ZGODOVINA EU

1. Kakšna je razlika med medvladno in nadnacionalno organizacijo? Navedite primere

medvladne in nadnacionalne organizacije! Kakšna organizacija je v tem smislu EU?
Pojasnite!
Medvladna organizacija, je organizacija kjer države članice ohranijo svojo suverenost,
imajo VETO in za odločanje je potrebno soglasje držav članic, kar pomeni da se morajo
strinjati vse. Ne more biti zavezana z odločitvami, v katere ni privolila. To je primer OZN,
World bank ipd.
Nadnacionalna organizacija je organizacija držav članic, kjer te odločajo z
večino(ponavadi kvalificirana večina) ter so s svojimi sprejetimi odločitvami zavezane.
Države članice del svoje suverenosti prenesejo na organizacijo. Primer Union state,
Transnational organisation, European coal and steel community
Evropska unija je mednarodna organizacija sui generis, kar v bistvu pomeni »svoje vrste«
oz. »svojevrstna«. Se pa nekako najbolj približa nadnacionalni organizaciji oz. v bistvu je
nadnacionalna organizacija, ker vsaka država članica, ki se pridruži EU del svojih
pristojnosti prenese nanjo. Npr. pravna podlaga je v naši ustavi v 3.a členu.
2. Preberite priloženo gradivo in pojasnite ozadje in razloge za proces evropskega
integriranja, ter katere države so bile udeležene v njem.
a) Kakšne ideje o Evropi je imel Victor Hugo?
Viktor Hugo je na Pariškem kongresu 1849 v svojem govoru zagovarjal nadnacionalno strujo;
evropsko povezavo: »Let us be the Unted States of Europe, let us be the continental
federation, let us be European liberty, let us be universal peace!«
b) Kakšne ideje sta imela Ernesto Rossi in Altiero Spinelli?
Ernesto Rossi in Altiero Spinelli, ujetnika na italijanskem otoku Ventotene, sta se zavzela za
svobodno in enotno Evropo v MANIFESTU »ZA SVOBODNO IN ENOTNO EVROPO«. Avtora
razumeta federalizem kot pot za preprečitev novih vojn v Evropi. Manifest velja za začetek
evropskega federalizma.
c) Kakšne ideje o Evropi je imel Winston Churchill?
Winston Churchill se je zavzemal za to, da je potrebno ustanoviti Združene države Evrope. Ni
pa želel VB zraven. »Churchill was all in favour of a united Europe – as long as it didn't
include Britain.«
d) Kakšne ideje o Evropi je imel Jean Monnet?
Jean Monnet je bil nasprotnik veta in zagovornik močnih nadnacionalnih institucij; takih, ki
bodo delovale za skupni interes in ne bo prevladal interes ene same DČ. Bil je zastopnik
postopne integracije in federalist. Zagovarjal je torej idejo, da za mir v Evropi ni druge rešitve
kot federacija.

e) Razložite sporočilo in pomen Schumanove deklaracije. Kdo je njen avtor?

Avtor Schumanove deklaracije je Jean Monnet. V tej deklaraciji je izpostavil svoje ideje –
torej da »ne bo miru, dokler ne bo federalne Evrope« in da »Evropa ne bo zgrajena takoj in
ne po enem samem načrtu«. Menil je, da je 1. pogoj za združitev Evrope premagati stoletno
nasprotovanje med Francijo in Nemčijo. V ta namen se mora ustanoviti Visoka oblast, ki naj
bi sprejemala odločitve, zavezujoče za vse evropske države, ki bi se jima pridružile.

f) Vsebina in pomen Laekenske deklaracije?

Evropski svet je na svojem sestanku decembra 2001 ustanovil Evropsko konvencijo z
Laekensko deklaracijo. Konvencija je bilo posebno telo, ki je pripravilo predloge za
institucionalno reformo EU. Rezultat njenega dela je bil Osnutek pogodbe o Ustavi za Evropo.
Laekenska deklaracija je zastavila 4 glavne teme, ki se tičejo prihodnosti EU in se nanašajo na
institucionalno reformo Unije.
1 Razmejitev pristojnosti med DČ in ustanovami EU.
2 Oblikovanje evropske ustave ter preoblikovanje pogodb v smislu večje preglednosti in
jasnosti. V tem okviru je Konvencija razpravljala tudi o vključitvi LTP v evropski ustavni red.
3 Ukrepi za povečanje učinkovitosti in preglednosti delovanja evropskih ustanov.
4 Poenostavitev postopkov odločanja v in med evropskimi ustanovami, predvsem ločitev
zakonodajne in izvršilne funkcije.

g) Kakšno je sporočilo Donalda Tuska ob 60. obletnici Rimskih pogodb?

»Europe as a political entity will either be united, or will not be at all, only a united Europe
can be a sovereign Europe in relation to the rest of the world.«

3. Je bila evropska ekonomska in politična integracija neizogibna? Kakšen je bil odnos

največjih evropskih držav do evropske integracije v 20. stoletju in kakšen je danes?
Kaj je De Gaulle menil o britanskem članstvu v EGS?
DA. Razlog je bil vzpostavitev miru.
Za sprejetje katerih aktov so se potem odločili – kateri akti po 2. SV so tlakovali pot do
današnje EU? Prvi akt/prva pogodba je bila Pariška pogodba (Pogodba o skupnosti za
premog in jeklo), s katero se je ustanovila Evropska skupnost za premog in jeklo.
Zakaj ravno za premog in jeklo? Ker sta bili obe poglavitni surovini za vojaško oboroževanje.
In največje zaloge so bile ravno med nemško in francosko mejo in s to pogodbo se je želelo
doseči, da bi se na nek način kontrolirala proizvodnja, da bi se DČ med seboj kontrolirale,
predvsem pa da bi kontrolirale Nemčijo po 2. SV.
Koliko je bilo ustanovitvenih držav, ki so podpisale Pariško pogodbo 1951? 6 – Nemčija,
Francija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksembourg.
Kakšen pa je bil potem odnos drugih držav do evropskega povezovanja, recimo VB? Kakšno
vlogo je imela VB v tem času? Winston Churchill se je v svojem govoru na Univerzi v Zürichu
zavzemal za to, da je potrebno ustanoviti Združene države Evrope, a je menil, da VB ne spada
k EU.
Zakaj pa je Churchill to menil? Kaj so bili pomisleki, ne nujno zgolj Churchilla, ampak kasneje
politikov v 50ih pred podpisom Rimske pogodbe – zakaj so VB menili, da so drugačni? Oni so
bili bolj usmerjeni k trgovanju, še posebej k čezmorskemu trgovanju ravno skozi te svoje
kolonije, medtem ko je bilo recimo za Francijo ključna kmetijska politika, kar pa Angležem ni
tako pomembno, za razliko od drugih držav. Angleži so enostavno nekaj časa menili, da želijo
stvari urejati po svoje, potem pa so si že v začetku 60ih zaželeli članstvo v Uniji (oz. takrat
Skupnosti).
Zakaj pa so si zaželeli tega članstva, glede na to, da si ga prej niso želeli? Zakaj so domnevali,
da jim bo članstvo v EU prineslo višjo gospodarsko rast? Ker so videli rezultate EU. Članice EU
so imele namreč 2x višjo gospodarsko rast samo nekaj let po ustanovitvi.
Po Pariški pogodbi so si DČ zaželele še tesnejše povezovanje in leta 1957 so sprejeli še 2
pogodbi. Kateri dve?
1 Rimska pogodba, ki ustanavlja Evropsko gospodarsko skupnost (EGS). Šele nekaj desetletij
kasneje se je beseda »gospodarska« izpustila in je postala to Evropska skupnost, potem pa se
je z Lizbonsko pogodbo preimenovala v EU. Skozi gospodarsko povezovanje so želeli doseči
mir, ker drugače očitno ni šlo. Še danes nimamo dejansko te politične Unije/federacije,
imamo neke zametke tega, ampak je še daleč do tega.
2 Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM).
!! ESPJ je po 50 letih nehala veljati (tj. 2002), medtem ko pa Rimska pogodba in EURATOM še
danes veljata.
!! Vse te spremembe, ki smo jih imeli kasneje: EEA, Maastrichtska pogodba, Amsterdamska
pogodba, Pogodba iz Nice ali Lizbonska pogodba, ki je pač danes aktualna – vse te pogodbe
zgolj SPREMINJAJO RIMSKO POGODBO. Rimska pogodba pa je torej še vedno v veljavi.
Kako je sestavljena današnja Lizbonska pogodba? Imamo dve pogodbi, ki ju Lizbonska
pogodba spreminja oz. ureja, in to sta PEU in PDEU. Torej od Rimske do Lizbonske imamo
vmes en kup pogodb, vendar vse te pogodbe zgolj spreminjajo Rimsko; ta je pa seveda še
vedno v veljavi. LP se je sprejela decembra 2007.
V 60ih letih sta sledila 2 poskusa VB, da se pridružijo EU. Zakaj se torej niso? Ker Francija ni
želela. De Gaulle je dal veto o širitvi leta 1963 in 1967.
Francija je tudi nasploh takrat povzročala težave EU, predvsem ker se niso strinjali s politiko
glede kmetijstva in so začeli blokirati sprejemanje odločitev v EU.
Na kakšen način je Francija blokirala sprejemanje odločitev v EU in kako se je to takrat
imenovalo? Kakšna večina se je takrat zahtevala v Svetu oz. na kakšen način je Svet takrat
odločal? Svet je takrat odločal s soglasjem. To pomeni, da se je vsaka DČ morala strinjati z
neko odločitvijo. Francija je to blokirala tako, da ni pošiljala svojih ministrov na te sestanek
sveta in tako nikoli ni bilo mogoče doseči soglasja – odločitve se pač niso mogle sprejemati.
Temu pravimo politika praznega stola.
Kako so rešili politiko praznega stola? Z Luksemburškim kompromisom. Francija je znova
začela sodelovati v Svetu v zameno za dogovor o ohranitvi soglasnega odločanja pri
vprašanjih, za katera ena izmed DČ meni, da zadevajo njene pomembne interese. Ampak ta
problem v Svetu EU se je nadaljeval še naslednjih 30 let, vse do sprejetja ENOTNEGA
EVROPSKEGA AKTA, ki je spremenil način odločanja v Svetu iz soglasja v kvalificirano večino.
Od takrat naprej imamo večjo količino sprejetih uredb in direktiv.
Kdo pa je reševal zagato tega nesprejemanja aktov v tem 30-letnem vmesnem obdobju?
Katera institucija je postala v tem času motor integracije? SEU. Sodišče je to prebilo na tak
način, da je podelilo neposredni učinek določbam v Rimski pogodbi.

*Leta 57države sprejmejo Rimsko pogodbo (Pogodbo o evropski gospodarski skupnosti) in v

tej pogodbi piše, da bomo imeli prost pretok 4 svoboščin (oseb, blaga, kapitala, storitev)
kar velja še danes. To so torej 4 svoboščine NOTRANJEGA TRGA. In prost pretok blaga je
vseboval tudi prepoved novih carin ali zviševanja že obstoječih carin med DČ. Danes pa
imamo POPOLNO PREPOVED CARIN MED DR.ČLANICAMI. V Rimski pogodbi pa je bila
torej prepoved novih/zvišanih carin med DČ. Ampak to je bilo v Rimski pogodbi, ki je
mednarodna pogodba-med DČ in tudi Lizbonska pogodba je mednarodna pogodba in ni akt
EU, saj ga niso sprejele institucije EU ampak države-torej je mednarodna pogodba. Ker DČ
niso bile kooperativne in niso sprejemale nobene sekundarne zakonodaje ni bilo nobenih
uredb ali direktiv, ki bi to prepoved carine konkretizirale, da bi se lahko posamezniki nanje
sklicevali. Ker na mednarodne pogodbe se nemorejo sklicevat, ker niso nosilci obveznosti
(posamezniki niso subjekti mednarodnega prava-glej spodaj). In Van Gend en Loos zadeva-
Nizozemska zviša carino in kamijonar reče, da je Rimska pogodba, ki pravi, da je zvišati
carine prepovedano. In Nizozemska pa reče, da se on kot posameznik na mednarodno
pogodbo ne more sklicevati, saj ni bilo na podlagi tega člena sprejete nobene sekundarne
zakonodaje. Ta prevoznik se pa s tem ni strinjal in je sprožil upravni spor in Nizozemski
sodniki pa so se začeli spraševati, če ima kamijonar prav, saj ta Rimska pogodba gleda kot
več kakor mednarodna pogodba in je postavilo to Nizozemsko sodišče vprašanje za
predhodno odločanje Sodišču EU in vpr. je bilo, če se lahko posameznik sklicuje neposredno
na pogodbo, ki je akt mednarodnega prava in ravno v tej zadevi je sodišče reklo, da EU ni
navadna mednarodna organizacija ampak je nekaj več-je mednarodna organizacija
posebne svoje vrste-sui generis na katero so DČ prenesle del svoje suverenosti in, ki
ustvarja pravice in obveznosti tudi za posameznike in zato se lahko to podjetje Van Gend en
Loos neposredno sklicuje na določbo o prepovedi o carinah v pogodbi in seveda je zmagalo
v tem sporu. In to je potem neposredni učinek določb prava Unije. Ne vseh but več o tem
kasneje. TOREJ, DA JE POSEBNE VRSTE POMENI, DA JE NEKAJ VEČ IN INSTITUCIONALNO
(npr. ima Sodišče, ki je izjemno učinkovito pri izvrševanju prava EU, kar druge organizacije
nimajo oz. so njihova sodišča manj učinkovita). In sodišče je bilo torej motor integracije,
sodišče je oblikovalo temeljna načela kot je to načelo neposrednega učinka in druga. In s
tem postavilo temelje za pravni red EU-torej integracija skozi pravo. In s tem je v teh 30ih
letih potem pomagalo posameznikom, da so lahko uveljavljali svoje pravice h katerim so se
države zavezale s podpisom Rimske pogodbe ampak zaradi svojih muh potem niso
sprejemale sekundarne zakonodaje oz. so jo počasi sprejemale.

Kdo so subjekti mednarodnega prava? Države in medvladne organizacije. Posamezniki niso

subjekti mednarodnega prava. Posameznik postaja v njem pomemben šele po 2. SV, ko se je
zaradi vseh grozot začelo razvijati pravo človekovih pravic in mednarodna/individualna
kazenska odgovornost.
Kaj pomeni načelo medsebojnega priznavanja? Načelo medsebojnega priznavanja je sodišče
razvilo v eni zadevi. Šlo se je za vprašanje prostega pretoka blaga. Francozi so prodajali svoje
izdelke v Nemčiji. Nek francoski proizvajalec likerja je želel prodajati svoj liker v Nemčiji.
Francoski likerji imajo manj alkohola kot nemški. In Nemčija je zato, da bi se izognila
francoski konkurenci, uvedla, da se v Nemčiji lahko prodajajo zgolj likerji, ki imajo nad 25%
alkohola, česa pa francoski nimajo. S tem ni šlo za neposredno diskriminacijo, ker niso rekli,
da se francoski likerji ne smejo prodajat v Nemčiji, ampak so to dosegli s posredno
diskriminacijo. SEU je reklo, da se prost pretok blaga lahko omeji s strani DČ zgolj, če ima za
to legitimen cilj in je omejitev sorazmerna. V tem primeru res gre za legitimen cilj (varstvo
potrošnikov), ampak ni sorazmerno, da za to prepoveš celotno prodajo. In hkrati je v tej
zadevi sodišče razvilo to načelo medsebojnega priznavanja. Torej, če neko podjetje legalno
proizvede nek proizvod v eni DČ, ga lahko prodaja v vseh DČ, razen, če ima ta DČ res
opravičljiv razlog za to, da ga ne, ampak to pomeni, da mora biti potem tudi sorazmerno. To
velja za vse. Če se zdravnik izšola v Avstriji, se mu potem ta izobrazba mora priznavati v vseh
DČ.
Kdaj je potem VB vstopila v ES (1. širitev ES)? 1973
Koliko imamo danes DČ? 27; do BREXITA jih je bilo 28. !! V VB še vedno velja evropsko pravo
in bo veljalo še do konca leta. Glede na izredno situacijo pa se bo najverjetneje še podaljšalo.

4. Zakaj je bilo Društvo narodov neuspešno? Preberite priložen intervju s prof. Janjo Hojnik
in komentirajte.
»Iz vojne se niso ničesar naučili«
Zaradi njihove medvladne narave, uveljavljanje prava, način sankcioniranja. Države so imele
vero, ohranile polno suverenost in politično neodvisnost. Zelo utopičen pristop. Prav tako ni
bilo vključene ZDA, niso imeli svoje vojske in ni bila vplivna organizacija.
5. Opišite ključne dokumente EU skozi proces evropskega integriranja.
PARIŠKA POGODBA 1951(1952)
RIMSKI POGODBI; EGS IN EURATOM 1957(1958)
ENOTEN EVROPSKI AKT 1986(1987)
MAASTRICHTSKA POGODBA 1992(1993)
AMSTERDAMSKA POGODBA 1997(1999)
POGODBA IZ NICE 2001(2003)
LIZBONSKA POGODBA 2007(2009)
6. Pojasnite razliko med EU in Svetom Evrope! Ali je EU članica Sveta Evrope?
Svet Evrope zajema večji evropski prostor, ima 47 članic, ustanovljen je bil 5.5.1949 z
Londonskim sporazumom. Ima tudi države članice, ki niso v EU(Ruska federacija, Črna gora
ipd.) Ima dokument EKČP, njihovo je sodišče ESČP.
Evropska unija pa je mednarodna tvorba sui generis s 27 članicami. Nastala leta 1952 s
Pogodbo o ustanovitvi ESPJ (6 ustanovnih držav). Dokument Listine EU, sodišče EU.
7. Zakaj pravimo, da je Evropska unija mednarodna organizacija svoje vrste (sui generis)?
To je nov pojav, ki ga ni mogoče pojasniti z dosedaj znanimi izrazi. Pomeni v bistvu
»svojevrstna«. Je nekaj med medvladno in nadnacionalno organizacijo. Sicer se bolj približa
nadnacionalni. Njen pravni temelj so mednarodne pogodbe, toda po svoji zgradbi in
delovanju je zelo podobna zvezni državi. Njena oblast je podobna organizirana kot državna
oblast
8. Kaj je to Evropski gospodarski prostor?
Bil je ustanovljen oz. začel veljati leta 1994 z pridružitvenim sporazumom. Namen EGP je
notranji trg EU razširiti na države EFTA. DČ, ki so trenutno članice EFTA, se ne želijo pridružiti
EU. DČ, ki so trenutne članice EFTA, se ne želijo pridružiti EU. Zakonodaja EU v zvezi z
notranjim trgom postane del zakonodaje držav EGP/EFTA.
9. Kaj je to Enoten evropski akt? V čem se notranji trg razlikuje od carinske unije oz. od
monetarne unije?
Je prva pomembna vsebinska sprememba Rimske pogodbe. Podpisan 1986, začel veljati
1987. Naziv »Evropski parlament« je postal uraden, prav tako pa je povečal njegove
zakonodajne pristojnosti. Evropski svet je vključen v institucionalno strukturo. Načrt pa je bil
dokončanje notranjega trga do konca leta 1992. Notranji trg in monetarna Unija sta vrsti
ekonomske integracije EU. Notranji trg neposredno vpliva na te Unije -> učinkovitejše
delovanje.
10. Kaj je Pogodba iz Nice?
Je pogodba v veljavi od leta 2003 po ratifikaciji zadnje DČ, Irske. Njen cilj je bil prilagoditev
EU, da bi se lahko kosala z izzivi nove širitve. Predvsem na vzhod. S to pogodbo so se
zakonodajne in nadzorne pristojnosti Parlamenta povečale, glasovanje s KV v Svetu, Listina
EU samo svečano razglašena. Bolj okrepljeno sodelovanje, spremeni se tudi sestava in obseg
institucij.
11. Navedite vrednote in cilje Evropske unije po Lizbonski pogodbi.
Vrednote in cilji EU so navedeni v 2. in 3. členu PEU. Vrednote: človekovo dostojanstvo,
svoboda, demokracija, enakost, pravna država ipd. Cilji: mir, vrednote, blaginja državljanov,
boj proti diskriminaciji, uvedba ekonomske in monetarne unije z valuto evro.
12. Kaj je Listina EU o temeljnih pravicah? Kakšna je njena vsebina in pravni status?
Listina EU je postala pravno zavezujoča decembra 2009. Je dokument s 54 členi, ki združuje
vse politične, civilne, ekonomske in socialne pravice državljanov EU. Državljani se lahko nanjo
sklicujejo pred sodiščem EU v Luksemburgu. Voditelji EU sprejeli leta 2000, podpisana in
dokončno razglašena v EP leta 2007. Leta 2009 z ratifikacijo Lizbonske pogodbe v vseh
članicah, pa se je uveljavil njen pravno zavezujoči status. Enaka pravna veljava kot Pogodbi.
13. Kakšni so pogoji za članstvo v EU? Ali lahko država članica izstopi iz EU? Komentirajte
aktualne dogodke.
Pogoji za članstvo v EU so zapisan v 49. členu PEU + kopenhagenska merila. Da, DČ lahko
izstopi iz EU. Izstop predvideva 50. člen PEU.
Aktualni dogodki; izstop VB IZ EU (brexit) 31.1.2020
14. Preberite sodbo Sodišča EU v zadevi C-621/18, Wightman. Kaj je Sodišče EU odločilo v
zvezi s pravico do enostranskega preklica uradnega obvestila, podanega na podlagi člena
50 PEU? Kaj vse je Sodišče EU upoštevalo pri sprejemanju odločitve?
Država članica ima pravico do enostranskega preklica, če to potrdi potem Evropski svet
soglasno, vendar pred tem ga mora tudi pisno obvestiti.
POGLAVJE INSTITUCIJE EU
1) Institucionalna struktura EU je specifična v svetovnem merilu. Pojasnite načelo
'institucionalnega ravnotežja' in njegov pomen v zakonodajnem postopku!
 Na načelu institucionalnega ravnotežja temelji delovanje treh najpomembnejših političnih
institucij, Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta, ki narekuje, da morajo biti institucije
oziroma njihovo delovanje v ravnotežju, da nobena ne prevlada druge. To je bistvenega
pomena zato, ker vsaka zastopa svoje interese: Komisija zastopa interese Evropske unije,
Evropski parlament interese državljanov Evropske unije in Svet interese držav članic. Preko
načela institucionalnega ravnotežja se skuša torej doseči, da nobeden izmed teh interesov ne
bi bil v pod- ali nadrejenem položaju.
Institucionalno ravnotežje se kaže v svoji najbolj optimalni obliki v rednem zakonodajnem
postopku, katerega temeljna načela so predlog Komisije, soodločanje Evropskega
parlamenta in Sveta ter načelo kvalificirane večine v Svetu. Sam postopek je kompromis med
različnimi interesi in je precej zapleten, a ker se zakonodajni akti praviloma sprejemajo v treh
obravnavah, je postopek poenostavljen in racionaliziran tako, da je zakon lahko sprejet že v
prvi oziroma drugi obravnavi. Vsaka naslednja obravnava se izvede le, če v predhodnih fazah
ni prišlo do soglasja o vsebini zakona med Evropskim parlamentom in Svetom. V rednem
zakonodajnem postopku imajo torej vse tri institucije zelo pomembno vlogo. Govorimo o
»trilogu«, pri katerem udeležene institucije stopajo v politično diskusijo z dvema
partnerjema. V tem tako imenovanem »institucionalnem trikotniku« se sprejemajo
najpomembnejše odločitve na ravni Evropske unije.

2) Kaj označuje koncept demokratične legitimnosti? Zakaj institucije EU težje dosegajo

legitimnost kot državni organi?
 Pomeni da ljudstvo nosi pozitivno mnenje o delovanju oblasti ter jo sprejema za svojo. Med
ljudmi mora torej veljati neko splošno prepričanje, da je izvajana oblast legitimna t.j.
pravilna, primerna in dobra ter sledi skupnim interesom naroda. Kadar pravičnost in skupno
dobro nista zagotovljena s strani oblasti pa je upravičenost njenega delovanja vprašljiva.  Pri
obeh pojmovanjih je bistvena vključenost posameznikov v sistem, kar pomeni da so
odločitve oblasti skladne s prepričanji ljudi ter da se zagotavlja način življenja po merilih
ljudstva, kadar le to že ni formalno vključeno v pristojne institucije. Pomembno je torej, da
pravila uživajo podporo s strani ljudi in so le ta sprejeta po demokratičnem postopku s
strani legitimnih institucij.
Demokratični deficit je predvsem velik problem Evropske unije, predvsem zaradi
zapletenosti njenega vladanja. Demokratični primanjkljaj vsebuje dva vidika/dve
komponenti in sicer formalno in socialno. Večji problem predstavlja socialni vidik, še
posebej torej na področju Evropske unije, saj je odraz kako posamezniki dojemajo EU in
njeno institucionalno strukturo. Ta primanjkljaj na tem področju lahko potrdijo tudi podatki
o udeležbi na volitvah poslancev v Evropski parlament. Vzroki za to so predvsem posledica
tega, da so evropski državljani premalo seznanjeni z institucijami, zaradi česar so od
njihovega delovanja (počutijo) oddaljeni, posledično ne kažejo zaupanja in zanimanja v
institucije in jim potemtakem ne morejo nuditi potrebne podpore. Tudi procesi sprejemanja
odločitev postajajo vse bolj kompleksni in nerazumljivi širšemu krogu ljudi. Obstaja problem
dominance izvršilnega organa, prav tako pa se slabša sodni nadzor. Vse to nas vodi do
zaključka, da demokratični deficit predstavlja resno oviro pri legitimnem delovanju institucij
Evropske unije.
Zaradi zapletenosti vladanja v EU je demokratični primanjkljaj v njej večplasten. Weiler
opredeljuje
naslednje temeljne vidike:
- problem oddaljenosti: prenos pristojnosti z nacionalnih držav na nadnacionalne institucije
v
Bruslju pomeni večjo oddaljenost od državljanov in lahko posredno sproža vprašanje
legitimnosti
EU;
- nadvlada izvršilne oblasti (Sveta in Evropskega sveta kot institucij, v katerih so predstavniki
izvršilne oblasti držav članic EU): pristojnosti Evropskega parlamenta kot edine neposredno
izvoljene institucije so še vedno precej omejene v primerjavi s Svetom. Praktično tudi ni
nadzora
demokratično izvoljenih nacionalnih parlamentov nad odločanjem v institucijah EU;
- izogibanje demokratičnemu argumentiranju: gre za sprejemanje odločitev v posebnih
odborih,
sestavljenih iz tehnokratov (uslužbencev generalnih direktoratov Komisije ES), nacionalnih
in
nadnacionalnih interesnih skupin in nacionalnih državnih uslužbencev;
- problem transparentnosti in kompleksnosti: veliko odločitev (posebno v Svetu) je sprejetih
za
zaprtimi vrati, tj. netransparentno. Procesi sprejemanja odločitev postajajo vse bolj
kompleksni
 in tako nerazumljivi ter nedostopni širšemu krogu ljudi – potencialnemu demosu EU;
- problem neravnovesja: levo usmerjeni avtorji trdijo, da se demokratičnega primanjkljaja
ne da
odpraviti zgolj s povečanjem pristojnosti Parlamenta. Neravnotežje predstavlja nasprotje
med
delom in kapitalom, ki je vgrajeno v notranji trg;
- slabšanje sodnega nadzora: velik del zakonodaje se prenaša na nadnacionalno raven,
posledično pa se izgublja možnost naknadne ustavno-sodne presoje.
3) Koga v EU bo poklical ameriški predsednik Joe Biden, če bo želel razpravljati o odprtih
vprašanjih med EU in ZDA?
Poklical bi Evropski svet, saj je najvišje politično telo v EU.
4) Preberite priloženi članek o izbiri evropskih voditeljev. Kako se izbirajo poslanci
Evropskega parlamenta? Kdaj so naslednje volitve? Kakšne pravice vam v zvezi z
volitvami v Evropski parlament daje državljanstvo Unije?
2019 zadnje, 2024 naslednje

5) Opredelite Evropski parlament, Komisijo in Svet skozi prizmo interesov, ki jih v

največji
meri zastopajo.
Svet EU, neformalno imenovan kar Svet, je sestava vladnih ministrov oziroma ministrice iz
vsake države EU, kjer razpravljajo o zakonodajnih predlogih, jih spreminjajo in sprejemajo.
Skupaj z Evropskim parlamentom tvorita glavni zakonodajni telesi Evropske unije. Ministri
imajo pooblastilo, da v imenu svoje vlade prevzamejo obveznost glede ukrepov,
dogovorjenih na sestankih. Svet EU zastopa interese (vlad) držav članic. Vsaka izmed držav
članic na zasedanjih torej zastopa svoje interese, naloga Sveta EU pa je da usklajuje te
interese/politike držav EU.
Evropska komisija ali Komisija EU je označena kot gonilna sila EU saj spodbuja splošni
interes Unije. Pravimo ji tudi »motor EU«. Ima zakonodajno vlogo, vendar ni pravi
zakonodajalec EU. Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predlaga sprejem nove
zakonodaje, ki varuje interese EU in njenih državljanov o zadevah, o katerih ni mogoče
učinkovito odločati na nacionalni ravni. V sklopu izvršilne vloge upravlja politike EU in
dodeljuje sredstva EU tako, da skupaj s Svetom in Parlamentom določa prednostne naloge za
porabo proračunskih sredstev. Skupaj s Sodiščem EU zagotavlja pravilno uporabo zakonodaje
EU v vseh državah članicah. Prav tako v sklopu te vloge zastopa EU in je pogajalec v
mednarodnih odnosih in sklepa mednarodne sporazume. Na nekaterih področjih tudi sama
predstavlja interese EU. To velja predvsem za področje trgovinske politike, humanitarne
pomoči in pogajanj o širitvi EU, končne dogovore pa potrjuje Svet EU. Cilj mora biti
varovanje interesov Unije kot celote in njenih državljanov, ne pa interesov posameznih
dejavnosti, lobijev, direktoratov, ali držav članic.
Evropski parlament je skozi zgodovino njegovega obstoja doživel prav velik poskok v
vprašanju njegove pristojnosti. V preteklosti imenovan skupščina delujoč kot posvetovalno in
nadzorno telo, označen celo kot »debatni krožek« do pravega so-zakonodajalca, proračunske
oblasti in demokratičnega simbola.
Prvič Do EEA imenovan »Skupščina«. Ko se je predhodnik Evropskega parlamenta (ki pod
tem imenom nastopa šele od leta 1962) prvič sešel 10. septembra 1952, je predstavljal le
posvetovalno telo tedanje Evropske skupnosti za premog in jeklo in ni imel zakonodajne
moči. Sestavljalo ga je 78 članov. Današnji Evropski parlament je bil ustanovljen leta 1957 z
rimsko pogodbo, prvič pa je zasedal leta 1958. V 70. letih prejšnjega stoletja je postal
pristojen za proračun tedanje Evropske gospodarske skupnosti. Z lizbonsko pogodbo leta
2009 dobi večjo vlogo.
Je izraz demokratične volje 445 milijonov evropskih državljanov torej zastopa in varuje
njihove interese. To bi lahko pomenilo tudi, da je skozi čas zastopanje interesov ljudstva, ki
so pravzaprav temelj države, postalo tako pomembno, da so se torej pristojnosti Parlamenta
povečale. Poslanci Evropskega parlamenta so torej izvoljeni predstavniki ljudstva EU, ki
zastopajo njegove interese in interese mest ali regij v Evropi. Poslanci prisluhnejo ljudem z
lokalnimi in nacionalnimi vprašanji, interesnim skupinam in podjetjem. Imajo veliko vlogo pri
pomembnih vprašanjih današnjega časa, kot so podnebne spremembe, migracije, človekove
pravice v svetovnem merilu in način urejanja finančnih trgov. V postopku postavljanja
odgovorov na prej omenjena vprašanja morajo prednostno vključevati interese evropskih
državljanov.

6) Pojasnite odnos med Komisijo in Evropskim parlamentom!

Odnos Evropskega parlamenta (EP) in Evropska komisija (Komisija) je še posebej zanimiv.
Evropski parlament sodeluje pri oblikovanju Komisije, brez odobritve EP-ja se Komisija ne
more formirati, kaj šele delovati. Komisija je kot kolegij odgovorna EP. EP ima pravico
glasovati o predlogu nezaupnice Komisije. Če je nezaupnica izglasovana, člani Komisije
kolektivno odstopijo.
Na področju zakonodajne funkcije lahko EP od Komisije zahteva pripravo zakonodajnih
predlogov, katere potem sprejme ali zavrne, Komisija pa hkrati zagotavlja, da države članice
pravilno izvajajo zakonodajo EU, vendar ni pravi zakonodajalec EU. Komisija oblikuje
priporočila in daje mnenja. S Svetom EU si EP deli proračunsko oblast, kar pomeni da vpliva
na porabo finančni sredstev, Komisija pa lahko proračun zgolj predlaga. Komisija sklepa
mednarodne sporazume vendar mora EP podati privolitev. Komisija izvršuje uporabo določb
Pogodb.
Komisija je torej izvršilna veja in je označena kot »motor EU«, čeprav je Evropski parlament
tisti, ki izvoli, imenuje, predlaga člane in predsednika Evropske komisije. Prav tako sprejema
zakonodajo, ki jo potem Komisija nadzoruje.
 7) Pojasnite odnos med Svetom in Evropskim parlamentom! Razložite, kako se je krepila
vloga Evropskega parlamenta skozi čas.

Evropski parlament je skozi zgodovino njegovega obstoja doživel prav velik poskok v vprašanju njegove
pristojnosti. V preteklosti imenovan skupščina delujoč kot posvetovalno in nadzorno telo, označen celo
kot »debatni krožek« do pravega so-zakonodajalca, proračunske oblasti in demokratičnega simbola.

Prvič Do EEA imenovan »Skupščina«. Ko se je predhodnik Evropskega parlamenta (ki pod tem imenom
nastopa šele od leta 1962) prvič sešel 10. septembra 1952, je predstavljal le posvetovalno telo tedanje
Evropske skupnosti za premog in jeklo in ni imel zakonodajne moči. Sestavljalo ga je 78 članov. Današnji
Evropski parlament je bil ustanovljen leta 1957 z rimsko pogodbo, prvič pa je zasedal leta 1958. V 70.
letih prejšnjega stoletja je postal pristojen za proračun tedanje Evropske gospodarske skupnosti. Z
lizbonsko pogodbo leta 2009 dobi večjo vlogo.

8) Pojasnite, katere institucije tvorijo sodni sistem EU in kakšne so povezave med njimi!
Sodišče Evropske unije (včasih se uporablja tudi poimenovanje Evropsko sodišče) je najvišji
sodni organ EU. V sodelovanju s sodišči in tribunali držav članic zagotavlja uporabo in enotno
ter pravilno razlago primarnega in sekundarnega prava Evropske unije. Sodišče sestavlja po
en sodnik iz vsake države članice.
Splošno sodišče na prvi stopnji obravnava zadeve, ki niso predložene specializiranim
sodiščem ali Sodišču. Obravnava tudi pritožbe zoper odločbe specializiranih sodišč na prvi
stopnji. Splošno sodišče ima vsaj po enega sodnika – od 2019 2 sodnika iz vsake države
članice.
Specializirana sodišča se lahko ustanovijo za posebna področja. Na prvi stopnji lahko
obravnavajo zadeve in odločajo o zadevah, zoper katere je dopustna pritožba na Splošno
sodišče.
Nacionalna sodišča, ki uporabljajo pravo EU.

DČ imajo glavno besedo, odbor 255 – ustreznost, ni zavezujoče mnenje

 9) Kakšna je funkcija Računskega sodišča?
 Nadzor nad financami EU
 Boj zoper goljufije na škodo sredstev EU
 Mnenje o predpisih finančne narave
 Letna poročila
1) Kakšne so pristojnosti ECB? Preberite priloženo sodbo v zadevi C-316/19, Komisija
proti
Sloveniji (Arhivi ECB). O čem je odločalo Sodišče, kakšno odločitev je sprejelo in kaj
je
bila podlaga za odločitev?
Pristojnosti; daje okvire in izvršuje evropsko monetarno politiko v evro območju, nadzoruje
banke v okviru bančne unije EU, izvršuje zunanje menjalne operacije in zagotavlja nemoten
tek plačilnega sistema, izdaja bankovce v evro območju

2) Z vidika funkcije primerjajte Odbor regij in Ekonomsko-socialni odbor.

Oba sta posvetovalni telesi
Odbor regij; zastopa interese regij in lokalnih oblasti ter zagotavlja spoštovanje regionalnih
in lokalnih identitet, podaja mnenja pri vprašanjih s področja kohezije, okolja, prometa.. Neki
predpisi EU, ki neposredno vplivajo/zadevajo lokalne in regionalne organe – zdravstvo,
izobraževanje, zaposlovanje, socialna politika, promet, energija, podnebne spremembe..
Evropska komisija, Svet Evropske unije in Evropski parlament se morajo z Evropskim
odborom regij posvetovati pri oblikovanju zakonodaje o vprašanjih, če se ne posvetujejo, se
lahko Evropski odbor regij pritoži na Sodišču EU.
Ekonomsko-socialni odbor; zastopa poglede in interese organizirane civilne družbe v
Evropski uniji, vključno s podjetji, sindikati in drugimi deležniki , institucije se morajo z njim
posvetovati o vprašanjih ekonomske in socialne politike (npr. prost pretok oseb itd.)
Evropski parlament, Svet EU in Evropska komisija se z Odborom posvetujejo o številnih
vprašanjih. Odbor pripravlja mnenja tudi na svojo pobudo.
Pripravljalno delo za njihove seje opravijo strokovne skupine odbora in posvetovalna
komisija za spremembe v industriji. Napredek pri uresničevanju strategij EU spremljajo
specializirane skupine odbora (opazovalne skupine) in njegov usmerjevalni odbor za
strategijo Evropa 2020.
Ekonomsko-socialni odbor je v stalnem stiku z regionalnimi in nacionalnimi ekonomskimi in
socialnimi sveti v vsej EU, obvešča jih in z njimi razpravlja o posameznih vprašanjih.
 3) Argumentirajte (ne)pravilnost trditev:
• Evropski državljani ne morejo vplivati na sestavo Komisije;
Sestava komisije
• Člane Sveta izvolijo državljani EU na neposrednih volitvah;
Na neposrednih volitvah so voljeni poslanci Evropskega parlamenta. Svet EU nima
stalnih članov, ki bi jih imenovali, pač pa se glede na področje politike, ki je na
dnevnem redu seje, sestaja v (10) različnih sestavih. Sej
o posameznem področju politike se iz vsake države udeleži minister, pristojen za to
področje.
• Ministri držav članic za svoje delo v Svetu odgovarjajo nacionalnim
parlamentom;
Da, imajo pristojnost zavezati svojo vlado.

POGLAVJE VIRI PRAVA EU

1) Pojasnite hierarhijo pravnih virov v EU. Pojasnite pomen načela pravne države v
tem kontekstu.
Poznamo primarne in sekundarne pravne vire. Zavezujoči in nezavezujoči ter pisani in
nepisani viri.
Primarni in sekundarni pravni viri so vsi zavezujoči(razen ta soft law). V primarnih virih
poznamo tudi nepisane vire.
Hierarhija znotraj primarnih pravnih virov;
Ustanovitvene pogodbe, Listina EU o temeljnih pravicah, splošna načela prava EU,
mednarodne pogodbe.
Pogodbi imata enako pravno veljavnost in Listina EU ima enako pravno veljavnost kot
Pogodbi – to je navedeno v členu 6 PEU.
Kako vemo kateri akt prevlada? Sodišče EU(sodna praksa) razlaga. Ampak ko imamo
enakovredne pravne akte veljajo splošna kolizijska pravila.
Hierarhija znotraj sekundarnih pravnih virov;
Uredbe, direktive, sklepi, priporočila in mnenja. Med uredbo, direktivo pa sklepom ni
formalne hierarhije. Med njimi veljajo splošna kolizijska pravila. So pa vsi zavezujoči. So
zakonodajni akti, ki morajo biti v skladu s primarnim pravom. Z zakonodajnimi akti in
primarnim pravom pa mora biti v skladu tudi nezakonodajni akti(izvedbeni pa delegirani
akti). Torej so najnižje v hierarhiji.
Pomen načela pravne države v tem kontekstu; vsi akti, ki so sprejeti morajo biti v skladu z
hierarhično višjimi akti. Postopek sprejemanja mora biti zakonit + formalna in materialna
legitimnost.

2) Pojasnite temeljne značilnosti virov primarnega prava EU.

So hierarhično nadrejene sekundarnemu pravu, kar pomeni da mora vsak sekundarni vir
imeti ustrezno pravno podlago v primarnem pravu. Prav tako je potrebno sekundarno pravo
razlagati v skladu s primarnim pravom. Sodna praksa sodišča EU podaja avtentično razlago, je
nekje vmes ampak bolj pripada primarnemu pravu. Sodna praksa SEU, ki pa razvija splošna
načela pa tako ali tako spada pod primarno pravo.
3) Argumentirajte (ne)pravilnost trditev:
• V skladu z načelom sorazmernosti iz tretjega odstavka člena 5 PEU ima direktiva kot
oblika pravnega akta prednost pred uredbo;
Trditev je pravilna.
Direktiva bo bolj učinkovita, saj ne bo preveč posegla v meje, ki so nujne za doseganje ciljev
Pogodb. Direktiva bo torej vedno prej prestala test sorazmernosti, saj manj posega v
nacionalne pravne rede in pušča večjo prosto pot. Le tolikor kot je nujno, ostalo pa prepusti
DČ.

• Razlika med direktivami in uredbami je ta, da je uredba neposredno uporabna, direktiva

pa ne;
Trditev je delno pravilna. Uredba je v celoti zavezujoča za vse ( DČ in tudi fizične in pravne
osebe, določen krog posameznikov). Direktive pa so naslovljene zgolj na DČ, ne morejo
zavezovati posameznika. Kdaj je lahko direktiva neposredno uporabna? Če se nepopolno,
nepravilno implementira. Po poteku implementacijskega roka. Če torej ni pravilno
implementirana oz. je nepopolno implementirana, dobi naravo neposredne uporabnosti.
Neposredno uporaben je akt v celoti. Celotna uredba je neposredno uporabna, direktiva pa
je v celoti neposredno uporabna, če je nepravilno implementirana. Neposredni učinek, da se
lahko sklicujemo na neko določbo pa ima zgolj določba neposredno uporabnega akta, torej
je neposredna uporabnost nek predpogoj, da ima določilo akta neposredni učinek.
Pravna podlaga: 288. člen PDEU

• Direktiva prične veljati s potekom implementacijskega (izvedbenega) roka in do tega

roka ni neposredno učinkovita.
Trditev ni pravilna.
Direktiva se začne uporabljati po poteku oz. s potekom implementacijskega roka, velja pa že
prej ampak torej ni še učinkovita v praksi in se začne uporabljati šele po roku. Država v tem
času ne sme sprejeti nič, kar bi bilo v nasprotju z direktivo, torej skladno z načelom lojalnosti
4(3) ČLEN PEU.
- Direktive so za državne organe neposredno uporabne po izteku vacatio legis oz. z
notifikacijo DČ: nastopi obveznost implementacije;
- Za sodišča in posameznike pa načeloma niso neposredno uporabne, lahko pa se
neposredno uporabljajo, če niso pravočasno ali pravilno implementirane, in sicer po izteku
implementacijskega roka.

4) Kakšno je pravno razmerje med PEU in PDEU?

Imata enako pravno veljavo.
Pravna podlaga: 1.ČLEN (3) PEU IN 1. ČLEN (2) PDEU

5) Na kakšni pravni podlagi se v kontekstu prava EU uporabljajo splošna pravna načela? Od

kod izvirajo in kakšna je njihova vloga?
Pravna podlaga: 19. člen PEU, sodna praksa sodišča EU
Izvor? Poznamo 3 kategorije splošnih načel v pravu EU; načela mednarodnega prava(zlasti
EKČP, Evropska socialna listina – npr. načelo učinkovitega sodnega varstva); načela, ki so
specifična za pravo EU(načelo primarnosti, avtonomnosti, neposrednega učinka ipd.) in
načela, ki so skupna pravu držav članic (načelo pravne varnosti, načelo odškodninske
odgovornosti DČ). Torej ni potrebno, da so skupna vsem DČ, a morajo ustrezati pravnemu
redu EU, ko pa je načelo enkrat priznano kot splošno načelo prava EU, ga sodišča uporabljajo
kot tako in ne kot načelo DČ.
Vloga: za zapolnjevanje praznin (7/56 in 3-7/57 Algera), temelj za presojo aktov EU(263. člen
in 267. člen PDEU), temelj za presojo nacionalnih ukrepov v okviru prava EU (C-260/89 ERT)
Je sklicevanje nanje zakonito? Seveda, čeprav ni nikjer izrecno zapisano.

6) Preberite sodbo v zadevi C-354/13, FOA, in pojasnite ali imamo v EU splošno načelo
prepovedi diskriminacije zaradi debelosti. Primerjajte s sodbo v zadevi C-569/16 in C-
570/16, Bauer. Kako je v tej zadevi SEU utemeljijo obstoj splošnega načela prava EU?
Pravo Unije je treba razlagati tako, da ne določa splošnega načela prepovedi diskriminacije
zaradi debelosti pri zaposlovanju in delu.
31 – 40 paragraf
Bauer:
Ni implementirana direktiva..

7) Koga veže načelo lojalnega ravnanja v smislu čl. 4(3) PEU?

Države članice in Evropsko unijo
8) Kakšne obveznosti imajo države članice v času teka roka za prenos direktive? Ali so
lahko v tem obdobju države članice popolnoma pasivne ali celo ravnajo v nasprotju z
zahtevami iz direktive?
Lahko so popolnoma pasivne ne morejo pa sprejemati oz. ravnati v nasprotju s cilji Unije
ravno zaradi načela lojalnega sodelovanja. Ko pa poteče implementacijski rok mora direktiva
biti implementirana.
Kršijo lahko to obveznost šele po poteku implementacijskega roka, da niso pravilno
implementirale direktive. Vendar prej pa lahko kršijo načelo lojalnega sodelovanja, če npr.
sprejmejo nek zakon, ki je v popolnem nasprotju z direktivo.
DČ so se same strinjale s tem – »pacta sund servanda«
9) S sklicevanjem na sodno prakso SEU pojasnite pravno naravo nezavezujočih aktov v
pravu EU.
10) Preberite izbrane dele sodb v zadevah C-370/07, Komisija proti Svetu, in C-94/03,
Komisija proti Svetu, in pojasnite, zakaj je pomembno, da se pravni akt EU sprejme na
ustrezni pravni podlagi.
Da se omogoči izvajanje sodnega nadzora, omogoča se upoštevanja načela prenosa ali
dodeljenih pristojnosti – da se ve, da ima Unija sploh pristojnost pa da je akt sprejet torej na
ustrezni pravni podlagi, pa se lahko zbunijo DČ ali nacionalni parlamenti, če menijo, da je
nekaj v njihovi pristojnosti. Pravna podlaga je del obveznosti obrazložitve. Če imamo več
različnih ciljev; en glavni in en stranski – zberemo pravno podlago prevladujočega oz.
glavnega cilja ali sestavine. Če sta enakopravni sestavini oz. cilja pa izberemo ustrezno in
različno pravno podlago.
Pomembnost ustreznosti pravne podlage se kaže tudi v postopku/načinu sprejemanja in
odločanja! Kakšno vlogo ima parlament, kakšno Svet? Vloga parlamenta ni vedno ista, npr.
soglasje, npr. KV.
Recimo imamo dve na izbiro – dve pravni podlagi pa predvidevata različne pravne postopke
za sprejem akta in se potem ena od institucij počuti prikrajšana, ker ni imela dovolj besede
pri sprejemanju.
Izjemno pomembno je torej da je utemeljen akt na pravi/ustrezni pravni podlagi.

POGLAVJE DELITEV PRISTOJNOSTI

1) Pojasnite delitev pristojnosti med EU in državami članicami! V čem je pomen
razmejitve? Katera pravna načela opredeljujejo razmerje med pristojnostmi EU in
držav članic ter kako?
EU je nov pravni red – pravni red sui generis. Pomen razmejitve je v tem, da so DČ s tem, ko
so nekatere pristojnosti predale EU, EU zagotovile delovanje. EU brez teh pristojnosti ne bi
mogla delovati.
Na kakšen način so DČ prenesle pristojnosti na EU? S pogodbama. Torej ni pomembno,
kakšna je notranje-pravna ureditev v zvezi s tem. Vsaka DČ ima svojo ustavno-pravno
ureditev, ampak ključno je, da je prišlo do tega prenosa s pogodbama.
Na kakšen način je Slovenija prenesla pristojnosti na EU oz. kje imamo pravno podlago za to?
3.a člen URS. Mi smo se pred vstopom v EU odločili, da bomo spremenili ustavo in da bo v
ustavi izrecno naveden člen, ki je pravna podlaga za prenos teh pristojnosti na EU.
Kaj pa to pomeni v praksi? Kako je to v praksi v resnici razdeljeno? Kje je pravna podlaga?
Katera načela so tista, ki urejajo to delitev pristojnosti? V 1. členu PEU je zapisano, da se
odločitve sprejemajo čim bolj javno. Kar pomeni, da je odločanje čim bliže ljudem. V 4. členu
PEU pa je omenjeno načelo lojalnega sodelovanja, ki ima pomen v tem, da se EU in DČ
medsebojno spoštujejo, da medsebojno sodelujejo in da naredijo vse v njihovi moči, da se
cilji iz pogodbe uresničijo. Iz 4. člena PEU so pomembni vsi štirje odstavki.
Ključno je v prvem odstavku 4. člena povedano, da se ohranijo vse pristojnosti, ki se ne
prenesejo na EU. 5. člen ureja nato prenos teg pristojnosti. 4. člen je neka varovalka, ki nam
izrecno pove, da DČ ohranja vse pristojnosti, ki niso izrecno prenesene na EU. Včasih te
pristojnosti niso bile tako jasno razmejene in so bile DČ mnenja, da si EU jemlje preveč
pristojnosti in so se odločile, da bodo to dobro razmejile.
2. odstavek 4. člena PEU pravi, da nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake DČ.
To je en vidik, za katerega so se DČ odločile, da je potrebno to izrecno zapisati v Pogodbi (DČ
so gospodarice pogodb). Ta 2. odstavek v bistvu govori o nacionalni identiteti, ki jo mora
spoštovati Unija. To je zelo pomembno v povezavi z načelom subsidiarnosti.
V 3. odstavku 4. člena PEU je omenjeno načelo lojalnega sodelovanja. To načelo zahteva, da
morajo narediti DČ vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo izpolnjevanje obveznosti, ki
izhajajo iz Pogodb in sekundarnega prava EU.
Kaj pa, ko smo na področjih, ki ne spadajo v pristojnost Unije? Kako morajo tam ravnati DČ?
Pri izvajanju svojih pristojnosti DČ NISO neomejene. Morajo se vzdržati ukrepov, ki bi lahko
škodovali EU. Zadnja poved v 4. členu PEU, je zelo pomembna. Tudi, če na nekem področju
EU nima pristojnosti, to ne pomeni, da lahko DČ počnejo, kar hočejo, saj s svojimi ukrepi ne
smejo ogroziti ciljev EU. V tem členu se pravzaprav zrcali moto EU »združeni v raznolikosti«.
Kaj pomeni načelo prenosa pristojnosti? Da imamo 2 načeli: načelo subsidiarnosti in načelo
sorazmernosti. Načelo subsidiarnosti in sorazmernosti se uporabljata za izvajanje pristojnosti
Unije. Načelo subsidiarnosti pomeni, da je EU pristojna ukrepati samo, če DČ sama ne more
ukrepati. Subsidiarnost pride v poštev, ko mi že vemo, da smo na področju, kjer ima EU
pristojnost. Po čem se ločita 4. in 5. člen PEU? 4. člen ureja razmejitev pristojnosti med EU in
DČ, 5. člen pa ureja izvajanje teh pristojnosti. Ko bi se v praksi srečali z nekim problemom, bi
se torej najprej vprašali, ali je neko področje sploh tako, da bi EU lahko sprejemala
zakonodajo, in šele ko ugotovimo, da ima EU pristojnost, se vprašamo, ali naj to pristojnost
EU izvaja (tu prideta v poštev načelo subsidiarnosti in sorazmernosti).
Katere vrste pristojnosti poznamo in za katere od njih prideta v poštev načeli subsidiarnosti
in sorazmernosti?
1 – izključne pristojnosti EU
2 – deljene pristojnosti med EU in DČ
3 – izključne pristojnosti DČ
4 – podporne pristojnosti
Kot je zapisano v 5. členu PEU, se načelo subsidiarnosti uporablja pri deljenih pristojnostih.
Samo pri deljenih pristojnostih se namreč pojavi problem, kdo bo te pristojnosti izvajal. Zato
sta pomembni ti dve načeli.
Kateri so kriteriji za uporabo načela subsidiarnosti? Zapisani so v 3. odstavku 5. člena PEU; ko
se neki ukrepi ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni/lokalni/regionalni ravni (kriterij
učinkovitosti) in če je ukrepe lažje doseči na ravni Unije (kriterij dodane vrednosti).
Ta dva kriterija morata biti izpolnjena. To načelo ni pomembno zgolj za EU, ampak tudi za
države s federalno ureditvijo (Nemčija, Avstrija, ZDA,…).
Z načelom subsidiarnosti se teži k temu, da se odločitve sprejemajo čim bližje ljudem, čimbolj
nacionalno, če Unija tega ne more bolj učinkovito urejati.
Katera so področja, kjer imajo EU in DČ deljeno pristojnost? 4. člen PDEU
Zakaj izpostavljamo subsidiarnost in ne toliko sorazmernosti? Zato ker načelo sorazmernosti
velja za vse akte, medtem ko je načelo subsidiarnosti rezervirano samo za akte deljenih
pristojnosti. Vsi akti pa morajo biti sorazmerni, kar pomeni, da ukrepi ne presegajo tega, kar
je nujno potrebno za doseganje nekega cilja. Test sorazmernosti ima 3 stopnje (primernost,
nujnost, sorazmernost v ožjem pomenu). S tem se tudi dopolnjuje subsidiarnost.
Kaj je pomen člena 352 PDEU? Gre za klavzulo fleksibilnosti. Ta klavzula omogoča, da če se
vse DČ strinjajo, se lahko glede nekega doseganja ciljev iz Pogodbe, glede katerega ni
konkretnih pooblastil v sami Pogodbi, da lahko Svet sprejema zakonodajo v zvezi s tem. Ne
gre za redni zakonodajni postopek, gre pa za mini širjenje pristojnosti EU.

2) Argumentirajte (ne)pravilnost trditev:

• Države članice odločajo o tem, katere pristojnosti bodo imele institucije EU, in ne slednje
same;
Je pravilno. Skladno z načelom prenosa pristojnosti – 5.člen PEU
• Načelo subsidiarnosti daje primat pri sprejemanju pravnih predpisov EU; šele ko le-ta te
pristojnosti ne izkoristi, so za odločanje pristojne države članice;
Ni pravilno. Ravno obratno je.
• Načelo subsidiarnosti pomeni, da so pristojnosti držav članic podrejene (subsidiarne)
pristojnostim institucij EU.
NI pravilno. Subsidiarno pomeni pomožno, kar pomeni, da EU na področjih, ki niso v njeni
izključni pristojnosti; je pristojna ukrepati le, če DČ ne morejo zadovoljivo doseči
zasledovanih ciljev. Torej prednost odločanja gre DČ.
 3) Evropski parlament in Svet sta v postopku sprejema nove Direktive o omejevanju
uporabe tobačnih izdelkov. Pravna podlaga za sprejem te direktive je člen 114 PDEU,
katerega cilj je približevanje zakonodaje s področja notranjega trga. Nekatere države
članice menijo, da EU nima pristojnosti za sprejem tobačne zakonodaje na tej podlagi, saj
gre za vsebino, ki spada na področje javnega zdravja.
a) Kakšne možnosti imajo države članice, če menijo, da za nek sekundarni akt EU nima
pristojnosti?
Direktiva je sekundarni pravni akt in je akt harmonizacije. Avtorji direktive so lahko: Svet, EP
ali Komisija. Direktiva je lahko zakonodajni ali nezakonodajni akt, odvisno v okviru katerega
postopka je sprejeta. Pri sprejemanju direktiv je pomembno na katero področje se
navezujejo, saj ima na določenih področjih EU izključne pristojnosti za sprejemanje
zakonodajnih in zavezujočih aktov (člen 2 (1) PDEU, področja, ki so v izključni pristojnosti EU
pa so opredeljena v členu 3 PDEU), na določenih področjih ima deljene pristojnosti z DČ (v
členu 2 (2) PDEU, področja, ki so v deljeni pristojnosti pa so opredeljena v členu 4 PDEU), na
določenih področjih pa ima dopolnjujoče pristojnosti (opredeljeno v členu 6 PDEU). V
danem primeru se direktiva sprejema na področju, kjer imata Unija in DČ deljene pristojnosti
in je torej potrebno upoštevati načelo subsidiarnosti, ki je opredeljeno v členu 5 (3) PEU in
sicer Unija deluje na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, le če in kolikor države
članice ciljev predlaganih ukrepov ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni, regionalni ali
lokalni ravni, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na
ravni Unije.

V skladu z uporabo načela subsidiarnosti sta možna dva nadzora, in sicer: pravni nadzor (ex
post kontrola) in nadzor nacionalnih parlamentov (ex ante kontrola).

V primeru, da je zakonodajni postopek še v teku je možen nadzor nacionalnih parlamentov

nad načelom subsidiarnosti, ki ureja vprašanje sprejemanje aktov na področjih deljenih
pristojnosti. Komisija namreč tekom postopka, po Protokolu o uporabi načela subsidiarnosti
in sorazmernosti ter po Protokolu o vlogi nacionalnih parlamentov v EU, nacionalnim
parlamentom posreduje osnutke zakonodajnih aktov in nacionalni parlamenti o teh osnutkih
izrečejo glasove (vsak parlament ima 2 glasova). V primeru, da 1/3 nacionalnih parlamentov
DČ reče, da ni skladno z načelom subsidiarnosti gre predlog v ponovno presojo (Komisija
odloči ali ga ohrani, spremeni, umakne). V kolikor pa ½ nacionalnih parlamentov reče, da
osnutek ni v skladu z načelom subsidiarnosti gre prav tako v ponovno presojo Komisije in če
ga Komisija ohrani, imata zakonodajalca možnost pred 1. branjem odločiti o tem ali se
zakonodajni postopek nadaljuje.

Druga možnost pa je sodni oz. pravni nadzor, v primeru, da je akt že sprejet. Gre za
postopek, ki ga izvede SEU tekom postopka o zakonitosti akta EU oz. ničnostne tožbe.
 b) Nemčija meni, da takšna zakonodaja sicer spada na področje notranjega trga, vendar
institucije EU pri sprejemu niso spoštovale načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Kaj lahko
stori glede tega?
Nemčija lahko kot priviligirani tožnik vloži na sodišče EU ničnostno tožbo oz. tožbo za
razveljavitev akta EU. Ničnostna tožba je opredeljena v členu 263 PDEU. SEU lahko v
postopku presoja zakonitost zakonodajnih aktov, ki jih sprejmeta Evropski parlament in Svet
(člen 263 (1) PDEU). Tekom postopka o zakonitosti akta Unije bo SEU izvedlo tudi sodni
nadzor nad načelom subsidiarnosti, gre za t. i. ex post kontrolo. Posebej pomembno je, da
DČ upošteva rok v katerem mora vložiti tožbo. Rok je opredeljen v 263 (6) PDEU in sicer
mora DČ vložiti 2 meseca od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni
bilo, pa od dneva, ko je tožnik zanj izvedel.

4) Katera temeljna načela prava EU so pomembna v zvezi z izvrševanjem prava EU v

državah članicah? Katere veje oblasti in katere organe v državah članicah zavezujejo?
Zavezuje vse veje oblasti in vse državne organe. Temeljna načela pomembni v zvezi z
izvrševanjem prava EU v DČ:
Načelo primarnosti prava EU
Načelo avtonomnosti
Načelo neposredne uporabe in neposrednega učinka
Načelo lojalne/skladne razlage nacionalnega prava
Načelo odškodninske odgovornosti DČ

NAČELO KAJ POMENI? NA KAJ SE BOMO SKLICEVALI?

Načelo avtonomnosti Pravna pravila prava EU veljajo v DČ ne Zadeva Costa v. E.N.E.L., 6/64
glede na njihovo nacionalno ustavno
pravo.

Načelo primarnosti Daje odgovor na vprašanje, katero Zadeva Costa v. E.N.E.L., 6/64
pravno pravilo moramo uporabiti, če
pride do neskladja oz. kolizije med
pravilom prava EU in pravilom
nacionalnega prava.

Načelo neposredne Pomeni, da pravila prava EU prodirajo v 288. člen PDEU

uporabnosti nacionalne pravne rede DČ, ne da bi bila
potrebna njihova implementacija.

Načelo neposrednega Pomeni, da se posameznik lahko sklicuje Van Gend en Loos, 26/62
učinka na posamezno določbo prava EU pred
nacionalnimi organi.
Načelo lojalne Unija in DČ se na podlagi tega načela 4. člen (3) PEU
(skladne) razlage medsebojno spoštujejo in si pomagajo
pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz
Pogodb. DČ se vzdržijo vseh ukrepov, ki
bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev
Unije.

Načelo odškodninske Pomeni, da so države članice zavezane Francovich proti Italiji

odgovornosti DČ plačati nadomestilo za škodo,
povzročeno posameznikom s kršitvijo
prava EU, za katero so odgovorne.

5) Pojasnite, na kakšen način je Sodišče EU v zadevi Van Gend en Loos pravo EU razmejilo
od običajnega mednarodnega prava?
Zakaj je ta zadeva tako prelomna? Katero načelo je sodišče vzpostavilo v tej zadevi? Načelo
neposrednega učinka. Sodišče je povedalo, da se lahko državljani sklicujejo na pravo EU pred
nacionalnimi sodišči.
Kako je možno, da se lahko državljani neposredno sklicujejo na mednarodno pogodbo? Rekli
smo že, da so sicer subjekti mednarodnega prava države in mednarodne organizacije.
Posameznik načeloma ni subjekt MP in tako ne more biti nosilec pravic in obveznosti in se
potem tudi ne more neposredno sklicevati na člene mednarodnega prava. V EU pa je to
mogoče, saj je Pogodba EU več kot le mednarodni sporazum. Ne ustvarja le obojestranske
obveznosti DČ, ampak tudi za državljane. Sodišče EU je v tej zadevi razsodilo tudi, da
subjekti niso zgolj DČ, ampak tudi njihovi državljani. Gre za prenos pristojnosti.
Kateri pogoji so za to, da ima lahko neko besedilo nekega člena neposredni učinek (tj. da se
lahko posamezniki sklicujejo nanj – kaj bi izpostavili kot pogoje)?
Določba, da bi bila neposredno učinkovita, mora biti jasna, brezpogojna in ne zahteva
nobenih implementacijskih aktov (zakonodajnih posegov držav).
Kljub temu, da imamo pred sabo uredbo, ki je v celotni neposredno uporabna, ni nujno, da
bodo imele vse določbe te uredbe neposredni učinek, ampak bodo imele neposredno učinek
zgolj tiste določbe, ki izpolnjujejo te pogoje. Da so jasne, precizne, nepogojne in da ne
potrebujejo nobenih nadaljnjih implementacijskih aktov.
Zapomni si! Neposredna uporabnost se nanaša na akt v celoti, medtem ko neposredni učinek
se nanaša zgolj na določbo tega akta, ki je neposredno uporaben. Neposredna uporabnost je
pogoj za neposredni učinek.
 Ravno to prikazuje razmejitev od običajnega mednarodnega prava. To je nov pravni red.
Pogodba ni navaden sporazum, ampak je sporazum, kjer je prišlo do prenosa pristojnosti,
kjer so tudi posamezniki subjekti (in s tem tudi nosilci pravic in obveznosti). In je torej EU
pravni red sui generis. V tej zadevi tudi sodišče prvič reče, da je EU nov pravni red.

6) Kaj pojem “neposredni učinek”, kot izhaja iz zadeve van Gend en Loos in drugih, doda k
“neposredni uporabnosti”? Poglejte tudi zadevo Simmenthal. Ali lahko ima pravilo EU
neposredni učinek, ne da bi bilo tudi neposredno uporabno?
Kaj se zgodi, če ima nacionalni sodnik pred seboj nek akt, nacionalni zakon in direktivo (ki ni
bila pravilno implementirana in je s tem pridobila lastnost neposredne uporabnosti) v kateri
je določba, ki je sposobna imeti neposredni učinek (izpolnjuje pogoje)? Kaj tukaj prevlada?
Določba nacionalnega akta ali določba EU in za katero načelo gre tu? Pravo EU prevlada. Gre
za načelo primarnosti.
Kaj zdaj pomeni to, da ima neka določba neposredni učinek? Da se posameznik lahko nanjo
neposredno sklicuje.
Kaj to konkretno pomeni pred nacionalnim sodiščem, ko povežemo načelo primarnosti in
neposredni učinek? Kaj mora oz. česa ne sme narediti nacionalni sodnik? Če nacionalni zakon
ni v skladu s pravnim redom EU ali pa s celotno direktivo, mora nacionalni sodnik uporabiti
pravni red EU in ne nacionalne zakonodaje.
Se s tem nacionalna zakonodaja razveljavi? Ne, neskladna nacionalna zakonodaja ostane v
veljavi in se lahko uporabi v nekem drugem primeru (ko ni nekega EU konteksta).
BISTVO ZADEVE SIMMENTHAL: Nacionalno sodišče je dolžno zagotavljati polni učinek teh
predpisov in po potrebi po lastni presoji odkloniti uporabo katerekoli tudi poznejše skladne
določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi pred tem zahtevalo ali čakalo na njeno razveljavitev
po zakonodajni poti ali kateremkoli drugem ustavnem postopku.
Kaj to pomeni v praksi? Da ima potem neka določba neposredni učinek. V tem primeru
nacionalni sodnik ne sme uporabiti nacionalne določbe, ampak uporabi namesto tega
neposredno določbo prava EU. Ni tako kot v nacionalnem pravu (v postopku ustavnosti), kjer
se prekine postopek in začne postopek pred US. Tu v tem primeru, ko gre za primarnost, za
pravo EU to ni potrebno. Vsak okrajni sodnik ima dolžnost, da neke neskladne določbe ne
uporabi (je ne razveljavi).
Kaj pa, če neka določba ne izpolnjuje pogojev za neposredni učinek? Ali pa gre za
horizontalni učinek? V tem primeru prideta v poštev načelo lojalne razlage in načelo
odškodninske odgovornosti.
Zakaj se ne morete sklicevati na direktivo v horizontalnih razmerjih? Zakaj zgolj v vertikalnih
(proti državi)? Predstavljajte si, da imamo direktivo o delovnem času, ki določa, da imamo po
novem zgolj 6-urne delovnike. V Sloveniji zakonodajalec ni implementiral te direktive in
imamo še kar 8-urne delovnike. Zdaj mi zahtevamo, da bi delali 6 ur, ampak to lahko storimo
le proti državi, ne pa tudi npr. proti Merkatorju. Zakaj? Ker posameznik nima obveze iz
direktive, direktiva je naslovljena na državo in če je ne implementira, mora za to odgovarjati.
Posameznik torej ni naslovnik teh direktiv, hkrati pa posamezniku (npr. Merkatorju) ni treba
biti seznanjen z direktivo (z uredbo moramo biti seznanjeni, isto kot z zakoni). Mi smo z
vsebino direktive seznanjeni šele, ko imamo to implementirano v nacionalni zakon.
Posameznik (Merkator) se v tem primeru drži nacionalnega zakona, ker bi sicer deloval
protipravno.
Prav zato pa obstajata NAČELO LOJALNE RAZLAGE in NAČELO ODŠKODNINSKE
ODGOVORNOSTI DČ. Če bi nam zaradi neimplementirane direktive nastala škoda, lahko
potem to škodo izterjamo od države.
Kaj je še določeno v zadevi Simmenthal? Zapisano je, da mora nacionalni sodnik odkloniti
uporabo katerekoli nacionalne določbe, ki je neskladna, tudi poznejše. DČ so se namreč
sklicevale na to, da so nekateri zakoni bili sprejeti kasneje, kot je zapisana Pogodba in so se
sklicevali na načelo lex posterior derogat legi priori, se pravi da mlajši zakon prevlada nad
starejšim. Seveda to ne velja. Pravo EU je vedno primarno, ne glede na to, kdaj je sprejeto
nacionalno pravo. Poleg tega bi bil kršen tudi 4. člen PEU, če bi država kasneje sprejela
zakon, ki je v neskladju s cilji Pogodbe (pa bi se kasneje sklicevala na načelo lex posterior
derogat legi priori. Kršilo bi se namreč načelo lojalnega sodelovanja.
ZADEVA VAN GEND EN LOOS je pomembna zaradi neposrednega učinka in tega, kako to
utemelji sodišče (da je pravo EU nov pravni red, kjer so tudi posamezniki nosilci pravic in
obveznosti).
V ZADEVI SIMMENTHAL sodišče nadalje razdela, kaj to pomeni, ta povezava primarnosti
neposrednega učinka nam pove, da pravo EU prevlada tudi nad nacionalnimi ustavami, tudi
nad kasnejše sprejetimi zakoni in se preprosto mora neskladna nacionalna zakonodaja
umakniti pravo EU, tj. sodnik v konkretnem primeru neskladne nacionalne zakonodaje ne
uporabi.

7) Argumentirajte (ne)pravilnost trditev:

• Načelo primarnosti je tesno povezano z načelom subsidiarnosti;
Ne, ti dve načeli se uporabljata v čisto drugem kontekstu. Najprej se bo pojavilo načelo
subsidiarnosti, da sploh pridemo do tega, da dobimo sekundarno pravo EU. Šele ko imamo
enkrat primarno in sekundarno zakonodajo, pride v poštev načelo primarnosti.
• Načelo subsidiarnosti je nasprotno načelu primarnosti.
Da
8) Preberite povzetek sodbe v zadevi Bauer in priložen članek ter pojasnite, zakaj je
potreben neposredni učinek določb prava EU!

DA, zavezujejo tudi USRS. USRS mora razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom EU, zato
vsa temeljna načela EU zavezujejo kot naša NOTRANJA ustavno pravna načela.
Kdaj mora sodišče postaviti vprašanje za predhodno odločanje?
Glej člen 267 PDEU!
Sodišče razlaga primarno in sekundarno pravo EU, medtem ko glede veljavnosti lahko odloča
samo o sekundarni zakonodaji. Zakaj pa ne more o primarni? Ker je to nesporno; ustavno sodišče
tudi ne presoja veljavnosti ustavnih določb, temveč le skladnost zakonodaje z ustavo.
9) Opišite odnos med Sodiščem EU in ustavnimi sodišči držav članic v primeru konflikta
med pravom EU in nacionalnim pravom. Zakaj v nekaterih primerih prihaja do trenj?
Vsa prej omenjena načela zavezujejo tudi Ustavna sodišča. US mora v postopkih pri razlagi
Ustave in drugih aktov upoštevati pravo EU, in sicer na način, ki se je razvil v praksi SEU.
Torej – da bi se zagotovila polna učinkovitost prava EU, morajo ustavna sodišča nacionalno
pravo razlagati v luči prava EU.
V nekaterih primerih prihaja do trenj zaradi različne razlage pojmov
10) Preberite sodbo Ustavnega sodišča v zadevi Dodič in pojasnite, zakaj je Ustavno
sodišče RS razveljavilo odločbo Vrhovnega sodišča RS.

Šlo je za kršitev 22. in 23. člena URS. VRSR je te člene kršilo s tem, da ni OBRAZLOŽILO
zavrnitve predloga za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU. Nacionalni sodnik je
avtonomen, sam odloči, ali dejansko obstaja dvom glede prava EU ali ne. Vendar če ga
stranke pozovejo k postavitvi VPO in se nacionalni sodnik v okviru svoje diskrecije odloči, da
VPO ne postavi, pa mora to obrazložiti. Tu gre za kršitev poleg naše ustave tudi 267. člena
PDEU. Kršitev je tudi 13. in 6. člena EKČP – pravice do poštenega sojenja.

KAJ NAM POVE USTAVNO SODIŠČE V ZADEVI DODIČ V ZVEZI S ČLENOM 267? V katerem
primeru ne rabi sodišče zadnje instance postaviti VPO???

- Kadar se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, ne pušča nobenega prostora
za razumen dvom; ko ni dvoma sploh (acte clair). Torej če VS ni v dvomu glede
pravilne razlage prava EU, ker je tako jasna, ne rabi postaviti vprašanja.

- Kadar je bilo že pojasnjeno in razloženo to v neki drugi odločbi (acte eclaire).

- Kadar vprašanje ni relevantno (odločujoče) za rešitev spora.

 To je doktrina C.I.L.F.I.T.

V vseh ostalih primerih pa zadnja instanca MORA postaviti VPO. V našem primeru bi se VSRS
lahko sklicevalo npr. na acte clair, ampak bi to moralo obrazložiti. In ker tega ni razložilo, je
USRS razveljavilo odločbo.

11) Na podlagi sodbe v zadevi Köbler pojasnite, kakšne so lahko pravne posledice za
državo, če nacionalna sodišča ne sodijo skladno s pravom EU? Kateri so pogoji za
odškodninsko odgovornost države zaradi kršitve prava EU?

Če nacionalna sodišča ne sodijo skladno s pravom EU, je DČ lahko odškodninsko odgovorna.

Pogoji za odškodninsko odgovornost so:

1 – Namen kršenega pravila je bil posameznikom podeliti pravice.

2 – Kršitev mora biti dovolj huda.

3 – Obstajati mora vzročna zveza med kršitvijo in škodo.

V tej zadevi je bil problematičen drugi pogoj – ali je bila kršitev dovolj huda? Kdaj je torej
kršitev dovolj huda (kršitev=napačna uporaba prava EU s strani nacionalnega sodišča)? Kadar
je šlo za očitno kršitev sodne prakse sodišča – kdaj je očitna?

Köbler, univerzitetni profesor, toži pred nacionalnim avstrijskim sodiščem Avstrijo zaradi
škode, ki mu je nastala, ker je bilo v eni prejšnji zadevi napačno uporabljeno pravo EU v zvezi
z njegovim dodatkom na delovno dobo. In zdaj on zaradi te sodbe, ki ni spoštovala prava EU,
toži Avstrijo; vloži odškodninsko tožbo zoper Avstrijo. Zakaj presojamo kršitev prve sodbe?
Zakaj je jasno, da verjetno ni šlo za namerno kršitev? Nacionalno sodišče je v tisti prvi zadevi
poslalo VPO v Luksemburg, ker je bilo v dvomu glede razlage prava EU; ampak ko je tajnik
Luksemburškega sodišča vprašanje prejel, je opozoril nacionalno avstrijsko sodišče, da ena
podobna zadeva že obstaja in da naj presodijo, če bi jim ta zadeva lahko pomagala (torej da
gre morda za acte clair). In v luči tega opozorila se je potem sodišče odločilo, da odmakne
VPO in tako je presodilo drugače, v škodo Köblerja. Na podlagi tega sklepamo, da kršitev
vendarle ni bila namerna. Torej to sodišče si je želelo pravilno uporabiti pravo EU, a si je na
nek način napačno razlagalo sodbo EU. Kršitev posledično ni bila dovolj resna; 2. pogoj ni
izpolnjen!

12) Argumentirajte (ne)pravilnost trditev:

• Nacionalna sodišča so zavezana uporabljati lojalno (konsistentno) razlago zgolj v
postopkih s horizontalnim razmerjem med strankama;
NE, temeljna načela zavezujejo sodnike v vseh razmerjih. Vedno so dolžni razlagati
nacionalno zakonodajo v luči prava EU oziroma v skladu z njim.
• Obveznost lojalne razlage obstaja ex officio;
Da, obveznost obstaja ex officio oziroma po uradni dolžnosti. Na to tožnik ne rabi opominjat
sodišča.
• Pogoj za odškodninsko odgovornost države članice zaradi kršitve prava EU je ugotovitev
kršitve s strani Sodišča EU;
Ne, ne rabi nobene sodbe SEU, kjer bi bila ta kršitev že ugotovljena
• Odškodninska tožba zoper državo članico pred Sodiščem EU je dopustna zgolj, ko se
državi očita dovolj resna kršitev prava EU (sufficiently serious breach);
Da
• Odškodnine posameznikom za škodo, ki so jo s kršitvijo prava EU povzročile države
članice, dodeljujejo nacionalna sodišča;
Da
• Države članice se v sporih proti posameznikom pred nacionalnimi sodišči ne morejo
sklicevati neposredno na določbe prava EU;
Ne, v primeru, da bi šlo za direktive – morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Na uredbe in
sklepe pa se lahko vedno po poteku vacatio legis. Pravna podlaga: 288. člen PDEU
• Neposredni učinek prava EU je stvar nacionalnih sodišč, ne pa tudi državnih organov
izvršilne veje oblasti;
Ne, neposredni učinek prava EU zavezuje vse veje oblasti in vse organe države članice.
• Sklicevanje posameznikov na določbe pravnih aktov EU ni mogoče v razmerju proti
drugim posameznikom, temveč le proti državnim organom.
Ne

13) Koronavirus....
a) V času pandemije zaradi koronavirusa prihaja do številnih odpovedi paketnih potovanj,
letov, koncertov in podobno. Potrošniki imajo v primeru izrednih okoliščin pravico, da
odstopijo od pogodbe glede paketnega potovanja, organizator potovanja pa jim mora
vrniti kupnino. To ureja Direktiva o paketnih potovanjih, v Sloveniji pa so relevantne
določbe Direktive implementirane z Zakonom o varstvu potrošnikov. Vlada RS se odloči, da
bo z interventnim zakonom olajšala položaj turističnih agencij, ki se soočajo z množičnimi
odpovedmi rezervacij, zato predlaga Državnemu zboru sprejem zakona, s katerim bi bilo
turističnim agencijam omogočeno, da namesto vračila kupnine potrošnikom ponudijo
vrednotnice (t.i. voucher-je). Svetujte Državnemu zboru glede sprejemljivosti takšnega
predlogi v luči temeljnih načel prava EU.
Direktiva je akt harmonizacije prava in je lahko zakonodajni akt ali nezakonodajni akt. Avtorij
direktiv so lahko: Svet, Evropski parlament ali Komsija. Pomembno je, da je pri direktivah
potrebna implementacija v nacionalno pravo, kar pomeni, da morajo DČ v roku 2 let
(implementacijski rok) sprejeti akte s katerimi implementira direktivo in zagotovi njeno
izvedbo. V primeru neimplementacije ali nepopolne implementacije lahko državo doleti
denarna kazen po členu 260 (3) PDEU. Država članica pa tekom implementacijskega roka ne
sme sprejeti aktov, ki bi bili v nasprtju z direktivo.
Na podlagi načela primarnosti prava EU zakon, ki je sprejet in je v neskladju s pravom EU ne
velja, saj v primeru nasprotja med pravom Unije in pravom DČ prevlada pravo Unije. To
načelo je SEU opredelilo v zadevi COSTA proti E. N. E. L. Nadalje pa je v zadevi Simmental
opredelilo, da primarnost prava Unije velja ne glede na to kje v hierarhiji nacionalnega prava
je sporen nacionalni predpis ter da pravo Unije prevlada tudi nad kasneje sprejetimi
nacionalnim pravo.
Kar pomeni, da tudi če DZ ta zakon sprejme, se le ta ne bo smel uporabljati.

b) Komisija si prav tako želi pomagati državam članicam in državljanom v boju s

koronavirusom. V ta namen je predlagala zakonodajo s področja javnega zdravja. Metka
meni, da EU nima ustreznih pristojnosti na tem področju, vendar pa ta predlog uživa
visoko podporo med voditelji držav članic. Kaj predlagate Metki glede možnosti, da se
prepreči sprejem ali uveljavitev te zakonodajne iniciative? Kdo lahko ukrepa, v katerem
postopku in v kateri fazi postopka sprejemanja zakonodaje, če meni, da EU za določen
sekundarni akt nima pristojnosti?
Direktiva je sekundarni pravni akt in je akt harmonizacije. Avtorji direktive so lahko: Svet, EP
ali Komisija. Direktiva je lahko zakonodajni ali nezakonodajni akt, odvisno v okviru katerega
postopka je sprejeta. Pri sprejemanju direktiv je pomembno na katero področje se
navezujejo, saj ima na določenih področjih EU izključne pristojnosti za sprejemanje
zakonodajnih in zavezujočih aktov (člen 2 (1) PDEU, področja, ki so v izključni pristojnosti EU
pa so opredeljena v členu 3 PDEU), na določenih področjih ima deljene pristojnosti z DČ (v
členu 2 (2) PDEU, področja, ki so v deljeni pristojnosti pa so opredeljena v členu 4 PDEU), na
določenih področjih pa ima dopolnjujoče pristojnosti (opredeljeno v členu 6 PDEU). V
danem primeru se direktiva sprejema na podorčju, kjer imata Unija in DČ deljene pristojnosti
in je torej potrebno upoštevati načelo subsidiarnosti, ki je opredeljeno v členu 5 (3) PEU in
sicer Unija deluje na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, le če in kolikor države
članice ciljev predlaganih ukrepov ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni, regionalni ali
lokalni ravni, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na
ravni Unije.

V skladu z uporabo načela subsidiarnosti sta možna dva nadzora, in sicer: pravni nadzor (ex
post kontrola) in nadzor nacionalnih parlamentov (ex ante kontrola).

V primeru, da je zakonodajni postopek še v teku je možen nadzor nacionalnih parlamentov

nad načelom subsidiarnosti, ki ureja vprašanje sprejemanje aktov na področjih deljenih
pristojnosti. Komisija namreč tekom postopka, po Protokolu o uporabi načela subsidiarnosti
in sorazmernosti ter po Protokolu o vlogi nacionalnih parlamentov v EU, nacionalnim
parlamentom posreduje osnutke zakonodajnih aktov in nacionalni parlamenti o teh osnutkih
izrečejo glasove (vsak parlament ima 2 glasova). V primeru, da 1/3 nacionalnih parlamentov
DČ reče, da ni skladno z načelom subsidiarnosti gre predlog v ponovno presojo (Komisija
odloči ali ga ohrani, spremeni, umakne). V kolikor pa ½ nacionalnih parlamentov reče, da
osnutek ni v skladu z načelom subsidiarnosti gre prav tako v ponovno presojo Komisije in če
ga Komisija ohrani, imata zakonodajalca možnost pred 1. branjem odločiti o tem ali se
zakonodajni postopek nadaljuje.

Druga možmnost pa je sodni oz. pravni nadzor, v primeru, da je akt že sprejet. Gre za
postopek, ki ga izvede SEU tekom postopka o zakonitosti akta EU oz. ničnostne tožbe.

DČ lahko kot privilegirani tožnik vloži na sodišče EU ničnostno tožbo oz. tožbo za
razveljavitev akta EU. Ničnostna tožba je opredeljena v členu 263 PDEU. SEU lahko v
postopku presoja zakonitost zakonodajnih aktov, ki jih sprejmeta Evropski parlament in Svet
(člen 263 (1) PDEU). Tekom postopka o zakonitosti akta Unije bo SEU izvedlo tudi sodni
nadzor nad načelom subsidiarnosti, gre za t. i. ex post kontrolo. Posebej pomembno je, da
DČ upošteva rok v katerem mora vložiti tožbo. Rok je opredeljen v 263 (6) PDEU in sicer
mora DČ vložiti 2 meseca od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni
bilo, pa od dneva, ko je tožnik zanj izvedel.

14) Leta 2017 sta Svet in EP sprejela direktivo, ki DČ zavezuje k sprejemu vseh potrebnih
ukrepov, da se delavcem zagotovi pravica do plačanega dopusta, vključno s primeri, ko
dopusta niso mogli izkoristiti v danem koledarskem letu. DČ sta bili dani dve leti časa za
izvedbo direktive (implementacijski rok je potekel 1. januarja 2019). Po slovenskem
zakonu iz leta 2013 delavci niso bili upravičeni do nadomestila namesto neizkoriščenega
dopusta. Ta zakon ni bil spremenjen ali zamenjan.
• Marija, slovenska državljanka, je zaposlena na Mestni občini Maribor. Januarja 2019 je
rodila otroka. Ker zaradi starševskega dopusta ni mogla izkoristiti dopusta v letu 2019, je
zahtevala denarno nadomestilo namesto neizkoriščenega dopusta. Njena zahteva je bila
zavrnjena, saj to po slovenskem pravu ni možno.
Marija se lahko sklicuje na direktivo, ker je ta pravno popolna, implementacijski rok je
potekel, med strankama pa je vertikalno razmerje ( Mestna občina Maribor – lokalni upravni
organ spada na stran države in na drugi strani Marija – posameznik)- Izpolnjeni so vsi trije
pogoji, pod katerimi ima določilo direktive lahko neposredni učinek.
• Magdalena, slovenska državljanka, je zaposlena v start up podjetju, ki se ukvarja z
avtonomnimi vozili. Na podobno zahtevo, kot jo je imela Marija, je dobila enak odgovor.
Magdalena je v horizontalnem razmerju. Horizontalni neposredni učinek direktiv ni mogoč.
Nacionalna sodišča pa se lahko upre na nekatera načela, ki lahko pomagajo Magdaleni.
Nacionalno sodišče se mora opreti na načelo skladne oziroma lojalne razlage in torej
razlagati nacionalno pravo v duhu oziroma v skladu z pravom EU – torej direktivo. Magdaleni
na tak način podelimo pravice, ki jih daje direktiva. Če pa lojalna razlaga ne pomaga, ker bi
prišlo do contra legem razlage, pa imamo še drugo možnost; sodišče oziroma Magdalena se
mora opreti na načelo odškodninske odgovornosti DČ za kršitev prava EU.
• Francesca, italijanska državljanka, je Marijina sodelavka, ki je tudi rodila januarja 2019.
Njena zahteva po nadomestilu namesto neizkoriščenega dopusta je bila v celoti zavrnjena
iz razloga, ker je plačilo za dopust po slovenskem pravu namenjeno zgolj slovenskim
državljanom.
Pri Francesci se pojavi problem zaradi diskriminacije iz 18. člena PDEU. Zaradi tega ni
potrebno spremeniti slovenske zakonodaje; zaradi načela primarnosti prava EU, slovenska
zakonodaja pa je v neskladju s primarnim virom prava EU, se ta neskladna določba ignorira.
Francesca se bo prav tako lahko sklicevala na pravo EU, ker je Marijina sodelavka, vidimo, da
pri njej gre tudi za vertikalno razmerje, tako da ne bo problemov.
Svetujte vsem trem gospem o morebitnih pravicah, ki jim jih podeljuje pravo EU.
16) Direktiva Sveta ES o harmonizaciji prava na področju zavarovalnih pogodb št.
2005/777/ES je vsebovala med drugim naslednje določilo: "Zavarovalne pogodbe ne smejo
omejevati odškodnine za prevoz blaga za znesek, ki bi bil nižji od 50% dejansko nastale
škode. Države članice so dolžne svojo zakonodajo uskladiti s to direktivo najkasneje do
28.3.2016.” Podjetje Scarpone S.A.R.L. (naročnik prevoza) trgovskega blaga je v decembru
2016 sklenilo zavarovalno pogodbo o zavarovanju izvozne pošiljke pri italijanski
zavarovalnici Assicurazione Limitata SA, v zasebni lasti. Tovor je bil uničen v požaru dne
1.4.2017, zavarovalnica pa prizna le 15.000 evrov odškodnine, sklicujoč se na svoje splošne
pogoje, po katerih je blago zavarovano le za 15 evrov po kg, če ni sklenjeno dodatno
zavarovanje za dragoceni tovor. Zavarovalnica se tudi sklicuje na določbo italijanskega
Codice Civile, po kateri je mogoče s pogodbo omejiti odškodnino na določen znesek na
mersko enoto, če ta znesek ni pretirano nizek. Scarpone lahko dokaže, da tovor tehta 1000
kg, njegova dejanska vrednost pa je 200.000 evrov ter se odloči zahtevati razliko pred
sodiščem.
Svetujte podjetju Scarpone, S.A.R.L., kje in kako naj uveljavlja svoje pravice!

1) Opredelite pravno naravo in pomen Listine EU o temeljnih pravicah.

PRAVNA NARAVA = Ali je LTP zavezujoča? Da, zavezujoča je od Lizbonske pogodbe naprej.
Pravna podlaga za to je 6. člen PEU.
LTP je dokument, ki prvič v zgodovini na enem mestu združuje seznam pravic, ki so bile prej
urejene v različnih pravnih virih.
V Listini je predvideno varstvo državljanov EU v razmerju do institucij EU ter do DČ.
!! Listina podeljuje temeljne pravice, ki jih zagotavlja EKČP in ki izhajajo iz skupnih ustavnih
tradicij DČ. (To je torej njena »vsebina« - pravice iz EKČP in tiste, ki izhajajo iz skupnih
ustavnih tradicij DČ

2) Preberite sporočilo iz spletne strani Evropskega parlamenta (priloženo) in komentirajte,

kako se je skozi desetletja razvijalo varstvo temeljnih pravic v EU.
Sprva ni bilo neke potrebe po izrecnih pravilih za spoštovanje temeljnih pravic, ker so imele
Evropske skupnosti zgolj gospodarski namen; pravice pa so se štele za zagotovljene že z
EKČP, ki so jo leta 1950 podpisale DČ.
Problem je nastal, ko je SEU podelilo načeli primarnosti in neposrednega učinka evropskemu
pravu; pojavilo se je vprašanje, kaj bi se zdaj zgodilo s temeljnimi pravicami, če bi evropsko
pravo prevladalo nad nacionalnim? Torej v bistvu bi nastal problem, ker evropsko pravo
samo po sebi ni varovalo temeljnih pravic, države članice pa so jih (zaradi tega ker so bile
podpisnice EKČP).
Kako je SEU rešilo zagato človekovih pravic? Reklo je, da so temeljne pravice zagotovljene v
splošnih načelih zakonodaje Skupnosti. Človekove pravice torej črpamo iz skupnih ustavnih
tradicij DČ in iz mednarodnih pogodb (EKČP).

2) Kako se danes zagotavlja varstvo temeljnih pravic v EU?

Kakšno varstvo temeljnih pravic imamo torej danes? Imamo varstvo na 2 ravneh, 2 varstva torej:
1 – pravno varstvo (sem štejemo ustavne tradicije, EKČP in Listino) in
2 – politično varstvo (sem štejemo 7. člen PEU)  7. člen PEU je namenjen ugotavljanju, ali katera od
DČ huje krši vrednote EU (ki pa so določene v 2. členu PEU).

Do zdaj so po 7. členu že dvema državama ugotovili kršitev vrednot EU. Proti Poljski je postopek
sprožila Komisija, proti Madžarski pa Parlament.

Podpvprašanje/izpitno vprašanje:
S pomočjo pravnih aktov in sodne prakse Sodišča EU pojasnite, kako se danes zagotavlja
varstvo temeljnih pravic v EU. Zoper katere kršitelje temeljnih pravic je možno pravno
varstvo in pred katerimi organi?
Danes imamo v EU zagotovljeno varstvo temeljnih pravic na dveh ravneh, in sicer:
 politično varstvo, ki je utemeljeno v členu 7 PEU, ki je namenjen ugotavljanju ali
katera od DČ huje in vztrajno krši vrednote EU, ki so določene v členu 2 PEU
 pravno varstvo, ki je zagotovljeno z Listino EU o temeljnih pravicah, EKČP in temeljne
pravice, ki izhajajo iz ustavne tradije DČ (pravna podlaga je člen 6 PEU, pomembna
sta 1. in 3. odstavek)
Listina EU o temeljnih pravicah je pravno zavezujoča od leta 2009. Člen 6 (1) določa, da
ima Listina enako pravno veljavo kot Pogodbi.
Temeljne pravice, ki jih zagotavlja EKČP in temeljne pravice iz ustavne tradicije so v EU
varovane kot splošna načela (člen 6 (3) PEU).
V 1. odstavku člena 51 Listine opredeljeno zoper katere kršitelje je možno pravno varstvo
in sicer določa, da se določbe te listine uporabljajo za institucije, organe, urade in
agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti. Za države članice pa samo takrat, ko
izvajajo pravo Unije. Sodna praksa je razvila tudi horizontalno učinkovanje Listine in sicer
v zadevi Bauer, kjer je SEU razodilo, da horizontalni neposredni učinek določb Listine n i
izključen. Na podlagi tega torej Listina neposredno učinkuje tudi med posamezniki oz. v
zasebnih razmerjih.
Če so nam kršene temeljne pravice bomo varstvo iskali pred nacionalnimi sodišči DČ.
Pred SEU bomo prišli posredno skozi postopek predohodnega odločanja. Na ravni EU pa
lahko varstvo pred SEU zahtevamo z naslednjima postopkoma: ničnostna tožba (člen 263
PDEU) in odškodninska tožba (člen 340 PDEU). Možna je tudi tožba Komsije zoper DČ po
členu 258 PDEU in pa postopek po členu 7 PEU.
V primeru, da so nam kršene pravice na področju, ko nismo na področju prava EU tam
imamo samo varstvo pred nacionalnimi sodišči in pa varstvo po EKČP. Na teh podorčjih
se Listina ne uporablja.

4) Primerjajte vsebino in razmerje Listine EU o temeljnih pravicah z vsebino Evropske

konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP).
Listina temeljni na EKČP, dodaja pa še pravice, kot izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij DČ.
Vsebinsko je torej Listina obsežnejša.
Vsak akt je zavarovan znotraj »svoje« pravne strukture; Listina je zavarovana znotraj EU,
EKČP pa znotraj Sveta Evrope.
EKČP in Listina sobivata. EKČP je minimum varstva človekovih pravic. 51. člen Listine o
temeljnih pravicah OMEJUJE uporabo Listine na institucije in organe EU ter na DČ, kadar
izvajajo zakonodajo EU  namen te določbe je razmejiti področje uporabe Listine ter
nacionalnih ustav in EKČP.
52. člen (3) LTP!  Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z
Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg
teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba
ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.

5) Imajo določbe Listine EU lahko horizontalni neposredni učinek? Preberite sodbo v zadevi
Egenberger in pojasnite, ali se posameznik lahko sklicuje na kršitev temeljnih pravic iz
Listine EU v sporu z delodajalcem, ki je zasebni subjekt?
Torej, posameznik se lahko sklicuje na kršitev TP iz Listine EU v sporu z delodajalcem, ki je
zasebni subjekt. V tem primeru je Sodišče reklo, da kadar gre za vprašanje prepovedi
diskriminacije (21. člen LTP) ali pa za vprašanje pravice do učinkovitega sodnega varstva (47.
člen LTP), že samo to zadostuje za to, da se imajo posamezniki pravico, na katero se lahko
sklicujejo v sporu z drugim posameznikom na področju, ki spada pod pravo Unije. (Po
»domače«: če se ti kršita pravici iz 21. in 47. člena, se lahko sklicuješ na to brez kakih drugih
pogojev.)
(!! Načeloma torej pač 51. člen LTP omejuje uporabo Listine na institucije in organe EU ter na
DČ, kadar izvajajo zakonodajo EU.)

6) Preberite priložen članek in sporočila za medije v zvezi s sodbo nemškega ustavnega

sodišča o PSPP in komentirajte z vidika temeljnih načel prava EU.
Smo omenili že zadnjič;

AKTUALNA ZADEVA!
Nemško ustavno sodišče je odločilo, da je SEU napačno razlagalo pravo EU v neki zadevi glede
ECB. SEU je odločilo, da je test sorazmernosti, ki ga opravlja ECB vredu, nemško US pa meni, da bi
moral biti ta test strožji in da je SEU v bistvu napačno razlagalo to pravo. In to je recimo ena stvar,
kjer bi se morala po Petrinem mnenju uporabiti doktrina Foto-Frost; ne more nemško US
ugotoviti, da je SEU nekaj napačno presodilo, ampak bi moralo ponovno postaviti VPO. Ker je eno
VPO že postavilo, in ravno v tem odgovoru SEU na to vprašanje je potem menilo, da je napačna
razlaga prava EU.

Nemško ustavno sodišče se torej ni strinjalo z interpretacijo SEU. To močno posega v načelo
primarnosti prava EU, ker s tem, ko nemško US reče, da ne bo upoštevalo mnenja SEU, daje to nek
občutek, da imajo zadnjo besedno nacionalna ustavna sodišča. To je v nasprotju z načelom
primarnosti, ki pravi, da če pride do konflikta med pravom EU in nacionalnim pravom, vedno prevlada
pravo EU, četudi je v igri nacionalna ustava.
Prav tako pa krši nemško ustavno sodišče doktrino FOTO-FROST. Ta doktrina pravi (poleg tega, da je
VPO v primeru dvoma o veljavnosti akta EU vedno obvezno), da nacionalno sodišče NE MORE
presoditi, da je akt EU NEVELJAVEN. Lahko torej presodi, da je veljaven, ne pa tudi, da ni.
Le Sodišče je pristojno za ugotovitev, da je akt institucije Unije v nasprotju s pravom Unije!
KAJ BI ZDEJ LAHKO DOLETELO NEMČIJO? Nemčijo bi zdaj v bistvu lahko ali Komisija (258. člen PDEU)
ali pa druga DČ (260. člen PDEU) tožila zaradi neizpolnitve obveznosti.

IZPITNA VPRAŠANJA
Pojasnite, v katerih primerih nacionalna sodišča nimajo dolžnosti postavitve vprašanja za
predhodno odločanje, ko se soočajo z vprašanjem pravilne razlage ali veljavnosti prava EU. Kaj je
namen postopka za predhodno odločanje?

Postopek predhodnega odločanja je opredeljen v členu 267 PDEU. Gre za postopek sodelovanja med
sodišči držav članic in Sodiščem EU glede vprašanj veljavnosti in razlage prava EU. Nižje sodišča
vprašanja lahko postavijo oz. morajo jih postaviti, ko je sporna veljavnost akta EU. Sodišča zadnje
instance pa morajo postaviti vprašanja o razlagi ali veljavnosti akta EU.
Obveznost postavitve vprašanja za predhodno odločanje ne obstaja v treh primerih, kar je SEU
opredelilo v zadevi CILFIT. Prvič, sodišče nima dolžnosti postaviti vprašpanja za predhodno odločanje,
ko vprašanje ni relevantno za rešitev spora. Drugič, sodišče nima obveznosti postaviti vprašanja, ko
gre za t. i. acte clair, kar pomeni da je pravilna uporaba akta tako očitna, da ne pušča nobene
možnosti za dvom o odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje. Samo pod pogojem, da je
rešitev tako očitna tudi vsem drugim sodiščem držav članic in Sodišču EU nacionalno sodišče ne rabi
postaviti VPO. Tretjič, ko gre za t. i. acte eclaire, kar pomeni, da je bila obravnavana določba prava EU
že predmet razlage SEU.
Namen postopka je, da lahko nacionalno sodišče izreče sodbo ali kadar po nacionalnem pravu ni
pravnega sredstva. Postopek je zelo pomemben zato, ker se tako velikokrat postavi novo vprašanje
glede razlage, ki je spošnega pomena za enotno uporabo prava EU.

Skozi pravna načela in pravila opišite, kako se v zakonodajnem postopku na ravni EU zagotavlja, da
so odločitve sprejete čim bližje demosu. Kakšen nadzor nad temi pravnimi načeli in pravili je možen
skladno z Lizbonsko pogodbo?
DELITEV PRISTOJNOSTI
Načela, ki zagotavljajo, da so odločitve sprejete čim bližje demosu so: načelo delitve pristojnosti,
načelo subsidiarnosti in načelo sorazmarnosti. Načelo prenosa pristojnosti je opredeljeno v členu 5
(2) PEU in ureja razmejitev pristojnosti. Izvajanje pristojnosti pa nato urejata načelo subsidiarnosti
(člen 5 (3) PEU) in načelo sorazmernosti (člen 5 (4) PEU). Načelo prenosa pristojnosti pomeni, da
lahko EU deluje le v mejah pristojnosti, ki so jo nanjo prenesle države članice. Poznamo več vrst
pristojnosti in to so: izključne pristojnosti EU, so opredeljene v členu 3 PDEU, gre za področja, kjer
ima EU izključno pristojnost izdajati zakonodajne in pravno zavezujoče akte (pravna podlaga je člen 2
(1) PDEU); deljene pristojnosti med EU in državami članicami, so opredeljene v členu 4 PDEU, na teh
podorčjih lahko tako Unija kot DČ izdajajo zakonodajne in pravno zavezujoče akte (pravna podlaga je
člen 2 (2) PDEU); dopolnjujoče pristojnosti EU, ki so opredeljene v členu 6 PDEU, kar pomeni, da EU
sprejema akte, ki le dopolnjujejo akte DČ in izključne pristojnosti držav članic, to je npr. nacionalna
varnost, kjer EU nima pristojnosti za sprejemanje zakondajnih in pravno zavezujočih aktov. Načelo
subsidiarnosti pomeni, da EU na področjih, kjer nima izključnih pristojnosti deluje le če in v kolikor DČ
ciljev ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni ravni ali se ti lažje/bolje dosežejo na ravni Unije.
Načelo subsidiranosti spada oz. je povezano z področjem deljenih pristojnosti med EU in DČ. Načelo
sorazmarnosti pa pomeni, da ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne presegajo tistega, kar je
potrebno za dosego ciljev Pogodb. Načelo sorazmernosti velja za vse akte, medtem ko je načelo
subsidiarnosti rezervirano samo za akte deljenih pristojnosti. Vsi akti pa morajo biti sorazmerni, kar
pomeni, da ukrepi ne presegajo tega, kar je nujno potrebno za doseganje nekega cilja. Test
sorazmernosti ima 3 stopnje (primernost, nujnost, sorazmernost v ožjem pomenu). S tem se tudi
dopolnjuje subsidiarnost.

V skladu z Lizbonsko pogodbo je možen sodni in nadzor nacionalnih parlamentov nad načeloma
subsidiarnosti in sorazmernosti. Sodni nadzor izvaja SEU in sicer gre za t. i. ex post kontrolo, kjer
Sodišče EU nadzoruje upoštevanje teh dveh načel v okviru postopka za presojo zakonistosti aktov EU.
Nadzor subsidiarnosti pa lahko izvajajo tudi nacionalni paralamenti (drugi podoodstavek tretjega
odstavka člena 5 PEU). Paralamenti zagotavljajo spoštovanje načela subsidiarnosti po postopku, ki je
določen v Protokolu o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v povezavi s tem pa je
pomemben tudi Protokol o vlogi nacionalnih parlamentov v EU. Komisija mora nacionalnim
parlamentom posredovati osnutke zakonodajnih aktov in nato nacionalni paralmenti glasujejo ali
poslan osnutek spoštuje načelo. Vsak parlament ima 2 glasova, če najmanj tretjina glasov izrazi
mnenje, da osnutek ne spoštuje načela subsidiarnosti potem je treba osnutek ponovno preučiti. V
kolikor pa negativno mnenje o spoštovanju načela subsidiarnosti izrazi navadna večina in gre za
onsutek akta, ki se sprejme po rednem postopku, ga mora Komsija ponovno preučiti in v kolikor ga
ohrani lahko zakondajalec na 1. branju odloči ali se bo zakonodajni postopek nadaljeval.
Katera temeljna načela prava EU urejajo odnos med pravom EU in nacionalnim pravom držav
članic? Pojasnite povezave med njimi. Katere veje oblasti in katere organe v državah članicah
zavezujejo?
Odnos med pravo EU in nacionalnim pravo urejajo naslednja temeljna načela: načelo avtonomnosti,
načelo primarnosti, načelo neposredne uporabnosti in načelo neposrednega učinka. Pri izvrševanju
prava EU v DČ pa sta pomembni dve načeli, in sicer: načelo lojalne razlage nacionalnega prava in
načelo odškodninske odgovornosti. Načelo avtonomnosti prava EU pomeni, da pravo EU nastaja,
velja, se razlaga in uporablja izključno v skladu s pravili samega prava EU, neodvisno od nacionalnega
ali mednarodnega prava. Načelo primarnosti pomeni, da v primeru nasprotja med pravom EU in
pravom države članice prevlada pravo EU (SEU je to načelo opredelilo v zadevi Costa proti E. N. E. L.,
druga sodna praksa Simmenthal, Internationale Handelsgesellschaft). Načelo neposredne
uporabnosti pomeni, da za uporabo akta ali določbe prava EU, država članica ne rabi sprejeti
nobenega predpisana na rav ni države članice (neposredna uporabmost uredbe – 288 PDEU, zadeva
Varioola). Načelo neposredne uporabnosti pa je predpogoj, da določen akt neposredno učinkuje.
Načelo neposrednega učinka prava EU pomeni, da se lahko posameznik pred nacionalnimi sodišči
sklicuje na pravna pravila prava EU (zadeva Defrenne proti Sabena (PES ima HNU), zadeva Van Duyn
(direktiva ima VNU), zadeva Marshall (direktivna NIMA HNU!!!)). Načelo lojalne razlage pa pomeni,
da se nacionalno pravo razlaga v skladu oz. duhu določbe prava EU (zadeva Von Colson in Kamann
(nac. sodišče mora nac. zakonodajo razlagati tako, da ta doseže cilj direktive), zadeva Marleasing
(HNU direktive ni možen, a mora sodišče razlagati nac. zakonodajo v skladu z besedilom in namenom
direktive = skladna razlaga namesto HNU)). Torej vidimo lahko, da se velikokrat načelo neposrednega
učinka zlasti pri dirketivah, kjer HNU ni možen, nadomesti oz. kompenzira z načelom lojalne razlage.
Načelo odškodninske odgovornosti DČ pa pomeni, da DČ, ki direktive ni pravočasno ali pravilno
implementirala (zadeva Francovich) odškodninsko odgovarja.
Načela zavezujejo sodno oblast, torej nacionalna sodišča države članice.
Pojasnite delitev pristojnosti med EU in državami članicami! V čem je pomen razmejitve? Katera
pravna načela opredeljujejo razmerje med pristojnostmi EU in držav članic ter kako?
Delitev pristojnosti med EU in državami članicami je zapisano v členu 4 PEU. Pomen delitve
pristojnosti je v tem, da so DČ s tem nekatere pristojnosti predale EU in EU s tem zagotovile
delovanje, brez teh pristojnosti EU ne bi mogla delovati. DČ so pristojnosti na EU prenesle s
pogodbama.
V 4. členu PEU pa je omenjeno načelo lojalnega sodelovanja, ki ima pomen v tem, da se EU in DČ
medsebojno spoštujejo, da medsebojno sodelujejo in da naredijo vse v njihovi moči, da se cilji iz
pogodbe uresničijo. Iz 4. člena PEU so pomembni vsi štirje odstavki.
Ključno je v prvem odstavku 4. člena povedano, da se ohranijo vse pristojnosti, ki se ne prenesejo na
EU. 5. člen ureja nato prenos teg pristojnosti. 4. člen je neka varovalka, ki nam izrecno pove, da DČ
ohranja vse pristojnosti, ki niso izrecno prenesene na EU. Včasih te pristojnosti niso bile tako jasno
razmejene in so bile DČ mnenja, da si EU jemlje preveč pristojnosti in so se odločile, da bodo to dobro
razmejile.
2. odstavek 4. člena PEU pravi, da nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake DČ. To je en
vidik, za katerega so se DČ odločile, da je potrebno to izrecno zapisati v Pogodbi (DČ so gospodarice
pogodb). Ta 2. odstavek v bistvu govori o nacionalni identiteti, ki jo mora spoštovati Unija. To je zelo
pomembno v povezavi z načelom subsidiarnosti.
V 3. odstavku 4. člena PEU je omenjeno načelo lojalnega sodelovanja. To načelo zahteva, da morajo
narediti DČ vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb in
sekundarnega prava EU.
Načelo prenosa pristojnosti je opredeljeno v členu 5 (2) PEU in ureja razmejitev pristojnosti. Izvajanje
pristojnosti pa nato urejata načelo subsidiarnosti (člen 5 (3) PEU) in načelo sorazmernosti (člen 5 (4)
PEU). Načelo prenosa pristojnosti pomeni, da lahko EU deluje le v mejah pristojnosti, ki so jo nanjo
prenesle države članice. Poznamo več vrst pristojnosti in to so: izključne pristojnosti EU, ki so
opredeljene v členu 3 PDEU; deljene pristojnosti med EU in državami članicami, ki so opredeljene v
členu 4 PDEU; dopolnjujoče pristojnosti EU, ki so opredeljene v členu 6 PDEU in izključne pristojnosti
držav članic, to je npr. nacionalna varnost. Načelo subsidiarnosti pomeni, da EU na področjih, kjer
nima izključnih pristojnosti deluje le če in v kolikor DČ ciljev ne morejo zadoljivo doseči na nacionalni
ravni ali se ti lažje/bolje dosežejo na ravni Unije. Načelo subsidiranosti spada oz. je povezano z
področjem deljenih pristojnosti med EU in DČ. Načelo sorazmarnosti pa pomeni, da ukrepi Unije
vsebinsko in formalno ne presegajo tistega, kar je potrebno za dosego ciljev Pogodb. Načelo
sorazmernosti velja za vse akte, medtem ko je načelo subsidiarnosti rezervirano samo za akte
deljenih pristojnosti. Vsi akti pa morajo biti sorazmerni, kar pomeni, da ukrepi ne presegajo tega, kar
je nujno potrebno za doseganje nekega cilja. Test sorazmernosti ima 3 stopnje (primernost, nujnost,
sorazmernost v ožjem pomenu). S tem se tudi dopolnjuje subsidiarnost.
V času pandemije zaradi koronavirusa prihaja do številnih motenj v delovnem procesu. Turistična
agencija Potovanje je tako primorana prilagoditi svoje poslovanje na način, da določene
uslužbence pošlje na čakanje na delo. Posledično Metka, ki normalno opravlja delo tudi v času
koronavirusa, ne more koristiti letnega dopusta, saj ni dovolj zaposlenih na delovnem mestu.
Pravice zaposlenih v zvezi z letnim dopustom ureja Direktiva o letnem dopustu, v Sloveniji pa so
relevantne določbe Direktive implementirane z Zakonom o delovnih razmerjih. Vlada RS se odloči,
da bo z interventnim zakonom olajšala položaj delodajalcev, ki se soočajo s težavami v času
koronavirusa, zato predlaga Državnemu zboru sprejem zakona, s katerim bi bilo delodajalcem
omogočeno, da začasno ne spoštujejo Direktive o letnem dopustu.

a) Svetujte Državnemu zboru glede sprejemljivosti takšnega predloga v luči temeljnih načel prava
EU.
Direktiva je akt harmonizacije prava in je lahko zakonodajni akt ali nezakonodajni akt. Avtorij direktiv
so lahko: Svet, Evropski parlament ali Komsija. Pomembno je, da je pri direktivah potrebna
implementacija v nacionalno pravo, kar pomeni, da morajo DČ v roku 2 let (implementacijski rok)
sprejeti akte s katerimi implemntira direktivo in zagotovi njeno izvedbo. V primeru neimplemntacije
ali nepopolne implementacije lahko državo doleti denarna kazen po členu 260 (3) PDEU. Država
članica pa tekom implementacijskega roka ne sme sprejeti aktov, ki bi bili v nasprtju z direktivo.
Na podlagi načela primarnosti prava EU zakon, ki je sprejet in je v neskladju s pravom EU ne velja, saj
v primeru nasprotja med pravom Unije in pravom DČ prevlada pravo Unije. To načelo je SEU
opredelilo v zadevi COSTA proti E. N. E. L. Nadalje pa je v zadevi Simmentalo opredelilo, da
primarnost prava Unije velja ne glede na to kje v hierarhiji nacionalnega prava je sporen nacionalni
predpis ter da pravo Unije prevlada tudi nad kasneje sprejetimi nacionalnim pravo.
Kar pomeni, da tudi če DZ ta zakon sprejme, se le ta ne bo smel uporabljati.

b) Predpostavljajte, da je Državni zbor sprejel omenjen zakon. Metka je prepričana, da takšen

zakon ni skladen z Direktivo. Ko ji turistična agencija Potovanje zavrne možnost koriščenja letnega
dopusta, se Metka odloči, da bo pravico poiskala na sodišču. Svetujte ji, ali ji pravo EU lahko kako
pomaga, da bo prišla do pravic, ki jih ima po Direktivi!
Da ima direktiva neposredni učinek in se je torej nanjo možno sklicevati pred nacionalnimi sodišči,
morajo biti izpolnjeni naslednji trije pogoji: norma mora biti pravno popolna, poteči mora
implementacijski rok in potrebno je vertikalno razmerje ali pa mora direktiva konkretizirati temeljna
načela prava EU iz LTP. Metka ni v vertikalnem razmerju pač pa v horizontalnem, a direktiva
konkretizira pravico do plačanega letnega dopusta, ki izvira iz LTP. Kar pomeni, da bo direktiva
učinkovala in se bo Metka lahko sklicevala nanjo.
c) Metka je prepričana, da ji turistična agencija Potovanje krši temeljno pravico do plačanega
letnega dopusta, ki je urejena tudi v Listini EU o temeljnih pravicah. Pojasnite, ali se bo lahko
sklicevala na določbe Listine EU o temeljnih pravicah.
Sklicevanje na LTP je možno tako v vertikalnem kot horizontalnem razmerju. SEU je to namreč
opredelilo v znani zadevi Bauer, kjer se je posameznik prav tako skliceval na pravico do letnega
dopusta po členu 31 (2) PEU in je SEU razsodilo, da določbe Listine učinkujejo tudi v horizontalnih
razmerjih.
Leta 2016 sta Svet in EP sprejela direktivo, ki DČ zavezuje k sprejemu vseh potrebnih ukrepov, da se
zagotovi zaposlenim nosečnicam vsaj enoletni plačani materinski dopust. DČ je bilo dano eno leto
časa za izvedbo direktive. Po grškem zakonu iz leta 1998 je bilo nosečnicam zagotovljeno tri mesece
materinskega dopusta. Ta zakon ni bil spremenjen ali zamenjan.
 Aphrodite, grška državljanka, je zaposlena pri Mestnem svetu v Atenah. Je noseča in je od
delodajalca zahtevala 6-mesečni materinski dopust. Njena zahteva je bila zavrnjena iz
razloga, da je po grškem pravu upravičena le do 3-mesečnega materinskega dopusta.
 Maria, grška državljanka, je zaposlena v butiku veleblagovnice v Solunu; je noseča in na
zahtevo po 6-mesečnem materinskem dopustu je dobila enak odgovor kot Aphrodite.
 Giulia, italijanska državljanka, je sodelavka od Aphrodite, ki je tudi noseča; njena zahteva po
materinskem dopustu je bila v celoti zavrnjena iz razloga, ker je materinski dopust po grškem
pravu namenjen zgolj grškim državljankam.
Svetujte vsem trem gospem o morebitnih pravicah, ki jim jih podeljuje pravo EU!

Aphrodite se lahko sklicuje na direktivo, saj je ta pravno popolnoma, implementacijski rok je potekel
in je v vertikalnem razmerju. Torej Aphrodite proti Mestnem svetu(posameznik proti državi).
Izpolnjeni so vsi trije pogoji pod katerimi ima določilo direktive neposredni učinek in Aphrodite se
lahko nanjo sklicuje. Zaradi načela primarnosti prava EU se v primeru konflikta ne more delodajalec
sklicevati na nacionalno pravo. Prevlada pravo EU.
Maria je v horizontalnem razmerju. Horizontalni neposredni učinek direktiv ni mogoč. Nacionalna
sodišča pa se lahko uprejo na nekatera načela, ki lahko pomagajo Marii. Nacionalno sodišče se mora
opreti na načelo skladne oziroma lojalne razlage in torej razlagati nacionalno pravo v duhu oziroma v
skladu z pravom EU – torej direktivo. Marii na tak način podelimo pravice, ki jih daje direktiva. Če pa
lojalna razlaga ne pomaga, ker bi prišlo do contra legem razlage, pa imamo še drugo možnost;
sodišče oziroma Maria se mora opreti na načelo odškodninske odgovornosti DČ za kršitev prava EU.
Odškodninska odgovornost je sicer subsidiarna.
Pri Giuli se pojavi problem diskriminacije iz 18.člena PDEU. Zaradi tega ni potrebno spremeniti
slovenske zakonodaje ampak se zaradi načela primarnosti se ta neskladna določba ignorira. Načelo
primarnosti pomeni, da se v primeru konflikta med nacionalnim pravom in pravom EU uporabi pravo
EU. Gulia je Aphroditina sodelavka kar pomeni, da je prav tako v vertikalnem razmerju in se bo lahko
sklicevala na direktivo oziroma na pravo EU in ne bo problemov.