1.

ŽIVLJENJE NA ZEMLJI

1.1. BIOLOGIJA KOT ZNANOST

Biologija je veda od živem, ki preučuje razvoj, zgradbo in delovanje živih sistemov in njihovo
medsebojno povezanost.
Veda – logos Ž ivljenje – bios
VEDA; je skupek znanj, postopkov in metod, ki preučujejo i razvijajo znanje o določeni temi.
Biologija se ukvarja z razlaganjem naravnih pojavov, zato jo uvrščamo med naravoslovne znanosti,
kamor sodijo tudi fizika, kemija in geologija, s katerimi je v neposredni povezavi:
 Kemija; življenjski procesi
 Fizika, geologija; dejavniki okolja, ki so zelo pomembni za obstoj nekega organizma
 Matematika; statistika, sistematika

Cilj naravoslovne znanost je raziskovanje in razumevaje narave, iskanje razlag za naravne pojave in
uporaba teh razlag za oblikovaje napovedi.

1.2. PODROČJA BIOLOGIJE

Biologijo delimo na 4 vede oz. področja in številne panoge oz. disciplin. Če nima končnice logos ni
znanost je samo veda
Vede ali področja:
 Botanika; rastline
 Zoologija; živali
 Mikrobiologija; mikroorganizmi
 Virologija
 Bakteriologija
 Mikologija
 Antropologija; človek
Panoge ali discipline:
 Morfolija (zunanja oblika, notranja zgradba)
 Citologija; celica
 Histologija; tkiva
 Anatomija; organi
 Fiziologija (življenjski procesi)
 Genetika (zakoni dedovanja in spreminjanja organizmov)
 Ekologija (odnosi med živimi organizmi, med okolje, ter vpliv okolja nazaj na
živa bitja)
 Sistematika (ureja živa bitja po podobnosti in sorodnosti v naravni sistem)
 Taksonomija ( prepoznavanje skupnih sorodnih organov)
 Molekularna biologija (življenjski pojavi na ravni molekularnih procesov)
 Etnologija (vedenje živali)
  Evolucija (zakonitosti v razvoju živega sveta – sorodnosti med živimi bitji in
njihov razvoj v geološki preteklosti)
 Paleontologija (življenje preteklih bioloških dob – fusili)
 Embriologija (zarodki)
 Bionika (umetni sistemi, ki temeljijo na posnemanju delovanja živih sistemov)

BIOFIZIKA; preučuje fizikalne procese v živih bitih.

BIOKEMIJA; preučuje biokemijske procese v živih bitih.

1.3. BIOLOGIJA KOT BAZIČNA ZNANOST

Biologija je velikokrat bazična ali osnovna znanost. To pomeni, da je lahko podlaga drugim
aplikativnim vedam kot so gospodarstvo, poljedelstvo, živinoreja, biotehnologija,…
TEMELJNA ali BAZIČNA ZNANOST: preučuje zakonitosti, ne da bi pri tem razmišljali o
koristnosti izdelkov.
Izsledki nimajo nobene uporabne vrednosti.
Vendar, ko spoznanje podrobneje proučimo, se izkaže tudi kakšna uporabna vrednost. Zato se bazična
znanost, lahko hitro spremeni v drugo znanost.
APLIKATIVNA ali UPORABNA ZNANOST: Znanost, katere izsledki so uporabni v vsakdanjem življenju.
 Mnogo bazičnega znanja ne moremo nikoli vključiti v vsakdanje življenje, je pa za razumevanje
delovanje sveta nujno potrebno. (npr. SPUŽ VE – njihovo prehranjevanje nas v vsakdanjem
življenju ne zanima, vendar z odkritjem, da proizvajajo antibiotike se zanimanje zanje povečuje.
Kaj bi šele bilo, če bi proizvajale nafto?)Nikoli ne vemo, kdaj ima neko znanje tudi prikrito
(potencialno) praktično vrednost.

 Čeprav je biologija bazična znanost, pa je kljub temu podlegla številnim aplikativnim vedam in
znanostim z biotehničnega področja: gozdarstvu, poljedelstvu (agronomija), živinoreji in
biotehnologiji.

1.4. RAZVOJ BIOLOŠKE ZNANOSTI

Razvoj biološke znanosti poteka od stopnje opisovanja in razjasnjevanja procesov do sodobne
sistemske biologije. Pri tem preučuje žive sisteme, kot so celice, organizme, ekosistemi,…

Razvoj biologije je tesno povezan z izpopolnjevanjem mikroskopa. S tehniko brušenja leč konec 16.
stoletja so pridobili bolj ostre in razločne slike. Prvi mikroskop je izdelal Zacharias Janssen, z 3 do 10-
kratno povečavo. Pri tem je uporabil tehniko sestavljanja leč.

Antonio van Leeuwenhoek je leta 1683 prvi pod enostavnim mikroskopom opazoval enocelična bitja,
med njimi tudi bakterije.

Leta 1665 je angleški fizik Robert Hooke močno izboljšal preprosti mikroskop, in izumil mikroskop s
tremi lečami (30-kratna povečava). Z njim je opazoval rezine plute, v katerem je prepoznal številne
mahne kamrice. Te je poimenoval celice. Seveda pa takrat Hooke ni vedel, da ni opazoval pravih živih
celice, temveč mrtve celice.

Nemški botanik Matthias Schleiden je leta 1838 ugotovil, da so vse rastline, z izjemo enoceličnih,
zgrajene iz številnih celic. Schwann pa je enako ugotovil še za živali.

Schwann in Schleiden sta skupaj izdelal celično teorijo, ki trdi, da ves živi svet sestoji iz celic. K tej
teoriji sta se pridružili še dve trditvi; posamezne celice delujejo neodvisno druga od druge, hkrati pa
delujejo tudi kot celota, organizem.

Leta 1855 je nemški zdravnik in biolog Rudolf Virchow spoznal, da lahko vsaka celica nsane z delitvijo
že obstoječe celice.

Leta 1882 je Eduard Strasburg odkril delitev jeder (mitozo) pri rastlinski celici, Walther Flemming pa
je odkril še mitozo pri živalskih celicah.

Alesander Flemming leta 1928 odkrije prvi antibiotik.

Mejozo (delitev spolnih celice) je konec 19.stoletja odkril Eduard Van Beneden.

Jacques Loes je ugotovil, da primerna količina določenih kemikalij lahko sproži razvoj organizma iz
ene same celice.

1.5. EVOLUCIJSKE TEORIJE

Med prvimi je evolucijsko teorijo začel raziskovati Jan Baptise Lamarck leta 1809 in ugotovil, da lahko
raznolikost fosilov iste vrste organizmov, razložimo z njihovim spreminjanjem. Torej vrste niso
nespremenljive. Vendar pa s to ugotovitvijo ni razložil na kakšen način se organizmi spreminjajo.

Podrobneje je evolucijo razložil šele Darwin leta 1859, ko je objavil svojo knjigo O izvoru vrst z
naravnim izborom. V njej je opisal domnevo, da obstoječe vrste izvirajo iz skupnega prednika, proces
ki usmerja ta razvoj pa je poimenoval naravni izbor.

Evolucija z naravnim izborom je temeljna lastnost, ki živo naravo ločuje od nežive.

Evolucijska teorija je torej postopno spreminjanje organizmov v času. Zanjo velja:

1. Osebki iste vrste se med seboj razlikujejo.

2. Organizmi imajo več potomcev kot starši.

3. Mnogi osebki ne preživijo. Vseh potomcev je le toliko, da nadomestijo starše.

 2. TEMELJNE LASTNOSTI ŽIVEGA

2.1. OSNOVNE ZNAČILNOSTI ŽIVEGA

CELIČNA ORGANIZACIJA

• Vsi organizmi so zgrajeni iz celic

• Celice so si po zgradbi in delovanju različne

• Njihova zgradba je vedno odvisna od njihovega delovanja in obratno

• Vendarle so si po nekaterih gradbenih značilnostih celice zelo podobne

• Število celic v organizmih je različno (enoceličarji, mnogoceličarji)

• Celične strukture so hierarhično razporejene; celica, tkivo, organ, organski sistem, organizem

INDIVIDUALIZIRANOST - [Individum = Posameznik]

Vsak organizem je bolj ali manj samostojna enota, ki se loči od drugega posameznika (prostorsko, po
zgradbi,...). Višje, kot so organizmi razviti, bolj so individualizirani.
• Bakterije: Majhne medsebojne razlike

• Ljudlje: Velike medsebojne razlike

Organizmi so bolj ali manj nedeljive celote. Tisti organizmi, ki imajo visoko stopnjo
individualiziranosti imajo nizko stopnjo obnavljanja, se pravi tisti organizmi, ki imajo nizko stopnjo
individualiziranosti imajo visoko stopnjo obnavljanja (morska zvezda, vrtinčar, deževnik, rastline,...)

VZDRAŽNOST IN ODZIVNOST

Organizmi sprejemajo iz okolja različne dražljaje in se nanje ustrezno odzivajo. Dražljaje iz okolja
sprejemajo čutila, ki so lahko zelo preprosta ali pa so samostojni organi.

Zaznavanje dražljajev nam omogoča prilagajanje okolju, varnost, iskanje hrane,

razmnoževanje,...

Čutila morajo biti prilagojena dražljajem, ki jih sprejemajo in zato ločimo več vrst čutil ali receptorjev:
• Kemoreceptorji (kemične snovi): jezik, nos

• Mehanoreceptorji (mehanski dražljaji): koža, uho

• Fotoreceptorji (svetloba): oko

• Termoreceptorji (toplota): koža

SPOSOBNOST REGULACIJE

Organizmi imajo dve vrsti okolja:

Zunanje okolje: je zelo spremenljivo
 • Spremembe zaznavamo s čutili in se nanje ustrezno odzovemo (premik k ali od dražljaja,
termoregulacija,...)

Notranje okolje: mora biti bistveno manj spremenljivo

• T, pH, vlažnost,...

Na zunanje, predvsem pa na nostranje dražljaje se organizmi odzovejo z ustreznimi reakcijami.

Mehanizmi, ki omogočajo te reakcije se imenujejo regulacijski mehanizmi, ki natančno uravnavajo
pH, vlažnost, telesno temperaturo,... S temi regulacijskimi mehanizmi organizmi vzdržujejo stabilno
notranje okolje. Temu pravimo HOMEOSTAZA.

RAZMNOŽEVANJE, RAST, RAZVOJ

Razmnoževanje lahko obravnavamo na tri načine:

1. Razmnoževanje v smislu nadaljevanja vrste (prenos genov/lastnosti s staršev na potomce):

• Spolno razmnoževanje: združenje spolnih celic (potomci so mešanica lastnosti svojih

staršev)

• Nespolno razmnoževanje: celična delitev/cepitev, spore/trosi, vegetativno

razmnoževanje (podtaknjenci)

2. Razmnoževanje celic zaradi rasti organizma:

Vsi mnogoceličarji se razvijejo iz ene same celice (razen tistih, ki se lahko vegetativno
razmnožujejo – deževniki, morske zvezde, rastline,...)

3. Razmnoževanje zaradi obnavljanja organizma.

METABOLIZEM

Metabolizem so vse reakcije, ki v celicah/organizmih omogočajo pretvorbe snovi iz anorganske v

organske in obratno.

Anabolizem - izgradnja (E se porablja): Anorganske snovi → Organske snovi (fotosinteza)

Katabolizem - razgradnja (E se sprošča): Organske snovi → Anorganske snovi (celično dihanje)

Procesi metabolizma omogočajo življenje na zemlji. Ločimo snovne in energijske spremembe. Snovi v
okolju krožijo, medtem, ko je tok E skozi snovi enosmeren (hν →kem. E → Q).

MUTABILNOST

Mutabilnost je močno povezana z osnovno zgradbo vsakega organizma. DNK je nosilec genov, gen pa
je zapis za eno beljakovino ali pa je zapis za eno beljakovino sestavljen iz več genov. DNK je skupek
genov, se pravi je DNK skupek zapisov za lastnosti organizma. Vsaki spremembi DNK pravimo
mutacija – mutacije počasi in spontano spreminjajo organizem. Mutacije povečujejo raznolikost med
osebki v populaciji. Preko naravne selekcije preživijo le tisti, ki so najbolj prilagojeni na okolje
(obdržijo se le tisti geni, ki omogočajo boljše sposobnosti za preživetje).
Sposobnost DNK, da mutira je ena od ključnih značilnosti živega sveta in eno osnovnih gonil evolucije
(razvoja).

STARANJE IN SMRT

Ko se organizem postara, se celice ne obnavljajo več. Postopoma odpovedujejo in nastopi smrt.

2.2. RAZNOLIKOST IN PODOBNOST

Organizmi so med seboj zelo različni a imajo veliko skupnih značilnosti:

Zgradba:
• Na molekulski ravni so vsi organizmi zgrajeni iz enakih osnovnih molekul (beljakovine,
meščobe, nuklinske kisline, ogljikovi hidrati...)

DNK:
• Je osnovna molekula, kjer so informacije zapisane na enak način

Encimi:
• Vse procese v organizmih uravnavajo encimi, ki so si po delovanju precej podobni.

Celična zgradba in metabolizem:

• Vsi organizmi so zgrajeni iz celic in imajo podobne metabolne poti

Enotnost in raznolikost organizmov je posledica evolucije. Organizmi so zelo raznoliki, vendar pa

imajo tudi mnogo skupnih značilnosti kot npr. enak način zapisovanja informacije v DNA. To je
posledica skupnega prednika, LUCA, ki je bil prokariont. Bolj evolucijsko podobni vrsti imata več
skupnih značilnosti. Biotska raznovrstnost je rezultat več milijard let trajajoče evolucije.

2.3. POVEZANOST IN DINAMIČNOST ŽIVIH SISTEMOV