INFORMATIKA – zapiski

1.POSLOVNA INFORMATIKA IN KONKURENČNOST PODJETJA

Informatika se ukvarja z avtomatizacijo obdelave informacij.

- Tehnična info: se ukvarja predvsem z razvojem računalnikov (računalništvo)

- Uporabna info: se ukvarja s tem, kako računalnike čim učinkoviteje in smotrno
uporabiti v praksi (info. sistemi).
Informacijski sistem je sistem, v katerem se shranjujejo, obdelujejo in pretakajo
informacije ter podatki za določen namen (je predmet preučevanja uporabne info.).
IT: tehnologija za uresničevanje info. sistemov.
* Poslovna info. je znanstvena disciplina, ki se ukvarja z oblikovanjm, uvajanjem in
izvajanjem poslovnih info. sistemov v organizcijah in v poslovnem okolju.

Računalništvo vs. Informatika: računalništvo se ukvarja z razvojem računalnikov, informatika

pa obravnava računalnike le z vidika uporabe v poslovnih sistemih oz. kot sredstvo za dosego
poslovnih ciljev.

INFORMACIJSKA DRUŽBA

Digitalna ekonomija (ekonomija znanja) poganja info. družbo. Gre se za preoblikovanje

digitalnih informacij v ekonomsko in socialno vrednost, kar je osnova novega gospodarstva.

- Do prehoda iz industrijske v informacijsko družbo pride takrat, kadar je večina ljudi

zaposlena na informacijskem področju in ne več v proizvodnji materialnih dobrin.

Značilnosti oz. pojavi info. družbe:

- Informacijski poklici: opravljajo jih zaposleni na tistih delovnih mestih, kjer je cilj
ustvarjanje, shranjevanje in posredovanje informacij ter razvoj tehnologije za
obdelavo in prenos podatkov.
 Proizvajalci informacij: ustvarjajo nove info. (znanstveniki, svetovalci)
 Obdelovalci informacij: vhodno info. preoblikujejo v izhodno (jih je največ)
 Prenašalci: posredujejo informacije uporabnikom ( zaposleni v vzgoji in
izobraževanju, v množičnih medijih,...)
 Poklici s področja info. infrastrukture: razvoj in vzdrževanje telekomunikacijskih
in računalniških omrežij ter izvajanje z njimi povezanih info. storitev.
- Poslovna informatika kot najpomembnejši dejavnik poslovanja: omogoča hitrejše,
cenejše in bolj kakovostno izvajanje ter odzivanje na spremembe v organizaciji oz.
bolj kakovostno odločanje.
- Delo na daljavo: teledelo je delo na daljavo, ki ga omogočajo telekomunikacije. +
manj stroškov in izgube časa; - socialna izolacija. Uveljavlja se dokaj počasi.
- Vpliv informatike na rast: osnovna značilnost človeške družbe je približno
eksponentna rast (št. prebivalstva, kmet. proizvodnje., industrijske proiz., trošenja
neobnovljivih virov, onesnaženosti).
 - Večja vrednost v obliki informacij: vedno več ustvarjene vrednosti je vsebovano v
informaciji, ki omogoča proizvodnjo ter množično prilagajanje izdelkov željam
posameznih vnaprej znanih kupcev.

Gospodarske organizacije v info. družbi: Informacija omogoča podj. hitrejšo rast in najbolj
dinamične spremembe, saj: krajša čase, zmanjšuje potrebo po zalogah in opremi, olajšuje
pretakanje informacij med organizacjskimi ravnmi, povečuje znanje, prenos dela na spletne
strani.
Uporaba IT za doseganje konkurenčne prednosti podjetja: IT je najpomembnejše sredstvo
za obvladovanje dejavnikov poslovanja ( ohranjanje zvestobe kupcev, zmanjševanje stroškov,
pravočasno odzivanje na spremembe,...)

* Porterjev model tekmovalnih sil: sestavljen za analizo konkurenčne sposobnosti podjetja

in oblikovanje strategij za njeno povečevanje. Na poslovanje podj. vpliva 5 tekmovalnih sil:

- grožnja novincev: novinci povzročajo dvig ponudbe in znižanje cen. IT olajšuje

prihod novincev na trg.
- pogajalska moč kupcev in pogajalska moč dobaviteljev: z boljšo informiranostjo
kupcev se njihova pogajalska moč povečuje, pogajalska moč dobaviteljev pa se
zmanjšuje.
- stopnja tekmovalnosti: razvoj IT vpliva na širjenje trga in stem povečuje stopnjo
tekmovalnosti ( ↑ stopnja tekmovalnosti => ↓ dobička podjetij zaradi oglaševanja in
raziskav)
- pritisk nadomestnih izdelkov: IT posredno in neposredno vpliva na večji pritisk
nadomestnih izdelkov.

Splošna ugotovitev z modelom: IT povečuje konkurenco in s tem zmanjšuje dobiček podj.

Porter je predlagal 3 strategije za premagovanje tekmovalnih sil: strategijo nižjih stroškov
(nastopiti na trgu cenovno učinkoviteje kot konkurenca), strategijo razločevanja/
diferenciacije (poudarja razliko med proizvodom org. in konkurentnimi proizvodi) in
strategijo tržne usmeritve/ segmentacije ( osredotočenje na določen tržni segment in tam
implementirati strategijo razločevanja ali nižjih stroškov).

Ostale strategije za premagovanje tekmovalnih sil: strategija rasti (povečanje tržnega deleža,
pridobitev več kupcev, prodaja več izdelkov), strategija inovacij ( usmerjena v uvajanje novih
izdelkov), strategija notranje učinkovitosti ( izboljšuje način izvajanja poslovnih procesov;
npr. intranet), strategija krajšanja časov (ravna se po načelu »časje denar«), strategija
vstopnih ovir (z uvajanjem novih izdelkov ali storitev podjetje preprečuje novim konkurentom
vstop na trg), strategija iztopnih ovir ( poskuša otežiti prehod kupca ali dobavitelja h
konkurenci), strategija povečevanja stroškov preklopa (skuša preprečiti odhod stranke ali
dobavitelja h konkurenci).

* Porterjev model vrednostne verige in vrednostnega sistema: Porterjeva vrednostna

veriga in vrednostni sistem sta instrumenta, s katerima lahko analiziramo prednosti in
pomanjkljivosti podjetja in oskrbovalne verige kot celote v primerjavi s konkurenco v
sodobnem poslovnem svetu. Namen analize je izkoriščanje prednosti in odpravljanje
pomanjkljivoti predvsem z inovativno uporabo poslovne informatike.. Vrednostna veriga je
zaporedje aktivnosti podj., katerega izid je izdelek ali storitev. Verige vseh členov sestavljajo
vrednostni sistem.
Aktivnosti vrednostne verige so razdeljene na: primarne/temeljne aktivnosti (neposredno
vplivajo na izdelavo in distribucijo proizvoda) in podporne aktivnosti (posredno vplivajo na
proizvod, so odvisne od organiziranosti podjetja).
Rezultat aktivnosti vrednostne verige je dobiček. (dobiček= dodana vrednost – stroški).
Naloga informatike v vrednostnem sistemu je omogočiti pretok informacij med udeleženimi
organizacijami.

* Turbanov model: Turban je evidentiral možne pritiske poslovnega okolja in z IT podprte

odzive podjetja nanje. Pritiski so razdeljeni v 3 skupine (tržni, tehnološki in dužbeni pritiski),
ki se delijo naprej.

- Tržni pritiski so rezultat: globalizacije in zaostrovanja konkurence (z razvojem

interneta), potrebe po delovanju v realnem času (kažejo se na področju poslovnega
odločanja), spreminjanje narave delovne sile (IT olajšuje integracijo in sodelovanje v
podjetju), naraščanja moči kupcev.
- Tehnološki pritiski so posledica hitrega razvoja zlasti informacijske tehnologije:
Tehnološke inovacije in zastarelost (tehnologija spodbuja tekmovalnost, saj današnja
inovacija že jutri zastari), informacijska zasičenost ( ključno je ustrezno upravljanje s
podatki in informacijami= rešitev z IT v obliki iskalnih strojev in specializiranih baz
podatkov z dovolj hitrimi dostopi).
- Družbeni pritiski: IT omogoča natančnejši nadzor izpolnjevanja obveznosti podjetij do
družbe. Odzivi podjetij na pritiske iz okolja:
 strateški informacijski sistemi (npr. FedEx),
 osredotočanje na kupca npr. s sistemom za upravljanje odnosov s strankami
=CRM (npr. Amazon). Sistem CRM skuša obravnavati stranke posamezno tako,
da je komunikacija z njimi obojestranska. Dvostranska komunikacija s kupci
omogoča podjetju hitrejše in boljše razumevanje njihovih potreb in s tem lažje
prilagajanje trgu. CRM se deli na tri funkcijske dele: kolaborativno upravljanje
odnosov s strankami, operativno upravljanje odnosov s strankami, analitično
upravljanje odnosov s strankami.
 Nepretrgano izboljševanje (celovito upravljanje kakovosti TQM, upravljanje z
znanjem KMS, izvajanje ravno ob pravem čau JIT, management sprememb): Pri
tem IT spremlja in analizira obnašanje podjetja ter zajema organizacijsko znanje in
ga posreduje tistim, ki ga potrebujejo.
 Prenova poslovnih procesov => management poslovnih procesov ;
 izdelava po naročilu in množično prilagajanje. Uporaba sodobne IT omogoča
takšno krmiljenje procesov množične proizvodnje, da ima lahko vsak izdelek
nekoliko drugačno kombinacijo lastnosti in je izdelan po naročilu.
Poslovno povezovanje je lahko zelo koristno. Računalniško izmenjevanje
 podatkov RIP je prenos elektronskih dokumentov. Tretja možnost povezovanja s
podjetji s pomočjo IT je virtualna organizacija= trajna ali začasna združba,
ustanovljena za doseganje določenih poslovnih ciljev.
 Elektronsko poslovanje je morda najpomembnejši odgovor podjetja na pritiske in
zahteve poslovnega okolja. To je uporaba IT v poslovnih procesih org.

2. POSLOVNI INFORMACIJSKI SISTEMI

Splošni model komunikacijskega sistema: Vir informacije je pošiljatelj, ki informacijo
posreduje prejemniku prek komunikacijskega kanala, po katerem potujejo podatki in na
katerega vplivajo motnje. Prejemnik nato podatke pretvori v informacijo.
Informacija: je zaporedje znakov v nekem jeziku, ki je sintaktično pravilno, razumljivo in ima
za prejemnika uporabno vrednost.
Podatki so nosilci informacije oz. so njena fizična predstavitev. Digitalni podatki:
predstavljajo informacijo v obliki zaporedja znakov neke abecede. + večja univerzalnost in
poljubna natančnost. –spreminjanje vrednosti zveznih spremenljivk ne moremo predstaviti
zvezno, ampak le diskretno. Analogni podatki: so predstavljeni z zvezno spremenljivimi
fizikalnimi količinami (npr. časovni interval lahko predstavimo z dolžino loka na krožnici).
Tipi podatkov: Formatirani podatki (zaporedja različnih številčnih ali črkovnih podatkovnih
elementov, ki so sestavljena po vnaprej dolčenem vzorcu in jih imenujemo zapisi), besedilo,
slike, zvok, video. Način oblikovanja zapisa podatkov mora biti prilagojen sposobnostim
prejemanja in raznim specifičnim potrebam uporabnika.

- Količina informacije je število dvojiških znakov (0,1 – bit), ki so potrebni za njeno

predstavitev.
- Kakovost informacije: kaže se v tem, kako spodbuja prejemnika k dejanjem oz. kako
prispeva k temu, da se bolje odloča.
- Vrednost informacije: odvisna je od časa (več časa, manjša vrednost) in od kakovosti
(pomembna je relativna popolnost).

Sistem: množica elementov, ki so v povezavi. Informacijski sistem: zbira, shranjuje,

obdeluje, analizira in posreduje informacije za določen namen. Vhodi so podatki in navodila,
kaj naj sistem dela. Izhodi so rezultati obdelav in analiz, posredovani uporabnikom.
obdelava podatkov: proces pridobivanja uporabnih info. iz podtkov. Problemi obdelave:
metodološki del (izbira in priprava postopkov za ustvarjanje info.) in tehnični del (izvedba
postopkov za ustvarjanje info.).

Analiza podatkov: postopek, ki iz dane množice podatkov izbere tiste, ki zadoščajo danim
sodilom.
komunikacijska oprema: zagotovi pogoje za posredovanje podatkov med različnimi
lokacijami; pretvarja podatke v obliko, ki je primerna za prenos; nadzoruje in krmili promet s
podatki.

Sestavine informacijskega sistema:

 - Strojna oprema: fizičen del (PC z različnimi enotami, telekomunikacijske naprave)
- Programska oprema: sistemski programi (nadzirajo pc in vsebujejo operacijski sistem)
in uporabniške programske rešitve (rešujejo specifične probleme).
- Podatki: v info. sistem vstopajo zato, da bi se shranili, preoblikovali in prenesli k
uporabnikom kot informacije.
- Postopki: predvidena zaporedja dejanj udeležencev pri delu s strojno, programsko
opremo in podatki, ki privedejo do želenih izhodov.
- Ljudje: izvajajo postopke in so hkrati njihovi uporabniki.

Vloge info. sistemov v organizaciji: Info. sistemi pomagajo ljudem pri načrtovanju,
izvajanju in nadzoru; info. sistemi povezujejo dele organizacije v enovit sistem.
Pri delu info. sistemi pomagajo z avtomatizacijo, formalizacijo in delo olajšujejo.

RIP (računalniško izmenjevanje podatkov) omogoča: zniževanje stroškov, izboljševanje

pretoka informacij in odpravo napak, pospešitev transakcij, zmanjšanje porabe papirja.

Zgodovina razvoja info. sistemov skozi 3 obdobja: 1. Obdobje avtomatizacije poslovanja

( razvili so se transakcijski info. sistemi TPS), 2. Obdobje učinkovitosti poslovanja (razvili so
se managerski info. sistemi), 3. Obdobje uspešnosti poslovanja (poslovno inteligenčni sistemi
BI).

Transakcijski info. sistemi TPS: omogočajo izvajanje osnovne dejavnosti org. TPS zbira,
obdeluje in hrani podatke o ponavljajočih vsakodnevnih poslovnih transakcijah (npr. sprejem
naročil, izstavljanje računov). Osnovna težava TPS je velika količina podatkov, ki jih je treba
vnesti ročno (mora biti zanesljiv, veren, robusten). Osnovni cilj TPS je zagotavljati sve
potrebne informacije za pravilno in učinkovito poslovanje. TPS je vir podatkov za vse »višje«
nivoje i.s.

Poslovnointeligenčni sistemi BI: zagotavljajo informacije, ki so potrebne za upravljanje

organizacije. BI se ukvarja z načrtovanjem in nadzorom org. Vhod predstavljajo podatki, ki so
shranjeni v TPS, ti so lhko agregirani, sumirani in ne nujno zelo natančni. BI primerja
dejansko stanje z načrtovanim ter proizvaja poročila, rezultati se uporabljajo znotraj
organizacije.

RAZLIKA med TPS in BI: TPS omogočajo izvajanje osnovne dejavnosti organizacije, BI
pa podpirajo odločitvene procese v zvezi z načrtovanjem in nadzorom.

Funkcijski IS so pogosto ločeni info. podsistemi, po poslovnih funkcijah (finančno-

računovodski, trženjski, proizvodni in kadrovski info. podsistem. Težave: podvajanje
podatkov, podvajanje dela, posledično prepočasno poslovanje.

Posebne izvedbe:

- Sistemi za podporo odločanja DSS: skušajo prek komunikacije z uporabnikom

povečati njegove mentalne sposobnosti.
- Sistemi za podporo dela v skupni GSS: pomagajo pri organizaciji dela skupine ljudi
(cilj je povečati učinkovisto skupinskega dela)
 - Dokumentni sistemi DMS: omogočajo dober nadzor nad pretokom dokumentov,
njihovo hranjenje in iskanje, uporabnikom olajšajo dostop do dokumentov. Njihov
namen je avtomatiziran nadzor digitalnih dokumentov. DMS omogočajo management
dokumetov: način shranjevanja, enostavnega iskanja in obdelave dokumentov. Njihov
sestavni del je »management življenjskega cikla dokumentov«: priprava- izdelava-
pregled-odobritev-objava-arhiv. Dopolnitev DMS so sistemi za računalniško
upodabljanje in arhiviranje dokumentov.
- Celovite programske rešitve ERP: predstavljajo programsko rešitev informatizacije
poslovanja podjetja. Glavni cilj ERP je povezati vse oddelke in enote podjetja oz.
povezati poslovne procese podj. z enim samim IS. ERP zagotavljajo enoten
uporabniški vmesnik za izvajanje in upravljanje osnovnih dejavnosti znotraj podjetja.
Glavne sestavine ERP: načrtovanje, nabava, proizvodnja, upravljanje z zalogami,
vzdrževanje, finance, prodaja, distribucija, upravljanje s kadri. Težave: kompleksnost
uvedbe, prilagajanje org. programski rešitvi ali obratno?

3.INFORMACIJSKA TEHNOLOGIJA

IT je kombinacija računalniške strojne in programske opreme, ki omogoča zbiranje, obdelavo,

shranjevanje, distribucijo in izmenjavo podatkov. Da bi bila uspeša, morajo podjetja IT
učinkovito uporabljati, neprestano obnavljati in skrbno varovati.

STROJNA IN PROGRAMSKA OPREMA

Strojna oprema je materialni del računalniškega sistema, tisti del, ki ga vidimo in ga lahko
otipamo. Programska oprema so pa vsi programi v računalniškem sistemu, ki omogočajo
njegovo delovanje; ne moremo jih zaznati.
razvoj računalnikov: Prvi računalnik je razvil Babbage v ½ 19.stoletja, a ta ni dal praktičnih
rezultatov, saj ga niso vspeli do konca zgraditi. Počakati je bilo treba na razvoj elektronike tj
do druge svetovne vojne. Prvi računalnik, ki je imel pomnilnik za shranjevanje programov, je
bil razvit leta 1952 = John Von Neumann
Tehnološki trendi: zmanjševanje cene in povečevanje procesne moči, večja prenosljivost
elektronskih naprav, lažja uporaba.
zgradba računalnika: PC je avtomat za obdelavo podatkov, sposoben je izvesti določeno
število različnih delovnih operacij v poljubnem zaporedju, tako da opravi neko nalogo.
procesor: enota računalnika, v kateri se odvija proces (zaporedje s podatki).
pomnilnik: v njem je zapisan rač. program(krmili delovanje rač.).tu so zapisani tudi podatki,
ki jih rač. obdeluje.
*Procesor in pomnilnik skupaz z zunanjimi napravami tvorijo strojni del računalnika –
HARDWARE.
Programska oprema - SOFTWARE je v računalniku zapisana kot energija električnih in
magnetnih signalov.
računalniški program: sestavlja zaporedje programskih stavkov ali ukazov. Programski ukaz
je osnovni element programa. Ob izvajanju programa vsak ukaz sproži eno elementarno
operacijo. Nabor elementarnih operacij določa nabor ukazov. Ukazi so sestavljeni iz dveh
delov: 1. tu je oznaka operacije, ki jo ukaz sproži, 2. tu je seznam, ki določa kako naj se ta
operacija izvede.
Programi in podatki so zapisani v pomnilniku v binarni abecedi (0,1). Določena operacija ima
natanko svojo kombinacijo 0 in 1. Predstavitev besedil in števil: večina podatkov je
organiziranih v bajte (skupina 8bitov). Pri tem se uporablja koda ASCII, uveljavlja pa se tudi
koda UNICODE (16bitna koda). Predstavitev slik in zvoka: predstavimo jih tudi z zaporedjem
0 in 1 s procesom digitalizacija – razdelitev na drobne kvadratke = PIKSEL. Kvaliteta slike je
odvisna od tega kako gosta je mreža. Zvok pa razdelimo na drobne časovne korake. .
Digitaliziran video je časovno zaporedje digitaliziranih slik, ki jih spremlja digitaliziran zvok.

Osnovni model računalniškega sistema: Rač. sistem je sestavljen iz računalnikov in

računalniško krmljenih enot tako, da z izvajanjem programov obdeluje podatke. Računalniški
sistem sestavljajo trije osnovni deli: osrednji del (sestavljata ga centralna procesna enota CPE
in notranji pomnilnik. CPE izvaja strojne ukaze po programu in s podatki zapisanimi v
notranjem pomnilniku), zunanji del (vhodne enote za vnos podatkov, izhodne enote za
posredovanje rezultatov, enote zunanjega pomnilnika za shranjevanje podatkov),
komunikacijski del (komunikacijske naprave, ki povezujeta ostala dva dela).
*Osrednja enota: sestavljata jo CPE in notranji pomnilnik. CPE se imenuje tako, ker je v
računalniku še več drugih procesorjev, ki krmilijo delovanje zunanjih enot. CPE je srce
računalnika, utripa s frekvenco imenovano GHz. Operacije so lahko aritmetične ali logične.
Notranju pomnilnik sestavlja zaporedje pomnilnih celic, lahko shranimo 8bit oz. 1bajt. RAM
je pomnilnik, s katerim imamo dostop do katere koli celice, vanj lahko pišemo ali beremo,
slabost je pa ta da ob izklopu računalnika se podatki izgubijo. ROM je elektronski pomnilnik,
ki ohrani podatke tudi ob izklopu računalnika, a je možno le branje podatkov, ni možno pa
spreminjanje in pisanje. Matična plošča: je plošča, kjer se nahajajo ROM,RAM,CPE.
*zunanji del: vhodne enote: uporabljamo za vnos podatkov v računalniški sistem (tipkovnica,
naprave za prepoznavanje črtne kode, miška,..). Izhodne enote: posredujejo podatke iz
računalnika v takšni obliki, da jih uporabnik lahko vidi, sliši ali pa celo otipa (zaslon,
tiskalniki, enote za mikrofon,..), enote zunanjega pomnilnika: zunanji pomnilnik je potreben
zato, da v njem hranimo tiste podatke in programe, ki jih ta trenutek računalnik ne obdeluje
( magnetni disk, pomnilniški ključ- USB, pomnilniška kartica).
Notranji vs. Zunanji pomnilnik: notranji p. Je relativno majhen, hiter in drag, zunanji p. Pa je
relativno velik, počasen in poceni.

vrste računalniških sistemov: majhni (osebni pc, dlančniki) in veliki (strežniki v večjih
omrežjih) računalniki.

Programska oprema: poznamo 3 vrste programov:

- Uporabniški programi(uporabniške programske rešitve): programi, ki pomagajo

uporabnikom pri delu in zabavi. Več jih je lahko zapakiranih v programski paket (npr.
microsoft office).
 - Programska orodja za gradnjo uporabniških programov: večinoma namenjena
poklicnim informatikom, le del namenjen končnim uporabnikom.
- Sistemski programi: krmilijo, nadzorujejo in usklajujejo delovanje rač. sistema tako,
da ga uporabnik lahko uporablja. Pišejo jih programerji, brez njih ne more delovati
rač. sistem (windows, Linux).

Programiranje: je pisanje programov z programskimi jeziki (umetni jezik). Programiranje

uporabniških programov predstavlja pomembno delov večini org., ki tako rešujejo svoje
specifične potrebe po info., splošne potrebe pa zadovoljujejo z že narejenimi programi, ki jih
kupijo na trgu.
programski jeziki: modelirni jeziki za navidezno resničnost (VRML- omogočajo opisovanje
trirazsežnih predmetov), programski jeziki za posebne namene (Exell, SPSS,..).
internetno usmerjeni jeziki: jezik za označevanje nadbesedila (HTML –standardni jezik za
oblikovanje spletnih strani), dinamični jezik za označevanje nadbesedila (DHTML – omogoča
oblikovanje pogovornih spletnih strani), razširljivi označevalni jezik (XML je eden
najpomembnejših standardov za zapis podatkov, ki jih želimo prenašati po internetu), java
(preprost prenosljiv predmetni jezik), .NET (podobna osnovna ideja kot java)

Operacijski sistemi: obsežni programi, ki nadzirajo izvrševanje drugih programov in uporabo

rač. resursov. Operacijski sistem omogoča uporabniku zagon programov, shranjevanje ali
brisanje datotek ter ukrepanje, kadar se pojavijo napake. Ravno tako zagotavlja, da se
program pravilno zaključi. Osnovne funkcije operacijskih sistemov:

- Razporejanje resursov in izvajanje poslov: oloča se, kdaj bo o.s. pognal program in
začel nov posel.
- Nadzor izvajanja poslov: o.s. zasleduje izvajanje poslov, ukrepa v primeru napak,
- Nadziranje dostopa do podatkov:
- Krmilni jezik operacijskega sistema: o.s. je vmesnik med rač. sistemom in
uporabnikom. Krmilni jezik je jezik, v katerem izražamo ukaze o.s.

PODATKOVNE BAZE

Podatki so za org. eden od ključnih virov poslovanja, saj večina opravil danes temelji na info.
Podatkovna baza (database): je strukturirana zbirka medsebojno povezanih podatkov, ki je
shranjena na računalniškem nosilcu podatkov.
V podatkovnih bazah hranimo podatke o entitetah (npr. stranka v podj.) in povezavah med
njmi.
Namen uporabe podatkovne baze v organizaciji: hranjenje podatkov za izvajanje poslovnih
operacij (npr. prodaja,nabava..Take baze podatkov so veliko krat deli celovitih programskih
rešitev), zagotavljanje podatkov za potrebe managementa ( pokrivanje info. potreb pri
načrtovanju, spremljanju in odločanju).
Značilnosti podatkovne baze: *s podatki, ki so shranjeni v podatkovni bazi, je opisan del
realnega sveta; *podatkovna baza mora biti integrirana (vsebuje podatke za mnoge
uporabnike).

uporaba in druge aktivnosti: po navadi je uporaba zelo raznolika glede na uporabnike.

Dve skupini uporabnikov podatkov: operativni uporabniki ( ukvarjajo se s trenutnimi in zelo
neposrednimi odločitvami) in uporabniki podatkov za podporo odločanju/ analitični uporbniki
(ukvarja se z širšimi, dolgoročnimi vprašanji).
Glede na način uporabnikovega dostopa do podatkovne baze ločimo: dostop z vnaprej
pripravljenimi programskimi rešitvami (operativna raven) in ad doc dostop do podatkov ( za
ta opravila nismo vnaprej predvideli posebnih programskih rešitev, je zahtevnejše).
Glede na vrsto opravila lahko uporabo podatkovne baze razdelimo na: vnos novih podatkov,
spreminjanje obstoječih podatkov, brisanje podatkov in poizvedovanje. .

skrbnik podatkovne baze vzdržuje podatkovno bazo tako da: izvaja vse vrste zaščite
podatkov, po potrebi spreminja strukturo podatkov, izvaja zahtevnejše ad hoc poizvedbe,
občasno čisti podatke,...

strukturirnje podatkov v podatkovnih bazah: podatkovni model je množica pravil, ki določajo,

kako smejo biti podatki v podatkovni bazi organizirani. Zanje velja, da naj bodo čim
preprostejši a hkrati naj omogoča čim podrobnejši opis problemskega področja.
5 uveljavljenih podatkovnih modelov: hierarhični, mrežni, relacijski, objektivni in
večdimenzionalni podatkovni model.
Trenutno se najbolj uporablja relacijski podatkovni model. Shema je konkretna uporaba
podatkovnega modela.
relacijski podatkovni model: temelji na matematični teoriji relacij, predstavljen je s tabelami.
vsaka vrstica tabele predstavlja eno povezavo, vsak stoplec pa predstavlja eno lastnost.
Glavni ključ relacije: med seboj razlikuje istovrstne entitete (označimo tako da podčrtamo).
(Glej DZ vaje)
večdimenzionalni model: sheme, ki jih lahko analiziramo, so preproste. Model dopušča
organizacijo podatkov v obliki večdimenzionalne kocke.

Sistemi za upravljanje podatkovnih baz: je zbirka programov, ki omogočajo tvorbo, uporabo

in vzdrževanje podatkovnih baz ( z njimi izvajamo vse aktivnosti, povezane s podatkovno
bazo, razen načrtovanja). Npr: Oracle, DB2, MS Access,..
funkcije SUPB:

- Nadzor celovitosti podatkov (nadzira skladnost podatkov s standardi)

- Zaščita pred nepooblaščenim dostopom (zaščita večjih ali manjših delov podatkovne
baze)
- Zaščita pred posledicami napak zaradi poškodb podatkovne baze ( SUPB omogoča
avtomatsko redno izdelavo varnostnih kopij)

Podatkovna arhitektura: je sodobno zasnovana, zagotavlja povezano ter uravnoteženo

informacijsko okolje, saj se v org. praviloma srečujemo z množico bolj ali manj med seboj
povezanih podatkovnih baz.
Detaljni podatki (podatki o vseh vsakodnevnih poslovnih dogodkih) so zajeti in uporabljeni
na operativni ravni (pri izvajanju operativnih poslovnih procesov). Tu jih tudi urejamo in
posodabljamo.
referenčni podatki so operativni podatki, ki omogočajo standardizacijo procesov med
različnimi oddelki. So last organizacije kot celote in ne posameznih skupin uporabnikov.
Odražajo trenutno stanje, zato so ažurni v trenutku uporabe.
zunanji podatki predstavljajo dogodke in objekte izven org., ki so za org. zanimivi. Na
njihovo obliko ne moremo vplivati.

Podatkovni viri za analitično uporabo: za analize, za katere je običajno potrebnih veliko

podatkov iz različnih operativnih podatkovnih virov, podatke prej integrirati in prečistiti. Za
podatke na operativni ravni je značilno: da se podatki ne podvajajo, uporabnike zanimajo
predvsem trenutne vrednosti, dostop do podatkov je pogost, način njihove uporabe se redko
spreminja, visoka zanesljivost, podatkov ne posodabljamo, dostop je neenakomeren, nacin
uporabe podatkov je raznolik. Sprotna analitična obdelava omogoča uporabniku izdelavo
poljubnih analiz nad podatki in to s orodji, ki tako analizo omogočajo in s preprosto
strukturiranimi podatki.
podatkovno skladišče: je podatkovni vir, ki je integriran, je organiziran po poslovnih
področjih, vsebuje zgodovinske podatke, je nespremenljiv in vsebuje detaljne ter sumarne
podatke. Namenjeno je podpori odločanju in je v lasti celotne organizacije. Izdelava
podatkovnega skladišča je dolgotrajen in razmeroma drag proces, ki je sestavljen iz več
ciklov. Bistvene priložnosti uporabe podatkovnih skladišč: hitrejši in cenejši proces
odločanja, izboljšana kakovost informacij, boljši odnosi s strankami, hitro ugotavljanje novih
trendov.
analiza podatkovnih potreb: analize se lotimo s podatkovnim modeliranjem (realnost
predstavimo z izpostavljanjem pomembnega, ostalo zanemarimo). S podatkovnim modelom
prokažemo podatkovne oz. informacijske potrebe podjetja.
Poleg analize podatkovnih potreb uporabljamo se druge tehnike analize, in sicer: zbiranje
obstoječe dokumentacije, intervjuje, analizo obstoječih podatkovnih virov.
Bistveni elementi pri podatkovnem modeliranju:

- entiteta: je predmet ali dogodek, ki ga obravnavamo.

- Atribut: je neka lastnost entitete ( upoštevamo tiste, ki nas zanimajo).
- Vrednost atributa: vsak atribut ima v določenem trenutku nobeno, eno ali več
vrednosti.
- Domena: je množica dopustnih vrednosti nekega atributa (npr. za spol je domena
M;Ž)

Sestavljeni atribut je tak, ki ga lahko naprej razdelimo na manjše enote. Elementarni atribut:
ni ga smiselno razbijati na manjš enote. Izpeljani atribut je tisti, katerega vrednost lahko
izpeljemo iz ostalih atributov (npr. povprečna ocena).
entitetni tip: predstavlja vzorec enititete z enakimi atributi.
kandidat za ključ: to je atribut, za katerega ne moreta imeti v nobenem trenutku nobeni dve
entiteti istega entitetnega tipa enake vrednosti. Izbrani kandidat za ključ imenujemo glavni
ključ.

Elektronske komunikacije
Vsak komunikacijski sistem je sestavljen iz terminalnih naprav, povezav, vozlišč.
preklapljanje: vzpostavitev začasnih povezav med oddajnikom in sprejemnikom (telefonske
centrale) usmerjanje paketov: podatki po topologiji omrežja (usmerjevalniki).
komunikacijski protokoli: pravila komuniciranja med napravami v omrežju.
Ideja 7ih ravni priprelje do nastanka standarda Open Systems Interconnection: osnova za
druge standarde na področju eletronske komunikacije. Najnižja/prva raven: fizična raven
(npr. kabel UTP), druga raven: raven povezave (npr. protokol CSMA/CD), tretja raven:
raven omrežja (npr. protokol IP), četrta raven: transportna raven (rotokol TCP), višje ravni:
raven seje, predstavitvena in aplikacijska raven (protokol HTTP).
Standardi omogočajo enotno obravnavo nekega problema, v praksi so izvedeni v obliki
različnih naprav in računalniških programov, ki se združujejo v večje komunikacijske sisteme.

operaterji omrežij: fizične ali pravne osebe, ki zagotavljajo javno komunikacijsko omrežje ali
pripadajoče zmogljivosti.
vrste storitev na področju elektronskih komunikacij: prenosne storitve (ADSL, dostop do
interneta), storitve omrežij (svetovni splet, elektronska pošta), informacijske storitve
(elektronsko bančništvo, elektronske enciklopedije).

Vrste omrežij in njihove značilnosti: krajevno rač. omrežje: (LocalAreaNetwork) omogoča

souporabo podatkovnih, programskih in strojnih virov ožje skupine uporabnikov. Značilnosti:
krajevna so v geografskem smislu, lastnik omrežja je lastnik prenosnega medija, omogočajo
visoke prenosne hitrosti, so sorazmerno poceni. Prostrano omrežje (wide area network): z
zmogljivimi, daljšimi povezami med seboj povezana krajevna omrežja. Pomembnejše
povezave imenujemo tudi hrbtenične povezave. Potrebujemo tudi usmerjevalnike, ki
usmerjajo podatkovne pakete na poti od enega krajevnega omrežja do drugega (uporbimo jih
lahko tudi kod požarne zidove).

internet: prostrano rač. omrežje sestavljeno iz velike množice med seboj povezanih krajevnih
omrežij. Ni največje komunikacijsko omrežje, saj ga po številu terminalnih naprav prekaša
telefonsko omrežje.
dostopovna omrežja: fizične povezave od vozlišč do nepremičnih končnih uporabnikov, so
dražja od hrbteničnih povezav.

Standardi in protokoli za prenos podatkov: ethernet in FDDI:, SONET/SDH in ATM, GSM in

UMTS, Standardi CATV, xDSL, Wi-Fi in Bluetooth, TCP/IP,..

prenosno zmogljivost (pasovna širina) omrežne povezave merimo v največji možni količini
podatkov, ki se lahko prenesejo po njej na določeno časovno enoto.

Storitve omrežij: običajno so izvedene v obliki strojne in programske opreme na višjih ravneh
modela OSI, zelo pogosto kot strežniki in odjemalci.
Sistem domenskih imen (DNS): skrbi za pretvorbo naslovov IP v domenska imena (primer
naslova IP: 193.2.82.207). Lastnosti DNS: hierarhičnost, decentraliziranost.
Naslovi IP in domanska imena računalnikov morajo biti unikatni!

svetovni splet: omogoča objavljanje in dostop do hiperbesedilnih (imajo povezave na druge

dokumente) in večpredstavnostnih (avtorji lahko objavljajo bezedila,zvoke,..) spletnih strani.
Dokumenti se nahajajo na spletnih strežnikih, spletni odjemalci pa dostopajo do njih s
pomočjo protokola HTTP. Spletni dokumenti so pripravljeni v jeziku HTML.
elektronska pošta: omogoča komunikacijo med uporabniki interneta. Odjemalec za
elektronsko pošto mora omogočati: oblikovanje sporočila, ki mu lahko pripnemo datoteke;
prenos sporočil od pošiljatelja do naslovnika; obveščanje prejemnika, da je sporočilo prispelo;
branje prejetega sporočila; urejanje prejetih sporočil.
telefonija IP: prenos govora prek interneta. Telefonija IP zahteva večjo prenosno zmogljivost
v primerjavi z drugimi storitvami.
neposredno sporočanje: namenjeno pogovarjanju »v živo«.
digitalna televizija: poznamo prizemno, satelitsko in kabelsko digitalno televizijo.

Omrežja z dodano vrednostjo: omrežja, ki poleg prenosa podatkov omogočajo njihovo

strukturiranje, objavljanje in različne načine dostopa do njih. Iskalna orodja in imeniki so
informacijske storitve in ne storitve omrežja.
poslovni portal: gre za prikaz za uporabnika bistvenih informacij, združenih na enem mestu.
Portali omogočajo dostop do podrobnejših informacij. Značilnosti poslovnih portalov:
enostavna uporaba, univerzalen dostop do podatkovnih virov, možnost iskanja, sodelovanje,
poosebitev. Delitev poslovnih portalov: portali za zaposlene, portali za elektronsko
poslovanje, portali za kupce.
intranet: informacijski sistem podjetja, ki temelji na storitvah interneta. Če gre za povezavo
več podjetij, govorimo o ekstranetu. Z navideznim zasebnim omrežjem varujemo izmenjave
podatkov tako, da začasno povežemo rač. na oddaljeni lokaciji s krajevnim prek javnega
omrežja.

informacijska arhitektura: način ureditve sestavin info. sistema. Namen urejanja je ta, da bodo
sestavine čim bolje služile ciljem podjetja oz. organizacije.
dvonivojska arhitektura: vsak uporabnik neke programske rešitve ima kopijo programa na
svojem pc, podatki pa so shranjeni na centralnem strežniku.
trinivojska oz. večnivojska arhitektura: temelji tudi na konceptu odjemalec/strežnik, vendar je
več strežnikov, kjer vsak skrbi za eno od ravni: predstavitvena raven, raven poslovnih pravil,
podatkovna raven.

Tehnološka arhitektura: sklop tehnologij, ki podjetju omogočajo praktično izvedbo

informacijske arhitekture. Običajno vanjo sodijo: računalniška platforma, tehnologije za
izvedbo prenosnih storitev in storitev omrežij, vmesna programska oprema.

4.INFORMATIZACIJA POSLOVANJA
informatizacija poslovanja: sistematično in načrtovano vključevanje informacijske
tehnologije v poslovanje podjetja, ki ima za cilj razviti poslovnim potrebam primeren
informacijski sistem.

Pomen načrtovanja prenove in informatizacije poslovanja: Informacijski sistemi se zaradi

kompleksnosti in cene po navadi gradijo po delih. Informatizacija je največkrat kontinuirana,
neprestana dejavnost.
* Način poteka prenove poslovanja: 1.streteško načrtovanje prenove in informatizacije,
2.prenova poslovnih procesov, 3. razvoj in/ali uvedba posameznih delov informacijskega
sistema.
*Sodobni način prenove: 1.strateško načrtovanje prenove in informatizacije, 2. Prenova
poslovanja in razvoj informacijske arhitekture, 3. Uvedba informacijskih rešitev.
informacijska arhitektura: opredelitev globalnega podatkovnega modela, poslovnih pravil,
informacijske infrastrukture ter uporabljenih metod za prenovo poslovnih procesov.

Strateško načrtovanje prenove poslovanja obsega: oceno ustreznosti dosedanjega izvajanja;

opredelitev strategije, ciljev, politike in ključnih dejavnikov; opredelitev ključnih poslovnih
procesov; oceno možnosti in grob načrt prenove ter informatizacije. Strateški načrt
informatike je sklop dologoročnih ciljev, ki mora zadoščati naslednjim pogojem: usklajen
mora biti s strateškim načrtom podj. in strateškim načrtom prenove poslovnja; predvideti
mora pogoje informacijske arhitekture; omogočati mora učinkovito razporejanje razvojnih
virov. Praviloma vsebuje tudi opredelitev poslanstva službe za informatiko.
Podjetje mora neprestano skrbeti za primerno povezanost med strateškim načrtom podjetja in
strateškim načrtom informatike

Poslovni procesi in njihova prenova

Poslovni proces je zbirka aktivnosti, ki prejme enega ali več tipov vhodov in kreira izhod, i
stranki prenese neko vrednost. Odjemalci: ljudje, ki prejmejo izhode. Izhodi so izdelki, ki se
proizvajajo za nekega odjemalca, preoblikovanje je vse, kar doda vhodom vrednost; vhode
zagotavljajo dobavitelji; oskrbovalci so udeleženci posl. procesa.
zahteve: izhodi za odjemalce in vhodi zagotovljeni s strani dobaviteljev.

Modeliranje posl. procesa: za boljše razumevanje posl. procesa razvijemo njegov model, ki
ga ptoem obravnavamo namesto originalnega procesa. Pri tem uporabimo koncept
dekompozicije (dani problem razcepimo na manjše in nato rešimo vsakega od manjših
problemov).

- v današnjem času mora biti org. organizirana okrog svojih ključnih poslovnih
procesov.
- Posl. proces je treba obravnavati celovito in imeti vzpostavljen sistem nadzora nad
njegovim izvajanjem.
- Posl. procese v org. delimo na operativne (osredotočeni na svojo osnovno dejavnosti –
temeljni in podporni procesi) in na upravljalne procese (načrtovanje in nadziranje
 izvajanja operativnih procesov; razvijanje in uveljavljanje meril za vrednotenje
učinkovitosti posl. procesov).

Prenova posl. procesov: temeljito preverjanje procesov in njihova radikalna sprememba za

doseganje dramatičnih izboljšav kazalcev uspešnosti. Je dvostopenjska: 1. Opredelitev
značilnosti posl. procesov in njihova prenova; 2. Prenovljenim procesom je treba zagotoviti
organizacijsko, kadrovsko, informacijsko podporo.
Poznamo: celovito ali strateško prenovo poslovanja (zajema vse poslovne procese podj. in
njihovo informatizacijo); preureditev ali prenovo in informatizacijo posameznih poslovnih
procesov (tj. Informacijska prenova).
Za uspešno prenovo procesov je ključna sposobnost prepoznavanja novih načinov uporabe
tehnologije.
1.pristop k prenovi: spoznanje o potrebni prenovi, identifikacija ključnih procesov in ciljev
prenove.
2.kadri, potrebni za prenovo (vodja prenove, lastnik procesa, prenovitveni tip, usmerjevalni
odbor, strokovnjak za prenovo).
3.koraki pri prenovi: identifikacija posl.procesa, izbira p.p. za prenovo, podrobno
razumevanje p.p., prenova procesa.
Posledice prenove: spremenita se porazdelitev moči v podj. in organizacijska struktura,..
cilji prenove: učinkovito izvajanje posl.procesov, izboljšanje uspešnosti, zniževanje stroškov
izvajanja, povečevanje dodane vrednosti v vseh poslovnih postopkih.

Razvoj informacijskih sistemov

Managerji sprejemajo osnovne odločitve v zvezi z razvojem. Uporabniki sodelujejo predvsem

pri podrobnem določanju vsebine info. sistema. Informatiki so odgovorni za izvedbo, uvedbo
in vzdrževanje sistema. Članih vseh 3 kategorij med seboj sodelujejo in komunicirajo.
stroški, koristi in tveganje: Pomembna je predhodna anliza pričakovanih stroškov in koristi ter
ocena tveganja. Neposredne koristi: hitrejše delo, krajši časi, manj napak,... posredne koristi:
boljši nadzor, boljša koordinacija in informacije za odločanje, možnost oblikovanja več
alternativ,... Koristi izrazimo kvantitativno v denarnih enotah. Pri analizi stroškov obstaja
velika nevarnost podcenjevanja (treba upoštevat tudi stroške analize, uvajanja,..). Pri analizi
stroškov in koristi je pomembna tudi časovna dimenzija, zato mora obsegati neko dalje
obdobje, v katerem prčakujemo povrnitev naložbe.
Projekt razvoja info. sistema je povezan z velikim tveganjem. Stopnjo tveganja lahko
ocenimo vnaprej, tako da poiščemo ključne dejavnike tveganja.

Metode razvijanja in vzpostavljanja info. sistemov: Začetek predstavlja poslovni problem,

naslednji korak je razvijanje sistem, nato je tega treba uvesti v prakso. Nekaj časa oratuje
poskusno, nato pa redno. Med rednim izvajanjem je treba sistem vzdrževati. Sčasoma postane
sistem zastarel in ga je treba zamenjati z novim.
življenjski cikel sistema: to je klasična metoda pri izvajanju zlasti obsežnejših projektov.

- Začetek (proces definicije zahtev, oblikovanje splošnega opisa sistema), študij

izvedljivosti (zavrnitev ali sprejetje realizacije ideje in odprtje projekta); planiranje
projekta (izdelava načrta).
 - razvoj (transformacija zahtev v rešitev), podrobna analiza info. potreb (odločitev o
nakupu ali lastnem razvoju programske rešitve), oblikovanje sistema, zasnova
arhitekture sistema, programiranje (kodiranje, testiranje programa, dokumentiranje
programa), testiranje sistema (delovanje posameznih programov kot celota),
dokumentiranje
- uvajanje (proces vzpostavljanja tekoče uporabe sistema v organizaciji; izobraževanje
in urjenje uporabnikov za delo, testiranje sistema,..), načrtovanje uvajanja, urjenje
uporabnikov, prehod na nov sistem, testiranje ustreznosti, spremljanje delovanja
sistema po uvedbi
- izvajanje in vzdrževanje (tekoča uporaba sistemain prilagajanje nenehno
spreminjajočim se potrebam uporabnikov), podpora tekočemu delu, vzdrževanje

Metoda na osnovi življenjskega cikla sistema je sicer standardna, vendar pa ni primerna za

vse vrste in velikosti projektov. Njen glavni problem je ta, da predpostavlja natančno
opredeljeno vsebino pred programiranjem in da se zahteve uporabnikov ne bodo spreminjale.
Druge metode: prototipni razvoj, hiter razvoj aplikacij, evulutivni razvoj, objektni pristop,..
So izvedene iz življenskega cikla.

Zagotavljanje programskih rešitev: pri zagotavljanju programskih rešitev podjetja uporabljajo

različne strategije oz. usmeritve razvoja. Alternativne usmeritve zagotavljanja programskih
rešitev: dogradnja obstoječih rešitev, lasten razvoj, nakup ali najem.

- dogradnja obstoječih rešitev: + uporabniki so navajeni dela z obstoječim

uporabniškim vmesnikom; hitra uvedba novih rešitev; spremembe so manjše in
cenejše ter postopnejše. – problematično in drago vzdrževanje; nizka kakovost in
neustreznost programskih rešitev; problematično zagotavljanje ažurnosti in varnosti
podatkov.
- Lasten razvoj programskih rešitev: predpogoj izvedbe je predhodno oblikovanje
poslovnega modela. Potrebna je nabava ustreznega orodja ter preoblikovanje obstoječe
računalniške arhitekture. Nova tehnologija skrajšuje razvoj ter poenostavlja in
bistveno zmanjšuje obseg vzdrževanja programskih rešitev. Razvoj novih programskih
rešitev predvideva tudi prilagoditev obstoječih rešitev na novo tehnologijo, kar je
slabost te odločitve.
- Nakup ali najem programskih rešitev: s tem tako močno skrajšamo čas razvoja in
znižamo tveganje, da bo rešitev neustrezna. S tem pridobimo morebitno tuje znanje in
modele izvajanja poslovnih aktivnosti imenovana »najboljša praksa«. Slabosti so v
visoki ceni in stroških lastništva, ki so pri najemu sicer malo nižji.

Primerjava razvojnih usmeritev:

- izbira dogradnje prog. Rešitev je cenejša in enostavnejša rešitev v primerjavi z lastnim
razvojem.
- usmeritev v lasten razvoj je smiselna ob racionalizaciji in standardizaciji poslovnih
procesov, primerna za proizvajalce z velikim svetovnim tržnim deležem.
- Ob normalnih tržnih razmerah je primerna odločitev nakupa, če programska rešitev pokriva
vsaj 80% info. potreb, raje kot lastni razvoj programskih rešitev.
Uvajanje celovitih programskih rešitev: Najprej je treba odpraviti ali omiliti vpliv
tradicionalno prisotne funkcijske organiziranosti in urediti celovitost in preglednost poslovnih
procesov podjetja. Uvajanje celovitih programskih rešitev je običajno priložnost za prenovo
poslovanja.

5. ELEKTRONSKO POSLOVANJE

e-poslovanje: katero koli poslovanje, pri katerem stranke delujejo elektronsko.

e-commerce: proces nakupa, prodaje, prenosa ali izmenjave izdelkov, storitev, informacij po
inernetu in drugih računalniških omrežjih.
e-business: e-commerce + ponudba storitev potropnikom, sodelovanje s poslovnimi partnerji,
učenje na daljavo in sodelovanje zaposlenih znotraj posamezne organizacije.

Glavne 3 skupine udeležencev e-poslovanja: podjetja, državne in javne službe, posamezniki.

B2B pomeni merjeno v vrednosti transakcij. Je največja in najstarejša vrsta e-poslovanja.

- e-tržnica: spletna mesta, kjer si množica ponudnikov in povpraševalcev izmenjuje info. in
sklepa posle (vertikalna – določena panoga; funkcijska – po poslovni f.). Lahko je javna
(kupuje lahko kdor koli) ali zasebna (privoščijo si jo lahko le velika in znana podj.).
B2C= e-trgovine: kataloška prodaja prenesena na splet. E-blagovnica: vključuje več
neodvisnih e-trgovin (počasi kar dobro raste).
C2C: interakcija potrošnikov za komuniciranje, poslovanje (ebay).
G2B, G2C, G2G: kot udeleženec nastopa tudi javna uprava.

Sestavine e-poslovanja: pc, programska rešitev, komunikacije + organizacija poslovanja.

telekomunikacijska infrastruktura je sestavljena iz: infr. Omrežij, infr. Za oblikovanje in
objavljanje, infr. Za prenos sporočil.

Prednosti e-poslovanja:

- večja operativna učinkovitost: omogoča hitrejšo, cenejšo in bolj kakovostno

izmenjavo posl. podatkov in avtomatizacijo ponavljajočih postopkov njihove
obdelave;
- boljše upravljanje oskrbovalnih verig :integracija ključnih posl. procesov;
1.skrajšana oskr. veriga = izločimo nekatere posrednike, 2.poslovanje med obstoječimi
členi
- pridobivanje novih trgov (podj. lahko doseže trge, ki so bili prej predaleč),
- uvajanje novih izdelkov in storitev (zlasti tistih, ki temeljijo na informacijah),
- zniževanje stroškov informacijskih posrednikov.

slabosti e-poslovanja:

- konflikt med prodajnimi kanali: nastane, ko se dva ali več kanalov bori za prodajo
enakega izdelka
 - visoke investicije v e-poslovanje: pomanjkanje ustreznih kadrov
- zaostrovanej konkurence

prednosti/slabosti e-posl. za posameznika: +večja udobnost, večja učinkovitost, večja

ponudba, nižje cene,.. – možnost prevar, ogrožanje zasebnosti.

Uvajanje elektronskega poslovanja pomeni spremembo poslovnega modela.

poslovni model: način poslovanja podj., s katerim ustvarja prihodke, ki mu omogočajo obstoj,
rast in razvoj. Poslovni model je rezultat poslovnega načrta, ki opredeljuje poslovne cilje in
načine njihovega uresničevanja.
Poslovni model vključuje tudi modele prihodkov, ki opisujejo način ustvarjanja dohodkov:

- prodaja (npr nakup.merkur.si)

- prihodki od transakcij (podj. prejme provizijo na podlagi števila in obsega transakcij)
- naročniški model (npr. GVIN)
- oglaševanje (s pasicami)
- provizije za preusmerjanje (najdi.si)

značilni modeli e-poslovanja: e-trgovina, privatna/javna tržnica, imenuj svojo ceno,

oglaševanje s pasicami ali s preusmerjanjem, e-dražbe,...

e-slog: projekt GZS in partnerjev za uveljavitev elektronskega poslovanja v Slov. S ciljem

pripraviti in uveljaviti standard elektronskih dokumnetov za poslovanje poslovnih subjektov z
drugimi poslovnimi subjekti, finančnimi institucijami ter javno upravo.
primeri dokumentov, ki imajo točno določeno strukturo: računi, predračuni, dobavnice,
naročilnice, povratnice, potrdila,...

6. INFORMACIJSKA PODPORA ODLOČANJU

Upravljanje sistemov: ciklično ponavljanje izbire in izvedbe upravljalnega dejanja. Možno je
le pri sistemih, ki imajo cilj.
Proces upravljanja sistema je zaporedno ponavljanje dveh stopenj, analize in sinteze.
analiza: spoznavanje sistema, razultat so informacije o: stanju sistema, želenem stanju
sistema, merilih učinkovitosti, okolju sistema in omejitvah.

Sinteza: uresničitev želenega obnašanja sistema (izbira in izvedba upravljalnega dejanja).

Z merili učinkovitosti ocenjujemo različne možne poti k cilju, ki bi jih povzročila različna
možna upravljalna dejanja.
odločanje: proces izbire med različnimi možnimi alternativnimi smermi delovanja, da bi
dosegli cilje. Elementi odločanja: situacija, v kateri se je problem pojavil; človek, ki problem
zazna in se odloči; cilj; možne rešitve; izbrana rešitev.

Simonov model procesa odločanja: (dobro opisuje obnašanje ljudi) zaporedje 3h stopenj;
spoznavanje, oblikovanje, izbira. Če dodamo še stopnjo izvedbe, je to model upravljanja.
- spoznavanje: izbiramo podatke o sistemu, pregledujemo okolje, določamo cilje.
- oblikovanje: problem sistematično preučujemo, iščemo možne alternativne rešitve,
ugotavljamo verjetne posledice posameznih alternativ.
- izbira: izberemo najugodnejšo rešitev (optimalna ali zadovoljiva). Treba je izbrati optimalno
rešitev z vidika org. kot celote, ne pa izbrati lokalno optimizacijo.
Sestavni del izbire je analiza občutljivosti: vpliv sprememb v podatkih na predlagano rešitev.
Ta analiza omogoča prilagajanje.
izvajanje sprejetih odločitev: večkrat sodeluje več ljudi, katere je treba prepričat v to.
Pomembno je tudi merjenje uspešnosti in uporaba izkušenj.
Vzroki za napake pri odločanju izvirajo iz omejitev:

- omejitve pri procesiranju: hitra preopbremenjenost in zasičenost; nesposobnost

upoštevanja verjetnosti, omejena sposobnost razlikovanja med vzroki in posledicami;
majhna sposobnost integracije info. iz različnih virov.
- Pristransko filtriranje informacije: uporaba podatkov, ki so dostopni, namesto tistih,
ki so potrebni; dajanje prednosti podatkom, ki smo jih dobili nazadnje; pristranskost
pri presoji zaradi vnaprej ustvarjenega mnenja oz. predsodkov, dajanje prednosti
podatkom, ki se nam zdijo znani in domači.

S pomočjo informatike je možno izboljšati kakovost v procesu odločanja in odpraviti

marsikateri vzrok za napačne odločitve. Info. tehnologija ponuja možnosti za gradnjo
modelov odločitvenih situacij.
model: posnetek izvirnika oz. originalnega sistema brez nepotrebnih podrobnosti. Model
lahko opisuje sistem, ki obstaja, je v razvoju ali je načrtovan.
simulacija: izvajanje oz. delovanje modela, s katerim oponašamo obnašanje originalnega
sistema.
prednosti uporabe modela: enostavnejša analiza, ne motimo delovanje realnega sistema in ne
vplivamo nanj; stroški analize modela so nižji od stroškov preizkušanja v realnem sistemu; na
modelu analiziramo tudi tveganja.
2 vrsti modelov:
- mentalni modeli: tisto, kar verjamemo in predpostavljamo. Temeljijo na izkušnjah, razumu
in intuiciji; razvijamo jih v procesu učenja in jih stalno izpopolnjujemo. Glavna
pomanjkljivost: niso dovolj natančni in točni.
- matematični modeli: izražamo jih z zaporedjem enačb ali grafov, ki opisujejo natančne
povezave med spremenljivkami.

Pri modeliranju ločimo 3 vrste povezav:

a) Povezave, ki so določene z deinicijami (prihodki, dobiček)

b) Empirične povezave (povezave v obliki enačb ali grafov; z njimi izražamo približna
razmerja med spremenljivkami – izražajo le približne ocene, ki so dobljene na osnovi
preteklih izkušenj).
c) Predpostvke (izražamo nepreverjeno prepričanje o povezavah med spremenljivkami).

Matematične modele lahko uporabimo na tri načine: za pridobivanje info. ob tem, ko

ocenjujemo alternativne odločitve ali ob tem, ko iščemo optimalno rešitev ter za pridobivanje
info. o originalnem sistemu.
 7. UPRAVLJANJE INFORMACIJSKIH VIROV
Značilnost dobrega informacijskega obnašanja je proaktivna uporaba podatkov in informacij,
to pomeni da: morajo podatki biti celoviti; prednost ima uporaba formalnih virov podatkov;
podatki omogočajo nadzor in imajo s tem motivacijsko funkcijo; transparentnost delovanja,
deljenje podatkov.

Služba za informatiko : skrbi za razvoj, uvajanje in izvajanje informacijskih sistemov. Na

čelu je direktor informatike ali vodja službe za informatiko.
znanja zaposlenih v službi za informatiko: znanja s področja informacijske tehnologije,
managerska znanja, znanja s področa poslovanja in organiziranosti podjetja.
Na nižjih ravneh so bolj potrebna znanja s področja informacijske tehnologije, na višjih pa
poslovna in managerska znanja.
Služba za informatiko prek 6ih enot skrbi za: razvoj informacijskih sistemov, podporo
sistemom in varnost, pomoč uporabnikom, podatkovne baze, omrežja, podporo spletu.
*Služba za informatiko mora biti organizirana tako, da dobro sodeluje s končnimi uporabniki
informacijskih ssitemov.

Nadzorna ogrodja in standardi: se uporabljajo za racionaliziranje naložb v informacijske

sisteme, za zmanjševanje tveganja njihovih odpovedi in za večji nadzor nad njimi. Povečujejo
zaupanje v informacijske vire s strani vodstva, partnerjev in uporabnikov.

COBIT: sklop navodil, namenjen vodstvu, revizorjem in uporabnikom info. tehnologije. Je

ogrodje za informacijsko varnost. Temelji na prdpostavki, da poslovni procesi uporabljajo
info. vire za zagotovitev potrebnih informacij. Slabost COBITa je, da ne pove, kako naj bi
bile te oblike nadzora izvedene v praksi.

ITIL: literatura o infrastrukturi informacijske tehnologije. Zagotavlja integracijo pocesov IT z

ostalimi procesi podjetja. Cilj metodologije ITIL je doseči hiter, pregleden in nadzorovan
razvoj info. tehnologije.

Problemi managementa podatkov: podatki pomenijo moč, zato morajo biti zbrani v
ustreznem skupnem viru podatkov => idealna rešitev je celovita računalniško podprta
podatkovna baza, ki ne vsebuje nepotrebnega podvajana in je dostopna vsem, ki podatke
potrebujejo.
okolje pajkove mreže: okolje množice nekoordinirano nastalih podatkovnih virov.
kakovostni podatki: pravočasni, relevantni, konsistentni, popolni podatki.
*informacijska vrzel: neskladje med potrebnimi informacijsami in zbranimi podatki.

Cikel managementa podatkov: management podatkov poudarja uporbom relevantnost in

kakovost podatkov. Podatke obravnavamo skozi proces, ki predstavlja cikel managementa
podatkov.
faze cikla managementa:
 - Zaznavanje: ugotavljanje oz. odkrivanje dogodkov in stanj v okolju org. Zaznavanje je
podlaga za definiranje novih podatkovnih potreb oz. sistematično zbiranje podatkov
(kdo potrebuje podatke,katere vrste podatkov potrebuje in koliko, kje so podatki, kdo
in zakaj zbira podatke).
- Organiziranje zbranih podatkov: poskrbimo, da so podatki dosegljivi čez meje
posameznih oddelkov; organizacija podatkov naj bo taka, da spodbuja delitev
podatkov.
- Obdelava podatkov: doseganje in analiziranje podatkov za pridobitev uporabnih
informacij. Je kritična faza cikla managementa podatkov (bistvenega pomena je izbira,
izobraževanje in nagrajevanje zaposlenih, ki prtvarjajo podatke v informacije).
- Vzdrževanje: podpira ponovno uporabo obstoječih podatkov in izogibanje ponovnemu
zbiranju.

Aktivnosti managementa podatkov: so del vsakodnevnih nalog vseh zaposlenih, povezanih

s podatki. Skrbnik podatkov: zagotavlja in uveljavlja standarde; skrbi za poslovna pravila;
zagotavlja kakovost podatkov; določa vire podatkov; vzdržuje opi podatkov; opredeli
varnostne politike,...
Skrbništvo podatkovne baze= vezano na tehnološko okolje baze podatkov; skrbništvo
podatkov= vezano na vsebinski del
načrtovanje: pri načrtovanju podatkov izhajamo iz sedanjih in prihodnjih potreb organizacije
po podatkih in nato izdelamo načrte na različnih ravneh podrobnosti. Podatkovno načrtovanje
je soodvisno od načrtovanja drugih delov info. sistema.
viri: za vsako vrsto podatkov moramo določiti njihov vir. Treba je upoštevati kakovost vira,
možnost pravočasnega zagotavljanja podatkov, ceno vira, potrebo po izobraževanju,...
pridobivanje in vzdrževanje: v okviru vzdrževanja moramo zagotavljati, da je sprememba v
podatku takoj vidna vsem uporabnikom.
opis podatkov naj obsega: poimenovanje, oznaka, opredelitev, pravila celovitosti, pravice
uporabe.
Podatki moeajo biti organizirani tako, da bo dostop do nih učinkovit.
Kakovost informacije merimo s temi sodili: dostopnost (merimo s časom, odkar info. rabimo
do takrat ko jo dobimo), točnost ( odvisna od stopnje zanesljivosti), pravočasnost (funkcija
odzivnosti info. sistema), popolnost , zgoščenost, ustreznost, razumljivost, objektivnost.
varovanje podatkov ima dva vidika: poslovni in tehnološki.
Glede na politiko zaščite, lahko razdelimo org. sisteme na skupine:

- Uporbnik dobi pravico dostopa do podatkov, ki jih potrebuje

- Podatki so v največji možni meri dostopni uporabnikom.
- Odprt pristop zaščite podatkov
- Zaprt pristop zaščite podatkov

Vrste dostopa: definiranje, branje, vnos, brisanje in spreminjanje.

Vrste zaščite:

- Vsebinsko odvisna zaščita: dovoljenje za doseganje dela podatkovnega vira je odvisno

od vsebine
 - Vsebisnko neoodvisna zaščita: pravice dostopa so vnaprej določene za vsakega
uporabnika in vsak podatkovni element.
- Kontekstno odvisna zaščita: isti podatkovni element je v določenem kontekstu
dostopen posameznemu uporabniku, v drugem kontekstu pa ne.

Nadzor celovitostni, vernost ter obnavljanje in nadgradnjo celostno obravnavamo kot zaščito
podatkovnih virov.

Za ravnanje z zgodovinskimi podatki imamo več možnosti:

- Podatke lahko arhiviramo drugače (mikrofilm, hranjenje v digitalni obliki, magnetni

trak)
- Shranimo lahko samo sumarne podatke, detaljne podatke pa arhiviramo ali zavržemo
- Podatke zavržemo

Informacijski sistemi in etika

3 splošne etične teorije: maksimirati splošno dobro (kar je najbolje za družbo kot celoto);
maksimirati osebno dobro (kar je dolgorocno najbolj koristno ljudem samim); pravilno
obravnavati druge ljudi (osredotoča se bolj na dejanje kot na posledice).
4 osnovni viri etičnih problemov na področju info. sistemov: zasebnost, točnost, lastnina in
dostop.

- Zasebnost: pravica do sodelovanja pri odločitvah, ki se nanašajo na zbiranje, uporabo

in razkrivanje informacij o posamezniku. Vpliv info. tehnologije na zasebnost se kaže
v dostopnosti do baz podatkov, spremljanju osebnega življenja posameznikov in
nadlegovanju s pomočjo tehnologije. Načela v zvezi z biranjem in posredovanje
osebnih podatkov: trajno zbiranje podatkov ni dovoljeno; posameznik mora biti
seznanje s tem; posameznik mora imeti možnosti podatke preveriti in popraviti;
posameznik lahko prepreči uporabo informacij v druge namene, kot je to predvideno;
vsaka org. mora zagotavljati pravilnost podatkov in njihovo namensko uporabo.
Orodja, ki na internetu omogočajo možnost , da se zavarujemo pred vsiljivci:
upravljanje s piškotki; onemogočanje vohljanja, šifriranje e-pošte ali podatko;
skrivanje istovatnosti; filter za nadležno pošto.
- Točnost: podatki so lahko točni ali napačni. Ob uporabi računalnika pride do napačnih
podatkov na tri načine. Pri vnosu podatkov v pc, pri napačnih postopkih v pc-ju,
podatki niso ažurni.
- Lastnina: informacijski proizvodi imajo to lastnost, da jih je možno enostavno
kopirati, ne da bi pri tem poškodovali originala, zato je zelo težko določiti kdo je
lasntik in opredeliti krajo programov, itd...
- Dostop: digitalna ločnica: globalni sociološki problem, ki nastaja zaradi razlike v
informiranosti in znanju ljudi, ki imajo n voljo sodobno info. tehnologijo, in tistih, ki
tega nimajo.
 8.VARNOST IN ZAŠČITA INFORMACIJSKIH VIROV
Nesreče
Napačno človekovo ravnanje: ljudje svoje odgovornosti v praksi ne uresničujejo, zato pride
do nereč.
strojne okvare: tako okvaro lahko povzroči odpoved enega samega tranzistorja v integriranem
vezju oz. čipu, ali pa pride do mehanske okvare, ki uniči magnetni disk. Najbolj kritični del
računalnika so trdi diski. Ob izpadu električnega napajanja uporabimo sisteme za
neprekinjeno napajanje =UPS,ki so sistemi za napajanje z energijo iz akumulatorjev. Odpoved
hladilnega sistema se rešuje z več vzporednimi procesorji. Za druge vzroke je najboljša
rešitev povezava več rač. v skupino.
napake v programih: so večinoma razlog za napačne rezultate. Hrošči (programske napake) so
osnovni problem rač. sistemov.
napake v podatkih: rač. preverja pravilnost ročno vnesenih podatkov (preverja tip podatka, ali
je vrednost znotraj dovoljenih mej, ali ima eno izmed množice možnih vrednosti).
fizične poškodbe rač. opreme:rač. oprema je še vedno relativno občutljiva za toploto, vlago in
tresljaje ter za mehanske poškodbe.
neprimerne tehnične značilnosti: opreme povzročajo, da ta ne more izvesti zahtevane naloge,
ker lahko privede do neželenih posledic. Obremenitev spletnih strežnikov je zlasti pri B2C
lahko zelo neenakomerna in težko predvidljiva, čemur dimenzionirani strežniki lahko niso
kos.

Računalniški kriminal kakršna koli uporaba računalniških sistemov pri nezakonitih dejanjih
(kraja in sabotaža, vandalizem).
Storilci kriminalnih dejanj so: zaposleni v organizaciji, ljudje izven organizacije in
računalniški zagnanci (hekerji in vdiralci v sisteme).
kraja: računalnik je tu uporabljen kot orodje. Kraja z goljufivimi podatki pomeni vnos
goljufivih podatkov o poslovnih dogodkih; je najenostavnejša in najpogostejša metoda kraje.
Kraja s spremembo programa ni tako pogosta, škodaje pa tu široko razporejena in je
posameznik ne občuti. Kraja podatkov je nelegalno kopiranje raznih programskih paketov za
končne uporabnike in kraja katerih koli dugi podatkov določene organizacije.
kraja in nezakonito razmnoževanje intelektualne lastnine: kopiranje knjig in računalniških
programov =piratstvo
vandalizem in sabotaža: osnovna značilnost je ta, da storilec navadno nima neposredne
koristi. Storilec je lahko računalniški zanesenjak, nezadovoljen delavec ali vohun.
Najpogostejša oblika vandalizma in sabotaže je zlonamerna progrmaska koda v obliki
trojanskih konj, virusov, črvov itd. Trojanski konj je program, ki vsebuje skrite ukaze. Ti
ukazi se izvršijo le, če je izpolnjen določen pogoj; takrat pride do škodljivih posledic. Virus je
kratek program, ki se izvede ko izvajamo gostiteljski program, ki virus vsebuje. Sprogramiran
je tako, da vrine kopijo samega sebe v program, ki z njim še ni okužen. Ko so izpolnjeni
pogoji, sproža virus tudi bolj ali manj neprijetne in škodljive nepričakovane dogodke. Črv je
program, ki ne spreminja datotek, ampak se zasidra v notranjem pomnilniku in se razmnožuje
po računalniškem omrežju. Tako zaseda rač. pomnilnike in omrežna sredstva.
Za izražanje vandalizma in za krajo podatkov se uporablja tudi metoda socialnega
inženiringa. Največkrat se napadalec izdaja za serviserja, ki odpravlja neko kritično napako,
od nas pa zahteva le vstopna gesla.
Pregledna raziskava v Zda je pokazala, da je okužba z virusi napomembnejši varnostni
incident, sledi jim notranja zloraba omrežij, ter kraje prenosnih rač. in mobilnih telefonov.

Okoliščine, ki povečujejo ranljivost okoliščine, ki vplivajo na ranljivost info. sistema, bi

lahko študirali zelo natančno, splošnejši pogeld pa odkrije tri osnovne vzroke.
narava sistema: veliko varnostnih problemov izhaja iz narave določenega sistema.
Opolnomočenje močno povečuje učinkovitost ljudi in tudi nevaronost, da bo prišlo do
nepravilne uporabe sistema.
človekove omejitve: mnogo uporabnikov ni dovolj pozonih na varnost, ranljivot info. sistema
povečujejo še lagodnost, malomarnost, pohlepnost,..
poslovno okolje: povečuje ranljivost sistema s stalnimi zahtevami po prilaganju, čeprav so
predvsem kadrovske možnosti hitrega prilagajanja običajno omejene.

Varovanje pred nesrečami in kriminalom osnovne metode so redno kopiranje podatkov,

uporaba protivirusnih programov, sprotno nalaganje popravkov operacijskega sistema in
previdno odpiranje priponk e-pošte. Zakoni, ki v Slo. Opredeljujejo varovanje info., so: zakon
o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu, zakon o elektronskih komunikacijah,
zakon o varstvu osebnih podatkov, zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, zakon o pogojnem
dostopu do zaščitenih elektronskih storitev, zakon o varstvu potrošnikov, zakon o tajnih
podatkih.
Standard BS 7799: je mednarodno veljaven standard, namenjen vodstvu, ter predstavlja model
za učinkovit sistem upravljanja varovanja informacij. Upoštevanje določil standarda
zagotavlja v podj.: neoporečnost, zaupnost, razpoložljivost.
nadzor dostopa do podatkov, računalnikov in omrežja osnovni ukrep je vzpostavitev nadzora
dostopa do podatkov, računalnikov in omrežja.
uveljavljanje pravil za varnost pri ročnem delu s podatki: delavec mora v času odsodnosti
pomembne dokumente spraviti z mize pd ključ; papir, preden ga odvržemo v smeti, moramo
uničiti (strojčki, ki papir razrežejo na ozke trakove).
Določanje dostopne pravice: ukrep pri delu z rač. sistemom; rač posredujemo seznam, kdo
kaj sme uporabljati in dodelimo geslo.
uveljavljanje dostopne pravice: uveljavimo z enim od načinov ugotavljanja istovetnosti =>
uveljavljane dostopne pravice na osnovi tega, kaj vemo (možno z geslom); uveljavljanje
dostopne pravice na osnovi tega, kaj imamo (dostop s ključem in dostop z identifikacijsko
kartico); uveljavljanje dostopne pravice na osnovi tega, kdo smo ( najzanesljivejši in najdražji
način, prstni odtis, barva glasu).
biometrična identifikacija: metoda prepoznavanja ljudi po bioloških značilnostih.
šifriranje podatkov: način zaščite podatkov. Najpogosteje se uporablja simetričen sistem
zasebnih ključev in asimetričen sistem javnih ključev.
elektronski podpis: temelji na sistemu javnih ključev. Tako je zagotovljena istovetnost
pošiljatelja in prejemnika ter pristnost besedila. Obstajajo posebne agencije za overjanje, ki
dodeljujejo pare ključe, v Sloveniji so to SIGEN-CA, SIGOV-CA, SI-TSA. Elektronski
podpis se med drugim uporablja tudi za zagotavljanje varnsoti v elektronskih plačilnih
sistemih.
požarni zid: vozlišče, ki ločuje javno podatkovno omrežje od zasebnega podatkovnega
omrežja. Požarni zid lahko deluje različno, osnovni princip pa je filtriranje prometa po
določenih sodilih.