KRES V PRISTANU

BESeDA

BESeDA

E L E K T R O N S K A

K N J I G A

Boris Pahor

Kres v pristanu

KRES V PRISTANU

BESeDA

BESeDA

Boris Pahor KRES V PRISTANU To izdajo pripravil Franko Luin

franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-057-X
beseda@omnibus.se www.omnibus.se/beseda
2

KRES V PRISTANU

BESeDA

Vsebina

relo kamnitega leva Kres v pristanu Metulj na obealniku Brodolom Roe za gobavca Orient-ekspres Nesluteno vpraanje

8 43 101 108 150 165 200

KRES V PRISTANU

BESeDA

i imate lahko radi New York, Neapelj ali Marseille. O tem ni nobenega dvoma. Rodili ste se v Parizu, Captownu ali San Franciscu ali pa ste v teh mestih nali svojo drugo domovino in reete: Moj dragi Pariz. Ali pa vzkliknete: Dragi stari New York! Kakor na primer prisrno vzklikne Saroyan, ki so mu stari prili iz Armenije v Kalifornijo. In to seve reete na tisti nezamenljivi nain, ki z njim lovek izrazi globoko navezanost na neko mesto. In naj bo potem taken vzklik preveden v kateri koli jezik sveta, vsakdo bo util to, kar ste utili vi, ko ste ga izrekli ali ga napisali. Takna je narava lovekova. In ne barva njegove koe ne oblika njegovega nosu ne bosta prepreevala, da ne bi razumel, kaj so za vas ulice tistega mesta, njegovi trgi in mostovi. Narobe, znael se bo z mislijo natanko tam, kjer je tisti most, tisto obreje, tisti svetilnik, ki so vam pri srcu. To je taken zakon v loveku. In prav je, da je tak. A bil je as, ko se je postavilo vse na glavo, e je slovenski lovek rekel: Moj dragi Trst. Tudi tisto loveko pravilo se je takoj spremenilo. To, kakor da za nas ne velja. In vendar, glejte, ve ko ducat stoletij smo na ti jadranski obali, tak da je skoraj ni ulice naega mesta, ki ne bi bila prej gmajna ali
4

KRES V PRISTANU

BESeDA

njivica naih kmetiev ali pa soline Nikolaja Petaa. A ni pomagalo ni. Prastara ljubezen je ostajala zmeraj brez odmeva. Kakor da je okoli nas sama gluhota. In takrat smo si sredi obupa vekrat rekli, da so rnci zares veliki revei, a da smo mi e veji. Zakaj njih vsaj izdaja temna polt, nas pa ni. In mi ne ivimo loeni od Italijanov, smo belokoci kakor oni, smo Arijci kakor oni. Da, isto beli smo in naa stanovanja so v istih hiah kakor njihova: eno nae, eno njihovo, eno njihovo, eno nae. In enimo se med seboj in spajamo romanski ar s slovanskim arom. Ne veste za trake deklice? O, cvet deklet, vam reem. Saj, a e se dve plemeni kriata, potem sta pa dve. Ne, ne, motite se. Ni tak. Naega plemena ni smelo biti. Ga ni bilo. Kak, ni bilo? Ni bilo, verjemite mi. Zakaj mi smo bili in hkrati nismo bili. Kakor voda v pesku: je in ni. Tak da je bilo v resnici bolje biti rnec ali mulat. Dosti bolje. Kajti omejen lovek rnca lahko sovrai, ne more pa rei, da ga ni. Kot rna zastava mu zmeraj plapola pred licem in mu drai jezne oi. Na nikak nain pa ga ne more zatajiti. In e to prednost ima rni lovek, da lahko napade rno eno, ko zaradi velikega ponianja pobesn in krikne: Daj, rnka, da v tvojem vonju posilim svoj obup. Slovenski lovek pa tudi tega ni mogel. Smo pa isto navadni belci. Nobenega posebnega vonja nimajo naa dekleta.

KRES V PRISTANU

BESeDA

Prav gotovo segajo korenike tega gorja zelo dale nazaj v zgodovino, pravzaprav do samega zaetka teke usode vseh slovenskih ljudi, ne samo trakih. To so tisti sledovi nesree, ki se narodu vpie v srce, ko pride pod tujo oblast. A za primorskega loveka se je najhuje prielo prav v tem naem stoletju in ravno takrat, ko so se po koncu prve svetovne vojske drugi Slovenci zdruili s svojimi slovanskimi sosedi v novi dravi. Obmorska zemlja, ki postane 1918. leta italijanska obmejna provinca in se raziri od Trsta do Kanina in Mangrta in Snenika. In da je gorje e veje, zajame takrat italijanski polotok blaznost, ki je odeta v rno srajco in nosi na glavi rn fes. Da, cela drava jei pod faistinim trinotvom, ki traja etrt stoletja, a huda ura, ki je z njim prila nad nao pokrajino, je na poseben nain nezasliana in divja. Mora je to, ki ugonablja zavesti ljudi, strah je, ki se sesa v mozeg in mogane otrok. Ker zaradi slovenske besede gorijo hie in gledalia. Zaradi nje posiljujejo ljudi z ricinovim oljem. In streli odmevajo po ulicah. In zapori so dve desetletji polni. In spet je ogenj za slovensko knjigo kakor za kup odvrenega pohitva, v katerem so se zaredile stenice. In za tistega, ki se je uprl, je bil svinec v hrbet. Da, zgodbe, ki sledijo, skuajo prikazati dananjim mladim ljudem podobo te mrane polpretekle dobe naega obestva. Razen prve. Ta zgodba je narobe uvod. Slovenski deki skupaj z italijanskimi sovrstniki kradejo za asa prve
6

KRES V PRISTANU

BESeDA

svetovne vojske premog, zato da bi njihove matere imele s im kuriti. Ni ne slutijo gorja, ki bo prilo. Samo plenijo tovorne eleznike vozove, so samo lani kakor kateri koli drugi otroci kjer koli na svetu v vojnem asu. In prav lahko bi ostali navadni otroci in deki na srenem obreju, da ni priel rn oblak, velika krivica, ki je zasenila lesket morja v njihovih oeh.

KRES V PRISTANU

BESeDA

relo kamnitega leva

1

rinadstropne hiice loi od proge na pol zelena, na pol razdrapana gmajnica. Vrvi od kolca do kolca in na vrveh perilo, ki se sui. Perilo pozimi v burji podivjane zastavice, poleti bela onemoglost v pripeki. Poleti prav tak onemogla in zaspana tudi kamnita struga pod gmajnico in njene tranice, na katerih se svetijo podolgovate kovinske oi. Zid je pod gmajno visok, zato se vzpenja od hiic do ceste most s stopnikami na obeh straneh; onstran mosta pa je bela cesta in spet zid. Pod njim se blei do morja labirint tranic. Majhne lokomotive sopihajo, ko prevaajo tovorne vlake s tira na tir. In kakor ude je, da najdejo zmeraj pravega v poplavi tranic in kretnic. A kakenkrat se vendar ustraijo, da so zgreile, in takrat hukne iz zadrege para v pial in njen oster brlizg odmeva od zidkov in mostov. Tudi elezniar takrat zapiska in maha z rdeo zastavico, tak da se potem veriga vagonov spet vraa in bezlja samo eden stran po drugi progi kakor razposajeno telko. e bolj dale so bazeni brez vode in jekleni ladjini boki so zaslonjeni s tramovi vse naokoli.
8

KRES V PRISTANU

BESeDA

In tako visi ladja v zraku kakor ujeta v okostje velikanskih rib. Kladiva udarjajo ob jeklene ploe, lokomotiva piska, zgoraj nad skladisi Nove luke pa so v zraku vratovi erjavov. Prav na vrhu se jim ostro prelamljajo elezni ilasti gobci in ko trudno visijo nad zaliv, so vratovi in gobci silnih iraf, ki se jim jeklo vzporednih miic ivo leskee visoko v soncu. A njim ni dosti mar za takne iroke razglede, raji gospodarijo na progi, ki tee prav pod gmajnico. Tak ujeta v kamnito strugo je e bolj njihova; popolnoma jo imajo v oblasti. Drutvo Kavelj, to so oni. Bil je Sergij, nato Aldo, nato Bruno. Pa e drugi. Sedem. In dolgin Bruno je njihov poglavar. Morebiti zato, ker je tako preklast. Po letih je najbolj odrasel Aldo. tirinajst let. Vsi drugi imajo manj in so bosi, ker je poletje, kratke hlake pa jim dri ena naramnica poez ez prsi in ez rame od desne na levo. Sedem, a niso vsi hkrati na pohodih. Vojni as je in sredi Miljskega zaliva sta zasidrani vojni ladji Tegetthoff in Wien. A njih dosti bolj vznemirjajo bitke letal nad luko. Ko viga nad njimi Barmfield in luknja italijanskim letalom stroje, da riejo goree vijuge po zraku, preden ofnejo v morje, se jim dlani potijo. Tak v razburjenju stiskajo pesti.

KRES V PRISTANU

BESeDA

Prav pred Lloydovim stolpom so tisti dan opazili, da cepeta Lojzek za njimi; tedaj se je dolgin Bruno obrnil in stegnil roko. Pojdi pro! je rekel. Lojzek se je ustavil; zmedeno gleda skupinico, a bolj kakor strah je v njegovih oeh trmasto zaudenje. Poberi se od tod! je e rekel Bruno. A Lojzek stoji na mestu, naramnica bele majice mu je zdrknila ez ramo. Za hip pogleda stran, nato se napeto zazr v skupinico. Kaj je cesta tvoja? Ti bomo e mi pokazali, igava je, je rekel Bruno. In so se obrnili in nadaljevali pot vzdol zidka. Saj e dii po mleku, je rekel Gino. Posmehljivo se je nasmehnil. Ti moli! Bruno se je zareal. Tebi mama odpenja hlake! Ni res, je vzkliknil Gino. Ni res! In drutvo ,Kavelj se je zakrohotalo. Bruno pa je objestno preloil preklo z desne rame na levo ramo. Tudi drugi imajo vsak svojo preklo, a njihove so graste in zvite. Njegova ne. Ravna in gladka je, ko da jo je pravkar uravnal mizarjev bli. Tedaj pride ez most Aldo. Na sredi mosta se za hip ustavi in se ogleda gor in dol po progi v kamnitem hod-

10

KRES V PRISTANU

BESeDA

niku; nato se po stopnikah spusti k njim. Preklo ima na rami. Si spet pestoval, je rekel Bruno. A? Danes ne, je rekel Aldo. In nasmehnil se je in skomignil z rameni. Sergij pa je rekel: Ni sliati vlaka. In obrnil je uho proti progi. Dokler nismo na mestu, ga niti ne smemo sliati, je rekel Aldo. Grem pogledat, e je e rdei semafor. To je rekel Gino in stopil k zidku, ko da hoe pokazati svojo zrelost, ko pa ga je Bruno prej tak osramotil. Je e rdei semafor! je vzkliknil. Je e! A nihe ga ne gleda; e so hitreje stopili in se skobacali na zid. Cesta gre zdaj narahlo navzdol, zato je tudi zid blie progi. Posedli so po zidu in noge jim visijo v prazno. Spodaj tranice uravnavajo vijugo, ki jo je bil naredil ovinek; na drugi strani mol nad visokim zidom trava ogane gmajne. Sedijo na zidu drug ob drugem kakor ribii na molu San Carlo ali za Ribjim trgom; samo da ne drijo med prsti nitk iz konjske ime, ampak prekle. In na koncu prekel so privezani elezni kavlji. Raznovrstne prekle. A Brunova je najdalja in njen kavelj ni privezan; z dvema vijakoma je pritrjen. Zato je njegovo orodje podobno kosi. Prvi je on s opom plavih las in s poblejeno maji11

KRES V PRISTANU

BESeDA

co, ki kae polovico openatega hrbta. Drugi je Aldo, niji, rnolas. Nato Sergij. Ta je tenek in ima glavico ilasto kakor bolha, las pa sprijete od olja. Od kuhinjskega. Ob njem Luciano s epico iz asnikega papirja, kakrne si zvijejo zidarji. Najmanji je na koncu za repek Gino. Tako sedijo in akajo. Trideset korakov stran, na levo mol iz stebra elezni komolec s semaforjem na koncu. Tedaj je Gino zagledal Lojzka. Bruno! je vzkliknil in sklonil glavo, da bi vzdol sedee vrste mogel videti Bruna. Tale je spet tukaj, Bruno. Lej, da ne cepne dol, je rekel Aldo in mahnil s preklo. Bo el! je nato kriknil Lojzku. A Lojzek stoji na mestu. No, pa pridi, pravi Bruno. Cuzeljek ti bom dal! Hahaha, se krohota drutvo ,Kavelj. Prav tu pri roki ga imam, je e rekel Bruno. In spet se je drutvo zasmejalo. Lojzek pa se ne gane. Stoji na cesti pod zidkom in jih gleda, kakor gleda psiek gospodarja in ne more razumeti, zakaj ga podi domov. Prsti bosih nog se mu utapljajo v prahu, ki je brizgnil skoznje in jih pobelil. Teci na gmajno, je ez hip spravljivo rekel Aldo.

12

KRES V PRISTANU

BESeDA

Si premajhen, je rekel Gino, ki je v vrsti zadnji in Lojzku najbliji. Ne razume, da si premajhen? Pusti, je rekel Sergij. Bo priel stranik pa mu bo pokazal! Takrat je Bruno zakrial: Vlak! Sliati je bilo lokomotivo, kako sope za ovinkom. Ni je e mo videti, a silno sope. In odmev globoke struge in odmev ovinka vea njeno sopenje. Prihaja teka in samosvoja po progi, ki je samo zanjo, in zdaj se bo vsak hip ob semaforju ustavila. Potem bo zavila pod podvoz, ki tam doli nosi iroko cesto, in odpeljala bo vlak skozi zmenjavo tranic ob Novi luki. A zdaj e zmeraj nevidna sope in od zidovja odmeva, ko da za ovinkom udarjajo ob zid blazine iz mehkih jeklenih mre. Oni sedijo in njihove roke so nemirne. Oi pa preijo na vlak, ki se blia. Palic zdaj ni videti, leijo poez na zidku in slonijo ob njem na cestni strani. Tam je Lojzek in njegove oi sledijo gibom dekov na zidu. Zdaj je e bolje sliati vlak, in e bi se strojevodja ta hip ozrl kviku, bi videl vrsto bingljajoih nog vzdol zida. A menda v zanje. Tudi za kavlje najbr v. A posel strojevodij je, da vodijo lokomotive. In pa ta, da jih ustavijo takrat, ko je na stebru pred njimi rdei semafor. Kakor zdaj. In tak se vlak ustavi in na mah se prikae v zraku pet prekel in palic s kavlji na koncu in kavlji se zarijejo v premog na eleznikih vozovih. Ker uvreni vagoni so
13

KRES V PRISTANU

BESeDA

vsi lepo zvrhani s kosi rne rude, ki se svetlika s srebrnimi luskinami v popoldanskem soncu. Roke se sunkovito stegujejo in se spet krijo, in ko se krijo, teko zaropota premog, ki ga kavlji suvajo z voza. Bobnei glas neenakomerne kamnite toe. Samo takrat, ko kos rude udari ob tranice, drugae zazveni. Ozraje pa je napeto in tiho, tak da razlono prihajajo iz dokov dale za njihovimi hrbti udarci kladiv ob ladjin bok. Danes ga bo dosti, je zamrmral Bruno. Tisti hip pa se je vlak premaknil in odpeljal. Hitro! je e rekel Bruno. A vsi so e poloili svoje orodje na zid. Zdaj se nihe ne meni za Lojzka. Zdaj lei plen tam spodaj. In se najprej zasuknejo na zidu, potem se docela obrnejo. Nazadnje se oprimejo z dlanmi zida in obvisijo na rokah. Visijo in s sklonjeno glavo med vzporednima rokama merijo razdaljo od stopal do dna. Potem se spustijo dol, in ko se bose noge dotaknejo tal, se v kolenih skrijo, da so kakor vzmeti. A kljub temu se oni zvrnejo vznak in se morajo nato z uprtimi komolci vzdigniti s tranic in s premoga. Z zida pa jim Gino vre vreo. Vreo vrzi! je zakrial Bruno spodaj, a vrea mu je prav takrat padla skoraj na obraz. Potem na dnu kamnite soteske spretne roke hitro polnijo vreo, zgoraj pa na zidu sedi Gino in se razgleduje po cesti.
14

KRES V PRISTANU

BESeDA

e si tukaj, je rekel Lojzku, a samo tak, mimogred, kakor zaposlen odrasel lovek majhnemu otroku. Potem spet obrne glavo in pregleduje cesto. Na desno vse do Lloydovega stolpa. Na levo vse do irokega mosta, ki vodi cesto ez tranice. ive due nikjer. Bombniki so bili opoldan nad skladii, nad tranicami in erjavi, zato na cesti ni ljudi. Vse mirno. Nobene nevarnosti. A vendar Gino nenadoma trzne z glavo kakor psiek, ki nepriakovano sproi v zrak uhlje in hitro zaniha s smrkom, da bi ujel pravo smer novega vonja. In kakor psiek v taknem primeru takoj zalaja, ko da je vonj sproil glas, ki je bil pripravljen v grlu, tak se Gino bliskovito skloni ez zid. Stranik! je zakrial. Hudi, je rekel Bruno spodaj in vrgel na hrbet skoraj prazno vreo. A e vsi teejo vzdol proge, med progo in zidkom po ozki stezi. Gino pa tee zgoraj in stranik tee za njim in za tistimi, ki teejo spodaj, a jih on ne more videti. okat je, a tee, ker v, da se ob ovinku zid znia in se bodo mulci skobacali nanj ter mu uli po gmajnicah. Tee, ker niti ni e tam, kjer so pustili prekle na zidu, njih pa nikjer ve. Niti Gina. Uli so, banditi, in vlauge matere, ki so jih zvalile. In si otira z roko pot s ela. Saj ni zaradi premoga, ko pa ti ubogi kristusi prinesejo materam nekaj kurjave. Hudi ga vzemi, premog! A sramota, da ti
15

KRES V PRISTANU

BESeDA

tak uidejo. Ko te sreajo, potem, in so brez prekel, posmehljivo vzdigujejo obrvi in grbanijo elo, pasji sinovi. Tedaj je opazil Lojzka, ki je tekel ob zidku in se od asa do asa ozrl. Stoj! je zavpil. Stoj!

16

KRES V PRISTANU

BESeDA

2
ojzek pa je zdaj komaj zael prepriano tei. Prej se mu je zdelo, da nima smisla, da bi preve beal, saj se ga vse skupaj ni ne tie. In e radovedno se je oziral, da bi videl, kak se takele stvari razvijajo. Stoj! je zakrial stranik. Pod noge ti pokadim! A e bolj ga jezi, ker se mu zdi za malo, da lov tak drobcenega bubca. Bi jih moral poakati spodaj, za ovinkom. A v nasprotno smer bi uli. Pol ete stranikov bi bilo treba, da bi jih lovila, roparje. Pol ete. A ti mi ne bo uel, tiek mali. Le cepetaj. Kar cepetaj, ujel pa te bom vendarle, o, pa e kak te bom ujel. Stoj! je spet zakrial. Lojzek se je ozrl in spet stekel. Ob stopnicah, ki se vzpenjajo na most, pa se je ustavil. Naj tee ez most na drugo stran proge? Naj tee naprej po cesti? Takrat stranik sproi telo in stegne roko. Nato e enkrat. In njegova iroka dlan mahne po zraku kakor lopata. Potem spet. In zdaj dlan zgrabi za Lojzkovo ramo. A Lojzek se zasukne in uide na sredo ceste. Grda mrha mrhasta. Razkorail se je po dolgem sredi ceste. Nato se razkorai poez. A ga ne more pre17

KRES V PRISTANU

BESeDA

strei, ker se je Lojzek pognal k stopnikam. In uel bi, ker je e na tretji stopniki, da niso zadaj prsti ujeli naramnice, in da ni zaradi tega odletel gumb in bi hlake padle, e bi jih hitro ne ujel spredaj. Zdaj te imam, baraba. Globoko sopejo njegove obilne prsi v belem jopiu in podbradek se mu podvoji, ko skloni glavo. Vam bom jaz pokazal, koga boste imeli za norca, mularija usrana! Jaz vam bom pokazal! Lojzek se je ogledal in se sunkoma obrnil, da bi stekel po stopnicah navzdol. A roka ga zadnji hip ujame za laket. Pri moji veri, da te uklenem! je jezno siknil in krepko stresel Lojzkovo roko. Obenem gre njegova desnica v ep, a ne privlee ven lisic, ampak velik robec. Otr si z njim vrat in elo pod trdim sennikom privzdignjene epice. Banditi. Jaz nisem ni kriv. Z levico si pridruje hlake v pasu. Hkrati njegov nos smrkne, ko da mu gre na jok; a je samo prvi poskus. Ti bom e pokazal, kdo je kriv. Jaz nisem ni naredil, gospod stranik. Ni nisem naredil. Zato si beal, ker nisi ni naredil. A? Nisem, gospod stranik.
18

KRES V PRISTANU

BESeDA

In e utei mi hoe, mrha, pravi sam pri sebi. Utei, falot! Jaz nisem bil z njimi, gospod stranik! Tiho! Nisem bil z njimi, gospod stranik. Res nisem bil z njimi! Ne, nisi bil z njimi. Samo na zidku si strail! Nisem, gospod stranik. Na zidku si strail, medtem ko so drugi plenili, tatovi! Nisem strail, gospod stranik. Tiho! Me niso hoteli, gospod stranik. So rekli, da sem premajhen, so rekli. Kdor strai, ko drugi kradejo, je prav tak tat kakor tisti, ki izvri dejanje. Prav-ta-ko-tat. Jaz nisem strail, je rekel Lojzek. Stpala sta ez most in pod njima so bile v kamnitem hodniku tranice odsotne in svetle. Kje stanuje? je tedaj strogo vpraal stranik. Ni nisem naredil, je rekel Lojzek in zaihtel. Kje stanuje, sem te vpraal. In njegov glas je globok, kakor da se je nenadoma porodila prava hudobija v njem. A?

19

KRES V PRISTANU

BESeDA

Jaz nisem ni kriv, je rekel Lojzek. Zdaj je bolj prepriano zaihtel. Kje? Pokazal je z brado hio na gmajnici onstran mostu. Potem je prijel hlake z roko, ki je nad komolcem vklenjena v stranikovo dlan. Z zapestjem desnice si je otrl oi, zraven je tudi smrknil, a tokrat resnino mokroto. la sta dol po stopnikah in nato ez gmajnico. Tam se pred hiico sui perilo in tudi neka ena je za rjuho, a raji nategne in popravi rjuho, ko vidi, da gre stranik mimo z Lojzkom. Toliko bolj, ker on ves as godrnja. Nad tatovi. In obenem tudi nad soncem. To je julija v ti traki luknji peklensko razbeljeno. Posebno e je kt tak prisojen in hkrati v zavetju. Na bombnike pa bolje, da lovek niti ne misli. Kdo bi bil rekel, ko se je zaela, da je zdaj, osemnajstega leta, e ne bo konec, te vlaugarske vojske. In povrhu vsega naj se lovek lovi z otroki. Ko v otrokem vrtcu. In se vzpenja po stopnicah in si sproti brie pot. To je torej va sin, nazadnje pravi, ko sta vstopila. Snel je epico in jo brie od znotraj okoli in okoli. Tak brie gospodinja notranjost komaj umitega lonca. Jaz bi rad vedel, kakna nezasliana pasma tolovajev bo zrasla iz teh smrkavcev, je rekel. Samo to bi rad vedel, gospa.

20

KRES V PRISTANU

BESeDA

Kaj je storil za bojo voljo, je prestraeno rekla Lojzkova mama. Kaj bo iz njih, e so e zdaj takni roparji, je zasoplo rekel in porl slino. To bi rad vedel, gospa. Kaj je bilo? je rekla Lojzkova mama. Kaj se je zgodilo. Ni nisem kriv, je rekel in hlipnil Lojzek pred tedilnikom. Zmeraj dri z roko hlake v pasu; naramnica mu zdaj visi na noge. Drugi ga bom uklenil, e se bo upiral pravici. Da veste, gospa. In spet je vtaknil robec za vrat. Uklenil ga bom. Ni nisem kriv, je rekel Lojzek. To je e od sile, da e taji, ropar! Na mestu zloina sem ga zasail! Na mestu zloina? je prestraeno rekla mama. Plenjenje premoga z vagonov, gospa. To je, premoga, gospa. Premoga? je vpraala Lojzkova mama. Hkrati se je oddahnila. Premoga? Premoga, gospa. Si kradel premog? Si res kradel premog? Ni nisem kradel. Tiho! je rekel stranik. Prestopil se je. Ko se je prestopil, se je premaknil tudi Lojzek na drugo stran tedilnika.
21

KRES V PRISTANU

BESeDA

Nisem kradel, je spet rekel in pogledal najprej mater, nato stranika. Me niso hoteli, mama. Da sem premajhen, so rekli. Tiho, je zdaj rekla mama in ga ostro pogledala. Obrnila se je k straniku. Niti za noht premoga ni e prinesel domov, je rekla. Verjemite. Nikoli niti za noht premoga. Seveda, potuho, je rekel stranik in se spet prestopil. Ne, ne, saj bi se ne branila premoga, je rekla Lojzkova mama in drala dlani sklenjene pred prsmi. A res ni prinesel. Priseem, da ni prinesel, gospod stranik. Saj, potuho, je spet zamrmral. Potem se je sunkoma spet obrnil. A pazite na svojega sina, gospa! Samo to vam reem. Pazite na svojega sina! Lojzek pa hlipa v kotu in od strani pogleduje nanju, ker se je zael stranik pomikati proti vratom. Zdaj namre v, da je as, da gre. Oplailo jih bo za nekaj asa, tolovaje, a e se ne odpravi, bo zdaj spet na vrsti tarnanje. O vojski, o lakoti in o kurjavi. Pa o mou, ki je na fronti ali o mou, ki ga ni ve. Povodenj besed. Plaz besed in vmes morebiti e solze. Da, e tega bi bilo treba po vrhu vsega. e solz.

22

KRES V PRISTANU

BESeDA

In Lojzkova mama tudi e hiti z izpovedjo, ko da mu mora s tem pomagati iz kuhinje na stopnice; ko da s svojimi besedami zastira njegov urnik. Vdova z otrokom, gospod stranik. Ne, res se ne bi branila, e bi bubec prinesel nekaj kosov premoga. Priznam, isto odkrito priznam, gospod stranik, ne bi se branila, eprav je e tak majhen. Ni se ne bi branila. Z neim je vendar treba kuriti; kajne, gospod stranik, da je treba z neim kuriti? A do zdaj mi res ni e prinesel, ne, do zdaj ne e, gospod stranik. On pa se spua navzdol po stopnicah. Uklenem jih drugi, tolovaje, godrnja. In potem v poboljevalnico z njimi! Tak je, vso klapo v poboljevalnico. In govori na glas, da bi sliali vsi v hii za vrati, ki so komaj vidno priprta in se nalahko zapirajo, ko gre mimo njih. Naj spet kaj skuhajo kakor tisti dan, ko so napolnili katlo za konzerve s strelivom in jo razstrelili, pa bodo imele kurjavo. Naj se zgodi smrkavcem kakna nesrea, pa bodo videle premog. Ko je odel, so se na stopniu odprla vrata. Navsezadnje je dober ko kruh, je rekla gospa Pina v prvem nadstropju. E, dolnost je dolnost. To je soseda Lojzkove mame.

23

KRES V PRISTANU

BESeDA

Hudi naj vzame njegovo dolnost! je jezno vzkliknil glas gospe Pine spodaj. Njega in tiste, ki hoejo vojsko! A ste krivini, gospa Pina, je rekla soseda Lojzkove mame. Naslonila se je na ograjo in stegnila glavo, da bi lahko videla gospo Pino. Stranik ni kriv. Lojzkova mama pa se je vrnila v kuhinjo; Lojzek je e zmeraj ob tedilniku. Ni nisem naredil, je rekel in smrknil. Prav ni. Kak te je potem talel ujel? In pokazala je proti vratom. Samo gledal sem, je rekel in zoil ramena. Spet je smrknil, a zdaj bolj zaupljivo, skoraj potolaeno. Sklonila se je in odprla ter spet zaprla vratca tedilnika. In so kradli premog? je vpraala s spremenjenim glasom. Hgm. Mislim, da so. Kako misli? Jih nisi videl? So sedeli na zidu, in ko je priel vlak, so grabili s kavlji. Prav gotovo je bil premog. In gleda njo, ki ga ne gleda. Potem je Gino vrgel dol vreo, je rekel ez as. Mati mol in Lojzek v, da zdaj ni huda nanj, ker ta hip ne misli nanj, ampak na premog. To zdaj v. To prav zatrdno v. Tudi zato, ker ni malokrat rekla, da imajo
24

KRES V PRISTANU

BESeDA

druge matere premog, eprav je potem nevarno zaradi plina in morajo biti zmeraj okna odprta. Me niso pustili, je vdano rekel. A ona moli; tako je e rekel: So rekli, da sem premajhen. Seve, da si premajhen, je kakor sama sebi zamrmrala. la je k omari, nato je poasi vzela kotli iz nje. Lojzek je stopil od tedilnika in jo opazoval. Mama. Kaj je? Je tak velik zloin, grabiti premog s kavlji? e je vojska, ni velik zloin, je zamiljeno rekla. A zdaj je vojska. e ljudje nimajo s im kuriti, ni velik zloin, je spet kakor sama sebi rekla. Zakaj se potem tale tako koz? Zato ker je to njegova sluba. Kotli z vodo je nesla na tedilnik. uk ukasti, je rekla in se mu nasmehnila. Zakaj si je pa izbral takno slubo, da brani ljudem, da bi vzeli premog! Saj ni vedel, da bo vojska. Potem molita. Nato se je od strani ozrl nanjo. Ko pa me niso pustili! je ez hip jezno rekel. Je isto prav, da te niso. Oni so e veji deki.
25

KRES V PRISTANU

BESeDA

Niso vsi veji, mama. A si e premajhen. Zdaj je spet zamiljena in odsotna. Lojzek jo je spet pogledal. Gino je tudi imel kavelj, mama. A tak, je zamrmrala iz svojih misli. In potem je strail na zidku. On je strail? Ustavila se je sredi kuhinje in se obrnila. Gino je strail? Da, mama, on! Jaz sem samo gledal. Na zidku? Ne, ob zidku, mama. Stranik pa je mislil, da straim jaz! Tedaj je odkimala z glavo. In si pustil, da te je ujel? Pogledal jo je in se prestopil. Me ne bo ve ujel, mama. In stisnil je pesti. astna beseda, mama. Pusti jih pri miru, je tedaj rekla. Premajhen si e. In spet gre k omari, a zdaj spotoma zagleda naramnico, ki mu vis na noge. Kak, da si jo utrgal? Je nisem jaz utrgal, je rekel in jo gledal. On jo je, je potem rekel in pokazal z glavo proti vratom. Stranik?
26

KRES V PRISTANU

BESeDA

Za naramnico me je ujel, je rekel in se posmehljivo namrdnil. Drugae me sploh ne bi. Gledala ga je in v njenih oeh so bila srebrna zrnca. Sleci hlake, je tovariko rekla. Da, je rekel in prikimal. In koek s ivanjem mi prinesi.

27

KRES V PRISTANU

BESeDA

3
otem je bil avgust in Miljski zaliv je spet gladka in bela planjava raztopljenega svinca. Zemljevid tranic za Novo luko se kovinsko svetlika in drai s tisoerimi sulicami nepremino vroino. Zvrnjena, z razparanim trebuhom je sredi zaliva na pol potopljena vojna ladja Wien. A oni so se e navadili nanjo, ni ve tak zanimiva kakor po tisti noi, ko so reeni mornarji priplavali do skladi Nove luke in potrkali na vrata njihovih stanovanj. Kak je tekla voda od njih, revei. In vsi na pol nagi. Ne, danes so se odpravili zaradi letalskega napada. To je na vsak nain od vsega e najbolj razburljivo, letalski napad. In potem je vse tak tiho na cesti in v ladjedelnici, da stopajo sredi tiste samote, kakor da so gospodarji zapuenega mesta. A niso mogli zraven poara, zato so se pod Lanterno kpali. Tudi pred njihovimi hiicami je morje, a tam ne morejo do njega, eprav ga imajo pred nosom; Nova luka in doki so jim napoti.

28

KRES V PRISTANU

BESeDA

A pod Lanterno je morje docela drugano. Pravi Trst je videti od tam, vse velike palae, ki se ogledujejo v srebru irokega ogledala med pomoli. Skoraj brez konca je zaliv na ti strani in Miramar je raztopljen v beli sonavi tam dale na drugem koncu. In grii imajo hiice po pobojih, vse gor do grebena in ez, po sredi pa se svetijo tranice Openskega tramvaja, ki se strmo vzpenjajo navkreber in peljejo naravnost v nebesa. In morje ni pusto kakor v Miljskem zalivu; dotika se hotelov in belih pala ob Velikem trgu in se po Kanalu prerine do trga ob Rusem mostu. Prav do stojnic in branjevk se prerine. Vraali so se v gosji vrsti in imeli so kopalne hlake prek rame. Ne vsi. Gino jih ima na sebi in zato je na njegovih hlaah zadaj narisan kolobar mokrote. V roki dri palico s kavljem. Je nisi mogel pustiti v skrivaliu? je rekel Aldo. A? Tudi v vodi je bil z njo, je rekel Sergij. Sem mislil, da bom nabodel meduzo, je rekel ez hip tenek Ginov glas zadaj. Me-duuu-zo, je rekel Bruno spredaj. Ali morskega psa? A, Gino? Hahaha, se je zasmejalo drutvo ,Kavelj, ne da bi se ozrlo. Leno stopajo drug za drugim in zadaj je tudi Lojzek. Tisti dan, ko je stranik razburil vso hio, so prinesli
29

KRES V PRISTANU

BESeDA

njegovi materi nekaj premoga. In tako je bil sprejet v drutvo. Morski pes, je rekel Aldo. A zdaj ne pride v zaliv kakor v mirnem asu. Sergij je vpraal: Misli na mine? Na mine in na mree. e butne v mino, a? je rekel Sergij. Na drobne koke se razleti! Si predstavlja, da je pet metrov dolg? To je spredaj Bruno. Vsi niso pet metrov dolgi. Pa so, je rekel Bruno. Tudi dvanajst so dolgi. A ne v Jadranskem morju. Zakaj ne v Jadranskem morju? To je pojo Ginov glas zadaj. Ker ne morejo skozi Sueki prekop! Hahaha, se je zasmejala vrsta lanov. In pomika se poasi, ker ni e ura prihoda njihovega vlaka; pa tudi zato, ker jim je sonce razbelilo glave kakor kamne na produ. Na okoladni koi se jim beli tenka plast soli, Gino pa se po ramenih lupi kakor peeno jabolko. Gredo vzdol zida, pod katerim so tranice Nove luke, in udarjajo s ploskimi dlanmi po zidu. Cesta se zelo malo vzpenja, zato je mrea tranic skoraj pri roki. e bolj pri roki seveda majhne bajte prav pod zidom, a nje vidijo samo, e se sklonijo ez zid. S katraniranim plat30

KRES V PRISTANU

BESeDA

nom so pokrite. In tudi z zgubano, zarjavelo ploevino. To so elezniarske bajte za orodje, a vendar so tudi tirikotni vrtii s solato in z radiem pred njimi. In tudi med bajtico in zidom ponekod vrtii. Da pa so bajte elezniarske, je spoznati po predmetih, ki so za ute po strehah. Rjav kos tranice. Kos verige. Spet kos verige, takne, ki po navadi vis med dvema vagonoma. Odbija. In spet odbija. Ta dva odbijaa pa ni rjava, ampak e vsa rna in podobna dvema prevrnjenima gobama. Potem spet kos tranice na katranirani strehi, pred kolibo pa se opiri petelin z gosto mavrico barv na repu. Prevzetno prestopi tranico, nato gre ez travnato liso med tranicama, potem spet moato prestopi drugo tranico. Nazadnje se zaleti proti kokoim na sosednji progi. Na streho kolibe pa tisti hip spleza rumenkasta muca in zamijavka. Tee po katraniranih strehah in zmeraj bolj mijavka in gleda nje, ki se pomikajo vzdol zida zgoraj. Je lana, je soutno rekel Gino. Jaz tudi, je rekel Sergij. Ti ne? Hgm. Zamijavkaj! je tedaj vzkliknil Bruno spredaj. Zamijavkaj tudi ti, Gino! Hahaha! Gino! To je spet spredaj Bruno. Kaj je? je bojee vpraal Gino.
31

KRES V PRISTANU

BESeDA

Tisti koek vrzi muci! Hahaha. Ali ima tam vse gladko kakor punke? Pusti ga pri miru, je tedaj rekel Aldo in Lojzku je bil Aldo tisti hip zelo ve. Tak so li mimo tovarne strojev in se ustavili na irokem nadvozu. Pravzaprav pa ni ni podoben nadvozu, ampak je vse kakor zelo iroka cesta, samo da je ograja dale na desno in ograja dale na levo in spodaj so tranice in lesene koe z radiem v majhnih vrtikih. Ena je prav tik ob enem od stebrov pod nadvozom in kokoi se pasejo pred njo, tranice pa priteejo izpod obokov irokega nadvoza in objamejo kolibo, radi in kokoi z dveh strani. Tak je tam kakor zelen otoek sredi tranic. Ob ograji slonijo zdaj Bruno, Aldo in Sergij; drugi so premajhni, zato gledajo skozi elezne palice, a jim je, ko da se jim noe nikamor. Niti po premog. Nekaj pa tudi praznemu elodcu dobro d, e je takle pritisnjen k elezni ograji. Tedaj pride lokomotiva izza njihovega hrbta in ko je pod njimi, jih ovije v oblak bele pare. Pozimi je lepo, je rekel Aldo. Te greje. Zdaj je turka kopel, je rekel Bruno v beli megli. A kmalu se je para razcefrala in oni spet leno stojijo v vrsti, ko da se je v toploti as ustavil. Sonce se je e precj nagnilo nad morjem, a e zmeraj pee; na koncu

32

KRES V PRISTANU

BESeDA

breztevilnih tranic je, ki se vse stekajo k njemu in so njegovi srebrni arki. Potem pride iz kolibe na otoiu elezniar in okoli njega skae mlad voljak. Pred kolibo je v tleh cementen bazen. Poln je goste vode kakor zelenkastega olja in samo meter je dolg in meter irok. V njem plavata dve raci in potapljata glavi v zeleno vodo in lovita trs in ni se ne zmenita za lokomotivo, ki spet zdrdra mimo. Bi imel tudi jaz rad tkole kolibo, je rekel Aldo. In tkile dve raki. Tudi jaz, je rekel Sergij. Nato je rekel: Prav ni me nima, da bi el po premog. To je zaradi sonca, je rekel Aldo. Pa zato, ker ste meve! je rekel Bruno. Sergij je stisnil ramena. Nato molijo. Ponoi zmeraj sanjam o tistih mornarjih, je nato rekel Sergij. Tudi jaz, je rekel Aldo. O tistem, ki je spal pri nas. Jaz o tistih, ki so utonili. Si predstavlja? Pod krovom si in te zadui voda, ko se ladja potaplja? Tako spet molijo. Miljski zaliv pa je v soncu mlenobel, ko da ga pokriva tenka skorjica razpadajoe slane. Istrske grie ovija
33

KRES V PRISTANU

BESeDA

toplotni mr in njihov breg ipkasto zoba vodo na nasprotni strani zaliva. Kak je mogla priti podmornica skozi mree, je rekel Aldo. Kje so mree? To je Lojzek. Pod vodo, uk, je rekel Bruno. Morda pa je kdo izdal, je ko sam sebi rekel Aldo. Mogoe. In Sergij je zoil ramena. A ni bila podmornica, je rekel Bruno. Mass je bil. Mass je tudi podmornica. Samo da je majhna. Bruno pa je vzkliknil: Ne, mass ne plove pod vodo! Wien je potopila podmornica, je rekel Aldo. Moj oe je bral v asniku. Kaj bo ve vedel asnik ali mornar, ki je spal pri nas? Tudi pri nas sta spala dva mornarja, je rekel Aldo. A nista ni vedela, kdo jih je torpediral. Samo v vodo sta skoila in plavala, da bi se reila. A na mornar je videl! Saj je bilo ponoi. Ponoi ali ne ponoi, on je videl. Aldo je skomignil z rameni. Prav. e je videl, je videl. Nato molijo. Sergij pa je nato rekel: Vsi nagi in premraeni so bili. e v postelji so se tresli.
34

KRES V PRISTANU

BESeDA

Moramo iti, je tedaj rekel Bruno. A nihe se ne odmakne od ograje. Lokomotiva spet spelje vrsto vagonov na drugi tir in elezniar premakne kretnico in trikrat zapiska. A ozraje je potem prav tak soparno. Najraji bi el kar pro, je rekel Sergij. Kam? Na fronto? Kje je fronta? To je Gino. Dale, je rekel Aldo. Fronta je tam, kjer so topovi, je rekel Bruno. Potem se je zravnal. A zdaj moramo po premog. A naprej slonijo ob ograji, ko da jih vroina dri priklenjene k nji. A nekje morda ni vojske, je nato kakor sam sebi rekel Sergij. Ne vem, je rekel Aldo in skomignil z rameni. En mornar se je vso no tresel in klel, je e rekel Sergij. Cela postelja je kripala, tako se je tresel. Tedaj se je Bruno oddaljil od ograje. Jaz grem, je rekel. In so poasi li za njim. Tak poasi gredo po cesti, kakor da se jim noge upirajo, a morajo vendar iti. Zadnji je Sergij, zato je Lojzek zraven njega. Kaj ne gremo po premog? je vpraal. Saj gremo, je rekel Sergij.

35

KRES V PRISTANU

BESeDA

Moja mama je rekla, da moram kmalu postati velik, pravi Lojzek. Zdaj ko je oe umrl na fronti, da bom jaz skrbel za druino, je rekla. Sergij ga je gledal. Saj gremo po premog, je rekel in mu poloil roko na ramo. Saj gremo.

36

KRES V PRISTANU

BESeDA

ak so li poasi vzdol zida in nato sedli nanj; samo Gino mora tei v skrivalie na gmajnico po prekle s kavlji. Nerodno zadeva z njimi ob zid, ko jih prinese na rami ez most. A Bruno se mu zdaj ni ne posmehuje. Daj hitro, je rekel. Je e sliati lokomotivo, je rekel Aldo. Bruno pa je rekel: Kmalu bi zakasnili. Hitro so si razdelili orodje. In stegujejo ga pred sabo, kakor da merijo razdaljo in hkrati, kakor da se vsak prepriuje, da je prekla res njegova. Tak prisopiha lokomotiva in vozovi zdrdrajo mimo in kolesa kovinsko rovtajo. Ob rdeem semaforju pa se lokomotiva ustavi in vozovi vzdrgetajo; tak se od vrste junic vsaka zaporedoma prestopi, ko zadene ob prejnjo, ki nepriakovano obstane. In kavlji tisti hip zanejo sunkovito grabiti in ostro hreijo ob velikih kosih premoga, ki se izmikajo. A rni slap vendar zane v presledkih padati na tla. Vsi so sproeni naprej in zdaj na mah izgine utrujenost ob tropotanju teke toe, ki bobn pod vozom. Sedijo v
37

KRES V PRISTANU

BESeDA

vrsti in njihovo telo je gibno in njihove roke so hitre kakor roke ribiev, ko se zavejo prihoda gostega krdela kombrov. Tedaj ribii neprenehoma vleejo srebrne kombre iz vode in e isti hip spet spustijo imo s trnkom v morje. In to e in spet. In e in e, z vso naglico, dokler je as. Tak zdaj krijo roke v komolcih in jih hitro spet stegujejo, ko da bi hoteli zase cel vagon premoga, vse vagone z vsem premogom. A je samo zato, ker vsak hip lahko od kod pritorklja stranik, premog pa mora biti, e naj zavr voda v kotliu in sirkova moka v vodi. Za njihovimi hrbti, dale onstran ceste, ob bregu je v ladjedelnici zapiskala pial. Kakor nebotinik visoki erjav tedaj zane vzdigovati svoj sklonjeni gobec, iz katerega visi napeta nit srebrne sline. Onkraj mosta stoji ob cesti Lloydov stolp, pred vhodom poivata na dveh zidkih siva leva s strogo obo in s opastim repom. Zdaj udari ura v stolpu. A oni vidijo samo premog in sliijo samo Bruna, ki na pol jezno zamrmra: Se e premika. In res, tam spredaj krtne semafor kakor umot trde peruti ob trdo perut nad samotno gmajno. In takrat se vsa telesa e enkrat sproijo, da bi kavlji posneli e zadnji plen. Krik, ki je nato naenkrat prerezal ozraje, je bil pomean s cviljenjem koles in z udarci odbijaev. Vlak pa se premika in Sergij je tam spodaj na stezi med zidkom
38

KRES V PRISTANU

BESeDA

in kolesi zagrebel prste v premog. V uesih mu je zahrealo, ko da se mu je strla palica s kavljem pod kolesom, a hkrati in istoasno in cel e prej je planila vzdol njegove noge proga goree svetlobe v njegovo elo in se razpoila, se raztreila za omi ko bela granata. Potem ves utone v morju premoga. Vagoni pa steejo in kolesa hitro zanejo teti sklepe. e prej pa so oni zbeali. Izpustili so preklje in se pognali z zidka. Tekli so proti Lloydovem stolpu in tekli navzdol proti mostu. Beijo pred Sergijem, a on je z njimi v grozi, ki jim je odsrkala misli, in plava v zraku ob njih. Lei pod kolesi, a je vendar, kakor da skupaj z njimi bei pred stranikom. Obenem pa, kakor da jih on lovi in preganja. Ustavili so se ob mostu. Bili so skupaj Bruno, Aldo in Lojzek. In za hip se Bruno priblia ograji in vidi raki; ne plavata, ampak si otrcavata peruti s kljuni. A pogledal je, kakor da je hotel e enkrat videti vlak, ki se je oddaljeval; nato se nasloni s hrbtom na ograjo. Aldo in Lojzek sta se ozrla vanj in ga gledata, a on moli in gleda navzgor po cesti proti Lloydovemu stolpu. Tak se e Aldo in Lojzek ozreta navzgor po cesti. Prazna je, cesta, in divja. Kakor po letalskem napadu popoldan. Ob morju pa so vzdol skladia skladanice jeklenih plo, ki z njimi krpajo v dokih ladjam okvarje39

KRES V PRISTANU

BESeDA

ne boke. A tudi ploe zdaj vse tuje. Tudi nizke delavnice s poevnimi steklenimi strehami. Nizke in dolge, a zdaj, brez Sergija, tuje. Prav tak tudi tovor, ki ga erjav vzdiguje na svoji dolgi niti. Tak se poasi odpravijo nazaj; a gredo po cesti vsaksebi, loeni drug od drugega. In mol. Lojzek se tedaj spomni, da mu je prej Sergij poloil roko na ramo, a obenem slii kripanje pod vagonom in tisti krik. Zato prosee pogleda Bruna, potem e Alda, a onadva hodita narazen po sredi ceste in gledata proti Lloydovemu stolpu. Tam je zbrana grua ljudi, in tako mirno gredo mimo prekel, ki so na zidu in po tleh. So lani drutva ,Kavelj, a vendar utijo, da so skoraj kakor drugi peci in kakor drugi radovednei. So tisti, ki so bili prej s Sergijem, a hkrati so drugi, ker zdaj prihajajo od mostu in od otoka z radiem in z rakama v bazenu z zeleno vodo. Potem je Lojzek v grui ob levu pred Lloydovim stolpom in opazuje obraze. Ko pa ga debela enska pozorno oine, se s kazalcem podrgne pod nosom in jo nedolno gleda. Prav gotovo je mrtev, pravi ena sredi grue. Ah kje! Kak?

40

KRES V PRISTANU

BESeDA

Toliko vozov je lo ezenj, draga moja. Kaj pa mislitel Ob nogo bo, pravi zdaj debeluhinja ob Lojzku. Sem ga videla, ko so ga nesli. Vi ste videli? Potem posmehljivo ree grui: Ona ga je videla! Pa je prila za mano sm, ta je lepa! Kdo da je priel za vami? Kdo? Tiho! je vzkliknil elezniar in mo v majici in s plei in z rokami ko gana glina, mu prikima. Pa ja, oprostite, je spet rekel glas v grui. Je prila za mano in hoe vedeti ve ko jaz! Prekleta vojska, je tedaj rekel mo v majici, da bi jo preglasil. Gotovo. To je tista debela s potnimi prsi. Prekleta vojska in vlauge matere tistih, ki so jo iznali. Potem v zadregi molijo, ker je bil njen glas preve hree. Lojzek jih opazuje. Zapovrstjo, kakor govorijo, najbolj tisto debelo, ki ima na prsih trikotnik vnete in ivordee puranove brade, zgoraj, pod nosom, pa ji rasejo rne dlakce. A potlej ga prevzame strah, ko da se mu hoe narediti megla pred trepalnicami. In spet vidi Sergija, kak zdrkne z zida. A strah ga je e bolj zaradi levove glave na zidku. Stoji mirna kakor zmeraj, a vendar poasi razklepa relo. Zelo poasi ga odpira. Ne more ga seveda hitro odpreti, ker je iz kamna, a razmika ga in on
41

KRES V PRISTANU

BESeDA

zr v oivljeno relo in mu je, da bi kriknil kakor Sergij, ko je lo kolo ezenj. Tedaj je zabrlizgal avto Rdeega kria in se ustavil pred vhodom v Lloydov stolp. Iz avta so odnesli nosilnico. ez hip so jo spet prinesli. Mrtev? je vpraalo dekle, ki ves as tii roko k ustnicam. Ah kje, je rekla debeluhinja. Lojzek je samo za hip pogledal nosilnico. Potem se je sunkoma zazrl v relo kamnitega leva na zidku. In zdaj so bile sive eljusti popolnoma razklenjene in on je na glas zajokal in se odtrgal od grue in stekel pro kar po sredi ceste, da je avto Rdeega kria pretresljivo brlizgal in brlizgal, ko je v vijugi zdrvel mimo njega.

42

KRES V PRISTANU

BESeDA

Kres v pristanu
1
eve, tudi teta Johanca jim je prinaala pravljice v njihovo podzemlje; a njene pravljice so imele barvo ciklamnov in praproti nad potokom, kjer so oni lovili rake poleti. V njihovi luknji pod zemljo je tedaj zadialo po jabolkih iz Vremske doline in se vzbudilo klokotanje mlinskih koles. A njihove resnine pravljice so bile pri Mici. ivilja Mici, ki stanuje v pritliju, to je nad njimi, nad njihovim stanovanjem, ki je prostor z oknoma v dvoriu. irok elezen drog jim deli ta prostor na dvoje, dvorini zid pred oknoma pa oblizuje sonce samo po gornjem robu. Nalahko in onemoglo ga polie, kakor jetina muca svoje malke na katranirani strehi onstran zidu. Saj, in tudi Mici sama jim je skoraj kakor pravljica. Majhno, okroglo dekle, ki s sivim stricem govori po nemko. Nagluna je in velike oi ima, a njim, otrokom, je najbolj skrivnostna prav zaradi besed, ki jih krii njen stric in jih oni prav ni ne razumejo. Tak je Mici, ki bi lahko bila kakor druga dvajsetletna dekleta, na neki nain vsa udna. Radi pa jo imajo, in v njeni sobi se vsak

43

KRES V PRISTANU

BESeDA

dan igrajo in vrtijo leseni model, na katerem pomerja obleke. Bo priden! je rekla Branku. Mici, pravljico prosim, je rekla Evka. Olgica, ki je bila najmlaja, je sedela na oknu in imela noge na svetlem lesu ivalnega stroja. Nizko spodaj sta okni njihovega stanovanja, pod oknoma pa podgane in kosti in suhe glave sardel na cementnem dnu. Onkraj dvorinega zidu v mehanini delavnici delavci kujejo in brusijo ves dan in vse dni. Ves dan do petih popoldne, tedaj se sleejo do pasu in se ob pipi umivajo in so idane volje. Milijo si lakte in vrat in pena je rnikasta od strojnega olja. Potem je tiina nad vsem, samo Micin stroj drdra ob odprtem oknu. Mici, povejte pravljico! A ona je vekrat ko zasanjana in topa. Uporno tedaj moli kakor zmeraj, kadar je stric hudoben z njo; oni pa ne vejo, zakaj je tak, zelo poredkoma ga namre vidijo. Njegova soba je onstran hodnika, siva je in mrzla kakor on. V sobi ima pisalno mizo, a ne sedi ob nji, ker je e star in upokojen in nemki molitvenik je zmeraj na njegovi posteljni omarici. Zveer pa je sliati, kako moli iz nemkega molitvenika in Mici klei na parketih in moli za njim. Francu Joefu je podoben, njen stric, ko moli na klealniku, in morebiti je tudi zato tak strog, ker trako mesto ni ve pod oblastjo njegovega cesarja. Kdo ve.
44

KRES V PRISTANU

BESeDA

In prav zato morda hoe ponosno umreti, kakor sta se veliastno potopili vojni ladji Tegetthoff in Wien v zalivu pred hiami. A oni so otroaji in o vsem tem ni ne vejo, hudi pa so nanj, ker je tak zoprn, da krii na Mici kakor na deklo in se ona potem joe. rno kumo ima na glavi in sivi lasje mu strijo izpod nje. Kot azijski sveenik je v rjavkasti halji, v brezpetnikih in s kumo. In zmeraj je nekje skrit in hkrati vendar priujo v temnem kotu hodnika, v senci za vrati ali v mraku mrzle spalnice. Vendar, kakenkrat gre po penzijo in Mici jih pelje v njegovo sobo. Postelja v kotu, omara, pisalna miza med dvema oknoma. V vsem pa polmrak kakor v njem, ki ga zdaj ni. In morebiti je Mici vekrat potrta prav zaradi tega mraku. Ne toliko zaradi kleanja in molitvic vsak veer, ampak bolj zato, ker v tistem mraku ni dvajsetletno dekle kakor druga dekleta in otono gleda na delavce, ki se umivajo pred mehanino delavnico. Od januarja do decembra sunja staremu sveeniku, od jutra do noi, iz dneva v dan mladost, ki se odteka ob strogi trohnobi z velikim nemkim molitvenikom v rokah. Dajte, Mici, povejte! so jo prosili. A ona je tisti dan molala in sklanjala glavo nad ivanje.

45

KRES V PRISTANU

BESeDA

2
rav gotovo, njim je bilo lae, ker so hodili v olo in se popoldan lovili po gmajnicah ob tranicah openskega tramvaja. Tak so tudi pozabili nanjo, ki sedi ob lesenem modelu, pod staro uro na zidu nad mizo. Saj ne more pohajati z njimi in se obeati kakor oni na tramvaje; ni ve otrok kakor oni, Mici. Bila sta pravzaprav sestra in brat, to je Evka in Branko, ker je bila Olgica e premajhna. Ustavita se, na primer tak na ploniku pred trgovino. Branko hodi v tretji razred, Evka pa ele v prvega, ampak Evka ree Branku: Jaz bom la noter. Prav, je rekel Branko. Vpraala bom, koliko je ura. Prav, je rekel Branko. In ti takrat naredi hitro. Bom, je rekel. Kakor zadnji bom. Ulica Rittmeyer je popoldne po navadi samotna in tiha, samo muca stopa po ploniku in se kdaj poasi pretegne in podrgne z rumenim kouhom ob hini zid. V trgovini z jestvinami je prodajalnar sam, ob vratih so
46

KRES V PRISTANU

BESeDA

vree. Ri. Bela moka. Fiol. Spet bela moka in koruzna moka za polento. Skoraj na ploniku je vrea s sladkorjem. Bi povedali, koliko je ura, prosim? Mo v sivem predpasniku vzdigne glavo iz raunov na banku. Kaj bi rada, mala? Bi povedali, koliko je ura, prosim. Prodajalnar se ji nasmehne, ki je drobna kakor mozoljek, nato se obrne, ker visi ura na zidu za njim. In ko se obrne, zasadi Branko pest v mehki sladkor v vrei, potem bei, samo Evko e prej slii, kako je rekla: Prav lepa hvala, gospod. Seve, Mici je sedela zmeraj za ivalnim strojem in mislila, da so oni zelo pridni otroci. Ni namre ne v o njihovih hudobijah, a oni utijo, da je ona na tihem vendar na njihovi strani. Kakor da je skrivnostna zarota med njimi in njo. Morda zato, ker je vsa udna ob tistem stricu. Morda zato, ker ne vejo, zakaj je on jezen na tak dobro Mici. Takna je ob nemkem starcu kakor deklica, ki se je izgubila v gozdu in jo hudobna maeha hoe mrtvo. Biva pa v lepem stanovanju, medtem ko je njihov prostor podoben kleti; zato so presreni, da lahko pridejo k nji. Skoraj tako sreni, kakor e gredo v Rojan v olo. Gotovo, dale je Rojan, a njim je tudi zaradi te daljave
47

KRES V PRISTANU

BESeDA

zelo ve, da odhajajo zdoma. Kajpa, tudi e razsaja burja in lije de. Tak namre lahko stopajo mimo hleva, v katerem topotajo teka konjska kopita in iz katerega dii po senu, burja pa se obupno upira vanje. Potem gredo mimo skladi pred rojansko vojanico in sta oba, Branko in Evka, pod enim denikom. On ga seve trdno dri v rokah, ker je oetov in je velik kakor padalo. Ploha lije nanj in burja se zaletava z vso jezo vanj, a oetov denik je korenjak in se ne pusti. Pa bi ga rada pretentala, podivjana poast, in obrnila navzven njegovo drobovje. In viga. In viga vzdol zidu lesnega skladia. A Branko tii z obema rokama. Tak krevito ga tii, ker je oetov in ga burja ne sme vzeti. Tedaj pa je burja e bolj trmasta in polje vse zaloge iz svojih mehov pod denik, da bi mu ga iztrgala iz rok. Kakor da se jezi, ker sta zapravila dvajset stotink, ki jih je dala mama za tramvaj, in sta si kupila karamel. In piska in piska. A on ne izpusti roaja in tak se rni balon vzdigne od tal in Branko vis na njem. In e bolj viga burja okoli njega, a on je visoko ob sivem zidu in pisk gre skozi njegova uesa in njega je nazadnje strah, tak da izpusti roaj in cmokne na plonik. Ti poredne, ti, je rekla Mici. Kakor s padalom je bilo, Mici, je rekel Branko. Kakor s padalom, Mici! Ti poredne, ti.
48

KRES V PRISTANU

BESeDA

A to je bilo takrat, ko je mama naekala Branka zaradi peaenja in zapravljenih stotink. Danes hlipa Evka in Mici jo tolai. Na parketih pa sedi Olgica in je e premajhna, da bi razumela, kaj ni prav z Evko. S Sakom je la iz ole, s tistim Sakom, ki stanuje tudi v ulici Commerciale, samo da v lepi hii z balkoni. In Sako je rekel Evki: S tramvajem se bova peljala domov! Nimam denarja, je rekla Evka. Imam jaz. Potem je rekel: Jaz bom plaal zate. In sta se peljala in Evka je bila ponosna, da je rekel: Jaz bom plaal zate. Potem sta izstopila in Sako je el v trgovino in kupil pikotov. Na, je rekel. Potem je bil popoldan in oni so se igrali na dvoriu pri Andrini, ki je prodajala oglje v rnem skladiu in je bila vsa kakor zamorka, samo oi in zobe je imela bele. Na dvoriu pa je bilo sonce na kupu neseaganih drv in oni so bili naredili votlino v kupu, zato da bodo iveli kakor Robinzon in ne bodo ve hodili v olo. Takrat je priel Sako. Mama te klie, je rekel Evki. Katera mama? Tvoja, je rekel. Tak sta la na ulico, nato v veo, nato po stopnicah navzdol v podpritlije v njihove katakombe.
49

KRES V PRISTANU

BESeDA

Kaj hoe? je vpraala Evka. Da pride domov, je rekel Sako in skomignil z rameni. Mama pa je imela v rokah iztepa. Ti je res dal za tramvaj? In iztepa je obliznil njeno krilce. Jaz ga nisem prosila, je rekla Evka. Ti je res kupil pikotov? In iztepa je vignil mimo njene ritke. Jaz te nisem prosila! je vzkliknila Evka Saku. Kruh ni zadosti dober, a? je rekla mama in drala Evko za roko in vihtela iztepa, a Evka je kroila okoli mame kakor okoli osi in mama je kroila z njo. Tak sedi Evka na zeleni mizi pod uro, kjer Mici ree blago, in Mici jo tolai. Jaz ga nisem ni vpraala, Mici, je rekla in hlipala. Pridna pridna, je rekla Mici. Sako ni kavalir, je rekla ez hip Evka in kremila ustnice. Res, Mici, da ni? Mici pa najbr ni sliala. Poloila je vzorec iz papirja na blago in rie s kredo naokoli. Kdo ve, na kaj misli, ker ez as poltiho, kakor sama sebi spet zane s pravljico o Janku in Metki, ki sta drobila kruh, da bi mrvice kazale sled domov.

50

KRES V PRISTANU

BESeDA

Ptiki pa so pozobali drobtinice in sled je izginila, je rekla, a Evka jo raztreseno poslua, ker se ni e pomirila zaradi iztepaa.

51

KRES V PRISTANU

BESeDA

3
akenkrat pusti Mici novo jopico na lesenem modelu in gre brisat prah v mrko sobo. Vrata v kuhinjo so odprta, in videti je porcelanaste lonke z modrimi napisi Salz, Pfeffer in Zucker. Tak vse drugae je pri nji, in ko pridejo, morajo najprej pritisniti pri vratih na zvonec; vse drugae kakor pri njih, nobenega zvonca ni tam spodaj. V sobo jih je peljala, ker ni bilo strica, in zato je odprla na steaj oknice in posadila Evko na okno. Tak je Evka gledala na cesto kakor gospodina, in opazovala, kako se vzpenja openski tramvaj navkreber, ko da se bo zdaj zdaj prekucnil dol po strmini. Hia nasproti pa ima obokane balkone in na koncu enega balkona je centaver z brado in s pialko v roki; njegove noge so kosmate, namesto stopal pa ima kopita. Mici! A Mici ni sliala. Zakaj ima kopita, a, Mici? Kaj je? Tisti veliki mo iz kamna, je rekla Evka.

52

KRES V PRISTANU

BESeDA

Zamiljena je bila, Mici, v kotu je zraila strievo posteljo, ker njega ni bilo. Na parketih se je Olgica igrala s krajcem ronatega blaga. Branko je bil ob teki pisalni mizi. rna mapa je na nji, pa gondolasti suilnik in lenki sivega zajka. Lepa, kaj? je rekla Mici. In ti lenki? je vpraal. A Mici je pospravljala sobo in on je e in e odpiral predale. lenkov ne, njih ne mara. Stari je podrsal nekega dne z enim Evko po licu in se je ona zelo prestraila, ker je pomislila na ivega zajca. On pa bi jih zdaj najraji vrgel z Micinega okna na streho onkraj dvoria, tiste lenke, da bi se muce igrale z njimi. Zdaj je bila Mici spet pri mizi. Lepa, ne? je rekla. Da, je rekel Branko. Kadar bo stric umrl, bo tvoja. Kdaj bo umrl? Tega pa ne vem. Kmalu? Kadar bo, bo, je rekla Mici. A on je olarek in ne v ni o smrti, ampak dale mora biti to, zelo dale. Tak dale tudi miza. Prav tak balkoni onstran ulice, kjer stanujejo bogate druine. In beli lonki z modrimi napisi v kuhinji. In parketi. In zvonec na vratih. Dale kakor sonce, ki je na Micinem
53

KRES V PRISTANU

BESeDA

oknu, a ga ni spodaj, pod Micino sobo, kjer spijo oni in sta soba in kuhinja samo en prostor. Ko so zaroljali kljui, so se hitro vrnili v njeno sobo in so bili tiho, tak da se niso upali vrteti modela, na katerem je bila ronata jopica z amputiranimi rokavi. A prav zato, ker so molali, so potem e bolj razlono sliali drsanje copat, ki so se priblievale. Potem so se vrata odprla in v sobo je stopil starec, ki je imel obraz iz sivih gub. Mici je molala in oni so molali, arovnik v rjavi halji pa je vzel stolico in jo postavil k mizi. Poasi se je vzdignila noga iz kamna in za hip je copata obvisela v zraku. Potem druga noga. Tak je stal stari kip na stolici. Halja je bila zguljena, kakor star zastor. e hip, potem se je teka noga vzpela na mizo. Potem poasi druga. Ko je bila temna postava na mizi, je bila e veja tiina vse naokoli. In klju se je vrtel in v uri je delalo bzik bzik. Nato e bzik bzik. rni hlaniki pa so kipu viseli ez pete. Potem se je vraal na parket in e potem poasi odhajal, ko da je navil uvaja, ki bo zmeraj priujo, ko njega ne bo. Tedaj so epnili: Mici, je el! Mici pa je sklonjena nad delom molala. Noge je imela lepo vzporedne in stopla vzporedna na pedalu ivalnega stroja. Kakor pridna deklica. In kdo v, na kaj misli.
54

KRES V PRISTANU

BESeDA

A prav gotovo je, da bi, e bi stric umrl, la na sprehod z lepim fantom kakor gredo druga dekleta s fanti po ulici; ne bi bila zmeraj ujeta, ne bi jokala. In zveer mu ne bi odgovarjala, ko v kuhinji rolja z velikim ronim vencem, in ponavljala nemke eenemarije. Mici, je el! A ona je mole vstala in odla v kuhinjo. Potem je poklicala tudi nje. In tak je na beli mizi likala, oni pa so se igrali na svetlih ploicah, ki so pokrivale tla. Pri njih je cement, zato se radi igrajo v beli kuhinji, ki je vsa polna belih lonkov kakor ambulanta. Na dvoriu pred mehanino delavnico pa se mehaniki umivajo in se reijo. Tudi Mici jih je videla. Seve, da jih je, ko je vzdignila Evko na okno, ker Evka sili zmeraj na okna. Videla jih je in skoraj gotovo misli nanje, ker tak razmiljeno lika. Valjali so se po tleh in Olgica, ki je bila drobna kakor brbunek, je vlekla Mici za krilo. Ti! je rekla Mici. Povejte pravljico, Mici! To je Evka, ki je zdaj zdrsnila z okna. Leali so vznak na ploicah in se drsali od mize do tedilnika in nato spet k mizi. Gledali so s tal navzgor in videli mogoni svitek Micinih las, ki je stral navzven kakor gnezdo. Nato ji je Evka pogakala stopalo. Vsi umazani boste, je rekla Mici. A Evka je e drala rob njenega krila.
55

KRES V PRISTANU

BESeDA

Lej, lej, je potihoma rekla. Njene oble noge se gladko belijo, zgoraj se spajajo z bogato oblino. Oni pa se igrajo z njenim krilom kakor z lesenim modelom v njeni sobi in so poredni kakor takrat, ko snemajo jermen s kolesa ivalnega stroja. Mici je brez hla, je rekla Evka. Pusti, je rekel Branko. A Mici je likala in se sklanjala nad mizo. Zamiljena je bila kakor prej, ko je videla delavce, ki so se umivali na dvoriu. Ali misli nanje? Ali misli, kak bi ubeala kamnitemu obrazu pod rno kumo? Evka pa je e bila spet na oknu. Da ne bo padla, je rekla Mici. Lejte, kakne miice, je rekla Evka. Kdo? Mehaniki, Mici. Tako je Mici spet molala. Oni so moni, kajne, Mici? je rekla Evka. Tedaj je delavec podstavil palec pod pipo in si brizgal curek v gole prsi. Lejte, lejte! je vzkliknila Evka. Mici je samo za hip pokukala, a prav takrat se je delavec ozrl, jo videl in se nasmehnil. Ei, signorina! je poklical. Ves rn obraz je imel in bele oi sredi rne pene.

56

KRES V PRISTANU

BESeDA

Mici pa se je spet vrnila k mizi in segla po likalniku. Vsa razvneta v lica je bila. Mici, klie vas! je rekla Evka. A potem se je zaudila: Kako ste rdei, Mici!

57

KRES V PRISTANU

BESeDA

lica Commerciale se je vila v hrib in v veer, tam pa, kjer se raziri in postane cesta, so bili oni, deklice in deki, ki se lovijo po gmajnicah in imajo pod sabo Rojan z ostrim zvonikom na sredi. Hiice, hie in nato, ob cesti na Greto, velikanski zaboj, okrogel in visok kakor hia. To je gazometer. Pa nato tranice Proste luke, in skljueni nosovi erjavov in parnik, ki trobi, skrit v svojem dimu. A takrat ni bilo veera, in videti je bilo, da niti noi ne bo, kajti nad hiami je bilo nebo rdee, ko da je polito s krvjo. In zrak je dial po dimu. Ali gori v luki parnik? So se vneli hangarji? Gorijo vagoni lesa? Bo ves Trst zgorel? In Branko je dral Evko za roko in sta tekla domov, dol po strmi rebri, gor po stopnicah v pritlije, dol po stopnicah pod zemljo k mami, ki je sama. Petrolejka je e gorela na mizi, a obe okni sta bili krlatni, ko da je padlo zahajajoe sonce v dvorie. Zdaj gor v cementni katli in zid pred oknoma je poln zubljev, ki oblizujejo ipe. Mama, je rekel Branko in se stisnil k nji. Mama, je zajokala Evka in jo prijela za krilo. Mama pa je ud58

KRES V PRISTANU

BESeDA

na. Moli sredi prostora, ki mu okni arita, in je, ko da ni njihova mama. Kakor da je ena v zaporu pod zemljo in ni ne uti, da so oni z njo. Ni ni huda, da sta se potepala. Spravila je Olgico spat in je sama s soncem, ki se je utrgalo z neba, in tl v dvoriu. Ni ju ne slii, da se joeta, ker bo kmalu konec sveta. Spat, je rekla. In je bila rde kip v ognjeni svetlobi in tudi se je premikala kakor skozi ogenj, ko je slaila Evko. Rde njen obraz, rdee njene roke. Vse rdee, tudi miza, tudi petrolejka na mizi. Tedaj so se vrata odprla in Mici je stala pred mamo. Ni bila kakor druge dni tiha in zbrana. Njene oi so velike in prestraene, okrogle in krlatne od ognja na oknih. Njene prsi razburjeno dihajo in njene roke so nemirne v rdeem odsevu. Gospa, je rekla. Gospa. A mama je molala. Kakna groza, gospa. Okoli mize je hodila in debel svitek rnih las se ji je bil razpletel in ji visel na rame. Okoli mize je stpala in ponavljala: Gospa, gospa. In je bilo, ko da bei pred plameni, a plameni so e vsi na nji, na mami, na Branku in Evki, ki sta se spet oblaila in obuvala. Z bencinom so polili, gospa.
59

KRES V PRISTANU

BESeDA

Mama! je zaklical Branko. Vrata so zabili, gospa, da ljudje ne morejo ven. Mamaaa, je zajokala Evka. In ljudje skaejo z oken, gospa. A tedaj sta onadva e beala, samo ,ojoj sta sliala, kako je toila Mici, in beala po stopnicah navzgor in po ulici navzdol. In nad ulico Commerciale ni bilo veera, poar je bil nad strehami kakor od sonca, ki bi se razstapljalo in krvavelo v mraku. Openski tramvaj je stal, drevje v Ralijevem vrtu pa je bilo negibno v rdeem ozraju. In onadva sta tekla in se drala za roko in nad njima so letele po zraku iskre, ki so prihajale z Oberdankovega trga. Kakor bratec in sestrica, ki nimata doma, kakor sestrica in bratec v Micini pravljici, ki ju je maeha rtila in ju je hotel oe zapustiti. In ni nista vedela, kam teeta, morebiti samo v smer, od koder plavajo iskre, ki so kakor kresnice. Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kriali v rdei svetlobi. Okoli velike hie pa so moje s rnimi srajcami plesali in vpili: Viva! Viva! Tekali so sem in tja in kimali z glavami in vzklikali: Eia, eia, eia! In drugi so tedaj zakriali: Alal! In trobente gasilcev so takrat zatrobile skozi gnee, a je bila e veja zmenjava, ker rni moje niso pustili
60

KRES V PRISTANU

BESeDA

avtomobilom, da bi prili zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok. Eia, eia, eia alal! so kriali in noreli in vse naokoli je bilo zmeraj ve ljudi. Ves Trst je gledal visoko belo hio, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdee zastave. In Evka se je tiala k Branku, ker v veliki hii so bile zraven zubljev tudi postave na oknih in ena je pravkar stopila na okno in huknila mimo rdeega jezika, ki je oblizoval okno. In Evka se je stresla in tudi Branko se je tial k nji. Eia, eia, eia alal! so peli moje s rnimi fesi, a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in mnoica se je razmikala. In curki so brizgali visoko in so bili cvilei, peketajoi vodometi sredi krlatnega veera. rni moje pa so vpili in rajali kakor Indijanci, ki so privezali rtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so z manganeli in s sekirami v rokah. Tedaj je sekira presekala gasilcu cev in curek se je ustavil visoko v zraku kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlati. Potem je cvet padel in iz presekane cevi v gasilevih rokah je vrela voda kakor iz ile kri. Redarji so potiskali ljudi nazaj. Alo nazaj, alo nazaj, so pravili. rni moje pa so e bolj plesali. Svinje, je rekel mo v gnei.

61

KRES V PRISTANU

BESeDA

Evka in Branko pa sta bila majhna in nista razumela, kaj so se menili ljudje. Vedela sta, da gori Narodni dom in da ni prav, da so ga hudobni faisti zagali, a nista vedela, zakaj so prili vojaki iz vojanice na Oberdankovem trgu in stojijo in gledajo. Saj, z zidka na ulici Romagna so jih vekrat opazovali, vojake, kak preskakujejo jarke in plezajo po lesenem zidu, a zakaj so zdaj vsi prili gledat, kak rejo plameni hio, ki je tak lepa in visoka? Vse okoli fontane so, kjer po navadi koijai napajajo svoje konje, a zdaj ni koij. In zakaj gasilci ne smejo gasiti? Zakaj vojaki mirno gledajo rne moe, ki odrivajo gasilce, ko ti razpnejo platno in nekdo z okna pade nanj in nato visoko odskoi kakor Branko, ko se vre na vzmeti mamine postelje? Prekleti hudii, je zamrmral mo v gnei in Evki se je zazdelo, da pozna tisti glas. A takrat je bilo e huje vpitje okoli hie in redarji so jezno odrivali ljudi. Vendar jo je ez hip zagrabila mona roka, da se je Evka e bolj stisnila k Branku. Tedaj je rekel tisti glas: Alo domov! In je videla, da je njihov pap. Tak sta morala spet po ulici Commerciale navzgor in pap je godrnjal. Prekleti hudii salamenski, je rekel.

62

KRES V PRISTANU

BESeDA

In e je sam pri sebi godrnjal: Zakaj ni spravila otrok v posteljo. In Branko je hotel rei, da je mama jokala in da sta onadva ula, ker sta se zbala ognja na oknih. A je molal, ker si je mislil: Zakaj so polili z bencinom? Zakaj rni parkeljni kriijo in pleejo, ko pa so na goreih oknih ljudje? Iskre pa so ves as priletavale in pap je imel zdaj sklonjeno glavo in se je jezil, a ne ve na mamo. Hudi jim mater guli, je rekel. A onadva nista vedela, zakaj kolne, Branko je hodil v tretji razred, Evka komaj v prvega. A njihova mama ga zmeraj krega, kadar pap kolne, ampak on imenuje hudia in pravi podobne besede samo, ko je jezen. To je samo takrat, ko nekaj ni prav. In prav gotovo, da ni prav, e so zagali tak lepo hio, kjer je bilo veliko gledalie in sta ju pap in mama peljala na predstavo; kakor takrat, ko je bil na odru Krjavelj. Vse polno ljudi je sedelo v temi in vsi so bili tiho, a ko je neki mo v temi zakaljal, so drugi ljudje naredili s, naj bo tiho. Evka je sedela mami na kolenih, on, Branko, pa papanu. In je priel Krjavelj in se ves as zvijal kakor fakir in meikal z desnim oesom. Potem je rekel, da je presekal hudia in da je naredilo najprej trbink, potem pa trbunk. Ne, ni prav, da so zagali, drugae bi njihov pap ne bil hud. Pa tudi ni prav, da ljudje na oknih kliejo: Na pomo!
63

KRES V PRISTANU

BESeDA

Na pomo! in rni moje ne pustijo gasilcem, da bi jih reili. Vsi se bodo ubili, e bodo skoili na ulico, vsi bodo umrli. Drhal hudieva, je rekel pap. In je dral Evko in Branka za roko, ko je poasi stopal in je bilo nebo temnordea kupola. Evko pa je bilo strah in si je elela, da bi bila pri mami v postelji, se stisnila k nji, tak da ne bi videla krvave svetlobe, ki tak spreminja no; da bi se stisnila k nji in skrila oi v njenem naroju.

64

KRES V PRISTANU

BESeDA

o je Branko zaspal, pa se je Krjavelj spet vrnil in stegoval vrat; neverjetno ga je sproeval, ko da je iz elastike, ko da je skoila iz udene katlice glava na koncu vzmeti, in se takoj spet odtegnila v temo, ki jo je porla. In sliati je bilo glas, ki se je krohotal, pa kose, ki so ofnili eden za drugim v vodo in so bili kosi peklenka. Hahaha, so se smejali v dvorani. In spet padci v vodo, ki je morje onkraj hi. A hkrati tista glava ni Krjavljeva, ampak glava s rnim fesom in pod njim rdee oi in usta, ki kriijo. Potem veliko taknih glav in nad njimi zublji, ki uhajajo iz oken, in na oknu lovek, ki bo skoil na ulico. Pa Mici v kuhinji pravi mami: Vrata so zabili, gospa! In vsa udna je, Mici, s kito, ki se je razpletla in ji visi na ramo kakor debela kaa. Kakna pa ste, Mici. In ona se joe, ker je stric krial nanjo; ne, ne, zaradi plamenov, ki barvajo ipe. In stric je priel in stopil na mizo in navija uro. Bzik, bzik. Samo da nima ve stare kume, temve fes s opom. Hudoben je, Mici, kajne, da je hudoben? Kakor tista grda stara, ki je hotela poriniti deklico v pe, da bi zgorela, kajne, Mici? Ha, a mi bomo rekli: Pokaite, kako se gre v pe. In on bo
65

KRES V PRISTANU

BESeDA

pokazal, mi pa ga bomo porinili v razbeljeno relo in vi se ne boste ve jokali, Mici. Da, tudi rne moe, ki so zagali Narodni dom in pleejo od veselja, tudi nje bomo porinili v pe; saj niti ne pustijo, da bi gasilci drali platno pod okni, Mici. Tudi nje. Ne, ne, beiva, Evka, beiva! Stric s fesom na glavi drsa zdaj hitro in naju hoe presekati, in bo padlo in naredilo trbiiiiiink in trrrbunk. Evka! Beiva! iva bova zgorela v pei, rni mo je presekal cev in voda ne more gasiti zubljev in curlja na tla. In ptiki so pozobali vse drobtinice, ki so znamenovale pot za vrnitev. Ne, ne, midva nisva ni naredila! Midva greva k svoji mami! Pustite Evko, pustitejo! Ne, nee. Mamaaa. Neeeeee! Ko se je prebudil, je zavzdihnil in elezna postelja je krtnila. Sanja, je rekla mama. Potem je bilo spet vse tiho. Potem je rekla: Ubogi otroci. A Branka ni bilo ve strah, ker ni bilo ve gozda niti rnih mo, ki bi ga hoteli ugrabiti. Dve postelji sta ob zidu in pap in mama leita tam in ob mami lei Evka, ob oetu Olgica. Doma so torej in ni res, da so ptiki pobrali drobtinice in da ne more ve najti poti domov. Hudii, je rekel papa v temi. Ne kolni, je epnila mama.
66

KRES V PRISTANU

BESeDA

Budilka pa je nalahko drdrala; in zjutraj ne bo ni zbudila oeta, ker on vso no ne spi. Niti mama. Tedaj je pap spet globoko zasopel. Preklete barabe, je siknil. Ne kolni, je zaepetala mama. Ali nismo zadosti nesreni? A pap, ko da je ni slial. Premaknil se je, da je postelja zakripala. Preklete svinje hudieve, je rekel. Potem je bila tema in tiina in mama je na tihem jokala.

67

KRES V PRISTANU

BESeDA

koli nje so postavili plot in tak je samevala ob irokem trgu. Koijai so spet napajali konje ob fontani pred njo, ki je imela ogane stene in je bila brez strehe. Oni, otroci, pa so kukali skozi re v plotu. repinje so bile po tleh, razbite ipe, kosi porcelana, razparane omare. In ez trg so drdrala vozila, so ropotali vozovi, ki so odhajali v Prosto luko. Vozniki so stali pokonci na klepetajoih plohih in pokali z biem, oni pa so spet in spet kukali skozi re. V vojanici je trobila trobenta kakor po konani bitki, oni pa so podrsavali z dlanmi po deskah, ko so prislanjali lica k njim. In Lojzku je lo na jok, ker prav gotovo v gledaliu ne bo predstave, na kateri bi bil moral nastopiti. Kak naj bo predstava sredi pornelih zidov in pod zoglenelimi tramovi! In on, ki si je bil sam stesal leseno sabljo in jo nato pogladil s kokom stekla in e s steklenim papirjem. Tak je stal ob plotu in bi bil rad el iskat papirnato epico in sabljo med ogorke pogoria; a se ni premaknil, samo slino je porl in topo gledal predse. A vendar niso smeli izgubljati asa, ker so morali domov, da napiejo nalogo. Solarki so in uiti se morajo.
68

KRES V PRISTANU

BESeDA

Tak se uijo, da je najznameniteji rudnik za cinober na Slovenskem in to v Idriji. Da se iz cinobra pridobiva ivo srebro. Da je to tista tekoa kovina, ki je v toplomeru in tlakomeru. In tak se uijo o vroini in o letnih asih. Pozimi je zemlja ubona in burja piha. Na spomlad so bele maice na vejah in tudi morje menja barvo. Pa se e uijo, da so neko ljudje prebivali v skalnatih duplinah, da so si odevali telo s koami divjih ivali. In da so prebivali cel v stavbah na kolih. A potem se je lovek razvil in zdaj stanuje v visokih, petnadstropnih hiah. Stari Slovenci pa so bili silni vojaki, ko so prili vse do obale Jadranskega morja. In e potem so bili zelo junaki, ko so se bojevali z divjakimi Turki, samo da je bilo Turkov veliko in so ropali in morili in poigali kar vsevprek. In Danilo je vstal: Moj oe je rekel, da so faisti slabi od Turkov. Zakaj? je vpraala uiteljica. Ker so zagali Narodni dom. Njihova uiteljica je mlada in ji je ime Anica. Potrta je in oni je zdaj ni ne jezijo. Saj jo tudi drugae bolj malo, ker je dobra kakor njihova mama, a zdaj so e bolj pridni. Odprite knjigo na dve sto sedemindajseti strani, je rekla gospodina Anica. In strani so zaumotale.
69

KRES V PRISTANU

BESeDA

Beri ti, je rekla Danilu. Tak je Danilo bral: Letni asi. To je bil naslov. Potem vse kak je s pomladjo in poletjem. In kak je na jesen in ob zimskem asu. Pa o mrazu in burji, ki je kakor huda ura, in se zdi, da bo kmalu konec sveta. Potem je Danilo molal, uiteljica pa je sedela za katedrom in je bila zamiljena in ni ni rekla. A nazadnje se je kakor predramila iz alostnih misli. Si prebral? Da, je epnil Danilo. In jo je gledal in tudi ves razred jo je gledal in akal. No torej, je rekla gospodina Anica. Kaj pride, ko je zime konec? Pomlad! je vzkliknil razred. Tak je, je rekla. Pomlad. In spet je bila zamiljena. Da, pomlad, je spet rekla ez hip. Pozimi imamo najdaljo no, a potem bo prila pomlad. Oni pa se spraujejo, zakaj pravi potem bo prila pomlad, ko pa je pomlad e prisla in je e poletje, ker so platane pred olo vse koate, da ni videti na cesto. In tudi si mislijo, kak diijo na gmajnicah akacije, ko je pomlad, a oni vseeno pozabijo na drevje in gledajo, kako vlee majhen vlailec parnik v luko, medtem ko na starem svetilniku meika zrcalce v soncu in prihajajoi parnik mu odgovarja z drugim zrcalcem.
70

KRES V PRISTANU

BESeDA

Gotovo, pomlad, je e rekla gospodina Anica. Ne, ne razumejo, o kateri pomladi pravi, a vendar so zadovoljni, ko potem spet berejo v berilu, da so se stari Slovenci junako bojevali s Turki, ki so jim zaigali hie. Pa se spomnijo, kako pie v Novem rodu, da je kraljevi Marko Turkom vsem po vrsti odrezal glave s sabljo damaanko, in to je zanje kdo v kak vendar tudi v zvezi s koncem zime in s prihodom pomladi gospodine Anice.

71

KRES V PRISTANU

BESeDA

ak sta Evka in Branko poasi pozabljala na Micine zgodbe, na tisto maeho, ki je zagala hio, da bi deklica v nji zgorela. Mici je seve e pripovedovala, a zdaj ni bilo ve tak kakor prej. Zdaj sta jih sanjala ponoi, tiste pravljice, in ko sta se prebudila, sta videla, da so bile pravljice prej zelo drugane. Dosti dosti lepe so bile, prej. Mici pa je bila e zmeraj alostna in oni niso vedeli zakaj. Seve, mami je pravila Mici, da je stric tiran in sebine, da je nemur in skop tak, da ji ne d niti denarja za milo. A kako naj bi oni vse to razumeli. Ali niso otroci, zato da se igrajo? Ali niso majhni, zato da hodijo v olo in se uijo o iglastem drevju in o lovekem telesu, o rudah in o morjih? A tisti dan je prila Mici zelo kasno domov. Skoraj nikoli ni la z doma, a tisti dan je la in je ni bilo in ni bilo in stric jo je akal in hodil gor in dol po hodniku ves iz sebe. Potem je Mici nazadnje prila in on se je tresel od jeze in tudi kuma se je tresla na njegovi glavi. Warum? je vpraal. Warum?
72

KRES V PRISTANU

BESeDA

Mici pa je bila resna in ni se ga ni bala. Naravnost v svojo sobo je la. Vse polno ljudi je bilo, je rekla. On pa je el za njo. Prvi in zadnji, je rekel. Prvi in zadnji. Potem je vpraal: Hast du verstanden? Pri vratih njene sobe je stal in roke so se mu tresle in tudi belkaste ustnice so drhtele. Mici pa je hladna. Sezula si je evlje in si nadevala copate. Stari pa je zmeraj bolj bled od jeze. Sili se, da bi bil miren in potiska roke v epe oguljene halje. Kaj si jim rekla? Kar je res. A obraz strogega kipa je uprt vanjo. Kaj si jim rekla? Da sem Slovenka! In tedaj je zael stari hoditi tja in sm po sobi kakor kapitan po ladji, ki se potaplja. Sciava! je nato naenkrat rekel in je bilo, ko da bi pljunil v kot njene sobe. Tak kakor vi! je rekla Mici.

Sciavo: psovka, ki jo uporabljajo italijanski ovinisti v Trstu za Slovenca; izraz je spaenka besede schiavo, ki pomeni suenj.
73

KRES V PRISTANU

BESeDA

Was? In v kamnito lice se je od nekod zael prilivati rdekast odsev. Z gubastega vratu navzgor. Was hast du gesagt? Saj ste brat moje mame, je mirno rekla Mici. Oni pa, otroci, niso prav ni vedeli, kaj se menita po nemko. akali so bili, da se Mici vrne in stari se je tedaj cel za hipec igral z Evko in Olgico in ju poboal. A njim ni bilo ni mar, da je taken, e potem govori tak z Mici, da se ona joe. Ni jim ni bilo ve, da je nastavljal plosko dlan na mizo in pravil, naj udarijo po nji, pa jo je umaknil, ko je hotela Evka udariti. Naj bo dober z Mici. Da, in ni jim ni bilo mar, da je bilo ljudsko tetje, kakor je rekla mama, e pa je tudi zaradi te stvari stari hud na Mici. Tuja dravljanka si, je rekel. Poslali te bodo pro. Naj! Nehvalenica. In oddrsal je copate do svoje sobe, do kuhinje in spet nazaj in si mencal roke. Potem so hitreje podrsale copate in on se je spet prikazal. Izgnali te bodo! je jezno rekel in bil ves rde v lica. Naj me. In jaz? je tedaj rekel. Kako bom ivel jaz? In zdaj bi bili tudi oni razumeli, e bi poznali nemki jezik. Seve, saj je res hudo za taknega starca, e bi moral iveti sam in brez mlade neakinje, ki mu kuha in
74

KRES V PRISTANU

BESeDA

pere in lika. In vse zato, ker se ti ona na ljudskem tetju prijavi za Slovenko, ko faisti uniujejo trake Slovence kakor stenice, ona in stric pa niti nista od tu, ampak iz Maribora, kjer je zdaj Jugoslavija. In jaz? In je bil bled ko kreda. Tudi ramena so bila bolj ukrivljena. Spremenjen je bil, njegove oi so bile vodene. In jaz? Kdo bo skrbel zame? Mici pa je vsa drugana ko po navadi. Bolj mlada, se zdi, in kakor da ga ne poslua. Morda bo zdaj vsak dan nekam la in se vrnila pomlajena domov. In po stanovanju hodi, ko da se ne boji ve starega, ko da se sue okoli kipa. Tak je la v kuhinjo in poloila kos mila na mizo. Tedaj so se stare oi prebudile in koena roka se je stegnila. Z mojim denarjem si ga kupila, je rekel. Mici je molala. Daj sem! Moje je, je rekla. In ko so se voeni prsti spet sproili in vzeli milo, se je bila e obrnila in zaela mirno toiti vodo v posodo. Mizo bo umila. A tedaj se je zavedela, da drsajo copate po hodniku in da ni ve mila na mizi. Tak je poloila posodo z vodo na mizo in tekla za njim na hodnik in mu iztrgala milo iz rok. On pa se je sunkoma obrnil in nje75

KRES V PRISTANU

BESeDA

gova koena roka jo je tresknila po licu. Njo je tisti hip zabolelo pri srcu, da jo brat njene mame tepe, a vrnila se je v kuhinjo in zaela ribati mizo. Milo je pomakala v vodo in drgnila z njim gladek les. A on se je spet vrnil, za njenim hrbtom se je ustavil in njegova pest je zaela udarjati. O, saj ni bolelo, kaj bodo udarci takne starevske roke! Pa e v taknem dnevu, ko je bila svobodna na ljudskem tetju! Kaj vendar krebljajo ti prstki na njenih pleih? A prav zato ne trpi, da bi jo zmerjal in tepel on, ki ji je rekel sciava, ki pa je prav tak Slovenec kakor ona. Da jo zmerja kakor faisti on, ki je nemur in se boji faistov. In pograbila je posodo polno vode in jo pljusknila vanj, da je oblila kumo in haljo in je voda curljala dol po alpagasu na copate. In stari je krilil z rokami, oi pa so bile skoraj ugasle, ko se je obrnil in odkrevsal iz kuhinje in so imele njegove copate drugaen glas kakor druge dni, ker so bile vse namoene.

76

KRES V PRISTANU

BESeDA

ak je bila zdaj sama v kuhinji in lua se je razirjala in se razlezovala pod tedilnik in pod mizo. Ne, ni ni bila ve preerna kakor prej, ko je prila. Saj, al ji je, da ga je oblila. A zakaj je taken. Ali mu ni kakor herka vse dni dobra, vse dni skoraj sunja? Zakaj jo zmerja, zakaj hodi kakor andar po hodniku? Ali ne moli vsak veer za njim: Vater unser, der du bist in dem Himmel? Da, kesala se je. Zlila je vodo vanj, a stari je brat njene matere. Pa sivi lasje mu lezejo izpod kume. In je alostna, ker ima dobro srce, saj e ne bi imela dobrega srca, bi e zdavnaj zbeala. Poasi je la po hodniku, poasi je stopila v njegovo sobo. Mrak je bil v sobi, oknice so bile zaprte in samo skozi pranje je prihajala svetloba na pisalno mizo. On je stal sredi sobe, molal, in voda je kapljala z njegove halje. Oprostite, je rekla Mici. A on je nem. Njegov obraz je spet kamnit. Kakor tedaj, ko je priel v sobo in mole stopil na stolico in s sto77

KRES V PRISTANU

BESeDA

lice na mizo, da navije uro na zidu. Nepremino je stal in mrak in tiina sta okoli njega, ko da se je njegova ura ustavila. In Mici je bilo strah tiine. Dobra je bila in se kesala; kakor deklica iz pravljice je bila, ki jo je maeha sovraila, a ona ni sovraila nikogar. In tak je pokleknila na parkete in je pri nogah starca s kumo na glavi in zdaj je e bolj majhna deklica in e bolj pridna. Oprostite, je spet rekla. In zdaj bi bili oni li in jo vzdignili, ker ne morejo gledati, da Mici tako klei. Videli so, da je pljusknila vodo vanj in zdaj kukajo pri vratih njene sobe, in bi li in jo poklicali, ker si mislijo, da je prav naredila, da ga je polila, ko pa jo je tolkel po hrbtu. A mokri kip je molal v mraku. Verzeihen Sie mir, mein Onkel, je rekla. On pa je leden, ko da ni ve iv. Tedaj se je Mici oklenila njegovih nog. Oprostite, je zaprosila. A kip je tisti hip premaknil nogo in brcnil Mici, ki je kleala in bila vsa majhna v mraku, ker samo ob pisalni mizi so se rte svetlobe prelamljale kakor zelo dolgi svetli zobje nevidnih grabelj.

78

KRES V PRISTANU

BESeDA

oni so bili otroci in so bili radi veseli. Posebno poleti na obreju, ko se igrajo na pesku in mama iva, potem ko je la tudi ona v vodo in se je rdea kopalna obleka razirila na morju kakor zvon, spodaj pa so zaarele do kolen dolge rdee hlae. Ali pa veseli na ulici ob mou, ki ima majhno opico s sabo in postavi bicikelj na dolgo desko in opica sde na bicikelj in se pelje. Tak teejo k mami, da jim d pet stotink in jih poloijo mou na medeninasti kroniek, ker je bil tak priden in je nauil opico, da se tak lepo vozi z bicikljem. A zdaj je bil december in so bili veseli, ker bo priel Miklav in bo imel v kou darila. Tudi Mici je rekla: e bo pridna, Evka, bo zveer priel Miklav z belo brado in ti bo nekaj lepega prinesel. Pa seve. In tak so bili popoldan v dvorani pri Svetem Jakobu in Miklav je bil na odru. kofovsko palico je imel v roki in tudi klobuk kakor kof. Parkeljni pa so bili grdi in rni in so imeli dolge repe, kakor podgane na dnu cementne katle, kjer so smeti in ribje kosti. Saj, prav rni, in podobni moem, ki so zagali veliko hio, tak da vanjo zdaj ne more ve priti Miklav, kakor lani.
79

KRES V PRISTANU

BESeDA

Prav nasproti cerkve je bila, dvorana, in sliati je bilo, kako bije ura v zvoniku, drugae je entjakobski trg ves tih onkraj eleznih zastorov, ki so potegnjeni do tal, da ne bo nihe motil Miklava. Tak so lepo sedeli in vse naokoli je bila tema, na odru pa so bili angeli. Rajali so in peli, medtem ko so se parkeljni prestraeni tiali v kotu. Radi bi nagajali, a zdaj so premagani in sedijo na repih. Potem angeli niso ve rajali, in govoril je Miklav. Tedaj so parkeljni spet prili iz kota, a on jih je zapodil in ukazal angelom, naj prinesejo velik ko. In tako je zael klicati imena in bela brada se je premikala na njegovih prsih kakor veveriji rep. In otroci so posluali in vsak je akal, kdaj bo prilo tudi njegovo ime. In tako je Miklav poklical Evko. Si sliala? ji je epnil njen pap. Evka! je spet poklical Miklav. Tukaj je! je rekel njen pap. In tudi Branko je rekel: Tukaj je! Ampak Evka se je bala parkeljnov in njen pap jo je peljal skozi dvorano in vse naokoli so bili sedei in otroci, ki so se smejali, ker se je Evka bala. Da, ker njen pap jo je bil vzdignil in postavil na oder. Tak so bile samo bele lui okoli nje in ona ni vedela, kam bi se skrila. In tudi Miklav je bil tam, jo gledal in se ji smehljal.
80

KRES V PRISTANU

BESeDA

In tudi beli angeli. A ona se je bala parkeljna, ki se je bil skril za Miklava. Zdaj je smuknil ven in jo zgrabil za roko. In ona je zavrisknila, da je lo skozi uesa in se je dvorana smejala in stolice so krtale. Miklav je poiljal parkeljna pro in prinesel Evki zavoj v belem papirju, ampak ona se je e bolj jokala, ker je parkelj migal z roiki in proil dolge nohte. In Miklav jo je tolail. In tudi njen pap jo je klical: Evka, Evka. Saj si pridna, ji je rekel Miklav. Evka, jo je spet poklical njen pap. A tedaj so prili angeli in spodili hudie. In en angel jo je vzel v naroje in se smehljal, pa vendar ona ni nehala jokati. Evka, jaz sem, Nadica, je rekel angel, a Evka je obraala pogled po odru in gledala, kje so hudii. Kravsova Nadica sem, je rekel angel, a ona ni mogla razumeti, kako more biti angel Kravsova Nadica, in takrat je zacepetala z nogami, ker se je bil parkelj premaknil in stegnil roko. Pro, je ukazal Miklav in angel je dal Evko njenemu papanu. On jo je nesel med sedei in otroci so klicali: Evka, Evka! In vsi so bili veseli. In Miklav je spet dral v roki zavoj in zaklical drugo ime. Tukaj! je rekel deek.

81

KRES V PRISTANU

BESeDA

A tedaj je zaelo ropotati po eleznih zastorih in glasovi so kriali. Aprite! Aprite! In tedaj so se vsi vzdignili s stolic in hoteli beati, a nikjer ni bilo izhoda. Pun pun pun so tolkli udarci po zastorih in Miklav je beal in angeli so beali in tudi parkeljni so prestraeno begali po odru. Pun pun pun je razbijalo po elezu in vsi otroci so se jokali v dvorani in stolice so se prevraale v temi. Mama! Mama! so klicali otroci. In tudi mame so jokale, ker tedaj so se vzdignili elezni zastori in v dvorano so skoili rni parkeljni s fesi na glavah in debele palice so imeli v rokah in bli in kriali. Skakali so na stolice in tolkli s palicami po glavah in rni opi so jim plesali sm in tja. In e bolj divje so kriali. Odpirali so na iroko usta in kriali. Otroci pa so vriskali in njihove mame in oetje so vzdigovali roke, da bi jih palice ne zadele. Svetloba pa je zdaj prihajala s entjakobskega trga, a tudi svetlobe je bilo bolj malo, ker je bilo rnih mo zmeraj ve in zaradi njihovih rnih srajc je bila tudi svetloba rna. In Miklav je skoil z odra in je bil brez brade in tudi parkeljni so skoili, a so bili zdaj pridni parkeljni, ker tudi oni so jokali. Vsi so jokali in vsi beali, ker zadaj so se nekje odprla vrata in so lahko beali na dvoOdprite! Odprite!
82

KRES V PRISTANU

BESeDA

rie. In Evka je zdaj vse drugae jokala kot na odru. In tudi Branko; a njegov pap ga je vlekel za roko in je bil alosten. Ne, ni se jokal, pap, eprav ga je palia rnega moa udarila po glavi, samo potrt je bil in ju peljal skozi gneo kakor tisto no, ko je gorela velika hia in so letele kresnice po zraku.

83

KRES V PRISTANU

BESeDA

10

otovo, v njihovi kuhinji je bilo grdo, ker sta bili kuhinja in soba v enem. Kakor v kleti, kjer so veliki madei orosili zid. A vendar so tukaj v skrivaliu, kamor ne bodo prili moje s rnimi fesi. Tukaj jih ne morejo najti. Na noben nain jih tukaj ne bodo nali. Hudieva zalega, je rekel pap. Prosim te, je rekla mama. Lepo te prosim. In tako so sedeli in jim ni bilo ni mar za veerjo. Nisem lana, je rekla Evka. Jaz tudi ne, je rekel Branko. In tak je mama sedela in pap je sedel, na mizi pa je ponino gorela petrolejka. Nikamor ne bo m ve iti, je rekla mama. Pap je molal. Vse, kar je slovenskega, bodo uniili, je e rekla mama. A pap je gledal petrolejko in molal. Potem je rekla mama: e dobro, da niso zagali. Niso mogli, je tedaj rekel kakor sam sebi pap. Stanovanjska hia je zgoraj.
84

KRES V PRISTANU

BESeDA

Takrat je potrkalo na vrata. Ko je pap odprl, se je prikazal v polmraku Miklav. Prav kakor na odru z belo brado in prav tak s kapo s srebrnimi obivi. Tedaj je Branko zakrial: Mama! In tudi Evka je zajokala, ker je bilo spet, ko da so prili parkeljni in jo bodo ugrabili. Uuuu, se je jokal Branko. Miklav pa se je smehljal. Evka, je rekel. A Evka je e bolj glasno zajokala. Pap je dral Branka za roko. Daj no, mu je rekel. Vsa sta prestraena, je rekla mama. Mici je, je rekel pap Branku, ki se je tial k njemu. Mici! Mici je, je rekla mama Evki. A potem jo je vzela v naroje in jo tolaila. Pa ni pomagalo in mama se je nasmehnila in vzdignila Evko na ognjie, ki se je zapiralo z eleznimi vratci na zidu. In smej je priprla vratca, da bi bila Evka na varnem pred Miklavem. Mici je, je spet rekel pap. A Branko in Evka nista hotela ni sliati in Miklav je bil truden in potrt ob mizi, na kateri je alostno brlela petrolejka. Napadli so jih popoldne, je tedaj rekla mama. Jaz nisem ni vedela, je rekel Miklav.
85

KRES V PRISTANU

BESeDA

In vzel si je klobuk z glave in tudi brado si je snel in jo poloil na mizo. Tak je poasi pojenjalo hlipanje Branka, ki je kukal izza krajca oetovega jopia, in ihtenje Evke. Zdaj je tudi ona kukala skozi priprta vratca, ki so zapirala ognjie. Vidi, da je Mici, je rekel pap. Glejta, kaj vama je prinesel, je rekla mama in odprla elezna vratca ognjia. Jopica in krilce za Evko in srajka za Branka so bili na mizi. In tudi krilce za Olgico, ki je bila majkena in se je zdaj prebudila zaradi joka in jo zato mama pestuje. Kako se ree? je rekla mama. A onadva sta zdaj v zadregi, ker sta tak jokala in je Mici zdaj alostna. Ob umivalniku si umiva obraz, Mici, in potrta je, ker sta se tako prestraila in se tako drla, medtem ko je mislila, da jih bo zelo razveselila. Pa tudi zato, ker zanjo ne bo priel Miklav in ne bo dobila nobenega darila; njen stric jo je brcnil in zdaj niti ne govori z njo. In tako vesela je bila, ko je ostal taken velik kos blaga od obleke za debelo kuharico barona Ralija, in je bilo ravno prav za krilce za Evko. Pa e za hlake Branku. Kako se ree? je rekel papa. Hvala, je rekel Branko. In tudi Evka je rekla: Hvala, Mici. A Mici je bila odsotna in tiha. Umivala si je obraz, na mizi pa je vsa sprijeta leala Miklaveva brada.
86

KRES V PRISTANU

BESeDA

11
opoldan je bil in Mici je likala v kuhinji. Ni bila ne potrta ne vesela. Zamiljena je bila. Na hodniku so drsale copate, a ona jih ni sliala. Veer se je nial, tako da je bilo na hodniku mrakotno in temna postava se je poasi premikala ob zidu. Teko, ko da je halja iz svinca, iz svinca kuma in iz svinca copate. Tak se je priblial vratom Micine sobe in oddrsal v sobo. Najbr je vedel, da ni Mici v sobi, a tudi e bi bila, bi prav tak brez besed drsal k mizi. Samo da je bila zdaj njegova noga e teja in stopalo, komaj da se je vzdignilo na stolico. Potem prav tak steka in polagoma tudi drugo. Nato je poival stoj in glava je bila sklonjena naprej. Ko je ez as stal na mizi, se roka dolgo ni vzdignila. Ura je na zidu pred njim in on aka. Ali poslua oddaljeno epetanje v nji? Ali je nehala nazadnje vendar tei, nemka ura, in ne mrmra ve svojih starih zapovedi? Stal je negiben, s kumo na glavi in spet je bil podoben svojemu ljubljenemu cesarju. Naposled se je njegova desnica vendarle vzdignila, a bila je iz svinca in on je ni mogel za dolgo drati, in ko

87

KRES V PRISTANU

BESeDA

je omahnila, se je zazibal, da bi jo premagal, a e je ovehnil s celim telesom za njo. Mici je odloila likalnik in stekla. Potem je bila ob njem, ki je leal ob prevrnjeni stolici z obrazom na parketih; copat ni bilo ve na njegovih nogah. Kuma je bila pod lesenim modelom, beli lasje pa so viseli na rumene parkete. Stric! je klicala Mici. Stric! A on je molal. Stric! In je bila sama in jokala je, ko ga je vlekla v njegovo sobo. Teak je bil in ona je vzdignila najprej gornji del telesa na posteljo, potem eno nogo, potem e drugo. Svinene ude svinenega kipa. Stric, je epetala, ker e dolgo je bilo, kar ni govoril z njo, zdaj pa je bila videti samo belina priprtih oi. In tak je leal na hrbtu na postelji v kotu in v sobi je bil mrak kakor zmeraj. In ko so prili Branko in Evka in Olgica k Mici, so hodili po prstih. Tudi so se ustavili pri vratih in pokukali v kt, a tam je bil voen nos sredi belih las v mrani tiini. Potem pa niso li ve k Mici, ker je prila s tajerskega plavolasa gospa, ki je bila njegova hi in je bila zdaj ona gospodinja v stanovanju. Prinesi to, je rekla gospa Mici in Mici ji je prinesla. Daj

88

KRES V PRISTANU

BESeDA

hitro! je e rekla gospa in oni so jo sovraili in niso ve marali tja. Tak niti niso vedeli, da je stari umrl, in so prili, ko so e bile svee okoli njega. Ni drugaen ni bil, spal je in je bil v spanju strog kakor takrat, ko je navijal uro. Kakor tisti dan, ko se je Mici smehljala pismonoi in so nenadoma pridrsale njegove copate in je on zaloputnil pismonoi vrata pred nosom. Pisalna miza pa je bila zmeraj med oknoma in Branko se je spomnil, da je Mici rekla: Tvoja bo, ko bo stric umrl. A zdaj je sedela mlada gospa za pisalno mizo in pisala. Nato je dala Mici. Na poto nesi, je rekla. In Branko je vedel, da je miza zdaj od gospe, ki je hudobna z Mici kakor stari, in je el z Mici iz sobe, ko je nesla brzojavko na poto. A tedaj je Mici spotoma pobrala iz omare na hodniku nove moke evlje in potem e ene ter debelo plahto in hitro vse zavila v culo in nesla v svojo sobo. Potem je po hitela k oknu in vrgla culo v cementni zaboj, ki je bil njihovo dvorie. Pa ni la na poto, ampak prej k njihovi mami v podzemlje. To ni tatvina, je rekla in bila alostna in jezna. O, Mici, je rekla njihova mama in kimala z glavo. Saj boste spravili, je rekla Mici. To ni tatvina. Branko je rekel: Bom splezal dol!
89

KRES V PRISTANU

BESeDA

In je res vtaknil glavo in ramo skozi elezne palice na oknu in takoj splezal dol. A ko se je Mici vrnila s pote, je la mlada gospa v mesto in Mici je pritekla ponje, otroke, ker jo je bilo strah. In tak so bili spet v kuhinji z njo, in je morala kuhati veerjo za her umrlega strica. Evka pa se ni ni bala in je cel rekla: Grem k stricu. In je dolgo asa ni bilo. Gledala je, kako gorijo svee in zdelo se ji je, da se bo njegov obraz nasmehnil. Samo malo bi se lahko. Samo malo. Saj je kakenkrat poloil roko na mizo in rekel, naj udari po nji, in je bilo okoli njegovih starih ust, kakor da se bo velika muca nasmehnila. Pa ja, nekaj bi lahko epnil. Dajte no, stric! In tedaj so krtnili parketi in svee so zaplahutale in kamniti obraz se je predramil. Evka je zavrisnila. Mici! je zaklicala. A Mici je e bila ob nji in jo tolaila. Premaknil se je, je rekla Evka. Pojdiva! je rekla Mici. In jo je drala za roko in jo peljala dol po stopnicah k njeni mami. In tudi Branko in Olgica sta la z njo. Kje so evlji in plahta? je rekla Mici in imela prestraene oi. Takoj, Mici, je rekla mama. Takoj. Nazaj bom nesla, je rekla Mici. Da, Mici.
90

KRES V PRISTANU

BESeDA

Ni bilo prav, da sem vzela, je rekla Mici. Na parah se je premaknil. Mama pa je prila s culo, ki jo je bil Branko prinesel z dvoria, in jo poloila na stolico. A zdaj je ob culi Mici jokala. Vse bo ona pobrala, je rekla in hlipala. Potem je la proti vratom, a se je ustavila ob Branku. Ne bo tvoja, je rekla. Ne bo tvoja, pisalna miza. In odhajala je in se spotoma jokala.

91

KRES V PRISTANU

BESeDA

12

n tako je spet prilo poletje in pred olskimi okni so bile platane spet koate. Najviji v razredu je bil Cvetko, ki so mu pa rekli ,slon, ker je pozibaval z rameni, ko je hodil; Evka je bila pravi naprstnik ob njem. Tisti dopoldan je bil splezal z okna na cesto in se spet vrnil v razred; potrgal je bil zelene kroglice z vej in jih metal v klopi. Vrzi, vrzi, slon! je klical razred. In so se smejali in tedaj je priel Sako k Evki. Bova la skupaj domov? je rekel. Ne, je rekla Evka. Zakaj ne? In v zadregi se je nasmehnil. Zato da ne. Vrzi, slon! je krial razred. Ti nisi kavalir, je rekla Evka. Sram te bodi. In ga je bilo sram. Vrzi, slon! A tedaj je pozvonilo in je prila uiteljica in vse je bilo tiho, samo toploto je bilo utiti, kak leze skozi liste bohotne platane. In uiteljica je odprla knjigo in Pavla je morala povedati pesmico.
92

KRES V PRISTANU

BESeDA

Poasi jo je zlogovala. Sijaj, sijaj, sonece, oj, sonce rumen! Kako bom pa sijalo? Sem tak alostn. Zelo zaspano je Pavla jecljala, a e bolj je zaradi toplote takrat zaela ,slonu kinkati glava in uiteljica je stopila s katedra in la po prstih po sredi klopi. Potem je prijela za njegovo uho in rekla: Nadaljuj! On pa ni znal naprej in okoli njega so se nasmihali olarki in olarke, uiteljica pa ga je peljala k mizi in je moral poklekniti pod mizo. Bil pa je tak visok, da se je z glavo dotikal mizinega dna. Tedaj se je tiina pod oknom nenadoma pretrgala in krdelo italijanskih dekov je zaelo na cesti kriati. Potem so krtali z nohti po zidu, kakor da bi plezale make navzgor in tudi veje platane pred oknom so se pregibale. Slon je sdel na pete in poslual. Uiteljica je la k oknu, da bi ga zaprla in ne bi krianje motilo pesmice o olnu, ki plava ez zeleno ravan, pa jo je udarila po roki pest, ki se je pravkar prikazala. In obenem se je prikazala tudi glava s rnim fesom, s katerega je visel rn op.

93

KRES V PRISTANU

BESeDA

Su, coraggio, je rekel tisti prvi, a e so bile tudi po drugih oknih glave s fesi. In tudi kamenje je e letelo v sobo. In Evko ni bil zadel kamen, a je prva vzkliknila: Mama!, ker je bilo kakor ob Miklavu in e prej, ko je gorela velika hia. Brutti mascalzoni, je rekla uiteljica. Hahaha! se je real pobalin na oknu; op mu je bingljal sm in tja. Pokliite slugo, je rekla uiteljica. Mladi faist pa je zajahal okno in drugi so naredili kakor on in so kriali. Slugo, je spet rekla uiteljica, a zdaj je la sama proti vratom in jih odprla in stopila na hodnik. Ampak zdaj niso kriali samo tisti s fesi, ki so jahali okna; ves razred je krial. In Vlasto, ki je bila bojastna, je tedaj vrglo, da se je otepala na podu med klopmi, a so jo pustili samo, ker so pobirali kamnje s tal in ga metali spet v napadalce, ki so jih zmerjali s sciavi. In tudi slon se je bil pobral izpod mize. Daj, slon, daj! Pa ni on ni akal, da bi mu zaklicali. Bilo je, ko da je v bregu, doma v Piancih, in da bo skorajda padel na rojanske strehe kamen, ki ga bo on zalual. In tak je v
Su, coraggio! Alo, dajmo! Brutti mascalzoni! Pobalini!
94

KRES V PRISTANU

BESeDA

hipu odletel fes z glave tistemu, ki je bil prvi splezal na okno. In zagrabil se je za elo. Aj! je vzkliknil. Tak so drugi e zaeli skakati z oken, ker je imel tisti njihov prvi vse lice krvavo. Mamaaa, je toil. Razred pa je ploskal in slon si je z levico vzdigoval desnico kakor sodnik rokoborevo roko po zmagi. Potem pa je ploskanje namah prenehalo, ker sta prila uiteljica in sluga. In tudi mladi faist je stopil z okna in je bil ob katedru; in tudi dva druga, ki sta ves as kukala izza okenskega podboja. Glejte tukaj, sta rekla uiteljici. O, mama, je stokal ranjenec. Kdo ga je ranil? je vpraala uiteljica. Oni so nas napadli, je rekel razred. Kdo je vrgel kamen? Oni so nas napadli! je spet rekel razred. Aaaaa, je toil ranjenec brez fesa na glavi. Tedaj je uiteljica sproila roko. Mar ven! je rekla. Mi jim bomo pokazali, sta rekla mulca s fesom na glavi. Mar ven! Le pridite, je rekel slon in uprl roke v boke in se nasmehnil deklicam, ki so se tudi smehljale.
95

KRES V PRISTANU

BESeDA

Tiho! je rekla uiteljica. Alo ven! je potem e rekla uiteljica in prijela ranjenca za uho, da se je slon real, ker ga je tak peljala k vratom. In tak je bila spet tiina. In tudi Vlasta je bila spet pri zavesti in je mirno sedela in krotko buljila predse. Kdo je bil? je tedaj vpraala uiteljica. Klopi so molale. Kamenje se ne lua, je rekla uiteljica. Oni so napadli! je jezno rekel slon. Ti si torej bil. Klopi so se nasmehnile, a se je tudi uiteljica nasmehnila. Vendar je rekla: Kam sem te postavila? In slon se je poasi priblieval mizi. Kamenje se ne sme luati, je rekla uiteljica. In oni? je rekel slon. Tiho! A ko je bil spet pod mizo, se je tudi ona smehljala. Ne, ni kleal. Sedl je na petah in si z dlanjo objemal lice in oponaal mladega faista, ki toi zaradi boleine. In uiteljica se ni ni jezila nanj, sprehodila se je po razredu, in eprav je bil njen obraz zelo resen in skoraj potrt, je bil v kotikih njenih ust tudi smehljaj zaradi slonove glave, ki se je dotikala dna mize. Potem je v vei kmalu zvonec oznanil konec pouka.
96

KRES V PRISTANU

BESeDA

13

dkar so bili zabili strica v zaboj in ga je odpeljal rn voz s rnimi konji, je spala Evka vekrat pri Mici, ker je bilo Mici zelo strah. Saj, in Evki je bilo lepo, ker je imela Mici dolgo spalno srajco s ipkami okoli vratu in okoli zapestij. In tudi jo je zjutraj pustila, da je bila sama v postelji, ko se je la umivat v kuhinjo. Kakor delavci pred mehanino delavnico, se umiva, si misli Evka, samo da je njena koa zelo bela in da ima spredaj dva balonka, ki jih mehaniki nimajo. Ko je leala ob nji, sta bila tista balonka zelo mehka in vse je bilo srkano v Micini sobi. Se ne bo vrnil, kajne, Mici? Kdo? Stric. Kajne, da ga ne bo ve? Ne, je rekla Mici. In Evka je molala. Potem je prav, je ez hip rekla. , je rekla Mici. Zdaj je v nebesih. Tak je prav, je rekla Evka. On naj bo lepo v nebesih, vi pa boste lahko govorili s pismonoo! .
97

KRES V PRISTANU

BESeDA

Kajne, Mici? S, je e rekla Mici in se smehljala. A ko jo je v nedeljo zjutraj pustila spet samo, je Evka zaspala in sanjala, da parketi kripljejo in da se on spet pribliuje. Tudi copate spet drsajo. Prav kmalu bodo zraven mize in modela. In ni mogla razumeti, kak morejo copate drsati po parketih, ko pa so ga vendar odnesli v zaboju in je la tudi njegova hi za njim. Hudobna tista hi. Vse je prodala in pustila dobri Mici samo posteljo in omaro. Kak more hoditi, da parketi kripljejo? Pa saj to ni on, ki bo navil uro, ker nima kume, ampak fes! In rn op binglja s rnega fesa, ko stoji na mizi. Pa slon je pravkar vrgel kamen in stric se zamaje na mizi, ker mu je priletel kamen v glavo in mu zbil fes. Zato mu tee kri in on tak grdo gleda in se ves as pribliuje. Oj, a saj ni kam beati, ker vse naokoli je vse polno mo s fesi in bijejo s palicami, da bei Miklav in tudi vsi drugi. In tudi pap so udarili po glavi. Stric pa kar naprej drsa in drsa, ko da sem jaz vrgla kamen. A ga nisem jaz! Zares ga nisem! Slon ga je, slon! Mama! Mama! je zajokala. In skrila je obraz v blazino in se vsa tresla. Mamaaa! Evka, jaz sem, je rekla Mici, ki se je bila vrnila. Pusti me! je kriala Evka, ker je mislila, da je stric.

98

KRES V PRISTANU

BESeDA

Jaz sem, Evka, je e rekla Mici; a potem jo je nesla k njeni mami, ki se je potem jokala zaradi tega. Kaj bo iz teh otrok, je rekla. Samo sredi strahu ivijo. In zelo in kar naprej se je jokala, kakor takrat, kadar pap kolne, ker je priel ukaz, da ne bo ni ve slovenske ole in bo moral Branko v italijansko. Saj, a oni so otroci, ki so najbolj veseli, ko je v oli pouka konec, da se gredo lahko kopat na korejo in zidat koo iz kamnov na produ. Takrat se lahko dan na dan gejo na soncu in skaejo s koljev med zelenosrebrne alge. Tak vsak dan bolj veselo steejo ven iz ole, ko v vei zazvoni zvonec. Preerno gredo mimo sluge in se nato v blisku raztepejo v vse smeri. Lovijo se ob rojanskem potoku, stopajo po kamnih in brodijo bosi po plitvi vodi. In Evka in Sako sta e zdavnaj spet prijatelja, posebno od takrat, ko je slon premagal mulca s fesom. Tak sta stopala tudi tisti dan po Videmski ulici in la skupaj domov. Potem sta zaradi lepega poivala ob zidu. Moj oe je el v Francijo, je rekel Sako in si popravil torbo pod pazduho. Res? Ja. On dela v Franciji in mi bomo li k njemu. Bei no.
99

KRES V PRISTANU

BESeDA

Kajpa. Ali naj pustimo, da nas faisti tepejo? Evka je molala. Morda bo tudi na papa el v Francijo, si misli; bi bilo prav gotovo lepo, e bi el. Ali tam ne zaigajo hi? Kaj pa misli! je jezno rekel Sako. Moji mami bodo rekli madm! Tramvaj je tekel pod zidom po ulici Belvedere; kmalu bo pod obokom in bo obrnil proti Rojanu. V Franciji so tramvaji pod zemljo, je rekel Sasko. Niso! So. Moj oe je pisal, da so. Pridite, je pisal, ker sem nael delo in tu so tramvaji, ki teejo pod zemljo, in noem, da vas faisti preganjajo. Evka je molala. e sta bila ob zidu, a spodaj je zdaj drdral tramvaj, ki je prihajal iz Rojana. Ti, Sako? Kaj? Kod se gre v Francijo? Tam zadaj za Trstenikom, je rekel Sako in pokazal z roko proti Barkovljam.

100

KRES V PRISTANU

BESeDA

Metulj na obealniku

il je jesenski dopoldan, prozoren, a e s pridihom zime v sebi. Sonno ozraje, ki se ga pa dri ostrina ponone sape in je zato polno svetlih in hladnih steklenih isker. Morje je spodaj nadrobno skodrano v strjene, ipkaste gubice. To je bilo lepo videti z okna olskega razreda. Tiste srebrne ipke in konice jamborov, ki komaj vidno nihajo. Vmes pa polona reber, ki se spua med obsonenimi hiami; vse so bele ali bledorumene, samo ena je ko jadro okoladne barve sredi kosov nedolne jadrovine. Julka je stala ob oknu in drsala s kazalcem po ipi. Ni res, je rekla. Kakor svinec plava, je spet rekel Marko. Ni res. In odkimala je z glavo, da sta se plavi kiti premaknili na ramenih. Spredaj je bilo elo lepo iroko, ker so bili lasje tesno ujeti v kiti; tenek nos pa se je ualjeno uprl draenju. e vem, na gumi lei, je rekel. Tudi brez gume znam! Tedaj je priel k oknu Danilo, deek kakor vsi deki v tem tretjem razredu osnovne ole, samo s kratkimi hla101

KRES V PRISTANU

BESeDA

kami, ki razkrivajo skoraj celi stegni in se tesno prilegajo oblinam. Plav op las nad levim oesom. Okno bom odprl, je rekel. Odpri ga, odpri, Danilo, je rekla Julka. Na avtomobilski gumi zna vsak plavati! je rekel Marko. Julka lepo plava, je rekel Danilo. Vemo, zakaj jo brani, je rekel Marko. Je tvoja ljuba! Kaj si rekel? A Danilo je e uel in se pomeal med olarje, ki se gnetejo med katedrom in klopmi. Odmor je. In kakor povsod, ko je odmor; uitelj gre iz razreda in deklice in deki se lovijo, zvijajo zrakoplove iz papirja in ti vzletavajo nad klopmi. umot. Vik, in krik. Zmagoslavno odobravanje, ko hukne zrakoplov skozi okno in se grua zgnete ob njem, da sledi irokim vijugam letala v sonnem ozraju. Prej sem leala na gumi, a potem sem jo porinila pro in sem plavala sama, je rekla Julka. Saj vem, je rekel Danilo. Ko je zrakoplov izginil za vogalom, se je grua vrnila sredi razreda. Te poitnice sem lovil ribe, je rekel Danilo. Res? Da, s stricem. Ponoi.
102

KRES V PRISTANU

BESeDA

Ponoi? Da. Z lumi. Joj, z lumi! je rekla; drala je obrazek po strani, tak da sta bili kiti malo poev na hrbtu. S olna visijo lui, je rekel. In ribe so oslepljene od svetlobe in ne vidijo mre. Tedaj je Julka vzkliknila Aj! A ko jo je povlekel za kito, je Marko zbeal. Danilo pa je skoil za njim in ga lovil med gneo. Preskakovala sta klopi in zadevala v tiste, ki so preizkuali let novega zrakoplova. Nato je smuknil Marko k vratom, da bi uel na hodnik, a Danilo ga je ujel za jopi na prsih. Strahopetec, je rekel. Daj ga, daj ga, Danilo! je vzkliknil razred. Mama! je rekel Marko. Hahaha, se je smejal razred. Meva, je tedaj rekel Danilo in ga sunil od sebe; potem je el v klop in sdel na svoje mesto. In razred je bil spet glasen. epice so izginile z obealnika in tak letijo zdaj iz srede sobe spet na elezne roglje. Dolg, lesen obealnik desno ob vhodu kakor v vseh olskih razredih. In epice frijo po zraku, zadevajo ob zid, podrsajo po njem in cepnejo na pod. Katera pa se tudi ujame na kavelj, a menda ne tiste, ki so prej deki mahali z njimi in oponaali laso kovbojev v filmu. Danilo, pej sem, je rekla Julka.
103

KRES V PRISTANU

BESeDA

e zmeraj je bila ob oknu in gledala ven. Obraala je hrbet razredu. A tedaj je hrup nenadoma splahnil in uenci so posedli po klopeh. In bilo je, ko da preizkuajo novo nakano in se bo vsak hip vzdignil e glasneji hrup. Zato se ona ni zavedla, da je stopil uitelj v razred. Pej no sm, Danilo, je rekla. Morebiti je mislila na lui, ki gorijo na olnih pod velikimi senniki kakor pod irokimi klobuki in tak prevarajo ribe. Uiteljeva roka je pogladila las ob desnem sencu. rni in trdo zlepljeni lasje, svetli ko katran. Pod nosom tenke, oiljene brice. V gumbnici zlat znak s snopom iz palic in s sekiro med njimi. V oeh se mu je utrnilo. Giulia! Obrnila se je poasi, ko da ji je preseneenje vzelo vso mo. Pogledala je uitelja, nato klopi, ki so zadrevale dihanje; samogibno je spodvila spodnjo ustnico in jo nalahko stisnila z majhnimi zobki. Giulia! je spet jezno poklical, a s tem imenom, se zdi, ne klie nje, ampak deklico, ki so jo izroili nji v varstvo in jo je ona po nemarnem izgubila. Zadaj pa je odprto okno velik okvir praznine njeni postavici. Vieni qui, je rekel in njegove oi so se nabreknile. Julka se je premaknila, a tedaj so jo razburjeni prsti e drali za uhelj.
Vieni qui = pridi sem.
104

KRES V PRISTANU

BESeDA

Noem sliati tega grdega jezika, je rekel in el sm pa tja pred klopmi in vlekel uho za sabo. Noem. Skoraj zasopel je bil njegov glas. Razumeli, da noem? In razred je strmel vanj in v Julko. In oi so se premikale poasi, da ne bi s prehitrim gibom poveale njene boleine pod njegovimi monimi prsti. On pa se je vrtil okoli nje ko ujet v zaarani krog. Tak pes uvaj lahko kroi samo v kolobarju, ki mu ga dopua veriga. Zvezke na klop! A nihe ni mignil. Zvezke na klop sem rekel! Tu in tam se je samogibno premaknila roka, medtem ko so pogledi na njegovih uprtih oeh. Devo parlare soltanto italiano, so rekla usta pod ozkimi, rnimi bricami. A oi strmijo vanj negibne, ko okamenele. Napiite stokrat! je tedaj zaklical oem. In e: Napiite tisokrat! A vrste postrojenih oi so se mu zdaj poasi priblievale v tiini, ki je teak svinec vse naokoli in v njegovi roki, v prstih, ki tiijo Julkin uhelj. In on je kakor v vrtincu, ki ga vlee na dno, in vse oi ga zmeraj bolj potiskajo v vrtinec. Tedaj se je zasuknil, da bi se reil.
Devo parlare soltanto italiano = Moram govoriti samo italijanski.
105

KRES V PRISTANU

BESeDA

Ti, ti, ti, je rekel in se umikal pred gluho zanko, ki neslino kroi nad njim. In tudi sam kroi e ves v nji, ker zdaj vlee Julko za desno in za levo uho hkrati in jo odriva in stresa, da niti ne v, da je ob oknu in tii njen hrbet k lesu, ko da bi jo hotel zvrniti v praznino, kjer je prej letel papirnati zrakoplov. A je e spet sredi sobe. Ti, ti, ti, momlja. In se skloni, da je njegova glava skoraj ob njeni glavi. Tak na corridi upogne glavo razsrjena ival, ki ima oroje vrh ela. In tak jo poriva do vrat. Do podboja. Do eleznega kavlja obealnika. In njegovo elo spodrsne po kavlju, da ga zaboli in vzdigne glavo. A tedaj so roke namah e bolj nemirne. Skoraj drgetajo, ko da so nale izhod iz vrtinca otrokih oi. In hkrati se tresejo, medtem ko se dlan dotipa eleza in druga roka vzdiguje Julko in zatika trdno spleteni kiti na kavelj. Razred je vzdrhtel, kakor preine vroino telo tresljaj mravice. Nekje je zakripala klop. Silenzio! In stal je sredi sobe in razburjeno dihal, s kazalcem si je nategoval ovratnik, kakor da ga kravata dui. Bomo videli, ali vas bomo nauili, je zasoplo rekel. A ko da ie pretrgano nit spomina in je neverjetno oddaljen od klopi, tak da ga klopi ne morejo sliati. In e zmeraj bolj in bolj oddaljene so, klopi. Zmeraj bolj preSilenzio! = Tiho!
106

KRES V PRISTANU

BESeDA

padna praznina vmes, samo oi so zmeraj bolj vse na njem, vse v njem. Kje so zvezki! je kriknil, da bi uel oem. A oi so vse na Julki. In vse klopi zadrujejo dih, da bi bile vse oi e bolj tesno pri nji. Kakor da bodo iz njih, iz oi, vsak hip zaplavale otroke dlani kot golobje peruti in privzdignile njeno telo in mu zmanjale boleine. Njene oi pa so ametno in vlano mehke, ker se njena stopala ne dotikajo poda. Ronat trak, ki povezuje kiti, pa epi na kavlju kot metulj z razprtimi krili.

107

KRES V PRISTANU

BESeDA

Brodolom
1

oldan se je blial ko dogovorjen sestanek. Vrve na trgu se je pomalem redil, tramvaj je ropotal, kadar je vozil ez elezni Rusi most in trdovratno zvonkljal kupovalkam, ki so zapuale stojnice in zamiljene preile tranice. Na vzhodnem koncu trga je e visela senca na proeljih, kjer so bili vzdol plonika uvreni voziki roaric. Ko bo sonce potegnilo sivi zastor z zidov, bodo v tevilnih vrih zagoreli nageljni. Tu in tam bo branjevka zaela pospravljati; bank bo tedaj prazen in vegasta pload se bo suila na soncu in akala, da teak razstavi stojnico in jo kos za kosom odnese v skladie. Roarice pa ne bodo e odle, ker v lenih popoldanskih urah bo uradnica kupila opek za god ali gospa v alni obleki za na pokopalie. Nebo bo takrat prozorno kakor plitvo morje nad prodom, pred zoro. Anka se bo ustavila pred bankom in zaklicala: Semkaj k meni, nu, sm pridite, moja lepotica! Razkreila bo prste desnice in s konicami prstov spretno podrezala v cvetke, ki jih bo drala v levici. Tak, takle srkan opek, kaj?
108

KRES V PRISTANU

BESeDA

A poldan je zdaj in branjevkam se mudi domov. e bolj so glasne in e bolj vsiljive. Alo, ene, e ta dva krompirja mi poberite z banka! In kriijo ko mornar na krovu in iroko odpirajo usta, da se vidi, kako jim plee jezik. tefan, ,gospod tefan mu tovariko pravijo roarice, sedi za bankom, skljuen nad asnikom, ko da se je skril pred trgom. V sivem zamaenem predpasniku je, epico, ki je tudi vsa omaena, je poveznil prek desnega kolena. Potne rne lase mu je epica prilepila na elo, na tilniku pa jih ugladila v plitvo vdolbinico. Desno oko ima priprto, levo pa ivo sled mislim v lanku. Tudi Edinost, ki jo je razgrnil pred sabo, je posejana z mastnimi pegami. Njegove oi so dobre, in tak tudi njegovo pretkano kiljenje; a krepak nos in na kratko pristriene brice razodevajo, da je mo silen, e se razjezi. Nasproti vozikom z roami so vojako uvreni ti banki z medom, maslom, sladko in kislo skuto. Tu, ob teh bankih, se torej zaenja tirikot trga pri Rusem mostu. Taki so ti banki: skrinje na majhnih kolesih; potujoe trgovinice. In v te teke skrinje lahko zaklene vse, to je kose zlatega tolminskega masla, veliki modri vr z medom, iz katerega lezejo ose in teko vleejo z medom napojene zadnjice. Pa belo iroko skledo z razmrvljeno kislo skuto. In e tehtnico in utei, spodaj.

109

KRES V PRISTANU

BESeDA

e zarana je postavljena platnena streha nad njegovim bankom in ta lepo stoji v vrsti med drugimi. Vzdol Kanala veje od morja, poslopja spijo, ko da je komaj proti jutru vlaga osveila vroe zidove. Samo nekje iznad visokih hi se Trst drami. Radoveden arek je pokukal iznad Lonjerja, se nagajivo podrsal po obli kupoli pravoslavne cerkve in smuknil vzdol roba Kanala do morja. V nasprotni smeri pa sapa mri v Kanalu mehko sivo vodo med vrstama olnov ob bregu. In od tedaj do poldneva je direndaj na trgu. In komaj opoldan more tefan sesti na upogljivi stolek. Ta je kakor vsi stolki, ki jih nosijo ene v kopalie ali v vrt, samo da sedalo ni iz platna, ampak iz rnega usnja. Leta in leta maslo poji usnje, in e podrsa z nohtom po njem, ostane na rnem usnju bela proga ko na tekem ametu. In tefan se odpoije na njem in bere asnik. In kakor leze z omi zmeraj nie in nie s lankom, tak poasi trg okoli njega nemi. Ob ti uri je tisti dan ob njegovem asniku neslino pristal Branko. Njegov olarek je drobkan in plave lase mu je mati sama pristrigla, tak da mu jih je na tilniku uredila v tevilne stopnike. Dober dan, pap. Ti si tukaj? je rekel, ne da bi vzdignil glavo s asnika.

110

KRES V PRISTANU

BESeDA

In tak je zmeraj. Ponosen je na svojega fanta. Da ga ni zdaj pred kosilom na trg, bi se razburjen prestopal. Ali ni el pod tramvaj? Ali ga ni povozil avto? Mehek pa ne zna biti. Branko je mole stal ob njem. Vr vzemi in vode prinesi! In Branko je vzdignil vedro in zlil vodo vzdol plonikovega roba, da je lepo odnaala smeti s sabo. Pa splakni ga prej! Prav sredi trga je fontana, kamniti amoret se je vzpel na desno stopalo in krili z rokami, ko da hoe zleteti. Vse dni je tak pripravljen za vzlet. Debelo glavo ima, pod njim pa so na treh koncih fontane spet tri kamnite glave in iz ust jim curlja voda v tri koljke. In ob koljke so spet pritrjene tri manje glavice in iz ust, ki so odprte ko ribi relo, jim pada curek. Branjevke perejo ob teh curkih solato in zeljnate glave. asih jih e nala malo omoijo, da so teje. Opoldan pa je fontana osamljena, sonce bel kamnite glave, voda kljubuje soncu in curek tropota, odskakuje od kamna in se pr v mavrine piice. Ko je Branko toil vodo, je Karla prilivala ciklamnom. Priden, je rekla. Tak je prav, da se e zdaj ui. Branko je splakoval vedro. Lepo je prodajati maslo, kaj? Ni, je rekel in odmikal z glavo.
111

KRES V PRISTANU

BESeDA

Lej ga no! Kaj pa bo, ko bo velik, a? Kapitan, je resno rekel in prijel z levico gornji rob vedra, z desnico pa spodnji rob. Pljusknil je vodo po stopnicah kakor mornar, ki isti krov. Karla je odbirala ciklamne in luala ovele cvetke stran. Potem je izbrala opek in ga potresla, da so kapljice druno zapustile stebelca in se usule ko mala prha. N, mami nesi, je rekla. Branko je dral vedro v levici, da se mu je rama upognila, v desnici pa opek. Hvala, je rekel. A ez hip: Masla pa ne bom prodajal! Karla se je iroko zasmejala. Pa bodi kapitan! je rekla. Branko je zapustil stopnice; rama mu visi in z desno roko krili v zraku, da ustvarja protiute. In voda niha v vedru in mu pljuska v evelj, a on stopa hitro, da ne bi Karla mislila, da teko nese. Potem je poloil ciklamne na bank. Za mamo so. tefan pa je pospravljal; tedaj je vzel iz predala banano in jo dal Branku. Ali si si umil roke? je hkrati jezno vpraal. Saj sem pral vedro! je rekel Branko. A tefan je e mol vzdignil tehtnico in jo porival v bank.

112

KRES V PRISTANU

BESeDA

2
godaj je na nogah, ko otroci in ena e spijo in dvorini zid pred oknom komaj bledi. Prige petrolejko in si greje kavo na piritki; medtem se umije. Nato zree kruh v porcelanasti litrski lonec in zlije kavo nanj. Bel lonecje rabil e stari oe in ker so ga otroci razbili, ga je loncevez opletel z ico. Previdno, da ne bi predramil druine, se obraa v stanovanju. tirikoten podpritlini prostor; pol metra irok, elezni steber pa ga deli na dvoje. Ta steber spada k temeljem petnadstropne hie, tefan pa je potegnil ob njem ico, potem je ena priila medeninaste obroke vse vzdol poblejenega rdekastega blaga in jih speljala po ici. Tak loi blago kuhinjo od spalnice. Zato sta okni v kuhinji, a v nji ni ni manj temano, ker se pred oknoma vzdiguje dvorini zid. Ob brljavi svetlobi petrolejke ima sleherno jutro doloene gibe, ki jih dela s tihotapsko previdnostjo. Pogostoma pa sam pri sebi momlja in robanti, potem odmakne pleteno zaveso. Kam si spet skrila prtie za maslo?

113

KRES V PRISTANU

BESeDA

Ker ena ne odgovori, stopi k nji in jo strese: Kje so prtii, a? In je glasen, da se ona upr: Vso hio bo zbudil! Tokrat zaradi predpasnika, ki ga je ena oprala in ni e suh, veraj, ker mu je vzela umazan robec iz epa in ga ni nadomestila s istim. So pa tudi jutra, ko z eno v postelji tiho skrbita. Ivanka: e ne bo vzel masla od Kraevke, bomo brez mrvice blaga. Prealtavo je. Dreja ga vseeno prodaja. Dreja naj naredi, kakor mu drago. Kar bo altavega, ga bomo prekuhali. tefan moli. Res, kaj bi se prikal, ona nima smisla za trgovino! Ko da ji je v najveji uitek, da tak rezlja po pet dek od truce. Prekuhavati, precejati, potem pa tarna, da ima polne roke dela, ree. Olgica pa tedaj zakalja na drugem koncu postelje. Kje se je spet prehladila? jezno vpraa in v temi obrne glavo k eni. Skoi nato sunkoma z leia in spodvije Olgici odejo. Ko se oblai, v kotu Olgica spet pokaljuje, tefan pa dregne ob mizo in godrnja. Ali je potrebno, da se otrok prehlaja? Zaloputne vrata za sabo, ez as pa na nasprotni strani hie, v vei,
114

KRES V PRISTANU

BESeDA

zvonko rolja klju. Potem pa je zvok zamolkel, ker zaklepa vena vrata od zunaj. Ko stopa po ulici Commerciale navzdol, ima jopi pod pazduho in ves as se polglasno jezi. Saj je bedasto, da se znaa nad eno, e ima Olgica oslovski kaelj; nima asa za dom, e pomaga njemu na trgu. Seveda. In e pride na trg, je opoldne juha za ni, podzemeljska luknja pa kot bi treilo vanjo. Kako naj ona v, e stoji za bankom, da je poslal nekdo od stanovalcev otroka v deju po asnik. A zdaj je jesen in ne Olgica in ne Evka ne kaljata in on misli samo na trg. Ulica Commerciale je prazna, prvi openski tramvaj se e ni spustil v mesto. Sivi katran v neprebujenem ozraju, gmajnice ob tranicah, zelenje v Ralijevem vrtu; noni uvaj pa lepi svoje bele znamke na kljuavnice, medtem ko so pred zaprto mlekarno e iztovorili s kamiona velike vre. Naglo hodi, skljuen, ko da bi glava in stopali soglasno silili naprej. Po ulicah, ki teejo proti Kanalu, teaki e vleejo pritlikave vozike, iz temnih skladi pa nosijo nanje, kakor iz trebuha mesta, lesene konje in plohe, s katerimi bodo sestavili redove stojnic. Nihe ne vidi njihovega dela, ob zori pa bodo meani nali trg pokonci. Hodili bodo posred stojnic ko med starimi znankami, gledali s
115

KRES V PRISTANU

BESeDA

kredo zapisane tevilke na rnih tablicah, pazili na nihanje rjavih skled na tehtnicah. arek se je utrgal nekje nad Katinaro in zdrknil po ulici kakor zlatnik. Branjevke se odpravljajo k svetemu Andreju, da nakupijo zelenjave na debelo. Pavla ie ko in krii. Pijanec smrdljivi! Nad teakom se jezi in drobni moicelj se nerodno opleta. Sivkasto srajco ima do pasu odpeto, prsi in elodec sta rno poraena. Njegove oi so motne, spodnja ustnica pa mu visi na brado. Sinoi je bil tu, Pavla, ti pravim. Jaz ... Kaj bo jecljal, potep! Poslopja mole, na koncu ulice je arek obsvetil bok majhnega obrenega parnika, da je ves bel, trikotnik morja med parnikom in pomolom pa je moder ko plavilo. Pavla pa je uprla roke v boke. e ti bom naredila uslugo, le akaj! Posluaj, tefan, pet lir sem mu dala, tak je tarnal. Naj bom drevi trda, e ni res. Pa se ti napije in zdaj ni ne vre ne koa. Ves zgrbljen in suh je teak ob nji. Jezik se mu zapleta: Jaz ... Uh, tiste gnile eljusti ti bom razbila! Moiek odtorklja s poveeno glavo, z obema rokama vlee naloeni voz, majhna kolesa se topoglavo lov
116

KRES V PRISTANU

BESeDA

po razdrapanem tlaku. Roarica pa nese lovor in zimzelen v vreevini. Ob vodotou bo vreevino ovlaila. No, tefan, ali je fant zdelal? Prava re. Karla se nasmehne: Nehvalene nehvaleni! A ga predobro pozna, da ne bi uganila, kdaj mu je dobro. Zdaj e posebno, odkar je moral sin presedlati iz slovenske ole v italijansko. Vsak ni ga razdrai, tefana. Eno leto je izgubil, mulc, namesto v peti razred so ga vtaknili spet v etrtega. In to se pravi, da je zdelal! Tepec pa tudi ni, e je znal v slovenski oli na pamet vso zgodovino starih Slovanov, kar je je bilo v berilu! Pa kapitan da bo. Kaken kapitan, ko se je solzil kakor punka, ko so odpravili slovensko olo in je morala uiteljica v Italijo. Res da mu je bila kakor mamica, toda ali naj zato joe, tepec! O, na tihem pa mu je prav, da je Karla o tem zinila. Kakor kak moki je, Karla, robata ko nosa. Z njo se pomeni, kakor se niti z eno ne. Da, kje je zapisano, da mora Branko prodajati tolminsko maslo? Saj tak so menda raunali, kaj de, Karla? ko so nam vzeli ole? Zdaj izgubi eno leto, ker ne zna italijanine. Potem bo spet pal, ker ne bo znal italijanine. Hm, saj je tudi nam teko, Karla. Ko da se je spremenila smer tramvajem; ko da so prestavili kriia. Ne znajdemo se ve na naih ulicah. A pogoltne slino in zagrebe pesti v ivljenje. A
117

KRES V PRISTANU

BESeDA

otrok ne more tak. Njemu je tee; kakor da se je zvrnila skala na mravljie. Zdelal! A zdelati mora, Karla, saj ve, kako je pozimi, ko je burja pobesnel zlodej in se prestopa na deski in ne uti ve prstov na nogah. Ko nosi pozimi burja koare in vre v Kanal, zavozi tefan bank prav pod zid k roaricam. Burja vzdiguje bankom platna, da so napeta padala, maslo pa je siv in trd vosek. Tedaj d tefan ute na tehtnico, da ne bi plesala, in huka v otrple prste in si eli, da bi mogel izvlei druino iz podzemeljske luknje in da bi bil Branko kos novim uiteljem.

118

KRES V PRISTANU

BESeDA

daj, mislite, da je Trst bolj mikaven? Seve, razburljiv je v zimskih dneh, ko se je treba oprijemati ob vogalih za vrvi, ko postavi okolianka prazen jerbas na tla in sde vanj, da ne bi burja odnesla jerbasa in nje. Neen na spomlad, ko zagrne rahli mr morje in sonce izteguje svoje blede arke nad morjem kot bolnik premrle prste. Pisan poleti, ko so tramvaji polni kopalk in motorni olni riejo penaste poti ez pristan. A na jesen so vzdol Kanala grmade zelenih angurij in ko je junjak tu in tam katero razpolovil, se ose zapiijo v rdee meso, da ne ve, kaj so peke in kaj ose. Alo, alo, alo! krii prodajalec in bije dlan ob dlan. Sam med, sam sladkor in med! In v Kanalu so zeleni olupki pregrnili vso vodo, da objema olne kaleidoskop pisanih pomij. Na bankih ob mostu pa so spet zlate ose na vijoliastem mukatu. In tak so ob kupih krvavih jabolk e tramvajski vozovi bolj zeleni kot sicer. Za tefana pa ni jeseni, on mora s trga, da priaka kot v vseh letnih asih tudi zdaj tovorni avto. Ker zgodi se, da prirovta za cel dan prepozno.
Angurija = lubenica
119

KRES V PRISTANU

BESeDA

Vendar, vsak teden pripelje maslo s Ponikev in se ustavi v kotu, kjer se Carduccijeva ulica cepi v ozke strujice starega mesta. Ko ga noe in noe biti, stoji tefan na ploniku in je nestrpen zaradi avta, zaradi Branka, zaradi teaka, ki mu je odlezel v krmo, namesto da bi akal ob vozu, zaradi ene, ki je na trgu brez masla. Potem tovorni avto slednji prihrumi in obkroi ga grua mesarjev in teakov. Ob stranicah ima visoko, iz desk zbito leseno ograjo, ob kateri visijo zajci in teleta, ki jim je videti preluknjane glenje. Na sredi pa so nakopieni zaboji. Skvara stopi iz kamiona in ima usnjat suknji in gamae v obliki lijaka; v zelenem tirolskem klobuku je ko divji lovec; medtem ko se mesarji vrtijo okoli njegovega vozila, on zbrano pie v svojo zapisnico. Sredi mestnega ropota in direndaja je odsoten, ko da je e sredi tolminskih planin. tefanu ree: Zate je to pot en zaboj ve! tefan se naglo obrne: Kako pa! Zdaj ko se maslo top, zdaj ko brez ledu ni mi izhajati, zdaj zaboj ve! Tak je zdaj kvara zaprl zapisnik in tlesknil z elastiko ob njegovo platnico. Za praznike, za boi pa zaboj manj, kajne? je razsrjeno rekel tefan, snel epico z glave in si brisal pot s ela. Skvari se ureejo ustnice v trikotnik, ko se nasmehne. Niti ne ree da, niti ne. A v zenicah se mu utr120

KRES V PRISTANU

BESeDA

ne: spet je nasajen, tefan. Ali je sploh kdaj dobre volje? Ti se se ve poviga, tebi je vseeno, kaj? je rekel tefan, z jeznim gibom dal epico na glavo in se obrnil. Zajca imam na avtu zate, je kvara zakrial za njim, ne da bi se premaknil z mesta. A tefan hiti po teaka, samo z roko je zamahnil in hiti. Ker ne more, Piero, poakati tovorni avto z drugimi, v krmo mora, kak bo stal na ploniku, ko lahk sde v kotu na klop! In zdaj e zaboj ve. tefan gre mimo izlobenih oken delavskih kuhinj, na pladnjih ocvrtih rib so ez pol razrezane limone. Dii po monem olju. Tebe bom zmeraj iskal, tudi e bo sto let hodil z mano po maslo, se je zadrl. Piero se je namuznil. Ves dan ni m epeti na ploniku. Ne? Kako pa jaz akam? Potem ga je skual Piero dohiteti, ko je koracal proti avtu. Saj ni mogoe zraven, ko snemajo teleta, je rekel. Potem pa, ko ga je bil e skoraj dohitel: ujte, v dveh minutah naloiva in zdirjal bom, zdirjal, vam pravim.

121

KRES V PRISTANU

BESeDA

Prenaala sta zaboje na voz, tefan pa je ponavljal ko Branko potevanko: Reci eni, naj odda najprej te kose. Poglej dobro, najprej te kose. Bom, bom, je rekel Piero, a medtem pazi, da mu zaboj ne pritisne prstov. Najprej te, ki so starega datuma, ali poslua? Prav, prav, prvo tiste. Saj, seveda. Seveda. In e prej zapelji k tehtnici. Bom, bom, je rekel Piero; slekel je platneni suknji in ga potisnil med zaboje. Potem je objel oj in potegnil vrv preko desnega ramena, da se je napela ko struna. S teavo je vlekel proti kriiu na Goldonijevem trgu. In obloeni voz se je trudno opotekal po vegastih skrlh. Zdirjal bom, je rekel. A ko je voz nazadnje pristal ob banku na trgu ob Kanalu, je obkolila voz in bank grua kupovalk. Kakor ob avtomobilski nesrei so se drenjale. In tehtnica ni mogla priti do sape. Ivanka pa je rezala, tehtala in tela denar. Nekaj ve ko pol kilograma, gospa. Ali naj pustim? Jaz sem prva, je zadaj rekla kupovalka. Kakna predrznost! Ivanka pa tehta in tehta; a tedaj je e bil ob banku tefan, pograbil je kos masla in vzplamtel. Ko da se je vse dni nabiralo, je vzrojil. Spet si skuhala eno svojih, hudia!
122

KRES V PRISTANU

BESeDA

Gospe so se spogledale. Ali nisem rekel: najprej staro maslo? A? Ne krii pred odjemalci, je potrto rekla ena. Mar mi odjemalcev! Kje je Piero? Ta osel! Pa kaj Piero! Ti bi morala vedeti; pokonci mi dremljete vsi, kar vas je. Gospe nategujejo vratove. Kaj mu je? epetajo. Mesarski pomonik se tedaj skua preriti skozi gneo; sedi na kolesu in zvonklja in viga. Ali te ni mati nauila spodobnega vedenja? pravi kupovalka, ki se je mrala umakniti. Fant pridri kolo: Moja mati bi vam bila lahko uiteljica, ko je bila stara pet let, pravi. Kaj se je zgodilo? je epnila starka v gnei. tefan je odvihral. Kaj se je zgodilo! Tak, rno na belem, se vam bo pokazalo, kaj se je zgodilo. Njim je vse to deveta briga, seveda, e je masla zaboj ve. In je tako treba tudi ledu ve. Ker one noejo monika, seveda. Kupile bodo in nesle domov, tak preprosto, kakor kupijo tramvajski listek. To ni vano, e so izbirne, e curlja vlaga ob oknih smrdljivega podpritlija, e se Branko bojuje z italijanino kakor z mlini na veter. A on je prostaki, ker se tak dere, kratko in malo prostaki. In hiti iskat Piera, da bi si olajal duo.

123

KRES V PRISTANU

BESeDA

omalem so kupovalke odle. Na maslu je stal kos ledu, z banka je kapala voda. Ivanka je potrta stala ob tehtnici. Karla je tedaj prila od svojih vrev in se prislonila k banku. V globoke gube nabran obraz, ko da je rezan v rjav les. Kak je,Ivanka? Pekel je to, ne ivljenje, pekel, je rekla z votlim glasom Ivanka. Siloma se brani joka in se skloni. Tedaj Karla opazi tefana. Sedi na stolku in rauna. e bi bila jaz tvoja ena. In jezno je stisnila ustnice. Potem se je odtrgala od banka in zapretila s pestjo. Jaz bi ti pokazala! tefan je vzdignil glavo: Kaj e bi pometala pred svojim pragom, a? Karla pa je uprla pesti ob boke in stoji ko moki sredi ulice, med banki z maslom in vrsto bankov z roami. Ha, nisem Ivanka, jaz! Bi ti e pokazala! Odla je za ivo mejo zelenja in ro in nekaj asa je bil uti njen moni glas: To je e od sile, tak brdavs! ez hip pa, ko so se ustopile kupovalke k njenim roam, je nenadoma pritekla.
124

KRES V PRISTANU

BESeDA

Sto lir mi menjaj, tefan! je zadihana rekla. Za ves trg ne bo tu menjalnica. Saj si priden, tefanek zlati. Pogledala je Ivanko in objela tefana okoli vratu. Saj si priden, je rekla. Samo tisti tvoj glasek! Trg se je praznil. Kria je stopil s stolice, na kateri je stal, in pospravljal nalivna peresa v kovek. Izbrizgaval je rnilo iz peres in vrtel pokrovke. Sonce se je naslonilo na poevne platnene strehe stojnic. Vrve je splahnil, gospodinje so odnesle po kokih razburjenje s seboj domov, za tedilnik. Karla je bila spet pri Ivanki. Ni hudoben, je rekla. Ivanka je topo gledala predse. Ni hudoben, saj vi to bolje veste, je mehko rekla Karla. O fantu mi je pravil davi; e ne bo zdelal, mu tudi za vse maslo ne bo ni mar. Za vajenca naj ga kam d. Vidite, noe, da bi se prikal s kupovalkami kot mi. In pozimi, Ivanka, pozimi veste, kako je, pozimi. Ivanka je molala. Dve roici, je rekla Karla in poloila opek mimoz k skledi s kislo skuto. Zakaj si delate kodo, je potolaeno rekla Ivanka.

125

KRES V PRISTANU

BESeDA

Pronjo za na obino mi je sestavil, je rekla Karla. Saj veste, da mi italijanine ne znamo. Bog ne daj, da ne bi imele tefana! Ko je odla, je bil opek rumenih cvetk ob emajlirani beli skledi s skuto.

126

KRES V PRISTANU

BESeDA

aunico vzemi! je rekel tefan. In zapustila sta stanovanje, oe spredaj, Branko za njim, gor po stopnicah v pritlije, dol po stopnicah v veo. Nato sta preila asfaltirano ulico, oe prvi, Branko za njim. Ko za policajem. In votlo se mu je storilo v elodcu, kakor tedaj, ko vodni val izpodnese oln. Boji se, boji vsekdar, kadar oe zine o raunici. Asfalt se je jekleno svetlikal. Ob strmini, po kateri pleza openski tramvaj, se vzdiguje trikotni blok hi, ki je kakor ladjin rilec uperjen na ulico Commerciale. Prav na tem ostrem vogalu je izlobeno okno majhne pekarne. tefan je sdel na stopnico pod izlobenim oknom. Branko pa je stal pred njim, nemiren, ko da hoe skriti oeta. Boji se stopnic, ki se vzpenjajo v breg, ker ljudje bodo v prvih popoldanskih urah zaeli odhajati v mesto. Sram ga bo, ker se bo oe jezil, on pa se bo e bolj zmedel in oe bo potlej e bolj glasen. Zmerjal ga bo po slovensko, ker ne bo znal potevanke po lako. tefan je dral odprto knjigo na kolenih. Sei volte sei? je vpraal. A?

127

KRES V PRISTANU

BESeDA

O, da bi vsaj nikogar ne bilo, ki bi priel po stopnicah navzdol! A oe je neusmiljeno nadaljeval. Sette volte sei? je vpraal in kilil v raunico. Branko je pogledoval na stopnie in skual sestaviti. estkrat est je estintrideset. Potem doda e est. A po italijansko, kako je po italijansko? Cinquantacinque, je rekel. Budalo! Ne, ne. Sessantasei. Oe je tolkel z raunico ob levo koleno. Zmeraj bolj nestrpen je postajal. Branko pa je z vso zavestjo hrepenel, da bi uganil imprej pravo in da bi odla s stopnic, a tevilke, ko da se meajo v nejasni zmenjavi v njegovi glavi. Ko da se sekajo v netetih dvobojih. V zadregi moli, ne gleda oeta, opazuje stopnice, ki se belijo v popoldanskem soncu. elezna zarjavela ograja ob tranicah. Tranice. Strmo se vzpenjajo po rebri navzgor, sonce odseva od njih in na vsaki ustvarja majhno zrcalce. On sled njihovi poti navkreber, pa se mu zdi, da lezeta svetlobna zajka vie proti korklji. Na enega je poenila 8 na drugega spet druga 8 in vzporedno se vsaka po svoji progi vozita. Da, zmeraj ista razdalja med njima, vzporedno potujeta, nikdar se ne bosta sreali
Sei volte sei = est krat est; nato sedem krat est; petinpetdeset; estinestdeset.
128

KRES V PRISTANU

BESeDA

tefan je kriknil: Kaj se ozira! Saj se ne oziram. tefana pa je kuhala jeza, tak se je stopnjevala v njem, da mu ni dala, da bi krial. Ko da se bojuje z neim nevidnim. Da bi vsaj mogel doumeti, kaj se je temu otroku sesirilo v glavi. Kakor da ga ne pozna ve, odkar je v novi oli. Bog mi ne zapii za greh, a kakor tepek ima jajasto glavo! In to je mali uenec, ki je v Rojanu zdrdral pet strani zgodovine starih Slovanov kar tak, ko da jo je stresel iz rokava! Ne bom zgubljal asa s tabo, da ve! je trdo rekel. In Branko je spet zautil, kak se mu strah zbira pod elodcem. Opoldan sem znal, v raunici sem videl. Osla z rogmi si videl! In Branko se je ozrl, nekdo je prihajal po stopnicah, se ustavil in si prigal cigareto, nato pogledal na uro. tefana je vrglo: Vrat ti zavijem, e se bo oziral, kakor piancu ti ga zavijem. Ko pa je bil neznanec e isto blizu, ni vzdral ve. Zalual je raunico na tla in skoil na noge. Jaz si ne bom razbijal glave s tabo, je kriknil. In spet sta preila svetlikajoi se asfalt na ulici. Oe prvi, Branko za njim. In Branko se uti kriv in obenem olajan. Kakor da ima kljub vsemu monost, da skrije

129

KRES V PRISTANU

BESeDA

svoj sram v mranem podpritliju. Poparjena korakata ez cesto, nato po stopnicah gor v pritlije, nato po vlanih stopnicah dol v njihovo luknjo, oe prvi, Branko za njim.

130

KRES V PRISTANU

BESeDA

tefan je stal za bankom in nestrpno akal eno. Reci ji, naj pohiti, pa je gotovo ne bo do enajstih! In vendar v, da mora v olo, da ga klie uitelj. Pa kaj v olo, niti na potrebo ne more, ko pa je v banku denar. Denar! Zdaj ga bo treba e za uitelja, o lekcijah je namigaval zadnji. olo, uitelje, lekcije, vse bi bilo treba pomesti stran in zaeti od kraja. Stara gospa je pogledovala na maslo izza rne tenice, ki ji je visela do ustnic. Ali je dobro? Vzdignila je ilasto bradico in nagnila glavo. Ali je dobro? Pokusite, je rekel osorno. e nje se je manjkalo! S konico noa je odenil koek masla in dal no gospe. Ta je vzdignila tenico izpred ust, razklenila suhe ustnice in pokazala zobe. Nato je ugriznila v svetli no ter krtnila z zobovjem v jeklo, ko je obrisnila drobec masla. Hm, hm. Valjala je maslo po ustih in ga pritiskala z jezikom ob nebo. Hm, hm, je momljala. tefan ji je sunkoma vzel no iz rok in ga vrgel na bank.
131

KRES V PRISTANU

BESeDA

Presita si, stara, je rekel sam sebi po slovensko, kakor vsekdar, ko ga kaj razjezi. Sdel je na upogljivi stolek in si pokril kolena s krajci sivega predpasnika. Presita si, stara, je ponovil in pustil, da je ona zmedeno bolala v bank. Tedaj je neslino prila Ivanka. ajno tolminsko, signora, prvovrstno, je ponudila gospe, in medtem poloila torbo v bank. ajno, prvovrstno! Ali sem ti rekel, da pridi opoldan, a? Gospa se je tedaj zaela zadenski odmikati. Opoldan mi pride, opoldan! Kaken poldan, kaj sanja, se je uprla ena. On pa se je prestopal na mestu in je bil zmeraj bolj hud: To bi rad vedel, kaj vas dela etvorica doma. Samo to bi rad vedel! Ivanka si je opasala bel predpasnik. Samo uitelja in potevanko ima v glavi. In ni mu ni mar, e jo ali. Samo tisto nesreno potevanko in italijanske naloge! Da, greh so prinesle v hio, greh in surovost in pobrcavanje. Ko da ne v, da mora ona otroke oblei in poesati in jih e spremiti v olo. In e prej postaviti juho na ogenj, e naj opoldan zakuha ri. In stanovanje? e je sploh stanovanje tisto, ko ti pred okni nosijo podgane po dvo-

132

KRES V PRISTANU

BESeDA

riu na sprehod svoje dolge repe med smetmi iz cele hie. Seve, samo ti dela, samo ti se mui. je rekla. Ti in samo ti. Toliko dela ima, da mi ne utegne priiti niti gumba pri hlaah, je tedaj razburjeno rekel. Razkorail se je ob banku in pokazal hlae. e teden dni ti pravim. Teden dni. Vsemu trgu pokai, je mirno rekla ena. Tedaj se ni brzdal ve: Ti me bo uila? Ti? je vzkliknil, se motal okoli banka, odprl predal, ga spet zaloputnil, da je drobi zacvenknil v leseni skodelici. Tko silo si prej imel, je rekla ena. Tedaj je odvihral ez trg. Vrag je to, ne ena, vrag! je godrnjal in odhitel vzdol stopnic in konci predpasnika so frfotali ob strani ko hudobni jeziki. Da, samo surovost in greh je prinesla ta ola, je pomislila ena, za vajenca naj ga kam d, da ne bo vsem grenil ivljenja s to olo. Kaj naj dam gospe? je s trudno vljudnostjo potem vpraala kupovalko in poloila list povosenega papirja na tehtnico. Potem ga dolgo ni bilo. In po navadi po takem viharju nista nekaj dni spregovorila. A ko se je to pot vrnil, je

133

KRES V PRISTANU

BESeDA

rekla hladno in odsotno. Rimljan te je iskal, zaradi skute. tefan pa je rekel: Uitelj bi ga rad poueval. V trgovino ga daj, za vajenca. Sedela je na zloljivem stolku, tefan pa se je spustil na klop. Lekcij je potreben, vem, je rekel. Ondan, prav ondan so iskali fanta za v prodajalno. Ti nisi e nikoli kake pametne zinila, je ko sam sebi vdano rekel. Za zidarja, za mizarja ga daj, vsako delo je poteno. Ko da je govor o potenju in nepotenju! Ali naj se vda ali naj se ne vda, za to gre. In se ne bo vdal, tudi e naj ima vse uitelje proti. Samo izmaliili ga bodo, je rekla. Mekala je med prsti rob predpasnika; v, da je njegov molk samo zgoeni srd, neuklonljiva trma. evlje ima raztrgane, je zato ez as spravljivo rekla. Kakne evlje spet? Tiste za vsak dan. Zadnji sem mu jih popravil. Praznike si mu popravil, je ez hip rekla.

134

KRES V PRISTANU

BESeDA

tefan je prinesel evljarsko orodje k oknu. ena pa je ob dobro voljo, ko se tak pripravlja, da bo evljar. Najprej mu bo manjkalo kladivo, zatem ne bo nael osle ali dleta. Kadar mu bo prinesla kopito, s katerim so se igrali otroci, se mu bo na ognju pozabljeni lim zasmodil. V prostoru je bilo hladno, okni sta bili prav pri tleh, tako je lizalo sonce samo ozki rob tlaka. Ob oknu sta sedeli na tleh Olgica in Evka, noice sta vtaknili skozi elezno resetko, da sta svetli, ker bingljata v sonce. Sredi kuhinje je neprepleskana miza, tako isto poribana, da se njene lesne ilice svetijo ko na umiti roki. asnik razgrni pod rnilnik, je rekla mati Branku. tefan si je pomaknil mizico z orodjem blie k oknu. Z modrim eninim predpasnikom si je zavaroval kolena. Branko je sedl za mizo in grizljal ronik. Vihar. Brodolom. Brodolom in reevanje. A kak zaeti. Zdaj boli v zvezek, zdaj se obrne k oetu, ki je sklonjen nad evljem. Kaj boli vame? Ali nisi nikoli videl parnika? Saj, ob pomolih so parniki. A nalogo je treba napisati v italijanini. Parnikov ni treba iskati, ampak besede. Be135

KRES V PRISTANU

BESeDA

sede. Saj, v nedeljo pelje oe vse tri na obreje in tevilni debeli motvozi so potegnjeni s krovov parnikov do eleznih okov na pomolu. In poleti je tam voziek; v krogu na njegovi stranici je naslikan stolp Sv. Justa. Ko velik labod je, voziek, spredaj ima dolg in usloen bel vrat, zadaj bel rep; samo da so na sredi namesto nog kolesa. V labodu pa je sladoled. Da, vihar. Ne, ni videl, samo takrat ko so bili z oetom na koprskem parniku; a vihar samo tako, ne zares. Burja je pela v artkah. Neki malek je splezal v reilni oln, sdel na preko in ga z nogami zibal. Ni ga ni bilo strah, da tak visi v prazno. Potem so ga pomoraki lovili po vsem krovu, on pa se jim je skril nekje pod palubo. No, pii torej! je rekel oe. In je narekoval. Kak naj sicer fant napie nalogo, e ne. Obrezuje podplat in narekuje, kakor je ital v asopisu, o vetru, o kapitanu, o olnih. Pa Branko vidi bele kabine, ogledala, ki pokrivajo stene, igria za tenis, in mu je, ko da je zael v prepovedan prostor. A kaj. Saj hoe biti kapitan! Torej zani, je e rekel oe. In Branko je pisal. Tiso in tisoglava mnoica migota na pomolu, kakor da prvi gleda tak mogoni trup. Pa to je zaradi sorodnikov, ki so se vkrcali; z belimi robci mahajo tudi na pomolu in sto in sto robcev je v vzdignjenih rokah. Avtomobili trobijo in se poasi premikajo
136

KRES V PRISTANU

BESeDA

skozi gneo. Tudi parnik zatrobi in ob nepriakovanem razklanem glasu pomisli na skrivnostno Indijo, na Tihi ocean. Potem vzdignejo mostike, stroj potegne sidro iz vode, vlailci vleejo parnik iz pristana. Potem je prekomornik zmeraj manji, zmeraj manji, samo muica na obzorju. In potem nenadoma silen veter. Vihar. Mornarji spuajo olne. Saj si videl reilne olne? kripci cvilijo. V slovar poglej, je rekel. kripci, to mora biti v slovarju. Osvobodil je evelj izpod jermena. Daj sm! In stegnil je roko. Branko je ekal s peresom po asniku, oe je oslinil palec in listal. kripci, kripci ... v ednini kripec ... Pap, a to je italijanski slovar. tefan se je namrdrdl: Kako italijanski? In samogibno lista naprej. V slovenskem mora iskati. tefan je ualjeno skomignil z rameni. Pa ti poii, e ve bolje. Spet je napel jermen preko evlja, ob oknu je svetli rob potemnel, sonce se je z enim samim korakom vzpelo na dvorini zid. Mati je pospravljala posodo z mize (polovica mize je za Branka in njegov brodolom, na dru-

137

KRES V PRISTANU

BESeDA

gi polovici se kopii pomita posoda) in ljubee z omi spremljala malega. Sm pokai, kaj si spackal, je rekel tefan. Misliti bi ga pustil, je rekla ena. Na svoje lonce pazi, ko te nihe ni ne vpraa! Docela ga bo zmedel. Samo da tebe ne bom, je rekel in takoj odjenjal. Kaj bi se z babo prerekal, ko pa je zadeva vse bolj koljiva in pomembna. Vrnil je Branku pisanko in dokonal: olni so nagneteni s potniki, kar mi urno veslajo mornarji. V vseh smereh plovejo parniki na pomo Pa kaj ti moram vse jaz povedati? Vendar se je zadovoljen sklonil nad svoje delo. Stegnil je roko in pomoil opi v Brankovem rnilniku, skrbno pornel rjavi rob podplata vse okoli in okoli. Tak sem jaz napisal nalogo, ne ti! je rekel in pomenljivo pihnil sapo skozi nos. Sonce je zdrknilo tudi z dvorinega zidu. Parnik se je sreno potopil in ljudje so se reili v olne. tefan je pritiskal evelj k prsim ter s evljarskim noem ugladil drugi podplat. Potem je vnovi ovlail opi v rnilniku in pornel usnje tam, kjer je rob izpodrezal.

138

KRES V PRISTANU

BESeDA

a tihem je do zadnjega upal, da uitelj ne bo poklical njegovega imena. Pa se je zgodilo in v trebuhu je iznenada obutil tisti kr in praznino kakor pred oetom ob openskih tranicah. A huje, huje. Tak mora biti slabo ljudem na ladji ob razburkanem morju. In trideset uencev strmi vanj. In on dri pisanko visoko pred sabo, ko da se hoe zaititi pred njimi in pred katedrom. Na desno, na gornji del strani je z barvnimi svinniki narisal parnik. Bolj visok kakor dolg in z ozkim preklastim dimnikom je podoben mlinku za kavo. Vijugasti dim, ki se vzdiguje iz dimnika, pa je mlinku roaj. Beri, je rekel uitelj. In je bral: Pomoraki so vzdignili mostike in parnik je odplul. Na pomolu, pod belim trupom, migota morje robcev. Komaj za spoznanje se pomakne parnik od pomola in zatrobi. Tak hripav glas ima Martha Washington, na kateri je Rikov oe za kapitana (to je sam dodal, tega ni bil narekoval oe). Ko parnik zatrobi, se splaijo golobi pod obinsko hio in se vzdignejo v umeo vijoliasto jato.
139

KRES V PRISTANU

BESeDA

Zazdelo se mu je, da v razredu nekaj ni prav, rke mu pleejo pred trepalnicami, ko da so se same spremenile v neteto oi in mu meikajo. Vendar je nadaljeval. Pomalem je v daljavi ladja kakor mrvica, kakor galeb, ko ga ugleda lee na pesku in ima oi vodoravno z morjem. Nekje dale na odprtem morju pa se gladina grozee razkutra, valovi se stegujejo ko zloinski jeziki na palubo. Pi viga v artkah. Parnik strmoglavlja iz prepada v prepad. SOS, SOS. Potniki se gnetejo v olnih, ki drsijo ob bokih navzdol, cviljenje kripcev Razred se je glasno zasmejal. In on je prenehal s itanjem; nekaj je bilo nepopravljivo napak, kakor da je odplul s parnikom in pozabil na olo in na uitelja. Torej vse zaradi tistih kripcev, je pomislil. kripci, kripci. Ali je pogreeno? Saj vrvi vendar drsijo po kripcih. Tudi lovek je lahko v kripcih. V slovar poglej, je rekel oe. On pa ga je opozoril: To ni slovenski slovar. No, nadaljuj, je rekel uitelj. On pa moli in vse okoli njega je tuje ozraje; lepe klopi in z oljnato belo barvo prepleskane stene. In tabele s hroi, z raki in gosenicami, ki visijo nad svetlorumenim opaem. Zdaj nadaljuj, je spet rekel uitelj. A njemu je, ko da vse drvi nekam v prazno. Zakaj so ga postavili pred vse te posmehljive oi? Kakor da ga

140

KRES V PRISTANU

BESeDA

gledajo ob oetu, ko oe obrezuje podplat ob oknu, ob katerem je zid ves prepojen z vlago. Nadaljuj e enkrat! je vznevoljen kriknil uitelj. Toda sam ni! Oe je z njim, saj je oe narekoval. Tako sem jaz napisal nalogo, je rekel oe. In ob oetovem tovaritvu se opogumi. Veliki val je zagugal parnik, se vlil na krov in se pomeal z dimom. Tedaj se je kakor izpodsekan zamajal mogoni trup, voda ga je pokrila, zagrgrala v dimniku ko v grlu utopljenca e il piroscafo sanneg. Ves razred je prasnil v smeh. Buen krohot, ko da je dim potapljajoega se parnika bruhnil z zadnjo silo vodo iz dimnika. Il piroscafo sanneg? je posmehljivo vpraal uitelj, ko se je razred malo pomiril. Uenci pa so spet glasni, ivav polni olsko sobo in Branko je ves rde. Ni ne misli, kateri glagol je pravilen. V uesih mu zveni oetov glas: V slovarju poii! Nato: Jaz sem spisal nalogo! A nekaj sta obadva zagreila, esar ne bo moi popraviti. Nikoli ve popraviti. Ko da je on kriv, da se je parnik potopil in zdaj stoji pred sodniki zaradi brodoloma. Zakaj trideset obrazov hkrati se rei pred njim.

e il piroscafo sanneg = in parnik se je zaduil.

141

KRES V PRISTANU

BESeDA

9
oasi je drobil proti trgu, a naprej je vedel, da to pot ne bo el k oetu. Samogibno je hodil vzdol Kanala, deki pa so zlezli v oln in nabadali poene angurije, ki so plavale v vodi med olni. Ob pravoslavni cerkvi je na pol potopljena avstrijska podmornica kazala svoj z mahom poraeni hrbet. Je bila kakor ujeti kit, ki ne more ve iz Kanala, in deki so se z brega spuali nanjo. Branko je el ko odrasel mimo njih. Zakaj se je vse to zgodilo? Prej je hodil v olo, da bi se uil. Zdaj pa, kakor da se mora vsak dan za nekaj pokoriti. Hitro je stopil mimo trga in se ni ozrl po oetu, drobil je dalje vse do Zelenega mostu. V Prosti luki je sameval Heluann, nizko ob morju je iz njegovega boka enakomerno tropotala voda. Delavec je sedel na viseem mostiku, kakor pajek na niti, in nogi sta mu viseli v prazno. Z minijem je pleskal zarjaveli bok, ko da se z novim rdeim navduenjem parnik pripravlja za dolgo pot. Poredna septembrska burja je zgrbanila morsko ravan. A ob poivajoem parniku in spokojnem pristanu
142

KRES V PRISTANU

BESeDA

je zgodba o brodolomu zlobna domislica. Ali je kapitan dolgega Heluanna star ali mlad? In zdi se mu, da je v beli kapitanovi utici. Okroglo krmilo vrti in opazuje morje pred sabo. Premakne vzvod in strojevodja spremeni brzino. On nato opazuje okrogli kompas, ki niha pred njim, ez as pa nastavi daljnogled k oem. In galeb, ki je letel dale na obzorju, se priblia lei kapitanovega daljnogleda. Nadaljuj vendar! je rekel uitelj. A kako naj bo kapitan, e se mu ves razred smeje? Ves razred in tudi uitelj. In kako se bo povrnil jutri v olo? Vraal se je vzdol drugega roba Kanala. Prodajalci angurij so kriali in vzdigovali visoko v zrak zelene sadee. V enega so zapiili palico in na vrhu pritrdili papirnatega petelina. Oe bo pospravil in nato bo popoldan doma. Pokazati mu bo moral pisanko. Potem bo nestrpno akal, kdaj se bo oe umil in odel. In uitelja za klavir tudi ni ve, da bi se lahko zatekel k njemu. Kakor v pravljicah izginjajo ljudje. In ker starega uitelja ni ve, zato niti k Sonji ne gre ve popoldan, da bi se vadil na njenem klavirju. Prej se je dvakrat na teden vzpenjal po rebri za rojansko cerkvijo, sdel na vrtljivi stolek in se uil. Ko je vstopila Sonja, je prenehal. Ali e kaj zna? In se je muzala. On se je zmedel in vstal. Tedaj je ona poloila prste na tipke in pela.
143

KRES V PRISTANU

BESeDA

Ve, kaj je ljubezen? je potem nagajivo vpraala. Njemu pa so gorela lica, ker je bila Sonja e gospodina. A vse drugae kot pred novim uiteljem so mu lica gorela. A kakor ob brodolomu se je potopil rojanski ravnatelj, uiteljica, Sonja, stari uitelj za klavir, ola, vse, vse. Poasi je el proti domu, burja pa se je bila umirila. V zavetju, v umazanem kotu je bila pustila v polasti kolobar uvrene tramvajske listke.

144

KRES V PRISTANU

BESeDA

10

ili so e zbrani pri kosilu, ko je priel oe domov. Evki in Olgici so noice visele visoko od tlaka. tefan je poloil koarico grozdja na mizo. Potem je jemal iz epa jabolka in jih spual na mizo, da so se kotalila med kroniki. Kakor da so komaj utrgana, so prihajala na svetlo iz epa, ki je imel omaen rob. Da mi sadje operete, je rekel. Ko je prisedel, je zaela njegova lica hitro potovati k ustom. Ko je Evka segla po kruhu, je vpraal: Ali ste si umili roke? ena pa je sedela ob tedilniku in zajemala iz lonca, ki ga je drala na kolenih. Tako se pride na trg? je naenkrat rekel Branku. Branko je mol zrl v mizo. Nisi imel asa, a? Po navadi je po kosilu potegnil asnik iz epa. Zdaj pa se je prestopal, ko da ne v, kaj bi. Ustopil se je k eni, ki je e pomivala posodo: Ali bo kmalu gotova s svojimi kozicami? Umij se, umij, da ne bo plesal okoli mene, je rekla in odrinila kronike. Obrisala si je roke v predpasnik, tefan pa se je spet premislil, vzel iz epa svojo pegasto
145

KRES V PRISTANU

BESeDA

Edinost in sdel na staro, nizko, oguljeno zofo, ki je kakor obuboana ipkasta grofica epela ob oknu. Branko je razstavil knjige po mizi, odprl itanko, jo spet zaprl, poloil nanjo slovar, krtnil s stolico. Gotovo si vse skazil, je rekel tefan na videz brezbrino. Ni bilo prav, je rekel Branko. tefan pa je samogibno umotal z listom. Kaj ni bilo prav? Parnik ne utone, je rekel Branko in mu dal zvezek. Ker je bil ves prertan z rdeimi lisami, je bilo, ko da plove parnik, ki je narisan vrh strani, po Rdeem morju. Parnik ne utone, je spet rekel. arek je za hip splezal zidu na greben, nato obsvetil oknu rob. tefan je tedaj planil pokonci in zalual pisanko na zofo. Kaj potopil! Kaj utonil! Hudi naj jih vzame, na stara leta se ne bom italijanske slovnice uil! Besen je korail do tedilnika in spet nazaj: Zakaj pa je bilo v slovenski oli prav, a? Potegnil je za blago, ki je delilo prostor na dvoje, in medeninasti obroki so soglasno pisknili, ko so vignili po ici. Utonil? Potopil? Pustili naj bi nam slovensko olo, pa se ne bi nihe potapljal! Spet je bil ob zofi in pobral zvezek, a ga e isti hip spet zagnal nanjo.
146

KRES V PRISTANU

BESeDA

Kak pa drugi zdelajo? Kaj boli vame ko opica! Kako pa drugi zdelajo, te spraujem? Pazil bi v oli. Pa saj ni to. On mu je narekoval, zanj so vse tiste rdee lise na zvezku, njega obsojajo. Kak naj Branko zna, e ne zna njegov oe. Ali nima slovarja? Saj sem kupil slovar! je tedaj vpraal z izpremenjenim glasom. Branko ga je prepadeno gledal, tefan pa se je obrnil in stopil k posteljni omarici. Tu, na moji noni omarici je bil, je rekel. In kar dva slovarja sem prinesel. Ste jih spet kam vtaknili! Tu je, je bojee rekel Branko. Cel kup slovnic, slovarjev znese domov. In kaj ima od tega? Kakor da lua denar v Kanal. In kakor v vroici je odpiral drugo za drugim vratca, nato predal posteljne omarice. Saj je tu, pap. Gotovo ga je spet ona kam dala, je sam pri sebi zagodrnjal. Saj je tu, pap, je spet rekel Branko, da bi mati ne sliala oetovih besed. A tefanu ni do prerekanja. Niti do slovarja. K vragu naj gredo vsi slovarji in naloge! Slekel je platneni jopi, povlekel ez glavo potno srajco in odvil pipo, da je voda brizgnila. Do pasu gol se je nato upognil k curku. Roki sta rjavi do zapestij, prav tak sta

147

KRES V PRISTANU

BESeDA

mu zagorela obraz in vrat. Vsa ostala polt je snenobela. In voda je glasno tropotala, njega pa je kuhal upor. Kakor da se vse znova spovraa v peklensko ozraje, ko je gorel kres sredi mesta in so se otroci preplaeni stiskali k materi in se oprijemali njenega krila. Tedaj je prhnil vodo iz ust: Preklete barabe hudieve! je vzkliknil. ena je prestraena obstala sredi kuhinje. S kletvino ne bo niesar predrugail, je rekla. tefan se je zravnal. Voda mu kapa z brade na prsi, se zbira na konicah komolcev in curlja na evlje. Nato je namrsil elo in vzdignil desnico: K njim pojdi pridigat, nje pojdi spreobraat, si razumela? Iz pipe je brizgal curek in odskakoval preko kamnitega roba. Vse bo poplavil, je rekla ena in poveznila krtao pod curek, da je pela, ko da se voda sesa skozi sito. tefan pa si je milil vrat in pazduhi. V prostoru se je zgosevala tiina. Evka in Olgica sta sedeli ob oknu in sestavljali sobico iz miniaturnega pohitva. tefan je razmiljal: Kak naj sinu razloi? Saj je tudi njemu samemu, ko da je na kriiu in ne v kam, v katero smer. Kolesarji se igrajo skrivalnice s tramvaji, avtomobilske hupe trobijo, ko da se norujejo iz njegovih ustev. Kak povedati fantu, da ni hud nanj? da mu mora biti italijan148

KRES V PRISTANU

BESeDA

ska slovnica kakor oferju metoda za ofiranje. Da, sredstvo, samo to. A ko je spregovoril, se je spet zadrl. Kje je slovnica, ki ti jo je dal Drago? je zagodrnjal v brisao. Kako si rekel, pap? je vpraal Branko in se mu priblial. A tefan je vrgel brisalko na stolico in izginil za pregrinjalom. Branko pa se je oddahnil, nevihta je la mimo. Nato je postelja zakripala, ker se je oe sklonjen k tlom obuval. Ali nima zlati as vse popoldneve? je rekel nato glas pri tleh in je bil skoraj tovariki. Potem je bilo vse tiho. Branko je prestavil knjigo, odmail rnilnik. Olajano je hrknil. In kot mila jera se mi ne dri, ker ti je tisti uk popackal zvezek. In kakor v razredu, pred katedrom, se je Branko zavedel, da ni sam. Kakor sam sebi pa je tefan momljal: Da sem jaz mlad, jaz bi jim pokazal, vsem tistim vaim uiteljkom! Potem je zaprl omaro. ez hip pa je sunkoma odmaknil blago, da so obroki zacvrali na ici, in ne da bi se ozrl, je korail k izhodu. Potem je s takno silo tresknil z vrati, da so vzbrnele ipe na oknih.
149

KRES V PRISTANU

BESeDA

Roe za gobavca
1

asica je epela tiha in odsotna pod Sabotinom kakor lovek, ki je prislonil hrbet k zidu, da se lae brani pred napadalcem. Poasi in dosledno se je zbiral veer nad njo, nad zvonikom, ki kakor strelovod srka svetlobo nase. Zato je bilo v cerkvici mrakotno in v mraku je bil vonj po kadilu e bolj odsoten spomin na preivelo, skoraj pravljino slovesnost. Na koru ne. Na koru so bila dekleta in njih barve kakor ogenj gore na oknu sive domaije. Poasi in resno, je rekel. In dekleta so pele o gozdiu, ki je zelen, o travniku, ki je ves razcvetn. Pianissimo, je rekel. A tedaj so utihnile, ker zdaj je zapel on. In dekleta so strmele vanj. In je bilo, ko da so se stene malega svetia razpoile. Kakor da ni dekliki zbor ve na koru, ampak sredi gorike ravnine. In Soi se iz udenega vira priliva svee barvilo, da pepelnata reka v veeru poasi modr in modr. Nasmehnil se je. Ali bom pel sam?
150

KRES V PRISTANU

BESeDA

Tudi dekleta so se nasmehnile in se spogledale; pozabile so, da je priel zato, da jih ui. On pa je zavzet, roke ima na tipkah, prsi se mu napeto vzdigujejo in se upirajo molku. Da, kajti zapel bi, da bi napolnil dolino s svojim glasom, zapel vrh zvonika, da bi njegov glas udarjal v poboje Sabotina in bi ga Sabotin oddajal kakor zvonik goriki ravnini. In v kmekem svetiu je bila tiina nenadna zavest odreilnega dejanja. Ker pesem je nepriakovano polahtila ozraje in harmonij je zdaj dragocena skrinja v nevestini kamri in dekleta mladenke, zbrane ob nevestini skrinji. Pa spet pevke v svobodnih vinogradih. In kopalke v svobodni Soi. A vendar spet samo deklice, ki se uijo pesmi svojih babic, melodij ki so skrite v kotih starih domaij, ritmov, ki so prastara raztopina v soku brikih trt. Pod korom so taas klopi dvojna vrsta kleeih starkov s sklonjeno glavo. Lesen in doloen red. Kakor nespremenljiv red Krievega pota na zidu. Vrsta tirinajstih postaj vse naokoli, in kjer se konuje zadnja, se spet zaenja prva postaja. In isti rimski vojaki na vseh postajah. Togi in hladni; s sulicami, z mei, a s hladom, ki je bolj strupen kakor rezilo. ivo, ivo! je vzkliknil. A dekleta so utihnile.

151

KRES V PRISTANU

BESeDA

Leseni, vegasti pod je zacvilil, ker so se deske vdale pod koraki dveh mo, ki sta zdaj na koru, ko da sta stopila izmed vojakov na sliki Krievega pota, ki visi tik ob koru. Dva moa v rnih srajcah. Luigi Bratu je rekel eden. Dekleta so se plaho zdrznila kakor otroci, ki so sanjali o hudiu, kakor ptice, ki jih je napadel kragulj. Harmonij pa je poasi pogoltnil odsekane zvoke; spet je bil lesen in trd, kakor klopi pod korom. Jaz sem, je rekel in se vzdignil. Ko so ga odpeljali, je v svetiu e dialo po kadilu, vas pa je molala kakor zapuen utopljenec, ki ga je Soa mimogred vrgla na prod.

152

KRES V PRISTANU

BESeDA

obica je bila ozka ko stranie. Tiste sobice, ki so roganje zla nad vsem dobrim, kar ga je na svetu. Prostor, kjer se zbudi krevito, nepopisno domotoje po mali sobici s knjigami, z notami in s klavirjem ob oknu. In rahle zavese na oknih in ena, ki zjutraj pride v sobo in odmakne zavese. Ob zidu so viseli jermeni in nekaj pukinih pasov. Okno je gledalo na katlasto dvorie. Takna so dvoria javnih hi v starem mestu. Siv zaboj; kadar spusti sonce svoje arke vanj, so sonni arki loveku, ki ga muijo z jermeni in s pukinimi pasovi, svetle vrvi, po katerih plezajo njegove misli iz mrtvega vodnjaka. Bevi canaglia! je rekel mo v rni srajci. Na zidu je visela ploevinasta, belo pobarvana ura kot ure v predmestnih kavamah, a na mizi je stal velik, litrski kozarec z rumeno tekoino. Tedaj je drugi milinik pograbil kozarec. Bevi! Capito? je rekel tisti, ki je imel v roki samokres.

Bevi canaglia! = Pij, lopov! Capito? = Razumel?

153

KRES V PRISTANU

BESeDA

Milinik, ki je stal ob oknu in imel roke v hlanih epih, pa je rekel: Namazalo ti bo grlo, da bo lepe pel! A njemu se je studilo, kakor se lahko studi gosta, oljnata tekoina grlu, ki je izvirek loveke pesmi in lovekih hrepenenj. V rumenem olju v kozarcu pa je strojno olje risalo vijoliaste, zapletene risbe. Ti muovi, si o no? je rekla rna srajca. A on je stal nem in imel litrski kozarec v roki. Dral ga je z desnico pred svojimi prsi, ki so bile iroke kakor njegova potenost. Zdrave prsi planinca, ki njihov glas zmore pretresti prepade pod Montaem in Viem, so uklenjene v policijski luknji. A in ga strah pogina, samo neverjetna, blazna alost je, da mora s svojo roko zaduiti pesem v sebi, pogasiti ogenj v sebi, kakor mati, ki si bo pretisnila telo in pomekala otroka v svojem telesu. In pije samogibno, ko da zbrano prislukuje, kako so dekleta dopele pesem o gozdiu, ki bo e zelen, a ne zanj. Kakor pevovodja, ki zamiljeno pazi, ali je zbor pravilno ubran. Pije, in gosta zmes zaliva grlo in mali prostor se megl in kri pred njegovimi omi. In tudi oddaljeni umot mesta poasi umira. Gorico stiskajo nevidne klee in ulice se mukoma nategujejo in daljajo, so nadaljevanje poastno elastinih in ozkih jermen, ki visijo na obealniku. In hie so vse blie in blie ena druTi muovi, si o no! = Zgani se!
154

KRES V PRISTANU

BESeDA

gi, se stapljajo ena v drugo in duijo vrtove in koate kostanje. In Gorica je siv kup razvalin, samo Soa e zmeraj struji ob njih, njena struga pa v irokem loku poasi izpodjeda temelje izumrlega mesta.

155

KRES V PRISTANU

BESeDA

o je leal v bolninici, je vsa pokrajina teko sopla kakor njegove prsi. Smrtni hlad je legel na laze v hribih, na polja v ravnini in se vtihotapil v kleti. Meani so postajali po plonikih in se spraevali s pogledi; v ljudeh je bilo tiho alovanje, ko da je smrt odprla vrata vseh slovenskih druin. Kmet je zamiljeno ohal junico, ena v kuhinji je nema sedela ob malem oknu. Smrtni hlad je bil strupen plin, ki je legel na deteljo in gozd; na Nanosu so pastirji sneli ovcam zvonce. Goriko polje je bilo zleknjeno v svojem ravninskem snu, pevec je umiral in njegovo okno je bilo odprto v poletno no. Zdravnik je bil sklonjen nad belo posteljo in nad bledim bolnikom. Poasi, zbrano je prestavljal bobenek stetoskopa po zasoplih prsih in iskal v zastrupljenem telesu e celico, e iskrico zdravja. Rdei gumijasti cevki, ki mu visita iz ues, pa sta edina iva barva ob belih rjuhah in ob belem bolnikovem licu. Zdaj mora odloiti njegov organizem, je rekel zdravnik, preden je odel. Potem zdravnika ni bilo ve, samo enina roka je gladila vneto elo in vlane las. On pa je leal v neza156

KRES V PRISTANU

BESeDA

vesti in si razgaljal prsi. Tak, moan in z odkritimi prsmi pa je borec, ki je samo za nekaj asa podlegel premoi. Njegovo telo je telo krotilca, ki se je metal s pobesnelo zverjo. In sklopljene veke ima, ne vidi meseine, niti zvezdnate poletne noi, niti ne uje rikov pod oknom, a v njegovem spominu vse brni. Zbor uelk? Ne, Soa umi in on stoji na mostu in ne more razumeti alostnega uma vode pod mostom. Zakaj reka ne vzkipi? Zakaj ne preplavi goriko ravnino? Ej, pesnik, nalagal si nas. Ne, ne, saj se je reka nazadnje vendar odloila in zavzela vso planjavo! In njena voda je rumeno zlato, ker valov v nji vse goriko klasje; in voda plete zlate zaponke ob bilkah, verii zlate mehurke ob itnih resicah. Ah, saj to niso vodni mehurki ob klasju, ampak mehurki v rumenem olju. Reka ostudnega olja, in prerasla je bregove in svetlorumen lim se razliva po poljih, leze do leia, se vzdiguje do ust, jih zaliva, zaliva grlo Ne, ne! In se je branil z rokami gnusne povodnji, se branil rumene lave: Ne, ne! Lojze, moj Lojze! Saj, zdaj se je pomiril, zdaj je truden in poten. Ne, je rekel odlono, otroko trdovratno. Nato pa nenadoma, kakor da je pri zavesti: Jaz hoem peti.

157

KRES V PRISTANU

BESeDA

A umiril se je, ko da so dekleta spet zapela in je njihova pesem premagala oljnato lavo. Dekleta na koru, dekleta z rumenimi lasmi; in on sedi za harmonijem in lasje deklet migotajo vse okoli njega, diijo po pomladnem gozdiu, ki je zelen, ves zelen. Rumeni lasje, rumeni in topli kakor lipa na vrtu. Tudi zaumijo kakor lipove vejice. Tudi zadiijo. In velika lipa vsa mehko umlja in mlad fant pleza skozi veje na vrh. Kakor veverica je hiter in moan vonj je vsepovsod. Lipovo cvetje dii, ko da kuha sonce lahtni med. Fant pa se vzpenja in vzpenja in listii se osipajo z vej in kroijo v sladkem vonju kakor rumeni lijaki nevidnih letalc. Fant pleza in dri v roki prapor in prapor se vlee med vejevjem za njim. Zdaj je fant na vrhu in veter ga vsega ovija v zastavo, a e se je izmotal iz nje, privezal jo bo in vsak hip bo zaplapolala v vetru. Tedaj zahrei veja in mlado telo zdrkne vznak skozi veje in za njim se lov skozi veje tribarvna mavrica; vsak hip bo treila mlada repatica na zemljo Oh! je zastokal. Lojze, uj Lojze! A on je ni slial. Zato se je sklonila, poloila elo na njegovo vzglavje in zaihtela. Sama je bila v mali bolniki sobici; pred sobnimi vrati pa je stala straa.

158

KRES V PRISTANU

BESeDA

jegovo razsvetljeno okno je bilo odprto v no. A no je bila modra v meseini in ljudje so bili budni v njeni svetlobi. Zaklenili so vrata in potegnili zapahe, a niso spali; prislukovali so njegovemu sopenju. Na kriiih, na vogalih pa so preali rni moje za slehernim glasom, se podili s kamioni po dravni cesti in po vakih poteh. In lovek bi rad bil krt in reil svojo muko v nevidne podzemeljske predore, ker pevec umira neslino, kakor da ga duijo z blazino. A tedaj je no vsa vztrepetala od pogumne misli. Po katranirani cesti so brzela kolesa proti Gorici. Fantje so bili sklonjeni nizko nad krmili in njihove noge so bile mrzlino urne. Meseina se je lovila v njihova stopala in stopala so jo mlela, da je meseina razpadala v svetel prah. Fantje so molali in gozd je molal; neslino je ponujala praprot svoje ipkasto listje za zglavje bolniku, ker so fantje brzeli k njemu na obisk. In riki so za hip onemeli kakor osupli pred nezasliano drznostjo, potem so s svojim irikanjem prekrili tenko sikanje koles. irikanje je valovilo, se redilo in gostilo, je bilo morje ostrih piskov, ki razkraja, razjeda vse sovra159

KRES V PRISTANU

BESeDA

nikove sklepe. In kolesa so brzela v dolgi gosji vrsti in fantje so jih poganjali kakor dirkai, ki jih od kilometra do kilometra bolj in bolj razvnema zavest blinjega cilja. Potem so dospeli. Druga za drugo so zacvilile zavore, drug za drugim so skoili fantje s koles, se strnili v krog. In tak je bil pod oknom, ki je bilo svetlo v noi, krog mladih ljudi trdnjavica src, ki jo obliva meseina. In kolesa so z njimi kakor krotke ivali, kakor ubogljivi konjiki. In fantje so zapeli: Monotono pojejo kraguljki prah po cesti dviga se lahak In ujeta pokrajina je zadihala, se reila bodal in samokresov in policijskih psov, eprav je bila pesem otona; ne koranica, ne bojni klic, ampak mehak sen, izpoved trudnega lovekega srca. Zato je bila ta pesem njegova pesem, zato mu jo zdaj pojejo: konjiki, ki vzdigujejo prah, in kraguljki pozvanjajo, cingljajo lagodno, ko da jih utruja starost stoletij. Joj kak otona je ta pesem, poln ganotja njen domai zvok, e v osrju mojem ogenj vnema, ki zagrnil ga je mrak globok.

160

KRES V PRISTANU

BESeDA

Zbor se je poslavljal od svojega pevca, ki ne bo nikoli ve pel. Ali jih je slial? Ali mu je v tolabo draga pesem? Ali mu je v tolabo drznost, ki jo je rodil njegov pogum? Kajti kakor gobe pod borovci in smrekami se zdaj vzdigujejo junaki v meseini, ker kraguljki budijo vasi, cingljajo v planinskih stajah in v ovarskih koah, zvonkljajo po gorikih ulicah, sredi Travnika in vrh Sabotina. Na kolesa! Da, ker zdaj ni e as, zdaj je treba beati, ker lui kamionov raziskujejo no. In spet so na kolesih, spet njihove noge mrzlino meljejo srebrno meseino in meseina se v zverienih ostrukih usipa na katran, ki se sveti kakor steklena reka. Oni pa so sklonjeni nizko nad krmili, molijo, in v njihovih prsih je alost in upor. In krevito se pesti oprijemljejo roajev krmila, mrzlega jekla, kakor jeklenega oroja. Potem se glave e bolj sklonijo, da je brzina veja, da je molk bolj trdovraten. Samo riki irikajo. Zdaj tu, zdaj tam. Zdaj na tem ovinku, zdaj na drugem ovinku. Niso ve morje irikanj, so skupine stra, ki so potuhnjene, a budne in vsevidne. Pravijo: ri ri, beite, fantje, beite vsi. In e: ri ri, svobodna je pot, faistov ni. Jih ni. Jih ni. In e: ri ri, o fantje nai, vi. O, vi.

161

KRES V PRISTANU

BESeDA

o je umrl, ga nihe ni smel videti. A ljudje so romali v Gorico kakor krvna telesca na ranjeni del telesa. Ker so utihnile prsi, ki so bile kakor zbor glasov. In pevec ne bo ve nosil svoje pesmi v prisojne planine in je ne bo ve preizkual ob ostrinah eri. Zato se ljudje spuajo po vseh stezah in po vseh grapah. Vzdol Soe. Vzdol Vipave. In v Gorici tavajo po ulicah kakor raztrgane procesije; zidar iz Ren je izrekel soalje evljarju iz Mirna; mizar iz Solkana je pokimal vaanu iz Podgore. Raztepene skupine neme stopajo po vogalih in akajo. Zastrupljeno telo pa so taas skrili v mrtvanico in zaklenili vrata. Tedaj so se ene in dekleta odloile. Poasi so odle in moje so jim sledili. Straa in rni moje so stali pred pokopaliem in pred vrati mrtvanice na irokem prostoru pred gorikim pokopaliem, ljudje pa so prihajali in polnili prostorni prostor natihoma, neslino, kakor da se vsi zbirajo pred zeleno planjavo letalia, ki je onkraj zidu, in akajo prihod udenega letala.
162

KRES V PRISTANU

BESeDA

Morje ljudi, ki moli in aka, in popoldansko sonce je nad njimi. Sonce jih greje, misli pa so pri njem za zaklenjenimi vrati, v hladu mrtvanice. Tedaj so se ene pogovarjale: Ko je slial pesem, se je prebudil iz nezavesti. Ne? Res? Ja, in je rekel: ,Meni pojejo, fantje, meni pojejo. Tedaj so se ene zganile, tedaj je morje glav vzvalovilo, mnoica se je premaknila kakor mogoen plaz in mrmranje in um sta se prebudila v nji kakor gorski pi. Indietro, indietro! so se drli miliniki. A plaz se je pomikal, pritisnil in se zgoal, potem je zarohnel kakor vihar v prepadu in enski glas je bil obenem jok in strana kletvina. Tedaj so ene podrle vrata mrtvanice in mnoica se je vlila kakor povodenj vanjo. Tisti hip je bil spet med svojimi ljudmi, spet vodja slovenskega zbora. rni miliniki pa so se otepali in plavali ko urki v plimi, ki jih je nosila in potapljala.

Indietro, indietro! = Nazaj, nazaj!

163

KRES V PRISTANU

BESeDA

n nihe ni smel na njegov grob. In pred njegovim gro bom je korakala straa. In kdor se je naslednji dan vtihotapil na pokopalie, je lahko samo od dale videl strao in zapueni grob. A videl je tudi goro ro na grobu, in toliko jih je bilo, ro, da so lezle vse naokoli dol na druge grobove. Piramida vencev in opkov kljub pukam in samokresom; venci in cvetje, ki so v noi prili neubranljivo kakor kraguljki v noi k poslednji podoknici. A pueljci in opki so bili kot na kup zmetano kamnje, na kup zmetana polena, ker so bili vreni ez zid, naskrivaj, iz razdalje kakor gobavcu.

164

KRES V PRISTANU

BESeDA

Orient-ekspres
1

red oknom epita na telefonski ici dva vrabka; tak sta zvita v klobi, da sta podobna dvema pornelima izolatorjema. Ona sedi za pisalno mizo v sobi Grkinjinega pokojnega moa. Trgovec s suhim sadjem. A to je bilo e zdavnaj in njegova slika je na steni siva kakor veer, ki zdaj lega na pristan. Zaprla je ipe, glas iz zvonika se preliva pod oknom kakor grgranje nemirnega morja. V uradu visi deset let star vonj po cigarah. Neslino se je vtihotapila sem in upa, da je stara ne bo sliala, eprav ima spalnico onkraj zidu. Sicer pa je skoraj priujoa v pozlaeni stenski uri, ki skrbno drobi svoje sekunde; kakor gluha babica, ki sama sebi godrnja. A lahko vsak hip tudi poklie: Ema, kje ste vendar! Ona pa je s Fani. In hodi z njo po tranicah in Fani je nasmejano pune. A zakaj obuja vse to? A ne more drugae, kot da sede k ti stari pisalni mizi z mapo iz rnega platna na sredi. Uboga Fani. Saj, a zanje je bila potem Fanny, in kak je bila ponosna na to. Ne, razumno dekle ni bila; sama mo. In kak jo je zaradi te moi cenila in zavidala. Kak jo je potem prav zaradi te moi rtila.
165

KRES V PRISTANU

BESeDA

A vendar, lepo je bilo, ko sta nabirali brin in se lovili v ogradi. Drobna hiica je epela ob elezniki progi, skoraj izven vasi. In kaken vtis so napravile nanju prve noi, ki sta jih preiveli ob teh tranicah! Ko je v Pisi tata umrl, se je mama z njima vrnila na Kras. In kar sredi noi je treilo v hiso. Vse se je lomilo in ruilo. Onidve sta se sunkoma prebudili ter planili pokonci, da sta potem sedeli na postelji in preplaeni buljili v temo. Spominja se, kako je imela Fanica oi iroko razprte. Tak srkana je bila e tedaj, njeni trenasti, plavi lasje so bili razkutrani in poblejeni kakor turini listi. Da, plail ju je Orient-ekspres, ki je z zahoda hitel na vzhod. Ko da se je zagozdil v hio in jo razparal, ter izel na drugi strani in nato zmagoslavno brunda v temi, ker lahko tak kaasto giben odbrzi ez gmajno, potem ko je kakor bavbav prestrail dve mali deklici, ki si na postelji mencata oi. Orient-ekspres, orient-ekspres, je jecljala Fani in mlinila ,r. Ta izgovarjava ji je potem, ko je odrasla, edina e priklicala podobo male, nerodne sestrice. Posedali sta v ogradi kraj ceste tedaj, in gmajna je bila njun vrt. Potem, da je Kras zasovraila, vse, dolinice, kal, kaje pastirje, ki so brneli nad kravjeki, vodne komarje, ki so se sankali na povrini motnega kala. In danes, ko o tem pie, je je spet strah zaradi tega sovratva, s katerim je hodila po gmajni. Groza jo je, da je mrzila pokrajino, ki
166

KRES V PRISTANU

BESeDA

so jo drugi skrunili. In pero, se ji zdi, je rn trn, ki pua na papirju umazano sled rnikaste krvi. Da, vse je zmekano in onesnaeno v nji. Ampak vi ste bolni, Ema, ji je takrat rekla stara Grkinja. O ne, ni samo ona bolna; vsi so bolni. Petnajsto leto faistine ere tejemo in vsi so bolni in Fani, kakor da jo je piila tse-tse in je njen razum in njena ustva zameglil spanec. Rekli pa so ji vsi Fani, kot odrasli enski, e takrat ko je komaj doraala, ker je bila tak krepka in razvita. In na prvi pogled je bilo videti, kakna telovadka bo postala; in lepo je bilo pomisliti, kak bo prvakinja v teku ali v plavanju ali kdo si ga vedi v em e. Pa bi tudi bila. Sev, malo ji je zavidala njeno mo, vendar zelo ji je bilo ve, da je takna. Ta bi bila mrala biti fant. so rekli v vasi. Misli, da se je prielo tedaj, ko so jo zaeli voziti s kamioni v mesto. Saj so v oli vse enako posluale uiteljico in se vse enako uile italijanine. Tudi Giovinezzo in druge patriotske pesmi so vse morale peti in pozdravljale so vse z vzdignjeno roko in ob vsakem prazniku so nastopale vse v rnem krilu ter beli jopici faistinih mladink. Vendar se jih je to bolj malo prijelo, ker je vas z mirno, preprosto zvestobo svojemu poreklu kakor zdrav organizem sproti unievala bolezenske klice.
Giovinezza = Mladost; faistina pesem.
167

KRES V PRISTANU

BESeDA

Manj odporni pa so podlegli; udeleba na povorkah, telovadba, korakanje pred podijem na Velikem trgu so priarali podobo razgibanega, pestrega ivljenja. Pri Fani je bilo e nenavadno razvito telo, ki je razburjalo uitelja za telovadbo, vakega tajnika, uradnike in elezniarje. In ona, ki je naivno ponosna, da je sredie vseh elj, in ko popolnoma sprejme jezik drube, v katero zahaja, je to tudi iz obutka, da bo izgubila na ugledu, e bo, pa eprav z materjo, spregovorila po slovensko. Da, takrat je odla na parado v Rim in je zelo dolgo ni bilo nazaj, eprav se je bila slavnost e zdavnaj zakljuila. Potem se je prikazala v na videz elegantni obleki in v krako hiico je stopila z zmrdovanjem, da mora zaasno e bivati v nji. Saj, morda je bila nekaj nehot kriva tudi mama, ki je bila tak krotka in pohlevna enica, da je imela Fani e bolj vtis o brezpomembnosti slovenskih ljudi. Tata, da, on je bil drugaen, a njega, skoraj da ga nista poznali, a mama je vekrat rekla, da ne bi zbolel, e ga ne bi premestili v Italijo. A kaj, vse slovenske elezniarje so poslali stran iz domaega kraja. Da, ko se je vrnila iz Rima, je Fani gledala na mamo zvika kot rimska matrona na sunjo. Tak smena in strana hkrati je bila. Kmeko dekle sedi v kmeki kuhinji in je kakor dvorska dama, ki bi se zatekla v viharju v ubono hio, a temu kmekemu dekletu se vsa tista revina upira in zato zmerja gospodinjo v tujem jeziku. Saj, in
168

KRES V PRISTANU

BESeDA

tisto obleko ji je kupil v Rimu oenjen rnosrajnik, ki ji je objemal kolena v hotelski sobi in ji obljubil, da bo pustil eno. In ker je bila videla Duceja na balkonu trga Venezia, zdaj pobrcava z mamo, e samo pazi, njemu bom povedala, da ni bilo kave na mizi, ko sem davi vstala A, stara, ali si sploh kdaj spala v hotelski sobi? Sram te bodi, ji je rekla ona, da bi mama presliala. Ti se dobro pazi, ker vemo, kdo je proti nam! Bog te bo kaznoval, je tiho epnila mama. Non capisco, je rekla Fani.

Non capisco = Ne razumem

169

KRES V PRISTANU

BESeDA

daj je prebrala to, kar je napisala in najraji bi vse raztrgala; povedati bi bilo treba vse drugae, ker to so dogodki, ki so tekli dolgo vrsto let. In vsa ta leta je imela s Fani skupno sobo. Mrala bi nanizati vse dneve, ko jo je opazovala, povedati, kako ji je bilo vsako no, ko je Fani prestopila prag njene spalnice: kak si je zmeraj elela, da bi ta hip ne priel. In vendar je obenem akala, kdaj se Fani prikae; morda je upala, da bo zapustila uitelja za predvojake vaje in da jo bo nekega dne po udenem nakljuju spet zagledala tko, kakrna je bila takrat, ko sta bili e deklici. Menda so zvenele v nji materine pohlevne pretnje, a groza je je bilo. In tedaj je skuala eleti, da bi ne bilo niti matere niti Fani, ne nikogar, in da bi ostala samo gmajna, turica in sonce, ki bi s svojimi arki razkuevalo pokrajino. Saj, takrat so odprli v vasi Dopolavoro in Fani, ki zdaj ni ve odhajala v mesto z mladino na parade, je zakraljevala v dvorani Dopolavora, kjer ni bilo dneva brez plesa ne plesa brez Fani. In v tistih dneh je bilo, da je neke
Dopolavoro = sindikalni faistini kroek
170

KRES V PRISTANU

BESeDA

noi primotovilila pijana v sobo in premetavala v temi, kar ji je prilo pod roko, in godrnjala, in ko je legla, je v snu stokala. Zjutraj pa je bila njena blazina umazana od prebite spodnje ustnice. Kmalu zatem pa so jo videli z Rudijem; in sprva bi bil lovek skoraj mislil, da hodi z njim iz odpora do rnosrajnikov, s katerimi se je bila stepla. Rudi je bil doma fant in za hip je upala, da se bo Fani spremenila, a on je bil tak nji podoben! Kar je bila Fani med vakimi dekleti, je bil on med fanti, Dopolavoro pa njun skupen dom. Pod no so se vraali kolesarji iz mesta v vas, grua se je peljala mimo borovega gozdia in fantje so zbijali ale. Zdaj nekdo poene kolo, da je blie skupinici in slii zgodbo, zaradi katere se vsi krohotajo; zdaj pa nekdo kolo pridri; potem pa se vsi nasmejani sklonijo nad krmili in grua zaree v rezek kraki zrak po klancu nizdol. Tudi Rudi se je alil z njimi; a ko ga ni, so fantje bolj sproeni. Pred njim je bolje, e si previden; naskrivaj pa se mu je ta ali oni dobrikal, seveda. Zveer ga je Fani akala ob borovem gozdiu. Tak redek gozdi, ki ima drevesa ob cesti vsa bela od prahu. On je razjahal svoje kolo, fantje pa so se reali ter odbrzeli za ovinkom. Rudi, tak visok in miiast fant; a pred njim se ji je zmeraj zbudil obutek o jeklenem, neizprosnem stroju. Tudi so bile njegove rne oi tak
171

KRES V PRISTANU

BESeDA

udno motne. Visoko nad laktmi je zavihal od strojnega olja umazane srajne rokave, njegov stuljeni jopi pa je zmeraj visel preko krmila njegovega poldirkalnega kolesa. To, da je bilo njegovo kolo poldirkalno, v, ker se je s tem pohvalila Fani; dral pa je kolo za krmilo in ga po stezi peljal v gozd. Sev, vsa vas je vedela, da ga tam priakuje Fani. Pa tudi ona ni ni skrivala, med prvimi borovci je stala in kdaj tudi kriala za kolesarji, ko se je Rudi ustavil. Morebiti ga je Fani imela na svoj nain rada; vsaj oddaljila se je bila nekako od faistov. In ona je zahrepenela v svoji sestrski ljubezni, tak naivna je bila, da ju bo borov gozd spet ponail. Raunala je: govorila bosta o asih, ko sta bila majhna olarja, ko se je Rudi drl na junice, ki jih je gnal proti vasi, pod no; e je priropotal mimo avto, je stekel za svojeglavim teletom. Bolj umirjena pa je bila res, Fani, a tudi bolj strupena. Kakor da so jo dodobra izuili in da se zdaj v posameznih odtenkih izpopolnjuje. To, esar ni bilo e v vasi, pa ji je Rudi prinaal iz mesta. Da, njihov stari slepi sosed Luka je bil zmeraj hud na dekleta, ki so sanjale o imenitnih slubah v mestu, a nji se je komaj takrat razjasnilo, ko je Fani hodila z Rudijem. Njena sestra je bila, a ni se mogla ubraniti vtisa, da spi s pocestnico. Ne, prav ni ne mrzi teh ensk, ki vedrajo ponoi po Korzu, am172

KRES V PRISTANU

BESeDA

pak s Fani sta spali v sobici z odprtim oknom, pod katerim so irikali riki. No je diala, in kakor da poilja nevidna pahljaa na novo in na novo preieni zrak v spalnico. Leati v meseini in imeti na postelji kraj sebe tujo ensko. A ker je bila Fanina postelja v senci, ji je bilo kdaj za hip prijetno pri srcu. Zamislila si je, da sta sami z mamo, da je mama dobra starka, njihova hiica njun mali domek, ona je mami dobra, ubono ivita, a vse je prirodno in preprosto kakor gmajna. Fani ni, nikoli je ni bilo, samo tranice so pred hio in vlak kdaj zdrdra mimo ... A Fani je bila prav tedaj e bolj surova z mamo. Da je bil Rudi drugaen, bi bila morda tiste dni prila k sebi. Tak pa sta zdaj robantila ponoi dva pred hio, ko sta se vraala zapita iz Dopolavora. On je silil v veo, ona se je krohotala in mu dopovedovala, da spi sestra v sobi. Potem sta se oba reala, da bi bilo isto prav, da jo pouita ... ha, ha, ha! Ji bom jaz pokazal, sestrici! Ha, ha, ha! Samo enkrat, a? Samo enkrat? je hripavo vpil. Solo una volta, s? Nato sta oba vreala, drgnila s telesi ob zid, tolkla s pestmi po njem, da je imela vtis, ko da sta v sobi.
Solo una volta, s? = Samo enkrat, a?
173

KRES V PRISTANU

BESeDA

Neke noi je priel Rudi cel do vrat njune sobe. Skoila je bila e prej s postelje in ko jo je Fani zagledala, se mu je uprla in ga rinila ven. Vpil je nato pred oknom in metal kamenje v sobo. Potem se je sesedel kar na stopnico pred venimi vrati in zaspal. Tudi Fani je bila bolj vinjena kot sicer, gugala se je, ko se je slaila sredi sobe. Potem je ostala v ronatem modrcu, ki se je tu in tam razpletal. Kak sem ga spravila ven! je rekla. Trepljala si je miice na roki: Mio caro, to so miice, kar potipaj jih, mio caro. Potem je iskala torbico, potem je dolgo pritiskala na medeninasto zaklopko, preden jo je odprla. Prigala si je cigareto in spustila veplenko na pod, da je plamenek zarisal na njem temno liso. Stala je ob njeni postelji z odprto torbico v rokah. akaj, zdaj bo videla, je rekla in ji pokilila z desnim oesom. Ulovila se je in poloila roko na posteljo, nato je sedla. Samo trenutek, gospodina, prosim, je rekla in kimala z glavo. Samo trenutek. Nisi e videla takega, je rekla. Jaz jamim, da nisi. Brskala je po torbici, si popravila moderc, ki jo je tial, in spet grebla po torbici. Nikdar ni bila takna z njo, tak tovariko zaupljiva; morda je bila v pijanosti pre-

174

KRES V PRISTANU

BESeDA

priana, da sta si druici, ker je bila zvlekla Rudija iz sobe. Klada pijana, je zamoljala. Slike pa je le izteknil, slike! A? Polagala jih je na posteljo vse lepo v vrsti kakor ena, ki bo razbrala sreo iz vrste kart. Orumenele slike, na vseh ista naga vlauga, s rnimi nogavicami do kolen, sedi na robu divana, pred njo moki To so ti slike, a? Do tistega hipa si ne bi bila nikoli mislila, da so take slike na svetu. Vsi razni naini, he he he! Sedela je ob nji in dim, ki ga je buhnila iz ust je zaudarjal po vinu; ko se je reala, jo je presunilo, da bi bila z udarcem pometla slike s postelje, pahnila Fani pro, a tisti hip se je zanjo as ustavil. Okno je bilo odprto, ko da je zloinec uel skozenj, in Fani je bebasta in ni ne sluti, kaj se je zgodilo. Da, pomislila je na mater in zdelo se ji je, da je mati nehala dihati. V sobici onstran kuhinje je, vendar ko da jo je sliala, ko je izdihnila. Vse to prinese iz tovarne, je skoraj v snu mrmrala Fani. Vse to prinese meni. Samo meni. Cigareta ji je tlela prav ob ustnicah, in ko ji je ogorek padel na posteljo, je udarila po njem, da je zletel na tla. Ko je potem Fani leala vznak na svojem leiu, je vstala in zaprla okno, eprav je bilo vroe. Ko da smri
175

KRES V PRISTANU

BESeDA

Rudi v sobi, tak je bilo sliati. Odrinila je potihoma vrata in stopila ven. Zdaj je Rudijev glas odmeval v vei; tik pred veo je sedel. Pritihotapila se je k materinim durim, nastavljala uho h kljuki, a ni ni bilo slisati. Gotova je bila, da ne diha ve, pa je vendar vedela, da je ni m uti, e Rudi tak glasno grgra. Tedaj je prijela za kljuko in poasi odprla, vtaknila je uho v reo. Mati je dihala, isto rahlo dihala. Potem je v kuhinji zajahala okno in se spustila na gmajno in la dale pro od hie. Ni ni mislila, samo ponavljala je: pro, pro, pro. Potem je sedela v travi, ko da je na neznanem polju, po nevihti, po strani kuni bolezni, ob kateri je vse prebivaktvo izumrlo; pravkar je kuga vzela dekle, ki so ji rekli Fani, v drugi sobi pa, v temi, suha starka sicer e diha, a bo kmalu tudi po nji. A stran od tod, pro, moj bog, pro!

176

KRES V PRISTANU

BESeDA

edaj se je odloila, da gre. V mestu se zgubi med ljudmi, v mestu ni gmajne, ki bi ves as govorila kakor vest. Sluiti ne mara, res, a vendar bi vsakdo raji izbral slubo pri neznanih ljudeh kakor ivljenje s sestro, ki si jo eli mrtvo. Saj v, zmeraj je bila otroja, ko si je predstavljala ivljenje v mestu; spati nekje ob morju, posluati vodo, ki unja pod oknom. Zdelo se ji je, da jo slii, kak se odsrkava od brega, kako cmok kot otrok. Luka jim je povedal, kak nesejo ene opoldan kosilo moem teakom, v luki. In zamiljala si je, da je ena teh en. In tak je la k slepemu Luki. epela je kot majhna deklica ob tnalu, na katerem je sedl belolas, upiral palico v tla, dral roke na palici in brado na rokah; in mu povedala vse in da mora pro. Nunc jo je potrepljal po glavi. Saj si pridna, je rekel. Ne, nisem. Ker bo zapustila svojo staro? Ona je molala, Luka pa je krtnil s palico.

177

KRES V PRISTANU

BESeDA

Saj si pridna, je spet rekel. In sonce jo je grelo in stari Luka je bil ob nji kakor deblo gravega hrasta. V zavetju se je utila ob njem; in ker njegove oi niso ve gledale sveta, je bil res kot mono drevo, ki ima korenine v davnini; in trda, stoletna skorja iti e ive sokove. Saj si pridna, je rekel. Samo od kod si doma, mi ne pozabi. Nunc, saj smo v Trstu tudi doma. Smo, je epetal, smo. Potem je rekel: Reke so tekle zmeraj v morje. Ali si kdaj sliala, da bi tekle reke od morja na kopno? Kakor otroe je epela ob njem, in bilo ji je, da bi kar odla, ne videla ve ne hie, ne sobice, ne Fani. Ubogi otrok, je rekel Luka o Fani. Ubili so ji oi. Potem se je spomnil, da je ona tam, in na mah mu je bilo al, da je star in slep. S teboj bi el, je rekel. Pe bi jo mahnil! Da bi res mogel biti z njo v mestu, stari nunc! Tiste dni je bila prizanesljiva v svojih mislih do Fani. To je, ni je bilo tak nedopovedno strah ob nji. Govorili tak nista skoraj nikoli. In vendar, kak bi ji bila znala govoriti. Kakor v dneh, ko ju je prebujal Orient-ekspres. A v, reala bi se ji, Fani, ne razumela bi je: ko da govori drug jezik. Pa saj tudi je govorila drug jezik. Ni ne bi poma-

178

KRES V PRISTANU

BESeDA

galo, iztoiti bi ji bilo treba kri, tak si je mislila v najhujih trenutkih, in ji vliti nove, zdrave v ile. Niti tisto jutro ne, ko je bil v kotu e pripravljen kovek, nista ni zinili. Okno njene sobice je bilo odprto, tranice so se lesketale sredi trave, po cesti je pribrzel kolesar, potem je el mimo elezniar, oziral se je in pogledoval v njuno okno, nato je cel pridral korak, se ehljal po temenu, da mu je kapa lezla na oi. Fani je bila pravkar vstala, lica je imela e vsa vroina, na pol gola je stala ob ogledalu, tik ob oknu, in se esala. S silo je vlekla glavnik skozi trenaste plave lase, ko da ee sprijeto volno. Diavolo, je godrnjala. Povigavala je, kilila na cesto in spet godrnjala nad lasmi. Vieni amor, bianca stella, je nato zapela. Ona je bila pospravila svoje stvari, mrala je misliti na slovo od mame, na vlak, na prihod v mesto. Krotila se je, da ne bi vzrojila, duila v sebi vsako misel nanjo, a ogledalo je bilo skoraj ob oknu, in tam zunaj so bili ljudje. O, pa ne toliko zaradi ljudi, borovci so bili tam zunaj, gmajna, brinje, pelin. Tedaj se je zadrla: Oknico zapr!

179

KRES V PRISTANU

BESeDA

O, je posmehljivo rekla Fani in pokimala z glavo. Ko se je obrnila, ji je sonce zlatilo zagorele prsi; z desnico je zatikala glavnik v lase. Ecco la santa! je rekla in pihnila sapo skozi nos. A oknico je vendar priprla. Potem je spet pela, njeno telo pa je bilo, na pol v senci na pol v soncu, e bolj krepko.

Ecco la santa! = Vi jo, svetnico!

180

KRES V PRISTANU

BESeDA

e teden dni si veer za veerom zapisuje o nji; toliko strani je dokonala in nato strgala. Zakaj zdi se ji, da je bila Fani podobna netetim drugim dekletom, a kaj v, zakaj se mora pomiriti prav s pisanjem. In vsaka malenkost jo gane. Kak sta se lovili po tranicah in mahali vlakom, kak je Fani nabirala trobentice in so bile cvetke rumene kakor njeni lasje. Privadila se je e bila Trstu. Stara Grkinja je bila kakor zdajle v temani sobi kot mumija v muzeju. A poglavitno, da ji ona ni navadna slukinja, ampak bolj druabnica. In vekrat lahko sedi v svojem ozkem kamerinku in trako sonce se smeje na opekah nasprotne hie. Nekje pred njo zablisne, kakor da je sonce za trenutek pobelilo perut belega galeba. Ko vzdigne ona glavo, epita za zamreenim oknom pod podstrejem nasprotne hie, dva deka. Veji dri v rokah veliko tirioglato ogledalo, in premika ga in suka ga, da bi ujel arek. Potem vidita, da ju ona opazuje in stareji srameljivo zaepeta bratcu In vetrnice na strehi onkraj ulice.

181

KRES V PRISTANU

BESeDA

Vetmice so majhne in tedaj so kakor vrabci z razpetimi perutnicami. Te frfotajo in se suejo ob vsaki sapi. Velike vetrnice pa so podobne golobom; samo ob burji zapleejo. Ena tam na desni je zelo velika in res okorno kroi, skoraj grdo je videti, da je tako zaspana ob malih, ki so nagajive; kakor postarna nevesta ob mladem eninu. Spet se je umaknila od resninosti, povedati mora o Fani. Tisti dan je bila pravkar prila s pomola, kjer je ugibala, da bi naskrivaj zlezla v podkrovje parnika in odla z njim. A bilo ji je, ko da so vsi Slovenci v Trstu na otoku, nobene ladje ni ve zanje, morje pa se je strdilo, zamrznilo. Doma jo je akalo pismo. Fani se je imela poroiti, vabila jo je. Fani, ki se ee gola ob odprtem oknu, in slike in pijanost, zdaj pa svatba. Zaradi otroka seveda; in morebiti e zaradi tega, da se druba napije in nakrii. Nerada je la, pravzaprav e najbolj zaradi stare Grkinje, ki je bila zaudena in malce zmedena, ko je opazila, kako je hladna. Vsako dekle bi se razburjeno odpravljalo na poroko, prosilo za dopust. Starka pa je naivno mislila, da je preve obzirna in da je v zadregi. Ampak Ema, pojdite vendar! je rekla. In ko je ona molala: Saj bom sama opravila! je rekla. En dan vas ne bo, to je vse.
182

KRES V PRISTANU

BESeDA

Tak jo je skoraj prisilila, da je la. O saj, elela si je na Kras seveda, posebno zaradi mame, samo Fani se je bala. In Fani ni bila v niimer podobna nevesti. Danes sva spet prijateljici! je kriknila. Imela je kratko zelenkasto krilo, ki je bilo tu in tam pomekano; ker ji ga je bila nosenost spredaj e bolj vzdignila, so bila njena mona kolena dosti bolj vidna. Skoraj trlela so in nji je bilo, da bi zbeala. Saj ni nikoli zavidala novoporoenkam belih oblek; kakor deklice, ki igrajo angelke na odru, se ji zdijo. A Fani. Na debelo vlaugo, ki zveer raca po via Roma, je nehot mislila. Uprla se je temu, a pomislila je bila vendarle. Ne, tudi njene kletvine niso bile ni novega, a prvi je bila z njo v drubi. In ni lahko posluati noseo eno, ki prekaa moke, in hripavo poje. Na borjau so bili, popoldan se je trudil, da bi se reil vroine in zlezel v no. Ona se je trudila, da bi mislila na odhod. Veernega vlaka je akala, svatje pa so bili podobni vlomilcem, ki si nekje sredi gmajne delijo plen in ni jim ni mar, e bo vsak as prila policija. Mati sedi tam med njimi in ne v e, zakaj pravzaprav gre. Njene sive oi se ozirajo zdaj na levo zdaj na desno, zmeraj se ustavijo na ustnicah tistega, ki govori. Ko da priakuje, da ji bodo vsak hip razloili vlogo, ki jo ima ona v vsem tem. Morda bi bila na glas zaihtela, e bi se ne bala ljudi, ki se hripavo zadirajo in v tujem jeziku kolnejo Boga in Ma183

KRES V PRISTANU

BESeDA

dono, ko da so se zaradi teh dveh neznancev zbrali na borjau krake gostilne. Najraji bi bila odvedla mamo stran. A silili so vanjo: Pij, pij! Ona pa je akala na vlak. Nikamor ne pojde, je vpil Rudi. S taksijem te popeljemo v Trst. Prisiljeno se je nasmehnila, a strah jo je bilo. Vekrat ji je tak inilo skozi zavest ob Fani; bilo je, ko da je gmajna na mah mrka deela in nad njo lebdi nekaj pokopalikega; kakor da se rumene, poparjene travnate bilke jeijo. Fani se je bila vzdignila, kolebljivo se je gugala, ker je bila e precj pila. V roki je drala kozarec; vsi naj izpraznijo na duek! Da, tisti dan so gostje primeali malo domanosti v klavrno svatovino. Samo da je bila Fani kljub vsemu kot zoprn tujec, ki se spakuje s priuenimi besedami. Primi, dekle, primi, dekle, kupico izprazni jo, povezni jo na mizico! Potem je zlila vino vase in se polivala po zelenkastem krilu. Z roko si je otrla brado in drgnila obleko na prsih; samogibno je l nato z dlanjo po mestu, kjer je utila mokroto in oi so se ji zasvetile. e ti pij! je rekla. Zvijano se je namuznila in pobobnala z rokama po napetem telesu.
184

KRES V PRISTANU

BESeDA

e ti pij danes! In trepljala se jepo trebuhu, ko da hoe pravilno usmeriti vino k otroku. Tedaj je ona zbeala in kar ez gmajno tekla na postajo.

185

KRES V PRISTANU

BESeDA

ponedeljek zjutraj je izjemoma prinesla mleko mlekariina herka. Njena mama je ostala ob voziku na ulici, dekletce pa je lo pred njo v kuhinjo, ko ji je odprla. Hodila je resno, s kanglo na glavi, ko da je sama; v kuhinji je trikrat zaporedoma napolnila pollitrsko mero in zlila v lonec na mizi. Drala je kositrni vr tesno priet k prsim in ga malce nagnila, ko je podstavila merico pod njegov dolgi vrat. Potem je obesila merico na vrat in se vzdignila na prste. Tak, na prstih stoje, je dolila e kanek mleka v lonec na mizi. Ves as pa je molala in se vedla, ko da je nihe ne gleda. Potem se je obrnila in prav tak moko odla proti izhodu, samo svitek si je mimogrede popravila pod vrem. Na vratih je rekla: Adijo, in ne da bi se obrnila, odla po stopnicah nizdol. Tak se vsega spominja, ko da je veraj. Opoldan je gospa v prvem nadstropju onkraj ulice prinesla na okno tri bele kronike in jih postavila v vrsto. Na vsak kronik je dala po eno pomarano in na oknu so dolgo potem ostali trije kroniki s tremi sadovi, ki so lepo mirni na belih podstavkih.
186

KRES V PRISTANU

BESeDA

Vse se je tisti dan dogajalo kakor po nekem nevidnem ukazu. Tudi na ulico je legla tiina, opoldan, drugae kakor v drugih dneh. Grkinja je sedela za pogrnjeno mizo in umotala s asnikom. V obednici je bil polmrak; sploh ima starka rada polmrak; kakor zdravilo, ki ne sme videti lui. In tak tudi tisti dan. Ona pa je sedela na trdem sedeu z ravnim naslonjalom in ji je bilo, ko da je prila iz zavoda k stari teti. Tedaj je Grkinja malo glasneje poumotala s asnikom. Ema, to je vendar iz vaih krajev, je rekla. Da? Prav dobro se spominja, kak je opazovala njene sive lase in zgrbanena lica, pa bradavico na bradi, obleko iz kambrika s kratkimi rokavi, rno, posejano z velikimi bledorumenimi roami. Njene vele in mehke roke, ki so povsod enako tenke. In topo je akala, da ji stara nekaj nezaslianega razodene, tak, samogibno, kakor gospodinja, ki poloi tri kronike na okno in tri pomarane na kronike. Saj je Fani? je rekla. Fani? Da, ali ni vai sestri Pa nestrpna je bila stara, in skoraj jezna ob njenem obnaanju. Ona je vstala in pospravljala mizo, zlagala kronike in roljala s priborom. Kakor v omotici se je gibala. Grkinja je v naslonjau brala naglas; zmeraj malo
187

KRES V PRISTANU

BESeDA

noslja, ko bere po italijansko; kakor Nemka. Zlogovala je ime za imenom. Ponovila je vekrat o Karlinci, o bolninici. Pozneje ji je povedala, kak je bila bleda in kak je samogibno prestavljala kronike na mizi. Ne, in ona niti najmanj ne v, kak je prila v veliko sobo, kjer so leale bolnice, nekdo ji je moral pokazati; zakaj samo enkrat je bila v traki bolninici in zoprna ji je tista siva, mrka zgradba. Karlinca je njo in Fani drala k birmi; zdaj pa je leala v beli postelji in njena lica so bila popolnoma brez krvi. Glava je bila vsa povita, njen zgubani obrazek pa kakor obrazek otroika. Sedla je k nji; vsa drugana je bila zdaj, Karlinca, brez temne rute, ki bi napravila iz nje spet kmeko starko. Kakor da so jo poslali pro iz vasi, jo razdedinili, in ona jo sprejema pod svoje pokroviteljstvo, tu v mestu. Rada jo ima, ker ji je nunca in zaradi njenih rnih ok, ki nemirne, veverije lovijo lovekov pogled. Vendar jo je njena klepetuljasta radovednost kdaj draila. Zdaj pa ji je bilo ve, da govori in govori. Kakor da je Karlinca vse ivljenje priakovala ta trenutek; zdaj je prestraena, potem se lahko ustavi ob neki drobnariji, zaudi se lahko, tak da potem malo pomoli, potem pa spet stee po pripravljeni strugi. O, hudobna je, da jo tak oprav-

188

KRES V PRISTANU

BESeDA

lja, svojo nunco. Tisti dan pa je bila pravkar ula smrti, njene oi pa so bile kljub temu tak prisrno gibne. Jaz sem bila v drugem avtu, je rekla. Vi, to je tisto. Morda je bilo nekaj pomembnega, da je bila v drugem avtu, ne v, posluala jo je, ne da bi pazila na njene besede; menda jo je tudi nepriakovani obisk tako zmedel, Karlinco, njene ozke ustnice so hitele, hitele, potem pa so se njene oi na mah plano ozrle po sobi. Nunca, odpoijte se, ji je rekla. Samo da si ti tukaj, je epnila kakor boje otrok. In poboala ji je roko. Potem se je ozrla po sobi in njen pogled se je ujel s pogledom starke, ki je z blinje postelje upirala vanjo svoje srepe oi. No, nunca, ji je mehko rekla in se branila joka. Za Fani da e v, kakna je bila. O, taka mo je bila v ti enski! Vsa zaripla je vodila petje, omahovala je, se lovila, vsaka druga bi bila padla. Mislila si je: zdaj se zgrudi, zdaj se zgrudi, a ni ovehnila. Gostilniar pa da je jecljal, ko da prosi vbogajme, naj nehajo, ker da je pozno. Potem se je razjezil. Ja, draili so ga, in se je res razjezil. Pro se spravite! je zakrial. Oho, oho, oho, so se krohotali moki. Mi smo tukaj gospodarji, je zavpil Pepo.

189

KRES V PRISTANU

BESeDA

Dvajset let so bili gospodarji drugi! je zavpil Rudi. Basta. In prav on, prav Rudi, ki je bil zmeraj z njimi in so se ga fantje bali, ker je bil pri rnih kakor doma! Kaken nesmisel. Ona pa se je tiala k njeni mami. Revica, naj ji Bog da veni mir, blaga dua je bila, o ti sirota, o ti uboga reva. In moki so se drli in ona se je bala, da se bodo stepli, Rudi pa je vihtel v roki prazno steklenico. Tedaj je vstal nunc Lojze. Njega je koda, nunca Lojza, ja, samo za voljo njene matere je priel, ker je bil kompare pri poroki. Saj je bil dolgo trezen, a nazadnje se je opil, morda iz same alosti, a? Krial je: Konec je naega suenjstva! ivela svoboda! Potem je treil kozarec ob tla, da je zazveknilo. In nji je bilo, ko da se je razbilo na tleh srce. Ja, prav srce. In tudi jo je takrat tak zabolelo pri srcu; kakor da jo je zabodel no. Nunc Lojze pa je stal ob mizi kot v zemljo vkovan bor; samo nalahko se je zibal, kakor da ga guga veter. Karlinca je sklopila veke, tako ovita v bele obveze je bila njena glavica drobna kakor pest. Morda jo je prijela slabost; morda je spet pomislila na srce; pijan lovek vre kozarec na tla in nji se tak milo stori, da bi jokala. Doma ima Karlinca star kosen in prt iz porumenelih ipk je na njem. Na kosnu so potem e lanski pirhi, je
190

KRES V PRISTANU

BESeDA

kipec svetega Antona Padovanskega pod stekleno kupolo, in slika fanta v avstrijski uniformi. Tak je tam tudi v srebrn papir zavito ploato srce. Kdo v, zakaj se je takrat domislila tega nuncinega kosna, ker Karlinca ni bila v traki bolninici ni ve podobna kraki enici. Ko da so vse oddali v starinarno: kmeke enice, hiice, osirotelo gmajno, vse, in ta udna Karlinca se ne bo imela kam vrniti. Poasi se je zdramila iz odrevenelosti. Da, gostilniarju se je posreilo, da jih je spravil od mize. Motovilili so ob avtih, nekdo od domainov (kdo je e bil? ne spomni se, a je vseeno, ne?), ki je pil na njihov raun, jim je napival pred taksijem. e ko sta Fani in Rudi e sedela, je potresoval s kozarcem in brenkal z njim ob ipi. Tedaj sta se enin in nevesta spet skobacala iz avta na borja. Okoli pasu jo je Rudi dral, Fani, in jo prijemal za brado. Poljubiti jo je hotel, pa so se mu noge opletale, joj, kak so se mu opletale! Mia dolce mogliettina, je rekel in lovil v zraku svojo teko glavo. Pusti me, je zagodrnjala Fani. Z obema rokama se je oprijela odprtih vratc avtomobila, pila je iz kozarca, ki ji ga je dral pred usti vaan (kdo neki je e bil?). In kakor je nihala Fani, tak so nihala vratca, tak je najprej trila ob kozarec, potlej
Mia dolce mogliettina = Moja draga enka
191

KRES V PRISTANU

BESeDA

spet ovehnila vznak. Potem ju je gostilniar porinil v avto in zaloputnil vratca. Nekdo je zaspano pel. Prav nunc Lojze je moral biti. Oj zdaj gremo, nazaj ne pridemo, je pel. Ja, nazaj ne pridemo. Bog mu daj veni mir. A njo je bilo strah, molila je, v, da je ves as molila. oferja pa sta bila tak pijana. Pa zraka ji je manjkalo, tak zagozdena med kriee dedce. In ruto ji je nekdo posnel s komolcem in ona ni mogla dihati tam notri, ni mogla dihati. Odgrnila se je, njeno tenko telo je bilo v beli bolniki srajci kakor telo suhe deklice. Nunca, ali vam je slabo? Ni ji bilo slabo, nesrena no se je je bila oklenila. In ona jo je muila, v, mrala bi jo pustiti. Mrala bi bila oditi, in se nekje zjokati, a hotela je sliati vse. In akala je, da sama odloi; e bo molala, bo la. Gladila je njeno suho roko in akala. Ko je nunca spet zaela, ni odprla oi; kakor da govori iz sanj; in takrat se je ona spomnila slepega Luke. Pa je hitro odrinila njegovo podobo, ko da krotka gmajna ta hip ne spada zraven. Prvi avto da je bil e izginil za ovinkom, njihov avto je bil zdaj sam. Meseina da je bila; kakor da pada modra rosa se ji je zazdelo in ograde ob cesti so je polne. In zdelo se ji je, da se je zbudilo na gmajni tiso in tiso oi. O, pila je bila, sev, ne veliko,
192

KRES V PRISTANU

BESeDA

a zadosti je bila pila, ker oi so bile v olti travi. In strah jo je bilo telegrafskih drogov, mimo katerih so brzeli. Tak strah. Zdaj poivajte, nunca, ji je rekla. A da je zdaj prav vseeno; kar je bilo, je bilo. Ja, tudi njihov avto je planil potem navzdol, plesal pa je tak, kakor hro, ki so mu odipnili glavo. In nunc Lojze je sedl pri oferju in je prijel za krmilo in ga zasukal. Pa je bil ofer pijan in pijan je bil tudi Lojze; tak je avto trzal kakor konj, ko ga seka v vamp z ostrogo. In kakor da ima vrat iz testa, je oferju bingljala glava; a se je tudi uprl in iztrgal Lojzu volan iz rok. Misli, da sem pijan, a? je sliala, kak je zavpil. Hi ho, je potem krial in mahal z desnico, ko da poka z biem. Avto se je tedaj obrnil spet na desno. O, saj je bilo ves as tako, kakor da se igrata. Ob nji pa so vpili, in ob vsakem sunku so se zvraali vsi na eno stran; zdaj so bili vsi na nji, zdaj je bila ona na vrhu. Pepo je bil tik ob nji, to je vedela. Potem so se ob ovinku spet vsi zvrnili nanjo in za hip so bili tiho. Tedaj je bilo sliati rike v ogradah in kobilice. Ja, kobilice. Pa je spet vse poplavilo krianje. Poj, baba! je zavpil Pepo. Ubogi Pepo, saj je bil dober, ona pa je upirala noge v steno in iskala usnjat jezik ob oknu. Spet je umolknila, potem je pogledala po leiih. V njenih oeh je bil kakor dvom, da ni zala v nedovoljen

193

KRES V PRISTANU

BESeDA

prostor. Njen pogled je spet obstal pri starki na sosednji postelji, ki je stekleno zrla vanjo. Ali je mrtva? Ne vem, nunca. Ja, mrtva je. Trudni ste, nunca, zdaj se oddahnite, zveer spet pridem. A rekla je kar tako; molala je in akala. Saj sem konala, je rekla nunca. Avto da je potem dral navzdol; kakor po pripravljenih tranicah je tekel. Stroj je utihnil, potem je spet godrnjal; oferjeva glava pa je tak omahovala! Tam spodaj nekje je dolina, si je mislila, in bela pot se spet vzdigne, tam je nova reber, ja, nova reber. O, saj se ona ni bala smrti, taka stara katla, kako naj jo bo strah, njo? A s tistimi pijanimi mokimi. In tako ujeta. Oh, kak jo je duilo. Pa da bi vsaj zapihalo z gmajne, da bi vsaj ne zaudarjalo po vinu, da ne bi kriali, da bi molali. Zakaj niso ni slutili? Prvi avto s Fani in Rudijem pa je bil zmeraj pred njimi. In v njem je bila njena mama, nunca Marija. Ja, prav mislila je nanjo. In kakor da jo je nunca Marija poklicala iz avtomobila tam spredaj. O, da bi se mogla reiti iz tistega zaboja. la bi z nunco Marijo pe domov. Kakor takrat, ko so bile majhne in so nabirale brin; podstavile so koc pod grm in latale, latale. Potem so istile zrnca, da so ene nesle brin v Trst. Ja, tisti avto. Zmeraj blie so bili avtu z eninom in nevesto. Tudi na
194

KRES V PRISTANU

BESeDA

Fani je mislila, tudi nanjo in na Rudija. Kaken deko je bil, Rudi, tak fant, dokler ga niso izmaliili ti hudii, Bog ji ne zapii za greh, da kolne v tem dnevu, a kdo je kriv, da je tak? Ja, spominja se, kak sta bila Fani in Rudi e dva bubca, ko je imela ona, Karlinca, nevesto v hii. Ves borja je napolnila vaka mularija, nikoli ne bo pozabila, nikoli, in Olga je z ganka luala konfete otrokom. Ves borja jih je bil poln, in perie za periem je zajemala Olga iz velikega krniceljna, mulci pa so se prerivali za konfeti kakor kokoi za koruzo. Karlinci sta pripolzeli dve drobni solzi v kotike suhih ok. Kakor iz mehkega pergamenta je bila koa ob oeh. Ja, avtomobil se je blial prvemu, dohiteval ga je, nizko spodaj pod njimi pa je bela rta nepremino stala. In zdaj je bila kakor rta, zdaj spet, kakor da ni rta, ampak kakor da meseina tam bolj beli cesto. Tam se neha reber in se zaenja druga. In drveli so, drveli, zdaj se avta nista ve sukala tja in sm, naravnost sta drala. In zmeraj blie sta si bila. Potem je ona planila kviku, a petje je uduilo njen krik. Ne pojte, je vzkliknila. Ne pojte! Potem je avto pred njima obstal, njihov pa je butnil obenj. A e prej se je zlomilo in treilo, o, saj ne ve ve, o svetogorska Mati boja, zapornice so prelomili. Ljudje beimo, beimo! Ampak kak, ko pa sta avta zagozdena. Nekdo je tulil. Rudi? Potem stokanje in e to se spomni, da je sliala rike, ker potem je zagrmelo, ko
195

KRES V PRISTANU

BESeDA

da se je sesul zvonik na tranice. Zadnji hip je pomislila na Orient-ekspres, ko je videla v temi dvoje oi kakor oi velike abe

196

KRES V PRISTANU

BESeDA

lutovinasti linolej je bil rumen in gladek, da ni sliala svojih korakov, ko je la skozi sobe. Vedela je, da mora k izhodu, ker ji je bolniarka rekla, naj odide. Oditi kam? Krasa ni bilo ve, mesto je bilo nekje ob nji motna podoba ulic in tramvajskih tranic. Menda je stopila na mokro cunjo, s katero je snailka istila tla; v belo obleene postave so ji prihajale naproti in nekako ob robu zavesti je akala, da se bodo ustavile ob nji in ji povedale. Kaj? A vse, ko da so seji ognile. A jokati ni mogla, ne, ni mogla in ni mogla. Ko je bila na vrtu, pa jo je nekdo prijel pod pazduho. Drago. Samo dva tedna je bilo, kar sta se spoznala na tajnem tudentovskem izletu. In hitro se je spomnila, kako je rekel, da je medicinec in da hodi vsak dan v bolninico. Rada bi jih videla, je rekla. In sta mole la in Drago jo je ves as dral pod pazduho, kakor da stopata za pogrebom. Hkrati pa je za hip bilo, da je tudi ona visokoolka, medicinka. Da, a mislila je na mamo. In na Fani, ki je e punka in jo ponoi strai Orient-ekspres. In kak si menca oi. In skoraj na jok ji gre. Sedita na postelji, kakor da sta se ustraili rnega
197

KRES V PRISTANU

BESeDA

moa. In Karlinca, ki se je spomnila, kak je Fani z Rudijem pobirala konfete na borjau. Neslino sta stopala po linoleju, neslino je potem lo majhno dvigalo iz kleti v nadstropje. Mole sta potem la po stopnicah navzdol, dvigalo pa je spet lo ob njiju, to pot tudi ono navzdol; kakor omara z mesom, zavitim v bele prte. Potem sta bila v veliki dvorani, ob vratih je lealo na mizi telo in ob njem je visela veriica z obroem. Potem pa desno in levo vrste sivkastih kamnitnih miz. Gladke in mrzle mize kot v Ribjem trgu; in tudi voda je nekje kropotala kakor v Ribjem trgu. Ne trg, ne, ampak podzemeljska mesnica, v alostnem sivem poslopju sredi mesta. Zunaj kriijo raznaalci asopisov, tu pa so tihotapci poskrili telesa. Sama sta bila z Dragom in tudi telesa krakih ljudi so bila sama, na mizah v kotu. O, mama. Pokriti so bili vsi z rjuhami, samo nekje je trlela izpod rjuhe ostra raztreskana kost, kakor kos zapornice, ki jo je bil zlomil avto. In Fani, ki ni pokrita, in tisti sivi od brade vse dol. Stopi, je rekel Drago. In krotko, samogibno mu je sledila. Sosednja soba je bila majhna in bolj temna. Samo nekaj miz je bilo v nji, samo dve mizi, misli. Na eni je lealo vznak drobno telesce. Upali so, da reijo otroka, je rekel Drago.
198

KRES V PRISTANU

BESeDA

A malek je bil ves voen in noice je vzdigoval v zrak, ko da je pravkar nehal cebati in se dreti, ker ga je mama umila. Leal je na mrzlem kamnu, gol in olt ko domai vosek. Bolj olt kakor Fani, njegova mama, ko se je esala vsa razgaljena ob oknu, v zlati svetlobi, ki je prihajala z gmajne. Da, a v stanovanju pod njo oddaja radio Mussolinijev govor in od asa do asa zalije hrum mnoice njegov zadiren stavek. To je zato, ker so zasedli Abesinijo. Ob taknem divjanju pa lovek ne more zbrati svojih misli; ni mogoe. Ne pomaga ni, mora prav vstati, da si zapr okno.

199

KRES V PRISTANU

BESeDA

Nesluteno vpraanje

mpak! si je rekel, to je od sile! Tudi soba, kakor da ni ve njegova soba visoko nad ulico, na vogalu, z oknom, s katerega on gleda poev na luko. To okno. e pred kratkim je bil ob njem kakor fant na krovu in mu je bilo zaradi morja brez mej, ko da potuje po tem morju. Zdaj pa je na zasidrani ladji; potnik brez nartov. Tudi knjinica, kakor da ni njegova, ker v nji ni ni, kar naj mu pomaga v takih zadevah. Je Milko ali Emilio? Saj, osmoolca (ker v teh dneh bo osmoolec) lahko presune veliko vpraanj: ali je bil prej svet ali je bila prej ideja? prej materija ali prej duh? In gre in see po knjigi, da si pomaga. A za taka vpraanja ni odgovora v knjinici. Ti si Emilio? Si Milko? Ti si Milko, Milko! je skoraj pela Rezi. Mile, Mile! ga je nato klicala, da je odmevalo iz doline. To je od sile, je pomislil. Potem se je naslonil na okno: vrabci se gugajo na telefonski ici in veerno sonce jih je pozlatilo; morje na koncu ulice je zelena stara preproga, dale od brega, med branom in molom San Carlo pa bleea pot, v
200

KRES V PRISTANU

BESeDA

nedogled bleea pot. Samo vlailec je teman na nji in racasto plove pod galebi. In golobi, ki so prili z Velikega trga, so zamiljeni pred morjem, ki je uganka pred njimi. Tudi na ulici so golobi, tudi na napuih pod okni nasprotne hie; tudi pod oknom, v katerem je mala rnolaska kakor v okviru. Na drobno skodrane rne lase ima in ne v e, da jo on opazuje. Napela je modrikasto svileno bluzo in zdaj se nasloni na okno, da se njene prsi mehko vdajo ob okenskem okviru. Ne, to je vse kakor zmeraj. A vendar je, ko da je prvi tak na tem oknu, v ti sapi, ki prihaja s Krasa in jo bodo bragoci prestregli s svojimi hrapavimi oltimi jadri. e nedavno je bila mala e zarana kakor otrok v sinji halji ob oknu, odmaknila je oknice, a takoj nato ga je opazila in stisnila v pest nono haljo na prsih. Seve, zrasla je. A kakor zmeraj je v oknu hie nasproti, njeno okno in njegovo okno pa sta e v soncu, medtem ko je ulica e v senci veera. Tak sta v svetlobi kakor ob zgornjem robu velike katle, ki je e vsa siva. In vse dni tak, poznata se in vendar se ne znata prav spoznati. Ni to, je pomislil, ni to. Dekle je poloilo na okno vazo z mimozami in odlo; mimoze naj ga spominjajo nanjo. Tudi on je stopil od okna. Da, veer je kakor vsi jesenski veeri na bregu, zaton na morju in okna, ki se srebrno in rdee solzijo, ker je svetloba premona. Na strehi nasprotne hie so
201

KRES V PRISTANU

BESeDA

od opek postali rdei arki, ki odsevajo v njegovo sobo, a zdaj mu ni za zaton na morju, na strehah, na griih, na borih vrh griev, na borih, ki so na grebenu jezdeci, ki se spustijo po kamnitnem sedlu v gosji vrsti. Malora! je epnil in spet stopil k oknu. Mimoze so zmeraj na njenem oknu, kakor na slikarskem platnu s temnim ozadjem, z drobnim rumenim cvetjem v vazi sredi slike. Tihoitje. Nad tihoitjem pa zamreeno, majhno okence. isto pod kapom je, v senci, z okroglimi glavicami treh malkov ob reetki. Kakor glavice amoretov na fontani sredi trga ob Rusem mostu. In tudi zgodaj zjutraj so e tak zbrani za tistim oknom, ki ima reetko, zato da ne trbunknejo na ulico. A zjutraj so nagi in toplo ronati v zarji, ker so komaj vstali in pritekli naravnost iz postelje. Mencajo si oi, se oprijemljejo s prsti elezne mree, ker je njihov mladi oe na ulici. Zato tudi vtikajo glavice skozi reetko kakor ptiki v kletki. Recite mami, naj prinese tja, kamor veraj, pravi mo na ulici. Kaj? V zboru zakliejo in so ptiki, ki vsi hkrati odprejo kljune. Mama naj prinese kosilo tja, kamor veraj! Avto je bil el mimo, zato niso slisali. Zdaj so razumeli, ker je spet tiina med hiami; tiina od morja vse do
202

KRES V PRISTANU

BESeDA

kriia in do naslednjega kriia. Samo vlana in slana sapa veje od obale. Malki se obrnejo v temo. Je pap! zakliejo. Nato spet: Mama, je pap! Mama nekaj zavija v papir, otroci so nagi, komaj ustvarjeni, in gledajo papir, ki ga ima mama v rokah. Pri starem svetilniku, ree mo z ulice. Ne ob mostu? Ne, ob trabakolih. Adijo, pap! zakliejo vrabki. Mo ima culico pod pazduho; ko pade z okna v etrtem nadstropju mali omot, se skloni. Iz omota je skoil novec in se zakotalil na sredo ulice. Morda mu je vrgla za cigarete? Prav gotovo. Domenila sta se: e bo danes delal, bo priel, in ti bom vrgla omot z novcem za cigarete! Adijo, pap! e zaivkajo. Zdrznil se je. Ni to, ni to! Spet je bil sredi sobe, nato spet pri oknu; soba in okno, kakor njegova dilema: Milko ali Emilio? Bei, bei, ti si Mile, ga je draila Rezi. Emilio ali Milko? Ali je bil res dvajset let Emilio?
203

KRES V PRISTANU

BESeDA

In ronata, visea ploskev strehe pred njim je ez hip podoba obsonene Ukvanske planine in sence ob irokih dimnikih so sence ob junicah na planini. Seve, tudi to je za meana doivetje. Strmine in prepadi. Tisti orjaki kamnolomi, kjer si narava sama zase, za svoje samotarske potrebe lomi in tare skale. Zato, da pripravi nove struge hudournikom? Morda pa samo iz nuje, ki je v kremenitih skladih, da spremenijo svojo lego, da razveejo svoje poivanje. Morda zato, da preizkusijo od asa do asa svojo silo in ugneteno strast, da se odteijo kakor moko telo, se razlijejo v kamnitem plazu v dolino. Kako silne zobe ima narava, je rekel. Misli zobe za loveka? je vpraal Sreko. Da, narava ga lahko zgrize, zmelje, kadar se ji zljubi! Leala sta v koi in pred oknom je bila meseina gosta modra sopara, ki jo hlad zgouje. Misli, da kdo razisti svoje dvome tu, v gorah? Nad strmo samoto globin? Ne, je rekel Sreko. Potem je e rekel: Verjetno pa najde ualjena osebnost tukaj potrebni prezir nad neumnostjo, nad bahatvom stvaric, ki se ujedajo, sovraijo in ljubijo spodaj v dolini, v mestih.

204

KRES V PRISTANU

BESeDA

Potem sta bila tiha pred meseino, ki je ob oknu razprto sinje oko gorske noi. Lahko pa si lovek predstavlja samega sebe kot orla, ki razpne krila nad prepadi. Da, in potem? je vpraal Sreko. V kotu sta leala in modrikasti soj je bil na vznoju njunih lei val neslinega morja. Biti tak zleknjen pod plahto, medtem ko je sinjina ob tvojih nogah tudi tista sinjina, tisti modrikasti puh tam na grebenih, v vseh skalnatih gubah nad globelmi! Orel? je rekel Sreko. Nato se je premaknil, kakor da ga tiina drai. Potem je prav tak dobro, e si z golobom na visokem stolpu. Prav tak ima visoko toko, samo da je pod tabo trg, so hie, so na trgu mizice in sedei! O, pa je vendar drugae. Seve, da je drugae, ker golob, ko se spusti s stolpa, lahko zoblje koruzna zrna z rok dece na trgu! In e je Sreko rekel: Viina je viina, e gre za viino. Naj bo gorski kljun nad relom prepada ali stolp v mestu. Pri tem pa mi je golob bliji. Ker ivi z nami, gruli na napuih naih hi, strmoglavlja za zrnjem, ki ga trosijo gospodinje z visokih oken. Tedaj se mu je uprl. Ljudje! je vzkliknil. Ljudje! Prav, a tu, v gorah ti je jasno, da so veliki ljudje, veliki misleci kakor orli, ki jih
205

KRES V PRISTANU

BESeDA

ne strai samota in prepad dvoma, ki so drzni, ker se spustijo v vsak prepad. Sreko pa je rekel: Tudi ti in jaz lahko nocoj, zdajle, sestaviva tko filozofijo prepada! Vsakdo jo lahko sestavi, ker v vsakem izmed nas je misel. Toda ali si s tem kaj dognal? Ali bo s tem bolj bogat med ljudmi? Ljudje! Ljudje! Da, ljudje, je zamolklo rekel Sreko. Zdaj je bil njegov glas bolj dober in prizanesljiv. Ali nisi sam priznal, da je prav, e sva v dveh? da sva moneja pod temi strminami v dveh, dva loveka, ki sta se zdruila proti naravi? Tudi to je bilo. Vendar ni to, si je rekel in stopil k oknu. Zdaj je bilo sonce zlat reflektor, ki pa poilja eno samo rdeo in razbeljeno strugo ez pristan do brega. olni so levo in desno te krlatne poti, motorni oln pa prihaja naravnost proti nji; zdaj je e prav blizu, zdaj bo v nji in se bo vnel od njenega zublja. A poslednji hip se motorni oln obrne. Kakor da se je ustrail sonnega ognja na morju. Da, v koi sta bila, a Sreko, ko da nikdar ne pozabi na mesto; vse je dognano in zrelo v njem. Orel, pravi? je vpraal Sreko. Ali ni orel, kdor je zvrtal gori predor v trebuh? speljal cesto ez njene prsi? Samo revne krtine so luknje lovekih predorov, e jih gleda z viine, je pikro rekel.
206

KRES V PRISTANU

BESeDA

Seve, da so, seve, da so, je zamiljeno, sam sebi rekel Sreko. Potem je molal, njegova misel pa je uljala v temi, bila topla od toplote plaht. In njemu je bilo prijetno akati, da se bo Sreku misel reila vozla, da bo mehka kakor meseina, dobra kakor njuna skupnost pod plahtami, ki jih je naredil lovek iz volne ovc, prijazna kakor konji, ki prhajo v staji in niso orli v ilastih gorskih lokih. A takale gora? ni takale gora tudi krtina ob tirimilijonskem mestu? je rekel Sreko. Da, da, je rekel, a bil je z ovcami, ki so dale volno za plahto, s kravami, ki so dale mleko, ki ga imata v steklenici, podplate za evlje, za njune okovanke pod leiem. Krave, ki onkraj vrha potresajo z zvonci in je, kakor da ima gora vse okoli svojih prsi venec zvoncev. Sreko je nato rekel: Ampak kaken smisel ima, da si samoten orel? Prevrtali smo gore, jim vzeli jeklo in aluminij, vlili smo iz aluininija krila letalom prav zato, da smo zmeraj manj sami! Sreko se je vzdignil na komolec. lovek v letalu pa je zares orel! je rekel. Na komolcu je slonel, izzival ga je in se smejal, a njemu je bilo ve, da ga izziva, v slast mu je bilo. Da, mu je rekel. Da. Ali ni mogoe komaj tedaj lovek pravi orel, ko leti nad prepadi?
207

KRES V PRISTANU

BESeDA

Ampak ni to! ni to! Seve, vse te ugotovitve, ki sta jih izmenjala v planinah, bi lahko bile dragocena, iva snov, ki jo bo poasi v sebi obdelal. Tak pa je zdaj vse zastrto po ti novi neloginosti, ki kakor nemiren curek znova in znova rodi neuglaenost. Gotovo, ,biti ali ne biti, starodavna dilema, duh in materija, dua in telo, tenkovestni lovek in brezvestni lovek, lovek sam in lovek sredi ljudi. In morda je vsa modrost v tem, da si lovek to dilemo lahko postavlja, da je lovek prav zaradi tega, ker si jo lahko postavlja, eprav je ne bo reil nikoli. Zato ker sta dva, ki jo morata hkrati reiti. lovek. In narava. Ampak to, kar ga odtujuje od njegove sobe, od sape, ki polzi k obali, od morja, ki bo kmalu spralo vse orannate madee zatona s svoje povrine, je drugano biti ali ne biti. Milko ali Emilio? In tega ni mogoe drugae reiti kakor tu, zdaj, med temi predmeti, ki so z njim, ki so zdaj na drugaen nain z njim. Med temi osebami, ki so na drugaen nain znane osebe. Mati, oe, Sreko, soolci in mesto v zalivu, ki se izmika z vsem, s imer je bilo znano mesto v zalivu, in se hkrati vsiljuje z vsem, v emer hoe biti e nesluteno rodno mesto v zalivu. e si dvajset let Emilio, kako postati kar na lepem Milko? Morebiti pa je bil Milko tudi tedaj, ko je bil za vse Emilio? Kak pa je potem mogoe, da mu komaj

208

KRES V PRISTANU

BESeDA

dekl v planinah, Rezi s plavimi kitami na ramenih, ree: Ti si vendar Milko! Zgodilo se je na Ukvanski planini. A e prej je bil Kanin e prej je bil Prestreljenik. Je bil nato Mangrt s sivo prevezo okoli glave. Je bil pod Mangrtom curek, ki je lezel poasi navzdol po strmi skali kakor srebrna ilica v termometru. In sapa ga je nie doli razesavala in razpihavala v mavrino meglo. A ta megla ni padala, sapa ji je spodvihovala robove navzgor, da so nastajali iz megle mehki, brezteni svaljki, hlapni ostruki, oblakci na baronih slikah. Tudi sta bili potem pod Mangrtom Belopeki jezeri kakor manje oko in veje oko, obedve pa enako sinji, enako spokojni, tak da ni ni videti, da bi bilo manje oko prikrajano v svoji sinjini, v svojem miru. Morda je e na tihem prevzetno, bolj samosvoje in za spoznanje koketno, ker je manje in kakor nala nekoliko ob strani. In za Mangrtom Monta, na veer, z vijoliasto temo v kotlastem breznu. Saj, zaton na Montau, zarja pa na Viu, ko je sonce bajna prikazen in vendar e domae, e toplota za loveka; domaa in topla in okrogla in zlata polenta vrh grebena. Potem polenta z mlekom v pastirski kuhinji, zvonkljanje v stajah in v veeru, zvonkljanje v toplem mleku, ki dii po murkah in encijanu in sleu. Potem spet novi dan na Viarjah in v cerkvici sli209

KRES V PRISTANU

BESeDA

ke ljudi s spaenimi obrazi; kakor da so prili skrivat med skale, v zatije brezen poteze skaenih sunjev. A zgodilo se je na Ukvanski planini. Zato, ker se je Rezi zarekla in ga nagovarjala po slovensko in je bil zmeden kakor e nikdar ob nobenem dekletu. Ker ji ni znal odgovoriti. V, kaj pravi, ugane, kaj sprauje, emu se smeje, a nima sredstev, da bi se branil. Ona pa se smeje, tudi Sreko se smeje. Sreko? On, kakor da ga je nala postavil v to presneto past! Plee z Joico in se muza in Joica se muza, ker se menita o njem. V, da se menita o njem, ker so Joiine oi ves as na njem in na Rezi. In tudi Rezi je razigrana. Mile, ti si Mile! Pa je bilo tudi zaradi vsega, zaradi pomolzenega mleka v posodah, zaradi senika, kjer sta s Srekom spala. Leala sta na senu in vendar je bilo, ko da sta zleknjena na visei postelji in so k postelji pritrjeni zvonci. Premika se in vso no zvonci katlasto pritrkavajo. In spet pozvanjajo pridueno, kakor da so potopljeni v odmevu, ki prihaja iz prepada. A so samo zvonci goved pod njima, junic, ki prevekujejo in znova in znova okuajo sok gorskih trav. Potem je dan, so krave na planini, so konji s soncem v svilenih grivah, so gamsi, ki skaejo s eri na er kakor kanarki z vejice na vejico. Je dale pod ermi ziljska struga modra pentlja, ki so jo koroka dekleta potegnila ez vso dolino.
210

KRES V PRISTANU

BESeDA

Nad Ziljsko dolino so bili in praznik je bil tisti dan na Ojstrniku; po vseh stezah gredo dekleta na vrh, z vseh smeri jih drai ukanje fantov, se razmnouje v obleganje odmevov. In Rezi se tedaj zasue in zauka in njen glas zmede vse odmeve, da razpadajo v globine in se topijo v soncu. Kadar se zasue, njeni kiti zapleeta, v oeh pa ima nagajivost malega Belopekega jezera. Zakaj ne zna po nae? pravi. Rezi. Kakor da je prila in poloila roko na njegove knjige, na kemijo, na Kanta, na Divino Commedio. Kaj je bleda Beatrice v nebesih ob meni? In poigra se s svojimi kitami na njegovem Danteju, na njegovem Manzoniju. Kje je zdaj tvoja Lucia? Ne, Rezi ne v niti o Danteju niti o Beatrici niti o Renzu Tramaglinu in Luciji Mondelli, ki jo je Don Rodrigo ugrabil. A vendar kakor v ali zalua vse njegove knjige v globel, vse njegovo osmoolsko znanje, vsa prijateljstva, ki so bila edino bogastvo do zdaj v njem. Kje je Lucia? No, najdi spet njeno lice v sebi! In tudi starega profesorja za italijanino bi spravila v zadrego s svojim smehom. Zakaj ne zna po nae? je spet rekla. V njenem pogledu je tekla nagajivost kakor gor in dol po lestvici, je bila nato droben val, ki pobeli za hip s svetlo peno modrikasto jezero. A koj nato je njeno jezero spet modro, spet pripravljeno na setev novih belih biserov nad modrino. Spet in spet. Ker zdaj je v nji god211

KRES V PRISTANU

BESeDA

ba iz harmonike in pesem barv njene koroke noe. Zdaj fantje kegljajo, dekleta nosijo vino na mize. In iz harmonike vre praznik. Barve vrejo. Bela bela bela. Kakor planike bela, blaga in mehka. Modra modra modra. Kakor nebo, kakor encijanov cvet sinja in modra. Potem spet bela in modra in blaga in rdea. Rdea rdea rdea. In mlada kakor Rezikina lica, kakor rododendrov cvet, nagelj sredi planin, rdea rdea rdea. Zakaj ne zna kakor Sreko? Come Felice? Kaken Felice! In se smeje in je zravnana med plesom, kakor nala oddaljena s prsmi, ki so ivo srebro v beli jopici, Sreko je, Sreko! Sreko, je ponovil v zadregi. Tak kislo se dri! Ali ne plee rad z mano? Da, kislo se je dral. A kako se ne bi, ko se vsi reijo kakor odrasli, ki uijo otroka udno besedo. Otroka je sram, ker ne v za pomen novega izraza, odrasli pa se smejejo, ker vedo za pomen besede, in e zato, ker je otrok v zadregi. Sreko govori kakor mi, je rekla. S, s. S s s s ... je pela ona in ga zanaala v sirokem kolobarju in bila, ko da je v nji harmonika, ko da so v nji vsa zvonkljanja zvoncev po strmih panikih. Torej nisi na! je rekla, in e bolj je vihrava harmonika v nji, zato da bi ga kaznovala, ker ni njihov. In ven212

KRES V PRISTANU

BESeDA

dar je v njenih oeh porednost, ki plee po vseh tipkah, ki nato pritiska na vse tipke hkrati. Ko sta bila Joica in Sreko ob njiju pa ju je nagovarjala, ko da plee sama. Felice, Felice! ga je nala klicala, kakor da je zdaj vsa njena igrivost na eni sami tipki, kakor harmonikar, ki se je poigral s plesalci in zmedel njihov ples. A Sreko in Joica sta bila spet dale in Joica je nekaj pravila Sreku in Sreko ji je kimal. Sreko! Sreko! Od trakega obreja do tu, do Ukvanske planine zmeraj Felice in Felice! Zdaj pa na mah Sreko! Hudi! je siknil in vstal od mize. Deus ex machina, oseba, ki se prikae na odru in tisti hip razvee ves zapletljaj. In Rezi ta neslutena oseba, ki posee v dejanje; samo da ona prinese zmedo. Ona vse zavozla, postavi vse na glavo. Da, to je, ali ni bilo vse jasno in preprosto, ko je bil Emilio? In Emilio je hodil po bregu, Emilio je bil doma v svojem mestu, Emilio se je vestno pripravljal na maturo. Zdaj ne. Zdaj rei ta novi izpit v sebi. Ona pa je plesala in se smejala, kakor da se je vse mesce pripravljala na to veselje! In tudi Sreko ni hotel videti njegove zadrege; od tistega hipa, ko so se zaeli vzpenjati po stezi na Ojstrnik, je bila kakor oetovska prizanesljivost v njegovem. pogledu. Joica pa ga je klicala: Sreko! Sreko! In Rezi: Kaj bo z vsemi temi planikami, Sreko?

213

KRES V PRISTANU

BESeDA

Sreko pa je z njima, kakor da je hodil z njima v olo. Dva velika opa planik je imel privezana k nahrbtniku, ko da jih je nabral za vse trake meane, ko da jih bo nesel roaricam na trgu ob Rusem mostu. Kaj si bo kuhal aj z njimi, Sreko? Sreko, Sreko, Sreko, Sreko! In so vsi trije kakor zarotniki okoli njega, ki se klavrno dri in se od asa do asa tudi nasmehne: tujec, ki se dela, ko da pozna nepoznan jezik in se smeje, kadar se drugi smejejo. Tudi mu tu in tam Sreko razloi, kaj sta rekli, a tedaj je e bolj v zadregi, ker mu je Sreko za tolmaa. Ali nisi nikoli videl murk, a, Sreko? To je e od sile, je pomislil in stopil do okna in spet nazaj. To je od sile, da plee z dekletom, ki s svojimi plavimi kitami pomete vse grke paradigme, vse logaritme in francosko revolucijo; ki s svojim smehom ostrie resne brke profesorju za filozofijo, utopi v svojih oeh kakor v navihanem malem Belopekem jezeru Platonovo idejo. In ti nato e dokazuje, da nisi to, kar si, ampak to, kar v ona, da si, in je prav, da si! Plee, a ne sme nabirati medu pisanega plesa, korokih barv in razcvelih nedrij, ker si v kripcih kakor pred katedrom, kadar ne zna. Kakor pred katedrom, ko beza in beza v meanico, ki jo ima v glavi, in ve, da bi zadostovala ena beseda, en
214

KRES V PRISTANU

BESeDA

dogodek, eno samo ime, da bi se reil. A zateknilo se je nekaj, zasuto je pod kopo nevanih predstav, tak da si pred katedrom e bolj razdraen, ker ima besedo na jeziku in vendar je nima, nima izgovorjene besede. Je nima niti za Rezi, eprav ve, da ti samo za las manjka, da je kakor na robu, na katerem bi lahko vsak hip zaela biti. Torej nisi na? Ali si? Una volta sapevo, je rekel. Torej si na! A vendarle je bil zmeraj norav smeh v njenih oeh, v kitah, v zobeh, ki so beli kakor mleko, ki mu ga je prinesla prejnji veer. Una volta parlavo cos con la mamma, je rekel. In ni rekel iz misli, ki jo je razistil v sebi, iz ugotovitve, ki bi dozorela v njem. Ko da je prilo po koreninah navzgor, kakor sok iz zemlje po celicah korenin navzgor; iz podzavesti, ki se je spojila z njenim plesom, spregovorila z zvonkljanjem njenih prs kakor z nihanjem preernih zvoncev sredi gor in brezen. Ko so sedli za mizo, pa ni bila ve nagajiva; ni bila Rezi z Joico, s Srekom v zaroti proti njemu. Premakni-

Una volta sapevo = Neko sem znal. Una voltaparlavo cosi con la mamma = Neko sem govoril tako z mamo.
215

KRES V PRISTANU

BESeDA

la je klop in bila vsa ob njem. Nala je premaknila klop, da ne bi nihe prisedel. Saj nisi hud? je rekla. In ni bila ve tak samozavestna; v njenih oeh je zbranost dveh jezer, ki premagujeta svojo osamljenost s srebrnim smehom. Da, Rezi je tedaj koroko jezero, ki hoe sliati o morju, o dekletih ob morju, o jadrnicah z dekleti, o kopalnih oblekah deklet. Je plavolaso dekle, ki sprauje o dijakinjah, ki so z njim v razredu in ki se uijo. Me pa samo staje in mleko, mola in mleko, zvonci in mleko! pravi in se smeje z belimi zobmi, ki so belo mleko. Je radovedna, a brez potrtosti v svojem izpraevanju o mestu, ki je z drdranjem tramvajev, s krebljanjem v delavnicah, s piski siren in trobentanjem avtov zmeraj under in direndaj. Ne? ali ni zmeraj brnenje in kljuvanje v sencih? sprauje. In je kakor na pol poti v svoji skrbi za morje in v e veji ljubezni do planin. Je kakor on na pol poti v zamaknjenju pred njenimi hribi in njo sveo v hribih, a s e vejo ljubeznijo za portie pod patni. Tak sta si drug drugemu blizka v svojih poteh z gor k morju in od obale h goram; se sreujeta na isti toki, v tem, kar je novo v njiju in v tem, kar sta si prinesla. Potem sta spet plesala; a zdaj ni bila ve samo nagajivo dekle, ki plee, kakor da plee sama in se komaj komaj dotika njegovega lakta. Bolj njegova plesalka je
216

KRES V PRISTANU

BESeDA

bila, ker sta se sreala na poti, ki ju drui in loi. Zato ker je bila prej neugnana iz elje, da ne bi bil samo on novost, on, fant od morja na Ojstrniku, ampak tudi ona novost zanj, ona dekl s preernostjo planin v oeh, v glavi, ki jo zvraa nazaj, zato da bi njen smeh priel svoboden iz njenega grla. Saj nisi hud? Imparer, je rekel. Zaradi porednosti, ki je bila prej v nji in ga je izzivala, je obljubil. Pa e bolj zaradi neslutene, domae bliine ob sebi, v njem, v tem, kar je bilo skritega in globljega v njem. Ker prav ta neslutena domanost je nov, nerazloen, a prijeten izvirek v njem. Mia mamma mi insegner, je rekel. Ne sme biti hud. Zdaj je bil on razigran; ona pa je postala sredi plesa. Ne da nisi hud? Reci, da nisi hud! La prossima volta parler bene, je rekel. Bo priel? Res bo e priel? Njene oi niso bile ve samo poredne, tudi ni bila poredna njena dlan v njegovi dlani; njena dlan je bila tedaj toplo in skoraj hvaleno, skoraj zaupljivo in skoraj vda-

Imparer = Nauil se bom. Mia mamma mi insegner = Moja mati me bo nauila. La prossima volta parler bene = Drugi bom e lepo govoril.
217

KRES V PRISTANU

BESeDA

no njena dlan v njegovi dlani. Nato je harmonika utihnila in razvezala pare. Tedaj ji je rekel: Hvala. Vidi, da e zna! je vzkliknila. Vidi! Vraji labirint, si je rekel in hodil po sobi od okna do vrat. Labirint! In zdaj, kaj aka? Da se veer stemni, da bo morje pepelnato? Da bo v mraku nehal biti razteleen, da bo Emilio nehal preati na Milka, Milko nehal odrivati Emilia? Da, morda more tema, ki zdrui morje in breg, strniti tudi njega v eno samo podobo o samem sebi. Zate se bom uil, je rekel Reziki, ko mu je za vrhom ponudila ustnice kakor v sporazum. Sedela sta na Ojstrniku in globoko pod njima je bila dolina. In je bila Zilja v njenih oeh, ko so bile njene oi ob njegovih oeh; in spet so bile Zilja, ki se skrije za bregom, ko je sklopila veke. Zanjo se bo uil? Da, ker tedaj se je zdelo tak. Kakor dijak, ki obljublja oetu in materi, da se bo uil in jima napravil veselje! Zaradi plavih kit in modrih oi spremeniti tok ivljenja? A je vendar jasno, da ni bilo zaradi nje, ampak je obljubljal sebi, Milku v sebi. Kaknemu Milku v sebi! Kje je ta Milko? ali ga uti? ali ga samo sluti? ga potrebuje? Ne, ne, predvsem zaradi nje je bilo. In zdaj naj bo zaradi enega dekleta Milko! Milko tudi za vse

218

KRES V PRISTANU

BESeDA

dijake, ki vrejo iz gimnazije na Akvedotu. Veste, jaz sem Milko Tudi v gininaziji Milko? Naslonil se je na okno in topo gledal predse. In pustil je, da so se vse misli po malem odsrkavale, da so izginile kakor olni v temi in da se je v njem ugladila morska povrina. Veer pa je postajal pepelnat; veer kakor sto tiso zgodnjih jesenskih veerov, vendar prvi s pridihom nenavadne pozornosti. Zato ker prvi ujet v sapo z morja in v sapo z Ukvanske planine, ki se sreata; prvi z nejasnostjo ob tem sreanju. Drugae pa vse po navadi. Samo na balkonu romunskega konzulata plapola zastava. Praznik? Morda zato, ker se je v Neaplju rodila Maria Pia? Ker ob vsakem prazniku odpre stari uradnik vrata na balkon in ima staro zastavo v roki. Kakor ena kos perila, jo trudno vee na drog. Morebiti konzul sam? To je v prvem nadstropju; v etrtem nadstropju pa sta na napuu dva goloba, eden se nenadoma neesa domisli in strmoglavi na ulico, potem e drugi za njim. Na ploniku pa sta deek Aldo in deek Bruno in Aldo klie: Mama, eno liro mi vrzi! Zakaj? Njegova mama vtakne glavo skozi mreo nizkega okna; epi na podu, ko tak sloni na oknu, ker je okno nizko pri tleh.
219

KRES V PRISTANU

BESeDA

Kakna novost je to? pravi. V kino pojdeva, ree Aldo. Potem ree: Grem z Brunom, mama! Zdaj se oglasi tudi Bruno; stopil je s plonika na ulico, da bi ga ona bolje videla. Skupaj greva, gospa! ree. In tvoja mama? v tvoja mama? e grem z Aldom, da mi dovoli, je rekla, ree Bruno. Zdaj ona zapusti okno, zdaj je videti noge bele mize in noge belega stola v okviru nizkega okna; tudi je videti njene mone noge ob nogah bele mize. Nato spet poene na tla, da njene prsi teko visijo, in vre omot na ulico. Tedaj deek Aldo poaka, da gre avto mimo, nato se skloni in pobere zavitek. Nato odhaja z dekom Brunom in spotoma odvija papir; nato zavijeta za vogal. Mama deka Alda pa e sloni ob reetki, tudi ko sta izginila, kakor da opazuje, ali je na ulici vse v redu, vse tak v redu kakor zadnjikrat, ko je pogledala skozi okno. In na ulici je vse v redu, po ploniku tee pes, ko da ima sestanek na obreju; tedaj priteejo iz temne vee otroci, in ko teejo tudi oni proti bregu, se zdi, da lovijo psa. Deek Aldo in deek Bruno! Ne Sreko, niti Milko, ki sta tudi Felice in Emilio! Aldo bo zmeraj Aldo, nikoli ne bo el na Ukvansko planino in postal to, kar bo rekla Rezi, naj bo! Tudi on do zdaj: zmeraj Emilio, kakor ita220

KRES V PRISTANU

BESeDA

lijanski deek Aldo, ki bo vse vene ase Aldo. Nobene dileme: Emilio ali Milko? Kaken Emilio! Milko, Milkoooo! Tudi ga je ujezilo prvi hip, da je Sreko doma v jeziku, ki ga govorita Joica in Rezi; ujezil se je kakor italijanski mean, ki slii slovensko besedo v kinu, v tramvaju ali na korzu. In tudi Sreko je opazil blisk v njegovem pogledu in se je zavedel sovranosti in bil za trenutek zamiljen, mole, a hkrati spet tudi gotov in samozavesten, kakor da je predvideval ta tihi boj. Torej ni bil nakljuen? Vsekakor pa je imel videz nakljuja. Vsakdo bi ga sodil za taknega, in tudi ga je Sreko s svojim zadranjem sprejemal kot taknega. e ne, ali ne bi bil lahko zael prej? V vseh tistih dneh, ko sta po koah povpraevala za prenoie? Tedaj pa je zmeraj tak uredil, da je vse sam opravil. Ti se umij, taas poizvem kak in kaj, je rekel. Ali pa: Kar odpoij se, bom e jaz vse uredil! A kaj mu oita? Da mu je nastavil past in ga je seznanil z Rezi? e bi Rezi ne bilo, bi vse ostalo pri starem. Torej naj bodo takna vpraanja odvisna od tega, e ti je usojeno, da srea ali ne srea neko dekle? Milko ali Emilio? Slovenec ali Italijan! In ta zadeva naj bo odvisna od benih nakljuij? In tudi e je vse Srekov nart, ali naj bo nekdo v njegovem srcu, v svojem bistvu Milko namesto Emilio samo zaradi tega, ker ima prijatelja
221

KRES V PRISTANU

BESeDA

Sreka? In vsi tisti, ki niso in ki ne bodo nikoli sreali ,svojega Sreka, ,svoje Rezi? Pa sta si bila vendar tuja potem, v vlaku, ko sta se vraala. Drug drugemu zaprta kakor fanta, ki sta si navzkri zaradi dekleta; kakor loveka, ki sta se spoprijela in takoj spet pobratila, a ne moreta kar tako preko aljivih besed, ki sta si jih izrekla. Vlak je ropotal in Sreko se je delal, ko da dremlje; kakor da je utrujen. Saj, razumel ga je, ker je bilo tudi njemu nerodno in ni vedel prav, s katerega konca zaeti. Obadva sta bila kriva, Sreko bolj tega, da se je smejal z Joico, ko je bil on, Milko, kakor na trnju; on, Milko, pa kriv tega, za kar ga je Rezi draila in ki je bilo to, zaradi esar sta se Joica in Sreko muzala. A ta krivda, Milkova krivda, je bila res krivda? ali je bila res njegova krivda? In v dvomu, v vseh teh dvomih je bil razdraen; in iz razdraenosti ga je napadel. Ti si ju e prej poznal? je vpraal, a njegovo vpraanje je bilo top oitek. Ne, je rekel Sreko. Potem je vzdignil glas, iz sramu, da so se mu smejali, iz maevanja, da so bili kakor zarotniki okoli njega, ki je bil v zadregi ob Rezi. Tako doma si bil z njima! se je zadrl. Res?
222

KRES V PRISTANU

BESeDA

Kakor domenjen! Glej, glej! Tako z uitkom si se real! In samo te malomarne, za spoznanje posmehljive odgovore je bil nael, Sreko. In zdruil je bil veke, ko da se mu spi. Sama sta bila v kupeju. In potem sta molala. Prav, povedal mu je, kar mu je lo, si je mislil, zdaj lahko tudi moliva! Zato, ker je e drugo leto vpisan na padovanski univerzi, se odeva s pridihom modreca, si prisvaja tko, vsevedno in odsotno dro. Naj moli, mar mu je njegovih Rezik in Joic, mar mu ,Srekov in ,Milkov. Dvajset let je prebil brez njih! ,Torej nisi na? In do zdaj? ali sem bil v em prikrajan, ker nisem bil ,va? Da, ali je bil v em prikrajan? Vlak je hitel v no, brzel kakor ure, dnevi in leta, nosil ljudi, kakor jih nosi tok ivljenja; ali je pomembno, ko si v tem toku, vedeti, da si ,na ali da nisi ,na? Vendar je ta nova napetost kakor nemir pred novo knjigo, ki si jo zaslutil pomembno, morda odloilno. A kaj, ta nova knjiga si ti. In si pred novo knjigo in vendar si ti tudi tista knjiga pred tabo. In v lui drobne arnice, ki gori na stropu kupeja, opazuje Srekovo lice, ki je spokojno, a ve, da je za navidezno spokojnostjo nemir krake vode, ki bobni pod zemljo in se upira v stene jeklene jame. Sreko je vstal in nervozno stopal po kupeju. Tedaj je on zaprl veke ter pustil, da ga je medla svetloba boala.
223

KRES V PRISTANU

BESeDA

Pa je spustil veke tudi iz obzira pred njim, ki je vstal, ker ni ve vzdral na sedeu; kakor iz rahlega sramu, da je on vzrok Srekovega molka in napetosti v molku. Ti nisi faist, ne? je nato rekel Sreko. Vedel je, da ga gleda, vedel je, da je pravkar vstal s sedea in vendar ga je zautil pred sabo, ko da je priel tisti hip iz noi tam zunaj. Ti nisi faist, ne? je spet vpraal trdo kakor sodnik. Kaj je hotel s tem? Stal je pred njim sredi kupeja, on pa ga in gledal, predstavljal si ga je visokega, z jezo v oeh, z roko, ki gre od asa do asa k lasem. Zakaj sprauje to, kar e v? Ne, je rekel. In to ve. In spet je hodil po kupeju; kakor da ga je njegova hladnost razoroila, odplaknila jezo. Morda pa ne, jo ele zvila v trd klobi zamolklega kljubovanja. Kolesa pod vozom pa so tela sklepe, ko da tejejo sekunde njunega dvoboja. Potem je bil spet pred njim; rdekasta lu mu je barvala obraz, da so bile njegove poteze motno rdee. In kaj je zate ne biti faist? Zdelo se mu je, da je udaril s evljem ob pod, a morda ni. On pa je bil malomarno zleknjen in je molal. Tedaj se je Sreko obrnil, ko da hoe oditi; tudi je prijel za kljuko in potegnil vrata; pa jih je spet zaprl. Skozi
224

KRES V PRISTANU

BESeDA

priprte veke ga je opazoval in sledil njegovim gibom. Svetlobo brljave luke je imel na licih. Ni bila jeza, ampak kakor rdekasta alost to, kar je imel na obrazu. In mu je bilo tesno, ker mu je dajal videz, da ga zapua, da se je ovil v motno brezbrije. Da, svoboda besede! Svoboda tiska! je rekel Sreko. Ali nimamo zmeraj tega na jeziku? Potem je spet korakal. Svoboda besede! Svoboda govora! je posmehljivo rekel. Nato se je s sunkom obrnil od okna in spet stopil k njemu. Svoboda govora! je vzkliknil. A jaz sem krivec, Joica je kriva, Rezi je kriva, ker hoemo govoriti tak, kot so govorili nai traki dedje, nai pradedje in pradedi pradedov! Tedaj je bil on e zmeraj nerodno zleknjen na sedeu; nerodno, ne brezbrino; a zdaj je pazil, da bi se ne premikal, da ne bi trenil, ker bi bil sleherni gib zgreen. Pa tudi zato, ker je moral sprejeti udarec v vsi svoji jasnosti. Kakor udarec v obraz, kakor pljusk na produ, ko si zadremal in ti je spanec zavezal roke. Ker Sreko je bil pred njim razburkano morje ob trdem bregu, um morske vode, njen jedek vonj. In ob njem zares dedje in pradedje, ribii na obali, vsi vdano, brez besed gledajo njega, ki lei kakor obsojenec na klopi
225

KRES V PRISTANU

BESeDA

To ne spada v katalog protifaistinega loveka, kaj? To so postranske stvari? In spet je odrinil vrata kupeja in obstal med vrati, ko da bo spet odel v no, iz katere je priel, k dedom, od katerih je priel. Seve, ti nisi faist, a jaz sem kriv, ker sem dal duka svojim mislim na nai planini! Potem je zamahnil z roko. In jaz sem zato krivec zdaj! Jaz se vozim zdaj s svojim sodnikom v kupeju! Potegnil je vrata in jih s silo zaprl in se spojil s temo hodnika. Ali se je bil umaknil zato, da bi bil odslej prepad med njima? Ne, ne, obadva sta bila vsak s svojo ostrino v prsih; on zato, ker ni e na toki, na kateri je Sreko e; zato ker bi lahko bil, a in; bi moral biti, pa ni. In zato, ker je Rezikino draenje e postalo draenje, ki si ga sam goji. Sreko pa zato, ker vidi njega, Milka, takega, kakrnega sam sebe Milko ne more videti; razdvojenega in ujetega v past, ki je ni priakoval. Strupen je, ker je e odrasel in zrel ob njem, ki je zapredena trena, nesreen labirint. Nisi faist? Prav, vendar ti ni jasno, da je e faizem v tebi, ker si e Emilio, medtem ko si zame Milko, za Rezi Milko, za svojo mater Milko. Ali nisi za svojo mater Milko? In ta muna slutnja je prihajala iz noi v drvei vlak; vozovi so se podili po ravnini, on pa je bil e zmeraj
226

KRES V PRISTANU

BESeDA

teko in nepremino telo sredi noi. In Sreko, kakor da ga je pustil samega v kupeju prav zato, da bi ga preplavljala kakor no prostrana slutnja. Ne, ni ena sama Rezi, eno samo dekle, ki mu ne gre iz misli in ki je njen poljub, njen pogled ves as v njem, ampak v vsaki hii tostran in onstran tranic prebiva neteto Rezi. In matere vseh teh Rezik v vseh hiah so kakor njegova mati, za katero bi on moral biti Milko in ne Emilio. Tedaj so mladi ljudje vstopili na postaji in napolnili kup. A dekleta in fantje, ki so bili resnine Rezike s smehom in Sreki s smehom, ko so odrivali vrata kupeja, so takoj postali ta Emilio, ta Felice, ko so opazili njegovo temno postavo na sedeu. Opazoval jih je, kako so se najprej kakor zdrznili, nato poasi zaeli postajati zmeraj bolj odlono ta Felice, ta Emilio, ta Teresa, ta Albino. In to zaradi postave neznanca v kupeju. A on je vendar Milko, Milko! Zanje pa je bil tisti hip Emilio policaj, Emilio faist, Emilio njihov rabelj zaradi slovenskih besed, ki so jih pravkar pustili pred vrati kupeja, se jih otresli kakor tihotapec prepovedanega blaga. On pa bi bil najraji vzkliknil: Ne bojte se, saj sem Milko! A e bolj bi bili nezaupljivi, ker ne zna govoriti kakor oni. Da, ker on ni pustil slovenskih besed na hodniku pred kupejem; kje jih je pustil? Kdaj jih je zapustil? Pred desetimi leti? pred petnajstimi leti? Zato se je samo

227

KRES V PRISTANU

BESeDA

zravnal na sedeu in akal, da se Sreko vrne. Da, zakaj se ne vrne? Zanj sem torej e na pol faist, je pomislil. Ne faist s rno srajco, a vendar izmalien lovek, karikatura loveka. Ta spaenost je e faizem v njem, njihova vzgoja v njem. Kajti on, Milko, je bil hud, da je bil Sreko z Joico in Rezi doma v govorici, ki je prepovedana; je bil on, Milko, ualjen, ker te govorice ni razumel, ker je bil tujec ob njih. A vendar ne, ni Sreku tujec. Ob Belopekem jezeru je bil prizadet in poparjen kakor on. In zgodilo se je prej, preden se je zgodilo z Rezi na Ukvanski planini. Ob jezeru je bila restavracija prazna, tudi lesena lopa je bila prazna, njen pod pa brez miz in brez plesalcev. Mize so bile vse ob steni in na eni je grgral gramofon, cvilil in praskal, kakor da plee noht po ploi. In v zapuenem dopoldnevu je plesal milinik z dekletom. Milinik v rni srajci. Oguljen in pomekan voljak, ki se je vzpel na zadnje tace. In tiste sive preperele hlae. Tisti pomendrani jopi! Voljak, ki so mu rekli, naj stoji, in mu dali sve kos mesa pred zobe. Rde, zdrav, komaj odrezan kos mesa. In tudi jo je z roko dral kakor z zobmi; ne okoli pasu, na njeni zadnjici je imel nohte. In prileten je, poti se zaradi let in zaradi nepriakovanega plena, ki mu ni kos, ker je plen veji od
228

KRES V PRISTANU

BESeDA

njega, iv, poln krvi. Zato ker se poti, vre planinski klobuk na mizo in tedaj pokae sprijete dlake na plei. Tudi v naglici slee suknji in ga zalua na stolico, da plee v potni srajci, ki se je prilepila k rebrom. Tak tii dekle svoje prsi na vlano rno srajco in se smeje, da se mo e bolj poti zaradi njenega smeha in se rei z rumenimi zobmi. Tedaj utihne bolno bevskanje v gramofonu in njegova usta se zaprejo pred oltimi konjskimi zobmi. Se zapr tudi sonen dopoldan pod Mangrtom v tiini, ki lee na jezero, belo sonce se zi v en sam arek, bele skale v eno samo rto, v dolg kazalec vse do njega, rnega pajka na korokih tleh. In pajek se je zbal tiine ter stekel h gramofonu in mrzlino navijal roico in spet hitel k plenu, da so bili njegovi krempeljni lahko spet na njeni zadnjici. Glej ga, je rekel. Pojdiva, je rekel Sreko. A sta se samo prestopila, ko da se ne moreta premakniti z mesta. In ni bil hud na revea, ki bi bil stradal na sicilskih fevdih, da mu niso dali rne srajce in ga poslali strait mejo na Alpah, zato da bo jedel trikrat na dan. Ne, ne, stisnil je bil pesti in zobe zaradi dekleta s kitami, ki se je smejala. In akala je s smehom, da se bo dedec vrnil od gramofona. Da, vrei v jezero tisti kaljavi intrument! zagnati v vodo kotlasti klobuk, sivi jopi! Vse!

229

KRES V PRISTANU

BESeDA

A ko sta prenehala s plesom, sta odla k olnom. Dekl je odpelo verigo, da je ivo zaroljala, potem je on veslal. O, veslal! O, veslal! Kakor da poriva voziek, naloen s pomaranami! Pojdiva! je spet rekel Sreko. Da, je zamrmral. Mole sta la po bregu, na jezeru pa se je tiho premikal oln. Zdaj je veslalo dekle in rna srajca je epela na krmi. el je ob Sreku in bil z mislijo ob njiju, zazdelo se mu je, da milinika ni ve v olnu, in da je on namesto njega z dekletom. Sedi na krmi in moli. Ves as moli in je niti ne pogleda in ona ne prenese te kazni, ko on nima pogleda zanjo, ampak samo za Mangrt, za Belo pe, za zeleno jezersko dno, za ploate kamne, ki leijo na dnu kakor iroka siva peresa. In ona ne vzdri odsotnosti tega pogleda, ko on hot noe biti z njo in na mah ji je, ko da jo je tudi Mangrt zapustil, ko da jo je tudi jezero zapustilo. Da, on je bil e Milko, ko je tak mislil na dekle in stopal ob Sreku in so olnom ob bregu roljale verige. On je bil e Milko. Tudi si je predstavljal (o naiven idealist!), da bi bile njene oi solzne. Solzne, kakor da jih je orosil pljusk izpod vesla, a solzne zaradi izdajalskega plesa s rnosrajnikom, zaradi piskanja in kaljanja jetine katlice, ki jo je faist tekal navijat, da bi mu podaljala slast zdrave230

KRES V PRISTANU

BESeDA

ga mesa ob potni srajci, ob pomekanih hlaah, ob vroinem razburjenju. In si je predstavljal sebe na krmi, kak jo gleda in se nasmehne; se dela, ko da ni opazil solz, ko da res misli, da je veslo orosilo njeno lice. Da, nasmehnil bi se ji in ona bi utila, da sta Mangrt in jezero spet dobra z njo, tudi ona bi se nasmehnila in pridrala v novem zaudenju vesli. Tako bi nato strali vodoravno iz olna in oln bi bil tedaj ptica z razprtimi perutmi na zeleni vodi. V mraku so e viseli drobci svetlobe, a prigal je lu. Idealist! In zmeraj se upr, ko ga Sreko obsodi, da je idealist, se upr in hkrati uti, da mu Sreko ne more do ivega, da ostaja nekje izven njega. A zdaj se je nagonsko, samogibno sam obsodil. Sanjati, da bo s pogledi in z molkom spreobrnil dekle, ki plee s faistom! In ali ni idealizem, da tu v mestu ie samoto pomola v noi in razmilja o bistvu ivljenja, o materiji in duhu, pa se ne domisli dialektike obmorskega mesta in deele, ki se zaenja v Barkovljah in je e zmeraj ista pri Reziki in onkraj Zilje? Ie zakone o vzronosti med idejo in snovjo, pa se ne zaveda Milka v sebi? Ne uti, da stvari ne potrebujejo tvoje drobne misli, zato da bi zaenjale biti, ampak da so, tudi e ti ne prinese svoje ideje vanje; da Rezi je, da tvoji strici, tvoje tete so, ti blie, Rezi bolj dale, a so, so vsa leta ti pa se ne domisli, da mora231

KRES V PRISTANU

BESeDA

jo tudi pravilno biti v tebi, ti biti pravilno sredi njih, z njimi! Sprehaja se po pomolu in vrta v svedraste globine neskonnosti, dokler ti ne zan drhteti bobenki v uesih, a ne vidi, ne zane videvati dvojnosti svojega mesta, dvojnosti Emilia in Milka v tem mestu? To ni pomembno, ne? to so postranske stvari? je bil rekel Sreko. Stal je pred mizo in zrl v arnico; prigal je bil lu in komaj zdaj se je zavedel, da jo je prigal. Brezpomemben gib, samogiben kakor navijanje ure. Mrvica reda, ki mu je uel. Tak nehot nadaljuje vsakdanje gibe, medtem ko ie pravilno lego v asu in prostoru. Stopil je h knjinici in se ustavil pred knjigami. Ali je v kateri izmed njih kdo, ki so mu rekli: ,Ti nisi na? Ali pa ,si na, kakor je zanjo, koroko dekle Rezi, biti na? Ali je taka zgodba v vseh teh knjigah? Ali je na eni sami od vseh teh strani zgodba takega loveka? Ne, ne more biti. Ni take knjige. Morebiti pa je taka knjiga kje. A kje? Pri Sreku? pri taknih ljudeh, ki so kakor Sreko? Knjinica je bila v kotu, zraven okna, tik ob vratih v oetovo in mamino spalnico. Sdel je na parkete pred knjinico in naslonil hrbet na vrata spalnice. Tak sedeti na tleh ob knji gah je prijateljska pripravljenost; spokojna vdanost in nikaka sila izbire. Sedeti in listati zdaj to knjigo, zdaj spet to; prebirati odstavke poglavij, se ustaviti samo pri podrtanih odstavkih. Bacon. To so prede232

KRES V PRISTANU

BESeDA

lali lani. ,Novum organum, ta kratka poglavja, ki je vsako zase cela knjiga. Poglavje tevilka:
LIX ... ljudje seveda mislijo, da razum gospoduje nad besedo. A zgodi se tudi, da pokae beseda vso svojo mo nad razumom ...

Zdaj se mu zdi, da imajo vsi ti odstavki nenavaden prizvok. Seve, da ne govori Bacon o njegovem vpraanju, a res je beseda sproila vse dosedanje misli. Rezikine besede, Srekove. Besede jezika, ki ga govori toliko ljudi okoli njega in ki se zdaj vsiljujejo njegovemu razumu. In Bacon dokazuje zgreenost gledanja na naravo in na svet zaradi standardnega suhoparnega pomena, ki imajo za loveka od vzgoje priuene besede. A e se siloma nekemu otroku vrine v duevnost ne samo zgreen pomen besed, ampak cel tuj in neprikladen jezik? Preel ga je globok, nejasen strah, a e je bral drug odstavek:
XLII ... vsakdo ima v sebi nekako individualno jamo ali luknjo, ki spreminja in ponareja naravno lu: to jamo je ustvarila . . . vzgoja, ki so ti jo dali, ali branje knjig ali vpliv pisateljev . . .

Vzgoja, knjige, profesorji. Ali se ni zaelo s tem? Z eljo, da si kakor drugi v oli? Mati sicer ne govori tak kakor profesorji v oli, a desetleten deek poslua vendar profesorje, ne mater. Ona pere in iva in kuha, in to
233

KRES V PRISTANU

BESeDA

je vse: mali olarek pa ne ve, kaj je, biti ,na, kakor to misli Rezi in njegova mama, tak je raji ,na za uitelja, za profesorja, ki pravi ,nae italijansko slovstvo. Zaprl je knjigo in jo spet vtaknil med druge. In zdaj je jasen in miren in hvaleen je Baconu, da je vzel v roke prav njegovo knjigo. Vse to je razumsko jasno. Vse to je tak in ne more biti drugae. A kljub vsemu je hladen in top. Dvajsetleten fant, osmoolec, ki sedi sam v sobi, na tleh ob knjinici in v, da so tuje besede, tuja vzgoja, tuji vplivi naredili iz njega fanta, ki je ,njihov. Sedi in v, da bi spet drugane besede, druga vzgoja, drugani vplivi naredili iz njega fanta, ki bi bil ,na. In je hladen in neopredeljen iz obutka revine in sramu; storili so iz njega to, kar jim je ljubo, ne da bi se upiral, ne da bi slutil, kaj delajo z njim. Da bi bil vsaj slutil. Tako bi bil zdaj vsaj kriv. A samo igraka je bil, testo, ki so ga gnetli in mesili po mili volji. Razum, pravi Bacon, ni nikaka mrzla svetloba, ampak lu, ki ji dajejo goriva volja in ustva! In v njem so ta nova ustva zdaj Rezi, Sreko, Ukvanska planina. Stegnil je roko in segel po novi knjigi; tako, samogibno, ne da bi izbiral, jo je zael listati. Lista, a ne vidi rk, samo bele strani se premikajo pred njegovimi omi; kakor da vzhajajo in zahajajo in so belo valovanje, v katero se ne more ujeti njegovo ustvo. John Dos Passos? In potem? Mary French v New Yorku? In potem? Kaj naj zdaj po234

KRES V PRISTANU

BESeDA

meni Mary French v New Yorku? Ona ie dela, ne ie svojega imena. Da, morda ni bila zmeraj Mary, morda je bila neko Marie, a ona ni s tem iskanjem v knjigi. Ona ie dela kakor na primer Rezi, ki bi prila v Trst in bi iskala dela. Zdaj se je ustavil s svojim listanjem. Vendar! Mrala bi biti knjiga, kjer bi se bralo o Rezi, ki slui v Trstu, o Sreku, pa o vseh, ki so kakor on na pol Milko, na pol Emilio; knjiga v tem njihovem jeziku, ki mu pravi Rezi ,na. A tudi e je res kje taka knjiga, je ne bi znal brati, je pomislil. Presneti svet, je siknil skozi stisnjene zobe. Poloil je knjigo na kolena, prekrial roke in zaprl oi. Sedi na parketih in je kakor bera, ki sedi na ploniku s hrbtom na hinem zidu. Bera brez doma, brez mize: vse smeri so mu enako veljavne, pojedel je za veerjo menao iz sirotinice in zdaj bo zadremal na ploniku. Vendar bi bil imeniten tak roman, ki bi bil ,na; skozi katerega bi vela sapa kakor zdaj sapa z morske strani. In tudi tista vmesna poglavja kakor so v Dos Passosu, ,Fotografsko oko in ,Filmurnal. Tak Filmurnal z njim in z Rezi, s Srekom v tem njihovem prostoru, ki je ,na in hkrati tudi ni ,na, kakor ni on, Milko, e popolnoma ,na, ker je komaj na sredi poti od Emilia do Milka. Filmurnal tevilka 2450, ker zdaj je leto 1934. Je 16. leto
235

KRES V PRISTANU

BESeDA

po letu 1918, in ker ima vsako leto 365 dni, bi moral priblino biti Filmurnal
tev. 2450 Davi se je v Neaplju rodila princesa Maria Pia, njen horoskop je imeniten, ker je Rak (simbol oblasti) ravnokar vzhajal in je bila Luna v XI. hii. Rezi je vpraala Milka: Si na ali nisi na! HAUPTMAN JE UGRABIL MALEGA LINDBERGOVEGA BABYJA Zakaj nimajo vsi asniki na svetu velikih naslovov o ugrabitvi Milka? Vzeli so malega deka materi in naredili iz njega Emilia, ki ni ,na. Ugrabili so tiso in tiso Milkov, ki niti ne vedo, ne slutijo, da so jih ugrabili. UGRABILI SO MILKA, UGRABILI SO MILKA Rezi se smeje, a Rezi je alostna, ker Milko ni ,na. Rezi ga gleda, kakor je gledal on dekle, ki plee v objemu rnosrajnika. A ona je bolj alostna kot on, ker on ni e pravilno ,na, ko gleda dekle, ki plee V Rimu so na seji ministrskega sveta odobrili nart za nov trolleybus v Trstu. Trolleybus bo z Goldonijevega trga el preko gria Sv. Vida do Martovega polja. Kmalu bo dokonana cesta, ki bo peljala do Miramarskega gradu.
236

KRES V PRISTANU

BESeDA

TRST MORJE MORJE O, zavedati se nenadoma Milka v sebi, biti dvajsetleten in vendar mali Milko v Trstu, na morju, na obali med morjem in Trstom! Sinoi je tiridesetletni Mario Tek, ki je brez stalnega bivalia, hotel prespati no na kupu vrvi, ki ga je opazil na krmi ladje Salvore. Ladja je bila zasidrana za Ribjim trgom: mo je poakal, da se je uvaj odstranil, potem se je odloil. Toda ko je bil sredi brvi, je trbunknil v vodo! Reili so ga carinarji s tem, da so mu vrgli vrv. V Ladjedelnici Sv. Marka bodo splovili kriarko Muzio Attendolo, ki je bil junaki vojskovodja v XIV. stoletju. Vsi faisti bodo prisostvovali v RNIH SRAJCAH splovitvi kriarke Muzio Attendolo. Slavnost se bo vrsila in stile prettamente fascista. Rezi pa je zdaj za pesterno pri druini direktorja velike banke in v nedeljo je el tudi direktor na splovitev kriarke Muzio Attendolo v rni srajci in z dekoracijami. Rezi pa mu je likala rno srajco, a pravi, da mu je ne bo ve, gre raji pro. Tudi zato, ker ji je rekel direktor ,aveta. In zdaj je prav, da ima Milka, ker on je zdaj ,na in bo el kmalu na univerzo v Bologni, ona pa mu pomaga, ko se iz knjige ui slovenske besede.
237

KRES V PRISTANU

BESeDA

Tudi je rekla gospodinja Rezi, naj si odree kite, zato da ne bo taka aveta, a Rezi bo raji spet la na Ukvansko planino, kakor da bi bila za deklo takim faistom.

In tako dalje. Tako urnal tev. 2451, nato 2452, 2453 ... In vse nazaj, za vsa leta in dni, ki jih on ni doivel kot ,na. Vstal je. Stopal je po sobi, a tak mu je bilo, ko da ga zanaa moan val; ni kakor nekdo, ki razumsko tehta, ampak nekdo, ki ga preplavlja nebroj podob in vtisov, lui in senc. In ie v vsem tem kakor lovek, ki lista velik slovar, ki mu ga je odprla Rezi. Slovar z belimi listi, pa tudi rdeimi kakor sle, pa spet modrimi kakor encijan, pa spet belimi in mehkimi kakor planike, modrimi kakor morje, ki je spet na nov nain morje na koncu ulice pod njegovim oknom. Vzgojili so ga, ga neko kakor mladiko cepili, a zdaj mora najti v novem slovarju pravih besed, ki bodo istoasno pravi pojmi, prave ideje. Zdaj mu je kakor na dlani odprto in jasno, zakaj je bil Sreko tako razburjen in jedek tisto no v vlaku: tudi on se je neko moral odloiti, ali je Sreko ali Felice. Vtaknil je Dos Passosovo knjigo med druge in stal pred knjinico. Stoji in ima roke v hlanih epih; stoji brez misli, kakor da so ga misli utrudile. Stoji in ne v, kaj bi. Na ulici mrmra veer, veter se igra s tenkimi zavesami ob oknu. Da, oditi in poiskati Rezi. Ni razmi238

KRES V PRISTANU

BESeDA

ljati, samo pozabiti se, postajati ob nji poasi, a globoko, ,na. Vendar tudi elja, da bi bila ona zdaj, ta hip z ljudmi na cesti. Ona, ki ga aka pred veo in gresta na obreje in on jo vodi. A s tem, da kae nji pomole, jambore in rdee in zelene lui, so pomoli in lui na nov nain njegovi, na nov nain razumljivi zanj. Stoji in stoj poiva, gleda veliko knjigo na spodnji polici, a ne zaveda se, da jo gleda. eli si, da bi bila ona s plavimi kitami za hiami nekje, da bi sdel na barkovljanski tramvaj in se odpeljal k nji. ele ko v zvoniku grke pravoslavne cerkve zazvonijo udarci ure, se zav, da stoji pred knjinico. Tak samogibno prebere rke na hrbtu velike knjige. Dom in svet. rke, ki ne pomenijo niesar, ker so kakor rke na predmetu, ki so ga izdelali v inozemstvu. Kdo je prinesel to knjigo v njegovo knjinico? Dom in svet. A ta naslov je e videl nekje. e prej ko na ti oetovi knjigi, ki je v knjinici e deset let, petnajst let. Stoji in ima roke v epih in je ravnoduen, hladen, kakor knjiga, ki je toliko let v njegovi knjinici in ves as moli in aka. A kje je videl ta naslov? In hkrati ne v, zakaj se je prav zdaj domislil Joice in Rezi, ki se smejeta. Kaj bo z vsemi temi planikami, Sreko? Da, planike! Zdaj ve. Tudi takrat, ko je prvi videl ta naslov Dom in svet, so bile planike. Tudi je bila slika
239

KRES V PRISTANU

BESeDA

avstrijskega vojaka na kosnu. Na kosnu so bile planike, kosen pa je bil tetin in vojak na sliki je bil njegov stric. In kipec svetega Antona je v stekleni kupoli na kosnu in star pirh in planike so zataknjene za strievo sliko. Tudi pavovo pero je v modrikasti vazi. Tudi okroglo, vrtljivo ogledalo je na kosnu. In on je majhen in se ogleduje v ogledalu, ki so ga muhe pomazale. A prej je e tak majhen, da ne vidi, kaj je na kosnu; potem pa je veji in se oprijemlje z dlanmi starega kosna in vidi sebe deka v ogledalu Premaknil se je in el poasi k vratom, kakor da visi ogledalo v njem, na tenkem lasu, ki se bo zdaj zdaj utrgal. Stopil je k stikalu in ugasil lu; nato se je vrnil in el oprezno (da se ne bi las utrgal v njem in da ne bi ogledalo utonilo) do postelje. Nato je legel. Njegova postelja ima zglavje ob zidu, zato da ima smer ulice pod oknom. Ali je to otroka manija, da si postavi leie tak, da je vzporedno z ulico, ki pelje k morju? Tak ima tudi on pravo smer v tihi strugi, ki vodi k obali. A zdaj je namesto ulice pod njim bela cesta, ki so jo davno neko zgradili Napoleonovi vojaki. Je potok skrit v leskovini onstran ceste. Kaji pastirji so nepremini z mavrico v prozornih perutih nad belimi kamni, nad suhimi kravjeki med kamni. In meta dii, ker se kuha v soncu med kamni ob potoku. In on lovi s sestro rake pod baldahinom
240

KRES V PRISTANU

BESeDA

koate leskovine; potem jih neseta v kuhinjo in gledata, kako v loncu na tedilniku postajajo rdei. Tudi je pred hio stara tepka, je prah na tepki, na jablanah ob cesti, na rjavih umazankah v sadovnjaku ob cesti. Petelin pa na gnojiu svar tetine cibe pred kraguljem in tudi on ima mavrico v repu. A on? Sedemletni? Devetletni? Skril se je v senik nad kuhinjo in ima veliko knjigo na senu, na rjuhi, ki je e na senu, ker je spal s stricem na seniku in je teta dala njemu rjuho, da ga ne bi seno zbadalo. Veliko knjigo Dom in svet ima in jo lista in ie slike. Zaprl je vegasta vrata senika, pred vrati stojijo visoke lojtre; nihe ne v, kam se je skril. Milko, Milko, ga klie teta. A on se ne oglasi. Nala se ne oglasi, da bi bila samo njegova skrivnost ob vezani knjigi; da bi ju drail in slial strica, kako nagaja teti. Ker stric se smeje v kuhinji, skozi re, ki so v podu, pod tenko plastjo sena, ga slii. Nagajivi stric! In njegov stric in njegova teta sta brat in sestra; niti nima on ene niti nima ona moa, ker noeta razdreti soglasja, ki je med bratom in sestro v mali hiici ob vodi. On je duhovit iz navade, duhovit zanjo, in ona je velika in mona in, tudi kakor iz navade, vsa dolga leta sprejemna postaja za njegovo duhovitost. Moke evlje ima, teta, strieve, in butare nosi in velike celtne stelje, kakor jih ni stric nikoli nesel.
241

KRES V PRISTANU

BESeDA

Milkooo! A zdaj je vendarle splezal dol po lojtrah, in zdaj je v mali kuhinji, ker ga aka stric, da bi kosil z njim. O, na tudent! pravi. Potem e pravi: Tiste bukve, bere? Prav, prav, postal bo uen kakor tvoja teta! enura neumna, ree teta, a se smehlja. Postal bo pameten kakor ona, e ree stric. Jej, pravi teta. Jej, Milko. Na mizi pa so veliki kroniki, in je tudi velik kaf s studennico in velika zajemalka plava na vodi v kafu. Miza je v kotu ob vratih, v drugem kotu je star tedilnik; kakor elezna ival je, s tenkimi noicami in dolgim vratom, ki sega do stropa. Med mizo in tedilnikom pa je klop in nad klopjo slepo okno s policami. Na policah je petrolejka, je paket trinciata, so veplenke, so papirki in zapisnik, je potolena elektrina svetilka, ki ne gori, ker se iz nje cedi zvodenela baterija. Tudi o Duceju, se uite, a? tedaj vpraa stric. Ne gobezdaj! se jezi teta. Njemu pa ree: Jej! Ali ti ne gre polenta? O, da, ree on v zadregi in gleda strica. Mussolino? pravi resno stric. To je tisti kalabreki bandit, ne? Moli! mu ree teta.

242

KRES V PRISTANU

BESeDA

Stric pa je sklonjen nad kronikom in nabada kos polente; resen je, samo nosnice mu rahlo valovijo, ko da zadruje smeh. Nehaj enuriti, se jezi teta. Nemara j tudi Mussolino polento, a Milko? pravi stric. Nemara j polento z ocvirki! Ni ga ne posluaj, Milko, ree teta. Ampak smehlja se, v smehu ponosna na strievo norevanje. Vendar je resna, ko pravi stricu: Otrok si vse zapomni, ne ve, kdaj lahko kaj zine! Stric pa resno pravi: Teto bi lahko vzel za kuharico, Mussolino, polento bi jedel vsak dan in namesto opoldne bi kosil vsak dan ob treh. Pa bi ti el po steljo! A stric je ne poslua. Milko, ree. Kaj stric? Pa bi ti skuhal praiem! pravi teta stricu. Milko, Mussolino je hudo moan, kaj? vpraa stric. enura! se jezi teta. On pa je v zadregi in povea oi nad polento. On sedi v Rimu, ne? pravi stric. Ni ga ne posluaj, ree teta. Vi, to pa ti je moen lovek! V Rimu sedi za mizo in vendar povlee tu pri nas kravo iz hleva in prese iz hleva!
243

KRES V PRISTANU

BESeDA

In stric je pri tem resen; teta pa se zdaj smeje in tudi on, Milko, se smeje, ker se teta smeje, stric pa ni, samo nosnice mu trepetajo, ko da bi se hotel smehljati, pa se premaguje. Ni ga ne posluaj! ree teta. Ni ga ne posluaj, Milko. Milko, Milko, Milko. Ker on ima devet let, deset let, in je na poitnicah pri teti in stricu in je Milko. Torej tedaj e pravi Milko. Niso ga e ugrabili, e je pod jablanami deek kakor je Rezi deklica na Ukvanski planini. Je ,njihov, tetin in striev. Je ,na. Torej e pred desetimi leti, e tedaj, ko je stric zarana odhajal in so opoldne imeli na mizi pohanega zajca. Preprian je bil, da ima stric puko, a nikoli ni priel do tega, da bi jo videl. Navsezgodaj je splezal stric s senika. Morda zato, ker je bilo prepovedano imeti oroje? Tudi so neko na kripotju ubili faista, in bog vari, da bi kdo sumil, da ima stric lovsko puko. Saj milinika niso ubili z lovsko puko. A vendar, e bi vedeli, da ima stric lovsko puko, bi mu slaba predla. Za norca pa jih je imel, milinike, stric, to pa. Kakor brvincev je bilo milinikov. Miliniki na kolesih, miliniki na motornih kolesih. Miliniki na cesti in miliniki pod kamnito karpo; pa v avtomobilih. Tisti, ki se vozijo z bicikli, pa se ustavljajo pred hio, ker ima teta kokoi. Vede seveda laja in laja. Zato, ker imajo rne srajce, laja, je rekel stric. Vede ne
244

KRES V PRISTANU

BESeDA

more videti rne barve, je rekel stric, kakor ne more videti bik rdee barve, je rekel. Miliniki stojijo pred vrati, a Vede se zaganja; pa mu vendar stric pravi, naj bodo tiho. Galline, galline, reejo miliniki. Niente capire, ree stric in ni se ne smeje. Galline! In stric se ne smeje. Lahko bi se tudi smejal; po slovensko zna, po hrvako in po nemko in po rusko, ker je bil na Ruskem. In po madarsko zna in tudi po lako seveda, a vendar pravi: Niente capire. Teta pa se v kuhinji smeje. Galline, spet ree milinik in kae z roko na gnojie, kjer so kokoi. Vede pa se zakadi vanj, kadar stegne roko. Tiho, pokora, ree teta Vedeu, ker zdaj je tudi teta na pragu. Pokora ni, pokora, zagovarja stric Vedea. Miliniki so vsi zmedeni in gledajo Vedea, potem spet kokoi. Galline. ponavljajo. Tedaj je stric nenadoma vzradoen. Aha! vzklikne. Kokod, kokod? S, s, s! vzkliknejo miliniki. Galline!
Galline = Kokoi Niente capire = Ni razumeti
245

KRES V PRISTANU

BESeDA

Milko se je na postelji premaknil, mali Milko rase v njem, rase in postaja dvajsetleten fant, je e dvajsetleten in vendar je e deek, ki nabira ciklamne pod smrekami in prestraen zr v suho koo, ki jo je pustila kaa pod deblom, se veseli sklede epelj, ki jih zveer prinese stric, lenikov v zobastih okcih, mogonega oreha za hlevom. Zato ker je Milko za teto. Zato ker je Milko za strica. A obenem (tudi to! tudi to!) je e takrat tudi Milko, ki mu ne sme vsega zaupati. Tak vsaj misli teta. Kaj enuri, pravi stricu, otrok si vse zapomni, ne ve, kdaj lahko kaj zine! In teta je imela prav. Seve, da je imela prav. Tu je zdaj tisti Milko. In niti se ne bi znal pomeniti s teto in s stricem; kakor se ni znal z Rezi. Ko sta milinika odla, pa je stric rekel: Galline, galline. In e bi pozabili tiste svoje ,galline, a, Milko? Moli! se je zadrla teta. Samo en jezik znajo, e tistega pozabijo, bodo lajali kakor Vede, je rekel stric. Pokora nesrena, je resno rekla teta. Hov, hov, hov, je stric oponaal Vedea. Nikar ga ne posluaj, je rekla teta njemu. In zgodilo se je bilo njemu kakor milinikom, ki je o njih rekel stric: Hov hov hov bodo lajali, e pozabijo svojo lako praho!
246

KRES V PRISTANU

BESeDA

Na postelji je zleknjen, a niti srda niti munega dvoma ni v njem, samo mirno sprejemanje vtisov, ki prihajajo iz vseh smeri. Moral bi biti hud, pa je zdaj cel s strievim humorjem v sebi ves samo skrbna pripravljenost. Tudi je kakor neka vzmet v njem, ki ga sili, da bi se vzdignil, nekam el, nekaj storil; vendar tii vzmet v sebi, eprav mu je, ko da je pozvonilo pri vratih in je mama odprla in dekl Rezi pravi: Ali stanuje tukaj Milko? Da, zadrevati vzmet v sebi, zato da podalja strievo egavost in tetino jezo, ko mu pravi enura enurasta. Biti Milko kakor takrat. Kakor takrat? Pa je tudi takrat e Emilio, ker hodi v italijansko olo in teta svari strica, naj bo previden. A tudi pravi Milko je e. Majhen, ne e docela ugrabljen Milko v hiici z modrimi oknicami, z gorekami na oknih. Milko v maminem domu s stricem, ki si zvija cigarete iz trinciata, in s teto, ki sedi na stopnicah, ki vodijo v kamro, in lupi krompir. S teto, ki spi obleena v kamri in se je pokrila s starimi strievimi jopii; zjutraj zarana pa se cibe v hramu pod podom prepirajo in ufajo. Nekatere so nestrpne, ker je e dan in as, da jim teta odpre hram; druge pa so bolj spotljive in se jezijo na tiste, ki so sitne in dramijo teto, ki spi obleena pod jopii. To je dolina z belo cesto, z zelenimi paniki ob iroki reki Timavi; in tu so zajezili reko in tam so jo zajezili in e vie in e vie. Povsod, kjer je jez naredil iz reke mo247

KRES V PRISTANU

BESeDA

dro jezerce, so tudi korita in mlinska kolesa. Mlinska kolesa pa popravlja in nova tee njegov stric; tudi tee taka velika kolesa brat njegovega strica, ki ima hiico prav ob vodi. Zato ker je bil tak mlinski mojster njihov oe, mamin oe in njegov, Milkov, ded. In on je Milko z njimi, je tudi Milko za deda, za vse mline, ki brez njega ne bi imeli lopatastih koles v ozkih koritih s sinjo vodo. Njegov ded. A to je moral biti zelo star mo, na katerega ni nikoli pomislil, nekak uvaj, skrit v temi; tih modrijan, ki se spaja s umom smrek in borovcev, s klokotanjem potoka, z zbranostjo in napeto silo reke med jablanami. In zdruuje gibnost veveric, sankanje vodnih komarjev pod leskovino, ki seni vodo, pa divjo svobodo jazbeca, ki je okrvavil elezno past in utekel. Podoba kakor misel na poivajoo zeleno ravnino, pa tudi na dihanje brezen, na globino vijoliastega lijaka sredi gorskih piramid. Podoba nevidnega gorskega modreca in velikana, ki vodi Rezi za roko, ko Rezi ie njega, Milka, ki so ga ugrabili, ko je bil e majhen deek. Da, a tudi ded, ki je obenem tih uvaj tu ob obali. Je star nono, a krepak mornar na krmi, v platnenem plau, s platnenim klobukom, ki visi na ramena. In pi z dejem se zaganja vanj in de mu curlja na oi in na lica, on pa je z roko na krmilu nepremien iv kip. Je irok in prostran kakor morje, ki je mlado, ko da so ga na novo po248

KRES V PRISTANU

BESeDA

barvali, mu ravnokar prilili modre galice. In prihaja iz daljave zanj, Milka, ki lei na pesku ves sprejemljiv kakor pesek in sam tudi pesek, v katerega se poasi sesa slani morski sok. Mehek in sprejemljiv sipek ob velikem in mokrem, ob irokem in modrem dedu morju. Pa je ded spet tudi obenem v svetilnikovem oesu nad zalivom in v potujoem arku, ki drui ribie v olnih s hiicami na bregu in ki se zasveti v steklu trakih oken in obsvetl nato dno poveznjenega olna v kveru; stari arek modrijan, ki vee v zakon morje in breg, jambora in jadra in ribe z brajdami na patnih, z bekami na strmih stezah kraj patnov; prod in borovce, pesek in ogrado na kraki gmajni. Ker e enega deda je imel, oetovega oeta. Tam, kjer je bil ta njegov nono otrok, seveda ni jablan vsepovsod niti espelj niti reke Timave in prostranih gozdov. Samo kamnje. Trte, da, in tudi dolinice tu in tam v ogradah, a najve kamnja in najve brinja. Tudi turica seveda, a zmeraj ejna in zmeraj ogana kakor preperel slamnik. Tudi trte zmeraj ejne. Potem pa pridejo na povrh e hudi asi, granate padajo, ki jih meejo avstrijski topovi, in granate, ki so iz italijanskih topov. In avstrijske in italijanske granate podirajo krake hiice, pomeajo trte in kamne, brinj s turico in pelin z ajdo. Ljudje so brez doma in odhajajo. Njegov nono pa je odel v mesto e prej, e v prejnjem stoletju.
249

KRES V PRISTANU

BESeDA

Leal je in ulica je bila tiha. Iz malih oken, kjer zjutraj malki kliejo mami: Je pap in so vsi nagi, prihaja rumena svetloba. Leal je in bil je nepremien, da ne bi misel pobezala v spomine; da bi se spomini prelivali svobodni in poasi izplakovali kakor na negativu potemnelo podobo Milka. Ker zdaj ne dvomi ve o Emiliu in o Milku, zdaj samo ie zmeraj manjega Milka. Kakor da ie jedro samega sebe. Milko je majhen deek ob stricu, ki ima milinika pri kraju in pravi: Kokod? Kokod? so to galline? A e manjega se hoe. In je nemir v njegovem vrtanju, ker ga e sluti. Ali je bil e manji ob tem dedu, ko se je peljal z njim na enitovanje? Prav gotovo. In v korjeri sta bila in nono je kadil dolgo pipo. Potem sta bila na borjau in nevesta je sipala konfete z ganka otrokom na borja. Z nonom je potem pri mizi, ko vsi streejo nona, ker je priel iz Trsta! Pruta, nunc? sprauje nevesta. Potice, nunc? sprauje. Nono pa ima osmoljene zlate brke in zlato verigo na prsih; a e prej sta z nonom v korjeri. Kakor obtolen zaboj je, korjera, ki vozi iz Trsta v Komen, in vsa polna enic je. Teh pa je zmeraj manj in manj; nato jih je samo nekaj in opazujejo njegovega nona. Morda zato, ker ima tak slovesne brke? Korjera pa se ves as trese in ropota in nono sedi v kotu in vlee pipo; resen je in mogoen. Njegov telovnik je napet na trebuhu, ker je telo tako
250

KRES V PRISTANU

BESeDA

mono in teko; pas njegovih hla pa je zdrknil s trebuha. Uboga katla, komenska korjera, pa se upogiba na tisto stran, na kateri sedi, v kotu, nono. enice ga plaho gledajo. Nunc, tedaj ree enica. Kaj je? vpraa, ko je poasi povlekel dim iz pipe. Nunc, plaho ponovi enica. Potem druga enica ree: e bi sedli na sredo, nunc. Nonove oi so za hip nejevoljne; potem se nono nasmehne. Zaradi blatnika, nunc. Blatnik tii na kolo, e vedro ree enica, ko se je on nasmehnil. Tedaj se nono premakne na sredo sedea, da ne bi s svojo teo tial na blatnik. enice se smehljajo in tudi nono se smehlja pod oganimi brki. Krake enice pa se hoejo oddoliti nuncu za vljudnost in so dobre z njim, ki stoji ob okencu in je traki otrok, ki ga nono prvi pelje na Kras. In igav si? vpraujejo. Kako ti je ime? vpraajo. Povej lepo, pravi nono, ki je sredi sedea, zato da ima stara korjera pravo ravnoteje. Milko!

251

KRES V PRISTANU

BESeDA

Milko, je epnil tudi zdaj kakor krakim mamicam neko, na pol srameljivo in bojee, na pol vznevoljeno kakor tedaj, ko je stal pri okencu in odgovarjal njim. Lei in je ponosen na svojega deda, nase, ki se pelje z njim ez krako gmajno, a je tudi nestrpen v opazovanju gibov sebe otroka, v tekanju besed sebe otroka. Lei v temni sobi in poasi pusti, da se oddalji korjera z nonom in z enicami, da se tudi on, otrok, po malem izgublja dale v turici, med belim kamnjem. Nato je vstal. Ni prigal lui. Stal je sredi sobe, si pritisnil dlani na oi, si poasi utiral oi in in lica, ko da hoe s temi samogibnimi gibi ublaiti, pravilno usmeriti vse podobe. Stal je sredi sobe in vedel, da ga mati lahko vsak hip poklie k veerji; vendar uti, da je zdaj v svoji sobi kljub vsemu e lovek brez prave starosti, brez pravega imena, brez osrednje toke, zaradi katere si ta lovek in ne drugi lovek. In lovek brez besede, pri vseh zdravih utih gluhonem. Da, gluh in nem. Gluh ob Rezi in ob Sreku. Vsa leta gluh za Milka s stricem, ki pravi kokod faistom, za Milka z nonom v korjeri. In nem z materjo. Z materjo? e pride zdaj in ga poklie k veerji, kako naj bo z njo? e zmeraj gluh? e zmeraj nem? Kak naj kar na mah, udeno spregovori? Tedaj je zakolovratil po sobi.

252

KRES V PRISTANU

BESeDA

V stanovanju onstran ulice je mati kriala otroku: Starai fermo, s o no? Besede, besede. Beseda je vse, pravi Bacon. Beseda je lovek. loveka naredijo iz besed in z besedami. In pred dvema tednoma bi se nasmehnil ob takem krianju trake matere, zdaj pa jo zavida, zavida otroke, ki jih ne bo nikdar muilo koljivo vpraanje o besedi. Dvom loveka, ki se sredi govora zav, da je nem, da njegove besede nimajo tee, nimajo soka. Ker italijanskemu otroku se ne bo nikdar pripetilo, da bo kot osmoolec po nakljuju ugotovil, da je tujec za svojo mater. Obstal je pred vrati oetove in materine spalnice; potem je samogibno prijel za kljuko in vstopil. Iz mraka v mrak. A v ti sobi je mrak bolj strnjen, bolj zaokroen v opredeljen smisel. Je mrak brez dvoma. In to zaradi dveh omar; zaradi dveh poronih postelj; zaradi umivalnika z dvema skledama. To je zaradi ene in moa, ki sta njegova mati in njegov oe. Zakaj je stopil v to njuno spalnico, ki je nima rad prav zato, ker je e vsa doloen smisel, ker je v nji vse po dvoje, omari, postelji, skledi, posteljni omarici in lui na omaricah; ki mu ni ve, ker je v nji vse ublaeno, vse pripravljeno, da potolai trudnost dveh ljudi, njegove matere in njegovega oeta? In je prav tako e pripravljeno, nikoli novo,
Starai fermo, s o no? = Bo miren ali ne?
253

KRES V PRISTANU

BESeDA

zmeraj isto delo, ki ju sprejme, ko stopita zjutraj skozi vrata, in ki ju zveer, ponoi pripelje spet do vrat te sobe. Zakaj je vstopil? Sdel je na oetovo posteljo. Z oetovega zglavja prihaja vonj po laseh in tobaku kakor od nonovih brk, ko mu je sedl na kolenih in ga je nono gekal z brki. Tudi vonj po tobaku, ki ga ima oetov robec, ko mu, otroku, utira nos in se jezi. Uprl je komolec v kolena, brado na dlani. Kaj aka? Da, kaj akam? Da bo veer pojasnil poslednji dvom? Kaken dvom? Ali ni e vse jasno, vse prozorno! Ali je treba e kaj? Na obreju je zatrobil parnik, potem je zatrobil e enkrat, bolj zateglo in alostno, kakor zamolkel jok iz mokega grla. Da, tisti jok njegovega oeta. A bilo je pred tolikimi tolikimi leti, ko je bil e manji Milko kakor s stricem in z dedom. Ali nisi Milko za svojo mater? je vpraal Sreko. Legel je, hot in preudarno legel v oetov vonj, ko v hlad, ki z griev prihaja naravnost v zavese. Traki hlad, ki polzi zveer rezek in slan, temen in zelenkast kakor alge; vendar tudi obenem kraki, po krako rezek, ko da diha iz jame. Leati na oetovem leiu in se za to prilonost vdati ozraju spalnice. Samo za to prilonost sprejeti ustaljeni red, v slutnji, da je tam, kjer se ta

254

KRES V PRISTANU

BESeDA

zakonski, druinski red prienja, tudi pravi zaetek tistega pravilnega reda: biti ,na. Lei in predmeti so v mraku vse ob njem; omari dve pokonni prii s hrbtom ob zidu; umivalnik med dvema oknoma z dvema skledama na sivem marmorju. Dve skledi iz majolike in vr iz majolike na sredi. Skledi in vr tudi v tirikotnem ogledalu, ki se vzdiguje za njimi. Ali se je kdaj kdo umival v teh skledah? Vsa leta so tam in v vru so mamine kite. Skledi stojita na sivem marmorju, a sta obenem tudi motni in nejasni skledi v ogledalu; predmeti v motni sivi vodi. In poasi, se zdi, se voda isti, imajo predmeti bolj jasne obrise. Na ulici je zaropotal avto, kakor zjutraj avto, ki prigrmi z vri, polnimi mleka pred mlekarno. Grmenje je bilo tudi takrat. In nekdo je poil s skledo ob marmor, da se je sesula. Tudi je bil umivalnik kakor zdaj med dvema oknoma, tudi je bila postelja kakor zdaj tik postelje. Isti dve poroni postelji in on lei ob oknu kakor zdaj. Ob njem lei mama, potem je Mimica, ki sope. To je v hii na bregu in ob hii se zaenja vrt vile Giulie. A vrt je zapuen, ker nad mestom plavajo odmevi topov. Oni leijo v vroici in oknice so priprte, samo skozi ree lesenih vek kukajo kratki arki; eden pa je dolg in olt na parketih in se prelamlja ob postelji. In v zidu je zmeraj grmenje, ko da se valijo elezna kolesa v stanovanju nad

255

KRES V PRISTANU

BESeDA

njimi, ko da topo drobijo stavbo in obenem kakor odmev zateglega bolnega mukanja. Mama moli, morda je zaspala v vroici, Mimica sope in on tudi moli, da ne bi pretrgal maminega molka; morda pa tudi zato, ker ge tudi njega ogenj kakor mamo in Mimico. Tudi arek, ki se je stisnil skozi reo v oknici, je ognjen. Oeta ni; oe hodi z vreo pod pazduho po Vremski dolini in prosi moke za mamo, Mimico in zanj. A njim ni zdaj mar za moko, raji bi videli, da jim kdo prinese vode. Da, ena je imela vodo v skledi iz majolike, a sunila je s skledo v marmor. Zakaj je imela vodo v skledi, saj ne bi pili iz sklede? Leto tiso devet sto osemnajsto, in panska vroica jih napada, vre poasi v njih, puhti iz njih in vendar kakor da prihaja iz grmenja v zidovih, od lomastenja velikanskih eleznih koles. Potem je no in ni ve arka, ki kuka v sobo; no zastr omari in umivalnik; no zagrne tudi misli, ki blodijo v nji kakor zrakoplovi nad mestom. V vroici pa so e umivalnik, omari, postelji in bele rjuhe. In bela misel postane voda, ki tee iz pipe, iz fontane pred hio. V kotu pa je belo telesce tiriletne Mimice, ki se ne igra ve pred hio ob fontani, ker tudi ona lei in sope. Potem se vse misli spet zlijejo v iroko belo morje, belo kakor rjuhe in vendar mokro in prav do postelje valov in on si oslini ustnice, da bi lahko srknil belo vodo. Nato spet, kakor da se je zvrnilo teko kolo. Grom, ko da se je
256

KRES V PRISTANU

BESeDA

zaletel zrakoplov v okno. Tedaj se on predrami in je v temi s suhimi ustnicami in s suhim grlom. Tedaj tipa ob sebi, da bi se dotipal do mame ob sebi, pa so tam samo hrapave rjuhe. Vse dni tak hrapave zaradi vroice, tak udno hrapave. Mame ni. Kje je? Ali je izginila v grmenju, v odmevu topov? Mama! A sam je na iroki postelji, ie z rokami, a tudi oetova postelja je prazna. Na posteljici v kotu teko diha Mimica in on steguje roke v prazno in klie natihoma mamo. A niti ob Mimici je ni. Potem se spet kobaca na svoje mesto. Koliko let ima? tiri? Pet? Velik strah pa ros kakor siva megla v njegovo vroico in on se ves droben ne more braniti. Mama! spet zaklie. Zdaj spet steguje roke v prazno, ker na tleh ob postelji lei bela senca. Kakor blazina, ki bi padla z zglavja. In njegova roka se poasi pribliuje belemu omotu na tleh, omot pa je vlaen in hladen, ker to je srajca njegove mame, mokra od potu, ker to je ona, ki epi na preprogi. Mama! jo klie in jo trese za rame. Mama, vstani! Potem je ob nji, epi ob nji, ki epi v nezavesti, in mu gre na jok in jo trese. Mama, vstani, mama, pravi. Vode, epne mama. Oh, mama, jeclja v velikem strahu, ker je majhen, a mama je preteka, da bi jo vzdignil.
257

KRES V PRISTANU

BESeDA

Vode za Mimico, epne mama; kakor v snu epee in ni ne v, da je on pri nji. Milko, ree, a ne v, da je on, Milko, ob nji. Pa ni nikogar, ki bi priel in dal vode Mimici; nikogar, ki bi vzdignil mamo. In no je dolga. Noi ni ne konca ne kraja, tak da ni ne v, kdaj je bila mama na tleh in kdaj je spet zaela biti ob njem na postelji. Tudi ne v, kdaj se je zael v temi njen jok, vendar ga je bolj strah njenega joka kakor bobnenja v zidovju. Mamin jok kakor da joe vrt, kakor da joe morje in on je sam, ki ga poslua. Niti ga ne poslua Mimica, ki v kotu zmeraj moli in sope, ko da nepretrgoma spi in se ne more domisliti, da bi z njim tolaila mamo. Milko, tedaj ree mama. Jutro je e, ko mama ree: Milko! Da, Milko! Milko, Milko. Milko, Mimice ni ve, ree. Jutro je; kdo je odrinil oknice? Zdaj je mamin jok z vodenim soncem, ki je spet pobelilo rjuhe; vodeno in mrzlo sonce, ko da ne prihaja skozi okno, ampak iz hladnega ogledala nad umivalnikom. Milko. Ne joi, mama. Mimica je angelek, rce mama in se joe. Ne joi, ji pravi, saj ima mene, mama.
258

KRES V PRISTANU

BESeDA

In je mali Milko, a vendar je e skoraj velik, ker jo tolai. Ne joi, ji pravi in tudi ji z dlanjo zaslanja oi, ker mama ves as gleda voeno Mimico v kotu. Zaslanja ji oi z dlanjo in pravi: Ne glej, mama, ne glej! Potem je ves as mrzla svetloba na rjuhah, sta vr in skleda na marmorju in ene sklede ni, ker so jo razbili. Potem se v pogrebno svetlobo odprejo vrata in na vratih stoji oe z vreo na rami. Nato stoji oe sredi sobe in vrea z moko mu zdrkne z ramena na tla. Mimica! je kriknila mama. Oe pa je nem v smrtni svetlobi pred maminim jokom; samo oi so se premaknile in so zdaj na Mimici, ki je bel vosek. Tedaj se v oetovem grlu utrga in zavozla. Mimica, zastoka v njegovem grlu. Tedaj so se odprla vrata in v sobo je stopila njegova mati. Kakor da jo je z mislijo poklical in mora prav ta hip s tem, da je iva v ti sobi, dokazati, da je tudi on iv Milko, bolan kakor neko na ti postelji, a iv. In tudi e ne ve tak hud bolan. Ker z njo bo zdaj govoril Milko, ki se samo zaasno posluuje jezika tistih, ki so ga ugrabili. Zaprla je vrata za sabo; nato je poloila nekaj na vznoje postelje. Ni prigala lui, la je k oknu in zaprla oknic, nato k drugemu oknu in spet zdruila oknice.
259

KRES V PRISTANU

BESeDA

Mama, je rekel. Oh! je vzkliknila. Kdo je razbil tisto skledo, mama? Tak sem se ustraila! je rekla. Potem je bila spet ob vratih, Vedel je, da ie stikalo po rahlem umu dlani, ki je tipala po zidu. Nato je prigala lu. Zaprla sem oknice zaradi komarjev, je rekla. Da se oe ne bo jezil. Seveda, komarji, ki pikajo oeta. In je prav, da so komarji, da je resnien vsakdanji veer; da ni ve mre in vroice in smrti. Mama z zlikanim perilom, ki ga je poloila na posteljo in ga bo zdaj spravljala v omaro. Bila sem prepriana, da si odel, je rekla. Nato je e rekla: Slekel bi se in legel, e si truden. Kdo je razbil tisto skledo, mama? Skledo? A ni ni akal, da bi mu odgovorila. Ali mu je res mar za skledo? Zlepili so razbite kose s sintetikom, ker sta skledi in vr mamino porono darilo; morda tudi zaradi tega, ker je skleda spomin na vojne dni in na Mimico. In vsa leta sta skledi iz majolike in vr iz majolike na sivem marmorju pred ogledalom. Vse dni skleda, ki nihe ne pomisli o nji, kdaj in kdo jo je neko razbil. uj, je nato nenadoma rekel. Zakaj ne govori z mano kakor ... recimo ... kakor z mlekarico?
260

KRES V PRISTANU

BESeDA

In ves neroden je bil v vpraanju. In vedel je, da je neroden, ker mama bo takoj materinsko vznemirjena. Kako govorim z njo? V zadregi je nesla perilo v omaro, ko da se je nala obrnila k omari s perilom v roki. Zakaj ne govori z mano kakor stric in teta, kakor nono? je rekel. Milko! je vzkliknila. Kakor tedaj, ko smo leali in je Mimica Zdaj je bil strah v njenem pogledu. Kakor ob veliki nesrei, ki bi jo slutila nad njim; kakor pred velikim grehom ali pred oitkom nezaslianega greha. A ni umaknila pogleda, stala je ob vznoju in uprla dlani ob rob rjave postelje. Trudna je, vendar je pred njim toitelj, ne obsojenec. Prihajal si iz ole in deklamiral pesmi, ki jih nisem razumela, je rekla. Pravil si, kak je Romolo sezidal Rim, kak Da, da, jo je ustavil. Ker ni bil niti odtenek oitanja v njegovem glasu, ko ji je rekel: Zakaj ne govori z mano kakor z mlekarico. Samo trpka ugotovitevje bila; samo elja, da bi alostno ugotovitev spremenil z novim zaetkom. Mama pa je rekla: Tudi sva govorila s tabo, oe in jaz, po nae. A potem sva govorila samo midva med sabo po nae. Ti nisi hotel ve.
261

KRES V PRISTANU

BESeDA

Nisem hotel? Nisi rekel, da noe, je zamrmrala, ko da ji je predvsem pri srcu to, da opravii njega. Nisi rekel, da noe. Odgovarjal si samo po italijansko. Saj je razumljivo, imel si soolce, imel si knjige, kino, sestanke, telovadbo, stranko in uniformo, midva pa sva bila sama. Tebi ni bilo prav seveda. Seve, da mi ni bilo. Potem je e rekla: A kak naj se oe upr? Kako naj s jaz uprem? Zakaj pa ne? Vsi se najbr niso vdali, ne? Milko! je vzkliknila. In zdaj je bil v njenem glasu oitek in preseneenje. Tudi je umaknila roke od postelje, vzela perilo s postelje in ga nesla v omaro. Potem pa se je nenadoma obrnila. Pozabil si, je rekla. Pozabil si, kak si bil ves svojeglaven in vseveden. Pozabil si, kak si pel Giovinezzo! Potem pa je bila na mah vsa v skrbeh, vsa prestraena. Kaj se je zgodilo? je vpraala. Ali je kdo kaj rekel? Kaj je bilo? Ni, ni, je rekel in se nasmehnil. In naprej je mirno leal. Zdaj je bil miren zato, da jo bo s tem preprial, da se ni ni zgodilo: ni tega, esar se ona boji. Ni s kvesturo. Ni s rnimi srajcami. Pa tudi ji je rekel: ni ni, zato ker noe njene materinske nenosti, drhtenja v njenem glasu. Tudi zato ne, ker je prav
262

KRES V PRISTANU

BESeDA

strah pred policijo, pred miliniki izvir vsega gorja; ker prav strah malii ljudi, da se potuhnejo in so izkaeni. Kako je bilo, ko so prili? je vpraal. A mati je zdaj urejala perilo v omari. Molala je, ker je bila negotova pred njegovo skrivnostjo; in priakuje kakor vsa leta krotka in tiha, da bi njegova zaupljivost nala pot do nje. A obenem je tudi pomirjena zaradi njegove radovednosti, ker on beza v preteklost. In e je z mislijo v preteklosti, najbr ni nikakne blinje nevarnosti nad njim. No, prili so, je rekla in ga vpraujoe pogledala. In vi? Mi? Da, vi. Nato je s spremenjenim glasom rekel: No, mi, Slovenci. Spet je bila ob vznoju postelje. Mi smo se veselili konca vojske, je rekla. Torej ste bili veseli! Vsi smo verjeli Wilsonovim tokam. In potem? Potem kaj? Da je na vseh koncih mesta gorelo vse, kar je bilo naega? Da so palili hie, ko da smo gobavci? To? To? je e vpraala. Skoraj razsrjena je bila, nenavadna, a vendar ni silna, ni klena v svojem srdu; kakor zamotana v onemo263

KRES V PRISTANU

BESeDA

gel in zanjo neprikladen srd. In taka, zgovorna in jezna, se mu e bolj smili kakor prej, zmeraj krotka in pohlevna. In zdaj? je vpraal. In zdaj? Zdaj? Zaklepala je omaro. Zdaj? je rekla in roljala s kljui. Da, zdaj je vse tak preprosto, doloeno Kako doloeno? Nihe se ne brani? Nihe se ne upr. Spet je stala ob vznoju. Kako: nihe se ne brani, nihe upr? In je bila vsa stroga v glasu; zdaj ne ve onemoglo huda, temve zamolklo prizadeta, presunljivo preklana v prsih in v grlu, kakor oe, ki je stal neko pred voeno Mimico, prav tak sredi sobe kakor ona zdaj pred njim. In tiste, ki so jih ubili v Bazovici? je zamolklo rekla. In tudi ni bil zanj samo oitek, in tudi ni bila samo sodba, to njeno vpraanje, ampak nenadna, pretresljiva samota, ki so jo ustvarile njene besede. In on je bil v ti praznini na mah neodgovoren, izgubljen, skoraj potepuh na kriiu, skoraj vlauga brez starev, brez dedov. In sram, ki ga je obel, ni bil kakor ob Rezi. Bilo je podobno plimi, ki rase iz nedogledne daljave in je stena temne vode, ki ga bo pritisnila ob breg.
264

KRES V PRISTANU

BESeDA

Vzdignil se je. Kakor v obrambo, a tudi kakor da ga je vzdignila tista povodenj sramu. In el je za materjo iz sobe, Milko, ki se zaenja vzdigovati iz sramu, kakor nekdo, ki je bil mrtvouden in poskua hoditi. Mama je ugasila lu, nato je zaprla vrata. Tak sta bila v predsobi. Oh! je tedaj vzkliknila. Kako? Lu gori na hodniku, je rekla. Torej se organizirajo? je vpraal iz svoje misli. Kak naj vem? Vzdihnila je; prej je rahlo vzdignila ramena, nato vzdihnila, ko jih je spet spustila, da so bila spet vdana in pohlevna ramena. Lu sem pustila goreti na hodniku, je spet rekla, z oitkom v glasu. Lu! Kakor da je zdaj predvsem pomembna lu! Zdaj sta bila na hodniku in on je samogibno pogledal arnico. Tako je videl sliko na zidu. Vsa leta je bila tam in hodil je mimo nje, kakor hodi lovek po predsobi mimo obealnika. Toda o obealniku lovek v, da je koristen, da je cel potreben. A Mussolini na steni domaega hodnika? Stegnil je roko in ga snel z zida. Kaj dela? je v zadregi vpraala. Tu ni niti gostilna, niti javni urad! je rekel.
265

KRES V PRISTANU

BESeDA

Oeta bi prej vpraal, je plaho zamrmrala. A njegovi gibi so bili zdaj doloeni. Kakor zaetek zdravljenja, kakor prva odkupnina, da se lahko zane reevati iz sramu. Nikoli ne ve, kdaj ti lahko prav pride takale slika na zidu, je rekla. Da, to je tisto. Ta njen strah. Ta njena previdnost. Previdnost in strah, ki spreminjata ljudi v mesenike. Snel je lepenko iz okvira; nato je podobo upognil na kolenu; nato jo je tko, e na dvoje upognjeno, e enkrat upognil. Milko! je skoraj zastokala mama. A on je bil zdaj e v kuhinji. Mati je ugasila lu na hodniku, pobrala prazen okvir. Oeta bi prej vpraal, je rekla. On pa je odprl vratca tedilnika in potisnil sliko v tedilnik. Mati ga je topo opazovala, nato se je zavedela, da ima prazen okvir v roki, in ga poloila na tla in bila vsa zmedena, kakor sredi ozraja, v katerem se je zgodil nezaslian zloin. Tudi zanj je bilo ozraje nenavadno; ne nasieno z drznostjo in strano kakor zanjo, temve vetrovno, in nerazlono kakor novi Milko v njem. Ozraje, ki se sproti ustvarja z doslednostjo naravnih preprostih gibov. Kakor gibi ujetnika, ki je preskoil zid, ubeal straam in je
266

KRES V PRISTANU

BESeDA

svoboden pred svobodnim morjem in ima slan veter v nosnicah, v rokavih in hlanikih. In zdaj mora nekoga videti, nekoga izpraevati. Tak ubegli jetnik sprauje za cesto, za stezo in smer. Takoj se vrnem, je rekel in el iz kuhinje. Ona pa je la za njim po hodniku. Nikamor ne hodi, koj bo veerja na mizi, je rekla. Skoraj tekla je za njim. Grem in se takoj vrnem, je preprosto rekel, da bi jo zvok njegovega glasu pomiril. Potem se je ustavil sredi predsobe. Z mano pa govori kakor ... je rekel. No, kakor z mlekarico, recimo. Ne pridi prepozno, je rekla in imela skromno radost v zenicah, ker jo je zaslanjal nerazloen dvom iz podzavestne bojazni, tega strupa v mozgu vseh zasunjenih ljudi. A on se ji je smehljal. Plaha in pohlevna enica je njegova mati, kakor nebogljen otrok pred njim, ki ga zanaa mogono, nesluteno valovanje. Mogono in nabreklo kakor morje, pa tudi nenadoma nagajivo in igrivo kakor Rezikin ples. Stal je v rei priprtih vrat, mama je drala roko na kljuki. Allora na svidenje, je rekel in se nasmehnil. Zdaj se je tudi ona smehljala. Kakor uiteljica olarku. Rekla je: Ne allora, ampak: torej!
267

KRES V PRISTANU

BESeDA

Torej na svidenje! je smej rekel in zaprl vrata pred njenim obrazom, ki je mlad v nasmehu kakor neko, ko je bil on e deek Milko. In tudi stekel je po stopnicah kakor deek, in skoraj bi sdel na ograjo in se podrsal po roaju kakor deek, ki je bil Milko neko, ki je Milko spet in je bolj Milko v tem hipu kakor ta, ki ni nikdar izgubil Milka v sebi.

268

KRES V PRISTANU

BESeDA

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-057-X
269