______________________________________________________________

SISTEM UPRAVNEGA PRAVA, UPRAVNI POSTOPEK IN UPRAVNI SPOR

1. NEKATERI TEMELJNI POJMI IZ UPRAVNEGA PRAVA

2. UPRAVNOPRAVNO RAZMERJE, JAVNI INTERES, UPRAVNA

ZADEVA

3. OPREDELITEV, PRAVNA UREDITEV IN POMEN SPLONEGA

UPRAVNEGAPOSTOPKA
4. TEMELJNA NAELA SPLONEGA UPRAVNEGA POSTOPKA
5. UREDITEV NEKATERIH SPLONIH VPRAANJ (INSTITUTOV) V
ZUP
6. POSTOPEK NA PRVI STOPNJI
7. ODLOANJE V UPRAVNI ZADEVI: ODLOBA IN SKLEP
8. PRAVNA SREDSTVA

9. POSTOPEK NA DRUGI STOPNJI: PRITOBENI POSTOPEK

10. IZVRBA
11. UPRAVNI SPOR

1. NEKATERI TEMELJNI PRAVNI POJMI IZ UPRAVNEGA PRAVA

Pravo, tako kot vsako strokovno podroje ali vsaka druga znanstvena disciplina, uporablja za
oznaevanje pojavov in razmerij, ki jih obravnava, pojme z natanno doloenim pomenom in vsebino.
Ker gre pri upravnem pravu za izrazito pravno podroje, so ti pojmi seveda pravni pojmi in imajo
zato natanno doloen in nedvoumen pravni pomen. Ta pomen je pravnikom (ali bi vsaj moral biti)
jasen in razumljiv, za strokovnjake, ki prihajajo z drugih strokovnih podroij, pa seveda ni tako; e
zlasti zato, ker se nekateri od teh pojmov uporabljajo tudi v vsakdanjem ivljenju za oznaevanje
razlinih pojavov, pri emer pa imajo pogosto drugaen pomen in vsebino kot v pravu. Poleg tega
uporaba in vsebina teh pojmov v vsakdanji rabi ni tako natanna, kot terja njihova uporaba v pravu.
Upravno pravo in e posebej ureditev upravnega postopka in upravnega spora je v doloenem
pogledu specifino in zahtevno pravno podroje tudi za mnoge pravnike. Razlogov za to je ve.
Natanno opredelitev upravnega prava kot posebne pravne panoge namre oteujejo tevilne
okoliine. V prvi vrsti so tu e teave z opredelitvijo osrednjega pojma, povezanega z upravnim
pravom, to je s pojmom uprave na sploh. Razline opredelitve uprave se med seboj zelo razlikujejo,
najvekrat so tudi vse preve splone. tevilne opredelitve upravnega prava pa izhajajo prav iz
izhodia, da je upravno pravo tisto pravo, ki se nanaa na upravo ali celo, da je upravno pravo pravo uprave. Upravno pravo se tako vee predvsem na pojem uprave, in ker definicija uprave ni
enostavna in enotna, so enake teave tudi pri opredeljevanju upravnega prava.
Problem jasne in nedvoumne opredelitve upravnega prava oteuje tudi irina in raznovrstnost
upravnih podroij, povezanost in prepletenost z drugimi pravnimi panogami (npr. z ustavnim pravom,
delovnim in socialnim pravom, rodbinskim pravom itd.), raznovrstnost in specifinost pravnih razmerij
na upravnih podrojih itd.
Kateri so torej pravni pojmi, ki so za razumevanje bistva upravnega prava, upravnega postopka in
upravnega spora temeljni?
Kar nekaj jih je, pri emer so nekateri sploneji drugi pa povezani predvsem z upravnim pravom.
Sploni pravni pojmi, ki jih bomo obravnavali, seveda niso specifini samo za upravno pravo in upravni
postopek, ampak se uporabljajo z enakim ali vsaj podobnim pomenom tudi v drugih pravnih panogah
(npr. v kazenskem pravu in kazenskem postopku, v stvarnem pravu in pravdnem postopku itd.).
Sploni pojmi, ki so pomembni za nao obravnavo, so zlasti: pravo oz. pravni red, pravni predpisi
oz. sploni pravni akti, konkretni (u)pravni akti, materialni predpisi in procesni predpisi,
upravno pravo, javno pooblastilo.
Poleg teh bomo obravnavali e nekatere druge pravne pojme, ki so sicer tudi sploni, vendar pa imajo
v upravnem postopku specifien pomen. To so zlasti pojmi: dokonnost, pravnomonost,
izvrljivost, pravna sredstva, odprava, razveljavitev, sprememba, ninost.
Glede na to, da je osrednja vsebina tega podroja tisti del, ki se nanaa na institut in ureditev
upravnega postopka, bomo posebno pozornost posvetili pojmom, ki so za razumevanje tega dela e
posebej pomembni in specifini: upravnopravno razmerje, upravna zadeva in javni interes (oz.
javna korist).
PRAVO je celota pravil (pravnih norm), ki urejajo razmerja med razlinimi subjekti (posamezniki,
organizacijami, dravo in njenimi organi itd.), doloajo pravice in obveznosti posameznih subjektov v
teh razmerjih in njihov pravni poloaj ter pravila ravnanja razlinih subjektov v doloenih ivljenjskih
situacijah.
Pravni red drave tvorijo vse pravne norme, ki v doloenem asu veljajo na teritoriju drave; te

pravne norme so vsebina pravnih predpisov. Pravni predpisi so sploni pravni akti.
PRAVNI RED Republike Slovenije tako sestavljajo ustava in zakoni ter drugi sploni pravni akti,
sprejeti na podlagi zakonov (kot so npr.: uredbe, odloki, pravilniki, navodila itd.) ter ratificirane
mednarodne pogodbe. Ker je Slovenija lanica EU, je seveda tudi pravo EU del pravnega reda
Slovenije. Pravni red je, tako kot teritorij, imanentna lastnost vsake drave in velja samo na njenem
teritoriju.
Pravni red drave oblikujejo posebni dravni in drugi organi, ki so za to pooblaeni. Praviloma so to
najviji organi dravne oblasti: parlament kot najvije zakonodajno telo ter izvrilni in upravni organi:
vlada in dravni upravni organi.
Pravni red je splono obvezen za vse subjekte, ki so na teritoriju drave: za posameznike,
organizacije (fizine in pravne osebe ) kakor tudi za dravne organe. Pravni red drave, se pomembno
razlikuje od razlinih pravil, ki jih lahko sprejema in doloa katerakoli nedravna organizacija, npr.
drutvo, politina stranka ipd. Ta veljajo samo za lane taknih organizacij. Spotovanje pravnega
reda drave je torej splono obvezno in njegovo spotovanje se lahko zagotovi tudi s prisilnimi
sredstvi s katerimi v sodobni demokratini drubi lahko razpolaga samo drava.
PRAVNE PREDPISE, ki tvorijo pravni red, imenujemo tudi SPLONE PRAVNE AKTE (pogosto tudi
abstraktne pravne akte). Pravni predpisi namre vsebujejo splone pravne norme (dolobe), to je
obvezna pravila ravnanja. Ta pravila so doloena za vnaprej in na splono, kar pomeni, da se ne
nanaajo na nek posamezen, konkreten primer, tudi ne na kaknega konkretnega posameznika,
ampak veljajo za vse in za vse enake primere, ki lahko nastanejo v doloeni situaciji. Splonost
pravne norme pomeni, da subjekt na katerega se ta norma nanaa ni individualiziran ampak je
opredeljen z doloenimi karakteristikami. Vsak, ki se znajde v poloaju ali razmerju, ki ga ureja
doloen pravna norma, se mora ravnati po njej.
Pravni predpisi veljajo torej na splono, za vse. Zakon kot najpomembneji pravni predpis (poleg
ustave) v hierarhiji pravnih aktov, seveda pa tudi vsak drug pravni predpis, se mora praviloma
nanaati na vnaprej nepoznane subjekte, katerih tevilo vnaprej tudi ni znano. Po dolobah zakona o
varnosti cestnega prometa se morajo ravnati vsi, ki so doloenem asu z doloeno lastnostjo (npr.
vozniki, peci) udeleeni v prometu; vsak, ki eli graditi kaken objekt, se mora ravnati po dolobah
zakona o graditvi objektov in izpolnjevati pogoje, ki jih za postavitev doloenega objekta predpisuje ta
zakon.
Pravne predpise oziroma splone pravne akte moramo loiti od konkretnih.
Konkretni pravni akti so predvsem odlobe, sodbe in sklepi. V splonem upravnem postopku sta
konkretna pravna akta (ker gre za podroje upravnega prava, ju imenujemo tudi konkretna upravna
akta) odloba in sklep; v upravnem sporu pa sta konkretna akta sodba in sklep./ V nasprotju s
splonimi pravnimi akti, ki veljajo na splono za vse,so konkretni (u)pravni akti individualizirani in
veljajo oz. se nanaajo samo na tono doloene subjekte individualizirane posameznike ali
organizacije. Konkretni pravni akt se prav tako nanaa vedno na konkretno zadevo, na tono doloen
primer, in je veljaven samo za ta primer.
S konkretnim pravnim aktom pristojni organi odloi, kako mora v konkretnem primeru ravnati oziroma
kaj mora v konkretnem primeru tono doloen subjekt storiti, da bo spotovan in uveljavljen sploni
pravni akt (predpis), ki ureja ravnanje za vse takne primere.

Ker so zakone in druge predpise dolni vsi izvrevati, je seveda potrebno, da pravni red doloa kdo

/kateri organ/ je odgovoren zato kako se posamezni predpisi izvrujejo; v skladu s tem bo imel pravico
in dolnost, da bo ugotavljal in odloil ali je posameznik ali drug pravni subjekt ravnal v skladu s
predpisi ali ne. Organ, ki je pristojen za takno ugotavljanje in odloanje(pristojni organ), je prav tako
doloen s splonim pravnim aktom.
Pristojni organ (sodia, dravni upravni organi idr.) s konkretnim pravnim aktom odloi, kakno
pravico lahko izvruje doloen pravni subjekt (fizina ali pravna oseba) oziroma kaj mora ali lahko
stori, dopusti ipd. v konkretnem primeru (situaciji), da bo spotovan zakon. Z izdajo konkretnega
pravnega akta se torej uveljavi pravna norma vsebovana v nekem splonem pravnem aktu .
S konkretnimi pravnimi akti se odloa o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov oz.
pravnih oseb. Konkretni pravni akti se lahko izdajajo samo na podlagi splonih pravnih aktov. Vsak
konkretni pravni akt mora imeti za podlago sploni pravni akt (zakon ali na njegovi podlagi izdan drug
predpis. Zakon o graditvi objektov ( sploni pravni akt) vsebuje pravne norme (dolobe), ki doloajo
pogoje, ki jih mora izpolnjevati tisti, ki eli pridobiti ustrezno dovoljenje za nameravano gradnjo.
Pristojni organ z izdajo odlobe, ki je konkretni (u)pravni akt ugotovi, ali konkretni posameznik
izpolnjuje pogoje, ki jih zahteva omenjeni zakon, in mu v skladu s tem bodisi dovoli graditi doloen
objekt(izda odlobo, ki se v tem primeru imenuje gradbeno dovoljenje) ali pa mu to z odlobo
taknega dovoljenja ne da. V Kazenskem zakoniku (sploni pravni akt) so doloena kazniva dejanja,
npr. katero dejanje se teje za tatvino, s sodbo (konkretni pravni akt) pa sodie odloi, ali je obtoeni
posameznik kriv in odgovoren za kaznivo dejanje tatvine ali ni in mu v skladu s tem izree kazen ali pa
ga oprosti.
Pravne predpise (splone pravne akte) lahko glede na vsebino loimo na:
materialne predpise in
procesne predpise.
Z zakoni in drugimi predpisi so urejena posamezna podroja (npr. notranje zadeve, olstvo, zdravstvo,
obramba, okolje, finance, kmetijstvo, promet, delo, druina, socialno varstvo, znanost, gospodarstvo,
banke itd.).Ti pravni predpisi doloajo dejavnosti, ki jih morajo opravljati razlini dravni in drugi organi
ter na splono urejajo pravna razmerja med razlinimi subjekti na teh podrojih. Pravno razmerje je
vsako (drubeno) razmerje, ki je urejeno s pravno normo, torej z nekim pravilom, vsebovanim v
ustreznem pravnem predpisu. To so razlina razmerja med posamezniki (fizinimi ali pravnimi
osebami in drugimi organizacijami) med fizinimi in pravnimi osebami ter dravo (ali tudi lokalno
skupnostjo)ipd. Subjekti v pravnih razmerjih so lahko razlini, glede na to so razlina tudi pravna
razmerja, ki se med njimi oblikujejo. Vsebina pravnih razmerij pa so razline pravice in obveznosti, ki
gredo posameznim subjektom, e so za to podani predpisani pogoji. Zato so v teh predpisih doloeni
tudi pogoji, potrebni za pridobitev pravic oz. za naloitev obveznosti.
V skadu s temi predpisi se torej posameznim subjektom priznavajo, ustanavljajo, spreminjajo ali
ukinjajo pravice in pravne koristi ali pa nalagajo, spreminjajo, ukinjajo ali ugotavljajo razline
obveznosti. Te predpise oznaujemo kot MATERIALNE PREDPISE.
Pravice in pravne koristi, ki so na splono doloene v materialnih predpisih, lahko pridobi vsak subjekt,
ki to eli in ki izpolnjuje v teh predpisih za to doloene pogoje. Enako velja tudi za obveznosti.
Obveznosti, doloene v materialnih predpisih, se lahko naloijo samo tistim, ki jim glede na dolobe
teh predpisov tudi gredo. Seveda pa je potrebno to v vsakem konkretnem primeru na ustrezen nain,
po doloenem postopku jasno in nedvoumno ugotoviti ter o tem tudi odloiti. V ta namen je treba
opraviti razlina dejanja, ki so med seboj povezana in si sledijo v doloenem redu in pri katerih
sodelujejo razlini udeleenci ter tako tvorijo poseben, s posebnimi predpisi urejen pravni postopek.
Predpisi, ki urejajo celoto teh dejanj, ki pomenijo doloen pravni postopek, so PROCESNI PREDPISI.
V pravnih postopkih sodelujejo razlini udeleenci, ki imajo pri tem razlien poloaj in razlino vlogo:

razline pravice in razline dolnosti. Tudi dejanja, ki jih opravljajo, so razlina in imajo razline pravne
posledice.
Vsak pravni postopek sestavljajo torej pravno urejena dejanja razlinih udeleencev postopka, ki jih je
treba opraviti, da bi pristojni organ lahko ugotovil in odloil, ali doloenemu subjektu pripada neka
pravica oziroma obveznost iz materialnih predpisov.
Procesni predpisi urejajo postopek, v katerem se ugotavlja, ali obstajajo pogoji in okoliine, ki so
potrebni za priznanje pravic in pravnih koristi oziroma za naloitev obveznosti posameznim, tono
doloenim subjektom. S temi predpisi se torej doloa nain uveljavljanja pravic, pravnih koristi in
obveznosti, ki so doloene v materialnih predpisi. S temi predpisi se doloajo pravice in dolnosti, ki
jih imajo posamezni subjekti pri dejanjih( celota teh dejanj tvori ustrezen pravni postopek) ko elijo
uveljaviti svoje pravice ali pa prepreiti naloitev obveznosti za katere menijo, da jim ne gredo, ali pa
skuajo zavarovati svoje pravice oziroma pravne koristi, da pri odloanju o pravicah in obveznostih
drugih ne bi bile prizadete. V teh predpisih so doloene tudi pravice in dolnosti, ki jih imajo pristojni
dravni in drugi organi, ko ugotavljajo in odloajo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje doloenih pravic
oz. naloitev doloenih obveznosti posameznim subjektom.
Razline pravne panoge imajo predpisane razline postopke, ki so prilagojeni posebnostim
doloenega pravnega podroja. Tako na podroju kazenskega prava obstaja kazenski postopek, na
podroju civilnega prava pravdni postopek in na podroju upravnega prava upravni postopki.
Upravno pravo se kot posebna pravna panoga pojavi relativno pozno, in sicer ele tedaj, ko v okviru
pravnega reda posameznih drav prine nastajati sistem posebnih pravnih norm, ki so drugane od
obstojeih in so kot del pozitivnega prava tesno povezane z dravno upravo. Z naraanjem nalog
drave, ki je priela neposredno urejati najrazlineja podroja drubenega ivljenja in delovanja, se je
irila tudi dravna uprava, ki je priela ustvarjati veliko tevilo upravnih predpisov in upravnih
postopkov. Zaradi razlinih posebnosti teh predpisov in postopkov se je prielo govoriti o posebni
pravni panogi o upravnem pravu.
Precizna opredelitev upravnega prava kot posebne pravne panoge ni enostavna. Tudi razmejevanje
do drugih pravnih disciplin, kot so npr. ustavno pravo, civilno pravo, delovno in socialno pravo ipd., je
dostikrat ne samo v teoriji ampak predvsem tudi v praksi zelo teavno. Ne glede na to pa lahko
upravno pravo obravnavamo kot posebno pravno panogo predvsem zaradi tega, ker s svojimi predpisi
ureja posebno vrsto pravnih razmerij, namre upravnopravna razmerja. Ker se ta razmerja oblikujejo
domala na vseh podrojih lovekovega ivljenja in dela, je razumljivo, da sega upravno pravo
praktino na tevilna podroja in so zato predpisi upravnega prava zelo tevilni in raznovrstni. Prav
raznovrstnost in tevilnost podroij opraviuje delitev upravnega prava na sploni in posebni del.
V sploni del upravnega prava sodijo vsi tisti predpisi, ki so skupni vsem upravnim podrojem, ne
glede na posebnosti posameznega podroja. Tako v ta del spadajo npr. zakon o dravni upravi, zakon
o javnih uslubencih, zakon o splonem upravnem postopku itd.
Posebni del upravnega prava tvorijo predpisi, ki urejajo upravnopravna razmerja samo na
posameznem podroju in zaradi tega veljajo seveda samo na doloenem podroju, npr. zakon o
prijavi prebivalia, zakon o graditvi objektov, zakon o policiji, zakon o davnem postopku itd.
Tudi za predpise upravnega prava velja delitev na materialne in procesne. Tako je npr. zakon o
splonem upravnem postopku procesni predpis, ki glede na to, da velja za vsa podroja, spada v
sploni del upravnega prava, zakon o prijavi prebivalia pa je materialni predpis, ki sodi zaradi
materije, ki jo ureja, na podroje notranjih zadev in torej v posebni del upravnega prava.

2. UPRAVNOPRAVNO RAZMERJE, JAVNI INTERES, UPRAVNA ZADEVA

Upravnopravno razmerje
Upravno pravo, upravnopravno razmerje, javni interes in upravna zadeva so med seboj neloljivo
povezani pojmi. Upravnopravno razmerje je seveda pravno razmerje in ima vse elemente pravnih
razmerij, ima pa tudi doloene specifinosti, ki to razmerje razlikujejo od drugih pravnih razmerij.
Razlike in posebnosti upravnopravnih razmerij se kaejo glede subjektov in vsebine.
Pri upravnopravnem razmerju gre namre za pravno razmerje, v katerem je:
obvezno eden od subjektov organ javne uprave (dravni upravni organ ali drug dravni organ, organ
lokalne samouprave ali nosilec javnega pooblastila);
ta organ ima v tem razmerju poseben (odloujo) poloaj, ki je zato moneji od poloaja vseh drugih
udeleencev;
v vsebinskem pogledu vedno tako ali drugae prisoten javni interes, ki mora biti v vsakem primeru v
tem razmerju varovan in uveljavljen.
Obstoj javnega interesa v doloenih pravnih razmerjih je gotovo eden izmed kljunih elementov, da
takno razmerje oznaimo kot upravnopravno. V upravnopravnem razmerju ima prav zaradi obstoja
javnega interesa organ, ki zastopa ta interes, moneji poloaj od drugih. Subjekti (udeleenci) v
upravnopravnem razmerju zaradi tega niso enakopravni, saj zastopnik javnega interesa nastopa z
voljo monejega, on v tem razmerju odloa na avtoritativen nain, z enostransko izjavo volje.
Njegova odloitev se lahko tudi prisilno izvri, e je tisti, na katerega se nanaa, ne izvri prostovoljno.
V upravnopravnem razmerju na nivoju centralne oblasti odloajo organi dravne uprave (upravne
enote, ministrstva in organi v sestavi ministrstev, vladne slube, vlada itd.) in drugi dravni organi; v
doloenih razmerjih pa tudi organi lokalnih samoupravnih skupnosti (obinska uprava, upan), pa tudi
nosilci javnih pooblastil. (Javno pooblastilo pomeni prenos nekaterih nalog drave na subjekte, ki niso
sestavni del dravnih organov. Javno pooblastilo pomeni, da lahko tisti, ki mu je tako pooblastilo dano
(oseba javnega prava, posameznik ali oseba zasebnega prava) v okviru danega pooblasila na enak
nain in z enakimi sredstvi opravlja naloge kot dravni organi. To pomeni, da ima v upravnopravnem
razmerju enak poloaj kot dravni organ).
Upravnopravno razmerje ne nastane na podlagi sporazuma ali dogovora strank, ampak nastane z
odloitvijo pristojnega dravnega organa.
Javni interes (javna korist)
Javni interes je nujni element upravnopravnega razmerja. Kateri interes je javni in katere so njegove
znailnosti?

Dejstvo je, da v vsaki drubi objektivno obstaja mnoica razlinih interesov kot posledica razlinih
ekonomskih, socialnih, politinih in drugih pogojev ivljenja in dela. Prav tako je jasno, da med
tevilnimi razlinimi interesi, ki v drubi objektivno obstajajo, ne more biti vedno skladnosti. e ve,
med razlinimi interesi pogosto obstajajo nasprotja, ki lahko povzroajo tudi resne konflikte. Kadar
nastane kolizija med razlinimi interesi, kadar se en interes lahko uveljavi na raun drugega interesa,
je seveda kljuno vpraanje, kateri interes bo imel pri tem prednost. Med razlinimi objektivno
obstojeimi interesi lahko razlikujemo predvsem med osebnimi interesi posameznikov, skupnimi
interesi razlinih skupin in organizacij in splonimi interesi neke drube (drave) ali javnimi interesi.
Osebni interesi posameznikov so vedno neposredni in konkretni interesi, ki izvirajo iz dejanskih potreb
doloenega posameznika in njegovega poloaja v drubi. Za skupne interese je znailno, da se lahko
oblikujejo in uveljavljajo samo preko doloenih organiziranih oblik, npr. drutev, podjetij, politinih
strank ipd.
Poleg osebnih, skupnih in podobnih parcialnih interesov pa v vsaki drubi obstaja e tako imenovani
sploni ali javni interes, ki se razlikuje od vseh drugih interesov in ima tudi posebno teo in pomen.
Javni interes ni in ne more biti omejen samo na doloena podroja ali celo samo na doloene
dejavnosti. Javni interes mora biti varovan in uveljavljen na vseh podrojih in pri vsakem ravnanju in
delovanju. Javni interes ni preprost setevek osebnih ali skupnih intersov, seveda pa od teh interesov
tudi ni neodvisen. Je interes celotne drubene skupnosti. Osebni interes posameznika se lahko
uveljavi samo, e je v skladu z javnim interesom. Isto velja za skupne in druge parcialne interese.
Javni interes ima pri uveljavljanju prednost pred vsemi drugimi. Vsi drugi interesi se lahko uveljavijo
samo, e so v skladu z javnim interesom.
Doloanje javnega interesa in skrb za njegovo uresnievanje je v veliki meri v rokah dravnih organov.
V zakonih in v drugih splonih aktih je praviloma doloeno, kaj je v posamezni situaciji, v
posameznem razmerju javni interes. (V pravnih predpisih se poleg pojma javni interes uporablja tudi
pojem javna korist. Kljub nekaterim, za nao obravnavo nepomembnim pravnim odtenkom imata
pojma v bistvu enak pomen.) Javni interes se lahko oblikuje samo v okviru drave kot globalne
organizacije drube, ki ima edina tudi pravico in monost, da ga uveljavi, in to tudi na raun drugih in
celo s silo, e je to potrebno.
Stvar pravnega reda vsake drave je, da skua im natanneje doloiti, kaj je v konkretni situaciji, v
konkretnih okoliinah in v konkretnih razmerjih javni interes. eprav je javni interes praviloma
doloen v splonih pravnih aktih, pa je prav zaradi njihove splonosti v njih teko zajeti in vnaprej
predvideti, kako se v neki konkretni zadevi izraa. Zaradi tega je naloga pristojnih organov, da na
podlagi sploni pravnih aktov v predpisanem postopku to ugotovijo in ta interes zavarujejo.
Pojem upravna zadeva je tesno povezan z upravnim pravom, upravnopravnim razmerjem, javnim
interesom, hkrati pa je tudi osrednji pojem upravnega postopka. Upravne zadeve spadajo na podroje
upravnega prava. Za upravno zadevo gre vedno, kadar se odloa o pravici, obveznosti ali pravni
koristi fizine ali pravne osebe na podroju upravnega prava. Upravna zadeva je v bistvu vsebina
upravnopravnega razmerja.To pomeni, da je v upravnih zadevah vedno tako ali drugae prisoten javni
interes. Zato o upravnih zadevah odloajo predvsem dravni upravni organi (upravne enote,
ministrstva, organi v sestavi ministrstev) lahko pa, sicer redko, tudi drugi dravni organi. Poleg teh
organov odloajo o nekaterih upravnih zadevah tudi organi lokalnih samoupravnih skupnosti (obinska
uprava, upan) ter nosilci javnih pooblastil v upravnem postopku.
Ko se odloa o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, fizine ali pravne osebe na podroju
upravnega prava, se pri tem vedno odloa tudi o javnem interesu. e eli posameznik ali druga oseba
uveljaviti svoj posamini interes, kar pomeni uveljaviti neko pravico ali pravno korist, mora to podrediti
oziroma uskladiti z javnim interesom, ki je doloen v splonem pravnem aktu. Posameznik bo lahko
svojo pravico uveljavil le, e bo izpolnjeval pogoje, ki jih za to doloa zakon. Ti pogoji pa so doloeni
prav zaradi tega, da bi bil pri uveljavljanju pravice posameznika zavarovan javni interes. Tako mora
npr. posameznik, ki eli pridobiti pravico do graditve nekega objekta, izpolniti pogoje, ki jih za to

doloa zakon o graditvi objektov. Ti pogoji pa so doloeni zato, da bo pri graditvi zavarovan interes, ki
ga ima drubena skupnost pri rabi prostora torej javni interes. To pomeni, da gre pri odloanju o
pravici do graditve stavbe za upravno zadevo, zato bo o njej odloal dravni organ. S svojo
odloitvijo bo ugotovil, ali je posameznik uskladil svoj interes z javnim interesom. Podobno kot pri
odloanju o pravicah velja tudi za odloanje o obveznostih posameznikov. Tudi obveznosti so v
materialnih predpisih doloene samo na splono in abstraktno in jih je treba v posameznem primeru
ele konkretizirati. Obveznosti se nalagajo posameznikom vedno v javnem interesu, zato bo o tem
odloal dravni organi sam ne glede na izraeno voljo posameznika ali celo proti njegovi volji. To je
tudi razlog, da se upravni postopek ne zane samo na zahtevo stranke, ampak ga zane tudi organ
po uradni dolnosti.

OPREDELITEV, PRAVNA UREDITEV IN POMEN SPLONEGA UPRAVNEGA POSTOPKA,

Bistvo vsakega pravnega postopka je, da se v neki zadevi ugotovijo vsa dejstva in okoliine, od
katerih je odvisno, ali se lahko v tej zadevi uporabi doloen materialni prepis. Katera dejstva in
okoliine so to, je doloeno v zadevnem materialnem predpisu. Celota teh dejstev in okoliin
predstavlja dejansko stanje zadeve. Ugotavljanje odloilnih dejstev in okoliin pomeni z drugimi
besedami ugotavljanje dejanskega stanja doloene zadeve. Odloitev o tem ali npr. nekomu pripada
doloena pravica ali pravna korist oziroma ali se lahko nekomu naloi doloena obveznost na podlagi
ugotovljenih dejstev in okoliin, pomeni uveljavitev ustreznega materialnega predpisa. To pomeni, da
mora pristojni organ zbrati ustrezne podatke in gradiva ter na njihovi podlagi ugotoviti, ali so v
konkretnem primeru izpolnjeni predpisani pogoji za pridobitev, poveanje, zmanjanje ali izgubo
doloene pravice oziroma za naloitev ali oprostitev doloene obveznosti, in o tem tudi odloiti.
Nain, na katerega se ugotavljajo ta dejstva in okoliine, je predpisan s procesnimi predpisi in je
sestavljen iz razlinih dejanj, ki skupaj tvorijo doloen pravni postopek.
Pravni postopki so razlini glede na zadeve, ki se v njih obravnavajo in o katerih se odloa. Upravni
postopek se razlikuje od kazenskega postopka, v katerem se odloa o kaznivih dejanjih, od
pravdnega postopka, v katerem se odloa o premoenjskih sporih, odkodninskih zadevah, rodbinskih
razmerjih itd. V upravnem postopku se odloa o upravnih zadevah, to je o pravicah, pravnih koristih
in obveznostih posameznikov in pravnih oseb na podroju upravnega prava. Posebnosti upravnih
zadev narekujejo posebnosti upravnih postopkov.
Upravni postopek je z zakonom predpisan postopek, v katerem se odloa, ali obstoji pravica,
pravna korist ali obveznost posameznika (fizine ali pravne osebe) ali druge stranke v
konkretni upravni zadevi.
V upravnem postopku se ne odloa samo o pravicah in obveznostih posameznika, ampak tudi o
pravnih koristih. Predmet odloanja ni katerakoli dejanska korist posameznika, ampak je predmet
odloanja lahko samo pravna korist. Pravna korist pa je samo tista osebna in neposredna korist
posameznika, ki jo kot tako doloa zakon ali drug predpis. Korist je osebna, e se nanaa
neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, neposredna, e gre za obstojeo, sedanjo korist, ne pa za
morebitno ali bodoo. V vsakem primeru pa mora imeti pravno podlago.
Razlika med odloanjem o pravicah in odloanjem o pravnih koristih je predvsem v tem, da se o
pravnih koristih praviloma odloa ob odloanju o doloeni pravici v okviru posamezne upravne zadeve
in ne samostojno. Gre namre za to, da se lahko ob odloanju o pravici doloene osebe posega in
prizadene tudi pravico oziroma pravno korist druge osebe. (e eli npr. nekdo pridobiti pravico do
graditve nekega objekta, mora za to seveda pridobiti ustrezno dovoljenje; z nameravano gradnjo pa
lahko posee v koristi soseda, zato ima ta pravico, da v postopku, v katerem se o tem odloa, svoje
pravne koristi zavaruje. V takem primeru bo pristojni organ, ko bo odloal o pravici nekega
posameznika do graditve objekta, odloal tudi o pravnih koristih soseda, e jih bo ta uveljavljal.
Upravni postopek se lahko predpie samo z zakonom in je sploen ali poseben.
Sploni upravni postopek je urejen z Zakonom o splonem upravnem postopku (ZUP); posebni
upravni postopki pa so urejeni v posebnih procesnih predpisih ali pa v posebnih procesnih dolobah
v okviru razlinih materialnih predpisov, ki urejajo posamezna upravna podroja.
ZUP vsebuje pravila upravnega postopka na splono za vsa upravna podroja ne glede na posebnosti
posameznih podroij. Vendar pa je vasih treba prav zaradi posebnosti podroij temu prilagoditi tudi
postopek.

Tako je v nekaterih zadevah treba pospeiti postopek, omejiti pravna sredstva, skrajati ali podaljati
roke za posamezna dejanja ipd. Zaradi tega ZUP dopua posamezna odstopanja od pravil splonega
upravnega postopka, e je to potrebno zaradi specifinosti nekega podroja. To pomeni, da lahko
poleg pravil splonega upravnega postopka na posameznih podrojih obstajajo tudi posebna pravila,
ki posamezna vpraanja postopka urejajo drugae kot ZUP. Obiajno gre za manje odstope od
ureditve, ki je doloena z ZUP (npr. skraja ali podalja se rok za vloitev pritobe) zato so posebni
postopki praviloma kratki in vsebujejo samo posamezne procesne dolobe (obiajno kar v okviru
materialnih predpisov). Obstajajo pa tudi pravi posebni upravni postopki, npr. davni, ki vrsto
postopkovnih vpraanj drugae urejajo.
Pravila splonega upravnega postopka se uporabljajo samo takrat in glede tistih vpraanj, ki niso
urejena s posebnim upravnim postopkom. Uporaba dolob ZUP je torej podrejena dolobam posebnih
postopkov glede vpraanja, ki se v njih drugae urejajo. e obstaja posebna ureditev glede
posameznih vpraanj postopka, velja ta ureditev in ne ureditev, ki je doloena v ZUP. Pravimo, da gre
za subsidiarno uporabo ZUP.
Upravno procesno pravo tako tvorijo sploni upravni postopek ter vsi posebni postopki na
posameznih podrojih.
Seveda pa je sploni upravni postopek celovit postopek in kot tak dejanska skupna in enotna pravna
podlaga za vsa podroja. Posebnosti posameznih upravnih podroij praviloma niso takne, da bi
terjale v celoti drugano ureditev postopka, zato je s posebnimi predpisi razlino urejen samo majhen
del postopka.
Temeljna naela npr., ki so doloena v splonem upravnem postopku, veljajo tudi v vseh posebnih
upravnih postopkih in isto velja za ureditev cele vrste drugih vpraanj postopka.
V ZUP so zbrana vsa splona pravila upravnega postopka, zato je lep primer kodifikacije pravil
postopka v enem zakonu. Slovenski ZUP ima za seboj kar dolgoletno tradicijo. Avstrija je bila prva
evropska drava, ki je e leta 1876 uzakonila pravila splonega upravnega postopka. Kasneje so ji
sledile e ekoslovaka (1928), Poljska (1928), Zdruene drave Amerike (1946), Madarska (1957),
panija (1958) in Nemija (1977). Tudi Kraljevina Jugoslavija je leta 1930 sprejela kodifikacijo
splonega upravnega postopka. Po drugi svetovni vojni je tedanja FLRJ sprejela podobno kodifikacijo,
tako da je tedanji ZUP priel veljati leta 1957. Ta zakon je z manjimi spremembami veljal vse do
razpada Jugoslavije. Republika Slovenija ga je takoj ob nastanku z notifikacijo prevzela v svoj pravni
red, leta 1999 pa je bil sprejet prvi slovenski ZUP. Ta je v glavnem temeljil na starem ZUP, seveda pa
je bil v celoti prilagojen novi politini in pravni ureditvi drave. Po sprejetju je bil dvakrat malenkostno
noveliran, pomembne novosti in procesne izboljave pa so prinesle spremembe in dopolnitve ZUP v
letu 2004. Besedilo tega ZUP je z manjimi spremembami in popravki sedaj v veljavi. Slovenija je tako
med redkimi evropskimi dravami, ki ima tako kvalitetno in v enem zakonu kodificirana pravila o
splonem upravnem postopku.
Sploni upravni postopek je nedvomno eden kljunih in nujnih pravnih instrumentov pri delovanju
dravne uprave in nedvomno izjemno pomemben pravni akt pravne drave. Sploni upravni postopek
pomeni pomembno omejevanje samovoljnega nastopanja dravnih organov in je pomemben element
v sistemu uinkovitega varstva pravic posameznika. Dravni organi v tevilnih zadevah odloajo o
pravicah, pravnih koristih in obveznostih posameznikov; v okviru svojega delovnega podroja lahko
sprejemajo razline ukrepe in opravljajo razlina dejanja, ki tako ali drugae posegajo v interese
posameznikov. V pristojnosti teh organov je, da izdajajo razlina dovoljenja, potrdila, izrekajo
prepovedi ipd. Zaradi tako daljnosenih in za posameznike obutljivih pooblastil morajo biti ti organi pri
tem delovanju pravno vezani. To pomeni, da mora vse njihovo odloanje in ukrepanje ter druga
dejanja, s katerim posegajo v pravice in obveznosti drugih, temeljiti na zakonu in drugih na podlagi
zakona izdanih predpisih. Pravni red velja za vse, tudi za dravne organe. Dravni organi lahko
sprejemajo samo takne odloitve in ukrepe, za katere imajo ustrezno podlago v zakonu.

Svoje odloitve lahko sprejemajo samo v postopku, ki je prav tako doloen z zakonom.
Tak postopek je tudi sploni upravni postopek, v katerem so natanno opredeljene pravice in dolnosti
upravnih in drugih dravnih organov, kakor tudi pravice posameznikov oziroma drugih udeleencev.
Njihove odloitve so podvrene tudi sodni presoji zakonitosti, predvsem v obliki upravnega spora.
Kodifikacija pravil splonega upravnega postopka in iroka uporaba teh pravil pomeni moan
mehanizem proti arbitrarnosti oblastnega delovanja, obenem pa krepi in utrjuje pravno varnost
posameznikov in drugih, kadar se kot stranke pojavljajo pred dravnimi organi.
Zakon o splonem upravnem postopku morajo uporabljati vsi upravni in drugi dravni organi,
organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah odloajo o
pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank.

3. TEMELJNA NAELA SPLONEGA UPRAVNEGA POSTOPKA

Zaradi lajega razumevanja pomena in bistva temeljnih nael splonega upravnega postopka, prav
tako pa tudi zaradi lajega razumevanja samega poteka in posameznih faz postopka, se mi zdi
koristno pojasniti e naslednje pravne pojme:
Pravna sredstva so z ustavo in zakoni doloena sredstva, ki jih ima na razpolago tisti, ki meni, da mu
je bila z doloeno odloitvijo (v upravnem postopku s konkretnim upravnim aktom) organa ali z
njegovim dejanjem nezakonito naloena obveznost ali mu ni bila priznana pravica, ki mu po njegovem
mnenju v skladu s predpisi pripada. Pravna sredstva v upravnem postopku so redna in izredna. V
splonem upravnem postopku je edino redno pravno sredstvo pritoba; izrednih pravnih sredstev pa
je pet: obnova postopka, sprememba ali odprava odlobe v zvezi z upravnim sporom, odprava in
razveljavitev odlobe po nadzorstveni pravici, izredna razveljavitev in ninost odlobe.
Odloba je konkretni upravni akt, s katerim se v upravnem postopku odloi, ali obstaja pravica,
pravna korist ali obveznost posameznika, pravne osebe ali druge stranke v konkretni upravni zadevi.
Sklep je konkretni upravni akt, s katerim se v upravnem postopku odloa o postopkovnih vpraanjih,
vpraanjih, povezanih s postopkom, ne odloa pa se o pravicah, pravnih koristi ali obveznostih.
Pravnomonost je pojem, ki v pravu na splono pomeni nespremenljivost odloenega oziroma
razsojenega. Pravna varnost terja, da odloba (sklep , sodba)) dravnega organa po preteku
doloenega asa, e niso bila uporabljena dovoljena pravna sredstva ,ali e ta pri uporabi niso bila
uspena, pridobi lastnost, da ne glede na morebitne nepravilnosti in nezakonitosti, ki jih ima velja in
postane nespremenljiva. Pravnomonost odpravi negotovost v e urejenih razmerjih, to je glede
priznanih pravic ali naloenih obveznosti, in preprei ponavljanje postopka in odloanja o isti zadevi.
e je nekomu bila priznana neka pravica s pravnomono odlobo, v to pravico ne sme nihe posegati.
Pravnomona odloba velja nasproti vsem. Z nastankom pravnomonosti so sanirane skoraj vse
morebitne nezakonitosti v odlobi.
Poleg pravnomonosti obstaja v upravnem postopku tudi pojem dokonnost odlobe, ki je prav tako
pomembna lastnost izdane odlobe in ki ni identina s pravnomonostjo.
Dokonna odloba v splonem upravnem postopku je tista odloba, zoper katero ni mona
pritoba.
Pravnomona odloba v upravnem postopku je tista odloba, zoper katero ni mogoe ve
zaeti upravnega spora ali drugega sodnega varstva (npr. delovnega spora).
Z dokonnostjo in pravnomonostjo odlobe je v splonem upravnem postopku tesno povezan tudi
pojem izvrljivosti. Izvrljivost je lastnost odlobe, ki omogoa da tisti, ki mu je bila priznana neka
pravica, to zane izvrevati oziroma zavezuje tistega, na kogar se nanaa neka obveznost to izpolni,
kajti v nasprotnem primeru se k temu lahko prisili s prisilnimi sredstvi.
Izvrljivost je tesno povezana s pravnomonostjo in dokonnostjo odlobe. Praviloma naj bi se z
izvritvijo odlobe poakalo do njene dokonnosti, sicer bi se lahko zgodilo, da bi bila izvrena
nezakonita odloba in bi posledice, ki bi zaradi tega nastale, teko popravili. Seveda pa lahko
nastanejo prav tako teko popravljive posledice, e bi z izvritvijo odlobe akali vse do njene
pravnomonosti. Zaradi tega se v upravnem postopku praviloma izvrljivost vee na dokonnost
odlobe. Dokonna odloba je praviloma tudi izvrljiva, vendar pa ne vedno vasih se za izvrljivost
odlobe zahteva njena pravnomonost. V nekaterih upravnih zadevah pa za izvrljivost odlobe ni
potrebna niti dokonnost in je odloba izvrljiva, e ko je vroena (npr. nekatere davne odlobe, kot
je recimo odloba o odmeri dohodnine, pri katerih pritoba ne zadri izvritve; kljub vloeni pritobi
mora zavezanec odlobo izvriti v roku, ki je v odlobi za izvritev doloen).

Zato velja: vsaka izvrljiva odloba ni tudi dokonna in pravnomona, pa pa je vsaka pravnomona
odloba in praviloma tudi vsaka dokonna odloba izvrljiva.
Pravnomonosti ne smemo enaiti z dokonnostjo ali celo izvrljivostjo upravnih aktov.
Dokonnost pomeni, da je upravni postopek konan. Dokonnost odlobe nastopi po koncu postopka
na prvi stopnji (e pritoba ni dovoljena, e pritoba ni bila vloena v doloenem roku, e se vse
stranke odpovedo pritobi) ali pa po konanem postopku na drugi stopnji, ko je z upravnim aktom
drugostopenjskega organa odloeno o vloeni pritobi. asovno dokonnost upravnega akta nastane
pred njegovo pravnomonostjo; v doloenih primerih pa dokonnost in pravnomonost nastopita
istoasno. Stranka mora namre obvezno vloiti pritobo e je ta dovoljena, v nasprotnem primeru
izgubi pravico do sodnega varstva (npr. upravni spor). Zato v primeru, e je bila pritoba dovoljena, pa
je stranka v pritobenem roku ni vloila, ne more ve sproiti upravnega spora na pristojnem sodiu.
V tem primeru postane odloba s potekom pritobenega roka dokonna in pravnomona istoasno:
pritoba ni bila vloena, zato tudi upravni spor ni ve mogo. Dokonnost v vseh oblikah konzumira
pritobo, pravnomonost pa pritobo in tobo.
Sprememba, odprava, razveljavitev in ninost upravnega akta
Namen uporabe pravnih sredstev (npr. pritobe) je, da se poizkua dosei spremembo sprejete
odloitve. Tisti, ki meni, da je izdana odloba nezakonita in nepravilna, mora namre imeti pravico, da
zahteva preizkus takne odloitve s strani drugega organa. e je bil pri tem uspeen, e je bilo pravno
sredstvo, ki ga je uporabil (npr. Pritoba) pritobeni organ ocenil kot utemeljeno, je treba sporno
odlobo spremeniti. Da bi se odloba lahko spremenila in nadomestila z drugo, jo je treba na nek
nain spraviti s sveta. To se stori tako, da se odloba odpravi ali razveljavi.
Odprava odlobe uinkuje za nazaj; z odpravo odlobe se odpravijo tudi vse posledice, ki so zaradi
nje e nastale.
Razveljavitev odlobe velja za naprej; na podlagi razveljavljene odlobe ne more nastati nobena
posledica ve, posledice (uinki), ki so do razveljavitve nastale, pa ostanejo v veljavi.
Ninost ima enake pravne uinke kot odprava, torej velja za nazaj. Razlika med odpravo in
razglasitvijo odlobe za nino je ta, da so pravna sredstva, zaradi katerih se lahko neka odloba
odpravi, vezana na doloen rok, razglasitev odlobe za nino pa ne. Razglasitev odlobe za nino je v
splonem upravnem postopku eno od petih izrednih pravnih sredstev.
TEMELJNA NAELA splonega upravnega postopka imajo za celoten postopek zelo velik pomen.
Ta naela:
so pot in osnova za pravilno uporabo vseh drugih dolob postopka;
omogoajo presojo dela organov, ki opravljajo dejanja in odloajo v
postopku;
pomenijo zagotovilo strankam za uveljavljanje in zavarovanje njihovih
pravic.
Zaradi pomena, ki ga imajo za poloaj in pravice strank kot ibkejih udeleencev v postopku, se je
uveljavilo stalie, da pravila, ki urejajo posebne postopke, ne smejo s spreminjanjem teh nael
poslabevati poloaj strank v upravnih postopkih.

Temeljna naela so:

A) NAELO ZAKONITOSTI je temeljno naelo ne samo splonega upravnega postopka, ampak
celotnega delovanja dravnih organov nasploh. Zakonitost pomeni, da morajo vsi ukrepi, dejanja in
odlobe dravnih organov temeljiti na zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisih. Naelo
zakonitosti je kljunega pomena za vsako pravno dravo.
V splonem upravnem postopku pa pomeni, da morajo vsi organi ravnati in odloati po zakonu in v
okviru zakona in na podlagi zakona izdanih predpisov. To pomeni, da morajo spotovati materialne
predpise (materialna zakonitost) in procesne predpise (ZUP in posebne procesne predpise)
(formalna-procesna zakonitost).
Naelo zakonitosti ne dovoljuje organom arbitrarnega odloanja. Ravnanje in odloanje v upravnih
zadevah ni prepueno prosti presoji in dobri volji pristojnih organov ali uradnih oseb v teh organih.
Naelo zakonitosti v upravnem postopku pomeni, da organ ne sme zaeti, voditi in odloati v upravnih
zadevah, e za to nima ustrezne podlage v zakonu ali drugih predpisih. Zaradi tega se to naelo
nanaa na vse elemente konkretnih upravnih aktov: na pristojnost organa, obliko odlob, na osnovna
pravila ravnanja pri njihovem sprejemanju, na namen, pa tudi na materialnopravna vpraanja.
Odlobe ne sme izdati organ, ki zato ni s predpisi pooblaen (pristojnost organa); odloba ima lahko
samo tisto vsebino, ki jo doloa oziroma dopua zakon.
Naelo zakonitosti zahteva, da je celotno ravnanje organov usklajeno s pravili pozitivnega prava.
Vsako odstopanje od teh norm pomeni nezakonitost. Kritve naela zakonitosti so zato lahko razline:
npr. nepristojnost organa, ki je vodil upravno zadevo in v njej odloal, napake pri ugotavljanju
dejanskega stanja, napana uporaba ali neuporaba materialnih predpisov, kritev pravil upravnega
postopka.
Naelo zakonitosti zahteva, da mora organ stranki izdati zahtevano dovoljenje, e ta za to izpolnjuje
vse predpisane pogoje. Pri tem nima nobene diskrecijske pravice.
Doloena izjema od tega naela je samo v primeru odloanja po prostem preudarku. Za takno
odloanje pa mora imeti organ ustrezno pooblastilo v zakonu. V zakonu mora biti tudi jasno doloen
namen, zaradi katerega je takno pooblastilo organu dano, doloene pa morajo biti tudi meje (okvir)
taknega pooblastila.
Pooblastilo organu, da lahko odloa po prostem preudarku, pomeni, da lahko organ po svoji presoji pri
odloitvi izbere eno izmed monih alternativ. Dovoljenje lahko izda ali pa ne. To pomeni, da bo organ
na podlagi prostega preudarka pravico ali pravno korist stranki priznal, lahko pa tudi ne, eprav
stranka predpisane pogoje za priznanje izpolnjuje. Tako bo npr. stranki lahko zavrnil izdajo za
dovoljenje za noenje oroja kljub temu, da stranka pogoje za to izpolnjuje, seveda e bo presodil, da
bi bil s priznanjem te pravice doloeni osebi v konkretnem primeru lahko ogroen javni interes.
V zadevah, v katerih ima organ takno pooblastilo, lahko izbira med razlinimi monostmi: ob enakem
dejanskem stanju lahko doloeno dovoljenje izda ali pa ne (npr. pronjo osebe, ki prosi za sprejem v
dravljanstvo z naturalizacijo, lahko kljub temu, da so izpolnjeni z zakonom doloeni pogoji, zavrne, e
ugotovi, da bi bil sprejem v nasprotju z nacionalnim interesom). Treba pa je posebej poudariti, da
mora organ tudi v primeru, kadar lahko odloa po prostem preudarku, ravnati v skladu z dolobami
ZUP in drugimi postopkovnimi predpisi. To pomeni, da je tudi to odloanje pravno vezano in
podvreno sodnemu nadzoru
Pri uporabi procesnih dolob ni prostega preudarka.

B) NAELO VARSTVA PRAVIC STRANK IN JAVNIH KORISTI zahteva, da organ, ki vodi postopek,
omogoi stranki, da zavaruje in uveljavi svoje pravice, vendar pa ne v kodo javnih koristi ali pravic
drugih udeleencev. Organ je v upravnem postopku predvsem zastopnik javnega interesa, vendar
pa je v skladu s tem interesom tudi varovanje zakonitih pravic stranke in drugih udeleencev v
postopku. Uradna oseba organa mora paziti, da nevednost ali neukost stranke ne bi bila v njeno
kodo. Uradna oseba mora opozoriti stranko na morebitne posledice njenih dejanj ali opustitve dejanj
ipd.
Spotovanje tega naela v praksi za organ pomeni dvojno dolnost: prvi, da strankam omogoi, da
im laje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, in drugi, da pri tem pazi, da to uresnievanje ne bi
prizadelo javnega interesa in pravic drugih. Prva dolnost je pomembna za stranko, ki morebiti zaradi
svoje neukosti ali nevednosti ne uveljavlja vseh pravic, ki bi ji lahko le. Druga dolnost pa je v bistvu
naloga organa, da uskladi uveljavljanje legitimnih interesov stranke z javnimi interesi.
C) NAELO MATERIALNE RESNICE zahteva, da uradna oseba organa ugotovi resnino dejansko
stanje zadeve. Bistvo upravnega postopka (kakor tudi vsakega drugega pravnega postopka, npr.
kazenskega ali pravdnega) je, da se ugotovi resnino dejansko stanje zadeve, o kateri se odloa, in
na tej podlagi pravilno uporabi pravi materialni predpis. Dejansko stanje upravne zadeve ugotavlja
pristojni organ, pri tem pa imajo pravico sodelovati tudi stranke, ki morajo imeti monost, da v
ugotovitveni fazi postopka uveljavijo vse pravice, ki jim jih dajejo procesni predpisi (ZUP in drugi).
Vsaka upravna zadeva ima svojo dejansko plat in svojo pravno plat. Dejansko stanje v konkretni
upravni zadevi tvorijo vsa tista dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odloitev. Ta dejstva
imenujemo tudi odloilna ali pravno relevantna dejstva. Ugotavljanje teh dejstev pomeni reevanje
dejanske plati upravne zadeve.
Naelo materialne resnice terja, da so v postopku ta dejstva ugotovljena tako kot so (bila) v resnici. To
pomeni, da jih je treba ugotoviti popolno in po resnici. Naelo materialne resnice zahteva skladnost
ugotovljenih dejstev z dejansko obstojeimi. Organ mora po uradni dolnosti ugotoviti resnino
dejansko stanje. Odloitev organa ne bo pravilna in zakonita, e bo napano ali nepopolno ugotovil
dejansko stanje. Obe napaki, ki se lahko zgodita pri ugotavljanju dejstev, pomenita kritev naela
materialne resnice: v prvem primeru se ugotovljena dejstva ne skladajo z dejansko obstojeimi dejstvi,
v drugem primeru pa niso bila ugotovljena vsa odloilna dejstva torej vsa tista, ki so pomembna za
odloitev.
Samo izjemoma se lahko v upravnem postopku odloa na podlagi verjetnih dejstev, to je
dejstev, ki niso v celoti dokazana.
D) NAELO ZASLIANJA STRANKE pomeni pravico stranke, da se seznani z vsemi dejstvi in
okoliinami, ki so pomembni za odlobo, in se o njih izjavi. Stranka ima pravico, da vse do izdaje
odlobe navaja dejstva, ki utegnejo vplivati na vsebino odlobe, izpodbija nasprotna dejstva in dokaze,
sodeluje pri vseh dejanjih v postopku (razen seveda pri odloanju) itd. To naelo nalaga organu
dolnost, da stranki to omogoi in zagotovi. Organ ne sme odloiti o upravni zadevi, e stranka ni
imela monosti, da bi se o vseh dejstvih, ki jih je organ ugotovil, izjasnila. Samo izjemoma, v primerih,
ko to dopua zakon, lahko organ odloi o upravni zadevi brez zaslianja stranke. (Izraz zaslianje
stranke ima morda nekoliko policijski in oblasten prizvok, vendar gre pri tem pojmu zgolj za pravico
stranke in za zagotovilo stranki, da o njeni pravici, pravni koristi ali obveznosti ne bo odloeno brez
njene monosti, da predstavi dejstva, ki so ji v prid.) Organ lahko odloi v primerih, ko ugotavlja
dejansko stanje v skrajanem ugotovitvenem postopku, brez zaslianja stranke (kdaj lahko tako
odloa, natanno doloa ZUP).
Pravico, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih, mora stranka izkoristiti pravoasno, to je v
doloenih rokih, ki jih za posamezna dejanja v postopku doloi uradna oseba organa (npr. na ustni
obravnavi), ali pa v zakonitih rokih, e so za kakno dejanje doloeni.

e stranka te pravice pravoasno ne izkoristi, jo izgubi; e pa ji organ tega ni omogoil, je s tem

bistveno kril pravila postopka, kar je pritobeni razlog, na katerega mora pritobeni organ paziti po
uradni dolnosti. Posledica takne kritve je, seveda e jo v pritobenem postopku ugotovijo, odprava
sprejete odlobe.
E) NAELO PROSTE PRESOJE DOKAZOV je tesno povezano z naelom ugotavljanja materialne
resnice. Uradna oseba mora ugotoviti pravno relevantna dejstva popolno in resnino. Ali je neko
odloilno dejstvo resnino ali ni, se uradna oseba organa prepria z dokazi.
Dokaz je procesno sredstvo, s katerim se uradna oseba, ki vodi postopek, prepria, ali je neko
odloilno dejstvo resnino ali ne.
V upravnem postopku se lahko resninost nekega dejstva dokazuje z vsem, kar je primerno za
dokazovanje, to je z vsem, kar lahko prispeva k razievanju zadeve. V upravnem postopku pa se
najvekrat uporabljajo naslednje vrste dokazov: listine, potrdila, prie, izvedenci in ogled. V
doloenih primerih se lahko za dokaz resninosti nekega dejstva vzame samo izjava stranke.
Bistvo proste presoje dokazov je v tem, da uradna oseba po svojem notranjem preprianju presodi
dokazno vrednost posameznega dokaza, ga primerja z drugimi dokazi in oceni glede na dokazni
postopek v celoti. Uradna oseba se mora sama prepriati o resninosti nekega dejstva in pri tem ne
sme biti vezana na nobena dokazna pravila. e bi morala uradna oseba teti neko dejstvo za
resnino, pa o resninosti taknega dejstva ni prepriana, je to seveda v nasprotju z naelom proste
presoje dokazov, s tem pa tudi v nasprotju z naelom iskanja materialne resnice. Zato so izjeme od
tega naela v upravnem postopku dokaj redke. To so predvsem tako imenovane zakonite domneve
in zakonite fikcije.
Zakonita domneva je neko dejstvo, ki ga teje zakon za resnino brez dokazovanja (npr. za oeta
otroka, rojenega v asu trajanja zakonske zveze, velja mo matere tega otroka, ne glede na to, ali je
dejanski oe). Uradna oseba mora v postopku teti takno dejstvo za resnino brez dokazovanja.
Mono pa je takno domnevo izpodbijati, vendar mora resninost taknega dejstva na predpisan
nain ovrei tisti, ki takno zakonito domnevo zanikuje.
O zakoniti fikciji govorimo tedaj, ko zakon teje, da neko dejstvo obstaja, eprav vemo, da ne
obstaja (npr. zakon teje, da je dokument vroen 15. dan po poizkusu osebne vroitve, eprav je
jasno, da ga naslovnik ni prevzel).
Naelo proste presoje dokazov ne pomeni arbitrarne presoje, neutemeljene presoje, uradna oseba
mora v obrazloitvi svoje odloitve navesti razloge, zakaj je neko dejstvo tela za resnino, oziroma
mora pojasniti razloge, ki so jo vodili pri presoji dokazov.
F) DOLNOST GOVORITI RESNICO IN POTENA UPORABA PRAVIC je naelo, ki zavezuje
stranko, da pred organom govori resnico in poteno uporablja pravice, ki jih ima v upravnem
postopku. Sankcija, ki lahko doleti stranko zaradi kritve tega naela, je monost, da se npr. odloba,
ki je bila izdana na podlagi njenih neresninih navedb v njeno korist, odpravi ali razveljavi. Stranka
zaradi kritve tega naela (e npr. ne govori resnice v postopku, ali e v svoji vlogi ne navaja
resninega dejanskega stanja, na katero opira svoj zahtevek) ni kazensko odgovorna, razen e s tem
ne stori kaknega dejanja, ki je kaznivo po Kazenskem zakoniku.
G) SAMOSTOJNOST PRI ODLOANJU velja za organ, ki je pristojen za vodenje in odloanje v
postopku in za uradno osebo organa, ki opravlja dejanja v postopku in ki odloa v postopku v imenu
organa. To naelo pomeni, da nihe ne sme vplivati na organ ali na uradno osebo, kako naj ravna in
odloa v konkretni upravni zadevi. Organ in uradna oseba sta pri tem vezana samo na zakone in na
njihovi podlagi izdane predpise.

H) PRAVICA DO PRITOBE je pravica, ki jo zagotavlja e Ustava RS v 25. lenu, v katerem doloa,

da je vsakomur zagotovljena pravica do pritobe ali drugega pravnega sredstva proti odlobam
sodi in drugih dravnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s
katerimi ti odloajo o njegovih pravicah ali pravnih interesih. Pravico do pritobe zagotavlja tudi
Evropska konvencija o lovekovih pravicah. Ker je e po Ustavi RS pritoba praviloma vselej
dovoljena, je pritoba redno pravno sredstvo. Tako je tudi v upravnem postopku pritoba redno pravno
sredstvo, v splonem upravnem postopku pa sploh edino redno pravno sredstvo.
Pritoba je v splonem upravnem postopku praviloma dovoljena zoper vse odlobe, ki so izdane na
prvi stopnji postopka. Vendar pa ima to pravilo tudi doloene izjeme, kar pomeni, da pritoba zoper
nekatere odlobe, izdane na prvi stopnji, ni dovoljena.
Tako e po ZUP pritoba ni dovoljena zoper odlobe, ki jih na prvi stopnji izda:
- predstavniki organ (to je dravni zbor, dravni svet in mestni ali obinski
svet;
- vlada ali
- ministrstvo, razen e je z zakonom doloeno, da je zoper odlobo ministrstva, izdano na prvi
stopnji, pritoba dovoljena.
Poleg ZUP lahko pravico do pritobe izkljui tudi kaen drug zakon (npr. zoper odlobo o odreditvi
karantene pritoba po 19. lenu zakona o nalezljivih boleznih ni dovoljena). Seveda pa mora biti v
primeru izkljuenosti pritobe v skladu z ustavo prizadetim zagotovljeno drugo pravno sredstvo (npr.
ustrezno sodno varstvo).
Pritoba zoper odlobe izdane na drugi stopnji ni dovoljena.
Iz naela pravice do pritobe izhaja, da je sploni upravni postopek dvostopenjski. To pomeni, da o
doloeni upravni zadevi znotraj upravnega postopka odloata najve dva organa: organ, ki prvi
obravnava upravno zadevo (organ prve stopnje) in e se vloi pritoba e pritobeni organ (organ
druge stopnje).
I) NAELO EKONOMINOSTI POSTOPKA zahteva, da organ vodi postopek hitro, brez zavlaevanja
in s im manjimi stroki za organ in za vse druge udeleence v postopku. To naelo pa se ne sme
uveljavljati v kodo drugih nael, zlasti ne v kodo naela materialne resnice, ki zahteva, da organ
preskrbi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev resninega dejanskega stanja in na tej podlagi
pravilno in zakonito odloi. Prav to pa obiajno povzroa veje stroke (npr. pridobitev izvedenikega
mnenja, zaslianja pri ipd.) in podaljuje postopek.

5. UREDITEV NEKATERIH SPLONIH VPRAANJ (INSTITUTOV) V ZUP

ZUP v prvem delu poleg temeljnih nael ureja tudi vrsto pravnih institutov in vpraanj, ki so za
pravilen in nemoten potek ter za zakonito odloanje izjemnega pomena. Med takna vpraanja zlasti
sodijo: udeleenci postopka in njihov poloaj v postopku, oblike in naini obevanja organov in strank,
jezik v postopku, stroki postopka, roki v postopku, vroanje itd.
5.1. Udeleenci postopka
Upravnega postopka se obiajno udeleuje ve oseb. Razline osebe, ki se udeleujejo postopka, so
udeleenci postopka. Poloaj posameznih udeleencev v postopku pa ni enak, prav tako pa so
razlini tudi pogoji, ki jih mora posamezna oseba izpolnjevati, da se lahko v doloenem svojstvu
udeleuje postopka v konkretni upravni zadevi. Glede na vlogo in poloaj posameznega udeleenca v
postopku razlikujemo:

nujne udeleence;

morebitne udeleence in

nakljune udeleence.
Nujna udeleenca upravnega postopka sta samo organ in stranka. Brez organa in stranke upravnega
postopka ne more biti.
Morebitni udeleenci postopka so: stranski udeleenec, zakoniti zastopnik stranke,
pooblaenec, zaasni zastopnik, strokovni pomonik, prie, izvedenci, tolmai, dravni
toilec, dravni pravobranilec. Ti udeleenci se lahko pojavijo v posameznem postopku, ni pa nujno.
Poleg nujnih in morebitnih udeleencev lahko nastopajo v postopku tudi nakljuni udeleenci, npr.
oseba, ki poseduje listino, potrebno za ugotavljanje dejanskega stanja, ali lastnik nepreminine, ki si jo
je treba ogledati ipd.
5.2 Organ in njegova pristojnost
Z organom je miljen organ dravne uprave ali drug dravni organ, organ samoupravne lokalne
skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pooblastilo za odloanje. To pooblastilo pomeni
pristojnost organa.
PRISTOJNOST v najirem smislu pomeni pooblastilo, dano doloenemu organu, da opravlja naloge,
za katere je ustanovljen med drugim tudi, da odloa v upravnih zadevah. Pristojnost organa v
upravnem postopku pomeni pravico in dolnost doloenega organa, da lahko edino on odloa v
konkretni upravni zadevi. Pravico in dolnost odloanja v konkretni upravni zadevi ima samo en organ
in to tisti, ki je za to pooblaen s predpisi. V konkretni upravni zadevi je lahko s predpisom sicer
pooblaenih tudi ve organov, ki v takem primeru skupaj odloajo ali na razline naine pri odloanju
sodelujejo, npr. dajejo soglasja, mnenja, potrditve k odlobam pristojnega organa; vse te oblike pa
bistva in pomena pristojnosti ne spreminjajo. Tudi primeri soodloanja in oblike sodelovanja razlinih
organov pri odloanju morajo biti doloeni z zakonom. Ker gre pri pristojnosti tako za pravico in
dolnost konkretnega organa, to pomeni, da noben drug organ ne sme odloati o upravni zadevi,
obenem pa tudi, da ta organ pristojnosti ne sme odkloniti.
Pristojnost organov je vedno doloena s predpisi in je ne organi ne stranke ali katerikoli drugi
udeleenci ne morejo spreminjati z medsebojnim dogovorom.
V upravnem postopku poznamo stvarno in krajevno pristojnost.
Stvarna prisojnost organov se v upravnem postopku doloa glede na upravno podroje, za katero je
neki organ ustanovljen. Obiajno je doloena s predpisi, ki urejajo posamezno upravno podroje ali pa
s predpisi, ki doloajo organizacijo in delovna podroja posameznih organov.

Krajevna pristojnost se doloa po predpisih o teritorialni organizaciji dravne uprave (npr. upravne
enote), po predpisih o teritoriju samoupravnih skupnosti ter po predpisih o organizaciji posameznih
organov. ZUP doloa posebna pravila za doloitev krajevne pristojnosti glede na vsebino posamezne
upravne zadeve (npr. e gre za zadevo, ki se nanaa na nepreminino, bo krajevno pristojen tisti
stvarno pristojni organ, na katerega teritoriju se nepreminina nahaja).
ZUP vsebuje predvsem naelne, sistemske dolobe o pristojnosti, ne doloa pa pristojnosti
konkretnega organa v konkretni upravni zadevi. V skladu s tem ZUP doloa, da so v upravnih zadevah
iz dravne pristojnosti za odloanje na prvi stopnji stvarno pristojne upravne enote, na drugi pa
ministrstva, e zakon ne doloa drugae; za odloanje iz izvirne pristojnosti lokalne samoupravne
skupnosti (obine) je na prvi stopnji pristojna uprava te skupnosti (obinska uprava).
Organ, ki je pristojen za odloanje v konkretni upravni zadevi, te svoje pristojnosti ne sme prenesti na
drug organ in prav tako ne sme prevzeti pristojnosti od drugega organa, razen v primerih, ko to
dopua zakon.
Upotevanje pravil o pristojnosti je nujno za zakonito odloanje v upravnem postopku. e je o upravni
zadevi odloil organ, ki za zadevo ni bil pristojen, je odloba nezakonita, tudi e je vsebinsko pravilna.
Neupotevanje pravil o pristojnosti pomeni bistveno kritev pravil postopka.
Pristojni organ lahko opravlja dejanja v postopku samo na teritoriju, za katerega je ustanovljen. e je
treba opraviti neko dejanje v postopku izven tega teritorija, mora organ zaprositi za pomo (to je da
opravi takno dejanje npr. zaslii prio) organ, ki je pristojen za tisti teritorij. Ta organ je takno pomo
dolan dati. To pomo imenujemo pravna pomo.
Vasih lahko zaradi razlinih vzrokov (npr. zaradi ne dovolj natannih dolob v predpisih ali zaradi
razline interpretacije dolob v zakonu) pride do spora o pristojnosti. Tak spor nastane, e vsaj dva
organa menita, da sta pristojna za odloanje v konkretni upravni zadevi, ali pa e dva ali ve organov
zavraa pristojnost odloanja v konkretni zadevi. O nastalem sporu o pristojnosti odloi organ, ki je na
nek nain skupen organom, ki so v sporu.
Organ mora v celotnem postopku paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost.
URADNA OSEBA ORGANA
Pooblastilo za vodenje postopka in odloanje ima organ (pristojnost organa), vendar pa lahko opravlja
dejanja v postopku in odloa samo fizina oseba. Seveda pa mora biti oseba, da lahko odloa in
opravlja dejanja v imenu organa, za to na predpisan nain pooblaena. Ni vsaka oseba, ki je
zaposlena pri tem organu, e s tem tudi uradna oseba organa, ki lahko vodi in odloa v upravnem
postopku.
Po svojem poloaju v organu je pooblaen za odloanje v upravnem postopku e po samem zakonu
predstojnik organa (zaradi specifinosti nalog pa tudi inpektor, ki mora za to, da postane inpektor,
opraviti ustrezen izpit, ki vsebuje tudi poznavanje upravnega postopka).
Predstojnik organa lahko za vodenje in odloanje pooblasti tudi druge osebe zaposlene pri organu.
Predstojnik lahko za odloanje o upravnih zadevah pooblasti zgolj osebo, ki je zaposlena pri organu.
ZUP louje dve vrsti pooblastil: pooblastilo za vodenje postopka in pooblastilo za odloanje. Tisti, ki
ima pooblastilo za odloanje, je s taknim pooblastilom pooblaen tudi za opravljanje vseh dejanj v
postopku. Doloena oseba pa je lahko pooblaena samo za vodenje postopka, to je za opravljanje
posameznih ali pa vseh dejanj v postopku, ne pa tudi za odloanje. Pooblastilo za opravljanje dejanj v
postopku in za odloanje lahko dobi le oseba zaposlena pri organu, ki izpolnjuje predpisane pogoje.
Pogoji so: predpisana izobrazba (razlina glede na zahtevnost upravnega postopka) in opravljen
strokovni izpit iz upravnega postopka.
Izloitev uradne osebe. V upravnem postopku se odloa o pravicah, pravnih koristih in obveznostih
razlinih subjektov, zato je treba zagotoviti objektivnost pri vodenju postopka in pri odloanju.
Zaupanje strank v nepristranost organa, spotovanje naela zakonitosti in konno tudi varovanje

samega ugleda organa zahteva, da se izkljui monost, da bi vodila postopek in odloala uradna
oseba organa, katere objektivnost bi bila lahko sporna zaradi doloenih objektivnih okoliin, ki to
osebo povezujejo z upravno zadevo ali z drugimi udeleenci v postopku. Tako npr. v postopku ne sme
opravljati dejanj ali v njem odloati uradna oseba, ki bi bila obenem stranka v tem postopku ali uradna
oseba, ki je v doloenih sorodstvenih in podobnih razmerjih s stranko. Prav tako uradna oseba ne
more biti pria ali izvedenec v istem postopku. V teh in drugih z zakonom doloenih primerih se mora
uradna oseba iz postopka izloiti. To pomeni, da ne sme opravljati dejanj v postopku in seveda
ne sme tudi odloati v takni zadevi. Tako se mora npr. uradna oseba denimo izloiti iz postopka
tudi v primeru, e je bila udeleena v postopku na prvi stopnji (npr. kot pria).
Izloitev uradne osebe je v vseh teh in nekaterih drugih primerih, ki so doloeni v ZUP, obvezna.
Izloitev uradne osebe pa iz navedenih ali pa tudi drugih razlogov lahko zahteva tudi stranka. Seveda
pa izloitev v teh drugih primerih ni obvezna. O izloitvi uradne osebe odloa predstojnik organa, o
izloitvi predstojnika pa predstojnik njemu nadrejenega organa.
5.3 STRANKA
STRANKA je poleg organa nujni udeleenec postopka; brez stranke upravnega postopka ni.
Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizina ali pravna oseba, ki eli (prosi, zahteva), da ji
pristojni organ prizna neko pravico (ali zmanja neko obveznost), in zato z ustrezno vlogo (pronjo,
zahtevo ipd.) predlaga uvedbo postopka. Ta stranka je aktivna stranka in postane stranka po lastni
volji, npr. nekdo prosi, da se mu izda dovoljenje (npr. gradbeno), tujec prosi za sprejem v
dravljanstvo, oseba zahteva vrnitev nacionaliziranega premoenja.
Stranka v upravnem postopku pa je tudi oseba (fizina ali pravna), ki ji pristojni organ eli na podlagi
in v skladu s predpisi in zaradi varovanja javnega interesa naloiti neko obveznost ali zmanjati neko
pravico, ki jo ima. To je pasivna stranka.
Posameznik oziroma pravna oseba dobi v tem primeru poloaj stranke brez lastne volje ali celo proti
svoji volji. Oseba pridobi poloaj pasivne stranke s samo uvedbo upravnega postopka, ki se je zael
po uradni dolnosti ali pa v nekaterih primerih na zahtevo druge aktivne stranke.
Poleg fizinih in pravnih oseb so lahko stranke v upravnem postopku tudi drugi, npr. skupina oseb, e
so lahko nosilci pravic ali obveznosti, o katerih se odloa v upravnem postopku (npr. skupina oseb, ki
eli ustanoviti drutvo, je lahko stranka v postopku ustanavljanja drutva).
Stranka mora imeti pravno sposobnost, to je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti. Pravna
sposobnost daje osebi na splono monost nastopati kot stranka v kateremkoli upravnem postopku.
Fizina oseba pridobi pravno sposobnost z rojstvom, pravna oseba pa z ustanovitvijo oziroma
registracijo.
Pogoj, da se neka oseba kot stranka udelei konkretnega upravnega postopka, to je, da v konkretni
upravni zadevi nastopa kot stranka, pa mora imeti tako imenovano stvarno legitimacijo. Stvarna
legitimacija, ki je lahko aktivna ali pasivna, pomeni, da ima oseba do upravne zadeve doloeno
razmerje upravna zadeva se mora nanaati izkljuno na pravico ali obveznost te osebe.
Stvarno legitimacijo ima samo oseba, ki v postopku uveljavlja svojo pravico (aktivna legitimacija) oz.
stranka, zoper katero se vodi postopek, da se ji naloi neka obveznost, ki gre samo njej (pasivna
legitimacija). Oseba ne more zahtevati izdaje nekega dovoljenja za svojega prijatelja, posamezniku se
ne more odmeriti davek, za katerega je zavezan njegov sorodnik. Nihe ne more npr. uveljavljati
pravice za svojo eno ali svoje otroke, razen e ni njen oz. njihov zakoniti zastopnik.

5.4. DRUGI (MOREBITNI) UDELEENCI UPRAVNEGA POSTOPKA

Poleg organa in stranke, ki sta nujna udeleenca, so lahko v postopku tudi drugi udeleenci. Udeleba
teh oseb je odvisna od konkretne upravne zadeve.
Upravnega postopka se lahko udeleita tudi dravni toilec in dravni pravobranilec, e je to
potrebno zaradi varstva javne koristi. V postopku imata enake pravice in dolnosti kot stranka; ne pa
vejih.
V upravnem postopku lahko samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja samo stranka, ki je
procesno sposobna. Procesna sposobnost pomeni sposobnost samostojno in pravno veljavno
opravljati dejanja v postopku in je v bistvu identina s poslovno sposobnostjo. Tisti, ki je popolno
poslovno sposoben, je v enaki meri tudi procesno sposoben. Za obstoj popolne poslovne (in s tem
popolne procesne) sposobnosti morata biti izpolnjena dva pogoja: oseba mora biti polnoletna in
razsodna. Razsodnost v tej zvezi pomeni sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in sposobnost
ravnati skladno s tako oblikovano voljo.
Osebo, ki nima procesne sposobnosti, mora v postopku zastopati druga oseba, to je njen zakoniti
zastopnik. Zakoniti zastopnik se doloi z zakonom (npr. stari so e po zakonu zakoniti zastopniki
svojih mladoletnih otrok) ali pa ga doloi pristojni organ, najvekrat je to skrbstveni organ.
Procesna dejanja, ki jih v postopku opravi zakoniti zastopnik, veljajo enako, kot e bi jih opravila
stranka sama, e bi imela procesno sposobnost. Zakoniti zastopnik opravlja dejanja v imenu in na
raun stranke.
Pravne osebe ne morejo same opravljati dejanj v postopku in zato nimajo procesne sposobnosti; imeti
morajo zakonitega zastopnika (npr. direktor).
V doloenih primerih pa organ, ki vodi postopek, stranki doloi zaasnega zastopnika (npr. procesno
nesposobna stranka e nima zakonitega zastopnika, procesno dejanje pa je treba opraviti). Zaasni
zastopnik stranke ima v postopku enak poloaj kot zakoniti zastopnik, seveda samo za doloeno
dejanje oz. za doloen as.
Procesna dejanja v upravnem postopku opravlja stranka sama ali pa njen zakoniti zastopnik (v
doloenih primerih tudi zaasni zastopnik); vendar pa lahko stranka oz. njen zakoniti zastopnik po
lastni presoji za to pooblastita drugo osebo (najvekrat seveda zaradi potrebnega pravnega znanja, ki
lahko pri tem koristi). Ta oseba je pooblaenec stranke. Stranka doloi pooblaenca s
pooblastilom, ki se lahko da pisno ali ustno na zapisnik. Pooblastilo se lahko da za ves postopek ali pa
samo za posamezna dejanja (npr. za vloitev pritobe) ali za doloen as. Stranka lahko pooblastilo
kadarkoli preklie, pooblaenec pa se mu lahko kadarkoli odpove, razen med dejanjem v postopku
(npr. med ustno obravnavo). Dejanja, ki jih v postopku opravi pooblaenec, veljajo, kot e bi jih
opravila stranka. Stranke za pooblaenca najpogosteje izberejo odvetnika, vendar pa je
pooblaenec v upravnem postopku lahko vsaka procesno popolnoma sposobna oseba.
Poleg aktivne ali pasivne stranke se lahko upravnega postopka udeleuje tudi oseba, ki jo imenujemo
stranski udeleenec. Stranski udeleenec je oseba, ki se udeleuje upravnega postopka, zaetega
na zahtevo druge stranke (aktivne stranke), ali postopka, ki ga je zoper drugo stranko (pasivno
stranko) zael po uradni dolnosti pristojni organ, da zavaruje svoje pravne koristi (svoje pravice). e
se postopek ne bi zael, pravice oz. pravne koristi te osebe ne bi bile ogroene. V upravnem postopku
se lahko namre zgodi, da se s sprejeto odloitvijo posee v pravne koristi tudi drugih oseb. Ker zakon
pravne koristi varuje, lahko takna oseba sodeluje v postopku praviloma z enakimi pravicami kot
stranka (npr. sosed je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zainteresiran, da nameravana gradnja
ne bo prizadela njegove pravice oz. pravne koristi do varne in nemotene uporabe njegovega
stanovanja).

Zaasnega zastopnika postavi v ,z zakonom, doloenih primerih, organ, ki vodi postopek (npr. kadar
je potrebno opraviti kakno dejanje v postopku zoper osebo, katere prebivalie ni znano in nima
pooblaenca, e to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke ). Postavljena oseba mora sprejeti
zastopanje Zaasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma pri dejanju za katerega je
postavljen, pri tem pa ima enak poloaj kot zakoniti zastopnik.
Dvoje ali ve strank lahko skupaj nastopa v isti zadevi. V taknem primeru morajo navesti, katera od
njih bo nastopila kot njihov skupni predstavnik, seveda pa vsaka od taknih strank obdri pravico
samostojno vlagati pritobe in druga pravna sredstva..
Stranski udeleenec, zakoniti zastopnik, zaasni zastopnik, pooblaenec, dravni toilec in dravni
pravobranilec so morebitni udeleenci postopka; njihova udeleba je pa odvisna od okoliin
konkretne upravne zadeve.Poleg natetih morebitnih udeleencev lahko v postopku sodelujejo tudi
drugi, kot so npr. prie, izvedenci in tolmai.
PRIA v upravnem postopku je morebitni udeleenec postopka, s pomojo katerega se lahko uradna
oseba, ki vodi postopek, prepria, ali je neko za odloitev pomembno dejstvo resnino.
IZVEDENEC je oseba, ki ima posebno strokovno znanje, nujno za ugotovitev ali za presojo nekega
dejstva, ki je pomembno ali celo odloilno za reitev upravne zadeve. Seveda pa gre za posebno
strokovno vpraanje, ki zahteva znanje, katerega uradna oseba nima, ne pa za pravno vpraanje, kajti
uradna oseba mora poznati pravo.
TOLMA je oseba, ki se udeleuje postopka, da se stranki ali drugemu udeleencu, ki ne razume
jezika, v katerem tee postopek, ali zaradi svoje invalidnosti ne more spremljati postopka, omogoi
spremljanje postopka.
5.4. OBEVANJE ORGANOV IN STRANK
VLOGA je skupni naziv za razline pronje, zahteve, pritobe, predloge in druga sporoila, s katerimi
se stranke in drugi udeleenci postopka obraajo na organ. Vloge torej niso dokumenti, ki jih organi
poiljajo strankam in drugim udeleencem v postopku.
Vloga je dejanje v postopku, ki ima doloene pravne posledice, obenem pa je skupni izraz za razlina
pisanja in druge oblike, ki jih stranke in druge osebe naslavljajo na organe.
Vloge so lahko v pisni ali ustni obliki.
Pisna vloga je lahko v fizini obliki (napisana ali natisnjena in lastnorono podpisana) ali pa v
elektronski obliki (poslana po elektronski poti in podpisana z varnim elektronskim podpisom in
kvalificiranim potrdilom).
Ustna vloga je vloga, ki se da pri pristojnem organu na zapisnik.
Vloge se lahko vlagajo tudi na predpisanih ali kako drugae pripravljenih obrazcih.
Vsaka vloga, ne glede na obliko, mora imeti doloeno vsebino, da se sploh lahko obravnava. Imeti
mora splone podatke o vloniku, navedbo organa, zadevo, katere se vloga tie, in zahtevek oziroma
predlog, kaj vlonik eli od organa.
Poleg splonih podatkov, ki jih mora vsebovati vloga, se lahko v doloenih upravnih zadevah
zahtevajo e druge posebne sestavine (npr. razline priloge, potrdila, soglasja ipd.).
Vloga mora biti razumljiva in popolna. e je vloga pomanjkljiva ali nepopolna, mora uradna oseba
pristojnega organa na to pisno opozoriti stranko in jo pozvati, da v roku, ki ji ga doloi, pomanjkljivosti
odpravi. e stranka tega ne stori v postavljenem roku, organ vlogo s sklepom zavre.
Vloga se izroi organu, ki je pristojen za sprejem; vloi se lahko vsak delavnik med poslovnim asom,
po elektronski poti pa ves as.

VABILO je sredstvo, s pomojo katerega si uradna oseba zagotovi prisotnost oseb (npr. prie), za
katere meni, da so potrebne pri doloenem dejanju v postopku. Povabljene osebe so se vabilu dolne
odzvati. Organ ima na razpolago naslednje ukrepe, e se vabljena oseba vabilu ne odzove in svojega
izostanka ne opravii:
prisilno privedbo,
denarno kazen in
naloitev plaila nastalih strokov. (Monost sprejetja teh ukrepov pa mora biti navedena na vabilu,
sicer se ne smejo uporabiti.)
Praviloma se vabi s pisnim vabilom in samo osebe, ki prebivajo na obmoju organa. Ni dovoljeno
vabiti ponoi, razen izjemoma, e gre za nujne in neodloljive ukrepe.
Vabilo mora vsebovati:
*ime in sede organa, ki vabi,
*ime in naslov vabljenega,
*kraj in dan ter po monosti tudi uro, ko se mora zglasiti pri organu,
*v kateri zadevi je povabljen,
*kot kaj je povabljen (kot stranka, pria, izvedenec ipd.)
*ali mora priti osebno ali pa lahko polje pooblaenca,
*kaj mora prinesti s seboj (dokazila ipd.)
*opozorilo, da mora pravoasno sporoiti organu, e se vabilu ne bi mogel odzvati, in *posledice, ki
mu lahko nastanejo, e tega ne stori oz. e se vabilu ne odzove.
ZAPISNIK se pie o vseh pomembnih dejanjih v postopku, o ustni obravnavi, o zaslianjih oz. ustnih
izjavah strank in drugih udeleencev; o uradnih zapaanjih in ugotovitvah ali okoliinah, ki se tiejo
samo notranjega dela organa, pa se sestavi uradni zaznamek. Zapisnik mora biti napisan itljivo in
pravilno, v njem se ne sme ni izbrisati. Zapisnik se pie tako, da uradna oseba glasno narekuje
zapisnikarju, kaj naj zapie v zapisnik, oziroma glasno govori, kaj pie, e ga pie sama. V zapisnik se
vpiejo:
*ime in sede organa,
*kraj, dan in ura dejanja,
*zadeva, za katero gre,
*imena vseh udeleencev pri dejanju,
*natanen in kratek potek ter vsebino opravljenega dejanja,
*listine in dokazi, ki so bili uporabljeni oz. izvedeni,
*dobesedne izjave strank, pri, izvedencev in drugih udeleencev,
*sprejeti sklepi med dejanjem.
V e podpisan zapisnik se ne sme niesar dodajati. Zapisnik podpiejo udeleenci dejanja, na koncu
pa ga overi uradna oseba, ki je vodila dejanje. Zapisnik, ki je sestavljen v skladu z dolobami ZUP, je
javna listina.
URADNI JEZIK v upravnem postopku je slovenski jezik, na obmojih lokalnih skupnosti, kjer sta
poleg slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski ali madarski jezik, pa tudi eden od teh dveh
jezikov. To pomeni, da se na teh obmojih vodi postopek v slovenskem in italijanskem oz.
madarskem jeziku. Seveda pa ne v vseh postopkih na teh obmojih, ampak samo v primerih, e
stranka vloi zahtevo v enem od teh dveh jezikov ali e kadarkoli med postopkom zahteva uporabo
jezika narodnosti.
ROK v postopku je doloeno asovno obdobje (npr. v 15 dneh) ali doloena asovna toka (npr. do 30
junija tekoega leta), v katerem oz. do katere je treba opraviti neko dejanje v postopku. Da bi bilo
spotovano naelo ekonominosti postopka, to je, da bi postopek tekel im hitreje in brez zamud, so
dejanja v postopku praviloma vezana na doloene roke.

Roke lahko delimo po razlinih kriterijih:

Procesni roki veljajo za posamezna dejanja v postopku (npr. rok, v katerem je mono vloiti pritobo);
materialni roki veljajo za uveljavljanje kakne pravice (npr. rok za uveljavitev pravice do subvencije iz
kaknega sklada).
Zakoniti roki, ki so doloeni z zakonom, se brez spremembe zakona ne morejo podaljevati ali kako
drugae spreminjati v nasprotju z roki, ki jih doloi uradna oseba (npr. rok, ki ga uradna oseba doloi
stranki za odpravo pomanjkljivosti v pomanjkljivi vlogi).
Zamuda nekaterih rokov ima za posledico izgubo pravice to so tako imenovani prekluzivni roki. Ti
roki veejo stranko (npr. zamuda roka za vloitev pritobe pomeni, da stranka izgubi pravico do
pritobe).
Instrukcijski roki so roki, ki nalagajo organu, da v doloenem asu opravi doloeno dejanje v postopku.
Zamuda tega roka nima za organ, pogosto pa tudi za stranko, pravnih posledic.
Roki se doloajo v dnevih, mesecih in letih. Roki teejo neprekinjeno, kar pomeni, da poteka roka ne
ovirajo nedelje, prazniki in drugi dnevi, ko organ ne dela, razen e potek roka pade na taken dan. V
tem primeru se za iztek roka teje prvi naslednji delovni dan.
Glede na to da ima zamuda prekluzivnega roka za stranko lahko zelo kodljive posledice, ji ZUP
omogoa, da lahko v ZUP doloenih upravienih primerih prosi organ za spregled zamude. Takno
pronjo imenujemo pronjo za vrnitev v prejnje stanje. e organ pronji za vrnitev v prejnje stanje
ugodi, se postopek vrne v stanje, ki je bilo pred zamudo in stranka lahko opravi zamujeno dejanje.
VROANJE je opravilo v postopku, s katerim organ, ki vodi postopek, dostavlja vabila, sklepe,
odlobe in druge uradne dokumente naslovniku. Vroitev je pomembno dejanje v postopku, saj ima
pomembne pravne posledice za naslovnika, organ in za sam dokument, ki se vroa. (Odloba, ki ni
vroena stranki, nima pravnih uinkov; pravno ne obstaja. Organ takno odlobo lahko spremeni.) Od
vroitve teejo roki. Pravila vroanja doloajo:
as vroitve (praviloma podnevi in ob delavnikih)
kraj vroitve (praviloma stanovanje oz. tam, kjer je naslovnik zaposlen)
nain vroitve (po poti, po elektronski poti, po uradni osebi organa ipd.)
Odlobe in sklepi ter drugi dokumenti, pri katerih prine z vroitvijo tei rok, se morajo vroati osebno
naslovniku. (Kadar to ni mogoe, pusti vroevalec v potnem predalniku ali na drugem primernem
mestu pisno sporoilo o tem, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. e
naslovnik v tem roku dokumenta ne prevzame, se teje, da je vroitev opravljena po preteku tega
roka, sicer pa z dnem, ko je naslovnik med tem rokom dokument prevzel.) V primeru osebne vroitve
se sestavi poseben dokument vroilnica, s katerim se organ, ki je vroitev odredil, obvesti o vroitvi.
Vroilnico podpieta prejemnik in vroevalec.
Upravni postopek se mora odvijati nemoteno, zato je skrb za vzdrevanje reda pri delu v postopku
naloena uradni osebi, ki vodi dejanje v postopku. Ukrepe, ki jih ima za vzdrevanje reda na voljo, so:
opomin,
odstranitev od dejanja in
denarna kazen.
Uradna oseba lahko brez predhodnega opomina odstrani od dejanja v postopku vsakogar razen
stranke stranko mora prej opomniti. Tistega, ki je odstranjen, lahko tudi denarno kaznuje.
Kdor zagrei pri dejanju kakno nedostojnost ali e kdo v vlogi ali organ, uradno osebo ali druge
udeleence, se prav tako lahko kaznuje z denarno kaznijo.

Na dejanja v postopku se ne sme prinaati oroja ali nevarnega orodja. Ta prepoved velja tudi za
policiste ali za druge osebe, ki imajo sicer pravico ali celo dolnost nositi oroje, kadar so v postopku
stranke, prie ali drugi udeleenci, ne pa tedaj, kadar je ravno noenje oroja smisel njihove
prisotnosti pri dejanju (npr. pri kanih izvrbah, ko je treba zagotoviti red).
STROKI POSTOPKA so stroki, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka.
Stroki, ki jih ima organ v zvezi s postopkom, so sploni in posebni. Sploni stroki so izdatki, ki jih
ima organ nasploh zaradi nalog, za katere je ustanovljen (npr. izdatki za plae uslubencev, pisarniki
material, razni drugi reijski stroki). Ti stroki, etudi so zaradi postopka v neki konkretni upravni
zadevi zelo visoki, niso stroki postopka. Te stroke trpi vedno organ. Stroki postopka so samo
posebni stroki organa, npr. potni stroki uradnih oseb, izdatki za prie, izvedence ali tolmae, stroki
za oglase ipd.
Stroki stranke so lahko stroki za njen prihod, izgubo asa in zasluka (to so osebni stroki stranke),
stroki za pravno zastopanje, strokovno pomo ipd. Osebne stroke nosi vedno stranka sama.
Kdo nosi stroke postopka v konkretni upravni zadevi, je odvisno od tega, kako se je zael postopek:
e je bil postopek uveden na predlog stranke, nosi stroke takega postopka vedno stranka razen
tistih, ki jih je povzroil kaken drug udeleenec postopka po svoji krivdi, iz nagajivosti ali zaradi
kaknega protipravnega dejanja. Kadar pa se postopek uvede po uradni dolnosti, je odloitev o tem,
kdo trpi stroke postopka, odvisna od tega, kako se postopek kona: e se kona ugodno za stranko,
nosi stroke postopka organ, e neugodno, pa stranka.
O strokih odloi uradna oseba z odlobo, e je to mogoe (e ima vse potrebno za takno odloitev)
in e se postopek kona z odlobo, sicer pa s sklepom, ki ga napove v odlobi. e se postopek ustavi
s sklepom, se s sklepom odloi tudi o strokih postopka; podobno kot pri odlobi, se lahko tudi v
primeru ustavitve postopka izda poseben sklep o strokih.
Uradna oseba lahko oprosti stranko plaila strokov v celoti ali samo dela strokov, lahko dovoli
obrono odplaevanje ipd.
Takse, ki jih mora stranka plaati, formalno niso stroki postopka.

POSTOPEK NA PRVI STOPNJI

Upravni postopek se sestoji iz razlinih dejanj, ki jih opravljajo udeleenci postopka v skladu z
dolobami ZUP in posebnih predpisov. Upravni postopek je lahko dvostopenjski, to je:
postopek na prvi stopnji in
pritobeni postopek (to je postopek na drugi stopnji).
Poleg teh dveh stopenj lahko v splonem upravnem postopku poteka tudi postopek z izrednimi
pravnimi sredstvi in postopek v zvezi z izvrbo.
Seveda pa vse te stopnje niso nujne: e se nihe ne pritoi in e nihe ne uporabi izrednih pravnih
sredstev ter e zavezanec prostovoljno izvri naloeno obveznost, vse druge faze postopka, razen
postopka na prvi stopnji, odpadejo. Vse te stopnje oziroma faze so praviloma mone ele po
konanem postopku na prvi stopnji.
Prvo dejanje postopka na prvi stopnji je njegova uvedba. Postopek je treba uvesti oz. zaeti. Nujen
pogoj za uvedbo postopka na prvi stopnji je ustrezna pobuda (iniciativa). Prav glede tega, kdo lahko
da pobudo za zaetek postopka, se upravni postopek razlikuje od kazenskega ali pravdnega
postopka. Pobudo za zaetek upravnega postopka lahko da stranka, postopek se tedaj zane na
zahtevo stranke, ali pa je pobuda za zaetek postopka na strani organa; ta postopek se zane po
uradni dolnosti. Kazenski ali pravdni postopek se nikoli na zaneta po uradni dolnosti, ampak je
zato vselej potrebna ustrezna zahteva (obtoni predlog dravnega toilca, toba upnika). V upravnem
postopku pa sta uveljavljena oba naina prav zaradi prepletanja javnih koristi in koristi posameznika.
V upravnem postopku pa se ne odloa le o pravicah posameznikov ampak tudi o obveznostih, te pa
se strankam nalagajo praviloma v javnem interesu.
Glede na obstoj javne koristi v upravnih zadevah je seveda pobudnik za uvedbo postopka zaradi
varovanja teh koristi pristojni organ. Ta organ je dolan zaeti postopek po uradni dolnosti, e tako
doloa zakon (ali drug predpis) ali e ugotovi, da je zaradi doloenega dejanskega stanja,
zaradi varovanja javne koristi to potrebno (npr. pristojna inpekcija ugotovi, da je zaradi stanja, v
katerem je doloena stavba, treba zaeti postopek za izpraznitev stavbe). Ali je v nekem primeru treba
uvesti postopek, je stvar presoje pristojnega organa.
Postopki, ki se zano po uradni dolnosti, se praviloma uvedejo zato, da bi se stranki naloila
doloena obveznost ali zmanjala kakna njena pravica.
Postopek na zahtevo stranke pa se praviloma zane zato, da bi se stranki priznala kakna pravica ali
zmanjala kakna obveznost.
Za zaetek postopka na zahtevo stranke zadostuje, da vlonik zatrjuje, da mu doloena pravica
pripada, seveda pa ni dovolj samo zahteva, naj organ uvede postopek, ampak mora taka zahteva
vsebovati konkreten zahtevek, kaj vlagatelj od organa eli.
Postopek na zahtevo stranke se zane v zadevah, za katere zakon taken zaetek doloa, ali pa e iz
same narave zadeve to izhaja (samoumevno je, da je treba za izdajo npr. potnega lista vloiti ustrezno
zahtevo). Ker gre v postopkih, ki se zano na zahtevo stranke, praviloma za uveljavitev doloene
pravice, stranke seveda ni mogoe siliti, naj pravico uveljavlja. Zaradi tega se postopki, ki se lahko
prino zgolj na zahtevo stranke, ne smejo uvesti po uradni dolnosti taki postopki bi bili nini.
V nekaterih upravnih zadevah se lahko upravni postopek zane na oba naina: bodisi na zahtevo
stranke ali pa po uradni dolnosti. Vendar pa so takne zadeve dokaj redke. Taken primer je npr.
postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.
Za zaetek postopka po uradni dolnosti teje prvo dejanje, ki ga pristojni organ opravi z namenom
zaetka postopka (npr. evidentira zadevo, polje vabilo stranki, pridobi neke dokaze izven prostorov
organa ipd.).

Postopek na zahtevo stranke pa je zaet z dnem, ko je stranka vloila pri organu popolno vlogo
(zahtevo), e so pri tem izpolnjeni tudi vsi predpisani procesni pogoji za uvedbo in vodenje upravnega
postopka. Pristojni organ mora namre preveriti, e vloga stranke izpolnjuje tudi naslednje procesne
pogoje (procesne predpostavke):
ali gre za upravno zadevo ali ne,
ali je vlonik lahko stranka in ali uveljavlja svojo pravico (stvarna legitimacija vlonika)
ali je zahteva vloena v predpisanem roku (pravoasnost vloge)
ali o isti zadevi e tee postopek in
ali je bilo o tej zadevi e pravnomono odloeno.
e organ ugotovi, da kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, postopka ne uvede, ampak vlogo s
sklepom zavre.
Upravni postopek se lahko vodi samo v upravnih zadevah, ne pa v kazenskih ali drugih sodnih. Prav
tako lahko posameznik v upravnem postopku uveljavlja pravico samo za sebe in ne za drugega
(razen, e gre za primere zastopanja). Pogojev za uvedbo postopka tudi ni, e je bila zahteva vloena
po preteku predpisanega (materialni rok) roka ali pa e gre za zadevo, o kateri je bilo e odloeno s
pravnomono odlobo. Prav tako ne smeta tei o isti zadevi hkrati dva postopka.
Uradna oseba organa mora pred odloitvijo o pravici, pravni koristi ali obveznosti opraviti
ugotovitveni postopek, v katerem ugotavlja, ali v zadevi obstajajo pogoji, ki jih v zvezi s tem doloa
ustrezen materialni predpis. To pomeni, da mora ugotoviti vsa dejstva in okoliine, ki jih materialni
predpis doloa kot odloilna za priznanje pravice oz. naloitev obveznosti. Uradna oseba mora vedno
pred izdajo odlobe ugotoviti dejansko stanje zadeve.
Poenostavljeno reeno je bistvo upravnega postopka v tem, da se pravilno in popolno ugotovi
dejansko stanje, pravilno uporabi pravi materialni predpis in da vse to poteka po pravilih
postopka.
Dejstva in okoliine, ki so pomembni za odloitev, doloa materialni predpis. Zaradi tega je seveda
nujno, da uradna oseba pravilno ugotovi, kateri predpis se nanaa na konkretno upravno zadevo in
potem ta predpis tudi pravilno uporabi. Nepravilnosti in nezakonitosti se pri vodenju in odloanju v
upravnem postopku lahko storijo bodisi zaradi napane ali nepopolne ugotovitve dejanskega
stanja ali pa zaradi neuporabe ali napane uporabe materialnega predpisa ali zaradi kritev
pravil postopka. (To pa so, kot bomo videli, tudi razlogi za pritobo.)
Dejansko stanje se ugotavlja v skrajanem postopku ali pa v posebnem ugotovitvenem postopku.
Skrajani postopek je izjema, pravilo pa je posebni ugotovitveni postopek. Razlika med skrajanim in
posebnim ugotovitvenim postopkom je v tem, da v skrajanem postopku ni treba opravljati nobenih
posebnih procesnih dejanj: ni treba zasliati pri, izvedencev, ni ogleda stvari, ni treba razpisati naroka
za ustno obravnavo, pa tudi stranke ni treba zasliati. Dejansko stanje se tako ali drugae ugotovi
brez teh dejanj in uradna oseba organa lahko odloi neposredno.
Skrajani postopek je izjemni postopek in je moen samo v primerih, ki jih doloa ZUP. To je mono v
primeru takojne dostopnosti vseh dejstev, potrebnih za odloitev (npr. splono znana dejstva, dejstva,
ki so organu znana, popolne navedbe stranke, podatki iz uradnih evidenc), v doloenih zadevah, ko
se stranki ugodi, ali e gre za nujne ukrepe v javnem interesu.
V vseh drugih primerih je treba opraviti poseben ugotovitveni postopek. Katera dejanja se bodo v
posebnem ugotovitvenem postopku v posamezni upravni zadevi opravila, doloi uradna oseba
organa, ki vodi postopek. Uradna oseba organa ima pri tem vsa pooblastila:
doloi dejanja, ki naj se opravijo,
doloi vrstni red dejanj,
roke za ta dejanja, e niso doloeni s predpisom,
odloa o vseh predlogih strank in drugih udeleencev postopka,
doloa izvedbo dokazov itd.

Uradna oseba lahko med postopkom ves as ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh
dejstvih, pomembnih za izdajo odlobe. Uradna oseba si mora po uradni dolnosti priskrbeti podatke o
dejstvih iz uradnih evidenc; to velja tudi za osebne podatke o stranki, razen e stranka pridobitev teh
podatkov izrecno prepove (v tem primeru jih mora posredovati organu sama).
Uradna oseba mora ves as postopka skrbeti za to, da so v postopku udeleeni vsi, na katerih pravice
ali pravne koristi bi lahko vplivala odloba. Zato mora pred zaetkom ugotovitvenega postopka
povabiti k udelebi v postopku vse osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udelebo. e
tega ne more ugotoviti, povabi k udelebi z javnim naznanilom.
V ugotovitvenem postopku je treba omogoiti stranki, da uveljavi in zavaruje svoje pravice. Zato ima
stranka v ugotovitvenem postopku zlasti naslednje pravice:
*udeleevati se ugotovitvenega postopka,
*prisostvovati posameznim dejanjem ugotovitvenega postopka,
*navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na odloitev,
*dopolnjevati svoje navedbe,
*izpodbijati navedbe drugih,
*sodelovati pri izvedbi dokazov,
*seznaniti se z uspehom dokazovanja in se o tem izjaviti itd.
Stranka mora imeti monost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliinah, ki so podlaga za odlobo. To
je v skladu s temeljnim naelom zaslianja stranke pravica stranke. Izjema pri tem je skrajani
postopek, v katerem je ta pravica stranke na drug nain zavarovana ali pa je narava upravne zadeve
takna, da mora biti to zaradi varovanja javnega interesa drugae urejeno. e stranka te svoje pravice
ne izkoristi, je to njena odloitev, dolnost organa pa je, da ji to omogoi.
Najpomembneje dejanje v ugotovitvenem postopku je ustna obravnava (ali videokonferenna
obravnava, e ima organ za taken nain obravnave tehnoloke monosti), ki pomeni koncentracijo
ugotovitvenega postopka v enem dejanju. Namen ustne obravnave je razjasnitev stvari oz. ugotovitev
dejanskega stanja. Narok za ustno obravnavo mora uradna oseba obvezno razpisati, e sta v
postopku udeleeni vsaj dve stranki z nasprotujoimi si interesi ali kadar je treba v zadevi opraviti
ogled ali zasliati izvedence ali prie. V drugih primerih je razpis ustne obravnave prepuen presoji
uradne osebe. To v praksi pomeni , da je razpis naroka za fakultativno obravnavo relativno zelo redek.
V ugotovitvenem postopku je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliine, ki so pomembni za odlobo v
skladu z naelom materialne resnice. O resninosti taknih dejstev se uradna oseba, e so ta dejstva
ali okoliine sporne, prepria z dokazi.
Dokaz je procesno sredstvo, s katerim se uradna oseba prepria, ali je neko odloilno dejstvo
resnino. Kot dokaz se lahko v upravnem postopku uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev
resninega dejanskega stanja, obiajno pa se kot dokazna sredstva uporabljajo listine, potrdila,
prie, izvedenci in ogled, v nekaterih zadevah pa tudi samo izjava stranke.
LISTINE so lahko javne ali zasebne. Odloilno za to razlikovanje je, kdo je izdajatelj listine, ne pa, na
koga je listina naslovljena.
Javna listina je listina, ki jo v predpisani obliki izda organ v mejah svoje pristojnosti. Za takno
listino velja zakonita domneva resninosti, to je, da takna listina dokazuje resninost tistega, kar se v
njej potrjuje ali doloa.

POTRDILA so podobno kot listine pogosto uporabljeno dokazno sredstvo v upravnem postopku.
Treba je razlikovati potrdila, ki jih organi izdajajo o dejstvih na podlagi uradnih evidenc (ta potrdila so
organi v vsakem primeru dolni izdajati in veljajo kot javne listine), in potrdila, ki jih izdajajo organi o
dejstvih, o katerih se ne vodijo uradne evidence.
Za ta potrdila ne velja domneva resninosti njihove vsebine, njihovo dokazno vrednost presoja uradna
oseba v skladu z naelom proste presoje dokazov. Takna potrdila pa so organi dolni izdajati samo,
e jim kaken predpis to izrecno nalaga. V tem primeru takna potrdila izdajajo organi na podlagi
opravljenega ugotovitvenega postopka po pravilih ZUP. Potrdil, ki jih organi niso dolni izdajati, organi
od strank tudi ne smejo zahtevati.
PRIE kdo je lahko pria v upravnem postopku?
Pria je lahko vsaka fizina oseba, ki je bila v preteklosti sposobna zaznati dejstvo, o katerem naj bi
priala, in ki je sposobna to svojo zaznavo tudi posredovati organu, ki vodi postopek. Gre za zaznavo
s svojimi utili vidom, sluhom, okusom idr. Pria posreduje svoja opaanja; njeno mnenje o dejstvu,
o katerem pria, za organ ni pomembno.
Tisti, ki je povabljen kot pria, se je dolan vabilu odzvati in priati, to je odgovarjati na postavljena
vpraanja. Uradna oseba je dolna prio opozoriti, na katera vpraanja lahko odkloni odgovor. Pria
mora govoriti resnico in ne sme niesar zamolati. Uradna oseba mora prio opozoriti na kazenske in
materialne posledice krive izpovedbe.
IZVEDENEC je strokovnjak, ki se udeleuje upravnega postopka zato, da po pravilih svoje stroke (lex
artis) ugotovi doloena, za odlobo pomembna dejstva ter ta dejstva oceni tako, da o njih poda svoje
strokovno mnenje. Izvedenca lahko nadomesti tudi drug izvedenec, medtem ko prie ne more.
Izvedenca v upravnem postopku doloi uradna oseba, e meni, da je to za ugotovitev dejanskega
stanja potrebno. Doloi ga s sklepom, v katerem mu doloi naloge in rok za njihovo izvedbo.
Izvedenec je lahko samo oseba, ki ima priznano ustrezno strokovno znanje.
Dokaz, ki ga s svojim izvidom in izvedenikim mnenjem poda izvedenec, presoja uradna oseba, tako
kot vse druge dokaze v skladu z naelom proste presoje dokazov. Uradna oseba lahko zahteva
dopolnitev izvedenikega mnenja, drugo izvedeniko mnenje, lahko zahteva mnenje kakne strokovne
ali znanstvene institucije ipd.
OGLED stvari je v upravnem postopku edini neposredni dokaz, s pomojo katerega se uradna oseba
sama prepria o resninosti spornega dejstva tako, da si stvar sama ogleda.
IZJAVA STRANKE se lahko v doloenih primerih, npr. e ni dovolj drugih dokazov ali v malo
pomembnih upravnih zadevah, vzame kot dokaz za presojo resninosti nekega dejstva. V taknem
primeru nastopa stranka v nekem smislu kot pria v lastni zadevi, zato jo mora uradna oseba opozoriti
na njeno kazensko in materialno odgovornost, e bi dala krivo izjavo. Ustno izjavo kot dokazno
sredstvo moramo loiti od temeljne pravice stranke, da se izjavi o vseh dejstvih, ki so pomembna za
odloitev.
Ko uradna oseba z ugotovitvenim in dokaznim postopkom ugotovi dejansko stanje upravne zadeve,
pristopi k odloanju o upravni zadevi.

7. ODLOANJE V UPRAVNI ZADEVI: ODLOBA IN SKLEP

V splonem upravnem postopku organ odloa z odlobo ali s sklepom.
Odloba je konkretni upravni akt, izdan v upravnem postopku, s katerim pristojni organ odloi, ali v
konkretni upravni zadevi pripada pravica ali pravna korist stranki, ki jo uveljavlja, oziroma ali obstajajo
zakoniti pogoji, da se lahko stranki naloi doloena obveznost. Organ pri tem primerja ugotovljeno
dejansko stanje z ustreznimi dolobami v materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti v upravni
zadevi. e organ ugotovi, da se ugotovljeno dejansko stanje sklada s pogoji, ki jih za priznanje pravice
(ali za naloitev obveznosti) doloa materialni predpis, potem stranki pravico z odlobo prizna oziroma
ji z odlobo naloi obveznost, sicer pa ne.
Konkretni upravni akt, s katerim se v upravnem postopku odloi o pravici, pravni koristi ali obveznosti,
je lahko samo odloba, ne pa sklep. Zato seveda niso odlobe razna obvestila, sporoila, potrdila in
drugi akti, izdani v upravnem postopku, e se z njimi ne odloa o pravici, pravni koristi ali obveznosti.
Zakon namre dopua, da se konkretni akti, s katerimi se odloa o pravici, pravni koristi ali
obveznosti, razlino poimenujejo. Zaradi tega je treba v vsakem konkretnem primeru loiti, ali gre
samo za drugano poimenovanje odlobe ali pa gre v resnici za drug akt. Pogosto se odloba imenuje
dovoljenje, v rabi pa so tudi drugana poimenovanja: npr: potni list, soglasje, potrdilo itd.
Odlob je ve vrst, npr.: popolna, delna, dopolnilna, zaasna, zbirna itd. vendar pa za vse veljajo
enaka splona pravila.
Odlobe se izdajajo praviloma v pisni obliki, v ustni obliki pa samo, e gre za nujne ukrepe v javnem
interesu. V primeru ustne odloitve mora organ po uradni dolnosti v 8 dneh izdati pisno odlobo.
Odlobo izda organ, ki je pristojen za odloanje. Lahko je s predpisom doloeno, da sta za odloanje
pristojna tudi dva ali celo ve organov. V tem primeru mora vsak od njih odloiti o zadevi, dogovoriti pa
se morajo, kateri bo odlobo izdal.
Pri odloanju so mone tudi razline oblike sodelovanja med organi (dajanje soglasja, odobritve,
dovoljenja, mnenja ipd.).
Organ mora o zahtevi stranke odloiti imprej, najkasneje pa v enem mesecu, e gre za s krajani
postopek, oz. v dveh mesecih, e gre za posebni ugotovitveni postopek, od prejema popolne vloge
stranke.
Pisna odloba ima naslednje sestavine:
uvod,
naziv,
izrek (dispozitiv)
obrazloitev,
pouk o pravnem sredstvu,
podpis uradne osebe in
ig organa.

Uvod obsega: ime organa, ki odlobo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, ime stranke in njenega
morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaenca, nain uvedbe postopka in oznako zadeve, za
katero gre.
Izrek je najpomembneji del odlobe, je vsebina odlobe, v njem se odloi o predmetu postopka in o
vseh zahtevkih stranke. Izrek mora biti popoln, jasen, doloen in nedvoumen V izreku se lahko
doloijo tudi pogoji ali nalogi, rok , e je potrebno kakno dejanje opraviti. V izreku se navede e
odloba ne zadri izvritve. V izreku se odloi tudi o strokih postopka ali pa se napove izdaja
posebnega sklepa o strokih.
Obrazloitev vsebuje navedbo razlogov za vsebino izreka. Ta sestavni del odlobe je izjemnega
pomena in predstavlja mednarodni standard. Pritobenem organu omogoa da preveri zakonitost in
pravilnost odloenega. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi za izrek odlobe.
Pouk o pravnem sredstvu poui stranko o monostih, nainu in roku za pritobo ali za drugo pravno
sredstvo, kadar pritoba ni dovoljena.
Pomote v imenih in tevilkah, pisne in raunske pomote in druge oitne pomote v odlobi je mogoe
vsak as popraviti. Pomota se popravi s posebnim sklepom in velja za nazaj.
Odloba prve stopnje postane izvrljiva:
ko se vroi stranki, e pritoba ni dovoljena,
ko pretee rok za pritobo, e pritoba ni bila vloena,
ko se vroi stranki, e pritoba ne zadri izvritve,
ko se pravici do pritobe odpovedo vse stranke
ko se stranki vroi odloba organa druge stopnje, s katero se pritoba
pritoba zavre.

zavrne, ali sklep, s katerim se

SKLEP je drugi konkretni upravni akt, s katerim se odloa v splonem upravnem postopku. S sklepom
organ odloa o vpraanjih postopka (npr. sklep, s katerim se zavre zahteva stranke za uvedbo
postopka, ker niso izpolnjeni procesni pogoji) in nekaterih postranskih vpraanjih v zvezi z izvedbo
postopka (npr. sklep o izloitvi uradne osebe).
Sklep se naznani prizadetim osebam ustno, pisno pa se mora izdati sklep tedaj, kadar je zoper sklep
dovoljena posebna pritoba. Zoper sklepe praviloma sicer ni dovoljena posebna pritoba, ampak je to
mono storiti samo v pritobi zoper odlobo, e je ta dovoljena. Posebna pritoba zoper sklep mora
biti dovoljena izrecno z zakonom.

8. PRAVNA SREDSTVA
Pravna sredstva so z ustavo in zakoni doloeni pravni instituti, s katerimi se lahko sproi postopek za
presojo zakonitosti in pravilnosti sprejete odloitve pristojnega organa. Namen pravnih sredstev v
upravnem postopku je, da se v im veji moni meri zagotovi zakonitost dela pristojnih organov, kadar
ti odloajo v upravnih zadevah. Monost oziroma pravica zahtevati preizkus oziroma ponovno presojo
glede odloitve o pravici, pravni koristi ali obveznosti s strani drugega organa je pomemben element
pri varovanju pravic posameznikov in javnih koristi.
Pravna sredstva, ki jih omogoa ZUP, so redna in izredna. Redna pravna sredstva se lahko vlagajo
zoper odlobe, ki e niso dokonne, izredna pa praviloma zoper dokonne ali celo pravnomone.
Pravna sredstva v splonem upravnem postopku lahko razporedimo tudi po drugih vidikih, predvsem
tudi po njihovih pravnih uinkih.
Glede na mone pravne uinke loimo pravna sredstva, ki imajo odloilni (suspenzivni) uinek, in
pravna sredstva, ki takega uinka nimajo. Odloilni uinek pravnega sredstva pomeni, da uporaba
takega sredstva odloi izvritev odlobe. Pritoba denimo ima praviloma odloilni uinek; e je
pritoba zoper odlobo vloena, se ta ne sme izvriti, dokler pristojni organ ne odloi o pritobi. e
ve; celo rok za vloitev pritobe ima odloilni uinek; dokler rok ne iztee, se odloba ne sme izvriti.
Zahteva za obnovo postopka pa praviloma ne zadri izvritve odlobe. Redno pravno sredstvo
(pritoba) ima praviloma odloilni uinek in samo izjemoma ne, izredna pravna sredstva pa praviloma
takega uinka nimajo, lahko pa ga v doloenih primerih dobijo.
Eden od namenov pravnih sredstev je tudi ta, da sprejeto odloitev presodi drug organ, ne pa tisti, ki
jo je izdal. Vendar v vseh primerih v upravnem postopku ni tako. Glede na to, kateri organ odloa o
zakonitosti odlobe na podlagi vloenega pravnega sredstva, razlikujemo devolutivna in
nedevolutivna pravna sredstva. e odloa isti organ, ki je izdal sporni akt, gre za nedevolutivno
sredstvo, drugae pa za devolutivno.
Pravni uinki uporabe pravnih sredstev so razlini. e se uporaba pravnega sredstva izkae za
utemeljeno, se upravni akt, zoper katerega je vloeno, odpravi ali razveljavi ali pa izree za ninega.
e pristojni organ ugotovi, da pravno sredstvo ni utemeljeno (izdani akt je zakonit in pravilen) pravno
sredstvo zavrne, in sicer z odlobo. V primeru, e pravno sredstvo ne izpolnjuje procesnih pogojev
(ni vloeno pravoasno, ni dovoljeno idr.), ga zavre s sklepom.
O pritobi in pritobenem postopku ve v naslednjem poglavju.

Izredna pravna sredstva pa so:

Obnova postopka. Odloba, ki je postala v upravnem postopku dokonna, ali celo odloba, ki je
postala pravnomona, se lahko spremeni samo z izrednimi pravnimi sredstvi. Eno od petih sredstev, ki
so mona po ZUP, je tudi obnova postopka. Obnova postopka je mona, e je bil upravni postopek
konan z dokonno odlobo in e obstaja razlog za obnovo, to je obnovitveni razlog. Ti razlogi so
razlini in so doloeni v ZUP: npr. e se pojavi novo dejstvo ali nov dokaz, ki bi, e bi se zanj vedelo
pred izdajo odlobe, lahko pripeljal do drugane odloitve. Zahteva za obnovo postopka je
nedevolutivno pravno sredstvo, o zahtevi odloa organ, ki je vodil postopek, igar obnova se zahteva.
Sprememba in odprava odlobe v zvezi z upravnim sporom. e je zoper odlobo pravoasno
sproen upravni spor, lahko organ, ki je izdal to odlobo, odlobo odpravi in spremeni, seveda ob
pogojih, ki so doloeni v ZUP.
Odprava ali razveljavitev odlobe po nadzorstveni pravici. Pri tem sredstvu gre v bistvu za
hierarhien nadzor vijega organa nad zakonitostjo odloanja v upravnem postopku nijega organa.
Ta nadzor je omejen na samo tiste razloge, ki so navedeni v ZUP.
Izredna razveljavitev je izredno pravno sredstvo, za uporabo katerega ni potrebno, da je odloba
dokonna, mora pa biti izvrljiva. Pri tem pravnem sredstvu gre namre za to, da je namenjeno
razveljavitvi tistih upravnih odlob, katerih izvritev bi lahko pripeljala do kodljivih posledic v javnem
interesu.
Ninost odlobe. Za nino se lahko izree odloba, ki vsebuje takne nepravilnosti in nezakonitosti,
da jih tudi s potekom asa ni mogoe spregledati. Gre za najteje nezakonitosti. Za nino se izree
odloba:
ki ni bila izdana v upravni zadevi (ampak npr. v sodni),
ki bi s svojo izvritvijo lahko povzroila storitev kaznivega dejanja,
ki je sploh ni mogoe izvriti,
ki jo je izdal organ brez zahteve stranke v upravni zadevi, v kateri se postopek lahko zane samo na
zahtevo stranke in e stranka pozneje na odlobo ni pristala,
ki je izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja in
e gre za nepravilnost, ki je v kaknem drugem zakonu doloena kot razlog za ninost.

POSTOPEK NA DRUGI STOPNJI (PRITOBENI POSTOPEK)

Pravna ureditev splonega upravnega postopka predvideva dvostopenjsko odloanje v upravnih
zadevah. To pomeni, da o obstoju pravice, pravne koristi ali obveznosti odloa najprej organ, ki je
pristojen za odloanje na prvi stopnji torej prvostopenjski organ, lahko pa tudi organ, ki je pristojen
za odloanje o pritobi, to je organ na drugi stopnji. Pritobeni organ bo odloal o obstoju pravice,
pravne koristi ali obveznosti samo, e bo kakna upraviena oseba menila, da je odloba
prvostopenjskega organa nepravilna in nezakonita ter bo zahtevala, da pritobeni organ v
pritobenem postopku to ugotovi in takno odlobo spremeni.
Pravica do pritobe zoper odlobe dravnih organov je ustavna pravica, ta pravica je tudi eno izmed
temeljnih nael upravnega postopka in se lahko izkljui le izjemoma na podlagi izrecne zakonske
dolobe.
V pritobenem postopku odloa pritobeni organ o isti upravni zadevi, o kateri je e odloal
prvostopenjski organ. Odloitev drugostopenjskega organa pomeni zakljuek istega upravnega
postopka. Zoper odlobo pritobenega organa ni ve mogoa pritoba upravni postopek je samo
dvostopenjski.
Pritoba je edino redno pravno sredstvo, ki ga doloa ZUP. Pritoba se lahko praviloma vloi zoper
vse odlobe, izdane na prvi stopnji, razen zoper tiste, kjer pritobe zakon izrecno ne dovoli.
Pritoba je posebna vrsta vloge v upravnem postopku, ki mora, tako kot vsaka druga vloga, imeti
ustrezno vsebino oz. podatke, da se lahko obravnava. Poleg tega mora pritoba izpolnjevati e
naslednje procesne pogoje:
biti mora dovoljena,
biti mora pravoasna,
vloiti jo mora upraviena oseba.
e katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, se utemeljenost pritobe sploh ne presoja, ampak se
pritoba zaradi postopkovnih razlogov s sklepom zavre. Ne presoja se torej, ali obstaja pravica oz.
obveznost, ampak pristojni organ samo ugotovi, da niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo
pritobe.
Dovoljenost pritobe: v katerih primerih pritoba ni dovoljena, glej 4. poglavje: pravica do pritobe.
Pravoasnost pritobe: sploni pritobeni rok za vloitev pritobe po ZUP je 15 dni. Pritoba, vloena
v tem roku, je pravoasna. Poseben zakon lahko doloi drugaen rok za pritobo in potem zaradi
subsidiarne uporabe ZUP velja rok, ki ga je doloil poseben zakon.
Osebe, upraviene do pritobe: stranka, stranski udeleenec, dravni toilec in dravni
pravobranilec ter druge osebe, e se z odlobo posega v njihove pravice ali pravne koristi.
Pritoba se lahko kot vsaka druga vloga vloi pisno ali da pri organu ustno na zapisnik.
Pritobe ni treba posebej utemeljevati, treba pa je navesti razloge zanjo. V pritobi je treba tudi
navesti, v katerem pogledu oziroma v katerem delu se odloba izpodbija. Pritonik se lahko z delom
odloitve strinja, z drugim pa ne, ali pa se ne strinja samo z doloitvijo strokov ipd.
Pritobeni organ preizkusi odlobo samo v tistem delu, v katerem jo pritonik izpodbija, po uradni
dolnosti pa samo morebitne bistvene kritve pravil postopka in kritve materialnih predpisov.

Pritonik mora v pritobi navesti, zakaj se pritouje razlogi za pritobo pa so lahko naslednji:
*e je bil pri izdaji odlobe materialni predpis napano uporabljen oz. sploh ni bil uporabljen,
*e je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno ali napano,
*e so bile storjene kritve pravil postopka.
Pritoba se izroi prvostopenjskemu organu, to je organu, ki je izdal sporno odlobo. Razlog za to je
predvsem v pooblastilih, ki jih ima ta organ v zvezi z vloeno pritobo. Organ prve stopnje mora
namre vloeno pritobo preizkusiti v formalnem pogledu, to je: ali je pritoba dovoljena, pravoasna
in ali jo je vloila upraviena oseba. e ti pogoji niso izpolnjeni, jo mora e organ prve stopnje s
sklepom zavrei.
e so vsi nateti procesni pogoji izpolnjeni, prvostopenjski organ preveri svojo odlobo glede na
pritobene razloge in lahko na podlagi tega svoje morebitne napake popravi tudi tako, da odlobo, ki
jo je izdal, odpravi in namesto nje izda novo, nadomestno odlobo, s katero zadevo drugae rei. e
pa prvostopenjski organ meni, da je izdal pravilno in zakonito odlobo in je zato pritoba po
njegovem mnenju neutemeljena, mora pritobo nemudoma, najkasneje pa v petnajstih dneh, skupaj
z vsemi dokumenti, ki se tiejo zadeve, poslati pritobenem organu.
Organ prve stopnje v nobenem primeru ne more pritobe zavrniti kot neutemeljene.
Zaradi dvostopenjske ureditve upravnega postopka lahko to stori samo organ druge stopnje.
Stranka ima zoper nadomestno odlobo, ki jo lahko izda zaradi vloene pritobe organ prve stopnje, v
skladu s pogoji, ki sicer veljajo za vloitev pritobe, pravico do pritobe; vendar pa v primeru vloene
pritobe zoper nadomestno odlobo organ te odlobe ne more ve popravljati oz. nadomeati. O
takni pritobi odloa samo pritobeni organ.
O utemeljenosti pritobe odloa samo drugostopenjski organ. Pred presojo o utemeljenosti pritobe
pa tudi pritobeni organ preizkusi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za to, da se pritoba sploh obravnava, pri
emer ni vezan na stalia oziroma tolmaenje glede izpolnjevanja teh pogojev s strani
prvostopenjskega organa. Tako lahko pritobeni organ npr. oceni, da je pritobo vloila neupraviena
oseba, eprav je organ prve stopnje menil drugae. V primeru, e po njegovi presoji katerikoli
procesni pogoj ni izpolnjen, pritobeni organ pritobo s sklepom zavre (seveda e tega ni storil e
organ prve stopnje).
e pritobeni organ vzame pritobo v reevanje (torej e je ne zavre s sklepom), lahko pritobo:
kot neutemeljeno zavrne. e pritobeni organ spozna, da je prvostopenjski izdal pravilno in zakonito
odlobo, bo izdal odlobo, s katero bo pritobo kot neutemeljeno zavrnil. Pritobeni organ bo torej
ponovno presojal, ali v konkretni upravni zadevi obstaja pravica, pravna korist ali obveznost stranke
zato bo to storil z odlobo in ne s sklepom. S to odlobo je upravni postopek konan, takna odloba
je v upravnem postopku dokonna. Z vroitvijo te odlobe postane odloba prvostopenjskega organa
v veini primerov tudi izvrljiva;
v primeru, e spozna, da je pritoba utemeljena, pa lahko:
odlobo organa prve stopnje s svojo odlobo v celoti ali deloma odpravi in vrne zadevo organu prve
stopnje v ponovno odloanje. V tem primeru bo opozoril prvostopenjski organ na napake in
pomanjkljivosti v njegovem postopku ali (in) odlobi, ta organ pa mora pri ponovnem postopku to
upotevati in ravnati v skladu s temi opozorili,
odlobo organa prve stopnje odpravi in sam, s svojo odlobo drugae odloi o zadevi,
e so podani razlogi za ninost odlobe, odlobo izree za nino (odlobo pri tem tudi odpravi).
Odloba o pritobi mora biti izdana in vroena, br ko je to mogoe, najpozneje pa v dveh mesecih od
dneva, ko jo je organ prejel. Odlobe pritobenega organa vroa organ prve stopnje.

IZVRBA
Izvrba je posebna faza (stopnja) upravnega postopka, ki nastopi samo v primeru, e stranka
(zavezanec), ki ji je bilo z odlobo nekaj naloeno, tega prostovoljno ne izpolni. Izvrba pomeni
vedno prisilno izvritev s konkretnim upravnim aktom naloene obveznosti.
V tevilnih primerih v upravnem postopku do izvrbe sploh ne pride, ker stranka sama, prostovoljno
izpolni z odlobo naloeno obveznost. V nekaterih upravnih zadevah pa je e s samo izdajo odlobe
doseen eleni pravni uinek. Pri zavrnilnih (negativnih) odlobah e po naravi stvari ni treba niesar
storiti. e se nekomu izda npr. potni list, je stvar stranke, ali ga bo uporabila za potovanje v tujino;
stranka, ki je pridobila gradbeno dovoljenje, ni dolna tudi zaeti gradnje ipd.
V vsakem primeru pa je stranka dolna izpolniti obveznost, ki ji je bila naloena s konkretnim
upravnim aktom, takoj ko je ta postal izvrljiv.
Izvrba je po eni strani nadaljevanje upravnega postopka, in kadar do nje pride, praviloma tudi
zakljuna faza, po drugi strani pa gre za samostojen postopek, za uvedbo katerega je potrebna
posebna pobuda, podobno kot za uvedbo upravnega postopka na prvi stopnji. Pobudo za izvrbo
mora dati stranka (upravienec), kadar je izvrba v njeno korist; po uradni dolnosti pa se izvrba
opravi, kadar to zahteva javna korist, ne glede na to, ali se je postopek zael na zahtevo stranke ali pa
po uradni dolnosti.
Tisti, ki je dolan izpolniti obveznost, je v postopku izvrbe zavezanec (obiajno je to pasivna stranka
v upravnem postopku), tisti, v igar korist se opravi izvrba, pa upravienec.
Temeljni pogoj za izvrbo je izvrilni naslov: to je izvrljiva odloba, izvrljiv sklep ali poravnava,
sklenjena v upravnem postopku.
Postopek izvrbe se uvede, ko pristojni organ izda sklep o dovolitvi izvrbe,
s katerim:
*ugotovi izvrljivost odlobe (sklepa, poravnavo);
*dovoli izvrbo in
*doloi nain izvrbe.
Namen izvrbe je izterjati denarno terjatev ali dosei izpolnitev nedenarne obveznosti (npr. odstranitev
na rno zgrajenega objekta).
Izterjavo denarne terjatve opravi davni organ po postopku, ki velja za izterjavo davnih obveznosti.
Izpolnitev nedenarne obveznosti pa se lahko dosee: s prisilitvijo ali po drugih osebah.
Prisilna sredstva, ki jih lahko uporabi pristojni organ za prisilitev zavezanca, da izpolni nedenarno
obveznost, so razlina odvisna so predvsem od narave obveznosti. Pristojni organ bo obiajno
najprej zagrozil zavezancu z izrekom denarne kazni, lahko bo takno kazen tudi vekrat izrekel,
mona pa je tudi neposredna, fizina prisilitev zavezanca. Fizina prisilitev je gotovo najteji in najbolj
drastien nain izvrbe, zato lahko ta nain organ uporabi samo tedaj, ko se nedenarna obveznost
drugae sploh ne more izpolniti ali pa se ne more pravoasno opraviti in zato lahko nastanejo razline
kodljive in nepopravljive posledice (npr. izolacija oz. odreditev karantene za osebo, ki je zbolela za
nevarno nalezljivo boleznijo).
V vsakem primeru izvrbe s prisilitvijo mora organ uporabiti tisti nain izvrbe, ki je za zavezanca manj
bole, pa se z njim namen izvrbe vseeno dosee.
Izvrba po drugih osebah se bo opravila, e zavezanec prostovoljno noe izvriti obveznosti, to pa
lahko na enak nain opravi tudi kdo drug (na rno zgrajen objekt lahko odstrani namesto zavezanca
tudi druga oseba, pa bo namen izvrbe prav tako doseen).
Izvrba odlob, izdanih v upravnem postopku, se opravi kot upravna izvrba, to pomeni, da jo opravi
pristojni upravni organ. V primerih, ko se mora izvrba opraviti na zavezanevem nepreminem
premoenju ali na deleu drubenika v kapitalski drubi, se izvrba opravi po sodni poti kot sodna
izvrba.

UPRAVNI SPOR
V splonem upravnem postopku pomeni dvostopenjska ureditev tega postopka pravzaprav posebno
obliko nadzora. Pritobeni organ v pritobenem postopku kot instanni organ presoja zakonitost dela
prvostopenjskega organa. Vendar pa samo nadzor, ki poteka znotraj upravnega postopka za varstvo
pravic posameznikov kakor tudi javnih koristi, vsekakor ni dovolj. Predvsem ta nadzor poteka znotraj
iste veje oblasti. Opravljajo ga predvsem dravni upravni organi, ki imajo lahko preve poenotena
tolmaenja posameznih zakonov in drugih predpisov. Zaradi tega je treba za dosledno uveljavitev
zakonitosti delovanja teh organov zagotoviti dodatni, zunanji nadzor. Ta nadzor morajo opravljati
posebni od dravne uprave neodvisni in samostojni organi. Takni organi so v naem pravnem
sistemu sodia. e ustava zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov v razlinih oblikah pri
razlinih sodiih: sodiih splone pristojnosti, specialnih sodiih in celo pri Ustavnem sodiu RS.
Upravni spor je posebna oblika sodnega nadzora nad delovanjem uprave in posebna oblika
sodnega varstva.
V upravnem sporu, ki je urejen z Zakonom o upravnem sporu (ZUS-1), se zagotavlja sodno varstvo
pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odloitvam in dejanjem dravnih organov,
organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Sodie v upravnem sporu presoja o
zakonitosti dokonnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravice, pravne koristi ali obveznosti
(to je v pravni poloaj) stranke tonika.
Podlaga za takno obliko sodnega nadzora nad izvrilno vejo oblasti je podana e v 157. lenu
Ustave RS, ki se glasi:
O zakonitosti dokonnih posaminih aktov, s katerimi dravni organi, organi lokalnih skupnosti in
nosilci javnih pooblastil odloajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in
organizacij, odloa v upravnem sporu pristojno sodie, e za doloeno zadevo ni z zakonom
predvideno drugo sodno varstvo.
e ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloa v upravnem sporu pristojno sodie tudi o zakonitosti
posaminih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.
Pri upravnem sporu gre za sodni postopek, v katerem odloajo sodia. Sodii, ki sta pristojni za
odloanje v upravnih sporih sta Upravno sodie RS in Vrhovno sodie RS.
Upravno sodie, ki ima sede v Ljubljani in tri zunanje oddelke (v Celju, Novi Gorici in Mariboru), je
specialno sodie in odloa v upravnih sporih na prvi stopnji. Vrhovno sodie Republike Slovenije je
v upravnem sporu drugostopenjski organ in odloa o pravnih sredstvih (pritobah in reviziji) zoper
sodbe upravnega sodia.
Upravni spor se prine s tobo. Upravni spor se ne prine po uradni dolnosti.
Upravni spor se lahko sproi samo zoper dokonni upravni akt. Pogoj za sproitev upravnega spora
je, da je bilo v upravnem postopku uporabljeno redno pravno sredstvo, to je pritoba, e je bila ta
dovoljena. Upravni spor je v skladu s tem mogo tudi zoper upravne akte, ki so bili izdani na prvi
stopnji.
Stranke v upravnem sporu so tonik, toenec, prizadeta oseba s poloajem stranke, e tako
doloa zakon.
Tonik je oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleenec v upravnem postopku. Tonik pa je lahko
tudi zastopnik javnega interesa.
Toenec je drava, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala dokonni upravni akt.
Toenca v upravnem sporu seveda zastopa organ, ki je akt izdal.

Sodie v upravnem sporu odloa s sodbo in sklepom.

Sodie lahko tobo s sodbo kot neutemeljeno zavrne.
Sodie lahko tobi ugodi in vrne zadevo v ponovno odloanje organu, ki je akt izdal, ali pa zadevo
polje pristojnemu organu, e je akt odpravil zato, ker ga je izdal nepristojni organ.
Sodie pa lahko v doloenih primerih, ko tobi ugodi in sporni akt odpravi s sodbo, samo odloi o
zadevi. Sodie seveda tudi v tem primeru predvsem presoja zakonitost upravnega akta, obenem pa
ima pri tem ira pooblastila, ker lahko hkrati, ko akt odpravi, o upravni zadevi samo odloi.
Pravna sredstva v upravnem sporu so:
pritoba,
revizija in
obnova postopka.