KOIEK, Marijan Zakon na razpotju

Ljubljana : Mladinska knjiga, 1993. Matejev evangelij Tri etrtine sree najde lovek v zakonu, etrtino pa v drugih stvareh. Dostojevski Veliko je ljudi, ki ive v nesrenem zakonu. Vasih se nesporazumi, prepiri in nestrpnosti med zakonci* tako zaostrijo, da se hoejo razvezati. Za to so e bolj pripravljeni, e so zunaj zakona ustvarili ljubezensko razmerje, s katerim so popolnoma zadovoljni. Zelja, da bi ga spremenili v ivljenjsko skupnost z ljubljeno osebo, jih e bolj spodbuja k razvezi zakona. Toda elji, da bi se razvezali, se pogosto postavijo po robu druge elje in ustva, zato jih zano muiti dvomi. Zanejo se obotavljati, ustraijo se razveze zakona, njenih posledic in spremljevalnih teav, zanejo dvomiti o pravilnosti svoje odloitve. Ta dvom spodbuja nekatere zakonce, da si zano prizadevati, da bi izboljali odnose. Vasih sami doseejo ta cilj ali pa poiejo strokovni nasvet. Drugi pustijo, da jih dolgo mui neodlonost. Nimajo poguma, da bi se loili, vendar niesar ne ukrenejo, da bi izboljali zakonsko ivljenje. Nesreen zakon jih je razoaral, jih naredil malo-dune in jim odvzel voljo in energijo. Ne vidijo ve monosti, da bi svoj zakon oivili, do zakonca ne utijo niesar ve ali pa ga kratko in malo ne prenesejo. Izraz zakonec uporabljam za partnerja v zakonu in v zunaj zakonski skupnosti. VSEBINA Zakoni, ki to niso.. 7 Zakaj se ne prenaata 15 Vzroki nesporazumov. 31 Ljudje, ki niso sposobni za zakon. 46 Sovratvo do sebe se mauje . 68 Nedolne rtve zakonskih prepirov.. 75 Zdraviti e se da.. 84 Razveza zakona kot zdravilo 94 Pot v sreen zakon.. 103 Nekaj primerov iz prakse113

ZAKON NA RAZPOTJU
Ljudje se torej spopadajo s temi dvomi na razline naine. Nekateri ljudje vrejo puko v koruzo in se sprijaznijo z usodo. Ostanejo v slabem zakonu in se muijo v njem do konca svojih dni. Drugi se odloijo, da bodo vztrajali v zakonu, ki jih dela nezadovoljne s seboj, z ivljenjem in z ljudmi okrog sebe, potem pa jih neko preseneti za-konec z izjavo, da se eli loiti. Posamezniki pa poiejo strokovno pomo. Razlogov za dvom je ve. Prvi in najpogosteji razlog so otroci. Ljudje se pogosto obotavljajo razvezati, ker se bojijo, da bo razpad druine slabo vplival na duevno ivljenje njihovih otrok. Bojijo se, da bo loitev pustila pri njih trajne posledice, da bo povzroila vedenjske motnje itd. Zenske pogosto skrbi, kako bodo same vzgajale in preivljale otroke. Moki noejo izgubiti stikov z otroki oziroma monosti, da bi vplivali na razvoj njihovih osebnosti, e bodo otroci ostali pri materi. Vasih zakonec dvomi, da mu bo bivi partner omogoil redno in mirno shajanje z otroki. Ali pa se bojita, da jima bodo otroci oitali razvezo zakona, da ju bodo obsojali zaradi tega in se odtujili. Pozneje bomo spregovorili o tem, ali so te bojazni upraviene in kako naj bi se jih lovek reil. Tukaj bi samo poudaril, da strah za otroke ni vedno iskren. Pogosto je le krinka, za katero se skrivajo drugi razlogi, da se lovek ne more odloiti za razvezo. Vasih so ti razlogi zelo banalni, ljudje se jih globoko v sebi sramujejo in jih neradi pri-znajo elo samim sebi. Ljubezen do otroka jim je izgovor, da ostanejo v nesrenem zakonu. Upajo, da bodo s tem tudi okolici dokazali svojo nravno brezhibnost. V enem izmed poglavij bomo spregovorili o tem, koliko koristi imajo otroci od tega, e stari zaradi njih rtvujejo zakonsko sreo. Vendar je treba takoj povedati, da so otroci velikokrat le izgovor, ker stari noejo z razvezo izgubiti svojega premoenja oziroma svojega gmotnega standarda. To seveda nima ni skupnega z ljubeznijo do otrok niti do sebe. Veliko je parov, ki bi se radi loili, a se ne morejo odloiti za to, ker bi oba zakonca rada zadrala zase vse, kar sta skupaj pridobila, to je hio, vikend, avtomobil ipd. Najbr bi laje razdelila premoenje, e bi se odloila za prodajo. Toda nihe se ni pripravljen zadovoljiti le s polovico in se odpovedati udobju, ki ga je nudilo skupno premoenje. Pri tem ne upotevata dejstva, da jima nobeno razkoje ne more nadomestiti sree in zadovoljstva. Ljudje, ki so jim otroci opraviilo, da ostajajo v mrtvem zakonu, vasih priznajo, da se pravzaprav bojijo osamljenosti. enske se po-gosto bojijo, da po razvezi ne bodo nale primernega partnerja, zlasti e imajo otroke ali so e stareje. e so negotove, mislijo, da se bodo utile nezaitene, izpostavljene razlinim sitnostim in teavam. Pri tem ne vidijo, da so v slabem zakonu bolj osamljene, kot e bi ivele same. Pozabljajo, kako pogosto se pritoujejo, da jih mo zanemarja, da se ne ukvarja z njimi, da nima zanje ne asa ne prijazne besede. Od skupnega ivljenja nimajo nobene koristi za svoje duevno ivljenje, temve le kodo. e pa bi se loile, bi imele monost, da si ustvarijo novo ivljenje. Ne bi jih moril obutek, da so same, eprav so poroene. 2

Nekateri moki, ki zelo poudarjajo ustveno navezanost na otroke, zaradi katere se ne morejo loiti, se loitve v resnici bojijo. Med njimi je veliko taknih, ki se zavedajo,.da niso sposobni vnesti v zakonsko ivljenje tistih ustev, brez katerih ivljenjska skupnost dveh ljudi ne more biti uspena. Zato ne verjamejo, da bi z drugo eno ustvarili sreneji zakon. Hkrati pa si elijo zakon oziroma udobje, ki jim ga nudi urejeno gospodinjstvo, hotelske usluge, status gospodarja in oeta druine ipd. Zato se ga vztrajno oklepajo, eprav je slab. Poleg tega gre velikokrat za ljudi, ki imajo ibek spolni nagon in jim je prenaporno ustvarjati novo ljubezensko razmerje. Nadaljnji razlog, da se ljudje obotavljajo iti narazen, eprav si to elijo, je stanovanjski problem. Nesmiselno se je razvezati, a ostati z bivim zakoncem v istem stanovanju. V tem primeru je zares teko popolnoma pretrgati stike. elo takrat, ko biva zakonca izvedeta do-sledno loitev od mize in postelje, jima pogosto sreevanje v stanovanju jemlje monost, da bi se ustveno popolnoma loila. Vsako sreanje zbuja pri njiju prejnja ustva, oitanje, nezadovoljstvo, nestrpnost ali sovratvo, tudi proti njuni volji. To ju duevno obremenjuje, jima onemogoa, da bi po slabem zakonu popolnoma ustveno okrevala. Ali pa pri njiju vzbuja spolno poelenje ali ustveno zanimanje za bivega partnerja. V taknem psiholokem poloaju teko najdeta ustveno ravnovesje. Ne moreta se duevno popolnoma loiti od bivega zakonca, zato nista popolnoma svobodna za ustvarjanje novega, uspenejega ljubezenskega razmerja. Razveza zakona torej ni prava loitev, dokler se zakonca stanovanjsko ne loita. Toda veliko ljudi noe zapustiti dotedanjega stanovanja. Pogosto zares nimajo monosti, da bi si takoj zagotovili bivalie, toda prej ali slej jim to uspe, e se potrudijo. Nekateri se lahko preselijo k starem ali k drugim sorodnikom, drugi imajo monost na-jeti stanovanje ali ga dobiti od delovne organizacije. Vasih je mogoe, da se lovek preseli k svojemu zunajzakonskemu partnerju. Tisti, ki trmasto vztrajajo v dosedanjem stanovanju in niesar ne ukrenejo, da hi se umaknili iz njega, ravnajo tako, da bi kljubovali zakoncu. e ostanejo otroci po loitvi z materjo, je naravno, da bo mo zapustil stanovanje. Vendar to pogosto odklanja, ena pa seveda nima monosti, da hi se ga znebila. Tedaj res ni veliko koristi od razveze zakona. Ljudje se najteje odloijo za loitev takrat, ko so lastniki stanovanja ali hie. e prej sem omenil, da je v tem primeru prodaja naj-bolj enostavna reitev. Zadeva se lahko rei tudi tako, da partner, ki je ostal v stanovanju, plaa tistemu, ki se je odselil, njegov dele lastni-ne. Za vse se lahko najde reitev, e sta zakonca, ki se loujeta, zreli osebnosti in sta se sposobna dogovarjati brez maevalnosti. al po-gosto tega nista zmona. Raje se naprej muita, kot da bi se emu od-povedala. Nekateri ljudje skrivajo strah pred razvezo zakona za navidezno obzirnostjo do okolja, predvsem do starev. To sentimentalno opravi-ilo za svojo neodlonost sreamo najvekrat pri enskah. Same pred seboj se opraviujejo, da bi bili stari zelo prizadeti, e bi se hi loila. Ti naj hi to doiveli kot lasten poraz, kot sramoto. Pri tem ljudje ne vidijo, kako se slepijo. Odrasla in samostojna oseba je odgovorna za svoje ljubezensko in zakonsko ivljenje najprej sebi in svojemu partnerju, potem pa tudi otrokom, ki so se rodili v tej zvezi. Odgovorna je zato, ker je ljubezensko ivljenje ne le sedanjost, temve tudi prihodnost 3

posameznika in je moan dejavnik v duevnem razvoju otrok. Stari pa so preteklost v ivljenju odraslega loveka, niso ve odgovorni za njegovo prihodnost, zato tudi ta njim ni odgovoren za svoje osebno ivljenje. Poleg tega se stari, ki so pravi stari, tj. stari v psiholokem smislu, ki imajo radi otroka s pravo, naravno ljubeznijo, ne vmeavajo v njegovo ljubezensko ivljenje. Zavedajo se, da nimajo do tega nobene pravice. Pripravljeni so pomagati otroku, da bi bil sreneji, vendar mu prepuajo odloitev o poti, po kateri bo hodil. Zato ne bodo nasprotovali njegovi elji, da bi se loil. Tudi sami bodo zadovoljni, ko bodo videli, da je njihov otrok sreneji, ker se je znebil more zgreenega zakona. Vasih ljudje opraviujejo obotavljanje glede razveze z vzgojo, ki so je bili deleni v otrotvu in v zgodnji mladosti. Ta vzgoja je pogosto konzervativna, patriarhalna, obremenjena s predsodki o odnosu med spoloma, zlasti pa o zakonu. Prizadeva si vcepiti mladim ljudem preprianje, da je treba ohraniti zakon za vsako ceno, ne glede na to, kaken je. Razveza zakona pa je potemtakem neastno dejanje, z verskega stalia elo greh. Toda vsiljuje se nam vpraanje, ali ni veji greh obsoditi sebe in svojega zakonca na neznosno ivljenje, otroke pa izpostaviti duevnemu trpljenju. e se ljudje bojijo loitve, eprav si je elijo, se zanejo vasih preprievati, da e vedno ljubijo partnerja, kljub vsemu slabemu, kar se dogaja med njima. To je navadna samoprevara. e namre lovek res e ljubi zakonca, eprav ga je ta prizadel, ne misli resno na loitev, temve se trudi, da bi zakon izboljal. e pa vztrajno razmilja o raz-vezi in jo edalje bolj sprejema, je oitno, da je ljubezen do zakonca izginila. Treba je upotevati dejstvo, da ljubezen lahko traja le, e jo nenehno hrani partnerjeva ljubezen. e se to ne dogaja, se ljubezen postopoma ohlaja in neko za vedno izgine. Namesto nje se pojavi nestrpnost do zakonca, napadalnost, ustvena hladnost in ravnodunost. Vasih pridejo v posvetovalnico ljudje, ki so se e odloili za raz-vezo zakona, vendar hoejo sliati tudi strokovno mnenje o svoji odloitvi. elijo potrditev, da svojih teav ne morejo reiti drugae kot z loitvijo. Strokovnjakovo soglasje jim razbremeni vest in laje sprejmejo odgovornost za posledice. To je razumljivo, zato je upravieno in zaeleno, da se ljudje posvetujejo s strokovnjakom, e razmiljajo o loitvi. To je koristno zlasti, kadar jih obremenjujejo razni predsodki. V pogovoru z nepristransko osebo, ki je poleg tega oboroena s strokovnim znanjem in izkunjo, se laje znebijo predsodkov in bojazni. lovek pogosto potrebuje tujo pobudo, ko se znajde pred kako resno odloitvijo. Res pa je, da zapuanje zakonske skupnosti ni malenkost. Zato se ne smemo odloiti prehitro. Zanimiv je e en obrambni mehanizem, ki ga uporabljajo ljudje, da bi se izognili razvezi zakona, eprav si jo elijo. To je elja, da bi prepriali zakonca o njegovi krivdi za razpad njune ivljenjske skupnosti. Radi hi mu dokazali, da so njegova rtev, da so storili vse, da bi bil zakon uspeen. elijo si torej, da bi izstopili iz ponesreenega zakona isti, reeni obutkov krivde. Zahteva, naj bi en partner prevzel vso odgovornost za loitev, je nesmiselna. Predvsem sta za taken ali drugaen razvoj zakonske skupnosti vedno odgovorna oba zakonca. V posameznem primeru lahko ugotovimo, kdo izmed 4

njiju je bolj zastrupil odnos v zakonu, toda samo en partner ne more biti kriv za vse. Razmerje dveh ljudi v ivljenjski skupnosti je dvosmerno dogajanje. Njuno vedenje se medsebojno pogojuje, dialektino vpliva eno na drugega. e se en udeleenec v zakonu zmeraj obnaa pozitivno, je nemogoe, da bi se drugi vztrajno in dosledno obnaal negativno; in obratno: ni mogoe, da slabo vedenje enega ne bi izzvalo negativnih reakcij tudi drugega, da-si se drugae trudi, da bi se vedel im pozitivneje. Te reakcije pa bo-do nedvomno spodbudile prvega partnerja k novim negativnim dejan jem. Tako se neusklajena udeleenca v zakonu edalje bolj zapletata v zaarani krog medsebojne nestrpnosti. Teko je rei, kaj je pri tem vzrok, kaj pa posledica. Zato ni mogoe priakovati, da bo lovek, s katerim nismo mogli ustvariti uspene ivljenjske skupnosti, prevzel nase vso krivdo. Zelja, da bi izstopila ista iz neuspenega zakona, razodeva ustveno nezrelost osebe. Kae njeno negotovost, nevrotinost, neuravnoveenost. Takne lastnosti oteujejo ustvarjanje uspenega zakona. Vendar je lovek tem manj pripravljen priznati, da je zakon zanj preteka naloga, imbolj je ustveno nedozorel. Prav tako ni pripravljen prevzeti odgovornosti za teave, ki so se pojavile v njem. Nevrotina oseba eli imeti o sebi idealno predstavo, da bi s to samoprevaro skrila pred seboj resnico o sebi. Zato krivdo za neuspeh zakona rada preloi na drugega. Nekateri ljudje, ki bi se radi loili, odnehajo, e partner na to ne pristane. Za tem se skriva negotovost, splona ivljenjska omahljivost, nezadostna samozavest. Zenske pogosteje odstopijo od razveze zakona, e se jim partner postavi po robu, kot moki. To ni nakljuje. enske so pogosto delene patriarhalne vzgoje in sprejmejo pasivno vlogo v odnosu med spoloma. Ko se elijo znebiti zgreenega zakona, se pogosto posvetujejo z materjo, ta pa jim vekrat svetuje, naj bodo potrpeljive, naj e poakajo, kajti ena se mora rtvovati za druino. Prav matere so vasih najhuje nasprotnice emancipacije ensk oziroma enakopravnosti spolov! Zato ni ni udnega, da smo e dale od resnino enakopravnega odnosa med enskami in mokimi, kljub temu da veliko govorimo o njem in si pogosto domiljamo, da smo ga uresniili, ker imajo tudi enske prilonost, da zasluijo in so-delujejo v javnem ivljenju. Patriarhalna vzgoja, ki je v nai drubi al e zelo prisotna, se to-rej kae tudi v odnosu ensk do razveze. Navajene so popuati mou, podrediti se njegovi volji, sprejeti njegovo mnenje in tako ravnajo tudi takrat, ko utijo, da je njihov zakon popolnoma zgreen, a ga mo vendar hoe ohraniti. Vasih se enske ne upajo loiti zato, ker jim partner to oteuje z neprijetnim vedenjem. Velikokrat izsiljuje eno z otroki. Grozi ji, da bo otroka obdral on, in da ji potem ne bo dovolil, da bi se videvala z otroki. Ali pa hujska otroke zoper mater, jo krivi za razpad zakona. Pred otroki jo obtouje, da je nezvesta, prepriuje otroke, da jih mati nima rada, kar dokazuje s tem, da se eli loiti. Nekateri moje grozi-jo eni, da jo bodo ubili, e jih bo zapustila. e mo izsiljuje in ali eno, s tem jasno kae, da je ni nikoli za-res ljubil. To je hkrati znak njegove ustvene nezrelosti. e smo namre koga resnino ljubili, ne moremo postati tako napadalni do nje-ga, niti takrat ne, e nas je zelo prizadel. Tega nismo zmoni narediti, e smo ustveno zdravi in uravnoveeni. 5

Moki razodeva z napadalnim vedenjem do matere svojih otrok tudi to, da do otrok ne uti prave ljubezni. Ko obrekuje in poniuje eno, obremenjuje otroke z dvomi o ustvenem odnosu do matere. To seveda moti zdrav emocionalni razvoj otrok. e uporablja oe otroke kot sredstvo za izsiljevanje e-ne, dokazuje, da ne vidi v njih ljudi, temve predmete, s katerimi ima pravico ravnati po mili volji. Zato bi morala ena prej zapustiti skupnost s taknim mokim, e e ne zaradi lastne blaginje, pa zaradi duevnega zdravja svojih otrok. Tudi ene podobno pritiskajo na moe, ko se hoejo loiti. Tudi one so nagnjene k izsiljevanju. To ponejo s solzami, s histerinimi napadi, z raznimi telesnimi motnjami, ki so psihinega izvora, z depresijo, z gronjami, da si bodo vzele ivljenje, e jih bo mo zapustil ipd. Tudi ene vasih pred otroki zmerjajo, alijo in obrekujejo moe. Tudi takno ravnanje je obsodbe vredno. Posledice so za otroke ena-ko kodljive. Moje vasih popustijo pritiskom in se odpovejo razvezi zakona. Vendar tega ne naredijo iz ljubezni do ene ali do otrok, temve iz strahopetnosti in zaradi obutka krivde. Pogosto se namre zavedajo, da bi se zakon morda obdral, e bi bili vnesli vanj ve ljubezni, e bi se bolj trudili, e bi bili bolj pozorni do ene. Toda neodlonost, ne-gotovost in obutek krivde do partnerja niso temelj, na katerem bi lahko obnovili neuspeen zakon. Takna ustva obremenjujejo loveka, ga delajo napetega in prepirljivega. V taknem stanju lovek ni sposoben storiti niesar, da bi izboljal svoj odnos do zakonca. Vsiljuje se nam vpraanje, zakaj si nekateri ljudje prizadevajo, da hi za vsako ceno zadrali ob sebi osebo, ki noe ostati z njimi v zakonski skupnosti. Ljudje pogosto pravijo, da to poenjajo zato, ker e vedno ljubijo partnerja, ki jih hoe zapustiti. Vasih je to res, vendar bolj redko. Navadno se za ljubeznijo skriva vse kaj drugega. Vendar propadlega zakona ne moremo reiti ne z gronjami ne z izsiljevanjem ne s pritiskom na partnerjevo vest. S taknim ravnanjem le krepimo partnerjevo sovranost do nas in poglabljamo ustveni prepad. Kljub temu se nekateri ljudje vztrajno slepijo, da se bo partner spremenil, e ga bodo pregovorili, da bi se odpovedal loitvi. Upajo, da bo postal drugaen, oseba, s katero se bo dalo lepo iveti, eprav so se velikokrat prepriali, da to ni mogoe. Takno trdovratno slepe-nje samega sebe je pravzaprav samoobramba. Za to samoprevaro skrivajo resnico o sebi, skrivajo pred seboj dejstvo, da se pravzaprav bojijo naporov, ki so neizogibni, e hoemo izboljati svoje ivljenje. Partnerja zadrujejo ob sebi tudi ljudje, ki utijo, da niso sposobni ustvariti uspenejega zakona, kot je ta, ki ga imajo. Ker pa elijo siveti v skupnosti z osebo drugega spola, eprav se ne znajo viveti vanjo, se drijo ljudskega rekla: Bolje vrabec v roki kakor golob na strehi. Zakaj bi se muili z ustvarjanjem novega zakona, e tako in ta-ko ne priakujejo od njega ni boljega, kakor je to, kar e imajo? Saj tudi v ta zakon niso vnesli prave ljubezni, ker je niso sposobni razviti v sebi. Zavedajo pa se, da brez ljubezni ni sree v zakonu. Zato se trdovratno drijo partnerja, ki ga imajo, etudi so z njim nezadovoljni. Vsi ti dvomi in samoprevare zaradi razveze zakona se kaejo tudi v tem, da 6

nekateri ljudje sicer zapustijo zakonsko skupnost, se elo sodno loijo, toda v sebi tega ne storijo. Ostanejo v stiku z bivim zakoncem ali se ez nekaj asa vrnejo ipd. Mo na primer odide k ljubici, toda vasih obie bivo eno, da bi se sestal z otroki. Vendar se ta-krat bolj ukvarja z eno kot z otroki, vasih ima z njo tudi spolni od-nos. Ali pa sicer zapusti druino, ampak se ez nekaj asa vrne, da bi obnovil zakonsko skupnost, kakor da je ni nikoli zapustil. To ga seve-da ne obvezuje, da ne bi spet odel, ko se navelia zakona. Veliko je ensk, ki dovoljujejo mou ali bivemu mou, da tako ravna z njimi - da jih izkoria in poniuje. To delajo, ker mislijo, da morajo tako ravnati. Vasih ena zapusti moa, ker ne more ve iveti z njim. Preseli se k starem, navadno z otroki. Mo jo pogosto nadleguje s pronja-mi, naj se vrne. Pri tem obljubi, da se bo poboljal, da bo odslej vse drugae. Zena velikokrat nasede moevim obljubam in se vrne. Navadno se kmalu pokae, da mo nima resnega namena spremeniti svoje obnaanje. Po kratkotrajnem zboljanju zakonskega razmerja se kmalu vse povrne v prejnje stanje ali se elo poslaba. Ko zakonska skupnost razpade, se ne more obnoviti vsaj ne v tem smislu, da bi bila uspeneja, kot je bila prej. Zakon je namre podoben ivemu bitju: ko umre, ne more ve oiveti. Od ene, ki je odpisala moa ustveno in spolno, je nesmiselno priakovati, da ga bo spet sprejela le zato, ker je obnovila ivljenjsko skupnost z njim. Enako je nesmiselno zahtevati od mokega, naj se spet zaljubi v ensko, ki ga ne privlai ve, ne duevno ne telesno. Ko se zakonca loita in se potem spet vrneta v skupno ivljenje, se vrneta vanj takna, kakrna sta bila prej. Nista se spremenila kot osebnosti, ker to ni mogoe. e prej nista mogla reiti svojih nesporazumov, kako naj bi jih reila sedaj? Poskus oivljanja mrtvega zakona je navadno le nadaljevanje vzajemnega trpinenja dveh ljudi, ki v sebi ne najdeta moi, da bi se res loila, popolnoma in za vedno. Ne najdeta je zato, ker sta oba nevrotini osebnosti. Zaradi premajhne sposobnosti za pravo ljubezen ne moreta ustvariti srenega zakona. Toda ustveno nezreli osebi sta po tej lastnosti in po drugih lastnostih podobni druga drugi in ju to dri skupaj. Pri tem se vedeta kot zaveznika, ki se sicer ne prenaata, vendar skleneta zvezo proti skupnemu sovraniku. Ljudem, ki ne nosijo v sebi sposobnosti za pravo ljubezen, kar je pogoj za uspeen zakon, je ravno takna ljubezen skupni sovranik. Ker jim je ljubezen vir bojazni, jim ne preostane drugega, kot da ostanejo v zakonu s podobnim partnerjem. Kadar ne mo ne ena ne vesta, kaj je resnina ljubezen, se ne bojita toliko drug drugega, kolikor se bojita osebe, ki zna nuditi ljubezen in jo tudi zahteva. Zato ostajata skupaj, eprav se ne prenaata, eprav sovraita ali prezirata drug drugega. Enake skupne lastnosti jima ne dovoljujejo, da bi se zdruila v pravi ljubezni ali da bi razklenila peklenski obro.

Zakoni, ki to niso
Sovraiva se, ker sva zvezana drug z drugim, sovraiva to vez, sovraiva ljubezen . . . 7

Sovraiva tisto najbolj dragoceno, ki je obenem najbridkeje, vendar tudi najbolje, kar nudi to ivljenje. Avgust Strindberg (V Damask) Ko si nekdo zaeli, da bi se razvezal, je njegov zakon prav gotovo hudo bolan, nemara elo neozdravljivo, ali pa je e na smrtni po-stelji. e se ladja, na kateri plujemo, zane potapljati, je naravno, da jo bomo takoj zapustili. Prav tako je razumljivo, da se elimo reiti neozdravljivo bolnega zakona. Muno je iveti v njem, ko umira. e teje ga je prenaati, ko je e mrtev. Vendar zanejo ljudje razmiljati, da bi se loili, ele ko je njihov zakon e mrtev. Mrlia ne hranimo poleg sebe, ker postaja njegovo razkrajanje iz dneva v dan bolj neznosno. Pokopljemo ga, da nam ne bi kodil. To je treba storiti tudi z mrtvim zakonom. Razveza takne zakonske skupnosti ni njena smrt, temve pogreb. Toda dokler je zakon e iv, je treba upati, da bo ozdravel. To je kot s hudo bolnim ali ranjenim lovekom. Dokler diha, dokler mu utripa sre, se trudimo, da bi ga pozdravili, eprav je morda v nezavesti. Ne vemo sicer, ali se bo to obneslo. To velja tudi za hudo bolan zakon, toda moramo si prizadevati, da bi ga reili. Prvo in temeljno merilo, ali je neka zakonska skupnost zdrava ali ne, ali je uspena ali neuspena, je to, kako se zakonca poutita v njej. e z njo nista zadovoljna, je oitno, da s to skupnostjo nekaj ni v redu. e sta zelo razoarana nad zakonom, nesrena zaradi njegove zgreenosti, je jasno, da je hudo zbolel. Njegova bolezen je e nevarneja, e sta zakonca zaela utiti svojo skupnost kot teko ivljenjsko breme, kot nekaj, v emer ve ne doivljata nobenega veselja, temve le duevno trpljenje. Drugo merilo zdravja oziroma bolezni ivljenjske skupnosti enske in mokega so njuni odnosi. Navadno je prvi korak, da je zakon zael bolehati, edalje manje zanimanje enega partnerja za drugega, edalje manja pozornost do njega. To pomeni, da ljubezenska ustva med zakoncema postopoma zamenja ravnodunost, toplino in nenost pa ustvena hladnost. Emocionalne vezi med njima se edalje bolj trgajo. Hkrati slabi njuna elja po spolnem odnosu. Ko bolezen njunega zakona napreduje, raste nestrpnost med e-no in moem, ki razodeva njuno odtujevanje. Na spolnem podroju se kae z eninim edalje pogostejim odklanjanjem spolnega odnosa ali z nesodelovanjem, eprav ga formalno sprejema. Pri mou pa se pogosto pojavijo razne motnje spolnih funkcij oziroma bolj ali manj izrazita spolna nemo. Poleg tega so spolni odnosi edalje redkeji, kmalu postanejo zelo neredni in slednji popolnoma prenehajo. Rast nestrpnosti med zakoncema se kae v tem, da se kar naprej prepirata. e sta skupaj, sta vedno slabe volje in napeta. Kar naprej si kaj oitata, ugovarjata, se napadata in alita. Naelno kljubujeta drug drugemu, ne najdeta ve skupnega jezika. Prepiri, tudi pretepi, se iz-menjavajo z molkom, ki traja nekaj dni, vasih tudi nekaj tednov. e zakonca ne zaneta pravoasno zdraviti svoje skupnosti, bo-do slabi odnosi med njima prej ali slej povzroili njeno smrt. Navad-no nastopi neopazno. Ni 8

mogoe povedati, kdaj je nastopila, ker ni velikih razlik med na smrt bolnim in mrtvim zakonom. To je kot s lovekom, ki je v komi, v globoki nezavesti. Edini dokaz, da e ivi, je, da diha, da mu dela sre. Mrtev je ele, ko prenehajo tudi te funkcije. Tako je vasih tudi zakonska skupnost dolgo v komi, eprav tu pa tam pokae e kaken znak ivljenja. Na primer, mo in ena sta e sposobna, da sta vasih prijazna drug z drugim, da si povesta kakno lepo besedo ali da imata elo spolne odnose, eprav se prepirata in sta e precej odtujena. Ko je zakon res mrtev, ne utita ve nobene elje, da bi ga prenovila. ustva, ki so bila neko ljubezenska, so se spremenila v popolno ravnodunost. Hkrati ne utita ve elje po spolni intimnosti. Vsak poskus, da bi se spet zbliala, doivljata kot nasilje nad seboj. Spopadi med zakoncema, eprav so hudi, e niso dokaz, da je njuna zakonska zveza mrtva, so le izraz nezadovoljstva, nemara elo sovratva enega partnerja do drugega. Vendar sovratvo ni popolno nasprotje ljubezni, eprav razodeva, da je ljubezen pokodovana, ranjena, morda elo na smrt bolna. Pravo nasprotje ljubezni je ravnodunost. Sele ko se ta pojavi, smo lahko prepriani, da je ljubezen za vedno izginila. V hudo bolnem ali mrtvem zakonu sta partnerja malo asa skupaj. Eden izmed njiju si prizadeva, da bi bil im manj doma, ker mu ni do stika z drugim oziroma mu je sleherno sreanje muno. Tako pogosteje ravnajo nezadovoljni moje. Razoarane enske pa se navadno naveejo na dom, otroke, druinsko ivljenje. Moki iejo nadomestilo v razlinih dejavnostih v nadurnem delu, v drubenopolitinih organizacijah, v portu ali v zidanju hie. Vse to jim jemlje toliko asa, da jim ga ni ne ostaja za zakonsko ivljenje. Resnica pa je, da gre le za izgovore, da jim ni treba biti z eno, do katere ne utijo ljubezni ali pa je ta precej ibka. Srea v zakonu je bolj pomembna kot standard. V uspeni zakonski skupnosti laje prenesemo pomanjkanje. Nobeno materialno razkoje pa nam ne more nadomestiti zakonske sree. Vendar veliko ljudi tega noe dojeti. Raje kopiijo denar, kot da bi ustvarjali ljubezensko razmerje z zakoncem, raje zidajo hio, kot da bi gradili svoj zakon. Veliko mokih ie nadomestilo za neuspeno zakonsko skupnost v zunajzakonskem razmerju. Zanj navadno porabijo ves prosti as. To jih e bolj oddalji od ene. Tudi e ne prekinejo spolnih odnosov z eno, se ji vendar bolj redko intimno pribliajo ali pa imajo pri tem teave s potenco. Ljudje navadno mislijo, da je moevo ljubezensko razmerje e je dolgotrajno in vsebinsko bogato vzrok, da se je ustveno in spol-no odtujil od ene, da jo je zanemaril ali zapustil. Toda to ni res. e natanno raziemo, kakni so bili zakonski odnosi mokega, ki se je spolno in ustveno navezal na drugo ensko, bomo ugotovili, da so bili v marsiem pomanjkljivi. Zunajzakonska ljubezenska zveza ved-no izpolnjuje praznine zakonskega ivljenja vsaj deloma. lovek v njej najde ali vsaj ie tisto, esar ni nael v zakonu. Zato takno razmerje ni vzrok, da je zakonska skupnost zaela razpadati, temve je le posledica. Ljubezensko razmerje sicer lahko pospei smrt zakonske zveze, ki je hudo bolna, ampak ni vzrok, da je zbolela. 9

Nekateri moki, ki se v zakonu niso znali in so nezadovoljni z njim, iejo zunaj zakona homoseksualne stike. S tem, da se zanimajo za osebe istega spola, dokazujejo, da so naredili napako, ker so se sploh poroili. e je njihov spolni nagon usmerjen v glavnem na moki spol ali jih ta vsaj enako privlai kot enski, ni verjetno, da bodo zmoni ustvariti uspeen zakon z ensko. Tedaj jih lastna narava spodbuja k temu, da zunaj zakona poiejo tisto, esar v njem ne morejo najti. Veliko mokih ie tolabo za nesreen zakon v pijai. Vasih se vraajo okajeni z dela ali pa se vrnejo domov pozno zveer e povsem pijani. V gostilni se mudijo zato, da bi odloili sreanje z eno, ki je ne marajo. Da bi ga laje prenesli, kajti prej ali slej se morajo vrniti domov, omrtvijo mogane z alkoholom. Tedaj se jim vse zdi bolj ronato, kot je, tudi zakonska skupnost. Ali pa jih alkohol osvobodi ustvenih zavor in si upajo nastopiti proti eni tako, kakor si trezni ne upajo, navadno napadalno. S tem razodevajo svoja ustva do ene, ki jih drugae skrivajo. Tukaj se sreamo z nekim zelo razirjenim zmotnim mnenjem. Pogosto namre sliimo, da je neki moki postal pijanec zato, ker je priel v drubo alkoholikov, ki so ga zapeljali. Toda nihe ne more narediti iz drugega loveka alkoholika, e si tega ne eli. Nasprotno, oseba, ki je nagnjena k temu, da svoje duevno trpljenje utaplja v pijai, pogosto poie drubo sebi podobnih ljudi. Ko se sestane z nji-mi, laje prenese spoznanje, pred katerim sicer bei spoznanje, da je pravzaprav slabi. Laje mu je, ko vidi, da so takni tudi drugi ljudje. Alkoholika pogosto navdajajo strah, obutek manjvrednosti ali krivde, potrtost in druge negativne emocije. V drubi ljudi, ki jih trpinijo podobne more ali e huje, lovek laje prenese nezadovoljstvo s seboj ali elo sovratvo do sebe. Alkoholik je res sam svoj sovranik. Opija se, da bi omilil nezadovoljstvo s seboj in preziranje sebe. Z opijanjem kae napadalnost do lastne osebe, ker z alkoholom uniuje telo in duha. Toda s tem kae tudi prezir do sebe, ker si dovoli, da se ponia z neumnim vedenjem pijanca. Za takno samomorilsko ravnanje mora imeti lovek zelo moan razlog. Navadno je to nesreen zakon. Ni alkoholika, ki bi ivel v srenem zakonu. e je lovek zadovoljen z zakonskim ivljenjem, ne po-stane zasvojen z alkoholom. Ko moki zautijo, da je njihov zakon zavoen, zano piti, namesto da bi se potrudili popraviti zakonske odnose. Tega ne naredijo zato, ker so navadno nesposobni za pravo ljubezen in ne znajo ustvariti uspenega zakona. Zaradi tega tudi ne zapustijo zakonske skupnosti, eprav so razoarani nad njo. Ljudje pogosto pravijo, da moev (ali enin) alkoholizem uniuje zakon. Zlasti ene pijanev rade trdijo, da bi bil njihov zakon uspe-sen, e mo ne bi pil. To je zmeraj samoprevara. e bi bil mo sreen v zakonu, ne bi pil. e ni pil, ko se je oenil, temve je zael piti ele potem, se je v njem oitno postopoma kopiilo nezadovoljstvo z zakonsko skupnostjo. Ko mu je le-ta postala neznosna, je poiskal tolabo v alkoholu. Res je, da njegovo ravnanje z eno, ko je pijan, slaba zakonsko razmerje. Vendar to le pospei propadanje zakona, ki je e zdavnaj zael izgubljati tla pod nogami. Moki je vasih alkoholik, e ko stopi v ivljenjsko skupnost z ensko. Zdi se, da je vsaj v tem primeru upravieno mnenje, da je njegovo pitje krivo za neuspeh 10

zakonskega ivljenja. Toda tudi to ni res. ('e je namre nekdo postal alkoholik, to pomeni, da je nezrela, emocionalno pokodovana oseba. Taken lovek ni sposoben ustvariti srenega zakona. e se kljub temu poroi, se v njem ne bo znael in bo e bolj pil. Vendar njegov alkoholizem in ponesreen zakon nista v vzroni zvezi. Mo, ki preivlja doma malo asa, si kljub temu prizadeva, da bi izkoristil udobje, ki mu ga nudi skupno gospodinjstvo. Zato pride domov, da bi se najedel, umil, preoblekel, naspal, nemara elo imel z e-no spolne odnose. Torej prihaja domov kot v hotel. Vendar se pri tem ne more izogniti stikom z eno. e je mo redko z eno, je razumljivo, da se ena uti zanemarjeno in neljubljeno. Zato je slabe volje, razdraljiva in prepirljiva. Oita mu, da jo zapostavlja, ljubosumna je na moevo ukvarjanje z drugimi stvarmi. Sumnii ga, da se zabava z drugimi enskami, da ima ljubico. S tem izziva moa, ki je e tako bolj ali manj nestrpen do nje, in to je takoj povod za nov prepir. Ali pa ena joka, tarna in se pritouje zaradi raznih telesnih motenj. S taknim vedenjem eli prisiliti moa, da bi ji posvetil ve asa in pozornosti. Zanemarjena in ljubosumna ena vasih doaka moa z vpitjem, z udarci ali z raznimi histerinimi prizori. Vse to ga e bolj odbija od nje, krepi njegovo napadalnost, spodbuja ga k e bolj grobemu, e bolj aljivemu ravnanju. Vasih zmerja eno e na vratih, vpije na njo, jo ali, kot da bi hotel z napadom prepreiti njene ugovore in grajo. Nekateri moki, ki so se naveliali ene, uporabljajo drugano taktiko, da bi kar se da omejili stike z njo. Ko pridejo domov, se takoj poglobijo v asopise, ali pa se zastrmijo v televizor. Pogreznejo se v molk, nimajo se kaj pogovarjati z eno ali pa se uleejo in zaspijo. To seveda krepi enino nezadovoljstvo, jo dela e bolj prepirljivo, zato izkoria vsako prilonost, da se znese nad moem. Tudi enino vedenje lahko unii zakonsko skupnost. Takno je, na primer, gospodovalno ravnanje, s katerim si ena prizadeva podrediti moa. Zatem podcenjevanje moa, zavraanje njegovih predlogov, posmehovalen odnos do njegovih nazorov, elja in ambicij. Sem sodi tudi neprijazno ali predrzno vedenje do moa in pomanjkanje nenosti. Pogosto je prisotna tudi enina spolna zadranost, pasivnost ali popolna ravnodunost, zatem odklanjanje spolne intimnosti ali elo posmehovanje moevim spolnim potrebam in zanievanje njegove mokosti. Vasih je to vzrok, da se mo odtuji eni, da je razoaran nad zakonom in se ga zato izogiba. Toda takno obnaanje poveuje enino nestrpnost in napadalnost do njega. Zaneta se ustveno odtujevati. Njun zakon ivi samo e formalno; dejansko je e zdavnaj mrtev. ena se pogosto zane truditi, da bi moa spet pridobila zase, ko zauti, da se oddaljuje od nje. Prizadeva si, da bi bila nena, popustljiva, potrpeljiva. eli mu ugajati in se v vsem podreja njegovi volji. Vendar s tem niesar ne dosee, e se je mo ohladil ali ni bil nikoli preve zagret zanjo. V tem primeru ga enino dobrikanje moti, drai in vzbuja v njem odpor. Vasih se v njem oglasi tudi obutek krivde, ker ni sposoben vraati ljubezenskih ustev. Vse to ga e 11

bolj oddaljuje od nje. Nesmiselno je torej prilizovati se partnerju in se odpovedovati svojim eljam in potrebam. S tem se pravzaprav poniujemo pred njim, to pa pri nikomer ne zbudi ljubezni. Nekatere enske zatrjujejo, da so bile zadovoljne z moevim obnaanjem do trenutka, ko so zvedele, da ima ljubico. To spoznanje jih prizadene kot strela z jasnega neba. Navadno reagirajo zelo ustveno razburijo se ali pa so zelo potrte, ualjene se ne pogovarjajo z moem. Vasih se takoj odloijo za loitev. Zdi se torej, kot da je njihov zakon nepriakovano zbolel in da bo kmalu umrl. Toda ko si to zadevo natanneje ogledamo, vidimo, da ne gre za nepriakovano krizo bolj ali manj uspenega zakona. To, kar se je zgodilo nenadoma, je izbruh neesa, kar se je e dolgo nabiralo. Po-drobneje raziskovanje taknega zakona navadno pokae, da je e prej kazal simptome bolezni, toda ena in mo jih nista hotela videti. dele ko eno spraujemo o tem, zvemo, da je e nekaj asa pred krizo utila, da se mo postopoma oddaljuje od nje, zlasti ustveno, vasih tudi spolno. Dojame tudi to, da se niti ona ni vedno obnaala do moa tako, da bi se njuna zveza poglabljala in krepila. e je torej zakon bolan, se je njegova bolezen razvijala postopoma. Ko jo opazimo, je praviloma e kronina. Nenadne zakonske krize so le poslabanja bolezni. Podobne so izbruhu ognjenika, ki smo ga imeli za ugaslega. Toda v njem je e prej vrelo; bruhanje lave je le viek tega dogajanja. Neuspena zakonca vasih pravita, da se sicer v niemer ne uje-mata, ampak da je v postelji vse v redu. Le v spolnem odnosu najdeta skupni jezik. Vendar se zunaj postelje spreta pri prvi prilonosti. Skupaj ju dri le uspeno spolno ivljenje in ju odvraa od loitve. Tudi tukaj gre navadno za goljufanje samega sebe. Takna za-konca imata res bolj ali manj uspene spolne odnose, toda zelo nered-ne. Ko se hudo spreta, se nekaj dni ali tednov ne pogovarjata ali pa samo toliko, kolikor zahteva skupno gospodinjstvo. V stanju ualjenosti ne utita elje po spolnih odnosih. e jo nemara vendar zautita, je zaradi kljubovanja ne pokaeta. Spolne odnose imata ele, ko se pomirita, torej v redkih trenutkih harmonije. To pomeni, da so spolni odnosi v njuni skupnosti bolj izjema kot pravilo. Zato je oitno, da taknega spolnega ivljenja ne moremo imeti za uspenega. To potrjuje tudi dejstvo, da partnerja z njim pravzaprav nista zadovoljna. e se zane ena mou odtujevati, si tudi ona prizadeva, da bi bi-la im manj z njim. Vasih dela nadurno v svojem poklicu, ampak ne iz ljubezni do dela niti zaradi vejega zasluka, ampak da bi bila manj asa z moem, ki ga ne mara. Iz istega razloga sprejme vasih razne drubenopolitine obveznosti. Tudi pogosteje se pretirano ukvarja z gospodinjskim delom. Doma nenehno nekaj dela, da bi bila im manj z moem. Po celodnevnem delu je zveer seveda tako utrujena, da ji ni ve do niesar, najmanj pa do spolnega odnosa z moem. Ali pa ena ves prosti as posvea otrokom. ezmerno se ukvarja z njimi, kajti misli, da jih je treba neprestano vzgajati. Vedno jim je za petami, vmeava se v vse, kar otroci poenjajo, prizadeva si, da bi im ve naredila namesto njih, stree jim, ne dovoli jim, da bi se osamosvojili, trudi se, da bi jim bila glavna ali 12

elo edina druba. Skratka, z otroki ima toliko skrbi in dela, da nima asa za ni drugega. Tudi za moa nima ne asa ne energije. S taknim ravnanjem seveda zanemarja zakon in tudi otroke napano vzgaja. To so skrite oblike eninega oddaljevanja od zakona. Toda vasih to dela precej bolj odkrito. Ker ji ni do druenja z moem, se v prostem asu sestaja s prijateljicami, dolgo poseda z njimi ob kavi, pijai in klepetu, da bi bila im manj doma. Ali pa izkoristi vsako prilonost, da im dlje ostane v delovni organizaciji, na kaki prireditvi oziroma zabavi. e je mo v tem asu doma, se seveda uti zanemarjenega. Tako se uti tudi, e mu doma ni dolgas, e se rad ukvarja z otroki ali e opravlja kakno gospodinjsko delo. Poleg tega postane tudi ljubosumen. Kakor zanemarjena ena je tudi on ljubosumen predvsem na as, ki ga ena ne porabi zanj. Zane tudi dvomiti o njeni zvestobi, ker ve, da se ena drui tudi z drugimi mokimi. To je razlog za nove prepire z eno. Ko se ta vrne domov dobre volje ali elo pijana, postane mo navadno e bolj nezaupljiv, zlasti e je tudi drugae nezadovoljen z eno. Tedaj jo sprejme slabe volje, z oitki, ali pa je ualjen in se noe pogovarjati z njo. Vasih jo takoj napade s sumi, sili jo, da bi mu priznala nezvestobo. ena pa, ki je pogosto odsotna, ker ji gre mo na ivce, se e vraa domov slabe volje. Razumljivo je, da med njima takoj izbruhne prepir. e je ena nezadovoljna z zakonskim ivljenjem, je zelo hitro pripravljena sprejeti ljubezenske ponudbe drugega mokega. Ustvarjanje zunajzakonske ljubezenske zveze zahteva od nje del prostega asa. Nima ga zadosti za moa in otroke, zato ima vasih moan obutek krivde. e si prizadeva, da bi ljubezensko razmerje prikrila, pora-bi zanj manj asa, to pa jo dela nezadovoljno, e se je globlje naveza-la na drugega partnerja. V tem primeru jo moeva navzonost edalje bolj moti, zlasti pa njegovo spolno priblievanje. Vendar ga sprejema, ker noe priznati zveze z drugim mokim. Vse to jo dela zelo napeto, razdraljivo, ali pa povzroi, da se zapre vase, se ne pogovarja, posta-ne potrta. Razumljivo je, da mo tedaj zauti, da se z eno nekaj dogaja. Zane jo spraevati, postane vsiljiv, zasleduje jo ali pa se tudi on zapre vase, ualjeno moli. Tako raste napetost med zakoncema, ki pospei njuno odtujevanje. Zena prej ali slej prizna mou, da ima ljubimca. Vasih ne ve, kaj bi storila, vasih pa se eli loiti. Mo pa reagira razlino. Vasih se obvlada, se trudi ostati miren, ne napada e-ne, temve ji predlaga, naj se vrne k njemu. Morda bo ena poskuala to narediti, ampak to ji bo uspelo le, e se ni preve odtujila mou in se ni premono navezala na ljubimca. Ko mo zve za enino nezvestobo, pogosto ravna z njo grobo. Napada jo in ali, ji grozi in jo podi od doma ali pa napada njenega ljubimca. Vse to eno seveda e bolj oddalji od njega, poglobi prepad med njima. Nemara bo ena elo zapustila ljubimca, toda s tem ni reeno, da se bo ustveno vrnila k mou. Velikokrat ostane z njim le formalno. Nekatere enske iejo nadomestilo za spolno ali ustveno praznino zakonskega ivljenja v homoseksualnih odnosih. Tedaj se vedejo tako, kot da imajo mokega partnerja. 13

Dokaz enine odtujenosti mou, nemara od zaetka njune skupnosti, ali pa postopnega oddaljevanja med zakonom, je spolna zadranost do moa. e je ena popolnoma pasivna v spolnem odnosu z moem, e ga sprejema zaradi dolnosti, e ga pogosto odklanja ali pa uti pri spolni zdruitvi boleine, prav gotovo ne ljubi svojega moa. Izdaja jo telo, ki nikoli ne lae. e namre ena res ljubi moa, si ga tudi spolno eli. e pa nima elje po spolni intimnosti z njim ali jo ta elo moti, njena ljubezen ni spolna. To pa pomeni, da sploh ni ljubezen, kajti med ensko in mokim, ki nista sorodnika, ni druge ljubezni. enino spolno odtujevanje je vasih prvo opozorilo, tako njej kakor tudi njemu, da je z njuno zvezo nekaj narobe. To dokazujejo tudi drugi znaki, ki se kmalu pokaejo. Poleg tega je z enino spolno zadranostjo nezadovoljen ne le mo, temve je nezadovoljna tudi ena. Mo to kae odkrito oita eni, da je spolno hladna, da ga nima rada ali jo sumnii, da ima ljubimca. Ona pa postaja razdraljiva, slabe volje, napeta, ker je njeno spolno ivljenje ne zadovoljuje. Lahko se pojavijo tudi razne telesne motnje psihinega izvora. Zakonca postaneta drug do drugega edalje bolj napadalna. Na nesporazume, ki so eno spolno oddaljili od moa, se naveejo novi prepiri. To e bolj spodkopava e tako rahle vezi med njima. e ivita dve osebi v mrtvem zakonu, a nimata poguma, da bi se loili, si skuata urediti osebno ivljenje po svojem okusu. Vendar vsaj formalno ohranjata ivljenjsko skupnost. To je tako imenovani odprti zakon. Zakonca stanujeta skupaj, imata skupno gospodinjstvo, skupaj skrbita za otroke. Na zabave, izlete, na obiske k prijateljem hodita vsak zase in tudi letni dopust navadno preivljata loeno. Vsak partner ima zunajzakonsko razmerje, eprav imata tudi onadva oba-sne spolne odnose. Takno zakonsko ivljenje navadno nastane samo od sebe. Vasih pa se partnerja dogovorita, da bosta ivela svobodno, tj. da bo-sta imela tudi druge ljubezenske partnerje. Dogovorita se, da ne bosta kazala ljubosumnosti in da drug drugega v ljubezenskem ivljenju ne bosta ovirala. Teoretino je to mono, v praksi pa je teje. Odprti zakon je lahko uspeen ele takrat, ko sta oba zakonca homoseksualca. Tedaj se spolno ne privlaita in sta lahko le prijatelja. Zaradi odsotnosti erotinega zanimanja ne bosta ljubosumna drug na drugega, prijateljstvo pa jima bo omogoilo, da bosta lahko ivela v skladni skupnosti. Toda psiholoki odnos med partnerjema je drugaen, e sta spol-no usmerjena na nasprotni spol in se znajdeta v odprtem zakonu. Vzajemna spolna privlanost ju je privedla v skupno ivljenje. Ta ostane pogosto navzoa tudi, e se ustveno nista globlje navezala ali sta se nekoliko oddaljila. Tudi e sta dokaj odtujena, jima daje skup-no ivljenje obutek pripadnosti. Zato ni mogoe, da se med njima ne bi pojavilo ljubosumje, ko en zakonec zve za ljubezensko razmerje drugega. To se ne zgodi le takrat, ko je zakon postal odprt spontano, kot posledica nesporazumov in razprtij med zakoncema, temve tudi takrat, ko sta se zmenila, da bosta drug drugemu dovoljevala svobodo. Poleg tega bi bil skladen odnos med heteroseksualnima zakoncema v odprtem zakonu mogo le pod pogojem, da sta ustveno zelo zreli osebi. Toda 14

odprtost zakona je v protislovju s ustveno zrelostjo. Res zrela oseba se bo potrudila ustvariti uspeen zakon, ker sprejema le takno razmerje z osebo nasprotnega spola. Zeli si resnien, polnovreden zakon. e ga z doloenim partnerjem ne more ustvariti, ga bo zapustila in poiskala zakonsko sreo s kom drugim. e nekdo privoli v to, da bo ivel v odprtem zakonu, s tem kae, da ni dovolj sposoben za polnovredno zakonsko ivljenje, da se ga boji, ker mu ni kos. Zato je pripravljen iskati nadomestilo v zunajzakonskem razmerju. e se tako vedeta oba zakonca, se nehote najdeta v odprtem zakonu. Nezreli, nevrotini osebnosti se ne moreta ne popolnoma zdrui-ti ne popolnoma loiti. Ko stopita v zakon, ga ne sezidata do konca, ko pa nesporazumi med njima prerastejo v vzajemno nestrpnost, se si-er odtujita drug drugemu, a se ne razideta. Odprti zakon je zanju kompromis, ki pa niesar ne reuje. Pri njiju je namre e naprej navzoa elja, da bi imela sreen zakon. Ker ga nista ustvarila in si ne upata poskuati, nosita v sebi obutek neuspenosti. To ju dela nape-ta, nesrena, napadalna in ljubosumna. Nekateri neuspeni zakonski pari skuajo najti kompromis v ta-ko imenovanem intermitentnem zakonu zakonu v presledkih. To pomeni, da nekaj asa ivita skupaj, potem pa se razideta, ker se ne razumeta. ez nekaj asa nadaljujeta skupno ivljenje, ker zautita, da ne moreta drug brez drugega. Vendar se kmalu ponovijo prejnji nesporazumi in med partnerjema se spet pojavi napetost. Ko ta preraste v nestrpnost, se spet razideta. Vasih ostaneta skupaj in se kar naprej prepirata ali pa zbereta pogum in se loita za vedno. Med odprtim in intermitentnim zakonom obstajajo tudi razne prehodne oblike. Dogaja se namre, da se zakonca sier razideta, ven-dar ohranjata stike. Obiskujeta se, ostaneta skupaj kako no, tudi kak dan, potem pa spet odideta vsak po svoji poti. S taknim polzakonskim ivljenjem nihe ni zadovoljen, kakor s kompromisi navadno ni-smo zadovoljni na nobenem ivljenjskem podroju. Vendar nekaterim ljudem ne preostane ni drugega, kot da so zadovoljni z vrabcem v roki, ker nimajo moi, da bi ulovili goloba. Toda lovek ne more biti sreen, e je neko mono ustveno potrebo zadovoljil le deloma. Zato ljudje ne najdejo zadovoljstva v nobeni zamenjavi za polnovreden zakon. e ivijo ljudje v odprtem zakonu, pogosto trdijo, da so sodobni, napredni, brez predsodkov. To-da s tem se skuajo le potolaiti. Vendar jim samoprevara ne pomaga. Se naprej jih grize rv nezadovoljstva s taknim ivljenjem. Odprti zakon ni ni novega niti sodobnega. To je e dolgo znana oblika zakonskega ivljenja. Poznali so jo e stari Rimljani. Taken zakon ni napreden, ker ne zboljuje odnosov med spoloma niti ne pri-speva k duevnemu zdravju ljudi.

Zakaj se ne prenaata
15

Ko so prijatelji grajali nekega Rimljana, ker je zanemarja/ lepo, bogato in poteno eno, jim je pokazal nove sandale in dejal: Ali niso lepe in nove tudi te sandale, vendar nihe ne ve, kako me ulijo ! Plutarh (Etika) lovek je razoaran nad svojim zakonom, e v njem ne doivlja tistega, kar priakuje od njega. Vedno pa priakujemo ljubezen. Zakon je predvsem ustvena zveza enske in mokega, zato ie lovek v zakonski skupnosti zadovoljitev potrebe po spolni ljubezni. e je ne doivlja, je nezadovoljen s partnerjem, ki mu ne daje ljubezni. e si prizadeva, da bi v njem zbudil ljubezenska ustva, a mu to ne uspe, je jezen na partnerja, postane do njega nestrpen in napadalen ali pa se mu odtuji. Zanimivo je, da ljudje priakujejo v zakonu ljubezen tudi, e je nimajo za temelj zakonske skupnosti. Iejo jo tudi, e so stopili v zakon brez prave ljubezni do partnerja ali imajo zakon za sredstvo, da bi dosegli kaken drug cilj. Toda e v zakon nismo prinesli ljubezni, ne smemo priakovati, da jo bomo tam nali. e ne menimo, da je bistvena vsebina zakonskega ivljenja, se ne bomo trudili, da bi jo uresniili in je v zakonu seveda ne bo. To je popolnoma logino, kakor je logino, da ne moremo pria-kovati koristi od podjetja, v katero nismo ni vloili in si niti najmanj ne prizadevamo, da bi bilo uspeno. Vendar veliko ljudi ne sprejema te logike zakonskega ivljenja, temve zahtevajo obrest) ti od glavnice, ki je niso vloili. To je dokaz, da lovek samega sebe hudo goljufa, ko se skua prepriati, da ljubezen tako in tako kmalu mine in da je treba graditi zakon na drugih temeljih ne pa na ljubezni. Ljudje se slepijo tudi takrat, ko trdijo, da ljubezen pride sama od sebe, e enska in moki ivita skupaj. Z zakonom, v katerem ne zadovoljimo svoje potrebe po spolni ljubezni, torej ne moremo biti zadovoljni. Za to krivimo partnerja, elo e smo sami krivi za to. Na partnerja smo jezni, e se - v skupnem ivljenju ne vede tako, kakor si elimo. Priakovali smo da bomo doivljali njegovo ljubezen ne glede na lasten ustveni odo nos do njega. Pomanjkanje ljubezni je glavni vzrok, da imajo ljudje, svoj zakon za zgreen in so ga pripravljeni zapustiti. V skupnem ivljenju vasih spoznamo partnerjeve lastnosti, ki nam niso ve in jih ne moremo sprejeti. e smo razoarani, se navadno skuamo o tem pogovarjati. Priakujemo, da bo o na zakonec sprejel taken pogovor, da bo poskusil razumeti nae oitke in se bo potrudil, da bi popravil svoje vedenje. e to stori, bo zakonska skupnost napredovala. Poleg tega doivljamo partnerjevo ravnanje kot iz raz ljubezni do nas. Toda nekateri ljudje se noejo pogovarjati o svojih pomanjkljivostih oziroma navadah, ki motijo zakonca. S tem jasno pokaejo, da se niso pripravljeni prilagoditi zakoncu in hkrati raz0deevajo ibkost svoje ljubezni do njega. Resnina ljubezen spodbuja loveka, da se sam od sebe prilagodi ljubljeni osebi. e se lovek v zakonu vztrajno vede tako, da to ni Ve njegovemu 16

ivljenjskemu sopotniku, je razumljivo, da ta postaja edalje bolj nezadovoljen. Taken postane tudi takrat, ko spozna da partner ne namerava spremeniti svojega vedenja. Dogaja se, na primer, da spre-vidimo pomanjkljivosti svojega izbranca oziroma1zbranlle, e preden smo se odloili za skupno ivljenje. eprav nas motijo, se odloimo za zakon s tem lovekom, kajti upamo, da se bo poboljal, ko bo ivel z nami. Ali pa mislimo, da se bomo v zakonu navadili partnerjevih napak, da nas ne bodo motile. Vendar se navadno ne zgodi ne eno ne drugo. lovek ostane v zakonu taken, kakren je bil, preden se je poroil. kakor se je prej obnaal do partnerja, tako se bo vedel tudi v zakonu. e se e kaj `premeni, se rado spremeni na slabe. ibke toke ljubezenskega od-nosa bodo v zakonu prej ali slej prile na dan. Partnerjevim napakam in lastnostim, ki jih ne prenaamo, se se nekoliko prilagodimo, dokler smo s to osebo le v ljubezenski zvezi. Takrat stik z njo ni tako intenziven, kakor bo v zakonu, zato si domiljamo, da bomo zmogli uspeno iveti z njo, eprav nam pri njej mar-sikaj ne ugaja. Toda v skupnem ivljenju se velikokrat pokae, da to ni mogoe. Tam pogosteje in moneje doivljamo tisto, kar nas pri partnerju moti. Zato nas njegove napake, ki se jih noe ali ne more znebiti, mi pa se jim ne moremo prilagoditi, edalje bolj motijo. Torej se ni treba preve zanaati na svojo sposobnost za prilagajanje. Ta je sicer razlina pri raznih ljudeh, odvisna je tudi od tega, koliko ljubimo loveka, s katerim ivimo, vendar je vedno navzoa le do doloene meje. Imenujemo jo prag strpnosti. e ga poskusimo prestopiti, se v nas pojavi nezadovoljstvo in odpor. Ni nujno, da so partnerjeve lastnosti, ki jih ne moremo sprejeti ()tiroma se jim prilagoditi, pomanjkljivosti ali napake. Vasih gre za to, da se ta lovek preve razlikuje od nas, da ima lastnosti, ki so nam preve tuje, da bi jih lahko vzljubili. Nemara so elo pozitivne, ven-dar od tega ni koristi, e nas oddaljujejo od partnerja, namesto da bi nas zbliale z njim. Prav ni ne moremo oitati enski, ki v prostem asu rada zahaja v drubo, ki se rada zabava ali obiskuje razne prireditve. Ko se je poroila, je mislila, da bo to poela z moem. Toda v zakonu se je pokazalo, da mo v prostem asu raje ostane doma, bere, gleda televizijo, kramlja z eno ali kaj dela v hii in okrog nje. Taken nain ivljenja je teko uskladiti z eninim ivljenjskim slogom. Mo postaja edalje bolj nezadovoljen, da je ena preve ivahna, kakor je nekdo dejal v posvetovalnici. Ker ena vse pogosteje sama odhaja v drubo, na kako prireditev ali na izlet, postaja mo edalje bolj ljubosumen. Ko se ena vrne domov, je slabe volje, ualjen, oita ji, da ga nima rada, (la ima odnose z drugimi mokimi. ena pa je edalje bolj nezadovoljna, da mo vedno di doma. Njegovi oitki in sumnienje zaradi njene ivahnosti vso stvar e poslabajo. Med njima raste ustvena napetost, ki se kae v edalje hujih prepirih. e se nikakor ne moremo prilagoditi nekaterim partnerjevim lastnostim, etudi same po sebi niso slabe, je naravno, da se v nas po-javijo negativna ustva. Toda tudi partner postane vse bolj nezadovoljen z nami, e uti, da nikakor ne sprejemamo nekaterih njegovih bistvenih lastnosti, temve se jim vztrajno upiramo, jih zaniujemo ali jih odkrito napadamo. Zato ne smemo priakovati, 17

da bo zakonsko ivljenje odstranilo razlike med partnerjema, ki so e pred zakonom povzroale nesporazume med njima. Precej verjetneje je, da bodo te razlike okrepile ustveno napetost med njima, ko bosta zaela skupaj iveti. Vasih delamo v odnosu do zakonca napako, ki jo njemu zamerimo. e nam kaj oita, pogosto zavrnemo oitke ali pa smo elo ualjeni zaradi tega, etudi so morda upravieni. e nas partner opozori na kakno napako in nam poskusi svetovati, kako naj bi se je znebili, velikokrat odklonimo pogovor o tem ali ualjeno molimo. e menimo, da imamo pravico pritoevati se zaradi partnerjevega obnaanja, ima seveda tudi on pravico jeziti se, e se mi tako vedemo. e ne upotevamo tega pravila igre v zakonu, moramo biti pripravljeni na e-dalje pogosteje spopade z zakoncem. Tako bomo seveda vse bolj ne-zadovoljni s skupnim ivljenjem. Nestrpnost do zakonca, ki naraa iz dneva v dan, je vasih posledica le delnega sprejemanja te osebe e od zaetka ljubezenskega razmerja z njo. Moki se pogosto mono naveejo na ensko zato, ker jih spolno zelo privlai. Veliko zadovoljstvo v intimnem stiku z njo imenujejo ljubezen. To jih vasih pripelje v zakon s to ensko, eprav se niso zbliali z njo kot osebnostjo ali jim je marsikaj pri njej elo tu-je. Toda poelenje je kratkotrajno, e ni drugih ustev. Moki se bo kmalu ohladil do enske, e ga k njej vlee le spolno poelenje. e prej se ji bo odtujil, e ibek ustveni odnos povzroa prepire. To pa se zgodi prej ali slej. e se je mo spolno navelial ene, ustveno pa ni navezan na-njo, bo postal do nje nestrpen. Vendar njegova nestrpnost do ene, ki se kae v napadalnem ali hladnem ravnanju z njo, dokazuje, da pravzaprav ne prenaa sebe oziroma svoje nesposobnosti, da bi ustvaril zakon, v katerem bi bil sreen. Podobno uti in se obnaa tudi enska, ki se je poroila brez spolne ljubezni. Nemara jo veejo nanj razna pozitivna ustva spotovanje, hvalenost, obutek varnosti toda ne uti spolnega poelenja. Zenske se pogosto odloijo za zakon z mokim, ki ga niso spre-jele kot ljubimca. Razumljivo je, da tedaj teko sprejemajo spolno ivljenje z njim. To jim postane e teje, e se mo trudi, da bi pri eni zbudil vsaj spolno strpnost. Spolno nesprejemanje moa se pogosto spremeni v nestrpnost do njega, v nestrpnost do neesa, kar ena na videz sprejema, dejansko pa ne eli. To jo dela ustveno edalje bolj napeto. Tudi mo postane nezadovoljen z enino spolno pasivnostjo in s edalje pogostejim od-klanjanjem spolnega odnosa. Zelo ga prizadene spoznanje, da ena hlini orgazem. Zaradi nesporazumov v postelji naraa njegova vzkipljivost in napadalnost. Obenem se edalje bolj oddaljuje od nje. To seveda poglablja tudi enino nestrpnost do moa. Nesmiselno je priakovati, da se bo ena spolno odprla mou le nato, ker ivi z njim, e e v zaetku njunega razmerja ni zautila spol-nega poelenja po njem. Sicer se dogaja, da ga nekaj asa spolno ,prejema, da elo doivlja orgazem z njim, e se mo trudi, da bi jo spolno zadosti vzburil. Toda po prvem porodu zane ena moa spol-no zavraati ali pa je v intimnem stiku z njim hladna in ravnoduna. 1'o seveda ni posledica poroda, temve pomeni, da se ena ni naveza-la na partnerja s pravo spolno ljubeznijo. Njeno sodelovanje v spol-nem ivljenju je bilo izraz mone elje, da bi se pokazala kot dobra ?ena in da bi 18

postala mati (kar je v njenih oeh neizogiben pogoj, da hi se uveljavila kot enska). Ko se je z otrokom uveljavila kot enska, ne potrebuje ve podzavestnega slepenja sebe. Tedaj nehote pokae svoj resnien odnos do moa. Obremenitve, ki jih prinaa materinstvo, ji pridejo prav kot izgovor pred moem in pred seboj, da se umakne iz spolnega ivljenja. Navadno si namre ni pripravljena pri-mati resnice. Nezadovoljstvo z zakoncem se navadno razvija postopoma, vasih e od zaetka skupnega ivljenja, pogosteje ele, ko zakon traja e nekaj asa. Na zaetku zakona si ljudje prizadevajo, da bi se pokazali pred partnerjem v im lepi lui. V tem se tem bolj trudijo, im manj zaupanja imajo v svojo spolno sposobnost dlje asa vlagati v zakon toliko ljubezenske energije, kolikor je le-ta potrebuje, da bi bil uspe-en. im manja je ta sposobnost, tem hitreje lovek pokae, da ni kos zahtevam, ki jih postavlja zakonsko ivljenje. Tedaj zane njegov partner utiti, da je naredil napako, ko se je odloil za skupno ivljenje z njim. Vendar se veliko ljudi dolgo slepi in noe videti resnice. To velja predvsem za enske. Ko pridejo v posvetovalnico s pritobami glede moevega vedenja, navadno trdijo, da se je kriza njihovega zakona zaela ele nedavno. Toda pogosto se pokae, da je ta ivljenjska skupnost zgreena od samega zaetka, traja pa deset, petnajst let. Ko se razoarana ena v pogovoru toliko sprosti, da si upa priznati resnico, zane opisovati moevo ravnanje, ki jo e dolgo moti. Vendar je to spoznanje dolgo potiskala v podzavest. Prizadevala si je, da bi ga skrila pred seboj s samoprevaro, da bo neko bolje, da bo mo ne-ko sprevidel svoje napake in da bo spremenil svoje vedenje. Goljufa-nje ji pomaga nekaj asa, vendar ne more trajati neskonno. Nekega dne prevladajo negativna ustva in podrejo enino samoobrambo. Te-daj ji nezadovoljstvo z moem prodre v zavest s polno mojo. To jo navadno tako pretrese, da je prepriana, da so se teave v zakonu po-javile ele nedavno. S tem poskua prikriti znanje, da si je veliko let lagala, da se je slepila in se je zaman muila v slepi ulici zgreenega zakona. Karakteristina je izjava 29-letne enske, ki ivi devet let z moem, vendar do njega ne uti spolne ljubezni: Velikokrat se izmaknem mou. Odnose imava priblino dvakrat na mesec: Vasih se raje samozadovoljujem, kot da bi obevala z njim. To e dolgo opraviujem s preobremenjenostjo s slubo, z gospodinjskim delom, z otroki. Do nedavna se nisem zavedala, da je to odraz moje odtujenosti mou. Ves as sem bila prepriana, da ga e ljubim, vendar je bila to le navezanost nanj iz navade. Nagnjenost ensk k potiskanju resnice o svojem zakonu v podzavest je posledica patriarhalne vzgoje deklic, ki je pri nas e zelo prisotna. Deklica pogosto odraste v preprianju, da je enina spolno-ljubezenska vloga bolj ali manj pasivna. Okolje ji pogosto vsili miselnost, da se mora v vsem prilagajati mou, mu vedno ugajati, se sprijazniti z razoaranji v zakonu, biti neskonno potrpeljiva ter za vedno ostati v zakonu s lovekom, za katerega se je neko odloila. e pa le njenemu zakonu usojeno, da propade, naj mo zapusti njo, ne pa ()na njega! Netetokrat sliim od ensk, kaj jim pravijo matere, tete, tare mame, tudi oetje, strici itd., ko se pritoijo nad nevzdrnim sta-njem v zakonu: Potrpi, enina dolnost je, da vse prenaa, da vse razume, da se rtvuje za 19

otroke, za druino! Tako mislijo dobronamerni svetovalci, v resnici pa nepoteni hinavci, ki drugemu ne privoijo sree v ljubezenskem ivljenju, ker ir sami ne znajo dosei. Moki si navadno dovolijo ve skokov ez plot kot enske in lasje sprejemajo spoznanje, daje njihov zakon zavoen, da so se odtujili eni in ona njim. Vendar se tudi oni tolaijo s samoprevarami, ker %r ne morejo odloiti, da bi se loili. Slepijo se drugae kot enske, to-da z enako vztrajnostjo. Na razne naine se izogibajo zakonskemu ivljenju ezmerno delajo, se zabavajo z drugimi enskami, pijejo itd. Poskuajo se slepiti, da s tem nadomeajo praznino svojega zakonskega ivljenja. e prej smo ugotovili, da je temeljni smisel zakona v tem, da nudi ljudem najve monosti za sreno spolno-ljubezensko ivljenje. e %e lovek poroi, ker ljubi partnerja in si eli iveti z njim, priakuje, (la se bo ta ukvarjal z njim. Ukvarjati se z zakoncem pomeni, da se druimo z njim, se pogovarjamo, alimo, skupaj preivljamo prosti as. Vse to so prilonosti, da z zakoncem izmenjujemo misli in vtise, (la mu kaj zaupamo, da pokaemo ljubezenska ustva do njega. e zautimo, da nas partner ljubi, smo sreni. e pa opaamo, da nas zanemarja, postajamo edalje bolj nezadovoljni. To doivljamo kot ustveno oddaljevanje od nas. e ima zakonec za nas edalje manj asa, e so mu razne druge dejavnosti pomembneje kot ukvarjanje z nami, (druge osebe pa bolj zanimive kot mi, so njegova ljubezenska ustva do nas prav gotovo zaela izginjati. Res ima lovek tudi druge obveznosti, res je naravno, da pride v stik z razlinimi ljudmi. Vendar je mako naravno, da vedno najde ravnovesje med asom, ki ga preivlja zakoncem, in tistim, ki ga troi za dejavnosti, v katerih partner ne vdeluje. lovek, ki se res zanima za svojega partnerja, zna zmeraj pokazati, da je najsreneji, e je z njim, eprav ima veliko drugih ambicij. Zna pokazati tudi to, da mu je zakonec najprivlaneji od vseh oseb, ki jih srea. Za zanemarjanje zakonca ni nobenega opraviila. Pojasnimo pa ga lahko le na en nain s pomanjkanjem ljubezni do njega. Tega se zavedajo ene, ki so nezadovoljne z momi, ker nimajo asa zanje. Vasih mo nima asa, ker zida hio in porabi za to ves prosti as. elo ob nedeljah odhaja na gradbie, namesto da bi se vsaj en dan v tednu ukvarjal z eno in otroki. Takno pretiravanje v zidanju last-nega gnezda oziroma v skrbi za druino jasno kae, da se mo bolje pouti na gradbiu kot doma. Najbr mu je druba zidarjev bolj zanimiva kot enina! Ali pa mo nima asa za eno, ker se mora po delu telesno in duevno sprostiti. To je pogosto le krinka za fantovsko obnaanje mokega, eprav ni ve ne mladeni ne samski. Pojem rekreacije je zanj zelo irok. Poleg portne dejavnosti obsega tudi zabavo s prijatelji v klubih in v gostilnah. To ni le poitek po delu, temve tudi predvsem beanje iz zakona. e moki po poroki nadaljuje s fantovskim ivljenjem, s tem jasno kae, da je stopil v zakon zaradi hotelskih uslug, ne pa iz ljubezni do ene. Potrebuje jo kot gospodinjo in za zadovoljevanje spolnih potreb. e mo zanemarja eno asovno, jo seveda zanemarja tudi ustveno. e dolgo ji ni dejal, da jo ljubi, poleg tega tudi nima prilonosti, da bi ji to pokazal. V 20

trenutkih, ko je sicer z njo, ne zna biti ne po-zoren, ne neen, ne najde zanjo ne lepe besede ne toplega dotika. To je dokaz, da je ne ljubi ve ali da je sploh nikoli ni ljubil. Ta dokaz je tako trden, da ga ne more spodbiti nobeno moevo zagotavljanje nasprotnega, ko mu ena oita, da je nima rad, ali ko se odloi, da ga bo zapustila. Nekateri moje so v prostem asu sicer doma, toda niso skupaj z eno. Dokler se ena mudi v kuhinji ali se ukvarja z otroki, se mo ukvarja z avtomobilom ali pa se v hini delavnici ukvarja s hobi-jem. e pa nima taknih ambicij, ure in ure strmi v televizor, ves zamaknjen v nogometno tekmo, ene pa sploh ne opazi in ga ne zanima, kaj pone. Se bolj jasno kae, da je eno ustveno odpisal, e doma veinoma spi, tudi podnevi. Neko mi je neka enska potoila, da se z moem ker za to ni prilonosti. Mo je sicer v prostem asu ah, sam s seboj, ali pa reuje krianke. e ga odgovora ali pa se mo grobo obregne, zahteva, naj o niemer ne pogovarjata, doma, vendar ves dan igra tedaj kaj vpraa, ne dobi mu da mir.

Zenska, ki ji je vsaj malo do moa, je prizadeta, e mo tako rana z njo. uti se zanemarjeno. eprav e nima poguma, da bi si pri-/mila, da je mo ne ljubi, postane ljubosumna. Moevo pozno vraa-nje z dela, odhajanje od doma takoj po kosilu, ostajanje zunaj s prijatelji si pogosto razlaga kot zabavanje z drugimi enskami. To je vasih res, ampak ne vedno. Zena je pogosto ljubosumna, tudi e nima nobenih dokazov, da ji je mo nezvest. Prizadene jo to, da se je mo ustveno odtujil od nje. Pri tem ni pomembno, ali je mo usmeril ljubezenska ustva na drugo ensko, bistveno je, da jih ne usmerja na soprogo. Ni vano, kako mo zapravlja prosti as za nogomet, s prijatelji ali drugimi enskami. Zanemarjena ena je ljubosumna predvsem na as, ki ga mo ima za druge ljudi. To naj bi dojeli moje, ki se pritoujejo, da jih ena nenehno mui s sumi o njihovi nezvestobi, eprav nimajo zunajzakonskih razmerij. Tudi e jo kako drugae zanemarjajo, so ji vendar nezvesti. ustvena nezvestoba, eprav mo nima ljubice, dela eno enako nezadovoljno in razoarano, kot e bi se mo zaljubil v drugo ensko. Bistvo njene ljubosumnosti je obutek, da ji mo ne vraa ljubezni, da ji ne daje tistega, kar je bistven razlog, da ivi z njim. Tudi mo je razoaran, e uti, da se ena ne zanima zanj, da se ji ere ljubi druiti z njim ali da nima asa za to. Mo se pogosto uti zanemarjenega, ko se rodi otrok. Tedaj nekatere matere porabijo za novorojenka ves prosti as, usmerijo nanj vsa ustva. e se ne ukvarja-je z otrokom neposredno, mu pripravljajo hrano, ivajo in pletejo, perejo in likajo plenice, krasijo zibelko ipd. Vse to poenjajo s tako vnemo, da moa skoraj pozabijo. Nimajo ve asa za dalji po-govor z njim, kaj ele da bi odle kam z njim da bi se skupaj zabavala. Neki moki je v posvetovalnici povedal, da je ena zveer tako izrpana od ukvarjanja z otrokom, da si ne eli spolnih odnosov. Po-noi nekajkrat vstane, da bi pogledala, e se otrok ni odkril, e se ni morda prebudil, e kaj potrebuje ipd. Naslednji dan je neprespana in spet ni razpoloena za ljubkovanje z moem. Posledica je, da e dolgo nimata spolnih odnosov. e se mo pritouje, je ena preseneena nad njegovo brezobzirnostjo. 21

Ta pretirana enina skrb za otroka dokazuje, da ima ljubezensko ivljenje za nekaj, kar jo ovira v materinstvu. Toda skrb za otroka in ukvarjanje z moem si ne nasprotujeta. Otrok ne jemlje materi toliko asa, da ji ga ne bi ni ostalo za moa. e stara ivita v skladnem zakonu, bo tudi mo sodeloval pri negi otroka. Zato je otrok v uspe-nem zakonu nova vez med zakoncema, e eno podroje sodelovanja. e pa si mati prilasti otroka in ne dovoli mou, da bi se ukvarjal z njim, potem pa se pritouje, da zaradi otroka nima asa za ni drugega, je jasno, da ji otrok pride prav kot izgovor za odtujevanje mou. Vasih ena opraviuje zanemarjanje moa s tem, da je preobremenjena z gospodinjstvom. Saj ni kriva, e je zelo skrbna in eli imeti vse isto. Toda mou ne zaupa nobenega hinega dela, sama pa ves dan kaj pomiva in pospravlja. Vse to jo seveda zelo utruja in ji jemlje energijo, da bi se ukvarjala z moem, spolni odnos z njim pa sprejema z izrazom muenitva na obrazu. Moje postanejo ljubosumni tudi takrat, e se soproga raje drui s prijateljicami kot z njimi. Z njimi je prijazna, zgovorna, se rada ali, e je z moem, pa je slabe volje, ne zanima je, kaj ji pripoveduje, nima mu kaj povedati. Razumljivo je, da to vzbuja v mou obutek, da so eni vsi drugi bolj zanimivi, da ji jez njim dolgas. V njem se poraja preprianje, da ga ena nima rada. e ne ljubi njega, se je najbr navezala na drugega mokega, in njemu daje tisto, esar mou ne da-je. Takne misli ga obhajajo zlasti takrat, e se mu ena odtujuje tudi v spolnem ivljenju. Nemara mu res ni spolno nezvesta, morda je drugi moki sploh ne zanimajo, vendar ni dvoma, da je tudi mo ne zanima. Mo postane zelo nezadovoljen z eno tudi takrat, e je mami-na herka, tj. ustveno odvisna od matere. Takna enska ostane ustveno nezrela, eprav je e zdavnaj odrasla. V osebnem in tudi ljube-zenskem ivljenju ni svobodna, nima svojega mnenja, je popolnoma pod materinim vplivom. Poleg tega ji je mati vcepila nezaupanje do mokih, ustveno zadranost do njih. Mati misli, da ima pravico nadzorovati herino ljubezensko ivljenje in se vmeavati v njen zakon. e se moki poroi z mamino herko, se pouti, kot da bi se hkrati oenil e s tao. Ta je namre nenehno navzoa v njegovem zakonu, e ne fizino, pa psihino. Mo se ne more o niemer pogovarjati z eno, ne da bi vselej vpletala v pogovor: Mama meni tako, mama pravi to, mama si eli tisto . . . Neki moki mi je dejal: Zena se obnaa, kot da bi bila midva otroka ali slaboumnea, nesposobna, da bi karkoli sama odloila, naredila po lastni volji. Bog ne daj, da bi storila nekaj, kar tai ni ve, ali brez njene vednosti. e bi predlagal kaj taknega, bi se moral kesati za svoj greh vsaj tri dni. Zena je namre takoj ualjena in se nekaj asa ne pogovarja z menoj, e sem si drznil nasprotovati njenemu velianstvu tai. Drugi mo se je pritoil, da ena najprej zavije k materi, ko pride domov z dela, in ostane pri njej uro ali dve, preden se spomni, da ima noa. Od matere pride vesela, dobro razpoloena, toda doma takoj postane slabe volje. Neki mo mamine herke pa se je pritoil da mora ena vsako soboto 22

odpotovati k materi in ostati pri njej ez nedeljo, eprav mati ni bolna ali nemona in niti ne ivi sama. e mo vasih predla-ga, da bi ostala doma ali da bi sama odla kam na izlet, se velikokrat spreta. Neki mo ne sme eni niesar oitati, ker takoj plane v jok in pobegne k materi. Potem jo mora mo lepo prositi, naj se vrne, in slovesno obljubiti, da ne bo z njo nikoli ve tako grob. To mora obljubi-ti predvsem tai, ker se ena ne sme vrniti k mou brez njenega dovoljenja. Razumljivo je, da mo ne prenese gospodovalne tae. Toda e-na mu mono zameri, e si prizadeva, da bi omejil taino vmeavanje v njuno zakonsko ivljenje. Med njima prihaja do spopadov, ki ju odtujujejo. e je ena zelo odvisna od matere, jo razprtije z moem ustveno oddaljijo od njega, ker se nikoli ni globlje navezala nanj. Tega ji ni dovolil pogubni materin vpliv, ki jo je naredil nesposobno za pravo spolno ljubezen. Mamina herka se teko znajde v zakonu, e teje se znajde v njem mamin sinek. Negativen vpliv takne matere nanj je globlji, zato je bolj poguben za zakon, ker se mati trudi, da bi zadrala sina pod svojo oblastjo. Tako ravna ne le iz gospodovalnosti; temve tudi iz erotinega zanimanja za sina. Zato je na snaho ljubosumna. Ker je ta vrsta ljubosumja najhuja, je razumljivo, da je tain odnos do snahe preet z monim sovratvom, ki je vasih prava obsedenost. e se mamin sinek poroi, etudi mati tega ni elela ali ji snaha ni ve, se znajde v precepu med eljo, da bi imel eno in zakon, in strahom pred materjo oziroma obutkom krivde do nje. Tedaj se vede tako, da je ena iz dneva v dan vse bolj nezadovoljna. eprav imata monost, da bi ivela loeno od tae, si mo ne upa zapustiti njenega stanovanja, ker ga hoe imeti mati poleg sebe, tj. pod svojo oblastjo. Tudi snahi hoe vsiliti svojo voljo, ko pa se jima bo rodil otrok, si bo prizadevala, da bi si tudi njega podredila. Moevo odklanjanje, da bi se odselila od tae, je prvi udarec, ki ga doivi enska, ki se je poroila z maminim sinkom. V skupnem stanovanju ali elo v skupnem gospodinjstvu je izpostavljena nenehni taini prisotnosti. Vasih jo mori z dobrohotnimi nasveti, drugi ji nenehno kaj ugovarja, jo kritizira, zaniuje, tako njo osebno kakor tudi njene star-e, njihovo poreklo ipd. Zali jo z namenom, da bi izzvala prepir, tega pa potrebuje, da bi pozneje, pred sinom, obdolila snaho, kako je predrzna do nje. Namesto da bi se mo v spopadu med materjo in eno odlono postavil na enino stran in ostro nasprotoval materi kar sleherna ena priakuje od moa mamin sinek pomilja, ju skua pomiriti ali pa se prebrisano umakne iz boja. To je drugi, e huji udarec, ki aka eno v zakonu s taknim mokim. Udarec je e huji, e mo v spopadu dveh ensk, ki se bojujeta zanj, daje materi potuho in zane zmerjati eno skupaj z njo. Ali pa po prepiru opraviuje mater, zahteva od ene, da bi jo spotovala, ji popuala, jo razumela. Pogosto se tako obnaa tudi takrat, e mu ena potoi o raznih tainih ukanah, zvijaah in obrekovanjih. Seveda nima poguma, da bi to oital materi in ji odlono prepovedal napadati snaho. Ljubosumna mati sistematino odvraa sina od ene. Tudi e ne stanujejo 23

skupaj, pogosto poklie sina k sebi, da bi ji naredil kakno uslugo, da bi se z njim pogovorila o kakni pomembni zadevi, ki seveda ni primerna za snahina uesa, ali da bi jo kratko in malo kratkoasil. S tem hoe dosei, da bi bil mo im manj z eno, da ne bi poglobil ustvenih vezi z njo. Snidenja s sinom izkoria, da mu sugerira razna dejanja, za katera ve, da snahi ne bodo ve. Ob drugi prilonosti snaho obrekuje, omenja razne govorice o njej. To dela z namenom, da bi vrgla med zakonca seme razdora in ju odtujila. Naj-bolj ve bi ji bilo, e bi se mlada zakonca razvezala in bi se sin vrnil pod njeno okrilje. e mo sprejema takno materino ravnanje, se ena uti zanemarjeno. Mo namre preivlja z materjo ve prostega asa kot z e-no. Poleg tega je z materjo bolj prijazen in zgovoren kot s soprogo. I)o matere je tudi bolj usluen. Skratka, jasno kae, da mu je do matere ve kot do ene. Dosledno se dri znanega rekla maminih sinkov: ensk je kolikor hoe; mati je le ena! Takno moevo stalie je tretji hud udarec, ki ga enska doivi v zakonu z mokim, ki kljub ogromnemu tevilu ensk na svetu (Toliko jih je, kolikor si le eli!) ne zna nobene res ljubiti. Prav zares ne hi smela dovoliti, da bi doivela nadaljnje udarce! e ima le malo po-nosa in samospotovanja, bo odla e po prvem! Zenska teko prenaa zakon z mokim, ki skopari s ustvi. Navadno je zelo razumen, resen, ivljenjske probleme reuje s hladno logiko. Toda ob nobeni prilonosti ne pokae vsaj malo toplejih ustev. Deluje hladno, nedostopno. Navadno je mole, ustveno se ne odpre, nikomur ne zaupa, teko je vedeti, kaj misli, kaj doivlja. Do drugih ljudi je zadran, izogiba se intimnejega stika z njimi, z nikomer se ne spua v globlje ustveno razmerje. e ta kratek opis jasno pokae, da gre za loveka, ki ni sposoben za nobeno vrsto ljubezni, najmanj pa za zakonsko ljubezen. Zato mu ne uspe sezidati srenega zakona. Vendar si ga navadno eli, nekatere enske pa se odloijo ravno za taknega moa. To ponejo zato, ker ga pred zakonom niso zadosti spoznale, pri razmeroma povrnem stiku z njim pa jim je bila ve njegova resnost, treznost, vestnost, uglajenost in spolna nevsiljivost. S tem pogosto dela vtis idealnega mokega, ker se s svojim obnaanjem precej razlikuje od povprenih mokih. Toda v zakonu s taknim mokim aka ensko hudo razoaranje. V skupnem ivljenju se njegova resnost spremeni v pustost, razumnost se razodene kot neznosna hladnost, treznost pa kot nagnjenost k dolgoasnemu, enolinemu ivljenju. eni ne pokae nobenih ljube-zenskih ustev, njeni poskusi, da bi se mu ustveno pribliala, pa tudi ne najdejo nobenega odmeva. Seveda se to dogaja tudi v njunem spolnem ivljenju. lovek, ki sem ga opisal, ima navadno sorazmerno ibko spolno poelenje, v spolnem odnosu je enako pust in nedostopen kakor tudi v drugih stikih s partnerjem. Od spolnega odnosa ne priakuje niesar drugega razen zadovoljitve trenutne spolne potrebe, soudeleencu pa ne zna niesar dati. Veliko ensk se zaman vrsto let trudi, da bi prebudile taknega moa, da bi ga spodbudile h kakrnem koli ljubezenskemu ravnanju. Ko sprevidijo, da je vse zaman, da se loveke narave ne da spremeni-ti, jim ne preostane ni drugega, 24

kot da se pripravijo na razvezo zakona. Tudi med enskami najdemo takne puste osebnosti, ki so prav tako nesposobne za uspeno zakonsko ivljenje. Toda bolj redko so vzrok moevega nezadovoljstva z zakonom, ker moki razmeroma redko sprejme skupno ivljenje z ensko, ki se je e prej pokazala kot ustveno hladna oseba. Neredko je mo razoaran nad zakonom zaradi eninega gospodovalnega vedenja. Nekatere enske so prepriane, da si morajo moa podrediti, da ne bi on tega storil z njimi. Gre za osebe, ki menijo, da imata lahko dva loveka, ki ivita skupaj, le vertikalen odnos, kakor je dejal psiholog Kiinkel. To je razmerje, v katerem je en partner zgoraj, drugi pa spodaj, tj. eden ukazuje, drugi uboga, eden vodi, drugi se da voditi. Gospodovalna enska nikakor ne eli biti spodaj, zato se vztrajno bojuje, da bi bila vedno zgoraj. Na razne naine si prizadeva, da bi to dosegla. Enkrat ravna z moem kot vzgojiteljica nenehno mu kaj svetuje, ga ui, popravlja, kritizira, graja. Seveda gre za razline stopnje vzgajanja oziroma ravnanja s partnerjem, ki postopoma prehaja iz gospodovalnosti v odkrito napadalnost. Ta se kae na posebno grob nain, ko ena kritizira, zaniuje ali zasmehuje moa pred drugimi ljudmi. Gospodovalna ena mora imeti zmeraj prav, njeni predlogi in zahteve morajo biti vedno sprejeti, vedno mora imeti zadnjo besedo. Takna ena priakuje od moa, da se ji bo v vsem prilagodil, da bo vedno pripravljen izpolniti vsako njeno eljo, zadovoljiti vsako potre-bo. Ne zdi pa se ji potrebno, da bi se tudi ona prilagajala mou. Red-ko upoteva njegove elje, ne zdijo se ji pomembne. Poleg tega ne prenese nobenega ugovora ali nasprotovanja. e mo vasih ni pripravljen, da bi ubogal, postane jezna. Takoj se zane prepirati, ali moa, je do njega-groba. Za taknim eninim vedenjem se skriva ne-zaupanje do mokega spola, obutek ogroenosti oziroma negotovosti v svoji spolni vlogi. Napadalno vedenje je samoobramba pred takni-mi obutki. ustveno zrel moki, ki ni pripravljen postati copatar, ne bo dolgo prenaal eninega gospodovalnega vedenja. V njem se bo kmalu nabral tako moan odpor do ene, da ga bo oddaljil od nje. Kazal se bo tudi v moevih protiudarcih. Zael ji bo vraati milo za drago. To pa pomeni, da bodo njuni prepiri postali edalje pogosteji. Na koncu ne bodo ve ponehali in takrat bo medsebojna nestrpnost zakoncev dosegla vrhunec. Zenska gospodovalnost in napadalni odnos do mokih je pred-vsem posledica patriarhalne vzgoje v druini. To je vzgoja, ki vedno daje mokim prednost pred enskami, jim pripisuje vejo vrednost in jim priznava ve pravic in razne ugodnosti. Patriarhalna vzgoja vsili "renski pasiven odnos do mokega: zahteva od nje, da se v vsem prilagodi mokemu, da ga uboga, da ga prenaa taknega, kakren je. Mokemu pa sugerira gospodovalen odnos do enske. Od njega zahteva, naj bi nenehno dokazoval svojo navidezno vejo vrednost. Vsiljuje mu dolnost, naj bi bil vodja, poveljnik, druinski poglavar. Patriarhalna vzgoja otrok je pri nas e vedno zelo pogosta. e je fenska izpostavljena takni vzgoji, bo do mokih najbr razvila vertikalen odnos. Ne bo se ji zdelo naravno, da bi bil med zakoncema horizontalen odnos, tj. da bi bila enakopravna udeleenca. Prepriana bo, da mora izbrati eno izmed dveh 25

monosti: biti zgoraj ali ostati spodaj. e je po naravi bolj mehka, popustljiva, manj podjetna, bo najbr izbrala to drugo. Po mnenju patriarhalno misleih mokih bo postala dobra ena. e pa je po naravi bolj energina, se bo v odnosu do drugega spola najbr odloila za poloaj zgoraj. K temu jo bodo spodbudile tudi slabe izkunje o mokih, poleg katerih se je razvijala v otrotvu, nemara pa tudi istovetenje z gospodoval-no, oblastno materjo. Podobno se razvija fant, ki raste v patriarhalni druini. Ne da bi se zavedal, se istoveti z oetom, ki se obnaa doma kot gospodar, kot najpomembneja in najve vredna oseba. Ko sprejme njegovo vede-nje, se fant ne zna obnaati do ensk drugae kot oe. e mati vsaj na videz mirno prenaa moevo oblast nad seboj, je sin preprian, da je to edini naravni in sprejemljivi odnos med zakoncema. Zato ga vnese tudi v lasten zakon. Meni, da ima pravico, elo obveznost obnaati se kot oe, od ene pa priakuje, da se bo obnaala tako kot njegova mati. V takem primeru hoe sam odloati o vsem, vedno vztraja pri svojem, uresnii vse svoje namene. Od ene priakuje, da bo upotevala vsako njegovo eljo in da se bo poistovetila z njegovimi navada-mi in potrebami. Ne zdi se mu potrebno, da bi upoteval eno, da bi sprejemal njeno mnenje ali da bi razumel njene potrebe. Poleg tega ne prenese, da bi se mu kdaj uprla, da bi mu nasprotovala, da se ne bi strinjala s kako njegovo odloitvijo. Na enin odpor takoj reagira na-padalno, zane se prepirati, postane grob, pripravljen jo je elo udariti. Patriarhalno vzgojen moki podcenjuje enske. Te so zanj manj-vredna bitja. To pomeni zanj predvsem, da so manj inteligentne kot moki, manj sposobne, da bi bile uspene v javnem ivljenju, manj podjetne, pa pa bolj nagnjene k nespametnemu, preve ustvenemu ravnanju. e ima moki tako mnenje o drugem spolu, pogosto ravna z eno kot vzgojitelj. Prizadeva si, da bi ji vsilil svoje ivljenjske nazore, nagnjenosti in potrebe. Vztrajno jo ui obnaati se tako, kakor je njemu najbolj ve. Od nje zahteva, da bi v vsem posnemala njegove navade in dejanja. Skratka, vede se kakor Pigmalion v antini legendi, ki je ustvaril kip enske po lastnem okusu in je zaprosil bogove, naj bi ga oiveli. Tudi sodobni moki si vasih eli, da bi bila ena njegovo delo. Toda malo je ensk, ki prenesejo, da jih mo sistematino vzgaja oziroma prevzgaja. Navadno se prej ali slej temu uprejo in zanejo mou kljubovati. To je razumljivo. Vzgojitelj je vedno superioren, to-rej v poloaju zgoraj. Zakon pa je lahko uspeen le, e so odnosi enakopravni. Zato enska, ki si eli iveti v taknem zakonu, ne sprejema moevega vzgojiteljskega ravnanja. Toda gospodovalni moki ne prenese odpora in takoj pride navzkri z eno, ko ta poskusi pokazati svojo voljo. e vztraja pri tem, nastanejo prepiri, ki se postopoma zaostrujejo do vzajemnega sovratva. edalje ve je ensk, ki priakujejo v zakonu enakopraven odnos z moem. To je dobro in pametno. Vendar pogosto najdejo partnerja, ki ni pripravljen sprejeti taknega odnosa. Takrat navadno naredijo neodpustljivo napako. Namesto da bi, e preden zaneta iveti skupaj, temu loveku jasno povedale, kako si predstavljajo ivljenjsko skupnost, mislijo, da ga bo ljubezen do njih spodbudila k obnaanju, ki jim bo ve. Vendar se to ne zgodi vedno. Ljubezen mokega do enske ni zmeraj tako mona, da bi spremenila njegov patriarhalni odnos do 26

enskega spola. Ko se mo zane obnaati kot gospodar, ena navadno nekaj asa prenaa takno vedenje, ker upa, da se bo mo spremenil. Toda to se obiajno ne zgodi. Zato je enino akanje druga huda napaka. Kakor hitro opazi, da mo ni pripravljen ustvarjati zakona na temelju enakopravnosti, naj to takoj zahteva in se vztrajno bojuje za taken odnos med njima. e tega ne naredi e v zaetku skupnega ivljenja, ji pozneje ne bo uspelo. e jo ima mo res rad, bo sprejel njeno zahtevo, da bi si uredila ivljenje kot enakopravna partnerja. e pa ena dovoli, da se mo vrsto let obnaa kot gospodar, potem pa se nekega dne upre in mu zane oitati, da jo izrablja, se mo udi in ji to vedno zameri. Ne razume, zakaj je ena zdaj naenkrat nezadovoljna z njunim nainom ivljenja, ko pa mu doslej ni ugovarjala. e se je mo poleg tega e nekoliko ohladil do ene, je e malo verjetno, da bo sprejel enine zahteve. e sta oba v delovnem razmerju, je popolnoma naravno enino priakovanje, da si bosta z moem enakopravno razdelila opravila in obveznosti v zakonskem in druinskem ivljenju. Zato je nezadovoljna, razoarana in se uti prizadeto, e mo odkloni sodelovanje pri gospodinjskem delu ali se ga loti brez volje, ele ko ena to izrecno zahteva. e mo samo poiva ali se zabava, ko se vrne iz slube, ena pa nadaljuje z delom doma, je jasno, da se uti izkoriano. Patriarhalno vzgojen moki meni, da sta tudi nega in vzgoja otrok izkljuno enska obveznost, vsaj dokler so otroci majhni. Zato se ne ukvarja z njimi ali pa to poenja povrno, nemarno, le obasno. Taken moev neoetovski odnos do otrok ali eno in jo ustveno oddaljuje od tega loveka. Treba je poudariti, da se izkorianje enske v zakonu ne omeju-je vedno na to, da mora prevzeti vse gospodinjsko delo in vso skrb za otroke. Nekateri moje izrabljajo eno tudi spolno vsiljujejo ji spolni odnos ne glede na to, ali si ga eli ali ne, ne upotevajo njenih spolnih potreb in jim ni mar za njeno poutje. Vasih mo izrablja e-no tudi denarno. Svoj dohodek zadri zase, zapravlja ga za osebne potrebe za pijao, za razvedrilo s prijatelji ali za zabavo z drugimi enskami. Od ene pa zahteva, naj skrbi za gospodinjstvo in za otroke z lastnimi sredstvi, kakor da on ne uporablja tega gospodinjstva, kakor da otroci niso njegovi. Vse to je vzrok, da edalje ve ensk razmilja o loitvi. Najve zato, ker se v zakonu poutijo kot slukinje, ne pa kot enakopravne ivljenjske sopotnice. Se bolj so se pripravljene razvezati, ko dojame-jo, da je moevo izkorievalsko ravnanje zanesljiv dokaz, da ne uti ljubezni do ene. Mo, ki eno res ljubi, ne bo dovolil, da bi bila njegova slukinja. Ne bo dovolil, da bi delala ve od njega, elel si bo, da bi se toliko ukvarjal z otroki kakor ona, spolne odnose pa bosta imela, kadar bosta oba za to. Zato mora biti eni takoj jasno, da je moeva ljubezen do nje zelo ibka ali je sploh ni, e jo na kakren koli nain izkoria. eni je zelo muno iveti v zakonu z nezaupljivim moem. Pri taknem loveku se v vsakem trenutku vzbuja dvom o enini zvestobi. Jezi se, e se prijazno pogovarja s kaknim mokim. Vasih zadostuje, da jo drugi moki samo pozdravi, pa se v mou e prebudi sum. Ualjen je, e ena plee z drugim mokim, e bolj pa, e odide sama na kako zabavo. eno sumnii, e pride pozno z dela, e dela nadure ali e se pri nakupu zamudi ve asa, kot mo misli, da je potrebno. Tak-en lovek ne vidi rad, e se ena drui s prijateljicami, ker se boji, da bi jo lahko nauile, kako naj si najde ljubimca in 27

kako naj uspeno skrije pred moem zunajzakonsko razmerje. Nezaupljiv mo nenehno zahteva od ene, da mu podrobno opie, kaj je poela, o em se je s kom pogovarjala, kako se kdo obnaa do nje, e on ni prisoten. Pogosto obtouje eno, da mu je nezvesta, etudi nima za to nobenega dokaza. Sili jo, da bi mu priznala nezvestobo, pri tem jo ali z grdimi besedami in jo telesno napada. Takno inkvizitorsko ravnanje traja vasih nekaj ur, tudi pozno v no. Poleg tega nezaupljiv mo nadzoruje, kam ena hodi, bodisi da jo sam zasleduje, na primer s pogostimi telefonskimi klici v slubo, bodisi da zahteva od znanev in prijateljev, naj jo opazujejo. Moeva nezaupljivost hudo rani enina ustva, ker jo grobo ali in poniuje. Tem bolj, ker taken moki prizadene eno tudi z drugimi pomanjkljivostmi vedenja v zakonu, na primer s splonim pomanjkanjem ustev, tako do nje kakor tudi do otrok, in tudi s svojo grobostjo in brezobzirnostjo. Treba je namre razumeti, da je njegova nezaupljivost do ene samo del pokodb ustvene plati njegove osebnosti. Erotina nezaupljivost taknega mokega se ne nanaa le na trenutno partnerico, temve na vse enske. Je posledica strahu pred enskami, nezaupanja v monost naravnega, pozitivnega ustvenega odnosa z njimi ali pa nezaupanja v svojo mokost in sposobnost za pravo spolno ljubezen. Nezaupljivi moki res niso sposobni za takno ljubezen, ker niso sposobni za nobeno ljubezen. To pa je odraz slabe sociabilnosti, tj. nezadostne sposobnosti za ustvene vezi z drugimi ljudmi. Splono nezaupanje do drugih ljudi, ki se poglobi, ko taken lovek stopi v intimneje razmerje z drugo osebo, je poskus, da bi se opraviil pred seboj. Nezaupljiv lovek ne more ustvariti nobenega intimnejega ustvenega odnosa nima pravih prijateljev, se ne razume s sorodniki, ne mara otrok, nezaupljiv je do drugega spola. Zato je nezadovoljen z ivljenjem, ampak noe sprevideti, da je vzrok v njem samem. Raje ga ie pri drugih ljudeh: ne more jim zaupati, ker so hinavski in lanivi, ne more jih spotovati, ker so nepoteni, ne more jih imeti rad, ker so slabi itd. Moevo nezaupanje do ene je vasih posledica obutka manj-vrednosti, na primer zaradi njene vije izobrazbe, imenitnejega poklica, vejega osebnega dohodka ipd. Neprivlana zunanjost, razne tele-sne pomanjkljivosti, manj razvito spolovilo ali skromne spolne potrebe so tudi lahko vzrok, da se moki uti manjvrednega. V takem primeru ne verjame, da je sposoben ensko trajno navezati nase, misli, da je spolno ne zadovoljuje. Preprian je, da se zadovoljuje z drugim mokim ali pa bo to poela, kakor hitro se ji bo ponudila prilonost za to. Vasih ga to spodbuja, da sili eno k zelo pogostim spolnim od-nosom. Priblia se ji brez nenosti, grobo, elo nasilno, upajo, da bo s tem izrpal enino spolno mo in jo naredil nesposobno za spolno obevanje z drugim mokim. Vasih tako ravna tudi nezaupljiva ena. Tudi ta zahteva od moa, da imata zelo pogoste spolne odnose, da mu ne bi preostalo moi za spolno priblianje drugim enskam. Seveda s tem dosee to, kar dosee tudi mo, ki eno mori s prepogostimi spolnimi zdruitvami. V obeh primerih postane partner e bolj nezadovoljen s taknim zakonom, nestrpnost do nasilnega zakonca pa se krepi iz dneva v dan. Konno postane lovek edalje bolj pripravljen res poeti tisto, kar ga obdoluje nezaupljivi partner, tj. poiskati si drugega partnerja. 28

Nezaupljive ene tudi drugae trpinijo moa, e dvomijo o njegovi zvestobi. Vasih ene nadzorujejo tudi moevo vedenje, preverja-jo njegove izjave. elo zasledujejo ga, brskajo po njegovih epih, da bi nale ljubiin naslov, njeno sliko ali telefonsko tevilko, raun hotela, v katerem je mo spal z njo itd. enina spolna nezaupljivost ima enake vire kot moko ljubezensko nezaupanje. Vendar jo sreamo pri enskah redkeje kot pri mokih. Toda to ne pomeni, da je manj napadalna. enske so enako sposobne kot moki sistematino trpiniti partnerja, ga aliti in ponievati z nenehnimi sumi, da jim je nezvest. Pri tem pogosto pritiskajo na njegovo vest s histerinimi napadi in z raznimi telesnimi motnjami psihinega izvora, ki pa so posledica moevega hinavskega vedenja. Erotino nezaupanje do moa se vasih razvije iz eninega obutka, da jo mo zanemarja oziroma iz ljubosumnosti do vsega, s imer se mo ukvarja, ko ni z njo. Dogaja se tudi to, da mo ali ena dvomita o zakonevi zvestobi zato, ker ga sodita po sebi. e je namre lovek nagnjen k zakonski nezvestobi in pogosto skae ez plot, misli, da je tudi partner nagnjen k temu. Zato je do njega nezaupljiv, a ne upoteva, da ima ta oseba najbr veliko ve razlogov, da bi bila nezaupljiva. Ko postane erotina nezaupljivost prava obsedenost in je tak lovek popolnoma nedovzeten za kakren koli protidokaz ali logino po-jasnilo, je treba razmisliti, ali ne gre za duevno bolezen. V tem primeru je treba zaeti s psihiatrinim zdravljenjem bolnika. Njegov zakonec bo pametno ravnal, e bo sproil razvezo zakona. Prav tako je ne-mogoe ustvariti kolikor toliko uspeno zakonsko zvezo s lovekom, ki sicer ni duevno bolan, ampak je ustveno prizadet. Nekateri ljudje takoj odpiejo zakonca, e zvedo, da jim je po-stal nezvest, in zahtevajo loitev. Toda pogosteje ostanejo v zakonu, vendar ga spremenijo v bojie. Z razlinimi sredstvi pritiskajo na partnerja, da bi se odpovedal zunajzakonskem razmerju. Vasih ga prosijo, rotijo, prizadevajo si, da bi ga ganili s solzami ali da bi ga pri-dobili zase s prilizovanjem. Drugi mu grozijo, ga izsiljujejo, spravlja-jo v razne teave v javnem ivljenju, izpostavljajo posmehovanju in obrekovanju. e se nezvesti zakonec ne odpove zunajzakonski zvezi, se vojna nadaljuje, dokler se eden izmed partnerjev ne odloi za razvezo ali pa to uredita sporazumno. Vendar odloitev nezvestega zakonca, da se bo popolnoma vrnil v zakon oziroma da bo pretrgal razmerje z zunaj-zakonskim partnerjem, e ni porok, da bo vojskovanje v zakonu prenehalo. Odloitev nezveste osebe, da bo obdrala zakon, zapustila pa ljubezensko zvezo zunaj njega, ne pomeni namre, da se vraa v zakonsko ivljenje s takimi ustvi do zakonca, ki bi jima omogoili res obnoviti ivljenjsko skupnost. Treba je namre misliti na dvoje na pomanjkljivosti zakona, ki so spodbudile enega zakonca, da se je na-vezal na drugo osebo, in na mo njegove ustvene navezanosti na tega loveka. e je zunajzakonsko ljubezensko razmerje povrno, beno, e ga je nezvesti zakonec doivel kot pustolovino, mu ne bo prilo niti na misel, da bi se razvezal. Nasprotno, obnaal se bo tako, da ne bo ogrozil zakona, da se partner ne bi util zanemarjenega oziroma da ne hi izvedel za njegovo avanturo. e 29

pa se zaljubi v novega partnerja in ga iz dneva v dan bolj ljubi, eli z njim ustvariti trajno zvezo. Svoje razmerje doivlja kot dopolnilo zakona, kot nadomestitev tistega, kar pogrea v njem. edalje moneja ustvena navezanost na zunajzakonskega partnerja in vedno veja spolna ljubezen do njega pomeni, da se je precej odtujil zakoncu, da so se njune ustvene vezi zelo razrahljale. Teko se je iskreno vrniti k zakoncu, ki nas ne privlai ve. V ta-kem odnosu so e naprej navzoe pomanjkljivosti, ki so nas spodbudile, da smo postali nezvesti. Res je tudi to, da je teko naenkrat pretrgati zunajzakonsko zvezo, e je bila trdna. Ni mogoe naglo zaduiti v sebi vseh ustev do tega loveka, ne misliti ve nanj, ne hrepeneti po njem. Dokler smo v taknem ustvenem stanju, ni mogoe, da bi se vrnili k zakoncu s popolno ljubeznijo. Ta to uti, to ga moti, je razoaran nad povratnikom, postane do njega napadalen. Ali pa se razoarani zakonec zapre vase, s tem pa prispeva k nadaljnjemu razpadanju njune zveze. Vasih se nezvesta oseba iskreno trudi, da bi se spet vrnila v zakonsko ivljenje. Toda lahko se zgodi, da drugi zakonec ni sposoben iskreno sprejeti njegove vrnitve. Partnerju ne more ve popolnoma zaupati. Zato pogosto omenja njegov greh, opominja ga, naj ga ne ponovi, sprauje ga o njem ali pa venomer ie dokaze, da mu je partner res zvest. Ta se tega prej ali slej navelia. Postane razdraljiv, po-javijo se prepiri. Ali pa ga partnerjevo sitnarjenje in nezaupanje spod-budita, da mu spet postane nezvest. Dolgotrajna ali ponovljena zakonska nezvestoba je pogosto vzrok, da se prevarani zakonec ustveno ohladi do nezvestega partnerja. Razumljivo je, da ga tedaj ne more ve sprejeti kot polnovrednega partnerja, eprav se ta zelo trudi. To velikokrat spodbudi prevaranega zakonca, da sproi razvezo zakona. Naravno je, da je ena nezadovoljna z moem, ki jo spolno zanemarja, eprav je zdrav in pri popolni moki moi. Zlasti je ualjena, e odkloni njeno spolno priblievanje. Ne glede na vzroke je enin sklep pravilen: jasno ji je, da si je mo spolno ne eli, to pa pomeni, da do nje ne uti ljubezni. Potem zahteva od njega, da ji pojasni svojo spolno zadranost. Pogosto ga obdoli, da ima ljubico. Ali pa sumnii moa, da je homoseksualec. Vasih ga poilja k zdravniku, da bi ugotovil, kaj se dogaja z njim. Mo se navadno naredi gluhega za vse te enine zahteve, prizadeva si obdrati zakonsko stanje takno, kakrno je. Toda to dela eno e bolj nezadovoljno, jo spodbuja k razmiljanju o loitvi. Veliko ensk se pritouje nad moevo spolno primitivnostjo. Le-ta se kae s tem, da je mo v spolnem odnosu sebien, misli le nase. I o pomeni, da spolno ivljenje z eno omejuje na spolno zdruitev. Drugi naini spolnega odnosa ga ne zanimajo, ne vpraa se, ali si e-na morda eli kaj drugega razen obevanja. Se manj mu pride na mi-sel, da bi bil neen do ene zunaj postelje. Nezadovoljna ena takno rdenje navadno opie takole: Podnevi ne zna biti prijazen do mene, kaj ele da bi me poboal ali poljubil. Odkar sva poroena, mi e ni povedal, da me ima rad. Zveer pa priakuje, da bom sprejela odnos z monim poelenjem, da se bom pri tem obnaala kot strastna ljubica. Pogosto doda e to: Ali to ni smeno? Kako naj bi uivala na ta nain? Vse teje ga prenaam. 30

Pogosto si izmislim razlog, da se izognem odnosu. e ima ena moa vsaj malo rada, navadno ne dela problema iz tega, e ima vasih teave s potenco. Vendar jo zane skrbeti, e tak-sne motnje postajajo edalje pogosteje in je mo bolj redko sposoben za spolno zdruitev, objektivnih razlogov za to pa ni. Vasih izgubi potrpljenje, zane moa sumniiti, da ji je nezvest, ali pa mu grozi, da ga bo kmalu zapustila, e ne bo ozdravel. V tem primeru se moeve spolne teave navadno poslabajo, postanejo bolj trdovratne. !'oda veliko je ensk, ki so dolgo potrpeljive. Spodbujajo moa, da bi poiskal pomo pri zdravniku, pripravljene so mu pomagati, da bi se mu obnovila spolna mo. Toda nekateri moki ne sprejemajo eninih pobud. To jih bolj prizadene kot moeva spolna nemo. Zena rada postane nestrpna do moa, ki pri slehernemu spolne-mu odnosu prezgodaj izlije semensko tekoino. e se to dogaja od zaetka njunega skupnega ivljenja, je ena sprva potrpeljiva in upa, da se bo to kmalu uredilo. Toda ko se to ne zgodi navadno se res ne je naravno, da se ena zane odtujevati mou, ki ji v spolnem ivljenju niesar ne daje. Spolni odnos z moevo naglo ejakulacijo in pogosto tudi brez vsake druge vsebine razen zdruitve, ne more ene niti malo zadovoljiti. Nasprotno, moti jo in jo dela nestrpno, zlasti, e mo niesar ne ukrene, da bi motnje odpravil. Vendar moeve spolne motnje navadno niso edini vzrok, da se Zena odloi za razvezo zakona. Spodbudi jo dejstvo, da je moki, ki je spolno nemoen, navadno do nje tudi ustveno nemoen. Njegovo ibko potenco pogosto spremlja splona ljubezenska mlanost. Zaradi tega njena ljubezen kmalu presahne. Nekatere ene oddaljijo od moa njegove nenavadne ali sprevrene spolne zahteve. Vasih jih moti, da hoe mo imeti analne odnose. V drugem primeru jih odbijajo moeva sadistina dejanja ali se jim gabijo njegove mazohistine ali fetiistine elje. Razoarane so, e mo predlaga spolni odnos v troje. Tudi razni drugi naini skupinskega seksa, ki jih mo predlaga, na primer zamenjava partnerjev med dvema paroma, so vasih vzrok, da je ena razoarana in se ustveno odtuji mou. Kakor postane ena prej ali slej nestrpna do moeve spolne ne-moi, tako tudi mokega kmalu zane motiti enino nesodelovanje v spolnem odnosu. e se ena v njegovem objemu ne vzburi ali vsaj ne zadosti, da bi doivela orgazem, je mo pogosto ualjen. Spolna neimrnost zahteva od njega, da eno utno zadovolji. Zato je prizadet, e mu to ne uspe. Toda neimrn moki se navadno ne vpraa, v kolikni meri je sam kriv, da ona v spolnem odnosu ne doivlja popolnega uitka. Raje zvali krivdo na eno. Pravi ji, da je frigidna, zagotavlja ji, da je spolno zavrta, ker je napano vzgojena, poilja jo k zdravniku, da bi se zdravila zaradi spolne hladnosti. Taken moev odnos eno ali, v njej vzbuja odpor proti njemu. Vasih sprejme njegovo sugestijo in zane verjeti, da je res spolno pri-zadeta, frigidna. To vzbuja v njej obutek manjvrednosti in ne poveuje ljubezni do moa, temve jo oddaljuje od njega. Ker edalje ve ensk pozna svojo spolno naravo, se zavedajo, da niso spolno ne-sposobne, e v intimnem stiku z moem ne doseejo vika spolne vzburjenosti ali njihova vzburjenost ostane mlana. Zato 31

se upirajo moevi diagnozi, to pa povzroa prepire. Moeva spolna neprilagodljivost, nerazumevanje eninih spolnih potreb, njegovo domiljavo ali napadalno vedenje v postelji so pogosto vzrok, da si ena poie ljubimca. K temu jo spodbuja tudi elja, da bi se spolno uveljavila. e v ljubimevem objemu doivlja popolno zadovoljstvo, se krepi njen odpor proti mou. Poglablja se prepad med njima, ne le v spolnem ivljenju, temve tudi na drugih podrojih. Nekaterim moem ne uspe, da bi eno spolno prebudili, tj. da bi jo pridobili zase, da bi jo spodbudili k popolnemu sodelovanju v spolnem odnosu, eprav si vneto prizadevajo. Tedaj sev njih poraja sum, da jih ena nima rada oziroma da ima ljubimca. enina nesposobnost, da bi se z moem spolno ujela, je pogosto posledica tega, da si ga ne eli kot spolnega partnerja, eprav uti do njega naklonjenost, ceni ga, se rada drui z njim. Vendar manjka spolno poelenje, brez tega pa ena ne more spolno uivati. e ima ljubimca, ki ga je spolno popolnoma sprejela, njena spolna zadranost do moa ni posledica tega, temve je vzrok ali vsaj eden izmed vzrokov, da ie spolno sreo zunaj zakona. enino spolno nezanimanje za moa ju vedno odtuji tudi ustveno. To se zgodi razmeroma hitro, ker zakonski skupnosti, v kateri partnerja nista spolno usklajena, zmeraj manjka intimneja ustvena navezanost. Zato se tak zakon kmalu popolnoma razrahlja. K temu prispeva enino odklanjanje spolnega odnosa z moem. To se navadno zane s edalje pogostejim zavraanjem spolne zdruitve, sprva z razlinimi izgovori, pozneje tudi brez njih. e enino oddaljevanje od moa napreduje, bo kmalu odklonila sleherno telesno intimnost. Vasih jo spodbudi k temu popolna spolna navezanost na drugega mokega. Nekateri moki reagirajo na to napadalno jezijo se, zmerjajo eno, obdolujejo jo, da jim je nezvesta, napadajo jo telesno. Drugi so ualjeni, se spolno umaknejo, tudi sami se ve ne pribliujejo eni ali to ponejo zelo redko. S tem se zmanjajo tudi drugi stiki med zakoncema, omejijo se na najnujneje. Ko pripeljeta svojo skupnost to tod, je navadno e na smrtni postelji. Pogost vzrok nestrpnosti do zakonca je njegova odvisnost od alkohola. Navadno gre za moa, bolj redko za eno. e mo prihaja domov pijan ali doma popiva, se navadno obnaa zoprno sitnari, blebeta neumnosti ali ravna napadalno: ali eno, jo sumnii, da mu je nezvesta, je do nje grob, jo pretepa. Vse to seveda eno odbija. Posebno je nestrpna do moevega pijanega vedenja, e je preivela otrotvo poleg oeta alkoholika. V tem primeru se razjezi, kakor hitro zauti, da je mo uival alkohol. Njena nejevolja se okrepi, e pijani mo zahteva spolne odnose. Naravno je, da ena ni prav ni navduena nad tem. Tudi e sprejme obevanje, to zmeraj pone proti svoji volji, pogosto pa moa zavrne. To ga seveda spodbudi k e huji napadalnosti do ene. Vse to povzroa hude prepire, grobe spopade in koplje med zakoncema edalje globlji ustveni prepad. ene alkoholikov pogosto zagotavljajo, da je mo popolnoma drugaen, kadar je trezen. Zaradi tega upajo, da se bo zakon popra-vil, ko se mo ozdravi od alkoholizma. Vendar kae huji alkoholik ustveno nedozorelost tudi v treznem stanju. e ne bi bil nevrotina osebnost, ne bi postal alkoholik. 32

ustveno zreli, uravnoveeni ljudje ne postanejo sunji alkohola. Zato moki, ki slabo ravna z eno, kadar je pijan, ni vedno uspeen zakonec niti takrat, e je trezen. Tedaj je njegovo obnaanje le manj neprijetno. To zbuja v eni domnevo, da bi bilo z moem vse v redu, e ne bi pil. e je iskrena, ena prizna, da ni srena z njim niti takrat, kadar ni pijan. To je tudi razlog, da je pogosto preve nestrpna do njegovega popivanja. Reagira tako, da naredi moa malodunega, to pa okrepi njegovo napadalnost do ene in ga spodbudi, da e bolj pije. Ravno to, da ne zna biti do pijanega moa niti malo dobrohotna, je dokaz, da ga ena tudi drugae ne prenaa. Nemara ga v sebi ni nikoli sprejela kot ivljenjskega partnerja in je to eden izmed vzrokov, da je zael piti. Nekatere ene alkoholikov so sprva zelo strpne do njih, iskreno se trudijo, da bi jim pomagale in jih spodbujale k zdravljenju. Vendar njihova dobronamernost ne more trajati neskonno. e s tem ne do-seejo nobenega uspeha, prej ali slej izgubijo potrpljenje in zanejo misliti na razvezo. Zakonca, ki ieta v posvetovalnici zadnjo monost, da bi reila svojo skupnost, vasih zagotavljata, da so otroci glavni vzrok njunega razdora. Pravita, da se nikakor ne ujemata glede vzgoje otrok. Imata razline nazore o vzgoji, razlino ravnata z otroki, pogosto elo nasprotno, zaradi tega se nenehno prepirata. Se bolj ju odtujuje razdelitev otrok v dva nasprotujoa si tabora: en otrok je mamin, drugi je oetov. Stara razvajata vsak svojega otroka, zanemarjata pa tistega drugega. To poenjata zaradi medsebojnega kljubovanja. Eden takoj ree ne, e drugi ree da in obratno. Tako ravnata tudi z otroki. Seveda to slabo vpliva na otroke: postanejo nevrotini, starem delajo edalje ve teav. Vendar ni res, da otroci sprejo zakonca. V vzgoji otrok ne najde-ta skupnega jezika zato, ker ga ne najdeta tudi na drugih podrojih skupnega ivljenja. Otroci so jima sredstvo za medsebojno kljubovanje. Ne prepirata se zaradi otrok, temve s pomojo otrok. Ti so jima oroje, s katerim napadata drug drugega. e bi neujemanje v vzgoji otrok res bilo vzrok, da se je njuna ljubezen zaela spreminjati v sovratvo, bi poiskala pomo v vzgojni posvetovalnici, tega pa ne stori-ta. Prila sta v zakonsko posvetovalnico. S tem sta jasno povedala, da vesta, kje je treba poiskati vzrok njunih razprtij. Zakonca, ki uporabljata otroke kot sredstvo medsebojnega vojskovanja, teko sprejmeta nasvete o pravilni vzgoji otrok. Prvi pogoj za to je, da imata enoten odnos do otrok. Ker ga nimata v niemer, ga ne moreta imeti tudi kot vzgojitelja svojih otrok. Zato jima strokovni nasveti ne pomagajo. Njun razum je preve obremenjen z vzajemno nestrpnostjo. Zanju je najpametneje, da se loita, da nehata muiti drug drugega in kodovati duevnemu razvoju svojih otrok.

Vzroki Nesporazumov
Tisti, ki bolj skrbijo za otne kot sre, kurje oko dobijo in vse noi ne spe. 33

William Shakespeare (Kralj Lear, lll) Ko ivita enska in moki skupaj, ivita drug z drugim ali drug proti drugemu. Ni mogoe, da bi ivela drug ob drugem, tj. kot dobra znanca ali strpna sostanovalca. e sta stopila v skupno ivljenje z eljo, da bi ustvarila sreen zakon tega si pa vedno elita se lahko ujemata in ivita v ljubezni ali pa se ne ujemata in postaneta ne-strpna drug do drugega. Tedaj njun zakon prav gotovo propade. Veliko je vzrokov, da se zakonca ne razumeta, eprav sta se poro-ila, ker sta se ljubila. Veliko je razlogov, da se kmalu po zaetnem navduenju nad skupnim ivljenjem pokaejo pomanjkljivosti njune zveze. Veliko ljudi dela dvojno napako, kadar se odloijo za zakon. Prva napaka je to, da so premladi in niso ustveno zreli za zakonsko ivljenje. Druga napaka pa je, da se zelo mlada loveka poroita v naglici, tj. preden sta imela prilonost, da bi se bolje spoznala. Poroita se v stanju ljubezenske oaranosti, erotine fasciniranosti. To je duevno stanje, v katerem smo oarani nad osebo, ki smo jo sreali pred kratkim. Navdueni smo nad nekaterimi njenimi lastnostmi, ki so vasih postranske ali elo navidezne, vendar navduenost nad njimi razirjamo na elo osebo. Zato imamo o njej le povrno in esto napano predstavo. Odloitev za zakon v stanju ljubezenske oaranosti s partnerjem ni napaka, ki jo delajo samo zelo mladi ljudje. Zdaj bomo najprej po-gledali, kaj se dogaja z ljudmi, ki so stopili v zakon, eprav e niso sposobni zanj. Vemo, da mladenii dozorevajo poasneje od deklet. Poasneje dozorevajo telesno, bioloko, e poasneje pa duevno, zlasti ustveno. Podobno kot puberteta, ki se pri fantu zane pozneje kot pri de-klici in se pozneje kona, tudi mladenieva adolescenca traja e nekaj let, ko je pri dekletu e bolj ali manj minila. Zato je naravno, da se dekleta navadno zaljubijo v nekoliko stareje mladenie. lovek je zrel za uspeno zakonsko in druinsko ivljenje, ko po-stane sposoben za pravo, polnovredno ljubezen, tako spolno kakor tudi starevsko. Sposobnost res ljubiti drugega loveka pridobivamo s splonim ustvenim dozorevanjem. To tvori jedro nae osebnosti, do-gaja pa se v nas najpoasneje od vseh komponent dozorevanja v zrelo osebo. Emocionalna zrelost je najbogateji del nae osebnosti. Zato je naravno, da se razvija najdlje asa, da jo pridobimo najpozneje. Ker jo nekateri ljudje doseejo prej, drugi pozneje, ni trdnega pravila, do kdaj traja adolescenca. e pa traja predolgo, bo lovek najbr e precej asa ostal ustveno nezrel, nemara elo do konca ivljenja. Takrat ne gre ve za podaljano adolescenco, temve za bolestno ustveno nezrelost oziroma za nevrotino osebnost. Pri dekletu lahko priakujemo ustveno zrelost, s tem pa tudi sposobnost za pravo ljubezen, priblino okrog dvajsetega leta. Pri mladeniu se navadno pokae ele nekaj let pozneje, priblino okrog petindvajsetega leta. e smo doumeli, da brez zrele obojestranske ljubezni ni trajnega razumevanja med partnerjema, nam mora biti jasno, da zakonska skupnost ne more biti uspena, e sta jo ustvarila mlada loveka, ki imata precej manj let, kot sem omenil. 34

Taken mladostni zakon sicer ne razpade e po prvi poroni noi, toda ustvena in spolna navezanost zakonev se prej ali slej razrahlja in neko popolnoma izgine. Vasih zane taken zakon raz-padati ele po desetih letih, toda pogosteje ne ivi niti tri, tiri leta. Zakonsko skupnost mladih ljudi, ki ele ustveno dozorevata, imenujem adolescentni zakon. Zakonca se nahajata v dobi, ko se lovek e precej spreminja. ustveno dozorevanje spreminja njune ivljenjske nazore, potrebe in nagnjenosti. Zdaj ju privlai in zanima marsikaj, kar ju prej ni privlailo, prejnji interesi pa izginejo ali oslabijo. Ko je lovek ustveno zreleji, drugae gleda na ljudi in na odnose med njimi kot prej. Seveda se to kae tudi v razmerju zakonev, ki sta ustvarila ivljenjsko skupnost v asu taknega dogajanja v sebi. Ta ju neopazno spreminja, zato se pogosto oddaljujeta drug od drugega. Ko po-staneta zreleja, se partnerja ne gledata z enakimi omi kot prej, ker so njune ustvene oi drugane. Poleg tega tisti, ki ga imata ob se-bi, ni ve lovek, v katerega sta se zaljubila postal je drugana osebnost. Torej sta vsaj dva vzroka, da se adolescentna zakonca zaneta odtujevati: lastna psihina sprememba in tista pri partnerju. Ta najbr nima ve lastnosti, v katere se je drugi zaljubil. Hkrati tudi drugega ne privlai ve na partnerju tisto, kar ga je privlailo prej. Skratka, v adolescentnem zakonu pogosto ivita loveka, ki nista ve tisto, kar sta bila na njegovem zaetku, in ne utita ve drug do drugega, kar sta utila, ko sta se odloila za skupno ivljenje. To je lepo opisalo 23-letno dekle, ki pravi: Imam leto dni starejega fanta, s katerim sem skupaj e deseto leto. Z njim sem preivela vso svojo mladost, in sier v vseh kritinih in manj kritinih obodbjih, in ob njem, ter edinole ob njem, sem iz ne-umnega dekletca postajala enska. Razen nekaj majhnih kriz sva se imela kar lepo; lahko reem, da sem bila zaljubljena. Leta so hitro minevala, dotudirala sva in se oba zaposlila. In sedaj je poilo, a on te-ga ne uti. V meni je poilo tisto, kar sem venomer skrivala v sebi, namre to, da ga ve ne ljubim, da on ni tisto, kar si elim. Ne privlai me ve, izogibam se ga, vse, kar naredi, me moti. Zaeli so me privlaiti drugi moki, v njihovi bliini se vznemirim. Vendar se bojim zbliati z drugim mokim, ker se mi zdi, da spadam k fantu in on k meni, da tako mora biti. Bojim se, kako bo, ko se bom poroila z njim; te poroke se enostavno bojim! To dekle se boji poroke s fantom popolnoma upravieno, toda upajmo, da bo dojela nesmiselnost predsodka, ki jo obremenjuje, in da bo pretrgala ljubezensko razmerje, ki to e dolgo ni ve. Treba je upotevati tudi dejstvo, da spolna ljubezen ustveno ne-dozorele osebe nima tiste ivljenjske moi, kot jo ima ljubezen loveka, ki je dosegel popolno ustveno zrelost. Zato adolescentna ljube-zen ne traja dolgo. Skupaj z njenim izginjanjem slabi tudi spolno zanimanje za partnerja. To je e en vzrok, da adolescentni zakon ne more zagotoviti zakoncema, da bosta ostala dlje asa srena drug z drugim. Mlad par je priel v posvetovalnico po tirih letih skupnega ivljenja. Mo ima 24 let, ena 22, poznata pa se e devet let! Poroila sta se, ko je ona imela 18 35

let, on pa 20 let. V zaetku se jima je zdelo, da bo zakon uspeen. Toda v tretjem letu skupnega ivljenja se je e-na zaljubila v hinega prijatelja. ez nekaj asa je odla z njim v tujino in je ostala z njim tudi, ko sta se vrnila v domovino. Vendar se je vrnila k mou, ker so stari pritiskali nanjo, zlasti erotino ljubosumna mati. Toda poleg moa se ne more ve znajti. Ne eli ve iveti z njim. Prisilna vrnitev v zakon jo je spravila v hudo depresijo. Ta jo je spodbudila k iskanju strokovne pomoi. e sta mlada zakonca vrstnika, je ena navadno e zapustila adolescenco in si je pridobila zadostno ustveno zrelost za zakonsko ivljenje, mo pa je e precej dale od tega. To se dogaja, e se poroi-ta tudenta, ki sta se sreala na zaetku tudija in sta se kmalu odloi-la za skupno ivljenje. ez nekaj let bo ena morda e vedno zaljubljena v moa, on pa se bo v tem asu verjetno ohladil do nje. Pri njem je e tekel proces adolescence in ga zdaj, ko ima 25 let, ena ne privlai ve tako mono kot prej. Ona pa ne more razumeti, zakaj jo je mo zael zanemarjati, zakaj je ne mara ve ob sebi in ni ve pozoren do nje, edalje raje pa se zabava z drugimi enskami. Tipien je tudi primer mlade enske (27), ki je prila potoit nad moevo odtujenostjo po estih letih zakonskega ivljenja. Vrstnika sta, imata 5-letnega otroka. V zaetku je bilo med njima vse v redu. Toda kmalu po otrokovem rojstvu je ena opazila, da se ji mo odtujuje. V zadnjih treh letih skupnega ivljenja prevladuje med zakoncema molk. eprav se ena trudi, da bi obnovila ustveno razmerje z moem, se ta izogiba stiku z njo. Nerad privoli v spolne odnose, v glavnem odklanja enine spolne pobude. Pred enim letom je izvedela, da ima mo e dve leti ljubico. Od takrat si ne prizadeva ve, da bi obnovila zakon. Zaveda se, da je umrl. Toda mo se ne strinja z razvezo, predvsem zato ne, ker je poroena tudi njegova zunajzakonska partnerica in se ne namerava loiti. Ko se je mo navezal na svojo eno, je imel 18 let. Seveda se je ez est let od 18. do 24. leta bistveno spremenil in zato se je spremenilo tudi njegovo doivljanje soproge. Ni ji imel kaj oitati, ni imel razloga, da bi se prepiral z njo, vendar jo je kratko in malo nehal ljubiti. Ne ustveno ne spolno mu ni ve pomenila tisto, kar mu je po-menila, ko je bil e nezrel mladeni. Nekateri mladi pari se poroijo, ko sta oba partnerja e prerasla adolescenco. Kljub temu se med partnerjema kmalu pojavita ustvena hladnost in spolna nezainteresiranost. Ko se pogovorimo o tem, pogosto zvem, da sta se poroila po dolgoletni hoji. Vrsto let sta bi-la ljubimca, ne vedno prav zvesta drug drugemu. Nekajkrat sta se raz-la ali vsaj razmiljala o pretrganju svoje zveze. Na koncu sta vendar ustvarila zakon, toda kot popolnoma drugana, zrela loveka, e ne-koliko odtujena drug drugemu. K temu ju je spodbudila dekletova nosenost ali zahteva starev ali to, da ju je okolje e dolgo imelo za stalen par, ali pa duevna lenoba, tj. nesposobnost da bi ustvarila novo, srenejo zvezo. Razumljivo je, da zakon, ki je nastal iz mrtve ali vsaj slabokrvne ljubezenske zveze, ne more biti uspeen. Neko me je obiskal 31-letni moki, ki je sicer poroen ele 3 leta, vendar je ustvaril zakonsko skupnost z ensko, s katero je imel ljubezensko razmerje polnih deset let. e dolgo pred poroko se je ohladil do nje. Kljub temu ni prekinil razmerja, vendar se je zabaval tudi z drugimi 36

dekleti. Poroila sta se, ko je zanosila, ni pa hotela splaviti, eprav ji je partner to predlagal. Vznemirjenost njenih in njegovih starev je prispevala k temu, da sta mlada loveka odla k matiarju. Po komaj treh letih skupnega ivljenja sta zautila, da ju ni ne vee. Sier sta ostala v skupnem gospodinjstvu, predvsem zaradi otroka, toda oba imata zunajzakonsko razmerje. eprav s tem nista zadovoljna, se ne moreta odloiti za razvezo zakona najbr zaradi duevne lenobe, ki ju je tudi pripeljala vanj. Za adolescentnega lahko imamo tudi tisti zakon, ki je sicer nastal v zreleji dobi, vendar se je razvil iz ljubezenske zveze, ki se je rodila, ko sta bila partnerja e nedozorela, nesposobna za trajneje ljubezensko razmerje. Tudi taken zakon obiajno propade. Naravno je, da se adolescenti zaljubijo, da se imajo radi, da ima-jo spolne odnose. Toda prav tako je naravno, da so njihove ljubezenske zveze prehodne, ker je tudi adolescenca minljiva. V asu ustvene nedozorelosti ni treba misliti na trajno zvezo s partnerjem, na ivljenjsko skupnost s tem lovekom oziroma na zakon. Na trajno uspeno ljubezensko zvezo lahko raunamo ele takrat, ko smo stopili vanjo z zadostno ustveno zrelostjo za pravo spolno ljubezen. To pomeni, da dekle ne bi smelo misliti na zakon z mokim, ki ga je spoznala pred dvajsetim letom, mladeni pa se ne bi smel poroiti z dekletom, s katerim se je zblial, preden je dosegel petindvajseto leto. Seveda ne gre za pravilo, katerega bi se morali ljudje strogo drati, vendar ga lahko imajo za kaipot uspene poti v zakonsko ivljenje. Koristno je, da ima lovek e kakne ljubezenske izkunje, ko stopi v razmerje, ki ga bo nemara pripeljalo v zakon. Dobro je, e se e pozna kot spolno bitje, e pozna nasprotni spol, njegove spolno-ljubezenske potrebe in nagnjenosti, in e se je nauil prilagajanja nasprotnemu spolu, pridobivanja skupnega jezika z njim. To velja pred-vsem za moke, ker se v ljubezenski zvezi navadno teje znajdejo kot enske. lovek pa potrebuje precej asa, da postane ljubezensko izkuen. To je mogoe ele, ko spozna ve oseb drugega spola. To je tudi razlog, da se ni pametno poroiti v zgodnji mladosti. Ni vedno dobro, da se poroimo s prvo osebo nasprotnega spola, s katero smo stopili v ljubezensko razmerje. Zakonska skupnost zahteva trdno ustveno navezanost partnerjev. Do takne ljubezenske zveze pridemo postopoma, ko smo e imeli nekaj manj globokih spolno-ljubezenskih razmerij. Ni mogoe, da bi se sleherna ljubezenska zveza spremenila v zakon. Marsikatera mora biti le sopotnica do tiste, ki bo imela zadosti monosti, da bo trajno uspena, ne le kot ljube-zensko razmerje, temve tudi kot ivljenjska skupnost. Velika je namre razlika med hojo mladih ljudi in skupnim ivljenjem. Dokler hodita, sta skupaj le deloma, in sicer v asu poitka in razvedrila. Poleg tega ima vsak partner svoje ivljenje, v katerem drugi ne sodeluje in ni obremenjen z njegovimi teavami. V skup-nem ivljenju pa je vse skupno. Takrat sta partnerja ve asa skupaj in se morata bolj truditi, da bi jima bilo skupaj lepo. Tedaj so skupni ne le prijetni trenutki, temve tudi tisti neprijetni. Vse to so vzroki, da uspeen zakon zahteva precej trdnejo ustveno navezanost partnerjev kot uspena hoja. Omenil sem, da nekateri zaljubljenci stopijo v zakonsko ivljenje v stanju ljubezenske oaranosti. To je tisto, kar ljudje imenujejo ljubezen na prvi 37

pogled. Ta izraz je napaen. Na prvi pogled nas nekdo sicer lahko oara s svojo zunanjostjo in s svojim vedenjem, vendar ni mogoe, da bi takoj zautili ljubezen do tega loveka. Ljubezen je zelo kompleksno ustvo, pravzaprav skupek pozitivnih emocij v odnosu do druge osebe, zato ne more nastati naenkrat. Razvija se postopoma, ko edalje bolj spoznavamo loveka, ki nas privlai. Res ljubiti ga zanemo ele takrat, ko odkrivamo v njem iz dneva v dan nove lastnosti, ki so nam ve. Prava ljubezen se nanaa na celega loveka, ne le na nekatere njegove lastnosti. V stanju erotine fasciniranosti se navduujemo le nad nekateri-mi lastnostmi osebe, ki nas je oarala. Imamo jo za popolno, idealno, na njej ne vidimo nobenih pomanjkljivosti. O njej imamo napano predstavo, ker popolnega loveka ni. Zato pogosto pravimo, da je ljubezen slepa. Toda tudi tu gre za nesporazum. Res je, da je ljube-zenska oaranost slepa, ker zaradi dreves ne vidi gozda. Erotina oaranost e ni ljubezen. e se iz fasciniranosti nad kaknim lovekom razvije prava ljubezen do njega, nismo slepi za njegove lastnosti. Ljubimo ga ele, ko ga res poznamo, ko smo ustveno sprejeli vse njegove lastnosti, tako vrline kakor tudi pomanjkljivosti. Dokler nismo partnerja natanneje spoznali, je neumno stopiti z njim v zakonsko skupnost. V stanju spolno-ljubezenske oaranosti e ne moremo vedeti, ali se bo navduenje nad partnerjem razvilo v res-nino ljubezen do njega ali pa bo prvotno navduenje splahnelo, ko bomo bolj spoznali tega loveka. Nesmiselno je dovoliti, da bi ele v zakonu spoznali, kaj utimo do partnerja. Spoznanje, da oseba, s katero smo se poroili, ni tisto, kar se nam je zdelo, ko smo jo sreali, in da naa ustva do nje niso ljubezen, je muno. Pogosto se zgodi ljudem, ki ustvarijo zakon, ko so e slepi v odnosu do partnerja. V stanju ljubezenske oaranosti hitijo vasih v zakon kakor sem e povedal tudi bolj zreli ljudje, ne le zelo mladi, v ljubezni popolnoma neizkueni mladenii in dekleta. V tem primeru je e verjetneje, da se bo oaranost spremenila v razoaranje, namesto da bi se razvila v ljubezen. To se zgodi zato, ker zrelejega loveka navadno ne spodbuja k zaletavemu stopanju v zakon mladostna vihravost, temve ustvene teave pri navezovanju stikov z drugim spolom. Skupni imenovalec teh teav je strah pred ljubeznijo, nesposobnost zanjo in izogibanje takni ljubezni. Strokovno ime za to je erotofobija. Vendar si ljudje, ki se bojijo spolne ljubezni, erotofobi, pogosto elijo soitja z osebo nasprotnega spola. Iejo kompromis med to eljo in nepripravljenostjo vnesti v zakon tisto, kar je potrebno za uspe-en zakon. Najdejo ga v prevari erotine fasciniranosti. Ko se navduijo nad kom, se elijo takoj poroiti. Noejo akati, da bi res vzljubili tega loveka, ker utijo, da temu niso kos. Zagotavljajo si, da je tisto, kar utijo do njega, res ljubezen. Seveda pozneje prideta na dan njihova ustvena zavrtost ali emocionalna revnost, zato je taken zakon obsojen na neuspeh. Vasih hodita dva loveka dlje asa, morda elo nekaj let, vendar se ne poznata zadosti. Sele ko zaneta iveti skupaj, odkrivata drug pri drugem lastnosti, ki so jima bile doslej neznane. Pogosto so ta od-kritja neprijetna, ker se nanaajo na partnerjeve lastnosti, ki jih drugi ne more sprejeti. Nekateri pari se namre ne trudijo, da bi bila sreanja pred poroko pogostna in bi trajala dalj 38

asa. Kadar se partnerja sestajata redko in za kraji as, se navadno osredotoita na spolni od-nos. Res je, da tudi ta prispeva k medsebojnem spoznavanju, vendar ne zadosti. Ali pa se partnerja sploh ne trudita, da bi se bolj spoznala kot osebnosti. Na sestankih se pogovarjata povrno in se predstavlja-ta le deloma. Ne prizadevata si odpreti se drug drugemu im popolneje, ne trudita se prodreti v jedro partnerjeve osebnosti. e potem stopita v zakon, naredita to v obeh primerih s lovekom, ki jima je precej neznan. Tudi spoznavanje prek pisem ni priporoljivo. Dejansko spozna-vanje je mogoe le v neposrednem stiku s lovekom. Seznanjata se namre ne le s tistim, kar povesta drug drugemu, temve tudi z nainom, kako govorita in kako se pri tem obnaata. Vsega tega v pismih ni. Tisto, kar piemo, piemo zavestno. Toda v neposrednem stiku z drugim lovekom ponemo veliko nezavednih stvari. Takrat govorimo ne le z besedami, temve tudi z gibi, z izrazom obraza, s pogledom, z intonacijo glasu. S to govorico telesa smo bolj iskreni in odkriti kot z dejanskim govorom. Poleg tega lovek lahko napie marsikaj, tudi tisto, kar ne uti in ne misli. V neposrednem stiku je veliko teje skriti svoje misli, ni pa mogoe kazati ustev, ki jih nimamo. Za-radi tega je spoznavanje prek pisem popolnoma nezanesljivo. Neka enska je prila v posvetovalnico, ko e ni bila poroena ni-ti dve leti. Moa je spoznala na dopustu. Takrat sta bila skupaj le ne-kaj dni. Zautila sta medsebojno privlanost in sta si potem dopisovala. Moki je odel delat v tujino. Leto dni se nista sreala, ampak sta si redno izmenjavala pisma. Ko se je spet priblial as dopusta, sta se pismeno dogovorila, da se bosta poroila, ker se je moki odloil, da bo ostal doma. Zenska je bila zelo zadovoljna z njegovimi pismi, zdelo se ji je, da izraajo ljubezen, tudi sama se je edalje bolj ogrevala za partnerja. Zato se je odloila za poroko. Toda kmalu ji je postalo al. V skupnem ivljenju ni doivljala tega, kar je priakovala. Mo ni kazal ustev, ki jih je tako lepo izraal v pismih. Pokazal se je kot precej hladen, sebien in neprilagodljiv lovek. Nenost, s katero je okra-sil pisma, ni bila njegova. Sposodil si jo je iz knjig, ki jih je bral. Tudi spolno slo je prikazal v pismih skoraj pesniko. Dejansko pa je bil spolno hladen, brezobziren, vasih elo grob. Vsega tega se je ena kmalu naveliala. Ker e nista imela otrok, se ji ni bilo teko razvezati. Zaletavemu stopanju v zakon v stanju erotine fasciniranosti je lovek posebno naklonjen, e pogrea ljubezen. V taknem duevnem stanju so pogosto ljudje, ki v otrotvu niso doiveli ljubezni starev. Skuajo jo nadomestiti z ljubeznijo spolnega partnerja. Mona potreba po ljubezni se kae tudi pri osebah, ki so izgubile partnerja, do katerega jim je bilo veliko, in se utijo izdane, prevarane ali poniane. V tem primeru je lovek nagnjen k temu, da se hitro zvee z osebo nasprotnega spola, ki mu je vsaj malo ve. Kadar kdo dolgo nima monosti za stike z drugim spolom, je tudi izpostavljen spolno-ljubezenski lakoti. Neko me je obiskal 32-letni moki, ki je bil zaradi razoaranja nad zakonom globoko potrt. Po mesecu dni poznanstva se je poroil z dekletom, ki ga je oarala s telesno privlanostjo, z veselo naravo in z ljubezensko strastjo. Seznanila sta se, ko je priel iz zapora, kjer je za-radi politinih prestopkov preivel tiri leta. Ko je priel na svobodo, je zautil mono potrebo po 39

intimnem ivljenju, po enski ljubezni. Zato je razumljivo, da se je odloil za poroko takoj, ko je sreal dekle, ki ga je navduilo. Toda zakonsko ivljenje tee po pravilih, ki nas neizprosno kaznujejo, e jih ne. upotevamo. e pred tem nismo zadosti spoznali partnerja, se izpostavljamo nevarnosti, da bomo v skupnem ivljenju razoarani. To se je zgodilo tudi mojemu pacientu. Zena se je kmalu zaela obnaati gospodovalno. V stanovanje je pripeljala tudi gospodovalno mater. Obe sta si zaeli sistematino podrejati moa oziroma zeta. Namesto da bi imel topel dom, po katerem je tako hrepenel, je moral z eno edalje pogosteje obiskovati razne zabave, na katerih se je obnaala precej razuzdano. V spolnem odnosu je bila e vedno zelo podjetna, vendar se ni obotavljala ljubimkati tudi z drugimi mokimi. e bi mo bolje spoznal eno, preden se je odloil za poroko z njo, bi najbr dojel, kakna je in se kljub njeni mikavnosti ne bi vezal z njo, ker ne bi priakoval, da mu bo zagotovila ivljenje, kakrnega si je elel. Zdaj mu ne preostaja ni drugega, kot da popravi napako. Edino uinkovito zdravilo zanj je razveza tega zgreenega zakona. Ljudje se pogosto zavedajo lastnosti svojega izbranca oziroma izbranke, ki jim niso ve, ki jih ne prenesejo ali se jih elo bojijo. Kljub temu se odloijo za poroko s to osebo. Prepriani so, da se bo partner spremenil, ko bosta zaela iveti skupaj. Dekle na primer oi-ta fantu, da ravna z njo avtoritativno vse mora biti vedno po njegovem, on ima vedno prav, ne sprejme njenega mnenja, vsiljuje pa ji svoje, venomer kaj ukazuje ali zahteva, jo podcenjuje ipd. eprav jo to moti in se zaradi tega pogosto prepirata, dekle privoli v poroko s tem mokim. Misli, da se bo v zakonu drugae vedel, da se ji bo prilagodil in da bo odnos med njima enakopraven. Vendar se to ne zgodi. Potreba, da ravnajo s partnerjem gospodovalno, da imajo oblast nad njim, je bistvena lastnost nekaterih ljudi, je vgrajena v jedro njihovih osebnosti. Zato ni niti malo verjetno, da se bo taken lovek v zakonu obnaal drugae. Zakon ne spreminja lovekove osebnosti, najmanj pa njenih temeljev. Ko se lovek poroi, se lahko spremenijo le posamezne navade, ki so povezane s samskim ivljenjem. Toda gre za povrinske, obrobne komponente obnaanja, ki navadno ne izhajajo iz jedra osebnosti, zato se v zakonu lahko spremenijo. e dekle ne prenese fantovega gospodovalnega vedenja, naj priakuje, da se bosta v zakonu e pogosteje prepirala, ker bo fant zagotovo postal e bolj gospodovalen. Ko bo poroen, bo namre bolj go-tov, da je ena zdaj njegova, da jo je za vedno navezal nase in se mu ni treba ve truditi, da bi jo pridobil. Zato bo odstranil zavore, ki so prej vsaj deloma brzdale njegovo avtoritativno obnaanje. Nekateri moki so nezaupljivi do ensk. Partnerico pogosto trpinijo s sumi o njeni nezvestobi. Veliko je ensk, ki si to napano razlagajo. Moko nezanesljivost imajo za ljubosumnost oziroma za dokaz partnerjeve zaljubljenosti. Toda nezaupljivost in ljubosumnost nimata niesar skupnega z ljubeznijo. Ljubosumnost je naravna ustvena reakcija loveka, ko opazi, da se mu izmika oseba, ki jo ljubi, da se je ustveno usmerila na drugega, da ji kdo drug pomeni ve kot partner. Nezaupljivost do partnerja pa je del splone 40

nezaupljivosti do ljudi, zlasti pa do nasprotnega spola. Ker gre za bistveno lastnost, ni mogoe, da bi jo zakonsko ivljenje odstranilo ali vsaj omililo. Nezaupljivost se v zakonu elo poslaba, ker je navadno tem moneja, im intimneje je razmerje med ne-zaupljivo osebo in lovekom, na katerega se nanaa. Zenska vedno doivi hudo razoaranje, kadar ivi z nezaupljivim mokim, ker prej ali slej dojame, kako se je slepila, ko je verjela, da so moeva nezaupljiva oitanja izraz njegove ljubezni. alostno je, e ele v zakonu sprevidi, da je moeva ljubezen pravzaprav zelo povrna, majhna ali je sploh ni. Nezaupanje nima ni skupnega z ljubeznijo, naelna ne-zaupljivost do drugega spola pa je zanesljivo znamenje, da je taken lovek nesposoben za resnino ljubezen. Nekatera dekleta se odloijo za poroko s fantom, za katerega ve-do, da je pretirano nagnjen k uivanju alkohola. Upajo, da se bo v zakonu spreobrnil, da ga bo urejeno zakonsko ivljenje odvrnilo od popivanja. Resda se to vasih zgodi. Sreen zakon je brez dvoma mona protiute potrebi loveka po alkoholu. Vendar je treba upotevati, da je zasvojenost z alkoholom pogosto posledica ustvene nedozorelosti oziroma emocionalne prizadetosti. V tem primeru ni upanja, da bo zakonsko ivljenje reilo loveka zasvojenosti z alkoholom. Njegova nevrotinost ali elo psihopatija ga delata popolnoma nesposobnega za konstruktivno vedenje v zakonu. To ga dela nezadovoljnega z zakonskim ivljenjem. Zakon doivlja kot ivljenjsko breme, ustveno nezrela osebnost pa se kmalu zlomi zaradi sleherne obremenitve, eprav gre za nekaj, kar je za zdravo osebnost popolnoma povprena ivljenjska naloga. Emocionalni zlom je za alkoholika nov razlog, da see po alkoholu, tudi e se je nekaj asa vzdral alkohola. e se torej enska hoe vezati z mokim, eprav pije, naj bo vsaj toliko pametna, da bo odloila poroko, dokler se ne odvadi pijae. Vendar naj tudi takrat, ko ne bo ve pil, dobro pogleda, kako se ta lovek obnaa do nje, e eli biti srena z njim. Tudi moki se pogosto slepijo, da bo njihova izbranka v zakonu spremenila lastnosti, ki jim niso ve. Na primer, oenijo se z ensko, ki je e pred zakonom pokazala spolno zavrtost in pasivnost. S tem je jasno pokazala, da ne uti spolne elje po tem loveku ali da jo obremenjujejo ustvene zavore do mokega spola. e ni zautila poelenja po mou e v zaetku njunega razmerja, e se ni poroila z njim zaradi spolne ljubezni do njega, tudi skupno ivljenje ne bo zbudilo v njej spolne sle po partnerju. Prav gotovo jo bodo spolni odnosi z moem edalje bolj obremenjevali in bodo slabo vplivali na njeno splono vedenje do moa. edalje pogosteje bo iskala razloge, da odkloni spolni odnos, to pa bo postalo vir vse hujih spopadov med njima. Neki mladeni se tiri leta redno sestaja z dekletom. Ima jo rad in se hoe oeniti z njo. Tudi ona se ga dri, ker se ji obeta zakon. Kljub temu se ne more upreti ljubezenskim ponudbam drugih mokih. Vekrat je imela z njimi spolne odnose, tudi skupni seks. Fant ji je to doslej odpual, upajo, da jo bo to minilo, ko bosta poroena. Vendar se je zaela majati njegova odloitev, da bi se oenil z njo. To ga je pripeljalo v posvetovalnico. Pokazalo se je, da dekle obremenjuje globoka nevrotina ambivalenca do drugega spola. eprav si eli intimnosti z mokim, se je zelo boji. To jo zadruje, da bi se na mokega, ki jo 41

privlai, navezala z globljimi ustvi. To nesposobnost skua nadomestiti s pogosto menjavo partnerjev. Tava od enega k drugemu, venomer upajo, da se bo neko res zaljubila, to-da pravzaprav se izogiba prave ljubezni, ker uti, da ni sposobna zanjo. V posvetovalnici je mladeni dojel, da ne sme priakovati, da se bo dekle bistveno spremenilo, e se bo oenil z njo. Zakon ni psihoterapevtska ustanova, temve mora biti konstruktivno razmerje dveh zrelih ljudi. e vstopi vanj oseba, ki ni sposobna za polnovredno spolno ljubezen, bo e manj sposobna za sodelovanje pri ustvarjanju srenega zakona. Najprej se mora reiti ustvenih obremenitev in zavor, ki ji ne dovolijo, da bi se popolnoma navezala na partnerja. Sele takrat lahko misli na skupno ivljenje z njim. Nekateri ljudje si domiljajo, da bodo sposobni prevzgojiti partnerja, ko bodo zaeli iveti z njim. Zato stopijo v zakonsko skupnost z njim, eprav so nezadovoljni z vrsto njegovih lastnosti. Pri tem ne upotevajo dejstva, da le otroka lahko vzgajamo ali prevzgajamo, morda tudi mladega loveka v razvojni dobi. Pri odraslem loveku pa doseemo veliko manj. im stareji je lovek, tem manj lahko pria-kujemo, da se bo spremenil, zlasti ko gre za bolj bistvene komponente njegove osebnosti. Poleg tega uspeen zakon ne prenese odnosa vzgojitelj uenec, kakor tudi ne prenese odnosa psihoterapevt pacient. Oboje nasprotuje enakopravnemu odnosu dveh ljudi, ta pa je bistven pogoj, da bi partnerja lahko sreno ivela skupaj. Vzgojitelj je do otroka vedno v premoi, odrasel lovek pa sploh teko sprejme tujo premo. Zaradi tega v takem zakonu hitro pride do nesporazumov. e se takna prevzgoja nadaljuje, se razmere v skupnem ivljenju poslaba-jo in zakon propade. Vasih se ljudje tolaijo s samoprevaro, da se bodo navadili na partnerjeve lastnosti, da jih bodo manj motile, ko bodo iveli skupaj z njim. Res se lovek lahko marsiesa navadi. Vendar e smo se esa navadili, ni reeno, da smo to sprejeli s pozitivnimi ustvi. e smo ne-hali ugovarjati partnerjevemu obnaanju, e ga partnerju ne omenjamo ve, e ne pomeni, da smo se sprijaznili z njim. Nezadovoljstvo smo potisnili v podzavest, vendar se ga nismo znebili, kajti ne moremo postati ravnoduni do tistega, kar nas moti. Tudi telesno boleino lahko zaduimo, je ne kaemo, lahko nehamo tarnati, vendar jo bomo kljub temu e utili. To pa krepi na ustveni odpor do vira boleine. Enako velja za duevno boleino. e nas kakna partnerjeva lastnost moti, e nas jezi, ali ali alosti, utimo do tega loveka odpor, ki ga ni mogoe kar prezreti. To nam oteuje popolno ustveno odpira-nje partnerju, ne dovoli nam, da bi ga ljubili z vsem srem, da bi mu popolnoma zaupali. Nezadovoljstvo nas vznemirja, eprav smo ga skrili v podzavest, in nam ne dovoli, da bi se obnaali do tega loveka res sproeno. Sasoma se ta nezadovoljstva kopiijo in nas edalje bolj obremenjujejo. To je vzrok, da smo do partnerja vse pogosteje napeti, razdraljivi, eprav niti sami ne vemo zakaj. Namesto da bi postali strpneji do njegovih pomanjkljivosti, postajamo iz dneva v dan do njega vse manj strpni. To pomeni, da se obnaamo ravno nasprotno temu, kar smo priakovali od sebe. Namesto da bi se navadili na partnerjeve slabosti ali da bi se sprijaznili z njimi, postajamo edalje bolj obutljivi, alergini nanje. 42

V zakonsko posvetovalnico pogosto prihajajo enske, ki so si domiljale, da jim bo ljubezen do moa dala zadosti moi, da bodo mir-no prenaale lastnosti, ki jim pri njem nikakor niso ve. Na zaetku skupnega ivljenja, na primer, res ne reagirajo na njegovo gospodovalno ravnanje ali ga sprejmejo z nasmehom, ko pride domov okajen. Toda po nekaj letih zakona popolnoma spremenijo odnos do njega. Zaradi najmanje pripombe se prepirajo z njim, po kakem njegovem grobem nastopu se nekaj dni ne pogovarjajo z njim itd. Tako se obnaajo ne le zato, ker so postale alergine na moevo neprijetno vedenje, temve tudi zato, ker so ga nehale ljubiti. Nestrpnost in ljubezen ne gresta skupaj. Cim moneji je ustveni odpor, ki ga utimo do koga, tem ibkeja je naa ljubezen do tega loveka. Partnerju pa teko odpustimo, da jo je ubil. To nas dela e nestrpneje do njega. Prava spolna ljubezen daje loveku veliko ustveno mo. Dela ga sposobnega, da se prilagaja partnerju v precejnji meri, da se vivlja vanj, da je do njega zelo potrpeljiv in neen. Vendar ima vse svojo mejo. e nudimo partnerju ljubezen, priakujemo, da nam jo bo vraal. Upamo, da se nam bo tudi on prilagodil in spremenil obnaanje, ki nas moti. e se to ne zgodi, e se partner e naprej trdovratno vede, kakor nam ni ve, ga ne bomo mogli ljubiti neskonno dolgo. To bomo nekaj asa prenaali, vendar bo naa ljubezen postajala edalje ibkeja, vse bolj slabokrvna in bo na koncu umrla. Seveda bo to tudi smrt ljubezenskega razmerja s tem lovekom. Torej ni treba precenjevati svoje ljubezni, ni je treba imeti za neomejeno, za neranljivo, za neuniljivo. Nikar ne pozabimo, da je podobna ivemu bitju, ki bo prej ali slej umrlo, e ga bomo pogosto ranili, eprav je drugae odporno! Ni se treba preve zanesti na svojo sposobnost prilagajanja drugemu loveku. Ni dvoma, da se mu lahko prilagodimo, vendar le do doloene meje. Prilagodili se bomo tem bolj, im ljubi nam je, toda le glede povrnih razlik. e pa se razlikujemo med seboj v nekaterih bistvenih lastnostih, prav v jedru osebnosti, teh razlik ne bomo premostili niti z najvejo sposobnostjo prilagajanja. Ostal bo prepad, ki bo stalen vir nesporazumov in edalje huje medsebojne nestrpnosti. Ni, na primer, mogoe, da bi se izrazito ustvena oseba vivela v sicer zelo razumnega, toda pustega, ustveno revnega loveka. Prav tako ni mogoe, da bi se taken lovek prilagodil partnerju, ki pria-kuje od njega ivahno ustveno reagiranje. S tem problemom se je sreala mlada enska, ki je napisala: Zakaj me moj mo tako teko prenaa, kadar sem vesela, razigrana, srena, kadar imam s kako stvarjo veliko veselje? Takrat posta-ne nervozen in siten in mi seveda pokvari veselje. Nikoli ni za sodelovanje, nikoli se ne zanima za moje konjike ali razvedrila. Precej razlina sva si. On je namre bolj tehnien tip, ne bere knjig, ne hodi na razstave, ni splono razgledan. Je precej zaprt, samotarski tip loveka, teko navezuje stike z ljudmi, edino, e je malo okajen, se sprosti. Je dober mo in oe, v spolnosti se kar ujemava. Toda ne razumem tega njegovega obnaanja in velikokrat tuhtam o tem. Ne razumem, kako da, e ima nekoga rad, ne uiva, e on uiva, se ne veseli z njim. Iskala sem e kaj skupnega, da bi se jaz prilagodila, pa se ni obneslo. Kaj naj ponem? Ne vem, koliko asa bom to prenaala, kajti iz dneva v dan postaja vse teje . . . Od moa te enske ni mogoe zahtevati, da bi kazal ustva, ki jih nima. Ne more se navduiti nad tistim, kar ga ne zanima, ne more biti vesel tistega, kar 43

ga ne privlai. Nobena ljubezen ga ne bo usposobila za to. Poleg tega ustveno reven lovek niti ni sposoben za nekoliko monejo ljubezen. Od enske pa, ki mi je poslala omenjeno pismo, ne moremo zahtevati, da bi zaduila ustvene potrebe, da bi oklestila svoje duevno ivljenje. To bi pomenilo pohabiti svojo osebnost, tega pa nihe ne more storiti, ne da bi postal zelo nesreen in ustveno bo-lan. Ta dva zakonca sta tipien primer ljudi, ki niso upotevali pravi-la, da z osebo, ki se precej razlikuje od nas, ne moremo ustvariti uspene ivljenjske skupnosti. e hoemo iveti v srenem zakonu, moramo zakonca ustveno sprejeti in ljubiti z vsemi njegovimi lastnostmi, tako s tistimi, ki nas privlaijo, kakor tudi s tistimi, s katerimi nismo popolnoma zadovoljni. Toda te zadnje ne smejo biti bistven del njegove osebnosti. Smejo biti le nekaj postranskega, tako nepomembne-ga, da ne bodo vplivale na na sploni ustveni odnos do njega. e pa se nikakor ne moremo sprijazniti z neko lastnostjo svojega partnerja, e nas preve moti, se je nesmiselno poroiti z njim, ker bomo zagotovo razoarani. Ljudje se pogosto odloijo za zakon, eprav ne utijo do partnerja prave spolne ljubezni. Vasih gre le za mono spolno poelenje, ki ga ne spremljajo takna ustva, da bi jih lahko imenovali ljubezen. Drugi je to simpatija, vendar brez spolnih elja do te osebe. Seveda tudi to ni ljubezen. Spolno poelenje se pogosteje pojavi pri mokih, simpatija pa pri enskah. Te se velikokrat poroijo z mokim, ki ga imajo sicer rade, vendar si ga ne elijo kot spolnega partnerja. Moki redko naredijo to napako. Toda pogosteje delajo drugo napako: oenijo se z ensko, do katere ne utijo prave ljubezni, eprav jih privlai njena enskost. e se moki odloi za zakon z ensko, do katere uti le strast, la-e sebi in partnerici. Skua jo prepriati, da jo ljubi, prizadeva si, da bi tudi sam verjel v to. Zenska se pogosteje zaveda, da ne uti spolne-ga poelenja do mokega, s katerim se namerava poroiti. Vendar ima svoja ustva za pravo ljubezen. Seveda pri tem lae tudi ona, ker prepriuje partnerja, da ga ljubi, sebi pa dokazuje, da je sposobna iveti v skupnosti, ki temelji na vzajemni spolni privlanosti dveh ljudi, kljub temu, da ne hrepeni po spolni intimnosti s partnerjem. Kakor so moki nespametni, ko mislijo, da bodo lahko sreni z eno, ki jih ne zanima kot osebnost, tako se tudi enske slepijo, ko si zagotavljajo, da bodo zadovoljne v zakonu s partnerjem, ki jih spolno privlai. Vasih modrujejo takole: Glavno je, da je on zaljubljen vame; ni pa pomembno, da jaz nisem; tudi brez tega bom znala biti dobra ena. To je huda zmota. Brez prave in popolne spolne ljubezni moki ne more biti res dober mo, enska pa ne more biti res dobra ena. On se bo kmalu navelial ene, e ga mika le njeno telo, ona pa bo kmalu postala nestrpna do njega, e bo sprejemala spolne odnose, ki si jih ne eli. To se zmeraj dogaja in se mora zgoditi, ker zakonska skupnost brez vzajemne spolne ljubezni nasprotuje lovekovi naravi. Kljub temu je veliko ljudi, ki zanejo iveti skupaj brez takne medsebojne 44

navezanosti. To je ivljenjska napaka, ki je usodna za zakon. Ta je od zaetka obsojen na propad. Podoben je nedonoenku, ki ni sposoben iveti niti toliko, da bi se razvil vsaj deloma. Odsotnost vzajemne spolne ljubezni je namre najpogosteji vzrok, da zakon nima pogojev, da bi napredoval in uspeno ivel. Poglejmo si izjave dveh ensk. Prva opisuje svoj zakon s temi besedami: Poroena sem pet let. V zaetku sva se v spolnosti zelo razume-la. Mo se je vedno potrudil, da sem uivala in doivljala orgazme. Potem se je ta strast postopoma ohladila. Ni ve tiste strasti, niti poljubov, niti predigre. To me zelo moti. Se vedno si elim nenosti. Mo pa vedno to opravi na brzino. Ni ve se ne potrudi, da bi uivala tudi jaz. e vekrat sem se hotela o tem pogovoriti, toda o seksu se noe pogovarjati. Vedno obrne pogovor drugam. Tudi sier se zelo malo pogovarjava, samo o najnujnejih stvareh. Zaradi tega je ve-krat prepir v hii. Bojim se, da se bova povsem odtujila. Oitno je tega mokega vezalo na eno le mono poelenje. Dokler je bilo navzoe, je bil pozoren do nje in se je trudil, da bi jo zadovoljil. Toda ta ustva so izvirala le iz spolne sle. Ko je strast zaela slabeti, so ustva splahnela. Mo e vedno zadovoljuje svoje spolne potrebe z eno, vendar le-te niso usmerjene nanjo. Osebno do nje ne uti niesar. Zato se ne trudi ve, da bi ji kaj dajal, bodisi v spolnosti bodisi v vsakdanjih stvareh, in se tudi ne pogovarja z njo. Druga enska pravi: Ko sem spoznala moa, se mi je zdelo, da sem nala pravega. Bil je in je e danes, po estih letih, pozoren mo: pomaga mi v gospodinjstvu, ne hodi po gostilnah. Pa vendarle ni tako enostavno, kakor se zdi. Zatika se namre pri spolnosti, in to resno. Po poroki je bila pobuda veinoma na njegovi strani. e nisem pristala, je bil ogenj v strehi. Da bi se izognila prepirom, sem mu velikokrat ustregla, a ved-no nisem mogla, saj sem se potem poutila res bedno. Tudi po porodu je ostala stvar nespremenjena. Le redko zares uivam pri odnosu. e ga zavrnem, mi zane oitati ali pa nekaj asa ne govori z mano. Zdi se mi, da si sploh ne elim spolnosti z moem, najbr si je nikoli nisem. Toda tega mu ne morem povedati. e mu kaj omenim, sem vedno kriva za vse, kar je narobe med nama. Obupana sem, potrebujem pomo. Pri mou je ne bom nala . . . Te besede ne potrebujejo komentarja. Dokazujejo, kaj se zgodi, e ne upotevamo lastne narave. Kajti naa narava ukrepa po strogih pravilih, od katerih nikoli ne odstopa. Zanimivo je pogledati, zakaj se nekateri ljudje poroijo, eprav do partnerja ne utijo prave spolne ljubezni. Vzroki so razlini. Ljudje se pogosto odloijo za zakon zato, da bi bili poroeni. Cilj jim je zakon, ne pa skupno ivljenje z osebo, ki jo ljubijo. e ravnamo naravno, imamo zakon le za sredstvo, da bi dosegli tisto, kar si elimo, to pa je popolno soitje z ljubljenim lovekom. V tem primeru je zakon le posledica popolne vzajemne ljubezni dveh ljudi. e pa se lovek poroi zaradi zakona samega, ravna narobe oziroma nenaravno. Tedaj mu zakon ni sredstvo, temve cilj, ki ga eli dosei, partnerja pa spreminja v sredstvo za to. Kadar mu je najpomembneje, da je poroen, sta partner in odnos do njega vedno odri-njena na stranski tir. V tem primeru lovek sploh ne razmilja, ali mu bodoi ivljenjski sopotnik popolnoma ustreza, ali ga sprejema s pravo spolno ljubeznijo. 45

K poroki zaradi poroke so zlasti nagnjene enske. Kljub emancipaciji in enakopravnosti med spoloma je veliko pripadnic enskega spola e vedno obremenjenih s predsodkom, da postane enska polnovredno bitje ele, ko ima ob sebi moa in otroke. e tako misli tudi okolje, v katerem enska raste, je razumljivo, da pade pod njegov vpliv in sprejme enako mnenje o sebi. Prepriana je, da se mora poroiti, da bi se uveljavila kot enska, in da mora roditi otroke, da bi opravila temeljno ensko nalogo. Zaradi tega si prizadeva im prej najti mokega, ki se bo oenil z njo. Seveda je predsodek, ki jo obremenjuje, hinavski kakor vsi predsodki. Res je, da enska v zakonu lahko pokae veliko vrlin, vendar le pod pogojem, da moa ljubi in da je srena z njim. Torej se uveljavi z zdravim, polnovrednim ustvenim razmerjem z mokim, ne pa z zakonom. Tudi kot mati se bo dokazala ele s pravilno vzgojo otroka oziroma z resnino materinsko ljubeznijo. Torej se ne uveljavi s tem, da je postala mati, temve s tem, da je otroku dobra vzgojiteljica. To pa ji omogoa le sreno ljubezensko ivljenje, ki jo pomirja in osreuje. Patriarhalna miselnost, ki je e vedno precej navzoa, vasih vsili dekletu preprianje, da mora ostati vse ivljenje z mokim, s katerim je izgubila nedolnost. Tudi to je vasih vzrok, da se dekle poroi z mokim, ki ga je e zdavnaj nehala ljubiti ali ga ni nikoli res ljubila. Veliko je deklet, ki so rtev napane vzgoje v druini, na primer pretirane strogosti, ustvenega zanemarjanja ali pa razvajanja. Posledica tega je, da se deklica razvije v negotovo bitje, ki se boji samostojnega ivljenja. Ko odraste in se sooi z ivljenjskimi nalogami odraslega loveka, uti potrebo po varnosti. Navadno jo poie pri moke-mu, ki se zanima zanjo. Ker ji je poroka glavni cilj, ne razmilja mnogo o tem, kaken je lovek, s katerim se namerava poroiti. To napa-ko pogosto delajo zlasti dekleta, ki se nimajo za privlana, eprav velikokrat neupravieno. Bojijo se, da ne bodo imele monosti izbire, ker mislijo, da mokim niso ve, zato se primejo prvega mokega, ki se jim ponudi. Seveda jim tedaj grozi nevarnost, da se bodo odloile za zakonsko ivljenje z mokim, ki za njih ni pravi. S poroko ele nekatere enske dosei e en cilj: zagotoviti si im ugodneje materialne pogoje za ivljenje. eprav so enske veinoma v delovnem razmerju, zasluijo v povpreju manj kot moki. To spod-budi veliko ensk, da poiejo partnerja, ki jim bo omogoil lagodno ivljenje. e gledajo samo na partnerjeve gmotne monosti, ne vidijo dobro, s kom se nameravajo zdruiti. Precej deklet ivi v nezdravih druinskih razmerah, ob starih, ki se muijo v zgreenem zakonu, ob bratih, ob katerih se utijo ustveno zapostavljene, ob oetu, ki z njimi grdo ravna, ob materi, ki je zmeraj slabe volje ipd. Komaj akajo prilonosti, da bi se znebile teh ljudi, ki jih duevno zelo obremenjujejo. Toda dolgoletno ivljenje v emocionalno bolnem okolju jih pogosto psihino prizadene, jih naredi malodune in premalo samozavestne. Zato takna dekleta nimajo poguma, da bi sama odla od doma, da bi zaela iveti neodvisno od starev. akajo, da bi jih odpeljal od doma moki, ki se bo zaljubil vanje. Torej uporabijo zakon, da bi se reile neznosnega ivljenja v druini. Toda zakon se velikokrat loveku hudo mauje, e ga zlorabi. To doleti tudi marsikatere enske, ki so se poroile zato, da bi ule od doma. e vidijo v partnerju 46

reitelja, se ne zaljubijo globlje. Zato so pogosto razoarane, ko zanejo iveti z njim. Zgodi se jim tisto, na kar opozarja znani latinski rek: Na Scilo naleti, kdor se hoe izogni-ti Karibdi.* Nesreo enske, ki je pobegnila v zakon, da bi odla od doma, nazorno prikazuje tale pretresljiva izpoved: Stare sem sovraila e kot otrok. Ni bilo dneva brez njunih prepirov. Pri tem sem morala posluati zelo grde besede. Za mene jima ni bilo mar. utila sem se odveno, zapueno. Poroila sem se s prvim mokim, ki mi je ponudil zakon. V zaetku je ivljenje z njim teklo kar normalno. Rodila sem otroka, toda potem sem zapadla v depresijo. Ne vem, kaj se je takrat dogajalo z menoj, moja duevnost se je popolnoma spremenila, zdi se mi, kot da sem se zbudila v drugem svetu. Priela sem se odmikati od moa, kar naenkrat ga nisem ve imela rada, zdelo se mi je, da ga nikoli nisem imela, da sem v tisti hudi stiski zagrabila prvo reilno bilko ... Dnevi pa teejo, teejo tudi noi, noi prepirov, noi prisiljevanja v spolnost, noi hlinjenja sree, lai. Zame so to noi hudega trpljenja, ki me ubijajo, noi, ki me spravljajo v norost. Podnevi je vse dobro, samo bojim se noi. Zakaj moram toliko trpeti, se ponievati, lagati sama sebi in mou? Ne morem ga prizadeti, ne morem mu rei, da ga nimam rada, da ne prenesem njegovega dotika. Saj drugae ni slab. Vem, da me ljubi. Dober oe je. Vendar postajam iz dneva v dan bolj napeta, e ne e malo ne-normalna. Kaj naj storim? Naj uniim druino, naj pobegnem? PreScila in Karibda sta bili po antinem verovanju morski poasti, ki sta v Mesinskem prelivu preali na mornarje; kdor je uel Scili, ga je porla Karibda. ve rada imam otroka. Naj uniim loveka, ki ni slab? Naj poiem psihiatra? Vendar mi ta ne more vcepiti ljubezni v mogane. Saj imam moa po svoje rada, ni teko iveti z njim, samo ko ne bi bilo noi. Vem, da sem slabi, obsojam sama sebe, da sem lanivka, a kaj mi pomaga resnica, ki pa je e bolj bolea kakor la? Tako trpim samo jaz, v nasprotnem primeru pa bi trpela vsa druina . . . Negativni vplivi na duevni razvoj te enske so pustili v njej globoko sled. Postala je pasivna oseba, lovek s premalo samozavesti, da bi se bojeval zase. Ker se boji resnice, se zateka k laem. Ker se boji samostojnega ivljenja, ostaja s lovekom, ki ga ne ljubi. Raje se poniuje in se daje mokemu, ki ga telesno ne prenese, kakor da bi zbrala mo in se napotila v drugano ivljenje. Skriva se za iluzijo o visoki moralnosti svojega rtvovanja, katerega pravo ime je strahopetnost. Ne verjame, da bo dolgo vzdrala v teh mukah. Ali bo zbrala mo, da se rei, ali pa bo duevno popolnoma propadla. Tudi veliko mokih se poroi zaradi poroke, ne pa zaradi skup-nega ivljenja z eno, ki so jo vzljubili. K temu jih najpogosteje spodbuja elja, da bi si uredili ivljenje, da bi ustvarili lasten dom, tj. da bi si zagotovili udobje, ki ga zakon nudi mokemu. Sem sodi urejeno gospodinjstvo z njegovimi tevilnimi uslugami; od pripravljenega kosila do zlikane srajce v omari, pa tudi udobno spolno ivljenje oziroma spolna partnerica, ki je vedno pri roki. K poroki jih spodbuja tudi miselnost okolja, v katerem so odrasli. Okolje ima za normalno, da se moki prej ali slej oeni in da ustvari druino, redki pa so moki, ki bodo tvegali, da bi jih okolje imelo za nenormalne. Navzoa je tudi moka spolna neimrnost. Treba je, namre, imeti otroke, da bi se moki potrdil kot pravi moki, treba je imeti naslednika, ki bo obdral druinsko ime in bo poveal 47

drubeni poloaj in gmotno blaginjo druine. To je zunanji izraz tenje po nesmrtnosti, ki je v loveku globoko zakoreninjena in skrita v podzavesti. Nekateri moki izkoristijo zakon, da bi izboljali svoje material-no stanje. Zato jih pogosto privlai enska, ki jim bo to omogoila. Dejstvo, da je lastnica stanovanja, da bo od starev podedovala hio, da so ti zemljiki posestniki ali premoni obrtniki, ki so pripravljeni obilno denarno pomagati heri in zetu, jih zanima veliko bolj kot osebnost te enske. Moki se v tem primeru pravzaprav ne poroi z ensko, temve z njenim premoenjem. Takni zakoni so hud nesporazum, tako s partnerico kakor tudi s samim seboj. Kadar moki doivlja eno kot sredstvo za doseganje cilja, ki nima niesar skupnega z ljubeznijo, jo hudo goljufa. Zena namre ivi v zablodi, ko misli, da jo mo ljubi, in je hudo razoarana, ko ji ivljenje z njim ne da dokazov za to. Toda moki, ki mu je ena sredstvo, ne pa cilj, goljufa tudi sebe, kajti nasilen je do lastne narave. eprav ni pripravljen obdati soproge s pristnimi ljubezenskimi ustvi, priakuje, da mu bo nudila ljubezen, da mu bo vraala tisto, esar ji ne daje. Tudi on je razoaran, ko tega ne doivi, ne doivi pa zato, ker je naravno, da lovek vraa le tisto, kar dobi, da je pripravljen dajati, le e prejema. Moki ne sme pria-kovati toplih ustev od enske, e sam ni tak do nje. Ker ga odsotnost ljubezni v zakonu dela nezadovoljnega, si dela medvedjo uslugo, ko sklene zakon, v katerega ne vnese pogojev za popolno ustveno harmonijo. e sta udobje in materialna blaginja glavni razlog mokega za poroko, ima navadno doloena merila, po katerih si izbere eno. Zelo je pomembno, da je potena, tj. zvesta. Poleg tega je vano, da je mirna, tiha, nenavajena imeti lastno mnenje, da se nikoli ne bo uprla mou in se mu bo v vsem prilagodila. Seveda je pomembno tudi to, da je dobra gospodinja, da se rada ukvarja z gospodinjskimi opravili ter da ji je gospodinjenje in materinstvo pomembneje kot vse drugo. Vse to je v redu, vendar je alostno, e mokega pri tem ne zanima enina osebnost, e se ne sprauje, ali ga ta enska res ljubi. Ko bo ivel z njo v zakonu, bo namre ivel z njo kot osebo, moral se bo prilagajati njenim individualnim lastnostim, ne pa intimno ivel s svojo kuharico, s svojo sobarico ali z materjo svojih otrok. Sreal bo predvsem ensko s posebnimi ustvenimi in spolnimi potrebami in zahtevami. e jih ne bo zadovoljeval, bo ena nezadovoljena in se mu ne bo dajala ela. Nemara bo imel ob sebi gospodinjo in mater svojih otrok, ne bo pa imel ene. Zenske, ki se poroijo zaradi zakona, imajo za zelo pomembno, da je njihov izbranec priden lovek, ambiciozen, elo stremuki. To jim je porotvo, da bo prinaal domov zadosti denarja, da bo dosegel imeniten drubeni poloaj, morda tudi kakno zveneo titulo. Toda enska se pri tem ne sprauje, kako se bo poutila, e bo mo porabljal ves as in vso energijo za kopienje denarja, za poloaj in za titulo. Ali se bo strinjala s tem, da mu zanjo ne bo ostalo ne asa ne energije? Zenska si pogosto eli resnega in solidnega moa, tj. takne-ga, ki ne bo poel neumnosti. Moeva solidnost se kae v tem, da ne pije, da ne karta, da ne teka za enskami. Vse to bi moralo zagotoviti eni zadovoljno, mirno 48

ivljenje in trden zakon. Ni dvoma, da je prijetno iveti s solidnim mokim. Vendar sama solidnost e ne more zagotoviti enski, da bo srena z njim. Vsaj skrivaj si namre eli tudi njegovo ljubezen, nenost, ukvarjanje z njo. Toda za njegovo resnobo se pogosto skriva nekaj, esar si enska ne eli, to pa je moeva pustost, ustvena zavrtost ali elo hladnost. e bo prosti as preivljal doma, ne pa v gostilni ali na nogo-metnem igriu, ni reeno, da si bo prizadeval hiti skupaj z eno, da se bo pogovarjal z njo, da bo neen do nje. Tudi spolna zvestoba eni ni dokaz, da ljubi le njo. Morda ga enski spol ne zanima preve. V tem primeru se sicer ne ozira za drugimi enskami, toda ni mu veliko niti do intimnosti s soprogo. Tudi enska ravna nezrelo, e se poroi z mokim zaradi lastnosti, ki so ji ve, ne pa zaradi celotne njegove osebnosti. S tem si jemlje monost, da bi bilo njuno zakonsko ivljenje preeto s toplimi, ljubezenskimi ustvi. Zena ostane bolj ali manj zaprta, ne preda se mou popolnoma, ne spolno ne ustveno. Ta to uti in se zane tudi sam za-pirati, predvsem ustveno. ena mu to seveda zameri, toda noe si priznati, da je za to v precejnji meri tudi sama kriva, vsaj toliko kot mo. eprav imata zakonca veliko skupnih interesov zakon, otroke, gmotno blaginjo vse to ne zadostuje, da bi bila zadovoljna drug z drugim. Res srena ju lahko naredi le globoka medsebojna ustvena navezanost. Kadar jo imata za temeljno in najpomembnejo vsebino zakona in za edini resnini razlog, da ivita skupaj, jima sploh ni pomembno, ali sta zakonca tudi formalno. V tem primeru sta zadovoljna tudi z manjim ivljenjskim standardom, sprijaznita se tudi s tem, da morda nimata otrok. Zato je ustvarjanje ivljenjske skupnosti brez vzajemne ljubezni dveh ljudi ne le nesmiselno, temve je tudi nepoteno dejanje nepoteno do sebe, do partnerja in do otrok, ki se bodo rodili v tej skupnosti. Takno dejanje je nepoteno, ker je napad na tujo in lastno sreo, na svoje in partnerjevo duevno zdravje, pa tudi na duevni razvoj otrok. V zakonu zaradi zakona se zakonca ne trudita, da bi mu dala dejansko vsebino, kajti k temu ju ni ne spodbuja. Zanemarjata ga, kmalu se naveliata drug drugega, postaneta si tujca, e veliko bolj oddaljena drug od drugega kot takrat, ko sta ustanovila ivljenjsko skupnost.

Ljudje, ki niso sposobni za zakon

V latinini je glagol ljubiti naveden kot primer najlajega in najbolj pravilnega glagola. In vendar ima ta glagol v ivljenju najve izjem, najve nepravilnih, teavnih oblik. Kako malo ljudi je, ki ga znajo pravilno sprejeti! Ciril Kosma (Pomladni dan) lovek se vprauje, kakni so ljudje, ki stopijo v zakonsko skupnost brez 49

ljubezni do partnerja. Ko jih bolje spoznamo, vidimo, da se tudi na drugih ivljenjskih podrojih obnaajo nenaravno. To so navadno nevrotine osebnosti, ljudje, ki niso ustveno popolnoma dozoreli in so njihove ustvene funkcije bolj ali manj neuravnoveene, neubrane, protislovne. Takni ljudje imajo teave s seboj, pogosto se spopadajo z lastnimi eljami, potrebami in nagoni, ki jih ne znajo skladno vkljuiti v celoto osebnosti. Za notranje spopade, intrapsihine konflikte zapravljajo veliko energije in jim ne ostaja dovolj za koristno dejavnost v svetu okrog sebe. Nevrotien lovek ima teave tudi v navezovanju stikov z drugi-mi ljudmi. ibka samozavest mu ne dovoli, da bi se ustveno popolnoma odprl drugemu loveku, da bi se vivel vanj, da bi mu popolnoma zaupal in z njim iskreno sodeloval. Odnos nevrotine osebnosti do drugih ljudi je preet z vejim ali manjim nezaupanjem do njih, z zadranostjo do njih ali z napadalnim ravnanjem. To je obrambni mehanizem, ki naj bi skril negotovost nevrotinega loveka ob stiku z okoljem. Takna oseba je zelo nagnjena k varanju samega sebe. Zaradi ibke samozavesti noe spoznati resnice o sebi, kajti lastna podoba ji ni ve, ne verjame pa, da je zmona odstraniti svoje pomanjkljivosti, postati zreleja, se vesti bolj naravno. Zato opraviuje svoje ravnanje z raznimi racionalizacijami. To je spet obrambni mehanizem. Racionalizacija je razumsko pojasnilo nekega ravnanja, ki je na videz popolnoma sprejemljivo, vendar ni njegov resnini motiv. Na primer enska, ki ivi v slabem zakonu in se eli razvezati, vendar niesar ne ukrene, da bi to dosegla, velikokrat trdi, da tega ne stori zato, da otroci ne bi izgubili oeta. Toda v strokovnem pogovoru z njo smo ugotovili, da se ne razvee pravzaprav zato, ker se no-e loiti od premoenja, ki ga je pridobila z moem. Druga zelo pogostna obramba nevrotinega loveka pred spoznanjem sebe je projekcija. Pri tem pripisuje partnerju lastne pomanjkljivosti in napake in te partnerjeve lastnosti naj bi bile vzrok, da se ne ujema z njim. Tako mo pogosto obdoluje eno, da je ustveno hladna, gospodovalna, samoljubna in se ji ne more ustveno priblia-ti. Toda v mnogih primerih je resnica ravno obratna: mo ne vnaa v zakonsko ivljenje nobenih ustev, obnaa se gospodovalno, do ene je brezobziren. Zato se ona zaman trudi, da bi ustvarila globlji ustveni odnos z njim. Projekcija je tudi to, da lovek vedno ie vzrok svojih teav in neuspehov pri drugih ljudeh, v svojem okolju ali v ivljenjskih okoliinah, nikoli pa v samem sebi. Ljudje pogosto pravijo, da se v zakonskem ivljenju ne morejo sprostiti, da so doma napeti, razdraljivi, elo napadalni zato, ker imajo teave na delovnem mestu. Toda ko natanneje pretresemo to zadevo, navadno ugotovimo, da so ti ljudje na delovnem mestu neuspeni zato, ker imajo teave v zakonu, ki jih ne znajo odpraviti. To je vzrok, da pri delu niso zadosti pozorni in da delajo brez prave volje. Vasih se preve obremenjujejo z delom in pri-dejo domov zares izrpani. Vendar delajo ves dan zato, da bi bili im manj doma, ne pa zato, ker bi poklic to zahteval od njih, ali zato, ker radi opravljajo svoje delo. Nevrotina oseba se ne ceni, ni zadovoljna s seboj, nima zaupanja vase in usmerja ta ustva tudi na druge ljudi. Ker sama sebe nima rada, vsaj ne 50

popolnoma, ne more res ljubiti drugega loveka. Nezaupanje do sebe jo dela nezaupljivo tudi do drugih ljudi, to pa jo moti pri soitju z drugimi ljudmi. Popolno zaupanje do ljubljene osebe je temelj ljubezni do nje. e je ta majav, je tudi ljubezen ibka, krhka, nestanovitna. Nevrotien lovek se boji samega sebe, svojih pomanjkljivosti in se boji tudi drugega loveka, kajti sodi ga po sebi. Strah pa je zavora ljubezenskih ustev: ne moremo res ljubiti tistega, esar se bojimo. Nihe ne prenaa mirno strahu. Naravno je, da se zavarujemo. To delamo tako, da se izognemo tistega, esar se bojimo. e pa tega ne zmoremo ali noemo, vedno napadamo vir strahu, ker je napad najbolja obramba. To se pogosto kae v ljubezenskem razmerju. Nevrotien lovek je v njem ambivalenten, razpet med nasprotnimi ustvi. Partner ga privlai, toda hkrati se ga boji. Potreba po partnerju mu ne dovoli, da bi se ga izogibal, negotovost v odnosu do njega pa mu ne dopusti, da bi bil pri tem popolnoma sproen in odkrit. Namesto tega je ustveno zavrt ali pa skriva negotovost za razlinimi vrstami napadalnega vedenja od premonega, vsiljivega obnaanja do podcenjevanja, aljenja in nasilnosti. Za nevrotino zaljubljenega loveka je tipino pogostno in naglo menjavanje ustev: strastno poelenje po partnerju se hitro spremeni v napadalnost do njega. Takno vedenje prav gotovo onemogoa ustvarjanje uspene in trajne ljubezenske zveze oziroma ivljenjske skupnosti enske in mokega. Nevrotinost je najpogosteji vzrok, da se lovek ne znajde v ljubezenskem in zakonskem ivljenju, da se v njem ne zna naravno obnaati. To nezadostno sposobnost si prizadeva nadomestiti ali vsaj skriti z razlinimi kompromisi, na primer s tem, da se navee na partnerja, ki mu ni preve ve. S tem se znebi dolnosti, da bi ga ljubil. Toda v ljubezenskem razmerju kompromisi niso uspeni. lovek nikoli ni z njimi res zadovoljen. Tudi e nekdo ne prinese ljubezni v skupno ivljenje s partnerjem in v tem primeru tudi od njega ne dobiva prave ljubezni, je nad tem vedno razoaran. Nevrotina oseba rada potisne iz zavesti spoznanje o svoji nezadostni sposobnosti za ljubezen z obrambnimi mehanizmi, ki sem jih e omenil. Velikokrat se slepi z raznimi predsodki o odnosu med spoloma. Nevrotik jih uporablja kot samoprevaro, na primer predsodek, da je ljubezen kratkotrajna, da v zakonu tako in tako kmalu izgine, da se spremeni v navajenost, da ni pomembna ali da sploh ne obstaja. Samoprevara je tudi mnenje, da skupno ivljenje samo od sebe zbudi ljubezen med partnerjema in da ni nujno, da bi bila navzoa med njima, e preden sta se odloila za poroko. eprav se lovek vztrajno slepi in si lae, na primer, da ljubi partnerja, dasi je zelo nezadovoljen z njim, ne more prevarati svoje narave. Razoaranje nad partnerjem in nezadovoljstvo s skupnim ivljenjem ne izgine. Nezrelo, nenaravno vedenje v ljubezenskem ivljenju ima razline vzroke. Pogost vzrok je obutek manjvrednosti, ki je globoko ukoreninjen v mnogih nevrotinih osebah. Nekatere enske dvomijo o svoji mikavnosti. Ne verjamejo, da so zmone zbuditi pravo spolno ljubezen. Ne priakujejo je, zato je tudi niso pripravljene dajati. Vendarle si elijo ljubezensko zvezo, e bolj pa ivljenjsko skupnost z mokim. To protislovje jih zapelje v hudo napako: naveejo se na prvega mokega, ki pokae zanimanje zanje. Pri tem sploh ne upotevajo ne svojih ne njegovih ljubezenskih ustev. Velikokrat se poroijo z mlanimi ustvi 51

do moa, brez spolnega poelenja po njem. Pri tem se ne vpraujejo, ali njega spodbuja k poroki predvsem spolno poelenje ali pa elja po udobnem ivljenju. Ker dvomijo, da bi lahko navezale partnerja nase z ljubeznijo, naredijo to s pomojo otroka. Zanosijo, po nakljuju ali elo proti svoji volji, potem zahtevajo od partnerja, da se poroi, da bo otrok imel oeta. Tudi moki pogosto ne verjame, da je sposoben pridobiti ensko z osebnimi lastnostmi. Tedaj si prizadeva to dosei z bahanjem, s prilizovanjem, z dragimi darili ali pa s spolno vsiljivostjo, s hinavskim besedienjem, z lanimi obljubami ipd. Jasno je, da so vse to krhke kulise, ki kmalu razpadejo, e traja ljubezenska zveza dlje asa ali se spremeni v zakon. Za njimi pogosto zija muna praznina. Nekateri moki se utijo manjvredne kot spolna bitja. Ne zaupa-jo svoji sposobnosti, da bi ensko spolno zadovoljili. To jih velikokrat spodbuja k raznim kompromisom. Izberejo si, na primer, precej mlajo partnerico, ki je skoraj e otrok, ali pa takno, ki je tako neprivlana, da je lahko srena, e se kaken moki sploh zanima zanjo, ali pa ensko, ki jim ni enakovredna po inteligenci, po izobrazbi, po premoenju, po drubenem poloaju itd. Pri tem se ulovijo v past, ki so si jo sami nastavili, priakujejo ljubezen, ki je niso pripravljeni dajati, in sicer od osebe, ki jih ne privlai ali jo elo zaniujejo. Potem so globoko razoarani, ker v ljubezenskem razmerju ne doivljajo zadovoljstva, ki si ga elijo. e se lovek neesa boji, je naravno, da se tega izogiba. Veliko je ensk, ki se bojijo mokih, nimajo zaupanja vanje. Vendar veina taknih ensk ie intimen stik z mokimi, si elo eli zakonsko ivljenje. Ta protislovnost jim ne dovoli, da bi se v ljubezenskem ivljenju obnaale naravno, temve jih spodbuja k uporabi raznih obrambnih mehanizmov, samoprevar in kompromisov. Nekatere so ustveno in spolno zadrane v stiku z mokimi, druge ravnajo z njimi gospodoval-no ali napadalno. Nekatere izmed njih skrivajo negotovost v odnosu do mokih s poudarjeno temperamentnim vedenjem, s spogledljivostjo ali s spolno promiskuiteto in s popolno emancipacijo. Vasih partnerja brezobzirno izkoriajo, se igrajo z njegovimi ustvi, ga elo poniujejo. Strah pred mokimi, strokovno povedano anerfobija (od starogrkega aner = moki in fobos = strah), ima korenine v eninem otrotvu. Pogosto ji ga vcepi oe oziroma oim, ki je bil deklici vrsto let vzor mokega spola. Zal ta vzor ni vedno pozitiven, velikokrat je negativen. Veliko je deklic, ki doivljajo oeta ali oima kot neprijetnega, neprijaznega, hladnega ali grobega loveka. Izjalovijo se jim vsi poskusi, da bi ga ustveno navezale nase, da bi se zbliale z njim in da bi si pridobile zaupanje do njega. Doivljajo ga kot loveka, ki se ne zanima zanje ali to pone le formalno, se na primer zanima samo za njihov uspeh v oli. e pridejo v stik z oetom, je ta navadno ne-prijeten ali elo bole: oe se pogovarja z njimi tako, da jim kaj oita, jih zmerja, podcenjuje, ali in tudi tepe. Ali pa deklica uti, da jo oe oitno zapostavlja, se, na primer, ukvarja samo s sinom, zanjo pa ni-koli nima ne asa ne ivcev. Deklica doivlja taknega oeta tudi kot slabega zakonca. Pogosto slii, da se prepira z eno, da jo ali in elo telesno napada. Opaa, da je tudi do nje neprijazen, grob ali pa hladen. Vidi, da oe izkoria mater, da je do nje brezobziren. Pria je materinega tarnanja v pogovoru s prijateljicami zaradi teav z moem, pa tudi njenih solz in potrtosti ali pa hudih prepirov z moem. Deklica nezavedno posplouje dolgoletne izkunje o oetu kot predstavniku 52

mokega spola in pripisuje njegove lastnosti vsem mokim. e so njene izkunje takne, da so zbudile v njej nezaupanje do oeta, strah pred njim, antipatijo ali elo sovratvo do njega, je precej verjetno, da se bo v njej razvila androfobija. Ko se bo v njej oglasila potreba po druenju z mokimi, bo ta trila ob zdavnaj zakoreninjeno odklonilno stalie do njih. To pripelje dekle v protislovno ustveno stanje, ki jo spodbuja k nevrotinemu obnaanju v ljubezenskem ivljenju. Kako naj bi ljubila loveka, ki se ga boji, ob katerem se uti ogroeno? Kako naj bi bila srena v ljubezenski skupnosti, v katero je prinesla nezaupanje namesto ljubezni? Neka enska, ki je poiskala pomo v posvetovalnici, pripoveduje o sebi tole: Sem najstareja v tevilni druini, kjer je bil doma oetov alkoholizem, nezvestoba in veni prepir. Mama je garala in ni imela veli-ko asa za nas otroke, oe pa je bil strog z nami in jaz sem zelo pogreala njegovo ljubezen. Pri nas doma ni bilo topline in varnosti, jaz pa sem bila obutljiv otrok in sem teko prenaala prepire starev. Bala sem se oeta. Pogosto je bil zelo grob. Zanieval je mamo, zmerjal jo je za malenkosti, e npr. ni dobro skuhala. Po njegovem ni nikoli ni storila prav, pri gospodarjenju ni imela ni besede. e mu je kdaj nasprotovala, jo je pretepel. Sedaj se ne bojim ve oeta, ker e 12 let ivim popolnoma samostojno. Toda v meni je ostal strah pred mokimi, predvsem pred tisti- mi, ki so mi simpatini. To lahko opiem kot neko hudo stisko, tesnobo. eprav sem stara 35 let, nisem imela resneje zveze. Vasih prekinem takno ivljenje s kakno spolno zvezo, ki pa mi ne prinese zadovoljstva. Tudi orgazma ali zaljubljenosti nisem nikoli doivela . . . To je tipien primer strahu pred mokimi, ki se je razvil v enski, ko je bila otrok, ker je ivela poleg oeta, ki je vsadil vanjo zelo negativno predstavo o mokem spolu. Nikoli ni zbrala moi, da bi se je znebila. Ne potrudi se, da bi bolj spoznala mokega, ki jo privlai. V ljubezensko razmerje vedno stopi z nezaupanjem. Zato je razoarana, to pa ima za dokaz, da z mokim ni mogoe ustvariti uspene ljubezenske zveze. Vrti se v zaaranem krogu androfobije: zaradi nje ne ustvari uspenega razmerja z mokim spolom, ta neuspeh pa jo navdaja s e hujim nezaupanjem do mokih. Tako se njena androfobija poglablja, eprav se je e zdavnaj loila od oeta. Dekle se navadno poroi, eprav jo obremenjuje nezaupanje do mokega spola. Toda v zakonu ostane ustveno in spolno zadrana, mou se ne odpre, ni do njega spolno popolnoma iskrena, ima svoje skrivnosti, ne upa si biti do moa prisrna in spontana, skriva ustva do njega. Poleg tega je preobutljiva, rada nasprotuje mou in posta-ne elo napadalna, kakor hitro mo pone nekaj, kar ji ni ve. Takoj je ualjena in se rada mauje. Teko se odloi, da bi mou res odpustila kak njegov greh. Ali pa se pogosto obnaa do njega ironino, ga zbada, je muhasta, vasih prijazna, drugi osorna. To je izraz njene ambivalence do moa. Kae se tudi v spolnem ivljenju: enkrat strastno sprejme spolni odnos, drugi pa ga grobo odkloni. S taknim ravnanjem si kvari zakon, saj se ji zane mo ustveno odtujevati. To krepi enino nezaupanje do njega, zato spet stopi v zaarani krog strahu pred mokim spolom. Nekatere enske se poroijo kljub zelo odklonilnemu staliu do mokih. Ta huda napaka dela njihov zakon nevzdren, eprav se mo morda zelo trudi, da bi ga reil. To dokazuje primer mokega, ki je priel v posvetovalnico po petih letih zgreenega zakonskega ivljenja. Pritoil se je, da se ena obnaa do 53

njega napadalno e od zaetka skupnega ivljenja, venomer mu kaj oita, ga zmerja ali sumnii. Vedno je slabe volje, pripravljena za prepir, z niimer ni zadovoljna. Mo se je pet let zaman trudil, da bi jo pomiril in spravil v dobro voljo. eni tudi ni do spolnih odnosov z njim. Pogosto jih odkloni. Ko se ji mo poskua intimno pribliati, ona pa ni razpoloena za telesni stik z njim, mu vre v obraz: Sovraim seks in vse moke na elu s svojim oetom! S tem jasno pove, kje je vir njene nesposobnosti, da bi sprejela mokega kot ivljenjskega sopotnika. Vasih ima deklica nesreo, da ji mati zavestno in sistematino sugerira odklonilno stalie do mokih. To pone zato, ker je gospodovalna in hoe zadrati herko ob sebi. Zato doivlja herinega ljubezenskega partnerja oziroma moa kot tekmeca. Toda to dela tudi zato, ker je zavistna, ker noe, da bi vsaj hi spoznala ljubezensko sreo. Ni pa je doivela zato, ker je nesposobna za katero koli vrsto ljubezni, zato tudi za spolno ljubezen. Ne zna biti uspena ljubica, srena mati, ne zna biti niti dobra mati. To pojasnjuje njeno nasprotovanje herini ljubezenski srei, njen sovrani odnos do slehernega heri-nega ljubezenskega razmerja, najbolj pa do njenega zakona. Zenska, ki ne zna nikogar navezati nase z ljubeznijo, razvije do loveka, s katerim ivi, posestniki odnos. Za moa si vedno izbere mokega, ki je slabi, ki dovoli, da ga podvre svoji oblasti. Enako ravna z otrokom. Zeli si namre, da bi otrok usmerjal svoja ustva iz-kljuno nanjo tudi takrat, ko bo odrasel. Mati se zaveda, da ne zna zbuditi v njem naravne vdanosti dobri materi. Zato si prizadeva narediti ga nezmonega, da bi se navezal na drugega loveka z iskrenimi ustvi. Dela ga odvisnega, trudi se, da bi bila venomer prisotna v njegovem ivljenju. Neposredno ga odvraa od drugega spola, kajti za-veda se, da je spolna ljubezen najhuja nevarnost za njeno oblast nad otrokom. e karkoli lahko spodbudi mladega loveka k uporu zoper materino vsiljivost, je to elja po uspeni ljubezenski zvezi. Ko se zane dekle zanimati za mladenia, uporabi gospodovalna mati vsa mogoa sredstva, da bi ji zagrenila to zvezo. Najvekrat ravna s herko kot z majhnim otrokom nerada ji dovoli, da bi sama odla od doma, strogo doloi as, kdaj se mora vrniti, navadno e v zgodnjih veernih urah. Potem zahteva od here natanno poroilo, s kom se je druila, kaj je delala, o em se je pogovarjala, kako so se drugi obnaali do nje ipd. Poleg tega zahteva ljubosumna mati od herke, naj preivlja prosti as z njo, naj hodi z njo na sprehode, na obiske, na razne prireditve. e se hi temu upre, ker eli biti s fantom, je mati ualjena, oita ji nehvalenost, odsotnost spotovanja in ljubezni. Ali pa reagira s kako psihogeno motnjo, na primer z nenadnim glavobolom, s slabost-jo ipd. Poleg tega sistematino nagovarja herko zoper moke. Prikazuje jih kot poasti, od katerih enska ne more priakovati niesar dobre-ga. Prepriuje jo, da so vsi moki hinavci, brezobzirni sebinei, ljudje brez obutkov, grobi in nasilni. enska jih zanima le kot telo, kot lovek pa je niti malo ne spotujejo. Dokler se jim enska ne vda, se ji prilizujejo, da so do nje pozorni, dareljivi, velikoduni. Ko pa jo dobijo, se spremenijo v pohotne ivali, si prizadevajo, da bi ensko im bolj izkoristili, ko pa se je naveliajo, jo zavrejo kot staro cunjo. 54

Zato se enska izogiba mokih, kolikor je le mogoe, e si hoe dobro tako ui her zaskrbljena mama. Sicer se je treba poroiti, ker se spodobi, da enska postane mati. Toda mou naj nikar ne zaupa, naj bo do njega zadrana, naj ga podvre svoji oblasti, naj se obnaa zapeljivo, da bi ga navezala nase s spolnim poelenjem. Ljubosumna mati prej ali slej vendarle dovoli heri, da se poroi, toda ne eli, da bi to storila iz ljubezni. Zato si prizadeva, da bi jo im dlje ovirala v ustvarjanju trdneje ljubezenske zveze, ali pa zahteva od nje, naj se poroi s prvim mokim, kateremu se je vdala. e pa se dekle kljub temu drui z mladenii in se elo zaljubi, se mati venomer vmeava v njeno ljubezensko razmerje, je indiskretna in netaktna v odnosu do herinega intimnega ivljenja. Poleg tega kritizira njenega partnerja in ie pri njem razne pomanjkljivosti. To dela dekle negotovo v odnosu do partnerja, nezaupljivo in ambivalentno. Tako ji mati spodkoplje ljubezensko zvezo in jo dostikrat tudi unii. Vasih neposredno zahteva od herke, naj zapusti fanta, ker ta mami ni ve. Zaradi takega materinega ravnanja je prilo v posvetovalnico 20-letno dekle. Ko je odraala, je mati zaela odganjati ne le fante, temve tudi njene vrstnice da je ne bi pokvarile. Ves prosti as je morala preivljati ob materi. Ta ni imela drube, kajti z vsemi prijateljicami se je sprla zaradi svoje nevrotinosti. Tudi moa je pregnala, saj je bila nestrpna, prepirljiva in napadalna. Hi je po konani sred-nji oli odla tudirat v drugo mesto. Tam se je poutila sproeno, svobodno in se je kmalu zaljubila. Ker je njen fant tudi tudent, imata ve asa drug za drugega samo ob sobotah in nedeljah. Toda takrat obie dekle njena mati in zahteva od here, naj jo spremlja na sprehod po mestu ali da jo pelje na kako prireditev. Vasih pa zahteva od dekleta, naj pride v soboto domov, da materi ne bi bilo dolgas. Ko je dekle povedalo materi, da ima fanta in da bi hotela biti z njim, ji je mati velikoduno dala po-polno svobodo. Toda ko jo je hi prvi obvestila, da v soboto ne bo prila domov, je bila mati ualjena. Odgovorila ji je z dolgim pismom, v katerem je zahtevala od nje obzirnost, hvalenost in spotovanje. Pri tem je poudarila vse tisto, kar je storila za njo! Za otroka pa je naredila tole: v prvih estih letih herkinega ivljenja se sploh ni ukvarjala z njo; popolnoma jo je prepustila stari mami. Otroka je vzela k sebi ele, ko se je razvezala. Vendar tudi ta-krat ni kazala do nje resnine ljubezni; vzgajala jo je gospodovalno in lastniko. Dekle ni sprevidela motivov materinega ravnanja, nasedla je hinavski materini skrbi in jo je seznanila s fantom. Mati je bila do njega prijazna, toda v pogovoru je zmerjala herko, jo podcenjevala in zasmehovala. Ko je mladeni odel, je pokazala nezadovoljstvo z njegovim vedenjem in z vrsto njegovih lastnosti. Takno materino ravnanje je zbegalo dekle. Navdala so jo protislovna ustva do matere. Imela se je za krivo in za dolno sprejeti nje-no mnenje o fantu, vendar se hkrati ni mogla znebiti nejevolje zaradi materinega obnaanja. V njej se je zbudil odpor do matere. To je vneslo nemir v dekletovo razpoloenje. Na sestankih s fantom je postala razdraljiva, vasih elo neprijazna, fant pa je bil tudi vznemirjen za-radi materinih grdih besed na herin raun. To je ogrozilo ljubezensko razmerje mladega para in ga pripeljalo v posvetovalnico. 55

Srea je, da sta prila, preden je materi uspelo, da bi ju loila. V dekletu je med psihoterapijo dozorelo spoznanje, da v materi nikoli ni imela prave matere. Dojela je, da materino ravnanje z njo ni izraz ljubezni, temve nevrotine sebinosti in zavisti. V njeno zavest je prodrlo spoznanje, da nima za kaj biti obzirna do take matere, da ji ni niesar dolna. To ji je dalo mo, da se je odlono uprla materinim napadom na svoje ljubezensko ivljenje, da se je odtujila od nje in da jo je na koncu zapustila. S tem je pravoasno prepreila, da ni postala mamina herka. Nekatera dekleta dovolijo, da jim mati zasunji ustveni del osebnosti. eprav se ji upirajo, ne ponejo tega dosledno in brez kompromisov. Sicer zanejo ljubezensko ivljenje po lastni odloitvi in se poroijo proti materini volji, vendar je tej uspelo vsaditi v her-ko obutek krivde do matere. V mladi eni ostane obutek, da je pri-zadela mater, ko je odla od nje, da mati trpi zaradi tega in bo morda zbolela. Navdaja jo elja, da bi se pokazala kot dobra herka, da bi ugajala materi. Toda temu nasprotuje dolgoletno nezadovoljstvo z gospodovalno materjo. Odtod izvira protislovno obnaanje mlade ene do matere, hkrati pa tudi do moa. Ne more se upreti potrebi, da bi obiskovala mater, da bi se ji zaupala oziroma da bi ji potoila nad svojim zakonskim ivljenjem. Nekatere mamine herke zbeijo k materi po slehernem prepiru z moem; vasih ostanejo pri njej nekaj dni. Mati to takoj izkoristi za nagovarjanje herke zoper moa, da bi poglobila nezaupanje do njega. Sicer se mlada ena dostikrat upre materinim napadom na zeta in se navsezadnje spre z njo, vendar se ob prvi prilonosti spet vrne in igra se ponovi. enina ambivalenca do matere jo dela takno tudi do moa. Kadar ni v stiku z materjo, se obnaa do njega pozitivno, si upa pokazati, da ga ljubi. Toda ko se vrne od matere, je vselej slabe volje, zadrana ali prepirljiva in napadalna do moa. Tedaj zadostuje drobna iskra, da vzplameni sod smodnika, tj., da med zakoncema izbruhne hud prepir. Dolgo sem se ukvarjal s 24-letno ensko, ki je prila k meni, ker ni ve vzdrala duevne napetosti, v kateri se je znala. Po eni strani se je namre bala, da bo izgubila moevo ljubezen, po drugi pa jo je muil moan obutek krivde, ker je prizadeta mater. Ko se je pred ne-kaj meseci poroila proti materini volji in se je preselila v drug kraj, jo je mama vsak dan poklicala po telefonu. Pritoevala se je nad njenim moem, oitala mu je el kup slabih lastnosti in je zahtevala od herke, naj ga zapusti. Ker mlada ena ni privolila, je mati nehala telefonirati, poslala pa ji je pismo, v katerem se je odrekla, jo ozmerjala, da je grda, nehvalena, izrodek, morilka lastne matere ipd. To pismo je omajalo ustveno ravnovesje mlade ene. Ure in ure je prejokala, zapirala se je v sobo, zavraala je stike z moem, samo vpila je nanj in mu oitala, da ji je vzel mater. Nazadnje je napisala materi dolgo pismo, v katerem se ji je poskuala opraviiti in ji pojasniti, da dela zetu krivico. Prosila jo je, naj ji oprosti, rotila jo je, naj ji pusti ostati z ljubljenim moem. Mama pa ni odgovorila. Namesto nje je odgovoril oe. Z vznesenimi besedami, polnimi oitkov, je sporoil, da je mama, od boleine in alosti hudo zbolela. Hkrati je zahteval od herke, da takoj stori svojo dolnost, da zapusti tiste-ga 56

sleparja (to je moa) in se vrne k starem. Ni si teko predstavljati, v kakno duevno stanje je to pismo pahnilo mlado eno. Mo umirjen, resen lovek, ki iskreno ljubi svojo eno jo je poskual pomiriti. Spoznal je zlobno taino igro in je poskual pomagati eni, da ne bi nasedla njenim zvijaam. S tem pa je dosegel ravno nasprotno. enina napadalnost se je usmerila nanj. Mo je bil v zaetku potrpeljiv in ni odgovarjal na enine napa-de. Ta pa kar ni mogla prenehati s too oitkov. Nazadnje je mo izgubil potrpljenje in je preel v protinapad, ne toliko proti eni kakor proti njenim starem, predvsem tai. Izbruhnili so hudi prepiri in mo je zagrozil z loitvijo, e se ena ne bo otresla podrejenosti materi. To jo je pripeljalo v posvetovalnico. Sele po nekaj mesecih psihoterapije si je pridobila ustveno ravnovesje, pretrgala je stike z materjo in se je ne le ustveno vrnila k mou, temve je poglobila ljubezenski odnos do njega. e dekle dovoli, da jo mati popolnoma podvre svoji oblasti, e se ji ne upre, temve sprejme njene sugestije, s katerimi jo dela nesposobno za resnino ljubezen do mokega, a se kljub temu poroi, se ob-naa v zakonu kot androfobina oseba. Poleg tega dovoli materi, da se vmeava v njeno ivljenje z raznimi dobronamernimi pripomba-mi in jih sprejema brez ugovora. Dovoli tudi materine napade na zeta in je tudi sama napadalna do moa, hudo pa je prizadeta, in se ele dneve ne pogovarja z njim, e si on drzne rei kaj proti tai. Ne nasprotuje temu, da je mati kar naprej prisotna, eprav bi mo prosti as rad uporabil za poglabljanje ustvenega razmerja z eno. Zena pa se raje drui z materjo kakor z moem. Jasno je, da s taknim ravnanjem podira svoj zakon pone tisto, kar si eli ljubosumna mati. Neki mladi eni je mati dovolila, da se je poroila ele, ko je ime-la trideset let. Takrat se je namre ustraila, da bo herka ostala stara devica. eprav si je elela obdrati herko ob sebi, ji je veliko pomenilo, da bi herka zaradi ljudi postala gospa. Herka se je torej poroila in je zapustila mater. Ta ji je vsak dan telefonirala v slubo. Tako je ravnala zaradi velike skrbi za otroka, v resnici pa ji je vedno kaj ukazala, zahtevala kako uslugo, najvekrat pa jo je klicala k sebi, da bi jo odtujila mou. Herka je sprejemala vse materine zahteve. Po konanem delu jo je mo zaman akal doma. Najprej je odla k mami, postorila ji je to in ono v gospodinjstvu, kar bi mati vsekakor lahko opravila sama, ker je bila sicer zdrava in e razmeroma mlada, pa tudi moa je e imela. Sele ko je materi natanno poroala o svojem ivljenju z moem in ko je sliala vse pripombe na njegov raun, je smela oditi domov. Seveda se je mo pritoil zaradi takega ravnanja e toliko bolj, ker je ena vselej prila od mame prepirljiva in napadalna. e pri vratih ga je zasula s pripombami, ki so prile iz materinih ust. Njeni prepiri z moem so bili pravzaprav prepiri med tao in zetom, saj enine napadalne besede niso bile nikoli plod njenih, tem-ve tainih zamisli. Ko je mo zahteval od nje, naj ne bo ve slukinja svoji materi, se je ena odloila za loitev seveda na materin ukaz. Vasih je mamina herka v tolikni meri materina ustvena sunja, tako brez lastne osebnosti, da niesar ne stori brez njenega dovoljenja oziroma brez predhodnega posvetovanja z njo. Mati doloi ne le to, kako si bo hi uredila stanovanje, kako bo vzgajala otroke, tem-ve tudi to, kaj bo kupila z lastnim 57

denarjem, s kom se bo druila, kam bo la na dopust. Materina oblast nad herinim ljubezenskim ivljenjem je vasih tolikna, da elo doloi, kako bo mlada ena spol-no ivela z moem, kdaj bo zanosila itd. Zanimiv je primer mlade ene, ki jo je mati kmalu po poroki za-ela nagovarjati, naj ne privoli v spolne odnose vsakokrat, ko si jih mo zaeli. Ta nasvet je podprla s pojasnilom, da se je tako mo nikoli ne bo spolno navelial. Herka je vdano nasedla tej zvijai in se je zaela muhasto obnaati. Mo je poiskal strokovno pomo. Poklical sem tudi eno. Na videz je sprejela moje nasvete in ni ve zavraala spolnih odnosov z moem. Pri tem pa je bila tako ravnoduna, da je mo kmalu izgubil eljo po intimnih stikih z njo. Mati je to takoj izkoristila kot dokaz za tisto, kar je vedno trdila: da zet sploh nima rad njene herke. Preden sem lahko eno oboroil za boj proti materi, jo je mati e prisilila, da je zapustila moa. Pravzaprav je ena pravilno ravnala, kajti bila je nesposobna po materini zaslugi za resnino ljubezen do mokega oziroma za uspeno zakonsko ivljenje. Glede na to, ob kaknih oetih deklie pogosto ivijo in kako jih vasih vzgajajo matere, ki nikoli niso spoznale spolne ljubezni, ni udno, da velikokrat sreujemo enske, ki se ne bi smele poroiti, ker se bojijo mokega. Toda e pogosteje sreamo moke, ki se bojijo ensk. Imenujemo jih ginekofobi. Ta beseda je zloenka dveh starogrkih besed: gyne (enska) in fobos (strah). e sta se v mokem vsaj malo globlje ukoreninili negotovost pred enskami in nezaupanje do njih, se teko ustveno vivi v ensko. To ga dela nevrotinega v odnosu do enska spola. Strah pred enskami zmanjuje sposobnost mokega za spolno ljubezen ali ga dela elo popolnoma nesposobnega zanjo. Korenine moke negotovosti pred enskim spolom najdemo e v sami moki naravi. Ta namre ne dovoli mokemu, da bi upravljal za-vestno in po svoji volji s svojo mokostjo v ojem smislu. Spolnega poelenja po enski ni vedno zmoen zadovoljiti v spolni zdruitvi z njo. Ne more namre zavestno dosei erekcije. Ta fizioloka lastnost vzbuja v mokem obutek manjvrednosti v odnosu do enskega spola, ki je navadno skrit globoko v podzavesti njegove osebnosti, vendar pa tam tli in se vasih razgori v plamenek, ki ogroa moko samozavest. Moki velikokrat raste v okolju, ki je preeto s predsodki o domnevni premoi mokega spola nad enskami. Takno okolje vcepi e majhnemu deku preprianje, da se mora zato, ker je moki, vedno in povsod kazati sposobnejega od ensk. Narava mu je dala vejo miino mo kot enski. Vendar to ne zadostuje. Predsodek o mokih na-ravnih prednostih pred ensko zahteva od mokega, da je pametneji od nje, da postavi nasproti enski pretirani ustvenosti svojo razumnost, da je vodja, da si ensko podredi zaradi vejih sposobnosti in da ji vsili svoj nain spolnega ivljenja, kajti njena spolna narava je muhasta, nestanovitna itd. Priznati moramo, da gre za zelo teke naloge. e jih hoe moki opraviti in se s tem uveljaviti kot polnovreden predstavnik svojega spola, mora pokazati lastnosti, ki jih nima. Povpreen moki ni namre ne pametneji ne sposobneji od povprene enske. ivljenjske izkunje ga kmalu nauijo, da je res tako. Vendar si tega ne sme pri-znati, e je sprejel vlogo, ki mu jo je vsililo 58

patriarhalno okolje. Ker nima prednosti pred ensko, ki mu jih pripisujejo, mu ne preostaja ni drugega, kot da jih igra. Zato sistematino podcenjuje ensko, jo zavira, ji onemogoa osebnostni razvoj, da bi s tem dosegel sorazmerno prednost pred njo. Vendar ta fasada njegove navidezne veje vrednosti ne more popolnoma prepriati mokega, da je res tako. V globini due uti, da la-e, tako sebi kakor tudi drugim, ko igra nekaj, kar ni. Patriarhalno vzgojen moki se venomer boji, da bi lak na povrini njegove osebnosti razpokal, da bi odpadel in tako pokazal njegov resnini obraz. To bi bil hud poraz v odnosu do enskega spola, ki ga njegova neimrnost ne bi prenesla. Ker se moki ne more znebiti ensk kot ivljenjskih sopotnic, kot zmeraj navzoih pri in meril njegove uspenosti, toda tudi neuspenosti njegovih prizadevanj, je razumljivo, da se v njem rodi bojazen pred enskami, strah pred neuspehom v dokazovanju svoje namiljene premoi. Negotovost v odnosu do enske spodbuja mokega k avtoritativnemu, gospodovalnemu, bahavemu, egocentrinemu, brezobzirnemu, elo nasilnemu vedenju. To so zunanja znamenja njegove nesposobnosti, da bi sprejel ensko kot enakopravno ivljenjsko tovariico, ki ji priznava pravico do osebnih elja in potreb, do lastne poti v ivljenje. Ta nesposobnost ovira patriarhalno vzgojenega mokega, da bi obutil pravo ljubezen do enske, ker resnino lahko ljubimo le loveka, ki ga cenimo in imamo za enakovrednega. e pa moki ne zna ljubiti, ne more ustvariti uspene ivljenjske skupnosti z ensko. Nezaupanje do ensk se okrepi in postane zelo mona ovira za spolno ljubezen, e si moki v otrotvu pridobi negativne izkunje o enskah okrog sebe. Pri tem je najpomembneje njegovo doivljanje matere ali maehe ter sestre ali kakne druge enske, poleg katere je rasel. al ni nobena redkost, da mati ali njena namestnica, torej mati v psiholokem in vzgojnem smislu, ni dobra mati in ne zna pravilno vzgajati otroka. Za otroka je zelo hudo, e raste ob materi, ki ga ne mara, ki ga doivlja kot breme. Vasih nima mati za otroka ne dovolj asa ne dovolj potrpljenja, ne najde zanj ne nenosti ne tople besede. Ali pa enega otroka grobo zanemarja in se posvea le drugemu. Ne-katere matere so neprijazne, vzkipljive, vpijejo na otroka in ga udari-jo za vsako malenkost. Vasih si elo prizadevajo, da bi se ga znebile. Prepustijo ga sorodnikom: babici, teti ali elo popolnoma tujim ljudem. Potem ga redko obiskujejo ali elo popolnoma zanemarijo. Otrok kmalu zauti, da ga mati ne mara. Obutek, da ga ta oseba ustveno ni sprejela, da ga ne potrebuje ali da jo elo moti, hudo pri-zadene otrokov ustveni razvoj. Ker mu mati ne da nenadomestljive hrane za naravni duevni razvoj, je razumljivo, da jo otrok zasovrai. e je deek, bo verjetno raziril odklonilen odnos do matere na vse enske. Ne smemo namre pozabiti, da je mati deku vzor za vse osebe enskega spola, vzor, od katerega je precej odvisno, kako se bo de-ek obnaal do ensk, ko bo odrasel. e se je negativen ustveni odnos do matere globoko ukoreninil v njegovi osebnosti, moki ne more res vzljubiti enske, ne more je ustveno sprejeti, eprav jo spolno potrebuje. To vzbuja protislovnost v njegovem vedenju do enske. Priblia se ji, ker ga spolni nagon spodbuja k temu, vendar se ustveno 59

edalje bolj zapira, im bolj intimna postajata. Splono odklonilno stalie do ensk, ki mu ga je vcepila neprijazna mati, ga dela v odnosu do partnerice zadranega, nedostopnega, grobega, elo napadalnega. Neko sem se ukvarjal z mladeniem, ki se je ob materi in stareji sestri util osamljenega, zanemarjenega, odvenega, elo nezaelenega. Mati in sestra sta se veliko druili, bili sta prijazni druga do druge, z njim pa sta se malo pogovarjali in bili do njega osorni. Mati je her vedno vzela s seboj, e je odla k sorodnikom ali znancem, v ki-no ali na sprehod, sina pa je puala doma. Heri je pogosto kupila novo obleko, sin pa je moral na ulico v stari obleki. Ko se je vrnila s slubenega potovanja, je heri vsakokrat prinesla lepo darilo, sinu pa precej skromneje. Zato ni ni udnega, da je ta mladeni, ki je odrasel s taknimi izkunjami o enskah, priel v posvetovalnico zaradi teav pri ustvarjanju uspenega ljubezenskega razmerja. Pritoil se je, da se proti svoji volji obnaa napadalno do slehernega dekleta, ki ga privlai. V spol-nem odnosu z njo se komaj vzdri grobih, elo sadistinih dejanj. Za-radi tega, ker ga vse partnerice zapustijo, se je zael bati samega sebe. Ni si ve upal zaeti novega ljubezenskega razmerja. Ko sem se pogovarjal o njegovem otrotvu, je iz fanta kar puhtelo sovratvo do matere in sestre. Naravna potreba ga sili, da se skua pribliati kakemu dekletu. Ko pa napravi prvi korak, si ne more kaj, da ne bi videl v njej podobe sestre in predvsem matere. Takrat si zaeli, da bi nad dekletom stresel vse svoje sovratvo do ensk, ki ga je le-ta in leta zatajeval v sebi. Iz tega izvira njegova elja, da bi na razline naine muil dekle, da bi jo alil, zasmehoval, zanieval in ji zadajal elo telesne boleine. Te elje zavestno ne more premagati. Moki, ki je odrasel brez materine ljubezni, se vasih bojuje za-njo vse ivljenje. Dobrika se materi, jo podkupuje z raznimi uslugami, z darili, trudi se, da bi bil z njo im pogosteje, da bi bil dober sin, da bi jo preprial o svoji vdanosti. Mati navadno sprejema sinovo prilizovanje, ga izkoria, vasih ga elo zlorabi, vendar to ne zbuja v njej materinske ljubezni. e je ni zautila takoj, ko se je otrok rodil, je pozneje ne bo razvila. Vendar zanemarjeni sin vztrajno upa. Nezdrava ustvena usmerjenost na mater mu ne dovoli, da bi se ustveno globlje navezal na svoje dekle. Zanjo ne najde ne dovolj asa ne do-volj ustvene energije. V glavnem jo potrebuje le za zadovoljevanje spolnih potreb. Za jalovim bojem za materino ljubezen se pravzaprav skriva njegova nesposobnost za resnino ljubezen do enske. Name-sto da bi se ukvarjal s partnerico, da bi poskual najti v njej tisto, esar ni nael pri materi, jo zanemarja in ravna z njo grobo. To mu krati monost, da bi ustvaril uspeen zakon. Mati kodi otroku tudi, e ga ima sicer rada, vendar je njena ljubezen bolna oziroma nevrotina. Takna mati se sicer ukvarja z otrokom, nemara elo preve, vendar to poenja napano. Vasih je do njega prestroga, vasih je preve popustljiva. V obeh primerih mu po-koduje duevni razvoj, dela iz njega nevrotika, to pa pomeni, da ne bo sposoben za polnovredno spolno ljubezen. 60

Prestroga mati se pri vzgoji otroka dri naela, da jo mora otrok ubogati, spotovati, ji biti hvaleen in se je bati. Otroka ne doivlja kot osebnost, ki ima pravico do razvoja na temelju osebnih lastnosti, nagnjenj in potreb. Obratno, avtoritativna mati ima otroka za bitje, ki ga je treba oblikovati po svojem okusu, mu vsiliti podobo lastne osebnosti. Zato strogo nadzoruje vsako otrokovo dejanje. Omejuje njegovo druenje z vrstniki, zavraa njegove lastne pobude, ne dovoli mu, da bi sam odloal o svojih dejanjih, ne upoteva njegovih umskih in ustvenih potreb. Stroga mati nenehno vzgaja otroka, da bi ga na-redila taknega, kakrnega si eli, ne pa takno osebnost, za katero nosi otrok v sebi prirojene monosti. Pri tem je hladna in osorna. Po-gosto je tudi napadalna otroka zmerja z aljivimi besedami, vpije nanj, ga tepe. Takno materino ravnanje z otrokom je posledica globokega in trajnega nezadovoljstva s seboj, s svojim ivljenjem, predvsem z zakonskim. Otroka uporablja kot nekaken strelovod. Nanj usmerja napadalnost, ki je ne zna, ne more ali si je ne upa usmeriti na primeren cilj, to je na njen vir. Vse to velja tudi za togega, strogega, avtoritativnega oeta. Tudi ta se pri vzgoji otroka dri naela, da ga mora otrok sprejeti kot absolutno avtoriteto e zato, ker mu je oe, ne glede na to, kako ravna z njim. Tudi taken oe je preprian, da je zbujanje strahu pri otroku najuspeneje vzgojno sredstvo. ustveni motivi, ki spodbujajo mater k strogi vzgoji otroka, spodbujajo tudi oeta k neizprosnemu, grobe-mu in napadalnemu ravnanju. Izrazito avtoritativna vzgoja je pri obeh starih znamenje ustvene nezrelosti in nevrotine deformiranosti. Takna vzgoja vzbuja v otroku negativna ustva do vzgojiteljev nezaupanje, odpor, obutek ogroenosti, kljubovanje, strah. To e ne bi bilo tako hudo, e ne bi otrok posploil izkunje o svojih vzgojiteljih. Ne bi mu bilo v veliko kodo, e bi strah pred oetom omejil nanj ali e bi se njegovo nezaupanje do matere nanaalo le nanjo. To-da vemo, da otrok podzavestno prenese ustva, ki jih je pridobil v ivljenju s stari, tudi na druge ljudi. Dekle sprejema tudi druge moke zadrano ali napadalno, e se je nauila tako obnaati do oeta, in tudi fant postane nezaupljiv do ensk, e je rasel ob slabi materi. V tem primeru je treba priakovati, da se bo pri njem razvila ginekofobija. Vasih mati zelo razvadi otroka. Preve mu stree, vse dela na-mesto njega, ne razvija pri njem delovnih navad, zadovolji mu vse elje in muhe, ezmerno ga iti, ne daje mu prilonosti, da bi se osamosvojil. To vasih poenja tudi oe, vendar se mati navadno bolj ukvarja z otrokom, poleg tega jo tudi bolj obremenjujejo ustveni problemi v zakonu. Zato matere pogosteje kakor oetje z razvajanjem ogrozijo otrokov duevni razvoj. Zelo razvajen otrok se razvije v sebino, egocentrino bitje. To ga naredi nesposobnega za pravo ljube-zen, zlasti pa za polnovredno spolno ljubezen. Ker je zelo pripravljen prejemati, ne zna pa dajati, se egocentrien lovek izogiba medlovekih odnosov, v katerih bi moral predvsem dajati. Izogiba se ljubezni, ker se je boji. Zelo pogost, morda elo najpogosteji vzrok ustvene zadranosti mokega do partnerice oziroma njegove nesposobnosti za uspeno ivljenjsko skupnost z njo je pretirana ustvena navezanost na mater. Gre za mamine sinke. Veliko ve jih je kot maminih herk. Zato je huda pokodovanost njihovega ustvenega ivljenja velikokrat vzrok neuspeha in propada zakona. 61

Mati maminega sinka je oseba, ki nadomea odsotnost materinske ljubezni do sina z oblastjo nad njim. Prizadeva si zasunjiti otrokovo ustvenost, jo zadrati izkljuno zase, ji onemogoiti, da bi se usmerila na drugo osebo nasprotnega spola. Zato je ljubosumna na otrokovega ljubezenskega partnerja. Toda materina gospodovalnost v odnosu do sina je navadno tudi spolno obarvana. Takna mati ne eli imeti sina za vedno ob sebi le kot sina, kot tolabo v starosti, tem-ve tudi kot mokega. Hoe ga imeti kot nadomestilo vsaj delno, vsaj v domiljiji za vse tisto, esar ni doivela v ljubezenskem oziroma zakonskem ivljenju. Zaradi svoje ustvene zmalienosti ni ni-koli doivela ne ljubezenske sree ne zadovoljstva v zakonu. Oblast nad sinovo spolnostjo in ljubezensko ustvenostjo doivlja kot zadoenje za to, da se sama nikoli ni uveljavila kot ljubezensko bitje. Sinovo partnerico doivlja ne le kot nevarnost za svojo oblast nad njim, temve tudi kot spolno-ljubezensko tekmico. Erotina potreba po otroku je vzrok, da takna mati usmerja posestnike elje pogosteje na sina kot na herko. e vee nase herko, gre najbr za ensko, ki nosi v sebi skrite homoseksualne elje. Nemara jih noe priznati niti sebi, vendar jih izdaja njen bolesten odnos do here. Gospodovalna mati ravna s sinom naeloma enako kot s herko, toda bolj napadalno. Sistematino ga ovira, da bi se druil z dekleti. To navadno dela tako, da ga im bolj zaposli. e mladeni kljub te-mu najde prilonost, da se drui z dekleti, mu mati vztrajno sugerira nezaupanje do ensk. Pogosto mu svetuje, naj omeji ljubezensko ivljenje na povrna, prehodna, izkljuno spolna razmerja z enskami. eli namre prepreiti, da bi se sin zaljubil. e pa se ta vseeno navee na stalno partnerico, si mati prizadeva, da bi jo spoznala. Tedaj jo pred njim kritizira, obrekuje in ali. Uporablja vse mogoe naine, tudi lai, da bi uniila sinovo ljubezensko zvezo. Mati pri tem izrablja duevne lastnosti, ki jih pogosto sreamo pri ljudeh s pokodovano ustvenostjo. To je nadpovprena sugestivna mo. Z njo tako mono vpliva na osebnost svojega otroka, da se ta ne upa upreti njenim zahtevam. Sin se navadno boji gospodovalne matere, kajti mati mu vztrajno sugerira, da ji ne sme nasprotovati, on pa si eli, da bi to poel in je nezadovoljen s seboj, ker tega ne pone. Zato navadno nima rad matere, ampak se je samo boji. Gospodovalna mati ima na razpolago e eno mono sredstvo, s katerim dri sina pod svojo oblastjo. To je obutek hude krivde, ki mu ga energino vsiljuje vsakokrat, ko je sin tako predrzen, da je ne uboga, da naredi kaj proti njeni volji, predvsem na ljubezenskem podroju. Tedaj mu oita, da je ne spotuje, da je slab sin, da bo zaradi njega zbolela. Pogosto se pritouje zaradi razlinih psihogenih motenj, zaradi nespenosti, glavobola, ipd., ki so posledice sinove brezobzirnosti in nehvalenosti. Na ta nain dela sina odgovornega za svoje duevno in telesno zdravje oziroma krivega za vsako njeno slabo razpoloenje ali telesno motnjo zlasti takrat, ko skua oditi v ljubezensko ivljenje po lastni poti. Lastnika mati si pogosto prizadeva, da bi sina navezala nase tudi spolno. Med otrotvom ga vedno sama kopa in to nadaljuje tudi ta-krat, ko je fant e 62

zdavnaj v puberteti. Tedaj skrbno umiva tudi njegovo spolovilo ... Dovoljuje mu razne telesne nenosti z njo, ki prestopajo mejo naravne nenosti med materjo in sinom. Dovoli, na primer, da ji sin e napol odrasel fant boa prsi. Vabi ga k sebi v posteljo, eprav e zdavnaj ni ve otrok, zato da bi jo ogrel. Vasih zapelje mati sina v spolni odnos, zato da bi ga nauila, kako se to dela. Nekateri mamini sinki se spolno res usmerijo na mater, to pa je konni cilj, ki ga eli dosei takna mati. e se taken mladeni poskua loiti od matere in se navezati na drugo ensko, pogosto doivi spol-no nemo. Mamin sinek ima vedno manje ali veje teave pri ustvarjanju trajne ljubezenske zveze oziroma uspenega zakona. Intenziteta teh teav je odvisna od tega, koliko je podvren materi, v kolikni meri je postal nesposoben za pravo spolno ljubezen. e je moki popoln mamin sinek, je mati povsem zasunjila njegovo ustvenost, zato ni zmoen spolno ljubiti enske. Tako je podvren materi, da sprejema brez ugovora vse njene elje in zahteve. Tudi takrat, ko je e odrasel, samostojen lovek, se niesar ne loti, preden ne obvesti o tem matere in ne dobi njenega soglasja. Malo se drui z enskami, redko stopa v ljubezensko razmerje. e to naredi, je zveza kratkotrajna, ustveno zelo povrna ali pa gre le za obasne spolne odnose, na primer s prostituiranimi enskami. Taken moki se uti negotovega pred enskami, je zadran, elo zavrt, ali pa se obnaa preve samozavestno, ironino, napadalno. S taknim vedenjem poskua skriti svojo ljubezensko nemo. Teko se odloi za spolni odnos z ensko. e to stori, je njegova spolna mo velikokrat ibka, ker je obremenjen s psihogenimi motnjami. e je taken moki vsaj malo biseksualno razpoloen, zavrtost njegove elje po enskem spolu aktivira homoseksualno komponento njegovega spolnega nagona. To si upa pokazati, kajti mati mu ni prepovedala elje po intimnosti z mokimi. Popoln mamin sinek se navadno ne poroi. e to vendarle stori, je navadno mati zahtevala, da se oeni, na primer zato, ker je zbolela in potrebuje ob sebi osebo, ki ji bi stregla. Vasih se sin poroi ele, ko mati umre, vendar ga tudi materina smrt ne usposobi za sreno zakonsko ivljenje. Poglejmo si, kako se vede mamin sinek, e se poroi. Eden iz-med njih preivlja prosti as z materjo, s katero ivijo v skupnem gospodinjstvu. Medtem ko se ena ukvarja z gospodinjskimi opravki ali z otroki, sedi mo z materjo. Zaupno se pogovarjata, pijeta kavo, gledata televizijo. Drugi taken mo pelje mater na sprehod, na izlet, na kako prireditev, eno in otroka pa pusti doma. Tudi na dopust gre z materjo, seveda brez druine. Neki mamin sinek sploh ne stanuje z eno, temve z materjo. Pri njej se hrani, pri njej spi, eno pa samo obiskuje. Nekateri mamini sinki se vasih sicer poskuajo upreti materini oblasti, vendar to poenjajo le deloma, v tem niso dosledni. Odloajo se za ljubezenska razmerja in se elo poroijo. Toda takoj se postavijo na materino stran, ko se mati spre s snaho. To pa se dogaja vsak dan, kajti ljubosumna taa neutrudno napada snaho, z eljo, da bi jo odstranila iz sinovega ivljenja. Sin bi se sicer hotel znebiti podrejenosti materi, toda nima zadosti moi. Kakor hitro se sooi z materino samovoljo, popusti. Njena navzonost ga zaara kot kobrin pogled. 63

Te-daj je zmoen poeti le tisto, kar mu mati dovoli ali zahteva od njega. Mamini sinki se vasih poroijo brez materinega dovoljenja. Vendar v zakonu ravnajo tako, da kmalu pride v krizo. V materini prisotnosti si ne upajo biti niti malo pozorni do ene. Ne upajo si nasprotovati materi, ko ta zmerja snaho ali jo ali. Namesto tega pogosto skupaj z materjo napadajo eno. Ne upajo se loiti od matere, etudi ena to zahteva, raje privolijo v razvezo ali v loeno ivljenje, kot da bi se zamerili materi. Poglejmo si primer dveh mladih ljudi, ki sta e tri leta poroena, ivita pa loeno, na razdalji 200 km. Redno se sestajata le ob dravnih praznikih in med dopustom, vasih pa tudi ob vikendih. ivela sta v hii moevih starev, vendar sta imela svoje gospodinjstvo. Taa je takoj zaela napadati snaho. Sin jo je moral vsak dan obiskati. Tedaj ga je mati zasula z vrsto pripomb glede snahe, on pa jih je serviral eni, in sicer e vroe. Po nekem obisku je zmerjal eno, ker nosi prekratko krilo, kar je nedostojno, eprav moa to doslej ni motilo. Ali pa se je po vrnitvi domov razjezil zaradi nepomitih kronikov. V prepiru je eno elo udaril. Vendar navadno ni bil grob. Materino hujskanje pa ga je delalo tako napetega, da je izkoristil kakren koli povod za napad na eno. Njegova napadalnost pravzaprav ni bila njegova, temve taina. ena se je kmalu naveliala tainih zahrbtnih napadov in pred-lagala mou, da bi se preselila v drugo mesto, kjer sta imela stanova-nje. Mo se je o tem posvetoval z materjo. Seveda mu je ta prepove-dala, da bi jo zapustil, zato je odklonil enin predlog. Zena je sama odla z otrokom v drugo mesto. Sedaj pri vsakem sreanju nagovarja moa, naj pride za njo, toda ta si ne upa, vendar tega ne prizna, ampak se opraviuje z dobrim zaslukom na sedanjem delovnem mestu in s tem, da je v mestu, kjer ivi, isteji zrak. Ta moki se tako boji matere, da si v njeni navzonosti ne upa poklicati ene po telefonu. Mati ne sme vedeti niti tega, da ob praznikih obiskuje eno. Zagotavlja ji, da hodi na izlete s prijatelji! Za nekatere mamine sinke je znailno, da v zakonu popolnoma spremenijo vedenje do ene, zlasti ko jo pripeljejo v materino stanovanje. Moki, ki je bil dotlej pozoren do ene, jo v materini prisotnosti zanemarja z materjo se veliko pogovarja, z eno pa izmenja le nekaj besed. Z materjo se ali, do ene pa je zadran ali pa stresa jezo nanjo. Do matere je usluen, eninih elja in potreb pa sploh ne opaa. To je znamenje strahu pred materjo, ki je tipino za mamine sinke. Ljubezen, ki jo je moki util do ene, preden se je poroil z njo, ne more v zakonu naenkrat izginiti. Toda mamin sinek si ne upa kazati pozitivnih ustev do ene niti takrat, ko mamica ni navzoa, ampak je kje v bliini. Mamin sinek se pri tem vede kakor mo, ki mora skrivati pred eno svoja ustva do ljubice. S tem jasno kae, da ne ljubi ene, da je pravzaprav nikoli ni ljubil. Vasih zane mamin sinek v zakonu omalovaevati eno, se ji posmehuje in jo ali, eprav pred poroko tega ni poenjal. Tako ravna zlasti v prisotnosti matere. Poleg tega se obnaa avtoritativno, zahteva od ene, naj uboga tao, naj jo spotuje. Pod materinim vplivom se spremeni v patriarhalnega trinoga, eprav je pred poroko zelo lepo govoril o enakopravnosti. Skupaj z materjo ima eno za slukinjo. 64

e taa kaj oita snahi, se mamin sinek avtomatino strinja s tem, sploh se ne vpraa, ali ima mati prav. Do materinega ravnanja je popolnoma nekritien, meni, da ne more biti ne napano ne neupravieno, najmanj pa krivino. Zato je preprian, da je ena kriva, e jo taa zmerja. Moki, ki jim je mati hudo izmaliila mokost, kmalu zanemarijo eno, s katero so se poroili. edalje manj asa preivljajo v druini. V prostem asu se vse ve mudijo pri materi pomagajo ji v gospodinjstvu, delajo na njeni kmetiji, zidajo ji hio ipd. S tem pa se edalje bolj odtujujejo eni tako ustveno kakor tudi spolno. Neprijazno, elo osorno ravnanje z eno in otroki se pogosto spremeni v grobost in napadalnost. Tisti as, ki ga mamin sinek preivi z eno, ji nenehno kaj oita, jo ali. S tem skua skriti in opraviiti pred seboj svojo nesposobnost, da bi skupne trenutke z eno izpolnil z ljubeznijo. Ker, kako bi ljubil loveka, ki je taken, da ga mora venomer zmerjati? e je tvoja ena takna, da te v niemer ne more zadovoljiti, za-kaj ivi z njo? Toda mamin sinek ne bo nikoli iskreno odgovoril na to vpraanje, kajti v tem primeru bi storil nekaj, esar mu neimrnost ne dovoli: moral bi priznati, da je nesposoben za zakon. Ker pa si vendar eli zakonskega ivljenja, bi bilo nesmiselno, e bi se loil, kaj-ti zaveda se, da zakon z drugo ensko ne bi bil uspeneji. Vasih je mamin sinek taken slabi, da dovoli materi, da ovira njegovo spolno ivljenje. Klasien primer take strahopetnosti, neumnosti in nemokosti je uitelj, ki je vzel mater k sebi, v enoinpolsobno stanovanje, v katerem sta ivela z eno. To je storil brez kakrnega koli objektivnega razloga, kajti mati je imela stanovanje, bila je zdrava, ni potrebovala nobene pomoi ali nege. Dokler se sin ni poroil, je ni motilo, da ivi sama. Ko pa se je poroil, si je naenkrat zaelela, da bi ivela pri sinu. To si je zaelela zato, ker je nameravala razdreti sinov zakon. Ko se je preselila v njegovo stanovanje, ni privolila, da bi ive-la v manji sobi. Ugotovila je, da ima ta elo vrsto pomanjkljivosti, zato je zahtevala od sina, naj prestavi njeno posteljo v sobo, v kateri sta spala z eno. Izpolnil ji je eljo, eprav je ena nasprotovala. Ni treba razlagati, kakno je bilo njuno nadaljnje spolno ivljenje. Taa je kmalu dosegla svoj cilj: snaha je zapustila moa. Pri maminih sinkih se pogosto pojavijo motnje spolnih funkcij. eprav ni za to nobenih objektivnih razlogov, eprav je moki mlad, zdrav in spolno normalno razvit, ni kaj prida sposoben za uspene spolne odnose. Sicer se vzburi poleg enske, vendar traja erekcija malo asa. Pogosto izgine, e preden se zdrui s partnerico ali pa kmalu potem. Veliko maminih sinkov se pritouje zaradi prezgodnjega izliva semenske tekoine. Vasih sreamo pri njih tudi nezmonost, da bi z ensko doiveli orgazem oziroma da bi ejakulirali, eprav traja od-nos dovolj dolgo. Vse te motnje so posledica hudih prepovedi, ki jih je mati dajala v zvezi s spolnostjo. Ko se mamin sinek vendar poskua intimno zbliati z ensko, ki ga privlai, se v njem zbudi eprav le podzavestno moan obutek krivde do matere. Ta ga je dolga leta pitala z nezaupanjem do ensk, s strahom pred njimi, hkrati pa ga je obremenjevala s tem, da bo prizadel mater, da jo bo naredil alostno in bol-no, e bo naredil nekaj, kar ji ni ve, e bo torej res 65

vzljubil kako ensko. Njegove spolne teave so neposredna posledica tega strahu. Ali pa so izraz poskusa mokega, da bi nael kompromis med bojaznimi in eljo po enski. Nekateri mamini sinki so spolno uspeni, dokler je mati vsaj na videz zadovoljna s snaho in ivijo v samoprevari, da niso prizadeli matere, ko so se poroili. Toda spolna mo jim upade, ko jim mati zane oitati zaradi ene in ko naredijo nekaj, kar materi ni ve. Spoznal sem 40-letnega mokega, ki je imel nekaj let urejeno spolno ivljenje z eno. Tedaj sta zakonca ivela v skupnem gospodinjstvu s tao. Zena ni prenaala tainega zbadanja niti njenih nizkih udarcev in se je trudila, da bi dobila stanovanje od svoje de-lovne organizacije. Ko je to dosegla, je energino zahtevala od moa, da se preselita. Ta se je sprva upiral, vendar je na koncu popustil, kaj-ti ena mu je zagrozila: selitev ali razveza zakona. Zapustila sta torej taino stanovanje, eprav je ta jokala, vpila, preklinjala, se obnaala histerino. Namesto da bi se veselil lastnega gnezda, je mo po selitvi postal ne le siten in mole, temve tudi spolno nemoen. Zena je poiskala strokovno pomo, vendar je ni sprejel. Ker se moeva potenca tudi po nekaj mesecih ni popravila in ker se je zael tudi ustveno oddaljevati, je ena zahtevala loitev. Mo se je takoj vrnil k materi. Kakor da bi komaj akal, da se znebi ene! Nekateri mamini sinki so bolestno navezani na mater, a prav ta-ko vdani enski, s katero ivijo. Imenujem jih ambivalentni mamini sinki, ker so razpeti med nasprotnimi ustvi. Razpeti so med priklenjenostjo na mater in odporom do nje; razpeti so tudi med ljubeznijo do ene in nezaupanjem do nje. Hoteli bi zadovoljiti obe enski, ampak to ni mogoe. Kakor si ena eli moa v celoti zase, tako tudi mati priakuje, da bo usmeril vsa svoja ustva le nanjo. Ambivalentni mamin sinek venomer doivlja neuspeh pri poskusu, da bi vzpostavil ustveno ravnovesje med eno in materjo. Nobena mu ne dovoli, da bi se ukvarjal z drugo. To ga dela trajno nezadovoljnega, napetega, nestrpnega in napadalnega do obeh ensk. Ne materi ne eni ne more odpustiti, da se ne pobotata, vendar ne more pretrgati ustvenega razmerja ne z eno ne z drugo ensko. Ambivalenca maminega sinka se jasno kae v njegovem zakonu. Z eno se sicer ukvarja, je pozoren do nje, toda vedno le na pol in preve zadrano. Taken je tudi v spolnih odnosih pogosto je premalo neen in preve zadran. Tudi pri taknih maminih sinkih sreamo vasih prezgodnji izliv semenske tekoine ali teave v erekciji. Poleg tega imajo spolni odnos glede na svoja leta razmeroma redko. Mamin sinek se hoe s tem spokoriti za greh, ker podarja ljubezen drugi enski, vendar ga to ne rei obutka krivde, kajti mati mu ne do-pua niti delne ljubezni do ene. Taken mamin sinek sicer preivlja prosti as z eno, ampak ne toliko, kolikor si ta eli, kajti precejen del asa preivi z materjo. Mater obiskuje, eprav eni to ni ve. Sicer nasprotuje materini vsiljivosti, se prepira z njo, ker se vmeava v njegov zakon, vendar ni dosleden, ne gre do konca, ie nain, da bi se im prej pobotal z materjo. Ko se enski spopadeta, brani eno pred materinimi napadi, toda po-tem ji oita, da ni bolj popustljiva do tae. Ali pa si prizadeva ostati nevtralen v tej vojni. 66

Nekateri mamini sinki poenjajo to tako, da pogosto hodijo na slubeno pot, tudi takrat, ko to ni nujno, in si prizadevajo, da bi jo im bolj podaljali, da bi bili im manj navzoi pri vojskovanju snahe in tae. Drugi prevzemajo funkcije v raznih odborih in komisijah v delovni organizaciji, da bi bili im manj doma. Mamin sinek se po-gosto vztrajno ukvarja s portom, ki zahteva veliko asa in energije. Ali pa kratko in malo nadaljuje s fantovskim ivljenjem prosti as preivlja v drubi prijateljev, kakor da bi se ne bil oenil. Ambivalenten mamin sinek se zameri obema stranema. Zena in mati sta jezni zaradi njegovega nesmiselnega prizadevanja, da bi se-del na dveh stolih. Nobena mu ne odpusti, da ni popolnoma njen. Njegovi kompromisi alijo obe in tako ju postopoma izgublja; eno vsekakor hitreje kot mater, vsaj ustveno in spolno, e e ne formalno. Mati pa je edalje pogosteje in dlje asa ualjena, postaja vse manj dovzetna za sinove poskuse, da bi se ji prikupil. Zaradi nenehne razdvojenosti med eno in materjo je mamin sin-ek v kronini duevni napetosti. Velikokrat poie pomo v alkoholu. Posedanje po gostilnah in popivanje ima zanj dvojni pomen: uel je z bojia, nael je varno zavetje pred domao vojno vihro, hkrati pa je nael sredstvo, ki mu pomaga prikriti resnico o sebi in o dejanskih vzrokih za neuspenost njegovega zakona. Veliko maminih sinkov ele v pijanosti zbere pogum, da pokaejo vso svojo napadalnost, ta-ko do ene kakor tudi do matere. Obe ga enako obremenjujeta, najraje bi se znebil obeh, toda za to nima poguma. Delno zadoenje najde v tem, da je v pijanosti grob do obeh ensk. Zali ju in elo napada. Vendar niesar ne stori, da bi spremenil odnos do njiju e naprej ostaja razpet med nasprotnima taboroma. Nekateri ambivalentni mamini sinki iejo tolabo v hrani. ezmerno se zredijo, debelost jih dela lene, nepodjetne, spravlja jih v e-dalje hujo brezvoljnost. V duevni in telesni lenobi iejo opraviilo pred seboj, ker se prepuajo usodi glede zakonskega ivljenja. V nadaljnjo skupino maminih sinkov sodijo moki, ki so sicer podvreni materi, vendar so njihove zdrave duevne lastnosti moneje od nevrotine navezanosti na mater. Ne dovolijo materi, da bi se vmeavala v njihova ljubezenska razmerja, ne dopustijo, da bi jim uniila zakon. Vendar jih delna odvisnost od matere moti pri ustvarjanju popolnega, uspenega zakona. Neki 34-letni moki ivi osem let v bolj ali manj uspenem zakonu. Vasih vseeno pride do razprtij. Vzrok je vedno enak: moevo po-gosto odhajanje na materino posestvo in vlaganje denarja v njen vinograd, od katerega ni skoraj nobene koristi. Manj denarja bi porabil, e bi dajal materi kakno denarno pomo, namesto da ga vlaga v sla-bo donosen vinograd. Toda ne najde moi, da bi se uprl materi, ki eli zadrati oetovino za vsako ceno. Sin se pogosto prepira z materjo zaradi tega, vendar e naprej zapravlja denar za to njeno muho. Res-da odlono zavraa materine poskuse, da bi se vmeavala v njegov zakon in da bi obrekovala snaho, ampak domov pride slabe volje in potrt. Ne napada ene, ne omenja tainih pripomb, vendar ena uti, da je tai uspelo vnesti v sinovo zavest malo strupa. To jo spravlja v slabo voljo in jo dela prepirljivo. 67

Takni mamini sinki se vedno loijo od matere, uredijo si ivljenje popolnoma neodvisno od nje, vendar ne storijo niesar pomembnejega v osebnem ivljenju, preden se o tem ne pogovorijo z materjo. e se ta ne strinja z njihovo odloitvijo, jo vendar uresniijo, ampak pri tem so nezadovoljni, kajti obremenjuje jih obutek krivde do matere. Neki mlad moki vsakokrat poklie mater in jo vpraa, kaj misli o nartu, o katerem se pogovarjata z eno. Na primer, vpraal jo je, e se ji zdi pametno, da bi imela e enega otroka, eprav sta se z eno e zmenila, da ga bosta imela. Mladi par je ostal pri svoji odloitvi, e-prav ji je taa nasprotovala, in otrok se je rodil. Toda mo je bil po pogovoru z materjo nekaj asa precej vzkipljiv. Ko je vpraal mater, kaj misli o jemanju posojila, ki ga je mlada druina zelo potrebovala, je bila mati spet proti. Sin je ni ubogal, vendar je potem oital eni, da je zaradi nje prizadel mater. Takni delni mamini sinki sicer hodijo v zakonu po lastni poti, ne upotevajo materinih elja ali ugovorov, vendar ne dovolijo eni, da bi kaj oitala tai ali da bi se pritoila eznjo. Tudi to je izraz obutka krivde do matere, ki tli v ustvih taknih mokih. Ne dovoli jim, da bi bili glede matere popolnoma sproeni, realni in objektivni. Mati je zanje e vedno koljiva tema, o kateri se ne morejo pogovarjati. e vseeno postane predmet pogovora, pride med zakoncema do prepira. Neko sem sreal taknega maminega sinka. Z eno sta ivela razmeroma mirno. Zena se je trudila, da v pogovoru z moem ni omenjala tae. Vendar ji to ni vedno uspelo. Mo ni odgovarjal na enine pripombe glede tae, ampak je bil vsakokrat ualjen in se z eno ne-kaj dni ni pogovarjal. Moki, ki so le delno podvreni materi, navadno nimajo teav v spolnem ivljenju, dokler so odnosi z materjo dobri. Toda njihove spolne funkcije se takoj poslabajo, e se sin spre z njo, e se ena spopade s tao ali e se mati vztrajno pritouje, da sin ne skrbi zanjo in da je nehvaleen. Sin je v tem primeru nekaj dni spolno nemoen, se eni spolno ne priblia ali pa reagira s prezgodnjim izlivom se-mena. Spoznal sem 29-letnega mokega, ki je zael piti po petih letih uspenega zakona. To se je zgodilo kmalu po materini smrti. Ko se je poroil, mu je mati venomer oitala, da je to storil proti njeni volji. Pogosto se je moral prepirati z njo, da bi prepreil materino vmeava-nje v njegov zakon. V tem primeru mu je mati vedno govorila, da jo bo spravil v grob. Dokler je bila mati iva, je sin lahko potlail obutek krivde do nje. Toda ta se je razvnel, ko je mati umrla. Njena smrt sicer ni imela nobene zveze s sinovim vedenjem do nje, kajti umrla je zaradi kroninega vnetja ledvic, ki se je zaelo, e preden se je sin oenil. Vendar se ni mogel znebiti obutka, da je kriv materine smrti, kriv zato, ker je stopil v zakon z eno, ki je mati ni marala. Svoje duevno trpljenje je poskual omiliti z alkoholom. Nekateri moki na videz niso obremenjeni s ustveno odvisnost-jo od matere. Toda v zakonskem ivljenju imajo teave, ki jih po natannejem raziskovanju prepoznamo kot posledico ostanka podvrenosti materi. Med oblikovanjem svoje osebnosti so ti moki zbrali za-dosti moi, da so se znebili materine spolno-ljubezenske oblasti in da so se razvili v ustveno neodvisne osebe, 68

vendar njihova osvoboditev ni popolna. V ustvenem ivljenju taknih mokih so ostali sledovi podvrenosti materi, ki jim ne dovolijo, da bi bili popolnoma sproeni, da bi se obnaali do nje popolnoma naravno. Taken moki je do ene zadran, preve nadzoruje svoje vede-nje, eprav ji zagotavlja, da jo ljubi in je to najbr res. Vasih se uti nekoliko negotovega v odnosu do enskega spola. V tem primeru si pogosto izbere partnerico, ki mu ni enakovredna in to pogosto poudarja ter ravna z njo avtoritativno. Taken mamin sinek je nagnjen tudi k poroki z ensko, ki je precej stareja od njega ali podobna tai. To mu daje monost, da v eni doivlja mater, eprav podzavestno, in da nanjo usmeri ostanek navezanosti na mater. Latenten mamin sinek se ne vkljui popolnoma v zakonsko ivljenje. Ne trudi se z vsemi momi, da bi se ustveno razmerje z eno poglabljalo. Prepua ji veji del zakonskih in druinskih obveznosti, izogiba se sodelovanju pri gospodinjskih opravilih ter pri negi in vzgoji otrok. Prizadeva si preivljati del prostega asa brez ene oziroma se bojuje za svobodo. Ali pa se doma zapre vase, nima z eno pogostejih intimnih stikov, eprav je fizino prisoten. Taken moki je redko neen do ene. To se najbolj pokae v navzonosti tretjih oseb. Spoznali smo razline vrste ljudi, ki so premalo sposobni ali popolnoma nesposobni za zakon. Vasih so to nevrotine osebe, ki premalo ljubijo sebe, da bi lahko ljubile drugega. Drugi gre za ljudi, ki jih ovira globoko nezaupanje do drugega spola in se mu ne morejo ustveno odpreti. Ali pa imamo pred seboj mamino herko oziroma maminega sinka, ki se ne le boji drugega spola, temve se uti tudi krivega do matere. Vsi takni ljudje se bojijo spolne ljubezni, dajejo in sprejemajo jo le delno, z ambivalenco, s protislovnimi ustvi. Ali pa se je izogibajo, se trudijo, da bi jo nadomestili z druganim ustvenim odnosom do drugega spola. Ljudi, ki se izogibajo spolne ljubezni, imenuje erotofobe. Erotofobije ne kaejo samo tipi osebnosti, ki smo jih spoznali doslej. Pogostna je tudi pri ljudeh, ki v otrotvu niso spoznali ljubezni. To se do-gaja, e so se razvijali med ljudmi, ki niso kazali niti malo ljubezni v medsebojnih odnosih in je niso kazali niti do otroka. Zal je veliko otrok, ki rastejo v slabem zakonu, ob starih, ki se ne ljubijo. Takni ljudje so pogosto hladni in napadalni tudi do otroka, ga zanemarjajo ali so do njega grobi. e lovek v mladosti ni imel monosti, da bi spoznal ljubezen, mu ljubezenska ustva ostanejo neznana, tuja, vasih elo nerazumljiva. Lastnost loveke narave je, da se boji tistega, esar ne razume. Sleherni lovek se prej ali slej sooi s potrebo, da bi pokazal ljubezen, zlasti pa spolno ljubezen. Poleg tega utimo tudi potrebo, da bi jo do-iveli, pogosto elo hrepenimo po njej. Toda e nam je neznana, je naravno, da se je bojimo, ker se je bojimo, je spet razumljivo, da se je izogibamo. lovek se rodi s sposobnostjo za ljubezen. Navadno pride na svet s potrebo, da bi jo doivljal, ne pa tudi s sposobnostjo, da jo da-je, da jo razvija, poglablja. lovek se mora nauiti, kaj je ljubezen, da bi jo znal graditi; mora jo nakopiiti v sebi, da bi jo lahko dajal. To pa dosee, e ivi med ljudmi, ki ga imajo radi. Sele ko doivlja ljube-zen, ko jo vsrka vase, v svojo osebnost, postane 69

sposoben, da jo daje. Kdor nima denarja, ga ne more dajati; kdor je neveden, ne more ui-ti. Kdor pa si ni pridobil ljubezni drugih ljudi, dokler se je razvijal v zrelo osebo, ne zna ljubiti drugega loveka. lovek pa nerad dela ti-sto, kar ne zna delati, ker je v tem neroden in neuspeen. Zato se izogiba ljubezni. e lovek ne zna ljubiti drugega loveka, ne zna ljubiti niti pripadnikov drugega spola. Toda za spolno ljubezen niso dovolj sposobni niti ljudje, ki so v otrotvu sicer doivljali nekaj ljubezni do sebe, vendar niso videli ljubezni med spoloma. Veliko otrok sicer uti, da jih imajo stari radi ali vsaj eden od njiju, ampak med njima vidijo marsikaj drugega, le ljubezni ne vidijo. Taken otrok nima zadosti monosti, da bi se nauil, kaj je resnina spolna ljubezen. Postane bolj ali manj nezaupljiv do nje, jo podcenjuje ali kratko in malo ne verjame, da sploh obstaja. Videli smo, da so nesposobni za spolno ljubezen tudi ljudje, ki so jih stari zelo razvadili. Obnaajo se, kot da bi vsi ljudje okrog njih imeli obveznosti do njih. Ne zdi se jim potrebno, da bi sami kaj dajali, da bi se prilagajali ljudem okrog sebe, da bi sodelovali z njimi. To je bistvo asocialnosti sebinih ljudi, ki jih dela nesposobne za kakrno koli ljubezen. Nesposobnost za spolno ljubezen lahko imenujemo pridobljena ali sekundarna ljubezenska nemo; sekundarna zato, ker ni prirojena, temve jo lovek pridobi med duevnim razvojem. Povzroili so jo razlini negativni vzgojni vplivi na mlado osebnost. Pridobljena ljubezenska nemo nastane na podoben nain kakor psihogena spolna nemo mokega oziroma enina nesposobnost, da bi spolno uivala s partnerjem. Moki ne more opraviti spolne zdruitve z ensko ali mu to uspe le deloma, e se boji enske, e se uti ne-gotovega v spolnosti, e se e vnaprej boji neuspeha. Tedaj postane spolno nemoen, eprav je spolno normalno razvit in zdrav. Ovirajo ga negativni obutki negotovost, nezaupanje, strah. Tudi enska je nesposobna doiveti zadovoljstvo v mokem objemu, e je nezaupljiva do mokega spola, e ne verjame, da je polnovredna enska, e se boji spolnega odnosa ali njegovih morebitnih posledic. Tedaj ne uti spolnega uitka, eprav je drugae zdrava in ni objektivnih razlogov, da bi bila frigidna. Kadar lovek pogosto doivlja neuspehe v spolnem ivljenju, je razumljivo, da se ga zane izogibati. Pravimo, da se je pri njem pojavila seksofobija strah pred spolnostjo. Tako se tudi pri loveku, ki se ne znajde v ljubezni, pojavi strah pred njo, erotofobija. Sicer sta ti dve fobiji pogosto povezani in vplivata druga na drugo, zlasti pri enskah. Na primer, androfobna enska ima teave v spolnem odnosu s partnerjem, kajti ne more mu ustveno popolnoma zaupati ker je moki. Spolni neuspehi jo delajo ustveno e bolj zavrto, to pa ji e bolj otei spolno odpiranje partnerju. To je primer zaaranega kroga erotofobije in seksofobije, ki ga sreamo pri obeh spolih. Vasih lovek po svoji naravi teko sprejema ljubezen, e teje pa jo daje. To najbolj pride na dan, ko se sooi s spolno ljubeznijo. V tem primeru gre za prirojeno ali primarno ljubezensko nemo. Primarna je zato, ker je njen temelj navzo v loveku e od zaetka njegovega duevnega razvoja, e preden so zaeli vplivati nanj vzgojni dejavniki. Takna ljubezensko nemona oseba se tudi boji spolne ljubezni. To je z njenega stalia popolnoma razumljivo, kajti 70

ljubezen je za taknega loveka ivljenjska naloga, ki ji ni kos. Vendar gre za vsebino ivljenja, ki jo vsi sreamo prej ali slej. To velja seveda tudi za loveka, ki je po naravi ljubezensko nemoen. Njegovo erotofobijo poglablja dejstvo, da ni ravnoduen do ljubezni. Zeli jo doiveti, hrepeni po njej, hkrati pa se je boji. To ga dela globoko ambivalentnega do ljubezni, zato se ji izogne tudi takrat, ko ima prilonost, da bi jo doivel. Primer tega so shizotimne osebnosti. Shizotimen lovek sicer no-si v sebi ustveno ivljenje, vasih tudi zelo bogato, vendar ne more ustev v zadostni meri usmeriti na okolje, na ivljenje okrog sebe, na druge ljudi. Na primer, shizotimen lovek je vasih zmoen napisati lepo ljubezensko pesem, vendar ljubezenskih ustev, ki jih je zaupal papirju, ne more izraziti v stiku z drugim lovekom, najmanj pa z ose-bo, ki ga spolno privlai. Ime shizotemija kae bistvo ustvenega ivljenja taknega loveka. Shizis pomeni v starogrkem jeziku razep, razdvojenost; thymos pa pomeni dua, ustvenost. Pravimo, da gre za razep ustvenosti, kajti pri shizotimni osebi obstaja nepremostljiv prepad med ustvi, ki jih nosi v sebi, in zunanjim svetom, na katerega bi jih morala usmeriti. Shizotimen lovek se izogiba spolne ljubezni, ker uti, da ji ni kos. e pa se poskua slepiti, da je vendar sposoben zanjo in stopi v ljubezensko razmerje oziroma v zakon, se kmalu pokae njegova ustvena zavrtost, nezmonost, da bi se ustveno vivel v partnerja, da bi ga res ljubil. Nesposobnost za spolno ljubezen do osebe drugega spola je prisotna tudi pri homoseksualcih. Njihov spolni nagon je usmerjen na lastni spol. Spolni nagon je bioloka podlaga spolne ljubezni. e si nekoga spolno ne elimo, ga ne moremo spolno ljubiti. Ker si homoseksualno usmerjeni moki ne eli spolnega odnosa z ensko, je naravno, da ne more zautiti spolne ljubezni do nje. To velja tudi za mokega, ki ni popolnoma homoseksualen, ki ga nekoliko privlaijo tudi enske, je torej biseksualen. e je njegova homoseksualnost moneja od heteroseksualnosti, taken lovek ne more ljubiti enske, e-prav si jo vasih spolno zaeli. Ta pojav sreamo tudi pri enskah. e enska ne uti nobene po-trebe po spolnem ivljenju z mokim, ker je homoseksualna, ne smemo priakovati, da se bo kdaj zaljubila v kakega pripadnika mokega spola. Tudi enske so vasih biseksualne. eprav so njihove spolne elje bolj usmerjene na lastni spol, se pogosto intimno veejo z mokim, se tudi poroijo z njim. Vendar ga niso zmone res ljubiti. Toda s tem ni reeno, da homoseksualno usmerjen lovek ni sposoben za spolno ljubezen. e je ustveno zrela, uravnoveena oseba, e je drugae zmoen ljubiti, zna ljubiti tudi spolno. Seveda usmerja ljubezenska ustva na osebo lastnega spola. Najpopolnejo ljubezensko nemo sreamo pri ljudeh, ki so ustveno pohabljeni. Gre za ljudi, ki so se rodili brez sposobnosti, da bi razvili v sebi moneja ustva. Ljudje, ki so po naravi brez ustvenosti ali je ta zelo revna, se imenujejo psihopati ali sociopati. Sociopatska osebnost se ne more viveti v drugo osebo, ne more niesar utiti do nje in je seveda ne more ljubiti. 71

al veliko psihopatov, tako ensk kakor tudi mokih, stopi v intimno razmerje z drugim spolom, se tudi poroijo, eprav so popolnoma nesposobni za spolno ljubezen. Seveda je njihov zakon obsojen na propad. Odlomek iz pisma enske, ki je nasedla lepim besedam tipinega psihopata in se poroila z njim, nam bo pokazal, kako se tak-en lovek obnaa v zakonu: e od vsega zaetka ga ni bilo mogoe vkljuiti v druinsko ivljenje. Priel je, kadar je priel, brez dogovora in razlag, doma mu je bilo dolgas in se ni posvetil niti vzgoji otrok; gledal je TV, spal, bral stripe. Kadarkoli sem ga opozorila na kakno opravilo, me je ozmerjal, da sitnarim. Ko so bili otroci majhni, ni nikoli popazil nanje, da bi imela as za svoje opravke, niti za ure vonje v avtooli. Skratka, vse je bilo samo v mojih rokah. Izgovore je iskal v odgovorni slubi in pomoi na domaiji svojih starev. Zdi se mi, da je vedno beal od mene... Tudi zdaj mu je zadnja pot domov. Po slubi najprej opravi >nuj-ne< dogovore s prijatelji ali znanci. Nikoli ne vem, kdaj bo priel domov. Glede hrane sicer ni zahteven, vendar mora biti na mizi tisti trenutek, ko je laen. Tudi otroka nimata pri njem nobene opore. Za hrano, stanovanje, obleko in podobno mo e nekaj let ne prispeva. Kadar mu sluajno kaj ostane ali je izredno dobre volje, tedaj prispeva kaj malega. Pri vsem tem mu gre moja samostojnost in navadno tudi nekaj veji osebni dohodek >na ivce. >Prijateljev< ima veliko, vendar nobenega pravega. Drug drugega pa iejo samo, kadar kaj rabijo. Seveda ne ostane samo pri tem, tem-ve se nadaljuje s pijanevanjem, da mine as in mu ni treba domov. Z menoj ne gre niti na dopust niti na kakno praznovanje. Nikoli me nikamor ne povabi, v svojih drubah preivlja dneve in ni mu al tudi noi, e pa gre sluajno kam z menoj, se dri, kot da sem mu ubila mater. Ko sem mu omenila, da bi mu bilo z menoj lepe (ker sem po-gosto slabe volje in prepirljiva), e bi se mi bolj posvetil, e bi el kam z menoj ali bi se vsaj ve pogovarjal z menoj, me je zavrnil, da sem trapasta, bolestno ljubosumna in e kaj. Vem, da mu ob meni manjka spolnosti (tudi meni!). Ne odrekam je, samo ne morem biti ljubea in nena, e je spolni odnos med nama edini as, ko se mi posveti. Pogosto se mi zdi, da imam spolni odnos z nekom, ki sem ga pravkar sreala, a mi ni ne pomeni, niti jaz njemu. Mislim, da je z menoj zaradi hotelskih uslug; zato, da je opran, zli-kan, nahranjen in da mu ni treba sei v ep ... Ta moki ni sociopat samo zato, ker ne kae niti malo ljubezni do ene in otrok. Ta naziv je zanj upravien, ker ne kae niti drugih socialnih ustev. Ne uti nobene odgovornosti do druine, nesramno izkoria eno, delovno, denarno in spolno, niti malo ne upoteva ustvenih potreb ene in otrok, eno ali brez trohice sramu. Enako ravna tudi z drugimi ljudmi. Nikomur ne zna biti prijatelj. Z drugim lovekom stopi v stik samo, e ga potrebuje. Psihopatski duevni zgradbi se vasih pridrui pridobljena ne-sposobnost za ljubezen. To seveda poglobi ljubezensko nemo psihopatske osebe. V primeru, ki sem ga navedel, je mo tudi mamin sin-ek. Zena je takole opisala tao: Sina hoe imeti samo zase. Mene nikoli ni marala, tudi otrok nima rada, pravzaprav ne mara nikogar. Upoteva le tistega, ki jo uboga. Od otrok, mene in tudi moa zahteva samo, da izvrujemo nje-ne ukaze. Mo jo podpira, zato je prijazna do njega. Jaz ji nasprotujem, otroka ji kljubujeta, zato nas sovrai ... 72

Ta mo se je podvrgel materi ne le zato, ker ga je naredila za svojega ustvenega sunja, temve najbr tudi zato, ker je podedoval od matere, vsaj deloma, tudi psihopatsko duevno zgradbo. Pravilna vzgoja v otrotvu bi teoretino lahko omilila prirojene sociopatske lastnosti. Toda lovek s taknimi lastnostmi se navadno obnaa e v otrotvu tako neprilagodljivo, asocialno in agresivno, da ga je zelo teko pravilno vzgajati. Pozitivno vzgojno ravnanje je pri njem veliko manj uspeno kakor pri otroku, ki se je rodil z normalno duevno zgradbo. Zato je teko priakovati, da bo ljubezen okolja usposobila psihopata za ljubezen. To je tem manj verjetno, ker je skoraj nemogoe imeti rad otroka, ki se obnaa iz dneva v dan edalje bolj asocialno.

Sovratvo do samega sebe se mauje

e se ponesrei peka kruha, je en teden izgubljen, e je slaba etev, je izgubljeno leto, e je nesreen zakon, je izgubljeno vse ivljenje. Estonski pregovor Pravijo, da je vsak sam sebi najbolji prijatelj. al, ivljenjske izkunje dokazujejo nasprotno. Biti si prijatelj pomeni imeti se rad, eleti si dobro, bojevati se zase, za svojo sreo. Veliko je ljudi, ki ne ravnajo tako. Predvsem takrat, ko ivijo v slabem zakonu, niesar pa ne ukrenejo, da bi ga izboljali, se do sebe ne obnaajo prijateljsko. V slabem zakonu je lovek vedno nezadovoljen, razoaran, nesreen. e se vsaj malo spotuje, ne bo dovolil, da bi to trajalo v nedogled. Storil bo vse, kar je mogoe, da bi postal zadovoljneji, sreneji, da bi se znebil vsega, kar ga duevno obremenjuje. e tega ne stori, tem-ve se je sprijaznil z usodo, se prav gotovo ne spotuje. To pa po-meni, da si ni prijatelj, kajti prijatelja cenimo in ga imamo radi. loveka, ki ga spotujemo in ga imamo radi, ne bomo nikoli za-vestno in sistematino izpostavljali duevnemu trpljenju. Vendar to pogosto delamo sami s seboj, e se silimo iveti v zgreenem zakonu. e tako ravnamo, je to oiten dokaz, da se ne cenimo in da se nimamo radi. Torej ni res, da je vsak sam sebi najbolji prijatelj. Nasprotno, e lovek pasivno prenaa zakonsko ivljenje, ki mu prinaa trajno. nezadovoljstvo, je svoj lastni sovranik. To kae s tem, da vztraja v zakonski skupnosti, ki nima monosti, da bi mu postala vir zadovoljstva. Skratka, s taknim ivljenjem edalje bolj kodi svojemu duevnemu in telesnemu zdravju. Vztrajanje v slabem zakonu je pravzaprav postopno duevno pohabljanje samega sebe. Morali bi biti nagnjeni k muenju, da bi lahko tako ravnali z nekom. Mar ni potem popolnoma nenaravno, da vasih tako ravnamo s seboj? Seveda je. To nas pripelje do spoznanja, da ne-kateri ljudje ne marajo sami sebe in se ne spotujejo. Vasih imamo vtis, da se zavestno trpinijo z ivljenjem v zgreenem zakonu. Zdi se, da se s tem za nekaj kaznujejo nemara zato, ker nimajo moi, da bi se bojevali zase, si ustvarili sreno 73

ivljenje. e je lovek v zakonu nesreen, si jemlje monost, da bi zadovoljil temeljne ivljenjske potrebe. To je potreba po spolni ljubezni, po-treba po srenem spolnem ivljenju, potem pa tudi potreba loveka, da bi imel umirjeno zasebno ivljenje, ki bi mu omogoilo, da bi se duevno sprostil in bil sreen. e lovek pogrea vse to, je nezadovoljen. To nezadovoljstvo je globlje od katerega koli drugega nezadovoljstva v ivljenju. Globlje je zato, ker se nanaa na ivljenjsko podroje, v katero vlagamo najmoneja ustva. Ljubezensko, zakonsko in druinsko ivljenje posega v najgloblje in najbolj obutljive plasti nae ustvenosti. Zaradi tega nikjer drugje ne najdemo popolnejega zadovoljstva in tudi nikjer ne moremo biti bolj razoarani in brezupneje potrti. Trajno nezadovoljstvo z zakonom zbuja v loveku trajno duevno napetost. Povzroa jo nenehno nezadovoljevanje ustvenih potreb. Ta trajna napetost obremenjuje duevno ivljenje kakor kak tu-jek. Posledice tega se kaejo v splonem vedenju loveka, v njegovi dejavnosti, v njegovem odnosu do zakonca, pa tudi v njegovih telesnih funkcijah. Sovratvo do sebe ga preganja na razline naine in se mu mauje. lovek, ki se je vdal v usodo, se bojuje sam s seboj. Njegove naravne ustvene potrebe se venomer borijo s sovratvom do sebe. Notranja vojna se kae tudi v zunanjem vedenju, v odnosu loveka do okolja. Tudi deela, v kateri divja dravljanska vojna, ne more ob-drati neskaljenih odnosov s sosednjimi dravami. Tako tudi lovek s hudimi ustvenimi viharji v sebi ne more ostati sproen v stiku z ljudmi okrog sebe, ne more biti umirjen, pripravljen za prilagajanje in sodelovanje. Namesto tega je vzkipljiv, preobutljiv, slabe volje, potrt ali napadalen do okolja. To se najbolj kae na delovnem mestu, kjer je lovek precejen del dneva v nenehnem stiku z ljudmi. Njegova duevna napetost prihaja tem bolj na dan, im tesneje je sodelovanje, ki ga delo zahteva, im bolj se mora prilagajati sodelavcem, prenaati njihove pomanjkljivosti, razumeti njihove napake ipd. Ravno skupno delo najbolj trpi, e so posamezni lani delovne skupine velikokrat ali venomer duevno napeti zaradi neurejenega zakonskega ivljenja. Takni ljudje se navadno pritoujejo, da so pri delu nezbrani, da delajo veliko napak, da delajo prepoasi ali slabo. Ne morejo se vkljuiti v delo z vso psihino energijo, eprav imajo radi svoje delo. Industrijski psihologi so e zdavnaj ugotovili, da ljudje, ki se pri delu pogosto pokodujejo, trpijo zaradi trajnih ustvenih teav. Obiajno gre za neurejeno ljubezensko oziroma zakonsko ivljenje. V taknem duevnem stanju je lovek pri delu nepozoren, ker misli na svoje teave. e je lovek preve zaposlen s ustvenimi problemi, je nezbran pri delu, ne uporablja zaitnih pripomokov, kar lahko povzroi pokodbe vida, sluha, koe ali zastrupitev. Vasih lovek kljubuje sam sebi, ko zanemarja zaito pri delu, kakor da bi uival v tem, da kodi svojemu zdravju. Ravna, kot da bi hotel kaznovati samega sebe, kot da se mauje sebi zato, ker je nezadovoljen s seboj. 74

Vse te motnje v odnosu do dela seveda zmanjujejo njegovo uspenost. e je njegov osebni dohodek odvisen od delovnega uinka, bo util tudi gmotne posledice trajnega nezadovoljstva z osebnim ivljenjem. Pogosto sreamo ljudi, ki delajo ezmerno, mrzlino, kar izgorevajo pri delu. So bolestno ambiciozni in vedno ostanejo na delov-nem mestu dlje, kot je treba. Ali pa v prostem asu delajo na rno, zato da bi zagotovili druini dostojno ivljenjsko raven. Nekateri ljudje v prostem asu zidajo hio, nato vikend, ali pa obdelujejo vino-grad, delajo na kmetiji svojih starev in drugih sorodnikov. Vse to je velikokrat le beg iz nesrenega zakona. e prej smo ugotovili, da je takno obnaanje tipino za moke, ki ivijo v nesrenem zakonu. Velike delovne obveznosti jim pridejo prav kot izgovor, da niso doma, z eno, ki je ne marajo. Mrzlino delo jim pomaga, da vsaj za kratek as pozabijo na teave v zakonu oziroma da jih potisnejo iz zavesti. Spoznal sem mokega, ki je nekaj let porabljal ves prosti as za zidanje velike druinske hie. Toda ko jo je dokonal, mu ni bila ve ve. Prodal jo je in zael zidati drugo. Spet je minilo precej asa, preden jo je dokonal. Ko se je njegova ena oglasila v posvetovalnici, je gradil e tretjo hio. eni se je priskutilo ivljenje z moem, ki ga ni nikoli doma, ker zelo skrbi za blagor svoje druine. Toda druina ni imela nobene koristi od njegovega rtvovanja zanjo, kajti e na-prej je ivela v majhnem drubenem stanovanju. Ta moki je v pogovoru priznal, da mu to neskonno zidanje omogoa, da vztraja v zakonu, ki si ga pravzaprav ne eli. Edina vsebina njegovega zakonskega ivljenja je namre kosilo z druino (tudi to neredno) in oba-sen spolni odnos z eno iz dolnosti. Ne z eno ne z otroki nima drugega stika, ker zaradi gradnje hie nima asa za ni drugega. Neki moki se izogiba zakonskemu ivljenju tako, da sleherni prosti trenutek izrabi za delo na kmetiji svojih starev. To poenja za-to, ker priletni in bolehni stari ne morejo biti brez njega in tudi za-to, ker dobiva od njih ivila, ki precej zmanjujejo druinske stroke. Vendar je tanica, za katero se skriva ta lovek, zelo prozorna. Stari namre niti malo ne cenijo njegove pomoi na kmetiji, tudi ne zahtevajo od njega, da bi jim pomagal. Resda so e stareji, vendar imajo ob sebi e sinova, ki sta vajena kmekega dela in ga uspeno opravljata tudi brez bratove pomoi. Nagrada pa, ki mu jo dajejo za njegovo pomo, je tako reko simbolina kakna vrea krompirja, nekaj ebule, koarica z jabolki in epljami in to je vse. Tudi enske se vasih drogirajo z delom, da bi zapolnile praznino svojega zakona. V primerjavi z mokimi delajo to pogosteje doma. e prej smo ugotovili, da se pretirano ukvarjajo z gospodinjskim delom ali pa z mrzlinim vzgajanjem otrok. Klasien primer taknega ravnanja je enska, ki je prekinila delovno razmerje, da bi se lahko popolnoma posvetila druini. Toda ko se mo vrne z dela, zanj nima asa, kajti takrat mora e nekaj poistiti v stanovanju, zlikati otroko perilo, oditi po nakupih, eprav ima dovolj asa za vse to, kadar moa ni doma. e pa ne najde izgovora, da bi se izognila stiku z moem, se posveti otrokom. Je tako skrbna mati, da nadzoruje sleherno otroko vedenje, je nenehno poleg otrok in jih z neprestanim govorjenjem moti. Zaradi ukvarjanja z otroki 75

nima ne asa ne energije, da bi se posvetila mou! Naravno je, da lovek bei od tistega, kar ga obremenjuje, mui ali ogroa; vendar je prav tako naravno, da si prizadeva temu res ubeati. Nobene koristi ni, e se lovek izogne slabemu le zaasno, za kako uro ali za kak dan. Takno beanje je navidezno. To je samoprevara, ki ne dela loveka ne bolj umirjenega ne zadovoljnejega, kakor ga ne dela taknega niti mamilo. e lovek jemlje drogo, je navidezno sreen, dokler mu strup kali zavest. Toda ko neha uinkovati in se samoprevara razblini kakor milni mehurki, je lovek e nesreneji, kot je bil, preden je segel po mamilu. To velja tudi za drogiranje loveka z delom, da bi pozabil na ne-sreen zakon. Dokler ivi lovek z zakoncem, se mora prej ali slej spet sooiti z njim. Vse to je e teje prenaati po kratkotrajni iluziji. e dolgo vemo, da je teje prenaati slabo, potem ko smo spoznali dobro, da nam je grdo gre, ko smo zagledali kaj lepega, da nam je tema temneja, potem ko smo prebivali na svetlobi. Zato ni koristi od beanja v izrpavajoe delo. Namesto vejega zadovoljstva nam prinaa e huje razoaranje. eprav preivlja lovek manj asa v nesrenem zakonu, vseeno pogrea tisto, kar si eli sleherni normalen lovek, tj. sreno spolno-ljubezensko ivljenje oziroma uspeno ivljenjsko skupnost z osebo drugega spola. Ni druge-ga nam ne more nadomestiti potrebe po tem. Spoznanje o neuspenosti drogiranja z delom je tisto, kar loveka najbolj prizadene. Izrpava se z delom, ezmerno se utruja, dela toliko, da se mu zane gabiti tudi najzanimiveje delo, vendarle ne dosega tistega, kar bi hotel s tem do-sei ne postane sreneji. Tudi kemina mamila nikotin, alkohol ali droge v ojem smislu ne morejo pomagati loveku, da bi skril pred seboj resnico o svojem zakonu. Ne delajo ga manj nezadovoljnega s tistim, kar ima doma, ali manj nesrenega, ker nima tistega, po emer hrepeni. Poleg tega vse te droge prej ali slej pokodujejo lovekovo zdravje. Vendar je treba povedati, da kae lovek dvojno sovratvo do sebe, e se tako tolai zaradi ivljenja v zgreenem zakonu, in se mu to tudi dvojno mauje. Sovraen je do sebe zaradi tega, ker vztraja v nesrenem zakonu in ker se z mamili telesno uniuje. Tudi kazen, s katero ga narava kaznuje, je dvojna. Kaznuje ga tako, da mu je sleherno prebujanje iz omamljenosti vse huje tudi s tem, da postaja e-dalje bolj bolan. Nekateri ljudje iejo tolabo za zgreen zakon v hrani. Venomer kaj jejo, da bi v ugodju, ki jim ga daje uivanje hrane, pozabili na svoje teave. Jedo veliko ve, kot potrebujejo, in se seveda zelo redijo. Vemo pa, da je debelost hud lovekov sovranik. Izmalii njegovo zunanjost, ga dela manj gibljivega, nerodnega, tudi spolno manj privlanega. Odveno salo zelo obremenjuje krvni obtok, pospeuje propadanje oilja, prispeva k razvoju arterioskleroze. Poleg tega zviuje krvni tlak, prispeva pa tudi k razvoju sladkorne bolezni. Neko me je obiskal moki, ki e dlje asa z eno nima spolnih odnosov, ker se je preve zredila. ena je e vrsto let tako nezadovoljna z moem, da ga je popolnoma odpisala kot spolnega partnerja. Drogira se s hrano, da bi vsaj malo omilila svoje nezadovoljstvo, e-dalje debeleje plasti sala na njej pa jo itijo 76

pred moevim intimnim priblievanjem, ki ji je postalo zoprno. To je sicer dosegla, vendar je koda od tega precej veja. Povial se ji je krvni tlak, dobila je krne ile in postala grda. Tudi mo je postal bolj napadalen. Ne more se sprijazniti s tem, da mu ena ne dovoli spolne zdruitve, to ji venomer oita, in sicer grobo, aljivo. Zena si torej dela medvedjo uslugo z drogiranjem s hrano, namesto da bi se potrudila reiti svoje zakonske teave. Trajna duevna napetost lahko povzroi tudi razline telesne motnje. Je eden izmed tako imenovanih rizinih faktorjev, ki pospeujejo nastanek arterioskleroze, predvsem na oilju, ki prinaa kri srni miici. To so koronarne arterije. Njihova degeneracija, tj. izguba pronosti in zmanjana prehodnost, povzroa motnje v delovanju srca, na primer srni infarkt, ki pogosto povzroi smrt. Kronina obremenjenost s ustvenimi teavami povzroi tudi druge degeneracijske bolezni, na primer rane na elodcu ali dvanajstniku, bolezni itnice ipd. edalje ve je podatkov, da trajna duevna napetost sodeluje tudi pri razvoju rakastih sprememb v telesu. Razline alergijske bolezni, na primer nekateri ekcemi in druge spremembe na koi, nekateri primeri bronhialne astme, migrene, kronina vnetja debelega revesja itd. so pogosto posledica ustvenih teav. Zanimiv je primer mlade enske, ki e vrsto let trpi zaradi ekcema na obrazu. Bolezen se poslaba vsakokrat, ko se zaostrijo odnosi v zakonu. Ko pa se zmanja napetost med zakoncema, ekcem vsaj deloma izgine. lovek plauje visoko ceno za sovratvo do sebe. Najhuja ironija je, da je ne zahteva noben zunanji dejavnik, temve lastno telo kaznuje loveka. e si hoe biti lovek prijatelj, zlasti v ljubezenskem ivljenju, je koristno pozorno prisluhniti svojemu telesu. Kadar ni kaj v redu, se je treba vedno vpraati, ali ne ravnamo v nasprotju s svojo naravo, ali ne delamo nekaj, kar je v nasprotju z naimi resninimi potrebami. Telo nas z motnjo neke svoje funkcije opozarja, da je treba prenehati z doloenim vedenjem, e si elimo dobro. To je kakor rdea lu na semaforju ivljenjske poti, ki smo jo ubrali. e hoe voznik ostati iv, ne bo spregledal taknega opozorila na cesti. Prav tako je naravno, da lovek ne prezre opozorila na nevarnost, ki mu ga da-je telo. Moki v srednjih letih se je kmalu spet poroil, ko ga je zapustila prva ena. To je storil brez premiljanja, v glavnem zato, ker mu je bilo zoprno iveti sam, pa tudi zato, ker se je util prizadetega v moki neimrnosti. Poskual se je prepriati, da je zaljubljen v novo soprogo, da je drugana kot prejnja, da bo z njo mogoe ustvariti sreen zakon. Toda po enem mesecu skupnega ivljenja ga je zaela boleti glava po vsakem spolnem odnosu z eno. Drugae nikoli ni imel glavobolov, sedaj pa se oglasi neposredno po spolni zdruitvi z eno, traja eno uro ali dve in se ne pojavi ve do naslednjega spolnega od-nosa. V posvetovalnici je ta moki zbral pogum, da je bil iskren do sebe. Sprevidel je, da je z eno skoraj od prvega dne skupnega ivljenja nezadovoljen. Cim bolj jo spoznava, tem manj ga privlai. Prvotno spolno navduenje se ne spreminja v ljubezen, temve v razoaranje, ki ga edalje bolj odtujuje eni. Razumel je, da je njegov glavobol ugovor telesa proti nasilju, ki ga opravlja sam nad seboj, ko se spolno zdruuje z ensko, ki si je edalje manj eli. 77

Dolgotrajno nezadovoljstvo z zakonom pogosto obremeni loveka tudi z motnjami ustvenih funkcij. Pojavijo se razne nevroze, na primer stalna tesnoba, nerazloljive bojazni, none more ali popolnoma doloeni, eprav objektivno neutemeljeni strahovi, tako imenovane fobije. Neka mlada enska se je v zakonu naenkrat zaela panino bati noev, karij in sploh predmetov s kaknim rezilom. Izogibala se jih je, odrivala od sebe, zaklepala v omaro, da jih ne bi videla. e jih je zagledala, se je zaela tresti od strahu ali pa se je nemudoma umakni-la. Med psihoterapijo se je pokazalo, da je zavestni strah te enske pred ostrimi predmeti zunanja podoba njenega skritega strahu pred mono eljo, da bi ubila moa. Zakonsko ivljenje z njim jo e nekaj let tako mui, ali in poniuje, da je prav obsedena od elje po krvavem obraunu s lovekom, ki ji je vsilil muno ivljenje. Vendar se te elje boji, ne upa si je uresniiti, znebiti pa se je tudi ne more. Zato se panino umika pred vsakim predmetom, ki bi jo lahko pripeljal v skunjavo, da bi ubila moa. Najbolj pogosta motnja ustvenega ivljenja, ki je posledica dolgotrajnega nezadovoljstva z zakonskim ivljenjem, je depresija. To je stanje potrtosti, brezvoljnosti, in rnogledosti, ki se lahko poslaba do globoke alosti, popolne pasivnosti in hudega obupa. Gre za razoaranje nad ivljenjem, ki pripelje loveka do tega, da se neha bojevati zase, da se pasivno prepusti ivljenjskim tokovom, da kapitulira. Kadar lovek misli, da ga je ivljenje premagalo, se ga loti tak obup, da zane razmiljati o samomoru. Ugotovili smo, da se nekateri ljudje izogibajo zgreenega zakonskega ivljenja tako, da preivljajo prosti as na delu, na portnem igriu, v gostilni oziroma v drubi znanev, najmanj pa doma. Tja ne prihajajo redno niti na kosilo, e manj pa zato, da bi se druili z zakoncem. Le v postelji se ga vasih spomnijo. S taknim ravnanjem se sicer v precejnji meri izognejo stiku z zakoncem, vendar se hkrati izogibajo prilonosti, da bi imeli ivljenje, kakrnega si elijo. Nikakrno ivljenje zunaj doma ne more nadomestiti tistega doma, ki si ga eli sleherni duevno uravnoveen lovek. Tudi najmoneja strast do porta, do znanstvenega raziskovanja, do hobija ipd. ni primerna zamenjava za toplino srenega ljubezenskega ivljenja. Niti najbolj veselo druenje s prijatelji ne zadovolji lovekove potrebe po intimnem ustvenem stiku z osebo, ki jo ljubimo. Zato je e vnaprej zgreen sleherni poskus, da bi nadomestili zakonsko ivljenje s im drugim. Potrebo po ivljenjski skupnosti z ljubljeno osebo lahko zadovoljimo le v takni skupnosti. Z njo pa smo lahko zadovoljni samo, e si prizadevamo, da bi bila uspena. Prav tako neuspeen kompromis med eljo po srenem spolno-ljubezenskem ivljenju in ivljenjem v zgreenem zakonu so zunajzakonska razmerja. Njihova cena je previsoka, da bi bil lovek lahko z njimi res zadovoljen. To velja za oba spola. e hoe lovek ohraniti zakon, eli, da bi jih skril pred zakoncem. To ga sili k razlinim varnostnim ukrepom. Z zunajzakonskim partnerjem se morata shajati 78

naskrivaj, njuni sestanki so asovno omejeni, pogosto se dogajajo v neprimernem okolju ipd. Nezvesti za-konec mora vedno najti opraviilo za neprihajanje domov ob obiajnem asu ali za odhajanje od doma, ko druina priakuje, da bo ostal z njo. Torej mora lagati, se delati mirnega, ko je vznemirjen, ali ravnoduen, ko je vzburjen. Poleg tega mora se truditi, da bi bil pozoren do osebe, ki ga ne privlai. Ravnati mora, kakor da bi mislil na zakonca, eprav ga navdajajo misli na zunajzakonskega partnerja. Vse to loveka duevno obremenjuje, ga dela napetega, vzkipljivega, pripravljenega, da se razjezi za vsako malenkost. e se venomer hoji, da bi zakonec zvedel za njegovo zunajzakonsko razmerje, tega si pa ne eli, ga takno razpoloenje ne zapusti niti v stiku z zunajzakonskim partnerjem. Tudi tedaj je pogosto nesproen, slabe volje, to pa mu seveda kali ljubezensko razmerje, ki bi mu moralo dajati veliko ve kot zakon. Veliko je zakonev, ki poskuajo nadomestiti praznino svojega zakona z benimi ljubezenskimi zvezami. Te se omejujejo bolj ali manj na spolne odnose in so ustveno revne. Ljudje tako ravnajo, e se bojijo, da bi jih globlje vezi z zunajzakonskim partnerjem popolnoma odtujile zakoncu, tega pa noejo. Toda bena ljubezenska razmerja ne morejo zadovoljiti loveka, ki si eli bogatejega ljubezenskega ivljenja. Pojavi se samo novo nezadovoljstvo nezadovoljstvo s kratkotrajnimi izleti iz zakona, ki pogosto prinaajo ve razoaranj kot veselja. Takno popravljanje pomanjkljivosti zakona sili loveka k razmeroma pogosti menjavi zunajzakonskega partnerja. To pa so dosti-krat ljudje, ki so nagnjeni k spolni promiskuiteti. Ta je nevarna tudi z zdravstvenega vidika, saj omogoa irjenje spolnih bolezni. Te so zmeraj spremljale neurejeno spolno ivljenje kakor neprijetna senca, vasih tudi smrtno nevarna. V zadnjem asu se je nevarnost spolne okube zelo poveala ljudem grozi pogubni AIDS. Vendar tudi globlja, trajneja, ustveno bogata zunajzakonska zveza ne more popolnoma zadovoljiti loveka. e se res zaljubimo, si elimo, da bi bili z ljubljenim lovekom pogosto in dolgo asa. Ne zadovoljujejo nas sestanki z njim, ki jih moramo asovno omejiti. e se nae razmerje poglablja, nas edalje boli moti, da se moramo po slehernem sestanku z ljubljenim bitjem vrniti tja, od koder se umikamo. e bolj nas obremenjuje to, da se pri teh obnaamo, kakor da se radi vraamo v zakon. Vse to nas dela nezadovoljne kajti zunajzakonska zveza ne daje tistega, kar priakujemo, eprav je drugae uspena. K naemu nezadovoljstvu prispeva tudi to, da v ljubezenski zvezi, ki jo skrivamo in asovno omejujemo' ne moremo imeti popolnoma sproenega spolnega ivljenja, spolnih odnosov, ki bi nas res zadovoljili. Kadar lovek v spolnem ivljenju sedi na dveh stoli', ni popolnoma uspeen ne tu ne tam. Moka ki ima uspeno zunajzakonsko razmerje, se spolno odtuji soprogi, priblia se ji edalje bolj redko, spolni odnos z njo opravlja samo formalno. Ali pa se tako odtuji eni, da je z njo spolno nemoen. Tudi pri ljubici ima vasih teave s potenco. Pogosto zato, je na sestanku z njo napet, ker imata spolni odnos na neprimernem mestu. Obremenjuje ga tudi slaba vest glede soproge ali strah, da postavlja zakon na kocko. Spolne teave seveda povzroajo med partnerjema nesporazume, kalijo njuno razmerje Razumljivo je tudi to, da spolno odtujevanje soprogi zelo oteuje nezvestemu mou, da bi ob dral zakon, zato edalje teje skriva svojo 79

nezvestobo. Poraze torej doivlja na obeh ljubezenskih frontah. Podobno se dogaja tudi eni, ki nadomea praznino zakona z ljubezenskim razmerjem. ena, ki se spolno ne ujema z moem, velikokrat doivlja v ljubimevem objemu popoln spolni uitek. To navadno spremeni njeno spolno ravnodunost do moa v nestrpnost do telesne intimnosti z njim. Njuni spolni odnosi so edalje bolj redki ali pa jih ena popolnoma zavrne. e hoe kljub temu ostati v ivljenjski skupnosti z moem, si dela ivljenje z njim edalje teje, kajti mo prav gotovo ne bo mirno sprejel eninega spolnega odtujevanja. Kmalu bo morala priznati svojo nezvestobo, to pa bo ogrozilo nadaljnji obstoj zakona. Ali pa se ena v ljubimevem objemu ne more sprostiti niti popolnoma uivati. Boji se, da bi mo zvedel za njeno preutvo in da bi to ogrozilo njen zakon. Boji se izbruhov moeve jeze, njegovih groenj ali grobosti, ko bo zvedel, da mu je nezvesta. Pogosto jo moti okolje, v katerem se shaja z ljubimcem, ali pa nanjo slabo vpliva partnerjeva nesproenost. e ljubezensko razmerje napreduje, se poglablja, traja e nekaj asa, lovek navadno priakuje, da se bo spremenilo v trajno ivljenjsko skupnost. Zlasti enske to priakujejo. e je partner poroen, upajo, da se bo razvezal, saj veliko govori o ljubezni do zunajzakonske partnerice in o zgreenosti svojega zakona. e je tudi enska poroena, se je navadno pripravljena loiti ele, ko je to pripravljen storiti njen ljubimec. Toda velikokrat pomilja, ie razlina opravii-la, da ostaja v zakonu, eprav zagotavlja ljubici, da ne more brez nje. e se takno razmerje nadaljuje v nedogled, se prej ali slej pojavijo prepiri, oitanja, edalje huji spopadi, obasne loitve, vse globlje medsebojno nezaupanje. Vse to slabi njuno zvezo in jo pelje v propad. Kmalu ljubimcema ne daje ve tistega, kar jima je dajala v zaetku. Prinaa jima vse ve razoaranj in postane nov vir nezadovoljstva. Tako se lovek, ki se v precepu med zakonom in zunajzakonsko zvezo ne more odloiti, obremenjuje z dvojno nesreo nesreen je v zakonu, nezadovoljen pa je tudi z ljubezenskim razmerjem. Nikjer ne najde duevnega miru. Mar to ni oitno znamenje sovratva do sebe? lovek, ki vztraja v slabem zakonu in v zunajzakonski zvezi, se v zakonskem ivljenju izpostavlja novim prepirom. Zakonec ga veno-mer sumnii, oita mu odhajanje od doma v prostem asu in brezbrino vedenje doma. Ali pa ga napada in ali. Vasih ga mori s solzami, z rotenjem ali z gronjami, z neuravnoveenim ravnanjem, s tistim, kar navadno imenujemo histerija. Zunajzakonsko razmerje, etudi je uspeno, ni trajno uspeen kompromis med nezadovoljstvom z zakonom in nepripravljenostjo, da bi ga lovek zapustil. Zakonec, ki ostaja v ponesreenem zakonu zato, da mu ne bi bilo treba zapustiti hie, ki jo je zgradil z lastnimi ulji, dobi tevilne ulje na dui, kajti dovoljuje, da ga neznosno vzduje v zakonu pohablja. Tisti, ki vztraja v zgreenem zakonu zaradi otrok, je v napetem ozraju slabega zakona tako slabe volje, vzkipljiv in nestrpen, da otrokom ne more biti uspeen vzgojitelj. e si ne upamo zapustiti ivljenjske skupnosti, ki smo se je navadili, etudi smo v njej nesreni, ker se bojimo vejih sprememb v ivljenju, je oitno, da ne zaupamo svoji sposobnosti za uspeno zakonsko ivljenje. Popolnoma je namre nesmiselno bati se boljega le zato, ker je novo. Za tem se pravzaprav skriva nezaupanje vase. 80

Nedolne rtve zakonskih prepirov

To, kar lovek doivlja v mladih letih, kar se kali skozi otroko duo, to ostane od/oi/no pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja. e se ti v mladih letih do esar koli vsadi ljubezen ali pa sovratvo v sre, to ostane in se pozneje vedno v taki ali drugi obliki pokae. Preihov Voranc (Samorastniki) Moralisti so vasih trdili, da so otroci smoter zakona. To pomeni, da bi ljudje morali ustanavljati zakonsko skupnost zato, da bi imeli potomce. Toda dostikrat se poroijo ele, ko je otrok e na po-ti ali se je elo e rodil. Torej se ne poroijo zato, da bi postali stari, temve zato, ker so e stari nemara proti svoji volji! Nekateri pari sponejo otroka, ko so se e odloili za zakon. Te-daj ne pazijo ve, da bi prepreili nosenost. Vasih enska zanosi, preden sta partnerja to nartovala, vendar nosenost ni vzrok, da se poroita, temve je le pobuda, da to storita malo pred nartovanim rokom. Navadno namre elita, da bi se otrok rodil v zakonu. Toda v posvetovalnici pogosto sreamo pare, ki so se poroili, ker je ena zanosila. Nosenost jih ni spodbudila, da bi pohiteli s po-roko, ampak jih je prisilila, da so zaeli razmiljati o njej. V tem primeru ima otrok drugano vlogo. Nosenost je vsaj za enega partnerja, dostikrat pa za oba, neprijetno preseneenje. Tedaj nastopi vpraanje, ali naj imata otroka ali naj prekineta nosenost. e se odloita za otroka, se pojavi vpraanje, ali bosta ivela skupaj. Velikokrat se odloita za poroko. Ko prideta k meni in se pritoujeta zaradi teav v zakonskem ivljenju, ju zmeraj vpraam, ali bi se poroila, e ena ne bi zanosila. Odgovori skoraj nikoli niso povsem pritrdilni. Navadno se glasijo: Nemara se bi . . . ampak pozneje . . . Ne veva . . . nisva prepriana ... Ne verjameva ... verjetno se ne bi . . . Ne, ne bi se . . . gotovo se ne bi . . . Takni odgovori so dokaz, da gre za partnerja, ki nista ustvarila popolnoma uspenega ljubezenskega razmerja, preden sta se odloila za zakon. Njuna ustvena navezanost je morda zadostovala za bolj ali manj uspeno ljubezensko zvezo, ni pa bila tako trdna, da bi si elela iveti skupaj. Ali pa je bila takna elja navzoa le pri enem partnerju. Kadar je elja po zakonu enostranska, je navadno prisotna pri enski, ne pa pri mokem. Vemo pa, kaj se dogaja, ko v zakonsko skupnost stopita dva loveka, ki ju ne vee prava spolna ljubezen. Otrok ne more nadomestiti ustev med njima, ki jih ni. Zaradi otroka se ne bosta bolj zaljubila drug v drugega. Navzonost otroka ne bo odstranila razlik med njima, ki se jim ne moreta prilagoditi. Skratka, otrok ne more reiti njunih nesporazumov. 81

Pomanjkljivosti ljubezenske zveze, ki so bile vzrok, da se partnerja nista sama od sebe odloila za poroko, se nadaljujejo v skupnem ivljenju. Tam se elo okrepijo, poglobijo, utrdijo, zakaj zakonska skupnost je teja ustvena naloga kot ljubezenska zveza. Terja trdnejo ustveno navezanost partnerjev, da bi bila zadovoljna z njo, da je ne bi obutila kot duevno breme. Otrok je v uspenem zakonu dobrodoel. Na taken zakon vpliva pozitivno, prispeva k njegovi uspenosti, ga dela trdnejega. e zakon ni sreen, tudi ta nova vez med zakoncema ni uinkovita. Namesto da bi otrok utrdil zakon, prispeva k njegovem propadanju. e sta zakonca zadovoljna drug z drugim, rada sodelujeta. Otrok je e eno podroje sodelovanja, kjer se njune misli, elje, radosti in skrbi prepletajo. Uspena zakonca se poistovetita drug z drugim, eli-ta si, da bi tudi v duevnem ivljenju imela im ve skupnega. Ko se ukvarjata z otrokom, in si prizadevata, da bi ga pravilno vzgojila, doivljata mlado bitje kot iv dokaz svoje ustvene povezanosti. To je najpomembneje, kar prinaa otrok v zakon. V slabem zakonu je med zakoncema veliko nesporazumov in razprtij. Tudi otrok postane nov vir prepirov. Uspena zakonca gledata v otroku uteleenje svoje vzajemne ljubezni in sloge, nezadovoljna partnerja pa doivljata v njem iv dokaz ustvene razdalje med seboj. Otrok je zanju potrditev, da njuno soitje ni prava skupnost, je simbol njunega zakona, ki ni zakon v vsebinskem smislu. Zato nehote projicirata na otroka svoje nesporazume, svojo medsebojno nestrpnost in napadalnost. S tem postaneta slaba vzgojitelja. Pogosto kljubujeta drug drugemu prek otroka. To se najbolj kae v neenotni vzgoji. Cim bolj je oe strog, tem bolj je mati popustljiva in obratno. Vasih se eden izmed starev trudi, da bi enega otroka im bolj navezal nase, drugega pa zanemarja itd. Skratka, otrok je v slabem zakonu oroje, s katerim se zakonca venomer vojskujeta. Ker je to oroje zelo uinkovito, se boj med njima zaostri. Otrok s tem velikokrat prispeva k poslabanju zakonskega razmerja in pospeuje propad zakona. Vendar je otrok najveja rtev zakonske vojne, saj prenaa veje breme kot oba zakonca skupaj. Partnerja se namre lahko razideta, se lahko reita te obremenitve. Otrok pa, ki je veliko let pria zakonski vojni, vedno stopi iz nje s tevilnimi pokodbami ustvenega ivljenja, ki se teko zacelijo. Vasih ga spremljajo vse ivljenje. Zanimivo je pogledati, kateri so resnini razlogi za poroko zaradi otroka. lovek bi mislil, da je vmes ljubezen do otroka. Toda kasneje ravnanje z otrokom pokae nekaj drugega. e pogledamo brez sentimentalnosti, vidimo, da jih k temu redko spodbuja ljubezen do otroka. Vasih hodita partnerja est, sedem let ali ve, premiljujeta tudi o zakonu, vendar se ne moreta odloiti za skupno ivljenje. Njuno obotavljanje jasno kae, da med njima ni toliko ljubezni, da bi bil njun zakon sreen. Vendar se ne moreta odloiti, da bi prekinila. To razodeva njuno neodlonost, nepodjetnost in pasivnost. Pogosto akata, da bo kdo drug kaj odloil namesto njiju, da ju bo kdo drug reil dvoma. Tako se obnaata tudi v ljubezenskem ivljenju. Ko nastopi nosenost, prevalita na otroka odgovornost za prihodnost svoje zveze. Zdi se jima, da je otrok nekaken deus ex machina, ki ga je bog poslal, da 82

bi ju reil dvoma o zakonu. Pravzaprav se nihe ne eli poroiti, toda sedaj je priel otrok in naj bo, kar bo! Tako zlo-rabita e nerojenega otroka, uporabita ga kot izgovor, da se poroita. Otrok dela pozneje pokoro za to, eprav ni ni kriv. Stari mu ne morejo odpustiti, da jih je prisilil k poroki, ki si je niso eleli. Maujejo se mu na razne naine, najbolj pa s tem, da ga ne ljubijo. Ne sprevidijo ali noejo sprevideti, kako so krivini. Mlada zakonca on ima 29 let, ona pa 23 let razmiljata o razvezi, eprav sta poroena komaj eno leto. Pred tem sta hodila est let. Njuno ljubezensko razmerje ni bilo preve trdno. Pogosto sta se prepirala in dvakrat sta se razla, vendar sta se spet vrnila drug k drugemu. Ko je dekle zanosila, sta se poroila in zaela iveti skupaj. Potem so se njuni prepiri ne samo obnovili, temve so se tudi okrepili. Zena oita mou, da jo zanemarja, da sam zahaja v drubo, da prepogosto obiskuje mater, da se ji spolno redko priblia. Mo pa je nezadovoljen z eno, ker mu venomer nekaj oita, mu ne da svobode, v spolnem ivljenju pa preve zahteva. Ta moki je odlaal s poroko, ker je ustveno preve navezan na mater. Mati je povzroila njegovo ginekofobijo in ga naredila nesposobnega za spolno ljubezen. Vendar si je elel zakonskega ivljenja. To protislovnost v njem je na videz odpravila dekletova nosenost. Pravim navidezno, kajti ta lovek je e naprej ostal erotofob, kar dokazuje njegovo vedenje do ene. ena se je obotavljala, ker se je bala skupnega ivljenja z maminim sinkom. Vendar so predsodki zmagali. Poboni in starokopitni stari so ji namre vcepili v glavo, da mora ostati s fantom, ki ji je vzel nedolnost. Ko je zanosila, seve-da ni prilo v potev, da bi splavila. Ker se ni upala upreti starem, e-prav je bila polnoletna in ekonomsko samostojna, se je morala poroiti z mokim, s katerim ni bila nikoli res zadovoljna. Medtem se je rodil otrok. Ni e star niti eno leto, a e uti, kaj pomeni biti nedolna rtev. Oe ga sploh ne mara, javno govori, da mu je otrok nastavil past, mati pa je do otroka pogosto nestrpna, vzkipljiva, eprav se potem kesa in si upravieno oita, da ni dobra mati. Nekatere enske z otrokom ujamejo partnerja. Ko zanosijo, ga silijo k poroki. e partner pomilja, pritiskajo na njegovo vest bodisi sentimentalno, s solzami, z rotenjem, s strastnimi ljubezenskimi besedami, bodisi napadalno, z gronjami, z izsiljevanjem, s histerini-mi napadi ipd. Vasih pritegnejo v boj tudi stare, druge sorodnike, ker se hoejo poroiti za vsako ceno, im prej, zlasti pa, ker se bojijo, da ne bodo nale drugega kandidata za zakon. Strah, da bodo ostale neporoene, je pri nekaterih enskah tako moan, da brez pomislekov uporabijo otroka kot sredstvo, da bi si pridobile moa. Moki velikokrat popusti vendar ne iz ljubezni (lovek iz ljubezni ne privoli v zakon, temve si ga eli!), marve za-to, ker ni zadosti pogumen, da bi se odlono uprl pritisku. Poroi se z eno, do katere ne uti prave ljubezni. S tem naredi medvedjo uslugo tako sebi kakor tudi otroku. ena pa poanje, kar je posejala unieno ivljenje s lovekom, ki je ne mara in ki ga tudi sama ne ljubi. Neka mlada enska (26 let) je pregovorila partnerja, da sta se poroila, ko je 83

zanosila, eprav ni imela prilonosti, da bi ga dobro spoznala. Prepriala ga je, da se je to zgodilo sluajno, kajti zmotila se je pri doloanju neplodnih dni. V resnici pa je zavestno sprejela spolno zdruitev takrat, ko je bilo najbolj verjetno, da bo zanosila. Upala je, da bo partner uvideven in je ne bo silil, naj naredi splav, ker mu je zagotavljala, da si zelo eli otroka. Pravzaprav se je hotela im-prej poroiti, da bi lahko odla od doma, ker se ni dobro razumela s stari. ele tri leta je poroena in je e globoko razoarana. Mo ne zna biti neen, zaniuje jo in se obnaa gospodovalno. ena ni nikoli za-utila pravega poelenja do moa in je kmalu postala tako nestrpna do njega, da e nekaj asa odklanja sleherno telesno intimnost. To povzroa hude prepire med njima; potem se nekaj dni ne pogovarja-ta. Lahko si predstavljamo, kako se pouti njun otrok, enkrat v navzkrinem ognju med starema, drugi v grozljivem molku. Moki, ki se utijo negotove v ljubezenskem ivljenju in se zato bojijo zakona, vendar si ga elijo zaradi njegovega udobja, pogosto dovolijo, da jih partneriina nosenost pripelje v zakonsko skupnost. etudi se morda ne bi poroili, e ne bi priel otrok, storijo to za-radi otroka. Toda otroku, ki je bil odloilna ute na tehtnici oetove ambivalence glede zakona, grozi nevarnost, da ga bo oe zael doivljati kot bitje, ki ga je ukanilo. Moki, ki se ni poroil zato, ker si eli iveti z ljubljeno ensko, temve zato, ker mu bo ta rodila otroka, postane prej ali slej s svojim zakonom nezadovoljen. Ker ne uti prave ljubezni do ene, mu je ivljenje z njo jarem, ki ga tii. Kljub svoji nezaupljivosti do zakona pa si je podzavestno elel poroke. Vendar krivi otroka za to, da je stopil v zakonsko zvezo, v kateri ni sreen. Seveda pri tem ne sprevidi, da ni otrok niti malo kriv za neuspeh njegovega zakonskega ivljenja. Sam je kriv, ker ne vnaa v zakon nobenih ustev. Ker si noe priznati lastnih napak in pomanjkljivosti, krivi otroka za razoaranje v zakonu. Od takega loveka ne moremo priakovati, da bo imel rad otroka in da ga bo pravilno vzgajal. Poglejmo si primer zakona zaradi otroka. Hoditi sta zaela, ko sta bila e tudenta. eprav sta oba kmalu diplomirala in se zaposlila, sta se poroila ele po tridesetem letu. Mladeni je namre vrsto let odlaal s poroko, dokler ga ni dekle neko prisililo, da se je poro-il, ker je zanosila. Priznal mi je, da je ni nikoli res ljubil. Ni si elel zakona z njo. Toda v stiku z enskami se teko znajde, zato se je vztrajno dral dekleta, ki ga je imela rada in ga je spodbudila, da sta postala ljubimca. Sedaj sta poroena osem let. Mo je doma vedno napet, vzkipljiv, venomer kaj ugovarja. Tudi v slubi je edalje manj uspeen, saj je brez volje za delo ali pa se prepira s sodelavci. V zadnjem asu ga muijo razne telesne motnje, ki jih imajo zdravniki za psihogene. Spolno ivljenje z eno je popolnoma zanemaril, ker ga ena ne privlai ve. Tudi otrok mu gre na ivce. Zaveda se, da je krivien do njega, vendar se teko obvlada, da ne bi bil nepotrpeljiv, nestrpen, neprijazen, elo grob. Zal mu je, da je taken, velikokrat sklene, da se bo ve ukvarjal z otrokom in da bo prijazneji do njega. Nekaj dni se mu to posrei, toda potem se spet obnaa po starem. Zatrjuje si, da bi se e zdavnaj loil, e ne bi bilo otroka, zaradi katerega se rtvuje. Razumljivo je, da v taknih mislih ne more biti prijazen 84

do otroka. Nekateri moki se odloijo za poroko zaradi otroka zato, ker se bojijo, kaj bi rekli ljudje, e bi zapustili mater svojega otroka in do-volili, da otrok raste brez oeta oziroma kot nezakonski. Toda neimrnost nima ni skupnega z ljubeznijo. e se je moki poroil samo zato, da bi reil svojo ast, bo verjetno doivljal otroka kot breme, kot ivljenjsko smolo. V tem primeru ne bo imel rad svojega otroka. Neki moki je odlaal z zakonom elih sedem let. Ko je priel otrok, so ga silili od vseh strani, naj stori, kar je dolan storiti. Oenil se je torej iz dolnosti. Takrat nisem bil ve zaljubljen v eno, je priznal v posvetovalnici. Privolil sem v poroko, ker je bila potena, zvesta, imela je veli-ko posluha za druinsko ivljenje. Poleg tega sem vedel, da bo dobra mati. Vendar vse to ni zadostovalo, da bi eno ljubil. Kmalu se ji je ustveno odtujil, postopoma pa jo je zanemaril tudi spolno. Po estih le-tih zakonskega ivljenja je edalje manj doma. Veliko potuje, seveda slubeno, ali pa se ukvarja s portom. To je navadno shajanje z ljubico. Do otroka sicer ni hladen ne osoren, vendar se tudi ne ukvarja z njim, ker je redko doma. Ugotovili smo, kaj spodbuja ljudi k poroki zaradi otroka marsikaj drugega, najmanj pa sam otrok. Te pobude so velikokrat sebine ali nevrotine, torej del osebnosti, ki s taknim ravnanjem ne jami, da je sposobna za ljubezen ne za spolno ne za tisto do otrok. e je kdo zmoen tako prezirati ljubezen, da se brez nje spusti v dejanja, ki temeljijo na ljubezni na primer zakon in starevstvo je jasno, da gre za loveka, ki mu je resnina ljubezen neznana. To pomeni, da mora e sama odloitev za zakon zaradi otroka v nas zbuditi sum, da gre za loveka, ki ne pozna prave spolne ljubezni. Ugotovili smo, da takna oseba ne najde v sebi moi niti za pristno ljubezen do otroka, kajti ni mogoe, da bi bil kdo sposoben za eno vrsto ljubezni, za drugo pa ne. Ali znamo ljubiti na razne naine ali pa tega sploh ne znamo. lovek, ki stopi v ivljenjsko skupnost s partnerjem zato, ker je otrok na poti, se teko razvije v dobrega roditelja, in sicer ne le zato, ker doivlja otroka kot prisilo, breme, ivljenjsko nesreo, temve tudi zato, ker ni sposoben za pravo ljubezen. Ljudje so neiskreni, tako do sebe kakor tudi do otroka, e se poroijo zaradi otroka; prav tako so neiskreni, e ostajajo v nesrenem zakonu zaradi otrok. Otroci nimajo namre nobene koristi od tega, temve le kodo. Pogosto se tega zavedajo, zato ni nobena redkost, da zahtevajo od starev, naj se toijo. Stari velikokrat priznajo, da jih njihov otrok nagovarja k razvezi najmlaji izmed njih je imel ele est let! oni pa pomiljajo, in sicer zaradi otroka! Zavedajo se, da otroci trpijo v slabem zakonu, vendar se ne razveejo. Ali ni to jasen dokaz njihove neiskrenosti? Opraviujejo se z odgovornostjo do otrok, kar jih sili k rtvovanju za-nje in k nadaljevanju nesrenega zakonskega ivljenja. e bi res imeli radi svoje otroke, jih spotovali in jim eleli dobro, bi nedvomno upotevali njihove elje in ne bi dovolili, da trpijo ob starih, ki se bojuje-jo, namesto da bi se ljubili. ivljenje poleg takih starev koduje psihinemu razvoju otroka. Slabi zakonski odnosi oteujejo starem pravilno vzgojo otrok. Ugotovili smo, da je 85

neuspenost zakona pogosto posledica dejstva, da sta se poroila loveka, ki ne znata ljubiti. Ugotovili smo tudi to, da ne-sposobnost za spolno ljubezen pomeni tudi nesposobnost za ljubezen do otrok. Otrok pa potrebuje ljubezen svojih vzgojiteljev. Ta pomeni za njegov duevni razvoj tisto, kar pomeni pravilna prehrana za njegov telesni razvoj. e se otrok razvija ob starih, ki ga niso zmoni res imeti radi, pride do ustvenih pokodb. V otrokovo ustveno ivljenje se pritihotapijo razline bojazni, odpor, nezaupanje, njegova sposobnost za od-krit, iskren in dobrohoten odnos do drugih ljudi pa se zmanja. Ko otrok odraste in sam stopi v ljubezensko ivljenje, ga to ovira. Potrebuje ljubezen, eli si jo, ampak ji ni vedno kos. Pohabljenost njegove ustvenosti oz. njegova nevrotinost ne dovolita mlademu loveku, da bi zael iveti naravno ljubezensko ivljenje, ki bi ga res osreilo. e sta stara nezadovoljna drug z drugim, je razumljivo, da sta doma nervozna, preobutljiva, pripravljena vzkipeti za vsako malenkost, slabe volje, nestrpna itd. Stari se vasih zavedajo, da so zelo krivini do otroka, ker stresajo nanj vso jezo. Kljub temu si pogosto ne morejo pomagati. Otrok je iv simbol razmerja med zakoncema. e je to razmerje slabo, so ljudje jezni nanj, zato so jezni tudi na njegov simbol, tj. na otroka. Ta iracionalna motivacija ravnanja z otrokom nam pojasnjuje dejstvo, da nekateri stari osorno, nepotrpeljivo in napadalno ravna-jo z otrokom, eprav vedo, da je to napano in kodljivo. e so otroci po zunanjosti ali po drugih lastnostih podobni za-koncu, ki ga ne prenaamo, se bomo tudi do otroka vedli nestrpno ali elo odklonilno. V tem primeru usmerjamo na otroka vsaj del nestrpnosti, ki jo utimo do partnerja. Tudi pred sabo skrivamo resnine razloge za takno vedenje in opraviujemo svoj odnos do otroka z njegovimi pomanjkljivostmi. Nekateri zakonci, ki ostajajo skupaj, eprav je njihov zakon mrtev, sicer utijo do otroka ljubezen, vendar je ta pogosto nenaravna, bolestna in popaena. Nagnjeni so k razvajanju otroka, videli pa smo, kakne so posledice. Otrok jih uti e v otrotvu, e bolj pa, ko odra-ste. Povsod, najbolj pa v ljubezenskem ivljenju, tri ob svojo negotovost in nesamostojnost, ob svojo sebinost in asocialnost. Ugotovili smo tudi to, kako nesreen je otrok, e mati, ki ne zna vzpostaviti naravnega ljubezenskega odnosa, naredi iz njega mamine-ga sinka oziroma mamino herko. Pokodovana ustvenost je za otroka najhuja posledica skupnega ivljenja dveh ljudi v neuspenem zakonu. Prava ironija je, ko sliimo iz njunih ust, da ostajata skupaj zato, da bi otroku ohranila toplino doma. lovek se sprauje, ali ju je njuna nevrotinost res tako zaslepila, da tudi sama verjameta v to, kar govorita. Nekateri stari prenaajo na otroka sovratvo do zakonca, do ivljenja z njim in do samih sebe. Le s sovratvom lahko pojasnimo dejstvo, da nekateri stari kruto trpinijo otroka, ga tepejo, muijo telesno in duevno, ravnajo z njim sadistino in elo uivajo v boleinah, ki mu jih povzroajo. Otrok nosi s seboj v odraslo dobo pokodbe, ki jih pri tem doivlja, in se jih vse ivljenje ne more 86

znebiti. Spominjam se matere, ki je neusmiljeno tepla herko za vsako malenkost, tako da je deklica velikokrat prila v olo z modricami po telesu. Uiteljica je poslala mater k meni na pogovor. Na vpraanje, ali ne misli, da je njeno ravnanje z otrokom napano, mi je kljuboval-no odgovorila: Kaj potem? Tudi moj oe me je tepel in mi s tem ni kodil. Nasprotno, iz mene je naredil to, kar sem. Ta enska je hotela s temi besedami poudariti, da si je pridobila visoko strokovno izobrazbo in imeniten poklic ravno zaradi oetove strogosti. Toda pri tem je spregledala, da je zaradi oetove prestroge vzgoje tudi sama postala slaba, kruta vzgojiteljica oziroma oseba, ki ne more nikogar imeti res rada. Ker ne zna ravnati z otrokom ljubeznivo, je do njega sovrana. Takna je tudi do moa. Ta ne uti, da bi ga imela rada, eprav mu to zagotavlja. Sleherni poskus, da bi bila do njega pozorna, se spremeni v zajedljivost, ugovarjanje, podcenjevanje ali zasmehovanje. V njenem prizadevanju, da bi bila topla do moa, se zmeraj oglasi odpor do njega kot mokega in nezaupanje, ki pogosto preraste v napadalnost. Zato je razumljivo, da mo razmilja o razvezi zakona. Oe te enske se je nad njo maeval za zgreenost svojega zakona. S tem je tako pokodoval njeno ustvenost, da jo je naredil nesposobno za ljubezen. Ona pa se mauje herki za grdo ravnanje, ki mu je bila izpostavljena v otrotvu. e ne bo kmalu nehala (bojim pa se, da ne bo), bo tudi herka odrasla s pokodovano ustvenostjo. Nekateri stari, zlasti oetje, zagotavljajo, da se ne morejo loiti, ker se bojijo, da bi po loitvi izgubili prilonost vzgajati otroke. Takna razlaga se zdi na prvi pogled popolnoma sprejemljiva. Toda koristno je preveriti njeno iskrenost. Treba je poizvedeti, koliko asa se ukvarja z otrokom oe, ki se boji, da po razvezi ne bo ve imel zadosti monosti, da bi bil z njim. Takna analiza pogosto pokae, da oe, ki ga tako skrbi za otroke, otroke pravzaprav zanemarja. Ker ga zakonsko ivljenje ne osreuje, je redko doma. V prostem asu hodi po svojih poteh, se ukvarja s portom, zahaja s prijatelji v gostilno ali pa se zabava z ljubico. Se-veda otrok ne vzame s seboj! e pa je doma, ima z otroki le kratko-trajne, povrne stike. Navadno ravno takrat ni razpoloen, da bi se ukvarjal z otroki. lovek, ki zanemarja zakonsko ivljenje in se ga izogiba, kolikor je le mogoe, zanemarja tudi otroke. V slabem zakonu pokoduje otroka ne le napana vzgoja, temve tudi slab odnos med zakoncema. Ta je otroku zgled za odnose med spoloma. Od njega je zelo odvisno, ali si bo otrok pridobil zaupanje do odnosa med spoloma in ga bo dojel kot pomembno vsebino ivljenja ali pa se bo zgodilo nasprotno. e otrok opazuje prepire med starema, njuno hladnost, nestrpnost in sovratvo, nima prilonosti, da bi spoznal, da je odnos med spoloma nekaj lepega, prijetnega, nekaj, kar loveka zadovoljuje in osreuje. Zal se dogaja nasprotno slab zakon starev dela otroka nezaupljivega do skupnosti enske in mokega. Otrok dobiva vtis, da njeno bistvo ni sodelovanje, temve vojna, da je ne izpolnjuje ljubezen, temve sovratvo. Slab zakon, v katerem se razvija mlado loveko bitje, je nemara glavni vzrok, da je na svetu toliko ljudi, ki se bojijo spolne ljubezni. 87

Toda tudi taken lovek se bo verjetno poroil. e prinese v zakon nezaupanje do ljubezenske skupnosti enske in mokega, je naravno, da vanj ne bo prinesel prave ljubezni. Njegov zakon bo neuspeen, ker si ne bo prizadeval, da bi ga naredil srenega. Stari, ki vztrajajo v nesrenem zakonu, pokodujejo otrokovo sposobnost za spolno ljubezen in mu zelo oteijo ustvarjanje uspene zakonske skupnosti. To venomer potrjujejo ljudje tako enske kakor tudi moki ki prihajajo v posvetovalnico zaradi teav v zakonu. Ko se pozanimam za preteklost loveka, ki se ne more znajti v zakonskem ivljenju, ki ne zna najti poti do partnerjevih ustev, zmeraj dobim enak podatek: rasel je poleg starev, ki so trdovratno vztrajali v povsem zgreenem zakonu. Ugotovili smo, da se otroci bolj ali manj istovetijo s stari, tj. podzavestno sprejmejo veliko njihovih lastnosti, njihov odnos do ivljenja, njihovo vedenje. Pri tem pogosto sprejmejo njihovo vedenje do nasprotnega spola. Kako otrok doivlja roditelja drugega spola, zelo vpliva na pozneji odnos tega loveka do drugega spola. Njegovo istovetenje z roditeljem istega spola je tudi pomemben dejavnik pri oblikovanju njegovega vedenja do oseb drugega spola. e se deek razvija ob oetu, ki se doma obnaa patriarhalno, gospodovalno, ki podcenjuje eno in omejuje njeno vlogo v zakonu na vlogo slukinje, je razumljivo, da bo imel sin takno vedenje mokega v zakonu za popolnoma upravieno. Ko se bo poroil, se bo verjetno tudi sam tako obnaal, to pa ne bo trden temelj za uspenost tega zakona. Od oeta, ki v zakonu nadaljuje s fantovskim ivljenjem, eno in otroke pa zanemarja, se sin ne more nauiti konstruktivnega vedenja. Nasprotno, e se oe obnaa v zakonu gospodovalno, neodgovorno in brezobzirno, sina usmerja na neuspeen zakonski tir. e sin vrsto let gleda oetovo osornost, hladnost ali napadalnost do ene, bo pozneje, ko bo odrasel, teko ustveno topel, neen in po-zoren do partnerice. Precej verjetneje je, da bo skop v kazanju ustev, zadran v ustvenem odpiranju partnerici, nagnjen k razlinim obli-kam napadalnosti. e sin nima prilonosti videti, da oe pomaga eni pri opravljanju gospodinjskega dela in pri vzgoji otrok, smo preve optimistini, e priakujemo, da se bo v lastnem zakonu drugae obnaal. e se je vsaj malo poistovetil z oetom, se bo v zakonski skupnosti vedel kakor oe. enino ugovarjanje bo imel za neutemeljeno, napadalno ali elo aljivo. Vendar mu to ne bo pomagalo, da bi ustvaril uspeen zakon. Nasprotno, priakujemo lahko edalje globlje nesporazume in edalje huje spopade z eno. Skratka, oe je kot mo vedno v veji ali manji meri uitelj sinu. Ni mogoe, da s svojim ravnanjem v zakonu ne bi pustil nobenega sledu v sinovi osebnosti. Ta sled lahko spodbudi sina h konstruktivnemu vedenju do enskega spola, lahko naredi mladega loveka ambivalentnega, omahljivega in negotovega v odnosu do ensk, lahko pa tako zastrupi njegovo mokost, da bo popolnoma nesposoben za uspeno ljubezensko in zakonsko ivljenje. e si oe eli, da bi bil sin sreen v ljubezni, ne bo dovolil, da bi bil otrok pria 88

njegovemu vedenju, ki v slabem zakonu ne more biti pozitivno. Kakor je oe v veliki meri odgovoren za sinovo vedenje v ljube-zenskem razmerju in v zakonski skupnosti, tako tudi mati mono vpliva na herino stalie do mokih in na njen odnos do moa. Nekatere matere sugerirajo heri mazohistino vedenje do partnerja. Svetujejo ji ali elo ukazujejo, naj bo podvrena mou, naj se mu v vsem prilagodi, naj mu vedno ugaja, naj bo dobrohotna do njegovih pomanjkljivosti, naj potrpeljivo prenaa njegove muke. Mladi enski priporoa-jo, naj se v zakonu odpove svoji osebnosti, naj se rtvuje za druino. Takne matere navadno podkrepijo te svoje nasvete z lastnim primerom. Tudi same se obnaajo kot ene muenice, ki so se zaradi zakona in druine odpovedale ivljenjski srei. Ko se hi takne matere poroi, pogosto nehote posnema materin odnos do moa. Toda s tem niti malo ne prispeva k uspenosti svojega zakona. Moki, ki pozna pravo spolno ljubezen in si ne eli biti brez nje, ne more sprejeti eninega mazohistinega obnaanja. S takno eno kratko in malo noe iveti, kajti pasivna oseba, ki se ne spotuje, mu ne more nuditi prave ljubezni. e pa moki sprejme mazohistino eno, s tem kae, da lahko ivi v zakonu samo z osebo, ki jo ima v oblasti. To pa ni temelj za uspeen zakon. Kakor mazohist ne more prinesti vanj prave ljubezni, tako tega ne zna narediti lovek, ki vsiljuje partnerju svojo voljo. Mati vasih ravna v zakonu gospodovalno. Istovetenje z njo vcepi heri podoben odnos do zakonca. Neki moki se je pritoil, da mu ena nenehno ukazuje, venomer kaj zahteva od njega ali mu ugovarja, ga podcenjuje in zmerja. Pogosto obiskuje mater, ko pa se vrne domov, je oboroena z novimi zahtevami ali ugovori. Ko je ta moki natanneje opisal enino ravna-nje, pa tudi taino, sem ugotovil veliko podobnost v odnosu obeh ensk do mokega spola. Tast mojega pacienta je tudi trpel zaradi trinokega vedenja svoje ene, vendar ni zbral zadosti moi, da bi se znebil tega suenjstva. Moj pacient je bil pametneji. Ker ena ni reagirala na njegovo zahtevo, naj spremeni odnos do njega, se je loil. Za her je nesrea tudi to, da mora gledati materino ustveno zadranost do moa, njeno nezaupljivost in hladnost. Vse to vpliva na her, e posebej, e mati neposredno svetuje heri, naj ne zaupa mokim, naj jim ne kae svojih ustev. Razumljivo je, da takna vzgoja koduje ljubezenskemu vedenju mlade osebe. Vemo, da je nezaupanje nasprotnik ljubezni. e ne kaemo ljubezni v ljubezenski zvezi, to pomeni, da si prizadevamo, da bi propadla. Nobenega dvoma torej ni, da je mati zelo pomembna spolno-ljubezenska vzgojiteljica svoje here. e ivi v zgreenem zakonu, ne more biti vzor konstruktivnega eninega vedenja v zakonski skupnosti. S svojim negativnim primerom nehote porine her na tir spolno-ljubezenskega obnaanja, ki je ne bo pripeljal k srei. Na sreo otroci dostikrat zavzamejo kritino stalie do zakonskega obnaanja svojih starev. To jim omogoa, da vsaj deloma omilijo njegov vpliv in da so v lastnem ljubezenskem ivljenju uspeneji od starev. Neka mati mi je potoila, da ji 14-letna herka edalje pogosteje oita, da se v 89

zakonu poniuje, da dovoljuje mou, da jo izkoria, podcenjuje in ali. Hi je zaela obsojati mater, ker se e ni loila, kljub temu da je zaradi trpljenja v zakonskem ivljenju potrta, da velikokrat joe, da je pogosto nesposobna za delo. Neko je deklica od-krito vpraala mater: Kdaj nas bo vendar reila tega loveka? Pri tem je mislila na oeta. Mati je bila tako osupla zaradi tega vpraanja, da je prila po na-svet, kako naj bi reagirala na takno herino predrznost. Globoko jo je prizadela njena nehvalenost, kajti samo zaradi nje je ostala v zakonu, ki je ponesreen od samega zaetka; ostala je v njem zato, da bi heri prizanesla s posledicami razveze zakona. Sele postopoma je dojela, da hi ni ne predrzna ne nehvalena, ko kritizira njeno zakonsko vedenje. S tem se iti pred kodljivim zgledom, ki ji ga vsiljuje mati. Zato je njena kritika koristna zanjo, koristna pa bo tudi za mater, e bo ubogala herko. Iz vsega, kar sem povedal o usodi otrok v neuspenem zakonu, lahko potegnemo sklep, da otroci ne smejo biti razlog, da zakonca vztrajata v skupnem ivljenju, ki se je spremenilo v medsebojno bojevanje.

Zdraviti e se da
Samo en kotiek vesolja je, ki ga lahko popravite to ste vi sami. Aldous Huxley (as se mora ustaviti) Dokler je bolnik iv, je zdravnikova naloga skrbeti, kolikor je mogoe, da bi ostal iv, tudi takrat, ko je malo verjetno, da bo premagal bolezen. Taken odnos je treba imeti tudi do bolnega zakona. Dokler je iv, si je treba prizadevati, da bi mu vrnili zdravje. e tega ne bomo storili, bo zakon prej ali slej umrl, kakor bolnik, ki ima neozdravljivo bolezen. Loitev loveka duevno tako obremeni kakor smrt bitja, ki ga ima rad. Vasih doivlja razpad zakonske skupnosti kot lasten poraz, zato izgubi zaupanje vase. Drugi se mu zdi, da ni naredil vsega, kar je bilo mogoe narediti, da bi reil svoj zakon, zato ga mui obutek krivde. Ali pa izguba zakona loveka tako razoara, da si potem ne upa ve ustvariti nove zakonske skupnosti. Zato je pametno razmisliti, kaj se da narediti, da bi se zakon po-pravil, e utimo, da se kvari, da se je v nas zaelo kopiiti nezadovoljstvo. Pri tem je treba ukrepati kakor dober zdravnik. Ta namre ne bo akal, da se bolezen raziri, ampak jo bo zael takoj zdraviti. Zaveda se, da ga bo tem teje zdravil, im bolj se je razvila bolezen. Zato si bo prizadeval, da bi jo odkril im prej. Tudi zakonsko bolezen je treba im prej odkriti, da bi jo uspeno odstranili. Spoznati jo pomeni iskreno si priznati, da nismo zadovoljni z zakonsko skupnostjo. Potrudimo si jasno povedati, kaj nas moti v partnerjevem obnaanju, kaj pogreamo v zakonskem ivljenju, v em se utimo prevarane, kaj nas je razoaralo v skupnem ivljenju s partnerjem. Nikar se ne slepimo z upanjem, da bo sasoma bolje, da se bo zakon popravil 90

sam od sebe. To se namre ne dogaja. Zakon ni nekaj zunaj nas, ampak je del nas, sad tistega, kar prinaamo v skupno ivljenje. Zato ga lahko spremenimo le z lastnim prizadevanjem. e se ne potrudimo, da bi e v kali zatrli tisto, kar kvari zakon, se bo v nas kopiilo nezadovoljstvo, to pa pomeni, da bo njegova bolezen napredovala. Lotimo se torej dela, kakor hitro zautimo, da v naem zakonu nekaj kripa, da ni vse tako, kakor si elimo, da bi bilo. Lotiti se dela pomeni v tem primeru predvsem spodbuditi zakonca k skupne-mu odstranjevanju pomanjkljivosti. Ni namre mogoe, da bi zdravil zakon le en partner. Zakonca morata to poeti skupaj, kajti zakonska bolezen ni bolezen posameznika, temve odnosa med dvema lovekoma. e pri zdravljenju bolnega zakona ne sodelujeta oba zakonca, zdravljenje ne more biti uspeno. Prvi korak pri zdravljenju zakona je popolnoma odkrit pogovor zakonev o vsem, kar ju dela nezadovoljna drugega z drugim, kar ju moti v skupnem ivljenju. Ta pogovor mora biti dobronameren, po monosti miren, brez medsebojnega obdolevanja, napadanja ali aljenja, in popolnoma iskren. e ne povemo vse resnice o tistem, kar nas dela nezadovoljne, ne bomo dosegli tistega, kar si elimo. Partner namre mora vedeti, kaj nas moti v ivljenju z njim oziroma kaj bi moral spremeniti v svojem vedenju do nas, da bi bili bolj zadovoljni. Vendar mu moramo dati prilonost, da bi tudi sam povedal vse, kar ga moti v naem obnaanju do njega. Sami pa moramo biti pripravljeni sprejeti njegove ugovore. Popolnoma iskren pogovor je ne samo prvo dejanje pri zdravljenju zakona, temve je tudi temeljni pogoj, da bi bili uspeni. Veliko zakonev, ki ima teave v skupnem ivljenju, se pogovarja o svojih problemih, premleva vedno isto temo, pride vedno do enakih sklepov, vendar se v njihovem odnosu ni ne spremeni na bolje. Nasprotno, vse se e poslaba. To pomeni, da se ne pogovarjajo odkrito. Vasih se zakonec boji, da bi e bolj oddaljil partnerja od sebe ali da bi ga naredil e bolj na-padalnega, e bi mu povedal vse, kar ga moti v njegovem obnaanju. e zakonec ne ve, kaj vse je vzrok, da je partner nezadovoljen z njim, ne more odstraniti vseh svojih pomanjkljivosti. e se trudi, da bi se znebil napak, ki mu jih partner oita, ta pa je e naprej nezadovoljen, je razumljivo, da ga to prizadene. Potem nima ve volje, da bi si e prizadeval popraviti zakonsko razmerje, zato se zakon e slaba. Vasih zakonec nikakor noe priznati svojih napak. Za vse ne-sporazume in prepire obdoluje partnerja. Za lastno ravnanje zmeraj najde opraviilo. Od partnerja zahteva, da se spremeni, da se po-bolja in se bolj prilagodi skupnemu ivljenju, sam pa ni pripravljen narediti ni, da bi se zakonski odnosi izboljali. Seveda to poglobi partnerjevo nezadovoljstvo in ga edalje bolj oddaljuje od zakonca. Ni dovolj, da se zakonca pogovarjata o teavah v skupnem ivljenju. Treba se je pogovarjati konstruktivno, tako kakor sem omenil. Pretresanje teav v medsebojnem odnosu bo uspeno le, e sta oba pripravljena uvideti napake, ki jih poenjata v skupnem ivljenju. lovek si mora te napake ne samo priznati, temve mora najti v sebi tudi mo, da jih odpravi. To pomeni, da mora zavestno in nartno spreminjati obnaanje, bolj upotevati pravila za uspeno 91

zakonsko ivljenje. Odstranjevanje zakonske bolezni je pravzaprav vztrajno in dosledno prevzgajanje sebe. e partnerja to delata, se njun odnos spreminja sam od sebe. e en partner ali oba partnerja nista pripravljena uvideti svojih napak, se jih ne moreta znebiti. Noeta si priznati, da ravnata narobe, ker se ne elita spremeniti. Noeta se prilagoditi, noeta se potruditi, da bi bil njun zakon uspeneji. Toda to ju ne zadruje, da ne bi priakovala tega od drugega. Partner, ki tako ravna, ne verjame, da se je sposoben spremeniti. Res je, da se odrasel lovek ne more bistveno spremeniti, ne more popolnoma spremeniti svojega znaaja. e bi to naredil, ne bi ve bil to, kar je, kajti spremenil bi svojo identiteto. Toda e je lovek zdrava, zrela, ustveno uravnoveena oseba, lahko uskladi svoje obnaanje v precejnji meri s tistim, kar hoe dosei v tem primeru sreen zakon. e pa je lovek manj zrela osebnost, e je ustveno prizadet, je manj prilagodljiv, ima manj zaupanja vase, je manj sposoben za akti-ven odnos do sebe oziroma za prevzgajanje sebe. Takrat ni pripravljen spremeniti vedenja v zakonu. ibka samozavest mu ne dovoli ni-ti tega, da bi priznal svoje napake. e bi jih priznal, bi moral kaj narediti s seboj, za to pa nima moi. Odloi se za neiskrenost ali za molk, da se mu ne bi bilo treba sooiti s samim seboj ali z zakoncem. Naj-vekrat se noe pogovarjati o teavah v zakonu ali pa takoj napade partnerja, da bi onemogoil nadaljnji pogovor. Seveda se nevrotina oseba kajti takno obnaanje je zelo nevrotino s tem edalje bolj odtujuje partnerju, vrti se v zaaranem krogu zgreenega zakona, in zapravlja monosti, da bi izboljal zakon. Drugi vzrok, da se lovek noe potruditi, da bi izboljal zakonsko razmerje, tj. da bi odstranil svoje napake v zakonu, je odsotnost ljubezni do partnerja. e lovek sprejema partnerjevo kritiko, e je pripravljen razmisliti o njegovih oitkih in si priznati, da so vsaj deloma upravieni, kae s tem, da e uti nekaj do partnerja. e to je dokaz, da ivi s to osebo v zakonu ne le zaradi samega zakona, temve predvsem zaradi nje. e imamo koga res radi, smo se mu pripravljeni prilagoditi, sprejeti njegove elje in potrebe. Pripravljeni smo se obnaati tako, da bo ljubljena oseba im bolj zadovoljna z nami, da ji bo im prijetneje, kadar je z nami. Pripravljeni smo, kolikor zmoremo, odstraniti iz svojega ravnanja vse, kar jo moti. V tem primeru se ne izogibamo odkritega pogovora s partnerjem o nesporazumih, ki so nastali med njima. Drugae pa se obnaamo, e so naa ustva do zakonca mlana. Tedaj se umikamo iskrenemu pogovoru z njim, ker nas ni ne spodbuja, da bi prinesli v medsebojni odnos ve ustvenosti. Obenem se zavedamo, da bi v iskrenem pogovoru o sebi morali priznati pravi vzrok svoje odtujenosti partnerju ali napadalnosti do njega. Morali bi priznati, da ga ne ljubimo ve ali da ga nismo nikoli res ljubili. Tega pa noemo narediti. Po eni strani zato, ker bi se s taknim priznanjem poniali v lastnih oeh. Za loveka je namre ponianje, e ivi v zakonu z osebo, ki je ne ljubi. Po drugi strani pa se bojimo, da bi izgubili s taknim priznanjem zakonca. e se en zakonec ali oba ne moreta odloiti za odkrit pogovor o svojih 92

nesporazumih, jima ne pomaga niti strokovna pomo. Nasveti, ki bi jima jih dal strokovnjak, bi morali povzroiti njuno iskreno medsebojno odpiranje. e zakonca nista pripravljena na to, padejo strokovni nasveti na nerodovitna tla. V tem primeru se ne da ni narediti za njun zakon. Obsojen je na poasno umiranje, e e ni na smrtni po-stelji. Vasih lahko ozdravimo tudi loveka, pri katerem je bolezen e precej napredovala in mu je nemara elo ogrozila ivljenje. To velja tudi za bolan zakon. Tudi e je e hudo zbolel, vasih lahko upamo, da si bo opomogel, e ga zanemo odlono zdraviti. Da bi se nam to posreilo, je treba pogledati, koliko ivljenja je e ostalo v njem. Brez tega ne moremo upati v obnovo zakona, kakor tudi zdravila ne pomagajo ve bolniku, ki nima ve moi, da bi se sam bojeval zoper bolezen. V zakonu je e nekaj ivljenja, e se zakonca vsaj malo zanimata drug za drugega, e ju e kaj privlai na zakoncu, kljub vsem bridkostim, ki sta si jih zadala. e se pri zakoncih vasih e pojavi vzajemno spolno poelenje, eprav sta se drugae e precej odtujila, lahko e upamo, da bo zakon okreval. Optimizem glede zdravljenja zakona nam dajejo tudi lepi trenutki, ki se e pojavijo v skupnem ivljenju, etudi se partnerja drugae v glavnem prepirata. e so v zakonu prisotna ta znamenja, je vredno poskusiti. Za-konca ne bosta naredila napake, e se bosta zaela vsaj iskreno pogovarjati o svojih prepirih. Nihe jima ne more jamiti, da bo ta pogovor uspeen, toda s tem ne moreta niesar izgubiti. Nemara jima bo pogovor pomagal, da bosta popravila svoj odnos in vnesla v skupno ivljenje ve vsebine, morda pa bo prispeval k spoznanju, da se je pametneje loiti kot pa se e naprej muiti. V vsakem primeru jima bo taken pogovor le koristil. e sta loveka, ki si elita izboljati svoj zakon, zbrala pogum, in uvidela napake v obnaanju, ki so spravile njun zakon v krizo, imata trdno izhodie za njegovo zdravljenje. Zdaj mora vsak zakonec premiljevati o svojem partnerju, o njegovih zahtevah in ugovorih glede skupnega ivljenja. Prizadevati si mora, da bi ga bolj razumel in da bi se bolj vivel v njegov poloaj v zakonu. e nam bo to uspelo, bomo zautili potrebo, da bi se partnerju bolj prilagodili, da bi mu naredili ivljenje z nami prijetneje. Ta notranja pobuda, da bi spremenili svoje vedenje v zakonu, nam bo merilo naih ustev do zakonca. e smo se kljub vsemu, kar se je zgodilo, e vedno pripravljeni potruditi, da bi obnovili ustveno razmerje z njim, ga prav gotovo e ljubimo. Seveda je to tako, le e se hoemo potruditi zaradi njega samega, ne pa zaradi zakona z njim. Spontana potreba, da bi tako ravnali, jasno govori v prid pozitivnih ustev do te osebe, eprav ji drugae marsikaj zamerimo, eprav smo jezni nanjo, ualjeni, in jo nemara vasih elo sovraimo. Toda zgodi se, da se lovek zaman trudi, da bi usmeril misli na partnerja. Vasih mu to sicer uspe, vendar le za kratek as, potem pa mu misli kmalu krenejo na drugo pot in se ne vrnejo ve k partnerju. V tem primeru lovek ne zauti potrebe, da bi se zael sistematino ukvarjati z zakoncem in ustvarjati pri tem uspeneje zakonske odnose. Nemara bo to poel popolnoma razumsko, da bi reil zakon. Ne bo pa v njem spontane ustvene potrebe, da bi se spet zblial s partnerjem. V tem primeru mu ne bo uspelo vrniti zakonu 93

resnine vsebine. Z razumom se namre lovek lahko prisili k druganemu obnaanju do zakonca. Toda e ta sprememba vedenja nima ustvene podlage, e je ne spodbuja resnino zanimanje za partnerja, ni iskrena, tem-ve igrana. lovek pri tem pone tisto, kar ve, da bi moral poeti, da bi bil njegov zakon uspeneji. To daje njegovemu spremenjenemu ravnanju prizvok narejenosti, ki ga bo partner kmalu zautil. Ko pa to zauti, ne bo mogel sprejeti partnerjevega spremenjenega odnosa, e-prav bo morda zelo pozitiven v formalnem smislu. Poleg tega ni mogoe neskonno dolgo igrati vedenja, ki ne izhaja iz naih ustev, ampak je le plod razuma. Prej ali slej se naveliamo igre, se utrudimo, zautimo potrebo, da bi se obnaali naravno. Zanemo se vesti po starem. Ta odnos je zdaj navadno e slabi, kot je bil, preden smo poskuali zdraviti zakon. Slabi je zato, ker nas je razoarala nesposobnost, da bi dosegli cilj, ki smo si ga zastavili; slabi je tudi zato, ker je tudi partner razoaran nad to nao nesposobnostjo. Poleg tega si je nemara tudi on le z razumom prizadeval, da bi bil drugaen od nas, ne pa tudi s ustvi. Takno obojestransko in dvojno razoaranje okrepi napetost med zakoncema, poglobi prepad med njima in onemogoi nadaljnje zdravljenje zakona. Popolnoma drugae ravnamo, e smo res zautili eljo, da bi se spet zbliali z osebo, s katero ivimo v zakonski skupnosti. Ta elja nas bo spodbudila k navezavi monejih stikov z njo. Vztrajno bomo iskali prilonost, da bi se druili s tem lovekom, da bi bili pozorni in neni do njega, da bi mu kazali svoja ustva. Stik med partnerjema in komunikacija sta izredno pomembna v obnavljanju zakona, ki je priel v krizo. Ukvarjanje s partnerjem mora biti imbolj pogostno, imbolj intenzivno in imbolj vsestransko. Zaeleno je, da se dogaja istoasno na razlinih podrojih skupnega ivljenja zakonev. Prvi nain njunega obevanja je pogovor, ki je izraz zanimanja za partnerja. Pomembno je, da drug drugemu pripovedujeta o vsakdanjih dogodkih, da si zaupata uspehe in teave pri delu, da razlagata drug drugemu svoje poslovne narte, elje in ambicije. Pomembno je, da se pogovarjata o skupnih dogodkih, o sorodnikih in znancih, o vsem, kar ju zanima, s imer se ukvarjata v prostem asu. Skratka, zaeleno je, da si partnerja povesta vse, kar se dogaja v njuni zavesti, tako v mislih kot v ustvih. To pomeni, da bosta priznala drug drugemu svoje skrbi in teave ter pokazala veselje, zadovoljstvo ali navduenje. Pogovor zakonev ima veliko psiholoko vrednost. e se lovek duevno popolnoma odpre partnerju, e mu vedno pove tisto, kar ima v mislih, se uti sproenega, pomirjenega. Bistvena naloga zakonske skupnosti je ravno zadovoljitev potrebe loveka, da ima ob sebi ivljenjskega tovaria, kateremu lahko vse zaupa, zlasti pa, ko ga kaj duevno obremenjuje in potrebuje podporo, razumevanje, nasvet ali tolabo. Ustvarjanje takne vzajemne zaupljivosti je bistven korak v napredovanju zakonske skupnosti. Kadar utimo, da je partnerjeva osebnost za nas odprta knjiga, se poglablja nae zaupanje do njega. Ob taknem loveku se utimo varne, to pa nas 94

spodbuja k iskrenosti. Tedaj ne utimo potrebe, da bi kar koli zamolali pred njim. Ne pride nam na misel, da bi tehtali, ali je pametno, da mu sporoimo neko stvar, ali pa je pametneje, da jo zadrimo zase. To dela tudi nas bolj sproene, s tem pa tudi bolj zadovoljne s skupnostjo. Pogovor torej krepi vzajemno zaupanje. To zakonca ustveno zbliuje oziroma oivlja medsebojno ljubezen, ki se je skrila zaradi nesporazumov. Potuhnila se je in zadremala, zaela je izgubljati ivljenjsko mo. Odkrit pogovor jo spodbuja k nove-mu ivljenju, ji vraa energijo. Zakonca naj nikar ne pozabita izraati z besedami medsebojnih ustev. eprav vemo, da nas partner ljubi, etudi doivljamo na razline naine njegovo zanimanje za nas, priakujemo, da bo vasih potrdil svojo ljubezen tudi z besedami. Zato je treba vpletati v pogovor tudi ljubkovalne besede, izraze nae ljubezni. Pri tem bomo izrazili zadovoljstvo z njim, z njegovo zunanjostjo, s kako njegovo lastnostjo ali dejanjem. Med zdravljenjem obolelega zakona je zelo vano, da podpiramo partnerjevo prizadevanje, da bi se poboljal. To bomo delali tako, da bomo kazali zadovoljstvo z vsakim njegovim napredkom. Izrazili ga bomo s kako lepo besedo, s kratko pohvalo ali s kakim nenim dejanjem. S tem veamo partnerjevo samozavest, potrjujemo, da je na pravi poti. Spodbujamo ga, da vztraja, dajemo mu pogum, kajti pot ni ne kratka ne lahka. Drugi nain za izboljanje odnosov, ki ga je treba sistematino razvijati, je skupno delo. Ko se partnerja vrneta iz slube, ju aka vrsta opravkov v gospodinjstvu, v hii oz. stanovanju, na vrtu, pri negi in vzgoji otrok. Ker je to njuna ivljenjska skupnost, ki jo oba gradita, je naravno, da bosta sodelovala in si delo razdelila. Sodelovanje zakonev pri opravljanju hinega dela in druinskih obveznostih prispeva k obutku enakopravnosti, ta pa poveuje ljube-zensko navezanost. e mo in ena delata skupaj, imata prilonost za izmenjavo misli, za medsebojno pomo, za medsebojne pohvale. Zato skupno delo prispeva k obnovi njune ustvene skupnosti. Pomembno podroje zakonskega sodelovanja je prosti as, ko zakonca poivata, se zabavata ali se ukvarjata z rekreacijo. e se ukvarjata s portom, je zaeleno, da to poneta skupaj. e rada hodi-ta na sprehode ali izlete, e rada obiskujeta razne prireditve ali znance in prijatelje, bosta precej izboljala svoje razmerje, e bosta to po-ela skupaj. To velja tudi za razline naine poitka in razvedrila doma. Vasih bosta kaj brala drug poleg drugega ali bosta skupaj gledala televizijo. Drugi bosta igrala kako druabno igro ali pa se bo vsak partner ukvarjal s svojim hobijem. Vse to jima nudi prilonost ne le za sodelovanje in izmenjavo misli, temve tudi za alo, za smeh, za dobrohotno zbadanje in za dvorjenje. Skratka, skupno preivljanje prostega asa jima nudi prilonost, da sta prijazna drug z drugim, da si delita prijet-ne trenutke. Vsi imamo radi alo, dobro razpoloenje, sproenost. Zato imamo radi osebo, ki nam to s svojo navzonostjo omogoa. Poleg tega sta ala in smeh odlina protiute duevni napetosti ter nestrpnosti med partnerjema. Duhovit domislek ali aljiva pripomba lahko odstranita sovrano razpoloenje in pomagata 95

partnerjema mirneje nadaljevati pogovor o problemih. Zato je pametno vnaati v medsebojne odnose im ve humorja. Seveda mora biti zmeraj dobroduen, brez ironije, brez zasmehovanja ali podcenjevanja sobesednika. e se je zakonsko razmerje zrahljalo ali zaostrilo, se zakonca odtujita drug drugemu tudi kot spolna partnerja. Zato je treba misliti tudi na obnovo spolnih odnosov. Iz precejnje ali popolne spolne odtujenosti se seveda ni mogoe takoj vrniti v polnovredno spolno ivljenje. To se dogaja postopoma, vzporedno s ponovnim zblievanjem partnerjev na drugih podrojih. Obnova ustvene komunikacije jima bo omogoila, da bosta spet postala spolno intimna, obnova spolnih odnosov pa jima bo olajala medsebojno ustveno odpiranje. Vraanje k telesni intimnosti naj se zane z medsebojnimi nenostmi. To so beni dotiki, boanje, objemi, poljubi, kadar koli sta partnerja skupaj. e se elita spolno vrniti drug k drugemu, bosta iskala prilonosti za takne nenosti, ko skupaj kaj delata, se zabavata ali poivata. To naj bi bila predigra tistemu, kar se bo dogajalo med njima, ko bosta skupaj v postelji. e leita drug poleg drugega brez prave elje, da bi imela spolni odnos, naj se ne silita, ker bosta razoarana, tako nad partnerjem kakor tudi nad seboj. Tudi pri tem je treba napredovati postopoma. Treba je nadaljevati z nenostmi, ki sta jih zakonca kazala drug do drugega, preden sta odla v posteljo. Tam se spreminjajo v intenzivneje boanje in draenje. Trajajo naj toliko asa in naj gredo do takne stopnje intimnosti, kolikor trenutno ugaja zakoncema. Niesar ni treba vsiljevati ne sebi ne partnerju. Jutri bosta nadaljevala tam, kjer sta se danes ustavila e bosta oba razpoloena za to. S postopnostjo in z izogibanjem kakrnikoli prisili partnerja premagujeta spolno zadranost ali elo odpor do telesne intimnosti. Po-gosto gre pravzaprav za odstranjevanje medsebojne spolne nestrpnosti, tu pa je treba ravnati kakor pri zdravljenju alergije. Sele s postopnim navajanjem na minimalne potem pa edalje veje koliine snovi, na katero smo alergini, se lahko reimo preobutljivosti. Enako velja za psihino alergijo, spolna nestrpnost do partnerja pa je takna alergija. Ko popravljamo zakonsko razmerje, se je treba potruditi, da bi vnesli vanj im ve enakopravnosti. e je zakon zbolel v glavnem za-to, ker je en zakonec vedno ukazoval, drugi pa se mu je moral podre-jati, je treba spremeniti ta odnos v tovaritvo, v sodelovanje, v reevanje problemov z dogovorom, ne pa z ukazom. Toda tudi e so drugi nesporazumi spravili zakon v krizo, je pametno, da se zakonca zane-ta dogovarjati o vsem, kar bosta poela. Naj nam postane navada, da se o vsem dogovorimo s partnerjem, na primer, kaj boste kupili, s kom se boste sestali, kaj boste poeli v prostem asu, kako boste vzgajali otroke ipd. Nikar ne pozabite znanega pregovora, ki pravi: Dogovor gradi hio. Ta rek je popolnoma upravien, tudi e zamenjamo besedo hia z besedo zakon. Zakonska skupnost lahko ozdravi le, e zakonca obnovita medsebojno zaupanje. Pomemben prispevek k temu je to, da nimata nobenih skrivnosti drug pred drugim. Naj ena nikoli ne skriva pred moem, da_ je kupila novo obleko, ki bi se njemu morda zdela predraga; naj mo nikoli ne skrije pred eno dela svojega dohodka, da bi imel denar za stroke, o katerih ena ne sme ni 96

vedeti! Znamenje medsebojnega zaupanja zakonev in njune pripravljenosti za sodelovanje je tudi skupna blagajna. Zakonska skupnost je praviloma tem uspeneja, im manj je v njej mojega in tvojega, im ve pa naega. Ker je denar materialna podlaga skupnega ivljenja, mora biti tudi ta na, ne pa moj ali tvoj. Zakonca, ki elita ustvariti sreen zakon, uporabljata denar skupaj oziroma po do-govoru. To je precej zanesljiv znak, da je njuna zveza uspena. Ljudje so namre ustveno zelo navezani na denar, veliko jim je do njega, bojujejo se zanj. Zato je stalie do skupnega denarja obutljivo merilo medsebojnega odnosa ljudi, ki ivijo skupaj. Pri zboljevanju zakonskega razmerja se je treba torej navaditi na skupno troenje denarja. Odkriti pogovori naj se nanaajo tudi na vzgojo otrok. Kadar so zakonski odnosi skaljeni, zakonca pogosto ne najdeta skupnega jezika v ravnanju z otroki. e sta se spet zaela zblievati, se morata takoj zaeti dogovarjati o tem, kako bosta ravnala z otroki. Strokovni na-svet lahko poieta bodisi v kaki knjigi bodisi pri strokovnjaku, ki se ukvarja z vpraanji vzgoje otrok. Enotno vedenje do otrok in skupno ukvarjanje z njimi lahko veliko prispevata k boljim odnosom med zakoncema. Hkrati bosta postala tudi bolja stara. Skupno stalie je treba najti tudi do sorodnikov, predvsem do starev obeh zakonev. e hoe imeti lovek sreen zakon, se mora drati naela, da sta mu zakon in druina sedanjost in prihodnost, stari pa preteklost. Naravno je, da lovek gleda v ivljenje naprej, ne pa nazaj. Razumljivo je, da se preteklosti rad spominja, e mu je bila prijetna, toda e ni bila takna, jo bo elel pozabiti. V nobenem primeru pa ni treba usmeriti nanjo ne svoje dejavnosti ne ivljenjske energije. Bolje ju je usmeriti na prihodnost. e ima lovek naraven odnos do ivljenja, bo spotoval stare, e so mu res bili stari v ustvenem smislu. Vzdreval bo stik z njimi, skrbel bo zanje, kolikor je treba, pomagal jim bo, ko bodo potrebovali pomo, vendar ne bo vezal svojega ivljenja nanje, ne bo ga podredil njihovim zahtevam. e se bo zaradi tega sprl s stari, bo dojel, da mu niso prijatelji, da ga pravzaprav nimajo radi, kajti ne spotujejo ga, nimajo ga za odraslo, samostojno osebo. Zato ne bo util nobene ustvene obveznosti do ljudi, ki so ga rodili in vzgajali, da bi zadovoljili svoje sebine interese, ne pa zato, da bi iz njega naredili srenega, uspenega loveka. Ko bo to dojel, bo ravnal v skladu s tem. To po-meni, da bo el po lastni poti in po svoje uredil ivljenje, predvsem zakonsko in druinsko, da se bo loil od starev in pri tem ne bo upoteval njihovih ugovorov ali oitkov. To velja zlasti za osebe, ki si jih mati prizadeva narediti za mami-ne sinke oziroma mamine herke. Vemo, kaj to pomeni in kakna ne-varnost grozi loveku, ki dovoli, da mati naredi iz njega ljubezenske-ga pohabljenca. Kadar pride moki v precep med eno in materjo, ne sme niti za trenutek premiljati, za katero se bo odloil, e eno res ljubi in si eli, da bi lepo ivel z njo. Dosledno se mora postaviti na enino stran, elo takrat, ko ena morda nima prav. O tem se bo z njo pogovoril, vendar materi ne bo dovolil, da bi se vmeavala v njun od-nos. Spore z eno bo reeval sam, pri tem ne bo iskal nasveta pri materi, ne bo poslual njenih pripomb na enin raun. Odlono bo zavrnil sleherni materin poskus, da bi ga hujskala zoper eno, energino ji bo prepovedal sovrano ravnati s snaho, branil bo eno pred tao tudi takrat, ko 97

se je e ohladil do nje. To bo namre poel zaradi sebe, da bi ohranil samospotovanje odrasle zrele osebe, ki ji ponos ne do-voli, da bi se ji kdo vmeal v ljubezensko ivljenje. e je zakon hudo zbolel predvsem zaradi tainega napadalnega odnosa in moeve neodlonosti, se mora mo jasno, dosledno in brez kakrnekoli omejitve postaviti na enino stran, e hoe ohraniti zakon. e ne naredi tega, bo njegov zakon drvel v propad. Postaviti se na stran ene, ki je postala nestrpna do taine gospodovalnosti, mou pa globoko zameri podvrenost materi in nezadostno mokost, po-meni loiti se od matere in pretrgati odnos z njo. Navadno ne zadostuje, da se zakonca preselita v lastno stanovanje, zlasti e je to v isti hii, kjer stanuje ljubosumna taa. Treba je oditi im dlje od nje, po monosti v drugo mesto, da bi imela im manj monosti nadlegovati sina in snaho s svojo navzonostjo. V tem primeru mora sin priakovati, da mu bo mati zelo zamerila njegovo izdajo. Pripravljen mora biti tudi na to, da bo z odhodom od matere izgubil doloene stanovanjske ugodnosti. Vendar se vse te rtve obrestujejo, e so pogoj, da bi bil lovek sreen z eno, ki jo ljubi. Moramo jih imeti za davek, ki ga navadno plaujemo za vse, kar dobimo ali zasluimo, zato je naravno, da bomo kaj plaali tudi za sreo v zakonu e nam je do nje. Po selitvi je treba omejiti stike z ljubosumno materjo na najmanjo mono mero. To pomeni, da bo sin obiskal mater le vasih. Vedno jo bo obiskal z eno, nikoli ne bo naredil tega sam. S tem bo pokazal eni, da nima pred njo nobenih skrivnosti, da nima potrebe, da bi se z mamo pogovarjal na samem. Med obiskom pri materi sin ne bo dovolil, da bi dobila vpogled v njegov zakon, kratko in malo bo od-klonil pogovor o tem. Sin ne sme sprejeti od gospodovalne matere nobene materialne pomoi, nobenega denarnega darila, tudi posojila ne. V tem mora biti zelo dosleden, ker takne matere rade delajo sina materialno odvisne-ga, da bi ga im bolj vezale nase. Njihova darila pravzaprav niso darila, temve podkupnina. Prav tako ni treba dovoliti, da bi ljubosumna taa vzgajala vnuke. Kakor mora biti mlad par samostojen stanovanjsko in materialno, e namerava ustvariti uspeen zakon, tako mora biti neodvisen tudi pri vzgoji otrok. Dokler tega ne zmore, je bolj poteno, da jih nima. Prepustiti otroke gospodovalni babici pomeni izpostaviti jih nevarnosti, da bo ta enska naredila tudi iz njih ustvene pohabljence. Kadar je taino vedenje glavni kamen spotike med zakoncema, se mora mo zelo odlono reiti podlonosti materi, e hoe ohraniti zakon in izboljati vzduje v njem. Ne sme si prizadevati, da bi nael kakno kompromisno reitev, v niemer ne sme popustiti materi, tudi sentimentalen ne sme biti, kajti ena se ne bo sprijaznila s tem. e vsaj malo spotuje eno brez tega pa ne bo mogel obnoviti zakona bo razumel, da doivlja njegovo popuanje materi enako, kakor bi doivljala njegovo nesposobnost, da bi se popolnoma odpovedal ljubici. Zena ravna pravilno, saj ljubosumna mati kakor e vemo doivlja sina kot ljubimca, vsaj v domiljiji. Zaradi tega je ljubosumna na sleherno ensko, ki se mu priblia. Vse tisto, kar mora ukreniti mamin sin, ki je sprevidel, kaj mu uniuje zakon, in se je resno odloil, da ga bo reil, mora narediti tudi enska, ki je nagnjena k 98

temu, da bi se obnaala kakor mamina herka. Tudi ona mora dojeti, da ji mati ni prijateljica, e se ji vmeava v ljubezensko ivljenje. Zato mora ravnati v skladu s tem spoznanjem. Torej bo tudi ona pretrgala stike z materjo, dosledno in za vedno, e eli ustvariti sreen zakon. e se je pojavila v zakonu tretja oseba, ljubica oziroma ljubimec, je samoumevno, da je treba prekiniti zunajzakonsko razmerje, kakor hitro smo se odloili za zboljanje zakonskega ivljenja. Tudi v tem primeru ne smemo upati, da bo partner pripravljen sprejeti kak kompromis. Prekinitev zunajzakonskega odnosa mora biti popolna, e hoemo, da se zakoncu povrne zaupanje v nas. Z zunajzakonskim partnerjem ne smemo obdrati prijateljskih odnosov, ne smemo se shajati z njim na kavi, tudi osebnih telefonskih pogovorov z njim ne smemo imeti. e se sreujemo s tem lovekom na delovnem mestu, moramo zamenjati slubo. Vsako sreanje z bivim zunajzakonskim partnerjem zbuja v nas ustva, to pa nam otei ustveno vrnitev v zakonsko ivljenje. Prevarani zakonec mora pomagati nezvestemu partnerju, da prekine zunajzakonsko razmerje oziroma da se vrne v zakon. Grenik mora namre utiti, da si ga njegov zakonec eli, da ga ima rad in da mu je pripravljen odpustiti. To je mona spodbuda, da bi se grenik res vrnil, in sicer popolnoma, seveda e si to iskreno eli. e pa zakonec ne podpira njegovih prizadevanj, da bi se boljal, mu bo to najbr vzelo pogum. Tedaj bo njegovo vraanje medlo, le delno, in bo verjetno prej ali slej spet navezal stike z zunajzakonskim partnerjem. Podpora prevaranega zakonca nezvestemu bo predvsem v tem, da se bo obnaal, kakor da se ni ni zgodilo, e bo grenik kazal s svojim vedenjem, da eli zares obnoviti ljubezensko razmerje. V tem primeru mora biti prijazen, ustveno topel, njegovega greha pa naj nikoli ve ne omeni. Strogo naj se vzdri kakrnega koli dvoma o partnerjevi zvestobi, z niimer naj ne kae nezaupanja do njega in naj mu ne oita prejnje nezvestobe. eprav to zveni udno, je logino, da se mora tudi prevarani partner potruditi, e hoe znova ustvariti uspeno zakonsko skupnost. Uvideti mora, da je tudi sam pripomogel k temu, da ga je partner prevaral. Zato je naravno, da se bo trudil odpraviti napake v skupnem ivljenju in biti im prijetneji. Kakor mora lovek brezkompromisno prekiniti zunajzakonske odnose, e hoe izboljati svoj zakon, tako se mora popolnoma odpovedati tudi alkoholu, e je to bistven vzrok, da je zakon priel v kriza. lovek, ki je globoko zabredel v odvisnost od alkohola, se navadno ne more znebiti tega gorja brez strokovne pomoi. Zato naj jo poie. Vendar ne zadostuje, da neha uivati alkohol. Vzporedno z zdravljenjem alkoholizma naj se loti reevanja teav v zakonskem ivljenju, po monosti s strokovno pomojo. Veina alkoholikov je zaela piti zaradi neuspehov v spolno-ljubezenskem ivljenju. e se jim to ne iz-bolja, ne moremo priakovati trajnega uspeha niti pri zdravljenju alkoholizma. Samo spremembe v njihovem zakonu, ki jih bodo naredi-le bolj zadovoljne in bolj pomirjene, jih lahko zanesljivo zadrijo, da ne poiejo tolabe v alkoholu. K obnovi omajanega zakona lahko zelo pripomore tudi skupen dopust. e sta zakonca nekaj asa v tujem okolju, kjer ju nihe ne po-zna in ju nihe ne moti, in sta brez obveznosti, imata najve monosti, da se ukvarjata drug z drugim. 99

Na taken dopust morata zares oditi sama, tj. brez otrok in brez znanev. Tudi tam, kjer bosta prebivala, naj ne ieta drube drugih ljudi. Ne smeta imeti monosti, da bi se izognila popolnemu medsebojnemu stiku! Kmalu se bo pokazalo, e po enem tednu ali dveh, ali sta sposobna obnoviti svoj zakon. e e nosita v sebi spolno ljubezen, eprav je ranjena, ji bo skupen dopust pomagal; kmalu bo okrevala in zaela iveti s polno mojo. Tako bosta zakonca kmalu dosegla precejen uspeh pri zdravljenju svojega razmerja, to pa jima bo dalo voljo za nadaljevanje. e zakonca ne moreta oiviti svoje skupnosti, ker ne utita ve vzajemne ljubezni ali je nikoli niti nista utila, se bo to kmalu pokazalo. Intenzivno druenje ju bo duevno tako obremenilo, da bo njuna medsebojna nestrpnost prila na dan v polni meri. Napetost med njima se bo naglo okrepila, zato se bosta zaela prepirati pogosteje in huje kakor doma. To bo pripomoglo k spoznanju, da je nesmiselno ostati skupaj, ker se s tem le muita. Kadar si nismo na jasnem, ali smo se pripravljeni lotiti zdravljenja zakona, ki je zael v slepo ulico, je koristno poiskati odgovor na to vpraanje s pomojo umika v puavo. To pomeni, da se bomo za nekaj asa, na primer za en mesec ali dva, loili od partnerja, in si-er tako, da ne bomo imeli z njim nobenega stika. Hkrati ne smemo imeti nobenega stika niti z zunajzakonskim partnerjem, e nihamo med njim in zakoncem. Nae razpoloenje nam bo kmalu pokazalo, ali e kaj utimo do zakonca in ali smo zmoni iveti z njim lepe kot doslej. e e kaj utimo do zakonca, se bo zaelo oglaati v nas poele-nje po njem. Brez njega nam bo edalje bolj pusto, zaeli bomo pogreati njegovo prisotnost. To bo aktiviralo naa ljubezenska ustva do tega loveka in nas spodbudilo k intenzivnejemu ukvarjanju z njim, ko se bomo vrnili. e pa je naa ljubezen do zakonca mrtva, bomo zautili olaja-nje, ko bomo sami. utili se bomo svobodneje, bolj razpoloene, bolj pomirjene. Sprevideli bomo, da mislimo nanj edalje manj, da ga niti malo ne pogreamo, da se imamo pravzaprav lepe, e ga ni poleg nas. S tem nas bo lastna narava opozorila, da ne moremo od svojega zakona priakovati niesar ve. e ne najdemo ve moi, da bi vnesli vanj tisto, kar potrebuje, da bi oivel, je neumno upati, da bo oivel sam od sebe.

Razveza zakona kot zdravilo

Treba je varovati zakon, dokler je podoben vicam, in ga razdreti, ko se spremeni v pekel. Angleki pregovor Ko smo prepriani, da je nekdo mrtev, se ne trudimo ve, da bi ga oivili. Nasprotno, prizadevamo si, da bi se ga im prej znebili, ker nas bo sicer s svojim razpadanjem zastrupil. Mrli sodi na pokopalie, ne pa med ive ljudi.

100

To velja tudi za mrtev zakon; tudi ta ne spada v loveko ivljenje. e pa se ga vztrajno oklepamo, kljub zakonom nae narave, se nam bo to hudo maevalo. Videli smo e, kako mrtev zakon zastruplja loveka in ga telesno in duevno pokoduje. loveka ne bomo pokopali, preden se ne bomo prepriali, da ja zares mrtev. Tudi zakon bomo zavrgli ele, ko bomo sprevideli, da ni v njem niti malo ivljenja. Kakor na mrliu poiemo zanesljiva zna-menja smrti, tako jih bomo poiskali tudi v svojem zakonu, ko zautimo, da je umrl. Zakonska skupnost je odnos dveh ljudi, ki ju vee medsebojna spolnoljubezenska privlanost. e ja ta izginila, zakon nima ve vsebine. Tedaj nima ve moi, da bi ivel, pravzaprav niti ne obstaja ve. Navzoa je le e drubeno pravna forma, kakor okvir brez slike. Zato je zakon prav gotovo mrtev, e nas partner ne zanima ve e ne utimo elje, da bi bili z njim, e nas njegova prisotnost moti, e se z njim ne moremo pogovarjati. Skratka, e ivimo mimo njega, eprav e zmeraj poleg njega. Zakon je mrtev tudi takrat, ko sicer utimo eljo, da bi obnovili ustveno razmerje s partnerjem in se trudimo, da bi to dosegli, vendar se nam to ne posrei, ker partner ne kae elje po tem. Kakor se ljube-zenska zveza ne more ustvariti, e je zaljubljen samo en lovek, tako tudi zakonska skupnost ne more iveti, e zanimanje za partnerja ni obojestransko. e se zakonca ustveno odtujita, se navadno tudi spolno ne pri-vlaita ve. Vasih vendar e imata spolne odnose, vsaj obasno, etudi je njun zakon na smrtni postelji. Toda spolni odnosi zakona ne morejo obdrati ivega, e mu ne prinaajo ustvene hrane. Te pa mu ne morejo nuditi, ker med partnerjema ni ve ljubezni. ena se navadno prva spolno oddalji od moa, ki ga je ustveno odpisala. e kljub temu vasih sprejme spolni odnos z moem, pone to zaradi ljubega miru, da ne bi sproila moeve napadalnosti, oziroma zato, ker ne more zapustiti ivljenjske skupnosti z njim. Moki ima pogosteje spolne odnose z eno tudi takrat, ko je ne ljubi ve. Vasih ivi z njo spolno vrsto let, eprav je ni nikdar ljubil. Moki, ki se je ustveno ohladil, se priblia eni s spolnimi ponudbami predvsem takrat, ko eli obdrati zakon, etudi je mrtev. Najpogosteje to pone zato, ker nima druge partnerice, ena pa mu je pri roki in jo uporabi za zadovoljevanje svojih spolnih potreb. Ko izgine spolno-ljubezenska navezanost zakonev, se namesto nje ne more pojaviti ravnodunost med partnerjema. e loveka, ki sta se nehala ljubiti, ostaneta skupaj, se pojavi med njima vzajemna nestrpnost. e dlje asa ivita v mrtvem zakonu, se nestrpnost postopoma okrepi in se lahko spremeni v hudo sovratvo. To je uinek strupa, s katerim mrli zastruplja okolje. V zakonu ivimo zato, ker ga potrebujemo. Ne potrebujemo ga le zaradi njegove forme, marve predvsem zaradi njegove vsebine. Sreen zakon si elimo tudi takrat, ko si tega ne priznamo, tudi takrat, ko se niti malo ne trudimo, da bi ga naredili srenega. e pa zakon nima vsebine, e pravzaprav 101

sploh ne ivi, se vedno slepimo, da imamo zakonsko ivljenje, in smo globoko nezadovoljni, ker ni takno, kakrno si elimo. Oseba, ki ivi v mrtvem zakonu, se vztrajno slepi. Zagotavlja si, da ima zakon, ga pravzaprav nima, zato je razoarana in se jezi sama nase. To jezo nezavedno usmerja na zakonca, ker si noe priznati ne-smiselnosti goljufanja samega sebe. e se torej loveka, ki ivita skupaj, ne ljubita, ne privlaita in ne elita, se prav gotovo ne prenaata ali se elo sovraita. Naravna posledica tega je medsebojna napadalnost. To je strup, ki jima greni ivljenje. Zato je treba ravnati z mrtvim zakonom kakor z mrliem moramo ga pokopati. Ko smo ugotovili, da je zakon umrl, ko so se izjalovili vsi poskusi, da bi ga reili, je nesmiselno odlaati z razvezo zakona. S tem samo podaljujemo trpljenje, tako svoje kakor tudi partnerjevo. Odlaanje nam ne koristi, ampak kodi. Za vztrajanje v mrtvem zakonu ni nobenega opraviila. Toda ljudje, ki bi se radi razvezali, a si tega ne upajo narediti, navajajo vrsto razlogov. Najpogosteje opraviilo so otroci. Vendar smo dokazali, da stari otrokom ne delajo nobene usluge, e jih silijo iveti v slabem zakonu. Nasprotno, s tem hudo pokodujejo ustveni razvoj otrok in jih pogosto onesposobijo za zdrave spolno-ljubezenske odnose. e stari ne morejo izboljati zakonskega ivljenja, e ga ne zna-jo narediti taknega, da bi bili z njim zadovoljni, so se dolni razveza-ti zaradi otrok. Otroci ne smejo biti razlog, da se formalno ohrani zakon, ki je umrl. Nasprotno, prav zaradi otrok je bolje, da se taken zakon razvee. Veliko je otrok, ki bi bili sreneji, duevno bolj zdravi in bi imeli ve monosti, da bi se razvili v ustveno uravnoveene ljudi, e ne bi bili obsojeni, da rastejo poleg starev, ki se obnaajo kakor sovraniki, namesto da bi bili otrokom vzor ljubezni med spoloma. Obutek odgovornosti do otrok, ki ga ljudje tako radi omenjajo kot razlog, da vztrajajo v mrtvem zakonu, pri njih najvekrat sploh ni prisoten. e bi ga res imeli, ne bi dovolili, da otroci trpijo zaradi zakonskih prepirov. V pogovoru v posvetovalnici veliko starev prizna, da so njihovi otroci nesreni, da nenehno zakonsko vojskovanje slabo vpliva na njihovo duevno ivljenje, vendar niesar ne ukrenejo. Kje je ljubezen do otrok ali vsaj zavest, da nimajo pravice koditi druge-mu loveku? Opravievanje z otroki je hinavstvo. To je krinka, za katero ljudje pogosto skrivajo tako pred seboj kakor tudi pred okoljem dejanske razloge, da ne zapustijo mrtvega zakona. e v prvem poglavju smo ugotovili, da so ti razlogi navadno sebini ali pa so izraz ibke, neodlone, strahopetne osebnosti. To krinko je treba sneti z obraza e ne zaradi sebe, pa zaradi otrok. Nimamo pravice biti nepoteni do njih, ne smejo postati rtev nae sebinosti ali ivljenjske strahopetnosti. enske se vasih bojijo, da same ne bodo mogle uspeno vzgajati otrok. Toda vemo, da stara, ki se ne ujemata, ne moreta enotno vzgajati otrok, to pa pomeni, da jih ne moreta vzgajati uspeno. Enodunost vzgojiteljev je eden izmed temeljnih dejavnikov pravilne vzgoje otrok. Potemtakem je bolje, da 102

samo en roditelj vzgaja otroke, kakor da to pone vsak po svoje. Poleg tega enske, ki mislijo, da brez moa ne morejo biti dobre vzgojiteljice svojih otrok, pogosto priznajo, da je mo malo asa doma, da se redko ukvarja z otroki, da se pravzaprav sploh ne zanima zanje. Otroci od taknega oeta nimajo koristi, pa pa jih le pokoduje. e otrok ima oeta, priakuje, da se bo oe ukvarjal z njim, da bo util oetovo ljubezen. e pa je ne doivlja, e oe zanj nima ne asa ne ivcev, se uti ogoljufanega, zanemarjenega, nezaelenega. To zelo obremeni njegov duevni razvoj, veliko bolj kot oetova odsotnost. Za otroka je manj hudo, e nima oeta, kot da je ta telesno prisoten, vendar ustveno odsoten. Nekateri oetje pravijo, da se ne razveejo zato, ker so se otroci ustveno navezali nanje, sami pa jih imajo tudi preve radi, da bi jih zapustili. Naravno je in hvalevredno, da ima oe rad otroka. Toda spomnimo se, da nam ravno ljubezen do otroka e je resnina ne bo dovolila, da bi ga izpostavljali duevnim pokodbam v slabem zakonu. e se stara loita, otrok pa ostane z materjo, lahko ohrani z oetom stike. Dokler je otrok majhen, ga bo oe obiskoval in se igral z njim; ko pa bo veji, ga bo vodil na razne prireditve, na sprehod, na izlete ipd. Tako bo imel otrok monost, da razvije ustven odnos do oeta, ta pa bo lahko vplival na otrokov duevni razvoj. Ko se oe razvee, ima pogosto elo ve asa za otroka na primer zato, ker nima ve dvojnega ivljenja tistega v zakonu in v zunajzakonskem razmerju. Poleg tega je po razvezi navadno bolj umirjen kakor takrat, ko je ivel v mrtvem zakonu. To mu omogoa, da se ustveno bolj usmeri na otroka. Z otrokom je prijazneji, potrpeljiveji in bolj sproen. Ker je bolj zadovoljen s seboj, je bolji oe oziroma uspeneji vzgojitelj. Po razvezi mora eden od zakonev zapustiti skupno stanovanje in se velikokrat sprijazniti z manj udobnim stanovanjem. Pri loitvi se skupno premoenje razdeli. lovek mora biti pripravljen, da bo pri tem izgubil doloene materialne dobrine, da jih bo moral prepustiti bivemu zakoncu. Nemara se bo moral vsaj za nekaj asa navaditi na skromneje ivljenje. Toda e se lovek spotuje, e si je prijatelj in si eli lepega ivljenja, mu ne bo teko sprejeti taknih sprememb. Marsikaj bo pripravljen rtvovati, da bi se znebil neznosnega bremena, s katerim mu mrtev zakon tei duo. Ljudje, ki se krevito oklepajo materialnih dobrin, ki so jih pri-dobili v zakonu, in se raje muijo v nesrenem zakonu, kot da bi se odpovedali tem dobrinam, so zmeraj osebe, ki ne vedo, kaj je ljube-zenska srea, ker niso sposobne doiveti resnine ljubezni. Nesposobnost za pristno spolno ljubezen pogosto nadomeajo z materialnim pohlepom. Domiljajo si, da imetje lahko nadomesti ljubezen. V tem se seveda motijo, zato so nesreni. Tudi najveje bogastvo jim ne more nadomestiti srenega ljubezenskega oziroma zakonskega ivljenja. Tudi lovek, ki ne pozna spolne ljubezni, se navadno eli poroi-ti. To si eli predvsem zato, ker si hoe dokazati, da je sposoben iveti v zakonu, eprav mu je ljubezen neznana. e je nakopiil v zakonu materialne dobrine, se noe odpovedati niti delcu tega, kajti misli, da bo s tem ohranil zakon. Ne sme ga izgubiti, ker bi se moral potruditi, da bi si spet zagotovil udobje zakonskega 103

ivljenja in da bi ohranil samoprevaro o svoji dozdevni sposobnosti za zakon. Toda lovek, ki ne ve, kaj je uspeno ljubezensko vedenje, se zaveda, da ni sposoben ustvariti zdravega zakonskega ivljenja. Zato se krevito oklepa tistega, ki ga ima, etudi v njem ni ivljenja. Mrzlino vztraja v samoprevari, ki mu nudi vsaj malo samospotovanja. Torej ne otroci, ne stanovanje, ne premoenje niso resnini razlog, da lovek ne zapusti mrtvega zakona. Dejanski razlog je v loveku samem, v njegovi ibki samozavesti. Vendar mu tudi vztrajanje v mrtvem zakonu ne bo pomagalo, da bi bil bolj zadovoljen s seboj, da bi si pridobil ve zaupanja vase. Nasprotno, slab zakon ga duevno pokoduje in ga dela edalje manj gotovega. Zato mu razveza lahko pomaga, da si pridobi ve samospotovanja. Poleg tega mu omogoa, da se napoti v novo in bolj sreno ivljenje. Vse to lahko pomembno prispeva k lovekovemu duevnemu zdravju. e je mrtev zakon strup, ki nam razjeda duo, je razveza zdravilo, ki nam vrne zdravje. Zato ni nobenega dejanskega razloga, da bi se bali razveze zakona. Ko smo se odloili za razvezo, je pametno najprej zapustiti skup-no ivljenje z zakoncem in ele potem urediti vse formalnosti. Loitev naj se torej ne zane na sodiu, marve v dejanskem ivljenju. Nobene koristi namre ni, e se sodno razveemo, a e naprej ostanemo v skupnem stanovanju z bivim zakoncem. Takno ivljenje je muno elo takrat, ko smo dosledno opravili loitev od mize in postelje. To pomeni, da biva zakonca nimata ve skupnega gospodinjstva, drug drugemu ne nudita ve nobenih gospodinjskih uslug. Tudi denarno sta se popolnoma loila. Le za otroke si delita stroke. Poleg te-ga sta loila tudi spalnice in nimata nobenih intimnih stikov. Kljub temu se sreujeta v stanovanju. To vzbuja pri njiju ustva, ki so ju navdajala, ko sta bila e poroena. e je en zakonec hotel ohraniti njuno skupnost, vendar se mu to ni posreilo, se pri slehernem sreanju zbudi v njem elja, da bi se spet zblial z bivim zakoncem. Tega to seveda moti, vznemirja, zato se obnovijo napetosti in prepiri med njima. Ali pa sta biva zakonca napadalna drug do drugega, kajti ne moreta pozabiti vsega grdega in neprijetnega, kar se je dogajalo med njima. Biva zakonca vasih utita potrebo po maevanju. Razpad zakonske skupnosti namre doivljata kot osebni poraz, tega pa ne preneseta, zlasti e sta nevrotini osebnosti. Skupno stanovanje jima omogoa, da povzroata drug drugemu razne sitnosti, da si grenita ivljenje z drobnimi hudobijami. Vasih sta po razvezi e bolj napadalna kot poprej. Zato je skupno bivanje razvezanih zakonev pogosto e bolj muno, kot je bilo pred razvezo zakona. etudi sta biva zakonca zdaj prosta, tj. nimata nobenih medsebojnih zakonskih obveznosti, nista popolnoma svobodna v organiziranju novega ljubezenskega ivljenja. Teko je pripeljati v skupno stanovanje novega prijatelja. Pogosto se pri tem vsi trije poutijo ne-prijetno ali pa se kdo izmed njih zane obnaati napadalno. Pri bivem zakoncu se namre pogosto pojavi ljubosumnost. To povzroa spopade, ki delajo skupno bivanje edalje bolj neznosno. e se torej zakonca odloita za razvezo, naj se poskusita najprej dogovoriti, kako se bosta loila stanovanjsko. To je najlaje storiti, e sta najemnika. En 104

partner bo ostal v najetem stanovanju, drugi pa bo poiskal novo stanovanje, ali pa bosta to naredila oba. Kadar je skup-no stanovanje v drubeni lasti, je naravno, da bo v njem ostal zakonec, pri katerem bodo ostali otroci. e pa nimata otrok, naj se poskusita poteno dogovoriti, kdo bo zapustil stanovanje naravno bi bilo, e bi to naredil tisti, ki ima ve monosti, da si poie drugo stanovanje. Najve teav nastane takrat, e sta zakonca lastnika stanovanja oziroma hie. e eden zapusti stanovanje, bi mu moral drugi izplaati vrednost njegovega dela stanovanja oziroma hie. Za to navadno nima dovolj denarja. Torej je najbolj logino prodati stanovanje in si denar razdeliti. Prostorska loitev zakonev, ki se nameravata razvezati, je tako pomembna za uspenost razveze, da je pogosto vredno kaj rtvovati v premoenjskem smislu, da bi lovek res dosegel tisto, kar si eli, tj. popolno loitev od osebe, s katero ne more ve iveti. Duevna umirjenost je vendar najveja ivljenjska vrednota! e pa smo si kaj dolni, smo si dolni spotovanje in prijateljstvo do sebe. Brez tega ne moremo biti zadovoljni z ivljenjem. Stanovanje je pogosto sredstvo medsebojnega kljubovanja zakoncev. Kljubovati nekomu zaradi kljubovanja je otroje in nezrelo. S kljubovalnim in maevalnim vedenjem do bivega partnerja razodevamo svojo duevno revino in ustveno neuravnoveenost! al so sredstvo medsebojnega vojskovanja zakonev med loeva-njem najvekrat otroci. To se pogosto nadaljuje tudi po loitvi. Odve je poudarjati, kako je takno ravnanje kodljivo za otroke. Stari s tem dokazujejo, da do otrok ne utijo ljubezni. Kadar elita oba zakonca obdrati otroka, naj se poskusita pogovoriti o otroku kolikor se da objektivno. O njegovi prihodnosti je treba razmiljati s stalia njegovih potreb, ne pa svojih elja. Ni pomembno, ali bo otrok ostal pri materi ali pri oetu. Vano je, da ostane s tistim roditeljem, ki ima ve volje in monosti, da se ukvarja z njim, ki je to poenjal tudi doslej in je navezal z otrokom globlje in bolj zdrave ustvene stike kot drugi roditelj. e v predolski dobi je treba vpraati otroke, ali bi raje ostali pri materi ali pri oetu. To je za stara prilonost, da povesta otroku, da se bosta loila. To je treba povedati mirno, kratko in enostavno. Otroku bomo razloili, da enska in moki zaneta iveti skupaj, ker sta se vzljubila. Ljubezen je edina naravna vez, ki dri zakonca skupaj. To-da ljubezen ni vena. Ko izgine to pa se dogaja in ni ni nenaravnega zakonca ne moreta ve mirno iveti skupaj. Zaneta se prepirati, skupno ivljenje jima postaja iz dneva v dan edalje muneje. Zato je naravno in za oba koristno, da se razideta. To je koristno tudi za otroka, kajti ne bo mu ve treba gledati prepirov med starema. V pogovoru z njim je treba poudariti, da ne bo izgubil oeta, e bo ostal z materjo, in obratno. Otroku bomo razloili, da bo imel prilonost za redno shajanje z drugim roditeljem. Zadeva se lahko uredi tudi tako, da ivi otrok nekaj asa pri materi, potem nekaj asa pri oetu itd. Ko se z otrokom pogovarjamo o loitvi, ne smemo nikogar obsojati. Zelo moramo paziti, da ne bi ornili zakonca. To je pogoj, da si zagotovimo otrokovo 105

zaupanje in da otrok sprejme loitev brez hujih duevnih pretresov. Sicer gleda otrok na ivljenje bolj enostavno kot odrasli ljudje, kajti ni obremenjen z raznimi predsodki in s ustvenimi problemi, ki ovirajo odrasle ljudi, da bi odloali razumsko in ravnali naravno. Otrokovo eljo je treba upotevati, e je mogoe. Otrok se navad-no odloi za roditelja, kateremu bolj zaupa, katerega bolj spotuje in na katerega se je ustveno bolj navezal. e pa se je otrok enako navezal na oba stara, se bo teko odloil. V tem primeru bomo sami odloili, kdo mu bo vsaj za sedaj glavni vzgojitelj. Vasih otrok prosi stara, naj se ne razideta, ker ima enako rad mater in oeta. Naravno je, da si otrok eli obdrati poleg sebe oba stara oziroma ju doivljati kot skladno celoto. Toda vemo, da ne moremo biti uspeni vzgojitelji, e ivimo v nesrenem zakonu. Vemo tudi to, da otrok potrebuje vzor zdravega odnosa med spoloma, da bi se duevno pravilno razvijal, ne pa taknega, kakrnega doivlja v zgreeni zakonski skupnosti svojih starev. Zato otrokova elja, ki sem jo omenil, ne sme omajati odloitve o razvezi. Stareji otroci, tisti, ki so na pragu pubertete ali so e v puberteti, se vasih odloijo za roditelja, ki ima ve monosti, da jim priskrbi razne materialne dobrine oziroma da jim zagotovi udobno ivljenje. Zoper takno motivacijo mladega loveka se ne moremo bojevati ne z razumom, ne z logiko, ne s ustvi. Nesmiselno je vlei k sebi otroka, ki ne mara iveti z nami. e ga ne vlee k nam ustvena potreba, da bi bil z nami, nam bo kljuboval, povzroal nam bo razne teave, grenil nam bo ivljenje. Od tega ne bomo imeli koristi ne mi ne otrok. Zato naj raje ostane pri roditelju, ki si ga je sam izbral. Naj se ne zgodi, da bi si oe ali mati izborila otroka na sodiu, potem pa ga prepustila tretji osebi, na primer stari mami, da bi ga vzgajala. e lovek po loitvi ne more biti glavni vzgojitelj otroka ali se ne uti sposobnega za to, naj otroka prepusti bivemu zakoncu, ki je pripravljen biti otroku polnovreden vzgojitelj. Otroke naj vzgajajo predvsem stari. e eden izmed njih dela to brez volje in napano, mu bodo otroci to zamerili in se mu bodo ustveno odtujili. lato je bolj poteno, da prepusti otroka uspenejemu roditelju, kakor da se mu vsiljuje z nezdravim ravnanjem. Sele ko ne mati ne oe nista sposobna biti dobra stara, bo kdo tretji prevzel odgovornost za vzgojo otroka. Ljudje navadno mislimo, da ne smemo loiti otrok, ko se stara razideta, ker naj bi bilo za njihov duevni razvoj pomembno, da ostanejo skupaj. Toda to je predsodek. Res so bratje in sestre vasih zelo ustveno navezani drug na drugega. V tem primeru jih res ni treba loiti, kajti to bi jih preve prizadelo. Pogosto pa se bratje in sestre ne razumejo dobro in so bolj navezani na svoje prijatelje. Otroka sta vasih nasprotnika v druini in sta ljubosumna drug na drugega. V tem primeru jima bo loitev elo koristila. Otroka, ki sta bila sovranika, dokler sta ivela skupaj, zaneta bolje sprejemati drug drugega, ko se loita in se sreata v novih okoliinah, ki so ugodneje od tistih v bivi druini. Zato naj se zakonca, ki se loujeta, ne pomiljata loiti otroka, ki se ne ujemata. Naj tudi pri tem upotevata otrokove elje. e je en otrok bolj navezan na mater, drugi pa na oeta, je naravno, da bo prvi ostal pri materi, drugi pa pri oetu. Dolnost starev je omogoiti otrokoma, da se redno sestajata. To daje otrokoma prilonost, da se znebita medsebojnega rivalstva, 106

zavisti in podobnih nezdravih ustev. Roditelj, pri katerem je ostal otrok, je dolan omogoiti bivemu zakoncu shajanje z otrokom. To je dolan storiti, ker otrok potrebuje ustveno navezanost na oba stara. Zato naj mu bo otrok, njegove elje in potrebe oziroma njegov duevni blagor edino merilo pri doloanju stika z drugim roditeljem. e se roditelj, ki ne ivi z otrokom, obnaa do njega naravno in ugodno vpliva na njegovo razpoloenje, se bo otrok vraal s sestankov z njim vesel, zadovoljen in bo komaj akal ponovnega snidenja. V tem primeru je naravno, da mu bo roditelj, pri katerem ivi, omogoil, da se sestaja z drugim roditeljem tako pogosto, kot si eli otrok oziroma loeni roditelj. Za mlaje otroke, za tiste v predolski dobi, so primerni pogosteji, ampak kraji sestanki, na primer vsak drug dan, vendar ne ve kot za 12 uri. Mlaji otrok ne more dlje asa usmeriti pozornosti na eno osebo, zato mu dalji sestanki ne koristijo ali ga elo utrujajo. Toda sestanek ne pusti v njem toliko ustvenih sledi, da bi otrok sprejel roditelja tudi po daljem asu z enako vdanostjo in zaupanjem, s kakrnima se je poslovil od njega na prejnjem sestanku. Zaradi tega mora-jo biti sestanki z majhnim otrokom pogosteji. Ko pa je otrok stareji, ko e hodi v olo, so sestanki lahko bolj redki. Tedaj zadostuje, da so enkrat ali dvakrat na teden, vendar je zaeleno, da zdaj trajajo dlje asa. Razmerje z roditeljem je zdaj lahko drugano in bogateje kot prej. Zato je koristno za otroka, da vasih ostane z drugim roditeljem ves dan, da odide z njim na izlet ipd. e je ta roditelj ustvaril novo zakonsko skupnost in ima otroka tudi v njej, ni razloga, da se otrok iz prejnjega zakona ne bi druil s polbratom oziroma s polsestro. Nemara bodo odli tudi skupaj na poitnice. Naj roditelj, pri katerem otrok ivi, temu ne nasprotuje se-veda pod pogojem, da se otrok pouti dobro in da se ustveno pravil-no razvija. e roditelj opazi, da sestanki z bivim zakoncem slabo vplivajo na otroka, mora ravnati drugae. e je otrok, ko se vrne s sestanka, napet, kljubovalen ali potrt, to pomeni, da roditelj z njim ne ravna pravilno. Morda je vsiljiv ali grob, morda se ne ukvarja z otrokom, ampak ga prepusti komu drugemu. Ali pa kritizira bivega zakonca in hujska otroka zoper njega. e otrok zaupa roditelju, se bo sam proti-il zaradi slabega ravnanja. V tem primeru je roditelj dolan opozoriti bivega zakonca na vzgojne napake, ki jih poenja. e jih le-ta ne bo odpravil, mu glavni roditelj ne bo ve dovolil sestajanja z otrokom. S tem ne bo kodil otroku, kajti tudi otrok sam se ne eli ve sestajati z roditeljem, ki ga duevno obremenjuje. Ko lovek premiljuje, ali bi se razvezal ali ne, se pogosto izpove starem in jih vpraa za mnenje. Vasih ie nasvet tudi pri drugih so-rodnikih ali pri prijateljih. To pone zato, da bi s kom delil odgovornost za svoje dejanje. To bo tudi omililo njegov obutek krivde pred lastno vestjo. Toda takno ravnanje je napano, in sicer iz ve razlogov. Za svoja dejanja smo odgovorni sami in nihe drug. Tudi posledice svojih dejanj, prijetne ali neprijetne, nosimo sami. Zato se moramo sami odloiti, kaj bomo storili, e nas obide dvom. 107

Pri drugih ljudeh ni dobro iskati nasveta, ker ne morejo biti objektivni. e imajo do nas pozitiven ustven odnos, bodo pristranski. Ne bodo priznali naih pomanjkljivosti in napak, zato ne bodo opazili naega delea pri nastanku problema. Zaradi tega nam ne bodo mogli pokazati poti, ki bi nas lahko pripeljala do reitve. Toda nai znanci, sorodniki, pa tudi stari niso vedno dobronamerni. Vasih so zavistni, ljubosumni ali pa so napadalni iz kakega drugega razloga. V tem primeru bodo njihovi nasveti zlonamerni, eprav se ti ljudje nemara sploh ne bodo zavedali, da nam hoejo koditi. Zlasti se je treba izogibati vsiljivih svetovalev. Ti ljudje komaj akajo prilonosti, da bi vohljali po tujem intimnem ivljenju in se vmeavali vanj. To navadno ponejo tako prizadevno in vztrajno, da e s tem kaejo svojo hinavino. Za njihovimi nasveti se pogosto skriva premeteno zakrinkana zlonamernost, ki je plod zavisti. Gre namre za osebe, ki imajo tudi same neurejeno ljubezensko ivljenje oziroma zgreen zakon, toda ne znajo ali ne upajo reiti svojih teav. Samozvani svetovalec ne more dati zanesljivega nasveta glede zakona niti takrat, ko je dobronameren, kajti govori le s svojega osebne-ga gledia oziroma iz lastne izkunje. Toda na temelju tega lahko lovek sodi le o tistem, kar se nanaa nanj, nikdar pa o tistem, kar se nanaa na drugega loveka. Samo z dvema osebama se je smiselno pogovarjati o svojih intimnih problemih. To sta ljubezenski partner oziroma zakonec in strokovni svetovalec. S prvim se je treba pogovarjati, ker gre za skupen problem; z drugim, ker je nevtralna oseba in zato objektivna in nepristranska. Poleg tega ima strokovno znanje. Strokovnjak ravna deduktivno, tj. gre od splonega proti posameznemu. V tem se bistveno razlikuje od tistega, ki daje nasvete na temelju osebnih izkuenj. Ko reujemo svoje intimne probleme, se ne smemo ozirati na ta-ko imenovano javno mnenje. Navadno gre za mnenje peice ljudi okrog nas, nikakor pa ne za stalie kake ire skupnosti. Torej ne gre za nobeno javno, tj. splono mnenje o naem ravnanju, temve gre spet za popolnoma subjektivno mnenje posameznikov. Zato se ni treba ozirati nanj. Ni si treba beliti glave s tem, kaj kdo misli o nai odloitvi glede zakona predvsem zato, ker ti nai prijatelji ali dobronamerni svetovalci niso niti najmanj pripravljeni, da bi nam pomagali, e bi za-li v teave. Zato nimajo nobene pravice, da nas kritizirajo, e sami najdemo reitev. Poleg tega z reevanjem svojih intimnih teav niti malo ne vplivamo na ivljenje teh naih kritikov. S tem nikomur ne kodujemo, zato nima nihe pravice, da nas napada, e storimo nekaj, kar mu ni ve. Skratka, e smo se odloili za razvezo zakona, e smo prepriani, da drugae ne moremo izboljati svojega ivljenja, vztrajajmo pri tej odloitvi. Mnenje starev, sorodnikov ali znanev naj ne omaje nae odloitve. Zanjo odgovarjamo le pred lastno vestjo. e je res ugodna za vse osebe, na katere se nanaa, ne more biti napana. Po loitvi se ni treba nikomur opravievati za to dejanje, ker nima nihe pravice, da bi nas klical na odgovornost. To velja tako za sorodnike kakor tudi 108

za prijatelje in druge ljudi. e so stari res pravi stari, ne bodo ocenjevali ljubezenskega ivljenja odraslega otroka. e ga vendar obsodijo zaradi odloitve o zakonu, ki jim ni ve, etudi si je s tem ta lovek izbral lepe ivljenje, je oitno, da ti ljudje ne utijo prave ljubezni do njega. Skratka, na razne pripombe sorodnikov glede razveze zakona se ni treba ozirati. Najbolje je odklanjati kakren koli pogovor o tem, zlasti pa, e so sorodniki radovedni, e se udijo ali hlinijo soutje. Bolje je, da ni ne razlagamo niti ne dokazujemo, ker bodo izkoristili sleherni podatek za nova vpraanja ali elo obrekovanja. Govorice o nas bodo kmalu ponehale, e ne bomo reagirali nanje in e bomo do-sledno odklanjali pogovor o naem osebnem ivljenju. Ljudje se pogosto bojimo obrekovanja, zlasti glede razveze zakona. Toda taken strah je neutemeljen. Naravno je, da ne elimo sliati slabega mnenja o sebi iz ust ljudi, ki jih cenimo. Vendar se ravno ob taki prilonosti, kot je loitev, jasno pokae, kdo je pravi prijatelj. Kdor je res prijatelj, ta nas spotuje; kdor pa nas spotuje, ne bo brskal po naem osebnem ivljenju, e manj pa nas bo obrekoval. e nas nadleguje z radovednostjo ali opravlja, nam gotovo ni prijatelj. Zato ga ne moremo ceniti in nas njegovo mnenje sploh ne zanima. Nekateri ljudje se noejo loiti zaradi moralnih razlogov. Drijo se patriarhalnokransko-malomeanskih nael glede zakona in mislijo, da je loitev sama po sebi nemoralno dejanje oziroma greh. Toda e se lovek rei neznosnega ivljenja v mrtvem zakonu, si daje monost, da zane iveti mirneje, bolj sreno in tudi uspeneje. V tem smislu je razveza zakona nedvomno moralno pozitivno dejanje. Ne gre namre za sebinost, temve za uresnievanje smisla svojega obstoja. Z razvezo vsebinsko mrtve zakonske skupnosti storimo uslugo tudi svojemu partnerju, ker ga osvobodimo duevnega bremena, s tem pa mu dajemo monost, da zaivi lepe in si ustvari uspenejo ljube-zensko skupnost. O tem pa, da storimo uslugo tudi otrokom, ko jih reimo slabega zgleda odnosa med spoloma, je bilo e zadosti besed, zato ni treba tega znova dokazovati. Popolnoma neupravieno je obsojati razvezo zakona. Kadar je kdo noe sprejeti zaradi moralnih predsodkov, je navadno neiskren. Noe je sprejeti zaradi drugih razlogov, moralo pa uporablja kot pretvezo. Ta sicer ljudem pogosto ugaja, jih razoroi, vendar to ne spreminja dejstva, da gre le za izgovor, tj. za hinavino, za laganje same-mu sebi. Hinavina pa ni nobena moralna vrednota! e se lovek mui v mrtvem zakonu, pogosto duevno otopi; pol-no zaivi, ko je partner nekaj asa zdoma, na primer na dalji slube-ni poti, na delu v tujini ipd. Toda takno okrevanje je le zaasno. Trajno postane ele, ko se lovek popolnoma rei zgreene zakonske zveze. Dokler ivi lovek v slabem zakonu, si pogosto prizadeva, da bi ustvaril uspeno zunajzakonsko razmerje. Toda ovira ga dejstvo, da je e vedno vezan. To ga seveda dela ustveno razpetega, nezadovoljne-ga. Ko pa se razvee, ima monost, da zapluje v novo ljubezensko zvezo s polnimi jadri in da najde v njej zadovoljitev svojih spolno-ljubezenskih potreb. Koristno pa je, da se ui iz 109

izkuenj v zgreenem zakonu, da uvidi napake, ki jih je tam delal in da se jih v novi ljubezenski skupnosti izogiba. Pravijo, da je bolje prepreiti bolezen in druge nesree, kot jih zdraviti. To je res. e vztrajno in dosledno prepreujemo kako zlo, ga bomo najbr prepreili. Toda odstranjevanje nadloge, ki je e nastala, je pogosto le delno, vasih pa povsem neuspeno. Veliko bolezni lahko prepreimo razmeroma preprosto, zdraviti pa jih je mnogo teje, saj zahteva zdravljenje ogromno sredstev in energije in traja dalj asa. e je lovek huje ranjen, potrebuje dolgotrajno zdravljenje in rehabilitacijo, vendar vasih vseeno ostane pohabljen. Prav tako je treba razmiljati o zakonu. e bomo dovolili, da zboli, ga bo teko ozdraviti. Morali se bomo zelo truditi in vendar je vpraanje, e nam bo uspelo. iveti v slabem zakonu je teko, muno. Ko umre, ga sicer lahko pokopljemo, ampak ugotovili smo e, da to ni tako preprosto. Veliko ljudi se odpove razvezi zakona zaradi teav, eprav jim je ivljenje v zakonu res neznosno. Zato je nespametno, da se dva loveka poroita, kljub temu da se zavedata, da nimata zadosti pogojev za mirno skupno ivljenje. Navadno razmiljate takole: Poroila se bova in naj bo, kar bo. e se ne bo obneslo, se bova loila.

Pot v sreen zakon

Zakon: tako pravim volji v dveh ustvariti eno, ki je ve od obeh ustvarjalev. Friedrich Nietzsche A pri tem se ne zavedata, da bosta takrat v druganem duevnem in ivljenjskem poloaju. e lovek e pri poroki predvideva monost loitve, ne bo sposoben aktivirati v sebi vseh moi, ki so potrebne za ustvarjanje uspenega zakona. Pri tem ga ovira dvom o monosti, da bo zakon neuspeen. Nae ustveno ivljenje pa je takno, da je vasih e dvom o uspehu kake nae dejavnosti zadosten razlog, da v njej res nismo uspeni. Torej je pametno storiti vse, kar se da, da bi bil na zakon uspeneji. Sebi delamo veliko uslugo, e se potrudimo, da zakon ne bi zbolel, da se ne bi znael na smrtni postelji. Zato bomo v tem poglavju govorili o poteh, ki peljejo v sreen zakon. Temeljni in najpomembneji pogoj, da bi bila zakonska zveza dveh ljudi uspena, je, da ju vee prava, popolna in obojestranska spolna ljubezen. To je izredno dragocena in neminljiva ivljenjska vrednota. Ljubezen je ustveni odnos med ensko in mokim, brez katerega ne moreta biti zadovoljna drug z drugim in ne moreta iveti v skladni skupnosti. eprav se spreminja nain ivljenja, etudi se spreminjajo lovekove elje in potrebe, ostaja ljubezen neizogiben pogoj, da lahko dva loveka ustvarita uspeen zakon. Ljudje smo minljivi, tako tisti, ki dvomijo o ljubezni ali se je bojijo, ki jo zaniujejo in prezirajo, kakor tisti, ki jo visoko cenijo in se bojujejo zanjo. Toda ljube-zen ostaja kot neprecenljiv ivljenjski zaklad, ki je loveku na dosegu roke, e gre po pravi poti. e pa tava po stranski poti, ga bo teko na-el ali pa mu to ne bo nikoli uspelo.

110

Da bi bil temelj zakona trden in trajen, mora biti ljubezen med zakoncema prava, popolna in obojestranska. Ne sme biti le navidezna, ne sme biti samo delna, e manj pa enostranska. e je karkoli iz-med tega, je slaba, neodporna, slabokrvna, brez ivljenjske moi. e temelji zakon na takni ljubezni, kmalu zboli in najbr ne bo dolgo trajal. Prava ljubezen med ensko in mokim je spolna ljubezen. To ni ne simpatija, ne tovaritvo, ne prijateljstvo, temve mona ustvena zveza, katere jedro je mono vzajemno spolno poelenje. Spolna elja je izhodie spolne ljubezni. Samo iz globoke spolne privlanosti se lahko razvijejo mona ljubezenska ustva. Toda spolno poelenje, e-prav zelo mono, e ni ljubezen, vendar je njena korenina. Kakor je seme e dale od zrele rastline, tako je tudi spolna elja dale od ljubezni. Toda rastline ne more biti, e pred tem ni bilo semena; tako se pri loveku ne morejo razviti prava ljubezenska ustva, e niso zrasla iz spolne privlanosti. Torej je spolna elja bistveni del spolne ljubezni. Vendar ta ni prava, dokler nismo razvili monih ljubezenskih ustev do osebe, ki nas spolno privlai. Spolno poelenje se zane spreminjati v ljubezen, ko nas partner ne privlai le s svojo spolnostjo, temve s elo osebnostjo. Tedaj nas ne privlai in vzburja samo telesni stik s tem lovekom, marve sleherni stik z njim. Uivamo, ko se pogovarjamo z njim, ko spoznavamo njegova ustva, misli in ivljenjske nazore. Ko se v nas zbudijo ljubezenska ustva, uivamo v tem, da smo do tega loveka pozorni, ustreljivi, neni. Prizadevamo si, da bi mu ugajali, mu pomagali in ga razumeli. Tega ne poenjamo le zaradi njega, tem-ve predvsem zaradi sebe, tj. iz lastne potrebe, da bi bili temu loveku im bolj ve. Tukaj ne gre za sebinost, marve za dialektino enotnost nasprotij, ki je bistvena lastnost prave spolne ljubezni. Kadar jo lovek obuti, eli zadovoljiti vso svojo spolnost, tako v telesnem kakor tudi v ustvenem smislu. Z ljubljeno osebo eli imeti popoln stik, jo doivljati kot celoto, uivati v polni meri vso njeno privlanost. To je sebini del spolne ljubezni. Toda ko imamo do koga taken ustven od-nos, se mu povsem predajamo, se mu odpiramo brez kakrne koli omejitve, usmerjamo nanj vso svojo ustvenost in vso svojo spolno energijo. S tem dajanjem sebe drugemu loveku smo altruistini v naj-veji moni meri. To je torej protiute sebinemu delu ljubezni. Oba dela se prepletata, vplivata drug na drugega, se vzajemno pogojujeta. Da bi bili sposobni ustvariti uspeen zakon, se moramo nauiti razlikovati med spolno eljo in spolno ljubeznijo. Ko ob spolni privlanosti vzniknejo ljubezenska ustva, se spolna elja vplete mednje, se poistoveti z njimi in izgubi prvotne lastnosti. Vendar ne izgubi niti malo svoje moi. Nasprotno, postane e moneja, ker so ji ljubezenska ustva v oporo. Razvoj svojih ljubezenskih ustev lahko spremljamo, e se vsaj malo opazujemo. Opazili bomo, da se nae vedenje do ljubljenega loveka spreminja. Dokler nas privlai samo spolno, smo neuakani, elimo im prej zadovoljiti svoje poelenje. Pri tem smo pogosto neobzirni, vasih tudi napadalni. Toda ljubezenska ustva nas delajo potrpeljive, pozorne in nene. Sam nagon je res sebien, ljubezen pa je usmerjena na drugo osebo in zbuja v nas obutek odgovornosti. Spolna elja je sama po sebi muhasta, nestanovitna, kajti nanaa se le na en del loveka, ki nas privlai na njegovo spolnost. Ko pa ga zanemo sprejemati celega, se 111

na odnos do njega ustali postanemo mu zvesti. Sreen zakon ne zahteva samo resnine spolne ljubezni med partnerjema, temve tudi popolno ljubezen. Ta je tem popolneja, im trdneje se naveemo na ljubljeno osebo. To se kae v tem, da ljubimo tako njene slabosti kakor tudi njene vrline. Kae se tudi v tem, da se istovetimo s tem lovekom, tj. da opazujemo in presojamo njegovo ravnanje in probleme, njegove potrebe, uspehe, teave in sploh vse njegovo vedenje z njegovega stalia. Ali z drugimi besedami: pri-zadevamo si partnerja razumeti. Veselimo se skupaj z njim, zaskrbljeni smo, kadar ga kaj tei. Ne kritiziramo ga zaradi napak ali nespametnih dejanj, ampak se trudimo, da bi mu pomagali. Popolnost spolne ljubezni se kae tudi v tem, da se radi druimo z ljubljenim lovekom, in to v razlinih okoliinah in na razline na-ine. utimo potrebo, da bi se skupaj zabavali, da bi skupaj zahajali v drubo, obiskovali prireditve ipd. Poleg tega se elimo pogovarjati z njim o vsem, kar nas zanima, mu razodevati svoje misli, se z njim po-svetovati, mu zaupati svoje teave, iskati pri njem moralno podporo ali tolabo itd. im moneja je naa potreba po takni vsestranski skupnosti, tem popolneja je naa ljubezen. Omenjena potreba se kae tudi v odnosu para do okolja. e vee partnerja popolna spolna ljubezen, bosta imela vedno skupno stalie do ljudi, s katerimi prihajata v stik. Ujemala se bosta pri vzgoji otrok, enako se bosta obnaala do starev in drugih sorodnikov, imela bosta enako mnenje o znancih in prijateljih. Proti vsem okrog sebe bosta nastopala kot par, ne pa kot posameznika. Ta enotnost, to spreminja-nje jaz+ti v midva, jasno kae, da je njuna ustvena zveza trd-na. Tedaj partnerjema e na misel ne pride, da bi imela kaj v skupnem ivljenju, kar je samo moje ali samo tvoje. To se kae predvsem v njunem odnosu do gmotnih dobrin. e vee partnerja popolna ljubezen, je samoumevno, da so stanovanje ali hia, avtomobil ali jadrnica ipd. najini, ne pa moji ali tvoji. Seveda je tudi blagajna skupna. Slona partnerja ne utita potrebe, da bi dohodke razdelila. Kakor v popolni ljubezni niesar ne doivljamo kot izkljuno svoje, kot nekaj, do esar imamo izkljuno pravico, tako tudi partnerja nimamo za svojo last. Ljubezen nam ne bo dovolila lastnikega od-nosa do njega. e ga res ljubimo, si ne lastimo pravice, da bi ga imeli vedno in izkljuno zase ali da bi mu vsiljevali svojo voljo, da bi ga vzgajali po lastnem okusu. e priakujemo, da se nam bo prilagodil, smo se mu pripravljeni tudi sami prilagoditi. Resnina ljubezen nas spodbuja k enakopravnemu odnosu do ljubljenega loveka. To pomeni, da ga imamo za enakovrednega ivljenjskega sopotnika. Sprejemamo njegovo individualnost, spotujemo njegovo osebnost oziroma druganost. Nudimo mu monost, da razvija, dopolnjuje in uveljavi svoje sposobnosti. Dovoljujemo, da ima o em drugano mnenje, da ima elje in potrebe, ki se razlikujejo od naih. Poleg tega smo do ljubljene osebe popolnoma iskreni. Pred njo nimamo nobenih skrivnosti niti zahrbtnih misli. e smo usmerili na tega loveka vsa svoja ustva, mu tudi povsem zaupamo. To nas spodbuja k popolni odkritosti, tuja nam je kakrna koli nezaupljivost v odnosu do te osebe. Resnina ljubezen do partnerja nam ne dovoli, da bi dvomili o njegovi vdanosti ali ljubezenski zvestobi. 112

Bistven pogoj, da bi bila zakonska skupnost uspena, je tudi to, da je ljubezen med partnerjema obojestranska. Takna mora biti od samega zaetka skupnega ivljenja. Napano je namre mnenje, da ljubezen pride sama od sebe, ko dva loveka ivita skupaj. e je ni v zaetku, je ne bo niti pozneje. e je zaljubljen le en zakonec, drugi pa ni, bo tudi njegova ljubezen postopno izginila. Ta namre potrebuje hrano, da bi ostala iva, edina hrana pa ji je partnerjeva ljubezen. Za-to je lovek kmalu razoaran, e se je poroil brez prave ljubezni in upal, da bo partnerjeva ljubezen zadostovala za uspeen zakon. Kmalu ne doivlja ve njegove ljubezni, e manj pa jo uti sam. Ker zahteva zakon polnovredno spolno ljubezen med partnerjema, je zaeleno, da enska in moki ustanovita ivljenjsko skupnost ele, ko sta postala sposobna za takno ljubezen. lovek se ne rodi s sposobnostjo za ljubezen. Pridobi si jo s splonim ustvenim dozorevanjem. Polnovredna spolna ljubezen je izraz razmeroma visoke stopnje ustvene zrelosti. lovek jo dosee ele v doloeni dobi. Bioloka zrelost, ki smo jo pridobili v mladostni dobi (adolescenci), nam e ne prinaa ustvene zrelosti. Zanjo ne jami niti dejstvo, da smo postali polnoletni, tj. da nas ima druba za odrasle osebe. Ni pravila, kdaj postane lovek sposoben za polnovredno spolno ljubezen. Nekateri ljudje postanejo prej, drugi pozneje. Vendar lahko priakujemo, da bo povpreen lovek postal sposoben za ljubezen, ki bo temelj uspenega zakona, nekje v tretjem desetletju. Ugotovili smo, da enske prej dozorijo za ljubezen kot moki. Zato smo e prej povedali, da se moki ne bi smel poroiti pred petindvajsetim letom, enske pa so lahko uspene v zakonu tudi, e to naredijo prej. Videli smo tudi to, da je zelo tvegano ustvariti zakonsko skupnost z osebo, ki smo jo spoznali zelo zgodaj, e v asu adolescence, eprav se poroimo z njo ele pozneje. Spoznali smo posledice taknega nepreudarnega dejanja. Torej je bistveno, da se odloimo za zakon ele z osebo, s katero smo se seznanili, ko smo e postali sposobni za polnovredno spolno ljubezen. Naravno je, da zanejo mladi ljudje iveti ljubezensko, ko zauti-jo eljo in potrebo po tem. To se navadno zgodi po konani puberteti. Od te dobe do popolne ustvene zrelosti mine v povpreju deset let. Zaeleno je, da si lovek v tem ivljenjskem obdobju pridobiva izkunje v ljubezenskem ivljenju. Te izkunje prispevajo . k njegovemu spolno-ljubezenskemu dozorevanju. Ljubezenska razmerja, ki jih ima lovek v mladostnih letih, mu omogoajo, da spozna nasprotni spol, da dojame njegovo razlinost in njegove spolnoljubezenske potrebe. Hkrati je treba spoznati tudi sebe, svojo spolnoljubezensko naravo oziroma lastne potrebe. e je lovek oboroen s taknimi izkunjami, je sposoben za zrelo odloitev o tem, s kom bo ustvaril zakonsko skupnost. Dobro moramo poznati ljubezenske odnose, da bi lahko ocenili, ali ima nae trenutno ljubezensko razmerje pogoje za spremembo v zakon. Zato ni treba vztrajati pri neki mladostni ljubezenski zvezi, eprav je bila v zaetku lepa in uspena. Ne smemo pozabiti, da ustveno dozorevanje spreminja loveka, zlasti na ljubezenskem podroju. Mladostno razmerje je lahko zelo koristno kot vir izkunje, vendar to ne pomeni, da bo po nekem asu imelo dovolj moi, da bo temelj uspenega zakona. 113

Takne ljubezenske zveze je treba imeti za vajo, da se ne bi poroili ustveno nevedni, brez duevne kondicije za zakon. Ljubezensko uenje v mladostni dobi nam omogoa, da spoznamo nasprotni spol, da si pridobimo zaupanje do njega, da se nauimo druiti z njim naravno, sproeno in odkrito. Pri tem je najpomembneje, da se nauimo sprejemati predstavnika nasprotnega spola kot enakopravnega soudeleenca v ivljenju. To nam bo olajalo razume-vanje njegovih lastnosti, ki se razlikujejo od naih, in prilagajanje tem lastnostim. Tako se bomo nauili ljubiti osebo drugega spola, jo doivljati kot celoto, in nas ne bo privlaila le njena spolnost. Bistven pogoj za pridobivanje zrelosti za polnovredno spolno ljubezen je popolna ustvena osamosvojitev od starev. Mlad lovek se mora napotiti v ivljenje po lastni poti, upotevati mora lastne nagnjenosti, elje in sposobnosti. Lastno pot je treba najti v ivljenjskih nazorih, v delu, v uenju in poklicnem usposabljanju, pa tudi v spolno-ljubezenskem ivljenju. e hoe mlad lovek zgraditi svojo osebnost, si pridobiti samospotovanje in si zagotoviti sreno ivljenje, mora postati popolnoma neodvisen od sugestij, naravnih pravil, elja in zahtev svojih starev. Lastne elje in potrebe naj mu bodo edino merilo, kako si bo uredil ljubezensko ivljenje, s kom se bo poroil in kako bo ravnal v zakonu. e si stari prizadevajo zadrati odraslega sina ali herko pod svojo oblastjo in se jima vmeavajo v ljubezensko ivljenje, naj jih mladi lovek takoj zapusti, odlono in brez pomislekov, in naj odide im dlje od njih. ele e se bo redko sreeval z njimi in jim ne bo do-volil, da bi bili preve navzoi v njegovem ljubezenskem ivljenju, se bo izognil nevarnosti, da bi postal mamin sinek oziroma mamina herka. Kakne so posledice, e se poroi s takno obremenitvijo, pa e dobro vemo. Za mladega loveka je zelo koristno, da se im prej ekonomsko osamosvoji. Dokler prejema denar od starev, uti obveznost do njih in se ne more odlono upreti njihovim poskusom, da bi vplivali nanj in da bi se mu vmeavali v ivljenje. To je velika nevarnost za ljube-zensko ivljenje mladega loveka. Zato ekonomska samostojnost veli-ko prispeva k njegovemu spolno-ljubezenskemu dozorevanju. Mladi ljudje naj bi ustanovili ivljenjsko skupnost ele, ko sta si oba partnerja pridobila lasten dohodek. Ta ju dela ne le neodvisna od tuje denarne pomoi, marve je tudi pomemben prispevek njuni medsebojni enakopravnosti. Moki se navadno poroi ele, ko zaslui denar. Toda dekle dostikrat stopi v zakon brez lastnega denarja ali elo pusti slubo, ko se poroi. To je nedopustljiva napaka. Zena je lahko popolnoma enakopravna ele, ko je ekonomsko neodvisna. Dokler to ni, se ne more dosledno bojevati za enakopraven poloaj na vseh podrojih skupnega ivljenja. Zena, ki je postala le gospodinja in mati, ima tudi omejene stike z ljudmi. To dela njeno duevno ivljenje revneje, kot ga ima njen mo. Zato ne more spremljati moevega misel-nega ivljenja, se ne more popolnoma viveti v njegove probleme, na-rte ali drubene ambicije. e postane ena nezadovoljna v zakonu in bi se rada loila, se bo teko odloila za razvezo, e je ekonomsko odvisna od moa. V posvetovalnici sream enske, ki ne morejo ve prenaati zavoenega zakona, vendar jim moram 114

svetovati, naj e malo poakajo z loitvijo, ker nimajo lastnega denarja in se morajo najprej zaposliti. Vasih gre za starejo ensko, ki teko najde slubo, zato ji ne preostane ni drugega, kot da se e naprej mui v slabem zakonu. Torej je ekonomska samostojnost enske bistven pogoj, da bi bila sposobna za enakopravne odnose v zakonskem ivljenju. ivljenjska skupnost z osebo drugega spola je lahko uspena le pod pogojem, da je na spolni nagon popolnoma ali vsaj v glavnem usmerjen na ta spol. Precejnja biseksualnost otei ustvarjanje uspe-nega zakona, pretena ali popolna homoseksualnost ga dela neuspenega. Zato naj osebe z monejo usmerjenostjo na lastni spol sploh ne mislijo na zakon. Ljudje s homoseksualnim nagonom naj si ustvarijo spolno-ljubezensko skupnost s partnerjem istega spola. e zane lovek razmiljati o poroki z doloeno osebo, mora ve-deti, ali uti do nje tolikno ljubezen, da bo zadoala za uspeno zakonsko ivljenje. e nam je kdo ve, e nas spolno privlai in smo zaljubljeni vanj, e ni reeno, da ga ljubimo s pravo spolno ljubeznijo. Pri ocenjevanju svojih ustev se moramo zavedati, da se ljubezen ne more razviti naenkrat. Ljubezen na prvi pogled ne obstaja. Duevno stanje, ki ga tako imenujemo, je ele kal ljubezni, ki bo nemara zrasel v zrelo, polnovredno ljubezen, vendar ni nujno. Res se ljubezen pogosto zane z ljubezensko oaranostjo, z erotino fasciniranostjo, ki smo jo e spoznali. Toda ta lahko kmalu izgine in pusti za sabo puobo, tj. ravnodunost do loveka, ki smo ga e nedavno povzdigovali do neba, ga imeli za uresnienje svojega ljubezenskega ideala, za mokega (oziroma ensko) svojega ivljenja ipd. Zato naj se ni-koli ne zgodi, da se odloimo za poroko v stanju ljubezenske oara. e nas kdo privlai, je naravno, da se s tem lovekom sestajamo. e nam je iz dneva v dan bolj ve, je naravno, da se videvamo z njim edalje pogosteje in za ve asa. Potreba po tem bo prvo znamenje, da se v nas razvija ljubezen. Ta nas spodbuja, da izkoristimo sleherno prilonost za stik z ljubljeno osebo. Nadaljnji znak, da se rojeva ljubezen, je to, da nam je edalje teje zapustiti sestanek z ljubljenim lovekom, da nam je edalje bolj pusto, e ga ni poleg nas. Poleg tega smo se pripravljeni odpovedati nekaterim dejavnostim ali obveznostim, da bi imeli ve asa za svoje-ga izbranca. S tem kaemo, da nam edalje ve pomeni, da ga vse bolj ljubimo. Ljubezen do njega kaemo tudi s tem, da ne uivamo le na sestankih, ki nam nudijo prilonost za spolne odnose, temve v slehernem stiku s tem lovekom. elimo si, da bi bil vedno poleg nas. To so zanesljiva znamenja, da je naa ljubezen pognala e precej globoke korenine. Da bi se zaljubili v loveka v polni meri, ne le v nekatere njegove lastnosti, ga moramo im bolj spoznati. Ni namre mogoe ljubiti ti-sto, esar ne poznamo. lovek loveka ne more spoznati, dokler ne pojesta skupaj vree soli, pravi pregovor. S tem hoe povedati, da ni mogoe, da bi koga spoznali v kratkem asu. Spoznavanje druge osebe je dolgotrajen proces; ta napreduje tem hitreje, im pogosteje se sestajamo z osebo, ki nas zanima, in im bolj dajemo 115

sestankom takno vsebino, da prispeva k vzajemnemu spoznavanju. Na sestanku se je treba im ve pogovarjati. To naj bi bili res po-govori, ne pa samogovori. Ni veliko koristi, e eden govori, drugi pa samo poslua. V tem primeru gre za predavanje, ne pa za pogovor. Predavanje sicer daje poslualcu neke podatke o predmetu predavanja, vendar ne prispeva k spoznavanju predavateljeve osebnosti. Medsebojno spoznavanje zahteva izmenjavo misli, zahteva, da oba sogovornika povesta, kaj mislita, utita ali elita. To pa lahko dosee-ta le s pravim pogovorom. Vsebina pogovora naj bi bila takna, da bi omogoala sogovornikoma, da se im bolj spoznata. Spoznati drugega loveka pomeni im ve zvedeti: s im se ukvarja, kaj ga zanima, kaj rad dela; njegovem ivljenjskem cilju ali idealu; tem, kako gleda na ljudi, na odnose med njimi, na drubeno ivljenje, na razna nravna in verska pravila; tem. kaj misli o nasprotnem spolu, o odnosu med spoloma, o ljubezni in o zakonu; tem, kako si zamilja zakonsko ivljenje oziroma svojo vlogo v njem; tem, kar pone v prostem asu, kako poiva in se zabava; njegovem odnosu do starev in drugih sorodnikov, do znanev in prijateljev; njegovem dotedanjem ivljenju druinskem, delovnem, ljube-zenskem; njegovih nartih za prihodnost; njegovih navadah, potrebah, okusih; njegovem nainu reagiranja v razlinih ivljenjskih poloajih itd. e se elita dva loveka zares spoznati, morata govoriti o teh reeh spontano. S tem dajeta drug drugemu vpogled v svojo osebnost. Ko spoznavamo partnerjeve lastnosti, ki so nam ve, nam postaja ta lovek edalje bolj ve, vse bliji. Pri tem se nam namre razodeva vse veja podobnost te osebe z nami. To nam omogoa, da se poistovetimo z njo, da se vivimo v njeno osebnost. Toda med spoznavanjem osebe, ki nas je pritegnila, se lahko zgodi tudi nasprotno. Morda bomo pri tem spoznali edalje ve lastnosti, ki nas motijo, ki jih odklanjamo. Namesto da bi se edalje bolj zbliali s partnerjem, se bomo zaeli oddaljevati od njega. Ljubezenska ustva, ki so se zaela razvijati pri nas, ne bodo napredovala, ampak se bodo ustavila na polovici poti, prila bodo do mrtve toke. e se ne bodo premaknila z nje in se okrepila, bodo najbr zaela slabeti in bodo neko popolnoma izginila. Na sestankih z izbrancem je treba pokazati tudi svoja ustva do njega. Moramo mu razodeti svojo naklonjenost do njega, zanimanje zanj in zadovoljstvo ob stiku z njim. Povedali mu bomo, kaj nam je na njem ve, omenili bomo njegove lastnosti, ki nas privlaijo. e bomo zautili potrebo, da bi bili pozorni do te osebe, bomo tako ravnali; e si bomo zaeleli, da bi bili neni z njo, se ne bomo obotavljali. Ko bomo spoznali, da jo ljubimo, ji bomo to povedali. Ni treba skrivati ustev do partnerja, vendar ni treba hliniti nekaj, esar ne utimo. Prizadevajmo si, da bi bili do njega zmeraj iskre-ni. S tem ga bomo 116

spodbudili, da se nam tudi on ustveno odpre in nam zaupa. Za poglabljanje nae ljubezni do te osebe je zelo pomembno, da zautimo njeno ljubezen. Ta je neposredna spodbuda in hrana naim ljubezenskim ustvom. Spoznati pa je treba tudi partnerjeve spolne elje in potrebe in njegovo spolno vedenje. V spolnem odnosu z njim bomo ugotovili, v kolikni meri se njegove spolne potrebe ujemajo z naimi, tako v koliinskem kakor tudi v vsebinskem smislu. Spolne potrebe osebe, ki nas privlai, so namre lahko tako velike, da jih ne moremo zadovoljiti, ali pa tako majhne, da z njimi nismo zadovoljni. V tem primeru ni verjetno, da bo nae spolno ivljenje ubrano, ko bomo zaeli iveti skupaj. Vasih bomo spoznali, da si partner eli nekaterih oblik spol-nega odnosa, ki jih ne moremo sprejeti. e partner vztraja pri taknih zahtevah, ne smemo priakovati, da se bo v skupnem ivljenju obnaal drugae. Vano je, da ugotovimo, ali se nam partner popolnoma daje, ali si nas iskreno eli, ali usmerja na nas vso svojo spolno slo. Ne smemo, na primer, spregledati dejstva, da je ta oseba do nas spolno zadrana, pasivna, da nerada sprejema spolni odnos, da to pone bolj za-radi nas kot zaradi sebe. Prav tako ne smemo zamiati pred dejstvom, da je v spolnem odnosu vsiljiva, nemara elo nasilna, da eli zadovoljiti le lastne potrebe. V obeh primerih moramo dojeti, da ta lovek do nas ne uti prave ljubezni, eprav zelo lepo govori o njej in nas prepriuje o svoji iskrenosti. Spolni odnosi so zanesljiva preizkunja partnerjevega ustvenega odnosa do nas. e nas res ljubi z resnino spolno ljubeznijo, bomo to v intimnem stiku z njim vsekakor zautili. e pri tem ni obziren, e ni neen, e se nam ne daje ves, e se ne trudi, da bi nas osreil, smo lahko prepriani, da skupno ivljenje z njim ne bo takno, kakrno pria-kujemo. Toda v spolnih odnosih lahko zanesljivo ocenimo tudi lastna ustva do svojega izbranca. Ugotoviti moramo, ali si res elimo partnerja z vso mojo svojega spolnega nagona, ali popolnoma zadovoljuje vse nae spolne elje. Za sreen zakon z njim imamo monosti le, e nas spolno popolnoma zadovoljuje. loveka, ki sta ele zaela z intimnim razmerjem, se ne moreta takoj prilagoditi drug drugemu, zato jima prvi spolni odnos ne sme biti merilo medsebojne ustvene navezanosti in vzajemne spolne primernosti. Toda e so navzoa mona ustva, bo njuno medsebojno spolno prilagajanje hitro napredovalo, brez posebnega prizadevanja, skoraj samo od sebe. Hitro in enostavno reevanje morebitnih teav ali nesporazumov v prvih spolnih odnosih je zanesljivo znamenje, da se je med partnerjema razvila prava ljubezen. Razodeva jo tudi dejstvo, da sta drug do drugega obzirna in potrpeljiva, da ne delata problema iz trenutne partnerjeve teave. e pa se spolno prilagajanje partnerjev ustavi na mrtvi toki in neha napredovati, eprav imata e dlje asa redne spolne odnose, morata dojeti, da je med njima ustvena pregrada. Ta se bo namre po-stavila med njiju tudi na drugih podrojih, ne le v spolnem odnosu. Zato si morata iskreno povedati, kaj ju loi v ustvenem smislu, da se spolno ne ujameta. O zakonu naj bi razmiljala ele, ko jima bo uspelo odstraniti ustveno pregrado. Tedaj bodo postali uspeneji tudi njuni spolni odnosi. 117

e ne prenaamo kakne partnerjeve lastnosti, se ne smemo sle-piti z iluzijo, da bo drugae, ko bova ivela skupaj, da se bo partner v zakonu spremenil, da bo odpravil lastnosti, ki nas motijo, ali da se jih bomo navadili. Nesoglasje med ljudmi, ki je prisotno e v ljube-zenskem razmerju, se v zakonu navadno okrepi. Sam zakon ne spre-meni loveka. e se hoe kdo prilagoditi ljubezenskemu partnerju, e je zaradi njega pripravljen spremeniti svoje obnaanje, bo to naredil takoj in ne bo akal, da bosta zaela iveti skupaj. e pa tega ne naredi pred zakonom, ne bo storil tega niti, ko bo stopil vanj, kajti bolj smo se pripravljeni prilagajati partnerju, ko ga e osvajamo. Upotevajmo dejstvo, da se lahko navadimo le tistega, kar nam ugaja. Ti-sto, kar se nam upira, sicer lahko prenaamo, vendar tega ne moremo ustveno sprejeti. Proti temu se vedno bojujemo, vsaj v sebi, e ne od-krito, vendar to kaemo tudi v odnosu do partnerja, navadno nehote. e nas kaj moti, se o tem pogovorimo s partnerjem mirno in dobronamerno, brez napadalnosti. Partnerjevo reagiranje na na ugovor nam bo veliko povedalo o njegovih ustvih do nas. e je res zaljubljen, bo sprejel pogovor o svojem vedenju in se bo potrudil, da bi uskladil svoje ravnanje z naimi eljami seveda pod pogojem, da so te elje naravne, upraviene oziroma da se nanaajo na poglabljanje naega razmerja. Ne smemo pozabiti, da imamo le v tem primeru pravico zahtevati od partnerja, da se nam bolj prilagodi. e partner ne pokae posluha za nae ugovore, e odkloni pogovor o svojih lastnostih, ki nam niso ve, ali nas pri tem napada, ali, zaniuje, zasmehuje ipd., nam mora biti jasno, da tudi v zakonu s to osebo ne bomo nali skupnega jezika. Poleg tega bo s takim obnaa-njem jasno pokazal, da do nas ne uti ljubezni. Do enakega spoznanja lahko pridemo, e nam bo partner sicer obljubil, da se bo spremenil, vendar tega ne naredi. Ali pa se nekaj asa trudi, da bi nam ugajal, potem pa to naenkrat pozabi in se vrne k vedenju, ki nas moti. V obeh primerih bomo ravnali nespametno, e se bomo vseeno odloili za poroko s to osebo. Ko premiljujemo o zakonu, upotevajmo dejstvo, da je v naem asu in na nai stopnji drubenega razvoja prava in popolna ljubezen edini upravieni razlog, da dva loveka ustvarita zakonsko skupnost. Brez ljubezni zakon ne more biti uspeen. e to ni, je zgreen, to pa pomeni kodljiv, tako za zakonca kakor tudi za otroke, ki rastejo v njem. Nikakor ne dovolimo, da bi nas v zakon pripeljalo nekaj, kar ni polnovredna ljubezen do naega izbranca. Nikar si ne laimo in ne imenujmo ljubezen tistega, kar ni ljubezen. Nikoli ne pozabimo, da bomo zelo nesreni, e se bomo poroili iz kaknih drugih razlogov. Zato se pazimo pasti, ki si jih vasih nastavljamo, ko premiljujemo o zakonu. Nikar ne zlorabimo zakona, kajti ivljenje nam tega ne bo odpustilo. Zlorabimo pa ga, e se poroimo: da bi bili poroeni, tj., da bi imeli lastno gospodinjstvo, otroke, urejeno spolno ivljenje, drubeni ugled; da bi odli od doma, da bi se reili neznosnega ivljenja ob slabih starih; da bi si zagotovili gmotno blaginjo; da bi sebi in drugim dokazali, da smo sposobni za zakonsko ivljenje; da bi skrili svojo nagnjenost k homoseksualnosti; da bi se reili osamljenosti; 118

 da bi se na otrok rodil kot zakonski. Nikar ne dovolimo, da bi nas kdo nagovarjal k poroki, da bi nam kdo izbral partnerja ali da bi se poroili zato, ker to nekdo zahteva od nas. e bomo popustili pritisku, si bomo vrgli zanko okrog vratu v duevnem smislu. Kadar je ljubezen resnina in prava, partnerja drug drugega popolnoma sprejemata. Sprejemata se takna, kakrna sta, ljubita se kljub pomanjkljivostim in slabostim, ki jih ima sleherni lovek. Idealnih ljudi ni, zato prava ljubezen ne ie niesar idealnega. Vano je, da se partnerja, ne glede na svoje lastnosti, ujemata v vseh pomembnejih ivljenjskih zadevah, da ju veejo skupni interesi, potrebe in nagnjenosti ter mono spolno poelenje. Prav tako je vano, da se obnaata kakor enakopravna ivljenjska sopotnika, da je med njima zmeraj prisotna odkrita komunikacija in da sta zadovoljna drug z drugim. e sta ustvarila taken medsebojni odnos, bosta partnerja zauti-la potrebo, da bi ivela skupaj. Ne bosta ve zadovoljna z ljubezenskim razmerjem, ob katerem ima vsak tudi svoje ivljenje. Ko bosta to zautila, ne bosta niti malo dvomila o zakonu. Poroila se bosta, kakor hitro bosta imela objektivne monosti za skupno ivljenje. e pa se partnerja pogajata o njem, pomiljata, odlaata, se ne moreta dogovoriti o tehninih okoliinah skupnega ivljenja, je bolje, da sploh ne mislita nanj. Takno ravnanje je namre jasen dokaz, da ta loveka ni-mata pogojev za sreno zakonsko ivljenje. Njuno obotavljanje, da bi spojila ivljenji, kae, da ju ne vee ljubezen. Njuno omahovanje je izraz strahu pred zakonom, ki si ga pravzaprav ne elita, eprav misli-ta, da sta zaradi neesa dolna misliti nanj. Toda tudi takrat, ko sta se partnerja ustveno trdno navezala, ne smeta biti popolnoma prepriana, da bo njuna ivljenjska skupnost res trajno uspena. Sele ko bosta nekaj asa ivela skupaj, se bosta namre povsem spoznala. Treba je upotevati dejstvo, da bosta v zakonu doivljala drug drugega v okoliinah, v katerih se prej nista srea-la. Sele v zakonu bosta spoznala vse partnerjeve navade, okuse in po-trebe. V skupnem ivljenju sta partnerja ve skupaj kot takrat, ko sta le ljubimca. Zato zakon terja od njiju trdnejo medsebojno navezanost. Vasih ele skupno ivljenje pokae, da zakonca nista drug za drugega, eprav se jima je tako zdelo, dokler sta hodila skupaj. Za-to je pametno zaeti iveti skupaj brez vzajemnih obveznosti. To po-meni, da se ni treba takoj formalno zvezati. Res se lahko razveeta, e bosta ugotovila, da ne moreta ustvariti srenega zakona. Toda ugotovili smo, da loitev ni tako preprosta. Torej je koristno poakati s po-roko, da as pokae, ali je neka skupnost uspena, ali sta srena in zadovoljna, da ivita skupaj. Seveda mora pretei nekaj asa, da bi bila prepriana o tem, kajti na samem zaetku bosta najbr zadovoljna s svojim soitjem. Sele ez nekaj asa ga bosta doivljala takno, kakrno je v resnici. Dokler se nismo prepriali o trdnosti nae skupnosti, je pametno, da je ne obremenimo z otrokom. e bomo ostali skupaj, bomo imeli zadosti asa, da bomo poskrbeli za potomce. e pa se bo pokazalo, da nismo drug za drugega, se bomo laje razli, dokler nimamo otrok. Iz istega razloga se ni treba takoj 119

vezati s skupnimi denarnimi obveznostmi, na primer s posojili za nakup stanovanja ali za gradnjo hie. Tudi to bomo lahko naredili kasneje. e pa v zakonu nismo uspeni, nam ne bo pomagalo zidanje skupnega stanovanja. Nasprotno, skupno premoenje bo precejnja ovira pri odloanju za loitev. Torej je pametno zaeti iveti skupaj samo na temelju vzajemne ljubezni. Sele ko smo ugotovili, da je ta vez trdna, da je skupno ivljenje ni naelo, je smiselno, da se veemo tudi z drugimi vezmi, ki so sicer pomembne, vendar ne morejo vplivati na kakovost zakona. To se nanaa na pravno potrditev ivljenjske skupnosti, na njeno spreminjanje v druino ter na urejanje druinskega gnezda. etudi nam je uspelo ustvariti dober zakon, ne smemo poivati na lovorikah. Ne smemo misliti, da nam ni treba ve skrbeti za zakon. To je iluzija, ki nas lahko drago stane. Nikar ne pozabimo, da je zakon podoben ivemu bitju venomer zahteva hrano, da bi ostal iv. e gre za ivo bitje, ki je za nas pomembno, elimo ne samo, da bi ostalo ivo, temve, da bi bilo tudi zdravo. Zato ne zadostuje, da ga hranimo, marve potrebuje kakovostno hrano, ki bo zadovoljila vse njegove potrebe. To velja tudi za zakon. Tudi njega si elimo zdrave-ga, polnovrednega, da bi nam bil trajen vir zadovoljstva. Zato moramo vnaati vanj tisto, kar ga bo ohranilo taknega. Zakonsko ivljenje je nekaj dinaminega, gibljivega, nekaj, kar se spreminja, napreduje ali nazaduje, odvisno od tega, kako vplivamo nanj. Nikoli ne stoji dolgo na mrtvi toki. O tem dogajanju je treba premiljevati, ga nadzorovati, skrbeti zanj, da bi teklo v skladu z nai-mi eljami. e ga bomo zanemarili, nam grozi nevarnost, da se bo na-potilo v smer, ki nam ni ve. V tem primeru bomo postali nezadovoljni z zakoncem. e elimo uspeti v neki dejavnosti, se moramo sistematino ukvarjati z njo, moramo vlagati vanjo as, energijo in sposobnosti. Zakon terja od nas enako ravnanje, e hoemo biti uspeni tudi na tem ivljenjskem podroju. Tudi z zakonom se je treba ukvarjati, tudi vanj je treba vlagati as, energijo in sposobnosti. Ugotovili smo, da je prava ljubezen temelj uspenega zakona in njegov glavni namen. Takno ljubezen je treba hraniti, negovati in jo venomer kazati. Z izraanjem ljubezenskih ustev hranimo ljubezen, tako svojo kakor partnerjevo. Da bi jih lahko kazali, moramo biti veliko skupaj z zakoncem. Takrat se lahko ukvarjamo drug z drugim, se pogovarjamo, smo pozorni drug do drugega. Pri tem se je treba vzajemno ustveno odpirati, kazati medsebojno razumevanje in nenost. Samoumevno je, da se zakonca skupaj ukvarjata z gospodinjski-mi opravili, da skupaj vzgajata otroke, da skupaj upravljata z denar-jem. Vse to naj bi jima bilo skupna skrb in skupna odgovornost. Koristno je, da se kaeta skupaj tudi v javnosti, da skupaj obiskujeta pred- stave, znance in sorodnike, da se skupaj zabavata. Samoumevno je, da bosta popolnoma usmerila drug na drugega tudi svojo spolno de-javnost. Na koncu razmiljanja o poti v sreen zakon bom omenil e bese-de sodobne amerike pisateljice Erie Jong. V romanu Kako reiti lastno ivljenje je napisala: 120

iveti s lovekom, s katerim ima lahko vse skupno, je ne samo udovito, temve tudi bolje od vsega, kar o tem govorijo ljubezenske pesmi in sentimentalni filmi. Vredno je bojevati se za to, vredno je bi-ti pogumen, vredno je tvegati. e pa niesar ne tvega, tvega pravzaprav veliko, mnogo ve. ivljenje nam ne nudi neteto prilonosti.

Nekaj primerov iz prakse

Cim prej bolezen odkrijemo, tem uspeneje jo zdravimo. e se e ni globlje ukoreninila v bolnikovem telesu, jo bomo najbr popolnoma ozdravili. Manj pa je verjetno, da bomo to dosegli, e bolezen traja e dalj asa in je hudo pokodovala bolnikovo telo. Vendar jo bomo zdravili kljub temu, eprav ne bomo priakovali ve kot delno izboljanje bolnikovega zdravstvenega stanja. Toda e je bolezen zelo huda, je vasih sploh ne moremo zdraviti, ker ni zdravila za to bole-zen ali pa je tako prizadela telo, da se ne more ve bojevati. Vse to velja tudi za zdravljenje bolnega zakona. e nesporazumi med zakoncema e ne trajajo dlje asa, je ve upanja, da jih bosta partnerja uspeno odstranila, kakor v primeru, e je njuno razmerje skaljeno e nekaj let. Toda uspenost zdravljenja bolnega zakona je odvisna tudi od vrste bolezni. e je zasidrana v temeljih zakona, jo bomo teko odstranili, tudi e jo zanemo zdraviti, takoj ko se pojavi. Veliko laje bomo reili zakon, e je njegova bolezen bolj preprosta, razmerje med partnerjema pa zadosti trdno, da se lahko upre bolezni in jo premaga. Alenka in Ale sta mlada zakonca. Skupaj ivita dve leti. Poroi-la sta se iz ljubezni. Alenka se je pred kratkim zaposlila, Ale pa dela pri oetu, ki ima obrt. Ker nimata monosti, da bi si kupila stanova-nje, stanujeta pri Aleevih starih, vendar imata lastno gospodinjstvo. Aleev oe je ne le priden delavec, temve je povsem zasvojen z de-lom. Ves dan gara v delavnici, tudi ob nedeljah, ali pa na terenu. Ale misli, da mora imeti tudi on tak odnos do dela. Tudi on odide od doma zgodaj zjutraj, vrne pa se pozno zveer. Vasih ne pride niti na ko-silo e ima preve dela. Ko pride Alenka iz slube, ji je velikokrat dolgas. V majhnem gospodinjstvu ni veliko dela, otrok pa e nimata. V prostem asu rada bere, vasih obie kako prijateljico ali pa se pogovarja s tao. Toda to ji ne zadoa, da bi bila zadovoljna. V prostem asu si eli biti z moem. Zato se je poroila. eli si kramljanja z njim, hrepeni po njegovih nenostih, rada bi la kam z njim. Toda moa ni doma. On kar naprej dela, ker mu oe vztrajno dopoveduje, da je delo edina vred-nota. Ko se Ale vrne k eni, je preve utrujen, nima potrpljenja za kramljanje z eno, za nenosti in tudi v postelji pogosto takoj zaspi. Razumljivo je, da se Alenka uti zanemarjeno. Moevo ravnanje si razlaga kot znamenje ustvenega oddaljevanja od nje. To jo dela ljubosumno. Ker dela na terenu, mu Alenka pogosto oita nezvesto-bo. e mo ni razpoloen za ljubkovanje, je prepriana, da je spal z drugo ensko. Ale je seveda ualjen, ker ji zaman zagotavlja, da ji je zvest. Zaradi te napetosti so tudi spolni odnosi pogosto neuspeni. Potem je ualjena tudi Alenka, ker je prepriana, da je njen sum o moevi zvestobi upravien.

121

Zakonca se torej vrtita v zaaranem krogu, kar ju dela edalje bolj napeta, nestrpna drug do drugega, zato se vsak dan prepirata. Dojela sta, da tako ne moreta iveti, da bo zakon razpadel, vsaj vsebinsko, e ne formalno, e bosta tako nadaljevala. Zato sta prila v posvetovalnico. V pogovoru z njima sem zautil, da se imata mlada loveka kljub vsemu rada, da imata zadosti moi, da popravita svoje razmerje. Njun zakon je sicer zbolel, ampak je e toliko trden, da se bo uspeno uprl bolezni. Aleu sem razloil psiholoki pomen napake, ki jo je storil, ko je dovolil, da se je Alenka zaela utiti v zakonu osamljeno in zanemarjeno. Opozoril sem ga na napanost oetovega odnosa do dela, razodel sem mu resnine motive njegove zasvojenosti z delom, ki ni izraz pretirane ljubezni do dela, ampak je beg od zakonskega ivljenja, ki se ga je ta lovek navelial, ker ni bil nikoli res zadovoljen z njim. Ale je sprva strmel, ko sem mu to razlagal, potem pa je sam povedal nekaj podatkov iz ivljenja svojih starev, ki so potrdili mojo domnevo. Mlademu mou sem priporoil, naj ne hodi po oetovi poti, naj ne naseda njegovim ivljenjskim nazorom, e noe uniiti svojega zakona in ivljenja. Povedal sem mu, da se mu bo Alenka ustveno in spolno edalje bolj odtujevala, e se ne bo potrudil, da bi ji z dejanji dokazal svojo ljubezen. Pojasnil sem mu bistvo njene ljubosumnosti, ki ne izhaja iz nezaupljivosti, ampak iz obutka ljubezenske zanemarjenosti. Alenka je takoj sprejela takno razlago svoje ljubosumnosti. Sprejela je tudi spoznanje, da je Ale preve pod oetovim vplivom in da mu je treba pomagati, da bi razvil bolj zrel odnos do oeta. Dojela je, da je njeno reagiranje na Aleevo odsotnost od doma napano. Z ljubosumnostjo, z oitki in prepiri poganja namre vodo na tastov mlin. Ko napada moa, se ta oddaljuje od nje, namesto da bi poglabljal stik z njo. Po pogovorih v posvetovalnici sta zaela zakonca odlono zdraviti svoje razmerje. Ale je omejil sodelovanje z oetom na delovni as, ki bi ga imel, e bi bil zaposlen v delovni organizaciji. To se pravi, da je v eninem prostem asu tudi on prost. Oe se sicer jezi, oita mu nehvalenost in marsikaj drugega, toda mladi mo noe posluati oetovih ugovorov in trdno vztraja pri novem nainu ivljenja. Alenka pa se iskreno trudi, da bi bila do moa prijazna in ustveno topla. Bodri ga v borbi z oetom, ki si zaman prizadeva, da bi sina oddaljil od ene. Ale mu lahko nasprotuje, ker je sprevidel oetovo erotino nevoljivost, ki se skriva za njegovim povzdigovanjem dela. Mlada zakonca sta v prostem asu veliko skupaj skupaj opravljata gospodinjsko delo, skupaj hodita nakupovat, na sprehode, na obiske, skupaj se zabavata. Njuno spolno ivljenje je spet zaivelo, oba sta v njem edalje bolj sproena in zadovoljna. Varujeta, da bi si im prej uredila lastno stanovanje, da bi zapustila hio Aleevih starev in se tako popolnoma osamosvojila. Zakonska skupnost Barbke in Boruta, ki traja poldrugo leto, je na videz precej podobna zakonu Alenke in Alea. Tudi Borut je zaposlen pri oetu, ki ima obrt, tudi Barbka je po slubi sama, ker Borut ves dan dela. Stanujeta pri njegovih starih, nimata e otrok. Borut govori o sebi kot o loveku, ki ve, kaj hoe, ki 122

ima doloen ivljenjski cilj in ga hoe im prej dosei. To je lastna hia, dober avto, vikend na morju. Za to potrebuje veliko denarja, ki ga je treba zasluiti. Barbka bi sicer rada imela vse tisto, za kar se mo bori, vendar se ho-e tudi zabavati, iti v prostem asu plesat, na razne prireditve. Borut nima za to ne asa ne posluha. enine elje ima za otroje, neresne in jih zaniuje. Meni, da je neumno tako zapravljati denar, namesto da bi varevala za gradnjo hie. To nasprotje je predmet vsakdanjih prepirov med zakoncema. Mo se sicer poskua spraviti z eno v postelji, toda Barbka je po prepiru dolgo ualjena in odklanja spolne odnose. To dela Boruta ljubosumnega, e posebej, ker je Barbka zaela sama zahajati v drubo. Glede na njeno edalje vejo neprijaznost do njega sumi, da ima ena ljubimca. Ta njegov sum je vir e hujih prepirov med njima. Problemi v tem zakonu so le na videz podobni problemom, ki jih imata Alenka in Ale. Pri Barbki in Borutu gre namre za pomanjkanje ljubezni, temeljnega pogoja, da bi njuna zveza lahko ozdravela. Barbka se je poroila zato, da bi se im prej reila starev, predvsem gospodovalnega oeta, ki je ravnal z njo kot z deklico, tudi ko je bila e odrasla. Stari ji niso dopuali nobene svobode, zlasti ne v ljubezenskem ivljenju, zato se je oprijela Boruta, ki je bil resen, razumen, prizadeven fant in je bil ve njenemu oetu. Ko se je odloila za zakonsko ivljenje z njim, ni upotevala dejstva, da je Borut ne privlai kot moki, da si ga ne eli kot spolnega partnerja. Mislila je, da za uspenost skupnega ivljenja zadostujejo lastnosti, ki sem jih omenil. Toda v zakonu je kmalu prilo do nasprotij med njima prav zaradi teh moevih lastnosti oziroma, ker sta precej razlina. S svojim igrivim temperamentom je Barbka trila ob Borutovo resnobo, z nagnjenostjo k zadovoljevanju trenutnih elja in k zabavanju pa je prila navzkri z moevo poudarjeno racionalnostjo. To jo je naredilo nezadovoljno, potrto, zato ni utila elje, da bi se mou spolno prilagodi-la, da bi poskuala uivati v njegovem objemu. Boruta je Barbkina spolna zadranost motila. Zena ga je spolno mono privlaila, to je bil glavni razlog, da se je poroil z njo, poleg elje po urejenem ivljenju, tj. po gospodinjskih uslugah. Do ene ni util prave ljubezni. Kajti je lovek, ki istoveti mono spolno poelenje z ljubeznijo, ki ne pozna resnine ljubezni, ki ne verjame, da ob-staja, ker ni sposoben zanjo. Revnost svoje ustvenosti skua nadomestiti z zelo realnim staliem do ivljenja z razumskim odnosom do vseh ivljenjskih pojavov. Zato ne more sprejeti Barbkinega od-nosa do ivljenja, ki je ustveno obarvan. Kakor se je Barbka slepila, da bo srena v zakonu tudi brez spol-nega poelenja po mou, tako se je ta varal, ko je verjel, da se bo lahko sprijaznil z enino muhavostjo, e bo doivljal z njo mono spolno zadovoljstvo. Toda spolni odnosi z Barbko mu niso prinesli priakovanega uitka, drugega stika z njo pa ni imel. Zato sta se za-konca kmalu zaela prepirati ena je oitala mou, da je pust, ta pa njej, da je frigidna. Poskusil sem jima pomagati, da bi se zbliala, ustveno in spolno. Vendar sta ostala bolj ali manj gluha za moje pobude. V sebi nista nala ustvene energije, da bi se prilagodila drug drugemu. Oba sta zahtevala drug od drugega tisto, esar drug drugemu nista bila pripravljena dati zahtevala sta ljubezen. Njun zakon je ostal nedonoenek, preibek, da bi ivel. Barbka ga je pokopala, ko je zapustila moa in odla v drugo mesto, k stareji sestri, ki ivi sama. 123

ivljenjska skupnost Cvetke in Cirila tudi ni trajala ve kot dve leti. Ko sta konala olanje in sta se zaposlila, sta zaela iveti skupaj v stanovanju, ki so jima ga uredili Cirilovi stari v druinski hii. Ime-la sta se rada in kazalo je, da bosta srena. Toda kmalu se je zaela Cirilova mati vmeavati v njuno ivljenje. Cvetka je spoznala, kaj po-meni biti ena maminega sinka. Taa sicer ni zahajala k mlademu paru, ampak je Ciril vsak dan hodil k njej, posedal pri njej in ubogljivo poslual njene nasvete, kako naj si uredi stanovanje, kaj naj kupi za gospodinjstvo, zatem pa je zaela kazati odkrito nezaupanje do Cvetke in do njene matere. edalje ostreje je kritizirala snaho, njene napake, dejanske ali izmiljene, in jih prikazovala sinu kot posledico Cvetkine slabe vzgoje oziroma negativnega vpliva njene matere. Ciril se je vraal k eni ves zmeden zaradi takega materinega pouka, slabe volje, pripravljen, da se spre s Cvetko zaradi vsake malenkosti. Za-el ji je kljubovati, naelno je nasprotoval vsem njenim eljam in predlogom. V prepirih je vse pogosteje povzdigoval svojo mater, zanieval pa je Cvetkino mater, menil je, da je kriva za njune prepire. Vendar ga to ni oviralo, da si ne bi od tae sposodil denar, ki ji ga ni-koli ni vrnil. Ko ga je taa neko spomnila na dolg, jo je napadel z aljivkami. Cvetka je spoznala, da jo Cirilova mati sovrai in da sina hujska proti njej. Poskuala se je o tem pogovoriti s Cirilom, toda ta je bil gluh za vse to. Hkrati pa je postajal edalje bolj napadalen do tae, slednji je elo zahteval, naj Cvetka prekine stike z materjo. Ker je e-na to zavrnila, je prilo med partnerjema do tako hudega spopada, tudi s klofutami da je Cvetka zapustila Cirilovo stanovanje in se vrnila k materi. Ciril je ez nekaj dni obiskal Cvetko, opraviil se je za grobost do nje, prosil jo je, naj se vrne. Cvetka je privolila v to, ko ji je Ciril obljubil, da ne bo ve obiskoval matere, vsaj ne sam, da ne bo ve sprejemal njenih nasvetov. Cvetka se je vrnila k partnerju, Ciril pa je bil teden ali dva res mo beseda. Vztrajal je pri emancipiranosti od matere, dokler ga ta, globoko ualjena, ni otela zaradi nehvalenosti. Tedaj je sin popustil, ubogljivo se je vrnil pod materino oblast, s Cvetko pa se je zopet zael prepirati. Ona je medtem zanosila. Upala je, da bo otrok spametoval Cirila, ga naredil bolj zrelega, bolj samostojnega; upala je, da se bo uprl materinemu sovratvu, ko bo postal oe. Vendar se to ni zgodilo. Nasprotno: ko se je otrok rodil, je Ciril e pogosteje posedal pri materi. Zdaj je poslual nasvete ne le zaradi ivljenja s Cvetko, temve tudi glede nege, prehrane in vzgoje novorojenka. Seveda so bili ti zmeraj v nasprotju s Cvetkinim ravnanjem. Zato so se prepiri med zakoncema zaostrovali. Ko sta prila v posvetovalnico, sta bila e precej nestrpna drug do drugega. Razmerje teh mladih ljudi bi se izboljalo le v primeru, e bi za-pustila hio Cirilovih starev, e bi se popolnoma osamosvojila in e bi omejila stike z gospodovalno tao (oe-tast je tukaj nepomemben kakor navadno v taknih primerih!) na obasne, bolj ali manj konvencionalne obiske. Toda Ciril je ostro nasprotoval takni reitvi njunega problema. Vztrajal je pri zahtevi, naj Cvetka popolnoma prekine stik z materjo kurbo, o ravnanju svoje matere pa se sploh ni hotel pogovarjati. Zaman sem si prizadeval, da bi Ciril spoznal nenaravnost svojega odnosa do matere, njenega sovratva do snahe in svojo nezmonost, da bi ustvaril uspeno ivljenjsko skupnost s katero koli ensko, 124

dokler se ne bo znebil ustvenega vpliva matere. Cirilova gluhost za vse moje razloge, pobude in nasvete je bila dokaz njegove bolestne podvrenosti gospodovalni materi. Na alost ni dovolil, da bi mu pomagal, ni pa niti malo verjetno, da bi sam od sebe dozorel oziroma da bi temeljito spremenil odnos do matere. Za-to ni bilo upanja, da bi se razmerje med partnerjema izboljalo. Ko je Cvetka to sprevidela, se je odloila za vrnitev k materi, to-krat za otrokom. Dojela je, da je bolje zanjo in za otroka, da ivita sama vsaj, dokler ne bo ustvarila novega, uspenejega ljubezenskega razmerja, in sicer s ustveno zrelim mokim. Podprl sem Cvet-kino odloitev in jo posvaril, naj ne nasede Cirilovim obljubam, e jo bo spet poskual prepriati, da se bo poboljal. eprav je mamin sinek pogosto nezmoen resnino ljubiti ensko in je zato nesposoben za ustvarjanje srene ivljenjske skupnosti z njo, se mu vasih lahko pomaga. e moki ni preve podloen materi, zlasti pa, e so njegova ustva do nje ambivalentna, protislovna, se lahko osvobodi. V tem primeru njegov zakon, ki ga je prizadelo moevo sunjevanje materi, lahko ozdravi. To dokazuje uspeno zdravljenje zakona Dragie in Duana. On je prvi priel v posvetovalnico. Potoil mi je zaradi teav, ki jih ima z Dragico. Takrat e nista bila poroena, ivela sta v njegovem stanovanju, Duan pa je bil formalno e poroen. Zaljubljen je v Dragico, preprian je, da tudi ona njega ljubi, vendar se pogosto spreta ali pa vlada med njima ustvena napetost. Priznal je, da sta oba preve zadrana, da se ne moreta sprostiti, zato med njima ni zadosti odNEKAJ PRIMEROV IZ PRAKSE 193 kritih pogovorov. Nezadovoljen je tudi zaradi Dragiine spolne neuravnoveenosti: vasih je strastna v postelji, drugi pa je zadrana ali sploh odklanja spolni odnos. Redko doivi orgazem, eprav se Duan trudi, da bi jo spolno zadovoljil. Ko se je tudi Dragica oglasila v posvetovalnici, sem dobil popolnejo predstavo o njunem razmerju. Dragica je potrdila vse, kar je Duan povedal, vendar je prikazala tudi drugo plat medalje. Zelo jo moti Duanovo obotavljanje glede razveze zakona. Poleg tega dovoljuje, da ga biva ena, ki jo je zapustil e pred dvema letoma, klie po telefonu, da zahteva razne usluge, ki jih mora storiti. Dragica uti, da so to le pretveze, ki omogoajo bivi eni, da vpliva na Duana, ker ga hoe spet pridobiti zase. Drugi vzrok razprtij med partnerjema je Duanova pretirana na-vezanost na mater. Obie jo vsak dan, potem pa pride domov slabe volje, kajti mati zahteva, naj se vrne k eni. Hkrati izraa nezaupanje do Dragie, ker je druge narodnosti in vere. Mlada ena opaa, da Duan ne ljubi matere, pogosto se jezi nanjo, nestrpen je do nje, kljub temu pa se uti krivega, e je kak dan ne obie ali ji odkrito nasprotuje. Duan stresa na Dragico nejevoljo zaradi protislovnega odnosa do matere. Razjezi se za vsako malenkost ali pa je do nje zadran, malo govori, nerad sodeluje pri gospodinjskih opravilih. Pogosto pravi, da ne bo dovolil, da bi ga 125

ena zasunjila, velikokrat odide sam v mesto, ne da bi povedal Dragici, kam gre. Vasih pride domov pijan. V pogovoru je Dragica veliko povedala tudi o sebi. Opisala je svoj odnos do ljudi, ki kae njeno nevrotinost pogosto je negotova in nezaupljiva do okolja, zato je rada napadalna ali pa se zapre vase. Tako se vede tudi z Duanom, ker se uti ogroeno, ker ni prepriana, da jo res ljubi. Duan in Dragica sta nekaj asa prihajala na psihoterapevtsko zdravljenje. eprav sta se pogosto prepirala, sta se vendar imela rada, elela sta izboljati svojo zvezo. Duan je postopno sprejel spoznanje o bistvu materinega odnosa do njega. Hkrati je zbral toliko odlonosti, da je nehal romati k njej. Sreanje z materjo je omejil na obasne obiske, in sicer skupaj z Dragico. Tako je onemogoil, da bi ga mati hujskala proti njej. Nekaj asa ga je e muil obutek krivde do matere, toda Dragica je poskrbela, da je ta zaradi njenega spremenjenega vedenja do Duana edalje bolj slabel. Ko mu mati ni ve vsiljevala obutka krivde do bive ene, je postal odloneji. Prekinil je stike z bivo eno, zahteval razvezo in se kmalu poroil z Dragico. Ti znaki Duanovega ustvenega dozorevanja so ugodno vplivali tudi na Dragico. Zdaj se je utila ob njem bolj varno in mu je bolj zaupala. Do moa je postajala vse bolj odkrita, prijazna in pozorna. Tudi do spolnosti je imela drugaen odnos. Duan je bil zelo zadovoljen, ker je zaela dajati pobude za spolne odnose, ker je bila pri njih bolj sproena. Zaradi tega je postal bolj neen do Dragie, ta pa je odgovorila na to z vejim uivanjem v intimnem stiku z moem. V skupnih pogovorih sem zakonca uil, kako naj poglabljata svojo skupnost s skupnim delom, s skupno rekreacijo in zabavo, s skupnim obiskovanjem znanev, najve pa z odkritim pogovorom o vsem, kar doivljata, pa tudi z veliko vzajemne pozornosti in nenosti. Zakonca sta si marljivo prizadevala, dokler jima takno ravnanje ni postalo ne le navada, marve tudi potreba. Ko se je Duan znebil ustvene ambivalence do matere in jo je zael doivljati realno, takno, kakrna je, in se je hkrati otresel obutka krivde do bive ene, se je pokazalo, da je sposoben za pravo ljubezen do Dragie. Postal je ustveno sproen in sposoben za uspeno zakonsko ivljenje. To je bil vzrok, da se je kolo ljubezenskega razmerja Dragie in Duana zaelo edalje hitreje obraati v nasprotno smer. Preden sta prila v posvetovalnico, je Duanova nezadostna ustvena usmerjenost na Dragico krepila njeno nevrotinost, ta pa je delala Duana e bolj zadranega do nje in vzdrevala njegovo podvrenost materi in ohranjanje stikov z bivo eno. Zdaj pa Duanovo ustveno odpiranje zmanjuje Dragiino nevrotinost, njena edalje veja sproenost pa spodbuja Duana k temu, da se ukvarja z eno z vejim veseljem, da je v prostem asu najraje z njo. Tako mlada loveka gradita uspeen zakon. Preden sta se Francka in Ferdo poroila, sta se odloila, da bosta zaela iveti skupaj pri njenih starih, v vasi nedale od mesta, kjer sta zaposlena. Toda Franckini stari ne marajo Ferda, e da nima ne dovolj imenitnega poklica ne zadostnega zasluka, da bi bil vreden njune herke. Zato sta mlada loveka po poroki poiskala stanovanje v mestu, kjer delata. 126

Po tirih letih skupnega ivljenja sta prila v posvetovalnico, ker sta se zaela edalje huje prepirati. Franckini stari so prizidali k svoji hii prostor, ki bi ga mladi par lahko uredil za stanovanje. Francka je pripravljena sprejeti to ponudbo starev, toda Ferdo vztrajno odklanja selitev k tai in tastu, ker se zaveda, da nista spremenila odnosa do njega. Tudi Francka ve, da je tako, vendar pa se eli vrniti domov. Zakonca sta mi sprva zagotavljala, da je to glavni razlog prepirov med njima. Toda nadaljnji pogovor o njunem skupnem ivljenju je pokazal, da si Francka ne bi elela vrnitve k starem, e bi bila zadovoljna z zakonom. V njej se e nekaj asa kopii razoaranje, ki ji jemlje vero v njegovo prihodnost. Nesporazumi s Ferdom so se zaeli zaradi spolnosti. eprav si je Francka vedno elela spolnega odnosa z moem, ni pri tem nikoli doivela orgazma. Ko se samozadovoljuje to pa pone edalje pogosteje vselej dosee vrhunec. To jo je po eni strani preprialo, da ni frigidna, kakor je mislila sprva, po drugi strani pa jo je naredilo nezadovoljno, ker meni, da je mo kriv za to. Oita mu, da ni zadosti neen z njo, ne v postelji ne zunaj nje, to pa da je znak, da je ne ljubi. Ferdo je ualjen zaradi Franckinega dvoma o njegovi ljubezni do nje. Obenem je ljubosumen, ker je zvedel, da ena z njim ne doivlja orgazma. Sprva je namre hlinila orgazem, ker se je bala, da bi resni-ca prizadela moa. Toda ni mogla dolgo igrati nekaj, esar ni utila. Zato je neko priznala Ferdu, da v spolnem odnosu z njim ne uiva. To pa je moa e bolj prizadelo. Zdaj je on zael dvomiti o enini ljubezni do njega, prevzel ga je sum, da Francka ljubi drugega mokega in se z njim spolno zadovoljuje. Tako so se zaeli medsebojni oitki zakonev, ki so povzroali edalje vejo ustveno napetost med njima. V taknem vzduju je za-ela Francka razmiljati o vrnitvi k starem. Zelja po tem se je krepila v njej z naraajoo Ferdovo napadalnostjo do nje. Franckino nezadovoljstvo z moem je doseglo viek, ko jo je neko udaril. Takrat mu je odgovorila, da ga bo zapustila. V taknem razpoloenju sta prila k meni. Ko sem dojel, kaj je bistvo nesporazuma, nisem izgubljal asa z dokazovanjem, da bi bilo nesmiselno sprejeti ponudbo Franckinih starev in se preseliti k njim. Oba sta se namre tega zavedala. Zato sem se takoj lotil jedra problema, ki je izkopal prepad med Francko in Ferdom, eprav sta se e imela rada. V pogovoru na tiri oi sta s solzami v oeh priznala, da ne preneseta misli o loitvi. Medsebojna napadalnost mladih ljudi je kmalu zaela ponehovati, ko sem jima razloil fizioloki nesporazum med njima oziroma obojestransko neupotevanje enske spolne narave, ki je povzroilo vzajemne dvome, oitke, alitve in napade. Francka namre sodi med enske, ki ne morejo doiveti orgazma brez neposrednega draenja egetavka. Zato ostane pri spolni zdruitvi, ki ne drai neposredno egetavka, nezadovoljena. Ne Francka ne Ferdo nista vedela, da v spolnem odnosu nista aktivirala enine najpomembneje erogene cone, zato sta bila oba razoarana. Ko sem zakoncema razloil anatomijo in fiziologijo enske spolnosti, sem jima priporoil takne spolne odnose, ki bi Francki zagotovili orgazem, Ferdu pa 127

obutek, da je zadovoljil eno. Potem sem jima dal navodila o ravnanju s partnerjem, ki naj bo im bolj pozorno, neno, polno ustvene toplote. Razloil sem jima nesporazume, ki so ju pripeljali do medsebojne napadalnosti, pomagal sem jima, da sta dojela svoje zablode. ez nekaj asa sta me Francka in Ferdo obvestila, da nimata ve potrebe, da bi me e obiskovala, kajti zdaj je med njima vse v redu. Ema in Egon sta dolgo skupaj kmalu bo dvajset let, kar sta se spoznala. Oba mislita, da je njun zakon uspeen: ena je bila vedno bolj ali manj zadovoljna z moem, tudi ta z njo. Toda pred kratkim je Ema opazila, da je Egon postal nekam nemiren, nesproen, pogosto tudi napet. Ko ga je vpraala, kaj se dogaja z njim, ji je priznal, da ima ljubico. Zena je bila seveda prizadeta, vendar je reagirala razmeroma mirno, predvsem pa razumno in brez napadalnosti. Ni silila moa, naj zapusti ljubico, ni pritiskala nanj, tudi izsiljevala ga ni, ampak mu je povedala, da ga ne more deliti z drugo ensko, zato se bo moral kmalu odloiti ali bo spet popolnoma njen ali pa se bosta loila, potem pa naj ivi z ljubico. Egon se je, navduen nad Emino strpnostjo, odloil za ljubico in se je preselil k njej, vendar se ni hotel razvezati. Toda ez nekaj asa se je vrnil k eni, zaradi otrok, ki jih je pogreal, vendar se ni mogel sprostiti in se popolnoma vrniti v zakonsko ivljenje. Poutil se je kot da mu je kdo zvezal roke in noge, kot je povedal v posvetovalnici. Zaradi tega je spet odel k ljubici, toda tudi pri njej ni bil ve popolnoma zadovoljen. Zato je poskusil narediti kompromis vsak dan je delno z eno in otroki, delno pa z ljubico. Toda tudi s taknim sedenjem na dveh stolih ni zadovoljen dvojno ivljenje ga duevno obremenjuje, telesno utruja, finanno izrpava. Hotel bi se tega reiti, toda ne ve, kako naj bi to storil. Ko je Egon priel v posvetovalnico, je njegova bigamija (dvoenstvo) trajala priblino eno leto. Ema je e vedno strpna do njega prijazna je, ne nadleguje ga z vpraanji, ki mu niso ve, niesar mu ne oita; ko je z njo, se obnaa, kakor da Egon nima ljubice, sprejema spolni odnos z njim, kadar si ga mo zaeli. Egon vseeno uti, da Ema ni sproena, da brzda ustva, da je njena prijaznost do njega bolj igrana kot iskrena. Tudi v spolnem odnosu z njim ne uiva ve kot prej, etudi ga nikoli ne odkloni. Vse to vzbuja pri Egonu obutek krivde do ene (nisem poten do nje, ona pa mi ni ne oita), hkrati pa tudi strah, da bi jo lahko izgubil (ne morem si zamisliti, da bi ostal brez te druine). Kljub te-mu se ne more odloiti, da bi zapustil ljubico, eprav mu je zaela iti na ivce. Ljubica namre ravna z Egonom drugae kot Ema: zahteva, da bi bil z njo ve asa kakor z eno, priakuje, da se bo razvezal in poroil z njo, oita mu, da eni daje ve denarja kot njej (ker jo ima e vedno rad), poleg tega pa je e zanosila. To je Egona e bolj zbegalo zdaj uti novo obveznost do ljubice oziroma do otroka, ki je na poti. Pogovori s tem mokim so pokazali, da je e precej navezan na eno. Se vedno jo ima rad, kajti v njej ima mono oporo. Ima namre lastnosti, ki jih on nima in ki mu pomagajo, da ivi urejeno, uspeno ivljenje. Egon se ob eni uti varnega, ker je ena umirjena, zanesljiva, dosledna, varna, sistematina in predvsem zelo realna oseba. Egon pa je viharen, ustveno nestabilen, rad dela 128

nestvarne narte, loti se dela, ki mu ni kos, ne vztraja, je negotov, neodloen, elo plaen. V eni najde protiute tem svojim pomanjkljivostim. Poleg tega e uti spolno poelenje po njej. Ljubica gre Egonu na ivce, ker ga obremenjuje z zahtevami, ki sem jih omenil. On pa ne prenese nobenega vsiljevanja. Zato se je zael z ljubico prepirati. Kljub temu ne najde v sebi moi, da bi jo za-pustil. Za to je ve razlogov. Ljubica ga spolno privlai je precej mlaja od Eme in baje lepa. Privlaijo ga tudi ljubiine lastnosti, ki so podobne njegovemu temperamentu, Ema jih pa nima. Ljubica je namre nagnjena k zadovoljevanju trenutnih elja, k improvizirane-mu ivljenju, ki ne pozna dolgoronih nartov ali sistematinosti. To je razlog, da se Egon vasih pouti ob ljubici bolj sproenega kakor ob eni. Poleg tega je bil v otrotvu precej razvajen. To se kae med drugim tudi v tem, da se zelo teko odpove tistemu, kar mu je ve, oziroma da mora imeti tisto, kar ga privlai. Pri ljubici pa ga zelo privlai njena mladost, ki mu daje pravico, da ravna z njo ukazovalno, in monost, da se uti vevrednega. Ema in Egon sta prihajala v posvetovalnico nekaj meseev. Podpiral sem enino strpnost in nenapadalnost do moa, hkrati pa sem jo spodbujal k ravnanju, ki bo zbudilo pri mou bojazen, da z odlaa-njem tvega izgubo zakona. Ema je zaela sama odhajati z doma, mo je pogosto ni nael doma, ko je priel k njej, ni pa mu ve puala obvestila, kam je la. Na njegova vpraanja glede tega ni dajala jasnih odgovorov. Na njegovo insistiranje je neko dejala: Mar nimam enake pravice kakor ti zabavati se po svoje? Egon je postal ljubosumen, vendar je dojel, da nima pravice kar-koli oitati eni. Podpiral sem to njegovo stalie, podpiral sem njegovo navezanost na Emo, svaril sem ga zastran ljubiinega ravnanja, ki je postajalo edalje bolj zahtevno, elo izkorievalsko. V Egonu je postopno dozorevalo spoznanje, da mu ena daje veliko ve kot ljubi-ca, predvsem obutek varnosti. Poleg Eme se mu ni bilo treba bati ne izkorianja, ne vsiljivosti, ljubica pa je bila edalje bolj zapravljiva. Egon je zautil, da ga bo to spravilo v resno finanno krizo. Vse to ga je spodbudilo, da se je odloil za prekinitev razmerja z ljubico. Pri-znal bo oetovstvo njenega otroka, toda z njo ne bo ve imel stika. Zakonsko ivljenje Eme in Egona se je kmalu vrnilo na prejnji tir. Vendar se bosta morala zakonca truditi, da bi se njuno razmerje poglobilo, da mo ne bi spet zautil potrebe po zunajzakonski partnerici. Zaradi tega sem se e nekaj asa ukvarjal z njima. Pomagal sem Egonu, da bi se im bolj vivel v skupnost z eno, Emo pa sem spodbujal k ravnanju z moem, ki bo sistematino krepilo njegovo samozavest in obutek varnosti v zakonu, hkrati pa bo krepilo tudi njegovo spolno poelenje po njej. Ivanka in Igor sta prila v posvetovalnico z eljo, da bi reila svoj zakon, ki je zael kazati resne znake umiranja. Zakonca sta zelo malo skupaj. Mo si je izbral takno delo, da ga ves dan ni doma. Odsoten je tudi ob sobotah in nedeljah, pravi da zaradi dela, v resnici pa odhaja v moko drubo, ki mu veliko ve pomeni kakor druinsko ivljenje. ena mu oita, da zanemarja druino, grozi mu z razvezo zakona. Ko se Igor vrne domov, navadno pozno zveer, se vsakokrat spreta. Vasih mo obljubi, da bo poskusil manj delati, potem nekaj dni prihaja domov uro ali dve prej kot navadno, toda kmalu pozabi, kaj 129

je obljubil eni, in je spet vse po starem. Ivanka pa ne zna biti z Igorjem ne prijazna ne topla. Nikoli ni bi-la strpna do njegovih napak. Ko se spreta, je dolgo ualjena, zavraa moeve poskuse, da bi se pobotala, potem pa naenkrat postane spol-no vsiljiva. e Igor ni takoj pripravljen za spolne odnose, ga spet na-pada. Po drugi strani pa mo ni nikoli kazal monejega spolnega po-elenja po njej, tudi ne v zaetku njune zveze, ki traja sedem let. Ivanka mu je vedno oitala spolno mlanost, s tem pa je e bolj zmanjala njegovo poelenje po spolnem odnosu z njo. Tako je njuno spolno ivljenje zabredlo v zaarani krog edalje vejega medsebojnega nezadovoljstva, ki se je tako poglobilo, da e ve kot eno leto nimata spolnih odnosov. Igor je elo premestil posteljo v drugo sobo, da ga ena ne bi nadlegovala, kajti ne prenese ve intimnega stika z njo. Ozraje v tem zakonu je hudo zastrupljeno: e sta Ivanka in Igor skupaj (doma, ker e dolgo nikamor ne gresta skupaj), se prepirata ali pa ualjena molita. Razen kratkih, hladnih pogovorov o isto tehninih zadevah druinskega ivljenja nimata nobenega stika. utita, da se tako ne da iveti naprej, vendar bi hotela ostati skupaj, predvsem zaradi hie, ki sta jo zgradila, pa tudi zaradi otrok. Ko sta se seznanila, se Ivanka ni zaljubila vanj, vendar se ji je zdelo, da je Igor primeren moki za skupno ivljenje. On tudi ni util prave ljubezni do Ivanke, zato se je pred poroko obotavljal. Ivanka pa se je hotela omoiti za vsako ceno, ker je elela dati oeta svojemu zunajzakonskemu otroku. Zato je poskrbela, da je spet zanosila. Te-daj se je Igor vdal deloma zato, ker Ivanka ni hotela splaviti, deloma pa zaradi pritiska njenih in njegovih sorodnikov. V zakonu se je Igor kmalu navelial spolnega ivljenja z eno, pa ne zato, ker Ivanka ne bi bila privlana enska, temve zato, ker njegov spolni nagon ni popolnoma usmerjen na enski spol. Igor je de-len homoseksualec. To pojasnjuje njegovo potrebo po stiku z moki-mi, njegovo odsotnost od doma ne le zaradi dela, marve tudi zaradi intimnih stikov z mokimi. Biseksualnost mu ne dovoli, da bi bil do ene strasten ljubimec, e manj pa, da bi util do nje pravo ljubezen. Ivanka si je sicer elela spolnih odnosov z moem, ampak ni uti-la pobude, da bi bila nena do njega. e bi bila kazala ljubezen do Igorja, bi najbr bolj aktivirala heteroseksualno komponento njegove-ga spolnega nagona in bi ga bolj navezala nase. Z napadalnim ali hladnim ravnanjem pa je dosegla .nasprotno: moevo e tako ibko poelenje po njej je popolnoma splahnelo, na raun tega pa se je raz-bohotila njegova spolna usmerjenost na moke. Nekaj podobnega se je dogajalo v ustvenem razmerju teh dveh ljudi. Ker se je Ivanka poroila z Igorjem, da bi dosegla cilj, tj. zakon, ni utila potrebe, da bi poglobila ustveni odnos z moem, tudi moi ni imela za to. Igorjev ustveni odnos do ene pa je deloma zaviral slab erotien interes za enske, deloma pa obutek, da ga je Ivanka bolj ali manj prisilila, da se je poroil z njo. e zakonca ne poglabljata ustvenega in spolnega razmerja, e ga ne bogatita z novo vsebino, se njun odnos postopoma zrahlja, ohladi, postaja edalje revneji. Vse ve je nestrpnosti, sovratva, prepirov in elo fizinih 130

obraunavanj. To se je zgodilo tudi v ivljenjski skupnosti Ivanke in Igorja. Ko sta prila k meni, sta bila drug drugemu ne le tujca, temve tudi sovranika. Ko sem to spoznal, mi je bilo jasno, da je njun zakon mrtev, mrlia pa ni mogoe oiviti. Vendar jima tega nisem povedal. Dal sem jima anso razloil sem zakoncema, kako naj bi se zaela obnaati drug do drugega, da bi dala svojemu razmerju transfuzijo krvi. Igor se je nekaj asa res trudil, da bi bil ve z eno, da bi se prijazno pogovarjal z njo, sodeloval pri druinskih opravilih. Tudi Ivanka si je prizadevala, da bi bila bolj prijazna do moa, da mu ne bi ve ni-esar oitala, da bi bila spolno pozorna do njega. Toda oba sta utila, da le igrata, da nista iskrena. Zaman sta iskala v sebi mo, da bi se res zaela zblievati. Zato sta kmalu nehala igrati vlogo, ki ji nista bila kos. Kmalu sta dojela, da njuna ivljenjska skupnost nima ve prihodnosti. Zato sta zaela razmiljati o razvezi zakona. Zakon Milana in Milene je razpadel po estih letih skupnega ivljenja. Uniila ga je predvsem Milanova ustvena podvrenost gospodovalni materi, ki ga je naredila nesposobnega za ljubezen do e-ne. Do ene je bil pogosto prepirljiv, grob, napadalen. Zanemarjal jo je, se zabaval z drugimi enskami, zael je piti. K taknemu Milanove-mu ravnanju je prispevalo tudi Milenino nerodno obnaanje do nje-ga. Moa ni znala bolj navezati nase, ni mu znala pomagati, da bi se vsaj deloma otresel bolestne podvrenosti materi. Namesto tega mu je venomer samo oitala njegove napake in preklinjala dan, ko se je poroila z njim. Nazadnje je Milena zahtevala razvezo zakona. Milan se je nekaj asa trudil, da bi jo odvrnil od tega, obljubljal je, da se bo poboljal, toda Milena ni ve imela ne zaupanja ne ljubezni do njega, on pa ni dral svojih obljub. Ko se je oglasil v svetovalnici, sem kmalu dojel, da ivi v mrtvem zakonu. Poskusil sem mu pomagati, da bi to sprejel, da bi se sprijaznil z loitvijo, ki bo obema v prid. Zakonca sta se razvezala, Milena se je kmalu potem drugi poro-ila, tokrat uspeno, Milan pa je ostal sam in se tolail z benimi pustolovinami. Izguba zakona ga je hudo prizadela. Zaveda se namre, da ni sposoben za uspeno zakonsko ivljenje, vendar si tega noe priznati. Takno priznanje bi zahtevalo, da bi zael sistematino in energino spreminjati odnos do ensk, za to pa nima moi. Je preve pod vplivom materinih protienskih ustev. Zato ie pri Mileni glavno ali elo izkljuno krivdo za razpad njunega zakona in se slepi, da je pravzaprav njena rtev. To ga spodbuja k maevanju. Sredstvo za to mu je estletni sin, ki ga obie dvakrat na teden. Odpelje ga k sebi, se igra z njim, skupaj odideta na kosilo ali na kako prireditev. Takrat govori otroku o bivi eni, otrokovi materi, toi o njenem sovratvu do njega, o njeni nezvestobi, ker se je poroila z drugim mokim. Poleg tega prepriuje sina, da bi mu bilo lepe, e bi ivel z oetom imel bi ve igra, vsak dan bi se igrala, hodila bi na izlete ipd. Fanti vselej pride domov ves spremenjen. Ne mati ne oim drugae nimata teav z njim. Toda po sreanju z oetom je neubogljiv, kljubovalen, elo predrzen. Materi oita, da ne mara njegovega oeta, grozi, da bo odel k oetu, 131

izjavlja, da se ima lepe pri oetu kot pri materi in oimu. Baha se z darili, ki mu jih je oe podaril, zaniuje materina darila, tudi jedi, ki jih pripravi, ker je bilo kosilo z oetom bolje itd. Ker mati in oim ravnata z njim pravilno, se deek kmalu umiri in se mu ustveno ravnovesje vrne. Milan je ponovno priel v posvetovalnico, ko mu je Milena za-grozila, da mu ne bo ve dovolila stikov s sinom, e ga bo uval proti njej. V pogovore z Milanom o odnosu do otroka sem vpletel tudi na-svete, kako naj bi ravnal v prihodnji resni ljubezenski zvezi, da bi se izognil napakam. Milan je upoteval moje nasvete in je nehal govoriti otroku zoper mater in oima. Povsem pa je nehal uporabljati sina kot sredstvo maevanja, ko se je zaljubil v novo partnerico. Takrat ni ve imel veliko asa z sreanja s sinom, kajti raje se je sestajal s svojim dekletom. Poleg tega ni ve util potrebe, da bi bil napadalen do Milene, kajti spet se je uveljavil na ljubezenskem podroju. e enkrat moram poudariti pomembno ivljenjsko pravilo: bolje prepreiti kot zdraviti. Veliko zakonov bi bilo uspenejih, e bi za-konci upotevali to pravilo. Dobro je, e sta partnerja tako pametna in odkrita do sebe, da takoj sprevidita nevarnost, ki grozi njuni zvezi. Srea je, e sta obenem tako vneta za svoje soitje, da noeta dovoliti, da bi se kaj pokvarilo v njem. Takoj se zaneta slono upirati sovraniku, ki skua napasti njuno ljubezensko razmerje. Takno je ravnanje Tine in Toneta. Dve leti ivita skupaj. Stanujeta pri Tonetovi materi in stareji neporoeni sestri. Taa je prijazno sprejela snaho. Tudi svakinja je bila v zaetku prijazna do nje, vendar je postopno spremenila odnos do Tine. Zaela se je vmeavati v njune pogovore s kritinimi pripombami na izjave mlade ene ali z nasveti, ki so zmeraj nasprotovali Tininim eljam ali predlogom. Kmalu je po-stala e bolj vsiljiva. Na vse naine se je prilizovala bratu, trudila se je, da bi ga zaposlila s seboj oziroma da bi ga oddaljila od ene. Hkrati je bila do Tine edalje bolj jedka in napadalna, eprav mlada ena ni dajala povoda za to. Tone sprva prepirov med eno in sestro ni jemal resno in si je prizadeval pomiriti Tino, ko mu je povedala o svakinjinem ravnanju. Mlada ena ni hotela preve obremenjevati moa s teavami, ki jih ima s svakinjo, ampak je poirala nezadovoljstvo. Posledica tega je bila, da je postala napeta, vzkipljiva in se je za vsako malenkost sprla z moem. To ju je zaskrbelo: Tino zato, ker ji je bilo al, da nehote stresa nad Tonetom jezo na svakinjo, njega pa zato, ker je vedel, da Tina trpi. Skupen obutek, da se je na jasnem nebu njune-ga razmerja pojavil oblak, ki grozi z nevihto, ju je pripeljal v posvetovalnico. V pogovoru s simpatinim mladim parom sem natanno analizi-ral odnose v trikotniku: ena-mo-njegova sestra. Ugotovil sem, da je Tonetova sestra nevrotina oseba, nesposobna za spolno ljubezen, osamljena, zato zavida vsakomur, ki ima sreno ljubezensko ivljenje. Njeno ravnanje z bratom in svakinjo je imelo jasen cilj: odtujiti ju, razdreti njun zakon, ker je preve sreen, da bi ga ljubosumna sestra lahko mirno gledala. Zakoncema sem razloil, za kaj gre. Ko sem jima povedal, da ni mogoe vplivati na Tonetovo sestro, da bi spremenila odnos do mladega para, ko sem potrdil, da Tina ne more ostati ravnoduna do nje-ne napadalnosti in da Tone ne bo mogel neskonno dolgo mirno prenaati enine ivnosti, sta dojela, kaj je treba storiti, da hi reila svojo sreo. Brez pomislekov sta sprejela nasvet, 132

naj im prej zapusti-ta skupno stanovanje. Odloila sta se, da bosta zaela varevati denar, da bi si im prej lahko kupila lastno stanovanje, eprav skromno. Do tedaj pa si bosta uredila ivljenje tako, da bosta kar se da omejila stike s Tonetovo sestro.

133