PROJEKT EVROPA 2030

Izzivi in priložnosti

Poročilo skupine za razmislek

Evropskemu svetu
o prihodnosti EU leta 2030

SL
PROJEKT EVROPA 2030
Izzivi in priložnosti

Poročilo skupine za razmislek

Evropskemu svetu
o prihodnosti EU leta 2030

maj 2010
Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Kataloški podatki so navedeni na koncu te publikacije.

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2010

ISBN 978-92-824-2714-9
doi:10.2860/11279

© Evropska unija, 2010

Oblikovanje © Mesto Stuttgart, 2010
Reprodukcija je dovoljena z navedbo vira.

Printed in Belgium

TISKANO NA PAPIRJU, BELJENEM BREZ ELEMENTARNEGA KLORA (ECF)

ČLANI SKUPINE ZA RAZMISLEK EVROPSKEMU
SVETU

Spoštovani predsednik in člani Evropskega sveta!

V čast nam je, da vam lahko pošljemo poročilo o izzivih, s katerimi se bo EU verjetno
soočala leta 2030, in morebitnih odzivih nanje, ki ga je Evropski svet zahteval na zaseda-
nju 14. decembra 2007 v Bruslju.

Pričujoče poročilo je rezultat dela raznolike skupine, ki jo sestavljajo posemazniki z različ-

nimi prednostnimi nalogami in interesi.

Nastalo je po dolgih razpravah in kot tako predstavlja tako soglasje kot tudi kompromis.

Čeprav vsi člani niso podprli vseh predlogov, vsak član podpira večino vsebine besedila.

Negotovost, ki zaznamuje sedanjost, je našo nalogo še otežila. Posledično naša analiza

temelji le na tistih dolgoročnih trendih, ki jih je lažje določiti.

Z ugotovitvami ne moremo pomiriti niti Unije niti njenih državljanov: svetovna

gospodarska kriza; države rešujejo banke; staranje prebivalstva ogroža konkurenčnost
naših gospodarstev in trajnost naših socialnih modelov; zahteve za znižanje stroškov in
plač; izzivi podnebnih sprememb in vse večja energetska odvisnost ter globalna preraz-
poreditev proizvodnje in prihrankov na vzhod. Vrh tega pa nam pretijo terorizem, orga-
nizirani kriminal in razširjanje orožja za množično uničevanje.

Ali bo EU uspela ohraniti in izboljšati svojo raven blaginje v tem spreminjajočem

se svetu? Ali bo lahko širila in branila evropske vrednote in interese?

Naš odgovor je pritrdilen. EU je lahko akter, ki bo prispeval k spremembam v

svetu, narekoval nove trende, in ne le pasivni opazovalec. Vendar bo to mogoče
samo, če bomo delovali skupaj, saj so prihodnji izzivi prezahtevni, da bi jih posamezne
države članice lahko rešile same. Naša sposobnost vplivanja na mednarodne dogodke
bo odvisna od naše zmogljivosti zagotoviti stabilno rast in notranjo kohezijo v Uniji. To
so ugotovitve, do katerih je skupina za razmislek prišla na podlagi obsežnih razprav in
posvetovanj s številnimi strokovnjaki in institucijami.

Vsi člani naše skupine se strinjajo o naslednjem temeljnem vprašanju: Evropa stoji
na prelomnici v svojih zgodovini. Prihodnje izzive bomo prebrodili le, če bomo
vsi (politiki, državljani, delodajalci in delojemalci) združeno stopili na pot proti
novemu skupnemu cilju, ki ga določajo potrebe sedanjosti.

3
 Odkar je bila ustanovljena naša skupina, je Evropa prestala veliko, med drugim instituci-
onalno krizo, ki jo je povzročila zavrnitev Lizbonske pogodbe, in nedavno finančno krizo,
ki je pripeljala do svetovne recesije.

Z uspešno ratifikacijo Lizbonske pogodbe smo lahko zaprli poglavje samoanalize, ki je

našo pozornost odvračala od glavnih izzivov, s katerimi se bomo soočili v prihodnje.

Finančne krize, ki je nastala zaradi pomanjkljivosti v delovanju in nadzoru naših finančnih

institucij, žal še ni konec. Na razmere v Uniji in posledično naše razmišljanje so močno
vplivale socialna, gospodarska in politična razsežnost krize. EU mora v tem kritičnem
trenutku odločno in složno preprečevati skušnjave po protekcionizmu.

Ta kriza, ki se je začela na drugi strani Atlantika, je med vsemi regijami sveta najbolj
prizadela Evropo, saj je razkrila strukturne slabosti evropskega gospodarstva, ki so bile
že zdavnaj ugotovljene, a pogosto namenoma prezrte.

Zato je bila ta kriza poziv Evropi, da se odzove na spreminjajoči se svetovni red. Nov red
bo tako kot vsaka sprememba ustvaril nove zmagovalce in nove poražence. Če Evropa
ne želi biti med slednjimi, se mora usmeriti navzven in lotiti ambicioznega programa
dolgoročnih reform za naslednjih dvajset let.

Voditelji EU morajo tudi v prihodnje sprejemati ukrepe za izhod iz trenutne krize,

vendar morajo biti ti povezani s srednje- in dolgoročnimi reformami, ki jih Unija
potrebuje. Ko govorimo o Uniji, imamo v mislih enotni trg, skupno valuto ter pakt za
stabilnost in rast, vse to pa pomeni, da smo odvisni eden od drugega. Evropejci moramo
krizo reševati skupaj, drugače bomo vsi priča propadu svojih tozadevnih pobud.

Za popoln izhod iz krize moramo še naprej izvajati ukrepe za spodbuditev gospodarstva

vse do tedaj, ko bodo naša gospodarstva sposobna delovati sama. Če porabo prehitro
prekinemo, bi to lahko imelo negativne posledice za obnovo gospodarstva. Ustvarja-
nje delovnih mest in rasti mora ostati naša najpomembnejša prednostna naloga. Tiste
države članice, ki si porabe zaradi dragih operacij reševanja, rasti socialnih izdatkov in
manjših virov prihodkov ne morejo več privoščiti, se bodo morale zanesti na EU in druge
države članice, da prevzamejo pobudo pri vzpostavljanju razmer, ki bodo omogočale
obnovo gospodarstva.

Nujno je treba okrepiti gospodarsko upravljanje v EU, če se želimo izogniti asime-

tričnim šokom, ki so posledica soobstoja naše monetarne unije in enotnega trga na eni
strani ter različnih gospodarskih politik na drugi. Euro in Pakt za stabilnost in rast sicer

4
nista vzrok za nastanek krize, vendar ne zadoščata za zagotavljanje ekonomske konver-
gence med krizo. EU mora poiskati rešitve za obstoječa nesorazmerja med državami
članicami in v ta namen preučiti in odpraviti vzroke za vedno manjšo konkurenčnost,
ki se odraža v plačilni bilanci in primanjkljaju bilance tekočih transakcij. Ta vpra-
šanja je treba vključiti v konvergenčna merila Unije, potreben pa je tudi instrument za
zagotavljanje monetarne stabilnosti, da se bomo lahko soočili z nepredvidenimi krizami.

Če se želi EU izogniti novi krizi, mora začeti nemudoma izvajati reformo delovanja
in nadzora naših finančnih institucij. Te finančne institucije so razen znatnega zmanj-
šanja posojil do danes spremenile le malo tega, kar je pripeljajo do krize. Te reforme bi
bilo primerno usklajevati znotraj skupine G20, do takrat pa mora EU vzpostaviti svoje
lastne regulativne norme in mehanizme za kontrolo in nadzor. Naši državljani enostavno
ne bodo več dovolili novega reševanja v obsegu, kot smo mu priča.

Leta 2030 bomo Evropejci potrebovali visoko konkurenčno in trajnostno socialno

tržno gospodarstvo, če bomo želeli ohraniti socialno kohezijo in se boriti proti
podnebnim spremembam.

Za to bo potreben ambiciozen program reform, ki bo imel jasne prednostne naloge

in učinkovitejše mehanizme za izvajanje od tistih, ki jih lahko zagotovi odprta metoda
usklajevanja. Zato predvidevamo, da bo nova strategija Evropa 2020, ki jo je pripravila
Komisija, postala sestavni del te velike naloge.

Zato mora EU brez odlašanja izvesti tiste strukturne reforme iz lizbonske agende, ki jih
še ni. V ta namen bo treba izvedbene mehanizme nove strategije reformirati z učinko-
vitejšim sistemom spodbud, s čimer bo zagotovljena dejanska uresničitev ciljev, ki so jih
določili Evropski svet in druge evropske institucije.

Človeški kapital je ključni strateški instrument za uspešnost v svetovnem gospo-

darstvu. In vendar je Evropa precej nazadovala na poti do gospodarstva, temelječega
na znanju. Da bi nadomestila izgubljeno, bo morala delovati usklajeno. Države članice
morajo ob pomoči zasebnega sektorja zagotoviti sredstva, o katerih so se dogovorile, da
jih bodo namenile za R&R, in reformirati vse vidike izobraževanja, tudi poklicno usposa-
bljanje. Unija mora za svoje ukrepe uporabiti lastne revidirane proračunske instrumente
in hkrati bolje izkoristiti Evropsko investicijsko banko in Evropski investicijski sklad. Razmi-
sliti moramo o novih mogočih virih prihodkov, na primer obdavčitvi ogljika.

EU mora izvajati tako notranjo kot tudi zunanjo razsežnost skupne energijske poli-
tike, ki ji bo omogočila uresničiti večjo energijsko učinkovitost in ustvariti prihranke, ki

5
 jih priporoča strategija Evropa 2020, ter diverzificirati našo oskrbo z energijo iz tretjih
držav. Prav tako morajo Evropejci začeti razpravo o potrebi po varni jedrski energiji v
Evropi in začrtati trajni sistem spodbud za razvoj nadomestnih virov energije.

EU mora tudi v prihodnje ostati na čelu v boju proti podnebnim spremembam.

Vendar v prihodnje ne sme več ponoviti napake iz Københavna, če želi postati učinko-
vitejša in pomembnejša v nastajajočem novem svetovnem redu. Oblikovati bo treba
resnično skupno pogajalsko strategijo, ki nam bo omogočala bolje braniti naše interese.

Evropejci se moramo odzvati na demografski izziv. Brez sprejetja nujnih ukrepov

bodo naše starajoče se družbe nevzdržno obremenile pokojninske sisteme ter sisteme
zdravstvenega in socialnega varstva ter ogrozile konkurenčnost gospodarstva. Predno-
stni ukrepi morajo vključevati povečanje deleža žensk v delovni sili; omogočanje boljše
uravnoteženosti med poklicnim in zasebnim življenjem; reforma našega pristopa do
upokojitve, da bo razumljena kot pravica in ne kot obveznost ter razvoj politike priselje-
vanja, ki bo bolj proaktivna in prilagojena našim demografskim potrebam in potrebam
trga dela.

EU mora utrditi enotni trg, da se bo lahko ubranil pred skušnjavami gospodar-

skega nacionalizma, in ga dokončati, tako da bodo vanj vključene tudi storitve,
panoge, povezane z digitalno družbo, in drugi sektorji, ki bodo verjetno postali glavni
spodbujevalci rasti in ustvarjanja delovnih mest na trgu s 500 milijoni uporabnikov
in potrošnikov. Utrditev in dokončanje enotnega trga bi morala spremljati večja
davčna usklajenost.

Evropejci moramo reformirati trg dela in posodobiti naše prakse upravljanja

podjetij. Da bi lahko v celoti izkoristili potencial tehnološke revolucije, moramo naše
strukture trga dela temeljito spremeniti. Nekatere države članice so že izvedle uspešne
reforme, ki temeljijo na modelu prožne varnosti; te izkušnje moramo uporabiti in jih
prilagoditi različnim razmeram v posameznih državah članicah. V gospodarstvu, ki se
nenehno spreminja, moramo povečati zaposljivost naših delavcev in prilagodljivost naših
družb. Izboljšanje produktivnosti delovne sile mora postati naša prednostna naloga, rast
produktivnosti pa mora biti neposredno sorazmerna s stopnjo prihodka.

Za obravnavo teh izzivov ne bo treba spremeniti Pogodbe. V skladu z našim

mandatom v poročilu prav tako ni stroge meje med različnimi ravnmi pooblastil
ali ravnmi, na katerih treba ukrepati. Ne zanima nas, kdo bi moral ukrepati, temveč
katere ukrepe je treba izvesti nemudoma. To tudi pomeni, da je treba ovrednotiti obsto-
ječe proračunske stopnje in prednostne naloge, vključno s financiranjem iz proračuna

6
Unije in financiranjem iz držav članic za uresničevanje prednostnih nalog, ki so bile
dogovorjene na ravni EU. Kadar imamo za uresničevanje ambicioznih ciljev na voljo
omejena sredstva in slabe mehanizme izvajanja, je neuspeh zagotovljen.

Če želi EU doseči svoj cilj, bosta Evropski svet in Euroskupina morala okrepiti svojo
vodilno vlogo in se usklajevati s Komisijo in Evropskim parlamentom.

Ob začetku teh reform moramo v celoti izkoristiti nova orodja, ki jih za dosego večje
udeležbe državljanov v Uniji zagotavlja Lizbonska pogodba; učinkovitejšo notranjo in
zunanjo varnostno politiko; trdnejše odnose z našimi sosedi in sposobnost zastopanja
naših interesov na mednarodni ravni.

EU bi morala postati tudi projekt državljanov. Raziskave so pokazale, da so naši drža-

vljani pogosto bolj kot njihovi voditelji prepričani, da je v interesu Unije in njenih držav
članic, da EU postane pomembnejši in učinkovitejši svetovni akter, ki bo naše skupne
interese uveljavljal z enotnim glasom.

Naši državljani zahtevajo večjo usklajenost na evropski ravni v boju proti organiziranemu
kriminalu in terorizmu, saj vedo, da je to edini način za soočenje s tem izzivi na obmo-
čju, ki omogoča svoboden pretok ljudi prek meja.

Naši državljani se zavedajo, da so naša blaginja, razvoj in varnost povezani z blaginjo,

razvojem in varnostjo naših sosedov, s katerimi moramo za uresničevanje naših skupnih
interesov razviti še posebej tesno sodelovanje.

Naši državljani vedo, da bodo naše zunanje politike močnejše in učinkovitejše, če bomo
znali svoje interese braniti skupaj in ne razdvojeni, tako kot v preteklosti, ko so se države
članice prerivale za glavno vlogo.

Naši državljani želijo, da Evropska unija služi njihovim interesom, zato pričakujejo, da
bodo lahko uživali svoje socialne, državljanske, družinske in zaposlovalne pravice kjerkoli
se bodo nastanili v Uniji. Unija bo postala bolj smiselna za svoje državljane, ko bo zago-
tovila prenosljivost socialnih pravic.

Zaradi vsega tega je potreben nov dogovor med evropskimi institucijami ter gospodar-
skimi in socialnimi akterji ter med različnimi ravnmi oblasti – nacionalno, regionalno
in lokalno. Zlasti pa je v teh razmerah potrebno odločno politično vodenje, ki bo
sposobno odkritega in plodnega dialoga z državljani ter upravljanja v partnerstvu.
Podpora naših državljanov bo izredno pomembna, če naj Unija prestane socialne in

7
 gospodarske posledice krize ter izvede strukturne reforme, ki so potrebne, če želi postati
močnejša.

EU ne pomeni samo skupnega trga, temveč tudi Unijo vrednot. EU lahko s podporo
evropskih državljanov odigra vodilno vlogo pri odzivanju na glavne svetovne izzive.
Naši državljani se soočajo s krizo, za katero niso krivi, in v evropski projekt bodo znova
zaupali samo, če bodo njihovi voditelji z njimi odkrito spregovorili o resnosti prihodnjih
izzivov in jih pozvali k podobnim prizadevanjem, kot so bila tista, ki so po drugi svetovni
vojni Evropi prinesla blaginjo.

S spoštovanjem,

ČLANI SKUPINE ZA RAZMISLEK

Felipe González Márquez, predsednik Vaira Vīķe-Freiberga, podpredsednik

Jorma Ollila, podpredsednik Lykke Friis (do novembra 2009)

Rem Koolhaas Richard Lambert

Mario Monti Rainer Münz

Kalypso Nicolaïdis Nicole Notat

Wolfgang Schuster Lech Wałęsa

8
VSEBINA

ČLANI SKUPINE ZA RAZMISLEK EVROPSKEMU SVETU 3

EU IMA IZBIRO 11

OBNOVITEV EVROPSKEGA GOSPODARSKEGA IN SOCIALNEGA MODELA 15

RAST Z ZNANJEM: KREPITEV VLOGE POSAMEZNIKA 21

DEMOGRAFSKI IZZIV: STARANJE, MIGRACIJE IN INTEGRACIJA 25

ENERGETSKA VARNOST IN PODNEBNE SPREMEMBE: NOVA INDUSTRIJSKA REVOLUCIJA 31

NOTRANJA IN ZUNANJA VARNOST: VEČNI IZZIV 37

EVROPA V SVETU: RAZVOJ VPLIVNEGA AKTERJA 43

EU IN NJENI DRŽAVLJANI 47

NADGRADNJA PREDNOSTI EU 51

ZAHVALA 53

9
10
EU IMA IZBIRO
Po koncu hladne vojne se vse spreminja z dih jemajočo
hitrostjo in obsegom. V zadnjih dvajsetih letih ni nič ostalo
nespremenjeno: kako delamo, trošimo, potujemo, kako se
vedemo drug do drugega, v kaj se vživljamo, česa se bojimo
– vse je drugače. In večine teh sprememb sploh nismo priča-
kovali. Svetovna finančna kriza je le zadnji v nizu dogodkov,
ki so pretresli naša prepričanja in to, v kar smo verjeli. Prvič
v novejši zgodovini Evrope nas preveva splošni strah, da se
bo današnjim otrokom godilo slabše kot generaciji njihovih
staršev. Danes živimo v dobi negotovosti.
Zaradi tega je Evropska unija pred izzivom, s kakršnim se
še ni soočila. Od vsega začetka je večinoma predstavljala
0RI¿AKOVANJAZAPRIHODNOST%VROPSKEUNIJELETA
pristan, ki ga je po drugi svetovni vojni zaznamovala notra-
nja stabilnost in ki je polovici naše celine zagotavljal mir,
demokracijo in precejšnjo blaginjo. Sčasoma je v procesu
političnega in gospodarskega povezovanja brez primere
sprejela še drugo polovico Evrope. Ta uspeh je EU omogočil,
da je postala največja gospodarska sila na svetu z enotnim
trgom in valuto. In vendar evropski državljani v vedno bolj
zapleteno in negotovo prihodnost zrejo brez skupnega cilja,
ki je bil značilen za povojna leta.
V preteklosti so bili dosežki EU usmerjeni v njen lastni koti-
ček sveta. Med zaporednimi fazami povezovanja je bilo
okolje zunaj Evrope sorazmerno stabilno, današnji položaj

!LIMENITEDABO%VROPSKAUNIJALETAa

.EVEM

.AJVERJETNEJE
NE

.AJVERJETNEJEDA

aLEMEDMANJ aZEVROMIMELA aVODILNA aMO¿NOPRESEGLA

POMEMBNIMI MO¿NEJsOVALUTOOD DIPLOMACIJA MEJEEVROPSKE
GOSPODARSKIMI DOLARJA VSVETU CELINE
SILAMI
V

6IR%UROBAROMETER %5 

11
 Pričakovanja za življenje evropskih državljanov leta 2030
"Predstavljajte si Evropsko unijo leta 2030. Ali bo življenje evropskih državljanov
v primerjavi z danes …?"
lažje
težje
ne lažje ne težje
Ne vem
pa se od tega ne bi mogel bolj razlikovati. Svet se hitro
spreminja. V naslednjih dvajsetih letih ne bo le več polov
moči, temveč se bo premaknilo tudi težišče sveta – v Azijo
in države globalnega juga, k novim javnim in zasebnim
akterjem, proti nadnacionalnim institucijam. Izzivi, s kate-
rimi se Evropa danes sooča, so posledica dogodkov zunaj
njenih meja, pa tudi njene zadržanosti pri odzivanju nanje.
Če želi Unija zavarovati svojo prihodnost, bo morala prila-
goditi svoje cilje in politike, tako da bo pripravljena na hitro
spreminjajoči se svet.
Soočanje z dramatičnimi spremembami sveta
Če je bilo zadnjih dvajset let nemirnih, bo naslednjih dvajset
verjetno še bolj pretresljivih. Nastaja nov večpolarni svet,
v katerem je moč bolj razpršena in mednarodna dinamika
bolj zapletena. Rast je v EU počasnejša kot pri njenih glav-
nih tekmecih, zato se njen delež svetovnega bogastva
neizogibno manjša. Človeški kapital v EU je s svojo vrhun-
sko inovativnostjo in ustvarjalnostjo dolgo predstavljal
temelj evropskega gospodarstva. Sedaj pa v ospredje
prihajajo druge regije, ki več vlagajo v raziskave, tehnološki
razvoj in inovacije. Do leta 2030 bo Azija po pričakovanjih
na znanstvenem in tehnološkem vrhu ter bo proizvajala
izdelke visoke vrednosti, ki bodo omogočili spremembo
proizvodnih postopkov in celotne kakovosti življenja.
12
v%
Vir: Eurobarometer 6 (2009), EU-27
Hitro rastoča gospodarstva se približujejo življenjskemu
standardu naprednega industrializiranega sveta in tako se
veča tudi svetovna poraba energije. Do leta 2030 bodo
svetovne potrebe po energiji verjetno za 50 odstotkov višje
kot danes in fosilna goriva bodo predstavljala 80 odstotkov
ponudbe. EU bo še bolj odvisna od uvožene energije, s
katero bo krila skoraj dve tretjini svojih potreb.
Poleg tega bodo na razpoložljivost energetskih in drugih
osnovnih virov verjetno negativno vplivale tudi podnebne
spremembe in mnogi napovedujejo, da bo do leta 2030
prišlo do hudega pomanjkanja. Zaradi politične nestabil-
nosti v državah z veliko energetskimi viri se bo povečala
nestabilnost cen in preskrba bo postala še bolj negotova.
Uporaba energije iz obnovljivih virov se bo večala hitreje
kot uporaba energije iz tradicionalnih virov, kljub temu pa
bo do leta 2030 še vedno predstavljala le majhen delež v
svetovni energetski oskrbi. Temu trendu je treba dodati
še dejstvo, da nismo sposobni preprečiti izginjanja biotske
raznovrstnosti, kar bo imelo hude posledice za dolgoročno
gospodarsko trajnost.
Ob vsem tem pa v naših državah prihaja tudi do radikal-
nega preoblikovanja družbe. V starajoči se družbi bo na
delavca skoraj dvakrat toliko ljudi, starejših od 65 let, kot
danes in države članice EU si bodo morale zelo prizadevati,
da bodo lahko financirale svoje sisteme socialne podpore in
obdržale starejše ljudi med delovno silo. Zaradi vse manjše
domače ponudbe delovne sile in znanja bo Evropa morala
privabiti več delavcev migrantov, kar bo vplivalo na našo
sposobnost, da obvladujemo njihovo vključevanje v družbo.
Nenazadnje pa se tudi zasebni in poklicni odnosi spremi-
njajo zaradi tehnološke in komunikacijske revolucije, tako
da so nam vsiljeni novi vzorci življenja in dela, s katerimi se
mnogi le težko spoprijemajo.
EU mora izbrati: reforma ali zaton
Veliko teh sprememb je pospešila trenutna finančna in
gospodarska kriza, ki je najhujša kriza te vrste po veliki
depresiji, in EU bo potrebovala več let, da si bo povsem
opomogla. Kriza je razkrila strukturne slabosti, ki so
značilne za večino evropskega gospodarstva: slabšo
produktivnost, strukturno brezposelnost, nezadostno
prožnost trga dela, zastarela znanja in spretnosti ter nizko
rast. Istočasno pa so zaradi manjšega učinka krize v drža-
vah, kot sta Kitajska in Indija, in mnogo hitrejšega izboljša-
nja položaja v njih številni začeli gledati manj dobrohotno
na hitre spremembe, ki vplivajo na svetovno gospodarstvo.
Opaziti je zaskrbljenost, da bodo hitro razvijajoča se gospo-
darstva morda izrabila vse svoje gospodarske zmožnosti in
izkoristila strukturne slabosti Evrope. Dejansko pa so lahko
sedanji premiki pri gospodarskih dosežkih vzajemno kori-
stni, saj se bodo zaradi njih povečale naložbe, trgovina in
potrošnja na vseh straneh. Vendar EU ne more predposta-
vljati, da bo "vzpon drugih" nujno ugoden za vse. Če se EU
ne bo prilagodila potrebam svetovnega gospodarstva, se
kaj lahko zgodi, da bo Evropa namesto relativnega doživela
absolutni zaton.
EU po petdesetih letih utrjevanja, tako s poglabljanjem kot
širjenjem, stoji pred temeljno odločitvijo. Leto 2010 bi lahko
zaznamovalo začetek novega poglavja za EU, ki bo v priho-
dnjih 50 letih lahko delovala kot vpliven svetovni akter, ali
pa bo Unija skupaj z državami članicami zdrsnila na obrobje
in postajala vedno bolj nepomemben zahodni polotok azij-
ske celine.
Ni treba, da se zaradi daljnosežnih globalnih ciljev zmanjša
pomen notranjih reform, daleč od tega; zunanjega vpliva
ne moremo doseči brez trdne rasti in notranje povezanosti
celotne Evropske unije. Sedanja doba je očitno postala
globalna, doba sprememb z novimi zmagovalci in novimi
poraženci. Če nočemo stopiti med poražence, moramo
takoj smelo ukrepati.
Zakaj Evropska unija?
Današnji izzivi so drugačni, kot so bili v preteklosti, in nanje
je treba odgovoriti drugače. Ne glede na to, ali gre za rela-
tivno demografsko in gospodarsko upadanje, podnebne
spremembe ali pomanjkanje energije, izzive lahko pravilno
razumemo in se nanje odzovemo le, če jih umestimo v regi-
onalni in globalni okvir. In prav tu lahko EU kot subjekt, ki
je veliko več kot zgolj skupek držav članic, najbolje pokaže
svojo vrednost. EU združuje več vzvodov moči, od globalne
do lokalne, in se lahko tako z velikimi preizkušnjami 21.
stoletja spopade bolje kot katera koli država članica.
Vendar se to ne bo zgodilo samo po sebi. Čeprav EU ima
potrebne strukture in instrumente, jih morajo države
članice odločno izkoristiti – v pravi namen. Pri skupni
agendi EU gre v bistvu za razsežna in povezana izziva:
zagotavljanje trajnosti našega socialnega in gospodarskega
modela in razvoj sredstev, s katerimi bomo lahko v svetovni
areni podpirali in branili ta model, pa tudi skupne vrednote
in interese. Zato podpiramo novo agendo Komisije "Evropa
2020", čeprav menimo, da je treba nanjo gledati širše.
Če želimo iz EU narediti učinkovitega in dinamičnega
svetovnega akterja, bomo morali solidarnost postaviti v
samo središče evropskega projekta. Solidarnost ni brezpo-
gojna danost – odvisna je od odgovornosti posameznika
in skupnosti in kot taka lahko usmerja in mora usmerjati
politiko in odnose EU na vseh ravneh, med posamezniki in
generacijami ter med kraji, regijami in državami članicami.
13
 Pomembni izzivi v letu 2030
"Če si še vedno predstavljate, kakšno bo leto 2030, kaj menite, s katerima dvema
največjima izzivoma se bo soočala (NAŠA DRŽAVA) v letu 2030? (NAJVEČ DVA ODGOVORA.)

Gospodarski položaj

Brezposelnost

Kriminal

Pokojnine

Varstvo okolja

Zdravstveni sistem

Priseljevanje

Naraščajoče cene/inflacija

Terorizem

Obdavčitev

Nastanitev

Izobraževalni sistem

Obramba/zunanje zadeve

v%
Ne vem: 8 %
Vir: Eurobarometer 6 (2009), EU-27

In vendar evropski državljani rešitve za svoje probleme le

težko najdemo v EU. Če hočemo deliti svoje naloge, potem
moramo tako politiki kot državljani sprejeti odgovornost za
evropski podvig. Če bodo vlade še naprej obravnavale EU in
njene institucije kot nekaj tujega ali sovražnega, vedno ko
jim bo to ustrezalo, potem ni veliko upanja, da bi se ljudje
dovolj poosebljali z Unijo, da bi bil zagotovljen njen uspeh.
Nasprotno, da bo EU lahko uspešna, mora ponovno prido-
biti podporo svojih državljanov ter jim zato omogočiti več
udejstvovanja in zagotoviti večjo preglednost.

14
OBNOVITEV EVROPSKEGA GOSPODARSKEGA
IN SOCIALNEGA MODELA
Evropska skupnost temelji na prepoznavnem gospodarskem
in socialnem modelu, ki je v Lizbonski pogodbi poimeno-
van "visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo".
Obstaja več različic tega modela različne kakovosti, vendar
je vse v precejšnjem obsegu mogoče umestiti v skupni
okvir. Model, ki temelji na prepričanju, da bi morala imeti
gospodarska rast, dosežena na podlagi tržnih zakonitosti,
socialne koristi, uživa široko javno podporo. Tudi po zaslugi
tega modela je Evropa po drugi svetovni vojni postala
območje močne industrije in storitev z veliko zaposlitve-
nimi možnostmi, kar je omogočalo dober sistem socialne
varnosti. Tako je bil sklenjen "čarobni krog", ki je združeval
solidarnost, odgovornost in konkurenčnost.
Vendar pa je zaradi novih domačih in svetovnih pritiskov ta
model treba na novo določiti in prilagoditi spreminjajočim
se razmeram. V zadnjih dveh desetletjih je EU pri rasti in
Tržnica v mestu – konec koncev je vsak posel lokalen.
ustvarjanju delovnih mest ter posledično tudi pri izboljše-
vanju življenjskega standarda zaostajala za svojimi glavnimi
trgovinskimi partnerji. Čeprav je nekaterim državam člani-
cam uspelo, da so se prebile iz tega kalupa, je na splošno
položaj še vedno enak. Sedanja finančna in gospodarska
kriza nas je streznila, saj je razkrila strukturne slabosti
evropskega gospodarstva. EU se sooča z večjo konkurenč-
nostjo hitro rastočih in razvitih gospodarstev in mora zato
začeti izvajati pogumen nov reformni program, ki bo zago-
tovil boljšo gospodarsko učinkovitost.
Istočasno pa je soglasje o modelu odvisno od nadalj-
njega ravnovesja med socialno in tržno razsežnostjo. To
ravnovesje je bilo sčasoma prekinjeno, saj so se socialne
neenakosti povečale. Za nekatere državljane EU so soci-
alna izključenost in slabe delovne razmere še vedno del
resničnosti. Vendar tega problema ne bomo rešili, če bomo
Foto: Schubert
15
Programi poklicnega usposabljanja in izobraževanja za poklicni uspeh.
ustavili gospodarsko reformo, prav nasprotno. Treba pa je
poskrbeti, da ponovni poudarek na večji gospodarski učin-
kovitosti spremljajo tudi nove socialne politike. Z drugimi
besedami, vzdržnost evropskega gospodarskega in social-
nega modela bo odvisna od naše sposobnosti, da ponovno
vzpostavimo dinamično ravnovesje med gospodarsko, soci-
alno in okoljsko razsežnostjo razvoja.
Iskanje novih možnosti za rast in delovna mesta
Predpogoj za višji življenjski standard je močno ter svetovno
konkurenčno in visoko produktivno gospodarstvo. Ob vse
večji globalizaciji se gospodarska rast vedno bolj opira
na tehnološke spremembe in vedno večjo specializacijo.
Te spremembe vplivajo na zaposlene, podjetja, delovanje
trgov in upravljanje družb v okviru procesa strukturne spre-
membe. Z digitalizacijo se obseg zunanjega izvajanja pove-
čuje in revolucija na področju IKT bi lahko odprla zadosten
prostor za rast in produktivnost v naslednjih desetletjih.
EU lahko spodbudi rast z nadaljnjim razvojem notranjega
trga, npr. na področju storitev, pa tudi z bojem proti
vsem oblikam protekcionizma in zagotovitvijo uspešnega
zaključka kroga pogajanj v Dohi. Nepotrebna obremenitev
16
Foto: Hass
delovne sile in podjetij ne sme ovirati večjega ustvarjanja
dinamičnih in inovativnih storitev, hkrat pa je treba spod-
bujati podjetništvo in tveganje. Naše skupno mnenje je, da
so zaradi tehnoloških sprememb, globalizacije in staranja
prebivalstva potrebne nujne strukturne reforme, ki bodo
povečale prožnost, konkurenčnost in dinamiko.
Reforma trga dela je ključna za ustvarjanje več in boljših
delovnih mest. Države članice bi si morale prizadevati za
izboljšanje treh ključnih vidikov svojega trga dela: prožnost
in varnost svoje delovne sile ("prožna varnost"); mobilnost
delavcev ter kulturo in vodstveno prakso podjetij. Povišati je
treba tudi stopnjo udeležbe delavcev (glej del o demografiji
v nadaljevanju).
Zmožnost prilagajanja delovne sile nenehnim spremembam
v proizvodnji je ključni element za ohranjanje produktiv-
nosti. Prožnost delovne sile mora imeti svojo protiutež v
varnosti zaposlitve. V hitro spreminjajočem se svetu ni treba
zavarovati delovnega mesta, temveč osebo, ki ostane brez
dela. To varnost je najlažje zagotoviti z načelom "prožne
varnosti", saj delavcem omogoča, da izkoristijo spremi-
njajoči se trg dela in najdejo boljšo službo. V osrčju tega
pristopa so zmožnost pridobivanja in prilagajanja znanj in
spretnosti skozi vse življenje ter pogoji za njihov prenos
med državami članicami in znotraj njih.
Delavci in podjetniki imajo danes še vedno težave pri
dostopanju do pravil in predpisov o sprejetju zaposlitve ali
začetku novega posla in njihovem razumevanju. Birokra-
cije ne moremo odpraviti z zakoni, vendar ne bi smela biti
ovira za mobilnost. Najpomembneje pa je, da bi bilo treba
enkrat za vselej omogočiti preprost prenos pravic socialne
varnosti med državami članicami. Treba je zagotoviti, da bo
usposobljenost priznana po vsej EU, in spodbujati je treba
večjezičnost. EU bi morala razviti tudi novo "politiko za
prehod med zaposlitvami", s katero bi spodbudila in olaj-
šala menjavo služb ter podprla socialno razsežnost Unije.
Na koncu pa bodo morala tudi podjetja daljnosežno spre-
meniti svojo kulturo in vodstveno prakso, če hočejo, da
bodo prizadevanja za izboljšanje znanj in spretnosti njihove
delovne sile uspešna. Podjetja bodo morala bolj podpirati
pobude zaposlenih in odprto inovativnost za izboljšanje
konkurenčnosti z novimi proizvodnimi postopki in tehnolo-
gijami. Prav tako bodo morala razvijati kulturo lastne odgo-
vornosti v podjetju.
Uresničevanje socialnih ciljev Evrope z novimi, ciljno
usmerjenimi politikami
Ta nova prizadevanja za gospodarsko reformo morajo
spremljati novi ciljni ukrepi za večjo varnost in solidarnost
posameznika. Sistemi socialne podpore morajo biti dobro
zaščiteni pred zlorabo ali "moralnim tveganjem". Pravice in
upravičenost morajo biti uravnotežene z odgovornostmi in
dolžnostmi. Predvsem bi morali biti sistemi socialne varnosti
prilagojeni, tako da bi dajali prednost hitri ponovni vključi-
tvi na trg dela in ne dolgotrajni podpori delovno sposobnim
ljudem.
Zaradi sedanje delitve pristojnosti za socialno politiko bi se
bilo treba prednostno osredotočiti na jasno in sporazumno
določene cilje, ki so priporočeni tudi v agendi "Evropa
2020". Države članice bi morale prevzeti vodilno vlogo pri
odpravljanju nepoštenega sistema, ki je posledica dvojnega
trga dela, v katerem so nekatere skupine zaposlenih zava-
rovane z dolgoročnimi pogodbami, druge pa ostajajo neza-
ščitene in nenehno izpostavljene možnosti odpustitve.
Države članice bi morale prav tako nameniti zadostna
sredstva boju proti socialni izključenosti, revščini in diskri-
minaciji na podlagi spola in v ta namen med drugim izva-
jati veljavno zakonodajo EU za zagotovitev vsaj najnižjih
dogovorjenih standardov. Ključni del tega bo povečanje
vpliva iskalcev zaposlitve in drugih socialnih partnerjev.
Dober začetek bi bilo izboljšane informacij, ki so na voljo
pri Evropskih službah za zaposlovanje (EURES), in zagotovi-
tev dostopa do e-infrastrukture gospodinjstvom, šolam in
gospodarskim subjektom.
EU lahko z zadostnim usklajevanjem na področju socialne
in davčne politike podpira države članice pri doseganju
njihovih izbranih socialnih ciljev, ne da bi to izkrivljalo
konkurenco ali škodilo enotnemu trgu. Pri prizadevanjih za
cilje boja proti revščini in socialne kohezije, dogovorjene na
ravni EU, bi bilo treba v celoti izkoristiti Evropsko investicij-
sko banko in Evropski socialni sklad.
EU bi morala poleg tega prispevati k zagotavljanju, da je
prebivalstvo Evrope zdravo – kar ima izjemno gospodarsko
in družbeno vrednost –, zlasti z razvojem industrij in stori-
tev na področju zdravstva, dobrega počutja in staranja.
Zaradi krize bi morala nenazadnje tudi poslovna skupnost
prevzeti svoj delež odgovornosti in se zavezati k samoure-
janju na področju etike, odgovornosti, socialne in ekološke
ozaveščenosti, preprečevanja diskriminacije, vseživljenj-
skega učenja in nenehnega izboljševanja delovnih razmer.
17
Ustvarjanje ugodnih razmer za vse:
novi dogovor za enotni trg
Opisane socialne in gospodarske ukrepe mora spremljati in
podpirati popolnoma delujoč enotni trg. Razvoj enotnega
trga že dolgo ovirata vzporedna procesa: nepripravljenost
nekaterih držav članic, da bi uporabljale pravila o notranjem
trgu, konkurenci in državni pomoči, ter težnja drugih držav
članic, da nasprotujejo celo zmernim pobudam za davčno
usklajevanje, ki bi lahko izboljšalo delovanje enotnega trga
in odpravilo zaskrbljenost, da bo enotni trg morda predsta-
vljal oviro na poti k socialnim ciljem.
Če teh teženj ne odstranimo, bodo davčni sistemi postali
še bolj naravnani proti ustvarjanju novih delovnih mest,
države članice pa bodo imele še hujše težave pri odpravlja-
nju neenakosti. Poleg tega bodo povzročile tekmovanje v
zniževanju standardov na področju socialnega varstva ter
okrepile nasprotovanje vključevanju. Na kratko, v gospodar-
ski in socialni razsežnosti razvoja bodo nastale razmere, ki
so slabe za vse.
Med sedanjo gospodarsko krizo je postalo še bolj jasno,
da je treba upoštevati pravila notranjega trga. Zatekanje h
gospodarskemu nacionalizmu bi le še otežilo izhod iz krize,
konkurenčnost evropskega gospodarstva pa bi se zmanj-
šala. Kljub temu so v številnih državah članicah še kako
opazne protekcionistične težnje tako v javnem mnenju kot
med vodilnimi političnimi osebnostmi.
Zaradi tega neugodnega ozadja je malo verjetno, da se bo
enotni trg ponovno začel razvijati in da bo dokončan brez
nove strategije ali dogovora. V tak dogovor bi bilo treba
vključiti zavezo o razširitvi – v določenem roku – enotnega
trga na tista področja, na katerih še ni bil uveden ali dovolj
razvit, predvsem na področje storitev, vključno s finančnim
sektorjem. Vse to bi morale spremljati tudi pobude, če že
ne nadaljnje povezovanje, na področju kohezije ter socialne
in davčne politike, pri čemer pa bi bilo treba upoštevati, da
mora EU ostati konkurenčna. Hkrati pa morajo prizadeva-
nja za napredovanje proti nizkoogljičnemu gospodarstvu
18
spremljati ukrepi za večjo socialno vključenost, zlasti na
področju izobraževanja, zaposlovanja, obveščanja ter zdra-
vstvenih in bančnih storitev.
Okrepljeno gospodarsko upravljanje: za stabilnost
in konvergenco
Zaradi svetovne finančne krize in vedno večjega razkoraka
med državami članicami je občutnejša tudi potreba po
okrepljenem gospodarskem usklajevanju v EU. Obnovitev
konvergenčnih prizadevanj, ki so se začela v devetdesetih
letih prejšnjega stoletja – ter pripeljala do razširitve euro-
območja –, je bistvena za gospodarski uspeh in splošno
enotnost EU, zlasti v euroobmočju. Ta konvergenčna priza-
devanja bi morala temeljiti na naslednjih ukrepih:
– vodilno vlogo pri gospodarskem usklajevanju bi moral
prevzeti Evropski svet ter pri tem popolnoma upoštevati
vlogo Komisije in tesno sodelovati z Evropskim parla-
mentom, Komisijo in drugimi ustreznimi gospodarskimi
institucijami; okrepiti in razširiti bi bilo treba odgovor-
nosti Euroskupine za notranje pa tudi zunanje upravlja-
nje monetarne unije;
– okrepiti bi bilo treba postopke nadziranja nacional-
nih proračunov ter tako zagotoviti preglednost ter
vzdržnost javnih financ; države članice bi bilo treba
spodbuditi, da uskladijo svoje proračunske postopke in
koledarje;
– makroekonomsko usklajevanje bi bilo treba okrepiti
tako, da bi ga razširili na zasebni dolg, plačilno bilanco,
splošneje pa tudi na pogoje za zagotavljanje konku-
renčnosti;
– okrepiti bi bilo treba splošno proračunsko verodostoj-
nost z oblikovanjem finančnega instrumenta za prema-
govanje nepričakovanih kriz in asimetričnih šokov,
pri čemer pa je treba upoštevati možnost moralnega
tveganja;
Novo sejemsko središče v Stuttgartu: eden največjih strešnih fotonapetostnih sistemov na svetu.
Foto: © Dirk Wilhelmy za Planet Energy in Projektgesellschaft Neue Messe
– okrepiti bi bilo treba delovanje in nadzor finančnih insti-
tucij za preprečevanje prekomernih finančnih vzvodov
in tveganja;
– okrepiti bi bilo treba naložbena prizadevanja EU z opre-
delitvijo cilja rasti za tisti del javne porabe držav članic,
ki je namenjen naložbam; treba bi bilo povišati sredstva
Evropske investicijske banke in Evropskega investicij-
skega sklada ter evropski regulativni okvir prilagoditi
tako, da bo pritegnil več dologročnih vlagateljev ter
dajal prednost preudarnemu bančnemu poslovanju,
ki bo služilo potrebam realnega gospodarstva in ne
finančnih špekulacij.
Izziv, ki ga predstavlja okoljska trajnost
Naloga ponovne določitve evropskega gospodarskega in
socialnega modela je še težja, saj smo postavljeni tudi pred
izziv zagotavljanja okoljske trajnosti. EU bo morala ponovno
razmisliti ne samo o svojem prostorskem načrtovanju,
mestih in prometu, izobraževanju in potrošniških navadah,
temveč tudi o svojem modelu rasti. Potrebujemo "novo
industrijsko strategijo", ki bo v ospredje postavila nove
zelene tehnologije in trajnostne industrijske postopke. V
podporo tej strategiji bi morala EU:
– sprejeti evropski akt o inovativnosti, ki bo olajšal finan-
ciranje novih možnosti, in omogočiti Evropskemu inšti-
tutu za inovacije in tehnologijo, da po vsej EU vzpostavi
skupne inovacijske programe;
– pripraviti pobudo za spodbujanje raziskav v malih
podjetjih, ki bi inovativnim mladim in malim podjetjem
omogočila dostop do trgov javnih naročil;
– povečati dodano vrednost kmetijstva, živinoreje in
prehrambene industrije ter hkrati zmanjšati njihov nega-
tivni učinek na okolje in v ta namen olajšati dostop do
novih tehnologij in bolj ozavestiti potrošnike;
– vzpostaviti oziroma opredeliti več evropskih raziskoval-
nih središč v okviru Evropskega tehnološkega inštituta,
ki bodo usmerjena v obnovljivo energijo, energetsko
učinkovitost, IKT za trajnostni razvoj in prometna
omrežja, biotehnologijo in nanotehnologijo;
19
– sprejeti strategijo za prehod na nizkoogljično gospo-
darstvo, s katero bi izoblikovala vizijo za gospodarstvo
z nizkimi emisijami ogljika leta 2030, in sprejeti ukrepe,
ki jih morajo izvesti EU in države članice za uresničitev
tega cilja.

Izogibanje zankam lizbonske strategije

Če EU res hoče izvesti reformo, mora ustrezno prilagoditi

svojo strukturo upravljanja in vire. To nas je naučila "lizbon-
ska strategija", ki je obljubljala izboljšanje evropske konku-
renčnosti, a je zastala zaradi šibkih izvedbenih mehanizmov.
Z učinkovitim mehanizmom medsebojnega "imenovanja in
sramotenja krivcev" ter s pozitivnimi finančnimi in drugimi
spodbudami bi bilo treba okrepiti predvsem povezavo med
skupnimi smernicami na ravni Unije in njihovim izvajanjem
na nacionalni ravni v skladu z notranjo delitvijo oblasti v
vsaki državi. Nenazadnje pa bi se moralo tudi ocenjevanje
osredotočiti na rezultate in ne na vložke in postopke.

Vse to pa mora spremljati skladnejša uporaba lastnih

finančnih sredstev EU, sredstev Evropske investicijske banke
in sredstev iz proračunov držav članic, pri čemer je treba
združiti sredstva, ki so namenjena za dogovorjene predno-
stne naloge. Osredotočiti se moramo predvsem na zagota-
vljanje rasti in novih delovnih mest. Ne kakršnih koli delov-
nih mest, temveč mest, ki bodo prilagojena družbi znanja,
in ne kakršne koli rasti, temveč rasti, ki bo trajnostna in se
ne bo nanašala le na BDP. To je prihodnost Evrope.

20
RAST Z ZNANJEM: KREPITEV VLOGE
POSAMEZNIKA
Kreativne industrije in storitve, temelječe na znanju, so se v
preteklih dveh desetletjih močno razširile in postale osrednji
steber za zaposlovanje in gospodarsko dinamiko v Evropi.
Dnevi, ko se je konkurenčna prednost EU lahko merila s
stroški plač, so že davno mimo. Danes so kot merilo upora-
bljajo znanje, inovacije in ustvarjalnost, ki so jamstvo za
prihodnjo gospodarsko uspešnost Evrope. Živimo v svetu,
ki ne zahteva le izdelkov in trgov visoke vrednosti, temveč
vedno bolj tudi znanje in spretnosti visoke vrednosti.
In vendar Evropa v tekmi znanj in spretnosti zaostaja. Glede
na sedanja gibanja naložb je mogoče, da bo do leta 2025
vodilno vlogo v znanstvenem in tehnološkem razvoju na
račun EU in Združenih držav prevzela Azija. Poleg tega naj
bi po nekaterih ocenah do takrat v tujini študiralo skoraj
milijon kitajskih in indijskih študentov, ki bodo ob vrnitvi
v svojo azijsko domovino s seboj prinesli obilico znanja in
izkušenj. To močno izstopa v primerjavi z nizkim številom
evropskih študentov, ki študirajo zunaj Evrope. EU zaostaja
Razvijanje vseh talentov.
tudi pri terciarni stopnji izobraževanja, saj je med 100
najboljšimi univerzami na svetu le 27 evropskih, medtem ko
je ameriških 57. EU je poleg tega slabo zastopana v politič-
nih, poslovnih in okoljskih razpravah zunaj svojih meja.
EU si ne more privoščiti, da bi mirno opazovala ta trend.
Morala bo bolje izkoristiti človeško nadarjenost kot ključni
strateški instrument za izboljšanje položaja posamezni-
kov in za napredek celotne evropske družbe. Če hoče EU
izpolniti obljubo o družbi znanja, mora na vseh stopnjah
izobraževalnega procesa zagotoviti odličnost, nenehno
nadgrajevati temelje znanj in spretnosti svojega prebival-
stva glede na potrebe ter ustvariti socialno, gospodarsko in
regulativno okolje, ki bo plodno za raziskave, ustvarjanost
in inovacije.
Foto: Kunsch
21

Prizadevanje za odličnost in kompetentnost:
nadgradnja izobraževanja ter znanj in spretnosti
Dobra osnovna izobrazba, pridobljena v osnovni in srednji
šoli, lahko pomembno vpliva na sposobnost posameznika,
da napreduje v življenju. Vse preveč evropskih državljanov
in državljanov tretjih držav, ki živijo v Evropi, nima dostopa
do najkakovostnejših izobraževalnih sistemov. Takšno stanje
je treba spremeniti: med drugim je treba učiteljem zago-
toviti priznanje poklicne usposobljenosti, ki si ga zaslužijo,
razviti prožne in bolj odprte učne načrte, ki bi negovali
radovednost in ustvarjalnost otrok, ter okrepiti povezave
med sistemi javnega izobraževanja, poslovnim sektorjem in
družbo.
Obenem v EU ni dovolj prvorazrednih univerz, zaradi česar
je Evropa manj privlačna za najbolj kvalificirane diplomante.
EU mora to stanje popraviti z izgradnjo mreže vrhunskih
visokošolskih ustanov, ki bodo konkurenčne najboljšim na
svetu. Prizadevanje za odličnost pa ne izključuje hkratnega
prizadevanja za spodbujanje širšega dostopa do univer-
zitetnega izobraževanja, da bi se izboljšala povprečna
raven izobraženosti prebivalstva. Za odličnost sta potrebni
kritična masa in konkurenčnost, v bistvu nekakšen "skupni
prostor" za študente, univerze in akademske raziskave.
Spodbujati je treba tudi upravno in finančno samostoj-
nost univerz, saj je to najučinkovitejši način za povečanje
zasebnega financiranja visokega šolstva. Materialno dobro
preskrbljeni študentje bi morali glede na to, da bodo v
prihodnosti imeli možnosti za boljši zaslužek, prispevati k

Izdatki za ustanove primarnega in sekundarnega izobraževanja kot delež BDP (2006)

Države EU Države OECD

Povprečje EU-27
Jap a1
ka

ica

a
a1
a
ka
ja

ja
a

CD
ija

a
tvo

ija

Ne g

a
er

ja

rija
a

ija

va
lija

a1
ka

ke
ka

sk
šk
ija

nij
lsk

rej

hi k
sk

sk

lik
k

d
nij
tvi

ali
lgi

čij
Cip

ljs

bu
Irs

an
str

mč

Lit
ms

eri
ars

Šv
ns

na

OE
Ita

on
va

lga
ed
jes

Fin
nc

to

ub

Ko
ga

str
Gr

mu
La
Po

Me
Be

Šp
em
Av

Am
Da

Ka
ze

Slo
dž
Es
Fra
Šv
ral

Bo

je
rtu

ep

Av
Ro
zo

Ma

ks

reč
ok

ar

ve
Po
Ni

Lu

vp
ža
šk
en

Če

dr

Po
ž
ru

ne
Zd

že
ru

Malta, Slovenija: ni razpoložljivih podatkov

Zd

1. Referenčno leto 2005.

Vir: Eurostat, OECD

22
  
       
'*+


!


$&
!

# 

 

vse večjim stroškom izobraževanja, medtem ko bi morali
študentje, ki potrebujejo finančno podporo, imeti na voljo
sistem štipendiranja in študentskih posojil. Spodbujati je
treba tudi konkurenco med univerzami in obenem modele
upravljanja, ki temeljijo na odgovornosti in preglednosti.
Korenito je treba odpraviti univerzitetne sisteme, za katere
je značilen klientelizem in korporativizem. Univerze bi bilo
treba predvsem bolj izpostaviti resničnemu gospodarstvu
v Evropi in po svetu. Ta proces reforme bi moral vključevati
ukrepe za večjo mobilnost študentov, s katerimi bi spod-
bujali večjo udeležbo v programu ERASMUS in zagotovili
prednosti za študente, ki imajo diplome iz več kot ene
države. Univerze morajo storiti več za zagotovitev, da bodo
imeli diplomanti znanje in spretnosti, ki jih potrebuje indu-
strija.
Odprava neusklajenosti med ponudbo strokovnega znanja
in povpraševanjem po njem mora dejansko postati ena od
glavnih prednostnih nalog izobraževalnega sistema. V ta
namen bo treba veliko pozornosti nameniti nadgrajevanju
znanj in spretnosti, ki bo posameznike pripravilo na prehod
z enega delovnega mesta na drugo in tudi na uporabo
novih tehnologij in znanj. Nujni predpogoj za to bo razvoj
prožne kulture vseživljenjskega učenja, v kateri se lahko
posamezniki na svoji poklicni poti kadar koli in pod podob-
nimi pogoji kot mladi ponovno vključijo v izobraževalni
sistem. "Učenje učenja" mora postati vodilno načelo v celo-
tnem izobraževalnem sistemu.
Evropskemu raziskovalnemu prostoru naproti:
povečanje prizadevanj za porabo sredstev za R&R
Kljub številnim pozivom k znatnemu povečanju porabe
sredstev za R&R, se je v preteklem desetletju spremenilo
bore malo – odhodki za R&R v EU še vedno znašajo 1,8
odstotka BDP. V Evropi si je treba usklajeno prizadevati, da
bi dosegli ciljno 3-odstotno dodelitev sredstev za raziskave
in razvoj ter vzpostavili "Unijo inovacij". To je treba zago-
toviti s prerazporeditvijo proračunskih sredstev in večjo
udeležbo zasebnega sektorja pri financiranju. Razviti bi bilo
treba centre EU za predkonkurenčne uporabne raziskave
(javno-zasebna partnerstva med državami, regijami in
zasebnim sektorjem) in obenem močneje podpreti svobo-
dne raziskave, ki se izvajajo na pobudo raziskovalcev v
okviru Evropskega raziskovalnega sveta.
Poenostavitev postopkov za dostop do javnega financi-
ranja, vključno s sredstvi EU, bo torej ključnega pomena.
23
To bi koristilo predvsem malim dinamičnim podjetjem, ki
so pogosto gonilna sila inovacij, usmerjenih v prihodnost.
Danes mala in srednje velika podjetja (MSP) ustvarijo
polovico BDP Evropske unije, čeprav imajo koristi od le
15 odstotkov programov na področju R&R. Potrebna so
nova partnerstva med raziskovalci z javno financiranih
univerz in raziskovalci iz zasebno financiranih podjetij, da
bi zagotovili nenehno združevanje znanja med raziskova-
njem in izumljanjem. Predvsem je potrebnih več sredstev za
uporabne raziskave, ki bi koristile MSP.
Odličnost mora biti glavno merilo za dodelitev javne
pomoči tako na nacionalni ravni kot na ravni EU. Vlogo
Evropskega raziskovalnega sveta je treba razširiti in okre-
piti, pri čemer se morajo sredstva dodeljevati izključno na
podlagi dejanske ali potencialne odličnosti, ki jo preverijo
strokovnjaki. EU mora tudi spodbujati razvoj evropskih
centrov odličnosti, pri tem pa poskrbeti, da zaradi tega
procesa koncentracije ne bi nastale "intelektualne puščave".
Predvsem mora Evropski raziskovalni prostor postati resnič-
nost – prostor brez meja, kjer se lahko ves znanstveni
potencial, kjer koli že je, v celoti izkoristi zaradi prostega
gibanja raziskovalcev, idej, tehnologij in kapitala. Ta proces
"evropeizacije" pa mora biti del splošnejše odprtosti v svet.
Prenosi znanja so zdaj postali nepogrešljivo dopolnilo tradi-
cionalnih pospeševalcev globalizacije, ki temeljijo na materi-
alnih in kapitalskih tokovih.
Regulativni okvir za sprostitev inovacijskega in
ustvarjalnega potenciala
Evropa ima pogosto težave pri uporabi izsledkov znanstve-
nih raziskav za nove izdelke, nove patente, nove podje-
tniške dejavnosti in nova delovna mesta. Pomanjkanje
konkurence na trgih storitev ovira inovacije, viša stroške in
omejuje rast. Finančne storitve, digitalne storitve naslednje
generacije, energetske rešitve ter storitve za spodbujanje
zdravja in učenja ponujajo ogromno možnosti. EU ima
24
vse možnosti za to, da prevzame vodilno mesto v novih
sektorjih storitev, a le pod pogojem, da se bodo ponudniki
storitev lahko oprli na vseevropski trg in na novo regula-
tivno okolje, v katerem se lahko inovacije in ustvarjalnost
dejansko razvijajo.
Prosti svetovni trgi, na katerih se spoštujejo pravice inte-
lektualne lastnine, so osnovna gojišča inovacij. Zato je
pomembno, da si Evropa še naprej prizadeva za izboljšanje
dostopa na trg tako znotraj kot zunaj svojih meja, kar lahko
najučinkoviteje stori z izoblikovanjem enotnega trga tako
za storitve kot za nove tehnologije. EU mora obenem tudi
preoblikovati pravila o intelektualni lastnini, na primer z
vzpostavitvijo preprostega evropskega patentnega sistema,
ki bo cenovno ugoden, hiter in logičen ter bo nudil učinko-
vito zaščito na evropski ravni.
V zvezi s tem bo treba tudi sprejeti ukrepe, potrebne za
krepitev trgov tveganega kapitala in večjo razpoložljivost
začetnega kapitala. Zlasti MSP, ki so pogosto vodilna v
inovativnosti, potrebujejo ustreznejše podporne meha-
nizme, tudi dostop do tveganega kapitala, ki bi jim poma-
gali konkurirati na svetovnem trgu.
Ustvarjalno gospodarstvo se bo tudi v prihodnje razvijalo
hitreje od političnih procesov, ki ga podpirajo oziroma
urejajo. Vsak dan odkriva nova obzorja in revolucionarne
možnosti. Zato morata biti prožnost in odzivnost hrbte-
nica vsakega regulativnega okvira na tem področju. Še
pomembnejše pa je spodbujanje kulture tveganja in
podjetništva. Edino to bo omogočilo EU, da bo požela vse
sadove raziskav in eksperimentov, s tem pa tudi ustvarila
nova delovna mesta.
 DEMOGRAFSKI IZZIV: STARANJE, MIGRACIJE IN
INTEGRACIJA
Kombinacija starajočega se prebivalstva in krčenja domače
delovne sile ima lahko katastrofalne posledice za Evropo.
Brez ukrepanja bo začela nevzdržno pritiskati na pokojnin-
ski in zdravstveni sistem in sistem socialnega varstva ter
negativno učinkovati na gospodarsko rast in obdavčevanje.
Če Evropa resnično želi postati družba znanja, mora priza-
devanja za večjo gospodarsko učinkovitost ter nadgradnjo
znanj in spretnosti sedanjega prebivalstva dopolniti z aktiv-
nimi ukrepi za obravnavo tega demografskega izziva. Med
drugim si mora prizadevati za to, da napravi EU privlačno za
priseljence. Brez migracij se EU v prihodnosti ne bo mogla
izogniti pomanjkanju delovne sile, znanj in spretnosti. Prav
tako se bosta neizogibno zmanjšala kulturna raznovrstnost
in eksperimentiranje, ki sta predpogoj za ustvarjalnost in
inovativnost.
Rast evropskega prebivalstva od leta 2000 do leta 2050 in njegov delež med
svetovnim prebivalstvom
Prebivalci (v milijomih)
EU-27
Vir: Eurostat – projekcija prebivalstva; ZN – projekcija prebivalstva (revizija 2008)
Evropski demografski trendi poganjajo korenine
Za Evropo sta značilni demografski skrajnosti: zelo dolga
pričakovana življenjska doba in zelo nizka rodnost. Pričako-
vana življenjska doba, ki je trenutno v povprečju za moške
75 let in za ženske 82 let, se bo v tem stoletju v večini držav
članic EU verjetno povečala še za 15 do 20 let. Ženske
imajo v povprečju 1,5 otroka, vse več pa je tudi tistih brez
otrok; evropsko prebivalstvo se torej stara in vedno manj je
domače delovne sile. Če upoštevamo sedanjo povprečno
upokojitveno starost v Evropi (62 let za moške in nekaj
več kot 60 let za ženske), se bo brez izravnalnih politik v
naslednjih 40 letih evropsko razmerje vzdrževanosti precej
poslabšalo, kar bo pomenilo, da bodo štirje aktivni zapo-
odstotni delež
Delež med svetovnim prebivalstvom
25
sleni podpirali po tri upokojence. Treba je torej nujno ukre-
pati, da se ustvari protiutež tem negativnim trendom.
Najprej bi bilo treba uvesti politike, prilagojene potrebam
družin, ki bi stabilizirale ali zvišale sedanje stopnje rodnosti.
Poleg tega bi lahko posledice zmanjšanja domače delovne
sile ter s tem povezane težave v zvezi s financiranjem zdra-
vstvenega varstva in pokojninskih sistemov delno ublažili
z večjo produktivnostjo. Če bi produktivnost stalno nara-
ščala, bi lahko prerazporedili sredstva, kar bi lahko poma-
galo premostiti vedno večji razkorak med prejemniki pokoj-
nin in plačniki prispevkov za pokojninsko zavarovanje.
Vendar pa učinek teh ukrepov ne bo zadostoval, če se
evropski demografski vzorci ne bodo spremenili. Konec
koncev se bo z demografskim izzivom Evropske unije
mogoče spoprijeti le z dvema dopolnilnima svežnjema
ukrepov: s povečanjem deleža aktivnega prebivalstva ter
z izvajanjem uravnotežene, pravične in proaktivne politike
priseljevanja.
Povečanje deleža aktivnega prebivalstva: neizbežna
nujnost
Če želimo povečati delež aktivnega prebivalstva, moramo
oblikovati in izvajati učinkovite strategije za boljše ravno-
vesje med poklicnim in zasebnim življenjem (različne oblike
dopusta, delo na daljavo itd.). Zagotoviti je treba razmere,
ki bodo delavcem, zlasti ženskam z majhnimi otroki in
starejšim, omogočale, da ostanejo aktivni na trgu dela.
Ženske se kljub daljši pričakovani življenjski dobi upokoju-

   ! "#"$"%" "&"

 #& '*#&+ '* 

 '& 

#&


##4<=>

26
Občinske službe pomagajo priseljencem.
jejo prej in stopnja zaposlenosti žensk je nižja od stopnje
zaposlenosti moških – 58,3 proti 72,5 odstotka. Če se
želimo na to odzvati, bomo morali več pozornosti name-
niti enakim možnostim in nediskriminaciji ter programom
varstva otrok in šolskim sistemom, ki so v podporo zaposle-
nim staršem.
V naslednjem koraku bo treba odpraviti pravne, upravne
in kulturne ovire, da se spodbudi večja mobilnost delovne
sile v okviru EU. Pri tem so odločilnega pomena popolna
prenosljivost socialnih in pokojninskih pravic, boljše jezi-
kovno usposabljanje ter priznavanje visokošolskih diplom
in poklicnega znanja v celotni EU, pa tudi razvoj resnično
nediskriminacijskega okolja na vseh političnih ravneh.
In nenazadnje – o upokojitvi je treba začeti razmišljati
popolnoma drugače. Ljudi bi bilo treba začeti odvračati od
sedanje prakse hitrega upokojevanja. Upokojitev bi morala
postati stvar izbire in ne obveznost. Poklicno življenje bi
bilo treba podaljšati z dvigom dejanske, pa tudi predpisane
upokojitvene starosti. Programe izobraževanja in usposa-
bljanja odraslih, plačne sisteme, delovne pogoje in pokoj-
ninske sisteme bi bilo treba prilagoditi, tako da bi postalo
zaposlovanje starejših delavcev privlačnejše, s čimer bi se
ustvaril trg dela za 50- do 70-letnike.
Foto: Hass
Politike priseljevanja: proaktivnemu pristopu naproti
Notranji ukrepi za povečanje deleža aktivnega prebivalstva,
četudi bi jih bilo mogoče v celoti uresničiti, ne bodo dovolj
za popolno odpravo posledic demografskih sprememb
za ponudbo delovne sile v prihodnosti. Dejstvo je, da se
bo brez priseljevanja (čeprav je tako rekoč nemogoče, da
ga ne bi bilo) in ob nespremenjenem deležu aktivnega
prebivalstva delovna sila v EU do leta 2050 zmanjšala za
okrog 68 milijonov delavcev. Za zapolnitev te vrzeli bi bilo
potrebnih približno 100 milijonov priseljencev, saj niso vsi
gospodarsko aktivni. Vendar pa realistično tako velik neto
priliv ni verjeten, pa tudi ne nujno zaželen. Tuja delovna sila
bo kljub temu v določeni meri pomagala zmanjšati primanj-
kljaj delovne sile ter znanj in spretnosti v Evropi, EU pa bo
morala razviti proaktiven pristop k priseljevanju.
V Evropi bo treba na splošno spremeniti odnos do tega
vprašanja. Priseljevanje se prepogosto dojema kot breme,
ki ga je treba prenašati, in ne kot priložnost, ki jo je treba
zgrabiti. Evropa se mora na tem področju še veliko naučiti
od Avstralije, Kanade in Združenih držav, s katerimi nepo-
sredno tekmuje za nadarjene in kvalificirane priseljence. EU
mora na podlagi izkušenj teh dežel razviti skupno politiko
priseljevanja, ki bo privabila najbolj kvalificirane, nadarjene
27
in motivirane priseljence, hkrati pa poskrbela, da države
pošiljateljice ne bodo izgubljale človeškega kapitala.
Skupna politika priseljevanja za EU bi morala določiti
posebno srednje- do dolgoročno strategijo za privabljanje
kvalificiranih priseljencev. Informacije o prednostih naselitve
v Evropi bi morale biti jasne in zlahka dostopne. Treba bi
se bilo tudi dogovoriti o pristopu glede skupnih meril za
sprejem priseljencev (sistem točkovanja ali ocenjevanja), pri
čemer bi bilo treba upoštevati posebne potrebe posame-
znih držav članic.
Toda Evropa bo za kvalificirane priseljence postala privlačna
le, če bo poskrbela, da se bodo počutili sprejete, da bodo
imeli neoviran dostop do formalnih trgov dela in da bodo
Otroci se skupaj s svojimi materami učijo jezika.
28
imeli možnost ustanoviti lastna podjetja. Potrebne so
obširne pobude za vključevanje na ravni EU in držav članic,
še posebej pa na lokalni ravni, na kateri se da pogosto
najbolje ugotoviti in izpolniti potrebe priseljencev in doma-
činov.
Ko se priseljenci zakonito naselijo v Evropski uniji, bi morali
imeti enake socialne pravice kot državljani EU. Potencial
za povečanje deleža aktivnega prebivalstva, ki se skriva v
priseljencih, bi bilo treba izkoristiti z naložbami v jezikovno
in poklicno usposabljanje ter splošno izobraževanje, hkrati
pa sprejeti odločne protidiskriminacijske strategije. Vse
oblike diskriminacije priseljenih delavcev in njihovih družin
bi bilo treba odpraviti.
Foto: Kunsch

Ljudje v gibanju: izvajanje nadzora in prevzemanje
odgovornosti
Glede na to, da se skupna evropska politika priseljevanja
uporablja za prostor, v katerem skoraj ni notranjih meja, je
za njeno ustrezno delovanje potreben zanesljiv sistem upra-
vljanja zunanjih meja EU, vključno z usklajenim sistemom
izdajanja vizumov državljanom tretjih držav (o katerem je
govora tudi v nadaljevanju v povezavi z zunanjo in notranjo
varnostjo EU).
Zunanje meje EU vsako leto zakonito prestopi več deset
milijonov državljanov tretjih držav, zaradi česar je nujno
treba izboljšati delovanje mehanizmov za nadzor in prever-
janje v Evropski uniji. Tako se naloga nadzora migracij ne bi
enostransko naložila državam, ki varujejo zunanje meje EU.
Tudi glede nezakonitih priseljencev bi bilo treba oblikovati
skupni pristop. EU mora odpraviti neskladnosti med poli-
tikami in vedenjem držav članic do oseb, ki nimajo zakoni-
tega dostopa na trg dela. Med drugim bi bilo treba uskla-
diti pravice nezakonitih priseljencev povsod v EU, s čimer
bi preprečili specifične "učinke privabljanja" v eni državi
članici, ki bi lahko vplivali na drugo državo.
Del preprečevanja nezakonite migracije bi moralo biti tudi
zatiranje kulture zaposlovanja nezakonitih priseljencev,
zlasti v gradbeništvu in kmetijstvu ter v zasebnih gospodinj-
stvih, ki je še vedno prisotna v več državah članicah. Za to
bo med drugim potrebno izboljšanje notranjega nadzora
nad delovnimi dovoljenji in dovoljenji za prebivanje v drža-
vah z velikim številom nezakonitih priseljencev.
Izvajanje zanesljivih zunanjih in notranjih kontrol pa
vendarle ne bi smelo zmanjšati odločenosti EU, da v
skladu s svojimi temeljnimi vrednotami ostane zatočišče za
begunce. Evropske azilne politike morajo političnim begun-
cem zagotoviti pravico, da zaprosijo za azil in da se njihove
vloge pravično obravnavajo v vseh 27 državah članicah EU.
Prizadevanja za zajezitev nezakonitega priseljevanja in
trgovine z ljudmi morajo vključevati tudi ukrepe za zaščito
ranljivih posameznikov in skupnosti pred izkoriščanjem z
nesprejemljivimi delovnimi praksami ali drugimi vrstami
zlorabe, vključno s trgovino z ljudmi. Za to je potreben
stalen in dosleden dialog izvornih držav in EU, ki bo dopol-
njeval razvojno politiko EU.
Poleg tega mora EU priznati, da so migracije in razvoj
medsebojno povezani, in oblikovati politične odgovore,
ki v celoti upoštevajo prednosti sinergij, ki obstajajo med
obema pojavoma. Neizogibna posledica uspešne politike
pridobivanja delovne sile bo beg možganov, ki lahko škodi
razvoju držav pošiljateljic. EU bi morala storiti vse, da se
temu izogne, ter tem državam pomagati, da si ustvarijo
človeški kapital, ki ga potrebujejo za razvoj.
Dvostranski razvojni sporazumi bi morali vključevati ukrepe
za spodbujanje urejenega priseljevanja, in sicer s partnerstvi
za mobilnost ter s sporazumi o zaposlovanju in ponovnem
sprejemu. Pri pripravi takšnih politik bi bilo treba upoštevati
tudi morebitne koristi vračanja migrantov in dvosmerne
mobilnosti med državo pošiljateljico in državo prejemnico.
Z dodelitvijo statusa stalnega prebivališča v EU, na primer z
"modro kartico", bi lahko spodbudili krožne migracije tistih,
ki se želijo za daljši čas vrniti v svoje izvorne države.
In končno, EU bi morala vlagati v visokošolske sisteme
držav pošiljateljic, ki bodo zagotovili strokovno znanje, ki ga
bo pozneje mogoče deliti. Skratka, cilj bi moralo biti izobra-
ževanje, ne bežanje.
29
30
ENERGETSKA VARNOST IN PODNEBNE SPRE-
MEMBE: NOVA INDUSTRIJSKA REVOLUCIJA

Če bo vprašanje energije ostalo nedotaknjeno, se bo posledice sedanje finančne in gospodarske krize. Če ne

Evropa do leta 2030 znašla v stanju, ko bo potrebovala
vedno več energije, ki pa je bo na voljo vedno manj. Odvi-
snost od uvoza drage nafte, plina in premoga iz tretjih
držav se bo povečala s trenutnih 50 na okrog 60 odstotkov,
fosilna goriva pa bi lahko predstavljala celo 80 odstotkov
mešanice energetskih virov v Evropi. Poleg tega bo treba
črpati zaloge iz nekaterih najbolj politično nestabilnih
območij sveta. Že sama energetska intenzivnost naših
gospodarstev ustvarja izjemno velike možnosti za ranljivost
in pretrese.
Kot da to še ne bi bilo dovolj, bi lahko tudi učinki podneb-
nih sprememb na svetovno gospodarstvo daleč presegli
bodo sprejeti ustrezni ukrepi, se lahko zgodi, da se bo
temperatura planeta do konca stoletja precej zvišala, kar
bi povzročilo, da izginejo celotne regije, da se izjemno
okrepijo tokovi podnebnih beguncev in da na milijarde
ljudi ostane brez pitne vode. V najboljšem primeru bi bili
priče spreminjajočim se vzorcem širjenja puščav, naraščanju
morske gladine, hudim sušam in višjim temperaturam – in
seveda vsem posledicam, ki jih to prinaša s seboj.
Izzivi, s katerimi se soočamo, so ogromni in zahtevajo
takojšen odziv ter aktiviranje obsežnih sredstev. Ogljična
produktivnost (koliko BDP dobimo za vsako tono emisij
CO2), denimo, se bo morala podeseteriti, da bodo izpol-

Prikaz 10

Dolgoročno povečanje povpraševanja po energiji bo po krizi ponovno

poskočilo
Skupna letna
Povpraševanje po energiji po državah, 2006–2020 stopnja rasti, 2006–2020
v kvadrilijonih BTU %

2.3%
622 2.1
2.3%
555
1.6% 166 2.7
495
464 144
1.0
125 30
Preostanek sveta 114 37 3.6
29
Rusija 27 31
27 25 134 3.6
Indija 23 115
Kitajska 81 95
4.0
36 42
Bližnji vzhod 24 30 21 0.2
21 21 21
Japonska
94 0.9
Evropa 83 83 89

Združene države 91 89 92 97 0.4

Amerike
2006 2010 2015 2020

Vir: Graf svetovnega povpraševanja po energiji, McKinsey Global Institute, 2009 McKinsey & Company

31
njeni sedanji cilji v zvezi z zmanjšanjem emisij CO2, pri
čemer moramo to doseči v "samo" 40 letih. Možnosti za
socialno, gospodarsko in politično destabilizacijo so torej
stvarne. Pri spoprijemu s temi herkulskimi nalogami pa se
ne moremo zanašati zgolj na trg. Za "novo industrijsko
revolucijo" potrebujemo obsežno javno intervencijo in
podporo. EU mora ta izziv spremeniti v resnično priložnost.
Družbene in gospodarske koristi nove industrijske
revolucije
Potrebne industrijske in vedenjske spremembe se ne bodo
zgodile zlahka. Toda osnovno načelo je jasno. Letni stro-
ški zmanjševanja emisij toplogrednih plinov predvidoma
znašajo okrog dva odstotka svetovnega BDP, stroški
neukrepanja pa vsako leto predvidoma znašajo najmanj pet
odstotkov svetovnega BDP. Obenem razvoj trajnostnega
zelenega gospodarstva ustvarja obilo tehnoloških, poslov-
nih in trgovinskih priložnosti, ki jih je treba izkoristiti. EU
ima resnično priložnost, da v tej razpravi prevzame moralno
in politično vodstvo, ne da bi pri tem zanemarila znatne
gospodarske in industrijske koristi. Toda ukrepati mora
hitro, da je drugi ne prehitijo.
Velike koristi ponuja tudi izvajanje skladne evropske ener-
getske politike, ki vključuje izoblikovanje resničnega, libe-
raliziranega enotnega energetskega trga, močno evropsko
politiko naložb v nove tehnologije in v poglavitne skupne
energetske infrastrukture, skupno zunanje stališče ter
skupni fiskalni pristop, ki prispeva k financiranju te nalož-
bene politike. To bi onemogočilo ščitenje nacionalnih
paradnih konjev in omogočilo nastanek evropskih vodilnih
podjetij ter ločitev prenosnih omrežij gospodarskih družb,
ki proizvajajo in/ali distribuirajo elektriko ali plin ("ločeva-
nje"). Odpraviti je treba še vedno obstoječa ozka grla in
enkrat za vselej povezati t. i. energetske otoke z evropskim
omrežjem.
Te spremembe bi prinesle največ koristi evropskim potro-
šnikom. Visoke cene energije še vedno močno bremenijo
32
posamezna gospodinjstva, saj znašajo do 15 odstotkov
njihovih skupnih odhodkov. Podobno se dogaja v nekaterih
sektorjih, odvisnih od energije, kjer visoke cene energije
škodijo temeljni konkurenčnosti evropske industrije. EU ne
more mirno opazovati teh izzivov. Državam članicam mora
pomagati z oblikovanjem energetske politike, ki bo resnično
skupna in povezovalna in bo osredotočena na energetsko
učinkovitost, diverzifikacijo, zmanjšanje odvisnosti in boj
proti podnebnim spremembam.
Začeti z najlažjim: korenita sprememba energetske
učinkovitosti
Uspešno varčevanje z energijo v industriji, prometu in
gradbeništvu pa tudi pri gospodinjskih aparatih je najučin-
kovitejši način za zmanjšanje emisij ogljika in zunanje odvi-
snosti. Po tej poti lahko EU tudi najhitreje doseže otipljive
rezultate. Seveda je najcenejša in najčistejša tista energija,
ki se ne porabi. Četudi prizadevanja za boljšo energetsko
učinkovitost niso nič novega, pa vendarle mora biti glavni
cilj vseh držav članic, da jih razširijo in okrepijo.
Zato bi bilo treba glavni cilj v zvezi z energetsko učinkovi-
tostjo s trenutno dogovorjenih 20 odstotkov do leta 2020
zvišati na 50 odstotkov do leta 2030. EU lahko pospeši
uresničevanje tega cilja tako, da uporabi strožje standarde
učinkovitosti za gospodinjske aparate in nove stavbe,
obenem pa ambicioznejše mejne vrednosti emisij vozil.
Spodbujati bi morala tudi inovativna javno-zasebna partner-
stva za energetsko učinkovite naložbe, obenem pa določiti
cilje v zvezi z energetsko učinkovitostjo in spremljati, kako
jih države članice izpolnjujejo.
Prizadevanje za bolj trajnostno proizvodnjo energije
Iskanje trajnih, obnovljivih virov energije je treba pospešiti.
Obstaja vrsta obetavnih možnosti, kot so vetrna energija,
sončna energija in biomasa. Evropa bi poleg tega morala
spodbujati uporabo standardov za biogoriva ter električna
Eden od možnih načinov uporabe obnovljivih virov energije je vetrna energija.
in hibridna vozila in tako poskrbeti, da nafta ne bi bila več
primarni vir goriva za promet. Da bi bilo vse to mogoče,
pa EU potrebuje velike naložbe, s katerimi bi posodobila
svoje energetsko omrežje in razvila inteligentna energetska
omrežja (pametna omrežja), ki bi lahko ustrezno upravljala
s prihodnjimi viri energije in kar se da omejila izgubo ener-
gije, tako da bi se na koncu oblikoval popolnoma integriran
sistem energetske oskrbe.
Razvoj sistemov zajemanja in shranjevanja ogljikovega
dioksida je treba podkrepiti s trdnimi odločitvami o celi vrsti
vprašanj, ki jih je treba nemudoma obravnavati. Med njimi
so ustrezna raven subvencij, pravni okvir in načrt za razvoj
sistemov zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida,
ki presega poskusno fazo. Da bi EU prešla s poskusne faze
na operativno, mora raziskati, razviti in preskusiti nove
tehnologije in postopke za varno podzemeljsko zajemanje
in shranjevanje CO2.
Iskanje trajnejše energetske mešanice mora vključevati tudi
uporabo jedrske energije. Evropa se temu pomembnemu
viru energije ne more odreči, toda če želi ustvariti možnosti
za naložbe v jedrsko energijo mora zagotoviti višjo raven
regulativne varnosti in dodatno razviti varnostne standarde.
In končno, za razvoj naslednje generacije energetskih
Foto: nemško združenje za vetrno energijo
tehnologij so potrebna tudi precejšnja prizadevanja na
področju R&R in inovativna javno-zasebna partnerstva. EU v
tem okviru nujno potrebuje nekaj glavnih projektov, kot sta
namestitev sončnih elektrarn v severni Afriki in vzpostavitev
vetrnih elektrarn v Severnem morju.
Zmanjšanje energetske odvisnosti EU od tretjih
strani
Obdobja, ko je bila nafta še poceni, je očitno konec, nove
zaloge pa so vedno bolj oddaljene, težko dostopne in
njihovo pridobivanje je dražje. EU bo obenem še naprej in
še dolgo odvisna od zunanjih energetskih virov za svoje
potrebe. Danes to velja za 90 odstotkov nafte, ki jo potre-
buje, 80 odstotkov plina in 50 odstotkov premoga. Trenu-
tno 42 odstotkov uvoženega plina prihaja iz Rusije. EU nima
nobene možnosti, da bi postala energetsko neodvisna,
vendar si mora na vse možne načine prizadevati za boljšo
energetsko varnost.
Za začetek bi lahko izkoristili precejšnje možnosti za prido-
bivanje večjih količin plina v Evropi. EU bi morala podpirati
in razvijati pridobivanje plina iz domačih virov, in sicer tako,
da bi našla nove načine za izkoriščanje potencialnih virov
33
 Uvoz surove nafte v EU-27 leta 2007 po državah izvora

Delež od skupnega uvoza surove nafte

Kuvajt 1,0
Druge
Sirska arabska republika 1,2
Mehika 1,4
Venezuela 1,5
Danska 1,6
Angola 1,9
Alžirija
Ruska federacija
Nigerija

Azerbajdžan

Kazahstan

Irak

Združeno kraljestvo

Iran (Islamska republika) Norveška

Saudova Arabija
Libija

Uvoz zemeljskega plina v EU-27 leta 2007 po državah izvora

Delež od skupnega uvoza zemeljskega plina

Združeno kraljestvo 1,4

Druge
Egipt 1,5
Belgija 1,5
Katar 1,8

Libija

Nigerija

Ruska federacija
Nemčija

Nizozemska

Norveška
Alžirija

Vir: Eurostat

34
plina, odpravila ovire pri izdajanju dovoljenj in omogo-
čila naložbe v mejna območja, kot je Arktika. Poleg tega
obstaja veliko možnosti za razvoj nekonvencionalnih virov
energije, kot sta zemeljski plin iz nekonvencionalnih nahaja-
lišč in naftni skrilavec, na primer v srednji in severni Evropi.

Te strategije je treba nato podkrepiti z novim iskanjem reši-

tev za zmanjšanje občutljivosti EU na zunanje pretrese. To
pomeni vzpostavitev zanesljivih in trajnih odnosov z njenimi
glavnimi dobavitelji, zlasti z Rusijo, in hkrati iskanje več
različnih poti in načinov oskrbe z energijo, vključno z nado-
mestnimi plinovodi in preusmeritvijo v uvoz utekočinjenega
zemeljskega plina. EU v ta namen potrebuje skupno strate-
gijo in odločno zunanjo politiko, s katerima bo uspešneje
ščitila svoje interese na mednarodnem prizorišču.

Vodilna vloga v boju proti podnebnim

spremembam Energetska prenova stavb Foto: Görres

Problem podnebnih sprememb je mogoče učinkovito

rešiti le na svetovni ravni. Vrh ZN v Københavnu je bil zato
grenko razočaranje, saj nezavezujoči dogovor, ki so ga
udeleženci sklenili, najverjetneje ne bo dovolj za obvladanje
globalnega segrevanja . V Københavnu se je izkazalo tudi,
da EU še vedno ni popolnoma sprejeta kot nepogrešljivi
sogovornik in akter na svetovni ravni, in to kljub priza-
devanjem, da bi bila zgled ostalim z zastavitvijo lastnega
ambicioznega cilja: zmanjšanje emisij za 20 odstotkov do
leta 2020, obenem pa povečanje lastne energetske učin-
kovitosti in deleža obnovljivih virov energije prav tako za
20 odstotkov.
To ne sme pomeniti, da bi EU morala zmanjšati svoja priza-
devanja za prevzem vodilne vloge v boju proti podnebnim
spremembam. Ravno nasprotno, v pogajanjih, ki bodo
sledila, bi si morala na vso moč prizadevati za dogovor,
ki bi zagotovil, da bodo obljube, ki so jih razvite države
in države v razvoju dale v Københavnu, izpolnjene. EU bi
morala pri tem ščititi svoje zakonite interese in zagotoviti,
da izid katerega koli novega dogovora pomaga ohranjati
cilje evropskega gospodarskega in socialnega modela, na
primer s ciljno strategijo pogojevanja.
Vendar pa mora EU, če želi, da se to uresniči, več postoriti
tudi doma. To med drugim pomeni izboljšanje delovanja
njenega trga ogljika, ki je največji obstoječi trg te vrste.
Zdaj je splošno sprejeto dejstvo, da je cena ogljika v samem
jedru tega trga problematična, sistem trgovanja z emisi-
jami pa za industrijo ni dovolj pregleden in predvidljiv.
Ceno bi bilo treba navsezadnje določiti tako, da bo imela
dvojni učinek: pomagala naj bi odvračati od proizvodnje,
ki povzroča emisije ogljika, ter spodbujati naložbe v razvoj
trajnih, novih in čistih tehnologij. To bi moralo potekati
skladno z dopolnjevanjem tržnega mehanizma z obdavči-
tvijo emisij CO2. EU mora po vzoru nekaterih držav članic,
ki so to že storile, nujno uskladiti te fiskalne ukrepe, da ne
bi prišlo do izkrivljanja trga.

35
Gozdovi so bistveni sestavni del krajine in lokalnega podnebja. Foto: ccvision

EU mora poleg tega izkoristiti gospodarske priložnosti
prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, ki gospodarno
izkorišča vire in je neodvisno od podnebnih sprememb. To
mora vključevati tudi zagotovitev dodatne podpore, pobud
in ustrezne infrastrukture, kar bi pospešilo razvoj prihodnjih
vodilnih v zeleni industriji. V gospodarstvu z nizkimi emisi-
jami ogljika bo vzniknilo veliko novih segmentov industrije,
na primer električna vozila, rešitve za energetsko učinkovi-
tost, storitve za učinkovito rabo vode, proizvajalci biomase
ter ponudniki sistemov zajemanja in shranjevanja ogljiko-
vega dioksida.
In končno, tudi kmetijstvu, iz katerega izhaja 14 odstotkov
svetovnih emisij toplogrednih plinov, ne bo prizaneseno.
Gozdovi in tla so naravni ponori ogljika. Sekvestracijo
ogljika bi povečale zaustavitev neprekinjenega krčenja
tropskih gozdov, pogozditev obrobnih območij zemljišč
in sekvestracija večjih količin CO2 v tla z menjajočimi
se kmetijskimi praksami. EU bi zato morala preusmeriti
sredstva SKP v okolju prijazno kmetijstvo in živinorejo in
dejavno sodelovati v prizadevanjih za pogozdovanje tako
na ravni EU kot na mednarodni ravni.

Na tem novem gospodarskem področju, na katerem je

prerazporejen en odstotek svetovnega BDP, je mogoče
veliko pridobiti. Medtem ko je EU s 40-odstotnim tržnim
deležem izvoza tehnologije za obnovljive vire energije še
naprej na vrhu svetovne lestvice, pa so Združene države
Amerike in Kitajska znatno hitrejše pri dodeljevanju sred-
stev za R&R in vlaganju sredstev v te tehnologije. EU mora
poskrbeti, da bo svojo vodilno vlogo utrdila z ustreznimi
povečanji prerazporeditev virov in finančnih sredstev.

36
NOTRANJA IN ZUNANJA VARNOST:
VEČNI IZZIV
V zadnjih dvajsetih letih smo – po kratkem "enopolnem
trenutku", v katerem so gospodovale Združene države –
priče prehodu iz dvopolnega svetovnega reda v postopoma
razprostirajoč se večpolni sistem. V tem novem svetovnem
redu v bolj nestabilnem okolju soobstajajo različni centri
moči. Stare grožnje, vključno z jedrskim orožjem, vztrajajo
med nami v novih oblikah (širjenje), pojavile pa so se že
nove grožnje. Te nove grožnje – med katere sodijo finančna
nestabilnost, degradacija okolja, energetska odvisnost,
organizirani kriminal in terorizem – so bolj raznolike, slabše
prepoznavne in težje predvidljive kot kdaj koli prej.
Globalizacija je poleg tega zameglila meje med notranjimi
in zunanjimi oblikami varnosti ter s tem v nas vzbudila večji
občutek ranljivosti. Oboroženi spopadi na oddaljeni celini
lahko povzročijo velik pritok beguncev in tako ogrozijo
notranjo stabilnost Evrope. Podobno lahko tudi slabo sode-
Operacija EU NAVFOR v Somaliji.
lovanje na področju kazenskega pregona v evropskih drža-
vah ogrozi prizadevanja za boj proti terorizmu na tujem.
Vsa varnostna tveganja so posledično prepletena, tako da
revščina in nestabilnost v propadajočih državah ustvarjata
ugodno okolje za razvoj terorizma in druge vrste kriminalne
dejavnosti. Spopadanje z varnostnimi izzivi 21. stoletja zato
zahteva globalno in preventivno odzivanje, ki pa ga lahko
zagotovi le akter velikosti EU.
Oblikovanje evropskega modela varnosti
EU se je že dolgo tega zavezala ohranjanju in oblikovanju
"območja svobode, varnosti in pravice", katerega namen
je olajšati vsakdanje življenje njenih državljanov. Vendar so
teroristični napadi v ZDA septembra 2001, v Madridu marca
2004 in Londonu julija 2005 jasen dokaz, da je za spopad
Foto: Evropska unija, 2010
37
s terorizmom in drugimi čezmejnimi varnostnimi problemi
potrebno učinkovitejše in bolj usklajeno ukrepanje na ravni
EU. Med te probleme sodijo trgovina z ljudmi, tihotapljenje
oseb in nedovoljenih snovi, pranje denarja, izkoriščanje
žensk in otrok, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči
človek, kibernetska kriminaliteta, intelektualno piratstvo in
seveda korupcija.
Takojšnje in odločno ukrepanje mora vključevati uvedbo
novega "evropskega modela varnosti", ki mora ob upošte-
vanju vizije in ciljev iz nedavno sprejete "strategije notranje
varnosti" v ospredje postaviti interese evropskih državlja-
nov, hkrati pa se spopasti s hitro spreminjajočimi se izzivi
21. stoletja. Zavarovati mora individualne pravice in svobo-
ščine, izboljšati sodelovanje in solidarnost med državami
članicami, se osredotočiti na vzroke groženj in ne le posle-
dice, dati prednost preprečevanju, se povezati z državljani
ter prepoznati soodvisnost med notranjo in zunanjo razse-
žnostjo varnosti pri oblikovanju pristopa "globalne varnosti"
s tretjimi državami.
Doslej je skupno ukrepanje na tem področju oviral odpor
držav članic proti izmenjavi informacij in usklajevanju politik
v zvezi z zakonom in redom, ki ostaja eno najbolj politično
občutljivih vprašanj v notranji politiki. Toda ta odpor je v
nasprotju z željami evropskih državljanov, ki bi radi, da bi
bila EU pomembnejši akter na področju varnosti, poleg
tega pa ne upošteva znatnih instrumentov in sredstev, ki
jih je EU sčasoma in zlasti z nedavno sprejeto Lizbonsko
pogodbo pridobila na področju varnosti.
Oblikovanje kulture sodelovanja: varnost kot nad-
nacionalno javno dobro
Varnostni izzivi, s katerimi se soočamo, zahtevajo izviren
pristop po vsej EU, ogromna prizadevanja za sodelovanje,
skupne institucije in ustrezno financiranje. Na številnih
področjih, vključno s pravosodnim sodelovanjem, kazen-
skim pregonom, nadzorom meja, varovanjem zdravja ter
38
socialno in civilno zaščito, je potrebna nova kultura sodelo-
vanja. V ta namen bo treba povečati pooblastila že obsto-
ječih agencij in instrumentov, kot so Europol, Eurojust, situ-
acijski center, Frontex in koordinator za boj proti terorizmu,
ter vzpostaviti nove organe, kot je Evropski center dobrih
policijskih praks.
Poleg tega bi bilo treba v ospredje postaviti naslednja
vprašanja:
– izboljšanje sistemov za izmenjavo informacij o financi-
ranju omrežij, tihotapskih poteh za orožje za množično
uničevanje, obnovi po terorističnih napadih in dolgo-
ročnih preventivnih ukrepih;
– vzpostavitev evropske civilne rezervne ekipe posebej
usposobljenih enot, pripravljenih na napotitev v zelo
kratkem času, ki bi bila oblikovana kot vojaška kompo-
nenta;
– razvoj bolj integriranega sistema upravljanja zunanje
meje z okrepitvijo Frontexa z evropskim telesom speci-
aliziranega osebja, ki bi bilo na voljo za podporo drža-
vam članicam;
– odprava neskladnosti v evropskem azilnem sistemu, še
posebej s standardizacijo opredelitve pojma "begunec";
– oblikovanje enotne vizumske politike in vzpostavitev
evropske konzularne službe v okviru Evropske službe za
zunanje delovanje (ESZD).
Eurocorps
Prepogosto se dogaja, da na oblikovanje politike na tem
področju vplivajo dogodki, zato je treba najti ravnovesje
med izboljšanjem varnosti ter varovanjem individualnih
svoboščin in človekovih pravic. Odgovor na vprašanje, kje
najti ravnovesje med tema neločljivima elementoma, se bo
s časom – glede na okoliščine – spreminjal in tako zahte-
val stalno politično razpravo po vsej EU. Celo v primeru
varnostnega tveganja bi bilo treba strogo upoštevati jasne
meje pri dostopu do osebnih podatkov in omejitve njihove
izmenjave.
Zlasti morajo države članice EU priznati, da je notranja
varnost v veliki meri odvisna od zagotovitve varnega okolja
zunaj Evrope. Čezmejni varnostni izzivi se ne končajo na
mejah EU. Za okrepitev varnosti in svobode evropskih
državljanov bo zato treba sprejeti dopolnilne ukrepe zunaj
meja EU.
Zunanja varnost: premagovanje strukturnih
omejitev
EU že več kot deset let razvija pomembne instrumente
v sklopu skupne varnostne in obrambne politike (SVOP).
Mednje sodijo Vojaški odbor in Vojaški štab, ki opravljata
naloge zgodnjega opozarjanja in strateškega načrtovanja,
in Evropska obrambna agencija. Na voljo je tudi množica
civilnega osebja, usposobljenega za zagotavljanje pomoči
lokalnemu prebivalstvu na tistih območjih sveta, ki jih
pretresajo spopadi. Te civilne zmogljivosti so vse pomemb-
nejše za obravnavo tistega, kar je danes splošno znano kot
"človekova varnost" – predstava, da nacionalne in globalne
varnosti ni mogoče ločiti od dobrobiti posameznikov in
skupnosti, v katerih živijo.
EU je doslej po vsem svetu začela že 22 opazovalnih,
mirovnih in stabilizacijskih misij. Te misije, ki jih pogosto
izvaja v sodelovanju z Natom, ZN in drugimi mednarodnimi
organizacijami, podpira večina evropskih državljanov. Toda
če skupne vojaške izdatke držav članic EU (približno 50
odstotkov vojaškega proračuna ZDA) primerjamo z učin-
kom (predvidene zmogljivosti čezmorskih sil EU dosegajo
le 10–15 odstotkov zmogljivosti ZDA), se izkaže, da je ta
sistem očitno pomanjkljiv. Države članice EU ne uspejo
maksimirati učinka obsega in sinergij, ki so potrebni za
zagotovitev najboljšega globalnega učinka.
V splošnem ima EU eno glavno strukturno omejitev: narava
evropskih obrambnih sistemov je v osnovi nacionalna. Brez
lastnih vojaških sredstev je EU odvisna od prostovoljnih
prispevkov držav članic, ki pa so pogosto nezadostni. Naci-
onalna vojaška sredstva še vedno velikokrat temeljijo na
ozemeljski obrambi pred kopensko invazijo, celo v državah
članicah, kjer je takšna invazija malo verjetna. Na splošno
se premalo nalaga v vrste zmogljivosti, potrebnih za odzi-
vanje na nove varnostne razmere (sile za hitro razmestitev,
strateški zračni prevoz, helikopterji, komunikacije, vojaška
policija).
EU ima 1,8 milijona oboroženih vojakov, kar je pol milijona
več, kot jih imajo ZDA, vendar ni sposobna napotiti 60 000
pripadnikov sil za hitro posredovanje in jih le težko zbere 5
000 za misijo v okviru skupne varnostne in obrambne poli-
tike (SVOP). Pravzaprav kar 70 odstotkov evropskih kopen-
skih sil ni sposobnih za delovanje v tujini, pri čemer pa so
za obvladovanje sedanjih konfliktov potrebne ekspedicijske
enote, ki se lahko hitro napotijo in so vzdržljive.
Na splošno sta narava in obseg misij v okviru SVOP po
navadi nesistematična in posledica nuje in ne odziv na neki
krovni načrt ali strategijo. Poleg tega EU za svoje misije
nima predvidenega skupnega financiranja in ker breme ni
pravično porazdeljeno med posamezne države članice, te
niso zainteresirane za sodelovanje v vojaških misijah.
To velja tudi za civilno razsežnost misij EU, v katere je po
navadi napotenega manj kot polovica civilnega osebja, za
katerega so se države članice zavezale, zaradi česar misije
ostajajo brez zadostnih rezervnih specializiranih ekip in
izkušenj na terenu. Da bi to stanje popravila, mora EU svoje
države članice spodbujati k spoštovanju njihovih zavez ter
vzpostavitvi resnično operativne civilne rezerve sodnikov,
39
policistov, inženirjev in drugih strokovnjakov. Imeti bi torej
morala evropski operativni štab, ki bo resnično operati-
ven in bo imel na voljo ustrezno osebje, zadolžen pa bo
za načrtovanje, napotitev in spremljanje civilno-vojaških
operacij v tujini.
EU ima v zvezi s svojim trgom za industrijo in tehnologijo,
povezano z orožjem, problem ekonomije obsega: v primer-
javi z drugimi dobavitelji orožja, kot so ZDA, namreč Evropo
stane veliko več, da proizvede veliko manj proizvodov. EU
mora zato razviti enotni evropski obrambni trg in skupna
javna naročila. Z okrepitvijo Evropske obrambne agencije
in zmanjšanjem ovir, ki še vedno ščitijo nacionalne trge, je
mogoče in bi bilo treba uspeh enotnega trga EU razširiti
tudi na področje obrambe.
Vojak KFOR-ja v pogovoru z albanskimi gradbenimi delavci na Kosovu.
40
Evropska vizija kolektivne obrambe
Lizbonska pogodba je zagotovila številne pomembne
instrumente, s katerimi si države članice pomagajo pri reše-
vanju teh izzivov. Pogodba z inovativnim sistemom stalnega
strukturnega sodelovanja omogoča državam članicam,
da pri doseganju specifičnih ciljev napredujejo sočasno
ali različno hitro, odvisno od njihove pripravljenosti in
zmožnosti. Pionirske skupine držav bodo sedaj lahko pove-
čale svoje cilje glede zmogljivosti razmeščanja, interopera-
bilnosti in vzdržljivosti svojih sil, kar jim bo omogočilo, da
dajo na voljo več zmogljivosti za misije v okviru SVOP, Nata,
ZN in druge.
Foto: dpa, picture alliance, 13. 12. 2006
Lizbonska pogodba bi morala državam članicam omogočiti
tudi odpravo pomanjkljivosti v zvezi s financiranjem SVOP
s pozivom k uporabi "osnovnega kapitala" za podporo
skupnih misij, ki bi ga nato podprli s plačilom "nujnih sred-
stev" med načrtovanjem operacij.
Toda ne glede na to, ali govorimo o povečanju skupnih
sredstev za misije v okviru SVOP, spodbujanju držav članic,
da ponudijo več vojakov ali odpravijo vrzeli v strateškem
načrtovanju EU, so glavna pomanjkljivost, s katero se sooča
EU na področju obrambe, različne strateške vizije, ki obsta-
jajo v državah članicah in med njimi. V evropskih prestol-
nicah še vedno ni soglasja o splošnem namenu povečanja
obrambnih zmogljivosti EU.
EU se mora dogovoriti o dolgoročni viziji svoje obrambe,
ki bi jo lahko formulirali v beli knjigi, ki bi vsebovala jasno
opredeljene prednostne naloge glede tveganj, meril za
posredovanje in zagotovljenih sredstev. V tej viziji mora biti
podrobno pojasnjena usklajena delitev odgovornosti med
Natom in EU, ki temelji na objektivni oceni primerjalnih
prednosti enega in drugega. Če se države članice EU ne
bodo mogle dogovoriti o izvedljivem strateškem konceptu
za EU, slednja ne bo mogla zapolniti trenutne vrzeli med
pričakovanji glede SVOP ter svojimi operativnimi zmoglji-
vostmi in sredstvi.
41
42
EVROPA V SVETU: RAZVOJ VPLIVNEGA
AKTERJA
Če naj EU uresniči svoj ambiciozni program, bo morala
postati veliko odločnejši akter na mednarodnem prizorišču.
Od povečanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva
do hitenja v gospodarstvo, temelječe na znanju, ter zago-
tavljanja svobode in varnosti svojim državljanom – izzivi, ki
so v igri, so globalnih razsežnosti in z njimi se bomo lahko
spopadli le z mednarodnimi strategijami.
Še več, medtem ko Evropa in Združene države izgubljata
status centrov moči, se na novo opredeljujejo sama pravila
mednarodnega sodelovanja. V tem nemirnem prostoru si
EU ne more več privoščiti zapravljanja časa. Postati mora
gonilna sila pri oblikovanju novih pravil globalnega upra-
vljanja ali pa tvegati, da ostane zadaj. Da pa bi se približala
temu cilju, si bo morala tudi prizadevati za mednarodno
okolje, ki ji bo omogočalo uveljavljanje lastnega programa.
Zaščita evropskih interesov v spreminjajočem se
svetovnem redu
Evropske države so v preteklih dveh desetletjih z vse
večjo globalno soodvisnostjo veliko pridobile. Vendar sta
finančna kriza in nestabilnost, ki vplivata na cene hrane in
energije, razkrili nevarnosti asimetrične odvisnosti, še pose-
bej v odnosu do dobaviteljev redkih surovin. Soodvisnost ni
le dejstvo, temveč naš izbrani način življenja v EU, posve-
čeni lajšanju izmenjav vseh vrst.
Toda soodvisnosti ne gre jemati za samoumevno. Medtem
ko se države odzivajo na finančno in gospodarsko krizo z
uveljavljanjem svoje avtonomije v zvezi s celo vrsto vpra-
šanj, lahko nevarnost deglobalizacije postane resničnost.
EU mora to možnost preprečiti s proaktivno zaščito ideala
odgovorne soodvisnosti, v kateri različni akterji ohranjajo
svojo zavezanost vzdržnosti sistema.
Za zaščito odgovorne soodvisnosti pa bo potreben svet,
v katerem pomembni akterji podpirajo delo v sistemu
večstranskega upravljanja in se s takšnim delom strinjajo.
Toda ta cilj temelji na krhkem soglasju, kajti državam, ki
niso sodelovale pri oblikovanju institucionalne strukture,
vzpostavljene po drugi svetovni vojni, koristi multilatera-
lizma niso vedno očitne. Zato je treba skleniti nov veliki
dogovor, ki upošteva skrbi sedanjih in hitro razvijajočih se
sil glede trenutnih pravil, hkrati pa vztrajati pri pomemb-
nosti multilateralizma, vključevanja, enakosti, trajnostnega
razvoja, kolektivne varnosti, spoštovanja človekovih pravic
in pravne države ter praks pravične trgovine.
In končno, Evropa bo v tekmovalnem svetu uspevala le, če
bo spodbujala ključne elemente prenovljenega evropskega
modela rasti, ki temelji na konkurenčnosti, vključenosti,
socialni odgovornosti in okoljski trajnosti. Ostali svetovni
akterji, zlasti hitro rastoča gospodarstva, bodo sledili
lastnim začrtanim potem, zaradi česar bo za EU toliko
pomembnejše, da z njimi v večstranskih in dvostranskih
razpravah ugotovi interese in načine delovanja, ki so jim
skupni.
V tem okviru mora EU oblikovati globalno gospodarsko
strategijo, v kateri je evro upoštevan kot druga najpo-
membnejša rezervna valuta na svetu in se obravnavajo
negativne posledice svetovnih gospodarskih neravnovesij
za evropsko konkurenčnost. EU bi si morala skupaj s svojimi
partnerji prizadevati za bolj uravnotežene in prožne mone-
tarne odnose ter razmisliti o možnosti globalnega partner-
stva, v okviru katerega bi države, ki to želijo, svojo valuto
vezale na košarico tujih valut in ne le na dolar.
Kratkoročno bi morala biti prednostna naloga v programu
EU spodbujanje pobud Mednarodne organizacije dela
(MOD), kot sta mednarodna mreža socialne varnosti
(Global Social Floor) ali agenda za dostojno delo, pri čemer
bi bilo treba zagotoviti, da se upošteva načelo odprtih
trgov. Prav tako bi morala na podlagi svoje trdne zavezano-
sti "pravični trgovini" tudi druge dele sveta spodbujati, naj
počnejo enako – kot pomemben prispevek k mednarodni
solidarnosti.
43
Obogatitev svežnja instrumentov EU
Evropski državljani želijo, da bi EU prevzela več odgovorno-
sti za njihove interese in vrednote na svetovnem prizorišču.
Toda na katere vire moči se lahko EU opre pri izvajanju te
naloge? Države članice bi se morale vedno bolj zavedati,
da jim EU pomaga uresničevati cilje, ki jih sicer same ne
bi mogle, in s tem povečuje njihovo moč, ter ji kot taki
zaupati.
Vendar zveza 27 držav članic, ki združuje njihovo suvere-
nost z namenom doseganja skupnih odločitev, ni logična
svetovna gonilna sila. Dejstvo, da se v EU o zunanji politiki
odloča soglasno, je v veliki meri razumljeno kot ovira. Moč
vpliva EU je odvisna od naše sposobnosti, kako z oblikova-
njem skupnih stališč preseči različne nacionalne interese.
Zato si mora Evropska unija vztrajno prizadevati za boljšo
usklajenost, da bo govorila z enim glasom ali vsaj zapela
večglasno. Usklajeno.
To bo dolgotrajen proces, v katerem bo treba najprej
bolje povezati nacionalne politike s politikami EU, države
članice pa bodo morale začeti poglabljati svoje sodelova-
nje v skupnih ukrepih. Z izmenjavo nacionalnih perspektiv
in izkušenj bi morala raznolikost namesto slabosti postati
prednost zunanje politike EU.
Lizbonska pogodba je pomagala obogatiti sveženj zuna-
njepolitičnih instrumentov EU na različne načine. Kadar
ostajajo razhajanja pri pomembnih vprašanjih, lahko na
primer postopek okrepljenega sodelovanja, če se koristi v
zmernem obsegu, deluje blažilno. Novo Evropsko službo za
zunanje delovanje (ESZD) bi bilo treba popolnoma razviti
in ji zagotoviti vse potrebno osebje ter tako EU pomagati
opredeliti skupne interese in oblikovati skupne politike po
ustrezni uskladitvi nacionalnih stališč.
Kljub temu pa srž problema ostaja: razkorak med
zmožnostmi EU na področjih, na katerih ima pravico ukre-
pati (gospodarstvo, trgovina, razvojna pomoč, politika
44
konkurence), in pomanjkanjem resničnih skupnih instru-
mentov na področju, na katerem je bila njena izvorna
pristojnost razširjena, to pa je zunanja in varnostna politika.
EU ima na eni strani na voljo celo vrsto gospodarskih in
pravnih instrumentov, na drugi strani pa so njeni vojaški in
politični instrumenti veliko šibkejši.
EU kot kontinentalno središče: čim večja moč
privlačnosti
Za številne ljudi po svetu EU ostaja ključna referenčna
točka, alternativni model tradicionalnih meddržavnih odno-
sov in nadnacionalne skupnosti prava, ki je v regijo, nekoč
razdejano od vročih in hladnih vojn, prinesla blaginjo in
kohezijo. Ta "mehka moč" je največji adut EU. EU mora s
strategijami vključevanja in sodelovanja, ki so jih zelo uspe-
šno uporabljali v zaporednih širitvah EU, postati kontinen-
talno središče.
EU mora ostati odprta za morebitne nove članice iz Evrope,
pri tem pa vsako kandidaturo posebej ocenjevati glede
na to, ali izpolnjuje merila za članstvo. To so pravzaprav
resnične meje Evrope. EU se mora skladno s to politiko
vključevanja in sodelovanja držati lastnih zavez do sedanjih
uradnih kandidatk, tudi Turčije, in nadaljevati pogajalski
proces, hkrati pa bi morala možnim prihodnjim kandidat-
kam ponuditi daljnosežne dogovore kot vmesno fazo pred
začetkom pogajanj o pristopu.
Moč privlačnosti EU mora poleg tega ostati v središču
njene razvijajoče se sosedske politike. Na podlagi obstoječe
"evropske sosedske politike", "vzhodnega partnerstva" in
"Unije za Sredozemlje" mora prevzeti večjo vlogo pri stabili-
zaciji svoje neposredne okolice. Ta partnerstva bi bilo treba
uporabiti za oblikovanje regionalnega prostora demokra-
cije, človekovih pravic, razvoja in proste trgovine. Prav tako
bi morali nuditi pravičen dostop do trga EU in posledično
prostor za prosto gibanje ljudi v dobro EU in njenih partne-
Visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednica Evropske komisije Catherine
Ashton (na desni) na srečanju bližnjevzhodne četverice v Moskvi: (od leve proti desni) predstavnik bližnjevzhodne
četverice Tony Blair, državna sekretarka ZDA Hillary Rodham Clinton, ruski minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov
in generalni sekretar ZN Ban Ki-Moon.
ric. EU bi morala poleg tega upravljati strateško politiko
soobstoja, modernizacije in krepitve regij z Rusijo.
Odprt in vključujoč pristop je treba razširiti tudi na
čezmejno sodelovanje EU z drugimi regijami, vključno z
ASEAN, MERCOSUR in SADC. V teh in drugih povezavah
morajo EU in njene države članice upoštevati videnja, priča-
kovanja in skrbi ostalega dela sveta. Čeprav EU na splo-
šno velja za zanimiv primer regionalnega povezovanja, ta
potencial pogosto zapravi z uporabo pokroviteljskega tona.
Svoj ugled moramo uporabljati preudarno in povečati svojo
verodostojnost kot pogajalska sila.
Pretvarjanje strategij v dejanja
Učinek zunanjega delovanja EU bo v veliki meri odvisen od
njene sposobnosti prilagajanja številnim izzivom, s kate-
rimi se bo soočala v obdobju do leta 2030. Zagotavljanje
gospodarske moči in notranje kohezije EU bo zato nujen
pogoj za njeno sposobnost projiciranja svoje moči navzven.
Toda ko gre za snovanje njenega zunanjega stališča, na
proces oblikovanja politike ne smejo vplivati le dogodki.
Nujno je treba oblikovati skupen evropski strateški koncept.
Foto: Evropska unija, 2010
Ta koncept bi moral združiti diplomatsko, vojaško, trgovin-
sko in razvojno politiko EU z zunanjo razsežnostjo njenih
skupnih gospodarskih politik (EMU, energetika, promet
itn.). Unija bo lahko le z združitvijo vseh svojih razpolo-
žljivih instrumentov delovala kot preobrazbena sila, ki bo
prispevala k preoblikovanju pravil globalnega upravljanja. Ta
strateški koncept bi v obliki bele knjige, ki bi se redno poso-
dabljala, pomagal določiti dolgoročne naloge Unije, postati
pa bi moral tudi referenčni okvir za vsakodnevno zunanje
delovanje.
To bi bilo mogoče doseči z vzpostavitvijo evropske enote za
napovedi in analize, ki bi bila del Evropske službe za zuna-
nje delovanje in bi tesno sodelovala z nacionalnimi centri
po načelu izmenjave podatkov. Takšna enota bi pomagala
usmeriti pozornost na potrebo po stalnem obravnava-
nju trenutnih politik. Poleg tega bi evropska diplomatska
akademija prispevala k občutku za skupno diplomatsko
kulturo.
EU bo lahko le z razvojem takšnega strateškega pristopa
k zunanjim zadevam svoj ogromen finančni vložek (daleč
največji na svetu) učinkoviteje pretvorila v politični vpliv.
Za vodenje pametne razvojne in trgovinske politike bi
morala uporabiti svojo strukturno prednost. Prizadevati bi
45
EU je največja darovalka pomoči tujini. Foto: Evropska unija, 2010

si morala, na primer, za podporo blažitvi podnebnih spre-
memb v najrevnejših regijah, ki so najhuje prizadete zaradi
podnebnih sprememb, čeprav najmanj prispevajo h global-
nemu segrevanju. Še naprej bi si morala prizadevati za
"premagovanje revščine s trgovino", zlasti z uvozom kmetij-
skih izdelkov. To bo zahtevalo politično težke odločitve
evropskih voditeljev, tudi sklenitev kroga pogajanj iz Dohe.
legitimnosti in odprtosti za deljeno odgovornost, hkrati pa
uveljavljati lastne interese v procesu. To bi moralo vključe-
vati poenostavitev in združevanje njenega zastopanja, zlasti
v mednarodnih gospodarskih forumih. Dokler ne dosežemo
enotnega zastopanja EU, bi morale članice EU, zastopane v
mednarodnih organizacijah, predhodno uskladiti svoja stali-
šča in jih soglasno zagovarjati.

Strateška uporaba raznolikega svežnja instrumentov bi

morala EU omogočiti tudi, da postane učinkovitejši zago-
vornik demokracije, pravne države in človekovih pravic.
Politiko pogojevanja, ki daje moč demokratičnim akterjem,
avtoritarnim režimom pa preprečuje zlorabo moči, je treba
uporabljati bolj preudarno. Za to bodo potrebni razgovori s
partnerji civilne družbe, tudi združenji žensk in manjšinami,
in ne le z vladnimi sogovorniki, posegi od spodaj navzgor
za krepitev pravne države po svetu ter bolj usklajen pristop
k spremljanju volitev. V prihodnjih dveh desetletjih mora ta
program upravljanja postati kar najbolj multilateralen.

In ne nazadnje, treba bo razviti pristop EU k reformi global-

nega upravljanja. EU bi morala imeti vodilno vlogo pri priza-
devanjih za reformo mednarodnih institucij v smeri večje

46
EU IN NJENI DRŽAVLJANI
Skozi celotno zgodovino evropskega povezovanja je bilo za
odnos med Unijo in njenimi državljani največkrat značilno
"pasivno soglasje". V zadnjih letih pa se je začel ta odnos
spreminjati. Evropejci od EU zahtevajo več in so tudi bolj
kritični do njenega delovanja, kar meče senco dvoma na
legitimnost evropskega projekta. To je postalo več kot
očitno ob negativnem izidu referendumov v Franciji in na
Nizozemskem ter nato še na Irskem. Javnost bo odgovor-
nost za EU ponovno prevzela šele, ko bo prepričana, da je
Unija boljša za njene vrednote in interese. Krepitev tega
občutka odgovornosti mora postati gonilna sila našega
skupnega delovanja.
Dobremu upravljanju se je treba ustrezno posvetiti:
ga razširjati, razlagati in izvajati
"Dobro upravljanje" je daleč najmočnejše sredstvo, s kate-
rim lahko EU zagotovi stalno zavezanost in udejstvovanje
svojih državljanov. Dobro upravljanje, ki temelji na nače-
lih odprtosti, sodelovanja, delitve oblasti, odgovornosti,
partnerstva in učinkovitosti, mora upoštevati tudi načelo
"subsidiarnosti", ki pomeni, da je treba odločati na najučin-
kovitejši ravni in čim bliže državljanom.
Pričakovanja za prihodnost Evropske unije leta 2030
"Bi rekli, da ste zelo optimistični, precej optimistični, precej pesimistični ali zelo
pesimistični glede prihodnosti Evropske unije?"
Zelo optimističen/-na
Precej optimističen/-na
Ne vem: 9 %
EU poskuša ta načela upoštevati s sistemom "upravljanja na
več ravneh", v katerem so pristojnosti deljene – ne ločene
– med različnimi ravnmi oblasti. V praksi je upravljanje na
več ravneh sistem dogovorjenih in zavezujočih mrež, ki
delujejo med kraji, regijami, nacionalnimi organi in instituci-
jami EU ter med združenji delavcev in poslovnimi združenji
ter drugimi nevladnimi organizacijami. Z delovanjem v teh
mrežah ter v svojih skupnostih in občinah imajo tako lahko
evropski državljani besedo na področjih, ki so pomembna
za prihodnost EU.
V sistemu upravljanja na več ravneh vsaka raven oblasti
– evropska, državna, regionalna in lokalna – izvaja svoje
pristojnosti v skladu s svojimi zakonskimi odgovornostmi.
Sistem je torej zasnovan tako, da zagotavlja pogoje, ki
omogočajo povezovanje držav članic – ne glede na njihovo
velikost, prebivalstvo ali gospodarsko moč – ob hkratnem
spoštovanju njihovih narodnih kultur, jezikov, veroizpovedi
ter lokalnih in krajevnih posebnosti. Sistem istočasno
spoštuje tudi suvereno pravico držav članic, da določijo
način prenosa pristojnosti znotraj svojih meja.
Dejstvo, da imajo državljani na voljo več vstopnih točk,
prek katerih lahko sodelujejo v zakonodajnem procesu, bi
moralo EU zagotoviti potrebno legitimnost in prožnost za
Zelo pesimističen/-na
Precej pesimističen/-na
v
%
Vir: Eurobarometer 6 (2009), EU-27
47
obravnavanje izzivov, ki so posledica globalizacije digitalne,
soodvisne, omrežno usmerjene in odprte družbe. Vendar
pa upravljanje na več ravneh javnosti ne bo samodejno
dalo občutka odgovornosti. Gre za kompleksen sistem,
ki ga je treba izkoriščati, negovati, predvsem pa je z njim
treba seznanjati javnost.
Zato je izredno pomembno, da postane obveščanje o obli-
kovanju politik na ravni EU preglednejše in natančnejše.
Namesto idealizirane ali preveč pesimistične podobe EU,
je treba javnosti EU predstaviti uravnoteženo, z vsemi
dobrimi in slabimi stranmi. Ne smemo se osredotočati na
politiko obveščanja, ki včasih meji na propagando; bolje
bi bilo obveščati o politikah in odkrito pojasniti, za kaj gre
in kakšne možnosti so na voljo. Nenazadnje morajo biti
države članice odgovorne za to, kar počnejo v Bruslju in kar
storijo za uresničevanje evropskih odločitev.
Vseeno pa bomo na koncu o dobrem upravljanju sodili
glede na njegove rezultate. EU že na veliko načinov koristi
življenju svojih državljanov – na primer z evrom, kohezij-
sko politiko, skupno kmetijsko politiko, schengnom –, pa
čeprav se zasluge za vse te dosežke ne pripisujejo vedno
njej. Vendar je pred nami še veliko dela. Raziskave javnega
mnenja vedno znova kažejo, da javnost veliko pričakuje od
EU v tako občutljivih politikah, kot so varnost, terorizem,
energetika in podnebne spremembe ter zunanja politika.
EU bi se morala na ta izziv odzvati z določitvijo novih ciljev
in načinom delovanja, ki je bolj usmerjen v rezultate. Na
kratko, izogibati se mora velikim besedam in raje preprosto
razložiti, kako izboljšuje življenje svojih državljanov.
Uporaba novih lizbonskih orodij: politično
državljanstvo v praksi
Dobro upravljanje in večji poudarek na dosežkih sta sine
qua non za podporo državljanov Evropski uniji, vendar
sama po sebi nista dovolj. Kljub vsem preteklim dosež-
kom EU, je mogoče opaziti zaskrbljujočo ravnodušnost do
evropskega projekta, če ne že kar razočaranje nad njim.
48
Pred tem izzivom si ne moremo več zatiskati oči. Izkoristiti
moramo celotno paleto orodij, ki jih ponuja Lizbonska
pogodba za spodbujanje javne podpore in udejstvovanja,
ter obnoviti pakt med EU in njenimi državljani.
V Lizbonski pogodbi je okrepljen pojem "političnega drža-
vljanstva", saj je predvidena možnost državljanske pobude v
zakonodajnih zadevah in povečana vloga nacionalnih parla-
mentov. Čas bo pokazal, v kolikšni meri bodo te novosti
prispevale k nastanku evropskega javnega prostora, okre-
pile politično zavest in povečale legitimnost Unije. Danes
ni prave evropske politične arene in politika bo verjetno še
naprej ostala v državni domeni. Toda Unija mora storiti vse,
da bi okrepila evropsko politično državljanstvo, če hoče
povečati svojo legitimnost. EU bi morala zato:
– razviti politične pravice. Sedanje določbe Lizbonske
pogodbe bi bilo treba razširiti, prvič s spodbujanjem
držav članic, naj dajo volilno pravico v državnih volitvah
tudi državljanom drugih držav članic, ki določen čas
že prebivajo v njih in plačujejo davke; drugič, z uvedbo
čezmejnih volilnih list in posledično "evropeizacijo" voli-
tev v Evropski parlament ter tretjič, z uporabo nacional-
nih parlamentov kot kanalov, ki javnosti omogočajo, da
sodeluje v evropskih političnih razpravah;
– povečati pomen volitev za državljane. Do sedaj evrop-
ske volitve niso pritegnile državljanov. Če naj se to spre-
meni, je treba državljane bolje seznanjati s politikami
EU; predvsem jim je treba omogočiti, da se poistovetijo
z evropskimi politiki. Politične stranke EU bi morale za
prihodnje evropske parlamentarne volitve pripraviti
resnično evropske programe in izbrati kandidate za
mesto predsednika Komisije;
– izboljšati obveščanje in preglednost, in sicer tako odlo-
čitev na visoki ravni, kot je imenovanje predsednika
Evropskega sveta in visokega predstavnika, kot tudi
vsakodnevnih dejavnosti EU. To je mogoče doseči na
več načinov, tudi z bolj sistematično uporabo digitalnih
sredstev (elektronsko upravljanje), vključitvijo evropske
Na vrhunskem srečanju evropskih državljanov leta 2009 so državljani iz vseh 27 držav članic EU razpravljali o
nacionalnih priporočilih.
razsežnosti v javne medije in spodbudami za oddaje o
EU v zasebnih medijih;
– spodbujati močnejšo evropsko participativno demokra-
cijo. V zakonodajnem postopku bi moralo biti posveto-
vanje s civilno družbo stalno in samo po sebi umevno.
Zato bi se morala Komisija in Svet bolj sistematično
posvetovati z Ekonomsko-socialnim odborom in Odbo-
rom regij.
Spodbujanje odgovornosti in poistovetenja: pristop
od spodaj navzgor
Če hočemo, da bodo državljani v celoti prevzeli odgovor-
nost za evropski projekt, potem je treba zagotoviti skupno
razumevanje zgodovine, vsakodnevnega dogajanja in
prihodnosti EU. Zgodovinski razlogi za nastanek EU, ki je
zrasla iz pepela druge svetovne vojne, so dobro znani. Tega
znanja ni treba ohranjati in spodbujati samo zato, da bi
preprečili povrnitev nasilja iz preteklosti, temveč tudi zato,
da bi služili kot zgled ostalemu svetu.
Foto: Toussaint/ifok
V Lizbonski pogodbi je določen tudi obsežen niz pravic in
ugodnosti, ki jih uživajo državljani v vsakodnevnem življe-
nju. V to "socialno" razsežnost evropskega državljanstva,
katere temelj je načelo nediskriminacije, sta med drugim
vključeni pravica do svobodnega gibanja, prebivanja in dela
na ozemlju držav članic in medsebojno priznavanje usposo-
bljenosti.
Na žalost pa protekcionistična in korporativistična nagnjena
v državah članicah še vedno pogosto preprečujejo drža-
vljanom EU, da bi uživali te pravice. S tem problemom se je
treba spoprijeti na štirih frontah:
– okrepiti je treba obveščanje, ki ga zagotavljajo lokalni
organi oblasti, in tako ozavestiti javnost o pravicah in
ugodnostih, povezanih z državljanstvom EU;
– oblikovati je treba poseben upravni instrument, ki bo
dokazoval evropsko državljanstvo in ga bodo lahko
državljani prostovoljno uporabljali pri uveljavljanju
pravice do prebivanja, zaposlitve in socialnega varstva;
– državljanom je treba omogočiti, da uveljavljajo evropski
pravni status ("28. režim"), ki bi se poleg sedanjih 27
49
 Izid volitev v Evropski parlament od leta 1979 do leta 2009
EU- 9 EU-10 EU-12
ureditev uporabljal za pogodbene odnose na nekaterih
področjih civilnega in gospodarskega prava;
– vzpostaviti je treba sistem za ovrednotenje učinkov
prava EU ter pri tem v celoti izkoristiti ustrezne pristoj-
nosti Komisije in oblikovati ukrepe za krepitev uveljavlja-
nja in uporabe zakonodaje EU na nacionalni ravni. Pri
tem bi morali imeti vodilno vlogo Evropski in nacionalni
parlamenti.
Če se bodo ti ukrepi pravilno izvajali, bo javnost bolj cenila
evropsko pravo in institucije, vendar pa sami po sebi ne
bodo ustvarili občutka pripadnosti k EU. Ta občutek se
lahko razvije šele čez nekaj časa, zlasti pri mlajših evropskih
generacijah.
Šole lahko odigrajo ključno vlogo pri spodbujanju poisto-
vetenja otrok z Evropo in v ta namen učijo evropske jezike,
uporabljajo učbenike o skupni evropski kulturni dediščini ter
med učne predmete vključijo tudi evropsko državljanstvo.
Programe izmenjav, ki temeljijo na izredno uspešnem
50
EU-12 EU-15 EU-25 EU-27
Vir: mnenje TNS v sodelovanju z EP
primeru programa ERASMUS za univerzitetne študente, bi
bilo treba razširiti tudi na osnovne in srednje šole. Poleg
tega bi lahko mladi tudi v okviru "evropske civilne službe",
katere vzpostavitev in izvajanje bi se usklajevala z državami
članicami, dobili priložnost, da prispevajo k misijam splo-
šnega interesa v EU in zunaj nje.
Vsi imamo več identitet, v katerih so združeni lokalni, regi-
onalni in nacionalni elementi. Te primarne oblike identitete
bodo za državljane nedvomno še dolgo glavna referenčna
točka. Vendar mora hkrati s temi oblikami obstajati tudi
nastajajoča "evropska" identiteta, ki temelji na skupnem
razumevanju zgodovine EU, praktičnih koristih državljan-
stva EU ter skupni viziji o evropski prihodnosti in mestu
Evrope na svetovnem prizorišču. Naši državljani bodo razvili
močnejši občutek odgovornosti za evropski projekt le, če
bodo imeli pred očmi jasen skupni program in namen EU v
21. stoletju.
NADGRADNJA PREDNOSTI EU
Mnogi še vedno menijo, da je leto 2030 nekje daleč v
prihodnosti in napovedim ne dajo prave vrednosti. Toda
ne delajmo si utvar. Svet je v obdobju naglih in obsežnih
svetovnih sprememb, ki bodo še naprej pomembno vplivale
na življenje naših državljanov. V zadnjih dvajsetih letih smo
bili morda deležni le pridiha tistega, kar nas čaka v priho-
dnosti. V naslednjih dvajsetih letih se bodo številni trendi,
ki smo jim priče, gotovo pospešili in zaostrili. Razmišljajmo
dolgoročno, toda ukrepajmo odločno, zdaj. To sporočilo
mora biti podlaga za oblikovanje politik na evropski ravni v
tej novi dobi negotovosti.
V prihodnjih letih bo morala EU uresničevati ambiciozen
program: približati se bo morala državam članicam in
svojim državljanom, prenoviti evropski gospodarski in
socialni model v času, ko notranje ali zunanje sile njegovo
vzdržnost postavljajo pod vprašaj, ustvariti družbo znanja s
krepitvijo vloge posameznika, kar najbolje izkoristiti spremi-
njajoče se demografske vzorce in priseljevanje, spremeniti
pomanjkanje energije in podnebne spremembe v priložno-
sti za družbeni in gospodarski razvoj, najti pravo ravnovesje
med svobodo in varnostjo ter prispevati k oblikovanju
sveta, v katerem bo zanesljivo poskrbljeno za evropske
vrednote in interese.
Skupen program in vizija za prihodnost Evrope
Za uresničitev teh ciljev in ambicij bo potrebna velika spre-
memba v pristopu nacionalnih vlad do EU. Te se prepogo-
sto ne zavedajo, da se v vedno bolj soodvisnem in večpol-
nem svetu njihovi dolgoročni interesi najlaže uresničujejo
na evropski in ne nacionalni ravni. Ni jim uspelo zagotoviti
podpore in udejstvovanja državljanov, ki sta ključna za legi-
timnost projekta. Države članice se navadno umaknejo vase
in se usmerijo zgolj na svoje nacionalne interese – na škodo
širšega evropskega interesa.
EU nujno potrebuje skupen dogovor o tem, kako uresničiti
svoj ambiciozni program. Opredeliti mora ukrepe, potrebne
za prilagoditev globalni dobi, ter stroške in posledice
neukrepanja. Skratka, predstaviti mora skupno vizijo o tem,
kako si lahko Evropa zavaruje prihodnost. Odločitev, pred
katero smo postavljeni, je zato jasna: graditi na prednostih
EU in izkoristiti njeno skupno težo, da bi postala vpliven
in pomemben akter v svetu, ali pa krepiti drobljenje in
razmišljati o možnosti popolnega zatona v svetu, v katerem
pravila določajo pomembni.
V interesu naših državljanov!
Prednosti Evrope so resnične. EU, ki je največji trg na svetu,
opravlja četrtino svetovne trgovine in daje dve tretjini
razvojne pomoči, je pomembna. Zagotavlja skupno infra-
strukturo, ki državljanom nudi širok nabor pravic, storitev in
priložnosti. Njene politike in programi so pomagali ustva-
riti prepleteno področje politik, ki obsega komunikacije,
promet, socialna vprašanja, raziskave in izobraževanje. Z
organizacijo in ureditvijo teh tako imenovanih "skupnih
prostorov" je EU državljanom, gospodarskim družbam in
vladam omogočila, da opravljajo svoje dejavnosti.
EU poleg tega vzbuja pozitivna mnenja. Članstvo v Uniji je
nekaj, za kar si mnogi prizadevajo, bodisi s pristopom ali
priseljevanjem. Odlikuje se namreč z odlično kakovostjo
življenja, ki se odraža v eni najdaljših pričakovanih življenj-
skih dob na svetu. Model upravljanja EU – "upravljajmo
skupaj" – je primer učinkovitega regionalizma: skupen javni
prostor z združeno suverenostjo in zmožnostjo določanja
skupnih interesov, močnimi institucijami in pravno državo
kot glavnim vodilom. Opira se na svoje trdne temeljne
prednosti: politično stabilnost, trdno pravno podlago,
dosežke pri socialni in gospodarski koheziji ter bogato
kulturno in etnično raznolikost.
EU je več kot le skupni trg. Je tudi unija vrednot, ki so zdru-
žene v zavezi človekovim pravicam, miru, svobodi in soli-
darnosti. Te vrednote imajo univerzalen pomen. EU lahko s
podporo evropskih državljanov, znanstvenikov in politikov,
51
dejavnih na vseh ravneh, vodi mednarodna prizadevanja
za obravnavo velikih svetovnih izzivov, vključno s socialno
kohezijo, podnebnimi spremembami, trajnostnim razvojem
in mirom med narodi.
Nenazadnje ima EU sposobnost razmišljanja in ukrepanja v
dolgoročno korist evropskih državljanov. Države članice so
pri svojem delovanju pogosto omejene z vsakdanjo poli-
tično stvarnostjo, kar preprečuje dolgoročno načrtovanje.
Oblikovanje politik na evropski ravni je manj izpostavljeno
tem kratkoročnim pritiskom, zato je v njem več prostora
za nove predloge. S sprejetjem Lizbonske pogodbe je EU
dobila tudi tiste instrumente, ki jih potrebuje za udejanja-
nje svojih predlogov, vključno s postopkom okrepljenega
sodelovanja in poenostavljenimi postopki za spremembo
52
Pogodb. EU se je danes bolj kot kdaj koli prej sposobna
osredotočiti na dolgoročne interese in potrebe svojih drža-
vljanov.
Zastaviti si je torej treba vprašanje: ali lahko gradimo na
prednostih Unije v našo skupno korist? Globalizacija in novo
uravnoteženje moči v svetu predstavljata pomemben nov
razlog za skupno ukrepanje EU. Toda EU lahko postane
akter, ki ga bo treba jemati resno na svetovnem prizorišču,
samo na trdnih temeljih. Ta misija zahteva politični pogum
in skupno ambicijo, zdrav pragmatizem in jasen smisel
za ideale, za katere se je vredno boriti. Doma in v tujini.
Utrimo pot. Skupaj. Zdaj.
Foto: Evropska unija, 2010
ZAHVALA
Člani skupine za razmislek se želimo zahvaliti vsem posame-
znikom in institucijam, ki so nam na različne načine nudili
neprecenljivo pomoč pri opravljanju naloge, ki nam je bila
zaupana. Posebej bi se radi zahvalili:
Sekretariatu skupine za razmislek, brez predanosti in učin-
kovitega dela katerega ne bi bilo mogoče izvesti naših
nalog: Žiga Turk, generalni sekretar; Max Keller-Noëllet,
posebnemu svetovalcu; Nicolás Pascual de la Parte, Noel
White, Eija Kaskimo in Gwen McLean.
Našim svetovalcem in asistentom za njihovo predano in
neutrudno delo: Carlos Westendorp y Cabeza, posebni
svetovalec predsednika, Felipe González Márquez;
Rolands Lappuke, svetovalec podpredsednika, Vaira Viķe-
Freiberga; Nina Hyvärinen, svetovalka predsednika, Jorma
Ollila; Jean Ellermann-Kingombe, svetovalec Lykke Friis;
Stephan Petermann, svetovalec Rema Koolhaasa; Elin
Burns, svetovalka Richarda Lamberta; Stefano Grassi, sveto-
valec Maria Montija; Gregor Woschnagg, svetovalec Rain-
erja Münza; Lars Hoffman, svetovalec Kalypse Nicolaïdis;
Guillaume Klossa, svetovalec Nicole Notat; Alexander
Kreher, svetovalec Wolfganga Schustra; Andrzej Gulczynski,
svetovalec Lecha Walese.
Vsem dostojanstvenikom in strokovnjakom, ki so se udele-
žili naših sestankov in z nami velikodušno delili svoje izku-
šnje in znanje: José Manuel Barroso, Ivo Bozon, Etienne
Davignon, Jacques Delors, Nikiforos Diamandouros,
Gérard Dumont, Joschka Fischer, Valéry Giscard d'Estaing,
Jean Dominique Giuliani, Wim Kok, Alain Lamassoure,
Pascal Lamy, Stephan Leibfried, Lenny Mendonca, Geoff
Mulgan, Jean Pisani-Ferry, Maria João Rodrigues, André
Sapir, Andreas Schleicher, Luc Soete, Gerhard Stahl, Peter
Sutherland, Antonio Vitorino, Nick Whitney in Jean-Pascal
van Ypersele de Strihout.
Olafu Cramme in Eleni Jurado iz možganskega trusta Policy
Network iz Londona, ki sta tako vestno oblikovala in uredila
končno poročilo.
Fundaciji Innaxis in njenemu predsedniku, Carlosu Álva-
rezu Pereiri, ki nam je velikodušno dal na voljo intranetni
sistem za vpogled v dokumente in za komunikacijo znotraj
skupine.
Univerzi v Ljubljani, Katedri za gradbeno informatiko, za
gostitev javne spletne strani skupine.
Našemu kolegu Wolfgangu Schustru, ki je ob pomoči svojih
sodelavcev iz Stuttgarta velikodušno ilustriral naše delo.
Enako pomembna je bila skupinska podpora in podpora
posameznikov, ki smo jo prejeli od različnih nepridobitnih
organizacij in združenj, možganskih trustov in političnih
analitikov, vseh strokovnjakov s področij, ki jih je zajela
naša študija: Urad evropskih strateških svetovalcev pri
Evropski komisiji (Bruselj), Univerza v Berkeleyju, inštitut
Bruegel (Brussels European and Global Economic Labora-
tory), Center za evropske politične študije (CEPS) (Bruselj),
Chatham House (Kraljevi inštitut za mednarodne zadeve)
(London), Odbor regij, omrežje Confrontations Europe
(Bruselj), Digitalna Evropa, Bruselj, Inštitut za politične vede
(Pariz), Evropska podnebna fundacija, Evropska internetna
fundacija, Evropsko gibanje, Odbor Evropskega parla-
menta za ustavne zadeve, Odbor za zunanje zadeve in
Posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo,
Center za evropske študije na Univerzi v Oxfordu, Evropski
ekonomsko-socialni odbor, Kraljevi inštitut za mednaro-
dne in strateške študije Elcano (Madrid), ETNO, Bruselj,
Eurobarometer pri Evropski komisiji (Bruselj), EuropaNova
(Pariz), Evropski svet za zunanje zadeve, Evropski politični
center (EPC) (Bruselj), Inštitut Evropske unije za varnostne
študije (Pariz), Program Evropske unije za pripravnike, Finski
inštitut za mednarodne zadeve (Helsinki), organizacija
Friends of Europe (Bruselj), Fundación Alternativas (Madrid),
Fundación CIDOB (Barcelona), Univerza Harvard, Inštitut za
mednarodne odnose (IDIS) (Atene), Omrežje Jean Monnet,
Pobuda Navarino (Solun), Notre Europe (Pariz), možgan-
ski trust Lisbon Council (Bruselj), Inštitut za strateške in
razvojne študije Andreasa Papandreoua (ISTAME) (Atene),
53
Univerza v Princetonu, Združenje za vseevropske politične tarju Sveta EU, Davidu Gallowayju, vodji kabineta general-
študije (Bruselj), Združenje univerz za sodobne evropske nega sekretarja Sveta EU, Marcu Lepoivreju, generalnemu
študije (UACES) (London) in Univerza v New Yorku. direktorju na Svetu EU ter tolmačem, prevajalcem in
drugemu osebju Sveta, ki so s svojim delom močno olajšali
Zahvaliti se želimo tudi naslednjim sodelavcem, ki so prispe- naše delo.
vali k našemu delu: Aymeric Bourdin, Guillaume Borie,
Patricia Cadeiras, Pavlos Eleftheriadis, Jean-François Jamet,
Thomas Klau, Christian Mandl, Hartmut Mayer, Joaquin
Munoz in Claudia Schrag.

Zahvala ne bi bila popolna, če se ne bi zahvalili Javierju

Solani, bivšemu generalnemu sekretarju/visokemu pred-
stavniku za SZVP, Pierru de Boissieju, generalnemu sekre-

Foto: Evropska unija, 2010

54
Generalni Sekretariat Světa

PROJEKT EVROPA 2030

Izzivi in priložnosti

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije

2010 – 54 str. – 21,0 x 29,7 cm

ISBN 978-92-824-2714-9
doi:10.2860/11279
 KAKO DO PUBLIKACIJ EVROPSKE UNIJE
Brezplačne publikacije:
• na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu);
• na predstavništvih ali delegacijah Evropske unije. Njihovi kontaktni podatki so na voljo na
spletni strani http://ec.europa.eu ali po faksu +352 2929-42758.

Publikacije, ki so naprodaj:
• na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu).

Plačljive naročnine (na primer na Uradni list Evropske unije ali zbirke odločb sodne
prakse Sodišča Evropske unije):
• pri prodajnih zastopnikih Urada za publikacije Evropske unije
(http://publications.europa.eu/others/agents/index_sl.htm).
QC-32-10-249-SL-C

10.2860/11279