ZASTARANJE pomeni prenehanje monosti uinkovitega uveljavljanja zahtevka za pravno varstvo,

ki izhaja iz pravice civilnega prava. Predmet zastaranja so vse pravice civilnega prava, razen e zakon
ne doloa drugae. SPZ izrecno doloa, da ne zastarajo zahtevki za varstvo lastninske pravice.
Zahtevek ima pravno naravo razmerja med doloenima osebama (inter partes) tudi, e gre za
zahtevek, ki nastane zaradi posega v absolutno pravico.

Pravna posledica zastaranja nastopi s potekom asa, ki ga doloa zakon. Dolina zastaralnega roka je
odvisna od lastnosti posameznega zahtevka in se ogiblje od 6 mesecev za zastaranje nekaterih
regresivnih zahtevkov do asa, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona, e gre za terjatev za
povrnitev kode, ki je storjena s kaznivim dejanjem. S potekom predpisanega asa pridobi dolnik
ugovori, ki se upoteva samo, e se nanj sklicuje. Sodie zastaranja ne upoteva po uradni dolnosti
(ex offo).

Zastaranje nastopi, e sta izpolnjena dva pogoja: potek zastaralnega roka in, ko dolnik uveljavlja
ugovor zastaranja proti postavljenemu zahtevku upnika

Pravna posledica nastopa zastaranja je prenehanje zahtevka za sodno varstvo, kar pomeni, da pravica
obstaja e naprej, vendar izgubi pomembno lastnost. Ni ve ji ni zagotovljena monost uinkovitega
uveljavljanja pravici iz katere ne izhaja pravica do sodnega varstva, pravimo naturalna pravica. To
pomeni, da jo dolnik lahko e zmeraj izpolni, e se sam tako odloi oz. e tako eli. Pravimo, da jo
lahko izpolni za svojo ast in dobro ime. Dolnik, ki izpolni zastarano pravico, je izpolnil svojo dolnost
in izpolnjenega ne mora zahtevati nazaj.
Ugvor lahko dolnik uveljavlja izven sodnega postopka ali v njem. Po nastopu zastaranja dolnik lahko
sporoi upniku, da njegova zahteva za izpolnitev ni ve utemeljena zaradi zastaranja, ponavadi gre
naprej na sodie. Sodie zastaranja nikoli ne upoteva po uradni dolnosti, dolnik pa more
dokazati vse predpostavke zastaranja.
Zastaranje zane tei prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico sodno uveljaviti svoj zahtevek.
Zastaralni rok doloda zakon. Dolnik se ne more odpovedati zastaranju pred utekom zastaralnega
roka.
Poznamo splone zastaralne roke (5 let)in posebne zastaralne roke (doloa jih zakon).
e zastaranje ne tee, je zadrano zaradi vzrokov. Ko vzrok preneha, zastaranje tee naprej, priteje
se mu as, ki je potekal pred zadranjem. Zastaranje ne tee med doloenimi osebami, ki so povezane
z druinskimi vezmi in za upnike, ki so v vojaki skubi med mobilizacijo, neposredno vojno
nevarnstjo, izrednim ali vojnim stanjem.
Pretrganje zastaralnega roka pomeni, da se zastaralni rok zane znova: s pripoznavo dolga
(enostranska izjava, lahko konkludentna dejanja), ali pa z vloitvijo zahteve za sodno varstvo
(upnikova pravica terjati izvrbo prisojenega z odlobo pa zastara v desetih letih).

PREKLUZIJA bistvena razlika med zastaranjem in prekluzijo je v tem, da z zastaranjem ugasne samo
zahtevek za pravno varstvo, s prekluzijo pa ugasne pravica sama. To pomeni, da pravice ni ve in da
tudi ni ve pravne podlage za ravnanje v skladu z njeno vsebino. e nekdo ravna po vsebini
prekludirane pravice, lahko uveljavlja vse pravne posledice, kot da bi lo za ravnanje brez pravne
podlage. Zato tudi sodie upoteva prekluzijo po uradni dolnosti, tudi e se nobena stranka ne
sklicuje, da je prekluzija nastopila. Rok je prekluziven samo, e je to posebej doloeno. Prekluzivni
roki so v glavnem doloeni tam, kjer je treba hitro odpraviti dvom o nadaljnjem obstoju in vsebini
pravnega razmerja.

PRIPOSESTVOVANJE uvramo med zakonite naine pridobivanja stvarnih pravic. Dolgotrajna
posest lahko pripelje do nastanka pravice, e so za to izpolnjeni e dodatni pogoji. Lastninsko pravico
priposestvuje dobroverni lastniki posestnik v 3 letih, e gre za premino stvar, in v 10 letih, e gre
za nepreminino. Posestnik stvar poseduje kot lastniki posestnik, e posest izvruje na enak nain,
kot bi jo izvreval lastnik. Priposestvovanje lastninske pravice je mogoe samo, e je priposestvovalec
v dobri veri glede obstoja lastninske pravice. To pomeni, da ne ve niti mu ni treba vedeti, da nima
lastninske pravice.

VIR:
dr. Miha Juhart, dr. Damjan Moina, dr. Barbara Novak, dr. Ada Polajnar-Pavnik, dr. Viktorija
nidari Skubic: Uvod v civilno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2011. str. 225 - 233