Kosovel, Srecko - Integrali '26 PDF

BES eDA
BESeDA
INTEGRALI 26
E L E K T R O N S K A K N J I G A
Sreko Kosovel
Integrali 26
O M N I B U S 1
BES eDA26
INTEGRALI BES eDA
Sreko Kosovel
INTEGRALI 26
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-009-X
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2
INTEGRALI 26 BES eDA
Rime
Rime so izgubile svojo vrednost.

Rime ne prepriujejo.
Ali si ul trenje koles?
Pesem bodi trenje bolesti.
Kam bi s frazami, dragi govomik!

Spravite fraze v muzeje.
Vae besede morajo imeti trenje,
da zagrabijo srca loveka.
Vse je izgubilo svojo vrednost.

Belo morje pomladne noi
se razliva po poljih, vrtovih.
Slutnja bodonosti gre mimo nas.
3
Jesensko tiho
Jesensko tiho je v meni

in zunaj. Lepo,
kamor pomislim.
Ogromno delo me aka.

Ni to veselo?
Ne borim se
za astno obanstvo
v loveki drubi,
marve
zanj
v svetu lepega
in pravinega.
Kaj je veselje?
ivljenja eljnost.
Veselje do ivljenja.
Kaj nam priznanje!
Za korak sem blie ivljenju,
v katerega moram vtisniti
svoje znamenje.
4
Kons: maka
Maka je skoila skozi okno.

Skoila je na klavir.
Zaigrala je in se zaudila:
Kadar skaem, poje klavir.
Jaz sem bil v sosednji sobi
in sem mislil, da duh igra.
Ali e enkrat je udarilo
in maka je skoila
skozi okno.
Koder hodi novi pesnik,

povsod se odziva klavir.
Ali nikdo ga ne moti
kakor make.
Ves svet je zavzet: Ta lovek
je norec
ali je pesnik.
IN VSI POSLUAJ0 NJEGOVE
KORAKE, ki pojo kot na klavirju.
5
Evakuacija duha
Duh v prostoru.
Polar neviht razarja temo.
Duh gori v prostoru.
Magino lu razseva.
Zelena okna razsvetljenega
brzovlaka na viaduktu.
Sam gorim in sebi svetim;
slepi utijo samo elektriko
moje lui, ne vidijo svita.
A vsi trepeejo kakor jaz,
kakor v smrtnem opoju.
In ne ved, da je to trepet
kril, ki se hoejo razprostreti,
izareti kot zlati ogenj v no.
In preklinjajo policaje sonca,
ki spijo ponoi
kakor malomeani.
In vsi ljudje spijo ponoi
in ne utijo maginih razodetij,
ki sijejo v meni iz mene.
Ljudje so evakuacija duha.
Anomalija psihologije.
6
Kons: ABC
Ostani mrzlo, srce!

Cinik.
Transformator.
Orient ekspres v Pariz na viaduktu.
Okovi na rokah.
Avtomobili teejo.
Jaz ne morem.
Moja misel-elektrika
je v Parizu.
Vonj medicin
s klinik.
7
Prostituirana kultura
Blazirani starci, ki so se prodajali,

ki so bili, kar niso hoteli biti.
Trikrat na dan obupujem
in kolnem sam sebe
in vesoljstvo.
Napoleon gre v Rusijo.
Glej, kako ugaajo
te rdee jesenske roe.
Ali si norec ali kaj,
da joka z listjem v vetru?
To je tvoj pravi obraz,
ist kot sonce jesensko,
ki odseva v solznih oeh.
(Solze so kakor zlate!)
On, rni ah, hoe imeti
dvojni obraz.
Jutri: odhod v Pariz.
8
Pred kapitulacijami
Poslednje obhajilo.
Imaginarno loveansko drutvo
narodov drutvo razlinih
ednosti v enevi.
Sterilni parlamentarizem.
Tajna diplomacija.
Amerika. Zlati dolarji.
Duh je hitreji od orient-ekspresa.
Neron v rdeem krvnikem plau.
lovek prosi: Naj bom lovekl
9
Mistina lu teorije
Mistina lu teorije.
ivim v bedi.
Pojem sonne energije.
Vol se gleda v vodo,
a ne razume svoje slike.
ASOCIACIJA?
Politika umira.
alujoi ostali.
ivo apno.
10
Admiral
Admiral.
Charleston! etrtek.
Tema se svetlika.
Ljudje niso lahko
samo opice, marve
lahko tudi osli.
Ravnokar ga vidim.
Jaz ga celo sliim.
Predavanje.
Kuhinja zveer.
Zatije.
Temza se svetlika.
Lonec medu.
Konec.
Pika.
11
Odprite muzeje
Odprite muzeje!
Odprite muzeje!
Po Evropi e straijo
mrlii ideje.
Odprite muzeje
za nacionalizem,
za mrtve ideje.
Odprite grobnice!
R. I. P. !
12
Sonce se smeje
Sonce se smeje mrliem:

vi
s pekoimi lici
in s srci pekoimi,
z ustnicami vroimi,
prepevajoimi
sveti Pravici.
Trdi asketi
v jopiih modrih,
z mislijo, trdno
v bodonost uprto,
in z resignacijo
v rnih oeh.
Jaz sem razkoje.
13
Na piramidi
Kakor mrli v marmornem

grobu.
V srcu ljudi so zlati dolarji.
Oi nas peko od pepela.
Elektromotor
brni, brni, brni
po mojih zobeh.
Ogenj pod skalo gori, gori,
gori.
Socializacija zlate produkcije.
Konec razvoja.
Konec, o lovek!
O lovek!
lovek z zlatim srcem
stoji
na beli piramidi.
14
Kakor krt gre rni vlak

pod goro.
Za sivim oknom siv obraz.
ez okno se sklanja dama
z glac rokavicami.
Statika alosti: melanholija.
Deela.
Svetovni dogodki in
REVOLUCIJE
KRALJI
UMETNIKI
Tu pa te slamnate strehe.
Po cesti viga nekdo
alostni mar.
Mar, lovek, iz deele krivice!
Debelo sonce se izprehaja
kakor debela mesarica
po vasi.
To sonce je alostno.
15
Ranocelnikom
Ob veerni uri
nas poboa mrak.
(Napolnjeni ribji mehurji.)
lovek, hoe v zrak?
V prsih uti peroti

pa bi se razpel.
(Kulturni Hotentoti!)
Kdo ti bo verjel?
Ti si vdan konjunkturi.
(Ta petrolej smrdri.)
Daj vina stari kulturi,
da izbljuje svoje smeti!
16
Kons. 5
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj
oboje = 0
0=
=0
AB<
1, 2, 3.
Kdor nima due,

ne potrebuje zlata,
kdor ima duo
ne potrebuje gnoja.
JA.
17
Moj rni tintnik
Moj rni tintnik se sprehaja

v fraku.
Kakor megla.
Vsa delela zastrta, gluha.
Na senu lei melanholini maek.
Cvili s svojo zlato vijolino!
Da, da, da.
AAA
AAA
18
Integrali
Rotacijskl veer.
Drevje ob zeleni vodi.
Rotacija duha.
Moj duh je rde.
Ljubim svojo bolest.

Delam iz bolesti.
e ve, e ve:
iz dna zavesti.
Iz dna zavesti,
da je vse zaman.
Veriniki
pleejo kankan.
19
Nad norinico
Nad norinico se izprehaja

meseni mesec.
Po belem vrtu stopa Senca lovek,
zamigljen v svojo otono brado.
Kakor v kalejdoskopu pleejo
pred njim valute, menice,
v mavrinem ognju izgorevajoe.
Prej bankir, jetnik papirjev,
se zdaj izprehaja
z mesenim mesecem
za belim zidom norinice.
To je svoboda,
tista strana svoboda,
ko stopi za nevidne zidove
poveane loveke zavesti,
ki se razmika v grozno
ogromnost.
20
Predmeti brez due
Omara z rdeimi ipami.

Dolgas spi v kotu.
Avtomobil je senzacija.
Kozmini dih: potres.
Na razarjeni zarji
rdei ATOM
Nenapisana moja beseda
odsev
odsev. ATOM
Smeh kralja DADE
na lesenem konjiku.
Hi, hi.
Pum.
21
Smeh kralja DADE
Ukaz tevilka 35:
Nenadoma se je izkazalo,
da je rdea veerna zarja
dravi nevarna.
Zato se zapre veerna
zarja vsakokrat,
ko se bo prikazala,
v rno morje.
Na zlat mozaik grobia
sije bleee rdea
zarja.
Samoten konj se sprehaja
po polju.
Magija zarje!
Konj je melanholien.
22
Srce v alkoholu
Dvignite melanholini pajolan!

V smehu je tvoja bodonost.
Sonce sije izza rnega stekla.
Poljana je zlata od sonca.
V tvojih zlatih oeh je alost.
SRCE V ALKOHOLU

Ne glej se v zrcalo!
Smeh, smeh, smeh.
Sneni oblaki.
P RIT
V pomladni modrini.
SMRT
PLAVANJE
Prostor
etroplan.
V ETRU
Vlak je poasen kakor rni pol.
Misel je kakor blisk.
Pod sivo Triglavsko steno
poivamo.
Nae misli: onstran.
23
Kabinetni ljudje
Sonce na travi, kako je zeleno!

Kako je dober lovek v naravi!
Mehak je kot veter, ki v vejah trepee
in ki pajolane tiine razgrinja
povsod, vsepovsod.
Njegova stopinja se v vetru izgublja
povsod, vsepovsod.
Kako je preprost lovek v naravi,

kot ptica, ki plava pretiho nad nami.
Ste videli ptico, ki je izletela
iz kletke, poglejte, kako opoteka
se, kadar v prostosti se znajde.
Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje,
da se zaveste svetlih vetrov,
gibanja lahnega gozdnih vrhov,
dobre sonne svetlobe, svetlobe nad nami.
iveti, iveti je smisel loveka.
24
Sferino zrcalo
V MOVIRJE
Ali je krivo zrcalo,
e ima kljukast nos.
?
Slava Heineju!
LN
O
Poglej se v sferino zrcalo, I
da se spozna!
L AT
Nacionalizem je la. Z
Kostanji za vodo umijo,
k starinarjem je prila jesen.
Njih trgovine so polne starin.
IL
Cin, cin.
ST
Obesi se na klin.
PU
Rdea krizantema.
IZ
Jesenski grob
SI
beli grob.
J
KA
Ivan Cankar.
ZA
25
Pesem t. X
Strup za podgane. Pif!

Pif, Pif, Pif,Kh.
KH. KH. KH.
Podgana umira na podstreju.
Strihnin.
O moji mladi dnevi,
kakor tiho sonce na podstreju.
Raz streho utim dehtenje lip.
Crk, crk, crk, crk
crkni
lovek
lovek
lovek.
Ob 8. uri je predavanje
o loveanskih idealih.
Listi prinaajo slike
bolgarskih obeencev.
Ljudje ?
itajo in se boje Boga,
Bog pa je na razpoIoenju.
26
Kons
Tiger je skoil na krotilca

in ga raztrgal.
Zveri se ne da dresirati.
Za prirodo ni dresure.
Ljudi se ne da mehanizirati.
V mehaniki ni kulture.
Uite se od tega zgleda:

Karel apek eR U eR.
Iz Homunkulusov izbruhne lovek.
Tisokrat straneji.
Harmonija je dobrota.
Stopi z odra dompter.

lovek: to je nova beseda.
Uniite taylorjanske
TVORNICE! HIA IZ
UNIITE! OPEKE.
lovek ni avtomat.
27
Kons: XY
Skozi moje srce stopa veliki slon.

Cirkus Kludsky, vstopnina 5 din.
Ne obesi bolesti na veliki zvon!
Ona se smehlja: cin cin cin.
Srca ljudi so majhna in jee velike,

rad bi el skozi srca ljudi.
Si prista te ali one klike?
Tiso dinarjev ali zaprt 7 dni.
Roe v mojem srcu ne joejo nikdar.

Kdo bi bil mlad, pa vendar potrt.
Kaj e prihaja skozi vrata andar.
Vojaki proces, vi boste v jei zaprt.
Roe, ostanite same te teke dni.

Tvoje oi, andar, so kot bajonet,
neumne in zlobne. (Roe, zaprite oi!)
Gandhi je bil zaprt celih est let.
28
Cirkus Kludsky
Prostor t. 461
Cirkus.
Galerija.
Prostor t.
Kolombina
se slai, se slai.
Vsi gledajo.
Nihe ne vidi,
da se dri na zobeh.
Dviga se. e pod otorom.
Drzne opazke.
Sramoten smeh.
Zdaj spusti zadnjo tanico.
Oni jo gledajo,
grizejo z omi
v njeno mehko telo.
Ploskajo.
Lepa bedra ima.
Valovite prsi.
Ploskajo
in zasmehujejo
njeno trpljenje
in sramotijo.
Vidite: ival
ploska loveku.
29
lovek je ival.
ival je lovek.
Ventil poi.
Levi besnijo.
30
Pesem t. 1
Sonce sije.
Zbudil sem se.
Mislim e na cirkus
in na Kolombino.
Sonce po cesti,
z menoj gre sonce.
V trafiki kupim
tiri Zeta.
O, kako majhna
je trafika
v primeri s soncem.
lovek je kakor martinek,
ki ima rad sonce.
In vendar.
Sonce gre za menoj.
31
Kons: Z
Melanholina harmonika.
Kopalna sezija.
Modri bliski.
evlji t. 40.
lstra umira.
Morje.
Evropa umira.
port, gospodarstvo, politika.
Japonska proti Rusiji.
NOVA KULTURA.
Nova kultura: loveanstvo.
Nova politika: loveanstvo.
Nova umetnost: za loveka.
Evropi prihaja ura smrti.
Mazilite jo s H2S04.
Ura alosti.
Zagrinjalo je odstrlo nov svet.
32
Pogovor v somraku
Naa okna so zamreena.

Bele barikade.
Indijanci ne vedo ni o gravitaciji.
A dinamit eksplodira
tudi v Novaji Zemlji.
Gospod z astrahanko!
Ni aritmetine sredine
med starim in novim svetom.
lovek je lahko star ali mlad.
Zlati oln na obzorju.
Prirodni zakoni etika???
Vesoljstvo razume
tudi brez fizike.
Obeenci nihajo
ob brzojavnih drogovih.
Vstopnina: en dinar.
De pada.
lovek se pogovarja z vesoljstvom.
Skedenj pred oknom.
33
Kons: 4
Boston obsoja Einsteina.

Einstein je prepovedan.
Relativiteta nevarna?
V Berlinu zapirajo
kitajske tudente.
Kitajski tudentje nevarni?
SHS menja vlado.
Dosti vlad je e menjala.
Francija. panija. Maroko.
Frajtar terorizira.
andar terorizira.
Veliki ljudje ivijo
po svoje due zakonih.
Majhni po paragrafih.
X: 14 dni v zapor.
Y: Na vislice.
Z: V pregnanstvo.
21 let sem bil zaprt
10 na vislicah.
Pregnan sem za vedno.
Hej, ljubica, ti bi jokala?
A jaz ne morem jokati.
Trd sem kot jeklo,
ki mora srce prebosti.
34
Kons: X
Kratkovidni gospod cenzor

jaha na nekem tiskovnem zakonu.
Jesen: na okna trka de.
V denem plau prihaja; v poltonu.
Absolutizem prihaja. Zaman

priakujemo jasnih dni.
Kdo bi zidal? Kopljite temelje!
Razviharite se na vse strani!
Stoletje se stiska, zaprt do vratu

na deju stojim, ko da nisem jaz.
Ob oknu strmim: diluvij. Deevje.
V ipi zrcali se siv obraz.
35
Tujina in mi
FRANCIJA
NEMIJA
ITALIJA

MODA
Ali verujemo vsak v neblazirano

resnico, ki jo ivimo?
Kaj moda, kaj je evropejstvo in
loveanstvo. BITI.
Resnica je pri nas, in ako

ji pomagamo do vstajenja,
je s tem e reen problem
vljenja. ivimo resnino ivljenje.
Igrati se preprianje.
36
Jubilej
Slavnostni lanki.
Fotografije.
Prazniki.
DELAVNIK:
v sivini razmer,
v topei se megli melanholije,
z otonim pogledom
v megleno sedanjost,
v megleno bodonost:
BREZCILJNI SLOVENEC.
So nae celice zdrave?

Ko da leijo v pepelu.
Pridi, mraz!
Jasni obraz,
zasij med nas!
Kot zimsko srebro,
glej, tee as:
Nai napori
v rtvi in delu.
37
Sivo
Sivo od ulic,
sivo od kamna
je moje srce.
MRTVI KORAKI JETNIKOV

BIJEJO VANJ.
ELI BITI SREEN?
NE ELI SI SREE.
DlNAMlZEM
AKTIVNOST
BALKAN B
A A ekspresionizem ivljenja
brezzrani prostor, depresija
gospodarstva, politike itd.
B B Temelji bodonosti

AA depresija
BB akcija
realno delo
Fernando, strah Asturije
38
Krvavei vrelec
Velik pustni korzo

v orientalski noi.
Mikroorganizmi.
Fabrobikoborska afera.
ar mnogoenstva.
Zopet nov plesni rekord?
Kdo gre v Canosso?

Radi?
Pai?
Koroec?
Krvavei vrelec blesti

kakor rdei obelisk
iz rubina.
Sivo nebo
mojega srca.
Tiina. Tiina.
O mrtva je moja sestra,

mrtva,
mrtva.
O moja balkanska sestra,
mrtva, mrtva.
39
Sivi aeroplani
spuajo vence!
Mrtva.
Mrtva.
40
Lord RADI
Radi prodaja klobuke.

Bolje prodajati klobuke, kakor loveka.
rni konji na belem snegu
beijo, beijo, beijo: kam?
Hotel bi biti sam.
V polje zbeati
in sredi snega
v beli tiini srca
zaspati, zaspati.
Umreti.
Rdei dimnik poje.
Tu, tu, tu.

Lu, lu, lu.
Ni miru.
41
Kaj se vznemirjate
Kaj se vznemirjate?
Ker se je pokvarila ura?
Sonce zahaja.
Duh zbira vtise.
Iem premikajoih se slik.
Fakti preganjajo umetnost.

Fantje, fantje, le korajo!
Kar potrebujete,
dobite v trpljenju.
Z majo godbo
preganjamo nacionalizem.
V vodi se ie oko.
Tam umiri se moj duh.
Tiho blagodejna
zelena je tvoja ljubav
kot odsev vod.
H P.
V zlatem olnu se vozim

mimo sennih dreves.
Sem kot elektrina iskra,
ki skae.
Laissez faire.
42
Kaj se vznemirjate,
ker zahaja sonce?
Ves svet naj gre k vragu!
Nacionalizem je la.
Drutvo narodov la.
Vasih, ko sem obupan do smrti,

pomislim nate, bela deklica.
Vsi vtisi so zeleni.
Tako blagodejno zelena
in dobra je tvoja ljubav
kot zeleni odsevi vode.
Duh zbira vtise.
Mrtvo opazovanje je letargija
Aktivni duh zbira slike.
Poglej nazaj, naprej!
Fakti preganjajo umetnost.
Fantje, fantje, le korajo.
Jaz sem pogumen za tri.
V zlatem olnu se vozim.
Iz trpljenja zajemam vse,
kar potrebujem.
43
EJ, HEJ
Ej, hej.
Balkanska federacija.
Grka je bela.
Rusija rdea.
No, naprej!
Stolp osvobojenja.
Ti. Ti. Ti.
Tvoje okno
za zelenjem spi.
V njem blesti mesec
in udena krajina.
Zeleni abji kralj
jaha na kostanju.
Smrt prihaja.
Excelsior!
Trrrrr in.
Si tam?
Sam.
Svet opajam
z zlatimi slutnjami,
srca budim,
due budim.
44
Sladko grozdje
je bolje od sanj.
Orangutan,
dober dan.
45
alitev bele postelje

kralja HIPONEANDRA HOPU
Hej, skrunilci sonca,

na beli most!
Dvignite prapore,
da vzplapolajo
do Bakrokocev.
On, Bakrokoec,
aka nas,
aka v beli rjuhi
pri beli Salandri
on, Bakrokoec.
II
Bakrokoec,
predpotomec
krapinskega loveka,
praloveka-troglodita.
[ M N 14, Abt 3/II Ex // e ]
On, Bakrokoec,
dvonoec.
Mrtev,
Mrtev,
Mrtev.
46
Ali jaz samo zaveso

zvezdno zaaram
in vsi se potopimo
v ase pretajne
belih blazin,
puhastih nedrij,
sladostrastnih objemov.
On alitev, On alitev,
kdo ga ali?
Jaz ga ubijem.
Jaz ga oivim.
aliti: Iz dinastije
Orangutana, tiho muciko,
muciko mehkodlako
iz tretjega rodu
belih Faraonov.
On, hej, on.
alitve!
47
Jaz protestiram
Vi vsi, sedei po gledaliih,

barih in kavarnah
in drugih zabaviih:
Jaz protestiram!
Sredi bolein,
neizprosnih borb
te preklinjam
jaz,
propalega naroda
propali sin.
Jaz, bedni lovek,

bedni, izgubljeni
ki iem ljubezni odreilne
pri eni.
Jaz, poln bolein,
propalega naroda
propali sin.
48
EJ, HEJ
Ej, hej: deuje na sive ljubljanske hie,

da se zagrinjajo v sivo zaveso pred soncem.
V Trstu nam poigajo Edinost.
Krist je priel v Drutvo narodov.
Ne, to ni tisti dobri, tisti lepi,
z glorijo ljubezni obarjeni.
Psevdokrist je v enevi.
Kako, ali tudi v enevi deuje?
Krist je priel med rjave puntarje,
tam na sivi ulici stoji
in izganja pismarje in farizeje.
Strelja in ubija.
Strelja in ubija.
O, ti ovji, ti beli narod!
Ali spozna zdaj, kaj si?
49
Blizu polnoi
Blizu polnoi.
Muhe v ai umirajo.
Ogenj je ugasnil.
Lepa Vida, bridkost je
v tvojem spominu.
Stravinski v avtomobilu.
Buanje morja.
O biti 5 minut sam.
Srce Trstje bolno.
Zato je Trst lep.
Boleina cvete v lepoti.
50
KONS. KONS. KONS.
Meseina je mrzla kakor sladoled.

Prazna kakor trubadurske pesmi.
Lepo je sedeti v senci noi.
Latrine, Pissoir. Tukaj.
Mo za vrati, kaj hoe on?
Kakor senca stoji
za prosojnimi vrati
meseine.
Meseina nad polji
je kakor okamenela bolest
Tvoje telo blesti
v meseini.
51
Delirij
Martirij misli.
Sinje morje.
Siva jea.
Vojak nabada misli obupne
na svoj bajonet
pred oknom.
Pardon. O, ni.
Sigaretta.
Eine Edison.
ujem sinje morje,
ki bije enakomerno
ob mojo lobanjo.
52
Potuhnjeni tipi
Potuhnjeni tipi v zlatih kouhih.

Gospodje, dober dan.
O, dober dan, sivi stolpovi,
bedni, premraeni pes: dober dan.
Jaz prihajam vsak dan,

vsak dan v rdei prapor ovit.
Gospodje v zlatih kouhih,
vsak moli kot pribit.
Moje dekle je e mlado.

Pa res ima to navado.
Vse tone v sivini.

Gospodje, dober dan.
53
Detektiv t. 16
Dober dan.
Pravkar sem se
prebudil iz sanj.
Zimsko jutro se blei.
Sonce srebrno.
Jaz sem detektiv.

(Gospod, sem kriv
jaz?)
Vi ste nevarni zelo

in brez slube sedaj,
seveda poet.
Ni lasu vam
ne bom skrivil.
(O, vstani, Veliki kolektiv!)

Preiskava.
Zaplenjeno.
Zunaj sije svetlo sonce.

Detektiv ne razume
moje pesmi,
ki hiti za njim
na srebrnih perutih
zimskega sonnega
VETRA.
54
Henrika!
Policaj.
Kaj?
Zmaj.
Sonce srebrno,
admiral.
Skoi kralj s prestola
in bodi kot jaz,
bodi vesel,
poj
z menoj
v ta srebrni
sonni zimski as.
TI NISI KRALJ.
55
Gospod
Gospod me zasleduje
z drobnimi, hudobnimi omi.
Kaj me zasledujete, gospod,
bi radi hrabrostno svetinjo,
ker ste me ujeli
Nevarnega?
lovek je vedno jezen,

e ima tako malenkostne skrbi,
in e je plaan, se vsega boji
in mu je vse nevarno.
Kaj bi imeli vi,

e bi ne imeli oroja?
Plaljivci nosijo oroje.
Mi pa imamo dravljanstvo
v sonnem kraljestvu smrti.
Odlikovali vas bomo

s svetinjo malenkostne jezice
in podlega sovratva,
o gospod,
o gospod oronik.
56
andarji
andarji so ljudje najnije kvalitete.

Hlapci gospodarjevih povelj.
Tuj sem zelenemu polju.
Zvit kakor kaa, preprost kot golob.
iveti. Vsi preganjani hoejo iveti.
iveti loveka dostojno.
Sonce visi v stolpu.
ZELENI PARLAMENT
AB
ivim v deeli
evropskih divjih mak.
Simetrija je lepa.
POLITINI ZLOINCI SO SVOBODNI!
57
V alostni krmi
Popoldne, ob pivu, ob dimu.

On spi. On. Mi. Postarani.
Mladi. Ubiti.
Razoarani.
Nae solze se v dimu duijo.

V grenkem obupu kolnejo due.
Misli so teke kakor ogenj,
ki ne more goreti,
kakor pesem v srcu razbitem,
ki ne more zveneti.
Tam zunaj
topoli in sonce in lipe
bleijo, umijo.
58
Na postaji
Vagon. Odprta vrata.

In ograja.
Na peronu se
lovek izprehaja.
Rdea kapa.
Rdea zastava
ustavlja vlak.
V KVADRATU VRAT
LOVEK
Ograja.
Zelena ravnina.
Nekdo odhaja.
Joj lovek s srcem,
bolje da nisi!
e enkrat
se ozrem.
V dalji srebrni
dom.
59
Razoaranja
Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Preklinja vas!
Za malo sonca
bi iveli.
Za malo vetra,
ki v dolino veje,
za malo sonca,
ki srce ogreje.
Pa ste prodali nas

za zlat denar
in ste steptali nas;
pa kaj vam mar
za nas, ki v dnu temnic
umiramo,
za nas, ki brez pravic
se upiramo.
Vi poiljate ovaduhe nad nas.
60
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Preklinja vas.
II
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Krut je ta glas.
Ne smem ljubiti ene,

e nosim smrt s seboj,
in vendar posveene
vse misli so s teboj,
ljubezen iste ene
je kot jesenski sonni soj;
poljane zapuene,
nad njimi tih pokoj.
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Krut je ta glas.
61
III
Jaz nisem z vami,

sam s seboj hoem biti.
Jaz ne joem s solzami.
Sam moram vse dopolniti.
Jaz nisem od vas.

Jaz vedno odhajam,
kot mi je ukaz!
Jaz pojem in lajam.
Njena senca pada name,

tiha senca nje oi.
Naj e njo mi Svet vzame,
vse se dopolni.
V rnih, golih vejah sije

tiho, ko da umira kdo.
Sonce Nihilomelanholije.
Vse se dopolnilo bo.
IV
Kakor mora biti.

Nepremagljivi se v meni bori.
Srce ne kolni!
Dua ne, kolni!
Mi vsi smo bolni.
Moramo umreti,
moramo umreti,
ni nam trpeti.
Ni nam iveti.
62
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Kakor topla poslednja molitev
je njegov glas.
63
Dolgolasi romantik
Ob alostnem oknu.
Vsako slovo je le enkrat.
ujem modrega konja.
Prihaja s teboj,
dolgolasi romantik?
Topoli ob jesenskih cestah.
Kje so poetje, da ne
vidijo teh topolov?
Beli pokopalini zid.
Romantika.
Ob alostnem oknu.
Nad nageljni sloni.
Sonce blei
v njene solzne rne oi.
64
Napis nad mestom
Avtomobili 4 km, misli 1 km,

stremljenje 100 m.
Pokrajina budalosti: tepec buli,

osel kraljuje, poet pa javka
po meseini. Joj, imate klistir?
Halo! Fizika! To ni Balkan.

Befel za ajfo. Sonce v kostanjih.
Jaz se smejem rnooki deklici,
ki me ima rada. Vila se je
poroila. Tja pojdem, bedni poet.
Po jezeru rnem z vesli

klap klap klap klap
moj olniek v trap,
kjer ona sedi pred gradom
in mene aka.
Psa na vrvico, sicer kazen.
65
Depresija
Kriza vrhu kriz.

Kristusa biajo ob sivem kamnu.
Nekdo proglaa ivo obliko.
iva oblika: trpea oblika.
Preklinjam Evropo in
Drutvo narodov,
bleee sulice
in vojno s plini.
Kristus, prihaja v zlatem oblaku?

Kristus, pridi med nas teptane,
ki Tebe teptamo, ker jih ubijamo,
nae lastne krvnike.
Ali povej nam, kako, kako

naj te pijavke pobijemo?
Veliko je zlato odpuanje.
Muno strane so moje sanje.
Kristus, odpusti strahoto dejanj.
Nekdo proglaa ivo obliko.
iva oblika, trpea oblika.
Evropski lovek.
Lajajte srca. Lajajte!
66
KONS
Truden evropskl lovek

strmi alostno v zlati veer,
kl je e alostneji
od due njegove.
Kras.
Civilizacija je brez srca,
srce je brez civilizacije.
Izmuena borba.
Evakuacija du
Veer pee kot ogenj.
Smrt Evrope!
Usmiljenje! Usmiljenjel
Gospod profesor,
razumete ivljenje?
67
Kons: NOVI DOBI
Nova doba prihaja

v kolektivnem imetju,
nova doba prihaja
i delavcu i poetu.
Smrt tehnino mehaninim
problemom!
Vsi problemi so problemi loveka.
Proti Taylorjevemu sistemu!
Humanisti z vijoliasto brado.
Nova doba prihaja,

KO BO VSAK DELAVEC LOVEK,
KO BO VSAK LOVEK DELAVEC.
Nova doba prihaja
z uporom sunjev.
68
Z delom gradimo
Z delom gradimo
svojo bodonost.
Skale valimo
za stavbo njeno,
belobleeo, zlatoognjeno.
In molimo.
Od upov zlatih
bleijo stolpovi.
Ob njenih vratih
velike Sanje
kakor ognjenega morja bleanje
v plamenih zlatih.
In nae delo je trd granit

in nae sanje so suho zlato,
in nae sanje niso privid.
Bodonost je tistega, ki VERUJE v njo.
69
Razoaranje
Nad speim otrokom

uje Bog.
Nad nami uje pest
bajonet.
In nai obrazi
so mrtvi od sanj.
On je pokopan.
rne postave gredo

mimo vsak dan.
STRELJAJTE!
STRELJAJTE!
STRELJAJTE!
Nai obrazi
so mrtvi od sanj.
Njegov obraz krvavi.
Z ironijo
nad snegom zvezde bleijo.
70
Kliem vas
Kliem vas, uporniki zemlje in ognja,

bratje nevihte in bratje viharja,
bratje potopov in zlomljenih ladij,
bratje vseh strtih evropskih src,
kliem vas, bratje te zemlje teptane,
glejte: tam travica zazelenela,
zazelenela je in zaivela,
bratje vseh strtih evropskih src!
O, da ljubezen bi se prebudila,
kakor ta travica, v srcih steptanih,
od srda zastrupljenih in od sovratva,
da bi ta pesem visoko zapela
travici drobni, ki je zaivela.
Kliem vas, bratje vesoljne ljubezni!
71
Ljubljana spi
V rdeem kaosu prihaja

novo loveanstvo! Ljubljana spi.
Evropa umira v rdei lui.
Vse telefonske zveze pretrgane.
O, saj je brezini!
Slepi konj.
[Tvoje oi ko da so iz
italijanskih slik.]
Iz rjavih zidov
vstajajo beli stolpovi.
Potop.
Evropa stopa v grob.
Prihajamo z orkanom.
S strupenimi plini.
[Tvoji ustni sta kot jagodi.]
Ljubljana spi.
Konduktr na tramvaju spi.
V kavarni Evropi
itajo Slovenski narod.
Trkanje biljardnih krogel.
72
Slaniki
V Ljubljano je priel
sod s slaniki.
Vpraali so jih
po politinem preprianju.
Povedali so,
da so z Islandije.
Moderni pesnik
opozarja na propad.
Slaniki so bili
zaprti ves teden v sodu
in se usmradili.
73
Kons IKARUS
Brezciljni Slovenec.
Slovenec: tri dinarje.
Slovenec.
Slovenec.
Ta okrvavljeni lovek je umrl.
Slovenec
rno obrobljeni.
74
Rodovnik
Suenj.
Suenj Hlapec.
Suenj Hlapevi Hlapec.
Suenj Sunjevi Hlapevi Ponini.
Suenj II.
Suenj Poninjevi III.
Hlapevi IV.
Janez Ponini, Strahopetni, Velepotezni.
75
Prestreljeno srce
Prestreljeno srce.
Kri. lovek v svitu lui.
Kavarna.
Reci neoskrunjeno besedo!
Povsod vidim jesen in bedo.

Na ipe bije svineni de.
76
rni zidovi
rni zidovi se lomijo

nad mojo duo.
Ljudje so kot
padajoe, ugagajoe svetilke.
Enooka riba
plava v temi,
rnooka.
lovek prihaja
iz srca teme.
77
Nae oi
Nae oi je zalila
lava gorea.
In sivi prah
cementnih stolpov
spekel nas v ustnice.
Kot drevje goree

smo se nagnili
v novi dan.
78
molacrz derp kevol lovek pred zrcalom
kevol iviS Sivi lovek

olacrz v imrts strmi v zrcalo
.adelg es ni in se gleda.
,olacrz oviS Sivo zrcalo,

,kevol ivis sivi lovek,
.esv ej ovis sivo je vse.
.zaJ .iT Ti. Jaz.

.iT ,zaJ Jaz, Ti.
.zaj-iaL Lai-jaz.
.in ecinser A A resnice ni.
79
Zaznamovanci
Hodijo s smrtjo v srcu.

Smrt bdi v njihovih oeh.
Avtomobil kropi blato.
Brez energije klonejo glave.
Droben de zla pada v oi.
Lava trudnosti.
Delirium tremens.
Lakota.
Glad, glad.
O tvoje bele roke!
Kot sanja umea gre mimo!
80
Opuene
Opuene bodo stare ceste

in svet bo hodil po novih.
Nenapisana beseda vstane,
da se uresnii.
Nenapisana, nemiljena,
nikoli slutena Beseda.
Dale od bleee lui,
kajti lu je smrt.
Iz teme prekletstva vstane
odreena, poveliana,
v temi rojena.
In kar je starega, bo umrlo.
81
Mrtve oi
Septembrski hlad.
Jutro. Malo nebo.
Mrtve oi.
Starci.
Slepci.
Sivo jezero onemoglosti.
Mrtvi srd.
V oktavah se vzpenjam
nad lastno bolest,
zmagoslavno pojo:
LOVEK, NA POMO!
82
Ko da ljudje
Ko da ljudje imajo
po belih elih
vse polno ran,
da jim lije kri
ez belino teles
v ozkih trakovih
v trnovih vencih,
nevidnih,
hodijo,
ljubijo vse ljudi
in jih ne sodijo
in ne ivijo,
dokler no pride
kralj
v rdeem krlatu.
Kakor da bi blagor sejali

trpei ljudje z omi svojimi
med ljudmi,
ljubijo te: predno so te spoznali.
Oni utijo, kaj je bitja svetost,

in utijo, kaj je greha
razbeljena, ost
in ljubijo Krista,
83
ker vedo:
Edino, On je pravien.
Ljudje se imamo lahko radi,
a ne smemo soditi.
On je med nami,
ko bi se radi ljubili,
a se ne moremo ljubiti.
Kako dobri so pozdravi ljudi,

ki so v trpljenju greili,
kot da so si umili
v dlaneh Kristusa oi.
Rekli so ji preestnica,
pa je bila dobra, o dobra
bolj od vseh,
o, kaj vse ivi
poleg zlobe,
tesnobe zagrobne
v ljudeh!
In sem jo poljubil
na oi.
84
Gloria in excelsis
O, pozdravljen, reitelj Evrope,

dolgo priakovani!
V gloriji loveanstva prihaja,
emu ti krvava perjanica?
Preko mostu sporazuma
jaha na Matjaev grad.
Mi, ki lani volkovi strmimo,

ogenj v oeh, due v sivini,
mi s srci izjokanimi,
mi, ki le matere nas e
poznajo,
nae dobre matere.
Mi brez poguma,
mi brez krvi,
mi brez oi.
In nad nami Ti,

kolesje motorja se lomi.
TI!
85
Evropa umira
Evropa umira.
Drutvo narodov in apoteka,
oboje je la.
Operacije. Revolucije!
Na sivi cesti stojim.
Rjavo listje pada z vej
in jaz se samo enega bojim.
Kadar to drevje bo golo, rno stalo
in siva polja
in majhne hiice
in bom krial,
pa bo vse, vse naokoli
molalo.
86
Ljudje brez src
Obrazi ljudi v brezdanji praznini.

V srcih ni oltarja loveku.
Puntaj se, puntaj se!
Evropa norinica.
Evropa blaznica.
Nad belim zidom

sije sonce,
v senci drevja
poje zlat ptiek:
lovek, lovek, lovek,

slaji je ival.
Pomisli: to slavkovo meso.
Evropa blaznica.
blaznica.
Evropa.
87
Destrukcije
O la, la, evropska la!

Samo destrukcija lahko te ubije!
Samo destrukcija.
In katedrale in parlamenti:
la, la, evropska la.
In Drutvo narodov la,
la, evropska la.
Ruiti, ruiti!
Vse te muzeje faraonov,
vse te prestole umetnosti.
La, la, la.
O Sofija, o katedrala.
O mrtveci, ki boste reili
Evropo. O mrtveci
beli, ki straite Evropo.
O la, la, la.
Ruiti, ruiti, ruiti!

Milijoni umirajo,
a Evropa lae.
Ruiti. Ruiti. Ruiti!
88
Na ulici
Opotekajo se, oi
smeri ne najdejo,
hie vstajajo,
kot da velika so
platna kvadratna,
platna trikotna,
kot da so tipke
na udnem klavirju
in da se majejo
in da vstajajo.
Ljudje se stiskajo,
da ne podere se
stavba na nje.
Tiho sklonjen vase

jim kaem pot
na polje
da iz vrtenja,
iz krogov sproste se.
89
Majhen pla
Jaz bi rad hodil

v majhnem plau
besed.
Ali pod tem naj se skriva

topel, svetl svet.
Kaj je bogastvo?
Kaj je razkoje?
Zame je eno:
majhen pla imam
In ta pla ni nobenemu
podoben.
90
Moja okna to rna
Moja okna so rna,

brez lui.
Moja soba samotna,
brez prijatelja.
Moj kruh grenak,
z olem napojen.
Ubit sem.
Ne vem: od gladu,
od samote?
Zeleni okvir lui

pada iz celice
na steno.
91
Melanholija loveka, ki aka
Kdo naj stopi na cesto, ki z listjem

posuta se vije med nami?
Nad nami sije izjokano sonce.
Sami. Sami.
Blatne so njive, polja samotna,

tiha zapuenost kraja
sije v obraze: melanholija.
Kdo naj prihaja?
92
Cvetje na oknu
Sonce na oknu. Stene

pobeljene, bele, bele.
Okna odprta, veter diha
od polj, Na oknu
je glogova vejica.
Kakor da nanjo neno
zapal je sneg.
Sonce na oknu,
okno je belo.
Popki na glogu kot sneg.
Za oknom sinje nebo.
93
Refleksi s podstreja
V poltemi sameva
zarnelo stopnie.
Vrata.
Vrata.
Vrata.
Skozi odprto podstreje
prihaja srebrni
nevihtni svit.
Na zidu mistino
svetli refleks.
Leim na stopnicah
in moja senca
se rie v srebrni refleks
kakor v SREBRNO zrcalo.
94
Impresija
Burja je odprla okno.

Tople zvezde
padajo na polja.
Pomlad.
Pomlad.
Bel obraz je zasijal

v sinjini,
svila zaumela
po dolini.
Stekleno nebo
se je razbilo,
nad nami mehki, temni oblaki.
Svila.
95
V vetru se ziblje
V vetru se ziblje moje ivljenje

kakor na latnikih listje,
v svetlem viharnem
jesenskem vetru.
In kakor val na obreje

se uje v viharju klavir.
Temni oblaki
v vetru hitijo.
V mojem srcu je rno zrcalo.

Kadar pogledam se vanj,
moj obraz zatemni,
peko, razboljen,
kakor ga samo jaz
v samotnih urah poznam.
V vetru se ziblje moje ivljenje,

v jesenskem viharnem
vetru, ki gre preko polj.
96
Steklenica v kotu
Hio zidajo.
Steklenica v kotu
pove ve kakor
zbirka praznih rim.
Stereotipni naturalizem.
Realizem dii
po ometu.
Na verandi
gledam na zelena
polja.
Oblaki nad polji

so sivi
kakor novembrsko
pokopalie.
97
Pesem
Sedim in piem.
Pred mojim, oknom
zlato sadje.
Vse je pesem.
Na mojem oknu
ni belih zastorov.
Tudi to rdee listje

na latnikih: pesem.
Tigrasta maka
me gleda.
Njeno oko: camera obscura.
Zelena tajnost.
Nate mislim, ki si odla

kot bel labod
preko rdeih voda.
98
Zanikovalci
rn denik.
Zlato, sladko
je jesensko sadje.
Borza.
Kurir.
Veerno sonce
je kakor z zlatom stkan
mrliki pajolan.
O, ti nisi labod
na rdeem morju,
ena si; kje si,
da se naslonim
v tvoje naroje
in da utonem.
emu prihajajo
zvezde?
Hej, zvezdar!
99
Kons
Jezna jesen prihaja.

Zvezde so cinine.
Ena, dva, tri, tiri, pet,
vsak preklet,
mi vsi,
eden, dva, tri.
Bela ograja,
senna vila.
Rosen zastor
si odgrnila.
Moja misel
blesti bolj od zvezde.
Grem brez cilja
in tvoj pes name
zalaja.
100
Kons: MAS
Sredi polnoi
je roa umrla.
Roa umrla.
Name naslonila
glavo je ljubica.
Sredi polnoi,
sredi polnoi.
Roa dehti,
dehti.
A tebe
ni.
101
Kons: MAS
Naa maka
ima zelene oi
kot malahita,
svetle oi
kot zimsko
veerno nebo isto.
Heja. Heja!
Moja ljubica
ima zelen pas
kakor kuarica
in zlate lase
in zelene oi
in vitek stas.
Ha, in njo nosim

v naroju jaz.
102
Kons: N
Bela golobica preletela

sinje morje jutra.
Kdor zmaguje, ta propada.
Na aree srce
padajo sinji kristali rose.
Hej, kdo pozibava ladjo,
da vztrepetava olto jadro?
Si vstopila Ti s svojo drobno noico?
Veselje je nae.
Zaumelo je morje,
ko si ti stopila z obali
na belo jadrnico.
Skozi Gibraltar v Ameriko.
Dvigni sidro!
103
Tvoj glas je mil
Tvoj glas je mil.

Lepa si kakor
smehljajoa se Madona
pod zelenimi kostanji.
Zakaj sije sonce

v tvoj obraz,
da ga vidim?
Ne smel bi ga videti,
slutiti bi ga moral jaz.
Pod zelenimi kostanji

sije sonce.
Listje pada v moji dui,
listje lepih sanj.
Povej, zakaj si odstrla
pred menoj
svoj lepi pajolan?
104
Svetli akordi klavirja
Svetli akordi klavirja.

Meseina na tihem jezeru
ob zeleni polnoi.
Tiho je vse. I ti.

Sva kakor obraza,
ki se gledata iz daljave.
Skozi zeleno pokrajino due.
Ali se ljubiva?
Ali sva samo zvezdi,
ki gresta ez iste pokrajine?
105
Kons
Ti mirno spi.
Tvoje belo elo
je kot meseina.
Ugnan sem.
od ljudi, od hi,
edina druica moja:
bolest.
A grem za lujo
nevidnih zvezd.
Ti mirno spi.
Jaz sem grenak,
grenak, teak.
A vendar
poljubljam svoj kri.
106
Kons 3
Kadar jesenski veter umi

(kolikokrat je srce zaihtelo)
alost prihaja, tiha in dobra.
Vida, zasenene so ti oi.
Mrzel je veter, odpri srce,

da se razjoka.
Senca oblakov skriva bolest.
Dobro je zdaj pekoi rani.
(Ali e cveto tulipani?)
Ah, na grobovih krizanteme.
In klavir je ves v alno odet.
Vrt je teman.
Le tvoj obraz je lilijsko bel,
Mirijam.
Lilijsko bel iz mladenikih sanj.
Na vse se spua
vse odpuajoi
jesenski pajolan.
107
Sreal sem jo
Sreal sem jo pod jesenskimi zvezdami.

Listje je padalo,
veter je strnil svoj mrzli
pajolan nad parkom.
Samo njen pla sem videl.

V sanjah pa videl sem njen obraz.
Sijal je srebrno in belo
in rne oi so bile priprte
Sreal sem jo pod pomladnimi zvezdami.

Cvetje je padalo
in vodomet je umel
In veter je zgrnil na naju
svoj pajolan.
Ko sem se prebudil, sem se zaudil,

da je ni ve.
Tiho prila je z zvezdami,
z njimi odla v svetli dan.
108
Kons
Premalo gibanja je v meni

in preve samote.
S pogledi sva si povedala vse,
kar je dua hotela.
O njene lepe oi!
Ves ar enske je v njeni
nedostopnosti, ki jo odeva
kakor skrivnostni pajolan.
Ko vzkipi alkohol v moji glavi
in se odpre srce ko zvonast cvet,
zazibljem narahlo pajolan
pred svojimi sanjami.
Raun brez krmarja.
Anomalija volje.
109
enja umi
Nad belo roko umijo

svileni rokavi.
enja umi.
arei vlak.
Nad srebrnim mesecem
rn oblak.
O, to so njene svetle oi,
ki na temna polja
strmijo.
enja in ona.
No je
asimetrija.
Draga, adijo!
110
Moja velika Nada
Mesec
nad mestom odhaja.
Sam
sem na beli obali.
V svitu
srebrnem se zibljejo jambori,
Jutri, ez teden, ez leto
mogoe odplavam. Tiina.
Moje sanje se zibljejo
kakor pijane od
meseine.
Nada,
moja velika Nada!
Polno
je kakor morje tiine.
111
Ves svet ja kakor
Die graue Welt

ist blau und grn.
Ves svet je kakor

v modrino potopljen,
ves svet je
moder in zelen.
Jaz sem smehljajoa se lu

novemu ivljenju.
Jaz ne poznam starih
in mladih, vse je v meni.
Stari in mladi,
vsi so v meni
z enim obrazom.
(V sinjem lesketu
od tihe pomladi.)
iveti, iveti!
112
Grenko resnina in brez tolabe
Grenko resnina
in brez tolabe
je misel na ivljenje.
e je kremen trd,
klei vanj z zobmi.
To je volja do ivljenja.
e si bolan, sovrai in mauj.
e se boji sovranikov,
odpri oi!
P. S.
Ti, ki ta pota
gre,
pravi ti boja dobrota,
ne sme.
Haha.
113
Hudi, bi rekel
Hudi, bi rekel lovek

in naroil e etrt vina.
Ali ni umrlo ob 4 popoldne
umetniko srce?
Votlo zvonijo zvonovi, to so
prazne pesmi, ki jih poznam.
Edino ena mi je draga,

Rekviem, ki ga e ni nihe
nael.
e nekaj asa je, ko ivim

od strupa in sovratva, prezira in smeha,
in bol edina
moja je uteha.
Ah, vendar tem norcem
se posmejim.
Vi z okroglimi obrazi,
vendar: ivim.
114
Praznik
Na nebu visijo
raztrgane cunje pomladi,
nad njimi je svila
umea.
Vsa srca trpea!

O srea, o srea!
Nad blatnim dvoriem

veter hladan
je razprostrl svojo mehko dlan.
In sonca sijaj.
Pomladni dan,
ni ga nazaj.
Nad polji rdeimi vihra

v svilnatem vetru zastor neba,
v mrzli celici temno oko
gleda v to lepo nebo.
Joj njega ne bo.
115
Mrtvi lovek
On, med zvezdmi,

med pajevino srebrno pripet,
nihajo kakor v vetru
skozi mrakove,
on, ki ga zvezde v elo pek,
zvezde, zvezde, aree v srce,
on, ob belem drevesu spoet,

odhaja.
e malo sonca, e malo vetra,

e malo ljubkega, toplega smeha,
e eno dobro, prijazno besedo,
predno odide od nas.

Krvav je njegov obraz.
On odhaja.
Kakor med zvezde in drevje.
V elo ga zvezde pek.
On odhaja
v deelo zvezd in drevja,
viharjev srca.
116
Skrivnostni teaji
O, vedel sem,
da molk moje due
se prebudi
z lujo noi.
O bedni molk!
Teaji bleste se
iz goste sinjine,
iz globoke daljine
v srce razraste se
srebrna lu.
O lu nad menoj!
Vedel sem, da se razivi

s hrepenenjem vetra
da zaihti
in zapoje moja bolest
od blestenja
nevidnih teajev.
O, vedel sem.
Ker samo to
mi je dano,
da se nad strehami
trudnega dneva
117
dua spusti
v svobodno,
od vetrov splaeno,
nebo.

Torpedovka jadrna
kot krogla,
pognana v no,
bei moja dua.
In na nji mornar,
odet v bel pla,
in na nji mornar,
izstreljen v venost.
118
Rdea raketa
Jaz sem rdea raketa, vigam

se in gorim in ugaam.
Joj, jaz v rdei obleki!
Joj, jaz s srcem rdeim!
Joj, jaz z rdeo krvjo!
Neutruden beim, kakor
da sam moram v izpolnjenje.
In im bolj beim, tem bolj gorim.
In im bolj gorim, tem bolj trpim,
in im bolj trpim, hitreje ugaam.
O jaz, ki bi ivel rad veno. In
grem, lovek rde, ez polje zeleno,
nad mano po sinjem jezeru tiine
elezni oblaki, o, jaz pa grem,
grem, lovek rdei.
Povsod je tiina: na polju, na nebu,
v oblakih, le jaz beim, gorim
s svojim ognjem pekoim in
ne morem tiine dosei.
119
Velika je pot
Velika je pot med tem,

kar Sem in kar sem,
kar Je in kar je.
O, udne so moje poti.
Jaz sem legitimacija
za trikratno jed na dan;
njen prepis je ves pretkan
z rdeimi rkami, rtami,
ko da so zvezde obgale jo.
In je vendar svetal moj Smeh.

In je grenak, grenak moj smeh.
udna je ta konstelacija.
120
Pojoa oblonica
No stoji.
(Odprto okno.)
Mimo oken gre as,
v lui gori
skrivnostni glas,
kakor da ivijo praznote
dob.
V krogu lui
nikdo ve ne hodi.
Prazen je trotoar.
Hia,
samo hia nona moli.
121
rni prepih
Ni ni venega.
Ni.
Ni.
Sonce je razblealo
svoj sijaj,
odlo je ez gri.
Zvezda je bila.
Ni je nazaj.
In tvoja hia
je odprta v tem.
Prav ni ne vidim,
po stopniu gredo
v temi.
Ne joka nekdo?
122
Troje a
Ljudje ne vedo,
emu ivijo,
in e vedo,
je la
utim hladni poljub,
pogreznil sem se
v dno vod.
Zdaj vem,
kaj je ostrina-as,
kaj so lastne vod.
Smoter ima?
In ne ve, e ni la.
123
Kaj bi v mraku!
Kaj bi v mraku,
kaj bi v samoti!
Kaj bi v trpkih
in alostnih mislih.
Strme strehe
nasproti temnijo,
globoko na ulici
koraki zvenijo.
Kaj bi v mraku,
kaj bi v samoti!
124
Kavarna
Rumena lu
lije v sivino mraku.
Oko
strmi skozi okna prevelika.
V rahle pajolane zvit
plee v sobi dim.
epet iz trudnih usten

iz ozadja pri ahu,
jaz pa se udim,
da e ivim.
125
Obraz ob oknu
Ljubim te, sivi obraz, v sivem

oknu kavarne priakujoi
obraz.
V dobi zlomljenih osti, ladij,
jamborov v srcu op
puic v oeh siva brezvolja,
ti e ve: Z neba
se kot slap lui
razlije na nas.
Lahko bomo gledali

zibanje morij zelenih
in videli strane vrtince,
mornarje na jamborih
brez nervoznosti.
126
Jetniki
Tiho se zbudimo
v sivo jutro.
Visoko nad bregovi hi,
globoko v strugi ulic
pee kot veplo v sivini.
Oi so bile odprte vso no,

skozi obupno ograjo zro
v lepe sanje.
Zdaj gremo tiho
z nevidnimi straniki,
v oeh nas pee iskanje.
II
Vso no ves dan

zaviti v mraen
pajolan,
hodimo, hodimo.
Med hiami
V ivih ranah
cestni prah,
veplo je na vseh vodah
127
emu blodimo?
V srcih se zbudi.
Ali korak ve:
za sivino lu gori.
III
rni topoli ob cestah

so kakor vdove, v rno zavite
njihove koene roke
rumene
so kot zapune veje.
In koder grem,
kakor v vrstah grem,
kakor kaznjenci
sredi nevidnih stranikov.
Mi gremo in umremo,
ali moramo iti,
ponievani, ubiti,
in prav je, da imamo
mnogo sovranikov.
IV
Na pogum je trpeti,
preboleti tem,
z novo silo iveti,
z novo lujo.
128
Pot.
Kdo bi obupoval nad njo.
Kdor zna jo presveti
z novo lujo.
Kot Picassovi obrazi
knjiga novih lic,
v nas pretajni so ukazi
novih resnic.
129
Ostri ritmi
Jaz sem zlomljen lok

nekega kroga.
In sem strta figura
nekega kipa.
In zamolano mnenje
nekoga.
Jaz sem sila, ki jo
je razklala ostrina.
Ko da hodim
po osteh,
vedno huja mi je
tvoja mirna bliina.
130
Ne veter pomladni
Ne veter pomladni,
ne rahli kostanji
ve ne uspavajo
tvoje bolesti.
Samo samota.
Samo samota.
uje metulje?
To so metulji z belimi krili,
v somraku so posinjela
jim krila.
Ljubim te, lovek brez cilja!
131
Zlata okna
Nad rnimi gozdovi

ugaa mrzel dan.
Sredi snenega polja
stojim
V mrzli veerni mrak

tonejo samotni gradovi,
zlata okna ugaajo
drugo za drugim
in krvavijo
V dalji je tiho,
ko da blestijo rane
na mojem telesu,
rane pekoe.
Stojim brez besede.
II
Brez besede stojim,

jaz ranjeni lovek.
Zlati plamen ugaa
v temo.
Strmim v brezdaljo,
132
vse moje misli ena rana,

vse moje ivljenje ena rana,
trpim, kako bi el v daljo.
Kako?
III
Prikrit mraz.
Po ulici grem,
a v dui veselje.
O kaj, e ugasnila
so zlata okna gradov,
o kaj, e se je potopila
zarja v rnino gozdov!
Ta nemi blesk
zlatih oken.
(O, kdo jih priiga,
utim v sebi.)
IV
Lahko bi bil v Evropi

ali v Avstraliji
ali koderkoli.
Moja cesta je kakor

gore trak
med vesoljno tem.
133
Jaz sem kot oblak,

oblak, ki je nosil
veerno zlat od tam.
Sredi polja isto sam,

sredi snenega plja,
med rnimi gozdovi
utim: vse blesti.
Glej, nisem ve
sam.
134
Molitev pred zastrtim templjem
Nekatere due
so zastrte kakor maske,
o, kako so lepo zakrite!
Kadar iem njo,
o, kako so lepo zakrite!
In oi vendar
te poljubijo
najlepih obrazov
in ti iem zaman
sorodne besede.
Kaj je alost?
Jaz poznam le eno,
le eno:
Veselje.
Pred polnojo
zazvoni rdei zvon
in jaz umiram.
Vse veselje
umira.
Pokora,
pokora,
pokora.
Predpustni veer.
135
Zvon pokore
Lije se v de
in bije v srca,
ki so kot modro
elezo v plavih,
lije, bije
v srca zaprta.
Maske poj,
skrile so grozo
orgij vase
in se razbegnile
v modrem blisku
pred grozo polnono.
Kajti opolnoi
prilo je razodetje,
da so le maske,
maske, maske.
136
Solze mask
Govorimo zaviti,
skriti.
Trpei.
Vijejo se besede
kakor kae lai,
padajo
v brezupne noi.
Noi.
Noi.
Maske.
Trpee maske.
Nikoli
nismo odkriti.
137
Sodobna mrtvila
Klavrno, klavrno, klavrno.

Politika ubija, resnica ubija,
misel ubija, religija ubija,
vse ubija, ubija
loveka.
Le borba da silo, le borba,

borba za novo religijo.
Za novo religijo sonca,
ki sije v srca ljudi,
da so dobre njih oi,
da so veseli njih koraki.
Nae sanje so beli oblaki

na morju azura.
Edino, kar je e lepega
na svetu, je sonce.
Edino, kar je e velikega:
Sonce lovek.
138
Svetilka ob cesti
Kaj bi bil lovek, e ti je teko

biti lovek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na loveka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s lovekim obrazom.
Bodi mu dober, temu loveku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijanev obraz
in vagabundov in tudentov
na cesti samotni.
Bodi svetilka, e ni ti
mogoe biti lovek;
ker teko je biti lovek.
lovek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisoerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tiso veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodeemu.
Bodi svetilka z eno lujo,
lovek v maginem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajo.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.
139
Klic
Zakaj umira na belem

stopniu?
lovek klei
ob rnem stebru.
To je poniani brat.
Na stolpu je rdea zastava
kot plamen.
Svetilnik daje mornarjem
znamenje.
In ti umira umira
na belem stopniu?
Kristus je umrl,
moj brat;
nikdo, te ne ljubi ve,
nikdo ne aluje,
ker si ponian.
Zakaj umira
na belem stopniu?
To belo stopnie je okrvavljeno,

brat o, ne stopi nanj.
Kdor gre z nami, brat,
mora brez iluzij in brez sanj.
140
li so in so umirali
pred stavbo belo sveta,
pred svetlim templjem umirali
grenkega srca.
Mi gremo in gremo skozi bolest.

Adijo, draga, tvoj svetli smehljaj,
mi gremo v deelo krvavih zvezd.
Malo mesto. Somrak. Tramway.
141
Izmueni
Izmueni
padamo v trudno no,
ugaamo;
v naih ilah ni ve krvi,
ko da je srce prazno,
tiho strmijo kalne oi.
Spimo kot bolni,
z belo obvezo
na elu.
Z razpela nas gleda On.
Molimo:
Oe na
posveeno.
Trudni padamo
v zlate prepade noi,
da obmolknejo due,
od sijaja prevzete,
ko da smo umril.
142
Glas iz je
Glej, iz je sij ognji sanj,

z zvezdami govorijo.
(V sanjah se stresa mali uvar.)
Kaj ti je, mali uvar?
Bele korenine naih sanj

se pletejo v vekove,
iz njih srka sokove
venost.
Srebrno zartane elipse

dre do pomladia.
Postoj, brat!
Ne bi ti dal
za novo stavbo
telesa svojega,
za novo cerkev
ivljenja svojega,
svojih rok in srca
za oltarje bodonosti,
zagrnjene od vinjvo sijoih sonc?
143
Kakor kristal bi bil rad,

da se bo svetila katedrala,
kakor metulj bi bil rad,
da bi molitev trepetala
v vesoljstvu takrat.
144
Naa srca so trudna ivljenja
Naa srca so trudna ivljenja,

kakor mrlii smo,
ki ne morejo mirno leati.
Kakor sence brez teles
v senci rnih obokov.
Zakaj to tiho krvavenje,
to poasno ugaanje?
Ni velikega ni za nami,
kar bi nam razsvetlilo pot.
Zakaj to ivljenje brez volje,
omahovanje, omagovanje
pred cilji, ki se ne moremo
jim pribliati?
S smrtjo v dui hodimo,
pa ne moremo umreti.
145
Starci
Starci, nam pravite,

starci, bolestni in temnogledi,
starci v koraku,
v smehljanju, v besedi
Kdo pa je bil,
ki nam dal je prezgodaj spoznati?
Glej, kako alostno gleda ta konj!
Mati, mati, o mati!
alostne slike so le mimo nas

vsak dan, vsak dan
so vojaki umirali, konji umirali;
jokali smo; zaman.
Zdaj so te oi brez solza,

besede kot mrtvi slapovi
naa mladost zavoena,
nai spomini grobovi.
146
Slovo od sobe
Ti, lovek z grenkim srcem,

odhaja sedaj.
Sanje na njene zlate lase
e plavajo v lui veerni
Nas zapua sedaj?
Ah, to je bilo nekdaj.
Ves intimni epet
zaupnih skrivnosti.
Ugasnil sem lu.
Zaprl sem vrata.
Odel sem v tihem polmraku
in vrata so zaplakala.
147
Ponosni mladi lovek poje v no
Nerazodete sanje, ljubim vas,

v moji tihi davnosti blestee.
Ljubim vas, skrivnosti teh noi,
leeih nad Evropo mrtvotiho.
Ah, ne pojem ve lepote

tihe, ki uspava, moja pesem
drami mrtve, drami spee.
Nerazodete sanje, razodele ste se.

Ko postavljam spomenike vam,
jih postavljam ljudem,
kajti area znamenja
so pot za menoj.
Z njimi ne smem.
148
Pogovor s Trubarjem
Tvoje srce je belo

od davnine,
je kot kos kamna.
Belo je, belo
od meseine.
Ogenj ti
plapola
iz oi
v tihi veer
in, glej,
mi smo pogorie,
davno pokopalie,
v nas se blesti
samo kaos.
149
Pesem iz kaosa
Ker ivimo v kaosu,

si elimo samote.
Demonstracije na ulicah
so kakor divje besede
gluhonemcev.
Sami ne ujemo
svoje besede
in to je na obup.
On pa vidi
nao praznoto
in nas bo reil.
Ker ivimo v kaosu,

si elimo samote.
150
Jesen
Zeleni venec zmrzuje

na grobu prijatelja.
Vlom opolnoi.
Delavnica svetie.
Kdaj gre brzovlak v Ljubljano?
Srebrni dim se vije
med modrimi gorami.
Umetnost je progresiven,
kulturen faktor!
Mraz prihaja v moje srce.
Aeroplani irijo obzorje,
dvigajo kozmino zavest.
Ljubezen vzbuja duh.
Psihologija zavesti.
Duh, dua, razum.
Moderna lirika propada.
2000 metrov v zraku
perspektive ni ve.
Jesenski vihar na morju,

skozi niie
v rdei kaos.
Kozmino doivetje:
e gre po srebrni jesenski cesti,
151
lahko doivlja kozminost.

rni gozdovi.
Stoletje se mehanizira.
Nebo ni mistika,
ampak je PROSTOR.
V podstrenici mi druguje glad,
grenki kruh ivljenja.
Kliem z belega balkona:
genij duh + razum.
Temna, mrzla no jesenska.
Veter jesenske
omamnosti.
Zrak je hladan od deja.
Lepota novembrske meseine
na Krasu, skrivnostne.
152
Po srebrni meseini
Po srebrni meseini
plava temni oln,
iz zelenega pristana
je olnar odplul,
iz zelenega kristala
tihega srca.
Iz srca polnoi.
Listje ni zganilo se,

kakor da e sanja,
samotno ob bregovih
se zeleno sklanja.
Vse noi presanja

na srebrnem oceanu
mlad olnar,
a v pristan
ga ne bo nikdar,
nikdar.
153
V zeleni Indiji
V zeleni Indiji sredi tihih in

nad vodami modrimi sklonjenih dreves
domuje Tagore.
as je tam kakor v sinji krog uklet,

ura ne kae ne mesecev ne let,
tiho razplavlja
se kakor od nevidnih sredi
ez drevesa in gore, ez slemena sveti.
Tam nikdo ne umira in se ne poslavlja,

ivljenje je kakor venost, ujeta v drevo
154
Otoje
Zlato sadje dii.

Slamnati krovi
kot zgrbljeni starci.
A samotni so v polju
sivi zidovi,
a e samotneji
rni gozdovi.
Tam za vrtovi
sonce zahaja.
alosten pes zalaja,
e pride tujec.
In gre zopet spat.
Veer je kot
zlata krsta.
Leimo vanj.
155
Polton v molu
V sencih bije, bije.

Senc. Mrzla cev pitole.
10 ton.
V mojem srcu
polton v molu.
V moje pekoe mogane
rosi jesenski de.
Sivo nebo joe.
10 ton alosti.
Vse je zastonj.
156
Kalejdoskop
Kalejdoskop makrokozmosa
je mikrokozmos.
Svetlikanje rose.
Dehtenje oi.
Ali je trava zelena?
lovek je bel.
Gibanje. Muzika.
rke rast v prostor.
Glasovi so kakor stavbe.
Prepih vetrov.
Kozmos. Kozmos. Kozmos.
Magija prostora.
Svetlikanje prostora.
Skozi pesem
sije lu due,
svetloba besede,
ki je kot mavrino steklo.
Ne oivljajte mrtveca!
prirodopis = duhovna veda,

geografija = veda o loveku,
politika = veda o razumu.
157
Srce, srce, srce.

Konstruktivnost opaa
kozmos v predmetu.
lovek je predmet z duo in telesom.
Ali se vozite slabo v III. razredu?
V kupeju so mlade dame.
Mi se vozimo v kozmos.
Skozi rke stopam

za zlati zastor.
Skozi zlate rke.
Revolucija angelov.
Hej. Hej. Hej?
158
Smrtni opoj
Tiho je, mrtvo je, sivo.

Ljudje frfotajo
kakor netopirji
od kamna do kamna.
Trudni od frfotanja.
Trudni, ubiti.
Njihova srca so kamen,

ne morejo pojiti svojih vej,
ne morejo dojeti upa.
Njihova srca so suha.
Ljudje prodajajo pohitvo,

zastavijo srce,
zastavijo razum
in se obesijo ob oknu.
Samomorilci,
obeenci,
nihajo ob oknih ivljenja.
159
Veseli, dinamini, relativni
Vsako bitje se rodi v trpljenju.

To nam je skupno.
To ni obupno.
Bojujemo se v stremljenju.
Veseli,
dinamini,
relativni
gledamo
ivljenje
iz daljav Smrti.
Vsak dan
jadramo v veliki Prostor
na belih olnih Sanj.
Poljub ene je kakor morje,

njena jadra so temno svilnate
pomladne noi,
nje zvezdnato elo
zlato blesti.
Nerazodeta tajna pisava onstranosti

mladim mrliem.
160
Samomorilec pred zrcalom
Samomorilec pred zrcalom.

Splaena dua.
V rnih gozdovih jei veter.
Noni vihar mi trga srce iz prsi.
Letei Holandec si ti, moj duh,

veno povraajo se v pratem,
opajajo se, kadar vihar vri!
Na ulici vri svojo slubo policaj.
Strano je, kdor je viharju brat!

Strano, kdor je soncu srebrnemu.
Ostani, moj duh, razbit in ubit,
ne ii reitve od rnih bregov.
Grem skozi gozd. rna so debla.

Dva gresta sklonjena drug k drugemu.
Nad menoj rno brezno vesoljstva.
Jaz se sklanjam vanj
in posluam.
Skica
161
Ob moji postelji
je puka.
Ko sem bolan
in planem iz sanj
ponoi
okno odprem in streljam v no
(sproeni val tihe sinjine
nosi ez gore rahlo zvezde)
ker mi je tesn:
okoli mene se lesketajo
mrlii, vsi moji bratje,
moji mladi bratje brez oi!
In streljam na pomo,
ker se mi vedno zdi, da gori
vse okoli mene,
okoli njih, ki jih ljubim.
Brat mi prinese
prozorne vod o, e jasneje
jih vidim sedaj.
In potem spet no
in teki znoj.
162
Sveti mir
Eno oko sije med nas,

eno oko.
Sivi dim polega nad strehami.
Nam je tesn.
Ko da smo mrtvi od dima,

oi nas peko.
Smrt na obrazu, v dui smrt,
kaj nam zato!
Kaj nam zato, de nam skrunijo

sveti oltar,
ni e na as, dokler med nas
se ne vsuje poar.
In se med due kot dinamit

tajno razari
polar, eksplozije, mrlii
in naa kri
163
Mone, opojne
Mone, opojne kave, natakar,

polne grenkobe, polne opoja,
alostna dua je moja, natakar,
rada pokoja bi, rada pokoja.
Kaj mi prinaa kavo, natakar,

strupa prinesi, ne bodi zauden,
preibka je dua, da se ubije,
jaz bi bil rad brezvoljen in truden.
Kaj mi prinaa strupa, natakar,

rad potopljenja bi v veno temino.
Zasvetile so se mu bele oi,

vstal sem in vrgel mu napitnino.
164
Skozi bela vrata
Skozi bela vrata stopim.

Skozi bela vrata. Tiho.
Moje srce je pripravljeno.
Tu sem, sodi me, sodi!
Ah, je moan teran,
a lovek bolan, ibak,
hoe k dejanju dejanj,
pa mu trepee korak.
Metulji so sklopili krila.
Velika je bolest, o Gospod.
Z bolestjo zloin gre na pot.
Moja dua ne bo prosila.

V mojem srcu tiina.
Celzij 0
Ravnodunost s smrtjo.
Zeleni slap ivljenja.
Vsako ivljenje se kona s smrtjo.
Kri na grobu.
Tudi e ni kria.
Tudi e nikdo ne moli
na mojem grobu.
165
Tudi e me vsak preklinja.

Mrzla cev.
Ravnoduna tiina.
Ne boj se jee.
e hoe biti sreen,
ne ii sree.
166
Od starosti
Od starosti jim izpadajo brade.

(Ali so sploh imeli kdaj brade?)
Lasje postajajo vijoliasti
od spokornosti.
Progres.
kapulirji.
Zares.
Zares.
Tiho spravljeni umirajo.
Mi odhajamo
skozi bela vrata
v ivljenjski raj.
Na ustnih
smehljaj.
167
Modri konji
Modri konji gredo ez polja.

V plae meseine so odeti.
Ti? Ti tukaj?
Pokopalie sanj.
Tam lei upepeljeno
velemesto.
area zarja sije nanj.
Lepo je leati mrtev.
HP 75.
168
Nihilomelanholija
Modri konji mrlikega sna

stopajo skozi megl.
V topli, bolni lui sve
sije odprto mrtvo oko.
Skozi nevzdramni pajolan

silnih plasti ubitih viharjev
sije neizgorljivi ogenj
v molk se pogrezajoih oltarjev.
Nihilomelanholija odeva
v neaktivnost rno strmenje.
V grobni globini spi mlad mrli
in se potaplja v vsepozabljenje.
169
Mrtvi lovek
Padi!
Padi!
Padi, mrtvi lovek!
Ali rasto bele vrtnice
ti iz srca, ali jih barva
s svojo sladko rdeo krvjo?
Padi, padi, padi!

Ti si brez vrtnic.
Suenj mehanike. Transmisije.
Revolucionarni ideali ugaajo.
Padi, padi, padi!
Sivo kamenje. Skrij se, meseina!
Mrtva pokrajina.
170
Jesenska pokrajina
Sonce je jesensko pokojno,

tko, kakor, bi alovalo;
za vitkimi cipresami
za belim zidom pokopalia.
Trava je v soncu vsa rdea.

Ima dogmatine cokle?
Bicikel samuje na jesenski cesti.
Vozi se skozi umirajoo krajino.
Trezen lovek stopa po polju,

kakor jesen je mrzel,
kakor jesen je alosten.
Vera v loveanstvo.
Zame je to sveta misel.
Molea tiina je kakor alost.
Nisem ve alosten,
ker ne mislim nase.
171
O dogmatiki
O dogmatiki,
o doktrinarji,
o udni, preudni kritiki,
o vi bledi otroci razuma!
A jaz krvavim
sredi srca
in vem, kaj se pravi iveti
sredi sivih cest,
v praznem srcu bolest,
in predno izree svojo besedo,
umreti.
172
Odprto
V venost je moje srce odprto:

iz Kaosa v Kozmos.
Za temnim mestom
se plamen svetlika,
mnoica v tiho temo
se premika.
V tiho temo.
O zdaj grem!
O zdaj grem
iz borbe v Smrt,
iz borbe v Smrt,
da se razrase tihi srd
in da ugasnemo.
Jaz, ti in vsi.
173
O grenka trudnost
O grenka trudnost,
siva, grenka trudnost!
Nad mano
tisoi,
milijoni
kakor sivi pla megle.
O rna zvezda
nad bleeim nebom!
Nad okni rnimi

in nad kletmi,
nad jeami.
O siva, grenka trudnost!
Pa pride as,
ko sonce bo sijalo
in v zlatem siju
vse bo trepetalo,
pa pride as
VSTAJENJA,
a ne za nas
174
Smrt
Mi gremo proti Kozmosu.

Povsod je Kozmos:
v vsaki dui,
v vsakem srcu.
Ko odpoljubi Smrt
nam vso bolest
in v srcu se ustavi as,
se umaknemo
v veliki Prostor.
Svetal postane na obraz.
II
Kot mrzla, sinja svila

je zaumela jesen.
Zlat v sinjini
je isto,
kot v solzah oprano.
Vse zakopano
je nekje v globini
srca.
175
Ko da razkriva
alni pajolan,
zaveje veter ez polje.
Rahlo pada mrzli dan.
176
Ura alosti
Stari svet umira v meni.

Ura alosti prihaja.
V zlatem sijaju prihaja
nova mistika.
Mistika loveka.
Magini ogenj mu sije iz srca.
Njegove oi svetijo kakor
radij v no.
Smrt je umikanje ivljenju.
Smrt je veselje.
177
Padati!
Tisokrat oskrunjeno, tisokrat oskrunjeno

moje loveko dostojanstvo.
In zatajeno poslanstvo loveka.
Hlapevski kleeplazci.
Ni uil veliko sonca in veselja.
Na njegovo mlado elo je trpljenje udarilo
bridek peat.
elel si je smrti, tolanice bolnikov.
Na strano bolniko posteljo
prikovani mladeni.
Muenik svojega krutega trpljenja,

ozdravi!
Veni mir tvoji dui!
178
www.omnibus.se/beseda
ISBN 91-7301-009-X
179

Kosovel, Srecko - Integrali '26 PDF

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Kosovel, Srecko - Integrali '26 PDF

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

BES eDA

Rime so izgubile svojo vrednost.

Kam bi s frazami, dragi govomik!

Vse je izgubilo svojo vrednost.

Jesensko tiho je v meni

Ogromno delo me aka.

Maka je skoila skozi okno.

Koder hodi novi pesnik,

Ostani mrzlo, srce!

Blazirani starci, ki so se prodajali,

Sonce se smeje mrliem:

Jaz sem razkoje.

Kakor mrli v marmornem

Kakor krt gre rni vlak

V prsih uti peroti

Kdor nima due,

Moj rni tintnik

Moj rni tintnik se sprehaja

Da, da, da.

Ljubim svojo bolest.

Nad norinico se izprehaja

Predmeti brez due

Omara z rdeimi ipami.

Smeh kralja DADE

Ukaz tevilka 35:

Dvignite melanholini pajolan!

Sonce na travi, kako je zeleno!

Kako je preprost lovek v naravi,

Strup za podgane. Pif!

Tiger je skoil na krotilca

Uite se od tega zgleda:

Stopi z odra dompter.

Skozi moje srce stopa veliki slon.

Srca ljudi so majhna in jee velike,

Roe v mojem srcu ne joejo nikdar.

Roe, ostanite same te teke dni.

Naa okna so zamreena.

Boston obsoja Einsteina.

Kratkovidni gospod cenzor

Absolutizem prihaja. Zaman

Stoletje se stiska, zaprt do vratu

Ali verujemo vsak v neblazirano

Resnica je pri nas, in ako

So nae celice zdrave?

MRTVI KORAKI JETNIKOV

Fernando, strah Asturije

Velik pustni korzo

Kdo gre v Canosso?

Krvavei vrelec blesti

O mrtva je moja sestra,

Radi prodaja klobuke.

Tu, tu, tu.

Fakti preganjajo umetnost.

V zlatem olnu se vozim

Vasih, ko sem obupan do smrti,

alitev bele postelje

Hej, skrunilci sonca,

Ali jaz samo zaveso

On, hej, on.

Vi vsi, sedei po gledaliih,

Jaz, bedni lovek,

Ej, hej: deuje na sive ljubljanske hie,

KONS. KONS. KONS.