PRIPRAVE NA ESEJ – TARTUFFE

Avtor komedije Tartuffe je Jean Baptiste Poquelin Moliere ali s psevdonimom Moliere –
komediograf in največji predstavnik klasicizma. Rodil se je leta 1622 v Parizu, v družini
bogatega kraljevega tapetarja. Končal je študij prava, a se je odrekel pravni karieri ter
postal igralec. Ustanovil je gledališko skupino imenovano Znamenito gledališče ali
L'Illustre theatre. Živel je pod podporo Ludvika XIV, ki ga je nemalokrat zaščitil pred
napadi. Umrl leta 673, medtem ko je igral Namišljenega bolnika. V svojem življenju je
napisal 27 komedij, od katerih so najpomembnejše Tartuffe, Ljudomrznik, Skopuh in
Namišljeni bolnik. Osebe, ki nastopajo v teh delih so tako svetohlinci in skopuhi ter
namišljeni bolniki kot tudi učene ženske.
Tartuffe je bil napisan v času klasicizma. Klasicistična književnost ali z drugo besedo
klasicizem je obdobje umetnosti 17. in 18. stoletja, ki se razvije v Franciji v času Ludvika
XIV, ali sončnega kralja, ki je živel v palači Versailles v Franciji. Izraz oz. beseda
klasicizem izhaja iz latinske besede classicus, ki pomeni odličen, vzoren. Teži k preprostosti,
jasnosti in razumu, njeni najvišji enoti sta razum in skladnost z naravo. Največji dosežek
predstavljata komedija in tragedija, najpomembnejši predstavnik klasicizma pa je
komediograf Moliere; deli Tartuffe in Ljudomrznik.
Značilnost klasicističnih besedil je civiliziran človek, ki ni barbar. Specifičen je jasen,
izpiljen in čist slog. Prav tako velja tudi trojna enotnost. Pod trojno enotnost spada enotnost
časa – vse se zgodi v 24 urah, čas pri Tartuffu ni točno določen, a poteka 24 ur. Enotnost kraja
– vse se zgodi na enem kraju, glavno prizorišče komedije je Orgonova hiša. Enotnost
dogajanja – samo en glavni dogodek – razkritje Tartuffa, vse se vrti okoli tega dogodka.
Klasicizem zavrača pretirano izražanje čustev. Glavni konflikt pa se sproži zaradi nasprotja
med naravnim in razumnim ter lažnivim in hinavskim, pri tem lažnivo in hinavsko
predstavlja Tartuffe. Oseba ki pooseblja razsvetljenske elemente je Kleant saj pooseblja
razum. Tartuffe je komedija, saj je dramsko delo s smešno vsebino. V njej prevladujeta
karakterna (Orgon naivno verjame vse kar reče Tartuffe) in scenska komedija (Orgon
zasači Tartuffa, ki se skriva pod mizo). Na to, da je komedija kaže tudi srečen konec kljub
vsem zapletom. Najbolj smešen v besedilu je prizor v prvem dejanju, ko Dorina razlaga
Orgonu, da je bila Elmira (njegova žena) med njegovo odsotnostjo bolna, a Orgona skrbi
samo Tartuffe. Najbolj smešen del tega je Dorinin citat »…zdaj pa takoj h gospe hitim z
vsetmi, kako vas njeno zdravje veseli.« , v katerem izraža prikriti posmeh. Orgon je bil v
besedilu tako zaslepljen in verjel Tartuffu, da sploh ni opazil da mu je le ta skušal zapeljati
ženo in ukrasti bogastvo. Prav vse osebe razen njega so to namero spoznale prej kot Orgon.
Le ta se namer Tartuffa zave šele v 4. dejanju ko se skrije pod mizo in prisluškuje pogovoru
med Tartuffom in Elmiro. Tedaj mu je vse jasno. Naslov dela je zelo ustrezen saj tisti glavni
dogodek predstavlja prav Tartuffova prevara in se zato vse plete okoli tega. Popolnoma se ne
strinjam s citatom »Kdor skrivaj greši, sploh ne greši!« s strani Tartuffa, saj šteje, po mojem
mnenju, vsako grešenje tudi če je prikrito. Namreč pravijo, da ima laž kratke nog in da resnica
vedno pride na dan. Isto kot s Tartuffom je s krajo, kradel si ali so te videli ali ne.
Komedija Tartuffe mi je bila zelo zanimiva ter prijetna za branje, saj je njen slog preprostejši
kot pri nekaterih drugih delih kot so Hamlet, ki jih imam sicer rajši – meni osebno je tragedija
Hamlet veliko bolj zanimiva, saj so mi zanimivi zapleti in sarkazem, ki je uporabljen v
nekaterih prizorih. Z drugega pogleda pa mi je boljši Tartuffe, vsaj po dolžini in slogu.