Gospodarsko Juhart

2011/2012
GOSPODARSKO POGODBENO PRAVO

skripta (2011/2012) – Miha Štravs
Miha Štravs
Prof. dr. Miha Juhart
2011/2012
GOSPODARSKO POGODBENO PRAVO skripta (2011/2012) – Miha Štravs
Uvod
Gospodarsko pravo v najširšem pomenu: vsa pravila javnega in zasebnega prava, ki veljajo za
gospodarske osebe in njihove posle.
Razmerje med javnim in zasebnim pravom:
• MONISTIČNI KONCEPT: v pravnem sistemu je en sam vir civilnega prava, ki velja za vse
adresarje, ne glede na to, kakšne so lastnosti posameznika
• DUALISTIČNI KONCEPT: za pričakovanja v pravnem prometu so pomembne tudi lastnosti
posameznika. Tako veljajo posebna pravila za nekatere osebe, od katerih lahko pričakujemo
višjo stopnjo skrbnosti
Gospodarske pogodbe poznamo v treh pomenih:
1. pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti (čl. 13 OZ) (B2B) (gospodarske
pogodbe v ožjem pomenu) – za gospodarske subjekte se štejejo tudi gospodarske družbe in
druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki
posamezniki in tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji
pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s
tako pridobitno dejavnostjo.
2. gospodarske pogodbe, ki jih sklepajo gospodarske osebe s potrošniki (B2C)
3. gospodarske pogodbe, ki jih sklepajo gospodarske osebe z osebami javnega prava (B2S)
Čl. 13 OZ (Gospodarske pogodbe):
(1) Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen
če ni za gospodarske pogodbe izrecno drugače določeno.
(2) Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti
(gospodarske pogodbe v ožjem pomenu).
(3) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge
pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki.
(4) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se
v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno
dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.
Pogodbe se med seboj razlikujejo tako po obliki, kot po vsebini → enostavne in kompleksne pogodbe.
Velik poudarek je na načelu avtonomije in dispozitivnosti, saj gre za civilno pravo.
Slovenski pravni sistem izhaja iz monističnega pristopa:
- veljavnost splošnega dela OZ

- poudarjena dispozitivnost (zakonske določbe se uporabijo samo, če se stranki v pogodbi ne
dogovorita drugače), specializacija (imamo tri temeljne pogodbene tipe: prodaja, locatio
conductio in mandat → sklepajo pa se posebne, močno specializirane pogodbe, ki ustrezajo
posameznim področjem, izhajajo pa iz teh treh temeljnih tipov), posebni načini sklepanja
- razvoj novih pogodbenih oblik
Pri nas torej ne poznamo posebne zakonske ureditve gospodarskega prava, ampak se razmerja med
gospodarskimi subjekti urejajo po obligacijskem zakoniku. V njem pa veljajo določene posebnosti za
1
gospodarske pogodbe (MONIZEM). Poglavje o sklepanju pogodb v OZ je povzeto po Dunajski

konvenciji o prodaji blaga - CISG (tipično gospodarsko pravo).
Splošni del gospodarskega

pogodbenega prava
Zakonska ureditev vsebuje posebne poudarke za gospodarske pogodbe:
1. dolžna skrbnost ravnanja (gospodar, gospodarstvenik, strokovnjak)

2. sklepanje gospodarskih pogodb (faza pred pogajanji, pogajanja, ponudba, sprejem ponudbe,
sklenitev pogodbe)
3. splošni pogodbeni pogoji
4. predpostavke za veljavnost pogodb (sposobnost, oblika, volja…)
5. denarne obveznosti (večina obveznosti gospodarskih subjektov je denarnih)
Dolžna skrbnost ravnanja

Čl. 6 OZ (skrbnost):
(1) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s
skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost
dobrega gospodarstvenika oz. skrbnost dobrega gospodarja).
(2) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne
dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega
strokovnjaka).
Gre za splošno določbo OP, ki se uporablja za vsakogar (zelo široka razlaga – udeleženci OR). Imamo
torej tri pravne standarde:
1. skrbnost dobrega gospodarja: posameznik, fizična oseba

2. skrbnost dobrega gospodarstvenika: tisti, ki opravlja gospodarsko dejavnost (npr. trgovec,
podjetnik)
3. skrbnost dobrega strokovnjaka: gospodarska oseba v tistem delu, ki se nanaša na opravljanje
poklicne dejavnosti
Izhajamo iz splošnih, objektiviziranih in abstraktnih standardov – te pravne standarde potem

vsebinsko napolnjuje sodna praksa. Gre za stopnjevanje dolžne skrbnosti: gospodar →
gospodarstvenik → strokovnjak.
Različen standard skrbnosti ne pomeni nujno tudi različnega ravnanja; npr.:
- poznavanje ZK stanja velja za vse

- pri odkrivanju stvarnih napak na motorju avtomobila lahko pričakujemo različne sposobnosti
potrošnika in trgovca z avtomobili → od trgovca z avtomobili lahko pričakujemo večjo
sposobnost odkrivanja stvarnih napak in tako, čeprav se bosta oba pojavljala kot fizični osebi
kot kupca avtomobila, bomo od prodajalca avtomobilov zahtevali višji standard dolžne
skrbnosti.
Problem se pojavi pri dokazovanju.
2
Sklepanje gospodarskih pogodb
Pri sklepanju gospodarskih pogodb izhajamo iz splošnih pravil OZ glede soglasja in izjave volje.
Čl. 15 OZ: Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah
(soglasje/konsenz o bistvenih sestavinah pogodbe).
Zaradi raznolikosti gospodarskih pogodb, pa poznamo tudi nekatere posebne načine sklepanja
pogodb.
Faze v postopku sklenitve gospodarske pogodbe:
1. faza pred pogajanji

2. pogajanja
3. ponudba
4. sprejem ponudbe
5. sklenitev pogodbe
Faza pred pogajanji

Gre za neobvezujoče stike in neka ravnanja, ki kažejo na morebitni namen sklenitve pogodbe, npr.
zbiranje info pri potencialnih pogodbenih partnerjih, zbiranje info na drugačen način. Iz tovrstnih
ravnanj ne nastanejo nikakršne pravne posledice.
Pogajanja
Gre za dejanja oseb na trgu, ki so usmerjena v sklenitev pogodbe, vendar pa je potrebno postaviti
mejo med ponudbo in pogajanji → vsa dejanja, ki še nimajo vseh elementov ponudbe (zlasti ni
prisotne volje za sklenitev pogodbe, tudi niso opredeljeni še vsi bistveni elementi pogodbe…).
Ponudba ne pomeni prekinitve pogajanj (na to je možna nasprotna ponudba).
Posameznik lahko vstopi v pogajanja z več osebami (ne velja pogajalska lojalnost/zvestoba), saj želi
posameznik skleniti najugodnejšo pogodbo.
Potek pogajanj:
1. začetek pogajanj:
• vzpostavitev prvega stika med strankama, ki nakazuje namen sklenitve pogodbe.
Lahko gre za:
- splošen stik: usmerjen proti nedoločenemu krogu oseb (npr. oglaševanje)
- individualen stik: prvo srečanje dveh potencialnih skleniteljev pogodbe;
usmerjen proti točno določeni osebi
2. ločevanje glede na pravno ureditev ponudbe:
• pogajanje med prisotnimi osebami, ko se pogajalca pogajata v enem historičnem
dogodku. Sem spadajo tudi različne oblike pogajanj s posebnimi metodami, ki
omogočajo istočasno podajanje in sprejemanje izjav med strankama, tudi če sta ti
sicer krajevno ločeni (npr. videokonferenca…)
• pogajanja med odsotnimi osebami, ko neposredna komunikacija ni možna, pogajalca
pa zato uporabljata drugo tehniko za izmenjavo sporočil (npr. pošta, telegram, faks,
e-mail…). Gre za zaporedna dejanja oz. sporočila, ki si sledijo z neko časovno
prekinitvijo.
3. prenehanje pogajanj:
3
• ko pride do dejanske prekinitve pogajanj (lahko začasno ali tudi trajno) ali pa do
sklenitve pogodbe
• pogajanja je mogoče prekiniti kadarkoli in stranka svoje odločitve ne rabi obrazložiti
(pogoje pogajanj lahko stranki medsebojno uredita tudi drugače).
Stroški pogajanj:
• če se stranki ne sporazumeta drugače, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za

sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita po enakih delih
• drugačen dogovor sodi v okvir dispozitivnosti pogodbenih strank (npr. pogojevanje udeležbe
na pogajanjih s pokritjem stroškov, stroški izdelave ponudbe…)
Čl. 20 OZ (pogajanja):
(1) Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli
hoče.
(2) Vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo,
ki jo je povzročila drugi stranki.
(3) Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta
namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.
(4) Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za
sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih.
Posledice pogajanj:
• sodba III Ips 147/2006: Dokler ni bila podana volja za sklenitev pogodbe, pogodba ni bila
sklenjena – stranki sta bili le v fazi pogajanj. In dokler sta bili v fazi pogajanj, nista bili zavezani
k sklenitvi pogodbe, temveč sta bili zavezani le k določenemu ravnanju med pogajanji (načelo
vestnost in poštenja, culpa in contrahendo)
• iz pogajanj torej izvirajo šibke pravne posledice. Pogajanja ne zavezujejo k sklenitvi pogodbe
• takšna obveznost izvira le iz predpogodbe – čl. 33 OZ: Predpogodba je takšna pogodba, s
katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba.
Čl. 33 OZ (predpogodba):
(1) Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje druga,

glavna pogodba.
(2) Predpisi o obliki glavne pogodbe veljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj
za veljavnost pogodbe.
(3) Predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe.
(4) Na zahtevo zainteresirane stranke naloži sodišče drugi stranki, ki noče skleniti pogodbe, naj to
stori v roku, katerega ji določi.
(5) Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka določenega za
njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah
pogodba morala biti sklenjena.
(6) Predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da ne bi bila
sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne.
Odgovornost za poštena pogajanja:
• culpa in contrahendo (krivda pri sklepanju posla)

• odgovornost za poštenost ravnanja v času pogajanj → ne sme se povzročati nepotrebnih
stroškov ali škode drugi stranki (čl. 20 OZ)
• odgovarja stranka, ki:
4
- se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo

- se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen potem brez
utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo (namen določbe
je preprečevanje šikanoznih pogajanj)
• med utemeljene razloge sodijo tudi npr. ekonomske razmere na trgu (problem dokazovanja)
• za odškodnino se uporabljajo splošna pravila OP o neposlovni odškodninski odgovornosti.
Bistveno je seveda vprašanje obsega škode:
- pozitivni pogodbeni interes: stroški, ki so nastali, ker pogodba ni bila pravilno
izpolnjena (upošteva se tudi izgubljeni dobiček)
- negativni pogodbeni interes: škoda, ki je nastala, ker pogodba ni bila sklenjena (npr.
stroški pogajanj, priprave pogodbe…)
Naša sodna praksa večinoma priznava samo škodo, ki je nastala iz pogajanj, ne pa tudi
izgubljenega dobička, torej negativni pogodbeni interes.
• lahko pa pride tudi do razširitve odgovornosti za poštena pogajanja, če se stranki tako

dogovorita (npr. NDA…).
• poznamo posebne dogovore o varovanju poslovne skrivnosti (NDA – Non Disclosure
Agreement: stranki se dogovorita, da se bodo vsi podatki, ki si jih bosta izmenjali, šteli za
poslovno skrivnost), Confidentiality Agreement. Če stranki kršita te dogovore, ne bo šlo za
odgovornost iz pogajanj, pač pa za odgovornost iz kršitve teh dogovorov. Stranke pogosto
pogojujejo vstop v pogajanja s podpisom takšnih dogovorov.
• včasih pa se zahtevajo še nekatera dodatna zagotovila:
• glede resničnosti danih izjav
• glede popolnosti razkritja informacij.
Zapisi v fazi pogajanj in njihovi pravni učinki:
• gre za zapise, ki še niso pogodba, so pa v funkciji doseganja soglasja

• gre za postopno doseganje potrebnega kompleksnega soglasja – korak za korakom k
potrebnemu kompleksnemu soglasju, pozneje se lahko vrneš tudi na že 'zaprta poglavja'
• stranke si pri pogajanjih torej pomagajo tako, da delajo določene zapise o pogajanjih. Ti so
zelo pomembni pri interpretaciji – pri reševanju sporov je potrebno ugotoviti pravo voljo
pogodbenih strank
• bolj je posel kompleksen, bolj si pomagamo z določenimi zapisi (tudi če so le enostranski,
nam lahko pomagajo pri iskanju prave volje, seveda pa imajo večjo težo dvostranski zapisi)
• ZAPISNIK O POGAJANJIH (memorandum): pokrijejo se točke, kjer je do potrebnega soglasja
strank že prišlo. To omogoča boljšo pripravo na nadaljnja pogajanja. Do popolnega soglasja
pa se je vedno mogoče vrniti nazaj in odpreti vprašanja, o katerih je že bilo doseženo
soglasje.
• zapisi so zlasti pomembni za pripravo na naslednja pogajanja (arhiv o pogajanji)
• kupna pogodba ni sklenjena, če pogodbeni stranki sicer dosežeta soglasje glede cene in
predmeta pogodbe, ne pa tudi glede drugih pogodbenih sestavin. Dokler trajajo pogajanja,
lahko prodajalec zviša ceno za stvar, ki je naprodaj, tudi če je prej v pogajanjih že bilo
doseženo soglasje glede cene. Takšno ravnanje prodajalca ni v nasprotju z načelom vestnosti
in poštenja.
• zavezuje šele sklenjena pogodba, zapisi v fazi pogajanj pa ne
• TEHNIKA IZMENJAVE OSNUTKOV: pogosto ena pogodbena stranka pripravi osnutek besedila
pogodbe, druga stranka pa ta osnutek komentira…uporaba funkcije 'sledi spremembam'
(označeni izvod oz. marked copy). V osnutek po navadi napiše tisto, kar bi sama rada – zaradi
tega je njena pogajalska pozicija po navadi močnejša. Druga stranka pa vključi funkcijo 'sledi
spremembam' in zraven pripisuje svoje komentarje. Nadaljnja pogajanja sledijo na podlagi
5
tako komentiranega besedila. Ta tehnika je z vidika previdnosti zelo dobrodošla. Poznamo pa

tudi funkcijo 'primerjaj tekste' – da ne bi druga stranka na skrivaj vneska kakšen del besedila
v pogodbo.
• PUNKTACIJE: gre za zapis, s katerim sta stranki dosegli soglasje glede bistvenih sestavin
(pogodba je torej sklenjena), ureditev stranskih točk pa pustita za kasneje.
Čl. 22/II OZ: Če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe
pustili kakšne stranske točke za kasneje, se šteje pogodba za sklenjeno, stranske točke pa
uredi, če sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja
pogajanja, prakso vzpostavljeno med strankama in običaje.
• LETTER OF INTENT (LOFI – PISMO O NAMERI): gre za zapis, ki nima jasno določene vsebine →
izraz pokriva zelo širok nabor zapisov pred sklenitvijo pogodbe. Načeloma nima nekih
posebnih pravnih posledic, kaže bolj na prevzemanje moralne/etične zaveze, ki jo prevzame
ena ali obe pogodbeni stranki. Tudi izraz LOFI kaže na to, da gre bolj za nek namen
prevzemanja obveznosti, in ne prevzema obveznosti samega. Lahko je eno (LOFI) ali
dvostranski dokument (zapisnik o pogajanjih). V sporu pa lahko kaže tudi na to, kaj je bila
prava volja pogodbenih strank.
Čl. 20 OZ (pogajanja):
(1) Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli
hoče.
(2) Vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo,
ki jo je povzročila drugi stranki.
(3) Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta
namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.
(4) Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za
sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih.
Ponudba
Bistveni elementi ponudbe:
1. predlog za sklenitev pogodbe

2. usmerjenost na določeno osebo
3. bistveni elementi pogodbe
4. namen prevzeti zavezo
Čl. 22 OZ (ponudba):
(1) Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine
pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila.
(2) Če sta se pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili
kakšne stranske točke za kasneje, se šteje pogodba za sklenjeno, stranske točke pa uredi, če
sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja
pogajanja, prakso vzpostavljeno med strankama in običaje (PUNKTACIJE).
(3) Predlog naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, se šteje kot
vabilo k dajanju ponudb, če iz okoliščin ne izhaja drugače (javna 'ponudba').
Čl. 23 OZ (razstavljanje blaga): Razstavljaje blaga z označitvijo cene se šteje za ponudbo, če ne izhaja
iz okoliščin primera ali običajev kaj drugega.
Čl. 24 OZ (katalogi in oglasi):
6
(1) Poslani katalogi, ceniki, tarife in druga obvestila ter oglasi v tisku, z letaki, po radiu, televiziji
ali kako drugače niso ponudbe za sklenitev pogodbe, temveč samo vabila k ponudbi pod
objavljenimi pogoji.
(2) Vendar pošiljatelj takšnih vabil odgovarja za škodo, ki je nastala ponudniku, če brez
utemeljenega razloga ne sprejme njegove ponudbe.
Pravne posledice ponudbe: ponudnik je vezan s ponudbo (razlika med zavezujočo in nezavezujočo
ponudbo).
Čl. 25 OZ (učinek ponudbe):
(1) Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta
izključitev izhaja iz okoliščin posla.
(2) Ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo,
ali sočasno z njo.
Čl. 26 OZ (do kdaj veže ponudba):
(1) Ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka
tega roka.
(2) Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik v telegramu ali pismu, začne teči od dneva, ki je
označen v pismu, če v pismu ni datuma, od datuma, ki je na pisemski ovojnici oz. od datuma,
ko je bil telegram oddan na pošto. Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik po telefonu, s
teleksom ali drugimi neposrednimi sredstvi sporočanja, začne teči od trenutka, ko naslovnik
prejme ponudbo.
(3) Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa,
kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in
da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika.
(4) Ponudba dana ustno, v kateri ni določen rok za sprejem, se šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta
takoj, razen če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek.
(5) Če rok, določen za sprejem, še ni potekel, ponudba preneha veljati, ko k ponudniku prispe
izjava o njeni zavrnitvi.
Sprejem ponudbe
Ločiti je potrebno med sprejemom in prejemom ponudbe.
O PREJEMU PONUDBE govorimo v okviru prejemne teorije, ki velja po večini. Izjava volje učinkuje v
trenutku, ko pride v naslovnikovo vplivno sfero. Pri vseh izjavah volje velja prejemna teorija,
izjemoma velja oddajna teorija (npr. procesne zadeve).
SPREJEM PONUDBE pa je izjava volje, s katero naslovnik ponudbe le-to sprejme (izjavi strinjanje glede
vsebine pravnega posla). To lahko stori izrecno ali pa s konkludentnimi ravnanji (npr. začne izvrševati
svoje obveznosti).
Izjava o sprejemu ponudbe začne učinkovati v trenutku, ko pride v naslovnikovo (ponudnikovo)

vplivno sfero – prejemna teorija – ko torej naslovnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe. Tveganje
nosi tisti, ki izjavo daje, zato mora sam paziti, da je pravočasno oddana (paziti moramo, kakšen način
komunikacije bomo izbrali). Obstajajo nekatere izjeme, ko velja oddajna teorija in tisti, ki daje izjavo,
ne prevzema tveganja, ko izjava potuje do naslovnika (npr. procesne zadeve, ko zadošča štampiljka,
da je bila zadeva oddana na pošto pravočasno).
Čl. 27 OZ (oblika ponudbe):
7
(1) Ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika
samo, če je dana v taki obliki.
(2) To velja tudi za sprejem ponudbe.
Čl. 28 OZ (sprejem ponudbe):
(1) Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo.

(2) Ponudba je sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar
na podlagi ponudbe, prakse, vzpostavljene med strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o
sprejemu. Sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v rokih,
ko ponudba še veže.
(3) Sprejem ponudbe se lahko umakne, če ponudnik prejme izjavo o umiku pred izjavo o sprejemu
ali sočasno z njo.
Čl. 29 OZ (sprejem ponudbe s predlogom naj se spremeni):
(1) Če odgovor na ponudbo izraža sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali
dopolni, se šteje, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo svojemu
prejšnjemu ponudniku.
(2) Odgovor na ponudbo, ki izraža sprejem, toda vsebuje dopolnitve ali spremembe, ki bistveno
ne spreminjajo ponudbe, pomeni sprejem, razen če ponudnik takoj ugovarja. Če ne ravna
tako, se pogodba sklene v skladu z vsebino ponudbe s spremembami, ki so navedene v izjavi o
sprejemu.
(3) Če se dopolnitve ali spremembe nanašajo na ceno, plačilo, kakovost ali količino blaga, kraj in
čas dobave, obseg odgovornosti ene stranke v primerjavi z drugo ali na reševanje sporov, se
šteje, da bistveno spreminjajo ponudbo.
Čl. 30 OZ (molk naslovnika):
(1) Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo.

(2) Brez učinka je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova
opustitev (npr. če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je
dana ponudba, ne vrne v določenem času) veljala za sprejem ponudbe.
(3) Vendar se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s
ponudnikom, šteje da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v
danem roku zavrnil.
(4) Prav tako mora tisti, ki se je ponudil drugemu, da bo po njegovih naročilih opravljal določene
posle, ter tisti, v čigar dejavnost spada izvrševanje takih naročil, izvršiti dobljeno naročilo, če
ga ni takoj zavrnil.
(5) Če naslovnik v primeru iz prejšnjega odstavka ponudbe oz. naročila ni zavrnil, se šteje, da je
bila pogodba sklenjena v trenutku, ko je ponudbo oz. naročilo dobil.
Čl. 31 OZ (zapozneli sprejem in zapoznela vročitev izjave o sprejemu):
(1) Z zamudo sprejeta ponudba se šteje za novo ponudbo naslovnika, razen če mu ponudnik takoj
sporoči, da velja pogodba za sklenjeno po prvi ponudbi.
(2) Če je iz listine, ki vsebuje sprejem z zamudo, razvidno, da je bila odposlana v takih okoliščinah,
da bi jo ponudnik prejel pravočasno, če bi bil njen prenos reden, se šteje, da je pogodba
sklenjena, razen če ponudnik takoj obvesti naslovnika, da se zaradi zamude ne čuti vezanega
s svojo ponudbo.
8
Posebni tipi sklepanja pogodb

Kontrahirna dolžnost
Govorimo o dolžnosti sklenitve pogodbe (odmik od načela avtonomije volje pogodbenih strank).
Kontrahirna dolžnost je potrebna takrat, kadar gre za pogodbe, ki morajo biti sklenjene (dobrine, ki
morajo biti posamezniku zagotovljene):
• zagotavljanje infrastrukture (npr. voda, elektrika, plin…): podjetje za distribucijo

energije tako nima možnosti, da ne bi sklenilo pogodbe s posameznikom, če so
izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji (pogodbo mora skleniti z vsakim, ki izpolnjuje
pogoje)
• obvezno avtomobilsko zavarovanje: vsak lastnik motornega vozila mora zavarovati
odgovornost za škodo, ki jo povzroči tretji osebi (kontrahirna dolžnost zavarovalnic)
→ zavarovalnica mora tako skleniti pogodbo z vsakim, ki izpolnjuje predpisane
pogoje (vsebina pogodbe pa se lahko prilagaja bonusom in malusom)
Določeni osebi je na podlagi zakona naloženo, da mora skleniti pogodbo. Država opravlja tudi nadzor
nad pogodbeno vsebino (npr. SPP).
Poskrbljeno pa je tudi za interes tistega, ki ga ta dolžnost veže, saj je določeno, kdaj njegova dolžnost
skleniti pogodbo preneha in kdaj se ponovno vzpostavi (npr. če ne plačaš računa za elektriko, ti jo
lahko izklopijo, ko poravnaš obveznost pa zopet velja kontrahirna dolžnost in ti jo morajo ponovno
vklopiti).
Sklenitev pogodbe (izpolnitev kontrahirne dolžnosti) je iztožljiva – zahtevek na sklenitev pogodbe.
Čl. 17 OZ (obvezna sklenitev in obvezna vsebina pogodbe):
(1) Če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna
pogodba nemudoma sklene.
(2) Določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, so sestavni deli
teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z
njimi.
Javna dražba
Pri javni dražbi gre za posebno obliko sklepanja pogodb, kjer se tekmuje glede določene cene
(tekmovanje z višanjem cene). Teoretično pa je možno tudi tekmovanje glede nekaterih drugih
elementov pogodbe (npr. kdo ponudi največjo količino za določeno ceno).
Poznamo dva tipa javnih dražb:
1. PRISILNA: običajno jo vodi sodišče, postopek pa je urejen s posebnim predpisom (npr. dražba
zaseženih nepremičnin) (izvršilni ali stečajni postopek)
2. PROSTOVOLJNA: razpisnik dražbe želi sam organizirati tekmovanje (npr. dražba umetnin,
dobrodelna dražba)
Osnova dražbe je dražbeni razpis (opis blaga, navedba izklicne cene, določitev kraja in časa dražbe ter
drugi pogoji udeležbe in bistveni elementi prodajne pogodbe), ki ima pravno naravo vabila k dajanju
ponudb, postavljena pa so tudi posebna dražbena pravila:
• določen je najvišji in najnižji dražbeni korak

• za blago prodano na dražbi ni odgovornosti za stvarne napake (ni jamčevanja)
• rok za plačilo kupnine
9
• varščina/kavcija – znesek, ki ga mora plačati vsak udeleženec dražbe (za

najuspešnejšega dražitelja potem predstavlja aro, ostalim udeležencem dražbe pa se
ta znesek vrne)
Dražbo vodi dražitelj, ki pozove udeležence k dajanju ponudb; te so vezane samo na spreminjanje
cene (upoštevanje dražbenih korakov). Ponudba je sprejeta (in pogodba sklenjena), ko dražitelj to
razglasi. Podana mora biti skladnost z dražbenimi pravili : predmet, izklicna cena, kraj, čas…
Pravna posledica: pogodba je sklenjena med prodajalcem in najuspešnejšim ponudnikom

(udeležencem dražbe – najvišji dražitelj). Zakon določa, da se mora stvar prodati za najvišjo ponujeno
ceno.
Upoštevanje predkupne pravice.
Zbiranje ponudb (licitacija, tender)

Posebna oblika so javna naročila.
Pri zbiranju ponudb (licitacija, tender) naročnik določi postopek – oklic; tekmovanje pa je mogoče
glede različnih elementov, ne samo cene.
Čl. 623 OZ (vabilo k licitaciji o ceni del):
(1) Vabilo k licitaciji za izvršitev določenih del po določenih pogojih in ob določenih jamstvih,
naslovljeno na določeno ali nedoločeno število oseb, zavezuje vabilca, da sklene pogodbo o
teh delih s tistim, ki ponudi najnižjo ceno, razen če je to obveznost v vabilu k licitaciji izključil.
(2) Če je izključena obveznost sklenitve pogodbe, se šteje vabilo k licitaciji za vabilo
zainteresiranim, naj oni napravijo ponudbe za pogodbo po objavljenih pogojih.
Čl. 624 OZ (vabilo k licitaciji za umetniško ali tehnično rešitev nameravanih del): Vabilo k licitaciji za
umetniško ali tehnično rešitev nameravanih del, naslovljeno na določeno ali nedoločeno število oseb,
zavezuje vabilca, da po pogojih, ki jih vsebuje vabilo, sklene pogodbo z udeležencem licitacije,
katerega rešitev sprejme komisija vnaprej objavljene sestave, razen če je to obveznost v vabilu k
licitaciji izključil.
Pravna narava tega instituta ni povsem nesporna. Ali gre za ponudbo in njen pogojni sprejem ali za
vabilo k stavljanju ponudb?
Če je izključena obveznost skleniti pogodbo, se šteje vabilo k licitaciji za vabilo zainteresiranim, naj
oni pripravijo ponudbe za sklenitev pogodbe pod objavljenimi pogoji.
Če pa obveznost skleniti pogodbo ni izključena imamo dve možnosti:
1. že licitacija je ponudba (razpis) in to ni samo vabilo k stavljanju ponudb, pač pa že zaveza –

odziv na licitacijo potem šteje za pogojni sprejem ponudbe (učinkovala bo pod pogojem, da
bo njegova 'ponudba' najugodnejša). Zaveže se k najnižji ceni.
2. licitacija je vabilo k stavljanju ponudb; cena še ni določena, ponudba je dana, ko ponudnik
ponudi ceno – naročnik (razpisnik) se zaveže, da bo sprejel najugodnejšo ponudbo. Naročnik
je gospodar postopka, saj on postavlja pogoje. Torej, na vabilo k licitaciji gledamo kot na
vabilo k stavljanju ponudb – to pa izključi domnevo iz čl. 623 OZ – naročnik si lahko premisli
in njegovo vabilo ga ne zavezuje v nobenem primeru. Tako pravi Juhart.
VS RS Sklep III IPS 54/94: če obveznost sklenitve pogodbe ni izključil, mora skleniti pogodbo o prodaji
stečajnega dolžnika z najugodnejšim ponudnikom. Tisti, ki meni, da je najugodnejši ponudnik, lahko
zahteva sklenitev pogodbe s sodbo.
10
Splošni pogodbeni pogoji
Gre za način sklepanja tipskih pogodb, pri katerih se spreminjajo samo določene vsebine. Tipska
pogodba je pogodba, ki se sklepa masovno in se pogodbena vsebina razlikuje le v nekaterih tipičnih
spremenljivih vsebinah (npr. količina, cena), vse ostalo pa ostaja enako. Pogajalski prostor je v tem
primeru omejen → tisti, ki pripravlja splošne pogodbene pogoje, se po navadi ni pripravljen pogajati
o vsebini pogodbe (npr. zavarovalne pogodbe).
Poznamo različne oblike tipskih pogodb:
1. SPP kot poseben dodatek k pogodbi: pogodbena stranka napiše še nek poseben dokument, ki
je fizično ločen od pogodbe, se pa pogodba nanj sklicuje (šteje se za del pogodbe)
2. formularne pogodbe: vpisovanje manjkajočih elementov → vnaprej pripravljene pogodbe za
natis.
Splošni in posebni pogoji tvorijo celoto pogodbe. Uporaba: bančništvo, zavarovalništvo, storitve (npr.
čistilnica – splošni pogoji opravljanja storitev čiščenja), sodobni načini trženja (npr. kataloška prodaja,
internetna prodaja…)
Predvsem se SPP-ji pojavljajo v B2C pogodbah – business to consumer. Zaradi varstva potrošnikov pa
posebno ureditev vsebuje tudi ZVPot, ki je povzeta po evropski Direktivi o nepoštenih pogodbenih
pogojih. Pomembni so za optimizacijo poslovnih procesov.
Načeloma se mora pogodba sklicevati na SPP-je. Značilnosti SPP-jev:
• SPP omejujejo možnost dogovarjanja: pogajanja se omejijo samo na določitev

osnovnih elementov
• SPP zavezujejo, če se pogodba na njih sklicuje
• SPP zavezujejo, če je zavarovalnica zavarovanca opozorila, da ti veljajo za
zavarovalno pogodbo in mu jih tudi izročila
• dolžnost poznavanja splošnih pogojev bremeni celo stranko, ki je bila na splošne
pogoje opozorjena, čeprav ji niso bili vročeni. Velja, da bi si jih morala priskrbeti sama
in se seznaniti z njimi – če si torej opozorjen na obstoj SPP-jev, si dolžan biti tako
skrben, da si jih prebereš; kasneje se tako npr. ne moreš sklicevati na nepoznavanje
SPP-jev (sam moraš poskrbeti za svojo informiranost, če so ti le dostopni na običajen
način in če si bil nanje opozorjen)
• SPP pa lahko zavezujejo celo v primerih, ko se pogodbena stranka na njih direktno ne
sklicuje; 2 pogoja:
- objavljeni so na običajen način: izročen izvod, objavljeni v prostoru kjer se
pogodba sklepa – storitvene dejavnosti…
- drugi pogodbeni stranki morajo biti znani oz. bi ji morali biti znani: dokazno
breme je na tistem, ki se nanje sklicuje
Čl. 120 OZ:
(1) Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi
da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti
pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti.
(2) Splošni pogoji pogodbe morajo biti objavljeni na običajen način.
(3) Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji
morali biti znani.
(4) Če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo ti slednji.
11
Posebne pravne posledice, ki nastopijo zaradi uporabe SPP-jev ali formularnih pogodb:
• razlaga splošnih pogojev v breme stranke, ki jih je pripravila (čl. 83 OZ)

• prednost posebnih pogojev, dogovorjenih v pogodbi, pred splošnimi (čl. 120/IV OZ)
• posebno pravilo o ničnosti določb splošnih pogojev (čl. 121 OZ)
• zahteva, da se določba splošnih pogojev v konkretnem primeru ne uporabi (čl. 121/II OZ)
Nična so tista določila splošnih pogojev, ki:
• nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe

• nasprotujejo dobrim poslovnim običajem.
Veljajo splošna pravila o ničnosti – tudi delna ničnost (če lahko pogodbo obdržimo v veljavi brez te
nične določbe, je nična samo ta določba, preostanek pogodbe pa ostane v veljavi).
Ničnost velja celo, če je SPP-je odobril pristojni državni organ (v praksi imamo tega vse manj; npr. na
področjih kontrahirne dolžnosti, ko mora SPP-je odobriti pristojni državni organ – po navadi je to
občina). Kljub odobritvi pa je lahko določba SPP-jev še vedno nična. To ugotavlja sodišče.
Poznamo pa tudi zahtevo, da se določba SPP ne uporabi v konkretnem primeru, če je pretirano

stroga in nepravična do druge stranke (o tem odloča sodišče); tipični primeri:
• omejevanje ugovorov
• izključevanje pravic
• skrajševanje rokov za uveljavljanje zahtevkov.
Sodna praksa: večinoma se sklicuje na pretirano strogost in ne na ničnost; najbolj pogosti so primeri
pretiranega formalizma pri uveljavljanju zahtevkov iz zavarovanja.
Čl. 121 OZ (ničnost nekaterih določil splošnih pogojev):
(1) Nična so določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali
dobrim poslovnim običajem, in to celo, če je splošne pogoje, ki jih vsebujejo, odobril pristojni
organ.
(2) Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo
pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so
sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo.
Predpostavke za veljavnost pogodb
Za veljavno sklenitev pogodb morajo biti izpolnjene določene splošne predpostavke in sicer:
• predpostavke glede pogodbenih strank (pravna in poslovna sposobnost in sposobnost

razsojanja); pogodba ne sme biti sklenjena v zmoti, prevari, pod vplivom sile ali grožnje;
• predpostavke glede izjave volje (svobodno oblikovana prava volja in soglasje volj);
• predpostavke glede predmeta obveznosti oz. izpolnitvenega ravnanja (predmet pogodbe
mora biti mogoč, dopusten, določen ali določljiv) in
• predpostavke glede razloga oz. okoliščin zaradi katerih pogodbeni stranki sklepata določeno
pogodbo (pravna podlaga – causa).
Za gospodarske pogodbe pa zakon predpisuje določene posebnosti: npr. glede obličnosti,

sposobnosti…
12
Obličnost
Večinoma se pri gospodarskih pogodbah zahteva pisna oblika (listina + podpis). Pogoj pisnosti je
izpolnjen, ko pogodbeno listino podpišeta obe pogodbeni stranki (OZ ne omenja štampiljk). Pogodba
je sklenjena v pisni obliki bodisi če imamo eno samo listino, ki jo obe stranki podpišeta ali pa dve
listini, s tem da vsaka stranka podpiše eno listino in jo izroči drugi stranki.
Pisna oblika je pri gospodarskih pogodbah veliko bolj pogosta, kot to zahtevajo predpisi – pomen za
dokazovanje. Pisno obliko včasih zahtevajo tudi davčni ali računovodski predpisi.
Vse pogostejša pa je tudi uporaba neposredno izvršljivega notarskega zapisa (npr. kreditne pogodbe),
s čimer se poskuša zmanjšati tveganje sodnega postopka izvršbe (čl. 4 ZN):
• gre za določeno obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti

• vsebina obveznosti dopušča poravnavo med strankama; določena je zapadlost obveznosti
(rok)
• dolžnik izjavi soglasje za neposredno izvršljivost v istem ali posebnem notarskem zapisu (po
navadi v istem).
Če dolžnik tako izjavi v tem zapisu, da nam na določen dan dolguje določeno stvar ali količino denarja
ipd., ima ta zapis enako moč, kot sodna odločba. Že na podlagi tega zapisa lahko zahtevamo izvršbo.
Ugovori niso možni, razen ugovor dolžnika, da je to svojo obveznost že izpolnil, vendar mora to tudi
dokazati. Banke uporabljajo to obliko pri kreditnih pogodbah.
Sposobnost
Pravna sposobnost
Pravna sposobnost od uveljavitve OZ nima več nekega posebnega vpliva na veljavnost pravnih poslov
→ zaradi opustitve teorije ultra vires. Včasih je bilo namreč določno, da je pravni posel, ki je sklenjen
preko dejavnosti družbe, ničen. Sedaj pa je ta teorija ultra vires odpravljena → pravni posel ostane v
veljavi, razen če je tretja oseba vedela ali bi morala vedeti za prekoračitev dejavnosti.
Pravna oseba je pravno sposobna v okviru svoje registrirane dejavnosti.
Pravno sposobnost pravne osebe lahko obravnavamo kot popolno pravno sposobnost; izjeme so
redke:
• pravna ureditev sposobnosti univerz in fakultet: univerza je pravna oseba, fakulteta pa svojo
sposobnost izvaja nekako preko univerze in posle sklepa preko univerze – npr. redni študij; če
pa posle sklepa fakulteta sklepa sama na trgu, pa nastopa kot samostojen subjekt.
Poslovna sposobnost
Posebna pozornost: pravna oseba mora biti zastopana na pravilen način (preveriti je treba stanje v
sodnem registru):
• pravna oseba ne more samostojno izraziti svoje volje, zato to dela prek določenih organov, ki
so pooblaščeni za izjavljanje volje v njenem imenu – zakoniti zastopniki
• pogosto se pojavi problem, da zastopanje ni pravilno (vedeti moramo, kdo je zakoniti
zastopnik pravne osebe, ali je zastopanje posamično ali skupno…)
Pogosto je uveljavljeno načelo štirih oči:
• vsak posel mora biti sklenjen z izjavo/potrditvijo dveh oseb (funkcija nadzora)
• pri večjih pravnih osebah
13
• na pogodbi imamo podpis predsednika uprave, izkaže se, da to ni dovolj, saj iz registra izhaja,
da pravno osebo zastopata 2 člana uprave skupaj
Pomanjkljivo zastopanje je mogoče ozdraviti z odobritvijo – izrecno ali s konkludentnimi ravnanji

(npr. začetek izvrševanja obveznosti).
Posebne oblike zastopanja gospodarskih oseb:
1. pooblaščenec po zaposlitvi:
• velja, da je za zastopanje pravne osebe pooblaščen tudi tisti delavec/zaposleni, ki je
na tistem delovnem mestu, za katerega velja, da v njegov delokrog sodi tudi
sklepanje pogodb
• npr. trgovec v trgovini, uslužbenec za poštnim okencem…
• ni nujno, da gre samo za osebe, ki so s pravno osebo v delovnem razmerju (tudi npr.
študenti)
• iz opravljanja dela sklepamo, da ima taka oseba tudi pooblastilo za sklepanje pravnih
poslov, za pravno osebo
2. prokurist:
• gre za zastopnika z omejenim krogom pooblastil → vsa pravna dejanja, ki sodijo v
pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev ali obremenitev nepremičnin, za kar
mora biti prokurist posebej pooblaščen (posebno pooblastilo) → iz funkcije
prokurista izhaja, da ima splošno pooblastilo
• pooblastila ločimo na:
- generalno/splošno pooblastilo: pooblaščencu/prokuristu je dovoljeno
sklepanje določenih vrst pravnih dejanj
- specialno/posebno pooblastilo: pooblaščencu/prokuristu je dovoljeno
sklepanje posamično določenih pogodb in drugih posamičnih dejanj
• tisti, ki ima generalno pooblastilo, lahko podeljuje tudi specialna pooblastila
• prokurist lahko sklepa vse pravne posle, ki sodijo v pravno sposobnost družbe, razen
odsvojitve ali obremenitve nepremičnin
3. trgovski potnik:
• opravlja dejavnosti povezane z distribucijo od proizvajalca do potrošnika → potrka
potrošniku na vrata in mu ponudi sklenitev pogodbe
• zastarelo; danes poznamo druge pristope – npr. internet, kataloška prodaja…
• trgovski potnik se mora legitimirati s posebnim pooblastilom
• pooblaščen je za sklepanje pogodbe v imenu principala in za sprejemanje vseh izjav
za principala (ne sme pa sprejeti izpolnitve obveznosti nasprotne stranke za
principala, če ni za to posebej pooblaščen)
Preberi v čl. 69-81 OZ (zastopanje).
Denarne obveznosti
Čl. 371 – 383 OZ.
Najpogostejša oblika izpolnitve je plačilo določne vsote denarja (menjava za denar). V Sloveniji se
obveznosti izplačujejo v domači valuti €, pod določenimi pogoji pa je možna tudi izpolnitev
obveznosti v tuji valuti.
Različne pojavne oblike denarja:
14
1. gotovina – lastnost generične premične stvari (bankovci, kovanci)

2. negotovinsko plačevanje – prenos denarja iz enega računa na drug račun (prevladuje pri
pravnih osebah, saj je pri njih gotovinsko poslovanje omejeno)
3. sodobni načini plačila – elektronski denar v različnih oblikah
Plačilo z nakazilom na upnikov račun (negotovinsko):
• potrošniške obveznosti (B2C): plačilo je pravočasno, če je opravljeno v roku – potrošnik da do

dneva zapadlosti banki nalog, naj ta opravi plačilo (ZVPot)
• druge obveznosti: plačilo je pravočasno, če prispe do dneva zapadlosti na račun finančne
organizacije, pri kateri ima upnik odprt račun
• pogoje in način odvijanja plačilnega prometa ureja poseben zakon – Zakon o plačilnem
prometu – usklajen je tudi s posebnimi pravili, ki veljajo za evroobmočje
Posebna pravila o vračunavanju:

Obstajajo posebna pravila o vračunavanju:
1. če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej
odplačajo stroški, nato obresti in končno še glavnica
pravilo je logična posledica razvoja terjatve in matematičnih pravil o obrestovanju.
Če pride do delne izpolnitve – najprej stroški, nato obresti in šele nato glavnica – z delnim
plačilom pridemo do nove glavnice, ki se bo potem na novo obrestovala
2. če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti (med njima več istovrstnih terjatev), pa
tisto, kar dolžnik izpolni ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, katero terjatev je
poravnal?
Čl. 287 OZ (vrstni red vračunavanja):

(1) Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne
zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela
upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik
najpozneje ob izpolnitvi.
(2) Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu,
kot je katera zapadla v izpolnitev.
(3) Če je hkrati zapadlo več obveznosti, se najprej poravnajo tiste, ki so najmanj
zavarovane, če so vse enako zavarovane, pa najprej tiste, ki so dolžniku v največje
breme.
(4) Če so po vsem navedenem obveznosti enake, se poravnajo po vrstnem redu, kot so
nastale, če so nastale hkrati, pa se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve,
porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.
Načelo monetarnega nominalizma

Čl. 371 OZ (načelo monetarnega nominalizma): Če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik
plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z
zakonom ne dogovorita drugače.
Npr. dogovor je, da je dolžnik dolžan plačati 1000€…plačati mora torej 1000€, ne glede na to, kako se
npr. spremenijo njegove finančne okoliščine.
Gre za dispozitivno določbo (včasih je bila kogentna) – stranki se lahko dogovorita za valorizacijo
(dogovor, s katerim se stranki dogovorita, da je količina denarja, ki se dolguje, odvisna od nekega
dogodka na trgu) – to se uporablja predvsem pri dolgoročnih obveznostih in ko so razmere na trgu
nepredvidljive; 3 možnosti:
15
1. VALUTNA KLAVZULA (danes se ne uporablja več, oz. se uporablja redko):

• pristna valutna obveznost: obveznost se izpolni v tuji valuti
• nepristna valutna obveznost: obveznost se izpolni v domači valuti v razmerju do tuje
valute (npr. dolžnik se zaveže plačati 10.000 USD v evrski protivrednosti po tečaju
Londonske banke na dan plačila)
2. INDEKSNA KLAVZULA:
• količina denarja, ki ga mora plačati dolžnik, se določi glede na izbrani indeks (s tem se
vzdržuje realna vrednost plačila; ne pa samo nominalna)
• uporabljata se predvsem indeks cen na drobno ali indeks rasti življenjskih stroškov
• pomembno je, da stranki izbereta indeks, ki se stalno in trajno izračunava.
Najpogosteje se izbere indeks, ki je povezan z namenom plačila oz. z vsebino
pogodbene obveznosti (npr. višina preživnine se valorizira glede na indeks rasti
življenjskih stroškov)
3. DRSNA KLAVZULA:
• določanje višine plačila v razmerju do cen določenih proizvodov ali storitev (tržno
tveganje tako prevzame naročnik blaga ali storitev)
• uporablja se predvsem pri pogodbah, pri katerih je potrebno izdelati ali uporabiti
določeno blago ali storitve
• pogodbena cena je odvisna od spremembe cen blaga ali storitev, ki jih mora
uporabiti pogodbena stranka
• primer: za izdelavo turbine za elektrarno je potrebna določena količina jekla, niklja,
kroma in drugih kovin. Cene teh kovin se na svetovnih trgih stalno spreminjajo.
Pogodbeni stranki se tako dogovorita, da se bo končna cena, ki jo bo moral plačati
kupec, določila glede na cene, ki jih bo moral plačati proizvajalec turbine.
Čl. 372 OZ (valorizacija denarnih obveznosti):
(1) Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi
glede na spremembe cen za blago in storitve, izraženih z indeksom cen, ki ga ugotavlja
pooblaščena organizacija (indeksna klavzula), ali glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna
klavzula), ali glede na spremembe drugih cen, če ni takšen dogovor v nasprotju z zakonom.
(2) Kadar se pogodbeni stranki dogovorita za valorizacijo denarnih obveznosti, se valorizacija
opravi za obdobje od nastanka obveznosti do njene izpolnitve, če se stranki ne dogovorita
drugače.
Obresti
Obresti so nadomestilo za uporabo tujega denarja (načeloma pridejo v poštev pri vsaki generični
stvari, vendar se danes uporabljajo predvsem pri denarnih obveznostih)
Izražajo se v % od vsote glavnice in ob upoštevanju časa v katerem obresti tečejo. Štejemo jih za
civilni plod oz. korist, ki jo daje matična stvar (npr. glavnica). Tudi z obrestmi se da regulirati ceno
denarja
Izračun obresti:
1. LINEARNI: enostaven obrestni izračun; v zakonu je izrecno določen linearni način

izračunavanja obresti!
Primer: obrestna mera se deli s številom enot (npr. dni ali mesecev) celotnega leta in pomnoži
s številom enot, za katero računamo obresti. Npr. če je letna obrestna mera 12 %, potem je
mesečna obrestna mera 1/12 letne obrestne mere, torej 1 %. Dnevna obrestna mera pa je
1/365 letne obrestne mere. Stvar je torej dokaj enostavna. Če hočemo izračunati obresti za 45
dni, bomo torej glavnico pomnožili z (12/365)*45 in pri tem upoštevali, da mora biti v
imenovalcu še 100, ker računamo z odstotki.
16
2. KONFORMNI: obrestno obrestni račun → po določenem času se natečene obresti pripišejo

glavnici in v naslednjem obdobju tečejo od povečane glavnice; ta metoda je bila nekaj časa
določena v zakonu, sedaj pa je v zakonu več ni
Izražanje obresti:
1. FIKSNE OBRESTI: 8% p.a. (letno) – določena je neka fiksna obrestna mera, ki ves čas ostaja
enaka
2. VARIABILNE OBRESTI: 6M EURIBOR + 2% = 3,5% – gre za prilagodljivo obrestno mero, ki je
vezana na neko referenčno obrestno mero. Referenčna obrestna mera je v tem primeru 6M
EURIBOR, ki se spreminja (pomeni realno ceno denarja, ki velja na finančnih trgih), pribitek
(2%) pa ostaja enak
Vrste obresti, glede na pravni naslov/podlago, da obresti sploh tečejo:
1. POGODBENE OBRESTI: dogovorijo se s pogodbo med upnikom in dolžnikom

2. ZAMUDNE OBRESTI: teči začnejo ex lege (na podlagi samega zakona) zaradi dolžnikove
zamude
Čl. 374 OZ (obresti): Poleg glavnice dolguje dolžnik tudi obresti, če tako določa zakon ali če se upnik in
dolžnik tako dogovorita.
Čl. 375 OZ (prepoved obrestnih obresti – prepoved anatocizma):
(1) Od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače.
(2) Nično je pogodbeno določilo, da od zapadlih neplačanih obresti tečejo obresti.
(3) Vendar je lahko v pogodbi vnaprej dogovorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo
pravočasno plačal zapadlih obresti.
Čl. 377 OZ (domneva oderuških obresti):
(1) Če je dogovorjena obrestna mera pogodbenih ali zamudnih obresti za več kot 50% višja od
predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo,
razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove
nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali
za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali
storiti.
(2) Domneva iz prejšnjega odstavka ne velja za gospodarsko pogodbo.
Pogodbene obresti
Pravni temelj je dogovor pogodbenih strank – značilne so za pogodbe, pri katerih ena stranka drugi
prepusti v uporabo določeno količino denarja:
• posojilna pogodba (prepusti se uporaba določene nadomestne stvari; poznamo obrestovano

ali pa neobrestovano posojilo)
• kreditna pogodba (posojilodajalec/kreditodajalec je finančna organizacija – banka ali
hranilnica; ena stranka drugi prepusti v uporabo določeno količino denarja)
• odloženo plačilo pri drugih obveznostih (gre za obresti pri določenem tipu pogodb – npr. pri
prodajni pogodbi obročno odplačevanje z obrestmi)
Za pogodbene obresti velja pravilo 'ne ultra altera tantum', ki predvideva, da pogodbene obresti
nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (čl. 382a OZ).
US pravi, da to pravilo ne sme veljati za zamudne obresti, ker se potem ne bi izplačalo plačevati svojih
dolgov.
17
Čl. 382 OZ (pogodbene obresti):
(1) Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da mora dolžnik za obdobje od nastanka denarne
obveznosti do njene zapadlosti poleg glavnice plačati tudi pogodbene obresti.
(2) Če so dogovorjene pogodbene obresti, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, je
obrestna mera 6% letno, obresti pa zapadejo hkrati z zapadlostjo glavnice.
Čl. 382a OZ (kdaj pogodbene obresti nehajo teči – ne ultra altera tantum): Pogodbene obresti nehajo
teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
Čl. 383 OZ (obresti pri nedenarnih obveznostih): Določbe tega zakonika o pogodbenih obrestih veljajo
smiselno tudi za druge obveznosti, pri katerih so predmet stvari, določene po vrsti.
Posebna ureditev velja pri potrošniških kreditih, kjer poznamo institut efektivne obrestne mere
(EOM) – upoštevajo se vsa plačila, ki jih mora kreditojemalec plačati kreditodajalcu (vedno mora biti
izražena pri potrošniških kreditih) – institut je namenjen temu, da potrošnik točno vidi kakšne
obveznosti ga čakajo v prihodnje – dejanska cena kredita.
Zamudne obresti
Čl. 299 OZ (kdaj pride dolžnik v zamudo):
(1) Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

(2) Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z
izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči
izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.
Čl. 378 OZ (zamudne obresti):
(1) Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne
obresti.
(2) Obrestna mera zamudnih obresti znaša 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače. (to
ureja ZPOMZO-1) (dispozitivno pravilo)
Čl. 379 OZ (pogodbeno dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti): Upnik in dolžnik se lahko
dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti,
določene z zakonom.
Čl. 380 OZ (pravica do popolne odškodnine):
(1) Upnik ima pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude
nastala kakšna škoda (abstraktnost).
(2) Vendar ima upnik v primeru, če je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od
zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne
odškodnine.
Če dolžnik pride v zamudo s plačilom, potem poleg glavnice dolguje tudi zamudne obresti – ta
obveznost nastane ex lege (ni je treba posebej dogovoriti)
Funkcija zamudnih obresti:
• pavšalna odškodnina (dolžnik uporablja upnikov denar, za to mora plačati)

• kaznovalna funkcija → pribitek (pri nas je ta f. zelo poudarjena)
Zakon izrecno določa, da je dogovor o pogodbeni kazni za denarne obveznosti ničen (pogodbeno
kazen je lažje uveljavljati kot odškodnino, saj škode pri pogodbeni kazni ni treba dokazovati)
18
Imamo poseben zakon, ki ureja zamudne obresti - Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti
(ZPOMZO-1) – nanj napotuje OZ. Zakon predpisuje višino zamudnih obresti:
Obrestna mera zamudne obresti = vodilna obrestna mera ECB + pribitek 8%
Gre za referenčno obrestno mero ECB, pribitek pa je v funkciji kaznovanja. Za izračunavanje

zamudnih obresti se uporablja aplikacija (http://izo.sodisce.si/izo-
web/spring/izracun;jsessionid=6938A98A5C57467B67C8DBBCC50E7873?execution=e1s1).
Dogovor o obrestni meri:
• domneva oderuških obresti iz čl. 377 OZ ne velja za gospodarske pogodbe v ožjem pomenu iz
čl. 13 OZ.
• domneva oderuških obresti: dogovorjene zamudne ali pogodbene obresti, ki so za več kot
50% višje od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (ECB + 8%)
• obrestna mera oderuških obresti se lahko z dogovorom med strankama spremeni
• posebno pravilo velja za potrošniška razmerja – čl. 27a ZVPot: Ne glede na splošna pravila o
obligacijskih razmerjih se v primeru zamude pri plačilu s strani potrošnika kot pogodbene
stranke, ne sme dogovoriti uporabe višjih zamudnih obresti, kot jih določa obligacijski zakonik
(oz. kot OZ napotuje na ZPOMZO-1).
V čl. 375 OZ je vsebovana prepoved anatocizma – od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo

zamudne obresti, razen če zakon določa drugače.
Pomembna izjema pa so procesne obresti – čl. 381 OZ: Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati
obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.
Primer: tožnik lahko ob vložitvi tožbe izračuna zamudne obresti, ki so se natekle od dneva zapadlosti
do dneva vložitve tožbe. Natečene obresti lahko prišteje glavnici in zahteva zamudne obresti od
povečane glavnice od vložitve tožbe do plačila.
Lastnosti oseb in vsebina

pogodbenih razmerij
V sistemu monizma načeloma velja enotna ureditev vseh pogodbenih obveznosti, obstajajo pa izjeme
za gospodarske pogodbe → ZOR/OZ: monistični sistem, z nekaj izjemami za gospodarske pogodbe v
ožjem pomenu in nekaj čistih gospodarskih poslov
Pod vplivom EU:
• potrošniško pravo B2C

• javno naročanje – vedno več posebnih pravil za razmerja S2B (state 2 business)
Ni več možno govoriti o čistem monizmu, saj ta razpada na podsisteme.
Gospodarske pogodbe v ožjem pomenu (B2B)
19
Čl. 13 OZ (gospodarske pogodbe):
(1) Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen
če ni za gospodarske pogodbe izrecno drugače določeno.
(2) Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti.
(3) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge
pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki (torej
vse oblike družb po ZGD-1 in drugi: zavodi, zadruge…).
(4) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v
skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno
dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo (tudi društvo včasih
opravlja pridobitno dejavnost – npr. bife v balinarskem društvu).
Drugi odstavek torej govori o gospodarskih pogodbah v ožjem smislu – pogodbe, ki jih med seboj
sklepajo gospodarski subjekti; subjektivna definicija – pomembna je lastnost te osebe.
Postavlja se vprašanje, ali tudi država sklepa gospodarske pogodbe? Juhart pravi, da je potrebno
pridobitno dejavnost razlagati relativno široko. Ali ima država status gospodarskega subjekta ali ne,
pa zaenkrat ostaja še odprto vprašanje, saj sodna praksa še ni izoblikovala stališča o tem. Vendar pa v
praksi tu ne prihaja do problemov.
Za gospodarske pogodbe torej velja posebna ureditev:
• posebna ureditev virov

• posebna ureditev skrbnosti
• posebna ureditev glede dolžine zastaralnega roka
• posebna ureditev glede domneve solidarnosti
• posebna ureditev glede odgovornosti za napake
• druge posebnosti po OZ
I. POSEBNA UREDITEV VIROV
Čl. 12 OZ (poslovni običaji, uzance, praksa): V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za

presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa,
vzpostavljena med strankama.
1. UZANCE:
• uzance so zbirka zapisanih poslovnih običajev, ki veljajo za osebe, ki opravljajo
gospodarsko dejavnost (B2B)
• npr. gradbene uzance: uporaba gradbenih uzanc se domneva (ni potreben poseben
dogovor) (B2B). Če pa je naročnik dela fizična oseba, potem ne gre za gospodarsko
pogodbo in uporaba gradbenih uzanc se torej ne domneva (lahko pa se stranki
dogovorita za njihovo uporabo)
• med gospodarskimi subjekti (B2B) se uporaba uzanc domneva
• uzance sprejemajo poslovne asociacije – npr. Gospodarska zbornica
• pri uzancah gre za pravna pravila (zapisani poslovni običaji) in se objavijo tudi v
uradnem listu (sodijo torej med pravne vire)
• Splošne uzance za blagovni promet (SUBP, 1950): po vsebini so bile zelo podobne
zakonu, šlo je za izrazito zakonske določbe. Uporabljale so se kot zakon do leta 1978
(ODZ ni bil formalni pravni vir), če se stranke niso dogovorile drugače. Imajo tudi
20
elemente običajnega prava – opredelitev izrazov, ki danes niso nikjer opredeljeni

(npr. cca) in zato se uporabljajo še danes
2. POSLOVNI OBIČAJI:
• poslovni običaji so praksa, ki se je izoblikovala v določenem času in prostoru; so bolj
mehka pravila
• npr. najem prostorov – kako se plačuje najemnina – običajno mesečno plačevanje
najemnine vnaprej (če ni drugače dogovorjeno)
3. PRAKSA, VZPOSTAVLJENA MED STRANKAMA:
• lažje dokazovanje; če stranki dlje časa medsebojno poslujeta
II. POSEBNA UREDITEV SKRBNOSTI
Zahteva se skrbnost dobrega gospodarstvenika (pravne osebe) ali skrbnost dobrega strokovnjaka
(posli v okviru opravljanja dejavnosti).
III. POSEBNA UREDITEV GLEDE DOLŽINE ZASTARALNEGA ROKA
Čl. 349 OZ (terjatve iz gospodarskih pogodb):
(1) Terjatve iz gospodarskih pogodb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi
pogodbami (kondicijski, odškodninski zahtevki), zastarajo v treh letih.
(2) Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.
Gre torej za izjemo od splošnega 5-letnega zastaralnega roka terjatev iz čl. 346 OZ, vendar se mora
tudi ta določba umakniti specialnejšim (npr. gospodinjske terjatve, ki lahko včasih bremenijo tudi
gospodarske subjekte → 1 leto – elektrika, voda…)
IV. POSEBNA UREDITEV GLEDE DOMNEVE SOLIDARNOSTI
Splošna domneva iz čl. 394 OZ (domneva solidarnosti) se nanaša na obveznost, ki izvira iz GP: Če je
več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovarjajo ti upniku
solidarno, razen če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost.
Posebna domneva pa se nanaša na poroštvo, ki izvira iz GP – čl. 1019 OZ.
Čl. 1019 OZ (oblike poroštva):
(1) Od poroka se sme zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v
roku, ki je določen v pisni zahtevi (subsidiarno poroštvo).
(2) Vendar lahko upnik zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je ni prej zahteval od
glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene
izpolnitve ali če je glavni dolžnik prišel v stečaj.
(3) Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo
obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od
poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo).
(4) Porok odgovarja kot porok in plačnik za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe, če ni
dogovorjeno kaj drugega (solidarno poroštvo pri gospodarskih pogodbah).
Ko gre za več oseb, ki prispevajo k nastanku škode (civilni delikt) tudi velja domneva solidarnosti iz čl.
394 OZ.
Poroštvo kot način zavarovanja obveznosti:
• solidarno: vseeno je, koga upnik najprej terja (se domneva pri GP)
21
• subsidiarno: upnik mora najprej terjati glavnega dolžnika, šele nato lahko subsidiarno
terja poroka
V. POSEBNA UREDITEV GLEDE ODGOVORNOSTI ZA NAPAKE
Pregled blaga in storitev kot pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov:
• gospodarske pogodbe (B2B) – nemudoma (najmanj zato, ker je to povezano z višjim

standardom skrbnosti, ki ga pričakujemo od gospodarskih subjektov in zato morajo ti tudi
hitreje reagirati; nemudoma vsekakor pomeni manj kot 8 dni, v praksi bi lahko rekli da to
pomeni isti ali pa naslednji delovni dan)
• civilne pogodbe – 8 dni
• potrošniške pogodbe (B2C) – 2 meseca (to je določeno izven OZ-a; po Direktivi in ZVPot…)
Govorimo o tem, kako hitro mora kupec, ki odkrije napako, o tem obvestiti prodajalca (notifikacijska
dolžnost).
VI. DRUGE POSEBNOSTI, KI VELJAJO ZA GOSPODARSKE POGODBE PO OZ

• če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, ali če je upnik
poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri
sodišču (čl. 302/I OZ). Če je predmet izpolnitve stvar, ki je ni mogoče položiti pri sodišču, jo
lahko dolžnik iz gospodarske pogodbe na račun upnika položi pri javnem skladišču in o tem
obvesti upnika, če je znan (čl. 304/II OZ) – položitev pri javnem skladišču ima v tem primeru
enake posledice kot položitev pri sodišču
• za gospodarske pogodbe ne velja domneva oderuških obresti (čl. 377/II OZ). Ne velja samo
domneva, kar pa ne pomeni, da obresti dejansko niso oderuške – to se lahko dokazuje
• čl. 417/IV OZ: Če sta se dolžnik in upnik iz gospodarske pogodbe dogovorila, da upnik ne bo
smel prenesti denarne terjatve na drugega, prenos kljub temu učinkuje. V tem primeru je
dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni odstopniku terjatve (pactum de non cedendo
ne učinkuje pri gospodarskih pogodbah)
• čl. 442/II OZ: Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj
podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je
prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino
(primerna kupnina: dnevna cena, če te ni, pa cena, ki jo določi sodišče)
• čl. 473/I OZ: Če je prodajalec po vrsti določenih stvari dal kupcu po gospodarski pogodbi večjo
količino, kot je bila dogovorjena, kupec pa ne izjavi v primernem roku, da presežek odklanja,
se šteje, da je sprejel tudi ta presežek in ga mora plačati po enaki ceni.
• čl. 518/I OZ: Pri prodaji po vzorcu ali modelu odgovarja prodajalec, če stvar, ki jo je izročil
kupcu, ne ustreza vzorcu ali modelu, kadar gre za gospodarsko pogodbo, po predpisih o
odgovornosti prodajalca za stvarne napake stvari, v drugih primerih pa po predpisih o
odgovornosti za neizpolnitev obveznosti.
• čl. 570/II OZ: V gospodarskih pogodbah dolguje posojilojemalec obresti, tudi če niso bile
dogovorjene. To pomeni, da se morata pogodbeni stranki izrecno dogovoriti za brezobrestno
posojilo, če to želita.
VII. DRUGE POSEBNOSTI, KI IZHAJAJO IZ POSEBNE ZAKONODAJE

• Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih: plačilni rok med gospodarskimi subjekti ne sme biti
daljši od 60 dni. Le izjemoma je dogovorjeni rok za plačilo lahko daljši od 60 dni, vendar ne
daljši od 120 dni, če je dolžina roka dogovorjena v pisni obliki in pri tem ne gre za izkoriščanje
močnejšega položaja – določba je kogentne narave, zato omejuje dispozitivnost med
strankama (ničnost pogodbene klavzule, ki določa drugače).
Toda vse te posebnosti niso takšnega pomena, da bi lahko govorilo o dualizmu.
22
Potrošniške pogodbe (B2C)
Vpliv prava EU → uskladitev notranjega trga
Potrošniška pogodba (B2C):
• potrošnik (C) je fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven
njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti
• potrošniško razmerje je vsako pravno razmerje, ki ga sklepata podjetje in potrošnik –
pogodbe, ki jih sklepa podjetje s potrošnikom
• podjetje (B) je pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno
pravnoorganizacijsko obliko ali lastniško strukturo
Posebna zakonodaja, ki določa posebno ureditev za potrošniške pogodbe:
• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot)

• Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-1)
• Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES)
• prva dva sta vezana na direktive EU, ZVKSES pa ne sodi v okvir prava EU, ureja pa pogodbo o
prodaji nepremičnin
Producentska odgovornost
Donoghue vs. Stevenson (Škotska, 1932) – Paisley Snail: neka gospa je naročila steklenico osvežilne
pijače, ko jo je odprla, pa je ugotovila, da je notri polž. Postavilo se je vprašanje odškodninske
odgovornosti proizvajalca pijače. Takrat so prvič porabili standard dolžne skrbnosti – kako skrbno
mora ravnati proizvajalec.
Čl. 155 OZ (odgovornost proizvajalca stvari z napako; že prej je bilo to urejeno v ZOR):
(1) Kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, škodno
nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi take napake.
(2) Proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti stvari, če ni ukrenil vsega, kar je potrebno,
da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali kakšnim
drugim ustreznim ukrepom.
Proizvajalec je torej dolžan ravnati z ustrezno skrbnostjo. Gre za odškodninsko razmerje, ki nastane
na podlagi škodnega dogodka.
Podobne določbe vsebuje tudi ZVPot
Čl. 4 ZVPot (odgovornost za izdelek):
(1) V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti

proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku
povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na
izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo.
(2) Škodo na drugi stvari je proizvajalec dolžan povrniti, če presega vrednost 100.000 tolarjev,
in to le tedaj, če je poškodovana stvar običajno namenjena za osebno uporabo in jo je
oškodovanec uporabljal pretežno za osebno uporabo.
23
(3) Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za
proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec
oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.
Čl. 6 ZVPot:
(1) Izdelek ima napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno
pričakuje. Pri oceni, kakšno varnost je potrošnik upravičen pričakovati, je treba upoštevati
zlasti:
1. predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost,
2. predvidljivo uporabo izdelka na razumen način,
3. čas, ko je bil izdelek dan v promet.
(2) Ne šteje se, da ima izdelek napako samo zato, ker je bil pozneje dan v promet boljši izdelek.
Čl. 7 ZVPot: Oškodovanec mora dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima.
Čl. 10 ZVPot: Proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da:
- izdelka ni dal v promet;
- iz okoliščin izhaja, da napake, ki je povzročila škodo, ni bilo v času, ko je izdelek dal v

promet;
- je napaka posledica skladnosti izdelka s prisilnimi predpisi;
- je izdelal le sestavni del oziroma sestavino izdelka oziroma pridobil osnovno surovino ali
dodatno surovino ali aditiv in da je napaka nastala zaradi konstrukcije ali izdelave izdelka, v
katerega je bil sestavni del vgrajen oziroma za katerega je bila uporabljena osnovna ali
dodatna surovina oziroma aditiv, ali da je napaka nastala zaradi navodila proizvajalca tega
izdelka;
- svetovna raven znanosti in tehničnega napredka v času, ko je dal izdelek v promet, ni bila
takšna, da bi bilo možno napako na izdelku odkriti (npr. z znanimi metodami in analizami);
- izdelka ni izdelal za prodajo ali kakršnokoli drugo obliko distribucije v ekonomske namene,
niti ga ni izdelal ali dal v promet v okviru svoje dejavnosti.
Pogodbeni pogoji
ZVPot povzema Direktivo o nepoštenih pogodbenih pogojih.
Za pogodbene pogoje se po tem zakonu štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti
tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se
pogodba sklicuje.
Pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim
celotnim besedilom – šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih
pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav.
Nejasna določila pogodbenih pogojev je potrebno razlagati v korist potrošnika oz. v breme tistega, ki
jih je sestavil (saj jih je sestavilo podjetje). Za pogodbene pogoje se šteje tudi droben tisk in ko
obkljukaš okvirček, da se strinjaš s pogoji.
24
Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi → torej gre za nek poseben, višji standard!
V OZ je vsebina pogodbenih pogojev enaka kot v ZVPot.
ZVPot določa tudi domnevo nepoštenih pogodbenih klavzul – pogodbeni pogoji se štejejo za
nepoštene, če (čl. 24 ZVPot):
- v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih

strank
- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika
- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik
utemeljeno pričakoval
- nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja.
Zlasti se za nepoštene štejejo določbe (čl. 24 ZVPot):
- po kateri lahko podjetje odstopi od pogodbe v vsakem primeru

- s katero se potrošnik odpove pravici do uveljavljanja določenih ugovorov (npr. ugovor
zaradi ničnosti, izpodbojnosti, neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe…)
- po kateri cena ni določena ali ni dovolj določena
- ki izključuje odgovornost za škodo, ki jo podjetje ali oseba, za katero je odgovorno
podjetje, povzročila namenoma ali iz malomarnosti
- s katero se podjetju dovoljuje, da enostransko spremeni pogodbene pogoje, ki so bistveni
za pogodbeno razmerje
*vprašanje spremembe pogodbenih pogojev:
 veljajo tisti pogodbeni pogoji, ki so veljali ob sklenitvi pogodbe
 lahko pa podjetje pozove potrošnika, da naj pristopi k novim pogojem ali naj
pogodbo odpove (pred tem dolžnost obvestiti o spremembi pogodbenih pogojev)
 molk naslovnika se ne obravnava kot pristanek na spremembe
 enostransko pogodbenih pogojev ni dopustno spreminjati
- s katero si podjetje zagotovi neprimerno dolg rok za izpolnitev potrošnikovega naročila
- po kateri si podjetje zagotovi pravico odločati, ali je dobavljeno blago v skladu s pogoji iz
pogodbe
- s katero se določi pogodbena kazen v korist podjetja
- s katero lahko podjetje prenese svoje pogodbene obveznosti na tretjo osebo, ki v pogodbi
ni bila navedena po imenu
- ki izključuje ali omejuje odgovornost podjetja za primer smrti ali poškodb, ki so posledica
dejanja ali opustitve podjetja
- ki od potrošnika zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila v primeru, ko ne
izpolni svojih pogodbenih obveznosti
- ki podjetju omogoča, da brez primernega odstopnega roka odstopi od pogodbe sklenjene
za nedoločen čas
- ki podjetju omogoča, da enostransko in brez navedbe razlogov spremeni lastnosti blaga ali
storitev, ki so predmet pogodbe
- ki podjetju omogoča, da ceno blaga ali storitev določi ali zviša ob dobavi, potrošniku pa ne
daje možnosti odstopa od pogodbe, če je tako določena cena previsoka glede na ceno,
dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe
- ki podjetju daje izključno pravico do razlage pogodbenih določil
- ki potrošnika zavezuje k izpolnitvi pogodbenih obveznosti tudi v primeru, če podjetje ne
izpolni svojih
- ki omejuje ali izključuje potrošnikovo pravico do pravnega varstva, zlasti še določbe, ki
potrošniku omejujejo dostop do dokaznega gradiva
25
- ki daje podjetju pravico do podaljševanja pogodbe sklenjene za določen čas, kadar je rok, v
katerem lahko potrošnik izrazi željo, da ne bo podaljšal pogodbe, nerazumno kratek
- ki omejuje obveznost podjetja, da spoštuje obveznosti, ki so jih prevzeli njegovi
zastopniki…
Podjetje lahko po sklenitvi pogodbe spremeni splošne pogoje. O tem mora obvestiti potrošnika in ga
pozvati, naj jih sprejme, sicer ima pravico do odstopa od pogodbe.
Pravica do odstopa od pogodbe

V splošnem delu OP je pravica do odstopa od pogodbe posledica kršitve nasprotne stranke. V pravu
varstva potrošnikov pa gre za pravico, katere izvrševanje ni povezano z izpolnjevanjem posebnih
pogojev (ne rabi priti do kršitve pogodbe).
Cooling-off
Gre za možnost, da si potrošnik v določenem času premisli. Institut je nastal kot posledica uporabe
agresivnih metod trženja…pravica da potrošnik odstopi od pogodbe, ki jo je sklenil pod vplivom takih
metod trženja ali od pogodbe, ki jo je sklenil v posebnih okoliščinah (npr. omejen čas za premislek):
• posebne oblike sklepanja prodajnih pogodb (pogodbe sklenjene na daljavo, prodaja izven
poslovnih prostorov) (npr. kataloška, televizijska, internetna prodaja, prodaja preko trgovskih
potnikov, na sejmih…)
• posojilne/kreditne pogodbe
• time sharing/časovni najem turističnega objekta
Potrošnik lahko odstopi od sklenjene pogodbe brez da bi navedel razlog za svojo odločitev (odmik od
načela pacta sunt servanda) (čl. 43č ZVPot) → v 15 dneh lahko podjetju sporoči, da odstopa od
pogodbe (pogodbe sklenjene na daljavo – 15 dnevni rok začne teči od izpolnitve podjetja, ko
potrošnik blago vidi ali od začetka izpolnjevanja pogodbe) (cooling-off je izključen pri dostavi hrane
na dom)
Rok za uveljavljanje:
• običajno 15 dni od izpolnitve

• pri nekaterih pogodbah 30 dni (npr. življenjska zavarovanja)
• 3 mesece (objektivni rok), če podjetje ne izpolni svoje obveznosti informiranja potrošnika
glede obstoja in vsebine njegove pravice (potrošnik mora dobiti pisno/na trajnem mediju
informacijo, na katerem so zapisane njegove pravice. Če informacije, da ima pravico do
odstopa (cooling-off) ne dobi, potem se to obdobje obstoja pravice podaljša na tri mesece –
hudo breme podjetja!)
Pravica do odstopa je omejena:
• določene vrste pogodb: cena je odvisna od tržnih nihanj, časopisi in periodične publikacije,
avdio video in računalniški programi, loterija, blago izdelano po naročilu..)
• če je potrošnik blago že prejel in od pogodbe odstopi, mora blago vrniti nepoškodovano in v
nespremenjeni količini, razen če je blago uničeno, pokvarjeno, izgubljeno ali se je njegova
količina zmanjšala, ne da bi bil za to kriv potrošnik (to pa ne pomeni, da blago ne sme biti
neuporabljeno → vprašanje kje raba preide v poškodbo)
• edini strošek, ki bremeni potrošnika v zvezi z odstopom od pogodbe je neposreden strošek
vračila blaga (blago lahko seveda tudi osebno dostaviš tja, kamor bi bilo sicer poslano oz. od
koder je prišlo)
• podjetje mora vrniti kupnino:
26
- vračilo plačil mora podjetje opraviti takoj, ko je to mogoče, najkasneje pa v 15 dneh

po prejemu sporočila o odstopu od pogodbe (podjetje vrača samo plačano kupnino)
- če podjetje zamudi z vračilom plačil, mora potrošniku poleg zakonitih zamudnih
obresti plačati še eno desetino prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri
vračilu – kot pogodbena kazen za zamudo (znesek navzgor ni omejen) – to je tudi
edina pogodbena kazen za denarne obveznosti (lex specialis)!
Pogodbe med državo in gospodarskimi osebami
Država deluje na dva načina:
1. oblastveno (imperium): nosilka oblasti, ki posameznikom določa pravice in obveznosti iz

pravnih razmerij
2. neoblastveno (ius gestionis): deluje kot subjekt na trgu in v pogodbena razmerja vstopa kot
enakopraven udeleženec (subjekt); vendar ima včasih tudi določene privilegije
Država pa seveda sprejema zakone, ki posegajo v pogodbena razmerja. Zato se postavlja vprašanje,
kaj je s tistimi zakonskimi določbami, ki državi kot stranki v pogodbenih razmerjih, določajo poseben
položaj (če pa država sama sprejema zakone; torej si ta poseben položaj v pogodbenih razmerjih
podeljuje sama).
Npr. Zakon o izvrševanju proračunov RS za leti 2011 in 2012 v čl. 23 določa splošni plačilni rok v breme
proračuna, ki je po tem zakonu 30. dan od prejema listine, ki je podlaga za plačilo (račun). Na eni
strani imamo tako model iz roke v roko, na drugi strani pa ima država privilegij, saj lahko plača 30.
dan od prejema računa. Kaj pa če bi se stranki v pogodbi dogovori za takojšnje plačilo? Ali je
omenjena določba čl. 23 ius cogens ali ne? Večina sodnikov bi verjetno rekla, da je to ius cogens.
Vendar v določbi ni moč zaznati nekega močnega javnega interesa, ki bi to opravičeval (predvsem se
postavlja vprašanje sorazmernosti ukrepa). Tako lahko pride tudi do uveljavitve načela dispozitivnosti.
Država torej v pogodbena razmerja vstopa kot enakopraven subjekt na trgu, vendar včasih s svojimi
predpisi poskrbi, da je njen položaj nasproti drugim subjektom privilegiran.
Protikorupcijska klavzula
Čl. 14 Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije – ZIntPK (protikorupcijska klavzula):
Pogodba, pri kateri kdo v imenu ali na račun druge pogodbene stranke, predstavniku ali posredniku
organa ali organizacije iz javnega sektorja obljubi, ponudi ali da kakšno nedovoljeno korist za:
- pridobitev posla ali
- za sklenitev posla pod ugodnejšimi pogoji ali
- za opustitev dolžnega nadzora nad izvajanjem pogodbenih obveznosti ali
- za drugo ravnanje ali opustitev, s katerim je organu ali organizaciji iz javnega

sektorja povzročena škoda ali je omogočena pridobitev nedovoljene koristi
predstavniku organa, posredniku organa ali organizacije iz javnega sektorja, drugi
pogodbeni stranki ali njenemu predstavniku, zastopniku, posredniku;
je nična.
Ta klavzula se nahaja v pogodbah, ki jih sklepa država (javni sektor).
27
Splošna določba o ničnosti (nasprotovanje ustavi, prisilnim predpisom, morali) se nanaša na vsa
ravnanja strank in določbe pogodb; torej je čl. 14 ZIntPK specialna določba, glede na splošno določbo
o ničnosti. Vendar bi bil tudi po splošni določbi o ničnosti, tak posel oz. pogodba ničen.
Prisilni predpis o prepovedi korupcije imamo tudi v KZ-1.
Ali je veljavna pogodba, ki jo sklene država, če ne vsebuje omenjene določbe? Čl. 17/II OZ pravi, da če
zakon določa vsebino pogodbe, potem je to del pogodbe ne glede na to ali sta se stranki za to
dogovorili in to vključili v pogodbo ali ne. Zato bo veljavna tudi pogodba, ki ne vsebuje omenjene
določbe.
Čl. 17/II OZ: Določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, so sestavni
del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi.
Javno naročanje
Gre za način sklepanja pogodb med državo kot naročnikom blaga ali storitev in podjetji kot ponudniki
Posebna zakonodaja:
• Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) kot splošen predpis ureja postopke javnega naročanja
• Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju
poštnih storitev (ZJNVETPS) določa posebnosti postopkov javnega naročanja na omenjenih
področjih
• Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) določa pravna sredstva
udeležencev postopkov in pravne posledice kršitve pravil
• Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP)
Zaradi tega so postopki javnega naročanja bistveno dražji, kot bi lahko bili. Tudi za DARS velja
postopek javnega naročanja, da je družba v 100% državni lasti.
Izhodišča/ratio legis sistema javnega naročanja:
• zagotavljanje gospodarske učinkovitosti in uspešnosti porabe javnih sredstev

• zagotavljanje konkurence med ponudniki pod enakimi pogoji
Za javni sektor (država + občine + osebe javnega prava → zavezancev za javno naročanje je zelo
veliko) obstajajo različne metode sklepanja pogodb, odvisno od vrednosti in posebnih okoliščin:
• zbiranje ponudb (najenostavnejši postopek)

• postopek ugotavljanja usposobljenosti in neposrednih pogajanj z izbranimi osebami (zelo
zapleten postopek)
• najpomembnejši in najbolj razširjeni postopek pa je odprti postopek javnega naročanja, ki
temelji in je prilagojen licitacijskemu/tenderskemu postopku:
- naročnik objavi javni razpis oz. javno objavo javnega naročila in pozove
gospodarske osebe (v praksi je pravna narava tega sporna; Juhart pravi, da gre za
vabilo k dajanju ponudb), da oddajo svoje ponudbe. V razpisu morajo biti vsi
elementi bodočega pravnega posla (razpisna dokumentacija), zato da naročnik
dobi čim bolj medsebojno primerljive ponudbe. Zaradi tega je zelo malo prostora
za pogajanja. Naročnik si po navadi pridrži tudi možnost, da pogodbe ne bo sklenil
z nobenim od ponudnikov. Obstaja pa še cel kup drugih zahtev, ki jih mora izpolniti
ponudnik (npr. izpisek iz sodnega registra; izkaz, da so plačani vsi davki; dokaz, da
odgovorne osebe ponudnika niso bile kaznovane za k.d. zoper gospodarstvo….).
Tako postajajo pogoji, ki jih mora izpolniti ponudnik, malo da ne že nemogoči.
Prevelike formalnosti ovirajo namen zakona (gospodarska učinkovitost).
28
Gospodarski subjekti morajo biti izjemno pozorni na vse formalnosti. Naročnik

mora imeti tudi posebno komisijo za javno naročanje, ki vodi postopek na podlagi
prispelih ponudb in potem tudi predlaga odgovorni osebi, da izda sklep s katerim
se podeli javno naročilo (samo sklep o podelitvi; do sklenitve pogodbe pride šele s
kasnejšimi ravnanji) ali pa sklep, da se javno naročilo ne sklene. Zakon pa vsebuje
tudi določbe, ki nudijo pravno varstvo ponudniku; ponudnik ima namreč možnost,
posebnega pravnega sredstva zoper odločitev naročnika – Revizija na Državno
revizijsko komisijo, ki kot poseben državni organ odloča o pritožbah glede
postopkov javnega naročanja (tako lahko vseeno pride do sklenitve pogodbe s
ponudnikom, ki je podal pritožbo). Sklenitev pogodbe se tudi lahko zadrži do
odločitve komisije (obstaja tudi možnost razveljavitve že sklenjene pogodbe in
ponovitve razpisa). Obstajajo pa tudi nekateri nujni primeri, ko država ne rabi
izvesti postopka javnega naročanja (npr. nakup črpalk ob poplavah).
Koncesijska pogodba
Gre za pogodbo, s katero oseba javnega prava prenese izvrševanje javne službe ali druge javne
storitve na neko podjetje (osebo gospodarskega prava) (npr. gradnja infrastrukture).
Zelo različni predmeti in medsebojne porazdelitve pravic in obveznosti; npr:
- koncesija za gradnjo avtoceste

- koncesija zdravstvenih storitev ali otroškega varstva…
Pravni viri:
• Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS)

• Zakon o javno zasebnem partnerstvu (ZJZP)
Država (koncendent) sprejme koncesijski akt, ki ima podoben pomen kot splošni pogoji (pogodbo naj
bi dopolnjeval in pogodba se nanj naslanja; vendar razlika: pogodba ne sme nasprotovati
koncesijskemu aktu → pogodbeno določilo, ki temu aktu nasprotuje je nično; pri SPP-jih imamo samo
razlago v breme tistega, ki je pogodbo sestavil), in ga objavi. Temu sledi izbor koncesionarja z odprtim
postopkom. Ko je ta izbran, sledi sklenitev koncesijske pogodbe, za katero veljajo splošna pravila
pogodbenega prava.
Ker gre za dolgoročna razmerja, je potrebno zelo pazljivo oblikovati vsebino glede spremenljivih
okoliščin in predčasnega prenehanja pogodbe.
koncendent – tisti, ki naroča
koncesionar – tisti, ki izvaja
29
POSEBNI DEL
Prodajna pogodba
Prodajna pogodba je najpomembnejši kontrakt, ki se sklepa na trgu in tudi najbolj razširjen, in

najpomembnejši pravni posel sploh. Pomeni možnost menjave dobrine/blaga za denar.
Terminologija:
• prodajna pogodba (OZ)

• kupoprodajna pogodba
• kupna pogodba
• vsi izrazi so popolnoma primerni in lahko uporabljamo vse
Tipična izpolnitev pri prodajni pogodbi je izpolnitev prodajalca.
Čl. 435 OZ (pojem):
(1) S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da
bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.
(2) Prodajalec kakšne pravice se zavezuje, da bo kupcu priskrbel prodano pravico; če izvrševanje
te pravice zahteva posest stvari, pa tudi, da mu bo stvar izročil.
Viri:
1. OZ: splošna ureditev v čl. 435-527 OZ

2. ZVPot: B2C prodaja in tudi nekatere posebne oblike prodajne pogodbe
3. ZVKSES detajlno ureja prodajo nepremičnin (tudi kadar je predmet prodaje novo stanovanje
oz. enostanovanjska stavba) in drugi posebni predpisi
4. Konvencija ZN o mednarodni prodaji blaga – Dunajska konvencija: mednarodna prodaja; CIGS
(United Nations Convention on Contracts for the International Sale of Goods, 1980) –
konvencija je za nas pomembna zato, ker je tudi Slovenija ena od držav podpisnic konvencije.
Konvencija se uporablja, če se stranki (iz držav, ki sta podpisnici konvencije; pri mednarodni
prodaji) nista dogovorili drugače. Kaj pa če sta stranki iz držav, ki nista obe podpisnici
konvencije? V teh primerih se uporabi zakon o mednarodnem zasebnem pravu (ta pa
napotuje na konvencijo). Po navadi se uporabi pravo prodajalca – če je ta torej iz RS, bomo
uporabili Dunajsko konvencijo in ne OZ.
Velja: falsa demonstratio non nocet (napačna označitev ne škoduje)
V OZ velja načelo avtonomije in dispozitivnosti. Včasih je OZ za posamezne tipe prodaje neprimeren

in stranki lahko tako samo opredelita medsebojno pogodbeno razmerje.
ZVPot in ZVKSES določata nekatera pravila, ki varujejo kupca kot potrošnika in so kogentne narave –
odmik od teh pravil v breme kupca ni dovoljen.
Pojem in pomen prodajne pogodbe

30
(1) S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da
bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.
(2) Prodajalec kakšne pravice se zavezuje, da bo kupcu priskrbel prodano pravico; če izvrševanje
te pravice zahteva posest stvari, pa tudi, da mu bo stvar izročil.
Obveznost prodajalca: izročitev (dobava) blaga kupcu in prenos LP (SP: izročitev)....ločiti moramo
prodajo stvari/blaga in prodajo pravic
Obveznost kupca: prevzem blaga in plačilo denarja (sprejem tistega, kar mu prodajalec izroča)
Gre za obligacijo rezultata: prodajalec odgovarja za rezultat (kvaliteta blaga in pravne lastnosti – da je
blago res takšno, kakršno je bilo dogovorjeno in odgovornost prodajalca za stvarne napake)
Pri terjatvi ne moremo prenesti LP; mora pa prodajalec zagotoviti, da kupec postane imetnik terjatve
– mora cedirati terjatev
V praksi je potrebno predvsem pri kompleksnih pravnih poslih, na pravno razmerje gledati kot
kombinacijo z drugimi pogodbami. Tako imamo neke sestavljene pravne posle, ki lahko pogosto
peljejo v nek nov pogodbeni tip (npr. leasing) ali pa gre za sklepanje več pogodb. Prodajna pogodba
se največkrat kombinira z:
• posojilno pogodbo: prodajalec kupcu odobri posojilo za plačilo kupnine, ta pa plačuje po

obrokih
• prevozno pogodbo
• shranjevalno pogodbo…
Razmejitev med prodajno in podjemno pogodbo – čl. 620 OZ (razmerje do prodajne pogodbe):
(1) Pogodba, s katero se ena stranka zavezuje izdelati določeno premično stvar iz svojega
materiala, se šteje v dvomu za prodajno pogodbo.
(2) Vendar pa pogodba ostane podjemna pogodba, če se je naročnik zavezal dati bistven del
materiala, ki je potreben za izdelavo stvari.
(3) Vsekakor se pogodba šteje za podjemno pogodbo, če sta imela pogodbenika v mislih zlasti
podjemnikovo delo.
Causa – causa aqurendi: kavza prodajne pogodbe (neke stranka se zaveže zaradi sprejema nasprotne
izpolnitve)
Oblika: pri nas posebna oblika za prodajno pogodbo načeloma ni potrebna; nekateri posebni predpisi
pa določajo pisno obliko pogodbe (npr. če gre za prenos LP na nepremičninah, potrošniška prodaja,
obročna prodaja….)
Bistveni elementi prodajne pogodbe

Predmet prodajne pogodbe:
1. STVAR (skupaj s pritiklinami): lahko gre za individualno (species) ali po vrsti (genus) določeno
stvar. Stvar mora biti v pravnem prometu in mora biti vsaj določljiva. Lahko gre za premično
ali pa za nepremično stvar. Z individualizacijo generične stvari, lahko generično določena star
preide v individualno določeno stvar
2. PRENOSLJIVA PREMOŽENJSKA PRAVICA: mora biti prenosljiva (neprenosljive so npr. osebna
služnost, užitek) – npr. terjatve, poslovni delež, druge pravice (pravice intelektualne lastnine)
3. VREDNOSTNI PAPIRJI: pravica do papirja in pravica iz papirja (ta je poslovni delež). Gre za
neke vrste združitve pravice in stvari. Danes imamo pretežno nematerializirane VP
31
4. PREMOŽENJSKA CELOTA: npr. kmetija, obrat, podjetje, posestvo, zbirka… Premoženjsko

celoto tvori več stvari ali stvari in pravic (npr. kmetijo tvorijo zemljišča in stroji; podjetje tvori
tovarna z vsemi stroji, blagovna znamka, določene obveznosti, pogodbe z zaposlenimi…). Z
eno prodajno pogodbo je tako zajetih več stvari ali stvari in pravic
Cena:
• izražena mora biti v denarju (lahko v domačem ali tujem – valutna klavzula)
• če menjamo blago za blago, je to menjalna pogodba
• določitev cene se lahko prepustiti tudi tretji osebi (cenitev)
• pri gospodarskih pogodbah v ožjem smislu cena ni bistven element (tudi če ni določena ali
določljiva) (običajna cena prodajalca)
Čl. 442 OZ (če kupnina ni določena):
(1) Če kupnina v pogodbi ni določena in tudi v njej ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo
mogoče določiti, se šteje, da pogodba ni nastala.
(2) Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na
podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec
običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino.
(3) Za primerno kupnino se šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe; če te ni mogoče ugotoviti, pa
cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera.
Obveznosti prodajalca
Glavna obveznost prodajalca je dobava blaga: prodajalec mora blago, ki je določeno kot predmet
pogodbe, ob določenem času na določenem kraju dobaviti kupcu (čl. 239, 282, 448 OZ).
Dobavo blaga določajo naslednji elementi:
1. brezhibnost blaga
2. kraj dobave
3. čas dobave
4. prehod nevarnosti naključnega uničenja s prodajalca na kupca
1. BREZHIBNOST BLAGA:
• lastnosti blaga določita stranki; če ni posebnega dogovora, se pričakuje običajne
lastnosti
• z dogovorom se lahko dogovorijo posebne lastnosti blaga (blago, ki ima višje
lastnosti) ali blago z napako – tako blago se potem šteje kot brezhibno
• opis blaga v pogodbi je zelo pomemben (uporaba standardov za opis blaga določenih
lastnosti, uporaba komercialnih oznak proizvajalcev ipd…)
• sodna praksa: predmet izpolnitve je to, kar je dogovorjeno, potrebno ga je
konkretizirati (to kaže na dispozitivnost opisa blaga)
• VSL sodba I Cpg 718/2003: Predmet izpolnitve prodajne pogodbe je to, kar je
dogovorjeno. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da
tožena stranka ni postavila relevantnih trditev o tem, da naj bi se s tožečo stranko
dogovorili, da se vročitev stvari šteje za opravljeno le z vročitvijo blaga toženi stranki
skupaj z vročitvijo atestov.
2. KRAJ DOBAVE:
• obveznost dobave se v dvomu izpolnjuje:
- kjer se nahaja stvar
32
- v kraju prodajalca
•določene obligacije so iskovine (kupec mora prevzeti blago v kraju prodajalca),
določene pa prinosnine (prodajalec mora stvar prinesti h kupcu)
• čl. 451 OZ (če kraj izročitve ni določen v pogodbi):
(1) Če kraj izročitve ni določen v pogodbi, je treba stvar izročiti v kraju, v katerem
je imel prodajalec ob sklenitvi pogodbe sedež oz. prebivališče.
(2) Če pa je bilo pogodbenikoma ob sklenitvi pogodbe znano, kje je stvar oz. kje
naj bo izdelana, je treba stvar izročiti v tem kraju.
3. ČAS DOBAVE:
• čas dobave je predmet dogovora, če pa ta ni dogovorjen, potem velja dobaviti takoj
(čas, ki je običajno potreben za dobavo, glede na okoliščine)
• splošne uzance za blagovni promet pravijo, da se izraz takoj razume znotraj roka 8
dni
4. PREHOD NEVARNOSTI:
• splošno pravilo pravi: stvar bremeni lastnika (res perit domino)
• čl. 436 OZ (nevarnost):
(1) Do izročitve stvari kupcu trpi nevarnost naključnega uničenja ali
poškodovanja stvari prodajalec, z izročitvijo pa preide nevarnost na kupca.
(2) Nevarnost ne preide na kupca, če je ta zaradi kakšne napake, ki jo ima
izročena stvar, odstopil od pogodbe ali zahteval zamenjavo stvari..
• v trenutku izročitve/dobave blaga preide tudi nevarnost naključnega uničenja in
poškodovanja stvari na kupca
• v določenih primerih lahko pride do položaja, kjer je nevarnost naključnega uničenja
na tistemu, ki ni lastnik (npr. prodaja nepremičnine → sklenjena pogodba, kupnina
kasneje, hiša pogori vmes)
• prodajalec je odgovoren za nevarnost naključnega uničenja dokler generična stvar
obstaja
• kupčeva zamuda s prevzemom pomeni prehod nevarnosti nanj
• čl. 330 OZ (če so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti):
(1) Če so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, ne preneha obveznost niti
takrat, ko so vse takšne stvari, kar jih ima dolžnik, uničene zaradi okoliščin, za
katere on ne odgovarja.
(2) Vendar pa preneha obveznost v primeru, ko so predmet obveznosti po vrsti
določene stvari, ki jih je treba vzeti iz neke množice takih stvari, če je uničena
cela ta množica.
Incoterms (ICC – International Commercial Terms)

Pri mednarodni prodaji blaga je pomembno, da blago pride od prodajalca do kupca. V izogib dvomov
so se pojavili standardizirani izrazi, ki urejajo obveznosti strank v zvezi z dobavo blaga.
Prva revizija ICC 1936, zadnja pa 1.1.2011 – spremenijo se oznake in vsebine posameznih klavzul.
Poleg izbire ICC je potrebno določiti tudi revizijo, ki naj se uporabi (v izogib dvomov, katera naj se
uporabi). Del ICC je povzet tudi v splošne uzance za blagovni promet.
ICC so vir avtonomnega gospodarskega prava – urejajo podrobnosti v zvezi z dobavo blaga in
prehodom odgovornosti za nevarnost naključnega uničenja blaga.
Uporabljajo se predvsem za distnančno prodajo, ko sta kupec in prodajalec iz različnih krajev.

Transport tega blaga pa je povezan z različnimi tveganji (vprašanje kdo bo pokril morebitno škodo).
Incoterms klavzule določajo pravice in obveznosti strank prodajne pogodbe v zvezi z dobavo
prodanega blaga:
33
• kraj in čas dobave blaga kupcu

• kraj in čas prehoda nevarnosti izgube ali poškodovanja blaga s prodajalca na kupca
• razporeditev blagovnih stroškov med strankama prodajne pogodbe
• druge pravice in obveznosti strank, denimo obveznost uvoznega in izvornega carinjenja,
zavarovanja blaga, pakiranja blaga, sklenitve prevoze pogodbe…
npr. klavzula FOF Luka Koper 1.2.2012
Prenos pravice
Pri prodaji blaga je prodajalec zavezan prenesti LP. Prenos LP pa je lahko originaren ali pa derivativen
(tradicija). Vseeno je, ali kupec pridobi LP z izročitvijo ali na kak drug način
Pri prodaji druge pravice pa je temeljna obveznost prodajalca, da zagotovi to pravico kupcu – opraviti
mora neko razpolagalno dejanje:
• terjatve (odstop terjatve/cesija)

• VP (izročitev, indosament, cesija…)
Torej pri prodaji druge pravice ni dobave, ampak mora prodajalec kupcu zagotoviti imetništvo pravice
(tudi pripadnost pravice) → prodajalec mora kupca postaviti v pravni položaj, da lahko s to pravico
prosto razpolaga
Pri cesiji se zamenja upnik
Pri VP je potrebno ločiti med klasičnimi VP (listina) in nematerializiranimi VP.
1. klasični VP (listina):
• prinosniška (izročitev)
• imenska (indosament)
• nekateri VP tudi s cesijo
2. nematerializirani VP: nakazilo na drug način
Odgovornost za pravilno izpolnitev

Prodajalec odgovarja kupcu za pravilno izpolnitev, izvedba izpolnitve pa je predvsem odvisna od
predmeta prodaje:
1. prodaja stvari:
• odgovornost za stvarne napake
• garancija za brezhibno delovanje
• odgovornost za pravne napake
2. prodaja terjatve in drugih pravic:
• odgovornost za obstoj terjatve
• odgovornost za izterljivost/plačevitost (ali je dolžnik sposoben plačati terjatev)
Odgovornost za stvarne napake

Pri odgovornosti za stvarne napake ločimo 2 sistema pravil:
• OZ (B2B)
• ZVPot uveljavlja Direktivo o garancijah in ponavlja nekatere določbe OZ, vendar vsebuje tudi
nekatera posebna pravila
• posebna določitev pravil tudi v ZVKSES (pri prodaji nepremičnin
Enoten pojem NAPAKE – 4 dopolnjujoča pravila:
34
1. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet, ko se bo

prodajala naprej (če ni v pogodbi dogovorjeno nič posebnega – običajna raba)
2. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je
bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana
3. če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oz. predpisane
4. če prodajalec izroči stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali
model prikazan le zaradi obvestila
1. pri gospodarskih pogodbah je včasih potrebno, da stvar dosega predpisane kvalitativne

standarde (npr. hrana, tehnično blago…). Redna raba stvari pogosto pogojuje spoštovanje
teh standardov. Če se stranki ne dogovorita za posebno rabo.
2. če se stranki dogovorita za posebno rabo stvari, mora stvar ustrezati tej rabi po kvaliteti
(kakor se stranki dogovorita). Npr. sod za shranjevanje kisline mora biti temu primeren, da
ga kislina ne bo razžrla. Posebna raba mora biti posebej izražena (npr. zapisana v pogodbi)
3. če prodajalec izrecno zatrjuje določeno lastnost/odliko stvari, potem prevzema tudi

odgovornost za tveganje → v tem primeru odgovarja za tako zatrjevano lastnost (ne glede
na to, ali je kupec za to lastnost vedel ali ne). Izhajamo iz objektivnih elementov in pri tem
gre za varstvo pravnih interesov kupca. S tem zatrjevanjem prodajalec prevzema
odgovornost za obstoj zatrjevane lastnosti/odlike stvari.
4. če dobavljena stvar ne ustreza vzorcu ali modelu
Za katere napake odgovarja prodajalec? Za tiste, ki obstajajo v času prehoda nevarnosti – časovni
element
Prodajalec ne odgovarja za:
• neznatne napake
• napake, ki so bile kupcu znane oz. mu niso mogle ostati neznane; to je pomembno predvsem
pri species (kupec mora pri sklepanju pogodbe ravnati skrbno, kar pomeni tudi to, da si mora
blago ogledat – če vidi napake, mora prodajalca nanje opozoriti ali pa izraziti, da se strinja z
njimi)
Če pa prodajalec izrazi, da je stvar brez napake, potem si kupcu ni potrebno ogledati stvari, pač pa se
lahko zanese na izjavo prodajalca.
Pregled stvari in notifikacija: če si kupec stvari ne ogleda in ne graja napak, potem mu ugasne pravica,
ki jo ima zaradi stvarne napake stvari.
Kupec mora blago pregledati:
• tam kjer je dobavljeno; odvisno od načina dobave

• ob izročitvi
• pri distančni prodaji mora blago pregledati takoj, ko je to mogoče
Obveznost notifikacije:
• obvestilo prodajalcu o obstoju stvarne napake

• velja oddajna teorija
35
• pregled mora biti običajen (kot ga kupec ob podobnih lastnostih običajno opravi) in je
namenjen ugotovitvi napake – temu pa sledi obvestilo o napaki (grajanje napake), ki ga mora
kupec poslati prodajalcu; različni roki:
- gospodarske pogodbe v ožjem pomenu: gospodarska oseba mora napako notificirati
nemudoma – kratek časovni rok (npr. isti ali naslednji dan, najkasneje 2 delovna
dneva)
- civilne pogodbe: 8 dni od dneva, ko je kupec napako odkril
- potrošniške pogodbe (ZVPot): kupec, ki je potrošnik ima proti podjetjem čas 2
meseca od dneva, ko je odkril napake
Potrebo je ločevati tudi očitne napake (tiste, ki jih je mogoče odkriti pri običajnem pregledu stvari) in
skrite napake (po navadi se pokažejo šele z rabo stvari). Pri skritih napakah imamo drugačne roke:
• jamčevalni rok je po OZ 6 mesecev. Dodatni prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevkov je eno

leto
• jamčevalni rok je po ZVPot 2 leti za nove stvari in eno leto za rabljene stvari. Notifikacija v 2
mesecih. Dodatni prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevkov je 2 leti
Zahtevki kupca so:
• odprava napake ali zamenjava stvari

• znižanje kupnine
• odstop od pogodbe.
V vsakem primeru lahko kupec zahteva odškodnino.
Posebne oblike odškodnine:
• abstraktno odmerjanje
• kritni kup.
Garancija za brezhibno delovanje stvari

Tehnična garancija – neke vrste jamstvo, dodatna obveznost
Obvezna je pri prodaji tehničnega blaga (tehnična garancija): kupcu mora proizvajalec izdati
garancijski list za brezhibno delovanje
Gre za podoben institut kot odgovornost za stvarne napake – isti namen (da stvar deluje na pravilen
način)
Prodajalec izda garancijski list, namenjen dokazovanju, da je bila sklenjena pogodba s prodajalcem
Primarni zahtevek:
1. odprava napake oz. zamenjava stvari (če stvar ni popravljena v roku 45 dni, se lahko zahteva
zamenjava za nov izdelek)
2. znižanje kupnine, odstop od pogodbe
Izdaja garancijskega lista je obveznost prodajalca. Prodajalec pa odgovarja tudi, če garancijskega lista
ni izdal, v tem primeru je kupec dolžan dokazati, da je bila prodajna pogodba sklenjena (predložitev
garancijskega lista ni pogoj za uveljavljanje garancije)
Razlika med garancijo za brezhibno delovanje stvari in odgovornostjo za stvarne napake:
36
• pri odgovornosti za stvarne napake lahko kupec od vsega začetka zahteva odpravo napake
oz. znižanje kupnine
• pri garanciji za brezhibno delovanje stvari pa mora kupec najprej zahtevati odpravo napake
oz. zamenjavo stvari (primarni zahtevek), šele če odprava napake ali zamenjava stvari ni
izvedena, lahko zahteva znižanje kupnine
Stranka, ki dobi blago z napako lahko uveljavlja eno ali drugo: kupec se lahko sklicuje na odgovornost
za stvarne napake ali na garancijo za brezhibno delovanje stvari
Podaljševanje garancijske dobe je eden od načinov tekmovanja med podjetji (včasih se je to štelo za
dejanje nelojalne konkurence)
Zahtevek za garancijo kupec uveljavlja pri pooblaščenem serviserju (odgovornost za stvarne napake
pa pri prodajalcu) – stroški povezani z dobavo blaga k serviserju bremenijo samega serviserja
Odgovornost za pravne napake

Prodajalec jamči kupcu za pravne lastnosti stvari – varstvo pred popolno (odvzem stvari) ali delno
(omejena raba) evikcijo; v zvezi s pravico tretjega na stvari
Prodajalec mora zagotoviti kupcu, da pridobi LP na kupljeni stvari. Pravna napaka je pravica tretjega,
ki jo lahko ta uveljavlja proti kupcu stvari.
Kupec pozove prodajalca, da osvobodi stvar; pomen notifikacije je manjši; ugovor prodajalca, da tretji
ne bi uspel z zahtevkom
Zahtevki:
• znižanje kupnine (pri delni evikciji)

• odstop od pogodbe (pri delni ali popolni evikciji)
• ti zahtevki prekludirajo v enem letu
Institutu odgovornosti za pravne napake pravimo tudi varstvo pred evikcijo.
Če kupec izve za pravico tretjega, s katero ta nastopi proti njemu, mora kupec pozvati prodajalca, da
stvar osvobodi. Kupec pa lahko tudi popusti tretjemu in mu prizna njegovo pravico (ni pogoj, da
pozove prodajalca) in prodajalec bo moral vseeno odgovarjati za škodo, ki je kupcu zaradi tega
nastala.
Kupec tudi če ne obvesti prodajalca, ne izgubi svojih zahtevkov: ni absolutnega roka; ti zahtevki pa
prekludirajo v enem letu odkar je kupec izvedel za pravico tretjega.
Po stališču sodne prakse je manjša površina prodanega zemljišča stvarna napaka.
Lastnost zemljišča: zazidljivost:
• kupec kupuje zemljišče, ki je zazidljivo, kasneje pa se izkaže, da v resnici ni zazidljivo

• tudi to se šteje za pravno napako
• pomembno je, da je ta lastnost zemljišča zapisana v pogodbi
Odgovornost za napake pri prodaji pravice

Odgovornost prodaje pravice → tega ni v poglavju o prodajni pogodbi, pač pa posebna pravila
vsebuje OZ v poglavju o odstopu terjatve
37
Prodajalec pravice odgovarja za njen obstoj – za to da pravica na podlagi prodajne pogodbe preide s
prodajalca na kupca (enako velja tudi za prodajo/prenos terjatve), ne gre pa za jamstvo, da se bo ta
pravica oz. donos od nje tudi dejansko izpolnil (to mora biti posebej dogovorjeno v pogodbi)
Odgovornost za iztožljivost terjatve samo, če je ta posebej dogovorjena (gre za dogovor, s katerim se

prodajalec zaveže, da odgovarja) → gre za jamstvo, da bo dolžnik odstopljeno terjatev izpolnil;
prodajalec odgovarja le do vrednosti plačane kupnine in stroškov, ki so z njim povezani.
Obveznosti kupca
Obveznosti kupca:
1. plačilo kupnine (gotovinsko plačilo nadomeščajo brezgotovinske oblike – plačilo na račun s

posredovanjem finančne organizacije)
2. prevzem/sprejem blaga: odklonitev blaga ima lahko za posledico upniško zamudo
(odgovornost naključnega uničenja/poslabšanja blaga preide na kupca; kupec pa prevzame
tudi odgovornost za škodo in stroške, ki jih ima s tem prodajalec). Prodajalec pa lahko od
pogodbe tudi odstopi, če kupec ne izpolni svoje obveznosti prevzema blaga (najprej ga mora
pozvati, naj blago prevzame, če ga ne prevzame še v dodatnem roku, lahko od pogodbe
odstopi)
Kupec pa ne more narobe plačati; imamo samo:
• delno izpolnitev (ne plača v celoti)

• popolno izpolnitev
• neizpolnitev (tudi če npr. nakaže denar na napačen TRR)
Plačati je potrebno v domači valuti. Gre za pravo denarno obveznost → plačati je potrebno v tistem
denarju, ki je dogovorjen
Če je obveznost fiksna in kupnina ni plačana, je pogodba avtomatično razdrta po samem zakonu.

Lahko pa je v interesu strank, da se pogodba ohrani v veljavi in se dogovori rok za naknadno
izpolnitev; če kupnina še v tem roku ni plačana, se pogodba razdre avtomatično po samem zakonu
Kupec lahko neprimerno blago zavrne
Posebne oblike prodajne pogodbe

Potrošniška prodajna pogodba
ZVPot določa splošna pravila, ki veljajo za vsako prodajo B2C. Posebna ureditev odgovornosti za
stvarne napake:
• daljši rok za notifikacijo – 2 meseca (po OZ 8 dni)

• daljši rok za odgovornost za skrite napake – 2 leti za nove in 1 leto za rabljene stvari (po OZ 6
mesecev)
• močno omejena možnost izkjučitve odgovornosti (OZ: stranski se lahko s pogodbo
dogovorita, da ne pride v poštev poglavje o odgovornosti)
med gospodarskimi subjekti je pogost dogovor, da prodajalec ne odgovarja za stvarne napake,

vendar se je treba to posebej dogovoriti.
Klavzula videno kupljeno ('telkel') – klavzula, ki pomeni, da stranki izključujeta odgovornost za

stvarne napake
38
Še druge posebne oblike prodajne pogodbe

Obstajajo še nekatere druge posebne oblike prodajne pogodbe:
• sklenitev pogodbe na daljavo

• sklenitev pogodbe zunaj poslovnih prostorov (npr. sejemska prodaja, prodaja od vrat do
vrat…)
• obročna prodaja (potrošnik dobi stvar že preden jo v celoti plača)
Skupna značilnost vseh teh oblik prodajne pogodbe je, da mora prodajalec zagotoviti potrošniku
informacije glede (dolžnost obveščanja):
• vsebine pogodbe in pravic, ki jih ima

• možnosti, da lahko odstopi od pogodbe brez navedbe razloga v 15 dneh od sklenitve
pogodbe ('cooling off period' – če o tem ni bil obveščen, se ta rok podaljša)
Informacije, ki jih potrošnik mora dobiti: lastnosti blaga, cena, odgovornost za napake, pravice ki jih
ima po pogodbi (vključno s pravico 'cooling off')
Prodajno naročilo – starinarska pogodba (contractus aestematorious)

Čl. 530 OZ (prodajno naročilo – starinarska pogodba):
(1) S pogodbo o prodajnem naročilu se prevzemnik naročila zavezuje, da bo določeno stvar, ki mu

jo je izročil naročitelj, prodal za določeno kupnino v določenem roku, ali pa mu jo v tem roku
vrnil.
(2) Prodajnega naročila ni mogoče preklicati.
Če prevzemnik naročila stvari ne vrne v roku, se šteje, da je stvar kupil sam (v tem primeru dolguje
določeno kupnini) (čl. 532 OZ). Njen rubež ni mogoč, dokler kupnina ni plačana.
Stvar je ves čas dokler ne preide na kupca, v lasti naročnika in zato nevarnost naključnega uničenja ali
poškodovanja stvari bremeni naročnika.
Prevzemnik ne prevzema tveganja prodaje.
Kup na pokušino (po pregledu, s pridržkom pregleda)

Čl. 514 OZ (kup na pokušnjo):
(1) Če je dogovorjeno, da vzame kupec stvar pod pogojem, da jo preizkusi in ugotovi, ali ustreza
njegovim željam, mora v roku, ki je določen v pogodbi, oziroma v običajnem roku, sicer pa v
primernem roku, ki mu ga določi prodajalec, obvestiti prodajalca, ali ostaja pri pogodbi ali ne;
sicer se šteje, da je od nje odstopil.
(2) Če pa je bila stvar izročena kupcu na poskušnjo do določenega roka, pa je ta ne vrne
nemudoma po izteku roka ali ne izjavi prodajalcu, da odstopa od pogodbe, se šteje, da je
ostal pri njej.
Ta pregled stvari ni enak pregledu stvari, ko želi kupec stvar pred nakupom pregledati (npr. pri
prodaji rabljenih avtomobilov).
V tem primeru se kupec in prodajalec sporazumeta o vseh bistvenih elementih prodajne pogodbe,
vendar pa tu določita rok za preizkus stvari.
Ali je ta preizkus subjektivne ali objektivne (preizkus je dogovorjen zaradi zagotavljanja ustreznosti za
določen namen) narave? Pravi kup na pokušnjo je ta, ko je mogoče izhajati iz objektivnega principa →
39
prodajale in kupec določita namen, za katerega bo stvar kupljena – potem pa kupec preizkusi, ali
stvar objektivno ustreza namenu, za katerega jo želi kupiti.
Čl. 515 OZ (objektivna poskušnja): Če je bila poskušnja dogovorjena zato, da bi bilo ugotovljeno, ali
ima stvar določeno lastnost oziroma ali je primerna za določeno rabo, tedaj obstanek pogodbe ni
odvisen od kupčevega preudarka, temveč od tega, ali ima stvar zares te lastnosti oziroma ali je
primerna za določeno rabo.
Nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari do potrditve nakupa nosi prodajalec (vendar
pa on nima stvari v svoji neposredni posesti, pač pa jo ima 'kupec').
Prodaja s sprecifikacijo
Po sklenitvi prodajne pogodbe ostanejo odprte nekatere podrobnosti prodane stvari (po navadi gre
za individualno določeno stvar – species). Kupec mora posredovati podatke (podrobnosti o prodani
stvari) v primernem roku po zahtevi prodajalca. Če tega ne stori, lahko prodajalec odstopi od
pogodbe ali sam opravi specifikacijo in o njej obvesti kupca (kupec pa lahko še vedno v primernem
roku pošlje svojo specifikacijo in s tem prepreči specifikacijo prodajalca).
Taka oblika prodajne pogodbe je zelo pogosta pri prodaji nepremičnin.
Obstaja tudi odgovornost kupca za škodo, ki je nastala prodajalcu, ker mu je prepozno poslal ali ni
poslal specifikacije. Obe stranki pogodbe pa sta zavezani storiti vse, da je ta škoda čim manjša.
Čl. 519 OZ (prodaja s specifikacijo):
(1) Če je v pogodbi kupcu pridržana pravica, da pozneje določi obliko, mero ali kakšne druge
podrobnosti stvari, kupec pa tega ne stori do dogovorjenega dne ali do preteka primernega
roka, šteto od prodajalčeve zahteve, naj to stori, lahko prodajalec odstopi od pogodbe ali pa
opravi to specifikacijo glede na tisto, kar mu je znano o kupčevih potrebah.
(2) Če opravi specifikacijo sam prodajalec, mora obvestiti kupca o njenih podrobnostih ter mu
določiti primeren rok, da sam določi drugačno.
(3) Če kupec ne izrabi te možnosti, je obvezna specifikacija, ki jo je napravil prodajalec.
Akreditivni kup
Čl. 527 OZ (akreditivna prodaja):
(1) Če je plačilo dogovorjeno s pomočjo dokumentarnega akreditiva, je kupec dolžan v

primernem roku in na svoje stroške poskrbeti, da prvovrstna banka odpre dokumentarni
akreditiv, ki mora biti v skladu s prodajno pogodbo. Dokumentarni akreditiv mora biti
veljaven še toliko časa po izpolnitvi prodajalčeve obveznosti, da lahko ta zbere in predloži
dokumente banki.
(2) Če banka ne odpre dokumentarnega akreditiva v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne plača
akreditivnega zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil ustrezne dokumente, se v
razmerju med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi.
(3) Prodajalec, ki ne uporabi dokumentarnega akreditiva, ki ga je banka odprla v skladu s

prodajno pogodbo, ne izgubi pravice zahtevati kupnino, je pa dolžan povrniti kupcu škodo.
(4) Stranki lahko določita, da je odprtje dokumentarnega akreditiva pogoj za veljavnost prodajne
pogodbe.
40
(5) Če pride do podaljšanja dokumentarnega akreditiva s sporazumom med strankama, nosita

stroške vsaka do polovice; če pride do podaljšanja iz razlogov na strani ene od strank, nosi
stroške podaljšanja le-ta.
(6) Določbe tega člena ne posegajo v pravila o dokumentarnem akreditivu kot bančnem poslu in
obratno.
Taka oblika prodaje se v glavnem uporablja pri mednarodnih prodajnih pogodbah. V notranjem
prometu je uporaba dokumentarnega akreditiva nesmiselna, saj nastajajo preveliki stroški.
Mednarodna trgovinska zbornica ima tudi sama zbrana Enotna pravila za dokumentarne aktreditive.
Gre za relativno varen način poslovanja pri distančni prodaji, saj je dokumentarni akreditiv relativno
varen način plačila. Kupec tako zagotovi, da bo banka plačala prodajalcu določeno vsoto denarja v
primeru, če bo ta izpolnil pogoje, določene v dokumentarnem akreditivu. Prodajalec mora seveda
banki dostaviti dokumente, ki dokazujejo, da je izpolnil te pogoje (npr. dokumenti, ki dokazujejo, da
je bilo blago vkrcano na ladjo).
Neodprtje dokumentarnega akreditiva ali neplačilo s strani banke ima za posledico dolžniško zamudo
– prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari.
Po navadi dogovor o odprtju dokumentarnega akreditiva vsebuje tudi rok in pa to, kdo nosi stroške
odprtja.
Prodajne in nakupne opcije

Opcija je možnost (pravotvorno upravičenje – oblikovalna pravica), da upravičenec z enostransko
izjavo doseže sklenitev prodajne pogodbe pod vnaprej določenimi pogoji. Stranki torej najprej
skleneta pogodbo o ustanovitvi opcije (opcijska pogodba), temu pa morebiti sledi še sklenitev
prodajne pogodbe.
Pogosto gre za posle z elementi tveganja – aleatorni posli/pogodbe (če je pravni posel že po sami
naravi aleatoren, potem ne veljajo pravila o izpodbijanju zaradi čezmernega prikrajšanja); ni mogoče
uporabiti pravil o oderuških pogodbah in čezmernega prikrajšanja.
Opcija je usmerjena v nastanek novega pravnega razmerja.
Opcija → določena stranka ima možnost, da z enostransko izjavo volje doseže sklenitev prodajne
pogodbe pod vnaprej določenimi pogoji – PRODAJNA OPCIJA.
Opcije se pogosto sklepaj pri potencialnem nakupu finančnih instrumentov, npr. delnic.
Primer: 13.02.2012 sklenem pogodbo o ustanovitvi opcije (nakupna opcija). Predmet pogodbe je 100
delnic po ceni 5€/delnico na dan 11.05.2012. Ko bo ta datum napočil, bo kupec povedal, ali te delnice
želi kupiti ali ne. Če bo tečaj delnice na ta dan več kot 5€ bo imetnik nakupne opcije opcijo izkoristil in
delnice kupil za 5€/delnico (njihova cena je sicer višja; razlika je profit). Če pa bo cena delnice na ta
dan manj kot 5€, pa opcije ne bo izkoristil – storil ne bo nič. Opcija bo preprosto ugasnila.
Kupec si s tem zagotovi, da bo v prihodnosti lahko kupil določeno blago po določeni ceni. Od gibanj
cen blaga na trgu pa bo odvisno, ali bo v prihodnosti izkoristil opcijo in sklenil prodajno pogodbo, ali
ne.
Elemente opcije ima tudi še en poseben institut – ODKUPNA PRAVICA (38. člen SPZ-ja).
Stranka, ki si zagotovi opcijo, ima za to seveda določen pravni in ekonomski interes. Zato bo morala
neko odmeno plačati v pogodbi o ustanovitvi opcije. Pri opciji gre v bistvu za špekulacijo.
41
Primer: kupec potrebuje 15.10.2012 10t kakava. Danes je tržna cena kakava 2300€/tono, cene pa še
rastejo. S prodajalcem se dogovori za ceno 2400€/tono za 15.10.2012.
Opcijske pogodbe se večinoma sklepajo za predmete, ki imajo neko tržno ceno:
• finančni instrumenti
• surovine
• valute (razmerje med domačo valuto in valuto transakcije – namen si je zagotoviti predvidljiv
tečaj in s tem zmanjšati svoje tveganje)
Za kupca opcije je namen lahko zavarovanje (zmanjšanje tveganja), lahko pa ima čisto špekulativne
namene.
Imamo dve vrsti opcij:
1. CALL OPCIJA: izvrši jo kupec – kadar je kupec tisti, ki doseže z enostransko izjavo volje, da je
pogodba sklenjena; kupec "pokliče" blago
2. PUT OPCIJA: izvrši jo prodajalec – kadar je prodajalec tisti, ki doseže z enostransko izjavo
volje, da je pogodba sklenjena; prodajalec "položi" blago kupcu
Pri večini primerov leasing-a obstaja tudi neke vrste opcijska pogodba, predvsem pri operativnem
leasing-u (imetniku predmeta dana opcija, ali bo kupil predmet leasing-a ali ne).
Prodaja podjetja (podjetje kot predmet prodajne pogodbe)

Pojem podjetja nima zakonodajne definicije. Podjetje je namenjeno opravljanju gospodarske
dejavnosti. Poznamo dve obliki upravljanja s podjetji:
1. ASSET DEAL (prodaja premoženja nosilca podjetja): kadar gre za prodajo celotnega obrata;
povezava s pravili korporacijskega prava in primerno obliko statusnopravne spremembe; pri
tem gre za povezavo s pravili korporacijskega prava in primerno obliko statusnopravne
spremembe. Tu gre za pridobivanje sredstev, premoženja družbe, ki predstavlja individualno
zaključeno stvar (cela vrsta stvari in pravic, ki se jih lahko prenese z eno samo pogodbo – to je
običajno prodajna pogodba). Prodajna pogodba mora tu urediti vsa pravna razmerja, ki
predstavljajo obrat. Tu je podan singularni prenos (vsak predmet posebej prenesti).
Kupec želi tu pridobiti samo določen obrat podjetja.
330 ZGD-1: če gre za prenos najmanj 25% premoženja družbe in ne gre za statusno
preoblikovanje je za ta prenos potreben sklep skupščine, ki je sprejet z večino iz 329. člena
ZGD-1. Vendar pa ta omejitev nima učinkov proti 3. osebam.
V poštev pride predvsem (omenjeno tudi v ZGD):
• oddelitev: družbeniki postanejo lastniki nove družbe

• izčlenitev: družba sama postane lastnik nove družbe. Prednost izčlenitve je v tem, da je
izčlenjena družba pravni naslednik v vseh pravnih razmerjih, v skladu z delitvenim načrtom.
Gre za univerzalen prenos.
2. SHARE DEAL: prodaja deleža; na podjetje gledamo kot na pravno osebo, ki nam zagotavlja
udeležbo v pravni osebi. Kupec želi pridobiti udeležbo v določeni PO. Prodaja se pravice ~
prodajo udeležbene korporacijske pravice
Pri kapitalskih družbah – d.d. je potrebno ločiti tiste vstope v d.d., ko kupec kupuje delnice z
vidika kapitalske udeležbe, pravi share deal je, ko se prodaja paket delnic).
Upoštevati je potrebno tudi Prevzemno zakonodajo zaradi varstva manjšinskih delničarjev –
bistvena je prevzemna ponudba-pri prevzemnem pravu 33% mora ponuditi najvišjo ceno, ki
42
jo je plačal v zadnjem letu za delnico. Pomembna je tudi zaradi tega, da imajo vsi delničarji
možnost izstopa iz prevzete družbe.
Prodajalec jamči samo za obstoj pravice (delnic/poslovnega deleža), ne pa tudi za donosnost

– jamči da bo prenesel na kupca.
Pri pomembnejših pridobitvah udeležbe se želi kupec prepričati o stanju ciljne družbe
(pridobi čim širše informacije o tem).
DUE DILIGENCE: skrben pregled poslovanja: je poseben postopek pregleda poslovanja ciljne
družbe (pravni in gospodarski položaj) in se uporabi v primeru, ko želi kupec pregledati
poslovanje ciljne družbe, da odpravi tveganja. Ciljna družba omogoča izvajalcu DUE
DILIGENCE-a vpogled v dejanski in pravni položaj.
Deli se na pravni in gospodarski due diligence (izvajalci so pravniki oz. ekonomski svetovalci).
Na ta način je kupcu omogočeno, da se prepriča, ali je ciljna družba res taka kot izgleda
(»vpogled v notranjost«).
- Eno bistvenih vprašanje je, ali je due diligence sploh mogoče izvesti? Pri d.d. ga kupec
pa tudi delničar ne moreta izsiliti, saj o tem vprašanju odloča uprava ciljne družbe
(ponavadi ga ne bo dopustila, če gre za konkurenco [gre za interes ciljne družbe, če jo
kupuje konkurent], vendar pa če kupec ne bo vedel potem tudi kupil ne bo).
Due diligence je standard skrbnosti pri prodaji/nakupa paketa delnic. Mora ga vsaj
poskusiti opraviti.
Due diligence opravljajo:

- Pravni due diligence: odvetniške družbe
- Gospodarski due diligence: revizijske hiše
Tu so pogosti močni dogovori varovanja poslovne skrivnosti, paziti morajo kaj
zapišejo vanj – kako natančno!
Pogosti so tudi dogovori, da se zmanjša kupnina, če se ne izvede due diligence (gre za širjenje
jamstev), oz. če se ga dopusti pa so manjša jamstva ciljne družbe.
DELNIČARSKI SPORAZUM: je dogovor med obstoječimi in novimi delničarji glede izvrševanja

glasovalnih pravic (npr. glede imenovanja organov, dividendne politike…).
Problem pri tem: skupno izvrševanje glasovalnih pravic ima lahko posledice na področju
konkurenčnega prava in prevzemov, zato so tudi taki dogovori zelo redki, pogosti pa ko gre za
prodajo udeležbe.
Razlika: due diligence pri d.d. in d.o.o. ~ zakaj ga je lažje izvesti pri d.o.o. kot pa pri d.d.? V d.o.o. ima
vsak družbenik pravico do due diligence-a, ker ima pravico do vpogleda v vso dokumentacijo – to pa
lahko stori tudi po navodilih kupca.
Posojilna pogodba
Posojilno pogodbo urejajo:
• čl. 569 – 578 OZ

• ZVPot
• ZPotK-1 (varstvo kreditojemalcev, kadar je posojilodajalec banka ali podjetje)
43
(1) S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek

denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da
mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oz. enako količino stvari iste vrste in
kakovosti.
(2) Na prejetih stvareh pridobi posojilojemalec lastninsko pravico.
Pri posojilno pogodbi se posojilodajalec torej zaveže izročiti predmet posojila posojilojemalcu, ta pa
se ga zaveže vrniti po določenem času. Predmet posojila je po vrsti/generično določena stvar.
Namen je prepustitev rabe nadomestne stvari, določene po količini in vrsti (najpogosteje je predmet
denar, lahko pa tudi druge po vrsti določene stvari; npr. krompir)
Gre za konsenzualen kontrakt → za sklenitev pogodbe zadošča že sporazum (konsenz) glede izročitve
določene količine nadomestne stvari (glavnica) in njene vrnitve. Včasih pa je bila posojilna pogodba
realen kontrakt. Načeloma je to neoblična pogodba, le izjemoma zakon določa pisno obliko (npr.
hipotekarni krediti)
Bistveni elementi posojilne pogodbe:
• nadomestna stvar/glavnica/posojilo/kredit
• čas (gre za pogodbo trajanja, zato je potrebno določiti, kdaj je potrebno glavnico izročiti in
kdaj vrniti)
Posojilna pogodba je lahko odplačna ali pa neodplačna. Za odplačno gre npr. pri obrestovanem
posojilu…stranki se dogovorita, da posojilojemalec posojilodajalcu poleg glavnice dolguje tudi obresti.
Mogoči pa so tudi drugi načini odmene, ki zagotavljajo odplačnost (ne samo obresti = posojilojemalec
da posojilodajalcu na koncu več, kot je prejel).
Čl. 570 OZ (obresti):
(1) Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti.

(2) V gospodarskih pogodbah dolguje posojilojemalec obresti, tudi če niso bile dogovorjene.
Razmejitve posojilne pogodbe od nekaterih drugih pogodb:
• najemna in posodbena pogodba (tudi generična stvar je lahko predmet pogodbe, če se vrača
potem ista stvar nazaj) → namen je prepustitev rabe. Razlika je v tem, da gre pri posojilni
pogodbi za prenos LP in tudi, da je predmet najema in posodbe individualno določena stvar,
pri posojilni pogodbi pa po vrsti določena stvar. Razlika je tudi pri odgovarjanju za naključje
oz. naključnega uničenja (pri najemu tega ni, pri posojilni pogodbi pa takšna odgovornost
obstaja = genus non perit!);
• kreditne pogodba → po ZOR je bil to bančni posel, pri katerem je kreditodajalec banka oz.
finančna organizacija; to je tudi razlika med kreditom in posojilom (bankirji in ekonomisti pa
pogosto namesto o kreditih govorijo kar o posojilih);
• shranjevalna oz. depozitna pogodba → prepustitev stvari (species ali genus); razlika je v tem,
da je pri shranjevalni pogodbi primaren namen hrambe
***v bančnem poslovanju posle kreditiranja označujemo kot aktivne bančne posle (banka
prejema obresti), posle z depoziti pa kot pasivne bančne posle (banka se zaveže plačati
obresti);
• dolžniški VP → po namenu gre za posojilo; instrument izda posojilojemalec; pomen: možnost
hitrega spreminjanja udeležbe v družbah (zagotavljanje likvidnosti je tu zelo pomembno –
likviden trg VP): najpomembnejši VP so investicijski vrednostni papirji =) lastniški VP = delnice
ali pa dolžniški VP = obveznice;
44
• elemente posojila lahko zaznamo tudi v primeru odloženega plačila → izpolnitvi nista sočasni,
ampak plačilo sledi dajatvi ali storitvi (to presojamo po osnovnih pravilih in ne po pravilih
posojilne pogodbe);
• ni vsak posel, katerega namen je kreditiranje, tudi posojilna pogodba. Za posojilno pogodbo
gre, kadar je namen pogodbe le kreditiranje. Če pa je kreditiranje le eden od poslovnih
namenov v kakšnem drugem poslu, ki ima sicer svoj specialen pomen, je taka pogodba
mešana oz. zložena pogodba =) VSL, Cpg 1628/94;
• prodaja na obroke → gre za posebej urejeno obliko prodajne pogodbe;
• finančni leasing → namen je pridobitev stvari, dezinvestiranje (sale and lease back), namen
zavarovanja;
• prekoračitev na TRR (npr. negativno stanje na bančnem računu)…
Pomen posojilne pogodbe:
• posojilna pogodba, predvsem če je predmet denar, je gibalo gospodarstva (zagotavljanje

investicij);
• kreditno/posojilno tveganje → tveganje, da posojilojemalec ne bo vrnil posojila (glavnica in
obresti);
• izpostavljenost → pomembna predvsem pri bančnem poslovanju in pomeni vsoto terjatev
banke do določenega dolžnika (omejitve glede na obseg kreditnega poslovanja in glede na
kapital dolžnika). Izpostavljenost regulirajo pravila o varnosti in skrbnosti poslovanja banke.
Če se izpostavljenost do določenega dolžnika poveča, se poveča tudi kreditno tveganje.
Posebnosti posojilne pogodbe:
• splošno odstopno upravičenje

Čl. 576 OZ (odstop od pogodbe): Posojilojemalec lahko odstopi od pogodbe, predem mu
posojilodajalec izroči obljubljene stvari; če pa ima posojilodajalec zaradi tega kakšno škodo, jo
mora povrniti.
• posebno odstopno upravičenje: pri potrošniških kreditih lahko posojilojemalec odstopi od
pogodbe še določen čas po sklenitvi kreditne pogodbe, ne da bi mu bilo zaradi tega treba
povrniti škodo (varstvo potrošnikov – ZPotK-1)
Bistveni elementi posojilne pogodbe:
1. PREDMET POSOJILNE POGODBE:

• vsaka nadomestna stvar (npr. krompir, denar) določena po vrsti in količini (torej
genus)
• dvakratni prenos LP
• tveganje naključnega uničenja nosi posojilojemalec
• predmet posojilne pogodbe je lahko tudi nepotrošna stvar, vendar mora biti
določena kot genus (npr. pet lopat za odmetavanje snega); če bi bil ta določen kot
species, bi šlo za posodbeno pogodbo
2. ČAS:
• čas izročitve (če ta ni določen, je rok, ko posojilojemalec to zahteva) (pri denarju
govorimo o času črpanja kredita) in čas vračila (čas, ko mora posojilojemalec
posojilodajalcu vrniti posojilo, ekonomisti tu delijo posojila tudi glede na ročnost =
delitev posojil glede na ročnost: kratkoročna (do 1 leto), srednjeročna in dolgoročna
(nad 5-10 let))
• posojilo na odpoklic: npr. primer takšne posojilnopogodbene klavzule =
posojilojemalec mora vrniti znesek posojila v roku treh delovnih dni, ki tečejo od
dneva, ko prejme pisno izjavo posojilodajalca, da zahteva vrnitev posojila (takšne
45
klavzule oz. takšno posojilo značilno predvsem za posojila med gospodarskimi

subjekti)
Obresti pri posojilni pogodbi:
• obresti predstavljajo nadomestilo za uporabo glavnice

• Čl. 570 OZ (obresti):
(1) Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti.
(2) V gospodarskih pogodbah dolguje posojilojemalec obresti, tudi če niso bile
dogovorjene.
• odplačnost posojila se lahko zagotavlja na različne načine:
- odmena: včasih se skuša odplačnost prikriti (npr. stroški vodenja)
- obresti: veljata dve domnevi:
 domnevajo se pri gospodarskih pogodbah v ožjem pomenu (možen je sicer
nasprotni dogovor strank, da bo posojilo neodplačno, vendar mora biti ta
volja stran izrecno izjavljena)
 če so dogovorjene in obrestna mera ni določena, potem obresti znašajo 6%
• fiksne in variabilne obresti
• EOM pri potrošniških kreditih
POSOJILNA POGODBA - OBVEZNOSTI STRANK:
Čl. 571 OZ (izročitev obljubljenih stvari):
(1) Posojilodajalec mora izročiti določene stvari ob dogovorjenem času, če rok za izročitev ni
določen, pa tedaj, ko posojilojemalec to zahteva.
(2) Posojilojemalčeva pravica, da zahteva izročitev določene stvari, zastara v treh mesecih, odkar
je prišel posojilodajalec v zamudo, vsekakor pa v enem letu od sklenitve pogodbe.
Čl. 572 OZ (slabe premoženjske razmere posojilojemalca):
(1) Če se izkaže, da so premoženjske razmere posojilojemalca take, da je negotovo, ali bo mogel

vrniti posojilo ali ne, lahko posojilodajalec odkloni izročitev obljubljenih stvari, če tega ob
sklenitvi pogodbe ni vedel, kot tudi če so se posojilojemalčeve premoženjske razmere
poslabšale po sklenitvi pogodbe.
(2) Vendar pa mora izpolniti svojo obveznost, če mu da posojilojemalec ali kdo drug zanj
zadostno zavarovanje.
Čl. 573 OZ (škoda zaradi napak posojenih stvari):
(1) Posojilodajalec mora povrniti posojilojemalcu morebitno škodo, ki mu je bila povzročena

zaradi stvarnih napak posojenih stvari.
(2) Vendar mora v primeru, ko gre za neodplačno posojilo, povrniti škodo le tedaj, če so mu bile
napake stvari znane ali mu niso mogle ostati neznane, pa o njih ni obvestil posojilojemalca.
Obveznosti strank v posojilni pogodbi:
• OBVEZNOSTI POSOJILODAJALCA: izročitev predmeta posojila (prenos LP – zagotovitev

glavnice). Posojilojemalec ima na drugi strani pravico, da zahteva izročitev, ki pa zastara v
treh mesecih, odkar je prišel posojilodajalec v zamudo, vsekakor pa v enem letu od sklenitve
pogodbe =) načeloma velja, da ta določba ni IUS COGENS in da se stranki lahko dogovorita
drugače.
• posojilodajalec po splošnih pravilih odgovarja za stvarne in pravne napake stvari – smiselna
uporaba pravil o prodajni pogodbi (gre za smiselno enak položaj kot pri prodajni pogodbi =
46
tudi pri posojilni pogodbi pride do prenosa lastninske pravice, če je predmet posojilne
pogodbe stvar!, če izvzamemo denar kot najobičajnejši predmet posojilne pogodbe)
• v čl. 572 OZ je vsebovana posebna oblika ugovora ogroženosti = posojilodajalec lahko odkloni
izročitev zaradi slabega premoženjskega položaja posojilojemalva, če tega ob sklenitvi
pogodbe ni vedel, kot tudi če so se posjilojemalčeve premoženjske razmere poslabšale po
sklenitvi pogodbe (571/I).
• OBVEZNOST POSOJILOJEMALCA – vračilo glavnice z obrestmi; nekatere posebnosti:
- bullet kredit: vračilo celote z enim dejanjem.
Značilno za blagovna posojila (npr. 1t krompirja).
Smiselna uporaba pravil o odgovornosti za stvarne in pravne napake
- obročni kredit: pomemben je amortizacijski načrt;
anuiteta je sestavljena iz obresti in razdolžnine (del odplačila glavnice);
moratorij – obdobje, ko se obroki ne plačujejo
gre za obveznost z zaporednimi izpolnitvami. Problem pa se pojavi, ko zaradi
neizpolnitve posameznega zneska zapade celotna vsota posojila. Finančne
organizacije to v pogodbi zelo natančno urejajo. Pri potrošniških kreditih moraš
neizpolniti dva ali tri obroke
• možno je tudi predčasna vrnitev posojila – čl. 577 OZ (predčasna vrnitev posojila):
Posojilojemalec lahko vrne posojilo tudi pred rokom, ki je določen za vrnitev, vendar mora
posojilodajalca vnaprej obvestiti o svoji nameri in mu povrniti škodo.
Predčasno poplačilo je torej načeloma vselej dopustno (pri denarnih obveznostih načeloma
vselej dopustno), razen, če bi bilo to na škodo upnika, vendar povrnitev škode (po čl. 377 OZ
je nično pogodbeno določilo, s katerim se dolžnik odpove pravico do predčasnega poplačila
dolga). Ali lahko na podlagi predčasnega poplačila neham plačevati tudi obresti? Tega zakon
ne zagotavlja, lahko pa se stranki tako dogovorita. ZPotK-1 pa določa, da je predčasno
poplačilo vselej dopustno in da kreditojemalec ne rabi plačati obresti, kreditodajalec a lahko
edino zaračuna kreditojemalcu 1% stroškov, ki jih je imel zaradi predčasnega poplačila.
Pogodbene klavzule:
• posebne zaveze posojilojemalca – ta se zaveže k določenim ravnanjem ali k določenim

opustitvam (npr. prepoved statusnih sprememb, plačila dividend, soglasje banke k določenim
poslom…). Tako pogoji se pojavljajo predvsem pri družbah, ki so v finančnih težavah, ki nujno
rabijo kredit in je tudi kreditno tveganje za banko večje
• cross default: zamuda z eno izpolnitvijo ima za posledico zapadlost vseh posojil (npr. družba
zamudi z plačilom obroka enega kredita, zapadejo jim vsi krediti, ki jih ima pri določeni banki)
• pasi pasu: klavzula največjih ugodnosti glede obrestne mere ali zavarovanja (npr. dam ti
kredit po obrestni meri 5%, vendar, če boš kasneje pri kaki drugi banki vzel kredit po višji
obrestni meri, boš tako obrestno mero moral plačati tudi meni ali pa dam ti kredit brez
hipoteke, vendar če boš kasneje pri kaki drugi banki vzel kredit in ji dal hipoteko, boš moral
dati hipoteko tudi meni)
Čl. 574 OZ (rok za vrnitev posojila):
(1) Posojilojemalec mora v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti.
(2) Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz
okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne sme biti krajši
od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.
Čl. 575 OZ (izbira ob vrnitvi posojila):
47
(1) Če na posodo ni bil denar, dogovorjeno pa je bilo, da bo posojilojemalec vrnil posojilo v

denarju, je posojilojemalec vseeno upravičen po lastni izbiri vrniti izposojene stvari ali denarni
znesek, ki ustreza njihovi vrednosti v času in v kraju, ki sta v pogodbi določena za vrnitev.
(2) To velja tudi v primeru, ko ni mogoče vrniti enake količine stvari iste vrste in iste kakovosti.
Čl. 573 OZ (škoda zaradi napak posojenih stvari):
(3) Posojilodajalec mora povrniti posojilojemalcu morebitno škodo, ki mu je bila povzročena

zaradi stvarnih napak posojenih stvari.
(4) Vendar mora v primeru, ko gre za neodplačno posojilo, povrniti škodo le tedaj, če so mu bile
napake stvari znane ali mu niso mogle ostati neznane, pa o njih ni obvestil posojilojemalca.
Čl. 578 OZ (namensko posojilo): Če je v pogodbi določen namen, za katerega sme posojilojemalec
porabiti izposojeni denar, ta pa ga uporabi v kakšen drug namen, lahko posojilodajalec odstopi od
pogodbe.
Posebne vrste posojilne pogodbe:
• namensko posojilo: bistven je namen rabe predmeta. Odstop od pogodbe pomeni takojšnjo
zapadlost vseh terjatev. Dokazovanje namenske porabe denarja bremeni posojilodajalca
• zavarovano posojilo: zmanjševanje kreditnega tveganja z zavarovanjem posojilojemalčeve
obveznosti:
- hipotekarno posojilo: ustanovitev zastavne pravice na nepremičnini
- lombardno posojilo: ustanovitev zastavne pravice na dragocenih predmetih ali VP
(npr. zlato, dragi kamni, umetniške slike)
- druge oblike zavarovanj
• akceptno posojilo: posojilodajalec se zaveže akceptirati menico, ki jo nanj trasira
posojilojemalec (izgubljajo na pomenu, saj na pomenu izgublja tudi menica)
• revolving posojilo: obnavljajoče posojilo, ki omogoča kreditiranje v določenem časovnem
obdobju. Določena je najvišja vsota posojila in časovno obdobje. Podjetja to vrsto posojila
pogosto uporabljajo, saj potrebujejo likvidnostna sredstva. Pri fizičnih osebah pa je
najpogostejša oblika revolving posojila limit na tekočem računu.
• sindicirano posojilo: zagotovi ga več bank z eno pogodbo in pod enakimi pogoji; med
bankami se sklene konzorcijska pogodba, pogajanja pa vodi pooblaščena banka (leading
partner/agent)
Zavarovanje in utrditev obveznosti
Splošno:
• najpomembnejše tveganje, povezano s pogodbenimi obveznostmi, je tveganje neizpolnitve.

Tveganje neizpolnitve je povezano tudi z obliko (najmanjše tveganje je pri obliki iz roke v
roko)
• elementi, ki povečujejo tveganje neizpolnitve:
- čas med sklenitvijo in izpolnitvijo
- časovna razporeditev izpolnitev (npr. ena stranka izpolnjuje pred drugo – posojilna
pogodba)
• zato, da se temu tveganju izogne oz. se ga vsaj zmanjša, si upnik poskuša izgovoriti dodatna
zagotovila, s katerimi zmanjšuje tveganje. Tem dodatnim zagotovilom pravimo zavarovanja in
utrditve obveznosti – skušamo si pridobiti boljši položaj pred ostalimi upniki (privilegiran
položaj). Tak privilegiran položaj je lahko posledica zakonske določbe (npr. plačilo sodnih
48
stroškov, nekatere davčne terjatve, terjatve iz pogodbe o zaposlitvi) ali pa kot posledica
dogovora med upnikom in dolžnikom (te dogovore je mogoče sklepati ob sklenitvi pogodbe
in z njimi se zmanjšuje tveganje neizpolnitve). Od moči posameznega upnika pa je odvisno, ali
bo uspel od dolžnika pridobiti tako zavarovanje (npr. banke imajo nasproti dolžnikom
večinoma zelo močan položaj)
Boniteta dolžnika:
• vsak upnik se mora zavedati, da samo načelo 'pacta sunt servanda' še ne zagotavlja izpolnitve
• zato je najboljše, da vemo s kom poslujemo…v tem smislu je zelo pomemben nadzor nad
plačilno sposobnostjo dolžnika:
- spremljanje javno dostopnih podatkov o dolžniku
- ali proti njemu tečejo izvršilni postopki
- njegovi poslovni rezultati
- bilance…
• bonitetne agencije ponujajo ugotavljanje in predvidevanje plačilne sposobnosti gospodarski
subjektov, s katerimi imamo namen poslovati (Moody's, Fitch, Standard&Poor's,
Dun&Breadstreed, I-Bon, Ajpes…)
• iBONITETA prikazuje naslednje informacije:
- firma in sedež poslovnega subjekta: naziv, dolgi naziv, sedež, pošta, kraj, občina,
regija
- kontaktni podatki: telefon, telefaks, elektronska pošta, URL
- registrski podatki: matična in davčna številka, ID številka za DDV, datum vpisa,
registrski organ, številka registracijskega vložka, upravna enota, zastopniki,
ustanovitelji
- organizacijski podatki: vrsta organiziranosti, vrsta lastnine, glavna dejavnost SKD,
sektor, poreklo kapitala
- zadnja sprememba v radarju
- poslovni podatki: velikost, aktivnost, povprečno število zaposlenih, število poslovnih
enot
- seznam transakcijskih računov ter pregled aktivnosti TRR
- bonitetna ocena
- finančni podatki: skupni prihodki, prihodki od prodaje, sredstva, kapital, dobiček
- objave v iBON bazi stečajev: datumi in vrste postopkov insolventnosti (stečaji,
prisilne poravnave, likvidacije, izbrisi)
Dosledno razlikovanje med pojmoma utrditev obveznosti in zavarovanje obveznosti ni uveljavljeno:
1. UTRDITEV OBVEZNOSTI: močnejša zaveza dolžnika kot posledica dogovorjenega mehanizma

(npr. ara, uporaba menice kot plačilnega instrumenta, poseben dogovor glede zamudnih
obresti). Abstraktnost zaveze
2. ZAVAROVANJE OBVEZNOSTI: dodatna obveznost poleg osnovne obveznosti oz. vnaprejšnja
določitev premoženja, namenjenega za prednostno poplačilo
Ločimo:
1. OSEBNA ZAVAROVANJA: poleg glavnega/primarnega dolžnika, se dolg zaveže poplačati še

ena oseba. Učinkujejo relativno (med strankami)
2. STVARNA/REALNA ZAVAROVANJA: vnaprej se določi neko premoženje, ki bo namenjeno
poplačilu upnikove terjatve ali pa če si zagotovimo neko prednost pri poplačilu naše terjatve
(učinkujejo absolutno (tudi proti tretjim osebam)
49
Osebna zavarovanja
Poleg primarnega dolžnika, je upniku zavezan še dodatni dolžnik. Temeljna oblika osebnega
zavarovanja je poroštvo (velika večina osebnih zavarovanj je izpeljanih iz poroštva)
Kvaliteta osebnega zavarovanja je odvisna od plačilne sposobnosti dodatnega dolžnika
Osebna zavarovanja:
1. poroštvo
2. bančna garancija
3. zavarovanje tveganja neplačila na podlagi zavarovalne police
4. pristop k dolgu
5. patronatska izjava
1. POROŠTVO:
- poroštvo je akcesorne narave (poroštvena pogodba je veljavna, če je veljavna tudi
glavna obveznost)…porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega
dolžnika, lahko pa je manjša
- razmerje iz poroštvene pogodbe (razmerje med porokom in upnikom) je neodvisno
oz. abstraktno glede na razmerje med porokom in glavnim dolžnikom
- ker porok jamči za izpolnitev tuje obveznosti, je njegova obveznost odvisna od
obstoja tuje obveznosti. Če dolžnik ni zavezan izpolniti obveznosti ali je ni zavezan
izpolniti v določenem obsegu, potem to vpliva tudi na porokovo obveznost. Načelno
so zato poroku priznani vsi tisti ugovori, ki jih ima tudi glavni dolžnik sam. poleg
ugovorov, ki jih ima glavni dolžnik sam (ugovori iz temeljnega posla in ugovor
pobotanja), zakon poroku priznava tudi nekatere osebne ugovore, ki jih glavni dolžnik
nima (npr. neveljavnost poroštvene pogodbe ali ugovor vrstnega reda…)
- poroštvo je enostransko obligacijsko razmerje, ker je samo porok zavezan opraviti
izpolnitev, poroštva pa ni mogoče preklicati z enostransko izjavo volje, saj gre za
dvostranski pravni posel
- kvaliteta poroštva je odvisna od plačilne sposobnosti poroka:
 državno poroštvo: država se lahko kot porok zaveže samo na podlagi zakona
(vsaka pogodba, ki ni v skladu s tem, je nična). Problem nedopustnih državnih
pomoči (pravo varstva konkurence)
 bančno poroštvo (loči od bančne garancije): s poroštveno pogodbo se porok
upniku zaveže, da bo izpolnil obveznost, če je glavni dolžnik ne bo
 poroštvo za pravno osebo: smiselno je poroštvo oseb, ki lahko vplivajo na
poslovanje družbe (npr. pri d.o.o. poslovodje in družbeniki)
- pri gospodarskih pogodbah v ožjem pomenu se domneva solidarno poroštvo (razlika
med solidarnim in subsidiarnim poroštvom je sicer majhna):
 subsidiarno poroštvo: upnik mora najprej terjati glavnega dolžnika, in šele če
ta obveznosti ne izpolni, sme terjati poroka. Če terja najprej poroka, ima ta
ugovor vrstnega reda (beneficium ordinis) – da naj najprej terja glavnega
dolžnika
 solidarno poroštvo: upnik lahko ob dospelosti terja izpolnitev od glavnega
dolžnika ali od poroka (ali od obeh kot solidarnih dolžnikov) – porok
odgovarja kot porok in plačnik
- poroštvo in stečaj glavnega dolžnika: porok ostane zavezan upniku in stopi na
njegovo mesto v stečajnem postopku. Porok ima proti upniku samo ugovore, ki jih
ima proti njemu glavni dolžnik
- izjava poroka mora biti dana v pisni obliki
50
- čl. 1012-1034 OZ
2. BANČNA GARANCIJA:
- bistvena značilnost je abstraktnost zaveze: tu ni nobenih ugovorov
- ločimo tri razmerja:
 razmerje naročnik garancije – banka:
∙ banka to dela za provizijo
∙ naročnik mora dati kritje (npr. hipoteka na nepremičnini)
 razmerje banka – upravičenec (banka pošlje pismo upravičencu, da na
podlagi naročila odpira bančno garancijo v znesku in za obdobje…)
 razmerje naročnik garancije - upravičenec
- poznamo:
 garancija na prvi poziv (ko upravičenec prinese pismo v banko in izjavi, da bi
rad unovčil garancijo, banka plača, brez vprašanj…možnost zlorab)
 pogojna garancija (za uveljavljanje garancije morajo biti izpolnjeni določeni
pogoji; uporabljajo se redko)
- včasih specialni predpisi nalagajo predložitev garancije (javno naročanje, prodaja
stanovanj po ZVKSES)
3. ZAVAROVANJE PRI ZAVAROVALNICI:
- gre za komercialno (premoženjsko) zavarovanje → zavarovalnica se zaveže plačati
upniku, če dolžnik ne plača; v tem primeru zavarovalnica prevzame upnikovo terjatev
od dolžnika, če ta ne plača (potem terja to kar je plačala, od dolžnika in če ji uspe, je
obogatena za premijo)
- nadomestilo za zavarovalnico – plačilo zavarovalne premije (po večini primerov to
plača dolžnik, saj načeloma velja, da je dolžnik v šibkejšem položaju in si močnejša
stranka od njega zagotovi neko zavarovanje, ki ga seveda plača dolžnik)
4. PATRONATSKA IZJAVA:
- značilna je za razmerja med povezanimi osebami (matere in hčere)
- ena družba izjavi generalno pripravljenost, da bo izpolnila obveznosti, ki jih ne bo
izpolnila druga družba. Torej ne gre za zavarovanje specifične obveznosti, pač pa za
bolj splošno zavarovanje (zavarovanje določenih vrst obveznosti). Gre za častno
zavezo ali obljubo izdajatelja, da bo sam izpolnil obveznosti dolžnika, če jih ne bo ta
sam izpolnil
- v primerjavi s poroštvom tu ne gre za specificirano pravno razmerje (gre za neko
splošno poroštvo – za vse obveznosti iz nekega naslova) in tudi ne gre za neko zelo
trdno zavezo, pač pa bolj za častno (moralno) obveznost izdajatelja
- pravne posledice so primerljive s poroštvom
5. PRISTOP K DOLGU:
- čl. 432 OZ (pogodba o pristopu k dolgu): S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero
se ta upniku zaveže, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo
poleg dolžnika.
- čl. 433 OZ (pristopu k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote):
(1) Tisti,na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali
posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z
njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oz. njen del, vendar le do
vrednosti njenih aktiv.
(2) Nima pravnega učinka nasproti upnikom pogodbeno določilo. Ki bi
izključevalo ali omejevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka.
Stvarnopravna zavarovanja
Temeljijo na prednostni poplačilni pravici → določen del premoženja dolžnika se prednostno nameni
za poplačilo upnika. Osnovna oblika stvarnega zavarovanja je zastavna pravica; iz zastavne pravice so
51
se razvile številne posebne in kombinirane oblike stvarnopravnih zavarovanja (npr. fiduciarni prenos
lastnine v zavarovanje, sale and lease back…).
Kvaliteta teh zavarovanj je, da poplačilo upniku zagotavlja vrednost stvari.
Problem pri stečaju: ne velja več načelo prior tempore, potior iure → stečaj ima za cilj sorazmerno
poplačilo terjatev, zato pravila stečajnega postopka še bolj povečujejo tveganje neizpolnitve. Prav
zaradi tega si upniki želijo zagotoviti prednost pri poplačilu → želijo si zagotoviti boljši vrstni red in to
se omogoča s stvarnopravnimi zavarovanji (določa se prednostna poplačilna pravica na določenem
premoženju dolžnika.)
Zavarovana obveznost je tisti dolg/terjatev, za katero si upnik zagotovi stvarnopravno zavarovanje (s

tem se zmanjšuje tveganje neizpolnitve)
Smisel stvarnopravnih zavarovanj je, da se vnaprej določi predmet/stvar, iz katerega se bo upnik

poplačal in na kakšen način bo ta njegova prednostna pravica učinkovala
Osnovna oblika stvarnopravnih zavarovanj je zastavna pravica. Danes pa se pojavljajo nove oblike
stvarnopravnih zavarovanj, ki so podobne zastavni pravici.
Ločitve stvarnopravnih zavarovanj:
1. po predmetu:
• premičnine (ročna zastavna pravica, neposestna zastavna pravica – navadna in
registrska)
• nepremičnine (hipoteka)
• VP (zastavna pravica na vrednostnem papirju)
• terjatev (zastavna pravica na terjatvi)
• druge premoženjske pravice (zastavna pravica na premoženjski pravici)
2. po temelju nastanka:
• zakon: storitvene obligacije po OZ – cela vrsta pogodb, kjer že zakon ustanavlja ZP;
npr. podjemna pogodba – čistilnici daš stvar in na tej stvari ima podjemnik zakonito
zastavno pravico na stvari za primer neplačila terjatve
• sodna odločba: SP zavarovanje nastane s sodno odločbo predvsem v izvršilnem
postopku; npr. upnik, ki predlaga rubež, pridobi ZP na zastavljeni stvari
• pravni posel: dajalec in prejemnik zavarovanja se dogovorita, da se v korist
prejemnika zavarovanja, ustanovi neko SP zavarovanje (upniku se s tem zagotovi bolj
ali manj privilegiran položaj)
3. razmerje do zavarovane terjatve:
• akcesorno zavarovanje: zavarovanje velja kolikor je veljavna zavarovana terjatev
• neakcesorno zavarovanje: gre za samostojno obveznost (ne dopušča se ugovorov iz
drugega razmerja; so izjemno tvegana, saj lahko pride do situacije, ko mora dolžnik
dvakrat plačati dolg, nato pa mora en znesek zahtevati nazaj. Tu ni možen uovor, da
je dolg že plačal)
4. po obsegu:
• nefiduciarna
• fiduciarna: temeljijo na dispozitivnosti in avtonomnosti (B2B)
Namen je pridobitev ločitvene pravice (ena oblika prednostne pravice). Loči od izločitvenih pravic –
upnik v stečaju zahteva izločitev premoženja, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Pri ločitvenih
pravicah pa upnik zahteva ločitev (…da se bo on poplačal iz tega premoženja…) – to ločeno
premoženje se potem proda ločeno in pri poplačilu iz ločenega premoženja sodelujejo samo ločitveni
upniki.
52
Razvoj:
• najstarejša oblika je fiducia cum creditore

• kasneje se razvijeta pignus (ročna zastava premičnin) in hipoteka
• kasnejše oblike: zastava terjatev in drugih premoženjskih pravic
Zastavna pravica:
• zastavna pravica je prednostna poplačilna pravica

• predmet zastavne pravice so stvari in vsaka prenosljiva pravica, ki ima premoženjsko
vrednost
• zastavna pravica je akcesorna oblika zavarovanja
Zavarovanje obveznosti in gospodarske osebe:
• zavarovanje obveznosti je za gospodarske osebe izjemnega pomena

- Zakon o finančnih zavarovanjih vsebuje posebna pravila, ki veljajo za nekatere
gospodarske osebe
• načeli avtonomije in dispozitivnosti omogočata nastajanje in razvijanje novih oblik
• velja izhodišče: za zavarovanje se lahko uporabi vse, kar ima denarno vrednost (kar je
mogoče unovčiti)
Pridržek lastninske pravice

Gre za poseben dogovor v prodajni pogodbi, ki ločuje obligacijsko izročitev (dobava) in prenos LP, ki
se odlaga do polnega plačila kupnine (prodajalec si pridrži LP na stvari do polnega plačila kupnine)
Čl. 520 OZ (prodaja z lastninskim pridržkom):
(1) Prodajalec določene premične stvari si lahko s posebnim pogodbenim določilom pridrži LP
tudi potem, ko stvar izroči kupcu, vse dotlej, dokler kupec ne plača polne kupnine.
(2) Pridržek pravice učinkuje nasproti kupčevim upnikom le, če je bil podpis kupca na pogodbi, ki
vsebuje določilo o pridržku LP notarsko overjen pred kupčevim stečajem ali pred rubežem
stvari.
(3) Na stvareh, o katerih se vodijo posebne javne knjige, si je mogoče pridržati LP le, če tako
določajo predpisi o ureditvi in vodenju teh knjig.
Pridržek učinkuje nasproti kupčevim upnikom le, če je bil podpis kupca na pogodbi, ki vsebuje
določilo o pridržku LP, notarsko overjen pred kupčevim stečajem ali pred rubežem stvari
Na stvareh, o katerih se vodijo posebne javne knjige (registri), si je mogoče pridržati LP le, če tako
določajo predpisi o ureditvi in vodenju teh knjig. Vrhovno sodišče pravi, da pridržek LP ni mogoč na
nepremičninah, ker to ni urejeno v ZZK-1 (to izhaja tudi iz SPZ). Teorija pa pravi, da ga ne
potrebujemo, saj imamo tako ali tako že intabulacijsko klavzulo
Glavno tveganje je učinkovanje čl. 64 SPZ – prodajalec je po lastni volji izročil stvar 3. osebi, ki lahko,
če izpolnjuje pogoje iz čl. 64 SPZ, na njej pridobi LP
Prodajalec, ki proda stvar pod pridržkom LP, lahko zahteva stvar nazaj, če kupec ne plača kupnine po
dogovoru. Tudi če dogovor ni overjen. Če pa kupec pride v stečaj, lahko uveljavlja ločitveno pravico.
Pravo varuje dobroverno tretjo osebo, ki se zanese na publiciteto LP (čl. 64 SPZ).
Pridržek tudi v nekaterih izvedenih oblikah:
• s klavzulo predelave
53
• razširjen in podaljšan pridržek
Sodna praksa: Pogodbena določba, da se vpis v ZK ne izvrši do izpolnitve določenega pogoja ni

pridržek LP.
Odstop terjatve v zavarovanje in fiduciarni prenos v zavarovanje

Gre za fiduciarno obliko zavarovanja – alternativa zastavni pravici na terjatvi. Bistvena razlika je, da
gre tu za poln prenos pravice
Primer: Dolžnik je upniku dolžan 10.000e. Datum zapadlosti je 1.9.2012. Upnik želi za to terjatev
zavarovanje, dolžnik pa mu ga ne more ponuditi, saj nima npr. hiše ali vrednih premičnin. Dolžnik
pove upniku, da 15.9.2012 zapade njegova terjatev do neke 3. osebe v vrednosti 12.000e in da mu
lahko to ponudi kot zavarovanje. Zastavna pravica nastane, ko dolžnik svojega dolžnik obvesti, o
zastavi terjatve – do preklica lahko ta tretji dolžnik izpolni le zastavnemu upniku.
Slabost tega instrumenta je, da moraš obvestiti svojega dolžnika in ta vidi, da si v slabi situaciji.
To obvestilo je tudi bistvena lastnika odstopa terjatve v zavarovanje od fiduciarnega prenosa terjatve
v zavarovanje. Pri slednjem ni potrebe po obvestilu 3. dolžnika, saj dolžnik prenese terjatev na
prejemnika zavarovanja (to ni zastava!!!). Upnik dobi terjatev in se zaveže, da bo terjatev prenesel
nazaj, če bo osnovna terjatev plačana.
Dajalec zavarovanja prenese terjatev v premoženje prejemnika zavarovanja, ta pa se zaveže prenesti

terjatev nazaj, če bo dajalec zavarovanja izpolnil svojo obveznost.
Prednosti in slabosti:
• prednost: dolžnika ni treba obvestiti o prenosu (diskretnost), kar je pogoj za nastanek

zastavne pravice na terjatvi
• slabost: pri večkratni cesiji ima prednost cesionar, o katerem je bil dolžnik najprej obveščen;
SPZ pa pravi, da če je bila terjatev večkrat odstopljena, ima prednost prvi cesionar
Mogoč je tudi odstop bodočih in pogojnih terjatev – globalna cesija:
• predmet odstopa so lahko tudi bodoče in pogojne terjatve

• gre za dogovor, s katerim dolžnik/dajalec zavarovanja upniku ne odstopi točno določene
terjatve, pač pa vse bodoče terjatve do svojih dolžnikov (npr. iz naslova sklenjenih prodajnih
pogodb)
• problem: prihaja do prezavarovanja in očitek neenakega obravnavanja upnikov (v primeru
stečaja lahko stečajni upnik izpodbija pravne posle, ki jih je sklenil stečajni dolžnik v enem
letu pred uvedbo stečaja)
Sale and lease back

V osnovi gre za zavarovanje. Banka želi dati iskalcu določen kredit, v zavarovanje svoje terjatve pa želi
dobiti možnost prednostnega poplačila iz določene stvari iskalca kredita
Dajalec zavarovanja z namenom zavarovanja proda stvar posojilodajalcu; kupnina, ki je določena s

prodajno pogodbo je dejansko vrednost posojila. Tej pogodbi sledi druga pogodba, ki ima pravno
naravo leasinga – s to pogodbo leasingojemalec postopoma odkupuje stvari, ki so bile pred prodajo
njegovo (obročno vračanje posojila).
Ta posel je v tujini razbila predvsem poslovna praksa (z namenom zavarovanja, davčni razlogi…)
VSRS II Ips 427/2003: za kombinacijo prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe je značilno, da
omogoča tak ekonomski rezultat, ki je enak legis commissoriae. Pravna operacija prodajne pogodbe
54
in povratne prodajne pogodbe je zato lahko veljavna le, če ne izigrava namena prepovedi iz čl. 69
ZTLR in čl. 973 ZOR. To pa je le takrat, ko vsebuje določbe, ki varujejo cilje prepovedi komisornega
dogovora – obvarovati dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova
terjatev.
Predvsem gre za nepremičnine (dolga amortizacijska doba)
Pravno je posel sestavljen iz dveh pogodb:
• prodajne pogodbe
• zakupne pogodbe
Razširjeni pridržek LP
Prodajalec in kupec terjatev za plačilo kupnine namenita tudi za zavarovanje drugih terjatev med
njima. Kupec pridobi LP šele ob plačilu vseh terjatev, ki so določene za zavarovanje (ne samo terjatev
iz prodajne pogodbe).
V praksi se uporablja redko.
Podaljšan pridržek LP
Imamo situacijo, ko gre za kombinacijo pridržka LP in odstopa bodoče terjatve v zavarovanje. Kupec
še pred plačilom kupnine prenese LP na stvari naprej (učinek čl. 64 SPZ), funkcijo zavarovanja pa
prevzame terjatev, ki je pridobljena s pravnim poslom.
Primer: proizvajalec dobavi trgovcu določeno količino blaga, vendar bo kupec plačal blago z odlogom.
Njegovi kupci bodo a non domino pridobili LP na stvareh.
Prodajalec zadrži LP na stvari toliko časa, dokler kupec ne začne razpolagati s stvarjo. V zavarovanje
na prodajalca preidejo v se terjatve, ki jih je kupec pridobil s prodajo stvari.
Če bo kupnina plačana, pridržek ugasne.
Možen je tudi pridržek LP s klavzulo predelave:
• kupec motorje (ki jih je prej kupil od prodajalca) vgradi v stroje in motorji postanejo sestavina
teh strojev, tako da prodajalec izgubi LP nad motorji
• pridržek LP se potem razširi na celotni stroj
• če pa se stroj proda naprej, se pridržek razširi na vse nove terjatve
• tudi tu velja prepoved komisornega dogovora.
Finančna zavarovanja
Posebej so urejena z Zakonom o finančnih zavarovanjih → specialni predpis, ki velja za subjekte, od
katerih lahko pri finančnih poslih pričakujemo visoko stopnjo skrbnosti:
• država
• centralna banka
• finančne institucije (banke, hranilnice)
• velike gospodarske družbe
Značilnosti:
• opustitev formalnosti pri ustanavljanju in izvršitvi zavarovanja (ni sodne intervencije,

obveščanja dolžnika…)
• močno omejena komisorna klavzula, ki omogoča zaseg instrumentov danih v zavarovanje
• vzpodbujanje netiranja – vzpostavitev pogojev za pobotanje
55
• predmet finančnih zavarovanj so vrednostni papirji in terjatve
Mednarodne gospodarske pogodbe
Viri:
• unificirano pravo: konvencije (meddržavne konvencije, ki urejajo materialno pravo – npr.

Dunajska konvencija za prodajo blaga)
• avtonomno gospodarsko pravo:
- abstraktna pravila (podobno zakonskim določbam)
 INCOTERMS
 enotna pravila za dokumentarni akreditiv, dokumentarni inkaso, konosament
 FIDIC BOOKS (podobno gradbenim uzancam)
- tipske pogodbe: ICC Model Contract Turnkey Supply of an Industrial Plant
Incoterms
ICC – International Commercial Terms…urejajo razdelitev stroškov tveganj v zvezi s prodajno
pogodbo
Gre za klavzule, ki urejajo določen del razmerja strank prodajne pogodbe → dobava blaga s strani
prodajalca kupcu:
• naloge, ki jih morata v zvezi s tem opraviti prodajalec, kupec ali tretja oseba zanju (priprava
blaga, embaliranje, nalaganje, prevoz, urejanje papirjev s prevozniki, s carinskimi organi…)
• stroški, ki nastanejo z opravljanjem teh nalog
• riziko v času dobave blaga
ICC je mednarodna trgovinska zbornica. Nevladna organizacija, ki nima zakonodajne pristojnosti
Razlog za urejanje je globalizacija prodaje. Namen pa je zagotoviti enotno razlago trgovinskih izrazov,
ki se najpogosteje uporabljajo v (mednarodni) trgovini → olajšujejo (mednarodno) trgovino, saj
zmanjšujejo zaplete zaradi različnih pojmovanj pravic in obveznosti prodajalca in kupca
Ta pravila zadevajo prodajno in prevozne pogodbe, na druge pogodbe pa imajo le omejen vpliv
Prva revizija klavzul se je zgodila l. 1936, zadnja pa l. 2011 (spreminjajo se oznake in vsebina
posameznih klavzul). Ob klavzuli moramo vedno navesti tudi revizijo, drugače se uporabi zadnja
revizija
Uporaba INCOTERMS sodi v okvir pogodbene avtonomije.
Ureditev po OZ:
• kraj izročitve: če ni drugače dogovorjeno, je obveznost iskovina

• stroški: stroške z izročitvijo in stroške pred njo trpi prodajalec, stroške, da se stvar odnese ter
vse druge stroške po izročitvi pa kupec, če ni dogovorjeno kaj drugega
• prehod nevarnosti: do izročitve stvari trpi nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja
stvari prodajalec, po izročitvi pa preide nevarnost na kupca
Razvoj trgovinskih klavzul:
• ZDA 1919: AFTD (ameriške zunanjetrgovinske definicije)
56
• ICC 1936 (zaradi potrebe po prilagajanju praksi)

• INCOTERMS 1953
- 1954 Splošne uzance za blagovni promet (Glavna državna arbitraža) – 15 klavzul
• INCOTERMS 1967
• INCOTERMS 1976
• INCOTERMS 1980
• INCOTERMS 1990
• INCOTERMS 2000
• INCOTERMS 2010: 1.1. 2011
INCOTERMS 2000:
• 13 klavzul – 4 osnovne (od 1990):

- E (odhod): EXW – prodajalec da blago na razpolago kupcu v svojih prostorih; breme
prevoza je na kupcu
- F (prevoz neplačan): FCA, FAS, FOB – prodajalec mora dostaviti blago prevozniku, ki
ga določi kupec
- C (prevoz plačan): CFR, CIF, CPT, CIP – prodajalec mora skleniti prevozno pogodbo, a
ne prevzema nevarnosti izgube ali poškodovanja blaga ali dodatnih stroškov zaradi
dogodkov, ki nastanejo po tem, ko je bilo blago naloženo in odpravljeno
- D (prihod): DAF, DES, DEQ, DDU, DDP – prodajalec nosi vse stroške in nevarnost, ki so
potrebni za to, da se blago dostavi v namembni kraj
INCOTERMS 2010:
57
• razlog za revizijo:
- širitev carinskih unij
- razvoj elektronskih komunikacij
- spremembe v transportnih praksah
- jačanje varnostnih ukrepov po državah
- neuporaba nekaterih trgovinskih klavzul
- poenostavitev trgovinskih klavzul
- pojasnitev trgovinskih klavzul
• 11 klavzul:
- EXW
- FCA, FAS, FOB
- CFR, CIF, CPT, CIP
- (DAF, DES, DEQ, DDU; črtane), DDP, DAT, DAP
• 2 veliki skupini:
- vsakršno sredstvo prevoza (sfips, planes, trucks, trains): EXW, FCA, CPT, CIP, DDP,
DAT, DAP
- prevoz po vodi: FAS, FOB, CFR, CIF
INCOTERMS delimo na 4 velike skupine:
1. E: izhajamo iz iskovine (pri prodajalcu je najmanj tveganj; obveznosti prodajalca so

najmanjše, obveznosti kupca pa največje)
2. F: stopnja, kjer je tveganje bolj oddaljeno od prodajalca
3. C: tveganje je še bližje prodajalcu
4. D: tveganje je najbližje prodajalcu
***V zbirki je 11 klavzul, ki so razvrščene v 4 skupine (skupina E, skupina F, skupina C in skupina D).
Najprej je pojasnjena klavzula EXW, pri kateri so obveznosti prodajalca najmanjše, obveznosti kupca
pa največje. Pri nadaljnjih skupinah obveznosti prodajalca naraščajo, obveznosti kupca pa upadajo,
vse do skupine D, pri kateri so obveznosti prodajalca največje, obveznosti kupca pa najmanjše.
1. klavzula ex works (EXW – franko tovarna):

- tipična iskovina (tveganje transporta na kupcu)
- minimalne obveznosti prodajalce, maksimalne obveznosti kupca
- obveznost prodajalca je samo, da na določen kraj dobavi blago, kar pomeni, da mora
storiti vse, da lahko na tem kraju kupec prevzame blago
- prodajalec mora blago ustrezno embalirati, nakladanje na vozilo in prevoz bremenijo
kupca
2. klavzule tipa F: prodajalec mora poskrbeti tudi za naložitev blaga, ne samo, da ga da na
razpolago kupcu:
- prodajalec mora blago dobaviti določenemu prevozniku – blago mora izročiti
določenemu prevozniku
- FCA (free carrier – franko prevoznik): prodajalec mora naložiti blago na transportno
sredstvo, ki ga mora zagotoviti kupec
- FAS (free alongside ship – franko ob ladji): prodajalec mora zagotoviti, da se blago
pravilno pakirano pripelje do pomola, tam pa ga kupec naloži na ladjo
- FOB (free on board – franko na ladjo): prodajalec odgovarja tudi za tveganje, da
naloži blago na ladjo (tveganje nakladanja na ladjo v celoti nosi prodajalec)
3. klavzule C: prodajalec začne prevzemati tudi že določena tveganja v zvezi s prevozom
- dolžnost prodajalca ni le to, da izroči blago prevozniku, ampak mora prodajalec sam
tudi organizirati prevoz, to je skleniti prevozno in druge s tem povezane pogodbe
58
- CFR (cost and freight – stroški in prevoznina): prodajalec mora plačati prevoznino in
stroške prevoza, ni pa mu treba zavarovati blaga
- CIF (cost,insurance and freight – stroški, zavarovanje in prevoznina): prodajalec mora
poleg prevoznine plačati tudi zavarovanje
- CPT (carriage paid to… - prevoz plačan do…)
- CIP ( carriage and insurance paid to… - prevoz in zavarovanje plačana do…)
4. klavzule D:
- imenujejo se tudi klavzule o prispetju…prodajalec nosi stroške (prevoza in druge
stroške) in nevarnost za poškodovanje in uničenje blaga do označene geografske
točke oz. do namembnega kraja. Prodajalec izpolni svojo obveznost dobave, ko v
namembnem kraju kupcu omogoči prevzem blaga
- DDP (delivery duty paid – dobavljeno ocarinjeno)
- DAT (delivered at terminal – dobavljeno do terminala)
- DAP (delivered at place – dobavljeno do mesta)
Dunajska konvencija
CISG – kompleksna ureditev prodajne pogodbe – sklepanje ter pravice in obveznosti pogodbenih
strank
Osnovno pravilo je načelo avtonomije pogodbenih strank; stranki lahko svobodno določita pravo, ki
naj se uporabi za njuno razmerje. MZP določi pravo, ki naj de uporabi pri koliziji z mednarodnim
elementom
Druga možnost pa je unifikacija materialnega prava: neka ureditev, ki je nad nacionalnimi pravnimi
sistemi, in ki naj se uporabi, ko sta stranki iz različnih držav. Za to so si začeli prizadevati že zelo
zgodaj (že Haaške konvencije v začetki 60ih let). Haaške konvencije niso bile zelo uspešne, so pa bile
zelo pomembne za razvoj Jugoslovanskega in Slovenskega prava (Konstantinović):
1. Sredstvo harmonizacije, Haaška konvencija: Convention of International Sale of Goods iz

leta 1955, je pa pomembna z vidika poenotenja trgovinskega prava; in sicer pravi, da se
uporablja dogovorjeno pravo, če pa dogovora ni, pa pravo prodajalca =) gre za poenotenje
kolizijskih pravil)
2. Leta 1964 pa sta bila sprejeta dva akta, ki pomenita unifikacijo mednarodnega
trgovinskega prava: t.i. HAAŠKI ENOTNI ZAKON: Convention relating to a Uniform Law on the
International Sale of Goods in Convention relating to a Uniform Law on the Formation of
Contracts for the International Sale of Goods =) pri obeh t.i. zakonih gre bolj za profesorski
model, ki se v praksi ni uveljavil (gre za urejanje vsebine prodajne pogodbe, ki je zelo stroga
do obeh pogodbenih strank). Ta zakon naj bi veljal, če bi obe državi prihajali iz držav
podpisnic. Jugoslavija in Slovenija uradno konvenciji nista ratificirala, sta pa te dva t.i. Haaška
zakona imela vendarle velik vpliv na pravo Jugoslavije oz. Slovenije (npr. glede pravnih
posledic neizpolnitve).
Po relativni uspešnosti Haaških konvencij o poenotenju trgovinskega prava, se ta želja prenese tudi
na OZN – UNCITRAL (United nations commission of international trade law). Uncitral ima sedež na
Dunaju. Prvi in najpomembnejši rezultat poenotenja trgovinskega prava po celem svetu je DUNAJSKA
KONVENCIJA/CISG.
Glavna značilnost te konvencije (CISG Convetion on international sale of good) je, da je na

kompleksen način uredila prodajno pogodbo in ureja celotno področje prodaje, z nekaj redkimi
izjemami. Ta pravila v mnogočem posegajo tudi na področje splošnega dela OP, in ne samo na
področje prodajne pogodbe v ožjem pomenu. Gre za kompromis med ureditvijo prodaje v različnih
pravnih sistemih. CISG ima močan vpliv na kasnejšo zakonodajo in druge dokumente s tega področja.
59
Do danes je Konvencijo ratificiralo že 74 držav (večina držav, ki so pomembne v mednarodni trgovini).

Slovenija je Dunajsko konvencijo nasledila od Jugoslavije.
CISG – uporaba:
• ta konvencija se uporablja za pogodbe o prodaji blaga, sklenjene med strankami, ki imajo

svoje sedeže na ozemljih različnih držav (1. člen):
- če so te države pogodbenice
- če pravila mednarodnega zasebnega prava napotujejo na uporabo prava ene države
pogodbenice…OZ-a kot pravnega vira mednarodne prodajne pogodbe ne kaže
uporabljati (razen če OZ ni izrecno opredeljen kot pravni vir med strankama, ki ga
bosta stranki pri mednarodni prodajni pogodbi tudi upoštevali), pač pa se uporablja
CISG. Sodna praksa tega pogosto ne upošteva, vendar pa je treba vedeti, da s
sprejemom te določbe iz točke b) je Dunajska konvencija postala del prava republike
Slovenije.
• dejstvo, da imajo stranke svoje sedeže v različnih državah, se ne bo upoštevalo, če to ne bo
izhajalo iz pogodbe ali prejšnjega poslovanja med strankama ali iz obvestila, ki so ga stranke
dale kadarkoli pred ali med sklenitvijo pogodbe =) stranke lahko izključijo uporabo konvencije
ali njenih posameznih določb.
• konvencija se ne uporablja:
- uporabo CISG je mogoče izključiti → stranki se lahko dogovorita, da se za njuno
razmerje CISG ne bo uporabljala. Poslovna praksa je uporabi konvencije žal izrazito
nenaklonjena
- konvencija se ne uporablja za prodajo:
 blaga, kupljenega za osebno ali družinsko rabo ali za gospodinjstvo (torej
potrošniško prodajo), razen če prodajalec kadarkoli pred sklenitvijo pogodbe
ali ob sklenitvi pogodbe ni vedel, niti ni bil dolžan vedeti, da se blago kupuje
za tako rabo
 na javni dražbi (pravo države, kjer se javna dražba opravlja)
 v primeru zaplembe ali katerega drugega postopka sodnih oblasti (v okviru
prisilnega ali stečajnega postopka posamezne države)
 vrednostnih papirjev in denarja (ne gre za blago, oz. pomen blaga kot telesne
stvari)
 ladij, gliserjev na zračni blazini in letal
 električne energije
 NEPREMIČNINE =) KI PA SPLOH NISO BLAGO! v pomenu, kot je podan po
Dunajski konvenciji =) tu že v osnovi, v principu prodaja nepremičnin ni
mogoča!
- za prodajne pogodbe se štejejo tudi pogodbe o dobavi blaga, ki ga je treba izdelati ali
proizvesti, razen če je stranka, ki je blago naročila, prevzela obveznost, da dobavi
bistven del materiala, potrebnega za izdelavo ali proizvodnjo blaga.
Konvencija pa se NE uporablja za pogodbe, v katerih je izvajanje kakšnega dela ali
kakšnih storitev pretežni del obveznosti strani, ki dobavlja blago. =) Podjemna
pogodba, pri kateri je bistveni element DELO!
CISG ne ureja:
- pogojev za veljavnost pogodbe (sposobnost, dopustnost oz. causa, napaka volje,

oblika (pri nas velja, da je predpostavka obličnost!) =) IZJEMA: pri obliki je
uveljavljeno načelo konsenzualnosti! Sklenitev pogodbe je neoblična in kot
predpostavka ni določena nikakršna posebna obličnost pri samemu sklepanju
prodajne pogodbe.
- prenosa LP (tudi pridržka LP) =) Dunajska konvencija se s tem ne ukvarja
60
- odgovornost za smrt, telesno poškodbo, ki bi jih blago utegnilo povzročiti katerikoli

osebi.
Bistvene rešitve v Dunajski konvenciji:
• Prodajalaec je dolžan, da na način, določen v pogodbi in tej konvenciji, dobavi blago, izroči
listine, ki se nanašajo na blago, in prenese lastnino na blagu.
• Dobava: a) izročitev prevozniku - kombinacija z INCOTERMS; b) dogovorjeni kraj; c) čas:
dogovorjen čas ali primeren čas po sklenitvi.
• Istovetnost blaga = splošna obveznost (enotna) izpolnitve prodajalce, kot je opredeljeno pod
točko a) = enotna odgovornost za pravilnost izpolnitve prodajalca (= ni več ločevanja med
nepravilno izpolnitvijo in izpolnitvijo z napako):
a) Prodajalec je dolžan dobaviti tako količino, kakovost in vrsto blaga, kot je določeno v
pogodbi, in sicer pakirano ali zavarovano na način, kot je določeno v pogodbi. Rimskopravni
problem glede vina: ali je skisano vino isto kot vino =) kupec mora grajati napake in po 105.
členu OZ-a mora prodajalcu omogočiti dodatni rok, da le-ta pravilno izpolni.
b) Blago pa ni istovetno (35. člen) = pri nas 479. OZ = kdaj na stvari nastane stvarna napaka:
1. ni primerno za namene, za katere se istovrstno blago običajno uporablja;
2. ni primerno za poseben namen, s katerim je bil prodajalec izrecno ali molče
seznanjen med sklenitvijo pogodbe;
3. blago ni tako kakovostno, kot ga je prodajalec prikazal kupcu v vzrocu ali modelu;
4. ni pakirano ali zavarovano na način, običajen za takšno blago.
c) Prodajalec pa ne odgovarja za napake, če je med sklenitvijo pogodbe kupec vedel za to
neistovetnost ali mu ni mogla biti neznana.
č) Prodajalec mora dobavaiti blago:
1. do katerega kkdo tretji nima pravice ali terjatve, razen če kupec ni privolil, da
sprejme blago pod omejenmimi pogoji;
2. do katerega kdo tretji nima nikakršne pravice ali terjatve, ki temelji na industrijski
ali drugi intelektualni lastnini.
d) Nedobava se šteje za neistovetnost.
Napake je treba odpraviti pri vsaki neistovetnosti blaga tako pri stvarnih in pravnih napakah,
kakor tudi pri neizpolnitvi =) vse to je potrebno po CISG notificirati na način, kakor se to
naredi pri neistovetnosti. Dejstvo, da blago ni dobavljeno, o tem se mora obvestiti prodajalca
(gre za dober običaj, to dejanje je etično, da se prodajalca obvesti). Vsaka kršitev se
obravnava kot neistovetnost blaga!
Pregled in notifikacija: A) Kupec je dolžan pregledati blago ali ga odvisno od okoliščin dati v
pregled v čim krajšem možnem roku. B) Kupec izgubi pravico, da se sklicuje na pomanjkljivost
glede istovetnost blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila, v katerem je navedel naravo
pomanjkljivosti, v primernem roku od trenutka, ko jo je odkril ali bi jo moral odkriti.
Pravice kupca zaradi neistovetnosti: Kupec lahko zahteva:
a) popolno izpolnitev = 46 CISG; zamenjavo lahko zahteva le zaradi bistvene kršitve; popravilo
ob sorazmernih stroških; dodatni rok;
b) razdor pogodbe z enostransko izjavo: 1. če je kršitev bistvena; 2. če blago ni dobavljeno v
naknadno določenem primernem roku;
c) znižanje kupnine;
č) odškodnino ob upoštevanju pomanjljivosti.
Po CISG velja RAZDOR z enostransko izjavo volje in ne razveza pogodbe!
• BISTVENA KRŠITEV: definicja 25 CISG: šteje se, da je kršitev pogodbe, ki jo stori ena stran,
bstvena, če ke s tem drugi strani povzročena taka škoda, da je ta dejansko ostala brez tistega,
kar je opravičeno pričakovala od pogodbe, razen če stran, ki je stroila kršitev, ni predvidela
take posledice, niti bi jo v enakih okoliščinah predvidela razumna oseba enakih lastnosti.
61
• Obveznosti kupca: to so:

a) Plačilo kupnine (če čas ni določen ob dobavi);
b) Prevzem dobave: 1. opravljanje vseh dejanj, ki jih je primerno od kupca pričakovati , da bi
omogočil prodajalcu izvršiti dobavo; 2. prevzem blaga.
• konvencija ne ureja tudi izpolnitvenega zahtevka. V našem pravu je mogoče tožiti na
specifičen zahtevek (npr. dobava nečesa, popravilo, zamenjava blaga…). Nekateri sistemi ne
dopuščajo zahtevkov na določeno dajatev ali storitev, pač pa samo na plačilo denarnega
zneska
• konvencija je razdeljena na dva vsebinska sklopa:
- sklenitev pogodbe: naš OZ je na tem področju skoraj v celoti skladen z Dunajsko
konvencijo. Po starem ZOR-u je tudi najmanjša sprememba v ponudbi pomenila
zavrnitev ponudbe in novo ponudbo. CISG vprašanje ureja enako kot OZ: odmik
pomeni novo ponudbo, razen če gre za neke minimalne oblike. Bistvenih razlik med
CISG in OZ v sklepanju pogodbe torej ni
- več razlik je v materialnopravnem delu…Dunajska konvencija predvideva drugačno
ureditev neizpolnitve in napačne izpolnitve. Naše pravo ločuje med pojmom in
sankcijami nepravilne in napačne izpolnitve:
 neizpolnitev: sankcije neizpolnitve so izrazito objektivizirane (izpolnitveni
zahtevek; čas je bistvena sestavina pogodbe – pogodba ex lege razvezana;
čas ni bistvena sestavina – dodaten rok)
 nepravilna izpolnitev: tudi objektivizirana, razlika od neizpolnitve pa je v
sankcijah: zahteva lahko pravilno izpolnitev
- Dunajska konvencija vprašanje ureja bolj pragmatično → poudarja odgovornost
prodajalca za popolno izpolnitev obveznosti (to je njegova obveznost). Ne ukvarja se
z nepravilno izpolnitvijo ali neizpolnitvijo, pač pa je v središče postavljena obveznost
prodajalca. Posledice so enake za vsak odmik prodajalca od te osnovne obveznosti
Pri razlagi te konvencije se bosta upoštevala njen mednarodni značaj in potrea, da se pospeši
enotnost njene uporabe in spoštovanje vestnosti v mednarodni trgovini.
Vprašanja, ki niso izrecno rešena, naj se rešujejo po splošnih načelih, na katerih temelji Konvencija,
oziroma, če takih načel ni, po pravu, ki ga je treba uporabiti na podlagi pravil mednarodnega
zasebnega prava.
Poleg tega pa je pomembna še razlaga prave volje strank (posebej poudarek na standardu razumne
osebe enakih lastnostih (pri nas velja standard dobrega gospodarstvenika) glede ravnanja posamezne
stranki ob sklepanju oziroma izpolnjenvanju mednarodne prodajne pogodbe)!
62
Pogodbe avtonomnega gospodarskega prava
Te pogodbe niso zakonsko urejene1, kar v praksi povzroča številne težave. Ureja jih avtonomno pravo
(kodeksi, SPP). Gre za posebno skupino poslovnotipičnih pogodb – praksa izoblikuje temeljne tipe
teh pogodb 2. Nastale so v novejši dobi.
Pojavne oblike:
• pogodba o leasingu
• pogodba o factoringu
• pogodba o franchisingu
• pogodba o skupnih vlaganjih
• pogodba o kreditnih karticah: s plačilom damo nalog izdajatelju kreditnih kartic, da ta naloži
nalog banki naj plača iz transakcijskega računa kupca. Trgovec oz. prodajalec ima z
izdajateljem kreditnih kartic sklenjeno pogodbo, da tako poslovanje nemoteno teče.
• sponzorska pogodba
• pogodba o inženiringu
• pogodba o prodaji podjetja…
Temeljni problem teh pogodb je, da zakon ne ureja kakšna je pravna narava teh pogodb, zato mora
to izluščiti praksa. Od pravne narave pa so odvisne posledice konkretne pogodbe; npr. če rečemo, da
je distribucijska pogodba prodajna pogodba (ni odpravnine, kratki odpovedni roki), če pa rečemo, da
gre za zastopniško pogodbo (odpravnina, dolgi odpovedni roki).
Večina teh pogodb izvira iz anglosaksonskega kulturnega, gospodarskega in pravnega prostora -

ameriškega sistema (njihov sistem bolje razume avtonomnost in dispozitivnost sklepanja pogodb).
Tudi v drugih državah so prevzeli ameriško poimenovanje.
Novi pogodbeni tipi modernega pravnega prometa so sicer imenovani le informativno, nikakor ne
deskriptivno (kar bi jim omogočilo preboj v skupino nominatnih pogodb). Nekateri pravijo, da imamo
opravka z (i)nominatnimi pogodbami3.
Značilnosti:
• funkcionalna heterogenost: pogodbe so si zelo različne, zato jih ne moremo uvrstiti v eno
skupino
• masovnost: te pogodbe se sklepajo v velikem številu/obsegu
• praktičen gospodarski namen
• normativni karakter: ker ni zakonske ureditve, je ves material potrebno urediti v pogodbi
Pogodba o leasingu
Leasing je gospodarski posel financiranja investicij, predvsem nabave opreme in pogodba o leasingu
predstavlja pravno orodje, s pomočjo katerega se uresniči tako ekonomsko razmerje.
Leasing je zakonsko neurejen…kjer nimajo posebnih predpisov, se uporabljajo pravila, ki veljajo za

klasične, nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava
Termin leasing je zbirni pojem, njegove pojavne oblike pa so:
1
Bolj svobodni smo, če ni definicije, vendar je brez definicije težje odločati.
2
V sodni praksi še ni dovolj primerov, da bi to tipologijo uredil zakon.
3
To je stališče prof. Cigoja. Vendar je sporno, ker te pogodbe imajo svoje ime.
63
• operativni leasing
• finančni leasing
• direktni in indirektni leasing
Klasifikacije:
1. glede na stranke: leasing v ožjem smislu ali indirektni leasing in leasing v širšem smislu ali
direktni leasing
2. glede na čas trajanja: kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni leasing
3. glede na predmet, ki je dan v leasing: leasing potrošnih stvari, leasing premičnih investicijskih
dobrin (equipment) in leasing nepremičnih investicijskih dobrin (plant/property)
4. po sedežu podjetja: uvozni in izvozni leasing
5. po posamičnih tipičnih obveznostih: term leasing in revolving leasing
6. glede na obveznosti dajalca leasinga: net leasing (dajalcu ni treba skrbeti za popravila,
zavarovanja, servis, oskrbovanje predmeta, ki je dan v leasing) in gross leasing (dajalcu so
naložene obveznosti, katerih je razbremenjen v okviru net leasinga)
7. glede na državno pripadnost leasing podjetja: cross-border in off-shore leasing
Direktni in indirektni leasing:
• razlika je v številu strank

• direktni leasing:
- le dve stranki:
 proizvajalec oz. dobavitelj investicijske dobrine (predmeta, ki je dan v
leasing)
 jemalec leasinga
- imenujejo ga tudi proizvodni leasing: dajalec je hkrati proizvajalec, katerega interes je
plasma pri sebi proizvedenega blaga s pomočjo lastnega financiranja
- pogosto proizvajalec prevzame obveznosti servisiranja in dobave rezervnih delov
(elementi gross leasinga)
- vendar te dodatne obveznosti pogodbi ne nadenejo drugačnega karakterja kot ga
imajo pogodbe, ki so sklenjene preko leasing podjetij, saj temeljni posel zakupa, ki
predstavlja osrednji del vsake pogodbe o leasingu, s tem ni prizadet
• indirektni leasing:
- tri stranke, poleg tistih iz direktnega – proizvodnega leasinga tudi finančna ustanova
- proizvajalec oz. dobavitelj ni hkrati tudi leasing podjetje oz. dajalec leasinga.
Finančni leasing:
• čista finančna operacija

• realizira se s finančnimi sredstvi prek podjetij za leasing – specializiranih finančnih organizacij,
ki so med proizvajalcem in jemalcem
• trajanje: vso obratno dobo predmeta, ki je dan v leasing (operativni leasing traja kratek čas)
• najbolj značilen predstavnik pogodb o leasingu / je tipičen
• poleg ostalih (najemnih, prodajnih, obročnih...) sestavin pomeni pogodbo o investiranju
• stranki določita fiksno obdobje trdnosti pogodbe, v katerem nobena od strank od pogodbe
ne more in ne sme enostransko odstopiti
- ta čas sorazmeren gospodarsko običajnemu času uporabe opreme
• tipični finančni leasing: popolnoma amortizacijska pogodba (full-pay-out contract)
- seštevek obrokov, ki jih plača jemalec je večji od nabavne cene predmeta, kar
pomeni, da dajalec amortizira svoje investicijske stroške
64
- jemalec nosi tudi tiste stroške in rizike glede predmeta, ki je dan v leasing, katerih je
razbremenjen jemalec operativnega leasinga
• manj tipična modaliteta: leasing z delno amortizacijo
• pri finančnem leasingu lahko dajalec priskrbi jemalcu tudi kredit
- višina ustreza višini obrokov
- seštevek obrokov je lahko večji od običajnih obresti na vrednost predmeta
Operativni leasing:
• nasprotje finančnega
• bistvena značilnost: pravica do preklica pogodbe, ki je omejena zgolj s sicer ustaljenimi pravili
o sklicevanju na odpovedni rok in spoštovanju pogodbeno določenih odpovednih rokov
• pogodbe so običajno kratkoročne
• čas trajanja je neodvisen od nabavne cene za stvar, ki je dana v leasing in njene amortizacije
• dajalec leasinga:
- nosi riziko zastarevanja opreme (hitre menjave garancije!)
- nosi riziko izgube oz. uničenja opreme
- plača takse in stroške licenc
• plačilo za rizike je zajeto v rabnini, ki je temu ustrezno višja
• je delno amortizacijska pogodba (non-full-pay-out contract): dajalec amortizira v času
trajanja pogodbe le del svojih investicijskih stroškov
• zaradi krajšega časa trajanja in zato, ker ne stremi k poplačilu polne amortizacije, je podoben
najemu
Sale-and-lease back:
• dajalec se zaveže najprej odkupiti predmet, potem pa ga da v leasing

• predvsem za nepremičnine (dolga amortizacijska doba)
• mnenja o tem, ali spada med pojavne oblike leasinga, so deljena
• pravno je posel sestavljen iz dveh pogodb:
- iz prodajne pogodbe: kot prodajalec nastopa prihodnji jemalec leasinga
- iz zakupne pogodbe.
Pogodba o factoringu
Definicija:
• klient se zaveže, da bo factorju ponudil terjatve nasproti svojim dolžnikom, factor pa se

zaveže, da bo ponudbo sprejel, če ga bo zadovoljila plačilna sposobnost tega dolžnika
• hkrati se factor lahko zaveže prevzeti del credere riziko glede plačila prodajne cene za
dobavljeno blago in da bo opravil druge posle, ki so predvideni s pogodbo
• klient mora:
- odstopiti terjatev z vsemi stranskimi pravicami in zavarovanji factorju
- plačati obrestno mero za odobreni kredit
- plačati provizijo za morebitni prevzeti del credere riziko in opravljene posle
• terminološko: pogodba o factoringu je glavna pogodba, s katero factor sprejme generalno
ponudbo klienta o prenosu bodočih terjatev nasproti dolžnikom
Stranki pogodbe:
• factor
• klient
65
- klientova pogodbena stranka, do katere obstojijo klientove terjatve, je klientov

dolžnik
Factoring pri nas ni zakonsko urejen ali definiran:
• možna subsumpcija pod prodajo

• zaznamo tudi elemente:
- cesije
- eskonta menice
- meničnega indosiranja
- factoringa
- klasične kreditne pogodbe ter lombardnega in kontokorektnega kredita
- leasinga
- najemne pogodbe
- plačila
- pogodbe o bančnih garancijah
- pogodbe o zavarovanju
- posodbene pogodbe
- posojilne pogodbe
- prenosa akreditiva
Narava factoringa:
• pogodba upokvirja več institutov, katerih stičišča pa so, da gre pri factoringu za:
- cesijo terjatve
- predpogodbo, ki zavezuje stranke k sklepanju glavnih pogodb
- predmet glavnih pogodb vsebuje vse bistvene sestavine (prodajne) pogodbe, torej
ceno, predmet, terjatve in stranke
Pravi factoring:
• z njim factor klientu ponudi najbolj obširen sklop storitev in redno pokriva vse tri funkcije oz.
interesa klienta
- del credere jamstvo
- financiranje
- knjigovodske storitve v zvezi z vodenjem terjatev
• del credere:
- prevzem odgovornosti za plačilo klientove terjatve od njegovega dolžnika
- pokriva vrsto rizikov
- ponavadi se nanaša le na plačilno nesposobnost (riziki nezmožnosti plačila terjatve,
neobstoja volje za plačilo in zamude plačila s strani dolžnika)
- stranki s pogodbo določita, katere od rizikov bo prevzela katera o njiju
Nepravi factoring:
• odpade factorjev del del credere rizika in klient sam jamči factorju plačilo svoje terjatve
nasproti dolžniku s posebnim sporazumom
• bistvo: odpad factorjeve odgovornosti za neplačilo terjatve od originarnega dolžnika in
klientova odgovornost factorju, če ta ne more izterjati terjatve od originarnega dolžnika
• v praksi:
- factorji ponujajo pravi in nepravi factoring
- le izjemoma ponujajo le pravi factoring
66
Mednarodni factoring:
• pravi ali nepravi

• razmerje med strankama iz različnih držav, v katerem so udeleženi štiri subjekti:
- prodajalec – klient
- njegov domači factor
- kupec v tujini
- korespondenčni factor v državi kupca
• omenjamo ga le, ker vzpodbuja unifikacijo pravil za pogodbo o factoringu
Druge vrste:
• omenjamo jih le zaradi popolnosti prikaza. Ne vplivajo na spreminjanje pravne narave

pogodb
• retail factoring:
- stranki se dogovorita le za posamezne terjatve iz posameznega posla in obročni
• installment factoring:
- klient na factorja prenese terjatev z obročnim odplačevanjem
*Pogodba o factoringu: klient je prodajalec po temeljni pogodbi. Med klientom in kupcem je

prodajna pogodba. Klient ima terjatev nasproti kupcu. Izterjavo te terjatve klient prenese na factorja
npr. na hčerinsko družbo (cesija). Factor odkupi terjatev do kupca. Klient ne dobi polne cene, ampak
manj (upošteva se boniteta dolžnika, factor mora nekaj zaslužiti za svoje delo, ročnost,…). To je del
credere factoring (nepogojni factoring). Nepristni factoring pa pomeni, da factor plača klientu le pod
pogojem, da kupec plača (vendar tudi v tem primeru dobim manj, kot je polna vrednost).
Pogodba o franchisingu
Je dogovor, v katerem:
- dajalec franšize daje jemalcu franšize svojo pridobljeno veščino trženja (proizvajanja),
- jemalec franšize za to plača začetno pristojbino (nadomestilo oz. licenčnino oz. FEES) in
kasneje plačuje provizijo.
Primeri franšize: McDonald's, Dairy Queen, Coca cola, Holiday in, Beneton…
Dajalec franchinsinga prenese prvemu ugled (good will), pravica do uporabe intelektualne lastnine
(uporaba vzorcev, modelov,…) in know how 4 (znanje in izkušnje dajalca). Omogoči mu dober začetek
poslovanja, saj se prvi prejemnik nasloni na to kar je dosegel dajalec franchisinga. Na začetku gre za
eno bilateralno razmerje (dajalec-prvi prejemnik). Če je to razmerje uspešno, dajalec sklene več takih
pogodb. Te pogodbe navzven ne delujejo kot obligacijske pogodbe, ampak kot koorporacija. Vendar
gre za bilteralne pogodbe. Pogodbo o franchisingu lahko razumemo kot societeto (vsi se trudijo za
uspeh celotnega sistema5). S pogodbo se določijo pravice in obveznosti jemalce franšize kot
neodvisnega podjetnika in dajalca franšize kot odgovornega skrbnika bodočega posla.
Primer coca cola: izumitelj coca cole se želi širiti. Če bi se sam širil, bi se moral zelo zadolžiti, saj bi
potreboval nove tovarne, prevoznike, delavce itd. Zato je ekonomsko veliko bolj ugodna možnost
franchisinga. Izumitelj, da navodila prejemnikom (kako naj polnijo, kakšna naj bo steklenica, rdeča
4
Tehnični ali poslovni (kako poslovati) know how.
5
Delujejo v smislu reka ¨vsi za enega, eden za vse¨.
67
barva…). Le prašek za coca colo dovaža on, ker ne želi izdati recepta. Prejemniki polnijo steklenice in
nato izvajajo distribucijo.
Pogodba o franšizingu vsebuje elemente:

- know-howa (glede dobre vere),
- licenčne pogodbe (glede blagovnih znamk),
- prodajne pogodbe,
- kreditne pogodbe,
- zavarovalne pogodbe,
- delovršne pogodbe,
- pogodbe o zaposlitvi,
- zastopniške pogodbe,
- posredniške pogodbe,
- najemne pogodbe (zahteva dajalca franchisinga, da prejemnik dela na njegovi opremi) ,
- …
pogodba o franšizingu je torej zmes vseh teh pogodb. Temeljni problem je, ker ta pogodba ni
urejena v OZ, zato ne vemo kako jo presojati. Zato je vedno potrebno izluščiti vse elemente
posamezne pogodbe in nato ugotoviti iz katere pogodbe je največ elementov.
SEU: pogodbe o franšizingu v nekaterih delih kršijo 101. PDEU, vendar jih je treba dopustiti kot
skupinsko izjemo.
Prednosti:
- lažje je začeti, ker črpaš dobre stvari črpaš že od dajalca
- vsi sodelujejo, delujejo kot sistem
- uvedeni so neki standardi
Slabosti:
- problem nastane, ko se dajalec odločiti prekiniti bilateralno razmerje, saj pridobitelju
odvzame praktično vse (njegovo identiteto, lokacijo, vzorce, modele…). Poleg vsega ga
obvezuje konkurenčna prepoved. ¨Pridobitelja slečejo do kože¨.
Pogodba je sestavljena zelo natančno. Določa se podrobnosti poslovanja npr. na koliko časa je
potrebno čistiti, s čim moraš čistiti, kdaj je potrebno postaviti tablo ¨pozor drsi¨, kakšno delovno silo
moraš najeti, kako morajo biti delavci oblečeni… Dajalec določa standarde, ker želi, da je jemalec
franšizinga čim bolj uspešen.
Obveznosti dajalca franšize:

- predhodno usposabljanje jemalca franšize (JF)
- priročnik za poslovanje – izročiti ga mora JF in ga izpolnjevati; če pogodba preneha, ga mora
JF vrniti (avtorsko delo)
- reklamiranje (DF gradi tržno podobo – oglašuje globalno, JF oglašuje lokalno, kar pa mora biti
usklajeno z globalnim oglaševanjem)
- klavzula o ekskluziviteti: JF omogoča, da ne bo imel konkurence na določenem območju
- dajanje informacij JF, ki so pomembne za poslovanje
Obveznosti jemalca franšize:

- s poslovanjem mora počakati do konca izpopolnjevanja
- sporočiti mora DF o najetju nove delovne sile
- DF da pristopnino (=znesek za vključitev v verigo) in določen % od prodaje
- od DF lahko zahteva dodatno usposabljanje, ki ga plača JF
- označba lokala tako, da je razvidno, da JF ni zastopnik oz. pridobitelj licence
68
- odškodnino lahko zahteva le od DF

- varovanje tajnosti
Posredniška pogodba
Čl. 837 OZ (pojem posredniške pogodbe): S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da si bo

prizadeval najti 6 in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene
pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.
Stranke:
• posrednik  se zaveže najti pogajalca za sklenitev pogodbe z naročiteljem
• naročitelj  se zaveže dati posredniku plačilo v primeru sklenitve pogodbe.
Urejena je v čl. 837 – 850 OZ.
Gre za pogodbo prizadevanja (ne za pogodbo uspeha). Iz pravne narave posla izhaja, da se ni možno
dogovoriti za pogodbo uspeha. Ta pogodba spada v skupino poslov blagovnega prometa, ki so
namenjeni olajševanju prodora blaga in storitev na trg 7.
Za posredniško pogodbo ni predpisane oblike.
3 načini prodaje stvari:
• s samostojno (lastno) prodajo

• z ustanovitvijo specializiranega podjetja za prodajo
• s poveritvijo prodaje tretji osebi:
- prodajno naročilo/starinarska pogodba; čl. 530 OZ (pojem prodajnega naročila):
(1) S pogodbo o prodajnem naročilu se prevzemnik naročila zavezuje, da bo
določeno stvar, ki mu jo je izročil naročitelj, prodal za določeno kupnino v
določenem roku, ali pa mu jo v tem roku vrnil.
(2) Prodajnega naročila ni mogoče preklicati.
- komisijska pogodba; čl. 788 OZ (pojem komisijske pogodbe):
(1) S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v
svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je
zaupal komitent.
(2) Komisionar ima pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno.
- posredovanje; čl. 837 OZ (pojem posredniške pogodbe): S posredniško pogodbo se
posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti8 in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki
se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu
bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.
- trgovsko zastopanje; čl. 807 OZ (pojem pogodbe o trgovskem zastopanju/agencijske
pogodbe):
(1) S pogodbo o trgovskem zastopanju se zastopnik zaveže, da bo ves ćas skrbel
za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da
bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po
6
Ne bo našel.
7
Obstajajo 3. načini prodaje: samostojna lastna prodaja, ustanovitev podjetja za prodajo in poveritev prodaje 3. Osebi
(prodajno naročilo 530 OZ, komisija 788 OZ (razlika od ostalih: pravi prodajalec je skrit), posredovanje 837 OZ, zastopanje
807), distribucijska pogodba, pogodba o franchisingu.
8
Ne bo našel.
69
dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi

pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo
(provizijo).
(2) …
Zgodovinski razvoj: gre za enega najstarejših poslov blagovnega prometa. Izvira iz Grčije, ko so
proxenoi (proxy) posredovali med domačimi in tujci pri sklepanju trgovinskih pogodb, hkrati kot
tolmači in posredniki. Tolmač oz. posrednik je državni uradnik in mora biti povsem nevtralen.
Bistvena je torej nepristranskost in povezana konkurenčna prepoved posrednika – posrednik ne sme
sklepati poslov blagovnega prometa zase, ne sme se združevati z drugimi trgovci, podati mora
prisego. Dokaz o sklenitvi posla je bila zaključnica posrednika. Zaključnica je bila posebno in izključno
dokazno sredstvo. Zaključnico si prinesel na sodišče in to je bil dokaz, da je bil posel sklenjen. To
danes ne velja več.
Smisel pogodbe (prednosti posredovanja):

• posrednik je strokovnjak za odnose na trgu
• pozna kreditno sposobnost partnerjev
• pozna oddaljene partnerje z daljnih trgov
• pozna ugled in boniteto partnerjev 9
• pozna zahteve trga
• pozna trge točno določenih proizvodov in storitev
• poslovanje je zaradi znanja posrednika lahko cenejše in lažje.
Pod pojem posrednika spada: kupoprodajni posrednik10, zavarovalni posrednik 11 (čl. 219 ZZavar),
transportni posrednik 12, pomorski posredniki (čl. 659 PZ), turistični posrednik (čl. 904 OZ) in ad hoc
posredniki. Borzni posrednik (čl. 8, 222 ZTFI) ni posrednik po OZ, ampak komisarja.
Ta drugi posel, ki izhaja iz posredniške pogodbe sklene naročitelj, ne posrednik! To je razlika za

zastopniško pogodbo. Posrednik svoj posel opravi, ko spravi v stik 3. osebo z naročiteljem. Posrednik
je nevtralna oseba (ne nagne se ne na stran naročitelja, ne na stran 3. osebe). Zastopnik pri
zastopniški pogodbi pa je bolj aktivno vpet v sklenitev tega drugega PP (skrbi, da bo drugi PP sklenjen
– sodeluje pri pogajanjih, pomaga naročitelju oblikovati voljo). Zastopnik deluje v korist naročitelja.
Provizijo dobim, ko je posel sklenjen. Pri zastopniški pogodbi pa dobiš provizijo, ko je pogodba
izpolnjena. Če pri posredniški pogodbi ne pride do sklenitve pogodbe, posrednik ne dobi nič; razen če
je dogovorjeno, da bo imel posrednik pravico do plačila, tudi če njegovo prizadevanje ne bo uspešno
(se presoja pa pravilih podjemne pogodbe). Tako pri posredniški kot pri zastopniški pogodbi gre za
odplačno pogodbo.
Čl. 840 OZ (preklic naročila za posredovanje): Naročitelj lahko prekliče naročilo za posredovanje,
kadarkoli hoče, razen če se je temu odpovedal in če je preklic v nasprotju s poštenjem.
Tu je možno veliko zlorab; npr. naročitelj želi le videti, ali je po njegovih stvareh na trgu
povpraševanje. Ko ga posrednik obvesti, da ima stranke zanj, naročitelj naročilo za posredovanje
odpove. V takih primerih seveda gre za preklic v nasprotju s poštenjem, vendar je to skoraj nemogoče
dokazat.
9
Npr. naročitelj pove, da želi hišo z dobro klimo. Posrednik ve, da je bil v izbrani hiši storjen samomor, tega ne sporoči
naročitelju. Gre za kršitev, posrednik bi moral vedeti, da ta hiša ne bo sprejemljiva za naročitelja.
10
dam nalog, da se boš začel z nekom pogajati o sklenitvi prodajne pogodbe; najbolj pogosti: tisti, ki opravljajo dejavnost s
sklepanjem prodajnih pogodb
11
Zavarovalni posrednik je oseba, ki posreduje pri sklepanju zavarovalnih pogodb.
12
Transportni posrednik išče možnost, da bo opravljen transport s pomočjo tretje osebe.
70
Čl. 841 OZ (naročitelj ni dolžan skleniti pogodbe): Naročitelj se ni dolžan spustiti v pogajanja za
sklenitev pogodbe z osebo, ki jo je našel posrednik, in tudi ne skleniti z njo pogodbo pod pogoji, ki jih
je sporočil posredniku, vendar odgovarja za škodo, če je ravnal nepošteno.
Vendar je to spet zelo težko dokazat.
Obe določbi sta posledici položaja posrednika, ki je nevtralen. Posrednik mora kot dober gospodar
skrbeti za interese obeh strank, med katerim posreduje.
Obveznosti posrednika (čl. 842 – 845 OZ):
1. obveznost iskati priložnost: Posrednik mora kot dober gospodarstvenik iskati priložnost za
sklenitev določene pogodbe in opozoriti nanjo naročitelja. Posrednik se lahko zaveže posredovati
pri pogajanjih in si prizadevati za sklenitev pogodbe, vendar ne odgovarja, če se njegova
prizadevanja izjalovijo kljub potrebni skrbnosti.
2. obveznost obveščanja: posrednik mora naročitelja obveščati, kako se prizadeva izpolniti svojo
nalogo (v kakšni fazi je, koliko oseb je že našel…). Posrednik mora obvestiti naročitelja o vseh za
nameravani posel pomembnih okoliščinah, ki so mu bodisi znane ali bi mu morale biti znane.
3. posrednikova odgovornost: posrednik je odgovoren za vsako škodo, nastalo po njegovi krivdi;
npr. ko posrednik ve, da je tretja oseba neplačevita. Posrednik je odgovoren tudi za škodo, ki jo je
imel naročitelj zaradi tega, ker je brez njegovega dovoljenja obvestil koga tretjega o vsebini
naročila, o pogajanjih ali o pogojih sklenjene pogodbe npr. posrednik pove tretji osebi, da ima
naročitelj pri ceni še veliko manevrskega prostora.
4. posredniški dnevnik in posredniški list: posrednik v gospodarstvu 13 mora v posebno knjigo
(posredniški dnevnik) vpisati bistvene podatke o pogodbi, sklenjeni z njegovim posredovanjem.
Posredniški dnevnik dokazuje prizadevanje posrednika 14. Vendar to ni neizpodbojen dokaz .
Posrednik v gospodarstvu mora na zahtevo strank izdati iz posredniškega dnevnika izpisek o
sklenjeni pogodbi (posredniški list) in ga podpisati. Ta določba je v praksi mrtva črka na papirju.
Obveznosti naročitelja (čl. 846 – 850 OZ):
1. plačilo: Posrednik ima pravico do plačila15, tudi če ni bilo dogovorjeno. Primarno se posrednik
dogovori za plačilo. Lahko pa se posrednik sklicuje na tarifo ali na drugi pravni akt npr. Zakon
o nepremičninskem zavarovanju, ali na običaj. Če se posrednik ne sklicuje na nič od naštetega
plačilo določi sodišče tako, da ustreza posrednikovemu trudu in opravljeni storitvi.
• dogovorjeno posredniško plačilo lahko sodišče na naročiteljevo zahtevo zniža, če
spozna, da je pretirano visoko v primerjavi s posrednikovim trudom in njegovo
storitvijo. Znižanje dogovorjenega plačila pa ni mogoče zahtevati, če je bilo
posredniku izplačano po sklenitvi pogodbe, za katerega je posredoval.
• pridobitev pravice do plačila (IZPIT!- zastopniška in posredniška): ob sklenitvi
pogodbe, za katero je posredoval, če ni dogovorjeno kaj drugega16.
13
To velja le za posrednika v gospodarstvu (oseba, ki se s tem profesionalno ukvarja). Če kot fizična oseba povežem 2
prijatelja, sicer sem posrednik, vendar ne v gospodarstvu.
14
Posredniški dnevnik ne izkazuje sklenitve pogodbe, ampak le prizadevanje.
15
Lahko je fiksna vsota, lahko nagrada, lahko vsota glede na uspeh. V praksi je največkrat dogovorjena provizija (% od
končnega zneska temeljnega posla).
16
Zastopnik dobi plačilo šele ob izpolnitvi, ker je zastopnik veliko bolj vpet v razmerje (deluje na ime in na račun stranke).
71
• izguba pravice do plačila: posrednik, ki dela v nasprotju s pogodbo ali v nasprotju z

interesi svojega naročitelja za drugo stranko, izgubi pravico do posredniškega plačila
in do povračila stroškov.
• posredovanje za obe stranki (prepoved dvojne provizije): posrednik lahko posreduje
za obe stranki in s tem olajša sklenitev pogodbe. Pri tem mora kot dober
gospodarstvenik skrbeti za interese strank, med katerima posreduje. Posrednik, ki
posreduje za obe stranki, lahko od vsake zahteva le polovico plačila in stroškov, če je
bilo dogovorjeno, da se mu povrnejo.
2. povračilo stroškov: posrednik nima pravice do povračila stroškov, ki jih je imel pri
izpolnjevanju naročila, razen če je bilo dogovorjeno. Če pa mu je v pogodbi priznana pravica
do povračila stroškov, ima pravico do tega povračila tudi v primeru, ko pogodba ni bila
sklenjena. Pametni posrednik se bo vedno dogovoril za povračilo stroškov.
Zastopniška (agencijska) pogodba
S pogodbo o trgovskem zastopanju se zastopnik zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje
osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in
naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi
pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo) 17.
Če posrednik dobi od naročitelja pooblastilo, da sklene PP, v istem trenutku postane zastopnik (ni več
nevtralen!).
Zastopnik je fizična ali pravna oseba, ki samostojno in s pridobitnim namenom opravlja zastopanje
kot registrirano dejavnost.
Kot naročitelj lahko sklene pogodbo o trgovskem zastopanju tudi sam trgovski zastopnik. Naročitelj
ima lahko na istem območju za isto vrsto poslov več zastopnikov, če s pogodbo ni drugače določeno.
Po zakonu torej ni teritorialne eskluzivitete, lahko pa se zanjo dogovorimo. Zastopnik ne sme brez
naročiteljeve privolitve prevzeti obveznosti, da bo na istem območju in za isto vrsto poslov ali za isti
krog strank delal za drugega naročitelja; npr. če delam za Canon, moram dobiti soglasje od Canona,
da lahko zastopam tudi Nikon.
Obličnost ni pogoj za veljavo posla. Vsaka stranka pa lahko zahteva, da se o vsebini pogodbe z vsemi
kasnejšimi spremembami sestavi listina, ki jo druga stranka podpiše. Tej pravici se stranki ne moreta
odpovedati. Lahko pa se stranki dogovorita, da je pisna oblika pogoj za veljavnost.
Zastopnik sme sklepati pogodbe v imenu in na račun svojega naročitelja, če je dobil za to od njega
posebno ali splošno pooblastilo. Zastopnik ne sme zahtevati in ne sprejeti izpolnitve terjatev svojega
naročitelja, če ni za to posebej pooblaščen.
Naročiteljev sopogodbenik lahko daje veljavne izjave (npr. o napakah predmeta pogodbe) zastopniku.
Zastopnik pa lahko za obvarovanje pravic svojega naročitelja daje izjave njegovemu sopogodbeniku.
Da zavaruje naročiteljeve interese, lahko zahteva zastopnik ukrepe, potrebne za njihovo zavarovanje.
Zastopnikove obveznosti:
17
Plačilo je lahko kompenzacija, v naravi, nagrada, provizija ali na kakšen drug način.
72
1. skrb za naročiteljeve interese

• zastopnik mora ravnati pri izvrševanju pogodbe pošteno in v dobri veri, skrbeti mora
za naročiteljeve interese in pri vseh poslih, ki se jih loteva, ravnati kot dober
gospodarstvenik.
• pri izvrševanju pogodbe si mora zastopnik zlasti prizadevati za ustrezno posredovanje
oziroma sklepanje poslov, pri čemer mora upoštevati navodila, ki mu jih je dal
naročitelj.
• dogovor med strankama, ki bi nasprotoval prvemu ali drugemu odstavku tega člena,
je ničen.
2. obveščanje in poročanje:
• zastopnik mora dajati naročitelju vsa potrebna obvestila o položaju na trgu, zlasti
tista, ki so pomembna za vsak posamezen posel.
• zastopnik je dolžan naročitelju redno poročati o svojem delu, zlasti pa o tretjih
osebah, ki so se pripravljene pogajati z naročiteljem ali z njim skleniti pogodbo, in o
pogodbah, ki jih je sklenil v imenu naročitelja.
• dogovor med strankama, ki bi nasprotoval prvemu ali drugemu odstavku tega člena,
je ničen.
3. sodelovanje pri sklepanju poslov: zastopnik je dolžan sodelovati po naročiteljevih navodilih

pri sklepanju poslov, in kasneje do njihovega popolnega dokončanja.
4. varovanje poslovnih skrivnosti:
• zastopnik je dolžan varovati poslovne skrivnosti svojega naročitelja, za katere je
zvedel v zvezi s poslom, ki mu je bil zaupan.
• zastopnik odgovarja, če take skrivnosti zlorabi ali jih odkrije drugemu, tudi potem, ko
pogodba o trgovskem zastopanju preneha.
5. vrnitev stvari, danih v rabo (čl. 818 OZ): ko pogodba o trgovskem zastopanju preneha, mora
zastopnik vrniti naročitelju vse stvari, ki mu jih je ta izročil v rabo med trajanjem pogodbe.
6. poseben primer odgovornosti (čl. 819 OZ):
• zastopnik je naročitelju le tedaj odgovoren za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, pri
kateri je posredoval ali jo po pooblastilu sam sklenil v njegovem imenu, če je za to
posebej pisno jamčil.
• jamstvo za izpolnitev po prvem odstavku tega člena je mogoče le za določene posle
ali za posle z določeno osebo.
• zastopnik, ki je naročitelju jamčil za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, pri kateri je
posredoval, ima pravico tudi do posebnega plačila (del credere provizija).
Obveznosti naročitelja:
1. splošno pravilo:
• naročitelj mora v svojem razmerju z zastopnikom ravnati pošteno in v dobri veri.
Zastopnika mora obvestiti tudi v primeru, če posla s tretjo osebo ne bo izpolnil ali če
ga ni izpolnila tretja oseba.
• naročitelj mora na svoje stroške zastopniku dati na razpolago potrebno
dokumentacijo, vzorce, načrte, cenike, reklamno gradivo, splošne pogoje poslovanja,
itd. Stroške prevajanja in tiskanja reklamnega gradiva v slovenskem jeziku nosi
zastopnik.
• naročitelj mora dati zastopniku vse potrebne informacije za izvrševanje pogodbe o
trgovskem zastopanju.
2. dolžnost obveščanja:
73
• naročitelj lahko po svojem preudarku sprejme ali zavrne sklenitev pogodbe, ki jo je

pripravil zastopnik, vendar mora v vsakem primeru o svoji odločitvi nemudoma
obvestiti zastopnika. Prav tako ga mora obvestiti o izpolnitvi ali neizpolnitvi poslov,
sklenjenih s tretjo osebo.
• naročitelj je dolžan zastopnika nemudoma obvestiti, da mora obseg poslov,
sklenjenih z njegovim posredovanjem, zmanjšati na manjšo mero, kot je mogel
zastopnik utemeljeno pričakovati, da ta pravočasno v ustrezni meri zmanjša svojo
podjetnost, ker sicer odgovarja zastopniku za škodo, ki mu nastane.
• dogovor med strankama, ki je v nasprotju s prejšnjima členoma je ničen.
Plačilo (provizija):
• naročitelj mora plačati zastopniku provizijo za pogodbe, sklenjene z njegovim
posredovanjem, kot tudi za tiste pogodbe, ki jih je zastopnik sam sklenil, če je bil za
to pooblaščen.
• zastopnik ima pravico do plačila tudi za tiste pogodbe, katere je naročitelj sklenil
neposredno s strankami, ki jih je našel zastopnik.
• zastopnik, ki v skladu s pogodbo deluje le na določenem območju ali z določenimi
strankami, ima pravico do provizije tudi za tiste pogodbe, ki so sklenjene za naročnika
s strankami tega območja oziroma z določenimi strankami brez zastopnikovega
posredovanja.
• za pogodbo, ki je sklenjena po prenehanju razmerja med zastopnikom in
naročiteljem ima zastopnik pravico do provizije le, če je pogodba posledica
zastopnikovega prizadevanja v času trajanja razmerja z naročiteljem in je bila
sklenjena v razumnem času po prenehanju tega razmerja, ali če je ponudba tretje
osebe za sklenitev pogodbe prišla k zastopniku ali naročitelju pred prenehanjem
njunega razmerja in gre za katero od pogodb po prvem, drugem ali tretjem odstavku
tega člena.
• drugi in tretji odstavek tega člena se ne uporabljata, če je pridobil pravico do
provizije prejšnji zastopnik v skladu s četrtim odstavkom tega člena, razen če bi bilo
zaradi okoliščin pravično, da se provizija deli med oba zastopnika.
Višina plačila (čl. 824 OZ):

(1) Če znesek plačila ni določen v pogodbi ali tarifi, ima zastopnik pravico do plačila, ki je
običajno v kraju, kjer je zastopnik opravljal dejavnost za naročitelja in glede na tovrstne
zastopniške posle. Če je zastopnik opravljal dejavnost za naročitelja v več krajih, je upravičen
do provizije, ki je običajna v kraju, kjer ima svoj sedež.
(2) Če takega običaja ni bilo mogoče ugotoviti, je zastopnik upravičen do provizije v višini, ki
upošteva vse okoliščine posla, zlasti pa število in vrednost poslov med naročiteljem in tretjo
osebo ter obseg in zahtevnost zastopnikovega prizadevanja.
(3) Če bi bilo v danem primeru plačilo v primerjavi s storitvijo nesorazmerno veliko, ga sodišče na
naročiteljevo zahtevo lahko zniža na pravičen znesek.
Pridobitev pravice do plačila (čl. 825 OZ):

(1) Zastopnik pridobi pravico do provizije, če in v obsegu, v katerem je naročitelj opravil ali bi
moral opraviti posel s tretjo osebo ali če je tretja oseba opravila svoj del obveznosti iz posla z
naročiteljem.
(2) Zastopnik nima pravice do provizije, kadar je očitno, da pogodba ne bo izpolnjena in vzrok za
neizpolnitev ni na strani naročitelja. Če je v takem primeru provizija že plačana, jo mora
zastopnik vrniti.
(3) Zastopnik pridobi pravico do provizije najkasneje takrat, ko je tretja oseba opravila svoje
obveznosti iz posla ali bi jih morala opraviti, če bi naročitelj opravil svoj del.
74
(4) Če se pogodba med naročiteljem in tretjo osebo izvršuje dalj časa, ima zastopnik pravico do
primernega predujma provizije.
(5) Pravic iz tega člena s pogodbo ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika.
Obračunavanje provizije (čl. 826 OZ):

(1) Naročitelj mora vsaj vsake tri mesece izdelati in izročiti zastopniku obračun provizije, do
katere je upravičen zastopnik, ločeno za vsak mesec posebej. Ta obračun mora vsebovati vse
bistvene sestavine, na podlagi katerih je izdelan.
(2) Naročitelj je dolžan provizijo za ves ta čas plačati do konca naslednjega meseca po zadnjem
obračunskem mesecu. S pogodbo je lahko določeno, da je obračunsko obdobje krajše kot tri
mesece.
(3) Če zastopnik to zahteva, je naročitelj dolžan izročiti zastopniku izvleček iz poslovnih knjig o
vseh poslih, ki opravičujejo zastopnika do provizije in ga obvestiti o vseh okoliščinah, ki nanjo
vplivajo.
(4) Če naročitelj odkloni zastopnikovo zahtevo ali če zastopnik dvomi o točnosti izvlečka ali
obvestil, lahko zastopnik zahteva, da pooblaščeni revizor pregleda naročiteljeve poslovne
knjige in listine glede tistih podatkov, ki so pomembni za provizijo in mu jih sporoči.
(5) Zastopnikove pravice po tem členu s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti.
Posebno plačilo (čl. 827 OZ): Zastopnik, ki je z naročiteljevim pooblastilom izterjal kakšno njegovo
terjatev, ima pravico do posebnega plačila od izterjane vsote.
Stroški (čl. 828 OZ):

(1) Zastopnik nima pravice do povračila stroškov, ki izvirajo iz rednega opravljanja posredniških
poslov, razen če je drugače dogovorjeno ali običajno.
(2) Vendar pa ima pravico do povračila posebnih stroškov, ki jih je imel v korist naročitelja ali jih
je plačal po njegovem naročilu.
Pri posredniški pogodbi niso tako natančno določena pravila o prenehanju, saj se ponavadi sklepa za
posamezni posel. Pri zastopniški pogodbi pa gre praviloma za daljše obdobje. Velja čl. 830 in 831 OZ.
Velja presumcija, da če ni določen čas trajanja, je zastopniška pogodba sklenjena za nedoločen čas. V
določenih primerih OZ omogoča odstop od pogodbe brez odpovednega roka (čl. 832 OZ) – izjemne
okoliščine, ki jih morajo uveljavljati stranka.
Pri posredniški pogodbi ni določb o odpravnini, pri zastopniški pa so. Odpravnino ureja čl. 833 OZ:
• po prenehanju pogodbe ima zastopnik pravico do ustrezne odpravnine, če in kolikor je

pridobil naročitelju nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami in ima
naročitelj tudi po prenehanju pogodbe znatne koristi s temi strankami, ali če bi plačilo
odpravnine terjale posebne okoliščine, zlasti zaradi izgubljene provizije pri poslih s temi
strankami
• pri določanju odpravnine pa je potrebno upoštevati tudi provizijo, ki jo je zastopnik dobil za
pogodbe, sklenjene po prenehanju razmerja z naročiteljem in morebitno prepoved
konkurenčnega delovanja po prenehanju razmerja z naročiteljem. To se ugotavlja preko
sodnega izvedenca. Če je že provizija bila tako visoka, da pokrije odpravnino, potem bo
odpravnina primerno nižja ali je celo ne bo
• odpravnina ne sme preseči povprečnega letnega zneska provizije v zadnjih 5 letih oz. v
ustrezno krajšem času od sklenitve pogodbe
• plačilo odpravnine ne izključuje zastopnikove pravice do odškodnine (možnost kumulacije)!
• razlogi, ki izključujejo odpravnino (čl. 834 OZ):
75
1. če je zastopnik sam odpovedal pogodbo; vendar lahko zastopnik tudi v takšnem primeru
zahteva odpravnino, če so vzrok za odpoved pogodbe okoliščine na strani naročitelja ali če je
zastopnik odpovedal pogodbo zaradi svoje starosti ali bolezni, ki bi preprečevala nadaljevanje
pogodbenega razmerja;
2. če je naročitelj odpovedal pogodbo zaradi zastopnikovega krivdnega ravnanja;
3. če v skladu z dogovorom med naročiteljem in zastopnikom vstopi v pogodbo namesto
zastopnika kdo drugi; tak dogovor ni dopusten pred prenehanjem pogodbenega razmerja.
Konkurenčna prepoved po prenehanju pogodbe (čl. 836 OZ): s pogodbo se lahko določi, da zastopnik
po prenehanju pogodbe ne sme opravljati dejavnosti, ki bi bila konkurenčna naročiteljevi. Taka
določba je veljavna le, če je pisna (se ne predpostavlja) in se nanaša na isto območje, na iste osebe in
na isto blago, kot je določeno v pogodbi. Taka določba zavezuje zastopnika največ za 2 leti po
prenehanju pogodbe. V bistvu gre za omejevanje konkurence, vendar lahko tu uporabimo pravilo o
individualni izjemi. Določbe ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika (širitev konkurenčne klavzule
pa bi pomenila omejevanje konkurence!).
Kontrolna pogodba
Pomen:
• pomembna je predvsem pri distančnih poslih
• za pregled je potrebno posebno znanje
• za blago s certifikatom uglednega kontrolnega podjetja je večje zanimanje
• ugodnejši pogoji zavarovanja za blago s certifikatom
• včasih je kontrola obvezna (npr. zdravil)
Stranke pogodbe: vršilec kontrole in naročnik kontrole
Vršilec kontrole se zavezuje, da bo strokovno in nepristransko opravil dogovorjeno kontrolo blaga in

izdal o tem potrdilo (certifikat).
Kontrolo je potrebno plačati.
Vsebina kontrole: identiteta, kakovost, količina blaga itd. Obseg kontrole je določen v pogodbi, če ni
mora obseg ustrezati naravi stvari.
Kontrola je opravljena, ko je izdan certifikat.
Kontrolor mora ravnati v skladu s standardom dobrega strokovnjaka. Odgovarja za svoje delo, ne pa
za kakovost blaga. Možen tudi dogovor o del credere.
Obveznosti kontrolorja:
1. obveznost hrambe blaga, vzorcev
Kontrolna organizacija mora hraniti vzorce (če ni določeno drugače, minimalno 6 mesecev).
Če pride do spora, mora kontrolor vzorce izročiti sodišču – ni pa jih dolžna izročiti nasprotni
stranki.
2. dolžnost obveščanja: vršilec kontrole mora pravočasno obveščati naročnika o vseh
pomembnih okoliščinah med kontrolo in hrambo blaga, zlasti pa o potrebnih in koristnih
stroških, ki jih je zanj plačal
Plačilo (čl. 876 OZ):
76
(1) Za opravljeno kontrolo in hrambo blaga ima vršilec kontrole pravico do dogovorjenega oz.
običajnega plačila.
(2) Vršilec kontrole ima tudi pravico do povračila vseh potrebnih in koristnih stroškov, ki jih je
plačal za naročnika.
Kontrola blaga z garancijo (del credere): v certifikatu kontrolor garantira, da se lastnosti blaga
določen čas ne bodo spremenile (pravica do večjega plačila).
Za zavarovanje dogovorjenega ali običajnega plačila in povračila potrebnih in koristnih stroškov ima
vršilec kontrole zastavno pravico na blagu, ki mu je bilo izročeno v kontrolo.
Špedicijska pogodba
Špediter se zaveže, da bo za prevoz določenih stvari sklenil vse potrebne pogodbe in opravil druge
običajne posle in dejanja.
Naročitelj se zaveže, da bo špediterju za to plačal (odplačna pogodba).
Ta posel je samostojen, ker je za prevoz potrebno opraviti vrsto dejanj / poslov. To stori špediter.
Ceneje je najeti špediterja, ker zna minimalizirat stroške prevoza, ima ažurno znanje, ima poslovne
zveze…
Špediter bo delal v svojem imenu in na račun naročitelja 18 (določbe o komisiji). Možno pa se je

dogovoriti, da špediter deluje v imenu in na račun naročnika (določbe o agenciji).
Poleg prevoza špediter ponavadi prevzema še: embaliranje, skladiščenje, kontrola blaga, zavarovanje,
svetovanje…
Ni predpisane oblike. Gre za konsenzualni pravni posel. Vendar se v praksi praviloma uporablja pisna
oblika. Vzorce pogojev izdajajo združenja špediterjev; npr. FIATA – Zürich.
Naročitelj lahko prostovoljno odstopi od pogodbe, vendar mora biti pri tem vesten in pošten. Povrniti
pa mora vse stroške, ki so do takrat nastali špediterju in mu plačati sorazmerno nagrado. Če pa
odstopi zaradi špediterjeve kršitve, seveda ne velja pravilo o sorazmerni nagradi. Če je naročnik
nepošteno odstopil, ima špediter pravico do odškodnine (kumulativno z nagrado).
Špediter lahko zaračuna le stroške, ki so povezani s konkretno špedicijo (ne pa režijskih stroškov; npr.
plač delavcev).
Plačilo mora biti sorazmerno špediterjevim obveznostim. Sicer se lahko sodno uveljavlja znižanje
plačila. Plačilo dobi ne glede na izpolnitve tretjih s katerimi je sklenil pogodbo.
Obveznosti špediterja:
• špediter mora ravnati v skladu s standardom dobrega gospodarstvenika ali strokovnjaka

• opozoriti mora naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu, pomanjkljivosti v listinah in
na pomanjkljivosti v zvezi z pakiranjem. Pri pakiranju velja, da mora pomanjkljivosti špediter
odpraviti, če pa to ni mogoče pa počakati, da to stori naročnik
• špediter ravna po navodilih naročnika. Če ne more, mora prositi za nova navodila. Če pa ne
more zahtevati novih navodil (npr. časovna stiska, nedosegljivost naročnika), mora špediter
18
Zastopnik dela v svojem imenu in na svoj račun.
77
ravnati v skladu z interesi naročitelja. Če se ni ravnal po navodilih, odgovarja tudi za primer

višje sile.
Naročitelj mora izročiti listine špediterju (to je predvsem pomembno pri prenosu čez mejo).
Zavarovanje pošiljke ni obvezno, le če je tako dogovorjeno.
Špediter mora na koncu izstaviti račun.
Špediter odgovarja za druge – odgovoren je za izbiro sopogodbenikov – ne pa za njihovo delo19.

Razen če je odgovornost za delo prevzel s pogodbo (del credere).
Podšpedicija: če bi moral izpolniti sam, pa je posle zaupal drugemu špediterju, odgovarja za delo
podšpediterja. Vendar ni upravičen do plačila del credere, ker opravlja delo namesto njega.
Če pa je pooblaščen, da delo poveri drugemu, potem odgovarja le za izbiro, ne za njegovo delo.
Obveznosti naročitelja:
• obvestiti mora špediterja o nevarnih lastnostih stvari

• obvestiti o posebni vrednosti stvari; npr. pošiljka z lomljivim blagom20
Špediter ima zastavno pravico na stvareh. Če špediter ne bo dobil plačila, se lahko iz prodaje poplača,
preostanek pa mora vrniti naročitelju.
Oblike špedicijske pogodbe:
• popolna špedicija:
- špediter je hkrati tudi prevoznik. Špediter odgovarja za prizadevanje kot špediter in
za odgovornost kot prevoznik. To je možno, razen če se ta možnost izključi.
• fiksna špedicija:
- v pogodbi je določena skupna vsota za izvršitev naročila (plačilo + stroški). Špediter
odgovarja za delo sopogodbenikov. Taka špedicija omogoča veliko manevrskega
prostora špediterju. Špediter dela za svoj račun – trpi riziko in uživa dobiček.
• zbirna špedicija:
- špediter združi pošiljke več naročiteljev, ki so namenjene v isto smer. To pravico ima
špediter vedno, razen če jo s pogodbo izrecno izključita. Če na ta način doseže nižjo
ceno za naročitelja, je upravičen do dodatnega plačila21. Špediter odgovarja za izgubo
ali poškodbo tovora, do katere ne bi prišlo, če ne bi bilo zbirne špedicije.
Del credere
Gre za dogovor o strožji odgovornosti, kot je določena v zakonu.
Pri katerih pogodbah se lahko tako dogovorimo:
• kontrolna pogodba
• špedicijska pogodba
• factoring
19
Gre za kongentno določbo.
20
Pomembno zaradi zavarovanja, izbire načina prevoza
21
Špediter dodatno zasluži, vendar mora del preliti naročiteljem.
78
• agencijska/komisijska pogodba
• zastopniška pogodba…
Pri institutu del credere zavarovanje oz. del credere odgovornost gre za pogodbeni prevzem
posebnih obveznosti – obveznosti, ki sicer niso tipične oz. so atipične za določena pravna razmerja.
To je tudi poglavitni razlog, da jih zakon v posameznih vrstah pogodbenih razmerij izrecno dovoljuje.
Na primer komisionar ali agent (trgovski zastopnik) lahko na podlagi dogovora prevzameta del
credere odgovornost nasproti komitentu, da bo tretja oseba (pogodbena stranka komisionarja ali
pogodbena stranka komitenta, ki jo je našel agent) izpolnila svoje obveznosti. Komisionar in agent
sicer svojemu komitentu ne odgovarjata oz. jamčita za izpolnitev s strani tretje osebe. Prevzem del
credere odgovornosti je mogoč tudi pri preostalih pogodbenih tipih, čeprav ga zakon izrecno ne
dovoljuje.
Zavarovalna pogodba
Pravo regulira določena področja: bančništvo, zavarovalništvo, posli z vrednostnimi papirji,

upravljanje s premoženjem, elektronske komunikacije,…
Viri:
• Zakon o zavarovalništvu (ZZavar)

• Zavarovalniška pogodba (OZ)
Ko govorimo o zavarovalni pogodbi imamo na eni strani ZAVAROVALNICO → zavarovalnica je pravna

oseba, ki opravlja posle zavarovanja. Gre za gospodarsko družbo RS, ki je organizirana v obliki
delniške družbe, evropske delniške družbe ali družbe za vzajemno zavarovanje 22. V Sloveniji lahko
svojo storitev opravljajo tudi zavarovalnice s sedežem v EU in podružnice tuje (izven EU)
zavarovalnice.
Naloge sektorskega regulatorja opravlja Agencija za zavarovalni nadzor23:
• sprejema podzakonske predpise

• podeljuje dovoljenje za poslovanje (licence)
• izvaja nadzor.
Statusnopravne posebnosti:
• zavarovalnica lahko opravlja samo zavarovalne posle: premoženjska ali/in oseba zavarovanja
• kadar je zavarovalnica oblikovana kot d.d. velja:
- kdor želi pridobiti kvalificiran delež (20, 33, 50), potrebuje dovoljenje Agencije
(imetništvo delnic brez dovoljenja pomeni avtomatično izgubo glasovalnih pravic).
Agencija ima široke zavrnitvene razloge npr. če je slab ugled potencialnega
pridobitelja nevaren za ugled zavarovalnice
- delnice zavarovalnice so lahko le imenske (večji nadzor)
- posebni pogoji so predpisani za upravo oz. upravni odbor: imenuje jih družba, nato
pa morajo pridobiti dovoljenje Agencije. Agencija zahteva, da član uprave dela polni
delovni čas in da je v upravi vsaj en član, ki zna slovenski jezik
22
Pri nas je edino Vzajemna v taki statusni obliki.
23
Agencija je samostojna in neodvisna pravna oseba.
79
- za nadzorni svet velja, da morajo biti člani ustrezno usposobljeni. Agencija lahko
naloži skupščini, da razreši nadzorni svet, ker ni primerno usposobljen (ne
potrebujejo pa dovoljenja)
Zavarovalni pogoji in pogodba

Zavarovalna pogodba mora obsegati zlasti določbe o 24:
• zavarovalnih primerih
• načinu izpolnitve, obsegu in dospelosti obveznosti zavarovalnice
• določitvi in plačilu premije in o pravnih posledicah, če premija ni plačana
• trajanju zavarovalne pogodbe (molčeče podaljševanje, odpoved)
• izgubi zahtevkov iz zavarovalne pogodbe v primeru zamude rokov
ZAVAROVALNA POGODBA
Čl. 921 OZ: z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno
premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni
primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj
drugega. Gre za pogodbo med zavarovalnico in zavarovalcem.
Zavarovalni primer mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov
(zavarovalnica, zavarovanec).
OZ deli zavarovanja na premoženjska in osebna zavarovanja (zavarovanje oseb → nezgodno,

življenjsko, zavarovanje odgovornosti).
Omejena dispozitivnost:
• pogodba se sme odmakniti samo od tistih odločb OZ o zavarovalni pogodbi, v katerih je to

izrecno dopuščeno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo
• odmik od drugih določb je mogoč, če ni prepovedan z OZ ali s kakšnim drugim zakonom in če
je v nedvomnem interesu zavarovanca
• taka ureditev je namenjena varstvu zavarovanca (veliko kongentnosti).
Namen pogodbe:
• zavarovanje pred tveganjem, ki ga pomeni zavarovalni primer (nastanek škode)

• to škodo pokrije zavarovalnica.
Zavarovalna pogodba je aleatorna pogodba.
Zavarovalno pogodbo lahko sklene le oseba, ki ima pravni interes, da do škode ne pride:
• zavarovalec: tista oseba, ki z zavarovalnico sklepa zavarovalno pogodbo

• zavarovanec: tisti na katerega se zavarovanje nanaša 25
• upravičenec: tisti, ki mu bo zavarovalnica izplačala
Najpogosteje je zavarovalec, zavarovanec in upravičenec ista oseba.
Podzavarovanje: kadar so pogoji zavarovalne pogodbe taki, da pogodba ne krije celotne škode
(zavarovalnica je dolžna pokriti le del škode; npr. kasko zavarovanje motornih vozil).
24
Za posamezne tipe zavarovalniških pogodb so določeni posebne zahteve o vsebini.
25
Pojem je pomemben pri osebnih zavarovanjih.
80
Dvojno zavarovanje: smisel zavarovanja je, da zavarovalec dobi vsoto, ki odgovarja nastali škodi – ne
pa da se na ta način obogatiš. Dvojno zavarovanje nima učinka! To je dosledno izpeljano pri
premoženjskih zavarovanjih. Lahko se sicer zavarujem pri večjih zavarovalnicah, vendar pa lahko
skupaj dobim največ toliko kolikor znaša škoda.
Oblika:
• oblika ni neposredno določena

• vendar pa čl. 925 OZ določa, da je zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenika podpišeta
zavarovalno polico ali potrdilo o kritju. Iz tega izhaja, da mora biti zavarovalna pogodba
sklenjena v pisni obliki
Polica vsebuje:
• pogodbeni stranki
• zavarovana stvar oz. zavarovana oseba, nevarnost (zavarovalni primer)
• trajanje zavarovanja
• zavarovalna vsota (zavarovalnica krije škodo le do določene vrednosti) ali da je zavarovanje
neomejeno
• premija ali prispevek
• dan, ko je bila izdana polica
• podpisa pogodbenih strank
Obveznosti strank:
1. obveznost posredovanja popolnih informacij:

• zavarovalec mora zavarovalnici razkriti vse elemente, ki so pomembni za oceno
tveganja in so mu znani ali mu niso mogli ostati neznani. Neresnični podatki
dovoljujejo odstop od pogodbe
• zavarovanec mora tudi po sklenitvi pogodbe obveščati o spremembah nevarnosti.
2. plačilo premije:
• če je potrebno plačati celotno premijo ob sklenitvi pogodbe, potem se šteje, da
zavarovalna pogodba velja od plačila dalje
• če pa je dogovorjeno, da se premija plača po sklenitvi, pa pogodba velja od sklenitve
• če zavarovalec ne plača premije, ga mora zavarovalnica opomniti in mu postaviti rok
v katerem mora plačati premijo
3. izplačilo zavarovalnine:
• če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali
odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko
je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal
Pravne posledice: zakonita subrogacija zahtevka (zahtevek zavarovalca proti 3. osebi preide na
zavarovalnico), za zavarovalca velja obveznost zmanjševanja škode.
Menično pravo
Menica je individualni vrednostni papir, ki vsebuje obveznost izdajatelja menice in morebitnih drugih
meničnih zavezancev, da bo meničnemu upniku izplačan določen denarni znesek po pravilih
meničnega prava. Z menico trasant pozove trasata, da plača remitentu določen denarni znesek.
Podobnost z asignacije, vendar razlike. V primerjavi z drugimi terjatvami je prednost menične
terjatve, da sta njen prenos in uveljavitev enostavnejša oz. učinkovitejša.
81
Menica služi kot sredstvo zavarovanja (abstraktna narava, k plačilu menične terjatve ponavadi
zavaezanih več oseb), kreditno sredstvo (do dospelosti menice menični zavezanec kreditira
meničnega upnika) in plačilno sredstvo (izdana zaradi plačila blaga ali storitve).
Menični obrazec ali menično golico sestavljata talon in menični del. Če pa na menici oz. hrbtni strani
zmanjka prostora za zapis meničnih opravil (indosamentov menice), se na menico pripne podaljšek ali
alonža.
Viri meničnega prava:
• Zakon o menici, 1946:

- povzema ureditev Ženevskih meničnih konvencij (1930) – unificirajo menično pravo
(svetovno unifikacijo pa skuša doseči Konvencija ZN o trasirani in lastni menici)
• OZ (za vprašanja, ki v ZM niso urejena)
Značilnosti menice
Značilnosti menice:
• menica je vrednosti papir…pisna oblika je pogoj za nastanek menične obveznosti in za

veljaven prenos in uveljavljanje menične obveznosti (inkorporiranost pravice s papirjem)
• obligacijski VP, saj vsebuje terjatev (vedno denarni znesek)
• VP po odredbi (po nalogu)/ordrski VP → iz menice lahko uveljavlja pravice le oseba, ki jo
določi remitent
• prezentacijski VP → izpolnitev obveznosti le ob predložitvi menice (iskovina)
• menična obveznost je abstraktne narave (abstraktnost velja načelno, ne pa absolutno)
• individualni VP (in ne serijski) → individualno določena vsebina
Načela meničnega prava

Načela meničnega prava:
1. načelo pisnosti/formalnosti → zakonsko predpisana pisna oblika

2. načelo inkorporacije → ni menične obveznosti brez listine oz. menična terjatev se ne more
uveljavljati brez listine (izjema v primeru amortizacije menice – izguba, uničenje menice…)
3. načelo fiksne menične obveznosti
4. načelo menične strogosti:
• strogost v materialnem pomenu:
 menična terjatev je abstraktne narave
• strogost v formalnem/postopkovnem pomenu:
82
 določena opravila so pogoj, da lahko menični upnik uveljavlja menično

terjatev
 postopek ugotavljanja terjatve je enostaven in hiter, kar ni v prid meničnemu
dolžniku
5. načelo solidarnosti in neposrednosti → vsi menični zavezanci odgovarjajo za menično
obveznost solidarno
6. načelo samostojnosti → vsak podpis na menici ustvarja samostojno menično obveznost
7. načelo abstraktnosti → menični dolžnik zoper meničnega upnika ne more uveljavljati
ugovorov iz temeljnega posla, v zvezi s katerim je sprejel menično obveznost
Bistvene menične sestavine

Le zapis, ki vsebuje vse bistvene menične sestavine, je menica; bistvene sestavine menice:
• označba menice (označba, da je to menica)

• nepogojni poziv, naj se plača določena vsota denarja (npr. plačajte 1000e); zapis pogoja
povzroči neveljavnost menice
• ime trasanta/izdajatelja: menico mora lastnoročno podpisati
• ime trasata: oseba, ki jo izdajatelj pozove k plačilu
• ime remitenta: menični upnik (njemu se plača menična vsota ali pa on odredi, komu naj se
plača)
• navedba dospelosti:
- koledarska menica (kot dospelost se navede točno določen dan)
- dospelost na vpogled (plačati se mora kakor hitro se predloži; menični upnik jo mora
predložiti v enem letu od izdaje)
- dospelost na določen čas po vpogledu (menica dospe tri mesece po dnevu, ko je
akceptirana)
- dospelost na določen čas po dnevu izdaje (npr. dva meseca po izdaji)
• dan in kraj izdaje menice
Če ni označena dospelost, se šteje za menico na vpogled.
Druge menične sestavine

Menica lahko vsebuje tudi katero od nebistvenih sestavin:
• navedba intervenienta
• domicilna klavzula ali navedba domiciliata
• valutna klavzula
• kritna klavzula
• obvestilna klavzula
• prezentacijska klavzula
• klavzula brez regresa
• klavzula o neprenosljivosti
• klavzula brez protesta
Trasirana in lastna menica

Pri trasirani menici izdajatelj menice (trasant) pozove drugo osebo (trasata), da izpolni menično
obveznost upniku (remitentu), pri lastni menici pa se izdajatelj sam zaveže, da bo izpolnil menično
obveznost
Primer lastne menice:
V Mariboru, 30. janurja 2006
83
Dne 8. decembra 2008 plačamo proti predložitvi te menice 1000e Maji Remitent v Mariboru
Peter Trasant (lastnoročni podpis)
Maribor, Hermankova ulica 10
Akcept menice
Trasat je oseba, ki jo trasant pozove, da plača določeno vsoto denarja. Trasant k plačilu seveda ne
pozove katerekoli osebe, saj odgovarja za akcept menice (razen, če se te odgovornosti izrecno reši).
Trasat ni menični zavezanec (ni zavezan k plačilu menične vsote), vse dokler te svoje obveznosti ne
sprejme oz. akceptira. Tako kot vse obveznosti mora biti tudi akcept menice označen na menici.
Podpis trasata kjerkoli na licu menice pomeni, da je menico akceptiral in postal akceptant.
Po akceptu menice postane akceptant glavni menični zavezanec (so akcepta je to trasant). Čeprav je
odgovornost meničnih zavezancev solidarna, mora menični upnik (remitent ali indosatar) k plačilu
najprej pozvati glavnega meničnega dolžnika. Le če menico izplača glavni menični dolžnik, obveznost
preneha za vse menične zavezance.
Akcept menice ni pogoj za veljavnost menice.
Imetnik menice najprej pozove trasata k akceptu (kadarkoli do dospelosti), ob dospelosti pa

akceptanta k plačilu menice. Če trasat menice ne akceptira, je mogoč regres zaradi neakceptiranja, to
je unovčitev pred dospelostjo od preostalih meničnih zavezancev. Če ob dospelosti akceptant menice
ne plača, pa imetnik uveljavlja regres zaradi neplačila – plačilo od ostalih meničnih zavezancev. V
obeh primerih torej imetnik po izpolnitvi določenih pogojev (predvsem protesta menice) lahko
uveljavlja menično terjatev od preostalih meničnih zavezancev.
Indosament ali prenos menice

Menica se lahko prenaša z indosamentom (prenosna funkcija indosamenta). Indosant je oseba, ki
prenaša menično terjatev, oseba na katero se prenaša, je indosatar. Prvi indosant je remitent.
Indosament se mora označiti na menici (na hrbtni strani menice).
Veljavni je tudi indosament na prinositelja. Delni indosament je ničen.
Menični upnik je tisti, ki se izkaže z nepretrgano verigo indosamentov in ima v rokah menico.
Po indosamentu postane dotedanji menični upnik menični zavezanec ter odgovarja za akcept in
plačilo menice (garancijska funkcija indosamenta), razen če to svojo obveznost izrecno izključi.
Prenos menice z indosamentom je mogoče prepovedati tako, da se vpiše rekta klavzula ali klavzula o
neprenosljivosti.
Aval ali menično poroštvo

Avalist ali menični porok je eden od regresnih meničnih zavezancev. Aval se na menici označi tako, da
se menični porok podpiše na menici ali na alonži, ponavadi s pristavkom kot porok ali per aval.
Avalist se lahko navede, za koga jamči, sicer se šteje, da jamči za trasanta.
Menično zavarovanje:
• menično poroštvo (aval)

• prikrito poroštvo (z indosamentom na osebo, ki daje zavarovanje → z regresom dosežemo
prikrito poroštvo)
84
• intervencija: menico lahko podpiše tudi intervenent – oseba, ki naj opravi menično obveznost
(subsidiarno)
Plačilo menice
Predložitev menice v plačilo (prezentacija menice). Menični upnik mora ob dospelosti menice k
plačilu najprej pozvati trasata, saj je po naravi menice on prvi pozvan k plačilu. Če je do dneva
dospelosti trasat menico tudi že akceptiral, se je s tem obvezal k plačilu. Imetnik menice k plačilu
najprej pozove trasata, četudi ta menice še ni akceptiral.
Menični upnik mora povati trasata k plačilu, saj je menični dolg iskovina.
Če trasat menično obveznost izpolni, se to označi na menici ter se menica izroči trasatu oz.
akceptantu. Potem ko akceptant oz. glavni menični zavezanec menico izplača, preneha tudi
obveznost preostalih (regresnih) meničnih zavezancev.
Regres menice:
• namen regresa je doseči izplačilo menice od preostalih – regresnih meničnih zavezancev

• regresni menični zavezanci postanejo zavezani ob dospelosti, če menica ni plačana, lahko pa
že pred dospelostjo, če trasat menice noče akceptirati (pod pogojem, da je menica
protestirana)
• oblike:
- regres zaradi neakceptiranja: trasat akcept menice odkloni, menični upnik lahko
uveljavlja regres – plačilo menice, četudi menica še ni dospela. V tem primeru
menično terjatev uveljavlja od regresnih meničnih zavezancev. Edini pogoj je, da
menico protestira
- regres zaradi neplačila: trasat, ki je menico akceptiral, odklanja njeno izplačilo ob
dospelosti. Regres uveljavlja od regresnih meničnih zavezancev (protest!)
Regres pomeni pravico meničnega upnika, da uveljavlja menično terjatev od regresnih meničnih
zavezancev, če trasat meničnega poziva ne sprejme oz. menice ne izplača. Tisti, ki jo potem
izplača, lahko uveljavlja regres od vseh tistih meničnih zavezancev, ki so obveznost sprejeli pred
njim.
Protest menice:
• namen, da se z javno listino potrdi, da je trasat odklonil akcept menice (protest zaradi
neakceptiranja) ali da je odklonil plačilo menice (protest zaradi neplačila)
• protestni organ je notar, ki tudi izda protestno listino
Če protest ni opravljen ali ni opravljen v roku, upnik izgubi pravico do meničnega regresa (ni regresa
brez protesta) – takšna menica je prejudicirana.
Menice ni treba protestirati le, če je na njej klavzula o neprotestiranju.
Ko je protest opravljen, je potrebna še notifikacija, da so lahko preostali menični zavezanci

pripravljeni na morebitni poziv za plačilo.
Če ni plačila, tudi zamudne obresti.
Ekskontiranje menice ali odkup menice pomeni izplačilo menične terjatve pred dospelostjo. Izvede se
takrat, kadar menični upnik potrebuje denarni znesek pred dospelostjo menice. Izvede se tako, da
menični upnik menico indosira na določeno osebo (npr. finančna organizacija – factoring), v zameno
pa mu indosatar izplača določeni znesek.
85
Menični ugovori
Delitev:
1. Objektivni ali materialnopravni ugovori, ki izhajajo iz vsebine same menice:

• zapis ni menica, ker nima vseh meničnih sestavin
• zapis ni menica, ker je izplačilo vezano na pogoj
• menična terjatev je zastarala
• menica je amortizirana
• podpis na menici je ponarejen
2. ugovori, ki se nanašajo na zapis v menici:
• temeljijo na osebnem razmerju med določenim meničnim upnikom in meničnim
zavezancem ter nasprotujejo abstraktni naravi menične terjatve
• tako lahko trasant nasproti remitentu odgovarja, da temeljni posel, zaradi katerega je
bila menica izdana, ni bil izpolnjen in da zato ni dolžan izpolniti menične obveznosti
Bianko menica
Bianko menica ne vsebuje vseh bistvenih meničnih sestavin, zato ni menica oz. ni podrejena
meničnim pravilom. Po navadi je bianko menica podpis meničnega zavezanca na meničnem obrazcu,
dolžnik pa obenem z izročitvijo listine pooblasti zavezanca za izpolnitev listine. Takšno listino obdrži
upnik iz temeljnega posla, ki naj bi pozneje dodal potrebne sestavine, tako da listina postane menica.
Je nekakšna menica v nastajanju.
Najpogosteje se uporablja kot instrument zavarovanja pogodbenih obveznosti. Dolžnik izda bianko
menico, in ne menice zato, ker še ni fiksno določena njegova obveznost.
Bianko menica je za dolžnika tveganje, saj obstaja možnost, da upnik ne bo izpolnil meničnega
obrazca tako, kot ga je dolžnik pooblastil.
IZPIT:
bistvene značilnosti posredniške in zastopniške pogodbe
prepoved dvojne provizije, del credere, pri katerih pogodbah je mogoče določiti del credere in zakaj,
definicija, plačilo, zapadlost plačila (zakaj tako)
2 poli (juhart + grilc): na vsaki poli 5 prostih vprašanjih, 5 vprašanj obkroževanja
86

Gospodarsko Juhart

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Gospodarsko Juhart

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

2011/2012

GOSPODARSKO POGODBENO PRAVO

Razmerje med javnim in zasebnim pravom:

Gospodarske pogodbe poznamo v treh pomenih:

Čl. 13 OZ (Gospodarske pogodbe):

Velik poudarek je na načelu avtonomije in dispozitivnosti, saj gre za civilno pravo.

Slovenski pravni sistem izhaja iz monističnega pristopa:

- veljavnost splošnega dela OZ

gospodarske pogodbe (MONIZEM). Poglavje o sklepanju pogodb v OZ je povzeto po Dunajski

Splošni del gospodarskega

1. dolžna skrbnost ravnanja (gospodar, gospodarstvenik, strokovnjak)

Dolžna skrbnost ravnanja

1. skrbnost dobrega gospodarja: posameznik, fizična oseba

Izhajamo iz splošnih, objektiviziranih in abstraktnih standardov – te pravne standarde potem

Različen standard skrbnosti ne pomeni nujno tudi različnega ravnanja; npr.:

- poznavanje ZK stanja velja za vse

Problem se pojavi pri dokazovanju.

Sklepanje gospodarskih pogodb

Faze v postopku sklenitve gospodarske pogodbe:

1. faza pred pogajanji

Faza pred pogajanji

Ponudba ne pomeni prekinitve pogajanj (na to je možna nasprotna ponudba).

• če se stranki ne sporazumeta drugače, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za

(1) Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje druga,

Odgovornost za poštena pogajanja:

• culpa in contrahendo (krivda pri sklepanju posla)

- se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo

• lahko pa pride tudi do razširitve odgovornosti za poštena pogajanja, če se stranki tako

Zapisi v fazi pogajanj in njihovi pravni učinki:

• gre za zapise, ki še niso pogodba, so pa v funkciji doseganja soglasja

tako komentiranega besedila. Ta tehnika je z vidika previdnosti zelo dobrodošla. Poznamo pa

1. predlog za sklenitev pogodbe

Čl. 24 OZ (katalogi in oglasi):

Čl. 25 OZ (učinek ponudbe):

Čl. 26 OZ (do kdaj veže ponudba):

Izjava o sprejemu ponudbe začne učinkovati v trenutku, ko pride v naslovnikovo (ponudnikovo)

Čl. 27 OZ (oblika ponudbe):

Čl. 28 OZ (sprejem ponudbe):

(1) Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo.

Čl. 29 OZ (sprejem ponudbe s predlogom naj se spremeni):

Čl. 30 OZ (molk naslovnika):

(1) Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo.

Čl. 31 OZ (zapozneli sprejem in zapoznela vročitev izjave o sprejemu):

Posebni tipi sklepanja pogodb

• zagotavljanje infrastrukture (npr. voda, elektrika, plin…): podjetje za distribucijo

Sklenitev pogodbe (izpolnitev kontrahirne dolžnosti) je iztožljiva – zahtevek na sklenitev pogodbe.

Čl. 17 OZ (obvezna sklenitev in obvezna vsebina pogodbe):

Poznamo dva tipa javnih dražb:

• določen je najvišji in najnižji dražbeni korak

• varščina/kavcija – znesek, ki ga mora plačati vsak udeleženec dražbe (za

Pravna posledica: pogodba je sklenjena med prodajalcem in najuspešnejšim ponudnikom

Upoštevanje predkupne pravice.

Zbiranje ponudb (licitacija, tender)

Čl. 623 OZ (vabilo k licitaciji o ceni del):

Če pa obveznost skleniti pogodbo ni izključena imamo dve možnosti:

1. že licitacija je ponudba (razpis) in to ni samo vabilo k stavljanju ponudb, pač pa že zaveza –

Splošni pogodbeni pogoji

Poznamo različne oblike tipskih pogodb:

Načeloma se mora pogodba sklicevati na SPP-je. Značilnosti SPP-jev:

• SPP omejujejo možnost dogovarjanja: pogajanja se omejijo samo na določitev

Čl. 120 OZ:

• razlaga splošnih pogojev v breme stranke, ki jih je pripravila (čl. 83 OZ)

Nična so tista določila splošnih pogojev, ki:

• nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe