DOMINIK SMOLE,

ANTIGONA

e govorimo o krizi nae dramatike, imamo v mislili med drugim tudi

njeno obliko, se pravi, zastarelost njene oblikovne strani. Izidi raznih dram
skih nateajev pri nas nazorno kaejo, da se nismo bogve kako oddaljili od
oblike ibsenovske meanske dramatike iz preteklega stoletja in da so razna
pozneja oblikovna prizadevanja evropske dramatike ostala skoraj brez vpliva
na nae dramatsko snovanje. Veina bolj ali manj pismenih dramskih pri
spevkov, ki jih izzovejo nai dramski nateaji, pria vedno znova o krevitem
in skleroznem okdepanju dramske oblike devetdesetih let, se pravi ibsenovskega gledalia, ki je danes v svetu mrtvo tako po" svoji obliki kakor tudi
857

po svoji vsebini. To ibsenovsko gledalie, ki izhaja iz francoske tezne dra

matike, skua peree drubene probleme razreiti v neki po vsakdanjem iv
ljenju posneti situaciji ali celo ivljenjski anekdoti, ki jo stavi na oder.
Tesna povezava asovne ideje z realistino konkretno ivljenjsko situacijo
pa nujno zouje dramatikovo duhovno izpovednost na neko drubeno tezo, ivo
samo dananji dan, mrtvo e, ko je ta historini dan minil, za kar nam je
zgovorna pria vsa ibsenovska dramatika.
Noveja drama pa hoe razpravljati tudi o stvareh, ki presegajo tesni
okvir asovne aktualnosti in konkretne ivljenjske situacije, zato ie vsa
dramatika po Ibsenu in Shawu novih oblikovnih reitev. Poskusi gredo v ve
smereh: ena vodi od neoromantinega simbolizma v poetino dramo, ena od
Strindberga v ekspresionistino in surrealistino dramatiko, in ena, ki se e
najmanj odmika od aristotelovske logine vzronosti na odru, je tista, ki
ie reitve v grkem mitu, se pravi, v legendi, ki ni vezana na sodobno okolje
in ki more zato v prispodobi govoriti tudi o stvareh, ki ne odmirajo z me
njavo asa. Tej poti so sledili pomembni dramatiki novejega asa: 0'Neill
z Elektro, Giraudoux s Trojansko vojno, Anouilh z Euridiko, Medejo in Anti
gono, Cocteau s Peklenskim strojem (Ojdip) in Sartre z Muhami, da omenim
samo najbolj znane primere.
To se mi je zdelo potrebno omeniti o moderni parafrazi starega mita na
odru, torej o obliki, v kateri je pri nas prvi spregovoril z odra Dominik Smole*
Ta nova oblika ima svoje nedvomne pesnike prednosti: ni brez intimnega
stika s svojim asom, z dogodki svoje zgodovine, vendar jo hoe prerasti
in skua asovni problematiki dati neko bolj splono loveko, danes in
zmeraj veljavno podobo. Vrhu tega se z izposojo antinega mita uveljavljajo
zahteve antinega koturna, se pravi, antini sujet nujno prisili avtorja v
stilno bolj izbrano in poetino bolj zahtevno obliko, kakor jo more dati kakr
enkoli realizem.
Nae literarno in gledaliko obinstvo, ki pozna tako Sofoklejevo Anti
gono kakor tudi Anouilhovo moderno parafrazo antine, ki so jo pri nas
pred kratkim igrali Poljaki, je brez veje teave razloilo stine toke med
obema modernima parafrazama kakor tudi izvirne razlike v Smoletovi Anti
goni. Tudi njegova Antigona se zavestno upira Kreonu, Kreonovj samodrni
oblasti in tudi Smoletov Kreon je pripravljen na kompromise z uporno Anti
gono in vsaj tako kakor Anouilhov prezira mnoico, ki ne zahteva drugega
kakor kruha in zabav. Mnogo bolj pa so zanimive poteze, v katerih se Smole
z Anouilhom razhaja. Razhaja se e v samem pojmovanju znaaja Kreona,
ki je pri Smoletu eksistencialistino razdvojen. Ta Kreon se namre kot
dravnik strastno oklepa oblasti in jo hkrati kot modrec globoko zaniuje
Vrhu tega naslovna junakinja na odru sploh ne nastopa. O njenem upor
nikem delovanju izvemo samo iz razgovora med drugimi osebami, kar dela
njeno poetje e bolj vznemirljivo in skrivnostno. Hajmon pri Smoletu ni ve
ljubimec, marve lahkoiv princ, uivalec konsoflidirane drave v dvornem
formatu. Teirezias ni, kakor pri Sofokleju, govorec boje pravice in glasnik
usode, marve je cinien viji dvorni svetnik, ki je vedno z vlado, zlasti ker
ga ta dobro plauje za njegovo ne preve naporno in odgovorno slubo. Iz* Dominik Smole, Antigona. Uprizoritev Odra 57 na ljubljanskem eks
perimentalnem odru.
858

mena je tudi pri Smoletu e vedno Izmena, radoivi nasprotnik svoje tuhtajoe
sestre Antigone, katere moralni sili podlega, vendar s to bistveno razliko, da
je pri Smoletu Izmena od zaetka vsa na Antigonini strani, nalo pa se iz
nekakega ljubosumja na Antigonino mueniko gloriolo zbudi v njej rado
iva narava, ki ji je prirojena.
Najveji Smoletov odmik tako od Anouilha kot od Sofokleja pa je v
pojmovanju naslovne junakinje, se pravi, v tolmaenju njenega neutrudljivega in nezadrnega iskanja bratovega trupla. Klju do tega iskanja je najti
v Kreonovem uradnem ekspozcju po konani vojni. To Kreonovo uradno sta
lie bi se dalo na kratko povzeti takole: Krvava vojna je po nai zaslugi
zmagovito zakljuena. V dravi vlada zopet red in ta red prinaa blagostanje,
kruha in zabav, in to je vse, kar je moi priakovati od drave.
Toda Krcon dobro ve, da za njegovo malo neakinjo Antigono to ni vse.
Da je zanjo vse samo veno vznemirjeno in veno vznemirjajoe iskanje in
da je vse njeno trmoglavljenje zaradi truplu nepokopanega brata Polinejka
samo njeno neustavljivo in samoraslo iskanje notranje vsebine ivljenja, ki
dela ivljenje ele lepo, zanimivo, pravino in uteno. Kreon ve, da to iska
nje ni stvar drave, ne more pa dopustiti, da bi bilo stvar kogarkoli drugega,
zato mora pri Smoletu Antigona umreti. Ob tej oitno od eksistencialistine
filozofije navdihnjeni moralni problematiki Smoletove drame utegne imeti
ta ali oni svoje filozofske ali nefilozofske pridrke, neesa pa avtorju ne more
nihe odrekati dosledne umetnike logike njegovega dela.
Enako sugestivna kakor umetnika logika je tudi govorna podoba Smo
letove drame. Tako idejno bogatega in stilno dovrenega dramskega besedila
nismo sliali na Slovenskem e od Cankarja dalje, fn to je nemara za dramski
prvenec, kar Smoletova Antigona je, skorajda pohujljiva pohvala.
Vladimir

859

Kralj