PSIHIATRIČNO IZVEDENASTVO-NA SPLOŠNO:
Je po obliki in vsebini strokovno poročilo v jeziku,ki ga razume tudi
pravnik. Poročilo vsebuje v zaključki tudi mnenje,ki je ponavadi tudi
odrgovor na zastavljena vprašanja v skladu z zakonom, vendar
izvedenec ne sme uporabljati pravnih izrazov i zaključkov, marveč
pri mnenju izhaja le iz psihiatrične stroke. Če kdorkoli, ki je za
mnenje upravičeno zainteresiran podvomi o pravilnosti mnenja,ima
pristojni organ pc,odrediti,da mnenje o isti zadevi izdela še en
izvedenec. Izvedenec je oseba,ki ima potrebno strokono znanje za
ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva. Sodnik z
odredbo ali s sklepom imenuje psihiatra za izvedenca, kadar
potrebuje strokovna pojasnila s področja psihiatrije,brez katerih ne bi
mogel razsoditi ali kako drugače končati sodnega postopka.
IZVEDENEC PSIHIATER V CIVILNOPRAVNIH ZADEVAH
Postavi ga sodišče s sklepom. Zaradi motenj razuma in volje
posamezne osebe je lahko pravni posel neveljaven. Stanje volje s
ugotavlja na čas sklenitve pr.posla. stanje razuma in volje pa ni
odvisno samo od vrste duševnih motenj ampak predvsem od
obsežnosti in njene intenzivitete. Izvedenec psihiater ponavadi
sodeluje pri postopku odvzema poslovne sposobnosti- pri tem je v
ospredju ocena zmožnosti za razsojanje in voljo, zato interese takšnih
oseb družba ščiti tako,da jih začasno ali trajno postavi pod
skrbništvo. Določen je tudi postopek za spremembo osebe skrbnika
ali za odpravo skrbnika, če so zanj prenehali razlogi. Izvedenec
psihiater v takem postopku sodeluje z novim strokovnim mnenjem,
sodeluje tudi pri izpodbijanju oporočne sposobnosti,na ta način,da
poda mnenje,ali je ob času sklenitve oporoke bil oporočitelj
razsoden. Oporočne sposobnosti ne gre ugotavljati,saj jo praviloma
pridobi oseba s starostjo 15 let, izvedenec pa samo poda mnenje,če je
bil oporočitelj zaradi zmanjšanih umskih sposobnosti ali bolezni
nesposoben za razsojanje,v nasprotnem primeru pa bo ugotovil,da
dokazov o morebitni nesposobnosti za razsojanje ni našel,ali ni
ugotovil. Psihiater v naših razmerah ne sodeluje pogosto pri zadevah
iz odškodninskega prava,saj v tem pogledu želijo oškodovanci le
občečloveška vrednotenja svojih stanj,saj ne želijo,da bi jih
psihiatrična ocena stigmatizirala ( pri ugotavljanju nematerialne
škode duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske
dejavnosti,telesne skaženosti,preživetega strahu,…). Na družinskem
področju imajo izvedenci nekaj več dela,saj zakonske zveze ne more
skleniti oseba,ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna. Psihiater
izvedenec je sodišči v pomoč pri razvezi le takrat,kadar kadar je 1 ali
oba od zakoncev duševno bolan ali huje moten, skladno z motnjami
navedenimi v Mednarodnim klasifikaciji bolezni-10. revizija,zaradi
ugotovljene motnje pa bi bili lahko oškodovani otrokov
razvoj,njegova vzgoja ali varstvo. Prav tako ne more biti posvojitelj
oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost ali da je tako duševno
prizadeta ali bolna,da utegne spraviti v nevarnost posvojenčevo
zdravje in življenje. Pri odvzemu roditeljske pravice,bo sodelovanje
izvedenca potrebno,če roditelj zlorablja ali hudo zanemarja svoje
dolžnosti,kar pa lahko počne tudi zaradi svoje duševne bolezni.
IZVEDENEC PSIHIATER V KAZENSKOPRAVNIH ZADEVAH
Postavi ga sodišče z odredbo. Postavi se takrat kadar se pri
obdolžencu pojavi sum na kakšno trajno ali začasno duševno
bolezen,motnjo ali zaostalost ali kakšne druge trajne in hude duševne
motenosti zaradi katere bi bila prištevnost izključena. Če je po
mnenju izvedencev potrebno daljše opazovanje, se pošlje obdolženec
na opazovanje v ustrezen zdravstveni zavod. Sklep o tem izda
preiskovalni sodnik. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Opazovanje
se sme podaljšati nad dva meseca samo na obrazložen predlog
upravnika zdravstvenega zavoda po poprejšnjem zaslišanju
izvedencev, vendar pa nikakor ne sme trajati dalj, kot traja rok za
pripor. Če ta obdolženec nima zagovornika,mu ga je potrebno
postaviti po uradni dolžnosti ob izdaji sklepa o opazovanju. Čas,ki ga
obdolženec prebije na opazovanju se všteje v pripor oziroma v
morebitno kazen. Če je obdolženec v priporu,je potrebno obvestiti
zavod,zakaj je bil odrejen pripor,da ukrenejo kar je potrebno za
zagotovitev namena pripora.
Če doženejo izvedenci v duševnem stanju obdolženca motnjo,
določijo njeno naravo, vrsto, stopnjo in trajnost ter dajo svoje mnenje
o tem, kako je tako duševno stanje vplivalo in kako še sedaj vpliva na
pojmovanje in ravnanje obdolženca, in ali je in v kolikšni meri je
obstajala duševna motnja ob storitvi kaznivega dejanja.
.
VARNOSTNI UKREP OBVEZNEGA PSIHIATRIČNEGA
ZDRAVLJENJA IN VARSTVA V ZDRAVSTVENEM ZAVODU
Varnostni ukrep te vrste je omejen na največ 10 let,sodišče po poteku
1 leta vsako leto znova odloči,ali je ta ukrep še potreben. Osebe,ki so
jih spoznali za bistveno zmanjšano prištevno, preneha ta ukrep z
potekom časa,ki bi ga sicer prebile v zaporu, če pa je ta čes krajši od
izrečene kazni, sodišče odloči,ali mora taka oseba preostanek kazni v
zapor ali pa se je pogojno izpusti
NEPROSTOVOLJNA HOSPITALIZACIJA V PSIH. BOLNIŠNICI
Bolnika, ki zaradi duševne bolezni ogroža svoje življenje ali življenje
drugih ljudi ali povzroča veliko škodo sebi ali drugim, je mogoče
napotiti in sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico tudi brez
njegove privolitve.
O sprejemu bolnika iz prejšnjega odstavka v psihiatrično bolnišnico
mora pooblaščena oseba bolnišnice najkasneje v 48 urah po sprejemu
obvestiti pristojno sodišče.
Zdravnik, ki bolnika iz prvega odstavka tega člena pošilja v
psihiatrično bolnišnico, sme zahtevati pomoč pristojnih organov za
notranje zadeve, če ugotovi, da je zaradi bolnikovega ravnanja
neposredno ogrožena varnost ljudi. Hospitalizacija je bolniku v
korist,saj ga pripelje do zdravljenja,morebiti celi do ozdravljenja.
Zdravnik mora pred napotitvijo bolnika brez njegove privolitve v
bolnišnico obvezno opraviti pregled. Oceno bolnikovega stanja ob
neposrednem pregledu dopolnijo podatki varnostnih služb,svojcev in
drugih zanesljivih oseb o ravnanju bolnika in so zdravniku v pomoč
pri odločitvi.
Sodišče izvede pridržali postopek po določilih zakona-
čimhitreje,najpozneje pa mora do tega priti v 48 urah,kar pomeni,da
se sodnik sreča z bolnikom v bolnišnici,zasliši zdravnika,ki ga zdravi
in tudi druge osebe,ki bi lahko podale podatke o njegovem duševnem
zdravju- sodišče po tako izvedenem postopku ugotovi ali je potrebno
nadljne pridržanje ali jo je potrebno odpustiti. Pridržanje sme trajati
max 1 leto. Zoper sklep o pridržanju je možna pritožba :
PRIDRŽANI,CSD, ZZ/ZUNAJZAKONSKI PARTNER/OS.S
KATERO P ŽIVI V DALJ ČASA TRAJAJOČI
ŽIVLJ.SKUPNOSTI, SORODNIK V RANI ČRTI IN SORODNIK
V STRANSKI ČRTI DO 2. KOLENA TER SEVEDA TUDI
ZDRAVSTVENA ORGANIZACIJA. Pritožbo obravnava višje
sodišče v 3 dneh.
OBVEZNO PSIHIATRIČNO ZDRAVLJENJE NA PROSTOSTI
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, izreče
sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da
je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših
kaznivih dejanj,prav tako sme sodišče izreči obvezno psihiatrično
zdravljenje na prostosti tudi osebi,ki se ji je izrekel ukrep zdravljenja
in je bil čas krajši in je bila pogojno izpuščena.
Obvezno psihiatrično zdravljenje sme trajati najdalj dve leti. Sodišče
po preteku enega leta ponovno odloči o tem, ali je obvezno
zdravljenje na prostosti še potrebno.
Če se storilec noče zdraviti na prostosti, ali če zdravljenje
samovoljno opusti, ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob
navedenih pogojih odredi, da se ta ukrep izvršuje v ustreznem
zdravstvenem zavodu. Tudi v takšnem primeru sme ta ukrep trajati
največ dve leti. Sodišče po preteku enega leta ponovno odloči o tem,
ali je ta ukrep še potreben
ČUSTVENO NEURAVNOVEŠENA OSEBNOST – osebnostna
motnja
Čustveno neuravnovešene osebnostne motnje so motnje, ki težijo k
impulzivnemu reagiranju, ne glede na posledice;razpoloženje je
nepredvidljivo in muhasto. Obstaja nagnjenje k izbruhom čustev in
nesposobnost nadzorovanja vedenjskih eksplozij. Kaže se tendenca k
prepirljivosti in sporom z drugimi, še zlasti če se impulzivna dejanja
onemogočijo ali nadzorujejo. Mogoče je razlikovati dvoje tipov:
impulzivni tip, ki ga označuje v glavnem čustveno neuravnovešenost
in slabo obvladovanje hotnih vzgibov in tako imenovani "borderline"
tip, za katerega so poleg tega značilne še motnje v samopodobi,
smotrih in notranjih preferencah, kronično občutje praznine,
intenzivni in nestabilni medosebni odnosi in tendenca k
samodestruktivnemu vedenju s samomorilskimi gestami in poskusi.

PEDOFILIJA
Gre za motnjo nepopolne spolne dozorelosti. Osebe s tem
nagnjenjem pogosto doživljajo sebe na infantilen način in zato v
erotičnih stikih težijo k osebam,ki so jim v duševnem pogledu
podobne. Za pedofilne moške je značilno prav to,da dobro poznajo
svojo žrtev. Osebnost storilca: NEZRELI,REGREDIRANI,
IZKORIŠČEVALSKI, AGRESIVNI. Pedofili so heterogena skupina.
Vzroki so različni: po PSIHOANALITSKI TEORIJI,
(NE)SAMOSPOŠTOVANJE, ODNOS DO ODRASLIH ŽENSK,
SPOLNA AKSIOZNOST IN OBČUTEK KRIVDE OB
DOŽIVLJANJU SPOLNEGA VZBURJENJA. Večina pedofilnih
moških si izbere za žrtev otroka,ki ga dobro pozna-največkrat lasnte
otroke,ali pa se poročijo z materjo takšnih otrok,da imajo lažji dostop
do njih. Niso nasilni do otrok, nanje so zelo navezani. Ne vidijo nič
kaznivega v svojih ravnanjih,lahko pa tudi zlorabljajo šibkost otroka
in jih predvsem trpljenje otroka vzburja- to mu daje občutek moči.
Le-ti tudi večkrat uporabijo silo,saj jih ne brigajo čustva otrok.
ALKOHOLIZEM
Alkohol spodbuja k nasilnosti,a jo zaradi svojega narkotičnega
učinka tudi blaži. Posebej problematičen je patološki opoj z
alkoholom,saj v opoju nastopi motnja zavesti-kar lahko pripelje do
hudih dejanj.na kocu takšnega dogajanja oseba globoko zaspi,ko pa
se zbudi pa je za dogajanje amnestična. Alkoholizirane osebe so
preveč potrte in se smilijo same sebi,kot pa da bi drugim delale hudo.
Razgrajači,pretepači,.. so praviloma disocialni in izrabljajo alkohol in
njegove učinke za negativno samopotrjevanje. Za osebo,ki je odvisna
od alkohola je značilna stalna želja po alkoholu v različnih pijačah, z
1 ali več neuspešnimi poizkusi,da bi zmanjšala ali nadzorovala svoje
pitje in zato tudi porabi veliko časa za dejavnosti,ki so pomembne za
vzdrževanje odvisniškega vedenja. Zaradi pitja zanemari ali hudo
opusti svoj poklic,prizadene partnerja, običajen krog znancev pa
nadomesti z ljudmi,ki so podobno odvisni kot je sam. postopoma
preide iz duševne odvisnosti v telesno,ki ima mnoga kvarne
posledice za notranje organe,ob prekinitvi uživanja alkohola se
pojavijo močni odtegnitveni siptomi,v določenem odstotku tudi
alkoholne psihoze.
Diagnozo odvisnosti od alkohola se lahko postavi ,če so se v
preteklem letu pojavili hkrat vsaj 3 od naštetih simptomov: močna
želja po pitji alkohola, spremenjena toleranca, zanemarjanje drugih
dejavnosti zaradi alkohola, težave pri obvladovanju pitja,
odtegnitveno stanje, vztrajanje pri pitju alkohola kljub škodljivim
posledicam
PRIŠTEVNOST
Je v slovenski kazenski zakonodaji opredeljena negativno. Kazenski
zakonik nam pove kdaj storilec ni prišteven oz. kdaj je v bistveno
zmanjšano prišteven. Saj je kazensko odgovoren lahko le storilec,ki
je prišteven in kriv.Ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega
dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti
v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne bolezni,
začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge
trajne in hude duševne motenosti (neprištevnost). Storilec kaznivega
dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali
zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana
zaradi takšnega stanja, se sme mileje kaznovati (bistveno zmanjšana
prištevnost).
Vendar pa je podana kazenska odgovornost storilca,če se je v stanje
neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti povzročil sam z
zlorabo alkohola,mamil,ali kako drugače in je bila pred rem podana
njegova krivda glede kaznivega dejanja.
Pri ugotavljanju prištevnosti namreč presojamo, ali je imel storilec
aktualno zavest o svojem dejanju. Ta zavest zavzema dva vidika.
Prvi zadeva zavest o kaznivem dejanju v čisto naturalističnem
pomenu besede in zadeva predvsem njegovo sposobnost presojanja
vzročne zveze med ravnanjem in posledico, drugi pa zavest o
družbenem pomenu ravnanja oz. o njegovi protipravnosti, se pravi,
ali se je zavedal vzročne zveze med svojim ravnanjem in posledico,
dejstva, da je takšno dejanje prepovedano. Takšna aktualna zavest se
lahko odraža kot jasna ali kot latentna.
MOTNJE ČUSTVOVANJA
Dalj časa trajajoče čustvo ustvari v človeku subjektivno občuteno
razpoloženje,ki pa je lahko moteno na različne načine in v različnih
stopnjah čustvene odzivnosti.
Anksioznost ( povišana tesnoba in pomeni občutje ogroženosti bodisi
od zunaj bodisi od znotraj lastne osebnosti ), zbeganost ( je povišana
anksioznost ob človekovi neznajdenosti in nezmožnosti,da si sam
pomaga ), fobija ( pomeni pretiran strah, povezan z
osebo,predmetom ali situacijo. Je iracionalen,predstavlja pa
pomembno oviro prizadetega človeka v mnogih življenjskih
situacijah ), depresivnost ( je globoka žalost,ki zaobjame vsak
odtenek človekovega bivanja ), evforija ( je pretirana in neustavljiva
veselost), ekstaza ( predstavlja stanje neskončne vznesenosti z
občutenjem sreče in duševne popolnosti), bolestna razdražljivost ( ,da
se prizadeta oseba z nejevoljo,večkrat pa tudi z jezo in besom odziva
na dražljaje,ki so morda neugodni,po zdravi pameti pa ne bi terjali
tako neprijetnega odgovora ), čustvena tenaciteta ( pomeni vztrajanje
razpoloženja novim okoliščinam ali objektivnim smiselnostim
navkljub ), čustvena labilnost ( razpoloženje se ob manj pomembnih
zunanjih/notranjih dražljajih ali celo brez njih hitro menjava ),
čustvena inkotinenca ( pri organsko prizadetih se čustvena labilnost
sprevrže v pravo čustveno neudržanost ), apatija ( je odsotnost
čustvenega odzivanja,tudi čustvena ravnodušnost ), čustvena
splitvitev ( čustvovanje se pomembno zniža do svoje plitvosti ),
čustvena togost ( pri bolniku ni opaziti čustvenih modulacij niti v
glasu niti v drži in kretnjah, čeprav pričakujemo ustrezno razgibanost
), čustvena ambivalenca ( pomeni dvojno usmeritev čustev ,ki je v
bolezni pretirana do nesmislov ), paratimija ( je neustrezen,realni
situaciji nasproten čustveni odziv na določen dogodek ), paramimija
( mimika in kretnje so neustrezne in nasprotne pričakovanjem realne
situacije), motnje kratkotrajnih in močnih čustev ( na nekaterih
področjih čustvovanja neugodni dražljaji lahko sprožijo
kratek,vendar zelo močan čustveni odziv z mnogoterimi posledicami
v vedenju in ravnanju prizadete osebe ).
DISOCIATIVNE MOTNJE
O disociativnih ali konverzivnih motnjah govorimo ob motnjah
motorične ali senzorične funkcije, do katerih pride brez kakršne koli
dokazljive nevrološke okvare. Za vse te motnje je značilno,da ustreza
okvara laični predstavi o paralizi, ne pa periferni inervaciji ali
spinalnim segmentom. Bolniki s konverzivnimi simptomi pogosto
kažejo nenavadno brezbrižnost, v drugih okoliščinah pa kažejo
normalno anksioznost.
MOTNJE VOLJE IN HOTENJA
Za oblikovanje hotenja je pomembno antagonistično sodelovanje
med parietalnim in frontalnim režnjem-kakršnakoli poškodba
prefrontalne skorje torej vodi k neurejenem delovanju volje:
prizadeto je načrtovanje v določen cilj usmerjenih duševnih
strategij,lahko do te mere, da bolnik ničesar več ne predvideva.
Zmanjšajo se motivacije ali pa jih sploh več ni. Zvečana
volja,hiperaktivnost in razširitev interesov ; zmanjšana
volja,brezvoljnost,zožanje interesov ali njihove posebnosti; stupor
( popolna telesna negibnost bolnika); katatonski krog motenj hotenja
( stupor,voščena upogljivost, avtomatija na ukaz,negativizem)
MOTNJE ZAVESTI
Poznamo kvantitativne( omotičnost,dremavost,sopor,koma) in
kvalitativne ( zamegljenost,zamračenost,delirantno skaljena zavest,
oneroidna zavest) motnje zavesti. Zavest je v vsakem budnem
posamezniku primerno doživeto stanje,ki se dopolnjuje prek
zapletenih procesov ozaveščanja. Pri nekaterih abnormnih
spremembah zavesti je mogoče združiti kvantitativni in kvalitativni
vidik motenosti- zožena zavest( prizadeta oseba uporablja le en kanal
za komunikacijo s svetom, pa tudi v tej ožini ne prepoznava realnih
odnosov v zadostni meri)
MOTNJE MIŠLJENJA
Poznamo formalne motnje mišljenja ( te vrste motenj govorijo o
tem,kako milsimo,torej kako poteka psihopatološki način
mišljenja ),te so : vrvežavost ( miselni tok teče tako hitro, da misel
prehiteva misel in ob vsakršnem zunanjem dražljaju hitro skrene s
poti ), zavrtost ( iz bolnika je potrebno vsako besedo ali stavek
dobesedno izvleči ), zadrga ( ko bolnik sredi pogovora obmolkne,
miselni tok se nenadoma popolnoma prekine ), upočasnjenost
( miselni tok sicer teče urejeno,vendar mnogo počasneje od
običajnega ) , perseveracija ( gre za ponavljanje istih misli z istimi
besedami oziroma stavki ali z večkratnim prerisovanjem likov ali
pomnoževanjem iste podobe v večkratnem zaporedju ), obširnost ( ali
dolgoveznost-bolnik opisuje vse na dolgo in na široko,često z
nepomembnimi podrobnostmi,brez potrebe razlikovanja med
bistvenim in nebistvenim ),lepljivost ( ko se bolnik ne more odtrgati
od teme ), inkoherentnost ( gre za hud razpad miselnega procesa,ko
so misli izražene nejasno, zgolj kot posamezne besede,v nepovezanih
stavkih,celo v posameznih zlogih,z razločnimi in nerazločnimi
glasovi ), shizofrenska miselna disociiranost ( gre za raznovrstne
motnje pri shizofreniji-v govoru ali zapisih prevladujejo
asociacije,miselni preskoki,domisleki,nastajajo nove besede –
neologizmi,bolniki se pritužujejo,da so njihove misli
glasne,prepričanje bonika,da mu vstavljajo tuje misli,alli pa
odvzemajo lastne-neka skupina ljudi ali posameznik), razrvanost
( kadar posameznih delov razpadlega mišljenja poslušalcu skoraj ni
več mogoče razumeti ), galimatijaza ( gre za besedno solato gre za
množico nepovezanih besed,njihova zasnova pa ostane le v bolnikovi
duševnosti), arhaično-paralogično mišljenje ( gre za nekakšen most
med normalnim in patološkim,gre za mišljenje,ki je v povezavah s
svetom in z lastnim telesom zelo konkretno,večkrat kot neposreden
odgovor na doživeto čustvo,hkrati pa vezano na zunanje
simbole,starodavna prepričanja in ustaljene navade ) ter vsebinske
motnje mišljenja: blodnje ( nastajajo v bolnikovih možganih kot
miselne konstrukcije z očitnim in hudim izkrivljanjem resničnosti,v
katero vsebino bolnik trdno verjame in se v skladu z njo pogosto tudi
vede; obstaja več vsrt- ekspanzivne,depresivne,nihilistične,
preganjalne, ljubosumnostne, erotične, nanašalne, blodnje religiozno-
mistične vsebine. Razlikujemo med PRIMARNIMI IN
SEKUNDARNIMI BLODNJAMI), prevalentne misli ( ideje bolnika
same po sebi niso navadno niso absurdne in nerealne,vendar jih
njihov tvorec preceni čez razumno mejo,je v povezavi z
kverulantstvom ), obsesivne misli ( vsiljene,po vsebini nesmiselne in
za bolnika neprijetne misli, predstave ali notranje spodbude se
pojavljajo mimo bolnikove volje,vendar ob njegovi kritičnosti.
Bolnik je docela uvideven za nesmiselnost takkšnih idej,vendar se jih
ne more otresti)
DROGE
Se vnašajo v telo z uživanjem,s srkanjem preko nosu najpogosteje pa
z vbrzgavanjem v površinske žile na raznih delih telesa,tipično v
podlakti. Po vnosu doživi oseba začetno obdobje veselosti,vendar ji
kmalu sledijo apatičnost, nemir ali omrtvičenost, oslabljeno
razsojanje dogajanja v okolici,prizadetost v socialnem in poklicnem
delovanju. Telo zahteva ponovitev intoksikacije. Opioidi najhitreje
povzročijo odvisnost,ki je dolgotrajna,če ne kar trajna. Spremeni se
celotno odvisnikovo doživljanje in ravnanje. Overdose lahko
povzroči komo,zastoj dihanja, razširitev zenic, zmedenost in
delirij,seveda pa tudi amrt. Akutna intoksikacija z opioidi: vnos
droge neposredno pred intoksikacijo, zoženje zenic na ožino bucikine
glevice-če se pojavi razširitev zenic, opozarja na prekomeren
odmerek, zaspanost ali koma, hiter, vendar nerazločen govor,
prizadetost pozornosti in spomina. Znaki odtegnitvene krize:
hlepenje po drogi,zvišana tesnobnost, zehanje,solzenje,izcedek iz
nosu,znojenje, široke zenice, tresenje,kurja polt, občutki toplo-
hladno, bolečine v mišicah in kosteh, neješčost,nespečnost,
nemir,siljenje na bruhanje, hitro in/ali globoko dihanje, pospešeno
bitje srca, zvita drža, bljuvanje,driska, izguba teže, spontane
ejakulacije,orgazem. Pri heroinu doseže vsoj vrhunec abstinenčna
kriza v 1-3 dneh in postopoma mine v 5-7 dneh. Manj hudi
odtegnitveni simptomi s povišano tesnobnostjo, čustvenimi motnjami
in razdraženostjo, nespečnostjo in hlepenjem po drogi,lahko trajajo
še tedne ali celo mesece. Nasilnost odvisnika se poveča v začetnem
odtegnitvenem obdobju,ko v hlepenju po drogi, prekorači vsakršno
mejo dovoljenega vedenja. Uporaba različnih drog je tako
raznovrstna, da boso izvedenske ocene duševne zmožnosti
morebitnih storilcev kaznivih dejanj,strogo individualne , upoštevaje
vse možne dejavnike. V psihiatriji se upošteva naslednja razvrstitev
prepovedanih drog: opioidi, stimulansi,halucinogeni,fenciklidin,
druge droge.
Psihoaktivne snovi pridobijo uživalci na tri načine: jih kupijo
legalno, na nedovoljen način ali pa jih dobijo na recept. Izbira
psihoaktivne snovi, je odvina od osebnostnih lastnosti posameznega
uživalca, posebno močni so lahko vplivi okolja in dostopnost
psihoaktivne snovi. Uživalci drog so zelo različni. Ne smemo jih
enačiti s stereotipom intravenoznega uživalca heriona, ki je
nezaposlen, se ukvarja s prostitucijo, krajo,preprodajo,da si zagotovi
denar za drogo, videti je potrebno tudi šolarje,ki vdihujejo
topil,mladoletnike na rave partyijih, eksperimentatorje, odvisnike od
benzodiazepinov,ki jih dobijo na zdravniški recept,….
MOTNJE SPOMINA
Neprizadetost spomina je bistveni pogoj za verodostojnost
izpovedi,ki so sestavni del različnih pravnih postopkov
Poznamo kratkotrajni in dolgotrajni spomin. Spomin pa lahko
razdelimo tudi v deklarativni in v habitativni spomin. Biopsihološke
osnove motenj spomina dovoljujejo njihovo razdelitev na
kvalitativne ( hipermnestične, hipnomestične in amnezije) in
kvantitativne ( konfabulacije in popačenosti spomina ). Od ostalih
amnezij so zlasti pomembne tiste,ki so povezane z akutnimi
intoksikacijami- PATOLOŠKI OPOJ,ki lahko privede do nevarnega
ravnanja prizadete osebe, se pa teh dejanj kasneje ne bo spominjala.
Patološki afekt,ki nastane ob izrednem čustvenem vzburjenju in
ostane prizadeti osebi po kritičnem dogodku popolna ali delna
amnezija. Izmed popačenosti spomina pa ima posebno mesto
zavestne konfabulacije, pravzaprav laži,s katerimi pa utegne biti
oseba tako prepričljiva,da ji verjamejo tudi prav razumni ljudje in
tako nasedejo dobro premišljenim goljufijam
MOTNJE ZAZNAVANJA
Zaznavanje kot duševni proces je tisti del duševne reaktivnosti, ki v
človekovi zavesti zavesti oblikuje podobe predmetov in skupaj z
občutki tudi njihovih lastnosti,kot so barva, velikost, konsistenca,…
najpogostejše motnje zaznavanja so: iluzije,halucinacije
( vidne,slušne, telesnega občutka,notranje zgradbe telesa, vonja,
okusa, občutka za ravnotežje,),derealizacije, depersonalizacije.
Za pravno področje so posebej pomembne halucinacije,zaradi katerih
lahko oseba postane hudo nasilna proti sočloveku,njegovemu ali
lastnemu premoženju ali pa proti sebi. Glasovi pa so lahko tudi
drugače vznemirljivi za bolnika in ga lahko skupaj z drugim
patološkim doživljanjem vodijo v družbeno nevarna dejanja. Pri
posameznih bolnikih so lahko halucinacije podlaga za blodno
interpretacijo halucinatornega doživljanja ali doživetja.
MOTNJE INTELIGENTNOSTI
Motnje inteligentnosti so povezane s pomanjkljivostmi v celotnih
možganih,zlasti v posebej odzivnih strukturah in molekularnih
sistemih. Te so primarne,če ustreznih struktur in sistemov ni razvitih
ob rojstvu ali pa niso popolno razvite. Sekundarno pa motnje
nastanejo pozneje, ob ( že ) razvijajoči se inteligentnosti, če pride do
resnejših poškodb v delovanju struktur,zlasti kortikalnih,ali pa do
propada v prenašalnih sistemih. Primarni primanjkljaj inteligentnosti
( biološki,miljejski, sovpadanje bioloških in miljejskih razlogov ),
sekundarni inteligentnostni primanjkljaj ( difuzni organski
psihosindrom; demenca- globalna demenca, lukunarna demenca;
psevdodemenca)
ZNAKI ALKOHOLNIH PSIHOZ
V okviru alkoholnih psihoz poznamo delirium tremens ali alkoholni
delirij. Bolnik ni orientiran v prostoru in času,ve pa svoje osnovne
podatke. Zavest je delirantno skaljena. Bolnik optično halucinira
( vidi majhna živa bitja-mravlje,miši). Bolnik je ves čas nemiren,
njegovi gibi in ravnanja pa so ponavadi v skladu z njegovim
poklicem-zaposlitveni nemir. Ob pomoči zdravil po nekaj dneh
globoko zaspi in se zbudi klinično zdrav z amnezijo za pretekle
dogodke. Možnost tudi smrtnega izida v deliriju-telesna
izrpanost,odpoved srca ali istočasne plučnice.
Bolniki z alkoholno halucinozo so pri jasni zavesti,vendar slišijo
glasove,ki so lahko prav grozeči ali pa se neprijetni mešajo s
tistimi,ki bolnika zagovarjajo.
Poznamo tudi amnestični sindroma ali sindrom Korasakova, ki je
posledica kronične intoksikacije. Neposredni priklic je
ohranjen,dolgoročni spomin za nedavne dogodke pa je močno
okrnjen,dokaj dobro pa je spomin za davne dogodke hranjen.
Spominske vrzeli bolnik pogosto zapolni s konfabulacijami.
Prizadeta je orientiranost,pozornost ni motena,prav tako ni prizadeta
zavest.
4ta alkoholna psihoza je alkoholna ljubosumnostna
blodnjavost,alkohol predvsem spodbudi in olajša nastanek blodenj,ki
postopoma obvladujejo celotno osebnost. Iz blodenj se porodi tudi
preboji nasilja proti ljudem, ki jih oseba vključi v svoj
ljubosumnostni sistem.
VARNOSTNI UKREP OBVEZNEGA ZDRAVLJENJA
ALKOHOLIKO IN NARKOMANOV
Ta naj bi se izrekel storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v odvisnosti
od alkohola ali mamil in je nevarnost,da bo kazniva dejanja pod temi
vplivi tudi ponavljal. Lahko se izvršuje v zavodu za izvrševanje
kazni ali v zdravstvenem zavodu. Ob kazni zapora sme VU
trajati,dokler kazen ne prestane. Pri osebah,ki so motivirane, za
zdravljenje,sme sodišče izreči pogojno kazen, zdravljenje v tem
okviru pa sme trajati max 2 leti.

ZNAKI ODVISNOSTI OD ALKOHOLA

Za osebo,ki je odvisna od alkohola je značilna stalna želja po
alkoholu v različnih pijačah, z 1 ali več neuspešnimi poizkusi,da bi
zmanjšala ali nadzorovala svoje pitje in zato tudi porabi veliko časa
za dejavnosti,ki so pomembne za vzdrževanje odvisniškega vedenja.
Zaradi pitja zanemari ali hudo opusti svoj poklic,prizadene partnerja,
običajen krog znancev pa nadomesti z ljudmi,ki so podobno odvisni
kot je sam. postopoma preide iz duševne odvisnosti v telesno,ki ima
mnoga kvarne posledice za notranje organe,ob prekinitvi uživanja
alkohola se pojavijo močni odtegnitveni siptomi,v določenem
odstotku tudi alkoholne psihoze.
Diagnozo odvisnosti od alkohola se lahko postavi ,če so se v
preteklem letu pojavili hkrat vsaj 3 od naštetih simptomov: močna
želja po pitji alkohola, spremenjena toleranca, zanemarjanje drugih
dejavnosti zaradi alkohola, težave pri obvladovanju pitja,
odtegnitveno stanje, vztrajanje pri pitju alkohola kljub škodljivim
posledicam