GOSPODARSKO POGODBENO PRAVO V PRAVNEM SISTEMU

O monizmu in dualizmu pogodbenega in gospodarskega pogodbenega prava

Danes so prevladujoča stališča, da narava pravnih razmerij med trgovci oziroma

gospodarskimi subjekti zahteva posebno pravno ureditev sicer istovrstnih pravnih
razmerij. Opozarja se torej na razlike med obligacijskim in gospodarskim pogodbenim
pravom, seveda pa samostojnosti gospodarskega pogodbenega prava ni mogoče
absolutizirati.

V teoriji se z monizmom označujejo pravni redi, ki enotno urejajo obligacijska

razmerja, torej ne glede na to, kdo so subjekti teh razmerij, z dualizmom pa pravni
redi, ki imajo za obligacijska razmerja gospodarskih subjektov posebna pravila.
Kot kriterij za razlikovanje med monizmom ali dualizmom obligacijskega in
gospodarskega pogodbenega prava pogosto neutemeljeno služi enoten ali poseben
zakon. Po tem kriteriju naj bi v Slo, Švici, Italiji veljal monizem ali enotno
obligacijsko pravo. V Nemčiji, Avstriji, Franciji pa dualizem ali deljeno OP.
Enoten ali poseben zakon je le nomotehnična rešitev. Zato je bolj kot ureditev v istem
ali dveh zakonih smiselno upoštevati, ali in v kolikšni meri so uveljavljene vsebinske
razlike med splošnim pogodbenim in gospodarskim pogodbenim pravom.

V Slo so v istem predpisu (OZ) urejena splošna pog.razm. in pog.razm. gospodarskih

subjektov, kar pa še zdaleč ne pomeni, da slo p.red ne priznava in upošteva razlik med
pogodbenim in gospodarskim pravom.

Posebna pravila za g. p. so torej v OZ nomotehnično uveljavljena na tri načine:

1. z izrecnimi drugačnimi pravili za gospodarske pogodbe – mišljeni so primeri,
ko OZ izrecno določi, da je v primeru g.p. vsebina obveznosti drugačna, 349.
čl, 417./4, 461., 473.
2. z vključitvijo posebnih pravnih virov – poleg postavljenih pravil določajo
vsebino potrebnega ravnanja tudi pravila, katerih vsebina se oblikuje v poslovni
praksi. (12. čl. – generalna klavzula o uporabi poslovnih običajev, uzanc,
medsebojne poslovne prakse). Generalna klavzula oz. splošna določba
omogoča, da poslovna praksa kreira posebna pravila za GS tudi zunaj izrecnega
sklicevanja. Poslovni običaji in medsebojna praksa so sestavina posameznih
konkretnih pravil.
3. z drugačno uporabo in razlago pravnih standardov v gospodarskih pogodbah –
pravni standardi se uporabijo in razlagajo drugače tudi takrat, ko določajo
ravnanje gosp. subjekta, čeprav nasprotna stranka ni gosp. subjekt in niso
izpolnjeni pogoji 13. člena OZ. Gosp. subjekti so profesionalne osebe in morajo
pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti vedno ravnati s
posebno ozirom večjo skrbnostjo. Torej tudi takrat, ko ne gre za g.p.(ko

%1
 nasprotna stranka ni gosp. subjekt) ali sploh ne gre za pogodbeno razmerje, so
gosp. subjekti zavezani k drugačnemu ravnanju kot negospodarski subjekti.

12. člen 13. člen

Gospodarska pogodba, gospodarski subjekt

Pogodba ima naravo g.p.. če sta obe pogodbeni stranki gosp. subjekta. Opredelitev
gosp. subjekta je za potrebe obligacijskega prava drugačna. S pojmom gosp. Subjekt
(trgovec) se želi zajeti tiste osebe, ki opravljajo posle iz t.i. podjetniške (gospodarske)
dejavnosti trajno, s pridobitnim namenom in samostojno.

Gospodarski subjet = sinonim TRGOVEC

OZ določa merila za g.s. alternativno. To pomeni, da je vsaka oseba, ki izpolni katero

od meril OZ, g.s. in je njeno ravnanje podrejeno posebnim pravilom obligacijskega
prava za g.s..
Gosp. subjekti so:
- GS po statusu oz. osebe, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki je
namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti (gosp.družbe,podjetnik
posameznik,… gospodarsko interesno združenje, zadruga)
- osebe, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki ni namenjena opravljanju
pridobitne dejavnosti, a ob svoji dejavnosti izvajajo tudi dejavnost s
pridobitnim namenom, če je konkretna pogodba v zvezi s pridobitno
dejavnostjo Tudi če konkretna pogodba ni v zvezi s pridobitno dejavnostjo,
oseba ohrani položaj g.s. (javni zavodi, društva, ustanove, FO)

Prevoznik, špediter, skladiščnik = GS

Značilnosti gospodarskih pogodb

Med značilnostmi g.p. so predstavljene tiste dejanske okoliščine, ki vplivajo na

drugačno pravno ureditev g.p. v primerjavi za negospodarskimi:
1. množičnost pri sklepanju poslov – določene vrste pravnih poslov sklepajo
množično, kar pomeni, da je njihovo število v relativno kratkih časovnih
obdobjih veliko, zato se nanje pripravijo tako, da oblikujejo splošne pogoje
poslovanja ali tipske pogodbe, oblikujejo trgovinske/gospodprometne
klavzule
2. specializacija – se nanaša predvsem na izvajanje dejavnosti. Posamezni g.s.
določene funkcije zaupajo specializiranim g.s.. Od teh se zato pričakuje
večja skrbnost in strokovnost.

%2
 3. koncentracija kapitala – označuje, da je izvajanje določenih dejavnosti
pod nadzorom vedno manjšega števila udeležencev. Povezovanje kapitala
lahko pomeni na eni strani korist (nižja cena zaradi nižjih stroškov) na drugi
strani pa negativno posledico, saj tržna pravila posegajo tudi na področja, ki
so bila predmet oblig. pravil. Zaradi tega se v pog. pravu veča število
kogentnih pravil.
4. povezanost g. poslov z bančnimi posli – izraža se vse večja potreba po
finančni varnosti. Ta je v največji meri zagotovljena , če so v posel vključeni
instrumenti za zavarovanje pog. obveznosti, pri katerih so izdajatelji banke
ali druge fin. org.. Razlog je v posebnih, strožjih pravilih za poslovanje
bank.
5. svetovna povezanost g.s. - vedno večja svetovna povezanost pri sklepanju
poslov med g.s. bistveno vpliva na težnje po poenotenju g.p.p..
6. arbitraže in posebna sodišča – v zvezi z reševanjem sporov med g.s. je
država to svojo funkcijo prepustila nedržavnemu organu – arbitraži, seveda
le pod pogojem, da stranke soglašajo o arbitražnem reševanju sporov.
Arbitražni postopek je hitrejši, senati so strokovnejši, postopek je manj
formalen, izbira prava pred arbitražo je fleksibilnejša.
7. večja zaščita upnika – od g.s. se lahko pričakuje več znanja in
premišljenosti pri prevzemanju pog. obveznosti. Tradicionalni instituti za
zavarovanje in utrditev pog. obveznosti so akcesorne narave, kar dolžniku
zagotavlja večje varstvo. G.p.p. pa je razvilo abstraktna zavarovanja, ki ne
dovoljujejo ugovorov iz temeljnega posla, kar zagotavlja večje varstvo za
upnika.
8. hitrost pri sklepanju in izpolnjevanju g. poslov – hitrost v izpolnitveni
fazi pomeni predvsem to, da želijo g.s. čim prej doreči in rešiti posamezna
dejstva v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti, četudi na račun varstva katere
od strank. To se kaže predvsem pri rokih, ki so pri g. poslih krajši kot v
splošnem pog. pravu.

Poenotenje gospodarskega pogodbenega prava

Za poenotenje si prizadevajo:
- države (z ratifikacijo mednarodnih konvencij in povzemanjem vsebine
konvencij v notranji pravni red)
- g. subjekti sami (z enotnimi avtonomnimi pravili)
- mednarodne organizacije (s pripravo konvencij in avtonomnih pravil)

Zaradi uspehov pri poenotenju se uveljavlja ideja o nastajanju posebnega

nadnacionalnega prava za pravna razmerja trgovcev, t.i. sodobna lex mercatoria.

%3
Tri mednarodne org., ki so najbolj zaslužne za sprejem in uveljavitev mednarodnih
pravil in težnje EU o enotnem pog. pravu so:
1. Mednarodna trgovinska zbornica (ICC) – ima sedež v Parizu, ustanovljena
je bila leta 1919 in je mednarodna nevladna organizacija. Njen namen je
podpora pri mednarodnem poslovanju in investiranju ter premagovanje
ovir pri pretoku blaga, storitev in kapitala. Njeni člani so gosp. združenja in
gosp. družbe z vsega sveta. Pod njenim okriljem deluje 16 strokovnih komisij,
ki se ukvarjajo s področji, pomembnimi za mednarodno poslovanje. Pod
okriljem ICC deluje tudi stalna arbitraža. Na področju gpp ne pripravlja
konvencij, ampak avtonomna pravila, ki jih GS vključujejo v konkretna pog.
razm.
2. Inštitut UNIDROIT – mednarodni inštitut za unifikacijo mednarodnega
zasebnega prava je bil ustanovljen leta 1926 pod okriljem tedanje Lige narodov.
Po razpustitvi te organizacije je bil z medn. Pogodbo ustanovljen leta 1940. Je
neodvisna medvladna organizacija s sedežem v Rimu. Med 59 članicami je
tudi Slovenija. Naloga inštituta je poenotenje medn. Zasebnega prava,
katerega del je tudi g.p.p.. Inštitut pripravlja osnutke medn. konvencij, ki so
potem sprejete na diplomatskih konferencah ali pa v okviru medn. organizacij,
na primer OZN. Pripravlja vzorčne zakone, pravne vodiče.
3. UNCITRAL – Komisija Združenih narodov za medn. trgovinsko pravo je
specializirana organizacija ZN, ustanovljena leta 1966, sedež njenega
sekretariata je na Dunaju. Naloga UNCITRAL je pospešiti razvoj,
usklajevanje in poenotenje prava medn. trgovine.

EU s svojimi akti poenotenja (uredbami, direktivami) ni bistveno posegla v GPP držav

članic, poenotena so le posamezna vprašanja. Poenotenja pa potekajo – ustanovili so
Komisijo za evropsko pogodbeno pravo (Landova komisija)-2003 objavila nečal
evropskega pog.prava.

Gospodarsko pogodbeno pravo v pravnem sistemu

Pravna teorija razporeja pravna pravila, ki urejajo sorodna oziroma med seboj
povezana družbena razmerja, v določene skupine in preučuje njihove značilnosti. Na
takih izhodiščih je v večini pravnih redov priznan obstoj posebne pravne veje
(podpanoge) – g.p.p..

GPP obravnava poslovna razmerja (predvsem pogodbena) določenihoseb – GS,

trgovcev.
G.p.p. je del gosp. prava. Gosp. pravo je širši pojem kot trgovinsko pravo.

Trgovinsko pravo je del prava, ki ureja pravni položaj trgovcev in njihove posle.

%4
Za slovensko pravno sistematiko bi lahko rekli, da pravni položaj trgovcev (g.s.)
preučuje gosp. statusno ali korporacijsko pravo, njihove posle pa g.p.p..

Gospodarsko pravo poleg gosp. statusnega in g.p.p. obsega tudi pravila javnopravne
narave, ki posegajo v poslovanje g.s..

VIRI GOSPODARSKEGA POGODBENEGA PRAVA

Posebnosti pravnih virov gospodarskega pogodbenega prava

Formalni viri prava so obvezne in vnaprej določene oblike, v katerih nastajajo pravne
norme, ki so splošne in abstraktne ali pa kot takšne vsaj učinkujejo. Poglavitni
formalni vir prava je zakon – OZ.

Na področju pog. prava, posebej pa na področju g.p.p., se želi pri normiranju

zagotoviti dva cilja:
- omogočiti promet blaga in storitev
- v zvezi s prometom varovati določene temeljne vrednote

Zakonodajalec omogoči promet blaga in storitev, če uzakoni take rešitve, kot jih
zahteva poslovna praksa. Če pravila sledijo poslovni praksi, so za udeležence
predvidljiva, kar zagotavlja pravno varnost. Pri povzemanju pravil poslovne prakse v
zakonska pravna pravila se nujno porajajo vprašanja, povezana z mejami pravne
tehnike. Kajti poslovna praksa oblikuje rešitve za konkretne okoliščine, te pa so od
primera do primera različne. Zakonodajalec vseh že znanih primerov in primerov, ki
jih poslovna praksa šele pričakuje ne more povzeti v pravila zakona. S sklicevanjem
na abstraktnejše pravilo oziroma na nedoločni pojem – standard – pa zajame te in še
številne druge primere. Takšni standardi so: običajna provizija, običajen pregled,
ravnati kot dober gospodarstvenik, razumni rok……

Pravimo, da je zaradi sklicevanja na številne standarde za g.p.p. značilno dinamično

normiranje. Dinamično normiranje omogoča, da se na podlagi zakonskega sklicevanja
na standard za konkretni primer določi takšno ravnanje, ki ga poslovna praksa
pričakuje.

Pretežna večina pravil pog. prava je seveda dispozitivne narave, kar pomeni, da lahko
udeleženci medsebojne pravice in obveznosti določijo drugače, kot jih je določil
zakonodajalec. Kajti namen zakonodajalca je s pravnimi pravili urediti tista vprašanja,
ki jih udeleženci sami ne uredijo popolno.

Vsa zakonska pravila pog. prava niso dispozitivne narave, njihov manjši del je
kogentne narave in zato ne omogoča drugačne ureditve vprašanja. Kogentna pravila

%5
varujejo določene temeljne vrednote pog. prava ali pa interese pog. stranke, kar je
drugi cilj pravil pog. prava.

Standardi gospodarskega pogodbenega prava

Teorija uvršča standarde med nedoločne pravne pojme. Toda pojmi so nedoločni na
abstraktni regulativni ravni, v konkretnem življenjskem primeru pa je vsebina
pravnega standarda povsem določljiva.

Teorija uvršča pravne standarde(standarde, ki so z blanketnimi normami povzeti v

zakonska pravila) med formalne vire prava. Poglavitna razlika med zakonskimi
pravnimi pravili in tistimi pravnimi pravili, ki se sklicujejo na standarde, je da pri
prvih določi vsebino pravila zakonodajalec(organizirano nastajanje prava), pri slednjih
pa govorimo o spontanem nastajanju prava.

Pravne standarde pog. prava je mogoče razdeliti v dve skupini. V prvi so standardi
kogentnih pravnih pravil(standardi, ki omejujejo avtonomijo pri sklepanju pogodb –
morala, vestnost, poštenje…). V drugi pa so standardi, ki določajo ravnanje pri
izpolnjevanju pog. obveznosti, če ga niso določile stranke same ali
zakonodajalec(običajen način).

Dobri poslovni običaji

Splošno pog. pravo omejuje pogodbeno avtonomijo z izrecnimi kogentnimi pravili, ob

njih pa še z dvema standardoma – moralo ter vestnostjo in poštenjem.

Morala ne določa vsebine potrebnega ravnanja, ampak skrajne meje dovoljenega

ravnanja. Generalna prepoved ravnanja, ki nasprotuje morali, pa je namenjena tistim
primerom, ki jih zakonodajalec ni določneje zajel. Prepoved ravnanja, ki nasprotuje
morali, varuje temeljne družbene vrednote.

Standard vestnosti in poštenja enako omejuje svobodo udeležencev pri sklepanju

obligacijskih razmerij, toda ne zaradi varstva temeljnih družbenih vrednot, ampak
zaradi varstva interesov nasprotne stranke.

Dobri poslovni običaji so standard, ki velja le za udeležence v poslovnem

prometu(prometu g.s.), sicer pa enako kot morala ter vestnost in poštenje omejuje
ravnanje udeležencev v oblig. razmerjih. Razlog za poseben(omejevalni) standard za
obligacijska razmerja gospodarskih subjektov, je predvsem ta, da gosp. poslovanje
vrednostnih standardov, kot sta morala ter vestnost in poštenje, ne spreminja samo v
niansah, ampak da v posameznih primerih ocenjuje ustreznost ravnanja popolnoma

%6
nasprotno kot splošna vrednostna standarda. Z dobrimi poslovnimi običaji niso
mišljena ravnanja, ki bi si zaradi svojega posebno častnega značaja zaslužila oznako
dobri poslovni običaji.

Skrbnost dobrega strokovnjaka

Kadar udeleženci izpolnjujejo obveznosti iz svoje poklicen dejavnosti, morajo ravnati

z večjo stopnjo skrbnosti – skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Gosp. dejavnost je
poklicna dejavnost. Najpomembnejša merila za presojo skrbnosti dobrega
strokovnjaka so pravila stroke in običaji.

Pravila stroke niso povprečno znanje, ampak je to znanje udeležencev ožjega

poslovnega kroga. Merila so še vedno abstraktna, le da se potrebno ravnanje ne
presoja po povprečni osebi, ampak po povprečni osebi določenega poslovnega kroga.

Poslovni običaji

Ne glede na to, da se posamezna pravna pravila izrecno sklicujejo na običaje in

poslovne običaje, pa so poslovni običaji vključeni v obligacijske in trgovinske
zakonike še z generalno klavzula o uporabi poslovnih običajev. Generalna klavzula je
namenjena gosp. subjektom.

Poslovni običaj je določeno ravnanje, ki se pričakuje med osebami določenih lastnosti,

med g.s.. Njegovi opredelilni elementi so:
- določenost ravnanja – pomeni, da morajo biti določene okoliščine, v katerih je
treba ravnati na določen način(hipoteza pravne norme) in način
ravnanja(dispozicija p.n.).
- pričakovanost - ravnanje predstavlja poslovni običaj samo kadar je
pričakovano. Določeno ravnanje je najpogosteje pričakovano zato, ker je
ustaljeno.
- kvalificiranost subjektov, na katere se nanaša – poslovni običaj je določeno
ravnanje, ki je pričakovano med osebami določeni lastnosti. Te osebe so g.s.
oziroma osebe, ki delujejo kot g.s.. Oseba z določenimi lastnostmi ni zgolj g.s..
To je g.s. določene stroke.

Poslovni običaji služijo za presojo potrebnih ravnanj v oblig. razmerjih gosp.

subjektov. Imajo regulativno funkcijo, saj določajo potrebna ravnanja, to je pravice in
obveznosti pog. strank. Regulativna funkcija jim je priznana za tiste primere, ki v
zakonu niso izrecno urejeni, oziroma v primerih, ki so zaradi posamezne spremenjene
okoliščine ali dodane nove okoliščine drugačne narave in bi podrejanje takih primerov
pod izrecna pravna pravila pomenilo enačenje neenakih primerov.

%7
Poslovni običaji so argument pri razlagi pravnih in pog. pravil. Argumenta za
argumentacijo s poslovnimi običaji sta dva. Prvi je, da so oblig. razmerja normirana
taka, kakršna so dejansko v poslovni praksi. Drugi razlog je ta, da imajo poslovni
običaji celo regulativno funkcijo. Če določajo vsebino pravnih pravil, potem so tudi
možen argument za razlago pravnih pravil.

Praksa vzpostavljena med strankama (tu se začne)

O praksi, vzpostavljeni med strankama, je mogoče govoriti, če sta stranki v določenem

časovnem obdobju stalno poslovno sodelovali. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja
je treba upoštevati, da gre za ponavljanje istovrstnih poslov z istovrstno vsebino pog.
razmerja v prejšnjih primerih. Praksa, vzpostavljena med strankama, po naravi služi le
za določitev vsebine pog. pravil in za razlago pog. pravil.
Če so poslovni stiki pogosti, zadošča krajše časovno obdobje.

Avtonomna pravila

Na področju g.p.p. so se oblikovala številna pravila, za katera se uporablja skupen

izraz avtonomna pravila (avtonomno pravo, formularno pravo, mehko pravo).

Bistvena razlika med avtonomnimi in zakonskimi pravnimi pravili je, da slednja

sprejme zakonodajalec, avtonomna pravila pa oblikuje poslovna praksa spontano
ali organizirano.
Poglavitni prednosti vseh avtonomnih pravil sta:
- konkretizacija zakonskih pravil
- prispevanje k globalnemu poenotenju g.p.p.

zakonska pravila so abstraktna (zak.pravila o prod.pog. veljajo za vse prod.pog, ne

glede na predmet).
Posamezne uzance (posebne uzance za trgovanje z žitom) pa konkretizirajo pravila
prod.pog. glede na točno določen predmet.
Avtonomna pravila oblikuje poslovna praksa, katere zahteve so povsod enake in
strokovna združenja, ki se vedno bolj oblikujejo kot mednarodna

Nesporno je, da avtonomna pravila obvezujejo, kadar so vključena v konkretne

pogodbene določbe – dogovorjena uporaba avtonomnih pravil. Na posamezna
avtonomna pravila se sklicujejo zakonska pravila in jih tako povzdigujejo na raven

%8
zakonskih pravnih pravil – uporaba na podlagi izrecne določbe zakona. Avtonomna
pravila lahko služijo tudi za določitev vsebine pravnih standardov.

Najbolj tipične oblike avtonomnih pravil so:

- uzance
- splošni pogoji poslovanja
- trgovinske klavzule
- vzorčne pogodbe
- kodeksi ravnanja
- neratificirane konvencije

Uzance

Uzance so kodificirani poslovni običaji. Uzance so podrobna pravila določenega

ožjega poslovnega kroga, ki jih ne sprejme zakonodajalec. Najpogosteje jih sprejemajo
združenja gosp. Subjektov (gospodarske zbornice) ali posamezni g.s. (borze, banke).
Uzance so podrobna pravila zato, ker določneje urejajo vprašanja, ki so sicer v
pravnih pravilih urejena na visokem abstraktnem nivoju (veljajo le za določene posle).

V slovenskem pog. pravu so pogoji za uporabo uzanc določeni v 12. členu OZ – z

generalno klavzula o uporabi poslovnih običajev, uzanc in prakse. Generalna klavzula
jim daje pomembno vlogo. Tako kot poslovni običaji določajo vsebino pravnih pravil
ter služijo za razlago pravnih in pogodbenih pravil. Pri uporabi uzanc kot pravnih
pravil je treba upoštevati, ali jih je dejansko sprejel reprezentativen organ.

Po 12. členu OZ imajo uzance normativno naravo. Veljajo ne glede na voljo strank,
nikoli pa proti volji pog. strank. Stranke lahko uporabo uzanc izključijo izrecno ali pa
tako, da vprašanja, ki jih urejajo uzance, same uredijo drugače. Pravila uzanc so
dispozitivne narave.

Če se stranki dogovorita o uporabi uzanc, velja naslednje:

- pravila uzanc ne morejo nadomestiti kogentnih pravil OZ
- pravila uzanc nadomestijo tista pravila OZ, ki urejajo istovrstna vprašanja
- pravila uzanc se uporabijo tudi za tista vprašanja, ki v OZ niso urejena

Stranki se lahko za uporabo uzanc dogovorita izrecno, v posameznih primerih pa je na

uporabo uzanc mogoče sklepati, npr na podlagi prakse, vzpostavljene med strankama.

Generalna klavzula 12. člena OZ je namenjena primerom, ko se stranki za uporabo

uzanc ne dogovorita. Če se stranki za uporabo določenih uzanc ne dogovorita, potem
se pravila uzanc uporabijo le za vprašanja, ki v OZ niso urejena.

%9
Pravila uzanc opravljajo dve funkciji:
- regulativno – saj določajo vsebino pravic in obveznosti pog. strank
- razlagalno – ko služijo za razlago zakonskih in pog. pravil

Uzancam in poslovnim običajem je skupno to, da njihove vsebine ne določi

zakonodajalec, ampak poslovna praksa. Oba instituta imata regulativno in razlagalno
funkcijo. Toda njuni opredelilni elementi so različni.
Bistvena razlika je v tem, da uzance sprejme določena oseba, jih seveda zapiše in jih
sprejme kot uzance. Nezapisanost sicer ni opredelilni element poslovnih običajev.
Veljajo, če so ali če niso zapisani. Zapis poslovnega običaja pa še ne pomeni
njegovega resničnega obstoja. Pravila uzanc so po naravi zapisana.
Pravila uzanc lahko postanejo pravila tudi poslovnih običajev.

Splošni pogoji pogodbe

Po splošnem zakonskem pravilu velja, da je pogodba sklenjena, ko je doseženo

soglasje volj. Tisti udeleženci, ki sklepajo istovrstne posle množično, vnaprej sestavijo
vsebino pogodbe ali pa njene redne sestavine. Pogosto so pripravljeni pogodbo skleniti
le, če nasprotna stranka pristane na vnaprej določene sestavine. Poslovna praksa
pričakuje, da sklenitev pogodbe, ki jo redno ali običajno spremljajo splošni pogoji,
pomeni tudi pristanek na uporabo teh vnaprej pripravljenih pravil.

Zakonska pravila o splošnih pogojih pogodbe zato posegajo v splošna pravila o

sklenitvi pogodbe in izkazanem soglasju volj. Določajo pogoje, pod katerimi pravila,
ki jih pripravi le ena stranka, določajo vsebino pogodbenega razmerja, in to ne glede
na to, ali je nasprotna stranka izrecno privolila v vsebino teh pravil.*

- Splošni pogoji pogodbe omogočajo, da tudi zahtevne pravne posle sklepajo

prava neuke osebe
- ta pravila so tudi strokovno in nomotehnično izdelana, kar olajšuje reševanje
morebitnih sporov
- v primerjavi z zakonskimi pravili pa so konkretnejša.
Pogodbeno vsebino določi le ena stranka -> večja verjetnost, da bo sebi pridržala več
pravic, nasprotni stranki pa naložila več obveznosti. Zato pri sklepanju pog s splošnimi
pogoji pogodbe posebna zakonska pravila varujejo tisto stranko, ki ni pripravila SPP.

Splošni pogoji pogodbe so pravila, ki jih ena stranka pripravi vnaprej za

nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in jih ob sklenitvi konkretne
pogodbe postavi drugi stranki kot pogoj za sklenitev te pogodbe.
Vsebina splošnih pogojev ne nastane s sodelovanjem obeh strank, ampak jo pripravi
samo ena stranka. Za splošne pogoje je bistveno, da na njihovo vsebino vpliva le ena

%10
stranka. Če se je mogoče o vsebini pogodbe pogajati, potem pogodba ni sklenjena na
podlagi splošnih pogojev, ampak po splošnih pravilih o sklenitvi pogodbe.

Če se je mogoče o vsebini pogojev pogajati, potem pogodba ni sklenjena na podlagi

SPP, ampak po splošnih pravilih o sklenitvi pog.

Pojem adhezijske pogodbe označuje poseben način sklepanja pogodb, sklepanje s

pristopom, pri katerem so prav tako vključeni splošni pogoji pogodbe. Mišljeni so
primeri, ko splošni pogoji pogodbe celovito urejajo pogodbena razmerja določene
vrste, tako, da se stranki o nobeni sestavini ne dogovarjata. V tem primeru splošni
pogoji pogodbe obenem pomenijo ponudbo.

Formularna pogodba je pogodba, ki jo v celoti ali v večjem delu pripravi samo ena
stranka. Formularna se imenuje zato, ker gre za vnaprej pripravljen obrazec ali
formular. S podpisom formularne pogodbe druga stranka izrazi voljo, da sprejema
pripravljene splošne pogoje pogodbe in tiste pogodbene določbe, ki nimajo narave
splošnih pogojev pogodbe, a so na isti listini kot splošni pogoji pogodbe.

Splošni pogoji pogodbe so vnaprej pripravljena pravila za pog. razmerja določene

vrste. Nimajo lastne obveznostne moči.
Veljavni so le:
- če je sklenjeno konkretno pog. razmerje
- če so vključeni v to pog. razmerje

Ali obstaja volja za vključitev splošnih pogojev pogodbe v konkretno pog. razmerje,
se presoja po konkretnih zakonskih pravilih, ki omogočajo, da se privolitev v uporabo
splošnih pogojev tudi domneva.

Če so splošni pogoji pogodbe vključeni v konkretno pog. razmerje, učinkujejo kot pog.
pravila (lex contractus). Splošni pogoji so lahko izrecno vključeni v pog. razmerje
tako, da se pogodba nanje le sklicuje.
Če se pogodba izrecno sklicuje na določene splošne pogoje in pog. stranka izrazi voljo
za sklenitev takšne pogodbe, pomeni, da je privolila tudi v vključitev tistih splošnih
pogojev, ki jih pogodba navaja – izrecna privolitev.
Možni so primeri, da se pogodbena določba sklicuje na splošne pogoje pogodbe, a ti
splošni pogoji niso dejansko izročeni stranki. Tudi v tem primeru veljajo, ker je bila
stranka nanje opozorjena in bi se z njihovo vsebino lahko seznanila.
Le v posebnih okoliščinah splošni pogoji kljub izrecnemu opozorilu nanje ne veljajo,
na primer, če se pogodba sklicuje na splošne pogoje z izredno drobnimi črkami, ali če
je opozorilo o splošnih pogojih navedeno skrito, na hrbtni strani ali ob strani. V
takšnih primerih standard vestnosti in poštenja zahteva, da splošni pogoji ne veljajo.

%11
Posebna pravila določajo, da morajo biti ob sklepanju določenih pogodb splošni pogoji
pogodbe vedno vročeni stranki, in sicer ob sklepanju zavarovalne pogodbe in v
pravnih razmerjih s potrošniki.

Zato zakonska pravna pravila določajo, da so ne glede na izrecno izkazano soglasje

splošni pogoji vključeni v pog. razmerje (ki nastane po splošnih pravilih), če so
izpolnjeni pogoji za zakonsko domnevo za privolitev druge stranke – domnevana
privolitev.

Po OZ sta za domnevano privolitev določena pogoja.

- vednost povprečne osebe, da splošni pogoji pog. obstajajo
- objava splošnih pogojev pogodbe

SPP so objavljeni na običajen način, če so stranki izročeni, če so objavljeni na vidnem

mestu, v poslovnih prostorih…

V splošnih pogojih pog. so prepovedane:

- določbe, ki so sicer prepovedane v vsaki pogodbi
- določbe, ki so nepravične ali pretirano stroge – določba je taka, če:
o stranki jemlje pravico ugovorov
o če se z njo stranka odpoveduje svojim pravicam
o če se z njo skrajšujejo roki za uveljavljanje pravic in ugovorov

Kadar pride do neskladja med splošnimi pogoji pog. in posebnimi dogovori, veljajo
posebni dogovori. Posebni dogovori so tiste pog. sestavine, ki nimajo narave splošnih
pogojev pog. in njihova vsebina nastane ob sodelovanju obeh strank.

Kadar je pravilo splošnih pogojev nejasno, za njegovo razlago ne velja kot sicer (da se
ni treba držati dobesednega pomena izraza, ampak je treba iskati skupen namen
pogodbenikov), ampak se nejasno določilo razlaga v korist tiste stranke, ki ni
pripravila splošnih pogojev.

120 člen 121. člen 82. člen 83. člen

Trgovinske klavzule

Trgovinske ali gospodarskoprometne klavzule so zgoščena gesla, katerih vsebina se

nanaša na pravice in obveznosti pog. strank v zvezi z določenimi vprašanji pri
posameznih pog. tipih.

Poimenovanje in vsebina klavzul sta nastala v poslovni praksi, zato so

najpomembnejši argument za razlago vsebine trgovinskih klavzul poslovni
običaji. Ker pa poslovni običaji v geografsko oddaljenih krajih niso vedno enaki, se

%12
lahko v različnih krajih pod enakim geslom pričakuje različna vsebina. Zato
gospodarski subjekti in njihova strokovna združenja zapisujejo vsebino nekaterih
klavzul. Del klavzul je pojasnjen v Splošnih uzancah za blagovni promet. V
svetovnem merilu pa je najbolj razširjena uporaba klavzul Mednarodne trgovinske
zbornice pod skupnim imenom INCOTERMS.

Hierarhija pravil gospodarskega pogodbenega prava

Kolizija med pravili zakona, pravili poslovnih običajev, uzanc in prakse, vzpostavljene
med strankama, je le navidezna. Upoštevati je treba, da v večini primerov gre za
nasprotovanje med pravili, ki urejajo istovrstna vprašanja. V razmerju do pravil zakona
urejajo pravila poslovnih običajev, uzanc in prakse posebna vprašanja. Gre za razmerje
med splošnimi in posebnimi pravili, ki se rešuje po načelu, da posebno pravilo
nadomesti splošno pravilo. Pri razmerju med pravili OZ in pravili poslovnih običajev,
uzanc in prakse pa ne gre za hierarhično razmerje, saj so vsa pravila zakonska pravna
pravila.

Pri uporabi pravila poslovnega običaja, ki nasprotuje(na videz) pravilu zakona, je treba
argumentirati, da so okoliščine primera take, da govorimo o konkretnem dejanskem
stanu, ki ni pokrit z abstraktnim dejanskim stanom izrecnega zakonskega pravila,
temveč s tistim abstraktnim dejanskim stanom, ki vključuje poslovni običaj. Enako
velja ob uporabi uzanc. Brez argumentacije, da gre za razmerje med posebnim in
splošnim, bi prihajalo do napačnega sklepa, da lahko pravila poslovnih običajev, uzanc
in prakse derogirajo izrecna pravna pravila.

Za razmerje med splošnimi pravnimi pravili(zakonskimi pravnimi pravili) in

pogodbenimi pravili(lex contractus) pa velja, da pogodbena pravila lahko nadomestijo
vsa zakonska dispozitivna pravila, ne morejo pa nadomestiti kogentnih pravil.
Lex mercatoria

Nekateri menijo, da so države s sprejetjem civilnih in trgovinskih zakonikov

nacionalno omejile pred tem univerzalna pravila trgovcev – t.i. srednjeveško lex
mercatoria.

Na mednarodni ravni so metode razreševanja konfliktov med ureditvami posameznih

pravnih redov različne. Pravni redi posameznih držav s svojimi pravnimi pravili
določajo, kateri pravni red se bo uporabil v primeru kolizije s predpisi drugih držav(t.i.
kolizijsko pravo, ki določa navezne okoliščine za določitev pristojnega pravnega reda).
Poleg tega poteka na posameznih pravnih področjih poenotenje
materialnega(substančnega) prava s sprejemanjem konvencij.

%13
Poenotenje g.p.p. je specifično, saj poteka tudi pod okriljem samih subjektov in
njihovih strokovnih združenj. Poleg organiziranih virov imajo za poenotenje poseben
pomen spontani viri in avtonomna pravila. Njihov obseg in uporaba sta tolikšna, da del
teorije zagovarja obstoj sodobne lex mercatoria.

Sodobno lex mercatoria sestavljajo mednarodna zakonodaja in pravila, ki jih ustvarjajo

udeleženci mednarodne trgovine sami. Lex mercatoria teži k preseganju nacionalnih
pravnih redov. Njen nastanek in razvoj je pogojen z voljo strank, da se ne uporabi
pravni red določene države. Lex mercatoria ni mednarodno pravo; to so pravila, ki so
neodvisna(vsebinsko neodvisna) od nacionalnih pravnih redov. Za lex mercatoria so
bolj kot organizirani viri značilni spontani viri(predvsem poslovni običaji). V
primerjavi z nacionalnimi pravnimi redi pri lex mercatoria spontani viri niso le
dopolnilni pravni vir, ampak so odločujoči za presojo vsakega pravnega razmerja.

Udeleženci mednarodne trgovine želijo pravno razmerje povzdigniti nad določen

pravni red – želijo ga internacionalizirati. Utemeljena je razlaga, da sta pravičnost in
lex mercatoria sinonima.

ZASTOPANJE GOSPODARSKIH SUBJEKTOV

Splošno o zastopanju

Zastopanje je dajanje in sprejemanje izjav volje v imenu zastopanega, torej takšno

ravnanje, ki ustvarja pravice in obveznosti na strani zastopanega. Zastopnik je oseba,
ki ima upravičenje, da oblikuje voljo za oziroma namesto zastopanega, in ni zgolj
prenašalec njegovih izjav. Zastopnik sprejema in daje izjave volje tretjim osebam, toda
tako, da ne zavezuje sebe, ampak zastopanega. Da lahko oseba zavezuje drugega,
mora za zastopanje obstajati veljaven pravni temelj.

Razlikujemo delitev na zakonite zastopnike in pogodbene zastopnike ali pooblaščence.

Ta delitev upošteva različna pravna temelja za pridobitev upravičenja za zastopanje.
Zakoniti zastopniki so tisti, ki pridobijo upravičenje za zastopanje neodvisno od volje
zastopanega, podlaga za pridobitev upravičenja za zastopanje je pravni predpis. Pravni
predpis oziroma zakon določa, da ob nastopu določenega pravnega dejstva oseba
pridobi upravičenje zastopati drugo osebo (brez potrebne izjave volje zastopanega),
torej postane zakoniti zastopnik. Pogodbeni zastopniki ali pooblaščenci pa pridobijo
upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanega.

Osebe v zvezi z zastopanjem so

- zastopnik – daje in sprejema izjave v imenu zastopanega (če upravičenje za
dajanje in sprejemanje izjav pridobi na podlagi volje zastopanega, se imenuje
tudi pooblaščenec)

%14
 - zastopanec (zastopani, principal, gospodar posla) ali pooblastitelj – oseba, v
imenu katere nekdo drug (zastopnik) oblikuje izjave volje, ki pa ustvarjajo
učinke na strani zastopanca
- tretja oseba – oseba s katero zastopnik sklene pp v imenu zastopanca

Razmerja v zvezi z zastopanjem so:

- notranje razmerje – razmerje med zastopnikom in zastopancem
- zunanje razmerje – razmerje med zastopancem in tretjo osebo

Neposredno in posredno zastopanje

Neposredno/direktno zastopanje (zastopanje v ožjem pomenu) je tisto, pri katerem

izjava volje zastopnika učinkuje neposredno na sfero zastopanca. Pravice in
obveznosti nastanejo med zastopancem in tretjo osebo. Tretja oseba in zastopnik pa
nista v pravnem razmerju. Pri neposrednem zastopanju deluje zastopnik v tujem imenu
(zastopnik s svojimi izjavami volje sprejema pravice in obveznosti za zastopanega) in
za tuj račun (ekonomske koristi in breme nosi le zastopani), torej v imenu in za račun
zastopanega. Zastopnik pridobiva koristi in bremena za zastopanega.
Primer: pooblastilo in agencijska pogodba

Posredno/indirektno zastopanje (zastopanje v širšem pomenu) je tisto, pri katerem

oseba, ki je sicer zastopnik, v razmerju s tretjo osebo zavezuje sebe. S svojimi
izjavami volje ustvarja pravice in obveznosti, ki učinkujejo med njo in tretjo osebo.
T.i. zunanje razmerje se v primeru posrednega zastopanja vzpostavi med zastopnikom
in tretjo osebo. Toda posredni zastopnik stopa v pravna razmerja s tretjimi zaradi
koristi, interesov oziroma po nalogu svojega zastopanca. Posredni zastopnik deluje v
svojem imenu (sam prevzema pravice in obveznosti) in za tuj račun (ekonomske
pravice in breme nosi zastopani).
Primer posrednega pa komisijska pogodba.

Korporacijski zastopniki gospodarskih subjektov

Večina g.s. so pravne osebe. Pravna oseba je v primerjavi s fizično osebo umetna
tvorba in ne more na enak način kot fizična oseba izjavljati volje v pravnem prometu.
Od zastopnika kot organa pravne osebe je potrebno razlikovati fizične osebe, ki v
pravni osebi opravljajo funkcijo člana zastopniškega organa pravne osebe. Fizična
oseba – član organa pravne osebe pridobi upravičenje za zastopanje pravne osebe z
imenovanjem na funkcijo (položaj) člana zastopniškega organa pravne osebe.
Neposredna zakonska posledica (ex lege) pravnega dejstva, da pristojni organ pravne
osebe določeno fizično osebo imenuje na funkcijo člana zastopniškega organa te
pravne osebe, je, da ta fizična oseba pridobi upravičenje v imenu pravne osebe izražati
njeno voljo.

%15
Del teorije med korporacijskimi zastopniki razlikuje zakonite zastopnike (pravni
temelj upravičenja za zastopanje je zakon) in statutarne zastopnike (pravni temelj je
statut ali drug akt pravne osebe). Tudi statutarni je zakoniti zast.

Korporacijski zastopnik je del (opredelilni element) pravne osebe oziroma zastopanca.

Ko voljo izjavi korporacijski zastopnik, jo izjavi pravna oseba. Za korporacijske
zastopnike gospodarskih družb je določeno, da opravljajo vsa pravna dejanja, ki
spadajo v pravno sposobnost družbe, in celo, da kakršnekoli omejitve (določene v
statutu ali drugače) nimajo pravnega učinka proti tretjim osebam.

Omejitve za zastopanje na podlagi pravil o skupnem zastopanju učinkujejo do tretjih

le, če so vpisane v sodni register. Drugačne omejitve korporacijskih zastopnikov v
razmerju do tretjih oseb nimajo učinka, veljajo pa v notranjem razmerju med
korporacijskim zastopnikom in družbo.

Korporacijski zastopniki gospodarskih družb so:

1. uprava v delniški družbi
2. eden ali več poslovodij v d.o.o.
3. eden ali več komplementarjev v komanditni družbi
4. vsak družbenik v d.n.o.
5. eden ali več komplementarjev v komanditni delniški družbi

Pogodbenemu zastopniku ali pooblaščencu podeli pooblastilo za zastopanje

korporacijski zastopnik.
Pooblaščenci gospodarskih subjektov

Pogodbeni zastopnik ali pooblaščenec pridobi upravičenje za zastopanje na podlagi

izjave volje zastopanca. Tista izjava volje, s katero zastopanec podeli upravičenje za
zastopanje pooblaščencu, se imenuje pooblastitev. Pooblastitev je enostranski p.p..
Pooblastilo pa je upravičenje za zastopanje, ki ga je pooblastitelj podelil
pooblaščencu. Tudi pooblastilo je enostranska izjava volje. Razlika med pooblastitvijo
in pooblastilom je, da je pooblastitev namenjena pooblaščencu in konkretizira t.i.
notranje razmerje, pooblastilo pa je namenjeno tretjim osebam, torej vsem tistim, s
katerimi bo pooblaščenec stopal v pravna razmerja v imenu in za račun svojega
pooblastitelja. Pooblastilo konkretizira t.i. zunanje razmerje.

V izjavi, namenjeni 3.osebam (pooblastilu), pooblastitelj npr navede vrsto, obseg,

vrednost poslov, ki jih sme pooblaščenec opravljati. S pooblastilom se pooblaščenec
legitimira v pravnem prometu.
V izjavi, ki je namenjena zgolj pooblaščencu, pa lahko pooblastitelj konkretizira
izvrševanje pooblastila, npr določi, da ga mora pooblaščenec obveščat o poslih ali
pridobiti mnenje pooblastitelja.

%16
Kršitev navodil iz pooblastitve ne vpliva na veljavnost posla med pooblaščencem in
3.os, lahko pa povzroči odškodninsko odg. Pooblaščenca do pooblastitelja. V razmerju
do 3.os je relevantno le pooblastilo.

Za pooblastilo načelno ni zahtevana posebna oblika. Pooblastilo se lahko izjavi tretji

osebi ali tretjim osebam ustno ali pa pisno. Le če je za pravni posel predpisana oblika
in se posel sklepa prek pooblaščenca, mora biti tudi pooblastilo dano v obliki, ki je
predpisana za pravni posel.

Poleg splošnih predpostavk za veljavnost p.p. sta torej v primeru zastopanja določeni
še posebni predpostavki:
- obstoj pooblastila in sklenitev posla v mejah pooblastila
- vedenje druge stranke, da oseba sklepa posel kot pooblaščenec, torej v imenu
svojega pooblastitelja

Če pooblastilo ni bilo dano ali pa ga je pooblaščenec prekoračil (falsus procurator),

posel ni veljavno sklenjen -> pozneje ga pooblastitelj lahko odobri. Načelno velja, da
kakršnakoli prekoračitev povzroči neveljavnost p.p..

Tretja oseba mora biti seznanjena s tem, da pooblaščenec ne sklepa posla v svojem
imenu, ampak za svojega pooblastitelja. O tem dejstvu jo mora obvestiti pooblaščenec.
Tudi kadar tretja oseba ni posebej obveščena, da nekdo nastopa kot pooblaščenec, se
šteje, da je to vedela ali bi morala vedeti, če takšno sklepanje omogočajo okoliščine
posla. Če tretja oseba ne ve in tudi ne more vedeti, da nekdo posel sklepa v tujem
imenu, se šteje, da ga tretja oseba sklepa v svojem imenu.

Po splošnih pravilih oblig. prava je pooblastitveno razmerje načeloma zaupne narave,

zato pooblaščenec danega pooblastila ne more prenesti na novega pooblaščenca, razen
če to dovoljuje zakon ali pogodba. Dano pooblastilo se lahko prekliče ali pa omeji
njegov obseg.

70. člen 71. člen 73. Člen 74. člen 75. 76. člen 77. člen 78. člen 79. člen

Razlogi za posebna pravila o pooblaščencih gospodarskih subjektov

Za g.s. je značilno, da sklepajo posle prek pooblaščencev. Vsi, ki nameravajo prek

pooblaščenca skleniti posel s tem g.s., bi po splošnih pravilih morali preveriti ali so te
osebe res pooblaščenci in kakšna so njihova pooblastila. Pravna pravila sledijo
poslovni praksi, in sicer tako, da so oblikovala posebne tipe pooblaščencev za g.s.:
prokurista, splošnega pooblaščenca, pooblaščenca po zaposlitvi, trgovskega
potnika.

%17
Prokurist

Gosp. družbe in podjetniki posamezniki lahko podelijo posebno obliko pooblastila –

prokuro. Prokura = oblika splošnega pooblastila. Obsega prokuristovih pooblastil ne
določi pooblastitelj, ampak ga določa zakon -> zato je sklepanje poslov z njim varno.
Prokure ne ureja OZ, ampak ZGD-1.

Prokurist je oseba, ki jo družba imenuje po posebnem postopku, ki je določen v aktu o

ustanovitvi družbe. Ustanovitveni akt določa postopek podelitve in organ, ki ima
upravičenje za podelitev prokure. Pristojni organ je najpogosteje korporacijski
zastopnik, lahko pa je podelitev prokure vezana na soglasje drugega organa, npr.
soglasje nadzornega sveta. Podelitev prokure določeni osebi mora biti vpisana v sodni
register vendar vpis nima konstitutivnega učinka. To pomeni, da je posel, ki ga sklene
oseba, ki ji je pristojni organ podelil prokuro, a podelitev še ni vpisana, veljavno
sklenjen. Prav tako je posel, ki ga sklene oseba, ki je vpisana v sodni register kot
prokurist, čeprav je bila podelitev prokure že preklicana, tudi veljavno sklenjen.
Prokurist je pravnem prometu pri podpisovanju družbe dolžan uporabljati takšen
podpis, kot je shranjen pri sodišču, in obenem dodati pristavek, da gre za prokuro
(prokurist, ali p.p. – per procura).

Prokurist je lahko kdorkoli, lahko je v delovnem ali kakršnem koli pogodbenem

razmerju z družbo. Obseg prokuristovih pooblastil določi zakon!
Prokurist je upravičen za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe,
razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin (te posle lahko sklepa samo z
izrecnim pooblastilom).
Prokura je oblika splošnega pooblastila; prokurist je bolj kot s pooblaščenci primerljiv
s korporacijskimi zastopniki – od njih se razlikuje le po tem, da nima pooblastila za
odsvojitev in obremenitev nepremičnin. Tretja os se prepriča, ali je oseba prokurist, z
vpogledom v sodni register.

SPLOŠNO POOBLASTILO
Prokurista, pooblaščenca po zaposlitvi in trgovskega potnika imajo g.s.. s splošnim
pooblastilom pa lahko podeli upravičenje za zastopanje katerakoli oseba, FO ali PO.
Pooblaščencu, ki ima splošno pooblastilo – obseg upravičenj pooblaščenca navadno ni
konkretiziran - (generalno pooblastilo) so dovoljeni samo p.p., ki spadajo v redno
poslovanje pooblastitelja. Pri FO je to: plačilo stroškov za stanovanje, sklenitev pog o
obveznem zavarovanju avta, v redno poslovanje pa ne sodi nakup avta ali pog o
rekonstrukciji hiše.
Splošni pooblaščenec g.s. ima upravičenje za sklepanje tistih poslov, ki jih g.s. enake
dejavnosti in enake gospodarske moči sklepajo v okviru svojega rednega poslovanja.

Za vsakega splošnega pooblaščenca pa velja, da so določeni posli (posli, ki so po svoji

naravi tvegani) izvzeti iz upravičenj na podlagi splošnega pooblastila.

%18
To so:
- prevzem menične obveznosti
- sklenitev pogodbe o poroštvu
- sklenitev pogodbe o poravnavi
- sklenitev pogodbe o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin
- spustiti se v spor ali skleniti arbitražni sporazum
- odpoved kakšni pravici brez povračila

Za vsak posamezen posel opisane pravne narave mora oseba pridobiti posebno
pooblastilo.
Pooblaščenec po zaposlitvi
Imajo jih samo GS (80. OZ)
Pooblaščenec po zaposlitvi je, kdor opravlja določeno delo na podlagi pogodbe.
Pri tem niso mišljene samo osebe, ki so v delovnem razmerju. Bistveno je, da med g.s.
in to osebo obstaja pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je oseba dolžna izvrševati
takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali
pa je običajno.

- Prodajalci v trgovinah, osebe v gostinstvu, pri poštnih, bančnih okencih…

- Vodja gradbišča, vodja organizacijske enote v gosp.družbi, šofer, skladiščnik…

Pri presoji obsega pooblastil se upošteva, katera upravičenja so običajna pri

izvrševanju določenih opravil. Če je običajno ali pričakovano, da ima pri izvrševanju
določenih del oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste, se šteje, da ima
ista upravičenja tudi konkretni izvajalec. Kriteriji za določitev obsega pooblastila so
vedno le objektivni, med njimi pa najbolj primerni običaji oz. poslovni običaji, ker
povzemajo ravnanje, ki je v določenih okoliščinah pričakovano.

Za ohranitev vrste pravic se zahtevajo določena ravnanja. Če ta ravnanja izvede

pooblaščenec po zaposlitvi, se šteje, da jih je izvedla pooblaščena oseba v imenu in za
račun pooblastitelja, seveda pod pogojem, da je običajno, da jih izvaja ta oseba.

Običajna pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi načelno ni mogoče omejiti. Le v

primeru, ko 3.os ve ali bi morala vedeti za omejitev pooblastil, bo omejitev veljavna ->
če jo je pooblastitelj o tem obvestil ali če je na vidnem mestu v poslovnih prostorih
pooblastitelja navedeno, kakšna so pooblastila posameznih delavcev.

Trgovski potnik

Trgovski potnik je oseba, ki opravlja določena dela zunaj sedeža gosp. družbe. Ta
dela so pridobivanje strank za prodajo blaga za določeno gosp. družbo.

%19
Od pooblaščenca po zaposlitvi ga razlikujeta delo zunaj sedeža in dejstvo, da opravlja
delo, s katerim ni nujno zvezano sklepanje pogodb.

- Predstavljanje blaga, reklamiranje proizvodov ali iskanje kupcev

Njegove temeljne naloge so povezane s pripravljalnimi dejanji za sklenitev pogodb, ne
pa s samim sklepanjem in izpolnjevanjem pogodb.

Osebi, ki je trgovski potnik je lahko dano pooblastilo. Potem ima upravičenja določena
v pooblastilu.
V dvomu trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, ampak samo zbirati naročila.
Z besedo »naročila« so zajete raznovrstne izjave nasprotne stranke, ki lahko pomenijo
ponudbo, vabilo dajanju ponudb ali kakšno drugo namero za sklenitev pogodbe.
Upravičenje za zbiranje naročil pa ne omogoča, da trgovski potnik oblikuje izjave
volje za pooblastitelja, ampak samo, da od tretje osebe sprejema izjave volje. Ko tretja
oseba izjavi voljo trgovskemu potniku, se šteje, da jo je izjavila njegovemu
pooblastitelju.

Trgovski potnik brez izrecnega pooblastila ni pooblaščen za sklepanje pogodb na

kredit in za sprejemanje kupnine. Če kljub temu sklene pogodbo na kredit, se posel
podredi pravilom člena OZ o prekoračitvi pooblastila. Če mu kupec izroči kupnino, se
ne šteje, da jo je izročil svojemu prodajalcu, ampak velja, da kupec še ni izpolnil svoje
obveznosti po prodajni pogodbi. Trgovski potnik je pooblaščen za sprejemanje izjav
glede napak blaga in drugih izjav v zvezi z izpolnitvijo pogodbe. Izjava, dana
trgovskemu potniku se šteje kot da je dana GS – njegovemu pooblastitelju. TP pa nima
pravice, da odloči o teh zahtevkih ali da poda odg na te izjave. TP je pooblaščen tudi
za tiste izjave in ravnjanja, namen katerih je ohraniti pravice pooblastitelja iz prodajne
pgodobe.

Ponudba in sprejem ponudbe s strani nepooblaščene osebe, z izjavo na poslovnem

papirju (kadar je izvaja dana na poslovnem papirju in opremljena z žigom
pooblastitelja)

Izjava veže ponudnika - GS, četudi jo je podala nepooblaščena oseba.

Po uzancah morajo biti za veljavnost izjave izpolnjeni naslednji pogoji:

1. izjava ima opredelilne znake ponudbe (enako velja za sprejem)
2. izjava mora biti dana na ponudnikovem poslovnem papirju, ki ga uporablja v
svojem poslovanju, z njegovim natiskanim ali odtisnjenim imenom
3. izjava mora biti opremljena s ponudnikovim pečatom (žigom) in podpisana na
običajen način
4. ponudba se mora nanašati na posel, s katerim se ponudnik redno ukvarja, in ne
sme presegati obsega ponudnikovega normalnega poslovanja
5. nasprotna stranka ne ve, da je izjavo podpisala nepooblaščena oseba

%20
 SKLENITEV POGODBE

Soglasje volj – predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe

Avtonomija volje v fazi sklepanja pomeni, da se vsaka stranka svobodno odloči, ali bo
sklenila pogodbo in kakšna naj bo njena vsebina. Ker je pogodba dvostransko
razmerje, morata obe stranki želeti isto, da to razmerje sploh nastane. Soglasje volj je
predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Pogodba je torej sklenjena, ko stranki
dosežeta soglasje volj, kar pomeni, da morata soglašati o vseh bistvenih sestavinah, o
nebistvenih sestavinah pa med njima ne sme biti nesoglasja.

15. člen OZ – Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih

bistvenih sestavinah.

Za ugotavljanje soglasja volj je obligacijsko pravo razvilo dva pravna instituta:

ponudbo in sprejem ponudbe. Pogodba je sklenjena, če je ponudba dana in če
naslovnik ponudbo sprejme.

21. člen OZ – Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke

(naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema. Šteje se, da je pogodba sklenjena v kraju, v
katerem je imel ponudnik svoj sedež oziroma prebivališče v trenutku, ko je dal
ponudbo.

Teorija opredeljuje naslednje splošne predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe:

- stranki morata biti poslovno sposobni
- imeti morata pravo voljo
- posel mora biti mogoč in dopusten
Posebna oblika za izkazano voljo je predpostavka le v nekaterih primerih. Prav tako so
za posamezno pogodbo lahko določene druge posebne predpostavke.

Namen instituta ponudbe in njenega sprejema je predvsem ugotoviti soglasje volj.

Soglasje volj je po naravi stvari nujni pogoj za nastanek pogodbe, ponudba in njen
istovetni sprejem pa sta le merilo za ugotavljanje soglasja. Če soglasje med strankama
nesporno obstaja je treba omogočiti nastanek pogodbe. Novejša avtonomna pravila
gospodarskega in pogodbenega prava so posegla v tradicionalna pravila in izrecno
dopuščajo ugotavljanje soglasja volj tudi mimo obstoja ponudbe in njenega sprejema.
Določajo, da je pogodba sklenjena takrat, ko je ponudba sprejeta, ali na podlagi
drugačnega ravnanja strank, ki kaže, da je med njima soglasje doseženo. Če med
strankama ni dosežen sporazum o bistvenih sestavinah oziroma ni izkazana enaka
volja obeh strank, pogodba ne nastane. V teoriji je sporno ali gre v tem primeru za
neobstoječ posel ali pa za absolutno neveljaven oziroma ničen posel.

%21
Napaka volje je razlog za relativno neveljavnost ali izpodbojnost. Poglavitna razlika
med nesoglasjem volj in napakami volje je v tem, da v primeru nesoglasja stranki ne
izrazita enake volje, v primeru napak volje pa stranki sicer izrazita enako voljo, toda ta
volja je na videz enaka. Enaka je v izjavah oz. navzven izkazanih ravnanjih, resnična
volja pa ni enaka. Kajti stranka je enako voljo izrazila, ker ji je nekdo grozil, jo
prevaral ali pa je bila morda v zmoti. Poseben primer nesoglasja je nesporazum.
Izjeme od pravila, da je izkazano soglasje volj pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, so
določene s pravili:
- o obvezni sklenitvi (kontrahirna dolžnost) in obvezni vsebini pogodbe
- o uporabi splošnih pogojev pogodbe
45. 46. 47. 48. 49. OZ
16.

Volja in izjava volje

Volji obeh strank morata biti soglasni. Volja se lahko izjavi z besedami, z običajnimi
znaki ali z drugačnim ravnanjem. Izjavljena volja ni vedno resnična volja, kajti stranka
lahko svoji izjavi pripiše drugačen pomen kot nasprotna stranka. Zato se postavlja
vprašanje, ali je treba upoštevati resnično voljo stranke ali izjavljeno voljo. Glede
izjavljene volje pa je treba določiti, po katerih merilih se določi vsebina izjave.

18. čl

Načelo o avtonomiji volje sicer govori v prid stališču, da je pomembna resnična volja.
To bi pomenilo, da pogodba ni sklenjena, če nasprotna stranka pripiše izjavi volje
drugačen pomen kot stranka, ki je to izjavo dala.
Načelo vestnosti in poštenja od stranke zahteva, da mora pri sklepanju oblig.
Razemerij upoštevati tudi interese nasprotne stranke – dolžna je izjaviti tisto, kar je
njena resnična volja. Če izjava ne izraža njene resnične volje, mora posledice nositi
sama.

V primeru nasprotovanja med resnično in izjavljeno voljo je načelno treba dati

prednost izjavljeni volji. Vsebina izjave se ne določa po tem (oziroma samo po tem),
kako jo razume nasprotna stranka. Izjava volje ima takšno vsebino, kot jo je nasprotna
stranka smela razumeti. Odločilni so objektivni kriteriji.
Za ugotavljanje obstoja soglasja je torej odločilna izjavljena volja.

Bistvene sestavine pogodbe

V zvezi z ugotavljanjem soglasja volj je med pogodbenimi sestavinami treba

razlikovati bistvene (essentialia negotii) in nebistvene sestavine (naturalia negotii).

%22
Stranki morata:
1. izrecno soglašati o pogodbenem tipu (agencijska, distribucijska…)
2. izrecno soglašati o bistvenih sestavinah tega pogodbenega tipa
3. o nebistvenih sestavinah soglasja ni treba izkazati, med strankama pa glede
nebistvenih sestavin ne sme biti izkazano nesoglasje

Če stranki ne soglašata o pogodbenem tipu, tudi ni mogoče določiti relevantnih

bistvenih sestavin. Soglasje o vseh bistvenih sestavinah določenega pogodbenega tipa
se ne domneva, ampak mora biti izkazano. Izjema so pravila o obvezni vsebini
pogodbe, ko predpisana vsebina tudi glede bistvenih sestavin nadomesti pogodbene
določbe. Pravna pravila lahko nadomestijo voljo pogodbenih strank le glede
nebistvenih sestavin.

451. člen

Pravilo, da mora biti volja pogodbenih strank o bistvenih sestavinah izkazana, je

določeno zaradi varstva strank. Preprečuje, da ne bi bile stranke prehitro zavezane.
Tudi predlog za sklenitev pogodbe, ki ne vsebuje bistvenih sestavin, ni ponudba in
predlagatelja ne zavezuje.

22. člen

Za posamezne pogodbene tipe pravna pravila izrecno določajo, katere so njihove

bistvene sestavine, na primer za gosp. prodajno pogodbo je to predmet, za
negospodarsko pogodbo pa predmet in cena.

438. 439. 440. 441. 442. 443. 444. 445. 446.

Glede soglasja o nebistvenih sestavinah velja:

- če nobena od strank ne izjavi svoje volje o nebistvenih sestavinah, se domneva,
da je o nebistvenih sestavinah izkazano soglasje, določijo se po pravnih pravilih
- če stranka izjavi svojo voljo o katerikoli od nebistvenih sestavin, mora biti o teh
sestavinah izjavljena tudi enaka volja nasprotne stranke.

Če katera od strank izrazi voljo, da so v pogodbo vključene posebne sestavine

(accidentalia negotii) mora biti doseženo tudi soglasje o teh sestavinah. Posebne
sestavine so tiste, ki niso nujne v zvezi z izpolnitvenim ravnanjem določenega
pogodbenega tipa, a jih stranke lahko vključijo v pogodbene obveznosti (pogodbena
kazen, ara, dokumentarni akreditiv…).

Faze pri sklepanju pogodb

%23
Glede pravnih posledic je dejanja v zvezi s sklenitvijo pogodbe mogoče razdeliti v tri
faze:
- popolnoma neobvezujoča faza (oseba osebo prosi, da ji pošlje katalog…)
- pogajanja – pogajanja ne zavezujejo k sklenitvi pogodbe, vendar je stranka, ki
se nepošteno pogaja, odškodninsko odgovorna.
- ponudba in sprejem ponudbe – ponudba ponudnika veže. Če jo naslovnik
sprejme je pogodba sklenjena.

Ponudba in sprejem ponudbe

Predlog za sklenitev pogodbe učinkuje kot ponudba (oferta) samo, če so izpolnjeni

opredelilni elementi ponudbe:
- predlog mora izražati voljo predlagatelja, da je v primeru sprejetja zavezan
- vsebovati mora bistvene sestavine (predmet) in
- naslovnik mora biti določen

27. člen OZ.

Predlog za sklenitev pogodbe je ponudba samo, če izraža voljo predlagatelja, da je v

primeru sprejetja zavezan, oziroma mora izražati predlagateljevo voljo, da želi zgolj na
podlagi tega predloga skleniti pogodbo (animus contrahendi). Ponudnik naslovniku
ne predlaga medsebojnega usklajevanja pogodbene vsebine, ampak poda svoj
dokončni predlog.

Animus contrahendi – volja, da želi zgolj na podlagi predloga skleniti pogodbo.

Predlog se šteje za ponudbo samo, če vsebuje bistvene sestavine določenega

pogodbenega tipa oziroma izpolnitvena ravnanja. Ni treba, da so bistvene sestavine
izrecno določene, zadošča njihova določljivost. Pogodbene sestavine, ki niso določene
v ponudbi se določijo na podlagi zakonskih pravil.

Le predlog, v katerem je naslovnik določen je ponudba. V teoriji se kot individualna

ponudba označuje tista, ki je naslovljena na določeno osebo ali osebe. Pri splošni
ponudbi ali ponudbi javnosti pa so naslovniki neznani oziroma je naslovljena na
nedoločeno število oseb (22. člen OZ).

Pravni učinek ponudbe

Ponudba je enostranski pravni posel, saj že izjava volje ene stranke – ponudnika
povzroči nastanek pravnega razmerja. Bistveno za nastalo pravno razmerje je, da
ponudba ponudnika zavezuje k sklenitvi pogodbe. S tem, ko je dal ponudbo, je
ponudnik izrazil svojo končno voljo o vsebini konkretnega posla. Naslovniku je

%24
prepuščeno, da ponudbo sprejme ali zavrne. Če naslovnik ponudbo sprejme, je
pogodba sklenjena.

Ponudnika ponudba veže od takrat, ko jo naslovnik prejme. Pod posebnimi pogoji

lahko ponudnik ponudbo umakne, ne more pa preprečiti učinkov ponudbe – da
ponudba veže. Če ponudnik v predlogu za sklenitev pogodbe navede, da ga ta predlog
ne veže, potem to ni ponudba (z besedami:«neobvezno, ohne obligo, količine so
omejene…«). Druge pogodbene iniciative, vabilo k dajanju ponudb ali vabilo k
pogajanjem, ne omogočajo sprejema.

Če so določeni omejitveni pogoji za umik in preklic je ponudba trdna.

Izjema od pravila, da dana ponudba ponudnika veže, je umik ponudbe. Tudi
kontinentalni pravni redi, ki normirajo trdno ponudbo, omogočajo umik ponudbe.
Umik velja samo, če ga je naslovnik prejel pred ponudbo ali sočasno z njo. Umik
ponudbe po tem, ko se je naslovnik že seznanil z izjavo o ponudbi ali ponudbo celo
sprejel, je brez učinka.
Razlika med umikom ponudbe in preklicem ponudbe je v tem, da pri umiku učinki
dejansko ne nastopijo (naslovnik prejme umik pred ponudbo), pri preklicu ponudbe pa
so učinki nastopili, a ne veljajo več.

Veljavnost ponudbe

Ponudnik v ponudbi lahko določi rok, do katerega mora biti ponudba sprejeta, oziroma
rok, do katerega ponudba veže ali velja. Pravna pravila pa določajo rok veljavnosti za
tiste primere, ko ponudnik roka ni določil ali ga je določil, a utegne biti sporno, kdaj
začne teči rok.
Ponudbe glede na določitev veljavnosti:
- veljavnost je določena datumsko
- veljavnost je določena rokovno
- veljavnost ni določena

Če naslovnik izjavi, da ponudbo zavrača, ponudba preneha veljati, četudi rok za njeno
veljavnost še ni potekel. Če ponudnik določi rok datumsko, ponudba veže do izteka
roka. Če ponudnik določi rok v dnevih, tednih, mesecih in ne določi, od kdaj začne
teči, je štetje roka odvisno od tega, ali je ponudba dana po pošti ali z neposrednimi
sredstvi sporočanja. Če je ponudba oddana po pošti (oddajna teorija), rok teče od
dneve, označenega v pismu, če v pismu ni datuma, pa od datuma, ki je na ovojnici. V
primeru telegrama rok teče od datuma, ko je bil oddan na pošto. Rok za sprejem, ki ga
je ponudnik določil po telefonu, s teleksom ali z drugimi neposrednimi sredstvi
sporočanja, pa teče od trenutka, ko naslovnik prejme ponudbo.

Če ponudnik ne določi roka za sprejem, je treba upoštevati, ali je ponudba dana

odsotni osebi ali ustno. Ponudba dana odsotni osebi, veže toliko časa, kolikor je

%25
normalno potrebno, da prispe do te osebe, da jo ta preuči ter o njej odloči in da
odgovor o sprejemu prispe do ponudnika. Za prispetje ponudbe in odgovora se
upošteva čas, ki je običajno potreben.

Ponudba dana ustno, v kateri ni določen rok za sprejem, se šteje za zavrnjeno, če ni

sprejeta takoj, razen, če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek.
Ponudba dana fizično navzoči osebi, se šteje za ponudbo, dano ustno.
Ponudba dana po pošti, se šteje za ponudbo, dano odsotni osebi. Ponudba, dana po
telefonu – ko je na nasprotni strani oseba, in ne avtomatski odzivnik – se bo štela za
ponudbo, dano ustno. Ponudba, dana po telefaksu, pa se bo štela za ponudbo dano
odsotni osebi.

25. člen 26. člen

Sprejem ponudbe in njegovi učinki

Sprejem ponudbe je prav tako kot ponudba enostranska izjava volje, le, da ne ustvarja
učinkov samo za naslovnika, to je osebo, ki izjavi sprejem. Sprejem ponudbe pomeni,
da je pogodba sklenjena. Pogodba je sklenjena, če so kumulativno izpolnjeni
pogoji:
- sprejem mora biti pravočasen – sprejem je pravočasen, če naslovnikova izjava o
sprejemu ponudbe prispe k ponudniku do poteka veljavnosti ponudbe. Izjemi
od tega pravila sta:
▪ sprejem ponudbe, ki je prenehala veljati
▪ zapoznela vročitev izjave o sprejemu
- sprejem mora biti istoveten s ponudbo – sprejem je istoveten s ponudbo, če se
vsebina izjave o sprejemu ponudbe sklada s ponudbo, saj sicer ne moremo
govoriti o soglasni volji obeh pogodbenih strank. Izjava, ki izraža sprejem,
obenem pa predlaga, da se ponudba spremeni ali dopolni, ni istovetna s
ponudbo. Pomeni, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo
prejšnjemu ponudniku (nasprotna ponudba).
- izražati mora voljo naslovnika, da je s sprejemom zavezan

Za manjša neskladja je predvidena izjema od zahteve po popolni identičnosti med

ponudbo in sprejemom. Pod določenimi pogoji dopolnitve ali spremembe v sprejemu
ponudbe ne pomenijo zavrnitve prvotne ponudbe, ampak sprejem. Sprejem ponudbe z
dopolnitvami ali spremembami pomeni sprejem, če sta kumulativno izpolnjena dva
pogoja:
- dopolnitve ali spremembe ne smejo bistveno spreminjati ponudbe (če se
sprememba nanaša na ceno, kakovost, količino, kraj, čas dobave, obseg odg ene
str v primerjavi z drugo, reševanje sporov -> se šteje,da se bistveno spreminja

%26
 ponudba.) – če naslovnik v izjavi o sprejemu opiše način embaliranja, ne gre za
bistveno spremembo ponudbe
- ponudnik ne sme ugovarjati sprejemu z dopolnitvami ali spremembami (če
je prvotni ponudnik pasiven, se šteje, da je podan sprejem. Če pa ponudnik
takoj ugovarja, se šteje, da odg na ponudbo, ki sicer izraža sprejem, toda
vsebuje nebistvene spremembe ali dopolnitve, pomeni zavrnitev ponudbe.)

če sta pogoja kumulativno izpolnjena, pogodba ni sklenjena pod pogoji prvotne

ponudbe, ampak je vsebina prvotne ponudbe korigirana s spremembami in
dopolnitvami iz izjave o sprejemu. To pomeni, da vsebino pogodbenega razmerja
določajo (poleg teh pogojev):
- sestavine ponudbe, o katerih izjava o sprejemu ne govori
- sestavine iz ijave o sprejemu, o katerih ponudba ne govori
- v primeru nasprotja med sestavinami iz ponudbe in izjave o sprejemu sestavine iz
izjave o sprejemu in
- glede preostalega pravila zakona (oz)

29. člen

Načini sprejema ponudbe

Ponudba se lahko izjavi:

- izrecno
- s konkludentnim ravnanjem – ponudba se lahko sprejme z določenim
ravnanjem, brez izrecne izjave, če takšen način sprejema dopušča ponudba
sama, praksa, vzpostavljena med strankama ali običaji
- molče – po splošnem pogodbenem pravu molk naslovnika ne pomeni, da
sprejme ponudbo. Pri g.p.p. pa je takrat, ko naslovnik sicer molči, a določena
okoliščina utemeljuje sklepanje, da njegov molk izraža sprejem, pogodba kljub
naslovnikovemu molku sklenjena. OZ določa dva primera, ko se kljub
naslovnikovemu molku šteje, da ponudbo sprejema. To sta:
▪ stalna poslovna zveza glede določenega blaga
▪ izvajanje naročil in določenih dejavnosti

28. 30.

Pogajanja

O pogajanjih govorimo, ko stranka izkazuje drugi stranki namen, da bo sklenila

konkretno pogodbo.

Za presojo, ali je stranka s svojim ravnanjem izkazala namen, da namerava skleniti

pogodbo, je treba upoštevati predvsem objektivna, namreč kako praksa vrednoti

%27
ravnanje. Če to ravnanje pri nasprotni stranki upravičeno vzbudi prepričanje o namenu
skleniti pogodbo, je stranka vstopila v fazo pogajanj. V fazi pogajanj je lahko samo
ena stranka, lahko pa obe.

Določitev pravic in obveznosti med pogajanji izraža kompromis med načelom

prostega urejanja obligacijskih razmerij in načelom vestnosti in poštenja. Prosto
urejanje oblig. razmerij med drugim pomeni, da udeleženci svobodno odločajo, s kom
bodo sklenili pogodbo in kakšna bo njena vsebina. Zato pogajanja ne zavezujejo k
sklenitvi pogodbe in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče.
Z vstopom v pogajanja pa je stranka zavezana k določeni stopnji spoštovanja interesov
nasprotne stranke. Zavezana je k poštenim pogajanjem, k temu, da ne sme
neupravičeno odstopiti od pogajanj. Če neupravičeno odstopi od pogajanj oziroma se
nepošteno pogaja, je odškodninsko odgovorna.
Odgovornost za pogajanja se v teoriji povezuje s pojmom culpa in contrahendo.
Vsebina pojmov ni ista. Culpa in contrahendo – z njim se označujejo pravice in
obveznosti, ki se kakorkoli povezujejo s sklenitvijo pogodbe (diligentia in
contrahendo, predpogodbena odgovornost) je širši pojem. Culpa in contrahendo
vključuje naslednje obveznosti:
- obveznost poštenih pogajanj
- obveznost podajanja resničnih izjav pred sklenitvijo pogodbe
- obveznost seznanitve nasprotne stranke o posameznih pomembnih dejstvih
- obveznost varovanja podatkov, pridobljenih med pogajanji

20. člen 3. člen 5. člen

Nepoštena pogajanja – pogajanja brez namena skleniti pogodbo

Če stranka od pogajanj odstopi zaradi razloga, ki je po objektivnih merilih

neupravičen, ji je mogoče očitati, da v resnici niti ni imela nameniti skleniti pogodbo,
oziroma vsaj ne bi smela izkazovati tega namena. Zato velja, da ravna nepošteno, če je
pri nasprotni stranki upravičeno vzbudila prepričanje, da ima namen skleniti pogodbo,
a v resnici tega namena ni imela.
Če je stranka ob vstopu v pogajanja namen sicer imela, a ga je pozneje opustila, je
treba presoditi, ali je opustitev utemeljena ali ne. Če je namen skleniti pogodbo
opustila zaradi neutemeljenih razlogov, se je pogajala nepošteno. Odstop upravičujejo
predvsem okoliščine ekonomske narave.

Primeri pogajanj brez namena skleniti pogodbo (nepoštena pogajanja):

- če stranka ve, da ne bo zmogla finančnih sredstev
- če stranka ve, da ni sposobna tehnično ali v zahtevanem roku izvršiti posla
- če se pogaja zato, da drugemu prepreči sklenitev posla
- če stranka ugotovi, da so njene ocene o lastnih potrebah po blagu ali storitvah
napačne

%28
 - če stranka ugotovi, da so njene kalkulacije cene napačne

Primeri upravičenega odstopa od pogajanj:

- stranka izve za slabo premoženjsko stanje nasprotne stranke
- stranka izve, da lahko najde izvajalca po ugodnejši ceni
- stranka zaradi dodatnih zahtev nasprotne stranke ugotovi, da njeno blago ne
ustreza
- stranka izve, da nasprotna stranka ni pripravljena zagotoviti zavarovanj za
izpolnitev pogodbenih obveznosti
- nasprotna stranka pove, da v primeru doseženega soglasja ni pripravljena
potrditi pisnega zapisa o sklenitvi pogodbe

Odškodninska odgovornost za nepošteno pogajanje

Stranka, ki se je nepošteno pogajala, mora drugi stranki povrniti škodo. V fazi

pogajanj je stranka načelno upravičena do stroškov v zvezi s pogajanji, ne pa tudi do
stroškov, ki merijo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, saj pogodba še ni
sklenjena. Pogajanja ne obvezujejo k sklenitvi pogodbe.

Predlogi javnosti za sklenitev pogodbe - vabilo k dajanju ponudb

Eden od opredelilnih elementov za ponudbo je določenost ponudnika oziroma

ponudnikov. Slovensko pravo, tako kot večina pravnih redov normira individualno
ponudbo. Ponudbe javnosti (splošne ponudbe) pa načelno ne šteje za ponudbo.

Če predlog izraža predlagateljevo voljo za sklenitev pogodbe in vsebuje vse bistvene

sestavine, toda ni namenjen določeni osebi, ampak nedoločenemu številu oseb, se
načelno šteje kot vabilo k dajanju ponudb. Vabilo k dajanju ponudb nima enakih
učinkov kot ponudba. To predvsem pomeni, da predlagatelja ne zavezuje k sklenitvi
pogodbe v tem smislu, da bi zgolj na podlagi sprejema katerega od neznanih
naslovnikov prišlo do sklenitve pogodbe. Oseba, ki poda vabilo k dajanju ponudb, pa
odškodninsko odgovarja:
- če brez utemeljenega razloga ne sklene pogodbe oziroma ne sprejme ponudbe
- če sklene pogodbo, vendar ne pod pogoji, objavljenimi v vabilu k dajanju
ponudb

- če je osebi, ki je podala vabilo k dajanju ponidb, pošlo blago, je to utemeljen

razlog, tudi če ponudnika pozna kot osebo, ki ne izpolnjuje svojih obveznosti je
ur

- pogodba mora biti sklenjena pod pogoji, ki so navedeni v vabilu (če vabilo
navaja ceno, velja cena iz vabila)

%29
 - odškodninska odg. Se presoja po pravilih odg za pogajanja

Predlogi javnosti za sklenitev pogodbe – razstavljanje blaga

- gre za poseben primer predloga za sklenitev pogodbe, naslovljenega javnosti
- Razstavljeno blago z označitvijo cene se ne šteje kot vabilo k dajanju ponudb (kar
velja za predlog naslovljen nedoločenemu številu oseb), ampak kot ponudba -> to je
realna ponudba
- razstavljeno blago z označitvijo cene velja za ponudbo, le če iz okoliščin/običajev ne
izhaja kaj drugega
- razstavljalec lahko tudi sam določi, da razstavljeno blago ni ponudba. Razstavljeno
blago ni ponudba, če razstavljalec ob blagu navede, da gre za razstavni eksponat,
rezervirano blago, vzorec, blago razstavljeno na zaprtih sejmih…

23. člen oz

Predlogi javnosti za sklenitev pogodbe – katalogi in oglasi

Katalogi, ceniki tarife, oglasi in druga obvestila se enako kot vsi predlogi, naslovljeni
nedoločenemu številu oseb, štejejo samo za vabila k dajanju ponudb. Pošiljatelj ni
zavezan k sklenitvi pogodbe. Če ima utemeljen razlog, da sklenitev pogodbe odkloni
tudi odšk. Ne odg.
- pošiljatelj lahko katalogu, oglasu, ceniku, tarifi pripiše tudi učinke ponudbe. Če je iz
vsebine oglasa ali kataloga mogoče razumeti, da želi pošiljatelj skleniti pog zgolj na
njuni podlagi, se ne štejeta za vabilo k dajanju ponudb, ampak za ponudbo.

24. člen OZ

Predlogi javnosti za sklenitev pogodbe – javni razpis, licitacija

V javnem razpisu, ki je objavljen v javnih glasilih, razpisovalec objavi poglavitne

pogoje o bodočem poslu in pogojih za izbiro pogodbene stranke. Ti pogoji so pogosto
podrobneje opredeljeni v razpisni dokumentaciji, ki je na poziv dostopna
zainteresiranim osebam. Javni razpis ima naravo vabila k dajanju ponudb. Javni razpis
predvsem ne izraža volje razpisovalca, da želi zgolj na podlagi te izjave skleniti
pogodbo(ne izraža animus contrahendi), torej ne izpolnjuje vseh opredelilnih
elementov za ponudbo. Namen javnega razpisa pa ni predstaviti dokončno voljo
razpisovalca, ampak pridobiti konkurenčne ponudbe, o sprejemu katerih se bo
razpisovalec šele izrekel.

Vabilo k licitaciji zavezuje vabilca, da sklene pogodbo s tistim, ki ponudi najnižjo

ceno. Toda ta obveznost še ne ustvari učinkov ponudbe. Kadar pa pogodbena iniciativa
nima znakov ponudbe in izpolnjuje le opredelilne elemente za vabilo k dajanju
ponudb, je predlagatelj prav tako obvezan k sklenitvi pogodbe. Sankcija za kršitev te

%30
obveznosti je odškodninska. S tem ko zakon določa obveznost sklenitve pogodbe,
vabilu k licitaciji o ceni del še ne pripisuje učinkov ponudbe, ampak le takšne učinke,
kot jih ima vabilo k dajanju ponudb. Če torej oseba objavi vabilo k licitaciji in prekrši
svojo obveznost sklenitve pogodbe s tistim, ki ponudi najnižjo ceno, odgovarja le
odškodninsko.

623. člen
Določeno je, da z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno
dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba dana pod
kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti.

207. člen 208. člen 209. člen 210. člen 211. člen

Predpogodba

Predpogodba (pactum de contrahendo, preliminarna pogodba) je pogodba, s katero se

stranki obvežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo. Predmet predpogodbe je sklenitev
glavne pogodbe. Predpogodbo skleneta stranki takrat, ko želita vzpostaviti
obveznostno razmerje, a še ne želita prevzemati obveznosti iz glavne pogodbe.
Najpogostejši razlog je, da še niso znane vse okoliščine, povezane z izpolnjevanjem
obveznosti iz glavne pogodbe.

Po OZ je predpogodba veljavno sklenjena le, če vsebuje vse bistvene sestavine glavne

pogodbe, to je tistega pogodbenega tipa, ki velja za glavno pogodbo. OZ izhaja iz
predpostavke, da bi sicer bila pogodbena obveznost nedoločena in zato prisilna
izvršitev nemogoča.

OZ izrecno ne pojasnjuje, ali je predpogodba sklenjena tudi, če sta stranki katero

pogodbeno sestavino(pod pogojem, da ni bistvena) pustili nedorečeno, da jo bosta
uskladili ob sklenitvi glavne pogodbe. Oz izrecno omogoča, da je pogodba veljavno
sklenjena tudi, če sta stranki ob sklenitvi pustili posamezne(nebistvene) sestavine
nedorečene z namenom, da jih bosta uskladili pozneje, velja analogija tudi za
predpogodbo. Stranki pa morata o bistvenih sestavinah glavne pogodbe doseči soglasje
že ob sklenitvi predpogodbe.

Če predpisi določajo obliko za glavno pogodbo, mora biti tudi predpogodba sklenjena
v predpisani obliki.

22. člen OZ

Pravni učinki predpogodbe

%31
Veljavno sklenjena predpogodba zavezuje k sklenitvi glavne pogodbe. Ko je sklenjena
glavna pogodba, je izpolnjena obveznost iz predpogodbe. Predpogodba zaradi
izpolnitve preneha veljati. Vsebina gl pogodbe je enaka vsebini predpogodbe. Le če sta
stranki posamezne nebistvene sestavine pustili nedorečene, morata ob sklenitvi gl pog
doseči soglasje tudi o tem.

Rok za sklenitev glavne pogodbe

Stranki lahko določita rok, v katerem se lahko zahteva sklenitev glavne pogodbe. Če
ga določita, se mora sklenitev zahtevati v šestih mesecih od izteka tega roka. Če ga
stranki ne določita, velja šestmesečni rok., ki začne teči od dneva, ko bi po naravi
posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena (glej 33. člen OZ, na primer, če
stranki skleneta predpogodbo, ker obstajajo pravne ovire za sklenitev glavne pogodbe,
začne šestmesečni rok teči takrat, ko pravne ovire prenehajo.).

112. člen
113. člen
114. člen
115. člen

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – sporazum o pogajanjih???

Stranke sklenejo sporazum o pogajanjih v fazi pogajanj. V njem se običajno

dogovorijo o načinu usklajevanja pogodbenih določb, opredelijo vprašanja, o katerih
se bodo usklajevale(če ga sklenejo ob začetku pogajanj), ali ugotovijo, da so o
posameznih pogodbenih sestavinah že dosegle določeno soglasje(če ga sklenejo med
pogajanji). Takšen sporazum nima narave pogodbe in strank ne obvezuje k sklenitvi
pogodbe. Kršitev sporazuma o pogajanjih je lahko podlaga za nepoštena pogajanja in
odškodninsko odgovornost po pravilih za nepoštena pogajanja.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – punktacija???

Punktacija je sestavek oziroma zapis o glavnih točkah pogodbe. Čeprav še ni končni

zapis o pogodbenih sestavinah, pogodbene stranke obvezuje glede vprašanj, ki so v
punktaciji opredeljene. Punktacije torej ni mogoče podrediti pravilom o predpogodbi,
ampak pravilom 2. odstavka 22. člena OZ, ki govori o sklenitvi pogodbe, kljub temu,
da (popolno) soglasje med strankama še ni doseženo. Sodobnejša poslovna praksa
imenuje soglasje strank o bistvenih sestavinah in dogovor o tem, da bosta stranske
sestavine dorekli pozneje, heads of agreement.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – pismo o nameri???

%32
Pismo o nameri(letter of intent) je pisna izjava ene ali obeh strank, podana med
pogajanji ali ob koncu pogajanj. Čeprav je namen pisma o nameri, da bi stranki z njim
opredelili in pojasnili, v kateri fazi sklepanja pogodb sta(ali je doseženo soglasje le o
določenih sestavinah) in kakšne so zato njune medsebojne pravice in obveznosti, so
pogosti spori ali sta se stranki o tem res dogovorili, v kakšne pravice in obveznosti sta
privolili ter podobno. Čeprav sta obe stranki podpisali pismo, ostajata v fazi pogajanj,
saj pismu o nameri manjka kateri od elementov ponudbe.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – okvirna pogodba???

V posameznih primerih stranki želita, da bi med njima nastalo pogodbeno razmerje,

čeprav še nista določili vseh pogodbenih sestavin. V takih primerih skleneta okvirno
pogodbo(framework contract), v kateri opredelita sestavine, o katerih sta dosegli
soglasje, in hkrati opredelita, o katerih se bosta uskladili pozneje.

Okvirni sporazum ali okvirna pogodba naj bi bila razmerje, ki je pravno obvezujoče,
čeprav ne izpolnjuje splošnih predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe – ni izkazano
soglasje volj oziroma o določenih sestavinah še ni izkazano soglasje volj.

Instituti poslovne prakse o doseženi stopnji soglasja – pisna potrditev ustno

sklenjene pogodbe

Pisna potrditev(letter of confirmation) je enostranski zapis(vseh ali posameznih)

pogodbenih elementov o ustno sklenjeni pogodbi in tudi zapis, ko ni jasno, ali je
soglasje strank že doseženo in pogodba sklenjena, obe stranki pa sta že pokazali resen
namen skleniti pogodbo z določenimi sestavinami. Zapis lahko vsebuje tudi sestavine,
o katerih se stranki nista pogajali, vendar se nanašajo na konkretno razmerje. V
vsakem primeru morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
1. obe stranki morata biti g.s.(kajti poslovni običaji veljajo le za oblig. razmerja g.
subjektov)
2. stranki morata biti pred prejemom zapisa najmanj v fazi pogajanj, učinki pisne
potrditve pa toliko bolj veljajo, če sta že dosegli soglasje
3. pisni zapis ima učinke pod pogojem, da prejemnik nemudoma ne ugovarja
vsebini zapisa
4. pošiljatelj ne sme ravnati v nasprotju z obveznostjo vestnega in poštenega
ravnanja, kar pomeni, da je omejen pri spreminjanju in dodajanju v pisni
potrditvi, glede na izraženo voljo v dotedanjih stikih. Dodajanje ali
spreminjanje je sicer dovoljeno, toda če se pisni potrditvi doda sestavina, o
kateri se stranki nista pogajali in ki hkrati ni redna sestavina poslov določene

%33
 vrste, je takšno ravnanje v nasprotju z vestnostjo ter poštenjem in niso podani
pogoji za uporabo tega instituta.

Če stranka pod opisanimi pogoji da pisno potrditev in nasprotna stranka molči, se

šteje, da je pogodba sklenjena pod pogoji iz pisne potrditve.

Sklenitev pogodbe, ko obe stranki uporabita splošne pogoje pogodbe???

Če ena stranka poda drugi ponudbo, del katere so splošni pogoji poslovanja, in
naslovnik izjavi o sprejemu priloži svoje splošne pogoje, je treba upoštevati pravila o
istovetnosti sprejema s ponudbo. Načelno se zahteva popolna istovetnost med ponudbo
in njenim sprejemom. Izjema od popolne istovetnosti je določena za primere, ko
odgovor na ponudbo izraža sprejem, toda vsebuje spremembe in dopolnitve, ki
ponudbe bistveno ne spreminjajo. Če v takšnih okoliščinah ponudnik sprejemu z
nebistvenimi spremembami in dopolnitvami ne ugovarja takoj, se šteje, da je podan
sprejem, čeprav ni podana njegova popolna istovetnost. Toda v primeru, ko stranka
sprejemu priloži svoje splošne pogoje, ponavadi niso izpolnjeni pogoji za sprejem, saj
naslovnikovi splošni pogoji bistveno spreminjajo ponudbo. To pa pomeni, da
priložitev splošnih pogojev poslovanja izjavi o sprejemu ponudbe pomeni spremembo
ali dopolnitev ponudbe in zato zavrnitev ponudbe ter predložitev nove ponudbe. Če se
prvi ponudnik na novo ponudbo ne odzove, če je ne sprejme, pogodba sploh ni
sklenjena. Drugačen je primer, ko sta na podlagi opisane situacije pogodbeni stranki
začeli izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, kajti ponudba se lahko sprejme tudi s
konkludentnim ravnanjem. V tem primeru je pogodba sklenjena, in sicer po pogojih
zadnje ponudbe.

Kraj in čas sklenitve pogodbe

Šteje se, da je kraj sklenitve pogodbe tisti kraj, v katerem je imel ponudnik svoj sedež
oziroma prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo. Pravna pravila o kraju sklenitve so
dispozitivne narave, stranki lahko sami drugače določita kraj sklenitve pogodbe.
Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da ponudbo
sprejema.
Glede časa sklenitve pogodbe velja prejemna ali recepcijska teorija. Ta teorija ne
zahteva, da se ponudnik seznani z vsebino izjave o sprejemu. Zadošča, da ima
možnost seznaniti se z vsebino izjave. Zato pravna pravila uporabljajo besedo prejme,
ne pa sprejme.

21. člen OZ

KRŠITEV POGODBE, SANKCIJE IN VPLIV SPREMENJENIH OKOLIŠČIN

NA POGODBENO RAZMERJE

%34
Kršitev pogodbe in sankcije

V slovenskem oblig. pravu je pri kršitvi pogodbene obveznosti treba ugotoviti njeno
pravno naravo oziroma vrsto kršitve. Poudarek je na tem, da so pogoji za uveljavljanje
sankcij odvisni od narave kršitve. Narava kršitve pa vsaj načelno ne pogojuje vrste
možne sankcije.

Po OZ je v primeru kršitve pogodbenih obveznosti bistvena njena uvrstitev v

neizpolnitev ali pa v nepravilno izpolnitev.

Za neizpolnitev gre nesporno takrat, kadar dolžnik ne stori ničesar v smeri izpolnitve
svoje pogodbene obveznosti. Pravila o neizpolnitvi veljajo tudi za tista ravnanja, ko
pogodbena stranka pogodbeno obveznost izpolnjuje, ampak je ta izpolnitev brez
pomena za nasprotno stranko. Pravna pravila slednjega primera izrecno ne urejajo,
pravna teorija in sodna praksa pa takšno ravnanje označujeta kot aliud in ga podrejajo
pod primer neizpolnitve. Institut aliud ščiti interese pogodbi zveste stranke, saj ji
omogoča, da uveljavlja sankcije po pravilih o neizpolnitvi, ki so zanjo ugodnejša kot
pravila za nepravilno izpolnitev(predvsem izpolnitev s stvarnimi napakami).

103. člen OZ - Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti
in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa
pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni
razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.

104. člen OZ - Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina

pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu.
Vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti
dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev. Če je upnik zahteval izpolnitev pogodbe, pa je ni
v primernem roku dobil, lahko odstopi od pogodbe. Ta pravila veljajo tako v primeru,
ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo
izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem
roku po naravi posla njena bistvena sestavina.

105. člen OZ - Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina

pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik
pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti
dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Če dolžnik ne izpolni obveznosti v
dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina
pogodbe.

%35
106. člen OZ - Upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok
za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem
roku ne bo izpolnil.

107. člen OZ - Če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka
ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe
in zahteva povrnitev škode.

108. člen OZ - Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene
obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh
bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. Od
pogodbe lahko odstopi ne le glede bodočih obveznosti, temveč tudi glede že
izpolnjenih obveznosti, če njihova izpolnitev brez manjkajočih izpolnitev zanjo nima
pomena. Dolžnik lahko ohrani pogodbo v veljavi, če da ustrezno zavarovanje.

109. člen OZ - Upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od

pogodbe, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.

110. člen OZ - Od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela

obveznosti.

111. člen OZ - Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen
obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če je ena stranka popolnoma ali deloma
izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Če imata obe stranki
pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za
izpolnitev dvostranskih pogodb. Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki
jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. Stranka, ki vrača
denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

Odškodninsko sankcijo je mogoče uveljavljati tudi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki

ni glavna.

240. člen OZ - Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel

izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi
okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se
jim tudi ne izogniti.

Za nepravilno izpolnitev gre, kadar stranka pogodbeno obveznost izpolni, vendar ima
ta izpolnitev napake oziroma pomanjkljivosti, skratka izpolnitev ni takšna, kot je bilo
dogovorjeno ali kot izhaja iz zakonskih pravil.

Oblike nepravilne izpolnitve so:

- izpolnitev z zamudo

%36
 - izpolnitev s stvarnimi napakami
- izpolnitev s pravnimi napakami
- delna izpolnitev(izpolnjen je del obveznosti, del izpolnitve ima napake,
količinske napake).

473. člen OZ - Če je prodajalec po vrsti določenih stvari dal kupcu po gospodarski

pogodbi večjo količino, kot je bila dogovorjena, kupec pa ne izjavi v primernem roku,
da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel tudi ta presežek in ga mora plačati po
enaki ceni. Če kupec noče sprejeti presežka, mu mora prodajalec povrniti škodo.

O izpolnitvi z zamudo govorimo, kadar je izpolnitev opravljena, toda po roku.

Izpolnitev z zamudo omogoča uveljavljanje odškodninske sankcije po splošnih
pogojih za poslovno odškodninsko obveznost.

Izpolnitev s stvarnimi napakami pomeni, da ima izpolnitev napake v kvaliteti oziroma

dejanskih lastnostih.

459. člen OZ - Napaka je stvarna:

1. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet;
2. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje,
ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana;
3. če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma
predpisane;
4. če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil
vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

Po izpolnitvi z napakami so mogoči smiselno enaki zahtevki kot v primeru

neizpolnitve(mogoči so zahtevek na izpolnitev, znižanje plačila, odstop od pogodbe
oziroma uveljavitev prenehanje pogodbe, odškodnina), le da so zanje določeni
drugačni strožji pogoji. Predvsem mora upnik napako grajati oziroma notificirati v
zelo kratkem času.

461. člen OZ – Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v
pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvestiti
prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi
pravico, ki mu gre iz tega naslova. Če je bil pregled opravljen v navzočnosti obeh
strank, mora kupec takoj sporočiti prodajalcu svoje pripombe zaradi očitnih napak,
sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Če je kupec odpravil stvar naprej, ne
da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala
biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar
ne prispe v novi namembni kraj; kupec mora v tem primeru prodajalca obvestiti o
napakah, brž ko je po normalnem teku stvari lahko zvedel zanje od svojih odjemalcev.

%37
462. člen OZ - Če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno
napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita
napaka), mora kupec obvestiti o njej prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je
napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma; sicer izgubi to pravico.
Prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar
je bila stvar izročena, razen če je bil v pogodbi določen daljši rok.

Povrnitev škode zaradi zaupanja(circa rem) se uveljavlja po splošnih pravilih o

poslovni odškodninski obveznosti, vključno z razbremenilnimi razlogi za poslovno
odškodninsko obveznost. Pogoj za uveljavljanje te oblike škode je izpolnitev pogojev
za uveljavljanje jamčevalnih sankcij(grajanje v roku). Upnik lahko uveljavlja tudi
refleksno ali nadaljnjo škodo(extra rem), in sicer po splošnih pravilih o odškodninski
odgovornosti, pogoj zanjo ni izpolnitev pogojev za uveljavljanje jamčevalnih sankcij.

468. člen OZ - Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca,

lahko:
1. zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake
(izpolnitev pogodbe);
2. zahteva znižanje kupnine;
3. odstopi od pogodbe.
V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode. Poleg tega
in neodvisno od tega odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi
napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o
odškodninski odgovornosti.

458. člen OZ - Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko
je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Prodajalec
odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki se pokažejo potem, ko je nevarnost prešla na
kupca, če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem. Neznatna stvarna napaka se
ne upošteva.

Izpolnitev s pravnimi napakami pomeni, da predmet izpolnitev nima dogovorjenih

pravnih lastnosti. Tudi po izpolnitvi s pravnimi napakami so mogoči enaki
zahtevki(zahtevek na izpolnitev, odstop od pogodbe, odškodnina). Glede zahtevkov je
namesto zastaralnega roka določen enoletni prekluzivni rok.

481. člen OZ - Če je prodajalec kakšnega stroja, motorja, kakšnega aparata ali drugih
podobnih stvari, ki sodijo v tako imenovano tehnično blago, izročil kupcu garancijski
list, s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto
od njene izročitve kupcu, stvar pa ne deluje brezhibno, lahko kupec zahteva tako od
prodajalca kot tudi od proizvajalca, da jo v primernem roku popravi ali, če tega ne
stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje. Ta pravila ne posegajo v
pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari.

%38
482. člen OZ - Če stvar ne deluje pravilno, lahko kupec v garancijskem roku zahteva
od prodajalca oziroma od proizvajalca, da jo popravi ali zamenja, ne glede na to, kdaj
se je pokazala napaka v delovanju. Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je
nastala zaradi tega, ker stvari ni mogel uporabljati, in sicer od trenutka, ko je zahteval
popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve.

483. člen OZ - Pri manjšem popravilu se garancijski rok podaljša za toliko, kolikor
časa kupec ni mogel uporabljati stvari. Če pa je bila stvar zaradi nepravilnega
delovanja zamenjana ali bistveno popravljena, začne garancijski rok teči znova od
zamenjave oziroma od vrnitve popravljene stvari. Če je bil zamenjan ali bistveno
popravljen le kakšen del stvari, začne garancijski rok znova teči samo za ta del.

484. člen OZ - Če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari,

lahko kupec odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino.

485. člen OZ - Prodajalec oziroma proizvajalec je dolžan na svoje stroške spraviti

stvar do kraja, v katerem naj bo popravljena oziroma zamenjana, ter jo popravljeno
oziroma zamenjano vrniti kupcu. Ta čas trpi prodajalec oziroma proizvajalec
nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari.

486. člen OZ - Če je pri izdelavi posameznih delov stvari ali pri posameznih dejanjih
sodelovalo več samostojnih proizvajalcev, preneha njihova iz teh delov ali iz teh dejanj
izvirajoča odgovornost nasproti končnemu proizvajalcu za nepravilno delovanje stvari
tedaj, ko preneha odgovornost končnega proizvajalca nasproti kupcu stvari.

487. člen OZ - Pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po

enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari.

Delna izpolnitev pomeni, da je dolžnik izpolnil le del svojih pogodbenih obveznosti.

Delan izpolnitev(izpolnitev dela) in neizpolnjen del(ali del z napakami) nista celota.

285. člen
(1) Upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj
drugega.

(2) Vendar je upnik dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če
ima poseben interes, da jo odkloni.

472. člen
(1) Če ima napake le del izročene stvari ali če je bil izročen le del stvari oziroma
manjša količina, kot je bila dogovorjena, sme kupec odstopiti od pogodbe po prejšnjih
členih le glede tistega dela, ki ima napake, ali le glede tistega dela ali količine, ki
manjka.


%39
 (2) Kupec sme odstopiti od cele pogodbe le, če dogovorjena količina ali
dogovorjena stvar sestavlja celoto ali če ima kupec sicer opravičen interes, da sprejme
dogovorjeno stvar ali količino le v celoti.

Kadar OZ določenih vprašanj ne ureja, uzance pa jih urejajo, je za gosp. pogodbe

mogoče uporabiti pravila uzanc.

12. člen OZ - V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo

potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa,
vzpostavljena med strankama.

Mednarodna pravila

Bistvena razlika pri ureditvi sankcioniranja kršitev pogodbenih obveznosti med OZ in

mednarodnimi pravili je, da slednja izhajajo iz enotnega pojma kršitve. Pod pojmom
neizpolnitev obravnavajo vsako kršitev pogodbene obveznosti, tudi nepravilno
izpolnitev in zamudo pri izpolnitvi. V mednarodnih pravilih sta neizpolnitev pogodbe
in kršitev pogodbe sinonima. Toda mednarodna pravila za vsako kršitev pogodbene
obveznosti ne omogočajo vseh oziroma istih sankcij. Zato je pri uveljavljanju sankcij
pomembno predvsem, ali je kršitev pogodbe bistvena kršitev.

Kršitev je bistvena takrat, kadar neizpolnitev pogodbene obveznosti(ali kršitev)

nasprotno stranko prikrajša za tisto, kar je upravičeno pričakovala od pogodbe, razen
če stranka, ki je kršila pogodbo, tega ni predvidela, niti ni mogla predvideti.

Mednarodna pravila omogočajo zahtevke predvsem glede na težo kršitve oziroma

posledice kršitve z vidika interesov pogodbi zveste stranke(ali je kršitev bistvena ali
ne).

Izključitev odgovornosti

Zoper stranko, ki se je s sklenitvijo pogodbe obvezala, da bo izpolnila pogodbeno

obveznost ali obveznosti, vendar pa ne izpolni, se lahko uveljavljajo sankcije. Sankcije
za primer kršitve pogodbe določajo že zakonska pravna pravila, stranke pa lahko ob
sklenitvi pogodbe sankcioniranje oziroma nesankcioniranje uredijo drugače, če
zakonska pravna pravila to dopuščajo.

Pravila OZ o jamčevalnih sankcijah so dispozitivne narave. Omejitev ali izključitev

odgovornosti za stvarne napake pa ne velja, če je prodajalec pri izključitvi
odgovornosti za stvarne napake ravnal nepošteno.

%40
466. člen OZ - Pogodbenika lahko omejita ali popolnoma izključita prodajalčevo
odgovornost za stvarne napake stvari. Pogodbeno določilo o omejitvi ali izključitvi
odgovornosti za napake stvari je nično, če je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej
ni obvestil kupca, kot tudi tedaj, ko mu je prodajalec to določilo vsilil, ker je izkoristil
svoj prevladujoč položaj. Kupec, ki se je odpovedal pravici odstopiti od pogodbe
zaradi napake stvari, obdrži zaradi teh napak druge pravice.

Stranke pogosto omejijo ali izključijo jamčevanje za stvarne napake z uporabo

posebnih trgovinskih klavzul, na primer takšno, kakršno, ogledano, sprejeto.

SUBP 144 – Izraz v pogodbi takšno, kakršno, tale-qualle, telle-quelle pomeni, da se

mora blago izročiti iz določenega skladišča, z določenega prostora ali do določene
letine, ne da bi se izbral ali ločil boljši del blaga. V takem primeru prodajalec ni
odgovoren za kakovost blaga, razen, če gre za preslepitev.

SUBP 145 – Izraz v pogodbi ogledano, sprejeto pomeni, da je kupec pred sklenitvijo
pogodbe pregledal blago in da je odobril njegovo kakovost. V takem primeru
prodajalec ne odgovarja za kakovost blaga, razen če gre za preslepitev.

Pri pogodbenih posegih v odškodninsko sankcijo je avtonomija strank bolj omejena.

Stranke lahko le omejeno posežejo v zakonska pravila o odškodninski odgovornosti za
kršitev pogodbe – omejitve so določene v breme ali v korist oškodovanca.

241. člen OZ - S pogodbo se lahko razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za

katerega sicer ne odgovarja. Vendar se izpolnitev takšnega pogodbenega določila ne
more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

242. člen OZ - Odgovornosti dolžnika za naklep ali hudo malomarnost ni mogoče s

pogodbo vnaprej izključiti. Vendar lahko sodišče na zahtevo zainteresirane stranke
razveljavi tudi pogodbeno določilo o izključitvi odgovornosti za lahko malomarnost,
če takšen sporazum izhaja iz monopolnega položaja dolžnika ali sploh iz
neenakopravnega razmerja med pogodbenikoma. Veljavno je pogodbeno določilo, ki
določa najvišji znesek odškodnine, če tako določeni znesek ni v očitnem nesorazmerju
s škodo ali če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega. V primeru omejitve
višine odškodnine ima upnik pravico do popolne odškodnine, če je dolžnik povzročil
nemožnost izpolnitve namenoma ali iz hude malomarnosti.

Pomembna je klavzula o višji sili, ki jo je pripravila Mednarodna trgovinska zbornica

iz Pariza – ICC Force Majeure Clause 2003. Poglavitni razlog za pogosto uporabo te
klavzule v poslovni praksi je, da konkretizira ekskulpacijske razloge in obveznosti
strank. Bistvo klavzule o višji sili, je opredeliti in konkretizirati primere, ko je stranka
oproščena sankcij(ne zgolj odškodninske odgovornosti) za kršitev pogodbenih
obveznosti. Višja sila je po OZ zunanji vzrok, ki je nepričakovan in nepreprečljiv.

%41
153. člen OZ - Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega
vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu
izogniti ali ga odvrniti. Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je
škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel
pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik je deloma
prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Če je k nastanku
škode prispeval kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom
stvari. Oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi stvari, se ne šteje za tretjega.

Vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbeno razmerje

Načelno velja pravilo, da kljub spremenjenim razmeram na trgu sklenjena pogodba

zavezuje obe stranki. Enako kot v splošnem pogodbenem pravu pa tudi za
gospodarsko pogodbeno pravo velja, da je ob nastopu določenih okoliščin nesmiselno
vztrajati pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti. Tudi za razmerja med gospodarskimi
subjekti veljata instituta nemožnosti izpolnitve in oteženosti izpolnitve(clausula rebus
sic stantibus).

Nemožnost izpolnitve

Pravna pravila razlikujejo nemožnost izpolnitve v fazi sklepanja pogodbe in

nemožnost izpolnitve, ki nastopi po tem, ko je pogodba veljavno sklenjena. Če
nemožnost izpolnitve obstaja že ob sklenitvi pogodbe(pravna ali dejanska nemožnost)
je takšna pogodba nična. Nemožnost izpolnitve po tem, ko je pogodba veljavno
sklenjena, se imenuje tudi naknadna nemožnost izpolnitve.

35. člen OZ - Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten,

nedoločen ali nedoločljiv.

329. člen OZ - Obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi

okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Dolžnik mora dokazati okoliščine, ki
izključujejo njegovo odgovornost.

330. člen OZ - Če so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, ne preneha

obveznost niti takrat, ko so vse takšne stvari, kar jih ima dolžnik, uničene zaradi
okoliščin, za katere on ne odgovarja. Vendar pa preneha obveznost v primeru, ko so

%42
predmet obveznosti po vrsti določene stvari, ki jih je treba vzeti iz neke množice takih
stvari, če je uničena cela ta množica.

331. člen OZ - Dolžnik določene stvari, ki je prost svoje obveznosti zaradi nemožnosti
izpolnitve, mora odstopiti upniku pravico, ki bi jo imel nasproti tretjemu zaradi nastale
nemožnosti.

116. člen OZ - Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe

nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka,
ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti,
lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno
pridobljeno. Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni
odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če
delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga
stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.

117. člen OZ - Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe

nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost
ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za
kolikor je imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti. Poleg tega mora
odstopiti drugi stranki vse pravice, ki bi jih imela nasproti tretjim v zvezi s predmetom
svoje obveznosti, katere izpolnitev je postala nemogoča. Če pa je postala izpolnitev
obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega
odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi
neizpolnitve ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

Če nobena od strank ni odgovorna za nastop naknadne nemožnosti izpolnitve,

pogodbeno razmerje preneha(z nastopom nemožnosti izpolnitve pride do razveze
pogodbe). Če je katera od pogodbenih strank odgovorna za nastop naknadne
nemožnosti izpolnitve, pogodbeno razmerje ne preneha.

Oteženost izpolnitve(clausula rebus sic stantibus, hardship)

Sklenjena pogodba zavezuje k izpolnitvi. Velja načelo pacta sund servanda. Pravni
redi in avtonomna pravila pa urejajo poseben pravni institut, ki je izjema od načela o
obveznosti izpolnitve pogodbenih obveznosti. Pravni institut ima različna imena, v
teoriji je to clausula rebus sic stantibus, po OZ razveza ali sprememba pogodbe zaradi
spremenjenih okoliščin, mednarodna pravila pa govorijo o oteženosti
izpolnitve(hardship) ali spremenjenih okoliščinah.

Bistvene razlike med posameznimi ureditvami niso v pogojih za uporabo instituta,

ampak v upravičenjih strank.

%43
Opredelitev oteženosti izpolnitve – upoštevajo se okoliščine:
- ki bistveno porušijo pogodbeno ravnotežje in
- ki so bile ob sklenitvi pogodbe nepričakovane in niso pod nadzorom strank
112. člen OZ - Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev
obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh
primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem
pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi
takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma
stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva
razvezo pogodbe. Razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki
se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali
če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila.
Stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, se ne more sklicevati na spremenjene okoliščine,
ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti. Pogodba se ne
razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično
spremenijo. Če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na
zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki
pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala.

113. člen OZ - Stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati

razvezo pogodbe, mora o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž
ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je
druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila.

114. člen OZ - Pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe

zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so
za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste
vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.

115. člen OZ - Stranki se lahko s pogodbo vnaprej odpovesta sklicevanju na določene

spremenjene okoliščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Po OZ ima stranka, katere izpolnitev je otežena, le pravico zahtevati razvezo pogodbe.

Kadar pride do razdora pogodbe na podlagi odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve ali
nepravilne izpolnitve, lahko pogodbi zvesta stranka uveljavlja tudi odškodnino. Po OZ
stranka, katere izpolnitev je otežena, nima pravice zahtevati spremembe in
prilagoditve pogodbenega razmerja.

PLAČILA IN INSTITUTI ZA ZAVAROVANJE POGODBENIH OBVEZNOSTI

Vloga institutov za utrditev in zavarovanje pogodbenih obveznosti

%44
Pravni red za sklenjeno pogodbo zagotavlja pravno varstvo. To pravno varstvo
oziroma zaščita pogodbenih strank se kaže s tem, da so kršitve pogodbenih obveznosti
sankcionirane. Najpomembnejši sankciji za kršitev pogodbenih obveznosti sta
razveza(razdor) pogodbe in odškodnina. Do obeh sankcij je že na podlagi zakonskih
pravil upravičena vsaka stranka, ki je pogodbi zvesta. To pomeni, da za uveljavljanje
sankcij ni potreben dogovor strank, stranki pa seveda uveljavljata sankcije pod
zakonsko določenimi pogoji. Del institutov, namen katerih je utrditev in zavarovanje
pogodbenih obveznosti, izrecno urejajo zakonska pravna pravila(pogodbena kazen,
ara, poroštvo…). Ti instituti za konkretno pogodbeno razmerje veljajo le, če jih stranki
vključita v pogodbo. Poleg klasičnih institutov je poslovna praksa razvila nove, ki jih
večino potrebno urejajo avtonomna pravila(bančna garancija). Poleg institutov za
zavarovanje in utrditev obveznosti je sodobna poslovna praksa oblikovala tudi
pogodbene tipe, pri katerih je zavarovanje izpolnitve pogodbene obveznosti vključeno
v samo kavzo pogodbe(pogodba o finančnem leasingu).

Obligacijskopravna in stvarnopravna zavarovanja

Obligacijskopravna(tudi osebna, personalna) zavarovanja ustvarjajo učinke med

strankami, ne pa tudi proti tretjim. Ustvarjajo relativne zaveze – obligacije.
Upravičenec iz zavarovanja ima pravico, druga stranka je obremenjena z obveznostjo.
Upravičenec nima pravic do kogarkoli, marveč samo do stranke obligacijskega
razmerja, ne pa do tretjih.

Stvarnopravna zavarovanja oblikujejo stvarnopravne pravice, ki po svoji naravi

učinkujejo proti vsem(erga omnes) oziroma absolutno. Upnik s stvarno pravico ima
prednost pri poplačilu na stvari, ki je predmet pravice, pred vsemi drugimi
dolžnikovimi upniki.

Akcesorna in neakcesorna(abstraktna) zavarovanja

Akcesorna narava zavarovanja pomeni, da zavarovanje deli usodo temeljnega posla

obveznosti iz temeljnega posla, ki je s tem sredstvom zavarovana. Če je temeljni posel
neveljaven je neveljaven tudi dogovor o zavarovanju. Če dolžnik ni odgovoren za
neizpolnitev ali kršitev obveznosti iz temeljnega posla, potem lahko ugovarja
realizaciji zavarovanja. Akcesornost je določena v korist dolžnika.

Neakcesorna ali abstraktna narava zavarovanja pa pomeni, da sredstvo zavarovanja ni

odvisno od temeljnega posla. Abstraktno zavarovanje je veljavno, četudi je temeljni
posel(v zvezi s katerim je bilo zavarovanje dano) neveljaven. Abstraktno zavarovanje
se realizira pod lastnimi pogoji, zato ob realizaciji abstraktnega zavarovanja niso

%45
mogoči ugovori iz temeljnega posla. Abstraktno zavarovanje omogoča zlorabe s strani
upravičenca zavarovanja, zato bremeni dolžnika.

Plačilni instrumenti

Če se stranki ne dogovorita o roku plačila, če zakon ne določa drugače ali če iz narave

posla ne izhaja kaj drugega, velja pravilo o sočasni izpolnitvi pogodbenih obveznosti –
takrat, ko jo izpolni ali jo je pripravljena izpolniti ena stranka, ora svojo obveznost
izpolniti tudi druga stranka.

101. člen OZ - V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje

obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje
obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj
drugega izhaja iz narave posla. Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna
izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži,
da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka

V večini primerov sočasna izpolnitev pomeni, da kljub vsemu svojo pogodbeno

obveznost naprej izpolni ena stranka, takoj nato pa druga stranka. Navadno je prva
tista stranka, ki je obvezana k tipičnemu izpolnitvenemu ravnanju. Stranka, ki je
zavezana k izpolnitvi denarne obveznosti oziroma plačilu pa jo mora v primeru
sočasne izpolnitve izpolniti nemudoma po tem.

Prenumerandni in postnumerandni posel sta izjemi od pravila o sočasni izpolnitvi.

Prenumerandni posel je tisti, pri katerem obveznost plačila zapade pred obveznostjo
izpolnitve tipičnega izpolnitvenega ravnanja. Oblika prenumerandnega posla je
avans(plačilo vnaprej ali predplačilo). Avans je dogovor strank, da mora stranka svojo
obveznost plačila delno ali v celotiizpolniti vnaprej oziroma določen čas pred rokom
za izpolnitev obveznosti nasprotne stranke. Postnumerandni posel pa je tisti, pri
katerem obveznost plačila zapade določen čas po izpolnitvi tipičnega izpolnitvenega
ravnanja.

Načini plačila, sankcije ob neplačilu

Če se stranki ne dogovorita o načinu plačila, je treba upoštevati, da je denarna

obveznost prinosnina. To pa omogoča dolžniku, da uporabi katerikoli način plačila, ki
upniku omogoča razpolaganje z določeno denarno vsoto. Najpogostejša Načina, ki

%46
omogočata takšno razpolaganje, sta gotovinsko plačilo in plačilo prek banke ali druge
organizacije. Plačilna sredstva so tudi ček, menica, dokumentarni akreditiv,
dokumentarni inkaso. Zanje se stranke posebej dogovorijo, enako kot za sodobno
plačilo s posebno plačilno kartico.

V primeru neplačila lahko nasprotna stranka(alternativno):

- zahteva izpolnitev obveznosti in zamudne obresti
- odstopi od pogodbe in uveljavlja odškodnino zaradi prenehanja pogodbe zaradi
neizpolnitve

V primeru neplačila ima nasprotna stranka tudi ugovor neizpolnjene pogodbe(exceptio

non adimpledi contractus). Ugovor daje stranki pravico, da tudi sama ne izpolni svoje
obveznosti, čeprav je obveznost dospela, vse dokler ni plačilna obveznost izpolnjena.

295. člen OZ - Denarne obveznosti se izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež
oziroma prebivališče. Če se plačilo opravlja z nalogom, se denarne obveznosti
izpolnjujejo v sedežu organizacije, pri kateri so upnikova denarna sredstva. Če je
upnik spremenil kraj, v katerem je imel sedež oziroma prebivališče takrat, ko je
obveznost nastala, in so se zaradi tega povečali stroški izpolnitve, gre to povečanje v
njegovo breme.

300. člen OZ - Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti
izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Upnik pride v zamudo tudi, kadar je
pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove sočasne obveznosti, ne nudi pa izpolnitve
svoje zapadle obveznosti. Upnik ne pride v zamudo, če dokaže, da ob času, ko mu je
bila ponujena izpolnitev, ali ob času, ki je bil določen za izpolnitev, dolžnik ni mogel
izpolniti svoje obveznosti.

Dokumentarni akreditiv

Dokumentarni akreditiv je obveznost banke, sprejeta po nalogu naročitelja, da bo

upravičencu izplačala določen denarni znesek, če oziroma potem, ko ji bo upravičenec
predložil dokumente, ki so določeni v izjavi banke o odprtju dokumentarnega
akreditiva.

Banka izpolni svojo obveznost iz dokumentarnega akreditiva(izplača določeno

denarno vsoto upravičencu) takrat, ko so izpolnjeni pogoji določeni v akreditivu, in ne
takrat, ko so izpolnjene obveznosti iz temeljnega posla.

Dokumentarni akreditiv načelno bremeni naročnika akreditiva(dolžnika denarne

obveznosti) in varuje interese upravičenca iz akreditiva. Interese upravičenca varuje
zaradi dveh razlogov:

%47
 - po odprtju dokumentarnega akreditiva je nasproti upravičencu oziroma upniku
iz temeljnega posla za izplačilo denarnega zneska zavezana banke; banke so
zaradi posebnega načina poslovanja najzanesljivejši dolžniki
- abstraktna narava dokumentarnega akreditiva

Posebna pravila urejajo akreditivni kup ali akreditivno prodajo, to je temeljni posel, pri
katerem je dogovorjeno plačilo z dokumentarnim akreditivom. Dokumentarni
akreditiv kot bančni posel je urejen v 1072. do 1082. členu ZOR.

527. člen OZ - Če je plačilo dogovorjeno s pomočjo dokumentarnega akreditiva, je

kupec dolžan v primernem roku in na svoje stroške poskrbeti, da prvovrstna banka
odpre dokumentarni akreditiv, ki mora biti v skladu s prodajno pogodbo.
Dokumentarni akreditiv mora biti veljaven še toliko časa po izpolnitvi prodajalčeve
obveznosti, da lahko ta zbere in predloži dokumente banki. Če banka ne odpre
dokumentarnega akreditiva v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne plača akreditivnega
zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil ustrezne dokumente, se v razmerju
med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi. Prodajalec, ki
ne uporabi dokumentarnega akreditiva, ki ga je banka odprla v skladu s prodajno
pogodbo, ne izgubi pravice zahtevati kupnino, je pa dolžan povrniti kupcu škodo.
Stranki lahko določita, da je odprtje dokumentarnega akreditiva pogoj za veljavnost
prodajne pogodbe. Če pride do podaljšanja dokumentarnega akreditiva s sporazumom
med strankama, nosita stroške vsaka do polovice; če pride do podaljšanja iz razlogov
na strani ene od strank, nosi stroške podaljšanja le-ta. Določbe tega člena ne posegajo
v pravila o dokumentarnem akreditivu kot bančnem poslu in obratno.

Dokumentarni akreditiv je urejen z Enotnimi pravili in običaji za dokumentarne

kreditive Mednarodne trgovinske zbornice, Publikacija št. 500 iz leta 1993.

Pri akreditivnem poslovanju vedno sodelujejo tri osebe – naročitelj akreditiva,

akreditivna banka in upravičenec akreditiva.

Naročitelj akreditiva je oseba, po nalogu katere banka odpre dokumentarni akreditiv.

Nalog banki še ne pomeni, da bo akreditiv odprt. Pravno razmerje med naročiteljem in
akreditivno banko ima naravo mandatne pogodbe. Naročitelj akreditiva je oseba, ki
mora po temeljnem poslu izpolniti obveznost plačila.

Upravičenec akreditiva(tudi uporabnik) je oseba, v korist katere banka odpre

dokumentarni akreditiv. Potem ko upravičenec v roku predloži dokumente, kot so
opredeljeni v akreditivni izjavi, mu mora banka izplačati akreditivni znesek.

Akreditivna banka je banka, ki odpre dokumentarni akreditiv. Akreditiv je bančni

posel, kar pomeni, da je njegov izdajatelj lahko le banka oziroma posebna finančna
organizacija. Banka je v zavezi takrat, ko upravičencu pisno sporoči, da mu je odprla

%48
akreditiv, in hkrati sporoči pogoje za realizacijo akreditiva. Akreditiv je torej odprt na
podlagi enostranske izjave banke.

Sporočilna ali avizirna banka – včasih je akreditivna banka krajevno oddaljena od

upravičenca, zato v izvedbo posla vključi sporočilno ali avizirno banko. Avizirna
banka je spolnitveni pomočnik akreditivne banke in tudi dela po njenih navodilih.
Avizirna banka nasproti upravičencu ni zavezana za plačilo akreditivnega zneska.

Potrdilna ali konfirmna banka je banka, ki potrdi ali konfirmira obveznost akreditivne
banke, da bo izplačala akreditivni znesek, in s tem postane solidarno zavezana za
izplačilo zneska.

Faze pri poslovanju z dokumentarnima akreditivom:

1. sklenitev temeljnega posla, ki vključuje dogovor o plačilu z dokumentarnim
akreditivom
2. nalog kupca ali drugega dolžnika plačila banki, da odpre dokumentarni
akreditiv
3. odprtje akreditiva – pisna izjava akreditivne banke upravičencu, da je odprt
dokumentarni akreditiv, in pogoji za izplačilo akreditivnega zneska
4. izplačilo akreditivnega zneska upravičencu, potem ko je banka pregledala v
roku predložene dokumente in ugotovila njihovo ustreznost
5. likvidacija akreditiva

Posluje se z dokumenti ne z blagom. Banka izplača upravičencu akreditivni znesek le,

če v roku izpolni pogoje iz akreditiva. Ti pogoji so vedno dokumentarne narave. Toda
banka dejanskega stanja nikoli ne preverja v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih
obveznosti nikoli ne preverja, zato dejansko stanje ni podlaga za izplačilo. Banka
preverja le, ali je zahtevani dokument predložen, in na njegovi podlagi izplača znesek.
Pogoj za izplačilo je le dokument.

Potem, ko je akreditiv odprt, je banka zavezana izplačati akreditivni znesek, četudi

temeljni posel ni veljavno sklenjen ali je izpolnjen z napakami. Banka izplača
akreditivni znesek, če so izpolnjeni pogoji iz dokumentarnega akreditiva. Ugovori iz
temeljnega posla ne vplivajo oziroma ne preprečujejo izplačila na podlagi
dokumentarnega akreditiva.

Ugovori iz določenega notranjega akreditivnega razmerja so mogoči le med strankama

tega razmerja, na preostala razmerja v zvezi z akreditivom pa nimajo vpliva. Tudi če je
izjava akreditivne banke o odprtju akreditiva neveljavna, to ne vpliva na veljavnost
obveznosti konfirmne banke.

Upravičenost mora predložiti prav tak dokument, kot je bil ob odprtju določen kot
pogoj za izplačilo. Ustreznost dokumenta preverja banka. Banka za pravilnost

%49
dokumenta ne odgovarja, objektivno, pri pregledu pa mora ravnati s potrebno
skrbnostjo.

Vrste dokumentarnih akreditivov:

- preklicni in nepreklicni
- prenosljivi in neprenosljivi
- potrjeni in nepotrjeni
- plačilni, akceptni in negocirni

Pri plačilnem akreditivu po predložitvi zahtevanih dokumentov banka izplača

upravičencu določen denarni znesek.

Pri akceptnem akreditivu banka po predložitvi dokumentov sprejme(akceptira)

menično obveznost.

Negocirni(negociacijski) akreditiv je prav tako povezan s trasirano menico. V menici

je kupec označen kot akceptant, akreditivna banka pa ob predložitvi dokumentov s
strani akreditivnega upravičenca menico negocira oziroma odkupi, kar pomeni, da
upravičencu akreditiva izplača menično vsoto.

Akreditivna prodaja označuje prodajno pogodbo ali drug posel, pri katerem je
dogovorjeno plačilo s pomočjo dokumentarnega akreditiva.

527. člen OZ - Če je plačilo dogovorjeno s pomočjo dokumentarnega akreditiva, je

kupec dolžan v primernem roku in na svoje stroške poskrbeti, da prvovrstna banka
odpre dokumentarni akreditiv, ki mora biti v skladu s prodajno pogodbo.
Dokumentarni akreditiv mora biti veljaven še toliko časa po izpolnitvi prodajalčeve
obveznosti, da lahko ta zbere in predloži dokumente banki. Če banka ne odpre
dokumentarnega akreditiva v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne plača akreditivnega
zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil ustrezne dokumente, se v razmerju
med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi. Prodajalec, ki
ne uporabi dokumentarnega akreditiva, ki ga je banka odprla v skladu s prodajno
pogodbo, ne izgubi pravice zahtevati kupnino, je pa dolžan povrniti kupcu škodo.
Stranki lahko določita, da je odprtje dokumentarnega akreditiva pogoj za veljavnost
prodajne pogodbe. Če pride do podaljšanja dokumentarnega akreditiva s sporazumom
med strankama, nosita stroške vsaka do polovice; če pride do podaljšanja iz razlogov
na strani ene od strank, nosi stroške podaljšanja le-ta. Določbe tega člena ne posegajo
v pravila o dokumentarnem akreditivu kot bančnem poslu in obratno.

Temeljni obveznosti kupca iz prodajne pogodbe sta, da prevzame stvar oziroma blago
in plača kupnino. Kadar je dogovorjeno plačilo z dokumentarnim akreditivom, je
kupčeva obveznost plačila nadomeščena z obveznostjo, da zagotovi, da banka odpre
dokumentarni akreditiv.

%50
Če dokumentarni akreditiv ni odprt v roku ali odprti akreditiv ni skladen s pogodbo, se
uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi. Če je rok za odprtje bistvena sestavina
pogodbe, je s potekom roka pogodba razvezana, razen če po preteku roka prodajalec
nemudoma obvesti kupca, da zahteva izpolnitev. Če pa ni bistvena sestavina, ima
kupec pravico, da zagotovi akreditiv tudi po poteku roka, vse dokler prodajna pogodba
ni razdrta. Razdrta je le, če kupec tudi v roku, ki ga je dodatno določil prodajalec, ne
zagotovi akreditiva. Stranke se lahko dogovorijo tudi, da je odprtje dokumentarnega
akreditiva pogoj za veljavnost pogodbe.

Če banka ne plača akreditivnega zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil

ustrezne dokumente, se v razmerju med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o
dolžnikovi zamudi. To tudi pomeni, da kupec z zagotovitvijo dokumentarnega
akreditiva ni absolutno prost plačila kupnine.

Če za izplačilo prek dokumentarnega akreditiva ni odgovoren kupec, ampak

prodajalec, ta kljub temu ne izgubi pravice zahtevati kupnine, je pa dolžan kupcu
povrniti škodo.

Ena od načel akreditivnega poslovanja kot bančnega posla je ločenost akreditiva od

temeljnega posla, kar pomeni, da je akreditiv neodvisen od prodajne pogodbe ali
drugega posla, ki je bil razlog, da je bil akreditiv odprt. Pravila o akreditivni prodaji v
to načelo ne posegajo. Uveljavljajo pa načelo, da temeljni posel ni neodvisen od
dokumentarnega akreditiva oziroma njegove realizacije. Kupec z zagotovitvijo
dokumentarnega akreditiva ni prost plačila kupnine. Zagotovitev dokumentarnega
akreditiva ni dana namesto plačila, ampak zaradi plačila.

Dokumentarni inkaso

Dokumentarni inkaso je prav tako način plačila, vendar prodajalca manj varuje kot
dokumentarni akreditiv. Dokumentarni inkaso prodajalcu zagotavlja, da bo prejel
plačilo, če bo kupec sprejel blago oziroma odkupil dokumente. Ne zagotavlja pa mu
plačila, če kupec ne bi sprejel blaga, četudi sam izpolni obveznost iz prodajne pogodbe
oziroma temeljnega posla. Pri dokumentarnem inkasu je vloga banke v posredovanju
dokumentov, banka pa ni samostojno zavezana k izplačilu. Banka dokumentov ne
pregleda, ampak le preveri, ali so predloženi vsi dokumenti, ki jih določa nalog za
inkaso. V temeljnem poslu se stranki za dokumentarni inkaso navadno dogovorita s
klavzulo D/P(dokumenti proti plačilu).

Pogodbena kazen

%51
Z dogovorom o pogodbeni kazni se stranka zaveže, da bo v primeru kršite svoje
pogodbene obveznosti nasprotni stranki plačala določen denarni znesek ali ji
preskrbela kakšno drugo premoženjsko korist.

247. člen OZ - Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku

določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne
izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Če iz
pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik
zamudi z izpolnitvijo. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne
obveznosti.

248. člen OZ - Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, bodisi v
skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače. Kazen mora biti
dogovorjena v obliki, ki je predpisana za pogodbo, iz katere je nastala obveznost, na
katere izpolnitev se nanaša.

249. člen OZ - Sporazum o pogodbeni kazni ima pravno usodo obveznosti, na katere
zavarovanje se nanaša.

250. člen OZ - Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali

zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

251. člen OZ - Če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik

zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen. Pravico zahtevati
izpolnitev obveznosti izgubi, če je zahteval plačilo pogodbene kazni. Če je kazen
dogovorjena za primer neizpolnitve, dolžnik nima pravice plačati pogodbeno kazen in
odstopiti od pogodbe, razen če je bil to namen pogodbenikov, ko sta se zanjo
dogovorila. Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo,
ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Upnik ne
more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa
ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

252. člen OZ - Sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna,

da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.

253. člen OZ - Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo,
ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Če je škoda, ki je upniku
nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne
odškodnine.

254. člen OZ - Če je za neizpolnitev obveznosti ali za primer zamude z izpolnitvijo v

zakonu določena višina odškodnine pod imenom penalov, pogodbene kazni,
odškodnine ali pod kakšnim drugim imenom, pogodbeni stranki pa sta se poleg tega v

%52
pogodbi dogovorili za pogodbeno kazen, upnik nima pravice zahtevati obenem
pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino, razen če je to po samem zakonu
dovoljeno.

Pogodbeno kazen je mogoče uveljavljati le, če sta se stranki zanjo dogovorili. Bistvena
razlika med odškodnino in pogodbeno kaznijo je v tem, da se odškodnina lahko
uveljavlja le, če nastane škoda. Nastalo škodo mora dokazati upnik. Pogodbeno kazen
pa je mogoče uveljavljati ne glede na nastalo škodo.

Pogodbena kazen ima funkcijo utrditve pogodbenih obveznosti zaradi dveh razlogov:
- ker grozi dolžniku in ga s tem vzpodbuja k pravilni izpolnitvi
- ker v primeru kršitve pogodbenih obveznosti olajša položaj upnika

Značilnosti pogodbene kazni:

- akcesornost – dogovor o pogodbeni kazni deli usodo temeljnega posla.
- Pogodbena stranka, ki krši pogodbeno obveznost, ni zavezana k plačilu
pogodbene kazni, če za kršitev ne odgovarja
- Pogodbena kazen ima naravo stranske terjatve
- Obličnost – deli usodo temeljnega posla

Pogodbene kršitve, za katere je mogoč dogovor o pogodbeni kazni

Pogodbeno kazen je mogoče dogovoriti le za nedenarne obveznosti. Glede denarnih

obveznosti pa ni mogoč dogovor o pogodbeni kazni za primer zamude z izpolnitvijo
denarne obveznosti, mogoč pa je dogovor o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve
denarne obveznosti.

Če se stranki dogovorita za pog. kazen, a ne določita, katero pogodbeno kršitev naj

sankcionira, velja zakonska domneva, da je pog. kazen dogovorjena za primer zamude.
Poleg splošnih predpostavk za pog. kazen je določen še poseben pogoj – upnik obdrži
pravico do uveljavljanja pog. kazni pod pogojem, da je po sprejemu izpolnitve
nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

Če je dogovorjena pog. kazen za primer neizpolnitve, ima upnik pravico izbire med
dvema možnostima:
- uveljavlja razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve in izplačilo pog. kazni
- vztraja pri izpolnitvi pogodbe in uveljavlja sankcije zaradi zamude

Višina pogodbene kazni ne sme biti pretirano visoko, sicer jo sme sodišče na
dolžnikovo zahtevo znižati.

%53
Uveljavljanje pogodbene kazni načelno ne dopušča kumulacije z odškodninskim
zahtevkom. To pomeni, da upnik ne more uveljavljati pogodbene kazni in odškodnine.
Toda, če je nastala škoda večja od pogodbene kazni, ima upnik pravico zahtevati
razliko do popolne odškodnine.

Ara, odstopnina, varščina

Ara (likof, zadav) je določen znesek denarja ali določena količina nadomestnih stvari,
ki ga ena stranka izroči drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena. Ara je klasični
institut za utrditev pogodbenih obveznosti, ob tem pa ima še poseben pomen v zvezi s
sklenitvijo pogodbe in njeno izpolnitvijo. V zvezi s sklenitvijo pogodbe zato, ker je ara
realni kontrakt. Kadar je med strankama dogovorjena ara, je pogodba sklenjena šele
takrat, ko je ara dana. Ara se izroči ob sklenitvi pogodbe, predstavlja pa delno
izpolnitev pogodbenih obveznosti, zato povezuje sklenitveno (stipulacijsko) in
izpolnitveno (solucijsko) fazo pogodbe. Ara je institut za utrditev pogodbenih
obveznosti, ker v primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti obremeni dolžnika, s
tem pa nanj pritiska, da ne pride do neizpolnitve.

Stranki se lahko dogovorita, da je pogodba sklenjena šele takrat, kadar se izroči ara,
obenem pa določita, da sme vsaka stranka odstopiti od pogodbe s tem, da aro prepusti
nasprotni stranki oziroma vrne dvojno aro. Takšen dogovor se ne podredi pravilom o
ari, ampak pravilom o ari kot odstopnini.

Pri ari ima ob neizpolnitvi pogodbenih obveznosti pravico izbire pogodbi zvesta
stranka. Ta lahko vztraja pri izpolnitvi pogodbe, ali ob razvezi pogodbe obdrži aro, ali
ob razvezi pogodbe uveljavlja odškodnino. Tudi pretirano visoko aro sme sodišče na
zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati.

64. člen OZ - Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek
denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba
sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni
dogovorjeno kaj drugega. Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara vrniti ali všteti v
izpolnitev obveznosti. Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro,
odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti
druga stranka s tem, da vrne dvojno aro.

65. člen OZ - Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme

druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče,
in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto
aro. Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga
stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi
povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are. Kadar druga stranka zahteva

%54
izpolnitev pogodbe, ima vselej tudi pravico do povrnitve škode, ki jo ima zaradi
zamude. Sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati pretirano veliko aro.

66. člen OZ - Pri delni izpolnitvi obveznosti upnik ne sme obdržati are, temveč lahko
zahteva bodisi izpolnitev ostanka obveznosti in povrnitev škode zaradi zamude, bodisi
povrnitev škode zaradi nepopolne izpolnitve, vendar se v obeh primerih ara všteje v
odškodnino. Če upnik odstopi od pogodbe in vrne tisto, kar je prejel kot delno
izpolnitev, lahko izbira med ostalimi zahtevki, ki pripadajo eni stranki, če je pogodba
ostala neizpolnjena zaradi razlogov na strani druge stranke.

68. člen OZ - Če je bila ob ari dogovorjena pravica odstopiti od pogodbe, se šteje ara
za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe. Če v tem primeru odstopi
stranka, ki je aro dala, jo izgubi, če odstopi stranka, ki je aro sprejela, pa mora vrniti
dvojni znesek.

Dogovor o ari je akcesoren glede na temeljni posel. Če temeljni posel ni veljavno

sklenjen, a je bila kljub temu dana ara, jo mora stranka vrniti. Akcesornost se kaže tudi
v tem, da je v primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti stranka do are upravičena
le, če nasprotna stranka odgovarja za neizpolnitev pogodbe.

67. člen OZ - Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka
od njiju pravico odstopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesnino). Če stranka, ki ima
pravico odstopiti od pogodbe (upravičena stranka), izjavi drugi stranki, da bo dala
odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe. Stranka, ki ima pravico
odstopiti od pogodbe, mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu. Če pogodbeni
stranki nista določili, do kdaj lahko upravičena stranka uresniči pravico odstopiti od
pogodbe, lahko ta to stori vse dotlej, dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev njene
obveznosti. Pravica odstopiti od pogodbe preneha tudi, če upravičena stranka začne
izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe ali sprejemati izpolnitev od druge stranke.

Odstopnina

Odstopnina (skesnina) ne utrjuje pogodbenih obveznosti, ampak jih rahlja. Na podlagi

dogovora o odstopnini ima ena stranka ali vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe.
Izjava o odstopu učinkuje le, če je hkrati z izjavo dana tudi odstopnina, to je določen
znesek denarja ali druga premoženjska korist.

Poroštvo

Poroštvo (fideuissio) je osebno ali personalno sredstvo za zavarovanje dolžnikovih

obveznosti. Porok je oseba, ki se zaveže določeni osebi (tujemu upniku), da ji bo

%55
izpolnila obveznost, če ji obveznosti ne bo izpolnil njen dolžnik. Zaradi te obveznosti
je upnikova terjatev nasproti dolžniku zavarovana. Upniku je še naprej zavezan
obveznost izpolniti dolžnik, vendar pa je poleg dolžnika v zavezi tudi porok. Poroštvo
utrjuje dolžnikovo obveznost do upnika. Poroštveno pogodbo skleneta porok in upnik.
Glavni dolžnik ni stranka poroštvene pogodbe.

1012. člen OZ - S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo

izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil.

1013. člen OZ - Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo

pisno.

1014. člen OZ - S poroštveno pogodbo se more zavezati samo, kdor ima popolno
poslovno sposobnost.

1015. člen OZ - Kdor se kot porok zaveže za obveznost kakšne poslovno nesposobne
osebe, odgovarja upniku enako kot porok poslovno sposobne osebe.

1016. člen OZ - Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno

vsebino. Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za pogojno obveznost ter za določeno
bodočo obveznost. Poroštvo za bodočo obveznost se sme preklicati, preden obveznost
nastane, če ni določen rok, v katerem naj bi nastala. Poroštvo se lahko da tudi za
obveznost nekega drugega poroka (porokov porok).

1017. člen OZ - Porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega

dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti.
Porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če
njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje
pogoje. Porok mora povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg
od glavnega dolžnika. Porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z
dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Odgovarja
le za tiste pogodbene obresti, ki zapadejo po sklenitvi poroštvene pogodbe.

1018. člen OZ - Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi

stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.

1019. člen OZ - Od poroka se sme zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je

glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi (subsidiarno poroštvo).
Vendar lahko upnik zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je ni prej zahteval
od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči
njene izpolnitve ali če je glavni dolžnik prišel v stečaj. Če se je porok zavezal kot porok
in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik
zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh

%56
hkrati (solidarno poroštvo). Porok odgovarja kot porok in plačnik za obveznost,
nastalo iz gospodarske pogodbe, če ni dogovorjeno kaj drugega.
1020. člen OZ - Več porokov za neki dolg odgovarja solidarno, ne glede na to, ali so se
zavezali kot poroki skupaj ali pa se je vsak od njih zavezal upniku posebej, razen če je
s pogodbo njihova odgovornost drugače urejena.

1021. člen OZ - Če je dolžnik izgubil pravico do roka, določenega za izpolnitev

njegove obveznosti, upnik vendarle ne more zahtevati od poroka izpolnitve pred
iztekom tega roka, razen če ni drugače dogovorjeno.

1022. člen OZ - V stečaju glavnega dolžnika je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in
o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega.
Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne
poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja
porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.

1023. člen OZ - Porok odgovarja za ves znesek obveznosti, za katerega je prevzel

poroštvo, tudi če bi se od dolžnikovega dediča moglo zahtevati plačilo samo tistega
njenega dela, ki ustreza vrednosti podedovanega premoženja.

1024. člen OZ - Porok lahko uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega
dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore. Dolžnikova
odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nimata učinka
nasproti poroku. Porok lahko uveljavlja proti upniku tudi svoje osebne ugovore, na
primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu,
ugovor pobotanja vzajemnih terjatev.

1025. člen OZ - Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem
obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku.

1026. člen OZ - Porok je prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po

zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega
dolžnika. Kadar rok za izpolnitev ni določen, je porok prost odgovornosti, če upnik na
njegovo zahtevo po izteku enega leta od sklenitve poroštvene pogodbe v enem mesecu
od te zahteve ne da potrebne izjave za določitev dneva izpolnitve.

1027. člen OZ - Če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila
zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in
tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost svoje obveznosti nasproti
upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Pravilo iz
prejšnjega odstavka velja tako v primeru, ko je pravica nastala pred sklenitvijo
poroštvene pogodbe, kot tudi v primeru, ko je nastala potem.

%57
1028. člen OZ - Porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, lahko zahteva od dolžnika,
naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, ter obresti od dneva plačila. Pravico ima do
povračila stroškov, nastalih v sporu z upnikom od takrat, ko je o sporu obvestil
dolžnika, kot tudi do povračila morebitne škode.

1029. člen OZ - Porok enega izmed več solidarnih dolžnikov lahko zahteva od
kateregakoli med njimi, naj mu povrne, kar je plačal upniku, ter stroške.

1030. člen OZ - Še preden poplača upnika, ima porok, ki se je zavezal z vednostjo ali
odobritvijo dolžnika, pravico zahtevati od njega potrebno zavarovanje za svoje
morebitne zahtevke v naslednjih primerih: če dolžnik ob zapadlosti ni izpolnil svoje
obveznosti, če je upnik sodno zahteval plačilo od poroka in če se je dolžnikovo
premoženjsko stanje po sklenitvi poroštvene pogodbe znatno poslabšalo.

1031. člen OZ - Dolžnik sme uporabiti zoper poroka, ki je brez njegove vednosti plačal
upnikovo terjatev, vsa pravna sredstva, s katerimi bi bil ob tem plačilu lahko zavrnil
upnikov zahtevek. Porok, ki je plačal upnikovo terjatev, ni pa o tem obvestil dolžnika,
in je ta, ker ni vedel za plačilo, znova plačal isto terjatev, ne more zahtevati povračila
od dolžnika, pač pa ima pravico zahtevati od upnika, naj mu vrne tisto, kar mu je
plačal.

1032. člen OZ - Porok, ki je brez dolžnikove vednosti plačal upnikovo terjatev, ki je

bila pozneje na dolžnikovo zahtevo razveljavljena ali je ugasnila s pobotom, sme
zahtevati vrnitev plačanega samo od upnika.

1033. člen OZ - Če je več porokov, pa eden med njimi plača zapadlo terjatev, ima
pravico zahtevati od drugih porokov, naj mu vsak povrne del, ki odpade nanj.

1034. člen OZ - Z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost

poroka. Če je rok za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika daljši od dveh let,
zastara obveznost poroka po dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika,
razen če porok odgovarja solidarno z dolžnikom. Pretrganje zastaranja terjatve
nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje
pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim
organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega
dolžnika. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika nima učinka nasproti
poroku.

Značilnosti poroštva:
- akcesornost – poroštvena pogodba je veljavna, če je veljavna tudi temeljna
obveznost. Če temeljne obveznosti ni, tudi poroštvo ne more obstajati. Pravila:

%58
 o s prenehanjem temeljne obveznosti preneha oziroma ugasne tudi
poroštvo
o z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost
poroka
o porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika,
lahko pa je manjša
o s prenosom glavne terjatve preide na prevzemnika (novega upnika) tudi
pravica iz poroštvene pogodbe
o upnik svoje pravice iz poroštvene pogodbe ne more prenesti, če obenem
ne prenese tudi glavne terjatve
o porok se zaveže izpolniti tuj dolg, zato lahko porok zoper upnikov
zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika
- enostransko obligacijsko razmerje – samo porok je zavezan opraviti izpolnitev
- neodplačnost
- nepreklicnost – soglasje volj obeh pogodbenih strank
- obličnost

Pri subsidiarnem poroštvu mora upnik najprej terjati glavnega dolžnika, in šele če ta
obveznosti ne izpolni, sme terjati poroka. Če terja poroka, ima ta ugovor vrstnega reda
(beneficium ordinis) – da terja najprej glavnega dolžnika.

Pri solidarnem poroštvu lahko upnik ob dospelosti terja izpolnitev od glavnega

dolžnika ali od poroka. Sinonim za solidarno poroštvo je, da porok odgovarja kot
porok in plačnik.

Poroštvo ni subsidiarne narave:

- če se stranki poroštvene pogodbe dogovorita, da je poroštvo solidarno
- če je poroštvo dano za obveznost iz gospodarske pogodbe

Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino.

Poroštvo za pogojno obveznost – če je glavna obveznost pogojna, je tudi poroštvo

pogojno.

Poroštvo pod pogojem (pogojno) – je poroštvo, ko se porok v poroštveni pogodbi

zaveže, da jamči za izpolnitev glavnega dolžnika, toda le, če bo ob dospelosti
dolžnikove obveznosti izpolnjen določen pogoj.

Poroštvo za bodočo obveznost – upnik za sklenitev temeljnega posla z dolžnikom

postavi pogoj, da ta vnaprej zagotovi poroštvo.

Poroštvo za poroštvo (podporoštvo, fideiussor succedaneus) – podporok ne jamči za

glavnega dolžnika, ampak za poroka.

%59
Poroštvo za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika do poroka – porok zavaruje svoje
bodočo obveznost.
Poroštvena pogodba ne ureja razmerja med porokom in glavnim dolžnikom. Razmerje
iz poroštvene pogodbe (razmerje med porokom in upnikom) je neodvisno oziroma
abstraktno glede na razmerje med porokom in glavnim dolžnikom. Namen poroštva ni
razbremeniti glavnega dolžnika, ampak povečati oziroma zagotoviti varstvo upniku.
Zato pridobi porok, ki je poravnal upnikovo terjatev, to terjatev do dolžnika. Posledica
porokove izpolnitve obveznosti glavnega dolžnika je zakonita subrogacija oziroma
cesija. Na tej podlagi lahko porok uveljavlja regresno pravico, toda le takrat, ko je
zoper upnikov zahtevek za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika uveljavljal vse
tiste ugovore iz temeljnega posla, ki jih je smel oziroma mogel uveljavljati glavni
dolžnik sam.

Poleg ugovorov, ki jih ima dolžnik sam (ugovori iz temeljnega posla in ugovor
pobotanja), zakon poroku priznava tudi nekatere osebne ugovore, ki jih glavni dolžnik
nima. V primeru, ko glavni dolžnik ob dospelosti ne izpolni svoje obveznosti, pa mora
upnik to notificirati poroku. Če upnik poroka ne obvesti, odgovarja le odškodninsko.

Del credere zavarovanje

Pri institutu del credere zavarovanje oziroma del credere odgovornost gre za
pogodbeni prevzem posebnih obveznosti – obveznosti, ki sicer niso tipične oziroma so
atipične za določena pravna razmerja.

Bistvenih razlik med del credere odgovornostjo agenta ali komisionarja in poroštvom
ni. Razlika je, da je pri poroštvu porokova zaveza primarno ista kot zaveza glavnega
dolžnika. Pri del credere pa je pa je obveznost agenta ali komisionarja lahko enaka kot
obveznost dolžnika ali pa nadomestne narave.

Menica

Menica je individualni vrednostni papir, ki vsebuje obveznost izdajatelja menice in

morebitnih drugih meničnih zavezancev, da bo meničnemu upniku izplačan določen
denarni znesek po pravilih meničnega prava. V primerjavi z drugimi terjatvami je
prednost menične terjatve, da sta njen prenos in uveljavitev enostavnejša oziroma
učinkovitejša. V sodobnem prometu menica služi kot sredstvo zavarovanja, kreditno
sredstvo in plačilno sredstvo.

1. Menica je vrednostni papir – menična obveznost ne more nastati brez pisnega

izkaza. Za menico je značilna inkorporiranost pravice s papirjem.

%60
2. Menica je obligacijski VP – vsebuje terjatev, ki se vedno glasi le na denarni znesek.

3. Menica je vrednostni papir po odredbi (po nalogu – ordrski VP, tudi takrat ko na
njem ni izrecno zapisana klavzula po odredbi ali po nalogu) – iz menice lahko
uveljavlja le oseba, ki jo določi remitent (prvi menični upnik).

4. Menica je prezentacijski VP – menični dolžnik je zavezan k izpolnitvi svoje obv.

Le če mu upnik predloži menico.
Menica je iskovina – upnik mora poiskati meničnega dolžnika in ga pozvati k plačilu.

5. Menica je abstraktne narave – iz nje ni razviden temeljni posel zaradi katerega je

izdana.
Pri uveljavljanju menične terjatve tudi niso mogoči ugovori iz temeljnega posla.
Abstraktnost velja načelno, ne pa absolutno. Ugovori iz temeljnega posla so dovoljeni
med trasantom (izdajatelj menice) in remitentom, niso pa dovoljeni, ko menično
terjatev uveljavlja indosatar (ni neposredna stranka v poslu).
Abstraktna narava je določena zaradi kroženja menice.

6. Menica je individualni vrednostni papir (in ne serijski) – izda se v zvezi z

določenim poslom, njena vsebina je individualno določena.

Načela meničnega prava:

- načelo pisnosti – formalnosti (zaradi varnosti poslovanja, kar ni označeno na
listini, ni povezano z menično terjatvijo)
- načelo inkorporacije – ni menične obveznosti brez listine oziroma terjatev se
ne more uveljavljati brez menice – listine (izjema v primeru amortizacije
menice – če se izgubi/uniči se lahko v posebnem sodnem post. Razglasi za
neveljavno. Imetnik prejšnje menice pa lahko uveljavlja menično terjatev na
podlagi odločbe o amortizaciji menice, ki nadomesti menično listino)
- načelo fiksne menične obveznosti – vsebina m obv. Je takšna kot je razvidna
iz meničnega pisma/listine
- načelo menične strogosti – v formalnem pomenu (uveljavljena proti
meničnemu upniku in proti dolžniku). V materialnem pomenu ( proti
meničnemu dolžniku – m. terjatev je abstraktne narave, kar dolžniku
onemogoča, da uveljavlja ugovore iz temeljnega posla, v zvezi s katerimi je
sprejel menično obveznost).
- načelo solidarnosti in neposrednosti – vsi menični zavezanci odgovarjajo
solidarno
- načelo samostojnosti – obveznost posameznega meničnega zavezanca je
neodvisna od veljavnosti preostalih zavezancev, čeprav so vsi zavezanci iz iste
menice. Vsak podpis na menici ustvarja samostojno menično obveznost.
- načelo abstraktnosti – menični dolžnik zoper m. upnika ne more uveljavljati
ugovorov iz temeljnega posla, v zvezi s katerimi je sprejel menično obveznost.

%61
 Abstraktnost ne velja kadar menični upnik uveljavlja menično terjatev od
meničnega dolžnika in sta menični dolžnik in menični upnik hkrati stranki iz
temeljnega posla.

Bistvene menične sestavine:

- označba menice (v besedilu, kot naslov ne zadošča)
- nepogojni poziv, naj se plača določena vsota denarja (plačajte xx €)
- ime trasanta (izdajatelja) – v desnem spodnjem kotu, mora jo lastnoročno
podpisati, če je PO mora biti ob podpisu žig PO
- ime trasata (dolžnika) – ime, priimek/ime PO, ki jo izdajatelj pozove k plačilu
- ime remitenta (upnika) – ime, priimek/ime PO – meničnega upnika, ki se mu
plača menična obveznost, oz. osebe ki odredi komu se plača menična obv.
- navedba dospelosti:

o koledarska menica (dnevnica, dato menica) – kot dospelost se navede

točno določen dan 30.1.2012
o dospelost na vpogled – (vpoglednica, vista menica) – se mora plačati,
kakor hitro se predloži. Menični upnik pa jo mora predložiti v enem letu
od izdaje.
o dospelost na določen čas po vpogledu (a vista menica) – dospelost se
izračuna po dnevu akcepta (ali po dnevu protesta) – dospelost tri mesce a
vista ->menica dospe tri mesece po dnevu, ko je akceptirana
o dospelost na določen čas po dnevu izdaje (a dato menica) – dospelost
se izračuna po dnevu izdaje menice, dva meseca a dato ->menica izdana
30.1.2007, dospe 30..2007
- kraj, kjer je treba plačati menično obveznost
- dan in kraj izdaje menice

ZAKONSKE DOMNEVE:
- če na menici ni zapisana dospelost -> menica na vpogled
- če ni označen kraj plačila, se šteje da je kraj plačila, kraj, ki je naveden poleg
trasatovega imena
- če ni naveden kraj izdaje, se kot kraj izdaje šteje, kraj, ki je naveden poleg
trasantovega imena

Druge menične sestavine:

- navedba intervenienta – namen intervencije je, da se prepreči regres menice. Do
regresa pride ob odklonitvi akcepta ali odklonitvi plačila menice. Če je na
menici naveden intervenient, pomeni, da se v sili pozove k akceptu oziroma
plačilu njega, ne pa regresne menične zavezance. Če je v menici že navedena
oseba, ki naj bi v sili intervenirala oziroma plačala namesto meničnega dolžnika
se to imenuje pozvana intervencije. Možna pa je tudi prostovoljna intervencija.

%62
 - Domicilna klavzula ali navedba domiciliata – domiciliat ni menični zavezanec,
je le določena tretja oseba, ki naj bi izpolnila menično obveznost akceptanta.
Domiciliat je navadno banka, ki sme menično obveznost akceptanta izpolniti
le, če jo ta pooblasti.
Oseba, ki v menično listino vpiše domiciliata se imenuje domiciliant (ponavadi je
to trasant ali akceptant)
- Valutna klavzula – označuje razmerje med trasantom in remitentom, pojasnjuje
naravo temeljnega posla, zaradi katerega je bila menica izdana
- Kritna klavzula – označuje razmerje med trasantom in trasatom. S kritno
klavzulo trasant trasata obvešča, kdo mu bo (trasatu) povrnil izplačano vsoto.
- Obvestilna klavzula – z njo trasant trasata obvešča, naj ne akceptira (ali ne
plača) menice vse dotlej, dokler mu trasant tega ne naroči.
- Prezentacijska klavzula – z njo trasant prepove prezentacijo (predložitev)
menice v akcept, prepove predložitev do določenega roka ali pa določi rok, v
katerem mora biti menica predložena.
- Klavzula brez regresa – če trasant vpiše klavzulo brez regresa, pomeni, da ne
odgovarja za akcept menice, torej ni mogoč regres zaradi neakceptiranja.
- Klavzuli o neprenosljivosti in brez protesta

Trasirana in lastna menica – bistvena razlika med obema vrstama menice je, da pri
trasirani menici izdajatelj menice (trasant) pozove drugo osebo (trasata), da izpolni
menično obveznost upniku (remitentu), pri lastni menici pa se izdajatelj sam zaveže,
da bo izpolnil menično obveznost.

Trasant trasata pozove k plačilu določene vsote – ne pokliče katerekoli osebe, saj
odgovarja za akcept menice. Trasat postane menični zavezanec s tem ko menico
akceptira oz. sprejme – akcept mora biti označen na menici + podpis trasata
kjerkoli na licu menice -> ponavadi počez v levem delu + doda besedo sprejemam,
priznam, akcept. Po akceptu postane akceptant glavni menični zavezanec (do akcepta
je to trasant)
Čeprav je odgovornost meničnih zavezancev solidarna, mora upnik k plačilu najprej
pozvati glavnega meničnega dolžnika, in če plača, obveznost preneha za vse meniče
zavezance.
Akcept menice ni pogoj za veljavnost menice. Imetnik menice najprej pozove trasata k
akceptu (kadarkoli do dospelosti), ob dospelosti pa akceptanta k plačilu menice. Če
trasat menice ne akceptira, je mogoč regres zaradi neakceptiranja, to je unovčitev
pred dospelostjo od preostalih meničnih zavezancev. Če ob dospelosti akceptant
menice ne plača, pa imetnik uveljavlja regres zaradi neplačila – plačilo od preostalih
meničnih zavezancev.

Menica (četudi ne vsebuje ordrske klavzule po odredbi) se lahko prenaša z

indosamentom (prenosna funkcija indosamenta). Indosant je oseba, ki prenaša
menično terjatev, oseba, na katero se prenaša, je indosatar. Prvi indosant je remitent.

%63
Indosant se označi na hrbtni strani:
Namesto nam plačajte petru indosatarju
Maja indosant

Menični upnik je tisti, ki se izkaže z nepretrgano verigo indosamentov in ima v rokah

menico (legitimacijska funkcija indosamenta).

Po indosamentu postane dotedanji menični upnik menični zavezanec ter odgovarja

za akcept in plačilo menice (garancijska funkcija indosamenta), razen če to svojo
obveznost izrecno izključi.
Prenos menice z indosamentom je mogoče prepovedati, tako da se vpiše rekta
klavzula oz. klavzula o neprenosljivosti. Prenos lahko prepove trasant in indosant.
Prepoved prenosa z indosamentom je v interesu trasanta takrat, kadar želi, da ostane
menični upnik remitent, torej oseba, ki je stranka temeljnega posla, zaradi katerega je
bila menica izdana, saj menično razmerje med remitentom in trasantom v zvezi s
temeljnim poslom, zaradi katerega je bila menica izdana, ni abstraktne narave.

Aval ali menično poroštvo – avalist ali menični porok je eden od regresnih meničnih
zavezancev. Aval se na menici označi tako, da se menični porok podpiše na menici ali
na alonži, s pristavkom kot porok ali per aval.

417. 418. 419. 420. 421. 422. 423. 424. 425. 426.

Plačilo menice (predložitev menice v plačilo, prezentacija menice)

Vsi menični zavezanci odgovarjajo za izpolnitev menične obveznosti solidarno. Toda
menični upnik mora od dospelosti menice (na dan dospelosti in najpozneje v 2
delovnih dneh) k plačilu najprej pozvati trasata, saj je po naravi menice on prvi pozvan
k plačilu. Imetnik menice pozove trasata, četudi še ta menice ni akceptiral.
Menični upnik mora pozvati trasata k plačilu, saj je menični dolg iskovina.

Potem ko akceptant oziroma glavni menični zavezanec menico izplača, preneha tudi
obveznost preostalih (regresnih) meničnih zavezancev.

Regres menice – namen regresa je doseči izplačilo menice od preostalih regresnih

meničnih zavezancev. Regresni menični zavezanci postanejo zavezani ob dospelosti,
če menica ni plačana, lahko pa že pred dospelostjo, če trasat menice noče akceptirati
(pod pogojem, da je menica protestirana).

Regres zaradi neakceptiranja – če trasat akcept menice odkloni, lahko menični

upnik uveljavlja regres (plačilo menice, četudi menica še ni dospela). Edini pogoj je,
da menico protestira.

%64
Regres zaradi neplačila – če je trasat menico akceptiral, a ob dospelosti odklanja
plačilo, se izplačilo (regres) prav tako uveljavlja od regresnih meničnih zavezancev,
tudi tukaj je pogoj za menično obveznost regresnih zavezancev protest menice.
Regres pomeni pravico meničnega upnika, da uveljavlja menično terjatev od regresnih
meničnih zavezancev, če trasat menice ne plača. Če menico plača regresni menični
zavezanec, menična obv.ne preneha (kot če jo gl.menič.zavezanec). regresni menični
zavezanec lahko po izplačilu menice uveljavlja regres od vseh tistih meničnih
zavezancev, ki so obveznost sprejeli pred njim in od glavnega menič.zavezanca.

Protest menice – namen protesta je, da se z javno listino potrdi, da je trasat

odklonil akcept menice (protest zaradi neakceptiranja) ali da je odklonil plačilo
menice (protest zaradi neplačila). Opravljeni protest potrjuje, da je upravičenec pri
uveljavljanju terjatve ravnal skrbno. Protest zaradi neakceptiranja se lahko opravi do
dospelosti, protest zaradi neplačila pa v enem od obeh delavnikov, ki sledita dnevu
plačila. Protestni organ je notar, ki izda protestno listino.
Če protest ni opravljen ali ni opravljen v roku, upnik izgubi pravico do meničnega
regresa (ni regresa brez protesta). Takšna menica je prejudicirana (prejudic – izguba
pravic). Menični upnik lahko menično terjatev uveljavlja le od glavnega meničnega
dolžnika (akceptanta, ali če ni akceptirana od trasanta).

Menice ni treba protestirati le, če je na njej klavzula o neprotestiranju (brez

protesta ali brez stroškov). Klavzulo lahko zapiše trasant (učinkuje zoper vse menične
podpisnike), indosant ali avalist (učinkuje le proti tistemu ki jo je zapisal).

Notifikacija o protestu – po opravljenem protestu mora menični upnik v 4 delovnih

dneh o tem obvetiti svojega indosanta in trasanta, vsak indosant pa v 2 delovnih dneh
po prejemu obvestila notificirati svojemu indosantu. Namen notifikacije regresnih
meničnih zavezancev o opravljenem protestu je, da so seznanjeni s postopkom
unovčitve, saj so tudi sami menični zavezanci in morajo biti pripravljeni na morebitni
poziv za plačilo.

Obseg menične obveznosti – menica se vedno glasi na določen denarni znesek.

Eskontiranje menice (odkup menice) pomeni izplačilo menične terjatve pred

dospelostjo.

Menični ugovori
Teorija možne ugovore razvršča po različnih merilih, med drugim:
- na ugovore, ki izhajajo iz same menice, in ugovore, ki se ne nanašajo na zapis v
menici
- glede na samostojnost meničnih pravic

%65
 1. Objektivni ali materialnopravni ugovori izhajajo iz vsebine same menice
(pisno dokazljivi ugovori).

2. Ugovori, ki se ne nanašajo na zapis v menici, ne izhajajo iz same menice,

temeljijo na osebnem razmerju med določenim meničnim upnikom in meničnim
zavezancem ter nasprotujejo abstraktni naravi menične terjatve.

3. Ugovori glede na samostojnost meničnih pravic oziroma glede na to, kdo jih
lahko uveljavlja:
- ugovori, ki jih lahko uveljavlja vsak menični zavezanec zoper vsakega
meničnega upnika
- ugovori, ki jih posamezni menični zavezanec uveljavlja zoper vsakega
meničnega upnika
- ugovori, ki jih vsak menični zavezanec uveljavlja zoper posameznega
meničnega upnika
- ugovori, ki jih posamezni menični zavezanec uveljavlja zoper posameznega
meničnega upnika

Zahtevki zaradi neupravičene obogatitve – mogoče jih je uveljavljati pod pogoji za te

zahtevke, ki pa so za imetnika menice oziroma upravičenca veliko strožji kot sicer
menični pogoji.

Bianko menica – menica v nastajanju

Bianko menica ne vsebuje vseh bistvenih meničnih sestavin, zato ni menica oziroma ni
podrejena meničnim pravilom. Ponavadi je bianko menica podpis meničnega
zavezanca na meničnem obrazcu.
Dolžnik izda bianko menico, in ne menice zato, ker še ni fiksno določena njegova
obveznost. Toda dejansko ni utemeljenih razlogov za izdajo bianko menice. Bianko
menica je za dolžnika tveganje, saj obstaja možnost, da upnik ne bo izpolnil
meničnega obrazca tako, kot ga je dolžnik pooblastil.

PRODAJNA POGODBA

Prodajna pogodba po OZ in Dunajski konvenciji

Prva kodifikacija mednarodne prodajne pogodbe je bila dosežena leta 1964 s

sprejemom tako imenovanih Haaških zakonov, vendar ni bila uspešna.

Uspešna pa je bila Konvencija združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji

blaga, za katero se uporablja naziv Dunajska konvencija ali kratica CISG. Konvencijo

%66
je vrsto let pripravljal UNCITRAL, sprejeta pa je bila leta 1980. Slovenija je po
osamosvojitvi podala nasledstveno izjavo in za podpisnico velja od 7. januarja 1994.
Zastaranje v zvezi z mednarodno prodajo ureja Konvencija o zastaranju na področju
mednarodne prodaje.

Izhodišča za pripravo in razlago Dunajske konvencije

Poglavitni cilj DK je bil doseči mednarodno ureditev. Že ob pripravi so se sestavljalci

konvencije zavedali tudi bojazni, da se kljub mednarodni ureditvi pravila konvencije
utegnejo uporabljati in razlagati v duhu nacionalnih pravnih redov. To oviro skuša DK
sama premagati na dva načina:
- v splošnih določba je poudarjeno, da se bosta pri razlagi konvencije upoštevali
njena mednarodna narava in potreba, in potreba, da se pospeši enotnost njene
uporabe in spoštovanje vestnosti v mednarodni trgovini
- v določbah konvencije so se sestavljalci izogibali uporabi besed, ki so sinonimi
za takšne pravne institute, ki imajo v posameznih nacionalnih pravnih redih
različen pomen.

Danes se ob ugotavljanju, da so njene rešitve skladne s potrebami poslovne prakse

obenem poudarja, da je treba zagotavljati njeno mednarodno naravo in enotnost v
uporabi. Enotnost v uporabi naj bi zagotovila tudi dva projekta, ki se izvajata pod
okriljem UNCITRAL. To sta informacijski sistem CLOUT in posebna zbirka sodnih
odločitev na podlagi DK – Digeste.

CLOUT je sistem, s katerim UNCITRAL oziroma njegov sekretariat prek nacionalnih

korespondentov zbira in nato objavlja izvlečke iz sodnih ter arbitražnih odločitev, ki
temeljijo na katerihkoli pravilih UNCITRAL.

Uporaba OZ, Dunajske konvencije in merodajnega prava

Pogodbena razmerja brez mednarodnega elementa – domača prodajna pogodba je

podrejena pravilom OZ.

Pogodbena razmerja z mednarodnim elementom – pri pogodbah z mednarodnim

elementom merodajno pravo ni vedno pravo sodišča, ampak mora sodišče na podlagi
svojih kolizijskopravnih pravil merodajno pravo šele določiti.
Uporaba DK na podlagi njenih lastnih pravil – če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa
DK, se torej prodajna pogodba podredi pravilom DK. Konvencija se uporabi, če so
kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:
- mednarodno razmerje
- prodajna pogodba

%67
 - gospodarska narava razmerja
- državi obeh pogodbenih strank morata ratificirati konvencijo

Uporaba ali izključitev uporabe DK po volji strank(opting in/out) – stranki se lahko

dogovorita tudi, da izključita uporabo konvencije, tako da vprašanja uredita drugače
ali pa določita pristojno pravo.

Uporaba DK na podlagi pravil o poslovnih običajih(ex aequo et bono) – kadar ni

mogoča uporaba DK na podlagi njenih lastnih pravil in tudi ne na podlagi soglasja
strank, so lahko podlaga za uporabo konvencije pravila o poslovnih običajih ali
dogovor o uporabi lex mercatoria.

Vprašanja urejena z DK, in uporaba merodajnega prava za druga vprašanja

DK ureja:
- sklenitev prodajne pogodbe ter
- pravice in obveznosti prodajalca in kupca, ki izvirajo iz take pogodbe

Ker DK nima splošnega dela, so njeni sestavljalci želeli preprečiti, da bi se vsa

vprašanja, ki v DK niso popolno urejena, urejala po nacionalnih pravilih, saj bi
mednarodna ureditev tako kmalu izgubila mednarodni značaj. Zato je določeno, da se
vprašanja glede snovi, v katera konvencija posega, a jih ne ureja popolno, urejajo po
splošnih načelih, na katerih temelji ta konvencija, oziroma, oziroma če takih načel ni,
po pravu, ki ga je treba uporabiti na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava.

Vprašanja, ki so zajeta v DK in v njej tudi popolno urejena se rešujejo zgolj po

pravilih konvencije.

Vprašanja, ki so zajeta v DK, a niso popolno urejena, se v teoriji o mednarodni

prodajni pogodbi imenujejo praznine.

Na načelni ravni je mogoče oceniti, da so med vprašanja, ki so zajeta z DK, a v njej

niso popolno urejena, uvrščena vsa tista, s katerimi pravila konvencije kakorkoli
posegajo v institute, pojme, pravice in obveznosti splošnega dela, vendar jih ne uredijo
popolno.

Vprašanja, ki so zajeta z DK, a v njej niso popolno urejena, se rešujejo po načelih, na

katerih temelji ta konvencija, le če takšnih načel ni, pa po merodajnem pravu, ki se
določi po kolizijskopravnih pravilih sodišča.

%68
Teorija predlaga, da se pri urejanju vprašanj, ki so s konvencijo zajeta, a niso popolno
urejena, ureditev primarno določi na podlagi analogije s primeri, ki so v DK popolno
urejeni.

Če vprašanj ni mogoče rešiti s pomočjo analogije, je njegovo rešitev mogoče

argumentirati s katerim od načel.

Vprašanja, ki niso zajeta v DK(in tudi tista, ki v njej niso popolno urejena in jih ni
mogoče rešiti na podlagi načel DK), se rešujejo zgolj po pravnem redu, na katerega
odkazujejo kolizijskopravna pravila sodišča.

Opredelitev in bistvene sestavine prodajne pogodbe

S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje kupcu, da mu bo izročil stvar tako, da bo

ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.
Prodajna pogodba je nujno odplačne narave, zanjo načelno ni predpisana oblika.

V vseh pravnih redih je bistvena sestavina prodajne pogodbe stvar, cena(kupnina) pa

ni vedno določena kot bistvena sestavina.

Po OZ je bistvena sestavina gospodarske prodajne pogodbe samo stvar. V gospodarski

pogodbi se predmet oziroma stvar najpogosteje označuje kot blago. Blago je ožji
pojem kot stvar in predmet. Blago ponavadi označuje premičnine, ki so namenjene
plasiranju na trg. Pojem blago tudi ne pokriva vrednostnih papirjev.

Predmet mora biti ob sklenitvi določen ali določljiv. Individualno določena stvar je
species, vrstno določena stvar je genus. Vrstne stvari so določene ali določljive, če so
določene ali določljive njihova vrsta, količina in kakovost.

Po OZ cena oziroma kupnina ni bistvena sestavina gospodarske prodajne pogodbe. Če

stranki v prodajni pogodbi cene ne določita, višino kupnine določajo naslednja pravila:
- če stranki kupnine ne določita ali pa ni določljiva na podlagi izjav in ravnanj ob
sklenitvi pogodbe, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno
zaračunaval ob sklenitvi pogodbe
- če tega kriterija ni mogoče uporabiti, je kupec dolžan plačati primerno
kupnino(po stanju na dan sklenitve pogodbe)

Izpolnitev prodajne pogodbe

%69
Poglavitna dolžnost prodajalca po prodajni pogodbi je izročitev dogovorjenega blaga,
na način, v kraju in ob času, ki so prav tako določeni s pogodbo oziroma kot izhaja iz
zakonskih pravil.

V zvezi z gospodarsko prodajno pogodbo se ne poudarja toliko obveznost izročitve,

ampak obveznost dobave. Z izročitvijo je mišljena stvarnopravna izročitev, to je
izročitev v posest. Stvarnopravna izročitev omogoča pridobitev lastninske pravice.
Dobava pa označuje obligacijskopravni pomen, to je obveznost prodajalca, da stori
vse, kar je po pogodbi zavezan storiti, da lahko kupec prevzame stvar – blago v posest.
Dobava je tisti del izročitve, ki ga opravi prodajalec sam.

Torej je obveznost prodajalca, da opravi vsa tista dejanja, ki jih mora prodajalec
opraviti po pogodbi in naravi posla, da bi kupec lahko prevzel blago. Dobava blaga
lahko pomeni, da mora prodajalec:
- storiti vse, da lahko kupec prevzame blago na določenem mestu
- obvestiti kupca, da je blago pripravljeno na prevzem
- naložiti blago na prevozno sredstvo
- izročiti blago kupcu ali osebi, ki jo določi kupec
- izročiti dokumente kupcu ali osebi, ki jo določi kupec

Kraj izročitve

Kraj izročitve je tisti kraj, v katerem mora prodajalec omogočiti kupcu prevzem blaga.
Kraj izročitve oziroma dobave ni bistvena sestavina prodajne pogodbe. Če se torej
stranki o kraju izročitve ne dogovorita, je kraj izročitve kraj, v katerem je imel
prodajalec ob sklenitvi pogodbe sedež. Če pa je bilo pogodbenikom ob sklenitvi
pogodbe znano, kje je blago oziroma kje bo izdelano, je kraj izročitve tisti kraj.
Kadar pa ne določita kraja izročitve, a se dogovorita, da je blago treba prepeljati,
morajo zakonska pravila tudi za ta primer določiti, do katere geografske točke oziroma
do kdaj trajajo obveznosti prodajalca in od katere točke naprej obveznosti kupca.
Poslovna praksa za ta kraj uporablja izraz odpremni kraj, teorija tovrstno prodajo
označuje distančna prodaja. Kadar stranki ne določita kraja izročitve, dogovorita pa
se,da je treba blago prepeljati, prodajalec izpolni svoje obveznosti glede dobave, ko v
odpremnem kraju izroči blago špediterju(tistemu, ki organizira prevoz) ali prevozniku.

Ker je v poslovni praksi ob sklenitvi pogodbe najpogosteje izraženo, da je treba blago

prepeljati, je kot temeljno pravilo določeno, da je po takem dogovoru obveznost
prodajalca, da izroči(fizično) blago prevozniku. Kraj, v katerem izroči oziroma naj
izroči blago prvemu prevozniku, je kraj izpolnitve obveznosti. Takrat tudi nevarnost
naključnega uničenja blaga preide s prodajalca na kupca.

%70
Če pa ni dogovorjeno, da je treba blago prepeljati, in je predmet obveznosti
individualno določena stvar ali stvar, določena po vrsti, ki jo je treba izločiti iz kupa ali
izdelati, mora prodajalec dati blago kupcu na razpolago v kraju, v katerem je blago ob
sklenitvi pogodbe, ali v kraju, v katerem naj bi bilo blago izdelano. Če pravila ni
mogoče uporabiti, mora prodajalec dati kupcu blago na razpolago v kraju, v katerem je
imel ob sklenitvi pogodbe svoj sedež.

Če je dogovorjeno, da je treba blago prepeljati, se po DK obveznost prodajalca nanaša

na obveznost izročitve prevozniku, sicer pa na obveznost dati na razpolago kupcu.

Čas izročitve

Čas izročitve ni bistvena sestavina prodajne pogodbe. Če stranki določita rok za

izpolnitev, mora prodajalec svojo obveznost izpolniti v roku. Ta je lahko določen
datumsko ali pa določita časovno obdobje, v katerem mora prodajalec izpolniti svojo
obveznost.

Obveznosti kupca

Obveznosti kupca sta, da prevzame blago in da plača ceno oziroma kupnino.

Obveznost prevzeti blago pomeni, da mora kupec opraviti vsa ravnanja, ki so potrebna
z njegove strani, da lahko prodajalec blago dobavi, in fizično prevzeti stvar.

Po prodajni pogodbi je kupec dolžan plačati ceno(kupnino), preostale stroške pa glede

na dogovor strank. Načelno velja, da stroške do dobave in stroške povezane z dobavo,
nosi prodajalec, stroške s prevzemom pa kupec. Stranki se lahko vedno dogovorita,
kdaj mora kupec plačati ceno. Če se ne dogovorita o času plačila, velja zakonsko
pravilo o sočasnosti izpolnitve.

Kadar ni dogovorjeno vnaprejšnje plačilo(plačilo pred dobavo) ali pa je plačilo

določeno tako, da ni vezano na dejansko dobavo(dokumentarni akreditiv), mora imeti
kupec možnost pregledati blago.

Pogodbeni dogovor o plačilu proti izročitvi ustrezne listine prav tako, da je

dogovorjeno plačilo brez predhodne možnosti pregleda blaga oziroma da kupec nima
pravice zavrniti plačila kupnine zato, ker ni imel možnosti, da bi blago pregledal.

Pravilo o sočasnosti izpolnitve torej pomeni, da mora kupec plačati takoj, ko mu

prodajalec dobavi blago. Izjema od pravila o sočasnosti izpolnitve je določena za
primer dogovora, da je treba blago prepeljati. Po dogovoru, da se blago prepelje,
prodajalec izpolni svojo obveznost, ko v odpremnem kraju izroči blago prevozniku.

%71
Zakon mu daje pravico, da v primeru dogovora, da se blago prepelje, izbere eno od
možnosti:
- prodajalec sme zadržati odpremo blaga do plačila kupnine ali
- prodajalec sme pridržati pravico do razpolaganja z blagom med prevozom in
pogojevati izročitev blaga kupcu s plačilom kupnine

V našem okolju velja običaj, da je dolžnost prodajalca, da z dobavo ali po dobavi

izstavi kupcu fakturo(račun). Po tem običaju tudi velja, da je kupec dolžan prodajalcu
plačati v osmih dneh po prejemu fakture.

Prehod nevarnosti

Načelno velja, da nosi tveganje oziroma nevarnost uničenja stvari njihov lastnik.
Sprejeto pa je tudi stališče, da je takrat, ko je določena stvar predmet obligacijskega
razmerja, neprimerno oziroma neustrezno, da bi lastninska pravica odločala, kdo nosi
nevarnost poslabšanja ali uničenja stvari(periculum obligationis). Oblikovan je
poseben pravni institut – prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja
stvari, ki določa, do kdaj nosi breme prodajalec in od kdaj kupec.

Prehod nevarnosti pomeni, da po prehodu nevarnosti vse posledice poslabšanja ali

uničenja blaga nosi kupec, izjema je le poslabšanje ali uničenje, ki je posledica ravnanj
prodajalca.

436. člen OZ - Do izročitve stvari kupcu trpi nevarnost naključnega uničenja ali
poškodovanja stvari prodajalec, z izročitvijo stvari pa preide nevarnost na kupca.
Nevarnost ne preide na kupca, če je ta zaradi kakšne napake, ki jo ima izročena stvar,
odstopil od pogodbe ali zahteval zamenjavo stvari.

437. člen OZ - Če stvar zaradi kupčeve zamude ni bila izročena, preide nevarnost na
kupca takrat, ko pride v zamudo. Kadar so predmet pogodbe stvari, določene po vrsti,
preide nevarnost na kupca v zamudi, če je prodajalec izločil stvari, ki so bile očitno
namenjene za izročitev, in o tem poslal kupcu obvestilo. Kadar pa so po vrsti določene
stvari takšne narave, da prodajalec ne more izločiti njihovega dela, zadošča, če je
prodajalec storil vse, kar je bilo potrebno, da bi jih kupec lahko prevzel, in mu o tem
odposlal obvestilo.

Prehod nevarnosti pomeni, da po prehodu nevarnosti vse posledice poslabšanja ali

uničenja blaga nosi kupec, izjema je le poslabšanje ali uničenje, ki je posledica ravnanj
prodajalca.

Trenutek prehoda

%72
OZ določa različne točke prehoda nevarnosti:
- temeljno pravilo je, da nevarnost preide s prodajalca na kupca ob izročitvi blaga
- če pa izročitev blaga oziroma prevzem blaga ni opravljen v roku, če je torej
kupec s prevzemom v zamudi, preide nevarnost s prodajalca na kupca takrat, ko
kupec pride v zamudo
- kadar so predmet izpolnitve vrstne stvari, je za prehod nevarnosti poleg
kupčeve zamude določen še dodatni pogoj. Kupčevo blago mora biti
individualizirano oziroma izločeno iz kupa
- če so predmet izpolnitve vrstne stvari, ki jih ni mogoče izločiti iz kupa, in je
kupec s prevzemom v zamudi, je pogoj za prehod nevarnosti, da prodajalec
opravi preostala dejanja, ki so potrebna za prevzem, in da to notificira kupcu

Ker je v gospodarski prodajni pogodbi pogosto določeno, da je treba blago prepeljati,

postavlja DK temeljno pravilo o prehodu nevarnosti glede na to določbo, nato pa
določa prehod glede na preostale okoliščine.:
- če je iz pogodbe razviden dogovor, da se bo blago prepeljalo, nevarnost preide
takrat, ko je blago fizično izročeno prvemu prevozniku
- DK posebej določa prehod nevarnosti za blago, prodano med prevozom. V
primeru prodaje blaga, ko je to pri prevozniku zaradi prevoza, preide nevarnost
s prodajalca na kupca ob sklenitvi prodajne pogodbe
- Če ne gre niti za dogovor, da je treba blago prepeljati, niti za prodajo blaga med
prevozom, ampak je določen kraj izročitve in mora kupec prevzeti v tem kraju
blago od prodajalca, nevarnost preide takrat, ko kupec prevzame blago

Klavzule Incoterms

Klavzule Incoterms so tako kot vse trgovinske(gospodarskoprometne) klavzule

zgoščena gesla z določeno vsebino.

Klavzule določajo pravice in obveznosti prodajalca ter kupca pri izpolnjevanju

prodajne pogodbe. Določajo kraj dobave, obveznosti v zvezi z dobavo, prehod
nevarnosti in določajo, katera stranka nosi stroške, predvsem v zvezi s prevozom in
druge stroške.

Pogodbene obveznosti, na katere se nanašajo klavzule

Klavzule ne urejajo pravic in obveznosti iz prevozne pogodbe, ampak določene

pravice in obveznosti strank iz prodajne pogodbe. Načeloma pa velja, da klavzule
Incoterms določajo:

%73
 - kraj in način dobave blaga – obveznost prodajalca je, da stori vse potrebno, da
lahko kupec prevzame blago
- trenutek prehoda nevarnosti – po prevoznih klavzulah preide riziko s prodajalca
na kupca, ko prodajalec izpolni svoje obveznosti v zvezi z dobavo. Obveznosti
v zvezi z dobavo pa so seveda od klavzule do klavzule različne
- kdo nosi stroške v zvezi z dobavo blaga

Za dogovor strank o izbiri prevozne klavzule v zvezi s ceno blaga se uporablja izraz
pariteta. To je dogovor strank o razmejitvi stroškov glede na ceno.

Posamezne skupine klavzul

Skupina E – v skupini E je samo ena klavzula – EXW. Klavzula določa minimalne

obveznosti prodajalca, saj obveznosti bremenijo kupca.

Skupina F – v skupini F so tri klavzule – FCA, FAS, FOB. Bistvena razlika med EXW
in skupino F je, da mora prodajalec blago dobaviti določenemu prevozniku.
Prodajalčeva obveznost glede dobave ni izpolnjena zgolj s tem, da pripravi blago za
prevzem(kot po EXW), ampak se obveznost poveča, blago mora izročiti določenemu
prevozniku.

Skupina C – v njej so štiri klavzule – CFR, CIF, CPT, CIP. Klavzule skupine C se
imenujejo tudi klavzule o odpremi. To pomeni, da dolžnost prodajalca ni le to, da
izroči blago prevozniku, ampak mora prodajalec sam tudi organizirati
prevoz(odpremiti blago), to je skleniti prevozno in druge s tem povezane pogodbe.
Značilnost klavzul C je, da sta točka, ko nevarnost preide s prodajalca na kupca, in
točka, ko stroški preidejo, ločeni(po klavzulah E in F se obe točki načelno pokrivata).

Skupina D – v skupini je pet klavzul – DAF, DES, DEQ, DDU, DDP. Klavzule
skupine D se imenujejo tudi klavzule o prispetju. Prodajalec nosi stroške(prevoza in
druge stroške) in nevarnost za poškodovanje in uničenje blaga do označene geografske
točke oziroma do namembnega kraja. Prodajalec izpolni svojo obveznost dobave, ko v
namembnem kraju kupcu omogoči prevzem blaga.

Kršitve prodajne pogodbe in sankcije

Kršitve je treba razporediti pod pravna pravila o posameznih kršitvah. To so:

- neizpolnitev
- izpolnitev z zamudo
- izpolnitev s stvarnimi napakami
- izpolnitev s pravnimi napakami

%74
 - delna izpolnitev

Glede neizpolnittve in delne izpolnitve veljajo splošna pravila.

Če želi kupec uveljavljati sankcije zoper prodajalca zaradi njegove nepravilne

izpolnitve, mora najprej napake ugotoviti, kar pomeni pregledati blago. Če kupec
blaga ne pregleda pravočasno in tudi pozneje ne ugotovi nobenih pomanjkljivosti v
izpolnitvi, ga zaradi neopravljenega pregleda ne zadenejo nobene sankcije. Pravočasen
in ustrezen pregled je pomemben takrat, kadar je določen rok za grajanje napak in
uveljavljanje sankcij. Zakonska pravila o času in načinu pregleda so dispozitivne
narave.

Po OZ mora kupec v gospodarski prodajni pogodbi prejeto blago pregledati, brž ko je

po normalnem teku stvari mogoče in takoj(v 8 dneh za negospodarsko pogodbo) po
pregledu obvestiti prodajalca o očitnih napakah. Pravilo dejansko določa 2 roka:
- prvi rok je rok za pregled – brž, ko je to po normalnem teku stvari mogoče
- drugi rok pa je rok za notifikacijo napak prodajalca – takoj po pregledu oziroma
v 8 dneh

461. člen OZ - Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v
pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvestiti
prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi
pravico, ki mu gre iz tega naslova. Če je bil pregled opravljen v navzočnosti obeh
strank, mora kupec takoj sporočiti prodajalcu svoje pripombe zaradi očitnih napak,
sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Če je kupec odpravil stvar naprej, ne
da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala
biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pregled mogoče odložiti, dokler stvar
ne prispe v novi namembni kraj; kupec mora v tem primeru prodajalca obvestiti o
napakah, brž ko je po normalnem teku stvari lahko zvedel zanje od svojih odjemalcev.

V gospodarski prodajni pogodbi mora kupec nemudoma po pregledu obvestiti

prodajalca o očitnih napakah. Beseda nemudoma in dejstvo, da je za negospodarske
pogodbe določen 8-dnevni rok, poudarjata, da je ta rok kratek(2, 3 dni). Kratek rok
varuje prodajalca, da lahko po kupčevem obvestilu tudi sam preveri napako in
morebitnim ugotovitvam o napaki ugovarja. Rok nemudoma po pregledu ne velja, če
je bil pregled opravljen v navzočnosti obeh strank.

Kupec mora pregled opraviti s primerno skrbnostjo oziroma na običajen način. Stroški
s pregledom so stroški prevzema in bremenijo kupca. Kupec pa lahko od prodajalca
zahteva povrnitev stroškov pregleda, če so ugotovljene pomanjkljivosti v dobavi, za
katere odgovarja prodajalec.

Stvarne napake so napake, ki se nanašajo na kvaliteto(kakovost) dobavljenega blaga.

%75
459. člen OZ - Napaka je stvarna:
1. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet;
2. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje,
ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana;
3. če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma
predpisane;
4. če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil
vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

Očitne napake so tisti, ki jih je kupec z običajnim pregledom lahko ugotovil ob

prevzemu. O očitnih napakah mora kupec obvestiti prodajalca nemudoma po
pregledu(v negosp. pogodbah v 8 dneh). Skrite napake so tiste, ki jih kupec z
običajnim pregledom ni mogel ugotoviti, a so te napake oziroma vzroki zanje obstajali
že ob prevzemu. Te napake je potrebno notificirati prodajalcu takj(pri negosp.
pogodbah v 8 dneh).

462. člen OZ - Če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno
napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita
napaka), mora kupec obvestiti o njej prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je
napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma; sicer izgubi to pravico.
Prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar
je bila stvar izročena, razen če je bil v pogodbi določen daljši rok.

468. člen OZ - Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca,

lahko:
1. zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake
(izpolnitev pogodbe);
2. zahteva znižanje kupnine;
3. odstopi od pogodbe.
V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode. Poleg tega
in neodvisno od tega odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi
napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o
odškodninski odgovornosti.

469. člen OZ - Če kupec ne dobi zahtevane izpolnitve pogodbe v primernem roku,

obdrži pravico odstopiti od pogodbe ali znižati kupnino.

470. člen OZ - Kupec lahko odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu
primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe. (2) Kupec sme odstopiti od pogodbe tudi,
ne da bi pustil dodatni rok, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne
bo izpolnil pogodbe, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec
niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti.

%76
471. člen OZ - Če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, je ta razvezana po
samem zakonu, vendar jo kupec lahko obdrži v veljavi, če nemudoma izjavi
prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi.

472. člen OZ - Če ima napake le del izročene stvari ali če je bil izročen le del stvari
oziroma manjša količina, kot je bila dogovorjena, sme kupec odstopiti od pogodbe po
prejšnjih členih le glede tistega dela, ki ima napake, ali le glede tistega dela ali
količine, ki manjka. Kupec sme odstopiti od cele pogodbe le, če dogovorjena količina
ali dogovorjena stvar sestavlja celoto ali če ima kupec sicer opravičen interes, da
sprejme dogovorjeno stvar ali količino le v celoti.

473. člen OZ - Če je prodajalec po vrsti določenih stvari dal kupcu po gospodarski

pogodbi večjo količino, kot je bila dogovorjena, kupec pa ne izjavi v primernem roku,
da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel tudi ta presežek in ga mora plačati po
enaki ceni. Če kupec noče sprejeti presežka, mu mora prodajalec povrniti škodo.

474. člen OZ - Če je z eno pogodbo in za eno kupnino prodanih več stvari ali skupina
stvari, napake pa imajo samo nekatere od njih, sme kupec odstopiti od pogodbe le
glede teh stvari, ne pa tudi glede drugih. Če pa sestavljajo stvari celoto, tako, da bi
bilo škodljivo, če bi se ločile, sme kupec odstopiti od cele pogodbe; če pa od nje
vendarle odstopi le glede stvari z napako, sme prodajalec s svoje strani odstopiti od
pogodbe tudi glede drugih stvari.

475. člen OZ - Kupec izgubi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari, če
stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel. Kupec pa
vendarle lahko odstopi od pogodbe zaradi kakšne napake, če je bila stvar popolnoma
ali delno uničena ali pa poškodovana zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe,
ali zaradi kakšnega dogodka, ki ne izvira niti od njega niti od koga drugega, za
katerega bi on odgovarjal. To velja tudi, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena
ali poškodovana zaradi obveznosti kupca, da pregleda stvar, ali če je kupec, še preden
je bila napaka odkrita, porabil ali zamenjal del stvari med njeno običajno rabo, kot
tudi, če je poškodba ali zamenjava nepomembna.

476. člen OZ - Kupec, ki je zato, ker ni mogel vrniti stvari ali je ni mogel vrniti v
stanju, v kakršnem jo je prejel, izgubil pravico odstopiti od pogodbe, obdrži druge
pravice, ki mu jih daje zakon zaradi takšne napake.

477. člen OZ - Če je pogodba razvezana zaradi napak stvari, so učinki enaki, kot če je
dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve. Kupec dolguje prodajalcu
povračilo za korist od stvari tudi tedaj, ko nima možnosti, da bi vrnil celo stvar ali
njen del, pogodba pa je bila vendarle razvezana.

%77
478. člen OZ - Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in
vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe.

479. člen OZ - Kupec, ki je dosegel znižanje kupnine zaradi kakšne napake, sme
odstopiti od pogodbe ali zahtevati ponovno znižanje kupnine, če se pozneje odkrije še
kakšna druga napaka.

480. člen OZ - Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo

po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi
prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. Kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca
o napaki, pa lahko po preteku tega roka, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper
prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža
kupnino ali povrne škodo.

465. člen OZ - Kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni
izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v
določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala
šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni
mogla ostati neznana.

Količinske napake

Delna izpolnitev pomeni, da je le del pogodbenih obveznosti izpolnjen tako, kot je

dogovorjeno, del pogodbenih obveznosti pa ni izpolnjen ali je izpolnjen z napakami. O
količinski napaki govorimo takrat. Kadar so pogodbeni predmet vrstne stvari,
prodajalec pa ne dobavi pogodbeno določene količine, ampak manjšo ali večjo
količino.

Dobava manjše količine vsaj načelno ne izpolnjuje opredelilnih elementov za stvarno

napako. Uzance določajo, da zaradi opustitve grajanja kupec ni prekludiran pri
uveljavljanju zahtevkov zaradi dobave manjše količine.

Dobava večje količine je za primer gospodarske prodajne pogodbe v OZ izrecno

urejena. Če prodajalec dobavi večjo količino, kot je bilo dogovorjeno, in kupec v
primernem roku ne izjavi, da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel večjo količino in
mora tudi presežek plačati po enaki ceni. Če kupec v roku izjavi, da presežek odklanja,
presežka ne plača.

Kršitve prodajalca in sankcije kupca po DK

%78
Prodajalec krši pogodbo, če ne dobavi takšnega blaga, kot je s pogodbo dogovorjeno,
na način ob času in kraju, kot je določeno s pogodbo, ali če ne izpolni katerekoli druge
pogodbene obveznosti.

Kupec mora prodajalca pravočasno obvestiti o napakah, zato je nujno, da blago

pregleda. Glede pregleda in notifikacije DK enako kot OZ določa dva roka:
- rok za pregled in
- rok za notifikacijo.

Kupec mora obvestiti prodajalca v razumnem roku od trenutka, ko je pomanjkljivosti

odkril ali bi jih moral odkriti(rok za notifikacijo). Poleg subjektivnega roka za
obvestilo je določen še objektivni rok dveh let(rok teče od dejanske izročitve blaga
kupcu).

Kršitev je bistvena, če je s tem drugi stranki povzročena taka škoda, da je ta dejansko

ostala brez tistega, kar je upravičeno pričakovala od pogodbe, razen če je stran, ki je
storila kršitev, predvidela take posledice ali bi jih v enakih okoliščinah predvidela
razumna oseba enakih lastnosti. Opredelitev bistvene kršitve združuje objektivne in
subjektivne elemente. Kršitev je bistvena, če je izpolnjen kriterij glede nastale škode in
pričakovanosti te škode.

V primeru delne izpolnitve in primeru, ko le del blaga ni istoveten, se sankcije

uveljavljajo le glede dela. Odstop od celotne pogodbe je mogoč le, če je delna
neizpolnitev ali delna neistovetnost bistvena kršitev.

Bistvena kršitev omogoča:

- zahtevek na izpolnitev
- odstop od pogodbe
- odškodninski zahtevek

Nebistvena kršitev omogoča:

- zahtevek za popravilo
- odškodninski zahtevek

Za prodajalčeve kršitve pogodbenih obveznosti so predvideni izpolnitveni zahtevek,

odstop od pogodbe in odškodninski zahtevek. V zvezi s prodajalčevimi kršitvami DK
omogoča tudi ugovor zadržanja izpolnitve, smiselno enako kot določa OZ.

Konvencija daje kupcu pravico, da v primeru prodajalčeve nedobave blaga vztraja pri
izpolnitvi. Hkrati določa pogoje za uveljavljanje dveh oblik izpolnitvenega zahtevka –
za nadomestno izpolnitev in popravilo stvari s strani prodajalca. V primeru dobave
neistovetnega blaga lahko kupec zahteva nadomestno izpolnitev, če dobava
neistovetnega blaga pomeni bistveno kršitev. Popravilo stvari se lahko zahteva v

%79
primeru bistvene in nebistvene kršitve, toda ne takrat, ko bi bilo prodajalčevo
popravilo glede na vse okoliščine neprimerno.

Pri uveljavljanju izpolnitvenega zahtevka morata biti izpolnjena tudi splošna pogoja –
kupec mora kršitev pravočasno grajati in zahtevek uveljavljati ob notifikaciji napak ali
v primernem roku po tem.

Odstop od pogodbe se lahko uveljavlja le v primeru bistvene kršitve, prav tako mora
kupec kršitev pravočasno grajati in zahtevek uveljavljati ob notifikaciji napak ali v
primernem roku po tem. Poleg teh pogojev je odstop mogoč, če ima kupec možnost
vrnitve neistovetnega blaga.

Posebna pravila za odstop so določena za primer nedobave oziroma takrat, ko je

prodajalec v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Če je rok za izpolnitev določen kot
bistvena okoliščina in v zvezi s tem neizpolnitev v roku pomeni bistveno kršitev, lahko
kupec uveljavlja odstop pod splošnimi pogoji. Poda izjavo o odstopu in pogodba je
razdrta. Posebno pravilo pa je določeno za primer nedobave, ko zamuda še ne pomeni
bistvene kršitve. V teh primerih lahko kupec poda izjavo o odstopu, toda obenem mora
določiti dodatni rok. Če prodajalec obveznosti ne izpolni v dodatnem roku je pogodba
razdrta. Izjava učinkuje, ko je prodajalec prejme.

V primeru prodajalčeve kršitve obveznosti lahko kupec ob opisanih sankcijah

uveljavlja tudi odškodnino, za vsako kršitev pa lahko uveljavlja zgolj odškodnino.
Tudi v zvezi z odškodnino velja, da je v primeru prodajalčevih kršitev pogoj za
uveljavljanje sankcije pravočasno grajanje kupčevih napak. Glede tega pogoja je
določena izjema. Kupec lahko zahteva odškodnino, razen za izgubljeni dobiček, ne
glede na obveznost pravočasnega grajanja, če ima primerno(razumno) opravičilo,
zakaj ni poslal zahtevanega obvestila.

Kupec prav tako ohrani pravico do znižanja kupnine, četudi neistovetnosti ni

pravočasno grajal, če ima primerno(razumno) opravičilo, zakaj ni poslal zahtevanega
obvestila. Kupnino lahko zniža za razliko med vrednostjo s pogodbo skladnega
blaga(vrednostjo v času dobave) in vrednostjo dejansko dobavljenega neistovetnega
blaga. Znižanje kupnine lahko uveljavlja ne glede na to, ali je bila kupnina že plačana
ali ne.

Kršitve kupca in sankcije prodajalca po OZ

Poglavitni obveznosti kupca sta plačilo kupnine in prevzem blaga. Če kupec krši svoje
obveznosti, lahko po OZ prodajalec vztraja na izpolnitvi ali pa odstopi od pogodbe po
splošnih pravilih za neizpolnitev obveznosti. Kupec za kršitev tudi odškodninsko
odgovarja.

%80
Kršitve kupca in sankcije prodajalca po DK

Če kupec dobavljenega blaga ne prevzame, lahko prodajalec zahteva prevzem

izpolnitve ali pa odstopi od pogodbe. V običajnih okoliščinah neprevzem ob roku ne
omogoča, da prodajalec razdre pogodbo zgolj z izjavo o odstopu. Kupcu mora
postaviti tudi dodatni rok.

Če kupec ne plača kupnine, lahko prodajalec zahteva plačilo kupnine ali odstopi od
pogodbe. Načeloma velja enako kot za zamudo pri prevzemu, da zamuda pri plačilu
kupnine prodajalcu ne omogoča, da razdre pogodbo zgolj na podlagi izjave o odstopu.
Kupcu mora postaviti tudi dodatni rok.

POSREDNIŠKA POGODBA

Splošno o pogodbenih tipih v distribuciji blaga in storitev

Z zakonskimi pravili so izrecno urejeni trije pogodbeni tipi, katerih namen je na trgu
ponujati oziroma iskati blago in storitve za naročitelja – posredniška p., komisijska p.
in p. o trgovskem zastopanju(agencijska p.). Te pogodbe imenujemo s skupnim
imenom pogodbe o distribuciji(razdeljevanju) blaga in storitev. Poleg teh zakonsko
urejenih pogodb pa je poslovna praksa v zvezi z distribuiranjem blaga in storitev
razvila nove, na primer distribucijsko pogodbo in franšizing.

Splošno o posredniški pogodbi

837. člen OZ - S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti

in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene
pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo
pogodba sklenjena.

838. člen OZ - Kadar je dogovorjeno, da bo imel posrednik pravico do določenega

plačila, tudi če bi ostalo njegovo prizadevanje brezuspešno, se taka pogodba presoja
po določbah, ki veljajo za podjemno pogodbo.

839. člen OZ - Naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel

sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim
posredovanjem. Posrednik mora imeti za to posebno pisno pooblastilo.

%81
840. člen OZ - Naročitelj lahko prekliče naročilo za posredovanje, kadarkoli hoče, če
se temu ni odpovedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem.

841. člen OZ - Naročitelj se ni dolžan spustiti v pogajanja za sklenitev pogodbe z

osebo, ki jo je našel posrednik, in tudi ne skleniti z njo pogodbo pod pogoji, ki jih je
sporočil posredniku, vendar odgovarja za škodo, če je ravnal nepošteno.

842. člen OZ - Posrednik mora kot dober gospodarstvenik iskati priložnost za sklenitev
določene pogodbe in opozoriti nanjo naročitelja. Posrednik mora posredovati pri
pogajanjih in si prizadevati, da pride do sklenitve pogodbe, če se je k temu posebej
zavezal. Ni pa odgovoren, če se njegova prizadevanja kljub potrebni skrbnosti
izjalovijo.

843. člen OZ - Posrednik mora obvestiti naročitelja o vseh za nameravani posel

pomembnih okoliščinah, ki so mu bodisi znane ali bi mu morale biti znane.

844. člen OZ - Posrednik je odgovoren za škodo, ki nastane eni ali drugi stranki, med
katerima je posredoval, če nastane škoda zaradi tega, ker je posredoval za poslovno
nesposobno osebo, za katere nesposobnost je vedel ali bi bil moral vedeti, ali za osebo,
za katero je vedel ali bi bil moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz
pogodbe, ter sploh za vsako škodo, nastalo po njegovi krivdi. Posrednik je odgovoren
za škodo, ki jo je imel naročitelj zaradi tega, ker je brez njegovega dovoljenja obvestil
koga tretjega o vsebini naročila, o pogajanjih ali o pogojih sklenjene pogodbe.

845. člen OZ - Posrednik v gospodarstvu mora vpisati v posebno knjigo (posredniški

dnevnik) bistvene podatke o pogodbi, ki je bila sklenjena z njegovim posredovanjem,
ter izdati na zahtevo strank izpisek iz te knjige z njegovim podpisom (posredniški list).

846. člen OZ - Posrednik ima pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno. Če

višina plačila ni določena niti s tarifo ali kakšnim drugim pravnim aktom niti s
pogodbo, pa tudi ne z običajem, jo določi sodišče tako, da ustreza posrednikovemu
trudu in opravljeni storitvi. Dogovorjeno posredniško plačilo lahko sodišče na
naročiteljevo zahtevo zniža, če spozna, da je pretirano visoko v primerjavi s
posrednikovim trudom in njegovo storitvijo. Znižanja dogovorjenega plačila ni
mogoče zahtevati, če je bilo posredniku izplačano po sklenitvi pogodbe, za katero je
posredoval.

847. člen OZ - Posrednik pridobi pravico do plačila tedaj, ko je sklenjena pogodba, za

katero je posredoval, če ni dogovorjeno kaj drugega. Če pa je pogodba sklenjena pod
odložnim pogojem, pridobi posrednik pravico do plačila šele, ko se pogoj uresniči. Če
je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, uresničenje tega pogoja ne vpliva na
posrednikovo pravico do plačila. Če je pogodba neveljavna, ima posrednik pravico do
plačila, če mu vzrok neveljavnosti ni bil znan.

%82
848. člen OZ - Posrednik nima pravice do povračila stroškov, ki jih je imel pri
izpolnjevanju naročila, razen če je bilo to dogovorjeno. Če pa mu je v pogodbi
priznana pravica do povračila stroškov, ima pravico do tega povračila tudi v primeru,
ko pogodba ni bila sklenjena.

849. člen OZ - Če ni drugače dogovorjeno, sme posrednik, ki je dobil naročilo za

posredovanje od obeh strank, zahtevati od vsake stranke samo polovico posredniškega
plačila in samo polovico stroškov, če je bilo dogovorjeno, da se mu povrnejo.
Posrednik mora kot dober gospodarstvenik skrbeti za interese obeh strank, med
katerima posreduje.

850. člen OZ - Posrednik, ki dela v nasprotju s pogodbo ali v nasprotju z interesi

svojega naročitelja za drugo stranko, izgubi pravico do posredniškega plačila in do
povračila stroškov.

Stranki posredniške pogodbe sta naročitelj(komitent) in posrednik. Predmet

posredniške pogodbe so le dejanska opravila – raziskava trga, zbiranje informacij o
poslu in strankah, iskanje pogodbenih strank, preverjanje bonitete strank, sodelovanje
pri pogajanjih. S sklenitvijo posredniške pogodbe posrednik ne pridobi upravičenja, da
bi svojega naročitelja kakorkoli obvezal nasproti tretjim osebam. Posrednik tudi sam s
tretjo osebo ne vstopa v pogodbeno razmerje. Posrednik ni upravičen dajati ali
sprejemati pravno navezujočih izjav volje za svojega naročitelja.

Posredniška pogodba se vedno sklene z odplačnim namenom, za veljavnost pa ni

potrebno, da je ob sklenitvi določena tudi višina plačila. Če ni določeno drugače in sta
stranki gospodarska subjekta ali je vsaj posrednik g.s., se odplačni namen domneva.

Za veljavnost posredniške pogodbe oblika ni predpisana, sklene se lahko tudi ustno.

Izjema glede oblike je določena za pooblastilo za sprejem izpolnitve obveznosti iz
pogodbe, za katero je posredoval posrednik.

Posredniška pogodba je pogodba prizadevanja. S sklenitvijo pogodbe se posrednik ne

zaveže, da bo za naročitelja našel tretjo osebo, ampak se zaveže, da si bo prizadeval
najti tretjo osebo, s katero se bo naročitelj sam pogajal za sklenitev pogodbe. Če
posrednik tretje osebe ne najde, ne odgovarja za neizpolnitev pogodbe, pod pogojem,
da si je s potrebno skrbnostjo prizadeval, da osebo najde.

Tipična pogodba prizadevanja je mandatna pogodba – pogodba o naročilu.. Teorija pa

ni enotna o tem, ali je posredniška pogodba podvrsta mandatne pogodbe, in opozarja,
da ima posredniška pogodba tudi elemente podjemne pogodbe(pogodbe o delu),
predvsem zato, ker nosi posrednik tveganje glede plačila.

%83
904. člen OZ - S posredniško pogodbo o potovanju se posrednik zavezuje, da bo v
imenu in na račun potnika sklenil bodisi pogodbo o organiziranju potovanja bodisi
pogodbo o eni ali več posebnih storitvah, ki omogočajo neko potovanje ali bivanje,
potnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal.

905. člen OZ - Če prevzame posrednik s posredniško pogodbo o potovanju obveznost,

da bo sklenil pogodbo o organiziranju potovanja, mora ob sklenitvi izdati potrdilo o
potovanju, to pa mora poleg podatkov, ki se nanašajo na samo potovanje, ter označitve
in naslova organizatorja potovanja vsebovati tudi označitev in naslov posrednika ter
podatek, da nastopa kot posrednik. Če v potrdilu o potovanju ni navedena lastnost
posrednika, se šteje posrednik pri organiziranju potovanja za organizatorja. Če se
posredniška pogodba o potovanju nanaša na sklenitev pogodbe o kakšni posebni
storitvi, mora posrednik izdati potrdilo, ki se nanaša na to storitev, in v njem navesti
znesek, ki je bil zanjo plačan.

906. člen OZ - Posrednik je dolžan ravnati po navodilih, ki mu jih je potnik

pravočasno dal, če so ta v skladu s pogodbo, z običajnim poslovanjem posrednika in z
interesi drugih potnikov. Če potnik ne da potrebnih navodil, mora posrednik ravnati
tako, kot je v danih razmerah najugodnejše za potnika.

907. člen OZ - Posrednik je dolžan vestno izbrati tretje osebe, ki naj opravijo s
pogodbo predvidene storitve, in odgovarja potniku za njihovo izbiro.

908. člen OZ - Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbo o organiziranju

potovanja, se smiselno uporabljajo za posredniško pogodbo o potovanju, če ni v tem
poglavju drugače določeno.

Pravice in obveznosti posrednika

Poglavitna obveznost posrednika je, da išče pogodbeno stranko za naročitelja in da

naročitelja poveže s potencialnimi pogodbenimi partnerji. Posrednik mora pri tem
ravnati s potrebno skrbnostjo. Od posrednika se pričakuje, da pozna razmere na trgu in
udeležence določenega trga. Pri naročitelju se mora pozanimati o njegovih interesih in
potrebah ter naročitelja opozoriti na pogoje za varno sklenitev posla. Posrednik ne
odgovarja za izpolnitev tretje osebe.

Oseba, ki sklepa posredniške posle v okviru gospodarske dejavnosti, mora voditi

posebno knjigo – posredniški oziroma mešetarski dnevnik. V ta dnevnik mora
vpisovati bistvene podatke o pogodbah, ki so bile sklenjen z njenim posredovanjem.

%84
Za kršitev obveznosti posrednik odškodninsko odgovarja. Posrednik odškodninsko
odgovarja, če si ni s potrebno skrbnostjo prizadeval, da bi za naročitelja našel
priložnost za sklenitev posla, in za kršitev katerekoli druge obveznosti, na primer:
- če je posredoval za osebo, za katero je vedel ali bi moral vedeti, da ne bo mogla
izpolniti obveznosti
- če ne ravna v interesu naročitelja, ampak tretje osebe
- če na zahtevo stranke ne izda posredniškega lista
- če naročitelja ne obvesti o posebnih razmerah na trgu, pa zanje ve ali bi moral
vedeti…

Pravice in obveznosti naročitelja

Naročitelj ni dolžan skleniti pogodbe s stranko, ki mu jo je našel posrednik, niti se ni

dolžan s to stranko spustiti v pogajanja. Naročitelj posredniku odškodninsko
odgovarja, če ob zavrnitvi tretje osebe ravna nepošteno. Nepošteno ravna, če za svojo
zavrnitev nima utemeljenega oziroma opravičljivega razloga. Opravičljiv razlog ga
razbremeni odškodninske odgovornosti.

Oseba, ki je naročitelj iz posredniške pogodbe, odgovarja po pravilih za nepoštena

pogajanja tretji osebi, če se je s tretjo osebo začela pogajati, a nato pogajanja brez
utemeljenega razloga opustila.

Posrednik je upravičen kadarkoli preklicati naročilo za posredovanje ali to naročilo

spremeniti, kar obenem pomeni, da lahko kadarkoli odstopi od pogodbe.

Posredniška pogodba se vedno sklene z odplačnim namenom. Plačilo posredniku se

imenuje tudi provizija.

Posrednik sicer ni zavezan k določenemu rezultatu, toda do provizije je upravičen le,

če njegova prizadevanja obrodijo določen rezultat. Pravico do provizije pridobi, ko
naročitelj sklene pogodbo s tretjo osebo, katero je poiskal posrednik.

KOMISIJSKA POGODBA

Ekonomski razlogi za sklepanje komisijskih pogodb

Naročitelj oziroma komitent sklene komisijsko pogodbo takrat, kadar potrebuje pomoč
pri svojem nastopanju na trgu – pri naročanju blaga in storitev ali pri prodaji blaga in
storitev. Posebnost komisijske pogodbe v primerjavi z drugimi pogodbami v
distribuciji blaga in storitev je, da nasproti tretjim osebam komisionar ravna enako, kot

%85
da bi blago kupoval ali prodajal zaradi svojih potreb. Komisionar sklepa pogodbe v
svojem imenu, a za tuj račun – za račun komitenta.

Opredelitev in pravna narava komisijske pogodbe

Predmet komisijske pogodbe je izvedba tujih poslov. S sklenitvijo komisijske pogodbe

se komisionar ne zaveže zgolj, da bo s tretjo osebo sklenil pogodbo, ampak se zaveže,
da bo storil vse potrebno, da bo pogodba tudi realizirana. Najpogosteje je predmet
komisijske pogodbe nakup ali prodaja blaga za komitenta ali pa nakup in prodaja
vrednostnih papirjev. Stranki komisijske pogodbe sta komitent(naročitelj, principal) in
komisionar.

Komisjska pogodba se vedno sklepa z odplačnim namenom. Posel, ki ima znake

komisijske pogodbe, a se sklepa kot neodplačen, ni podrejen zakonskim pravilom o
komisijski pogodbi.

Za sklenitev komisijske pogodbe ni predpisana posebna oblika. Veljavno se sklene v

kakršnikoli obliki, tudi ustno.

Teorija je dokaj enotna, ko pojasnjuje, da je komisijska pogodba pogodba

prizadevanja. S sklenitvijo komisijske pogodbe se komisionar zaveže, da si bo z
ustrezno skrbnostjo prizadeval, da bo izpolnil komitentovo naročilo, oziroma da si bo
prizadeval za izvedbo komitentovega posla.

Nesporno je, da komisionar objektivno ne odgovarja za neizpolnitev komitentovega

naročila, h kateremu se je zavezal ob sklenitvi pogodbe. Komisijske pogodbe ne
prekrši in odškodninsko ne odgovarja, če dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo.
Tipična pogodba prizadevanja je mandat ali pogodba o naročilu.

Zastopanje je dajanje in sprejemanje izjav volje v imenu zastopanega, torej takšno

ravnanje, ki ustvarja pravice in obveznosti na strani zastopanega. S sklenitvijo
komisijske pogodbe komitent komisionarju ne da upravičenja za zastopanje. Ker
nasproti tretjemu zavezuje sebe, dejansko pa koristi in obveznosti pridobiva za
komitenta, govorimo o posrednem(indirektnem) zastopanju. S posrednim zastopanjem
se poudarja zastopanje v ekonomskem smislu, ni pa mišljeno pravno zastopanje.

788. člen OZ - S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo

(provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih
je zaupal komitent. Komisionar ima pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno.

789. člen OZ - Za komisijsko pogodbo veljajo smiselno pravila o pogodbi o naročilu,

če ni s komisijskimi pravili drugače določeno.

%86
790. člen OZ - Če je komisionar sklenil neki posel pod neugodnejšimi pogoji, kot so
bili določeni v naročilu, pa tega ne bi bil smel storiti, mora komitentu povrniti razliko
in povzročeno škodo. V primeru iz prejšnjega odstavka komitent lahko odkloni sprejem
sklenjenega posla pod pogojem, da o tem takoj obvesti komisionarja. Komitent pa
izgubi to pravico, če komisionar pokaže pripravljenost, da mu takoj plača razliko in
povrne povzročeno škodo. Če je bil posel sklenjen pod ugodnejšimi pogoji, kot pa so
bili določeni v naročilu, gre vsa tako dosežena korist komitentu.

791. člen OZ - Komisionar odgovarja komitentu za škodo, če je prodal blago nekomu,

za kogar je vedel ali bi bil moral vedeti, da je prezadolžen.

792. člen OZ - Komisionar, ki mu je bilo zaupano, da proda ali kupi neko blago, ki
kotira na borzi ali na trgu, lahko v primeru, če mu je komitent to dovolil, obdrži blago
zase kot kupec oziroma ga dobavi kot prodajalec po ceni, ki velja ob izvršitvi
zaupanega posla. V tem primeru nastanejo med komisionarjem in komitentom
razmerja iz prodajne pogodbe. Če se borzna oziroma tržna cena in cena, ki jo je
določil komitent, ne ujemata, ima komisionar prodajalec pravico do manjše izmed teh
dveh cen, komisionar kupec pa mora plačati večjo.

793. člen OZ - Komisionar mora hraniti zaupano blago kot dober gospodarstvenik.
Odgovoren je tudi za naključno uničenje ali poškodbo blaga, če ga ni zavaroval,
čeprav bi ga bil po naročilu moral.

794. člen OZ - Komisionar mora tedaj, ko od prevoznika prevzame blago, ki mu ga je

poslal komitent, ugotoviti njegovo stanje in komitentu nemudoma sporočiti dan
prispetja blaga ter vidne poškodbe ali primanjkljaj; sicer odgovarja za morebitno
škodo, ki zaradi te opustitve nastane za komitenta. Ukreniti mora vse, kar je potrebno
za ohranitev komitentovih pravic nasproti odgovorni osebi.

795. člen OZ - Komisionar mora obvestiti komitenta o vseh spremembah na blagu,

zaradi katerih bi blago lahko izgubilo svojo vrednost; če nima časa čakati na njegova
navodila ali če ta zavlačuje z navodili, grozi pa nevarnost znatnejše poškodbe, mora
blago na najprimernejši način prodati.

796. člen OZ - Komisionar mora sporočiti komitentu, s kom je opravil posel, ki mu ga

je ta zaupal. To pravilo ne velja pri prodaji premičnih stvari po komisijskih
prodajalnah, razen če ni drugače dogovorjeno.

797. člen OZ - Komisionar mora dati račun o opravljenem poslu brez nepotrebnega
odlašanja. Komitentu mora izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil.
Komisionar more prenesti na komitenta terjatve in druge pravice, ki si jih je pridobil
nasproti tretjemu, s katerim je opravil posel v svojem imenu in na njegov račun.

%87
798. člen OZ - Komisionar je odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega
sopogodbenika le, če je posebej jamčil, da jih bo ta izpolnil (del credere). Komisionar,
ki je jamčil za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika, ima pravico tudi do
posebnega plačila (del credere provizija).

799. člen OZ - Komitent je dolžan plačati komisionarju provizijo, ko je posel, ki ga je

opravil komisionar, izvršen, kot tudi če njegovo izvršitev prepreči kakšen vzrok, za
katerega odgovarja komitent. Če se posel izvršuje postopoma, lahko komisionar
zahteva sorazmeren del plačila po vsaki delni izpolnitvi. Če ne pride do izvršitve
sklenjenega posla iz vzroka, za katerega ne odgovarja niti komisionar niti komitent,
ima komisionar pravico do ustreznega plačila za svoj trud. Komisionar, ki v svojem
ravnanju ni bil zvest komitentu, nima pravice do plačila.

800. člen OZ - Če znesek plačila ni določen v pogodbi ali tarifi, gre komisionarju
plačilo, ki ustreza opravljenemu poslu in doseženemu uspehu. Če bi bilo v danem
primeru plačilo v primerjavi z opravljenim poslom in doseženim uspehom
nesorazmerno veliko, ga lahko sodišče na komitentovo zahtevo zniža na pravičen
znesek.

801. člen OZ - Komitent mora povrniti komisionarju stroške, ki so bili potrebni za

izvršitev naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko so bili plačani. Komitent je dolžan
komisionarju posebej plačati za uporabo njegovih skladišč in transportnih sredstev, če
to ni zajeto že s plačilom za izvršitev posla.

802. člen OZ - Če v komisijski pogodbi ni določeno kaj drugega, komitent ni dolžan

dati komisionarju kot predujem sredstev, ki jih potrebuje za opravljanje zaupanega mu
posla.

803. člen OZ - Komisionar ima zastavno pravico na stvareh, ki so predmet komisijske

pogodbe, dokler so te stvari pri njem ali pri nekom, ki jih ima v posesti zanj, ali dokler
ima v rokah listino, ki mu omogoča, da lahko razpolaga z njimi. Iz vrednosti teh stvari
se lahko komisionar poplača pred drugimi komitentovimi upniki za svoje terjatve iz
vseh komisijskih poslov s komitentom, kot tudi iz danih mu posojil in predujmov, ne
glede na to, ali so nastale v zvezi s temi ali v zvezi s kakšnimi drugimi stvarmi.
Komisionar ima prednostno pravico do poplačila iz tistih terjatev, ki jih je pridobil za
komitenta, ko je izpolnjeval njegovo naročilo.

804. člen OZ - Komitent more zahtevati izpolnitev terjatev iz posla, ki ga je komisionar

sklenil na njegov račun s tretjim, šele tedaj, ko mu jih komisionar odstopi. Vendar se
štejejo glede razmerja med komitentom in komisionarjem ter njegovimi upniki te
terjatve od svojega nastanka za komitentove terjatve.

%88
805. člen OZ - Komisionarjevi upniki ne morejo za izterjavo svojih terjatev niti v
njegovem stečaju z izvršilnimi ukrepi segati na pravice in stvari, ki si jih je komisionar
pri izpolnjevanju naročila pridobil v svojem imenu, toda za komitenta, razen če gre za
take terjatve, ki so nastale v zvezi s pridobitvijo teh pravic in stvari.

806. člen OZ - V komisionarjevem stečaju lahko komitent zahteva, da se iz stečajne

mase izločijo stvari, ki jih je izročil komisionarju, da bi jih ta zanj prodal, ter stvari, ki
jih je komisionar zanj nabavil. V enakem primeru lahko komitent zahteva od tretjega,
ki mu je komisionar izročil stvari, da mu jih plača oziroma da mu plača še ne plačani
del.

Razmerje med komitentom in komisionarjem – to razmerje je urejeno s komisijsko

pogodbo, ki določa predvsem pravice in obveznosti komisionarja v zvezi z izvedbo
komitentovega posla. Če komitent in komisionar kršita medsebojne obveznosti,
odškodninsko odgovarjata drug drugemu, sicer pa to ne vpliva na pravni položaj tretjih
oseb.

Razmerje med komisionarjem in tretjo osebo – s komisijsko pogodbo se komisionar

zaveže, da bo izvedel posel za komitenta. Nasproti tretjim zavezuje sebe.

Razmerje med komitentom in tretjo osebo – čeprav je komitent ekonomski gospodar

posla, saj komisionar prodaja njegovo blago ali pa kupuje blago za njegove potrebe in
po njegovih navodilih, je to za tretjo osebo skrito oziroma ne vpliva na položaj tretje
osebe.

Pravice in obveznosti komisionarja

Komisionar se zaveže, da bo izvedel posel za komitenta. Ekonomsko tveganje posla

nosi komitent, zato sme določiti pogoje, pod katerimi naj komisionar izvede posel.

Komitent je upravičen dajati navodila, toda obenem upravičeno pričakuje, da ga bo ta

opozoril na pomanjkljiva navodila ali da mu bo sicer predstavil razmere na trgu tako,
da bo lahko komisionar svoja navodila spremenil ali dopolnil.

Kadar komitentovo naročilo glede posameznih sestavin ni konkretizirano in komitent

ob izpolnjevanju posla naročila ne dopolni, je nesporna komisionarjeva obveznost, da
mora pri izvrševanju naročila ravnati v interesu komitenta.

Zato, da se pojasnijo komisionarjeve obveznosti glede striktnega ali manj striktnega

izpolnjevanja navodil komitenta, teorija deli navodila na:
- imperativna – so tista, ki ne dovoljujejo odstopanja komisionarja. Imperativno
navodilo mora komisionar dosledno upoštevati. Če ga krši, mora komitentu

%89
 povrniti razliko in povzročeno škodo. Komitent ni dolžan prevzeti takšnega
posla.
- Instruktivna – načelno zavezujejo komisionarja,vendar mu dopuščajo sklenitev
posla pod drugačnimi pogoji, če na to kažejo posebne okoliščine. Posledice
kršitve instruktivnih navodil so enake, kot če so prekršena imperativna
navodila.
- Fakultativna – dejansko pomenijo le neobvezujoč okvir za delovanje
komisionarja. Ker je komisionar strokovnjak na določenem trgu in za določeno
blago ter zato, ker mora skrbeti za interese komitenta, mu je pri takšnih
navodilih prepuščeno, da sam, da sam določi pogoje posla.

Sklepanje poslov za svoj račun oziroma vstopna pravica komisionarja

Oseba, ki je sklenila s komitentom komisijsko pogodbo, sme vstopiti v pravno

razmerje s komitentom kot kupec ali prodajalec – vstopna pravica komisionarja. Po
zakonskih pravilih sme komisionar pri izpolnjevanju komisijske pogodbe nastopati kot
kupec ali prodajalec blaga le, če sta kumulativno izpolnjena pogoja:
- da gre za blago, ki ima dnevno ceno
- če mu komitent dovoli takšen posel

Pogoj o dnevni(borzni, tržni) ceni varuje komitenta, da kupnina ne bi bila določena

nerealno.

O sklenitvi posla mora komisionar obvestiti komitenta oziroma ga povprašati, ali

dovoljuje takšen posel. Če komitent dovoli, je pravno razmerje med komitentom in
komisionarjem podrejeno pravilom o prodajni pogodbi.

Obveznosti z blagom

Blago lahko hrani komisionar sam ali pa ga preda v skladiščenje drugi osebi. Če ga
hrani sam, odgovarja za hrambo po splošnih pravilih o poslovni odškodninski
odgovornosti. V primeru poškodbe blaga med hrambo se lahko razbremeni
odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo.

Konsignacija

Konsignacija se najpogosteje pojavlja v zvezi s komisijo, pa tudi v zvezi z agencijo.

Kadar shranjevanje komitentovega blaga ni zgolj spremljajoča obveznost komisonarja,
ampak ima poseben gospodarski pomen(na primer skladiščenje pri komisionarju
zaradi hitrejše dobave kupcem), se za ta posel uporablja izraz konsignacija. V primeru

%90
konsignacije je komisionar upravičen do dodatnega plačila, obenem pa je tudi njegova
obveznost glede blaga strožja, za blago odgovarja kot skladiščnik, kar pomeni
objektivno.

Predaja posla komitentu

Komisionar izvaja tuj posel, posel komitenta. Dolžnost komisionarja je, da vse koristi
iz posla s tretjo osebo prenese na komitenta.

Komisionar mora komitentu ne samo prenesti koristi, ampak mu dati račun o

opravljenem poslu. Predstaviti mu mora, kakšne stroške je imel pri izvedbi posla,
zakaj so določeni stroški nastali, katere okoliščine so narekovale morebiten odmik od
naročila, komitentu mora tudi sporočiti, s kom je opravil posel.

Odškodninska odgovornost komisionarja

Komisionar krši komisijsko pogodbo in odškodninsko odgovarja komitentu, če temu

nastane škoda zato, ker komisionar posla ni opravil s potrebno skrbnostjo. Četudi ni
izvedel komitentovega posla ali je izvedel le del posla, odškodninsko ne odgovarja, če
se je za to prizadeval oziroma ravnal s potrebno skrbnostjo. Komisionar odgovarja
komitentu za škodo, če je prodal blago nekomu za kogar je vedel ali bi moral vedeti,
da je prezadolžen.

Del credere odgovornost komisionarja

Pojasnjeno je, da mora komisonar izbrati tretjega – svojega sopogodbenika s potrebno

skrbnostjo. Potrebna skrbnost ga reši odškodninske odgovornosti nasproti komitentu,
če tretji ne bi izpolnil pogodbe. Sicer pa komisionar ne odgovarja komitentu za
izpolnitev tretje osebe.

Ob sklenitvi komisijske pogodbe pa se lahko komitent in komisionar dogovorita za

strožjo odgovornost komisionarja, in sicer da komisionar jamči za izpolnitev
obveznosti svojega sopogodbenika. Tovrstna strožja odgovornost komisionarja se
imenuje tudi odgovornost del credere ali odgovornost star del credere.

Del credere odgovornost še ne pomeni, da komisionar odgovarja za uspeh v zvezi s

komisijsko pogodbo. S tem se ne zaveže, da bo izpolnil komitentovo naročilo. Po
klavzuli del credere samo jamči, da bo, če bo sklenil posel s tretjo osebo, tretja oseba
izpolnila svojo obveznost.

%91
Pravice in obveznosti komitenta

Komisionar izvršuje posel po naročilu komitenta, zato je dolžnost komitenta, da ta

posel prevzame. Komitent mora prevzeti koristi iz posla, prevzeti obveznosti oziroma
sploh sprejeti posel, kar obenem pomeni, da nosi tudi breme morebitnega
ekonomskega neuspeha. Neizpolnitev obveznosti tretjega bremeni komitenta, ne
komisionarja. Slednji odškodninsko odgovarja le, če ni bil dovolj skrben. Komitent je
upravičen, da posla ne sprejme, le če je komisionar neutemeljeno sklenil posel v
nasprotju z naročilom. Odklonitev posla mora takoj sporočiti komisionarju.

Plačilo provizije in povrnitev stroškov

Komisijska pogodba je pogodba prizadevanja, toda komisionarjevo plačilo(provizija)

je vezano na uspeh. Komitent mora plačati komisionarju, četudi posel ni izvršen, v
dveh primerih:
- če so razlogi za neizvršitev na strani komitenta
- če za neizvršitev ne odgovarjata ne komitent in ne komisionar

Poleg provizije mora komitent komisionarju povrniti tudi potrebne stroške. Stroške mu
mora povrniti samo, če je bil posel izvršen oziroma pod enakimi pogoji, kot veljajo za
plačilo provizije.

Varstvo komitenta v primeru komisionarjevega stečaja ali izvršbe na njegovo

premoženje

V primeru stečaja komisionarja lahko komitent zahteva izpolnitev obveznosti od

tretjega sam neposredno, četudi komisionar terjatve še ni cediral ali četudi še niso
izpolnjeni splošni zakonski pogoji, da vstopi v pogodbeno razmerje namesto
komisionarja.

Kadar pride do stečaja komisionarja in ima komisionar v posesti blago na podlagi

prodajne ali nakupne komisije, ima komitent v zvezi s tem blagom izločitveno pravico.
Nasproti tretjim osebam – komisionarjevim upnikom – velja, kot da je to blago
oziroma kot da so te terjatve že blago in terjatve komitenta. Izjema je določena le za
t.i. koneksne terjatve – terjatve, ki so nastale v zvezi s pridobivanjem blaga in terjatev
za komitenta. Na te terjatve komisionarjevi upniki lahko posežejo.

%92
AGENCIJSKA POGODBA ALI POGODBA O TRGOVINSKEM ZASTOPANJU

Splošno o agencijski pogodbi

Zaupnost razmerja pomeni, da agenta usmerjajo zgolj interesi principala. Trajnost

razmerja predvsem pomeni, da se agencijska pogodba sklepa v zvezi z nedoločenim
številom principalovih poslov.

Predmet agencijske pogodbe je takšno posredovanje med principalom in tretjimi

osebami, ki meri na sklenitev pogodbe. Obveznosti agenta niso izpolnjene takrat, ko
na trgu poišče ustrezno tretjo osebo in jo poveže s principalom, ampak je njegova
dolžnost, da na strani principala sodeluje v pogajanjih in si prizadeva, da bi prišlo do
sklenitve pogodbe.

Agencijska pogodba je vedno odplačna. Agencijska pogodba ima korenine v

mandatni pogodbi.

Stranki pogodbe sta agent (trgovinski/trgovski zastopnik) in principal (naročitelj,

komitent). Agent je oseba, ki je v razmerju do principala samostojna. Poleg
samostojnosti pa mora biti na strani agenta po OZ izpolnjen še pogoj, da gre za
gospodarski subjekt.

Agent pridobi upravičenje za sklepanje poslov v imenu principala, če ga principal

posebej pooblasti. Agent sme opraviti le tista pravna dejanja v imenu principala, ki so
določena v posebnem pooblastilu ali v zakonu. Principalova podelitev upravičenja za
sprejem izpolnitve oziroma upravičenja za izterjavo principalovih terjatev mora biti
vedno izrecno izkazana v pooblastilu.

Agent ima na podlagi zakona upravičenja:

- da prodaja tretjim osebam določene izjave za principala (pooblastilo za aktivno
notifikacijo)
- da sprejema od tretjih v imenu principala določene izjave (pooblastilo za
pasivno notifikacijo)

Kot vsaka stranka tudi agent odškodninsko odgovarja za kršitev pogodbenih

obveznosti. Svojo temeljno pogodbeno obveznost prekrši, če si ne prizadeva z
zadostno skrbnostjo, da bi jo izpolnil. Agencijska pogodba je pogodba prizadevanja
in ne uspeha. Agent ne odgovarja principalu, če tretja oseba, ne izpolni principalu
svoje obveznosti, če dokaže, da je bil pri posredovanju dovolj skrben. Zakonska
pravila pa dovoljujejo, da agent odgovarja strožje – del credere odgovornost agenta.

%93
Principal ni dolžan skleniti pogodbe z osebo, ki mu jo je agent posredoval. Principal
odškodninsko odgovarja agentu, če ne pride do sklenitve pogodbe s tretjim in principal
pri tem ravna nepošteno.

Agentovo plačilo se imenuje provizija. Provizija pokriva nagrado in povračilo

stroškov (vključuje redne oziroma običajne stroške agenta za opravljanje poslov
posredovanja).

Posli, za katere mora principal izplačati provizijo – agent je upravičen do provizije za

tiste posle, pri katerih je razviden agentov prispevek, da je prišlo do posla med
principalom in tretjimi osebami.

Agentu je mogoče pripisati prispevek za sklenitev posla:

- ko agent posreduje med principalom in tretjo osebo oziroma ko agent v
principalovem imenu sklene pogodbo s tretjo osebo
- ko agent najde tretjo osebo, pogodbo z njo pa sklene principal sam brez
agentovega sodelovanja
- v primeru teritorialno ali personalno omejenega področja delovanja agenta
- za posle, ki jih principal sklene s tretjimi po prenehanju agencijske pogodbe, a
so rezultat agentovega delovanja

Agent ne pridobi pravice do provizije, ko je posel s tretjo osebo sklenjen, ampak šele
takrat, ko je izvršen.

Agent sme od principala zahtevati izvlečke iz poslovnih knjig, zato, da se seznani s

poslovnimi dogodki, ki so lahko podlaga za zahtevek za revizijo.

GRADBENA POGODBA IN Z GRADNJO POVEZANE POGODBE

Opredelitev in pravna narava gradbene pogodbe

Po OZ je gradbena pogodba podjemna pogodba (pogodba o delu), s katero se

izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno
zgradbo na določenem zemljišču ali da bo na take zemljišču oziroma na že obstoječem
objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to
plačal določeno ceno. Gradbena pogodba je pogodba uspeha oziroma rezultata.

Zakonskim pravilom o gradbeni pogodbi so podrejena dela, ki:

- so neposredno povezana z objektom in se rezultat teh del fizično spoji z
objektom

%94
 - pomenijo bistven oziroma večji prispevek k dokončanju oziroma obnovi
objekta
- so po svoji naravi zahtevnejša
- in so izpolnjene splošne predpostavke za gradbeno pogodbo.

Bistvene sestavine gradbene pogodbe

Naročnik in izvajalec morata ob sklenitvi pogodbe soglašati o:

- gradbi oziroma gradbenih delih, ki so opredeljena v projektu in se izvajajo na
določenem zemljišču
- ceni
- roku za dokončanje del

Pogodba o izdelavi projekta (projektantska pogodba)

Pri poslu, ki je podrejen gradbeni pogodbi, se izvajalec zaveže, da bo izvedel gradbena

dela oziroma gradbo po načrtu, ki mu ga zagotovi naročnik. Naročnik lahko izdela
načrt sam ali pa zaupa izdelavo načrta tretji osebi. Posel, s katerim se naroči izdelava
načrta, ni podrejen pravilom o gradbeni pogodbi, saj pri izdelavi načrta oziroma
projektne dokumentacije ne gre za gradbo ali gradbena dela.

Predpostavke za projektantovo odgovornost za napake projektne dokumentacije so:

- projektna dokumentacija ima napako, ki izvira iz sfere projektanta
- naročnik mora napako pravočasno notificirati

Pogodba o nadzoru nad gradnjo

Teorija uvršča pogodbo o nadzoru nad gradnjo med obligacije prizadevanja in zato pod
pravila o mandatni pogodbi. Za osebo, ki opravlja nadzor, se je uveljavil izraz
nadzorni inženir.

Roki za uveljavljanje sankcij zoper nadzornega inženirja so:

- če gre za napako v solidnosti gradbe, velja desetletni jamčevalni rok, ki teče od
izročitve in prevzema del
- za druge napake veljajo roki po podjemni pogodbi(najdlje dve leti od izročitve
in prevzema)

Določitev cene in pogoji za spremembo cene

Stranki morata ob določitvi cene določiti tudi obseg del, ki ga pokriva ta cena.

%95
Presežna dela so količine izvedenih del, ki presegajo pogodbene količine del.
Manjkajoča dela so negativni odmiki izvedenih del glede na pogodbene količine.
Nepredvidena dela so tista, ki jih stranki ob sklenitvi pogodbe nista predvideli, a jih je
treba izvesti za dokončanje gradbe. Nujna nepredvidena dela so tista, ki jih stranki ob
sklenitvi pogodbe nista predvideli, vendar samo dela, ki jih izvajalec ob sklenitvi
pogodbe ni mogel predvideti. Dolžnost izvajalca je, da izvede tudi nujna nepredvidena
dela. Izvedbe nujnih nepredvidenih del povzročijo izredni in nepričakovani dogodki,
povezani z gradnjo. O pojavu izrednih okoliščin mora izvajalec nemudoma obvestiti
naročnika. Stroške za izvedbo nujnih nepredvidenih del nosi naročnik.

Klavzule po obsegu del za dogovorjeno ceno

Cena po enoti mere(enotna cena, cena od merske enote) – ob sklenitvi pogodbe so

predvidene vrste del in njihove količine, te pa so razvidne iz popisa del.

Skupaj dogovorjena cena(cena v skupnem znesku za celotni objekt) – po tej klavzuli

manjkajoča in presežna dela ne vplivajo na ceno. V primeru nujnih nepredvidenih del
in vseh drugih del, ki jih izvajalec ni mogel predvideti, se cena poviša.

Cena na ključ(funkcionalni ključ v roke) – klavzula izključuje vpliv manjkajočih,

presežnih, nepredvidenih in tudi nujnih nepredvidenih del.

Dodatna dela

Pogodbena dela niso samo tista, ki so ob sklenitvi pogodbe konkretno specificirana,

ampak tudi dela, ki jih stranki ob sklenitvi nista predvideli, a so potrebna za
dokončanje gradbe. Dodatna dela(poznejša dela) so dela, ki niso potrebna za
dokončanje gradbe.

Obveznosti in pravice izvajalca

Pri obveznostih izvajalca sta izraženi dve značilnosti gradbene pogodbe:

- obligacija rezultata(uspeha)
- samostojnost izvajalca

Izvajalec ogovarja za delo podizvajalcev, kakor da bi delo opravil sam.

Odgovornost za napake gradbe

%96
Za napako gradbe gre zmeraj takrat, kadar zgrajeni objekt ne ustreza projektu ali
pravilom stroke. Vzrok za napako gradbe je lahko:
- napaka v projektu
- posebna narava zemljišča
- napaka v materialu
- način izvedbe

Kadar so napake takšne, da onemogočajo opravljanje funkcije objekta kot prostora za

bivanje oziroma opravljanje dejavnosti, gre za napake v solidnosti gradbe.

Najpomembnejše obveznosti naročnika se nanašajo na:

- uvedbo v posel
- prevzem gradnje
- plačilo

KONČNO KONEC!!!!!!!!!!!!!!!!

%97