starševsko varstvo…
8. dohodek na podlagi udeležbe v dobičku, prejet iz delovnega razmerja.
(2) Za dohodek iz delovnega razmerja se štejejo tudi: → ti dohodki se v skladu z delovnopravno zakonodajo sicer
ne štejejo za dohodke iz delovnega razmerja!
1. dohodki, prejeti za vodenje ali vodenje in nadzor poslovnega subjekta, ki je pravna oseba, na podlagi
poslovnega razmerja,
zakon izenačuje prejemke poslovodnih oseb, ki temeljijo na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, s prejemki oseb, ki
vodijo posle družbe na drugi pravni podlagi (npr. pogodbi o poslovodenju)!
2. dohodki izvoljenih ali imenovanih nosilcev funkcij v organih zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti v Sloveniji
ali v organih lokalne samouprave, če za to funkcijo prejemajo plačo,
3. dohodki, prejeti v zvezi z opravljanjem funkcije poslanca Evropskega parlamenta,
4. dohodki, ki izhajajo iz avtorskega dela, ustvarjenega iz delovnega razmerja, iz izvedb avtorskih in folklornih
del iz delovnega razmerja in dohodki, ki izhajajo iz inovacij, ustvarjenih v delovnem razmerju, ne glede na obliko
pogodbe, ki je podlaga za izplačilo navedenih dohodkov,
5. dohodek, prejet za opravljanje malega dela po predpisih, ki urejajo preprečevanje dela in zaposlovanja na
črno,
6. nadomestila in drugi dohodki iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in obveznega zavarovanja za

primer brezposelnosti in za starševsko varstvo, ki jih prejmejo fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, kmetje,
družbeniki družb in druge osebe, ki niso v delovnem razmerju,
7. plačilo, ki se izplača fizični osebi, ki opravlja dejavnost, kmetu, družbeniku in drugi osebi, ki ni v delovnem
razmerju, kot nadomestilo za izgubljeni zaslužek po posebnih predpisih, ki določajo sodelovanje določenih fizičnih
oseb pri izvajanju dejavnosti državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti, kot je primeroma
sodelovanje pri odpravljanju posledic naravnih in drugih nesreč,
8. pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova (obveznega, obveznega dodatnega in prostovoljnega

dodatnega) pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen izplačila odkupne vrednosti v skladu z Zakonom o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in
preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb.
Zakon v 44. členu ZDoh- 2 (ni potrebno znat za kolokvij!) opredeljuje dohodke iz delovnega razmerja, ki se NE
vštevajo v davčno osnovo. Pri tem je pa potrebno ločiti: a) dohodke, ki se v nobenem
primeru ne vštevajo v davčno osnovo in b) dohodke, ki se v davčno osnovo ne vštevajo
LE do določene višine, presežki pa so obdavčeni kot dohodki iz zaposlitve (npr. povračila stroškov v zvezi z
delom, jubilejna nagrada za delovno dobo itd.).
3.3 Dohodek iz drugega odvisnega (odvisnega) pogodbenega razmerja
ZDoh-2 38. člen
(dohodek iz drugega pogodbenega razmerja)
(1) Dohodek iz drugega pogodbenega razmerja vključuje vsak posamezni dohodek za opravljeno delo ali
storitev.
(2) Za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja se šteje tudi dohodek, prejet za stvaritev avtorskega dela in
dohodek za izvedbo avtorskega ali folklornega dela, ne glede na vrsto pogodbe, ki je podlaga za izplačilo
navedenih dohodkov.
(3) Za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja se ne glede na 35. člen tega zakona šteje tudi dohodek iz
opravljenega dela ali storitve, ki ni dohodek iz dejavnosti ali v zvezi z dejavnostjo.
(4) Za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja se šteje tudi dohodek verskih delavcev iz naslova razmerja z
versko skupnostjo, ki nima vseh elementov delovnega razmerja, v višini, ki ga določi Vlada Republike Slovenije (v
nadaljnjem besedilu: vlada), pri čemer dohodek ne sme biti manjši od zneska, ki zagotavlja socialno varnost v
Sloveniji in ne večji od zneska minimalne plače v skladu z zakonom, ki ureja minimalno plačo.
3.4 Bonitete
Z dohodki v obliki bonitet se lahko srečamo v okviru dohodkov iz delovnega razmerja, kakor tudi v okviru dohodkov
iz drugega pogodbenega razmerja! Kot temeljno načelo za vrednotenje bonitet je zakon uzakonil načelo
primerljive tržne cene (zakonskih določb glede vrednotenja bonitet ni potrebno znat za kolokvij!).
ZDoh-2
39. člen
(boniteta)
(1) Boniteta je vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali
njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo.
gre za prejemke zaposlenega v naravi in ne v denarju → boniteta je del dohodka iz zaposlitve, ki se zaposlenemu
lahko zagotovi poleg ostalih izplačil iz naslova zaposlitve! Za bonitete, ki so jih dobili družinski člani zaposlenega ni
jasno ali gre za dohodke družinskega člana, ki je prejel boniteto ali pa gre za dohodke zaposlenega, ki je ustvaril
pogoje za pridobitev bonitete.
ZDoh-2
(2) Boniteta vključuje zlasti:
1. uporabo osebnega vozila za privatne namene,
2. nastanitev,
3. posojilo brez obresti ali z obrestno mero, ki je nižja od tržne,
4. popust pri prodaji blaga in storitev,
5. izobraževanje delojemalca ali njegovega družinskega člana,
6. zavarovalne premije in podobna plačila,
7. darila, ki jih zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu
delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu,
8. pravico delojemalcev do nakupa delnic.
(3) Za boniteto po tem zakonu se ne štejejo:
1. ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji, kot je zlasti
regresirana prehrana med delom, uporaba prostorov za oddih in rekreacijo, pogostitve ob praznovanjih in v drugih
podobnih primerih zagotavljanja običajnih ugodnosti;
2. plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi s poslovanjem
delodajalca;
3. plačila delodajalca za zdravstvene preglede delojemalcev, ki jih je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi
zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu in bi opustitev zdravstvenega pregleda oziroma plačila pomenila kršitev
zakona in s tem kazensko odgovornost delodajalca;
4. plačila delodajalca za cepljenje delojemalcev, pod pogojem, da iz izjave o varnosti z oceno tveganja delovnega
mesta delojemalca skladno s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sledi, da je treba takemu delojemalcu
zagotoviti cepljenje;
5. plačila delodajalca za zavarovanje delojemalcev za nesreče pri delu, ki ga je delodajalec dolžan zagotoviti na
podlagi zakona in bi opustitev zavarovanja oziroma plačila pomenila kršitev zakona;
6. uporaba parkirnega prostora, ki ga delodajalec zagotovi delojemalcu;
7. uporaba računalniške in telekomunikacijske opreme, ki jo delodajalec zagotovi delojemalcu.
(4) Če delodajalec podari otroku delojemalca darilo v mesecu decembru, se vrednost darila ne všteva v davčno
osnovo delojemalca, če njegova vrednost ne presega 42 eurov. Navedeno velja za darilo otroku do starosti 15 let.
(5) Bonitete, ki jih delodajalec delojemalcu ne zagotavlja redno ali pogosto, se ne vključujejo v davčno osnovo
delojemalca, če vrednost vseh bonitet v mesecu ne presega 13 eurov. Ta določba velja le za bonitete iz delovnega
razmerja.
3.5 Davčna osnova dohodka iz zaposlitve
DAVČNA OSNOVA za dohodke iz delovnega razmerja = dohodek iz delovnega razmerja (kot je opredeljen v
zakonu), zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost (ki so opredeljeni s posebnimi predpisi).
DAVČNA OSNOVA za dohodke iz drugega pogodbenega razmerja ali razmerja na drugi podlagi = razlika med
dohodki davčnega zavezanca (kot so opredeljeni v 38. Členu ZDoh-2) in stroški, ki jih je le-ta tekom pridobivanja
dohodkov imel (kot relevantne stroške zakon opredeljuje normirane stroške v višini 10 % → zakonodajalec se je
odločil za sistem normiranih stroškov z možnostjo uveljavljanja višjih dejanskih stroškov prevoza in nočitev v zvezi z
opravljanjem dela!).
4 Dohodek iz dejavnosti
Uvrščamo ga med aktivne dohodke in med t.i. samostojne dohodke.
4.1 Opredelitev
Za tovrsten dohodek se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na
namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Poleg neodvisne narave razmerja, ki je podlaga za pridobitev dohodkov,
je druga pomembna okoliščina za opredelitev dohodka iz dejavnosti, trajnost opravljanja dejavnosti.
PAZI!!! Dohodki, doseženi na
podlagi samostojnega in trajnega opravljanja dejavnosti, se obdavčijo kot dohodki iz dejavnosti, razen če zakon za
posamezne primere ne določa drugače. IZJEME!!! so določene v 47. členu ZDoh-2, kjer so opredeljene t.i.
izključitve iz dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti → gre za dohodke, ki jih posameznik dosega z:
• opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnosti ob pogoju, da zavezanec ne
ugotavlja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov (ti dohodeki so predmet posebnega poglavja
zakona)! → kot dohodek iz dejavnosti se obdavčijo dohodki iz opravljanja kmetijske in gozdarske dejavnosti, ki se v
skladu z zakonom NE šteje za osnovno kmetijsko oz. osnovno gozdarsko dejavnost + dohodki, ki so sicer posledica
opravljanja osnovne kmetijske oz. osnovne gozdarske dejavnosti, vendar zavezanec davčno osnovo ugotavlja na
podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov!
• oddajanjem premoženja v najem in prenosom premoženjskih pravic, razen, če jih davčni zavezanec dosega v
okviru svojega organiziranega podjetja oz. organizirane dejavnosti
4.2 Davčna osnova

Splošno pravilo: DAVČNA OSNOVA = dobiček, ugotovljen kot razlika med prihodki in odhodki, ki nastanejo v zvezi z
opravljanjem dejavnosti v davčnem letu.
Ugotavljanje davčne osnove temelji na predpisih in računovodskih standardih, ki se uporabljajo za namene
poslovne poslovnega računovodstva, ob ustreznih prilagoditvah, ki so določene z ZDDPO-2 in ZDoh-2. Pri
ugotavljanju davčne osnove je potrebno upoštevati tudi predpise gospodarskih subjektov (ZGD-1) kadar ZDDPO-2
in ZDoh-2 ne določata drugače. Temeljna računovodska izkaza sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida.
4.2.1 Prihodki
Med prihodke davčnega zavezanca se priznajo prihodki, ki so ugotovljeni v izkazu poslovnega izida, razen
prihodkov za katere davčna zakonodaja določa drugače (ZDoh-2, ZDDPO-2). Nekatere določbe odstopajo od
splošnih načel glede ugotavljanja prihodkov, in sicer obstajajo določbe, ki določene prihodke izključujejo iz okvira
dohodkov iz dejavnosti (npr. 1. in 3. odstavek 47. člena ZDoh-2) ter določbe, ki določene prihodke vključujejo v
davčno osnovo dohodka iz dejavnosti, ne glede na splošna pravila za ugotavljanje prihodkov (npr. 50.
člen ZDoh-2).
4.2.2 Odhodki
Odhodki, ki nastajajo zasebniku tekom opravljanja dejavnosti se lahko razdelijo na: a) davčno
priznane odhodke → dohodki, ki so ugotovljeni v izkazu poslovnega izida in za katere davčna zakonodaja ne določa
drugače; b) davčno nepriznane odhodke → odhodki, ki so sicer
ugotovljeni v izkazu poslovnega izida, vendar jim davčna zakonodaja ne priznava statusa davčno priznanih
odhodkov. Poleg tega ZDoh-2 ureja tudi t.i. normirane odhodke, ki se upoštevajo v okviru t.i.
poenostavljenega ugotavljanja davčne osnove → davčna osnova se določi tako, da se upoštevajo dejanski prihodki
zasebnika v davčnem obdobju, ki se znižajo na račun pavšalno določenih stroškov (normiranih stroškov →
zavezancu se priznavajo normirani stroški v višini 25 % od ustvarjenih prihodkov). Zavezanci, ki imajo pravico, da
se odločijo za tovrsten način ugotavljanja davčne osnove so navedeni v 3. in 4. odstavku 48. člena ZDoh-2.
Obstajajo pa tudi odhodki, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo v omejeni višini (delno priznani
odhodki). Pri presoji ali so določeni odhodki davčno
priznani ali nepriznani je potrebno upoštevati tako določbe ZDoh-2, kot tudi določbe ZDDPO-2. Po ZDDPO-2 so
davčno nepriznani odhodki, ki imajo značaj privatnosti, niso skladni z običajno poslovno prakso itd., po ZDoh-2 pa
tudi nekateri davki (npr. DDV, ki ga je zavezanec uveljavil kot odbitek davka, samoprispevek itd.). Izguba
4.2.3 Znižanje davčne osnove na račun izgub in davčnih olajšav

Izguba pomeni negativno davčno osnovo (presežek odhodkov nad prihodki). Zakon tem primeru predvideva t.i.
prenos izgub v breme pozitivnih poslovnih rezultatov prihodnjih poslovnih obdobij. Izgubo lahko torej zasebnik
pokriva z zmanjšanjem davčne osnove od dohodka iz dejavnosti v naslednjih letih. Pogoj za uveljavljanje izgube je
obstoj pozitivne davčne osnove v prihodnjih poslovnih obdobjih, zniževanje pozitivne davčne osnove na račun
izgube preteklega poslovnega obdobja pa je dopustno največ do višine obstoječe davčne osnove (2. in 3. odstavek
60. člena ZDoh-2). Na ta način zakon preprečuje nastanek novih izgub.
Do tega niso upravičeni zavezanci, ki opravljajo dejavnost in ki davčno osnovo ugotavljajo na poenostavljen način.
ZDoh-2 določa davčne olajšave v 61.-67. členu (olajšave za vlaganje v raziskave in razvoj, olajšave za zaposlovanje,
olajšave za zavezanca invalida, olajšave za donacije itd.). Prav tako pa ZDoh-2 pozna tudi določene omejitve v zvezi
z olajšavami. Do olajšav niso upravičeni zavezanci, ki ugotavljajo davčno osnovo z upoštevanjem normiranih
stroškov, določene omejitve pa obstajajo tudi v zvezi z višino olajšav.
4.3 Dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti → ni potrebno znat za kolokvij!
4.4 Dohodek iz oddajanja premoženja v najem in prenosa premoženjske pravice → ni potrebno znat za kolokvij!
5 Dohodek iz kapitala
Dohodki iz kapitala so nova kategorija dohodkov, ki jih ZDoh-1 ni poznal. Tovrstni dohodki se NE uvrščajo v letno
davčno osnovo zavezanca in torej NISO obdavčeni z dohodnino kot letnim davkom! Zakonodajalec je za obdavčitev
dohodkov iz kapitala predvidel t.i. cedularni način obdavčitve, in sicer s splošno in (načeloma) enotno
(proporcionalno) davčno stopnjo, ki v tem trenutku znaša 20 %.
Kot dohodki iz kapitala se obdavčujejo: • obresti;
• dividende; • kapitalski dobički.
5.1 Obresti
Obdavčljiv dohodek je v zakonu opredeljen široko in tako zajema vse oblike obresti, razen dohodkov, ki so
oproščeni plačila dohodnine. Neobdavčeni so le tisto dohodki v obliki obresti, ki jih zakon kot takšne izrecno navaja
(82. člen ZDoh-2). Predmet obdavčitve tudi niso obresti (razen obresti na posojila) obračunane do 1.1.2005. Poleg
oprostitev iz 82. člena pa zakon v okviru določb o stopnji dohodnine in obveznosti plačevanja dohodnine od
dohodka iz kapitala za posamezne vrste obresti predvideva dodatno oprostitev plačila dohodnine, in sicer v obliki
t.i. letnega neobdavčenega zneska dohodka.
ZDoh-2
81. člen
(obresti)
(1) Obresti po tem poglavju so obresti od posojil, obresti od dolžniških vrednostnih papirjev, obresti od denarnih
depozitov pri bankah in hranilnicah ter drugih podobnih finančnih terjatev do dolžnikov, dohodek iz oddajanja v
finančni najem, dohodek iz življenjskega zavarovanja ter dohodek, ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve
prihodkov vzajemnega sklada v obliki obresti.
(2) Kot obresti se po tem poglavju obdavčuje vsako nadomestilo, ki ne predstavlja vračila glavnice iz finančno
dolžniškega razmerja, vključno z nadomestili za tveganje ali za zmanjšanje vrednosti glavnice iz finančno
dolžniškega razmerja zaradi inflacije, če ni s tem zakonom drugače določeno. Kot obresti se obdavčujejo tudi
diskonti, bonusi, premije in podobni dohodki iz finančno dolžniškega razmerja ali dogovora, ki se nanaša na
finančno dolžniško razmerje.
(3) Za dohodek iz življenjskega zavarovanja iz prvega odstavka tega člena se šteje tudi dohodek iz dodatnega
pokojninskega zavarovanja, sklenjenega po pokojninskem načrtu, ki ni vpisan v poseben register, in dohodek iz
prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.
(4) Za dolžniške vrednostne papirje iz prvega odstavka tega člena se štejejo tudi zamenljivi dolžniški vrednostni
papirji
5.1.1 Davčna osnova

V skladu s splošno določbo se v davčno osnovo vštevajo dosežene obresti. Za posamezne vrste obresti pa zakon
določa posebna pravila določanja davčne osnove (84.-88. člen ZDoh-2).
5.1.2 Oprostitev plačila davka od obresti na denarne depozite

Za ugodnosti, ki jih zakon določa v 133. členu, so upravičeni le rezidenti Republike Slovenije. Poleg tega so takšnih
ugodnosti deležne le posamezne vrste obresti. Za določene vrste obresti je predviden t.i. letni neobdavčen znesek,
ki se ne všteva v davčno osnovo rezidenta.
5.2 Dividende
Zakon kot relevanten dohodek opredeljuje dividende in druge dohodke na podlagi lastniškega deleža. PAZI!!! Kot
dividenda se tako ne šteje zgolj delničarjeva pravica do izplačila dividende (v okviru korporacijskopravnega
upravičenja do dela dobička), temveč vsakršno izplačilo dohodka delničarju, ki temelji na njegovem lastniškem
deležu in istočasno ne pomeni zmanjšanja njegovega lastniškega deleža! → širša definicija dividende kot v okviru
korporacijskega prava!!!
Podlaga za pridobivanje dohodkov v obliki »dividend« je torej še zmeraj lastniški delež – udeležba v kapitalu (zakon
ga definira kot delež, ki ga ima imetnik deleža – fizična oseba na podlagi vloženih sredstev v gospodarski družbi,
zadrugi… → glej 90. člen ZDoh-2). O dohodkih v obliki dividend lahko govorimo le tedaj, kadar takšni dohodki
izvirajo iz vloženega kapitala.
ZDoh-2
90. člen
(dividende)
(1) Dividende po tem poglavju so dividende in drugi dohodki, doseženi na podlagi lastniškega deleža.
(2) Za lastniški delež po prvem odstavku tega člena se šteje vsak delež, ki ga ima fizična oseba (v nadaljnjem
besedilu: imetnik deleža) na podlagi vloženih sredstev v gospodarski družbi, zadrugi in drugih oblikah organiziranja,
vključno s premoženjskim vložkom tihega družbenika v podjetje nosilca tihe družbe in premoženjskim vložkom
fizične osebe v katerokoli drugo obliko organiziranja, ki ima pretežno naravo lastniškega kapitala (v nadaljnjem
besedilu: plačnik).
(3) Kot dividenda se po tem poglavju obdavčuje vsaka razdelitev dohodka imetniku deleža iz premoženja
plačnika oziroma povezane osebe (po tem zakonu ali zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb) plačnika
na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža,
vključno z razdelitvijo v obliki delnic ali zamenljivih obveznic ter pripisom dobička kapitalskemu deležu družbenika.
(4) Kot dividende se po tem poglavju obdavčuje tudi:
1. prikrito izplačilo dobička, določeno v zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb;
2. dobiček, ki se razdeli v zvezi z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki zagotavljajo udeležbo v dobičku plačnika;
3. dohodek, ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve čistega dobička vzajemnega sklada ali delitve prihodkov
vzajemnega sklada, ki niso zajeti z 81. členom tega zakona.
91. člen
(davčna osnova)
(1) Davčna osnova je dosežena dividenda, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Davčna osnova se pri prikritem izplačilu dobička določi na podlagi primerljive tržne cene.
5.3 Dobiček iz kapitala

Zakon na splošno definira dobiček iz kapitala kot dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala.
ZDoh-2
93. člen
(kapital)
Za kapital po tem poglavju se štejejo:
1. nepremičnina, ne glede na to, ali je bila odsvojena v spremenjenem ali nespremenjenem stanju;
PAZI!!! Iz obdavčitve so izvzete nepremičnine, ki so bile odsvojene pred 1.1.2002
2. vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja;
3. investicijski kuponi.
94. člen
(odsvojitev kapitala)
Za odsvojitev kapitala po tem poglavju se šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, kot je zlasti prodaja
kapitala, dajanje kapitala v dar, zamenjava kapitala, unovčitev investicijskega kupona, izplačilo sorazmernega dela
likvidacijske mase v primeru likvidacije vzajemnega sklada, izplačilo lastniškega deleža v primeru prenehanja
gospodarske družbe, zadruge ali druge oblike organiziranja, izplačilo lastniškega deleža v primeru zmanjšanja
lastniškega kapitala gospodarske družbe, zadruge ali druge oblike organiziranja, izstopa ali izključitve ter drugi
primeri izplačila lastniškega deleža, izplačanega v denarju ali v naravi, če ni s tem zakonom drugače določeno.
Zakon vsebuje različne določbe, ki v praksi zagotavljajo neobdavčenost določenih transakcij transakcij s kapitalom,
pri čemer pa moramo ločiti: - neobdavčljive odsvojitve kapitala →
navedene v 95. členu ZDoh-2, lahko pa so dohodki na podlagi takšnih odsvojitev obdavčljivi v skladu z drugimi
določbami ZDoh-2; - oprostitev plačila dohodnine → zakon v okviru določb
o kapitalskih dobičkih (96. člen ZDoh-2) predvideva 6 oprostitev plačila dohodnine + zakon poleg tega določene
oprostitve predvideva že v okviru splošnih določb (dohodnine se ne plačuje od kapitalskih dobičkov, doseženih z
odsvojitvijo premičnin in izvedenih finančnih instrumentov; - odloga ugotavljanja
davčne obveznosti → primeri, ko je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti, so navedeni v 100.
členu ZDoh-2. Posledica uveljavitve odloga je odložitev davčnih posledic, ki bi po normalnem teku stvari nastopile,
do naslednje (obdavčljive) odsvojitve kapitala (s strani obdarjenca v primeru podaritve kapitala ali zavezanca v
primeru zamenjave deležev ali investicijskih kuponov). O tem ali gre za odsvojitev kapitala, pri kateri je odsvojitelj
upravičen do odloga, odloči davčni organ.
Za uveljavljanje odloga je poleg nabavne vrednosti kapitala, za katerega se uveljavlja odlog, pomemben tudi
časovni trenutek pridobitve kapitala (upošteva se čas pridobitve prvotnega kapitala → datum pridobitve
podarjenega kapitala oz. zamenjanega kapitala).
ZDoh-2
95. člen
(neobdavčljiva odsvojitev kapitala)
Za odsvojitev kapitala po tem poglavju se ne šteje:
1. prenos kapitala preminule osebe na dediča, volilojemnika ali osebo, ki ju nadomesti po predpisih o
dedovanju, ali na drugo osebo, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, zaradi smrti fizične osebe;
2. odsvojitev nepremičnine po pogodbi o dosmrtnem preživljanju ali po darilni pogodbi za primer smrti;
3. prenos nepremičnin iz naslova razlastitev, po predpisih, ki urejajo to področje;
4. prenos kapitala posojilojemalcu ali zastavnemu upniku v primeru ustanovitve zastavne pravice na kapitalu, in
prenos nazaj posojilodajalcu oziroma zastavitelju, razen prenosa nazaj v primeru, ko se posojeni kapital proda in
vrne novo kupljeni kapital;
5. zamenjava vrednostnih papirjev z istovrstnimi papirji istega izdajatelja, pri kateri se ne spreminjajo razmerja
med družbeniki in kapital izdajatelja ter ni denarnega toka;
6. razdelitev delnic istega izdajatelja na delnice ali združitev delnic istega izdajatelja v delnice, ki se opravi pri
nespremenjenem osnovnem kapitalu izdajatelja, razen morebitnih denarnih izplačil; za delnico po tej točki se šteje
tudi začasnica;
7. zamenjava prednostnih delnic z navadnimi delnicami istega izdajatelja; morebitna denarna izplačila ob
zamenjavi se štejejo za delno odsvojitev;
8. zmanjšanje deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma
čiste izgube poslovnega leta ali prenosu zneskov v kapitalske rezerve ali umiku delnic oziroma deležev oziroma
zmanjšanje kapitalskega deleža v osebni družbi zaradi izračunanega deleža družbenika pri izgubi osebne družbe, ki
se odpiše od njegovega kapitalskega deleža oziroma zmanjšanje vrednosti deleža, ki ga je vpisal član zadruge, ki je
namenjeno kritju neporavnane izgube zadruge;
9. izplačilo deleža v dobičku družbeniku osebne družbe, ki se odpiše od njegovega kapitalskega deleža;
10. zamenjava delnic investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, z investicijskimi
kuponi vzajemnega sklada v postopku obveznega preoblikovanja investicijske družbe, nastale iz pooblaščene
investicijske družbe, v vzajemni sklad, po predpisih, ki urejajo to področje;
11. prenos kapitala v postopkih prisilne izterjave obveznih dajatev v skladu z zakoni.
ZDoh-2
96. člen
(oprostitev)
(1) Dohodnine se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 20 letih imetništva.
(2) Dohodnine se ne plača tudi od dobička iz kapitala, doseženega pri:
1. prvi odsvojitvi delnic ali deleža v kapitalu, pridobljenega v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij v
skladu s predpisi, ki urejajo lastninsko preoblikovanje podjetij. Za prvo odsvojitev se šteje tudi prva odsvojitev
podedovanih delnic ali deleža v kapitalu, ki jih je zapustnik pridobil v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij v
skladu s predpisi, ki urejajo lastninsko preoblikovanje podjetij;
2. odsvojitvi stanovanja ali stanovanjske hiše – ki ima največ dve stanovanji, s pripadajočim zemljiščem – v
katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri
leta pred odsvojitvijo; če je zavezanec stanovanje ali stanovanjsko hišo uporabljal v zvezi z opravljanjem dejavnosti
ali ga je oddajal v najem, se za odsvojitev kapitala po tej točki ne šteje odsvojitev tistega dela stanovanja ali
stanovanjske hiše, ki ga je zavezanec uporabljal v zvezi z opravljanjem dejavnosti (pod pogojem, da je stanovanje
ali stanovanjska hiša oziroma njun del v poslovnih knjigah prikazano kot sredstvo za potrebe dejavnosti) ali ga je
oddajal v najem;
3. odsvojitvi investicijskih kuponov, ki jih je imetnik pridobil z zamenjavo delnic pooblaščene investicijske
družbe, ali delnic investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe – v postopku obveznega
preoblikovanja pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske
družbe, v vzajemni sklad, ali v postopku obvezne oddelitve dela sredstev pooblaščene investicijske družbe v
vzajemni sklad, in sicer v roku in po predpisih, ki urejajo to področje – pod pogojem, da so bile te delnice
pridobljene v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij v skladu s predpisi, ki urejajo lastninsko preoblikovanje
podjetij;
4. odsvojitvi dolžniških vrednostnih papirjev;
5. odsvojitvi deleža, pridobljenega na podlagi naložb tveganega kapitala (naložb v obliki povečanja osnovnega
kapitala družbe z vložki zavezanca ali ustanovitve gospodarske družbe) v družbi tveganega kapitala, ki je
ustanovljena v skladu z zakonom, ki ureja družbe tveganega kapitala, če je imela ta družba status družbe tveganega
kapitala skozi celotno obdobje imetništva takega deleža zavezanca; o tem ali gre za odsvojitev kapitala po tej točki,
odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve pri davčnem organu.
(3) Izguba, ki jo zavezanec doseže pri odsvojitvi kapitala iz prvega in drugega odstavka tega člena, ne zmanjšuje
davčne osnove od dobička iz kapitala.
ZDoh-2
100. člen
(odlog ugotavljanja davčne obveznosti)

(1) Kadar zavezanec odsvoji kapital na način, določen v drugem odstavku tega člena, se davčna obveznost
zavezanca v trenutku odsvojitve ne ugotavlja.
(2) Ugotavljanje davčne obveznosti se lahko odloži pri naslednjih odsvojitvah kapitala:
1. podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku, vključno z neodplačno izročitvijo po izročilni pogodbi;
2. zamenjavi deleža v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev, kot so opredeljene v zakonu,
ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb za namene obdavčitve pri zamenjavi kapitalskih deležev in obdavčitve pri
združitvah in delitvah;
3. zamenjavi investicijskih kuponov podsklada za investicijske kupone drugih podskladov v okviru prehajanja
med podskladi pri istem krovnem vzajemnem skladu, ki ga upravlja družba za upravljanje, ki je rezident Slovenije
po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, ali rezident druge države članice EU, če družba za upravljanje
zagotovi ustrezen način sledljivosti prehodov med podskladi.
(3) O tem ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka tega člena, odloči davčni organ na podlagi priglasitve
odsvojitve kapitala pri davčnem organu, če je tako določeno z zakonom, ki ureja davčni postopek.
(4) Ugotavljanje davčne obveznosti se odloži do naslednje obdavčljive odsvojitve podarjenega kapitala, ki jo
opravi zavezančev zakonec ali otrok, oziroma do naslednje obdavčljive odsvojitve kapitala, pridobljenega z
zamenjavo iz 2. ali 3. točke drugega odstavka tega člena.
(5) Kadar se ugotavljanje davčne osnove odloži, se kot čas pridobitve s podaritvijo ali zamenjavo pridobljenega
kapitala šteje:
1. v primeru ko zavezančev zakonec ali otrok pridobi kapital z obdaritvijo – datum, ko je darovalec pridobil
kapital;
2. v primeru zamenjave deleža v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev, kot so opredeljene v
zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb za namene obdavčitve pri zamenjavi kapitalskih deležev in
obdavčitve pri združitvah in delitvah – datum, ko so bili zamenjani deleži pridobljeni;
3. v primeru zamenjave investicijskih kuponov podsklada za investicijske kupone drugih podskladov v okviru
prehajanja med podskladi pri istem krovnem vzajemnem skladu – datum, ko so bili prvi zamenjani investicijski
kuponi pridobljeni.
(6) Kadar se ugotavljanje davčne osnove odloži, se kot nabavna vrednost s podaritvijo ali zamenjavo
pridobljenega kapitala šteje:
1. v primeru ko zavezančev zakonec ali otrok pridobi kapital z obdaritvijo – nabavna vrednost kapitala v času, ko
je kapital pridobil darovalec;
2. v primeru zamenjave deleža v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev, kot so opredeljene v
zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb za namene obdavčitve pri zamenjavi kapitalskih deležev in
obdavčitve pri združitvah in delitvah – nabavna vrednost zamenjanih deležev v času njihove pridobitve;
3. v primeru zamenjave investicijskih kuponov podsklada za investicijske kupone drugih podskladov v okviru
prehajanja med podskladi pri istem krovnem vzajemnem skladu – nabavna vrednost prvih zamenjanih investicijskih
kuponov v času njihove pridobitve.
(7) Za otroka po tem členu se šteje lasten otrok, posvojenec in pastorek.
5.3.1 Vrednost kapitala ter čas odsvojitve in pridobitve kapitala

KAPITALSKI DOBIČEK = razlika med nižjo nabavno in višjo prodajno vrednostjo kapitala (oz. vrednostjo v
trenutku odsvojitve).
ZDoh-2
98. člen
(vrednost kapitala ob pridobitvi)
(1) V vrednost kapitala ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost kapitala in stroški, ki so določeni s tem členom.
(2) Za nabavno vrednost kapitala iz prvega odstavka tega člena se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena
vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času
pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo
zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Če je bil kapital pridobljen po 1. točki 95. člena tega zakona ali na podlagi
darilne pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek
na dediščine in darila, če davek ni bil odmerjen, pa primerljiva tržna cena kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec
dokazuje z ustreznimi dokazili.
(3) Kadar zavezanec pridobi delnice ali drug kapital na način, določen v četrtem odstavku 43. člena tega zakona,
se za nabavno vrednost delnice ali drugega kapitala šteje primerljiva tržna cena delnice ali drugega kapitala na dan,
ko je bila pravica izvršena oziroma na dan, ko je zavezanec pridobil delnice ali drug kapital.
(4) Kadar zavezanec pridobi delnico ali povečani delež oziroma osnovni vložek pri povečanju osnovnega kapitala
iz sredstev družbe, se šteje, da je nabavna vrednost tako pridobljene delnice ali pridobljenega povečanega deleža
oziroma osnovnega vložka enaka nič.
(5) Kadar zavezanec pridobi kapital s prenosom sredstev iz podjetja zavezanca v svoje gospodinjstvo ali s
prenehanjem opravljanja dejavnosti, se za nabavno vrednost prenesenega sredstva šteje primerljiva tržna cena
sredstva na dan prenosa oziroma na dan prenehanja opravljanja dejavnosti.
(6) Kadar se zavezančev kapitalski delež v osebni družbi poveča zaradi pripisa dobička kapitalskemu deležu, se
za nabavno vrednost tako povečanega dela deleža šteje znesek pripisanega dobička po plačilu dohodnine.
(7) Stroški iz prvega odstavka tega člena so:
1. vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost

nepremičnine, če jih je plačal zavezanec;
2. znesek davka na dediščine in darila in davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob pridobitvi
kapitala;
3. stroški, ki jih je plačal zavezanec v zvezi s cenitvijo pridobljene nepremičnine, ki jo je opravil pooblaščeni
cenilec v skladu z obstoječo metodologijo, kadar je cenitev potrebna, ker se vrednost nepremičnine ne da ugotoviti
na drug način; stroški cenitve se priznajo v višini dejanskih stroškov, vendar ne več kot 188 eurov;
4. normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala, v višini 1% od nabavne vrednosti kapitala.
(8) Nabavna vrednost in stroški v tuji valuti iz prvega odstavka tega člena se preračunajo v eure po tečaju, ki ga
objavlja Banka Slovenije. Preračun se opravi po tečaju, ki velja na dan pridobitve kapitala oziroma na dan nastanka
stroškov.
ZDoh-2
99. člen
(vrednost kapitala ob odsvojitvi)

(1) Za vrednost kapitala ob odsvojitvi se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob
odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe,
ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v
prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob
odsvojitvi.
(2) Vrednost kapitala ob odsvojitvi se zmanjša za naslednje stroške zavezanca:
1. znesek davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob odsvojitvi nepremičnine;
2. stroške, ki jih plačal zavezanec v zvezi s cenitvijo odsvojene nepremičnine, ki jo je opravil pooblaščeni cenilec
v skladu z obstoječo metodologijo, kadar je cenitev potrebna, ker se vrednost nepremičnine ne da ugotoviti na
drug način; stroški cenitve nepremičnine se priznajo v višini dejanskih stroškov, vendar ne več kot 188 eurov;
3. normirane stroške, povezane z odsvojitvijo kapitala, v višini 1% od vrednosti kapitala ob odsvojitvi, brez
upoštevanja stroškov iz 2. točke tega odstavka.
(3) Vrednost kapitala ob odsvojitvi in stroški iz drugega odstavka tega člena v tuji valuti se preračunajo v eure po
tečaju, ki ga objavlja Banka Slovenija. Preračun se opravi po tečaju, ki velja na dan odsvojitve kapitala oziroma na
dan nastanka stroškov.
101. člen
(čas pridobitve kapitala)
(1) Za čas pridobitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum
pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba
pridobila kapital. V drugih primerih pridobitve se za čas pridobitve kapitala šteje datum, ki je razviden iz drugih
dokazil.
(2) Kadar se nepremičnina pridobi z graditvijo, ki jo izvaja zavezanec sam, se za čas pridobitve šteje datum izdaje
gradbenega dovoljenja. V primeru pridobitve nepremičnine z graditvijo, ki jo po pogodbi za zavezanca izvaja druga
oseba, se za čas pridobitve šteje datum sklenitve pogodbe med zavezancem in izvajalcem. Če zavezanec v času
dveh let od podpisa pogodbe ne prevzame zgrajene nepremičnine, se za čas pridobitve šteje datum dejanskega
prevzema zgrajene nepremičnine.
(3) Kadar se odsvoji objekt, ki stoji na zemljišču, katerega čas pridobitve ni enak času pridobitve objekta, se kot
čas pridobitve objekta in zemljišča šteje čas pridobitve objekta.
(4) Kadar je zavezanec kapital pridobil kot ena od oseb, ki imajo solastninsko pravico na kapitalu ali imajo na
njem skupno lastnino, in se tak kapital pozneje razdeli, se za čas pridobitve kapitala, ki mu pripade na podlagi
delitve, šteje čas, ko je na kapitalu pridobil solastninsko pravico oziroma ko je kapital pridobil v skupno lastnino. Če
zavezanec ob razdelitvi prejme kapital v obsegu, ki presega del, ki bi mu pripadal iz solastništva ali skupne lastnine,
se za čas pridobitve presežnega dela šteje čas razdelitve.
(5) Kadar je zavezanec kapital pridobil na način iz petega odstavka 98. člena tega zakona se za čas pridobitve
šteje čas prenosa sredstev iz podjetja zavezanca v njegovo gospodinjstvo oziroma čas prenehanja opravljanja
dejavnosti.
ZDoh-2
102. člen
(čas odsvojitve kapitala)
Za čas odsvojitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum
pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba
odsvojila kapital. V primeru prenehanja gospodarske družbe, zadruge ali druge oblike organiziranja ter pri
zmanjšanju osnovnega kapitala, se za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklepa organa o prenehanju oziroma
sklepa organa o zmanjšanju osnovnega kapitala. V primeru izstopa ali izključitve se za čas odsvojitve šteje datum
vpisa učinka izstopa ali izključitve v register. V drugih primerih odsvojitve se za čas odsvojitve kapitala šteje datum,
ki je razviden iz drugih dokazil.
5.3.2 Davčna osnova in davčna stopnja

DAVČNA OSNOVA = ustvarjen dobiček (ki se definira kot razlika med (višjo) vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in
(nižjo) vrednostjo kapitala ob pridobitvi.
Zakon predvideva tudi razna znižanja tako ugotovljene davčne osnove od dobička iz kapitala (poleg znižanj samih
vrednosti kapitala ob odsvojitvi oz. pridobitvi na račun zakonsko določenih stroškov). Tako se davčna osnova
(dobiček) zniža za znesek izgube (negativna razlika med (nižjo) vrednostjo kapitala v času odsvojitve in (višjo)
vrednostjo kapitala v času pridobitve) pod pogoji iz 97. Člena ZDoh-2.
V sodobnih davčnih sistemih je uveljavljeno objektivno neto načelo, kar pomeni, da se pri določanju dohodka
posameznika poleg stroškov upoštevajo tudi negativni poslovni rezultati (izgube). Izgube namreč zmanjšujejo
ekonomsko moč posameznika, temeljno davčno načelo pa je plačilo davka v skladu z ekonomsko močjo davčnega
zavezanca (pri obdavčitvi posameznikov).
Izgube se v davčnem pravu lahko načeloma upoštevajo na 2 načina:
izravnava izgub → značilnost sintetičnega , na posameznikovo ekonomsko moč usmerjenega davka na dohodek,
dejansko gre za poračun pozitivnih in negativnih rezultatov poslovanja (ločimo med pravo, vertikalno izravnavo
izgub, ko se lahko poračunajo pozitivni in negativni rezultati iz različnih virov in horizontalno izravnavo izgub, ko je
omogočen le poračun le med rezultati istega vira). Po ZDoh-2 imajo davčni zavezanci pravico LE do horizontalne
izravnave izgub (je pa možnost uveljavljanja izravnave izgub omejena → 3. odstavek 96. člena, 5.
odstavek 97. člena ZDoh-2)! izravnava izgub →
davčnemu zavezancu je dana možnost, da izgube, ki jih niso mogli izravnati v enem davčnem obdobju (ker ni bilo
dobička, ki bi ga lahko znižali na račun izgub), prenesejo v breme bodočega dobička. Zakon omogoča to LE v
primerih iz 3. odstavka 97. člena ZDoh-2!
ZDoh-2
97. člen
(davčna osnova)
(1) Davčna osnova od dobička iz kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala
ob pridobitvi.
(2) Kadar je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve negativna
(izguba), se lahko v letu, za katero se odmerja dohodnina, za navedeno izgubo zmanjšuje pozitivna davčna osnova
za dobiček iz kapitala po tem poglavju, vendar ne več, kot znaša pozitivna davčna osnova.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, lahko zavezanec neizkoriščeni del negativne razlike (izgube) v letu, za
katero se dohodnina odmerja, ki jo doseže pri odsvojitvi delnic ali deležev oziroma osnovnih vložkov, ki jih je
pridobil pred pridobitvijo novih delnic ali deležev oziroma osnovnih vložkov pri povečanju osnovnega kapitala iz
sredstev družbe, prenaša v naslednja davčna leta in zmanjšuje pozitivno davčno osnovo za dobiček iz kapitala v
naslednjih davčnih letih, vendar ne več, kot znaša pozitivna davčna osnova. Pri zmanjšanju davčne osnove na račun
prenesenega neizkoriščenega dela negativne razlike (izgube) se pozitivna davčna osnova najprej zmanjša za
neizkoriščeni del negativne razlike (izgube) starejšega datuma.
(4) V primerih, ko se pozitivna davčna osnova, zmanjšana z izgubami iz drugega in tretjega odstavka tega člena,
nanaša na različna obdobja imetništva kapitala, se dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki
se razdeli med posamezna obdobja imetništva kapitala iz drugega odstavka 132. člena tega zakona upoštevaje
sorazmerne deleže. Sorazmerni deleži se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega
obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčnih osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v
davčnem letu.
(5) Ne glede na drugi odstavek tega člena, negativna razlika (izguba), ki je dosežena z odsvojitvijo kapitala iz 2. in
3. točke 93. člena tega zakona, ne zmanjšuje pozitivne davčne osnove po tem poglavju:
1. če zavezanec v roku 30 dni pred ali po odsvojitvi kapitala pridobi vsebinsko istovrstni nadomestni kapital, ali
pridobi pravico do nakupa ali obveznost nakupa istovrstnega kapitala ali
2. če zavezanec odsvoji kapital in zavezančev družinski član ali pravna oseba, v kateri ima zavezanec lastniški
delež ali pravico do lastniškega deleža v višini najmanj 25% v obliki vrednosti vseh deležev ali v obliki glasovalne
pravice na podlagi lastniških deležev v konkretni osebi, neposredno ali posredno pridobi istovrstni kapital.
POMEMBNO!!! Izhodiščna DAVČNA STOPNJA za kapitalske

dobičke znaša 20 %, pri čemer se davčna stopnja na vsakih dopolnjenih 5 let imetništva kapitala zniža za 5 %. Šele
po dvajsetih letih imetništva kapitala je davčna stošnja enaka nič (0 %) in so tako kapitalski dobički neobdavčeni
šele po poteku dvajsetletnega obdobja imetništva kapitala!
6 Drugi dohodki
Kategorija drugih dohodkov je po ZDoh-2 povsem samostojna oblika dohodkov, katere edini namen je v
prestrezanju dohodkov, ki niso bili predmet obdavčitve v okviru drugih vrst obdavčljivih dohodkov.
Potrebno je poudariti, da kategorija drugih dohodkov ne predstavlja (ne bi smela) pooblastila zakonodajalcu in
davčnim organom, da neomejeno širijo davčno osnovo na način, da je v okviru te kategorije dohodkov obdavčljivo
prav vse!!!
6.1 Drugi dohodki, ki se vštevajo v davčno osnovo

Kot drugi dohodki do obdavčeni vsi dohodki, ki:
• niso dohodki v smislu ZDoh-2, kot to določa 19. člen Zdoh-2; • niso
oproščeni plačila dohodnine v skladu z 20. – 32. člena ZDoh-2;
• niso oproščeni plačila dohodnine (oz. se ne vštevajo v davčno osnovo) v skladu z drugimi določbami ZDoh-2 in
• niso predmet obdavčitve v okviru katerekoli druge vrste dohodkov, kot jih ureja ZDoh-2.
V 3. odstavku 105. ZDoh-2 so primeroma našteti drugi dohodki (npr. nagrade, darila, dobitki v nagradnih igrah, ki
niso igre na srečo, kadrovske in druge štipendije itd. → za ostale primere glej zakon!) in ne taksativno kot je sicer ta
norma zapisana, kar izhaja iz 11. točke 3. odstavka 105. člena! Drugi dohodki bi morali sicer biti v zakonu določeni
taksativno (in NE primeroma!), saj se na ta način zagotavlja in izvršuje načelo pravne varnosti in preprečuje
samovoljno ravnanje davčnih oblasti!!!
6.2 Drugi dohodki, ki se NE vštevajo v davčno osnovo

Kot drugi dohodki, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (vendar samo do zakonsko določene višine) so opredeljene
kadrovske in druge štipendije, če so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Kot drugi dohodki se prav tako ne
obdavčijo plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi z zaposlitvijo,
ki prav tako ne predstavlja bonitete v smislu dohodkov iz zaposlitve, kot jih določa ZDoh-2.
Poleg tega zakon v 107. členu ZDoh-2 predvideva tudi določene oprostitve za posamezne vrste dohodkov
(taksativno našteti).
6.3 Davčna osnova

DAVČNA OSNOVA je dosežen dohodek (splošno pravilo), zakon pa za posamezne vrste drugih dohodkov
predvideva posebna pravila določanja davčne osnove.
7 Davčne olajšave
Dohodnina je osebni davek, kar pomeni, da se pri določanju davčne obveznosti upoštevajo osebne okoliščine na
strani davčnega zavezanca. Iz davčne osnove je treba izločiti tisti del dohodka, ki je potreben za zadovoljevanje
nujnih življenjskih potreb (nauk o razpoložljivem dohodku). Posledica tega je subjektivno neto načelo, ki se deli na:
a) splošno subjektivno neto načelo → iz davčne osnove je treba izločiti tisti del dohodka davčnega
zavezanca, ki ga le-ta potrebuje za zadovoljevanje nujnih življenjskih potreb - varstvo t.i. eksistenčnega
minimuma davčnega zavezanca (ZDoh-2 predvideva t.i. splošne olajšave);
b) posebno subjektivno neto načelo → pri določanju za obdavčitev razpoložljivega dohodka se upoštevajo
tudi potrebe oseb, ki jih je davčni zavezanec dolžan vzdrževati (v ZDoh-2 je realizirano kot t.i. posebna
olajšava za vzdrževane družinske člane).
Delitev davčnih olajšav:
- standardne olajšave → priznajo se vsakemu davčnemu zavezancu, ki izpolnjuje z zakonom določene
pogoje (po ZDoh-2 so predvidene naslednje standardne olajšave: splošna davčna olajšava, osebne
olajšave, posebna osebna olajšava – olajšava za izobraževanje, olajšava za samozaposlene delavce v
kulturi in samostojne novinarje, olajšava za vzdrževane družinske člane);
- nestandardne olajšave → odvisne so od dejanskih izdatkov davčnega zavezanca (po ZDoh-2 so
predvidene naslednje nestandardne olajšave: olajšava za dodatno pokojninsko zavarovanje, olajšava za
nerezidente RS, ki so istočasno rezidenti katere druge države članice EU).
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Dohodnina
1. Izračun medletne obveznosti:
a) Dohodek iz kapitala (dividende, obresti in dobički iz kapitala) se obdavčijo po proporcionalni (enotni)
stopnji. Dividende in obresti se obdavčijo po 20-odstotni davčni stopnji. Stopnja davka od dobička iz
kapitala je odvisna od dolžine obdobja imetništva (po 20. letih imetništva je davčna stopnja enaka 0). Ta
davek se obravnava kot dokončni davek (cedularna obdavčitev) za rezidente in nerezidente.
b) Dohodnina iz druge skupine dohodkov (dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti, dohodki iz osnovne
kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodki iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa
premoženjske pravice ter drugi dohodki) se plačujejo med davčnim letom v obliki AKONTACIJE. Višina
akontacij se določi po progresivnih davčnih stopnjah (na podlagi posebnih davčnih lestvic) ALI po
proporcionalnih davčnih stopnjah, odvisno od primera do primera.
Stopnje dohodnine za leto 2011 – davčna lestvica (letna)
Če znaša neto letna

Znaša dohodnina v EUR
davčna osnova v EUR
Nad Do
7.634,40 16 %
7.634,40 15.268,77 1.221,50 + 27 % nad 7.634,40
15.268,77 3.282,78 + 41 % nad 15.268,77
Pri izračunu akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve, ki ga izplača glavni delodajalec, se za davčno leto
2011 uporabijo stopnje dohodnine in lestvica preračunana na 1/12 leta:
Če znaša neto mesečna

davčna osnova v EUR 3 davčni razredi
Nad Do
636,20 16 %
636,20 1.272,40 101,79 + 27 % nad 636,20
1.272,40 273,56 + 41 % nad 1.272,40
2. Izračun letne obveznosti

Dohodki iz kapitala se NE uvrščajo v letno davčno osnovo (gre namreč za cedularno obdavčitev!), medtem ko se
dohodki, od katerih je bila med letom plačana akontacija dohodnine, vštevajo v letno davčno osnovo (sintetična
obdavčitev)! Letna obveznost iz aktivnega dohodka rezidenta (dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti) se
izračuna tako, da se davčne osnove različnih vrst dohodkov, pridobljenih v posameznem koledarskem letu,
izračunajo posebej in nato seštejejo. Letna davčna osnova se izračuna po odbitku obveznih prispevkov za socialno
varnost in nekaterih olajšav. Aktivni dohodek se obdavči po progresivnih davčnih stopnjah v okviru letne
dohodninske lestvice. Obstajajo pa trije davčni razredi.
POMEMBNO!!! Funkcioniranje dohodnine
Dohodki se po koncu leta obdavčijo z dohodnino, med letom pa z akontacijskimi davki (IZJEMA!!! so dohodki iz
kapitala → cedularna oz. dokončna obdavčitev). Razliko med obračunano in že plačano dohodnino (zavezancu se
plačana akontacija dohodnine odšteje od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto) na koncu davčni
zavezanci bodisi doplačajo ali pa jo dobijo povrnjeno od Davčne uprave RS (do razlik prihaja zato, ker se za
nekatere dohodke med letom plačane akontacije določijo po progresivnih davčnih stopnjah, za nekatere pa po
proporcionalni davčni stopnji, medtem ko se letna obveznost določi po progresivnih davčnih stopnjah)!
PAZI!!! Ne glede na to, da je

dohodnina sintetični davek, pa v zakonu zasledimo tudi elemente cedularne obdavčitve, in sicer je cedularna
obdavčitev značilna za: • dohodke iz kapitala in
• dohodke nerezidentov (akontacija dohodnine se nerezidentu šteje kot dokončni davek!)
Dohodnina
1. Izračun medletne obveznosti:
a) Dohodek iz kapitala (dividende, obresti in dobički iz kapitala) se obdavčijo po proporcionalni (enotni)
stopnji. Dividende in obresti se obdavčijo po 20-odstotni davčni stopnji. Stopnja davka od dobička iz
kapitala je odvisna od dolžine obdobja imetništva (po 20. letih imetništva je davčna stopnja enaka 0). Ta
davek se obravnava kot dokončni davek (cedularna obdavčitev) za rezidente in nerezidente.
b) Dohodnina iz druge skupine dohodkov (dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti, dohodki iz osnovne
kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodki iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa
premoženjske pravice ter drugi dohodki) se plačujejo med davčnim letom v obliki AKONTACIJE. Višina
akontacij se določi po progresivnih davčnih stopnjah (na podlagi posebnih davčnih lestvic) ALI po
proporcionalnih davčnih stopnjah, odvisno od primera do primera.
Stopnje dohodnine za leto 2011 – davčna lestvica (letna)
Če znaša neto letna

Nad Do
7.634,40 16 %
7.634,40 15.268,77 1.221,50 + 27 % nad 7.634,40

15.268,77 3.282,78 + 41 % nad 15.268,77
Pri izračunu akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve, ki ga izplača glavni delodajalec, se za davčno leto
2011 uporabijo stopnje dohodnine in lestvica preračunana na 1/12 leta:
3 davčni razredi
Če znaša neto mesečna
Nad Do
636,20 16 %
636,20 1.272,40 101,79 + 27 % nad 636,20
1.272,40 273,56 + 41 % nad 1.272,40
2. Izračun letne obveznosti

Dohodki iz kapitala se NE uvrščajo v letno davčno osnovo (gre namreč za cedularno obdavčitev!), medtem ko se
dohodki, od katerih je bila med letom plačana akontacija dohodnine, vštevajo v letno davčno osnovo (sintetična
obdavčitev)! Letna obveznost iz aktivnega dohodka rezidenta (dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti) se
izračuna tako, da se davčne osnove različnih vrst dohodkov, pridobljenih v posameznem koledarskem letu,
izračunajo posebej in nato seštejejo. Letna davčna osnova se izračuna po odbitku obveznih prispevkov za socialno
varnost in nekaterih olajšav. Aktivni dohodek se obdavči po progresivnih davčnih stopnjah v okviru letne
dohodninske lestvice. Obstajajo pa trije davčni razredi.
POMEMBNO!!! Funkcioniranje dohodnine
Dohodki se po koncu leta obdavčijo z dohodnino, med letom pa z akontacijskimi davki (IZJEMA!!! so dohodki iz
kapitala → cedularna oz. dokončna obdavčitev). Razliko med obračunano in že plačano dohodnino (zavezancu se
plačana akontacija dohodnine odšteje od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto) na koncu davčni
zavezanci bodisi doplačajo ali pa jo dobijo povrnjeno od Davčne uprave RS (do razlik prihaja zato, ker se za
nekatere dohodke med letom plačane akontacije določijo po progresivnih davčnih stopnjah, za nekatere pa po
proporcionalni davčni stopnji, medtem ko se letna obveznost določi po progresivnih davčnih stopnjah)!
PAZI!!! Ne glede na to, da je

dohodnina sintetični davek, pa v zakonu zasledimo tudi elemente cedularne obdavčitve, in sicer je cedularna
obdavčitev značilna za: • dohodke iz kapitala in
• dohodke nerezidentov (akontacija dohodnine se nerezidentu šteje kot dokončni davek!)
Davčne stopnje
PROPORCIONALNA DAVČNA STOPNJA
davčna stopnja
davčna osnova
PROGRESIVNA DAVČNA STOPNJA
davčna stopnja
davčna osnova
DAVČNO PRAVO in JAVNE FINANCE

(pomembnejša vprašanja iz foruma)
1. Prodajna cena je 100 enot. Preko splošne davčne stopnje DDV-ja prikažite vsefazno obdavčitev! Na primeru
razloži nevtralnost DDV! Izjeme od vsefazne obdavčitve!
NAČELO NETO-VSEFAZNE OBDAVČITVE
P1 proda blago podjetniku P2 za……………………100 EUR

+ (20 %)……………………………….20 EUR
plačilno breme: 20 EUR 120 EUR

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
P2 proda blago podjetniku P3 za…………………………150 EUR

+ (20 %)………………………………….30 EUR
plačilno breme: 10 EUR (30 EUR – 20 EUR vstopni davek) 180 EUR
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
P3 proda blago potrošniku za………………………….300 EUR

+ (20 %)…………………………………..60 EUR
plačilno breme: 30 EUR (60 EUR – 30 EUR vstopni davek) 360 EUR
plačilna bremena SKUPAJ: P1 = 20 EUR
+ P2 = 10 EUR
+ P3 = 30 EUR
60 EUR
60 EUR ustreza DDV, ki odpade na končnega potrošnika
DDV je vsefazni in posredni davek na promet blaga in storitev, saj se plačuje v vsaki fazi proizvodno-distribucijske
verige. Samo ime davka nam pove, da se v vsaki fazi oziroma pri vsakem posameznem prometu istovrstnega blaga
in storitve obdavči le vrednost, ki je bila blagu ali storitvi dodana v tej fazi prometa. Pri DDV vsak udeleženec v
verigi obračuna davek na dodano vrednost v tej fazi, hkrati pa od tega zneska DDV odšteje DDV, ki je bil vsebovan v
produkcijskih faktorjih v prejšnjih fazah. Tako dejansko plača v proračunsko blagajno le razliko med davkom, ki ga
je zaračunal pri naslednji fazi ali končnemu potrošniku, ter davkom, ki je bil njemu zaračunan pri nabavi.
Nevtralnost za davčnega zavezanca, kupca blaga in storitev pomeni pravico, da od davčne obveznosti v davčnem
obdobju odšteje vstopni davek, ki so mu ga zaračunali dobavitelji.
Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV.
ZDDV-1
66. člen
(omejitev pravice do odbitka)
Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV od:
a) jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno
povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v
najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo;
b) zrakoplovov, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od
zrakoplovov, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter
za nadaljnjo prodajo;
c) osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev tesno
povezanih s tem, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v
najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo, vozil, ki se uporabljajo v avtošolah za izvajanje programa usposabljanja
iz vožnje v skladu z veljavnimi predpisi, kombiniranih vozil za opravljanje dejavnosti javnega linijskega in
posebnega linijskega prevoza ter osebnih specialnih vozil, prilagojenih izključno za prevoz pokojnikov;
d) stroškov reprezentance (pri čemer se kot stroški reprezentance štejejo zgolj stroški pogostitve in zabave
ob poslovnih in družabnih stikih);
e) stroškov prehrane (vključno s pijačo) in stroškov nastanitve, razen stroškov, ki so davčnemu zavezancu
nastali pri teh dobavah v okviru opravljanja njegove dejavnosti.
2. Odlog ugotavljanja davčne obveznosti ( 100. člen ZDoh-2 )!

V bistvu predstavlja omilitev široke opredelitve odsvojitve kapitala → institut je namenjen omilitvi zakonskih
določb, ki davčno obveznost iz naslova kapitalskih dobičkov razširjajo na vse primere odsvojitve kapitala!!!
Odlog ugotavljanja davčne obveznosti je mogoče uveljavljati LE pri:

- podaritvi kapitala zakoncu ali otroku;
- zamenjavi deležev v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev, kot jih opredeljuje ZDDPO-
2;
- zamenjavi investicijskih kuponov podsklada za investicijske kupone drugih podskladov v okviru prehajanja
med podskladi pri istem kriovnem vzajemnem skladu.
Posledica uveljavitve odloga ugotavljanja davčne obveznosti je doložitev davčnih posledic, ki bi po normalnem
teku stvari nastopile, do naslednje (obdavčljive) odsvojitve kapitala, to je do naslednje obdavčljive odsvojitve
kapitala s strani obdarjenca v primeru podaritve kapitala, ali zavezanca v primeru zamenjave deležev ali
investicijskih kuponov.
O tem, ali gre za odsvojitev kapitala, pri kateri je odsvojitelj upravičen do odloga, odloči davčni organ. Postopek
uveljavljanja odloga ureja Zakon o davčnem postopku.
3. Ničelna stopnja DDV pri nas - kje se uporablja in obrazložitev!
Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v 41. členu predpisuje dve stopnji, in sicer osnovno ali splošno ter
znižano. DDV se obračunava in plačuje po splošni davčni stopnji 20% od davčne osnove za obdavčitev vsega
blaga in storitev, razen za tistega, za katerega zakon izrecno predpisuje oprostitev plačila davka ali znižano
davčno stopnjo.
Znižana davčna stopnja je predvidena za obdavčitev blaga in storitev, ki so osnovnega življenjskega pomena in
znaša 8,5% (glej Priloga 1 ZDDV-1). Sem spada hrana (vljučno s pijačo, razen alkoholnih pijač), žive živali, semena,
rastline in primesi, ki so namenjene za pripravo hrane, izdelki, ki se uporabljajo kot dodatki k hrani, priprava jedi
ter dobava vode. Na podlagi 3. odstavka 41. člena ZDDV-1 se DDV po nižji stopnji 8,5% od davčne osnove
obračunava in plačuje tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, ki so namenjeni trajnemu bivanju, ter
delov teh objektov, ki niso del socialne politike (vključno z gradnjo, obnovo in popravilo le-teh).
Zakon govori tudi o ničelni stopnji in davčni oprostitvi. Posledica obeh je, da davčni zavezanec ne plača davka,
vendar pa obstaja med njima bistvena razlika. V primeru davčne stopnje 0% davčni
zavezanec pri prodaji ne zaračuna DDV, pri obračunu davka pa lahko upošteva vstopni davek kot odbitno
postavko, saj blago, obdavčeno s stopnjo 0%, predstavlja obdavčen promet. Stopnja 0% se uporablja v izvozu
(blago vstopi v državo uvoznico neobremenjen z DDV). V primeru oprostitve
pa davčni zavezanec ne obračunava DDV ter ne sme uveljavljati vstopnega davka kot odbitne postavke, saj je blago
izvzeto iz sistema DDV. Oprostitev DDV velja predvsem za tiste dejavnosti, ki so v javnem interesu (npr.
zdravstvene, socialnovarstvene, izobraževalne,…),zavarovalne in finančne storitve,… V ZDDV-1 so transakcije, ki so
oproščene DDV natačno opredeljene, navedeni pa so tudi pogoji in okoliščine, ki morajo biti izpolnjeni za
oprostitev DDV.
3. Izjema od načela nesuspenzivnosti davčnega postopka!
ZDDV-1
87. člen
(suspenzivni učinek pritožbe)
(1) Pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno → NESUSPENZIVNOST
(2) Davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi
mogoče ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se zaračunajo
obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe,
če se pritožbi ne ugodi.
Pritožba zoper davčno odmerno odločbo je nesuspenzivna. Iz tega sledi, da pritožba nima odložilnega učinka, in
da se v primeru neplačane obveznosti kljub vloženi pritožbi zoper davčno odmerno odločbo uvede postopek
izterjave. (1. odstavke 87. Člena ZDavP-2). To velja le pri odmeri davka! Pri pritožbah zoper odločbe, ki niso
odmerne (na primer carinski urad izda dovoljenje v obliki odločbe), velja splošno pravilo 228 ZUP-a, da pritožba
zadrži izvršitev odločbe.
Klavzula o nesuspenzivnosti (2. odstavek 87. Člena ZDavP-2) se obvezno vpiše v posebno točko izreka, pravna
podlaga za nesuspenzivnost (87. člen ZDavP-2) se navede v obrazložitvi odločbe. Kljub načelni nesuspenzivnosti
pritožbe je zaradi pravne varnosti in racionalnosti, tako na strani zavezanca kot davčnega organa določeno, da
se odredi odlog izvršbe, torej odloči suspenzivni učinek pritožbe do odločitve drugostopenjskega organa. O
odlogu izvršbe po prejemu pritožbe odloča davčni organ po uradni dolžnosti, če oceni, da bi bilo mogoče pritožbi
ugoditi.
4. Kmet pavšalist in mali zavezanec (DDV)! Razlika med kmetom pavšalistom in kmetom DDV zavezancem!
ZDDV-1
94. člen
(1) Davčni zavezanec je oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma
ni verjetno, da bo presegel znesek 25.000 eurov obdavčljivega prometa.
(2) Obračunavanja DDV je oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne
gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi
dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek
vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 eurov. Za osnovno kmetijsko in
osnovno gozdarsko dejavnost se kot davčni zavezanec za namene tega zakona šteje eden od članov kmečkega
gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki
ga člani kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti določijo za predstavnika.
Mali davčni zavezanci so oproščeni obračunavanja DDV. Za malega davčnega zavezanca pa šteje:
•davčni zavezanec, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek
25.000 EUR obdavčljivega prometa in
•davčni zavezanec, član kmečkega gospodinjstva, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za
zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 EUR.
Mali davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih.
Mali davčni zavezanec pa se ne glede na višino opravljenega prometa oziroma katastrskega dohodka lahko
prostovoljno vključi v sistem DDV. Svojo izbiro mora vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo
uporabljati najmanj 5 mesecev.
Kmetje so najbolj raznolika skupina davčnih zavezancev – lahko gre za:

- kmete, ki imajo več kot 7.500 EUR katastrskega dohodka in so se dolžni vključiti v sistem DDV;
- kmetje, ki imajo manj kot 7.500 EUR katastrskega dohodka, a so se odločili za prostovoljno vključitev v
sistem DDV (v kateri morajo ostati najmanj 60. mesecev oz. 5 let) in nimajo pravice do pavšalnega
nadomestila;
- kmetje, ki imajo manj kot 7.500 EUR katastrkega dohodka, a se niso odločili za prostovoljno vključitev v
sistem DDV in imajo pravico do pavšalnega nadomestila;
- kmetje, ki imajo manj kot 7.500 EUR katastrskega dohodka, a se niso odločili za prostovoljno vključitev v
sistem DDV in tudi nimajo pravice do pavšalnega nadomestila;
- kmetje, ki imajo manj kot 7.500 EUR katastrskega dohodka, vendar njihovo ukvarjanje s kmetijstvom ni
namenjeno trajnemu doseganju dohodka, zato se po ZDDV-1 ne štejejo za davčne zavezance.
Kmetje pavšalisti so davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV, če opravljajo dobave blaga in storitev
v okviru osnovne kmetijske ter osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanje
dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih
odhodkov ter če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega
7.500 EUR.
Kmet pavšalist ima pravico do pavšalnega nadomestila DDV, če opravlja dobave kmetijskih in gozdarskih
pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske ter osnovne gozdarske
dejavnosti, davčnim zavezancem (na primer kmetijskim zadrugam), ki morajo obračunavati in plačevati DDV.
Davčni zavezanci lahko znesek pavšalnega nadomestila DDV, ki ga plačajo kmetu, uveljavljajo kot odbitek DDV-
ja v svojem obračunu DDV.
Razlika med kmatom pavšalistom in kmetom DDV zavezancem: Kmet pavšalist je

oproščen obračunavanja DDV in nima pravice do odbitka DDV. Ima pa pod določenimi pogoji pravico do
pavšalnega nadomestila (če dobavlja kmetijske in gozdarske izdelke/storitve, ki so rezultat osnovne kmetijske in
osnovne gozdarske dejavnosti, za katere se plačuje davek po katastrskem dohodku + če te izdelke/storitve kmet
dobavlja davčnemu zavezancu za DDV). Kmet DDV zavezanec pa mora
obračunavati DDV in ima tudi pravico do odbitka DDV (uveljavljanja vstopnega DDV).
5. Davčna osnova pri DDV!
Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v
storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave,
vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno
(36. Člen ZDDV-1).
7. Od česa je odvisna višina davčnega bremena pri plovilih?
Davčna obveznost se ugotavlja za obdobje koledarskega leta, in sicer kot seštevek splošnega dela obveznosti,
dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč plovila.
8. Faktura DDV!
Z računom se na eni strani izkazuje davčna obveznost dobavitelja, na drugi strani pa pravica kupca do odbitka za
davek, ki mu je bil zaračunan (vstopni DDV).
Nastanek pravice do vstopnega DDV se pridobi s pridobitvijo statusa davčnega zavezanca. Davčni zavezanec
lahko odbije vstopni DDV, ki mu je bil zaračunan pri nabavi blaga oz. storitev s strani drugega davčnega
zavezanca LE, če to blago oz. storitve nadalje uporabi oz. jih bo uporabljal za namene svojih davčnih transakcij
(materialni pogoji)!
Temeljna stebra, na katerih bi moral temeljiti vsak DDV sta izdajanje računov za vse transakcije med
obdavčljivimi osebami in vzdrževanje primernega sistema knjigovodstva.
9. Posebne igre na srečo!
Klasične igre na srečo so:

- številčne loterije;
- loterije s trenutno znanim dobitkom;
- kviz loterije;
- tombole;
- lota;
- športne napovedi;
- športne stave;
- srečelovi in druge podobne igre.
Posebne igre na srečo so igre, ki jih igrajo igralci proti igralnici ali drug proti drugemu na posebnih igralnih mizah s
kroglicami, kartami, na igralnih panojih ali na igralnih avtomatih ter stave in druge podobne igre.
10. Instrumenti za preprečevanje regresivnosti pri DDV!
Regresivnost je najizrazitejša negativna značilnost DDV, ki se odraža v asocialni funkciji (obseg obdavčitve pri
dodani vrednosti je veliko večji, število stopenj pa je omejeno). Rešitev za regresivnost je oprostitev plačila davka
na določene stvari (kot npr. hrana, oblačila, zdravstveno varstvo itd.) → če bi vse to bilo oproščeno bi bila
gospodinjstva z nižjimi dohodki ekonomsko mnogo manj prizadeta. Vendar pa imata »zero-rating« in oprostitev
plačila davka v kontekstu blažitve regresivnosti svoje pomanjkljivosti → ena izmed teh je velika izguba državnega
prihodka. V Evropi se ponavadi uporablja večstopenjski davek v kombinaciji z oprostitvami.
11. Intrakomunitarni sistem?
Gre za poslovanje znotraj Skupnosti (med državami članicami EU). Od 1. maja 2004 na mejah z državami EU ni več
carinskega organa, ki bi pri vnosu blaga v Slovenijo obračunaval DDV, zato je uveljavljen nov način obračunavanja
DDV: slovenski davčni zavezanec, ki pridobiva blago v drugih državah članicah EU, mora v svojem obračunu DDV
izkazati od tega blaga obračunani in hkrati vstopni DDV, torej mora izvesti samoobdavčitev.
V državah članicah EU so uvedli sistem plačila DDV glede na namembnost blaga, kar pomeni, da se DDV plača v
državi, v kateri bo blago porabljeno.
Dobava blaga znotraj Skupnosti, je dobava, ki jo opravi davčni zavezanec, identificiran za DDV v Sloveniji, osebi, ki
je identificirana za DDV v drugi državi članici EU. Ta dobava je oproščena plačila DDV v Sloveniji pod pogojem, da
blago dobavi slovenski zavezanec osebi, ki je v drugi državi članici EU identificirana v državi članici in če blago pošlje
ali odpelje v drugo državo članico. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, mora dobavitelj dolžan obračunati
slovenski DDV.
12. Davčna samoprijava! Naštej 3 pozitivne značilnosti davčne samoprijave! Kako samoprijava vpliva na
proračun?
Namen instituta samoprijave je spodbuditi davčne zavezance k temu, da morebitno kasneje ugotovljene
nepravilnosti v davčnih obračunih oziroma davčni napovedi sporočijo davčnemu organu in se tako izognejo kazni
za prekršek. Posledice samoprijave se kažejo v tem, da se davčnega zavezanca ne kaznuje za prekršek, kljub
dejstvu, da je izpolnil zakonske znake za prekršek s tem, ko je opustil predložitev davčnega obračuna oz. ni
vnesel pravilnih podatkov v davčni obračun. . Posledice se kažejo tudi v smeri povečanja prostovoljnega
plačevanja davkov, kar dolgoročno pomeni na strani države pobiranje večjih zneskov davkov z manjšimi stroški.
Torej posledično pomeni tudi zmanjšanje davčnih utaj in dodatno plačan davek.
Davčni zavezanci morajo navedene nepravilnosti sporočiti najkasneje do vročitve sklepa o začetku davčnega
inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma začetka kazenskega postopka. Davčni
zavezanec lahko izkoristi institut samoprijave zgolj enkrat, saj lahko zgolj enkrat izjavi, da predlaga resnične,
pravilne in popolne podatke
Kaznovalna politika v davčnem pravu → se kaže tudi v tem institutu
Davčno samoprijavo lahko označimo kot nekakšen institut kaznovalne narave, ki bi naj dokazoval cilj
prekrškovnega prava na davčnopravnem področju v tej smeri, da ni osnovni namen sankcioniranje davčnih
zavezancev, ki se izogibajo plačilu davkov, temveč gre za spodbujanje davčne morale pri davčnih zavezancih in
končno polnjenje proračuna. Pri tem institutu gre namreč zato, da davčni zavezanec, v kolikor prostovoljno plača
prvotno utajen znesek davka, ostane nekaznovan! Posledice se kažejo tudi v tem, da
13. Vrste davčnih utaj pri indirektnih davkih!
Med indirektne (posredne) davke sodijo: DDV, trošarine, akcize, takse…
Oblike davčnih utaj – najpogostejše:

- neregistriranje davčnih zavezancev in pretirana prijava terjatev;
- neregistrirani obdavčljivi nakupi;
- terjanje vstopnega davka od neregistriranih zavezancev;
- prijave manjših vrednosti od dejanske;
- ponarejanje izvoznih terjatev in lažni davčni zavezanci itd.
- davčni vrtiljak (najnevarnejša oblika) itd.
Pri davčnem vrtiljaku gre za to, da dobavitelj zaračunanega DDV nikoli ne plača v državni proračun, prejemnik oz.
kupec blaga pa uveljavlja vračilo njemu zaračunanega davka!
14. Razlika glede obdavčenja daril po zakonu o dohodnini in zakonu o davku na dediščine in darila!
Po Zakonu o dohodnini se za dohodke fizične osebe štejejo darila, prejeta od fizične osebe, ki je delodajalec
prejemnika (ali z delodajalcem povezana oseba) ali delodajalec osebe, ki je povezana s prejemnikom, in darila, ki
jih fizična oseba prejme v zvezi z opravljanjem dejavnosti iz 46. člena tega zakona, sicer pa ne gre za dohodek po
tem zakonu.
Predmet obdavčitve po Zakonu na dediščine in darila je premoženje, ki ga fizična ali pravna oseba zasebnega prava
prejme od druge fizične ali pravne osebe zasebnega prava in se ne šteje za dohodek, ki bi bil predmet obdavčitve z
Zakonom o dohodnini (če gre za dediščino ali darilo, ki ga prejme fizična oseba!) ali z Zakonom o davku od
dohodkov pravnih oseb (če gre za dediščino ali darilo, ki ga prejme pravna oseba!)
15. Naštej vsaj 3 specifične institute davčnega postopka!
Instituti davčnega postopka:

- DAVČNA PREISKAVA → Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni
predpisi o obdavčenju, ali zaradi izvajanja dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčno
službo, za zagotovitev medsebojne pomoči organom Skupnosti, držav članic EU in tretjih držav, lahko
davčni organ začne davčno preiskavo s tem, da izda nalog za preiskavo.
- DAVČNI INŠPEKCIJSKI NADZOR → Če so razlogi za sum utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega
inšpekcijskega nadzora, s tem da zavezancu za davek izda sklep o začetku postopka in ga seznani z
ugotovitvami v izvedeni preiskavi. V davčni preiskavi zbrani dokazi in podatki se lahko uporabijo kot dokaz
tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Davčni inšpekcijski nadzor se začne z vročitvijo sklepa o davčnem
inšpekcijskem nadzoru. Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ vroči davčnemu
zavezancu zapisnik in izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona oziroma odločbo o ugotovitvi
nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti.
- DAVČNA IZVRŠBA
16. Davčni nadzor, davčna preiskava!
ZDavP-2
127. člen
(davčni nadzor)
(1) Davčni nadzor obsega nadzor nad izvajanjem oziroma upoštevanjem zakonov o obdavčenju in tega zakona.
(2) Davčni nadzor obsega:

1. davčni nadzor davčnih obračunov pri davčnem organu,
2. nadzor in kontrolo v skladu z zakonom, ki ureja carinsko službo,
3. davčni inšpekcijski nadzor,
4. davčno preiskavo.
DAVČNA PREISKAVA → Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni predpisi o
obdavčenju, ali zaradi izvajanja dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčno službo, za zagotovitev
medsebojne pomoči organom Skupnosti, držav članic EU in tretjih držav, lahko davčni organ začne davčno
preiskavo s tem, da izda nalog za preiskavo. Davčni inšpektor po opravljeni davčni preiskavi izdela zaključno
preiskovalno poročilo, v katerem opiše ugotovitve davčne preiskave in navede zbrane podatke, dokumente in
druge dokaze.
Če so razlogi za sum utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem da
zavezancu za davek izda sklep o začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi. V davčni
preiskavi zbrani dokazi in podatki se lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru.
17. Kako davčni organ obravnava pritožbo?
Pritožbo je treba vložiti pri organu prve stopnje, ki namreč mora opraviti formalni preizkus pritožbe (ali je odločba
dopustna, vložena po upravičeni osebi in pravočasna (glejte 240. člen ZUP-a)), poleg tega ima možnost izdati
nadomestno odločbo po 242. členu ZUP-a. Če je pritožba vložena v roku, a je nepopolna (na primer poslana po
faksu, torej brez izvirnega lastnoročnega podpisa vložnika), se šteje za pravočasno, če je pozneje dopolnjena (v
roku, ki ga postavi organ po 67. členu ZUP-a). Če pritožnik pošlje pritožbo neposredno organu druge stopnje, ga ta
prvostopenjskemu odstopi.
Pritožba je devolutivno pravno sredstvo, saj utemeljenost pritožbe namreč presoja kot stvarno pristojno
ministrstvo za fi nance, in ne davčni organ, ki je odločbo izdal (glejte komentar k 70. členu ZDavP-2). Pri tem lahko
sprejme naslednje odločitve: pritožbo zavrže, zavrne ali ji ugodi in v slednjem primeru prvostopenjsko odločbo
spremeni, ugotovi za nično oziroma odpravi in samo reši zadevo ali jo vrne v ponovno odločanje (po 246.–253.
členu ZUP-a).
18. Absolutni zastaralni rok davčne obveznosti!
ZDavP-2
125. člen
(zastaranje)
(1) Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati,odtegniti, odmeriti
ali plačati. → določa subjektivni rok zastaranja za davčni organ
(2) Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno
ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva
izvršljivosti odmerne odločbe.
(3) Pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva,
ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati.
126. člen
(pretrganje zastaranja)
(4) Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset
let od dneva, ko je prvič začelo teči.
(5) Ne glede na določbe o zastaranju pravice do vračila davka, za davčni organ obveznost za vračilo davka preneha,
ko poteče deset let od dneva, ko bi moral biti davek vrnjen, razen v primeru, ko je tožnik s tožbo uspel. V tem
primeru se čas sodnih postopkov ne šteje v čas zastaralnega roka.
4. in 5. odstavek 126. člena ZDavP-2 urejata absolutno zastaranje odmere in izterjave davčnega dolga ter vračila
plačanega davka. Davčni dolg absolutno zastara v desetih letih od dneva, ko je začelo subjektivno zastaranje prvič
teči. Kot je bilo že povedano, je to pri odmeri vezano na dan, ko je bilo treba davek obračunati, odtegniti itd.,
medtem ko je to pri prisilni izterjavi čas, ko bi bilo treba davek plačati. Pravica do vračila davka ugasne vedno po
desetih letih od dneva, ko bi davek moral biti vrnjen. Edina izjema pri obravnavi absolutnega zastaranja vračila
davka je primer, ko zavezancu za davek s sodno odločbo uspe pridobiti naslov za povračilo davka. Takrat se
absolutni zastaralni rok podaljša za čas od vložitve tožbe do pravnomočnosti sodne odločbe.
19. Predložitev davčnega obračuna po izteku roka!
ZDavP-2
52. člen
(predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka)
(1) Davčnemu zavezancu, ki iz opravičljivih razlogov ne more predložiti davčnega obračuna v predpisanem roku,
davčni organ na njegov predlog dovoli predložitev davčnega obračuna po
izteku predpisanega roka.
(5) Predlog iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec vložiti najpozneje v osmih dneh od dneva, ko je
prenehal obstajati vzrok, zaradi katerega je v zamudi ( subjektivni rok), vendar najpozneje v treh mesecih od
dneva, ko se je iztekel rok za predložitev davčnega obračuna (objektivni rok).
V 52. členu ZDavP-2 ni izrecno določeno, kdaj naj bi zavezanec plačal davčno obveznost po obračunu davka, za
katerega je dovoljena predložitev po poteku roka. V osmem odstavku 52. člena je urejena le situacija, v kateri je
zavezanec upravičen do vračila davka – rok za vrnitev davka se šteje od dneva, ko davčni organ prejme obračun.
Glede na navedeno in glede na dejstvo, da v tem primeru zavezanca za davek ne bremenijo obresti, naj bi
praviloma davčni zavezanec davčno obveznost plačal hkrati s predložitvijo davčnega obračuna. To stališče je
mogoče uporabiti predvsem v primerih, ko mora zavezanec po zakonu plačati davek hkrati s predložitvijo obračuna
davka. Treba pa je upoštevati, da zakoni o obdavčenju in ZDavP-2 za različne davke predpisujejo različne roke za
plačilo davka po obračunu davka. Če rok za vložitev obračuna ni enak roku za plačilo davka (na primer pri davku od
dohodka pravnih oseb), lahko pride do situacije, ko zavezanec obračun davka vloži po poteku zakonskega roka za
vložitev, vendar še pred potekom zakonskega roka za plačilo. V tem primeru je treba šteti, da lahko zavezanec
plača obveznost do izteka zadnjega dne zakonsko določenega roka za plačilo. Kadar pa v tem primeru vloži obračun
davka po izteku zakonsko določenega roka za plačilo, je primerno šteti, da mora obveznost poravnati hkrati s
predložitvijo obračuna davka.
20. Dokazno breme v davčnem postopku z vidika davčnega zavezanca in z vidika davčnega organa!
ZDavP-2
76. člen
(dokazno breme)
(1) Zavezanec za davek mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.
(2) Davčni organ mora dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se
poveča ali zmanjša.
(3) Če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na
podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša.
V ugotovitvenem in dokaznem postopku velja preiskovalno načelo, po katerem davčni organ nosi breme
dokazovanja. ZUP v 138. členu izrecno določa, da mora za dokazovanje relevantnih dejstev skrbeti uradna oseba v
okviru varstva javnih koristi, ne glede na tip začetka postopka (po uradni dolžnosti in na zahtevo stranke). Davčni
organ mora torej dokazati, na podlagi česa je davčna obveznost nastala ali ni nastala oziroma se je povečala ali
zmanjšala. Hkrati je logično, da ima del dokaznega bremena tudi zavezanec, če zatrjuje dejstva v svojo korist, češ
da obveznost ni nastala ali ni nastala v obsegu, kot jo ugotavlja organ, za kar mora predložiti dokaze oziroma
predlagati njihovo izvedbo.
Obrnjeno dokazno breme, ko mora zatrjevano dokazati (v celoti) zavezanec sam, sicer se domneva nasprotno, velja
le, kadar zakon tako določa, tipično v primeru cenitve davčne osnove po 68. členu ZDavP-2 ali pri izpodbijanju
resničnosti javnih listin po 169. in 171. členu ZUP-a.
21. Hierarhija davčnega urada Republike Slovenija in kakšne so naloge posebnega davčnega urada!
Davčna uprava Republike Slovenije je organ v sestavi Ministrstva za finance. Davčno upravo Republike Slovenije
sestavljajo Generalni davčni urad in davčni uradi. Davčni uradi so organizacijske enote davčne uprave, ki se
ustanavljajo za opravljanje nalog davčne službe na določenem območju ali za določeno področje dela. Izpostave in
referati so teritorialne organizacijske enote davčnih uradov.
Posebni davčni urad opravlja naloge davčnega urada za: banke, hranilnice, zavarovalnice, družbe, ki prirejajo
trajne klasične igre na srečo in posebne igre na srečo, ter družbe, ki prirejajo posebne igre na srečo v igralnih
salonih, borze, borznoposredniške družbe, investicijske družbe, družbe za upravljanje, pokojninske družbe in
klirinško depotne družbe ter gospodarske družbe, katerih skupni prihodki so v preteklem davčnem letu
presegli 50.000.000,00 evrov.
22. Obdavčitev zemljišč!
Nepremičnine v Sloveniji so obdavčene z davkom na premoženje in nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča

(nekateri ekonomisti pa v to kategorijo štejejo še davek od dohodkov iz kmetijstva). Pripravlja se pa že nov Zakon o
davku na nepremičnine, ki bo uvedel nov davek, ki bo nadomestil ta dva premoženjska davka.
Davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki posedujejo:

- stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže;
- prostore za počitek in rekreacijo.
Za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje nadomestilo. Nadomestilo mora plačati neposredni uporabnik zemljišča
oz. stavbe ali dela stavbe, to je lastnik, najemnik stanovanja oz. poslovnega prostora ali imetnik stanovanjske
pravice. Stavbno zemljišče je lahko zazidano ali nezazidano.
23. Slabe strani plačane realizacije DDV za davčnega zavezanca? Razlika med obračunavanjem DDV po plačani in
obračunavanjem DDV po faktuirani realizaciji!
ZDDV-1
7. Posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji
131. člen
(splošno)
(1) Davčni zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 400.000 eurov obdavčenega prometa, brez DDV, in ni
verjetno, da bo ta znesek presegel v naslednjih 12 mesecih, sme obračunavati in plačevati DDV na podlagi prejetih
plačil za opravljene dobave blaga in storitev (v nadaljnjem besedilu: posebna ureditev po plačani realizaciji) v
skladu s tem podpoglavjem na način, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
DDV se lahko obračunava po fakturirani (obveznost obračuna DDV nastane, ko je izdan račun) ali plačani realizaciji.
Prednosti sistema plačane relizacije:

- izboljšanje likvidnostnega položaja zavezancev, katerih kupci s plačili zamujajo;
- obveznost obračuna DDV nastane na dan prejema plačila s strani kupca;
- prostovoljna vključitev in izključitev iz sistema posebne ureditve obračunavanja DDV po plačani realizaciji.
Slabosti sistema plačane realizacije:

- v sistem posebne ureditve obračunavanja DDV po plačani realizaciji lahko vstopijo samo zavezanci, ki
izpolnijo zakonsko določen pogoj;
- določene transakcije so iz posebne ureditve izključene (uvoz blaga, izvoz blaga…)
- pravica do odbitka vstopnega DDV nastane na dan plačila;
- večje administrativne zahteve v zvezi z obračunavanjem DDV.
24. Je DDV davek na porabo, na novo ustvarjeno vrednost, na potrošnjo ali na promet?
Davek na dodano vrednost (DDV) je (splošni) davek na potrošnjo. Gre za večfazni davek, kar pomeni, da se aplicira
v vseh fazah produkcijsko-distributivne verige in ne samo v fazi »končne potrošnje«. Davčni zavezanec za DDV je
pravna ali fizična oseba, ki opravi promet blaga/storitev, od katerega se obračuna DDV.
25. Navedi vrste blagajn v katere se stekajo davščine!
Davščine se stekaj v 4 blagajne javnih financ:

- državni proračun (DDV, davek od iger na srečo itd.)
- občinski proračuni (davek na premoženje, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, davek na promet
nepremičnin itd.)
- Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - ZPIZ (prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje)
- Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije – ZZZS (prispevki za zdravstveno zavarovanje)
26. Navedite osnovne razlike med aktivnimi in pasivnimi davčnimi subjekti!
Aktivni davčni subjekti so tiste osebe, ki predpisujejo obdavčevanje in pridobivajo na

zakonskem temelju davčne prihodke. To je država, ki ima pravico pobirati davke od fizičnih in pravnih oseb.
Pasivni davčni subjekt davčnega sistema je davčni zavezanec. Je fizična ali pravna oseba, ki državi mora plačati
davčno obveznost.
27. Navedite nekaj primerov nezakonite davčne evazije!

Davčnega načrtovanja in izogibanja plačilu davka, ki je izvedeno z uporabo zakonitih metod in sredstev (t.im.
zakonita davčna evazija), čeprav pogosto tudi na nelegitimen način, ne moremo in ne smemo enačiti z davčno
utajo (t.im. nezakonito davčno evazijo), ki pomeni nezakonito izogibanje plačilu davkov.
Izogibanje (izmikanje) plačilu davka oz. zakonita davčna evazija (ang.: tax avoidance) je izraz, s katerim se
označujejo dopustna ravnanja davčnih zavezancev, namenjena zmanjševanju njihove davčne obveznosti, s katerimi
se dejansko ne kršijo zakonske določbe, so pa ta dejanja po svoji naravi v nasprotju z duhom ali namenom zakona
in zato nesprejemljiva in vedno tudi nelegitimna (spoštovanje splošnih pravnih načel in pravičnosti). Med pojavi
davčnega izogibanja se naštevajo primeri davčnega načrtovanja, kot na primer: prenos sredstev v države z
ugodnejšim davčnim režimom, prenos kapitalskih dobičkov v države z nižjimi davčnimi stopnjami, razdelitev
dohodkov med različne davčne zavezance, ki so obdavčeni z nižjimi mejnimi davčnimi stopnjami, razdelitev
dejavnosti na več delov zaradi izogibanja registracije za DDV, itd…To omogočajo pravne praznine v zakonih.
Nezakonita davčna evazija (ang.: tax evasion) pomeni namerno, nedopustno in nezakonito davčnoi utajo, kjer
davčna obveznost ni plačana oziroma sploh ni ugotovljena, zato ker davčni zavezanec ni upošteval in spoštoval
določbe davčnega prava. Ta se izvede bodisi z opustitvijo vložitve davčne napovedi, ali z navajanjem neresničnih
podatkov v vloženih davčnih napovedih, z goljufivo samoobdavčitvijo ali premajnim obračunom davkov po odbitku.
Katera dejanja je mogoče šteti za nezakonita ali kazniva, pa določajo nacionalne zakonodaje vsake posamezne
države, zato se definicije zakonitega/ nezakonitega dejanja oz. ravnanja med posameznimi državami lahko tudi
razlikujejo.
28. Pojasni preračunano stopnjo DDV!
DDV se obračunava po stopnji 20% oziroma 8,5% od davčne osnove. Pri izračunu zneska DDV, ki je vsebovan v
plačilu, se uporablja preračunana davčna stopnja, ki se izračuna na naslednji način:
Preračunana davčna stopnja = stopnja DDV X 100/100 + stopnja DDV
- za stopnjo 20 %: 20*100/100+20=16.6667%
- za stopnjo 8,5 %: 8,5*100/100+8,5=7,8341%
29. Obdavčitev kmeta iz vseh virov!
1. Davek na dohodek iz kmetijstva

Z vidika obdavčitve kmetijske dejavnosti pa sta pomembna predvsem dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske
dejavnosti (katastrski dohodek) ter dohodek iz dejavnosti (dejanski odhodek).
Dohodki, doseženi na podlagi samostojnega in trajnega opravljanja dejavnosti, se obdavčijo kot dohodki iz
dejavnosti (dohodnina!), razen če zakon za posamezne primere ne določa drugače. IZJEME!!! so določene v 47.
členu ZDoh-2, kjer so opredeljene t.i. izključitve iz dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti → gre za
dohodke, ki jih posameznik dosega z:
• opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnosti ob pogoju, da zavezanec ne
ugotavlja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov (ti dohodeki so predmet posebnega poglavja
zakona)! → katastrski dohodek (predspostavljen davek!!!)
Kot dohodek iz dejavnosti se obdavčijo dohodki iz opravljanja kmetijske in gozdarske dejavnosti, ki se v skladu z
zakonom NE šteje za osnovno kmetijsko oz. osnovno gozdarsko dejavnost + dohodki, ki so sicer posledica
opravljanja osnovne kmetijske oz. osnovne gozdarske dejavnosti, vendar zavezanec davčno osnovo ugotavlja na
podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov! → dejanski dohodek (dejanski davek!!!)
• oddajanjem premoženja v najem in prenosom premoženjskih pravic, razen, če jih davčni zavezanec dosega v
okviru svojega organiziranega podjetja oz. organizirane dejavnosti
2. Davek na dodano vrednost v kmetijstvu

Kmetje imajo glede vključitve v sistem DDV več možnosti. Lahko ostanejo zunaj sistema, če jim seveda to zakon
dopušča, lahko pa so vključeni v sistem DDV kot:
• obvezni davčni zavezanci,
• prostovoljni davčni zavezanci ali
• upravičenci do pavšalnega nadomestila.
(glej 4. vprašanje!)
30. Izstopni davek – izračunaj!

Izstopni davek oz. davek ob prodaji je enak prodajni vrednosti, pomnoženi z davčno stopnjo.
Prodajna vrednost x
davčna stopnja =
izstopni davek!
Naloge DURS-a:
Davčna uprava Republike Slovenije opravlja naloge davčne službe: pobiranje davkov in drugih obveznih dajatev;
opravljanje nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja davčnih obveznosti, določenih s
predpisi o obdavčenju; preprečevanje in odkrivanje davčnih prekrškov ter drugih kaznivih ravnanj, določenih v
predpisih, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna služba, ter vodenje postopka za prekrške prekrškovnega
organa; prisilna izterjava denarnih terjatev države in samoupravnih lokalnih skupnosti na podlagi zakona, ki ureja
splošni upravni postopek, in na podlagi zakona, ki ureja prekrške; izvajanje predpisov Evropske skupnosti (v
nadaljnjem besedilu: Skupnosti) in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo z delovnega področja službe,
sodelovanje in izmenjava podatkov z organi Skupnosti, pristojnimi organi držav članic EU in s pristojnimi organi
drugih držav; sodelovanje z mednarodnimi organizacijami in strokovnimi združenji s področja davkov; proučevanje
in analiziranje delovanja davčnega sistema in ukrepov davčne politike ter dajanje pobud za reševanje zadev s tega
področja; opravljanje drugih nalog, določenih z zakonom ali s predpisom na podlagi zakona.
Načelo vsefazne obdavčitve!

DDV je vsefazni in posredni davek na promet blaga in storitev, saj se plačuje v vsaki fazi proizvodno-distribucijske
verige. Samo ime davka nam pove, da se v vsaki fazi oziroma pri vsakem posameznem prometu istovrstnega blaga
in storitve obdavči le vrednost, ki je bila blagu ali storitvi dodana v tej fazi prometa. Pri DDV vsak udeleženec v
verigi obračuna davek na dodano vrednost v tej fazi, hkrati pa od tega zneska DDV odšteje DDV, ki je bil vsebovan
v produkcijskih faktorjih v prejšnjih fazah. Tako dejansko plača v proračunsko blagajno le razliko med davkom, ki
ga je zaračunal pri naslednji fazi ali končnemu potrošniku, ter davkom, ki je bil njemu zaračunan pri nabavi.
Nevtralnost za davčnega zavezanca, kupca blaga in storitev pomeni pravico, da od davčne obveznosti v davčnem
obdobju odšteje vstopni davek, ki so mu ga zaračunali dobavitelji..
Stopnje DDV pri nas - kje se uporablja in obrazložitev!

Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v 41. členu predpisuje dve stopnji, in sicer osnovno ali splošno ter
znižano. DDV se obračunava in plačuje po splošni davčni stopnji 20% od davčne osnove za obdavčitev vsega
blaga in storitev, razen za tistega, za katerega zakon izrecno predpisuje oprostitev plačila davka ali znižano
davčno stopnjo.Znižana davčna stopnja je predvidena za obdavčitev blaga in storitev, ki so osnovnega
življenjskega pomena in znaša 8,5% (glej Priloga 1 ZDDV-1). Sem spada hrana (vljučno s pijačo, razen alkoholnih
pijač), žive živali, semena, rastline in primesi, ki so namenjene za pripravo hrane, izdelki, ki se uporabljajo kot
dodatki k hrani, priprava jedi ter dobava vode. Na podlagi 3. odstavka 41. člena ZDDV-1 se DDV po nižji stopnji
8,5% od davčne osnove obračunava in plačuje tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, ki so namenjeni
trajnemu bivanju, ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike (vključno z gradnjo, obnovo in popravilo le-
teh).
Zakon govori tudi o ničelni stopnji in davčni oprostitvi. Posledica obeh je, da davčni zavezanec ne plača davka,
vendar pa obstaja med njima bistvena razlika. V primeru davčne stopnje 0% davčni
zavezanec pri prodaji ne zaračuna DDV, pri obračunu davka pa lahko upošteva vstopni davek kot odbitno
postavko, saj blago, obdavčeno s stopnjo 0%, predstavlja obdavčen promet. Stopnja 0% se uporablja v izvozu
(blago vstopi v državo uvoznico neobremenjen z DDV). V primeru oprostitve pa davčni zavezanec ne obračunava
DDV ter ne sme uveljavljati vstopnega davka kot odbitne postavke, saj je blago izvzeto iz sistema DDV. Oprostitev
DDV velja predvsem za tiste dejavnosti, ki so v javnem interesu, zavarovalne in finančne storitve.V ZDDV-1 so
transakcije, ki so oproščene DDV natačno opredeljene, navedeni pa so tudi pogoji in okoliščine, ki morajo biti
izpolnjeni za oprostitev DDV.
Kmet pavšalist in mali zavezanec (DDV)! Razlika med kmetom pavšalistom in kmetom DDV zavezancem! ZDDV-1
Mali davčni zavezanci so oproščeni obračunavanja DDV. Za malega davčnega zavezanca pa šteje: •davčni
zavezanec, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 25.000 EUR
obdavčljivega prometa in davčni zavezanec, član kmečkega gospodinjstva, če katastrski dohodek vseh članov
kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 EUR.Mali davčni zavezanec nima pravice do
odbitka DDV, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih.Mali davčni zavezanec pa se ne glede na višino
opravljenega prometa oziroma katastrskega dohodka lahko prostovoljno vključi v sistem DDV. Svojo izbiro mora
vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj 5 mesecev.
Kmetje so najbolj raznolika skupina davčnih zavezancev – lahko gre za:
Kmetje pavšalisti so davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV, če opravljajo dobave blaga in storitev v
okviru osnovne kmetijske ter osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanje
dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov
ter če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 EUR.
Kmet pavšalist ima pravico do pavšalnega nadomestila DDV, če opravlja dobave kmetijskih in gozdarskih pridelkov
ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske ter osnovne gozdarske dejavnosti, davčnim
zavezancem (na primer kmetijskim zadrugam), ki morajo obračunavati in plačevati DDV. Davčni zavezanci lahko
znesek pavšalnega nadomestila DDV, ki ga plačajo kmetu, uveljavljajo kot odbitek DDV-ja v svojem obračunu DDV.
Razlika med kmatom pavšalistom in kmetom DDV zavezancem: Kmet pavšalist je
oproščen obračunavanja DDV in nima pravice do odbitka DDV. Ima pa pod določenimi pogoji pravico do
pavšalnega nadomestila (če dobavlja kmetijske in gozdarske izdelke/storitve, ki so rezultat osnovne kmetijske in
osnovne gozdarske dejavnosti, za katere se plačuje davek po katastrskem dohodku + če te izdelke/storitve kmet
dobavlja davčnemu zavezancu za DDV). Kmet DDV zavezanec pa mora obračunavati DDV in ima tudi pravico do
odbitka DDV (uveljavljanja vstopnega DDV).
Davčna osnova pri DDV!Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v
denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje
osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom
drugače določeno (36. Člen ZDDV-1).
Instrumenti za preprečevanje regresivnosti pri DDV!

Regresivnost je najizrazitejša negativna značilnost DDV, ki se odraža v asocialni funkciji (obseg obdavčitve pri
dodani vrednosti je veliko večji, število stopenj pa je omejeno). Rešitev za regresivnost je oprostitev plačila davka
na določene stvari (kot npr. hrana, oblačila, zdravstveno varstvo itd.) → če bi vse to bilo oproščeno bi bila
gospodinjstva z nižjimi dohodki ekonomsko mnogo manj prizadeta. Vendar pa imata »zero-rating« in oprostitev
plačila davka v kontekstu blažitve regresivnosti svoje pomanjkljivosti → ena izmed teh je velika izguba državnega
prihodka. V Evropi se ponavadi uporablja večstopenjski davek v kombinaciji z oprostitvami.
Intrakomunitarni sistem
Gre za poslovanje znotraj Skupnosti (med državami članicami EU). Od 1. maja 2004 na mejah z državami EU ni več
carinskega organa, ki bi pri vnosu blaga v Slovenijo obračunaval DDV, zato je uveljavljen nov način obračunavanja
DDV: slovenski davčni zavezanec, ki pridobiva blago v drugih državah članicah EU, mora v svojem obračunu DDV
izkazati od tega blaga obračunani in hkrati vstopni DDV, torej mora izvesti samoobdavčitev. V državah članicah EU
so uvedli sistem plačila DDV glede na namembnost blaga, kar pomeni, da se DDV plača v državi, v kateri bo blago
porabljeno.Dobava blaga znotraj Skupnosti, je dobava, ki jo opravi davčni zavezanec, identificiran za DDV v
Sloveniji, osebi, ki je identificirana za DDV v drugi državi članici EU. Ta dobava je oproščena plačila DDV v Sloveniji
pod pogojem, da blago dobavi slovenski zavezanec osebi, ki je v drugi državi članici EU identificirana v državi članici
in če blago pošlje ali odpelje v drugo državo članico. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, mora dobavitelj dolžan
obračunati slovenski DDV.
Vrste davčnih utaj pri indirektnih davkih!

Med indirektne (posredne) davke sodijo: DDV, trošarine, akcize, takse… Oblike davčnih utaj – najpogostejše:
neregistriranje davčnih zavezancev in pretirana prijava terjatev; neregistrirani obdavčljivi nakupi; terjanje
vstopnega davka od neregistriranih zavezancev; prijave manjših vrednosti od dejanske; ponarejanje izvoznih
terjatev in lažni davčni zavezanci itd.,davčni vrtiljak (najnevarnejša oblika) itd. Pri davčnem vrtiljaku gre za to, da
dobavitelj zaračunanega DDV nikoli ne plača v državni proračun, prejemnik oz. kupec blaga pa uveljavlja vračilo
njemu zaračunanega davka!
Razlika glede obdavčenja daril po zakonu o dohodnini in zakonu o davku na dediščine in darila!
Po Zakonu o dohodnini se za dohodke fizične osebe štejejo darila, prejeta od fizične osebe, ki je delodajalec
prejemnika (ali z delodajalcem povezana oseba) ali delodajalec osebe, ki je povezana s prejemnikom, in darila, ki
jih fizična oseba prejme v zvezi z opravljanjem dejavnosti iz 46. člena tega zakona, sicer pa ne gre za dohodek po
tem zakonu.Predmet obdavčitve po Zakonu na dediščine in darila je premoženje, ki ga fizična ali pravna oseba
zasebnega prava prejme od druge fizične ali pravne osebe zasebnega prava in se ne šteje za dohodek, ki bi bil
predmet obdavčitve z Zakonom o dohodnini (če gre za dediščino ali darilo, ki ga prejme fizična oseba!) ali z
Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb (če gre za dediščino ali darilo, ki ga prejme pravna oseba!)
Naštej vsaj 3 specifične institute davčnega postopka!

Instituti davčnega postopka: Davčna preiskava-če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim
so bili kršeni predpisi o obdavčenju, ali zaradi izvajanja dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčno
službo, za zagotovitev medsebojne pomoči organom Skupnosti, držav članic EU in tretjih držav, lahko davčni organ
začne davčno preiskavo s tem, da izda nalog za preiskavo. Davčni inšpekcijski nadzor-če so razlogi za sum
utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem da zavezancu za davek izda
sklep o začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi. V davčni preiskavi zbrani dokazi in
podatki se lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Davčni inšpekcijski nadzor se začne z
vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ
vroči davčnemu zavezancu zapisnik in izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona oziroma odločbo o
ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. Davčna izvršba.
Kako davčni organ obravnava pritožbo?
Pritožbo je treba vložiti pri organu prve stopnje, ki namreč mora opraviti formalni preizkus pritožbe (ali je odločba
dopustna, vložena po upravičeni osebi in pravočasna (glejte 240. člen ZUP-a)), poleg tega ima možnost izdati
nadomestno odločbo po 242. členu ZUP-a. Če je pritožba vložena v roku, a je nepopolna (na primer poslana po
faksu, torej brez izvirnega lastnoročnega podpisa vložnika), se šteje za pravočasno, če je pozneje dopolnjena (v
roku, ki ga postavi organ po 67. členu ZUP-a). Če pritožnik pošlje pritožbo neposredno organu druge stopnje, ga ta
prvostopenjskemu odstopi. Pritožba je devolutivno pravno sredstvo, saj utemeljenost pritožbe namreč presoja kot
stvarno pristojno ministrstvo za fi nance, in ne davčni organ, ki je odločbo izdal (glejte komentar k 70. členu ZDavP-
2). Pri tem lahko sprejme naslednje odločitve: pritožbo zavrže, zavrne ali ji ugodi in v slednjem primeru
prvostopenjsko odločbo spremeni, ugotovi za nično oziroma odpravi in samo reši zadevo ali jo vrne v ponovno
odločanje (po 246.–253. členu ZUP-a).
Predložitev davčnega obračuna po izteku roka!

Davčnemu zavezancu, ki iz opravičljivih razlogov ne more predložiti davčnega obračuna v predpisanem roku,
davčni organ na njegov predlog dovoli predložitev davčnega obračuna po
izteku predpisanega roka.Predlog iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec vložiti najpozneje v osmih
dneh od dneva, ko je prenehal obstajati vzrok, zaradi katerega je v zamudi ( subjektivni rok), vendar najpozneje v
treh mesecih od dneva, ko se je iztekel rok za predložitev davčnega obračuna (objektivni rok).V 52. členu ZDavP-2
ni izrecno določeno, kdaj naj bi zavezanec plačal davčno obveznost po obračunu davka, za katerega je dovoljena
predložitev po poteku roka. V osmem odstavku 52. člena je urejena le situacija, v kateri je zavezanec upravičen do
vračila davka – rok za vrnitev davka se šteje od dneva, ko davčni organ prejme obračun.Glede na navedeno in
glede na dejstvo, da v tem primeru zavezanca za davek ne bremenijo obresti, naj bi praviloma davčni zavezanec
davčno obveznost plačal hkrati s predložitvijo davčnega obračuna. To stališče je mogoče uporabiti predvsem v
primerih, ko mora zavezanec po zakonu plačati davek hkrati s predložitvijo obračuna davka. Treba pa je
upoštevati, da zakoni o obdavčenju in ZDavP-2 za različne davke predpisujejo različne roke za plačilo davka po
obračunu davka. Če rok za vložitev obračuna ni enak roku za plačilo davka (na primer pri davku od dohodka
pravnih oseb), lahko pride do situacije, ko zavezanec obračun davka vloži po poteku zakonskega roka za vložitev,
vendar še pred potekom zakonskega roka za plačilo. V tem primeru je treba šteti, da lahko zavezanec plača
obveznost do izteka zadnjega dne zakonsko določenega roka za plačilo. Kadar pa v tem primeru vloži obračun
davka po izteku zakonsko določenega roka za plačilo, je primerno šteti, da mora obveznost poravnati hkrati s
predložitvijo obračuna davka.
Dokazno breme v davčnem postopku z vidika davčnega zavezanca in z vidika davčnega organa!
Zavezanec za davek mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Davčni organ mora dokazati
dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Če ta zakon ali
zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se
davčna obveznost zmanjša.
V ugotovitvenem in dokaznem postopku velja preiskovalno načelo, po katerem davčni organ nosi breme
dokazovanja. ZUP v 138. členu izrecno določa, da mora za dokazovanje relevantnih dejstev skrbeti uradna oseba v
okviru varstva javnih koristi, ne glede na tip začetka postopka (po uradni dolžnosti in na zahtevo stranke). Davčni
organ mora torej dokazati, na podlagi česa je davčna obveznost nastala ali ni nastala oziroma se je povečala ali
zmanjšala. Hkrati je logično, da ima del dokaznega bremena tudi zavezanec, če zatrjuje dejstva v svojo korist, češ
da obveznost ni nastala ali ni nastala v obsegu, kot jo ugotavlja organ, za kar mora predložiti dokaze oziroma
predlagati njihovo izvedbo.
Obrnjeno dokazno breme, ko mora zatrjevano dokazati (v celoti) zavezanec sam, sicer se domneva nasprotno,
velja le, kadar zakon tako določa, tipično v primeru cenitve davčne osnove po 68. členu ZDavP-2 ali pri izpodbijanju
resničnosti javnih listin po 169. in 171. členu ZUP-a.
Obdavčitev zemljišč!
Nepremičnine v Sloveniji so obdavčene z davkom na premoženje in nadomestilom za uporabo stavbnega
zemljišča. Pripravlja se pa že nov Zakon o davku na nepremičnine, ki bo uvedel nov davek, ki bo nadomestil ta dva
premoženjska davka.Davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki posedujejo: stavbe, dele stavb, stanovanja in
garaže; prostore za počitek in rekreacijo. Za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje nadomestilo. Nadomestilo
mora plačati neposredni uporabnik zemljišča oz. stavbe ali dela stavbe, to je lastnik, najemnik stanovanja oz.
poslovnega prostora ali imetnik stanovanjske pravice. Stavbno zemljišče je lahko zazidano ali nezazidano.
Slabe strani plačane realizacije DDV za davčnega zavezanca? Razlika med obračunavanjem DDV po plačani in
obračunavanjem DDV po faktuirani realizaciji! Davčni zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 400.000
eurov obdavčenega prometa, brez DDV, in ni verjetno, da bo ta znesek presegel v naslednjih 12 mesecih, sme
obračunavati in plačevati DDV na podlagi prejetih plačil za opravljene dobave blaga in storitev (v nadaljnjem
besedilu: posebna ureditev po plačani realizaciji v skladu s tem podpoglavjem na način, ki ga predpiše minister,
pristojen za finance. DDV se lahko obračunava po fakturirani ali plačani realizaciji.
Prednosti sistema plačane relizacije:izboljšanje likvidnostnega položaja zavezancev, katerih kupci s plačili
zamujajo;obveznost obračuna DDV nastane na dan prejema plačila s strani kupca;prostovoljna vključitev in
izključitev iz sistema posebne ureditve obračunavanja DDV po plačani realizaciji.Slabosti sistema plačane
realizacije:v sistem posebne ureditve obračunavanja DDV po plačani realizaciji lahko vstopijo samo zavezanci, ki
izpolnijo zakonsko določen pogoj;določene transakcije so iz posebne ureditve izključene (uvoz blaga, izvoz
blaga…); pravica do odbitka vstopnega DDV nastane na dan plačila;večje administrativne zahteve v zvezi z
obračunavanjem DDV.
Je DDV davek na porabo, na novo ustvarjeno vrednost, na potrošnjo ali na promet?

Davek na dodano vrednost (DDV) je (splošni) davek na potrošnjo. Gre za večfazni davek, kar pomeni, da se aplicira
v vseh fazah produkcijsko-distributivne verige in ne samo v fazi »končne potrošnje«. Davčni zavezanec za DDV je
pravna ali fizična oseba, ki opravi promet blaga/storitev, od katerega se obračuna DDV.
Navedi vrste blagajn v katere se stekajo davščine!

Davščine se stekaj v 4 blagajne javnih financ:državni proračun (DDV, davek od iger na srečo itd.); občinski
proračuni (davek na premoženje, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, davek na promet nepremičnin
itd.); Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - ZPIZ (prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje);
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije – ZZZS (prispevki za zdravstveno zavarovanje)
Navedite nekaj primerov nezakonite davčne evazije!

Davčnega načrtovanja in izogibanja plačilu davka, ki je izvedeno z uporabo zakonitih metod in sredstev, čeprav
pogosto tudi na nelegitimen način, ne moremo in ne smemo enačiti z davčno utajo, ki pomeni nezakonito
izogibanje plačilu davkov. Izogibanje plačilu davka oz. zakonita davčna evazija je izraz, s katerim se označujejo
dopustna ravnanja davčnih zavezancev, namenjena zmanjševanju njihove davčne obveznosti, s katerimi se
dejansko ne kršijo zakonske določbe, so pa ta dejanja po svoji naravi v nasprotju z duhom ali namenom zakona in
zato nesprejemljiva in vedno tudi nelegitimna (spoštovanje splošnih pravnih načel in pravičnosti). Med pojavi
davčnega izogibanja se naštevajo primeri davčnega načrtovanja, kot na primer: prenos sredstev v države z
ugodnejšim davčnim režimom, prenos kapitalskih dobičkov v države z nižjimi davčnimi stopnjami, razdelitev
dohodkov med različne davčne zavezance, ki so obdavčeni z nižjimi mejnimi davčnimi stopnjami, razdelitev
dejavnosti na več delov zaradi izogibanja registracije za DDV, itd…To omogočajo pravne praznine v
zakonih.Nezakonita davčna evazija pomeni namerno, nedopustno in nezakonito davčnoi utajo, kjer davčna
obveznost ni plačana oziroma sploh ni ugotovljena, zato ker davčni zavezanec ni upošteval in spoštoval določbe
davčnega prava. Ta se izvede bodisi z opustitvijo vložitve davčne napovedi, ali z navajanjem neresničnih podatkov
v vloženih davčnih napovedih, z goljufivo samoobdavčitvijo ali premajnim obračunom davkov po odbitku. Katera
dejanja je mogoče šteti za nezakonita ali kazniva, pa določajo nacionalne zakonodaje vsake posamezne države,
zato se definicije zakonitega/ nezakonitega dejanja oz. ravnanja med posameznimi državami lahko tudi razlikujejo.
Pojasni preračunano stopnjo DDV!
DDV se obračunava po stopnji 20% oziroma 8,5% od davčne osnove. Pri izračunu zneska DDV, ki je vsebovan v
plačilu, se uporablja preračunana davčna stopnja, ki se izračuna na naslednji način: Preračunana davčna stopnja =
stopnja DDV X 100/100 + stopnja DDV - za stopnjo 20 %: 20*100/100+20=16.6667% , - za stopnjo 8,5 %:
8,5*100/100+8,5=7,8341%
Davek na dodano vrednost v kmetijstvu

Kmetje imajo glede vključitve v sistem DDV več možnosti. Lahko ostanejo zunaj sistema, če jim seveda to zakon
dopušča, lahko pa so vključeni v sistem DDV kot: obvezni davčni zavezanci, prostovoljni davčni zavezanci ali
upravičenci do pavšalnega nadomestila.
Izstopni davek – izračunaj!

Izstopni davek oz. davek ob prodaji je enak prodajni vrednosti, pomnoženi z davčno stopnjo.Prodajna vrednost x
davčna stopnja = izstopni davek!
Prodajna cena je 100 enot. Preko splošne davčne stopnje DDV prikažite vsefazno obdavčitev.
Podjetnik P1 proda podjetniku P2 blago za 100 +20% (20) 120 - plačilno breme je 20. P2 proda P3 za 150 +20%
(30) 180 – plačilno breme je 10 (30 izstopni – 20 vstopni davek). P3 proda končnemu potrošniku za 300 +20% (60)
360 – plačilno breme 30 (60 izstopni – 30 vstopni davek). 60 enot predstavlja plačilno breme DDV, ki odpade na
končnega potrošnika.
Prodajna cena je 100 enot. Preko znižane davčne stopnje DDV-ja prikažite vsefazno obdavčitev.
Podjetnik P1 proda podjetniku P2 blago za 100 +8,5% (8.5) 108,5 - plačilno breme je 8.5. P2 proda P3 za 150
+8,5% (12.75) 162,75 – plačilno breme je 4,25 (12.75 izstopni – 8,5 vstopni davek). P3 proda končnemu
potrošniku za 300 +8,5% (25,5) 325,5 – plačilno breme 12,75 (25,5 izstopni – 12,75 vstopni davek). 25,5 enot
predstavlja plačilno breme DDV, ki odpade na končnega potrošnika
Na kakšen način se v Doh odraža negativna def.dohodka?

Zakonodajalec opredeli prihodke posameznika, ki so neobdavčeni. Obdavčljivo je vse, kar ni izrecno izvzeto!
Obdavčljivi so vsi prihodki davčnega zavezanca, razen tistih, za katere zakon izrecno določa drugače (obdavčljivo
je vse, kar ni izvzeto).V zakonu urejene vse oblike dohodkov fizičnih oseb, ki so posledica udejstvovanja davčnega
zavezanca na trgu ( niso vse oblike predmet obdavčitve z dohodnino): dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti,
dohodki iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodki iz najema in prenosa
premoženjskih pravic, dohodki iz kapitala, drugi dohodki, netržni dohodek: že zaradi svoje narave ne sodi pod
obdavčitev z dohodnino.
Odlog ugotavljanja dav.obveznosti.

Namenjen predvsem omilitvi zakonskih določb, ki davčno obveznost iz naslova kapitalskih dobičkov razširjajo na
vse primere odsvojitve kapitala. Odlog je mogoče uveljaviti le pri: podaritvi kapitala zakoncu ali otroku, zamenjavi
deležev v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev, zamenjavi investicijskih kuponov, posledica
odloga: odložitev davčnih posledic, do naslednje odsvojitve kapitala. Za čas pridobitve kapitala se šteje: ko je
darovalec pridobil kapital, ko so bili zamenjani deleži pridobljeni, ko so bili prvi zamenjani investicijski kuponi
pridobljeni, zagotavlja se kontinuiteta obdobja imetništva. Posebna pravila o nabavni vrednosti s podaritvijo ali
zamenjavo pridobljenega kapitala→ kot nabavna vrednost se šteje nabavna vrednost kapitala v času, ko je kapital
pridobil darovalec oz. nabavna vrednost zamenjanih deležev v času njihove pridobitve.
Sintetični in cedularni davki. Cedularnost v Doh?Univerzalni (sintetični, celoviti, globalni)

davki so tisti, s katerimi se obdavčuje vsa ekonomska moč davčnega zavezanca. Davčna osnova za takšne davke
so skupni prihodki davčnega zavezanca v določenem časovnem obdobju, ne glede na davčni izvor. Univerzalno
obdavčevanje je značilno za neposredne davke, s katerimi so obdavčeni dohodki davčnega zavezanca za preteklo
obdobje enega leta. Za nekatere dohodke lahko velja znižana davčna stopnja, ali možnost uveljavljanja dejanskih
ali normiranih stroškov. To pa že nakazuje na prikrito cedularno naravo univerzalnega obdavčevanja. Prikrita
cedulanost pomeni, da zaradi uveljavljanja odbitkov nekateri dohodki niso obdavčeni enako kot ostali. Znižan
dohodek se prišteje sintetični davčni osnovi vseh dohodkov, ki je podlaga za obdavčitev.
Cedularni (analitični, parcialni, delni)

davki so tisti, s katerimi se obdavčujejo posamezni prihodki davčnega zavezanca. Davčne stopnje so
proporcionalne in za posamezne vrste dohodkov različne. Vendar se tudi tukaj poleg obdavčevanja parcialnih
dohodkov obdavčuje skupni dohodek, z uporabo progresivne metode obdavčevanja.
Osnovna davčna stopnja.

Osnovna davčna stopnja se začne pri 16 %.
Wagnov vpliv na davčni sistem 21. stol.?

Wagner je menil, da je načelo izdatnosti najvišje načelo, vendar danes to stališče ni prevladujoče. Okoliščina,
kolikšen delež javnih prihodkov se pridobi z davki, ni relevantna. Davek mora biti takšen, da dosega raven javnih
dohodkov, torej, da omogoča zadostno zbiranje sredstev, ki so potreba za financiranje javnih nalog.
Učinek asocialnosti na posredne davke.

Posredni davki - Davčni plačnik praviloma ni davčni zavezanec. Davčni plačnik je oseba, ki po volji zakonodajalca
nosi davčno breme, čeprav ni davčni zavezanec. Posredni davki bremenijo promet proizvodov in storitev. Sem
spadajo: davek na dodano vrednost, posebne trošarine na določene vrste proizvodov, akcize in uvozne dajatve. Z
vidika pravnih oseb so posredne fiskalne dajatve, ki jih bremenijo, treh vrst:
posredni davki, takse ali pristojbine ter izvozne in uvozne davščine in carine. Slabosti posrednih davkov: so
nepravični in asocialni, ker so prevarljivi vplivajo na proizvodnjo in porabo narodnega gospodarstva in na
porazdelitev davčnega bremena med cenziti. Asocialnost se mehča npr. z nižjo davčno stopnjo za osnovne
življenjske potrebščine oz. višja davčna stopnja za luksuzno blago.
Zakaj za Krko d.d. NM ni pristojen Davčni urad NM?

Pristojni davčni urad je tisti davčni urad, pri katerem je zavezanec za davek vpisan v davčni register. Za
banke,hranilnice, zavarovalnice, družbe, ki prirejajo trajne klasične igre na srečo inposebne igre na srečo, ter
družbe, ki prirejajo posebne igre na srečo v igralnih salonih, borze, borznoposredniške družbe, investicijske
družbe, družbe za upravljanje, pokojninske družbe in klirinško depotne družbe ter gospodarske družbe, katerih
skupni prihodki so v preteklem davčnem letu presegli 50.000.000,00 evrov, je pristojen Posebni davčni urad.
Kako bi uporabnik služ. avtomobila pri odv. Dr., ki ga uporablja za zasebne namene, imel najmanj škode?
43. člena Zdoh-2 pravi: ko delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, ne
glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene in ne glede na način, kako je delodajalec pridobil vozilo,
se v davčno osnovo delojemalca všteva 1,5 % nabavne vrednosti vozila mesečno za vsak začeti koledarski
mesec uporabe vozila.
Definiraj »določenost« po Smithu.

Smith je podal sistematični pregled načel davčne politike: Načelo enakosti obdavčevanja: državljani vsake države
morajo za vzdrževanje vlade prispevati primerno svojim zmožnostim v razmerju z dohodkom, ki ga vsak od njih
ustvarja pod varstvom države; Davek, ki ga naj plača posameznik, mora biti določen in ne samovoljen; Vsak davek
se pobere v času in na način, za katerega je najverjetneje, da bo za davčnega zavezanca najugodnejši; Vsak davek
mora biti zasnovan tako, da je njegov učinek čim večji: da se znesek davka ne sme porabiti v največji meri za plače
davčnih uslužbencev; da pri davčnih zavezancih ne zmanjša pripravljenosti za delo ter podjetnosti; da kazni za
neplačilo davkov ne povzročijo ekonomskega propada neplačnikov, ker s tem skupnost izgublja vse koristi, ki bi jih
od njih še lahko imela, ter da se zmanjša pritisk davkarjev na davčne zavezance.
Načelo davčne določenosti pomeni da: ni davkov, če jih prej ne predpiše zakon; ni davkov zunaj zakona; ni
davkov proti zakonu. Po načelu določenosti mora biti davčna obveznost vnaprej znana, zato je retroaktivno
delovanje davčnih zakonov prepovedano.
Ničelna stopnja DDV pri nas.

Ničelna stopnja – gre za davčne zavezance, kjer je blago obdavčeno z davčno stopnjo 0%. Prodajalec takšnega
blaga ne plača DDV-ja, ima pa pravico odbiti preddavek(vstopni davek), torej davek, ki ga je plačal za input. Davčni
zavezanec izpolni davčno prijavo. Pri presoji učinkov v obdavčitvi porabe je treba vedeti, da posamezna
oprostitev, ki zveni za davčnega zavezanca prijetno, še ne pomeni olajšave v celoti, saj to kar davčni zavezanec
pridobi z oprostitvijo, že v naslednji obdavčeni fazi izgubi, saj ima zaradi manjšega davka ob nabavi tudi manjše
povračilo preddavka oziroma ga sploh nima. Uporablja se za izvoz blaga. Gre za obdavčeno blago/storitev, kjer je
davčna stopnja 0%, prodajalec blaga ne plača DDV-ja, pravica odbiti preddavek (vstopni davek), ki ga je plačal za
input, davčni zavezanec izpolni davčno prijavo, izvoz blaga.
Obdavčitev od prometa nepremičnin komasacij in arondacij kmet. zemljišča. Arondacija kmetijskih zemljišč-
zaokrožitev zemljišč; pogoj za pripojitev je skupna raba v kmetijske namene. Komasacija- zložba kmetijskih in
drugih zemljišč. Oproščene davka: z novelacijo ZDPN so se povečale tudi oprostitve. Davek ima sicer široko
predmetno obdavčitev in davčno osnovo, vendar oprošča agrarne operacije. Prenos zemljišča v okviru komasacij
po Zakonu o urejanju prostora in prenosu kmet.zemlj. V zvezi z agrarnimi operacijami pa po Zakonu o kmetijskih
zemljiščih. Po slovenski pozitivni zakonodaji se agrarne operacije delijo na: medsebojna menjava kmetijskih
zemljišč: do menjave pride zaradi racionalnejše rabe kmet. zemljišč, pogoj: vrednost enega zemljišča ne presega
vrednosti drugega. Zemlj.za več kot polovico. Arondacija kmet.zemljišč / zaokrožitev: pogoj: skupna raba v
kmetijske namene Komasacija kmet.zemljišč in drugih zemljišč/ zložba: ponovna razdelitev med iste lastnike, tako
da dobi vsak čim bolj zaokroženo celoto zemljišč. Ureja ZUreP -> lastniki komasacij, ki po komasacijskem
aktu prejmejo več, niso dolžni plačati davka na promet z nepremičninami, so oproščeni.
Izjema od načela nesuspenzivnosti dav. postopka?

Načelo nesuspenzivnosti pomeni, da pritožba ne zadrži izvršitve. To imaš recimo napisano v izreku odločbe o
odmeri davka oz. dohodnine. Izjema bi bila potem takem v obratni smeri, da se zadrži izvršitev npr. sklepa o
rubežu. Suspenzivni učinek pritožbe (87. člen ZDavP-2)
Ustavna načela v povezavi z A. Smith.
Izjema od vsefaznosti DDVja.

Izvoz, kjer je DDV na ničelni stopnji - torej se ne
more izvozna stvar obdavčiti z DDV kot pri tistih primerih, ko preko splošne / znižane
davčne stopnje prikažeš vsefazno obdavčitev zato, ker tukaj je 0% in ne 20% oziroma
8,5% ), medtem ko pa davčni zavezanec izstopnega in vstionega DDV za vsako kupljeno blago ne obračuna takoj,
ampak v določenem obračunskem obdobju.
Davčna samoprijava.
Davčni zavezanec ne more vložiti nove samoprijave glede obveznosti, v zvezi s katerimi je predhodno že vložil
samoprijavo. Zakon je prenovil institut samoprijave, katerega namen je, spodbuditi zavezance k temu, da bi ob
morebitnih pozneje ugotovljenih nepravilnostih v že vloženih davčnih napovedih oziroma predloženih davčnih
obračunih te nepravilnosti sporočili davčnemu organu. Ureditev samoprijave ni več ločena glede na subjekte, ki
davčnemu organu sporočajo samoprijavo, ampak je ločena glede na način plačevanja davka. Davčni zavezanec se
s samoprijavo izogne odgovornosti za prekršek, mora pa izpolniti svojo realno davčno obveznost. Učinki
samoprijave nastopijo le v primeru plačila obveznosti. Glede na to, da država zaračunava obresti, državni proračun
ničesar ne izgubi, ampak verjetno samo pridobiva.
Darila in dediščina pri ZDoh in DDD.

L. 2007 se je prenehal uporabljati Zakon o davkih občanov (ZDO), ko ga je nadomestil Zakon o davku na dediščine
in darila (ZDDD). Določbe so posodobljene in prilagojene novim pojavnim oblikam celote premoženjsko pravnih
razmerij, katerih predmet je dedovanje. Uvrščamo ga med davke fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava. Z
davkom se uvaja obveznost plačevanja davka na neodplačen prehod premoženja, ki ga prejme bodisi F/P oseba.
Predmet obdavčitve so: obdavčene dediščine in darila. Značilnosti davkov na zapuščino: v ospredju je premoženje
zapustnika ob njegovi smrti kot celota, davčno osnovo predstavlja vrednost celotne zapuščine – dolgovi, ki
bremenijo takšno premoženje in davčno osnovo predstavlja neto premoženje. Pri določanju davčnega dolga se ne
upoštevajo okoliščine na strani zavezanca za davek. Davki na dediščino: z njimi se obremenjuje del premoženja, ki
ga je pridobil posamezni dedič- ne obdavči se torej premoženje zapustnika kot celota, spada med subjektivne
davke- pri določanju višine davčne obremenitve se upoštevajo okoliščine na strani posameznega zavezanca za
davek. Predmet obdavčitve: prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja posameznega
dediča, višina davčne obremenitve je odvisna tudi od osebnih okoliščin na strani zavezanca za davek, objekt
dedovanja je zapuščina, objekt, obdavčitve pa dediščina.
Naštej in razvrsti davke.

Najbolj razširjena davčna sistematika na svetu je sistematika »sistema družbenih računov«. Pomembna je
razdelitev davkov glede na vrsto davčne stopnje. Tako se davki delijo na proporcionalne, progresivne in
degresivne. Posredni in neposredni davki, subjektivni in objektivni davki, univerzalni in cedularni davki, splošni in
namenski davki, katastrski in tarifni davki, predpostavljeni in dejanski davki, davki po vrednosti in specifični davki,
redni in izredni davki, osnovni in dopolnilni davki, reparticijski davki in kvotni davki, centralni in lokalni davki.
Vloga in pomen kmeta pavšalista.
Kmetje pavšalisti so davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV, če opravljajo dobave blaga in storitev v
okviru osnovne kmetijske ter osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanje
dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih
odhodkov ter če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega
7500 evrov. Za osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost se kot davčni zavezanec za namene tega
zakona šteje eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske
in osnovne gozdarske dejavnosti, ki ga člani kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti,
določijo za predstavnika. Kmet pavšalist ima pravico do pavšalnega nadomestila DDV, če opravlja dobave
kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske ter
osnovne gozdarske dejavnosti, davčnim zavezancem, ki morajo obračunavati in plačevati DDV. Davčni zavezanci,
kupci blaga oziroma naročniki storitev, so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega
nadomestila v višini 8 odstotkov od odkupne vrednosti, ki si ga lahko odbijejo, kot to pavšalno nadomestilo tudi
plačajo kmetu pavšalistu. Kmetje pavšalisti se obdavčijo na podlagi potencialnem tržnem dohodku in drugih
dohodkov v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti. To pomeni, da se ne računa posebej koliko je dobil kmet za
prodajo žita, mleka, krompirja ipd. temveč se gleda katastrski dohodek, ki bi naj zajemal vse potencialne dohodke.
Davki, ki se plačujejo iz naslova davčnega zavezanca in iz naslova plačnika.

Davčni zavezanec ni davčni plačnik za določene davke kot so dohodek iz delovnega razmerja (tega plača
delodajalec, ki se smatra kot davčni plačnik), razne koncesije, honorarno delo (npr. sodnemu izvedencu sodišče
avtomatsko odtrga od dogovorjenega plačila pavšalno 25% za dohodnino). Davčni zavezanec je fizična ali pravna
oseba, ki ji davčni predpisi nalagajo plačilo davka, ki naj zmanjša njen dohodek. Davčni plačnik je tisti, ki mora
davek zadržati in odvesti; je d. zavezanec, ni d. dolžnik; dela v tujem imenu na tuj račun. Davčni plačnik je oseba,
ki po volji zakonodajalca nosi davčno breme, čeprav ni davčni zavezanec. Posredni davki bremenijo promet
proizvodov in storitev. Sem spadajo: davek na dodano vrednost, posebne trošarine na določene vrste proizvodov,
akcize in uvozne dajatve. Glavna razlika je, da davčni zavezanec plačuje davke za dohodke, ki jih je sam ustvaril,
davčni plačnik pa vedno za dohodke, ki jih je ustvaril nekdo drug.
Od česa je odvisna višina dav. bremena pri plovilih?

Osrednji predpis je Zakon o davku na vodna plovila (ZDVP). Definicija vodnega plovila je vsebovana v
POMORSKEM ZAKONIKU in Zakonu o plovbi po celinskih vodah. Davek od plovil se plačuje od: plovil daljših od
petih metrov, ki so vpisana v evidencah, vzpostavljenih na podlagi zakonov, ki urejajo plovbo po morju in celinskih
vodah, razen plovil v gradnji, plovil daljših od petih metrov, katerih lastniki oziroma lastnice so rezidenti Republike
Slovenije in izpolnjujejo tehnične pogoje za vpis v evidence plovil iz prejšnje alineje, vendar v njih niso vpisana ter
plovil daljših od petih metrov, katerih lastniki so rezidenti Republike Slovenije in izpolnjujejo tehnične pogoje za
vpis v evidence plovil iz prve alineje tega člena, vendar v njih niso vpisana, ker so registrirana v tujini. Lastniki
plovil, ki so rezidenti RS- davek od plovil pripada občini glede na sedež zavezanca. Odmera davka na vodna plovila
se vrši tako, da pristojni davčni urad odmeri davek za kolendarsko leto po uradni dolžnosti najpozneje do 28
februarja tekočega leta in sicer na podlagi podatkov iz davčne evidence na dan 1. jan tekočega leta.
Kaznovalna politika v davčnem pravu. Kadar davčni organ ugotovi, da je zavezanec za davek storil prekršek, vodi
zoper kršitelja v skladu z določili Zakona o prekrških hitri postopek o prekršku. Kršitelju izreče sankcijo, ki je lahko
globa ali opomin. Kadar izreče globo, ki je v zakonu predpisana v razponu, vedno izreče najnižjo globo. Opomin
sme prekrškovni organ izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo
posebno lahkega. Opomin se sme izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali
je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost.
Pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa lahko namesto izreka sankcije, kršitelja opozori, če je storjeni
prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo
zadosten ukrep. Kadar davčni organ ugotovi, da je zavezanec za davek storil kaznivo dejanje, zoper storilca vloži
kazensko ovadbo na policijo ali pa na policijo pošlje samo naznanilo skupaj s kopijo zapisnika o davčnem
inšpekcijskem nadzoru.
Dav. vidiki koncesa za državni proračun.

Za davčni vidik je treba razumeti, da pravičnost ni niti objektivna niti absolutna. Pogojena je s pozitivno pravnim
splošnim interesom, ki je odsev interesov vladajoče družbene skupine. Konces je enkratna dajatev določenega
subjekta državi za podelitev koncesije. Obstaja več stališč o pravnem vidiku akta, s katerim se sprejema proračun:
po eni teoriji je proračun zakon, ker ga sprejema predstavniško telo, po drugi teoriji je proračun zakon samo s
formalnega vidika, po zunanji obliki, ne pa po svoji vsebini. S proračunom se torej dajejo samo direktive državnim
organom kako naj izvajajo proračun, vendar se zanje ne predpisuje nobena obveznost. Za neizvajanje proračuna ni
pravne sankcije, ker proračun ne vsebuje nobenega obveznega pravila. Po tretji teoriji proračun ni zakon niti v
formalnem niti v materialnem smislu, temveč predstavlja upravni akt. Danes prevladuje stališče, da je državni
proračun v formalnem smislu zakon, in to zakon posebne vrste.
Faktura DDV
Plačilo DDV primarno izhaja iz obligacijskega razmerja med prodajalcem in kupcem, ki izhaja iz fakture. Pri tem ni
pomembno ali je kupec zavezan za DDV ali ne; pomembna ni niti legalnost oziroma nelegalnost dejavnosti. Šele
po tej prvi fazi nastopi davčna obveznost do države – davčno pravno razmerje. DDV se vedno plača, važno je ali si
ali nisi zavezanec za DDV. Torej lahko ločimo dve fazi: civilnopravno razmerje – prodajalec izstavi račun, ki ga je
treba plačati. Gre za obligacijsko razmerje med strankama, davčnopravno razmerje – razmerje med davčnim
zavezancem in državo. Pomembno je, da je bil davek v 1. fazi(med strankama) pravilno in pravočasno zaračunan v
določenem obračunskem obdobju. Načeloma je DDV koncipiran na t.i. fakturirani realizaciji. Faktura je aktivna
legitimacija, ki zavezanca prisili k plačilu davka. Ko je faktura izdana je davek potrebno plačati. DDV je potrebno
plačati tudi, če ga zavezanec sploh ni zaračunal ali če mu kupec kupnine sploh ni plačal; pomembno je le, da je
fakturo izstavil. V RS je uveden koncept t.i. PLAČANE REALIZACIJE – zavezanec je dolžan plačati DDV šele takrat, ko
je faktura že plačana s strani kupca. Ta sistem olajšuje situacijo zavezanca(ampak samo malega zavezanca), tako,
da se jim s tem zagotovi enakopraven gospodarski položaj.
Vrste davčnih utaj pri indirektnih davkih.

Da bi davčni zavezanec lahko odbil davek, ki je plačan v predhodni fazi (vstopni davek), mora biti vsota navedena
na fakturi. S tem se med seboj nadzorujejo, davčni zavezanec nadzoruje vhodne faze plačanega davka, saj zanj
pomenijo del kupnine. Zakaj? Široka davčna administracija, kontrola samih davčnih zavezancev med seboj. Oblike:
neregistriranje davčnih zavezancev, neregisrirani obdavčljivi nakupi, terjanje vstopnega davka od neregistriranih
davčnih zavezancev, kreditni zapisi o nakupih, ki pri davčni prijavi vključujejo neprikazen ddv, prijave manjših
vrednosti, ponarejenje izvoznih terjatev in lažni davčni zavezanci, računovodske napake, davčni vrtiljak. Davčna
utaja ali nezakonita evazija: kot prekršek ali KD. Davčno utajevanje je znak nizke stopnje morale in kulture.
Dojemanje ljudi, da je davčni sistem krivičen. Davčno izogibanje ali zakonita evazija: pravna podlaga so pravne
praznine. Gre za zakonito izogibanje plačilu davka, s katerimi DZ legalno prepreči zmanjšanje realnega dohodka.
Absolutni zastaralni rok dav. obv. in primer, kdo je dav. zavezanec in kdo plačnik. Absolutni zastaralni rok je v
davčnem pravu smiselno razumeti kot prekluzivni rok.
Davčnopravno razmerje z vidika nastanka in prenehanja.

Davčno-pravno razmerje: je družbeno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Formalna podlaga za
njegov nastanek: mora biti vnaprej regulirano, temeljiti mora na vnaprej določeni abstraktni in splošni davčno-
pravni normi, nastane takrat, ko nastopi pravno relevantno dejstvo (dogodki ali človekova dejanja, ki jim davčna
pravila pripisujejo davčno-pravne posledice). Subjekti so pravne ali fizične osebe. Objekti: predmet razmerja oz
namen, ki ga želijo subjekti doseči ter obveznosti, ki jih subjekti dobijo.
Specifični instituti dav. postopka.

Odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, Obnova davčnega postopka,
Poslovne knjige in evidence.
Ustava-socialna država-davčna politika

S finančnopravnimi normami razumemo tiste prepovedi, pooblastila in naredbe, ki se nanašajo na gospodarjenje z
denarjem ter jih vsebuje neki finančni predpis, ki ga je sprejel pristojni organ v predpisani obliki in postopku.
Načeloma lahko finančnopravne norme sprejema samo država oz njeni organi in organizacije. Na finančnopravno
normo, ki povzroči pravno dejstvo, ni dovolj, da jo sprejme pristojni organ, temveč mora biti za to dana tudi
pravna podlaga(temelj). Temelj za sprejem finančnopravnih norm vsebuje ustava države.
Honorar v davčni politiki.

Davčna stopnja honorarja je 25% ne glede na stopnjo v
katerega dav. zav. spada kljub temu, da honorar spada pod dohodnino. To pomeni,
da tisti ki je npr. v najvišji davčni stopnji (41%) bo prav tako čez leto plačal za
honorar davek za dohodnino 25%. Ob koncu leta pa se razlika doplača (41% -
25% = 16%) torej v našem primeru bo moral ob koncu leta naš zavezanec dodatno plačati 16% davka za
dohodnino iz naslova honorarja.
Posebne igre na srečo.

Posebne igre na srečo so igre, ki jih igrajo igralci proti igralnici ali drug proti drugemu na posebnih igralnih mizah s
kroglicami, kockami, kartami, na igralnih panojih ali na igralnih avtomatih ter stave in druge podobne igre v skladu
z mednarodnimi standardi. Vrste posebnih iger na srečo so: igre, ki jih igralci igrajo drug proti drugemu, igre s
kroglico, igre z igralnimi kartami, ki se igrajo proti igralnici, igre s kockami, igre na igralnih panojih, igre na igralnih
avtomatih, stave.
Pomen sklepov v davčnem pravu.

Začasni sklep za zavarovanje - Z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, opremljenim s
klavzulo o izvršljivosti, se izvajalcu plačilnega prometa naloži, da sredstva na računih dolžnika ne izplača dolžniku,
dolžniku pa prepove razpolaganje s sredstvi na računih. Sklep o davčnem inšpek. nadzoru - Davčni inšpekcijski
nadzor se opravi na podlagi objektivnih kriterijev, ki morajo upoštevati načelo enakomernega inšpekcijskega
nadziranja vseh zavezancev za davek in načelo pomembnosti davka, ki ga zavezanec za davek prispeva v
javnofinančnih prihodkih. Sklep o davčni izvršbi - Če ima dolžnik redne prejemke kot so plača, pokojnina,
nadomestila plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, pošlje davčni organ delodajalcu oziroma izplačevalcu
denarnih prejemkov sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke.
Pr. posledice odloga ugotavljanja dav. obveznosti.

Ugotavljanje davčne obveznosti se odloži do naslednje obdavčljive odsvojitve podarjenega kapitala, odsvojitve.
Kadar se ugotavljanje davčne osnove odloži, se kot čas pridobitve s podaritvijo ali zamenjavo
pridobljenega kapitala šteje: v primeru ko zavezančev zakonec ali otrok pridobi kapital z obdaritvijo – datum, ko je
darovalec pridobil kapital; v primeru zamenjave deleža v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in
delitev, kot so opredeljene v ZDDPO-2 za namene obdavčitve pri zamenjavi kapitalskih deležev in obdavčitve pri
združitvah in delitvah – datum, ko so bili zamenjani deleži pridobljeni;
Cedularni davki so tisti, s katerimi se obdavčujejo posamezni prihodki davčnega zavezanca. Davčne stopnje so
proporcionalne in za posamezne vrste dohodkov različne. Vendar se tudi tukaj poleg obdavčevanja parcialnih
dohodkov obdavčuje skupni dohodek, z uporabo progresivne metode obdavčevanja.
Obdavčitev zemljišč.
Obdavčitev: je pravno dejanje, ki ga opravi pristojni državni organ tako, da izda davčno odločbo, kjer v izreku na
temelju davčne osnove uporabi davčno tarifo. Po določbah 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV)
se DDV obračunava in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru
opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije za plačilo ter od uvoza blaga v Slovenijo. Po določbah
27. člena ZDDV je DDV oproščen promet zemljišč, razen stavbnih zemljišč. Za stavbna zemljišča pa se štejejo
nezazidana stavbna zemljišča, ki jih Zakon o stavbnih zemljiščih opredeljuje kot zemljiške parcele na območju, ki je
s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. Navedeno pomeni, da je od prometa nezazidanih stavbnih
zemljišč potrebno obračunati DDV po splošni, 20% stopnji DDV, če promet opravi davčni zavezanec, ki je
registriran za obračunavanje DDV.
Davčna preiskava.
Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni predpisi o obdavčenju, ali zaradi
izvajanja dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčno službo, za zagotovitev medsebojne pomoči
organom Skupnosti, držav članic EU in tretjih držav, lahko davčni organ začne davčno preiskavo s tem, da izda
nalog za preiskavo. V nalogu za preiskavo mora davčni organ navesti okoliščine, iz katerih izhajajo razlogi za sum,
oziroma dejanja in ukrepe iz prejšnjega odstavka, ter navesti tudi, katere okoliščine naj se v preiskavi raziščejo, in
subjekt oziroma krog subjektov, ki bodo predmet davčne preiskave. V postopku davčne preiskave se preverijo
oziroma dopolnijo podatki, ki jih je davčni organ predhodno zbral v skladu s svojimi
pooblastili. Davčno preiskavo opravlja davčni inšpektor v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja davčno
službo. Davčni inšpektor po opravljeni davčni preiskavi izdela zaključno preiskovalno poročilo, v katerem opiše
ugotovitve davčne preiskave in navede zbrane podatke, dokumente in druge dokaze. Če so razlogi za sum
utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem da zavezancu za davek izda
sklep o začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi. V davčni preiskavi zbrani dokazi in
podatki se lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru.
Obdavčitev kmeta iz vseh virov.
Davčni zavezanec ima ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so
rezultat osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pravico do pavšalnega nadomestila DDV. Pravico do
pavšalnega nadomestila imajo le tisti davčni zavezanci, ki opravijo dobave blaga in storitev davčnim zavezancem,
ki morajo obračunavati in plačevati DDV. Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega
odstavka tega člena, so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4% od
odkupne vrednosti. Davčni zavezanci iz tretjega odstavka tega člena imajo pravico, da pavšalno nadomestilo
odbijejo kot DDV pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Toliko o kmetu pavšalistu. Kmet zavezanec za DDV pa
seveda obračuna DDV po stopnji 8,5% ali 20%.
Dohodek kot davčna kategorija
Kako dav. organ obravnava pritožbo.

Pritožba se lahko vloži v roku 15 dni od vročitve odločbe. Davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi
odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena
izvršba, se zaračunajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, za katerega je bil
odobren odlog davčne izvršbe, ki velja na dan izdaje odločbe, če se pritožbi ne ugodi. Davčni organ po
nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za
davek: če jo je izdal stvarno nepristojen organ, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero
je bila ta stvar drugače rešena. Odmerno določbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali
spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni
zakon.
Hierarhija dav. urada RS in kakšne so naloge posebnega dav. urada.

Davčna uprava Republike Slovenije je organ v sestavi Ministrstva za finance. Sedež Davčne uprave Republike
Slovenije je v Ljubljani. Davčno upravo Republike Slovenije sestavljajo Generalni davčni urad in davčni uradi.
Davčni uradi so organizacijske enote davčne uprave, ki se ustanavljajo za opravljanje nalog davčne službe na
določenem območju ali za določeno področje dela. Izpostave in referati so teritorialne organizacijske enote
davčnih uradov. Davčna uprava Republike Slovenije izvaja naloge davčne službe v skladu z zakoni, ki urejajo
obdavčevanje in postopek v zvezi z obdavčevanjem, zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, z drugimi predpisi ter
mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, in v skladu z Zakonom o davčni službi.
Posebni davčni urad opravlja naloge davčnega urada za: banke, hranilnice, zavarovalnice, družbe, ki prirejajo
trajne klasične igre na srečo in posebne igre na srečo, ter družbe, ki prirejajo posebne igre na srečo v igralnih
salonih, borze, borznoposredniške družbe, investicijske družbe, družbe za upravljanje, pokojninske družbe in
klirinško depotne družbe ter gospodarske družbe, katerih skupni prihodki so v preteklem davčnem letu
presegli 50.000.000,00 evrov.
Osnovni reprezentativni elementi davka hipoteza: opredeljuje pogoje obnašanja tako, da ustanavlja specifična
dejstva, s pomočjo katerih nastaja dani odnos, dispozicija: opredeljujejo jo določena dejstva ali vzdrževanje
takšnih dejstev, sankcije: pomeni ukrepi s strani pristojnega državnega organa zoper tiste finančne subjekte, ki ne
podredijo svojega obnašanja zahtevam, ki so določene v finančnopravni normi.
Našej teoretike, ki so najbolj zazanamovali FP. Adam Smith, Adolph Wagner, Fritz Neumark, Riccardo.
Zvrsti dohodninskih olajšav. Splošna olajšava, osebne olajšave, posebna osebna olajšava, posebna olajšava,
olajšave za rezidente držav članic EU, olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Splošna olajšava
ki, se prizna vsakemu rezidentu pri letni davčni osnovi, v višini 2.800 evrov, pod pogojem, da drug rezident za
njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Osebna olajšava - invalidu s 100% telesno
okvaro, - zavezancu po dopolnjenem 65. letu starosti se prizna zmanjšanje letne davčne, - prejemniku pokojnine iz
obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, - rezidentu, ki prejema nadomestilo iz obveznega
invalidskega zavarovanja kot delovni, - rezidentu, prejemniku priznavalnine po zakonu o republiških
priznavalninah in zakonu o uresničevanju javnega interesa na področju kulture Posebna osebna olajšava -
rezidentu, ki se izobražuje in ima status dijaka ali študenta, - rezidentu, ki samostojno opravlja specializiran poklic
na področju kulturne dejavnosti in je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, - rezidentu, ki samostojno opravlja
novinarski poklic in je vpisan v razvid samostojnih novinarjev Posebna olajšava zavezancem, ki so rezidenti in
vzdržujejo družinske člane, Posebna olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanjeZa dohodnino
lahko rečemo, da je tista vrsta davka, ki zagotavlja največjo stopnjo pravičnosti - ki je pogoj za racionalnost in
akceptiranje določene vrste davka. Načelo davčne pravičnosti je povezano z načelom davčne enakosti ter
zapoveduje obdavčitev, ki je sorazmerna gospodarski zmožnosti. Tako se pri obdavčitvi upošteva ne le objektivna
gospodarska zmožnost, temveč tudi (še posebej) subjektivna gospodarska zmožnost davčnega zavezanca.
Davčni nadzor. obsega: davčni nadzor davčnih obračunov pri davčnem organu, nadzor in kontrolo v skladu z
zakonom, ki ureja carinsko službo, davčni inšpekcijski nadzor, davčno preiskavo. Davčni nadzor se opravlja tako v
korist kot v breme zavezanca za davek. Davčni nadzor se mora nanašati predvsem na tista dejstva in okoliščine, ki
lahko vplivajo na povečanje ali zmanjšanje davčne obveznosti, ali ki vplivajo na prenos davčne obveznosti med
davčnimi obdobji.Nadzor obračunov davka pri davčnem organu se opravlja v prostorih davčnega organa. Davčni
inšpekcijski nadzor je lahko celostni ali delni inšpekcijski nadzor. Davčni inšpekcijski nadzor je dopusten do
zastaranja pravice do odmere davka. Davčni inšpekcijski nadzor se začne z vročitvijo sklepa o davčnem
inšpekcijskem nadzoru.
Glavne predpostavke DDVja: zanj velja ozemeljsko načelo, obračunava se pri vsakem prometu, na vseh
stopnjah prometa, obračunavajo ga vsi, ki opravljajo promet proizvodov ali storitev, ima le dve davčni stopnji, pri
izvozu proizvodov in storitev se ne obračunava, osnova za obračun je vrednost, ki jo plača kupec, zavezanci
poračunavajo obračunani DDV z vstopnim DDV, tisti, ki so oproščeni obračuna DDV, nimajo pravice do poračuna
vstopnega DDV.
Objektivno davčno načelo. Načelo pravne države: osrednje univerzalno davčno načelo; materialna (človeška
pravičnost), formalna (pravna varnost) komponenta, obe komponenti sta nujni pogoj za oblikovanje in ohranitev
pravne države. Načelo pravne države ima dve komponenti, in sicer formalno ter materialno. Načelo pravne države
ima več podnačel. Poenostavljeno gledano načelo pravne države v davčnem pravu pomeni, da je zagotovljena:
pravna varnost, zakonitost, varstvo zaupanja v pravo, varstvo zaupnih podatkov, pravičnost, človekove pravice in
temeljne svoboščine, enakost v zakonu in pred zakonom, enakomernost, sorazmernost.
Drugi dohodki, ki zapadejo pod dohodnino. Drugi dohodki so vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne
štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona. Za druge dohodke po tem zakonu se ne
štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena tega zakona in dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila
dohodnine ali se ne vštevajo v davčno osnovo. Drugi dohodki vključujejo: nagrade, darila, dobitke v nagradnih
igrah, priznavalnine po zakonu o republiških priznavalninah in zakonu, o uresničevanju javnega interesa na
področju kulture, kadrovske in druge štipendije, družinske invalidnine in družinski dodatek po zakonu o vojnih
invalidih, nadomestila prejeta v zvezi z ustanovitvijo ali obremenitvijo pravice in drugi dohodki, doseženi s
prenosom oziroma odstopom pravice na premoženju, ki je prenosljiva in katere vrednost je mogoče izraziti v
denarju; aro, ki jo je prejel zavezanec ob sklenitvi pogodbe in ki je ne vrne stranki, ki ni izpolnila pogodbe, razen
are, ki jo zavezanec zadrži v zvezi z opravljanjem dejavnosti, kot je določena v 46. členu tega zakona; izplačila
odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem
pokojninskem skladu RS in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb; vsako nadomestilo, ki ga imetnik
deleža prejme na podlagi lastniškega deleža iz 90. člena tega zakona v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja
njegovega lastniškega deleža; za nadomestilo se šteje vsak proizvod, storitev ali druga ugodnost, ki jo imetniku
deleža ali njegovemu družinskemu članu, na podlagi lastniškega deleža, zagotovi plačnik ali povezana oseba
plačnika, ki se ne šteje za dohodek po III.6.2. poglavju tega zakona; dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz
zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za
dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni
dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oziroma ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem
zakonu.
Davčna tarifa po zvrsteh dav. virov. Dav. tarifa je sistematična preglednica davčnih osnov s pripisanimi
ustreznimi davčnimi stopnjami, s pomočjo katerih se izračuna davčna obveznost.
Na primeru pojasni oprostitev DPN, ki zadeva transakcije kmetijskih in stavbnih zemljišč. Davek se ne plačuje
od: prenosa nepremičnin na diplomatska in konzularna predstavništva, akreditirana v RS, če velja vzajemnost, in
na mednarodne organizacije, če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo RS, prenosa nepremičnin iz
naslova razlastitev ali drugih zakonskih ukrepov oziroma na podlagi prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena
namesto razlastitve; prenosa nepremičnin, ki imajo status kulturnega spomenika, pod pogojem, da je kulturni
spomenik dostopen za javnost ali da je namenjen izvajanju kulturne dejavnosti, o čemer lastnik sklene z
ministrstvom, pristojnim za kulturo, sporazum z neomejenim trajanjem; prenosa zemljišč v okviru komasacij v
skladu s predpisi o urejanju prostora in prenosa kmetijskih zemljišč v okviru drugih agrarnih operacij v skladu s
predpisi o kmetijskih zemljiščih; prenosa nepremičnin v postopkih prisilne izterjave obveznih dajatev v skladu z
zakoni; prenosa nepremičnin pri razdelitvi premoženja med zakonci in zunajzakonskimi partnerji ob prenehanju ali
v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti ali registrirane istospolne partnerske zveze;
prenosa nepremičnin pri razdrtju pogodbe o prenosu nepremičnine; prenosa nepremičnin pri razdelitvi
premoženja – nepremičnin med družbenike ali delničarje v postopkih likvidacije družbe; prenosa nepremičnin v
okviru materialnih statusnih preoblikovanj, kot jih ureja zakon o gospodarskih družbah; prenosa nepremičnin kot
stvarnega vložka ob ustanovitvi ali dokapitalizaciji pravne osebe.
Načelo pravne države – formalna komponenta Načelo pravne države ima dve komponenti, in sicer formalno ter
materialno. Najprej se je razvila formalna, ki zagotavlja pravno varnost- delitev oblasti, vladavina prava,
zakonitost, določnost, varstvo zaupanja v pravo, načelna prepoved retroaktivnosti, sodno varstvo… Materialna
komponenta pa zagotavlja človeško pravičnost- človekove pravice in temeljne svoboščine, človekovo
dostojanstvo, enakost, svobodo…
Dohodek iz drugega odvisnega pog. razmerja. Kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja štejejo vsi
posamezni dohodki za opravljeno delo ali storitev. Gre za dohodke, ki ponavadi temeljijo na sklenjeni pogodbi o
delu, ki je predmet urejanja OZ, in ki so občasnega ali začasnega značaja. Zakon kot takšne izrecno opredeljuje:
dohodke, prejete za stvaritev ali izvedbo avtorskega dela, dohodke iz opravljanja dela ali storitev, ki ni dohodek iz
dejavnosti ali v zvezi z dejavnostjo, dohodke verskih delavcev iz naslova razmerja z versko skupnostjo, ki nima
vseh elementov delovnega razmerja. Ni dohodek iz delovnega razmerja, je pa odvisen.
Instrumenti za preprečevanje regresivnosti pri DDV. Delno kompenzacijo predstavljajo različni programi, kot so
socialno zavarovnje, kuponi za prehrano, dodatno zavarovanje, pomoč družinam z mladolet. otroki ipd., kar pa ne
daje nekih velikih učinkov. Rešitev bi bila oprostitev plačila ddv-ja za določene stvari kot so obleka, hrana,
zdravstveno varstvo, stanovanje ipd. Tako bi bila gospodinjstva z manjšimi dohodki ekonomsko manj prizadeta.
Vendar tudi ta način in pa zero-rating imata pomanjkljivosti: izguba državnega prihodka, največ pa bi to pomagalo
družinam, ki ne spadajo k revnejšim, torej krogu oseb, ki jim tak ukrep ni namenjen. Potem pa so še ugodnosti, ki
jih uživa kmetijski sektor, mala obrt, vladne in neprofitne organizacije. Torej blažitve obstajajo, ostaja pa v
ospredju asocialnost ddv-ja.
Problematika rokov pri institutu vrnitev v pr. stanje v obv. postopku. Zaradi posebnosti DIN, kjer se pogosto
ugotavljajo dejstva, ki imajo lahko vpliv tudi na druge, že dokončne in pravnomočne odločbe (npr. DIN pri
delodajalcu, kjer se ugotovijo nepravilnosti pri izplačevanju plač), je v tem členu še posebno pravilo, iz katerega
jasno izhaja, kdaj začne teči rok za obnovo drugega postopka. Določeno je, da se ugotovitve v DIN posredujejo
davčnemu organu (torej organu pristojnemu za obnovo postopka); kot dan, ko ta drugi organ izve za nova dejstva,
pa je določen dan sestave zapisnika v DIN.
Slabe stvari plačane realizacije DDV za dav. zavezance. V RS je uveden koncept t.i. plačane realizacije –
zavezanec je dolžan plačati DDV šele takrat, ko je faktura že plačana s strani kupca. Ta sistem olajšuje situacijo
zavezanca(ampak samo malega zavezanca), tako, da se jim s tem zagotovi enakopraven gospodarski položaj. Po
tej ureditvi se DDV obračunava in plačuje na podlagi prejetih plačil za opravljanje dobav blaga in storitev.
Uporabljajo jo lahko tisti davčni zavezanci, katerih vrednost obdavčenega prometa ne preseže 208.000 evrov
(brez DDV). Iz posebne ureditve po plačani realizaciji so izvzeti uvoz in izvoz blaga ter pridobitve in dobave blaga
znotraj Skupnosti in nekatere druge dobave ter računi, ki so bili izdani, preden je bila opravljena dobava blaga oz.
storitev. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na trenutek izvršitve plačila.
Mali zavezanci DDV je oseba, ki opravlja na primer izključno po ZDDV obdavčeni promet, izključno oproščeni
promet, izključno neobdavčljivi promet ali celo kombinacijo vseh treh vrst prometa, vrednost opravljenega
prometa blaga oziroma storitev pa ne presega mejnega zneska. Mali zavezanec po 45. členu ZDDV na vrednost
opravljenega prometa blaga oziroma storitev ne sme obračunavati DDV in odbijati vstopnega davka. Če davčni
zavezanec prejme račun od malega zavezanca, na katerem ni obračunan DDV, na ta račun ni treba obračunati
DDV. V tem primeru je bil pač opravljen promet blaga oziroma storitev, ki ni obdavčen zato, ker ga je opravila
oseba, ki ni zavezanec za DDV.
Navedi vrste blagajn v katere se stekajo davščine.
Intrakomunitarni sistem. Introkomunitaren- pomeni med državami članicami en DDV ne prestopa mej
posamezne države. PRIMER: Davčni zavezanec iz RS kupi pri davčnemu zavezancu v Avstriji material brez davka.
Doma v RS pa izvede samoobdavčitev- obrnjeno davčno breme, samo za zavezance. Blago mora preiti državno
mejo, drugače imamo primer nezakonite evazije. Fizična oseba- kraj obdavčitve v izvorni državi. Pravna oseba-
kraj obdavčitve v namembni državi.
Primer načela delitve oblasti v državi v DP. N.delitve oblasti/načelna prepoved analogije/n.restriktivnosti pri
uporabi analogije: pomeni, da lahko pride do obdavčitve samo takrat, ko je realiziran zakonsko predvideni
dejanski stan. Ključ delitve v RS: imamo 3 kategorije dohodkov: prihodki države (DDPO, davek na izplačane osebne
dohodke, splošni in posebni prometni davki, sodne takse, ekološki davek), prihodki občin (davek od premoženja,
d. na dediščine in darila, d. na dobitke iger na srečo, d. na promet nepremičnin), skupni prihodki (dohodnina).
Vrste proračunov, opredeli po vrednostni strukturi. Državni, občinski, bruto, neto, enoletni, večletni, naknadni
(sprejet med letom), aneksni/avtonomni (v okviru državnega/avtonomnega posamezni drž. organi). Redni
proračun: ko z rednimi proračunskimi prihodki pokrivamo predvidene proračunske izdatke. Izredni proračun:
kadar z rednim proračunom ne moremo pokriti neplaniranih oz premalo planiranih izdatkov. Ciklični proračun:
Proračunsko ravnotežje naj se uresniči v daljšem časovnem obdobju in ne v enem proračunskem letu. Podaljšanje
proračunskega obdobja na gospodarski ciklus, odstop od enoletnega proračuna, in s tem od enoletnega
proračunskega ravnotežja, se je izkazalo v praksi za neizvedljivo. Pokazalo se je namreč, da časovnega obdobja
trajanja določenega gospodarskega ciklusa ni možno točno predvideti, prav tako tudi stopnje intenzivnosti teh
gospodarskih nihanj, zato je tudi nemogoče planiranje proračunskih prihodkov in odhodkov za neki novi
gospodarski ciklus.
Vrste blagajn v katere se stekajo davščine. Državna blagajna, proračunska blagajna, davčna blagajna.
Koncesnine
Dva instituta dav. postopka, s katerima lahko že začeti oz. končan postopek, ponovno začneš. Odprava in
razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi
odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek: če jo je izdal stvarno
nepristojen organ; če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače
rešena. Odmerno odločbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih
od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Pristojni organ je
nadzorni organ – to je praviloma organ, ki sicer odloča o pritožbah zoper odločbo prvostopnega organa. V našem
primeru je to Sektor za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, v okviru
Ministrstva za finance. Odločba se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni v škodo ali v korist zavezanca za davek.
Obnova davčnega postopka Obnova davčnih postopkov poteka po pravilih ZUP, posebne določbe vsebuje
ZDavP-2 le glede roka za obnovo v primeru obnovitvenega razloga novih dejstev in dokazov, ter glede določitve
trenutka, ko organ izve za nova dejstva in nove dokaze.Če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi
možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati
do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko
začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih, od dneva, ko je mogel navesti nova
dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe stranki, se obnova po uradni
dolžnosti ne more začeti. V rokih iz prejšnjega odstavka lahko predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek.
Na primeru razloži nevtralnost davka. Potrošna oblika DDV omogoča davčnim zavezancem vračilo vstopnega
davka za vse nabave blaga oziroma storitve, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti (za reprodukcijski material,
trgovsko blago, nadomestne dele, potrošni material, osnovna sredstva). Z vidika davčnega zavezanca je
namreč DDV popolnoma nevtralen davek, saj se lahko vsi vstopni davki zaračunani pri nabavah (razen nekaterih
izjem kot so npr. stroški reprezentance, prehrane, nastanitev, nabava osebnih avtomobilov) poračunajo z
izstopnimi davki zaračunanimi pri prodajah v določenem obračunskem obdobju. To pomeni, da so blago in
storitve, dokler so v prometu med davčnimi zavezanci, neobdavčene,dejansko je obdavčena le končna poraba
blaga in storitev. Primer: Veletrgovec kupi blago, na računu, ki ga prejme, je obračunan davek, ki si ga veletrgovec
lahko odbija kot vstopni davek (njegov strošek je torej neto cena brez davka). Nato veletrgovec to blago proda
drugemu trgovcu, ki ima prodajalno, na računu je spet obračunan davek, ki si ga maloprodajalec odbija kot
vstopni davek in ima kot strošek spet samo neto ceno brez davka. Maloprodajalec nato to blago proda končnemu
kupcu, na računu spet obračuna davek, ki ga končni kupec plača in si ga ne sme odbijati.
Bonitete Boniteta je vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu
ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Boniteta vključuje
zlasti: uporabo osebnega vozila za privatne namene, nastanitev, posojilo brez obresti ali z obrestno mero, ki je
nižja od tržne, popust pri prodaji blaga in storitev, izobraževanje delojemalca ali njegovega družinskega
člana, Znesek bonitete se praviloma določa na podlagi primerljive tržne cene. Če primerljive tržne cene ni mogoče
določiti, se znesek bonitete določi na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete,
če ni s tem zakonom drugače določeno. Tako ugotovljena boniteta se zmanjša za plačila, ki jih delojemalec plača
delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem določene bonitete, če ni s tem zakonom drugače določeno. Če delodajalec
zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se ne glede na dejansko uporabo vozila za
privatne namene in ne glede na način, kako je delodajalec pridobil vozilo, v davčno osnovo delojemalca všteva
1,5% nabavne vrednosti vozila mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe vozila. Nabavna vrednost vozila,
ki se upošteva pri izračunu davčne osnove, se v drugem letu zniža za 15% in v naslednjih letih do vključno četrtega
leta še vsako leto za 15%, v petem letu se zniža še za 10% in v naslednjih letih do vključno osmega leta še vsako
leto za 10%, v vseh naslednjih letih je enaka 10%. Če delojemalec mesečno prevozi manj kot 500 km v privatne
namene, se nabavna vrednost, ugotovljena na način določen v prejšnjem stavku, zmanjša za 50%. Če delodajalec
zagotovi gorivo za privatno uporabo vozila, se davčna osnova mesečno poveča za 25%. Boniteta se ne ugotavlja v
primeru uporabe osebnega vozila zaradi izvajanja ukrepov varovanja, ki jih izvaja policija v skladu z zakonom o
policiji.
Pogoji za DDV zavezanca. Davčni zavezanec« je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli
ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. O pogojih pa govorimo takrat, ko
govorimo o tem, kdaj ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ mora s posamično
identifikacijsko številko za DDV identificirati naslednje osebe: vsakega davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije
opravlja dobave blaga ali storitev, od katerih se DDV lahko odbije; vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo,
ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga, ki je predmet DDV in vsakega davčnega zavezanca ali pravno
osebo, ki ni davčni zavezanec, ki se v skladu s tretjim odstavkom 4. člena tega zakona odloči, da so njegove
pridobitve znotraj Skupnosti predmet DDV; vsakega davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravi pridobitev
blaga znotraj Skupnosti za namene transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, ki jih
je opravil zunaj ozemlja Slovenije. Identifikacijska številka za DDV je davčna številka s predpono SI.
Razlike med pasivnimi in aktivnimi dav. subjekti. Aktivni finančni subjekti so tisti, ki pokrivajo javne dajatve od
pasivnih s tem, da financirajo javno dobro, v vsem so vezani na nastanek države, bistvo je, da ima oblast in
možnost, da to oblast uresničuje, določena dejstva vezana na uresničitev finančno pravnega razmerja opravljajo v
imenu države organi oblasti, uprave in sodni organi, izvajalci državnih izdatkov so lahko naredbodajalci in
računodajalci, prenehanje: s prenehanjem države ali če država ukine pooblastila, ki jih je dala nekemu organu oz.
organizaciji. Pasivni finančni subjekti lahko samo človek, mora biti živ in izpolnjevati pogoje finančnega prava,
lahko tudi pravna oseba in izjemoma država, npr. v odnosu do drugih držav, finančna obveza je načeloma osebna,
torej neprenosljiva brez soglasja države. Člani ožje družine ne odgovarjajo za finančne obveze posameznega
družinskega člana. Prenehanje: če se izpolnijo pogoji, ki jih je predpisala država.
Kakšen davek je DDV. DDV je davek na dodano vrednost. DDV je nevtralen: nikomur ne daje prednosti in
nikomur ne zmanjšuje konkurenčne sposobnosti, prav ta nevtralnost DDV do konkurence omogoča obdavčitev
uvoženega blaga z enakim davčnim bremenom, kot velja za podobne ali enake domače proizvode, izvoz je na
ničelni stopnji, tako se domači proizvodi pojavljajo na svetovnem trgu brez DDV v ceni, kar je seveda zelo koristno
za konkurenčno sposobnost. Značilnosti: preferencialnost, regresivnost, nevtralnost.
1. DAVČNA OSNOVA PRI DAVKU O DOHODKU IZ PREMOŽENJSKIH PRAVIC?

Z dohodki iz premoženjskih pravic mislimo dohodke iz avtorskih pravic ter dohodke od izumov, znakov razlikovanja
in tehničnih izboljšav. Zavezanci za plačilo davka od dohodkov iz premoženjskih pravic so fizične osebe s stalnim
prebivališčem na območju RS in sicer za dohodke, ki izvirajo iz države ali tujine. Med zavezanci pa se uvrščajo tudi
tujci, ki na območju RS dosegajo dohodke iz naslova premoženjskih pravic.
Osnova za obdavčitev je dohodek iz premoženjskih pravic, zmanjšan za stroške, ki so bili zanj potrebni.(Ker zakon
ne določa, kateri stroški se lahko upoštevajo, lahko uvrstimo sem tako stroške materiala kot tudi potne stroške oz.
vse druge stroške, za katere zavezanec v odmernem postopku dokaže, da se nanašajo na dosego dohodka iz
premoženjskih pravic). Dejanski stroški se lahko uveljavljajo šele ob letni napovedi za odmero dohodnine. Med
letom se namreč pri določanju osnove za obdavčitev dohodkov iz premoženskih pravic priznajo le normirani stroški
v višini 40%, kar seveda pomeni, da bo zavezanec ob vložitvi dohodninske napovedi uveljavljal dejanske stroške le,
če bodo višji od normiranih. To pa ne velja za nerezidente, ki na območju RS dosegajo dohodke iz naslova prem.
pravic. Le ti lahko med letom (ker niso zavezanci za dohodnino) uveljavljajo morebitne večje dejanske stroške od
normiranih, ki jih je pri izplačilu upošteval izplačevalec, vendar morajo to storiti sami v 30-tih dneh od izplačila
dohodka.
2. NAČELO PREDHODNE POTRDITVE PRORAČUNA?

Proračun se lahko sprejme šele ko ga sprejme pristojni organ (8. in 9. odstavek 2. člena ZJF). To načelo poudarja, da
mora pristojni organ za sprejemanje proračuna potrditi vse dohodke in izdatke proračuna, ker je nedopustno
kakršnokoli proračunsko poslovanje, preden ni takšne potrditve. Če proračun ni pravočasno sprejet, se uporablja
t.i. začasno financiranje. Začasno financiranje lahko poteka na več načinov. Tako se lahko začasno uporablja
predhodni proračun ali pa da opravi financiranje na podlagi t.i. proračunskih dvanajstin prejšnjega proračuna, s
tem da so dvanajstine omejene na določeno število mesecev. Prav tako je v nekdanjih državah dopustno da se jim
odobri nujni proračun za kritje najnujnejših državnih izdatkov.
3. VROČANJE PO ZAKONU O DAVČNEM POSTOPKU IN ZAKONU O SPLOŠNEM UPRAVNEM POSTOPKU? (oba sta
urejena enako!)
4. člen: Odločbe in sklepi, s katerimi je določen rok, ki se ne more podaljšati, se morajo vročiti osebno tistemu,
kateremu so namenjeni. Drugi spisi se vročajo s posebno vročitvijo. Če tistega, ki mu je treba spis osebno vročiti,
vročevalec ne najde, lahko spis vroči odraslemu članu gospodinjstva ali sodelavcu na delovnem mestu, če so te
osebe pripravljene spis sprejeti in podpisati vročilnico. Vročevalec na vročilnico napiše ime in priimek, ter v
kakšnem razmerju je z zavezancem. S tem je vročitev opravljena. Šteje se, da je vročitev opravljena sami stranki, če
je spis vročen zakonitemu zastopniku, pooblaščencu za vročitve in zaposlenemu v odvetniški ali notarski pisarni oz.
pisarni davčnega svetovalca.
5. člen: Če se ugotovi, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti odsoten in da mu osebe navedene v 4. členu spisa ne
morejo pravočasno izročiti, se spis vrne davčnemu uradu, ki ga je izdal, z navedbo kje je naslovnik.
6. člen: Če se vročitev ne da opraviti tako kot je napisano v 4. členu pa ni ugotovljeno da je tisti ki mu je treba spis
vročiti odsoten ga izroči vročevalec davčnemu organu, ki je spis izdal, če gre za vročitev po pošti, pa pošti
njegovega prebivališča. Na vratih oz. poštnem nabiralniku stanovanja oz. poslovnega prostora naslovnika oz.
osebe, pri kateri je zaposlen, vročevalec pusti pismeno sporočilo, v katerem je navedeno kje je spis in rok 15 dni v
katerem mora naslovnik dvihgniti spis. Če naslovnik spisa ne dvigne v roku 15 dni se šteje da je bila vročitev
oopravljena na dan ko je bilo sporočilo puščeno na vratih oz. poštnem nabiralniku prostorov iz prejšnjega člena na
kar je potrebno naslovnika opozoriti v sporočilu samem. O vročitvi, ki je bila opravljena na tak način je treba
obvestiti davčni organ ki je vročitev odredil.
7. člen: Spise, ki se vročajao s posebno vročitvijo, vročevalec lahko izroči kateri od oseb, navedenih v 4. členu. Če se
takšna vročitev na da opraviti, vročevalec pusti spis na vratih oz. poštnem nabiralniku naslovnika in na spisu
navede vzrok takšne vročitve in datum, ter se podpiše. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena.
4. RAZLIKA MED DAVČNO KONTROLO IN INŠPEKCIJSKIM PREGLEDOM?

Davčna kontrola - obsega preverjanje pravilnosti in pravočasnosti vlaganja davčnih napovedi in davčnih obračunov,
obračunavanja in plačevanja davkov na podlagi obrazcev in drugih predpisanih podatkov. Kontrola se praviloma
opravlja v prostorih davčnega organa. Kontrolo opravlja davčni kontrolor, ki je za svoje delo odgovoren direktorju
davčnega urada.
Inšpekcijski pregled - obsega preverjanje pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov, poslovanja davčnih
zavezancev, preverjanje knjigovodskih in drugih evidenc, ugotavljanje neprijavljenih dohodkov in odrejenje
ukrepov, določenih z zakonom. Inšpekcijski pregled se praviloma opravlja v prostorih in na stvareh davčnega
zavezanca, če so to poslovne knjige in evidence pri osebi, ki le te vodi za davčne zavezance, se inšpekcijski pregled
lahko opravi tudi pri tej osebi.
5. VRSTE DVOJNEGA OBDAVČENJA IN NJEGOVO PREPREČEVANJE?

O dvojnem obdavčevanju govorimo, ko dve davčni oblasti istega »ranga« obdavčita v istem časovnem obdobju z
istim ali podobnim davkom isti davčni subjekt ali objekt tako, da je obdavčen težje, kot če bi ga obdavčila samo ena
od teh oblasti. Ločimo tri vrste dvojnega obdavčevanja:
1. interno dvojno obdavčevanje - običajno se pojavlja med davkom države in med lokalnimi telesi ali pa v
primerih, ko država namenoma v svojo korist dvojno obdavči davčne zavezance.
2. dvojno obdavčenje v državah s federativno ureditvijo - rešujejo s kolizijskimi normami o tem kdo je
pristojen, da odmeri davek in komu davek pripada.
3. mednarodno dvojno obdavčevanje - nastane v mednarodnih finančnih razmerjih takrat, ko se pojavita
vsaj dve suvereni državi, ki avtonomno urejata svojo davčno zakonodajo in pri tem gledata samo na svoje
finančne interese. Za reševanje mednarodnega dvojnega obdavčenja uporabljamo naslednja načela:
● načelo prebivališča davčnega zavezanca (domicilno načelo)
● načelo državljanstva (personalno načelo)
● po legi davčnega predmeta
● po načelu sedeža poslovanja
Imamo Konvencije za preprečevanje dvojnega obdavčenja. Najbolj znani so modeli Konvencije bivšega društva
narodov, mednarodnih konferenc v Mexico City, v Londonu in načrt Konvencije OECD.
6. MERILA ZA AKTIVNO FINANČNO IZRAVNAVO?

Določanje meril za razporeditev finančnih sredstev ima poseben pomen, ker preprečuje povečanje razlik davčne
moči med samimi teritorialnimi enotami, kar bi lahko ogrozilo financiranje javnih potreb v določenem obsegu.
Najpomembnejša merila, ki sem v praksi dopolnjujejo, se nenehno spreminjajo in nadzorujejo zaradi sprememb
določenih dejstev:
● število prebivalstva, ki živi na določenem področju posamezne teritorijalne enote ni zanesljiv pokazatelj
razporeditve javnih prihodkov. Potrebno je upoštevati številne druge elemente npr.: gostoto naseljenosti
prebivalstva, stopnja urbanizacije, starostna struktura prebivalstva, število zaposlenih in podobno.
● potrebe po finančnih sredstvih posameznih teritorialnih enot - tudi pri tem merilu prihaja do resnih težav,
ker manjkajo zanesljivi elementi za določanje teh potreb. Pri določitvi merila potreb finančnih sredstev za
potrebe je potrebno izhajati iz prejšnjega ali obstoječega stanja trošenja sredstev za potrebe javne porabe
določene teritorialne enote.
● finančna in davčna moč določene teritorialne enote (lokalne skupnosti) - načeloma naj bi šibkejše
teritorialne enote dobile z razporeditvijo več finančnih sredstev, kakor jih same pridobijo.
● davčna obremenitev kot merilo javnih prihodkov - teritorialne enote, ki imajo davčno obrememitev, bi
morale pri razporeditvi dohodkov dobiti več sredstev, če same ne morejo zbrati dovolj lastnih davščin za
financiranje svoje lastne javne uporabe. Toda posamezne teritorialne enote, si lahko zagotovijo prihodke
tudi s pomočjo drugih finančnih instrumentov ali iz drugih virov. Zato davčna obremenitev ni zanesljivo
merilo za zadovoljevanje potreb na področju neke terit. enote.
● narodni dohodek kot dohodek po glavi prebivalca, sicer kaže zakonsko moč teritorialnih enot, vendar
moramo kljub temu upoštevati vedno vse kombinacije navedenih meril. Razen kombinacije navedenih
meril se lahko razporeditev dohodkov med terit. enotami uporabijo še druga dejstva npr.: mednarodna
sestava prebivalstva, razvitost transportnih poti, geografski položaj, klimatski pogoji, velikost terit. enote,
izobrazbena struktura zaposlenih, gospodarska struktura, bližina državne meje, prestolnica države...
7. NALOGE POSEBNEGA DAVČNEGA URADA?

Posebni davčni urad opravlja naloge davčnega urada na celotnem območju RS za banke, zavarovalnice in družbe, ki
prirejajo igre na srečo in klasične igre na srečo, borze, investicijske družbe, družbe za upravljanje in klirinško
depotno družbo. Posebni davčni urad opravlja naloge davčnega urada tudi za velike gospodarske družbe, ki se
ukvarjajo s proizvodnjo, uvozom ali prometom na debelo z nafto in naftnimi derivati, tobakom in tobačnimi izdelki
ter proizvodnjo alkohola in alkoholnih pijač.
8. METODE UGOTAVLJANJA DAVČNE OSNOVE?

Davčno osnovo pojmujemo kot znesek od katerega se z uporabo davčne stopnje ugotovi višina davčne obveznosti.
Davčna osnova je hkrati tudi dobiček, ki se ugotovi v davčnem izkazu in se praviloma razlikuje od dobička, ki ga
davčni zavezanec izkaže v poslovnem izkazu uspeha. Razlika nastane zaradi tega, ker se dobiček v davčnem izkazu
ugotavlja na podlagi ZDDPO, poslovni dobiček pa na podlagi računovodskih predpisov, ki pa različno priznavajo
višino prihodkov in odhodkov. Dobiček se namreč ugotovi tako, da se od prihodkov odštejejo odhodki.
Dejansko davčno osnovo lahko ugotovimo na 3 načine:
1. Na podlagi podatkov iz poslovnih knjig davčnega zavezanca;
2. Na podlagi drugih relevantnih podatkov, ki jih zbirajo davčni organi zaradi pomankljivih podatkov, ki jih je
nudil davčni zavezanec;
3. Izjemoma s pomočjo primerjave kot metode ugotavljanja dejanske davčne osnove.
Davčni zavezanec mora sam predložiti v zakonitem roku davčno prijavo, če ni s predpisi drugače določeno. Na
podlagi vseh gornjih podatkov se izdela obračun davka davčnemu zavezancu ob upoštevanju davčnih oprostitev in
olajšav. Fazi odmere sledi faza plačila davka. V tej fazi se davek pobere na podlagi primerne odločbe, zoper katero
je mogoč dvostopenjski pritožbeni postopek
METODE:
● indicijska, pri kateri se davčna osnova ugotavlja po lahko vidljivih dejstvih (zunanji znaki). Pri tem izhajamo
iz predpostavke, da ta dejstva izražajo davčno moč davčnega zavezanca;
● direktna, pri kateri se davčna osnova ugotavlja na podlagi podatkov, ki jih je davčnemu organu dostavil
sam davčni zavezanec;
● indirektna ali metoda prijave 3. osebe, pri kateri se davčna osnova ugotavlja na podlagi podatkov, ki jih je
finančnemu organu dostavila oseba, ki je po naravi svojega posla ali po vrsti podatkov s katerim razpolaga
(banke, delodajalec) seznanjena z dejstvi, ki so relevantna za obdavčitev davčnega zavezanca;
● službena ali administrativna metoda, pri kateri ugotavlja davčno osnovo neposredno pristojni davčni
organ;
● metoda parifikacije ali metoda primerjave, pri kateri se davčna stopnja ugotavlja na podlagi primerjave z
davčnimi osnovami tistega davčnega zavezanca, ki opravlja isto ali podobno dejavnost pod enakimi pogoji
kakor osebe, za katero je potrebno ugotoviti davčno osnovo.
9. FUNKCIJE AKTIVNIH JAVNIH FINANC?

Javne finance služijo predvsem za zbiranje in trošenje materialnih sredstev zaradi uresničevanja splošno koristnih
ciljev. Pri javnih financah gre za zadovoljevanje splošnih javnih potreb in ne težijo k zagotavljanju določenega
dobička. Dejavnost države in drugih javnopravnih teles zadovoljuje tiste potrebe, ki izhajajo iz skupnega življenja
ljudi, kot npr.: zaščita javne državne ureditve, obramba državnih meja, zagotavljanje komunalnih potreb, nudenje
zdravstvene zaščite, organiziranje izobraževanja kakor tudi financiranje drugih nalog, ki se lažje, uspešnejše in
celovitejše razrešujejo v organizaciji države in drugih javno-pravnih teles, kakor pa v organizaciji zasebnih fizičnih in
pravnih oseb. Najpomembnejši motiv finančne dejavnosti države in drugih javnopravnih teles je zagotovitev
splošnih interesov (posebno določen minimum zadovoljevanja posameznih potreb).
Nosilci javnopravnega financiranja: - Aktivne prištevamo:
1. organe države in lokalnih skupnosti
2. krajevne skupnosti
3. zavode javnih služb
4. sklade lokalnih skupnosti
5. finančni organi, če opravljajo javne naloge
6. banke
7. zavarovalnce
8. razne oblike gospodarskih zbornic
9. javne organizacije.
10. DAVČNA OCENA PRI NEOBDAVČENEM PRENOSU NEPREMIČNIN?

Davčna osnova pri prodaji je prodajna vrednost, davčna stopnja je 2%
11. KDAJ SE MALEMU ZAVEZANCU ZA DDV NE SPLAČA REGISTRIRATI KOT DAVČNI ZAVEZANEC?
Pri tehtanju o odločitvi ali se registrirati ali ne je treba upoštevati naslednje dejavnike:
● investicije v naslednjem 5-letnem obdobju;
● plačilni roki, določeni s strani dobaviteljev in plačilni roki, ki jih dosega pri kupcih;
● značaj dejavnosti;
● določitev ciljnih kupcev;
● tržna situacija;
● možnost zagotovitve cenenih virov financiranja trajnih obratnih sredstev in upoštevanje razmerja stroškov
financiranja glede na znesek vstopnega davka;
● vprašanje statusa dobavitelja - ali je ali ni v sistemu davka.
Ali se pravni ali fizični osebi splača postati davčni zavezanec, čeprav po zakonu ni, je odvisno od vrste dejavnosti,
predvsem pa od tega, koliko stroškov, ki jih ima z opravljanjem dejavnosti je obdavčenih z DDV. Če je znesek
prejetih računov, ki vsebujejo DDV, v primerjavi s prodajo visok, potem se splača postati zavezanec za DDV, pa
čeprav je treba voditi zahtevane davčne evidence in izvajati davčne obračune. Če pa je dejavnost osebe takšna, da
ima sorazmerno malo stroškov poslovanja in bi bil vstopni DDV v primerjavi z iztopnim majhen, potem je
preprosteje, da ne postane davčni zavezanec, pri prodaji ne zaračunava DDV, pa tudi stroškov z vodenjem evidenc
in obračunov DDV nima. Ob vsem tem je pomembno, da obdobje za katerega davčni organ registrira nakega
davčnega zavezanca, ne mora biti krajše od 5 let.
12. NAVEDITE TAKSE, KI JIH POBIRA DRŽAVA IN ENO OBRAZLOŽITE!

Takse so danes denarni prihodki države, ki služijo za financiranje javnih potreb in so po svoji naravi izvedeni
prihodki države. Pri plačevanju taks se uporablja teritorialno načelo, plačevanje taks pa se nanaša tako na fizične
kot na pravne osebe. Takse so v bistvu plačilo za opravljene storitve - usluge državnih organov. Takse lahko danes
delimo po različnih kriterijih:
1. glede telesa (organa), ki predpisuje takšno obveznost jih delimo:
● takse centralnih državnih organov,
● takse ožjih teritorialnih enot (občinske, komunalne),
2. glede na organe, ki opravljajo storitve, za katere obstoji dolžnost plačila takse, jih lahko razdelimo:
● upravne takse, ki se plačujejo za delo državnih organov in ustanov. Mednje uvrščamo: konzularne
takse, carinske takse, takse za zaščito petentov ter katastrske takse,
● sodne takse, ki se plačujejo v prestopkih pred raznimi sodišči,
● uradniške takse, ki predstavljajo prihodek tiste osebe, ki storitev opravi (ni jih več),
3. glede na način plačila:
● neposredno plačilo taks z gotovino,
● posredno plačilo s pomočjo kolekov in plačila zaznih obrazcev .
Poznamo še:
● posamezne takse – ki predstavljajo plačilo za posamezno storitev drž. organa in
● pavšalne takse, ki predstavljajo niz storitev posameznega drž. organa ali lokalnega organa.
● Destinirane takse, pri katerih je vnaprej znano, za kaj do namenjena sredstva in
● nedestinirane, kjer to ni znano.
● Takse, ki se plačajo za naprej, še preden je organ začel postopati in
● takse, ki se plačajo za nazaj, po že opravljeni storitvi državnega organa.
● Komunalne takse, so izvirni prihodek občin. Občine same določijo njihovo višino.
SODNE TAKSE
Plačujejo se pred sodišči v RS po določbah zakona o sodnih taksah in veljavni taksni tarifi. V RS se plačuje takse v:
● pravdnem postopku;
● izvršilnem postopku (razen za izvršitev odločb samoup. sodišč v sporih delavcev iz delovnih
razmerij oz. v zvezi z delom);
● nepravdnem postopku;
● zemljiškoknjižnem postopku;
● stečajnem postopku;
● postopku za registracijo;
● kazenskem postopku na zasebno tožbo;
● upravnih sporih;
● postopku na zahtevo za sodno varstvo po zakonu o prekrških;
● drugih primerih, ki jih določata zakon ali kakšna tarifa.
Zavezanec za plačilo takse je tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Takso je treba
plačati tekrat, kadar nastane takšna obveznost. Osnova za plačilo takse je vrednost zahtevka oz. predmeta, če je ta
ocenljiv, oziroma vrednost, ki je določena po zakonu o sodnih taksah.
Glede načina plačila takse predvideva zakon dve možnosti; in sicer se lahko posamezna taksa plača v gotovini ali v
sodnih kolekih. V gotovini se plačujejo takse takrat kadar presegajo s predpisi določen znesek, plačati pa jih je
treba na prehodni račun sodnih taks. Taksna obveznost se lahko določi v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo
zahtevka. Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih od preteklega leta, v katerem bi bilo potrebno
takso plačati. Če stranka, ki mora plačati takso, le-te ne plača, predvideva zakon prisilno izterjavo dolgovanih
zneskov. Prisilno izterjavo za fizično osebo opravlja davčni organ, za pravno pa Agencija za plačilni promet. Prihodki
sodnih taks so prihodki RS, 30% teh prihodkov se porabi namensko za tehnološko posodobitev poslovanja sodišč.
13. KAJ JE BISTVO NAČELA PRORAČUNSKE ENOTNOSTI IN NA KAKŠEN NAČIN SE URESNIČUJE V PRAKSI!
Bistvo načela proračunske enotnosti je, da so vsi prejemki in izdatki zajeti v enem proračunu.
Ločiti ga je treba v formalnem in materialnem smislu.
Formalni smisel: vsi prihodki in izdatki javnopravnih teles so zajeti v enem samem splošnem aktu javne porabe, kot
je npr. proračun.V praksi to načelo ni nikjer uresničeno ali v celoti izpeljano, ker obstaja poleg državnega proračuna
še namensko financiranje določenih javnih funkcij preko skladov in finančnih načrtov lokalnih in interesnih
skupnosti.
Materialni smisel: o njem govorimo v praksi, kadar predstavljajo vsa sredstva javnega sektorja po svoji
družbenoekonomski funkciji in njih enoten sklad sredstev.
14. KAJ JE PRORAČUNSKO VIRMIRANJE IN KAJ JE REBALANS PRORAČUNA?

Proračunsko virmiranje: o njem govorimo takrat, ko se izvede menjava znotraj skupnih proračunskih sredstev, tako
da se na eni strani povečajo proračunski dohodki, istočasno pa se na drugi strani za ta znesek povečanja zmanjšajo
odhodki. S tem postopkom se ne spremeni količina proračunskih prihodkov niti znesek odhodkov v proračun.
Rebalans proračuna: z njim se izvaja vzpostavitev porušenega proračunskega ravnotežja. Uporablja se tudi v
primerih večjih sprememb pomembnosti posameznih proračunskih sredstev. Sprejema se po enakem postopku kot
sam proračun.
15. ZAKON PADAJOČIH DONOSOV?

Gre za Laferjevo krivuljo:
Z višanjem davčne stopnje naraščajo zbrani dohodki samo do optimalne točke, nato pa začnejo padati. Enak učinek
se doseže z eno nižjo stopnjo od optimalne, kot z eno višjo.
Gre za načelo zmernosti: davki naj ne bodo previsoki, ker lahko v nasprotnem primeru vplivajo na posameznikovo
voljo do pridobivanja.
16.KAKŠNA JE DELITEV JAVNIH PRIHODKOV GLEDE NA UPRAVIČENCA IN KAKŠEN JE KLJUČ DELITVE V RS?
Delimo jih na prihodke države in prihodke ožjih teritorialnih enot. Možne so naslednje ureditve:
● vsaka politično teritorialna enota ima svoje prihodke,
● lastne prihodke ima le ena politično teritorialna enota (država), ki potem po določenem ključu deli zbrana
sredstva med ožje teritorialne enote,
● da imata lastne prihodke dve politično teritorialni enoti (npr.drževa kot najširša in občine kot najožja
teritorialna enota), ki potem iz lastnih sredstev financirata druge politično-terit.enote, ki lastnih prihodkov
nimajo.
Ključ delitve v RS:
Imamo 3 kategorije dohodkov:
1. PRIHODKI DRŽAVE :
● DDPO
● Davek na izplačane osebne dohodke
● Splošni in posebni prometni davki
● Sodne takse
● Ekološki davek
2. PRIHODKI OBČIN:
● Davek od premoženja
● Davek na dediščine in darila
● Davek na dobitke iger na srečo
● Davek na promet nepremičnin
3.SKUPNI PRIHODKI:
● Dohodnina
17. KAJ SO POSREDNI DAVKI?

Posredni davki zadevajo proizvodnjo, potrošnjo in menjavo dobrin.
Posredni davki so tisti, pri katerih se davčni zavezanec razlikuje od davčnega plačnika (davčni zavezanec je prevalil
davek na drugo osebo).
Prednosti posrednih davkov:
● izdatnost in elastičnost glede na spremembe narodnega dohodka,
● so psihološko ustreznejši,
● so primernejši za plačilo tako iz vidika davčnega zavezanca kot z vidika davčnega organa,
● davčni zavezanec lahko vpliva na višino plačila tega davka,
● obveznost plačila posrednih davkov je splošna in se ji ne more izogniti.
Slabosti posrednih davkov:
● so nepravični in asocialni,
● ker so prevaljivi vplivajo na proizvodnjo in porabo narodnega gospodarstva in na porazdelitev davčnega
bremena med cenziti,
● davčni zavezanec ne more vedno vplivati na višino davčne osnove, ker je obdavčenih mnogo izdelkov, ki
se jim ne more odpovedati.
Davčni sistem so kombinacija posrednih in neposrednih davkov.
18. VIRI MEDNARODNEGA FINANČNEGA PRAVA?

Najpomembnejši viri:
1. mednarodne pogodbe,
2. mednarodni običaji,
3. sodbe mednarodnih sodišč in arbitraž ter sodbe nacionalnih sodišč, ki se nanašajo na vprašanje s področja
mednarodnega sodelovanja, če temeljijo na splošno priznanih normah mednarodnega prava,
4. notranji zakoni, ki urejajo nekatera vprašanja iz področja mednarodnega sodelovanja in ne nasprotujejo
sprejetim načelom,
5. določeni predpisi mednarodnih organizacij,ki ne nasprotujejo načelom mednarodnega prava.
19. KATERE OSEBE NISO DOLŽNE VLOŽITI DOHODNINSKE NAPOVEDI?

Napovedi ne vložijo:
● zavezanci za dohodnino, katerih osnova za dohodnino ne presega 11% povprečne plače zaposlenih v RS v
letu, za katerega se dohodnina odmerja;
● zavezanci za dohodnino, ki so imeli prejemke iz naslova plačila za začasno ali občasno opravljeno delo
učencev in študentov, prejetih preko študentskih in mladinskih organizacij, ki opravljajo dejavnosti
posredovanja dela na podlagi pogodbe o koncesiji, v skladu s predpisi na področju zaposlovanja in katerih
osnova za dohodnino ne presega 51% povprečne letne plače zaposlenih v RS v letu, za katero se
dohodnina odmerja;
● zavezanci, katerih edini vir dohodnine je pokojnina, če med letom za katerega se dohodnina odmerja niso
plačevali akontacije dohodnine.
20. BISTVENI ELEMENTI NAČELA ZAKONITOSTI!

Zakon je tisti, ki predpiše davčno obveznost. Država je tista, ki z zakonom predpisuje davke, carine, dajatve.
Lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon.
21. POJEM FINANČNOPRAVNEGA RAZMERJA?

S finančno pravnim razmerjem razumemo kot vrsto družbenih odnosov, ki nastajajo in obstajajo v področju
gospodarjenja z denarjem med državo oz. njenimi organi in ostalimi subjekti v pravu, kakor tudi med samimi
državnimi organi.
Definicijo sestavljajo 3 bistveni elementi:
1. da je to vrsta javnega razmerja, ki nastaja in obstaja na področju gospodarjenja z denarjem,
2. da je v tem razmerju prisotna država,
3. finančno pravno razmerje mora biti urejeno s predpisi, ki jih sprejemajo pristojni državni organi.
22.V ČEM SE KAŽEJO RAZLIKE MED CIVILNOPRAVNIMI IN FINANČNOPRAVNIM RAZMERJEM?

1. Volja stranke:
➢ CP - spoštuje se svobodna volja strank
➢ FP - svobodna volja ene stranke (države) oz. njenega organa
2. Nadomestilo:
➢ CP - protivrednost
➢ FP - ne daje nadomestila
3. Sankcije:
➢ CP - samo premoženjska
➢ FP - možna dvojna sankcija:
● premoženjska sankcija
● personalna sankcija
4. Iniciativa za sklepanje posla:
➢ CP - svobodna volja subjekta za sklepanje vseh vrst pogodb
➢ FP - iniciativa omejena za sklepanje določenih finančnih poslov
5. Prenašanje prava:
➢ CP - svoboda prenosa pravic
➢ FP - v celoti ali deloma omejena
23. KDO SO AKTIVNI IN KDO PASIVNI FINANČNI SUBJEKTI?

Aktivni finančni subjekti:
● so tisti, ki pokrivajo javne dajatve od pasivnih s tem, da financirajo javno dobro,
● v vsem so vezani na nastanek države,
● bistvo je, da ima oblast in možnost, da to oblast uresničuje,
● določena dejstva vezana na uresničitev finančno pravnega razmerja opravljajo v imenu države organi
oblasti, uprave in sodni organi,
● izvajalci državnih izdatkov so lahko naredbodajalci in računodajalci (bistvo razdelitve je v poenostavitvi in
olajševanju poslov, kakor tudi v zagotovitvi evidence in nadzora, da bi preprečevali razne zlorabe in druge
škodljive pojave),
● prenehanje: s prenehanjem države ali če država ukine pooblastila, ki jih je dala nekemu organu oz.
organizaciji.
Pasivni finančni subjekti:

● lahko samo človek,
● mora biti živ in izpolnjevati pogoje finančnega prava,
● lahko tudi pravna oseba in izjemoma država, npr. v odnosu do drugih držav,
● finančna obveza je načeloma osebna, torej neprenosljiva brez soglasja države. Člani ožje družine ne
odgovarjajo za finančne obveze posameznega družinskega člana. (Izjeme: 1. če to država izrecno predpiše,
2. v primeru smrti fiskalnega zavezanca morajo sukcesorji poravnati fiskalne obveznosti dekujusa)
● prenehanje: če se izpolnijo pogoji, ki jih je predpisala država.
24. POJEM PRORAČUNA!

Proračun je zakonodajni akt, v katerem se izkazujejo vsi prihodki, ki pripadajo republiki oz. lokalni skupnosti in
odhodki za posamezne namene financiranja javne porabe.
Splošni del proračuna obsega:
● skupni znesek predvidenih odhodkov;
● določbe o pravicah in obveznostih uporabnikov proračunskih sredstev pri izvajanju proračuna;
● ukrepi za izvajanje proračuna.
Izkazuje vse prihodke po njihovih virih in vrstah ter splošno razporeditev dohodkov v zneskih po posameznih
namenih.
Drugi del proračuna je posebni del, ki obsega odhodke po posameznih uporabnikih in po natančnejših namenih.
Republiški proračun sprejema parlament, v lokalni skupnosti pa najvišji organ skupnosti za dobo 1 leta in velja za
leto, za katero je sprejet.
25. KATERA NAČELA SE PRIŠTEVAJO K PRAVNO ADMINISTRATIVNIM DAVČNIM NAČELOM?

1. načelo zakonitosti - obdavčitev se lahko opravlja le na podlagi zakona
2. načelo cenenosti - ves davčni postopek se naj opravi ob minimalnih stroških za davčni organ in tudi za
zavezance in tretje osebe
3. načelo udobnosti - ves postopek naj čim manj ovira gospodarski proces; zavezancem naj bo naloženo
plačilo davkov tedaj, ko razpolagajo s finančnimi sredstvi; izpolnjevanja davčnih napovedi naj bo čim manj.
26. RAZLIKA MED DAVKI, TAKSAMI IN PRISPEVKI?

Davki: so instrumenti javnih prihodkov, s katerimi država od subjektov, ki so pod njeno davčno oblastjo, na prisilen
način pobira denarna sredstva, brez neposrednega povračila, z namenom pokritja svojih finančnih potreb in
doseganje drugih - preventivno ekonomskih in socialnih ciljev. Temeljne značilnosti davkov v svobodnih deželah so:
1. prisila plačevanja davkov;
2. obveznost, ki jo mora davčni zavezanec izpolniti, drugače ga doleti sankcija;
3. davki so derivativni prihodki države;
4. nevnovčljivost pobranih davkov;
5. plačani davki ne nudijo neposrednega nadomestila davčnim zavezancem;
6. teritorialno načelo plačila davka;
7. nedoločenost trošenja pobranih davkov;
8. davki se pobirajo v javnem interesu;
9. davki so denarni prihodki države.
Takse: so obvezne dajatve za določene storitve, ki jih opravljajo pristojni državni organi ter druge javne službe na
zahtevo strank. Takse so plačilo (odmena) za opravljene storitve, usluge državnih organov. Dolžnost plačila takse je
odvisna od dejanj posameznika. Takse so torej neposredno plačilo za storitve omenjenih organov. Višina takse bi
morala praviloma ustrezati vrednosti storitev pristojnega organa. Take v večini primerov ne ustrezajo vrednosti
posamezne storitve. Zato se lahko kljub temu, da obstaja neposredna zveza med dajatvijo in protidajatvijo takse
zelo asocialna davščina. Prizadenejo lahko gospodarsko šibke sloje prebivalstva, če so visoke in vpeljane v zvezi z
uveljavljanjem človečanskih pravic teh slojev.
Prispevki: so denarne dajatve oseb in gospodarskih in drugih družb, ki predstavljajo

nadomestilo za določene storitve ali skupne koristi, ki jih nudi javna skupnost. Pojem prispevek je pravno
opredeljen samo za izločanje finančnih sredstev, s katerimi naj se zagotovi delovanje ustanov in organizacij na
področju javnih dejavnosti kot npr.: vzgoje, izobraževanja, znanosti, kulture.
S taksami imajo prispevki to skupno lastnost, da se plačujejo glede na določeno realno protivrednost, ki jo
zavezanec prispevka ima ali jo pričakuje od javnopravnega organa.
27. DELITEV JAVNIH PRIHODKOV PO PERIODIČNOSTI?

1. redni prihodki, to so tisti, ki dotekajo iz trajnih virov na podlagi predpisov z načeloma trajno veljavo in jih
lahko praviloma predvidevamo. To so:
● davščine (davki, prispevki in takse) in denarne kazni;
● redni dohodki od javnega premoženja (zlasti državnega);
● lastni (izvirni) dohodki državnih organov in zavodov (t.i. upravni dohodki) npr.: od prodaje
publikacij.
2. izredni prihodki, ki se ne pobirajo trajno, temveč predhodno ali za kako posebno priložnost. Ti so lahko
predvidljivi (npr.: samoprospevek) ali pa nepredvidljivi (npr.: nepredviden presežek zaključnega računa. K
izrednim prihodkom prištevamo:
● izredne dohodke iz državnega premoženja;
● izredne davščine;
● dohodke od izdaje novega denarja (državnega denarja) za kritje izrednih javnih izdatkov. Na ta
način pride država do dodatnih finančnih sredstev. Dobi jih tako, da dvigne cene in povzroči
prisilne prihranke produkcijskih enot iz gospodinjstev. Kolikor so ta sredstva neproduktivno
porabljena, so zlasti v škodo gospodarsko šibkih slojev prebivalstva;
● javna posojila;
● dediščine, darila, reparacije (priznani zahtevki iz naslova vojne odškodnine).
3. dokončni in prehodni prihodki. Dokončni so predvsem davščine in plačila za storitve zavodov javnih
dejavnosti. Prehodni prihodki pa so prihodki, za katere ni gotovo, da bodo ostali prihodki v celoti ali
deloma (npr.: plačilo carin zaradi začasnega uvoza blaga, razne varščine in depoziti,...)
28. KATERI JAVNI PRIHODKI SO DERIVATIVNI IN KATERI ORIGINARNI?
Glede na pravni naslov pridobivanja prihodkov, se le-ti delijo na izvirne (originarne) in izvedene (derivativne).
Izvirni (originarni) so tisti prihodki države oz. lokalne skupnosti, ki jih le-ta pridobiva iz naslova gospodarske
dejavnosti (poslovanje raznih državnih podjetij) ali iz naslova lastninske pravice (npr.: stanarine za oddano
stanovanje).
Izvedene (derivativne) pa držvava oz. lokalna skupnost pridobiva na podlagi javnopravnih predpisov – med temi
prihodki so na prvo mesto uvrščene davščine. Država pri pridobivanju izvedenih prihodkov uresničuje t.i. finančno
suverenost. Izvedeni se imenujejo zato, ker so pridobljeni na podlagi ekonomske moči posameznih davčnih
zavezancev.
29. TEORIJA CIKLIČNEGA PRORAČUNA?

Uporaba cikličnega proračuna je zasnovana na pojmovanju, da naj se proračunsko ravnotežje uresniči v določenem
gospodarskem ciklusu in ne v določenem proračunskem letu. Vendar je treba poudariti, da se je podaljšanje
proračunskega obdobja na gospodarski ciklus, odstop od enoletnega proračuna, in s tem od enoletnega
proračunskega ravnotežja, izkazalo v praksi za neizvedljivo. Pokazalo se je namreč, da časovnega obdobja trajanja
določenega gospodarskega ciklusa ni možno točno predvideti, prav tako tudi stopnje intenzivnosti teh
gospodarskih nihanj, zato je tudi nemogoče planiranje proračunskih prihodkov in odhodkov za neki novi
gospodarski ciklus.
30. NAČELO PRORAČUNSKEGA RAVNOTEŽJA?

... v skladu s tem načelom je zahteva, da so državni odhodki, ki so predvideni v proračunu, pokriti z ustreznimi
proračunskimi prihodki, oz. da so prihodki in odhodki v določenem proračunu uravnoteženi. Glede na povedano je
to načelo okrnjeno, če so proračunski prihodki večji od proračunskih odhodkov (t.i. proračunski suficit), oz. če so
proračunski prihodki manjši od proračunskih odhodkov (t.i. proračunski deficit). Če se v času izvajanja proračuna
pojavi proračunski primanjkljaj oz. proračunski presežek, je potrebno izvesti ustrezne ukrepe, s katerimi se naj
vzpostavi porušeno proračunsko ravnotežje.
V primeru proračunskega deficita se to ravnotežje lahko uravnava na dva načina:
● tako, da se povečajo prihodki v proračun, ali
● da se znižajo odhodki proračuna.
V primeru proračunskega suficita se to ravnotežje vzpostavi na ta način, da se:
● zmanjšajo prihodki proračuna, ali
● da se povečajo proračunski odhodki.
Če redni prihodki ne zadoščajo za njihovo pokritje, je potrebno manjkajoča sredstva zbrati na podlagi izrednih
davščin ali z najetjem posojil, s sredstvi primarne denarne emisije itd. - govorimo o tako imenovanem deficitnem
financiranju.
Proračunsko ravnotežje je lahko formalno ali materialno.
31. KAKO JE V SKLADU Z DDV OBDAVČEN PROMET NEPREMIČNIN?

Z DDV so obdavčene le novozgrajene nepremičnine – objekti. Kasnejši promet nepremičnin ni obdavčen z DDV,
ampak z davkom na promet nepremičnin.
Zakon o DDV loči obdavčitev po standardni stiopnji ter obdavčitev prometa stanovanjskih objektob po znižani
stopnji. Tako se po stopnji 8,5% obračunava in plačuje DDV od prometa stanovanj, stanovanjskih in drugih
objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo,
obnovo in popravili le-teh.
DDV se ne obračunava in ne plačuje pri prometu zemljišč.
Najem in podnajem stanovanjskih prostorov in hiš je oproščen plačila DDV, če se sklepa za dobo daljšo od 60 dni.
Najem poslovnih prostorov je predmet obdavčitve z DDV. Prav tako ni predmet obdavčitve najem kmetijskih
zemljišč in gozdov, če so vpisani v zemljiško knjigo. Zakon o davku na promet nepremičnin velja izključno za
odplačni promet nepremičnin, torej za prodajo, kakor tudi v primeru menjave. Davčna osnova pri prodaji je
prodajna vrednost, davčna stopnja je 2%.
32. KDO JE ZAVEZANEC ZA PLAČILO DDV?

Osebe, ki morajo plačati DDV so:
● davčni zavezanec, ki opravi promet blaga oziroma storitev, od katerega se obračunava in plačuje DDV;
● davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, poslovnih enot, stalnega
oziroma običajnega bivališča, če davčni zavezanec opravi promet blaga oziroma storitev v Sloveniji. Če
davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne imenuje davčnega zastopnika, plača DDV prejemnik blaga
oziroma storitev;
● vsaka oseba, ki na računu ali drugem dokumentu, ki služi kot račun, izkaže DDV, ki ga po tem zakonu ne
sme izkazati;
● pri uvozu: carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga.
Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno, samostojno opravlja dejavnost (dejavnost pomeni vsako
proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno s premogovniško, kmetijsko in poklicno
dejavnostjo, kot tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, ne glede na namen ali rezultat opravljanja
dejavnosti).
33. NAVEDITE IN NA KRATKO OPIŠITE OSNOVNE ZNAČILNOSTI DAVKA NA DOHODEK FIZIČNIH OSEB
(DOHODNINA)!
Značilnosti davka na dohodek fizičnih oseb so predvsem naslednje:
1. z vpeljavo raznih davčnih oprostitev in olajšav davek zavestno vpliva na materialni položaj davčnega
zavezanca in njegove družine ter ga lahko zato smatramo za pravičnega;
2. s pomočjo progresivnih davčnih stopenj se ta davek pojavlja v funkciji t.i. vgrajenega avtomatskega
stabilizatorja, torej se povdarijo učinki njegovega anticikličnega delovanja. Davčne stopnej dosegajo celo
preko 80% davčne obremenitve tako da je ta davek pomemben instrument intervencionizma in
usmerjanja v gospodarstvu;
3. davek na dohodek fizičnih odseb uvrščamo med davke, katerih izvajanje je zapleteno. Zapletenost se kaže
pri določanju mnogih elementov, ki so pomembni za obdavčitev.
Druge značilnosti:
● nanaša se na celotni dohodek davčnega zavezanca,
● je osebni davek,
● z dohodnino se obdavčuje celotni neto dohodek,
● je republiški davek – je vir za polnjenje proračunske blagajne,
● je tiste vrste davka, ki zagotavlja največjo stopnjo pravičnosti,
V teoriji je dohodnina ali davek na dohodek fizičnih oseb opredeljena kot osebni davek, pri katerem je načelo
enakosti davkov oz. njihovega sorazmerja z gospodarsko močjo davčnega zavezanca najbolj izrazito, saj že
načeloma, dodatno pa tudi prek posameznih oprostitev in olajšav upošteva socialne, gospodarske in druge
okoliščine, ki vplivajo na davčno sposobnost posameznega davčnega zavezanca. Hkrati pa je dohodnina ena
najpomembnejših davčnih oblik davčnih sistemov tržno razvitih držav, ki poleg prometnih davkov zagotavlja največ
sredstev, potrebnih za financiranje javne porabe.
34. KOGA LAHKO V SKLADU Z DOLOČBAMI ZAKONA O DOHODNINI IMENUJEMO KOT NEOMEJENEGA DAVČNEGA
ZAVEZANCA?
Neomejeno davčno zavezana je fizična oseba, ki ima na območju RS stalno prebivališče (zakon jo imenuje
rezident). Prav tako je kot neomejeno davčno zavezanega mogoče opredeliti tisto fizično osebo, ki ni rezident RS,
če ima na njenem območju začasno prebivališče in je na območju RS prebival nepretrgoma najmanj 6 mesecev. In
sicer so tako rezidenti kot nerezidenti davčni zavezanci za tiste dohodke, ki so jih pridobili na območju RS v
posameznem koledarskem letu.
35. KAJ POMENI NAČELO OBDAVČITVE SVETOVNEGA DOHODKA IN KATERO NAČELO JE GLEDE OBDAVČITVE
FIZIČNIH OSEB SPREJETO V ZAKONU O DOHODNINI?
Podlago načela svetovne obdavčitve predstavlja okoliščina formalne teritorialnosti – okoliščina, da je davčni
zavezanec rezident na določenem državnem območju, torej dejstvo, da ima na območju države svoje stalno ali
začasno prebivališče, poslovodstvo ali sedež (da posameznik zapade pod državno oblast). Na tej osnovi ima država
pooblastilo, da v primeru neomejene davčne zaveze obdavči celokupno posameznikovo gospodarsko zmožnost – v
takih primerih (ko je posameznik rezident določene države) ima država najboljši dostop do celote vseh razmerij
posameznega davčnega zavezanca. Načelo obdavčitve svetovnega dohodka velja za rezidente – neomejeno
davčnmo zavezane.
V Sloveniji je glede obsega obdavčitve z dohodnino, to je samo na dohodke, ki predstavlajjo osnovo za odmero
dohodnine sprejeto t.i. na čelo obdavčitve po viru oz. teritorialno načelo – predmet obdavčitve so le domači
(notranji) dohodki posameznega davčnega zavezanca in notranje premoženje.
36. KATERI DOHODKI TVORIJO SINTETIČNI DOHODEK POSAMEZNIKA V SKLADU Z DOLOČBAMI NAŠE
ZAKONODAJE?
Sintetični dohodek tvorijo vse vrste dohodkov fizičnih oseb. Z Zdoh je bila v RS uvedena t.i. sintetična obdavčitev –
to je obdavčitev vseh vrst dohodkov fizičnih oseb z eno vrsto davka – dohodnino.
V obdavčitev je zajet vsak dohodek fizične osebe, ki je v Zdoh opredeljen kot vir dohodnine. Viri dohodnine so:
● osebni prejemki;
● dohodki iz kmetijstva;
● dohodki iz dejavnosti;
● dohodki iz kapitala;
● dohodki iz premoženja;
● dohodki iz premoženjskih pravic.
Torej je dohodnina davek, ki se plačuje od enotne davčne osnove, v katero je vključen vsak dohodek, ki je
opredeljen kot vir dohodnine in ki ga pridobi posamezna fizična oseba – zavezanec za dohodnino.
37. KAKO SO OBDAVČENE OBRESTI V NAŠEM DAVČNEM SISTEMU?

Obresti v našem davčnem sistemu praviloma niso obdavčene, razen obresti od posojil danih fizičnim in pravnim
osebam. Osnova za davek od obresti na posojila je razlika med prejetimi obrestmi na posamezno posojilo in
revalorizacijskimi obrestmi, izračunanimi na podlagi rasti cen na drobno, v obdobju za katerega je bilo dano
posojilo. (66. člen ZDoh). Obračunane, vendar neizplačane obresti torej niso obdavčene z davkom od dohodkov iz
premoženja. Revalorizacijske obresti zagotavljajo le ohranitev realne vrednosti glavnice in zato niso obdavčene. Če
je razlika med navedenimi obrestmi negativna (če je višina revalorizacijskih obresti višja od višine obresti, ki so
dogovorjene v posamezni posojilni pogodbi) ni osnove za odmero davka od dohodkov iz premoženja. Če je
posojilodajalec prejel obresti in je dejansko tudi zaslužil (revalorizacijske so manjše od prejetih), mora plačati
davek.
Davčna osnova je torej znesek prejetih obresti za dano posojilo, zmanjšana za znesek obresti, izračunanih po
revalorizacijski stopnji. Obresti se računajo v tistem letu, ko so bile prejete, in ne v letu, na katero se nanaša
obračun obresti.
38. KATERI ZAKON UREJA OBDAVČITEV DEDIŠČIN IN DARIL TER OD ČESA JE ODVISNA VIŠINA DAVČNE
OBREMENITVE?
V naši zakonodaji je vprašanje obdavčitve dediščin in daril urejeno v posebnem zakonu – Zakonu o davkih občanov.
Višina davčne obremenitve je odvisna od treh dejavnikov:
● opredelitve davčne osnove,
● obsega in števila davčnih olajšav in oprostitev,
● davčne tarife.
Osnova za davek na dediščine in darila je prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ob
nastanku davčne obveznosti (ta nastane takrat, ko postane odločba o dedovanju pravnomočna oz. ko obdarjenec
sprejme darilo; pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju nastane davčna obveznost ob smrti preživljanca),
zmanjšana za dolgove, stroške in bremena, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek (pri tem so
izvzeti predmeti gospodinjstva). Kot osnova se torej upošteva neto vrednost premoženja, ki jo dobimo tako, da od
bruto vrednosti premoženja odštejemo dolgove in ostale stroške, ki bremenijo premoženje.
Davčne olajšave in oprostitve pri obdavčitvi dediščin in daril lahko razvrstimo v dve različni skupini in sicer na tiste,
ki se nanašajo na:
● davčnega zavezanca (subjektivne oprostitve)
● objekt obdavčitve (objektivne oprostitve – te so predvidene predvsem zato, da bi se zagotovilo
enostavno pobiranje in obračunavanje tega davka)
Za obdavčitev dediščin in daril uporabljamo progresivno tarifo. Stopnje davka na dediščine in darila so razdeljene v
tri tarife, od katerih se:
● prva uporablja za drugi dedni red (starši, bratje, sestre) in v kateri so predvidenene davčne stopnje od 5%
do 14%;
● druga se nanaša na tretji dedni red (dedi, babice) in predvideva davčne stopnje od 8% do 17%;
● tretja, ki se uporablja za vse druge in predvideva davčne stopnje od 11% do 30%.
39. KAJ SO REALNI IN KAJ NOMINALNI DAVKI NA PREMOŽENJE?

Glede na vir obdavčenja ločimo realne in nominalne davke na premoženje.
Realni (pravi) davek na premoženje imamo takrat, kadar sta davčni predmet in davčni vir premoženje
davkoplačevalca. Seže se po premoženju samem (po premoženjski glavnici)(premoženje moraš prodat, da lahko
plačaš davek). Takšen način obdavčenja se uporablja le v izrednih razmerah.
Nominalni (nepravi) davek na premoženje imamo pa takrat ko se premoženje upošteva kot davčni predmet (torej
ko se iz njegove višine sklepa o plačilni zmožnosti in dohodkih davčnega zavezanca). Ta davek se dejansko plača iz
naslova prihodkov, ki jih je posameznik pridobil na podlagi tega premoženja.
40. NAVEDITE NEKATERE SKUPNE ZNAČILNOSTI DAVKA NA DOBIČEK PRAVNIH OSEB IN DAVKA NA DOHODEK
FIZIČNIH OSEB!
Med davkom na dobiček pravnih oseb in davkom na dohodek fizičnih oseb obstajajo določene temeljne skupne
značilnosti:
● oba davka se obračunavata - plačujeta za dohodek, dosežen v določenem časovnem obdobju (dohodek,
dosežen v času obračunskega obdobja, ponavadi eno leto);
● pri obeh davčnih oblikah se med letom plačujejo akontacije davka, na začetku naslednjega leta je
potrebno oddati davčno napoved za dobiček oz. dohodek, pri določanju davčne obveznosti se vrne
morebitni znesek preveč plačanega davka oz. se mora negativna razlika doplačati.
O davku na dobiček pravnih oseb govorimo takrat, kadar je objekt obdavčitve rezultat gospodarske dejavnosti
posamezne gospodarske družbe. Kot osnovne značilnosti davka na dobiček pravnih oseb navedemo:
● davčni subjekti niso posamezniki.fizične osebe, temveč določene specifične organizacije (gospodarske
družbe);
● davčna obveznost se ugotavlja na podlagi poslovnega rezultata(objekt obdavčitve) v okviru opravljanja
gospodarske dejavnosti.
41. MED ZAVEZANCE ZA PLAČILO DAVKA NA DOBIČEK PRAVNIH OSEB SPADAJO TUDI INVESTICIJSKI SKLADI. V
KATEREM PRIMERU SO TAKI SKLADI OPROŠČENI PLAČILA TEGA DAVKA?
Investicijski skladi po Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje so oproščeni plačila davka na dobiček
pravnih oseb, če do 30. novembra tekočega leta razdelijo najmanj 90% dobička preteklega leta – ratio legis
(pomen, smoter zakona) je v tem, da bi lahko bili investitorji, ki investirajo preko investicijskih skladov, davčno
izenačeni z investitorji, ki investirajo neposredno.
42. KAKO DELIMO CARINE GLEDE NA SMER GIBANJA CARINSKEGA BLAGA?

Po gibanju zunanje trgovine razlikujemo uvozne, izvozne in transportne carine.
UVOZNE CARINE se plačujejo za uvoženo blago.Te carine imajo lahko trojni namen in to kot delotvorno sredstvo
kvantitativnega in selektivnega usmerjanja uvoza in kot fiskalni instrument, s katerim se poberejo precejšnji
prihodki državnega proračuna.Mednarodne institucije, kot npr.WTO, si prizadevajo za zmanjšanje uvoznih carin.
IZVOZNE CARINE pobirajo države pri izvozu tistega blaga, ki ima na mednarodnem trgu monopolni položaj.Razlog
uvedbe izvoznih carin je lahko v deželah v razvoju, da se prepreči izvoz surovin in kmetijskih proizvodov ter na ta
način spodbudi domačo predelovalno industrijo.Z izvoznimi carinami lahko država tudi prepreči izvoz določenega
blaga iz določenih razlogov.Brez dvoma te carine niso spodbudne zaradi njihove prevalitve na domači trg, ker
dvigujejo cene proizvodov.
TRANZITNE CARINE so carine za transport blaga prek neke države, namenjeno pa je tretji državi.Te carine so imele
vse do začetka 19.stoletja primarno-fiskalni cilj.Ta cilj v tem stoletju ni več relavanten, ker so tranzitne carine
ovirale mednarodno menjavo.Zato so bile že na barcelonski konvenciji GATT-a 1921 leta odpravljene.Namesto
tranzitnih carin so se vpeljale druge dajatve, ki jih pobirajo države za tranzitno blago npr. prevozni stroški,
manipulativne storitve, zavarovanje, cestnine, dovolilnice za tranzit blaga ipd.
43. NAČELO LIKVIDNOSTI IN POSLOVANJE BANK?
Banke so pri nas pri svojem poslovanju vezane na veliko strožja načela, kot veljajo sicer za gospodarske družbe.
Takšna ureditev je nujna zaradi same narave bank in njihove funkcije v finančno in socialno-ekonomski sferi države
ter še posebej zaradi zavarovanja vlagateljev oz. komitentov bank.
Osnovna načela poslovanja bank so:
● načelo likvidnosti
● načelo varnosti
● načelo rentabilnosti
NAČELO LIKVIDNOSTI
Njegovo nespoštovanje privede do negativnih posledic ne samo za banko, pač pa tudi za njene komitente. Pod
likvidnostjo razumemo stanje banke, da je vselej sposobna izplnjevati svoje obveznosti.
Do nelikvidnosti banke pride največkrat, ko kreditojemalci ne izpolnjujejo pravočasno svojih obveznosti. Likvidnost
banke je tako precej odvisna od kvalitete sredstev, s katerimi razpolaga, pa tudi od strukture naložb oz. strukture
njenih kreditojemalcev ter od razmerja med njeno pasivo in aktivo. Banka mora zato strogo spremljati svojo
likvidnost in selektivno obravnavati svoje potencialne kreditojemalce ter zavračati odobravanje kreditov nad mejo
svojega kreditnega potenciala.
Nelikvidnost banke je lahko posledica:
● kreditno-monetarne politike centralne banke,
● odobravanje kreditov nad kreditnim potencialom banke ali nezadostnega reagiranja ob neplačevanju
obveznosti kreditojemalcev,
● odliva depozitov v druge banke ali v centralne depozite.
44. INFLACIJA?
Starejša teorija pojmuje inflacijo kot povečanje, porast denarnega obtoka in če temu porastu ne sledi tudi porast
proizvodnje, to privede do dviga cen. Inflacijski pritisk pa lahko nastane tudi brez takojšnjega dviga cen na podlagi
monopola, državnih intervencij ali preko stopnje zaposlenosti itd. Tako pojmujejo sodobni teoretiki pojem inflacije
kot odnos med agregatno ponudbo in povpraševanjem na trgu, pri čemer se inflacija razume kot vsako stanje, v
katerem potreba po denarju prevladuje nad ponudbo blaga in storitev, ne glede na to, ali se tako stanje odraža na
cenah ali ne.
Glede na hitrost rasti cen, ki v praksi vsekakor ostaja glavni pokazatelj inflacije, ločimo več vrst inflacije:
● latentna ali potencialna inflacija; nizka rast cen
● srednja inflacija
● galopirajoča,katastrofalna ali hiperinflacija; zelo hitra rast cen, konča se s popolnim polomom denarnega
sistema.
Inflacija pomembno vpliva na proizvodnjo, promet in potrošnjo blaga in storitev.Škodo zaradi inflacije imajo
vlagatelji kapitala, uslužbenci; korist pa imajo dolžniki, ki plačujejo dolgove nezavarovane proti inflaciji, ter kmetje
zaradi skoka cen svojih proizvodov.
45. RAZLIKA MED OMEJENO IN NEOMEJENO DAVČNO OBVEZO PO ZAKONU O DAVKU NA DOBIČEK PRAVNIH
OSEB?
ZDDPO je za razliko od ZDoh glede obdavčitve rezidentov vpeljal načelo obdavčitve svetovnega dohodka.V skladu s
tem načelom so davčni zavezanci zavezani za plačilo davka na dobiček ne glede na to, kje je bil dobiček ustvarjen-
ali doma ali v tujini. Takšne davčne zavezance poimenujemo tudi NEOMEJENE DAVČNE ZAVEZANCE. Davčni
zavezanci so tako vse pravne osebe, ki imajo sedež na območju RS, svojo dejavnost pa opravljajo:
● na območju RS
● na območju RS in zunaj njenega območja (v tujini)
Davčni zavezanec je tudi pravna oseba, ki nima sedeža na območju RS (oseba, ki ni rezident RS), za dobiček, ki ga
doseže s trajnim opravljanjem dejavnosti na območju RS.
V tem primeru imamo opravka s t.i. tujo družbo-družbo, ki na območju RS nima registriranega sedeža. Tuje pravne
osebe so davčne zavezanke na območju naše države le, če na tem območju opravljajo pridobitno dejavnost, ki je
trajnejše narave in na podlagi te dejavnosti pridobivajo dobiček. Zakon za te davčne zavezance uporablja termin
nerezidenti. Če smo rekli, da je rezidentom naložena davčna obveznost tako za dobiček, ki so ga dosegli doma kot
tudi za dobiček, ki so ga dosegli v tujini, so nerezidenti obdavčeni le za tisti dobiček, ki so ga dosegli s svojo
dejavnostjo na območju RS. Tako vidimo, da je glede obdavčitve nerezidentov, ki jih lahko poimenujemo tudi kot
OMEJENE DAVČNE ZAVEZANCE, vpeljano v ZDDPO načelo obdavčitve po viru-teritorialno načelo.
46. KAJ SE NE ŠTEJE ZA STALNO POSLOVNO ENOTO NEREZIDENTA PO ZAKONU O DAVKU NA DOBIČEK PRAVNIH
OSEB?
Tuja pravna oseba, ki v RS ne posluje preko stalne poslovne enote postane davčna zavezanka v RS, če posluje preko
posrednika, ki ima za to izkazano pooblastilo (posrednik je lahko pravna ali fizična oseba). Ne zapadejo pa pod to
zakonsko določilo t.i.samostojni posredniki. Gre za pooblastilo tuje družbe posredniku, da zanjo opravi določen
posel, vendar pa opravljanje teh poslov spada v okvir posrednikovih običajnih dejavnosti (npr. borzna hiša da
pooblastilo borznemu posredniku). Tuja pravna oseba pa se ne šteje za davčnega zavezanca v primeru, ko
pooblasti nesamostojnega posrednika, da v njenem imenu sklepa pogodbe, ki se nanašajo le na nakup proizvodov
in storitev, ki jih tuja pravna oseba potrebuje za opravljanje dejavnosti zunaj ozemlja Republike Slovenije.
47. KATERI POGOJI MORAJO BITI KUMULATIVNO IZPOLNJENI ZA OBSTOJ STALNE POSLOVNE ENOTE
NEREZIDENTA?
Za stalno poslovno enoto se v skladu z ZDDPO šteje stalno poslovno mesto, v katerem ali preko katerega
nerezident RS v celoti ali delno posluje. Navedena opredelitev temelji na naslednjih pogojih, ki morajo biti
kumulativno izpolnjeni, da lahko ugotovimo, da nerezident RS trajno opravlja dejavnost na območju RS:
● obstoj poslovnega mesta (katerokoli opredmeteno osnovno sredstvo-zemljišče, zgradba, stojnica na
tržnici- z davčnega vidika ni nujno, da je lastnik, oz.zadostuje že, da mu je na razpolago neko opredmeteno
osnovno sredstvo dano na razpolago (stojnica na tržnici);
● stalnost poslovnega mesta –za poslovno mesto je značilna določena trajnost poslovanja- ne zadostuje le
opravljanje poslov, ki so časovno omejeni;
● v stalnem poslovnem mestu oz. preko stalnega poslovnega mesta nerezident RS v celoti ali delno posluje –
zadostuje že, da v stalnem poslovnem mestu ali preko njega pogosto sklepa pravne posle ali opravlja
storitve, ki mu omogoča razširitev poslovanja, ki ga sicer opravlja v tujini.
Za stalno poslovno enoto se v skladu z ZDDPO štejejo zlasti:

1. sedež uprave,
2. podružnica,
3. poslovalnica,
4. tovarna,
5. rudnik, kamnolom, ali drug kraj, kjer se izkoriščajo naravna bogastva,
6. gradbišče ali kraj, kjer se opravljajo gradbena ali montažna dela, ki trajajo dlje kot 12 mesecev.
48. OSEBNE OPROSTITVE PO ZDDPO? (KDO NE PLAČUJE DAVKA?)

1. Banka Slovenije - centralna banka RS, ustanovljena s posebnim zakonom, ki je v svojem delu samostojna
in odgovarja neposredno Državnemu zboru. Za njene obveznosti jamči RS. Po drugi strani pa je njen
dobiček v celoti vir proračuna RS;
2. javna podjetja in javni gospodarski zavodi, ki so v lasti RS oz. občin – ves dobiček teh zavodov je vir
proračuna. V kolikor pa je tak zavod le v delni lasti RS oz. občin, je oproščen plačila davka na dobiček
samo do sorazmernega dela dobička, ki pripada proračunu RS oz. občine;
3. invalidska podjetja – to je tisto podjetje, ki preko celega leta zaposluje vsaj 40% invalidov ter za to dobi
soglasje Vlade Republike Slovenije;
4. investicijski skladi po Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, če do 30. novembra
tekočega leta razdelijo najmanj 90% dobička preteklega leta – ratio legis (pomen, smoter zakona) je v
tem, da bi lahko bili investitorji, ki investirajo preko investicijskih skladov, davčno izenačeni z investitorji,
ki investirajo neposredno.
5. javni zavodi ter društva, verske skupnosti, javni in zasebni skladi ter druge organizacije in zavodi,
ustanovljeni za ekološke, humanitarne, dobrodelne ali druge nepridobitne namene, razen za pridobitno
dejavnost – ti so oproščeni plačila tega davka le v primeru, ko se ukvarjajo izključno z nepridobitno
dejavnostjo (dejavnost, katere cilj ni pridobivanje dobička). Če pa opravljajo tudi pridobitno dejavnost,
pa bodo za ta del plačale davek od dobička pravnih oseb.
Večina naštetih oseb je oproščena plačila davka v celoti, nekatere med njimi pa so oproščene plačila davka le od
pretežnega dela dejavnosti, in sicer od nepridobitne dejavnosti.
Posebne davčne oprostitve imajo davčni zavezanci, ki imajo prihodke iz
● davkov in prispevkov in drugih dajatev po predpisih, ali ki
● prejemajo dotacije in subvencije iz proračunov ter
● donacije
Ti so oproščeni plačila davka od dobička, ki ga ugotovijo kot razliko med naštetimi prihodki in dejanskimi prihodki
oziroma sorazmernimi stroški, ki se na te prihodke nanašajo.
Ti primeri predstavljajo SUBJEKTIVNE OPROSTITVE PLAČILA DAVKA NA DOBIČEK, poleg teh pa zakon priznava tudi
številne davčne olajšave, ki se priznavajo predvsem za investicije v opredmetena osnovna sredstva in
neoprednetena dolgoročna sredstva.
49. RAZLIKA MED POSLOVNIMI IN DAVČNIMI BILANCAMI?

Dobiček izkazan v poslovnih bilancah, temelji le na računovodskih predpisih. Za ugotavljanje dobička se priznavajo
prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha, na podlagi predpisov in računovodskih standardov.
Dobiček ugotovljen v davčnih bilancah pa temelji na določilih ZDoh, na predpisih o obdavčitvi pravnih oseb ter s
tem posredno na računovodskih predpisih.
Davčna osnova je hkrati tudi dobiček, ki se ugotovi v napovedi davčnega obračuna in se praviloma razlikuje od
dobička, ki ga zavezanec izkaže v izkazu uspeha.
Dobiček ugotovljen v davčni bilanci praviloma nikoli ni enak dobičku ugotovljenemu v bilanci uspeha. Mogoče je,
da davčni zavezanec v izkazu uspeha ugotovi izgubo, v davčni bilanci pa pozitivno davčno osnovo oz. dobiček ali pa
obratno.
Ni neposredne povezave med dobičkom ugotovljenim na podlagi davčne bilance in dobičkom ugotovljenim v
izkazu uspeha. To pa ne pomeni, da podlage na kateri temelji dobiček iz poslovne bilance, niso podlage za dobiček
ugotovljen v davčnih bilancah.
50. KAKŠNE OLAJŠAVE PREDVIDEVA ZDDPO?

Davčne olajšave se priznajo davčnemu zavezancu za:
● investicije v osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva, razen za osebna motorna vozila, in
sicer znaša višina olajšave 20% vloženih sredstev;
● oblikovanje investicijskih rezerv za vlaganje v opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena
dolgoročna sredstva ter dolgoročne naložbe. Višina olajšave znaša 10%;
● olajšava se prizna tudi za zaposlovanje, in sicer za najmanj 2 leti zaposlil pripravnike oz. delavce, ki prvič
sklepajo delavno razmerje in delavce, ki so bili pred sklenitvijo delovnega razmerja najmanj 6 mesecev
prijavljeni pri službi za zaposlovanje. Ta olajšava znaša 30% izplačanih plač za največ prvih 12 mesecev
zaposlitve.
51. KAKO JE OBDAVČENA DIVIDENDA DOMAČE IN KAKO TUJE FIZIČNE OSEBE?

V skladu z ZDDPO mora davčni zavezanec - izplačevalec dividende, ob izplačilu obračunati in plačati tudi posebno
akontacijo dohodnine, glede na višino izplačane dividende in sicer v višini 25%. Davčni zavezanec mora o tem
fizični osebi izdati tudi potrdilo o plačilu akontacije. Fizična oseba tako prejme le 75% dividende. Ta posebna
akontacija je tudi prejemnikova akontacija dohodnine.V svoji napovedi za odmero dohodnine mora prejemnik
(fizična oseba) vključiti bruto znesek dividende ter hkrati tudi znesek že plačane akontacije. V skladu z 65. a členom
ZDoh je namreč osnova za davek od dohodkov, doseženih z udeležbo v dobičku, vsak posamezen prejemek,
povečan za že plačano akontacijo po ZDDPO ter znižan za 40% (normirani stroški). V tem primeru so dividende
obdavčene pri izplačevalcu z davkom od dobička, preostanek že obdavčenega dobička pa se nato pri prejemniku
(fizični osebi) obdavči še enkrat (posebna akontacija predstavlja plačilo dohodnine za fizično osebo – prejemnika).
40% znižanje tega dohodka, ki ga omogoča ZDoh pa pomeni omilitev dvojne obdavčitve (ekonomskega dvojnega
obdavčevanja). Tako dejansko to pomeni, da fizična oseba ne bo plačala bistveno več dohodnine, kot je bila
odmerjena posebna akontacija, oz. lahko pričakuje celo povračilo dohodnine. Posebna akontacija se namreč
odmerja od 100% dividende, po ZDoh pa predstavlja obdavčljivo osnovo le 60% dividende, od katere se nato
odmeri dohodnina glede na davčni razred davčnega zavezanca.
Če davčni zavezanec izplačuje dividende tujim fizičnim osebam, mora ob izplačilu obračunati in plačati posebno
akontacijo dohodnine po 15% stopnji od vrednosti izplačanih dividende. Po ZDoh so tudi tujci zavezanci za davek
od dohodkov, doseženih z udeležbo na dobičku, če na ozemlju RS dosegajo dohodke iz tega naslova.V tem primeru
gre za dokončno obdavčitev po slovenskem pravu. Nerezidentu ne bo potrebno vlagati napovedi za odmero
dohodnine, zanj se tudi ne bo uporabljal ZDoh v delu, ko se uporablja dohodninska lestvica .
Torej nerezident, ki prejme v SLO dividendo, je obdavčen s 15% in torej prejme 85% dividende. Kako pa bo s svojo
matično državo urejal to izplačilo, pa je odvisno od njene zakonodaje in od morebitne pogodbe o izogibanju
dvojnemu obdavčevanju, sklenjene med RS in njegovo matično državo.
52. KATERI PREDPISI UREJAJO DAVČNI POSTOPEK V RS? (PRAVNA NARAVA DAVČNEGA POSTOPKA?)
Davčni postopek je kot del upravnega postopka urejen v več predpisih, med katerimi glavno vlogo zavzemata
Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Zakon o davčnem postopku (ZDavP). ZUP in ZDavP sta med seboj v
razmerju specialnosti oz. subsidiarnosti. Nekatera upravna področja so tako specifična, da za njihovo obravnavanje
in optimalno rešitev ni mogoče postopati po ZUP-u, če želimo v tem postopku zagotoviti optimalne možnosti za
uveljavljanje pravic, pravnih koristi in obveznosti strank ali zato, da se lahko upoštevajo vse posebnosti in
značilnosti določenega upravnega področja .
Tako ZDavP uporabljajo davčni organ, kadar v davčnih in drugih stvareh odloča o prisilnih dajatvah, ter carinski
organ v davčnih stvareh in tudi javni zavod RTV Slovenije v stvareh obračunavanja in plačevanja prispevka za
programe. ZUP pa se uporablja za vsa vprašanja , ki niso urejena v ZdavP.
ZUP je subsidiaren zakon v razmerju do ZDavP in ZDavP je specialen zakon glede na ZUP.
53. ALI JE V DAVČNEM POSTOPKU ZAGOTOVLJENA PRAVICA DO DOSTOJANSTVA?

Naša ustava je na tem področju bližje Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki zagotavlja zaščito dostojanstva v
kazenskih in civilnih postopkih. Z dobesedno razlago te konvencije in 21. člena naše ustave pri nas nimamo
zagotovljenega varstva dostojanstva v davčnem postopku (razen seveda pri tehničnem spoštovanju eksistenčnega
minimuma, ki pa je postavljen nekoliko prenizko). To pomeni, da je postopek pred Davčno upravo RS, kakor tudi
pred pristojnim sodiščem, kar se tiče spoštovanja človekovega dostojanstva izven dometa Evropske konvencije o
človekovih pravicah in 21. člena Ustave RS in, da bi bilo potrebno na tem področju nujno sprejeti korekcijo
ustavnega sistema. Zagotavljanje dostojanstva v davčnem postopku ne pomeni omejevanja državne suverenosti
na tem področju, ampak dvig kakovosti, širine človečnosti in kulture obnašanja v davčno-pravnem postopku. Zato
bi bilo nujno, da se zagotavljanje dostojanstva razširi na vsa pravna področja, ki so bila izpuščena iz ustavnega
normiranja.
Novi ZDavP uveljavlja pravico do dostojanstva le v enem primeru in sicer v 41. členu, kjer določa, da je potrebno v
primeru prisilne izterjave upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in poskrbeti, da je izterjava zanj čim manj
neugodna.
54. NAŠTEJTE VSAJ DVA INSTITUTA, KI STA V ZAKONU O DAVČNEM POSTOPKU UREJENA DRUGAČE KOT V
ZAKONU O UPRAVNEM POSTOPKU?
IZREK ODLOČBE
Po ZDavP izrek odločbe o odmeri davka vsebuje davčno osnovo, stopnjo davka, in znesek odmerjenega davka ter
rok plačila. Po ZUP-u pa izrek vsebuje odločitev organa o predmetu postopka in o vseh zahtevkih stranke.Gre torej
za posebno ureditev izreka odločbe, vsa ostala določila ZUP-a o obliki in sestavnih delih odločbe se uporabljajo tudi
za odločbo, izdano v davčnem postopku .
STROŠKI POSTOPKA
Stroški postopka, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, ki je
začel postopek. Če se je začel postopek po uradni dolžnosti gredo stroški v breme organa, ki je postopek začel, po
ZUP-u pa stroške krije tista stranka za katero se je postopek neugodno končal.
55. RAZLIKA MED NEVLOŽENO IN NEPRAVOČASNO NAPOVEDJO ZA ODMERO DOHODNINE?

Zavezanci morajo vsakoletno napoved za odmero dohodnine vložiti do 31. marca za preteklo leto, javen poziv pa
objavi davčni organ do 15. januarja.
Razlikovanje med nepravočasno in nevloženo napovedjo je pomembno zaradi kazni, ki sta v obeh primerih različni.
Za nepravočasno vloženo napoved se šteje napoved, ki je bila vložena do 31. maja - predpisana kazen je 50.000 sit.
Za nevloženo pa šteje napoved, ki je bila vložena po 31. maju, ali pa sploh ni bila vložena - predpisana kazen je
100.000 sit, s katero se kaznuje posameznik, oz. od 400.000 do 600.000 sit s katero se kaznuje podjetnik
posameznik .
Zavezanci, ki zapustijo RS pred rokom za vložitev napovedi, jo morajo vložiti najpozneje 30 dni pred nameravanim
odhodom.
56. RAZLIKA MED NIČELNO STOPNJO IN OPROSTITVAMI PO ZAKONU O DDV?
OPROSTITEV pomeni, da davčnemu zavezancu ni treba plačati DDV-ja v fazi, ki ga zadeva oprostitev. Pri tem pa
tudi nima pravice odbiti davka, ki ga je plačal ob nakupu inputa.To pomeni, da se plačilo davka prenese iz ene faze
prometa v naslednjo fazo. Vse, česar zavezanec ni plačal v prejšnji fazi mora plačati v naslednji. Davčni zavezanec,
ki je zapadel v fazo oprostitve plačila davka, deluje izven sistema DDV in ima položaj končnega potrošnika. Oseba,
ki deluje v fazi oprostitve, ne vodi posebnega računovodstva za DDV, mora pa zato plačati DDV v vseh predhodnih
fazah prometa.
Oprostitve DDV so predvidene za aktivnosti v javnem interesu, ki ne povzročajo izogibanje plačila davka ali davčne
utaje.
NIČELNA STOPNJA
V povsem drugačnem finančnem položaju so davčni zavezanci, kjer je blago obdavčeno z ničelno stopnjo (0%).
Prodajalec takšnega blaga ne plača DDV-ja, ima pa pravico odbiti preddavek, torej davek, ki ga je plačal za input. Za
razliko od oprostitve davčni zavezanec izpolni davčno prijavo. Pri presoji učinkov v obdavčitvi porabe je treba
vedeti, da posamezna oprostitev, ki zveni za davčnega zavezanca prijetno, še ne pomeni olajšave v celoti, saj to kar
davčni zavezanec pridobi z oprostitvijo, že v naslednji obdavčeni fazi izgubi, saj ima zaradi manjšega davka ob
nabavi tudi manjše povračilo preddavka, oz. ga sploh nima.
57. RAZLIKA MED RAČUNOM V SISTEMU DDV, KI GA DAVČNI ZAVEZANEC IZDA DRUGEMU DAVČNEMU
ZAVEZANCU IN RAČUNOM, KI GA IZDA DAVČNEMU NEZAVEZANCU?
Davčni zavezanec mora za vsak promet blaga oz. storitev izdati račun ali drug dokument, ki služi kot račun ter
obdržati kopijo računa.
Račun je vsak dokument, ki ga izda davčni zavezanec ali druga oseba po njegovem nalogu, na katerem je zaračunan
promet blaga oz. storitev.
Račun izdan davčnim zavezancem, mora vsebovati naslednje podatke:
1. kraj in datum izdaje ter zaporedno št.,
2. firmo oz. ime in sedež oz. stalno prebivališče ter davčno št. izdajatelja računa,
3. firmo oz. ime in sedež oz. stalno prebivališče ter davčno št . prejemnika računa,
4. datum odpošiljanja blaga oz. opravljanja storitev,
5. podatke o vrsti in količini prodanega blaga oz. opravljenih storitvah,
6. cena blaga brez DDV, vrednost blaga oz. storitve brez DDV, stopnjo oz. stopnji DDV ter znesek DDV po
različnih stopnjah,
7. vrednost z vključenim DDV.
Davčni zavezanec, ki posluje v sistemu DDV in opravi promet, ki zapade pod oprostitev, na računu navede, da
davek na dodano vrednost ni bil obračunan.
Na računu, ki se izda vsem ostalim subjektom, ki niso davčni zavezanci ni treba navesti:
● firme oz. imena in sedeža oz. stalnega prebivališča ter davčne št. prejemnika blaga oz. storitve,
● datuma odpošiljanja blaga oz. opravljanja storitve, ker je tako iz kraja in datuma izdaje ter zaporedne št.
vidno kdaj je bila storitev opravljena.
58. NAŠTEJTE OPROSTITVE PO ZDDV?

Oprostitve v javnem interesu:
1. javne poštne storitve, ki jih opravlja Pošta Slovenije;
2. zdravstvene storitve in oskrba, vključno z oskrbo s človeškimi organi, krvjo in materinim mlekom, ki se
opravljajo v skladu z zakonom, ki ureja področje zdravstvene dejavnosti;
3. socialno varstvene storitve in promet blaga, neposredno povezan s socialno varstvenimi storitvami;
4. storitve predšolske vzgoje, izobraževanje in usposabljanje otrok, mladine in odraslih, vključno s prometom
blaga in storitvami, neposredno povezanimi s temi dejavnostmi;
5. storitve povezane s športom in športno vzgojo, ki jih neprofitne organizacije nudijo posameznikom;
6. oskrba z osebjem, ki ga zagotavljajo verske skupnosti in filozofska združenja za opravljanje humanitarne
dejavnosti;
7. verske storitve in promet blaga, neposredno povezanega z verskimi storitvami, ki ga opravljajo verske
skupnosti za zadovoljevanje potreb vernikov;
8. promet storitev in blaga, neposredno povezanega s temi storitvami, ki ga opravljajo politične, sindikalne,
človekoljubne, dobrodelne, invalidske in podobne organizacije in ustanove svojim članom kot povračilo za
članarino ter v skladu s predpisi, ki urejajo področje teh organizacij in v skladu s pravili teh organizacij, če
ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
9. kulturne storitve, vključno z vstopnicami za kulturne predstave in mesečnimi naročninami za radijski in
televizijski program nacionalne televizije;
10. nekatere druge storitve.
Razen tega je predvidena še druga skupina oprostitev in sicer :

● zavarovalniške in pozavarovalniške storitve,
● promet nepremičnim, ki pa ne zadeva prenosa lastninske pravice oz. pravice razpolaganja na
novozgrajenih objektih,
● dajanje v najem stanovanjskih objektov za obdobje daljše od 60 dni,
● primarne finančne storitve kot so odobravanje in upravljanje kreditov, garancij, depozitov, hranilnih
vlog, nakazila in podobno,
● igre na srečo.
59. OBJEKTIVNE OPROSTITVE PRI DAVKU NA PREMOŽENJE?

1. plovni objekti pod 8 m dolžine;
2. plovni objekti, ki služijo opravljanju dejavnosti;
3. kmetijska gospodarska poslopja;
4. poslovni prostori, ki jih lastnik oz. uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti;
5. stanovanjske stavbe zavezancev davka iz kmetijstva;
6. stavbe, ki so razglašene za kulturni ali zgodovinski spomenik;
7. stavbe, ki se iz objektivnih razlogov ne morejo uporabljati;
8. stanovanjske hiše in stanovanja pod 160m2 (olajšava v obliki znižanja davčne osnove za znesek, ki ustreza
vrednosti 160m2), pod pogojem, da je lastnik, njegovi ožji družinski člani ali uživalec prebival v teh
prostorih.
60. KROG OSEB 1. DEDNEGA REDA PRI DAVKU NA DEDIŠČINE IN DARILA?

V 1. dedni red spadajo zakonec, otroci, zet, snaha, pastorek, izven zakonski partner.
61. SUBJEKTIVNE OPROSTITVE PRI DAVKU NA DEDIŠČINE IN DARILA?

1. dedič ali obdarjenec 1. dednega reda – zakonec, otroci, zet, snaha, pastorek, izven zakonski partner;
2. dedič katerega koli drugega dednega reda, ki podeduje stanovanje, če:
● nima drugega stanovanja in
● je ob smrti zapustnika živel z njim v skupnem gospodinjstvu;
3. dedič ali obdarjenec za podedovana ali podarjeno kmetijsko zemljišče, če ima status kmeta;
4. prevzemnik kmečkega gospodarstva, pod pogojem, da:
● kmetije ne proda v roku 5 let,
● v roku 5 let ne neha ukvarjati s kmetovanjem,
● obdeluje zemljišča v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih;
5. dedič ali obdarjenec, če podedovano ali podarjeno premoženje brez povračila odstopi državi, občini ali v
humanitarne namene (organizacijam) – še 6 mesecev po prejemu.
62. OBDAVČITEV POGODBE O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU?

Kot zavezanec za davek na dediščine in darila je v zakonu opredeljena tudi fizična oseba, ki prejme premoženje na
podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju je pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal
drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da enemu zapušča vse svoje premoženje
ali del premoženja kot dediščino.
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je potrebno opozoriti na to, da ne gre za dedno pogodbo, temveč za
odplačno pogodbo preživljancem in preživljalcem o odplačni odtujitvi vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljalcu
ob sklenitvi pogodbe ali določenega dela teh stvari, katerih izročitev je odložena do njegove smrti.
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju nastane davčna obveznost ob smrti preživljalca - do takrat je bila tudi
odložena izročitev stvari, ki so predmet pogodbe.
63. DAVČNI ZAVEZANCI ZA DAVEK OD PREMOŽENJA?
Po Zakonu o davkih občanov plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki imajo v posesti stavbe, dele stavb,
stanovanja in garaže, prostore za počitek in rekreacijo, kakor tudi plovne objekte dolžine najmanj 8m. Polega
lastnikov so zavezanci za plačilo tega davka tudi uživalci tega premoženja. Davek morajo zavezanci plačati ne glede
na to, ali omenjena sredstva uporabljajo ali ne oz. ga dajejo v najem, razen za plovne objekte, kjer se v primeru
uporabe plovila za opravljanje dejavnosti ne plača davek po tem zakonu.
Davek se plačuje ne glede ne to ali lastnik oz. uživalec uporablja premoženje sam ali ga deje v najem.
64. DAVČNA OSNOVA PRI DAVKU NA DEDIŠČINE IN DARILA?

Davčna osnova je vrednost dejanske (objektivne) obogatitve davčnega zavezanca.
Osnova za ugotovitev vrednosti je prometna vrednost premoženja v trenutku pravnomočnosti sklepa o dedovanju
oz. v trenutku sprejema darila.
Od vrednosti dediščine ali darila se odštejejo:
● dolgovi zapustnika (tudi neplačani davki);
● obveznosti in obremenitve, ki izvirajo iz oporočnega razpolaganja zapustnika (volila,nujni deleži,…);
● pogrebni stroški;
● prehodni stroški, ki jih je dedič imel za časa življenja zapustnika (vrednost vzdrževanja pri pogodbi o
dosmrtnem preživljanju).

Davčno Zapiski

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Davčno Zapiski

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

[Ime podjetja]

2. Cedularni način obdavčitve pri dohodnini?

3. Viri financiranja občin?

– davka na vodna plovila;

– davka na promet nepremičnin;

– davka na dediščine in darila;

– davka na dobitke od klasičnih iger na srečo in

drugega davka, če je tako določeno z

4. Kako evropska direktiva o DDV vpliva na naš DDV (nekaj takega)?

6. Kako se v davčnem pravu odraža ustavno načelo pravne države

7. Kako razumete vladne težnje za povišanje dohodnine v kontekstu obdavčitve najbogatejših?

8. Katere davke, poleg dohodnine, plačujejo fizične osebe

9. OPTIMALEN DAVČNI SISTEM: pravičen, učinkovit, nevtralen, fleksibilen, konsistenten, transparenten,

DAVEK NA DODANO VREDNOST - DDV

Primer: NAČELO NETO-VSEFAZNE OBDAVČITVE

P1 proda blago podjetniku P2 za……………………1.000 EUR

plačilno breme: 200 EUR 1.200 EUR

P2 proda blago podjetniku P3 za……………………1.500 EUR

P3 proda blago potrošniku za……………………3.000 EUR

plačilna bremena SKUPAJ: P1 = 200 EUR

6 IDENTIFIKACIJA ZA DDV V SLOVENIJI

1.2 Načelo obdavčitve svetovnega dohodka in načelo obdavčitve po viru

1.3 Sintetična obdavčitev dohodka davčnega zavezanca

2 SPLOŠNO O OBDAVČITVI FIZIČNIH OSEB PO ZDoh-2

Zavezanec in zavezanka za dohodnino (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) je fizična oseba.

1. ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji;

3. bi postal rezident samo zaradi zaposlitve:

4. je fizična oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

b) ni bila rezident v kateremkoli času petih let pred prihodom v Slovenijo,

c) ni lastnik nepremičnine v Sloveniji, in

5. je fizična oseba, ki biva v Sloveniji izključno zaradi študija ali zdravljenja.

Posamezniki, ki ne izpolnjujejo katerega izmed zakonsko določenih pogojev iz 6. člena Zdoh-2 so

2.3 Obseg obdavčitve

načelo obdavčitve po viru

načelo obdavčitve svetovnega dohodka

2.4 Predmet obdavčitve in davčne oprostitve

(9) Dohodek, prejet v naravi, se poveča s koeficientom davčnega odtegljaja, če:

2.4.1 Predmet obdavčitve po ZDoh-2

Dohodki po tem zakonu so:

3. dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti,

4. dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice,

(kaj se ne šteje za dohodke po tem zakonu)

4. dobitki od iger na srečo po zakonu, ki ureja igre na srečo;

2.4.2 Davčne oprostitve

Dohodnine se ne plača od:

Dohodnine se ne plača od:

3. invalidnine, invalidskega dodatka in dodatka za posebno invalidnost po zakonu o vojnih invalidih in

5. veteranskega dodatka po zakonu o vojnih veteranih.

(dohodki iz naslova starševskega varstva in zavarovanja za primer brezposelnosti)

Dohodnine se ne plača od:

3. denarnih pomoči za brezposelnost, ki se izplačujejo iz proračuna v skladu z zakonom, ki ureja zavarovanje za

(dohodki iz naslova obveznega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja)

Dohodnine se ne plača od:

2. invalidnine, invalidskega dodatka in dodatka za posebno invalidnost po zakonu o pokojninskem in

3. varstvenega dodatka k pokojnini po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju;

4. dodatka za pomoč in postrežbo po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

(dohodki, povezani z zagotavljanjem varnosti, zaščite in reševanja)

Dohodnine se ne plača od:

6. dohodkov, prejetih na podlagi pogodbe o prostovoljnem služenju vojaškega roka;

(dohodki v zvezi z izobraževanjem)

Dohodnine se ne plača od:

3. prejemkov v obliki regresiranja oziroma subvencioniranja študentske prehrane, mesečnih vozovnic za

(dohodki, povezani s kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo)