Integrali Srecko Kosovel PDF

BES eDA
BESeDA
INTEGRALI ’26
E L E K T R O N S K A K N J I G A
Sreãko Kosovel
Integrali ’26
O M N I B U S 1
BES eDA’26
INTEGRALI BES eDA
Sreãko Kosovel
INTEGRALI ’26
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-009-X
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2
INTEGRALI ’26 BES eDA
Rime
Rime so izgubile svojo vrednost.

Rime ne prepriãujejo.
Ali si ãul trenje koles?
Pesem bodi trenje bolesti.
Kam bi s frazami, dragi govomik!

Spravite fraze v muzeje.
Va‰e besede morajo imeti trenje,
da zagrabijo srca ãlove‰ka.
Vse je izgubilo svojo vrednost.

Belo morje pomladne noãi
se razliva po poljih, vrtovih.
Slutnja bodoãnosti gre mimo nas.
3
Jesensko tiho
Jesensko tiho je v meni

in zunaj. Lepo,
kamor pomislim.
Ogromno delo me ãaka.

Ni to veselo?
Ne borim se
za ãastno obãanstvo
v ãlove‰ki druÏbi,
marveã
zanj
v svetu lepega
in praviãnega.
Kaj je veselje?
Îivljenja Ïeljnost.
Veselje do Ïivljenja.
Kaj nam priznanje!
Za korak sem bliÏe Ïivljenju,
v katerega moram vtisniti
svoje znamenje.
4
Kons: maãka
Maãka je skoãila skozi okno.

Skoãila je na klavir.
Zaigrala je in se zaãudila:
Kadar skaãem, poje klavir.
Jaz sem bil v sosednji sobi
in sem mislil, da duh igra.
Ali ‰e enkrat je udarilo
in maãka je skoãila
skozi okno.
Koder hodi novi pesnik,

povsod se odziva klavir.
Ali nikdo ga ne moti
kakor maãke.
Ves svet je zavzet: Ta ãlovek
je norec
ali je pesnik.
IN VSI POSLU·AJ0 NJEGOVE
KORAKE, ki pojo kot na klavirju.
5
Evakuacija duha
Duh v prostoru.
Polar neviht razÏarja temo.
Duh gori v prostoru.
Magiãno luã razseva.
Zelena okna razsvetljenega
brzovlaka na viaduktu.
Sam gorim in sebi svetim;
slepi ãutijo samo elektriko
moje luãi, ne vidijo svita.
A vsi trepeãejo kakor jaz,
kakor v smrtnem opoju.
In ne vedó, da je to trepet
kril, ki se hoãejo razprostreti,
izÏareti kot zlati ogenj v noã.
In preklinjajo policaje sonca,
ki spijo ponoãi
kakor malome‰ãani.
In vsi ljudje spijo ponoãi
in ne ãutijo magiãnih razodetij,
ki sijejo v meni iz mene.
Ljudje so evakuacija duha.
Anomalija psihologije.
6
Kons: ABC
Ostani mrzlo, srce!

Cinik.
Transformator.
Orient ekspres v Pariz na viaduktu.
Okovi na rokah.
Avtomobili teãejo.
Jaz ne morem.
Moja misel-elektrika
je v Parizu.
Vonj medicin
s klinik.
7
Prostituirana kultura
Blazirani starci, ki so se prodajali,

ki so bili, kar niso hoteli biti.
Trikrat na dan obupujem
in kolnem sam sebe
in vesoljstvo.
Napoleon gre v Rusijo.
Glej, kako uga‰ajo
te rdeãe jesenske roÏe.
Ali si norec ali kaj,
da joka‰ z listjem v vetru?
To je tvoj pravi obraz,
ãist kot sonce jesensko,
ki odseva v solznih oãeh.
(Solze so kakor zlate!)
On, ãrni ‰ah, hoãe imeti
dvojni obraz.
Jutri: odhod v Pariz.
8
Pred kapitulacijami
Poslednje obhajilo.
Imaginarno ãloveãansko dru‰tvo
narodov — dru‰tvo razliãnih
ãednosti — v Îenevi.
Sterilni parlamentarizem.
Tajna diplomacija.
Amerika. Zlati dolarji.
Duh je hitrej‰i od orient-ekspresa.
Neron v rdeãem krvni‰kem pla‰ãu.
âlovek prosi: Naj bom ãlovekl
9
Mistiãna luã teorije
Mistiãna luã teorije.

Îivim v bedi.
Pojem sonãne energije.
Vol se gleda v vodo,
a ne razume svoje slike.
ASOCIACIJA?
Politika umira.
Îalujoãi ostali.
Îivo apno.
10
Admiral
Admiral.
Charleston! âetrtek.
Tema se svetlika.
»Ljudje niso lahko
samo opice, marveã
lahko tudi osli.«
— Ravnokar ga vidim. —
»Jaz ga celo sli‰im.«
Predavanje.
Kuhinja zveãer.
Zati‰je.
Temza se svetlika.
Lonec medu.
Konec.
Pika.
11
Odprite muzeje
Odprite muzeje!
Odprite muzeje!
Po Evropi Ïe stra‰ijo
mrliãi — ideje.
Odprite muzeje
za nacionalizem,
za mrtve ideje.
Odprite grobnice!
R. I. P. !
12
Sonce se smeje
Sonce se smeje mrliãem:

vi
s pekoãimi lici
in s srci pekoãimi,
z ustnicami vroãimi,
prepevajoãimi
sveti Pravici.
Trdi asketi
v jopiãih modrih,
z mislijo, trdno
v bodoãnost uprto,
in z resignacijo
v ãrnih oãeh.
Jaz sem razko‰je.
13
Na piramidi
Kakor mrliã v marmornem

grobu.
V srcu ljudi so zlati dolarji.
Oãi nas peko od pepela.
Elektromotor
brni, brni, brni
po mojih zobeh.
Ogenj pod skalo gori, gori,
gori.
Socializacija zlate produkcije.
Konec razvoja.
Konec, o ãlovek!
O ãlovek!
âlovek z zlatim srcem
stoji
na beli piramidi.
14
Kakor krt gre ãrni vlak

pod goro.
Za sivim oknom siv obraz.
âez okno se sklanja dama
z glacé rokavicami.
Statika Ïalosti: melanholija.
DeÏela.
Svetovni dogodki in
REVOLUCIJE
KRALJI
UMETNIKI
Tu pa te slamnate strehe.
Po cesti ÏviÏga nekdo
Ïalostni mar‰.
Mar‰, ãlovek, iz deÏele krivice!
Debelo sonce se izprehaja
kakor debela mesarica
po vasi.
To sonce je Ïalostno.
15
Ranocelnikom
Ob veãerni uri
nas poboÏa mrak.
(Napolnjeni ribji mehurji.)
âlovek, hoãe‰ v zrak?
V prsih ãuti‰ peroti

pa bi se razpel.
(Kulturni Hotentoti!)
Kdo ti bo verjel?
Ti si vdan konjunkturi.
(Ta petrolej smrdri.)
Daj vina stari kulturi,
da izbljuje svoje smeti!
16
Kons. 5
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj
oboje = 0
0=∞
∞ =0
AB<
1, 2, 3.
Kdor nima du‰e,

ne potrebuje zlata,
kdor ima du‰o
ne potrebuje gnoja.
JA.
17
Moj ãrni tintnik
Moj ãrni tintnik se sprehaja

v fraku.
Kakor megla.
Vsa delela zastrta, gluha.
Na senu leÏi melanholiãni maãek.
Cvili s svojo zlato vijolino!
Da, da, da.
AAA
AAA
18
Integrali
Rotacijskl veãer.
Drevje ob zeleni vodi.
Rotacija duha.
Moj duh je rdeã.
Ljubim svojo bolest.

Delam iz bolesti.
·e veã, ‰e veã:
iz dna zavesti.
Iz dna zavesti,
da je vse zaman.
VeriÏniki
ple‰ejo kankan.
19
Nad nori‰nico
Nad nori‰nico se izprehaja

meseãni mesec.
Po belem vrtu stopa Senca — ãlovek,
zamigljen v svojo otoÏno brado.
Kakor v kalejdoskopu ple‰ejo
pred njim valute, menice,
v mavriãnem ognju izgorevajoãe.
Prej bankir, jetnik papirjev,
se zdaj izprehaja
z meseãnim mesecem
za belim zidom nori‰nice.
To je svoboda,
tista stra‰na svoboda,
ko stopi‰ za nevidne zidove
poveãane ãlove‰ke zavesti,
ki se razmika v grozno
ogromnost.
20
Predmeti brez du‰e
Omara z rdeãimi ‰ipami.

Dolgãas spi v kotu.
Avtomobil je senzacija.
Kozmiãni dih: potres.
Na razÏarjeni zarji
rdeãi ATOM
Nenapisana moja beseda
odsev
odsev. ATOM
Smeh kralja DADE
na lesenem konjiãku.
Hi, hi.
Pum.
21
Smeh kralja DADE
Ukaz ‰tevilka 35:
Nenadoma se je izkazalo,
da je rdeãa veãerna zarja
drÏavi nevarna.
Zato se zapre veãerna
zarja vsakokrat,
ko se bo prikazala,
v ãrno morje.
Na zlat mozaik grobi‰ãa
sije ble‰ãeãe rdeãa
zarja.
Samoten konj se sprehaja
po polju.
Magija zarje!
Konj je melanholiãen.
22
Srce v alkoholu
Dvignite melanholiãni pajãolan!

V smehu je tvoja bodoãnost.
Sonce sije izza ãrnega stekla.
Poljana je zlata od sonca.
V tvojih zlatih oãeh je Ïalost.
SRCE V ALKOHOLU
·
Ne glej se v zrcalo!
Smeh, smeh, smeh.
SneÏni oblaki.
P RIT
V pomladni modrini.
SMRT
PLAVANJE
Prostor ∞
etroplan.
V ETRU
Vlak je poãasen kakor ãrni polÏ.
Misel je kakor blisk.
Pod sivo Triglavsko steno
poãivamo.
Na‰e misli: onstran.
23
Kabinetni ljudje
Sonce na travi, kako je zeleno!

Kako je dober ãlovek v naravi!
Mehak je kot veter, ki v vejah trepeãe
in ki pajãolane ti‰ine razgrinja
povsod, vsepovsod.
Njegova stopinja se v vetru izgublja
povsod, vsepovsod.
Kako je preprost ãlovek v naravi,

kot ptica, ki plava pretiho nad nami.
Ste videli ptico, ki je izletela
iz kletke, poglejte, kako opoteka
se, kadar v prostosti se znajde.
Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje,
da se zaveste svetlih vetrov,
gibanja lahnega gozdnih vrhov,
dobre sonãne svetlobe, svetlobe nad nami.
Îiveti, Ïiveti je smisel ãloveka.
24
Sferiãno zrcalo
V MOâVIRJE
Ali je krivo zrcalo,
ãe ima‰ kljukast nos.
?
Slava Heineju!
LN
O
Poglej se v sferiãno zrcalo, I â
da se spozna‰!
L AT
Nacionalizem je laÏ. Z
Kostanji za vodo ‰umijo,
k starinarjem je pri‰la jesen.
Njih trgovine so polne starin.
IL
Cin, cin.
ST
Obesi se na klin.
PU
Rdeãa krizantema.
IZ
Jesenski grob…
SI
beli grob.
J
KA
Ivan Cankar.
ZA
25
Pesem ‰t. X
Strup za podgane. Pif!

Pif, Pif, Pif,Kh.
KH. KH. KH.
Podgana umira na podstre‰ju.
Strihnin.
O moji mladi dnevi,
kakor tiho sonce na podstre‰ju.
Raz streho ãutim dehtenje lip.
Crk, crk, crk, crk
crkni
âlovek
âlovek
âlovek.
Ob 8. uri je predavanje
o ãloveãanskih idealih.
Listi prina‰ajo slike
bolgarskih obe‰encev.
Ljudje — ?
âitajo in se boje Boga,
Bog pa je na razpoIoÏenju.
26
Kons
Tiger je skoãil na krotilca

in ga raztrgal.
Zveri se ne da dresirati.
Za prirodo ni dresure.
Ljudi se ne da mehanizirati.
V mehaniki ni kulture.
Uãite se od tega zgleda:

Karel âapek eR U eR.
Iz Homunkulusov izbruhne ãlovek.
Tisoãkrat stra‰nej‰i.
Harmonija je dobrota.
Stopi z odra dompter.

âlovek: to je nova beseda.
Uniãite taylorjanske
TVORNICE! HI·A IZ
UNIâITE! OPEKE.
âlovek ni avtomat.
27
Kons: XY
Skozi moje srce stopa veliki slon.

Cirkus Kludsky, vstopnina 5 din.
Ne obesi bolesti na veliki zvon!
Ona se smehlja: cin cin cin.
Srca ljudi so majhna in jeãe velike,

rad bi ‰el skozi srca ljudi.
Si prista‰ te ali one klike?
Tisoã dinarjev ali zaprt 7 dni.
RoÏe v mojem srcu ne joãejo nikdar.

Kdo bi bil mlad, pa vendar potrt.
Kaj ãe prihaja skozi vrata Ïandar.
Voja‰ki proces, vi boste v jeãi zaprt.
RoÏe, ostanite same te teÏke dni.

Tvoje oãi, Ïandar, so kot bajonet,
neumne in zlobne. (RoÏe, zaprite oãi!)
Gandhi je bil zaprt celih ‰est let.
28
Cirkus Kludsky
Prostor ‰t. 461
Cirkus.
Galerija.
Prostor ‰t. …
Kolombina
se slaãi, se slaãi.
Vsi gledajo.
Nihãe ne vidi,
da se drÏi na zobeh.
Dviga se. Îe pod ‰otorom.
Drzne opazke.
Sramoten smeh.
Zdaj spusti zadnjo tanãico.
Oni jo gledajo,
grizejo z oãmi
v njeno mehko telo.
Ploskajo.
Lepa bedra ima.
Valovite prsi.
Ploskajo
in zasmehujejo
njeno trpljenje
in sramotijo.
Vidite: Ïival
ploska ãloveku.
29
âlovek je Ïival.
Îival je ãlovek.
Ventil poãi.
Levi besnijo.
30
Pesem ‰t. 1
Sonce sije.
Zbudil sem se.
Mislim ‰e na cirkus
in na Kolombino.
Sonce po cesti,
z menoj gre sonce.
V trafiki kupim
‰tiri Zeta.
O, kako majhna
je trafika
v primeri s soncem.
âlovek je kakor martinãek,
ki ima rad sonce.
In vendar.
Sonce gre za menoj.
31
Kons: Z
Melanholiãna harmonika.
Kopalna sezija.
Modri bliski.
ãevlji ‰t. 40.
lstra umira.
Morje.
Evropa umira.
·port, gospodarstvo, politika.
Japonska proti Rusiji.
NOVA KULTURA.
Nova kultura: ãloveãanstvo.
Nova politika: ãloveãanstvo.
Nova umetnost: za ãloveka.
Evropi prihaja ura smrti.
Mazilite jo s H2S04.
Ura Ïalosti.
Zagrinjalo je odstrlo nov svet.
32
Pogovor v somraku
Na‰a okna so zamreÏena.

Bele barikade.
Indijanci ne vedo niã o gravitaciji.
A dinamit eksplodira
tudi v Novaji Zemlji.
Gospod z astrahanko!
Ni aritmetiãne sredine
med starim in novim svetom.
âlovek je lahko star ali mlad.
Zlati ãoln na obzorju.
Prirodni zakoni etika???
Vesoljstvo razume‰
tudi brez fizike.
Obe‰enci nihajo
ob brzojavnih drogovih.
Vstopnina: en dinar.
DeÏ pada.
âlovek se pogovarja z vesoljstvom.
Skedenj pred oknom.
33
Kons: 4
Boston obsoja Einsteina.

Einstein je prepovedan.
Relativiteta nevarna?
V Berlinu zapirajo
kitajske ‰tudente.
Kitajski ‰tudentje nevarni?
SHS menja vlado.
Dosti vlad je Ïe menjala.
Francija. ·panija. Maroko.
Frajtar terorizira.
Îandar terorizira.
Veliki ljudje Ïivijo
po svoje du‰e zakonih.
Majhni po paragrafih.
§ X: 14 dni v zapor.
§ Y: Na vislice.
§ Z: V pregnanstvo.
21 let sem bil zaprt
10 × na vislicah.
Pregnan sem za vedno.
Hej, ljubica, ti bi jokala?
A jaz ne morem jokati.
Trd sem kot jeklo,
ki mora srce prebosti.
34
Kons: X
Kratkovidni gospod cenzor

jaha na nekem tiskovnem zakonu.
Jesen: na okna trka deÏ.
V deÏnem pla‰ãu prihaja; v poltonu.
Absolutizem prihaja. Zaman

priãakujemo jasnih dni.
Kdo bi zidal? Kopljite temelje!
Razviharite se na vse strani!
Stoletje se stiska, zaprt do vratu

na deÏju stojim, ko da nisem jaz.
Ob oknu strmim: diluvij. DeÏevje.
V ‰ipi zrcali se siv obraz.
35
Tujina in mi
FRANCIJA
NEMâIJA
ITALIJA
—————
MODA
Ali verujemo vsak v neblazirano

resnico, ki jo Ïivimo?
Kaj moda, kaj je evropejstvo in
ãloveãanstvo. BITI.
Resnica je pri nas, in ako

ji pomagamo do vstajenja,
je s tem Ïe re‰en problem
Ïvljenja. Îivimo resniãno Ïivljenje.
Igrati se prepriãanje.
36
Jubilej
Slavnostni ãlanki.
Fotografije.
Prazniki.
DELAVNIK:
v sivini razmer,
v topeãi se megli melanholije,
z otoÏnim pogledom
v megleno sedanjost,
v megleno bodoãnost:
BREZCILJNI SLOVENEC.
So na‰e celice zdrave?

Ko da leÏijo v pepelu.
Pridi, mraz!
Jasni obraz,
zasij med nas!
Kot zimsko srebro,
glej, teãe ãas:
Na‰i napori
v Ïrtvi in delu.
37
Sivo
Sivo od ulic,
sivo od kamna
je moje srce.
MRTVI KORAKI JETNIKOV

BIJEJO VANJ.
ÎELI· BITI SREâEN?
NE ÎELI SI SREâE.
DlNAMlZEM
AKTIVNOST
BALKAN B
A A´ ´ ekspresionizem Ïivljenja
´´ brezzraãni prostor, depresija
gospodarstva, politike itd.
B ´ B´ ´´´ Temelji bodoãnosti
´´
´´´
AA — depresija
BB´ — akcija
realno delo
Fernando, strah Asturije
38
Krvaveãi vrelec
Velik pustni korzo

v orientalski noãi.
Mikroorganizmi.
Fabrobikoborska afera.
âar mnogoÏenstva.
Zopet nov plesni rekord?
Kdo gre v Canosso?

Radiç?
Pa‰iç?
Koro‰ec?
Krvaveãi vrelec blesti

kakor rdeãi obelisk
iz rubina.
Sivo nebo
mojega srca.
Ti‰ina. Ti‰ina.
O mrtva je moja sestra,

mrtva,
mrtva.
O moja balkanska sestra,
mrtva, mrtva.
39
Sivi aeroplani
spu‰ãajo vence!
Mrtva.
Mrtva.
40
Lord RADIå
Radiç prodaja klobuke.

Bolje prodajati klobuke, kakor ãloveka.
ârni konji na belem snegu
beÏijo, beÏijo, beÏijo: kam?
Hotel bi biti sam.
V polje zbeÏati
in sredi snega
v beli ti‰ini srca
zaspati, zaspati.
Umreti.
Rdeãi dimnik poje.
Tu, tu, tu.

Lu, lu, lu.
Ni miru.
41
Kaj se vznemirjate
Kaj se vznemirjate?
Ker se je pokvarila ura?
Sonce zahaja.
Duh zbira vtise.
I‰ãem premikajoãih se slik.
Fakti preganjajo umetnost.

Fantje, fantje, le korajÏo!
Kar potrebujete,
dobite v trpljenju.
Z maãjo godbo
preganjamo nacionalizem.
V vodi se i‰ãe oko.
Tam umiri se moj duh.
Tiho blagodejna
zelena je tvoja ljubav
kot odsev vodá.
H P.
V zlatem ãolnu se vozim

mimo senãnih dreves.
Sem kot elektriãna iskra,
ki skaãe.
Laissez faire.
42
Kaj se vznemirjate,
ker zahaja sonce?
Ves svet naj gre k vragu!
Nacionalizem je laÏ.
Dru‰tvo narodov laÏ.
Vãasih, ko sem obupan do smrti,

pomislim nate, bela deklica.
Vsi vtisi so zeleni.
Tako blagodejno zelena
in dobra je tvoja ljubav
kot zeleni odsevi vode.
Duh zbira vtise.
Mrtvo opazovanje je letargija…
Aktivni duh zbira slike.
Poglej nazaj, naprej!
Fakti preganjajo umetnost.
Fantje, fantje, le korajÏo.
Jaz sem pogumen za tri.
V zlatem ãolnu se vozim.
Iz trpljenja zajemam vse,
kar potrebujem.
43
EJ, HEJ
Ej, hej.
Balkanska federacija.
Gr‰ka je bela.
Rusija rdeãa.
No, naprej!
Stolp osvobojenja.
Ti. Ti. Ti.
Tvoje okno
za zelenjem spi.
V njem blesti mesec
in ãudeÏna krajina.
Zeleni Ïabji kralj
jaha na kostanju.
Smrt prihaja.
Excelsior!
Trrrrr — in.
»Si tam?«
— Sam. —
Svet opajam
z zlatimi slutnjami,
srca budim,
du‰e budim.
44
Sladko grozdje
je bolj‰e od sanj.
Orangutan,
dober dan.
45
Îalitev bele postelje

kralja HIPONEANDRA HOPU
Hej, skrunilci sonca,

na beli most!
Dvignite prapore,
da vzplapolajo
do BakrokoÏcev.
On, BakrokoÏec,
ãaka nas,
ãaka v beli rjuhi
pri beli Salandri
on, BakrokoÏec.
II
BakrokoÏec,
predpotomec
krapinskega ãloveka,
praãloveka-troglodita.
[ M N 14, Abt 3/II Ex // e ]
On, BakrokoÏec,
dvonoÏec.
Mrtev,
Mrtev,
Mrtev.
46
Ali jaz samo zaveso

zvezdno zaãaram
in vsi se potopimo
v ãase pretajne
belih blazin,
puhastih nedrij,
sladostrastnih objemov.
On — Ïalitev, On — Ïalitev,
kdo ga Ïali?
Jaz ga ubijem.
Jaz ga oÏivim. —
Îaliti: Iz dinastije
Orangutana, tiho muciko,
muciko mehkodlaãko
iz tretjega rodu
belih Faraonov.
On, hej, on. —
Îalitve!
47
Jaz protestiram
Vi vsi, sedeãi po gledali‰ãih,

barih in kavarnah
in drugih zabavi‰ãih:
Jaz protestiram!
Sredi boleãin,
neizprosnih borb
te preklinjam
jaz,
propalega naroda
propali sin.
Jaz, bedni ãlovek,

bedni, izgubljeni
ki i‰ãem ljubezni odre‰ilne
pri Ïeni.
Jaz, poln boleãin,
propalega naroda
propali sin.
48
EJ, HEJ
Ej, hej: deÏuje na sive ljubljanske hi‰e,

da se zagrinjajo v sivo zaveso pred soncem.
V Trstu nam poÏigajo Edinost.
Krist je pri‰el v Dru‰tvo narodov.
Ne, to ni tisti dobri, tisti lepi,
z glorijo ljubezni obÏarjeni.
Psevdokrist je v Îenevi.
Kako, ali tudi v Îenevi deÏuje?
Krist je pri‰el med rjave puntarje,
tam na sivi ulici stoji
in izganja pismarje in farizeje.
Strelja in ubija.
Strelja in ubija.
O, ti ovãji, ti beli narod!
Ali spozna‰ zdaj, kaj si?
49
Blizu polnoãi
Blizu polnoãi.
Muhe v ãa‰i umirajo.
Ogenj je ugasnil.
Lepa Vida, bridkost je
v tvojem spominu.
Stravinski v avtomobilu.
Buãanje morja.
O biti 5 minut sam.
Srce — Trstje bolno.
Zato je Trst lep.
Boleãina cvete v lepoti.
50
KONS. KONS. KONS.
Meseãina je mrzla kakor sladoled.

Prazna kakor trubadurske pesmi.
Lepo je sedeti v senci noãi.
Latrine, Pissoir. Tukaj.
MoÏ za vrati, kaj hoãe on?
Kakor senca stoji
za prosojnimi vrati
meseãine.
Meseãina nad polji
je kakor okamenela bolest…
Tvoje telo blesti
v meseãini.
51
Delirij
Martirij misli.
Sinje morje.
Siva jeãa.
Vojak nabada misli obupne
na svoj bajonet
pred oknom.
Pardon. »O, niã.«

Sigaretta.
Eine Edison.
âujem sinje morje,
ki bije enakomerno
ob mojo lobanjo.
52
Potuhnjeni tipi
Potuhnjeni tipi v zlatih koÏuhih.

»Gospodje, dober dan.«
O, dober dan, sivi stolpovi,
bedni, premraÏeni pes: dober dan.
Jaz prihajam vsak dan,

vsak dan v rdeãi prapor ovit.
Gospodje v zlatih koÏuhih,
vsak molãi kot pribit.
Moje dekle je ‰e mlado.

Pa res ima to navado.
Vse tone v sivini.

Gospodje, dober dan.
53
Detektiv ‰t. 16
„Dober dan.”
Pravkar sem se
prebudil iz sanj.
Zimsko jutro se ble‰ãi.
Sonce srebrno.
„Jaz sem detektiv.”

(Gospod, sem kriv
jaz?)
»Vi ste nevarni zelo

in brez sluÏbe sedaj,
seveda poet. —
Ni lasu vam
ne bom skrivil.«
(O, vstani, Veliki kolektiv!)

Preiskava.
Zaplenjeno.
Zunaj sije svetlo sonce.

Detektiv ne razume
moje pesmi,
ki hiti za njim
na srebrnih perutih
zimskega sonãnega
VETRA.
54
Henrika!
Policaj.
Kaj?
Zmaj.
Sonce srebrno,
admiral.
Skoãi kralj s prestola
in bodi kot jaz,
bodi vesel,
poj
z menoj
v ta srebrni
sonãni zimski ãas.
TI NISI KRALJ.
55
Gospod
Gospod me zasleduje
z drobnimi, hudobnimi oãmi.
Kaj me zasledujete, gospod,
bi radi hrabrostno svetinjo,
ker ste me ujeli
»Nevarnega«?
âlovek je vedno jezen,

ãe ima tako malenkostne skrbi,
in ãe je pla‰an, se vsega boji
in mu je vse nevarno.
Kaj bi imeli vi,

ãe bi ne imeli oroÏja?
Pla‰ljivci nosijo oroÏje.
Mi pa imamo drÏavljanstvo
v sonãnem kraljestvu smrti.
Odlikovali vas bomo

s svetinjo malenkostne jezice
in podlega sovra‰tva,
o gospod,
o gospod oroÏnik.
56
Îandarji
Îandarji so ljudje najniÏje kvalitete.

Hlapci gospodarjevih povelj.
Tuj sem zelenemu polju.
Zvit kakor kaãa, preprost kot golob.
Îiveti. Vsi preganjani hoãejo Ïiveti.
Îiveti ãloveka dostojno.
Sonce visi v stolpu.
ZELENI PARLAMENT
ÎAB
Îivim v deÏeli
evropskih divjih maãk.
Simetrija je lepa.
POLITIâNI ZLOâINCI SO SVOBODNI!
57
V Ïalostni krãmi
Popoldne, ob pivu, ob dimu.

On spi. On. Mi. Postarani.
Mladi. Ubiti.
Razoãarani.
Na‰e solze se v dimu du‰ijo.

V grenkem obupu kolnejo du‰e.
Misli so teÏke kakor ogenj,
ki ne more goreti,
kakor pesem v srcu razbitem,
ki ne more zveneti.
Tam zunaj
topoli in sonce in lipe
ble‰ãijo, ‰umijo.
58
Na postaji
Vagon. Odprta vrata.

In ograja.
Na peronu se
ãlovek izprehaja.
Rdeãa kapa.
Rdeãa zastava
ustavlja vlak.
V KVADRATU VRAT
âLOVEK
Ograja.
Zelena ravnina.
Nekdo odhaja.
Joj ãlovek s srcem,
bolje da nisi!
·e enkrat
se ozrem.
V dalji srebrni
dom.
59
Razoãaranja
Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Preklinja vas!
Za malo sonca
bi Ïiveli.
Za malo vetra,
ki v dolino veje,
za malo sonca,
ki srce ogreje.
Pa ste prodali nas

za zlat denar
in ste steptali nas;
pa kaj vam mar
za nas, ki v dnu temnic
umiramo,
za nas, ki brez pravic
se upiramo.
Vi po‰iljate ovaduhe nad nas. —
60
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Preklinja vas.
II
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Krut je ta glas.
Ne smem ljubiti Ïene,

ãe nosim smrt s seboj,
in vendar posveãene
vse misli so s teboj,
ljubezen ãiste Ïene
je kot jesenski sonãni soj;
poljane zapu‰ãene,
nad njimi tih pokoj.
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Krut je ta glas.
61
III
Jaz nisem z vami,

sam s seboj hoãem biti.
Jaz ne joãem s solzami.
Sam moram vse dopolniti.
Jaz nisem od vas.

Jaz vedno odhajam,
kot mi je ukaz!
Jaz pojem in lajam.
Njena senca pada name,

tiha senca nje oãi.
Naj ‰e njo mi Svet vzame,
vse se dopolni.
V ãrnih, golih vejah sije

tiho, ko da umira kdo.
Sonce Nihilomelanholije.
Vse se dopolnilo bo.
IV
Kakor mora biti.

Nepremagljivi se v meni bori.
Srce ne kolni!
Du‰a ne, kolni!
Mi vsi smo bolni.
Moramo umreti,
moramo umreti,
ni nam trpeti.
Ni nam Ïiveti.
62
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Kakor topla poslednja molitev
je njegov glas.
63
Dolgolasi romantik
Ob Ïalostnem oknu.
Vsako slovo je le enkrat.
âujem modrega konja.
Prihaja s teboj,
dolgolasi romantik?
Topoli ob jesenskih cestah.
Kje so poetje, da ne
vidijo teh topolov?
Beli pokopali‰ãni zid.
Romantika.
Ob Ïalostnem oknu.
Nad nageljni sloni.
Sonce ble‰ãi
v njene solzne ãrne oãi.
64
Napis nad mestom
Avtomobili 4 km, misli 1 km,

stremljenje 100 m.
Pokrajina budalosti: tepec buli,

osel kraljuje, poet pa javka
po meseãini. — Joj, imate klistir? —
Halo! Fizika! To ni Balkan.

Befel za Ïajfo. Sonce v kostanjih.
Jaz se smejem ãrnooki deklici,
ki me ima rada. Vila se je
poroãila. Tja pojdem, bedni poet.
Po jezeru ãrnem z vesli

klap — klap — klap — klap
moj ãolniãek v trap,
kjer ona sedi pred gradom
in mene ãaka.
Psa na vrvico, sicer kazen.
65
Depresija
Kriza vrhu kriz.

Kristusa biãajo ob sivem kamnu.
Nekdo progla‰a Ïivo obliko.
Îiva oblika: trpeãa oblika.
Preklinjam Evropo in
Dru‰tvo narodov,
ble‰ãeãe sulice
in vojno s plini.
Kristus, prihaja‰ v zlatem oblaku?

Kristus, pridi med nas teptane,
ki Tebe teptamo, ker jih ubijamo,
na‰e lastne krvnike.
Ali povej nam, kako, kako

naj te pijavke pobijemo?
Veliko je zlato odpu‰ãanje.
Muãno stra‰ne so moje sanje.
Kristus, odpusti strahoto dejanj.
Nekdo progla‰a Ïivo obliko.
Îiva oblika, trpeãa oblika.
Evropski ãlovek.
Lajajte srca. ——— Lajajte!
66
KONS
Truden evropskl ãlovek

strmi Ïalostno v zlati veãer,
kl je ‰e Ïalostnej‰i
od du‰e njegove.
Kras.
Civilizacija je brez srca,
srce je brez civilizacije.
Izmuãena borba.
Evakuacija du‰
Veãer peãe kot ogenj.
Smrt Evrope!
Usmiljenje! Usmiljenjel
Gospod profesor,
razumete Ïivljenje?
67
Kons: NOVI DOBI
Nova doba prihaja

v kolektivnem imetju,
nova doba prihaja
i delavcu i poetu.
Smrt tehniãno mehaniãnim
problemom!
Vsi problemi so problemi ãloveka.
Proti Taylorjevemu sistemu!
Humanisti z vijoliãasto brado.
Nova doba prihaja,

KO BO VSAK DELAVEC âLOVEK,
KO BO VSAK âLOVEK DELAVEC.
Nova doba prihaja
z uporom suÏnjev.
68
Z delom gradimo
Z delom gradimo
svojo bodoãnost.
Skale valimo
za stavbo njeno,
beloble‰ãeão, zlatoognjeno.
In molãimo.
Od upov zlatih
ble‰ãijo stolpovi.
Ob njenih vratih
velike Sanje
kakor ognjenega morja ble‰ãanje
v plamenih zlatih.
In na‰e delo je trd granit

in na‰e sanje so suho zlato,
in na‰e sanje niso privid.
Bodoãnost je tistega, ki VERUJE v njo.
69
Razoãaranje
Nad speãim otrokom

ãuje Bog.
Nad nami ãuje pest
bajonet.
In na‰i obrazi
so mrtvi od sanj.
On je pokopan.
ârne postave gredo

mimo vsak dan.
STRELJAJTE!
STRELJAJTE!
STRELJAJTE!
Na‰i obrazi
so mrtvi od sanj.
Njegov obraz krvavi.
Z ironijo
nad snegom zvezde ble‰ãijo.
70
Kliãem vas
Kliãem vas, uporniki zemlje in ognja,

bratje nevihte in bratje viharja,
bratje potopov in zlomljenih ladij,
bratje vseh strtih evropskih src,
kliãem vas, bratje te zemlje teptane,
glejte: tam… travica zazelenela,
zazelenela je in zaÏivela,
bratje vseh strtih evropskih src!
O, da ljubezen bi se prebudila,
kakor ta travica, v srcih steptanih,
od srda zastrupljenih in od sovra‰tva,
da bi ta pesem visoko zapela
travici drobni, ki je zaÏivela. —
Kliãem vas, bratje vesoljne ljubezni!
71
Ljubljana spi
V rdeãem kaosu prihaja

novo ãloveãanstvo! Ljubljana spi.
Evropa umira v rdeãi luãi.
Vse telefonske zveze pretrgane.
O, saj je brezÏiãni!
Slepi konj.
[Tvoje oãi ko da so iz
italijanskih slik.]
Iz rjavih zidov
vstajajo beli stolpovi.
Potop.
Evropa stopa v grob.
Prihajamo z orkanom.
S strupenimi plini.
[Tvoji ustni sta kot jagodi.]
Ljubljana spi.
Konduktêr na tramvaju spi.
V kavarni Evropi
ãitajo Slovenski narod.
Trkanje biljardnih krogel.
72
Slaniki
V Ljubljano je pri‰el
sod s slaniki.
Vpra‰ali so jih
po politiãnem prepriãanju.
Povedali so,
da so z Islandije.
Moderni pesnik
opozarja na propad.
Slaniki so bili
zaprti ves teden v sodu
in se usmradili.
73
Kons IKARUS
Brezciljni Slovenec.
Slovenec: tri dinarje.
Slovenec.
Slovenec.
Ta okrvavljeni ãlovek je umrl.
Slovenec
ãrno obrobljeni.
74
Rodovnik
SuÏenj.
SuÏenj Hlapec.
SuÏenj Hlapãeviã Hlapec.
SuÏenj SuÏnjeviã Hlapãeviã PoniÏni.
SuÏenj II.
SuÏenj PoniÏnjeviã III.
Hlapãeviã IV.
Janez PoniÏni, Strahopetni, Velepotezni.
75
Prestreljeno srce
Prestreljeno srce.
Kri. âlovek v svitu luãi.
Kavarna.
Reci neoskrunjeno besedo!
Povsod vidim jesen in bedo.

Na ‰ipe bije svinãeni deÏ.
76
ârni zidovi
ârni zidovi se lomijo

nad mojo du‰o.
Ljudje so kot
padajoãe, ugagajoãe svetilke.
Enooka riba
plava v temi,
ãrnooka.
âlovek prihaja
iz srca teme.
77
Na‰e oãi
Na‰e oãi je zalila

lava goreãa.
In sivi prah
cementnih stolpov
spekel nas v ustnice.
Kot drevje goreãe

smo se nagnili
v novi dan.
78
molacrz derp kevolâ âlovek pred zrcalom
kevolã iviS Sivi ãlovek

olacrz v imrts strmi v zrcalo
.adelg es ni in se gleda.
,olacrz oviS Sivo zrcalo,

,kevolã ivis sivi ãlovek,
.esv ej ovis sivo je vse.
.zaJ .iT Ti. Jaz.

.iT ,zaJ Jaz, Ti.
.zaj-iÏaL LaÏi-jaz.
.in ecinser A A resnice ni.
79
Zaznamovanci
Hodijo s smrtjo v srcu.

Smrt bdi v njihovih oãeh.
Avtomobil ‰kropi blato.
Brez energije klonejo glave.
Droben deÏ zla pada v oãi.
Lava trudnosti.
Delirium tremens.
Lakota.
Glad, glad.
O tvoje bele roke!
Kot sanja ‰umeãa gre‰ mimo!
80
Opu‰ãene
Opu‰ãene bodo stare ceste

in svet bo hodil po novih.
Nenapisana beseda vstane,
da se uresniãi.
Nenapisana, nemi‰ljena,
nikoli slutena Beseda.
Daleã od ble‰ãeãe luãi,
kajti luã je smrt.
Iz teme prekletstva vstane
odre‰ena, poveliãana,
v temi rojena.
In kar je starega, bo umrlo.
81
Mrtve oãi
Septembrski hlad.
Jutro. Malo nebo.
Mrtve oãi.
Starci.
Slepci.
Sivo jezero onemoglosti.
Mrtvi srd.
V oktavah se vzpenjam
nad lastno bolest,
zmagoslavno pojoã:
âLOVEK, NA POMOâ!
82
Ko da ljudje
Ko da ljudje imajo
po belih ãelih
vse polno ran,
da jim lije kri
ãez belino teles
v ozkih trakovih —
v trnovih vencih,
nevidnih,
hodijo,
ljubijo vse ljudi
in jih ne sodijo
in ne Ïivijo,
dokler no pride
kralj
v rdeãem ‰krlatu.
Kakor da bi blagor sejali

trpeãi ljudje z oãmi svojimi
med ljudmi,
ljubijo te: predno so te spoznali.
Oni ãutijo, kaj je bitja svetost,

in ãutijo, kaj je greha
razbeljena, ost —
in ljubijo Krista,
83
ker vedo:
Edino, On je praviãen. ——
Ljudje se imamo lahko radi,
a ne smemo soditi. ——
On je med nami,
ko bi se radi ljubili,
a se ne moremo ljubiti.
Kako dobri so pozdravi ljudi,

ki so v trpljenju gre‰ili,
kot da so si umili
v dlaneh Kristusa oãi. ——
Rekli so ji pre‰estnica,
pa je bila dobra, o dobra
bolj od vseh, —
o, kaj vse Ïivi
poleg zlobe,
tesnobe zagrobne
v ljudeh! —
In sem jo poljubil
na oãi.
84
Gloria in excelsis
O, pozdravljen, re‰itelj Evrope,

dolgo priãakovani!
V gloriji ãloveãanstva prihaja‰,
ãemu ti krvava perjanica?
Preko mostu sporazuma
jaha‰ na MatjaÏev grad.
Mi, ki — laãni volkovi — strmimo,

ogenj v oãeh, du‰e v sivini,
mi s srci izjokanimi,
mi, ki le matere nas ‰e
poznajo,
na‰e dobre matere.
Mi brez poguma,
mi brez krvi,
mi brez oãi.
In nad nami Ti,

kolesje motorja se lomi.
TI!
85
Evropa umira
Evropa umira.
Dru‰tvo narodov in apoteka,
oboje je laÏ.
Operacije. Revolucije!
Na sivi cesti stojim.
Rjavo listje pada z vej
in jaz se samo enega bojim.
Kadar to drevje bo golo, ãrno stalo
in siva polja
in majhne hi‰ice
in bom kriãal,
pa bo vse, vse naokoli
molãalo.
86
Ljudje brez src
Obrazi ljudi v brezdanji praznini.

V srcih ni oltarja ãloveku.
Puntaj se, puntaj se!
Evropa nori‰nica.
Evropa blaznica.
Nad belim zidom

sije sonce,
v senci drevja
poje zlat ptiãek:
âlovek, ãlovek, ãlovek,

slaj‰i je Ïival.
Pomisli: to slavãkovo meso.
Evropa blaznica.
bla—zni—ca.
Evropa.
87
Destrukcije
O laÏ, laÏ, evropska laÏ!

Samo destrukcija lahko te ubije!
Samo destrukcija.
In katedrale in parlamenti:
laÏ, laÏ, evropska laÏ.
In Dru‰tvo narodov laÏ,
laÏ, evropska laÏ.
Ru‰iti, ru‰iti!
Vse te muzeje faraonov,
vse te prestole umetnosti.
LaÏ, laÏ, laÏ.
O Sofija, o katedrala.
O mrtveci, ki boste re‰ili
Evropo. O mrtveci
beli, ki straÏite Evropo.
O laÏ, laÏ, laÏ.
Ru‰iti, ru‰iti, ru‰iti!

Milijoni umirajo,
a Evropa laÏe.
Ru‰iti. Ru‰iti. Ru‰iti!
88
Na ulici
Opotekajoã se, oãi

smeri ne najdejo,
hi‰e vstajajo,
kot da velika so
platna kvadratna,
platna trikotna,
kot da so tipke
na ãudnem klavirju
in da se majejo
in da vstajajo.
Ljudje se stiskajo,
da ne podere se
stavba na nje.
Tiho sklonjen vase

jim kaÏem pot
na polje —
da iz vrtenja,
iz krogov sproste se.
89
Majhen pla‰ã
Jaz bi rad hodil

v majhnem pla‰ãu
besed.
Ali pod tem naj se skriva

topel, svetál svet.
Kaj je bogastvo?
Kaj je razko‰je?
Zame je eno:
majhen pla‰ã imam
In ta pla‰ã ni nobenemu
podoben.
90
Moja okna to ãrna
Moja okna so ãrna,

brez luãi.
Moja soba samotna,
brez prijatelja.
Moj kruh grenak,
z Ïolãem napojen.
Ubit sem.
Ne vem: od gladu,
od samote?
Zeleni okvir luãi

pada iz celice
na steno.
91
Melanholija ãloveka, ki ãaka
Kdo naj stopi na cesto, ki z listjem

posuta se vije med nami?
Nad nami sije izjokano sonce.
Sami. Sami.
Blatne so njive, polja samotna,

tiha zapu‰ãenost kraja
sije v obraze: melanholija.
Kdo naj prihaja?
92
Cvetje na oknu
Sonce na oknu. Stene

pobeljene, bele, bele.
Okna odprta, veter diha
od polj, Na oknu
je glogova vejica.
Kakor da nanjo neÏno
zapal je sneg.
Sonce na oknu,
okno je belo.
Popki na glogu kot sneg.
Za oknom sinje nebo.
93
Refleksi s podstre‰ja
V poltemi sameva
zaãrnelo stopni‰ãe.
Vrata.
Vrata.
Vrata.
Skozi odprto podstre‰je
prihaja srebrni
nevihtni svit.
Na zidu mistiãno
svetli refleks.
LeÏim na stopnicah
in moja senca
se ri‰e v srebrni refleks
kakor v SREBRNO zrcalo.
94
Impresija
Burja je odprla okno.

Tople zvezde
padajo na polja.
Pomlad.
Pomlad.
Bel obraz je zasijal

v sinjini,
svila za‰umela
po dolini.
Stekleno nebo
se je razbilo,
nad nami mehki, temni oblaki.
Svila.
95
V vetru se ziblje
V vetru se ziblje moje Ïivljenje

kakor na latnikih listje,
v svetlem viharnem
jesenskem vetru.
In kakor val na obreÏje

se ãuje v viharju klavir.
Temni oblaki
v vetru hitijo.
V mojem srcu je ãrno zrcalo.

Kadar pogledam se vanj,
moj obraz zatemni,
pekoã, razboljen,
kakor ga samo jaz
v samotnih urah poznam.
V vetru se ziblje moje Ïivljenje,

v jesenskem viharnem
vetru, ki gre preko polj.
96
Steklenica v kotu
Hi‰o zidajo.
Steklenica v kotu
pove veã kakor
zbirka praznih rim.
Stereotipni naturalizem.
Realizem di‰i
po ometu.
Na verandi
gledam na zelena
polja.
Oblaki nad polji

so sivi
kakor novembrsko
pokopali‰ãe.
97
Pesem
Sedim in pi‰em.
Pred mojim, oknom
zlato sadje.
Vse je pesem.
Na mojem oknu
ni belih zastorov.
Tudi to rdeãe listje

na latnikih: pesem.
Tigrasta maãka
me gleda.
Njeno oko: camera obscura.
Zelena tajnost.
Nate mislim, ki si od‰la

kot bel labod
preko rdeãih voda.
98
Zanikovalci
ârn deÏnik.
Zlato, sladko
je jesensko sadje.
Borza.
Kurir.
Veãerno sonce
je kakor z zlatom stkan
mrli‰ki pajãolan.
O, ti nisi labod
na rdeãem morju,
Ïena si; kje si,
da se naslonim
v tvoje naroãje
in da utonem.
âemu prihajajo
zvezde? —
Hej, zvezdar!
99
Kons
Jezna jesen prihaja.

Zvezde so ciniãne.
Ena, dva, tri, ‰tiri, pet,
vsak preklet,
mi vsi,
eden, dva, tri.
Bela ograja,
senãna vila.
Rosen zastor
si odgrnila.
Moja misel
blesti bolj od zvezde.
Grem brez cilja
in tvoj pes name
zalaja.
100
Kons: MAS
Sredi polnoãi
je roÏa umrla.
RoÏa umrla.
Name naslonila
glavo je ljubica.
Sredi polnoãi,
sredi polnoãi.
RoÏa dehti,
dehti.
A tebe
ni.
101
Kons: MAS
Na‰a maãka
ima zelene oãi
kot malahita,
svetle oãi
kot zimsko
veãerno nebo ãisto.
Heja. Heja!
Moja ljubica
ima zelen pas
kakor ku‰ãarica
in zlate lase
in zelene oãi
in vitek stas.
Ha, in njo nosim

v naroãju jaz.
102
Kons: N
Bela golobica preletela

sinje morje jutra.
Kdor zmaguje, ta propada.
Na Ïareãe srce
padajo sinji kristali rose.
Hej, kdo pozibava ladjo,
da vztrepetava Ïolto jadro?
Si vstopila Ti s svojo drobno noÏico?
Veselje je na‰e.
Za‰umelo je morje,
ko si ti stopila z obali
na belo jadrnico.
Skozi Gibraltar v Ameriko.
Dvigni sidro!
103
Tvoj glas je mil
Tvoj glas je mil.

Lepa si kakor
smehljajoãa se Madona
pod zelenimi kostanji.
Zakaj sije sonce

v tvoj obraz,
da ga vidim?
Ne smel bi ga videti,
slutiti bi ga moral jaz.
Pod zelenimi kostanji

sije sonce.
Listje pada v moji du‰i,
listje lepih sanj.
Povej, zakaj si odstrla
pred menoj
svoj lepi pajãolan?
104
Svetli akordi klavirja
Svetli akordi klavirja.

Meseãina na tihem jezeru
ob zeleni polnoãi.
Tiho je vse. I ti.

Sva kakor obraza,
ki se gledata iz daljave.
Skozi zeleno pokrajino du‰e.
Ali se ljubiva?
Ali sva samo zvezdi,
ki gresta ãez iste pokrajine?
105
Kons
Ti mirno spi‰.
Tvoje belo ãelo
je kot meseãina.
Ugnan sem.
od ljudi, od hi‰,
edina druÏica moja:
bolest.
A grem za luãjo
nevidnih zvezd.
Ti mirno spi‰.
Jaz sem grenak,
grenak, teÏak.
A vendar
poljubljam svoj kriÏ.
106
Kons 3
Kadar jesenski veter ‰umi

(kolikokrat je srce zaihtelo)
Ïalost prihaja, tiha in dobra.
Vida, zasenãene so ti oãi.
Mrzel je veter, odpri srce,

da se razjoka.
Senca oblakov skriva bolest.
Dobro je zdaj pekoãi rani.
(Ali ‰e cveto tulipani?)
Ah, na grobovih krizanteme.
In klavir je ves v Ïalno odet.
Vrt je teman.
Le tvoj obraz je lilijsko bel,
Mirijam.
Lilijsko bel iz mladeni‰kih sanj.
Na vse se spu‰ãa
vse odpu‰ãajoãi
jesenski pajãolan.
107
Sreãal sem jo
Sreãal sem jo pod jesenskimi zvezdami.

Listje je padalo,
veter je strnil svoj mrzli
pajãolan nad parkom.
Samo njen pla‰ã sem videl.

V sanjah pa videl sem njen obraz.
Sijal je srebrno in belo
in ãrne oãi so bile priprte…
Sreãal sem jo pod pomladnimi zvezdami.

Cvetje je padalo
in vodomet je ‰umel…
In veter je zgrnil na naju
svoj pajãolan.
Ko sem se prebudil, sem se zaãudil,

da je ni veã.
Tiho pri‰la je z zvezdami,
z njimi od‰la v svetli dan.
108
Kons
Premalo gibanja je v meni

in preveã samote.
S pogledi sva si povedala vse,
kar je du‰a hotela.
O njene lepe oãi!
Ves ãar Ïenske je v njeni
nedostopnosti, ki jo odeva
kakor skrivnostni pajãolan.
Ko vzkipi alkohol v moji glavi
in se odpre srce ko zvonãast cvet,
zazibljem narahlo pajãolan
pred svojimi sanjami.
Raãun brez krãmarja.
Anomalija volje.
109
âe‰nja ‰umi
Nad belo roko ‰umijo

svileni rokavi.
âe‰nja ‰umi.
Îareãi vlak.
Nad srebrnim mesecem
ãrn oblak.
O, to so njene svetle oãi,
ki na temna polja
strmijo.
âe‰nja in ona.
Noã je
asimetrija.
Draga, adijo!
110
Moja velika Nada
Mesec
nad mestom odhaja.
Sam
sem na beli obali.
V svitu
srebrnem se zibljejo jambori,
Jutri, ãez teden, ãez leto
mogoãe odplavam. Ti‰ina.
Moje sanje se zibljejo
kakor pijane od
meseãine.
Nada,
moja velika Nada!
Polnoã
je kakor morje ti‰ine.
111
Ves svet ja kakor
Die graue Welt

ist blau und grün.
Ves svet je kakor

v modrino potopljen,
ves svet je
moder in zelen.
Jaz sem smehljajoãa se luã

novemu Ïivljenju.
Jaz ne poznam starih
in mladih, vse je v meni.
Stari in mladi,
vsi so v meni
z enim obrazom.
(V sinjem lesketu
od tihe pomladi.)
Îiveti, Ïiveti!
112
Grenko resniãna in brez tolaÏbe
Grenko resniãna
in brez tolaÏbe
je misel na Ïivljenje.
âe je kremen trd,
kle‰i vanj z zobmi.
To je volja do Ïivljenja.
âe si bolan, sovraÏi in ma‰ãuj.
âe se boji‰ sovraÏnikov,
odpri oãi!
P. S.
Ti, ki ta pota
gre‰,
pravi ti boÏja dobrota,
ne sme‰.
Haha.
113
Hudiã, bi rekel
Hudiã, bi rekel ãlovek

in naroãil ‰e ãetrt vina.
Ali ni umrlo ob 4 popoldne
umetni‰ko srce?
Votlo zvonijo zvonovi, to so
prazne pesmi, ki jih poznam.
Edino ena mi je draga,

Rekviem, ki ga ‰e ni nihãe
naãel.
Îe nekaj ãasa je, ko Ïivim

od strupa in sovra‰tva, prezira in smeha,
in bol edina
moja je uteha.
Ah, vendar tem norcem
se posmejim.
Vi z okroglimi obrazi,
vendar: Ïivim.
114
Praznik
Na nebu visijo
raztrgane cunje pomladi,
nad njimi je svila
‰umeãa. —
Vsa srca trpeãa!

O sreãa, o sreãa!
Nad blatnim dvori‰ãem

veter hladan
je razprostrl svojo mehko dlan.
In sonca sijaj.
Pomladni dan,
ni ga nazaj.
Nad polji rdeãimi vihra

v svilnatem vetru zastor neba,
v mrzli celici temno oko
gleda v to lepo nebo. —
Joj — njega ne bo.
115
Mrtvi ãlovek
On, med zvezdámi,

med pajãevino srebrno pripet,
nihajoã kakor v vetru
skozi mrakove,
on, ki ga zvezde v ãelo pekó,
zvezde, zvezde, Ïareãe v srce,
on, ob belem drevesu spoãet,
——
odhaja.
·e malo sonca, ‰e malo vetra,

‰e malo ljubkega, toplega smeha,
‰e eno dobro, prijazno besedo,
predno odide‰ od nas.
——
Krvav je njegov obraz.
On odhaja.
Kakor med zvezde in drevje.
V ãelo ga zvezde pekó.
On odhaja
v deÏelo zvezd in drevja,
viharjev srca.
116
Skrivnostni teãaji
O, vedel sem,
da molk moje du‰e
se prebudi
z luãjo noãi.
— O bedni molk! —
Teãaji bleste se
iz goste sinjine,
iz globoke daljine
v srce razraste se
srebrna luã.
— O luã nad menoj! —
Vedel sem, da se razÏivi

s hrepenenjem vetra —
da zaihti
in zapoje moja bolest
od blestenja
nevidnih teãajev.
O, vedel sem.
Ker samo to
mi je dano,
da se nad strehami
trudnega dneva
117
du‰a spusti
v svobodno,
od vetrov spla‰eno,
nebo.
—
Torpedovka jadrna
kot krogla,
pognana v noã,
beÏi moja du‰a.
In na nji mornar,
odet v bel pla‰ã,
in na nji mornar,
izstreljen v veãnost.
118
Rdeãa raketa
Jaz sem rdeãa raketa, vÏigam

se in gorim in uga‰am.
Joj, jaz v rdeãi obleki!
Joj, jaz s srcem rdeãim!
Joj, jaz z rdeão krvjo!
Neutruden beÏim, kakor
da sam moram v izpolnjenje.
In ãim bolj beÏim, tem bolj gorim.
In ãim bolj gorim, tem bolj trpim,
in ãim bolj trpim, hitreje uga‰am.
O jaz, ki bi Ïivel rad veãno. In
grem, ãlovek rdeã, ãez polje zeleno,
nad mano po sinjem jezeru ti‰ine
Ïelezni oblaki, o, jaz pa grem,
grem, ãlovek rdeãi.
Povsod je ti‰ina: na polju, na nebu,
v oblakih, le jaz beÏim, gorim
s svojim ognjem pekoãim in
ne morem ti‰ine doseãi.
119
Velika je pot
Velika je pot med tem,

kar Sem in kar sem,
kar Je in kar je. —
O, ãudne so moje poti. —
Jaz sem legitimacija
za trikratno jed na dan;
njen prepis je ves pretkan
z rdeãimi ãrkami, ãrtami,
ko da so zvezde obÏgale jo.
In je vendar svetal moj Smeh.

In je grenak, grenak moj smeh.
âudna je ta konstelacija.
120
Pojoãa obloãnica
Noã stoji.
(Odprto okno.)
Mimo oken gre ãas,
v luãi gori
skrivnostni glas,
kakor da Ïivijo praznote
dob. —
V krogu luãi
nikdo veã ne hodi.
Prazen je trotoar.
Hi‰a,
samo hi‰a noãna molãi.
121
ârni prepih
Niã ni veãnega.
Niã.
Niã.
Sonce je razble‰ãalo
svoj sijaj,
od‰lo je ãez griã.
Zvezda je bila.
Ni je nazaj.
In tvoja hi‰a
je odprta v temò.
Prav niã ne vidim,
po stopni‰ãu gredoã
v temi. —
Ne joka nekdo?
122
Troje ãa‰
Ljudje ne vedo,
ãemu Ïivijo,
in ãe vedo,
je laÏ…
âutim hladni poljub,
pogreznil sem se
v dno vodé. —
Zdaj vem,
kaj je ostrina-ãas,
kaj so lastne vodé. —
Smoter ima‰?
In ne ve‰, ãe ni laÏ.
123
Kaj bi v mraku!
Kaj bi v mraku,
kaj bi v samoti!
Kaj bi v trpkih
in Ïalostnih mislih.
Strme strehe
nasproti temnijo,
globoko na ulici
koraki zvenijo.
Kaj bi v mraku,
kaj bi v samoti!
124
Kavarna
Rumena luã
lije v sivino mraku.
Oko
strmi skozi okna prevelika.
V rahle pajãolane zvit
ple‰e v sobi dim.
·epet iz trudnih usten

iz ozadja pri ‰ahu,
jaz pa se ãudim,
da ‰e Ïivim.
125
Obraz ob oknu
Ljubim te, sivi obraz, v sivem

oknu kavarne — priãakujoãi
obraz. —
V dobi zlomljenih osti, ladij,
jamborov — v srcu ‰op
pu‰ãic — v oãeh siva brezvolja,
ti Ïe ve‰: Z neba
se kot slap luãi
razlije na nas.
Lahko bomo gledali

zibanje morij zelenih
in videli stra‰ne vrtince,
mornarje na jamborih
brez nervoznosti.
126
Jetniki
Tiho se zbudimo
v sivo jutro.
Visoko nad bregovi hi‰,
globoko v strugi ulic
peãe kot Ïveplo v sivini.
Oãi so bile odprte vso noã,

skozi obupno ograjo zroã
v lepe sanje.
Zdaj gremo tiho
z nevidnimi straÏniki,
v oãeh nas peãe iskanje.
II
Vso noã — ves dan —

zaviti v mraãen
pajãolan,
hodimo, hodimo.
Med hi‰ami…
V Ïivih ranah
cestni prah,
Ïveplo je na vseh vodah…
127
âemu blodimo?
V srcih se zbudi.
Ali korak ve:
za sivino luã gori.
III
ârni topoli ob cestah

so kakor vdove, v ãrno zavite —
njihove ko‰ãene roke
rumene
so kot zapu‰ãne veje.
In koder gremò,
kakor v vrstah gremò,
kakor kaznjenci…
sredi nevidnih straÏnikov.
Mi gremo in umremo,
ali moramo iti,
poniÏevani, ubiti,
in prav je, da imamo
mnogo sovraÏnikov.
IV
Na‰ pogum je trpeti,

preboleti temò,
z novo silo Ïiveti,
z novo luãjo.
128
Pot.
Kdo bi obupoval nad njo.
Kdor zna – jo presveti
z novo luãjo.
Kot Picassovi obrazi
knjiga novih lic,
v nas pretajni so ukazi
novih resnic.
129
Ostri ritmi
Jaz sem zlomljen lok

nekega kroga.
In sem strta figura
nekega kipa.
In zamolãano mnenje
nekoga.
Jaz sem sila, ki jo
je razklala ostrina.
Ko da hodim
po osteh,
vedno huj‰a mi je
tvoja mirna bliÏina.
130
Ne veter pomladni
Ne veter pomladni,
ne rahli kostanji
veã ne uspavajo
tvoje bolesti.
Samo samota.
Samo samota.
âuje‰ metulje?
To so metulji z belimi krili,
v somraku so posinjela
jim krila.
Ljubim te, ãlovek brez cilja!
131
Zlata okna
Nad ãrnimi gozdovi

uga‰a mrzel dan.
Sredi sneÏnega polja
stojim…
V mrzli veãerni mrak

tonejo samotni gradovi,
zlata okna uga‰ajo
drugo za drugim
in krvavijo…
V dalji je tiho,
ko da blestijo rane
na mojem telesu,
rane pekoãe. —
Stojim brez besede.
II
Brez besede stojim,

jaz ranjeni ãlovek.
Zlati plamen uga‰a
v temo.
Strmim v brezdaljo,
132
vse moje misli — ena rana,

vse moje Ïivljenje — ena rana,
trpim, kako bi ‰el v daljo.
Kako?
III
Prikrit mraz.
Po ulici grem,
a v du‰i veselje.
O kaj, ãe ugasnila
so zlata okna gradov,
o kaj, ãe se je potopila
zarja v ãrnino gozdov!
Ta nemi blesk
zlatih oken.
(O, kdo jih priÏiga,
ãutim v sebi.)
IV
Lahko bi bil v Evropi

ali v Avstraliji
ali koderkoli.
Moja cesta je kakor

goreã trak
med vesoljno temò.
133
Jaz sem kot oblak,

oblak, ki je nosil
veãerno zlató od tam.
Sredi polja ãisto sam,

sredi sneÏnega pólja,
med ãrnimi gozdovi
ãutim: vse blesti. —
Glej, nisem veã
sam.
134
Molitev pred zastrtim templjem
Nekatere du‰e
so zastrte kakor maske,
o, kako so lepo zakrite!
Kadar i‰ãem njo,
o, kako so lepo zakrite!
In oãi vendar
te poljubijo —
najlep‰ih obrazov —
in ti i‰ãem zaman
sorodne besede.
Kaj je Ïalost?
Jaz poznam le eno,
le eno:
Veselje.
Pred polnoãjo
zazvoni rdeãi zvon
in jaz umiram.
Vse veselje
umira.
Pokora,
pokora,
pokora.
Predpustni veãer.
135
Zvon pokore
Lije se v deÏ
in bije v srca,
ki so kot modro
Ïelezo v plavÏih,
lije, bije
v srca zaprta.
Maske pojó,
skrile so grozo
orgij vase —
in se razbegnile
v modrem blisku
pred grozo polnoãno.
Kajti opolnoãi
pri‰lo je razodetje,
da so le maske,
maske, maske.
136
Solze mask
Govorimo zaviti,
skriti.
Trpeãi.
Vijejo se besede
kakor kaãe laÏi,
padajo
v brezupne noãi.
Noãi.
Noãi.
Maske.
Trpeãe maske.
Nikoli
nismo odkriti.
137
Sodobna mrtvila
Klavrno, klavrno, klavrno.

Politika ubija, resnica ubija,
misel ubija, religija ubija,
vse ubija, ubija
ãloveka.
Le borba da silo, le borba,

borba za novo religijo.
Za novo religijo sonca,
ki sije v srca ljudi,
da so dobre njih oãi,
da so veseli njih koraki.
Na‰e sanje so beli oblaki

na morju azura.
Edino, kar je ‰e lepega
na svetu, je sonce.
Edino, kar je ‰e velikega:
Sonce — ãlovek.
138
Svetilka ob cesti
Kaj bi bil ãlovek, ãe ti je teÏko

biti ãlovek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na ãloveka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s ãlove‰kim obrazom.
Bodi mu dober, temu ãloveku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijanãev obraz
in vagabundov in ‰tudentov
na cesti samotni.
Bodi svetilka, ãe ni ti
mogoãe biti ãlovek;
ker teÏko je biti ãlovek.
âlovek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisoãerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoã veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodeãemu.
Bodi svetilka z eno luãjo,
ãlovek v magiãnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoã.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.
139
Klic
Zakaj umira‰ na belem

stopni‰ãu?
âlovek kleãi
ob ãrnem stebru.
To je poniÏani brat.
Na stolpu je rdeãa zastava
kot plamen.
Svetilnik daje mornarjem
znamenje.
In ti — umira‰ — umira‰
na belem stopni‰ãu?
Kristus je umrl,
moj brat;
nikdo, te ne ljubi veã,
nikdo ne Ïaluje,
ker si poniÏan.
Zakaj umira‰
na belem stopni‰ãu?
To belo stopni‰ãe je okrvavljeno,

brat — o, ne stopi nanj.
Kdor gre z nami, brat,
mora brez iluzij in brez sanj.
140
·li so in so umirali
pred stavbo belo sveta,
pred svetlim templjem umirali
grenkega srca.
Mi gremo in gremo skozi bolest.

Adijo, draga, tvoj svetli smehljaj,
mi gremo v deÏelo krvavih zvezd.
Malo mesto. Somrak. Tramway.
141
Izmuãeni
Izmuãeni
padamo v trudno noã,
uga‰amo;
v na‰ih Ïilah ni veã krvi,
ko da je srce prazno,
tiho strmijo kalne oãi.
Spimo kot bolni,
z belo obvezo
na ãelu.
Z razpela nas gleda On.
Molimo:
”Oãe na‰
posveãeno.”
Trudni padamo
v zlate prepade noãi,
da obmolknejo du‰e,
od sijaja prevzete,
ko da smo umril.
142
Glas iz jeã
Glej, iz jeã sijó ognji sanj,

z zvezdami govorijo.
(V sanjah se stresa mali ãuvar.)
Kaj ti je, mali ãuvar?
Bele korenine na‰ih sanj

se pletejo v vekove,
iz njih srka sokove
veãnost.
Srebrno zaãrtane elipse

drÏe do pomladi‰ãa.
Postoj, brat!
Ne bi ti dal
za novo stavbo
telesa svojega,
za novo cerkev
Ïivljenja svojega,
svojih rok in srca
za oltarje bodoãnosti,
zagrnjene od vi‰njévo sijoãih sonc?
143
Kakor kristal bi bil rad,

da se bo svetila katedrala,
kakor metulj bi bil rad,
da bi molitev trepetala
v vesoljstvu takrat.
144
Na‰a srca so trudna Ïivljenja
Na‰a srca so trudna Ïivljenja,

kakor mrliãi smo,
ki ne morejo mirno leÏati.
Kakor sence brez teles
v senci ãrnih obokov.
Zakaj to tiho krvavenje,
to poãasno uga‰anje?
Niã velikega ni za nami,
kar bi nam razsvetlilo pot.
Zakaj to Ïivljenje brez volje,
omahovanje, omagovanje
pred cilji, ki se ne moremo
jim pribliÏati?
S smrtjo v du‰i hodimo,
pa ne moremo umreti.
145
Starci
Starci, nam pravite,

starci, bolestni in temnogledi,
starci v koraku,
v smehljanju, v besedi…
Kdo pa je bil,
ki nam dal je prezgodaj spoznati?
Glej, kako Ïalostno gleda ta konj!
Mati, mati, o mati!
Îalostne slike so ‰le mimo nas

vsak dan, vsak dan
so vojaki umirali, konji umirali;
jokali smo; zaman.
Zdaj so te oãi brez solza,

besede kot mrtvi slapovi…
na‰a mladost zavoÏena,
na‰i spomini grobovi.
146
Slovo od sobe
Ti, ãlovek z grenkim srcem,

odhaja‰ sedaj.
Sanje na njene zlate lase
‰e plavajo v luãi veãerni
Nas zapu‰ãa‰ sedaj?
Ah, to je bilo nekdaj.
Ves intimni ‰epet
zaupnih skrivnosti.
Ugasnil sem luã.
Zaprl sem vrata.
Od‰el sem v tihem polmraku
in vrata so zaplakala.
147
Ponosni mladi ãlovek poje v noã
Nerazodete sanje, ljubim vas,

v moji tihi davnosti blesteãe.
Ljubim vas, skrivnosti teh noãi,
leÏeãih nad Evropo mrtvotiho.
Ah, ne pojem veã lepote

tihe, ki uspava, moja pesem
drami mrtve, drami speãe.
Nerazodete sanje, razodele ste se.

Ko postavljam spomenike vam,
jih postavljam ljudem,
kajti Ïareãa znamenja
so pot za menoj.
Z njimi ne smem.
148
Pogovor s Trubarjem
Tvoje srce je belo

od davnine,
je kot kos kamna. —
Belo je, belo
od meseãine.
Ogenj ti
plapola
iz oãi
v tihi veãer
in, glej,
mi smo pogori‰ãe,
davno pokopali‰ãe,
v nas se blesti
samo kaos.
149
Pesem iz kaosa
Ker Ïivimo v kaosu,

si Ïelimo samote.
Demonstracije na ulicah
so kakor divje besede
gluhonemcev.
Sami ne ãujemo
svoje besede
in to je na‰ obup.
On pa vidi
na‰o praznoto
in nas bo re‰il.
Ker Ïivimo v kaosu,

si Ïelimo samote.
150
Jesen
Zeleni venec zmrzuje

na grobu prijatelja.
Vlom opolnoãi.
Delavnica — sveti‰ãe.
Kdaj gre brzovlak v Ljubljano?
Srebrni dim se vije
med modrimi gorami.
Umetnost je progresiven,
kulturen faktor!
Mraz prihaja v moje srce.
Aeroplani ‰irijo obzorje,
dvigajo kozmiãno zavest.
Ljubezen vzbuja duh.
Psihologija zavesti.
Duh, du‰a, razum.
Moderna lirika propada.
2000 metrov v zraku
perspektive ni veã.
Jesenski vihar na morju,

skozi niãi‰ãe
v rdeãi kaos.
Kozmiãno doÏivetje:
âe gre‰ po srebrni jesenski cesti,
151
lahko doÏivlja‰ kozmiãnost.

ârni gozdovi.
Stoletje se mehanizira.
Nebo ni mistika,
ampak je PROSTOR.
V podstre‰nici mi druguje glad,
grenki kruh Ïivljenja.
Kliãem z belega balkona:
genij duh + razum.
Temna, mrzla noã jesenska.
Veter jesenske
omamnosti.
Zrak je hladan od deÏja.
Lepota novembrske meseãine
na Krasu, skrivnostne.
152
Po srebrni meseãini
Po srebrni meseãini
plava temni ãoln,
iz zelenega pristana
je ãolnar odplul,
iz zelenega kristala
tihega srca.
Iz srca polnoãi.
Listje ni zganilo se,

kakor da ‰e sanja,
samotno ob bregovih
se zeleno sklanja.
Vse noãi presanja

na srebrnem oceanu
mlad ãolnar,
a v pristan
ga ne bo nikdar,
nikdar.
153
V zeleni Indiji
V zeleni Indiji sredi tihih in

nad vodami modrimi sklonjenih dreves
domuje Tagore.
âas je tam kakor v sinji krog uklet,

ura ne kaÏe ne mesecev ne let,
tiho razplavlja
se kakor od nevidnih sredi‰ã
ãez drevesa in gore, ãez slemena sveti‰ã.
Tam nikdo ne umira in se ne poslavlja,

Ïivljenje je kakor veãnost, ujeta v drevo…
154
OtoÏje
Zlato sadje di‰i.

Slamnati krovi
kot zgrbljeni starci.
A samotni so v polju
sivi zidovi,
a ‰e samotnej‰i
ãrni gozdovi.
Tam za vrtovi
sonce zahaja.
Îalosten pes zalaja,
ãe pride tujec.
In gre zopet spat.
Veãer je kot
zlata krsta.
LeÏimo vanj.
155
Polton v molu
V sencih bije, bije.

Sencà. Mrzla cev pi‰tole.
10 ton.
V mojem srcu
polton v molu.
V moje pekoãe moÏgane
rosi jesenski deÏ.
Sivo nebo joãe.
10 ton Ïalosti.
Vse je zastonj.
156
Kalejdoskop
Kalejdoskop makrokozmosa
je mikrokozmos.
Svetlikanje rose.
Dehtenje oãi.
Ali je trava zelena?
âlovek je bel.
Gibanje. Muzika.
ârke rastó v prostor.
Glasovi so kakor stavbe.
Prepih vetrov.
Kozmos. Kozmos. Kozmos.
Magija prostora.
Svetlikanje prostora.
Skozi pesem
sije luã du‰e,
svetloba besede,
ki je kot mavriãno steklo.
Ne oÏivljajte mrtveca!
prirodopis = duhovna veda,

geografija = veda o ãloveku,
politika = veda o razumu.
157
Srce, srce, srce.

Konstruktivnost opaÏa
kozmos v predmetu.
âlovek je predmet z du‰o in telesom.
Ali se vozite slabo v III. razredu?
V kupeju so mlade dame.
Mi se vozimo v kozmos.
Skozi ãrke stopam

za zlati zastor.
Skozi zlate ãrke.
Revolucija angelov.
Hej. Hej. Hej?
158
Smrtni opoj
Tiho je, mrtvo je, sivo.

Ljudje frfotajo
kakor netopirji
od kamna do kamna.
Trudni od frfotanja.
Trudni, ubiti.
Njihova srca so kamen,

ne morejo pojiti svojih vej,
ne morejo dojeti upa.
Njihova srca so suha.
Ljudje prodajajo pohi‰tvo,

zastavijo srce,
zastavijo razum
in se obesijo ob oknu.
Samomorilci,
obe‰enci,
nihajo ob oknih Ïivljenja.
159
Veseli, dinamiãni, relativni
Vsako bitje se rodi v trpljenju.

To nam je skupno.
To ni obupno.
Bojujemo se v stremljenju.
Veseli,
dinamiãni,
relativni
gledamo
Ïivljenje
iz daljav Smrti.
Vsak dan
jadramo v veliki Prostor
na belih ãolnih Sanj.
Poljub Ïene je kakor morje,

njena jadra so temno svilnate
pomladne noãi,
nje zvezdnato ãelo
zlato blesti.
Nerazodeta tajna pisava onstranosti

mladim mrliãem.
160
Samomorilec pred zrcalom
Samomorilec pred zrcalom.

Spla‰ena du‰a.
V ãrnih gozdovih jeãi veter.
Noãni vihar mi trga srce iz prsi.
Leteãi Holandec si ti, moj duh,

veãno povraãajoã se v pratemò,
opajajoã se, kadar vihar vr‰i!
Na ulici vr‰i svojo sluÏbo policaj.
Stra‰no je, kdor je viharju brat!

Stra‰no, kdor je soncu srebrnemu.
Ostani, moj duh, razbit in ubit,
ne i‰ãi re‰itve od ãrnih bregov.
Grem skozi gozd. ârna so debla.

Dva gresta sklonjena drug k drugemu.
Nad menoj ãrno brezno vesoljstva.
Jaz se sklanjam vanj
in poslu‰am.
Skica
161
Ob moji postelji
je pu‰ka.
Ko sem bolan
in planem iz sanj
ponoãi —
okno odprem in streljam v noã —
(spro‰ãeni val tihe sinjine
nosi ãez gore rahlo zvezde)
ker mi je tesnó:
okoli mene se lesketajo
mrliãi, vsi moji bratje,
moji mladi bratje brez oãi!
In streljam na pomoã,
ker se mi vedno zdi, da gori
vse okoli mene,
okoli njih, ki jih ljubim. —
Brat mi prinese
prozorne vodé — o, ‰e jasneje
jih vidim sedaj.
In potem spet noã

in teÏki znoj.
162
Sveti mir
Eno oko sije med nas,

eno oko.
Sivi dim polega nad strehami.
Nam je tesnó.
Ko da smo mrtvi od dima,

oãi nas peko.
Smrt na obrazu, v du‰i smrt,
kaj nam zato!
Kaj nam zato, de nam skrunijo

sveti oltar,
ni ‰e na‰ ãas, dokler med nas
se ne vsuje poÏar.
In se med du‰e kot dinamit

tajno razÏari
polar, eksplozije, mrliãi
in na‰a kri …
163
Moãne, opojne
Moãne, opojne kave, natakar,

polne grenkobe, polne opoja,
Ïalostna du‰a je moja, natakar,
rada pokoja bi, rada pokoja.
Kaj mi prina‰a‰ kavo, natakar,

strupa prinesi, ne bodi zaãuden,
pre‰ibka je du‰a, da se ubije,
jaz bi bil rad brezvoljen in truden.
Kaj mi prina‰a‰ strupa, natakar,

rad potopljenja bi v veãno temino.
Zasvetile so se mu bele oãi,

vstal sem in vrgel mu napitnino.
164
Skozi bela vrata
Skozi bela vrata stopim.

Skozi bela vrata. Tiho.
Moje srce je pripravljeno.
»Tu sem, sodi me, sodi!«
»Ah, je moãan teran,
a ãlovek bolan, ‰ibak,
hoãe k dejanju dejanj,
pa mu trepeãe korak.«
Metulji so sklopili krila.
Velika je bolest, o Gospod.
Z bolestjo zloãin gre na pot.
Moja du‰a ne bo prosila.

V mojem srcu ti‰ina.
Celzij 0°
Ravnodu‰nost s smrtjo.
Zeleni slap Ïivljenja.
Vsako Ïivljenje se konãa s smrtjo.
KriÏ na grobu.
Tudi ãe ni kriÏa.
Tudi ãe nikdo ne moli
na mojem grobu.
165
Tudi ãe me vsak preklinja.

Mrzla cev.
Ravnodu‰na ti‰ina.
Ne boj se jeãe.
âe hoãe‰ biti sreãen,
ne i‰ãi sreãe.
166
Od starosti
Od starosti jim izpadajo brade.

(Ali so sploh imeli kdaj brade?)
Lasje postajajo vijoliãasti
od spokornosti.
Progres.
·kapulirji.
Zares.
Zares.
Tiho spravljeni umirajo.
Mi odhajamo
skozi bela vrata
v Ïivljenjski raj.
Na ustnih
smehljaj.
167
Modri konji
Modri konji gredo ãez polja.

V pla‰ãe meseãine so odeti.
Ti? Ti tukaj?
Pokopali‰ãe sanj.
Tam leÏi upepeljeno
velemesto.
Îareãa zarja sije nanj.
Lepo je leÏati mrtev.
HP 75.
168
Nihilomelanholija
Modri konji mrli‰kega sna

stopajo skozi meglò.
V topli, bolni luãi sveã
sije odprto mrtvo oko.
Skozi nevzdramni pajãolan

silnih plasti ubitih viharjev
sije neizgorljivi ogenj
v molk se pogrezajoãih oltarjev.
Nihilomelanholija odeva
v neaktivnost ãrno strmenje.
V grobni globini spi mlad mrliã
in se potaplja v vsepozabljenje.
169
Mrtvi ãlovek
Padi!
Padi!
Padi, mrtvi ãlovek!
Ali rasto bele vrtnice
ti iz srca, ali jih barva‰
s svojo sladko rdeão krvjo?
Padi, padi, padi!

Ti si brez vrtnic.
SuÏenj mehanike. Transmisije.
Revolucionarni ideali uga‰ajo.
Padi, padi, padi!
Sivo kamenje. Skrij se, meseãina!
Mrtva pokrajina.
170
Jesenska pokrajina
Sonce je jesensko pokojno,

táko, kakor, bi Ïalovalo;
za vitkimi cipresami
za belim zidom pokopali‰ãa. ——
Trava je v soncu vsa rdeãa. —

Ima‰ dogmatiãne cokle?
Bicikel samuje na jesenski cesti.
Vozi‰ se skozi umirajoão krajino.
Trezen ãlovek stopa po polju,

kakor jesen je mrzel,
kakor jesen je Ïalosten.
Vera v ãloveãanstvo.
Zame je to sveta misel.
Molãeãa ti‰ina je kakor Ïalost.
Nisem veã Ïalosten,
ker ne mislim nase.
171
O dogmatiki
O dogmatiki,
o doktrinarji,
o ãudni, preãudni kritiki,
o vi bledi otroci razuma!
A jaz krvavim
sredi srca
in vem, kaj se pravi Ïiveti
sredi sivih cest,
v praznem srcu bolest,
in predno izreãe‰ svojo besedo,
umreti.
172
Odprto
V veãnost je moje srce odprto:

iz Kaosa v Kozmos.
Za temnim mestom
se plamen svetlika,
mnoÏica v tiho temo
se premika.
V tiho temo. —
O zdaj gremò!
O zdaj gremò
iz borbe v Smrt,
iz borbe v Smrt,
da se razrase tihi srd
in da ugasnemo. —
Jaz, ti in vsi.
173
O grenka trudnost
O grenka trudnost,
siva, grenka trudnost!
Nad mano
tisoãi,
milijoni
kakor sivi pla‰ã megle.
O ãrna zvezda
nad ble‰ãeãim nebom!
Nad okni ãrnimi

in nad kletmi,
nad jeãami.
O siva, grenka trudnost!
Pa pride ãas,
ko sonce bo sijalo
in v zlatem siju
vse bo trepetalo,
pa pride ãas
VSTAJENJA,
a ne za nas …
174
Smrt
Mi gremo proti Kozmosu.

Povsod je Kozmos:
v vsaki du‰i,
v vsakem srcu.
Ko odpoljubi Smrt
nam vso bolest
in v srcu se ustavi ãas,
se umaknemo
v veliki Prostor.
Svetal postane na‰ obraz.
II
Kot mrzla, sinja svila

je za‰umela jesen.
Zlató v sinjini
je ãisto,
kot v solzah oprano.
Vse zakopano
je nekje v globini
srca.
175
Ko da razkriva
Ïalni pajãolan,
zaveje veter ãez polje.
Rahlo pada mrzli dan.
176
Ura Ïalosti
Stari svet umira v meni.

Ura Ïalosti prihaja.
V zlatem sijaju prihaja
nova mistika.
Mistika ãloveka.
Magiãni ogenj mu sije iz srca.
Njegove oãi svetijo kakor
radij v noã.
Smrt je umikanje Ïivljenju.
Smrt je veselje.
177
Padati!
Tisoãkrat oskrunjeno, tisoãkrat oskrunjeno

moje ãlove‰ko dostojanstvo.
In zatajeno poslanstvo ãloveka.
Hlapãevski kleãeplazci.
Ni uÏil veliko sonca in veselja.
Na njegovo mlado ãelo je trpljenje udarilo
bridek peãat.
Îelel si je smrti, tolaÏnice bolnikov.
Na stra‰no bolni‰ko posteljo
prikovani mladeniã.
Muãenik svojega krutega trpljenja,

ozdravi!
Veãni mir tvoji du‰i!
178
www.omnibus.se/beseda
ISBN 91-7301-009-X
179

Integrali Srecko Kosovel PDF

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Integrali Srecko Kosovel PDF

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

BES eDA

Rime so izgubile svojo vrednost.

Kam bi s frazami, dragi govomik!

Vse je izgubilo svojo vrednost.

Jesensko tiho je v meni

Ogromno delo me ãaka.

Maãka je skoãila skozi okno.

Koder hodi novi pesnik,

Ostani mrzlo, srce!

Blazirani starci, ki so se prodajali,

Mistiãna luã teorije

Mistiãna luã teorije.

Sonce se smeje mrliãem:

Jaz sem razko‰je.

Kakor mrliã v marmornem

Kakor krt gre ãrni vlak

V prsih ãuti‰ peroti

Kdor nima du‰e,

Moj ãrni tintnik

Moj ãrni tintnik se sprehaja

Da, da, da.

Ljubim svojo bolest.

Nad nori‰nico se izprehaja

Predmeti brez du‰e

Omara z rdeãimi ‰ipami.

Smeh kralja DADE

Ukaz ‰tevilka 35:

Dvignite melanholiãni pajãolan!

Sonce na travi, kako je zeleno!

Kako je preprost ãlovek v naravi,

Strup za podgane. Pif!

Tiger je skoãil na krotilca

Uãite se od tega zgleda:

Stopi z odra dompter.

Skozi moje srce stopa veliki slon.

Srca ljudi so majhna in jeãe velike,

RoÏe v mojem srcu ne joãejo nikdar.

RoÏe, ostanite same te teÏke dni.

Na‰a okna so zamreÏena.

Boston obsoja Einsteina.

Kratkovidni gospod cenzor

Absolutizem prihaja. Zaman

Stoletje se stiska, zaprt do vratu

Ali verujemo vsak v neblazirano

Resnica je pri nas, in ako

So na‰e celice zdrave?

MRTVI KORAKI JETNIKOV

B ´ B´ ´´´ Temelji bodoãnosti

Fernando, strah Asturije

Velik pustni korzo

Kdo gre v Canosso?

Krvaveãi vrelec blesti

O mrtva je moja sestra,

Radiç prodaja klobuke.

Tu, tu, tu.

Fakti preganjajo umetnost.

V zlatem ãolnu se vozim

Vãasih, ko sem obupan do smrti,

Îalitev bele postelje

Hej, skrunilci sonca,

Ali jaz samo zaveso

On, hej, on. —

Vi vsi, sedeãi po gledali‰ãih,