Varjenje Jeklenih Konstrukcij

UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO, PROMETNO INŽENIRSTVO IN ARHITEKTURO
Gregor Toplak
VARJENJE JEKLENIH KONSTRUKCIJ
Diplomsko delo
Maribor, september 2016

2
Smetanova ulica 17
2000 Maribor, Slovenija
Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa
Študent: Gregor TOPLAK
Študijski program: Visokošolski program, Gradbeništvo VS
Smer: OPERATIVNO-KONSTRUKCIJSKA SMER
Mentor: doc. dr. Tomaž ŽULA
Somentor: doc. dr. Simon ŠILIH
Lektorica: Bojana Samarin, prof. slov.
Maribor, september 2016

I
II
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju, doc. dr. Tomažu Žuli za

pomoč in vodenje pri nastajanju diplomske naloge.
Prav tako se zahvaljujem somentorju, doc. dr.
Simonu Šilihu.
Posebna zahvala gre družini, za razumevanje in vso

pomoč med študijem.
III
Ključne besede: gradbeništvo, varjenje, vrste zvarov, konstrukcijska jekla, načini varjenja,
napake zvarov, testiranje zvarov
UDK: 621.791(043.2)
Povzetek
Diplomska naloga opisuje potek in razvoj varjenja skozi zgodovino. Predstavljena sta
delitev in označevanje konstrukcijskega jekla v gradbeništvu. Prikazani so grafični simboli
označevanja ter opisane so izvedbe in uporaba kotnih, čelnih in čepastih zvarov ter zvarov
z zaobljenimi robovi. V nadaljevanju so opisani postopki varjenja z mehansko, električno
in kemično energijo. Kot zadnje so opisane napake v zvarih in zagotavljanje kakovosti z
različnimi metodami testiranja zvarov.
IV
WELDING OF STEEL STRUCTURES
Key words: construction, welding, types of welds, structural steel, welding methods,
testing of welds
UDK: 621.791(043.2)
Abstract
The thesis describes the course and development of welding throughout history. It
describes the division and labelling of structural steel in construction. It also presents the
graphic symbols for labelling and describes the procedures and use of corner, butt and slot
weld and welds with rounded edges. In continuation the thesis describes welding
procedures using mechanical, electrical and chemical energy. At the end, the thesis
presents welding defects and quality assurance through different methods of testing welds.
V
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ........................................................................................................................................ 1
2. ZGODOVINA VARJENJA....................................................................................................... 2
3. KONSTRUKCIJSKA JEKLA V GRADBENIŠTVU.............................................................. 4
3.1 Konstrukcijska jekla .............................................................................................................................. 4
3.2 Označba jekel ........................................................................................................................................ 4
4. VARJENJE ................................................................................................................................ 7
4.1 Splošno ................................................................................................................................................. 7
5. VRSTE ZVAROV ..................................................................................................................... 9
5.1 Kotni zvar .............................................................................................................................................. 9
5.2 Čelni zvar ............................................................................................................................................ 12
5.3 Čepasti zvari ........................................................................................................................................ 13
5.4 Zvari ob zaobljenih robovih ................................................................................................................. 14
5.5 Označevanje oblik zvarov in simboli .................................................................................................... 16
6. VRSTE VARJENJA ............................................................................................................... 23
6.1 Varjenje z mehansko energijo ............................................................................................................. 24

6.1.1 Hladno varjenje s pritiskom (s stiskanjem) ........................................................................................ 24
6.1.2 Toplo varjenje s pritiskom (s stiskanjem) ........................................................................................... 25
6.1.3 Varjenje s trenjem .............................................................................................................................. 25
6.1.4 Varjenje z ultrazvokom ...................................................................................................................... 26
6.1.5 Eksplozivno varjenje ........................................................................................................................... 28
6.1.6 Difuzijsko varjenje .............................................................................................................................. 30
6.2 Talilno varjenje s kemično energijo ..................................................................................................... 31

VI
6.2.1 Plamensko varjenje ............................................................................................................................ 32

6.2.2 Termitno (aluminotermično) varjenje ................................................................................................ 36
6.3 Talilno varjenje z električno energijo................................................................................................... 38

6.3.1 Ročno obločno varjenje (oplaščena elektroda) .................................................................................. 38
6.3.2 Postopki varjenja MIG in MAG ........................................................................................................... 44
6.3.3 Postopek varjenja TIG ........................................................................................................................ 47
6.3.4 Obločno varjenje pod praškom .......................................................................................................... 49
6.3.5 Elektrouporovno varjenje .................................................................................................................. 52
7. NAPAKE V ZVARU ............................................................................................................. 58
8. TESTIRANJE ZVAROV....................................................................................................... 61
9. ZAKLJUČEK .......................................................................................................................... 64
10. LITERATURA .................................................................................................................. 65
11. PRILOGE ........................................................................................................................... 68
11.1 Seznam slik ....................................................................................................................................... 68
11.2 Seznam preglednic ............................................................................................................................ 70
11.3 Naslov študenta ................................................................................................................................ 70
11.4 Kratek življenjepis ............................................................................................................................. 71

Varjenje jeklenih konstrukcij Stran 1
1. UVOD
Gradbena konstrukcija je struktura, ki nosi ali podpira objekt. Njena funkcija je prenašanje
obtežb od vrha objekta do nosilnih tal. Izdelana je iz osnovnih gradbenih materialov in
proizvodov. Gradimo jih iz vnaprej pripravljenih večjih in manjših delov, ki so primerno
oblikovani. Kovinske konstrukcije so pretežno ali v celoti grajene iz ene ali več različnih
kovin. Jeklene konstrukcije so pretežno ali v celoti grajene iz jeklenega materiala. [ 8 ]
Razen izbire sestavnih elementov imajo zelo pomembno vlogo tudi njihovi spoji.
Najpogosteje se v jeklenih konstrukcijah izvajajo spoji z varjenjem. Na tak način se lahko
sile prenašajo enakomerno od enega elementa do drugega in ne v skokih, kot se to pojavlja
pri stikovanju z zakovicami. Varjenje je nerazstavljivo spajanje delov istega ali podobnega
materiala. To dosežemo s pomočjo segrevanja in dodajnega materiala. Rezultat varjenja je
neprekinjenost materiala. [ 8 ]
Potrebna kakovost in izvedba zvarov sta odvisni od obremenitev, ki se bodo pojavljale med
uporabo konstrukcije v času njene »življenjske« dobe. Pomembno je, da to upoštevamo že
v fazi projektiranja in hkrati zagotovimo tudi varnostne, ekonomske in estetske pogoje.
Enostavne spoje lahko izvedemo, ko je konstrukcija obremenjena s statično obremenitvijo,
v primeru dinamične obremenitve pa je treba več časa posvetiti natančnemu izračunu
konstrukcije. [ 9 ]
Namen diplomskega naloge je predstaviti varjenje jeklenih konstrukcij. Predstavili smo

osnovne načine varjenja, vrste zvarov, načine in postopke varjenja. Omejili smo se na
postopke varjenja in tehnologij, ki se jih največkrat uporablja v gradbeništvu.
Pri izvajanju zvarov prihaja tudi do nepravilnosti, ki so lahko posledica različnih

dejavnikov. Zato smo v diplomski nalogi predstavili tudi napake zvarov in metode
testiranja zvarov, da se lahko zagotovi ustrezna kvaliteta izvedbe.
2. ZGODOVINA VARJENJA
Za preživetje človeške vrste so že skozi prazgodovino imela pomembno vlogo različna

orodja in orožja, s katerimi so si ljudje pomagali preživeti. Možnost preživetja je bila zato
vse večja, so pa vedno iskali nove možnosti spajanja različnih materialov. Najstarejši
zapisi o spajkanju ali varjenju segajo vse do okoli leta 3950 pred našim štetjem, v čas
Egipčanov in Sumercev, ki so že začeli z izdelovanjem raznega nakita in potrebnih orodij
(bodala, sekire, harpune, žage itd.). Prav tako je pridelava kovine navduševala tudi stare
Grke in Rimljane, ki jih je v svojih pesnitvah opisoval pisatelj Homer. Opisujejo pridelavo
kovine zgolj za meče in ne v konstrukcijske namene. [ 3 ]
Do 20. stoletja tehnologija spajanja in tehnike ni bistveno napredovala. Pomembno pa je

omeniti, da je v 16. stoletju Leonardo da Vinci zvarjal svinčeno pločevino za kritino s
posebno pripravo in žarečim ogljem. Hitrejši napredek je zaznati v začetku 19. stoletja in v
začetku 20. stoletja ob pridobivanju kovin in njihovih zlitin za namene predelovanja za
orodja in stroje. Z odkritjem plina acetilena, elektrike in električnega obloka je varjenje,
kakršnega poznamo danes, omogočilo hitrejši napredek. [ 3 ]
Odkriti plini v drugi polovici 18. stoletja: kisik leta 1773 – Šved Carl Wilhelm Scheele in
leta 1774 Anglež Joseph Priestly (prvi ga je objavil), vodik leta 1781 – Anglež Henry
Cavendish, acetilen leta 1836 – Anglež Edmund Davy, argon leta 1894 – Anglež sir
William Ramsay, helij leta 1895 – Nemec Cleve in Anglež sir William Ramsay. [ 10 ]
Prvo električno obločno peč je leta 1892 konstruiral Francoz Moisan in tako omogočil
proizvodnjo acetilena. Industrijska proizvodnja acetilena in kisika je omogočila plamensko
varjenje. Prvi gorilnik acetilen – kisik razvijejo Francozi. [ 3 ]
Ruska raziskovalca Nikolaj N. Bernados in Stanislav Oliševski sta leta 1885 z grafitno
elektrodo vzpostavila električni oblok do kovine. V obliki palic sta dodajala material.
Izkazalo se je, da je nastali skupek staljene kovine oksidiran in nekakovosten zaradi
prisotnosti ogljikovih delcev, posledično delno raztopljene grafitne elektrode in
nezaščitenosti pred zrakom. Namesto oglene elektrode je leta 1891 Rus Nikolaj Slavjanov
uporabil grafitno elektrodo in tako rešil problem. Oplaščene palične elektrode (potopljene
gole žice v zmes karbonatov in silikatov), ki so izboljšale kakovost zvarnih spojev z lažjim
vžigom obloka, je leta 1908 posodobil in patentiral Šved Oscar Kjellberg. Z oplaščenjem
elektrode je odpravil absorpcije plinov iz zraka v zvarno talilo. Tehnologijo varjenja z
neskončno žico, ki je predhodnik današnjim postopkom MIG – MAG, je leta 1920 vpeljal
P. O. Nobel. Po letu 1930 so v ZDA in ZSSR razvili varilne postopke po elektroobločnem
načinu varjenja s taljivo elektrodo pod praškom. Zaradi stabilnejšega električnega obloka
se je zelo povečala produktivnost varjenja. [ 3 ]
Odkrivanje novih materialov je med 2. svetovno vojno in po njej zelo pospešilo razvoj
različnih načinov in postopkov varjenja. Elektro obločno varjenje z netaljivo volframovo
metodo se pojavi leta 1941, sedem let kasneje pa varjenje s taljivo elektrodo. Varjenje s
plazmo se je pojavilo leta 1953, prav tako so hkrati razvili tudi poseben gorilnik oziroma
šobo. Varjenje z elektronskim snopom se je pojavilo v letih od 1954 do 1957, varjenje s
trenjem okoli leta 1956, difuzijsko varjenje leta 1959 in leto kasneje, torej leta 1960,
varjenje z laserjem in eksplozijsko varjenje. Skupina znanstvenikov je leta 1948 z
namenom hitrega razvoja in inovacij ustanovila mednarodni inštitut za varjenje. Ustanovili
so ga kot neprofitno organizacijo. Velika prednost kovin je, da jih je možno preoblikovati v
vročem in hladnem stanju ter jih spajati. [ 3 ]
3. KONSTRUKCIJSKA JEKLA V GRADBENIŠTVU
3.1 Konstrukcijska jekla
Delimo jih na [11] :

 običajna (mehka) nelagirana konstrukcijska jekla;
 normalizirana drobozrnata konstrukcijska jekla;
 termomehansko obdelana drobnozrnata jekla;
 konstrukcijska jekla z izboljšano odpornostjo proti atmosferski koroziji;
 drobnozrnata mikrolegirana jekla visoke trdnosti.
3.2 Označba jekel
S XXX YY (H)
 S oznaka za konstrukcijsko jeklo

 XXX nazivna napetost tečenja za debeline do 16 mm v MPa
 YY razred lomne žilavosti, določen s Charpyevim testom (JR, J0, J2, K2, N,
NL, M, ML, Q, QL, QL1)
 H oznaka za votli profil brez oklepajev
[ 11 ] Označba jekel.
Nazivne vrednosti napetosti tečenja in natezne trdnosti po SIST 1993-1-1 podajata

preglednici 3.1 in 3.2.
Preglednica 3.1 Nazivne vrednosti napetosti tečenja fy in natezne trdnosti fu vroče

valjanega jekla [ 6 ]
Preglednica 3.2: Nazivne vrednosti napetosti tečenja fy in natezne trdnosti fu za votle

profile [ 6 ]
4. VARJENJE
4.1 Splošno
Kadar se z spajanjem povezuje dva enaka dela iz istega materiala s pomočjo toplote, sile
tako da se doseže kontinuiteta materiala, pravimo takemu postopku varjenje.
Varjenje je zaradi svoje učinkovitosti spajanja različnih oblik kovinskih delov praktično
vseh debelin materialov v neprekinjeno celoto danes vodilni postopek. Zaradi ekonomskih
razlogov se je v industriji hitro uveljavlja način avtomatskega in robotskega varjenja.
Glavni razlogi za avtomatizacijo so kakovost, nižji stroški in razbremenitev delavcev.
Varjenje ni omejeno zgolj na kovinske materiale, ampak se ga uporablja tudi za spajkanje
drugih umetnih mas. [ 1 ]
Pomembno je upoštevati naslednje pogoje:
 varivost materiala;
 nevarnost krhkega loma;
 preprečitev martenzitne strukture.
Varivost je odvisna od kakovosti materiala (osnovnega in dodajnega) kot tudi od postopka

varjenja in tehnologije. Velik vpliv imajo čistoča, vsebnost plinov (kisik, dušik, vodik) in
debelina materiala.
Na trdoto po varjenju vpliva ogljik. Za običajno varjenje predpostavimo 0,20–0,30 %

ogljika kot mejno vrednost. Nad 0,30 % vsebnosti ogljika je varjenje možno samo s
predgrevanjem. V železu mora biti čim manj nečistoč, fosforja in žvepla manj kot 0,045 %
oziroma 0,70 %. Naj bi bilo manj kot 0,10 % ostalih nečistoč, čim manj pa naj bi bilo tudi
plinov. [ 2 ]
5. VRSTE ZVAROV
5.1 Kotni zvar
Uporabni so za spajanje delov, med katerimi kot znaša od 60º do 120º. Kotni zvar se ne
smatra več kot nosilen, ko je kot manjši od 60º in večji od 120º, slika 5.1.
Slika 5.1: Geometrijski pogoji pri kotnih zvarih [št.vira]
Na vogalih pripojenega elementa je pomembno, da se nadaljuje zvar po zavoju vsaj še dve

debelini vara. Ležati mora v isti ravnini kot osnovni zvar in element, ki ga pritrjujemo, glej
sliko 5.2. Prav tako velja, da kotnih varov ne začenjamo na vogalu.
Slika 5.2: Geometrijski pogoji pri kotnih zvarih [ 12 ]
Enostranski kotni vari se ne uporabljajo, če je nevarnost obremenitev momentov okoli

vzdolžne smeri zvara, ker povzročajo velike natezne napetosti v korenske zvare.
Uporabljamo jih le, če so del skupine varov, slika 5.3.
Pravilna izvedba
Nepravilna izvedba
Slika 5.3: Enojni kotni zvari [ 12 ]

Slika 5.4: Spoj dveh pravokotnih delov [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
Slika 5.5: Spoj dveh pravokotnih delov [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
Izvedemo lahko tudi neprekinjene in prekinjene zvare, a jih ne smemo uporabljati v

korozivnem okolju.
5.2 Čelni zvar
Čelni zvari se razlikujejo med delnim ali polnim penetriranjem. Pri polni penetraciji sta
osnovni in dodajni material povsem zlita po celotnem spoju. Kadar je penetracija zvara
manjša od debeline osnovnega materiala, govorimo o delni penetraciji, ki ne sega preko
celotne debeline spoja. Pri obremenitvah z momentom v vzdolžni osi se enojni čelni zvari
ne smejo uporabljati, slika 5.6.
Pravilna izvedba
Nepravilna izvedba
Slika 5.6: Enojni čelni zvari [ 12 ]

Slika 5.7: Spoj dveh delov v eni ravnini [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
5.3 Čepasti zvari
Zvare uporabljamo za zapolnjevanje okroglih in podolgovatih odprtin, Kar je prikazano na

sliki 5.9. Zaradi preprečitev lokalnega izbočenja je treba paziti, da razdalje med težišči
čepastih varov ne presegajo osnovnih razdalj, ki še zagotavljajo odpornost.
Slika 5.8: Geometrija čepastih zvarov [ 7 ]

Slika 5.9: Primer čepastega zvara [ 12 ]
5.4 Zvari ob zaobljenih robovih
Uporaba teh zvarov je predvsem za spajanje hladno oblikovanih votlih in okroglih

profilov. Potrebna debelina zvara se določi s poskusnim varjenjem kot tudi s prečnim
rezanjem, slika 5.10 in 5.11.
Slika 5.10: Zvari ob zaobljenih robovih [ 12 ]
Slika 5.11: Zvar okroglega profila [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
5.5 Označevanje oblik zvarov in simboli
Preglednica 5.1: Vrste zvarnih spojev (predstavljene s standardiziranimi simboli) [ 13]

Preglednica 5.2: Grafični prikaz simbolov in oblike osnovnih zvarov (SIST EN 22553)
[ 13]
Preglednica 5.3: Grafični simboli dvojnih zvarov [ 13 ]

Preglednica 5.4: Kombinirani simbolni zvari [ 13 ]

Preglednica 5.5: Dodatni simboli za stanje temena in korena zvara [ 13 ]
Preglednica 5.6: Navajanje debelin in dolžin kotnih varov [ 13 ]

Preglednica 5.7: Navajanje debelin in dolžin soležnih varov [ 13]

Preglednica 5.8: Navajanje debelin in dolžin očesnih in nekaterih uporovnih zvarov

(točkovni, linijski) [ 13 ]
6. VRSTE VARJENJA
VARJENJE in
postopki Talilno
varjenje
Varjenje z
mehansko Električno Kemično
varjenje energijo 0stali načini
energijo
S pritiskom Elektrouporo Plamensko

vno
S trenjem Aluminotermi-
Obločno
čno
Z
ultrazvokom
Eksplozivno
Difuzijsko
6.1 Varjenje z mehansko energijo
Za izvedbo neločljivega trdnega spoja oziroma zvara brez taljenja potrebujemo pri tem
procesu aktivno mehansko energijo. Ta energija se tvori s silo v obliki trenja, pritiska,
udarcev ali podobno. Za kakovostno izveden spoj je potrebna ustrezna priprava varjencev.
Odstraniti je treba razne nečistoče in okside, čeprav se jih večinoma med samim
postopkom deloma razkroji. Želena je izbira čim bolj ravnih površin varjencev.
Kovina je sestavljena iz pravilno oblikovanih kristalnih rešetk, ki jih tvorijo atomi. Med
samim postopkom se atomi znotraj kristalnih mrež v kristalnih zrnih približajo na manjšo
razdaljo kot atomi v kristalnih mrežah. Zvar doseže trdnost in žilavost osnovnega
materiala. Poznamo več različnih postopkov varjenja z mehansko energijo. Spoj tvorimo
pri sobni ali zvišani temperaturi, nižji od temperature tališča kovine. Pri dodatnem
ogrevanju imenujemo tak proces toplo varjenje, če ostane popolnoma hladen, pa hladno
varjenje.
6.1.1 Hladno varjenje s pritiskom (s stiskanjem)
Hladno varjenje dosežemo le z mehansko statično silo, pritiskom. Premikajoča se masa je

nosilec energije. Pri tem postopku ne uporabljamo nobene dodatne toplotne energije.
Največkrat se ta postopek uporablja za zvarjanje neželeznih kovin, enakih ali različnih vrst
materialov, ki jih ne moremo spajati s taljenjem. Za preprečitev zdrsov moreta biti varjenca
med varjenjem trdo vpeta v posebno oblikovanih napravah. Pritrdimo jih z vpenjalnimi
čeljustmi po meri varjenca, slika 6.1.
Postopek varjenja z mehansko energijo v hladnem:
Slika 6.1: Shema prikazuje varjenje dveh tankih žic z mehansko silo v
hladnem [ 3 ]
6.1.2 Toplo varjenje s pritiskom (s stiskanjem)
Proces je enak hladnemu načinu, le da pri vročem mehanskem varjenju dodamo še dodatno
toplotno energijo iz zunanjega vira. Za dovod dodatne toplote poznamo naslednje
postopke: ogrevanje varjenca s plamenom, plazmo, laserskim žarkom itd.
6.1.3 Varjenje s trenjem
Glede na zgoraj opisana postopka varjenja, hladnega in toplega, je ta način novejši. Ta

postopek razvije toplotno energijo med dotikanjem dveh ploskev elementov in tako ogreje
oba varjenca, kar lahko izkoristimo za varjenje. Koliko energije nastane, je odvisno od
pravokotne torne sile na ploskev elementa, hitrosti vrtenja in koeficienta trenja. Varilna
temperatura takšnega varjenja je nižja, zato je posledično tudi manjša poraba energije. Za
varjenje je treba material primerno očistiti in ga ustrezno pritrditi v vpenjalne glave
naprave za varjenje. Dovolj ogret material se omehča oziroma plastificira. Takrat je treba
prvi varjenec pomakniti aksialno s pritiskom proti drugemu, da ga deformiramo in
zvarimo, slika 6.2. Varjenje je omejeno predvsem na okrogle prereze. Uporaba takega
varjenja je razširjena v avtomobilski in strojni industriji zaradi spajanja cilindričnih delov
vretenin. Uspešno varimo materiale, kot so aluminij z jeklom, medjo, magnezij, baker z
jeklom.
Slika 6.2: Shema varjenja s trenjem [14]
1 – vretenjak, 2 in 12 – oporni plošči, 3 in 7 – tlačna ležaja, 4 – varjenca, 5 in 6 – vpenjalni

glavi, 8 in 14 ojačitveni vezi, 9 – konjiček, 10 – batnica , 11 – hidravlični valj, 13 –
nastavitveni vijak
6.1.4 Varjenje z ultrazvokom
Pri procesu varjenja z ultrazvokom dobimo nastalo toplotno energijo z mehanskim

nihanjem osnovnega materiala. Valovanje oziroma nihanje trdih teles povzročimo z
vibriranjem. Pomembno je poznavanje dimenzij varjencev in tudi lastnosti materialov, ker
na podlagi teh informacij izberemo primerno pripravo tehnologije in varilno opremo. Del
vsake naprave je sonotroda, ki je element glave naprave in nam izboljšuje energijo za
varjenje. S pomočjo hidravlične ali pnevmatične sile dosežemo dober spoj, kar na stičnih
ploskvah poruši tudi sloj površinskih plasti (oksidov). Na mesto varjenja se lahko nato
dovede energija v obliki ultrazvoka, slika 6.3 in 6.4. Uporaba ultrazvočnega postopka
varjenja je prisotna v širši industriji: računalniški in elektro, avtomobilski in letalski ter
zdravstveni industriji in v industriji embalaže. Predvsem se ga uporablja za zvarjanje
tanjših in manjših elementov kovin iz bakra, srebra in njihovih zlitin, prav tako tudi za
nekovine.
Slika 6.3: : Praktičen prikaz sonotrode [ 15 ]
Slika 6.4: Ultrazvočni varilni stroj [ 16 ]
Pomembne varilne parametre prikazuje preglednica 6.2.
Parameter Vrednost
Frekvenca nihanja znaša 16–65 kHz

Sila stiskanja varjencev 50–6000 N
Amplitudna nihanja 3–60 μm
Čas varjenja 0,02–5 s
Moč naprave 0,5–8 kW
Debelina varjencev 0,005–3 mm
Preglednica 6.1: Parametri ultrazvočnega varjenja [ 2 ]
6.1.5 Eksplozivno varjenje
Pri eksplozijskem varjenju se varjenca zvarita zaradi tlačnega vala eksplozije, ki ustvari
visok pritisk in je dosežen v milisekundah. Obloga eksploziva je v trdnem stanju,
natančnost eksplozije na vezi obeh kovin ohrani mehanske, električne in korozivne
lastnosti obeh, slika 6.5. Proces se najpogosteje uporablja za platirana jekla s tanko plastjo
korozijsko odporne zlitine kovin, kot so nerjaveče jeklo, nikelj, srebro, titan, aluminij,
cirkon.
1 4
2 5
Slika 6.5: Shematski prikaz eksplozijskega varjenja [ 17 ]
1 – eksplozija, 2 – obloga (dodajni material), 3 – varjeni spoj, 4 – eksplozivna snov, 5 –

plazmin izliv
Proces varjenja dveh materialov je naslednji: na togo vodoravno podlago položimo

izbrani material, ki mora biti ustrezno čist. Plošče položimo eno na drugo, zgornja je
prevlečena z eksplozivom. Po detonaciji in končani eksploziji se plošča nekoliko
deformira, kar se popravi in izravna s strojem. Izdelava mora biti v skladu s predpisi.
Hitrosti varjenja so:
Aluminij – aluminij 600–1000 m/s Baker – baker 1200–1600 m/s
Aluminij – jeklo 1200–1600m/s Baker – jeklo 1400–2400 m/s
Aluminij – cink 500–1000 m/s Baker – cink 800–1400 m/s
Preglednica 6.2: Hitrosti eksplozije – različne kombinacije kovin [ 2 ]

6.1.6 Difuzijsko varjenje
Postopek difuzijskega varjenja se izvaja v vakuumski posodi zaradi preprečitve

oksidacije. Kot pri ostalih postopkih je pomembno, da je material ustrezno čist in
raven. Čas varjenja traja 1–15 minut, odvisno od posameznega materiala. Varjence je
treba ogreti na zvišano temperaturo, po navadi nad temperaturo rekristalizacije.
Spajanje nastaja v trdnem stanju tako, da atomi potujejo iz varjenca na drugega prek
stičnih ploskev. Varjence nato z različnimi sistemi mehansko stiskamo v neločljivo
zvezo toliko časa, kolikor je za določen material potrebno, slika 6.6 in 6.7. Po
končanem postopku varjenja je treba varjence kontrolirano počasi ohlajati.
Uporaba difuzijskega varjenja pri številnih kombinacijah, kjer ostali načini varjenja
niso izvedljivi, so: siva litina z jeklom; medja in aluminij; baker z aluminijem titanom;
molibden z molibdenom, jeklom, titanom, niobom; keramika z jeklom, bakrom,
titanom itd.
Slika 6.6: Vakuumska posoda [ 18 ]

Slika 6.7: Shematski prikaz naprave za difuzijsko varjenje [ 19 ]
1 – vakuumska komora, 2 – nosilna plošča, 3 – varjenec, 4 – induktor, 5 – drsnik, 6 –

potenci meter, 7 – elektromagnet, 8 – pritisk, 9 – gred, 10 – pralec, 11 – vijak, 12 –
napetostni usmernik, 13 – vir toka, 14 – keramični pralec
6.2 Talilno varjenje s kemično energijo
Za varjenje elementov v neločljivo zvezo s kemično energijo je potrebna kemična reakcija.

V tej tehniki se koristijo reakcije, ki so eksotermne, toplota je proizvedena na mestu
spajanja. Nam najbolj znana reakcija, pri kateri se razvije toplota in jo izkoriščamo za
varjenje, je gorenje.
Poznamo naslednje postopke kemičnega varjenja:
 plamensko varjenje
 termitno (aluminotermično) varjenje
6.2.1 Plamensko varjenje
Potreben je plamen kot vir toplote, ki nastane pri izgorevanju plina in čistega kisika.
Glavni element je kisik, ki ga pridobivamo z destilacijo zraka, toda sam po sebi ni gorljiv.
Poznamo več gorljivih plinov, ki se pogosto uporabljajo, to so: acetilen, butan, metan,
propan, vodik. Najustreznejši je hitro gorljiv plin acetilen (C2H2), ker ima najmočnejši
plamen, slika 6.8 in slika 6.9.
Slika 6.8: Prikaz treh con izgorevanja acetilenskega plamena: jedro, primarna cona,
sekundarna cona [ 20 ]
Slika 6.9: Oblike plamenov pri izgorevanju: a – kisikovit, b – nevtralni, c – ogljikovit

[ 20 ]
Izstopna gorilna hitrost mora biti v ravnotežju, da plamen enakomerno gori. Z

redukcijskim ventilom uravnavamo količino plinske mešanice in hitrosti izstopa, večja je
hitrost, daljši je plamen, in obratno.
Opis in potrebna mešalna razmerja za izoblikovanje ustreznega plamena:
Kisikovit plamen: razmerje C2H2: O2 je manjši od 1, prepoznamo ga po manjšem,

koničastem in bleščečem plamenu. V primarni coni nevezan kisik povzroči oksidacijo
zvarne taline in se ga ne priporoča, razen za varjenje medi, kjer dodaten kisik prepreči
izhlapevanje cinka. Plamen je primernejši za rezanje jekla.
Nevtralni plamen: razmerje C2H2: O2 je enak 1 do 1.1, prepoznamo ga po svetlečem

plamenu v jedru. V primarni coni acetilen in kisik izgorevata v treh fazah in vežeta nase
dodatno kisik in tako zvar ščitita pred oksidiranjem. Ogljikov monoksid in vodik izgorita v
sekundarnem območju.
Ogljikovit plamen: razmerje C2H2: O2 je večji od 1.1, prepoznamo ga po modrikasti in

vijolični barvi v jedru, ker vsebuje več acetilena. Zaradi velike količine acetilena ne izgori
ves ogljik in nam talino zvara naogljiči. Takšen zvar pri jeklu postane težko obdelovalen
zaradi svoje trdote.
Za ustrezno kakovost zvara so pri postopku plamenskega varjenja pomembne dobre ročne
spretnosti in dobro poznavanje teorije kvalificiranega varilca. Pred varjenjem je treba
pripraviti robove pločevin in zvarne stike. Poznamo različne sočelne zvarne spoje s
privihom, to so: sočelni spoji V, X , I zvarom in skladovnega z robnim zvarom. Prikazani
so v preglednici 6.3.
Preglednica 6.3: Vrste zvarnih stikov, okvirne dimenzije [ 3 ]
Dodajni material za plamensko varjenje so pobakrene žice. Plast prevlečenega bakra

preprečuje oksidacijo. Premeri žic v milimetrih so 1,0; 1,5; 2,0; 2,5; 3,0 in 4,0. Želena je
čim bolj podobna kemijska sestava žice in osnovnega materiala. Označujemo jih z barvami
in številkami, ki pomenijo minimalno trdnost zvara s to žico.
Varilna oprema je sestavljena iz (sliki 6.10 in 6.11):
 jeklenk, po navadi s prostornino 40 litrov, kjer shranjujemo pline v plinastem

agregatnem stanju;
 armirane gumijaste cevi, kjer se cevi modre barve z navojem uporabljajo za kisik in
cevi rdeče barve z objemko za acetilen;
 redukcijskega ventila za zniževanje tlaka plina na delovni tlak ter konstanten
pretok. Opremljen mora biti z dvema manometroma;
 varilnega gorilnika, uporabljajo se enakotlačni ali mešalni, vsesalni ali injektorski;
 varovala za preprečitev povratnega udara.
Slika 6.10: Shema varilne opreme za plamensko varjenje [ 21 ]

Slika 6.11: Reducirna ventila, levo kisik in desno acetilen [ 22 ]
6.2.2 Termitno (aluminotermično) varjenje
Potrebno energijo za termitno varjenje pridobimo s kemično reakcijo med čisto kovino in
oksidi druge kovine. Termit je najpogosteje sestavljen iz čistega aluminija in železovega
oksida. Postopek poteka tako, da talina z žlindro steče skozi livarski lonec v izdelan kalup,
kjer zalije predgrete konce varjencev, ki segajo v kalup. Zvaritev nastopi zaradi natalitve
predgretih koncev. Talina na koncu kristalizira. Pogosto se jo uporablja pri zvarjanju tirov,
strojnih delov, za popravila jeklene litine in litega železa. Prikaz postopka varjenja
železniških tirov, slike 6.12, 6.13 in 6.14 :
Slika 6.12: Prikaz segrevanja [ 23 ]

Slika 6.13: Prikaz vlivanja v kalup, višek odteče v posodo [ 23 ]
Slika 6.14: Prikaz še neobdelanega zvara [ 23 ]

6.3 Talilno varjenje z električno energijo
Postopek varjenja z električno energijo delimo na podskupine, kot prikazuje preglednica

6.4:
Varjenje
z
električno
energijo
MIG, MAG
Obločno
TIG
Elektrouporovno Z oplaščeno
elektrodo
Točkovn
EPP
o
Bradavičast
o
Kolutno
Sočelno uporovno
lotanje
Sočelno obžigalno
varjenje
Preglednica 6.4: Varjenje z električno energijo
6.3.1 Ročno obločno varjenje (oplaščena elektroda)
Ročno obločno varjenje ali ROV je danes najbolj razširjen postopek. Oblok med osnovnim
materialom in konico elektrode zagori. Ob kratkem stiku elektrode se sprostijo elektroni, ki
se kopičijo z ioni na konici elektrode in osnovnega materiala, ki jih privlači. Vmesni
prostor postane prevoden, da električni tok lahko teče skozi in oddaja toploto v obliki
obloka. Danes se pri tem postopku večinoma uporablja oplaščena odtaljiva elektroda.
Zaradi hitrejšega taljenja žice pred plaščem se tvori neke vrste odprtina. Znotraj te odprtine
nastane kapljica, ki pade proti osnovnemu materialu. Med tem procesom se tvori plast
žlindre iz delčkov plašča, ki ščiti talino in oblok pred zunanjo atmosfero, glej sliko 6.15,
6.16 in 6.17.
-pol
+pol
Slika 6.15: Shematski prikaz ROV [ 24 ]
Slika 6.16: Prikaz taljenja elektrode [ 2 ]
Slika 6.17: Kapljični prehod glede na jakost toka [ 2 ]

Kot vir energije se uporablja električni tok, ki ga delimo na enosmernega in izmeničnega,

odvisno od vrste energije za napajanje vira. V praksi se največ uporablja varilni
transformator. Shematski prikaz je na sliki 6.18.
Slika 6.18: Shematski prikaz varilnega aparata [ 25 ]
Prehod napetosti iz vira varilnega toka skozi varilni oblok in nazaj delimo v štiri skupine
glede na nevarnost in ogroženost. Prikaz je v preglednici 6.5.
Št.: Pogoji obratovanja Vrsta toka in maksimalna

napetost prostega teka vira
toka
1 Večja električna Enosmerni 113 V

ogroženost
Izmenični 68 V
Izmenični 48 V
2 Brez večje električne Enosmerni 113 V

ogroženosti
Izmenični113 V
Izmenični 80 V
3 Strojno voden, Enosmerni 141 V

avtomatska izključitev
Izmenični 141 V
Izmenični 100 V
4 Plazemsko rezanje Enosmerni 500 V
Preglednica 6.4: Dopustne napetosti (SIST EN 60974) [ 3 ]
V odvisnosti od okoliščin je varilec prisiljen variti v vseh legah. Olajšane okoliščine za

varilca so v proizvodnji, kjer se varjenec obrača v vodoravno lego. Držo elektrode
prilagajamo odklonu obloka. Varilec mora med varjenjem paziti, kako oblikuje zvar z
vodenjem smeri elektrode, približevati elektrodo in nihati z elektrodo prečno na smer
varjenja, da zapolni zvarni žleb. Kadar je žleb širši in ga ne zapolni z enim varom, ponovi
postopek z več vari. V primeru, da je pri prvem zvaru stekla žlindra v špranjo, je treba
korenski var ponoviti in ga predhodno izsekati oziroma počistiti. Pri različni debelini
pločevin je treba elektrodo nagniti k tanjši pločevini, pri vodoravnih kotih pa simetrično. Z
elektrodo je treba nihati v prečni smeri tudi pri kotnih zvarih. Postopki so prikazani na
slikah 619 in 6.20.
Slika 6.19: Zaporedje varov [ 2 ]
Slika 6.20: Različne smeri in lege [ 2 ]
a) vodoravna lega, b) vodoravna na steni, c) navpična lega na steni – navzdol, d)

navpična – navzgor, e) nadglavna lega, f) kotni zvar – vodoravna lega, g) kotni
zvar – vodoravna lega, h) in i) kotni zvar – navpična lega (navzgor in navzdol),
j) kotni zvar – nadglavna lega
Dodajni material – elektrode delimo na: gole, strženske in oplaščene. Za ustrezno

izbiro primerne elektrode se je treba držati tehničnih navodil proizvajalca.
Sestavljene so iz plašča in žice debeline od 2.5 do 6 milimetrov. Za ročno obločno

varjenje se danes v praksi največ uporabljajo oplaščene elektrode, ker s plaščem
stabilizirajo in zaščitijo talino.
Gole elektrode se zaradi vdora atmosferskih plinov spremenijo v zvar, kar povzroči
poroznost in slabe mehanske lastnosti, zato se vedno manj uporabljajo.
Strženske elektrode so sestavljene iz kovinskega plašča in stržena, možno jih je

kriviti, zato so primerne za različne lege varjenja.
Oplaščene elektrode sestavlja enakomerno oplaščena mineralna obloga, ki je v

različnih debelinah nanesena čez žico. Razdelimo jih na tanko oplaščene, srednje
debelo oplaščene, debelo oplaščene.
Po tipu oplaščenja se delijo na:

 kislo oplaščene, ki tvorijo lepe konkavne vare. Najprimernejše so za
varjenje v vodoravnem položaju in se priporočajo za jekla s trdnostjo 500–
600 N/mm2. Z njimi se varijo ozke špranje;
 rutilno oplaščene so primerne v splošni uporabi za varjenje tankih pločevin
v vseh legah. Mehanske lastnosti so odvisne od debeline plašča;
 s celulozami so primerne za varjenje cevi večjih premerov, navpično, na
steni in nad glavo, ker plin zadržuje talino zvara. Med zgorevanjem
organskih snovi se tvori veliko plinov, zato ni primerno varjenje v zaprtih
prostorih;
 bazične elektrode v primerjavi z ostalimi elektrodami naredijo zvar veliko
bolj žilav in imajo dobre mehanske lastnosti. Priporočajo se varjenje jekel z
večjo trdnostjo kot tudi legirana jekla;
 visoko produktivne elektrode imajo dodatno vsebnost železnega prahu, ki se
med varjenjem pretopi v zvar.
Glede na namen uporabe delimo elektrode na: elektrode za zvarjanje, za žlebljanje

in rezanje, predgrevanje.
Elektrode so po standardu SIST EN 499 sestavljene iz (slika 6.21):
Slika 6.21: Prikaz označb oplaščenih elektrod [ 26 ]
6.3.2 Postopki varjenja MIG in MAG
Varjenje po MIG-postopku (ang. Metal Inert Gas): plin argon obdaja skozi šobo oblok, ki
je neskončna gola žica, navita na kolut. Dovajamo jo z mehanizirano napravo v gorilnik.
Zaradi prevelikih stroškov argona konstrukcijskih jekel ne varimo po tem postopku.
Uporablja se za varjenje lažjih kovin, bakra in niklja, legiranega jekla. Postopek poteka
hitro, saj se zaradi velike gostote toka žica hitro tali. Varilec mora biti zaradi
izpostavljenosti ultravijoličnim žarkom primerno zaščiten. Gorilnike je treba zaradi
segrevanja ohlajevati z vodo in zrakom. Kot varjenja je 10–150, da zaščitni plašč ustrezno
pokrije talino. Varilec lahko vari v levo in tako ustvarja plitvejši var, posledično pa doseže
večjo hitrost. Pri varjenju v desno ustvarja globlji var in tako s plinom dlje časa ščiti talino.
Slika 6.22: Prikaz taljenja konice [ 2 ]

Slika 6.23: Postopek varjenja v levo in desno [ 2 ]
Priporočena je pobakrena žica, ki ne sme biti oksidirana. Premeri žic pri MIG-postopku:
1,2 mm in 1,6 mm, 2,4 mm se redkeje uporablja.
Slika 6.24: Žica, navita v kolutih [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
Varjenje po MAG-postopku (ang. Metal Activ Gas) poteka podobno kot pri postopku
MIG. Razlika je, da oblok ščiti aktivni plin CO2 in je pod tlakom 50 barov v tekoči obliki.
Uporabljamo samo enosmerni tok in plus pol na varilni žici. Boljše lastnosti zvara lahko
dosežemo z različnimi mešanicami:
čisti Ar, za Mg in Al
Ar + 5 % O2, nerjaveča jekla
mešanica Ar 80 %, O2 5 %, CO2 15 %, navadna jekla
Dodajanje kisika ali gostote električnega toka pospeši žilavenje in drobnejši kapljični
prehod v obloku.
Naprave za MIG in MAG so si podobne. Pogonski mehanizem za potisk žice je vgrajen v

varilno napravo. Gorilnik je sestavljen iz kontaktne in plinske šobe, ki omogoča prehod
električnega toka in pravilen dovod plina. Lahko je vodno hlajen, a je pomembno, da je
zadostno zatesnjen.
Slika 6.25: Prikaz varilne naprave [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
Slika 6.26: Prikaz gorilnika [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
Oksidacijo taline preprečimo z legirnimi dodatki k žici. Najpogostejša uporaba žic je 0,6
mm, 0,8 mm, 1,0 mm, 1,2 mm, 1,6 mm in 2,4 mm premera. Med varjenjem s CO2 je treba
poskrbeti, da nastane čim manj por, ki sicer niso nevarne, ker imajo okroglo obliko.
6.3.3 Postopek varjenja TIG
( ang.Tungsten Inert Gas)
Je postopek talilno-elektroobločnega varjenja, pri katerem je oblok vzpostavljen med

netaljivo volframovo elektrodo in varjencem v zaščiti inertnega plina (argona in njegove
mešanice). Glede na ostale načine je TIG-postopek manj produktiven, vendar lahko z njim
dosežemo visoko kakovost varov. Uporaba je možna skoraj pri vseh vrstah materialov.
Pogosto z njim varimo visoko legirana jekla, aluminij, magnezij, še posebej pa je primeren
za reaktivne materiale, titan, tantal in cirkonij. Obloka pri tem postopku ne vžgemo z
dotikom elektrode in varjenca, temveč z visoko frekvenčno iskro.
Slika 6.27: Prikaz TIG-gorilnika [ 27 ]
Z ročnim postopkom TIG je možno varjenje skoraj v vseh legah. Zvarni robovi morajo biti
ustrezno pripravljeni, kot to predpisuje varilni postopek ali standardi. Obdelajo se enako
kot pri ostalih načinih, torej z brušenjem, rezanjem in obrezovanjem.
Slika 6.28: Shematski prikaz položaja dodajnega materiala, elektrode, varjenca [ 27 ]
Pravilno je, da imata osnovni in dodajni material podobne lastnosti, kemične in mehanske.
Palice iz žice so dolžin 1000 mm in se uporabljajo za ročno varjenje. Za avtomatsko
varjenje so navite na kolutih. Premeri najpogosteje uporabljenih žic: 0,8 mm, 1,2 mm in
2,4 mm. Elektrode so izdelane iz volframa ali volframovih zlitin, ki pa morejo biti zaradi
visokih temperatur kakovostne.
Lahko so legirane z dodatki torijevega, cirkonijevega, cerijevega oksida. Zaradi teh

dodatkov se posledično med varjenjem manj segrevajo. Lahko pa so čiste, ki se uporabljajo
za varjenje z izmeničnim tokom (aluminija in magnezija).Komplet opreme za varjenje
TIG: varilna naprava, cevni paket z gorilnikom, kabla za maso, jeklenke plina, hladilni
sistem. To je prikazano na sliki 6.29.
Slika 6.29: Shematski prikaz varilnega kompleta [ 5 ]
6.3.4 Obločno varjenje pod praškom
Pri avtomatskem postopku z elektroprevodnim praškom (EPP) oblok gori zakrit pod
praškom brez izpostavljenega sevanja. Oblok gori pod praškom, ki se počasi sipa na zvarni
rob, kjer se delno raztopi v žlindro. Neraztaljeni prašek je možno ponovno uporabiti.
Pomembno je zavarovanje korenskega spoja s korensko letvijo, priporočljivo je, da je iz
enakega materiala, kot je varjenec, slika 6.30.
Slika 6.30: Shematski prikaz varjenja pod praškom [ 28 ]
Oprema se bistveno ne razlikuje od sorodnih avtomatiziranih postopkov obločnega

varjenja. Pri tem načinu sta še dodatno prilagojena sistem za dovod varilnega praška in
sistem za odsesavanje.
Slika 6.31: Stroj za varjenje pod praškom [ 29 ]
Dodajni material je gola žica, izdelana v hladnem preoblikovanju, ki je prevlečena z

bakrom zaradi zaščite pred oksidacijo. Izdelana mora biti podobno osnovnemu materialu,
kot to narekujejo mednarodni standardi. Najpomembnejša je vsebnost Mn zaradi doseganja
ustreznih mehanskih lastnosti. Vsebnosti S, P in Si pa so zelo nizke. V praksi se
uporabljajo žice s premerom 1,2–6 mm, izjemoma do 12 mm.
Varilne praške delimo glede na različna merila.
Glede na izdelavo jih delimo na taljene, sintrane, aglomerirane praške:
 taljeni prašek: tali se v plamenskih pečeh pri temperaturi 1100–1400 0C. Zmes se
ohladi v vodi in zdrobi ter pakira;
 sintrani prašek: pridobivamo ga pri maksimalno 1400 0C, njegova uporaba se je
zelo zmanjšala;
 aglomerirani prašek: različne suhe praškaste komponente mešamo, dokler se ne
tvorijo granule, ki jih sušimo na temperaturi 400–600 0C.
Glede na kemijsko sestavo so kisli in bazični:
 kisli praški imajo visoko vsebnost SiO2 in manjšo MnO. Varilne žice z vsebnostjo
mangana so najustreznejša kombinacija;
 bazični praški imajo večjo vsebnost MnO, zato je boljša kombinacija žica z manj
mangana. Razmerje med manganom in silicijem je večje od 2.
Glede na vsebnost Mn:
 vsebnost do 5 % ;
 vsebnost med 5 % in 15 % ;
 vsebnost nad 15 %.
Glede na namembnost: visoka jakost varilnega toka (600–5000 A), hitra varjenja pločevin,
globok zvar, premostitve širokih utorov itd.
Prednosti EPP-varjenja so zagotovo visok talilni učinek, izkoristek energije in dodajnega

materiala. Zaradi varnosti človeka je še posebej zanimiv način. Možna je izvedba
globokega vara.
Pomanjkljivosti EPP-varjenja so dolgi čas za pripravo, omejitev na vertikalno in

horizontalno lego in predraga oprema.
Po tem postopku je možno variti večino jekel brez predgrevanja, če imajo manjšo vsebnost
ogljika, to je pod 0,22 %. Predgrevanje 100–200 0 C pa je potrebno pri jeklih z večjo
vsebnostjo ogljika.
6.3.5 Elektrouporovno varjenje
Zaradi prehoda električnega toka skozi osnovni material se zaradi upornosti sprošča
toplota, ki jo lahko izkoriščamo za proces varjenja. Med varjenjem se varjence še dodatno
stiska z mehansko silo. Toplota se sprosti, kjer se varjenca stikata v skupni točki. Tam je
električna upornost najvišja, kar pa povzroči omejeno taljenje materiala.
Elektrouporovno varjenje delimo še na:
 točkovno varjenje;
 bradavičasto varjenje;
 kolutno varjenje;
 sočelno uporovno varjenje (obžigalno in s pritiskom).
Točkovno varjenje
Postopek poteka tako, da bakreni elektrodi stisneta varjenca, ki se med seboj delno
prekrivata. Ob zadostnem pritisku steče skozi električni tok in ju na določeni točki stikanja
segreje do zmehčanega stanja. Zaradi pritiska se nato zvarita, slika 6.32. Pred varjenjem je
treba zaradi boljše prevodnosti električnega toka odstraniti vse nečistoče in maščobe.
Poskrbeti je treba tudi za ravnost varjencev. Upornost povzroči hitro naraščanje
temperature vse, od 1300 0C do 1500 0C.
Slika 6.32: Shema točkovnega varjenja [ 30 ]
Elektrode so sestavljene iz različnih materialov. Zaradi potrebne trdote v vročem, so

električne in toplotne prevodnosti navadno iz:
 zlitin bakra;
 sintrane kovine na osnovi volframa (80 %) in bakra, volframovega karbida,
molibdena;
 disperzijsko utrjene zlitine bakra.
Odporne morajo biti na legiranje z materialom. S hlajenjem preprečujemo prehitro

mehčanje in deformacije.Točkovno se lahko varijo pločevine iz enakih materialov.
Različni materiali se lahko v večini primerov varijo, razen nekaterih izjem, to so svinec,
cink, kadmij, kositer, magnezij. Jeklo in aluminij se v praksi najpogosteje varita.
Bradavičasto varjenje
Ta postopek točkovnega varjenja je nekoliko drugačen, ker je eden izmed varjencev delno
predeformiran in ima izdelane izbokline, drugi pa je povsem raven. Na mestu izbokline
oziroma bradavice nastane zaradi visoke gostote toka in pritiska zvarna leča. Potreben je
enakomeren pritisk elektrod na bradavice, slika 6.33. Za boljšo kakovost velja enaka
čistoča kot pri točkovnem varjenju. Elektrodne plošče se votle in jih je možno hladiti z
vodo.
Slika 6.33: Shema bradavičastega varjenja [ 30 ]
Prednosti postopka:
 več zvarnih mest hkrati;

 minimalne deformacije, ker je toplota lepše porazdeljena;
 trajnost elektrod;
 lepši videz vara.
Potrebni parametri za nastavitev stroja: debelina plošče, premer in višina izboklin, razdalja,
pritisk elektrod, jakost toka, čas v periodah.
Kolutno varjenje
Pri tem postopku so namesto točkovnih plošč nameščeni koluti iz bakrene litine. Koluta se
pomikata po pločevini in jo stiskata, dovajata tok in hkrati poganjata varjence, slika 6.34.
Slika 6.34: Shematski prikaz kolutnega varjenja [ 31 ]
a) varjenca, b) koluta
Možnosti varjenja so s ali brez prekinjanja toka. V odvisnosti od tokovnega impulza in

prekinitve dobimo rezultat, ki je prekinjen ali neprekinjen var.
Sočelno uporovno varjenje s pritiskom
Pri tem načinu varjenja sta varjenca pritrjena v bakreni prižemi in sta hkrati elektrodi.
Uporabljamo ga za varjenje palic, žic in drugih profilov manjših presekov. Najvišja topota
nastane na zvarnem stiku, kjer je električna upornost najvišja. Pomembno je, da so
kovinske ploskve čiste in vzporedno poravnane. Pri varilni temperaturi 1100–1200 0 C
stroj prekine tok in varjenca z mehansko silo stisne, da se zvarita. Material se posledično
zaradi segrevanja omehča. Zaradi pritiska se varjenca med čeljustmi naprave pokrčita,
nastane zvar in tako imenovana žmula. Pritisk čeljusti popušča postopoma, da se lahko
zvar počasi ohlaja in utrdi, slika 6.35 in 6.36.
Slika 6.35: Sočelni zvar [ 4 ]
Slika 6.36: Shematski prikaz sočelnega varjenja [ 4 ]
Obžigalno varjenje
Obžigalno varjenje je hitrejše in gospodarnejše kot pa sočelno varjenje s pritiskom, zato je

primernejši za serijsko delo. Varjence pritrdimo v gibljivi in negibljivi del naprave. Stične
ploskve varjencev so po robovih hrapave in neobdelane. Varimo lahko na dva načina, in
sicer s predgretjem ali brez njega. Na napravi je en par čeljusti – elektrod, ki je povsem
nepomičen, drugi pa je pomičen in opravlja vsa gibanja. Električni tok z veliko gostoto
steče skozi stik dveh površin, pri tem se kovina segreje do vrelišča in začne delno
izparevati. Nastane nadtlak, ki povzroči izmetavanje kovine in oksidov v obliki isker, slika
6.37.
Slika 6.37: Shematski prikaz obžigalnega varjenja [ 4 ]

7. NAPAKE V ZVARU
Vzroki za nastanek napak v zvarnih spojih so lahko različni. V večini se pojavijo zaradi
neustreznega postopka varjenja, osnovnega ali dodajnega materiala, toplotne obdelave,
slabe predpriprave varjenca ali spoja. Pogosto je povzročitelj nepravilnosti varilec sam z
neupoštevanjem predpisanih postopkov varjenja.
Sledi klasifikacija nepravilnosti v zvarih, ki jo podaja standard SIST EN ISO 6520. Prva
številka podaja eno od skupaj šestih osnovnih skupin, ostale tri pa posamezno nepravilnost
v skupini [ 32 ] :
 Razpoke 1XXX
 Votlinice 2XXX
 Trdni vključki 3XXX
 Pomanjkljivosti spoja 4XXX
 Oblikovne napake 5 XXX
 Ostalo 6XXX
Razpoke se pojavijo šele čez več dni po varjenju, običajno zaradi toplotnega vpliva in
prehitrega ohlajanja materiala. Razpoke nastanejo v zvaru in se lahko širijo vzdolžno,
prečno, globinsko, razvejano.
Vidna
razpoka
Slika 7.1: Prikaz razpoke [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
Votlinica nastane zaradi ujetega plina v talini med varjenjem. Prepoznamo jih kot
posamezne, v gruči, razporejene enako ali pa imajo črvaste razporeditve.
Vključki so trdi tujki, po večini ostanki žlindre, talila, drugi oksidi. Kovinski tujki so
volfram, baker, ostanki odtaljenih elektrod in podložk.
Pomanjkljivi spoji so, kadar je neprivarjen koren zvara pri sočelnem ali kotnem zvaru.
Kadar ne pride do taljenja osnovnega materiala, nastane zlep, ki se prilepi na površino roba
in je še posebej nevaren.
Oblikovne napake so geometrijske nepopolnosti, nastale zaradi nepravilnega izvajanja

varjenja. Prepoznamo: zajede, previsoko ali prenizko teme, povešen koren, zamik
varjencev, slabo nadaljevanje vara.
Med ostale napake pa štejemo: [ 32 ]
 strjenje kapljice taline, ki se lepijo na površino;

 zabrusi in zaseki;
 pretrgi;
 obžig bloka;
 oksidirana površina;
 toplotna obarvanost;
 nepravilne reže korena;
 nabrekanje.
8. TESTIRANJE ZVAROV
Da zagotovimo ustrezno kakovost zvara, je treba opraviti pravilne preiskave. Poznamo

[32] :
 porušitve preiskave (makroskopsko in mikroskopsko preiskavo in destrukcijo);

 neporušitvene preiskave (ultrazvočna, s penetranti, radiografska preiskava).
Makroskopsko ali vizualno preiskavo je treba opraviti pred vsako drugo neporušitveno.
Poteka s prostim očesom maksimalne oddaljenosti 600 mm in pod kotom okoli 300.
S tekočimi penetranti odkrivamo napake, ki se pojavijo na površini, njihov izvor pa je v

notranjosti preizkušanca. Na površino, ki jo je treba predhodno dobro očistiti, nanesemo
penetrantsko sredstvo s sprejem, ki deluje 15–30 minut. Nato se površina ponovno očisti in
se s sprejem nanese razvijalec, ki pokaže, na katerem mestu se napaka nahaja, slika 8.1.
Slika 8.1 Preiskava s penetranti [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]

Ultrazvočna preiskava se izvaja s pomočjo ultrazvočnih glav, ki prenašajo valovanje po

celotni globini zvara. Kadar je napaka odkrita, se valovanje oslabljeno odbije nazaj, zajame
pa ga druga ultrazvočna glava, slika 8.2 in 8.3.
Slika 8.2: Ultrazvočna naprava [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
Slika 8.3: Ultrazvočna glava [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]
Radiografska preiskava poteka z žarki določene valovne dolžine. Z razvito sliko oziroma
negativom prepoznamo nepravilnosti v zvaru ali samem materialu. Za izvor sevanja lahko
uporabimo rentgen. Zaradi sevanja se je treba pri tej kontroli držati vseh varnostnih
predpisov.
Magnetna preiskava poteka tako, da na preiskovano površino nanesemo feromagnetni prah.

Napako prepoznamo, ko vzpostavimo magnetno polje in se magnetni delci odzovejo
drugače kot pa pri idealnem stanju brez napak. Po tej metodi je možno določiti obliko,
položaj in velikost napake, slika 8.4.
Slika 8.4: Magnetna naprava [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016]

9. ZAKLJUČEK
Skozi zgodovino se je razvoj varilne opreme in materialov industrije hitro in učinkovito

razvijal. Varjenje je danes še zmeraj splošno sprejeta metoda za trajno spajanje vse kovine
in se še zmeraj dopolnjuje in raste. Pričakovan trend se oddaljuje od ročnega varjenja,
zaradi pospešenega razvoja avtomatizacije, polavtomatskega in avtomatskega varjenja.
V diplomskem delu smo opisali kratek razvoj varjenja, varilne opreme kot tudi uporabljena
jekla v gradbeništvu. Uporabniku so glede na željen postopek varjenja, podrobneje
predstavljene vrste varjenja z različnimi energijami, kot tudi različne izvedbe zvarov.
Zaradi doseganja boljše kakovosti zvarov, smo zaradi različnih dejavnikov med varjenjem,
ki povzročajo napake v zvarih, opisali tudi postopke za testiranje ustreznosti zvarov.
10. LITERATURA
Tiskani viri:
[ 1 ] Gliha Vladimir, Fizikalno – metalurške osnove varjenja: učbenik / Vladimir Gliha. – Maribor:
Fakulteta za strojništvo, 2007
[ 2 ] Čretnik Darja, Tehnologija spajanja in preoblikovanja / Darja Čretnik; -2. natis Ljubljana:
Tehniška založba Slovenije, 2002
[ 3 ] Tušek Janez, Varjenje in sorodne tehnike spajanja materialov v neločljivo zvezo / Janez
Tušek. – Ljubljana: Fakulteta za strojništvo, 2004
[ 4 ] Rak Inoslav, Tehnologija varjenja / Inoslav Rak. – 1.izd. – Ljubljana: Modrijan, 2008
[ 5 ] Peter Šprajc, Varjenje TIG z osnovami preiskav zvarnih spojev in kvalifikacija varilcev / Peter
Šprajc. – 1. izd. – Ljubljana: Institut za varilstvo, 2010
[ 6 ] SIST EN 1991 – 1 – 1, Projektiranje jeklenih konstrukcij 1 – 1.del. Splošna pravila in pravila

za stavbe, oktober 2005
[ 7 ] Beg Darko, Projektiranje jeklenih konstrukcij po evropskem predstandardu EVN 1993 – 1 – 1

/ Darko Beg. – Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 1999
[ 8 ] Kravanja Stojan, Zapiski iz predavanj pri predmetu jeklene konstrukcije.
[ 9 ] Gradbeniški priročnik, - 3., predelana in razširjena izd. – Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije, 2004
Spletni viri:
[ 10 ] http://www.messer.si/aplikativne_resitve/varjenje_in_rezanje/zgodovina_v_svetu
[ 11 ] http://studentski.net/gradivo/ulj_fgg_gr1_jkk_sno_mehanske_lastnosti_jekla
[ 12 ] http://studentski.net/gradivo/ulj_fgg_gr1_jkk_sno_vezna_sredstva
[ 13 ] http://studentski.net/gradivo/ulj_fst_st2_ogt_vaj_risanje_varjencev
[ 14 ]
http://studentski.net/gradivo/vis_scv_meh_tpr_sno_varjenje__varjenje_z_mehansko_energijo
[ 15 ] http://www.sonimat-et.com
[ 16 ] http://machinedesign.com/fasteners/fundamentals-ultrasonic-plastic-welding
[ 17 ] http://www.metalwebnews.com/howto/explosive-welding
[ 18 ] http://www.twi-global.com/news-events/connect/2005/september-october-2005/twis-new-
diffusion-bonder-builds-on-40-years-research/
[ 19 ]
https://www.google.si/search?q=diffusion+welding&biw=1366&bih=608&source=lnms&tbm=isch
&sa=X&ved=0ahUKEwiB2dfzjd3NAhUBsxQKHSGPAcYQ_AUIBigB#imgrc=eYz9RGsa90MZk
M%3A
[ 20 ] http://www.slideshare.net/miroslavastevanovic/gasno-zavarivanje
[ 21 ] https://www.google.si/search?q=termitno+varjenje -
[ 22 ] http://www2.sts.si/arhiv/tehno/varjenje/
[ 23 ] https://www.google.si/search?q=termitno+varjenje
[ 24 ] https://sl.wikipedia.org/wiki/Ro%C4%8Dno_oblo%C4%8Dno_varjenje
[ 27 ] http://www.prochrom-
comp.si/prodajni_program/jekleni_trakovi_za_tracne_zage/varjenje_tracnega_lista/varjenje_z_zasc
itnim_plinom.html
[ 28 ] http://www2.sts.si/arhiv/tehno/varjenje/var08.htm
[ 29 ] http://www.avp.si/avtomati-za-varjenje/avtomat-za-varjenje-pod-praskom-a13
[ 30 ] http://egradivo.ecnm.si/SIV/uporovno_varjenje.html
[ 31 ] http://lab.fs.uni-lj.si/lasok/index.html/gradivo_jerman_OTV/SiGE_Zvari_20131015.pdf
[ 32 ] http://studentski.net/gradivo/ulj_fgg_gr1_jkk_sno_sola_varjenja_01
11. PRILOGE
11.1 Seznam slik
Slika 5.1: Geometrijski pogoji pri kotnih zvarih [št.vira] ............................................................ 9

Slika 5.2: Geometrijski pogoji pri kotnih zvarih [ 12 ] ............................................................... 10
Slika 5.3: Enojni kotni zvari [ 12 ] ................................................................................................ 10
Slika 5.4: Spoj dveh pravokotnih delov [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ............................... 11
Slika 5.5: Spoj dveh pravokotnih delov [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ............................... 11
Slika 5.6: Enojni čelni zvari [ 12 ] ................................................................................................ 12
Slika 5.7: Spoj dveh delov v eni ravnini [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ............................. 13
Slika 5.8: Geometrija čepastih zvarov [ 7 ] .................................................................................. 13
Slika 5.9: Primer čepastega zvara [ 12 ] ....................................................................................... 14
Slika 5.10: Zvari ob zaobljenih robovih [ 12 ] ............................................................................. 15
Slika 5.11: Zvar okroglega profila [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ....................................... 15
Slika 6.1: Shema prikazuje varjenje dveh tankih žic z mehansko silo v hladnem [ 3 ] ............ 25
Slika 6.2: Shema varjenja s trenjem [14] ...................................................................................... 26
Slika 6.3: : Praktičen prikaz sonotrode [ 15 ] ............................................................................... 27
Slika 6.4: Ultrazvočni varilni stroj [ 16 ] ...................................................................................... 27
Slika 6.5: Shematski prikaz eksplozijskega varjenja [ 17 ] ......................................................... 29
Slika 6.6: Vakuumska posoda [ 18 ] ............................................................................................. 30
Slika 6.7: Shematski prikaz naprave za difuzijsko varjenje [ 19 ] ............................................. 31
Slika 6.8: Prikaz treh con izgorevanja acetilenskega plamena: jedro, primarna cona,
sekundarna cona [ 20 ] ................................................................................................................... 32
Slika 6.9: Oblike plamenov pri izgorevanju: a – kisikovit, b – nevtralni, c – ogljikovit [ 20
] ........................................................................................................................................................ 33
Slika 6.10: Shema varilne opreme za plamensko varjenje [ 21 ] ................................................ 35
Slika 6.11: Reducirna ventila, levo kisik in desno acetilen [ 22 ] .............................................. 36
Slika 6.12: Prikaz segrevanja [ 23 ] .............................................................................................. 36
Slika 6.13: Prikaz vlivanja v kalup, višek odteče v posodo [ 23 ] .............................................. 37

Slika 6.14: Prikaz še neobdelanega zvara [ 23 ]........................................................................... 37
Slika 6.15: Shematski prikaz ROV [ 24 ] ..................................................................................... 39
Slika 6.16: Prikaz taljenja elektrode [ 2 ] ..................................................................................... 39
Slika 6.17: Kapljični prehod glede na jakost toka [ 2 ] ............................................................... 39
Slika 6.18: Shematski prikaz varilnega aparata [ 25 ] ................................................................. 40
Slika 6.19: Zaporedje varov [ 2 ] ................................................................................................... 42
Slika 6.20: Različne smeri in lege [ 2 ] ......................................................................................... 42
Slika 6.21: Prikaz označb oplaščenih elektrod [ 26 ]................................................................... 44
Slika 6.22: Prikaz taljenja konice [ 2 ] .......................................................................................... 44
Slika 6.23: Postopek varjenja v levo in desno [ 2 ] ..................................................................... 45
Slika 6.24: Žica, navita v kolutih [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ......................................... 45
Slika 6.25: Prikaz varilne naprave [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ........................................ 46
Slika 6.26: Prikaz gorilnika [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] .................................................. 47
Slika 6.27: Prikaz TIG-gorilnika [ 27 ] ......................................................................................... 48
Slika 6.28: Shematski prikaz položaja dodajnega materiala, elektrode, varjenca [ 27 ] .......... 48
Slika 6.29: Shematski prikaz varilnega kompleta [ 5 ] ................................................................ 49
Slika 6.30: Shematski prikaz varjenja pod praškom [ 28 ] .......................................................... 50
Slika 6.31: Stroj za varjenje pod praškom [ 29 ] .......................................................................... 50
Slika 6.32: Shema točkovnega varjenja [ 30 ] .............................................................................. 53
Slika 6.33: Shema bradavičastega varjenja [ 30 ] ........................................................................ 54
Slika 6.34: Shematski prikaz kolutnega varjenja [ 31 ] ............................................................... 55
Slika 6.35: Sočelni zvar [ 4 ] ......................................................................................................... 56
Slika 6.36: Shematski prikaz sočelnega varjenja [ 4 ] ................................................................. 56
Slika 6.37: Shematski prikaz obžigalnega varjenja [ 4 ] ............................................................. 57
Slika 7.1: Prikaz razpoke [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ...................................................... 59
Slika 8.1 Preiskava s penetranti [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ............................................ 61
Slika 8.2: Ultrazvočna naprava [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ............................................. 62
Slika 8.3: Ultrazvočna glava [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ................................................. 62
Slika 8.4: Magnetna naprava [vir: podjetje Vamar d.o.o, 2016] ................................................. 63
11.2 Seznam preglednic
Preglednica 3.1 Nazivne vrednosti napetosti tečenja fy in natezne trdnosti fu vroče valjanega
jekla [ 6 ] ........................................................................................................................................... 5
Preglednica 3.2: Nazivne vrednosti napetosti tečenja fy in natezne trdnosti fu za votle profile [
6 ] ....................................................................................................................................................... 6
Preglednica 5.1: Vrste zvarnih spojev (predstavljene s standardiziranimi simboli) [ 13] ........ 16
Preglednica 5.2: Grafični prikaz simbolov in oblike osnovnih zvarov (SIST EN 22553) ........ 17
Preglednica 5.3: Grafični simboli dvojnih zvarov [ 13 ] ............................................................. 18
Preglednica 5.4: Kombinirani simbolni zvari [ 13 ] .................................................................... 19
Preglednica 5.5: Dodatni simboli za stanje temena in korena zvara [ 13 ] ................................ 20
Preglednica 5.6: Navajanje debelin in dolžin kotnih varov [ 13 ] .............................................. 20
Preglednica 5.7: Navajanje debelin in dolžin soležnih varov [ 13] ............................................ 21
Preglednica 5.8: Navajanje debelin in dolžin očesnih in nekaterih uporovnih zvarov (točkovni,
linijski) [ 13 ] .................................................................................................................................. 22
Preglednica 6.1: Parametri ultrazvočnega varjenja [ 2 ] ............................................................. 28
Preglednica 6.2: Hitrosti eksplozije – različne kombinacije kovin [ 2 ] .................................... 29
Preglednica 6.3: Vrste zvarnih stikov, okvirne dimenzije [ 3 ] .................................................. 34
Preglednica 6.5: Dopustne napetosti (SIST EN 60974) [ 3 ] ...................................................... 41
11.3 Naslov študenta
Gregor Toplak
Jakopičeva ulica 16
2000 Maribor
tel.: 041 263 093
mail: gregor.toplak@gmail.com
11.4 Kratek življenjepis
Rojen: 01.08.1981 v Mariboru
Šolanje
- od leta 1988 do 1996 – Osnovna šola Ludvika Pliberška Maribor
- od leta 1996 do 2000 - Srednja gradbena šola Maribor
- od leta 2000 do 2016 – Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno

inženirstvo in arhitekturo

Varjenje Jeklenih Konstrukcij

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Varjenje Jeklenih Konstrukcij

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO, PROMETNO INŽENIRSTVO IN ARHITEKTURO

VARJENJE JEKLENIH KONSTRUKCIJ

Maribor, september 2016

Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa

VARJENJE JEKLENIH KONSTRUKCIJ

Študent: Gregor TOPLAK

Študijski program: Visokošolski program, Gradbeništvo VS

Smer: OPERATIVNO-KONSTRUKCIJSKA SMER

Mentor: doc. dr. Tomaž ŽULA

Somentor: doc. dr. Simon ŠILIH

Lektorica: Bojana Samarin, prof. slov.

Maribor, september 2016

Zahvaljujem se mentorju, doc. dr. Tomažu Žuli za

Posebna zahvala gre družini, za razumevanje in vso

VARJENJE JEKLENIH KONSTRUKCIJ

WELDING OF STEEL STRUCTURES

3. KONSTRUKCIJSKA JEKLA V GRADBENIŠTVU.............................................................. 4

3.1 Konstrukcijska jekla .............................................................................................................................. 4

3.2 Označba jekel ........................................................................................................................................ 4

4.1 Splošno ................................................................................................................................................. 7

5. VRSTE ZVAROV ..................................................................................................................... 9

5.1 Kotni zvar .............................................................................................................................................. 9

5.2 Čelni zvar ............................................................................................................................................ 12

5.3 Čepasti zvari ........................................................................................................................................ 13

5.4 Zvari ob zaobljenih robovih ................................................................................................................. 14

5.5 Označevanje oblik zvarov in simboli .................................................................................................... 16

6. VRSTE VARJENJA ............................................................................................................... 23

6.1 Varjenje z mehansko energijo ............................................................................................................. 24

6.2 Talilno varjenje s kemično energijo ..................................................................................................... 31

6.2.1 Plamensko varjenje ............................................................................................................................ 32

6.3 Talilno varjenje z električno energijo................................................................................................... 38

7. NAPAKE V ZVARU ............................................................................................................. 58

10. LITERATURA .................................................................................................................. 65

11. PRILOGE ........................................................................................................................... 68

11.1 Seznam slik ....................................................................................................................................... 68

11.2 Seznam preglednic ............................................................................................................................ 70

11.3 Naslov študenta ................................................................................................................................ 70

11.4 Kratek življenjepis ............................................................................................................................. 71

Namen diplomskega naloge je predstaviti varjenje jeklenih konstrukcij. Predstavili smo

Pri izvajanju zvarov prihaja tudi do nepravilnosti, ki so lahko posledica različnih

Za preživetje človeške vrste so že skozi prazgodovino imela pomembno vlogo različna

Do 20. stoletja tehnologija spajanja in tehnike ni bistveno napredovala. Pomembno pa je

3. KONSTRUKCIJSKA JEKLA V GRADBENIŠTVU

3.1 Konstrukcijska jekla

Delimo jih na [11] :

3.2 Označba jekel

 S oznaka za konstrukcijsko jeklo

Nazivne vrednosti napetosti tečenja in natezne trdnosti po SIST 1993-1-1 podajata

Preglednica 3.1 Nazivne vrednosti napetosti tečenja fy in natezne trdnosti fu vroče

Preglednica 3.2: Nazivne vrednosti napetosti tečenja fy in natezne trdnosti fu za votle

Pomembno je upoštevati naslednje pogoje:

Varivost je odvisna od kakovosti materiala (osnovnega in dodajnega) kot tudi od postopka

Na trdoto po varjenju vpliva ogljik. Za običajno varjenje predpostavimo 0,20–0,30 %

5.1 Kotni zvar

Slika 5.1: Geometrijski pogoji pri kotnih zvarih [št.vira]

Na vogalih pripojenega elementa je pomembno, da se nadaljuje zvar po zavoju vsaj še dve

Slika 5.2: Geometrijski pogoji pri kotnih zvarih [ 12 ]

Enostranski kotni vari se ne uporabljajo, če je nevarnost obremenitev momentov okoli

Slika 5.3: Enojni kotni zvari [ 12 ]

Izvedemo lahko tudi neprekinjene in prekinjene zvare, a jih ne smemo uporabljati v

5.2 Čelni zvar

Slika 5.6: Enojni čelni zvari [ 12 ]