61

5 NASTANEK ZVARA
Za varjenje potrebujemo energijo, ponavadi v obliki toplote ali mehanskega dela. Pogosto koristimo oboje hkrati 259 . Za monost gradnje velikih konstrukcij z velikimi preseki zvarov, ki so mehansko zelo mono obremenjeni, je posebno pomembno talilno varjenje. Pri talilnem varjenju je pogosto potreben zvarni leb. Brez njega namre konstrukcijskih elementov vejih debelin z obiajnimi varilnimi stroji ne bi mogli spojiti. Pri tem je potreben tudi dodajni material. Pri varjenju ga stalimo in z njim zapolnimo zvarni leb. Pri varjenju je dovajanje toplote ali mehanskega dela izrazito lokalno. Rezultat lokalnega dovajanja toplote je doloen toplotni vpliv na material varjenih elementov 260 . Vpliv varjenja je najbolj opazen na tistih mestih, kjer se material med varjenjem najbolj segreje. Na sliki 5.1a je prikazano, koliko se material segreje v primeru ivnega varjenja na razlinih oddaljenostih od rte, po kateri potuje vir toplote 261 . Spodaj je prikazan zvar, ki nastane pri tem. Material, ki je bolj oddaljen od vara, se zaradi zakasnitve pri prevajanju toplote segreje do maksimalne temperature Tp kasneje kot material, ki je manj oddaljen. Za posledice toplotnega vpliva na material ta zakasnitev ni pomembna. Na sliki 5.1b je na delu Fe-Fe3C diagrama prikazano, katere vrednosti doseene temperature omejujejo posamezna podroja zvara pri varjenju ogljikovih konstrukcijskih jekel.
Tp Tt Ac4
1600 talina 1400

1200 A

Ac3 Ac1
II I TVP T<Tt var T>Tt I TVP T<Tt II

1000

800

600 F+P

400 0 Ogljik 1 2

a doseena maksimalna temperatura preno na zvar; b kje nastane var in kje TVP

Slika 5.1: Nastanek zvara pri ivnem varjenju jekla z 0,2% ogljika
259

e vnesemo toploto, da se del materiala stali, gre za talilno varjenje. Pogosto slui toplota le za segrevanje in zmehanje materiala, spoj pa nastane ele pri uporabi dovolj velike mehanske sile, ki material zgnete. O temu vplivu bomo podrobneje govorili v poglavju 5.2 e se temperatura materiala za doloen as zvia nad temperaturo talia, se material stali

260 261

62

5.1 Podroja zvarov

Pri zvarih, ki med seboj spajajo dva ali ve konstrukcijskih elementov, narejeni pa so s taljenjem materiala ali z zmehanjem materiala in njegovim zgnetenjem, razlikujemo dve podroji (slika 5.2). Nastanek obeh je rezultat toplotnega vpliva varjenja 262 . 1. Doloen del varjenih elementov stalimo ali pa jih zgnetemo. Talina se strdi s kristalizacijo (slika 5.2a), segret in z zunanjo silo zgneten material pa rekristalizira (slika 5.2b). Ko se ta material hladi, se lahko njegova mikrostruktura e spremeni. Na koncu je to podroje, ki ga poznamo kot var. 2. Doloen del varjenih elementov za kratek as samo segrejemo. Temperatura je prenizka, da bi se material stalil ali pa da bi se zaradi zunanje sile plastino deformiral, etudi je segret in precej zmehan. Ko se ta material hladi, se lahko njegova mikrostruktura e spremeni. Na koncu je to podroje, ki ga poznamo kot TVP (sliki 5.2a in 5.2b) 263 .
rta taljenja osnovni material TVP var TVP osnovni material osnovni material rta zlitja

var

var

osnovni material

toplotni vpliv v varu

TVP

a dvovarkovni soleni V-zvar, ki je narejen v dveh potezah a; b tokovni zvar, ki je narejen brez dodajnega materiala

Slika 5.2: Var in TVP

TVP in var razmejuje rta taljenja oziroma rta zlitja materiala. Podroji nastalega TVP in nespremenjenega osnovnega materiala razmejuje doseg temperature, kjer se mikrostruktura ne spremeni. Viina potrebne temperature za spremembo mikrostrukture materiala je odvisna od vrste materiala 264 . Mikrostruktura TVP in mikrostruktura vara se tako mono razlikujeta od mikrostrukture osnovnega materiala, da se to celo s prostim oesom zlahka opazi (slika 5.3a). Na metalografskih obrusih je razlika med posameznimi podroji e bolj oitna. Vidi se celo, da gre za razlino obliko zrn in obstoj popolnoma drugih faz (slika 5.3b). Tako kot pri vseh polikristalnih kovinah velja tudi pri zvarih, da je njihova mikrostruktura funkcija kemine sestave, izhodnega stanja in termine zgodovine: TVP nastane iz osnovnega materiala. Po ohladitvi je njegova mikrostruktura odvisna od kemine sestave osnovnega materiala, od stanja osnovnega materiala pred varjenjem ter od celotnega toplotnega vpliva izdelave zvara.

Var lahko nastane samo iz osnovnega materiala, pogosto pa je veinoma iz dodajnega materiala. Po ohladitvi je njegova mikrostruktura odvisna od kemine sestave ter od pogojev pri rekristalizaciji ali strjevanju, kakor tudi od naina, kako se je shladil.

262 263

prvi zvar na sliki je narejen pri ivnem, drugi pa pri stacionarnem varjenju kratice TVP pomenijo toplotno vplivano podroje zvara 264 Pri ogljikovih konstrukcijskih jeklih je to navadno temperatura Ac1 (723C), eprav je v doloenih primerih lahko ta temperatura tudi nija (npr temperatura popuanja, rekristalizacijska temperatura ali temperatura umetnega staranje jekel; poglavje 6.3).

63

a makro posnetek X-zvara debeline 19 mm; b dva mikro posnetka: zgoraj meja med varom in TVP, spodaj nespremenjeni osnovni material, ki je feritno-perlitno jeklo

Slika 5.3: Podroji zvara, ki se izoblikujeta pri talilnem varjenju

Za mikrostrukturo vara in TVP vevarkovnih zvarov so pomembni tudi kasneji toplotni vplivi, ki so povezani z izdelavo zvara 265 . Var, TVP in osnovni material imajo razlino mikrostrukturo, zato so njihove lastnosti razline. Za uporabnike varjenih konstrukcij je zelo pomembno, da je zvar primerne kakovosti. Ker osnovni material za varjene konstrukcije zmeraj izberemo na osnovi njegovih lastnosti, je treba v primerih, ko gre za varjenje z uporabo dodajnega materiala, s pravilno izbiro le-tega in z izvedbo primerne tehnologije varjenja zagotoviti, da so lastnosti vara in TVP enakovredne uporabljenemu osnovnemu materialu 266 . To je vano za zanesljivo in varno uporabo varjenih konstrukcij 267 .

5.2 Razmere pri izdelavi zvarov

Najnoveja termina zgodovina materiala vseh podroij zvara, ki so v varjenem stanju, je povezana le z varjenjem 268 . Varjenje je navadno zadnja delovna faza izdelave varjenih konstrukcij. Zato so lastnosti zvarov v varjenem stanju odvisne od varilnih parametrov. Mikrostruktura zvarov se izoblikuje med varilnim ciklom 269 . Oblika spojev in zvarjenih elementov sta v naprej predvideni 270 .
265 266

izdelava vsakega sledeega varka vpliva na najblije dele e obstojeega dela zvara obstajajo tudi izjeme, ko je potrebno, da so mehanske lastnosti zvara nije ali vije od mehanskih lastnosti osnovnega materiala 267 najvekrat so za uporabnost varjenih konstrukcij pomembne mehanske lastnosti 268 Pri zvaru v "varjenem stanju" je mikrostruktura v vsaki toki odvisna izkljuno od varjenja. Isto velja tudi za zaostale napetosti, ki so posledica izdelave spojev z varjenjem. 269 znailni asovni potek temperature med varjenjem poznamo kot varilni cikel (pri vevarkovnem varjenju gre za ve zaporednih varilnih ciklov) 270 razen varilnih parametrov so za izoblikovanje mikrostrukture zvarov pomembne tudi oblika in dimenzije zvarov ter varjenih elementov, prav tako pa tudi temperatura varjenega materiala

64 Vasih izdelke, ki so narejeni z varjenem, obdelamo tudi toplotno. V taknih primerih je najnoveja termina zgodovina vseh delov zvara povezana z zadnjim toplotnim vplivom in ne ve z e davno pred tem zakljuenimi vplivi izdelave zvara z varjenjem 271 . Na sliki 5.4 sta za primer ivnega talilnega varjenja nekega ogljikovega konstrukcijskega jekla skicirana poteka najnoveje termine zgodovine materiala iz dela TVP tik ob varu 272 in materiala, ki spada k varu.
T
Tp 1500C

T
1500C

800C

800C

500C t8/5

500C

t8/5

a temperaturne razmere med varjenjem v osnovnem materialu tik ob rti taljenja (TVP); b temperaturne razmere med varjenjem v varu

Slika 5.4: Oblika varilnih ciklov pri nastanku TVP in vara

Podrobneje poglejmo potek temperaturnega cikla, ki je posledica toplotnega vpliva varjenja na mestu, kjer nastane TVP, in na mestu, kjer nastane var: 1. Termina zgodovina materiala v doloeni toki TVP se zane s segrevanjem izhodnega osnovnega materiala. Na sliki 5.4 je med segrevanjem pri 800C prikazan doloen temperaturni zastoj. To je posledica porabe toplote za premeno jekla pri segrevanju273 . Po doseeni najviji temperaturi varilnega cikla Tp se material prine ohlajati 274 . Med ohlajanjem je pri 600C prikazan doloen temperaturni zastoj. To je posledica sproanja toplote pri premeni jekla 275 . 2. Termina zgodovina materiala v varu se zane z zaetkom ohlajanja zvarne kopeli. Kljub veliki razliki med temperaturo zvarne kopeli in okolice je na sliki 5.4b do priblino 1500C ohlajanje delno strjene taline dokaj poasno. To je posledica
271

vpliv opravljenega varjenja se na zvarih, ki so normalizirani, poboljani, arjeni, kovani ali so v kaknem druganem stanju, odraa v izhodnem stanju vara in TVP pred izvedbo takne mehanske ali toplotne obdelave 272 to se vidi iz maksimalne temperature varilnega cikla, ki skoraj dosee temperaturo talia jekla 273 Temperatura zastoja je vija od temperature Ac1. Odvisna je od kemine sestave osnovnega materiala (pri ogljikovih konstrukcijskih jeklih predvsem od vsebnosti ogljika) in od hitrosti segrevanja. 274 kako hitro je ohlajanje bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju tega poglavja 275 Temperatura zastoja je tako kot pri segrevanju odvisna od materiala (pri ogljikovih konstrukcijskih jeklih predvsem od vsebnosti ogljika), pa tudi od hitrosti ohlajanja. Zaradi hitrega ohlajanja zaetek premene kasni, zato je zastoj znatno niji od temperature Ac1 (pri kateri temperaturi so formalno izpolnjeni pogoji za transformacijo avstenita pri nekem doloenem jeklu, je mogoe razbrati iz CCT diagrama, kar se vidi na sliki 4.16).

65 velike koliine toplote, ki se v doloenem temperaturnem intervalu sproa pri strjevanju taline (poglavje 4.6.1). Oznaeni temperaturni zastoj med ohlajanjem e strjenega vara pri priblino 700C je posledica sproanja toplote pri premeni jekla. Ker pri talilnem varjenju z uporabo dodajnega materiala kemini sestavi TVP in vara nista enaki, je temperaturni zastoj v varu ponavadi pri viji temperaturi kot v TVP 276 . Pri varjenju so posamezne toke razlinih delov TVP in vara skoraj v kontaktu. Obe podroji zvara nista kaj prida obseni 277 . Zaradi dobre toplotne prevodnosti kovin se poraba ali sproanje toplote pri strjevanju in premenah opazi tudi v najbliji okolici. Temperaturni zastoji pri premenah med segrevanjem in ohlajanjem so zato navadno neopazni, med drugim tudi zato, ker se toplota pri zlitinah, razen v nekaj izjemah, sproa in porablja v doloenih temperaturnih intervalih. Izvori in ponori toplote pri premeni so prostorsko porazdeljeni, kar e dodatno zabrie njihovo sled. Temperatura namre v istem asu ni enaka po celotnem zvaru (slika 5.1). Ohlajanje vara in celotnega TVP je v bistvu enako hitro. Temperatura se s prevajanjem toplote po zvaru hitro izenai. Tako so pri vijih temperaturah v zvarih sicer e doloene razlike v hitrosti ohlajanja 278 , pri nijih temperaturah, ki so pomembne za izoblikovanje konne mikrostrukture zvarov, pa vejih razlik v hitrosti ohlajanja med varom in TVP v resnici sploh ni 279 . Tako kot pri vseh kovinah je tudi pri ogljikovih jeklih za mikrostrukturo TVP in vara odloilna najnoveja termina zgodovina varjenja. Pri tem je poleg maksimalne temperature varilnega cikla pomembna hitrost ohlajanja v asu, ko poteka premena. Zato pri teh jeklih uporabljamo za merilo hitrosti ohlajanja pri varjenju as trajanja temperature med 800 in 500C. Oznaimo ga kot as t8/5 (slika 5.4) 280 . Hitrost ohlajanja in as t8/5 sta diametralno nasprotna pojma 281 . Pri ivnem varjenju je as t8/5 v glavnem odvisen od specifinega vnosa toplote na enoto doline vara, pri stacionarnem varjenju pa od specifinega vnosa toplote na enoto volumna vara. Pri hitrosti ohlajanja imajo veliko vlogo tudi toplotne lastnosti materiala in dimenzije varjenih elementov ter oblika varjenih komponent in zvarov pa tudi temperatura materiala pred, oziroma med varjenjem 282 . Za hitrost odtekanja toplote iz zvara so pomembni temperaturni gradienti okoli najbolj segretega dela materiala, iz katerega nastane zvar. Od esa je odvisna hitrosti ohlajanja, ki je odloilna za termino zgodovino zvarov, je skicirano na sliki 5.5:
276 277

razlog za zastoj pri niji temperaturi je nija vsebnost ogljika v dodajnem materialu v primerjavi z osnovnim prostorska omejenost vara in TVP je posledica omejenih moi izvorov toplote, ki jih uporabljamo pri varjenju 278 material vara je segret nad talie jekla, nekateri deli TVP pa le malo ez temperaturo Ac1 279 To dejstvo omogoa enostavno doloitev hitrosti ohlajanja zvarov. Termolen, ki je obstojen na temperaturi taline, je treba vstaviti v zvarno kopel in po kristalizaciji taline beleiti asovni potek temperature, ki postane hitro enaka po vsem zvaru (tudi v TVP). 280 pri varjenju s klasinimi postopki je as t8/5 dolg od nekaj sekund do nekaj deset sekund, izjemoma tudi preko sto sekund (pri varjenju z elektronskim snopom, laserjem in mikroplazmo je ohlajanje bistveno hitreje, zato je as t8/5 lahko tudi kraji od ene sekunde). 281 e se hitrost ohlajanja zvea, se as t8/5 skraja, in obratno 282 Pri vevarkovnem ivnem varjenju je temperatura materiala na zaetku varjenja vsakega varka odvisna tudi od vneene toplote pri varjenju predhodnega varka. To temperaturo imenujemo medvarkovna temperatura (seveda je popolnoma drugae, e mine med varjenjem varkov veliko asa in se delno izdelan zvar popolnoma ohladi).

66

najnoveja termina zgodovina zvara

hitrost ohlajanja zvara oziroma as t8/5

vnos toplote

temperatura materiala

debelina mat.

Slika 5.5: Shematski prikaz odvisnosti najnoveje termine zgodovine materiala zvarov

e je vnos toplote velik, mora za ohladitev zvara odtei mnogo toplote. Ker se je segrelo tudi ve materiala, so vzpostavljeni temperaturni gradienti manji. Toplota odteka zato poasneje. as ohlajanja t8/5 pa je dalji. e je temperatura materiala ob zaetku varjenja vija, so vzpostavljeni temperaturni gradienti proti hladni okolici manji. Toplota zato odteka poasneje, as ohlajanja t8/5 pa je dalji. e je material debel, je v okolici zvara ve materiala, v katerega lahko odteka toplota. Vzpostavijo se veji temperaturni gradienti, zato je ohlajanje hitreje. as ohlajanja t8/5 je zaradi tega kraji.

5.3 Toplotno vplivano podroje zvara

Neposredni vzrok za nastanek TVP zvarov je dovajanje energije za spajanje. Pri talilnem varjenju je to toplota, s katero material lokalno segrejemo in stalimo. Pri netalilnem varjenju je del te energije toplota, del pa mehansko delo. Mehansko delo se porabi za plastino deformiranje segretega materiala pri gnetenju. V primeru vevarkovnega varjenja toplotni vpliv varjenja ni opazen samo na osnovnem materialu, ampak tudi na predhodnih varkih (slika 5.2a) 283 . Ker se osnovni material v TVP ne stali, ostane kemina sestava materiala v njem takna, kot je bila prej 284 . Pri ivnem varjenju je neposredna posledica vnaanja energije za spajanje varilni cikel. Za potek temperature med varilnim ciklom so znailne tri asovne sekvence: 1. relativno hitro segrevanje 2. kratek as zadranja na maksimalni temperaturi varilnega cikla 3. ohlajanje Potek vsake sekvence je odvisen od zunanjih vplivov. To so varilni parametri, oblika zvara in lastnosti materiala ter pogoji v okolici zvara, ki vplivajo na odvajanje toplote 285 .
283 284

te dele zvara ne pritevamo k TVP (TVP zvara je posledica toplotnega vpliva varjenja na osnovni material) V vsaki toki TVP je kemina sestava materiala enaka sestavi varjenega materiala. Vendar pa je mikrostruktura TVP zmeraj drugana od mikrostrukture osnovnega materiala (v delu TVP, ki je bolj oddaljen od vara, je termina zgodovina zaradi nije maksimalne temperature varilnega cikla drugana kot v delu TVP, ki je blije vara) 285 razsenost in temperatura varjenih elementov

67 5.3.1 Segrevanje V tej sekvenci varilnega cikla je pomembna hitrost segrevanja materiala in viina doseene maksimalne temperature Tp (slika 5.4a). Pri ivnem varjenju je hitrost segrevanja odvisna od koliine vneene toplote na enoto doline zvara, od oblike zvara in terminih lastnosti materiala ter od varilnih pogojev286 . Kaj se zgodi v fazi segrevanja z ogljikovim jeklom (npr jeklo z 0,2% ogljika) vidimo na sliki 5.1b 287 : Dokler ni preseena temperatura Ac1, se mikrostruktura izhodnega osnovnega materiala bistveno ne spremeni. Pri perlitnih jeklih so pri temperaturi Ac1 izpolnjeni pogoji za neposredno premeno perlita v avstenit z evtektoidno sestavo (0,8% ogljika) z reakcijo: + Fe3C 5.1 Ker so razdalje med cementitnimi lamelami v perlitu majhne, je hitrost difuzije ogljika pri temperaturi Ac1 dovolj velika, da se koncentracija ogljika v celotnem zrnu izenai skoraj v trenutku 288 . e pa hitrost difuzije le ni zadostna za takojnjo premeno v avstenit, se perlit zaradi hitrega segrevanja pregreje. Hitrost difuzije ogljika je pri temperaturah nad Ac1 veja, hitrost premene pa tudi. Na isti nain se premenijo v avstenit z evtektoidno sestavo tudi vsa perlitna zrna v feritno-perlitnih jeklih. Podobno je tudi v jeklih z ""-fazo, kjer so drobni cementitni delci porazdeljeni v feritu 289 . Pri temperaturi Ac1 se cementitni delci hkrati s feritom, ki se nahaja v njihovi neposredni bliini, premenijo v avstenit z evtektoidno sestavo 290 . Pri feritno-perlitnih jeklih, feritno-bainitnih, isto bainitnih, bainitno-martenzitnih ali popuenih martenzitnih jeklih so med temperaturo Ac1 in Ac3 v feritu oziroma v ""fazi dlje od cementitnih delcev izpolnjeni pogoji za reakcijo: 5.2 Zaradi manjanja topnosti ogljika v feritu nad temperaturo Ac1 se iz njega izloa avstenit z bistveno ve ogljika. Pri vijih temperaturah je ogljika v izloenem avstenitu vse manj 291 . Zaradi hitrega segrevanja in omejene hitrosti difuzije ogljika pri izloanju
286

a) e vnos toplote poveamo, je hitrost segrevanja materiala manja. b) e je tevilo elementov, ki jih spajamo na enem mestu veje ali pa je veja debelina elementov, je zaradi veje mase hitrost segrevanja manja. c) Veja toplotna prevodnost materiala omogoa, da je odtekanje toplote hitreje, zato je hitrost segrevanja manja. d) Pri veji specifini toploti materiala je potrebno ve toplote za zvianje notranje energije materiala. Hitrost segrevanja je zato manja. e) Nizka temperatura materiala ter prepih ali veter med varjenjem in temperatura zraka so vzrok za hitreje odvajanje toplote. Hitrost segrevanja je zato manja. 287 pri varjenju poteka segrevanje dokaj hitro (npr pri oblonem varjenju tudi 200 300 Ks 1, pri laserskem varjenju in pri varjenju z elektronskim snopom pa je segrevanje zaradi velike intenzitete energijskega snopa e veliko hitreje) 288 perlit tvorijo feritne in cementitne lamele debeline nekaj 0,1 m
289 290

z "" oznaimo fazo, ki je glede na kristalno mreo ena oblika ferita (npr bainit ali popueni martenzit)

na povrini cementitnega delca, ki meji na ferit, so razmere podobne kot na mejnih ploskvah med lamelami cementita in ferita v perlitnih zrnih 291 potek temperature Ac3 v odvisnosti od koncentracije ogljika je razviden s slike 4.14 (izloanje avstenita iz ferita poteka z vzvodnim pravilom)

68 avstenita se ferit pregreje. Razdalje, do katerih mora ogljik difundirati za izloanje avstenita, so namre velike. e je segrevanje zelo hitro, se avstenitizacija zakljui ele veliko nad temperaturo Ac3 292 . Zaradi potrebnega asa za difuzijo se pretvorba kristalne mree med varilnim ciklom kona nad temperaturo Ac3. Nastali avstenit takrat ni homogen, saj v njem koncentracija legirnih elemenov e ni izenaena 293 . V okolici le malo pred tem popolnoma raztopljenih cementitnih delcev je koncentracija ogljika vija kot drugod. Isto je s sestavinami drugih izlokov. Temperaturno bolj obstojni izloki se e niso raztopili. Razlog za vejo nehomogenost avstenita je tudi velika hitrost segrevanja in ponekod nizka maksimalna temperatura varilnih ciklov. Pri nijih maksimalnih temperaturah je avstenit praviloma bolj nehomogen kot pri vijih 294 . ele tik pod taliem jekla pride do reakcije: 5.3 Pri varjenju poteka ta reakcija tik ob rti taljenja, zato se tega na obrusih ponavadi sploh ne da opaziti. Raztapljanje temperaturno najbolj stabilnih izlokov je pri teh temperaturah seveda najhitreje. Pri temperaturah nad 1200C prinejo avstenitna zrna rasti zaradi vse veje hitrosti difuzije osnovnih kristalnih gradnikov. Z manjanjem delea gradnikov na kristalnih mejah polikristalni materiali svojo energijo zniajo 295 . Hitrost rasti kristalov omejuje prisotnost fino dispergiranih izlokov ali vkljukov 296 . 5.3.2 as maksimalne temperature V tej sekvenci varilnega cikla je pomembna viina maksimalne temperature Tp in as trajanja najvijih temperatur. Na sliki 5.1a vidimo, da je doseena maksimalna temperatura v varjenem materialu tem vija, im blije je varu. Viina doseene maksimalne temperature varilnega cikla v doloeni toki TVP je torej odvisna od tega, kolikna je oddaljenost te toke od rte taljenja. Pri ivnem varjenju je as zadrevanja na najvijih temperaturah varilnega cikla odvisen od razmerja med velikostjo zvarne kopeli 297 in hitrostjo gibanja vira toplote, pri stacionarnem varjenju pa od obsega segretega materiala in celotne koliine dovedene energije.

292 293

proces avstenitizacije se zane z zaetkom pretvorbe kristalne mree homogenizacija avstenita je izenaevanje koncentracije kemijski elementov v trdni raztopini (avstenit je trdna raztopina z ogljikom, v kateri so poleg eleza po malem prisotni tudi drugi kemini elementi) 294 poglavitni vzrok za nehomogenost je omejena hitrost difuzije ogljika in ostalih legirnih elementov v jeklu ter premene, ki potekajo v doloenih temperaturnih intervalih, ter raztapljanje nekaterih faz, ki se zane ele pri visokih temperaturah 295 Kristalna zrna teijo h krogelni obliki (krogla je telo z najmanjim razmerjem med povrino in volumnom). Manje tevilo velikih zrn vsebuje na mejah manj atomov kot veje tevilo majhnih zrn z enakim skupnim volumnom. Energija mnoice drobnih zrn je tako vija. 296 Ti delci so nekakna sidra za poloaj kristalnih mej. Zaradi njihove prisotnosti zrna pri visokih temperaturah poasneje rastejo, e je le njihova gostota v kristalih dovolj velika (zato morajo biti fino dispergirani). Vija kot je temperatura, manj je neraztopljenih izlokov v matici. Zato je zelo pomembno, da so izloki takne vrste, da pri maksimalni temperaturi varilnega cikla tik ob rti taljenja niso popolnoma raztopljeni. Zagotavljanje prisotnosti fino dispergiranih izlokov v jeklu je zelo pomembna naloga proizvajalcev kakovostnih konstrukcijskih jekel. 297 velikost zvarne kopeli je odvisna od vneene toplote (to je vneena energija na enoto doline zvara)

69 e maksimalna temperatura varilnega cikla ni bistveno vija od temperature Ac3, homogenizacija avstenita takrat gotovo e ni dokonana. Avstenit lahko postane v tako kratkem asu homogen le pri zelo visokih maksimalnih temperaturah. e je hitrost segrevanja veja, je tudi zakasnitev homogenizacije avstenita veja. Homogenizacija avstenita najhitreje poteka prav pri maksimalni temperaturi varilnega cikla. Takrat se izloki, ki so bili pri malo niji temperaturi e stabilni, najhitreje raztapljajo 298 . Zato so legirni elemeni, ki tvorijo te izloke, za homogenizacijo avstenita na voljo ele pri najvijih temperaturah, pri malo nijih maksimalnih temperaturah pa ne. Kristalna zrna v tej sekvenci varilnega cikla najhitreje rastejo. To je posebno izrazito na podroju, ki se nahaja tik ob rti taljenja, kjer je maksimalna temperatura blizu temperature taljenja jekla. Dodatni razlog za rast zrn je odsotnost delcev, ki rast zrn lahko ovirajo. Pri temperaturah isto blizu talia jekla so izloki, ki imajo to funkcijo, ponavadi raztopljeni 299 . Zaradi nastalega grobega zrna so lastnosti materiala TVP navadno najslabe prav ob rti taljenja 300 . e je najvija temperatura varilnega cikla nija od temperature Ac3, vendar vija od temperature Ac1, avstenitizacija osnovnega materiala gotovo ni zakljuena. Med varilnim ciklom se premeni samo doloen dele varjenega materiala 301 . To se pozna na lastnostih TVP. 5.3.3 Ohlajanje V tej sekvenci varilnega cikla je pomembna hitrost ohlajanja v temperaturnem intervalu, kjer tee premena 302 . Hitrost ohlajanja je odvisna od koliine vneene toplote na enoto doline zvara, od oblike zvara, od terminih lastnosti varjenega materiala in od pogojev pri varjenju 303 . Kaj se dogaja pri varjenju ogljikovih jekel med ohlajanjem ni mogoe razbrati iz Fe-Fe3C diagrama. Ta diagram velja le za zelo poasno ohlajanje. Zaradi znatne hitrosti ohlajanja se avstenit podhladi in reakciji se lahko zaneta zelo pozno. Hitrost difuzije kristalnih gradnikov, ki je nujno potrebna za premeno, je pri nijih temperaturah mnogo manja kot prej, ko je bila temperatura e vija. Premena, do katere ter +Fe3C 5.4

298 299

hitreje se raztopijo tisti izloki, katerih topnost je veja, in med enakovrstnimi izloki tisti izloki, ki so manji izjema so konstrukcijska jekla najvije kakovosti, ki so zato seveda znatno draja 300 predvsem ilavost in duktilnost 301 perlitna zrna, majhni cementitni izloki s feritom iz neposredne okolice izlokov itd 302 to velja v primerih, ko gre za transformabilne kovine 303 a) e vnos toplote poveamo, je hitrost ohlajanja manja. S prevajanjem mora namre pri manjih temperaturnih gradientih odtei ve toplote. b) e je tevilo elementov, ki jih spajamo veje ali pa je veja debelina elementov, je zaradi vejih presekov odtekanje toplote laje, ohlajanje pa hitreje. c) Veja toplotna prevodnost materiala omogoa hitreje odvajanje toplote. d) Pri veji specifini toploti materiala se v zvaru akumulirano ve toplote, ki mora kasneje odtei. Ohlajanje je zato poasneje. e) Nizka temperatura materiala ter prepih ali veter med varjenjem in temperatura zraka so vzrok za hitreje odvajanje toplote. Ohlajanje je zato bolj hitro (ri varjenju predgretega materiala je ohlajanje poasneje, kot e je material hladen, prav tako je pri varjenju v vodoravni legi ali na steni ohlajanje s konvekcijo hitreje kot pri varjenju v nadglavni legi).

70 pride z doloeno zakasnitvijo, poteka zaradi omejene difuzivnosti drugae kot premena v ravnotenih pogojih. e gre za ogljikova jekla, govorimo o kaljenju. Zmonost kaljenja ogljikovih konstrukcijskih jekel pri varjenju se da izraunati iz ogljikovega ekvivalenta (CE) jekla 304 . Veji kot je ekvivalent CE, bolj kaljivo je jeklo.

CE = C +

Cr + Mo + V Ni + Cu + 5 15

5.5

Vsebnost keminih elementov je treba izraziti v [%]. Ko se med varilnim ciklom prine sekvenca ohlajanja, se do temperature Ar3 305 z avstenitom ne dogaja ni posebnega. V tem asu homogenizacija pravzaprav e poteka, vendar zmeraj bolj poasi, saj se hitrost difuzije s temperaturo hitro zmanjuje. Pod temperaturo Ac3 je avstenit podhlajen: Kadar gre za hitro ohlajanje, je doseena podhlajenost lahko zelo velika. V primeru, da pred tem avstenit ni bil homogen, je koncentracija raztopljenih keminih elementov, med katerimi je posebno pomemben ogljik, ponekod bistveno veja kot drugod. Zaradi tega je temperatura Ac3 lokalno nija od tiste, ki velja za jeklo. Kadar gre za poasno ohlajanje, se med temperaturo Ar3 in Ar1 na kristalnih mejah ter na mejam med vkljuki in izloki iz avstenita zane izloati ferit (slika 5.6). Zaradi vse veje prisotnosti z ogljikom manj legiranega ferita se z ogljikom bogati preostali avstenit 306 (slika 4.14 in enaba 4.22). Pri zelo poasnem ohlajanju bi iz avstenita, ki ima evtektoidno sestavo, nastal perlit.

A F

Slika 5.6: Izloanje ferita (F) iz avstenita (A)

Pri varjenju je ohlajanje redko tako poasno, da bi se lahko v zvaru izoblikovala feritnoperlitna mikrostruktura. Zato uporaba FeFe3C-diagrama ni primerna za napovedovanje mikrostrukture zvarov na ogljikovih konstrukcijskih jeklih. Koristiti je treba ustrezne CCTdiagrame, v katerih je upotevana tudi hitrost ohlajanja in sposobnost kaljenja jekel.
304

e je avstenit med ohlajanje zvara mono nehomogen, ponekod nastane izredno trd martenzit, moen pa je celo obstoj zaostalega avstenita. Takrat govorimo o martenzitno-avstenitnih fazah. Nehomogenost avstenita je posledica dejstva, da so se ponekod raztopili veji delci cementita ali drugih karbidov (cementit je elezov karbid), ni pa bilo dovolj asa, da bi se koncentracije raztopljenih kemijskih elementov izenaile. Zaradi tega je ponekod lahko vsebnost ogljika in drugih elementov v obstojeem avstenitu nenormalno visoka. Omenjena situacija je najbolj verjetna v tistem delu TVP, kjer je v trenutku, ko se je konalo raztapljanje delcev, ravno doseena maksimalna temperatura varilnega cikla. Takrat ni monosti, da bi se lokalno poveana koncentracija elementov z difuzijo lahko izenaila, saj se e zane sekvenca ohlajanja (hitrost difuzije se zaradi nianja temperature hitro manja). 305 Ar3 Ac3 306 ferit je trdna raztopina z ogljikom, v kateri so poleg eleza v manjih koliinah prisotni tudi drugi kemini elementi (v tabeli 4.3 vidimo, da je topnost ogljika v feritu mnogo manja od topnosti ogljika v avstenitu)

71

5.4 Mikrostruktura TVP

Varilni CCT-diagram je shematski prikaz izoblikovanih faz v nekem delu TVP med enovarkovnim varjenjem doloene kovinske zlitine. Z njim so opredeljene vse faze, ki so prisotne v ohlajenih zvarih, v tokah, kjer je doseena enaka maksimalna temperatura varilnih ciklov. Posamezni deli TVP se razlikujejo po maksimalni temperaturi varilnih ciklov. Doseena maksimalna temperatura pa na vseh oddaljenostih od rte taljenja ni enaka. Pri varjenju z majhnimi vnosi toplote doseg zelo visokih temperatur ni velik, veji je pri varjenju z velikimi vnosi toplote. Na sliki 5.7 so prikazani CCT-diagrami materiala treh delov TVP. Skonstruirani so pri izvedbi simulacije varjenja. Veljajo izkljuno za visoko trdno ogljikovo konstrukcijsko jeklo Nionicral 70 307 in sicer za grobozrnati del, finozrnati del in delno prekristalizirani del TVP. Znailnost teh delov TVP so tri maksimalne temperature varilnega cikla in to okoli 1350C (slika 5.7a), 960C (slika 5.7b) in 780C (slika 5.7c). Lastnosti materiala TVP so v CCT diagramih predstavljene kar s trdoto merjeno v enotah HV10.
1000

Nionicral 70 Tp 1350 C
0

Nionicral 70 Tp 960 C

Nionicral 70 Tp 780 C

800

600

T [C]

400

200

0 10 0

10 1

10 2

10 3

0 10 4 10 0

10

t t 800 [s]

t t 800 [s]

10

10

0 10 4 10 0

10 1

10 2

10 3

10 4

t t 800 [s]

a grobozrnati del TVP: material se med varjenjem segreje skoraj do talia; b finozrnati del TVP: material se med varjenjem segreje nad temperaturo Ac3; c delno prekristalizirani del TVP: material se med varjenjem segreje med temperaturo Ac1 in Ac3

Slika 5.7: Varilni CCT diagrami za tri dele TVP na jeklu Nionicral 70

5.4.1 Grobozrnati del TVP

Ko se tik ob rti taljenja med varilnim ciklom prine ohlajanje, so avstenitna zrna e poveana. Temperatura tega dela materiala je takrat skoraj enaka temperaturi talia jekla. Rezultat reakcije "" je odvisen od prekaljivosti jekel. Ogljikova jekla niso prekaljiva. Kljub temu na sliki 5.7a vidimo, da pri varjenju jekla Nionicral 70 ob rti taljenja, kjer je Tp 1350C, pri najhitrejem ohlajanju, ko je as t8/5 5 s, nastane martenzitna mikrostruktura. Trdota tega martenzita je 382 HV.
307

Nionicral 70 je varivo visoko trdno ogljikovo konstrukcijsko jeklo. Njegova trdnost (Rp0,2 790 MPa) je doseena s poboljanjem jekla po valjanju. Ker so v jeklu prisotni doloeni legirni elementi v mikro koliinah, spada med mikrolegirana jekla.

72 Grobozrnatost zaetne avstenitne mikrostrukture povea sposobnost kaljenja jekla. Zato v grobozrnatem delu TVP pri enakih hitrostih ohlajanja kot v drugih delih TVP prej naletimo na kalilne mikrostrukture. Zaradi takne mikrostrukture je jeklo na tem mestu trdo in krhko. Prav izoblikovanje martenzitne mikrostrukture v grobozrnatem delu TVP je vzrok, da upravieno obravnavamo ta del TVP vedno kot potencialno ibko toko zvara. V grobozrnatem delu TVP zvarov, ki so narejeni na jeklih z nekoliko vijo vsebnostjo ogljika, pogosto nekaj avstenita med ohlajanjem ne razpade 308 . Ta takoimenovani zaostali avstenit se lahko kasneje pod vplivom razlinih dejavnikov transformira v martenzit ali druge bolj ali manj krhke faze. Rezultat kaljenja ogljikovih konstrukcijskih jekel z nizko vsebnostjo ogljika z varilnih temperatur je nizkoogljini martenzit 309 . Tak martenzit ima v primerjavi z visokoogljinim martenzitom dokaj dobro ilavost. Njegovo trdoto se da izraziti z vsebnostjo ogljika:
HV = 802 C[%] + 305 5.6 V sari jekla Nionicral 70, katerega varilni CCT diagrami so prikazani na sliki 5.7, je 0,09 do 0,1% ogljika. Trdota nizkoogljinega martenzita s takno vsebnostjo ogljika je po enabi 5.6 377-385 HV. Izmerjena trdota martenzitnega vzorca na sliki 5.7a ustreza izraunanim vrednostim. To je dokaz, da je pri ohlajanju s asom t8/5 = 5 s, grobozrnati del TVP res popolnoma martenziten. Ko hitrost ohlajanja pri varjenju jekla Nionicral 70 ni zadostna za nastanek martenzita, se izoblikuje bainitno-martenzitna mikrostruktura. Dele bainita pri daljih asih t8/5 raste, dele martenzita pa pada. Zato se trdota materiala grobozrnatega dela TVP pri vejih asih t8/5 zmanjuje. To vidimo na CCT diagramu na sliki 5.7a iz izmerjenih vrednosti trdote (362 in 315 HV). ilavost materiala s takno mikrostrukturo bi morala biti veja od ilavosti martenzitnega TVP, ki ima enako kemino sestavo 310 . Ko je ohlajanje e poasneje, se izoblikuje v grobozrnatem delu TVP bainitna mikrostruktura, ko je pa e poasneje, je del izoblikovane mikrostrukture na koncu celo feritno-bainiten. Posledica je vse manja trdota TVP. To iz CCT diagrama na sliki 5.7a vidimo iz izmerjenih vrednosti trdote (271 in 247 HV). e je ohlajanje tako poasno, da se pojavi ferit, se ta izloa na mejah avstenitnih zrn 311 . Zaradi relativno hitrega ohlajanja pri varjenju se z ogljikom iz izloenega ferita obogati samo ozek pas avstenita (glej sliko 5.6). Tako postaja preostali avstenit vse bolj nehomogen. Z ogljikom obogateni avstenit se lahko zaradi tega e bolj podhladi 312 . Rezultat premene je e tri in e bolj krhek martenzit. ilavost jekla z mikrostrukturo, v kateri je tudi ferit, ne naraa sorazmerno z deleem ferita 313 . Preostanek bainitne ali bainitno-martenzitne mikrostrukture z vijim deleem ogljika, ki se iz preostalega zelo nehomogenega avstenita izoblikuje pri e nekoliko nijih temperaturah, je namre bolj trd in temu ustrezno manj ilav. Za trdoto in ilavost materiala so pomembne vse prisotne faze v tem delu TVP in tudi njihova porazdelitev.
308 309

temperatura Mf (indeks f pomeni zakljuek ang. finish) je v taknem primeru nija od normalne temperature mikrolegirana ogljikova konstrukcijska jekla imajo navadno e manj ogljika od navadnih ogljikovih konstrukcijskih jekel 310 iz izmerjenih vrednosti ilavosti tega dela TVP, ki bodo prikazane na sliki 6.4b, vidimo, da je res tako 311 zato ga imenujemo tudi ferit na kristalnih mejah (ang. grain boundary ferrit) 312 Ms temperatura je odvisna od vsebnosti ogljika v jeklu (vija kot je vsebnost ogljika, nija je Ms temperatura) 313 ferit je mehak in ilav

73 Lastnosti materiala TVP s preve grobazrnato mikrostrukturo niso optimalne. Zato obravnavamo jekla, ki so obutljiva na rast zrna pri varjenju, kot slabo variva. Najbolji proizvajalci konstrukcijskih jekel poskrbijo z ustreznimi tehnolokimi postopki izdelave jekla, da se iz trdne raztopine avstenita pravoasno izloijo doloene drobne, fino dispergirane temperaturno stabilne faze 314 , ali pa, da so v jeklu prisotni doloeni drobni, fino dispergirani vkljuki 315 : ti delci imajo pri najvijih temperaturah varilnega cikla za kristalne meje vlogo sider 316 . ti in podobni delci so pri premeni zasnova drobnozrnate mikrostrukture 317 .

5.4.2 Finozrnati del TVP

Dlje od rte taljenja je maksimalna temperatura varilnega cikla nija kot ob njej. Nekaj 100K pod temperaturo talia jekla zrna zaradi toplotnega vpliva varjenja e ne rastejo. Za rezultat reakcije "" je pomembna prekaljivost jekla. Ta je pri jeklu, ki je v stanju finozrnatega avstenita manja kot pri grobozrnatem. Pri premeni se zrna lahko drobijo. Pri ohlajanju s tako nizke temperature se izoblikuje dokaj homogena in stabilna drobnozrnata mikrostruktura, saj so pogoji med premeno podobni tistim pri normalizaciji 318 . Zaradi finozrnate mikrostrukture je ilavost tega dela TVP navadno dokaj velika 319 . "Normalizirani" del TVP je finozrnat tudi zato, ker proizvajalci bolj kakovostnih konstrukcijskih jekel poskrbijo da so v jeklu pred premeno prisotni primerni drobni in fino dispergirani izloki. Z njimi zagotovijo izoblikovanje fine sekundarne mikrostrukture320 . Ti izloki so pri premeni kali za izoblikovanje bolj finega sekundarnega zrna. Monost da bi v finozrnatem delu TVP naleteli na martenzit je torej manja kot v grobozrnatem delu TVP. e pa martenzit vseeno nastane, je enako trd kot grobozrnati martenzit. Na slikah 5.7a in 5.7b vidimo, da se pri ohlajanju s temperature 960C nahaja bainitni "nos" pri krajem asu kot pri ohlajanju s temperature 1350C 321 . Izmerjena trdota martenzita, ki je posledica ohlajanja s asom t8/5 = 5s, je 383 HV (slika 5.7b). To je toliko kot se za to jeklo predvideva z enabo 5.6. Enako trdoto smo izmerili tudi v grobozrnatem delu TVP pri istem asu t8/5. Ko hitrost ohlajanja pri varjenju jekla Nionicral 70 ni zadostna za nastanek samega martenzita v finozrnatem delu TVP, se izoblikuje mikrostruktura, ki je bainitnomartenzitna. Izmerjena trdota je 347 in 322 HV. Ko je ohlajanje pri varjenju tega jekla e poasneje in se izoblikuje bainitna mikrostruktura, je bainit mehkeji od bainita v
314 315

to so izloki, ki se pri varjenju raztapljajo ele tik pod taliem jekla V talino je treba dodati natanen odmerek doloenega kemijskega elementa, ki tvori npr s kisikom v talini oksid, ki je trden, ko je jeklo e staljeno. Nastali delci morajo biti pred strjevanjem enakomerno porazdeljeni v talini. Prepreiti je treba nastanek drugih keminih spojin, ki bi bile brez ustreznega uinka. 316 takna jekla je mogoe variti bolj ekonomino (hitreje), saj se sme pri varjenju uporabljati veje vnose toplote 317 to je pomembno za proizvodnjo normaliziranih mikrolegiranih visoko trdnih konstrukcijskih jekel, saj so ti delci kali za izoblikovanje drobnega sekundarnega zrna 318 jeklo pri normalizaciji za doloen as segrejemo nad temperaturo Ac3, da postane avstenit homogen, nato pa pustimo, da se poasi ohladi (hitrost ohlajanja pri varjenju ni tolikna kot pri terminem postopku normalizacije, do doloene stopnje drobljenja zrn pa vseeno pride) 319 e izdelava jekla ni izvedena optimalno, so lahko lastnosti finozrnatega dela TVP celo bolje od osnovnega materiala 320 Ti delci se izloajo zato, ker je koncentracija elementov, ki jih tvorijo, takrat v avstenitu prevelika (topnost je funkcija temperature). 321 na CCT diagramih je abscisna os logaritemska, zato razlike niso tako majhne kot izgledajo

74 grobozrnatem delu TVP. Njegova trdota je 265 HV. Zaradi manje trdote je ilavost materiala tega dela TVP veja od ilavosti grobozrnatega dela TVP z enako mikrostrukturo, ki se izoblikuje pri ohlajanju z vijih temperatur. Zaradi bolj finega avstenitnega zrna v trenutku, ko se zane ohlajanje, se ferit prine izloati prej 322 . Izloanje ferita je na sliki 5.7b zabeleeno pri asu t8/5 = 100 s, na sliki 5.7a pa pri asu t8/5 = 400 s. Pri asu t8/5 = 400 s je v finozrnatem delu TVP dele ferita e dokaj velik, preostali avstenit pa je zato mono obogaten z ogljikom.

5.4.3 Popolnoma prekristalizirani del TVP

Nekoliko dlje od finozrnatega dela TVP je maksimalna temperatura varilnega cikla e tako nizka, da je reakcija "" pri tej temperaturi ravno konana. Jeklo je segreto le malo nad temperaturo Ac3. Zaradi zelo kratkega asa trajanja maksimalne temperature varilnega cikla avstenit ni mogel postati homogen 323 . Iz nehomogenega avstenita se seveda ne izoblikuje enakomerna mikrostruktura. Zato so lastnosti popolnoma prekristaliziranega dela TVP po premeni in ohladitvi slabe od lastnosti finozrnatega dela TVP, pa eprav je tudi tu material popolnoma prekristaliziran. Zaradi nehomogenega avstenita se doloen dele materiala premeni v bolj trde in manj ilave faze. Dele materiala z boljimi lastnostmi zaradi vpliva delea materiala s slabimi lastnostmi ne pride dovolj do izraza, prej je obratno.

5.4.4 Delno prekristalizirani del TVP

e je maksimalna temperatura varilnega cikla nija od temperature Ac3 in vija od temperature Ac1, je avstenitiziran samo doloen dele varjenega materiala. To podroje je na sliki 5.1 oznaeno z II 324 . Nastali avstenit je zelo nehomogen, saj za homogenizacijo avstenita ni prave monosti. Po varjenju je neavstenitizirani dele materiala neprekristaliziran, vendar pa je zaradi kratkotrajnega ogretja na maksimalno temperaturo varilnega cikla do neke mere popuen. Med ohlajanjem se premeni samo tisti dele materiala, ki je bil avstenitiziran. Za izoblikovano mikrostrukturo prekristaliziranega dela TVP je merodajen poseben CCTdiagram (slika 5.7c) 325 . Ta CCT diagram se mono razlikuje od CCT diagramov, ki veljajo za popolnoma avstenitizirano jeklo (sliki 5.7a in 5.7b). V tem delu TVP opazimo nastajanje bainita in izloanje ferita pri mnogo vejih hitrostih ohlajanja kot na CCTdiagramih, ki ustrezajo ohlajanju z vijih temperatur. Dejansko gre tu za jeklo, ki ima vejo vsebnost ogljika 326 . Zaradi ve ogljika v avstenitiziranem deleu jekla so martenzitne in razline bainitne faze tre od enakih v drugih delih TVP 327 . Dele jekla, ki ni bil avstenitiziran, je zaradi "popuanja" mehkeji. To se lahko pozitivno odrazi na ilavosti materiala.
322

glede na celoten volumen materiala je v finozrnatem avstenitu ve kristalnih mej kot v grobozrnatem, zato je tudi ve potencialnih mest za izloanje ferita 323 od premene v avstenit pretee premalo asa, pa tudi maksimalna temperatura varilnega cikla je prenizka, da bi difuzija raztopljenih keminih elementov lahko potekala dovolj hitro 324 vse ostale dele TVP najdemo na podroju, ki je oznaeno z I 325 ta dele materiala nima enake kemine sestave kot jeklo pa tudi maksimalna temperatura varilnega cikla, s katere se prine ohlajanje, je zelo nizka 326 povprena koncentracija ogljika v vseh delih mikrostrukture je zmeraj enaka vsebnosti ogljika v jeklu (primer feritnih in perlitnih zrn v feritno-perlitnih jeklih, ko je v prvih manj kot 0,02% C, v drugih pa 0,8% C) 327 izjema je ferit (vsebnost ogljika v feritu ne more presei 0,02%)

75

5.5 Var
Var nastane s strjevanjem zvarne taline oziroma z rekristalizacijo zgnetenega materiala. Po konanem segrevanju in taljenju oziroma segrevanju in mehanskem gnetenju materiala si segreta snov zveano notranjo energijo znia z odvajanjem toplote na okolico. Var se tako ohladi. e gre za transformabilni material se tudi premeni. Ker je material vara lahko zlit oziroma zgneten iz ve materialov, je njegova kemina sestava odvisna od kemine sestave vseh materialov, ki so vkljueni v proces spajanja, in seveda od njihovih deleev v njem. Rezultat lokalnega vnaanja mehanskega dela in/ali toplote za spajanje materiala je varilni cikel, ki mu je podvren material, iz katerega nastane var. Za primer talilnega varjenja je varilni cikel prikazan na sliki 5.4b. Ni pa pomembno po kakni poti in kako hitro se je material segrel do toke taljenja oziroma do temperature gnetenja. Za potek temperature med varilnim ciklom sta tako znailni samo dve asovni sekvenci: 1. strjevanje/rekristalizacija 2. ohlajanje Potek obeh sekvenc je tako kot pri TVP odvisen od zunanjih vplivov. To so varilni parametri, oblika zvara in lastnosti materiala ter pogoji v blinji okolici zvara, ki vplivajo na odvajanje toplote. Za obliko in usmerjenost kristalnih zrn pri strjevanju staljene kovine v zvarni kopeli so pomembni pogoji pri kristalizaciji, za izoblikovanje faz pri premenah pa potek varilnega cikla, ki ga kvantitativno opredelimo s hitrostjo ohlajanja.

5.5.1 Kemina sestava zvarne kopeli

Pri talilnem varjenju je izhodno stanje materiala za izoblikovanje mikrostrukture vara staljena kovina v zvarni kopeli. Kemina sestava taline je posledica hkratnega taljenja dodajnega in osnovnega materiala ali samo osnovnega materiala 328 ter keminih reakcij, ki potekajo med segrevanjem in taljenjem materiala ter keminih reakcij v asu, ko je material staljen. Tu so pomembni: plini iz atmosfere (kisik, duik) plini, ki predstavljajo aktivno ali nevtralno zaito obloka pri varjenju (argon, helij, ogljikov dioksid, kisik, vodik, ...) druge snovi (npr zaitni praki, oplaenje in stren ipd) prisotne neistoe (voda, olja, barve, ...). Uporabniki segajo po najcenejem osnovnem materialu, ki ima zadovoljive lastnosti. Da je material poceni, morajo biti njegovi proizvodni stroki nizki. Specializirani proizvajalci (npr elezarne) razpolagajo z opremo za masovno izdelavo konstrukcijskih materialov. Stremijo za tem, da potrebne mehanske lastnosti materiala zagotovijo s premiljenim in natanno vodenim tehnolokim postopkom izdelave materiala, ne pa z dragimi legirnimi elementi. Edino tako proizvedeni osnovni material je lahko dovolj poceni, da lahko konkurira na trgu enakim ali podobnim materialom drugih proizvajalcev.

328

to je odvisno od tega ali gre za postopek, pri katerem je za izgradnjo vara potreben dodajni material, ali pa za postopek, pri katerem dodajni material ni potreben (mono je tudi, da se spaja konstrukcijske elemente iz razlinih materialov)

76 Masovne proizvodnje osnovnega materiala, ki ponavadi predstavlja veino mase varjenih konstrukcij, ni mogoe vpeljati brez izredno velikih investicijskih vlaganj v opremo 329 in v znanje ljudi 330 . Finanni vloek se lastnikom proizvodnih sredstev izplaa z velikoserijsko produkcijo, ki jo je treba v celoti hitro realizirati tudi na trgu. Razmere pri varjenju so od primera do primera razline. Varjenja namre ne izvajamo samo v urejenih delavnicah, ampak tudi na terenu, na prepihu, v deju, mrazu, vroini, in to v razlinih legah varjenja. Zaradi tega so pogoji, pri katerih se izoblikuje mikrostruktura varov, zelo razlini. Poleg tega poteka pri varjenju segrevanje in taljenje materiala ter strjevanje in ohlajanje varov bistveno hitreje kot pri proizvodnji osnovnih materialov, zato je popoln nadzor nad razlinimi metalurkimi procesi praktino nemogo. V nekaterih legah varjenja kakovostnih zvarov sploh ni mogoe izdelati. Vendar pa je treba tudi pri raznolikih in vasih za varjenje celo neugodnih pogojih za varjenje izdelovati zvare s primernimi mehanskimi lastnostmi, ki zagotavljajo varno uporabo varjenih izdelkov 331 . Da je to mogoe, je v dodajnih materialih za varjenje vsebnost ogljika praviloma nija kot v osnovnih materialih 332 . Ker je v izdelavo dodajnih materialov vloeno tudi bistveno ve dela, so na enoto mase mnogo draji od trdnostno sicer enakovrednih osnovnih materialov 333 . Na vare odpade le majhen del celotne mase varjenih konstrukcij 334 . Morebitna vija cena dodajnega materiala zato ni bistvena za konno vrednost konstrukcije. Tudi ko uporabimo draji dodajni material, se zaradi bolj zanesljivega varjenja dodatni stroki poplaajo z zmanjanjem drugih strokov, kot so npr stroki varjenja, nadzora, nepotrebnih popravil, servisiranja ipd. Na sliki 5.8 sta skicirana dva spoja, ki sta narejena s talilnim varjenjem (soleni in kotni zvar). V obeh se je v zvarni kopeli, iz katere nastane var, dodajni material zmeal z osnovnim. Zmeraj gre za nameanje vsaj dveh razlinih materialov, zato se kemina sestava varov razlikuje tako od kemine sestave osnovnih kot dodajnih materialov. e je znana kemina sestava dodajnega (DM) in obeh osnovnih materialov (OM1 in OM2) na sliki 5.8, je mogoe kemino sestavo vara izraunati iz oblike prereza zvarnega leba in prereza izdelanega zvara. Predpostavimo, da je v osnovnem materialu vsebnost ogljika COM1 in COM2, v dodajnem materialu pa CDM. Na sliki 5.8 so delei staljenega osnovnih in dodajnih materialov oznaeni kot A1, A2 in A3. To se po premeanju vseh delov staljenega materiala pozna na vsebnosti ogljika v talini, iz katere nastane var (Cvar).
C var 1 ( A1C OM1 + A2 C OM 2 + A3 C DM ) A1 + A2 + A2 5.7

Predpostavili smo, da med varjenjem ni izginilo ni ogljika. Ta predpostavka ne dri popolnoma, saj pri temperaturah, ki so potrebne za taljenje jekla, poznamo tako pojem prigora kot odgora keminih elementov.
329 330

sem spadajo pei, naprave za vakumiranje, valjanje, poboljanje itd tu gre za visoko in vije izobraen strokovni kader 331 najbolj pogosto morajo mehanske lastnosti vara ustrezati lastnostim vgrajenega materiala 332 Zaradi nije vsebnosti ogljika je material vara manj kaljiv, zato so problemi z nezadostno ilavostjo materiala pri hitrem ohlajanju manji. Primerno trdnost vara zagotovijo z drugimi legirnimi elementi. Nekateri od teh so zelo dragi, zato se vsak dodani promil ()npr niklja (Ni) v jeklu mono pozna na konni ceni jekla ( = 0,1%). 333 elektrode, varilne ice, varilni trakovi ipd v primerjavi s ploevino, profili itd 334 navadno nekoliko odstotkov (odvisno je tudi od vrste konstrukcije)

77 Za mikrostrukturo ter trdnost in ilavost vara je vsebnost ogljika zelo pomembna. Pogosto je pri varjenju prav ogljik vzrok za nastanek razpok v varu, zato lahko reemo, da vsebnost ogljika pravzaprav zmanjuje varivost jekel 335 .
DM OM2 A1 A3 A2

OM1

OM1

DM

A1

A3

OM2

A2

a priprava elementov za varjenje; b oblika vara in velikost uvara pri solenem in kotnem zvaru

Slika 5.8: Nastanek vara pri talilnem varjenju z uporabo dodajnega materiala

Podobno kot pri ogljiku, je mogoe na osnovi znane kemine sestave osnovnega in dodajnega materiala izraunati tudi vsebnost drugih legirnih elementov v varu 336 .

5.5.2 Strjevanje kovinske taline

Taljenje in strjevanje istih kovin in zlitin z evtektino sestavo poteka pri doloenem tlaku na konstantni temperaturi 337 . Na sliki 4.14 vidimo, da je pri tlaku 1 bar talie kemino istega eleza 1536C, zlitine eleza s 4,3% ogljika pa 1147C. Potek strjevanja zlitin, ki nimajo evtektine sestave, je odvisen od njihove kemine sestave. Temperatura zaetka strjevanja zlitine eleza z ogljikom se do vsebnosti 4,3% ogljika zniuje. irina temperaturnega intervala strjevanja se do vsebnosti 2,1% poveuje, nato se pa zmanjuje (slika 4.14a). Staljena kovina se strjuje le, e je podhlajena pod temperaturo talia. Pri spremembi agregatnega stanja talina trdna snov se toplota sproa. Sproena toplota iz dela strjene kovine vpliva na temperaturo preostale taline. Hitrost ohlajanja taline se zaradi sproanja toplote pri strjevanju zmanja, kar proces strjevanja upoasni ali pa celo zavre. Zato je na sliki 5.4b hitrost ohlajanja med potekom strjevanja manja kot po konanem strjevanju 338 .
335 336

prav zato je vsebnost ogljika v nelegiranih konstrukcijskih jeklih omejena z 0,23% primerna stopnja nameanosti osnovnega in dodajnega materiala je posebno pomembna pri varjenju avstenitnih nerjavnih jekel, kjer je za odpornost zvara proti vroi pokljivosti potrebna dvofazna feritnoavstenitna mikrostruktura 337 Podobno je pri vodi. Pri tlaku 1 bar se led tali, voda pa zmrzuje pri 0C. e je tlak veji, se led tali pri niji temperaturi (zato se zaradi tee drsalca med drsalko in ledom pojavi sloj vode, ki omogoa, da drsalka drsi po ledu). 338 Temperatura taline v zvarni kopeli je prilino visoka. Temperaturni gradienti so zato veliki. Takne razmere zagotavljajo hitro odvajanje toplote (poglavje 4.5.2). Zato bi tudi ohlajanje moralo biti hitro. Ker se pri kristalizaciji taline sprosti veliko toplote, je hitrost ohlajanja pravzaprav manja kot bi priakovali. Po konanem strjevanju je temperatura strjenega vara e nekoliko nija od temperature taline. Temperaturni gradienti so zato manji. Tako se hitrost odvajanja toplote zmanja. Priakovali bi, da bo ohlajanje potekalo poasneje kot pri strjevanju taline v zvarni kopeli. Vendar ni tako. Ohlajanje poteka hitreje.

78 Za zaetek strjevanja morajo v podhlajeni talini obstajati kali. Potrebne so za nadaljevanje procesa strjevanja s kristalizacijo taline. Kali so ali e obstojei trdni delci v talini ali pa delci, ki pri dovolj nizki temperaturi taline sami od sebe nastanejo. Tako loimo med umetnimi in naravnimi kalmi za kristalizacijo. Za proces kristalizacije je potrebno, da je talina podhlajena. e v talini ni na razpolago umetnih kali, se zaradi terminega gibanja delcev (poglavje 3.6) tu pa tam nahaja manje tevilo atomov na medsebojni oddaljenosti, ki je enaka medatomskim razdaljam v kristalu. Urejenost gradnikov pri tej temperaturi zagotavlja nijo notranjo energijo od notranje energije taline. Ta navidezni drobec kristala v talini predstavlja naravno kal za nadaljnjo kristalizacijo. Naravne kali za kristalizacijo, ki spontano nastajajo z doloeno hitrostjo, so seveda s preostalo talino v toplotnem kontaktu, zato se z enako hitrostjo tudi razkrajajo 339 . e so izpolnjeni pogoji, da se na kaleh kristalizacija nadaljuje, kristali rastejo okoli obstojeih kali. e se e pred tem kal razkroji, proces kristalizacije ne stee. Na sliki 5.9 je krivulja hitrosti nastajanja kali (dN/dt) prikazana v odvisnosti od stopnje podhladitve taline (T). Dokler podhladitev ne dosee potrebne stopnje, kali ne nastajajo. Z veanjem podhladitve, hitrost nastajanja kali raste, nato pa dosee maksimum 340 . Obstoj kali v podhlajeni kovini je shematsko prikazan na sliki 5.10a. Usmerjenost vsake od teh tirih kali je nakljuna.
dN/dt vk velika zrna dN/dt majhna zrna

vk

Slika 5.9: Hitrost nastajanja kali in hitrost kristalizacije pri strjevanju kovinske taline

Tudi za proces kristalizacije je potrebna doloena podhladitev, ki ni tolikna kot je potrebna podhladitev za nastajanje kali. Na sliki 5.9 je krivulja hitrosti kristalizacije vk prikazana v odvisnosti od stopnje podhladitve taline T. Pri kristalizaciji se sproa toplota. Z veanjem podhladitve, hitrost kristalizacije nekaj asa raste in dosee maksimum 341 . Rast kristalov v podhlajeni talini je shematsko prikazana na slikah 5.10b, 5.10c in 5.10d. Kot vidimo se potek hitrosti kristalizacije in potek hitrosti nastajanja kali na sliki 5.9 delno prekrivata. Tako poznamo tri podroja strjevanja kovinske taline s kristalizacijo:
339

Povprena kinetina energija delcev (atomov) je odvisna od temperature taline. Ker imajo zaradi spektralne porazdelitve kinetine energije (enaba 3.34) posamezni delci v talini vejo energijo kot drugi, lahko reemo, da imajo hitreji delci vijo temperaturo. 340 Vzrok za pojemanje hitrosti spontanega nastajanja kali je, da se z velikostjo podhladitve povprena kinetina energija delcev v talini manja. Zaradi tega je nija tudi njihova povprena hitrost. Delci se v talini poasneje gibljejo, zato je verjetnost za sluajni nastanek kali manja. 341 Pri kristalizaciji je potrebno, da delec iz taline pride na mesto, kjer se vgradi v kristal. Za to je potrebna difuzija (enaba 3.31). Ker je povprena kinetina energija delcev v talini pri veji podhladitvi manja, je manja tudi hitrost difuzije. Kristalizacija pri nijih temperaturah zaradi tega poteka vse bolj poasi.

79 e je podhladitev taline majhna, kristalizacija poteka le na povini e obstojeih kristalov 342 . e v talini kristalov ni, kristalizacija ne poteka. Pri malce veji podhladitvi, ko je gostota nastajajoih kali e majhna, je hitrost kristalizacije velika. Kristalizacija je hitra, vendar poteka le na majhnem tevilu kali. Konni rezultat strjevanja taline je majhno tevilo velikih zrn, zato je strjeni material grobozrnat. e je podhladitev veja, je nastajanje kali hitreje, hitrost kristalizacije pa se e zmanjuje. Kristalizacija poteka poasneje, vendar na velikem tevilu kali. Konni rezultat strjevanja taline je veliko tevilo majhnih zrn, zato je strjeni material finozrnat. Vendar pa veja ali manja hitrost kristalizacije pri razlinih podhladitvah nima vpliva na hitrost strjevanja vara kot celote 343 . V istem asu je lahko rezultat manje hitrosti kristalizacije na povrinah vejega tevila kristalov enak volumen strjenega materiala kot rezultat veje hitrosti kristalizacije na povrinah manjega tevila kristalov. Odvisnost hitrosti kristalizacije od podhladitve ne vpliva na dejansko hitrost strjevanja taline. Odloilna je zmonost odvajanja toplote, ki se sproa pri kristalizaciji, od esar je posredno odvisna tudi podhladitev taline. Za smer rasti kristalov 344 je pomembna trenutna usmerjenost kristalov in smer odtekanja toplote: e je talina enakomerno podhlajena, poteka kristalizacije v vse smeri enako hitro. Usmerjenost nastalih kristalnih zrn je odvisna od zaetne usmerjenosti kali in od kasnejih vplivov meanja taline ali terminega gibanja delcev snovi (poglavje 3.6) 345 . Enakomerna kristalizacija je shematsko prikazana na slikah 5.10b-d. e je talina neenakomerno podhlajena, poteka kristalizacija v smeri od veje proti manji podhladitvi. To je smer, ki je nasprotna smeri odvajanja toplote.

a nastanek kali v podhlajeni talini; b zaetek kristalizacije na obstojeih kaleh; c kristali rasteje, taline pa je vse manj; d kristalizacija se kona, ko zmanjka taline, in se kristalna zrna staknejo

Slika 5.10: Zaetek in konec strjevanja taline s kristalizacijo

e v talini ni izrazitega temperaturnega gradienta, rastejo pri kristalizaciji okoli kali poligonalna zrna, ki teijo k obliki krogle. Kristalizacija je konana, ko je porabljena vsa okolika talina. Razlino usmerjena zrna se takrat staknejo. Stine ploskve so meje
342

tak primer je epitaksialna rast kristalov na meji z nataljenimi zrni osnovnega materiala, ki je e spremenjen v groboznato TVP 343 tu gre za volumen strjene snovi na enoto asa 344 to je smer kristalizacije 345 zaradi gibalne koliine najhitrejih delcev taline, ki se termino gibljejo, in njihovih trkov v te drobne kristale, se med procesom kristalizacije ti premikajo in rotirajo

80 kristalnih zrn. Raven energije atomov na kristalnih mejah je vija kot v notranjosti zrn, zato je pri kristalizaciji tenja k tvorbi poligonalnih zrn logina. Glede na celotno tevilo atomov v zrnih, ki je sorazmerno z volumnom zrn, je na ta nain tevilo atomov, ki se nahajajo na povrini kristalov, najmanje. Mikrostruktura, ki se izoblikuje po ulivanju kovinske taline v kokilo oziroma velikost in oblika nastalih zrn, so odvisne od hitrosti ohlajanja, stopnje podhlajenosti taline, prisotnosti neisto in od smeri odvajanja toplote. Na sliki 5.11 si to oglejmo na kokili v prerezu:

Podroje I Podroje II Podroje III

toplotni tok smer rasti kristalov

Slika 5.11: Podroja strjene kovine v kokili

Ohladitev ulite kovinske taline na stiku s hladno steno je hitra. Posledica je velika podhladitev taline tik ob steni. Gostota naravnih kali je tu zato velika. Kristali rastejo na kaleh z neusmerjeno kristalizacijo 346 . Tako ob steni kokile na podroju I nastane mnogo drobnih poligonalnih zrn. Pri kristalizaciji te zunanje, najbolj podhlajene plasti taline, se sproa kristalizacijska toplota, ki zvia temperaturo kovinske taline, ki je nekaj dlje od stene. Podhladitev tega dela taline je zato manja. Toplota lahko iz taline, ki je nekoliko dlje od hladne stene kokile, odteka le v smeri najblije stene. To je smer, ki je nasprotna vzpostavljenemu temperaturnemu gradientu. Zaradi usmerjenega odvajanja toplote na podroju II, ki sledi finozrnatemu delu materiala na podroju I, je rast kristalov usmerjena proti sredini kokile. Rast posameznih zrn poteka v tono doloeni kristalografski smeri 347 . Pri strjevanju zlitin je pogosto takoimenovano izcejanje na mikro in makro nivoju. Neistoe so razne spojine, ki so v talini e prisotne ali pa v njej nastanejo z razlinimi keminimi reakcijami. Pogosto so te reakcije posledica potrebnih metalurkih procesov 348 . Usmerjeni kristali na podroju II, ki rastejo proti sredini kokile, neisto in izcej ne vkljuujejo, ampak jih odrivajo. Koncentracija neisto in izcej v delu kokile s talino zato ves as raste. Med kristalizacijo ima toplota, ki se sproa, nasprotni uinek kot odvajanje toplote. Plast strjene kovine v kokili je vse bolj debela, odvajanje toplote pa zato teje. Oboje zniuje hitrost strjevanja taline, ki je e v kokili.
346 347

toplota odteka kar v okoliko podhlajeno talino pri kristalih s kubino kristalno mreo je to smer <100> 348 tako kemino veemo nezaeljeno snov, ki bi pokvarila lastnosti strjene kovine (npr pri dezoksidaciji taline)

81 V sredini kokile je zaradi poasnejega ohlajanja podhladitev taline zelo majhna. Prav tako je koliina taline e mono omejena. Tudi tevilo razpololjivih naravnih kali za nastanek kristalov je zaradi majhne podhladitve manje. Vkljuki, ki so sestavine neisto, so umetne kali za zaetek kristalizacije. Ker je iz sredine kokile do vseh tirih sten priblino enako dale, odvajanje toplote v sredini kokile ni usmerjeno. Zato na podroju III nastanejo velika poligonalna zrna, z vkljuenimi neistoami in izcejami. Te se nahajajo veinoma na kristalnih mejah.

5.5.3 Strjevanje taline v zvarne kopeli

Ko je vir toplote toliko oddaljen, da toplota ve ne doteka, se zane segreti material ohlajati. Talina v zvarni kopeli se zato prine strjevati. Zvarna kopel je v primerjavi z nestaljenim delom osnovnega materiala majhna, zato se vzpostavijo zelo veliki temperaturni gradienti. Zaradi usmerjenega odvajanja toplote so nastali kristali strjenega vara redko poligonalni. Navadno gre pri strjevanju taline v zvarni kopeli za izrazito usmerjeno kristalizacijo. Usmerjeni kristali so vzrok za doloeno stopnjo anizotropnosti lastnosti materiala varov. Tehnine kovine so zlitine. Pri zlitinah je ravnoteje posameznih faz odvisno od temperature (poglavje 4.6). To vpliva na nain strjevanja taline v zvarni kopeli. Na sliki 5.12 so skicirane razmere med strjevanjem taline v zvarni kopeli, ko gre za ogljikovo jeklo z 0,6% ogljika 349 . Kristalizacija je usmerjena. Strjevalna fronta potuje s hitrostjo vk v smeri osi x (glej sliko 5.9). Z isto hitrostjo se v tej smeri giblje tudi koordinatno izhodie na sliki 5.12a. Tako je pri x < 0 kovina e strjena, pri x > 0 pa obstaja talina.
T
Tt Ttaline
1400

Temperatura
1600

talina

C0

C1

C2 Tt (C0) Tt (C1)

Tvara C2> C1 C1> C0 C0 C<C0 elo fronte x

1000 0 1200

CA0 CA1 CA2

Tt (C2)

avstenit

Ogljik

2+5+6

a potek temperature, koncentracije ogljika in talia taline v ravnotenih pogojih kristalizacije pred strjevalno fronto in za njo; b bogatenje jeklene taline z ogljikom od C0, C1 do C2 med izloanjem avstenita s koncentracijo ogljika CA0, CA1 do CA2 in znievanje temperature talia taline od Tt(C0), Tt(C1) do Tt(C2)

Slika 5.12: Razmere med usmerjeno kristalizacijo taline na strjevalni fronti

Na sliki 5.12b vidimo, da je koncentracija ogljika v avstenitu, ki nastaja s kristalizacijo taline pri temperaturi Tt(C0) enaka CA0. To je manj od povprene vsebnosti ogljika v zvarni
349

tolikna vsebnost ogljika je izbrana zato, da je mogoe pojav strjevanja zvara enostavneje razloiti (pri kristalizaciji se iz taline izloa kar avstenit in ne -ferit, tako kot pri jeklih z 0,2% ogljika)

82 kopeli C0. Avstenit pri temperaturi malo pod 1500C sploh ne more vsebovati 0,6% ogljika (morda le 0,4%). Zato se preostala talina bogati s presekom ogljika iz izloenega avstenita, tako da se vsebnost ogljika v talini povea na C1. Temperatura talia kovine s koncentracijo ogljika C1 je Tt(C1). Ta temperatura je nija od temperature talia kovine s koncentracijo ogljika C0. Koncentracija ogljika v avstenitu, ki nastaja s kristalizacijo obogatene taline, je CA1. Tik pred strjevalno fronto je tako koncentracija ogljika v talini C2, njeno talie pa Tt(C2). Takrat taline zmanjka. Na veji razdalji pred strjevalno fronto talina z ogljikom ni obogatena. Doseg difuzije v talini je namre omejen, saj hitrost rasti kristalov pri kristalizaciji sploh ni majhna 350 . Na sliki 5.12a je prikazano, da potek koncentracije ogljika pred strjevalno fronto vpliva na temperaturo talia taline Tt. Vzpostavljena temperaturna gradienta na sliki 5.12a pred (Ttaline) in za strjevalno fronto (Tvara) omogoata zveznost toplotnega toka preko strjevalne fronte 351 . V varu dale za strjevalno fronto je vsebnost ogljika v avstenitu tolikna kot v talini 352 . Preseek ogljika v talini pred strjevalno fronto je enak primanjkljaju ogljika za strjevalno fronto. Povsod pred strjevalno fronto, kjer je temperatura taline nija od temperature talia, je talina podhlajena. Na sliki 5.13b vidimo, da talina na sami strjevalni fronti, kjer je temperatura taline najnija, ni podhlajena. Dlje od strjevalne fronte se podhladitev vea, dosee maksimum, nato pa se manja. Na sredini podhlajenega podroja je podhladitev taline najveja. Podroje podhlajene taline obstaja povsod, kjer krivulja Tt poteka nad rto Ttaline. Potek krivulje Tt je funkcija zmonosti izenaevanja koncentracije ogljika in drugih legirnih elementov v talini neposredno pred strjevalno fronto ter hitrosti kristalizacije. Potek rte Ttaline je odvisen od prevodnosti materiala in koliine odtekajoe toplote 353 .
T 1. ravninsko strjevanje x T 2. stebriasto strjevanje T 3. dendritsko strjevanje Ttaline Ttaline Tt Ttaline Tt

x Tt

a tipini naini strjevanja zvarne kopeli; b potek temperature taline in temperature talia kovine pred strjevalno fronto; c vzdolni prerez kristalov; d preni prerez kistalov

Slika 5.13: Trije naini strjevanja zvarne kopeli

350 351 352

velikostni razred 10 3 m s 1

temperaturni gradient v varu je manji kot v talini, zato ker je toplotna prevodnost kovine veja (enaba 4.6) koncentracija ogljika se izenai z difuzijo, za kar je potreben doloen as 353 koliina toplote, ki mora odtei v okolico, je v glavnem odvisna od velikosti zvarne kopeli

83 Oblika nastalih kristalov pri strjevanju taline v zvarni kopeli je odvisna od obsega podhlajenega podroja pred strjevalni fronto in od stopnje podhladitve. Tipini primeri strjevanja so skicirani na sliki 5.13. Nain strjevanja je lahko ravninski, stebriasti ali dendritski: 1. e je temperaturni gradient zelo velik, je temperatura na strjevalni fronti praktino enaka temperaturi zaetka kristalizacije 354 . Nastanejo poligonalna kristalna zrna. Ravninsko strjevanje je prikazano na sliki 5.13 zgoraj. 2. e je najveja podhladitev taline blizu strjevalne fronte, podroje podhlajenosti ne sega dale v zvarno kopel. Vzpostavljen je velik temperaturni gradient. Hitrost rasti kristalov je tako velika, da se podhlajena talina pred fronto takoj vkljui v proces kristalizacije. Pred strjevalno fronto se v talini ne poraja veliko tevilo kali. Zato nastanejo usmerjena zrna, ki rastejo po celotni ploskvi strjevalne fronte z enako hitrostjo. Stebriasto strjevanje je prikazano na sliki 5.13 v sredini. 3. e je najveja podhladitev taline bolj oddaljena od strjevalne fronte, podroje podhlajenosti sega zelo dale v zvarno kopel. Vzpostavljen je majhen temperaturni gradient. Na mestu z najvejo podhladitvijo taline se poraja veliko tevilo kali. Na njih rastejo majhni kristali, ki se gibljejo tako, kot se giblje tok taline pred strjevalno fronto. Ko se tem kristalom pribliajo rastoi dendriti, se ti vkljuijo v njihovo rast kot celota 355 . Nastanejo usmerjena zrna, ki rastejo najhitreje le na doloenih mestih. Zaostala podroja, z nestrjeno talino med njimi, kristalizirajo kasneje. Dendritsko strjevanje je prikazano na sliki 5.13 spodaj.

5.5.4 Smer kristalizacije

Vir toplote pri talilnem varjenju se navadno giblje. Njegovo gibanje vpliva na obliko zvarne kopeli. Oblika zvarne kopeli je odvisna od hitrosti taljenja materiala in od hitrosti strjevanja taline ter od hitrosti varjenja. Pomembna je potrebna koliina toplote za taljenje kovine, ki se pri kristalizaciji kasneje sprosti. Ko gre ves as za isti material in isto obliko varjenca ter za vir toplote s stalno mojo, ki se giblje s konstantno hitrostjo premortno, se oblika in velikost zvarne kopeli s asom ne spreminjata 356 . Da nastane primerno velika zvarna kopel, poskrbimo s potrebno koliino dovedene toplote. Tako je zagotovljeno zanesljivo in kvalitetno povezovanje materiala varjenih elementov s staljenim materialom. Na sliki 5.14 je prikazan tloris takne kvazistacionarne oblike zvarne kopeli. Potujo koordinatni sistem ima izhodie v toki, v kateri vnaamo jedro toplotnega toka za taljenje materiala. Vir toplote in zvarna kopel se gibljeta premortno s hitrostjo varjenja v. Ker toplota povsod odteka v hladno okolico pravokotno na strjevalno fronto, kristalizacija taline poteka v nasprotni smeri. Smer strjevanja v vsaki toki na konturi zvarne kopeli opredelimo s kotom med smerjo varjenja in pravokotnico na strjevalno fronto: A) Toka A je na rti, po kateri se giblje vir toplote. Hitrost strjevanja taline je enaka hitrosti varjenja, sicer oblika kopeli ne bi bila ves as enaka (vk = v). Zaradi velike
354

v resnici mora obstajati neka minimalna podhladitev taline, saj sicer proces kristalizacije ne bi mogel potekati (slika 5.9) 355 prav zaradi tega imajo dendriti svojo znailno drevesasto zgradbo 356 Gre za kvazistacionarne razmere (v koordinatnem sistemu, ki potuje z isto hitrostjo kot vir toplote sta oblika in velikost zvarne kopeli konstantni). Nastala oblika omogoa, da med strjevanjem taline vsa dovedena toplota, ki se je porabila za taljenje materiala, lahko iz zvarne kopeli tudi odtee.

84 hitrosti kristalizacije se sproa veliko toplote, ki mora biti odvedena iz zvara. V toki A je temperaturni gradient zelo velik. B) V toki B smer kristalizacije doloa kot . Hitrost strjevanja je manja kot v toki A (vk = v cos). Kot je odvisen od poloaja toke B na konturi zvarne kopeli 357 . Temperaturni gradient v toki B je manji kot v toki A 358 . C) V toki C se toplota za taljenje materiala ne porablja in ne sproa, saj se material niti ne tali niti ne strjuje. Pravokotnica na konturo zvarne kopeli je pravokotna na smer varjenja ( = 90, cos = 0, vk = 0). Toplota na tem mestu iz zvarne kopeli ne odteka, zato je temperaturni gradient v toki C ni. D) V toki D, ki je na rti, po kateri se giblje vir toplote, se material tali s hitrostjo v. E) V toki E se material tali z nekoliko manjo hitrostjo kot je hitrost gibanja vira toplote (vt < v). Hitrost taljenja je odvisna od kota .
element I

strjeni var
vk = v, A o

talina
v
o o

D, vt = v

zvarni leb

E, vt = v cos < v

B
vk = v cos < v

C, vk = 0

element II

Slika 5.14: Hitrost in smer spreminjanja agregatnega stanja snovi ob konturi zvarne kopeli

Iz smeri strjevanja zvarne kopeli, ki so prikazane na sliki 5.14, je mogoe zakljuiti, da smer dendritov med strjevanjem taline v zvarni kopeli ni stalna. Vzrok je nenehno spreminjanje kota na konceh dendritov, ki rastejo v zvarno kopel. Na boku zvarne kopeli je ta 90, na zaelju pa 0. Vmes se prilagaja trenutnemu poloaju zvarne kopeli: Strjevanje taline v zvarni kopeli se zane s kristalizacijo na nataljenih kristalih osnovnega materiala. Ta takoimenovana epitaksialna rast kristalov potrebuje minimalno podhladitev taline. Nataljeni kristali na rti taljenja so usmerjeni nakljuno, zato imajo pri kristalizaciji prednost tisti, ki so za rast kristalov v zvarno kopel bolj ugodno usmerjeni 359 . Zrna osnovnega materiala so v predhodnih sekvencah varilnega cikla tik ob rti taljenja e zrasla. Zaradi tega so lahko dokaj velika. Ko je zaradi spreminjanja kota rast kristalov v prednostni kristalni smeri e mono ovirana, se kristalizacija nadaljuje na kaleh tik ob predhodnih kristalih. Novi kristali nadaljujejo rast v zvarno kopel v prednostni kristalni smeri. Njihova oblika je odvisna od podhladitve pred strjevalno fronto (slika 5.13). Tudi ti kristali morajo biti ve ali manj pravokotni na trenutni poloaj strjevalne fronte, ki je odvisen

357 358

kristalizacija poteka pravokotno na rto, ki ponazarja obliko zvarne kopeli ker kristalizacija poteka poasneje, se sproa v enoti asa manj toplote, zato mora manj toplote tudi odtei (to pomeni pri predpostavki o konstantni prevodnosti kovine, da je zaradi tega temperaturni gradient ustrezno manji). 359 prednostna kristalna smer za rast kristalov je pri kubinih kristalih stranica osnovne kristalne celice (<100>)

85 od konture zvarne kopeli. Ko je rast kristalov v prednostni kristalni smeri zaradi spreminjanja kota spet ovirana, se kristalizacija nadaljuje na novih kaleh. e so izpolnjeni pogoji za usmerjeno kristalizacijo (slika 5.13), stebriasti in dendritski kristali odrivajo obstojee neistoe oziroma izceje, ki se teko vgradijo v kristale. Te snovi izvirajo iz neistega ali izcejenega osnovnega materiala ter iz dodajnega materiala ali varilnega okolja. Posledice usmerjenega strjevanja oneiene zvarne kopeli so odvisne od oblike zvarne kopeli. Oblika zvarne kopeli pa je funkcija hitrosti varjenja in najveje mone hitrosti kristalizacije. Na sliki 5.15a je prikazana oblika zvarne kopeli, ki nastane pri varjenju, ko je najveja mona hitrost kristalizacije med strjevanjem veja ali vsaj enaka hitrosti varjenja. Rastoi kristali neistoe in izceje ves as odrivajo v zvarno kopel. Ta se isti s keminimi reakcijami, v katerih nastaja lindra. lindra zaradi manje specifine tee izplava iz taline 360 .
plast neisto
strjeni var zvarna kopel
o

v
strjeni var

zvarna kopel
o

smer kristalizacije

smer kristalizacije

a hitrost varjenja je manja od hitrosti kristalizacije (kristali odrivajo neistoe v zvarno kopel, talina pa se oisti s keminimi reakcijami); b hitrost varjenja je veja od hitrosti kristalizacije (odrinjene neistoe se kopiijo v osi vara)

Slika 5.15: Oblika zvarne kopeli pri dveh hitrostih varjenja

Na sliki 5.15b je prikazana oblika zvarne kopeli, ki nastane, ko je hitrost varjenja veja od mone hitrosti kristalizacije. Neistoe, ki so pri kristalizaciji taline odrinjane, ne konajo v zvarni kopeli, ki bi se lahko oistila s keminimi reakcijami. Deloma se te neistoe kopiijo v osi varka, deloma pa v vmesnem prostoru med rastoimi dendriti. Nastala plast neisto med dendriti in v osi zvara nima tako dobrih mehanskih lastnosti kot isti kovinski material 361 . Ko se zvar po konani kristalizaciji ohlaja, se kri (enaba 4.3). Najbolj se skri najbolj segreti del zvara. To je var. Okolica vara, ki med varjenjem ni bila toliko segreta 362 , se temu zoperstavi. Posledica oviranega krenja je pojav nateznih napetosti 363 , ki so usmerjene preno na os zvara. Te napetosti so lahko celo veje od trdnosti vara. V taknih primerih var poi na mestih z vgrajenimi neistoami. Do nastanka razpoke pride v asu, ko je zvar vro, saj se je tik pred tem material vara ele strdil. Zato te razpoke imenujemo vroe razpoke, sam pojav pa poznamo kot vroo pokljivost zvarov. Na sliki 5.16 je prikazan prerez enovarkovnega solenega V-zvara preno na smer varjenja z dobro vidno smerjo rasti kristalov pri strjevanju zvarne taline.
360 361

lindro navadno s povrine ohlajenega vara mehansko odstranimo (kladivo, ina krtaa itd) zaradi vgrajene plasti neisto so lahko mehanske lastnosti taknega vara slabe 362 pri varjenju gre za lokalno segrevanje materiala 363 varilne zaostale napetosti

86

Slika 5.16: Preni prerez vara

Kristali na sliki 5.16 so rasli v nasprotni smeri od smeri odtekanja toplote proti varjenemu materialu. V ta material odtee iz zvarne kopeli veina toplote. Neistoe, ki so po strditvi vzrok za pojav vroe pokljivosti, bi se nahajale v osi vara, po vsej debelini zvara.

5.5.5 Ohlajanje strjenega vara

Pri strjevanju nelegiranih jekel z malo ogljika, konstrukcijska jekla in veina varov na teh jeklih, se feritna zrna. Pri strjevanju nelegiranih jekel z ve primarna avstenitna zrna (glej poglavje 4.6.1). e fronto dovolj velika, je strjevanje usmerjeno 364 . kamor spadajo navadna ogljikova iz taline najprej izloajo primarna ogljika se iz taline najprej izloajo je podhladitev pred kristalizacijsko

S kristalizacijo taline nastala kristalna zrna se pri ogljikovih konstrukcijskih jeklih med ohlajanjem varov e vsaj enkrat premenijo. Iz primarne mikrostrukture se v doloenem temperaturnem intervalu izoblikuje sekundarna in v doloenih primerih tudi tercialna mikrostruktura 365 . Mehanske lastnosti varov so funkcija konne mikrostrukture jekla oziroma faz, ki so obstojne v ohlajenem jeklu. Za konno mikrostrukturo varov sta pomembni kemina sestava taline v zvarni kopeli in hitrost ohlajanja zvarov 366 . Hitrost ohlajanja celotnih zvarov je odvisna od koliine toplote, ki smo jo vnesli med varjenjem za taljenje materiala vsakega varka, ter od toplotne prevodnosti materialov 367 in oblike spojev. Toplota je bila za kratek as vskladiena v segretem in ponekod tudi staljenem materialu varkov, nato pa je odtekla v bolj hladno okolico. S tem sta material vara in njegova neposredna okolica, kjer nastane TVP, bili podvreni znailnemu toplotnemu vplivu varjenja, ki mu pravimo varilni cikel. Pri ohlajanju transformabilnih ogljikovih jekel je za potek termine zgodovine pomembna hitrost ohlajanja skozi temperaturni interval med 800 in 500C 368 . V tem intervalu poteka zakljuna premena, ko se izoblikuje mikrostruktura, ki v zvaru obstaja pri normalni temperaturi 369 .

364 365

zrna v strjenem varu so redko poligonalna, zato je material vara zmeraj do neke mere anizotropen sekundarna mikrostruktura je posledica premene kristalnih zrn, ki so nastala neposredno iz taline, tercialna mikrostruktura pa je posledica premene enkrat e prekristaliziranih kristalnih zrn 366 isto velja tudi povsod tam, kjer je bil osnovni material segret nad temperaturo Ac3, tudi za TVP 367 pri varjenju tankih elementov sta pomembni tudi specifina toplota ter gostota zvara in varjenega materiala
368 369

merilo za hitrost ohlajanja zvara je as t8/5 so tudi izjeme, kot npr jekla obstojna pri visokih temperaturah in ognjeodporna jekla (njihova mikrostruktura oziroma lastnosti so pomembne pri temperaturi, ko se konstrukcijo uporablja)

87 Na sliki 5.17 je skicirana mikrostruktura strjenega vara pri treh razlinih temperaturah. Gre za jekleni var, ki ima manj kot 0,1 % ogljika (glej poglavje 4.6.1). Primarna mikrostruktura vara, ki nastane s kristalizacijo taline, je -feritna (slika 5.17a). Zaradi naina kristalizacije je ta mikrostruktura usmerjena. Pri temperaturi Ac4 se prine izoblikovanje sekundarne avstenitne mikrostrukture vara (slika 5.17b). Zrna niso usmerjena, saj je smer nastalih sekundarnih kristalov nakljuna. Pri temperaturi Ac3 se prine izoblikovanje tercialne feritno-perlitne mikrostrukture vara (slika 5.17c) 370 . Tudi ta zrna niso usmerjena. Takno mikrostrukturo ima jeklo pri normalni temperaturi.

a primarna dendritska mikrostruktura jekla; b sekundarna avstenitna mikrostruktura z mejami zrn primarne mikrostrukture; c tercialna mikrostruktura z mejami zrn primarne in sekundarne mikrostrukture

Slika 5.17: Prekristalizacija vara pri ohlajanju transformabilnega jekla z manj kot 0,1% ogljika

e je v jekleni talini, iz katere nastane var, ve kot 0,5 % ogljika (glej poglavje 4.6.1) nastane s kristalizacijo taline primarna avstenitna mikrostruktura, ki je zaradi naina kristalizacije usmerjena. Ko se pri temperaturi Ac3 prine izoblikovanje sekundarne feritno-perlitne ali kakne druge mikrostrukture, ki je obstojna pri normalni temperaturi (slika 5.17b), ta ni usmerjena. e je v jekleni talini, iz katere nastane var, med 0,1 in 0,5 % ogljika, je strjevanje taline nekoliko bolj zapleteno. Najprej se izloa -ferit, ki bogati talino z ogljikom. Iz izloenega -ferita se kasneje izloa avstenit, ki preostali -ferit siromai na ogljiku. Velikost zrn konne mikrostrukture (sekundarne oziroma tercialne) je odvisna od gostote kali za premeno. Gostota teh kali je v veliki meri odvisne od velikosti predhodnih zrn in dispergiranosti razlinih vkljukov in izlokov. V avstenitu so nukleacijska mesta za -fazo predvsem proste povrine, vogali in meje zrn, vkljuki, dislokacije in skupki praznih mest. Neistoe, ki so se pri strjevanju taline nabirale na mejah kristalnih zrn primarne mikrostrukture, se nahajajo na istih mestih tudi v sekundarni ali tercialni mikrostrukturi. Zato so lahko lastnosti takne kovine e zmeraj do doloene stopnje anizotropne. Dodajni materiali za varjenje ogljikovih konstrukcijskih jekel vsebujejo ponavadi manj ogljika kot osnovni materiali. Za doseganje potrebne trdnosti varov je zato potrebnih ve

370

navadno v varih ne zasledimo feritno-perlitne mikrostrukture, ampak druge, takoimenovane vmesne mikrostrukture kot so martenzitno-bainitna, bainitna ali feritno-bainitna mikrostruktura

88 drugih legirnih elementov. Zaradi prisotnosti teh elementov je prekaljivost varov navadno veja od prekaljivosti osnovnih materialov. Zaradi nameanja dodajnega in osnovnega materiala pa je v varu tudi ogljika ve kot v dodajnem materialu. Zaradi veje prekaljivosti in poveane vsebnosti ogljika je izoblikovanje nezaeljenega martenzita v varu bolj verjetno kot bi priakovali glede na kemijsko sestavo dodajnega materiala371 . Zaradi veje prekaljivosti je pri ohlajanju varov izloanje ferita vzdol kristalnih mej manj verjetno kot v manj prekaljivem TVP 372 . Zato pride v varih do izloanja ferita le v manjem obsegu. Dokaj grobozrnata avstenitna mikrostruktura varov pa ima v celoti tudi manj kristalnih mej, ki bi omogoale izloanje ferita. Kadar pa se v varu izloa ferit, se preostali podhlajeni avstenit bogati z ogljikom. Iz obogatenega avstenita se pri nijih temperaturah izoblikujejo krhke avstenitno-martenzitne faze tudi takrat, ko je povprena vsebnost ogljika v jeklu dokaj nizka 373 . Avstenitnomartenzitne faze so za varno uporabo zvarov velik problem 374 , zato se jim pri varjenju skuamo na vsak nain izogniti 375 . Vsaj delno izoblikovanje bainitne mikrostrukture v varu 376 , zagotavlja dobro varivost in bolj zanesljivo in varno uporabo varjenih konstrukcijskih komponent. Temu proizvajalci dodajnih materialov posveajo veliko pozornost 377 .

371

vendar pa je martenzit v varu z manj ogljika manj trd ter bolj duktilen in ilav, kot tisti, ki morebiti nastane v TVP, kjer je ogljika ve 372 poznamo ga tudi kot ferit na mejah avstenitnega zrna (ang - grain boundary ferrit) 373 Ms temperatura jekla je odvisna od vsebnosti ogljika 374 z ogljikom lokalno zelo mono obogatena podroja avstenita omogoajo v posebnih primerih po ohladitvi obstoj zaostalega avstenita v varih 375 Razkroj avstenitno-martenzitnih faz v varu in TVP pospei toplota, ki je potrebna za varjenje sledeih varkov. Podroja z avstenitno-martenzitnimi fazami se morajo pri tem dovolj mono segreti. Monost za izoblikovane avstenitno-martenzitnih faz pa je e veja pri ponovnem segrevanju grobozrnate mikrostrukture vara ali TVP med varjenjem sledeih varkov v temperaturni interval Ac1 Ac3. Seveda je pomembna tudi hitrost ohlajanja. 376 Bainit ima neke znailnosti perlita in martenzita. Je dejansko zmes ferita in cementita, vendar ne v takni obliki kot je to perlit. Tako poznamo zgornji in spodnji bainit. Zaradi dobre ilavosti je v varu posebno zaelena ena vrsta "bainita", takoimenovani acikularni ferit. 377 Potrebna je ustrezna kemina sestava dodajnega materiala in prisotnost fino dispergiranih delcev v talini (vkljuki) ali v avstenitnem varu (izloki), ki pospeijo tvorbo bainita. Ker pri varjenju pride do nameanja dodajnega materiala z osnovnim, so doloeni dodajni materiali primerni le za varjenje nekaterih jekel.