Sistem Sodnega Varstva Eu-Predavanja

SISTEM SODNEGA VARSTVA EU
LOČI = EVROPSKO PRAVO – PRAVO EU – PRAVO ES!

Evropsko pravo = v geografskem smislu, torej kar je skupnega evropskih pravnim redom – neke vrste the common
law of Europe ALI ius commune Europaeum.
Pravo ES = do uveljavitve LIZBONSKE POGODBE 2009, je to predstavljalo pravna pravila in načela, ki so se

nanašala na EGS – Evropska Gospodarska Skupnost.
Temeljna povezava je bila politična – gospodarska!
Temelj tega prave je bila PES – Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti.
Pravo EU = gre za celovit sistem pravnih pravil in pravnih načel, ki jih sprejemajo INSTITUCIJE EU. Temelj
tega prava je v PEU, PDEU in Listini EU.
Temeljna povezava pa je bila politična – gospodarska + prišlo je do sodelovanja tudi na več drugih ravneh.
Do tega prava pride šele z LIZBONSKO POGODBO 2009, s katero je EU dobila PRAVNO SUBJEKTIVITETO,
pred tem pa je šlo zgolj za politično povezavo držav in lahko so izvrševali pristojnost zgolj preko institucij ES in
EURATOM.
ZGODOVINA EU
Nastajati je začela v obdobju HLADNE VOJNE, ko je bila Evropa sprta. Imeli smo nizek standard, slabo ekonomijo,
države pa so se že kregale in se delile na različne skupine.
Prišlo je do IDEJE, da se te spore razreši na način, da začnejo sodelovat tam kjer je najbolj pomembno – težka
industrija (premog, jeklo) in tako se je 6 držav leta 1952 združilo in so v 6 mesecih podpisali pogodbo in tako je
nastala ESPJ –
EVROPSKA SKUPNOST ZA PREMOG IN JEKLO (NI še bilo EGS).
ESPJ je bila sklenjena za obdobje 50 let in je 2002 prenehala veljati.
To je pomenilo, da NI bilo carin, ampak samo neke marže.
Države, ki tekmujejo, se NE kregajo in tako so spore dali na stran.
Leta 1956 so podpisali pogodbo in nastali sta še dve skupnosti, EGS – EVROPSKA GOSPODARSKA SKUPNOST
in EURATOM – EVROPSKA SKUPNOST ZA JEDERSKO ENERGIJO, ki sta bili ustanovljeni za nedoločen
čas.
Takrat smo imeli torej 3 evropske skupnosti.
Leta 1987 je bil sprejet ENOTNI EVROPSKI AKT.

Sledila je MAASTRICHTSKA POGODBA – POGODBA O USTANOVITVI EVROPSKE UNIJE - PEU leta
1993 in s tem pravzaprav nastane EU IN s katero se je EGS preimenovala v ES – EVROPSKO SKUPNOST. S tem
je prinesla tudi državljanstvo unije.
ES je potem zajemala vse tri prejšnje skupnosti EGPJ, EGS in EURATOM.
Sledila je še:
AMSTERDAMSKA POGODBA 1999,
leta 2000 bila sprejeta LISTINA EU O TEMLEJNIH PRAVICAH EU
POGODBA IZ NICE 2003
LIZBONSKA POGODBA 2009 s katero EU dobi PRAVNO OSEBNOST oziroma SUBJEKTIVITETO, ker prej je
pravno osebnost imela zgolj ES in EURATOM. Od tod dalje, pa je lahko EU sama sklepala mednarodne pogodbe in s
tem zavezovala DČ, tožila in bila tožena, .. ES → EU in pa PES → PDEU
EGS → ES → EU
1
Preimenovala je sodišča.
ES je imela tri stebrno strukturo:

1. steber je bil = institucije EU = TA JE BIL NADNACIONALEN (NI mednarodno!)
2. steber je bil = varnostne, zunanje zadeve
3. steber je bil = sodelovanje na področju civilnih, pravosodnih zadevah
PDEU pa je vse tri stebre združil!!!
Povzamemo lahko, da zasnova, temelj oziroma ''SRCE EU'' je GOSPODARSTVO iz leta 1952 – torej smisel vsega
je bilo TRGOVANJE med državami.
Primer = Razpad JUGOSLAVIJE ravno zaradi tega, ker se NI pravilno delilo med države, NI bilo tega kar je danes v
EU – in če tega tudi NE bo več v EU, bo tudi ta propadla.
→ danes se vedno bolj pozablja na ta temelj EU – ideja glede gospodarstva
PRAVNA NARAVA EU
Evropska unija je zapleten pravno–politčni fenomen, je sui generis subjekt. Njena pravna narava se izmika znanim
pravnim opredelitvam. Ni zgolj mednarodna organzacija, prav tako pa ne državna tvorba. Gre za naddržavno skupnost,
ki ima dvojno naravo.
Po svojem nastanku in razmerjih med državami je nekakšna MEDNARODNA ORGANIZACIJA, na drugi strani je
pa po svoji institucionalni zgradbi in načinu delovanja nekakšna (NAD)DRŽAVNA) TVORBA, ki ima lastnosti
FEDERATIVNE DRŽAVE.
→ Pravna narava Unije torej NI enotna, temveč se bistveno razlikuje glede na pristojnosti. →
Na splošno je mogoče reči, da združuje elemente federacije in mednarodne organizacije.
LOČI MED CILJI EU IN VREDNOTAMI EU!

CILJI EU – 3. PEU
1. Cilj Unije je krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov.
2. Unija nudi svojim državljanom območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je v
povezavi z ustreznimi ukrepi glede kontrole na zunanjih mejah, azila, priseljevanja ter glede preprečevanja
kriminala in boja proti njemu zagotovljeno prosto gibanje oseb.
3. Unija vzpostavi notranji trg. Prizadeva si za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na uravnoteženi gospodarski rasti
in stabilnosti cen, za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in
socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja. Spodbuja znanstveni in
tehnološki napredek.
Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in
moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok.
Spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami.
Spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno raznolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine.
4. Unija vzpostavi ekonomsko in monetarno unijo, katere valuta je euro.
5. V odnosih s preostalim svetom Unija podpira in spodbuja svoje vrednote in interese ter prispeva k zaščiti svojih
državljanov. Prispeva k miru, varnosti, trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju
med narodi, prosti in pravični trgovini, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor
2
tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine
Združenih narodov.
6. Unija svoje cilje uresničuje z ustreznimi sredstvi na podlagi pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama.
VREDNOTE EU – 2. PEU
Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države
in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam
članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk
in moških.
LOČI: NADNACIONALNO, MEDNARODNO IN NACIONALNO PRAVO
NADNACIONALNO PRAVO= pomeni da NE potrebuje nobene IZVEDBE v DČ!
→ pravo EU
MEDNARODNO PRAVO = potrebuje KONSENZ, da dobi veljavo →
ko dobijo dovolj podpisov neke pogodbe pride šele komaj do ratifikacije
→ po ratifikacije postane del našega mednarodnega pravnega reda
NACIONALNO PRAVO = notranje pravo določene države
3
PRAVO EU – EVROPSKE UNIJE
1.) PRIMARNO PRAVO = pravni viri, ki NE temeljijo na višjih pravnih aktih.
To so: PEU, PDEU, Listina o temeljnih pravicah EU, to so tudi pogodbe, ki jih EU sklene s tretjimi državami ali
mednarodnimi organizacijami, (prej je to bila tudi PES)
Po NAČELU PRIMARNOSTI se uporabi prednostno pred nacionalnim pravom

→ pred zakonom velja to absolutno, glede ustave pa so različna mnenja (ampak načeloma DA!)
2.) SEKUNDARNO PRAVO = so tisti akti, ki jih institucije EU sprejemajo na podlagi primarnih predpisov -višji
pravni akti.
To so: direktive, uredbe, sklepi (ti so zavezujoči), priporočila, mnenja (ta dva pa NISTA zavezujoča)
3.) TERCIARNO PRAVO = različni izvedbeni predpisi – priporočilo, … , ki tehnično pojasnjujejo sekundarno pravo
UREDBE so splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabne in imajo neposredni učinek. Imajo
tako rekoč naravo zakona, saj iz nje neposredno izhajajo pravice ali in dolžnosti.
Tisti, ki jih zadevajo (fizične osebe, države članice, institucije Unije), jih morajo v celoti upoštevati. Uporabljati se
začnejo neposredno v vseh državah članicah na dan začetka veljavnosti (na določen datum ali dvajseti dan po objavi v
uradnem listu Evropske unije) in jih NI treba prenesti v nacionalno zakonodajo, oziroma njihova transformacija v
nacionalne predpise je celo prepovedana!!!
→ ker bi to lahko ogrozilo samo naravo in uporabo uredbe v različnih DČ
Cilj uredb je zagotoviti enotno uporabo prava Unije v vseh državah članicah, zato tudi razveljavljajo vse nacionalne
standarde, ki niso v skladu z njihovimi temeljnimi določbami. Je akt POENOTENJA, UNIFIKACIJE.
Torej uredbe so praviloma NEPOSREDNO UPORABLJIVE → zato imajo tudi NEPOSREDNI UČINEK.
Praviloma NE POTREBUJEJO IZVEDBE. Obstajajo pa tudi uredbe, ki potrebujejo IZVEDBO(npr. Societas
Europea, je tudi namreč v ZGD-1)
NEPOSREDNI UČINEK deluje:

• v VERTIKALNI SMERI = posameznik nasproti organom oblasti
• v HORIZONTALNI SMERI = posameznik proti posamezniku
DIREKTIVE so za države članice naslovnice zavezujoče glede rezultatov, ciljev, ki jih je treba doseči, vendar jim
puščajo izbiro oblike in načinov za to. Nacionalni zakonodajalec mora sprejeti akt o prenosu oziroma „nacionalni
izvedbeni ukrep“, ki spreminja nacionalno zakonodajo v skladu s cilji direktiv. Državljanu so torej pravice dodeljene
in dolžnosti naložene šele, ko je sprejet akt o prenosu.
Direktive torej potrebujejo IMPLEMENTACIJO. (NI isto kot ratifikacija)

NI akt poenotenja, ampak akt PRILAGODITVE/ HARMONIZACIJE (delna, popolna, ..) →
pri popolni harmonizaciji se zelo približamo uredbi!
(npr. javna naročila, so tako zelo podrobno urejena v direktivi, da je zelo malo prostora za DČ, da bi delala po svoje)
Države članice imajo praviloma pri prenosu na voljo določen manevrski prostor, ki jim omogoča, da upoštevajo
nacionalne posebnosti.
4
IMPLEMENTACIJ se lahko izvede s sprejemom novega zakona ali pa s spremembo veljavne zakonodaje. →
mogoča je tudi odločitev da se implementira v podzakonskem predpisu ali celo vnos v kolektivno pogodbo
ROK IMPLEMENTACIJE
Prenos mora biti izveden v roku, ki ga določa direktiva, to pa je načeloma v 2 letih.
Države članice morajo pri tem zagotoviti resničen učinek prava EU po načelu lojalnega sodelovanja. →
4/III. PEU = Načelo lojalnega sodelovanja
Unija in države članice se na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri
izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb.
IMPLEMENTACIJA PA NI RATIFIKACIJA, saj slednja pomeni, da se mednarodna pogodba vnese v pravni red,
zakonodajalec pa odloča zgolj ali bo mednarodno pogodbo podpisal ali ne. NE more pa spreminjati njene vsebine, kot
je to mogoče pri implementaciji.
→ po drugi strani pa je potrebno opozoriti, da zakonodajalec NE more zavrniti implementacije, zgolj dano mu je na
razpolago, da izbere sredstva in način, kako bo implementiral.
Ratifikacija = lahko zavrne ali podpiše, NE more spreminjat vsebine

Implementacija = NE more zavrnit, LAHKO izbere način in ima določen manevrski prostor
Direktiv se načeloma NE uporablja neposredno, torej načeloma NISO NEPOSREDNO UPORABLJIVE, toda
Sodišče Evropske unije je kljub temu razsodilo, da imajo lahko nekatere določbe izjemoma NEPOSREDEN
UČINEK v državi članici, četudi ta prej ne izda akta, če:
1.) se prenos v domače pravo NI zgodil ali je bil izveden nepravilno,
2.) so določbe direktive po svoji vsebini brezpogojne ter dovolj jasne in natančne,
3.) določbe direktive podeljujejo pravice posameznikom.
Če so ti pogoji izpolnjeni, se lahko posameznik na to določbo sklicuje pred javnimi oblastmi = VERTIKALNI
NEPOSREDNI UČINEK
V nasprotju z zgoraj navedenim pa se posameznik proti drugemu posamezniku NE more neposredno sklicevati na
polni učinek neprenesene direktive = NI HORIZONTALNEGA NEPOSREDNEGA UČINKA
→ IZJEMA – v Zadevi KUCUKDEVICI – direktiva IMA HNU, če konkretizira splošno načelo prava EU (tukaj je
šlo za prepoved diskriminacije na podlagi spola, starosti, ..)
Pri neprenesenih ali delno prenesenih direktivah so ta sredstva možna:

1.) če je cilj direktive dodelitev pravic posameznikom
2.) če je vsebino pravic mogoče prepoznati na podlagi določb direktive
3.) če obstaja vzročna zveza med neizpolnjevanjem obveznega prenosa in izgubo ali škodo, ki jo utrpijo oškodovane
stranke.
Za odgovorno se šteje država članica, ne da bi bilo treba dokazati dejansko napako!
Direktiva po poteku IMPLEMENTACIJSKEGA ROKA.

Primer 1
→ direktiva o zagotavljanju čiste, pitne vode, mora biti implementirana do 2022, tako da bo voda brez svinca
→ problem je, ker ponekod ko so stare cevi, bodo vseeno še sledovi svinca → zato naknadno določijo da morajo do
2025 menjati te cevi (velik problem)
→ DČ lahko ubere neko drugo pot, da se doseže željen cilj!!
PO poteku tega roka implementacije = postane direktiva NEPOSREDNO UPORABLJIVA in se tem del notranjega
prava DČ!! = dobi torej takšen učinek kot uredba!!!
TOREJ direktiva NI NEPOSREDNO UPORABLJIVA, vendar kljub temu to LAHKO postane!

Ker pa NI NEPOSREDNO UPORABLJIVA, načeloma tudi NIMA NEPOSREDNEGA UČINKA, razen v IZJEMAH!
NEPOSREDNA UPORABNOST
5
Pomeni, da akt NE potrebuje izvedbenega ukrepa, velja namreč neposredno. Iz
tega izhaja NEPOSREDNI UČINEK.
NEPOSREDNI UČINEK
Pa je izpeljava iz NEPOSREDNE UPORABNOSTI in pomeni, da imajo določbe neposreden učinek tudi za
posameznike.
Neposredni učinek pa se deli na:
• VERTIKALNI
• HORIZONTALNI
Ali je mogoče da je neposredno uporabno in NI hkrati neposrednega učinka?
ODŠKODNINSKA ODGVORONOST DČ NASPROTI POSAMEZNIKU

SEU : zadeva FRANKOVICH (več o tem med načeli)
Posameznik lahko za nastalo škodo, ki mu je nastala zaradi nespoštovanja prava EU – glede direktive, utemeljeno
zahteva odškodnino od države članice, ki krši pravo EU.
Pogoji (nadgradnja po Brasserie du Pecheru):

• Pravo EU posameznikom priznava določene pravice (tukaj direktiva)
• Kršitev mora biti dovolj resna
• Škoda
• Vzročna zveza med škodo in kršitvijo prava EU s strani DČ (tukaj neiplementacija direktive)
Kršitev DČ je :
- v predpisanem roku NE implementira direktive
- direktive NE implementira pravilno
Škoda je v tem, da če bi DČ pravilno, pravočasno implementirala direktivo, bi ta imel določene pravice na podlagi te.
*** Tukaj pa NE gre za NEPOSREDNI UČINEK ampak ODGOVORNOST DČ zaradi kršitve. ***
Dejansko stanje zadeve Frankovich: glede delodajalca ki je insolventen in njegovih delavcev, ki jim NI mogel
zagotoviti plače. Za take primere bi morala država zagotoviti sklad, ki stopi v čevlje tega delodajalca, da plača delavce.
Tega sklada pa NI bilo. Edina možnost je bila tožiti državo na izplačilo odškodnine, saj so utrpeli škodo, zaradi
nespoštovanja direktive.
Sodišče EU NI pritožbeno sodišče

ESČP pa JE pritožbeno sodišče
VPRAŠANJA (za odgovore glej VAJE1)

Kdaj direktiva začne veljati?
Kdaj je neposredno uporabna?
Kdaj je neposredno učinkovita?
Direktiva začne veljati, ko je sprejeta s strani Evropskega parlamenta in Evropske komisije = sprejemajo sekundarno
zakonodajo.
Po sprejetju se objavi v uradnem listu DČ, uradnem listu EU v seriji L (EU ima več serij! L - legislation).
→ to velja načeloma nasploh za sekundarno pravo!!!
6
Po objavi je potrebno da preteče vacatio legis, kot je to določeno v direktivi, če pa NI določen, velja da je to 20 dni od
objave.
Od poteka tega roka dalje pa gre za začetek ''življenja'' evropskega prava (v tem primeru direktive)
Implementacijski rok (tukaj direktiva živi v EU in prav tako živi že v DČ, vendar DČ se mora pripravljati na to, da bo
izvedla implementacijo, in NE sme sprejeti NIČ kar bi bilo v nasprotju s tem.
→ direktiva tukaj ŠE NI pa neposredno uporabna
Po preteku implementacijskega roka pa postane NEPOSREDNO UPORABNA (tudi če niso v DČ naredili nič) →
za to sta dve podlagi
→ ena podlaga je v EU – tekst direktive od institucij
→ druga podlaga pa je v DČ – tekst kako so implementirali
Implementacija pa je lahko tudi napačna, zato se še vedno gleda podlago v EU – tekstu direktive in potem nastopi
neposredna uporabnost in neposredni učinek te!
Kje najdemo namen, motiv direktive, uredbe, ..?

Namen direktive se razbere v PREAMBULI (preden se začnejo členi) – ta daje duh direktivi (NI pa zavezujoča!!!) →
Namen zakona pa je v predlogih, predlogi pa se berejo v DZ, možno tudi na več branjih, zato je pomembno da se gleda
zadnji aktualni predlog)
7
VAJE I (povzeto po delovnem listu 1)
SPLOŠNO IN UVOD V SISTEM EU

''.. to substitue for old-age rivalries the merging of their essential interest, to create.. the basis for broader and deeper
community among people long divided by bloody conflicts'' → zapisano v ESPJ – evropska skupnost za premog in
jeklo
Vzrok da je bila ravno ESPJ prva?

Premog in jeklo sta bili glavni surovini med FRA in NEM, ki sta bila največja rivala skozi zgodovino.
Zakaj imamo sodišče EU?

Da se zagotavlja spoštovanje prava EU na območju celotne EU. Zakaj
je potrebno?
Zato, ker je pravo EU – EUROAVTONOMNO in se mora uporabljati enotno.
Pravo EU se namreč uporablja pred nacionalnimi organi v DČ in da NE bi prišlo do tega, da se bi pravo EU razlagalo
po različno oziroma v luči posameznih DČ.
Postopki za enotno uporabo prava EU:

1.) POSTOPEK PREDHODNEGA ODLOČANJA
→ sodišče DČ vpraša oziroma naslovi vprašanje na sodišče EU o določenem vprašanju – predpisu EU
→ vprašanje glede VELJAVNOSTI in RAZALAGE
Razlaga = PRIMARNO in SEKUNDARNO PRAVO!

Presoja veljavnosti = zgolj SEKUNDARNO PRAVO!
NA KONCU ODLOČI NACIONALNO SODIŠČE

Sodišče DČ postavi vprašanje na Sodišče EU in čaka na odgovor.
Po odgovoru pa odloči na podlagi te odločitve, sodišče DČ odloči v zadevi!
→ SEU odgovori na vprašanje in NE odloči
→ DČ pa odloči na podlagi odgovora SEU
→ ta odgovor s strani SEU velja erga omnes (velja za vse DČ s trenutkom odločitve !!!)
PRIMARNO PRAVO
• PEU, PDEU
• Listina EU (2000, potem 2009 – Lizbonska pogodba pa je bila izenačena s PEU,PDEU)
• vse pristopne pogodbe (npr. pristop HR v EU)
• Splošna pravna načela, ki so skupna pravnim redom DČ (pravila, načela ali pa celo samo veljajo brez da bi
bila zapisana, ..)
Pogodba o ustavi za EU?

Bila bi primarni pravni vir, vendar NI prišlo do sprejetja.
Določene DČ NISO bile za to in se je na referendumu zavrnila.
Problem so bili simboli, samo ime ustava, himna, .. delovalo kot neka federacija in so se države zbale, da bodo izgubile
svojo suverenost.
→ vendar so potem sprejeli Lizbonsko pogodbo z zelo podobnimi določili, vendar so ''počistli'' te določbe, ki so
spominjale na ustavo
→ torej zelo podobne določbe so zdaj vsebovane v PDEU
8
SEKUNDARNO PRAVO (uredbe, direktive, sklepi, priporočila, mnenja)
• Uredbe
• Direktive ZAVEZUJOČE
• Sklepi
• Priporočila NEZAVEZUJOČE
• Mnenja
USRS – SODIŠČE EU = poseben odnos

Zadeva KOTNIK
Glede podrejencev – razlaga zakona o bančništvu (RS sprejela ta zakon na podlagi soft law – priporočil)
ACQUIS COMMUNAUTAIRE = hard law + soft law + case law To

je celota pravic in dolžnosti, ki povezujejo DČ znotraj EU.
Zakonodajni akti = akti, ki so sprejeti v rednem ali posebnem zakonodajnem postopku.

Delegirani akti = nezakonodajni akti s splošno uporabo, ki dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente
zakonodajnih.
→ pooblastilo za sprejem teh da zakonodajalec (EP + Svet) Komisiji – EK. → EK izdaja izvedbene akte
PRIMARNO PRAVO = skoraj mednarodne narave, pogodba med DČ in EU. To

so klasične mednarodne pogodbe – mednarodni akti in NISO AKT EU!!!
→ to je vzrok, da sodišče EU NE presoja VELJAVNOSTI teh aktov!
→ tudi v RS NE more sodišče razveljaviti URS (lahko pa jo razlaga) → DČ so ''master of the treaties''
SEKUNDARNO PRAVO
288. PDEU
Za izvajanje pristojnosti Unije institucije sprejemajo uredbe, direktive, sklepe, priporočila in mnenja.
→ numerus clausus aktov EU
→ institucije NE morejo svobodno izbirati vrste pravnega akta, ki ga bodo sprejele → s temi se izvaja primarno pravo
EU – saj temeljijo na primarnem pravu EU!!!
Uredba se splošno uporablja. Zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
Direktiva je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar
prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.
Sklep je v celoti zavezujoč. Če določa tiste, na katere je naslovljen, je zavezujoč samo zanje. Priporočila
in mnenja niso zavezujoča.
Ostali akti ''soft law'' = NEZAVEZUJOČI = resolucije, sporočila, obvestila, navodila, ..

→ dopolnjujejo vsebino zavezujočih oziroma pomagajo pri razlagi!
OBJAVA IN VACATIO LEGIS

Večina pravnih aktov EU se objavlja v Uradnem listu EU v seriji L (legislation). Razlikovati
je potrebno med zakonodajnimi akti in nezakonodajnimi.
Zakonodajni akti začnejo veljati načeloma ko so objavljeni ali pa 15 dan po objavi.
Zakonodajni akti = tisti, ki so sprejeti v rednem ali posebnem zakonodajnem postopku.

9
Nezakonodajni akti = tisti, ki se uporabljajo, ko se PEU ali PDEU izrecno sklicujeta nanje, torej ko je sprejem uredbe
ali direktive delegirano oziroma preneseno pooblastilo za sprejem akta na EK – delegirani akti.
UREDBE
• SPLOŠNI in ABSTRAKTNI pravni akt
• V celoti ZAVEZUJOČ
• NEPOSREDNO se uporablja v vseh DČ (primerljiv z nacionalnim zakonom)
• Cilj je UNIFIKACIJA
→ večinoma na področju, ki je v izključni pristojnosti EU
→ npr. carine, zunanja trgovina, konkurenčno pravo
Prehod uredbe v pravni red DČ je avtomatičen – NEPOSREDNA UPORABNOST, in NE potrebuje nikakršnega

normativnega dejanja nacionalnih organov.
→ pravzaprav je prenos načeloma celo prepovedan, saj bi lahko nastale razlike v uporabi in bi tako slednja izgubila
pravno veljavno
Ima naravo zakona, kar pomeni, da iz nje neposredno izhajajo PRAVICE in OBVEZNOSTI.
→ z njimi se vzpostavi razmerje posameznik – institucije EU.
→ posledica tega je tudi, da se lahko posamezniki pred sodišči EU sklicujejo na te pravice in obveznosti –
NEPOSREDNA UČINKOVITOST (izpeljana iz neposredne uporabnosti)
→ Vertikalna neposredna učinkovitost = posameznik – organi oblasti → Horizontalna neposredna učinkovitost =
posameznik – posameznik
DIREKTIVE
• ZAVEZUJOČE glede CILJA
• SVOBODNE glede POSTOPKA (DČ pa same izberejo postopek, kako cilj doseči)
• So bolj OKVIRNE (kot uredbe)
• Namen je PRILAGODITEV – HARMONIZACIJA
→ večinoma na področjih, kjer si DČ in EU delijo pristojnosti
→ npr. notranji trg, varstvo okolja, varstvo potrošnikov
• NISO SPLOŠNE, ampak so NASLOVLJENE NA DČ (uredba velja za vse!)
• Načeloma NISO NEPOSREDNO UPORABNE, ampak je potrebna IMPLEMENTACJA v DČ
• Načeloma posameznika NE zadeva, ampak ga šele, ko je to implementirano v pravo DČ
• IZJEME ko pridobi NEPOSREDNO UPORABNOST in NEPOSREDNO UČINKOVITOST
PAZI RAZMERJE EU (uredba, direktiva) NASPROTI NACIONALNEMU PRAVU

Pri uredbah velja NAČELO PRIMARNOSTI in v kolikor nacionalni predpis pride v nasprotje z uredbo, se uporabi
uredba = nacionalno pravo se NE UPORABI.
Pri direktivah pa velja, da v kolikor nacionalni predpis pride v nasprotje z direktivo = nacionalno pravo je potrebno
USKLADITI z direktivo. Ali pa je nacionalni predpis potrebno razlagati v ''duhu'' direktive – POSREDNI UČINEK,
LOJALNA RAZLAGA.
Implementacija je postopek, ko se direktiva vnaša v pravi red DČ. Včasih pa ta NE bo potrebna, v kolikor ima DČ
zakonodajo, ki je z direktivo že usklajena.
→ izvede se = s sprejetjem novega zakona ALI s spremembo veljavne zakonodaje → implementacijski rok je navadno
2 leti → DČ načeloma morajo obvestiti EK, kateri način so ubrale (zaradi nadzora)
→ če se implementacijski rok NE upošteva = DČ lahko tožena s strani EK zaradi kršitve prava EU oziroma
neizpolnitve obveznosti določenih s pravom EU !!!!
Implementacija NI enako kot ratifikacija !!!

→ pri ratifikaciji = se lahko država odloča ali bo jo izvedla ali NE
10
→ pri implementaciji = pa DČ NE more tega zavrniti, lahko izbere samo način oziroma sredstva
SKLEPI
• Naslovljena ali celo brez naslovnika
• ZAVEZUJOČA za naslovnika
• Z njimi se lahko prizna neka UGODNOST ali naloži neka OBVEZNOST
• NEPOSREDNA UPORABNOST za tistega, na koga je naslovljena!!!
Neposredna uporabnost = Npr. če EK prepove DČ podelitev državne pomoči, ta pa prepoved krši, se lahko
konkurenti prejemnika pomoči pred sodiščem DČ sklicujejo na ta sklep !!!
→ torej tudi neposredna učinkovitost?
PRIPOROČILA IN MNENJA
• NISO ZAVEZUJOČA
• Zoper njih NI mogoče vložiti pravnega sredstva
• Služijo RAZLAGI drugih pravil prava EU
• So morebiten začetek nekega dolgotrajnega procesa, ki se navadno konča s sprejemom uredbe ali direktive •
So ''soft law''
RAZLAGA SEKUNDARNEGA PRAVA

→ učinek razlage je ex tunc (torej odkar je bila sprejeta!)
→ učinek ex nunc (zelo redko, šlo bi za primere ko bi prišlo zaradu ex tunc do resnih kršitev za nazaj z daljnosežnimi
posledicami – recimo da bi to potem pomenilo za 10 let nazaj neke proračunske nepravilnosti, ..)
POSAMEZNIK proti DČ pred Sodiščem EU? NE,

posameznik NE more!
DČ pa lahko toži EK in druge DČ pred SEU!!!
Kakšna je vloga Sodišča EU v institucionalni zgradbi EU? Glavne

institucije so:
- EK, EP, Sodišče EU, Svet EU, Evropski Svet, Evropska centralna banka, Evropsko računsko sodišče
EK = izvršilno področje + predlaga zakonodajo (ima monopol glede predlaganja)

EP, Svet EU = zakonodajno telo
Evropski svet = politično telo
Sodišče EU = sodno področje (razveljavi akte EU, razlaga akte, odloča o sporih, ..)
Katera sodišča so sodišča Unije?

• Sodišče
• Splošno sodišče
• *Sodišče za uslužbence (to več NE obstaja!)
11
Ključna reforma zadnjih let na Sodišču EU =
Kakšna je sestava Sodišča EU?

• Sodišče = 27 sodnikov (vsak iz ene DČ) – v pogodbi piše 1 sodnik na DČ
• Splošno sodišče = 54 (dva iz DČ) – v pogodbi piše da ima najmanj 1 sodnika iz DČ → že dve leti
ima RS dve prazni mesti na splošnem sodišču!!!
→ 2 člana na DČ – kot kompromis, da se vsem DČ poveča število sodnikov
• Generalni pravobranilci = 11
• EU ima sicer tudi podlago za Specializirana sodišča, ki pa jih NI!!!
Generalni pravobranilci = 11
Prej jih je bilo 8. (5 jih je bilo iz velikih držav, 3 pa so rotirali glede na nacionalni zapis po abecedi)
→ ta nacionalni zapis se gleda, kako se reče državi v domačem jeziku (Suomi, Hrvaška in NE Finland in Croatia).
Zdaj pa jih je 11.

→ 6 stalnih (pod velike države je prišla Poljska) in 5 jih rotira
→ do tega je prišlo z reformo na Sodišču EU
Če je spredaj pred zadevo T – TRIBUNAL = SPLOŠNO SODIŠČE

Če je spredaj pred zadevo C – CURIA = SODIŠČE → Skupaj to
tvori SEU !!!
Kakšna je vloga generalnih pravobranilcev?

RS – Verica Trstenjak (po tem, ko je bila sodnica)
Delujejo kot neka DESNA ROKA SODIŠČA – strokovna pomoč.

Podajajo MNENJA v zadevah, na katera se lahko sodišče opira.
→ to počnejo popolnoma NEODVISNO
→ njihova mnenja so NEZAVEZUJOČA
→ NI nujno da vedno sodelujejo generalni pravobranilci, ampak samo kjer je to POTREBNO!
12
So na SODIŠČU, NI pa jih na SPLOŠNEM SODIŠČU!!!!
→ če pa se na Splošnem sodišču pojavi neka zapletena zadeva, se enemu sodniku podeli ta funkcija, da poda neko
nepristransko mnenje!!!
Sistem, ki je podlaga za to, da so generalni pravobranilci – izhaja iz FRA sistema!

→ prav tako je delovni jezik na sodišču – FRA
JEZIK postopka pred sodiščem:

- matični jezik, tisti ki naslovi vprašanje - če pa se toži HR, se
vodi v jeziku toženca
- Delovni jezik NI enako kot jezik postopka !!!
- Jezik Sodišča EU NI enako jeziku generalnih pravobranilcev. -
v EU je pa 24 uradnih jezikov
Zadeva ČEPELNIK
Postopek tekel v SLO jeziku in tudi v NEM, saj je šlo za dvojezično področje.
Generalni pravobranilci pa si SAMI IZBEREJO JEZIK, ki ga bojo uporabljali!

Trstenjak – uporabljala je NEMŠČINO
→ saj ima vsak določene pomočnike in morajo vsi obvladati tisti izbrani jezik
→ ona je imela samo eno Slovenko
Na kak način se zagotavlja, da so kandidati za sodnike in generalne pravobranilce primerni za opravljanje funkcije?
Kandidata predlaga DČ po lastnem postopku za imenovanje.
→ v RS podobno kot imenovanje Ustavnega sodnika
Odbor 255 – odbor, ki preverja sposobnosti za imenovanje.

→ njihova odločitev je NEZAVEZUJOČA (vendar DČ vedno upoštevajo!) Na koncu pa DČ skupaj potrdijo
kandidate (upošteva se Odbor) Kako odloča Sodišče EU? Ali so možne ločena mnenja? Najprej se odloča v
SENATU, 3,5,7,27,..
→ manjše zadeve v 3
→ večinoma bo jih 5
→ 27 sodnikov – full court
Ločenih mnenj NI!! Na koncu se izda ENOTNA ODLOČBA

→ zato morebiti med sodbami manjkajo določeni deli (NI lepih prehodov med branjem, saj se ven črtajo nestrinjanja,
..)
→ odločbo se namreč izda se ko se strinjajo VSI! (pomembna je prepričevalna moč)
Temelj za sodniško delovanje? PDEU

in Statut Sodišča.
13
ODNOS PRAVO EU in PRAVO DČ
Pravo EU je POSEBNO, AVTONOMNO PRAVO – sui generis, ki se razlikuje od klasičnega MJP. To
razmerje pojasnijo NAČELA PRAVA EU.
Temeljna načela prava EU NI enako kot splošna načela, skupna pravnim ureditvam DČ!!!!
KAJ SO SPLOH SPLOŠNA NAČELA, KI SO SKUPNA PRAVNIM UREDITVAM DČ?
TO NI enako kot temeljna načela EU!!!
SEU mora v takšnih primerih analizirati in primerjati pravne sisteme vseh DČ, ugotoviti njihova skupna izhodišča,
stičišča in jih aplicirati na pravo EU.
To je na nek način dynamic law-making SEU.
TEMELJNA NAČELA
1.) Načelo PRIMARNOSTI PRAVA EU
Principle of supremacy/ primacy of EU law. V primeru, da gre za nasprotje med pravo EU in pravom
DČ, v takšnem primeru prevlada pravo EU. Velja za PRIMARNO PRAVO EU, kot tudi za
SEKUNDARNO PRAVO EU.
Velja prav tako tudi če pride do kolizije pravo EU in nacionalna ustava!!!
→ celo za tiste, ki določajo temeljen človekove pravice in svoboščine
→ kar pa NE pomeni, da je namen kršitev teh, saj je EKČP tudi na nek način sestavni del prava EU, kjer so pa vse te
pravice zagotovljene
→ prav tako pa nad njihovim spoštovanjem bdi Sodišče EU!
Ko pride do te kolizije, NE gre za razveljavitev prava DČ, ampak gre za to da se pravilo iz DČ PREZRE in da se
uporabi pravo EU NAMESTO prava DČ.
→ torej to pomeni, da takšno pravo DČ še lahko vedno velja, v nekem drugem kontekstu!
Zadeva COSTA ENEL

Sodišče:''pravila, sprejeta na ravni Unije, prevladajo nad pravili, vsebovanimi v pravnih redih
DČ, ..'' → to načelo izhaja iz te zadeve (NI pa zapisano v pogodbi, kot tudi ostala načela NE!) → to
načelo velja za prejšnje predpise in prav tako tudi za kasnejše.
Namen = brez tega načela bi bilo pravo EU brez smisla, če bi lahko pravo DČ derogiralo pravo EU!
14
2.) Načelo AVTONOMNOSTI
Principle of autonomy.
TEMELJNO NAČELO IN IZHODIŠČE DA OSTALA NAČELA. Pomeni,
da je pravo EU SAMOSTOJNO in NEODVISNO.
Zadeva VAN GEND EN LOOS

Sodišče: '' pravo EU predstavlja novi pravni red mednarodnega prava in je po naravi sui generis,..''.
Načelo pomeni, da pravo EU nastaja, velja in se razlaga in uporablja izključno v skladu s pravili samega prava EU,
neodvisno od nacionalnega ali mednarodnega prava. → samostojno = nastaja, velja in razlaga → neodvisno = NI
vezano na nič druga, kot samo na sebe (NITI na ustave drugih DČ)
Pravo EU lahko določi: način kako naj pravo preide v pravo DČ, kako se uporablja, kakšno je njegovo razmerje z DČ,
kakšen učinek ima v DČ, ..
→ Država, ki želi v EU mora sprejeti ta ''pravila igre''
→ RS je zaradi tega morala pred vstopom v EU spremeniti URS (dodali so 3.a. člen – evropski člen)
3.a. URS
Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev,
prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki
temeljijo na spoštovanju teh vrednot.
Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog je na
referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor je vezan na izid
referenduma. Če je bil referendum izveden, glede zakona o ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni
dopustno razpisati.
Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela
suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.
→ NE prenese del suverenosti ampak DEL IZVRŠEVANJA SUVERENOSTI! → nosilka suverenosti ostane RS
V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese
izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji
dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča, vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med
državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov
navzočih poslancev.
Zadeva LEITNER
V Turčiji, paketno potovanje, punčka dobila salmonelo, tožili pred AVST sodiščem, ki so imeli taksativno naštete
razloge za odškodnino, ki jo pravo DČ tukaj NI priznavalo. Sodnik v AVS naslovil zadevo na Sodišče EU, ki so
odločili, da lahko dobijo povrnjeno škodo iz užitka.
3.) Načelo NEPOSREDNE UPORABNOSTI

Direct applicability principle.
Pomeni, da so viri oziroma akti prava EU neposredno uporabni v DČ od njihovega sprejema naprej, brez posredovanja
zakonodajnih ali katerih drugih organov.
Od sprejema dalje veljajo za del prava DČ.
→ na tem področju potem velja tudi ''iura novit curia''
Uredba je NEPOSREDNO UPORABNA, po poteku vacatio legis!
15
Direktiva pa načeloma NI NEPOSREDNO UPORABNA!
→ namreč potrebno jo je najprej IMPLEMENITRATI v pravo DČ
→ to naravo pa dobi, če je DČ NE implementira pravočasno ALI jo implementira nepravilno!!!
→ pacta sunt servanda, saj je DČ pristopila k pravu EU, zato ga mora tudi spoštovati in izpolnjevati obveznosti, zato
se DČ ''sankcionira'' z neposredno uporabnostjo, tudi če je NE implementira!
Neposredno uporabne = uredbe, PEU, PDEU, *direktive* (pod določenimi pogoji).
Neposredno uporabna je lahko norma če:

• Je JASNA
• NEPOGOJNA
• NE potrebuje IZVEDBENIH UKREPOV
• DČ NE pušča diskrecijske pravice
To načelo je pomembno za posameznika = da bo prišlo do izpeljave NAČELO NEPOSREDNEGA UČINKA. →

neposredna uporabnost je nujna za neposredno uporabnost!
NEPOSREDNA UPORABNOST = govori o AKTU, kot celota!!! NEPOSREDNI
UČINEK = govori o posamezni DOLOČBI !!!
4.) Načelo NEPOSREDNEGA UČINKA

Direct effect principle.
Je izpeljava NAČELA NEPOSREDNE UPORABNOSTI.
Pomeni, da se lahko POSAMEZNIK pred sodiščem DČ (svoje ali druge) neposredno sklicuje na pravo EU, NE glede
na to, kaj v konkretnem primeru predpisuje pravo DČ.
→ sem spadajo sodišča DČ, upravni organi DČ, drugi, ..
→ to kvaliteto lahko imajo načeloma samo neposredno uporabni akti (obstaja izjema – glej spodaj)
Zadeva VAN GEND EN LOOS

V tej zadevi je bilo to načelo prvič priznano.
Sodišče EU: '' .. pravo EU je novi pravni red, …znotraj katerega niso upravičene samo DČ ampak tudi
POSAMEZNIKI – kot njihovi državljani. … NE nalaga samo obveznosti, ampak podeljuje tudi PRAVICE, ki jih
lahko samostojno uveljavljajo. .. ''
Razlikovati je potrebno med 2 različnima učinkoma:

• horizontalni neposredni učinek = posameznik proti posamezniku (npr. delavec – delodajalec)
→ pri uredbah DA, pri direktivah načeloma NE – razen če je gre konkretizacijo za neke splošne pravice
oziroma načela
• vertikalni neposredni učinek = posameznik proti javni oblasti (država, občina, province, ..)
To učinek je odvisen od vrste akta:

• Pogodba, uredba, direktiva, ..?
POGODBA
NE vse določbe PEU in PDEU, ampak samo tiste, ki DČ nekaj JASNO, NEPOGOJNO nalagajo ali prepovedujejo.
Vertikalni neposredni učinek = DA Horizontali neposredni učinek = načeloma
tudi tukaj DA, vendar NE vse določbe!
UREDBE
Vertikalni neposredni učinek = DA
Horizontalni neposredni učinek = DA
16
DIREKITVE = najbolj zapleteno področje glede tega načela!
Najprej je potrebno poudariti = Direktive načeloma NISO neposredno uporabljive, ampak šele potem postane
neposredno uporabna nacionalna zakonodaja, ki se na podlagi nje implementira!
Sodišče EU = POGOJNO PRIZNALO NEPOSREDNO UPORABNOST SAMI DIREKTIVI
→ da DČ nebi izigravale direktiv
→ po poteku vacatio legis = postanejo neposredno uporabljive (ko se to implementira v DČ)
→ po poteku implementacijskega roka ALI nepravilni implementaciji = polna neposredna uporabnost!!
Vertikalno neposredni učinek = DA, v kolikor so obveznosti iz direktiv dovolj ''kakovostne – jasne'' in je potekel rok
za implementacijo. → NI obrnjenega vertikalne neposrednega učinka = POTEKA SAMO V ENO SMER
→ MOGOČE je zgolj posameznik proti DČ = korist posameznika v breme države! (to se razlaga široko, in sicer NE
glede na to ali gre za acta iure imperii, kadar DČ nastopa tudi v običajnih civilnih zadevah, se bo štelo za vertikalni
neposredni učinek!!!)
Mogoče bo tudi kadar bo spor med posameznikom in pravno osebo, ki je delno v lasti DČ !!
→ NE pa DČ proti posamezniku (saj bi DČ lahko s tem imela korist od svoje napake!)
Horizontalni neposredni učinek = NE

→ argument, da sodišče NI priznalo tega je, da so direktive naslovljene na DČ in NE morejo posameznikom nalagati
nikakršnih obveznosti še preden so implementirane!
→ IZJEMA = DA, se prizna ta učinek, kadar gre za DIREKTIVO, KI KONKRETIZIRA NEKO SPLOŠNO
PRAVNO NAČELO PRAVA EU (npr. direktiva o prepovedi diskriminacije na podlagi starosti) (zavezuje DČ kot
tudi posameznike!!!) – IZKLJUČEVALNI UČINEK!
Priznal pa se je tudi POSREDNI UČINEK direktiv in sicer, to pomeni, da morajo nacionalna sodišča in drugi organi
(npr. upravni) nacionalne predpise, ki so bili sprejeti na podlagi direktiv, RAZLAGATI V ''DUHU'' DIREKTIVE –
LOJALNA RAZLAGA.
V kolikor pride do nasprotja med nacionalnim predpisom in pravom EU

→ posredni učinek = NE pride do neuporabe nacionalnega predpisa, ampak samo v duhu
→ neposredni učinek = pride do neuporabe nacionalnega predpisa
ČE POSAMEZNIK NIKAKOR NE MORE UVELJAVLJATI PRAVICE, KI JO DAJE PRAVO EU – DIREKITVA

→ IMA NA VOLJO ODŠKODNINSKO ODGOVORNOST DČ NASPROTI POSAMEZNIKU.
5.) Načelo PRENOSA PRISTOJNOSTI

Principle of conferral
Pomeni, da lahko Unija deluje LE v mejah pristojnosti, ki so nanjo prenesene s strani DČ. To
načelo torej ureja RAZMEJITEV PRISTOJNOSTI
→ loči od načela subsidiarnosti, ki pa ureja IZVAJANJE PRISTOJNOSTI!!!
DČ ohranijo VSE pristojnosti, katere NISO s Pogodbama določene v Uniji – prenesene.
Vrste pristojnosti:
• Izključne pristojnosti
• Deljene pristojnosti
• Dopolnjujoče pristojnosti
• Pristojnosti DČ, na katere EU NIMA vpliva!
IZKLJUČNE PRISTOJNOSTI
Tiste, kjer lahko samo EU izvaja svojo pristojnost.
Torej samo EU lahko izdaja zakonodajne akte in sprejema zavezujoče akte.
To so področja:
17
• Carinske unije
• Konkurenca
• Monetarna politika (tam kjer je valuta euro)
• Morsko, biološko politiko
DELJENE PRISTOJNOSTI
Tiste, kjer si EU deli pristojnost z DČ. Torej ukrepe lahko sprejema bodisi EU bodisi DČ
– zakonodajne, pravno zavezujoče akte.
To so področja:
• Notranji trg
• Socialna politika
• Energija
• Območje svobode, varnosti
• Kmetijstvo, ribištvo
Ločiti je potrebno dva trenutka:

• Faza pred sprejetjem ukrepa
→ ta je podrejena načelu subsidiarnosti
→ torej DČ izvaja pristojnost, samo če je EU NE izvaja
→ presoja se, kdo bo boljše dosegel rezultat
• Faza po sprejetju ukrepa
→ tukaj je EU že sprejela ukrep in DČ NE morejo več izvajati pristojnosti na tem področju
DOPOLNJUJOČE PRISTOJNOSTI
To je področje, kjer DČ sprejem določene ukrepe, EU pa jih z svojimi zavezujočimi akti dopolni.
Možna pa še je ŠIRITEV PRISTOJNOSTI na način:

• Preko KLAVZULE O FLEKSIBILNOSTI
→ ko je za doseganje ciljev potrebno ukrepanje EU, Pogodbe pa ne predvidevajo pooblastil → tukaj lahko
SVET na predlog EK in po soglasju EP sprejem ukrep!!!
• Preko DOMNEVANIH PRISTOJNOSTI
→ to je razvila sodna praksa SEU
→ primer, ko EU sklene zunanjo mednarodno pogodbo, DČ NE more več na tem področju skleniti
mednarodne pogodbe samo
6.) Načelo SUBSIDIARNOSTI

Principle of subsidiarity. Relevantno samo za področje
DELJENIH PRISTOJNOSTI.
Pomeni, da EU lahko deluje na področjih, če se bo določene cilje lažje doseglo z ukrepi EU kot pa ukrepi DČ,
predvsem zaradi obsega in učinkovitosti.
7.) Načelo SORAZMERNOSTI

Principle of proportionality.
Pomeni, da ukrepi, ki jih sprejema EU vsebinsko in formalno NE presegajo tistega, kar je potrebno za uresničitev
ciljev PEU in PDEU.
Institucije EU morajo to načelo uporabljati v skladu s PROTOKOLOM o uporabi načel subsidiarnosti in
sorazmernosti.
Ta test sorazmernosti se opravi PO testu iz načela subsidiarnosti, torej če bo sploh EU pristojna. Potem pa se s
testom sorazmernosti presoja, kakšen naj bo obseg tega akta EU.
18
Tristopenjski test sorazmerno:
• Primernost ukrepa
→ z ukrepom je mogoče doseči zastavljen cilj
• Nujnost ukrepa
→ da je ukrep med več možnimi nujen za dosego cilja
• Sorazmernost v ožjem pomenu
→ tehtanje med prizadetimi interesi
Primerjava treh načel: Načelo prenesenih pristojnosti = ali ima EU

pristojnost na nekem področju? Načelo subsidiarnosti = ali je potrebno da
EU izvaja pristojnost? Načelo sorazmernosti = kakšen naj bo obseg akta
EU?
PAZI načelo postopkovne avtonomije = tukaj ima avtonomija sama DČ, kako bo to uredila!
POMOŽNA NAČELA
1.) Načelo LOJALNE RAZLAGE
To načelo JE izpeljano iz načela v pogodbi – načela lojalnosti
Pomeni, da se je v sporih med posamezniki dopustno sklicevati na direktive po lojalni oziroma konsistentni razlagi =
Interpretatio Europea.
Gre za pravilo, da morajo organi v DČ nacionalne predpise, ki so bili sprejeti na podlagi direktiv razlagati v ''duhu
direktive''.
4/III. PEU
Unija in države članice se na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri
izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb.
Horizontalni učinek = DA
Vertikalni učinek = DA
To načelo je pomembno tudi še PRED POTEKOM IMPLEMENTACIJSKEGA ROKA

→ obstaja negativna obveznost DČ
→ DČ se mora vzdržati razlage prava DČ, ki bi lahko po poteku roka škodila oziroma ogrozila interese direktive !!!
Razlika z neposredno uporabnostjo?

Neposredna uporabnost = pride do neuporabe nacionalnega predpisa in prevlada predpis EU
Lojalna razlaga = NE pride do neuporabe, ampak se uporabi predpis DČ, ki pa se razlaga v duhu določbe EU !!!
Namen direktive se razbere v PREAMBULI (preden se začnejo členi) – ta daje duh direktivi (NI pa zavezujoča!!!)
2.) Načelo ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI DČ

Če DČ v predpisanem roku NI implementirala direktive ALI jo je nepravilno, lahko to pripelje do odškodninske
odgovornosti DČ.
Posameznik lahko za nastalo škodo, ki mu je nastala zaradi nespoštovanja prava EU – glede direktive, utemeljeno
zahteva odškodnino od države članice, ki krši pravo EU.
Škoda je v tem, da če bi DČ pravilno oziroma pravočasno implementirala direktivo, bi ta posameznik imel določene
pravice na podlagi te nasproti drugim!
Odškodnina, ki jo mora DČ plačati mora biti takšna, da nadomesti izgubo pravic, ki jih posameznik NE more
uveljavljati.
19
To pa je SUBSIDIARNO, kajti posamezniki, če je mogoče, morajo najprej izkoristiti NEPOSREDNI UČINEK, če je
to mogoče.
→ vendar lahko pa uveljavljajo odškodnino poleg neposrednega učinka, če je kljub neposrednemu učinku, nastala
kakšna škoda !!
Tukaj sicer NE gre za vprašanje NEPOSREDNEGA UČINKA ampak ODGOVORNOST DČ zaradi kršitve.
Zadeva FRANKOVICH
Toži se pred nacionalnim sodiščem – sodiščem DČ
SEU je odločilo: '' DČ so zavezane plačati nadomestilo za škodo. Povzročeno posameznikom s kršitvijo prava EU, za
katero so odgovorne!''
Kaj neposredni učinek iz zadeve VAN GEND EN LOOS in drugih zadev, doda k neposredni uporabnosti?
Ali ima lahko pravilo EU neposredni učinek in hkrati NI neposredno uporabno?
Zadeva COSTA ENEL

Sodišče odloči da je pravo EU AVTONOMNO in PRIMARNO.
Zakaj je to predmet diskusij še danes? Z vidika ustav DČ, ..
DELOVNI LIST ŠTEVILKA 1 (zgoraj je že vse posredno odgovorjeno) 1)Kakšna je vloga

Sodišča EU v institucionalni zgradbi EU? Katera sodišča so sodišča Unije?
2)Kakšna je sestava Sodišča EU? Kakšna je vloga generalnih pravobranilcev?
20
3)Na kak način se zagotavlja, da so kandidati za sodnike in generalne pravobranilce primerni za opravljanje
funkcije?
4)Odnos med pravom EU in nacionalnim pravom urejajo štiri temeljna načela. Pojasnite, katera in kakšne so
povezave med njimi!
5)Pojasnite, na kakšen način je Sodišče EU v zadevi Van Gend en Loos pravo EU razmejilo od običajnega
mednarodnega prava?
6)Preberite sodbo v zadevah Costa/E.N.E.L in pojasnite, kaj pomeni, da je pravo EU avtonomno, in kaj, da je
primarno?
7)Kaj pojem “neposredni učinek”, kot izhaja iz zadeve van Gend en Loos in drugih, doda k “neposredni
uporabnosti”? Ali lahko ima pravilo EU neposredni učinek, ne da bi bilo tudi neposredno uporabno?
PRAVILNOST TRDITEV IN ARGUMENTACIJA

a)Načelo primarnosti je tesno povezano z načelom subsidiarnosti
b)Pogodba o delovanju EU vsebuje določbe o načelu primarnosti
c)Razlika med direktivami in uredbami je ta, da je uredba neposredno uporabna, direktiva pa ne
d)Direktiva prične veljati s potekom implementacijskega (izvedbenega) roka in do tega roka ni neposredno
učinkovita
e)Države članice se v sporih proti posameznikom pred nacionalnimi sodišči ne morejo sklicevati neposredno na
določbe prava EU
f)Neposredni učinek prava EUje stvar nacionalnih sodišč, ne pa tudi državnih organov izvršilne veje oblasti
g)Sklicevanje posameznikov na določbe pravnih aktov EUni mogoče v razmerju proti drugim posameznikom,
temveč le proti državnim organom
21
h)Tako kot določbe direktiv tudi določbe PDEU nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih, saj je
Pogodba (tako kot direktive)naslovljena na države članice
i)Nacionalna sodišča so zavezana uporabljati lojalno (konsistentno) razlago zgolj v postopkih s horizontalnim
razmerjem med strankama
j)Načelo lojalne ali konsistentne razlage nacionalni sodnik uporabi le, če se nanj sklicujejo stranke; ne obstaja
ex officio
k)Na izvorno naše predpise (slovenska pristojnost) pravo EU nima vpliva
l)Na dogovore med strankama pogodbe pravo EU ne more vplivati –pravo EU je za državne organe, ne za
podjetja
m)Če je mogoča minimalna harmonizacija, potem lahko imamo strožja pravila, ki veljajo za vse
n)Odškodnine posameznikom za škodo, ki so jo s kršitvijo prava EU povzročile države članice, prisoja SEU.
PRIMER 1
Leta 2016 je Svet EU sprejel direktivo, ki zavezuje države članice k temu, da sprejmejo vse potrebne ukrepe, da
se zagotovi zaposlenim nosečnicam vsaj enoletni plačani materinski dopust. Državam članicam je bilo dano eno
leto časa za izvedbo direktive. Po grškem zakonu iz leta 2008 je bilo nosečnicam zagotovljeno tri mesece
materinskega dopusta.
Ta zakon ni bil spremenjen ali zamenjan.
Aprila 2019 je Sodišče EU v okviru člena 258 PDEU razsodilo, da je Grčija kršila svojo obveznost
implementirati direktivo.
Svetujte vsem trem gospem o morebitnih pravicah, ki jim jih podeljuje pravo EU! Svetujte tudi Komisiji, ali
lahko proti Grčiji izvede še kakšne dodatne ukrepe, da bi izvedla direktivo!
a) Aphrodite, grška državljanka, je zaposlena pri Mestnem svetu v Atenah. Je noseča in je od delodajalca
zahtevala 1-letni materinski dopust. Njena zahteva je bila zavrnjena iz razloga, da je po grškem pravu
upravičena le do 3-mesečnega materinskega dopusta.
→ delodajalec je država (javna uprava) in pride v poštev neposredni vertikalni učinek
b) Maria, grška državljanka, je zaposlena v butiku veleblagovnice v Solunu; je noseča in na zahtevo po 1-

letnem materinskem dopustu je dobila enak odgovor kot Aphrodite.
→ neposrednega horizontalnega učinka načeloma NI pri sekundarnih aktih
→ Gre za zadevo ki je v Listini EU in ima lahko horizontali neposredni učinek !!!!
→ Če pa bi šlo za nekaj kar NI v Listini, bi lahko prišla v pošev LOJALNA RAZLAGA
c) Giulia, italijanska državljanka, je Aphroditina sodelavka, ki je tudi noseča; njena zahteva po materinskem
dopustu je bila v celoti zavrnjena iz razloga, ker je materinski dopust po grškem pravu namenjen zgolj grškim
državljankam.
22
→ tudi v javni upravi
→ ostale državljane DČ je potrebno obravnavati enako = prepoved diskriminacije!
PRIMER 2
Potrošnik iz Maribora je sklenil zavarovalno pogodbo z zavarovalnico, ki ima sedež v Ljubljani. Po nastanku
škodnega dogodka je prišlo do spora. V splošnih pogojih priloženih k zavarovalni pogodbi je bilo prorogirano
sodišče v Novi Gorici (po pojasnilu zavarovalnice, ker se tam spori relativno hitro rešujejo in to je zavarovalnici
in oškodovancu zaradi visokih zamudnih obresti lahko v korist –odvisno pač kdo zmaga in kakšni stroški so
nastali med pravdo). Tožnik (potrošnik) meni, da je takšno določilo v pogodbi zanj neugodno in da mu
nastajajo dodatni stroški prevoza in izgube časa. Še posebej je to relevantno za stroške njegovega odvetnika.
Njegov odvetnik izpodbija prorogacijo sodišča kot nepošteno klavzulo po Zakonu o varstvu potrošnikov
(ZVPot) in Direktivi 93/13/EGS o nepoštenih prodajnih pogojih. Sodišče v Novi Gorici ne sprejme delne
ničnosti pogodbe (oz. določbe iz splošnih pogojev), ker prav takšen primer (prorogacije sodišča) v ZVPot ni
zapisan, v direktivi pa prav tako ne. Dejstvo, da je Sodišče EU že razsodilo (razlagalo omenjeno direktivo), da
je enostransko in vnaprej določen pogoj s strani prodajalca –tudi prorogacija –v škodo potrošnika ničen, pa,
tako trdi sodišče v Novi Gorici, sodišče ne more upoštevati, ker gre v sporu za horizontalno in ne vertikalno
razmerje. Svetujte odvetniku tožnika!
PRIMER 3
Gospod Wolf, nemški državljan, je star 56 let in je sklenil pogodbo o zaposlitvi z zasebnim delodajalcem. Na
osnovi nemškega zakona o delovnih razmerjih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas; zakon
namreč omogoča, da se z delavcem, ki je ob začetku delovnega razmerja dopolnil 52 let, sklene pogodba o
zaposlitvi za določen čas. Gospod Wolf meni, da nemški zakon krši Direktivo 2000/78 o splošnih okvirih
enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Svetujte gospodu Wolfu, ali so podani pogoji za sklicevanje na
omenjeno direktivo, s katero bi dosegel nediskriminatorno obravnavo glede na starost!
INSTITUCIJE IN ZASTOPSTVO INTERESOV V NJIH

EU ima 7 temeljnih uradnih institucij.
23
EP – EVROPSKI PARLAMENT= poslanci, zastopajo interese ljudstva EU – so predstavniki državljanov
EU
→ je voljen organ s strani državljanov EU
→ NISO predstavniki DČ (kot je to v Svetu EU), ampak predstavniki državljanov EU
→ imajo 751 članov (porazdeljeni so po velikosti držav in vpliva na EU)
ZAKONODAJNO TELO.
Sestavljajo ga POSLANCI (volijo državljani EU) Sedež
= Strasbourg – FRA, Bruselj – BEL, Luksemburg
Zakonodajne funkcije:
• S Svetom EU sprejema predpise EU (na predlog EK!!!)
• Odloča o mednarodnih sporazumih Nadzorne funkcije:
• Nadzor nad delovanjem EK
• Izvolitev predsednika EK + potrditev celotnega kolegija EK Proračunske funkcije:
• Sprejme proračun skupaj s Svetom EU
• Potrdi dolgoročni finančni načrt EU
SVET EU = SVET MINISTROV = interese zastopajo predstavniki DČ (ministri) in s tem interese posamezne DČ
(mesečni sestanki – ministri = izvršilna veja oblasti)
→ kateri ministri sestavljajo Svet je odvisno od dnevnega reda sestanka
→ npr. splošni svet = zunanji ministri
→ npr. ekonomsko – finančni svet = ministri za gospodarstvo in finančni ministri
→ npr. kmetijski svet = ministri za kmetijstvo
→ npr. prevozni svet = ministri za promet
→ predsedovanje v Svetu je takšno, da vsaka DČ predseduje 6 mesecev, gredo pa po vrstnem redu → NI enako kot
EVROPSKI SVET (JE tudi del EU)
→ tudi NI enako kot SVET EVROPE (NI del EU, skrbijo pa za izvajanje EKČP)!!!
Sestavljeno iz MINISTROV DČ. Funkcije:

• Zastopa vlade DČ
• Skupaj z EP sprejema predpise
• Usklajuje politike DČ
• Sprejme letni proračun skupaj z EP
EVROPSKI SVET = sestavljajo voditelji vlad ali držav + predsednik EK

Predstavlja najvišjo raven političnega sodelovanja med DČ. Funkcije:
• Odločanje o skupnih političnih usmeritvah
• Obravnavanje zapletenih in občutljivih vprašanj
• Določanje skupne zunanje in varnostne politike
SEU – SODIŠČE EVROPSKE UNIJE= velja da so sodniki ''iudex non calculat'', kar pomeni, da NE
preračunavajo interesov strank
→ vsaka DČ ima po eno sodniško mesto v vsakem od dveh sodišč (27) → odločajo NE glede na to kdo ima za nekaj
interes
→ npr. NI važno kdo bo moral plačati neke stroške - ali DČ ali EU, ..)
Sestavljeno iz SPLOŠNEGA SODIŠČA (Tribunal) in SODIŠČA (Curia)

Sedež = Luksemburg (ESČŠ – Strasbourg) Funkcije:
• Razlaga pravo EU (primarno, sekundarno)
• Odloča o veljavnosti prava EU (sekundarnega)
24
• Rešuje spore med DČ in INSTITUCIJAMI EU, morebiti tudi DČ proti DČ
• Rešuje tožbe vložene zoper INSTITUCIJE EU
EK – EVROPSKA KOMISIJA = sestavljajo jih komisarji, ki so neodvisne osebe in zastopajo interese EU

(tukaj se vidi nadnaconalna narava EU). → vsaka od DČ pa ima po enega komisarja
→ ima monopol pri predlaganju sekundarnega prava Svetu EU in EP!!! (razlika od nacionalnih vlad, ki je samo ena
izmed predlagateljic zakona – saj so še tukaj ostali predlagatelji) → Svet EU in EP sami NE moreta začeti
zakonodajnega postopka !!!!!
→ tukaj je izražen drugačen ''checks and balances'' in sicer tukaj gre bolj za ''balancing of interests''
→ je ''srce ali motor EU'' hkrati pa tudi ''pes čuvaj pogodb'' !!!
POLITIČNO NEODVISNO IZVRŠILNO TELO.

Sestavljajo jo EVROPSKI KOMISARJI.
Sedež = Bruselj – BEL. Funkcije:
• Predlaga nove zakone – EK ima predlagalni monopol (EP-ju in Svetu v sprejem)
• Uveljavlja zakonodajo EU
→ skupaj s SEU skrbi za pravilno uporabo prava EU v vseh DČ
→ možne različne tožbe
• Dodeluje sredstva EU
• Zastopa EU na mednarodni ravni
→ sklepa sporazume v imenu EU
RAZLIKA = KONSISTENTNA/ LOJALNA RAZLAGA vs. NEPOSREDNI UČINEK?
→Pri neposrednem učinku ima učinek pravo EU – določba, pravilo EU – pomeni da se nacionalno pravilo NE
uporabi →Pri konsistentni razlagi pa ima učinek nacionalno pravo – uporabi se nacionalna določba, pravilo, ki pa jo
je potrebno razlagati v luči prava EU.
LOJALNA ali KONSISTENTNA RAZLAGA (interpretatio Europea)

V sporih med posamezniki je dopustno sklicevanje na direktive po tej razlagi.
Gre za pravilo, da morajo nacionalna sodišča kot tudi druga oblastna telesa DČ, nacionalne predpise, ki so bili sprejeti
na podlagi direktiv, razlagati v ''duhu direktive''.
→ temelji na načelu lojalnosti 4/III. PEU
→ velja horizontalno kot tudi vertikalno
→ tukaj v nasprotju z neposrednim učinkom pa NE pride do neuporabe nacionalnega pravila, ampak ga je potrebno
razlagati v ''duhu določbe''
→ hkrati pa pomeni tudi negativno obveznost DČ še pred potekom implementacijskega roka in sicer, da se mora DČ
vzdržati razlage nacionalnega prava, na način, ki bi po poteku implementacijskega roka ogrozila cilje direktive!
NAČELO PRIMARNOSTI = daje odgovor na to, kadar pride do kolizije med pravilom EU in pravilom nacionalnega
prava.
→ pravo EU in prednost pred nacionalnimi zakoni, podzakonski predpisi (izvršilna oblast), akti lokalne skupnosti, …
kar pomeni, da se nacionalno pravilo NE uporabi, hkrati ga pa NE razveljavi!
→ velja za predpise, ki so bili sprejeti PRED pravom EU in tudi za predpise, ki so bili sprejeti PO tem → velja za
primarno pravo, kot tudi za sekundarno pravo
→ kako pa je z URS in tem načelom?
Akti lokalne skupnosti

- odloki (najvišji akt lokalne skupnosti)
→ če se s temi krši pravo EU, odgovarja DČ, saj EU NE zanima kako je država notranje strukturirana!!!
3.a. URS = Evropski člen
25
Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev,
prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki
temeljijo na spoštovanju teh vrednot.
dopustno razpisati.
→ Leta 2003 je bil dodan nov 3.a člen. Temeljni namen ti. evropskega člena, ki ni v vseh ustavah DČ enak, je bil
zagotoviti RS ustavno podlago za pristop k EU in morebiti tudi k drugim mednarodnim organizacijam, na katere bi
Slovenija želela prenesti izvrševanje dela svojih suverenih pravic, poleg tega pa izrecno določa tudi možnost vstopa
Slovenije v obrambne zveze. Brez izrecnega ustavnega pooblastila prenos suverenih pravic ne bi bil dopusten.
Pri oblikovanju tega člena je uveljavljen ti. abstraktni oz. splošni pristop, ki ne omenja izrecno nobene mednarodne
organizacije, na katero se prenaša izvrševanje suverenih pravic, ali obrambne zveze, pač pa vzpostavlja le splošni
ustavni temelj in temeljne pogoje za pristop k takšnim organizacijam in zvezam.
TOREJ = Kadar trčita URS in pravilo EU, torej ko gre za najvišje vrednote →
USRS vprašanje naslovi oziroma postavi SEU, ta pa nanj odgovori!
→ če pa SEU samo naleti na težavo, pa NE vpraša USRS = zgolj ''one way road''
→ Knez meni, da pa vendarle bi tukaj bilo potrebno sodelovanje USRS in SEU
SODNO VARSTVO PRAVIC V SLOVENIJI

1. stopnja = okrajna, okrožna = SPLOŠNA ali SPECIALNA = delovna, socialna,
2. stopnja = višja, SPECIALNA = upravna (de iure imperii)
26
3. stopnja = vrhovno (več oddelkov, delovno, civilno, gospodarsko, .. vendar imajo skupne senate) → vrhovno sodišče
je najvišje
→ Ustavno sodišče pa NI nadrejeno vsem tem sodiščem v pravem pomenu besede, čeprav bdi nad ustavnostjo in
zakonitostjo
Ustavno sodišče
→ deluje po načelu subsidiarnosti
→ ima neke vrste svoje pravo - URS
→ da pridemo do ustavnega sodišča, je prej potrebno izčrpanje vseh pravnih sredstev na nižjih stopnjah = temu se reče
SUBSTANCIRANJE
ESČP
→ prav tako deluje po načelu subsidiarnosti
→ svoj temelj ima v EKČP
→ že takoj je treba navajati in utemeljevati EKČP na nižjih stopnjah, LE tako se bo izčrpalo = SUBSTANCIRANJE
→ ko se navaja podlaga, številka člena NI potrebna, samo navesti je potrebno v čem je kršitev
SEU
→ NI pritožbeno sodišče, ampak sodeluje v tako imenovanem ''vmesnem postopku''
→ tukaj gre za vprašanje predhodnega odločanja (kar pa NI enako kot predhodno vprašanje!!!!)
→ pred SEU se pride s strani sodišč s katere koli stopnje, tudi iz osnovnega, pod različnimi pogoji
→ razdeljeno na dva sodišča: Splošno sodišče EU in Sodišče
PAZI = Med ESČP in SEU pa NI nikakršnega postopka !!!
Splošno sodišče EU = nekoč Sodišče I. stopnje Sodišče = tukaj so 4 možnosti, da se pride do predhodnega odločanja
(glede na sodišče posamezne stopnje) = > 267.
člen PDEU: pot slovenskih sodišč do Sodišča.
267. PDEU = PREDHODNO VPRAŠANJE

Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:
(a) razlage Pogodb;
(b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.
Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede
vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko (MOŽNOST) to vprašanje predloži v
odločanje Sodišču.
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev
katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno (MORA) predložiti zadevo Sodišču.
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki
ji je odvzeta prostost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku.
→ TOREJ = SEU lahko v tem postopku odloča o dvojem:

• o RAZLAGI (primarno in sekundarno pravo) aktov EU
• o VELJAVNOSTI (sekundarno pravo) aktov EU
Zagotavljanje ENOTNE IN PRAVILNE RAZLAGE PRAVA EU. SEU

ima RAZLAGALNI MONOPOL.
→ SEU zgolj razlaga, sodišča DČ pa odločajo
27
Kateri organ lahko postavi predhodno vprašanje?
SODIŠČE DČ = organ, ustanovljen na podlagi zakona; stalen; ima obvezno pristojnost; narava postopka je
kontradiktorna; uporablja pravna pravila; je neodvisen.
Učinek sodbe? erga

omnes in ex tunc
→ zavezuje sodišče DČ, ki je vprašanje postavilo + zavezuje druge organe DČ
→ razlaga pa zavezuje tudi v vseh drugih DČ __
Ustavno sodišče ima več pristojnosti, predvsem 2 sta vredni omembe:
• Sposobnost reševanja ustavnih pritožb
→ ko je izčrpano redno sodno varstvo
→ kršena je URS in EKČP (začetek poti do ESČP).
• Presoja splošnih aktov (zakonov, PZA..) z zahtevami in pobudami.
→ Tukaj je ustavno sodišče kot prvostopenjsko sodišče!!!
→ Samo tukaj lahko USRS sprašuje Sodišče EU!!!! (Pri ustavni pritožbi pa vrača zadeve ostalim
sodiščem, da ona vprašajo SEU!!)
Kako je z zadevami ki so že rešene, a po napačni interpretaciji?
Kdaj se pojavi predhodno vprašanje pred nacionalnimi sodišči? (NI isto kot pri SEU - **RAZLIKUJ**)
Primer = zapuščinski postopek – na obravnavi se pojavijo dediči; dva brata in sestra, pride še četrti, ki ga nikoli niso
videli, ki pravi da je nezakonski sin.
- Nepravdno sodišče bo rešilo samo ali napotilo na pravdo.
- Sodišče potrebuje odgovor na vprašanje
- → Kdo so dediči? Ali je četrti dedič ali ne? Kar se ne ugotavlja več po Zakonu o dedovanju ampak po
Družinskem zakoniku.
- Bistvo prehodnega vprašanja je da gre za drugo pravno podlago, česar pri predhodnem odločanju v smislu
EU ne poznamo!!!
Kadar ESČP presoja stališča nacionalnih sodišč, bo presojalo tudi, ali je moralo uporabiti evropsko pravo ali do kakšne
mere.
→ Če država nima diskrecije uporabe evropskega prava potem država ne more biti odgovorna za kršenje Konvencije.
Razmerje ESČP-SEU je posebno, ne pride velikokrat do stika, ko pa pride je težko (obravnava Zakona o tujcih).
Sočasna uporaba mednarodnega in evropskega prava? Oboje je nad nacionalnim pravom.
__
Upravno sodišče = za izpodbijanje individualnih aktov (gre torej za varstvo posameznika proti državi)
Upravno sodišče je praviloma enostopenjsko. Pravimo pa, da imamo dvostopenjsko upravno varstvo. Upravni
organi – NE morejo postaviti vprašanja za predhodno odločanje!
28
SISTEM VARSTVA V JAVNEM IN ZASEBNEM INTERESU
Imamo kršitev prava – 3 možnosti:
1.) Sistem varstva v zasebnem interesu – posameznik bo v svojem interesu nekaj začel.
2.) Sistem varstva v javnem interesu – državni organ bo v javnem interesu nekaj začel.
o Običajno pripelje, do nekega individualnega akta (inšpektor, prekrškovni organ izda odločbo..) o
Acta iure imperii → konča se z odločbo. To odločbo lahko posameznik izpodbija za varstvo v
zasebnem interesu.
3.) Ustavno varstvo – ko se izčrpa varstvo v zasebnem interesu glede individualnih aktov (»četrta instanca« -
a pazi to ni pravilen izraz). + varstvo v zasebnem interesu glede splošnih aktov kjer je ustavno sodišče I.
stopenjsko, a potrebno je izkazati pravni interes kar je v praksi zelo zahtevno).
o Možno je tudi izpodbijanje aktov v javnem interesu s strani državnih organov.
PRIMER 1= Povzročili ste prometno nesrečo (prevozili ste stop znak, poškodovali voznika v drugem avtomobilu). Če
gre za hudo poškodbo – kazenska odgovornost, odškodninska odgovornost, prekrškovna odgovornost.
• Odškodninska odgovornost – varstvo v zasebnem interesu. Gre za prirejen odnos med subjektoma,
civilnopravno razmerje.
• Prekrškovna odgovornost – preganja uradni organ.
• Kazenska odgovornost – preganja policija nato državni tožilec (varstvo v javnem interesu).
Lahko dva takšna postopka v javnem in zasebnem interesu potekata istočasno?

LAHKO! In največkrat tudi potekata, kadar bo varstvo v zasebnem interesu sploh prisotno.
PRIMER 2 = V trgovini kupite pokvarjen izdelek. Postalo vam je slabo in niste mogli na izpit, ki je zadnji pred
vpisom v višji letnik. Ali je tukaj kaj prostora za varstvo v zasebnem oz. javnem interesu?
• Tožba na povrnitev škode – sistem zasebnega varstva.

• Obvestiš inšpekcijo – sistem javnega varstva (oškodovanec ni stranka postopka). A ne vedno ! Inšpekcija je
pristojna »da mora in da lahko«.
→ MORA, ko je podan javni interes kjer je v ozadju nekaj
→ LAHKO, vendar NI NUJNO, kadar javnega interesa NI. (npr. ženski se po dveh dneh zlomi salonar,
saj ni podan javni interes).
Čemu sploh sodno varstvo?
• Za reševanje sporov med posamezniki

• Za reševanje oblastnih razmerij
→ sodna veja je hrbtenica sistema, če je NI, NIČ ne bo več delovalo!
Ali je evropsko pravo tuje pravo in ali lahko dobimo pojasnilo o njegovi vsebini/aplikaciji?
Evropsko pravo NI tuje pravo in je del nacionalnega prava – velja iura novit curia (sodišče + upravni organi).
→ pomeni poznavanje prava po uradni dolžnosti, oziroma predpostavka da ti organi pravo poznajo, takšno kot je!
Neposredna uporabnost?
Za zakonodajalca – zakonodajalec ne rabi ničesar narediti, da bo akt začel veljati →
razen direktiva – implementacija
29
Za izvršilno oblast – velja enako kot za zakonodajno, razen če mora izvršilna oblast pripraviti izvedbena pravila.
Za sodišča – sodišča samo aplicirajo pravo (NE izdajajo izvedbenih predpisov..)
Skoraj enako lahko rečemo za neposreden učinek in konsistentno razlago.

PRAVNO VARSTO EU SPLOŠNO
Temeljna institucija na tem področju je SEU – SODIŠČE EU, ki zagotavlja spoštovanje prava pri razlagi in uporabi
PEU in PDEU, ter na splošno prava EU.
→ sem sodijo tudi mednarodne pogodbe, ki jih je EU sklenila s tretjimi državami
→ tudi mednarodnopravna načela in običaji
NI ga mogoče primerjati z nacionalnimi sodišči, saj ima različne vloge:

- če obravnava kršitev ustanovnih pogodb ali predhodna vprašanja = vloga USTAVNEGA SODIŠČA
- če odloča o veljavnosti odločb institucij EU = vloga UPRAVNEGA SODIŠČA
- če odloča o odškodninskih zahtevkih = vloga CIVILNEGA SODIŠČA
- če odloča o denarni kazni = vloga KAZENSKEGA SODIŠČA
Del sodišča je prevajalski oddelek, ki služi prevajanju praktično vsega, kar nastane na sodišču in se prevaja v uradne
jezike – ta služba je pridržana »slovenskim pravnikom«. Sestava sodišča:
- Sodišče
- Splošno sodišče (odločanje o dejanskih sporih, .. )
- Specializirano sodišče (sodišče za uslužbence) = prenehalo delovati.
19. člen PEU

1. Sodišče Evropske unije sestavljajo Sodišče, Splošno sodišče in specializirana sodišča. Zagotavlja upoštevanje
prava pri razlagi in uporabi Pogodb.
→ ZGOLJ podlaga za specializirana sodišča, vendar jih NI!
Države članice vzpostavijo PRAVNA SREDSTVA potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na
področjih, ki jih ureja pravo Unije.
2. Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice. Sodišču pomagajo generalni pravobranilci. Splošno
sodišče ima najmanj po enega sodnika iz vsake države članice.
Sodniki in generalni pravobranilci Sodišča ter sodniki Splošnega sodišča se izberejo med osebami, katerih neodvisnost
je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje iz členov 253 in 254 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Vlade držav članic
jih v medsebojnem soglasju imenujejo za dobo šestih let. Sodniki in generalni pravobranilci, ki jim mandat poteče, so
lahko ponovno imenovani.
3. Sodišče Evropske unije v skladu z določbami Pogodb:

(a) odloča o tožbah, ki jih vloži država članica, institucija, fizična ali pravna oseba;
(b) na predlog nacionalnih sodišč predhodno odloča o vprašanjih glede razlage prava Unije ali veljavnosti aktov, ki
so jih sprejele institucije;
(c) odloča o drugih zadevah, predvidenih v Pogodbah.
30
ODLOČANJE SEU
Sodišče sodi po senatu
→ Več kot je senatov več lahko sodišče naredi.
1.) Odločanje na obči seji (full court) – gre za zelo izjemne primere, ki jih našteva Pogodba: -
razrešitev komisarjev
- razrešitev evropskega varuha
- in predvsem kadar Sodišče meni, da je neka zadeva izjemno pomembna
2.) V velikem senatu (13 sodnikov) – kadar to zahteva DČ ali institucija, ki je stranka v postopku + zapletene in
pomembne zadeve).
3.) Senat treh ali petih sodnikov - druge zadeve
VRSTE POSTOPKOV PRED SODIŠČEM EU

Velja načelo numerus clausus – torej omejenega, zaprtega kroga možnosti pravnih sredstev!
Neposredni postopki:
→ kar pomeni, da se tožba vloži neposredno na Sodišče EU To
so:
1.) Tožba proti DČ = TOŽBA ZARADI KRŠITVE PRAVA EU
2.) Tožba na razveljavitev akta EU – NIČNOSTNA TOŽBA
3.) Tožba zaradi molka organa – TOŽBA ZARADI NEDELOVANJA
4.) Postopek s tožbami uslužbencev EU – NE več
5.) Tožba na odškodnino zoper EU = ODŠKODNINSKA TOŽBA
Tožbe se delijo na tožbe zoper EU (te lahko vložijo EP, EK ali DČ) in tožbe zoper DČ (te lahko vloži EK ali druga
DČ)
Posredni:
→ To pomeni, da se tožba vloži pred nacionalnim sodiščem
→ gre za posreden način kako se pride do Sodišča EU → tukaj gre za sodelovanje
nacionalnih sodišč in Sodišča EU To je:
1.) Postopek v zvezi s PREDHODNIM VPRAŠANJEM – VPO (vprašanje za predhodno odločanje)
VPO postavi sodnik iz nacionalnega sodišča na SEU.
31
POSTOPKI PROTI DČ PRED SODIŠČEM EU
Umestitev 19. PEU
1. Sodišče Evropske unije sestavljajo Sodišče, Splošno sodišče in specializirana sodišča. Zagotavlja
upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb.
Države članice vzpostavijo PRAVNA SREDSTVA potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na
področjih, ki jih ureja pravo Unije.
2. Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice. Sodišču pomagajo generalni pravobranilci. Splošno
sodišče ima najmanj po enega sodnika iz vsake države članice.
Sodniki in generalni pravobranilci Sodišča ter sodniki Splošnega sodišča se izberejo med osebami, katerih neodvisnost
je nedvomna in ki izpolnjujejo pogoje iz členov 253 in 254 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Vlade držav članic
jih v medsebojnem soglasju imenujejo za dobo šestih let.
Sodniki in generalni pravobranilci, ki jim mandat poteče, so lahko ponovno imenovani.

(a) odloča o tožbah, ki jih vloži država članica, institucija, fizična ali pravna oseba
(b) na predlog nacionalnih sodišč predhodno odloča o vprašanjih glede razlage prava Unije ali veljavnosti aktov, ki
so jih sprejele institucije
(c) odloča o drugih zadevah, predvidenih v Pogodbah.
VRSTE POSTOPKOV PRED SEU NASPLOH

1.) NEPOSREDNI = TOŽBE (direct actions)
Takšna tožba se neposredno vloži na Sodišče EU (v Luksemburg). Sodišče
EU ODLOČA in ZAKLJUČI primer.
To se vlaga neposredno na Sodišče EU. To

so:
1. Tožba proti DČ zaradi kršitve prava EU (action for failure to fulfil an obligation)
2. Tožba na razveljavitev akta EU – NIČNOSTNA TOŽBA (action for annulment)
→ ta je izhodiščna za ostale
3. Tožba zaradi molk organa (action for failure to act)
4. Postopki s tožbami udeležencev EU = NE VEČ
5. Tožba na odškodnino zoper EU (action for compensation of damages)
→ PAZI, to NI isto kot načelo odškodninske odgovornosti DČ za kršitev prava EU!!!
→ to je odškodninska odgovornost EU
2.) POSREDNI (indirect actions)

To se najprej vlaga pred sodišče DČ, ta pa potem na sodišče EU.
32
Sodišče EU tukaj zgolj RAZLAGA in NE izda končne odločbe glede spora.
Sodišče EU opravi neko VMESNO FAZO.
Odločitev o sporu je prepuščeno sodišču DČ.
1. Postopek predhodnih vprašanj (preliminary ruling procedure)
POSTPOPKI ZOPER DČ
JAVNO-PRAVNO VARSTVO in ZASEBNO-PRAVNO VARSTVO.
Javno = EK vs DČ, DČ vs DČ
Zasebno = posameznik vs DČ
1.) JAVNO-PRAVNO VARSTVO

• EK proti DČ (258. PDEU)
• DČ proti DČ (259. PDEU)
VLOŽI SE PRED SODIŠČEM EU.
VRSTE JAVNOPRAVNIH POSTOPKOV

- Tožba zaradi kršitve prava EU (action for failure to fulfil an obligation -infringement procedure)
→ EK skrbi za uporabo prava EU pod nadzorom SEU
EK vs. DČ
→ 258. PDEU (lex generalis)
→ 260. PDEU = ko DČ NE spoštuje odločbe – plačilo denarne kazni
→ 108/2, 114/9, 271, 348/2. PDEU (lex specialis)
258. PDEU
Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda o zadevi obrazloženo
mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe.
Če zadevna država NE ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži
Sodišču Evropske unije.
260.PDEU
1. Če Sodišče Evropske unije ugotovi, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb , mora ta
država sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča.
2. Če Komisija meni, da zadevna država članica ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča , lahko
pred Sodiščem vloži tožbo, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe. Pri tem določi višino
pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki naj jo plača zadevna država članica in ki je po njenem mnenju primerna
glede na okoliščine zadeve.
Če Sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo pavšalnega zneska
ali denarne kazni.
33
3. Če Komisija pred Sodiščem vloži tožbo v skladu s členom 258, ker zadevna država članica ni izpolnila
obveznosti o obvestilu glede UKREPOV O PRENOSU DIREKTIVE, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom,
lahko Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za
ustrezno v danih okoliščinah in katero naj zadevna država članica plača.
Če Sodišče ugotovi kršitev lahko naloži zadevni državi članici plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki NE
presega zneska, ki ga je določila Komisija. Obveznost plačila učinkuje od dneva, ki ga Sodišče določi v svoji sodbi.
DČ v. DČ
→ 259. PDEU (lex generalis)
→ 108/2. , 114/9, 348/2. PDEU (lex specialis)
259. PDEU
Država članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, lahko zadevo predloži
Preden država članica vloži tožbo proti drugi državi članici zaradi domnevne kršitve obveznosti iz Pogodb, mora
zadevo predložiti Komisiji.
Komisija poda obrazloženo mnenje, potem ko je bila obema državama dana možnost, da se v kontradiktornem
postopku ustno in pisno izrečeta.
Če Komisija v treh mesecih po datumu vložitve zadeve ne da svojega mnenja, to ni ovira, da zadeva ne bi bila
predložena Sodišču.
→ DČ lahko potem vloži sama tožbo na SEU
2.) ZASEBNO-PRAVNO VARSTVO

• posameznik proti DČ
→ sklicevanje na pravo EU ob kršitvah s strani DČ (neposredni učinek, konsistentna razlaga, odškodninska
odgovornost DČ)
VLOŽI SE PRED NACIONALNIMI SODIČI IN UPRAVNIMI ORGANI

→ NE vloži se pred SEU !!!
→ NEODVISNI OD POSTOPKA PRED SEU = lahko se začnejo kasneje, potekajo vzporedno s postopkom prek EK
in SEU
→ posameznik namreč NE more iti na SEU !!!!
Zadeva AČIMOVIĆ v. RS Zadeva

POLANEC v. RS
34
Če je spredaj pred zadevo T – TRIBUNAL = SPLOŠNO SODIŠČE
Če je spredaj pred zadevo C – CURIA = SODIŠČE → Skupaj to
tvori SEU !!!
Zadeva FRANKOVICH
Glede direktive, ki v ITA NI bila implementirana – direktiva o varovanju delavcev v primeru stečaja. Neka družba
gre v stečaj, delavci niso bili poplačani. Frankovich in ostali se sklicevali da mora DČ po direktivi ustanoviti neki
JAMSTVENI SKLAD, da se nadomesti te plače.
Kam so vložili tožbo?
→ Najprej so vložili na sodišče DČ – nacionalno sodišče. (NE na SEU v Luksemburgu!!!!)
→ šlo je namreč za kršitev prava EU s strani DČ (ITA)
→ sodišče DČ pa nato naslovilo to kot predhodno vprašanje na SEU
→ kljub temu da je eno izmed najbolj znanih odločb SEU – Frankovich NI nikoli naslovil tožbe pred SEU (ker to NE
gre!) = PAZI TO!!!
→ NAČELO ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI DČ (glej med načeli!)
SEU je odločilo: '' DČ so zavezane plačati nadomestilo za škodo. Povzročeno posameznikom s kršitvijo prava EU, za
katero so odgovorne!''
To pa je SUBSIDIARNO, kajti posamezniki, če je mogoče, morajo najprej izkoristiti NEPOSREDNI UČINEK, če je
to mogoče.
→ torej da se v DČ neposredno sklicujejo na določbe akta EU
→ vendar lahko pa uveljavljajo odškodnino poleg neposrednega učinka, če je kljub uveljavljanju neposrednega učinka,
nastala kakšna škoda !!
Tukaj sicer NE gre za vprašanje NEPOSREDNEGA UČINKA ampak ODGOVORNOST DČ zaradi kršitve.
Pogoji za odškodnino DČ (nadgradnja po Brasserie du Pecheru):

• Pravo EU posameznikom priznava določene pravice (tukaj direktiva)
• Kršitev mora biti dovolj resna
• Škoda
• Vzročna zveza med škodo in kršitvijo prava EU s strani DČ (tukaj neiplementacija direktive)
35
Zadeva SCHMIDBERGER v Avstrija
Zapora na cesti, tovornjaki NISO mogli dalje za 30 ur. Zapora ceste je bila zakonita po AVST pravu. Ti šoferji so
zahtevali odškodnino.
Tudi tukaj so vložili tožbo na odškodnino pred sodiščem DČ – nacionalno sodišče To
sodišče DČ pa je naslovilo predhodno vprašanje na SEU.
→ odločili so, da je bilo to sorazmerno!
POSAMEZNIK NE MORE TOŽITI DČ NA SODIŠČU EU !!!

Npr. napačne novice – Slovenec na SEU premagal Avstrijo! = novinarji zelo napačno uporabljajo terminologijo
Pravzaprav je vložil na avstrijsko sodišče – sodišče DČ. Sodišče
DČ pa naslovilo to na SEU !!!
Posameznik NE more sam, tudi če je izčrpal pravna sredstva v DČ.
PAZI = posameznik vs. DČ pred ESČP pa LAHKO !!! (ESČP ima velik case load, .. SEU si tega NE želi!)
PAZI
RAZLIKUJ:
• postopka EK proti DČ ALI DČ proti DČ pred SEU v Luksembourgu = KRŠITEV PRAVA EU.
• Postopek posameznik proti DČ pred nacionalnim sodiščem = KRŠITEV PRAVA EU.
• postopek posameznik proti DČ pred ESČŠ v Strasbourgu = KRŠITEV EKČP in PROTOKOLOV.
ZADEVE ESČP
Zadeva LUKENDA
Zaradi predolgih postopkov.
Zadeva VASKRŠIĆ
Izvršilno pravo, 124€ dolga, oni pa so mu zarubili hišo. Potem pa so šli na ESČP. Šlo je za neke vrste zlorabo,
izigraval sodišča. Na ESČŠ pa so rekli, da NI bilo upravičeno, da morajo ubrati neke druge ukrepe.
JAVNO-PRAVNO VARSTVO
1.) KOMISIJA vs. DČ
TOŽBA ZARADI KRŠITVE PRAVA EU -
NEIZPOLNITVE OBVEZNOSTI
258. PDEU
Če EK meni, da katera od DČ NI izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda OBRAZLOŽENO MNENJE po tem, ko
je dala DČ možnost, da predloži svoje pripombe.
→ tudi neke obveznosti iz sekundarnega prava, čeprav piše samo iz Pogodb
Če pa DČ NE ravna v skladu s tem mnenjem v roku, ki ga določi, se LAHKO zadevo PREDLOŽI SEU.
SPLOŠNO O TOŽBI
EK = status varuha prava EU, ''pes čuvaj EU''
EK NI treba izkazovati PRAVNEGA INTERESA ZA TOŽBO in NI ČASOVNE OMEJITVE ZA VLOŽITEV
TOŽBE!
→ smoter tega = EU namreč NIMA policije, vojske, ..
17. PEU = EK PES ČUVAJ

1. Komisija spodbuja splošni interes Unije in v ta namen sprejema ustrezne pobude. Skrbi za uporabo Pogodb in
ukrepov, ki jih institucije sprejmejo na njuni podlagi. Skrbi za uporabo prava Unije pod nadzorom Sodišča
Evropske unije. Izvršuje proračun in upravlja programe. V skladu s Pogodbama opravlja usklajevalno, izvršilno in
36
upravno funkcijo. Razen pri skupni zunanji in varnostni politiki in v drugih primerih, predvidenih v Pogodbah,
zagotavlja zastopanje Unije navzven. Daje pobude za letno in večletno načrtovanje Unije z namenom doseči
medinstitucionalne sporazume.
Kršitev s strani DČ = NE glede na to, kateri organ DČ je to kršil !!!= OBJEKTIVNA ODGOVORNOST DČ
→ PASIVNA LEGITIMACIJA = DČ (četudi krši občina, sodišče, zakonodajalec,
inšpekcija, ..)
→ možno se je sicer ekskulpirati odgovornosti (sicer zelo težko) KRŠITVE so:
• kršitev načela lojalnosti
• neustrezna uporaba prava EU
• neustrezno uveljavljanje EU
TIP KRŠITVE
Kršitev pomeni, kadar DČ NI izpolnila neke obveznosti iz POGODB in DRUGIH AKTOV INSTITUCIJ EU (čeprav v
PDEU piše samo Pogodb!) = pomeni KRŠITEV PRAVA EU
→ 258/ 259. PDEU
Zakaj gre sploh za kršitev?

DČ so se namreč s podpisom pogodb oziroma pristopu k EU zavezala spoštovati pravila prava EU. Ko
so pa to podpisale, to predstavlja obveznost in zaradi tega je mogoče tudi kaznovati DČ.
→ 4/III. PEU = DČ sprejemajo vse splošne in posebne ukrepe, potrebne za izpolnjevanje obveznosti iz pogodb in
aktov institucij EU! = NAČELO LOJALNOSTI
Gre torej za kršitev: PEU, PDEU, Listina EU, mednarodne pogodbe, uredbe, direktive, odločbe, splošna načela
EU
4. PEU 1. Države članice v skladu s členom 5 ohranijo vse pristojnosti, ki niso s Pogodbama
dodeljene Uniji.
2. Unija spoštuje enakost držav članic pred Pogodbama kot tudi njihovo nacionalno identiteto, ki je neločljivo
povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, vključno z regionalno in lokalno samoupravo.
Spoštuje njihove temeljne državne funkcije, zlasti zagotavljanje ozemeljske celovitosti, vzdrževanje javnega reda in
varovanje nacionalne varnosti. Zlasti nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice.
3. Unija in države članice se na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo
pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb.
Države članice sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki
izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije.
Države članice podpirajo Unijo pri izpolnjevanju njenih nalog in se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili
uresničevanje ciljev Unije.
→ to je NAČELO LOJALNOSTI !!!
TOŽBENI RAZLOGI
• Nepravočasna implementacija direktive v DČ = zamujeni prenos direktive v roku
• Nepravilen ali nepopolni prenos direktive v DČ
• Neizvajanje prava EU v praksi v DČ
• Opustitev ravnanja DČ, ko bi morala ravnati (Zadeva Španske Jagode)
• Nepostavitev vprašanja za predhodno odločanje s strani sodišča zadnje instance v DČ
→ DČ odgovorna, ker zadnja instanca NI naslovila vprašanja na SEU
→ sicer NI nujno zadnja instanca, ampak instanca zoper katere NI več pravnega sredstva v DČ!
37
POSTOPEK
1.) EK IZVE ZA KRŠITEV PRAVA EU (kršitev s strani DČ)
2.) ADMINISTRATIVNA FAZA (infringement proceeding)
• Neformalna faza (NI še začetek) = izmenjava mnenj EK – DČ
→ na tej točki se lahko zaključi ali gre v 2. fazo – formalno fazo
• Formalna faza
Tukaj se izda URADNI OPOMIN (letter of formal notice)
→ v tem se navede kršene določbe prava EU, predstavi relevantna dejstva, ..
→ o tem se obvesti tudi javnost (npr. Sloveniji opomin zaradi pesticidov in odlagališč, ..)
→ po tem opominu NI več razširjanja dejstev in pravnih vprašanj (tako, kot piše v opominu)
→ DČ mora sodelovati, drugače gre za novo kršitev – (breach of duty of cooperation)
Na koncu te faze se izda še OBRAZLOŽENO MNJENJE

→ Če se tega NE upošteva, potem postopek preide v sodno fazo!
→ EK vloži TOŽBO pred sodišče EU !!!
ROKI, ki se določijo za delovanje oziroma odpravo kršitve s stani DČ = dolžina je odvisna od nujnosti in resnosti
kršitve!
3.) SODNA FAZA PRED SEU

EK vloži tožbo na sodišče EU.
Sodišče odloča o tožbi = lahko ZAVRNE ali UGODI.
Če UGODI:
• Ugotovitvena sodba = če DČ NE upošteva zgoraj navedenega
• Denarna kazen
→ če DČ NE upošteva sodbe, lahko nato EK vloži tožbo in pride do naložitve denarne kazni
→ če se nanaša na neimplementacijo direktive, EK že v tožbi zahteva denarno kazen!
Kako EK izve za kršitev?

• Po lastni preiskavi
• Po sporočilu s strani EP
• Pritožbe posameznikov
EK ima DISKRECIJSKO PRAVICO glede začetka postopka.

→ torej LAHKO začne postopek, NI pa dolžna!
→ poznamo še namreč postopek DČ proti DČ (kjer se mora najprej vključiti EK, kasneje pa lahko DČ sama vloži
tožbo na SEU)
Kako pride do sodne faze?

Če DČ NE izpolni tega, kar je EK zahteva v OBRAZLOŽENEM MNENJU, EK vloži tožbo. Tožba
se vloži na sodišče EU (referral to court)
Tožba:
- EK ima popolno DISKRECIJSKO PRAVICO, ali bo tožbo vložilo ali NE
- NI določenega ROKA, kdaj je treba začeti postopek pred SEU (gleda se zgolj nek razumni rok)
- EK tukaj NE sme širiti obsega iz OBRAZLOŽENEGA MNENJA (NE sme navajati novih kršitev) !!!
- tožba se NE sme sklicevati zgolj na obrazloženo mnenje, ampak mora biti tožba celovit akt (v tožbo se vnesejo vse
dejanske ugotovitve iz dejanskega primera in hkrati se v njo vnese tudi vsebina iz obrazloženega mnenja)
- druge DČ lahko tukaj na nek način postanejo intervenietni (''sosporništvo'')
38
→ to se zgodi navadno, da obranijo tudi svoje interese, če se nanaša na podobno zadevo, kot jo ima ta DČ tudi sama
→ v RS bi na tem področju interveniralo državno odvetništvo (zelo osiromašen organ, slabe finance, ..)
Te tožbe NIMAJO ODLOŽILNEGA UČINKA same po sebi, vendar kljub temu lahko sodišče EU, če meni, da
okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijanega akta!!
Začasne odredbe
LAHKO se v vseh zadevah sprejmejo, kadar je to NUJNO in da se PREPREČI NEPOPRAVLJIVA ŠKODA.
Kaj so tipični zagovori DČ?

• Kršitev NE obstaja (npr. rok za implementacijo NI potekel)
• Derogacije iz Pogodbe (npr. javni red, varnost, zdravje, ..)
• Pravo EU NI zakonito
→ omejena možnost zagovora, saj je DČ imela možnost NIČNOSTNE TOŽBE. Možno pa je v primerih:
- neočitna nezakonitost
- pomembna nezakonitost
- kršitev ustavnih načel
• Nujnost in višja sila = sprejemljivo samo v posebnih okoliščinah (neizogibno in nepredvidljivo)

• Ustavne, politične, administrativne težave =
→ sodišče EU NE upošteva • Obstoj neposrednega učinka
• → sodišče EU zavrača!
• Vzajemnost = zagovor, da gre za kršitev tudi drugih DČ ali same EK
→ NI sprejemljiv argument v pravu EU (NI enako kot v MJP!)
ODLOČITEV SODIŠČA
O tožbi odloča SEU.
Tožba se ZAVRNE ali pa ji UGODI. Ugodi
:
- pomeni, da je šlo za kršitev prava EU s strani DČ = UGOTOVITVENA SODBA (tu še NI finančni sankcij!)
- poleg ugotovitvene sodbe pa še DAJATVENI DEL = plačilo stroškov
→običajno je potrebno nasprotni stranki pokriti stroške in še svoje – ob pogoju, da so se stroški priglasili)
Kaj če je DČ že prenehala s kršitvijo, preden se izda odločba - sodba?

Tukaj je relevanten trenutek obstoja kršitve v času izdaje OBRAZLOŽENEGA MNENJA Pomembno
za:
- da se vidi učinek kršitve za druge DČ
- da DČ NE odlašajo z odpravo kršitve do sodbe
- da se lahko sodi tudi o kratkotrajnih kršitvah
POSLEDICE SODBE
Torej ko sodišče EU ugotovi kršitev prava EU s strani DČ = UGOTOVITVENA SODBA.
DČ je nato zavezana, da mora sprejeti potrebne ukrepe za spoštovanje te sodbe, torej da odpravi kršitev prava EU.
Potem na izdano sodbo bdi tudi EK – ki ponovno postane varuh prava EU – v tem primeru ''VARUH TE SODBE''.
Sodišče EU je namreč samo odločilo o zadevi, nato se njena naloga tukaj zaključi.
Kaj če DČ NE spoštuje sodbe?

Možna je naložitev finančnih sankcij – 260. PDEU (glej spodaj)
Pred Maastrichtsko pogodbo = obstaja zgolj možnost ponovnega sojenja.
39
V času Maastrichtske pogodbe = naloži se ponovno denarna kazen za DČ.
Po Lizbonski pogodbi = zgolj enofazna ugotovitev ponovne kršitve in naložena denarna kazen.
260.PDEU
1. Če Sodišče Evropske unije ugotovi, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb , mora ta
država sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča.
2. Če Komisija meni, da zadevna država članica ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča , lahko
pred Sodiščem vloži tožbo, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe. Pri tem določi višino
Če Sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo pavšalnega zneska
ali denarne kazni.
obveznosti o obvestilu glede UKREPOV O PRENOSU DIREKTIVE, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom,
lahko Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za
ustrezno v danih okoliščinah in katero naj zadevna država članica plača.
Če Sodišče ugotovi kršitev lahko naloži zadevni državi članici plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki NE
2.) DČ vs. DČ
TOŽBA ZARADI KRŠITVE OBVEZNOSTI -
NEIZPOLNITVE OBVEZNOSTI
259. PDEU
Država članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, LAHKO zadevo predloži
→ tudi glede sekundarnega prava, čeprav piše samo Pogodb!!!
Komisija poda OBRAZLOŽENO MNENJE, potem ko je bila obema državama dana možnost, da se v
kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta.
Če Komisija v treh mesecih po datumu vložitve zadeve ne da svojega mnenja, to NI ovira, da zadeva ne bi bila
POSTOPEK
1.) NEFORMALNA FAZA = diplomatska faza med DČ, pogajanja, itd. … šele kasneje pa, če se DČ NE
morejo dogovoriti se predloži zadeva EK, in potem morebiti tudi na SEU.
2.) PREDLOŽITEV ZADEVE EK
EK pozove drugo DČ – tisto, ki je domnevno kršiteljica, da poda svoje mnenje in sooči mnenja obeh DČ.
EK nato poda še OBRAZLOŽENO MNENJE o situaciji.
→ v tem pove, ali se EK zdi ali ima tožnica prav ali ne
Obstajajo 3 možnosti kaj se lahko zgodi:

• EK če meni, da gre za kršitev DČ– EK sama PREVZAME TOŽBO – formalni postopek →
najpogosteje je tako
40
• EK izda mnenje in meni da NI kršitve = tukaj lahko DČ kljub temu vloži tožbo na SEU
• EK v 3 mesecih NE naredi ničesar = tudi tukaj lahko DČ vloži tožbo na SEU
3.) TOŽBA NA SEU Navadno zadevo prevzame EK, vendar kadar NE naredi ničesar ali zavrača, je
možno, da to stori DČ sama.
DČ NI treba izkazati posebnega PRAVNEGA INTERESA za tožbo (kot tudi EK NI treba izkazovati pravnega
interesa po 258. PDEU)
Ko pride do tožbe na SEU, lahko EK in druge DČ intervenirajo v tem postopku.

→ s tem se odraža, da NISO le INSTITUCIJE EU tiste, ki so zainteresirane za zagotavljanje spoštovanja prava
EU, ampak tudi DČ !!!
DČ proti DČ je REDKO UPORABLJEN POSTOPEK.

Zakaj? Ker DČ uporabljajo bolj diplomatska sredstva za reševanje
sporov. Ker po navadi to prevzame EK.
Ker obstaja tudi možnost predhodnega odločanja.
→ Zadeva BUTLER = ''interstate cases would go against the very nature and cutom of integration project of
EU!'' → Doslej je bilo le 8 teh primerov pred SEU.
NE zamenjuj DČ proti DČ pred SEU z meddržavnimi tožbami pred ESČP!!

33. člen EKČP = MEDDRŽAVNE ZADEVE
Vsaka Visoka pogodbena stranka lahko obvesti Sodišče o vsaki domnevni kršitvi določil Konvencije in njenih
Protokolov, ki bi jih po njenem mnenju lahko pripisali drugi Visoki pogodbeni strank.
DČ proti DČ pred SEU= KRŠITEV PRAVA EU

DČ proti DČ pred ESČP = KRIŠTEV EKČP, njenih PROTOKOLOV
Primer = SLO v. CRO = ''the first EU inter state before the ESČŠ'' !!!!
- gre za spor glede Ljubljanske Banke (glede deviz)
- prvi spor, ko sta spor predložili članici EU
POSTOPEK NA PODLAGI 260. PDEU (povezava z 258, kot tudi z 259. PDEU!!!)
TOŽBA EK PROTI DČ – NALOŽITEV FINANČNIH SANKCIJ
SPLOŠNO
Nadaljevanje postopka po 258. ALI 259. PDEU!!!
41
260.PDEU
1. Če Sodišče Evropske unije ugotovi, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, mora ta država
sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča.
→ UGOTOVITVENA SODBA
2. Če Komisija meni, da zadevna država članica NI SPREJELA POTREBNIH UKREPOV ZA IZVRŠITEV

SODBE SODIŠČA, lahko pred Sodiščem vloži tožbo, potem ko je tej državi dala možnost, za predložitev
STALIŠČA. Pri tem določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki naj jo plača zadevna država članica in ki je
po njenem mnenju primerna glede na okoliščine zadeve.
Če Sodišče ugotovi, da zadevna država članica NI IZVRŠILA NJEGOVE SODBE, ji lahko naloži plačilo
PAVŠALNEGA ZNESKA – POVPREČNINE ali DENARNE KAZNI.
→ v praksi je prišlo tudi da je to dvoje akumuliralo = torej IN (EK v. FRA) → ALI pa je alternativno
→ torej v pogodbi piše ALI, SEU pa je reklo da je lahko tudi IN !!!
→260/II. PDEU = tožba EK proti DČ, zaradi neupoštevanja sodbe SEU → SEU naloži finančne sankcije →
v povezavi z 258. kot tudi 259. PDEU !!!
→ tukaj SEU NI vezano na znesek, ki ga predlaga EK !!
Ta postopek ne posega v člen 259.
3. Če Komisija pred Sodiščem vloži tožbo v skladu s členom 258, ker zadevna država članica NI izpolnila obveznosti
o obvestilu glede ukrepov O PRENOSU DIREKTIVE, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, lahko
Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino PAVŠALNEGA ZNESKA ali DENARNE KAZNI, ki jo šteje za
ustrezno v danih okoliščinah in katero naj zadevna država članica plača. → samo takrat, kadar gre za NEPRENOS
DIREKTIVE !!
→ v zvezi z 258. PDEU
→ 260/III. PDEU = tožba EK proti DČ, zaradi neprenosa direktive EU → SEU naloži finančne sankcije
Če Sodišče ugotovi kršitev lahko naloži zadevni državi članici plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki ne
→ SEU pa praviloma NI vezano na višino zneska, ki ga je zahtevala EK (lahko dosodi manj!)
→ lahko določi manj, NE sme pa določiti več!
→ ZDRUŽITEV UGOTOVITVENEGA IN DAJATVENEGA POSTOPKA
PRIMERJAVA 260/II in 260/III. PDEU

260/II = SEU načeloma NI vezano na znesek, ki ga predlaga EK (lahko dosodi več ali manj!) 260/III
= SEU je delno vezano na znesek, ki ga predlaga EK (torej NE sme biti več!!!)
→ za oboje beri člene
KRATEK POVZETEK
258. PDEU = tožba EK proti DČ, pred SEU → morebiti ugotovitvena sodba SEU – NI finančnih
sankcij
42
259. PDEU = tožba DČ proti DČ, pred SEU → morebiti prevzame to EK → morebitna ugotovitvena
sodba SEU → NI finančnih sankcij
260/II. PDEU = tožba EK proti DČ, zaradi neupoštevanja sodbe SEU → SEU naloži finančne
sankcije
260/III. PDEU = tožba EK proti DČ, zaradi neprenosa direktive EU → SEU naloži finančne sankcije
Kaj če DČ NE spoštuje sodbe?

Pred Maastrichtsko pogodbo = obstaja zgolj možnost ponovnega sojenja.
V času Maastrichtske pogodbe = EK podati obrazloženo mnenje in se naloži denarna kazen za DČ.
Po Lizbonski pogodbi = zgolj enofazna ugotovitev ponovne kršitve, brez obrazloženega mnenja EK in naložitev
denarne kazni za DČ.
POSTOPEK (po členu 260. PDEU)

1.) ADMINISTRATVINA FAZA
EK da DČ pred vložitvijo tožbe možnost za predložitev PRIPOMB.
Rok za predložitev pripomb mora biti zadosti dolg in ustrezen glede na zadevni primer, sicer lahko SEU zavrne tožbo.
EK izda o tem OBRAZLOŽENO MNENJE.
→ Po Lizbonski pogodbi NI več potrebno to, lahko takoj tožba, ko je dana možnost predložitve stališča s strani DČ!
2.) SODNA FAZA

EK toži DČ po 260. PDEU in predlaga KAZEN
Sodba sodišča EU naloži DENARNO KAZEN + plačilo STROŠKOV nasprotni stranki.
2 možnosti s strani SEU:

- tožbi ugodi (ugotovitev kršitve - ker je šlo za nespoštovanje odločbe SEU)
- tožbo zavrne (ker spozna, da NI šlo za nespoštovanje odločbe SEU)
260/II. PDEU
Sodišče EU NI vezano na predlog o denarni kazni s strani EK
→ SEU lahko določi kolikor želi
→ torej tukaj EK vloži samo tožbo zaradi nespoštovanja sodbe SEU
260/III. PDEU
Sodišče EU JE delno vezano na predlog o denarni kazni s strani EK
→ NE sme dosoditi več, lahko pa manj!!!
→ združitev ugotovitvenega in dajatvenega postopka
→ torej EK že v tožbi o kršitvi zahteva kazen
→ to je možno samo kadar gre za NEIMPLEMENTACIJO DIREKTIVE
Plačilo kazni = nakaže se na sredstva EK račun ''Lastna sredstva ES''

Stroški = določa jih Poslovnik Sodišča (čl. 69)
→''Neuspeli stranki se naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni’’
260/III. PDEU = V primeru kršitve glede pravočasne implementacije direktive, je prišlo do ZDRUŽITVE
UGOTOVITVENEGA IN DAJATVENEGA POSTOPKA !!!
Kršitev procesne ali materialne obveznosti?
Zgolj za primere neimplementacije ali za vse kršitve pri implementaciji? – v PDEU piše samo o NEPRENOSU
DIREKTIVE!
43
Delna vezanost Sodišča na predlog kazni s strani EK.
→ NE more več, lahko pa manj!
SPREMEBA PO LIZBONSKI POGODBI
Povečala se je učinkovitost DENARNE KAZNI.
V primeru, ko je SEU že ugotovilo kršitev DČ, EK NI več potrebno podajati OBRAZLOŽENEGA MNENJA, ampak
lahko takoj vloži tožbo.
DENARNA KAZEN ZA DČ
Oblike kazni = denarna kazen v širšem smislu
1.) Pavšalni znesek (lump sum, somme forfaitaire, Pauschalbetrag) Kazen

za kršitev že izdane sodne odločbe SEU.
Kazen se določi od ugotovitve kršitve prava EU (prve sodne odločbe) do ugotovitve o nespoštovanju odločbe sodišča
(nova sodna odločba)
→ torej kazen od prve sodne odločbe do nove sodne odločbe (prva- ko se je na podlagi tožbe ugotovila kršitev prava
EU, druga – ko je bila vložena tožba zaradi neizpolnitve sodbe!!!)
→ KAZEN ZA NAZAJ
2.) Periodična kazen (dnevna, mesečna, polletna) (penalty payment, astreinte, Zwangsgeld) Kazen
za vsak dan/polletje zamude pri izpolnitvi dajatvene sodbe SEU
→ KAZEN ZA NAPREJ to je denarna kazen v ožjem smislu
→ smisel te je, da ''spodbudi'' DČ da izpolnijo obveznosti, oziroma da rešijo kršitev (pavšalna kazen namreč včasih ne
zadostuje)
PAVŠALNA IN/ALI PERIODIČNA KAZEN

KOMISIJA proti FRANCIJI, C-304/02:
Leta 1991: SEU obsodi Francijo, da ni zagotovila nadzora za zagotovitev spoštovanja tehničnih ukrepov Skupnosti, in
da s tem ni izpolnila svojih obveznosti, povezanih z ohranitvijo ribolovnih virov;
Leta 1996: Komisija izda obrazloženo mnenje, v katerem Franciji določi 2-mesečni rok za izvršitev sodbe + opozorilo
možnosti denarnih sankcij zaradi neizvršitve prve sodbe SEU; Kršitev ni bila odpravljena. Komisija vloži tožbo proti
Franciji.
SEU, ki odloča na podlagi člena 260, lahko izbere katerokoli sankcijo, predvideno v tem členu;
SEU je DČ PRVIČ OBSODILO HKRATI NA PERIODIČNO DENARNO KAZEN IN PAVŠALNI ZNESEK:
→ PERIODIČNI ZENSEK: 57.761.250 € za vsako obdobje 6 mesecev + PAVŠALNI ZNESEK: 20.000.000 €
→ v PDEU piše ALI !!!!! možno je pa torej tudi IN (razlaga se kot IN !!!)
Sporočilo EK na področju denarnih kazni

• Možno je kumuliranje kazni v skladu z zadevo EK v FR
• posodobljena formula (v luči širitve + spr. fiksnega zneska) + kumulacija)
• simboličnih kazni ne sme biti
• možno je tudi 0 eur kazni - če gre za neznatno kršitev, če NI nevarnosti za ponovitev kršitve
Kriterij za določitev višine kazni

EK pri predlogu kazni upošteva:
- trajanje kršitve
- ali je država članica sploh že storila kaj v smeri spoštovanja sodne odločbe
- resnost kršitve (teža prekrška)
44
- sposobnost države za plačilo kazni
- svarilna funkcija kazni (da bo DČ odvrnila od kršitve oziroma prepričala da spoštuje sodbo EU) - Sorazmernost kazni
kršitvi: zato so postavljeni kriteriji
***PAZI***
Tukaj je SEU tisto ki odloči in kaznuje DČ, in EK zgolj predlaga kazen.
RAZLIKUJ 260. PDEU od ostalih situacij:
- odškodninska odgovornost DČ
→ tudi gre za kršitev prava EU s strani DČ
→ Zadeva Frankovich (postopek posameznik proti DČ) – na SEU je prišlo kot predhodno vprašanje DČ
→ tukaj se vloži tožba pred sodiščem DČ (uporabijo se pravila OZ)
- denarne kazni v konkurenčnem pravu

→ tukaj gre za postopek EK proti DČ
→ tukaj je pa EK tista, ki naloži kazen in NE SEU!!! – EK sprejme sklep ali odločbo o izreku kazni
→ v kolikor pa se DČ pritoži zoper to odločitev EK, gre zadeva pred SEU !!! → npr. kartelni sporazumi
- denarna kazen v postopku državne pomoči

→ tukaj gre za postopek EK proti DČ
→ tudi tukaj naloži kazen EK
→ in tudi tukaj se lahko DČ pritoži zoper odločitev EK, pred sodiščem SEU
- postopek DČ proti EK
→ npr. Zadeva Teran (DČ menila, da je EK nepravilno trdila, da se lahko ime teran uporablja tudi na HR, zato je
vložila tožbo pred SEU zoper EK, vendar je SEU to zavrnila, ..)
- postopek za neizpolnitev obveznosti DČ ,oziroma kršitev prava EU

→ postopek EK proti DČ ali pa DČ proti DČ, kjer NI FINANČNIH SANKCIJ (258., 259. PDEU)
→ finančne sankcije so šele v naslednjem stadiju (260. PDEU - tožba zaradi nespoštovanje odločbe SEU ali tožba v
zvezi s neprenosom direktive !!!!!!)
SKLEPNO
Tožb proti Sloveniji na SEU ni veliko.
V večini primerov Slovenija ob tožbi kršitev kmalu odpravi in se tako izogne denarni kazni.
To pa ne pomeni, da so to edine kršitve prava EU v praksi, ampak zgolj tiste, za katere EK izve in se odloči ukrepati.
Pomembno bo bolj razširiti poznavanje prava EU med državljani in podjetji, pa tudi uradniki in sodniki, da bodo
kršitve prava EU lažje zaznavali.
Formula za izračun denarne kazni: Tz=(G x Sk x Dk) x n

Tz - dnevna kazen
G - temeljna vrednost (500 evrov)
Sk - koeficient za težo kršitve Dk -
koeficient za trajanje kršitve n - faktor, ki
upošteva zmožnost plačila Slovenija:
faktor zmožnosti plačila: 1,01;
najnižji pavšalni znesek: 606.000 eur, najvišji pa 36.360€
Teža kršitve = 1-20
Trajanje kršitve = 1-3
45
POVZETEK (EK proti DČ, DČ proti DČ, finančne sankcije)
KRŠITEV PRAVA EU oziroma NEIZPOLNITEV OBVEZNOSTI DČ: postopki po 258.-260. čl. PDEU
MOŽNOSTI:
1.) EK proti DČ
2.) DČ proti DČ
• Tožba po 258. PDEU (ugotovitvena tožba – ni nikoli finančnih sakncij) (EK proti DČ)
• Sodba zaradi kršitve 258. PDEU → 260/I
• Tožba zaradi nespoštovanja odločbe sodišča 260/II. PDEU – predlog finančne sankcije (EK proti DČ)
• Sodba zaradi nespoštovanja odločitve sodišča po 260/II. PDEU – izrek finančnih sankcij
• Tožba zaradi neprenosa direktive po 260/III. PDEU – predlog finančne sankcije (EK proti DČ)
• Sodba po 260/III. PDEU – izrek finančne sankcije (običajno so dnevne kazni)
• Tožba po 259. PDEU, če zadeve ne prevzame že EK (ne reagira ali zavrača) (tožba DČ proti DČ) → če
zadevo prevzame EK, se postopek nadaljuje kot normalno v postopki EK proti DČ !!!
• Sodba po 259. PDEU (ugotovitvena sodba – ni finančnih sankcij)
TOŽBE:
1. tožba Komisije zoper državo članico po 258. PDEU – tožba zaradi neizpolnitve
obveznosti posledica: ugotovitvena sodba (obsodilna) – brez finančnih sankcij
2. tožba DČ zoper DČ po 259. PDEU – tožba zaradi neizpolnitve obveznosti v

kolikor zadeve ne prevzame že EK
posledice: ugotovitvena sodba – brez finančnih sankcij
3. tožba Komisije zaradi neupoštevanja sodbe Sodišča EU po 260/II. PDEU

posledica: finančne sankcije
pavšalni znesek IN/ALI periodična denarna kazen– dnevna, mesečna
→ PDEU: „ALI“, SEU: „IN“
4. tožba Komisije zaradi neprenosa direktive po 260/III. PDEU Posledice:

finančne sankcije (tudi pavšalni znesek ali/in periodičen znesek)
46
VAJE II
POSTOPKI PROTI DČ
1. Katere so obveznosti držav članic po PEU & PDEU in kateri so razlogi za začetek
postopka po členu 258 PDEU?
Obveznosti DČ so da spoštujejo pravo EU in da v skladu s tem izpolnjujejo obveznosti, ki so jim naložene.
Spoštovati morajo obveznosti iz POGODB in DRUGIH AKTOV INSTITUCIJ EU. → v PDEU pa piše
samo Pogodbe!
4/III. PEU = DČ sprejemajo vse splošne in posebne ukrepe, potrebne za izpolnjevanje obveznosti iz pogodb in aktov
institucij EU! = NAČELO LOJALNOSTI
RAZLOGI za začetek postopka po 258. PDEU:

• Nepravočasna implementacija direktive v DČ= zamujeni prenos direktive v roku
• Nepravilen ali nepopolni prenos direktive v DČ
• Neizvajanje prava EU v praksi v DČ
• Opustitev DČ, ko bi morala ravnati (Zadeva Španske Jagode)
• Nepostavitev vprašanja za predhodno odločanje s strani sodišča zadnje instance v DČ
→ DČ odgovorna, ker zadnja instanca NI naslovila vprašanja na SEU
→ zadnja instanca se razlaga na način, da zoper odločitev te instance NI več možno pravno sredstvo na
višjo instanco (NE nujno zadnja instanca v DČ!)
2. Ali imajo fizične in pravne osebe aktivno legitimacijo za vložitev tožbe po členu 258
PDEU? Kaj posledično svetujete posamezniku
NE = FO in PO NIMAJO aktivne legitimacije za vložitev tožbe po 258. PDEU.

→ Logika = saj imajo na voljo postopke pred sodišči DČ + SEU bi bilo preobremenjeno.
***PAZI in NE zamenjuj***
• Posameznik lahko toži EU pred SEU!
→ npr. ničnostna tožba
→ sicer bo v zelo redkih primerih imel aktivno legitimacijo
• Posameznik pa NE more tožiti DČ pred SEU!
Posameznik ima na voljo = zahtevati odškodnino od DČ pred sodišče DČ – Zadeva Frankovich.
3. Katere stopnje vsebuje postopek po členu 258 PDEU?

EK izve za kršitev.
Administrativna faza .
- neformalna faza -
formalna faza
Sodna faza.
4. Kakšni so pravni učinki sodbe Sodišča EU, ko je država članica kršila pravo EU?
Če sodišče tožbi ugodi :
- pomeni, da je šlo za kršitev prava EU s strani DČ = UGOTOVITVENA SODBA (tu še NI finančni sankcij!)
- poleg ugotovitvene sodbe pa še DAJATVENI DEL = plačilo stroškov
→običajno je potrebno nasprotni stranki pokriti stroške in še svoje – ob pogoju, da so se stroški priglasili)
- DČ mora sprejeti potrebne ukrepe za spoštovanje sodbe, torej mora ODPRAVITI kršitev prava EU.
47
→ NE zamenjuj tega z 260. PDEU (ker tu gre za posledice, če se sodba SEU NE spoštuje – finančne sankcije!)
5. Italija ni implementirala zakonodaje EU v zvezi z zbiranjem in čiščenjem komunalne

odpadne vode. Komisija jo je tožila pred SEU na podlagi 258. člena PDEU. SEU je leta 2012
ugotovilo, da je Italija kršila obveznosti, ki jih ima skladno z Direktivo 91/271.
V letu 2018 Italija še vedno ni izpolnila svojih obveznosti. Kakšne možnosti ima Komisija?
Posamezniki? SEU?
EK
EK mora tožiti DČ pred SEU – tožba zaradi kršitev prava EU 258. PDEU – ugotovitvena tožba.
Tukaj pa potem pride v poštev v tudi 260. PDEU – za naložitev finančnih sankcij - dajatvena tožba, saj DČ NI
spoštovala sodbe SEU.
→ po Lizbonski pogodbi NI potrebna obrazložitev in ponovno ugotavljanja, ampak samo enofazna ugotovitev in pa
naložitev kazni – ugotovitvena faza je združena z dajatveno!!!
V tem primeru pride v poštev 260/III. PDEU

Če Komisija pred Sodiščem vloži tožbo v skladu s členom 258, ker zadevna država članica ni izpolnila obveznosti o
obvestilu glede UKREPOV O PRENOSU DIREKTIVE, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, lahko
Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za ustrezno v
danih okoliščinah in katero naj zadevna država članica plača.
POSAMEZNIK
Če jim nastane s tem škoda, lahko uveljavljajo škodo pred sodiščem DČ – Zadeva Frankovich – načelo
odškodninske odgovornosti DČ.
Imajo pa namreč že podlago za to – sodba SEU, kar pa NI pogoj za to odškodninsko tožbo zoper DČ, ampak samo
olajšuje jim dokazovanje !!!
SEU
→ v pogodbi piše glede denarne kazni - ALI, odloči se pa lahko tudi z IN !!!
Se lahko vloži tožba zoper EK, zaradi nedelovanja?

NE, saj je to glede vložitve tožbe po 258. PDEU v DISKRECIJI EK!
Lahko pa se vloži nek obrazec, kot opozoritev EK na kršitev s strani DČ – obvestitev EK.
6. Avstrija je sprejela zakon, s katerim je določila različno višino otroškega dodatka za otroke
delavcev iz drugih držav članic, ki živijo v Avstriji, in za tiste otroke delavcev iz drugih držav članic,
ki ne živijo v Avstriji. Skupina državljanov Slovenije je menila, da gre za prepovedano
diskriminacijo, ki ni združljiva s pravili notranjega trga EU. O tem so na objavljenem obrazcu
obvestili Komisijo, ki pa se ni odločila za sprožitev postopka zoper Avstrijo po 258. členu PDEU, saj
je Avstrija trdila, da ima Slovenija podobno zakonodajo, ki velja za delavce iz drugih držav članic.
Kaj svetujete zaskrbljeni skupini državljanov Slovenije? Je trditev Avstrije upoštevna? Lahko zoper
Komisijo vložijo tožbo zaradi nedelovanja? Lahko od Avstrije zahtevajo odškodnino za škodo, ki jim
je nastala zaradi kršitve prava EU?
48
Šlo je za DISKRIMINACIJO na podlagi državljanstva - KRŠITEV.
Ta argument DČ Avstrije NE pride v poštev - sklicevanje na kršitev druge DČ!!
Državljani SLO:
1.) lahko tožijo pred sodiščem DČ Avstrije, zaradi škode, ki jim je nastala zaradi kršitve prava EU.
→ odškodninska odgovornost DČ zaradi kršitve prava EU – Zadeva Frankovich.
2.) zoper EK pa NI mogoča tožba zaradi nedelovanja, saj ima diskrecijo na tem področju.
MOŽNOST pa je tudi, da bi DČ Slovenija tožila DČ Avstrijo po 259. PDEU (DČ proti DČ).
→ DČ najprej predloži EK (ta se odloči)
→ Če EK NE prevzame zadeve ali NE ogovori, lahko SLO sama toži pred SEU!
→ to se sicer najprej poskuša rešiti samo med obema DČ (na diplomatski način)
→ v praksi je zelo malo primerov (samo 8, uspešnih samo 2 primerih)
→ NE smemo mešati zadev pred ESČP
7. Slovenija ni obvestila Komisije o implementaciji Direktive o nepoštenih pogodbenih pogojih.

Komisija se je zato odločila za tožbo pred SEU, s katero je zahtevala dnevno denarno kazen v znesku
20.000 EUR. SEU je mnenja, da gre za tako hudo kršitev, da Sloveniji naloži dnevno denarno kazen
v znesku 25.000 EUR. Komentirajte.
Načelo vezanosti/nevezanosti
260/II. PDEU tukaj SEU NI vezano na znesek, ki ga predlaga EK (lahko dosodi več ali manj)= PRAVILO
260/III. PDEU pa SEU JE DELNO VEZANO NA ZNESEK EK in NE sme biti VIŠJI od predlaganega!! !!!!! =
IZJEMA
V tem primeru se bo uporabil 260/III. PDEU, tako da SEU NE more naložiti toliko kazni! Lahko
naloži zgolj 20.000 ali manj.
8. Pojasnite, kako Lizbonska pogodba spreminja institut denarnega kaznovanja države

članice (člen 260 PDEU) v primerjavi s prejšnjo ureditvijo! Glejte priložen članek!
LIZBONSKA POGODBA = EK samo vloži tožbo pred SEU in zahteva naložitev PAVŠALNEGA ZNESKA ALI/IN
DENARNO KAZEN.
SEU pa samo v enofaznem postopku to nespoštovanje ugotovi in naloži plačilo pavšalnega ali/in denarnega zneska. →
SEU tukaj NI vezano na znesek EK (v 260/III pa JE!)
Pred Maastrichtske pogodbe = obstaja zgolj možnost ponovnega sojenja.

V času Maastrichtske pogodbe = naloži se ponovno denarna kazen za DČ. Po Lizbonski
pogodbi = zgolj enofazna ugotovitev ponovne kršitve in naložena denarna kazen.
9. Ocenite (ne)pravilnost naslednjih dveh trditev:
- izraz »neposredne tožbe« označuje tiste tožbe pred Sodiščem EU, ki se najprej vložijo pred nacionalnimi
sodišči
→ NE, ampak tiste ki se vložijo neposredno pred SEU
Neposredni postopki: -
molk organa
- ničnostna tožba
- tožba zaradi kršitev prava EU
- nepravilen ali nepopolni prenos direktive v DČ
- nepostavitev vprašanja za predhodno odločanje
49
Posredni:
- postavitev vprašanja za predhodno odločanje (VPO)
- Sodišče EU je pristojno tudi za reševanje sporov med posamezniki, ki imajo državljanstvo EU, in državami
članicami EU
→ NE
- madžarsko podjetje lahko toži Ukrajino pred Sodiščem EU zaradi škode, ki mu je nastala ob
prekinitvi dobave plina (za katero je po mnenju podjetja odgovorna Ukrajina);
→ NE
- v kolikor država članica pravočasno ne implementira direktive v nacionalni pravni

red, jo lahko Sodišče EU obsodi na plačilo denarne kazni → DA, 258. PDEU v povezavi z
260/III. PDEU
- pri predlogu denarne kazni za državo članico po členu 260 PDEU (zaradi
nespoštovanja sodbe Sodišča EU) mora Komisija dokazati, da ji je s tem nastala škoda
→ NE
- Komisija lahko vloži tožbo zoper državo članico pred Sodiščem EU zgolj, ko se slednji
očita dovolj resna (kvalificirana) kršitev prava EU (sufficiently serious breach) → NE,
to NI potrebno
→ dovolj resna kršitev se upošteva pri ODŠKODNINAH DČ in EU !!!
→ kaj pomeni SUFFICIENTLY SERIOUS BREACH, izhaja iz prakse SEU
- neposredni učinek določb določene direktive ekskulpira državo, ki je tožena pred Sodiščem
EU s strani Evropske komisije zaradi neimplementacije zadevne direktive
→ NE, saj gre za argument, ki se NE sprejema za ekskulpacijo
→ NI ekslulpacija za 258. PDEU
- kršitev prava EU, ki jih storijo lokalne skupnosti, Komisiji odgovarja neposredno DČ
→ DA, saj gre za OBJEKTIVNO ODGOVNORST DČ
→ primer komaj leta 2018, kršitev 267. PDEU, za tožbo po 258 (EK v FRA) !!
→ malo sporno, ker odgovarja DČ, ki pomeni načeloma izvršilno vejo, a pravzaprav odgovarja zaradi kršitve sodne
veje – ali lahko kako vpliva na nadaljnje primere? NIMA pristojnosti se vmešavati v sodniško neodvisnost – načelo
sodnike neodvisnosti
- sodba Sodišča EU po členu 258 PDEU, s katero Sodišče EU ugotovi kršitev prava EU s
strani države članice, je pogoj za vložitev odškodninske tožbe posameznika pred nacionalnim
sodiščem zaradi škode, ki mu jo je država članica povzročila z zadevno kršitvijo → NI pogoj,
lahko pa pomaga, ker imajo neposredno podlago!
→ posamezniku olajšuje dokazovanje
- Sodišče EU lahko v primeru kršitev prava EU državam članicam naloži tako plačilo denarne
kazni kot tudi odškodnine posameznikom
→ SEU lahko dosodi samo denarno kazen ali/in pavšalni znesek (NE pa za posameznike)
→ posameznik pa morajo to sami uveljavljati pred nacionalnim sodiščem (čeprav lahko pride ta zadeva tudi pred SEU,
tak kot je prišlo v zadevi Frankovcih)
50
Ali je država odgovorna tudi takrat, če najvišje sodišče ne postavi predhodnega vprašanja? DA
SEU: Köbler C-224/01 Vprašanje za predhodno odločanje po 267.
členu PDEU: Wien (Avstrija)
Države članice morajo posameznikom povrniti škodo tudi, kadar je pravo Unije kršeno z odločbo sodišča, ki odloča na
zadnji stopnji, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
• kršeno pravno pravilo podeljuje posameznikom pravice
• kršitev je dovolj huda
• med kršitvijo in nastalo škodo je podana vzročna zveza
- postopek po členu 258 PDEU se običajno konča z damnatorno (dajatveno) sodbo Sodišča
EU
→ PRAVILO = ugotovitvena sodba = kjer se ugotovi kršitev in pa se naloži sprejetje ustreznih ukrepov za odpravo te
kršitve
→ IZJEMA pa je 260/II. in 260/III. PDEU = naložitev finančnih sankcij
- denarno kazen Sodišče EU izreče državi članici zato, ker je z neimplementacijo direktive v nacionalni
pravni red posameznikom povzročila resno škodo
→ NI NUJNO, zadošča že zgolj neinplementacija
→ glej 260/III. PDEU
- Lizbonska pogodba olajšuje pogoje za denarno kaznovanje držav članic, ki ne spoštujejo

prava EU
DA
- država članica je lahko pred Sodiščem EU v istem postopku tožena na ugotovitev

neimplementacije direktive in dosoditev denarne kazni zaradi te kršitve.
→ DA, v tem primeru sta ta dva POSTOPKA ZDRUŽENA!!!!!
→ združitev dajatvenega in ugotovitvenega postopka
10. Katere so (razen člena 258 PDEU) še druge poti za vložitev tožbe proti državi članici?
1.) 258. PDEU = EK proti DČ
2.) 259. PDEU = DČ proti DČ
3.) 273. PDEU = predložen spor pred SEU na podlagi SPORAZUMA = DČ proti DČ
→ spor se mora nanašati na pogodbo !!!
→ bolj mednarodnopravne narave
→ SOGLASJE MORA BITI PODANO FORMALNO (in NI per se v Pogodbi)
4.) Posameznik zoper DČ – odškodninska odgovornost DČ? Pred sodišče v DČ (NE SEU)
11. Poglejte besedilo v zvezi s sodbo v zadevi Komisija proti Franciji. Kaj so tožbeni razlogi,
pravna podlaga in kako je presodilo Sodišče?
Podlaga za tožbo = 258. PDEU Razlogi:
12. Preberite gradivo v zvezi z zadevami:

• C-364/10, Madžarska proti Slovaški; -
51
• C-457/18, Slovenija proti Hrvaški (objavo v UL najdete v e-učilnici); • C-648/15, Avstrija
proti Nemčiji.
Kako je potekal postopek v teh zadevah? Katera so bistvena pravna pravila, ki jih je razvilo Sodišče v
teh zadevah? Kakšna je razlika med uporabo člena 259 in 273 PDEU?
273. PDEU = SPORAZUM O PREDLOŽITIVI SPORA PRED SEU (DČ proti DČ)
Sodišče je pristojno v vseh sporih med državami članicami, ki se nanašajo na predmet Pogodb, če je bil spor predložen
Sodišču v skladu s posebnim sporazumom med strankami
→ to je še ena možnost tožbe DČ proti DČ
→ spor se mora nanašati na pogodbo !!!
→ bolj mednarodnopravne narave
→ SOGLASJE MORA BITI PODANO FORMALNO (in NI per se v Pogodbi)
→ gre za AD HOD PRISTOJNOST SEU
NIČNOSTNA TOŽBA (263. PDEU)

ACTION FOR ANNULMENT
263. PDEU = NIČNOSTNA TOŽBA = ena izmed najtežjih področij EU
UVODNO Z VIDIKA RS in NAPELJAVA NA EU

TOŽBA NA NIČNOST
2 možnosti:
• RAZVELJAVITEV = ex nunc
• ODPRAVA = ex tunc
Odprava = kot da akta NIKOLI NI bilo – ex tunc

Razveljavitev = akta od tedaj naprej VEČ NI – ex nunc
ODPRAVA
Razmerje država – posameznik = odprava tu NE bo problematična
Razmerje država – posameznik + kjer ima še nekdo tretji interes = lahko problematično
→ tretji lahko utrpijo škodo, s tem ko se njihov položaj s tem poslabša
→ zaradi tega se navadno poslužijo RAZVELJAVITVE !!!
Razlika USTAVNO SODIŠČE in UPRAVNO SODIŠČE?

Upravno sodišče = izpodbijajo se INDIVIUDALNI AKTI
Ustavno sodišče = izpodbijajo se SPLOŠNI AKTI + INDIVIDULANI AKTI
→ na tem področju so samo sodbe, ko so izčrpana sredstva
IZČRPNOST PRAVNIH SREDSTEV

Materialno izčrpanje = da je potrebno že od vsega začetka navajati NEKO PRAVICO,
52
→ torej uveljavljati že v prvem pravnem sredstvu
→ uveljavljati že tudi tiste ugovore, ki jih bo stranka morebiti lahko tudi uporabila pred USRS in/ali ESČŠ Formalno
izčrpanje = da je potrebno iti skozi REDNA pravna sredstva
VEJE OBLASTI
• SODNA = INDIVIDUALNI AKTI
→ Odločbe = sodbe, sklepi, ..
• IZVRŠILNA = INDIVIDULANI ATKI + SPLOŠNI AKTI (koliko ji zakonodajalec slednje dopusti)
→ lokalna samoupravna NE spada sem, vendar jo zgolj izvršila veja nadzoruje!
→ vendar zakonodajalec NE sme postati izvršilna veja!
• ZAKONODAJNA = SPLOŠNI AKTI
Checks and balances – SISTEM ZAVOR IN RAVNOVESIJ Vendar

kljub temu SODNA veja nadzoruje ostali dve!
In pa za sodno oblastjo NE more nihče ponovno odpirati zadev.
IZVRŠILNA VEJA (vlada, ministrstva, upravne enote) = INDIVIDUALNI AKTI

→ te akte se presoja pred UPRAVNIM SODIŠČEM
LOKALNA OBLAST = SPLOŠNI AKTI + INDIVIUDALNI AKTI

→ lokalna oblast NI izvršilna veja oblasti
→ izvršilni veji je zgolj podrejena + ta jo tudi nadzoruje !
UPRAVNO SODIŠČE = najprej potrebno izčrpati ZUP, šele nato lahko pride zadeva pred upravno sodišče v skladu z
ZUS !!!
USTAVNO SODIŠČE = na sodišče se lahko pride neposredno
V 263. PDEU PA JE ZDRUŽENO VSE NAVEDENO ZGORAJ !!!

Torej INDIVIDULANI AKTI in SPLOŠNI AKTI (upravno, ustavno)
INDIVIDUALNI AKTI = akti, ki se nanašajo na točno določeno osebo

→ tukaj se načeloma lahko natančno ve, kdo ga želi izpodbijat
→ npr. gradbeno dovoljenje = vendar NE učinkuje samo za njega ampak tudi za sosede !!! → razlika je KDO JE
NASLOVLJENEC in ZA KOGA UČINKUJE
SPLOŠNI AKTI = akti, ki se nanašajo na nedoločeno število ljudi

→ zato NE moremo vnaprej vedeti kdo ga bo morebiti želel izpodbijati
→ da se razčisti to glede izpodbijanja je postavljena procesna predpostavka = PRAVNI INTERES !!!
PRIVILEGIRANI TOŽNIKI = zahteve = DZ, DS, vlada, varuh človekovih pravic = NE nujno da posega v njihove
pravice
POLPRIVILEGRANI TOŽNIKI = občine, .. =mora posegati v pravice
NEPRIVILIGIRANI TOŽNIKI = pobude = posamezniki = potreben je pravni interes
→ zahteva se materialno in formalno izčrpanje !!!
To vse kar je zgoraj navedeno glede SPLOŠNIH in INDIVIDUALNIH AKTOV, zajema en člen 263. PDEU
→ V RS sta pa za to področje dva sodišča = Upravno sodišče in Ustavno sodišče
SODIŠČE EU
Individualnim aktom so bolj naklonjeni, saj NISO težavni z vidika izpodbijanja.
Splošni akti pa SO precej bolj težavni.
→ potrebno je presoditi ali se PRAVNI INTERES dovolj dotika za izpodbijanje ali ne!
53
→ to je problematično tudi pred USRS!
NIČNOSTNA TOŽBA - ACTION FOR ANNULMENT (263. PDEU)

REVIEW OF ILLEGALITY
SPLOŠNO
Gre za NADZOR ZAKONITOSTI AKOTV EU – review of illegality.
V okviru tega SEU presoja SKLADNOST AKTOV EU s PRIMARNIM PRAVOM in TEMELJNIMI NAČELI EU.
Skozi to se izraža odsev DEMOKRACIJE.
Tukaj gre za AKTE OBLASTI – zakonodajne in izvršilne akte. (sprejete v rednem ali izrednem zak.post.)
→ postavlja se torej vprašanje glede acta de iure imperii
Acta iure imperii = pomeni izvajanje državnih pristojnosti.

V tem primeru pomeni tu izvajanje nadnacionalnih pristojnosti – pristojnosti EU.
→ gre torej za situacije, kadar gre za OBLASTNO DELOVANJE – vertikalno. → lahko so DEJANSKA –
REALNA dejanja ali pa PRAVNA dejanja.
→ nasprotje temu pa je acta iure gestionis (kadar država ali nadnacionalna tvorba nastopa kot enakovreden
subjekt v določenem razmerju - horizontalno)
Akti, ki se lahko izpodbijajo morajo biti ZAVEZUJOČI AKTI, torej takšni, ki lahko posegajo v interese tožeče
stranke na način, da jim na določen način spremenijo njen pravni položaj oziroma imajo učinke za te tožnike, ki te akte
izpodbijajo.
→ NE more pa se napadati NEZAVEZUJOČIH AKTOV
→ zavezujoča narava akta se presoja glede VSEBINE in NE glede OBLIKE v kateri so sprejeti! → v praksi
je bilo to priznano tudi za USTNE AKTE!
ROK za vložitev je:

• 2 meseca od objave akta ALI uradnega obvestila osebi (kasneje tožniku)
• 2 meseca od dneva ko je oseba zanj izvedela (če NI bil objavljen ali o njem obveščen)
263. PDEU
Sodišče Evropske unije nadzira zakonitost zakonodajnih aktov, ter aktov Sveta, Komisije in Evropske centralne
banke RAZEN priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s
pravnim učinkom za tretje osebe. Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim
učinkom za tretje osebe.
V ta namen je Sodišče pristojno za odločanje o tožbah, ki jih vloži država članica, Evropski parlament, Svet ali
Komisija zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se
nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil.
Sodišče je pod enakimi pogoji pristojno za tožbe, ki jih zaradi varovanja svojih prerogativ vložijo Računsko sodišče,
Evropska centralna banka in Odbor regij.
!!! Fizične ali pravne osebe lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene
akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno
nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.
54
V aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije se lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb
fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje pravni učinek.
Postopki iz tega člena se glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega
obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.
AKTIVNA LEGITIMACIJA - TOŽNIKI

• PRIVILEGIRANI = NI jim potrebno izkazati PRAVNEGA INTERESA, saj se interes DOMNEVA
→ DČ, EK, EP, Svet EU
→ pristojno Sodišče
• POLPRIVILEGIRANI = NI jim potrebno izkazati PRAVNEGA INTERESA, vendar mora iti za varovanje
LASTNIH PRAVIC – torej da se nanaša na njihovo področje!
→ Odbor regij, Računsko sodišče, ECB → pristojno Sodišče
• NEPRIVILEGIRANI = načeloma NE morejo vložiti te tožbe zoper SPLOŠNE AKTE (npr. uredba), lahko pa
vložijo zoper NANJE NASLOVLJENE AKTE, AKTE, KI NANJE NISO NASLOVLJENI, VENDAR SE
NANJE NEPOSREDNO IN POSAMIČNO NANAŠAJO in zoper PREDPISE, KI SE NANJE
NEPOSREDNO NANAŠAJO IN NE POTREBUJEJO IZVEDBENIH UKREPOV
→ FO, PO
→ pristojno Splošno Sodišče
→ to področje je najbolj zakomplicirano
→ veljajo pa IZJEME glede splošnih aktov – Zadeva Codorniu!!!
PASIVNA LEGITIMACIJA
→ EK, EP, SVET EU, ECB
→ EVROPSKI SVET (po novem, ko je postal institucija EU)
→ organi, uradi in agencije EU (po novem)
→ po novem = od Lizbonske pogodbe 2009 naprej
NEPRIVILEGIRANI TOŽNIKI
AKTI, ki jih lahko izpodbijajo:
1. Nanje naslovljeni akte
2. Akte, ki nanje NISO naslovljeni, vendar se nanje neposredno in posamično nanašajo
3. Predpise, ki se nanje neposredno nanašajo in NE potrebujejo izvedbenih ukrepov
1.) AKTI, KI SO NANJE NASLOVLJENI

Tipični primer teh so ODLOČBE.
→ npr. odločba EK naslovljena na določeno podjetje, v kateri EK ugotovi ali gre ali NE za državno pomoč!
2.) AKTI, KI NANJE NISO NASLOVLJENI, VENDAR SE NANJE NEPOSREDNO IN POSAMIČNO

NANAŠAJO
Pojem posamičnega zadevanja je SEU razložilo zelo restriktivno v Zadevi PLAUMANN.
Zadeva PLAUMANN
Uvoznik klementin in mandarin v NEM. EK je zavrnila NEM, delno opustitev carin za sveže mandarine in klementine.
Ta Plaumann pa je z ničnostno tožbo izpodbijal akt EK in zatrjeval, da ga to neposredno in posamično zadeva. SEU je
ugotovilo, da ga NE zadeva posamično, saj gre za dejavnost, ki bi jo lahko opravljal kdorkoli, že recimo naslednji dan.
55
SEU je v tem primeru podalo razlago glede POSAMIČENGA ZADEVANJA in sicer: ''osebe, ki NISO naslovniki
odločbe, lahko trdijo da jih odločba zadeva POSAMIČNO, samo če nanje učinkuje zaradi nekaterih LASTNOSTI,
ki so njihova POSEBNOST, ali na podlagi okoliščin, ki jih LOČIJO od vseh drugih oseb in jih na podlagi tega
posamično določajo na podoben način kot tiste, na katere je odločba NASLOVLJENA!''
→ če jim nastane finančna škoda, to NE izpolnjuje tega pogoja posamičnosti!!!
SEU pa je v tem primeru podalo razlago tudi glede NEPOSREDNEGA ZADEVANJA in sicer, da to pomeni, da med
aktom, ki se izpodbija in stanjem posameznika NI nobenega drugega pravnega akta.
Zadeva CODORNIU
Svet EU je z uredbo uvedel, da se besedica ‘’cremant’’ lahko uporablja samo za določena peneča vina in določene
pokrajine – v FRA in LUKS. So pa ŠPA imeli tudi to besedico že pred tem. Zaradi tega je špansko podjetje vložilo
ničnostno tožbo zoper uredbo Sveta EU.
→ Codorniu trdi: če moramo umakniti to besedo z etikete izgubimo 38% našega dohodka
→ besedica cremant je bila na etiketi, ki je bil njihov prepoznavni znak in bi v primeru spremembe to vplivalo na
njihovo nadaljno prodajo!!!
SEU je tukaj naredilo korak naprej, saj uredba je SPLOŠNI AKT, vendar je odločilo, da se kljub temu
POSAMIČNO NANAŠA na to špansko podjetje.
Finančne posledice sicer NISO dovolj za posamičnost!!!!

Ampak tukaj je šlo na podlagi PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE – blagovna znamka, in so dokazali
POSAMIČNOST!
→ to jih je ločilo od vseh ostalih
KLJUB TEJ ODLOČITVI SEU, SE ŠE JE POTEM VEDNO NAPREJ UPORABLJAL TEST PO PLAUMANNU !!
Zadeva Jego – Quere

Uredba EK, ki je naložila določene omejitve, kar je imelo za posledico, da se bi zmanjšalo ulov osličev.
SEU je tukaj odstopilo od TESTA po Plaumannu in odločilo: ‘’da neki ukrep EU POSAMIČNO ZADEVA FO ali
PO, če ta ukrep vpliva na njegov pravni položaj na način, ki je dokončen in takojšen, s tem da mu omejuje pravice
ali nalaga obveznosti’’
Zadeva Union de Pequenos (UPA)

Svet EU je z uredbo odpravil pomoč manjših proizvajalcev oljčnega olja, zato je Union podjetje, ki varuje majhne
kmetijske podjetje vložilo ničnostno tožbo.
Generalni pravobranilec je predlagal omilitev glede TESTA POSAMIČNEGA ZADEVANJA. SEU
je zavrnilo in potrdilo TEST PO PLAUMANNU – NI šlo za posamično zadevanje.
3.) PREDPISI, KI SE NA OSEBE NEPOSREDNO NANAŠAJO IN NE POTREBUJEJO IZVEDBENIH

UKREPOV
Na novo je beseda PREDPIS – regulatory acts, ki pa pušča določene nejasnosti – ali so to samo zakonodajni ali tudi
nezakonodajni akti?
To so pa položaji, ki se splošno uporabljajo, so pravno popolni in posameznikov položaj zadevajo brez potrebe po
sprejemu nadaljnjih nacionalnih ukrepov.
To bi naj odpravilo dosedanjo praznino v sistemu pravnih sredstev, tako da NI potrebno več izkazati POSAMIČENGA
ZADEVANJA, če so izpolnjeni trije pogoji: •
Sporni ukrep je predpis
• Vlagatelja tožbe neposredno zadeva
56
• NE potrebuje izvedbenih ukrepov
FO in PO pa NE morejo izpodbijati uredb in direktiv. Ali lahko?

Uredbe = akti, ki NE potrebujejo izvedbenih ukrepov
Direktiva = akti, ki mora biti implementiran v pravo DČ
Načeloma NE uredbe, čeprav IZJEMA je bila zadeva Codorniu!!!

Načeloma NE direktive, razen če gre za iz izjemo (kadar je neposredno uporabna in učinkovita, ..)
Splošni akti = direktive, uredbe = načeloma NE izpolnjuje pogojev posamičnega nanašanja, zato se NE more
izpodbijati, če pa izpolnjuje, kot recimo v zadevi Codornou, pa LAHKO !!!!
57
PRIMER 1
Komisija EU za neko slovensko družbo izda odločbo, da je kršilo konkurenčna pravila (zlorablja dominantni položaj z
angleško klavzulo). Družba se ne strinja…
→ angleška klavzula = če mi kupec pokaže oziroma najde nekje drugje moj izdelek kjer je ceneje, vam dam to razliko
in popust
→ to NI svobodna konkurenca (mali podjetnik lahko propade na ta način, in mogoče je da bo prišlo do monopola,
potem pa bo dvignil cene)
Odločbo je izdala EK, torej ta PO NE bo mogel izpodbijati to pred sodiščem DČ.

→ to bi lahko vodilo do tega, da bi se vzelo legitimnost EU, ker bi lahko DČ odločala drugače, ..
→ EU AKTOV SE NIKOLI NE IZPODBIJA PRED SODIŠČEM DČ !!!
PRIMER 2
Objavljena je Commission Regulation (EC) No 382/2008 of 21 April 2008 on rules of application for import and
export licenses in the beef and veal sector – Kmetijska zbornica meni, da ne omogoča prostega pretoka blaga, ampak
da ga nesorazmerno ovira z administrativnimi ukrepi
UREDBA = SPLOŠNI AKT
PRIMER 3
Državni zbor je razrešil osebo V.P. z mesta člana organa opravljanja Fundacije za financiranje invalidskih in
humanitarnih organizacij v RS. V Zakonu o lastninskem preoblikovanju loterije Slovenije, ki regulira ta organ, ni nič
zapisano, pod kakšnimi pogoji se člane tega organa lahko razrešuje, niti ali imajo zoper takšen sklep kakršnokoli
pravno varstvo (ni pravnega pouka). Razrešeni V.P. se ne strinja z razrešitvijo in želi omenjeni dopis izpodbijati. Ali
ima to pravico in kje?
DOPIS = ali je to vprašanje EU? NE!

→ to se izpodbija pred DČ – upravni postopek in potem možen upravni spor !
→ izpodbija če je po vsebini konkreten pravni akt !!!! in če ima posledice → POMEMBNA JE VSEBINA IN NE
FORMA!!!
TOŽBA NA NIČNOST NE MORE ITI PROTI PRIMARNEMU PRAVU !!! = ta del je mednarodno pravo (postopki
ratifikacije – v tem času so lahko države oporekale vsebino, potem kasneje pa več ne)
TOŽBENI RAZLOGI
4 kategorije kršitev
• KRŠITEV POGODB s sprejemom akta (infingement of treaties) (PEU, PDEU) = ta je najpomembnejši
razlog in zajema tudi ostale 3!!!
• BISTVENE KRŠITVE POSTOPKA pri sprejemu akta (infringement of essential procedural requirements)
• NEPRISTOJNOST za sprejem akta (lack of competence)
• ZLORABA POOBLASTIL pri sprejemanju akta (misuse of powers)
AKTI, KI SE LAHKO IZPODBIJAJO Z NIČNOSTNO TOŽBO

To velja za vse AKTIVNO LEGITIMIRANE TOŽNIKE.
Pri aktu mora biti izpolnjeno naslednje:
• akt OBSTAJA
• akt mora biti ZAVEZUJOČ (to so vsi zakonodajni akti, …)
58
• akt, ki PROIZVAJA PRAVNE UČINKE
NI mogoče zoper PRIMARNO PRAVO EU, ker je to bolj področje mednarodnega prava. Lahko
pa zoper SEKUNDARNO PRAVO EU.
→ VEDNO LOČI KAJ VELJA ZA KATERE TOŽNIKE (npr. direktive FO in PO NE morejo!, uredbe izjemoma, ..)
Torej možno zoper vse zakonodajne akte EP, Sveta EU – sprejete po rednem/izrednem postopku (uredbe, direktive,
sklepi)
Možno tudi zoper akte EK, ECB.

→ poznamo tudi uredbe EK, kadar se na EK prenese pooblastilo za sprejemanje nezakonodajnih aktov, ki se splošno uporabljajo in dopolnjujejo
ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente zakonodajnega akta !!!! (lahko pa jih sprejema tudi ECB !) – DELEGIRANI AKTI
NE pa zoper priporočila in mnenja, ker NISO zavezujoča!
288. PDEU
Za izvajanje pristojnosti Unije institucije sprejemajo uredbe, direktive, sklepe, priporočila in mnenja.
Uredba se splošno uporablja. Zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
Direktiva je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar
prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.
Sklep je v celoti zavezujoč. Če določa tiste, na katere je naslovljen, je zavezujoč samo zanje. Priporočila
in mnenja niso zavezujoča
PRAVNE POSLEDICE NIČNOSTNE TOŽBE

264. PDEU Če je tožba utemeljena, Sodišče Evropske unije razglasi zadevni akt
za ničnega.
Vendar če Sodišče razglasi akt za ničnega, določi, če meni, da je to potrebno, tiste njegove učinke, ki jih
je treba šteti za dokončne.
→ lahko omeji časovne učinke sodbe npr. lahko pusti v veljavi do sprejetja novega akta (da se recimo NE bi ogrozil napredek, ki pa ga je
akt vseeno predvidel in prinesel, ..) !!!!
NIČNOST je torej edina mogoča posledica ničnostne tožbe. →
lahko CELOTEN AKT
→ lahko pa tudi DEL AKTA, ki je mogoča samo, kadar so elementi katere se razveljavlja, ločljivi od ostalega
dela akta! (NI pa mogoče, če bi to spremenilo bistvo akta)
PRAVILOMA = ex tunc – retroaktiven učinek

LAHKO = tudi ex nunc ALI celo omeji časovne učinke sodbe
Institucije imajo tudi dolžnost, da storijo vse potrebno glede razveljavljenega akta!
Če pa je kdo utrpel škodo zaradi takšnega akta, pa lahko vloži ODŠKODNINSKO TOŽBO ZOPER EU (268. in 340.
PDEU!)
59
TOŽBA ZARADI MOLKA ORGANA oziroma NEDELOVANJA (265.
PDEU)
ACTION FOR FAILURE TO ACT
To je bolj mrtva beseda na papirju.
Gre za pravno možnost, ki jo imajo DČ in institucije EU, ko druge institucije ali organi EU opustijo svojo dolžno
ravnanje.
NAMEN = ugotoviti ali so s to opustitvijo dolžnega ravnanja ravnali v nasprotju s pravom EU.
→ UGOTOVITVENA SODBA
→ zaradi tega oziroma na podlagi tega je možno tudi vložiti ODŠKODNINSKO TOŽBO (268. in 340. PDEU)
265. PDEU
Če Evropski parlament, Evropski svet, Svet, Komisija ali Evropska centralna banka z opustitvijo
ukrepanja krši Pogodbi, lahko države članice in druge institucije Unije vložijo pri Sodišču Evropske unije
tožbo za ugotovitev kršitve. Ta člen se pod enakimi pogoji uporablja tudi za organe, urade in agencije
Unije zaradi opustitve ukrepanja.
→ aktivna legitimacija = NE morejo pa Sodišča Unije – čeprav gre za institucijo EU!!!
→ pasivna legitimacija = lahko tudi Računsko sodišče, ki pa NI omenjeno
Tožba je dopustna le, če je bila zadevna institucija, organ, urad ali agencija predhodno pozvana k ukrepanju.
Če v dveh mesecih po tem pozivu zadevna institucija, organ, urad ali agencija ne oblikuje svojega stališča,
se lahko tožba vloži v nadaljnjih dveh mesecih.
Fizične ali pravne osebe se lahko pod pogoji, določenimi v prejšnjih odstavkih, pritožijo pri Sodišču
glede tega, da neka institucija, organ, urad ali agencija Unije nanje ni naslovila nobenega drugega akta razen
priporočila ali mnenja.
60
Moralo bi se sprejeti akt, šele potem individualni, ki bi zadeval nekoga
Npr. naj se sprejeme nekaj na področju kmetov
Tega praktično NI
Skoraj nemogoče dokazati kaj bi moral nekdo sprejeti, kar pa je v njegovi diskreciji!
Razmerje NIČNOSTNA TOŽBA – TOŽBA ZARADI NEDELOVANJA?
NI mogoče vložiti tožbe zaradi nedelovanja, zaradi tega ker je institucija sprejela akt v nasprotju s pravom EU!
Ničnostna tožba → pravni akt se razglasi za ničnega
Tožba zaradi nedelovanja → akt je ugotovitvena sodba
UGOVOR NEZAKONITOSTI
OBJECTION OF ILLEGALITY
Podlag akta je nezakonita, tistega, ki ga izpodbijamo
277. PDEU
Ne glede na iztek roka iz šestega odstavka člena 263 lahko vsaka stranka v sporu, v katerem gre za
pravni akt, ki se splošno uporablja in ga je sprejela institucija, organ, urad ali agencija Unije, pred
Sodiščem Evropske unije uveljavlja, da se ta akt iz razlogov, navedenih v drugem odstavku člena 263, ne
uporablja.
→ torej isti razlogi kot pri ničnostni tožbi (nepristojnost, zloraba pooblastil kršitev pogodb, kršitev procesnih določb)
278. PDEU
Tožbe, vložene pri Sodišču Evropske unije, nimajo odložilnega učinka. Vendar pa lahko Sodišče, če meni,
da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijanega akta.
NAMEN = da se PREPREPREČI, da bi bila sodba sprejeta na podlagi protipravnega akta EU.

→ o tem ugovoru odloča SEU !!!
Ugovora zakonitosti NE more vložiti stranka, ki je bila aktivno legitimirana za vložitev ničnostne tožbe pa tega NI
storila ali pa je zamudila rok.
→ torej UGOVOR je pomemben za FO in PO, takrat ko te NISO aktivno legitimirane za vložitev ničnostne tožbe
zoper nek akt EU!
Primer 1 = (Nek splošni akt je podlaga za ta določen drugi akt) splošni akt je že 5 let v veljavi, na podlagi tega pa je
sprejet nek akt, NI pa več možnosti izpodbijanja z tega akta, ki je temelj, z ničnostno tožbo (rok 2mesca potekla),
vendar je bilo za sprejetje tega akta, na podlagi splošnega vse ok, formalno, postopek je bil ok, vse, .. vendar naj NEBI
bil zakonit, saj je podlaga za ta akt nezakonita.
→ UGOVOR se nanaša na ta akt, ki je sprejet na podlagi ''nezakonitega''.
***POMEMBNO***
Primer 2 EK sprejela odločbo, ki je določalo da je podjetje prejelo nedovoljeno državno pomoč in ji odredila naj
pomoč vrne. Podjetje pa tega NI izpodbijalo z ničnostno tožbo v roku. SEU je odločilo da se ta UGOVOR NE prizna
in da je sodišče DČ vezano na odločbo EK.
→ Zadeva Textilwerke – povezava glede ugovora nezakonitosti in ničnostne tožbe za FO in PO!!!
→ Zadeva Tetilwerke = povezano tudi glede VPO in ničnostne tožbe za FO in PO
***POMEMBNO***
Ugovor nezakonitosti in VPO v navezi z ničnostno tožbo FO in PO glej Zadevo Textilwerke.
V kolikor je FO in PO aktivno legitimirana za vložitev ničnostne tožbe, potem po poteku 2 mesečnega roka za
ničnostno tožbo, pride do prekluzije VPO in UGOVORA NEZAKONISTOSTI.
61
V kolikor pa FO in PO NISTA aktivno legitimirana za ničnostno tožbo, potem pa lahko brez problema predlagata VPO
in uveljavljata UGOVOR NEZAKONITOSTI, NE glede na rok za ničnostno tožbo.
VAJE III
POSTOPKI PROTI INSTITUCIJAM EU NIČNOSTNA TOŽBA
1) V Pogodbi o delovanju EU poiščite člen 263 PDEU in analizirajte njegove določbe!
263. PDEU = NIČNOSTNA TOŽBA

Sodišče Evropske unije nadzira zakonitost zakonodajnih aktov, ter aktov Sveta, Komisije in Evropske centralne
banke razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim
učinkom za tretje osebe. Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje
osebe.
→ priporočila in mnenja NE, ker NISTA zavezujoča (načeloma NI pravnih učinkov)
→ tožba možna zgolj zoper akte, ki imajo pravne učinke
Komisija zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki
se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil.
Sodišče je pod enakimi pogoji pristojno za tožbe, ki jih zaradi varovanja svojih prerogativ vložijo Računsko sodišče,
Evropska centralna banka in Odbor regij. → če se nanaša na njihovo področje delovanja!!!
Fizične ali pravne osebe lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali
zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne
potrebujejo izvedbenih ukrepov.
→ glej, nekje piše AKTI, nekje pa PREDPISI
V aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije se lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb
fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje pravni učinek.
Postopki iz tega člena se glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega
obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel
NAMEN TE TOŽBE? = nadzor nad ukrepi institucij EU

→ review of illegality
263. PDEU je deležen številnih KRITIK.

→ procesne težave (glede združevanja postopkov)
→ locus standi – možnost dostopa do pravnega varstva
→ zelo omejen dostop za NEPRIVILEGIRANE TOŽNIKE
2) Kateri vlagatelji veljajo za privilegirane in kakšni so ti njihovi privilegiji v povezavi s členom

263 PDEU? Ali lahko izpodbijajo tudi nezavezujoče akte EU?
DČ, EP, EK, SVET EU.

NI jim potrebno izkazati pravnega interesa.
NE, izpodbijajo se lahko samo zavezujoči akti prava EU.
62
3) Menite, da je izraz 'neprivilegirani vlagatelji' za fizične in pravne osebe v povezavi s tožbo po členu
263 PDEU ustrezen?
DA, saj imajo zgolj omejen dostop do pravnega varstva po tem členu. Pristojno
je Splošno Sodišče. Potem pa je možna pritožba na Sodišče.
Tri možnosti:
• Neposredno naslovljeni akti
→ npr. Podjetje xy. o vračilu Državne Pomoči, o kršitvi konkurence
→ tak akt lahko vedno izpodbijamo
• Aki, ki nanje NISO naslovljeni, vendar se nanje neposredno in posamično nanašajo
• Predpisi, ki se neposredno nanašanjo brez izvedbenih ukrepov
→ Uredba (najbolj problematično, saj se neposredno uporablja. Pri direktivah pa se izpodbijajo pred sodiščem
DČ !!!)
PAZI
Piše AKTI in pa tudi PREDPISI !!!
To NI jasno zakaj. V Pogodbi nikjer NI razloženo.
Zadeva PLAUMAN
V tej zadevi je bilo opredeljeno kaj pomeni NEPOSREDNI in POSAMIČNO NANAŠAJE.
Uvoznik klementin je menil, da uredba, kljub temu da je splošni akt, da se nanaša nanj.
Sodišče: mora iti za posebne lastnosti, značilnosti, da nekoga izrecno loči od drugih, ..
Če je edini uvoznik klementin? NIMA veze, saj gre za dejavnost, ki jo lahko že naslednji dan nekdo drug začne
opravljati.
Finančna škoda NE pomeni, da je izpolnjen pogoj POSAMIČNOSTI!
***POMEMBNO***
4) Pojasnite, pod kakšnimi pogoji lahko fizične in pravne osebe izpodbijajo pravne akte EU
pred Sodiščem EU!
UREDBE (načeloma) NE more!

→ IZJEMA je v Zadevi Codorniu
MOŽNO bi bilo edino tako, da se uredbo krši, potem pa na podlagi tega izpodbija nekaj, …
→ EU nas posredno sili v kršitev (kar naj NEBI!)
→ možnost je z UGOVOROM NEZAKONITOSTI
→ Lahko tudi preko VPRAŠANJA ZA PREDHODNO ODLOČANJE glede VELJAVNOSTI– vendar velja
DISKRECIJA sodišča DČ.
Ugovor nezakonitosti in VPO v navezi z ničnostno tožbo FO in PO glej Zadevo Textilwerke.

V kolikor je FO in PO aktivno legitimirana za vložitev ničnostne tožbe, potem po poteku 2 mesečnega roka za vložitev
ničnostne tožbe, pride do prekluzije VPO in UGOVORA NEZAKONISTOSTI.
V kolikor pa FO in PO NISTA aktivno legitimirana za ničnostno tožbo, potem pa lahko brez problema predlagata VPO
in uveljavljata UGOVOR NEZAKONITOSTI, NE glede na rok.
63
5) Kateri akti so "predpisi" skladno s členom 263(4) PDEU? Preberite in povzamite
sodbi T-262/10 (Microban) in C-583/11 P (Inuit Tapiriit Kanatami) in Splošnega sodišča v
zadevah T-18/10 (priložen)!
6) Ali je v EU res "popoln sistem pravnih sredstev in postopkov"? Preberite priloženo

sodbo v zadevi 294/83 (Les Verts) in komentirajte.
SEU: DA, kljub tem določenim omejitvam glede fizičnih in pravnih oseb.
→ moramo vzeti v zakup, da tudi pred sodiščem DČ so omejene možnosti za določene zadeve
7) Kateri akti se ne morejo napasti z ničnostno tožbo po členu 263 PDEU? Preberite sodbo v zadevi C-
16/16 P (Belgija/Komisija) in komentirajte položaj mehkega prava (soft law).
8) Argumentirajte ( n e ) p r a v i lnos t trditev:

a) Neprivilegiran vlagatelj ničnostne tožbe po členu 263 PDEU pomeni, da zadevni
subjekt te tožbe ne more vložiti;
NE, lahko, ampak pod omejenimi pogoji
b) Posameznik vloži ničnostno tožbo (za razveljavitev akta EU) pred Splošnim
sodiščem in ne pred nacionalnim sodiščem;
DA, PO in FO pred Splošnim sodiščem, ostali tožniki pa pred Sodiščem.
c) Posamezniki lahko pred Splošnim sodiščem zahtevajo zgolj razveljavitev

sklepov; NE, ampak načeloma celo vseh aktov.
d) Posamezniki lahko z neposredno tožbo pred Splošnim sodiščem izpodbijajo

veljavnost vseh sekundarnih aktov EU, ne pa tudi primarnih; DA, vendar pod omejenimi
pogoji.
Primarno pravo EU se NE more s tem napadati, saj gre bolj za področje mednarodnega prava.
→ lahko se preko sodišča DČ z VPO naslovi na SEU glede RAZLAGE, NE pa veljavnosti! Sekundarno
pravo EU pa se lahko izpodbija!
267. PDEU = VPO

SEU NE more razveljavit Pogodb (princip kot USRS NE more razveljaviti URS)
e) Pogodbo o delovanju EU lahko po členu 263 (tožba na ničnost) izpodbijajo samo

privilegirani tožniki, ne pa tudi posamezniki oziroma pravne osebe; NE,
nihče ne more primarnega prava!
f) Posamezniki ne morejo z direktno tožbo pred Sodiščem EU izpodbijati veljavnosti

direktiv;
NE, saj gre za predpis, ki se prenese v pravni red DČ z implementacijo in potem velja nacionalna zakonodaja.
Posameznik pa lahko potem toži pred sodiščem DČ glede direktive – zadeva Frankovich.
Ostali tožniki pa lahko vložijo ničnostno tožbo zoper direktive!
g) Norma, ki je neposredno učinkovita, bo tudi neposredno in posamično zadevala

posameznika (pogoj iz člena 263(4) PDEU za vložitev ničnostne tožbe); neposredna
uporabna = akt kot celota neposredno učinkovitost = določen člen, določba nekega akta
h) ničnostne tožbe posamezniki vlagajo pred Splošno sodišče EU v Luksemburgu; DA

64
i) Splošno sodišče presoja neposredne tožbe posameznikov zoper druge posameznike.
NE, tisto je lahko ESČP.
SEU tukaj odloča o tožbah FO in PO zoper institucije EU.
8) V odziv na pomanjkanje na enotnem evropskem trgu kalcijevega paracetamola, ki je nujen

za proizvodnjo nekaterih zdravil, je Komisija januarja 2012 izdala (fiktivno) Uredbo za
vzpodbujanje uvoza kalcijevega karbonata. Uredba določa denarne vzpodbude za uvoznike
kalcijevega karbonata, s tem da naj bi bil sistem urejen z uvoznimi dovoljenji. Po tem sistemu
so morali uvozniki pri Komisiji plačati depozit, ki bi zapadel v prid proračuna EU, če uvoznik
ne bi uvozil v dovoljenju določene količine kalcijevega karbonata. Kreda d.d. iz Postojne je
zaprosila za uvozno dovoljenje, ki ji je bilo izdano z Odločbo Komisije 28. aprila 2012. Tistega
dne je Kreda d.d. sklenila pogodbo o prodaji kalcijevega karbonata farmacevtski družbi Pill
d.o.o. po nabavni ceni. Družba Kreda d.o.o. je namreč računala, da bo njen dobiček izhajal iz uvoznih
vzpodbud, tako da bodo v prihodnje stalen dobavitelj družbe Pill d.o.o.
Komisija je naknadno ugotovila, da je napačno izračunala vpliv tega sistema na vzpodbude. 1.
maja 2012, preden je Kreda d.o.o. uvozila kalcijev karbonat, je Komisija sprejela novelo
omenjene uredbe, ki je odpravila sistem vzpodbud izrecno za vse uvoznike kalcijevega
karbonata v letu 2012, vključno s tistimi, ki so jim že bila podeljena uvozna dovoljenja. V
novelirani uredbi niso navedeni nobeni razlogi za njen sprejem. 10. maja 2012 pride
predstavnik družbe Kreda d.o.o. k vam po nasvet. Svetujte mu!
ODŠKODNINSKA TOŽBA ZOPER EU (268. PDEU in 340. PDEU)

ACTION FOR COMPENSATION OF DAMAGES
Gre za SAMOSTOJNI ZAHTEVEK (kar pa včasih sicer NI bil)

65
***To pa NI enako kot odškodninska odgovornost DČ! ***
→ odškodninska odgovornost DČ NI izrecno urejena v Pogodbah, vendar pa jo omogoča SEU
→SEU je prvič to možnost dopustilo v Zadevi Frankovich
→ ta odškodnina se uveljavlja pred sodišči DČ → čeprav
tudi tukaj gre za KRŠITEV PRAVA EU!!!
→ sta pa ti dve odškodninski odgovornosti povezani + se na enak način razlagata !!!
ODŠKODNINA ODGOVORNOST EU pa gre za situacijo oziroma tožbo, na podlagi katere lahko tožniki od EU
zahtevajo odškodnino za škodo, ki so jo povzročile INSTITUCIJE EU ali USLUŽBENCI EU, pri opravljanju svojih
dolžnosti.
→ v tem primeru gre za NEPOGODBENO ODŠKODNINSKO ODGOVORNOST (ex delictu), za katero je
izključno pristojno SEU!!!
→ v tem primeru pa NE gre za POGODBENO ODŠKODNINSKO ODGOVORNOST, ki je sicer prav tako tukaj
opredeljena– vendar za to NI pristojno SEU – saj določa, da se za slednjo uporablja pravo, ki se uporablja za
zadevno pogodbo!!!
PODLAGA
JE urejena v Pogodbah!
PDEU in tudi LISTINA EU O TEMELJNIH PRAVICAH.
→ skoraj identična dikcija
→ v Listini EU pa so določeni še subjekti = določa: ''VSI so legitimirani (''every person'' – FO in PO)''
268. PDEU
Sodišče Evropske unije je pristojno v sporih glede nadomestila škode, ki ga predvidevata drugi in tretji odstavek
člena 340.
→ za pogodbeno odškodninsko odgovornost SEU - NE
→ za nepogodbeno odškodninsko odgovornost SEU - DA
340. PDEU
Pogodbeno odgovornost Unije določa pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo.
RELEVANTEN ODSTAVEK 2 = V primeru NEPOGODBENE ODGOVORNOSTI pa UNIJA v skladu s splošnimi

načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene
institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
RELEVANTEN ODSTAVEK 3 = Z odstopanjem od drugega odstavka EVROPSKA CENTRALNA BANKA v skladu

s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim redom držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki jo je povzročila sama
ali so jo povzročili njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
Osebno odgovornost uslužbencev do Unije urejajo določbe njihovih kadrovskih predpisov ali zanje veljavnih pogojev
za zaposlitev.
NEPOGODBENA ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST (ex delictu) = izključno pristojno SEU

POGODBENA ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST (ex contractu)= SEU NI pristojno, razen na podlagi
pogodbene klavzule!!!
→ na podlagi 273. PDEU - Sodišče JE pristojno v vseh sporih med državami članicami, ki se nanašajo na predmet
Pogodb, če je bil spor predložen Sodišču v skladu s posebnim sporazumom med strankami.
→ ad hoc pristojnost SEU
66
PROBLEM = zelo kratka in nedoločna klavzula v 340. PDEU, zato je pomembna vloga SEU pri razlagi!
41. Listine EU = PRAVICA DO DOBREGA UPRAVLJANJA

3.Vsakdo ima pravico, da mu Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic,
nadomesti kakršnokoli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih
dolžnosti.
''every person'' – vsakdo (mišljeno vsaka FO in PO)
NAMEN in VZROK ZA UREDITEV TE TOŽBE

Večina pravnih sistemov, DČ in mednarodnih organizacij pozna ODŠKODNINSKO ODGOVORNOST JAVNE
UPRAVE za škodo, povzročeno posameznikom, pri opravljanju svojih dolžnosti.
→ ključni element načela pravne države
→ ''public tort law''
Splošni namen te tožbe je ''To make good''
Države, s tem ko so vstopile v EU, so s podpisom pogodb izvajanje določenih pristojnosti prenesle na EU. Sem
spadajo tudi pristojnosti EU acta de iure imperii , pri katerih lahko nastane škoda.
Acta iure imperii = pomeni izvajanje državnih pristojnosti.

V tem primeru pomeni tu izvajanje nadnacionalnih pristojnosti – pristojnosti EU.
→ gre torej za situacije, kadar gre za OBLASTNO DELOVANJE – vertikalno. → lahko so
DEJANSKA – REALNA dejanja ali pa PRAVNA dejanja.
→ nasprotje temu pa je acta iure gestionis (kadar država ali nadnacionalna tvorba nastopa kot
enakovreden subjekt v določenem razmerju - horizontalno)
Razlika de iure gestionis ali de iure imperii?

Pogodbena odškodninska odgovornost = acta iure gestionis
Nepogodbena odškodninska odgovornost = acta iure imperii
AKTIVNA LEGITIMACIJA
VSAKDO (''every person'') – določeno v Listine EU!
→ Praviloma so to FO in PO
→ Lahko tudi JAVNOPRAVNE KORPORACIJE – npr. občine.
→ Teoretično lahko tudi DČ, vendar je za njih primerneje da se vloži NIČNOSTNA TOŽBA (tega še NI bilo v
praksi!)
PASIVNA LEGITIMACIJA
340/II. PDEU
NJENE INSITUTCIJE
→ čeprav v 340/II. PPDEU piše UNIJA!!!
→ Formalno je tožena EU, institucije pa so neke vrste ZASTOPNIKI UNIJE.
KAJ SO INSTITUCIJE?
Institucije se tukaj razlaga ŠIROKO (NE zgolj tistih klasičnih 7 institucij) Torej
toži se lahko primarno, vedno:
• tistih 7 klasičnih institucij EU
Toži pa se lahko tudi (s pomočjo široke razlage):
67
• Ekonomsko- socialni odbor, Odbor regij, Evropska Investicijska Banka, Evropska centralna banka
Investicijska Banka
• agencije
• tudi Svet (čeprav so to tukaj predsedniki vlad!)
• tudi SEU (iudex in causa sua – da sodnik odloča o svojih lastnih zadevah)
NE MORETA PA SE MED SEBOJ TOŽITI ENA INSTITUCIJA PROTI DRUGI, ker to bi pomenilo da UNIJA toži
sama sebe!!!
Možna je SOLIDARNA ODGOVORNOST EU in DČ.

To je mogoče v primerih:
• če je akt EU nezakonito delegiral naloge na DČ
• če so DČ odgovorne za implementacijo nezakonitega pravnega akta EU
Torej, če DČ poplača škodo posamezniku ima DČ regresni zahtevek zoper EU!

→ tega še sicer v praksi NI bilo!
KAJ SO SPLOH SPLOŠNA NAČELA, KI SO SKUPNA PRAVNIM UREDITVAM DČ?

TO NI enako kot temeljna načela EU!!!
SEU mora v takšnih primerih analizirati in primerjati pravne sisteme vseh DČ, ugotoviti njihova skupna izhodišča,
stičišča in jih aplicirati na pravo EU.
To je na nek način dynamic law-making SEU.
ROK ZA VLOŽITV TOŽBE

Postopek mora biti sprožen v roku 5 let od spornega ravnanja. Z vložitvijo
tožbe se pretrga zastaralni rok. Posameznik mora najprej sprožiti postopek
pred SPLOŠNIM SODIŠČEM.
POGOJI ZA DODELITEV ODŠKODNINE

To določa SEU.
Ker v EU odškodninsko pravo NI ENOTNO urejeno, 340/II. PDEU določa: ''odškodnina se dodeli v skladi s
splošnimi načeli, ki so skupna ureditvam DČ''
→ Načelo avtonomnosti prava EU (NI toliko važno kaj piše v OZ, BGB, ABGB, Code civile, .. ampak se
vzame zgolj za podlago, se presojajo izhodišča, stičišča in se potem iz tega izpelje pravo EU!)
Sodišče EU je skozi prakso Sodišča in Splošnega sodišča razvilo pogoje na podlagi katerih se lahko prisodi
odškodnina.
Tožnik mora dokazovati naslednje pogoje. POGOJI
(kumulativno izpolnjeni):
1. NEZAKONITOST RAVNANJA (ki se očita institucijam EU)
→ RAZLIKA med akti z diskrecijsko pravico in akti brez diskrecijske pravice!
→ RAZLIKA med normativni akti in administrativnimi akti
2. OBSTOJ DEJANSKE ŠKODE
3. OBSTOJ VZROČNE ZVEZE (med zatrjevanim ravnanjem in uveljavljano škodo)
KLJUČNO VPRAŠANJE na tem področju pa je DISKRECIJSKA PRAVICA.

Torej odvisno je za katere akte gre.
Akte pa delimo na dve skupini:
1. Akti, ki podeljujejo institucijam diskrecijsko pravico
2. Akti, ki NE podeljujejo institucijam diskrecijske pravice
68
Kdaj bo za tožnike težje, ko je institucija imela diskrecijo ali odločala točno na podlagi akta? Ko
je podeljena diskrecija!
Diskrecijska pravica = je pravica, na podlagi katere se lahko organi odločajo po prostem preudarku, vendar v mejah,
ki so jim naprej določene.
Odškodnina pa se nato dodeli v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam DČ!!!
1.) AKTI KI PODELJUJEJO DISKRECIJSKO PRAVICO

POGOJI (kumulativno izpolnjeni):
1. NEZAKONITOST RAVNANJA
→ dovolj resna kršitev – sufficienlty serious breach
→dejanska in gotova škoda – sufficienlty certain and actual damage
3. OBSTOJ VZROČNE ZVEZE
→ škoda neposredno z aktom EU
NI pa določenega elementa ODGOVORNOSTI

→ krivdna odgovornost – subjektivna odgovornost → nekrivdna odgovornost – objektivna
odgovornost
→ Tožnik tega NE rabi dokazovati !!!
→ vendar pa NI čisto nepomembno!
1. POGOJ = NEZAKONITOST RAVNANJA

To zajema:
• Dejansko vedenje
• Sprejemanje vsebinsko ali postopkovno nezakonitih odločitev
• Nesprejemanje odločitev, če bi te morale biti sprejete
Razlikovati je potrebno NORMATIVNE AKTE in ADMINISTRATIVNE AKTE.

Normativni akti = zlasti uredbe in direktive
→ mora iti za dovolj resni kršitvi + kršitev višjih pravnih pravil
Administrativni akti = zlasti sklepi
→ mora iti zgolj za kršitev višjih pravil
Zadeva BRASSERIE DE PECHERU

Tožba proti DČ. To
je bilo prvič!
FRA pivo bilo prepovedano v NEM, zaradi zahteve čistosti piva. Podjetje
nato zahtevalo odškodnino od NEM.
Zadeva SCHOPPENSTEDT
Ključna za test!
Nepogodbena odgovornost. Mora
iti za:
• Najmanj nezakonitost akta, ki bi naj povzročil škodo
• Dovolj resna kršitev VIŠJEGA PRAVNEGA PRAVILA, ki ščiti posameznike (''superior rule
of law'') → pravila iz Pogodb
→ tudi načela
→ pogodbe in pristopne pogodbe
69
→ pravila MJP
→ sekundarno pravo (uredba, ki je v nasprotju s hierarhično višjo normo)
→ sklepno = včasih je to zakonodajni, včasih je pa nek drug v neki hierarhični povezavi
Superior rule of law = lahko se nanaša na POMEMBNOST ali pa na HIERARHIJO akta.
Pred Lizbonsko pogodbo = presoja ali gre za zakonodajni akt ali ne

Schoppenstedt = ključna je vsebina in NE fomra
Danes = ključna je forma – saj so zakonodajni akti tisti, ki so sprejeti v zakonodajnem postopku
Zadeva BERGADERM
Ključna zdaj!
Nadgradi Zadevo Schoppenstedt. SEU
oblikuje dve pravili:
• SUFFICIENTLY SERIOUS BREACH – DOVOLJ RESNA KRŠITEV
→ SEU se NE ukvarja z vprašanjem odgovornosti
→ mora iti za GROBO kršitev pristojnosti!!!
• Pomembna je NORMA, KI SE KRŠI – SUPERIOR RULE OF LAW
DOVOLJ RESNA KRŠITEV – SUFFICIENTLY SERIOUS BREACH

Ključna je Zadeva BERGADERM.
To se razlaga bolj prizanesljivo do tožnikov kot nekoč, kljub temu pa so pogoji še vedno strogi.
To gre za primere, ko institucija OČITNO in RESNO NI upoštevala omejitev svojega polja proste presoje –
diskrecije. Torej, da gre za GROBO KRŠITEV PRISTOJNOSTI.
OBSTAJAJO RAZLOGI ZA OMEJEVANJA ODGOVORNOSTI EU NA PODLAGI 340. PDEU?

Do 2014 so bili tožniki bili uspešni le v 39 zadevah – 6,9%
→ 340. PDEU naj NE bi predstavljalo učinkovitega sredstva za zaščito temeljnih pravic
2. POGOJ = ŠKODA – OBSTOJ DEJANSKE ŠKODE
Mora iti za DEJANSKO in GOTOVO ŠKODO - SUFFICIENTLY CERTAIN AND ACTUAL DAMAGE.
KAJ pa je vse to?
• Zmanjšanje premoženja = damnum emergens
• Izguba prihodnjega premoženja = lucrum cessans
• Nematerialna škoda (sprva NI bilo)
→ torej PREMOŽENJSKA in tudi NEPREMOŽENJSKA ŠKODA
Mora biti NEPOSREDNA, v smislu da NE sme preiti na drugega (npr. na potrošnike) Dokazovanje
škode je NA TOŽNIKU!
3. POGOJ = VZROČNA ZVEZA

NEPOSREDNA VZROČNA ZVEZA = pomeni, da mora zatrjevano škodo res povzročiti akt EU →
NE pa akt DČ!
→ torej upošteva se zgolj NEPOSREDNA!
Lahko pride tudi do PREKINITVE VZ – ''chain of causation may be broken, if person concerned did not show
reasonable prudence''
→ Duty to mitigate – sodelovalna dolžnost = da oškodovanec NE poslabša že nastale škode
Kaj pa OPUSTITEV?
Primer = ali je EK odgovorna, če NI začela postopka po 258. PDEU (EK proti DČ)?
70
NE, saj EK ima diskrecijsko pravico glede začetka tega specifičnega postopka po 258. členu !!!
→ lahko pa je odgovorna v kakšnih drugih primerih, ko ima izrecno dolžnost delovanja!
Kaj če EK odobri nacionalni akt, ki pomeni kršitev prava EU?

Primer = če EK napačno odobri državno pomoč nekemu podjetju? Solidarna
odgovornost EU in DČ tukaj NE pride v poštev!!
→ EK lahko tukaj sama odgovarja
→ vendar je glede odškodninske odgovornosti vprašanje, ali bo sploh izpolnjen 1.pogoj –sufficiently serious breach
2.) AKTI KI NE PODELJUJEJO DISKRECIJSKE PRAVICE

POGOJI (kumulativno izpolnjeni):
1. NEZAKONITOST RAVNANJA (ILLEGALITY)
→ tukaj pa NI pomemben sufficiently serious breach !!!
3. OBSTOJ VZROČNE ZVEZE
1. POGOJ = NEZAKONITOST RAVNANJA - ILLEGALITY

Tukaj se ta nezakonitost ravnanja razlaga OZKO.
Prav tako tukaj NI potrebna ''dovolj resna kršitev'' – ''sufficienlty serious breach'', kot pri aktih, ki podeljujejo
diskrecijsko pravico (glej zgoraj)
NI vsako ravnanje uslužbenca EU tudi ravnanje v okviru njegovih dolžnosti v smislu 340. PDEU.
→ namreč če NI odgovorna EU, se lahko sproži tožba proti uslužbencu (pred sodiščem DČ, skladno s pravom DČ)
→ vendar pa ti uslužbenci EU uživajo tudi IMUNTITETO pred sodnimi postopki za dejanja storjena pri opravljanju
uradnih dolžnosti (zato se postavi vprašanje – zakaj se torej lahko sploh toži tega? NEJASNO)
2. POGOJ = OBSTOJ DEJANSKE ŠKODE

Škoda povzročena z zakonitim aktom?
DA, vendar odgovornost bo podana samo če gre za še vedno trajajočo škodo, ki prizadene posamezno skupino
gospodarskih subjektov in sicer nesorazmerno v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti – neobičajna škoda
ter presega meje gospodarskih tveganj, ki so značilna za dejavnost zadevnega sektorja – posebna škoda, brez da bi
bilo mogoče to zatrjevano škodo upravičiti s splošnim gospodarskim interesom!!!
3. POGOJ = OBSTOJ VZROČNE ZVEZE
UČINKI SODBE
Na podlagi sodbe obstaja OBVEZNOST plačila odškodnine.
Možna je IZVRŠBA – pred sodišči DČ – po nacionalnih pravilih.

INTER PARTES in NE erga omnes.
SODNA PRAKSA
Zadeva Schneider Electric v EK
1.) EK vs Schneider
EK sprejela dve odločbi, da gre za koncentracijo, ki NI dovoljena in pa da se mora ta koncentracija razdružiti.
Podjetje se NI strinjalo in vložilo NIČNOSTNO TOŽBO zoper ta dva akta EK. SEU
je akta razveljavilo.
2.) Schneider vs EK
71
Nato pa je podjetje tožilo EK pred Splošnim sodiščem EU na povrnitev NEPOGODBENE ODŠKODNINSKE
ODGOVORNOSTI, za povrnitev škode, ki so jo utrpeli zaradi napačnih odločb EK.
EK se pritoži na Sodišče.
Na koncu se prisodi podjetju 50.000€ odškodnine.
VAJE IV
ODŠKODNISKA ODGOVORNOST EU
Primer 1 Družba ABC iz Slovenije je pridelovalec in hkrati tudi prodajalec suhega sadja (tako svojega, ki ga
sam pridela, kot tudi drugega, ki ga kupi na trgu na debelo in nato maloprodajno proda naprej). Izvedbena
uredba EU xx/yyyy, ki je sprejeta v okviru kmetijske politike EU določa, da je potrebno suho sadje kupovati od
centralnega domačega prodajalca (CDP), ki ga imenuje DČ (V RS to je javno podjetje, ki ga za potrebe tega
primera imenujmo kar CDP). Pri povpraševanju mora biti dana varščina v višini 25% vrednosti
povpraševanega nakupa. Družba ABC je načrtovala nakup suhega sadja in takšno varščino plačala. A ni kupila
vsega, za kar je povpraševala. Ko je zahtevala nazaj depozit je dobila odgovor, da uredba za takšne primere
določa, da se varščina prenese za naslednje povpraševanje. Ker je bil načrtovan nakup finančno zelo
obremenilen, odrek vračila varščine predstavlja znatni znesek, in to je posledično povzročilo nesolventnost
ABC.
ABC se zanima za pravno varstvo glede vprašanja neveljavnosti uredbe, češ, da ni v skladu z načelom
sorazmernosti, in od CDP bi želeli zahtevati povrnitev depozita. Svetujte družbi ABC o vseh možnih postopkih
pravnega varstva!
Možna bi bila NIČNOSTNA TOŽBA

Ali je podana kršitev?
DA - kršitev načela sorazmernosti.
Vprašanje pa je ali je izpolnjen pogoj za aktivno legitimacijo?
Najverjetneje NE bo izpolnjen TEST PLAUMANN, ker gre za UREDBO in hkrati za PO.
72
V kolikor bi bil izpolnjen ta pogoj, kaj še je potrebno upoštevati? Potrebno,
da bi se vložila v roku 2 mesecev.
Možen bi bil tudi POSTOPEK PRED SODIŠČEM DČ.

PO pred sodišče DČ po doktrini FOTO-FROST, kar pomeni, da v kolikor se PO sklicuje na neveljavnost
sekundarnega akta EU, sodišče DČ samo NE more odločati o neveljavnosti sekundarnega prava, ampak je potrebno
VPO nasloviti na SEU.
Razveljavitev tega akta – UREDBE pogoj za odškodnino? NE

Kaj je sploh naredila DČ narobe?
NIČ, saj gre za UREDBO in DČ zgolj ''izvršuje povelje''.
DČ lahko od EU zahteva regresiranje na podlagi SOLIDARNE ODGOVORNOSTI – če bojo izpolnjeni pogoji za to.
Od česa je odvisno kdo bo odgovoren? Od

možnosti DISKRECIJE
Tudi uredba lahko podeljuje določeno diskrecijo glede nekih vprašanj!!!
Če je diskrecija = odgovarja DČ (odškodnina se zahteva pred sodiščem DČ – Zadeva Frankovich)
Če NI diskrecije = odgovarja EU (odškodnina se zahteva pred SEU – 340. PDEU) Če je nekaj
vmes = solidarna odgovornost DČ in EU !!!
→ V konkretnem primeru bo odgovarjala najverjetneje EU.
Pogoji za odškodninsko odgovornost?

Odvisno tudi od DISKRECIJE in KDO JE ODGOVOREN.
Diskrecija = nezakonitost ravnanja (dovolj resna kršitev + kršitev višjega pravila) + obstoj dejanske škode + vzročna
zveza (neposredna)
Ni diskrecije = nezakonitost ravnanja (kršitev višjega pravnega pravila) + obstoj dejanske škode + vzročna zveza
(neposredna)
PRAVNA SREDSTVA
Vedno možno dvostopenjsko varstvo pred SEU, če so izpolnjeni pogoji.
1.) PRITOŽBA ZOPER SODBO SPLOŠNEGA SODIŠČA (256/I. PDEU)

Zoper odločitve Splošnega Sodišča EU je možno vložiti PRITOŽBO – appeal na Sodišče. Pritožbo
je mogoče vložiti samo glede PRAVNIH VPRAŠANJ – points of law.
→ kar pomeni da je samo Splošno Sodišče pristojno ugotavljati DEJSTVA in DOKAZE!!!
→ Sodišče pa dejstev in dokazov NE ugotavlja, lahko pa vendarle presoja ali je šlo izkrivljanje dejstev – kar pa
pomeni pravno vprašanje (npr. nekaj kar je očitno bilo ugotovljeno napačno, ..)
256/I. PDEU
1. Splošno sodišče je pristojno za obravnavanje in odločanje na prvi stopnji o tožbah ali postopkih iz členov 263, 265,
268, 270 in 272, razen o tistih, ki so dodeljeni specializiranemu sodišču, ustanovljenemu po členu 257, in tistih, ki so v
statutu pridržani za Sodišče. Statut lahko predvidi, da ima Splošno sodišče pristojnost za druge vrste tožb ali
postopkov.
Zoper odločitev Splošnega sodišča iz tega odstavka se lahko vloži pritožba na Sodišče zgolj glede pravnih vprašanj
ter v skladu s pogoji in v mejah, določenih v statutu.
PRITOŽBENI RAZLOGI
1. Nepristojnost Splošnega Sodišča EU
2. Kršitev postopka pred Splošnim Sodiščem EU (kar je na škodo pritožnika) – kršitev procesnih določb
3. Kršitev zakonodaje EU – kršitev materialnih določb
73
Glede STROŠKOV NI mogoče vložiti pritožbe (torej katera stranka jih nosi in njihova višina)
PREDMET PRITOŽBE
• Končne odločitve Splošnega Sodišča EU – sodbe, sklepi
• Delne odločitve glede vsebinskih vprašanj
• Odločitve glede pristojnosti in procesnih vprašanj
Odločitve se razlaga ŠIROKO.

Dokončne odločitve o materialnopravnih vprašanjih
Zamudne sodbe
Vmesne sodbe
AKTIVNA LEGITIMACIJA
• VSAKA stranka postopka, ki NI uspela v postopku
• DČ in Institucije EU, ki SO bile ali NISO bile udeležene v postopku
• Drugi, ki jih odločitev NEPOSREDNO prizadeva
Rok za vložitev pritožbe je 2 meseca od uradnega obvestila o odločbi.
ODLOČBA SODIŠČA
Odločba SEU je potem DOKONČNA, PRAVNOMOČNA
→ od tu dalje več NI pravnega sredstva!!!
2.) PRITOŽBA ZOPER ODLOČITEV SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

Da bi se povečalo skupno število sodnikov Sodišča, je bilo Sodišče za uslužbence 1. septembra 2016 razpuščeno in
vključeno v Splošno sodišče !!!
3.) IZREDNA PRAVNA SREDSTVA

Ugovor tretjega, obnova postopka, ..
4.)MNENJE O SPORAZUMIH EU S 3 DRŽAVAMI ALI MEDNARNODNO

ORGANIZACIJO
218/XI. PDEU
Država članica, Evropski parlament, Svet ali Komisija lahko pridobijo mnenje Sodišča glede združljivosti
predvidenega sporazuma s Pogodbama. Kadar je mnenje Sodišča odklonilno, lahko predvideni
sporazum začne veljati le, če se spremeni ali če se spremenita Pogodbi.
Mnenje – opinion je poseben postopek na podlagi katerega SEU preverja ali je mednarodni sporazum, ki ga namerava
skleniti EU v skladu s PEU, PDEU.
→ s tem se želi zagotoviti, da EU NE sklene sporazuma, ki bi bil v nasprotju s Pogodbama.
→ če bi se sklenil sporazum, ki bi bil v nasprotju, se EU NE bi mogla sklicevati na nezdružljivost in je to NE bi
oprostilo izvajanja obveznosti v skladu s sporazumom – pacta sunt servanda
→ mnenje je ZAVEZUJOČE in NE zgolj svetovalno !!!
KDO JE UPRAVIČEN ZA TO?

• DČ, EP, SVET, EK
74
→ NE pa posamezniki, saj ti NIMAJO pravnega interesa za to, ker NISO vključeni v pogajanja!
To je mogoče zahtevati preden se sklene tak sporazum.

Po sklenitvi sporazuma pa je mogoče zgolj vložiti ničnostno tožbo proti SKLEPU, s katerim je bil sporazum sklenjen.
SODNA PRAKSA
Mnenje glede enotnega reševanja patentnih sporov Mnenje
glede GATS
Mnenje glede MOD – mednarodne organizacije dela
ZNANI PRIMER TEGA = MNENJE 2/13 = PRISTOP EU k EKČP !!!

6. PEU
EU mora pristopiti k EKČP
→ EU bo prva mednarodna organizacija, ki bo pristopila.
6/II. PEU
Unija pristopi k EKČP. Ta pristop pa NE spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah. →
ta člen NI skladen s Protokolom št. 8. EU.
→ SEU NE želi da bi bilo nad njimi še ESČŠ
→ če bi bila EU članica EKČP bi lahko posameznikom omogočila, da bi ESČŠ presojalo zakonitost aktov EU! 2020
pa je spet aktivno v tej smeri – pogajanja – NE ve pa se, kdaj bo EU dejansko pristopila.
POSEBEN POSTOPEK
7. PEU (uporabili pri načelu sodniške neodvisnosti)
POLITIČNI POSTOPEK
Ko gre za kršitev 2. PEU – NI pravnega postopka, ampak POLITIČNI POSTOPEK!!!
→ 269. PDEU = presoja suspenza pravic DČ zaradi kršitev temeljnih vrednot EU – to je potem PRAVNI
POSTOPEK – odločajo DČ itd… DČ se lahko obrne na SEU, da ta presoja če je bilo vse OK pri uporabi 7. PEU!
Suspenz glasovalnih pravic, …
2. PEU
Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in
spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam
članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in
moških.
7. PEU
1. Na podlagi obrazloženega predloga ene tretjine držav članic, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije
lahko Svet po odobritvi Evropskega parlamenta z večino štirih petin svojih članov ugotovi obstoj očitnega tveganja,
da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2. Pred takšno ugotovitvijo Svet zasliši zadevno državo
članico, in lahko po istem postopku nanjo naslovi priporočila.
Svet redno preverja, ali so razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta takšna ugotovitev, še naprej podani.
2. Evropski svet lahko na predlog ene tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega
parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz člena 2, potem ko je pozval
zadevno državo članico, naj predloži svoje pripombe.
3. Ob sprejetju ugotovitve po odstavku 2 lahko Svet s kvalificirano večino sklene, da nekatere pravice, ki
izhajajo iz uporabe teh pogodb za zadevno državo članico, mirujejo, vključno z glasovalnimi pravicami
75
predstavnika vlade te države članice v Svetu. Pri tem Svet upošteva morebitne posledice takšnega mirovanja na
pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb.
Obveznosti zadevne države članice po teh pogodbah so zanjo v vsakem primeru še naprej zavezujoče.
4. Svet lahko s kvalificirano večino naknadno sklene, da se ukrepi, sprejeti v skladu z odstavkom 3, spremenijo
ali prekličejo, kot odgovor na spremembe okoliščin, zaradi katerih so bili uvedeni.
5. Podrobnosti glasovanja, ki se za namene tega člena uporabljajo za Evropski parlament, Evropski svet in Svet,
so določene v členu 354 Pogodbe o delovanju Evropske unije.
269. PDEU
Sodišče je pristojno za odločanje o zakonitosti aktov, ki jih sprejmeta Evropski svet ali Svet na podlagi
člena 7 Pogodbe o Evropski uniji, samo na predlog države članice, ki jo zadeva ugotovitev Evropskega
sveta ali Sveta, in samo v zvezi s postopkovnimi določbami navedenega člena.
Takšen predlog mora biti vložen v enem mesecu od dneva take ugotovitve. Sodišče odloči v enem mesecu
od datuma tega predloga.
EK proti Poljski po členu 7.PEU

Proti Madžarski pa EK ni imela te politične volje, zato je sprožil EP po 7. PEU !!!
AD HOC PRISTOJNOSTI SEU

272. PDEU
Sodišče Evropske unije je pristojno za izrekanje sodb na podlagi ARBITRAŽNE KLAVZULE v pogodbah, ki jih sklene Unija
ali ki so sklenjene v njenem imenu, NE glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo.
273. PDEU
Sodišče je pristojno v vseh sporih med državami članicami, ki se nanašajo na predmet Pogodb, če je bil
spor predložen Sodišču v skladu S POSEBNIM SPORAZUMOM MED STRANKAMI.
POSTOPEK PREDHODNEGA ODLOČANJA (267. PDEU)
PRELIMINARY RULING PROCEDURE
SPLOŠNO
Gre za POSREDNI POSTOPEK.
Vsa TEMELJNA NAČELA so bila razvita skozi ta postopek.
Podlaga za to je na več različnih mestih, vendar pa 267. PDEU ureja to področje nekoliko podrobneje, vendar NE
izčrpno, zato ga razlaga praksa sodišč!!!
Na sodišče EU zadeva pride POSREDNO.

→ gre za DIALOG sodiščem DČ in sodiščem EU
→ SEU je samo neke vrste asistent sodišču DČ
→ na koncu pa vedno odloči sodišče DČ
Kako se vse začne?

Sodišče DČ, ko naleti na določeno vprašanje glede uporabe prava EU, prekine postopek in naslovi predhodno
vprašanje na SEU, ki zgolj razlaga oziroma pojasni.
19/III. PEU
(a) odloča o tožbah, ki jih vloži država članica, institucija, fizična ali pravna oseba; → neposredni
postopki
76
(b) na predlog nacionalnih sodišč predhodno odloča o vprašanjih glede razlage prava Unije
ali veljavnosti aktov, ki so jih sprejele institucije; → posredni postopek (c) odloča o drugih
zadevah, predvidenih v Pogodbah.
SODIŠČA EU
19/I. PEU
1. Sodišče Evropske unije sestavljajo Sodišče, Splošno sodišče in specializirana sodišča. Zagotavlja upoštevanje prava
pri razlagi in uporabi Pogodb.
Države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki
jih ureja pravo Unije.
Pod pojem sodišč EU spadajo:

• SODIŠČE
• SPLOŠNO SODIŠČE
• Sem štejejo tudi NACIONALNA SODIŠČA !!!
→ namreč te v prvi vrsti uporabljajo pravo EU – oziroma so naslovnice prava EU
→ vloga teh je ključna
→ to je najbolj vidno v postopku predhodnega odločanja!
SODNA PRAKSA SEU

Sodna praksa na tem področju velja oziroma ima učinek erga omnes in ex tunc. To
postane neke vrste AVTENTIČNA RAZLAGA.
Ex tunc = učinek za nazaj, torej da se mora to pravilo razumeti in uporabljati od začetka njegove veljave.
Ex nunc = je zelo redko
→ Pogoja: kadar bi bile neke nepopravljive posledice + izkazana dobra vera zainteresiranih
Erga omnes = učinkuje za vse DČ, vse organe v različnih DČ, vse posameznike v teh DČ, …
POMEN TEGA POSTOPKA
• RAZLAGA PRAVA EU
Primarno pravo EU
Sekundarno pravo EU
• PRESOJA VELJAVNOSTI
Sekundarno pravo EU
CILJ = ENOTNA UPORABA s strani nacionalnih sodišč in UČINKOVITOST prava EU →

materialni razvoj prava EU
→ odnos med pravom EU in pravom DČ
→ razvoj temeljnih načel
→ omogočilo je posreden dostop posameznika do SEU (ker je neposredni zelo omejen)
→ SEU ima MONOPOL na tem področju (''dragulj v kroni'')
Če se sodišču DČ pojavi dvom glede nekega vprašanja, to naslovi na SEU.

Primer = glej prvi člen ZDR-1, ZGD-1 = naštetih je polno direktiv, na podlagi katerih je bil sprejet zakon
→ že v okviru tega se lahko pojavi vprašanje glede razlage določene določbe, ..
66% postopkov pred SEU je teh predhodnih vprašanj.
77
LEGITIMACIJA
Vsako sodišče v DČ LAHKO postavi VPO.
→ tukaj velja tudi ena IZJEMA, ko pa MORA – ko se pojavi dvom o samem aktu EU (glej spodaj!)
→ največ postavljajo nižja sodišča
Sodišče na zadnji instanci v DČ pa MORA postaviti VPO.

→ RS = Ustavno sodišče NI del rednega sodstva in ima poseben položaj – NI zadnja instanca → drugje je Ustavno
sodišče prav tako problematično → posledica, da je zelo malo vprašanj od tod
→ 267. PDEU NE govori o zadnji instanci, ampak o situaciji KADAR NI VEČ PRAVNEGA SREDSTVA zoper
odločbo te instance!!!
267. PDEU Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o

vprašanjih glede:
(a) razlage Pogodb = PRIMARNO PRAVO
(b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije = PRIMARNO + SEKUNDARNO
PRAVO (lahko tudi soft law)
vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, LAHKO to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega
po nacionalnem pravu NI pravnega sredstva, je to sodišče DOLŽNO predložiti zadevo Sodišču.
→ NE govori o zadnji INSTANCI, ampak kadar več NI pravnega sredstva zoper to odločbo!
→ npr. Zadeva DETIČEK = namreč vprašanje je bilo zastavljeno s strani višjega sodišča!!!
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki
ji je odvzeta prostost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku.
MEJE PRISTOJNOSTI SODIŠČA - SEU

SEU NI pristojno:
• Za presojo prava DČ ali razsojati skladnost prava DČ s pravom EU
→ v praksi sicer puščajo malo dvoma glede skladnosti, vendar NE rečejo direktno
• Za odločanje glede uporabe prava EU s strani sodišč DČ
→ v praksi sicer pustijo sodniku DČ malo možnosti glede prava EU
VPO je možno tudi, kadar pravo DČ temelji na pravu EU ali se vsaj nanj sklicuje, četudi je posledica, da se področje
uporabe prava EU s temi nacionalnimi določbami razširja.
→ Primer = neka direktiva velja za B2C, in nastane vprašanje ali se lahko uporabi tudi B2B?
V RS velja samo B2C – ZVPot
SEU odločba (FRA primer) = LAHKO tudi tako
256. PDEU
3. Splošno sodišče je pristojno za obravnavanje in odločanje o vprašanjih, predloženih v predhodno odločanje
v skladu s členom 267, na posebnih področjih, določenih s statutom.
Če Splošno sodišče meni, da je glede neke zadeve potrebna načelna odločitev, ki bi lahko prizadela enotnost
ali doslednost prava Unije, lahko zadevo preda v odločanje Sodišču.
Sodišče lahko izjemoma preverja odločitve Splošnega sodišča glede vprašanj, predloženih v predhodno odločanje, pod
pogoji in v mejah, določenih v statutu, če obstaja resno tveganje, da bosta prizadeti enotnost ali doslednost prava
Unije.
→ Podlaga, da bi za to bila pristojna tudi Splošna Sodišča, vendar se v praksi to še NI realiziralo!!!
78
VPO NI pritožbeni postopek.
Odločitev za postavitev VPO je v rokah sodnika v DČ.
→ če stranke pozovejo na postavitev
→ če NE želi postaviti, mora to OBRAZLOŽITI – lahko gre za kršitev URS, 6. EKČP, pravo EU!
→ NI neomejena diskrecija sodnika v DČ !!!
POSTOPEK
Gre za VMESNI POSTOPEK.
Potek:
• Sodnik v DČ spozna, da gre za problem prava EU (lahko na predlog ali po UD!)
• Formulacija vprašanja + prekinitev postopka pred sodiščem DČ
• Postopek pred SEU
• Mnenje SEU
• Odločitev sodišča v DČ mora biti v kontekstu odgovorov, prejetih od SEU
NE sme iti za HIPOTETIČNO VPRAŠANJE

→ zato se mora prekiniti, saj če bi se postopek v DČ končal, bi potem to postalo hipotetično vprašanje!!!!
POJEM ''SODIŠČE ALI TRIBUNAL''

Torej kaj pomeni ''sodišče, tribunal''?
Pomembna je sodna praksa EU – ker NIKJER ne piše določno.
→ Pri tem pride v poštev načelo avtonomnosti prava EU.
→ ta pojem se je v praksi razvijal postopoma (bil je predmet številnih dilem)
→ NI važno kaj v DČ šteje pod pojem sodišča, ampak kaj šteje kot sodišče v pravu EU!
SEU se odloči za ŠIROKO RAZLAGO
→ ime organa NI odločilno merilo
→ v praksi je veliko organov postavilo VPO = zvezni nadzorni odbor za javna naročila, organ zdravniške zbornice, ..
– morajo pa sprejemati odločitve sodne narave
→ NE sme pa iti za sodni register, zemljiško knjigo (Zadeva Salzmann),davčna uprava, tožilec, arbitraže (razen če
seveda izpolnjujejo pogoje!!!)
→ NE morejo postaviti sodišča, ki niso iz DČ (razen če gre za čezmorska ozemlja)
***PAZI – IZJEMA***
Zadeva Cartesio
Sodni register načeloma NI, ker NI kontradiktorni postopek
→ čeprav v tem primeru JE izpolnil pogoje za sodišče po EU, in je lahko postavil VPO !!!
SEU opredelilo ELEMENTE za presojo kaj je sodišče/tribunal

• Organ mora biti sodne narave
• Mora biti ustanovljen z zakonom (vez z DČ)
• Mora biti stalen
• Obvezna pristojnost
• Postopek inter partes (da pred njim poteka postopek med strankama – kontradiktoren)
• Mora iti za uporabo pravo
• Mora biti neodvisno
79
→tudi znotraj tega je pomembna sodna praksa EU !!! – načelo sodniške neodvisnosti
→ mora izpolnjevati zunanji in notranji vidik neodvisnosti
Potrebno pa je omeniti, da se izpolnjevanje pogojev organa ali gre za sodišče presoja v VSAKEM KONKRETNEM
PRIMERU.
RATIONE TEMPORIS
“By reason of time.”Because of the relevant timing or period of time''
Kakšni so časovni okviri glede VPO? Sodišča NE morejo zastaviti vprašanj v sporih, v katerih je dejansko
stanje nastalo pred pristopom DČ k EU.
Sodišče pa JE podalo odgovor v zadevah, v katerih se je dejansko stanje začelo pred pristopom, končalo pa po vstopu
DČ k EU.
FORMULACIJA VPRAŠANJA
Sodišče DČ mora SEU dati DOVOLJ INFORMACIJ.
Mora pa iti za RESNIČEN SPOR
→ NE sme iti za splošno, hipotetično ali zgolj akademsko vprašanje
→ zgodilo se je že, da je odgovorilo na kaj, kar naj nebi (en primer glede prenosa sedeža, da so umetno napravil spor
in so preverili meje prava EU pri razlagi)
Vprašanje mora biti BISTVENO za rešitev spora pred sodiščem DČ.

VSEBINA ZAHTEVKA ZA VPO
• Kratek povzetek glede dejstev
• Povzetek opravljenih procesnih dejanj
• Tožnikov zahtevek
• Odgovor tožene stranke
• Argumenti strank glede prava EU
• Osnove prava DČ
• Morebiten predlog zaključna – SEU na to NI vezano, ker ima MONOPOL samo!!
SEU lahko tudi VPRAŠANJE PREOBLIKUJE in ga na ta način nekako PRILAGODI.

→ tako, da lahko SEU razlaga pravo EU, na katerega s sodišče DČ sploh NI sklicevalo → torej, da se razloži in zajame
vse določbe prava EU, ki so relevantne za odločitev v sporu!
Ustanovila so se tudi neka priporočila za DČ glede VPO, ki so v pomoč kako se naj ta vprašanja naslavljajo na SEU.
Primeri za lažje razumevanje Zadeva

Casis de Dijon
Bilo je vprašanje kaj pomeni ukrep z enakim učinkom?
Zadeva XY
Kaj pomeni minimalna plača?
SEU lahko odgovor tudi ZAVRNE

• V kolikor zahtevana razlaga prava EU NIMA NOBENE ZVEZE Z DEJANSKIM STANJEM ALI
PREDMETOM SPORA O GLAVNI STVARI
• Tudi kadar je primer HIPOTETIČEN
• Tudi kadar Sodišče NIMA na voljo PRAVNIH IN DEJANSKIH ELEMENTOV (ali vsaj NE zadosti)
→ ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore
80
OBVEZNA ali OPCIJSKA POSTAVITEV VPO?
SEU odgovarja na vprašanja na zahtevo sodišč ali tribunalov DČ.
LAHKO = nižja sodišča

→ IZEMA vendar pazi MORAJO, če je sporna veljavnost akta EU (Zadeva Foto-Frost)
MORAJO = sodišča zadnje instance oziroma, ko NI več pravnega sredstva v DČ zoper to odločbo. →
NI važno ali je redno ali izredno pravno sredstvo
→ važno je, če lahko sodišče DČ, ki odloča o pravnem sredstvu znova odloči o pravnih vprašanjih v konkretni zadevi
→ v RS bi torej tipični primer tega bil, ko bi bila vložena revizija !!! → PAZI – Zadeva Detiček = VPO je postavilo
namreč že Višje sodišče
IZJEME OD OBVEZNOSTI POSTAVITVE VPO (Zadeva CILFIT):

To velja za tiste, ki bi sicer MORALI postaviti VPO !!!! Vendar
jim tega NI treba, kadar gre za:
• Vprašanje, ki NI relevantno oziroma odločujoče za rešitev spora
• Acte clair
→ tako jasen pravni akt, da NI dvoma kako se naj razlaga
→ sodišče DČ tudi NE postavi VPO, kljub temu da še NI bilo odločeno o tem, pa je razumljivo kako se uporabi
→ NE dopušča nobenega dvoma o tem!
• Acte eclaire
→ neke vrste precedensi
→ torej ko je v podobnih primerih bilo že odločeno → vendar tudi tukaj NI nujno, da je vse JASNO !!!
ACTE CLAIR
Gre za JASEN PREDPIS.
Na tem področju to pomeni, da sodišče, ki bi moralo postaviti VPO, NIMA nikakršnega dvoma, kako se naj neko
pravilo EU razlaga.
→ to pa nosi določeno nevarnost, da bo prihajalo do različnih razlaga prava EU s strani sodišč DČ!
→ problem je tudi, da se pravo EU prevaja v različne jezike in lahko pride do drugačnih pomenov!
Komu mora biti jasno da so izpolnjeni pogoji za acte claire? Sodišču

DČ, ostalim sodiščem DČ, in tudi samemu Sodišču EU. Kako se
ugotovi vse to zgornje?
Potrebno bo naredit neko primerjalno analizo sodne praske, ..
ACTE ECLAIRE
Gre za POJASNJEN PREDPIS – neke vrste PRECEDENS.
Na tem področju pa to pomeni, da je Sodišče EU o vprašanju, ki bi ga naj postavilo sodišče DČ, že odločilo v nekem
prejšnjem postopku – odločanju na podlagi VPO, ki ga ja naslovilo neko drugo sodišče DČ.
→ tukaj torej NI obveznosti sodišča DČ za ponovno vprašanje, ampak se mora samo OPRETI NA PRECEDENS.
Lahko pa je tudi da NI čisto JASEN ta acte eclaire – zato se kljub temu LAHKO postavi NOVO VPO!!!
81
→ PAZI TO LOGIKO = NI ovira za postavitev VPO – ampak zgolj NI več obveznosti postavitve!!!
FOTO-FROST DOKTRINA – nanaša se na VELJAVNOST

Sodišče DČ LAHKO presodi da je akt EU veljaven. NE more pa presoditi da akt EU NI veljaven!
To se seveda nanaša na SEKUNDARNO PRAVO EU.
Kadar obstaja DVOM O VELJAVNOSTI AKTA, se MORA VEDNO poslužiti VPO.
Torej če stranka v postopku pred katerimkoli sodiščem DČ uveljavlja neveljavnost sekundarnega akta EU, sodišče DČ
NE more samo odločiti da je to neveljavno, ampak mora nasloviti VPO. → to se lahko zgodi pred nižjimi sodišči, kot
tudi pred najvišjim sodiščem → torej tudi če NI zadnja instanca!!!
→ nato o tem odloči SEU – zgolj slednjo ga lahko razveljavi za celotno EU
→ Če SEU odloči da je akt EU neveljaven:
- Sodišče DČ ga NE sme uporabiti
- Institucija, ki ga je izdala ga mora razveljaviti → odločitev SEU ima učinek erga
omnes v vseh DČ !!! Zadeva Leinter
Direktiva o paketnih potovanjih, ki govori o ŠKODI.
Prišlo je do zastrupitve s salmonelo na potovanju.
Povrnitev škode zaradi izgube uživanja dopusta?
V AVS načeloma NI bilo možno, vendar je sodnik postavil VPO → ŠKODA je po pravu EU avtonomen pojem, ki se
razlaga neodvisno od pravnih redov DČ!
→ Lahko se povrne
→ AVS so nato spremenili zakon o varstvu potrošnikov, da se prizna tudi NEPREMOŽENJSKA ŠKODA!
V RS pa so najprej rekli NE, ker imamo v OZ numerus clausus oblik škode, kljub Zadevi Leitner !!!
→ vendar se je vložila revizija in Vrhovno sodišče odločilo da je potrebno spoštovati Zadevo Leitner!
→ kasneje so tudi nižja sodišča začela to spoštovati
ODLOČANJE O RAZLAGI AKTOV EU

SEU ima razlagalni monopol – torej je edina institucija EU, ki lahko razlaga pravo EU.
Razlaga se lahko:
• PRIMARNO PRAVO EU (PEU, PDEU, Listina EU, priloge, protokoli, pristopne pogodbe, ..)
→ sem spadajo tudi temeljna načela, ki jih je razvilo SEU
• SEKUNDARNO PRAVO EU (uredbe, direktive, sklepi, priporočila, mnenja, ..)
→ akti institucij, organov, uradov, agencij EU
→ lahko se razlaga tudi ''soft law'' – nezakonodajni akti, neobvezujoči akti
Predmet razlage so torej lahko TUDI:

• Sodbe sodišča EU
→ torej kadar NI jasna se lahko kljub acte eclaire postavi VPO z novim predlogom- zgolj obveznosti
postavitve VPO NI več!!!
→ sekundarno pravo? – akt institucij EU?
• Mednarodni sporazumi, ki jih je sklenila EU
• Sklepi za izvajanje teh mednarodnih sporazumov
DČ, ki je zastavila VPO mora v konkretni zadevi to razlago
upoštevati.
Možnosti, ki jih ima sodišče DČ pri tem so:
• Pravo DČ potrebno razlagati v skladu s pravom EU
• NE sme uporabiti prava DČ (če je ta neskladen s pravom EU)
• Neposredna uporaba predpisa EU (če je to v konkretnem primeru mogoče)
82
ODLOČANJE O VELJAVNOSTI AKTOV EU
Tukaj pa SEU odloča o veljavnosti zgolj SEKUNDARNEGA PRAVA – aktov institucij, organov, uradov, agencij
EU.
MERILO za presojo veljavnosti so = PRIMARNO PRAVO, Splošna načela EU, Mednarodne pogodbe, ..
Glej zgoraj doktrino Foto-Frost!!!
Potrebno pa je opozoriti na navezo med NIČNOSTNO TOŽBO in POSTOPEK ZA VPO.

1. možnost = Ničnostna tožba po 263. PDEU se vloži v istem časovnem obdobju kot VPO.
→ če bo Splošno sodišče EU odločalo o ničnostni tožbi (FO, PO)
→ hkrati pa bo Sodišče odločalo o VPO
→ Splošno sodišče EU bo praviloma PREKINILO postopek, do končne odločitve Sodišča !!!
2. možnost = Stranke (FO in PO), ki so imele možnost za ničnostno tožbo, pa je NISO vložile ali zamudile rok , potem
NE morejo več zahtevati pred sodiščem DČ tudi VPO glede veljavnosti.
→ rok za ničnostno tožbo = 2 meseca od objave akta → rok za vložitev VPO = ga NI
→ to je pravilo, da stranke, NE bi obhajale roka za ničnostno tožbo z tožbo pred sodiščem DČ z zahtevo po VPO glede
veljavnosti!!!
→ TO VELJA ZGOLJ ZA NEPRIVILEGIRANI TOŽNIK, za katere veljajo stroga pravila glede ničnostne tožbe!!!
→ sodišče lahko namreč vedno vložijo VPO, NE glede na ničnostno tožbo!
3. možnost = Če gre za stranke, ki NISO FO in PO pa so zamudile rok za vložitev ničnostne tožbe, imajo še na voljo
VPO glede veljavnosti.
Kadar SEU ugotovi neveljavnost akta EU, ima to učinek ex tunc enako kot učinek na podlagi ničnostne tožbe iz 263.
PDEU!!!
→ RAZVELJAVITEV (dolžnost institucije, ki ga je izdala)
ROK ZA VLOŽITEV VPO

Ga NI!
NADALJEVANJE 267. PDEU

Sankcioniranje če se NE upošteva ta člen?
Načelo sodniške neodvisnosti Pri
nas velja.
Poljska – izvršilna veja LAHKO vpliva na sodniško vejo – SPORNO. Obrazloženo
bo spodaj.
RAZLAGA vs UPORABA PRAVA EU?

SEU ima pooblastilo za RAZLAGO prava EU, NE pa glede UPORABE prava EU glede dejstev v določenem primeru
– v sporu pred sodiščem DČ.
→ izraz DELITVE PRISTOJNOSTI med SEU in sodišči DČ
→ SEU razlaga Pogodbo = razlaga
→ sodišče DČ pa uporablja to razlago za razrešitev konkretnih sporov = odloča o uporabi → v
praksi je to sicer tanka linija!!!
83
HITRI POSTOPEK PREDHODNEGA ODLOČANJA
Če je treba zadevo ZARADI NJENE NARAVE obravnavati v kar se da najkrajšem času.
→ če to izhaja iz DEJANSKIH OKOLIŠČIN
Da pride do tega, odloči PRESDESEDNIK SODIŠČA EU, na predlog:
• NACIONALNEGA SODIŠČA
→ mora navesti razloge, ki upravičujejo tak postopek
• Po URADNI DOLŽNOSTI na predlog sodnik poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca
→ to je IZJEMOMA
Torej na tem področju velja DISKRECIJSKA PRAVICA.
Zadeva METOCK = v primeru pravice do prebivanja in gibanja v EU za državljana tretje države, ki je poročen z
državljanom EU
NUJNI POSTOPEK PREDHODNEGA ODLOČANJA

Bolj FORMALIZIRAN POSTOPEK kot HITRI !!!
Za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodnih odločb, ki se nanašajo na OBMOČJE SVOBODE, VARNOSTI
IN PRAVICE
→ policijsko in pravosodno sodelovanje v KP →
glede vizumov, azila, priseljevanja, ..
O tem odloča SENAT SEU (NE predsednik SEU).
Kadar je to NUJNO, zlasti ko je odgovor odvisen od VPO v primerih glede:

• Pravnega položaja osebe, ki je zaprta ali ji je odvzeta prostost
• Pristojnost sodnika, ki odloča v sporu glede roditeljske pravice in varstva otrok
Označi se s PPU – procedure prejudicielle durgence
Začetek:
• Na PREDLOG NACIONALNEGA SODIŠČA
• Po URADNI DOLŽNOSTI SEU
→ če je že na prvi pogled jasno, da je treba uporabiti ta postopek
Prvi primer v RS je bila Zadeva DETIČEK
Hitri vs nujni? Hitri = diskrecija, manj formalen, odloča predsednik SEU, iz dejanskih okoliščin primera
Nuji = NI diskrecije, bolj formalen, odloča senat SEU, nanašanje na območje svobode, varnosti in pravic
ODLOČANJE
Odloči se lahko s SODBO ali SKLEPOM.
Za oba velja učinek erga omnes (v vseh DČ, za vse organe).
Učinek ex tunc – PRAVILO
Učinek ex nunx – IZJEMA
→ če sta izpolnjena dva pogoja = dobra vera zainteresiranih + nevarnost resnih motenj
84
Kadar SEU ugotovi neveljavnost akta EU, ima to učinek ex tunc enako kot učinek na podlagi ničnostne tožbe iz 263.
PDEU!!!
→ RAZVELJAVITEV
Učinek glede veljavnosti je širši učinek!

Kajti pri razlagi = obvezuje vse, ki se bodo srečali s takšnim problemom Pri veljavnosti = obvezuje vse, tudi
tiste, ki se NE srečajo s takšnim vprašanjem, ker gre za splošno veljavnost
POENOSTAVLJENI POSTOPEK - ODLOČANJE Z OBRAZLOŽENIM SKLEPOM

• V primerih, ko se sklicuje na OBSTOJEČO SODNO PRAKSO
- Če je vprašanje predloženo SEU VPO, enako vprašanju o katerem je že odločalo
- če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na tako vprašanje
- odgovor na vprašanje NE dopušča nobenega razumnega dvoma
Na predlog sodnika poročevalca in opredelitvi generalnega pravobranilca.
Kadar gre za VPO, ki je predloženo, pa je vprašanje enako vprašanju, o katerem je Sodišče že razsodilo ali če odgovor
na vprašanje NE dopušča nobenega razumnega dvoma oziroma je mogoče razbrati iz sodne prakse.
Tukaj Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca odloči z OBRAZLOŽENIM SKLEPOM, v katerem se

sklicuje na že izdano sodbo o tem vprašanju ali na upoštevno sodno prakso.
OVIRE ZA POSTAVITEV VPO

• Postopek pred sodiščem DČ bi zato lahko trajal dlje
→ Stranke zato NIMAJO interesa za postavitev takega VPO.
→ Ovire na strani sodnika, ki mora izpolniti letno normo glede določenega števila zaključenih zadev
• Kadar sodišče DČ umakne predlog za VPO
KRŠITEV OBVEZNOSTI POSTAVITVE VPO

344. PDEU
DČ se obvezujejo, da bodo spore glede RAZLAGE ali UPORABE Pogodb reševale LE na način, določene v Pogodbi.
Možni sta 2 situaciji kršitev.

1. situacija = sodišče DČ ima dolžnost postaviti VPO pa tega NE stori.
2. situacija = sodišče DČ postavi VPO, vendar odloči v nasprotju z odločbo SEU.
Krši lahko:
• SODIŠČE ZADNJE INSTANCE
→ ko NE postavi VPO, pa je to dolžno
• KATEROKOLI SODIŠČE po Foto-Frost doktrini
→ če bi sodišče DČ samostojno odločilo o veljavnosti akta EU (npr. ga NE bi uporabilo)
→ namreč kadar je dvom o veljavnosti, mora postaviti VPO glede veljavnosti
Možnosti:
• Tožba EK zaradi neizpolnitve obveznosti
→ tožba na podlagi 258. PDEU, zaradi kršitve 267. PDEU
85
→ lahko predlagajo tudi stranke v postopku
→ manj učinkovito + sporno z vidika načela sodniške neodvisnosti (da bi se sodišča sililo v postavljanje VPO)
→ kadar se NE postavi VPO ALI sodišče DČ odloči v nasprotju z odločbo SEU
• Odškodninska odgovornost DČ
→ zadeva Frankovich
→ zadeva Kobler
→ bolj učinkovita kot tožba EK zoper DČ !!!
→ kadar se NE postavi VPO ALI sodišče DČ odloči v nasprotju z odločbo SEU
• Kršitev EKČP zaradi nepostavitve VPO
→ kršitev člena 6. EKČP – pravica do poštenega sojenja
→ če NE postavi VPO in tega NE obrazloži
→ dobi se simbolično odškodnino
Zadeva KOBLER
Odločalo se je o odškodninski odgovornosti DČ v primeru, če pravo EU krši sodišče?
Šlo je za primer, ko je šlo za kršitev prava EU na zadnji instanci sodišč.
Torej če navežemo na primer VPO in zadnje instance, je možno posamezniku prisoditi odškodnino!!! →
sicer sporno z vidika načela sodniške neodvisnosti
→ DČ odgovarja objektivno za svoje organe, itd. !!!
*** PAZI ***

Če je posameznik (FO in PO) imel možnost vložiti ničnostno tožbo na podlagi 263. PDEU, NE more zahtevati
postopka po 267. PDEU – VPO glede veljavnosti aktov EU.
Sicer bi to bilo mogoče, vendar je SEU v zadevi Textilwerke odločilo da NE more!!
Ničnostna tožba = je rok 2 meseca
VPO = NI roka
→ zaradi tega bi lahko stranke zaobšle pravila o ničnostni tožbi
→ to se nanaša predvsem na situacije, ko so FO in PO upravičene vložiti ničnostno tožbo
→ malo sporno? Saj so FO in PO izjemoma legitimirane in NI čisto jasne meje pri tem?!? → ta zadeva je
POVEZANA TUDI Z UGOVOROM NEZAKONITOSTI in ničnostno tožbo !!!
UČINKI ODLOČBE
Odločba SEU je naslovljena na sodišče, ki je postavilo vprašanje. NE
gre le za MNENJE, saj:
• Sodišče DČ je nanj vezano!
• Prav tako pa so sodišča drugih DČ vezana na to (erga omnes učinek)
SEU ima vendarle položaj ''Vrhovnega sodišča'' v pravnem sistemu EU. Vendar NI pa pritožbeno sodišče.
STROŠKI
Ne odloča SEU, ampak sodišče DČ.
→ stroške namreč nosijo DČ in NE stranke!
→ pomen tega je, da se NE izločijo zadeve z nizko vrednostjo spora, vendar s potencialno velikim pomenom za pravo
EU
SEU: '' ta postopek VPO je zgolj eden izmed faz v postopku o glavni stvari, zato naj predložitveno sodišče – sodišče
DČ odloči o stroških''
86
VAJE V
POSTOPEK PREDHODNEGA ODLOČANJA
1. Pojasnite, kako se v EU zagotavlja enotna razlaga prava EU v vseh državah članicah! S SEU
predvsem z VPO – SEU ima razlagalni monopol.
2. Ali je upravičeno razumeti Sodišče EU kot pritožbeno sodišče v razmerju do nacionalnih sodišč?
NE, saj tukaj velja zgolj kot asistent oziroma pomočnik sodišča DČ
→ SEU NE odloči v dejanskem sporu, NE more razveljaviti odločbe sodišča DČ, ampak samo poda mnenje, ki
pomaga pri razrešitvi spora
3. V kakšni obliki naj bi nacionalna sodišča podala vprašanje v predhodno odločanje Sodišču EU? Pri odgovoru
upoštevajte priložena Pojasnila Sodišča. PRI RAZLAGI PRAVA
Povzetek dejanskih okoliščin primera, vsebina nacionalnega prava, okoliščine, ki so vzbudile dvom o razlagi prava. Če
niso podani vsi elementi, lahko sodišče zavrne VPO.
Lahko pa odgovori v obliki mnenja, s tem pomaga rešiti zadevo in ima učinek erga omnes.
4. Kaj je to nujni postopek predhodnega odločanja? Kako se razlikuje od hitrega postopka predhodnega
odločanja? Kako je Sodišče EU odločilo glede predloga v zvezi s hitrim postopkom v zadevi Kuhar proti
Addiko
Bank (priloženo) in zakaj? Hitri
vs nujni?
Hitri = diskrecija, manj formalen, odloča predsednik SEU, iz dejanskih okoliščin primera
Nuji = NI diskrecije, bolj formalen, odloča senat SEU, nanašanje na območje svobode, varnosti in pravic
5. Poglejte sodbo Ustavnega sodišča v zadevi Dodič in pojasnite odločitev Ustavnega sodišča.
Vrhovno sodišče nečesa NI obrazložilo. USRS si pridrži avtonomijo da se sklicuje samo na URS, sploh NE omeni
EKČP.
6. Presodite (ne)veljavnost naslednjih trditev:

- Nacionalna sodišča zadnje instance morajo v vseh primerih, ki zadevajo pravo EU, nasloviti vprašanje v
predhodno odločanje na Sodišče EU; NE.
So IZJEME po zadevi CILFIT
87
• acte claire
• acte eclaire
• vprašanje NI relevantno ali odločujoče za odločitev
- V okviru postopka predhodnega odločanja Sodišče poda zgolj svoje mnenje v zadevi in ne sprejema
nobenih končnih odločitev.
NE poda mnenja ravno o zadevi, ampak bolj o pravnem vprašanju.
Imenuje se MNENJE ampak je RAZLAGA, ki ima učinke erga omnes. Končno
odločitev pa sprejema sodišče DČ.
- Postopek za reševanje predhodnih vprašanj pred Sodiščem EU v Luksemburgu: a) Omogoča

razveljavitev nacionalnih predpisov, ki niso v skladu s pravom EU; NE
b) Omogoča razlago t.i. mehkega prava EU, kot so smernice, obvestila, resolucije itd;
DA
Zoper te pa NI mogoče vložiti ničnostne tožbe.
→ absolutno? NE, razen če slučajno ustvarja kakšne zavezujoče pravne učinke.
→ IME akta sicer tudi tukaj NI ključnega pomena !!!
c) Je namenjen razlagi, ne pa tudi presoji veljavnosti določil Pogodbe o delovanju EU;

DA
d) Omogoča vsakemu sodišču, da, kolikor želi, sproži postopek reševanja predhodnega odločanja; DA, če
izpolnjuje pogoje za sodišče po 267. PDEU
e) Postopka predhodnega odločanja v primeru doktrin acte clair in acte eclaire ni mogoče začeti;
NE, ampak zgolj dolžnosti za postavitev VPO NI več!!!
Lahko se postavi in SEU lahko nanj odgovori. → ali z
novim mnenjem ali z obrazloženim sklepom
f) Se lahko prične le z zahtevkom, ki ga na Sodišče EU pošljejo nacionalna sodišča ali tribunali, ki odločajo v
kontradiktornih (inter partes) postopkih.
DA
g) Lahko uporabijo tudi arbitraže in upravne enote; NE upravne enote – ker je že neodvisnost problem
Arbitraže – če NISO ad hoc, in če izpolnijo pogoje (sicer to načeloma NE bo)
h) Ni potreben, če se stranke sporazumejo, da sodišču ni potrebno postaviti predhodnega vprašanja; NE, saj
na tem področju velja DISKRECIJA sodišča DČ.
i) Ni potreben, dokler ga ne zahtevajo stranke, razen če tako določa nacionalni predpis;

NE, velja namreč DISKRECIJA
j) Se lahko konča z zavrnitvijo podati odgovor s strani Sodišča EU. DA, lahko se zavrne.
Če NI relevatno, če je hipotetični primer, če se v VPO ne navede dovolj podlage, ..
7. Preberite sodbi v zadevah C-236/09, Test-Achats in C 26/14, UNIS. Kakšni so učinki sodbe, ki jo Sodišče EU
izda v postopku predhodnega odločanja? Kako je odločilo v teh primerih in zakaj?
88
Učinek:
Erga omnes
Ex tunc
→ izjemoma ex nunc
Razveljavitev = ex tunc = učinek kot da NIKOLI NE BI obstajala.

Ima vpliv na pravna razmerja v preteklosti
- meja je sicer pravnomočnost
Presoja se od primera do primera.
Pravna varnost se umakne pravu EU (Mostaza Claro, Lucini)
VARSTVO TEMELJNIH PRAVIC V EU

Več ravni varstva temeljnih pravic:
• Nacionalna
• Supranacionalna
• Mednarodna
2. PEU = TEMELJNE VREDNOTE

Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države
in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam
članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in
moških.
→ samo DČ, ki te vrednote spoštujejo, lahko zaprosijo za ČLANSTVO V EU – POGOJ
→ ta določba zavezuje DČ kot tudi EU
→ postopki, ki so mogoči zaradi kršitev teh vrednot so:
• Politični postopek po 7. PEU
• Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti oziroma zaradi kršitve prava EU po 258., 259. PDEU
49. PEU = POGOJ ZA PRISTOP V EU

Vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote iz člena 2 in si prizadeva za njihovo spodbujanje, lahko zaprosi za
članstvo v Uniji. O tej prošnji se obvestijo Evropski parlament in nacionalni parlamenti. Država prosilka naslovi
prošnjo na Svet, ki o tem odloča soglasno po posvetovanju s Komisijo in po odobritvi Evropskega parlamenta, ki
odloča z večino svojih članov. Upoštevajo se merila za pristop, o katerih se je dogovoril Evropski svet.
Pogoji sprejema in prilagoditve temeljnih pogodb Unije, ki so potrebne zaradi sprejema, so predmet sporazuma med
državami članicami in državo prosilko. Ta sporazum se predloži v ratifikacijo vsem državam pogodbenicam v skladu z
njihovimi ustavnimi pravili.
NAJPOMEMBNEJŠI ČLEN VARSTVA JE 6. PEU

1. Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z dne 7.
decembra 2000, prilagojene 12. decembra 2007 v Strasbourgu, ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi. Z
določbami Listine se na nikakršen način NE širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah. Pravice, svoboščine in
načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob
ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb.
2. Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP. Ta
pristop NE spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.
→ zakaj je ta pristop pomemben? Glej spodaj
89
3. Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava
Unije.
Ta 6. člen ima tri ravni varstva TEMELJNIH PRAVIC:

• Na podlagi Listine EU o temeljnih pravicah
• Na podlagi pristopa EU k EKČP
• Na podlagi varstva temeljnih pravic, kot to izhaja iz EKČP in ustavnega izročila, skupnega DČ
V Listini EU o temeljnih pravicah so navedene vse osebne, državljanske, politične, ekonomske in socialne
pravice, ki jih uživajo prebivalci Evropske unije.
Listina EU dopolnjuje nacionalne sisteme, vendar jih NE nadomešča. Če se ne spoštujejo posameznikove temeljne
pravice, morajo o zadevi razsoditi nacionalna sodišča.
Posamezniki lahko vložijo pritožbo pri ESČP, ki razsoja o kršitvah državljanskih in političnih pravic, ki so določene v
Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V posebnih primerih, ko država članica ne spoštuje prava EU in krši posameznikove pravice, lahko tudi Evropska
komisija vloži tožbo pri Sodišču Evropske unije zoper to državo članico.
EU ima na tem področju posebni neodvisni organ, in sicer Agencijo Evropske unije za temeljne pravice, v katere
pristojnost spadajo vse pravice iz Listine.
RAZVOJ VARSTVA TEMELJNIH PRAVIC V EU

1. OBDOBJE ZANIKANJA (1957-1969) → temeljnih pravic NI v Pogodbi
2. OBDOBJE VAROVANJA TČP KOT SPLOŠNI NAČEL PRAVA EU (1969- še danes)
3. OBODBJE LISTINE EU O TEMELJNIH PRAVICAH (2000, 2009- še danes)
→ Listina EU postane del primarnega prava EU
→ ima enako pravno veljavo kot PEU, PDEU
1.) OBDOBJE ZANIKANJA

Prvotne 3 pogodbe NISO omenjale TČP.
→ ESPJ = evropska skupnost za premog in jeklo (PESPJ)
→ EGS = evropska gospodarska skupnost (PEGS)
→ EUORATOM
Prav tako pa SEU na začetku področje TČP NI obravnavalo kot pravo skupnosti.
Torej ZAGOTOVLJENO VARSTVO

Zakonodajno = NE
Sodno = NE
Zadeva GETLING = SEU tukaj izrecno pove, da temeljne pravice NISO področje EU.
Razlogi za zanikanje?
Temeljni pomen skupnosti je bila GOSPODARSKA SKUPNOST in NI bilo namena za varovanje TČP.
Vendar DČ so se kljub temu želele sklicevati na pravice. Kaj pa zdaj?
S tem bi namreč bil ogrožen primarni namen EU, s tem ko bi se širilo področje varstva!!! Varstvo
TČP so menili naj bo del nacionalnega varstva.
90
2.) OBDOBJE VAROVANJA TČP KOT SPLOŠNO NAČELO PRAVA EU
NI bilo neposrednega varstva, ampak samo skozi SPLOŠNA NAČELA PRAVA EU. Ta
načela NISO bila nikjer zapisana, ampak jih je SEU prineslo samo.
Zadeva INTERNATIONAL HANDELSGESELLSCHAFT (SOLANGE – so far = kontekst v sodbi)

SEU je v sodbi poudarilo, da je VARSTVO TEMELJNIH PRAVIC kot to izhaja iz SKUPNIH USTAVNIH
TRADICIJ DČ, eno od temeljnih načel prava EU, ki jih varuje SEU.
Torej odločili so, da pa vendarle EU varuje te pravice.
→ pred tem so trdili, da jih NE varujejo
→ VARSTVO TEMELJNIH PRAVIC je postalo temeljno načelo prava EU, ki jih varuje SEU
→ ZADEVA SOLANGE SICER NI PRAV ZADEVA, AMPAK SE DOKTRINA VES ČAS RAZVIJA TEKOM
SODNE PRAKSE
→ vendar pa kljub temu, če pride do nasprotja med EU in DČ, argument DČ o presoji veljavnosti NE more biti, češ da
je EU v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih določa ustava DČ – načelo primarnosti prava EU !!!
Zadeva STAUDER
Prvi primer.
Glede masla. SEU tukaj samo poudari, da tukaj NE gre kršitev pravic KI JIH VARUJE.
Zadeva NOLD
SEU je tukaj potrdilo nov vir varstva temeljnih pravic in sicer MEDNARODNE POGODBE, katerih podpisnice so
DČ EU.
→ najpomembnejša je EKČP !!!!
Ta teorija je sedaj zajeta v 6/III. PEU in govori o EKČP.

Zakonodajno = NE
Sodno = DA, kot splošna načela EU
International Gesellschaft = da SEU varuje TČP kot to izhaja iz ustavnih tradicij DČ in to velja kot splošno načelo
prava EU !!!
Nold = da SEU varuje tudi TČP na podlagi EKČP (priznali nov vir varstva)
Potem pa poleg te zgoraj navedene sodne prakse, še EP, SVET IN EK leta 1977 izdajo SKUPNO IZJAVO O
PRIZNAVANJU TČP NA RAVNI EU.
Da se poudarja TČP, kakor izhaja iz USTAVNIH TRADICIJ DČ (kot splošno načelo EU) + kot to izhaja iz EKČP. S
tem so institucije PRIPOZNALE VARSTVO TČP.
3.) OBODBJE LISTINE EU O TEMELJNIH PRAVICAH

Listina EU o temeljnih pravicah je bila sprejeta 2000, vendar na začetku NI bila pravno zavezujoča.
S sprejetjem Lizbonske pogodbe – 2007 pa je dobila PRAVNO VELJAVO
→ s tem Listina EU postane DEL PRIMARNEGA PRAVA – zdaj je to določeno v 6. PEU V
tem času je bil tudi poskus USTAVE ZA EVROPO – neuspešno.
6. PEU
1. Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z dne 7.
decembra 2000, prilagojene 12. decembra 2007 v Strasbourgu, ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi. Z
določbami Listine se na nikakršen način NE širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah. Pravice, svoboščine in
načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob
ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb.
2. Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP. Ta
pristop NE spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.
91
→ zakaj je ta pristop pomemben? Glej spodaj
3. Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in
kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava Unije.

Zakonodajno = DA
Sodno = DA
LISTINA EU O TEMELJNIH PRAVICAH

Ratione materiae – ''by the reason of matter''
Področje uporabe (50 materialnih določb):
• Dostojanstvo – pravica do življenja, človekovo dostojanstvo, prepoved mučenja
• Svoboščine – svoboda misli, vesti, vere, pravica do izobraževanja
• Enakost – enakost pred zakonom, enakost žensk in moških
• Solidarnost – pravica delavcev do obveščenosti, varstvo v primeru neupravičene odpustitve
• Pravice državljanov – voliti in biti voljen, pravica do peticije, ..
• Sodno varstvo – načelo zakonitosti, domneva nedolžnosti, pravica do obrambe
4 členi pa so o razlagi in uporabi listine (51-54)
Prvih 50 členov je materialne narave.
Listina je ZAVEZUJOČA za INSTITUCIJE, ORGANE, DČ, ko ti izvajajo pravo EU!
Listina vsebuje enake pravice kot EKČP + tudi dodatne ali celo drugačne:
• Pravice, ki jih vsebuje Evropska socialna listina.
• Pravice, varstvo katerih je SEU razvilo v svoji sodni praksi.
• Pravice, ki so specifične za EU.
EKČP določa MINIMUM VARSTVA PRAVIC medtem ko Listina EU lahko zagotavlja tudi VIŠJO RAVEN
VARSTVA.
Listina EU hkrati tudi NE omejuje ali zožuje temeljnih pravic, ki jih priznava pravo EU, mednarodno pravo ali
pravo DČ. – PRAVILO
IZJEMA – mogoče je omejevanje, če je predpisano z zakonom, hkrati se upošteva bistveno vsebino TČP + mora se
upoštevati načelo sorazmernosti!
POJASNILA K LISTINI – glede razlage in uporabe Listine - 52(7). člen Listine 7. Sodišča Unije in
držav članic ustrezno upoštevajo pojasnila, pripravljena kot vodilo za razlago te listine.
RAZLIKOVANJE MED PRAVICAMI IN NAČELI

51. LISTINA EU = PODROČJE UPORABE
PRAVICE se spoštujejo. NAČELA se upoštevajo.
52/V. LISTINA EU = OBSEG PRAVIC IN NAČEL TER RAZLAGA

Določbe te listine, v katerih so določena načela, se lahko izvajajo z zakonodajnimi in izvedbenimi akti institucij,
organov, uradov in agencij Unije ter akti držav članic za izvajanje prava Unije v skladu z njihovimi pristojnostmi.
Nanje se sme pred sodišči sklicevati samo pri razlagi teh aktov in pri odločanju o njihovi zakonitosti.
Nekateri členi Listine EU pa vsebujejo značilnosti hkrati PRAVIC in NAČEL.
92
→ 23. člen = načelo enakosti žensk in moških → 33. člen = družinsko in poklicno
življenje
→ 34. člen = socialna varnost in socialna pomoč
PODROČJE UPORABE LISTINE

51. LISTINA EU
Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti,
za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo
uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah. →
organi, institucije, uradi, agencije zavezani VEDNO
→ DČ pa samo KO IZVAJAJO PRAVO EU
Kdaj DČ izvajajo pravo EU?

Kadar nekaj spada na področje EU, se uporabi LISTINA EU. - PRAVILO Torej
kadarkoli gre za področje prava EU.
IZJEMA = zadeva TSN – NE ZAVEZUJE, kadar je izvedbeni ukrep prekoračil in nekaj uredil bolj ugodno, torej ko
so šli IZVEN POLJA MININALNE HARMONIZACIJE !!!
→ nacionalni zakon šel dlje od tega, kar določa akt EU
→ obstaja namreč več oblik harmonizacije je (minimalna, delna, popolna)
Ali je zavezujoča za zasebne subjekte – horizontali neposredni učinek? DA,

ker gre za primarno pravo!
PAZI - Trstenjak je pa odločila v zadevi DOMINGUES drugače – z argumentom a contrario = torej da NE velja za
zasebne subjekte, ker tega 51. člen NE omenja!!!
2018 pa je SEU podalo odgovor, DA LAHKO – torej HNU NI izključen!!!

→ Zadeva Bauer = spor med posamezniki, direktiva namreč NIMA neposrednega horizontalnega učinka (načeloma),
zato se je sodišče obrnilo na določbe Listine EU.
Sodišče je reklo, da NEIMPLEMENTIRANA DIREKTIVA zgolj KONKRETIZIRA PRAVICO IZ LISTINE EU!!!
Torej HNU Listine EU NI izključen – pravice iz Listine EU LAHKO imajo HNU (načela iz listine pa ne!!!) Upoštevati
je potrebno načelo primarnosti – Listina je primarno pravo EU !!!
TA PRIMER BAUER GLEJ V NAVEZI Z NEPOSREDNIM UČINKOM – kdaj je podan, kdaj ni, …
***PAZI***
NAČELA IZ LISTINE EU je potrebno LOČEVATI od SPLOŠNIH in TEMELJNIH NAČEL EU !!!
→ namreč ta načela NISO splošna pravna načela EU
→ načela iz Listine EU je namreč potrebno KONKRETIZIRATI
Načela v listini so posebna kategorija – NE morejo imeti neposrednega horizontalnega učinka!

Splošna načela EU – LAHKO imajo neposredni horizontalni učinek! → npr. prepoved
diskriminacije
Pravice iz Listine EU – LAHKO imajo neposredni horizontali učinek →

glej zgoraj zadevo Bauer !!!
OMEJITEV UPORABE LISTINE EU

52. Listine EU
1. Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z
zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve
93
dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so
potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
Listina EU NE omejuje ali zožuje temeljnih pravic, ki jih priznava pravo EU, mednarodno pravo ali pravo DČ. –
PRAVILO
IZJEMA – mogoče je omejevanje, če je predpisano z zakonom, hkrati se upošteva bistveno vsebino TČP + mora se
upoštevati načelo sorazmernosti!
RAZMERJE LISTINE EU IN EKČP

52/III. Listine EU
3. Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa
navedena konvencija. Ta določba NE preprečuje širšega varstva po pravu Unije (torej z Listino EU).
EKČP je ''the floor'' – minimum, najnižja raven varstva.

LISTINA EU pa lahko gre dalje in določa VEČ oziroma širši obseg varstva pravic! →
NE sme biti manj, lahko je več!
Nekateri členi so v obeh dokumentih ENAKI!

So tudi členi, katerih pomen je ustrezen kot v EKČP, ampak je lahko področje uporabe pri listini ŠIRŠE.
→ gledamo lahko namreč tudi kako odloča samo ESČP
PRISTOP EU K EKČP
DČ EU = 27
EKČP članice = 47
Lizbonska pogodba 2007 je prinesla novost in sicer možnost pristopa EU k EKČP.

Torej kot vidimo, obstajajo podlage za ta pristop, ki veljajo že 11 let, vendar se še ta NI uresničil.
Teoretično je torej mogoče.
Zaplete se pa v praksi – pomenilo bi namreč da bi SEU bilo podvrženo nadzoru EKČP.
→ DČ si želijo da bi prišlo do tega
→ ta pristop pa blokira SEU, saj nad njim več NEBI bilo zgolj modro nebo, ampak ESČP.
6. PEU = PODLAGA ZA PRISTOP EU K EKČP

2. Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pristop ne spreminja
pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.
Imeli so pripravljen OSNUTEK SPORAZUMA, ki pa NI bil skladen s pravom EU.

→ v nasprotju z mnenjem 2/13
Zdaj se pripravlja nov osnutek, da bi se zadovoljilo tudi SEU.
PREDNOSTI pristopa EU k EKČP

• Odpravi se obtožbe EU o dvojnih standardih – vse morajo biti članice, samo EU pa NI
• Odpravi se nevarnost nasprotujočih si odločb
• Okrepitev dialoga med SEU in ESČP
Že pred spremembo Pogodbe (6/2) so DČ želele, da EU pristopi k EKČP. Prvič so možnost tega pristopa presojali v
mnenju 2/94: v skupnosti EU velja načelo omejenih pristojnosti; skupnost lahko deluje samo na področjih,
opredeljenih v pogodbi. Nobena določba Pogodbe ne daje splošne pristojnosti za varstvi TČP in takratni člen 308 PES
ne more biti pravna podlaga za pristop k EKČP.
94
RAZMERJE NACIONALNO PRAVO IN LISTINA EU
52/VI. Listine EU vs nacionalno pravo
4. Kolikor so v tej listini priznane temeljne pravice, kot izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, je treba te
pravice razlagati skladno s temi tradicijami.
52/III. Listine EU vs EKČP
3. Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena
konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.
EKČP je torej ta minimum. Listina EU pa lahko podeljuje višjo raven varstva.

Lahko ustava nudi večjo raven varstva kot Listina EU?
NE, zaradi načela primarnosti. = > Nobena določba te listine se ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno
pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali vse države članice, predvsem Evropska konvencija o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic.
EKČP za Listino EU pomeni the floor (tla) oziroma minimum pravic.

LISTINA EU pa za nacionalne ustave pomeni the ceiling (strop) oziroma maksimum pravic.
Razmerja med EKČP in nacionalnim pravom?
Pravo EU tega ne ureja v razmerju do nacionalnih sodišč.
Kadar je podano nasprotje med nacionalnim pravom in pravicami EKČP, pravo EU NE določa posledic.
-
Razmerje Listina EU in nacionalno pravo?
Kadar je podano nasprotje med določbami Listine EU in nacionalnega prava
→ nacionalno sodišče v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Unije – zagotoviti polni učinek določb
– načelo primarnosti!
→ po potrebi lahko odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje – tudi naknadne – ne da
bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem
postopku.
TEMELJNE PRAVICE vs TEMELJNE SVOBOŠČINE NOTRANJEGA TRGA

- Schmidberger proti Avstriji. - Omega Spielhallen.
- Sayn-Wittgenstein
- Viking Line
- Laval
Zadeva Chbita – diskriminacija zaradi vere ali prepričanja (glej obrazložitev na slajdu).
Temeljne svoboščine NT:

• Prost pretok blaga
• Prost pretok storitev
→ razločevanje s svobodo ustanovitve sedeža
• Prost pretok ljudi
• Prost pretok kapitala
PRAVNO IN POLITIČNO VARSTVO

Nacionalna sodišča:
• Ko se uporabi pravo EU – se uporabi Listina EU
95
• Če se NE uporabi listina – se uporabi nacionalno ustavno pravo in EKČP
Sodišče EU:
• Člen 267 PDEU - VPO

• Člen 258 PDEU – tožba zaradi neizpolnitve obveznosti.
• Člen 263 PDEU – presojati akte EU skozi ničnostno tožbo ali so skladni z Listino.
• Tožba po Frankovichu – pred nacionalnim sodiščem. – Odškodninska odgovornost DČ
• Tožba na podlagi 340 pred SEU – Odškodninska odgovornost EU
Politični postopek:
• 7. PEU = suspenz pravic, če DČ še naprej odločno kršijo DČ
7. PEU
1. Na podlagi obrazloženega predloga ene tretjine držav članic, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije lahko
Svet po odobritvi Evropskega parlamenta z večino štirih petin svojih članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi
država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2. Pred takšno ugotovitvijo Svet zasliši zadevno državo članico,
in lahko po istem postopku nanjo naslovi priporočila.
Svet redno preverja, ali so razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta takšna ugotovitev, še naprej podani.
2. Evropski svet lahko na predlog ene tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega
parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz člena 2, potem ko je
pozval zadevno državo članico, naj predloži svoje pripombe.
3. Ob sprejetju ugotovitve po odstavku 2 lahko Svet s kvalificirano večino sklene, da nekatere pravice, ki izhajajo iz
uporabe teh pogodb za zadevno državo članico, mirujejo, vključno z glasovalnimi pravicami predstavnika
vlade te države članice v Svetu. Pri tem Svet upošteva morebitne posledice takšnega mirovanja na pravice in
obveznosti fizičnih in pravnih oseb.
Obveznosti zadevne države članice po teh pogodbah so zanjo v vsakem primeru še naprej zavezujoče.
4. Svet lahko s kvalificirano večino naknadno sklene, da se ukrepi, sprejeti v skladu z odstavkom 3, spremenijo ali
prekličejo, kot odgovor na spremembe okoliščin, zaradi katerih so bili uvedeni.
5. Podrobnosti glasovanja, ki se za namene tega člena uporabljajo za Evropski parlament, Evropski svet in Svet, so
določene v členu 354 Pogodbe o delovanju Evropske unije.
***PAZI***
Še vedno pa obstaja možnost, da ko je izčrpano pravno varstvo v EU, se lahko obrnejo stranke na ESČP, če seveda
EKČP zadevno pravico ureja kot Listina EU!!!
Zadeva DERECI – Če položaj ne spada na področje prava Unije, bo moralo tako preučitev opraviti glede na EKČP.
Agencija EU za temeljne pravice (FRA) – sedež na Dunaju. Institucijam in DČ EU zagotavlja neodvisno pomoč in
strokovno znanje s področja temeljnih pravic. Neodvisen organ EU, ki se financira iz proračuna Unije.
96
UPORABA PRAVA EU (Knez)
SPLOŠNO
Možni so primeri, ki jih lahko SUBSTANČNO - MATERIALNO rešimo po nacionalnem pravu. NI
pa mogoče brez uporabe mednarodnega in prava EU pri PROCESU (sodni, upravni).
→ npr. 6. EKČP = pravica do pravičnega sojenja → npr. 47. Listine EU o TP
→ kljub temu da gre za lex fori – pravo na območju sodišča!
6. EKČP je potrebno uveljavljati od vsega začetka. →

ker je potrebno predhodno izčrpanje v sami državi →
NE zgolj napisat ampak ga dovolj substancirati!
→ tukaj deluje namreč ESČŠ
→ tukaj je pot, da se gre čez postopke v državi, šele potem je ESČP
47. Listina EU o TP pa NI potrebno uveljavljati že od začetka. →

sicer to NE pomeni, da ga zanemarimo
→ pred SEU pa lahko pridemo že na podlagi VPO in NI treba najprej celoten postopek v DČ
97
Celotno nacionalno pravo je potrebno gledati skozi PRIZMO MEDNARODNEGA IN EU PRAVA.
Potreben čezmejni element za uporabo prava EU?

Primarno pravo = DA
Sekundarno pravo = NE
Primer = direktiva o potrošnikih → gre namreč za notranji trg
URS vs EKČP
Če je nekaj urejeno v obojem = uporabi se URS
Če nekaj je v EKČP in NI v URS = uporabi se EKČP
Če je nekaj v Listini EU PA v URS NI = uporabi se Listina EU
8. URS
Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi
pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.
15. URS Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na

podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa
ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove
kršitve. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni
dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
3a. URS Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh
poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z
državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot.
dopustno razpisati.
ČLOVEKOVE PRAVICE = fizične osebe FO

TEMELJNE SVOBODŠČINE = bolj za pravne osebe PO
Kje so meje?
98
Teorija ultra vires.
PRAVO EU = PEU, PDEU, LISTINA EU ''equal footing''

URS
MEDNARODNO PRAVO = konvencije
NARODNO PRAVO
Pri postopkih SEU Sodelujejo

sodišča DČ
Boljši dialog med SEU in sodišči in DČ
Ustavno sodišče tudi lahko, vendar po navadi NE!!!
SEU NIKOLI NE VPRAŠA NACIONALENGA SODIŠČA – Knez zagovarja da bi moralo vsaj USRS!!!!
→ to bi bilo pravilno in demokratično
Pri postopkih ESČP

Najprej postopek poteka v celoti v DČ.
Ko se izčrpajo pravna sredstva v DČ, se lahko še obrnejo na ESČP.
Potrebno je že od začetka nekaj uveljavljat in substancirati, da lahko potem to damo pred ESČP.
''So – lange'' = so far

Nadzorna pristojnost SEU pa prevladuje v obsegu, v katerem je predmet razlage sekundarno pravo EU, saj lahko le ta
zagotovi enotno pravno razlago na celotnem ozemlju EU. Če razlaga sekundarnega prava EU s strani SEU posega v
varstvo temeljnih pravic – kot mora to zelo podrobno utemeljiti ustavni pritožnik – ki jih ni najti na ravni EU, potem
ustavno sodišče posledično ohranja – teoretično – svojo nadzorno pristojnost
UPRAVNI ORGANI IN SODIŠČA? UPORABA

PRAVA EU
Trditev ''Direktiva zavezuje zakonodajalca, NE pa ko odloča upravni organ v konkretnem postopku''?
Za sodišča pa velja, da morajo kljub temu upoštevati direktivo in NE zavezuje samo zakonodajalca pri implementaciji.
→ to NE GRE TAKO! – sicer ta trditev je veljala dlje časa
→ to bi pomenilo da upravni organi odločajo na pravni podlagi zakona, sodišča pa na podlagi pravne podlage EU
To je bila VSEEVROPSKA TEŽAVA.

Zato se je to rešilo s tem, da morajo upravni organi navajat direktivo, ki so jo uporabili! Torej
tudi UPRAVNI ORGANI so zavezani!!!
Napaka pri implementaciji se lahko zgodi zelo hitro!
Zadeva FRATELLI COSTANZO
UPORABA MEDNARODNIH VIROV

Tudi tukaj so tudi UPRAVNI ORGANI ZAVEZANI. Npr.
ko gre za kršitev URS in hkrati EKČP.
→ potrebno je kršitev EKČP uveljavljati že od začetka
POSREDNI UČINEK? Glede DIREKTIV! To

je pravzaprav LOJALNA RAZLAGA.
99
Po poteku implementacijskega roka.
V sporih med posamezniki se je dopustno sklicevati na direktive po LOJALNI RAZLAGI.

Gre za pravilo, da morajo nacionalna sodišča in druga oblastna telesa – upravni organi, nacionalne predpise, ki so bili
sprejeti na podlagi direktiv, RAZLAGATI V DUHU DIREKTIVE → temelj je nacionalno pravo = pomoč pa je
duh direktive !!! - ***PAZI*** neposredni učinek = temelj je evropski akt !!!
Zadeva Van COLSON = SEU odločilo: ''nacionalno sodišče mora nacionalno zakonodajo, sprejeto na podlagi
direktive, tako, da se doseže cilj direktive''
Neposredni učinek vs posredni učinek?

Neposredni učinek = temelj uporabe je akt EU
→ tukaj pride do neuporabe nacionalnega akta
Posredni učinek = temelj uporabe je nacionalni akt, predpis

→ tukaj NE pride do neuporabe nacionalnega akta
→ tukaj se nacionalni akt razlaga v duhu direktive
IZKLJUČEVALNI UČINEK? Glede DIREKTIV!

Zadeva Kucukdevici = SEU je odločilo: ''direktiva, ki konkretizira SPLOŠNO NAČELO PRAVA EU, se lahko
uporablja NE samo glede vertikalnega neposrednega učinka, kot tudi HORIZONTALNEGA NEPOSREDNEGA
UČINKA, torej NE samo za DČ ampak tudi za posameznike.''
→ tukaj je bilo načelo direktive – prepoved diskriminacije na podlagi starosti
→ drugače direktive PRAVILOMA NIMAJO NEPOSREDNEGA UČINKA
NEPOSREDNI UČINEK?
Odvisen od akta – ali je uredba, direktiva, pogodba, ..
Izpeljano iz NEPOSREDNE UPORABNOSTI – nujni pogoj za neposredni učinek!
Pogodba = nekatere določbe DA (npr. prepoved carin, prepoved količinskih omejitev, ..)
Uredba = DA (vertikalno, horizontalnost)
Direktiva = vertikalni DA, horizontalni načeloma NE (razen če gre za konkretizacijo SPLOŠNIH NAČEL EU)
Uporaba DIREKTIV po uradni dolžnosti? DA
Direktiva ima vedno 2 PRAVNI PODLAGI:

• Direktiva sama
• Nacionalni zakon, s katerim je direktiva implementirana
Pomembno je da sta 2 podlagi, za presojo ALI je bila pravilno implementirana v nacionalni pravni red. Torej
preverja in primerja se vsebini obeh aktov!
DVA SISTEMA VARSTVA

JAVNI SISTEM – public law enforcement
ZASEBNI SISTEM – private law inforcement
Sistem varstva v javnem in zasebnem interesu:
100
Imamo kršitev prava 3
možnosti:
1.) Sistem varstva v zasebnem interesu – posameznik bo v svojem interesu nekaj začel.
2.) Sistem varstva v javnem interesu – državni organ bo v javnem interesu nekaj začel.
o Običajno pripelje, do nekega individualnega akta (inšpektor, prekrškovni organ izda odločbo..) o
Acta iure imperii → konča se z odločbo. To odločbo lahko posameznik izpodbija za varstvo v
zasebnem interesu.
3.) Ustavno varstvo – ko se izčrpa varstvo v zasebnem interesu glede individualnih aktov (»četrta instanca« -
a pazi to ni pravilen izraz). + varstvo v zasebnem interesu glede splošnih aktov kjer je ustavno sodišče I.
stopenjsko, a potrebno je izkazati pravni interes kar je v praksi zelo zahtevno).
o Možno je tudi izpodbijanje aktov v javnem interesu s strani državnih organov.
ZASEBNI INTERES
Sodišče
X Y
Če NI tega, potem NE gre za zasebni interes.
JAVNI INTERES
Urad, EK
X Y
VPLIV PRAVA EU NA POSTOPKOVNA PRAVILA LEX FORI

PRISTOJNOSTI, UPORABA PRAVA = lahko vprašanje mednarodnega prava
PROCESNA PRAVILA = države same
→ načelo procesne avtonomije DČ
Ali lahko nacionalno procesno pravo omeji pravo EU?

Zadeva FACTORTAME
SEU reklo: '' da je načelo učinkovitosti EU bolj pomembno kot načelo procesne avtonomije.''
Ali lahko nacionalno procesno pravo onemogoči enotno razlago EU? Problem
z prevajanji?
Problem z obsežnimi vlogami?
Po ZPP se lahko zahteva izvlečke bistvenih sestavin, .. tako je tudi v drugih DČ.
Se morajo/lahko uporabijo procesna pravila SEU?
Ali lahko pravo EU poseže na pravnomočnost – res iudicata?

Zadeva Lucchini predstavlja odmik od odločitve v zadevi Kapferer (kjer se je dosledno spoštovalo učinke
pravnomočnosti po nacionalnem pravu). SEU je odločilo, da: '' […] pravo Skupnosti nasprotuje uporabi določbe
nacionalnega prava, ki uzakonja načelo pravnomočnosti /…/, če njena uporaba onemogoča vračilo državne pomoči,
dodelitev katere pomeni kršitev prava Skupnosti in katere nezdružljivost s skupnim trgom je bila ugotovljena z
dokončno odločbo Komisije.'' Kaj pa dokončnost odločb?
Falsa nominatio non nocet?

Če nekaj napačno imenujemo, še NE pomeni da je neveljavno. Razlikovanje
med:
101
• pravnimi pojmi - termini, ki so pojmi prava EU
• pravnimi pojmi, ki jim vsebino lahko določi DČ
V postopku PRAVNE KVALIFIKACIJE je pomembno to razlikovanje. Primeri:

• Subvencija vs državne pomoči?
• Država?
• Podjetje vs gospodarski subjekt?
• Čezmejni učinek?
JE PRAVO EU LAHKO POMOČ?
102
VAJE VI
1. V luči sodne prakse Sodišča EU glede člena 267 PDEU, se strinjate, da '[in the] EU judicial hierarchy ... the
CJEU sits at the apex, as the ultimate Constitutional Court for the EU, assisted by national courts, which apply
and interpret EU law.' (P Craig & G de Burca, EU Law (2015))?
KNEZ = zagovarja da so USRS, ESČP in SEU na isti ravni.

→ naj bi se zagotovil nek neformalni dialog med USRS in SEU
SEU kot Vrhovno sodišče? NE

→ ker NI mogoče s pritožbo priti tja
→ hkrati pa NIMA možnosti razveljavljati nacionalnih odločb
Sodišče DČ – uporablja pravo EU - apply

SEU - razlaga pravo EU - interpret
2. Deželno sodišče v Bonnu (Nemčija) je postavilo vprašanje za predhodno odločanje (VPO) skladno z 267.
členom PDEU. Vendar pa je podvomilo v to, da je upravičen organ za postavitev VPO, saj sta organizacija in
upravljanje sodišč v nemških deželah v rokah izvršilne veje oblasti, ki je nad sodišči ter jih upravlja tako
kadrovsko kot tudi materialno. Ministrstva za pravosodje odločajo o sistemiziranih delovnih mestih in o številu
sodnikov posameznega sodišča ter o materialni opremi sodišč. Poleg tega sodnike imenujejo in napredujejo
ministri za pravosodje. Ministri za pravosodje in njim administrativno podrejeni predsedniki sodišč, ki morajo
ravnati po njihovih navodilih, v praksi delujejo kot gatekeeperji. Poleg tega predsedniki izvajajo službeni
nadzor vseh sodnikov. Za Nemčijo so poleg tega značilne številne formalne in neformalne omejitve ter
kadrovske povezave med sodno in izvršilno oblastjo. Tudi večkratno prehajanje med ministrstvi in sodišči,
zlasti med statusom sodnika in statusom uradnika, ni neobičajno. Predložitveni sodnik posameznik je bil sam
predmet treh takšnih premestitev, in sicer dvakrat na turinško ministrstvo za pravosodje, poleg tega pa v urad
predsednika turinške deželne vlade. Komentirajte.
Pod vprašajem je lahko pogoj neodvisnosti sodstva!

Pomembno ali gre za ''sodišče'' po pogojih:
• Organ mora biti sodne narave
• Mora biti ustanovljen z zakonom (vez z DČ
• Mora biti stalnen
• Obvezna pristojnost
• Postopek inter partes (da pred njim poteka postopek med strankama – kontradiktoren)
• Mora iti za uporabo pravo
• Mora biti neodvisno
→tudi znotraj tega je pomembna sodna praksa EU !!! – načelo sodniške neodvisnosti
→ mora izpolnjevati zunanji in notranji vidik neodvisnosti
Tukaj bi lahko bilo kršeno načelo neodvisnosti sodstva →

zunanja ali notranja neodvisnost?
→ lahko bi šlo kar za oboje!
3. Italija prepoveduje trženje izdelkov, ki vsebujejo CBD, kljub sodbi Sodišča EU, v kateri je to odločilo, da
CBD ni prepovedana droga in se zato v primeru, da je zakonito dana na trg v eni državi članici, mora dovoliti
njeno trženje tudi v drugih državah članicah. Podjetje Rastlinca s sedežem v Torinu je tako začelo naročati
103
izdelke s CBD od podjetij s sedežem v drugih državah članicah in jih tudi prodajati. A kmalu jim je vso zalogo
teh izdelkov zasegel inšpektorat in jih tudi uničil. Ima podjetje Rastlinca kakšne možnosti za pravno varstvo?
Pravne možnosti?
Upravni postopek – upravni organ
Potem upravni spor - sodišče
Postavitev VPO (predlog sodišču DČ ali sodišče samo po UD)
Obvestitev EK
258. PDEU – možnost da personalno satisfakcijo?

NE, SEU ne more naložiti plačilo odškodnine za to.
Sodba SEU – ta CBD namreč dovoli!
Kaj je potrebno za odškodninsko tožbo?

Vložiti pred sodiščem DČ – zadeva Frankovich
Pogoji za odškodnino DČ (nadgradnja po Brasserie du Pecheru): •

Pravo EU posameznikom priznava določene pravice
• Kršitev mora biti dovolj resna = ali je podana?
• Škoda = DA
• Vzročna zveza med škodo in kršitvijo prava EU s strani DČ = DA
Kaj je dovolj resna kršitev?

Imamo sodbo SEU, ravna pa se v nasprotju z njo. – v takem primeru se DOMNEVA DOVOLJ RESNA KRŠITEV. →
mnenje SEU glede tega = da gre za dovolj resno kršitev, če se vztraja pri določeni odločitvi, kljub sodni praksi SEU!!
4. V letu 2019 je bila sprejeta nova Direktiva 2019/xxx o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja
storitev.
Vodilo sprememb glede na prejšnjo zakonodajo je načelo enakega obravnavanja. To pomeni zlasti, da se za te
delavce ne uporablja več „minimalna urna postavka“, določena v zakonodaji države članice gostiteljice, ampak
„plačilo“ iz te zakonodaje, ki je širši pojem od pojma minimalne plače.
Romunija in Bolgarija nista zadovoljni z vsebino te direktive in menita, da se z njo kršijo pravila notranjega
trga EU. Kaj bi jima svetovali?
NIČNOSTNA TOŽBA – DČ kot privilegirani tožnik

→ Privilegirani = zakonodajni trikotnik (EP, SVET, EK) + DČ = NI potreben pravni interes →
Polprivilegirani = NI potreben interes, ampak samo mora iti za njihovo področje delovanja!
***PAZI ***
ROK za vložitev je 2 meseca.
Po poteku se še LAHKO kako ukrepa? – da, preko VPO glede veljavnosti!!!
PAZI KDO – FO, PO – neprivilegirani tožniki = NE MORE zahtevati od sodišča za postavitev VPO) Sodišče
pa lahko vedno postavi VPO, četudi NI bila vložena ničnostna tožba!!!!
Slovenski državljan Janez je napoten delavec, ki delo opravlja v Nemčiji. Ker mu slovenski delodajalec ni
izplačal primernega plačila, ki bi bilo skladno z direktivo, je pred slovenskim sodiščem vložil tožbo zoper
delodajalca. Soočen je s problemom, da slovenski zakonodajalec ni prenesel določb te direktive v Zakon o
čezmejnem izvajanju storitev. Kaj bi svetovali Janezu?
Po poteku implementacijskega roka pride do NEPOSREDNE UPORABNOSTI.

Najprej se mora torej izkoristiti NEPOSREDNI UČINEK, če je mogoče. →
VNU je mogoče, ampak v tem primeru gre za horizontalno razmerje
104
→ HNU pri direktivni načeloma NI mogoče!!!
Drugače pa lahko zahteva ODŠKODNINO od DČ – po Frankovichu.

→ lahko sicer kljub NEPOSREDNEMU UČINKU, če je nastala škoda.
Lahko poda tudi predlog na EK, da DČ NI implementirala direktive, in se morebiti začne postopek po 258. PDEU.
Pri Listini EU pa HNU NI izključen!

→ PRAVICE = DA
→ NAČELA = NE (ker potrebujejo konkretizacijo)
5. Države članice so zaskrbljene zaradi kršenja načela pravne države na Poljskem in Madžarskem. Ker
Komisija ni aktivna v zvezi s sprožanjem tožb po 258. členu PDEU, bi rade vzele vajeti v svoje roke. Kaj jim
svetujete?
259. PDEU – DČ '' če meni da NI izpolnila obveznosti iz Pogodb''.

EK po navadi prevzame, vendar če NE, lahko vloži tožbo DČ pred SEU.
PAZI tukaj gre za kršitev NAČELA. To
more nekje biti konkretizirana!!!
Kaj ČE to NI nikjer konkretizirano?
EK bi sicer morala vložiti tožbo na podlagi 258. PDEU.

Ali se lahko vloži tožba zaradi nedelovanja na podlagi 265. PDEU zoper EK zaradi nevložitve 258. PDEU? NE, EK
ima tukaj diskrecijo!
7. PEU – POLITIČNI POSTOPEK zaradi kršitev temeljnih vrednot EU iz 2. PEU
Lahko pa tudi na podlagi sporazuma na podlagi 273. PDEU.
Torej možnosti so: 259.

PDEU
273. PDEU – sporazum, zadošča nekaj kar se zgolj NANAŠA na pravo EU! 7.
PEU
6. V EU je bila sprejeta nova uredba v zvezi z davki na delovanje multinacionalk. Google in Microsoft sta zelo
nezadovoljna in si želita izpodbijati veljavnost te uredbe na temelju načela sorazmernosti. Irska je prav tako
nezadovoljna s to uredbo, saj se boji, da bodo multinacionalke prenesle sedeže svojih podružnic iz te države.
Meni, da EU ni pristojna za urejanje te materije. Kakšne možnosti imajo Google, Microsoft in Irska?
NIČNOSTNA TOŽBA
Uredbe vedno NI možno?
Posameznik (FO ali PO) JO vendarle lahko – zadeva Codorniu. Sicer zelo redko bo uspel.
Pomemben je TEST PLAUMAN
→ potrebno dokazat NEPOSREDNOST in POSAMIČNOST
→ neposrednost je ITAK, posamičnost pa je lahko problem!
Zadeva Codorniu Finančne posledice NISO dovolj

za posamičnost!!!!
Ampak na podlagi PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE – blagovna znamka, so dokazali POSAMIČNOST!
→ to jih je ločilo od vseh ostalih
105
Poleg ničnostne tožbe je potem še mogoča ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST EU.
***PAZI ***
Možno še je VPO glede veljavnosti (če NI bilo aktivne legitimacije za ničnostno tožbo seveda)
Kaj če bi po poteku ROKA NIČNOSTNE – ko so imeli možnost in so očitno izpolnjevali pogoje za vložitev
ničnostne? Tukaj pride do PREKLUZIJE – Zadeva Textilwerke.
Možno je tudi EXCEPTIO ILLEGALIS.

Pred splošnim sodiščem. Možna še je pritožba na SEU
Exceptio illegalis in povezava z ničnostno in VPO?

Isti so razlogi kot pri 264, ampak posameznik NE izpolnjuje pogojev po 264. Tako da se v okviru tega postopka
sklicuje na to ničnost!!!
7. Metka je z banko Nova sklenila kreditno pogodbo v švicarskih frankih. Pred sodiščem se je sklicevala, da
sodišče napačno uporablja pravo EU, saj določbe v slovensko zakonodajo niso bile pravilno implementirane.
Sklicuje se tudi na pravico do pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz 47. člena
Listine in na pravico do visoke ravni varstva potrošnikov, ki jo zagotavlja 38. člen Listine. Komentirajte. Kako
mora ravnati nacionalno sodišče? Kakšne možnosti ima Metka, če ne bo zadovoljna z uporabo prava EU pred
sodiščem?
38. Listine EU = Varstvo potrošnikov

Politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.
47 . Listine EU = Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča

Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega
pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Vsakdo ima pravico, da o njegovi
zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno
ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja. Osebam, ki nimajo zadostnih
sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.
Se mora nacionalna zakonodaja razlagati v skladu z 38, 47. Listine EU??
Neposredno sklicevanje:
NAČELA = NE (mora biti konkretizirano) PRAVICA
= DA = NEPOSREDNO
38. = NAČELO
→ se upošteva
47. = PRAVICA
→ se uporablja
Kdaj bo listina sploh uporabna?

51. Listina EU
Določbe listine EU so zavezujoče za DČ samo, kadar izvajajo pravo EU
→ važno samo da gre za povezavo s pravom EU
1. Vprasanje v zvezi z ničnostno tožbo - ali Lizbonska pogodba omogoča boljšo dostopnost pravnih in fizičnih
oseb do SEU?
2. Kako SEU skozi sodno prakso razlaga pojem "dovolj resna kršitev"?
106
3. Primer - kakšne so možnosti za sodno varstvo dveh profesoric (ena v javnem in ena v zasebnem sektorju) v
primeru, ko direktiva v zvezi z letnim dopustom ni implementirana?
107
I. Organizacija in struktura EU
4. Pravno varstvo v EU pred Sodiščem EU
4.1. Postopek predhodnega odločanja po 267. členu PDEU
4.1.1. Splošno
Eden najpomembnejših sodnih postopkov pred SEU je postopek predhodnega odločanja po 267. členu
PDEU (ex. 234 PES, preliminary ruling). Gre za zelo pogost postopek v praksi in je zelo pomemben
tako za države članice (v nadaljevanju dč) kot za samo EU. Postopek predhodnega odločanja je
postopek sodelovanja med sodišči dč in Sodiščem EU (v nadaljevanju SEU) glede vprašanj veljavnosti
in razlage prava EU. Ob tem je treba dodati, da SEU le razlaga pravo, v sami zadevi pa vedno odloči
nacionalno sodišče. Poročilo SEU za 2011 kaže, da je največ vprašanj vložila Nemčija, aktivne so tudi
Avstrija, Belgija, Italija, Francija VB in Nizozemska. Slovenija je zahtevo za predhodno vprašanje
vložila med zadnjimi v skupini t.i. novih dč. Področja, kjer se vprašanja za predhodno odločanje
postavljajo so bolj ali manj ista. To so okolje, potrošniške zadeve, davki, socialna politika in
kmetijstvo.
Pravna podlaga za odločanje je v 267. členu PDEU, ki določa
267. člen PDEU
Sodišče Eu je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:
- razlage Pogodb
- veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov in agencij Unije
vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega
po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.
Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki ji je
odvzeta prostost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku.
Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli nacionalnemu sodišču in če to meni, da je treba glede
vprašanja sprejeti odločitev, ki bi mu omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanju
SEU.
Kadar pa je takšno vprašanje postavljeno v postopku pred nacionalnim sodiščem, zoper katerega
odločitve po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo SEU.
Pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe (v nadaljevanju LP) je veljal takratni 68. člen PES, v skladu s
katerim so lahko nacionalna sodišča postavila tudi vprašanja za predhodno odločanje s področja
naslova IV PES (azil, vizumi, ...). Takratni 68. člen je vseboval tudi omejitev, da je lahko vprašanja
zastavilo samo sodišče dč, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva.
Z LP je bil ta člen razveljavljen, vzrok za to pa je v dodatnem poenotenju sodne prakse na tem
področju. Z LP je bil prav tako razveljavljen 35. člen PEU, ki je predvideval možnost
predhodnega odločanja na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih
zadevah.
Danes velja, da vprašanja za predhodno odločanje na področju policijskega in pravosodnega
sodelovanja v kazenskih zadevah lahko postavijo vsa sodišča v dč.
4.1.2 Pojem ''sodišče'' v smislu 267. člena PDEU
Vprašanje za predhodno odločanje lahko SEU predložijo samo nacionalna sodišča, ki odločajo v
konkretni zadevi v dč. PDEU ne opredeli pojma sodišče, zato je bil ta pojem že večkrat sporen in
ga je v sodni praksi večkrat obravnavalo tudi SEU. Pomembno je poudariti, da opredelitev
nekega organa kot sodišča na podlagi nacionalnega prava ni pomembna za opredelitev nekega
organa kot sodišča po pravu EU oz. 267. členu PDEU. Da bi določilo, ali je nek organ sodišče,
kot ga opredeljuje 267. člen PDEU, SEU upošteva več dejavnikov, npr.:
- ali je organ ustanovljen na podlagi zakona

- ali je stalen
- ali je njegova pristojnost obvezna
- ali postopek pred njim poteka med strankami (je kontradiktoren)
- ali uporablja pravna pravila
- ali je neodvisen
Ob tem je potrebno dodati, da SEU vsakokrat posebej odloča o obstoju sodišča v konkretni
zadevi in ni nekega splošnega pravila, kdaj bi organ lahko šteli za sodišče in kdaj ne. Ta status
se prizna samo organom, ki dejansko izdajajo odločitve sodne narave.
Nasprotno pa v skladu s sodno prakso SEU sodišče po 267. členu PDEU na primer nista sodni
register ali zemljiška knjiga, vprašanja za predhodno odločanje pa prav tako ne morejo
neposredno postaviti niti stranke same ali njihovi zagovorniki, odvetniška zbornica ali institucije
EU. Tega ne morejo storiti tudi sodišča, ki niso iz dč, vendar SEU odloča o vprašanjih, ki jih
zastavijo sodišča čezmorskih ozemelj (seznam teh ozemelj se nahaja v prilogi II k PEU in
PDEU).
Sodišče novih dč z vidika ratione temporis (temporal jurisdiction) SEU ne morejo zastaviti
vprašanj za predhodno odločanje v sporih, ki potekajo pred nacionalnimi sodišči in so se začeli
odvijati še pred vstopom dč k EU. SEU pa obravnava zadeve, v katerih je se dejansko stanje sicer
začelo pred pristopom, končalo pa se je po njem, vendar je bila sporna odločba, ki se je
izpodbijala v postopku v glavni stvari, sprejeta po pristopu k EU, poleg tega pa je ta odločba
urejala položaj za naprej (ex nunc).
4.1.3. Možnost in dolžnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje
PDEU v 267. členu PDEU razlikuje med sodišči, ki imajo možnost postaviti vprašanje za predhodno
odločanje in tistimi, ki imajo dolžnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje.
4.1.3.1. Možnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje
Nacionalno sodišče, ki ima možnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje, ga postavi, če

meni, da mu bo odločitev SEU o razlagi ali veljavnosti prava EU omogočila izreči sodbo.
Sodišče samo presodi, kdaj je predhodna odločitev SEU potrebna. Stranke v postopku sicer lahko
postavitev vprašanja zgolj predlagajo, vendar je končna odločitev o tem vedno v rokah
nacionalnega sodišča. Če nacionalno sodišče vprašanja ne postavi in odloči v nasprotju s pravom
EU, pa lahko stranke to kršitev prava EU na posebnem obrazcu prijavijo Komisiji, ki lahko proti
dč sproži postopek zaradi neizpolnitve obveznosti po 258. členu PDEU.
SEU lahko preveri, ali bo odgovor na vprašanje za predhodno odločanje dejansko pripomoglo k
reševanju spora in pri sami odločitvi nacionalnega sodišča. Tako lahko zavrne odločanje o vprašanju
za predhodno odločanje, če to nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora oziroma
če gre za hipotetičen problem. Prav tako lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje,
kadar mu nacionalno sodišče ne da na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, za ustrezen
odgovor na vprašanje za predhodno odločanje.
V pravu EU ni določenega roka, do kdaj se v nacionalnem postopku lahko postavi vprašanje za

predhodno odločanje. Vprašanje se lahko postavi kadar koli v teku postopka, pomembno je le, da je
postopek v še teku. V nasprotnem, torej ko bi se tako vprašanje postavilo ko bi bil spor pred
nacionalnim sodiščem že končan, bi sodba SEU izgubila na svojem pomenu, saj je mišljena kot pomoč
nacionalnim sodiščem, ki se pri odločitvi opirajo na tako sodbo SEU.
Za postavitev vprašanja za predhodno odločanje ni pomembno, za kakšno vrsto postopka gre oziroma
na katerem materialnopravnem področju se odvija in odloča. Vprašanje se lahko postavi tudi v
postopkih pred ustavnim sodiščem dč, vendar pa so v praksi ustavna sodišča do tega zelo zadržana, saj
bi s tem pokazala, da ne znajo ali ne zmorejo pravilno interpretirati prava EU. Možnost nacionalnega
sodišča, da na SEU naslovi vprašanje za predhodno odločanje ni mogoče omejiti z nacionalnimi
določbami procesnega prava. Prav tako z 267. členom PDEU ni združljivo, da nacionalno pravo
določa obvezno predhodno kontrolo ustavnosti, preden nacionalno sodišče SEU zastavi vprašanje za
predhodno odločanje, če predhodna narava te kontrole ustavnosti predložitvenemu sodišču onemogoči
predložitev vprašanja za predhodno odločanje (zadeva C-188/10 in C-189/10, Melki in Abdeli).
4.1.3.2. Dolžnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje
Dolžnost postaviti vprašanje za predhodno odločanje imajo na podlagi 267/III PDEU sodišča, zoper
katerega odločitve po nacionalni zakonodaji ni pravnega sredstva. To se presoja v vsakem primeru
posebej, zato ni nujno, da gre vedno za vrhovna ali ustavna sodišča, lahko gre tudi za nižja.
Kot primer konkretne presoje lahko navedemo zadevo C-403/09 PPU, Detiček, v katerem je bilo kot
sodišče, zoper katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, priznano Višje sodišče v
Mariboru.
Za opredelitev pravnega sredstva, kot je določeno v 267/III PDEU, načeloma ni pomembno, ali gre za
redno ali izredno pravno sredstvo. Pomembno je le, ali lahko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu,
znova odloči o pravnih vprašanjih v konkretni zadevi. V Sloveniji bi bil primer pravnega sredstva po
267/III PDEU npr. revizija. Poleg tega naj bi pri ugotavljanju potrebno upoštevati, ali je vložitev
pravnega sredstva v dispoziciji strank ali pa mora pravno sredstvo vložiti državni organ; če stranke
pravnega sredstva ne morejo vložiti same, potem praviloma ne moremo govoriti o pravnem sredstvu v
smislu 267/III PDEU. V Sloveniji v tak pojem ne bi sodila zahteva za varstvo zakonitosti. Kot pravna
sredstva tudi ne bi mogli šteti tista, ki jih je mogoče vložiti le v izjemnih okoliščinah ali v primeru
novih dejstev. V Sloveniji bi kot tako lahko izpostavili obnovo postopka, ob tem pa bi lahko dodali
tudi ustavno pritožbo.
4.1.4. Posledice nespoštovanja obveznosti predložitve ali napačne odločitve nacionalnega sodišča
Možnosti je več in poudariti je treba, da veljajo, če je imelo nacionalno sodišče le dolžnost predložiti
vprašanje za predhodno odločanje, vendar to ni storilo in tudi, če je vprašanje predložilo, nato pa
odločilo v nasprotju s pravom EU.
Prva možnost je, da Komisija proti dč sodišča, ki bi moralo predložiti vprašanje za predhodno
odločanje ali je odločilo v nasprotju s pravom EU, vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti. To
lahko Komisiji predlagajo tudi stranke v postopku ali druge osebe, kar pa je v praksi manj verjetno.
Poleg tega vložitev take tožbe v ničemer ne koristi strankam v postopku. Ustreznejša in učinkovitejša
je možnost vložitve odškodninske tožbe stranke (če je bila oškodovana) proti dč, sodišče katere ni
izpolnilo svoje dolžnosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje ali pa je odločilo v nasprotju s
pravom EU. Velja dodati, da je pri tem pomembno upoštevati pomen sodbe v zadevi C-224/01,
Köbler, v kateri se zastavi vprašanje, ali je dč lahko odškodninsko odgovorna, če so za kršitev prava
EU odgovorna njena sodišča? V sodbi je SEU dne 30.9.2003 v velikem senatu odločilo, da se načelo,
na podlagi katerega morajo dč posameznikom povrniti škodo, povzročeno z kršitvami prava EU,
uporablja tudi, kadar je pravo EU kršeno z odločbo sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, če so
izpolnjeni naslednji pogoji:
- kršeno pravno pravilo posameznikom podeljuje pravice

- kršitev je dovolj huda
- podana je vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, ki je nastala oškodovancu
4.1.5. Odločanje o razlagi in veljavnosti aktov institucij Unije
4.1.5.1. Odločanje o razlagi aktov Unije
SEU v postopku predhodnega odločanja v večini primerov odloča o razlagi aktov Unije. Za te akte ima
razlagalni monopol. Predmet razlage je lahko najprej primarno pravo Unije, torej določbe PEU in
PDEU, vključno s prilogami, protokoli in drugimi dodatki. Del primarnega prava Unije je po
uveljavitvi LP tudi Listina EU o temeljnih pravicah. Med primarno pravo spadajo tudi temeljna načela,
kakor jih je v sodni praksi izoblikovalo SEU. Predmet razlage so lahko še akti institucij, organov,
uradov ali agencij Unije, torej sekundarno pravo Unije; gre za uredbe, direktive, mnenja, sklepe in
priporočila (zadeva C-489/07, Messner).
Predmet razlage v postopku predhodnega odločanja so lahko tudi sodbe SEU in mednarodni
sporazumi, ki jih je sklenila Unija, ter sklepi za izvajanje teh mednarodnih sporazumov. Nacionalno
sodišče se mora, ko mu ni jasen pomen sodbe SEU, izdane pri predhodnem odločanju, obrniti na SEU
z novim predlogom za sprejetje predhodne odločbe. Ob tem je potrebno dodati, da mora nacionalno
sodišče, ki je zastavilo vprašanje za predhodno odločanje, to razlago upoštevati v konkretnem sporu, v
katerem odloča. Pri tem mora bodisi pravo dč razlagati v skladu s pravom EU, ne uporabiti
nacionalnega predpisa, če je ta neskladen s pravom EU, ali pa neposredno uporabiti predpis EU, če je
to v konkretnem primeru mogoče.
4.1.5.2. Odločanje o veljavnosti aktov Unije
SEU lahko v postopku predhodnega odločanja odloča tudi o veljavnosti aktov institucij, organov,
uradov ali agencij Unije, torej o veljavnosti sekundarnega prava Unije. Odloča torej o veljavnosti
uredb, direktiv, sklepov, priporočil in mnenj. Merilo za presojo veljavnosti so primarno pravo Unije,
splošna načela prava Unije in mednarodne pogodbe, ki so nadrejene sekundarnemu pravu. Predmet
presoje so lahko tudi predpisi, ki izvajajo sekundarno pravo oziroma so sprejeti na podlagi akta
sekundarnega prava.
V odnosu med odločanjem o veljavnosti aktov Unije v okviru vprašanja za predhodno odločanje na
podlagi 267. člena PDEU in ničnostno tožbo na podlagi 263. člena PDEU se pojavita dva problemska
sklopa, ki ju je potrebno podrobneje omeniti.
Prvič, mogoče je, da je ničnostna tožba proti določenemu aktu Unije vložena v istem časovnem
obdobju kot vprašanje za predhodno odločanje. Če bo o ničnostni tožbi odločalo Splošno sodišče EU
(v nadaljevanju SpSEU), hkrati pa bo o veljavnosti tega akta SEU predloženo vprašanje za predhodno
odločanje, bo praviloma SpSEU prekinilo postopek in počakalo na odločitev SEU; če so SpSEU in
SEU predložene zadeve, v katerih se odloča o veljavnosti istega akta – SpSEU postopek prekine do
odločitve SEU ali pa se izreče za nepristojno. Lahko pa se zgodi tudi, da SEU prekine postopek in
prepusti, da o zadevi odloči SpSEU.
Drugič, v skladu s 263/VI PDEU je treba ničnostno tožbo vložiti najkasneje v devh mesecih od objave
akta, njegovega uradnega obvestila tožniku ali dneva, ko je tožnik zanj izvedel. Ker za predložitev
vprašanja za predhodno odločanje o veljavnosti akta Unije ni predviden noben rok, bi lahko stranke, ki
so zamudile rok za vložitev ničnostne tožbe, to obšle z vložitvijo tožbe pred nacionalnim sodiščem, ki
bi mu predlagale predložitev vprašanja za predhodno odločanje o veljavnosti. To je problematično
predvsem v primeru vložitve tožbe s strani fizičnih ali pravnih oseb, za katere veljajo zelo stroga
pravila aktivne legitimacije.
4.1.6. Vsebina in oblikovanje vprašanja za predhodno odločanje
Nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje postavi v uradnem jeziku, v katerem posluje, to
v praksi pomeni, da slovenska sodišča vprašanja za predhodno odločanje zastavijo v slovenščini.
Vprašanja se na SEU prevedejo v francoski jezik, nato pa tudi v druge uradne jezike EU.
V času, ko naslovijo vprašanje na SEU, sodišče prekine odločanje v nacionalnem postopku. Postopka
predhodnega odločanja se udeležijo stranke v postopku pred nacionalnim sodiščem, lahko pa se ga
udeleži tudi dč, iz katere je predložitveno sodišče, in Komisija kot intervenienta kakor tudi druge dč.
Evropska centralna banka, Svet in Parlament se ga lahko udeležijo, če gre za vprašanje razlage ali
veljavnosti akta te institucije oziroma ECB.
SEU v postopku predhodnega odločanja odloči s sodbo ali s sklepom. Ta dva akta sta obvezna, ne gre le
za mnenje. Obvezna sta v vseh dč, velja torej erga omnes.
4.1.7. Hitri in nujni postopek predhodnega odločanja ter prednostno obravnavanje zadeve
SEU lahko odloči tudi po hitrem postopku ali po nujnem postopku, ki je novost in je mogoč le izjemoma
glede zadev iz tretjega dela naslova V PDEU, ki ureja območja svobode, varnosti in pravice.
4.1.7.1. Hitri postopek predhodnega odločanja
O zadevi lahko odloči sodišče po hitrem postopku, če iz dejanskih okoliščin izhaja izredna nujnost za
sprejetje predhodne odločbe. Odločanje po hitrem postopku mora predlagati predložitveno sodišče, o
utemeljenosti predloga pa odloči predsednik SEU na podlagi predloga sodnika poročevalca in po
opredelitvi generalnega pravobranilca. Odločanje po hitrem postopku je lahko dopuščeno le izjemoma.
4.1.7.2. Nujni postopek predhodnega odločanja
Pogoji za uvedbo nujnega postopka predhodnega odločanja (urgent preliminary ruling procedure) so
drugačni od pogojev za uvedbo hitrega postopka. Prva razlika je v tem, da se ta postopek uvede samo
na določenem področju (območje svobode, varnosti in pravice). Druga razlika je v tem, da se nujni
postopek lahko uvede bodisi na predlog nacionalnega sodišča bodisi po uradni dolžnosti. SEU lahko
torej samo odloči, da je v neki zadevi treba odločiti po nujnem postopku, kadar je očitno, da je treba
uporabiti ta postopek. Če je uvedbo nujnega postopka predlagalo nacionalno sodišče, mora to v
predložitveno odločbi navesti pravne in dejanske okoliščine, ki zahtevajo nujno odločitev in
upravičujejo uporabo tega postopka. Odločitev o uvedbi nujnega postopka sprejme pristojni senat, v
praksi pa je to razvidno iz opravilne številke zadeve, ki se ji v takem primeru na koncu doda kratica
PPU, npr. C-403/09 PPU, Detiček. Ta zadeva je tudi primer odločanja po nujnem postopku v zadevi,
ki jo je predložilo slovensko (nacionalno) sodišče.
4.1.7.3. Prednostno obravnavanje zadeve
Razlike med rednim in prednostnim obravnavanjem zadeve so predvsem v krajšem roku za prevode
dokumentov SEU, hitrejši razpis obravnave in da se na splošno zadeva obravnava prednostno, hkrati
pa za to ni potrebno izdati posebnega sklepa predsednika SEU. Prednostno obravnavanje se uvede
tedaj, kadar to zahtevajo okoliščine zadeve, ki pa niso jasno definirane.
4.1.8. Doktrina ''acte clair''
Doktrina acte clair (jasen predpis) pomeni izjemo od obveznosti sodišč, zoper odločitev katerih po
nacionalnem pravu ni pravnih sredstev, za predložitev vprašanja za predhodno odločanje. Ta doktrina
pomeni, da je pravilna uporaba prava Unije tako očitna, da ne dopušča nobene možnosti za dvom o
odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje. Če je rešitev nekega pravnega problema tako očitna –
in pod pogojem, da bi bila enako očitna za druga sodišča dč in za SEU – nacionalnemu sodišču torej ni
treba predložiti vprašanja za predhodno odločanje.
To doktrino je SEU razvilo v zadevi 283/81, CILFIT: nacionalno sodišče, zoper katerega odločitev po
nacionalnem pravu ni pravnega sredstva,nima obveznosti predložitve vprašanja za predhodno
odločanje v treh primerih:
- če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni bistveno

- če je SEU že obravnavano določbo prava EU že razložilo
- če je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne dopušča nobenega dvoma,kar mora nacionalno
sodišče presoditi glede na posebnosti prava EU
Nacionalno sodišče mora pri tej presoji upoštevati več dejavnikov:
- mora upoštevati, da so predpisi Unije prevedeni v več jezikov in da so vse jezikovne različice
verodostojne
- mora upoštevati, da je v pravu Unije uporabljena posebna, zanj značilna terminologija in da imajo
lahko pravni pojmi v pravu Unije drugačno vsebino kot v nacionalnih pravnih redih
- mora določbo prava Unije postaviti v njeno sobesedilo in jo razlagati glede na celoto tega prava, na
njegove cilje in glede na stopnjo razvoja v trenutku, v katerem je treba to določbo uporabiti
4.1.9. Koga zavezuje sodba SEU
4.1.9.1. Nacio0nalno sodišče, ki je predložilo vprašanje
Odločitev SEU glede razlage ali veljavnosti prava EU zavezuje v prvi vrsti nacionalno sodišče, ki je
tako vprašanje zastavilo SEU. To sodišče mora slediti odločitvam SEU v okviru vprašanja za
predhodno odločanje in pri odločitvi v konkretni zadevi upoštevati razlago, ki jo je v svoji sodbi
podalo SEU. Včasih mora nacionalno sodišče zagotoviti skladnost s pravom EU tudi na podlagi načela
skladne razlage (glej zadevo C-404/06, Quelle).
4.1.9.2. Drugi organi v državi članici, iz katere izhaja vprašanje
Sodba SEU, izdana pri predhodnem odločanju ne zavezuje le nacionalnega sodišča, ki odloča o
konkretni zadevi, temveč tudi vse organe v tej dč, zlasti zakonodajalca in upravne organe. Če je SEU
v sodbi odločilo, da zakonodaja dč ni v skladu s pravom EU, mora zakonodajalec poskrbeti, da
spremeni zakonodajo.
4.1.9.3. Učinek sodb: erga omnes in ex tunc
Učinek erga omnes
Učinek erga omnes pomeni, da razlaga prava EU zavezuje vse organe v neki dč in tudi vse državljane,
torej velja za prbl. 500 mio. evropskih državljanov. Pomen sodb je zato velik ne le za dč, iz katere je
bilo vprašanje poslano temveč tudi za vse druge dč. Vpliv učinka erga omnes se vidi na primer takrat,
ko nacionalno sodišče umakne vprašanje za predhodno odločanje, ker je bilo o njem že odločeno.
Vpliv učinka erga omnes se vidi tudi tedaj, ko nacionalno sodišče na SEU naslovi vprašanje za
predhodno odločanje, ker SEU v drugi zadevi odloča o istem ali podobnem vprašanju (primer zadeva
C-168/00, Leitner v povezavi z tožbo slo. Turistov zoper turistično agencijo zaradi neustrezne
kakovosti izvedbe počitnic)
Učinek ex tunc
Sodbe imajo praviloma učinek ex tunc, ker razlaga nekega pravnega pravila pojasnjuje in
natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot bi se moralo razumeti in uporabljati vse od
začetka njegove veljave. Učinek ex nunc imajo lahko sodbe glede razlage le izjemoma, če sta
izpolnjena dva pogoja:
- dobra vera zainteresiranih

- nevarnost resnih motenj
V skladu z ustaljeno sodno prakso ima sodba SEU, s katero se v postopku za sprejetje predhodne
odločbe ugotovi neveljavnost akta Skupnosti, učinek ex tunc, enako kot sodba, izdana na podlagi
ničnostne tožbe. Vendar pa lahko SEU v postopku predhodnega odločanja glede veljavnosti aktov
Unije po analogiji uporabi možnost omejitve časovnih učinkov sodbe v skladu z 264/II PDEU. Kadar
razglasi akt za ničen, lahko SEU v skladu s tem členom določi, če meni, da je potrebno, tiste njegove
učinke, ki jih je potrebno šteti za dokončne.
4.1.10. Ovire za postavljanje predhodnih vprašanj
Za postavitev vprašanja za predhodno odločanje lahko obstajajo tudi številne ovire. Stranke nimajo
interesa, saj zaradi tega postopek traja dlje, kar je lahko tudi morebitna ovira za sodnika, poleg te pa še
nepoznavanje prava EU, tako pri sodniku kot pri strankah. Ovire za odločitev SEU nastanejo tudi po
predložitvi vprašanja za predhodno odločanje, saj je mogoča situacija, ko nacionalno sodišče umakne
predlog za predhodno odločanje.
4.1.11. Slovenija in vprašanja za predhodno odločanje

Do konca avgusta 2012 so bila iz Slovenije postavljena štiri vprašanja za predhodno odločanje. To so:
- C-403/09, Detiček, posebnost tega postopka je, da je bilo postavljeno kot nujno vprašanje za predhodno
odločanje po 104.b členu Poslovnika SEU. Taka vprašanja so mogoča glede zadev iz naslova V, tretji
del, PDEU ki ureja vprašanja območja svobode, varnosti in pravice. - C-536/09, Omejc
- C-603/10, Pelati
- C-541/11, Grilc
4.1.12. Druge zadeve, pomembne za Slovenijo
- C-140/05, Valeško
- C- 176/11, HIT in HIT LARIX
4.2. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi 258. do 260. člena PDEU
4.2.1. Splošno
Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti (action for failure to filfil an obligation) je mehanizem nadzora
nad izpolnjevanjem obveznosti, ki jih imajo dč na podlagi prava Unije. Tožbo proti dč lahko vloži
bodisi Komisija (258. in 260. člen PDEU) bodisi druga dč (259. člen PDEU), ki meni, da druga dč ne
izpolnjuje svojih obveznosti na podlagi prava EU. Do tožbe pride šele na podlagi predhodnega
postopka komisije, v katerem ta dč opozori na kršitev najprej s pisnim opominom, nato pa še z
obrazloženim mnenjem.
Postopek s tožbo zaradi neizpolnitve ima dve fazi:
- postopek, v katerem SEU (praviloma) izda ugotovitveno sodbo (258. in 259. člen PDEU)
- postopek, v katerem SEU dč naloži finančne sankcije (260. člen PDEU)
4.2.2. Tožba Komisije proti državi članici na podlagi 258. člena PDEU
Pravno podlago za tožbo Komisije proti državi članici najdemo v 258. členu PDEU
Čl. 258 PDEU

(ex čl. 226 PES)
Če Komisija meni, da katera od DČ ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda o zadevi obrazloženo mnenje,
potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe.
Če zadevna DČ ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži
Sodišču
4.2.2.2. Aktivna legitimacija
Če dč ne izpolni svojih obveznosti na podlagi prava EU, lahko komisija proti njej vložil tožbo zaradi
neizpolnjevanja obveznosti po 258. členu PDEU. Aktivna legitimacija za vložitev tožbe torej pripada
Komisiji, saj ta nadzira dč pri njihovem izvajanju prava EU in pri tem deluje v splošnem interesu.
Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti varuje splošni interes spoštovanja prava EU.
Komisija lahko kršitev prava Eu razkrije sama, lahko pa jo nanjo opozori vsaka fizična ali pravna
oseba, pritožba se lahko vloži na Evropski komisiji v Bruslju, lahko pa tudi na predstavništvo
Evropske komisije v Sloveniji. Fizične in pravne osebe kljub temu ne morejo same vložiti tožbe proti
dč. Vložitev tožbe diskrecijska pravica Komisije.
4.2.2.3. Pasivna legitimacija
Pasivno legitimirana za vložitev tožbe na podlagi 258. člena PDEU je vedno določena dč. Ta
odgovarja za delovanje ali opustitve vseh svojih funkcionalnih in regionalnih delov. Prav tako
odgovarja za kršitev ali opustitev zakonodajne, izvršilne ali sodne veje oblasti.
4.2.2.4. Postopek pred Komisijo
Postopek pred Komisijo ima več faz. Najprej mora Komisija dč dati možnost, da o zadevi poda svoje
pripombe. Pošlje ji pisni opomin (letter of formal notice) na katerega lahko dč odgovori in pojasni,
zakaj neke obveznosti na podlagi prava Eu ni izpolnila. Če kršitev prava EU ne odpravi, Komisija
nanjo naslovi obrazloženo mnenje (reasoned opinion), v katerem ji določi rok za izpolnitev
obveznosti. Če dč tudi v tem roku ne izpolni svojih obveznosti, lahko Komisija proti njej vloži tožbo.
Komisija sama presodi, ali bo vložila tožbo ali ne, in o tem, koliko časa po poteku roka, določenega v
obrazloženem mnenju, bo vložila tožbo. Tožbe ne sme širiti preko zatrjevane neizpolnitve obveznosti
v obrazloženem mnenju.
4.2.2.5. Postopek pred SEU
Pred SEU se dč skušajo v odgovoru na tožbo braniti z različnimi strategijami, vendar nekatere od njih
SEU sistematično zavrača. Tako se dč ne more sklicevati na svoje notranje težave (primer zadeva C-
265/95, Španske jagode), prav tako ne na ekonomske razloge in na interne institucionalne reforme.
SEU v postopku po 258. členu PDEU izda ugotovitveno sodbo. Izjema je primer, ko dč ni izpolnila
obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive. Takrat ji lahko že v tem postopku naloži
finančne sankcije, kar je novost, uvedena z LP. V nobenem primeru pa SEU dč ne more naložiti, naj
na primer razveljavi predpis, ki krši pravo EU. Dč mora v primeru obsodilne ugotovitvene sodbe
vzpostaviti stanje, ki je skladno s pravom EU.
Obstoj neizpolnitve obveznosti mora SEU presojati glede na zakonodajo Unije, ki je veljala ob koncu
roka za izpolnitev obveznosti, določenega v obrazloženem mnenju. Dopustno je, da Komisija predlaga
ugotovitev neizpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz prvotne različice pozneje spremenjenega ali
razveljavljenega akta skupnosti in ki so bile ohranjene v določbah novega akta. Vendar pa tožbe ni
mogoče razširiti na obveznosti, ki izhajajo iz določb novega akta in glede katerih prejšnji akt ne
vsebuje ustrezajoče obveznosti.
Akt Država članica
Predsodni postopek: Komisija Pisni opomin Odgovor na pisni opomin
Predsodni postopek: Komisija Obrazloženo mnenje Odgovor na obrazloženo
mnenje
Sodni postopek: SEU Tožba Komisije Odgovor na tožbo
Sodni postopek: SEU Ugotovitvena sodba Izvršitev sodbe
Faze postopka s tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti – postopek na podlagi 258. člena PDEU
4.2.2.6 Sodna praksa SEU
V tem delu se osredotočamo na tožbene razloge za tožbo po 258. členu PDEU. Najbolj klasičen primer
so tožbe za neizpolnitev obveznosti v zvezi z direktivami. Najpogostejši so primeri zaradi neprenosa
direktive v nacionalni pravni red v roku, ki ga določa ta direktiva (npr. c-402/08, Comm. v Slo.).
V zvezi z direktivami lahko Komisija vloži tožbo proti dč tudi zaradi nepravilnega ali nepopolnega
prenosa direktive v nacionalni pravni red dč npr. c-52/00, Comm. v Fra.). poleg tega je v zvezi z
direktivami mogoča tudi tožba zaradi neizvajanja direktive v praksi (npr. C-416/07, Comm. v Gre.).
Predmet tožbe za neizpolnitev obveznosti je lahko tudi to, da dč sprejme zakonodajo, ki je v nasprotju
s pravom EU (npr. C-147/03, Comm. v Aus.). predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti pa je
lahko tudi opustitev države članice (ne le opustitev prenosa direktive). Kot dober primer opustitve
dolžnostnega ravnanja lahko izpostavimo zadevo C-265/95, Comm. v Fra., t.i. Španske jagode.
Država članica pa je lahko odgovorna tudi za ravnanje svojih lokalnih skupnosti oziroma občin
(npr. C-20/01 in C-28/01, Comm. v Ger.). v praksi bo morala dč sprejeti ukrepe, s katerimi bo
zagotovila skladnost s pravom EU. Tako bo morala npr. spremeniti zakonodajo, razvezati pogodbe, ki
kršijo predpise o javnih naročilih, ali zagotoviti spoštovanje predpisov EU v praksi. Če dč tega ne bo
storila, lahko Komisija proti njej znova vloži tožbo, tokrat na podlagi 260. člena PDEU.
4.2.3. Tožba komisije proti državi članici: postopek na podlagi 260. člena PDEU – naložitev finančnih
sankcij
4.2.3.1. Splošno
Če dč ne izpolni svojih obveznosti iz prve sodbe, izdane v postopku na podlagi 258. člena PDEU,
lahko Komisija proti njej sproži postopek na podlagi 260. člena PDEU, v katerem so lahko dč
naložene finančne sankcije zaradi nespoštovanja prve sodbe. Komisija ima popolno diskrecijsko
pravico glede odločitve, ali bo vložila drugo tožbo.
Člen 260 PDEU
1. Če Sodišče ugotovi, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, mora ta država
sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča.
2. Če Komisija meni, da zadevna država članica ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča,
lahko pred Sodiščem vloži tožbo, potem ko je tej državi dala možnost za predložitev stališča. Pri tem določi višino
Če Sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo povprečnine ali
denarne kazni.Ta postopek ne posega v člen 259.
obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, lahko
Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za ustrezno v
danih okoliščinah in katero naj zadevna država članica plača.
presega zneska, ki ga je določila Komisija. Obveznost plačila učinkuje od dneva, ki ga Sodišče določi v svoji
sodbi.
4.2.3.2. Faze postopka po 260. členu PDEU
Tudi ta postopek ima več faz. Komisija najprej, če meni, da neka dč ni sprejela potrebnih ukrepov za
izvršitev ugotovitvene sodbe SEU, nanjo naslovi pisni opomin in ji da možnost, da se izjavi in pojasni,
zakaj ugotovitvene sodbe ni izvršila. Če obrazložitev, ki jo predloži dč, Komisije ne prepriča, se lahko
odloči, da vloži tožbo na podlagi 260. člena PDEU, v kateri SEU-u že predlaga znesek finančnih
sankcij, lahko pa predlaga tudi kumulativne kazni (pavšal in denarna kazen). SEU na predlog Komisije
o znesku finančnih sankcij ni vezano.
Akt Država članica

Predsodni postopek: Komisija Pisni opomin Odgovor na pisni opomin
Sodni postopek: SEU Tožba Komisije Odgovor na tožbo
Možnost finančnih sankcij:
pavšalni znesek in/ali denarna
kazen
Faze postopka s tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti – postopek po 260. členu PDEU
4.2.3.3. Vrste in višina sankcij
Poznamo dve različni vrsti sankcij. V tretjem odstavku 260. člena PDEU je sicer omenjena
alternativna možnost naložitve teh dveh vsrt sankcij, vendar ju lahko na podlagi sodne prakse naloži
tudi kumulativno in sicer:
- pavšalni znesek (lump sum)

- denarna kazen (penalty payment)
Višina finančnih sankcij se določi po posebni formuli. Denarna kazen je lahko dnevna ali mesečna.
Denarna kazen se izračuna po formuli, ki upošteva resnost, trajanje in plačilno zmožnost dč:
Dk = (Podk x Kr x Kt) x n1144
Dk – denarna kazen (dnevna, mesečna) Podk

– pavšalna osnova denarne kazni
Kr – koef. Resnosti Kt – koef. Trajanja n – faktor plačilne zmožnosti dč (določen vnaprej, za
Slo je npr. 1.01, za Nemčijo pa 25,40 in je najvišji)
Tudi višina pavšalnega zneska se izračuna po posebni formuli, ki prav tako upošteva resnost in trajanje
kršitve ter plačilno zmožnost dč.
Pz = Popz x Kr x n x dn1148
Pz – pavšalni znesek
Popz – pavšalna osnova pavšalnega zneska
Kr – koef. Resnosti Kt – koef.
Trajanja n – faktor plačilne
zmožnosti dč
dn – število dni trajnja kršitve
Glede na besedilo PDEU, v skladu s katerim lahko SEU dč naloži ''plačilo pavšalnega zneska ali
denarne kazni'', bi na prvi pogled lahko sklepali, da je naložitev ene ali druge sankcije alternativna,
vendar temu ni tako, kar SEU potrdi v sodbi v zadevi C-304/02, Comm. v Fra., kjer dopusti
kumulativno naložitev obeh vrst finančnih sankcij. SEU besedo ali razlaga zelo široko in pravi, da ta
beseda zajema bodisi alternativen bodisi kumulativen pomen in jo je treba brati glede na sobesedilo, v
katerem je uporabljena. SEU je kazen torej določilo na podlagi razlage, pri kateri je uporabilo več
metod razlage in posebno težo dalo teleološki razlagi, ko je sledilo namenu oziroma cilju konkretnega
člena.
4.2.3.4. Sodna praksa SEU
SEU finančnih sankcij ne naloži vedno, včasih izda tudi zavrnilno sodbo, včasih pa celo v postopku po
260. členu PDEU izda samo ugotovitveno sodbo brez finančnih sankcij.
4.2.3.5. Novosti, uvedene z Lizbonsko pogodbo
Postopek za naložitev finančnih sankcij dč je bil z LP deloma poenostavljen oziroma je bila uvedena
izjema, ko lahko SEU dč finančne sankcije naloži že v postopku na podlagi 258. člena PDEU v zvezi z
neprenosom direktive. Pred uveljavitvijo Lp je morala Komisija za naložitev finančnih sankcij vedno
sprožiti drug postopek po 260. členu PDEU. Veljavni tretji odstavek 260. člena PDEU pa določa, da
lahko Komisija takrat, ko vloži tožbo na podlagi 258. člena PDEU, ker je dč ni obvestila o prenosu
direktive, sprejete po zakonodajnem postopku, takoj zahteva naložitev finančnih sankcij. Če SEU
ugotovi kršitev, lahko v skladu s tretjim odstavkom 260. člena dč naloži plačilo take finančne kazni,
vendar ta ne sme presegati zneska, ki ga zahteva Komisija. Novost v LP je tudi to, da v postopku na
podlagi 260. člena Komisiji ni več potrebno podati obrazloženega mnenja. Kljub temu pa mora
Komisija dč še vedno dati možnost, da pred vložitvijo tožbe predloži svoje pripombe in da se izjasni o
okoliščinah zadeve in razlogih za neizvršitev prve sodbe SEU.
4.2.4. Tožbe Komisije proti Sloveniji
Do leta 2012 je bilo vloženih šest tožb Komisije proti Sloveniji
• C-402/08, Comm. v Slo.; vložena septembra 2008, ker Slovenija ni sprejela predpisov za
uskladitev z direktivo s področja okoljske odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske
škode.
• C-267/07, Comm. v Slo.; vložena junija 2007, ker Slovenija ni sprejela potrebnih predpisov za
uskladitev z direktivo s področja interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za visoke
hitrost. Postopek je bil zaradi sprejetja potrebnih predpisov ustavljen.
• C-49/10, Comm. v Slo.; v tožbi je Komisija zatrjevala, da Slovenija ni izpolnila svojih
obveznosti iz direktive 2008/1/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, saj ni
sprejela potrebnih ukrepov glede izdaje dovoljenj industrijskim obratom, tako da bi ti delovali v
skladu z zahtevami iz te direktive.
• C-365/10, Comm. v Slo.; tožba je bila vložena julija 2010, v njej pa Komisija zatrjuje, da
Slovenija ni izpolnila svojih obveznosti iz direktiv, ki urejajo mejne vrednosti trdnih delcev v zraku
oziroma kakovosti zraka, saj so bile mejne vrednosti letne in dnevne koncetracije trdnih delcev v
zraku presežene v več zaporednih letih.
• C-627/10, Comm. v Slo.; tožba je bila vložena decembra 2010, v njej pa Komisija zatrjuje, da
slovenija ni izpolnila svojih obveznosti iz dveh direktiv s področja železnic. SEU o zadevi še ni
odločilo.
• C-185/11, Comm. v Slo.; Komisija v njej zatrjuje, da Slovenija ni izpolnila svojih obveznosti s
tem, ko ni v nacionalni pravni red pravilno in popolno prenesla dve direktivi glede neživljenskega
zavarovanja in da krši določbe primarnega prava o svobodi opravljanja storitev in prostega kapitala.
4.2.5. Tožba države članice proti državi članici (259. člen PDEU)
Člen 259 PDEU
Država članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, lahko zadevo predloži
Sodišču.
Komisija poda obrazloženo mnenje, potem ko je bila obema državama dana možnost, da se v kontradiktornem
postopku ustno in pisno izrečeta.
Če Komisija v treh mesecih po datumu vložitve zadeve ne da svojega mnenja, to ni ovira, da zadeva ne bi bila
4.2.5.1. Aktivna in pasivna legitimacija
Zaradi neizpolnjevanja obveznosti na podlagi prava EU lahko proti dč vloži tožbo tudi druga dč po
postopku iz 259. člena PDEU. Vendar pa dč tožbe ne more vložiti brez predhodnega posredovanja
Komisije, saj mora pred vložitvijo tožbe zadevo predložiti Komisiji, ki dč najprej da možnost, da se v
kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta, nato pa poda obrazloženo mnenje v treh mesecih od
dne, ko ji je dč predložila zadevo, lahko pa s eodloči, da takega mnenja ne poda. To se najpogosteje
zgodi tedaj, ko gre za politično zelo občutljive zadeve ali ko Komisija zaradi očitne neutemeljenosti
tožbe ne bo želela izdati takega mnenja. Tudi če obrazloženo mnenje ni podano, lahko dč vloži tožbo.
4.2.5.2. Sodna praksa SEU
Tožbe na podalgi 259. člena PDEU so bolj redke, do zdaj jih je bilo vloženih le pet, od tega sta bili
dve umaknjeni. Za tožbe dč proti dč na podlagi 259. člena PDEU je pristojno SEU. Treba je še dodati,
da ima vsak državljan Unije, ki prebiva v neki dč, nima pa njenega državljanstva, pravico, da v tej
državi voli in je voljen na volitvah v Evropski parlament.
4.3. Ničnostna tožba na podlagi 263. člena PDEU
Člen 263 PDEU (prejšnji člen 230 PES)

Sodišče nadzira zakonitost zakonodajnih aktov, ter aktov Sveta, Komisije in Evropske centralne banke razen
priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za
tretje osebe . Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe.
Komisija zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki
se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil.
Sodišče je pod enakimi pogoji pristojno za tožbe, ki jih zaradi varovanja svojih prerogativ vložijo Računsko
sodišče, Evropska centralna banka in Odbor regij.
Fizične ali pravne osebe lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene
akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno
nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.
V aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije se lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede
tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov in agencij, ki imajo zanje pravni učinek.
Postopki iz tega člena se glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega
uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.
4.3.1. Splošno
Namen ničnostne tožbe na podlagi 263. člena PDEU (action for annulment) je nadzor zakonitosti
aktov Unije. V okviru tega postopka SEU presoja skladnost aktov institucij Unije s primarnim pravom
in s temeljnimi načeli prava Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso so lahko akti, zoper katere je
mogoče vložiti ničnostno tožbo, samo ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko posegajo v
interes tožeče stranke s tem, da na določen način spremenijo njen pravni položaj.
Zavezujoča narava aktov se presoja na podlagi njihove vsebine. Rok za vložitev ničnostne tožbe je dva
meseca od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku oziroma ko je tožnik zanj izvedel.
4.3.2. Aktivna legitimacija
Aktivno legitimacijo za vložitev ničnostne tožbe po 263. členu PDEU imajo tri kategorije tožnikov:
4.3.2.1. Privilegirani tožniki
Glede teh tožnikov PDEU ne predpisuje posebnih pogojev za vložitev tožbe. Za vložitev jim tako ni
treba izkazati pravnega interesa, saj se njihov pravni interes za vložitev tožbe domneva. Sem spadajo
dč, Parlament, Svet in Komisija. Za ničnostne tožbe privilegiranih tožnikov je praviloma pristojno
SEU, razen v primeru, ko dč vloži tožbo proti Komisiji – tedaj je pristojno SpSEU.
4.3.2.2. Polprivilegirani tožniki
Tudi njim ni potrebno izkazati pravnega interesa, vendar pa lahko vložijo ničnostno tožbo le za
varovanje svojih pravic. Taki tožniki so Računsko sodišče EU, ECB in od uveljavitve Lp tudi Odbor
regij. Pristojno za tožbe polprivilegiranih tožnikov je SEU.
4.3.2.3. Neprivilegirani tožniki
V to skupino sodijo fizične in pravne osebe, ki ne morejo vložiti ničnostne tožbe proti splošnim
normativnim aktom in morajo za vložitev tožbe izkazati pravni interes v skladu s 263/IV PDEU.
Fizične in pravne osebe lahko ničnostno tožbo vložijo le zoper nanj naslovljene akte ali zoper akte, ki
se nanje neposredno in posamično nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov. Z LP je bila
dopuščena možnost tožbe zoper akte organov, uradov ali agencij Unije, a je bila hkrati relativizirana z
možnostjo omejitve v aktih teh organov. Za ničnostne tožbe neprivilegiranih tožnikov je pristojno
SEU.
LP je deloma spremenila pogoje aktivne legitimacije fizičnih in pravnih oseb za vložitev ničnostne
tožbe po 263. členu. V skladu s četrtim odstavkom lahko pravne in fizične osebe vložijo ničnostno
tožbo zoper tri kategorije aktov:
- zoper nanje naslovljene akte

- zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo
- zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov
Akti, ki so nanje naslovljeni
LP v primerjavi s prejšnjo ureditvijo uporablja splošnejši izraz akt (act), medtem ko je bil v PES
uporabljen izraz odločba (decision). V primeru pravnih oseb, npr. podjetij, ki imajo hčerinska podjetja,
so za izpodbijanje na materinsko podjetje naslovljenih aktov aktivno legitimirana tudi hčerinska
podjetja.
Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo (niso pa nanje direktno naslovljeni)
Na podlagi sodne prakse je neposredno zadevanje lahko dokazati, težje pa je to pri pojmu posamičnega
zadevanja, saj ga SEU razlaga zelo restriktivno. To se zlasti pokaže v zadevi 25/62, Plaumann, kjer
SEU odloči, da:,, osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko trdijo, da jih odločba zadeva posamično,
samo če nanje učinkuje zaradi nekaterih lastnosti, ki so njihova posebnost, ali na podlagi okoliščin, ki
jih ločujejo od vseh drugih in jih na podlagi tega posamično določajo na podoben način kot tiste, na
katere je odločba naslovljena.''. Iz te zadeve izhaja tudi t.i. Plaumannov test, s katerim se ugotovi, ali
ima pravna oziroma fizična oseba upravičen zahtevek do vložitve ničnostne tožbe zoper akt, ki se
nanje neposredno in posamično nanašajo, niso pa nanje neposredno naslovljeni.
Kot primer lahko navedemo še zadevo C-309/89, Cordoniu, T-177/01 ter zadevo Jego-Quere proti
Komisiji.
Predpisi, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov
Z uveljavitvijo Lp so bili pogoji aktivne legitimacije deloma spremenjeni in razširjeni. Novost je tako
tudi možnost vložitve ničnostne tožbe zoper predpise, ki se nanje (fizične in pravne osebe) neposredno
nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov. Ta novost vsebuje dve spremembi:
- po eni strani v zvezi s ''predpisi'' (regulatory acts) fizičnim in pravnim osebam ne bo več treba
izpolniti težavnega pogoja posamičnega zadevanja. Vendar pa se v zvezi s tem zastavlja vprašanje, za
katere akte gre v tem primeru. Ali so lahko ''predpisi'' le zakonodajni ali tudi nezakonodajni akti?
- po drugi strani je v skladu s to novostjo mogoče izpodbijati predpis, ki ne potrebuje izvedbenih

ukrepov. Če na nacionalni ravni niso sprejeti nobeni izvedbeni ukrepi, posameznik nima možnosti, da
bi pred nacionalnim sodiščem izpodbijal take nacionalne ukrepe, zato mu mora biti dana možnost
izpodbijanja pred SEU.
4.3.3. Pasivna legitimacija
Pasivno legitimacijo v primeru ničnostne tožbe imajo Svet, Komisija, ECB, Parlament, Evropski svet
in organi, uradi ali agencije Unije. LP je uvedla dve novosti glede pasivne legitimacije. Ker je
Evropski svet postal institucija Unije, lahko SEU po novem nadzira tudi zakonitost njegovih aktov, ki
imajo pravni učinek za tretje osebe. Poleg tega je mogoče na podlagi nove ureditve ničnostno tožbo
vložiti tudi zoper akte organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe, vendar
pa se lahko skladno z 263/V za to določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tovrstnih tožb.
4.3.4. Akti, ki se izpodbijajo z ničnostno tožbo
V vsakem primeru je ničnostno tožbo mogoče vložiti zoper zakonodajne akte. To so akti, sprejeti po
(rednem ali posebnem) zakonodajnem postopku, ki jih sprejemata Parlament in Svet; sem sodijo
načeloma uredbe, direktive in sklepi, možno pa jo je vložiti tudi zoper akte Sveta, Komisije in ECB,
razen priporočil in mnenj, saj ti akti niso zavezujoči. Ničnostno tožbo je mogoče vložiti tudi zoper akte
Parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje osebe. Prav tako jo je mogoče vložiti
zoper akte organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe.
4.3.5. Pravne posledice ničnostne tožbe
Pravne posledice ničnostne tožbe so opredeljene v 264. členu PDEU:
- če je tožba utemeljena, SEU razglasi izpodbijani akt za ničen. Ničnost je tako edina mogoča
pravna posledica tožbe na podlagi 263. člena PDEU, vendar pa ni nujno, da SEU za ničen razglasi
celoten akt, to lahko stori tudi za posamezen del akta, vendar mora biti del akta, ki se izpodbija,
ločljiv od preostalega akta. Delna ničnost pa ni mogoča, če bi bila posledica delne razveljavitve akta
sprememba njegovega bistva.
- SEU v sodbi določi tudi časovne učinke razglasitve ničnosti. Skladno s sodno prakso ničnost
velja retroaktivno (ex tunc), vendar pa lahko SEU na podlagi 264/II PDEU omeji časovne učinke
sodbe tako, da ničnost deluje le ex nunc.
4.3.6. Ničnostne tožbe Slovenije Slovenija je do zdaj vložila eno ničnostno tožbo proti odločbi
Komisije. Gre za zadevo T-197/09, Slo. v Comm., v zvezi z odhodki iz kmetijskih skladov. V tožbi je
predlagala, naj se za nično razglasi odločba Komisije, s katero je ta za finančni leti 2005 in 2006
zaradi pomanjkljivega nadzora in nepravilne kontrole ter orodij nekatere odhodke Slovenije izključila
iz financiranja EU, kar bi pomenilo, da mora Slovenija vrniti del prejetih sredstev. SEU je tožbo
Slovenije zavrnilo.
4.4. Tožba zardi nedelovanja na podlagi 265. člena PDEU
Člen 265 PDEU

(prejšnji člen 232 PES)
Če Evropski parlament, Evropski svet, Svet, Komisija ali Evropska centralna banka z opustitvijo ukrepanja krši
Pogodbi, lahko države članice in druge institucije Unije vložijo pri Sodišču tožbo za ugotovitev kršitve. Ta člen se
pod enakimi pogoji uporablja tudi za organe, urade in agencije Unije zaradi opustitve ukrepanja.
Tožba je dopustna le, če je bila zadevna institucija predhodno pozvana k ukrepanju. Če v dveh mesecih po tem
pozivu zadevna institucija, organ, urad ali agencija ne oblikuje svojega stališča, se lahko tožba vloži v nadaljnjih
dveh mesecih.
Fizične ali pravne osebe se lahko pod pogoji, določenimi v prejšnjih odstavkih, pritožijo pri Sodišču glede tega,
da neka institucija, organ, urad ali agencija Unije nanje ni naslovila nobenega drugega akta razen priporočila
ali mnenja.
4.4.1. Splošno
Tožba zaradi nedelovanja po 265. členu PDEU (action for failure to act) je pravna možnost, ki jo
imajo dč institucije EU, ko druge institucije ali organi EU opustijo svoje dolžno ravnanje. Namen
tožbe zaradi nedelovanja je ugotovitev, ali so institucije ali organi EU s tem, ko so opustili dolžno
ukrepanje, ravnali v nasprotju s pravom EU. Pravno podlago za tožbo zaradi nedelovanja vsebuje 265.
člen PDEU.
Dopustnost tožbe je odvisna od tega, ali so bili zadevna institucija, organ, urad ali agencija predhodno
pozvani k ukrepanju. Organ oziroma institucijo, ki bi morala sprejeti neki akt, je torej treba najprej
pozvati k ukrepanju. Po pozivu mora ta organ oziroma institucija oblikovati svoje stališče v dveh
mesecih. Če tega ne storita, je mogoče vložiti tožbo v nadaljnjih dveh mesecih. Če sta organ ali
institucija akt sprejela po vložitvi tožbe, vendar pred izdajo sodbe, ni več predmeta spora.
4.4.2. Aktivna legitimacija in pasivna legitimacija
Aktivno legitimirane za vložitev tožbe so dč, vse institucije Unije in tudi fizične ter pravne osebe. Dč
in institucije Unije – razen sodišč Unije – lahko tožbo vložijo v vseh primerih opustitve delovanja in
so torej privilegirani tožniki, neprivilegirani tožniki pa so fizične in pravne osebe, ki lahko tožbo
vložijo le takrat, kadar neka institucija, organ, urad ali agencija Unije nanje niso naslovili nobenega
drugega akta, razen priporočila ali mnenja. Za tožbe fizičnih in pravnih oseb je pristojno SpSEU, za
tožbe dč in institucij Unije pa SEU.
Pasivno legitimacijo imajo institucije Unije (Parlament, Komisija,Svet, ECB, Evropski svet) in organi,
uradi ali agencije Unije. Med tožniki ni posebej omenjeno Računsko sodišče, vendar pa naj bi po
teoriji lahko prav tako toženo, saj sodi med organe Unije.
4.4.3. Značilnosti sodbe SEU
Sodba SEU v postopku po 265. členu PDEU je ugotovitvena. Če SEU ugotovi, da so institucija, organ,
urad ali agencija opustili ukrepanje, mora v skladu s 266/I sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe
tega sodišča. Ugotovitvena sodba ne izključuje nepogodbene odškodninske odgovornosti Unije na
podlagi 340/II PDEU. Nasprotno, je lahko podlaga za odškodninsko tožbo proti Uniji na podlagi 268.
in 340. člena PDEU.
4.4.4. Razmerje med tožbo zaradi nedelovanja in ničnostno tožbo
Razmerje med tožbo zaradi nedelovanja in ničnostno tožbo je razmerje podrejenosti: tožbe zaradi
nedelovanja ni mogoče vložiti, če sta institucija ali organ sprejela akt, četudi je ta v nasprotju z
drugimi določbami prava EU. Razlika je tudi v tem, da je sodba, izdana na podlagi tožbe zaradi
nedelovanja, ugotovitvena, medtem ko se s sodbo v primeru ničnostne tožbe pravni akt lahko razglasi
za ničen.
4.5. Odškodninska tožba na podlagi 268. in 340. člena PDEU
Člen 268 (prejšnji člen

235 PES)
Sodišče je pristojno v sporih glede nadomestila škode, ki ga predvidevata drugi in tretji odstavek člena
340.
288 PES)
Pogodbeno odgovornost Unije določa pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo.

V primeru nepogodbene odgovornosti pa Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim
ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni
uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
Z odstopanjem od drugega odstavka Evropska centralna banka v skladu s splošnimi načeli, ki so

skupna pravnim redom držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki jo je povzročila sama ali so
jo povzročili njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
Osebno odgovornost uslužbencev do Unije urejajo določbe njihovih kadrovskih predpisov ali zanje
veljavnih pogojev za zaposlitev.
4.5.1. Splošno
Z odškodninsko tožbo na podlagi 268. člena in 340. člena PDEU (action for compensation of
damages) lahko tožniki od EU zahtevajo odškodnino za škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali
njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti. Pri tem gre za odškodninsko tožbo na podlagi
nepogodbene odgovornosti Unije (ex delictu), PDEU pa sicer ureja tudi pogodbeno odgovornost,
vendar za odločanje o njej ni pristojno SEU. Za odločanje po 268. členu PDEU pa je pristojno
izključno SEU.
Odškodninsko tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Unije je treba razlikovati od odškodninske

tožbe, ki jo je pred sodišči dč mogoče vložiti proti dč, ki so kršile pravo Unije. Slednja možnost ni
posebej predvidena v nobenem pravnem aktu Unije, temveč jo je SEU prvič dopustilo v združenih
zadevah C-6/90 in C-9/90, Frankocivh in Bonifaci.
4.5.2. Aktivna in pasivna legitimacija
Aktivno legitimacijo za vložitev odškodninske tožbe po 268. in 340. členu PDEU ima vsakdo, ki je
zaradi ravnanja institucij Unije ali njenih uslužbencev pretrpel škodo. Praviloma so to fizične ali
pravne osebe, lahko pa tudi javnopravne korporacije (npr. občine).
Pasivno legitimacijo ima Unija, vendar se v praksi odškodninske tožbe praviloma vložijo zoper
posamezne institucije Unije. Pojma institucija iz tega člena ne smemo razlagati restriktivno, temveč
široko.
4.5.3. Pogoji za dodelitev odškodnine
Pogoji za dodelitev odškodnine so na podlagi 340/II PDEU naslednji:
- nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam

- obstoj dejanske škode
- obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in uveljavljeno škodo.
Ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, sicer se tožba zavrne v celoti. Če so ti pogoji izpolnjeni,
SEU oškodovani stranki dodeli odškodnino. Ker v Uniji odškodninsko pravo ni enotno urejeno, se
odškodnina dodeli v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam dč.
4.6. Pravna sredstva
4.6.1. Pritožbeni postopek po 256/I,II,III PDEU
Člen 256
1. Splošno sodišče je pristojno za obravnavanje in odločanje na prvi stopnji o tožbah ali postopkih
iz členov 263, 265, 268, 270 in 272, razen o tistih, ki so dodeljeni specializiranemu sodišču,
ustanovljenemu po členu 257, in tistih, ki so v statutu pridržani za Sodišče. Statut lahko predvidi, da
ima Splošno sodišče pristojnost za druge vrste tožb ali postopkov.
Zoper odločitev Splošnega sodišča iz tega odstavka se lahko vloži pritožba na Sodišče zgolj glede
pravnih vprašanj ter v skladu s pogoji in v mejah, določenih v statutu.
2. Splošno sodišče je pristojno za obravnavanje in odločanje o tožbah ali postopkih, sproženih proti
odločitvam specializiranih sodišč. Sodišče lahko izjemoma preverja odločitve Splošnega sodišča,
sprejete po tem odstavku, pod pogoji in v mejah, določenih v statutu, če obstaja resno tveganje, da
bosta prizadeti enotnost ali doslednost prava Unije.
4.6.1.1. Pritožba proti odločitvi SpSEU
V skladu s prvim in drugim odstavkom 258. člena PDEU se lahko zoper odločitve SpSEU vloži
pritožba (appeal) na SEU. Vložiti jo je mogoče zgolj glede pravih vprašanj (points of law), kar
pomeni, da je SpSEU pristojno za ugotavljanje in presojo dejstev ter presojo dokazov. SEU v
odločanju o pritožbi za to ni pristojno, lahko pa presoja, ali ugotovitve SpSEU pomenijo izkrivljanje
dejstev (distortion of the facts).
Pritožbeni razlogi so:
- nepristojnost SpSEU
- kršitev postopka pred SpSEU, ki škoduje interesom tožnika
- kršitev zakonodaje Unije s strani SpSEU
Pritožbe pa ni mogoče vložiti glede odločitve o tem, katera stranka naj nosi stroške postopka in glede
višine stroškov. S pritožbo se lahko predlaga, da se odločba SpSEU v celoti ali deloma razveljavi ali
da se v celoti ali deloma ugodi predlogom, postavljenim na prvi stopnji, vendar z njo ni dopustno
spremeniti predmeta postopka pred SpSEU.
Predmet pritožbe so lahko:
- končne odločitve (sodbe ali sklepi) SpSEU

- delne odločitve tega sodišča o vsebinskih vprašanjih
- odločitve tega sodišča o procesnih vprašanjih glede nepristojnosti ali nedopustnosti
Teorija poudarja, da je treba pojem odločitve razlagati široko. Sem ne spadajo le dokončne odločitve o
materialnopravnih vprašanjih, temveč npr. tudi zamudne sodbe, pod pojem delne odločitve pa spadajo
npr. vmesne sodbe.
Aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe ima katerakoli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s
svojimi predlogi. Tudi dč in institucije Unije, ki so bile udeležene v postopku ter tudi tiste, ki to niso
bile, lahko vlagajo pritožbe. Drugi udeleženci v postopku lahko vložijo pritožbo samo tedaj, ko jih
odločitev SpSEU neposredno prizadeva.
Rok za vložitev pritožbe je dva meseca po uradnem obvestilu o odločbi, proti kateri je bila pritožba
vložena. Jezik pritožbenega postopka je tisti, ki je bil jezik postopka pred SpSEU.
4.6.1.2. Pritožba proti odločitvam Sodišča za uslužbence po 257/III PDEU
Pritožbo je mogoče vložiti samo glede pravnih vprašanj in sicer zaradi nepristojnosti Sodišča za
uslužbence EU (SUEU), zaradi kršitve postopka pred tem sodiščem, ki škoduje interesom pritožnika,
pa tudi zaradi kršitve zakonodaje Unije s strani SUEU. S pritožbo lahko pritožnik predlaga
razveljavitev (v celoti ali deloma) odločbe SUEU ali pa ugoditev (v celoti ali deloma) predlogom,
postavljenim na prvi stopnji.
Rok za vložitev pritožbe je dva meseca po uradnem obvestilu o odločbi, proti kateri je pritožba
vložena. Jezik pritožbenega postopka je isti kot jezik postopka pred SEUE.
4.6.2. Izredna pravna sredstva
4.6.2.1. Ugovor tretjega
Pravna podlaga za ugovor tretjega (third-party proceedings) je v 42. členu Statuta SEU, podrobneje pa
je urejen v 97. členu Poslovnika SEU oz. v 123. do 134. členu Poslovnika SPSEU. Tretja oseba, v
pravice katere posega sodba SEU ali SpSEU, lahko proti tej sodbi vloži ugovor. Ta se lahko vloži v
dveh mesecih od objave sodbe v UL EU. Če se ugovoru ugodi, se izpodbijana sodba spremeni v delu,
ki se mu ugodi. Prav tako lahko SEU oz. SpSEU, preden sprejme končno odločitev o ugovoru,
izvršitev sodbe preloži ( zadeva T-284/08 TO).
SISTEMI SODNEGA VARSTVA EU
2022/23
4.6.2.2. Obnova postopka
Obnova postopka (revision) je urejena v 44. členu Statuta SEU in 98. do 100. členu Poslovnika
SEU. Obnova se lahko zahteva samo, če s odkrije novo dejstvo odločilnega pomena, ki je bilo
pred izrekom sodbe SEU in stranki, ki zahteva obnovo, neznano. Če ugotovi obstoj novega
dejstva in meni, da je to dejstvo lahko podlaga za obnovo postopka, izda odločbo, s katero
odloči, da je zahteva za obnovo postopka dopustna. V postopku obnove SEU odloči s sodbo.
Zastaralni rok za vložitev zahteve za obnovo postopka je 10 let od izreka sodbe.
4.7. Mnenje na podlagi 218/XI PDEU
Člen 218
11. Država članica, Evropski parlament, Svet ali Komisija lahko pridobijo mnenje Sodišča glede združljivosti
predvidenega sporazuma s Pogodbama. Kadar je mnenje Sodišča odklonilno, lahko predvideni sporazum začne
veljati le, če se spremeni ali če se spremenita Pogodbi.
4.7.1. Splošno
Mnenje (opinion) je poseben postopek, na podlagi katerega SEU preverja, ali je mednarodni
sporazum, ki ga namerava skleniti Unija, v skladu s PEU in PDEU. Namen tega postopka je
preprečiti, da bi bil v nasprotju s Pogodbama, s čimer bi bile kršene njune določbe. Pravna
podlaga za izdajo mnenja je urejena v enajstem odstavku 218. člena PDEU.
4.7.2. Kdo je upravičen zahtevati izdajo mnenja
Lahko ga zahtevajo dč, Parlament, Svet ali Komisija. Parlamentu je bila ta možnost zagotovljena
šele S Pogodbo iz Nice. Posamezniki nimajo pravice vložiti zahteve za izdajo mnenja.
4.7.3. Odločanje o mnenju in zavezujoča narava
SEU mora pri presoji skladnosti upoštevati vse določbe PEU in PDEU, torej ne le določb, ki
urejjao pristojnosti Unije. Pomembno je tudi, da lahko SEU presoja skladnost mednarodnega
sporazuma z določbami PEU in PDEU, dokler sporazum še ne začne veljati, torej tudi po
njegovem podpisu. Če SEU presodi, da predvideni sporazum ni v skladu s PEU ali PDEU, je
treba za veljavnost tega sporazuma spremeniti Pogodbi. Mnenje zato nikakor ni le svetovalno,
temveč zavezujoče.
4.8. Drugi postopki
4.8.1. Začasne odredbe
SEU lahko izda tudi začasno odredbo (interm measure). Predlog za izdajo začasne odredbe
mora vložiti stranka v zadevi pred SEU in nanašati se mora na to zadevo. O predlogu za izdajo
začasne odredbe odloči praviloma predsednik SEU, lahko pa ga tudi predloži v odločanje SEU-
u. o predlogu se odloči z obrazloženim sklepom, proti kateremu ni mogoče vložiti pravnega
sredstva. Sklep pa se lahko zaradi spremenjenih okoliščin kadar koli spremeni ali razveljavi.
2022/23
4.8.2. Revizija
SEU lahko odloča tudi v postopku revizije (review); Poslovnik SEU ta postopek imenuje
ponovni preizkus odločb SpSEU. Postopek revizije je namenjen kontroli enotnosti sodne
prakse, ko SpSEU odloča o pritožbah specializiranih sodišč.
Revizijo sodbe SpSEU lahko predlaga prvi generalni pravobranilec (AG), če meni, da obstaja
resno tveganje za enotnost ali doslednost prava Unije. SEU o reviziji odloča po hitrem postopku.
Če ugotovi, da odločitev SpSEU škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije, zadevo vrne v
odločanje SpSEU; to je glede pravnih vprašanj vezano na odločitev SEU.
4.8.3. Razlaga sodbe
Na SEU se lahko vloži tudi predlog za razlago sodbe (application for interpretation of a
judgement). V predlogu za razlago sodbe je potrebno poleg klasičnih sestavin pisne vloge navesti
še zadevno sodno in besedilo, katerega razlaga se predlaga. Predlog za razlago je treba vložiti
zoper vse stranke v zadevi, v kateri je bila izdana sodba, razlaga katere se predlaga. SEU mora
strankam omogočiti, da glede tega predložijo svoja stališča, do tega pa se mora opredeliti tudi
AG.
4.8.4. Ugovor nezakonitosti
SEU lahko odloča tudi o ugovoru o nezakonitosti (exception of illegality) na podlagi 277. člena
PDEU

241 PES)
Ne glede na iztek roka iz petega odstavka člena 263 lahko vsaka stranka v sporu, v katerem gre za
pravni akt, ki se splošno uporablja in ga je sprejela institucija, organ, urad ali agencija Unije, pred
Sodiščem Evropske unije uveljavlja, da se ta akt iz razlogov, navedenih v drugem pododstavku člena
263, ne uporablja.
V skladu s tem členom lahko tudi po izteku dvomesečnega roka za vložitev ničnostne tožbe
vsaka stranka v sporu, v katerem gre za pravni akt, ki se splošno uporablja in so ga sprejeli
institucija, organ, urad ali agencija Unije, pred SEU uveljavlja, da se ta akt iz istih tožbenih
razlogov kot v primeru ničnostne tožbe ne uporablja. Bistvo ugovora nezakonitosti je torej v tem,
da prepreči, da bi bila sodba sprejeta na podlagi protipravnega akta. Ugovora nezakonitosti ne
more vložiti stranka, ki je bila aktivno legitimirana za vložitev ničnostne tožbe proti določenemu
aktu, vendar tega ni storila ali pa je zamudila rok (primer zadeva C-188/92, Textilwerke
Deggendorf).
4.9 Razmejitev pristojnosti med SEU in SpSEU
Tabela je na strani 355 v

knjigi
4.10. Metode razlage, značilne za pravo Unije
2022/23
4.10.1. Načelo skladne razlage
Načelo skladne razlage (principle of consistent interpretation) se nanaša na razlago prava dč

in pomeni, da je nacionalno pravo treba razlagati v skladu s pravom EU. Če je neko pravno
normo nacionalnega prava mogoče razlagati na več načinov, je treba zaradi načela skladne
razlage izbrati tisto razlago, ki je v skladu s pravom EU. Če nacionalno sodišče ugotovi, da je
besedilo nekega predpisa v nasprotju s pravom Unije, mora najprej skušati razlagati ta
predpis v skladu s pravom Unije. Seveda pa se načelo skladne razlage ne more uporabiti kot
podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem ( primer: zadeva C-404/06, Quelle).
4.10.2. Samostojna (avtonomna) razlaga
Samostojna (avtonomna) razlaga (autonomous interpretation) pomeni, da je treba pojme v pravu

Unije razlagati samostojno in neodvisno od prava dč. V skladu z ustaljeno sodno prakso tako iz
zahtev po enotni uporabi prava kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava
Unije, ki se za opredelitev svojega smisla in pomena ne sklicuje na pravo dč, običajno razlagati
samostojno in enotno v celotni EU in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba
umeščena ter cilja, ki mu sledi zadevna ureditev (npr. zadeva C-536/09, Omejc)
4.10.3. Razlaga prava EU s stališča jezikovnih različic
4.10.3.1. Upoštevanje jezikovnih različic predpisov EU
Vse jezikovne različice predpisov EU, torej jezikovne različice vseh uradnih jezikov Unije, so
verodostojne. Prvi sklop vprašanj o razlagi in jezikovnih različicah prava Unije se zastavlja v
povezavi s tem, katero jezikovno različico je treba upoštevati pri razlagi predpisa Unije. Tu je
pomembna zadeva 283/81, CLIFIT, v kateri je SEU poudarilo, da je treba pri razlagi predpisov
Unije upoštevati, da so prevedeni v več jezikov in da so vse jezikovne različice verodostojne,
zato razlaga določbe prava Unije vključuje primerjavo jezikovnih različic. Poleg tega je v tej
sodbi poudarilo da je v pravu Unije uporabljena posebna, zanj značilna terminologija in da imajo
lahko pravni pojmi v pravu Unije drugačno vsebino kot v nacionalnih pravnih redih.
4.10.3.2. Problematika učinkov neprevedenih predpisov EU
Pogosto, zlasti po pristopu novih dč v letih 2004 in 2007, pa se glede razlage prava EU
postavlja vprašanje, ali je predpis prava EU v neki dč zavezujoč, če ni preveden v jezik te dč.
Za razlago glej knjigo str 360, zadevi C-161/06, Skomna-Lux in zadevo C-410/09, Polska
Telefonia Cyfrowa.
4.10.4. Druge metode razlage
SEU v sodni praksi poudarja, da je treba določbo prava Unije postaviti v njeno sobesedilo in jo
razlagati glede na celoto tega prava, njegove cilje in stopnjo razvoja v trenutku, v katerem je
treba to določbo uporabiti. SEU pri razlagi uporablja tudi druge metode razlage, na primer
jezikovno metodo razlage, teleološko metodo razlage, sistematično metodo razlage in
zgodovinsko metodo razlage.
Kot prvo in izhodiščno uporablja jezikovno, v okviru katere skuša poiskati običajni pomen
besed, pri čemer je seveda treba upoštevati, da pojme iz prava EU razlaga samostojno
2022/23
(avtonomno). Če jezikovna razlaga ne vodi do jasnega rezultata, se SEU opre na teleološko in

sistematično razlago. Pri sistematični razlagi skuša najti pomen norme iz njene sistematike, pri
teleološki razlagi pa skuša najti namen, ki ga je imel zakonodajalec ob sprejetju norme. Primer,
kjer je SEU uporabilo več vrst razlag, je zadeva C-404/06, Quelle.
2022/23
II. Notranji trg

1. Skupni in notranji trg
Razvoj in obstoj notranjega trga je temelj EU in ostaja njena poglavitna naloga. Najprej je
potrebno pojasniti pojme skupni trg (common market), notranji trg (internal market) in enotni
trg (single market).
Skupni trg je prvič omenjen v prvi različici Pogodbe EGS, vendar pa v njej ni bil opredeljen. Je
pa mogoče razbrati, da ta pojem vključuje poleg štirih temeljnih ekonomskih svoboščin tudi
druga področja, npr. kmetijsko politiko, jedrski skupni trg ali konkurenčno politiko. Po
spremembi z Enotnim evropskim aktom je Pogodba EGS uporabljala pojem notranji trg, ki je v
PDEU uporabljen še danes in je opredeljen kot ,, območje brez notranjih meja, na katerem je v
skladu z določbami Pogodb zagotovljen prost pretok blaga, storitev, oseb in kapitala.'' Pojma
skupni in notranji trg se konceptualno deloma razlikujeta. Pojem skupni trg je širši od pojma
notranji trg, saj prvi vključuje tudi skupno trgovinsko politiko in konkurenčno politiko, vendar
SEU konceptualno med tema dvema pojmoma ne razlikuje.
Skupni trg naj bi bil vzpostavljen do 1.1.1970. v prvih letih so bili na nekaterih področjih zaradi
velike gospodarske rasti rezultati vidni zelo hitro, saj je bila carinska unija uvedena pred rokom.
Za nadaljnji razvoj notranjega trga je bilo na zasedanju Evropskega sveta v Köbenhavnu leta
1982 odločeno, da bodo sprejeti dodatni ukrepi za ustvarjanje notranjega trga. Leta 1985 je
komisija sprejela belo knjigo z naslovom dokončanje notranjega trga. V njej je Komisija
opredelila program, na podlagi katerega naj bi se odstranile vse ovire za delovanje notranjega
trga do konca leta 1992. v beli knjigi so bile ovire prostega pretoka blaga razdeljene v tri
kategorije:
- fizične ovire
- tehnične ovire
- davčne ovire
Notranji trg se v EU dosega na tri načine:
- z negativno integracijo
- s pozitivno integracijo
- z zagotavljanjem svobodne konkurence
Negativna integracija pomeni odpravo carin in drugih dajatev ter odpravo ovir za prost pretok
temeljnih ekonomskih dejavnikov (blaga, oseb, storitev, kapitala). Pozitivna integracija
vključuje predvsem sprejetje direktiv, s katerimi se spodbuja delovanje notranjega trga. Ti
ukrepi se sprejemajo predvsem na podlagi 115. člena PDEU. Zagotavljanje proste konkurence
kot element notranjega trga pomeni, da podjetja delujejo tako, da ne pride do izkrivljanja
konkurence.
2. Temeljne svoboščine
PDEU v drugem odstavku 26. člena določa, da notranji trg zajema območje brez notranjih meja,
na katerem je skladno z določbami PEU in PDEU zagotovljen prost pretok blaga, storitev, oseb in
2022/23
kapitala. Gre za štiri temeljne svoboščine, ki so temelj notranjega trga in s tem tudi temelj prava
EU. Bistvo skupnega trga je torej, da v primeru teh štirih svoboščin ni meja med državami
članicami oziroma ni ovir pri njihovem svobodnem pretoku. Med vsemi temeljnimi svoboščinami
ima poseben pomen prost pretok blaga.
3. Prosti pretok blaga

3.1. Pojem
Prosti pretok blaga (free movement of goods) je ena od štirih temeljnih svoboščin prava EU,
hkrati pa tudi eden od temeljnih instrumentov vzpostavitve notranjega trga. Bistvo je v tem, da
dč odstranijo kakršne koli trgovinske ovire v Uniji. Te ovire so lahko tarifne (npr. obvezno
plačilo carine ob uvozu blaga) ali netarifne (npr. dopustitev uvoza ali izvoza samo določene
količine blaga).
PDEU svoboščino prostega pretoka blaga ureja v 28. do 37. členu. Prosti pretok blaga se v Uniji
zagotavlja s tremi instrumenti:
- vzpostavitev carinske unije (30.-32. člen PDEU)

- prepoved količinskih omejitev in ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam (34.–37. člen
PDEU)
- prilagoditev državnih monopolov tržne narave (37. člen PDEU)
3.2. Pojem blaga v smislu določb PDEU o prostem pretoku blaga

Blago v smislu 34. člena PDEU so v skladu sodno prakso SEU ,,proizvodi, ki se jih lahko oceni
v denarju in ki so lahko kot taki predmet poslovnih transakcij''. Tako so blago tudi odpadki in
elektrika, po mnenju teorije tudi voda in plin ter blago, ki ima kulturno, zgodovinsko, arheološko
ali etnografsko vrednost, celo kri za transfuzijo, ne pa npr. plačilna sredstva, razen če gre za
(npr.) kovance, ki niso več uradno plačilno sredstvo oz. niso več v plačilnem prometu.
Poudariti je treba, da opredelitve pojma blaga v smislu 34. člena PDEU ni mogoče nujno prenesti
na primere, ko se ta pojem uporablja v sekundarni zakonodaji, temveč je treba pri razlagi
sekundarne zakonodaje upoštevati njen poseben namen in sistematiko določbe, ki se razlaga.
Problem se lahko pojavi npr. pri elektriki in plinu, ki so v okviru prostega pretoka blaga štejeta za
blago, v okviru sekundarne zakonodaje pa je to lahko sporno.
Določbe o carinski uniji in prepovedi količinskih omejitev med dč se uporabljajo tako za

izdelke s poreklom iz dč kot tudi za izdelke, ki so v dč v prostem prometu. Poreklo blaga za
uporabo določb PDEU o prostem pretoku blaga torej ni pomembno; bistveno je, da se blago na
notranjem trgu nahaja v prostem prometu. A contrario, če blago nima porekla iz dč in ni v
prostem prometu, ne gre za blago v smislu prava Unije. To blago se obravnava kot blago iz
tretje države.
3.3. Carinska unija
Člen 28
2022/23
1. Unija vključuje carinsko unijo, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami
prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno
carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami.
2. Določbe člena 30 in poglavja 3 tega naslova se uporabljajo za izdelke s poreklom iz držav članic in
za izdelke, ki prihajajo iz tretjih držav in so v državah članicah v prostem prometu.
Carinska unija jev EU vzpostavljena s tremi instrumenti:
- prepoved carin pri uvozu in izvozu (30. člen PDEU)

- prepoved dajatev z enakim učinkom kot carine pri izvozu in uvozu (30. člen PDEU)
- uvedba skupne carinske tarife (31. člen PDEU)
Prepoved carin in dajatev z enakim učinkom iz 30. člena PDEU ima neposreden učinek;
posameznik se lahko na to določbo sklicuje pred sodišči. Naslovnik prepoved so dč oziroma vsi
oblastni organi.
Zunanji in notranji učinki carinske unije so:
- navzven je območje carinske unije enako območju z enako carinsko stopnjo

- navznoter gre za območje brez carin oz. ekvivalentnih dajatev
Carinska unija ima enotno carinsko območje, urejeno v Carinskem zakoniku EU. Carinsko območje
Unije obsega ozemlje dč z nekaterimi izjemami ( knjiga, str 372/opomba 1467).
3.3.1. Odprava notranjih carin in dajatev z enakim učinkom
Prvi in najbolj klasičen instrument vzpostavitve carinske unije je odprava notranjih carin med dč;
temu je dodan še drugi instrument – prepoved dajatev z enakim učinkom kot carine.
30. člen PDEU
Carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom kot carine so med državami članicami
prepovedane. Te prepovedi se uporablja tudi za carine fiskalne narave.
Iz sodne prakse SEU izhaja, da so carine in dajatve z enakim učinkom prepovedane, ne glede na
namen, zaradi katerega so bile uvedene, in ne glede na namembnost prihodkov, ki iz njih
izvirajo. Gre torej za absolutno in nepogojno prepoved carin in dajatev z enakim učinkom.
Carine ali dajatve z enakim učinkom pa niso prepovedane le pri uvozu in izvozu blaga, temveč
tudi pri njegovem tranzitu znotraj Unije. Prav tako so prepovedane dajatve znotraj dč.
Carina je vsaka dajatev, ki jo dč uvede zaradi uvoza ali izvoza blaga, ne da bi obstajala ustrezna
dajatev za istovrstno blago, ki ne prečka meje.
Dajatev z enakim učinkom kot carina je vsaka denarna dajatev, še tako majhna, ki se enostransko
naloži, ne glede na njeno poimenovanje oz. način uporabe, in s katero je obremenjeno domače ali
tuje blago zaradi prehoda meje in ni carina v ožjem smislu pomenu, npr. pristojbine za kontrolo
kvalitete blaga ali stroški sanitarne inšpekcije.
2022/23
Pri carinah in dajatvah z enakim učinkom gre za denarne dajatve, ki jih je treba plačati zato, ker
blago prečka mejo, pri količinskih omejitvah in ukrepih z enakim učinkom kot količinske
omejitve pa gre za druge omejitve prostega pretoka blaga. Pri odpravi carin in dajatev z enakim
učinkom gre torej za odpravo kakršnih koli tarifnih omejitev prostega pretoka blaga (količinske
omejitve in ukrepi z enakim učinkom pa so netarifne omejitve)
Vseeno pa je treba dodati, da so nekatere tarifne dajatve tudi dopustne. Kot dajatve z enakim
učinkom kot carine ne morejo biti opredeljeni davki, ki jih država članica naloži v okviru
splošnega sistema notranjega obdavčenja in so enaki za domače blago in blago drugih dč. Tak
primer je lahko DDV.
Davki se presojajo na podlagi 110. člena PDEU, ki prepoveduje se neposredno ali posredno
uvedbo notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji kod davkov na
enakovrstne domače izdelke; prav tako se prepoveduje uvedbo takih davkov na izdelke drugih
dč, s katerimi bi neposredno zaščitila druge izdelke. Poleg tega dajatve z enakim učinkom kot
carine ne morejo biti dajatve, ki pomenijo plačilo za dejansko opravljeno storitev, v znesku, ki je
sorazmeren s storitvijo. To izjemo SEU v sodni praksi razlaga zelo ozko in strogo. Seveda pa
dajatev z enakim učinkom kot carina ne more biti dajatev, katere plačilo se zahteva na podlagi
prava Unije.
Pravna posledica za nedopustno pobrane carine ali dajatve z enakim učinkom je vrnitev plačane
dajatve.
3.3.2. Uvedba in uporaba skupne carinske tarife
Skupno carinsko tarifo določi Svet na predlog Komisije in poudariti je treba, da ima Unija
izključno pristojnost za določitev carinske tarife. Carine, ki jih Unija pobere pri uvozu blaga v
EU, so del njenih lastnih sredstev in so namenjene za proračun EU. Komisija mora vsako leto z
uredbo sprejeti carinsko nomenklaturo (ki se prilagaja vsako leto) in v njej določiti carinske
stopnje. Skupna carinska tarifa je razlikovalni element med območjem proste trgovine in carinsko
unijo.
3.4. Uvodno o prepovedi količinskih omejitev in ukrepov z enakim učinkom

količinskim omejitvam med državami članicami
3.4.1. Prepoved količinskih omejitev
Prostega pretoka blaga ne omejuje zgolj tarifne ovire temveč tudi netarifne, ki so lahko bodisi
količinske omejitve bodisi omejitve z enakim učinkom količinskim omejitvam. Količinske
omejitve pri uvozu ali izvozu so ukrepi, ki popolnoma ali deloma omejujejo uvoz, izvoz ali
tranzit blaga. Prepoved količinskih omejitev pri uvozu in izvozu PDEU ureja v 34. in 35. členu
PDEU, zadeva netarifne omejitve prostega pretoka blaga.
Člen 34
Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim
učinkom.
Člen 35
2022/23
Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom so med državami članicami
prepovedani.
Primeri količinskih omejitev so npr. kvote ali kontingenti na uvoz ali izvoz blaga.
V sodni praksi SEU se vprašanja količinskih omejitev ne pojavljajo pogosto, saj je večina
količinskih omejitev odpravljena že v okviru Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.
Primer sodbe, v kateri je SEU obravnavalo količinsko omejitev pri uvozu je zadeva 34/79, Henn
& Darby, pri kateri je sicer šlo za količinsko omejitev pri uvozu, ki pa je bila upravičena na
podlagi javne morale.
3.4.2. Ukrepi z enakim učinkom količinskim omejitvam
Pojem ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam je bil prvič uporabljen v Pogodbi ESPJ
zato, ker so dč poleg količinskih omejitev za omejitev uvoza uporabljale tudi druge ukrepe.
Prepoved teh ukrepov je urejena v 34. in 35. členu PDEU. V skladu s sodno prakso SEU imata
tako 34. kot 35. člen neposredni učinek.
Razlika med količinskimi omejitvami in ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve:
Količinske omejitve uvoz in izvoz blaga deloma ali povsem onemogočajo, ukrepi z enakim
učinkom kot količinske omejitve pa ga le otežujejo. V vsakem primeru je prost pretok blaga
oviran. Prost pretok blaga pa ne zadeva le možnosti, da blago prosto prečka mejo, temveč tudi
možnost, da mejo prečka potrošnik in v drugi dč kupuje pod enakimi pogoji kot potrošnik iz tiste
dč.
Za zagotovitev učinkovitosti določb o ukrepih z enakim učinkom kot količinske omejitve ne

skrbi le SEU, temveč tudi nacionalna sodišča; če morajo odločati na podlagi določbe
nacionalnega prava, ki nasprotuje predpisom EU, take določbe ne smejo uporabiti.
Prepoved ukrepov z enakim učinkom kot količinske omejitve pri uvozu in izvozu načeloma
zadeva ukrepe dč, dejanja podjetij pa urejajo določbe o konkurenci. Pri tem ni pomembno, ali
gre za neposredno državno oblast, temveč so zajeti tudi ukrepi ''posredne'' državne oblasti (npr.
javnopravne ustanove). Ni pomembno, ali so ukrepi sprejeti na državni, regionalni ali lokalni
ravni ter ali so zakonodajne ali upravne narave.
Tudi dejanja posameznikov lahko ovirajo prost pretok blaga. V tem primeru je lahko dč
odgovorna, ker je opustila dolžno ukrepanje oz. ni preprečila ovir prostega pretoka blaga, ki so
jo povzročili posamezniki (primer zadeva C-265/95, Comm. v Fra.; Španske jagode).
Pomembno je poudariti tudi, da se določbe o količinskih omejitvah in ukrepih z enakim
učinkom uporabljajo načeloma samo v zadevah s čezmejnim elementom. Vendar pa obstaja
razprava, ali je mogoče te določbe uporabiti tudi v primerih, ko zadeva ne vsebuje čezmejnega
elementa. Ena prvih takih sodb SEU v združenih zadevah C-321/94, C-322/94 in C-323/94 in C-
324, Pistre in drugi, v kateri je SEU določbe o prostem pretoku blaga uporabilo kljub povsem
interni situaciji, čeprav je AG SEU svetoval drugače. Vendar pa ob tem poudarjamo, da SEU te
določbe uporabi le tedaj, ko gre za pozitivno diskriminacijo, torej ko dč blago iz drugih dč
obravnava ugodneje od domačega blaga.
2022/23
Poudariti je treba še razmerje med primarnim pravom in sekundarno harmonizacijo. Če na

določenem področju obstaja predpis sekundarnega prava (npr. direktiva), ki to področje
harmonizira, potem na harmoniziranem področju ni več mogoče uporabiti primarnega prava,
torej določb o prostem pretoku blaga, zlasti izjem – to je v sodni praksi večkrat poudarilo tudi
SEU. To velja samo v primeru popolne harmonizacije. V primeru minimalne harmonizacije
morajo biti ukrepi dč, ki presegajo raven minimalne harmonizacije, v skladu s primarnim
pravom.
3.5. Prepoved ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam pri uvozu.
3.5.1. Opredelitev: sodna praksa SEU
Ukrepe z enakim učinkom količinskim omejitvam pri uvozu je SEU prvič opredelilo v zadevi
8/74, Dassonville, v kateri je odločilo, da te ukrepe vključujejo '' vsi trgovinski predpisi dč, ki
lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino znotraj Skupnosti
(Unije) ''. S tem je prišlo do nastanka t.i. formule Dassonville. Res pa je, da je SEU s to
opredelitvijo odstopilo od opredelitve, ki jo je pred tem predlagala Komisija; ta je namreč
zajemala predvsem ukrepe, ki so ločevali med domačimi in uvoženimi proizvodi.
Razlaga ukrepov z enakim ukrepom količinskim omejitvam, ki jo je SEU podalo v zadevi

Dassonville, je zelo široka in zajema vse ukrepe, ki kakor koli ovirajo trgovino znotraj Unije.
Merilo torej ni, da ukrep razlikuje med domačimi in uvoženimi proizvodi (distinctly applicable
measure), temveč lahko spadajo pod to opredelitev tudi ukrepi, ki med domačimi in uvoženimi
proizvodi ne razlikujejo (indistinctly applicable measure). Slednji ukrepi torej ne razlikujejo med
domačimi in uvoženimi proizvodi, vendar za uvožene proizvode vseeno vsebujejo omejitev za
uvoz iz drugih dč. Kot primer naj služi belgijski ukrep (zadeva 261/81, Rau), ki je določal, da se
lahko margarina prodaja le v v obliki kocke, s čimer naj bi se preprečilo zamenjevanje proizvoda
z maslom. Za uvoznika, ki margarino ne proizvaja v taki obliki, je taka zahteva velika ovira pri
uvozu velika ovira.
Poleg tega iz formule Dassonville izhaja, da ni treba, da je oviranje trgovine znotraj Unije
dejansko, dovolj je že, da lahko ukrepi trgovino v uniji ovirajo zgolj potencialno. Prav tako ni
upoštevan namen omejevanja pretoka blaga in poleg tega za uporabo te formule ni treba, da je
omejitev občutna. SEU se torej ni odločilo za pravilo de minimis, temveč je v opredelitev zajelo
tudi ukrepe, ki imajo povsem majhen učinek na trgovino v Uniji.
Navedimo nekaj primerov, ki kažejo na to, kako široka je opredelitev po formuli Dassonville:
a.) že omenjena zadeva 261/81, Rau, kjer gre za obliko embalaže

b.) sestava hrane in pijače (odstotek sestavin, aditivi,…) zadevi 298/87, Smanor in 178/84,
Comm. v Ger., Rhein heitsgebot für Bier, kjer je SEU obravnavalo skladnost z določbami
o prostem pretoku nemškega predpisa, ki je v pivu prepovedoval kakršne koli aditive.
c.) Promocija domačih izdelkov s strani dč; velja omeniti zadevo 249/81, Comm. v Ire., Buy
Irish
d.) možnost omejitev prostega pretoka blaga z ukrepi, ki prenašajo direktive EU; zadeva C-
28/09, Comm. v Aus., v kateri je Komisija v tožbi zatrjevala, da Avstrija ni izpolnila
svojih obveznosti iz členov 34. in 35. PDEU s tem, da je za del avtoceste A12 določila
prepoved vožnje za tovorna vozila, katerih skupna teža presega 7,5 t in ki prevažajo
določeno blago. Komisija je trdila, da gre za ukrep z enakim učinkom količinskim
omejitvam, čeprav se z njim prenašajo direktive EU s področja varstva okolja. Avstrija je
torej uvedla prepoved vožnje za določeno blago, ki ga prevažajo tovorna vozila s skupno
2022/23
težo preko 7,5 t, na enem odseku avtoceste A12. ukrep je sporen in tako gre za ukrep z
enakim učinkom količinskim omejitvam, čeprav ga je sicer mogoče utemeljiti z nujnimi
okoljevarstvenimi razlogi, vendar pa ti niso v skladu z načelom sorazmernosti. Glede
presoje skladnosti z načelom sorazmernosti je SEU ugotovilo, da je sektorska prepoved
vožnje sicer primerna, vendar pa presega to, kar je potrebno za dosego tega cilja, saj bi
bilo mogoče ta cilj doseči že s stalno omejitvijo hitrosti na 100 km/h.
e.) zahteva, da se živilo prodaja kot zdravilo; zadeva C-319/05, Comm. v Ger., česen (str.
386)
3.5.2. Omejitve ''formule Dassonville'' v sodni praksi SEU: izvzetje nekaterih načinov prodaje
( Keck)
Obdobje negotovosti (do 1993) . opredelitev ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam
iz formule Dassonville pri uvozu je bila zelo široka, saj je lahko zajela katero koli nacionalno
pravilo, ki se je navezovalo na prodajo. SEU je bilo dolgo časa negotovo glede vprašanja, ali bo
iz opredelitve ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam pri uvozu izvzelo način prodaje
ali ne. V tem obdobju negotovosti je izdalo precej spornih in nasprotujočih si sodb, npr. primer
glede omejitve prodaje videokaset ali glede prepovedi prodaje v nedeljo (zadeve Sunday-trading).
Tu omenimo dve zadevi in sicer zaedvo 60 in 61/84, Cinetheque ter zadevo 145/88, Torfaen, kjer so
pristojni britanski organi denarno kazen naložili prodajalcu, ki je imel trgovino odprto v nedeljo
(str. 388,389).
Odločitev (1993). Izvzetje nekaterih načinov prodaje; v tem sklopu je prelomna zadeva C-267/91
in C- 268/91, Keck in Mithouard. V teh zadevah je SEU dokončno odločilo, da bo iz opredelitve
ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam pri uvozu izvzelo način prodaje. V nasprotju s
dotedanjo sodno prakso je odločilo, da '' uporaba nacionalnih določb za izdelke iz drugih držav
članic, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne ovira, neposredno ali
posredno, dejansko ali potencialno trgovine med državami članicami v smislu sodbe
Dassonville…, pod pogojem, da se uporabljajo za vse zadevne trgovce, ki delujejo na
nacionalnem ozemlju in da vplivajo na enak način, pravno ali dejansko, na trženje domačih in
uvoženih izdelkov ''.
Med načine prodaje spadajo na primer ukrepi glede določitve cen, oglaševanja, odpiralnega
časa ali krajev prodaje. Taki ukrepi ne pomenijo ukrepov z enakim učinkom kot količinske
omejitve, če izpolnjujejo dva pogoja:
a. uporabljajo se za vse trgovce, ki delujejo na nacionalnem ozemlju

b. enako vplivajo, pravno ali dejansko, na trženje drugih izdelkov in tistih iz drugih držav
članic
med zahteve glede proizvodov spadajo na primer predpisi glede označbe, oblike, velikosti, teže,
sestave,… ukrepi, ki vsebujejo zahteve glede proizvodov, so torej ukrepi z enakim učinkom kot
količinske omejitve, razen če ih je mogoče utemeljiti z javnim interesom, ki ima prednost pred
prostim pretokom blaga.
Čeprav je ''formula Keck'' zožila široko definicijo ukrepov z enakim učinkom kot količinske
omejitve iz formule Dassonville, je v teoriji še vedno ostala predmet burnih teoretičnih razprav.
Eden izmed glavnih pomislekov je povezan s tem, da še ni jasno opredeljeno, kaj točno pomenijo
''načini prodaje''.
2022/23
3.5.3. Za notranji trg omejujoča dejanja posameznikov
Ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam pri uvozu ali izvozu pa ne pomenijo le ukrepi
dč, temveč so lahko dč odgovorne tudi za ukrepe posameznikov, zaradi katerih je oviran prost
pretok blaga, če ne spoštujejo svojega dolžnega ravnanja za preprečitev takega ravnanja
posameznikov.
V tem delu velja izpostaviti zadevo C-265/95, Comm. v Fra., Španske jagode. Tu je SEU
odločilo, da je država članica lahko odgovorna tudi za dejanja posameznikov, ki ovirajo prost
pretok blaga, če ni sprejela vseh potrebnih in sorazmernih ukrepov za preprečitev teh dejanj
posameznikov (dejansko stanje na str. 392). Ob tem velja dodati še zadevo C-112/00,
Schmidberger (dejansko stanje na str. 394).
3.6. Prepoved ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam pri izvozu
3.6.1. Uvodno o pojmu
Prepoved ukrepov z enakim učinkom količinskim omejitvam pri izvozu je antipod (nasprotje)
tovrstnim ukrepom pri uvozu. Prepoved teh ukrepov PDEU ureja v 35. členu.
35. člen PDEU
Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom količinskim omejitvam so med državami
članicami prepovedani.
3.6.2. Opredelitev: sodna praksa SEU
Logično bi bilo pričakovati, da bo SEU pojem ukrepov z enakim učinkom količinskim

omejitvam pri izvozu razlagalo enako kot pri ukrepih pri uvozu. V zgodnjih sodbah so se kazale
te usmeritve, vendar pa je SEU kasneje to opredelitev zožilo v zadevi C-15/79, Groenveld, v
kateri je vprašanje za predhodno odločanje zastavilo nizozemsko sodišče College van
Bedrijfsleven (konjsko meso).
Najpomembnejše glede zadeve Groenveld je, da je SEU opredelilo pojem ukrepov z enakim
učinkom količinskim omejitvam pri izvozu in odločilo, da 29. člen PES (zdaj 35. člen
PDEU) zajema ''ukrepe, katerih namen ali učinek je specifično omejevanje izvoznih tokov in
s tem ustvarjanje razlik v obravnavanju notranje trgovine v državi članici in njenih izvoznih
trgovinskih tokov, tako da se nacionalni proizvodnji ali notranjemu trgu zadevne države
zagotovijo posebne ugodnosti, v škodo proizvodnje ali trgovine iz drugih držav članic
(formula Groenveld).
Na podlagi te zadeve obstajajo trije kriteriji za obstoj ukrepa z enakim učinkom količinskim
omejitvam pri izvozu in sicer:
- specifično omejevanje izvoznih tokov

- različno obravnavanje notranje trgovine in izvoza
- posebne ugodnosti za nacionalno proizvodnjo ali notranji trg države članice izvoznice v škodo
drugih držav članic
2022/23
V tem sklopu velja omeniti zadeve C-293/02, Jersey Produce, C-12/02 Grill ter zadevo 155/80,
Oebel.
Generalni pravobranilci in teoretiki so to formulo ostro kritizirali zaradi njene restriktivnosti.
Kritika je bila naperjena predvsem proti temu, da je formula preozka in da onemogoča
konvergentno (vedno bolj podobno) razlago temeljnih svoboščin. Vendar jo je SEU v kasnejši
sodni praksi potrdilo, med drugim tudi v zadevi C-205/07, Gysbrechts, ki se je navezovala na
vprašanje, ali določbe prava EU o prostem pretoku blaga nasprotujejo določbi belgijskega
zakona, ki v primeru prodaje na daljavo prepoveduje, da prodajalec od potrošnika pred iztekom
sedemdnevnega roka za odstop od pogodbe zahteva predplačilo ali kakršno koli plačilo, oziroma
razlagi te določbe v belgijski praksi, v skladu s katero je prepovedano, da prodajalec pred iztekom
sedemdnevnega roka za odpoved zahteva številko potrošnikove plačilne kartice.
V tej zadevi je SEU odločilo, da 29. člen PES (zdaj 35. člen PDEU) ne nasprotuje nacionalni
določbi, po kateri ne sme prodajalec od potrošnika zahtevati kakršno koli predplačilo ali plačilo
med trajanjem sedemdnevnega odpovednega roka za odstop od pogodbe, saj je ta določba
sorazmerna s ciljem varstva potrošnikov. Kljub temu pa razlaga belgijske določbe, po kateri
prodajalec v tem času ne sme zahtevati številke plačilne kartice potrošnika, ni sorazmerna s
ciljem varstva potrošnikov in zato ji 29.
člen PES (zdaj 35. člen PDEU) nasprotuje.
V argumentaciji je SEU poudarilo, da je prepoved zahtevati predplačilo ali kakršno koli plačilo
pred iztek sedemdnevnega obveznega roka za odstop od pogodbe sorazmerna s dosego cilja, ki
ga želi Belgija doseči. Nasprotno pa prepoved ponudniku, da od potrošnika zahteva številko
njegove plačilne kartice, ni sorazmerna s dosego cilja, ki ga želi doseči.
3.7. Izjeme od omejitev prostega pretoka blaga
Izjeme od prepovedi prostega pretoka blaga so:
- izjeme na podlagi 36. člena PDEU

- izjeme, ki jih je v svoji sodni praksi razvilo SEU
Pri tem moramo upoštevati, da se (tako kot večina izjem) te razlagajo zelo ozko ter da področje
uporabe 36. člena PDEU ni mogoče širiti na področja, ki niso navedena v samem členu. Poudariti
pa je treba, da mora vsak preizkus omejitve prostega pretoka blaga (ter drugih temeljnih
svoboščin) vsebovati preizkus sorazmernosti ukrepa.
3.7.1. Izjeme na podlagi 36. člena PDEU

30 PES)
Določbe členov 28 in 29 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so
utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali
rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom
industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno
diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.
3.7.1.1. Javna morala
2022/23
Pravo Unije pojma javne morale ne opredeljuje. Dč je dana možnost, da do neke mere same
poimensko zapolnijo ta pojem s svojimi vrednostnimi merili. To pomeni, da dč lahko prepovejo
uvoz blaga, ki je nemoralen po mnenju večine prebivalstva. V tem delu naj omenimo dve zadevi
in sicer C34/79, Henn & Darby, kjer je šlo za vprašanje, ali prepoved uvoza pornografskega
gradiva v VB pomeni količinsko omejitev pri uvozu. SEU je na to vprašanje pritrdilo, da gre za
omejitev uvoza, vendar da je količinsko omejitev mogoče upravičiti na podlagi javne morale.
Nasprotno pa SEU ni sprejelo sklicevanja na javno moralo v zadevi 121/85, Conegate, v kateri
so carinski organi VB prepovedali uvoz napihljivih lutk iz Nemčije, ki naj bi služile za erotične
namene, saj je bilo v VB tovrstno blago dopustno proizvajati in prodajati.
3.7.1.2. Javni red
Izjema glede javnega reda (public policy) varuje državne interese temeljnega pomena. Omenimo
zadevo 7/78, Thompson, ki se je navezovala na prepoved izvoza srebrnih kovancev iz VB. SEU
je odločilo, da je prepoved izvoza srebrnih kovancev, ki v času odločanja niso več bili plačilno
sredstvo, lahko utemeljena na podlagi javnega reda. V zadevi C-426/92, Deutsches Milch-
Kontrol, SEU dovoljuje npr. tudi mejne inšpekcije blaga, namenjenega izvozu z namenom
kontrole kakovosti in sestave blaga za izvozna nadomestila, pod pogojem, da so takšni pregledi
občasni in ne običajni oz.
redni.
3.7.1.3. Javna varnost
Izjema javne varnosti zadeva varnost dč in državne interese temeljnega pomena, ko bi lahko
bilo ogroženo ne le gospodarstvo, temveč tudi institucije neke dč, bistvene javne službe ali celo
preživetje njenih državljanov. V tem sklopu velja kot prvo omeniti zadevo 72/83, Campus Oil
(sodbe eu, knjiga str. 405).
3.7.1.4. Varovanje zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin
Ta izjema ima v pravu EU poseben pomen, saj zadeva občutljivo področje varovanja zdravja in
življenja ljudi, živali in rastlin. Poleg tega se dč pogosto sklicujejo na to izjemo in je SEU dč
glede te izjeme dalo določeno mero diskrecije, saj je dopustilo, da lahko dč same določijo, katero
raven zdravstvene varnosti želijo zagotoviti svojim državljanom.
Izjema varovanja zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin je po naravi zelo široka, a jo je
potrebno kljub temu razmejiti od varstva potrošnikov ali okolja (te sodijo med t.i. obvezne
zahteve oz. nujne razloge v splošnem interesu, torej izjeme, ki jih je SEU razvilo skozi svojo
sodno prakso). Izjema iz 36. člena PDEU zajema namreč le tiste ukrepe, ki se neposredno
nanašajo na varovanje zdravja in življenja.
Poudarimo tudi, da so bili na področju varovanja zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin
sprejeti že številni predpisi sekundarnega prava za harmonizacijo tega področja. Zaradi
sekundarno pravne harmonizacije se na primarno pravo zato pogosto ne bo mogoče sklicevati.
3.7.1.5. Varstvo nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo
Pomen izjeme je majhen in zato je SEU v sodni praksi le redko obravnava. Omenimo zadevo 7/68,
2022/23
Comm. v Ita., kjer je obravnavalo vprašanje, ali je davek, ki ga je Italija naložila na izvoz blaga,
ki ima umetniško ali zgodovinsko vrednost, dopusten. SEU pravi, da ne v tem primeru ne gre za
ukrep z enakim učinkom količinskim omejitvam, temveč za ukrep z enakim učinkom kot carine in
da zato ni dopusten. Vidimo, da se na izjeme iz 36. člena PDEU ni mogoče sklicevati v primeru
uvedbe carin ali dajatev z enakim učinkom carinam, temveč le v primeru količinskih omejitev in
dajatev z enakim učinkom.
Teorija poudarja, da se je na to izjemo mogoče sklicevati le, če sta izpolnjena dva pogoja:
- če gre za omejitev trgovanja z nacionalnim blagom

- če ima to blago umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednost.
3.7.1.6. Varstvo industrijske in poslovne lastnine
Ta izjema zajema varstvo industrijske in poslovne lastnine (protection of industrial and

commercial property). Zadeva blago, na katerem obstajajo pravice industrijske in poslovne
lastnine, kar pomeni, da države članice lahko omejijo prost pretok blaga, na katerem obstajajo
pravice take narave. V smislu te izjeme so zajete npr. avtorska pravica, znamka, patent, model,
označba porekla, geografska označba in varstvo rastlinskih vrst. Na področju prava intelektualne
lastnine v okviru EU obstaja obsežna harmonizacija. Na ravni EU so urejene znamke, modeli,
nekateri vidiki avtorske pravice, geografske označbe in označbe porekla ter zajamčene
tradicionalne posebnosti kmetijskih proizvodov in živil. V tem delu velja omeniti zadevo 12/74,
Comm. v Ger., Sekt, Weinbrand (sodbe eu, knjiga str 408).
3.7.1.7. Prepoved biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine
V skladu s 36. členom PDEU navedene prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za
samovoljno diskriminacijo oz. prikrito omejevanje trgovine med dč. Teorija poudarja, da to
pomeni, da mora biti ukrep sorazmeren s ciljem. Ta možnost pomeni absolutno mejo za izjeme,
ki jih vsebuje 36. člen PDEU. Namen te omejitve je preprečiti zlorabe, diskriminacijo in
protekcionizem. Tu omenimo zadevo C-432/03, Comm. v Por., v kateri je SEU odločilo, da je
Portugalska, s tem da je v postopku odobritve določene vrste cevi, uvoženih iz drugih dč, ni
upoštevala certifikatov o odobritvi tipa, izdanih v drugih dč, neutemeljeno omejila prost pretok
blaga.
3.7.2. Izjeme, ki jih je razvilo SEU v svoji sodni praksi: obvezne zahteve oz. nujni razlogi v
splošnem interesu
Izjem od ukrepov z enakim učinkom omejitvam pri uvozu pa ne vsebuje le PDEU, temveč jih je
v svoji sodni praksi razvilo tudi SEU. Te izjeme imenujemo tudi obvezne zahteve (mandatory
requirements). V okviru drugih temeljnih svoboščin in včasih tudi v okviru prostega pretoka
blaga se ta vrsta izjem pogosto imenuje tudi nujni razlogi v splošnem interesu (overriding
reasons in the public interest), včasih pa tudi nujne zahteve.
3.7.2.1. Cassis de Dijon
Za zožitev formule Dassonville je pomembna zadeva 120/78, Rewe-Zentral AG proti

Bundesmonopolverwaltung für Branntwein, zaradi dejanskega stanja znana kot Cassis de
2022/23
Dijon (dejansko stanje beri v sodbah eu oz. v knjigi, str 410). V zadevi Cassis de Dijon je
SEU dopustilo dodatne izjeme od 34. člena PDEU, poleg tistih, ki so predvidene v 36. členu
PDEU.
Najpomembnejši del sodbe iz t zadeve se nanaša na ustvarjanje dodatne izjeme od prepovedi z

enakim učinkom količinskim omejitvam pri uvozu in sicer gre za t.i. obvezne zahteve
(mandatroy requirements). SEU je odločilo, da je mogoče ukrepe z enakim učinkom količinskim
omejitvam pri uvozu upravičiti z eno od teh obveznih zahtev:
- učinkovitost davčnega nadzora - varovanje javnega zdravja

- poštenost tržnih transakcij
- varstvo potrošnikov
3.7.2.2. Razlika med obveznimi zahtevami in izjemami na podlagi 36. člena PDEU
Na obvezne zahteve se je mogoče sklicevati samo v primeru ukrepov, ki ne razlikujejo med

domačimi in uvoženimi proizvodi (indistinctly applicable measures). Vendar pa je SEU v več
zadevah dopustilo možnost sklicevanja na obvezne zahteve tudi v primerih, da je ukrep dč (vsaj
prikrito) razlikoval med domačimi in uvoženimi proizvodi.
3.7.2.3. Posamezne obvezne zahteve
Obvezne zahteve, ki jih je SEU razvilo v zadevi Cassis de Dijon, niso izčrpne. SEU v tej zadevi
jasno govori o tem, da gre ''zlasti'' za navedene obvezne zahteve, zato je v svoji sodni praksi
dopustilo tudi druge obvezne zahteve. Tako je SEU kot obvezno zahtevo priznalo npr. tudi
varstvo okolja, ogrožanja finančnega ravnotežja sistemov socialne varnsoti ali zagotovitev
pluralizma medijev.
a.) Učinkovitost davčnega nadzora; namen te obvezne zahteve je zagotoviti učinkovitost

nacionalnega davčnega nadzora dč, kamor sodijo tudi učinkoviti postopki izvršbe na tem
področju, vendar se stranke nanjo ne sklicujejo ravno pogosto.
b.) Varovanje javnega zdravja; to obvezno zahtevo je mogoče primerjati s pozitivnopravno
urejeno izjemo varovanja zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin in 36. člena PDEU.
c.) Varstvo potrošnikov; obvezna zahteva varstva potrošnikov varuje povprečnega, torej
potrošnika, ki je razumno dobro obveščen in razumno pazljiv in previden, namen pa je
predvsem preprečiti zavajanje potrošnika. Gre za najpomembnejšo obvezno zahtevo, na
katero se stranke pogosto sklicujejo. Vendar pa je to obvezno zahtevo treba razlikovati
od poštenosti tržnih transakcij, saj se varstvo potrošnikov nanaša le na potrošnike,
poštenost tržnih transakcij pa na vse udeležence na trgu. Kljub pogostemu sklicevanju na
to obvezno zahtevo pa SEU le redko sprejme sklicevanje na to zahtevo.
d.) Poštenost tržnih transakcij, namen je preprečiti nepošteno tržno ravnanje.
e.) Varstvo okolja; to izjemo je SEU razvilo v nadaljnji sodni praksi, ni pa izrecno omenjena
v zadevi Cassis de Dijon. Izrecno jo je kot obvezno zahtevo priznalo leta 1988 v zadevi
302/86, Comm. v Den. Po danskem zakonu je morala bit embalaža za pivo in gazirane
pijače vračljiva pri prodajalcih, določen del te embalaže pa je moral biti ponovno
uporaben. Embalažo in njeno skladnost z zakonom je presojala Danska agencija za
okolje. Zahtevam niso bile podrejene količine do 3000 hl, ki so bile namenjene testiranju
trga. Agencija je dovolila izjemo in odobrila uporabo nevračljive embalaže le proti
2022/23
plačilu depozita; izjeme niso veljale za kovinsko embalažo. Agencija je restriktivno

izdajala odločbe za odobreno embalažo, ker sicer prodajalci na drobno, ki so jo morali
sprejemati nazaj, ne bi sodelovali v sistemu. Z zakonom so želeli vzpodbuditi ponovno
uporabo surovin in zmanjšati število pločevink, ki so onesnaževale okolje. Ukrepi so
zmanjšali delež tujih pijač, katerih embalaža v državi izvora ni bila prepovedana.
Možnost njihove univerzalne prodaje v skupnosti se je zmanjšala ali se je zaradi depozita
podražila. Komisija je trdila, da so danski ukrepi nesorazmerni. Sodišče ugotavlja, da
danski sistem zagotavlja največjo stopnjo ponovne uporabnosti in varstva okolja, saj
lahko potrošnik odobreno embalažo vrne v katerikoli trgovini na drobno. Neodobreno
embalažo lahko vrne le prodajalcu, ki mu je pijačo prodal:,, sistem neodobrene embalaže
sicer pripomore k varovanju okolja, vendar gre le za majhne količine v primerjavi s
celotno potrošnjo na Danskem, kar je ukrep, ki ni sorazmeren.'' Sodišče je zato odločilo,
da Danska z omejevanjem prodaje količine pijač v neodobreni embalaži ( 3000 hl letno)
ne izpolnjuje zahtev, ki jih nalaga 30. (28.) člen PES.
3.8. Preizkus sorazmernosti

Vsaka omejitev prostega pretoka blaga, ki jo je mogoče upravičiti z razlogi iz 36. člena PDEU oz. z
obveznimi zahtevami, mora biti v skladu z načelom sorazmernosti. Test sorazmernosti ima tri
stopnje.
- primernost ukrepa
- nujnost ukrepa
- sorazmernost ukrepa v ožjem pomenu
Primernost ukrepa za zagotavljanje nekega cilja pomeni, da ukrep resnično zagotavlja, da se ta

cilj doseže dosledno in sistematično. Nujen je ukrep, ki je med več ukrepi, primernimi za dosego
cilja, najmanj obremenjujoč za zadevni interes ali zadevno pravno varovano pravico.
Sorazmernost ukrepa v ožjem pomenu (sorazmernost stricto sensu) pa pomeni tehtanje med
prizadetimi interesi. Dejstvo pa je, da SEU le redko sledi tridelni shemi, temveč le prvim dvema
kriterijema.
3.9. Nediskriminatorno preoblikovanje državnih tržnih monopolov
Prost pretok blaga obsega tudi preoblikovanje državnih monopolov tržne narave.
Člen 37
1. Države članice prilagodijo vse državne monopole tržne narave, s čimer zagotovijo, da je odpravljena
vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic.
Določbe tega člena se uporabljajo za vse organe, s katerimi država članica pravno ali dejansko,
neposredno ali posredno nadzoruje, določa ali občutno vpliva na uvoz ali izvoz med državami članicami.
Te določbe se uporabljajo tudi za monopole, ki jih država prenese na druge.
2. Države članice ne uvajajo novih ukrepov, ki so v nasprotju z načeli iz odstavka 1 ali ki omejujejo
področje uporabe členov o prepovedi carin in količinskih omejitev med državami članicami.
3. Če državni monopol tržne narave vsebuje pravila, ki naj olajšajo prodajo kmetijskih proizvodov ali
pridobitve kar najboljšega izkupička zanje, je treba pri uporabi pravil iz tega člena storiti vse potrebno za
zagotovitev enakovrednih zaščitnih ukrepov glede zaposlovanja in življenjske ravni posameznih
proizvajalcev.
2022/23
Namen tega preoblikovanja je (z odpravo diskirminacije glede pogojev nabave in trženja blaga
med državljani dč) odpraviti škodljive učinke državnih monopolov za prost pretok blaga med
dč. 37. člen vsebuje dve vrsti dolžnosti za dč.:
- dolžnost prilagoditve državnih monopolov (37/I)

- dolžnost opustitve uvajanja novih državnih monopolov (37/II)
37. člen PDEU ima neposredni učinek. Za monopol gre tedaj, ko je neki udeleženec na trgu
edini ponudnik, uvoznik ali prodajalec blaga. Zajeti so samo tržni monopoli, ki imajo učinek
na trgovino med državami članicami. Taki monopoli so npr. proizvodni monopol, uvozni,
izvozni in prodajni monopol.
4. Prosto gibanje delavcev (45. do 48. člen PDEU)

4.1. Pojem
Prosto gibanje delavcev (free movement of workers) je ena od štirih temeljnih svoboščin v
pravu EU, katere namen je prispevati k oblikovanju trga. Bistvo prostega gibanja delavcev je v
tem, da se zagotovi svoboda zaposlovanja državljanov EU v drugi dč, kot je država njihovega
izvora, da bi se s tem zagotovila vzpostavitev notranjega trga.
Določbe o prostem gibanju delavcev se uporabljajo, če delavec svoje delo opravlja v korist
druge osebe in pod njenim vodstvom. Bistvena je torej vezanost delavca na navodila, ki mu
jih daje delodajalec. V tem smislu se razlikuje od svobode ustanavljanja, pri kateri podobna
vezanost ni podana.
Državljanstvo Unije daje njenim državljanom pravico do prostega gibanja, vendar pa se določbe
o prostem gibanju delavcev kot lex specialis uporabljajo, če državljani opravljajo ekonomsko
dejavnost. Opozoriti je treba, da se prosto gibanje študentov presoja na podlagi določb o
državljanstvu in ne na podlagi prostega gibanja delavcev. Ob tem nudi ta svoboščina tudi
določene spremljevalne pravice, npr. pravice socialne varnosti ali pravice družinskih članov
delavca.
4.2. Vsebina prostega gibanja delavcev

39 PES)
1. V Uniji se zagotovi prosto gibanje delavcev.

2. Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev
držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.
3. Ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem,
zajema pravico:
a) sprejeti ponujeno delovno mesto;
b) se v ta namen na območju držav članic prosto gibati;
c) bivati v državi članici zaradi zaposlitve skladno z določbami zakonov ali drugih predpisov, ki
urejajo zaposlovanje državljanov te države;
d) ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve v tej državi pod pogoji, zajetimi v
predpisih, ki jih pripravi Komisija.
2022/23
4. Določbe tega člena se ne uporabljajo pri zaposlovanju v državni upravi.
Poudariti je treba, da pravica prostega gibanja delavcev obsega dva elementa:
- po eni strani prepoved diskriminacije

- po drugi pa prepoved omejevanja prostega gibanja delavcev
4.2.1. Prepoved diskriminacije
PDEU v drugem odstavku 45. člena določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo
vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva glede zaposlitve, plačila ter drugih delovnih
in zaposlitvenih pogojev.
Razmerje med splošnim načelom prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo (18/I PDEU)
oz. med splošno določbo 10. člena PDEU, ki od Unije zahteva prizadevanje za boj proti
različnim vrstam diskriminacije, ter med prepovedjo diskriminacije delavcev na podlagi
državljanstva v skladu z 45/II PDEU: slednje (45/II PDEU) je lex specialis v primerjavi s
prvima dvema. Splošno načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo se torej
uporablja samo, če ni mogoče uporabiti specialnih določb, med katere sodi tudi 45/II PDEU.
Poleg tega SEU šteje prepoved diskriminacije za splošno načelo prava EU.
Prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva je bistvo prostega gibanja delavcev in pomeni,

da državljani drugih dč ne smejo biti obravnavani slabše od lastnih državljanov, razen če za to
obstaja objektiva utemeljitev. Prepovedana je tako neposredna kot posredna diskriminacija. Pri
neposredni diskriminaciji gre za neposredno razlikovanje na podlagi državljanstva, pri posredni
pa na podlagi drugih kriterijev. Ob tem dodajmo, da po mnenju dela teorije razlikujemo med
neposredno in posredno diskriminacijo zato, ker je mogoče ukrepe pri neposredni diskriminaciji
utemeljiti samo na podlagi izrecnih, v PDEU določenih razlogov, medtem ko je ukrepe pri
posredni diskriminaciji mogoče utemeljiti tudi na podlagi obveznih zahtev (mandatory
requirements).
V skladu s sodno prakso SEU je treba določbo nacionalnega prava šteti za neposredno
diskriminatorno, če lahko že samo zaradi svoje narave bolj vpliva na državljane drugih dč kot
na državljane te dč in ker lahko tako postavi v slabši položaj zlasti državljane drugih dč.
Primeri neposredne in posredne diskriminacije:
- neposredna: zahteva, da morajo biti učitelji državljani dč, kjer je šola; pridržanje
brezobrestnih kreditov zgolj domačim državljanom;…
- posredna: stalno prebivališče kot pogoj za dodelitev podpore ob rojstvu otroka; zahteva za
znanje jezika za nekatere zaposlitve; tudi slabšo obravnavo državljanov drugih dč glede na
odmero davka ali glede pomoči za vzdrževanje in izobraževanje,…
Prepoved diskriminacije delavcev podrobneje ureja Uredba 1612/68 o prostem gibanju delavcev v
Skupnosti.
4.2.2. Prepoved omejevanja
Prosto gibanje delavcev je sprva vključevalo le prepoved diskriminacije na podlagi

državljanstva, kasneje pa ga je SEU v sodni praksi razširilo še na prepoved omejevanja te
svoboščine. V zadevi 96/85, Comm. v Fra., je SEU odločilo, da je Francija kršila svoje
obveznosti iz določb o prostem gibanju oseb in svobodi ustanavljanja s tem, da je od
2022/23
zdravnikov in zobozdravnikov iz drugih dč zahtevala, naj se odpovejo registraciji v svoji dč,

če se želijo zaposliti v Franciji.
V združenih zadevah 154 in 155/87, Wolf, je SEU obravnavalo belgijsko zakonodajo, na

podlagi katere so bile dolžnosti plačila prispevkov za socialno varnost izvzete osebe, ki so
bile poleg zaposlitve še samozaposlene. Belgija je to zakonodajo razlagala tako, da so bile iz
dolžnosti plačila prispevkov za socialno varnosti izvzete samo tiste osebe samozaposlene
osebe, ki so imele glavno zaposlitev v Belgiji, ne pa tudi tiste, ki so imele glavno zaposlitev v
drugih dč. SEU je odločilo, da določbe o prostem gibanju delavcev in svobodi ustanavljanja
taki praksi nasprotujejo.
V zadevi C-415/93, Bosman, kot neskladno z določbami o prostem gibanju delavcev spoznalo
pravilo športnega društva, v skladu s katerimi se profesionalni nogometaš, ki je državljan ene dč,
ob poteku pogodbe s klubom ne sme zaposliti v klubu druge dč, razen če slednji klub prvemu ne
plača odškodnine (več v sodbah eu).
4.2.3. Sekundarna zakonodaja
Na podlagi 46. člena PDEU lahko Parlament in Svet sprejmeta sekundarno zakonodajo na področju
prostega gibanja oseb. Ta sekundarna zakonodaja se lahko nanaša na več različnih vsebinskih
sklopov.
Za vzpostavitev prostega gibanja delavcev je v okviru sekundarne zakonodaje najpomembnejša

Uredba Sveta 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti. Ta uredba ureja pravice delavcev
iz drugih dč in njihovih družinskih članov glede dostopa do zaposlitve, enakega obravnavanja,
ukrepe za nadzorovanje ravnovesja na trgu delovne sile in sodelovanja med dč in Komisijo glede
zaposlovanja.
Poleg že navedene uredbe Sveta je zelo pomembna tudi Direktiva 2004/38/ES o pravici
državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju
držav članic. Njen namen je določiti pogoje, ki urejajo uresničevanje pravice državljanov Unije
in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju dč; urediti pravico
do stalnega prebivališča na ozemlju dč za državljane Unije in njihove družinske člane in
predvideti omejitve teh pravic. Glede pravice do prebivanja državljanov Unije na ozemlju
druge dč, predvideva direktiva tri različna časovna obdobja:
- v obdobju do treh mesecev imajo državljani Unije in njihovi družinski člani pravico
prebivati na ozemlju druge dč brez kakršnih koli pogojev ali formalnosti, razen zahteve, da
imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list
- v obdobju, daljšem od treh mesecev, imajo državljani Unije pravico prebivati na ozemlju
druge dč, če so delavci ali samozaposlene osebe, če imajo dovolj sredstev zase in za svoje
družinske člane, če študirajo v drugi dč in so zdravstveno zavarovani ali pa so če so družinski
člani ene od navedenih kategorij oseb (Direktiva 2004/38, 7/I)
- če pa državljan Unije nepretrgoma zakonito prebivajo nepretrgano pet let v dč gostiteljici,
imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi (Direktiva 2004/38, 16/I).
Nekaj pomembnih sodb glede pogojev za pridobitev stalnega prebivališča v drugih dč:
- zadeva C-162/09, Lassal; vprašanje za predhodno odločanje je zastavilo Court of Appeal

(England & Wales). Problem zadeve je bil, ali prvi odstavek16. člena Direktive 2004/38
dovoljuje, da se pri presoji dolžine bivanja za pridobitev stalnega prebivališča gostujoče države
članice upošteva tudi bivanje pred potekom roka za uveljavitev te direktive. Dejansko stanje je
sledeče: gospa Lassal je imela franc. drž., leta 1999 je prišla v VB kot delavka in imela tak status
2022/23
do februarja leta 2005. Nato je leta 2005 VB zapustila za 10 mesecev, po tem pa se je tja spet
vrnila. SEU je odločilo, da je treba direktivo razlagati tako, da je treba obdobje petih let
nepretrganega bivanja, ki je bilo sicer pred rokom za prenos direktive, vendar v skladu s
tedanjimi predpisi Unije, upoštevati za namen pridobitve pravice do stalnega prebivališča po 16/I
te direktive in da odsotnosti iz dč gostiteljice, ki trajajo manj kot dve zaporedni leti in do katerih
je prišlo po petih letih zakonitega in nepretrganega bivanja, ne morejo vplivati na pridobitev
pravice do stalnega prebivališča po prvem odstavku 16. člena direktive.
4.3. Področje uporabe prostega gibanja delavcev
4.3.1. Uporaba ratione personae
4.3.1.1. Kdo se lahko sklicuje na določbe o prostem gibanju delavcev
Določbe ratione personae o prostem gibanju delavcev se uporabljajo za državljane EU, ki imajo
status delavca v smislu 45. člena PDEU, določene pravice pa pripadajo tudi njihovim družinskim
članom delavca. Državljani tretjih držav nimajo posebnih pravic prostega gibanja delavcev, razen
z nekaterimi izjemami in v določenih situacijah.
Pojem delavca
PDEU in sekundarni akti EU pojma delavca ne opredeljujejo, temveč je meje tega pojma začrtalo
SEU v svoji sodni praksi. SEU pojem delavca opredeljuje na podlagi objektivnih kriterijev. Za
opredelitev pojma delavca je bistveno delovno razmerje, katerega značilnost je v skladu s sodno
prakso SEU, da oseba v določenem času v prid drugi osebi in pod njenim vodstvom opravlja
storitve, za katere prejme plačilo (glej zadeve 66/85,Llawrie-Blum in C-3/90, Bernini v sodbah
eu). Delavec je vsakdo, ki opravlja dejansko in resnično dejavnost, z izjemo dejavnosti tako
omejenega obsega, da jih je mogoče opredeliti zgolj kot podrejene in pomožne. Za obstoj
delovnega razmerja mora obstajati ekonomska aktivnost, ob tem pa mora biti delavec tudi
državljan katere od dč.
Pojem delavec po prejšnji opredelitvi je v pravu EU avtonomen in tako neodvisen od opredelitve
pojma delavec v nacionalni zakonodaji ali v mednarodnih instrumentih. Za obstoj delovnega
razmerja v smislu 45. člena PDEU ni pomembno, katero vrsto dela delavec opravlja, kakor tudi
ne, ali delavec dela s polnim, skrajšanim ali polovičnim delovnim časom ali če opravlja le
sezonska dela. Skladno s sodno prakso SEU je pravna narava sui generis delovnega razmerja v
nacionalnem pravu, večja ali manjša produktivnost delavca, izvor sredstev za plačilo ali omejena
raven plačila ne morejo vplivati na lastnost delavca v smislu prava Unije, prav tako na to lastnost
ne morejo vplivati razlogi, zaradi katerih se je delavec odločil, da bo izrabil svojo pravico do
prostega gibanja. Na določbe o prostem gibanju delavcev se lahko sklicujejo tudi delavci, ki
zaposlitev šele iščejo. Vendar pa bodo lahko v takem primeru v neki dč prejemali nadomestilo za
brezposelnost samo, če so pred tem v tej dč že bili zaposleni.
Družinski člani
Določene pravice imajo na podlagi prava EU tudi družinski člani delavca, in sicer zgolj zaradi
svojega statusa družinskega člana, pri čemer ni pomembno, ali so družinski člani državljani
Unije. Pravice družinskih članov ureja Uredba 1618/68 in Direktiva 2004/38/ES. Pojem
družinskega člana obsega štiri kategorije oseb:
- zakonec
2022/23
- partner
- otroki in drugi potomci, mlajši od 21 let
- predniki delavca in predniki zakonca ali partnerja, ki ga vzdržuje
Državljani tretjih držav
Državljani tretjih držav se načeloma ne morejo sklicevati na določbe o prostem gibanju oseb, saj
ne spadajo na področje ratione materiae teh določb (tudi begunci, azilanti iz tretjih držav ter
apatridi). Veljajo pa tudi izjeme in sicer tedaj, ko tretja država sklene pridružitveni sporazum, ki
je del prava Unije in imajo kot taki neposreden učinek, vendar pa so te pravice običajno veliko
bolj omejene. Določene pravice glede prostega gibanja pa imajo tudi državljani tretjih držav, ki
so podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru in katerih državljani imajo enake
pravice kot delavci državljani dč EU.
4.3.1.2. Koga zavezujejo določbe o prostem gibanju delavcev
Določbe PDEU o prostem gibanju delavcev imajo neposreden učinek in v prvi vrsti zavezujejo
državo kot delodajalca, hkrati pa veljajo tudi za vse kolektivne ukrepe (npr. kolektivne pogodbe).
Vendar pa te določbe ne zavezujejo le države ali državnih podjetij, temveč tudi zasebne
delodajalce, kar je SEU že večkrat potrdilo v svoji sodni praksi. Razlog za to je zahteva, da mora
pravo EU veljati enotno na celotnem ozemlju Unije.
4.3.2. Uporaba ratione loci
4.3.2.1. Splošno in zahteva po čezmejnem elementu
Določbe o prostem gibanju delavcev se načeloma uporablja na ozemlju Unije. Vendar pa se te

določbe v določenih primerih lahko uporabljajo tudi, ko delavec ne dela na ozemlju Unije, npr.
ko je delavec zaposlen na ladji, ki pluje pod zastavo določene države članice. SEU je v tej sodni
praksi poudarilo, da se lahko določbe prava Skupnosti (Unije) uporabljajo za poklicne dejavnosti,
ki se izvajajo zunaj njenega ozemlja, če delovno razmerje ohrani dovolj tesno povezavo s tem
ozemljem
Določbe o prostem gibanju delavcev se uporabljajo samo, če v dejanskem stanju zadeve obstaja
čezmejni element. Za obstoj čezmejnega elementa ne zadostuje le to, da gre potencialno za
čezmejni element, temveč mora ta tudi dejansko obstajati, npr. delavec mora dejansko delati v
drugi dč, kot je tista, v kateri ima stalno prebivališče. Delavci se v svoji domači državi članici v
povsem interni situaciji ne morejo sklicevati na določbe o prostem gibanju delavcev.
Tipičen primer, kjer čezmejni element ni bil podan, je zadeva 180/83, Moser; dežela Baden-
Wurttemberg je nemškemu državljanu gospodu Moder zavrnila možnost podiplomskega
izobraževanja z utemeljitvijo, da je bil član komunistične stranke. Nacionalno sodišče je menilo,
da bi zavrnitev gospodu Moserju lahko onemogočala izvajanje svojega poklica v drugih dč, zato
je na SEU naslovilo vprašanje za predhodno odločanje. SEU je odločilo, da se določbe o prostem
gibanju delavcev ne uporabljajo v primeru povsem interne situacije, če delavec nikoli ni delal ali
živel v drugi dč.
Se pa določbe o prostem gibanju delavcev uporabijo tedaj, ko dč svojemu državljanu preprečuje,

da bi zapustil svojo dč z namenom, da bi v drugi dč izvrševal svojo pravico do prostega gibanja.
SEU je že v zadevi C-415/93, Bosman, poudarilo, da bi bile določbe o prostem gibanju delavcev
2022/23
brez pomena, če bi lahko dč omejevale svobodo gibanja državljanom ene dč, ki se želi zaposliti v
drugi dč.
4.3.2.2. Prepoved obrnjene diskriminacije
Ker se za uporabo določb o prostem gibanju delavcev zahteva obstoj čezmejnega elementa, teh
določb načeloma ni mogoče uporabiti v zgolj internih situacijah. Kljub temu pa dč ne smejo
ohranjati situacije, ki bi privedla do obrnjene diskriminacije (reverse discrimination). Obrnjena
diskriminacija je stanje, ko dč slabše obravnava svoje državljane kot državljane drugih dč. Primer
take diskriminacije bi lahko bil priznanje diplome državljanom drugih dč, ki so študirali v svoji
dč, ne bi pa priznala diplom, ki so jih njeni državljani pridobili v drugih državah članicah.
Pravo Unije velja se torej v internih situacijah uporablja za državljane neke dč, ki so na podlagi
svojega ravnanja v razmerju do svoje države izvora v položaju, ki je primerljiv s tistim, v
katerem je vsaka druga oseba, ki uživa pravice in svoboščine, zagotovljene s Pogodbo.
Kot primer obrnjene diskriminacije lahko navedemo zadevo C-19/92, Kraus, ki se je nanašala na
nemškega državljana, ki je v VB opravil podiplomsko izobraževanje na področju prava. Nemški
predpisi so zahtevali predhodno odobritev nazivov, ki so jih nemški državljani pridobili v drugih
dč, če bi jih hoteli uporabljati v Nemčiji. SEU je najprej preverilo, ali se pravo Unije sploh
uporablja v tej interni situaciji in ugotovilo,, da se, ker je Kraus glede na svojo državo izvora
(Nemčija) v situaciji, ki jo je mogoče izenačiti s situacijo drugih oseb, ki uživajo pravice in
svoboščine, zagotovljene s pogodbo, saj mu diploma, pridobljena v tujini, olajšuje dostop do
pravniškega poklica. SEU je odločilo, da je treba določbe o svobodi ustanavljanja in o prostem
gibanju delavcev razlagati tako, da te določbe dč ne preprečujejo, da svojemu državljanu, ki ima
akademski podiplomski naziv, pridobljen v drugi dč, prepove uporabo tega naziva na svojem
ozemlju brez pridobitve upravnega dovoljenja, pod pogojem, da je postopek pridobitve
dovoljenja namenjen le temu, da se ugotovi, ali je bil akademski podiplomski naziv podeljen
pravilno, da je postopek zlahka dostopen in da ne zahteva plačila čezmernih upravnih taks ( na
kratko: za potrebe dokazovanja). SEU torej dopušča uporabo temeljnih svoboščin v zgolj internih
situacijah, če bi te vodile do obrnjene diskriminacije.
4.4. Spremljevalne pravice: socialna varnost delavca
Za zagotavljanje učinkovitosti prostega gibanja delavcev je bistveno, da je poskrbljeno tudi za

njihove pravice socialne varnosti. Pravice socialne varnosti delavcev migrantov so urejene v 48.
členu PDEU.
2022/23
Člen 48
Evropski parlament in Svet sprejmeta po rednem zakonodajnem postopku takšne ukrepe na področju
socialne varnosti, kakršni so potrebni za zagotovitev prostega gibanja delavcev; v ta namen vzpostavita
ureditev, ki zaposlenim in samozaposlenim delavcem migrantom in njihovim vzdrževancem zagotavlja:
a) seštevanje vseh dob, ki se upoštevajo po zakonodajah posameznih držav, za pridobitev in ohranjanje

pravice do dajatev ter za izračun višine dajatev;
b) izplačevanje dajatev osebam s prebivališčem na ozemlju držav članic.
Kadar član Sveta izjavi, da bi osnutek zakonodajnega akta iz prvega odstavka posegal na bistvene vidike
njegovega sistema socialne varnosti, vključno z njegovim obsegom, stroški ali finančno strukturo, ali da bi
vplival na finančno uravnoteženost sistema, lahko zahteva, da se zadeva predloži Evropskemu svetu. V tem
primeru se redni zakonodajni postopek začasno prekine. Po razpravi Evropski svet v štirih mesecih od te začasne
prekinitve bodisi:
a) vrne osnutek Svetu, s čimer se začasna prekinitev rednega zakonodajnega postopka konča, ali
b) ne ukrepa ali od Komisije zahteva, da predloži nov predlog; v tem primeru se šteje, da prvotno
predlagani akt ni bil sprejet.
Na podlagi 48. člena PDEU je delavcem omogočeno seštevanje vseh dob, ki se upoštevajo po
zakonodajah posameznih držav, za pridobitev in ohranjanje pravice do dajatev ter za izračun
višine dajatev in izplačevanje dajatev osebam s prebivališčem na ozemlju dč.
Namen sekundarne zakonodaje je koordiniranje sistemov socialne varnosti in zagotovitev

doseganja ciljev iz 48. člena PDEU. Ob tem velja v okviru sekundarne zakonodaje omeniti
Uredbo št. 1408/71, ki je bila leta 2004 razveljavljena z Uredbo št. 883/2004 ter Uredbo št.
574/72. Nazadnje je leta 2010 začela veljati zakonodaja, ki posodablja in vključuje Uredbo
883/2004 ter izvedbeno Uredbo 987/2009.
Uredba 883/2004 se uporablja za državljane dč, osebe brez državljanstva in begunce, ki stalno
prebivajo v dč, ter za njihove družinske člane in preživele osebe, pa tudi za preživele osebe
tistih oseb, za katere velja zakonodaja ene ali več dč.
4.5. Izjeme glede prostega gibanja delavcev
4.5.1. Izjeme iz PDEU
Izjeme so primerljive z izjemami, ki jih PDEU določa za omejitve prostega pretoka blaga, vendar so
ožje in omejene samo na tri primere. Te izjeme so konkretizirane tudi v Direktivi 2004/38/ES.
4.5.1.1. Javni red in javna varnost
Direktiva 2004/38/ES v prvem odstavku 27. člena določa, da lahko dč omejijo svobodo gibanja
in prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov ne glede na državljanstvo zaradi
javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja in da se na te razloge ni mogoče sklicevati zaradi
ekonomskih ciljev. Določeno je, da morajo biti ukrepi, sprejeti zaradi javnega zdravja ali javne
varnosti, v skladu z načelom sorazmernosti in da morajo temeljiti na osebnem obnašanju vsakega
posameznika. Omenimo, da kazenske obsodbe same po sebi še niso razlog za omejitev prostega
gibanja delavcev na podlagi javnega reda ali javne varnosti. Osebno obnašanje vsakega
posameznika mora pomeniti resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo.
2022/23
Zadeva 41/74 Van Duyn; SEU je v tej zadevi VB priznalo možnost, da se sklicuje na izjemo
javnega reda, ko je zavrnilo vstop nizozemski državljanki, ki se je hotela zaposliti kot tajnica v
scientološki cerkvi. Pristojni organi VB so menili, da so dejavnosti scientološke cerkve socialno
škodljive. SEU je odločilo, da dč, ko določa omejitve na podlagi javnega reda, lahko upošteva
dejstvo, da je posameznik povezan z organizacijo, katere dejavnosti dč šteje za socialno
škodljive, ki pa v dč niso prepovedane, čeprav za državljane te dč ne veljajo nobene omejitve, če
se želijo zaposliti v taki organizaciji. Vseeno pa se mora pojem javnega reda kot utemeljitev
omejevanja prostega gibanja delavcev razlagati ozko.
4.5.1.2. Javno zdravje
Direktiva 2004/38/ES v drugem odstavku 29. člena določa, da omejitev svobode gibanja
upravičujejo samo bolezni z možnostjo epidemije, ki so opredeljene v pravnih dokumentih
Svetovne zdravstvene organizacije, in druge infekcijske bolezni ali kužne parazitske bolezni, če
so predmet zaščitnih določb, ki se uporabljajo za državljane dč gostiteljice. Pri tem ni mogoče
upoštevati tistih bolezni, ki se pojavijo po treh mesecih od datuma prihoda. DČ lahko od oseb
zahtevajo, da v treh mesecih od prihoda opravijo brezplačen zdravniški pregled, vendar samo
kadar to upravičujejo resni namigi.
4.5.2. Nujni razlogi v splošnem interesu
Podobno kot omejitve prostega pretoka blaga se lahko tudi omejitve prostega gibanja delavcev
utemeljijo na podlagi nujnih razlogov v splošnem interesu, vendar le tiste omejitve, ki niso
diskriminatorne. V zadevi C-55/94, Gebhard je SEU razširilo možnost utemeljitve na podlagi
nujnih razlogov za vse svoboščine. V argumentaciji v tej zadevi je podarilo, da morajo nacionalni
ukrepi, ki omejujejo temeljne pravice, izpolnjevati štiri pogoje:
- uporabljati se morajo nediskriminatorno

- biti morajo utemeljene z nujnimi razlogi v splošnem interesu
- biti morajo primerne za dosego cilja, ki si ga prizadevajo doseči
- ne smejo iti čez to, kar je potrebno, da se ta cilj doseže
Z nujnimi razlogi je torej mogoče utemeljiti le tiste ukrepe, ki niso diskriminatorni. Del teorije
pa zastopa stališče, da je mogoče z nujnimi razlogi utemeljiti ne le ukrepe, ki niso
diskriminatorni, temveč tudi ukrepe, ki so posredno diskriminatorni.
Obstajajo sodbe, v katerih je SEU obravnavalo sklicevanje na obvezne zahteve tudi, ko je šlo za
posredno diskriminacijo. Kot primer lahko navedemo zadevo C-111/91, Comm. v Lux., kjer je
SEU obravnavalo luksemburško zakonodajo, na podlagi katere je bil pogoj za pridobitev
otroškega dodatka prebivališče v Luksemburgu. SEU je ugotovilo, da gre za posredno
diskriminacijo, vendar je vseeno analiziralo, ali jo je mogoče utemeljiti na podlagi javnega
zdravja. Ugotovilo je, da te diskirminacije ni mogoče utemeljiti na podlagi javnega zdravja.
4.5.3. Izjema glede državne uprave

2022/23

39 PES)
1. V Uniji se zagotovi prosto gibanje delavcev.
2. Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav
članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.
3. Ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema
pravico: a) sprejeti ponujeno delovno mesto;
b) se v ta namen na območju držav članic prosto gibati;
c) bivati v državi članici zaradi zaposlitve skladno z določbami zakonov ali drugih predpisov, ki urejajo
zaposlovanje državljanov te države;
d) ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve v tej državi pod pogoji, zajetimi v predpisih,
ki jih pripravi Komisija.
4. Določbe tega člena se ne uporabljajo pri zaposlovanju v državni upravi.
Na podlagi 45/IV se določbe o prostem gibanju delavcev ne uporabljajo pri zaposlovanju v

državni upravi (public service). Vsebino pojma državne uprave določi SEU in ne dč same. Zato
tudi ni pomembno, da je delavec zaposlen kot uradnik ali da njegovo delovno razmerje ni
podvrženo zasebnemu, temveč javnemu pravu ter da se te oznake lahko razlikujejo v nacionalnih
zakonodajah dč in zato ne morejo biti merilo za razlago prava Skupnosti.
Bistveno za sklicevanje na to izjemo je, da funkcija v državni upravi vključuje izvrševanje

javnopravnih (oblastnih) nalog in zaščito splošnih interesov države. To pomeni, da so na podlagi
te izjeme izvzeta le področja s tipičnimi oblastnimi nalogami: policija, vojska, sodstvo, davčna
uprava, diplomacija ali druge zaposlitve v državni upravi, če so povezane z izvajanjem oblastnih
nalog. Niso pa v to izjemo vključene funkcije, pri katerih ne gre za izvajanje oblastnih nalog, na
primer zaposlitve pri javnih železnicah, na področju javnih telekomunikacij, javnem zdravstvu,
javnem šolstvu, vključno z univerzami in druga področja.
V zadevi C-371/04, Comm. v Ita., je SEU obravnavalo tožbo Komisije zaradi neizpolnitve
obveznosti na podlagi 226. člena PES (zdaj 258. člen PDEU). Komisija je v tožbi zatrjevala, da
Italija s tem, da pri delavcu Skupnosti (Unije), ki se je zaposlil pri italijanski javni upravi, ni
upoštevala delovnih izkušenj in delovne dobe, ki jih je pridobil delavec v drugi dč, ni izpolnila
obveznosti iz 10. in 39. člena PES (zdaj 4/III PDEU in 45. člen PDEU) ter iz Uredbe 1612/68.
SEU je tožbi ugodilo in odločilo, da Italija z nepriznavanjem prej pridobljenih izkušenj in
delovne dobe, ni izpolnila obveznosti iz 39. člena PES in Direktive 1612/68. navedlo je, da v
primeru, če javni subjekt dč v postopku zaposlovanja na delovna mesta, ki ne spadajo pod
izjemo državne uprave, navede, da bo upošteval prejšnje izkušnje kandidatov, ne more
obravnavati različno tistih državljanov Skupnosti (Unije), ki so si pridobili delovne izkušnje v tej
državi in tistih, ki so si jih pridobili v drugi dč.
V zadevi C-4/91, Bleis, se je zastavilo vprašanje, ali poklic profesorja na javnem srednješolskem
zavodu pomeni zaposlitev v državni upravi v smislu 39/IV PES (45/IV PDEU). Gospa Bleis je
hotela v Franciji na srednji šoli poučevati nemški jezik. V ta namen je od francoskih organov
zahtevala izdajo certifikata o sposobnostih opravljanja profesorskega poklica na srednjih šolah.
Njena zahteva je bila zavrnjena, zato je sprožila sodni postopek. V okviru postopka je nac.
sodišče SEU zastavilo vprašanje za predhodno odločanje, ali je poklic profesorja v srednji šoli v
javnih zavodih v Franciji zaposlitev v državni upravi. SEU je odločilo, da ne gre za zaposlitev v
javni upravi v smislu 39/IV PES (45/IV PDEU).
2022/23
V zadevi C-406/08, Comm. v Gre., je Komisija tožila Grčijo na podlagi 226. člena PES (258. člen
PDEU). Komisija je vložila tožbo proti Grčiji, ker je kot pogoj za delovno mesto kapitana in
častnika na ladjah zahtevala grško državljanstvo. Po mnenju Komisije je Grčija s tem omejevala
prosto gibanje oseb in ni izpolnila obveznosti iz 39. člena PES (45. člen PDEU). SEU je tožbi
Komisije ugodilo in navedlo, da izjeme iz 39/IV PES ne velja za zaposlitve, ki sicer spadajo na
področje države ali drugih organov javnega prava, a ne vključujejo nalog, ki spadajo na področje
javne uprave v pravem smislu besede.
4.6. Pomembnejše odločitve SEU na področju prostega gibanja delavcev
4.6.1. 66/85, Lawrie-Blum
Lawrie-Blum je bil po pridobitvi pedagoške diplome na poučevanje zavrnjen dostop do

pripravništva, ki se konča s preizkusom usposobljenosti, ki ponuja možnost za učiteljsko kariero
na gimnazijah. Na podlagi zakonodaje dežele Baden-Württemberg je za opravljanje pripravništva
potrebno nemško državljanstvo v skladu z ustavo, razen v primeru, izrecne odobritve ministrstva
za notranje zadeve. Lawrie-Blum, britanska državljanka, je proti tej odločbi sprožila postopek
pred nemškimi sodišči. Predložitveno sodišče je SEU zastavilo vprašanje za predhodno
odločanje, kjer v bistvu sprašuje, ali je treba učitelja pripravnika, ki ima status uradnika in
opravlja pripravništvo za poklic učitelja, v okviru katerega poučuje za plačilo, šteti za delavca v
smislu 45. člena PDEU in ali je treba to pripravništvo šteti za zaposlitev v državni upravi v smislu
45/IV PDEU.
SEU je odločilo da učitelja pripravnika, ki po navodilih in pod nadzorom šolskih organov

opravlja pripravništvo za poklic učitelja , med katerim izvaja storitev poučevanja in zanj prejema
plačilo, ne glede na pravno naravo delovnega razmerja treba šteti za delavca v smislu 45. člena
PDEU. Bistvena je značilnost delovnega razmerja, da oseba določeno obdobje za plačilo opravlja
storitve v prid in po navodilih drugega. Poleg tega je SEU odločilo, da takega delavca ni mogoče
šteti z kot zaposlitev v državni upravi na podlagi 45/IV PDEU, saj se ta določba omejuje na to,
kar je nujno za varovanje interesov, ki so podlaga za to določbo, in da dostop do nekaterih
delovnih mest ne sme biti omejen zato, ker imajo v posamezni dč osebe, ki lahko zasedajo ta
delovna mesta, status uradnika.
4.6.2. C-415/93, Bosman
Bosman, poklicni nogometaš z belgijskim državljanstvom, je bil na podlagi pogodbe zaposlen pri
klubu RCL, belgijskem prvoligašu. Ko mu je pogodba potekla, je hotel biti premeščen v
francoski klub Dunkerque. RCL Bosmanu ni pustil oditi, ne da bi francoski klub za to plačal
denarno nadomestilo za prestop (odškodnino, transfer fee). Klub Dunkerque tega ni želel storiti,
zato je bil Bosman prestop onemogočen. Bosman je sprožil postopek pred nacionalnim sodiščem,
pred katerim je zatrjeval, da mu je bilo s tem onemogočeno izvrševati njegovo pravico do
prostega gibanja delavcev. Menil je, da je treba sistem spremeniti tako, da lahko delavci, ki jim
poteče pogodba s klubom, prestopijo v drug klub brez nadomestila. Sporna sta dva sklopa pravil:
a.) po eni strani so bila sporna pravila, ki so jih določila športna združenja in v skladu s
katerimi se profesionalni nogometaš, ki je državljan ene dč, ne more zaposliti v klubu
druge dč, razen če slednji prvemu ne plača znesek prestopa ali treniranja.
b.) Po drugi strani pa so bila sporna pravila, ki so jih prav tako določila športna združenja, v
skladu s katerimi lahko na tekmah in tekmovanjih, ki jih organizirajo nogometni klubi,
igra le določeno število profesionalnih nogometašev, ki so državljani drugih dč.
2022/23
Nacionalno sodišče je na SEU naslovilo dve bistveni vprašanji za predhodno odločanje o razlagi
45. člena PDEU. Po eni strani je vprašalo, ali je treba te člene razlagati tako, da nogometnemu
klubu prepovedujejo, da zahteva in prejme vsoto denarja, kadar enega od njegovih igralcev, ki
mu je potekla pogodba, zaposli nov klub iz druge dč. Po drugi strani pa je vprašalo, ali ti členi
nacionalnim in mednarodnim športnim zvezam prepovedujejo, da v svoja pravila vnesejo
določbe, ki omejujejo dostop igralcev iz drugih dč do tekmovanj, ki jih te organizirajo.
SEU je glede prvega vprašanja odločilo, da 45. člen PDEU nasprotuje uporabi pravil športnih
zvez, v skladu s katerimi lahko klub ene dč zaposli poklicnega nogometaša, ki je državljan
druge dč in čigar pogodba s klubom je potekla, samo če nekdanjemu klubu plača nadomestilo
za prestop, podporo ali usposabljanje.
Glede drugega vprašanja pa je SEU odločilo, da 45. člen PDEU nasprotuje uporabi pravil
športnih zvez, v skladu s katerimi lahko klubi na tekmovanje, ki jih organizirajo te zveze, uvrstijo
le omejeno število poklicnih nogometašev in drugih dč.
4.6.3. C-265/03, Simutenkov
Špansko sodišče je vložilo predlog v okviru spora med nogometnim igralcem

Simutenkovom ter španskim ministrstvom za izobraževanje in špansko nogomento zvezo
glede športne ureditve, ki omejuje število igralvec iz tretjih držav, ki lahko nastopajo na
državnih tekmovanjih.
Igor Simutenkov je ruski državljan, ki je na podlagi dovoljenja za prebivanje in delovnega
dovoljenja prebival v Španiji. Z nogometnim klunbom Deportivo Tenerife je imel sklenjeno
pogodbo o zaposlitvi in imel licenco za igralca, ki ni državljan EU. Leta 2001 je Simutenkov pri
španski nogometni zvezi vložil zahtevo, naj se njegova licenca zamenja z licenco, ki jo imajo
igralci EU in se skliceval na sporazu, o parstnerstvu Skupnosti-Rusija. Zveza je njegovo zahtevo
zavrnila s sklicevanjem na svoja splošna pravila, v skladu s katerimi je pogoj za izdajo licence
špansko državljanstvo ali državljanstvo druge dč ali države evrospkega gospodarskega prostora
(EGP). Poleg tega lahko v skladu s temi pravili klubi na tekmovanja, organizirana na državni
ravni, uvrstijo le omejeno število igralcev iz tretjih držav, ki niso sopogodbenice EGP.
Simutenkov je menil, da je razlikovanje med državljani dč ali EGP in državljani tretjih držav v
nasprotju s sporazumom Skupnosti-Rusija, natančneje s prvim odstavkom 23. člena tega
sporazuma, zato je proti odločbi o zavrnitvi pridobitve licence vložil tožbo na špansko sodišče.
Postopek je potekal na več stopnjah in špansko sodišče Audiencia Nacional je na SEU naslovilo
vprašanje za predhodno odločanje in vprašalo, ali omenjeni prvi odstavek 28. Člena sporazuma
nasprotuje temu, da se za poklicnega športnika z ruskim državljanstvom, ki je zakonito zaposlen
pri klubu s sedežem v dč, uporabi pravilo športne zveze iz iste dč, v skladu s katerimi lahko
klubi na tekmovanja, organizirana na državni ravni, uvrstijo le omejeno število igralcev iz tretjih
držav, ki niso pogodbenice EGP.
SEU je odločilo, da omenjeni prvi odstavek 28. Člena sporazuma nasprotuje temu, da se za
poklicnega športnika z ruskim državljanstvom, ki je zakonito zaposlen pri klubu s sedežem v dč,
uporabi pravilo športne zveze iz iste dč, v skladu s katerim lahko klubi na tekmovanja,
organizirana na državni ravni, uvrstijo le omejeno število igralcev iz tretjih držav, ki niso
sopogodbenice sporazuma EGP. Ob tem seu doda, da ima sporazum Skupnosti-Rusija
neposreden učinek in se zato lahko nanj osebe neposredno sklicujejo.
4.6.4. C-281/98, Angonese

2022/23
Vv tej zadevi je SEU obravnavalo vprašanja o skladnosti uradnega potrdila o znanju lokalnega
jezika z določbami o prostem gibanju delavcev, natančneje s 45. Členom PDEU.
Angonese, italijanski državljan, katerega materni jezik je nemščina in ima stalno prebivališče v
provinci Bolzano, je med letoma 1993 in 1997 študiral v Avstriji. Avgusta 1997 se je prijavil na
javni natečaj za delovno mesto v zasebni banki v Bolzanu. Eden od pogojev je bil predložitev
potrdila o dvojezičnosti, ki ga izdajo javni organi v provinci Bolzano po opravljenem izpitu, ki ga
jre mogoče opraviti samo v tej provinci. Banka je nato g. Angoneseja obvestila, da na javnem
natečaju ni bil izbran, ker ni predložil potrdila. Angonese je sprožil sodni postopek, ker je menil,
da je zahteva za predložitev potrdila v nasprotju s 45. Členom PDEU. Nacionalno sodišče je v
tem postopku vprašalo SEU, ali 45. člen PDEU in določbe Uredbe 1612/68 nasprotujejo temu, da
delodajalec sodelovanje kandidatov na javnem natečaju v družbi zasebnega prava pogojuje s
predložitvijo uradnega potrdila o dvojezičnosti, ki ga izda javni organ neke dč le v enem izpitnem
centru v eni provinci.
SEU je odločilo, da 45. člen PDEU temu nasprotuje. V argumentaciji je poudarilo, da se od

kandidata za delovno mesto lahko zahteva, da ima določeno stopnjo jezikovnega znanja, ki ga
dokazuje z diplomo kot potrdilom o znanju. Dejstvo, da je nemogoče predložiti dokazilo o
potrebnem znanju jezika na kakršen koli drug način, z enakovrednimi kvalifikacijami,
pridobljenimi v drugih dč, pa se šteje za nesorazmerno glede na zastavljen cilj.
5. Svoboda ustanavljanja (49. do 55. clen PDEU)

5.1. Pojem
Svoboda ustanavljanja (Fredom of establishment, Niederlassungsfreiheit, 805 liberie'
d'etablissement), ki je prav tako kakor preostale temeljne svoboščine eden od temeljev notranjega
trga, spada med štirimi temeljnimi svoboščinami, navedenimi v drugem odstavku 26. clena
PDEU, pod prosto gibanje oseb. Teorija poudarja, da je prosto gibanje oseb osebna svoboščina,
kamor poleg svobode ustanavljanja spadajo tudi prosto gibanje delavcev in prosto opravljanje
storitev. Smisel svobode ustanavljanja je v tem, da imajo bodisi fizične osebe, ki so
samozaposlene, bodisi pravne osebe svobodno izbiro svojega sedeža.
Pomembno je poudariti, da se določbe PDEU o svobodi ustanavljanja uporabljajo tako za

fizične osebe (samozaposlene osebe) kot tudi za pravne osebe (na primer gospodarske družbe),
upoštevati pa je treba posebnosti, ki veljajo v sistemu common law, po katerem pravna oseba ni
osnovna statusna oblika; zato so opredelitve pojmov v PDEU lahko tudi širše od opredelitev na
podlagi nacionalnega prava posameznih držav članic.
Glede fizičnih oseb sta torej relevantni dve svoboščini:

- prosto gibanje delavcev
- svoboda ustanavljanja, odvisno od tega, ali je oseba v delovnem razmerju ali pa je
samozaposlena. če je fizična oseba v delovnem razmerju, se zanjo uporabljajo določbe
o prostem gibanju delavcev, če pa je samozaposlena, pa določbe o svobodi
ustanavljanja.
Namen določb o svobodi ustanavljanja je, da lahko fizične ali pravne osebe iz ene dč svojo
dejavnost opravljajo v drugi dč pod enakimi pogoji kot fizicne ali pravne osebe iz te druge dč in
da lahko torej prosto izbirajo, v kateri dč bodo opravljale svojo dejavnost. Poleg tega se lahko na
določbe o svobodi ustanavljanja sklicujejo tudi osebe, ki se želijo iz drugih dč vrniti v »domačo«
dč. Svoboda ustanavljanja torej pomeni dejansko in stalno opravljanje gospodarske dejavnosti v
drugi dč, ki ni časovno omejeno.
2022/23
Člen 49
V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene
države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Ta prepoved se uporablja tudi za omejitve pri
ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb državljanov katere koli države članice s sedežem na
ozemlju katere koli države članice.
Pravica do ustanavljanja zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico
do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb ali podjetij iz drugega odstavka člena 48, pod pogoji, ki jih
ob
upoštevanju določb poglavja o kapitalu za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka
ustanovitev izvede.
V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve glede pravice do ustanavljanja za

državljane ene dč na ozemlju druge dč prepovejo. Ta prepoved se uporablja tudi za omejitve pri
ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb državljanov katere koli dč s sedežem na
ozemlju katere koli dč.
Pravica do ustanavljanja zajema:

- pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba - pravico do
ustanovitve in vodenja podjetij
PDEU v prvem odstavku 49. člena prepoveduje kakršne koli omejitve pravice do ustanavljanja,
tako za fizične kakor tudi za pravne osebe. PDEU v drugem odstavku 49. člena PDEU ureja
vsebino svobode ustanavljanja. Ta člen določa, da pravica do ustanavljanja zajema:
- pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba
- pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, pod pogoji, ki jih ob upostevanju določb
poglavja
o kapitalu za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev
izvede.
Pod svobodo ustanavljanja tako spada na primer to, da samozaposlena oseba začne opravljati
svojo dejavnost v drugi dč ali da gospodarska družba v drugi dč ustanovi podružnico. Tako
lahko na primer francoski arhitekt svojo dejavnost zacne opravljati v Sloveniji in se pri tem
sklicuje na določbe o svobodi ustanavljanja. Slovenski frizer lahko začne svojo dejavnost
opravljati na Irskem, nemški proizvajalec avtomobilov pa lahko na podlagi teh določb ustanovi
podružnico v Sloveniji.
Poudariti je treba, da ima 49. člen PDEU neposredni ucinek. SodiSCe EU je to priznalo že v sodbi v
zadevi 2/74, Reyners in kasneje v sodni praksi še večkrat potrdilo.
Teorija poudarja, da je treba razlikovati med primarno in sekundarno svobodo ustanavljanja:
- Primarna svoboda ustanavljanja (prvi stavek prvega odstavka 49. člena PDEU) pomeni,
da fizična ali pravna oseba ustanovi ali prenese svoj sedež v drugo državo. Za primarno
svobodo ustanavljanja gre tudi v primeru čezmejnih združitev in prevzemov. Tako
lahko na primer slovensko gradbeno podjetje svoj sedež prenese v Avstrijo in posluje v
Avstriji.
2022/23
- Sekundarna svoboda ustanavljanja (drugi stavek prvega odstavka 49. člena PDEU) pa
pomeni ustanovitev enote v drugi drzavi članici, ki je v pravnem ali ekonomskem
smislu odvisna od druge enote (na primer družbe matere). Gre na primer za ustanovitev
agencij (agencies, Agenturen, agences), podružnic ali hčerinskih družb v drugi dč.
Poudariti je treba, da so primeri, navedeni v drugem stavku prvega odstavka 49. člena
PDEU, našteti le eksemplifikativno (in ne taksativno), zato je treba o razmejitvi med
primarno in sekundarno svobodo ustanavljanja odločati v vsakem posamicnem primeru.
Primer sekundarne svobode ustanavljanja je, če slovensko gradbeno podjetje ohrani svoj
sedež v Sloveniji, a ustanovi hčerinsko družbo v Avstriji. Čeprav so v PDEU navedene le
tri oblike sekundarnega ustanavljanja (ustanovitev agencij, podruznic ali hčerinskih družb),
pa lahko gre dejansko tudi za drugačne oblike ustanavljanja (npr. tudi, ko gre za združitve,
pri katerih se ustanovi nova družba, ali pa v primeru prevzema ene družbe s strani druge
družbe).
5.2. Vsebina svobode ustanavljanja

Svoboda ustanavljanja zajema tako prepoved diskriminacije kakor tudi pre-poved omejevanja
ustanavljanja.
Prvi vidik svobode ustanavljanja je prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva. To

pomeni, da mora dč gostiteljica fizične in pravne osebe iz drugih dč, ki želijo izrabiti svojo
pravico do ustanavljanja, obravnavati enako kot domače fizične in pravne osebe. Na podlagi
ustaljene sodne prakse Sodišča EU diskriminacija pomeni uporabo različnih pravil za primerljive
položaje ali uporabo istega pravila za različne položaje. Diskriminacija ni dovoljena, razen če je
objektivno upravičena in sorazmerna z želenim ciljem.
Tudi v okviru svobode ustanavljanja je - podobno kot pri prostem gibanju delavcev - treba
razlikovati neposredno in posredno diskriminacijo. Pri neposredni diskriminaciji gre za različno
obravnavanje fizičnih ali pravnih oseb neposredno na podlagi drzavljanstva oziroma dč sedeža.
Primeri neposredne diskriminacije so: državljanstvo dč kot pogoj za sodelovanje v javnem
razpisu ali višja obdavčitev dividend, ki jih družbe izplačajo družbam iz tujih dč kot družbam iz
domačih dč.
Pri posredni diskriminaciji pa gre za različno obravnavanje na podlagi drugih dejavnikov, vendar
to v praksi de facto privede do razlikovanja na podlagi državljanstva. Sodišče EU v sodni praksi
poudarja, da načelo prepovedi diskriminacije ne prepoveduje zgolj neposredne ali očitne
diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z
uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat. Po mnenju SEU je treba
določbo nacionalnega prava, če ni objektivno upravičena in sorazmerna z želenim ciljem, šteti za
posredno diskriminatorno, ker lahko že samo zaradi svoje narave bolj vpliva na državljane
drugih dč kot na domače državljane in ker lahko zato zlasti državljane drugih držav postavi v
slabši položaj. Primeri posredne diskriminacije so: pogoj prebivanja v drzavi članici za vpis v
register (na primer zobozdravnikov) ali določitev najnižje davčne osnove le za davčne zavezance
nerezidente.
V zgodnji sodni praksi SEU je bila kršitev določb o svobodi ustanavljanja omejena na
diskriminatorne nacionalne ukrepe. Postopoma je SEU kot kršitev teh določb priznalo tudi
2022/23
omejevanje svobode ustanavljanja z nacionalnimi predpisi, ki se uporabljajo brez razlikovanja za

domače ali tuje fizične ali pravne osebe. Tako je na primer v zadevi 107/83, Klopp, SEU kot
kršitev določb o svobodi ustanavljanja štelo prepoved ustanavljanja za odvetnike, ki že
opravljajo dejavnost v drugi državi članici. Čeprav se je ta nacionalna določba uporabljala enako
tako za domače kot za tuje državljane, je SEU vseeno štelo, da ni v skladu z določbami o svobodi
ustanavljanja.
Svoboda ustanavljanja torej ne vključuje le prepovedi neposredne in posredne diskriminacije,
temveč tudi vsakršno omejevanje te svoboščine. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU 49. člen
PDEU nasprotuje vsakemu nacionalnemu ukrepu, ki bi - tudi če se uporabi brez razlikovanja
glede na državljanstvo - lahko oviral ali zmanjšal privlačnost izvrševanja svobode ustanavljanja s
strani državljanov Skupnosti, ki je zagotovljena s Pogodbo. Splošno za temeljne svoboščine je
SEU to priznalo na primer v zadevi C-55/94, Gebhard, v kateri je v argumentaciji priznalo, da so
lahko s temi določbami zajeti tudi nacionalni ukrepi, ki izvajanje temeljnih svoboščin, ki jih
zagotavlja Pogodba, ovirajo ali lahko naredijo manj privlačno.
5.3. Področje uporabe svobode ustanavljanja

V skladu s sodno prakso SEU svoboda ustanavljanja zajema vse predpise, ki dovoljujejo ali pa
celo samo olajšujejo dostop do dč, ki ni država, v kateri se ustanovitev izvede, in izvajanje
gospodarske dejavnosti v tej državi, tako da omogočijo dejansko sodelovanje zadevnih
gospodarskih subjektov pri gospodarstvu te dč, pod enakimi pogoji, kot so ti, ki veljajo za
nacionalne subjekte.
Pojem svobode ustanavljanja je zelo širok in državljanom Unije omogoča, da stalno in

kontinuirano sodelujejo v gospodarskem življenju države gostiteljice. Svoboda ustanavljanja
velja za dve kategoriji oseb: za fizicne in pravne osebe.
5.3.1.1. Fizične osebe (samozaposlene osebe)
Med fizičnimi osebami se lahko na določbe o svobodi ustanavljanja sklicujejo državljani Unije, ki
svojo dejavnost opravljajo kot samozaposlene osebe.
Pri tem ni pomembno, ali ima državljan Unije poleg državljanstva države članice se državljanstvo
tretje države. Pomembno je poudariti tudi, da se na določbe o svobodi ustanavljanja lahko
sklicuje tudi oseba, ki bi želela začeti opravljati samostojno dejavnost kot samozaposlena oseba v
neki državi članici in je že na ozemlju te dč, na primer kot delavec ali njegov družinski član. Kot
primer zadeve, v kateri se je na določbe o svobodi ustanavljanja sklicevala fizična oseba, ki je
bila samozaposlena, lahko navedemo zadevo C-383/05, Talotta, glede dohodnine v povezavi z
določbami o svobodi ustanavljanja.
Pravice družinskih članov osebe, ki je v drugi dč na podlagi svobode ustanavljanja, so urejene v

Direktivi 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega
gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Družinskim članom oseb, ki se gibljejo na podlagi
svobodi- ustanavljanja, pripadajo enake pravice kot družinskim članom delavcev, ki so zaposleni
v drugi dč. Podobno kot pri prostem gibanju delavcev se tudi v okviru svobode ustanavljanja
državljani tretjih držav lahko na to svoboscino sklicujejo samo, če so družinski člani državljana
Unije, ki ima pravico, da se sklicuje na to svoboščino.
5.3.1.2. Pravne osebe (družbe ali podjetja)

2022/23
Svoboda ustanavljanja velja tudi za pravne osebe (PDEU v tem okviru govori o družbah ali
podjetjih), ki sicer niso enako opredeljene v vseh drzavah članicah, PDEU pa glede tega pojma v
okviru prava EU daje enotno opredelitev. PDEU namreč v prvem odstavku 54. člena pravne
osebe glede svobode ustanavljanja izenačuje s fizičnimi osebami. Pojem družbe ali podjetja je
opredeljen v 54. členu PDEU, ki v drugem odstavku določa, da pojem družbe ali podjetja
(companies or firms, Gesellschaften, societis) pomeni družbe ali podjetja, ustanovljena po
civilnem ali gospodarskem pravu, vključno z zadrugami, in druge pravne osebe javnega ali
zasebnega prava z izjemo neprofitnih.
Pojem družbe ali podjetja je torej zelo širok. Izvzete so nepridobitne organizacije, kot na primer
verske, karitativne, filozofske ali umetniške organizacije. Seveda pa se lahko na svobodo
ustanavljanja sklicujejo tudi pravne osebe, ustanovljene na podlagi prava EU. Sem spadajo na
primer evropska delniška družba (societas europaea - SE); evropsko gospodarsko interesno
združenje ali evropska zadruga.
Člen 54
Družbe ali podjetja, ustanovljena v skladu z zakonodajo posamezne države članice, ki imajo statutarni
sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Uniji, se v tem poglavju obravnavajo enako kakor fizične
osebe, ki so državljani držav članic.
"Družbe ali podjetja" pomeni družbe ali podjetja, ustanovljena po civilnem ali gospodarskem pravu,
vključno z zadrugami, in druge pravne osebe javnega ali zasebnega prava z izjemo neprofitnih.
Na določbe o svobodi ustanavljanja se v skladu s prvim odstavkom 49. člena PDEU lahko
sklicujejo le družbe s sedežem na ozemlju ene od dč. Poleg tega morajo biti družbe ustanovljene
na podlagi prava ene od dč. Sedež na ozemlju ene od dč je primerljiva kategorija kot
državljanstvo fizične osebe in služi temu, da je mogoče določiti pripadnost družbe določenemu
pravnemu redu.Teorija poudarja, da se na določbe o svobodi ustanavljanja ne morejo sklicevati
niti pravne osebe, ki so ustanovljene na podlagi prava tretje države, čeprav imajo sedež v eni od
dč, niti družbe, ustanovljene na podlagi prava ene od dč, ki imajo sedez v tretjih državah.
Svoboda ustanavljanja se uporablja samo za fizične osebe, ki so državljani Unije, in za pravne

osebe, ki imajo sedež na ozemlju katere od dč. Poudariti je treba, da ni treba, da ima fizična ali
pravna oseba, ki se sklicuje na svobodo ustanavljanja, sedež le v eni dč, temveč je mogoča tudi
ustanovitev v več dč hkrati. Prav tako svoboda ustanavljanja velja za države članice Evropskega
gospodarskega prostora, torej za Norveško, Islandijo in Lichtenstein.
Pomembno je poudariti tudi, da se na svobodo ustanavljanja ni mogoče sklicevati v primerih, ki

nimajo nobenega čezmejnega elementa. Podobno kot pri drugih temeljnih svoboščinah lahko
seveda pride tudi pri svobodi ustanavljanja do situacije, ko se domači državljani obravnavajo
slabše od državljanov drugih držav članic, ki se lahko sklicujejo na to svoboščino (obrnjena
diskriminacija). SEU tudi v okviru te svoboščine ne dopušča obrnjene diskriminacije. Tako je na
primer SEU dopustilo sklicevanje na svobodo ustanavljanja v primeru, da je oseba pridobila
diplomo ali poklicne kvalifikacije v drugi dč in skuša doseči priznanje te diplome ali kvalifikacij
v domači dč. Prav tako določbe o svobodi ustanavljanja ne dopuščajo, da bi dč prepovedala
svojim državljanom oziroma družbam ustanovitev v drugih državah članicah.
2022/23
5.3.3. Razmerje med svobodo ustanavljanja in drugimi svoboščinami
V primeru fizičnih oseb je mogoče, da oseba, ki opravlja dejavnost v drugi dč, to opravlja na treh
različnih podlagah: bodisi v okviru prostega gibanja delavcev, bodisi v okviru svobode
ustanavljanja, bodisi na podlagi svobode opravljanja storitev. Poudariti je treba, da se te tri
svoboščine izključujejo in da se oseba torej ne more sklicevati na več svoboščin hkrati. Tako bo
na primer slovenska šivilja, ki je zaposlena v tekstilnem podjetju s sedežem v Sloveniji, lahko
izrabila svojo pravico do prostega gibanja delavcev in se zaposlila v tekstilnem podjetju s
sedežem v Italiji. Če bo šlo za samostojno šiviljo, se bo lahko preselila v Italijo in tam opravljala
svojo samostojno dejavnost, pri tem pa se bo sklicevala na svobodo ustanavljanja. Če pa bo imela
samostojna slovenska šivilja le stranke v Italiji, ki jim bo šivala obleke, se bo lahko sklicevala na
svobodo opravljanja storitev, ne glede na to, ali se bo za pomerjanje oblek sama odpravila v
Italijo ali pa bodo njene stranke prišle v Slovenijo.
Pravne osebe se lahko sklicujejo bodisi na svobodo ustanavljanja bodisi na svobodo opravljanja
storitev. Tako lahko v okviru svobode ustanavljanja slovensko tekstilno podjetje prenese svoj
sedež v Italijo ali pa tam ustanovi podružnico ali hčerinsko družbo. Če pa to tekstilno podjetje le
sprejema naročila od italijanskih shrank, se bo lahko sklicevalo na svobodo opravljanja storitev.
Zato je pomembno poznati merila, na podlagi katerih je mogoče te svoboščine razlikovati.
5.3.3.1. Svoboda ustanavljanja in prosto gibanje delavcev
Od prostega gibanja delavcev se svoboda ustanavljanja razlikuje po tem, da oseba, ki se lahko

sklicuje na svobodo ustanavljanja, opravlja samostojno dejavnost, oseba, ki se sklicuje na prosto
gibanje delavcev, pa je v delovnem razmerju. Razlika med prostim gibanjem delavcev in
svobodo ustanavljanja je torej v tem, da se prosto gibanje delavcev nanaša na zaposlene osebe,
torej osebe, ki so v delovnem razmerju, medtem ko se svoboda ustanavljanja nanaša na
samozaposlene osebe, na primer obrtnike ali osebe, ki opravljajo svobodne poklice, in seveda na
gospodarske družbe. Medtem ko se prosto gibanje delavcev nanasa le na fizicne osebe, pa se na
svobodo ustanavljanja torej lahko sklicujejo tako fizične kot tudi pravne osebe. Tako se bo na
primer samostojni podjetnik lahko skliceval na svobodo ustanavljanja, medtem ko se bo delavec,
zaposlen v njegovem podjetju, skliceval na svoboščino prostega gibanja delavcev. Kriteriji za to,
ali oseba opravlja samostojno dejavnost, so na primer neodvisnost od navodil drugih in svobodno
določanje delovnega časa, udeležba pri dobičku in izgubi in svobodna izbira sodelavcev.
5.3.3.2. Svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev
Razlika med svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev pa je v tem, da pri svobodi
opravljanja storitev v drugi dč ne pride do ustanovitve sedeža družbe oziroma do samozaposlitve
fizične osebe (na primer ustanovitve s. p.) v drugi dč; poleg tega opravljanje storitev v drugi dč
ni stalne narave, temveč je časovno omejeno. V okviru svobode ustanavljanja ima fizična ali
pravna oseba možnost, da v drugi dč ustanovi sedež, medtem ko v primeru svobode opravljanja
storitev fizična ali pravna oseba 1c v omejenem časovnem obdobju opravlja storitve v drugi dč,
njen sedež pa ostane v domači dč. SEU je že v sodbi C-55/94, Gebhard, poudarilo, da gre pri
svobodi ustanavljanja za to, da na primer samozaposlena oseba začne opravljati svojo dejavnost
v drugi državi članici ali da se ustanovi družba v drugi državi članici ali da se v drugi državi
članici ustanovi agencija, podružnica ali hčerinska družba, pri svobodi opravljanja storitev pa
gre za to, da oseba opravlja storitev v drugi državi članici začasno. Pojem svobode ustanavljanja
torej državljanom Unije omogoča, da stalno in kontinuirano sodelujejo v gospodarskem
življenju države gostiteljice. To
2022/23
pomeni, da je lahko (fizična ali pravna) oseba ustanovljena v več dč hkrati. Vendar pa je SEU v
tej sodbi poudarilo tudi, da je treba v okviru svobode opravljanja storitev začasno naravo
dejavnosti določiti ne le na podlagi trajanja opravljanja storitev, temveč tudi na podlagi
rednosti, periodnosti in kontinuitete. Razmejitev med svobodo opravljanja storitev in svobodo
ustanavljanja je treba presojati v vsakem posameznem primeru.
5.4. Spremljevalne pravice: priznavanje poklicnih kvalifikacij

V okviru svobode ustanavljanja je zelo pomembno tudi priznavanje poklicnih kvalifikacij, ki
samozaposlenim osebam omogoča oziroma olajšuje njihovo opravljanje dejavnosti. V skladu s
prvim odstavkom 53. člena PDEU Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem
postopku sprejmeta direktive za vzajemno priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o
formalnih kvalifikacijah, da bi samozaposlenim osebam olajšali začetek in opravljanje njihove
dejavnosti. Področje priznavanja poklicnih kvalifikacij v EU ureja Direktiva 2005/36/ES o
priznavanju poklicnih kvalifikacij. Direktiva 2005/36/ES sicer govori o priznavanju »poklicnih
kvalifikacij«, medtem ko Direktiva 89/48/EGS govori o »priznavanju diplom«, zato je treba
pojasniti odnos med pojmom »priznavanje poklicnih kvalifikacij« in »priznavanje diplom«.
V skladu z Direktivo 2005/36/ES so »poklicne kvalifikacije« kvalifikacije, ki se izkazujejo med
drugim z dokazili o formalnih kvalifikacijah, med »dokazila o formalnih kvalifikacijah« pa med
drugim spadajo diplome. Vprašanja priznavanja poklicnih kvalifikacij so pomembna tako glede
priznavanja pravniških poklicnih kvalifikacij kakor tudi glede poklicnih kvalifikacij na drugih
področjih študija.
Kot primer s področja priznavanja poklicnih kvalifikacij lahko omenimo zadevo C-118/09,
Roller, v kateri je SEU odločalo na podlagi vprašanja za predhodno odločanje avstrijske Oberste
Berufungs- und Disziplinarkommission. V zadevi je SEU razlagalo Direktivo 89/48 glede
vprašanj dostopa do odvetniškega poklica, in sicer je Koller, avstrijski državljan, končal študij
prava v Avstriji in tam pridobil naziv magister pravnih znanosti (Magister der
Rechtswissenschaften), nato pa je bil na eni od univerz v Madridu ta naziv priznan kot
enakovreden španskemu nazivu licenciado en derecho. Roller je nato v Španiji na podlagi tega
(španskega) naziva pridobil še naziv abogado in v Španiji začel opravljati odvetniški poklic. Ko
je na podlagi španskega naziva abogado hotel začeti opravljati odvetniški poklic tudi v Avstriji in
je zahteval neposredno pripustitev k preizkusu poklicne usposobljenosti, je bil ta predlog s strani
pristojnih organov zavrnjen, ker ni imel opravljene prakse, zato je sprožil sodni postopek. V
okviru tega sodnega postopka je nacionalno sodišče SEU predložilo dve vprašanji za predhodno
odlocanje. Po eni strani je želelo izvedeti, ali je v obravnavani zadevi Roller pridobil diplomo v
smislu Direktive 89/48, po drugi strani pa je vprašalo, ali Direktiva 89/48 nasprotuje nacionalni
ureditvi, na podlagi katere imetnik diplome v smislu te direktive ne more biti neposredno
pripuščen k preizkusu poklicne usposobljenosti, če nima dokazila o opravljeni praksi, ki se
zahteva na podlagi nacionalne zakonodaje.
SEU je v sodbi z dne 22. decembra 2010 odločilo, da se imetnik naziva v obravnavani zadevi
zaradi dostopa do reguliranega poklica odvetnika v drzavi članici gostiteljici - če uspešno opravi
preizkus poklicne usposobljenosti - lahko sklicuje na določbe Direktive 89/48/EGS o splošnem
sistemu priznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim izobrazevanjem in
usposabljanjem. Poleg tega je odločilo, da je treba to direktivo razlagati tako, da nasprotuje
temu, da pristojni organi države članice gostiteljice osebe, ki je v položaju, v kakršnem je tožeča
stranka v postopku v glavni stvari, ne pripustijo k opravljanju preizkusa poklicne usposobljenosti
za opravljanje odvetniškega poklica, če ni dokaza, da je opravila prakso, ki se zahteva z
ureditvijo te dč.
2022/23
Glede priznavanja poklicnih kvalifikacij je pomembna na primer tudi zade-va C-345/08, Pesla, v
kateri je vprašanja za predhodno odločanje zastavilo Verwaltungsgericht Schwerin, Nemčija.
Spor je potekal med R. Pesio, poljskim državljanom, in rninistrstvom za pravosodje ene od
nemških zveznih dežel (Mecldenburg-Vorpommern).
Gospod Pešla je končal vzporedni univerzitetni študij na dveh fakultetah: na Poljskem in v Nemčiji.
Po končanem študiju je vložil prošnjo za sprejem za pripravnika za pravniške poklice dežele
Mecklenburg-Vorpommern. Dežela je Pešlovo zahtevo za opravljanje pripravništva za pravniške
poklice zavrnila, ker ni imel opravljenega obveznega preizkusa usposobljenosti (erstes juristiches
Staatsexamen). Pešla je to odločbo izpodbijal in zatrjeval, da bi mu morale biti glede na njegovo
izobrazevanje dopuščeno pristopiti k pripravnistvu brez opravljanja tega izpita. V okviru tega
spora je nacionalno sodišče SEU zastavilo več vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo
na dva bistvena problemska sklopa:
- Po eni strani je nacionalno sodišče zastavilo vprašanja o razlagi 39. člena PES (zdaj 45.
člena PDEU), in sicer glede tega, katero znanje je relevantno pri presoji, ali ima oseba, ki zaprosi
za neposredni sprejem za pripravnika za pravniške poklice (brez opravljanja izpitov),
enakovredno raven znanja, kot je raven, ki se običajno zahteva za opravljanje takega
pripravništva v neki dč.
- Po drugi strani pa je vprašalo, ali pravo Unije zahteva, da dč gostiteljica zniža zahtevano
raven znanja, zato da bi se spodbudilo prosto gibanje oseb.
SEU je odločilo, da dč ni treba znižati ravni znanja, ki se sicer zahteva, in da je pri presoji
enakovrednosti izobrazbe na podlagi prošnje za neposredni sprejem za pripravnika za pravniške
poklice brez opravljaniu potrebnih izpitov treba upostevati tista znanja, ki se zahtevajo v dč, v
kateri kandidat prosi za sprejem v tako pripravništvo. V argumentaciji je SEU poudarilo, da
morajo organi dč pri preučitvi prošnje državljana druge dč za dostop do praktičnega
usposabljanja upoštevati njegovo poklicno kvalifikacijo, tako da primerjajo, po eni strani,
kvalifikacijo, ki jo potrjujejo njegove diplome, potrdila in drugi nazivi ter upoštevane poklicne
izkušnje, in po drugi strani, poklicno kvalifikacijo, ki jo zahteva nacionalna zakonodaja. Če na
podlagi tega primerjalnega preizkusa diplom ugotovijo, da znanje in kvalifikacije, ki jih potrjuje
tuja diploma, ustrezajo znanju, ki se zahteva z nacionalnimi določbami, mora dč priznati poklicne
kvalifikacije iz tujine. Če pa, nasprotno, ugotovijo, da poklicne kvalifikacije iz tujine le delno
ustrezajo zahtevanim znanju in kvalifikacijam, lahko dč zahteva, naj zainteresirana oseba dokaze,
da je manjkajoče znanje in kvalifikacije pridobila.
Glede priznavanja poklicnih kvalifikacij omenimo še zadevo C-359/09, Ebert, ki se nanaša na

vprašanje, ali lahko nemški državljan, ki je opravil pravosodni izpit v Nemčiji in je tam tudi član
odvetniške zbornice, na Madžarskem, kjer je zaposlen, v sodnih in upravnih postopkih poleg
nemškega naziva za odvetnika (Rechtsanwalt) in madžarskega naziva eurdpai kdzdssegi jogdsz
(pravnik Skupnosti) uporablja tudi uradni madžarski naziv za odvetnika (ugyved), čeprav na
Madžarskem ni član odvetniške zbornice. SEU je v tej zadevi odločilo, da niti Direktiva
89/48/EGS o splošnem sistemu priznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim
izobraževanjem in usposabljanjem, ki traja najmanj tri leta niti Direktiva 98/5/ES za olajšanje
trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi dč kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija
pridobljena, ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero je za opravljanje odvetniske dejavnosti
pod nazivom odvetnika iz dč gostiteljice določena obveznost članstva v organizaciji, kot je
odvetniška zbornica. V argumentaciji je poudarilo, da na podlagi Direktive 98/5 za odvetnika, ki
v dč gostiteljici opravlja poklic pod poklicnim nazivom iz svoje matične države, veljajo enaka
pravila poklicnega ravnanja kakor za odvetnike, ki opravljajo poklic pod ustreznim poklicnim
nazivom iz dč gostiteljice. SEU je odločilo tudi, da se direktivi 89/48 in 98/5 dopolnjujeta tako,
da za odvetnike dč določata dve možnosti dostopa do poklica odvetnika v državi članici
gostiteljici pod strokovnim nazivom iz te države.
2022/23
V zvezi s priznavanjem poklicnih kvalifikacij lahko obravnavamo tudi zadevo 838 C-84/07,
Komisija proti Grčljl, glede priznavanja poklicnih kvalifikacij optikov. Komisija je proti Grčiji
vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti po 258. Clenu PDEU (prej 226. clenu PES), ker
Grčija ni hotela priznati diplom optikov, ki so jih izdale izobraževalne ustanove v drugih dč.
SEU je v sodbi odločilo, da Grčija ni izpolnila svojih obveznosti iz Direktive 92/51/EGS o
drugem splošnem sistemu priznavanja strokovne izobrazbe in usposabljanja, ki dopolnjuje
Direktivo 89/48/EGS in sicer s tem, da ni priznala diplom optikov, izdanih v drugi dč.
Problematiko priznavanja diplom v Grčiji je SEU obravnavalo tudi v dveh drugih zadevah, in
sicer v zadevi C-151/07, Chatzithanasis, in v zadevi C- 274/05, Komisija proti Grciji. Poudariti
pa je treba tudi, da je bila Grčija v zvezi z optiki obsojena tudi zaradi kršitve primarnopravnih
določb o svobodi ustanavljanja - gre za zadevi C-140/03, Komisija proti Grčiji, in C-568/07,
Komisija proti Grčiji.
5.5. Sekundarno pravo glede svobode ustanavljanja

Za uresničevanje svobode ustanavljanja pa niso pomembne le primarnopravne določbe,
temveč tudi nekatere direktive, ki olajšujejo izvrševanje svobode ustanavljanja. Te direktive so
bile sprejete na različnih področjih. Eno od teh področij je področje zdruzitev, prevzemov in
delitev druzb; v tem okviru so bile sprejete na primer Direktiva 2011/35/EU o združitvah;
Direktiva 82/891/EGS o delitvah; Direktiva 2004/25/ES o prevzemih in Direktiva 2005/56/ES,
ki ureja čezmejne združitve kapitalskih. Sprejete so bile tudi direktive za varstvo pravic
delničarjev, na primer Direktiva 2007/36/ES o uveljavljanju določenih pravic delničarjev
družb, ki kotirajo na borzi.
5.6. Izjeme glede svobode ustanavljanja
5.6.1. Javni red, javna varnost in javno zdravje

46 PES)
1. Določbe tega poglavja in ukrepi, sprejeti v skladu z njimi, ne vplivajo na uporabo določb
zakonov ali drugih predpisov, ki predvidevajo posebno obravnavo tujih državljanov zaradi javnega
reda, javne varnosti ali javnega zdravja.
2. Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta direktive za
uskladitev zgoraj omenjenih določb.
V skladu s prvim odstavkom 52. člena PDEU določbe poglavja o svobodi ustanavljanja ne
vplivajo na uporabo določb zakonov ali drugih predpisov, ki predvidevajo posebno obravnavo
tujih državljanov zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja. To pomeni, da so
predpisi s to vsebino izvzeti s področja uporabe svobode ustanavljanja. Na podlagi te izjeme je
mogoče upravičiti ukrepe neposredne diskriminacije, ukrepe posredne diskriminacije pa tudi
ukrepe, ki omejujejo svobodo ustanavljanja.
Ker gre za izjemo, jo je treba razlagati ozko. Bistvene elemente razlage teh pojmov vsebuje še
Direktiva 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega
gibanja in prebivanja na ozemlju dč.
5.6.1.1. Javni red in javna varnost

2022/23
Pojma javnega reda in javne varnosti sta avtonomna pojma prava Unije. Pri opredelitvi, kaj spada
pod pojem javnega reda in javne varnosti, daje pravo EU državam članicam sicer določeno polje
proste presoje, vendar ima končno besedo o tern SEU, ki je pristojno odločiti, ali neki nacionalni
ukrep spada pod ta pojem ali ne. Kakor izhaja iz drugega odstavka 27. člena Direktive 2004/38,
mora za obstoj grožnje javnemu redu ali javni varnosti obnašanje določenega posameznika
pomeniti resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe. Zato
pod ta pojem ne morejo spadati ukrepi, ki se nanašajo na splošno preventivo in ki niso
neposredno povezani s podrobnostmi posameznega primera (drugi odstavek 27. člena Direktive
2004/38). Poleg tega je pomembno, da med ogrožanjem javnega reda oziroma javne varnosti in
ukrepi, sprejetimi za odpravo tega ogrožanja, obstaja neposredna povezava.
Kot primer zadeve, v kateri se je dč (sicer neuspešno) sklicevala na izjemo javnega reda,
lahko navedemo zadevo C-161/07, Komisija proti Avstriji, v kateri je SEU obravnavalo
tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti po 258. členu PDEU (prej 266. členu PES), ki jo je
vložila Komisija proti Avstriji v zvezi z vpisom v register družbenikov iz novih dč EU.
Zadeva se je nanašala na to težavo: Avstrija je za vpis družb v sodni register na zahtevo

državljanov novih dč EU, ki so k EU pristopile 1. maja 2004 - z izjemo Malte in Cipra -
zahtevala ugotovitev njihovega statusa kot samozaposlene osebe s strani zavoda za zaposlovanje
ali predložitev potrdila o oprostitvi, pri čemer je treba za ugotovitev statusa samozaposlene osebe
družbenikov osebne družbe ali manjšinskih delničarjev družbe z omejeno odgovornostjo, ki za
družbo opravljajo delo, ki se navadno opravlja v delovnem razmerju, izvršiti ugotovitveni
postopek, v katerem se samostojna dejavnost največ tri mesece ne sme opravljati. Avstrija je v
zadevi zatrjevala, da je mogoče ta ukrep utemeljiti na podlagi varovanja javnega reda, saj naj bi
bil ta ukrep v bistvu namenjen preprečevanju mogočih zlorab svobode ustanavljanja, s čimer se
ohranja interes avstrijske družbe za dobro delovanje trga dela in enake konkurenčne pogoje na
njem.
SEU tega sklicevanja na javni red ni sprejelo; ugotovilo je, da Avstrija ni izpolnila obveznosti iz 49.
člena PDEU (prej 43. Ciena PES) s tern, da je za vpis družb v sodni register na predlog
državljanov dč - ki so k EU pristopile 1. maja 2004, razen Cipra in Malte -, ki so družbeniki
osebne družbe ali manjšinski družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo, zahtevala ugotovitev
glede njihovega statusa samozaposlene osebe ali predložitev potrdila o oprostitvi. V
argumentaciji je navedlo, da pojem javnega reda predpostavlja dejansko in dovolj resno grožnjo,
ki bi lahko vplivala na temeljni interes družbe, in ga je treba razlagati ozko. Poudarilo je, da
Avstrija v svojo obrambo le na splošno navaja tveganje »lažnih samozaposlenih oseb«, ne da bi
navedla podrobna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da morebitne kršitve teh
pravil pomenijo resnične in dovolj resne grožnje za temeljni interes družbe.
5.6.7.2. Javno zdravje
Pojem javnega zdravja je pojasnjen v Direktivi 2004/38, ki v prvem odstavku 29. člena v okvir
javnega zdravja šteje bolezni z možnostjo epidemije, ki so opredeljene v ustreznih pravnih
dokumentih Svetovne zdravstvene organizacije, in druge infekcijske bolezni ali kužne parazitske
bolezni, če so predmet zaščitnih določb, ki se uporabljajo za državljane dč gostiteljice. Poleg tega
je v drugem odstavku tega člena določeno, da bolezni, ki se pojavijo po treh mesecih od datuma
prihoda, niso podlaga za izgon z ozemlja.
Kot primer zadeve, v kateri se je dč uspešno sklicevala na izjemo javnega zdravja, lahko
navedemo združene zadeve C-171/07 in C-172/07, Apothekerkammer des Saarlandes in drugi, v
katerih je nemško sodišče Verwaltungsgericht des Saarlandes zastavilo vprašanje za predhodno
odločanje v okviru spora, ali naj bo v Nemčiji dovoljeno, da družba s sedežem na Nizozemskem
2022/23
v Nemčijo prodaja zdravila po pošti. Nemška zakonodaja namreč prepoveduje, da bi lekarne

upravljale (in s tern prodajale zdravila) osebe, ki niso farmacevti. Nacionalno sodišče je na SEU
naslovilo vprašanje, ali 49. in 54. člen PDEU (prej 43. in 48. člen PES) nasprotujeta nacionalni
ureditvi, ki osebam, ki nimajo statusa farmacevta, preprečuje lastništvo in upravljanje lekarn.
SEU je odločilo, da 49. in 54. člen PDEU (prej 43. in 48. člen PES) ne nasprotujeta nacionalni
ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki osebam, ki nimajo statusa farmacevta, preprečuje
lastništvo in upravljanje lekarn. SEU je najprej ugotovilo, da ta nacionalna ureditev sicer pomeni
omejitev svobode ustanavljanja, vendar jo je mogoče utemeljiti z varovanjem javnega zdravja
oziroma s ciljem zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili. Poudarilo
je, da lahko zdravila, če se uživajo brez potrebe ali nepravilno, resno škodijo zdravju, ne da bi se
bolnik pri njihovem jemanju tega zavedal, in da se lahko dč zato odloči, da bo upravljanje
lekarne zaupala samo farmacevtom.
5.6.2. Nujni razlogi v splošnem interesu
Podobno kot v okviru prostega pretoka blaga ali prostega gibanja delavcev se je mogoče tudi v
okviru svobode ustanavljanja sklicevati na nujne razloge v splošnem interesu, ki niso zapisani v
PDEU, temveč jih je razvilo SEU v svoji sodni praksi. Podobno kot pri drugih svoboščinah je
mogoče s sklicevanjem na te (nezapisane) nujne razloge utemeljiti samo tiste ukrepe, ki so
nediskriminatorni, diskriminatorne ukrepe pa je mogoče utemeljiti samo na podlagi zapisanih
izjem, torej javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja (prvi odstavek 52. člena PDEU).
Kot primer zadeve, v kateri je SEU poudarilo možnost sklicevanja na (nezapisane) nujne razloge
v splošnem interesu v okviru svobode ustanavljanja, lahko navedemo zadevo C-64/08,
Engelmann, v kateri je vprašanje za predhodno odločanje zastavilo avstrijsko sodišče
Landesgericht Linz. Zadeva se je nanašala na nemškega državljana, ki je v Avstriji upravljal
igralnici, čeprav pri avstrijskih organih ni zaprosil za koncesijo za organiziranje iger na srečo. Na
podlagi avstrijske zakonodaje je treba za organiziranje in prirejanje iger na srečo pridobiti
koncesijo, eden od pogojev za dodelitev te koncesije pa je, da mora biti koncesionar delniška
družba, ki ima sedež v Avstriji. Avstrijski pristojni organi so zato proti njemu sprožili kazenski
postopek.
Nacionalno sodišče je na SEU naslovilo več vprašanj za predhodno odločanje, pri čemer je za
nas bistveno prvo vprašanje, ali 49. člen PDEU (prej 43. člen PES) nasprotuje nacionalni
zakonodaji, ki zahteva, da imajo imetniki koncesij za upravljanje igralnic sedež na nacionalnem
ozemlju (torej v Avstriji). SEU je odločilo, da je treba 49. člen PDEU (prej 43. člen PES)
razlagati tako, da nasprotuje ureditvi dč, ki prirejanje iger na srečo v igralnicah omejuje na
poslovne subjekte s sedežem na ozemlju te dč. V argumentaciji je SEU na teoretični ravni
poudarilo, da je mogoče omejitve svobode ustanavljanja utemeljiti z nujnimi razlogi v splošnem
interesu, kot so zlasti cilji varstva potrošnikov, preprečevanja goljufij in spodbujanja državljanov
k čezmerni porabi pri igranju ter ohranjanja družbenega reda na splošno. V tej zadevi SEU sicer
ni štelo, da je omejitev svobode ustanavljanja v konkretnem primeru utemeljena z enim od nujnih
razlogov v splošnem interesu, je pa tako sklicevanje dopustilo na teoretični ravni.
5.6.3. Izjema glede javne oblasti
V nadaljevanju bodo obravnavane določbe, ki dč omogočajo, da se sklicujejo na izjemo glede

javne oblasti. V skladu s prvim odstavkom 51. člena PDEU (prej prvim odstavkom 45. člena
PES) se namreč določbe poglavja o svobodi ustanavljanja v posamezni dč ne uporabljajo za
dejavnosti, ki so v tej državi povezane, četudi občasno, z izvajanjem javne oblasti. PDEU ne
opredeljuje pojma javna oblast (official authority, bffentli-che Gewalt, autorite publique), prav
tako ta pojem ni opredeljen v sekundarni zakonodaji EU. Pomembno je poudariti, da je SEU v
sodni praksi to izjemo razlagalo ozko.
2022/23
Zadeva C-451/03, Servizi. Tu je SEU poudarilo, da je treba 51. in 62. člen PDEU razlagati tako,
da se njun obseg omeji na to, kar je nujno za ohranjanje interesov, ki jih ta določba dč omogoča
varovati; izjema, ki jo določata ta člena, mora biti omejena na dejavnosti, ki same po sebi
pomenijo neposreden in posebne povezave z izvajanjem javne oblasti.
Zadeva C-160/08, Komisija vs Nemčija; se je nanašala na javno naročanje na področju nujnih

reševalnih prevozov in kvalificiranega prevoza bolnikov. Komisija je trdila, da Nemčija ni
objavila obvestil o oddaji naročil in ker naročil storitev na področju storitev nujnega reševalnega
prevoza in kvalificiranega prevoza bolnikov ni razpisala, ni izpolnila svoje obveznosti po 258.
členu PDEU ter iz več drugih pravnih aktov. Nemčija se je sklicevala na to, da so javne storitve
prevoza bolnikov del javne politike preprečevanja tveganj za zdravje in varovanja zdravja in da
zato zanje velja izjema iz 51. in 62. člena PDEU. SEU je odločilo, da Nemčija s tem, ko ni
objavila obvestila o izidu postopka javnega naročanja ni izpolnila svojih obveznosti iz Direktive
92/50/EGS oz. Direktive 2004/18/ES. Dodalo je, da je treba 51. in 62. člen PDEU razlagati tako,
da se njun obseg omeji na to, kar je nujno za ohranitev interesov, ki jih določbi dč omogočata
varovati. Zgolj prispevanje k varovanju javnega zdravja po mnenju SEU ne zadostuje za to, da bi
obstajala povezava z izvajanjem javne oblasti.
Zelo pomembne na področju izjeme glede javne oblasti so tudi zadeve glede notarjev. Pravna
vprašanja v teh zadevah so pomembna tudi za Slovenijo in zelo odmevna v literaturi. Gre za
zadeve C- 47/08, Komisija proti Belgiji, C-50/08, Komisija proti Franciji, C-51/08, Komisija
proti Luksemburgu, C-S3/08, Komisija proti Avstriji, C-54/08, Komisija proti Nemčiji, C-61/08,
Komisija proti Grčiji, in C-52/08, Komistfa proti Portugalski. Proti navedenim državam je
Komisija vložila tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti po 258. členu PDEU, v katerih je
zatrjevala, da te države članice niso izpolnile obveznosti iz določb o svobodi ustanavljanja (49. in
51. členu PDEU), ker so določile državljanstvo kot pogoj za opravljanje poklica notarja.
Komisija nekaterim državam članicam v tožbi očita tudi, da niso prenesle Direktive 89/48/EGS o
splošnem sistemu priznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim izobraževanjem in
usposabljanjem, ki traja najmanj tri leta, oziroma direktive, ki jo je nadomestila, Direktive
2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij. Tak tožbeni razlog se pojavlja v tožbi proti
Belgiji, Luksemburgu, Avstriji, Nemčiji in Grčiji.
V tožbi proti Portugalski (C-5Z/08) je nepravilen prenos te direktive v bistvu edini tožbeni
razlog; v tej tožbi Komisija zatrjuje, da Portugalska ni izpolnila obveznosti iz te direktive, ker
notarjem iz drugih dč ni dovolila opravljanja notarskega poklica na Portugalskem, čeprav so to
pravico imeli v eni od dč, kjer je to reguliran poklic, ali so ga pod določenimi pogoji lahko
opravljali v dč, kjer to ni reguliran poklic.
V teh zadevah je pristojen veliki senat; SEU je v sodbi z dne 24. maja 2011 v zadevah C-47/08,
Komisija proti Belgija, C-50/08, Komisija proti Franciji, C-51/08, Komisija prod Luksemburgu,
C- 53/08, Komisija prod Avstriji, C-54/08, Komisija proti Nemčiji, in C-61/08, Komisija proti
Grciji, ugotovilo, da navedene dč niso izpolnile svojih obveznosti iz 49. člena PDEU (prej 43.
clena PES), ker dostop do notarskega poklica pogojujejo z državljanstvom. V argumentaciji je
SEU najprej poudarilo, da opravljanje notarskega poklica spada v okvir svobode ustanavljanja in
da pogoj državljanstva za opravljanje notarskega poklica pomeni različno obravnavanje na
podlagi državljanstva, ki ga 49. člen PDEU (prej 43. člen PES) načeloma prepoveduje. Nato je
analiziralo, ali je mogoče to omejitev utemeljiti na podlagi 51. člena PDEU (prej 45. člena PES),
v skladu s katerim se določbe o svobodi ustanavljanja ne uporabljajo za dejavnosti, ki so v državi
povezane, četudi občasno, z izvajanjem javne oblasti. V okviru te analize je naprej poudarilo, da
mora biti ta izjema omejena le na dejavnosti, ki so same po sebi v neposredni in posebni zvezi z
izvajanjem javne oblasti. Nato je glede vsake od dč analiziralo, ali ima notarska dejavnost
2022/23
neposredno in posebno zvezo z izvajanjem javne oblasti, in ugotovilo, da je nima. Zato je pogoj
državljanstva, ki ga zahteva zakonodaja navedenih dč za dostop do notarskega poklica,
diskriminacija na podlagi državljanstva, ki je prepovedana z 49. členom PDEU
(prej 43. členom PES). Problematika te zadeve je tudi v literaturi naletela na stevilne odzive.
V zadevi C-52/08, Komisija proti Portugalski, je SEU v sodbi z dne 24. maja 2011 tožbo
zavrnilo. V argumentaciji je poudarilo, da ob izteku roka, ki je bil določen v obrazloženem
mnenju Komisije, ni obstajala dovolj jasna obveznost, da dč prenesejo Direktivo 89/48 za
poklic notarja in da zato Portugalska ni kršila svojih obveznosti glede prenosa te direktive.
5.7. Pomembnejše odločitve SEU

Sodna praksa SEU s področja svobode ustanavljanja je obsežna in raznovrstna ter posega na
številna področja. Po eni strani gre za klasična vprašanja ustanovitve sedeža družbe v drugi dč,
po drugi strani pa so vključena tudi bolj specifična vprašanja davkov ali svobode ustanavljanja v
okviru zdravstvenih storitev.
5.7.1. Prenos dejanskega sedeza družbe
V nadaljevanju obravnavamo nekatere ključne sodbe SEU glede svobode ustanavljanja. Gre za
sodbe, ki so pomembno oblikovale sodno prakso tega sodišča na področju svobode ustanavljanja.
Najpomembnejse sodbe glede prenosa sedeža družbe iz ene države članice v drugo so:
- 81/87, Daily Mail (iz leta 1988);

- C-212/97, Centros (iz leta 1999);
- C-208/00, Uberseering (iz leta 2002); - C-167/01, Inspire Art (iz leta 2003); - C-210/06, Cartesio
(iz leta 2008).
Medtem ko se zadevi 81/87, Daily Mail; in C-210/06, Cartesio, nanašata na »izselitev«
dejanskega sedeža iz dč, pa se zadeve C-212/97, Centros; C-208/00, Uberseering; in C-
167/01, Inspire Art, nanašajo na prenos (»priselitev«) dejanskega sedeža v drugo dč.
5.7.7.1. ''Izselitev'' dejanskega sedeža družbe iz druge države članice
Prva zadeva, ki jo je treba omeniti, je zadeva 81/87, Daily Mail, ki se je nanašala na razlago 49.
in 54. člena PDEU in določb Direktive 73/148 o odpravi omejitev gibanja in bivanja v Skupnosti
za državljane držav članic v zvezi z ustanavljanjem in opravljanjem storitev.
Vprašanje za predhodno odločanje je postavilo High Court of Justice, Queen's Bench Division
(Velika Britanija). Vprašanja za predhodno odločanje so bila postavljena v okviru postopka med
družbo Daily Mail in britanskimi organi, ki družbi Daily Mail niso hoteli dati soglasja za prenos
oziroma »izselitev« njenega dejanskega sedeža na Nizozemsko. Družba Daily Mail je hotela
prenesti svoj dejanski sedež (»sedež uprave«) na Nizozemsko, da bi se s tem v Združenem
kraljestvu izognila plačilu davka. Na podlagi davčne zakonodaje Združenega kraljestva je družba
za davčne namene rezident tam, kjer je njen dejanski sedež (sedež njene uprave). To pomeni, da
družbi Daily Mail ne bi bilo treba plačati davka, če bi lahko svoj dejanski sedež prenesla v drugo
dč (na Nizozemsko), pri tem pa ohranila svoj statutarni sedež v Združenem kraljestvu. Na
podlagi britanske zakonodaje je tak prenos dejanskega sedeža ven iz Združenega kraljestva sicer
mogoč, vendar le s soglasjem pristojnega organa. V obravnavani zadevi je družba Daily Mail
pristojni organ zaprosila za to soglasje. Pristojni organ je soglasje izdal po dolgotrajnih
pogajanjih in pod pogojem, da družba proda del svojega premoženja pred prenosom dejanskega
2022/23
sedeža, zato je druzba Daily Mail sprožila postopek pred nacionalnim sodiščem, v katerem je
zatrjevala, da je britanska zakonodaja v nasprotju z določbami PDEU (prej PES) o svobodi
ustanavljanja.
Nacionalno sodišče je v tem postopku na SEU naslovilo več vprašanj za predhodno odločanje,
katerih bistvo je vprašanje, ali 49. in 54. člen PDEU in Direktiva 73/1482062 nasprotujeta temu,
da dč, v kateri ima družba svoj dejanski sedež (sedež uprave), prepove prenos tega dejanskega
sedeža v drugo dč brez predhodnega soglasja, ko bi se lahko družba zaradi prenosa dejanskega
sedeža izognila plačilu davka v dč, iz katere hoče prenesti svoj dejanski sedež. SEU je odločilo,
da je treba 49. in 54. člen PDEU razlagati tako, da družbi, ustanovljeni v skladu z zakonodajo
države članice in s statutarnim sedežem v tej državi članici, nimata pravice prenesti svojega
dejanskega sedeža (sedeža uprave) v drugo državo članico. Poleg tega je SEU odločilo, da je
treba Direktivo 73/148 razlagati tako, da njene določbe družbi ne dajejo pravice prenesti svojega
dejanskega sedeža (sedeža uprave) v drugo dč. SEU je v argumentaciji poudarilo, da določbe
PDEU (prej PES) o svobodi ustanavljanja ne urejajo vprašanj - ki se po nacionalnem pravu lahko
razlikujejo - ali se lahko dejanski sedež družbe prenese iz ene dč v drugo. To pomeni, da je v
konkretni zadevi Združeno kraljestvo še naprej imelo možnost, da družbam s statutarnim sedežem
v Združenem kraljestvu prepove prenos dejanskega sedeža družbe v druge dč.
Naslednja zadeva, ki jo je treba obravnavati, je zadeva C-210/06, Cartesio,2057 v kateri je SEU
odločalo na podlagi vprašanja za predhodno odločanje madžarskega sodišča Szegedi. Zadeva se
je nanašala na komanditno družbo, ustanovljeno na podlagi madžarskega prava in s sedežem na
Madžarskem, ki je želela prenesti svoj dejanski sedež iz Madžarske v Italijo, vendar je hotela
ostati registrirana na Madžarskem, zato da bi bil njen pravni status še naprej urejen z
madžarskim pravom. To pomeni, da bi se zanjo se naprej uporabljalo madžarsko pravo. Vendar
je gospodarsko sodišče, ki je vodilo register gospodarskih družb, tak vpis v register zavrnilo z
obrazložitvijo, da tak prenos na podlagi madžarskega prava ni mogoč. Predložitveno sodišče je
SEU zastavilo več vprašanj za predhodno odločanje, za svobodo ustanavljanja pa je pomembno
četrto vprašanje za predhodno odločanje, s katerim je predložitveno sodišče v bistvu vprašalo,
ali 49. in 54. člen PDEU nasprotujeta predpisom dč, ki preprečujejo družbi, ustanovljeni na
podlagi nacionalnega prava te dč, da prenese svoj sedež v drugo dč, s tem da bi obdržala pravni
status družbe prava države članice, v skladu z zakonodajo katere je bila ustanovljena. Zadeva
Cartesio se torej nanaša na problem, ali je taka madžarska zakonodaja, v skladu s svobodo
ustanavljanja.
SEU je v sodbi z dne 16. decembra 2008 glede tega vprašanja za predhodno odločanje odločilo,
da je treba glede na trenutno stanje prava Unije 49. in 54. člen PDEU razlagati tako, da ne
nasprotujeta predpisom dč, ki družbi, ustanovljeni na podlagi nacionalnega prava te države
članice, preprečujejo prenos njenega sedeza v drugo državo članico, pri čemer bi ohranila
subjektiviteto družbe nacionalnega prava dč, v skladu z zakonodajo katere je bila ustanovljena.
V argumentaciji je SEU poudarilo, da je že v zadevi 81/87, Daily Mail, opozorilo, da družba,
ustanovljena na podlagi nacionalnega pravnega reda, obstaja le po nacionalni zakonodaji, ki ji
določa njena ustanovitev in delovanje. Poleg tega je navedlo, da iz zadeve Daily Mail izhaja, da
se zakonodaje dč glede ustanovitve družbe precej razlikujejo in da nekatere države dopuščajo le
prenos dejanskega sedeža brez prenosa statutarnega, druge pa zahtevajo, da se poleg
statutarnega prenese tudi dejanski sedež. SEU je poudarilo, da so ta vprašanja prepuščena
nacionalnemu pravu in da jih pravo EU ne ureja.
5.7.1.2. ''Priselitev'' dejanskega sedeža družbe v drugo dč
Zelo pomembna je tudi zadeva C-212/97, Centros, ki se prav tako nanaša na razlago 49. in 54.
člena PDEU in v kateri je vprašanje za predhodno odločanje postavilo dansko sodišče Höjesteret.
2022/23
Vprašanje za predhodno odločanje je bilo zastavljeno v postopku med družbo Centros Ltd s
sedežem v Združenem kraljestvu in danskim glavnim uradom za trgovino in družbe v okviru
danskega ministrstva za trgovino, ker je ta organ zavrnil registracijo podružnice družbe Centros
na Danskem.
Zadeva se je nanašala na tako dejansko stanje: družba Centros vse od ustanovitve v Združenem
kraljestvu ni nikoli opravljala dejavnosti. Ker zakonodaja Združenega kraljestva družbam z
omejeno odgovornostjo ne predpisuje pogoja, da morajo zagotoviti in vplačati minimalni
osnovni kapital, osnovni kapital družbe Centros v visini 100 GBP ni bil vplačan. Razdeljen je bil
na dva dela, ki ju imata zakonca Bryde, danska državljana s stalnim prebivališčem na Danskem.
Po danski zakonodaji se zato družba Centros obravnava kot tuja družba. Danski glavni urad za
trgovino je zavrnil registracijo podružnice družbe Centros na Danskem z razlogom, da ta družba
na Danskem pravzaprav ni hotela ustanoviti podružnice, temveč de facto glavni sedež, da bi s
tem zaobšla nacionalne predpise predvsem glede vplačila minimalnega osnovnega kapitala na
Danskem. Ta organ je navedel tudi, da družba Centros v Združenem kraljestvu ni opravljala
dejavnosti. Družba Centros je to odlocbo izpodbijala pred nacionalnim sodiscem in se pri tem
sklicevala na določbe Pogodbe o svobodi ustanavljanja.
Nacionalno sodišče je v tem postopku na SEU naslovilo vprašanje za predhodno odločanje, s

katerim je v bistvu vprašalo, ali 49. in 54. člen PDEU nasprotujeta temu, da dč zavrne registracijo
podružnice družbe, ki je ustanovljena v skladu z zakonodajo druge dč, v kateri ima sedež, ne da bi
tam opravljala poslovno dejavnost, kadar je namen podružnice tej družbi omogočiti, da vso svojo
dejavnost opravlja v dč podruinice, s čimer se izogne ustanovitvi družbe v tej državi in tako
zaobide uporabo predpisov o ustanovitvi družb, ki so v tej državi strožja glede vplačila
minimalnega osnovnega kapitala.
SEU je odločilo, da 49. in 54. člen PDEU nasprotujeta zavrnitvi registracije podružnice družbe,
ustanovljene na podlagi zakonodaje druge dč, v kateri ne opravlja poslovne dejavnosti, s čimer
se izogne ustanovitvi družbe in s tem uporabi predpisov o ustanovitvi druzb, ki so v tej državi
strožji glede vplačila minimalnega osnovnega kapitala. Vendar pa taka razlaga navedenih
določb ne nasprotuje temu, da zadevna dč sprejme primerne ukrepe za preprečitev ali
sankcioniranje prevar, bodisi v razmerju do družbe bodisi v razmerju do družbenikov, ki bi se z
ustanovitvijo družbe dejansko poskušali izogniti svojim obveznostim do zasebnih ali javnih
upnikov, ki imajo sedež na ozemlju zadevne dč. SEU je v argumentaciji poudarilo, da dejstvo,
da državljan dč družbo ustanovi v dč, ki ima manj stroga pravila prava družb, in v drugih dč
odpre podružnice, samo po sebi ne pomeni zlorabe pravice ustanavljanja.
Navedlo je, da sta z izvrševanjem svobode ustanavljanja neločljivo povezana tako pravica
ustanoviti družbo v eni državi članici kakor tudi odprtje podružnice v drugih državah članicah.
Poudarilo je tudi, da boja proti goljufijam ni mogoče upravičiti s prakso zavračanja registracije
podružnice družbe, ki ima svoj sedež v drugi državi članici.
Pomembna je tudi zadeva C-208/00, Uberseering, v kateri je vprašanje za predhodno odločanje

postavilo Bundesgerichtshof (Nemčija) in ki se je nanašala na razlago 49. in 54. člena PDEU.
Vprašanja za predhodno odločanje so bila zastavljena v sporu med dvema družbama, in sicer med
nizozemsko družbo Uberseering in nemško družbo NCC. Zadeva se je nanašala na tako dejansko
stanje: družba Uberseering je leta 1990 v Düsseldorfu (Nemčija) pridobila zemljišče za poslovne
namene. Nemški družbi NCC je s pogodbo o nadzoru del poverila obnovo objektov na tem
zemljišču. Družba NCC je storitve opravila, vendar pa je družba Uberseering uveljavljala napake
pri izvedbi pleskarskih del. Leta 1994 sta nemška državljana s prebivališčem v Düsseldorfu
pridobila vse lastniške deleže v družbi Uberseering. Nato je leta 1996 družba Uberseering, potem
ko je od družbe NCC zaman zahtevala odpravo ugotovljenih napak pri izvedbi del, na podlagi
2022/23
pogodbe o nadzoru del, sklenjene z družbo NCC, pri nemškem sodišču vložila odškodninsko
tožbo zoper to družbo.
Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo in pritožbeno sodišče je to odločitev potrdilo, saj je

menilo, da je družba Uberseering svoj dejanski sedež (actual centre of administration,
tatsdchlicher Venvaltungssitz, siege effectif) prenesla v Düsseldorf, potem ko sta njegove
poslovne deleže pridobila nemška državljana. Kljub temu pa je bilo nacionalno sodišče mnenja,
da je družba Uberseering svoj statutami sedež (registered office, satzungsmdfiiger Sitz, siege
statutaire) ohranila na Nizozemskem in da zato v Nemčiji nima pravne sposobnosti in s tem tudi
ne procesne sposobnosti. Postopek je potekal na več stopnjah in slednjič je Bundesgerichtshof na
SEU naslovilo dve vprašanji za predhodno odločanje.
S prvim vprašanjem je predložitveno sodišče v bistvu vprašalo, ali 49. in 54. člen PDEU
nasprotujeta temu, da - če se za družbo, ustanovljeno v skladu z zakonodajo ene države članice,
kjer ima svoj statutarni sedež, šteje, da je svoj dejanski sedež prenesla v drugo državo - druga
država tej družbi odreče pravno sposobnost in s tem tudi procesno sposobnost, da bi pred
njenimi sodišči uveljavljala svoje pravice na podlagi pogodbe, sklenjene z družbo, ustanovljeno
v tej drugi državi članici. Drugo vprašanje je predložitveno sodišče zastavilo subsidiamo. S tem
vprašanjem je vprašalo, ali je v skladu z določbami o svobodi ustanavljanja pravno in procesno
sposobnost družbe treba določiti po pravu države, v kateri je bila ustanovljena.
SEU je v sodbi glede prvega vprašanja odločilo, da 49. in 54. člen PDEU nasprotujeta temu, da -
če se za družbo, ustanovljeno v skladu z zakonodajo države članice, na ozemlju katere ima svoj
statutarni sedež, po pravu druge države članice šteje, da je svoj dejanski sedež prenesla v to
drugo državo - ta država navedeni družbi odreče pravno sposobnost in s tem procesno
sposobnost pred njenimi nacionalnimi sodišči, da bi lahko uveljavljala pravice iz pogodbe,
sklenjene z družbo, ustanovljeno v tej drugi državi članici.
V argumentaciji je poudarilo, da je družba Uberseering ustanovljena na Nizozemskem in ima
tam svoj statutarni sedež, zato posledica okoliščine, da so večino poslovnih deležev te družbe
pridobili nemški državljani s prebivališčem v Nemčiji, ni izguba njene pravne osebnosti na
podlagi nizozemskega prava. Poudarilo je tudi, da je obstoj te družbe neločljivo povezan z
njenim statusom družbe nizozemskega prava in da zahteva po ponovni ustanovitvi te družbe v
Nemčiji zato pomeni zanikanje svobode ustanavljanja. Glede drugega vprašanja pa je SEU
odločilo, da se vprašanja pravne sposobnosti in s tem procesne sposobnosti presojajo po pravu
države članice ustanovitve družbe. Poudarilo je, da odgovor na drugo vprašanje izhaja iz
odgovora na prvo vprašanje.
V okviru svobode ustanavljanja je pomembno obravnavati tudi zadevo 868 C-167/01, Inspire Art,
v kateri je vprašanja za predhodno odločanje zastavilo nizozemsko sodišče Kantongerecht te
Amsterdam in katere predmet je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe o razlagi 49., 52. in
54. člena PDEU glede obveznosti vpisa nizozemske podružnice angleške družbe v nizozemski
trgovinski register kot formalno tuje podjetje.
Vprašanja za predhodno odločanje so bila zastavljena v sporu med amsterdamsko trgovinsko

zbornico in družbo Inspire Art Ltd., ki je bila ustanovljena na podlagi angleškega prava in je
imela sedež v Združenem kraljestvu. Njen direktor, ki je pooblaščen delovati samostojno v imenu
te družbe, je imel stalno prebivališče na Nizozemskem. Družba Inspire Art je imela podružnico
na Nizozemskem in je bila registrirana v registru amsterdamske trgovinske zbornice brez navedbe
dejstva, da je formalno tuja družba, kot je to zahteval nizozemski zakon o formalno tujih družbah.
V skladu s tem zakonom so morale tuje družbe izpolniti nekatere obveznosti v zvezi z vpisom v
register na nizozemskem, kot na primer navedbo tega statusa, navedbo minimalnega kapitala in
letno predložitev nekaterih dokumentov. Ker naj bi se s tem kršila nizozemska zakonodaja in ker
2022/23
je družba poslovala izključno na Nizozemskem, je trgovinska zbornica zahtevala, da se

registracija družbe Inspire Art dopolni z navedbo, da gre za formalno tujo družbo (formally
foreign company, formal ausldndische Gesellschaft, societe itrangere de pure forme).
Nizozemsko sodišče je v okviru tega spora na SEU naslovilo dve vprašanji za predhodno
odločanje, med katerimi je bistveno vprašanje, ali 49. in 54. clen PDEU nasprotujeta nacionalni
zakonodaji, ki določa dodatne pogoje (na primer navedba v registru, da gre za formalno tujo
družbo ali minimalni osnovni kapital) za ustanovitev (na Nizozemskem) podružnice družbe s
statutarnim sedežem v Združenem kraljestvu, pri čemer ima ta (matična) družba statutarni sedež v
Združenem kraljestvu zato, da si zagotovi prednosti, ki jih ponuja pravo Združenega kraljestva za
ustanovitev družbe v primerjavi z nizozemskim pravom. Gre torej za vprašanje, ali Nizozemska
lahko določi dodatne pogoje za ustanovitev nizozemske podružnice družbe, ki ima statutarni
sedež sicer v Združenem kraljestvu, vendar posluje izključno prek svoje podružnice na
Nizozemskem.
SEU je glede tega vprašanja odločilo, da 49. in 54. člen PDEU nasprotujeta nizozemski
zakonodaji, ki za ustanovitev podružnice v tej državi članici določa nekatere dodatne pogoje (na
primer glede minimalnega osnovnega kapitala ali navedbe v registru, da gre za formalno tujo
družbo), če je matična družba ustanovljena v drugi državi članici. SEU je odločilo tudi, da
razlogi, zaradi katerih je bila matična družba ustanovljena v drugi državi članici, in dejstvo, da
posluje izključno prek svoje podružnice na Nizozemskem, tej družbi ne jemljeta pravice, da se
lahko sklicuje na svobodo ustanavljanja iz PDEU, razen če se v konkretnem primeru ugotovi
zloraba.
5.7.2. Sodna praksa glede sekundarnega prava o svobodi ustanavljanja
5.7.3. Svoboda ustanavljanja in davki
Svoboda ustanavljanja je pogosto povezana tudi z davčnimi določbami, zato so primeri

obravnavanja davčne problematike v povezavi s svobodo ustanavljanja v sodni praksi zelo
pogosti. SEU lahko v zvezi s svobodo ustanavljanja obravnava različne vrste davkov: problemi
v zvezi z davki se lahko nanašajo na primer na vprašanja v zvezi z dohodnino, vprašanja davčne
obravnave podružnic podjetij,vprašanja diskriminacije dividend tujih podjetij, vprašanja
davčnih stopenj pri obdavčenju domačih ali tujih dividend,…
Pomembno pa je poudariti, da glede neposrednega obdavčenja države članice ohranjajo svojo

pristojnost in da je SEU v sodni praksi že velikokrat opozorilo, da čeprav spadajo neposredni
davki v pristojnost držav članic, morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso svojo
pristojnost izvrševati ob spoštovanju prava EU.
Glede dohodnine v povezavi z določbami o svobodi ustanavljanja lahko obravnavamo zadevo

C- 383/05, Talotta, v kateri se je na določbe o svobodi ustanavljanja sklicevala fizična oseba, ki
je bila samozaposlena. Iz dejstev v zadevi je razvidno, da je Talotta prebival v Luksemburgu in
je imel restavracijo v Belgiji, torej je opravljal dejavnost kot samozaposlena oseba. V Belgiji je
bil davčni zavezanec glede dohodka, ki ga je tam ustvaril. Leta 1992 je zamujal s svojo davčno
napovedjo, zato so mu belgijski organi odmerili dohodnino po uradni dolžnosti, kar omogoča
belgijska zakonodaja. Vendar pa se višina obdavčljivega dohodka po belgijski zakonodaji določi
drugače za belgijska podjetja kakor za v Belgiji delujoča tuja podjetja. Za belgijska podjetja se
obdavčljivi dohodek določi glede na običajni dohodek vsaj treh podobnih davčnih zavezancev.
Za v Belgiji delujoča tuja podjetja pa zakonodaja določa najnižji obdavčljiv dohodek; glede
tujih podjetij pa je obdavčljiv dohodek torej določen vnaprej. Talotta je odločbo o odmeri davka
izpodbijal pred belgijskim sodiščem in zatrjeval, da mu je bil davek obračunan na podlagi manj
2022/23
ugodnih pravil, kot so tista, ki veljajo za belgijska podjetja, ki opravljajo enako dejavnost. V tem
postopku je nacionalno sodišče SEU postavilo vprašanje za predhodno odločanje o skladnosti
belgijske zakonodaje z določbami o svobodi ustanavljanja.
SEU je odločilo, da belgijska zakonodaja, ni v skladu z 49. členom PDEU, torej s svobodo
ustanavljanja. Poudarilo je, da belgijska zakonodaja različno obravnava davčne zavezance,
odvisno od tega, ali so rezidenti Belgije ali ne, in da mora biti dohodek obeh uvrščen v isto
kategorijo, to je med dohodke iz opravljanja dejavnosti kot samozaposlena oseba na ozemlju iste
države članice. Ker so v tem primeru rezidenti in nerezidenti v objektivno primerljivem položaju,
jih je treba tudi z davčnega vidika obravnavati enako. Neenakega obravnavanja ne more
upravičiti niti potreba po zagotovitvi učinkovitega davčnega nadzora, saj se v primeru tako
rezidentov kot tudi nerezidentov pojavijo iste praktične težave pri določitvi obdavčljivega
dohodka.
Kot primer zadeve glede obdavčitve dividend v povezavi s svobodo ustanavljanja lahko navedemo
zadevo 270/83, Komisijsi proti Franciji (tako imenovana zadeva Avoir fiscal),2134 v kateri je
Komisija vlozila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti po 258. členu PDEU (prej 226. Clenu
PES) zato, ker je francoska zakonodaja davčni odbitek za dividende omogočala samo
podjetjem s statutarnim sedežem v Franciji, ne pa tudi drugim podjetjem, čeprav so imela
podružnice v Franciji.
SodiSCe EU je odločilo, da Francija ni izpolnila svojih obveznosti iz 49. clena PDEU.
5.7.4. Svoboda ustanavljanja na področju zdravstva
Vprašanja svobode ustanavljanja so pomembna tudi na področju zdravstva.

V tem okviru je treba omeniti zadevo C-169/07, Hartlauer. Zadeva se je nanašala na dejstvo, da
so avstrijski organi zavrnili prošnjo družbe Hartlauer s sedežem v Nemčiji za izdajo dovoljenja za
ustanovitev zasebnega zdravstvenega zavoda v statusni obliki samostojne zobozdravstvene
ambulante na Dunaju. Razlog za to je bil, da ustanovitev zdravstvenega zavoda ne bi bistveno
pospešila, povečala ali izboljšala zdravstvene oskrbe prebivalcev. V postopku pred nacionalnim
sodiščem sta bili na SEU naslovljeni dve vprašanji za predhodno odločanje.
Nacionalno sodišče je s prvim vprašanjem vprašalo, ali 49. člen PDEU (v povezavi s 54.
členom PDEU) nasprotuje uporabi nacionalnega predpisa, v skladu s katerim je za
ustanovitev zasebnega zdravstvenega zavoda v statusni obliki samostojne zobozdravstvene
ambulante potrebna pridobitev dovoljenja, ta pa se zavme, če ni potrebe po ustanovitvi zobne
ambulante. Z drugim vprašanjem je predložitveno sodišče vprašalo, ali je odgovor na prvo
vprašanje drugačen, če je treba pri presoji potreb upoštevati tudi obstoječo oskrbovalno
ponudbo javnih ambulant, zasebnih nepridobitnih in drugih zdravstvenih ustanov s koncesijo.
SEU je v sodbi odločilo, da 49. in 54. člen PDEU nasprotujeta nacionalnim določbam, na
podlagi katerih je potrebno dovoljenje za ustanovitev zasebnega zdravstvenega zavoda v obliki
samostojne zobozdravstvene ambulante in na podlagi katerih se to dovoljenje ne izda, če ob
upoštevanju oskrbovalne ponudbe zasebnih zobozdravnikov s koncesijo ne obstaja potreba po
ustanovitvi takega zavoda. V argumentaciji je SEU poudarilo, da te nacionalne določbe
pomenijo omejitev svobode ustanavljanja, ki bi jo sicer teoretično gledano bilo mogoče
utemeljiti na podlagi varovanja javnega zdravja, vendar pa ti nacionalni predpisi niso primerni
za zagotovitev kakovostne, uravnotežene in vsem dostopne zdravstvene oskrbe in za preprečitev
nevarnosti resne ogrozitve finančnega ravnotežja sistema socialne varnosti.
V zvezi s področjem zdravstva je treba obravnavati tudi zadevo C-568/07, Komisija proti Grčiji,
v kateri so bile Grčiji v okviru postopka na podlagi 260. člena PDEU (prej 228. člena PES) zaradi
2022/23
neizpolnitve obveznosti iz sodbe iz leta 2005 naložene finančne sankcije v zvezi z omejitvami, ki
jih je Grčija predpisala za izvajanje poklica optika. Grčija je bila namreč že leta 2005 v zadevi C-
140/03, Komisija proti Grčiji, obsojena, ker je v zvezi z optikami omejevala svobodo
ustanavljanja tako glede fizičnih kot glede pravnih oseb. SEU je v tej (prvi) sodbi ugotovilo, da
Grčija ni izpolnila svojih obveznosti iz 49. in 54. člena PDEU (prej 43. in 48. člena PES) s tem,
da v nacionalni zakonodaji diplomiranemu optiku kot fizični osebi ni dovolila opravljanja
dejavnosti v več kot eni trgovini z optičnimi pripomočki in da je pravnim osebam možnost, da v
Grčiji odprejo trgovino z optičnimi pripomočki, omejevala z nekaterimi pogoji. Ti pogoji so bili:
- dovoljenje za odprtje in opravljanje dejavnosti trgovine z optičnimi pripomočki je moralo biti

izdano na ime optika z licenco kot fizične osebe
- oseba, ki ima dovoljenje za opravljanje te dejavnosti, je morala biti udeležena v razmerju najmanj
50 odstotkov v kapitalu družbe,
- družba je morala biti oblikovana kot družba z neomejeno odgovornostjo ali kot komanditna druzba
- optik je lahko bil družbenik največ ene druge družbe, ki je lastnica trgovine z optičnimi
pripomočki.
Ker Grčija ni izvršila te sodbe, je Komisija leta 2007 proti Grčiji vložila tožbo na podlagi 260.
člena PDEU (prej 228. člena PES), v kateri je SEU predlagala, naj Grčiji naloži finančne
sankcije. SEU je v tej (drugi) sodbi v zadevi C-568/07, Komisija proti Grčiji, iz leta 2009
ugotovilo, da Grčija ni izpolnila svojih obveznosti iz (prve) sodbe v zadevi C-140/03, Komisija
proti Grčiji, in ji naložilo plačilo pavšalnega zneska milijon evrov.
V okviru svobode ustanavljanja je SEU obravnavalo tudi lekarniško dejavnost oziroma vprašanje
dopustnosti omejitev za izdajo dovoljenja za odprtje novih lekarn. Ta vprašanja je SEU
obravnavalo v združenih zadevah C-570/07 in C-571/07, Blanco Perez in Chao Gomez, v katerih
je vprašanja za predhodno odločanje zastavilo Špansko sodišče Tribunal Superior de Justicia de
Asturias. Zadevi sta se nanasali na tako dejansko stanje:
Avtonomna skupnost Asturias je leta 2002 začela postopek za podelitev dovoljenj za odprtje
novih lekarn in v ta namen objavila razpis za oddajo prijav. V razpisu je bilo predvideno odprtje
omejenega števila novih lekarn, predvsem glede na gostoto prebivalstva in razdaljo med
lekarnami. Ti pogoji, ki so bili predpisani z dekretom, so bili:
- na vsakem območju lekarniške dejavnosti se lahko odpre načeloma ena lekarna na 2800
prebivalcev; - dodatna lekarna se lahko odpre le, če se ta prag preseže in se ta lekarna odpre za več
kot 2000 prebivalcev;
- vsaka lekarna mora upoštevati najmanjšo razdaljo glede na obstoječe lekarne, pri čemer je ta
razdalja praviloma 250 metrov.
Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta bili diplomirana farmacevta, ki sta hotela odpreti
novo lekarno, ne da bi se zanju uporabil ta sistem ozemeljskega načrtovanja. Ker sta bili njuni
dovoljenji zavrnjeni, sta vložila tožbo, v kateri sta zatrjevala, da določbe glede postopka za
podelitev dovoljenj za odprtje novih lekarn preprečujejo dostop farmacevtov do novih lekarn v
avtonomni skupnosti Asturias. Nacionalno sodišče je v tem sporu na SEU naslovilo vprašanje,
ali 49. člen PDEU nasprotuje nacionalnim predpisom, ki omejujejo izdajo dovoljenja za odprtje
novih lekarn s tem, da določajo število lekarn na število prebivalcev, odprtje dodatnih lekarn le
ob preseganju praga določenega števila prebivalcev in upoštevanje najmanjše razdalje med
lekarnami.
SEU je ugotovilo, da 49. člen PDEU načeloma ne nasprotuje nacionalnim predpisom, ki

omejujejo izdajo dovoljenja za odprtje novih lekarn s tem, da določajo, da se lahko na vsakem
območju lekarniške dejavnosti odpre načeloma ena lekarna na 2800 prebivalcev; da se lahko
2022/23
dodatna lekarna odpre le, če se ta prag preseže in se ta lekarna odpre za več kot 2000
prebivalcev; in da mora vsaka lekarna upoštevati najmanjšo razdaljo glede na obstoječe lekarne,
pri čemer je ta razdalja praviloma 250 metrov. Vendar pa je odločilo tudi, da 49. člen PDEU
nasprotuje takim nacionalnim predpisom, če osnovni pravili najmanjšega števila 2800
prebivalcev in najmanjse razdalje med lekarnami 250 metrov preprečujeta odprtje zadostnega
števila lekarn, ki bi lahko zagotovile ustrezno lekarniško storitev, kar pa mora preveriti
nacionalno sodišče. V argumentaciji je SEU poudarilo, da ti nacionalni predpisi sicer pomenijo
omejitev svobode ustanavljanja v smislu 49. člena PDEU, vendar je to omejitev mogoče
utemeljiti z varstvom javnega zdravja oziroma, natančneje, s ciljem zagotavljanja zanesljive in
kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili. Poleg tega je SEU ugotovilo, da je ukrep sorazmeren
s ciljem, ki ga želi doseči, torej zagotoviti zanesljivo in kakovostno oskrbo prebivalstva z
zdravili.
6. Svoboda opravljanja storitev (56. do 62. clen PDEU)

6.1. Pojem
Svoboda opravljanja storitev (freedom to provide services, freier Dienstleistungsverkehr,
libre prestation des services) dopolnjuje druge temeljne svoboščine z namenom vzpostavitve
notranjega trga. Ker so v EU od njenega nastanka storitve čedalje bolj pridobivale pomen, je
hkrati vse pomembnejša postajala tudi svoboda opravljanja storitev.
Smisel svobode opravljanja storitev je v tem, da se v Uniji storitve prosto opravljajo v drugih
državah članicah, neodvisno od tega, v kateri državi članici imata sedež izvajalec storitev in
prejemnik storitev. Tako lahko na primer zaradi svobode opravljanja storitev turistični vodič iz
ene države članice opravlja storitve turističnega vodenja v drugi državi članici. Arhitekt iz ene
države članice lahko opravlja arhitekturne storitve za stranke iz drugih držav članic. Kot primer
lahko navedemo tudi pacienta iz ene države članice, ki se lahko odpravi na zdravljenje v drugo
državo članico (pasivna svoboda opravljanja storitev). Storitve pa se lahko opravljajo tudi na
daljavo: tako lahko na primer podjetje za davčno svetovanje ponuja storitve davčnega svetovanja
po elektronski pošti strankam iz druge države članice. Zlasti ponujanje storitev prek spleta
postaja danes vse pomembnejše.
Člen 56
V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji prepovejo
za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve
namenjene.
Evropski parlament in Svet lahko po rednem zakonodajnem postopku odločita, da se določbe tega poglavja
uporabljajo tudi za državljane tretje države, ki opravljajo storitve in imajo sedež v Uniji.
Podobno kot druge določbe o temeljnih svoboščinah ima tudi 56. člen PDEU, ki ureja svobodo
opravljanja storitev, neposredni učinek in podeljuje posameznikom pravice, ki jih lahko
uveljavljajo pred sodiščem in ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.
6.2. Storitve v smislu določb PDEU o svobodi opravljanja storitev
6.2.1. Pojem
2022/23
Pojem storitev je v prvem odstavku 57. člena PDEU opredeljen kot tiste storitve, ki se praviloma
opravljajo za plačilo in če jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in
oseb. Kot vidimo, je pojem storitev opredeljen tako, da zajame vse tiste storitve, ki jih ne urejajo
druge svoboščine.
V teoriji se ta opredelitev zato velikokrat poimenuje negativna opredelitev oziroma kot dejanski
stan, ki »prestreže« storitve, ki ne spadajo pod druge svoboščine. Poleg tega je treba poudariti, da
je pojem storitev samostojen pojem prava Unije, ki ni odvisen od opredelitev v pravu držav
članic ali v mednarodnem pravu. PDEU drugem odstavku 57. člena navaja le nekaj splošnih
primerov storitev, in sicer dejavnosti industrijskega značaja, dejavnosti trgovinskega značaja,
obrtne dejavnosti, dejavnosti samostojnih poklicev.
Člen 57
V Pogodbah so storitve "storitve" takrat, kadar se praviloma opravljajo za plačilo in kolikor jih ne urejajo
določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in oseb.
K "storitvam" se štejejo zlasti:

a) dejavnosti industrijskega značaja;
b) dejavnosti trgovinskega značaja;
c) obrtne dejavnosti;
d) dejavnosti samostojnih poklicev.
Brez poseganja v določbe poglavja o pravici do ustanavljanja lahko ponudnik, zato da zagotovi storitev,
začasno
izvaja svojo dejavnost v državi članici, v kateri se ta storitev opravlja, pod enakimi pogoji, kakršne ta
država predpisuje svojim državljanom.
Glede opredelitve pojma storitev je zelo pomembna sodna praksa SEU, ki je pojem storitev
razlagalo zelo široko. Tako na primer pod ta pojem spadajo zdravstvene storitve, zavarovalniške
storitve, finančne storitve, oglaševanje, igre na srečo, prenos televizijskih signalov in druge
storitve. Razlog za tako široko opredelitev pojma storitev v PDEU je želja pod ta pojem zajeti
čim širši obseg dejavnosti (seveda pod pogojem, da ne spadajo v okvir drugih temeljnih
svoboščin) z namenom učinkovite vzpostavitve notranjega trga.
SEU je kot dva temeljna elementa opredelitve pojma storitev štelo odplačnost in čezmejno
opravljanje storitev. SEU v sodni praksi poudarja, da pojem »storitev« v smislu 56. člena PDEU
pomeni, da gre za storitve, ki se praviloma opravljajo za plačilo. Bistvena značilnost plačila je v
tem, da pomeni ekonomsko protidajatev za opravljeno storitev. Plačilo mora biti torej v
sorazmerju z opravljeno storitvijo in ne sme imeti ekonomske vrednosti, ki bi bila povsem
nesorazmerna z opravljeno storitvijo. Poleg tega ni pomembno, ali plačilo plača prejemnik
storitve ali tretja oseba. Glede čezmejnega elementa velja v zvezi s svobodo opravljanja storitev
podobno kot v zvezi z drugimi svoboščinami, kar pomeni, da zgolj interno dejansko stanje
(opravljanje storitev v isti državi članici, kot je tista, v kateri ima izvajalec storitev svoj sedež) ne
more voditi do uporabe določb PDEU o svobodi opravljanja storitev.
Na podlagi ustaljene sodne prakse SEU se določbe o svobodi opravljanja storitev ne uporabljajo
za dejavnosti, katerih vsi upoštevani elementi so omejeni na ozemlje ene same države članice. Če
je vprašanje za predhodno odločanje torej zastavljeno v okviru spora, v katerem so vsi elementi
omejeni na eno samo državo članico, tak predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten.
Kljub temu pa lahko - kakor izhaja iz sodne prakse SEU - tudi v takem popolnoma notranjem
polozaju SEU odgovori na vprašanje za predhodno odločanje, zlasti če bi nacionalno pravo
2022/23
zahtevalo, da bi državljan določene države članice užival enake pravice, kot jih ima v enakem
položaju na podlagi prava Unije državljan druge države članice.
Poleg tega so za obstoj storitve v smislu 57. člena PDEU pomembni elementi, na podlagi katerih se
svoboda opravljanja storitev razmejuje od drugih temeljnih svoboščin:
- netelesna narava storitve (razmejitev od uporabe določb o prostem pretoku blaga),

- samostojno opravljanje storitve (v nasprotju z opravljanjem storitev v okviru zaposlitve, kar spada
v okvir določb o prostem gibanju delavcev)
- začasna narava opravljanja storitev, torej začasno bivanje v drugi državi članici z namenom
opraviti/prejeti storitev, razen v primerih, ko mejo prečka sama storitev (razmejitev od svobode
ustanavljanja).
6.2.2. Kategorije storitev
Storitve oziroma svobodo opravljanja storitev v smislu določb PDEU o prostem pretoku storitev
lahko razdelimo na štiri različne kategorije.
6.2.2.1. Aktivna svoboda opravljanja storitev
Aktivna svoboda opravljanja storitev je tista, pri kateri se oseba, ki opravlja storitve, napoti v
drugo državo članico in tam opravi storitev. Primer aktivne svobode opravljanja storitev je
odvetnik, ki zastopa stranko iz druge države članice in se tja napoti na obravnavo, ali pa
vodovodar, ki pri stranki iz druge države članice opravi popravila. Aktivno svobodo
opravljanja storitev lahko ponazorimo s shemo:
Država članica A -------------- izvajalec storitve ------------ → Država članica B
6.2.2.2. Pasivna svoboda opravljanja storitev
Pasivna svoboda opravljanja storitev je tista, pri kateri se prejemnik storitev nnpoti v drugo
državo članico, da bi tam prejel storitve. Tipični primer v tej kategoriji so zdravstvene ali
zobozdravstvene storitve, pri katerih se pacient odpravi na poseg ali zdravljenje v drugo državo
članico. Kot primer lahko navedemo tudi osebe, ki se napotijo v drugo državo članico, da bi tam
prejele kakršne koli druge storitve, na primer frizerske ali kozmetične storitve. Pasivno svobodo
opravljanja storitev lahko ponazorimo s shemo:
Država članica A ----------------prejemnik storitve------------------ Država članica B
6.2.2.3. Čezmejno prečkanje storitev
V tretjo kategorijo spadajo primeri, ko mejo »prečkajo« storitve. V to kategorijo spada na

primer čezmejno oddajanje radijskih ali televizijskih signalov ali davčno svetovanje po
telefonu ali elektronski pošti. Čezmejno prečkanje storitev lahko ponazorimo s tako shemo:
Država članica A ------------------storitev ----------------- → Država članica B

2022/23
6.2.2.4 Opravljanje storitev v tretji drzavi clanici
V četrto kategorijo storitev spadajo primeri, ko se oba, izvajalec in prejemnik storitve, napotita v
tretjo državo članico, v kateri se storitev opravi. Primer te kategorije storitev je na primer storitev
slovenskega turističnega vodiča, ki govori nemški jezik in v Avstriji na Koroškem vodi turistične
skupine iz Italije.
D.Č. A ----izvajalec storitve---- D.Č. C (kjer se storitev izvede) →---prejemnik storitve----

D.Č. B
6.3. Vsebina svobode opravljanja storitev
Z določbami o svobodi opravljanja storitev je prepovedana predvsem diskriminacija na podlagi

državljanstva. PDEU tako v tretjem odstavku 57. člena določa, da lahko - brez poseganja v
določbe poglavja o pravici do ustanavljanja - ponudnik, zato da zagotovi storitev, začasno izvaja
svojo dejavnost v državi članici, v kateri se ta storitev opravlja, pod enakimi pogoji, kakršne ta
država predpisuje svojim državljanom. Država članica, v kateri ponudnik storitev iz druge države
članice torej opravlja storitev, ne sme razlikovati med ponudnikom storitev iz druge države
članice in »domačim« ponudnikom storitev. Podobno kot v okviru drugih svoboščin je
prepovedana tako neposredna kakor tudi posredna diskrirninacija. Kot primer neposredne
diskriminacije je SEU na primer štelo špansko zakonodajo, ki je za opravljanje storitev zasebnega
varovanja zahtevala, da je podjetje ustanovljeno v
Španiji. Kot primer posredne diskriminacije pa je SEU štelo možnost, v skladu s katero lahko
domači delodajalec na podlagi posebne kolektivne pogodbe delojemalcem plača nižje plače od
minimalne plače, ki je dolocena v splošno veljavni kolektivni pogodbi, medtem ko delodajalec iz
druge države članice tega ne more.
Na podlagi sodne prakse SEU pa določbe o svobodi opravljanja storitev prepovedujejo tudi
omejevanje svobode opravljanja storitev, neodvisno od tega, ali je omejevalni ukrep
diskriminatorne narave ali ne. V skladu z ustaljeno sodno prakso 56. člen PDEU ne zahteva samo
odprave vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici zaradi
njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, tudi če ta omejitev ne
diskriminira med nacionalnimi ponudniki in ponudniki iz drugih držav članic, temveč kljub temu
prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi
članici, kjer ta zakonito opravlja podobne storitve. Kot primer omejitve svobode opravljanja
storitev je SEU v sodni praksi štelo pravila države članice, ki izvajalcem storitev s sedežem na
njenem ozemlju prepovedujejo opravljati telefonske klice potencialnim strankam s sedežem v
drugih državah članicah z namenom ponujanja svojih storitev. Kot omejitev svobode opravljanja
storitev je SEU štelo na primer tudi davek na satelitske krožnike, saj se je s tem po mnenju SEU
bolj vplivalo na tuje kot na domače operaterje in posledično omejevalo njihovo svobodo
opravljanja storitev.
6.4. Področje uporabe svobode opravljanja storitev

2022/23
Na določbe o svobodi opravljanja storitev se lahko sklicujejo vse osebe, ki imajo državljanstvo
Unije, torej tako izvajalci kakor tudi prejemniki storitev. Državljani tretjih držav se na to
svoboščino ne morejo sklicevati, četudi so družinski člani državljana Unije. PDEU sicer v
drugem odstavku 56. člena omogoča, da lahko Evropski parlament in Svet odločita, da se določbe
o svobodi opravljanja storitev uporabljajo tudi za državljane tretje države, ki opravljajo storitve in
imajo sedež v Uniji, vendar pa taki predpisi do zdaj se niso bili sprejeti. Zato je na podlagi
trenutno veljavnega sistema svoboda opravljanja storitev lahko relevantna za državljane tretjih
držav samo, če njihov delodajalec izvaja storitve v državi članici EU in so v okviru tega napoteni
v drugo državo članico. Svoboda opravljanja storitev velja tako za fizične kakor tudi za pravne
osebe, kakor izhaja iz 62. člena PDEU v povezavi s 54. členom PDEU.
Podobno kot v primeru drugih temeljnih svoboščin mora biti tudi za uporabo določb o svobodi
opravljanja storitev podan čezmejni element (na primer če storitev, ponudnik ali prejemnik
prečka mejo). Kot je bilo že omenjeno v okviru predstavitve pojma storitev, določb o svobodi
opravljanja storitev ni mogoče uporabiti, če je dejansko stanje omejeno zgolj na ozemlje ene
same države članice. Vendar pa lahko SEU tudi v primeru povsem internega dejanskega stanja
odgovori na vprašanje za predhodno odločanje, zlasti za zagotovitev, da bi državljan določene
države članice užival enake pravice, kot jih ima v enakem položaju na podlagi prava Unije
državljan druge države članice.
6.4.3. Razmerje med svobodo opravljanja storitev in drugimi svoboščinami
PDEU v 57. členu, ki opredeljuje pojem storitev, določa, da gre za storitve, »kolikor jih ne
urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in oseb«. Na podlagi te
formulacije bi morda lahko prišli do sklepa, da je treba svobodo opravljanja storitev uporabiti le
podredno, ko ni mogoče uporabiti nobene druge temeljne svoboščine. Vendar pa svoboda
opravljanja storitev ni v podrednem razmerju v primerjavi z drugimi temeljnimi svoboščinami.
To je potrdilo tudi SEU v zadevi C-452/04, Fidium Finanz, v kateri je navedlo, da opredelitev
pojma storitev iz tega člena »prednostno ne razlikuje med svobodo opravljanja storitev in
drugimi temeljnimi svoboščinami«. Za razmejitev med svobodo opravljanja storitev in drugimi
temeljnimi svoboščinami je torej treba preučiti, kje je jedro dejavnosti, in dejavnost glede na to
uvrstiti pod ustrezno svoboščino.
6.4.3.1. Svoboda opravljanja storitev in svoboda ustanavljanja
Teorija poudarja, da je svoboda opravljanja storitev povezana zlasti s svobodo ustanavljanja, saj
praviloma predpostavlja samostojno poklicno dejavnost, v okviru katere se opravljajo storitve.
Vendar pa med tema svoboščinama obstaja bistvena razlika, saj pride pri svobodi ustanavljanja
do samozaposlitve v drugi državi članici (na primer ustanovitve s. p.) oziroma do ustanovitve
sedeža družbe v drugi državi članici (na primer ustanovitev podružnice ali poslovne enote), pri
svobodi opravljanja storitev pa gre za časovno omejeno opravljanje storitev v drugi državi
članici. Kot je bilo omenjeno ze v okviru svobode ustanavljanja, je treba presojo o tem, ali
določena dejavnost spada v okvir določb o svobodi ustanavljanja ali v okvir določb o svobodi
opravljanja storitev, opraviti v vsakem posameznem primeru, ob upoštevanju trajanja,
pogostnosti, periodičnosti, kontinuitete dejavnosti in tega, ali je oseba v drugi državi članici
ustanovila sedež. Tako na primer opravljanje frizerskih storitev strankam iz drugih držav članic
2022/23
spada pod svobodo opravljanja storitev, ustanovitev frizerskega salona v drugi državi članici pa
pod svobodo ustanavljanja.
6.4.3.2. Svoboda opravljanja storitev in prosto gibanje delavcev
Temeljno merilo razlikovanja med svobodo opravljanja storitev in prostim gibanjem delavcev je
samostojnost opravljanja dejavnosti. V primeru svobode opravljanja storitev oseba storitve
opravlja samostojno, v primeru prostega gibanja delavcev pa je oseba v delovnem razmerju, za
katero je značilno, da oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom
opravi storitve, za katere prejme plačilo. Če gre torej za samostojno (in začasno) opravljanje
storitev, se uporabijo določbe PDEU o svobodi opravljanja storitev, če pa gre za opravljanje
dela v okviru delovnega razmerja, pa se uporabijo določbe o prostem gibanju delavcev.
6.4.3.3. Svoboda opravljanja storitev in prosti pretok blaga
V določenih primerih je lahko problematična tudi razmejitev med svobodo opravljanja

storitev in prostim pretokom blaga, zlasti ko oseba, ki opravi storitev, hkrati dobavi tudi
blago. Tako lahko na primer v primeru gradnje hiše oseba, ki montira okna, hkrati dobavi tudi
okna. V takih primerih obstajata dve rešitvi.
a.) Če je mogoče dobavo blaga ločiti od opravljanja storitev, se dobava blaga presoja po
določbah o prostem pretoku blaga, opravljanje storitev pa na podlagi določb o svobodi
opravljanja storitev. Tako je na primer SEU odločilo, da prenos televizijskih signalov spada na
področje uporabe določb PDEU (prej PES) o svobodi opravljanja storitev, medtem ko prodaja
materiala, posnetkov, filmov, aparatov in drugih proizvodov spada na področje prostega pretoka
blaga.
b.) Če pa ločitev blaga in storitev ni mogoča, je treba upoštevati, kje je težišče dejavnosti, in
razmejitev opraviti na podlagi tega kriterija.
6.4.3.4. Svoboda opravljanja storitev in prosti pretok kapitala
Glede prostega pretoka kapitala je treba poudariti le, da PDEU v prvem odstavku 58. člena
posebej določa, da je treba opravljanje bančnih in zavarovalniških storitev presojati na podlagi
določb o prostem pretoku kapitala. Bančne in zavarovalniške storitve se torej nikoli ne bodo
presojale na podlagi določb o svobodi opravljanja storitev, temveč na podlagi določb o
prostem pretoku kapitala.
6.4.4. Izvzetje prevoznih, bančnih in zavarovalniških storitev
V skladu s prvim odstavkom 58. člena PDEU svobodno opravljanje prevoznih storitev urejajo
določbe PDEU, ki spadajo pod Naslov VI (90. do 100. člen PDEU) o prevozu. Prevozne storitve
torej spadajo v okvir skupne prometne politike, zato jih ni mogoče vključiti v okvir določb
svobode opravljanja storitev. V okviru prevozne politike se določijo skupna pravila, ki se
uporabljajo za mednarodni prevoz na ozemlje ah z ozemlja države članice ali za prevoz prek
ozemlja ene ali več držav članic; pogoji, pod katerimi lahko prevozniki opravljajo prevoz v
državi članici, v kateri nimajo sedeža; ukrepi za izboljšanje varnosti prometa in vsi drugi ustrezni
predpisi (prvi odstavek 91. člena PDEU). Poleg tega se v skladu z drugim odstavkom 58. člena
2022/23
PDEU liberalizacija bančnih in zavarovalniških storitev, povezanih s pretokom kapitala, izvaja

skladno z liberalizacijo pretoka kapitala.
6.5. Spremljevalne pravice: priznavanje poklicnih kvalifikacij

Podobno kot v okviru svobode ustanavljanja tudi v okviru svobode opravljanja storitev velja
zahteva po priznavanju poklicnih kvalifikacij. Na podlagi 62. člena PDEU se določbe 51. do
54. člena PDEU namreč uporabljajo tudi glede svobode opravljanja storitev in med temi
določbami je tudi pravilo glede priznavanja poklicnih kvalifikacij (53. člen PDEU).
6.6. Sekundarna zakonodaja
6.6.1. Splosno
V okviru svobode opravljanja storitev je pomembna tudi sekundarna zakonodaja. V okviru

sekundarne zakonodaje so na področju svobode opravljanja storitev relevantne predvsem tri
direktive, in sicer:
- Direktiva 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev

- Direktiva 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega
gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic
- Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu
Direktiva 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev se uporablja bodisi
v primeru, ko podjetja napotijo delavce na ozemlje druge države članice na podlagi pogodbe s
podjetjem iz druge države članice, bodisi ko napotijo delavce v podjetje v drugi državi članici, ki
je v lasti iste skupine, bodisi ko podjetje ali agencija za začasno zaposlovanje delavca posredujejo
uporabniku v drugi državi članici.
Direktiva 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega

gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic na splošno ureja pravico državljanov Unije in
njihovih družinskih članov do gibanja in prebivanja, pogoje za uresničevanje te pravice in
omejitve teh pravic zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja. Ta direktiva ni
relevantna le v okviru svobode opravljanja storitev, temveč tudi v okviru prostega gibanja
delavcev in svobode ustanavljanja za fizične osebe. Ureja pravico do izstopa in vstopa v državo
članico, pravico do prebivanja, pravico do stalnega prebivališča, omejitve zaradi javnega reda,
javne varnosti ali javnega zdravja in nekatere skupne določbe o pravici do prebivanja in stalnega
prebivališča, na primer enako obravnavanje in splošne določbe glede listin za prebivanje. Seveda
so v okviru svobode opravljanja storitev relevantne predvsem določbe o pravici do vstopa in
izstopa v državo članico
Najpomembnejša v okviru sekundarne zakonodaje na področju svobode opravljanja storitev pa je

vsekakor Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu, ki jo obravnavamo v nadaljevanju.
6.6.2. Direktiva o storitvah
Področje svobode opravljanja storitev v velikem delu ureja Direktiva 2006/123/ES o storitvah na
notranjem trgu (v nadaljevanju: Direktiva o storitvah), ki je bila v postopku sprejemanja izredno
kontroverzna. Leta 2004 je Komisija pripravila prvi predlog Direktive o storitvah, ki je naletel na
številna nasprotovanja, kritike, polemike in proteste (tako imenovana Bolkesteinova direktiva).
2022/23
Ta predlog je namreč v 16. členu vseboval načelo države izvora (country of origin principle,
Herkunftslandprinzip, principe du pays d'origine), v skladu s katerim je izvajalec storitev
podvržen le nacionalnim določbam države članice, iz katere izhaja; poleg tega je v skladu s tem
načelom njegova država članica pristojna za nadzor nad izvajaicem in storitvami, ki jih opravi,
vključno s storitvami, ki jih opravi v drugi državi članici.
Temeljna ost kritike je bila, da naj bi načelo države porekla vodilo do socialnega dampinga, saj bi
lahko delavci iz ene države članice v drugi državi članici delali na podlagi zakonodaje svoje
domače države članice. Zaradi ostrih kritik je Komisija izvorni predlog Direktive o storitvah
umaknila in leta 2006 predložila nov predlog te direktive. Načelo države izvora je bilo v novem
predlogu direktive povsem izbrisano, tako da zdaj veljaven 16. člen Direktive o storitvah nosi
naslov Svoboda opravljanja storitev in ureja natančnejše modalitete glede svobode opravljanja
storitev. Predlog Direktive o storitvah je bil z manjšimi spremembami sprejet decembra 2006.
Bistvo Direktive o storitvah je odpraviti ovire (pravne in administrativne) za opravljanje storitev v
EU. Poudariti je treba, da se Direktiva o storitvah nanaša tako na lajšanje čezmejnega opravljanja
storitev kakor tudi na lajšanje ustanavljanja podjetij v storitvenem sektorju. Direktiva uvaja
določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka
storitev ter ohranjajo visoko raven kakovosti storitev. Od držav članic zahteva poenostavitev
postopkov in formalnosti, ki se uporabljajo za začetek opravljanja ali opravljanje storitvene
dejavnosti ter uvedbo »enotnih kontaktnih točk«, na katerih lahko ponudniki opravijo vse postopke
in formalnosti za opravljanje storitvenih dejavnosti ter pridobijo potrebne informacije. Hkrati ta
direktiva državam članicam za začetek opravljanja ali opravljanje storitev prepoveduje uvajanje
diskriminatornih zahtev, zahtev o prepovedi ustanovitve v več državah članicah, omejevanje
ponudnikove pravice do izbire med glavnim ali sekundarnim sedežem, pogojev vzajemnosti z
državo članico, v kateri ponudnik že ima sedež, ali drugih zahtev. Poleg tega (namesto prvotnega
predloga uveljavitve načela države izvora) vsebuje zahtevo, da države članice spoštujejo pravico
ponudnikov, da storitev opravljajo v državi članici, v kateri sicer nimajo sedeža. Vendar pa je
pomembno poudariti, da so s področja uporabe te direktive povsem izvzeta nekatera področja, kot
na primer storitve splošnega gospodarskega pomena, zadeve iz Direktive 96/71/ES o napotitvi
delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, zadeve iz Direktive 77/249/EGS o učinkovitem
uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov, dejavnost sodne izterjave dolgov in druge
dejavnosti.
Prva zadeva, v kateri je bilo SEU predloženo vprašanje za predhodno odločanje glede razlage
Direktive o storitvah, je zadeva C-119/09, Socitte fiduciaire nationale d'expertise comptable, ki se
nanaša na razlago prvega odstavka 24. člena Direktive o storitvah, ki določa, da države članice
ukinejo vse popolne prepovedi glede poslovnih komunikacij za regulirane poklice. Vprašanje
francoskega Državnega sveta (Conseil d'Etat) se je v bistvu nanašalo na to, ali ta člen Direktive o
storitvah nasprotuje nacionalni prepovedi določenih poslovnih praks, na primer akvizicije
(canvassing, Kundenakquise, demarchage). V francoskih predpisih je »akvizicija« opredeljena
kot »kakršno koli navezovanje stikov zaradi ponujanja storitev tretjim osebam, ki tega niso
zahtevale«.
V zadevi je odločal veliki senat, ki je v sodbi z dne 5. aprila 2011 odločil, da je treba prvi
odstavek 24. člena Direktive o storitvah razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki
osebam, ki opravljajo reguliran poklic, kot je poklic računovodskega strokovnjaka, popolnoma
prepoveduje dejanja akvizicije. V argumentaciji je SEU najprej preverilo, ali je akvizicija
poslovna komunikacija v smislu 24. člena Direktive o storitvah, in ugotovilo, da je akvizicija s
tem pojmom zajeta. Nato je preverilo, ali se prepoved akvizicije lahko šteje za popolno prepoved
poslovnih komunikacij v smislu prvega odstavka 24. člena Direktive o storitvah, in ugotovilo, da
je. Poudarilo je, da lahko zakonodaja države članice, ki računovodskim strokovnjakom
prepoveduje vsako dejanje akvizicije, bolj škoduje strokovnjakom iz drugih držav članic, ker jim
2022/23
odvzame učinkovito sredstvo vstopa na zadevni nacionalni trg, in da taka prepoved zato pomeni
omejitev svobode opravljanja čezmejnih storitev.
Poudariti je treba, da je bila Direktiva o storitvah v sodni praksi citirana že pred izdajo te sodbe,
čeprav ni šlo za njeno razlago.
6.7. Izjeme glede svobode opravljanja storitev

V okviru svobode opravljanja storitev se uporabljajo enake izjeme kot v okviru svobode
ustanavljanja: izjeme glede javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja (62. člen PDEU v
povezavi prvim odstavkom 52. člena PDEU) in izjema glede javne oblasti (prvi odstavek 51.
člena PDEU). Na podlagi
62. člena PDEU se določbe 51. do 54. člena PDEU namreč uporabljajo tudi glede svobode
opravljanja storitev. K tem s PDEU urejenim izjemam je treba dodati še nujne razloge v
splošnem interesu, ki jih je v okviru temeljnih svoboščin kot izjeme razvilo SEU.
6.7.1 Javni red, javna varnost in javno zdravje
Na podlagi 62. člena PDEU v povezavi s prvim odstavkom 52. člena PDEU je mogoče omejitve
svobode opravljanja storitev upravičiti zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.
Ker gre za razlago vsebinsko iste določbe kot v okviru svobode ustanavljanja, glej na relevantne
dele skripte, v katerih je ta problematika obravnavana.
6.7.2 Nujni razlogi v splosnem interesu
Podobno kot pri drugih temeljnih svoboščinah je tudi tiste omejitve svobode ustanavljanja, ki
se uporabljajo brez razlikovanja za domače in tuje izvajalce/ prejemnike storitev, mogoče
upravičiti na podlagi nujnih razlogov v splošnem interesu. Omejitev svobode opravljanja
storitev je mogoče utemeljiti, če so podani nujni razlogi v splošnem interesu in če ni kršeno
načelo sorazmernosti. V skladu s sodno prakso SEU na primer nevarnost resne ogrozitve
finančnega ravnotežja sistema socialne varnosti pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki
upravičuje oviranje načela svobode opravljanja storitev. V izogib ponovitvi opredelitve in vrste
nujnih razlogov v splošnem interesu glej del skripte, v katerem je ta problematika obravnavana.
6.7.3. Izjema glede javne oblasti
PDEU tudi glede prostega pretoka storitev predvideva izjemo za dejavnosti, povezane z
izvajanjem javne oblasti (62. člen PDEU v povezavi z 51. členom PDEU). Pojem javna oblast
(official authority, offentliche Gewalt, autorite publique) ni opredeljen niti v primarnem niti v
sekundarnem pravu EU. Kljub temu pa gre za avtonomni pojem prava EU, za razlago katerega je
pristojno SEU, zato države članice temu pojmu ne morejo dati pomena na podlagi nacionalne
zakonodaje ali nacionalne sodne prakse. Razlaga, ki jo poda SEU, namreč velja erga omnes in je
zavezujoča v vseh državah članicah. V okviru opredelitve pojma je bistveno poudariti, da je ta
izjema omejena na dejavnosti, ki same po sebi pomenijo neposredno in posebno povezavo z
izvajanjem javne oblasti .
V zadevi C-393/05, Komisija prod Avstrjji, je Komisija proti Avstriji vložila tožbo na podlagi
258. člena PDEU. V tožbi je zatrjevala, da je Avstrija kršila 56. člen PDEU glede prostega
pretoka storitev, ker je predpisala, da morajo imeti organi kontrole proizvodov ekološke pridelave
v Avstriji svojo podružnico. Avstrija je v postopku zatrjevala, da dejavnost teh organov pomeni
2022/23
izvajanje javne oblasti. SEU tega argumenta ni sprejelo in odločilo, da Avstrija, s tern ko zahteva,
da morajo zasebni organi kontrole proizvodov ekološke pridelave, ki imajo sedež in so pridobili
odobritev v drugi drzavi članici, imeti v Avstriji podružnico, da bi v njej lahko izvajali svojo
dejavnost, ni izpolnila obveznosti iz 56. člena PDEU. V argumentaciji je poudarilo, da te
omejitve svobode opravljanja storitev ni mogoče utemeljiti na podlagi izjeme glede javne oblasti.
Navedlo je, da je treba obseg te izjeme omejiti na to, kar je nujno za varstvo interesov, katerih
varstvo ta določba omogoča, in da mora biti ta izjema omejena na dejavnosti, ki same po sebi
pomenijo neposredno in posebno sodelovanje pri izvajanju javne oblasti. Kot sodelovanje pri
izvajanju javne oblasti se ne morejo šteti zgolj pomožne in pripravljalne naloge za organ, ki z
izdajo dokončne odločbe dejansko izvaja javno oblast. V obravnavani zadevi so zasebni organi
svojo dejavnost izvajali pod dejavnim nadzorom pristojnega organa oblasti; za odločitve zasebnih
organov je bil odgovoren pristojni organ oblasti, in ne zasebni organi. Zato je SEU sklenilo, da
gre le za pomožne in pripravljalne naloge, ki jih ni mogoče šteti kot neposredno in posebno
sodelovanje pri izvajanju javne oblasti v smislu 62. člena v povezavi s prvim odstavkom 51. člena
PDEU.
Na enak pravni problem kot zadeva C-393/05, Komisija proti Avstriji, se nanaša tudi zadeva
C-404/05, Komisija proti Nemčiji. V tej zadevi je Komisija vlozila tožbo na podlagi 258. člena
PDEU proti Nemčiji, ker je ta zahtevala, da morajo imeti zasebni organi kontrole proizvodov
ekološke pridelave, ki imajo sedež in so pridobili odobritev v drugi državi članici, v Nemčiji
podruznico, da bi v njej lahko izvajali svojo dejavnost. SEU je odločilo, da Nemčija s tem ni
izpolnila svojih obveznosti iz 56. člena PDEU. Iz istih razlogov kot v zadevi C-393/05, Komisija
proti Avstriji, Sodišče EU tudi v tej zadevi ni sprejelo sklicevanja Nemčije na izjemo glede javne
oblasti.
6.8. Pomembnejše odločitve Sodišča EU
V nadaljevanju obravnavamo nekaj pomembnejših odločitev SEU na področju svobode opravljanja

storitev na različnih področjih (na primer igre na srečo ali zdravstvene storitve).
6.8.1. Igre na srečo
Združene zadeve C-338/04, C-359/04 in C-360/04, Placanica in drugi, so relevantne tako za

svobodo opravljanja storitev kakor tudi za svobodo ustanavljanja. Zadeve, v katerih sta vprašanja
za predhodno odločanje postavili italijanski sodišči Tribunale di Larino (v zadevi C-338/04) in
Tribunale di Teramo
(v zadevi C-359/04 in C-360/04), so se nanašale na tako dejansko stanje:
Na podlagi italijanske zakonodaje sta za sodelovanje pri organiziranju iger na srečo, skupaj s
pobiranjem stav, potrebna koncesija in dovoljenje policije. Za vsako kršitev te zakonodaje je
zagrožena kazenska sankcija, ki lahko seže celo do zaporne kazni treh let. Britanska družba
Stanley International Betting Ltd je hotela v Italiji pridobiti koncesijo za opravljanje stav, vendar
ji ta ni bila podeljena, ker gre za kapitalsko družbo, katere delnice kotirajo na borzi. Italijanska
zakonodaja takim družbam preprečuje podeljevanje koncesij. Kljub temu je na italijanskem
ozemlju prek posrednikov opravljala dejavnosti stav, zato je bil proti njenim članom upravnega
odbora sprožen kazenski postopek. V okviru teh postopkov sta nacionalni sodišči na SEU
naslovili vprašanji za predhodno odločanje, s katerima v bistvu sprašujeta, ali 49. in 56. člen
PDEU nasprotujeta nacionalni zakonodaji v zvezi z igrami na srečo, ki ima te značilnosti:
obveznost pridobiti koncesijo; dodelitev navedenih koncesij na podlagi razpisa, pri katerem so
izključene nekatere vrste subjektov in zlasti družbe, pri katerih ni mogoče vedno ugotoviti
2022/23
identitete posameznih delničarjev; obveznost pridobiti dovoljenje policije in kazenske sankcije v

primeru nespoštovanja zadevne zakonodaje.
SEU je v velikem senatu odločilo, da je treba 49. in 56. člen PDEU razlagati tako, da nasprotujeta:
- nacionalni ureditvi, ki ob neobstoju koncesije ali dovoljenja policije, ki jih izdaja zadevna
država članica, prepoveduje opravljanje dejavnosti pobiranja, sprejemanja, vpisa in prenosa stav;
- nacionalni ureditvi, kot je ta, ki se obravnava v postopkih v glavni stvari, ki izključuje iz
sektorja iger na srečo subjekte, ki so organizirani v obliki kapitalskih druzb, katerih delnice
kotirajo na organiziranem trgu;
- nacionalni ureditvi, ki določa kazensko sankcijo za osebe, ker so opravljali organizirano
dejavnost pobiranja stav brez koncesije ali dovoljenja policije, ki ga zahteva nacionalna
zakonodaja, če te osebe niso mogle pridobiti koncesij ali dovoljenj, ker jim jih zadevna država
članica, v nasprotju s pravom Skupnosti, ni odobrila.
6.8.2. Zdravstvene storitve
V skladu z ustaljeno sodno prakso zdravstvene storitve, opravljene proti plačilu, spadajo na
področje uporabe določb o svobodi opravljanja storitev, pri čemer ni treba razlikovati med
zdravljenjem v okviru bolnišnice in zdravljenjem zunaj nje. Poleg tega opravljanje storitev
vključuje svobodo za paciente, da v drugi državi članici prejmejo te storitve.
Kot primer zadeve, v kateri svoboda opravljanja storitev vpliva na vprašanja zagotavljanja
zdravstvenih storitev, lahko navedemo zadevo C-444/05, Stamatelaki, v kateri je vprašanje za
predhodno odločanje postavilo grško sodišče (Dioikitiko Protodikeio Athinon). Zadeva se je
nanašala na grškega državljana, ki je bil sprejet na bolnišnično zdravljenje v zasebno zdravstveno
ustanovo v Londonu in je zdravljenje plačal sam, nato pa je od grških organov zahtevah povrnitev
plačila. Grški organi so povračilo zneska zavmili, saj na podlagi grške zakonodaje ni mogoče
povrniti stroškov bolnišničnega zdravljenja v zasebni zdravstveni ustanovi v tujini, razen v
primeru otrok, mlajših od 14 let. Stamatelaki je proti tej odločbi vložil tožbo in nacionalno
sodišče je na SEU naslovilo več vprašanj za predhodno odločanje, s katerimi je v bistvu vprašalo,
ali je 56. člen PDEU (prej 49. člen PES) treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države
članice, ki izključuje povrnitev stroškov zdravljenja v zasebni zdravstveni ustanovi v drugi državi
članici, z izjemo stroškov, ki so povezani z zdravljenjem otrok, mlajših od 14 let.
SEU je odločilo, da 56. člen PDEU (prej 49. člen PES) nasprotuje zakonodaji države članice, ki
izključuje, da bi nacionalni nosilec socialne varnosti povrnil kakršne koli stroške bolnišničnega
zdravljenja svojih zavarovancev v zasebni zdravstveni ustanovi v drugi državi članici, razen
stroškov za zdravljenje otrok, mlajših od 14 let. V argumentaciji je SEU poudarilo, da iz
ustaljene sodne prakse izhaja, da 56. člen PDEU (prej 49. člen PES) nasprotuje uporabi katerega
koli nacionalnega predpisa, katerega posledica je, da opravljanje storitev med državami
članicami postane težavnejše od opravljanja storitev znotraj države članice. V obravnavani
zadevi je ugotovilo, da sporna grška zakonodaja odvrača in celo preprečuje, da se osebe, ki imajo
sklenjeno socialno zavarovanje, zatečejo k ponudnikom bolnišničnih storitev, ki opravljajo
dejavnost v drugi državi članici. Poleg tega je SEU ugotovilo tudi, da je to omejitev sicer mogoče
utemeljiti s tern, da obstaja nevarnost resne ogrozitve finančnega ravnovesja sistema socialne
varnosti, vendar pa je poudarilo, da taka omejitev ni sorazmerna. Navedlo je, da bi bilo mogoče
sprejeti milejše ukrepe od popolne prepovedi povrnitve stroškov, ki so bolj v skladu s svobodo
opravljanja storitev, kot je na primer ureditev predhodne odobritve zdravljenja v tujini.
Naslednja zadeva, v kateri je SEU obravnavalo problematiko zdravljenja v tujini, je zadeva C-

255/09,
2022/23
Komisija proti Portugalski, v kateri je Komisija proti Portugalski vložila tožbo zaradi
neizpolnitve obveznosti po 258. členu PDEU, ker Portugalska v svoji nacionalni zakonodaji ni
določila možnosti povračila stroškov zunaj bolnišničnega zdravljenja, nastalih v drugi državi
članici, razen v primerih, določenih v Uredbi št. 1408/71, oziroma ker je v primerih, v katerih
nacionalna zakonodaja dopušča možnost povračila stroškov zunaj bolnišničnega zdravljenja,
nastalih v drugi državi članici, za to povračilo določila pogoj predhodne odobritve, zaradi česar ni
izpolnila obveznosti iz 56. člena PDEU (prej 49. člena PES). SEU je v sodbi ugodilo tožbi
Komisije. V argumentaciji je poudarilo, da pravo Unije ne vpliva na pristojnost držav članic, da
organizirajo svoje sisteme socialne varnosti, vendar pa morajo države članice pri izvajanju te
pristojnosti spoštovati pravo Unije, predvsem določbe o svobodi opravljanja storitev. Poleg tega
je navedlo, da že zahteva po predhodni odobritvi, s katero je pogojeno plačilo načrtovanega
zdravljenja v drugi državi članici, pomeni oviro za svobodo opravljanja storitev, in sicer tako za
paciente kot za ponudnike storitev, če tak sistem odvrača paciente od tega, da bi se obrnili na
ponudnike zdravstvenih storitev v drugi državi članici, da bi bill deležni zadevnega zdravljenja,
ali jim to celo preprečuje.
Ugotovilo je, da te omejitve ni mogoče upravičiti z nujnimi razlogi v javnem interesu, na primer z
morebitno nevarnostjo resne škode za finančno ravnovesje portugalskega sistema socialne varnosti.
SEU je pojasnilo še, da so razlogi, ki se nanašajo na omejevalno naravo zahteve po predhodni
odobritvi in na neobstoj legitimnega razloga zanj, še bolj upoštevani pri zunaj bolnišničnem
zdravljenju, pri katerem ni možnosti za povračilo stroškov. Zato je odločilo, da Portugalska ni
izpolnila svojih obveznosti v zvezi s svobodo opravljanja storitev.
7. Prosti pretok kapitala in plačil (63. do 66. člen PDEU)

7.1. Pojem
Prosti pretok kapitala in plačil (free movement of capital and payments, freier Kapital und
Zahlungsverkehr, libre circulation des capitaux etpaiements) je za vzpostavitev skupnega trga
pomemben prav tako kot druge temeljne svoboščine. Poudariti je treba tudi, da se je prosti
pretok kapitala vzpostavljal postopoma, saj so nacionalni ukrepi držav članic glede prostega
pretoka kapitala odvisni od monetarne politike posameznih držav članic. Liberalizacija pretoka
kapitala je bila zato mogoča šele, ko so bile monetarne politike držav članic bolj prilagojene
druga drugi, zlasti pa po uvedbi enotne evropske valute, evra. Razvoj svoboščine prostega
pretoka kapitala in plačil bi lahko razdelili v dve fazi: v fazo pred Maastrichtsko pogodbo in
fazo po začetku veljavnosti te pogodbe (od 1. januarja 1994). Pred uveljavitvijo Maastrichtske
pogodbe je Pogodba EGS vsebovala le omejeno obveznost prostega pretoka kapitala in ločene
določbe glede prostega pretoka plačil, z Maastrichtsko pogodbo pa je bila uvedena splošna
prepoved omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil med državami članicami ter med
državami članicami in tretjimi državami. PDEU v 63. členu prepoveduje vse omejitve pretoka
kapitala in omejitve plačil med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi
državami. Določbe PDEU o prostem pretoku kapitala in plačilnega prometa imajo neposredni
učinek.
Člen 63. PDEU
1. V okviru določb tega poglavja so prepovedane vse omejitve pretoka kapitala med državami članicami
ter med državami članicami in tretjimi državami.
2. V okviru določb tega poglavja so prepovedane vse omejitve plačil med državami članicami ter med
državami članicami in tretjimi državami.
2022/23
PDEU ne vsebuje opredelitve prostega pretoka kapitala in plačil, zato se je treba za opredelitev
opreti na literaturo in sodno prakso SEU. Prosti pretok kapitala vsebuje prepoved samovoljnega
in arbitrarnega omejevanja kapitalskih tokov. Ta svoboščina torej omogoča samostojne finančne
transakcije (ki ne pomenijo plačila) iz ene države članice v drugo in v tretje države oziroma
neoviran prenos kapitala (v različnih oblikah) v te države. Kazuistično gledano nam je pri
opredelitvi pojma prostega pretoka kapitala deloma lahko v pomoč Direktiva 88/361/EGS o
izvajanju (takratnega) člena 67 Pogodbe, ki v Prilogi I vsebuje nomenklatura prostega pretoka
kapitala. V okvir prostega pretoka kapitala Direktiva 88/361 tako uvršča na primer:
- čezmejno udeležbo v podjetju,

- naložbe v nepremičnine,
- nakup vrednostnih papirjev,
- transakcije z enotami investicijskih skladov, - najem kreditov,
- poroštva pa tudi darila, dediščine in drugo.
Na določbe o prostem pretoku kapitala se tako lahko sklicuje na primer slovenski podjetnik, ki
svoje prihranke naloži na varčevalni račun na banki s sedežem v Avstriji ali ki kupi delnice
podjetja s sedežem v drugi državi članici. Pod pretok kapitala spadajo na primer tudi pridobitev
deleža v podjetju ali nakup nepremičnine v drugi državi članici, pridobitev kredita ali naložbe v
vrednostne papirje.
Prosti pretok plačil pa vključuje prepoved omejevanja čezmejnih transferjev, plačil. Prosti
pretok plačil ni samostojna temeljna svoboščina, temveč je vključena pod svoboščino
prostega pretoka kapitala.
Razmejitev med prostim pretokom kapitala in prostim pretokom plačil je v tern, ali znesek
pomeni plačilo ali ne. Denarne transakcije lahko torej spadajo tako v okvir prostega pretoka
kapitala (če gre na primer za nakazila iz tujine, darila v obliki denarnih zneskov ipd.) kakor tudi v
okvir prostega pretoka plačil (če gre na primer za plačilo za opravljeno storitev ali nakup blaga).
Tako se lahko na primer na prost pretok plačil sklicuje slovenski arhitekt, ki je na Madžarskem
opravil storitev, in prejme plačilo na svoj tekoči račun v Sloveniji.
Prosti pretok kapitala in plačil torej pomembno dopolnjuje druge temeljne svoboščine, saj
omogoča ne le možnost čezmejnih plačil za prodano blago, opravljeno delo ali storitve, temveč
na primer tudi kapitalske naložbe v drugih državah članicah. Zlasti brez prostega pretoka plačil
uresničevanje drugih svoboščin ne bi bilo mogoče.
7.2. Vsebina prostega pretoka kapitala in plačil
Določbe o prostem pretoku kapitala in plačil prepovedujejo predvsem diskriminacijo glede

na kraj izvora ali namembni kraj kapitala ali plačilnega sredstva. Vključeni sta tako
neposredna kot tudi posredna diskriminacija.
Neposredna diskriminacije pomeni neposredno razlikovanje po kraju izvora ali namembnem

kraju kapitala ali plačilnega sredstva, posredna diskriminacija pa po drugih kriterijih, ki kljub
temu vodi do slabšega obravnavanja kapitala, ki ima izvor v drugih državah članicah.
Neposredna diskriminacija na primer pomeni, da morajo fizične ali pravne osebe plačati višji
davek na dividende, ki jih prejmejo iz tujine oziroma od družb s sedežem v drugih državah
članicah. Za posredno diskriminacijo pa gre na primer, če nacionalna zakonodaja predvideva, da
2022/23
davčni nerezidenti ne morejo uveljavljati določenega davčnega odbitka, medtem ko je,

nasprotno, tak odbitek mogoč za rezidente, saj to (posredno) škoduje predvsem državljanom
drugih držav članic.
Določbe o prostem pretoku kapitala vsebujejo tudi prepoved omejevanja tega pretoka. Na
podlagi teh določb so torej lahko prepovedani tudi ukrepi, ki se uporabljajo brez razlikovanja, če
omejujejo, preprečujejo ali naredijo manj privlačno izvajanje prostega pretoka kapitala ali
plačil. Prepovedani so torej ukrepi, ki povzročijo, da je prost pretok kapitala navidezen. Kot
vidimo, se pojem omejitve prostega pretoka kapitala razlaga precej široko.
7.2.3. Sekundarna zakonodaja
V okviru sekundarne zakonodaje na področju prostega pretoka kapitala je treba omeniti

Direktivo 88/361/EGS o izvajanju [takratnega] člena 67 Pogodbe. Ta direktiva je državam
članicam naložila obveznost, da odpravijo omejitve pretoka kapitala med rezidenti držav članic.
Kakor je bilo že omenjeno, ta direktiva vsebuje tudi neizčrpen seznam primerov prostega pretoka
kapitala. Vendar pa je treba poudariti, da je bila Direktiva 88/361 sprejeta v obdobju, ko so bile
določbe o prostem pretoku kapitala zasnovane drugače in še niso imele neposrednega učinka. S
1. januarjem 1994 so začele veljati nove določbe o prostem pretoku kapitala (v današnji obliki), s
čimer so postale številne določbe te direktive nerelevantne. Kljub temu pa Direktiva 88/361
nikoli ni bila formalno razveljavljena. Na področju prostega pretoka kapitala je relevantna na
primer tudi Direktiva 2004/39/ES o trgih finančnih instrumentov, ki ureja trge finančnih
instrumentov in se uporablja za investicijska podjetja ter regulirane trge.
7.3. Področje uporabe prostega pretoka kapitala
Člen 64 PDEU
1. Določbe člena 56 ne posegajo v uporabo tistih omejitev za tretje države, ki veljajo po

notranjem pravu ali pravu Unije na dan 31. decembra 1993 in so bile sprejete glede pretoka
kapitala v tretje države ali iz njih, nanašajo pa se na neposredne naložbe, tudi naložbe v
nepremičnine, ustanavljanje, opravljanje finančnih storitev ali na sprejem vrednostnih papirjev
na trge kapitala. Glede omejitev, ki veljajo v nacionalnem pravu v Estoniji in na Madžarskem, je
ustrezni datum 31. december 1999.
2. Ob prizadevanju v kar največjem obsegu doseči cilj prostega pretoka kapitala med
državami članicami in tretjimi državami ter brez poseganja v druga poglavja Pogodb Evropski
parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe glede pretoka kapitala v
tretje države in iz njih, ki se nanašajo na neposredne naložbe, tudi naložbe v nepremičnine,
ustanavljanje, opravljanje finančnih storitev ali na sprejem vrednostnih papirjev na trge kapitala.
3. Z odstopanjem od odstavka 2 lahko le Svet po posebnem zakonodajnem postopku in po

posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno sprejme ukrepe, ki pomenijo v pravu Unije
nazadovanje glede liberalizacije pretoka kapitala v tretje države ali iz njih.

2022/23
Svoboščina prostega pretoka kapitala in plačil zavezuje v prvi vrsti države članice (kar vključuje
tudi vse pravne osebe javnega prava), hkrati pa so z njo zavezane tudi institucije Unije. Smiselno
je, da so s to svoboščino zavezane tudi pravne osebe zasebnega prava. Na prost pretok kapitala in
plačil se nimajo možnosti sklicevati le osebe, ki so drzavljani Unije, temveč tudi vse druge osebe.
Ker ne gre za svoboščino, ki bi urejala svobodo gibanja oseb, ta ne varuje le državljanov Unije,
temveč se lahko nanjo sklicuje vsaka fizična ali pravna oseba, neodvisno od državljanstva ali
sedeža. V tem je prost pretok kapitala in plačil primerljiv s prostim pretokom blaga, ki prav tako
ne varuje le državljanov Unije.
Svoboščina prostega pretoka kapitala in plačil je edina temeljna svoboščina, ki jo je mogoče

uporabiti tudi v razmerju med državami članicami in tretjimi državami. Je torej edina temeljna
svoboščina, ki se razteza čez meje notranjega trga. Vendar pa je v skladu s prvim odstavkom 64.
člena PDEU mogoče uporabljati tiste omejitve za tretje drzave, ki veljajo po notranjem pravu ali
pravu Unije 31. decembra 1993 (oziroma 31. decembra 1999) in so bile sprejete glede pretoka
kapitala v tretje države ali iz njih, nanašajo pa se na neposredne naložbe, tudi naložbe v
nepremičnine, ustanavljanje, opravljanje finančnih storitev ali na sprejem vrednostnih papirjev
na trge kapitala. Gre torej za omejitve samo za določene vrste prostega pretoka kapitala, glede
katerih lahko določene ukrepe sprejmeta tudi Evropski parlament in Svet (drugi odstavek 64.
člena PDEU). Poleg tega lahko Svet s soglasjem sprejme določene dodatne omejitve glede
liberalizacije pretoka kapitala v tretje države ali iz njih (tretji odstavek 64. člena PDEU). Pretok
kapitala v tretje države ali iz tretjih držav je tudi podvržen dodatni možnosti omejevanja: če v
izrednih okoliščinah pretok kapitala v tretje države ali iz njih povzroča ali grozi, da bo povzročil
resne težave pri delovanju gospodarske in denarne unije, lahko Svet sprejme zaščitne ukrepe
glede tretjih držav za obdobje največ šestih mesecev, če so taki ukrepi izrecno potrebni (59. člen
PDEU). Pri tern se mora Svet posvetovati z Evropsko centralno banko.
Podobno kot pri drugih temeljnih svoboščinah se je na svoboščino prostega pretoka kapitala in
plačil mogoče sklicevati le, če obstaja čezmejni element - torej čezmejni pretok kapitala ali plačil.
Prostega pretoka kapitala ni mogoče uporabiti za primere, omejene le na eno državo članico.
7.3.3. Razmejitev od drugih temeljnih svoboščin
7.3.3.1. Prosti pretok kapitala in prosti pretok blaga
Razmejitev med prostim pretokom kapitala in plačil ter prostim pretokom blaga ni težavna. Do
dileme pa lahko pride na primer pri čezmejnem prenosu denarja, ki ni več veljavno plačilno
sredstvo. Tako je SEU na primer v zadevi 7/78, Thompson, prepoved izvoza srebrnih kovancev -
ki so bili, a v času odločanja SEU niso bili več plačilno sredstvo v Združenem kraljestvu -
obravnavalo s stališča prostega pretoka blaga. Sicer pa čezmejni prenos denarja, ki je veljavno
plačilno sredstvo, spada v okvir prostega pretoka kapitala in plačil. Do vprašanj razmejitve med
temeljnima svoboščinama lahko pride tudi v primeru čezmejnega prenosa dragocenih kovin ali
dragih kamnov - po mnenju teorije so v tern primeru relevantne določbe o prostem pretoku blaga.
7.3.3.2. Prosti pretok kapitala in svoboda ustanavljanja
Prosti pretok kapitala in svoboda ustanavljanja imata veliko skupnih točk, zato je tudi razmejitev
med tema svoboščinama težja. Razmerje med njima je v PDEU omenjeno tako v okviru določb
o svobodi ustanavljanja (drugi odstavek 49. člena PDEU) kakor tudi v okviru določb o prostem
2022/23
pretoku kapitala (drugi odstavek 65. člena PDEU). Drugi odstavek 49. člena PDEU določa
področje uporabe pravice do ustanavljanja pod pogoji, ki jih ob upoštevanju določb poglavja o
kapitalu za svoje drzavljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.
Drugi odstavek 65. člena PDEU pa določa, da določbe poglavja o prostem pretoku kapitala ne
posegajo v veljavnost tistih omejitev pravice do ustanavljanja, ki so združljive s PEU in PDEU.
Tako sta lahko teoretično gledano obe svoboščini relevantni, če gre na primer za vlaganje v
dividende, če gre za kapitalske transakcije med materinsko in hčerinsko družbo ali če gre za
neposredne investicije, povezane z začetkom delovanja družbe v drugi državi članici. SEU v
vsakem posameznem primeru presoja o razmejitvi med svoboščinama in opredeli ekonomsko
težišče transakcije. Tako je SEU na primer odločilo, da se uporabljajo določbe o svobodi
ustanavljanja, če gre za nacionalno zakonodajo države članice, ki družbam s sedežem v tej državi
članici, ki izplača dividende materinski družbi s sedežem v isti državi članici, omogoča, da jim ni
treba plačati akontacije davka, medtem ko je akontacijo davka treba plačati, ko ima materinska
družba sedež v drugi državi članici.
Nasprotno pa se je v primeru zadev glede zlatih delnic SEU oprlo na določbe o prostem pretoku
kapitala. Poudariti pa je treba tudi, da se določbe o svobodi ustanavljanja ne uporabljajo v
odnosu do tretjih držav, medtem ko se določbe o prostem pretoku kapitala uporabljajo. SEU
zato praviloma uporabi določbe o prostem pretoku kapitala, če uporaba določb o svobodi
ustanavljanja ne bi bila mogoča.
7.3.3.3. Prosti pretok kapitala in svoboda opravljanja storitev
Razmejitev med prostim pretokom kapitala in svobodo opravljanja storitev je preprostejša od

razmejitve s svobodo ustanavljanja, saj je preprosteje ugotoviti jedro posamezne dejavnosti. Iz
besedila 57. člena PDEU bi sicer morda lahko sklepali, da se svoboda opravljanja storitev
uporablja le podredno, ko ni upoštevna nobena od drugih temeljnih svoboščin. Ta člen namreč
vsebuje opredelitev storitev, »kolikor jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok
blaga, kapitala in oseb«. Vendar pa je SEU v sodni praksi to hipotezo podrejenosti svobode
opravljanja storitev zavrnilo. V zadevi C-452/04, Fidium Finanz, je izrecno poudarilo, da
opredelitev pojma »storitev« iz tega člena »prednostno ne razlikuje med svobodo opravljanja
storitev in drugimi temeljnimi svoboščinami«. Zato je treba v vsakem posameznem primeru
presoditi, kje je jedro posamezne dejavnosti. Izjema so bančne in zavarovalniške storitve, katerih
liberalizacija se izvaja v skladu z liberalizacijo pretoka kapitala.
7.3.3.4. Prosti pretok kapitala in prosto gibanje delavcev
Tudi razmejitev med prostim pretokom kapitala in prostim gibanjem delavcev ni težavna.
Čezmejna plačila delavcu za opravljeno delo ali omejitve čezmejnega prenosa takih plačil spadajo
na področje prostega pretoka plačil. Sicer pa se zaposlitev v drugi državi članici obravnava na
podlagi prostega gibanja delavcev.
7.4. Izjeme glede prostega pretoka kapitala

Podobno kot v primeru drugih temeljnih svoboščin je mogoče ukrepe, s katerimi se kapital
neenako obravnava (torej diskriminatorne ukrepe), utemeljiti samo na podlagi izrecno
opredeljenih razlogov v PDEU. Po drugi strani pa je mogoče ukrepe, s katerimi se domač in tuj
kapital obravnavata enako, vendar kljub temu omejujejo prost pretok kapitala, utemeljiti tako na
podlagi izrecno zapisanih utemeljitvenih razlogov iz PDEU kakor tudi na podlagi nujnih
2022/23
razlogov v splošnem interesu. Poudariti pa je treba, da je treba kot zadnjo fazo pri preizkusu
utemeljenosti omejitve prostega pretoka kapitala in plačil na podlagi enega od razlogov
preizkusiti, ali je ukrep sorazmeren s ciljem, ki mu sledi.
7.4.1. Izjeme iz PDEU
PDEU v 65. členu vsebuje nekatere izjeme glede prostega pretoka kapitala, ki so taksativno naštete
in jih je treba razlagati ozko ter jih obravnavamo v nadaljevanju.
7.4.1.1. Predpisi davcnega prava (točka (a) prvega odstavka 65. clena PDEU)
Glede prostega pretoka kapitala PDEU v točki (a) prvega odstavka 65. člena PDEU določa, da
določbe o prostem pretoku kapitala ne posegajo v pravico držav članic, da uporabljajo ustrezne
predpise svojega davčnega prava, v katerih so različno obravnavani davčni zavezanci, ki niso v
enakem položaju glede na prebivališče ali kraj, v katerem je naložen njihov kapital.
Ta izjema državam članicam omogoca, da ohranijo razlikovanje med davčnimi zavezanci,
vendar le glede na prebivališče ali kraj, v katerem je naložen njihov kapital. V primeru fizičnih
oseb je prebivalisce obicajno prebivališče davčnega zavezanca, v primeru pravnih oseb pa
sedež družbe. Kraj, v katerem je naložen kapital, pa je kraj, v katerem je kapital (na primer v
primeru vlaganja v nepremičnine kraj, kjer se nahaja nepremičnina).
Državljanstvo davčnega zavezanca torej nima nobenega pomena. Na podlagi te izjeme je mogoče
utemeljiti samo tiste ukrepe držav članic, ki davčne zavezance obravnavajo različno, in sicer le
tiste, ki so bili v veljavi konec leta 1993, ne smejo pa uvajati novih razlikovanj. Ta izjema je
posledica dejstva, da neposredno obdavčenje v EU ni usklajeno in na tern področju države
članice ohranjajo svojo pristojnost. Če bi se določbe o prostem pretoku kapitala neomejeno
uporabljale tudi za davčno zakonodajo držav članic, bi to državam članicam pravzaprav odvzelo
možnost svobodnega urejanja svojega neposrednega obdavčenja, hkrati pa bi to posegalo tudi v
pristojnost Unije sprejeti predpise na področju posrednega obdavčenja v skladu s 113. členom
PDEU (prej 93. členom PES).
Na podlagi ustaljene sodne prakse je to določbo treba razlagati ozko, ker gre za izjemo od
temeljnega načela prostega pretoka kapitala. Zato je ni mogoče razlagati tako, da bi bila vsaka
davčna zakonodaja, ki različno obravnava davčne zavezance glede na kraj prebivališča ali glede
na državo članico, v katero vlagajo svoj kapital, avtomatično v skladu s PDEU. S to izjemo torej
ni mogoče upravičiti kakršnega koli različnega obravnavanja med davčnimi zavezanci. V skladu
s tretjim odstavkom 65. člena PDEU ta ukrep namreč ne sme biti sredstvo samovoljne
diskriminacije ali prikritega omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil. Za samovoljno
diskriminacijo gre takrat, ko so objektivno primerljive situacije obravnavane različno in različne
situacije obravnavane enako (kar pomeni, da gre za krsitev načela prepovedi diskriminacije).
V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba torej razlike pri obravnavanju, ki so dovoljene s točko
(a) prvega odstavka 65. člena PDEU, razlikovati od diskriminacije, prepovedane s tretjim
odstavkom tega člena. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se mora razlika v obravnavanju
- da bi se nacionalna davčna ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, lahko štela za
združljivo z določbami PDEU v zvezi s prostim pretokom kapitala - nanašati na položaje, ki
objektivno niso primerljivi, ali pa mora biti upravičena z nujnim razlogom splošnega interesa. V
praksi to pomeni, da je treba različno davčno obravnavanje v objektivno primerljivih situacijah
2022/23
utemeljiti s tem, da je namen tega različnega obravnavanja varstvo integritete nacionalnega

davčnega sistema.
7.4.1.2. Točka (b) prvega odstavka 65. člena PDEU
V skladu s to točko določbe o prostem pretoku kapitala ne posegajo v pravico držav članic, da
sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih
predpisov, zlasti na področju obdavčitve in bonitetnega nadzora finančnih institucij, ali
določijo postopke za prijavo pretoka kapitala za namene upravnih ali statističnih informacij
ali sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti. V skladu s to
izjemo je omejitve prostega pretoka kapitala torej mogoče upravičiti na treh različnih
podlagah:
- ukrepi za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov, zlasti na

področju obdavčitve in bonitetnega nadzora finančnih institucij;
- postopki za prijavo pretoka kapitala za namene upravnih ali statističnih informacij; -
ukrepi, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti.
Ukrepi za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov
Namen te izjeme - ki je ni mogoče najti v okviru drugih temeljnih svoboščin - je preprečiti, da bi

se s sklicevanjem na določbe o prostem pretoku kapitala zavezanci izognili nacionalnim zakonom
ali upravnim predpisom. Pri tem gre predvsem za predpise nacionalne zakonodaje na področju
obdavčitve in bonitetnega nadzora finančnih institucij, vendar pa navedba teh vrst predpisov ni
taksativna, temveč se lahko država članica sklicuje tudi na predpise z drugih področij. Relevantni
so lahko na primer predvsem predpisi držav članic za preprečevanje davčne utaje, pranja denarja,
trgovanja z drogami ali terorizma. Poudariti pa je treba tudi, da je na tem področju sprejela
zakonodajo tudi Unija; tako se na primer pranje denarja in financiranje terorizma preprečuje z
Direktivo Sveta 2005/60/ES o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in
financiranje terorizma.
Postopki za prijavo pretoka kapitala za namene upravnih ali statističnih informacij
Postopki prijave pretoka kapitala so v skladu s PDEU, če so namenjeni zbiranju upravnih ali
statističnih informacij. Gre pravzaprav za ukrepe, ki ne preprečujejo ali omejujejo prostega
pretoka kapitala, saj gre le za zbiranje informacij. Zato teorija poudarja, da je ta ukrep že sam po
sebi sorazmeren. Poleg tega mora v skladu z Uredbo št. 1889/2005 z dne 26. oktobra 2005 o
kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje vsaka fizična oseba, ki vstopa v EU ali
iz nje izstopa in nosi gotovino v vrednosti 10.000 evrov ali večjo gotovino prijaviti pristojnim
organom države članice, skozi katero vstopa v ali izstopa iz EU (prvi odstavek 3. člena).
Ukrepi, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti
Tudi v okviru prostega pretoka kapitala je mogoče omejevalne ukrepe držav članici utemeljiti na
podlagi javnega reda ali javne varnosti. Ta izjema je primerljiva z izjemami v okviru drugih
temeljnih svoboščin. Podobno kot v primeru drugih temeljnih svoboščin sta »javni red« in
»javna varnost« tudi tukaj avtonomna pojma prava Unije, kljub temu pa imajo države članice pri
njuni opredelitvi polje proste presoje.
2022/23
V sodni praksi pa je SEU poudarilo, da - čeprav lahko države članice načeloma prosto določajo
pogoje glede javnega reda in javne varnosti glede na svoje nacionalne potrebe - je treba te razloge
v kontekstu prava Unije in zlasti kot odstopanja od temeljne svoboščine prostega pretoka kapitala
razlagati ozko, tako da posamezne države članice njihovega obsega ne morejo opredeliti
enostransko, brez nadzora institucij Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso se je mogoče na
razloge javnega reda in javne varnosti sklicevati samo, če obstaja resnična in dovolj resna grožnja
za temeljne interese družbe. Poleg tega mora imeti vsaka oseba, ki je prizadeta z omejevalnim
ukrepom, ki je dopusten na podlagi take izjeme, možnost pravnega varstva.
7.4.1.3. Neposeganje v omejitev pravice do ustanavljanja
V skladu z drugim odstavkom 65. člena PDEU (prej 58. členom PES) določbe poglavja o
prostem pretoku kapitala ne posegajo v veljavnost tistih omejitev pravice do ustanavljanja, ki so
združljive s PDEU in PEU. Ta določba torej upošteva, da sta lahko v določenih primerih
relevantni obe temeljni svoboščini, tako svoboda ustanavljanja kot prost pretok kapitala - na
primer če gre za ustanovitev hčerinske družbe podjetja v drugi državi članici, pri tem pa se
investira kapital iz države članice, kjer ima sedež družba mati. Po mnenju teorije so na podlagi te
določbe s področja uporabe prostega pretoka kapitala izvzeti tisti ukrepi glede ustanovitve
sedeža, ki le posredno omejujejo prost pretok kapitala, vendar so sicer v skladu s PDEU in PEU.
7.4.1.4. Prepoved samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja prostega pretoka kapitala
Ukrepi, ki jih je mogoče utemeljiti na podlagi zgoraj navedenih izjem, v skladu s tretjim
odstavkom 65. člena PDEU ne smejo biti sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega
omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil. Diskriminacija je samovoljna, če je ni mogoče
utemeljiti na podlagi objektivnih razlogov in če ni v skladu z načelom sorazmernosti. Za
prikrito omejevanje prostega pretoka kapitala in plačil pa gre takrat, ko ukrep sicer nima
namena omejevati te svoboščine, vendar ima kljub temu omejujoč učinek.
7.4.2. Nujni razlogi v splošnem interesu, kot jih je razvila sodna praksa Sodišča EU
Omejitve prostega pretoka kapitala je mogoče utemeljiti tudi na podlagi nujnih razlogov v
splošnem interesu, ki jih je razvila sodna praksa SEU. V okviru prostega pretoka kapitala so
relevantni na primer razlogi koherentnosti oziroma doslednosti davčnega sistema, kulturni cilji,
ne pa povsem ekonomski cilji.

Sistem Sodnega Varstva Eu-Predavanja

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Sistem Sodnega Varstva Eu-Predavanja

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

SISTEM SODNEGA VARSTVA EU

LOČI = EVROPSKO PRAVO – PRAVO EU – PRAVO ES!

Pravo ES = do uveljavitve LIZBONSKE POGODBE 2009, je to predstavljalo pravna pravila in načela, ki so se

Takrat smo imeli torej 3 evropske skupnosti.

Leta 1987 je bil sprejet ENOTNI EVROPSKI AKT.

ES je imela tri stebrno strukturo:

PDEU pa je vse tri stebre združil!!!

LOČI MED CILJI EU IN VREDNOTAMI EU!

4. Unija vzpostavi ekonomsko in monetarno unijo, katere valuta je euro.

Po NAČELU PRIMARNOSTI se uporabi prednostno pred nacionalnim pravom

NEPOSREDNI UČINEK deluje:

Direktive torej potrebujejo IMPLEMENTACIJO. (NI isto kot ratifikacija)

Ratifikacija = lahko zavrne ali podpiše, NE more spreminjat vsebine

Pri neprenesenih ali delno prenesenih direktivah so ta sredstva možna:

Direktiva po poteku IMPLEMENTACIJSKEGA ROKA.

TOREJ direktiva NI NEPOSREDNO UPORABLJIVA, vendar kljub temu to LAHKO postane!

Ali je mogoče da je neposredno uporabno in NI hkrati neposrednega učinka?

ODŠKODNINSKA ODGVORONOST DČ NASPROTI POSAMEZNIKU

Pogoji (nadgradnja po Brasserie du Pecheru):

Sodišče EU NI pritožbeno sodišče

VPRAŠANJA (za odgovore glej VAJE1)

Kje najdemo namen, motiv direktive, uredbe, ..?

SPLOŠNO IN UVOD V SISTEM EU

Vzrok da je bila ravno ESPJ prva?

Zakaj imamo sodišče EU?

Postopki za enotno uporabo prava EU:

Razlaga = PRIMARNO in SEKUNDARNO PRAVO!

NA KONCU ODLOČI NACIONALNO SODIŠČE

Pogodba o ustavi za EU?

USRS – SODIŠČE EU = poseben odnos

ACQUIS COMMUNAUTAIRE = hard law + soft law + case law To

Zakonodajni akti = akti, ki so sprejeti v rednem ali posebnem zakonodajnem postopku.

PRIMARNO PRAVO = skoraj mednarodne narave, pogodba med DČ in EU. To

Ostali akti ''soft law'' = NEZAVEZUJOČI = resolucije, sporočila, obvestila, navodila, ..

OBJAVA IN VACATIO LEGIS

Zakonodajni akti = tisti, ki so sprejeti v rednem ali posebnem zakonodajnem postopku.

Prehod uredbe v pravni red DČ je avtomatičen – NEPOSREDNA UPORABNOST, in NE potrebuje nikakršnega

PAZI RAZMERJE EU (uredba, direktiva) NASPROTI NACIONALNEMU PRAVU

Implementacija NI enako kot ratifikacija !!!

RAZLAGA SEKUNDARNEGA PRAVA

POSAMEZNIK proti DČ pred Sodiščem EU? NE,

Kakšna je vloga Sodišča EU v institucionalni zgradbi EU? Glavne

EK = izvršilno področje + predlaga zakonodajo (ima monopol glede predlaganja)

Katera sodišča so sodišča Unije?

Kakšna je sestava Sodišča EU?

Zdaj pa jih je 11.

Če je spredaj pred zadevo T – TRIBUNAL = SPLOŠNO SODIŠČE

Kakšna je vloga generalnih pravobranilcev?

Delujejo kot neka DESNA ROKA SODIŠČA – strokovna pomoč.

Sistem, ki je podlaga za to, da so generalni pravobranilci – izhaja iz FRA sistema!

JEZIK postopka pred sodiščem:

Generalni pravobranilci pa si SAMI IZBEREJO JEZIK, ki ga bojo uporabljali!

Odbor 255 – odbor, ki preverja sposobnosti za imenovanje.

Ločenih mnenj NI!! Na koncu se izda ENOTNA ODLOČBA

Temelj za sodniško delovanje? PDEU

Zadeva COSTA ENEL

Zadeva VAN GEND EN LOOS

3.) Načelo NEPOSREDNE UPORABNOSTI

Uredba je NEPOSREDNO UPORABNA, po poteku vacatio legis!

Neposredno uporabne = uredbe, PEU, PDEU, *direktive* (pod določenimi pogoji).

Neposredno uporabna je lahko norma če:

To načelo je pomembno za posameznika = da bo prišlo do izpeljave NAČELO NEPOSREDNEGA UČINKA. →

4.) Načelo NEPOSREDNEGA UČINKA

Neposredno uporabne = uredbe, PEU, PDEU, direktive (pod določenimi pogoji).