Skripta VSP - Final PDF

EKONOMIKA TEHNOLOŠKIH
SPREMEMB
prof. dr. Peter Stanovnik

mag. Damjan Kavaš
Ljubljana, avgust 2004

KAZALO
Stran
PREDGOVOR 1
0. UVOD 3
I. del: EKONOMIKA TEHNOLOŠKIH SPREMEMB

(doc. dr. Peter Stanovnik) 7
1. POJMI ZNANOSTI, TEHNIKE IN TEHNOLOGIJE 9

1.1. Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli 11
2. OSTALI POJMI, KI OPREDELJUJEJO TEHNOLOŠKE SPREMEMBE 15

2.1. Izumi, inovacije, raziskave in razvoj (R&R) 15
2.2. Tehnološke spremembe in produkcijska funkcija 22
3. ZNAČILNOSTI UREDITVE ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V EVROPSKI

UNIJI 25
3.1. Znanstveno-tehnološka politika EU 25
3.2. Peti in šesti okvirni program EU za raziskave in tehnološki razvoj 30
4. OSNOVNE ZNAČILNOSTI INOVACIJSKEGA IN RAZISKOVALNEGA

SISTEMA V SLOVENIJI 35
4.1. Slovensko podporno okolje za spodbujanje inovativnosti 38
4.1.1. Ministrstvo za gospodarstvo RS 38
4.1.2. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (SIPO) 40
4.1.3. IRC Slovenija 41
4.1.4. Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) 42
4.1.5. Zveza inovatorjev Slovenije 42
4.1.6. Organizacije za pospeševanje podjetništva 42
4.1.6.1. Pospeševalni center za malo gospodarstvo (PCMG) 43
4.1.6.2. Regionalni podjetniški centri (RPC) in regionalne razvoje
agencije 44
4.1.6.3. Sklad RS za razvoj malega gospodarstva 44
4.1.7. Tehnološki parki in tehnološki centri 45
4.2. Programi za pospeševanje inovacijske sposobnosti in konkurenčnosti
slovenskega gospodarstva 47
5. MEDNARODNE PRIMERJAVE NA PODROČJU TEHNOLOŠKEGA

RAZVOJA 50
5.1. Vloga vladnih institucij pri pospeševanju tehnološkega razvoja 50
5.2. Povezovanje znanosti (univerz, raziskovalnih inštitutov) in gospodarstva 51
5.3. Pospeševanje širjenja uporabe sodobne tehnologije 52
5.4. RR vlaganja na področju industrije in storitvenih dejavnosti 54
6. NOVE TEHNOLOGIJE IN ZAPOSLENOST 58

7. DRUŽBA, TEMELJEČA NA ZNANJU IN NOVI EKONOMIJI 61
7.1. Značilnosti nove ekonomije 65
8. TEHNOLOŠKO PREDVIDEVANJE 75
8.1. Uvodna izhodišča 75
8.2. Namen in cilji programov tehnološkega predvidevanja 77
8.3. Pristopi in metode tehnološkega predvidevanja 79
8.3.1. Opredelitev področij in sodelujočih v programu tehnološkega
predvidevanja 80
8.3.2. Metode tehnološkega predvidevanja 81
9. LITERATURA 84
II. del: INOVACIJSKI MANAGEMENT (mag. Damjan Kavaš) 86
1. POMEN INOVATIVNOSTI ZA POSLOVANJE PODJETJA 87
2. STRATEŠKI MANAGEMENT KOT OSNOVA ZA INOVACIJSKO

STRATEGIJO PODJETJA 93
3. INOVACIJSKA IN R&R STRATEGIJA PODJETJA – ZNAČILNOSTI

IN OBLIKOVANJE 103
3.1. Priprava inovacijske strategije podjetja 105
3.2. R&R strategija podjetja 117
3.3. Razvoj proizvodov 121
3.4. Procesne inovacije 127
4. IZVAJANJE INOVACIJSKE STRATEGIJE 132

4.1. Dejavniki, ki prispevajo k uspehu inovacije 132
4.1.1. Tržna naravnanost 132
4.1.2. Učinkovita izbira projektov in sistem vrednotenja 133
4.1.3. Učinkovito vodenje in nadzor projektov 137
4.1.4. Vir ustvarjalnih idej 139
4.1.5. Organizacijaq dovzetna za inovativnost 141
4.1.6. Angažiranost enega ali nekaj posameznikov 141
4.2. Generacije inovacijskih procesov 141
4.3 Operativno izvajanje inovacijske strategije 144
5. STORITVE IN INOVATIVNOST 158
6. INOVATIVNOST V SMP V PRIMERJAVI Z VELIKIMI PODJETJI 165

6.1. Inovativnost SMP 165
6.2. Podjetja, osnovana na novih tehnologijah 169
7. PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE 175

7.1. Kategorije pravic industrijske lastnine 176
7.1.1. Patenti 176
7.1.2. Modeli 177
7.1.3. Blagovne znamke 178
7.1.4. Geografska označba 179
7.2. Pravice industrijske lastnine iz delovnega razmerja 179
8. LITERATURA IN VIRI 181

Predgovor
PREDGOVOR
Pričujoče študijsko gradivo je namenjeno predvsem študentom drugega letnika Visoke

strokovne šole za podjetništvo kot učbenik pri predmetu Ekonomika tehnoloških sprememb
ter študentom postdiplomskega študija na Ekonomski fakulteti in na Biotehniški fakulteti
Univerze v Ljubljani. Gradivo je nastalo na osnovi večletnih izkušenj tako pri oblikovanju
in zasnovi tega predmeta kot tudi spoznanj, pridobljenih s številnimi raziskavami na
področju znanosti in tehnologije ter svetovalno dejavnostjo na Inštitutu za ekonomska
raziskovanja v Ljubljani. V prvih letih so bili študenti prisiljeni posegati po tujih
učbenikih, ki pa niso povsem ustrezali namenu in cilju tega predmeta, namreč osnovam za
spoznavanje, razumevanje, upravljanje in vodenje sodobnih tehnoloških sprememb in
inovacij na mednarodni, narodnogospodarski, sektorski in predvsem podjetniški ravni.
Glede na dejstvo, da prihaja v zadnjih letih do povečane pozornosti ekonomske stroke in
podjetniškega managementa za proučevanje odnosov med znanostjo, tehnološkim
napredkom, inovacijami in podjetništvom, sva si zadala nalogo, da v tem gradivu obdelava
nekatere pomembnejše teme iz tega področja.Bralcem, zlasti študentom Visoke šole za
podjetništvo bova hvaležna za vse pripombe oziroma dopolnilne predloge za izboljšanje
tega gradiva.
Avtorja
1
Ekonomika tehnoloških sprememb
2
Uvod
0. UVOD
Konkurenca na trgu še nikoli ni bila tako ostra kakor danes. Tržišče ponudnikov se je že
davno spremenilo v tržišče kupcev, kar daje kupcem veliko pogajalsko moč. To je vplivalo
tudi na skrajšanje življenjskih ciklov proizvodov in na skrajševanje dobavnih rokov. Kupci
vedno bolj natančno diktirajo tudi zahteve po funkcionalnosti proizvodov, kar vodi tudi pri
serijski proizvodnji k njihovim številnim različicam in s tem majhnim serijam variant. Že v
80-ih letih je na vsa področja neposredno ali posredno vplivala globalizacija, ki je vplivala
tako na proizvodna kakor tudi na storitvena podjetja.
Z razpadom socialističnih sistemov v 90-ih letih je postal trg še bolj globalen in

konkurenčen. Nadaljevala se je politična in ekonomska integracija držav (NAFTA, EU,
ostale regionalne grupacije kot MERCOSUR in ASEAN) in nekatere manj razvite države
so v zadnjem desetletju imele visoko gospodarsko rast (predvsem Kitajska). Poleg
političnih in tržnih razmer pa smo priča tudi nadaljnjemu razvoju visoke tehnologije
(predvsem informacijskih tehnologij, novih materialov in biotehnologije, ki spreminjajo
načine našega življenja in dela) . Informacijska tehnologija je postala nepogrešljiv del
poslovanja podjetij. Razvoj in uporaba visokih tehnologij bosta zelo vplivala na poslovanje
gospodarstev tudi v naslednjih desetletjih.
Da je podjetje danes uspešno, mora imeti konkurenčne prednosti. V preteklosti (v 50. in v

60. letih) so podjetja temeljila svojo konkurenčnost na nizkih stroških (veliko slovenskih
podjetij še sedaj temelji svoje poslovanje na stroškovni učinkovitosti), medtem ko danes
uspešna podjetja temeljijo svojo konkurenčnost na kakovosti, prilagodljivosti, tržni
usmerjenosti, odličnosti proizvodov ter na poprodajnih storitvah. Glavna konkurenčna
prednost uspešnih podjetij pa je v zadnjem desetletju inovativnost. To velja tako za velika
kakor tudi za srednja in mala podjetja. Podjetja morajo nuditi svojim strankam dodano
vrednost (enkratnost, drugačnost) in so zato nagrajena z ustrezno ceno. Biti inovativen pa
ni lahko, saj inovativnost zahteva veliko znanja, timskega dela, organizacijskih
sposobnosti, sodelovanja, multidisciplinarnosti, ustrezno poslovno okolje, srečo in visoka
finančna sredstva (stroški raziskav in razvoja ter trženja so skokovito porasli).
Za slovenska podjetja, ne glede na velikost, velja, da niso dovolj inovativna. Proces

tranzicije ekonomskega sistema je povzročil zaostajanje v tehnološko razvojni in
raziskovalni dejavnosti podjetij, saj je bilo v tem razdobju opazno prepočasno povečevanje
razvojno tehnološke intenzivnosti izdelkov, prišlo je do razpuščanja razvojnih oddelkov v
podjetjih in slabljenja njihove inovacijske aktivnosti. Osnovni razlogi za zmanjšanje in
šibkost raziskovalno razvojne aktivnosti podjetij v zadnjem desetletju so v procesu
defenzivnega tranzicijskega prestrukturiranja, ki je podjetniške aktivnosti osredotočal na
3
reševanje kratkoročnih eksistenčnih problemov. Podjetja so se ob redkih primerih

ofenzivnega pristopa odločala za preživetveno strategijo, k čemer je svoje prispevala tudi
ekonomska politika, ki je državne pomoči usmerjala pretežno v socialno reševanje podjetij.
Tudi za razvoj podjetništva po osamosvojitvi velja, da je med malimi podjetji delež
inovativnih podjetij premajhen. Z vstopom v EU bodo predvsem »prizadeta« mala podjetja
in zato morajo tudi podjetniki poznati osnove ekonomike tehnoloških sprememb
(predvsem poznavanje inovacijskega managementa).
Na inovativnost podjetja vplivajo številni dejavniki. To so značilnosti samega podjetja

(najpomembnejši dejavnik), značilnosti panoge, v kateri podjetje posluje, domače in
mednarodno poslovno okolje.
Celotno gradivo je razdeljeno na dva dela. V prvem (avtor prof. dr. Peter Stanovnik) z
naslovom »Ekonomika tehnoloških sprememb« so prikazani temeljni pojmi, ki
opredeljujejo tehnični napredek in tehnološke spremembe v svetu ter osnovni elementi
sodobnih inovacijskih sistemov. Glede na proces integriranja Slovenije v EU so posebej
prikazane raziskovalno-razvojne in tehnološke politike v Evropski uniji ter osnovne
značilnosti inovacijskega in raziskovalnega sistema v Sloveniji s podpornim okoljem. Ker
tehnološke spremembe v veliki meri vplivajo na zaposlovanje, posebno 6. poglavje
obravnava tudi to problematiko. Razvoj in difuzija ključnih novih tehnologij predstavlja
osnovo družbe, temelječe na znanju. Zato s v 7. poglavju obdelane značilnosti tako
imenovane »nove ekonomije«. Zaključno poglavje prvega dela obravnava tehnološko
predvidevanje kot metodo opredeljevanja prihajajočih tehnologij na področju strateškega
načrtovanja.
Drugi del (avtor mag. Damjan Kavaš) z naslovom »Inovacijski management« posega
predvsem na področje podjetniškega managementa. V začetku je obravnavan pomen
inovativnosti za poslovanje podjetja ter strateški management kot osnova za inovacijsko
politiko podjetja. Podrobneje sta prikazani inovacijska in R&R strategija podjetja (priprava
obeh strategij, produktne in procesne inovacije, izvajanje inovacijskih strategij). Sledi
poglavje o inovativnosti na področju storitvenih dejavnosti, ki je še posebej aktualno za
mala in srednje velika podjetja v Sloveniji. Za uspešen inovacijski management so
izrednega pomena pravice industrijske lastnine, ki so opisane v sedmem poglavju.
V skladu s štirimi skupinami dejavnikov, opredeljenih na naslednji strani, je tudi

strukturirana vsebina učbenika.
4
Uvod
Dejavniki, ki vplivajo na inovativnost podjetja

III. Lokacijski faktorji (nacionalni,
regionalni, lokalni)
− dostopnost usposobljene delovne sile,
− ekonomska struktura,
− kvaliteta infrastrukture,
− raziskovalno-razvojna ter znanstveno-
tehnološka politika,
− podporno okolje,
− .
− .
− .
I. Značilnosti podjetja II. Konkurenčno okolje

− panoga in tržni podjetja
položaj, − panoga: razmere in
− velikost, trendi,
− pravni status, − trg: razmere in trendi,
− strateški management, Struktura in − konkurenca: razmere in
R&R in trženjske intenzivnost trendi,
funkcije, inovativne − internacionalizacija/
− usposobljenost, dejavnosti globalizacija,
− vrsta predelovalne podjetja − R&R sodelovanje v
dejavnosti, panogi, v podjetniških
− finančna sposobnost, mrežah,
− informiranost,
− naklonjenost manage-
menta in zaposlenih k
inovativnosti,
− inovacijska in kor-
poracijska strategija,
− kooperativnost,
IV. Raziskovalna in tehnološka politika

v državah OECD in Evropski uniji
Vir: Koschatzky, 1995, str. 179.
5
6
I. del
EKONOMIKA TEHNOLOŠKIH SPREMEMB
7
8
Pojmi znanosti, tehnike in tehnologije
1. POJMI ZNANOSTI, TEHNIKE IN TEHNOLOGIJE
Znanost je celota metodičnega raziskovanja sveta ter sistematično urejenih in dokazljivih

spoznanj. Bistvo znanstvenih procesov se kaže v vzročno-posledičnem, tematsko urejenem
znanju. Do znanstvenih rezultatov prihaja z različnimi oblikami raziskovalne dejavnosti
(Enciklopedija Slovenije, str. 195). Znanost lahko opredelimo tudi kot nakopičeno zalogo
znanja, ki se je oblikovalo v zgodovini človeštva – na osnovi objektivnih zakonitosti in na
osnovi človekovih opazovanj, izkušenj, predpostavk in različnih metod pri spoznavanju
narave in družbe.
Pojma “tehnika” in “tehnologija” sta se v zgodovini spreminjala in tudi danes ju ne

uporabljajo povsod v istem smislu.
Pod pojmom tehnike razumemo zavestno in smotrno preoblikovanje naravnega sveta v

človekovo okolje. Tehnika v ožjem smislu zajema vse naprave, objekte, postopke in
procese, ki služijo temu namenu, pri tem pa se za civilizacijske in kulturne potrebe
uporabljajo pridobljena naravoslovna spoznanja.
S pojmom tehnologija pa označujemo znanstveni prikaz in obravnavo tistih naprav,

objektov, postopkov in procesov, s pomočjo katerih uresničujemo izkoriščanje
naravoslovnih spoznanj za gospodarske, civilizacijske in kulturne potrebe.
Tehnične (inženirske) vede obsegajo celo vrsto specialnih tehnoloških in tehničnih

strokovnih področij, med katerimi posebno mesto zavzemata mehanska in kemična
tehnologija. Pri prvi gre v glavnem za fizikalno obdelavo in predelavo materialov, pri
drugi pa za metode v kemični industriji, še zlasti na področju petrokemije in bazične
kemije. Z vrhunsko izdelanimi aparaturami na tem področju pa se ukvarja tako imenovana
procesna tehnologija. Med tehniške vede uvrščamo strojništvo, elektroniko in
elektrotehniko, kemijo ipd.
Angloameriški pojem "technology", ki se uporablja v nasprotju s pojmom "science" (=

naravoslovje oziroma čista in uporabna znanost), ima pomen tehnologije v širšem smislu.
Ne zajema le znanstvenih prikazov s skupnega področja tehnike, temveč obsega tudi
družbene, gospodarske in politične vplive in učinke, ki danes po celem svetu izhajajo iz
družbene in civilizacijske stopnje razvitosti (Freeman, Soete, 1997, str. 36). Torej se pod
tem pojmom skrivajo tako tehnične kot tudi ostale znanstvene discipline z gospodarskega
in kulturnopolitičnega vidika.
9
Ekonomika tehnoloških sprememb – I. del
S splošno tehnologijo kot znanstveno disciplino sledimo podobnim ciljem s tem, ko

poskušamo na podlagi sistemsko-teoretične zasnove zajeti tiste značilnosti in povezave, ki
označujejo tehnične postopke, procese in naprave itd. skupaj z njihovimi učinki.
Specialne tehnologije pa se ukvarjajo z znanstvenim prikazom in raziskovanjem

posameznih obrtnih in industrijskih postopkov ali sestavov postopkov kot tudi z objekti in
napravami, ki so temu namenjene.
Že pri teh nekaj pojmih je razvidno podvajanje in prekrivanje pomena, do katerih prihaja
pri uporabi pojmov tehnika in tehnologija v teoretičnem kot tudi v praktičnem pomenu. Na
eni strani je to odvisno od kulturnozgodovinskega razvoja, na drugi strani pa je povezano z
dejstvom, da danes živimo v stehniziranem svetu in na pragu družbe, zasnovane na znanju,
kjer se vsakdo sooča z dosežki znanosti in tehnike, ne da bi se tega dejstva sploh zavedal.
Zgodovina tehnike dokazuje, da se je treba za najpomembnejše dosežke pri tehnološkem

napredku zahvaliti prav praktični spretnosti in iznajdljivosti, še zlasti, kadar je povezana z
nagnjenjem k uresničevanju genialnih idej. Glavni cilj nikakor ni bil materialni uspeh
izumitelja, saj je moral neredko sadove svoje iznajdbe prepustiti drugim.
Medtem ko je namreč znanost usmerjena izključno k odkrivanju novih zakonov na

področju družbe in narave in pridobivanju spoznanj s poskusi in obdelavo, gre pri tehniki
in tehnologiji za uspešnost vodenja procesov, metod ali postopkov, ki jih ocenjujemo glede
na varnost in zanesljivost kot tudi glede na količino in kakovost proizvoda. Pri tem želita
tehnik in izumitelj uresničiti najprej predvsem svoje predstave, izvedljivost in
funkcionalnost. Cilj je naravnan na izdelavo tehnično brezhibnega, optimalnega proizvoda,
predpogoj pa je ustrezna potreba po tem proizvodu. Dejansko iskanje in odkrivanje tržnih
potreb oziroma njihovo ustvarjanje pa je cilj podjetnika (product managerja), ki stvari vidi
in vrednoti predvsem z vidika stroškov in tržnega uspeha.
Ekonomski uspeh se meri praktično in izključno z višino dobička oziroma izgube

(donosnost naložbenega kapitala, podjetniško plačilo in plačilo delojemalca).
Zgodovinski razvoj človekove kulture in civilizacije vsekakor dokazuje, da morajo vse te

človekove sposobnosti, dejavnosti, talenti in interesi učinkovati skupaj, če želimo doseči
uspehe in zagotavljanje teh uspehov tudi v prihodnosti. Tako danes potrebuje naravoslovna
dejavnost raznovrstno podporo in predhodne dosežke s področja tehnike, ki segajo od
začetne oskrbe z energijo do zelo zapletenih aparatov in naprav, kemikalij in
informatizacije itd. Obratno pa tehnološkega razvoja brez temeljnih znanstvenih
raziskovanj ni mogoče doseči. Gospodarstvo si mora zagotoviti podporo obeh, če želi
uspešno sodelovati v mednarodni globalni konkurenci.
10
Postopen prehod k moderni tehniki v smislu prej navedenih pojmov "tehnika" in

"tehnologija" je pogojen z okrepitvijo naravoslovnih in informacijskih znanosti in z njimi
pogojene oziroma povezane spremembe v mišljenju, kar pa je imelo posledice predvsem
na treh področjih:
− povečanje porabe energije v obdobjih klasične industrializacije in zmanjševanje
materialne in energetske intenzivnosti v postindustrijski družbi,
− konstrukcija in učinkovita uporaba strojev in naprav iz kovinskih, plastičnih in novih
materialov (keramika, polimeri), kar je omogočilo proizvodnjo velikih količin ali
visoko serijsko proizvodnjo enake kakovosti proizvodov,
− uporaba informacij in znanja na prehodu v družbo, temelječo na znanju.
1.1. Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli
Prvi val industrijske revolucije (1770–1840) je – bil zasnovan na inovaciji tehnologije

parnega stroja, ki se je najprej začela uporabljati pri proizvodnji železa in jekla, tekstila in
lončarstvu. Za začetke industrializacije so bila značilna majhna podjetja, ki so jih
ustanovili posamezni podjetniki na osnovi lastnih prihrankov. Prostorski prenos
tehnologije je bil vezan skoraj izključno na migracije teh podjetnikov.
Za drugi val industrializacije (sredina 19. stoletja) je značilna uporaba parne energije na
področju železniškega, morskega in rečnega prometa. Začele so delovati prve tovarne
orodnih oziroma obdelovalnih strojev, transportne opreme in sintetičnih barv. Podjetja so
postajala vse večja, nastajale so prve družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe.
Prve formalne oblike prenosa tehnologije so nastopile z zaščito intelektualne lastnine v
zahodni Evropi, medtem ko je v ostalem delu sveta vladal izključni “laisser-faire” sistem.
Za tretji val tehnološke industrijske revolucije (osemdeseta leta 19. stoletja do tridesetih let
dvajsetega stoletja) so bile značilni: razvoj težke in elektroindustrije, razmah ladjedelništva
in kemične industrije, pa tudi avtomobilske industrije, proizvodnje letal in proizvodnje za
široko potrošnjo (radijski aparati). Podjetja so postajala vse večja in so zavzela kartelne
oblike. Finančni kapital se je začel koncentrirati v bankah. V najbolj razvitih podjetjih
nemške in ameriške kemične ter elektroindustrije so nastajali prvi raziskovalno-razvojni
oddelki, ki so potrebovali univerzitetno izobražene inženirje in raziskovalce. V tem času so
najnaprednejše države začele vzpostavljati tehnološko infrastrukturo (univerze,
raziskovalni laboratoriji, tehnični standardi, meroslovje). Neposredne naložbe v tujini so
postale pomembno sredstvo za mednarodni prenos tehnologije (Freeman, Soete, str. 352,
1997).
11
Četrti tehnološki val (od konca druge svetovne vojne do začetka osemdesetih let) so
zaznamovale industrije s “fordistično” masovno proizvodnjo: avtomobili, letala,
kemikalije, izdelki za široko potrošnjo kot so “bela tehnika” in “rjava tehnika”,
petrokemija, proizvodnja sintetičnih vlaken (na primer najlon). Proizvodni postopki so se
bistveno izboljšali zaradi množičnih procesnih inovacij. Hiter razmah multinacionalnih
družb je marsikje spremljal razvoj oligopolne konkurence. V številnih industrijah so nastali
specializirani RR oddelki, najmočnejše raziskovalne zmogljivosti pa so se skoncentrirale
na področju vojaške industrije v obeh gospodarsko-političnih blokih. Množično
izobraževanje na vseh ravneh postane del narodnogospodarskih in podjetniških strategij.
Peti tehnološki cikel, ki je pravzaprav zametek povsem nove družbeno razvojne

paradigme, (postindustrijska, storitvena, informacijska družba, družba, osnovana na
znanju) je pogojen z novimi tehnologijami (mikroelektronske tehnologije, računalniška
strojna in programska oprema, robotika, optična vlakna, novi materiali kot so polimeri,
biotehnologija, internet, vesoljska tehnika itd.). Proizvodni sistemi postajajo vse bolj
fleksibilni, hierarhično organizacijo v podjetjih zamenjujejo mrežni podjetniški sistemi. V
industrijskih podjetjih so se uveljavili sistemi totalne kvalitete na področju managementa,
“just in time” sistemi pri vodenju zalog, tesne povezave med vertikalno povezanimi
firmami ter zelo izpopolnjeno proizvodno planiranje. Poslovne funkcije (planiranje,
proizvodnja, industrijsko oblikovanje, marketing, finance ter raziskave in razvoj) se vse
bolj povezujejo. Delavci potrebujejo vse več znanja iz različnih strokovnih področij.
Uveljavljajo se koncepti mrežnega povezovanja in strateškega zavezništva med podjetji.
Moderne države pogosto intervenirajo na področju podpore generičnim tehnologijam.
Narašča tehnološko sodelovanje med industrijskimi podjetji in visokošolskimi institucijami
(partnerstva med zasebnim in javnim sektorjem).
Mednarodne organizacije vplivajo na vse bolj učinkovito uporabo in zaščito pravic

intelektualne lastnine. Krepitev konkurence in trendi liberalizacije v mednarodni menjavi
blaga in storitev (ob zniževanju transportnih in telekomunikacijskih stroškov) omogočajo
podjetjem snovanje in vodenje podjetniških strategij na globalni, svetovni ravni.
12
Slika 1: Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli
GOSPODARSKA DEJAVNOST
PESTICIDI
ANTIBIOTIKI
REAKCIJSKI MOTORJI
TRANSISTORJI ENERG. SISTEMI
KMETIJSTVO KEMIKALIJE RAČUNALNIKI INFORM. SISTEMI
BOMBAŽ JEKLO ELEKTRIKA ATOMSKA ENERGIJA BIO-TEHNOLOŠKI
KOVANO ŽELEZO ŽELEZNICA AVTOMOBILI SINTETIČNA GORIVA SISTEMI
1775 PROCESI 1830 1885 1940 1995

SUROVINE, ENERGIJA IND. PROIZVODI POTROŠNE DOBRINE SUBSTITUCIJA NOVI SISTEMI
Vir: Mansfield (1968), str. 103.
13
Vprašanja za razpravo:
1. Kateri družbeni dejavniki opredeljujejo novo razvojno paradigmo, temelječo na

znanju na prehodu v novo tisočletje?
2. Navedite ključne (generične) tehnologije, ki vplivajo na procese globalizacije ter
regionalne integracije. Pozitivne in negativne posledice globalizacije za slovensko
gospodarstvo?
14
Ostali pojmi, ki opredeljujejo tehnološke spremembe
2. OSTALI POJMI, KI OPREDELJUJEJO TEHNOLOŠKE

SPREMEMBE
Različno razlaganje tehničnega napredka oziroma tehnoloških sprememb izhaja iz

pomanjkanja enotnih pojmov. Posamezni avtorji (Mesarić (1970), Mansfield (1968),
Radošević (1987), Freeman, Soete (1997)) različno opredeljujejo tehnološke spremembe.
Velik del nejasnosti nastaja v zvezi s hitrim napredkom znanosti in dinamiko tehnoloških
sprememb. Velike razlike v opredelitvah in razhajanjih teoretikov moramo pripisati
predvsem kompleksnosti znanosti in tehnologije, težavam v statističnem zajemanju in
spremljanju tehnoloških sprememb.
Tehnološke spremembe so pogosto vzrok spreminjanja naravnega okolja, neprestanega

izboljševanja proizvodnih sredstev in razvoja družbenih, političnih, pravnih in splošno
civilizacijskih institucij. Z ožjega ekonomskega vidika je tehnološka sprememba vsak
premik na produkcijski funkciji (glej poglavje 2.2.). Ta premik na produkcijski funkciji
predstavlja uvajanje novih metod ali proizvodnih postopkov. Med tema dvema
opredelitvama obstaja še cela vrsta definicij, od katerih vsaka vsebuje poseben kontekst
svoje ožje specialnosti. Industrijskemu inženirju, ki se ukvarja z RR dejavnostjo pojem
tehnološka sprememba označuje proces razvoja proizvoda ali inovativne posege v
proizvodnji. Sociolog se ukvarja predvsem z vplivom tehnologije na družbo, oziroma z
njenimi vplivi na posamezne družbene sloje. Z namenom, da bi bralcu podrobneje
predstavili problematiko tehnoloških sprememb, menimo, da je potrebno opredeliti
predvsem nekatere ključne pojme kot so izumi oziroma invencije, raziskave in razvoj
(RR), inženiring, inovacije ter dejavnosti, ki so sicer izvzete iz RR, pa so povezane s
tehnološkim razvojem.
2.1. Izumi, inovacije, raziskave in razvoj (R&R)
a) Izum oziroma odkritje je nova tehnična rešitev, ki omogoča izboljšanje in

racionalizacijo ponudbe obstoječih proizvodov in storitev ali proizvodnjo novih.
Znanstvena odkritja predstavljajo bistveno novo spoznanje nepoznanih pojavov ali
naravnih zakonitosti, ki jih je možno preveriti. To so z vidika razvoja znanosti epohalni
dosežki ter predstavljajo pomemben premik na področju človekove tehnične ustvarjalnosti.
Delo na področju tehničnih izumov spada med najmanj predvidljive in najpomembnejše
oblike človeške ustvarjalnosti, ker omogočajo v določenem obsegu obvladovanje narave.
Izumiteljstvo predstavlja prvi korak v procesu uvajanja tehnoloških sprememb oziroma

nastajanja in uvajanja inovacijskih procesov. Obstoja vrsta tehničnih izumov, ki iz
različnih razlogov (ekonomskih socialnih, moralno-etičnih) niso nikdar dosegli uporabe ali
pa so se realizirali šele mnogo kasneje od časa, ko so nastali. Osnovni pogoj nastanka
tehničnih izumov je tehnično znanje na posameznem strokovnem področju. Na področje
tehničnih novosti oziroma inovacij uvrščamo tudi tehnične izboljšave, ki predstavljajo
15
važen korak pri vzpostavljanju in povečevanju inovacijske sposobnosti gospodarskih

podjetij, dejavnosti ali narodnega gospodarstva.
b) Raziskave in eksperimentalni razvoj (RR)

Raziskave in eksperimentalni razvoj (RR) zajemajo ustvarjalno delo, usmerjeno v
povečanje zaloge znanja, vključno z znanjem o človeku, kulturi in družbi ter v uporabo
znanja za razvoj novih aplikacij. RR je izraz, ki pokriva tri dejavnosti:
− temeljne raziskave,
− uporabne raziskave in
− eksperimentalni razvoj.
Temeljna raziskava je eksperimentalno ali teoretično delo opravljeno z namenom, da bi

pridobili novo znanje o osnovah pojavov in opazovanih dejstev, ne da bi imeli vnaprej v
mislih, kako posebno uporabo. Temeljne raziskave analizirajo lastnosti, strukture in
razmerja, da bi preverili hipoteze, teorije ali zakone. Rezultati temeljnih raziskav se v
glavnem ne prodajajo, so pa običajno objavljeni v znanstvenih revijah. Temeljne raziskave
se običajno delijo na:
− čiste temeljne raziskave, ki vodijo k napredku znanja, brez zasledovanja daljnosežnih
ekonomskih in družbenih koristi ter brez neposrednega namena, da bi rezultate uporabili
pri reševanju praktičnih problemov ali jih prenesli na uporabnike.
− usmerjene temeljne raziskave, pri katerih se pričakuje, da bodo ustvarile potrebno
novo znanje, ki bo lahko podlaga za reševanje prepoznavnih ali pričakovanih trenutnih
ali bodočih problemov in možnosti.
Uporabne raziskave so ravno tako izvirno raziskovanje, ki se izvaja zato, da bi pridobili

novo znanje. Usmerjene pa so predvsem v določen praktične cilje ali namene. Uporabne
raziskave se izvajajo zato, da bi ugotovili, kako lahko uporabimo ugotovitve temeljnih
raziskav, ali pa zato, da bi določili nove metode ali načine za dosego vnaprej opredeljenih
ciljev. Vključujejo uporabo razpoložljivega znanja in njegovo dopolnjevanje, ki je
potrebno za reševanje posameznih problemov. Rezultati uporabnih raziskav so omejeni na
omejeno število proizvodov, operacij, metod ali sistemov.
Po Frascati metodologiji (Priročnik Frascati, 1995) se uporabne raziskave delijo na:

− splošne usmerjene uporabne raziskave so izvirna raziskovalna dejavnost in jih
izvajajo zato, da bi pridobili novo znanje, ki pa še ni napredovalo do stopnje, ko bi
lahko jasno opredelili možnosti njegove uporabe za določene cilje;
− specifične uporabne raziskave, ki so izvirna raziskovalna dejavnost in jih izvajajo
zato, da bi pridobili novo znanje, usmerjeno proti določenemu namenu z jasno
opredeljeno uporabo.
16
Eksperimentalni razvoj je sistematično delo, ki zajema iz obstoječega znanja,

pridobljenega z raziskavami in praktičnimi izkušnjami, in je usmerjeno v proizvodnjo
novih materialov, proizvodov in naprav, v uvajanje novih postopkov, sistemov in storitev,
ali v pomembne izboljšave že obstoječih.
Naslednji primer ponazarja splošne razlike med temeljnimi in uporabnimi raziskavami ter
eksperimentalnim razvojem v družboslovnih vedah. Teoretična raziskava dejavnikov, ki
določajo regionalne razlike v gospodarski rasti, je temeljno raziskovanje. Takšna
raziskava, narejena za potrebe vladne razvojne politike, bi bila uporabna raziskava. Razvoj
izvedbenih modelov za razrešitev regionalnih neenakosti, ki temeljijo na zakonitostih,
ugotovljenih z raziskovanjem, pa bi bil eksperimentalni razvoj.
Temeljni kriterij za ločevanje RR od sorodnih dejavnosti je prisotnost elementov novosti in

reševanja znanstvene ali tehnološke negotovosti v primerih, "ko rešitev problema ni sama
po sebi očitna nekomu, ki pozna običajno uporabljeno znanje in tehnike v okviru
določenega področja".
Eden od vidikov te definicije je, da je posamezni projekt lahko RR, če ga izvajajo iz

določenih razlogov, ne bo pa uvrščen v RR, če ga izvajajo iz drugih razlogov. To
ponazarja naslednji primer:
− Na področju sistemske programske opreme (software) posamezni projekti lahko niso
RR dejavnost, njihovo združevanje v večji projekt pa je RR. Taki primeri so npr. lahko
potrebne spremembe v strukturi datotek in uporabniških vmesnikov v jezikih četrte
generacije. Če gledamo posamezne spremembe ločeno, jih morda ne bomo uvrstili v
RR, toda ves projekt sprememb in dopolnitev ima lahko za posledico rešitev znanstvene
in/ali tehnološke negotovosti in se zato uvršča v RR.
c) Opredelitev inovacij je zelo široka. Točna definicija je odvisna od ciljev analize in

merjenja. Zelo odmevna je Schumpetrova delitev inovacij na (CISEF, 1995, str. 1):
17
• proizvodne (uvajanje novih izdelkov),

• procesne (uvajanje novih metod proizvodnje),
• tržne (odpiranje novih trgov),
• vhodne (osvajanje novih surovinskih virov),
• organizacijske (uvajanje novih organizacijskih rešitev).
Schumpeter je razdelil inovacijski proces v 3 faze:

• invencija (generacija novih idej);
• inovacija (pretvorba novih idej v obliki novih proizvodov in procesov v gospodarske
namene);
• difuzija (širjenje).
Med temi fazami inovacijskega procesa ni enostavne linearne povezave, kjer bi invencija
avtomatično vodila do inovacije, ta pa do difuzije. V vsaki fazi inovacijskega procesa
imamo selekcijo, saj se le nekatere ideje opredmetijo in le nekatere inovacije so tržno
uspešne (difuzija).
OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) opredeljuje inovacijo kot

proces spreminjanja ideje v izdelek, postopek ali storitev oziroma proces preoblikovanja
ustvarjalnosti v dobiček. Tako poudarja znanstveno-tehnološki vidik inovacije in je
preozka, predvsem za storitvena podjetja. Metodologija Oslo loči naslednje inovacijske
dejavnosti (SURS, Ljubljana, 1998, str. 12):
• raziskovalno-razvojna dejavnost,
• nakup strojev in opreme za proizvodnjo tehnološko novih ali izboljšanih izdelkov in
proizvodnih postopkov,
• nakup neopredmetenih sredstev v obliki patentov, licenc, blagovnih znamk, modelov
ter znanja in izkušenj (know-how),
• industrijski inženiring, industrijsko oblikovanje ter poskusna proizvodnja,
• izobraževanje zaposlenih zaradi uvedbe tehnološko novih ali izboljšanih izdelkov in
proizvodnih postopkov,
• trženje novih izdelkov.
d) Izobraževanje in usposabljanje
V visokošolskih organizacijah sta raziskovanje in izobraževalni postopek tesno povezana,
kajti večina akademskega osebja dela oboje. Tudi zgradbe in oprema služijo za oba
namena. Ker so rezultati raziskav uporabljeni pri poučevanju in ker so informacije in
izkušnje, ki si jih pridobi predavatelj pri poučevanju, pogosto tudi v funkciji raziskovanja,
je težko opredeliti, kje se končajo izobraževalne dejavnosti visokošolskega osebja in
študentov in začnejo RR dejavnosti. Seveda velja tudi nasprotno. RR je dejavnost, ki se po
18
elementih novosti razlikuje od rutinskega poučevanja in drugih dejavnosti povezanih z

delom. Še vedno pa ostaja problem, ko se je treba odločiti, ali naj uvrstimo v RR tiste
znanstvene dejavnosti, ki so stranski proizvod izobraževalnega postopka ali usposabljanja.
Za pridobitev podiplomske izobrazbe morajo študenti svoje znanje in sposobnosti dokazati

tako, da izdelajo razmeroma neodvisno študijo ali projekt in predstavijo rezultate. Te
študije praviloma vsebujejo elemente novosti, potrebne v RR-projektu.
e) Razmejitev RR od industrijskih dejavnosti

Paziti moramo, da iz RR izvzamemo dejavnosti, ki so nedvomno del inovativnega
postopka, vendar le redko vključujejo RR, kot so npr., prijava in odobritev patenta, tržne
raziskave, zagon proizvodnje, priprava orodij in rekonstruiranje proizvodnih postopkov.
Nekatere dejavnosti, kot so priprava orodij, razvoj postopka, oblikovanje in konstruiranje
prototipov, lahko vsebujejo določen del RR in s tem otežijo natančno opredelitev, katere
dejavnosti naj bi in katere naj ne bi bile opredeljene kot RR.
Eksperimentalni razvoj je opredeljen kot "sistematično delo, ki zajema iz obstoječega

znanja, pridobljenega z raziskavami in/ali praktičnimi izkušnjami, ki je usmerjeno v
proizvodnjo novih materialov, proizvodov ali naprav, na uvajanje novih postopkov,
sistemov in storitev ali na pomembno izboljšanje obstoječih. Težko je natančno opredeliti
mejo med eksperimentalnim razvojem in proizvodnjo tako, da bi bila v industriji splošno
veljavna. Ameriška znanstvena fundacija je postavila naslednje kriterije:
"Če je osnovni cilj doseči nadaljnje tehnične izboljšave proizvoda ali postopka, potem to
delo spada v RR. Če pa je ta proizvod, postopek ali pristop večinoma že znan in
vzpostavljen in je osnovni cilj razviti trg, izvesti predproizvodno načrtovanje ali doseči
delovanje proizvodnega, ali nadzornega sistema, potem to ni RR."
Nekatera področja, kjer se pojavijo težave pri razmejevanju so:

− Prototipi - Prototip je konstrukcija izvirnega modela, ki vključuje vse tehnične
značilnosti in delovanje novega proizvoda. Če npr. razvijamo črpalko za korozivne
tekočine, je potrebnih več prototipov za pospešene teste življenjske dobe z različnimi
kemičnimi snovmi. Obstaja povratna zanka od rezultatov preizkušanja prototipa do
nadaljnjega razvoja črpalke, če bi bili testi prototipa neuspešni
− Poskusne (pilotne) enote - Vzpostavljanje in delovanje poskusnih enot je del RR tako
dolgo, dokler so glavni cilji pridobitev izkušenj in zbiranje tehničnih in drugih podatkov
− Poskusna proizvodnja - Potem, ko je bil prototip z vsemi potrebnimi prilagoditvami
zadovoljivo preizkušen, se stroški prvega teka poskusne proizvodnje ne smejo pripisati
RR, kajti osnovni cilj ni več nadaljnja izboljšava proizvoda, ampak zagotoviti
proizvodnjo.
19
− Odpravljanje problemov - Odpravljanje problemov zahteva včasih nadaljnji RR,

vendar pogosteje vključuje le odkrivanje napak v opremi in postopkih, kar vodi k
manjšim spremembam standardne opreme in postopkov. Zato ni vključeno v RR.
− Povratne RR dejavnosti - Potem, ko prenesemo nov proizvod ali postopek v redne
proizvodne enote, se bomo še vedno srečevali s tehničnimi problemi, ki jih bomo morali
rešiti, nekateri od njih pa bodo zahtevali nadaljnji RR. Takšne "povratne" RR dejavnosti
se uvrščajo v RR.
f) Dejavnosti, ki so izvzete iz raziskovalno-razvojne dejavnosti

− Izobraževanje in usposabljanje vključuje izobraževanje in usposabljanje kadra v
naravoslovnih vedah, tehniki, medicini, kmetijstvu, družboslovnih in humanističnih
vedah na univerzah in specializiranih visokošolskih organizacijah in druge oblike
izobraževanja.
− Znanstveno-tehnično informiranje, ki vključuje specializirane dejavnosti zbiranja,
zapisovanja, klasificiranja, razdeljevanja, prevajanja, analiziranja in vrednotenje
bibliografskih storitev, patentnih storitev, znanstveno-tehničnega informiranja, razvojne
in svetovne službe, znanstvene konference niso del RR.
− Zbiranje podatkov za splošne namene vključuje delo, ki ga opravljajo vladne
organizacije pri beleženju naravnih, bioloških ali družbenih fenomenov, ki so splošnega
javnega pomena ali tistih, ki jih lahko zbira samo vlada. Primeri so rutinska izdelava
topografskih kart, rutinske geološke, hidrološke, oceanografske in meteorološke
raziskave ter astronomska opazovanja. To seveda ni RR!
− Preizkušanje in standardizacija se nanašata na vzdrževanje mednarodnih in
nacionalnih standardov, rutinsko testiranje in analizo materialov, komponent,
proizvodov, postopkov, tal, atmosfere itn.
− Študije izvedljivosti so raziskave predlaganih tehničnih projektov z uporabo obstoječih
tehnik zato, da bi zagotovili dodatne informacije pred dokončno odločitvijo o izvedbi. V
družbenih vedah so študije izvedljivosti raziskave družbenoekonomskih značilnosti in
posledic določenih stanj. Samo študije izvedljivosti raziskovalnih projektov so del RR.
− Delo na področju patentov in licenc, ki vključuje administrativno in pravno delo
povezano s patenti in licencami, ni del RR. Delo s patenti, ki je neposredno povezano z
RR projekti, je RR.
− Študije povezane z vladnimi in poslovnimi usmeritvami, se ne nanašajo samo na
nacionalno politiko, ampak tudi na politiko na regionalni in lokalni ravni, kakor tudi na
politiko gospodarskih organizacij v funkciji poslovnih dejavnosti. Iz RR je treba izvzeti
tudi študije, ki so usmerjene v analizo in ocenjevanje obstoječih programov, usmeritev
in delovanje vladnih služb in drugih institucij, kot tudi delo organizacij, ki analizirajo in
spremljajo zunanje pojave (npr. obrambne in varnostne analize) in delo zakonodajnih
komisij za nadzor nad usmeritvami in delovanjem vlade in državnih služb.
20
− Rutinski razvoj programske opreme (software) ni vključen v RR. Takšne dejavnosti

vključujejo delo na razvoju sistemske programske opreme ali določenih programov in
sloni na znanju, ki je bilo na voljo javnosti pred začetkom dela. Tudi tehnični problemi,
ki so bili rešeni v prejšnjih projektih na istem operacijskem sistemu in isti računalniški
arhitekturi, so izključeni iz RR-a. Naslednje dejavnosti, povezane s programsko
opremo, se ne uvrščajo v RR:
− podpora obstoječim sistemom,
− dodajanje uporabniških funkcij aplikativnim programom,
− odstranjevanje napak,
− prilagajanje obstoječe programske opreme,
− priprava uporabniške dokumentacije.
g) Tehnološka plačilna bilanca

Mednarodne finančne transakcije (z bolj ali manj izraženo tehnološko vsebino) lahko
razdelimo v 2 skupini:
a) transakcije, ki so predmet industrijske lastnine
b) transakcije, ki vključujejo intelektualne storitve (OECD, 1996).
Prva skupina zajema predvsem mednarodno menjavo patentov, licenc, proizvodnih

postopkov, procesov, tehnične dokumentacije in know-how, pa tudi blagovnih znamk,
vzorcev in modelov. Same transakcije v zvezi z menjavo blagovnih znamk, vzorcev in
modelov sicer ne spadajo v mednarodni transfer tehnologije. Vendar pa licenciranje
blagovne znamke lahko zajema tudi transfer tehnologije, če gre za proizvodni postopek ali
način kontrole kvalitete. V večini primerov je zelo težko odvojiti prejemke in plačila v
zvezi s »čistimi« licencami za blagovne znamke.
Druga skupina zajema tehnološke prejemke in plačila v zvezi z intelektualnimi storitvami.

Te storitve zajemajo konzalting študije, inženiring storitve (samostojne ali v okviru
projektov na ključ), tehnično pomoč, posebno izobraževanje v podjetjih z namenom
obvladovanja tehnologije, managerske in administrativne storitve.
Kljub standardizaciji na mednarodni ravni tehnološke plačilne bilance ne odražajo vselej

zanesljivega merila mednarodnega transfera tehnologije (problem transfernih cen v okviru
multinacionalnih družb ali ostalih oblik mednarodnih kapitalskih povezav).
21
2.2. Tehnološke spremembe in produkcijska funkcija
Obstoječa tehnologija postavlja v danem času in pri razpoložljivih inputih (material,

surovine, delo, zemlja itd.) omejitve glede možnega obsega proizvodnje. Na splošno sicer
velja, da je pri določeni tehnološki ravni možno na veliko različnih načinov proizvajati
določen proizvod ali storitev. Nekateri načini zahtevajo veliko kapitala in malo delovne
sile, nekateri ravno obratno, veliko dela in malo kapitala, nekateri novi proizvodni
postopki so pogosto dražji od starih, cenejših.
Slika 2
Letni
vložek
kapitala
100 enot proizvodov

12
letno
10
50 enot proizvodov letno
20 enot proizvodov letno
16 20 Letni vložek dela
Hipotetična proizvodna funkcija
22
Slika 3
Vložek
kapitala
na enoto
proizvodnje
2
3
Vložek dela na enoto proizvodnje
Slika 4
Vložek kapitala na enoto
proizvodnje
A
y
a
d c
Vložek dela na enoto proizvodnje
23
Proizvodna funkcija kaže (pri dani tehnološki stopnji) maksimalni možni obseg proizvoda
z danimi proizvodnimi vložki. Če poenostavimo, da sta v proizvodnem procesu ključna le
dva vložka (delo, kapital), potem nam slika 2 ponazarja proizvodno funkcijo za hipotetičen
proizvod v danem časovnem obdobju. Vsaka od treh krivulj ponazarja določen obseg
proizvodnje in kaže na različne možne kombinacije vložkov dela in kapitala za doseganje
obsega proizvodnje. Na primer, letni obseg proizvodnje 50 enot lahko dosežemo z uporabo
20 enot dela in 10 enot kapitala ali z uporabo 16 enot dela in 12 enot kapitala na leto.
Seveda, krivulja ne ponazarja vseh možnih kombinacij, da se proizvede določen obseg
proizvodnje. Osnovna predpostavka pri tem je, da imamo opravka s konstantnimi donosi
pri različnih obsegih proizvodnje.
Tehnološki napredek se odraža predvsem v spreminjanju proizvodne funkcije. Če se

pomaknemo na sliki 3 (tehnično učinkovite kombinacije vložkov dela in kapitala na enoto
proizvoda pri treh različnih tehnoloških ravneh) iz položaja 1 na položaj 2 v danem
časovnem obdobju, potem vidimo, da ima tehnološka sprememba manjši vpliv na vložke
dela in kapitala na enoto proizvoda kot če bi se pomaknili na položaj 3.
Ekonomska teorija loči nevtralne, delovno varčne in kapitalno varčne tehnološke

spremembe. Osnovna predpostavka je konstantno razmerje med relativnimi cenami
kapitala in dela. Če ima tehnološka sprememba za posledico večji odstotek znižanja vložka
kapitala v primerjavi z znižanjem vložka dela, je kapitalno varčna. In obratno, če ima za
posledico večji odstotek znižanja vložka dela v primerjavi z vložkom kapitala, je delovno
varčna. Nevtralna je v primeru (glej krivuljo d v primerjavi s krivuljo a na sliki 4), če ima
za posledico enak odstotek znižanja kapitalnih vložkov in vložkov dela.
Postavlja se vprašanje, kdaj se bo podjetje odločalo za posamezne tehnološke spremembe.

Izbira je odvisna predvsem od deleža stroškov dela v celotnih proizvodnih stroških ter od
relativnih stroškov pri uvajanju različnih vrst tehnoloških sprememb. Če narašča delež
stroškov dela v celotnih stroških, bo podjetje težilo k uvajanju takšne tehnološke
spremembe, ki bo delovno varčna, in obratno, če to razmerje upada, potem bodo za
podjetje pomembne kapitalno varčne tehnološke spremembe.
1. Navedite praktične primere temeljnih in uporabnih raziskav ter eksperimentalnega
razvoja v podjetju oziroma v raziskovalni organizaciji.
2. Navedite sorodne dejavnosti, ki so izvzete iz raziskovalno-razvojne dejavnosti. Zakaj
je potrebno razlikovanje med njimi?
3. Navedite primere delovno in kapitalno varčnih tehnoloških sprememb v podjetju!
4. Kakšne značilnosti ima slovenska tehnološka bilanca v zadnjih letih?
24
Značilnosti ureditve znanosti in tehnologije v Evropski uniji
3. ZNAČILNOSTI UREDITVE ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V

EVROPSKI UNIJI
Za evropske države je danes izredno pomembna ureditev inovacijske dejavnosti in Z&T

politike v EU. Ta ureditev predstavlja širši okvir Z&T politike članic in drugih držav.
Zanimivo je to, da je kljub vsesplošnemu strinjanju o velikem pomenu znanosti in
tehnologije za gospodarski in družbeni razvoj EU sorazmerno pozno začela s svojo Z&T
politiko, vendar je to danes v EU pomemben vzvod povezovanja članic EU in eden
temeljev za povečevanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva.
Na prelomu tisočletja je cilj EU izgradnja enotnega evropskega raziskovalnega prostora

(European Research Area – ERA). Kljub temu težko govorimo o evropskem inovacijskem
sistemu, saj so razlike med članicami zelo velike in tudi same povezave med posameznimi
elementi nacionalnih inovacijskih sistemov niso vselej intenzivne. Zato bomo obravnavali
le Z&T politiko EU, ki je z vidika dolgoletnih izkušenj ter zaradi že obstoječega
sodelovanja Slovenije v RR programih EU za Slovenijo zelo pomembna.
3.1. Znanstveno-tehnološka politika EU
V Rimskem sporazumu, ki je bil podpisan leta 1957 in so ga podpisale Belgija, Francija,

Italija, Luksemburg, Nizozemska in Nemčija, ni bilo govora o znanosti in tehnologiji. V
začetku so prevladovali skupni projekti v temeljnih raziskavah, nekatere medržavne
organizacije kot je Joint Nuclear Research Centre in tudi nekateri skupni razvojni projekti
kot je bil Concorde. Z&T politika je bila nacionalna, kjer je prevladovala podpora
določenim strateškim panogam in velikim podjetjem ("picking winners") in se je izkazala
v evropskih državah kot neuspešna. Zaradi neuspešnosti so v začetku 70. let začele
evropske države podpirati izbrane generične tehnologije in leta 1974 je Svet sprejel
dokument o skupni politiki na področju znanosti in tehnologije. Cilj tega dokumenta je
boljša koordinacija nacionalnih politik in priprava skupnih evropskih RR projektov. Leta
1977 je Komisija EU sprejela smernice za obdobje 1977-80. Analize so pokazale, da EU
tehnološko zaostaja za ZDA in Japonsko, še posebno v informacijski tehnologiji. Zato je
bil vzpostavljen program ESPRIT (European Strategic Programme for Research and
Development in Information Technology). Odziv podjetij, univerz in raziskovalnih
inštitutov je bil zelo močan in izkušnje ESPRIT so utrdile zavest o evropski tehnološki
konkurenčnosti, kar je vzpodbudilo tudi vzpostavitev ostalih skupnih programov. Leta
1985 je bila ustanovljena EUREKA, ki je poleg članic EU vključevala tudi države EFTE in
Turčijo. Njen cilj je spodbujanje medpodjetniškega sodelovanja in deluje kot dežnik nad
vsemi medpodjetniškimi programi in nima centralnega monitoringa in ocenjevanja. The
Single European Act (SEA) je leta 1987 dal pravno osnovo za večletne okvirne programe,
25
ki bi spodbujali sodelovanje med podjetji, raziskovalnimi inštituti in univerzami,

spodbujali sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, spodbujali
difuzijo znanstvenih dosežkov in spodbujali usposabljanje in mobilnost raziskovalcev
(Stubbs, Saviotti, str. 147-158).
Čeprav so bili okvirni programi uvedeni šele leta 1987 s sprejetjem SEA, pa je bil zaradi
potrebe po koordinaciji Z&T politike v EU že leta 1984 sprejet Prvi okvirni program. SEA
je dal EU pristojnost, da določi prioritete evropske Z&T politike in da tudi določi način
izvajanja te politike. Tako okvirni programi določijo vsebino in cilje Z&T politike EU, v
specifičnih programih pa to vsebino izvajajo. Sporazum iz Maastrichta (Maastricht Treaty)
je dal večjo vlogo evropskemu parlamentu in je potrdil pristojnost EU pri koordiniranju
nacionalnih in evropskih Z&T politik. Cilj Z&T politike EU ni le krepitev RR potencialov
EU, temveč tudi podpora ostalim področjem kot je transport, energija, okolje, kmetijstvo,
ribištvo, strukturna politika, podpora SMP, itd. Okvirni programi morajo zato vsebovati
vsa področja, ki jih obravnava maastrihtski sporazum in ta tudi definira okvirne programe,
ki morajo (The European Report on Science and Technology Indicators, 1994, str. 211):
• določiti znanstvene in tehnološke cilje ter določiti prioritete evropske Z&T politike,
• v grobem določiti način uresničevanja ciljev,
• določiti skupni obseg sredstev, obseg sredstev po aktivnostih ter natančno določiti
pravila finančnega sodelovanja EU pri RR programih.
Prvi okvirni program je bil pripravljen za obdobje 1984-1987, celoten obseg sredstev je
znašal 3,7 mia ECU.
Drugi okvirni program je bil sprejet po sprejetju SEA in je trajal od leta 1987 do 1991.
Vseboval je 32 specifičnih programov, ki so bili združeni v osem skupin in celoten obseg
sredstev je bil 5,4 mia ECU. Poudarek je bil na informacijski tehnologiji, energiji,
industriji in evropskem sodelovanju na področju Z&T. Drugi okvirni program ni spodbujal
le novih industrijskih panog temveč je tudi podpiral uvedbo novih tehnologij v
tradicionalne industrijske panoge.
Tretji okvirni program je Svet ministrov sprejel aprila 1990 in je prekril zadnji dve leti
Drugega okvirnega programa. Razlog je bilo zmanjšanje specifičnih programov na 15, ki
so bili združeni v 6 skupin. Izvedba tretjega okvirnega programa je dokazala eno od
lastnosti okvirnih programov, in sicer fleksibilnost. Svet ministrov in evropski parlament
lahko na predlog evropske komisije uradno spremenita okvirni program, če se okoliščine
bistveno spremenijo. Celotna sredstva so znašala 6600 mio ECU. Poudarek je bil na
tehnologijah (informacijske, industrijske, pridobivanje materialov), ki so obsegale 52.8 %
vseh sredstev, vendar je za tretji okvirni program značilno, da so se spremenile prioritete,
26
saj se je povečal pomen biotehnologije, ekologije in mobilnosti raziskovalcev, padel pa je

pomen energetike.
Četrti okvirni program je bil izveden v obdobju 1994-1998. Celoten obseg razpoložljivih
sredstev je znašal 13100 mio ECU.
Glavni strateški cilji Četrtega okvirnega programa so bili naslednji (EC research funding,
1996, str. 23):
• vzpostavitev visoko kvalitetne evropske infrastrukture na področju informacijske
tehnologije, komunikacij, transporta in energije,
• večja konkurenčnost evropske industrije in njena skladnost s kvaliteto življenja,
varstvom okolja in z varnostjo,
• zaščita okolja na vseh področjih,
• sistematična difuzija in uporaba RR rezultatov, posebej v SMP,
• koordinacija nacionalnih Z&T politik z Z&T politiko EU.
Aktivnosti 4. OP so podane v preglednici 1.
Preglednica 1: Aktivnosti Četrtega okvirnega programa
Aktivnost Sredstva v mio ECU

Aktivnost 1: 11321
Raziskave, tehnološki razvoj in demonstracijski programi
Aktivnost 2: 575
Sodelovanje s tretjimi državami in z mednarodnimi organizacijami
Aktivnost 3: 312
Difuzija in optimizacija uporabe rezultatov
Aktivnost 4: 792
Spodbujanje usposabljanja in mobilnosti raziskovalcev
Skupaj v MECU 13000
Vir: EC research funding, 1996, str. 22.
Načela delovanja Četrtega okvirnega programa so bila naslednja (EC research funding,
1996, str. 19-20):
1. Mednarodno sodelovanje (partnerstvo iz najmanj dveh članic EU)
Sofinancirani projekti morajo vsebovati partnerje iz najmanj dveh članic EU.
2. Selekcija
Financiranje projektov se izvaja na osnovi znanstvene in tehnične odličnosti ter na
osnovi ekonomskih kriterijev. Tako ni obveznega ravnotežja med vplačanimi sredstvi in
pridobljenimi sredstvi.
3. Spodbude za prijavo projektov
27
Sofinanciranje EU ni subvencija temveč nagrada, saj sredstva pridobijo le najboljši

projekti. Sodelovanje na projektih je pomembno tudi zaradi vzpostavljanja zvez med
sodelujočimi partnerji, kar ima pogosto za partnerje večjo korist kot pridobljena
sredstva.
4. Osredotočenje
V principu so le temeljne raziskave in predkonkurenčni projekti upravičeni za
kandidiranje, vendar pa sofinancirajo tudi bolj tržne projekte, čeprav so ti financirani
predvsem s strani industrije.
5. Neposredne pogodbe
Pogodbe so sklenjene neposredno med koristniki sredstev in evropsko komisijo brez
posredovanja nacionalnih in regionalnih oblasti.
Poleg okvirnih programov so pomembne tudi ostale Z&T aktivnosti EU. To so COST
(European Cooperation in the Field of Scientifiec and Technical Research), EUREKA ter
mednarodne organizacije, kot so JRC (Joint Research Centers), CERN (European
Laboratory for Particle Physics), EMBL (European Molecular Biology Laboratory), ESA
(European Space Agency), ESO (European Southern Observatory), ESF (European
Science Foundation).
EU svojo Z&T politiko prilagaja spremenjenim ekonomskim, političnim in Z&T

razmeram, svoje ukrepe pa tudi spreminja na osnovi izkušenj in napak. Okvirni programi
se razlikujejo glede na podane prioritete, glede na način financiranja, glede na način
izbiranja projektov in ocenjevanja uspešnosti RR programov. Kljub temu pa vseeno
tehnološko zaostaja za ZDA in Japonsko, saj v povprečju manj vlaga v RR kot njeni
največji tekmeci. Glavni problem EU pa je pretvorba odličnih rezultatov temeljnih in
aplikativnih raziskav v razvoj (inovacije) in v boljši konkurenčni položaj. EU imenuje to
"evropski paradoks" in je začela z intenzivno promocijo inovativnosti, saj je inovacija
danes glavni konkurenčni dejavnik. Z globalizacijo trgov, s povečanim pomenom
strateških zvez, s pojavom azijskih tigrov, z internacionalizacijo podjetij in RR dejavnosti,
s povečanjem stroškov razvoja in s povečanjem vloge socialnih faktorjev (npr. okolje) so
se spremenili tako način generiranja inovacij, kot način difuzije inovacij, kakor tudi ukrepi,
s katerimi želijo oblasti vzpodbuditi inovativnost. Evropska komisija je decembra 1995
izdala The Green Paper on Innovation, ki je služil za razpravo o inovacijah v
zahodnoevropskih državah (EU + Norveška + Islandija) in novembra 1996 je Evropska
28
komisija odobrila "First Action Plan for Innovation in Europe", s katerim je želela EU
povečati svojo tehnološko konkurenčnost in zmanjšati zaostanek za ZDA in za Japonsko.
Ta ima tri glavne cilje (First Action Plan for Innovation in Europe, 1996, str. 7-22):
1. Okrepitev inovacijske kulture v EU.
2. Vzpostavitev ustreznega administrativnega, pravnega in finančnega okolja, ki bo
vzpodbujalo inovacijsko dejavnost.
3. Okrepiti sodelovanje med produkcijo znanja (raziskovanje) in njegovo difuzijo s ciljem,
da bi čim večje število tržnih subjektov imelo koristi od odličnih znanstvenih dosežkov
v EU, še posebej SMP (srednja in mala podjetja).
Cilji in ukrepi so bili narejeni na osnovi analize lastnega stanja in na osnovi prakse ZDA in
Japonske. Faktorji, ki so omogočili boljšo difuzijo znanja v ZDA in na Japonskem, so
podani v preglednici 2.
Preglednica 2: Dejavniki, ki omogočajo uspešno difuzijo znanja v ZDA in na Japonskem
ZDA JAPONSKA
Večji pomen raziskovanja. Isto.
Večji delež znanstvenikov in tehnikov v Isto.
populaciji.
Boljša koordinacija raziskovanja, posebej med Velika sposobnost uporabe tehnoloških informacij
civilnim in vojaškim raziskovanjem. in odlično sodelovanje podjetij v RR.
Tesno sodelovanje med industrijo in univerzami Izboljšano sodelovanje med univerzami in
omogoča ustanovitev velikega števila industrijo, še posebej preko usposabljanja
visokotehnoloških podjetij. industrijskih raziskovalcev na univerzah.
Velik obseg rizičnega kapitala omogoča velike Stabilna in močna povezava med finančnim
investicije v visoko tehnologijo. sektorjem in industrijo pospešuje dolgoročne
strategije.
Njihova kultura je naklonjena prevzemanju Kultura na Japonskem omogoča uporabo
tveganja, podjetništvu in družba spoštuje tehnoloških informacij in zahteva stalen razvoj
inovativnost. (ongoing development).
Nizke licenčnine, enotni pravni sistem, ki je Usklajene strategije med podjetji, univerzami in
naklonjen komercialni izrabi inovacij. javnimi institucijami.
Konkurenčne priložnosti so zelo kratkotrajne. Velika mobilnost osebja znotraj podjetij.
Vir: Green Paper on Innovation, 1995, str. 6.
Uresničitev vsakega cilja zahteva ustrezno in koordinirano ukrepanje. Inovativnost zahteva

ustrezno mentaliteto (kreativnost, iniciativnost, podjetniškega duha, organizacijsko
kulturo, socialno, geografsko in poklicno mobilnost). EU želi vzpostaviti ustrezno
inovacijsko kulturo z naslednjimi ukrepi (First Action Plan for Innovation in Europe, 1996,
str. 7-22):
29
1. Usposabljanje in mobilnost (izobraževanje in stalno usposabljanje sta osnovi za

inovacijsko kulturo).
2. Osveščanje javnosti.
3. Organizacijska kultura (inovativnost organizacije je zelo odvisna od strategije
managementa, zato bo Komisija EU opravljala benchmarking faktorjev mednarodnega
uspeha ter bo podpirala izobraževanje managementa).
4. Promocija inovativnosti v javni administraciji.
Komisija EU vzpostavlja ustrezno pravno, administrativno in finančno okolje in je v ta

namen sprejela naslednje ukrepe:
1. Zaščita intelektualne lastnine in harmonizacija zakonodaje.
2. Poenostavitev administrativnih postopkov.
3. Financiranje inovacij:
• spodbujanje investicij v rizični in lastniški kapital;
• vzpostavitev pogojev za razvoj transevropskega trga kapitala za rastoča podjetja;
• pospeševanje tesnejše povezave med raziskovanjem in zasebnim financiranjem.
Komisija EU si je zadala kot cilj tudi rešitev "evropskega paradoksa", zato želi doseči
boljše sodelovanje med proizvodnjo znanja in njegovo difuzijo predvsem z naslednjimi
ukrepi:
1. Pospeševanje zasebnega financiranja raziskav.
2. Povečevanje števila visokotehnoloških podjetij.
3. Intenzivnejše sodelovanje med javnimi raziskovalnimi institucijami, univerzo ter
podjetji.
4. Spodbujanje mednarodnega prenosa tehnologije.
5. Pospeševanje inovativnosti v SMP v sklopu okvirnih programov.
6. Tesnejše povezovanje inovativnosti in evropskih programov (COST, EUREKA),
pospeševanje čezmejnega industrijskega sodelovanja ter tesnejše sodelovanje z
nečlanicami na področju RR v okviru njenih programov (Tacis, Phare in Meda).
3.2. Peti in šesti okvirni program EU za raziskave in tehnološki razvoj
Sedanji položaj na področju raziskovanja v EU ni dober. Tehnološke, organizacijske in

družbene inovacije so eden osnovnih vzvodov gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih
mest in Evropa glede inovativnosti zaostaja za najbolj razvitimi državami, predvsem za
Japonsko in ZDA. Tako predstavlja EU 46 % celotnega trga informacijske tehnologije in
sama proizvede le 15 % vseh proizvodov informacijske tehnologije. Produktne inovacije v
EU predstavljajo manj kot 50 % vseh RR izdatkov, medtem ko je ta delež na Japonskem in
v ZDA več kot 60 %. Tudi primanjkljaj v visokotehnološkem in storitvenem delu tekočega
dela plačilne bilance EU se je v zadnjih desetih letih povečal. Vse to zahteva intenzivnejši
RR v EU, kjer bi se morali izdatki za RR v BDP-ju povečati od 1.9 % na 3.0 % do leta
30
2010, istočasno pa je potrebno spodbuditi učinkovitejšo difuzijo inovacij in novih

tehnologij, predvsem z izboljšanim sodelovanjem malih, srednjih in velikih podjetij.
Japonska in ZDA, kljub temu da ne povečujeta celotnih javnih izdatkov, povečujeta
investicije v raziskovanje (Peti okvirni program, 1998, str. 2).
Potrebne so bile naslednje spremembe in razlogi za nujno ukrepanje na področju

raziskovalne politike EU:
1. Mnogo problemov ima nadnacionalni značaj (klimatske spremembe, bolezni,
staranje,…); intenzivnejše raziskovanje lahko prispeva k rešitvi teh problemov.
2. Raziskovanje ima tudi zelo pomembno vlogo pri povečevanju konkurenčnosti,
spodbujanju inovativnosti in ustvarjanju novih delovnih mest, še posebej v SMP,
raziskovanje pa tudi prispeva k ekonomski in socialni koheziji EU.
Peti okvirni program je želel izboljšati uporabnost raziskav. Glavni cilj je, da EU postane
vodilni svetovni investitor v raziskave in v inovativnost ter da obdrži znanstveno odličnost
v svetovnem merilu. Zato so programi v Petem okvirnem programu bolj usmerjeni v:
1. ciljne aktivnosti (npr. nova delovna mesta, izboljšana kvaliteta življenja, izboljšana
konkurenčnost evropskih podjetij),
2. koncentracija raziskav na manjše število tematskih področij.
Preglednica 3: Struktura 5. okvirnega programa EU (1998-2002)
Tematski programi Vrednost v mio ECU

Kakovost življenja in ravnanje z življenjskimi viri 2413
Uporabniku prijazna informacijska družba 3600
Spodbujanje konkurenčnosti in trajnostne gospodarske rasti 2705
Energija, okolje in trajnostni razvoj 2125
Horizontalni programi
Spodbujanje mednarodnega ZT sodelovanja 475
Spodbujanje inovativnosti in udeležbe SMP 363
Razvoj raziskovalnega kadra in poglabljanje socio-ekonomskih znanj 1280
Vir: Peti okvirni program (EU Commission, 1998).
5. okvirni program se je strukturno bistveno razlikoval od predhodnih programov.

Prioritete na področju raziskav in razvoja so bile določene na naslednjih, skupaj
dogovorjenih merilih: evropska dodana vrednost, odpiranje novih delovnih mest,
izboljšanje kakovosti življenja, varstvo okolja in gospodarski razvoj. V primerjavi s
predhodnim je bil 5. program usmerjen v omejeno število raziskovalnih področij, ki
združujejo tehnološke, industrijske, gospodarske, socialne in kulturne vidike. Slovenske
inštitucije so sodelovale pri 368 projektih, od katerih so 45 koordinirale.
6. okvirni program uvaja nove instrumente/integrirane projekte ter mreže odličnosti ter
tematske prioritete, ki prispevajo k vzpostavljanju evropskega raziskovalnega prostora
(ERA – European Research Area).
31
Preglednica 4: Struktura 6. okvirnega programa EU (2002-2006)
1. Genomika in biotehnologija za zdravje 2200 MEUR

osnovna znanja in uporaba za zdravje: izražanje genov in (milijon evrov)
proteonika, strukturna genomika, bioinformatika itd.,
uporaba znanja v genomiki in biotehnologiji za zdravje:
tehnološke platforme, preventiva in terapevtska orodja, itd.,
preprečevanje hudih bolezni: uporaben pristop k znanju o
medicinski genomiki in biotehnologiji za zdravje: diabetes,
bolezni srca in ožilja, odpornost na antibiotike, delovanje
možganov, staranje, itd.,
rak,
nalezljive bolezni povezane z revščino: aids, malarija in
tuberkuloza.
2. Tehnologije informacijske družbe 3600 MEUR
integriranje raziskav na prednostnih tehnoloških področjih
zanimivih za državljane in gospodarstvo: varnost, »inteligentno
okolje«, elektronsko in mobilno poslovanje, itd.,
komunikacijske in računalniške infrastrukture,
komponente in mikrosistemi,
upravljanje z informacijami in uporabniškimi vmesniki.
3. Nanotehnologije in nanoznanosti, inteligentni materiali in novi 1300 MEUR
proizvodni postopki in orodja
nanotehnologije in nanoznanosti: dolgoročne raziskave,
supramolekularna arhitektura in makromolekule,
nanobiotehnologije, itd.,
na znanju temelječi multifunkcionalni materiali: osnovno znanje,
proizvodne in predelovalne tehnologije,
novi proizvodni postopki in orodja, gibljivi in inteligentni
proizvodni sistemi, trajnostno upravljanje z odpadki, optimizacija
življenjskih ciklov, ipd.
4. Aeronavtika in vesolje 1075 MEUR
aeronavtika: konkurenčnost industrije (nova letala, motorji, itd.);
zmanjševanje vpliva na okolje; varnost; povečevanje kapacitet
letalskega sistema (»Single European Sky«),
vesolje: raziskave povezane z Galileom (satelitska navigacija) in
GMES (nadzorovanje okolja in varnosti); integriranje zemeljskih
mrež in vesoljskih sistemov (telekomunikacije).
5. Kakovost in varnost živil 685 MEUR
varnejša in okolju prijaznejša proizvodnja in postopki,
bolezni in alergije povezane s hrano,
analize, odkrivanje, sledljivost onesnaževalcev in
mikroorganizmov,
ekološka pridelava, funkcionalna prehrana,
sledljivost postopkov v proizvodni verigi,
analiza, odkrivanje in nadzor kemijskih onesnaževalcev in
mikroorganizmov,
vpliv živalskih krmil na zdravje ljudi.
32
6. Trajnostni razvoj, globalne spremembe in ekosistemi 2120 MEUR

trajnostni energetski sistemi: čista energija, varčevanje z energijo,
alternativna motorna goriva, energijske celice, energetski
prevodniki/transport/shranjevanje, itd.
trajnostni kopenski promet; okolju prijazen promet,
interoperabilnost, varnost, itd.,
globalne spremembe in ekosistemi: emisija toplogrednih plinov,
vodni cikel, biotska raznovrstnost, naravne nesreče, upravljanje
prostora, modeli za napovedovanje vremena, itd.
7. Državljani in upravljanje na znanju temelječe družbe 225 MEUR
na znanju temelječa družba in družbena kohezija:
pridobivanje/prenos/uporaba znanja; razvoj na znanju temelječe
družbe in raznolikost dinamike prehoda na lokalni, nacionalni in
regionalni ravni,
državljanstvo, demokracija in nove oblike upravljanja: posledice
integracije v EU, širitev EU; nove oblike upravljanja:
državljanstvo in kulturna identiteta, itd.
8. Integriranje evropskih raziskav: posebne aktivnosti za preostala 1320 MEUR
področja znanosti
podpiranje politik EU in predvidevanje znanstvenih in
tehnoloških potreb,
horizontalne aktivnosti za majhna in srednja podjetja,
posebne aktivnosti na področju mednarodnega sodelovanja
(države v razvoju, sredozemske države, države JV Evrope, Rusija
in bivše države SZ).
Vir: 6. Okvirni program EU (A. Babič, L. Tušar, N. Herakovič), MŠZŠ, Ljubljana 2002.
1. Zakaj je potrebna RR in inovacijska politika na ravni regionalnih integracij kot je

Evropska Unija?
2. Katere so glavne razlike med 5. in 6. okvirnim programom EU?
3. Kakšni so dosedanji rezultati sodelovanja slovenskih raziskovalnih organizacij in
podjetij v evropskih raziskovalnih in tehnoloških programih (5.oziroma 6.okvirni
program EU)?
33
4. OSNOVNE ZNAČILNOSTI INOVACIJSKEGA IN

RAZISKOVALNEGA SISTEMA V SLOVENIJI
Inovacijski sistem v posamezni državi tvorijo vse institucije in gospodarski subjekti, ki

kakorkoli prispevajo k dvigu inovacijske sposobnosti narodnega gospodarstva. Sem sodijo
predvsem mikro, mala, srednja in velika podjetja, državne in paradržavne institucije
(ministrstva, agencije, finančni skladi, gospodarske in obrtne zbornice), javne in zasebne
raziskovalne in izobraževalne organizacije (univerze, raziskovalni inštituti) ter različne
domače in mednarodne organizacije, ki pospešujejo inovacije (podporne mreže za razvoj
podjetništva in inovacij, inovacijski, informacijski in tehnološki centri in parki, podjetniški
inkubatorji, pisarne za prenos tehnologije itd.). Raziskovalni sistem v državi je ožji pojem
in vključuje v Sloveniji predvsem javne raziskovalne organizacije (univerze, javni
raziskovalni zavodi), zasebne raziskovalne organizacije ter raziskovalne enote v
gospodarskih družbah.
Eden od najpomembnejših kazalcev za raziskovalno intenzivnost v narodnem

gospodarstvu so bruto RR vlaganja v znanost in tehnologijo. Podatki o vlaganjih v znanost
in tehnologijo kažejo, da Slovenija glede na delež sredstev, ki jih namenja od bruto
domačega proizvoda (1,48% v letu 1998), zaostaja za ZDA (2,55%), povprečjem OECD
(2,23%) in povprečjem EU (1,81%); glede na državne kandidatke za vstop v EU pa je med
najvišjimi. V obdobju tranzicije se je ta delež spreminjal: najvišji je bil v letu 1994 (1,77%
BDP), v zadnjih letih pa se je gibal okrog 1,5% (podatek za leto 1999 je 1,51%).
Iz uradnih statističnih podatkov o vlaganjih vladnega sektorja v raziskave in razvoj (RR)

oziroma raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) je mogoče sklepati, da se je v obdobju
1995-99 realna rast proračunskih sredstev v Sloveniji za to dejavnost gibala pod 10%
letno. Prve mednarodne primerjave kažejo na relativno visok delež sredstev za RR v
okviru državnega proračuna. Vendar pa je delež BDP, namenjen raziskavam in razvoju, v
tem obdobju dejansko ostajal na približno enaki ravni, delež državnih vlaganj kot odstotek
BDP pa je celo upadel.
Glede na strukturo vlaganj v RR sta bila v Sloveniji v devetdesetih letih deleža države in
gospodarstva dokaj izenačena (vsak po 0,7 do 0,8% BDP), kar pa pomeni, da zaostajamo
predvsem pri vlaganjih gospodarstva (povprečje OECD v letu 1999: 1,40% BDP). Čeprav
so se proti koncu devetdesetih let vlaganja gospodarstva v RR povečala (vlaganja v RR kot
% BDP v letu 1999: 0,86% poslovni sektor, 0,56% država), še vedno zaostajamo predvsem
34
Osnovne značilnosti inovacijskega in raziskovalnega sistema v Sloveniji
pri proračunskih vlaganjih za uporabne in razvojne raziskave ter vlaganjih s strani

gospodarstva.
Ob koncu 90. let je bilo v Sloveniji zaposlenih v raziskovalno-razvojnih organizacijah in

pri zasebnih raziskovalcih preko 11.500 ljudi, pri čemer je bilo 6072 raziskovalcev s
polnim ali skrajšanim delovnim časom. V Sloveniji je pet različnih vrst raziskovalnih
organizacij: Akademija znanosti in umetnosti (s prevladujočo vlogo humanistike,
naravoslovja in družboslovja), tri univerze (Ljubljana, Maribor,Primorska), javni
raziskovalni zavodi, raziskovalne enote v gospodarskih družbah ter zasebni raziskovalni
neprofitni sektor. Tri univerze imajo v svojem sestavu večje število manjših raziskovalnih
inštitutov (ca 70), eksperimentalnih laboratorijev, univerzitetnih klinik itd. Značilnost
univerzitetnih in inštitutskih raziskav je v tem, da so pretežno temeljne (neusmerjene) in le
deloma uporabne, medtem ko je raziskovalno-razvojna dejavnost v podjetjih uporabnega
značaja in predvsem usmerjena v nove izdelke in storitve. Ob koncu 90. let je bilo v
Sloveniji 60 javnih raziskovalnih zavodov, kjer je bilo preko 3400 zaposlenih oziroma
1864 zaposlenih raziskovalcev. Slovenska podjetja so zaposlovala le 26% celotnega števila
raziskovalcev. V zadnjih letih je sicer opaziti pozitiven trend naraščanja števila
raziskovalcev v gospodarstvu, vendar podjetja ne morejo nadoknaditi velike izgube
raziskovalnega kadra (ca 3000 raziskovalcev) v začetku 90. let, ki je nastala v procesu
privatizacije, prestrukturiranja in izgube trgov v nekdanjih socialističnih državah.
Preglednica 5: RR osebje v Sloveniji (1993, 1995 in 2000) po dejavnostih oziroma

sektorjih zaposlitve
RR osebje skupaj (s polnim Struktura Raziskovalci (%)
ali dopolnilnim delovnim zaposlenosti (%)
časom)
1993 1995 2000 1993 1995 2000 1993 1995 2000
Slovenija 10.323 12,416 12,220 100 100 100 - -
Od tega:
- raziskovalci 4.864 6,094 6,562 47 49 54 100 100 100
- strokovno osebje 1.541 1,799 1,708 15 14 13
- tehniki 2.337 2,744 2,512 23 22 20
- managerji 227 295 354 2 2 3
- ostalo osebje 1.354 1,484 1,084 13 12 9
Poslovni sektor 3.370 4,484 4,824 32.6 36.1 39.5 - - -
- raziskovalci 1.145 1,506 1585 23.5 24.7 24.2
Vladni inštituti 3.067 3,046 3,132 29.7 24.5 25.63 -
- raziskovalci 1.735 1,760 1,919 35.7 28.9 29.2
Zasebni neprofitni sektor 46 140 122 0.5 1.1 1.0 -
- raziskovalci 34 128 104 0.7 2.1 1.6
Visoko šolstvo 3.840 4,746 4,142 37.2 38.2 33.9
- raziskovalci 1.950 2,651 2,954 40.1 43.5 45.0
Vir: Statistične informacije, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1997, 1999, 2003.
35
Na uspešnost povečanja uporabe znanj za tehnološki razvoj, je mogoče sklepati iz

podatkov o vlaganjih za pretok znanja in kadrov iz akademskih institucij v gospodarske in
druge uporabniške organizacije ter o vlaganjih v RR samega poslovnega sektorja, iz
primerjav med razvitostjo teh področij (visokošolskega, državnega in poslovnega sektorja)
v pogledu RR, pa tudi na podlagi podatkov o učinkih vlaganj v raziskave in razvoj.
Dosedanje analize v okviru priprave strateških razvojnih dokumentov so pokazale, da

lahko med največje probleme na področju raziskav in razvoja štejemo premajhen prispevek
znanstvene in raziskovalno razvojne dejavnosti k bruto dodani vrednosti, kar je eden od
osnovnih vzrokov za tehnološke zaostanke ter za zaostajanje v konkurenčnosti slovenskega
gospodarstva. Ključne slabosti lahko povzamemo z naslednjimi ugotovitvami:
− porušeno je ustrezno razmerje med javnimi raziskovalnimi organizacijami in razvojno-
raziskovalnimi enotami v gospodarstvu, kar tudi močno zavira sodelovanje javne
raziskovalne sfere in gospodarstva (število raziskovalcev-razvojnikov se je v
predelovalni industriji od leta 1990 zmanjšalo za ca. 3000);
− prenizka vlaganja gospodarstva v raziskave in razvoj, četudi se zadnja leta trend
vlaganj nekoliko izboljšuje;
− zaskrbljujoče je stanje na področju tehnološkega razvoja (pri dejavnikih, ki
opredeljujejo stanje/obseg, kvaliteto in dinamiko RR izdatkov in kadrov za
raziskovalno razvojno dejavnost, pri tehnološkem managementu, znanstvenem okolju
in pravicah intelektualne lastnine);
− na IMD lestvici konkurenčnosti (World Competitiveness Yearbook, 2002) je Slovenija
na področju znanosti in tehnologiej v obdobju 1998-2001 nazadovala, kar je posledica
nezadostne razvojne funkcije podjetij, nepovezanosti z raziskovalnimi organizacijami
in premalo uporabno usmerjene znanstvene in raziskovalne dejavnosti;
− vladne prioritete na področju RR dejavnosti niso opredeljene, zlasti glede nacionalnih
tehnoloških programov. Srednjeročni program do l.2008 predvideva izbor prednostnih
področij (informacijske in komunikacijske tehnologije, novi materiali, biotehnologija).
Proces tranzicije v devetdesetih letih v celoti gledano ni pozitivno vplival na raziskovalne

aktivnosti in tehnološki razvoj, saj je bilo v tem razdobju opazno prepočasno povečevanje
razvojno tehnološke intenzivnosti izdelkov in storitev, prišlo je do razpuščanja razvojnih
oddelkov v podjetjih in slabljenja njihove razvojno inovativne aktivnosti. Ustanavljanje
novih, visokotehnoloških podjetij je v Sloveniji ob koncu 90. let in začetku novega
desetletja podpovprečno glede na gibanja v Evropi.
36
4.1. Slovensko podporno okolje za spodbujanje inovativnosti
V Sloveniji spodbujajo znanstveno-tehnološki napredek številne inštitucije. Do leta 2001

je imelo najpomembnejšo vlogo pri spodbujanju tehnološkega razvoja Ministrstvo za
znanost in tehnologijo, od leta 2001 pa je za tehnološki razvoj pristojno Ministrstvo za
gospodarstvo.
4.1.1. Ministrstvo za gospodarstvo RS
Ministrstvo za gospodarstvo na osnovi Programa spodbujanja tehnološkega razvoja in

inovacij in v skladu s Pravilnikom o spodbujanju tehnološkega razvoja (Ur. l. RS, 52/2001)
ter Pravilnikom o infrastrukturnih razvojnih centrih (Ur. l. RS, 52/2001) izvaja ukrepe za
spodbujanje podjetniških vlaganj v tehnološki razvoj in krepitev razvojnih sposobnosti
podjetij. Ukrepi so usmerjeni na:
• pospeševanje podjetniških vlaganj v raziskave in razvoj,

• krepitev razvojnih oddelkov v podjetjih,
• razvoj skupne razvojno raziskovalne infrastrukture,
• povečevanje tehnološke zahtevnosti izdelkov in storitev.
Ukrepi ministrstva so horizontalni in enako dostopni vsem podjetjem, ne glede na velikost,

panogo ali lokacijo, temeljijo pa na evropskih pravilih za dodeljevanje državnih pomoči in
varovanje konkurence.
V skladu z zgoraj omenjenima pravilnikoma zagotavljajo spodbude v naslednjih oblikah:

• subvencioniranje dela stroškov industrijskih raziskav in predkonkurenčno
raziskovalno-razvojnih aktivnosti,
• subvencioniranje obrestne mere za kredite, najete za namene tehnološkega razvoja,
• subvencioniranje dela stroškov majhnih razvojno-raziskovalnih projektov za krepitev
razvojnih jeder v podjetjih,
• subvencioniranje infrastrukturnih razvojnih centrov.
Upravičenci do subvencij za pokrivanje dela stroškov industrijskih raziskav in

predkonkurenčno raziskovalno-razvojnih aktivnosti oziroma subvencij obrestne mere
posojil so uporabniške organizacije, ki za svoje potrebe izvajajo razvojne projekte,
namenjene razvoju novih tehnologij ter razvojnemu delu v zvezi z uvajanjem novih
proizvodov, postopkov oz. storitev v uporabo na podlagi dosežkov lastnega ali tujega
37
razvojno-raziskovalnega dela. Izvajalci predkonkurenčno razvojno-raziskovalnih

aktivnosti projektov tehnološkega razvoja so lahko izvajalske skupine raziskovalcev,
usposobljenih za opravljanje razvojne dejavnosti in zaposlenih pri upravičencih do
subvencij, oz. raziskovalno-razvojne skupine, ki so sestavljene iz raziskovalcev,
zaposlenih pri upravičencih ter najetih raziskovalcev oz. razvojnikov. Izvajalci
industrijskih raziskav so raziskovalne skupine, ki so usposobljene za opravljanje
raziskovalne dejavnosti. Subvencije projektom tehnološkega razvoja so namenjene
industrijskim raziskavam, predkonkurenčno raziskovalno-razvojnim aktivnostim in
študijam o tehnični izvedljivosti, če:
• predstavljajo industrijske raziskave pridobivanje znanja za razvoj novih proizvodov,

postopkov in storitev ali izboljšavo že obstoječih proizvodov, postopkov in storitev;
• predstavlja predkonkurenčna razvojno-raziskovalna aktivnost oblikovanje rezultatov
(industrijskih) raziskav v načrt, postavitev ali obliko za nove, spremenjene ali
izboljšane proizvode, postopke ali storitve, če so ti namenjeni prodaji ali uporabi,
vključno s sestavo začetnega prototipa, ki ne bi bil uporabljen v trgovanju;
• predstavljajo študije o tehnični izvedljivosti pogoj za izvedbo industrijske raziskave in
predkonkurenčne razvojno-raziskovalne aktivnosti.
Za industrijske raziskave Ministrstvo načelom dodeli subvencijo do višine 50 %

upravičenih stroškov projekta, za predkonkurenčne razvojno-raziskovalne aktivnosti pa
subvencijo do višine 25 % upravičenih stroškov projekta. Za študije o tehnični
izvedljivosti se lahko dodeli pomoč v višini 75 % upravičenih stroškov projekta, če so
pogoj za izvedbo industrijske raziskave, in v višini 50 % upravičenih stroškov projekta, če
so pogoj za izvedbo predkonkurenčne razvojno-raziskovalne aktivnosti. V določenih
primerih so mogoči tudi dodatki k zgoraj navedenim odstotkom:
• če je subvencija namenjena majhnim in srednjim podjetjem (+10 %);
• če projekt poteka v regiji z nizkim življenjskim standardom ali visoko brezposelnostjo
(+5 %);
• če projekt poteka v regiji, da bi spodbudil posamezne ekonomske aktivnosti ali
področja (+5 %);
• ko je raziskovalno-razvojni projekt prioriteten v smislu nacionalne tehnološke in
razvojne politike ter vključuje učinkovito sodelovanje med podjetji in javnimi
raziskovalnimi organizacijami (+10 %).
38
Ministrstvo podeljuje tudi subvencije za pokrivanje dela stroškov majhnih razvojno-

raziskovalnih projektov, ki so namenjene spodbujanju prehoda najvišje izobraženih kadrov
iz znanstveno raziskovalnih institucij v gospodarstvo.
Vsako leto Ministrstvo objavlja javne razpise za spodbujanje povezovanja podjetij

(industrijski grozdi, tehnološke mreže), ki so usmerjeni v podporo skupnim razvojnim
aktivnostim uspešnih, soodvisnih, a samostojnih podjetij iz različnih dejavnosti ter
razvojnih in izobraževalnih institucij za skupen razvoj znanja, kvalitetnih in bolj
kompleksnih izdelkov in storitev, racionalizacijo poslovanja ter prodornejši nastop na
ciljnih trgih. Ministrstvo sofinancira skupne projekte najmanj treh medsebojno povezanih
podjetij ter najmanj ene institucije (univerze, raziskovalne institucije, svetovalne
organizacije, razvojnega centra...), s tem pa želi spodbuditi povezovanje podjetij za
izvajanje skupnih projektov za:
• skupne nastope slovenskih podjetij na mednarodnih trgih,
• razvoj skupnih izdelkov, storitev ali programov,
• uvajanje izboljšav v tehnoloških procesih,
• povezovanje in specializacijo vzdolž proizvodnih verig.
Do vseh zgoraj opisanih spodbud je mogoče priti preko razpisov, ki jih Ministrstvo za
gospodarstvo objavi vsako leto. Razpisi so objavljeni v Uradnem listu RS ali v javnih
občilih, dostopni pa so tudi na spletni strani Ministrstva za gospodarstvo
(http://www.gov.si/mg), kjer je v večini primerov mogoče dobiti tudi razpisno
dokumentacijo.
4.1.2. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (SIPO)
Urad za intelektualno lastnino je bil ustanovljen leta 1991, v polnem obsegu pa je začel
delovati leta 1992 z uveljavitvijo Zakona o industrijski lastnini. Urad zagotavlja pogoje za
učinkovito varstvo vseh pravic intelektualne lastnine, skrbi za povezovanje Slovenije v
mednarodni sistem intelektualne lastnine, izvaja postopke za pridobitev in varstvo pravic
intelektualne lastnine in posreduje informacije o industrijski lastnini. Urad razpolaga z
informacijskimi bazami, ki vsebujejo podatke iz registra patentov, registra modelov in
vzorcev, registra blagovnih in storitvenih znamk in registra označb porekla blaga.
Uporabniki lahko poizvedujejo po posameznih področjih mednarodne klasifikacije
patentov, znamk ali modelov oz. vzorcev, po pravicah določenega izumitelja oz. avtorja,
po pravicah določenega prijavitelja ali nosilca ipd. Podatki so za uporabnika brezplačni,
39
Urad pa zaračunava samo stroške, ki nastanejo pri njihovem pridobivanju. Urad ima tudi
»on-line« dostop do tujih baz podatkov, vendar je cena takšnih poizvedb razmeroma
visoka. Urad nudi tudi možnost selektivnega razdeljevanja informacij, tako da naročnik
lahko v rednih časovnih intervalih dobiva tekoče informacije o novih patentih iz vnaprej
izbranega področja. Tako lahko spremlja svoje tehnično področje in/ali tekoče dejavnosti
konkurentov na področju patentov. Urad ima patentne dokumente desetih držav in treh
mednarodnih ustanov in jih na željo naročnika lahko tudi posreduje. Slovenski patentni
dokumenti so dostopni tudi v elektronski obliki na CD-ROM-ih iz serije ESPACE (redna
zbirka Evropskega patentnega urada – EPO), na katere se je mogoče naročiti proti plačilu
naročnine. CD-ROM izhaja na štiri mesece, pri čemer vsak naslednji vsebuje tudi vse
objave iz predhodnih (iz istega leta). Cela vrsta informacij v zvezi z varstvom pravic
intelektualne lastnine, vključno s postopki za pridobitev varstva in navodili za prijavitelje
ter v zvezi z informacijskimi bazami je dostopnih na spletni strani Urada RS za
intelektualno lastnino http://www.sipo.mzt.si.
4.1.3. IRC Slovenija
IRC Slovenija je del evropske mreže Inovacijskih relejnih centrov (Innovation Relay
Centres), ki jih je leta 1995 ustanovila Evropska komisija in delujejo v večini evropskih
držav. Od leta 1997 so bili inovacijski relejni centri prisotni tudi v državah srednje in
vzhodne Evrope, sprva kot pridruženi centri (FEMIRC; Fellow Member to Innovation
Relay Centre), od leta 2000 dalje pa kot polnopravni člani mreže. Naloga mreže je
spodbujanje mednarodnega prenosa tehnologij in izmenjave raziskovalnih rezultatov med
evropskimi državami, promocija uporabe raziskovalnih rezultatov v gospodarstvu in družbi
ter svetovanje na področju inovacij. IRC Slovenija deluje kot konzorcij treh organizacij:
Inštituta Jožefa Stefana, Univerze v Mariboru in Kemijskega inštituta. IRC Slovenija
dnevno pridobiva številne tehnološke ponudbe in povpraševanja po tehnologijah, ki jih
posreduje podjetjem v Sloveniji. Slovenska podjetja imajo možnost preko IRC mreže
posredovati svojo ponudbo tehnologije oz. povpraševanje po tehnologiji. IRC organizira
borze tehnologij z mednarodno udeležbo (brokerage events), podjetja pa tudi obvešča o
borzah tehnologij in drugih prireditvah, ki jih organizirajo drugi člani mreže. IRC
Slovenija organizira tudi obiske delegacij slovenskih podjetij iz določenih panog v
evropske države in seminarje na temo komercializacije tehnologij. Zlasti malim in srednje
velikim podjetjem svetuje tudi pri prijavah projektov v evropske raziskovalne programe
(okvirni programi EU). Storitve IRC so za slovenska podjetja brezplačne, več informacij
pa je na voljo na spletni strani http://www.irc-slovenija.ijs.si.
40
4.1.4. Gospodarska zbornica Slovenije (GZS)
GZS ne razpolaga z viri za financiranje stroškov razvoja, izdelavo prototipov ali pravno
varstvo izumov, vendar pa nudi pomoč preko svoje Službe za tehnološki razvoj. GZS se v
inovacijsko gibanje vključuje na naslednje načine:
• z organiziranim svetovanjem inovatorjem,
• s promocijo inovacij in inovatorjev,
• z borzo ponudb in povpraševanja,
• z aktivnim partnerskim sodelovanjem v SPIM mreži.Od leta 2003 nudi GZS posebne
informacijske storitve za mala in srednja podjetja.
4.1.5. Zveza inovatorjev Slovenije
To je stanovska organizacija inovatorjev, ki se aktivno vključuje v razne oblike

pospeševanja konkurenčnosti. Inovatorjem pomagajo na številnih področjih, na njihovo
željo pa tudi vodijo računovodstvo v zvezi z izkoriščanjem posamezne inovacije.
4.1.6. Organizacije za pospeševanja podjetništva
Pospeševanje podjetništva ima poleg ostalih vidikov tudi vidik pospeševanja inovativnega
obnašanja podjetij. Ciljna skupina organizacij je malo gospodarstvo, kar je ožje, kot v
tujini, kjer spodbujajo celoten sektor srednjih in malih podjetij.
Dejstvo je, da je v Sloveniji premalo malih podjetij, ki bi bila tehnološko napredna in

ravno organizacije pospeševanja podjetništva naj bi še posebej pospeševale nastanek in
razvoj tehnološko naprednih podjetij, saj so ta podjetja ena od dveh ciljnih skupin malih
podjetij, ki naj bi jih država v skladu s Strategijo razvoja malega gospodarstva v Republiki
Sloveniji podpirala. Strategija malega gospodarstva se ne izvaja v celoti in tako ni prave
povezanosti med malim gospodarstvom in znanstveno-tehnološko politiko. Upoštevati
moramo, da mora biti vsako novo in tudi obstoječe podjetje inovativno, če sploh želi ostati
na visoko konkurenčnem trgu in inovativna mala podjetja so izredno pomemben vir novih
delovnih mest in gospodarske rasti. Slovenska mala podjetja imajo mnogo prenizko
storilnost v primerjavi s podjetji v EU in zato bi bilo potrebno okrepiti inovacijsko
svetovanje in izvajanje pomoči podjetjem pri tržnih raziskavah kot uvod ne samo v
inovacijski projekt, ampak v začetek podjetništva, kakor tudi pri patentiranju in pri
racionalizaciji poslovanja.
41
4.1.6.1. Pospeševalni center za malo gospodarstvo (PCMG)
Ustanovitelji PCMG so GZS, OZS, bivše Ministrstvo za znanost in tehnologijo in

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Ena osnovnih nalog, zaradi katerih je
Vlada RS ustanovila PCMG, je koordinacija pospeševalne mreže za malo gospodarstvo
(PMMG). Osnovna ideja mreže je bila, da z bolj enotno organiziranostjo okrepi
koordinacijo dela podjetniških centrov na republiški, regionalni in lokalni ravni, ki nudijo
širok spekter storitev, ki dejansko rešujejo probleme podjetij in jim odpirajo tržne
priložnosti. Ena izmed dejavnosti PCMG je tudi podpora inovatorjem in sicer:
• s financiranjem in delnim sofinanciranjem projektov inovatorjev preko različnih
projektov PCMG,
• s svetovanjem in pripravo poslovnih načrtov za inovatorje,
• z nudenjem pomoči pri trženju inovacij preko svetovalne mreže,
• preko Slovenske podjetniško inovacijske mreže (SPIM).
Slovenska podjetniško inovacijska mreža (SPIM) deluje kot sekcija znotraj PCMG.
SPIM redno združuje več kot sto inovatorjev, preko štiristo pa se jih je v tem času
predstavilo v okviru SPIM na raznih sejmih doma in v tujini. Večina članov je inovatorjev
- posameznikov, vse več pa je tudi malih podjetij, predvsem tistih, ki so nastala na osnovi
predstavljenih invencij in njihovem uvajanju v proizvodnjo in na trg. Slika članstva je
običajna za inovacijsko področje oziroma dejavnost; največ jih prihaja iz vrst strojništva in
elektrotehnike. Podobno je tudi v ostalih deželah po Evropi. Povečuje se delež inovatorjev,
ki so kakorkoli povezani s področjem varovanja okolja in ekologije nasploh, ter tistih, ki
ustvarjajo nove proizvode s pomočjo aktivne izrabe človekovega prostega časa ter
informacijskih tehnologij. Partnerji SPIM so danes praktično vse institucije, ki v Republiki
Sloveniji delujejo na področju inovacijske dejavnosti ali so z njo kakorkoli povezane. To
so: Ministrstvo za gospodarstvo, Urad RS za intelektualno lastnino, Gospodarska zbornica
Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije, Zveza inovatorjev Slovenije. SPIM je bil ustanovljen
z namenom organiziranega združevanja in posredovanja informacij inovatorjem -
posameznikom, vodjem inovacijske dejavnosti in podjetnikom. Po drugi strani pa je
njegova temeljna dejavnost tudi pomoč inovatorjem pri promociji njihovih izumov. V
Sloveniji se SPIM predstavlja na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju, medtem ko se
SPIM v tujini udeležuje mednarodnih strokovnih sejmov in razstav invencij, novih
tehnologij in proizvodov kot so npr. tradicionalni sejmi v Ženevi, Nürnbergu in
Pittsburghu. SPIM opravi vsa pripravljalna, organizacijska in izvedbena dela za nastope na
teh sejmih. Obenem opravi potrebno promocijo nastopa in nastopajočih v raznih medijih
42
doma (pred nastopom in po njem) in v tujini (ob nastopu). Poleg tega se SPIM ukvarja še z
vrsto drugih dejavnosti, ki vključujejo:
• svetovanje, izobraževanje, informiranje in pomoč inovatorjem,
• financiranje organiziranega predstavljanja slovenskih inovatorjev na domačih
podjetniških sejmih ter na strokovnih sejmih in na razstavah invencij v tujini,
• organiziranje pregledne razstave nagrajenih invencij ob koncu koledarskega leta,
• organiziranje inovatorjev na regionalni in lokalni ravni,
• mednarodno sodelovanje in povezovanje s sorodnimi mednarodnimi institucijami,
• priprava in izdajanje raznih publikacij, priročnikov ter kataloga invencij.
Svojim članom SPIM nudi tudi predstavljanja inovacij v biltenu PCMG - Informator ter
pomoč pri predstavljanju v drugih revijah, kot so Obrtnik, Podjetnik ter ostalih medijih -
radio, TV ipd. Prav tako pripravlja in sodeluje pri izdelavi ostalih promocijskih materialov
za potrebe nastopov na sejmih.
4.1.6.2. Regionalni podjetniški centri (RPC) in regionalne razvojne agencije
Država je soustanovila Regionalne podjetniške centre z osnovnim namenom

decentralizacije delovanja države in aktivnosti ter razvoja programov, kakor tudi
koordinacijo lokalnih pospeševalnih centrov prenesti na Regionalne podjetniške centre. V
vseh petih regionalnih pospeševalnih centrih je bila ob ustanovitvi Republika Slovenije
solastnik. Regionalni podjetniški centri predstavljajo predvsem podporo malemu
gospodarstvu na regionalnem in lokalnem nivoju, vendar pa so aktivnosti presegle okvir
malega gospodarstva ter postajajo nosilci regionalnega razvoja in so se nekateri
preimenovali v regionalne razvojne agencije.
4.1.6.3. Sklad RS za razvoj malega gospodarstva
Sklad RS za razvoj malega gospodarstva je bil ustanovljen leta 1991 z Zakonom o razvoju
malega gospodarstva. Med enote malega gospodarstva se štejemo:
• podjetja, ki zaposlujejo do 125 zaposlenih v dejavnosti prometa in zvez, trgovine na
debelo, gostinstva in turizma, obrti in obrtem podobnih dejavnosti ter osebnih storitev,
stanovanjsko komunalne dejavnosti in urejanje prostora, finančnih, tehničnih in
poslovnih storitev,
43
• podjetja, ki zaposlujejo do 50 zaposlenih v dejavnosti industrije, rudarstva in

gradbeništva,
• obrtne zadruge,
• zasebnike – fizične osebe, ki opravljajo registrirano gospodarsko dejavnost.
Sklad ima na voljo naslednje ukrepe za pospeševanje razvoja malega gospodarstva:

• ugodna posojila za projekte malega gospodarstva,
• sovlaganja v projekte malega gospodarstva,
• vlaganja ali sofinanciranja poslovne infrastrukture (pospeševalni centri, tehnološki
parki, obrtne, podjetniške in proste cone),
• jamstva za posojila za malo gospodarstvo,
• subvencioniranje obrestne mere in drugih pogojev za vračanje posojil, ki jih
odobravajo poslovne banke in druge finančne organizacije,
• premije.
V praksi se večinoma izvajajo tri oblike ukrepov:

• subvencije obrestnih mer za kredite, ki so jih odobrile banke,
• jamstva za posojila bank,
• ugodna posojila za projekte malega gospodarstva.
Ugodna posojila Sklad podeljuje v sodelovanju z bankami, ki so podpisnice pogodbe o

medsebojnem sodelovanju. Prednost te oblike pomoči je evidentirana predvsem pri
podjetjih v rasti, oziroma pri uspešnih podjetjih. Slabosti oblike posredovanja državnih
pomoči preko bank se kaže v izpadu rizičnih skupin, med katerimi je stanje najkritičnejše
za mlade podjetnike oziroma začetnike.
4.1.7. Tehnološki parki in tehnološki centri
Preko infrastrukturnih razvojnih centrov država omogoča, da se razvija in trži lastno

znanje, saj Ministrstvo za gospodarstvo RS v skladu s Pravilnikom o infrastrukturnih
razvojnih centrih podeljuje subvencije za pokrivanje dela stroškov delovanja
infrastrukturnih razvojnih centrov, ki so namenjeni zagotavljanju infrastrukturnih pogojev
na panožni ali regionalni ravni za prenos znanja, rezultatov, raziskav in tehnologij v
gospodarsko prakso. Infrastrukturni razvojni centri se oblikujejo kot:
• tehnološki parki,
• tehnološki centri (v okviru posameznih panog ali na regionalni ravni).
44
Dejavnost tehnološkega parka je namenjena novim dinamičnim podjetjem, zasnovanim na

tehnologijah ali izdelkih z visoko vsebnostjo znanja, ki začenjajo gospodarsko izrabljati
rezultate lastnega raziskovalno-razvojnega dela. Tehnološki park pomaga podjetjem s
svetovalnimi storitvami enkratnega značaja na področju usposabljanja, upravljanja,
računovodstva ter finančnega poslovanja, novih tehnologij, varstva okolja, zaščite
intelektualne lastnine, ocene izvedljivosti novih predlogov ipd. V tehnološki park so
vključena večinoma podjetja, katerih primarna dejavnost je gospodarska izraba rezultatov
lastnega raziskovalno-razvojnega dela. Tehnološki park vodi projekt vključitve podjetja in
njegovega razvoja. Zato mora imeti na voljo ustrezne prostore (pisarniški prostori,
proizvodni prostori, telefon, internet...), strokovnjake, ki ocenjujejo tehnološko zahtevnost
in perspektivnost podjetij, ter dostop do ustreznih storitev (finančne, pravne,
marketinške...). Tehnološki park na osnovi predlaganih raziskovalno-razvojnih projektov
podjetja pripravi ustrezen načrt svetovanja ter v imenu podjetja zaprosi za
subvencioniranje stroškov raziskav in razvoja. Podjetja se v tehnološkem parku nahajajo le
za omejeno obdobje. Pravilnik o infrastrukturnih razvojnih centrih tako določa, da so
podjetja lahko v tehnološkem parku največ do četrtega leta delovanja, potem se morajo iz
tehnološkega parka izseliti, ker v nasprotnem primeru tehnološki park za takšno podjetje
ne more pridobiti subvencije Ministrstva. V Sloveniji so bili l.2003 trije tehnološki parki:
Štajerski tehnološki park v Pesnici pri Mariboru, Tehnološki park Ljubljana in Primorski
tehnološki park v Novi Gorici.
Tehnološki center ustanovi se kot pravna oseba za izvajanje naslednjih dejavnosti:
• raziskovalno-razvojne dejavnosti za potrebe posamezne gospodarske panoge, po

dogovoru pa tudi za posamezne naročnike,
• pomoč pri prijavljanju na domače in mednarodne raziskovalne in druge projekte,
• spremljanje novosti s področja raziskav in tehnologij na posameznem področju ter
informiranje in pomoč pri uvajanju le-teh v posamezne gospodarske organizacije,
• izvajanje oz. organizacija raznovrstnega strokovnega izpopolnjevanja za potrebe
gospodarske panoge.
Tehnološki centri naj bi tako prispevali k racionalni izrabi raziskovalno razvojne

infrastrukture, k spodbujanju trajnejšega povezovanja raziskovalno razvojne sfere in
uporabnikov iz gospodarstva ter razvojnega povezovanja gospodarskih organizacij znotraj
gospodarske panoge. Tehnološki centri naj bi zlasti malim in srednje velikim podjetjem, ki
težje sledijo novostim na svojem področju, omogočali tudi lažji dostop do rezultatov
raziskav, novih tehnologij in znanja.
45
Za subvencije projektov tehnoloških centrov lahko kandidirajo centri, ki so vezani na več

podjetij oz. ki jih ustanovi več gospodarskih organizacij znotraj določene gospodarske
panoge, ustanovitelji pa so lahko tudi država, občine, GZS, ipd. Pravilnik o
infrastrukturnih razvojnih centrih tudi določa, da morajo imeti tehnološki centri eno ali več
raziskovalnih oz. razvojnih skupin, ki so evidentirane v evidencah ministrstva, pristojnega
za znanost. Zainteresirane gospodarske organizacije morajo pisno izraziti svoj interes za
razvojno povezovanje in navesti, kakšen delež sredstev, opreme ipd. nameravajo vložiti v
center.
4.2. Programi za pospeševanje inovacijske sposobnosti in konkurenčnosti

slovenskega gospodarstva
Z namenom izboljšati neugodno stanje na področju raziskovalno-razvojne dejavnosti,

gospodarske strukture, človeškega kapitala, konkurenčnosti izvoza proizvodov in storitev
ter vloge državne administracije, poteka v Sloveniji vrsta aktivnosti. Med drugim je bil
izdelan Državni razvojni program do leta 2006 kot najpomembnejši dokument za
vključevanje v EU in koriščenje strukturnih skladov, sprejet je bil nov zakon o RR,
znanosti in tehnologiji, petletni nacionalni raziskovalno-razvojni program ter vrsta
podzakonskih aktov v zvezi z implementacijo razvojnih programov.
Temeljni razvojni cilj DRP RS 2001-2006 je povečanje konkurenčnosti gospodarstva, ki se

odraža v:
• doseganju strukture gospodarstva, primerljive s strukturo EU in pomeni povečanje
zaposlovanja v malih in srednjih podjetjih ter povečanje deleža dejavnosti z visoko
dodano vrednostjo,
• izboljšanju konkurenčnih sposobnosti podjetij in pomeni zmanjšanje zaostanka v
produktivnosti.
Prednostne naloge na področju znanosti, izobraževanja oz. strokovnega usposabljanja,

podjetniškega sektorja so zajete v integralnem programu za spodbujanje podjetništva in
konkurenčnosti v okviru ključnih programov in podprogramov (Državni razvojni program
2001-2006, Poročevalec, št. 6, Ljubljana 2002):
46
1. program: Znanje za razvoj

Podprogrami so usmerjeni v:
• izboljšanje kakovosti in uporabnosti znanstveno raziskovalne dejavnosti,
• medresorsko povezovanje za raziskave v podporo razvojnim ciljem Slovenije,
• ustreznejše razumevanje vloge raziskovalno-razvojne dejavnosti, razvoj in
mobilnost raziskovalnega kadra,
• povečanje obsega in kakovosti mednarodnega sodelovanja,
• posodabljanje raziskovalne infrastrukture in njeno povezovanje.
2. program: Izboljšanje konkurenčnih sposobnosti podjetij

• spodbujanje podjetniških vlaganj v tehnološki razvoj in inovacije,
• spodbujanje internacionalizacije podjetij in novih investicij,
• spodbujanje povezovanja podjetij in razvoja grozdov v Sloveniji,
• spodbujanje uvajanja strategij za povečevanje produktivnosti.
3. program: Spodbujanje podjetništva in izkoriščanje podjetniških priložnosti

• promocija podjetništva in razvoj podpornega okolja,
• spodbujanje nastajanja in razvoja malih podjetij,
• spodbujanje razvoja turizma.
S programom Znanje za razvoj bo Slovenija okrepila svoje sposobnosti za obvladovanje

tehnološkega napredka kot glavnega vira povečevanja produktivnosti dela in nacionalne
konkurenčnosti v EU in na svetovnem trgu. Pri tem bo treba upoštevati uravnoteženi
razvoj znanosti kot tudi nacionalne prioritete ekonomskega razvoja. Predvideno je
postopno spreminjanje razmerja med obsegom temeljnega, uporabnega in industrijskega
raziskovanja. Po zgledu razvitih držav bodo prioritete določene s pomočjo "tehnološkega
foresighta". Mrežni RR programi za podporo razvoju Slovenije so že bili razpisani s strani
vseh ministrstev, letno obsegajo devet težišč v vrednosti 600 milijonov SIT. V skladu z
usmeritvami 6. okvirnega programa EU bo posebna pozornost posvečena mobilnosti
slovenskih raziskovalcev, problemom skupne raziskovalne politike ("towards a European
research area") ter podpori infrastrukture za družbo osnovano na znanju (centri in mreže
odličnosti).
47
Drugi program (Povečevanje konkurenčne sposobnosti podjetij) zajema horizontalne

ukrepe, usmerjene na ključne dejavnike, ki vplivajo na konkurenčne sposobnosti podjetij:
tehnološki razvoj in inovativnost, internacionalizacija podjetij in novih investicij,
povezovanje podjetij v grozdih ter uvajanje strategij za povečevanje produktivnosti. Glede
na sedanji nezadovoljiv inovacijski potencial gospodarstva bo treba predvsem okrepiti RR
oddelke v podjetjih oziroma jih programsko povezati z javnimi raziskovalnimi
institucijami. V zvezi z internacionalizacijo in prenosom nove tehnologije bi bilo treba še
posebej poudariti vhodne tuje neposredne naložbe, ki pri nas zaostajajo v primerjavi s
Češko, Madžarsko, Estonijo in Poljsko. Povezovanje v obliki industrijskih grozdov poteka
bistveno prepočasi, saj so zaenkrat le tri tovrstne povezave (avtomobilska industrija,
logistično-transportni kompleks ter orodjarstvo). Glede na zaostajanje produktivnosti
slovenske industrije je glavni cilj tega podprograma spodbuditev gibanja za produktivnost
in kakovost s podporo podjetjem pri prenosu znanj in uvajanju stalnih izboljšav.
Program pospeševanja podjetništva in izkoriščanja podjetniških priložnosti je usmerjen v

odpravljanje problemov in ovir za razvoj podjetništva. Ugotavljamo, da je v Sloveniji kljub
številnim novoustanovljenim institucijam na področju podpornega okolja in programom za
pospeševanje še veliko administrativnih ovir, ki onemogočajo širši razmah visoko
tehnološkega podjetništva. Da bi se preprečilo podvajanje aktivnosti bo potrebno tesno
sodelovanje vseh vladnih resorjev, Obrtne in Gospodarske zbornice ter drugih podpornih
(banke, skladi rizičnega kapitala, agencije itd.) institucij, ki naj bi prispevale k izgradnji
sodobnega nacionalnega inovacijskega sistema.
1. Katere so pomanjkljivosti slovenskega inovacijskega sistema v primerjavi z

inovacijskimi sistemi razvitih evropskih držav?
2. Zakaj je potrebno na državni ravni Republike Slovenije opredeliti nacionalne
raziskovalne oziroma tehnološke prioritete?
3. Vplivi prioritet na delovanje industrijskih grozdov, tehnoloških mrež oziroma na
poslovanje srednjih in malih podjetij?
4. Opredelite glavne inštitucije slovenskega podpornega okolja za spodbujanje
inovativnosti glede na njihovo pomembnost ter uspešnost!
48
Mednarodne primerjave na področju tehnološkega razvoja
5. MEDNARODNE PRIMERJAVE NA PODROČJU

TEHNOLOŠKEGA RAZVOJA
5.1. Vloga vladnih institucij pri pospeševanju tehnološkega razvoja
Kljub potrebam po omejitvi javnih izdatkov in zmanjševanju proračunskih deficitov v

večini razvitih držav ostaja javna podpora raziskovalno-razvojni dejavnosti ena od ključnih
razvojnih prioritet vseh držav članic OECD, ki obsegajo poleg novih članic (Poljska,
Madžarska, Slovaška, Češka) vse najpomembnejše razvite tržne ekonomije. Pomen, ki ga
pripisujejo RR in inovacijam kot gibalom gospodarske rasti in konkurenčnosti, se odraža v
vrsti državnih in mednarodnih dokumentov (npr. ameriška publikacija Science in the
National Interest, zelena knjiga EU o inovacijah, dokument EU "Innovation,
Competitiveness and Growth" itd.). Gibanja na področju vladnih RR ostajajo v zadnjih
letih na približno enaki ravni, na območju OECD znašajo vladna vlaganja eno tretjino vseh
RR vlaganj. Nekatere vlade ponovno proučujejo oziroma reorganizirajo podporo
akademskim institucijam, ki izvajajo pretežni del bazičnih in tako imenovanih generičnih
raziskav. Gospodarstvo, ki izvaja največji del uporabnih in komercialno usmerjenih
raziskav, povečuje delež RR v skupnih tovrstnih vlaganjih.
Obstajajo trije osnovni načini vladnih instrumentov za podporo RR: financiranje

univerzitetnih in inštitutskih raziskav v javnem sektorju, neposredno vladno financiranje
raziskav v podjetniškem sektorju ter fiskalne spodbude. Osnovni cilj univerzitetnih in
inštitutskih raziskovanj je pokrivanje javnih potreb pri proizvodnji novega znanja.
Univerzitetni programi so običajno bolj neodvisni in avtonomni v primerjavi z
raziskovalnimi programi javnih raziskovalnih inštitutov. Druga oblika državne RR politike
je podpora zasebnega podjetniškega sektorja, in sicer (so)financiranje RR (pri čemer RR
rezultatov nujno ne izkoriščajo izvajalci raziskovanj) ter financiranje izvajalcev raziskav v
obliki subvencij in ostalih državnih pomoči. V teh primerih rezultate raziskav koristi
izvajalec. Vlade financirajo predvsem predkonkurenčne raziskave z vidika nacionalnih
ciljnih prioritet (zdravstvo, obramba). Tretja oblika državne podpore so davčne olajšave
(odpis RR izdatkov od davčne osnove, davčni krediti, zamiki plačila davkov za mala in
srednja podjetja) (OECD, 2000, str. 186-187).
49
5.2. Povezovanje znanosti (univerz, raziskovalnih inštitutov) in gospodarstva
Vlade izvajajo posebne ukrepe z namenom, da bi se okrepile povezave med industrijo in

znanstvenimi sistemi. Osnovni cilji teh ukrepov so v učinkovitejši izrabi virov in
povečanju mednarodne konkurenčnosti: z izboljšanjem dostopa industrije do obstoječega
tehnološkega znanja na univerzah in inštitutih, z večjo mobilnostjo raziskovalcev, s
povečanjem komercializacije raziskovalnih rezultatov na javnih inštitutih ter z boljšim
razumevanjem tržnih potreb industrije. Poleg tega je cilj ukrepov tudi v spodbujanju
gospodarstva, da bi v večji meri izkoriščalo raziskovalne potenciale, ki jih daje znanstveni
sistem v raziskovalno-razvojni strategiji.
Izboljšanje inovacijskega sistema kaže iskati prav v spodbujanju različnih oblik

medsebojnega sodelovanja javnega (univerze, raziskovalnih zavodov) ter zasebnega
(podjetniškega) sektorja ter v mednarodnih mrežnih povezavah. V preglednici 6 so
prikazani motivi za sodelovanje na obeh straneh.
Preglednica 6: Spodbude za RR partnerstva med javnimi institucijami in zasebnimi

podjetji
MOTIVI NA STRANI UNIVERZ IN (JAVNIH) RAZISKOVALNIH ZAVODOV

pridobivanje dodatne finančne podpore za izobraževalne in raziskovalne programe,
izpolnitev poslanstva in razvojnih ciljev univerz,
razširitev praktičnih spoznanj za raziskovalce, profesorje, študente,
identifikacija zanimivih in družbeno relevantnih problemov,
izboljšanje regionalnega gospodarskega razvoja,
izboljšanje zaposlitvenih možnosti za študente.
MOTIVI PODJETIJ
dostop do raziskovalne infrastrukture na univerzah in inštitutih,
dostop do ekspertiz in znanj, ki jih podjetniški RR oddelki nimajo,
ovnova in modernizacija tehnoloških zmogljivosti v podjetjih,
informacije o dobrih študentih kot potencialnih sodelavcih,
razširitev zunanjih povezav za slabo razvite RR laboratorije,
povečanje obsega predkonkurenčnih raziskav,
izboljšanje notranjih raziskovalnih potencialov.
Vir: OECD 1997.
Na strani industrije postopoma naraščajo potrebe in povpraševanje po kvalitetnih

raziskavah, izvedenih s strani univerz in inštitutov, predvsem zaradi razvoja
visokotehnoloških sektorjev (biotehnologija, mikroelektronika, itd.). Univerze in javni
inštituti izvajajo različen obseg vladno financiranih raziskav, relativno velik delež imajo
Španija, Italija, Avstrija, Nizozemska in deloma tudi Slovenija, bistveno manjšega pa
50
Švedska, Finska, Švica in Irska. Čeprav ostaja relativni delež neposrednega podjetniškega
financiranja univerz in inštitutov sorazmerno majhen, se je v zadnjem desetletju v na
območju OECD povečal in zavzema v povprečju 5%.
5.3. Pospeševanje širjenja uporabe sodobne tehnologije
Vzporedno s pospeševanjem procesov ustvarjanja nove tehnologije predstavljajo ukrepi za

širjenje uporabe novih tehnologij (difuzija tehnologije) pomemben sestavni del politike
dviga produktivnosti in ekonomske rasti. Praktično v vseh državah potekajo aktivnosti, ki
naj bi pomagale podjetjem pri inovacijskem managementu ter pri učinkovitejši uporabi
novih tehnologij. Po drugi strani vladne institucije spodbujajo univerze in inštitute pri
krepitvi povezav z uporabniki raziskovalnih storitev v industriji. Vrsta teh posebnih
ukrepov je usmerjena v srednja in mala podjetja, ki pogosto nimajo ustreznih znanj in
finančnih možnosti za uporabo novih tehnologij. V najbolj razvitih državah obstojajo
posebni mehanizmi za razvoj ključnih visoko rizičnih pa tudi zelo dobičkonosnih
tehnologij. Pogosto gre za tehnologije, katerih pomen presega zmožnosti posameznih
podjetij, gre za širok krog uporabnikov. Taka primera sta AdvaNced Technology
Programme (ATP) ter Technology Reinvestment Project (TRP) v ZDA, ki zagotavljata
podjetniško partnerstvo pri tehnološkem razvoju ter pri uvajanju tehnologij na trg.
Podoben program obstoja v Nemčiji.
Večina vlad na območju OECD posebej stimulira krepitev sinergije med javnim in
zasebnim sektorjem v nacionalnem inovacijskem sistemu. Danska s pomočjo posebnih
ukrepov spodbuja sodelovanje med industrijo in javnimi raziskovalnimi agencijami pri
uporabi nekaterih ključnih tehnologij. Švedski Kompetens centri se povezujejo z
univerzami in predstavljajo strateški mehanizem za tehnološko prenovo industrije.
Povečane medsektorske povezave povzročajo nastajanje tehnoloških mrež, ki povezujejo

proizvajalce in uporabnike v posebnih tehnoloških parkih (centrih). Kanadska tehnološka
mreža (Canadian Technology Network) zagotavlja podjetjem lahek dostop do tehnoloških
informacij in ustreznih svetovalnih storitev. Francosko nacionalno telekomunikacijsko
omrežje za raziskovanje, tehnologijo in izobraževanje RENATER so razširili, da bi
omogočili lažji dostop industrijskim podjetjem.
Nekateri programi za difuzijo tehnologije so neposredno usmerjeni v modernizacijo

proizvodnih tehnologij v podjetjih. Avstrijska tehnološka politika prek Združenja za
pospeševanje proizvodnih tehnologij povezuje velika in mala podjetja pri osvajanju novih
proizvodnih procesov. Nov nemški program “Proizvodnja 2000” podpira tehnološke
potrebe industrije, posebej informacijske in telekomunikacijske tehnologije. Ta program
pospešuje tudi mrežno organizacijo industrije in storitvenih podjetij. Posamezne vlade
financirajo v celoti ali delno svetovalne tehnološke storitve. Avstrijski program
51
Technoberatung pomaga podjetjem pri managementu in organizacijskih vidikih uporabe

novih tehnologij. Danska ima 15 regionalnih centrov za tehnološke informacije. Nemčija
ima 70 centrov za transfer tehnologije, ki dajejo malim in srednjim podjetjem svetovalne
storitve in povezujejo podjetja s tehničnimi šolami. Norveški nacionalni tehnološki inštitut
NTI svetuje podjetjem pri izboru ustreznih tehnologij.
Narašča vloga tehnoloških posrednikov, tako imenovanih “brokerjev”, ki pomagajo

podjetjem pri iskanju specifičnih tehnoloških rešitev. Nekatere države organizirajo
posebne demonstracijske projekte za izboljšanje inovacijske sposobnosti podjetij.
Programi za difuzijo tehnologije imajo praviloma regionalni pomen, ker imajo za cilj
diseminacijo tehnologije na širšem geografskem območju.
Preglednica 7: RR vlaganja v razmerju do bruto domačega proizvoda v državah OECD

in Sloveniji
1994 1999 2002
ZDA 2.5 2.6 2.8
Kanada 1.8 1.7 1.9
Japonska 2.6 3.0 3.1*
Avstralija 1.6 1.5 1.5*
Nova Zelandija 1.1 1.0*
Avstrija 1.6 1.8 1.9
Belgija 1.7 1.8 2.0
Danska 1.8 2.0 2.2*
Finska 2.3 3.2 3.4*
Francija 2.4 2.2 2.2*
Nemčija 2.4 2.4 2.5
Grčija 0.5 -
Islandija 2.3 3.0
Irska 1.2 1.2*
Italija 1.2 1.0 1.1*
Češka 1.4 1.3 1.3
Nizozemska 2.0 2.0 2.0*
Norveška 1.7 1.6*
Portugalska 0.8 0.8
Španija 0.8 0.9 1.0*
Švedska 3.8 4.3
Švica 2.7 2.7*
Madžarska 0.9 0.7 1.0*
Velika Britanija 2.1 1.9 1.9*
EU-15 1.83 1.85 1.93
Slovenija 1.6 1.5 1.6
Skupaj OECD 2.1 2.2 2.3
Vir: OECD, Statistični urad R Slovenije
* Podatki za Avstralijo so za leto 2000, za Novo Zelandijo 2001, za Belgijo 1999, za Grčijo 1999, za Irsko
2001, za Japonsko 2001, za Nizozemsko 2001, za Švico 1999, za Dansko 2001, za Finsko 2001, za Francijo
2000, za Italijo 2000, za Norveško 1999, za Španijo 2000, za Madžarsko 1999.
Na narodnogospodarski ravni najpogosteje merimo tehnološko oziroma raziskovalno-

razvojno intenzivnost z odstotnim deležem sredstev, namenjenih za raziskave in razvoj.
52
Nacionalne znanstvene in inovacijske sisteme opredeljuje visok delež industrije tako z

vidika financiranja kot z vidika izvajanja raziskovalno razvojne dejavnosti. Tako je v letu
1999 na območju OECD (ki je tedaj vključevala 30 gospodarsko najbolj razvitih držav)
podjetniški poslovni sektor financiral neposredno 63% vseh vlaganj ter izvajal preko 69%
vseh raziskovalno-razvojnih aktivnosti. V obdobju 1991-99 so sorazmerno visoke stopnje
gospodarske rasti spremljale tudi rasti RR vlaganj (povprečje OECD je bilo v tem obdobju
2,78% letno).
V preteklih petnajstih letih ugotavljamo zanimivo tendenco, da z gospodarskim razvojem

in splošno razvitostjo držav narašča delež samofinanciranja gospodarstva na področju RR.
Od raziskovalno-razvojne dejavnosti, ki se je izvajala v gospodarstvih, je bilo leta 1981
75% samofinanciranja, v letu 1999 pa že okrog 85%. Zaradi zmanjševanja deleža vladnega
financiranja podjetniških RR so podjetja to nadomestila z večjimi lastnimi vlaganji.
Ne glede na velike spremembe v načinih financiranja je potrebno poudariti, da se osnovna

razmerja med tremi glavnimi izvajalci RR (zasebni podjetniški sektor, vladni sektor, ki ga
predstavljajo predvsem inštituti, ter visoko šolstvo) v proučevanem obdobju niso bistveno
spreminjala. Tako je v Evropski uniji petnajst članic (upoštevajoč tudi Avstrijo, Švedsko in
Finsko) gospodarstvo v letu 1999 samo izvajalo skoraj 70% vseh RR, univerze 20% ter
vladni inštitutski sektor okrog 10%. Glede na to, da so se vladna sredstva zmanjševala, je
razumljivo, da se je financiranje osredotočilo na univerze in inštitute (glej preglednico 8 na
naslednji strani).
5.4. RR vlaganja na področju industrije in storitvenih dejavnosti
Ker se velik del industrijske proizvodnje v razvitih državah seli iz nizkotehnoloških

sektorjev (črna in barvna metalurgija, papirna industrija, tekstil, lesna in prehrambena
industrija) v bolj zahtevne industrije in storitvene dejavnosti, ki zahtevajo več RR vlaganj
za ustvarjanje in prenos tehnologij prihodnosti, se večji del podjetniških RR vlaganj seli na
področje industrijskih panog ter storitev srednje in visoke tehnološke intenzivnosti. V
šestih visoko tehnoloških panogah (znanstvena oprema, letalska in vesoljska industrija,
električni stroji, elektronska oprema in sestavni deli, računalniki in pisarniška oprema,
farmacija) sta skoncentrirani dve tretjini vseh RR vlaganj v razvitih deželah, v ZDA celo
73% vseh vlaganj, v manjših državah - kot so skandinavske - pa le 50%. V predelovalni
industriji Evropske unije, ki izkazuje v povprečju enako koncentracijo RR vlaganj kot
celotno območje OECD, se kažejo glede na sektorske specializacije nekatere razlike.
Nemčija, na primer, ima glede na nadpovprečen delež industrijskih panog srednje
tehnologije, "samo" 50% vseh RR vlaganj osredotočenih v zgoraj navedenih industrijah.
53
Preglednica 8: Razporeditev RR izdatkov po izvajalskih sektorjih na območju OECD in v Sloveniji (v %)
Poslovni sektor Vladni sektor Visoko šolstvo Privatni neprofitni sektor

1991 1999 2001 1991 1999 2001 1991 1999 2001 1991 1999 2001
ZDA 72,8 75,7 74,3 9,9 7,2 7.0 14,1 14,1 14.2 3,3 2,9 4.5
Kanada 53,9 59,6 57.52 18,7 12,5 11.9 26,4 26,7 30.3 1,1 1,2 0.3
Japonska 75,4 70,7 73.7 8,1 9,9 9.5 12,1 14,8 14.5 4,4 4,6 2.3
Avstralija 40,7 45,1 47.1* 32,2 23,4 23.1 25,8 29,4 27.1 1,4 4,6 2.8
Nova Zelandija 31,7 28,2 29.7* 49,3 35,3 36.0 19,0 36,4 34.3
Avstrija 58,6 63.6 7,5 6.4 32,4 29.7 0.3 0.3
Belgija 66,5 71,4 71.6* 6,1 3,1 3.3 26,2 24,2 23.9 1,2 1.2
Danska 58,5 62,3 64.9 17,7 15,6 14.5 22,6 20,9 19.4 1,2 1,2 1.1
Finska 57,0 68,2 71.7 20,2 11,4 10.2 22,1 19,7 18.1 0,7 0,7 0.6
Francija 61,5 63,1 62.4 22,7 17,9 17.7 15,1 17,6 18.5 0,8 1,5 1.4
Nemčija 69,3 69,4 70.5 13,9 14,0 13.4 16,3 16,6 16.0 0,4 0.4
Grčija 26,1 25,6 28.5* 40,1 23,4 21.7 33,8 50,6 49.5 0,4 0.3
Islandija 21,8 46,7 58.9 44,5 30,2 20.1 29,4 20,9 18.8 4,4 2,2 2.3
Irska 62,0 73,1 68.5* 13,7 7,0 9.5 22,6 19,2 20.1 1,6 0.7 -
Italija 58,5 53,8 50.1 21,5 21,2 18.9 20,1 25,1 31.0 -
Češka 69,4 62,9 60.2 29,0 24,3 23.7 1,6 12,3 15.7 0,5 0.5
Nizozemska 53,2 54,2 57.1 19,6 17,7 13.0 24,7 27,1 29.2 2,5 1,0 0.8
Norveška 54,6 56,0 59.7 18,8 15,4 14.6 26,7 28,6 25.7 -
Portugalska 26,1 22,6 32.6 25,4 28,1 21.4 36,0 38,5 36.1 12,4 10,8 10.0
Španija 56,0 52,0 52.4 21,3 16,9 15.9 22,2 30,1 30.9 0,5 1,0 0.8
Švedska 68,2 75,1 77.6 4,1 3,4 2.8 27,6 21,4 19.4 0,1 0,1 0.1
Švica 74,9 70,7 73.9* 4,3 2,5 1.3 19,9 24,3 22.9 0,8 - 1.9
Madžarska 21,1 40,2 40.1 7,9 32,3 25.9 71,1 22,3 25.7 -
Velika Britanija 65,6 67,8 67.4 14,2 10,7 9.7 16,3 20,0 21.4 4,0 1,4 1.4
EU-15 63,6 64,7 64.5 16,8 14,0 13.1 18,3 20,4 21.2 1,2 0.8
Slovenija 41,0 - 42.1 31,0 - 30.0 27,0 - 25.1 3,0 - 2.8
Skupaj OECD 69,0 69,9 69.6 12,4 10.4 15,9 17,0 17.3 2,7 2,5 2.7
Vir: OECD, Statistični urad R Slovenije.
* Podatki za ZDA za leto 1999, za Dansko 1999, za Grčijo 1999, za Irsko 1999, za Nizozemsko 2000, za Norveško 1999, za Portugalsko 1999, za Švico 1998, za
Veliko Britanijo 2000, za Belgijo 2000.
54
V okviru široke kategorije industrijskih panog visoke tehnologije ima računalniška

industrija najvišjo rast RR vlaganj, sledi industrija (tele)komunikacijske opreme. V letu
1998 je računalniška industrija v najbolj razvitih državah vlagala okrog 10% vseh
podjetniških RR vlaganj. Prav tako izkazuje farmacevtska industrija naraščajočo RR
intenzivnost v celotnem obdobju 1990-1999. Industrije srednje tehnološke intenzivnosti
kot so kemična industrija, jeklarska industrija, industrija motornih vozil prav tako kažejo
povečevanje RR intenzivnosti. Patentna statistika potrjuje prehod v proizvode visoke
tehnologije. Zlasti se to kaže na področju elektronike. Že ob koncu 90. let je
elektroindustrija po številu podeljenih patentov prehitela strojno industrijo. Profesionalna
in znanstvena oprema prav tako kažejo naraščajoče deleže podeljenih patentov in se skoraj
izenačujejo s kemično industrijo.
Preglednica 9 kaže RR intenzivnost posameznih industrijskih panog glede na bruto

proizvodnjo. Le slovenska farmacevtska industrija, proizvodnja (tele)komunikacijskih
naprav, proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov ter proizvodnja medicinskih,
finomehaničnih ter optičnih izdelkov se sorazmerno lahko primerja s podjetji iz razvitih
držav. Ostale panoge pa izkazujejo precejšnje zaostanke.
Preglednica 9: RR intenzivnost slovenske industrije

RR intenzivnost (delež Razred
Standardna klasifikacija dejavnosti RR vlaganj pri po ISI
prihodku podjetij za
leto 2002)
23-24 Proizvodnja kemičnih in farmacevtskih izdelkov 6.1 B
32 Proizvodnja RTV, komunikacijskih naprav, opreme 4.96 B
33 Proizvodnja medicinskih, finomehan., optičnih instrumentov 8.9 A
31 Proizvodnja električnih strojev, naprav 1.55 C
29 Proizvodnja strojev in naprav 1.1 C
17 Proizvodnja tekstilij 0.5 C
19 Proizvodnja usnja, usnjenih izdelkov 1.4 C
26 Proizvodnja dr. nekovinskih mineralnih izdelkov 0.96 C
25 Proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas 1.38 C
28 Proizvodnja kovinskih izdelkov brez strojev, naprav 1.08 C
18 Proizvodnja oblačil, strojenje, dod. krzna 0.6 C
27 Proizvodnja kovin 0.39 C
36 Proizvodnja pohištva, dr. predelovalne dej.(reciklaža) 0.73 C
23 Proizvodnja koksa, naftnih derivatov, jedrskega goriva 0.3 C
15-16 Proizvodnja hrane, pijač, tobačnih izdelkov 0.32 C
20 Obdelava in predelava lesa 0.55 C
22 Založništvo, tiskarstvo 0.13 C
34-35 Proizvodnja motornih vozil, prikolic, polprikolic in drugih 0.93 C
plovil
PREDELOVALNA DEJAVNOST SKUPAJ 1.45
Vir: Anketa RR, SURS, Ljubljana 2004. ISI klasifikacija: A = visoki tehnološki razred, B = zahtevni
tehnološki razred, C = tehnološko nezahtevni razred.
55
1. Zakaj je potrebno tesno sodelovanje univerz, javnih in zasebnih raziskovalnih

inštitutov ter podjetij na področju raziskovalno-razvojne dejavnosti?
2. Kakšna je vloga tehnološke politike (z vidika mednarodnega transfera tehnologije) v
državah (podjetjih) z nizkimi RR vlaganji?
3. Kakšna je povezava med RR intenzivnostjo ter gospodarskimi cikli (konjunkturo,
gospodarskim nazadovanjem), oziroma med RR vlaganji ter industrijsko strukturo v
posamezni državi?
4. Kakšna je bistvena razlika med Slovenijo in razvitimi OECD državami glede mesta
zaposlitve raziskovalcev?
56
Nove tehnologije in zaposlenost
6. NOVE TEHNOLOGIJE IN ZAPOSLENOST
Pri uvajanju novih tehnologij v proizvodne procese se je v ekonomski stroki uveljavilo

spoznanje, da tehnološke spremembe zmanjšujejo povpraševanje po nizko kvalificiranih in
manj usposobljenih delavcih ter povečujejo povpraševanje po visoko izobraženi in
usposobljeni delovni sili. V prid takim trditvam so predvsem trije razlogi. Prvi je v dejstvu,
da se visoko usposobljeni in izobraženi delavci lažje prilagajajo tehnološkim spremembam
kot delavci z nizko usposobljenostjo. Drugi razlog tiči v dejstvu, da nekatere nove
tehnologije in proizvodne naprave izvajajo ponavljajoče delovne operacije, ki jih sicer
opravljajo manj izobraženi delavci z nizkimi kvalifikacijami ter nižjo strokovno
usposobljenostjo. Tretji razlog je v tem, da sodobne računalniško ali informacijsko podprte
tehnologije bolj povečujejo produktivnost visoko izobražene delovne sile kot ostalih
delavcev. V takih primerih seveda podjetja povprašujejo predvsem po delavcih z visoko
izobrazbo ter s specialističnimi znanji. Nekatere raziskave (OECD, 1996, str. 96) potrjujejo
pozitivno povezavo med tehnološko in kapitalno intenzivnostjo industrije (podjetij) ter
zaposlovanjem »belih ovratnikov« (upravno administrativni delavci, fakultetno izobraženi
strokovnjaki različnih strokovnih profilov, od pravnikov, tehničnih strokovnjakov,
managerjev, tržnikov in ostalih). Dejstvo je, da sta tehnološki razvoj in naraščanje
brezposelnosti v 90. letih različno prizadela posamezne kategorije zaposlenih. Rast
zaposlenosti visoko usposobljenih delavcev je bila v vseh razvitih državah bistveno višja
od rasti zaposlenosti delavcev z nizko strokovno usposobljenostjo (OECD, 1996, str. 19).
Rast obsega mednarodne menjave blaga in storitev ter rast neposrednih tujih naložb so
povzročili povečanje razkoraka med povpraševanjem po visoko usposobljenih delavcih ter
zmanjšanih potrebah po nizko kvalificiranih delavcih. Razkorak med potrebami po
usposobljenih kadrih ter njihovo ponudbo na trgu dela pa predstavlja tudi glavni razlog,
zakaj se nove tehnologije ne uveljavljajo v širšem obsegu in zakaj ne dosegajo ustreznih
produktivnih učinkov. To pa pomeni, da je potrebna v vseh državah (ne le v razvitih ali
tranzicijskih) ustrezna izobraževalna politika in politika usposabljanja delavcev za nove
tehnologije (informacijske tehnologije, novi materiali, okoljske tehnologije, biotehnologija
in podobno). Ustvarjanje novih ali izboljšanih proizvodov in storitev je ključnega pomena
za odpiranje novih delovnih mest oziroma za novo zaposlovanje.
Osnovna zahteva sodobne vladne ekonomske politike je zagotovitev delovanja finančnega

trga, trga dela in učinkovitega prenosa tehnologije na domačem in globalnem trgu. Študija
OECD (OECD, 1998, str. 145) v kontekstu sodobnega delovanja trga dela priporoča
vseživljenjsko učenje zaposlenih, fleksibilnost delovnega časa, prožnost plač in ostalih
stroškov dela, ustrezna nadomestila za brezposelne itd. Na prehodu v gospodarstvo,
temelječe na znanju, se kažejo potrebe po neprestanem izobraževanju in dvigu
produktivnosti, ki je osnovni vzvod trajnostne rasti, višjega dohodka prebivalstva ter
novega zaposlovanja.
57
Tudi v Sloveniji se je v 90. letih povečala brezposelnost, poslabšal položaj neusposobljenih

in nizko kvalificiranih delavcev in povečale dohodkovne razlike med delovno aktivnimi
prebivalci. V vsaki sodobni družbi obstoja nevarnost rastočih nasprotij med tistimi delovno
aktivnimi prebivalci, ki so vključeni v informacijsko družbo ter slabše izobraženimi, ki so
izključeni iz procesov pridobivanja, prenosa in uporabe znanja.
Slovenski trg dela je imel v letu 2003 naslednje značilnosti: delodajalci so prijavili preko
145 tisoč potreb po delavcih ter sklenili 110 tisoč rednih zaposlitev, kar pomeni, da je bilo
še vedno dobrih 30 tisoč delovnih mest uradno nezasedenih. Med poklici, po katerih je
največ povpraševanja, je tudi največ brezposelnih. Razlogi za tako stanje so na obeh
straneh, pri brezposelnih ter pri delodajalcih. Med iskalci zaposlitve so predvsem ljudje
(60% starejših od 40 let), ki se ne znajdejo na trgu delovne sile oziroma se ve preteklosti
niso dovolj izobraževali. Na drugi strani delodajalci s prestrogimi kriteriji pogosto sami
odvračajo iskalce zaposlitve. Delodajalci tudi za preprosta dela zahtevajo določeno
izobrazbo. Najbolj iskani poklici v zadnjih letih so: »poklici za preprosta dela« (19.2%
vseh potreb), »poklici za neindustrijski način dela« (18.8%), »poklici za storitve in
prodajalci« (15.4%), »strokovnjaki« (14.0%), «tehniki in drugi strokovni sodelavci«
(12.3%), »upravljalci strojev, industrijski izdelovalci (11.8%), »zakonodajalci, vladni
uradniki, managerji« (2.4%). (Vir: Zavod za zaposlovanje, 2004).
Povečuje se povpraševaje po visoko izobraženih kadrih. Povečalo se je povpraševanje po
strokovnjakih s področja strojništva, po farmacevtih, po osnovnošolskih učiteljih in drugih
strokovnjakih.
Obstajajo precejšne razlike med velikimi in malimi delodajalci. Veliko delodajalcev v

manjših podjetjih ima specifične zahteve: delavec v majhnem podjetju ne more delati samo
enega delovnega opravila, prijeti mora za več različnih del. V manjših podjetjih
ugotavljamo to pomanjkljivost, da potreb po kadrih ne načrtujejo dolgoročno, še manj da
bi skrbeli za vzgojo lastnih kadrov in štipendiranje. Ob koncu 80. let so delodajalci letno
razpisali okrog 45.000 štipendij, ob koncu 90. let le okrog 2.600. Področje načrtovanja
kadrov zaostaja tudi na narodnogospodarski ravni, kjer ugotavljamo nesorazmerja med
diplomanti tehničnih in naravoslovnih ved ter diplomanti družboslovja. Rast tehnološko
intenzivnih dejavnosti (v industriji in storitvenem sektorju) ni možna brez ustreznega
kritičnega obsega tehnične inteligence (inženirji strojništva, elektrotehnike, računalništva,
informatike, kemijskega inženirstva itd.).
Preglednica 10: Diplomanti tehničnih in naravoslovnih znanosti, matematike in

računalniških znanosti (štiriletni inženirski učni programi)
Država 1975 %o preb. 1975 1995 %o preb. 1995 %o preb. Preb. 106
NZ & T M &RZ NZ & T M & RZ
Slovenija 1.096 0,55 22 1.180 0,59 100 0,16 2,0
Irska 706 0,19 - 5.456 1,46 - - 3,7
Singapur 702 0,19 - 2.965 0,79 - - 3,7
Juž.Koreja 10.266 0,22 - 47.277 1,03 12.351 0,27 46,0
Vir: USRS: Best, M.: New Comparative Advantages, 2001, str. 108
58
Nove tehnologije in zaposlenost
Število diplomantov naravoslovja in tehnike se pri nas od leta 1975 do sredine

devetdesetih let ni bistveno povečalo (glej preglednica 10) na 1000 prebivalcev jih je le
0,6%, na Irskem jih je 1,5%, vendar je razlika v tem, da je Slovenija povečala število
diplomantov le za 7,3%, Irska pa za 784%, Singapur za 417% ter Južna Koreja za 468%.
To pomeni, da pri nas število inženirjev stagnira, zlasti velike so potrebe na področju
računalništva in informatike. Hitro razvijajoče se države imajo na teh področjih četrtino
vseh diplomantov, pri nas manj kot 10%. S tako majhnim prirastom števila tehnične
inteligence ima slovensko gospodarstvo zelo skromne možnosti za prihodnji razvoj na
področju visokih tehnologij.
Naloga aktivne politike zaposlovanja je preprečiti socialno izključenost brezposelnih in

najmanj izobraženih kategorij prebivalstva. V Sloveniji so bili v zvezi z aktivno politiko
zaposlovanja in razvojem človeških virov vzpostavljeni naslednji progami: (DRP 2001-
2006, str. 242-253).
Zaposlenost in vseživljenjsko učenje. Cilj tega programa je omogočiti koncept

vseživljenjskega izobraževanja, zvišati raven funkcionalne in računalniške pismenosti,
povečati vstop izobražene delovne sile na trg dela, omogočiti čim širšemu sloju
prebivalstva ustrezno izobrazbo.
Prilagodljivost podjetij in posameznikov. Cilj tega programa je pospeševanje
prilagodljivosti podjetij in posameznikov z izboljšanjem ravni znanja delovne sile.
Program je sestavljen iz 2 delov: spodbujanje vlaganja v razvoj človeških virov ter v
izboljšanje pogojev in modernizacijo organizacije dela.
Zagotavljanje enakih možnosti in socialne vključenosti. Cilj tega programa je spodbujati
socialno kohezijo na način, da se socialno izključenim v družbi omogoči ponovna
vključitev v trg delovne sile ter izboljša položaj žensk.
Četrti program »Izboljšanje zdravstvenega stanja aktivnega prebivalstva« je namenjen

aktivnostim za zmanjšanje prezgodnje obolelosti, invalidnosti, delovne nezmožnosti.
Program je sestavljen iz dveh podprogramov:
a) razvoj programov in aktivnosti za varovanje in krepitev zdravja,
b) spodbujanje dostopnosti in implementacije programov in aktivnosti za varovanje in
krepitev zdravja.
1. Kateri so najpomembnejši ekonomsko-tehnološki dejavniki, ki povečujejo oziroma

zmanjšujejo možnosti zaposlovanja na sploh in še posebej v Sloveniji?
2. Kakšna je sektorska struktura (samo)zaposlenih v Sloveniji in katere spremembe so
potrebne v aktivni politiki zaposlovanja?
3. Kakšne so povezave med izobraženostjo delovne sile ter razvojem tehnološko-
intenzivnih sektorjev v posamezni državi?
4. Strukturna in ciklična brezposelnost ?
59
60
Družba, temelječa na znanju in novi ekonomiji
7. DRUŽBA, TEMELJEČA NA ZNANJU
Pojem nova ekonomija (“new economy”, “knowledge-based economy”) se največkrat

uporablja pri pojasnjevanju delovanja razvitih gospodarstev v zadnjih letih, predvsem z
vidika povečevanja vloge IT tehnologij (information and communications technologies) ter
njihovih vplivov na gospodarsko rast. Poudarjajo se predvsem velike spremembe, ki so
povzročile, da gospodarstva na prelomu tisočletja delujejo drugače (OECD, 2000, str.12).
Nekateri avtorji (Abramowitz, David, 1996) so ugotovili, da se je že v preteklih desetletjih

v proizvodnih sistemih povečevala vloga znanja. Strukturne analize gospodarskega razvoja
potrjujejo te ugotovitve. Tiste gospodarske dejavnosti, v katerih je uporaba znanja velika
(na primer industrijske panoge z nadpovprečnimi potrebami po visoko izobraženi delovni
sili ter po raziskavah in razvoju), so imele v drugi polovici 20. stoletja najvišje stopnje
rasti. Istočasno so se pokazale potrebe po povečanju deleža visoko usposobljenih in
izobraženih kadrov v skoraj vseh dejavnostih. Najbolj tipičen primer hitro rastoče
dejavnosti z vidika zaposlovanja in obsega dodane vrednosti so poslovne storitve,
osnovane na znanju (OECD, 1998).
Nova ekonomija je torej osnovana na znanju, kajti ugotovljen je dolgoročni trend

povečanega povpraševanja po čedalje bolj izobraženi in usposobljeni delovni sili. Ni
enotno sprejetega koncepta za opredelitev znanja, še najbolj celovito opredelitev dajeta
Lundvall in Johnson (1994), ki razdeljujeta znanje v ŠTIRI kategorije:
a) znati in vedeti – kaj (know-what)

b) znati in vedeti – zakaj (know-why)
c) znati in vedeti – kako (know-how)
d) znati in vedeti – kdo (know-who).
61
Slik 5: DRUŽBA, TEMELJEČA NA ZNANJU IN VLOGA R&R, INOVACIJ IN ZNANJA V SLOVENIJI
OKVIRNI POGOJI IZVAJALSKE INPUTI FINANCIRANJE

− človeški kapital ORGANIZACIJE − RR izdatki − zasebno
− IKT − poslovni sektor − RR osebje − javno
− infrastruktura − univerze − mednarodno
− institucije − vladne institucije
− socialni kapital
ZNANJE R&D INOVACIJE
OPREDMETENO SKRITO OSNOVNE UPORABNE EKSPERIM. PRODUKTNE PROCESNE

RAZVOJ
(know-how)
DIFUZIJA –
»SPILLOVERS« REZULTATI NARODNO-
− zunanja menjava (OUTPUTI) GOSPODARSKI UČINKI
− NTI − novi proizvodi, procesi − produktivnost
− prenos − patenti − konkurenčnost
tehnologije − publikacije − rast
− migracije − citati − nove tehnologije
− sodelovanje − nagrade − tehnološki napredek
Z&T POLITIKE MEDNARODNO

− direktno financiranje − opredelitev Z&T strategije SODELOVANJE
− RR institucije v javnem sektorju − okvirni pogoji − okvirni programi EU
− javna naročila − regulacija, kohezija − ostali programi
− fiskalne spodbude, institucije − pravice intelektualne lastnine (EUREKA)
− podpora ustvarjalnosti
in difuziji inovacij
62
Prva kategorija se nanaša na znanje o dejstvih (na primer, koliko ljudi živi v Ljubljani,
kdaj je bila osamosvojena Slovenija). V teh primerih je znanje opredeljeno z zelo pogosto
uporabljenim pojmom informacija.
“Know-why” se nanaša na znanje o zakonitostih narave in družbe. Ta vrsta znanja je

izredno pomembna za tehnološki razvoj v znanstveno zasnovanih industrijah (npr. kemija,
biotehnologija, elektronika).
Z “know-how” najpogosteje opredeljujemo strokovna znanja in sposobnosti, kako

napraviti določene stvari. “Know-how” je tipična vrsta znanja, ki se razvija in uporablja v
okviru podjetja ali raziskovalne skupine. Ker kompleksnost osnove znanja s časom
narašča, se temu primerno razvija tudi sodelovanje med organizacijami in posamezniki.
Eden izmed najpomembnejših razlogov za mrežno povezovanje podjetij je potreba podjetij
po delitvi dela in kombiniranju različnih elementov “know-how”.
Splošen trend k zelo kompleksni sestavi znanja (pri čemer novi proizvodi vsebujejo več
različnih tehnologij, ki imajo izvore v različnih znanstvenih vedah) povzroča, da je dostop
do različnih virov znanja izrednega pomena. “Know-who” vključuje informacije, kdo
poseduje pomembno znanje in kdo ve, kaj je potrebno narediti za rešitev posameznih
problemov. Ta oblika znanja pa vključuje družbeno (podjetniško) sposobnost za
sodelovanje in komuniciranje z različnimi strokovnjaki.
Slika 6: Interaktivni model proizvodnje, posredovanja in uporabe znanja
Proizvodnja znanja
Posredovanje znanja Uporaba znanja
Kot je razvidno iz zgornje slike, so procesi proizvodnje (ustvarjanja) znanja, njegovega

posredovanja (širjenja in prenosa) do njegove uporabe pri koristnikih izrazito nelinearni,
interaktivni (Lundvall, 1988), kar pomeni, da posamezne faze teh procesov vplivajo druga
63
na drugo in da različni dejavniki prispevajo k medsebojnim interakcijam v različnih

časovnih obdobjih. Podjetja torej interaktivno delujejo s kupci, dobavitelji in institucijami,
ki pos(r)edujejo znanje (univerze, inštituti, svetovalne organizacije ipd.).
Več avtorjev (Antonelli, 1999, Nonaka, Takeuchi, 1999) uporablja koncept proizvodnje in
uporabe znanja za razlago tehnoloških procesov in tehničnih inovacij kot osnovnih
značilnosti gospodarskih procesov. Obstoja več razlogov, da se inovacije obravnavajo kot
pomemben in gospodarsko zelo zanimiv rezultat proizvodnje znanja. Po definiciji
inovacija predstavlja nekaj novega in zaradi tega prispeva k obstoječemu znanju. Po drugi
strani pa je inovacija le tisti izum (invencija), ki je bil uveden za trg in predstavlja znanje,
ki je dokazalo svojo relevanco na trgu.
Pomembno je ugotoviti, da je inovacija del procesa "kreativne destrukcije". Inovacija

lahko odpira nove trge in ustvarja osnovo za nova podjetja in nova delovna mesta, toda po
drugi strani se delovna mesta zapirajo, podjetja se ukinjajo zaradi zastarelih proizvodov in
storitev. Kot primer lahko navedemo "know-how" za proizvodnjo mehanske pisarniške
opreme, ki je postala nepotrebna čim so nastopili mikroelektronski polprevodniki ter
računalniki.
Primerjalna analiza prikazuje nekatere skupne značilnosti in razlike med proizvodnim

sektorjem visoke tehnologije in izobraževanjem. Iz preglednice 11 je razvidno, da
obstojajo precejšne razlike pri virih in spodbudah pri proizvodnji in uporabi novega
znanja.
Proizvodni sektorji na področju IT, kemije, biotehnologije in ostalih visokih tehnologij so

pod zelo močnimi pritiski pri proizvodnji in uporabi znanja, predvsem zaradi tega, ker je
njihovo preživetje odvisno od tržne uspešnosti, na izobraževalnih institucijah pa njihova
politika in interna spodbuda. V teh dejavnostih, ki so pretežno v državni lasti, ni dovolj
internih profesionalnih spodbud za ustvarjanje novega znanja, medtem ko je v tehnoloških
podjetjih to del podjetniške in inženirske kulture. RR izdatki so najvišji v tehnoloških
podjetjih in najnižji na področju izobraževanja. Mrežne povezave med organizacijami in
znotraj njih so najbolj razširjene pri "high-tech" podjetjih, precej manj pa med institucijami
na področju zdravstva in izobraževanja.
64
Preglednica 11: Razlike med podjetji in izobraževalnimi institucijami pri proizvodnji,

posredovanju in uporabi znanja
Razsežnosti pri ustvarjanju, Visoka tehnološka industrija Izobraževalne institucije

1. Silnice pri proizvodnji,
− osnovni pritisk na proizvodnjo
znanja tržni R&R politika
− inovacijski pritisk na osnovi
profesionalne kulture velik majhen
− prednosti, ki se dajejo proizvodnji
in posredovanju znanja velike majhne
2. Strukture in viri za proizvodnjo,
posredovanje in uporabo znanja
− R&R izdatki zelo visoki majhni
− uporaba managementa znanja visoka majhna
− sodelovanje pri specializaciji visoko majhno
− mrežno sodelovanje veliko majhno
− sodelovanje med zasebnim in
javnim sektorjem tesno zelo slabo
− povezave z univerzami tesne slabe
− uporaba IT pri posredovanju znanja velika majhna
− posredovanje novega znanja zelo hitro počasno
− uvajanje novega znanja zelo hitro počasno
3. Rezultati ustvarjanja,
posredovanja in uporabe znanja
− stopnja uspešnosti pri proizvodnji
znanja zelo visoka nizka
− kvaliteta R&R visoka nizka
− inovacijska stopnja visoka nizka
Vir: Knowledge Management in the Learning Society, OECD, Paris 2000, str. 62
7.1. Značilnosti nove ekonomije
Hiter tehnološki razvoj interneta, superprevodnikov in biotehnologije ob vse večji globalni

konkurenci spreminja nekatere temeljne ekonomske zakonitosti. Še pred petimi leti je
veljalo prepričanje, da manj kot šestodstotna stopnja brezposelnosti sproža inflacijske
pritiske. Brezposelnost v ZDA je že od leta 1998 pod petimi odstotki, inflacija pa kljub
temu upada. Internetizacija in globalizacija gospodarstva imata številne pozitivne učinke:
delovna storilnost nenehno narašča, delovna sila postaja mobilnejša, prilagodljivejša in
predvsem bolj zainteresirana za stalno izobraževanje, omogočena je učinkovita realokacija
kapitala, cene končnih izdelkov padajo (Tyson, 1999).
Širok razmak IT se pogosto primerja z masovnim razvojem železniškega prometa ob koncu

19. stoletja. Železnice so takrat pospešile predvsem mednarodno menjavo blaga, ne pa tudi
65
storitev. Internet pa prinaša nove informacijske sisteme, storitve, odpira tudi nova tržišča.
Razlika je tudi v tem, da so cene računalnikov ter telekomunikacijske opreme padle v
zadnjih letih tako drastično, kot še pri nobeni tehnologiji doslej (The Economist, 1. april
2000).
Kljub temu, da precej strokovnjakov meni, da se pomen "nove ekonomije" za gospodarstvo

močno precenjuje ter da se bodo dolgoročne koristi ter spremembe prikazale šele čez čas,
so nekatere nove zakonitosti, ki jih IT prinašajo, znane. Po močnem padcu vrednosti delnic
internet podjetij se začenja njihov pomen ocenjevati bolj realno.
“Nova ekonomija” vsebuje predvsem tri karakteristike, ki spreminjajo delovanje

gospodarstev. Prva značilnost je, da lahko pospeši gospodarsko rast, saj večja uporaba IT
tehnologij ustvarja multiplikativne učinke v gospodarstvu, zlasti v rasti produktivnosti.
Informacija se s prodajo ne iztroši.
Druga značilnost je, da lahko “nova ekonomija” zmanjšuje negativne učinke gospodarskih
ciklov. Večja vloga IT pri globalizaciji močno vpliva na zmanjševanje tržne
nepredvidljivosti. Inflacijski pritiski se zmanjšujejo, ker naraščajoča globalna
konkurenčnost povečuje nadzor nad dvigovanjem plač in cen. Delovanje gospodarstev se
ob tem približuje pogojem popolne konkurence, ob predpostavki, da so informacije
dostopne vsem konkurentom.
Tretja karakteristika “nove ekonomije” je, da spreminja vire in vzvode gospodarske rasti.
Večji del razvitih gospodarstev ima koristi od naraščajočih donosov, ekonomije obsega,
učinkov mrežnega povezovanja ter eksternih učinkov. V devetdesetih letih so postali
dejavniki konkurenčnosti bolj opazni. Sistem osnovnega izobraževanja ni več zadosten za
potrebe gospodarstva. Dolgoročno vseživljenjsko izobraževanje postaja nekaj vsakdanjega.
Gospodarstvo vedno bolj potrebuje znanja ter sposobnosti, ki temeljijo na inovativnosti,
tehnoloških spremembah. Te značilnosti pred leti niso bile tako bistvene za globalno
konkurenčnost podjetij kot so sedaj (Stiglitz, 1999).
66
Slika 7: E-ekonomija
Agregatna ponudba in povpraševanje
Internet povečuje ponudbo... ...kaj pa povpraševanje?
Cena
Cena
D1 S S D1 D2 S S
1 2 1 2
P P
1 1
P P
2 2
S S D1 S S D1 D2
1 2 1 2
Q1 Q2 Količina Q1 Q2 Q3 Količina
Vir: Sachs, G., 1999.
Precejšnje znižanje cen omogoča podjetjem, da prodajo več blaga na trgu. Na strani
ponudbe se krivulja premakne iz S1 v S2. Dokler cene padajo se s tem zmanjšuje inflacija.
Vendar sama uvedba internet tehnologije dolgoročno ne zmanjšuje inflacije. Ko cene
dosežejo novo ravnotežje, se lahko inflacija spet dvigne. Razmah interneta istočasno s
povečano ponudbo ustvarja tudi povečano povpraševanje (novi trgi). Ob tem prihaja do
večje diferenciacije izdelkov ter storitev. Lep primer, kako povečana ponudba istočasno
ustvarja povečano povpraševanje, prikazuje medpodjetniško elektronsko poslovanje: B2B
(Business to Business).
Nova ekonomija zajema več dejavnikov, ki dvigujejo globalno konkurenčnost posameznih

gospodarstev skozi rast produktivnosti ter omogoča nove razsežnosti globalnega delovanja
gospodarstev:
− porast multilateralnih institucionalnih okolij (EU, NAFTA, ASEAN …),
− večja vloga industrijskih in storitvenih panog, ki so zasnovane na znanju,
− globalizacija raziskovalno-razvojne dejavnosti,
− hiter razvoj informacijskih tehnologij,
− povečana vloga malih in srednje velikih podjetij,
− programi vlad za zmanjševanje brezposelnosti.
Največkat se izpostavlja izreden razvoj novih telekomunikacijskih tehnologij, vendar so

tudi drugi dejavniki, ki omogočajo nove vzvode in razsežnosti globalizacije. Multilateralna
67
institucionalna okolja kot so EU, WTO (Svetovna trgovinska organizacija), ASEAN

(Association of Southeast Asian Nations – Združenje jugovzhodnih azijskih držav), APEC
(Atlantic Provinces Economic Council), NAFTA (Severnoameriško združenje svobodne
trgovine) zmanjšujejo pomen nacionalnih meja ter pospešujejo globalizacijske procese.
Liberalizacija telekomunikacijskih storitev znotraj EU je takšen primer, ki pospešuje dvig
konkurenčnosti ter s tem omogoča večje mednarodno delovanje. V EU in ZDA v zadnjem
obdobju prihaja do vse večje ekonomske vloge industrijskih in storitvenih panog, ki so
zasnovane na znanju. Ker ZDA in EU ne moreta cenovno konkurirati Aziji, lahko
dvigujeta konkurenčnost lastnih industrij samo tako, da dvigujeta inovativnost, znanje ter
povečujeta vlogo znanstveno razvojne dejavnosti v gospodarstvu. Države v medsebojni
konkurenčni tekmi ne tekmujejo samo z izdelki, procesi ter tehnologijami, tekmujejo tudi z
“možgani”. Vključevanje intelektualnega potenciala postaja za gospodarstvo pomemben
konkurenčen dejavnik. Predvsem ZDA poskušajo pritegniti čimveč tujih strokovnjakov ter
jih vključiti v domače gospodarstvo.
Globalizacija raziskovalno-razvojne dejavnosti postaja v zadnjem času vse nujnejša.

Ameriška podjetja namenijo letno več kot 10 milijard ameriških dolarjev za raziskave in
razvoj zunaj ZDA. Področja kot je biotehnologija, skorajda ni možno več raziskovati
znotraj ene države. Mednarodna izmenjava informacij med univerzami, inštituti,
laboratoriji, podjetji ter uporabniki izdelkov je vse nujnejša in vse preprostejša z razvojem
novih telekomunikacijskih storitev. Vloga malih in srednje velikih podjetij na globalni
ravni se povečuje, zaradi vse bolj enostavnega prehajanja državnih mej. Vse večja
digitalizacija najrazvitejših držav je pocenila mednarodne odnose ter prodor na tuje trge.
Programi vlad za zmanjševanje brezposelnosti so v zadnjem desetletju precej prispevali
k izboljšanju izobraževanja, raziskovalne-razvojne dejavnosti, novih investicij ter
omogočili dvig intelektualnega potenciala. Države so začele dajati večji pomen
človeškemu kapitalu, kar je vsekakor omogočilo dvig dodane vrednosti in izboljšanje
globalne konkurenčnosti (European Commission, 2000).
Podjetja različnih panog intenzivno investirajo v IKT (informacijsko-komunikacijske

tehnologije), kar ima spodbujevalen vpliv na celotno gospodarsko rast. Kljub temu, da je
vpliv na gospodarsko rast težko merljiv so določene ocene že narejene. Vpliv IKT strojne
in programske opreme na gospodarsko rast je viden v naslednji preglednici.
68
Preglednica 12: IKT kapital in rast BDP (prispevek k povprečni letni stopnji rasti)
ZDA Japonska Nemčija Francija Italija Finska
IKT in telekomuni- 1990-95 0,3 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2
kacijska oprema 1995-99 0,6 0,3 0,2 0,2 0,2 0,4
Programska oprema 1990-95 0,1 0,1 0,1 0,0 0,0 0,1
1995-99 0,3 0,0 0,1 0,1 0,1 0,2
Skupaj IKT 1990-95 0,4 0,3 0,3 0,2 0,2 0,2
1995-99 0,9 0,3 0,3 0,4 0,3 0,6
Vir: Colechia, 2001.
V obdobju 1995-1999 je v razvitem svetu OECD uporabljena programska oprema

(software) s 33% celotnega uporabljenega IKT kapitala bistveno prispevala k rasti BDP.
Pojav in hitro širjenje interneta je eden od razlogov, zakaj je delež programske opreme
tako pomemben za gospodarski razvoj. V primerjavi z ostalimi tehnologijami internet
predstavlja infrastrukturo za nove oblike elektronskega poslovanja. Razvoj interneta
vsebuje različne oblike komplementarnih in novih naložb. Po prvem valu naložb v
telekomunikacijsko infrastrukturo sledi drugi val naložb v programsko opremo ter tretji val
v »on-line« dejavnosti. Rast »on-line« aktivnosti vzpodbuja povpraševanje po novi
tehnološki infrastrukturi.
Prihaja do primerjav med “novo” in “staro” ekonomijo. K “novi” ekonomiji štejemo

predvsem hitro rastoča internet ter druga telekomunikacijska podjetja, k stari ekonomiji pa
tradicionalne industrijske panoge (Tyson, 1999, str. 17).
Nova ekonomija dosega na področju B2C (Business to Consumer) nadpovprečno velike

stopnje rasti zlasti na dveh področjih (pri prodaji letalskih kart ter pri prodaji računalniške
opreme "on-line"). Daleč najpomembnejša vrsta elektronskega poslovanja glede na
udeležence je medpodjetniško poslovanje (tako imenovano B2B Business to Business), ki
je po podatkih e-Marketer e-Global Report konec leta 2000 predstavljalo 79 odstotkov
elektronskega poslovanja, leta 2003 pa že 87 odstotkov. Približno 10 odstotkov prodaje
prek interneta zavzema prodajo končnim potrošnikom (B2C - Business to Consumer).
Vpliv interneta sega tudi v povezave med drugimi subjekti: z dinamičnimi cenovnimi
modeli omogoča avkcije med potrošniki C2C (Consumer to Consumer), olajša in poceni
delovanje javnih ustanov s potrošniki (G2C – Government to Cunsumer).
Ker se veliki dobički pri uporabi interneta pojavljajo pri medpodjetniškem poslovanju v
različnih dejavnostih, je nemogoče reči, da je izjemno gospodarsko rast v ZDA v 90.letih
“nova ekonomija” dosegla brez sodelovanja “stare ekonomije”. Strokovnjaki ocenjujejo,
da trgovanje na internetu med podjetji nudi velike potenciale in da je njegov obseg 10-krat
večji od internetne prodaje končnim kupcem.
69
Spremembe pri organizaciji podjetij se nanašajo na večjo uporabo mrežnega povezovanja

podjetij. Visoke investicije v IT silijo podjetja v združevanja ter povezave, saj postaja
samostojno financiranje razvoja zelo drago. Novi model delovanja podjetja že upošteva
večjo fleksibilnost ter večjo hitrost izmenjavanja informacij s tržiščem. Meje, ki ločujejo
podjetja od zunanjih dejavnikov, se pri novem “online” poslovanju brišejo. Informacijske
povezave z dobavitelji in končnimi kupci so zelo podobne tistim, ki veljajo med
poslovnimi enotami znotraj podjetja.
Slika 8. Klasični in novi model delovanja podjetja
Aktivnost 1
Poddobavitelj Dobavitelj
1 Kupec na Kupec na
Aktivnost 2
debelo drobno
Dobavitelj
2 Aktivnost 3
Zavezniški
Business to partner
Business
Kupec na Kupec na
Poddobavitelj Aktivnost 1
debelo drobno
Dobavitelj Aktivnost 2
Business to
Consumer
Vir: WEF 2000.
Ob takšnih spremembah se spreminja tudi velikost podjetij, ki lahko dosegajo globalno

konkurenčnost. Glavni razlog, zakaj podjetja prosperirajo, je minimiziranje transakcijskih
stroškov (posameznik na trgu za posamezne storitve plačuje nižjo ceno). Odkar je internet
zmanjšal transakcijske stroške, je s tem zmanjšal tudi optimalno velikost podjetja. Majhna
podjetja sedaj ceneje kupujejo zunanje storitve kot pred leti. Poleg tega pa so se ovire za
vstop v posamezne panoge (»barriers to entry«) precej zmanjšale.
70
Študija Goldman Sachs analitično prikazuje možnosti prihranka stroškov po posameznih

panogah gospodarstva zaradi uvajanja »B2B« poslovanja. V razvitih tržnih ekonomijah
lahko podjetja pri nakupih “online” privarčujejo od 2% (predelava premoga) do 40%
(izdelava elektronskih komponent). “Online” poslovanje z dobavitelji lahko zmanjša ceno
izdelave avtomobila tudi do 14%. Nižanje proizvodnih cen v eni industriji znižuje cene
tudi pri drugih industrijah. V petih najbogatejših gospodarstvih »B2B« poslovanje zniža
povprečne cene v gospodarstvu do 4%.
Analize kažejo, da bo »B2B« poslovanje povzročilo dolgoročni dvig obsega gospodarske

dejavnosti za 5% v razvitih državah v naslednjih desetih letih. S tem se bo letna
gospodarska rast v teh ekonomijah dodatno dvignila za 0,25% (The Economist, 1. april
2000).
Preglednica 13: Možni prihranki stroškov pri »B2B« poslovanju v ameriškem

gospodarstvu
Elektronske komponente 29-39%

Strojna oprema 22%
Lesni izdelki 15-25%
Transport 15-20%
Znanost o ljudeh 12-19%
Računalništvo 11-20%
Mediji ter oglaševanje 10-15%
Letalska industrija 11%
Izdelava jekla 11%
Kemija 10%
Komunikacije 5-15%
Gorivo in plin 5-15%
Papir 10%
Zdravstvo 5%
Prehrambeni izdelki 3-5%
Predelava premoga 2%
Vir: Goldman Sachs 1999.
“Nova ekonomija” prinaša tudi večjo vlogo storitvam v globalnem merilu. Pri mednarodni
menjavi se povečuje delež programske opreme. Pri merjenju izvoza ali uvoza programske
opreme se pojavlja več problemov. Merjenje se pogosto omejuje na fizično podporo (CD-
ROM, diskete). Merjenje programske opreme v povezavi s strojno opremo prinaša vrsto
metodoloških težav. Statistika ne ločuje prodaje nove od skopirane programske opreme.
71
Preglednica 14: Vodilne države izvoznice in uvoznice programske opreme
IZVOZ (v mio USD v letu 1998) UVOZ (v mio USD v letu 1998)
Irska 3290 Velika Britanija 1056
ZDA 2956 Nemčija 966
Velika Britanija 664 Francija 864
Nizozemska 608 Kanada 806
Nemčija 513 ZDA 639
Francija 320 Italija 620
Japonska 173 Švica 498
Belgija-Luksemburg 162 Avstralija 358
Švica 116 Japonska 349
Avstrija 115 Nizozemska 335
EU 5927 EU 5453
OECD 9631 OECD 8941
Vir: OECD 2000.
Programska oprema ima še vedno razmeroma majhen delež v mednarodni menjavi blaga.
Izvoz je dosegel 9, 6 milijarde ameriških dolarjev v letu 1998, medtem ko je uvoz znašal
skoraj 9 milijard ameriških dolarjev ali 0,2 % od celotne menjave blaga. Irska glede izvoza
programske opreme prekaša celo ZDA. Zaradi nizkih davčnih stopenj ter zaradi angleško
govorečega območja je Microsoft izbral Irsko za svoj distribucijski center za EU. Kljub
temu, da Irci izdelujejo programsko opremo pretežno po naročilu, jim to vsekakor prinaša
mnoge koristi. Ena od teh so ugodne možnosti za zaposlovanje računalniških inženirjev ter
nadaljnji razvoj človeškega kapitala.
“Nova ekonomija” prodira tudi v tranzicijske države. Razlika med tranzicijskimi državami
ter zahodno Evropo je precejšnja. Ključni koraki, ki jih morajo države tranzicijske države
narediti v luči spodbujanja razvoja elektronskega poslovanja so:
− izboljšati inovacijske sposobnosti na področju IT,
− izdelati E-strategijo, ki vključuje tudi nove programe podprte iz državnih proračunov,
− prilagoditi izobraževalne procese novim izzivom,
− znižati cene priključkov na telekomunikacijska omrežja,
− izboljšati pogoje delovanja za mala in srednje velika podjetja,
− v okviru projektov »E-government« omogočiti "online" javne storitve,
− odpraviti ovire pri uvozu računalniške ter telekomunikacijske opreme,
− vzpostavitev novega pravnega okvira za e-dejavnosti( WEF, CEE Summit-Salzburg,
2000).
72
V tranzicijskih državah srednje Evrope so zelo hitro povečuje število mobilnih telefonov.
Ti kar za nekajkrat presegajo število računalnikov. Po relativni opremljenosti osebnih
računalnikov se med tranzicijskimi državami najbolje uvršča Slovenija. Slovenija je glede
računalniške opreme, opremljenosti šol, dostopa podjetij do interneta, predvsem pa
individualne odprtosti do uporabe interneta v izjemno ugodnem položaju in ta položaj je že
nad evropskim povprečjem. .
Mednarodna menjava in NTI (neposredne tuje investicije) (p)ostajajo pomembni viri

inovativnih podjetniških konceptov. »High-tech« industrija je doživela izjemen razmah v
mednarodni menjavi v devetdesetih letih, večinoma v znotraj panožni menjavi, ki prinaša
proizvodne ter inovacijske učinke na svetovnem trgu ter izkorišča lokalno znanje ter ostale
konkurenčne prednosti (OECD, 2000).
Tuje neposredne naložbe so v zadnjem desetletju doživele večji razmah kot rast
mednarodne menjave. NTI igrajo pomembno vlogo pri razširjanju znanja na področju
storitev, kjer je lokalna prisotnost ponudnika skoraj vedno potrebna.
Države z velikim pritokom NTI (kot npr. Irska) imajo koristi iz prenosa nove tehnologije
ter znanja. Države, kjer je delež vhodnih tujih naložb v BDP nizek, zato niso prejemnice
ustreznega transferja znanja in tehnologije. Zadnje študije dokazujejo, da se produktivnost
domačega gospodarstva dviguje, če se selijo izhodne naložbe v R&R intenzivne
dejavnosti, ter da vhodne NTI prinašajo nove tehnologije iz tujine (Lichtenberg, Van
Pottelsberghe, 2000).
Pri mednarodni menjavi in NTI se pojavljajo v zadnjem desetletju novi dejavniki. Narava
NTI se je bistveno spremenila s rastjo prevzemov in združitev, ki že dosegajo 85% NTI. V
obdobju 1991-1999 je rast prevzemov in združitev presegala 100%. Kapitalska vrednost
prevzemov in združitev v svetovnem merilu je narasla iz 2,5 bilijona USD v letu 1998 na
3,4 bilijone USD v letu 1999. Zato se pomen NTI v “novi ekonomiji” povečuje.
73
1. Pojasnite razlike pri ustvarjanju, posredovanju in uporabi novega znanja med visoko
tehnološkimi podjetji ter izobraževalnimi inštitucijami! Kakšne so posebnosti v
slovenskem gospodarskem in izobraževalnem okolju z vidika prenosa in uporabe
znanja?
2. Značilnosti tako imenovane »nove ekonomije« (B2B, B2C, C2C, G2C, G2B).
3. Vloga neposrednih tujih naložb pri »spillover« učinkih v tranzicijskih državah ter v
Sloveniji?
4. Podjetniški učinki neposrednih tujih naložb v Sloveniji?Ali so upravičene finančne
državne spodbude za privabljanje tujih neposrednih investitorjev? Katero so
prioritetni sektorji za tuja vlaganja v slovensko gospodarstvo ?
74
Tehnološko predvidevanje
8. TEHNOLOŠKO PREDVIDEVANJE
8.1. Uvodna izhodišča
Znanost, tehnološki razvoj in inovacije v današnjem svetu nedvomno predstavljajo gonilno

silo razvoja in temelj za pridobivanje in ohranjanje konkurenčnih prednosti. Ker je zaradi
obstoja tržnih nepopolnosti in večjih tveganj družbena stopnja donosa od investicij v R&R
višja od podjetniške (individualne) stopnje donosa, je smiselno, da država z ukrepi
znanstveno-tehnološke politike zagotovi optimalni obseg vlaganj v R&R in s tem vpliva na
hitrejšo gospodarsko rast, večjo blaginjo in večjo konkurenčnost gospodarstva.
Tudi najrazvitejše države imajo za izvajanje znanstveno-tehnoloških politik na voljo le

omejen obseg virov, s katerimi ne morejo podpreti vseh predlaganih raziskovalnih
programov in projektov. Omejena sredstva je potrebno usmerjati v tiste programe, ki za
državo pomenijo dobro naložbo z vidika pridobivanja novih konkurenčnih prednosti
domačih podjetij, ustvarjanja novih delovnih mest, večje kvalitete življenja državljanov
ipd. Pri odločitvah o usmerjanju razpoložljivih sredstev si morajo države zato postaviti
jasne prioritete, s pomočjo katerih naj bi zagotovile čimbolj učinkovito porabo
razpoložljivih sredstev.
Določanje raziskovalnih prioritet je zato eden izmed glavnih razlogov, zakaj se posamezne
države odločajo za izvajanje programov tehnološkega predvidevanja (»technology
foresight«), ki so v zadnjih nekaj letih postali priljubljeni način sistematizacije javnih
razprav o prihodnjih vplivih znanosti, tehnologije in drugih spodbujevalcev družbenega in
ekonomskega razvoja.
Tehnološko predvidevanje je sistematično predvidevanje razvoja znanosti, tehnologije,

gospodarstva, okolja in družbe v prihodnosti, da bi identificirali prihajajoče tehnologije in
področja strateških raziskav, za katere je verjetno, da bodo prinesla največje ekonomske in
družbene koristi (Martin, 2001).
Pri tehnološkem predvidevanju ne gre za tehniko ali skupek tehnik, ampak za proces,
katerega posebnost je sodelovanje širokega nabora strokovnjakov iz industrije,
raziskovalnih institucij, univerz in države, ki se med seboj povezujejo v omrežja in s tem
75
vplivajo na bolj učinkovito delovanje inovacijskega sistema (OECD, 1999).1 Tehnološko

predvidevanje tako predstavlja orodje za graditev skupnih stališč o prihodnjih razvojnih
strategijah in s tem vpliva tudi na bolj dolgoročno strateško usmerjanje posameznih
elementov inovacijskega sistema. Tehnološko predvidevanje se navadno nanaša na časovni
horizont 5-30 let.
Rezultati programov tehnološkega predvidevanja so zasnovani na dovolj širokem znanju,

zato niso uporabni zgolj za oblikovalce tehnoloških politik, ampak tudi za podjetja,
raziskovalne institucije in druge organizacije, saj pomenijo osnovo za dolgoročno strateško
načrtovanje na mikro ravni. Tehnološko predvidevanje je zato koristno tako za javni
sektor, saj omogoča bolj učinkovito usmerjanje omejenih finančnih virov, kot tudi za
privatni sektor, ker zmanjšuje negotovost v času hitrih tehnoloških sprememb. Z rezultati
tehnološkega predvidevanja in z neposrednim sodelovanjem v procesu tehnološkega
predvidevanja podjetja pridobijo koristne informacije o smereh razvoja posameznih
področij, o mnenjih drugih strokovnjakov, o možnostih sodelovanja z drugimi področji
ipd. Na kakšen način podjetja uporabijo te rezultate, je prepuščeno njim samim. Rezultati
tehnološkega predvidevanja so lahko posebej koristni za majhna in srednje velika podjetja,
medtem ko imajo zlasti nekatera večja podjetja pogosto tudi svoja predvidevanja, ker so
zanje državna predvidevanja lahko preveč posplošena.
V procesu izvajanja tehnološkega predvidevanja prihaja do ustvarjanja neformalnih

povezav med udeleženci iz gospodarstva, raziskovalne sfere, univerze in drugih institucij
(networking). Zato poleg samih koristi programa tehnološkega predvidevanja
(»programme/project benefit«) lahko govorimo tudi o t.i. koristih procesa (»process
benefit«). Zelo pomembno je tudi, da poleg formalnih povezav deluje tudi nešteto
neformalnih povezav med sodelujočimi v procesu tehnološkega predvidevanja.
Izvajanja programov tehnološkega predvidevanja so se prvi lotili Američani in Japonci v

šestdesetih in sedemdesetih letih, sledili pa so jim Nemci, Nizozemci, Francozi ter
Avstralci v osemdesetih letih. V devetdesetih letih je prišlo do pravega razcveta programov
tehnološkega predvidevanja, ki niso bili več omejeni na večje in industrijsko najbolj
razvite države. V Evropski uniji so se poleg večjih držav (Velika Britanija, Francija,
Španija) tehnološkega predvidevanja lotile tudi manjše članice (Avstrija, Finska, Irska,
Švedska,
1
Inovacijska sposobnost gospodarstva je odvisna tako od uspešnosti posameznih elementov
inovacijskega sistema (podjetij, izobraževalnih organizacij, raziskovalnih institutov, državnih institucij,
vmesnih institucij), kot tudi od obsega in kvalitete povezav med njimi (OECD, 1999).
76
Norveška), konec devetdesetih let pa beležimo tudi prve programe tehnološkega

predvidevanja v državah srednje in vzhodne Evrope (Madžarska, Češka). Znani so tudi
programi tehnološkega predvidevanja v drugih razvitih in razvijajočih se državah sveta
(Kanada, Nova Zelandija, Južnoafriška republika, Južna Koreja, Indonezija, Filipini,
Tajska, Indija, Argentina, Bolivija, Brazilija, ...).
8.2. Namen in cilji programov tehnološkega predvidevanja
Države se za izvajanje programov tehnološkega predvidevanja odločajo iz različnih

razlogov. V preteklosti je bilo tehnološko predvidevanje značilno le za velike tehnološko
najbolj razvite države, danes pa je zelo pogosto tudi v manjših razvitejših državah, pa tudi
v tranzicijskih in razvijajočih se gospodarstvih. Tehnološkega predvidevanja ne izvajamo
zaradi napovedovanja določenega stanja v prihodnosti, ampak za seznanjanje z možnimi
alternativnimi stanji v prihodnosti in zaradi oblikovanja ustreznih poti razvoja (Martin,
2001).2
Tehnološko vodilne države (ZDA, Japonska, Nemčija) so se programov tehnološkega

predvidevanja lotevale predvsem zaradi iskanja perspektivnih novih tehnologij, s katerimi
bi lahko izkoristile prednosti prvega ponudnika (first mover advantages) na porajajočih se
trgih novih tehnologij.
Manjše države si tako široko zasnovano tehnološko predvidevanje težje privoščijo, zato je
v njihovem primeru tehnološko predvidevanje usmerjeno predvsem v razvoj in usmerjanje
strategij tehnološke specializacije v skladu z njihovim ekonomskim in tehnološkim
potencialom ter družbenimi potrebami in priložnostmi države.
Za države v tranziciji lahko tehnološko predvidevanje predstavlja mehanizem za reševanje

strukturnih problemov in identifikacijo priložnosti, koristno pa je lahko tudi kot
mehanizem za depolitizacijo procesa oblikovanja znanstveno-tehnološke politike.
2
Tehnološkega predvidevanja (technology foresight) ne smemo enačiti z napovedovanjem (technology
forecasting). Pri napovedovanju predpostavljamo samo eno prihodnost, ki jo je potrebno čimbolj
natančno napovedati. Pri tehnološkem predvidevanju predpostavljamo več možnih prihodnosti, od
današnjih odločitev pa je odvisno, katera od njih se bo realizirala. Tehnološko predvidevanje ima do
prihodnosti torej bolj proaktivni pristop, ker predpostavlja, da lahko države, organizacije in
posamezniki s svojimi sedanjimi odločitvami vplivajo na prihodnost (Martin, 2001).
77
Razvijajoče se države, ki pri razvoju tehnologij ne morejo tekmovati z razvitejšimi

gospodarstvi, lahko uporabijo tehnološko predvidevanje kot sredstvo za ugotavljanje
svojih potencialov pri uporabi novih tehnologij.
Programi tehnološkega predvidevanja lahko zasledujejo različne cilje – od splošnih ciljev

povečevanja blaginje in kvalitete življenja do vrste bolj specifičnih ciljev. V večini
primerov pa se danes med glavnimi cilji pojavlja naslednje:
Glavni cilji programov tehnološkega predvidevanja

1. Na osnovi rezultatov programa tehnološkega predvidevanja oblikovati izhodišče za
postavljanje prioritet pri načrtovanju in zasnovi znanstvenih, tehnoloških in
inovacijskih politik. Tehnološko predvidevanje npr. lahko identificira perspektivna
področja, v katera je smiselno usmeriti raziskovalne napore. Vlada oz. ministrstva na
osnovi teh rezultatov lažje postavljajo proračunske prioritete in oblikujejo ukrepe
znanstveno-tehnološke politike. Rezultati niso uporabni samo za ministrstvo,
pristojno za znanost oz. tehnološki razvoj, ampak tudi za druga ministrstva (npr.
ministrstvo, pristojno za delo ipd.).
2. Spodbuditi dolgoročno strateško razmišljanje v podjetjih in v družbi nasploh

(ustvarjanje kulture strateškega razmišljanja o prihodnosti). Podjetja lahko rezultate
programa tehnološkega predvidevanja uporabijo kot osnovo za dolgoročno strateško
načrtovanje.
3. Preko sodelovanja in partnerstva med strokovnjaki iz gospodarstva, znanstveno-

raziskovalne sfere ter državne uprave spodbujati povezovanje med elementi
inovacijskega sistema in s tem vplivati na razvoj »bolj omreženega« inovacijskega
sistema.
Prvi cilj izhaja iz spreminjajoče se družbene pogodbe med znanostjo in tehnologijo na eni
strani ter državo (oz. širše: družbo) na drugi (Martin, 2001). Medtem ko je v preteklosti v
znanstveno-tehnološki politiki prevladoval t.i. znanstveno vzpodbujeni pristop (»science-
push«), pri katerem prihodnje smeri tehnološkega razvoja gospodarstva izhajajo iz
znanosti, se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja t.i. tržno vzpodbujeni pristop (»market
pull«), pri katerem tržno povpraševanje narekuje smeri razvoja R&R dejavnosti. Pri prvem
pristopu država spodbuja temeljne raziskave, ki naj bi na dolgi rok prinašale koristi, za
78
katere pa ni jasno, v kakšni obliki se bodo pojavile. Nova družbena pogodba zaradi
povečane konkurence, večjih proračunskih omejitev in zahtev po večji učinkovitosti
zahteva bolj jasno določene in merljive koristi v zamenjavo za vlaganja države v R&R.
Ker v okviru programov tehnološkega predvidevanja prihaja do sodelovanja med podjetji,
raziskovalnimi instituti ter univerzami in javno upravo, predstavlja tehnološko
predvidevanje eno izmed oblik povezovanja interesov znanosti s potrebami gospodarstva
in družbe kot celote.
Poleg zgoraj omenjenega se pri programih tehnološkega predvidevanja pojavlja še vrsta

drugih ciljev. Npr. v Veliki Britaniji so priporočila, ki so izhajala iz rezultatov
tehnološkega predvidevanja, predstavljala izhodišče za oblikovanje stališč za pogajanja o
6. okvirnem programu. Španski program tehnološkega predvidevanja naj bi Španiji
pomagal pri njenem uspešnejšem vključevanju v evropske programe in institucije. Madžari
so s programom želeli podpreti svoje vključevanje v Evropsko unijo. Med cilji programov
tehnološkega predvidevanja navajajo tudi grajenje skupnih vizij o prihodnosti,
izobraževanje udeležencev, širše javnosti idr.
8.3. Pristopi in metode tehnološkega predvidevanja
Izkušnje številnih držav, ki so se odločile za izvajanje programov tehnološkega

predvidevanja, kažejo, da ni univerzalnega pristopa, ki bi bil uporaben za vse države. Prav
tako pa pristopi, ki jih uporabljajo posamezne države niso v celoti prenosljivi na druge.
Vsaka država mora izbrati sebi prilagojeno metodologijo v odvisnosti od velikosti in
značilnosti njenega gospodarstva in sodelujočih industrijskih panog. Tako so se npr.
Japonska, Nemčija in Francija odločale za holistične pristope tehnološkega predvidevanja
z uporabo obsežnih delfi raziskav, na Nizozemskem, v Avstraliji in v številnih manjših
državah pa so se odločili za uporabo metode ekspertnih panelov v kombinaciji z drugimi
metodami (npr. metoda scenarijev), medtem ko delfi metoda pogosto sploh ni bila
uporabljena.
Tehnološko predvidevanje je lahko pretežno usmerjeno na ožje tehnološke prioritete

(usmerjenost na posamezne znanstveno-tehnološke discipline oz. panoge) ali pa na širše
družbeno-ekonomske cilje, kar je povezano s splošno tendenco umeščanja R&R dejavnosti
v širši kontekst družbeno-ekonomskih ciljev. V tem smislu lahko govorimo tudi o pretežno
tehnološki ali pretežno problemski usmerjenosti tehnološkega predvidevanja.
79
Tudi manjše države so v svojih programih tehnološkega predvidevanja uporabljale precej

različne pristope, kljub temu pa lahko opazimo nekaj skupnih značilnosti programov
tehnološkega predvidevanja manjših držav:
pristopi in cilji njihovih programov tehnološkega predvidevanja so pogosteje
usmerjeni na nacionalne posebnosti in na identifikacijo niš znotraj svetovnih
tehnoloških trendov, v okviru katerih v posamezni državi obstaja potencial za
razvoj;
časovni horizont njihovih programov tehnološkega predvidevanja je v povprečju

krajši (okoli 15 let);
poudarjen je proces tehnološkega predvidevanja kot sredstvo spodbujanja

komunikacije, ustvarjanja konsenza ter koordinacije med elementi inovacijskega
sistema;
programi tehnološkega predvidevanja v manjših državah so bolj usmerjeni v

implementacijo, uporabnost rezultatov in njihov prenos v podjetja;
zaradi usmerjenosti na širše družbeno-ekonomske cilje pri izvajanju programa

sodeluje širši nabor strokovnjakov.
8.3.1. Opredelitev področij in sodelujočih v programu tehnološkega predvidevanja
Ne glede na to, ali gre za tehnološko ali problemsko usmerjeno tehnološko predvidevanje,
je potrebno program zaradi njegove obvladljivosti razdeliti na nekaj zaokroženih področij.
Večina držav svoje programe deli v 6-20 ekspertnih panelov3, ki navadno vključujejo okoli
12-18 strokovnjakov iz gospodarstva, raziskovalnih institutov in univerz, državne uprave
in civilne družbe. Pri novejših programih število področij pogosto ni vnaprej določeno,
ampak se določa sproti med izvajanjem programa. Določanje programov je pogosto pod
vplivom lobističnih dejavnosti različnih strani, ki skušajo z vplivanjem na vodjo programa
ali na programski odbor v proces tehnološkega predvidevanja vključiti področja, za katera
so osebno zainteresirane.
Odločitev o tem, kdo naj bi sodeloval v programu, je odvisna od ciljev programa in

njegove usmeritve (pretežno tehnološka ali pretežno družbeno-ekonomska) ter od
področja, v katerem naj bi sodelovali. Potrebno pa je zagotoviti ustrezno razmerje med
3
Npr. na Švedskem so v okviru programa tehnološkega predvidevanja določili osem področij: zdravje,
medicina in varstvo, biološki naravni viri, družbena infrastruktura, proizvodni sistemi, informacijski in
komunikacijski sistemi, materiali in pretok materialov v skupnosti, storitve ter izobraževanje in učenje.
80
strokovnjaki iz različnih delovnih področij (gospodarstvo, raziskovalne institucije in

univerza, državna uprava, mediji, drugo). Člane panelov v večini primerov imenujejo
ministrstva, podjetja, posredniške organizacije ali programski odbor za obdobje trajanja
programa. Srečujejo se v rednih intervalih (npr. dvakrat mesečno), pri svojem delu pa se
lahko odločijo za uporabo vrste različnih metod. Od uporabljene metodologije je tudi
odvisno, koliko ljudi bo vključeno v program tehnološkega predvidevanja, koliko časa bo
program potekal in koliko finančnih virov bo potrebnih za njegovo izvajanje.
Že takoj na začetku je potrebno v program tehnološkega predvidevanja aktivno vključiti

tudi t.i. posredniške organizacije, npr. industrijska združenja, gospodarske zbornice,
akademije znanosti, regionalne razvojne agencije, centre za prenos tehnologij ipd. Te
organizacije namreč lahko igrajo pomembno vlogo pri dejavnostih osveščanja različnih
javnosti o programu tehnološkega predvidevanja (awareness raising), pri imenovanju
strokovnjakov v ekspertne panele, pri organizaciji delavnic in prireditev in zlasti še pri
razširjanju rezultatov programov tehnološkega predvidevanja.
8.3.2. Metode tehnološkega predvidevanja
Za tehnološko predvidevanje je mogoče uporabiti celo vrsto različnih metod, ki se v

posameznem programu med seboj pogosto kombinirajo. Za izbiro ustreznih metod so
lahko zadolženi ekspertni paneli sami ali predlagatelji in financerji programa (npr.
ministrstva ali državne agencije) oz. programski odbori, ki to nalogo lahko zaupajo tudi
zunanjim institucijam.
V nadaljevanju podajamo nekaj možnih metod, ki se uporabljajo pri izvajanju programov

tehnološkega predvidevanja.
81
Primeri metod, ki se uporabljajo pri tehnološkem predvidevanju

Delfi raziskava temelji na izpraševanju strokovnjakov s pomočjo postopnih ponavljanj
vprašanj z namenom doseganja konvergenc stališč in skupnih mnenj. Raziskava poteka v
več krogih, v vsakem naslednjem krogu pa se strokovnjakom predstavijo rezultate
prejšnjega kroga. Strokovnjaki tako v drugem in naslednjih krogih presojajo pod vplivom
mnenja svojih kolegov. Rezultate vsakega kroga je potrebno analizirati na kvalitativen in
kvantitativen način, ekstremna stališča, ki bistveno odstopajo od razvijajočega se
konsenza, pa je potrebno v sodelovanju z avtorji pojasniti. Delfi raziskave so navadno zelo
obsežne, njihova priprava in izvedba pa zahteva veliko časa in dela. Če raziskava poteka v
več kot dveh krogih, število udeležencev z vsakim od naslednjih krogov upada.
Pomanjkljivost delfi metode je deloma tudi v tem, da zahteva po konveregenci mnenj
lahko izloči iz obravnave mnenja, ki so lahko zanimiva, vendar preveč oddaljena od
prevladujočega mnenja.
Metoda ključnih tehnologij odkriva ključne tehnologije prihodnosti, pri tem pa uporablja
posebne kriterije, s katerimi lahko ocenjuje pomembnost posameznih tehnologij. Metoda
temelji na intervjujih s strokovnjaki iz podjetij. Rezultati so lahko naravnani bodisi v smeri
»technology push« pristopa bodisi v smeri »demand pull« pristopa, odvisno od tega, ali nas
zanimajo prihodnje tehnološke rešitve ali prihodnje potrebe podjetij. Metoda ključnih
tehnologij je posebej uporabna v tistih primerih, ko želimo definirati prioritete
raziskovalno-razvojne in industrijske politike po posameznih tehnoloških področjih.
Metoda ima to slabost, da preveč poudarja tehnološka in manj širša socio-ekonomska
vprašanja.
Metoda scenarijev zajema oblikovanje alternativnih vizij za prihodnost na podlagi ocene

prihodnjih možnosti in razpoložljivih informacij. Ta metoda je posebej primerna takrat, ko
imamo na razpolago vrsto med seboj nepovezanih informacij. Metoda scenarijev nam
pomaga razumeti posledice negotovosti in tveganj, ki so povezana s prihodnostjo.
Pomanjkljivost te metode je v nevarnosti, da oblikovane scenarije jemljemo kot edine
možne prihodnosti. Poleg tega pa so scenariji pogosto oblikovani preveč splošno in brez
spremljajočih analiz, zato se navadno uporabljajo v kombinaciji z drugimi metodami.
82
Ekspertni paneli se uporabljajo pri večini programov tehnološkega predvidevanja,

pogosto tudi kot dopolnilna metoda drugim metodam. Izjemno pomembni so za zbiranje in
analizo relevantnih informacij in znanja, prav tako pa spodbujajo kreativno razmišljanje in
ustvarjanje novih strategij za prihodnost. Zaradi neposrednega sodelovanja strokovnjakov
iz različnih organizacij (podjetja, raziskovalni instituti, univerze...) ugodno vplivajo tudi na
ustvarjanje novih raziskovalnih omrežij ter na širjenje vedenja o procesu predvidevanja in
rezultatih v družbo. Pri ekspertnih panelih pa je po eni strani potrebno paziti na to, da
močne osebnosti s svojimi mnenji ne prevladajo, po drugi strani pa prevelika težnja po
doseganju konsenza lahko negativno vpliva na kreativno mišljenje.
Drevesa relevance imajo kot metoda TP korenine v sistemski analizi. Uporabljajo se za

analizo situacij, za katere so značilne različne ravni kompleksnosti ali hierarhij. Drevesa
relevance so primerna za identifikacijo problemov in rešitev ter za ugotavljanje, kaj bi
morala določena tehnologija nuditi, da bi lahko prispevala k reševanju omenjenih
problemov.
1. Zakaj naraščajo potrebe po tehnološkem predvidevanju (»technology foresight«) v

velikih in majhnih ekonomijah?
2. Navedite ključne razlike med posameznimi metodami tehnološkega predvidevanja?
3. Kakšne so praktične koristi raziskav na področju tehnološkega predvidevanja za
narodno gospodarstvo ali za večje gospodarske družbe ?
83
9. LITERATURA:
Abramowitz, M., David, P.: "Technological change and the rise of intangible investment: The US
economy's growth path in the twentieth Century" in D.Foray and Antonelli C.: The
microdynamics of technological change, Routhledge, London, 1999
Baldwin J.R., B.Diverty, J.Johnson, Success, Innovation, Technology and Human Resource
Strategies - An Interactive System, članek na konferenci »The Effects of Technology and
Innovation on Firm Performance and Employment, Washington,D.C., 1995
Collechia, A.: The impact of ICT on Output Growths, STI WP, OECD, Paris, 2001
Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999-2001
Freeman Christopher: The Economics of Hope: Essays on Technical Change, Economic Growth
and the Environment. London: Pinter, 1992
Gundrum Uwe, Walter Günther H.: Technology Policy. Slovenian-German Co-operation in the
Field of Technology Policy. Karlsruhe: Fhg-ISI, 1997
Industrial Policy in OECD Countries 1991. Paris: OECD, 1992, 154 str.
Jaklič Marko: Strateško usmerjanje gospodarstva. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče,
1994, 181 str.
Kavaš Damjan: Značilnosti predelovalne industrije EU in Slovenije v poindustrijskemu razvoju.
Diplomsko delo, Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1995, 65 str.
Meske W.:From System Transformation to European Integration –Science and Technology in
Central and Eastern Europe at the beginning of 21st Century, LIT Verlag, Muenster 2004
Liehtenberg F., Van Pottelsberghe: Does FDI Transfer Technology across Borders, Columbia
University, 2000
Lundvall B.A. (eds.), Employment and Growth in the Knowledge based Economy, OECD, Paris,
1988
Lundvall B.A., Johnson B.: "The learning economy", Journal of Industry Studies, Vol. 1, No. 2,
December, pp 23-42, 1998
Lundvall B.A.: Innovation as an interactive process - from user-producer interaction to the national
system of innovation, in Dosi et.al. (eds.), Technical Change and Economic Theory, Pinter
Publishers, London, 1988
Mansfield E.: Economics of Technological Change, Norton, New York, 1969
Mesarić M.: Uvod u analizu tehničkog napretka, Ekonomski institut, Zagreb, 1970
Nonaka I., Takeuchi, H.: The knowledge creating company, Oxford University Press, 1995
OECD, Managing Manpower for Advanced Manufacturing Technology, OECD, Paris, 1991
OECD, Globalisation of Economic Activities and the Development of SMEs, OECD, Paris, 1995
OECD, Technology, Productivity and Job Creation - Volume 2 Analytical Report, OECD, Paris,
1996
OECD Technology, Productivity and Job Creation: Best Policy Practices, Paris, 1998
OECD, A New Economy? Paris, 2000
OECD, Science, Technology and Industry Outlook, Paris 1996.
OECD, Science, Technology and Industry Outlook, Science and Innovation, Paris, 2000
84
Literatura
OECD, S&T and Industry Outlook, Drivers of Growth, Paris, 2001

Peti okvirni program. Ljubljana: Slovenska znanstvena fundacija, 1998, 100 str.
Priročnik Frascati, 3. revidirana izdaja, Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ljubljana, 1995
Pyke F., Comparing Small and Large Firms in Europe: Prospects for Incomes and and Working
Conditions, referat na konferenci »Majhna in srednja podjetja: zaposlovanje, inovacije in
rast«, Washington, D.C., 1995
Radoševič S.: Tehnološki razvoj i intervencionistička praksa, Zagreb, 1987
Radošević S.: Technology transfer in global competition: the case of economies of transition.
Dyker et al: Technology of transition. Budapest: CEU. 1997
Radošević S.: Transformation of Science & Technology Systems into Systems of Innovation in
Central and Eastern Europe: The Emerging Patterns of Recombination, Path-Dependency
and Change. Sussex: SPRU, 1998
Science and Technology Policy: Review and Outlook. Paris: OECD, 1996. 314 str.
Stanovnik P.: Management inovacij, CISEF, Ljubljana 1995
Stiglitz J.: For Economists No Time to Party, Newsweek, 1999
Stubs Peter, Saviotti Paolo: Science and Technology Policy. Artis M. J., Lee N.: The Economics of
the European Union. Oxford: Oxford University Press, 1994. 432 str
The Economist, The World in 2000, London, 2000
Tyson L.: Old Economic Logic in the New Economy, California Management Review, 1999
Wagner J., Firm Size and Job Quality: Evidence from Germany, referat na konferenci »Majhna in
srednja podjetja: zaposlovanje, inovacije in rast«, Washington, D.C., 1995
Walter Günther: Inovacijska agencija za Slovenijo: Koncept in implementacija. Raziskovalec,
Ljubljana, 27 (1998), str. 42-47.
Wasilewski Leslaw, Kwiatowski Stefan, Kozlowski Jan: Science and Technology for
Development: A Comparision of Poland and Europe. Warsaw: Phare, 1998, 86 str.
World Competitiveness Yearbook, IMD, Lausanne, 2002-2004
85
Inovacijski management –II. del
II. del
INOVACIJSKI MANAGEMENT
86
Strateški management kot osnova za inovacijsko strategijo podjetja
1. POMEN INOVATIVNOSTI ZA POSLOVANJE PODJETJA
Inovativnost je danes glavna konkurenčna prednost podjetij in je tako tudi v veliki meri
predpogoj za uspešnost podjetij današnji družbi znanja (knowledge economy). Za družbo
znanja je značilno, da se poudarek iz investicij v fizični kapital seli k učenju in k
investicijam v ustvarjanje novega znanja (Robin Cowen, Van de Pal Gert, 2000, str. 10).
To vpliva na faktorje konkurenčnosti podjetij. Ti so sedaj kakovost, prilagodljivost, tržna
usmerjenost, odličnost proizvodov, poprodajne storitve in so nadomestili stroškovne
faktorje konkurenčnosti. Ti faktorji konkurenčnosti zahtevajo učinkovito organiziranost,
veliko znanja ter razvojne aktivnosti (Comunication from the European Commission –
COM-98, str. 10). To velja tako za velika in srednja kakor tudi za mala podjetja. Tako sta
Bolwiyn in Kumpe na podlagi empirične raziskave razvoja multinacionalk ugotovila, da so
te po drugi svetovni vojni prešle štiri razvojne stopnje, ki so jih določili predvsem tržni
dejavniki. V skladu z zahtevami trga se je spreminjal značaj konkurence (Tanja Dmitrovič,
1993, str. 35-37):
• v 50. in 60. letih so podjetja dosegla konkurenčne prednosti skoraj izključno na osnovi
cene. Osnovno vodilo je bila učinkovitost, ki se je kazala v znižanju stroškov na enoto
proizvoda, kar so dosegli s serijsko proizvodnjo ozkega izbora izdelkov v velikih
serijah,
• konec 60. let so se na svetovnem trgu pojavila podjetja, ki so uvedla novo prvino v
konkurenčni boj - kakovost. Potrošniki so postajali vedno zahtevnejši in kakovost je
postala konkurenčna prednost ob učinkovitosti, ki je bila nujni pogoj za obstanek v
svetovni konkurenci,
• gospodarska razvitost se je odrazila v dvigu življenjskega standarda in kupci so
zahtevali širši izbor izdelkov. Podjetja so proizvajala vedno bolj diverzificirane
proizvode, življenjski cikli so se zaradi naglo spreminjajočega povpraševanja začeli
krajšati in zato je za uspešno poslovanje postala glavna ovira proizvodna togost. V
konkurenčnem boju so uspela predvsem podjetja, ki jih je odlikovala proizvodna
fleksibilnost in prav ta je v 80. letih ustvarila prednost novih tekmecev na svetovnem
trgu pred tekmeci, ki so bili organizirani po načelih serijske proizvodnje,
• začetek 90. let fleksibilnost ni več odločilni kriterij uspešnosti, temveč je na prelomu
tisočletja glavna konkurenčna prednost inovativnost.
To velja tudi za srednja in mala podjetja (SMP). Analiza, ki je bila opravljena v Kanadi
leta 1989 na vzorcu 1480 podjetij, je pokazala, da so bolj uspešna tista SMP, ki imajo
svojo R&R enoto, imajo večji delež R&R izdatkov in imajo višje razmerje med izdatki za
R&R in celotno prodajo. Razlike so bile statistično neznačilne pri ostalih funkcijah
podjetja in tako je odličnost ostalih funkcij podjetja nujen pogoj, ne pa predpogoj za
uspešnost SMP. Za uspešnost SMP je zelo pomembna tudi povezanost z ostalimi podjetji
in organizacijami (networking). Tako je inovativnost ključni faktor uspeha SMP (OECD,
87
1996, str. 47-50). Razlogi za pomen inovativnosti so pogojeni z razmerami na področju

proizvodnje in storitev, ki so naslednje:
• tržišče ponudnikov se je že davno spremenilo v tržišče kupcev. Kupec najde za skoraj
vse proizvode bogato izbiro proizvajalcev in proizvodnih variant. S tem si je pridobil
položaj, da postavlja visoke zahteve za ceno, kakovost proizvodov in za dobavne roke.
• čas ima kritično vlogo predvsem na dveh področjih. Zaradi stalnega skrajševanja
življenjskih ciklov proizvodov se krajšajo časi razvoja proizvodov, obenem pa kupci
zahtevajo zelo kratke dobavne roke tudi za še tako neobičajne variante proizvodov.
• izredno pomembna je kvaliteta, saj zahteve po jamstvih proizvajalcev terjajo
upoštevanje vseh ukrepov za zagotavljanje kvalitete.
• kupci vedno bolj natančno diktirajo tudi zahteve po funkcionalnosti proizvodov, kar
vodi tudi pri serijski proizvodnji k njihovim številnim različicam in s tem majhnim
serijam variant.
• vsa področja neposredno ali posredno zadeva globalizacija, ki sili proizvodna podjetja
k iskanju novih proizvodnih, nabavnih in prodajnih razmerij. Tudi storitveni sektor je
vedno bolj globaliziran.
Trendom na trgu se je industrija (podjetja) v najrazvitejših državah (državah OECD)
prilagodila že v 80. letih, kar kaže naslednja preglednica.
Preglednica 1: Preoblikovanje industrije v državah OECD v 80. letih
Včeraj Jutri Cilji / potencialni rezultati

Strategija proizvoda
Velike serije, nediferencirani Majhne serije, specializirani Proizvodi, prilagojeni potrebam
proizvodi proizvodi potrošnika
Proizvod, cena Storitve, rešitve težav Premija za kvaliteto, zanesljivost,
odličnost
Kontrola kvalitete Kontrola celotne storitve Enaka pozornost je namenjena obliki,
proizvodnji, dobavi
Procesna strategija
Količina, obseg Hitrost, odzivnost Hitro uvajanje novih proizvodov
Rigidnost Fleksibilnost Večnamenska oprema
CIM, roboti Logistika, hitri pretočni časi, Design, ki omogoča manj operacij in
design lažji transport
Organizacijska strategija
Kompleksnost Organizacija Izogibanje zmedi, disfunkcionalnosti
Hierarhija Avtonomnost, odgovornost Boljše rešitve zaradi boljšega
poznavanja problema
Izbira trgov in strategija neposrednih investicij
Lokalni, nacionalni trgi Svetovni trg Diferencirani proizvodi in storitve
Sub-contacting Partnerstvo Razpršitev tveganja, delitev dobička
Dobavitelji z nizko ceno delovne Neposredne investicije na Neposreden vstop na tuje trge
sile ključnih trgih
Vir: Industrial Policy in OECD Countries, 1991, str. 27.
88
Podjetja iščejo in izkoriščajo različne oblike inovacij, saj želijo s tem pridobiti strateško
prednost.
Preglednica 2: Strateške prednosti podjetij s pomočjo inovacij
Oblika inovacije Strateška prednost

Novost Ponudba edinstvenega proizvoda/storitve
Radikalen Sprememba pravil poslovanja v panogi
proizvod/tehnologija
Kompleksnost Kompleksnost onemogoča posnemanje konkurentov
Redesign Redesign osnovnega modela omogoča podaljšanje
življenjskega cikla proizvoda, nižje stroške in dodatne
prihodke
Stalne inkrementalne Stalno povečevanje dodane vrednosti
izboljšave
Vir: Tidd, Bessant, Pavitt, 2001, str. 6.
Podjetja so v 90-ih letih bila še bolj inovativna kot v 80-ih, saj so se trendom prisotnimi v
80-ih letih pridružili novi. Trg je z razpadom socialističnih sistemov postal še bolj globalen
in konkurenčen, nadaljevala se je politična in ekonomska integracija držav (NAFTA, EU,
ostala regionalna združenja), nekatere manj razvite države kažejo visoko gospodarsko rast
(predvsem Kitajska), pomen inovacij se je še povečal (danes je to glavna konkurenčna
prednost podjetij), povečal se je pomen organizacijskih sprememb (večja avtonomnost
zaposlenih, uvajanje informacijske tehnologije, TQM) in kakovosti (standardi). Izrednega
pomena za današnje gospodarstvo, predvsem pa za gospodarstvo v naslednjih desetletjih
pa imajo visoke tehnologije. Te doživljajo nadaljni razvoj (predvsem informacijska
tehnologija, ki spreminjanja načina našega dela, in biotehnologija) ter industrijsko uporabo
(informacijska tehnologija). Tako je že danes informacijska tehnologija v veliki meri
spremenila način poslovanja podjetij in tudi ostalih organizacij (šolstvo, znanost,
kultura,…). Tako se je spremenilo delovanje podjetij (uvajanje informacijske tehnologije v
podjetje), kakor tudi poslovanje podjetij s kupci, konkurenti, dobavitelji, javno upravo.
Informacijska tehnologija bo predstavljajla v določenih gospodarskih dejavnostih pravo
revolucijo (finančne storitve, trgovina, logistične storitve). Informacijska tehnologija je še
pospešila trend mreženja (networking), ki je rezultat kompleksnosti svetovnega trga, ki
zahteva fleksibilnost, multidisciplinarnost, visoka finančna sredstva (stroški raziskav in
razvoja ter trženja so skokovito porasli). To zahteva sodelovanje različnih akterjev, kar
zahteva spremembo miselnosti (timsko delo, delitev informacij) in uporabo najsodobnejše
tehnologije (informacijska tehnologija). Ti trendi se bodo nadaljevali tudi v 21. stoletje in
bodo predvidoma naslednji (Business Week, 31.8.1998):
89
• Glavni pospeševalci razvoja:

informacijska revolucija, ki bo pospešila rast produktivnosti v gospodarstvu. V
prihodnjih 10 letih se bodo najbolj spremenile tiste gospodarske dejavnosti, ki
so odvisne od informacij (predvsem storitve);
novi tehnološki preboji (biotehnologija, mikroelektro-mehanski sistemi) bodo v
naslednjih 10 letih povzročili nastanek novih panog;
vse večja globalizacija, kar bo povečalo konkurenco in bo spodbudilo podjetja
k intenzivnejšemu inoviranju in zmanjševanju stroškov.
• Razmere v naslednjih desetletjih:
nadaljevanje gospodarske rasti;
države, ki bodo pospeševale inovativnost, prosto trgovino in odprte finančne
sisteme bodo konkurenčne;
podjetja, ki bodo obvladovala najsodobnejše tehnologije bodo dobičkonosna in
bodo imela večje tržne deleže.
• Slabosti:
z uvajanjem novih tehnologij se bo še povečala negotovost za delavce in za
podjetja;
tehnološki šoki bodo povzročili ekonomske in politične pretrese.
Tako bo tudi v začetku 21. stoletja inovativnost ključ konkurenčnosti podjetij, regij in
držav. Tako se morajo podjetja stalno prilagajati tržnim in drugim spremembam. Le tako
zagotavlja svoj obstoj in stalno izboljševanje svojega položaja na domačem in tujem trgu
(Gabrijel Devetak, 1997, str. 69). Podjetje, ki želi danes uspeti, mora imeti ustrezno
tehnološko raven (proizvodi, procesi) in dobro poznati trg. To nam kaže Preglednica 3.
Preglednica 3: Matrika tehnologija/trg
Razumevanje trga
Tehnološka raven dobro povprečno slabo
vodstvo zvezda uspeh dvom
sledenje vodečih uspeh dvom neuspeh
zastarela dvom neuspeh polom
Vir: Kos: Inovacijski menedžment, 1996, str. 27.
Tako je inovativnost postala ena ključnih besed ameriškega managementa. Vodstva

podjetij so ugotovila, da so tudi konkurenčna podjetja uspešna pri izločanju neosrednjih
dejavnosti iz podjetja (outsourcing), kakor so tudi sposobna uspešno in učinkovito
reinženirati proizvode in procese. Zato ameriška velika podjetja uvajajo nove
organizacijske strukture (notranje podjetništvo) s ciljem pospeševanja inovativnosti (The
Economist, 4.12.1999, str. 73).
90
Da pa je danes podjetje lahko uspešno, je potreben multidisciplinarni pristop, saj ima vsak
proizvod več dimenzij, kot so: tehnološka, pravna, tržna, organizacijska, proizvodna,
finančna. Zaradi večdimenzionalnosti proizvoda in skrajševanja življenjskega cikla
proizvodov in globalizacije trgov, mora biti razvoj proizvoda multidisciplinaren (timsko
delo) ter permanenten. Tako danes nimamo več klasičnega linearnega razvoja (linearni
model), kjer bi si faze sledile druga za drugo, temveč je potreben multidisciplinarni razvoj
že na začetku inovacijskega procesa, saj zaradi velike konkurence na svetovnih trgih ni
pomembno le, da proizvod razvijemo, temveč ga je potrebno tudi prodati. Že tako je
verjetnost uspešnosti posameznega proizvoda sorazmerno majhna. Inovacije so neuspešne
predvsem zaradi netehnoloških razlogov (pomanjkljiva raziskava trga, nezadostno ali
neustrezno trženje, slaba kalkulacija stroškov in cen, previsoki stroški in prevelika
konkurenca). Potrebe kupcev so tako danes usmerjevalec razvojnih dejavnosti v podjetjih,
kar zahteva sodelovanje in komuniciranje med razvojem, proizvodnjo in trženjem. To
zahteva veliko znanja (tržnega in tehnološkega), dobre organiziranosti in dobrih
informacij. Podjetja prihodnosti bodo morala slediti nekaterim najuspešnejšim sodobnim
podjetjem kot je Cisco. Značilnosti upravljanja Cisca in ostalih naprednih podjetij so
naslednje (Business Week, 31.8.1998):
• mreženje s kupci, dobavitelji, zaposlenimi in poslovnimi partnerji (uporaba
informacijske tehnologije);
• osredotočenje na stranko;
• prevzemi podjetij le v primeru pridobitve intelektualnih potencialov in naprednih
proizvodov;
• partnerstva;
• potrebno je zadržati najboljše kadre.
Podjetje mora torej spodbujati inovativnost s ciljem povečanja prihodkov in relativnem

zmanjševanjem odhodkov. Podjetja se pod konkurenčnem pritiskom radikalno zmanjšujejo
stroške, zmanjšujejo obseg svoje dejavnosti in želijo optimirati svoja sredstva. Tako stopi v
ospredje kratkoročne odločitve s ciljem ugodnih kratkoročnih finančnih rezultatov. To pa
ima za posledico, da se zmanjšajo spodbude za inovativnost (poudarek le na zmanjševanju
stroškov, ukinjanje finančnih spodbud inovatorjem), kar povzroči odliv kreativnih kadrov
in neprivlačnost zaposlitve novih kadrov s svežimi idejami. To spiralno vodi k vedno
manjši konkurenčnosti podjetja in k zmanjšanju rasti podjetja in posledično povzroči krizo
podjetja (Paul Taffinder, 1999, str. 4). Analize kažejo, da zmanjševanje aktivnosti podjetij,
kar je bil trend ameriških podjetij v 90-ih letih (dezinvestiranje, zmanjševanje števila
zaposlenih), ni prineslo rezultata, temveč je predvsem zmanjšalo ustvarjalnost in
91
zadovoljstvo zaposlenih4. Takšno ravnanje je bilo tudi značilno za slovenska podjetja po

osamosvojitvi, saj so ta prepogosto stavila preveč na zmanjševanje odhodkov in so
premalo vlagala v ustvarjanje nove vrednosti. Posledica je bila razpustitev R&R oddelkov
in odliv kreativnih kadrov iz podjetij. Dejstvo je, da so podjetja imela preveč zaposlenih,
imela preveč funkcij, pogosto preveč stalnih sredstev in bila so tudi v slabem finančnem
položaju. Kljub temu prevelik poudarek na zmanjševanju stroškov večini podjetij ni
prinesel dolgoročnejše stabilnosti, brez pridobitve novih trgov, investiranja v tehnologijo,
kadre, organizacijo podjetja in brez investiranja v razvoj novih proizvodov.
Da ne pride do takšne krize podjetij je naloga vrhnjega managementa, ki s pomočjo

strateškega managamenta oblikuje skupaj s sodelavci in partnerji ustrezne strategije in jih
tudi uresničuje.
1. Kateri so faktorji konkurenčnosti podjetja?
2. Kako se je spreminjal značaj konkurence?
3. Zakaj je inovativnost podjetij tako pomembna?
4. Preoblikovanje industrije v državah OECD v 80-ih letih?
5. Kakšne so strateške prednosti podjetja zaradi inovacij?
6. Kakšni so trendi razvoja v 21. stoletju?
7. Kateri so glavni razlogi neuspešnosti inovacijske dejavnosti in zakaj?
8. Naštejte značilnosti upravljanja naprednih podjetij?
4
Ungson R. Gerardo, Trudel D. John: Engines of Prosperity: Templates of Information Age.
London: Imperail College Press, 1998, str. 5.
92
2. STRATEŠKI MANAGEMENT KOT OSNOVA ZA INOVACIJSKO

STRATEGIJO PODJETJA
V današnjem turbulentnem okolju je potrebno podjetja upravljati in poslovoditi strateško.

V takšnem okolju se ne moremo opirati na neka trajna pravila obnašanja, ne enostavne
ekstrapolacije dosedanjih trendov, temveč se je potrebno že danes prilagajati okolju, ki bo
nastalo jutri. Tako je danes najbolj ključno vprašanje podjetij, kako se stalno renovirati v
današnjem turbolentnem svetu. Podjetje mora izkoristiti priložnosti v zunanjem okolju z
uporabo lastnih prednosti in minimizirati lastne slabosti ter se obraniti groženj. Zato je
potrebno oblikovati in uresničevati plane in izvajati dejavnosti, ki so življenjskega,
celovitega in stalnega pomena za celotno podjetje. Uspeh podjetja je odvisen od uspešnosti
strateškega razvoja podjetja in od uspešnosti sprotnih operativnih poslov. Pomembno je, da
so v podjetju tudi pri opravljanju sprotnih poslov vedno upoštevani izpuščeni osnovni
strateški cilji podjetja, čeprav se lahko kratkoročno tudi razlikujejo. Zato tudi inovacijska
strategija podjetja izvira iz osnovnih strateških ciljev podjetja.
Med različnimi avtorji ni popolnega soglasja in enotnosti o glavni vsebini strateškega

managementa, pa lahko mnenja različnih avtorjev strnemo v naslednje vsebine strateškega
managementa, ki jih vsebuje strateški model Hungerja in Wheelena (Hunger David J.,
Wheelen Thomas L., 1996, str. 339):
1. Motrenje:
• zunanje okolje,
• notranje okolje (struktura, kultura, resursi).
2. Oblikovanje strategij:
• poslanstvo,
• cilji,
• strategije,
• politike.
3. Uresničevanje strategij:
• programi,
• proračuni,
• postopki,
4. Spremljanje in vrednotenje
Trajno prilagajanje podjetja dinamiki okolja s spremembami v proizvodnem programu, s

povečevanjem zmogljivosti ali s spreminjanjem strukture kapacitet in proizvodnega
programa, programa nabave in prodaje ter s komercialnim ali proizvodnim povezovanjem
93
in združevanjem lahko šele zagotavljamo dolgoročno rast in razvoj. Pri tem je poudarek na
integralnem pristopu (povezanost vseh funkcij v podjetju). Pri tem podjetja planirajo v
določenem časovnem horizontu, ki je v mejah, ki jih postavljata še dopustna stopnja
nenatančnosti pri predvidevanju v podjetju in čas vezave sredstev v nefleksibilnih oblikah
(npr. stroji). Uspešnost tega planiranja je odvisna od razpoložljivosti informacij o
prihodnosti okolja in podjetja, od stroškov teh informacij in od njihove zanesljivosti.
Dejstvo je, da je razvoj vse hitrejši in da se časovni horizont planiranja skrajšuje. Razlike
so tudi med posameznimi panogami, saj je na področju informacijske tehnologije
planiranje v obdobju 5 let že zelo negotovo. Kljub vse večji turbolentnosti razvoja pa to le
povečuje potrebo po planiranju, saj mora podjetje biti sposobno se odzvati na spremembe.
Zato mora biti strategije podjetja osredotočene, se hitro začeti izvajati, prilagodljive in
prijazne (focus, fast, flexible and friendly). Različni časovni roki zahtevajo različno
podrobnost planiranja, kar kaže Preglednica 4.
Izhodišče strateškega managementa je okolje, v katerem deluje poslovni subjekt z vsemi

nevarnostmi in priložnostmi v zunanjem okolju in z vsemi slabosti in prednostmi v
notranjem okolju. Odločitve v zvezi s planiranjem so zazrte v prihodnost, zato je potrebno
predvidevati možne spremembe okolja v prihodnosti, ki bi vplivale na poslovanje podjetja.
Upoštevati je potrebno mnoge ekonomske, družbene, tehnološke in politične dejavnike, ki
bi ogrozili obstoječe delovanje, in ustvarili priložnost za nove posle, kar je potrebno
upoštevati pri postavljanju ciljev in strategij. Vsa podjetja se srečujejo s podobnimi
grožnjami, priložnostmi in alternativnimi strategijami. Možnosti podjetja, da bo izkoristilo
dane priložnosti, pa so odvisne od sposobnosti podjetja. Zato je potrebno v podjetju
narediti kritično oceno slabih in dobrih strani podjetja in se nato na osnovi vseh
relevantnih podatkov odločiti za primerne strategije. Seveda je oblikovanje strategije
ponavljajoč se proces, saj je nemogoče postaviti realistične podjetniške cilje, dokler ne
pretehtamo možnih strategij, predvidevanj, analiz zmožnosti podjetja in obratno. Po
opravljeni analizi notranjega in zunanjega okolja podjetja podjetje definira svoje
poslanstvo in svoje cilje. Cilji opredeljujejo dolgoročne specifične smotre organizacije.
Cilji morajo biti jasno določeni, kar običajno vključuje opredelitev proizvodov nekega
podjetja in trgov, ovrednotene končne rezultate in natančen časovni razpored za stvari, kot
so delež na trgu, promet in dobiček. Torej je potrebno cilje postavljati kot rezultate, ki jih
želimo doseči. Gre za povsem določene rezultate tako v pogledu velikosti kot v pogledu
časa. Cilji (pravilni) imajo veliko motivacijsko moč, služijo za rangiranje alternativ, služijo
za merjenje uspešnosti, določajo splošen okvir poslovnega odločanja v podjetju, ki
zagotavljajo temu odločanju določeno konsistentnost. Cilji kažejo, čemu je potrebno dati
prednost in na kaj se je potrebno osredotočiti, s tem pa tudi sami po sebi usmerjajo vsa
94
prizadevanja. Katerakoli kombinacija ciljev je dosegljiva po raznih poteh. Te imenujemo

strategije. Med alternativnimi strategijami je potrebno izbrati najbolj obetavno. Nato
definiramo politike, sledi uresničevanje strategije, spremljanje in vrednotenje.
Preglednica 4: Razviti model politike podjetja
KULTURA VIZIJA PODJETJA

PODJETJA
Temeljna zamisel o podjetju
TEMELJNA SMOTRI Za podjetje
POLITIKA Temeljna strategija
(5-10 let)
Dolgoročno Dolgoročni Dolgoročne
POSLANSTVO KONCEPTI ZMOŽNOSTI
okvir dejavnosti podjetja Struktura- Razpoložljiva sredstva:
(okvir programov poslovnih členjenost • nematerialna,
enot) Procesi-delovanje • materialna.
RAZVOJNA RAZVOJNI CILJI Za vsako poslovno enoto
POLITIKA Razvojna (program) in za podjetje
(3-5 let) strategija
Srednjeročne Srednjeročne Srednjeročno
USMERITVE NALOGE NOSILCEV: DODELJENA
PROGRAMOV: • načrti poslovnih SREDSTVA:
• v podjetju, enot, • predlogi predračunov
• v zunanjih okoljih • načrti strokovnih poslovnih enot,
podjetja. služb, • letni predračun podjetja.
• načrt podjetja.
TEKOČA TEKOČI CILJI Za vsako poslovno
POLITIKA Tekoča enoto (program)
(1. leto) strategija in za podjetje
Letne Letne Letno
USMERITVE NALOGE GOSPODARJENJE S
PROGRAMOV: IZVAJALCEV SREDSTVI:
• v podjetju, Izvedbeni načrti: • predlog
• na tržišču: • poslovnih enot, predračunov
- znanih • strokovnih služb. poslovnih enot,
konkurentov, • letni predračun
- drugih. podjetja.
NAČINI UREJENOST SREDSTVA

Vir: Tavčar, 1994, str. 6.
Pri določanju strategije podjetja ima izredno pomembno vlogo analiza SWOT (strength –
prednost, weakness – slabost, oportunity – priložnost, threat – grožnja), ki je primerna
95
povezava notranjih in zunanjih okoliščin, ki vplivajo na podjetje. Prednosti in slabosti so

povezane z notranjimi strateškimi sposobnostmi podjetja, priložnosti in grožnje pa
prihajajo iz zunanjega okolja. Podjetje mora pri analizi zunanjega okolja poleg političnih,
pravnih in socialnih vidikov analizirati ekonomske vidike. Predvsem je pomembno
analizirati panogo, v kateri deluje, oziroma svojo konkurenco. Konkurenca, oziroma
pravila konkuriranja, lastna določeni panogi, so odvisna od petih skupin določljivk, ki s
skupnim delovanjem določajo končno dobičkonosnost v panogi. Močnejša je kakšna izmed
določljivk, bolj so podjetja omejena pri višanju cen in s tem pri doseganju večjega dobička.
S pomočjo ocenjevanja skupnega delovanja omenjenih petih skupin določljivk
ugotavljamo poslovne možnosti in nevarnosti za prihodnjo poslovno uspešnost podjetij.
Moč teh določljivk med panogami varira in se z razvojem (staranjem) panoge spreminja.
Strukture panoge določa ekonomske in tehnične značilnosti panoge in od tega je odvisno,
kako se bo porazdelila ustvarjena vrednost med posamezne ekonomske osebke (podjetje,
kupci, ostala podjetja, dobavitelji, država). Te določljivke so naslednje (Porter Michael E.,
1990, str. 35):
• nevarnost novih konkurentov,

• moč dobaviteljev,
• moč kupcev,
• nevarnost substitutnih proizvodov,
• tekmovanje med obstoječimi podjetji.
Svoj položaj ocenimo na osnovi navedenih določljivk in sicer s konceptom osrednje

sposobnosti. Pri analizi osrednje sposobnosti podjetja je treba odgovoriti na ta vprašanja
(Hočevar Marko, Jaklič Marko, 1999, str. 72):
• kdo je lastnik osrednje sposobnosti? Na primer, v mnogih storitvenih organizacijah
imajo osnovno znanje zaposleni, ne podjetja, zato je selitev tega znanja v konkurenčno
podjetje razmeroma lahka.
• kako trajne so osrednje sposobnosti? Na primer, na področjih, kjer so tehnološke
spremembe hitre in življenjski cikli proizvodov kratki, so tudi konkurenčne prednosti
kratkotrajne. Temeljno vprašanje postane, kako hitro in fleksibilno je podjetje pri
učenju in prilaganju.
• kako so osrednje sposobnosti prenosljive? Nekateri viri, na primer surovine, so zelo
lahko dosegljivi tudi konkurentom, saj jih je mogoče kupiti na trgu. Mnogo težje je
prenosljiv sloves ali blagovna znamka.
• kako hitro nas konkurenca lahko posnema? Gre za oceno, kako hitro lahko konkurenca
razvije podobne vire in podobne proizvode.
96
Odgovori na ta vprašanja nam povejo, kako trdna je naša osrednja sposobnost. V podjetju
je treba pozornost s sedanjih denarnih tokov preusmeriti na vprašanje, kaj bodo v prihodnje
tiste “mišice”, ki bodo podjetju omogočale konkurenčnost. Gre za tako imenovano
“znanje, ki je lastno podjetju” (firm specific knowledge), ki ga ni mogoče kar tako
posnemati, ni na voljo na trgu in ga je zato treba strateško razvijati. To storimo s
konceptom osrednje sposobnosti. Izkušnje kažejo, da je primerneje načrtovati svojo
osrednjo sposobnost kot pa svoje proizvode, seveda pa sta oba vidika medsebojno tesno
povezana. Pomembna je prilagodljiva, inovativna in podjetniška odzivnost podjetja.
Ker strategiziranje5 čedalje bolj postaja domena vseh zaposlenih v podjetju, je primerno v
pripravo strateških načrtov vključiti čim več zaposlenih. Ta koncept (od spodaj navzgor) je
primeren predvsem pri sestavljanju poslovne strategije (opisuje, kako bo podjetje
nastopalo v specifični dejavnosti) ali funkcijskih strategij (opisuje, kako bo podjetje po
posameznih funkcijskih področjih podpiralo svojo poslovno strategijo). Vendar je treba
vedeti, da korporacijska (s katerimi dejavnostmi naj se podjetje ukvarja, kako naj jih vodi)
ali celovita strategija (“grand” ali “master strategy”, ki temelji na elementih poslovne
strategije, funkcijskih strategij in korporativne strategije, pri čemer je osnovno vprašanje,
kaj je osnovno gibalo podjetja) še vedno ostaja predvsem v domeni uprave oziroma
vrhnjega managementa. Jasna celovita strategija je še posebej pomembna v slovenskih
razmerah, ker se podjetja šele (ali ponovno) nekako konstituirajo, saj dobivajo nove
lastnike, pri katerih mora uprava dobiti mandat za določeno (želeno) naravo podjetja in
njegov razvoj v prihodnosti.
Pri oblikovanju korporacijske in poslovne strategije gre za vprašanje, kaj bo ime podjetja
pomenilo čez določeno časovno obdobje (5-10 let), oziroma s čim se bo podjetje ukvarjalo.
Korporacijska strategija mora voditi odločitve na ravni korporacije. Odgovarja na dve
bistveni vprašanji (Goold Michael, Campbell Andrew, Alexander Marcus, 1994, str. 5):
• v katero dejavnost naj podjetje (korporacija) investira svoja sredstva in v kakšni obliki
(večinsko lastništvo, manjšinsko lastništvo, skupna vlaganja, strateška partnerstva)?
• kako naj korporacija vpliva in vodi dejavnosti, ki so pod njeno kontrolo?
Korporacijska strategija zasleduje številne vidike kot so (Rothwell Roy, 1994, str. 37):
• rast (promet, dobiček, tržni delež, organska, ...),
5
Pojem strategiziranje se v teoriji in praksi strateškega managementa čedalje bolj uveljavlja. Gre
za načela kontingenčnega načrtovanja, pri katerih se ne išče “zacementiranih” rešitev, temveč gre
za ustvarjalni dialog in iskanje rešitev na podlagi analize in praktičnih izkušenj. Gre za sistemski
pristop pri odzivanju na spremembe.
97
• tržne poti (neposredna prodaja, prodaja preko posrednikov, ...),

• pozicioniranje na trgu (cena, diferenciacija proizvodov, segmentiranje, tržne niše, ...),
• tehnologija (lastni R&R, licence, strateško partnerstvo, ...),
• znanje (poslovodenje, trženje, proizvodnja, ...),
• proizvodnja (lokacija, masovna, avtomatizirana, ...),
• organizacija (divizijska, matrična, ....),
• diverzifikacija ali osredotočenje (proizvod, trg, geografsko območje, ...),
• finance (lastniški kapital, posojila, ...),
• povezovanje z ostalimi (vertikalno, horizonzalno, funkcionalno),
• investicije (investiranje, dezinvestiranje, doma, v tujini, ...).
Podjetje mora definirati svojo korporacijsko strategijo znotraj treh dimenzij:
• proizvod (novi, obstoječi proizvodi),
• trg (novi, obstoječi trgi),
• tehnologija (nova, obstoječa).
Korporacijsko strategijo delimo na strategijo rasti, strategijo stabilizacije in strategijo
krčenja. Pri ocenjevanju korporacijske strategije najpogosteje uporabljamo porteljsko
analizo oziroma matrike, ki so jih razvili podjetji Boston Consuslting Group (matrika
BCG) in General Electric (matrika GE). Ta zahteva, da opazujemo položaje različnih
poslovnih področij znotraj konteksta dejavnosti celotne gospodarske organizacije in da na
tej osnovi ocenjujemo celovito izpostavljenost organizacije poslovnim tveganjem in
ekonomski uspešnosti.
Preglednica 5: BCG matrika
visoka ZVEZDE ?
Stopnja rasti
10%
trga
Nizka KRAVE PSI
visok nizek
Relativni tržni delež

Vir: Hočevar, Jaklič, 1999, str. 69.
Portfeljska analiza omogoča upravljanje diverzificiranih podjetij (več strateških poslovnih

enot). Enote, ki so v fazi zrelosti, naj bi s svojimi denarnimi tokovi poskrbele za razvoj
novih enot. Podobno, kot vsa orodja, je portfeljska analiza le kamenček v celotnem
mozaiku, ki ima številne slabosti. Porfteljsko analizo zelo kritizirajo. Ena od njih je
98
povezana s smiselnostjo diverzificiranega podjetja, o čemer bomo spregovorili v

naslednjem poglavju. Nekateri ne verjamejo v koncept življenjskega cikla in menijo, da je
težko ugotoviti, kdaj je proizvod prešel iz ene faze v drugo. V slovenskih razmerah je treba
tudi ugotoviti, da so možnosti dezinvestiranja celotnih podjetij oziroma programov
razmeroma majhne in ponavadi tudi drage, saj je težko najti primernega kupca. Prav tako
je lahko počasna rast v panogi ali pa rast, ki je sploh ni, za dobro podjetje v panogi celo
prednost.
Preglednica 6: Matrika GE
selektivno
velika investiranje investiranje
Tržna investiranje
privlačnost selektivno
srednja investiranje dezinvestiranje
investiranje
selektivno
majhna dezinvestiranje dezinvestiranje
investiranje
močan srednji šibak
Konkurenčni položaj
Vir: Hočevar, Jaklič, 1999, str. 70.
V diverzificiranem podjetju je zato najpomembnejše najprej pripraviti kvalitetne poslovne

strategije oziroma strategije po posameznih enotah. Priprava poslovne strategije temelji na
analizi odnosa proizvod/trg, na osnovi analize trendov (trg, konkurenti, distribucija,
dobavitelji, tehnologija, regulativa), na identificiranju glavnih konkurenčnih prednosti in
na osnovi priprave strategije in ukrepov za izvedbe le te (Guidelines on Technology Needs
Identification in SMEs, 2000, str. 11). Nato je treba začeti ugotavljati sinergije med
posameznimi enotami in pomen posamezne enote za celotno podjetje.
Nato je potrebno razviti strategije poslovnih področij (strateška poslovna enota oziroma
skupina proizvodov), ki morajo biti izvedene iz korporacijske strategije podjetja ali vsaj
skladne z njo. Temeljne strategije poslovnih področij nam kaže Preglednica 7.
99
Preglednica 7: Temeljne strategije v okviru poslovnega področja
celotna
panoga STROŠKOVNA
DIFERENCIACIJA
PREDNOST
Strateški
cilj
OSREDINJENJE TRŽNE NIŠE
tržni fokus na nizkih stroških fokus na diferenciaciji
segment
nizki stroški diferenciacija
Relativna konkurenčna prednost

Vir: Porter, 1985, str. 12.
Strategija velikega tržnega deleža in strategija osredinjenja sta dva različna svetova
(drugačna miselnost, vrednote, navade in razmerja v organizaciji) in zato se mora podjetje
odločiti za eno ali za drugo. Izrazita temeljna strategija povečuje uspešnost podjetja. Vsaka
od strategij zahteva določene pogoje. Strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti
slovenske industrije predvideva za slovensko industrijo strategijo osredotočenja
(diferenciacijo) (Strategija povečanja konkurenčne sposobnosti slovenske industrije, 1996,
str. 11).
Strategija diferenciacija izvira v osnovi iz ustvarjanja vrednosti (koristi) za kupca s

pomočjo vplivanja na njegovo verigo vrednosti. Vrednost (korist) je ustvarjena, ko
podjetje ustvari kupcu konkurenčno prednost in je zato nagrajeno z višjo ceno. Za uspešno
strategijo diferenciacije morajo biti izpolnjene praviloma vsaj nekatere od naslednjih
predpostavk (Pučko Danijel, 1996, str. 206):
1. Na področju trženja:
• visoka učinkovitost prodajnih instrumentov,
• dober design in dolga tradicija,
• pozitivna podoba o kakovosti izdelka,
• dobra servisna služba (poprodajne storitve).
2. Na področju proizvodov in tehnologije:
• najboljša kakovost izdelka,
• nadpovprečna tehnološka raven.
3. Na področju R&R dejavnosti:
• intenzivno raziskovanje in razvijanje proizvodov,
• inovacijska usmerjenost.
100
Strategija zadovoljevanja tržne praznine na temelju diferenciranega proizvoda (storitve)

gradi na zadovoljevanju specialnih potreb sorazmerno ozkega kroga odjemalcev, ki jih
večji konkurenti v panogi niso pripravljeni tako dobro zadovoljevati. Strategija je navadno
uspešna še posebej tam, kjer je povpraševanje dokaj neelastično. Zato omogoča ta
strategija doseganje višjih prodajnih cen. Takšne strategije morajo graditi na tehnološki
gibkosti, kar pomeni, da mora biti takšno podjetje v tehnološkem smislu ustvarjalno in iti v
korak s tehnološkim razvojem v svoji panogi. Sorazmerno visoke prodajne cene je mogoče
dosegati, če odjemalci cenijo predvsem zelo dober proizvod, prestiž, varnost in
zanesljivost izdelkov ali storitev.
Potrebno je tudi definirati naš odnos do konkurentov (Preglednica 8).
Preglednica 8: Strategije podjetja do konkurentov
Vloga Značilnosti vloge

Vodja tržišča - konkurent, Je najmočnejši med konkurenti in narekuje dogajanja na
ki ima vodilno vlogo v tržišču. Če si položaj zagotavlja predvsem s tržno ponudbo,
tržnem segmentu panoge, ki porablja veliko sredstev in nadpovprečno tvega.
ji pripada.
Tekmeci - tekmujejo za Po moči ne zaostajajo zelo za vodjo. Z njim se spopadajo in
vodilno vlogo z vodjo skušajo osvojiti vodstvo.
tržišča.
Sledilci - delujejo ob vodji Delujejo na tržiščih v senci vodje in tekmecev, katerim
in tekmecih, vendar jih prepuščajo oranje ledine, ki sicer prinaša nadpovprečne
skušajo le malo motiti. dobičke, terja pa večjo porabo sredstev in večje tveganje.
Specialisti (kotičkarji) - Strategijo diferencirane ponudbe običajno kombinirajo z
delujejo v segmentih osredotočenim trženjem. Značilna vloga za nova in manjša
tržišča, ki so za večje podjetja, ki po donosnosti ne zaostajajo ali celo presegajo
konkurente premajhni. večja podjetja.
Podjetje mora torej pripraviti celovito strategijo (grand strategy), ki naj upošteva elemente
vseh strategij (korporacijske, poslovne, funkcijske) in njihovo prepletanje. Treba je
pripraviti scenarije naključnih (kontingenčnih) spremenljivk oziroma dogodkov, saj je
negotovosti v sodobnem poslovanju čedalje več. Izogibati se je treba tradicionalnim in
preživelim modelom prepodrobnega načrtovanja in napovedovanja. Tudi za manjša
podjetja je pomembno, da postanejo agenti sprememb in ne le sledilci sprememb. Čim
uspešnejše bo podjetje pri razvoju osrednjih sposobnosti, več možnosti bo imelo za to. Še
pomembnejše kot zapis strateškega načrta, ki je ponavadi predstavljen v obliki presplošnih
in suhoparnih točk ter številk, je, kako s strategijo živijo zaposleni oziroma kako je
101
strategija prenesena v prakso podjetja. Potrebna je kreativnost in izpeljava začrtanih

strategij.
1. Katero je danes ključno vprašanje podjetij?

2. Katere so vsebine strateškega managementa?
3. Od česa je odvisen časovni horizont planiranja v podjetju?
4. SWOT analiza?
5. Kako analiziramo osrednjo sposobnost podjetja?
6. Naštejte vidike korporacijske strategije in kako jo delimo?
7. Opišite BCG in GE matriko?
8. Opišite temeljne strategije v okviru poslovnega področja?
9. Strategije podjetja do konkurentov?
102
Inovacijska in R&R strategija podjetja – značilnosti in oblikovanje
3. INOVACIJSKA IN R&R STRATEGIJA PODJETJA – ZNAČILNOSTI IN

OBLIKOVANJE
Poslovno okolje zahteva od slehernega podjetja neko stopnjo inovacijske dejavnosti. To

zahteva strateško razmišljanje, ki pa ne sme biti le stvar vrhnjega managementa ali ozke
skupine strokovnjakov v razvoju. Potrebno je vzpostaviti razmere, ki omogočajo
inovacijsko dejavnost v vseh poslovnih segmentih podjetja in ne sme biti omejena z
administrativno delitvijo operacij znotraj podjetja (Likar Borut, 1998, str. 43-45). To je
naloga inovacijskega managementa, ki upravlja z inovacijsko dejavnostjo podjetja in ima
naslednje naloge (Mit neuen Ideen wachsen und verdienen, 1996, str. 29):
1. vzpostavitev ustreznega okolja v podjetju, ki spodbuja in omogoča inovacijsko

dejavnost podjetja,
2. vzpostavitev inovacijske dejavnosti v podjetju,
3. vodenje posameznih inovacijskih projektov.
Pomembno je, da je inovacijski managament problemsko orientiran in ni omejen z

organizacijsko strukturo podjetja. Problemska področja inovacijskega managementa so
naslednja (Tidd Joe, Bessant John, Pavitt Keith, 2001, str. 25-26):
1. trg: napačna ocena trga in preoptimistične ocene prodaje so glavne napake pri
komercializaciji inovacij;
2. proizvod in tehnologija: podjetja pogosto niso sposobna ideje s pomočjo razvoja
proizvoda in njegove proizvodnje tudi uresničiti;
3. organizacija podjetja: organizacija podjetja mora biti naklonjena inovacijam;
4. planiranje in vodenje (management): inovacijsko dejavnost je potrebno planirati
(oblikovanje strategije) in tudi upravljati, saj le ustrezno upravljanje s spremljanjem in
vrednotenjem vodi k uspešni inovacijski dejavnosti na dolgi rok.
Inovacijska dejavnost je tako danes ena temeljnih aktivnosti podjetja (formalizirana ali
neformalizirana) in je vprašanje preživetja in rasti in je sestavljena iz naslednjih faz (Slika
1):
103
Slika 1: Faze inovacijske dejavnosti podjetja
Faze
Evidentiranje signalov Strategija (analiza, Resursi (izvedba Izvedba (razvoj izdelka

(spremljanje okolja - alternative, načrt):
(tehnološki, tržni, regulativa • ocena signalov z aktivnosti, s katerimi se do zrelosti):
Aktivnosti
in ostali signali): vidika alternativnih

aktivnosti, uresničijo strateške
• zbiranje in filtriranje • vzporedni tehnični
signalov, • povezava s strategijo
odločitve): razvoj izdelka in
podjetja,
• predvidevanje razvoj trga. Za razvoj
prihodnjega okolja, • povezava z osrednjo
izdelka je to trg
sposobnostjo
• pretvorba signalov v • inoviranje s pomočjo kupcev, za razvoj
podjetja,
informacije za lastne R&R tehnologije je to
potrebe odločanja. • ocena stroškov in aktivnosti), notranji razvoj v
koristi različnih
• uporaba podjetju. Oboje
alternativ, zahteva
razpoložljivih R&R
• izbira prioritet, rešitev, management
• določitev potrebnih • uporaba zunanjih sprememb,
resursov, R&R organizacij, • uvedba izdelka na
• načrt. • nakup (licenca trg in prodaja,
Učenje in reinoviranje
Vir: Tidd, Bessant, Pavitt, 2001, str. 41.
104
1. analiza okolja (zunanje, notranje) in definiranje priložnosti in groženj za spremembe

(signali);
2. oblikovanje strategije: odločitev na osnovi strateške presoje, na katere signale se bo
podjetje odzvalo in sicer v skladnosti s kapacitetami podjetja;
3. razvoj: pridobitev sredstev za odgovor na signale (lastna inovacijska dejavnost,
pridobivanje iz zunanjih virov);
4. izvedba aktivnosti (proizvodna, procesna, organizacijska, tržna, vhodna inovacija).
3.1. Priprava inovacijske strategije podjetja
Odločitve o inovacijah in o tehnologiji so preveč pomembne, da bi bile le stvar

tehnologov. Ključne odločitve so zato strateške odločitve in morajo zato biti tesno
povezane z ostalimi strateškimi odločitvami podjetja (Ungson R. Gerardo, Trudel D. John,
1998, str. 129).
Kakor vsaka strategija tudi inovacijska strategija zahteva opazovanje notranjega in

zunanjega okolja (evidentiranje signalov). Podjetje analizira trge, proizvode in tehnologije
(procese), kar je že del priprave korporacijske in ostalih strategij. Metode so zelo različne
in varirajo od tržnih raziskav, analize panoge, različnih matrik, tehnoloških in tržnih
predvidevanj, benchmarkinga, posvetovanj znotraj podjetja (izmenjava izkušenj in mnenj),
tesnega sodelovanja s kupci, z dobavitelji, s konkurenti, z ZT institucijami6. Na osnovi
pridobljenih informacij podjetje identificira možnosti nadaljnega razvoja. Podjetje mora
tudi analizirati lastne resurse (znanje, finančna sredstva, kadri) in na osnovi obeh vidikov
(možnosti-sposobnosti) oblikuje svojo inovacijsko strategijo (Slika 2).
6
Metode so opisane v literaturi o strateškem managamentu, ki je v velikem obsegu dostopna v
različnih jezikih, tudi v slovenščini.
105
Slika 2: Oblikovanje inovacijske strategije
Zunanje okolje Sposobnost podjetja

(signali)
Vizija managementa in
zaposlenih
Strategija podjetja
Inovacijska strategija
Vir: Geschka, 1996, str. 25.
Inovacijska strategija mora biti skladna (Likar Borut, 1998, str. 107):
• s korporacijsko strategijo podjetja,

• s potrebami tržišča,
• z realnimi možnostmi podjetja na vseh področjih.
Pomembno je, da je že sama korporacijska strategija inovacijsko usmerjena. Analiza

uspešnih inovativnih podjetij je pokazala, da so njihove korporacijske strategije
kombinacija tehnološki hrabrosti, močne tržne orientiranosti, iskanje konkurenčnih
prednosti na osnovi diferenciacije in pripravljenosti prevzemanja tveganja. Torej imajo
velik poudarek na inovacijah. Tako inovacijska strategija predstavlja skupek številnih
aktivnosti podjetja povezanih v eno strategijo. Ta v večjih in tehnološko razvitejših
podjetjih temelji predvsem na aktivnostih R&R oddelka (R&R strategija). Se pa poudarek
v sami korporacijski in inovacijski strategiji uspešnih podjetij menjajo. Tako so v 90-letih
v korporacijskih strategijah uspešnih podjetij prevladovale naslednji poudarki (Rothwell
Roy, 1994, str. 38):
1. medpodjetniško sodelovanje (mreženje),

2. močna tehnološka komponenta,
3. strategija integralnega razvoja proizvodov in tehnologije,
106
4. prilagodljivost (organizacijska, poslovodna, proizvodna, procesna),

5. poudarek na kakovosti,
6. poudarek na varstvu okolja,
7. poudarek na čim hitrejšem nastopu na trgu.
Čeprav predstavlja inovacijska strategija podjetja skupek različnih strategij (je neke vrste
horizontalna strategija), pa so različni avtorji klasificirali inovacijske strategije v različne
skupine. Znana je klasifikacija, ki jo je pripravil Christopher Freeman (Bučar Maja, 2000,
str. 217-218):
1. ofenzivna,
2. defenzivna,
3. posnemovalna,
4. odvisna,
5. tradicionalna,
6. oportunistična.
Najzahtevnejša je ofenzivna strategija, ki ima cilj tehnološko in tržno vodstvo podjetja na

podlagi hitrega uvajanja novih proizvodov. To zahteva zelo tesno povezanost z
znanstveno-tehnološko sfero in močan lastni R&R oddelek. Podjetje mora biti samo
sposobno generirati znanstveno-tehnološke informacije in razviti inovacijsko zamisel od
zasnove do redne proizvodnje in trženja. To omogoča pridobitev nadpovprečnega dobička.
Tu ima izredno velik pomen zaščita intelektualne lastnine, predvsem patentna zaščita.
Izvajanje ofenzivne inovacijske strategije je povezano z visokim tveganjem in zahteva
dolgoročni pristop. Za uspešnost ofenzivne strategije je pomembna dostopnost do
temeljnega znanja, vendar pa je izrednega pomena eksperimentalni razvoj, saj mora biti
podjetje sposobno reševati probleme pri konstrukciji, zgradbi, testiranju prototipov in pri
pilotski proizvodnji. To zahteva zelo usposobljeno multidisciplinarno ekipo. Veliko
naporov mora podjetje tudi vložiti v izobraževanje kupcev, saj je potrebno za nov
proizvod/storitev tudi ustvariti trg. Takšno strategijo je sposobno na dolgi rok izvajati le
malo podjetij in ofenzivna inovacijska strategija je značilna predvsem za ameriška
podjetja.
Defenzivna strategija po zahtevnosti ne zaostaja veliko za ofenzivno strategijo. Razlika je

v naravi in času inovacije. Defenzivni inovatorji niso prvi na svetu, vendar želijo izkoristiti
začetne težave ofenzivnih podjetij in z izboljšanjem originalne inovacije stopiti na trg v
začetnem obdobju. Taka strategija zahteva še večji poudarek na eksperimentalnem razvoju,
107
saj mora defenzivni inovator vsaj ujeti ofenzivnega. Ključnega pomena za defenzivnega
inovatorja je hitri prodor na trg s proizvodom, ki ima enake ali boljše značilnosti od
originalnega proizvoda in je tudi cenejši. Taka strategija tudi zahteva multidisciplinarno
ekipo s poudarkom na izobraževanju in svetovanju kupcev in na nudenju dodatnih storitev.
Pri defenzivni inovacijski strategiji igra ključno vlogo pravilna ocena časa vstopa na trg.
Evropska podjetja imajo večinoma defenzivno inovacijsko strategijo.
Podjetja, ki imajo posnemovalno strategijo, sledijo vodilne proizvajalce v uveljavljenih

tehnologijah. Vrzel sledenja je odvisna od razmer v panogi, podjetju, državi in varira od
nakupa licence skupaj s know-howom pa do lastnega razvoja. Za uspešno izvajanje
posnemovalne strategije potrebuje podjetje konkurenčne sposobnosti v ostalih funkcijah
(ne v R&R) ali pa ima enostavno nižje stroške. Verjetnost uspeha posnemovalcev je v
veliki meri odvisna od ravnanja ofenzivnih in defenzivnih inovatorjev. Če so ti sposobni
stalno razvijati in dopolnjevati svoj proizvodni program (ne le posamezen proizvod),
potem ni veliko prostora za posnemovalce, vsaj ne v globalnem okviru. Posnemovalci so
lahko uspešni, če uspejo drastično znižati stroške v osnovnem proizvodnem procesu, kar
pa zahteva izredno usposobljene inženirske kadre in/ali poceni delovno silo. Posnemovalec
mora biti tudi sposoben prilagoditi proizvode/tehnologijo (kupljeno/lastno) lokalnim
razmeram.
Odvisna strategija predpostavlja sprejetje podrejene vloge glede na močnejše podjetje so

ponavadi navezana na velike korporacije (podpogodbeništvo). Ta strategija ne zahteva
lastnega R&R, niti lastnega razvoja novih proizvodov. Odvisna podjetja večinoma ne
uvajajo tehnoloških sprememb v lastne proizvode, razen če je to zahteva kupcev ali
močnejšega podjetja. Odvisna podjetja, ki izpolnjujejo znanje na posameznem področju,
lahko postanejo inovativna podjetja v specifični tržni niši, kar jim omogoči tudi razširiti
mrežo kupcev in s tem zmanjšati svojo odvisnost. K temu jih lahko spodbudi tudi matično
podjetje, ki ima s tem, da odvisno podjetje trži svoje proizvodne in storitvene zmogljivosti,
tudi širše, nižje lastne stroške in je tudi zato bolj prilagodljivo.
Razlika med tradicionalno in odvisno strategijo je razlika v sami naravi proizvoda. Za

tradicionalno strategijo je značilna minimalno spreminjanje osnovnega proizvoda, medtem
ko se lahko proizvod/storitev, ki jo dobavlja odvisno podjetje spreminja glede na
specifikacije naročnikov. Tradicionalna podjetja delujejo tako na zelo konkurenčnih trgih
kakor tudi v razmerah lokalnega monopola. Tradicionalna podjetja so večinoma blizu
108
obrtniškim znanjem in svoj proizvod spreminjajo le v primeru spremembe mode. Obstoj

tradicionalnih podjetij je ogrožen, ker so zelo občutljiva na ceno delovne sile
(tradicionalna podjetja so večinoma delovno-inetenzivna) in ker sodobni tehno-ekonomski
trendi silijo ta podjetja k večji inovativnosti. Predvsem igra tu pomembno vlogo
informacijska tehnologija, ki sili k spremembi proizvodnih postopkov, spremembi
organizacije podjetij, uvaja nove vidike v trženju in z dostopnostjo informacij tudi razbija
lokalne monopole.
Zadnja strategija je oportunistična. Značilna je za manjša podjetja, ki nimajo lastnega

razvoja, temveč iščejo praznine na tržišču, kar jim omogoča poslovni uspeh. Bistvo te
strategije je iskanje idej, vendar ta podjetja nimajo večjega vpliva na trg (Tasič Matic,
1993, str. 118). Strategija zahteva izredno prilagodljivost, inovativnost, specializirana
znanja in predvsem dobro poznavanje trga.
Potrebno je opozoriti, da ni možna jasna črta med posameznimi strategijami v podjetjih.

Predvsem v velikih podjetjih uporabljajo znotraj različni poslovnih enot različne strategije
in sicer glede na značilnosti proizvodov, trgov ter dinamiko znanstveno-tehnoloških
sprememb.
V Preglednici 9 so prikazane potrebne znanstveno in tehnične funkcije v podjetju za

izvajanje posamezne vrste strategije in njihova pomembnost. Znanstvene in tehnične
funkcije so razvrščene po pomembnosti od 1 (najmanj bistveno) do 5 (ključno) in njihov
pomen se zelo razlikuje v odvisnosti od izbrane inovacijske strategije.
109
Preglednica 9: Potrebne znanstveno-tehnološke funkcije za izvajanje posamezne

inovacijske strategije
Notranje ZT Strategija
funkcije ofenzivn defenzivn posnemovaln odvisn tradicionaln oportunističn
a a a a a a
temeljne 4 2 1 1 1 1
raziskave
aplikativne 5 3 2 1 1 1
raziskave
eksperimentaln 5 5 3 2 1 1
i razvoj
konstrukcijski 5 5 4 3 1 1
inženiring
proizvodni 4 4 5 5 5 1
inženiring in
kontrola
kvalitete
tehnične 5 4 3 2 1 2
storitve
patenti 5 4 2 1 1 1
znanstvene in 4 5 5 3 1 5
tehnične
informacije
izobrazba in 5 4 3 3 1 1
usposabljanje
dolgoročno 5 4 3 2 1 5
napovedovanje
in produktno
planiranje
Vir: Freeman, Soete, 1999, str. 267.
110
Podobne inovacijske strategije kot Freeman je opredelil tudi Marko Kos (Preglednica 10).
Število strategij je manjše (4), in med inovacijskimi strategijami so občutne razlike glede
značilnosti poslovnih funkcij podjetja. Strategije inovacijskega vodnika, “hitrega drugega”
in “strokovnjaka za niše” zahtevajo proizvodne inovacije, relativno manjša finančna
sredstva, veliko prilagodljivost in ploske organizacijske strukture, zato so tudi primerna za
manjša podjetja7. Strategija zakasneleža, ki zmanjšuje stroške, zahteva poleg odličnega
tehnološkega znanja tudi veliko finančnih sredstev, saj je zaradi nižanja stroškov na enoto
proizvoda, kot posledica intenzivne konkurence, potrebna masovna proizvodnja. To pa
zahteva odlično obvladovanje verige vrednosti in tudi ustrezno velikost podjetja.
Preglednica 10: Vpliv izbrane inovacijske strategije na poslovne funkcije podjetja
POSLOVNE FUNKCIJE
Tip Točka R&R Proizvodnja Prodaja Finance Organizacija
vstopa
na trg
Inovacijski Odpre Terja Poudarja Spodbujanje Zahteva Prožnost
vodnik življenjski pregled in srednje primarne dostop do pred
(prvi na cikel obvladovanj veliko potrebe. rizičnega učinkovitostj
trgu) proizvoda a stanja proizvodnjo kapitala. o spodbuja
. tehnike. in izdelavo prevzem
prototipov. tveganja.
Hitri drugi Vstopa v Prožne R&R Zagon Diferenciacij Srednji do Povezuje
zadnjo veščine. gibčne a proizvodov velik obseg elemente
fazo rasti. proizvodnje in prebujanje financiranja prožnosti in
srednjega sekundarnih . učinkovitosti.
razreda. potreb.
Zakasnelež, Vstop v Zahteva Zahteva Minimizacija Zahteva Poudarja
ki pozno sposobnosti avtomatično prodajnih in dostop do mišljenje
zmanjšuje fazo rasti za razvoj in veliko distribucijskih velikih učinkovitosti,
stroške ali postopkov in proizvodnjo. stroškov. kapitalnih hierarhije in
zgodnjo stroškovno zneskov. togega
zrelo ugodnega krmiljenja
fazo. krmiljenja procesov.
proizvodnje.
Strokovnjak Vstop Zahteva Zahteva Mora Zahteva Zahteva
za niše med fazo znanje za prožnost za identificirati dostop do prožnost in
rasti. odpiranje kratko in in odpirati srednjih in zanesljivost,
uporabe, dolgoročno ugodne tržne velikih izpolnitev
usmerjanje menjajoče niše. kapitalskih zahteve
kupcev in se serije. zneskov. različnih
napredno kupcev.
obliko
proizvodov.
Vir: Kos, 1996, str. 40.
7
Velika večina slovenskih podjetij je z vidika svetovne konkurence majhnih.
111
Vsaka strategija ima določene osnovne značilnosti in podjetje mora samo oceniti, ali jo je
sposobno izvajati ali ne. Podjetje potrebuje poleg znanstveno-tehničnih funkcij tudi
ekonomsko-poslovne funkcije, potrebno pa je tudi upoštevati položaj podjetja na tržišču.
Preglednica 11: Položaj podjetja glede na tehnološko zmožnost in položaj na

tržišču
Skupna
Projekt v
trden Vodilna vloga naložba ali
podjetju
nakup podjetja
Položaj na Strategija Racionaliziranj
Na razpotju
tržišču kotičkarja e poslovanja
Skupna
Racionaliziranj Opustiti
šibak naložba ali
e poslovanja inoviranje
nakup podjetja
trdna šibka
Tehnološka zmožnost
Inovacijska strategija podjetja je v veliki meri odvisna tudi od vrste proizvodov, ki jih
nudimo kupcem (Preglednica 12), saj ima vsaka vrsta svoje značilnosti, kar je razvidno iz
Tabel 13-15 in različen obseg inovacijske dejavnosti. Vsaka vrsta proizvoda zahteva
določena specifična znanja, ki jih mora proizvajalec obvladati. Pomemben je tudi obseg
(globina) sodelovanja podjetja s kupci, konkurenti in dobavitelji. V času, ko globalizacija
konkurence in tehnološke spremembe determinirajo uspeh podjetja tako, da je vse manj
odvisen od razpoložljivosti produkcijskih faktorjev, stopajo v ospredje medpodjetniška
kooperacija in ostali tipi industrijskega sodelovanja, ki nadomeščajo produkcijske faktorje
ali/in lokacijo znotraj domačega gospodarskega prostora kot tudi v mednarodnem okolju
(Lapornik et al., 1996, str. 21). Različne oblike sodelovanja (vertikalno, horizontalno,
grozdenje) imajo veliko pozitivnih rezultatov, kot je prenos tehnologije, sinergija,
zniževanje stroškov, delitev tveganja.
112
Preglednica 12: Vrste proizvodov po osnovnih značilnostih
Proizvodi Opredelitev Primer Značilnosti

Surovine V naravni obliki Premog, hlodovina Cikličnost tržišč, oskrba iz
bližnjih virov, visoki stroški
transporta
Materiali Delno predelani Plastika, steklo, Standardni proizvodi, vključeni
kemikalije, rezan les v druge proizvode
Pomožni Uporaba pri Maziva, pisarniški Prodaja iz zaloge, takojšna
materiali poslovnih material dobava
dejavnostih
Sestavni Za vgradnjo v Črpalke, Predelava ni potrebna,
deli proizvode elektromotorji, pomembna vloga v končnem
elektronske proizvodu
komponente
Oprema Za proizvodnjo in Orodni stroji, letala, Dragi naložbeni proizvodi,
druge poslovne računalniki investicije, pomembna je
dejavnosti zanesljivost, nabavna cena,
stroški uporabe
Sistemi Za proizvodnjo in Procesna oprema, Opravljajo več funkcij. Visoka
druge poslovne papirnice, jeklarne, tveganja in donosi za
dejavnosti ladje, letala dobavitelja in odjemalca
Storitve Dejavnost, Oglaševanje, pravno Nematerialne, trenutne
znanja, koristi svetovanje, tržne dobrine
raziskave, prevozi
Vir: Mahin, 1991, str.15.
Preglednica 13 prikazuje strategije za trženje surovin in materialov. Proizvodnja le-teh

praviloma ni tehnološko zelo zahtevna in tudi panoge so že v fazi zrelosti ali upadanja. Za
inovacijsko dejavnost podjetja je predvsem pomemben odnos med dobaviteljem in
odjemalcem, ki je lahko zelo različen in je pogojen z njihovimi zmogljivostmi in znanjem.
Če odjemalec sledi filozofiji, da mu dobavitelj rešuje probleme, potem dobavitelj potrebuje
ekskluzivna znanja, ki pa jih ni brez inovacijske dejavnosti. Dobavitelj mora imeti
vrhunska proizvodna znanja (enakomerna kakovost in zanesljivost dobav) in visoko
usposobljeno in prilagodljivo delovno silo. V tem primeru je potrebno tesno sodelovanje
med odjemalcem in dobaviteljem pri operativnem poslovanju in pri razvoju. Dobavitelj
potrebuje zelo dolgo, da si pridobi verodostojnost odjemalcev, ki nato poslujejo z njim na
osnovi dolgoročnih pogodb.
113
Preglednica 13: Strategije za trženje surovin in materialov
Kategorije Usmeritve Vsebine

Ključni Procesna • procesna znanja o predelavi surovin in materialov ter o
dejavniki znanja uporabi teh surovin in materialov pri odjemalcih;
• dobavitelj je že vnaprej pripravljen pomagati odjemalcu v
morebitnih težavah pri uporabi.
Proizvodne • proizvodnja je kapitalsko intenzivna, zmogljivosti je mogoče
zmogljivosti spreminjati le v izdatnih skokih;
• odtod občutljivost na konjunkturna gibanja ter pogosto
prevešanje presežnega povpraševanja v presežno ponudbo;
• dobavitelji in odjemalci skušajo spremembe obračati v lasten
prid oz. stabilizirati odstopanja (dolgoročne pogodbe).
Verodostojnost • izredno pomembni sta enakomerna kakovost in zanesljivost
dobavitelja dobav;
• običajno je dolgotrajno preverjanje dobavitelja, ta pa porabi
obilo časa, da si dobi primeren ugled na tržišču;
• običajna je oskrba od večih dobaviteljev - če le od enega, je
ta formalno ali neformalno (osebno) povezan z odjemalcem.
Strategije Usmeritev v • dobavitelj izpolnjuje potrebe odjemalca in mu kot zunanji sodelavec
odjemalca proizvod in rešuje njegove probleme;
znanje • značilno je tesno razmerje partnerjev, tokovi informacij so
neovirani in ne za plačilo;
• znanje o proizvodih prežema vse ravni in funkcije dobavitelja.
Usmeritev v • dobavitelj predstavlja odjemalcu zunanjo zmogljivost, ki mu
proizvodnjo in daje neprekinjen in varen dotok materiala;
količine • med partnerjema ni posebnih razmerij, skupne dejavnosti
merijo na nižanje stroškov poti ter na večanje točnosti in
zanesljivosti dobav;
• pomembne so veščine, ki vodijo v nižanje stroškov in
učinkovitost poslovanja.
Strategija Kombinacija • usmeritev v posredovanju znanj o razvoju - surovinah ali
dobavitelja dveh strategij materialih;
• posredovanje znanj o uporabi teh surovin in materialov v
proizvodnji odjemalca.
Podobno kot za trženje surovin in materialov velja tudi za trženje sestavnih delov
(Preglednica 14), vendar je tu zahtevnost sodelovanja večja, saj je proizvodnja sestavnih
delov tehnološko mnogo zahtevnejša od proizvodnje surovin in materialov. Pomembne
niso le točne dobave, temveč je pomembno predvsem tehnološko spremljanje zahtev
odjemalca. Odnos med dobaviteljem in odjemalcem je lahko zelo različen. Medtem ko je
dobavitelj lahko usmerjen v količine ali v razvoj, pa je lahko za odjemalca vir znanja ali pa
le dopolnilna zmogljivost. Pomembno je, da so stroški napak zelo visoki in je zato še težje
ustvariti ugled na tržišču kot pri trženju surovin in materialov. Za dobavitelja je
pomembno, da postane “first tier” (zaupanja vreden) dobavitelj, saj to zagotavlja bolj
poglobljeno in stalnejše sodelovanje z odjemalci. Če odjemalec ne proizvaja končnih
proizvodov, ni dovolj poznati le proizvodnje odjemalca, temveč je potrebno poznati in
spremljati dogajanja pri odjemalčevih odjemalcih. To je pomembno zaradi tehnoloških
114
razlogov (odjemalčevi odjemalci pogosto terjajo v odjemalčevem proizvodu določeno

vrsto sestavnih delov) kakor tudi zaradi tržnih razlogov, saj upad prodaje odjemalčevih
odjemalcev vpliva tudi na ostala podjetja v verigi vrednosti. Pomemben je tudi odnos
odjemalca s svojimi odjemalci, predvsem tesnost sodelovanja. Odjemalčevi odjemalci so
pogosto velika podjetja, ki proizvajajo proizvode za končno proizvodnjo (npr. avtomobili,
gospodinjski aparati) in z dobavitelji sklepajo globalne pogodbe.
Preglednica 14: Strategije za trženje sestavnih delov
Ključni Znanja o • procesna znanja so manj pomembna kot pri surovinah in materialih;
dejavniki proizvodu in • dobavitelj mora globinsko obvladati proizvod in aplikacije pri
uporabi odjemalcu;
proizvoda • pomemben je lahko vpliv odjemalčevih odjemalcev, ki terjajo v
proizvodu določeno vrsto sestavnih delov;
• zato niso pomembni le odnosi z odjemalci, temveč tudi z njihovimi
odjemalci.
Stabilnost • odjemalci so pogosto množični proizvajalci s togimi proizvajalnimi
odnosov z načrti;
odjemalci • točne in zanesljive dobave so izjemno pomembne, izpadi lahko
povzročijo ogromno posledično škodo;
• tudi dobavitelj skuša kar najbolj izrabljati lastne proizvodne
zmogljivosti - zato je logistika izredno pomembna;
• poleg tega je medsebojno prilagajanje in dobavitelja in odjemalca
dolgotrajen in drag proces.
Prožnost v • spremembe, ki jih narekujejo značilnosti odjemalčevih proizvodov, so
odnosih z hitrejše in večje kot v poslovanju s surovinami in materiali;
odjemalci • ker značilnosti odjemalčevih proizvodov določajo zahteve za
dobaviteljeve sestavne dele, je normalno tesno tehnično sodelovanje
partnerjev.
Verodostojnost • ne gre le za zanesljivost dobav, temveč tudi za zmožnost dobavitelja,
dobavitelja da z razvojem sestavnih delov sledi odjemalcu;
• dobavitelj si zato še težje ustvari dober ugled na tržišču, ker je poraba
resursov za “vstopnico” visoka.
Strategije Dobavitelj je vir • odjemalcu je dobavitelj vir razvojne dejavnosti za sestavne dele in
odjemalca razvoja posledično za lastne proizvode;
• ta strategija nArekuje tesno sodelovanje in povezave z dobaviteljem.
Dobavitelj je • odjemalcu je lahko dobavitelj le dopolnilna proizvodna zmogljivost;
dopolnilna • ponavadi ima odjemalec večino tehnoloških znanj o sestavnem delu;
zmogljivost • od dobavitelja terja predvsem zelo redno in kakovostno oskrbo po čim
nižjih cenah; sodelovanje je v tem primeru skromno.
Strategija Usmerjenost k • dobavitelj skuša stopnjevati lastno znanje o proizvodu ter tako doseči
dobavitelja proizvodom konkurenčno prednost;
• strategija je možna le pri proizvodih, ki terjajo dovolj zahtevna znanja.
Usmerjenost k • dobavitelj se skuša kar najtesneje povezati s pomembnimi odjemalci;
odjemalcem • zato jih oskrbuje s prav takšnimi sestavnimi deli, kakršne želijo;
• zato si mora zgraditi zahtevna znanja o odjemalcih.
Proizvodnja in trženje naprav je še bolj zahtevno, saj je potrebno poleg lastne tehnologije
poznati tudi tehnologijo odjemalca, saj se morajo naprave dobavitelja skladati z ostalo
tehnologijo. Naprave morajo biti zelo zanesljive in dobavitelj mora nuditi garancijo in
poprodajne storitve. Potrebno je ustvariti verodostojnost, saj zaradi stroškov, ki jih
povzročijo potencialne napake, odjemalci preferijajo uveljavljene proizvajalce. Dobavitelji
imajo 2 možnosti:
115
1. urejevalec odjemalčevih problemov – inovator,

2. učinkovit proizvajalec standardne opreme.
Vsaka od obeh vlog zahteva različen način poslovanja. Medtem ko ima inovator specifična
znanja in ozek krog odjemalcev, pa mora imeti standardni proizvajalec veliko proizvodnjo
ter obsežno trženjsko in servisno mrežo.
Preglednica 15: Splošne strategije trženja naprav

Ključni Primernost • oprema naj dobro opravlja svojo nalogo, poleg tega pa se mora
dejavniki naprave skladati z ostalo opremo odjemalca;
oz. opreme • zato naj bo dobavitelj ekspert za lastno tehnologijo ter še za
tehnologijo odjemalcev in naj bo z njimi v dobrih odnosih.
Redkost • te si ne sledijo v tesnem zaporedju kot pri surovinah, materialih in
nabav sestavnih delih, temveč so vezane na naložbene posege pri
odjemalcu;
• tako pomembno vzdrževanje trajnih stikov z odjemalci terja velike
napore in stroške dobavitelja;
• zato jih omejujejo na najpomembnejše odjemalce, ostale pa sledi
z informacijsko mrežo, ki terja obilo časa in sredstev za izgradnjo.
Verodostoj • naprave in oprema so v rabi leta in desetletja, ves čas pa terjajo
nost vzdrževanje, rezervne dele, potrošni material;
dobavitelja • verodostojnost zadeva delovanje naprav (napake na proizvodih
so lahko skrite in se prikažejo kasneje) in dolgoročne oporne
storitve dobavitelja;
• ustvarjanje verodostojnosti je zelo dolg in drag proces.
Strategija Uporablja • odjemalec lahko uporablja dobavitelja kot eksperta za
odjemalca dobavitelja izpopolnjevanje lastnega proizvodnega procesa;
kot • odjemalec pričakuje nasvete, tehnične informacije, tehnično
eksperta sodelovanje, skupno snovanje novih proizvodov;
• ekspertizo dobavitelja uporablja za nižanje lastnih stroškov, za
večanje zmogljivosti in za snovanje novih proizvodov; odjemalec
to ceni in se je voljan oddolžiti.
Dobavitelj • odjemalcu je lahko dobavitelj le vir standardne in preizkušene
je le vir opreme;
standardne • odjemalec seveda pričakuje tudi nekaj storitev, vendar mu te
in nudijo vsi dobavitelji;
preizkušen • zato se osredotoča na nižanje direktnih in indirektnih stroškov v
e opreme razmerju z dobaviteljem.
Pomemben • za odjemalca je lahko vsak nakup pomemben ter ga obravnava
je vsak drugače kot nakupe materialov, surovin in sestavnih delov;.
nakup • pogosto odloča o nakupu ekspertna skupina, vendar kasneje
uporabniki opreme sodelujejo z dobaviteljem.
Strategija Urejevalec • dobavitelj lahko skuša biti urejevalec odjemalčevih problemov ter
dobavitelja odjemalčev inovator;
ih • takšen dobavitelj ima ozek krog specifičnih odjemalcev, s katerimi
problemov ima zelo tesne odnose;
- inovator • proizvodi so pogosto grajeni po meri in potrebah odjemalcev.
Učinkovit • dobavitelj lahko kar najbolj učinkovito proizvaja standardno
proizvajale opremo za širok krog odjemalcev;
c • uspešen je le, če ima veliko proizvodnjo, ta pa terja razvejano
standardne trženjsko in servisno mrežo.
opreme
116
Odločitev za vrsto inovacijske strategije je odvisna tudi od življenjskega cikla panoge.

Vsaka faza ima svoje značilnosti in odvisnost inovacijske strategije od življenjskega cikla
panoge nam kaže Preglednica 16. V začetku življenjskega cikla posamezne panoge je
poudarek na proizvodnih inovacijah in se poudarek kasneje prenese na procesne inovacije,
saj pridobijo na pomenu stroški in kakovost. Zato se v fazi zrelosti, predvsem pa v fazi
upadanje ne investira v razvoj novih proizvodov.
Preglednica 16: Razmerje inovacijske strategije do stopnje industrijskega razvoja

(navezava na življenjski cikel)
Stopnja Poudarek v inovacijski strategiji

industrijskega Ofenzivna Defenzivna Licence
razvoja Novi produkti Izboljšave Izboljšave
Nova tehnologija proizvodov procesov
1. faza: močna šibka šibka šibka
• Hitra rast
• Šibka
konkurenca
2. faza: srednja močna srednja močna
• Rast trga
• Večanje
konkurence
3. faza (zrela šibka srednja močna srednja
doba): do
• Šibka rast močna
• Močna
konkurenca
Vir: Twiss, 1991, str. 58.
3.2. R&R strategija podjetja
Potem, ko podjetje oblikuje korporacijsko strategijo podjetja in poslovne strategije, mora

oblikovati še funkcijske strategije. Korporacijska strategija definira obseg proizvodov,
trgov, tehnologij in podjetje mora že pri pripravi strategij analizirati posamezne poslovne
funkcije v podjetju. Funkcijske strategije se nujno osredotočajo na maksimiziranje
učinkovitosti resursov podjetja in na povezovanje funkcijskih in nefunkcijskih dejavnosti,
da bi podprli uresničevanje korporacijske in poslovnih strategij podjetja, pa tudi na
nadaljnji razvoj osrednjih sposobnosti podjetja. V okviru funkcijskih strategij morajo biti
razvite posamezne posledice za poslovne funkcije podjetja, ki morajo izvirati iz
opredeljene korporacijske in poslovnih strategij. Za potrebe razvijanja funkcijskih strategij
je potrebno napraviti pregled glavnih poslovnih dejavnikov po poslovnih funkcijah v
podjetju in v okolju, kot so konkurenca v panogi, položaj proizvodnih, prodajnih, nabavnih
in R&R sposobnosti ter finančnih in kadrovskih, iz teh pa izluščiti ključne dejavnike
poslovnega uspeha in neuspeha podjetja za prihodnje obdobje.
R&R strategija je ena od funkcijskih strategij podjetja in izvira iz korporacijske in

poslovnih strategij podjetja.
117
Preglednica 17: Primerjava vlog korporacijske in R&R strategije
Območje vpliva Korporacijska strategija R&R strategija

Sredstva Alokacija med funkcijami Alokacija med projekti
(trženje, proizvodnja, R&R, itd.)
Cilji V zvezi s poslovnim okoljem V zvezi s cilji podjetja
Področja Strategija proizvod/trg Strategija tehnologija/proizvod
poslovanja Mešanje proizvodov/trgov Ravnotežje med projekti
Časovna lestvica Ravnotežje med dolgo-/srednje- Ravnotežje med dolgo-/srednje-
/kratkoročnim /kratkoročnim
R&R strategijo imajo podjetja z lastno R&R funkcijo. Ta je osnova za znanstveno-

tehnološki razvoj podjetja, saj je tam jedro nastajanja in razdelave inovativnega izdelka.
Izdelek mora biti razdelan do faze, ko je pripravljen za proizvodnjo, to je preko preizkusa
in potrditve prototipa oz. v pilotni napravi. R&R oddelek mora zato imeti ustvarjalne,
domiselne, fleksibilne in razgledane ljudi. Pri oblikovanju R&R strategije moramo narediti
analizo proizvodov (stari, novi), tehnologij (stare, nove) in časovnih okvirjev (kratkoročno,
srednjeročno, dolgoročno). Analiza poteka v okviru priprave korporacijske in poslovnih
strategij, kjer se analizirajo tudi trgi in s tako analizo dosežemo dvoje:
• ocenimo sedanje stanje in priložnosti na področju R&R,
• določimo bodoče cilje in strategije za dosego teh ciljev in opredelimo obseg in notranjo
razporeditev sredstev za R&R.
Slika 3: Kategorizacija proračuna za raziskave in razvoj
N ovi
d olgoročn o
P roizvod i
sre d n je ročn o
IN V E S T IC IJ E S e d an ji
V P R O IZ V O D E
k ra tk oročn o
ČAS
S e d an ja N ova
T e h n ologija
T E H N O LO ŠKI R A ZV O J
118
Oblikovanje R&R strategije je povezano z oblikovanjem inovacijske strategije in je z njo

tesno povezano, saj je R&R funkcija nosilec znanstveno-tehnološke inovacije8. Pogosto
podjetja niti ne pripravijo inovacijske strategije in v tem primeru R&R strategija prevzame
številne vidike inovacijske strategije. R&2 podobna orodja kot pri pripravi korporacijske
strategije. Tako Preglednica 18 prikazuje uporabo portfolio matrike.
Preglednica 18: R&R strategija v podjetju z več proizvodi

D e fe n ziv n a R & R za p rod or
R & R za n a trg a li:
visok a O fe n ziv n a p o d p o ra vzd rže va n je - vm esna
d olgoročn e m u R & R tržn e ga - od p a d n išk a
p oloža ja - a li u m ik
RAST
sre d n ja
TRGA D e fe n ziv e n R & R
S a m o, če je p otre b n o
O d k la n ja n je R & R
n izk a
m očn a sre d n ja šib k a
PO SLO V N I PO LO ŽAJ
Tudi pri oblikovanju R&R strategije je potrebno je uporabljati koncept osrednje

sposobnosti in opredeliti v okviru R&R dejavnosti (A EUREKA Guide, 1997, str.9):
• kje je podjetje najboljše in kaj prinaša dobiček,
• v skladu s korporacijsko strategijo podjetja opredeliti, kakšna je potrebna prihodnja
osrednja sposobnost,
• opredeliti priložnosti za skupen razvoj oziroma za naročilo R&R izven podjetja.
Podjetje definira svojo R&R strategijo, ki mora biti v skladu z ostalimi strategijami in ima
pri tem 2 možnosti (Porter Michael, 1985, str. 181):
• biti tehnološki vodja,
• biti tehnološki sledilec.
Odločitev je odvisna od sposobnosti podjetja in od prednosti /slabosti, ki jih nosi

posamezna strategija. Proces odločanja za R&R je prikazan v Sliki 4.
Slika 4: Proces odločanja za raziskave in razvoj
8
Le v največjih in najbolj ofenzivnih podjetjih R&R oddelki opravljajo temeljne in aplikativne
raziskave. Temeljna dejavnost večine R&R oddelkov je eksperimentalni razvoj.
119
T v e g a n j a in
p r il o ž n o s ti S k u p n a s tr a t e g i ja i n d o lg o r o č n i n a č r t
Z m o ž n o s ti
P o s lo v n o o k o lj e
- ek o n om sk o
- teh n olo šk o A lo k a c i ja C i lj i z a r a s t M o čn e in
- dru žbeno s r e d s te v z a d o b ičk a s la b e s t r a n i
- p o li ti č n o R&R p o d j e t ja p o d j e t ja
S t r a t e g ij a R & R I z v o r id e j:
- i z v e n p o d j e t ja
- v p o d j e t ju
A lo k a c i ja
A n g a ž ir a n j e n a Id eje
s r e d s te v v
o b s t o je č i h p r o je k t ih
R&R
P r e d lo g i z a n o v e
K r a t k o r o č n i p r e m is l e k i S e le k c i ja n o v ih p r o je k t o v p r o je k t e
A lo k a c i ja
s r e d s te v z a
n o v p r o je k t
Ker so R&R zelo dolgoročne, je zelo težko dokazati v posameznem podjetju jasno
odvisnost med poslovno uspešnostjo in izdatki za R&R. Težava je v tem, da je težko meriti
rezultate R&R s finančnimi rezultati. R&R je zelo nepredvidljiva aktivnost in zanjo so
značilni tudi dolgi zaostanki med posamezno aktivnostjo in rezultatom, kar pa ne pomeni,
da rezultatov R&R ni potrebno meriti. Zato je pomembna predvsem odločitev vrhnjega
poslovodstva o obsegu sredstev za R&R dejavnost, ki mora izhajati iz strategij podjetja9.
3.3. Razvoj proizvodov
Proizvod so vse materialne in nematerialne sestavine (storitve, znanje,…), ki zadoščajo

potrebe odjemalcev in prebujajo nove. Odjemalci kupujejo koristi in ne proizvodov. Ker so
proizvodi osnova trženjskega spleta podjetja, je potreben stalen razvoj, saj imajo odločitve
o proizvodih bistvene in daljnosežne posledice za podjetje. Pri tem je potrebno upoštevati
120
korporacijsko in poslovne politike podjetja, politiko trženja in politiko R&R kot sestavini
politike podjetja ter zadevajo: določanje nosilcev dejavnosti za proizvode, stroške teh
dejavnosti, poslovna tveganja, vpliv na donosnost ter primernost odločitev glede na
položaj proizvoda v življenjskem ciklu. Izhodišča pri razvoju proizvodov so naslednja:
• izdelek naj zadošča obstoječim potrebam, željam in pričakovanjem odejmalcev in budi
nove,
• izdelek v času ni stalnica, temveč spremenljivka,
• pobude in odločitve za inoviranje nastajajo v notranjem in zunanjem okolju podjetja.
Pri odločanju sta bistvena novost proizvodov za podjetje in novost za tržišče. Večja stopnja
novosti pomeni lahko za organizacijo konkurenčno prednost zaradi prehitevanja tekmecev,
ponavadi pa prinaša tudi večjo porabo sredstev in večja tveganja, tako za organizacijo
(objektivno tveganje), kot za odločevalce pri inoviranju in razvijanju proizvodov
(subjektivno tveganje). Novost je pomembna sestavina konkurenčnosti in ni absolutna,
temveč relativna, glede na razvitost okolja, kjer se trži.
Pri analizi proizvodov podjetja se uporabljajo številni pripomočki. Največkrat uporabljeni

miselni koncept je koncept življenjskega cikla proizvoda. Koncept je zasnovan na
predpostavki, da ima vsak izdelek svojo življenjsko dobo in da ima življenjska doba
različne faze10. Ločimo 4 faze življenjskega cikla proizvoda:
1. uvajanje,
2. rast,
3. zrelost,
4. upadanje.
Uporaba življenjskega cikla je zelo koristna pri upravljanju podjetja zaradi naslednjih
vzrokov (Phillips Y. Fred, 2001, str. 66-69):
• s pomočjo življenjskega cikla je možno uravnavati uvajanje novih in spremenjenih
proizvodov na trg,
• čeprav je težko oceniti natančen potek življenjskega cikla, pa vsak izdelek zastari in
zato je potrebna stalna inovacijska dejavnost,
• uporaba življenjskega cikla proizvodov omogoča lažje načrtovanje nabave,
proizvodnje in prodaje,
• koncept omogoča analizirati podjetja.
Življenjski cikel tipičnega proizvoda je prikazan na nasledmji sliki.
9
V realnosti so odločitve velikokrat bolj posledica trenutnega položaja podjetja, kot pa posledica
strateških odločitev vrhnjega poslovodstva.
10
Avtorji niso enotni v opredelitvi števila faz življenjskega cikla, vendar pa večina strokovnjakov
navaja 4-5 faz.
121
Slika 5: Dobiček in obseg prodaje - življenjski ciklus tipičnega proizvoda
Maksimalni Maksimalni
Komercialno dobiček obseg
lansiranje prodaje
Inovacija Zrelost
Rast Stabilizacija
Upadanje na nižji ravni
Dobiček
Obseg
prodaje
Dolgoročno
upadanje
Komercialno
lansiranje
LETA OD LANSIRANJA
Vir: Twiss, 1991, str. 39
Podjetje lahko vpliva na življenjski cikel proizvoda in sicer ga lahko podaljšuje

(izboljšanje obstoječih proizvodov, trženje proizvodov na novih manj razvitih tržiščih) ali
pa ga skrajšuje z uvajanjem novih proizvodov. Odločitev je strateška, saj podaljševanje
življenjskega cikla omogoča izrabo naložb (razvoj, oprema, specializirani kadri,…) in
omogoča dodaten čas za razvoj nove generacije proizvodov, medtem ko skrajševanje
življenjskega cikla omogoča utrditev na tržišču (pridobitev konkurenčne prednosti). Vsaka
faza v življenjskem ciklu proizvoda ali storitve ima svoje značilnosti. Te so prikazane v
Preglednici 19.
Podjetje mora imeti ustrezen portfolio (nabor) proizvodov v različnih fazah življenjskega
cikla. Med proizvodi/storitvami naj prevladujejo zreli proizvodi, ki jim podjetje
pravočasno dodaja nove in opušča stare. Izkušnje kažejo, da podjetja namerno ne izločajo
proizvodov iz tržišča in čakajo, da to stori konkurenca. Razlog je v oviranju konkurentov
in v ohranitvi prodajnih kanalov. Tudi inovativna podjetja ne izločajo starih proizvodov,
temveč hitreje uvajajo nove proizvode kot ostali konkurenti (DeFigueiredo John, Kyle K.
Mararet, 2001, str. 26-27). Ustrezen portfolio proizvodov je pomemben zaradi položaja na
122
trgu in tudi zaradi likvidnosti. Podjetje potrebuje zrele proizvode (krave), da z njimi
financira proizvode, ki zahtevajo obsežna vlaganja (zvezede, vprašaji).
123
Preglednica 19: Pregled značilnosti, ciljev in strategij življenjskega cikla proizvoda

ali storitve
Uvajanje Rast Zrelost Upadanje

ZNAČILNOSTI
Prodaja Majhna Naglo rastoča Največja Padanje
Stroški Visoki stroški na Povprečni stroški Majhni stroški na Majhni stroški na
uporabnika na uporabnika uporabnika uporabnika
Dobiček Ga ni Rastoči Velik Padajoči
Uporabniki Inovatorji Prvi kupci Sredina Zamudniki
Konkurenti Malo Rastoče število Ustaljeno število, Padajoče število
ki začenja
upadati
TRŽENJSKI CILJI
Cilji Pri uporabniku Čim bolj povečati Čim bolj povečati Zmanjšati izdatke
vzpostaviti zavest tržni delež dobiček in in do konca
o izdelku ohraniti tržni izkoristiti
delež blagovno znamko
STRATEGIJE
Izdelek Ponuditi osnovni Ponuditi širšo Blagovne Izločiti slabe
izdelek skupino izdelkov, znamke, modeli izdelke
storitve, jamstvo
Cena Uporabiti metodo Določiti ceno s Uskladiti ceno Znižati cene
“stroški plus” katero prodremo konkurentom
na trgu
Distribucija Izgraditi Izgraditi Zgraditi še Selekcioniranje
selektivno intenzivno intenzivnejšo
distribucijo distribucijo distribucijo
Oglaševanje Oblikovati zavest Oblikovati zavest Poudariti razlike Zmanjšati
o izdelku med in zanimanje na med blagovnimi potrebno raven
zgodnjimi množičnem trgu znamkami in za ohranjanje
uporabniki in njihove prednosti zvestih
trgovci uporabnikov
Pospeševanje Močno Zmanjšati obseg Zvečati obseg Zmanjšati obseg
prodaje pospeševanje pospeševanja pospeševanja na najnižjo raven
(poudarek na
blagovni znamki)
Vir: Šterk, 2001, str. 38-39.
Čeprav ima podjetje v svojem portfoliu proizvode/storitve v različnih fazah življenjskega

cikla, pa je razvoj novih proizvodov nujno potreben za dolgoročno konkurenčnost in
preživetje podjetja. Pri tem je pomembno, da razvoj proizvodov temelji na strategiji
podjetja. Pri razvoju novega proizvoda je pomembno, da je razvoj načrten, saj se le tako z
večjo verjetnostjo izognemo napačnim odločitvam, saj je verjetnost uspeha novega
proizvoda sosrazmerno majhna.
124
Potek snovanja novega proizvoda je prikazan v Preglednici 20. Potrebno je poudariti, da so

stroški razvoja po izkušnjah nemških raziskovalcev okoli 30 % in da predstavljajo stroški
trženja tudi do 70 %.
Preglednica 20: Potek snovanja novega proizvoda
Stopnja Naloga Dejavnost

1. Opredelitev Uskladitev s strategijo Opredelitev izhodišč: vizija, smotri, poslanstvo,
strategije podjetja koncepti delovanja podjetja. Iz opredelitve sledijo
značilnosti razvoja - mera sodelovanja med
razvojem in trženjem, urejenost razvojne dejavnosti,
vrsta in obseg razpoložljivih sredstev.
2. Snovanje Nabor zamisli - v Vira zamisli sta dva:
zamisli sodelovanju z • odjemalci in uporabniki, ki narekujejo lastnosti
odjemalci proizvodov ali celo tehnologijo proizvajanja;
• podjetje iz svojih lastnih virov ali iz svojega
znanstvenega in raziskovalnega zaledja.
3. Rešetanje Rešetanje zamisli Tveganje podjetja strmo raste od zamisli do
zamisli pred začetkom poskusnega trženja izdelka. Raziskave kažejo, da
dragega razvoja se le ena od 58 zamisli razvije v tržno uspešen
izdelek.
4. Poslovna Tržne možnosti in • V potrošnem trženju temelji ocena tržnih
analiza možna finančna možnosti na tržni raziskavi, v trženju med
uspešnost izbranih organizacijami pa na ocenah potencialnih večjih
zamisli odjemalcev.
• Finančna analiza upošteva predvidene donose
in potrebne resurse za proizvod.
5. Razvoj in Razvoj zamisli do Ključni dejavniki so:
tehnološka prototipa ter priprava • stroški razvoja;
priprava proizvoda za • čas od zamisli do proizvoda: je bistvena
proizvodnjo konkurenčna prednost;
• lastnosti proizvoda, stroški proizvajanja,
zanesljivost v rabi, zahtevnost vzdrževanja in
popravil.
6. Poskusna Preverjanje koristnosti Preskušanje opravljajo:
uporaba proizvoda za • v podjetju: laboratorijski preizkusi, prezikusi
odjemalce: tehnologije, zagotavljanje kakovosti;
uporabnost, • na tržišču: poskusna uporaba pri uporabnikih,
zanesljivost, cena poskusno trženje in vzdrževanje.
7. Trženje Uvajanje in utrjevanje Še posebej na začetku trženja je odločilno
proizvoda proizvoda na tržišču sodelovanje trženja z razvojem, proizvodnjo,
financami in drugimi funkcijami podjetja.
Razvoj proizvodov je zelo kompleksen in zahteven proces, saj je tako znotrajpodjetniški

kakor medpodjetniški (še posebej v medorganizacijskem trženju). Sposobnost podjetja, da
identificira priložnosti za razvoj izdelka, izdelek razvije in uspešno trži, je danes ena
ključnih konkurenčnih prednosti, saj je danes trg globalen (povečana konkurenca in propad
125
lokalnih monopolov), medtem ko pa so se kot nasprotni trend razvile številne niše (Maffin
David et al., 1997, str. 53-54). Podjetje se pri proizvodnem programu lahko odloči za več
variant. Različne možnosti in njihove posledice nam kaže Preglednica 21, Preglednica 22
kaže pogostnost izbora posamezne variante, medtem ko Preglednica 23 prikazuje možne
kriterije pri snovanju novih proizvodov.
Preglednica 21: Pregled značilnosti odločitev o razvoju proizvodov
Oblika Težišče Nosilec razvoja Stroški Poslovno Vpliv Položaj v

razvoja razvoja tveganje na življ. ciklu
donose
Razvoj Popolnoma Manager za nove Visoki Veliko Velik Uvajanje
novih novi proizvodi proizvode,
proizvodov projektna skupina,
oddelek za nove
programe
Izboljšanje Koristnejši ali Manager za nove Zmerni Zmerno Zmeren Hitra rast
obstoječih cenejši proizvode, ali
proizvodov proizvod razvijalec rešetanje
Širjenje Dodajanje Manager za nove Zmerni Zmerno Zmeren Hitra rast
nabora izvedenk v proizvode,
proizvodov nabor razvijalec
proizvodov
Racionali- Izločanje Marketing, razvoj, Zmerni Zmerno Zmeren Hitra rast
zirani nepotrebnih proizvodnja, ali
proizvodi sestavin, nabava rešetanje
poenostavljanj
e
Repozicio- Aplikativen Aplikacijski Zmerni Majhno Majhen Hitra rast
niranje razvoj za razvijalci in tržniki
programa potrebe ciljnih
odjemalcev
Izločanje Opuščanje Manager Majhno Majhno Majhen Rešetanje
proizvodov proizvoda programa, vodja , zrelost ali
servisa, vodja upadanje
financ
126
Preglednica 22: Deleži vsebin razvijanja po raziskavi Booz, Allen&Hamilton
Nov nabor Čisto novi

Velika proizvodov proizvodi
20 % 10%
NOVOST Izboljšani obstoječi Dopolnitve

ZA proizvodi naborov
PODJETJE 26% proizvodov
26%
Racionalizirani Na novo umeščeni
proizvodi (repozicionirani) proizvodi
Majhna 11 % 7%
Velika Majhna
NOVOST ZA TRŽIŠČE
Vir: Mahin, 1991, str. 284.
Preglednica 23: Nekaj kriterijev za rešetanje zamisli o novih proizvodih
Analiza tržišča Finančna Politika podjetja Skladnost Primerjalna

Ocene: analiza Skladnost razvoja in prednost
Napovedi: zamisli: proizvodnje proizvoda
Skladnost: Razlogi:
Obseg tržišča vrednost s tržnimi potmi z razvojnimi patenti
prodaje podjetja zmožnostmi
Stopnja rasti dobiček z obstoječimi s proizvodnimi čas vstopa na
odjemalci zmožnostmi tržišče
podjetja
Konkurenca denarni tok s servisnimi posebne
zmožnostmi značilnosti
proizvoda
Osredotočenost potrebne z drugimi
tržišča naložbe proizvodi
Vstopne pregrade rentabilnost
sredstev
Vir: Mahin, 1991, str. 315.
3.4. Procesne inovacije
Management proizvodnje in inovacijski managament sta zelo pomembna za uspešnost

podjetij, saj brez realizacije idej ni inovacij in za to je potrebna proizvodnja. Pri procesnih
inovacijah sta pomembna 2 vidika (Voss C.A., 1994, str. 405):
1. nove procesne inovacije podjetja,
2. difuzija procesnih inovacij ostalih v podjetju.
127
V 70-ih in 80-ih letih je strateški management podcenjeval vlogo proizvodnje, saj je bila
glavna pozornost posvečena odpiranju novih trgov in razvoju proizvodov. O strategiji
proizvodnje so razmišljali šele potem, ko so bile že sprejete glavne strateške odločitve.
Danes ima proizvodnja zopet strateško vlogo in ne samo razvoj proizvodov, temveč mora
biti tudi proizvodnja v podjetju strateško načrtovana. Pomembne so tako proizvodne kot
procesne inovacije. Lep primer je Japonska, ki je kljub nekaterim proizvodnim inovacijam
naredila preboj v 70-ih in 80-ih letih predvsem s procesnimi inovacijami v zrelih panogah.
Poudarek je bil na obvladovanju časa (hitri pretočni časi). Hitro izvajanje proizvodnega
procesa pa je povezano s pretežno linijskimi razmestitvami naprav, manjšimi proizvodnimi
in prenosnimi serijami, krajšimi časi nastavitev orodij pri zamenjavi izdelka in novimi
načeli glede razmerja med zmogljivostmi in zalogami, kjer se nihanje v povpraševanju ne
pokrivajo več s pomočjo zalog, temveč s pomočjo dovolj visokih zmogljivosti za
pokrivanje viškov povpraševanja (Rusjan Borut, 1994, str. 50). Vendar tudi na področju
proizvodnje ni dovolj le posnemanje ostalih, saj to ne zagotavlja dolgoročne uspešnosti.
Uspešne procesne inovacije imajo kritičen pomen za dolgoročno uspešnost podjetja. Tudi
če je najnovejša tehnologija dostopna, je uspešnost podjetja odvisna od njegove
sposobnosti, da iz obstoječe tehnologije dobi največ (sposobnost uporabe).
Proizvodnja je pomembna tudi zaradi svojih značilnosti. Odločitve o lokaciji, velikosti in

opremi posameznih obratov imajo zelo dolgoročne posledice. Izvršenih odločitev ne
moremo spremeniti brez velikih finančnih posledic in že zato potrebujemo strateško
razmišljanje. Te odločitve morajo biti sprejete na osnovi korporacijske strategije podjetja.
Strateško razmišljanje je še posebej pomembno za mala podjetja, saj ta zaradi finančne
šibkosti ne morejo preživeti napačnih odločitev. Raziskava, ki jo je opravilo svetovalno
podjetje A.T. Kearney na vzorcu 1200 podjetij v Veliki Britaniji, ki so leta 1989 vložila v
najsodobnejšo proizvodno tehnologijo okoli 2 mia. funtov, je pokazala, da so dosežene
koristi dosegle le 70 % načrtovanih. Glavni razlog je pomanjkanje strateškega
razmišljanja. Podobne rezultate so dale tudi ostale raziskave, saj so podjetja preveč
obremenjena s kratkoročnim razmišljanjem (Bessant John, 1994, str. 395-396). Uvajanje
nove proizvodne tehnologije ni le nakup nove tehnologije (kapacitete obrata - struktura),
temveč je s tem povezana tudi organizacija, človeški kadri in ostale poslovne funkcije v
podjetju (infrastruktura). Tako ima proizvodnja vsaj naslednje vidike:
• tehnologija,
• proizvod,
• kadri,
• organizacija.
Vsi ti vidiki sestavljajo celoto in potrebno je upoštevati vsak vidik. Predvsem se pogosto
zanemarjata vidika kadrov in organizacije. Sodobni proizvodni koncepti zahtevajo visoko
kvalificirano, k učinkom usmerjeno in fleksibilno delovno silo, saj usposobljen delavec
povezuje kakovost proizvodov, organizacijo proizvodov in lastnosti naprav (Schultetus
Wolfgang, 1994, str. 972). Pomembna je tudi organizacija proizvodnje. Pri tem sta
pomembna dva vidika: učinkovitost operacij in učinkovitost proizvodnega procesa. V
128
preteklosti je bil prevelik poudarek na učinkovitosti operacij (produktivni čas izvajanja

operacij) in zato so predvsem ameriška podjetja veliko vlagala v avtomatizacijo, s ciljem
izboljšanja učinkovitosti operacij. Premalo je bilo poudarka na učinkovitosti proizvodnega
procesa, ki vsebuje tako produktivni čas, kakor tudi neproduktivni čas, saj je potrebno
optimizirati razmerje med produktivnim časom in celotnim pretočnim časom določenega
proizvoda. Obstajajo ocene, da čas obdelave izdelka ne predstavlja več kot 5% celotnega
časa, v katerem se proizvod nahaja v proizvodnji (Rusjan Borut, 1999, str. 256). Zato so
Japonci v 80-ih letih razvili nov proizvodni koncept vitke proizvodnje (lean production), ki
ima naslednje glavne elemente (Warnecke Hans J., Huser Manfred, 1994, str. 745):
• organizacija ima prednost pred avtomatizacijo,
• učinkoviti komunikacijski kanali,
• deligiranje odgovornosti,
• timsko delo,
• podjetje kot skupni življenjski prostor,
• sistematično odpravljanje vzrokov za napake,
• stalno izboljševanje proizvodov in procesov,
• tesno sodelovanje z dobavitelji,
• kratki življenjski cikli proizvodov,
• tržna usmerjenost vseh področij v podjetju.
Podjetje se mora lotiti strategije proizvodnje strateško. Potrebno je analizirati močne in

slabe strani podjetja, kjer je bil včasih predvsem poudarek na strukturi, v zadnjih letih pa
se je, predvsem zaradi japonskih zgledov, povečal pomen infrastrukture (TQM, JIT, itd.).
Strategija proizvodnje je odvisna od korporacijske strategije podjetja in njegovih poslovnih
enot (trgi, proizvodi, izbrana temeljna strategija). Pri tem je pomembno, da je odnos med
strategijo proizvodnje kot funkcijsko strategijo in korporacijsko strategijo podjetja
dvosmeren. Korporacijska strategija z izbiro proizvodov, trgov in politiko trženja odločilno
vpliva na proizvodnja, ta pa ima povratni vpliv s svojimi značilnostmi (Wild Ray, 1993,
str. 28-29). Prav proizvodnja (proizvodna funkcija) pogosto določa pretežni del omejitev
usklajevanja podjetja z okoljem zaradi velikega obsega sredstev in števila ljudi, ki
sodelujejo v proizvodni funkciji, pa tudi zaradi same kompleksnosti proizvodnega sistema
(Rusjan Borut, 2000, str. 34).
Proces oblikovanja strategije proizvodnje ima po Bessantu naslednje faze (Bessant John,
1994, str. 398-402):
1. Opredelitev ciljev (določitev konkurenčnih prednosti podjetja) glede na izbiro trgov in
proizvodov: danes prevladujejo predvsem necenovni faktorji.
2. Ocena trenutnih proizvodnih sposobnosti.
3. Iskanje možnih inovacij: ni nujno, da je to povezano z novimi investicijami, saj lahko
veliko pridobimo z reorganizacijo.
4. Predvidevanje bodočega zunanjega in notranjega okolja podjetja.
129
5. Izvedba strategije: čeprav je izvedba strategije podcenjena v študijah, pa tu pogosto

nastanejo problemi. Del problemov lahko rešimo z udeležbo prizadetih v oblikovanju
strategije.
6. Vrednotenje: oblikovanje in izvajanje strategije je proces učenja in razvoja. Najbolj
pomemben rezultat strateškega managementa ni plan, temveč spoznanje ljudi v podjetju
o okolju podjetja in o sposobnostih podjetja. Zato je potrebno vrednotenje
institucionalizirati.
Tehnološka sposobnost podjetja se razvija vrsto let in strateški management je ustrezno

orodje za dosego te sposobnosti. Tudi pri procesnih inovacijah je potreben inovacijski
management in posledice neustreznega inovacijskega managementa strnemo v tri glavne
napake pri inoviranju proizvodnje (Schneider Robert, 1997, str. 121-126):
1. Zmanjšanje kompleksnosti celotnega načrtovanja z ignoriranjem ene ali več
pomembnih značilnosti proizvodnje (Kaj je proizvodnja?): Pogosto se enačita
proizvodna tehnologija in proizvodni proces. To enačenje je ena od treh glavnih napak
pri inoviranju proizvodnje. Inovacijski management mora poleg tehnologije upoštevati
tudi osebje, proizvod in organizacijo. Organizacija določa strukturne in dinamične
odnose med tehnologijo, osebjem in proizvodom. Ameriška študija iz leta 1989, ki je
primerjala produktivnost dveh avtomobilskih tovarn v ZDA in iskala vzroke za
razlike, je ugotovila naslednje:
• samo tehnologija je vzrok za 2 % razliko v produktivnosti.
• tehnologija skupaj s proizvodom razloži 41 % razlike v produktivnosti.
• organizacija skupaj z osebjem razloži 48 % razlike v produktivnosti.
• organizacija in proizvod skupaj razložita 9 % razlike v produktivnosti.
2. Premajhno upoštevanje strateških ciljev podjetja (Zakaj inovirati proizvodnjo?):
strateški cilji podjetja morajo izhajati iz zunanjega okolja podjetja. Spremembe
obnašanja kupcev in konkurentov silijo podjetje v procesne in proizvodne inovacije in
neupoštevanje zunanjih vplivov (trgi, konkurenti, kupci, zakonodaja, vladna politika)
vodi v neuspeh.
3. Nezadostna vključenost osebja iz proizvodnje (Kako inovirati proizvodnjo?): potrebno
je vključiti osebje, ki bo inoviralo proizvodnjo in osebje, ki bo delalo v proizvodnji.
Za to pa potrebuješ usposobljeno in motivirano delovno silo. Usposabljanje delovne
sile je dolgoročen proces, sprememba kulture pa je še daljši proces.
Da bi se izognil napakam, mora inovacijski management upoštevati naslednje (Schneider

Robert, 1997, str. 123):
1. V večini primerov inoviranje proizvodnje ni le “en velik korak”, temveč je sestavljen iz
večih manjših korakov. Pri tem je potrebno proces inoviranja razdeliti v posamezne
faze:
• analiza in ocena potreb po spremembi (izognemo se napaki številka 2);
• izdelava in ocena prihodnjega razvoja (neupoštevanje vseh elementov proizvodnega
procesa vodi v napako številka 1);
• kontroliranje celotnega procesa sprememb.
130
2. Potrebno je poznati nove proizvodne koncepte, vendar jim ne smemo slediti brez
upoštevanja razmer v podjetju.
1. Katere so naloge in problemska področja inovacijskega managementa?

2. Faze inovacijske dejavnosti podjetja?
3. Kateri poudarki so prevladovali v korporacijskih strategijah uspešnih podjetij?
4. Vrste inovacijskih strategij (Freeman)?
5. Kakšni so vplivi izbrane inovacijske strategije na poslovne funkcije podjetja?
6. Opredelite možne položaje podjetja glede na tehnološko zmožnost in na položaj na
tržišču?
7. Strategije za trženje surovin in materialov?
8. Strategije za trženje sestavnih delov?
9. Strategije trženja naprav?
10. Odvisnost inovacijske strategije od življenjskega cikla panoge?
11. R&R strategija podjetja (opišite)?
12. Življenjski cikel proizvoda (faze, značilnosti, cilji, strategije)?
13. Potek snovanja novega proizvoda?
14. Zakaj so pomembne procesne inovacije in katere vidike je potrebno upoštevati?
15. Opišite proces oblikovanja proizvodne strategije po Bessantu?
16. Glavne napake pri inoviranju proizvodnje?
131
4. IZVAJANJE INOVACIJSKE STRATEGIJE
Izvajanje inovacijske strategije je zelo težavno delo. Razlog je v multidisciplinarnosti,

kompleksnosti in tveganosti inovacijske dejavnosti, ki pa je po drugi strani predpogoj za
preživetje in rast podjetja. Izvajanje inovacijske dejavnosti je zato v veliki meri
managersko vprašanje, saj je potrebno imeti ustrezne resurse, ki so na razpolago v
določenem času in v ustreznem obsegu. Izvajanje inovacijske dejavnosti je zelo zahtevno
in imajo tudi mnoga uveljavljena podjetja težave. Zahteva management sprememb (change
management). Predvsem zahteva drugačen način razmišljanja od ustaljenega delovanja.
Izvajanje inovacijske strategije ima dve fazi:
1. raziskave in razvoj,
2. tehnološka priprava proizvodnje, proizvodnja in trženje.
S ciljem uspešnega in učinkovitega izvajanja inovacijske strategije je potrebno poznati

dejavnike, ki prispevajo k uspehu inovacije in jih upoštevati.
4.1. Dejavniki, ki prispevajo k uspehu inovacije
Na uspešnost in neuspešnost tehnološke inovacije vpliva mnogo dejavnikov, ki skupno

vplivajo na uspeh ali neuspeh. Nobenega od dejavnikov ne moremo obravnavati ločeno,
saj so interaktivni in odsotnost katerega od dejavnikov z veliko verjetnostjo tudi pomeni
propad inovacije. Med dejavniki, ki prispevajo k uspešnosti inovacije, so najpomembnejši
naslednji (Twiss Brian C., 1991, str. 5-15):
• tržna naravnanost,
• ustrezanje skupnim ciljem organizacije,
• učinkovita izbira projekta in vrednotenja,
• učinkovito vodenje in nadzor projekta,
• vir ustvarjalnih idej,
• organizacija, dovzetna za inovativnost,
• angažiranost enega ali nekaj posameznikov.
4.1.1. Tržna naravnanost
Invencija postane inovacija šele takrat, ko uspe na tržišču. Zato je partnerstvo med R&R
ter trženjem nujno potrebno za uspešno inovacijo. To partnerstvo ovirata dva problemska
sklopa:
• težave pri komuniciranju med tehnologi in tržniki,
132
Izvajanje inovacijske strategije
• organizacija podjetij, ki bolj ovira kot spodbuja učinkovito komuniciranje med njimi.
Oddelek trženja in R&R oddelek sta v podjetju poglavitna notranja vira novih idej, zato je
potrebno dobro komuniciranje med njima. Tu je problem v sistemu vrednot in v
izobraževanju. Medtem ko je raziskovalcem predvsem pomembno njihovo delo in manj
pripadnost organizaciji, pa za tržnike velja obratno (Preglednica 24).
Preglednica 24: Značilna nasprotja med tržniki in tehniki v organizaciji
Področje nasprotij Stališča tržnikov Stališča tehnikov

Snovanje novih Ne oskrbujejo nas s proizvodi, Omejujejo nas v snovanju, vse mora
proizvodov primernimi za prodajo, kar pa biti preveč poenostavljeno - zaradi
razvijejo na naš pritisk, pa je tržnikov!
prepozno proizvedeno.
Širina naborov Potrebujemo večjo širino nabora Nabor proizvodov je zaradi
proizvodov proizvodov! prevelike širine neobvladljiv.
Izgled proizvodov Naši proizvodi so prerevni na Našim proizvodom res ni treba
pogled! kičastih okraskov!
Težave v uporabi Tehniki ne naredijo proizvodov, ki bi Niti tržniki niti odjemalci ne
proizvodov zares delovali! razumejo delovanja proizvodov!
Tržno Kdo bo prebiral suhoparen žargon Tržniki širijo napihnjene informacije!
komuniciranje o tehnikov?
proizvodu
Embalaža Slabo izgleda in je neuporabna, kar Premalo denarja za razvoj dobre
ovira prodajo! embalaže!
Kakovost Zakaj nimajo sprejemljive kakovosti Razvijamo nešteto proizvodov in
za zmerno ceno? izvedenk - težko je obvladovati
kakovost!
Svetovanje Moramo svetovati uporabnikom, Premalo nas je, da bi "ujčkali"
odjemalcem, čeprav ni pravih problemov! vsakega ljubljenčka naših tržnikov!
uporabnikom
Izvajanje jamstev Tehniki se strogo držijo predpisov! Tržniki bi plačali vsako reklamacijo v
celoti, čeprav ni upravičena!
Podjetja lajšajo ta problem s priznavanjem različnosti med razvojniki in tržniki in

poskušajo izboljšati komuniciranje z različnimi pristopi:
• izobraževalnimi programi,
• ustreznejšimi organizacijskimi strukturami,
• selitvijo osebja (iz R&R v trženje),
• opredelitvijo sodelovanja med R&R in trženjem,
• angažiranjem managerjev iz R&R in trženja k oblikovanju strategije podjetja, R&R
oddelka, k izbiri projektov in njihovem vrednotenju.
Komercialne zaželenosti tehnološke inovacije ne smemo obravnavati ločeno od

organizacije, v kateri je nastala. Pojavijo se znatne razlike v poslovnih ciljih, odnosu do
133
tveganja in inovativnosti ter v vrednostnih sistemih. Podjetje mora imeti jasno izražene
cilje, strategije in plane in izdelek mora biti skladen z njimi.
4.1.2. Učinkovita izbira projektov in sistem vrednotenja
Izbira projektov in njihovo ocenjevanje sta najbolj kritični področji odločanja managerjev
v okviru inovacijske dejavnosti in v okviru R&R oddelka. Zato je potrebno temu področju
posvetiti posebno pozornost in uporabiti ustrezne tehnike, saj mnogo naknadno ustavljenih
projektov kaže, da jih sploh ne bi smeli začeti.
Končni cilj projekta v tržnem gospodarstvu je denar, visoka dodana vrednost, pozitivni
denarni tok, dobiček. Zato je potrebno predlagane projekte oceniti. Zanimajo nas tri stvari:
• finančne koristi, ki jih pričakujemo od investiranje v projekt;
• učinek projekta na druge projekte;
• vpliv projekta na poslovanje kot celoto.
V razvitih državah postaja poslovni načrt za zamišljeno inovacijo neizogibni osnovni del
projekta. Pri sami izvedbi inovacijskih in R&R projektov predstavljajo podjetniške,
organizacijske, finančne in posebej tržne aktivnosti, ki potekajo vzporedno s tehničnimi,
kadrovskimi, naložbenimi, logističnimi idr. aktivnostmi, njihov integralni sestavni del. Če
zanje ni možno zagotoviti dodatnih sodelavcev v projektu, jih morajo biti sposobni izvesti
razvojni inženirji. Poslovni načrt naj bi managerjem zagotovil, da podprejo samo tiste
inovacijske projekte, ki imajo že na začetku dovolj velike obete, da bodo povrnili vložek in
prinesli dobiček.
Pri pripravi in oceni projektov si lahko pomagamo s kontrolnim spiskom za ocenjevanje

projektov. Kriteriji, ki jih je treba pretehtati pri ocenjevanju projektov, so v vsakem
posameznem podjetju in panogi drugačni, zato ni mogoče sestaviti celovitega programa za
vsesplošno uporabo, vendar naslednji dejavniki (kontrolni spisek kriterijev za ocenjevanje
projektov) ustrezajo večini podjetij (Twiss Brian C., 1991, str. 111-112).
A. Korporativni cilji, strategija, politike in vrednosti

1. Ali je združljiv s tekočo strategijo in dolgoročnim načrtom podjetja?
2. Ali je njegov potencial tak, da zahteva spremembo v sedanji strategiji?
3. Ali je v skladu s “podobo” podjetja?
4. Ali je v skladu z odnosom podjetja do tveganja?
5. Ali je v skladu z odnosom podjetja do inovacij?
6. Ali zadošča potrebam podjetja glede usklajevanja časa?
134
B. Marketinški kriteriji
1. Ali je v skladu z jasno opredeljeno tržno potrebo?
2. Ocena skupnega obsega trga.
3. Ocena deleža na trgu.
4. Ocena trajanja proizvoda.
5. Verjetnost komercialne uspešnosti.
6. Verjeten obseg prodaje (na podlagi postavk 2 do 5).
7. Časovna lestvica in razmerje do tržnega plana.
8. Vpliv na sedanje proizvode.
9. Določanje cene in sprejem s strani potrošnikov.
10.Konkurenčni položaj.
11.Skladanje z obstoječimi distribucijskimi kanali.
12.Ocena stroškov lansiranja.
C. Raziskovalni in razvojni kriteriji

1. Ali je v skladu z raziskovalno in razvojno strategijo?
2. Ali pomeni njegov potencial spremembo v RR strategiji?
3. Verjetnost uspešnosti v tehničnem smislu.
4. Stroški in čas razvijanja.
5. Patentni položaj.
6. Razpoložljivost sredstev za RR.
7. Možno bodoče razvijanje proizvoda in načini bodoče uporabe nove tehnologije.
8. Vpliv na druge projekte.
D. Finančni kriteriji
1. Stroški raziskav in razvoja.
2. Investicije v proizvodnjo.
3. Investicije v marketing.
4. Razpoložljivost sredstev glede na časovno lestvico.
5. Vpliva na druge projekte, ki tudi zahtevajo finančna sredstva.
6. Čas do izravnave in maksimalnega negativnega pretoka gotovine.
7. Potencialni letni donos in časovna lestvica.
8. Pričakovani dobiček.
9. Ali ustreza naložbenim kriterijem podjetja?
E. Proizvodni kriteriji
1. Novi procesi v zvezi s projektom.
2. Razpoložljivi proizvodni kadri - število in usposobljenost.
3. Skladanje z obstoječo zmogljivostjo.
135
4. Stroški in zagotavljanje surovin.

5. Stroški izdelave.
6. Zahteve po dodatni opremi.
7. Varnost proizvajanja.
8. Dodana vrednost v proizvodnji.
F. Ekološki kriteriji in kriteriji okolja

1. Možne nevarnosti - proizvod in proizvodni proces.
2. Občutljivost na javno mnenje.
3. Sedanja in projektirana zakonodaja.
4. Vpliv na zaposlovanje.
Ocenjevanje in vrednotenje projektov mora biti trajen proces in vsak čas bi morala biti
možnost zaustavitve projekta, če bi se pojavili dodatni podatki. Seveda ni izvedljivo, da bi
bili z vsemi informacijami na tekočem kar naprej. Občasna resnejša vrednotenja so
potrebna tudi tedaj, če lahko pregledamo vsak projekt. Ti pregledi potekajo običajno med
mejniki, kakršen je na primer pomembnejša odločitev o investiciji ali pa so lahko
organizirani periodično.
Ocenjevanje projektov mora biti vzpostavljeno na formalni podlagi in naj deluje po

naslednjih principih:
1. Opredelitev relevantnih dejavnikov za projektno odločanje.
2. Ocenitev projektnega predloga glede na te dejavnike, uporaba kvantitativnih
informacij, kjer je le mogoče, oziroma subjektivne kvantitativne presoje, kjer je to
primerno in če ni mogoče dobiti dejanskih podatkov. Kot kontrolni standard za v
prihodnje je treba zabeležiti vse domneve in kvantitativne ocene.
3. Izbira oziroma zavrnitev projektnega predloga na podlagi ocenitve iz točke 2.
4. Opredelitev področij, ki zahtevajo dodatne informacije in investiranje sredstev za
pridobitev teh podatkov.
5. Primerjava novih informacij iz točke 4 s podatki, ki smo jih uporabili za začetno
odločitev, od tod torej potreba po beleženju prejšnjih domnev in ocen.
6. Ocenitev vpliva vsake variante iz točke 5 na nadaljnje preživetje projekta.
7. Odločitev o zaustavitvi oziroma nadaljevanju projekta s ponovitvijo stopenj od 4 do 6.
4.1.3. Učinkovito vodenje in nadzor projektov
136
Inovacijske projekte je potrebno pripraviti v skladu s projektnim managamentom11.

Potrebno je določiti cilje projekta, opredeliti program projekta glede na aktivnosti, sredstva
(stroški) in čas (trajanje), identificirati etapne dogodke (mejnike), identificirati kritične
naloge, razporediti delo glede na etapne dogodke, določiti vire sredstev in opredeliti
komunikacijo. Potrebno je odgovoriti na vprašanja: kaj, kdo, kako, kdaj. Pomembno je
predvsem, da se projekt ne le pripravi, temveč tudi v resnici vodi v skladu s projektnim
managementom. Neprimeren nadzor povzroči zvišanje stroškov in prekoračitev časa. To
lahko ogrozi obstoj celotnega podjetja, saj višina dodatnih finančnih sredstev, ki so
potrebna za uspešno končanje projekta, lahko presegajo finančne zmožnosti podjetja.
Zamuda v razvoju povzroči tudi odlog lansiranja izdelka na tržišče. Tako izdelek izgubi
novost in zaradi zamude se skrajša njegova življenjska doba. Končna ekonomska korist je
tako veliko manjša, saj so dohodki od prodaje nižji, stroški proizvoda pa so višji od
pričakovanih. To je še posebej značilno za panoge s hitrim tehnološkim napredkom. Čas
nastopa na tržišču je vse pomembnejši tudi v panogah, ki niso visokotehnološke (pr.
avtomobilska industrija). To kaže tudi Preglednica 25.
Preglednica 25: Posledice in stroški prekoračitve terminov v avtomobilski proizvodnji pri 5

letnem življenjskem ciklu
Planska odstopanja Izguba dobička

6 mesecev prepozno na trgu 34 %
za 90 % prekoračeni proizvodni stroški 27 %
za 50 % prekoračeni stroški razvoja 3,5 %
Vir: Huser, Warnecke, 1994, str. 735.
Upravljanje inovacijske in raziskovalne in razvojne dejavnosti je z mnogih vidikov

zahtevnejše kot upravljanje drugih področij poslovanja. Samo področje R&R vsebuje cel
spekter dejavnosti, ki se med seboj razlikujejo in vsaka razvojna stopnja zahteva svoj slog
upravljanja in svoje managerske tehnike. To zahteva veliko znanja in veliko intuicije.
Kljub temu da so problemi v zvezi z vodenjem projektov zelo pereči, pa ne bi smeli
pozabiti na dolgoročnejša vprašanja, kot je dobro izpeljana izbira projektov, saj je bolje
imeti slabo upravljan projekt z določenimi možnostmi kot pa dobro nadzorovan polom.
Slika 6 prikazuje pomen realističnega (dobrega) planiranja, medtem ko Slika 7 prikazuje
povezanost obeh vidikov.
11
O projektnem managamentu je v Sloveniji na razpolago obsežna literatura v vseh jezikih.
137
Slika 6: Zanesljivost ocen, učinkovitost planiranja in kontrole kot zaprt krog
A - Učinkovito planiranje in kontrola
Realistični
načrti
Dobre
ocene Manjši
odkloni
od načrta
Zaupanje v
Bolj
sistem
učinkovita
planiranja in
kontrola
kontrole
B - Neučinkovito planiranje in kontrola
Neelastičen sistem Razpad

Veliki sistema
odkloni od
načrta
Nerealistični
načrti
Eklastičen sistem
Slabe Veliki
ocene odkloni od
načrta
Izguba
zaupanja v
sistem Neučinkovita
planiranja in kontrola. Večji
kontrole kolektivni
ukrepi
138
Slika 7: Planiranje in vodenje projekta
SPECIFIKACIJA
STRATEGIJA IN UPORABNIKOV
POLITIKE - TEHNIČNA
- STROŠKOVNA
- ČASOVNA
OPREDELITEV
PROJEKTA
MODIFIKACIJE
SE SPREMENIJO
PLANIRANJE DELO
NEPREDVIDENI
PROBLEMI
Kriteriji za uspeh Razdelitev resursov

Ocenjevalne tehnike Oblikovanje projektnih teamov
Izbira tehnologij Vodstvo in motivacija
Časovni razpored in kontrola Merjenje napredka PROBLEMI, KI SE
- ključni dogodki Korektivni ukrepi JIM DA IZOGNITI
- resursi Fleksibilen odziv
- proračun Obvladovanje nepričakovanega
Tehnološko predvidevanje Vzdrževanje komunikacij
Vir: Twiss, 1991, str. 166
4.1.4. Vir ustvarjalnih idej
Inovativnosti ne moremo ločiti od ustvarjalnosti, saj je inovacija rezultat ustvarjalnosti

enega ali več strokovnjakov. Osredotočenje managementa ocenjevanje projektov lahko
odvrne pozornost od dejstva, da so ti postopki koristni le, če imajo predlagani projekti
velik potencial. Teh pa je z razvojem določene tehnologije vse manj, saj ima tudi
tehnologija svoj življenjski cikel. Tako se zrele panoge preoblikujejo le ob radikalnih
tehnoloških inovacijah.
139
Ustvarjalnost pa ni omejena le na R&R oddelek, temveč sta od notranjih virov zelo

pomembna tudi trženje in proizvodnja (predvsem procesne inovacije), od zunanjih virov pa
kupci, konkurenti, dobavitelji in zunanje ZT institucije. Odsotnost kreativnosti je začetek
krize podjetja. Podjetje mora ustvariti ustrezne pogoje za ustvarjalnost:
• zaposluje in zadrži naj ustvarjalne ljudi,
• ustvari naj delovno okolje, ki bo spodbujalo ustvarjalnost,
• uporablja naj vse tehnike, ki se lahko izkažejo za koristne pri razvijanju ustvarjalnega
reševanja problemov.
Slika 8: Ustvarjalna organizacija - interakcija mnogih dejavnikov

Sloves
organizacije
Privabljanje
ustvarjalnih ljudi Spodbujanje
ustvarjalnosti v
organizaciji
Novačenje
Spodbuja uporabo
Uporaba tehnik
za spodbujanje
Ustvarjalne Sprejemanje
Ustvarjalni Ustvarjalni Koristni ustvarjalni ustvarjalnih Inovacija
ljudje potencial potencial ideje
idej
Motivacija
Zmanjšuje frustracije
Zadrži ustvarjalne ljudi
140
Storitve in inovativnost
4.1.5. Organizacija, dovzetna za inovativnost
Odpor do sprememb je eden najbolj splošnih organizacijskih pojavov, saj se managerji in

delavci, ki so neposredno prizadeti, upirajo spremembi ali pa jo sabotirajo, če jim je bila
vsiljena. Ljudje podpirajo inovacije, dokler jih osebno ne prizadene. Večja je sprememba,
večji je odpor, saj večja sprememba nosi s seboj večje tveganje. Nasprotovanja so tako
racionalna kot emocionalna. Konflikti so tako medčloveški (inovator - ostali posamezniki),
kot med inovatorjem in normami organizacije. Odnos do inovativnosti v podjetju je
odvisen predvsem od inovativnosti znotraj panoge, od izkušenj organizacije in od samega
vodstva podjetja. Vodstvo podjetja ima ključno vlogo pri ustvarjanju inovacijam
naklonjenega mnenja v podjetju. Raziskave kažejo, da obstaja močna korelacija med
splošno učinkovitostjo R&R oddelka v podjetju, kvaliteto njenih znanstvenikov in
inženirjev, kvaliteto uprave tega oddelka in dovzetnostjo ter naravnanostjo vodstva
podjetja do R&R. Brez podpore vrhnjega managamenta inovativnosti in inovacijski
dejavnosti ni uspešnega dolgoročnega poslovanja podjetja.
4.1.6. Angažiranost enega ali nekaj posameznikov
Za vsako uspešno inovacijo stoji oseba ali skupina ljudi, ki so odgovorni za prestavitev
ideje v prakso. Ti ženejo naprej inovacijo in so za uspeh projekta pripravljeni postaviti na
kocko svojo kariero in svoje interese. So ljudje dejanj, izredno motivirani, pogumni in
pripravljeni na tveganje. Zato je uspešnost organizacije odvisna od povezave med ustrezno
formalno organiziranostjo in visoko motiviranimi ustvarjalnimi posamezniki.
4.2. Generacije inovacijskih procesov
S ciljem uspešnega izvajanja inovacijske strategije pa je potrebno poznati generacije

inovacijskih procesov, ki predstavljajo opis procesa inovacijske dejavnosti. Ločimo pet
generacij inovacijskih procesov.
Za petdeseta in šestdeseta leta je bili značilni “technology push” inovacijski sistemi, v

katerih se je zanemarjala pomembnost ekonomskih dejavnikov pri oblikovanju smeri in
stopenj tehnoloških inovacij. Osnovna predpostavka je bila zaporednost faz temeljnih in
uporabnih raziskav, konstruiranja in proizvodnje izdelkov, trženja in prodaje. Koncept je
bil uspešen v obdobju po 2. svetovni vojni, ko je bilo povpraševanje po proizvodih večje
od ponudbe. “Technology push” inovacijski sistem je bil značilen za večino slovenskih
podjetij še v 80-ih letih.
141
Slika 9: 1. generacija - technology push
Temeljna Inženiring Proizvodnj Trženje Prodaja

znanost a
Vir: IER, 1995, str. 52.
V drugi polovici 60-ih in v začetku 70-ih let se je zaradi vse večje konkurence okrepila
vloga trženja, tako v poslovanju podjetij, kakor tudi v R&R. Zato se je uveljavil “demand
pull” inovacijski sistem, po katerem so izumi in inovacije ekonomske kategorije, ki
odgovarjajo gibanjem tržnega povpraševanja in je bila vloga R&R oddelkov predvsem
reaktivna. Osnovna predpostavka je bila, da so želje in potrebe kupcev jasno določene, kar
pa v resnici ni res.
Slika 10: 2. generacija - demand pull
Tržne Raziskav
e in Proizvodnj Prodaja
potrebe a
j
Vir: IER, 1995, str. 52.
Ker sta se oba linearna inovacijska sistema izkazala za neučinkovita, je konec v 70-ih in v
80-ih letih sledil spojni model, ki predstavlja kombinacijo prvih dveh pristopov. Osnova je
notranja R&R dejavnost podjetja, ki je povratno povezana s stanjem v znanosti in
tehnologiji in povratno povezana z razmerami na tržišču. 3. generacijo inovacijskih
procesov predstavlja Slika 11.
Slika 11: 3. generacija - spojni model
NOVE POTREBE POTREBE DRUŽBE IN TRŽIŠČA
MARKETING
GENERIRANJE IDEJ RR PROTOTIP PROIZVODNJA TRG
IN PRODAJA
NOVE STANJE TEHNOLOGIJE IN PROIZVODNJE

TEHNOLOGIJE
Vir: Evalvacija RR projektov..., 1995, str. 52.
142
Ob koncu 80-let se je v razvitih državah uveljavil integrirani inovacijski sistem (4.

generacija inovacijskih procesov), za katerega je značilna vzporednost in integriranost
trženja, R&R, razvoja proizvodov, proizvodnega inženiringa, proizvodnje sestavnih delov
ter proizvodnje končnih izdelkov. Poudarek je na timskem delu, na močnih povezavah z
dobavitelji ter glavnimi kupci, integracijo med R&R in proizvodnjo ter celo za
predkonkurenčna skupna vlaganja sicer konkurenčnih podjetij. 4. generacijo inovacijskih
procesov imenujejo tudi “Nissan model” ali tudi “rugby approach” zaradi integriranosti
različnih poslovnih funkcij podjetja v razvoj proizvodov, kjer so že v 1. fazi razvoja
proizvoda vključene vse pomembne poslovne funkcije podjetja, tudi proizvodnja. Opisani
model je povezan tudi z uporabo metode cilnjih stroškov (“target costing”) v razvoju
proizvodov.
Slika 12: 4. generacija inovacijskih sistemov
MARKETING
R&R
RAZVOJ IZDELKOV
PROIZVODNI INŽENIRING
PROIZVODNJA SESTAVNIH DELOV
PROIZVODNJA
1. faza 2. faza 3. faza 4. faza 5. faza

Začetek prodaje
novega izdelka
Marketing (zaključek
(začetek inovacijskega Za vsako delovno fazo so potrebni skupni inovacije)
procesa) sestanki strokovnjakov za posamezne funkcije
Vir: Rothwell, 1994, str. 42.
Peta generacija inovacijskih procesov se je uveljavila v 90-ih letih pri naprednejših

svetovnih proizvajalcih. Osnova je 4. generacija, kateremu je dodano mrežno
organiziranje. Na področju R&R se uporabljajo ekspertni sistemi in modeliranje.
Pojavljajo se strateške povezave z osnovnimi dobavitelji, vključno s skupnim razvojem ter
143
z povezanimi CAD sistemi. Vse bolj se uveljavljajo inovacije kot rezultat povezovanja
R&R in trženja. Poudarek je na podjetniški prilagodljivosti in na hitrosti razvoja
proizvodov. Poudarek je na necenovnih dejavnikih konkurenčnosti. R&R ki je ena od
najbolj centraliziranih poslovnih funkcij je postal tudi globaliziran, saj je ravno upravljanje
inovacisjskih dejavnosti ključ uspeha vodilnih svetovnih proizvajalcev. Značilno je tudi
medsebojno sodelovanje glavnih konkurentov pri razvoju novih proizvodov s ciljem
hitrejšega razvoja, zniževanja stroškov in delitve tveganj. Konkurenčni proizvajalci
ustanavljajo skupna podjetja na lokacijah, ki so z vidika R&R najbolj konkurenčne. To so
predvsem ZDA (Boutellier Roaman, Gassmann Oliver, von Zedtwitz Maxililian, 2000, str.
3-4).
4.3. Operativno izvajanje inovacijske strategije
Podjetje mora izbrati svojo inovacijsko strategijo in jo tudi izvajati. Zaželeno je, da je
inovacijska strategija tudi formalno izdelana, vendar pa se v Sloveniji pogosto kaže kot
poudarek v korporacijski in v poslovnih strategijah. V podjetjih, ki imajo R&R oddelek,
pogosto R&R strategija prevzame vlogo inovacijske strategije, vendar pa je tu vedno
nevarnost prevelikega poudarka na tehnoloških vprašanjih in premajhne vključenosti
ostalih funkcij.
Z vidika izbrane inovacijske strategije so možne razlike med poslovnimi enotami in tudi
med poslovnimi področji (strateške poslovne enote). Slovenska podjetja niso sposobna
voditi ofenzivne strategije. To je povezano z velikostjo slovenskih podjetij, ki so v
primerjavi s tujimi konkurenti premajhna s premajhnimi človeškimi in finančnimi
potenciali. Nekatera slovenska (najbolj propulzivna) sledijo defenzivni strategiji (Lek,
Krka, Hermes Softlab,…), kjer sledijo vodilnim proizvajalcem, vendar pa verjetno na dolgi
rok brez tesnega sodelovanja s tujimi partnerji ne bo šlo. Večina slovenskih podjetij izvaja
posnemovalno strategijo, saj so številna slovenska podjetja v preteklosti kupila licence in
know-how.
Za uspešno operativno izvajanje inovacijske strategije je potrebno uspešno koordinirati

potrebne resurse, saj je velikokrat rezultat inovacijske dejavnosti nezadosten zaradi slabega
upravljanja inovacij. Podjetje potrebuje inovacijsko sposobnost, ki je zmožnost podjetja za
pravočasno ustvarjanje invencij, zasnovanih na poznavanju razpoložljive znanosti ter
pretvarjanje teh invencij v inovacije v obliki novih izdelkov ali storitev z lastno
144
inovacijsko zmogljivostjo. Končni rezultat je uspešen proizvod ali uspešna procesna

inovacija. Za izvajanje inovacijske strategije potrebuje podjetje:
1. “tehnične” resurse (ljudje, oprema, finančna sredstva,…), ki so lastni ali zunanji,

2. sposobnost upravljanja inovacijske dejavnosti (zahteva veliko znanja, izkušenj, dobro
poznavanje projektnega managementa, ustrezno kulturo podjetja).
“Tehnični” resursi so predvsem ljudje, oprema in finančna sredstva. Ljudje so tisti, ki

posedujejo osrednja znanja in danes tvorijo osrednjo sposobnost inovativnih podjetij. Za
uspešno in učinkovito izvajanje inovacijske dejavnosti je potrebna multidisciplinarna ekipa
strokovnjakov z ustreznim znanjem, saj inovacijska dejavnost ni le dejavnost tehnologov
ali tržnikov. Inovacijo moramo obravnavati kot nalogo celotnega podjetja in zato je
potrebna vključitev vseh oddelkov podjetja v projekte že od samega začetka. Potrebno je
timsko delo, zato morajo biti kadri ustvarjalni, prilagodljivi, komunikativni in morajo
poznati nove tehnologije (predvsem informacijsko tehnologijo). Zaradi hitrega
spreminjanja poslovnega okolja podjetja je potrebno stalno usposabljanje (učenje), saj
znanje danes hitro zastareva. Zelo pomembno je podiplomsko izobraževanje raziskovalcev
in razvojnikov, saj to omogoča stik podjetja z univerzo in tudi omogoča izmenjavo
izkušenj med študenti, ki so zaposleni v različnih podjetjih. Dodatno izobraževanje je še
posebej pomembno, če ima podjetje lasten R&R oddelek. Izbira kadrov mora biti zelo
skrbna, selektivna in načrtna. Izkušnje kažejo, da imajo ti kadri pomanjkljiva ekonomska
znanja, predvsem je pomanjkljivo znanje o trgu in o tržnih raziskavah, brez katerih ne
more biti začetka na razvojnem projektu, o zahtevah promocije izdelka in inovacije, niti
ničesar o intelektualni lastnini, o patentiranju in o načinu komuniciranja z drugimi podjetji.
Tem kadrom je potrebno zlasti omogočiti čim popolnejši razgled po svetu konkurence,
kakšne rešitve ima, kaj pripravlja, kakšni so trendi. Poleg stika z univerzo in spremljanja
konkurence, je potrebno uporabljati tudi druge vire informacij, ki so notranji in zunanji
(Preglednica 26). Za uspešna podjetja je značilno, da veliko uporabljajo zunanje vire
informacij. Ti zunanji viri informacij omogočajo inovacijsko dejavnost tako velikih
podjetij, kakor tudi SMP, vendar predvsem za velika podjetja, ta niso pogosti vir inovacij
(Preglednica 27). Navezanost na zunanje vire informacij in inovacij je še posebej velja za
SMP, ki imajo premalo finančnih in kadrovskih virov za obsežnejši R&R, medtem ko je za
velika podjetja zelo pomembno sodelovanje znotraj korporacije (drugi R&R oddelki, drugi
oddelki).
145
Preglednica 26: Notranji in zunanji viri informacij
NOTRANJI VIRI ZUNANJI VIRI

• učenje ob R&R, • učenje od dobaviteljev,
• učenje pri testiranju, • učenje od glavnih uporabnikov,
• učenje v proizvodnji, • učenje od partnerjev,
• učenje ob neuspehih, • učenje od ZT infrastrukture,
• učenje v vertikalno integriranih podjetjih, • učenje iz literature,
• učenje iz vzporednih projektov. • učenje od konkurentov,
• učenje skozi re-inženiring,
• učenje ob pridobitvi novih strokovnjakov,
• učenje ob testiranju prototipov pri kupcih,
• učenje skozi poprodajni servis in
odstranjevanje napak.
Vir: Rothwell, 1994, str. 35.
Preglednica 27: Viri inovacij za SMP in velika podjetja
Uvrstitve SMP Uvrstitve velikih

podjetij
R&R oddelek 1 1
Sejmi, razstave 2 8
Kupci 3 6
Dobavitelji opreme 4 5
Dobavitelji materialov in delov 5 4
Ostali oddelki podjetij 6 3
Konference, srečanja, publikacije 7 7
Konkurenca 8 10
R&R oddelki korporacije 9 2
Industrijska in trgovska združenja 10 14
Baze podatkov, patenti, modeli 11 9
Dobavitelji R&R storitev 12 15
Univerze 13 13
Ostali oddelki podjetij v korporaciji 14 11
Javni laboratoriji 15 12
Svetovalna podjetja 16 16
Vir: Kavaš, 1998, str. 17.
Podjetje potrebuje tudi ustrezno opremo, še posebej, če podjetje izvaja eksperimentalni

razvoj (v okviru R&R oddelka). Oprema je zelo draga in možna rešitev je uporaba uporaba
opreme, ki jo imajo fakultete in raziskovalni inštituti. To je še posebej pomembno za
visokotehnološka SMP, ki nimajo dovolj opreme in sredstev zanjo12. Rešitev je tudi
uporaba skupne raziskovalne opreme in sicer v okviru panožnih tehnoloških centrov.
12
Ta oblika sodelovanja se najpogosteje izpelje znotraj tehnoloških parkov.
146
Storitvena podjetja večinoma nimajo formaliziranih R&R oddelkov (Hauknes Johan et al.,
1998, str. 24), kar je zaradi narave storitvenih dejavnosti tudi razumljivo. Podobno velja
tudi za mala podjetja. Odsotnost R&R oddelkov pa ne zmanjšuje potrebo po inovacijski
dejavnosti podjetij.
Izredno pomemben vidik inovacijske dejavnosti so finančna sredstva. Pomanjkanje je

velika ovira za izpeljavo inovacijskih projektov in po mnenju slovenskih podjetij je
pomanjkanje finančnih sredstev glavna ovira inovacijski dejavnosti podjetij v Sloveniji
Kavaš Damjan, 1998, str. 77). Pri tem je pomembno, da podjetje nima preveliko število
inovacijskih projektov (koncentracija) in da imajo projekti že v začetni fazi zadostna
finančna sredstva. Izkušnje kažejo, da velika večina napak pri inovacijski fazi nastane že v
fazi oblikovanja koncepta in da je ta faza podinvestirana (Ungson R. Gerardo, Trudel D.
John, 1998, str. 289). Projekt, ki ne izpolnjujejo ciljev je potrebno pravočasno ustaviti, saj
stroški razvoja naraščajo iz faze v fazo, največji pa so v fazi lansiranja proizvoda na tržišče
(dvakratni stroški razvoja). Zato je potreben sistem ocenjevanja in sistem spremljanja
projektov, saj je po eni strani potrebna skrbna izbira projektov, po drugi strani pa je
najcenejše projekte ugasniti že v začetni fazi. Pomembno je tudi, da ima projekt že ne
začetku zagotovljena sredstva, saj drugače projekt kasni in posledica je pozen vstop na trg
in s tem tudi slabši finančni rezultat od pričakovanega. Potrebna je tudi sinergija med
različnimi projekti in medprojektno učenje.
Fazi raziskav in razvoja sledi faza izvajanja inovacije, ki sestoji iz tehnološke priprave
proizvodnje, proizvodnje in trženja proizvodov (v primeru procesnih in organizacijskih
inovacij je ta faza krajša). V teh fazah je izredno pomembno sodelovanje med oddelki v
podjetju, predvsem R&R, proizvodnje in trženja.
Oddelek proizvodnje mora pripraviti dokumentacijo za proizvodnjo, specifikacije za

naročilo materiala in delovno dokumentacijo za spremljavo obdelave in montaže skupaj z
delovnimi nalogi in obračunom plač delavcev. Njihova naloga je pripraviti čim
racionalnejšo proizvodnjo na obstoječih strojih. Za čim nižje stroške je to ključno
področje. Pripraviti morajo tudi orodje, pripravo sredstev in računalniških programov za
CNC stroje, če jih podjetje ima (potrebuje). Brez usposobljenih kadrov inovacije ni
mogoče speljati brez motenj in odporov, ki pri inovacijskem procesu v podjetju vedno
nastajajo. Delo tehnološke obdelave zahteva 15 odstotkov do 20 odstotkov časa potrebnega
za pripravo inovacije za lansiranje na trg, v primerih množične proizvodnje tudi 50
147
odstotkov. Mlado podjetje tudi pri dobri inovaciji v začetku tega ne zmore. Zato je
proizvodni potek in racionalna cena že v začetku ogrožena.
Vzporedno tehnološkim delom projekta mora potekati tudi tržni del, ki se konča z
uvajanjem proizvoda na trg. Ta ima naslednje dele:
• kabinetska tržna raziskava, segmentacija in uvodna ocena trgov,

• izbira ciljnih trgov, invazijske zamisli, študija koncepta trženja,
• oblikovanje koncepta testiranja trgov, oziroma tržnih niš,
• ugotavljanje izraženih in skritih zahtev ciljne skupine kupcev,
• prvi izračun količin za prag pokritja in roka, ko bo dosežen,
• prvi izračun denarnega toka po mesecih v prvih treh letih,
• prva podjetniška evalvacija koncepta po izdelavi laboratorijskega prototipa,
• drugi izračun količine praga pokritja in roka, denarnega toka in dodane vrednosti po
mesecih,
• načrt trženja, invazijski načrti za posamezne trge in tržne niše,
• testiranje prototipov in potencialnih kupcev,
• določitev testnih trgov, nastopi na sejmih,
• vmesna podjetniška evalvacija in izdelava poslovnega načrta,
• priprava prospektov, tržne dokumentacije, oglaševanja,
• lansiranje proizvoda na trg.
Za uspešno in učinkovito upravljanje inovacijske dejavnosti podjetje potrebuje tudi

ustrezno organiziranost inovacijske dejavnosti, spodbudno notranje okolje (nagrajevanje
inovacij in tehničnih izboljšav), predvsem pa je pomembno, da se vrhnji managament
zaveda pomena inovacijske dejavnosti. Njihova naloga ni le spodbujanje inovacij, temveč
tudi vzpostavitev sistema, ki to omogoča ter stalna podpora vzpostavljenemu sistemu.
Tako je za inovativna podjetja značilno, da spodbujajo ustvarjalnost svojih zaposlenih,
sistematično spodbujajo inovacijsko dejavnost (The Economist, 20.2.1999, str. 6).
Strateško in sistematično spodbujanje inovativnosti ni pomembno le zaradi doseganja
konkurenčnih prednosti, temveč tudi zmanjša možnost nepremišljenih odločitev, ki so na
področju inovativnosti posledica inovacijske evforije, saj če kadri v podjetju inovacij ne
presojajo trezno po ustreznih merilih, lahko zapadejo v inovacijsko evforijo in takrat lahko
računajo na naslednje nevarnosti (Kos Marko, 1996, str. 23):
1. pretvorba zaradi samega sebe: pripravljenost, da spremenite dobro vpeljane proizvode
in dobro delujoče postopke pred polnim izčrpanjem njihovih uspehov;
148
2. izguba zavesti odgovornosti: pripravljenost, da sprejmete tudi nepreračunljiva tveganja;

3. igra misli brez akcije: nagnjenost k intelektualno zahtevni produkciji idej, ki pa ne vodi
k izidom, ki bi se lahko preoblikovali;
4. poplava novih idej: pomanjkanje zmogljivosti, da bi predelali večje število ustvarjalnih
misli;
5. skokovitost razvoja: nepovezana vzporednost mnogih novih idej, izguba vodilne rdeče
niti, manjkajoča sinergija.
Podjetje vseh inovacijskih aktivnosti ne more opraviti samo. Na osnovi ciljev in

razpoložljivih lastnih virov mora oceniti lastne sposobnosti in razdeliti inovacijsko
dejavnost na:
• lastna inovacijska dejavnost,

• zunanji viri inovacij.
Zaradi kompleksnosti inovacijske dejavnosti podjetja ne posedujejo zadostnih znanj in

kapacitet, zato je potrebno notranje vire nadgraditi z zunanjimi s ciljem uspešnega
poslovanja podjetja. Podjetje lahko pridobi proizvodno ali procesno inovacijo iz zunanjih
virov, in sicer (Kos Marko, 1996, str. 36-41):
• z nakupom inovacije: podjetje kupi inovacijo na trgu, kjer inovacija nastopa kot blago.
Pri tem ima ponudnik veliko prednost pred kupcem, saj dobro pozna tehnologijo,
medtem ko je domena kupca uporaba. Pri tem je nevarnost, da bo kupec kupil tehnično
nepravilne ali hitro zastarajoče sisteme;
• s prevzemom licence: z licenco podjetje kupi pravico do izkoriščanja postopka ali
proizvoda. Praviloma se želi pridobiti tudi know-how;
• s posnemanjem inovacije: posnemanje inovacij je zelo razširjena aktivnost, še posebej
če konkurenti inovacije ustrezno ne zaščitijo. Podjetje potrebuje ustrezen izvidniški
(sledenje trendom), tehnološki in marketinški potencial;
• z nakupom inovativnega podjetja: to je najobsežnejša oblika nakupa inovacij. Razlogi
so predvsem strateški (pridobitev trgov, pridobitev nove tehnologije,…). Nakupi
inovativnih podjetij velikokrat niso uspešni.
Vsi zunanji viri inovacij pa so zelo dragi, saj so poleg neposrednih stroškov zelo visoki
tudi posredni stroški. Veliko znanja (osnovno znanje, izkušnje, učenje na napakah) je
potrebno tako v procesu imitacije kot v procesu inovacije, saj le-to omogoča kontroliranje
številnih spremenljivk, ki so medsebojno kompleksno povezane in se ne morejo zreducirati
149
na preprosta navodila za uporabo. To še posebej velja za inovacije proizvodov in procesov.

Izkušnje kažejo, da predstavljajo stroški posnemanja okoli 70 % stroškov inovacije, od
katerih je le majhen delež, z izjemo panoge industrijskih kemikalij, namenjen nakupu
pravic industrijske lastnine (Patel Pari, Pavitt Keith, 1996, str. 16). Lastna inovacijska
aktivnost podjetja je osnova in je koplementarna zunanjim virom inovacij, saj je le tako
podjetje sposobno razumeti proizvode, procese in znanje, ki nastane drugje. To je zelo
pomembno za slovenska podjetja, ki so v obdobju tranzicije izgubila večji del svojega
R&R potenciala in s tem posledično tudi inovacijskega potenciala. Izkušnje iz razvitih
držav tudi kažejo, da so vlaganja v R&R pomembna za vse panoge. Tako izdatki za R&R
niso pomembni le za panoge z visoko in srednjo tehnologijo. Tako je izračunavanje
odvisnosti povečanja tržnega deleža posamezne panoge od deleža izdatkov za R&R
pokazalo, da je ta odvisnost značilna ne le za panoge z visoko tehnologijo, temveč tudi za
panoge z nizko tehnologijo, kot so ostala transportna oprema, kovinski proizvodi,
proizvodnja hrane, papir, tiskarstvo, tekstil in les (Magnier Antoine, Tauyas-Bernate Joel,
1994, str. 510). V Sloveniji so tradicionalne panoge še vedno zelo prisotne in pri
prestrukturiranju tradicionalnih panog bo potrebno spodbujati inovacijsko dejavnost, saj bo
to omogočilo preživetje teh podjetij v srednjeročnem obdobju ob ne prevelikem
zmanjšanju števila zaposlenih.
Ustrezni inovacijski managament pa kombinira notranje in zunanje vire inovacij. Omogoča

pridobitev inovacij iz zunanjih virov, ki jih podjetje ne zmore in/ali nima časa razviti. Tako
podjetje zmanjša tveganje (Preglednica 28), predvsem pa podjetja tako pridobijo na času,
saj je čas danes ključna komponenta uspešnosti razvoja in trženja proizvodov.
150
Preglednica 28: Višina tveganja v odvisnosti od vrste inovacije
Tveganje Vrsta inovacije

Izredno veliko tveganje Temeljne raziskave
Temeljna invencija
Zelo veliko tveganje Radikalna proizvodna inovacija
Uvedba radikalne procesne inovacije, razvite izven podjetja
Veliko tveganje Obsežna proizodna inovacija
Radikalna proizvodna inovacija v lastnem podjetju
Zmerno tveganje Nova generacija že uveljavljenega proizvoda
Majhno tveganje Licenca
Posnemanje proizvodne inovacije
Izboljšanje proizvoda ali procesa
Zgodnja uporaba že uveljavljenega procesa
Zelo majhno tveganje Nov model
Manjša sprememba proizvoda
Pozna uporaba že uveljavljenega procesa v lastni tovarni
Manjše tehnične izboljšave
Vir: Freeman, Soete, 1999, str. 244.
Pridobivanje inovacij iz zunanjih virov pa zahteva veliko znanja o inovacijskem

mamangementu, predvsem o prenosu tehnologije13. Prenos tehnologij poteka na različne
načine: s pridobivanjem novih znanj in veščin, s prenosom proizvodov in procesov, preko
R&R dejavnosti, prenosa znanja, licenciranja... V nekaterih primerih gre za enostaven
prenos tehnologije (npr. nakup stroja, ki ne zahteva večjih interakcij med dobaviteljem in
kupcem)14, v drugih pa za kompleksnejše oblike prenosa tehnologij, kjer so povezave med
dobaviteljem in kupcem tesnejše in dolgotrajnejše, saj zahtevajo poleg prenosa opreme
tudi prenos znanja, izkušenj, pravic industrijske lastnine itd. Prenos tehnologij podjetjem
pomaga, da relativno hitro in enostavno pridejo do novih proizvodov ali proizvodnih
procesov. Na ta način lahko izkoriščajo tržne priložnosti, postanejo vodilna v tržni niši,
izboljšajo položaj na trgu ipd. V idealnih razmerah bi moral biti prenos tehnologije cenejši
kot lastni razvoj novega proizvoda ali proizvodnega procesa. Med najbolj pogoste
mehanizme mednarodnega prenosa tehnologij štejemo:
13
Primere pogodb, ki se uporabljajo pri prenosu tehnologij, je mogoče dobiti na spletni strani
Združenja univerzitetnih tehnoloških managerjev (Association of University Technology Managers)
http://www.autm.net. Vrsto koristnih informacij je mogoče dobiti tudi na spletni strani projekta EU
IPR-Helpdesk (http://www.cordis.lu/ipr-helpdesk) ter na spletni strani in na izobraževalnih tečajih
mednarodne organizacije LES (Licencing Executives Society International) (http://www.lesi.org), ki
združuje posameznike, ki se ukvarjajo s prenosom tehnologij ter licenciranjem pravic intelektualne
lastnine (tehnični know-how, patentirane invencije, blagovne znamke, avtorske pravice).
14
Poleg tega pa ne smemo zanemariti enostavnega nakupa opreme, ki je pogosto povezano s
prenosom določenih tehnologij in znanja ter neformalnih oblik prenosa tehnologij, ki zajemajo npr.
usposabljanje kadrov v tujini, pridobitev ključnih kadrov iz konkurenčnih podjetij, posnemanje
konkurentov, reiženiring ipd.
151
• strateška partnerstva vključno s skupnimi vlaganji (joint ventures) in skupno R&R

dejavnostjo: Skupna vlaganja predstavljajo dogovor med dvema ali več
osebama/podjetjema o združevanju virov, ki so potrebni za skupno proizvodnjo in
prodajo določenih proizvodov ali storitev in skupno udeležbo pri dobičku in tveganjih,
ki iz tega izhajajo. Skupna vlaganja so lahko lastniška (equity joint venture) ali
pogodbena (contractual joint venture).
• licenčne pogodbe (licencing agreements): Dajalec licence se z licenčno pogodbo
zavezuje, da bo pridobitelju licence v celoti ali delno odstopil pravico do izkoriščanja s
patentom zavarovanega izuma, vzorca ali modela oz. pravico do uporabe blagovne ali
storitvene znamke ter znanja in izkušenj (know-how). Licenčne pogodbe so lahko
izključne (exclusive) ali neizključne (non-exclusive) in se praviloma podeljuje za
določeno državo oz. geografsko območje, kar mora biti navedeno tudi v licenčni
pogodbi.
• OEM in podizvajalske pogodbe (subcontracting): Pri OEM pogodbah, ki so specifična
oblika podizvajalskih pogodb, podizvajalec proizvaja izdelek po natančno določenih
specifikacijah partnerja. Izdelek trži partner preko svojih distribucijskih kanalov in pod
svojo blagovno znamko. OEM pogodbe zahtevajo tesno povezavo med partnerjem in
podizvajalcem, saj partner pogosto sodeluje pri izbiri opreme za podizvajalca, pri
usposabljanju vodilnih kadrov, inženirjev in delavcev.
• tuje neposredne investicije (FDI): Te so izredno pomembne za zmanjšanje
proizvodnega in tržnega zaostanka podjetij, kakor tudi za izboljšanje managementa v
podjetjih (Preglednica 29).
Preglednica 29: Možnosti zmanjšanja zaostankov s pomočjo različnih kanalov

transfera tehnologije
Proizvodni Tržni zaostanek Zaostanek v

zaostanek managementu
Neposredne tuje velika velika velika
investicije
Skupne naložbe velika/srednja velika velika/srednja
Subcontratcting srednja/nizka velika nizka
Izvoz srednja/nizka velika nizka
Zavezništva srednja/nizka srednja/nizka nizka
Licence srednja/nizka nizka nizka
Vir: Radoševič, 1997, str. 150.
Vendar pa tudi na strateške partnerje ne smemo gledati kot na faktor, ki bo rešil vse
probleme slovenskih podjetij. Strateški partnerji imajo zelo različne interese in tudi
slovensko podjetje mora imeti določene resurse, ki privlačijo strateške partnerje in od tega
152
je v veliki meri odvisen odnos (razmerje moči) med partnerji v omrežju. Da je lahko
podjetje konkurenčno (dobro pozicionirano) v omrežju je predpogoj, da ima dobro razviti
predvsem dve funkciji: R&R in trženje (Jaklič Marko, 1997, str. 17).
Zelo je pomemben zunanji vir informacij je tudi sodelovanje z znanstveno-tehnološkimi

institucijami (raziskovalni inštituti, fakultete). To še posebej velja za podjetja z lastnim
R&R oddelkom. Oblike sodelovanja so predvsem pogodbeno in skupno raziskovanje. Pri
pogodbenem raziskovanju podjetje naroči pri posamezni fakulteti ali raziskovalnem
inštitutu raziskavo, kjer mora biti cilj raziskave ter obveznosti in dolžnosti partnerjev točno
definirani. Skupne (partnerske) raziskave so pogostejša oblika sodelovanja in učinkovitejša
za podjetje. Izid je negotov in tudi tu partnerji s pogodbo določijo svoje pravice in
obveznosti, kjer je zelo pomembno vprašanje pravic industrijske lastnine.
Organizacija inovacijska dejavnosti podjetja je tudi odvisna od novosti inovacij. Ločimo

inkrementalne, radikalne in transformacijske inovacije. Čeprav so transformacijske in
radikalne inovacije najbolj odmevne in pomenijo veliko konkurenčno prednost, pa so
redke in povezane z velikim tveganjem in z obsežnimi znanstveno-tehnološkimi napori.
Zato podjetja, ki želijo uresničiti radikalno inovacijo, potrebujejo zelo dober stik z ZT
institucijami. Inkrementalne inovacije pogosto v celoti prinašajo veliko večje koristi kot
občasne radikalne inovacije. Zato ni čudno, da so ravno inkrementalne inovacije v zadnjih
letih pridobile na pomenu, tudi kot posledica celovite kontrole kakovosti (Tidd Joe,
Bessant John, Pavitt Keith, 2001, str. 9). Tako je tudi analiza nemških strojnih podjetij
pokazala, da polovica uspešnih podjetij zasledujejo strategijo “majhnih korakov”. Torej je
poudarek na inkrementalnih inovacijah, ki ne vplivajo veliko na poslovni proces podjetja,
vendar prinašajo kupcu znatno dodano vrednost. Med manj uspešnimi strojnimi podjetji v
Nemčiji jih je le 18 % sledilo tej strategiji (Rommel Günther et al., 1995, str. 91). Tako
večina inovacij nastane na osnovi obstoječih aktivnosti (80 %) in okoli 90 % inovacij je
plod obstoječega znanja. Tako je predvsem od sposobnosti podjetja odvisno, ali bo uspelo
nove ideje tudi komercializirati.
Vzpostavljanje sistemskega pristopa k spodbujanju inovacij zahteva notranjo preobrazbo

podjetja (miselni premik) in sestoji iz naslednjih korakov (Taffinder Paul, 1999, str. 93):
1. Poudarjati pomen inovativnosti za podjetje in odgovornosti zaposlenih za inovativno

poslovanje: ustvarjanje pozitivnega odnos do inovativnosti.
153
2. Spodbuditi inovativnost v podjetju s pomočjo spremembe starih vzorcev poslovanja

(sprememba organizacijske strukture, novi načini upravljanja podjetja, prerazdelitev
odgovornosti). Novi vzorci naj temeljijo na osnovi dobrih praks v isti in v drugih
panogah (benchmarking).
3. Graditev inovacijske kulture v podjetju: predvsem spodbujanje debate, podpora
tveganim projektom, dopustitev razvojnega (ustvarjalnega) dela zaposlenih
(opravljanje rutinskih operacij krni ustvarjalnost), oblikovanje majhnih skupin,
podpora novim idejam, nagrajevanje.
4. Sprememba strukture zaposlenih med vrhnjim managementom in vsemi zaposlenimi:
zaposlitev novih kreativnih ljudi, premestitev ljudi znotraj podjetja, odpuščanje
nekoperativnih, dodatno izobraževanje.
5. Podpora uresničitvi novih idej s pomočjo možnosti samostojnega odločanja in s tem
povezano odgovornostjo (empowerment), vendar pa je obseg in način različen od
podjetja do podjetja. Uresničitev inovacij je predpogoj za notranjo preobrazbo podjetja.
Podoben koncept uvajanja inovacije v podjetje ponuja tudi “An Augmented Project
mangement Approach” (Phillips Y. Fred, 2001, str. 281). Koncept je namenjen uvajanju
posamezne inovacije v podjetje, vendar ga je možno tudi prilagoditi vzpostavljanju
sistemskega pristopa k spodbujanju inovacij v podjetju:
1. pripravi koncept na osnovi dobrih praks drugih podjetij,

2. postavi cilje,
3. dokaži ustreznost koncepta,
4. preveri, kaj so ostala podjetja dosegla s podobnim konceptom,
5. določi kritično pot,
6. pripravi svetovanje in premestitev (odpustitev) za ljudi, ki so prizadeti s spremembo,
7. identificiraj potencialne: mnenjske voditelje v podjetju, inovatorje, ljudi ki so
naklonjeni spremembam, ljudi, ki zgodaj sprejmejo inovacijo,
8. usposabljaj, usposabljaj, usposabljaj,
9. na projekt postavi najboljše ljudi, ki si jih identificiral v točki 7. Če jih je možno
pogrešiti na rednem delovnem mestu, potem ti niso pravi ljudje za projekt,
10. izberi prvo uresničitev koncepta, ki je predvidljiva in ima velik učinek (demonstracijski
projekt),
11. razvij ustrezno komunikacijo,
12. identificiraj koristi projekta (resnične, čustvene) in jih promoviraj,
13. pripravi odgovor na odpore v podjetju,
14. določi odgovornost sodelujočih na projektu,
154

16. ne dopusti, da se koncept ne uresničuje v skladu s postavljenimi časovni mejniki,
17. vključi vrhnji management ob rednih intervalih. Opomni jih, da so zaposleni občutljivi
na njihovo podporo konceptu,
18. upoštevaj celoten vpliv koncepta na podjetje in ga upravljaj agresivno od samega
začetka,
19. koncept razširi v celotno podjetje. Način in čas je potrebno pravočasno načrtovati,
20. upoštevaj različne vidike: tehnološke, organizacijske, …
21. zavri vse aktivnosti, ki želijo da se podjetje vrne k staremu načinu poslovanja,
22. promoviraj rezultate koncepta,
23. stalno preverjaj pripadnost zaposlenih vpeljanemu konceptu,
25. stalno meri rezultate,
26. oceni rezultate spremembe s stroški uvajanja spremembe,
27. usposabljaj, usposabljaj, usposabljaj.
Vzpostavljanje sistemskega pristopa k inovaciji, tako kot vsaka preobrazba podjetja,

zahteva tri usklajene pristope:
1. pristop od zgoraj navzdol (postavljanje smernic za spremembe) in ga izvaja predvsem

vrhnji management,
2. pristop od spodaj navzgor (inovativnost), ki ga izvajajo vsi zaposleni in srednji
management,
3. preoblikovanje glavnih poslovnih procesov, ki jo izvajajo zaposleni v organizacijskih
delih, prek katerih potekajo ti procesi.
Uvedba sistematičnega pristopa k spodbujanju inovativnosti je še posebej težka, če

podjetja konkurirajo na osnovi nizkih stroškov. Vrhnji management in tudi srednji
management sta del starega sistema in se težko prilagodita novim zahtevam. Težava je še
večja, če je podjetje v krizi in ima finančne probleme. Analiza prestrukturiranja 8 velikih
podjetij, ki so želela povečati inovativnosti podjetja je pokazala sledeče (Christiansen A.
James, 1998, str. 7-12):
1. Potrebno se je naučiti, kako se upravlja z inovacijami v najboljših podjetjih panoge, v

kateri podjetje deluje, in tudi v drugih panogah (potrebno je pridobiti znanje, preden se
podjetje loti večjih reform). Pri tem je zaželena uporaba svetovalcev in managerjev iz
inovativnih podjetij.
155
2. Če so težave z uvajanjem sistemskega pristopa k spodbujanju inovativnosti, je

potrebno začeti z majhnimi in kontroliranimi koraki: povečanje finančnih sredstev za
inovacijske projekte, spremembe v poročanju o inovacijskih projektih (poročila dobi
vrhnji management). Temu sledijo organizacijske in kadrovske spremembe.
3. Potrebna je skladnost med korporacijsko strategijo, značilnostmi panoge in sistemom
pospeševanja inovativnosti v podjetju. Medtem ko podjetja, ki temeljijo svojo
strategijo na diverzifikaciji, predvsem želijo povečati število novih idej (večje število
projektov, večja začetna sredstva, izboljšan projektni management), pa podjetja, ki
svojo strategijo temeljijo na osredotočenju, temeljijo na majhnem številu finančno
obsežnih projektov s poudarkom na projektnem managementu (čim hitrejši nastop na
trgu). V obeh primerih pa je potrebna odločitev in podpora vrhnjega managementa,
potrebne so organizacijske in kadrovske spremembe, povečana sredstva za inovacijsko
dejavnost ter izboljšan projektni managament.
Končni cilj vzpostavljanja sistemskega pristopa k inovacijam je seveda večja inovativnost

podjetja. Ta ima za posledice nove proizvode, procese, organizacijske prijeme, nove
trženjske prijeme, kar vodi v izboljšanje poslovanja podjetja, ki sloni na konkurenčnih
prednosti podjetja. Do tega pa pogosto ne pride zaradi napak, ki jih pri izvajanju notranje
preobrazbe podjetja naredi management. Te so sledeče (Vozel Aleksander, 2000, str. 57):
1. kritičnost trenutnega položaja in nujnost sprememb nista dovolj poudarjeni (vrhnji

management se prepozne zave težav),
2. oblikovanje prešibke skupine za vodenje sprememb (skupina ne vsebuje ustreznih ljudi
in nima pristojnosti),
3. postavljanje nejasne vizije razvoja,
4. slabo komuniciranje vizije (zaposleni se ne identificirajo s spremembami, posledica je
nezainteresiranost in odpori),
5. ovire pri uvajanju vizije niso odstranjene takoj, ko nastanejo (v podjetju se povprečno
25 % zaposlenih upira spremembam, pogosto so med njimi tudi del vrhnjega in
srednjega managementa),
6. vmesni cilji niso postavljeni in tudi niso nagrajeni,
7. podjetje prehitro slavi uvedbo spremembe,
8. nov način dela in mišljenja se ne uresniči.
Inovacijska dejavnost je kompleksna in multidisciplinarna tematika. Izkušnje kažejo, da je

za uspešen razvoj značilno, da sloni na strategijah, da je potrebno zelo dobro poznati
konkurenco, da se je potrebno osredotočiti na kupca, da je potrebno dobro upravljanje s
156
projekti, da je potrebno tesno sodelovanje s kupci in dobavitelji, da je potreben projektni in

multidisciplinaren pristop, da je potrebno inovacijsko dejavnost tudi regulirati (uvedba
ustreznih procedur v podjetju). Kljub številnim dobrim praksam pa ni mogoče priporočiti
generičnega modela za vsa podjetja (Maffin David et al., 1997, str. 63-72).
1. Dejavniki ki prispevajo k uspehu inovacije (naštejte, kratek opis)?

2. Kriteriji ocenjevanja inovativnih projektov?
3. Generacije inovacijskih procesov?
4. Kaj potrebuje podjetje za uspešno izvajanje inovacijske strategije?
5. Nevarnosti inovacijske evforije?
6. Zunanji viri inovacijske dejavnosti?
7. Opišite razmerje med tveganjem in vrsto inovacije?
8. Opišite oblike mednarodnega prenosa tehnologije?
9. Opišite sistemski pristop k spodbujanju inovacij?
10. Kakšne so izkušnje tradicionalnih podjetij s spodbujanjem produktivnosti?
11. Napake managementa pri spodbujanju inovativnosti?
157
5. STORITVE IN INOVATIVNOST
Inovativnost pa ni pomembna le za industrijski sektor, temveč tudi za storitveni sektor.
Zelo težko je potegniti jasno črto med storitvami in proizvodi. Razlika je v naslednjem
(Meredith Jack R., 1992, str. 122-125):
• potrošnikova udeležba pri storitvi je večja kot pri proizvodu,
• storitve so bolj delovno intenzivne kot proizvodnja proizvodov,
• storitev je bolj osebna in praviloma cenejša,
• storitve se ne dajo patentirati,
• ker se storitve ne da uskladiščiti je težko usladiti povpraševanje in ponudbo,
• za storitev je značilna večja prilagodljivost kot za proizvod, saj je za izbiro, obliko in
ponudbo storitve potrebno manj časa, vendar pa je posledično za storitev značilen
hitrejši in lažji razvoj konkurence.
Proizvodnja storitve je lahko, ni pa nujno, vezana na fizični proizvod. Tako ločimo pet vrst
ponudbe (Kotler Philip, 1996, str. 464-465):
1. le opredmeteni proizvod,
2. opredmeteni proizvod s spremljajočimi storitvami,
3. hibird, pri katerem sta v ponudbi enakovredno zastopana izdelek in storitev,
4. storitev dopolnjena z manj pomembnimi proizvodi,
5. čista storitev.
Storitve predstavljajo danes v razvitih državah že okoli 2/3 vseh zaposlenih in 2/3
celotnega ustvarjenega BDP. V zadnjih 15-ih letih smo priča rasti predvsem tistih storitev,
ki so tesno povezane s predelovalno industrijo. To so proizvodne storitve (finančne
storitve, računovodstvo, trženje, svetovanje, design, zavarovanja, nepremičnine), ki so
vedno bolj povezane s predelovalno industrijo in meja med predelovalno industrijo in
storitvami pogosto ni več očitna, saj tudi pretekla proizvodna podjetja postajajo storitvena
podjetja (npr. IBM, General Electric).
Ker so storitve zelo raznolike je zelo težko le te smiselno razvrstiti. Najbolj splošna je
razvrstitev storitev in izdelkov je po namenu, za katerega jih kupujejo odjemalci. Ta ločuje
končno potrošnjo (potrošno trženje) od končne uporabe (medorganizacijsko trženje)
(Tavčar Mitja, I., 1997, str. 127). Smiselna je tudi razporeditev storitev glede na stopnjo
sodelovanja uporabnikov pri izvajanju storitve, po individualiziranosti storitve in po deležu
dela v storitvah.
Storitve imajo svoje značilnosti in glavne značilnosti so predvsem naslednje:

neoprijemljivost, neločljivost izvajanja in uporabe, heterogenost in minljivost. Vse to vodi
k težavam pri izvajanju storitev in k hudi konkurenci. Predvsem je pomembno, da so
storitve kakovostne (pomembna je zanesljivost), relativno poceni in da podjetje razvija
nove storitve v skladu z zahtevami kupcev. Zato podjetja sledijo številnim strategijam
storitvenih programov.
158
Preglednica 30: Razporeditev storitev glede na stopnjo sodelovanja uporabnikov

pri izvajanju storitve, po individualiziranosti storitve in po deležu
dela v storitvah
STORITVENA
TOVARNA STORITEV
majhen DELAVNICA
letalska družba,
bolnišnice, servisne
špedicija, hoteli
Delež dela delavnice
v storitvah MNOŽIČNE EKSPERTNE
velik STORITVE STORITVE
maloprodaja, zdravniki, odvetniki,
veleprodaja, šole svetovalci, arhitekti
omejena velika
Stopnja sodelovanja in individualiziranosti

Preglednica 31: Strategije storitvenih programov

Konkurenčne Dejavniki Udejanjanje prednosti
prednosti prednosti
Kakovost Dimenzije • primernost materialnega okolja pri izvajanju storitev,
• zanesljivost izvajanja storitev,
• odzivnost podjetja pri urejanju zadev uporabnika,
• verodostojnost, zmožnost, vljudnost osebja,
• empatija - zmožnost osebja za vživljanje v osebne želje
uporabnika.
Primerno trajanje • sodelovanje uporabnikov v storitvah, usklajevanje trajanja
storitev s pričakovanji uporabnika,
• možno pomembno izboljšanje konkurenčnosti storitev.
Inovacije Področja • vse tri faze storitvenega procesa: pripravljenost za izvajanje,
izvajanje, izidi izvajanja,
Širjenje nabora • cross-selling: trženje še drugih storitev obstoječim odjemalcem,
• one-stop-shopping: vse potrebe po storitvah pri enem izvajalcu,
Povezovanje • izvirno povezovanje obstoječih storitev v nove kombinacije,
• bistveno je sodelovanje z odjemalci, razumevanje zaželenosti
povezanih storitev – zaokroženost, večja širina in globina
nabora,
Trženje internih • združevanje obstoječih notranjih storitev podjetij v tržno
storitev zanimive celote,
• trženje kot dodatni programi: obstoji nevarnost oddaljevanja od
jedra zmožnosti podjetja,
Zniževanje Standardiziranje- • množično izvajanje standardiziranih storitev omogoča bistveno
stroškov avtomatiziranje racionalizacijo,
• sprejemljive cene so pomembna sestavina privrženosti
odjemalcev,
• vendar tudi odpor in zahteve po individualizaciji storitev,
Racionaliziranje • možno racionaliziranje infrastrukturnih dejavnosti storitvenega
zakulisja podjetja z naložbami v opremo,
• različni izidi, vendar pogosto rast fiksnih stroškov brez znatnega
zmanjšanja števila zaposlenih.
Vir: Meffert, 1995, str.153.
Lahko rečemo, da je obseg inovacij v storitvenem sektorju zelo velik, predvsem

prevladujejo netehnološke inovacije (Hauknes Johan et al., 1998, str. 16). Ker storitvena
159
podjetja delujejo v okolju, ki se hitro spreminja (spreminjajo se odjemalci, spreminja se

konkurenca,…), se morajo stalno prilagajati in tudi razvijati. Možne strategije so navedene
v Preglednici 32. Pri tem tveganje in donosi naraščajo z novostjo storitve in z novostjo
tržišča, torej od prodiranja v tržišče do diverzificiranja.
Preglednica 32: Možne strategije spreminjanja storitvenih programov
INOVIRANJE DIVERZIFICIRANJE
1. Popolnoma nove storitve. 1. Horizontalno: širjenje nabora s
nove 2. Širjenje nabora z dodajanjem sorodnimi storitvami.
izvedenk. 2. Vertikalno: povečanje dodane
vrednosti z integriranjem
navzgor in navzdol.
3. Lateralno: dodajanje nesorodnih
Novost storitev.
PRODIRANJE V TRŽIŠČE RAZVIJANJE TRŽIŠČ
storitev 1. Povečevanje porabe storitev: 1. Osvajanje novih tržišč (npr.
nova področja uporabe, moda, hoteli, svetovanje): omejitev je v
umetno zastarevanje. tem, da storitve ni mogoče
obstoječ 2. Prevzemanje odjemalcev od pošiljati, potrebno je upoštevati
e konkurentov: ugodne cene, kulturne razlike.
pospeševanje prodaje, 2. Osvajanje novih segmentov
izboljševanje ponudbe. tržišča: na skupine odjemalcev
3. Pridobivanje dosedanjih namerjene verzije storitev,
neuporabnikov storitev: s psihološko diferenciranje s
komuniciranjem, z novimi komuniciranjem.
trženjskimi potmi.
obstoječa nova
Novost tržišč
Postopek razvoja storitve je zelo kompleksen proces, saj zahteva sodelovanje

strokovnjakov iz različnih oddelkov podjetja. Razvoj storitve zahteva ustrezno
organizacijsko strukturo. Strokovnjaki niso enotni o tem, katera organizacijska struktura je
najboljša, vendar izkušnje kažejo, da je najboljša projektna organizacijska struktura.
Projekt je potrebno tudi pravilno umestiti v obstoječo organizacijsko strukturo podjetja.
Poleg sodelovanja strokovnjakov iz podjetja je potrebno tudi tesno sodelovanje s kupci in
tudi z dobavitelji. Uspešna podjetja, ki želijo ohraniti ali pridobiti konkurenčne prednosti,
morajo ponuditi potrošniku kakovostne storitve, ki jih ta zahteva. Potrošniki ne ocenjujejo
le končnega rezultata storitve, temveč tudi sam potek storitve. Različne raziskave kažejo,
da imajo storitvena podjetja, ki so dobro vodena ter skrbijo za visoko kakovost svojih
storitev in zadovoljstvo potrošnikov, nekatere skupne lastnosti (Potočnik Vekoslav, 2000,
str. 159):
1. jasno strategijo,
160
2. management podjetij je popolnoma predan kakovosti,

3. določanje visokih standardov,
4. sisteme za spremljanje uspešnosti storitev,
5. sisteme odgovarjanja na pritožbe porabnikov,
6. zadovoljne (nagrajene) zaposlene.
Tudi trg storitev je vse bolj zasičen. Tudi storitve so se globalizirale v zadnjih 20-ih letih, k
čemer je prispevala tako liberalizacija trgovine, kakor tudi razvoj novih tehnologij. Zato se
morajo storitvena podjetja stalno prilagajati in razvijati vedno nove storitve. Razlogi so
naslednji (Potočnik Vekoslav, 2000, str. 23):
1. nove storitve nadomestijo zastarele, katerim upada prodaja,

2. nove storitve zadovoljujejo spreminjajoče se zahteve porabnikov storitev,
3. nove storitve so potrebne, če ima podjetje presežne zmogljivosti,
4. z novimi storitvami podjetja obvladujejo sezonska nihanja prodaje,
5. z novimi storitvami podjetje zmanjšuje tveganje, če ima preozek sortiment storitev.
Pri razvoju storitev gre predvsem za izboljševanje in preoblikovanje že obstoječih storitev.

Pomembno je, da je storitev nova v očeh potrošnika. Govorimo o dveh vrstah novih
storitev (Šterk Alenka, 2001, str. 19):
1. storitev, ki je nova na trgu: prinaša večje donose ob večjem tveganju,

2. storitev, ki je nova za podjetje: manjši donosi ob manjšem tveganju.
V storitvenem sektorju imamo tri pomembne trende:

• organizacijske inovacije,
• uvajanje standardov kakovosti,
• uvajanja nove tehnologije.
Med organizacijskimi inovaciji imamo tri smeri:

1. kombinacija različnih storitev (diverzifikacija),
2. trend k samopostrežbi (večja udeležba klientov),
3. vse večja geografska razpršenost dejavnosti posameznih storitvenih podjetij.
Zelo pomembno je tudi uvajanje standardov kakovosti v storitvena podjetja. Zaradi tesnega
stika izvajalca storitve in kupca je kakovost izredno pomembna in zato storitvena podjetja
uvajajo standarde kakovosti (predvsem serija ISO 9000).
161
Čeprav v storitvenem sektorju prevladujejo netehnološke inovacije, pa ima razvoj

tehnologije velik vpliv na storitveni sektor. Tehnološke inovacije so ločile lokacijo in čas
opravljanja storitve od “prodaje” storitve. Tu igra poglavitno vlogo informacijska
tehnologija.
Miles (Miles Ian, 1994, str. 247) deli inovativnost znotraj storitvenega sektorja (to velja
predvsem za finančni sektor) na tri faze. V prvi fazi se iz ostalih sektorjev prenese
tehnologija, ki poveča učinkovitost storitev. V drugi fazi se s pomočjo razvoja te
tehnologije poveča kvaliteta obstoječih storitev in v tretji fazi se na osnovi te tehnologije
uvedejo nove storitve. Tako procesna inovacija omogoči proizvodno inovacijo. Med
posameznimi storitvami so velike razlike v uporabi moderne tehnologije in v inovativnosti.
To je odvisno od narave posamezne storitve. Značilnosti storitev in nove inovativne
možnosti na področju storitev nam prikazuje Preglednica 33.
162
Preglednica 33: Značilnosti storitev in nove inovativne možnosti
Vidik storitve Pripisane značilnosti storitev Inovativne strategije

Izvajanje storitve
Tehnologija Nizka kapitalna intenzivnost, Nižanje stroškov za zgradbe z
visoke investicije v zgradbe uvedbo brezplačnih telefonskih
klicev, informacijske mreže, …
Delovna sila Določene storitve zahtevajo Odvisnost od usposobljene in
izredno usposobljeno delovno drage delovne sile se zmanjša z
silo, ostala delovna sila ni zelo uvedbo informacijske tehnologije
usposobljena (IT) in s selitvijo ključnih operacij
na področja z nizko ceno delovne
sile
Organizacija Obrtniška proizvodnja brez IT omogoča boljši nadzor in bolj
izvajanja nadzora poslovodstva plosko organizacijsko strukturo
Značilnosti Izvajanje ni kontinuirano, ni Standardizacija proizvodnje (hitra
izvajanja ekonomije obsega prehrana), večja delitev dela
Organizacija Državne storitve, storitve malih Privatizacija storitev, mreže malih
sektorja podjetij (predvsem družinska podjetij, storitve na osnovi IT
podjetja)
Storitev kot
končni proizvod
Narava storitve Težka ločitev med izvajanjem in Večja vloga materialnih
dobavo komponent (članske kartice),
uporaba IT za naročanje, dostavo
Značilnosti Prilagojene kupcu Zahteve kupca se vnašajo s
storitve pomočjo IT
Potrošnja storitev
“Dostava” storitve Povezava izvajanja in potrošnje IT
Vloga Velik vpliv potrošnikov na storitev Standardizirane storitve
potrošnikov
Organizacija Povezava izvajanja in potrošnje Samopostrežba, uporaba IT
potrošnje
Storitveni trgi
Organizacija trga Storitve javnega sektorja IT
(birokracija), veliko stroškov je
nevidno povezanih z blagom
Ureditev trga Pravila združenj izvajalcev Nadzorne inštitucije
Trženje Težko je predstaviti storitev Garancije, demonstracije (demo,
vnaprej shareware)
Vir: Miles, 1994, str. 244-245.
Izkušnje kažejo, da je tehnološka intenzivnost procesnih inovacij različna od tehnološke

intenzivnosti proizvodnih inovacij. Tako velja da so (Hauknes Johan et al., 1998, str. 23):
• proizvodne inovacije v storitvah predvsem netehnološke ali pa vključujejo uporabo
informacijske tehnologije,
• procesne inovacije bolj tehnološko intenzivne kot proizvodne inovacije.
163
1. Razlike med proizvodnjo in storitvami?
2. Opišite strategije storitvenih programov?
3. Strategije spreminjanja storitvenih programov?
4. Opišite značilnosti uspešnih storitvenih podjetij?
5. Značilnosti storitev in nove inovativne možnosti?
164
Inovativnost v SMP v primerjavi z velikimi podjetji
6. INOVATIVNOST V SMP V PRIMERJAVI Z VELIKIMI

PODJETJI
6.1. Inovativnost SMP
V državah OECD predstavljajo srednja in mala podjetja (SMP) do 99 % vseh podjetij, 40

do 80 % vseh zaposlenih in med 30 in 70 % BDP. SMP in velika podjetja si malokrat
neposredno konkurirajo. Medtem ko se velika podjetja usmerjajo predvsem v masovno
proizvodnjo, se SMP specializirajo. SMP, predvsem mala podjetja, so pogosta prisotna v
nišah, kjer velika podjetja zaradi ekonomskih razlogov niso prisotna, in v nišah, kjer je
zelo visoka stopnja tveganja in so bila začetnik številnih inovacij (osebni računalniki,
biotehnologija, hitra prehrana,…) (Brouthers Keith D., Andriessen Floris, Nicolaes Igor,
1998, str. 130). Majhno ni vedno šibko in nedobičkonosno in veliko ni nujno močno.
Gospodarstvo ima le slaba in dobra podjetja, kar je odvisno od strategij podjetij in ne od
velikosti. Velika podjetja in SMP se med seboj razlikujejo in imajo različna izhodišča za
inovacijsko dejavnost. Pomembno je, da je inovacijska dejavnost pomembna tudi za SMP
in da mora biti ustrezno organizirana.
Študije v zadnjih letih pa kažejo, da so SMP tudi zelo pomemben vir inovacij. Po 2.
svetovni vojni so bila velika podjetja glavni vir izvoza, ekonomske rasti, delovnih mest in
inovacij. Večina raziskav je obravnavalo le velika in uveljavljena podjetja, saj je
prevladovalo mnenje, da imajo ta podjetja naravno prednost pred malimi podjetji, vendar
pa se je položaj z vse večjo dinamiko svetovnega gospodarstva in z boljšim merjenjem
inovativnosti spremenil. Nekateri strokovnjaki, predvsem v anglosaksonskih državah,
trdijo, da so SMP inovativnejša od velikih podjetij zaradi naslednjih dejavnikov (OECD,
1996, str. 47):
• SMP so bolj nagnjena k tveganju,
• v SMP prevladuje prijateljska atmosfera, kjer cenijo ideje ter originalnost,
• SMP so sposobna zapolniti tržne niše, ki omogočajo dobre rezultate,
• SMP bolje integrirajo zapletene splete informacij in tehnologij v uspešne proizvode,
• večja kohezija med zaposlenimi, kjer so vsi neposredno udeleženi pri uspehu podjetja.
Vsa SMP pa niso inovativna. Raziskava v ZDA, ki je bila opravljena na osnovi 813.650
podjetij, je pokazala, da le 7 % SMP deluje v visokoinovativnih sektorjih, 34 % SMP
deluje v nizkoinovativnih sektorjih in 59 % SMP deluje v ostalih sektorjih.
Visokoinovativna SMP so uspešnejša od ostalih, saj je v tem sektorju 16 % podjetij z
visoko rastjo, v panogah z nizko tehnologijo le 9 %, 7 % visokotehnolških SMP pa
zagotavlja 12 % vseh novih delovnih mest. Večina SMP pa bo se bo moralo prilagoditi.
Tako ima le 1/6 SMP v predelovalni industriji na Japonskem sposobnosti lastnega razvoja
165
proizvodov in 1/6 SMP prodaja svoje proizvode pod lastno blagovno znamko. Če bodo
želela SMP preživeti, bodo morala povečati svoje proizvodne in prodajne sposobnosti
(OECD, 1996, str. 47-50). SMP pa imajo, v primerjavi z velikimi podjetji, nekatere
slabosti kot so slabši dostop do financ, upravljalskih znanj, novih tehnologij, javnih
programov in do zunanjega R&R, vendar pa imajo tudi določene prednosti, kar je razvidno
iz Preglednice 34.
Preglednica 34: Prednosti in slabosti majhnih podjetij pri inovativnosti
Področje Prednosti Slabosti

Management Malo birokracije, Podjetnikom večinoma primanjkuje
podjetniški duh, hitro podjetniških znanj.
odločanje, prevzemanje
tveganja.
Komunikacije Hitro in učinkovito Pomanjaknje časa in sredstev za ustrezne
notranje komuniciranje, zunanje R&R povezave.
neformalne zveze.
Trženje Hitro odzivanje na tržna Premalo sredstev za trženje na tujih
dogajanja, tržne niše. tržiščih.
Tehnični Tehnično osebje je Pogosto primanjkuje dobro usposobljeno
strokovnjaki dobro povezano z tehnično osebje, redni R&R oddelek je
ostalimi oddelki. pogosto predrag.
Finance SMP so bolj učinkovita Za R&R so potrebna velika finančna
pri R&R. sredstva. Veliko tveganje. Zunanji kapital
je pogosto nedosegljiv in zelo drag.
Rast Možnosti za rast so v Pomanjkanje kapitala za rast, podjetniki
tržnih nišah. Strategije pogosto ne znajo upravljati rasti podjetja.
diferenciacije.
Regulativa Regulativa je včasih Pogosto je regulativa prekompleksna za
prirejena za SMP. SMP in zahteva veliko stroškov, pogosto
so SMP nezmožna patentirati in imajo
visoke oportunitetne stroške pri
patentiranju.
Vladna podpora Mnogo vladnih Težaven dostop do teh shem,
podpornih oblik za pomanjkanje informacij, visoki
spodbujanje oportunitetni stroški.
inovativnosti v SMP.
Sposobnost Hitro učenje in
učenja prilagajanje.
Organizacija Preprosta in organska.
Skupne naložbe, Lahko so atraktivni
strateška partnerji za tehnološke
partnerstva voditelje.
Odnosi z Majhen vpliv na dobavitelje.
dobavitelji
Vir: Rothwell, Dodgson, 1994, str. 311.
SMP morajo izkoristiti svoje prednosti. SMP omogoča osredotočenje na ključni(e)

projekte, saj zna biti velikost podjetja smrt za kreativnost. Tako tudi v tehnološko
166
zahtevnih panogah posamezniki ustanavljajo svoje podjetje in nato rezultate prodajo

velikim multinacionalkam (The Economist, 4.12.1999, str. 73). Inovativnost SMP se
razlikuje med sektorji in panogami. SMP prevladujejo v sektorjih, kjer so nizki stroški
vstopa in obstajajo tržne niše. Inovativnost SMP je odvisna tudi od življenjskega cikla
panoge, saj so inovativna podjetja predvsem v rastočih panogah, kjer ni velikega poudarka
na masovni proizvodnji, kapitalni intenzivnosti, trženjskih aktivnostih in na nizkih
stroških. SMP in velika podjetja ne delujejo v izolaciji, temveč je med njimi mnogo
povezav. Nekatere možne oblike sodelovanja med velikimi in malimi podjetji (Rothwell
Roy, Dodgson Mark, 1994, str. 322):
• Subcontracting: SMP dobavljajo večjim podjetjem sestavne dele. Velika podjetja
posredujejo SMP svoja tehnološka in proizvodna znanja ter svoje standarde kvalitete.
Stabilno in na zaupanju temelječe razmerje je koristno za oba partnerja.
• Odnos proizvajalec-kupec: SMP dobavljajo velikim podjetjem končne proizvode. Ta
lahko posredujejo svoje izkušnje pri uporabi teh proizvodov.
• Licenčne pogodbe: velika podjetja prenesejo svojo tehnologijo, ki jo sami ne mislijo
več razvijati v SMP, in zato pridobijo ustrezno finančno korist.
• Pogodbeni R&R: veliko podjetje naroči R&R v SMP, ki je specializiran v določenem
ozkem segmentu (npr. razvoj delov motorja v avtomobilski industriji). Tako SMP
razvijejo določen sestavni del ali opremo za veliko podjetje.
• Skupni razvoj: velika podjetja skupaj s SMP sodelujejo pri razvoju določenih
komponent za velika podjetja.
• Skupna vlaganja SMP in velikih podjetij: skupaj razvijajo določen proizvod. Veliko
podjetje prispeva predvsem finančna sredstva, trženjska znanja in proizvodne
sposobnosti. Končni proizvod je komplementaren s proizvodnim asortimanom velikega
podjetja in se lahko proizvaja v SMP.
• Medsebojno učenje: velika podjetja velikokrat prevzamejo visokotehnološka SMP in
tako pridobijo znanje in nove trge. SMP pridobijo od velikih podjetij predvsem
proizvodna znanja.
• Spin-out: velika podjetja financirajo in podpirajo izločitve določenih dejavnosti iz
velikih podjetij. Velika podjetja so prvi kupec teh podjetij in pogosto nudijo tudi ostalo
pomoč (trženjska, proizvodna in poslovodna znanja).
• Kadrovska pomoč malim podjetjem: nekatera evropska velika podjetja posodijo svoje
izkušene managerje SMP (mentorska podjetja).
Tudi SMP morajo biti inovativna. V SMP, predvsem v majhnih podjetjih, je potreba po
integriranju proizvodnje, trženja, strategije manj pomembna, saj so poslovne funkcije v teh
167
podjetjih manj specializirane in organizacijska ločitev ni tako ostra. Ključno vlogo igra
direktor podjetja s svojimi izkušnjami, usposobljenostjo, pristojnostmi in z zunanjimi
povezavami.
Preglednica 35: Razlike v upravljanju inovacijske aktivnosti med velikimi in malimi podjetji
Strateška naloga Veliko podjetje Majhno podjetje

Povezovanje tehnologije, Ustrezna organizacija podjetja Direktor
proizvodnje in trženja
Spremljanje in uporaba Lasten R&R in zunanje Strokovne revije, usposabljanja,
novega tehnološkega znanja institucije svetovanje, dobavitelji in kupci
Vrednotenje koristi od Vrednotenje temelji na Vrednotenje temelji na
investicij v tehnologijo formalnih kriterijih usposobljenosti in izkušnjah
(vzpostavitev ustreznega vrhnjega managementa
sistema)
Integriranje tehnoloških Organizacijska struktura na usposobljenosti in izkušnjah
priložnosti v strateški podjetja vrhnjega managementa in
managament podjetja zaposlenih
Vir: Tidd, Bessant, Pavitt, 2001, 156.
Preveliko osredotočenje na direktorja pa je lahko tudi velika slabost. SMP, predvsem pa

majhna podjetja, premalo strateško planirajo. Razlogi so v premajhnem poznavanju
strateškega managamenta, v pomanjkanju časa, v pomanjkanju znanja in tudi zaprtosti
lastnikov majhnih podjetij, ki z zaposlenimi ne želijo deliti informacij, ki so potrebne za
strateško planiranje. Izkušnje kažejo, da tista majhna podjetja, ki strateško planirajo,
poslujejo bolje kot tista, ki ne (Hunger David J., Wheelen Thomas L., 1996, str. 380).
Vodstva se preveč zanašajo na izkušnje (proizvodi, trgi, tehnologija, zunanje povezave) in
premalo pri analizi uporabljajo kvantitativne metode, dobljene rezultate pogosto ne
uporabijo pri svojih odločitvah in prevečkrat se odločajo individualno v skladu s svojimi
mnenji, ki pogosto niso podkrepljena s podatki. Posledično so mala podjetja v svojih
strategijah pasivna, saj branijo svoj pridobljeni položaj na trgu in se le tekoče prilagajajo
trendom v poslovnem okolju, ki jih zaradi premajhnega strateškega načrtovanja velikokrat
presenetijo. Zato morajo mala podjetja pri svojem poslovanju in strateškem planiranju
(Brouthers Keith D., Andriessen Floris, Nicolaes Igor, 1998, str. 137):
• se manj zanašati na intuicijo, ki je predvsem posledica preteklih izkušenj in bolj
analizirati tekoče in bodoče poslovno okolje, saj se le-ta zelo hitro spreminja,
• vodstva malih podjetij morajo povečati uporabo kvantitativnih orodij, kar pa je z
uporabo osebnih računalnikov mogoče tudi v malih podjetjih,
• potrebno bo okrepiti analizo poslovnega okolja. V preteklosti se to za mala podjetja ni
hitro spreminjalo, danes pa smo priča hitrim spremembam v zakonodaji, hiter razvoj in
168
uporaba novih tehnologij je zelo spremenilo poslovanje tudi v tradicionalnih panogah,

konkurenca domačih in tujih podjetij se krepi in tudi velika podjetja se usmerjajo v
posamezne niše in s tem izrinjajo majhna specializirana podjetja.
SMP morajo planirati strateško, saj je to pomembno zaradi procesa samega in manj zaradi
priprave končnega strateškega plana. Tudi organizacija inovacijske dejavnosti je
pomembna. Pri tem pa zaradi svoje majhnosti ne smejo preveč formalizirati svojega
poslovanja, saj to krni njihovo prilagodljivost. Pomembna je vključenost vseh zaposlenih v
poslovanje SMP. So pa med SMP, še posebej med majhnimi podjetji, velike razlike v
inovacijski in predvsem v tehnološki intenzivnosti. Večina majhnih podjetij je sledilcev
tehnološkim trendom in poudarek je na uporabi novih tehnologij, predvsem informacijske
tehnologije, v njihovem poslovanju. Teh je okoli 90 %, saj je po izkušnjah le 10 %
majhnih podjetij v EU tehnološko bolj intenzivnih, kar je podobno razmeram v ZDA in na
Japonskem. To so predvsem podjetja, osnovana na novih tehnologijah.
6.2. Podjetja, osnovana na novih tehnologijah
Podjetja, osnovana na novih tehnologijah (New Technology-Based Firms; NTBF) danes

predstavljajo enega izmed stebrov rasti in razvoja uspešnih gospodarstev, zato številne
države poskušajo tudi z ukrepi industrijske politike vplivati na njihov nastanek, rast in
razvoj. Ključni dejavniki, ki ugodno vplivajo na razvoj podjetij, osnovanih na novih
tehnologijah, na določenem geografskem območju, so naslednji (Numark Clifford Ira,
2000, str. 23-29):
1. raziskovalna infrastruktura v zasebni ali javni lasti: univerze in raziskovalne inštitucije,

iz katerih izhajajo ustrezno izobraženi diplomanti in nove tehnologije,
2. prilagodljiva delovna sila (zlasti inženirji, strokovnjaki za trženje in pravniki),
3. koncentracija tehnoloških podjetij, ki predstavljajo jedro razvoja,
4. razpoložljivost tveganega kapitala,
5. razpoložljivost poslovnih storitev in ustreznih strokovnih znanj (pravniki,
računovodske storitve, banke, ki so specializirane za podjetja, osnovana na novih
tehnologijah...),
6. mreženje (networking) in neprekinjen tok informacij med univerzo, podjetji,
raziskovalnimi inštitucijami, ponudniki poslovnih storitev ipd.
Podjetja, osnovana na novih tehnologijah, pogosto nastanejo z odcepitvijo manjše skupine

ljudi iz univerze (university spin-off) oz. iz podjetja (corporate spin-off).
169
Različna tehnološka področja niso enako primerna kot osnova za razvoj podjetjih,
osnovanih na novih tehnologijah. Le-ta namreč ne morejo biti uspešna na tistih tehnoloških
področjih, za katera bi bile potrebne velike raziskovalne skupine, visoki začetni vložki
kapitala ali kjer ni mogoče predvideti tveganj. Majhna podjetja lahko iščejo svoje
prednosti v panogah, kjer je kapitalna intenzivnost nizka in kjer se inovacijske strategije
majhnih podjetij lahko jasno razlikujejo od strategij velikih podjetij in ki so na začetku
življenjskega cikla. Podjetja so velikokrat zelo uspešna v razvoju tehnologije in
proizvodov za velika podjetja, saj posedujejo specializirana znanja. Podjetja, osnovana na
novih tehnologijah, imajo več faz v razvoju, kar je razvidno iz Preglednice 36.
Preglednica 36: Faze v razvoju podjetij, osnovanih na novih tehnologijah
FAZE AKTIVNOSTI
1. Z A Č E T N A FAZA
1.1. Opredelitev ideje • analiza lastnega položaja,
• udeležba pri informacijskih dogodkih,
• stiki z okoljem,
• dogovor v okviru družine,
• razvoj in testiranje inovac. Zamisli,
• študije izvedljivosti,
• vrednotenje patentov in literature,
• raziskava trga,
• proučitev finančnih opcij.
1.2. Priprave za ustanovitev podjetja • oblikovanje tima,
• izbor pravnega statusa,
• zbiranje informacij za promocijo,
• proučitev možnosti uspeha,
• opredelitev poslovnega načrta,
• odločitev za lokacijo podjetja.
1.3. Formalna ustanovitev • registracija podjetja,
• registracija pri davčni upravi,
• pridobitev potrebnih virov,
• začetek poslovanja.
1.4. Poslovni cilji in izvedba • analiza kupcev,
poslovnega koncepta • analiza konkurence,
• opredelitev tržnih segmentov,
• datum vstopa na trg,
• projektni načrt za R&R,
• opredelitev mejnikov,
• plan stroškov in dobička,
• plan likvidnosti,
• finančni viri,
• postavitev strateških in operativnih ciljev ter stopenj rasti.
170
2. FAZA RAZVOJA
2.1. Raziskave in razvoj • izvajanje razvojne dejavnosti testiranje,
• laboratorijski modeli,
• pridobitev kupčevih referenc,
• prijave patentov,
• kontrola poteka projekta,
• analiza uporabnikovih izkušenj.
2.2. Priprave na vstop na trg • izgradnja mreže kupcev, dobaviteljev in poslovnih partnerjev,
• ek.propaganda, sejmi, odnosi z javnostmi,
• postavitev storitvenih funkcij,
• opredelitev prodajnih poti za ciljne trge,
• natančna opredelitev cenovne politike.
2.3. Priprave za razvoj proizvodnje • določitev potreb za proizvodne vire in proizvodno osebje,
• zagotovitev financiranja naložb,
• kvalifikacijska usposobljenost delavcev v proizvodnji,
• delitev dela in sodelovanje,
• analiza proizvodnih stroškov.
3. FAZA ZAGONA PROIZVODNJE IN VSTOPA NA TRG
• izvajanje naložb,
• uvajanje organizacijskih sistemov,
• začetek prodaje,
• analiza kupčevih reakcij,
• dejavnost tržnih komunikacij,
• ponudbe.
4. FAZA RASTI
• razširitev proizvodnega asortimenta in prodajnih storitev,
• pridobivanje novih ciljnih trgov in tržnih segmentov,
• razširitev prodajne mreže,
• razširitev proizvodnih zmogljivosti,
• konsolidacija naložb,
• ponovna opredelitev organizacije,
• rast prometa in zaposlenih.
5. FAZA UTRDITVE
• stabilizacija odnosov s kupci in dobavitelji,
• ocena organizacijskih postopkov,
• stalnost delovne sile,
• tekoče R&R dejavnosti,
• stabilizacija poslovnih funkcij,
• utrditev položaja podjetja,
• utrditev odnosov z investitorji.
Vir: Kulicke, 1993, str. 33.
V začetni fazi se podjetja, osnovana na novih tehnologijah, spopadajo z vrsto problemov.

Njihovi ustanovitelji v večini primerov prihajajo iz univerz, raziskovalnih inštitucij ali
podjetniških R&R oddelkov, zato imajo navadno veliko znanja s področja raziskav in
razvoja, vendar pa jim pogosto manjkajo podjetniške izkušnje in s tem poslovna in druga
znanja, ki so izjemnega pomena za spopadanje z vrsto kompleksnih problemov, ki
nastajajo v podjetjih. Prav pomanjkanje podjetniških izkušenj je lahko razlog za pripravo
nerealističnih ali neustreznih poslovnih načrtov, kar ima lahko negativne posledice za
dolgoročno preživetje in uspešnost podjetij.
Podjetja, osnovana na novih tehnologijah, zelo pogosto ustanovi skupina partnerjev, le v

redkih primerih gre za enega samega ustanovitelja. Skupina ustanoviteljev ima svoje
171
prednosti pod pogojem, da so ustanovitelji v dobrih medsebojnih odnosih in da so

odgovornosti in naloge jasno razdeljene. Do problemov lahko prihaja tudi, če si
ustanovitelji postavljajo različne prioritete glede ciljev podjetja. Zaželeno je, da je skupina
ustanoviteljev interdisciplinarna in vključuje tako strokovnjake s tehničnega področja kot
tudi strokovnjake, ki imajo managerska in poslovna znanja. V kasnejših fazah rasti in
razvoja se pogosto pojavi potreba po vključevanju dodatnih partnerjev v podjetje zaradi
potreb po dodatnih finančnih sredstvih za financiranje razvojne dejavnosti ali odpravljanje
ozkih grl, potreb po dodatnem znanju in izkušnjah, zaradi oblikovanja strateških povezav
na področju R&R dejavnosti, proizvodnje in prodaje ipd.
R&R projekti podjetij, osnovanih na novih tehnologijah, so v večini primerov usmerjeni na

nove proizvode, proizvodne procese ali novo programsko opremo. So pogosto osrednja
sposobnost teh podjetij in inovativne ideje izhajajo bodisi iz analiz in napovedi možnosti
tehnološkega razvoja bodisi iz analize trga in zahtev potrošnikov oz. kombinacije obeh.
Ker ustanovitelji novih tehnoloških podjetij pogosto prihajajo iz univerz in raziskovalnih
inštitucij, jim velikokrat manjka tržna usmerjenost, ki je ključna za uspeh teh podjetij. Za
uspešen R&R je potrebna uporaba projektnega managementa, dobro časovno načrtovanje,
potek R&R vzporedno s tržnimi aktivnostmi, sodelovanje s kupci, dobavitelji, distributerji,
pravice industrijske lastnine, dobra delovna atmosfera.
Podjetja, osnovana na novih tehnologijah, imajo lahko zlasti v začetni fazi precej težav s
pridobivanjem finančnih sredstev. Klasična bančna posojili so zanje velikokrat
neprimerna, ker so z vidika banke pogosto preveč tvegana. Banke navadno zahtevajo
podatke o poslovanju iz prejšnjih let, napovedi stabilnih denarnih tokov v prihodnosti,
napovedi stabilne rasti v prihodnjih letih ipd. Podjetja, osnovana na novih tehnologijah, pa
imajo navadno sicer visoke stopnje rasti, vendar spreminjajoče se potrebe po finančnih
sredstvih. Pogosto se lotevajo novih trgov in so manj izkušena, poleg tega pa imajo v
bilancah nizek delež fiksnih sredstev, saj pretežno temeljijo na intelektualnem kapitalu.
Pomemben vir financiranja tovrstnih podjetij so poslovni angeli (zlasti v začetni fazi) ali
skladi tveganega kapitala, ki pa pogosteje nastopijo v kasnejših fazah rasti in razvoja.
Poslovni angeli (business angels) so bogati posamezniki, navadno izkušeni poslovneži, ki
vlagajo denar v uspešne projekte malih podjetij ali podjetnikov začetnikov. Govorimo o t.i.
neformalnem kapitalu. Zneski, ki jih poslovni angeli vlagajo v podjetja, so navadno manjši
od vložkov skladov tveganega kapitala. V tujini so poslovni angeli pogosto povezani v
172
združenja in omrežja, v okviru katerih si izmenjujejo izkušnje. Tudi v Sloveniji je

Pospeševalni center za malo gospodarstvo (PCMG) skupaj z revijo Podjetnik pred kratkim
ustanovil klub Poslovnih angelov (več informacij je na voljo na strani
http://www.pcmg.si/angeli/index.htm). Na evropski ravni so se tovrstna nacionalna
združenja ali klubi poslovnih angelov povezali v mrežo EBAN (European Business Angels
Network; http://www.eban.org). EBAN povezuje več klubov oz. združenj poslovnih
angelov iz različnih evropskih držav. Podjetja, ki želijo pridobiti sredstva od poslovnih
angelov, se morajo obrniti neposredno na nacionalna združenja, ki se povezujejo v mrežo
EBAN.
Skladi tveganega kapitala so posebej prilagojeni za financiranje manjših hitro rastočih

podjetij, med katere gotovo sodijo tudi nova tehnološka podjetja. Skladi tveganega kapitala
so pogosto specializirani za naložbe v določene sektorje ali določene vrste podjetij, npr. v
podjetja, ki temeljijo na visokih tehnologijah. Tudi v Sloveniji je bilo v 90-ih letih
ustanovljenih kar nekaj skladov tveganega kapitala (Horizonte Venture Management,
Slovenski razvojni sklad, Aktiva Ventures, Prophetes, …). Skladi tveganega kapitala
vlagajo v podjetja z visokim pričakovanim donosom, vodstvu podjetja pa pogosto tudi
pomagajo z nasveti. Čez določeno število let (npr. 3 - 7) želi sklad iz podjetja izstopiti, ker
gre za njegov pretežno finančni in ne strateški interes. Skladi tveganega kapitala so po
posameznih državah združeni v nacionalna združenja tveganega kapitala, le-ta pa so
združena v Evropsko združenje skladov tveganega kapitala (EVCA- European Private
Equity and Venture Capital Association; http://www.evca.com). Nacionalna združenja
navadno zbirajo informacije o skladih tveganega kapitala, ki delujejo v posamezni državi.
Posebej je potrebno omeniti t.i. korporativni tvegani kapital (corporate venture capital). V
tem primeru gre za kapital velikih podjetij, ki investirajo v podjetja, osnovana na novih
tehnologijah, da bi si poleg dobrih naložb pridobila tudi dostop do novih tehnologij, ki bi
lahko v prihodnje vplivale na njihovo glavno dejavnost.
Financiranje s tveganim in neformalnim kapitalom na različne načine spodbujajo tudi

države, npr. preko ustanavljanja državnih skladov tveganega kapitala, garancijskih shem,
organiziranja poslovnih angelov v omrežja ipd. Tudi Evropska komisija s programom
LIFT (Linking Innovation Finance and Technology) prispeva k lažjemu dostopu podjetij
osnovanih na novih tehnologijah oz. podjetnikov, ki želijo ustanoviti novo podjetje, do
finančnih sredstev. Posebna pozornost je namenjena tistim podjetnikom, ki želijo pridobiti
finančna sredstva za uresničitev podjetniške zamisli, ki izhaja iz raziskovalnega projekta,
ki ga je Evropska komisija že financirala (okvirni programi). Potrebno je poudariti, da
173
LIFT sam ne ponuja inovacijskega financiranja in ni posrednik pri pridobivanju

investitorjev, ampak ponuja samo informacije in svetovanje. Podjetnikom pomaga
ugotoviti, ali bo njihov projekt zanimiv za investitorje, pomaga jim s pripravo ustreznega
poslovnega načrta za investitorja ter s pripravo na učinkovit nastop pri investitorju, prav
tako pa jim tudi pomaga z informacijami o ustreznih finančnih virih in o načelih delovanja
skladov tveganega kapitala ter drugih virov inovacijskega financiranja. Podjetja, ki
potrebujejo tovrstno pomoč, se lahko prijavijo na internetni strani programa LIFT
(http://www.cordis.lu/lift/). Vse storitve so brezplačne.
Če povzamemo, so ključni faktorji uspeha/neuspeha podjetij, osnovanih na novih

tehnologijah, naslednji:
• sposobnost ustanovitelja pripraviti dober poslovni načrt,
• poslovodna ekipa mora biti operativna, enotna ter kadrovsko in funkcijsko zadovoljivo
pokrita,
• poslovne izkušnje,
• povezave z investitorji in kupci (networking),
• potrebno je imeti finančne kontrole,
• orientiranost k tržišču in kupcem že od samega začetka,
• uporaba ustrezne tehnologije,
• prisotnost podpornega okolja,
• aktiviranje zunanjih svetovalcev v primeru specializiranih nalog.
1. Prednosti in slabosti SMP pri inovativnosti?

2. Možne oblike sodelovanja velikih in malih podjetij?
3. Katere so razlike v upravljanju inovacijske dejavnosti med velikimi in malimi podjetji?
4. Zakaj mala podjetja premalo strateško planirajo in kaj je potrebno storiti za
izboljšanje poslovanja in strateškega planiranja?
5. Kateri dejavniki vplivajo na nastanek in poslovanje podjetij, osnovanih na novih
tehnologijah?
6. Faze v razvoju podjetij, osnovanih na novih tehnologijah?
7. Ključni faktorji uspeha/neuspeha podjetij, osnovanih na novih tehnologijah?
174
Prijave na znanstveno-raziskovalne programe EU
7. PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE
Pravice industrijske lastnine so po svoji naravi podjetniške pravice in so kot take sestavni
del trženja. Pravice industrijske lastnine se uporabljajo predvsem v gospodarskem prometu
z namenom razločevanja gospodarskih subjektov med seboj, njihovega blaga in storitev.
Gospodarski subjekti se želijo na trgu induvidualizirati in tako ločiti svoje blago in storitve
od blaga in storitev konkurentov, tako na domačem kot na tujem trgu. To je zelo
pomembno, saj sodobna konkurenca temelji predvsem na necenovni konkurenci. Patenti
omogočajo varstvo pred posnemovalci, medtem ko tiste znamke, ki jih potrošniki cenijo,
omogočajo, da se obdrži višja cena v primerjavi s konkurenco. Vsaka pravica industrijske
lastnine varuje določen predmet varstva. Pravice industrijske lastnine po 2. členu novega
Zakona o industrijski lastnini (ZIL) so:
• patent, ki varuje izum,
• model, ki varuje videz izdelka,
• znamka, ki varuje kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacijo znakov,
• geografska označba, ki pomeni oznako, ki označuje, da blago izvira z določenega
ozemlja, območja ali kraja na tem ozemlju, če je kakovost, sloves ali kakšna druga
značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla.
Prijava za pridobitev pravic industrijske lastnine v Republiki Sloveniji zahteva z

nacionalno prijavo, vloženo pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v
nadaljnjem besedilu: Urad) v skladu z ZIL. Pridobitev pravic industrijske lastnine v
Republiki Sloveniji se lahko zahteva tudi na podlagi prijav, vloženih v tujini, če je to v
skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo. Pravni učinek pravic
industrijske lastnine, podeljenih ali registriranih na podlagi takih prijav, je izenačen s
pravicami industrijske lastnine, ki so podeljene ali registrirane na podlagi nacionalnih
prijav, razen če je z mednarodno pogodbo določeno drugače. Kadar dva ali več
prijaviteljev vloži prijave za pridobitev varstva za isti izum, videz izdelka ali znak v
Republiki Sloveniji, ima tisti prijavitelj, ki ima zgodnejši datum prijave ali prednostne
pravice, če je ta zahtevana, prednost pred drugim prijaviteljem.
Zakoni, ki omogočajo pravno varstvo pravic industrijske lastnine, dajejo nosilcu

monopolen položaj. Te pravice lahko nosilec v celoti ali deloma prenese z licenčno
pogodbo na drugega. Osnovna zakonska podlaga v Sloveniji je Zakon o industrijski
lastnini (ZIL) (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 – odločba US in 75/97). Dne
7.12.2001 začne veljati nov Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01) in opis
pravic industrijske lastnine v nadaljevanju temelji na novem zakonu.
175
7.1. Kategorije pravic industrijske lastnine
7.1.1. Patenti
Za pridobitev pravnega varstva izuma s patentom morajo biti izpolnjene štiri zahteve
(Bitenc Alenka, 1996, str. 5):
1. novost izuma,
2. ustvarjalno delo na ravni izumiteljstva,
3. industrijska uporabljivost,
4. tak opis izuma, da ga lahko povprečen strokovnjak brez posebnega ustvarjalnega napora
izvede oziroma ponovi.
Izum je nov, če ni obsežen s stanjem tehnike. V stanje tehnike se šteje vse, kar je bilo pred
datumom vložitve patentne prijave dostopno javnosti z ustnim ali pisnim opisom, z
uporabo ali na katerikoli drug način. Učinek prednostne pravice je, da se za potrebe tega
člena datum prednostne pravice šteje kot datum prijave.
Čeprav so med državami razlike glede pravnega varstva izumov (patent), pa je zaradi
določil Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPs) teh razlik
vse manj. Sporazum med drugim določa, da “morajo biti patenti in njihove pravice dane v
uporabo brez diskriminacije glede na kraj izuma, področja tehnologije ali glede na to, ali
so proizvodi uvoženi ali lokalno proizvedeni” in da “trajanje varstva ne sme poteči pred
iztekom dvajsetih let od datuma vložitve prijave”. Sporazum terja od članic, med katerimi
je tudi Slovenija, enotne minimalne standarde pravnega varstva pravic intelektualne
lastnine (industrijska lastnina, avtorske in sorodne pravice, varstvo topografije
polprevodniških vezij).
Patent v Sloveniji traja 20 let. ZIL pozna poleg patenta tudi patent s skrajšanim trajanjem.
Ta ob upoštevanju ustreznih določb 109. člena ZIL traja deset let od datuma vložitve
prijave in je prikladen predvsem za SMP. ZIL pozna tudi patent za zaupni izum. Izum, ki
je pomemben za obrambo ali varnost Republike Slovenije, se šteje za zaupnega in se
prijavi pri ministrstvu, pristojnem za obrambo.
Patent zagotavlja imetniku naslednje izključne pravice:
176
1. če je predmet patenta proizvod: preprečitev tretjim osebam, ki nimajo imetnikove

privolitve, da izdelujejo, uporabljajo, ponujajo v prodajo, prodajajo ali v te namene
uvažajo zadevni proizvod,
2. če je predmet patenta postopek: preprečitev tretjim osebam, ki nimajo imetnikove
privolitve, da postopek uporabljajo in ponujajo v prodajo, prodajajo ali v te namene
uvažajo proizvod, ki je pridobljen neposredno s tem postopkom.
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Za razlago patentnih

zahtevkov pa se uporabljajo tudi opis in skice.
Ločimo več vrst patentnih prijav (Filipič Bogomir, 1996, str. 85-87):
• Nacionalni patent oz. nacionalna prijava (možna razširitev patentnega varstva v druge
države): Inovator lahko sam ali preko svojega patentnega zastopnika vloži patentno
prijavo na Uradu za varstvo intelektualne lastnine. Če prijava izpolnjuje vse pogoje, se
inovatorju podeli patent, ki velja na območju Republike Slovenije in velja od dneva
vložitve patentne prijave. To prijavo je možno razširiti v roku 12 mesecev od dneva
vložitve patentne prijave v druge države. Če opravi zaščito v predpisanem roku, potem
mu je tudi v tujini priznana prednostna pravica.
• Evropski patent: Mednarodno zavarovanje patenta je možno doseči s pridobitvijo
evropskega patenta. Potrebno je vložitvi prijavo na Evropski patentni urad (EPU).
• Mednarodna patentna prijava (PCT): Na podlagi Pogodbe o sodelovanju na področju
patentov (Patent Cooperation Treaty) je mogoče širše uveljavljati pravice nacionalne
patentne prijave. PCT omogoča, da lahko prijavitelj z eno samo patentno prijavo
zahteva mednarodno poizvedbo in mednarodni predhodni preizkus v članicah PCT. Za
Slovenijo opravlja poizvedbo EPU.
7.1.2. Modeli
Model se registrira za videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo. Videz izdelka
pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij,
obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem.
Model se ne more registrirati za značilnosti izgleda izdelka, ki so določene izključno z
njegovo tehnično funkcijo. Temeljno sodilo za pridobitev pravnega varstva z modelom in
vzorcem je novost.
177
Model traja eno ali več petletnih obdobij od datuma vložitve prijave. Ob upoštevanju
ustreznih določb 109. člena ZIL lahko imetnik modela obnovi model za eno ali več
petletnih obdobij, vendar največ petindvajset let od datuma vložitve prijave. Če se model
nanaša na več izdelkov, se lahko obnovi v skladu s prejšnjim odstavkom za celotni model
ali v zoženem obsegu le za nekatere izdelke.
7.1.3. Blagovne znamke
Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki
omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega
podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi
imeni, črke, številke, figurativni elementi, trodimenzionalne podobe, vključno z obliko
blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih
znakov. ZIL pozna tudi kolektivno znamko. Vložnik prijave za registracijo kolektivne
znamke mora skupaj s prijavo predložiti pravilnik o kolektivni znamki.
Znamka traja deset let od datuma vložitve prijave. Ob upoštevanju ustreznih določb 109.
člena ZIL lahko imetnik znamke poljubno mnogokrat obnovi znamko za obdobje
naslednjih deset let, šteto od datuma vložitve prijave. Zainteresirana oseba lahko s tožbo
pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga
neprekinjeno več kot pet let od datuma pravnomočnosti vpisa znamke v register oziroma
od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji, ne
uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana.
Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po
tem zakonu. Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega
soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
1. katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z

znamko,
2. katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in
enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja
verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in
znamko,
3. katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne
tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled, in če bi
178
uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali
ugled znamke.
Pravica iz prejšnjega odstavka obsega med drugim prepoved:

1. opremljanja blaga ali njihove embalaže z znakom,
2. ponujanja blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v
te namene oziroma ponujanja ali oskrbovanja s storitvami pod tem znakom,
3. uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom,
4. uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.
Znamke so za kupce najpomembnejši instrument razlikovanja proizvoda. Ker so povezane

s potrošnikovim pričakovanjem kakovosti blaga ali storitve, so zelo pomemben del
industrijske lastnine. Posebnost znamk je ta, da lahko nekdo drug uporablja enako ali
podobno znamko za razlikovanje blaga ali storitev iz drugega klasifikacijskega razreda kot
ga ima prijavitelj, razen v primeru sloveče znamke.
7.1.4. Geografska označba
Geografska označba, ki se sme registrirati, pomeni oznako, ki označuje, da blago izvira z

določenega ozemlja, območja ali kraja na tem ozemlju, če je kakovost, sloves ali kakšna
druga značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla.
Registrirana geografska označba je kolektivna pravica in jo smejo uporabljati v
gospodarskem prometu osebe, ki v skladu s specifikacijo iz drugega odstavka 104. člena
ZIL proizvajajo in dajejo v promet blago, zavarovano z geografsko označbo. Trajanje
varovane označbe porekla proizvoda časovno ni omejeno.
7.2. Pravice industrijske lastnine iz delovnega razmerja
Danes vedno več izumov nastane v skupinskem ustvarjalnem delu. Povečuje se število
izumov in uspešnih izumiteljev v delovnem razmerju. V industrijsko najbolj razvitih
državah (ZDA, Nemčija, Francija, Švedska, Japonska, itn.) je delež teh izumov že 80-90
%, medtem ko je ta delež v ostalih razvitih državah med 65 in 75 %. V Sloveniji to
področje ureja predvsem Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja
(Uradni list RS, št. 45/95). Zakon ureja pravice in obveznosti delodajalcev in
delojemalcev, ki izhajajo iz inovacij, ustvarjenih v delovnem razmerju in uvršča med
179
inovacije, poleg izumov in novih oblik teles, slik in risb, tudi tehnične in druge izboljšave.
Zakon loči med službenim izumom (neposredni, posredni) in prostim izumom.
Pravilnik o nagradah za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju (Uradni list RS, št.
31/98, 14/99) določa natančnejše pogoje za ocenjevanje in nagrajevanje inovacij,
ustvarjenih v delovnem razmerju, ter minimalno višino denarnih nagrad. Nagrada se določi
s pogodbo med delodajalcem in delojemalcem. Višina denarne nagrade je določena za
prevzem vsake posamezne oblike inovacije.
Pravice industrijske lastnine iz delovnega razmerja so urejene tudi v kolektivnih pogodbah,

ki določajo predvsem, koliko najmanj pripada delavcem od ustvarjene letne čiste
gospodarske koristi, ki je nastala zaradi inovacije in v splošnih aktih podjetja (pravilnik o
nagradah inovatorjem), kjer so določene vse oblike ustvarjalnosti, stimulacije in konkretni
delež gospodarske koristi inovacije, ki ga dobi inovator. Po Zakon o pravicah industrijske
lastnine iz delovnega razmerja se Pravilnik o nagradah za inovacije, ustvarjene v delovnem
razmerju uporablja pri neposrednem službenem izumu samo, če je za delojemalca
ugodnejši kot določbe kolektivnih pogodb ali pogodbe o zaposlitvi. Podjetja, ki želijo
spodbujati inovativnost zaposlenih, bodo morala to določiti v svoji notranji regulativi, saj
se podjetje tako reši konfliktnih situacij in tudi pospeševalno vpliva na inovacijsko
dejavnost v podjetju. Nedorečenost in šibke stimulacije zavirajo inovativnost.
1. Pravice industrijske lastnine po 2. členu Zakona o industrijski lastnini (ZIL)?

2. Kaj je to patent, ekonomski pomen, pravno varstvo?
3. Kaj je model, ekonomski pomen, pravno varstvo?
4. Kaj so znamke, ekonomski pomen, pravno varstvo?
5. Kaj je geografska označba, ekonomski pomen, pravno varstvo?
180
8. LITERATURA IN VIRI
Ager Stuart: Experiences in Financing Spin-offs: What Interests the Informal Investor.
Creation of new technology-based firms: the international experience. Madrid:
CEIM, 2000. str. 68-74.
Bessant John: Innovation and Manufacturing Strategy. Handbook of Industrial Innovation.
Cheltenham: Edward Elgar, 1994, str. 393-405.
Bitenc Alenka: Ekonomski pomen in pravna ureditev pravic industrijske lastnine.
Diplomsko delo: Ljubljana, 1996. 47 str.
Boutellier Roaman, Gassmann Oliver, von Zedtwitz Maxililian: Managing Global
Innovation. Berlin: Spinger, 2000. 629 str.
Brouthers Keith D., Andriessen Floris, Nicolaes Igor: Driving Blind: Strategic Decision-
making in Small Companies. Long Range Planning, 1998, 1, str. 130-138.
Bučar Maja: Razvojno dohitevanje z informacijsko tehnologijo?. Ljubljana: FDV, 2000. 267
str.
Christiansen A. James: Improving Innovation Performance in Older Firms: The General
Manager’s Role. Hamel Gary et al.: Strategic Flexibility: Managing in a Turbolent
Environment. Chichester: John Wiley&Sons, 1998, str. 3-12.
Communication from the European Commission (COM (98) 718): The Competitiveness of
European Enterprises in the Face of Globalization – How it can be encouraged.
33 str.
Coombs Rod: Technology and Business Strategy. Dodgson Mark, Rothwell Roy et al.:
Handbook of Industrial Innovation. Cheltenham: Edward Elgar, 1994, str. 384-
393.
Damjan Kavaš: Primerjava slovenskega nacionalnega inovacijskega sistema z
inovacijskimi sistemi v izbranih državah EU. Magistrsko delo. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta, 1998. 122 str.
De Figueiredo John, Kyle K. Margaret: Competition, Innovation and Product Exit.
Cambridge: Massachusetts Institute of Technology, 2001. 29 str.
Devetak Gabrijel: Marketinška zasnova podjetja. Kranj: Moderna organizacija, 1997. 255
str.
Dmitrovič Tanja: Ustvarjanje konkurenčnih prednosti slovenskega gospodarstva z
industrijskim prestrukturiranjem. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta, 1993. 137 str.
Dodgson Mark, Rothwell Roy: Innovation and Size of Firm. Dodgson Mark, Rothwell Roy
et al.:Handbook of Industrial Innovation. Cheltenham: Edward Elgar, 1994, str.
310-325.
Fear of the Unknown. The Economist, 4.12.1999, str. 73-74.
Filipič Bogomir: Inovacije od ideje do uspeha. Ljubljana: PCMG, 1996. 109 str.
Freeman Chris, Soete Luc: The Economics of Industrial Innovation. A Casel Imprint, 1999.
470 str.
Geschka Horst: Needs Assessment and New Product Planning. Darmstad:
Geschka&Partner Unternehmungsberatung, 1996. 65 str.
181
Inovacijski management – II. del
Good Practice in R&D Collaboration Managament: A EUREKA Guide. London: UK

EUREKA Office, 1997. 39 str.
Goold Michael, Campbell Andrew, Alexander Marcus: Corporate-Level Strategy: Creating
Value in the Multibusiness Company. New York: John Wiley&Sons, 1994. 450
str.
Guidelines on Technology Needs Identification in SMEs. Trieste: International Centre for
Science and High Technology, 2000. 46 str.
Guzzetti Luca: A Brief History of European Union Research Policy. Luxembourg: Office for
Official Publications of the European Communities, 1995. 238 str.
Hauknes Johan et al.: Services in Innovation - Innovation in Services: Final report of
project ERB, SOE 1 CT96 – 1015, funded under TSER Programme of DG 12.
Oslo: STEP, 1998. 85 str.
Hočevar Marko, Jaklič Marko: Slovenski managerski iziv. Ljubljana: Gospodarski vestnik,
1999. 175 str.
Hunger David J., Wheelen Thomas L.: Strategic Management. Reading: Addison-Wesley
Publishing Company, 1996. 441 str.
IER: Evalvacija RR projektov subvencioniranih v letu 1993 s strani MZT. Ljubljana: Inštitut
za ekonomska raziskovanja, 1995. 102 str.
Industrial Policy in OECD Countries 1991. Paris: OECD, 1992, 154 str.
Innovation in Industry. The Economist, 20.2.1999, str. 6.
Izbor definicij priporočil OECD-ja za merjenje znanstvenih in tehnoloških dejavnosti.
Ljubljana: MZT, 1994. 60 str.
Jaklič Marko: Internalization Strategies, Networking and Functional Discretion. Ljubljana:
Kos Marko: Inovacijski menedžment. Ljubljana: FDV, 1996. 246 str.
Kotler Philip: Marketing managament. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1996. 832 str.
Lapornik et al.: Priprava predelovalne industrije R Slovenije pred vstopom v EU. Ljubljana:
Inštitut za ekonomska raziskovanja, 1996, 201 str.
Likar Borut: Inoviranje. Koper: Visoka šola za management, 1998. 169 str.
Loch Cristoph H., Trapper Staffan: R&D Performance Measures that are Linked to
Strategy. Fontainebleau: INSED, Working paper 14/2000, 2000. 21 str.
Luukkonen Terttu: The difficulties in assessing the impact of EU framework programmes.
Research Policy, Amsterdam, 27 (1998), 6, str. 599-610.
Maffin David et al.: Managing the Product Development Process: Combining Best Practice
with Company and Project Contexts. Technology Analysis&Strategic
Management, Oxford, 1997, 9, str. 53-74.
Magnier Antoine, Touyas-Bernate Joel: Technology and Trade: Empirical Evidences for
the Major Five Industrialized Countries, Weltwirtschaftliches Archiv, Kiel, 1994,
3, str. 502-517.
Mahin Philip W.: Buiness-to-Business Marketing. Boston: Allyn and Bacon, 1991. 589 str.
Manual on Technology Transfer Negotiation. Dunaj: UNIDO, 1996. 331 str.
182
Meredith Jack R.: A Management of Operations: A Conceptaul Emphasis. New York:

John Wiley&Sons, 1992. 772 str.
Miles Ian: Innovation in Services. Dodgson Mark, Rothwell Roy et al.: Handbook of
Industrial Innovation. Cheltenham: Edward Elgar, 1994, str. 243-259.
Mit neuen Ideen wachsen und verdienen: Leitfaden zum Innovationsmanagement.
Frankfurt: Deutsche Bank, FhG-ISI, 1996. 161 str.
Navodila za pripravljanje in vodenje projektov: 5. okvirni program EU raziskovalnih in
tehnološko-razvojnih aktivnosti (1998-2002). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo,
znanost in šport, 2001. 24 str.
Numark Clifford Ira: From Weapons to Wireless: Accelerating the Creation of Technology-
Based Firms. Creation of new technology-based firms: the international
experience. Madrid: CEIM, 2000. str. 23-29.
Patel Pari, Pavitt Keith: Patterns of Technological Activity: their Measurement and
Interpretation. Stoneman Paul (ed): Handbook of the Economics of Innovation
and Technological Change. Oxford: Blackwell Publishers Ltd., 1996, str. 15-51.
Peterson John, Sharp Margaret: Technology Policy in the European Union. London:
MacMillan Press, 1998. 260 str.
Phillips Y. Fred: Market-Oriented Techology Management. Berlin: Springer, 2001. 417 str.
Pleschak Franz: Development Problems of Small Technology-Based Firms and Ways of
Overcoming Them. Knut Koschatzky ed., Technology-Based Firms in the
Innovation Process. Heidelberg: Physica-Verl., 1997. 379 str.
Podvršnik Lojzka: Financial support of Small Business Development Fund of Slovenia.
Financing of Small and Medium Enterprises – International Conference, SBDC,
Bled, 2000. str. 58-66.
Porter Michael E.: The Competitive Advantage of Nations. London: Macmillian Inc., 1990.
855 str.
Porter Michael: Competitive Advantage. New York: The Free Press, 1985. 557 str.
Potočnik Vekoslav: Trženje storitev. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 2000. 229 str.
Pravilnik o infrastrukturnih razvojnih centrih. Uradni list RS, 52/2001.
Pravilnik o nagradah za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju (Uradni list RS, št.
31/98, 14/99).
Pravilnik o spodbujanju tehnološkega razvoja. Uradni list RS, 52/2001.
Pretnar Bojan: Osnove ekonomike tehnologije. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1991. 48
str.
Pučko Danijel: Strateško upravljanje. Ljubljana: EF Ljubljana, 1996. 393 str.
Puharič Krešimir: Gospodarsko pravo: tretja izdaja. Ljubljana: Uradni list RS, 1994. 235
str.
Puharič Krešo: Slovenska zakonodaja v funkciji pospeševanja inoviranja? Naše
gospodarstvo, Maribor, 43 (1997), 1-2, str. 156-159.
Radošević Slavo: Technology transfer in global competition: the case of economies of
transition. Dyker et al: Technology of transition. Budapest: CEU. 1997, str. 126-
158.
183
Inovacijski management – II. del
Robin Cowen, Van de Pal Gert: Innovation Policy in the Knowledge-based Economy.
Luxembourg: European Commission, 2000. 99 str.
Rothwell Roy, Dodgson Mark: Innovation and Size of Firm. Dodgson Mark, Rothwell Roy
et al.: Handbook of Industrial Innovation. Cheltenham: Edward Elgar, 1994, str.
310-324.
Rothwell Roy: Industrial Innovation: Success, Strategy, Trends. Dodgson Mark, Rothwell
Roy et al.: Handbook of Industrial Innovation. Cheltenham: Edward Elgar, 1994,
str. 33-54.
Rusjan Borut: Management proizvodnje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1999. 296 str.
Rusjan Borut: Povezanost procesov strateškega planiranja podjetja in proizvodnje.
Organizacija, Kranj, 2000, 1, str. 26-35.
Schneider Robert: Innovation Process and Product Management. Walter Guenter H.:
Slovenian-German Cooperation in the Field of Technology Policy. Karlsruhe:
Fhg-ISI, 1997, str. 121-136.
Schultetus Wolfgang: Uspešne proizvodne strukture v japonski proizvodnji orodnih strojev.
Organizacija in kadri, Kranj, 1994, 10, str. 965-982.
SMEs: Employment, Innovation and Growth: The Washington Workshop. Paris: OECD,
1996. 77 str.
Stanovnik Peter: Management inovacij. Ljubljana: CISEF, 1995. 15 str.
Statistične informacije št. 73, Statistični urad RS, Ljubljana, 1998. 14 str.
Šterk Alenka: Organizacija razvijanja nove storitve. Magistrsko delo. Ljubljana:
Strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti slovenske industrije. Ljubljana: MGD,
1996. 27 str.
Taffinder Paul: Big Change: A Route-Map for Corporate Transformation. Chichester: John
Wiley&Sons, 1999. 287 str.
Tasič Matic: Sodelovanje razvoja, raziskav in mednarodenga marketinga kot faktor
uvajanja inovativnega poslovanja v slovenskem industrijskem podjetju.
Doktorska disertacija. Maribor: Ekonomska poslovna fakulteta, 1993. 182 str.
Tavčar Mitja I.: Mednarodno trženje: Izbrana poglavja. Ljubljana: EF Ljubljana, 1994. 64
str.
Tavčar Mitja I.: Trženje med organizacijami. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1997. 156
str.
The 21st Century Economy. Business Week, 31.8.1998, str.
Tidd Joe, Bessant John, Pavitt Keith: Managing Innovation: Integrating Technological,
Market and Organizational Change. Chichester: John Wiley&Sons, 2001. 377
str.
Twiss Brian C.: Upravljanje tehnološke inovacije. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1991.
229 str.
Ungson R. Gerardo, Trudel D. John: Engines of Prosperity: Templates of Information Age.
London: Imperail College Press, 1998. 389 str.
Usenik Hedvika: Znanstveno-tehnološka in inovacijska politika politika Evropske unije in
njen vpliv na Slovenijo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2000. 117 str.
184
Voss C. A.: Implementation of Manufacturing Innovations. Dodgson Mark, Rothwell Roy et

al.: Handbook of Industrial Innovation. Cheltenham: Edward Elgar, 1994, str.
405-421.
Vozel Aleksander: Notranja probrazba je managerski izziv. Gospopdarski vestnik,
Ljubljana, 2000, 11, str. 56-59.
Warnecke Hans J., Huser Manfred: Lean production - kritična ocena. Organizacija in
kadri, Kranj, 1994, 8, str. 733-753.
Wild Ray: Essentials of Production and Operations Management. London: Cassel, 1993.
420 str.
Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01, začne veljati 7. 12. 2001).
Zakon o industrijski lastnini. Uradni list RS, Ljubljana, 1992, 13, str. 816-827.
Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 45/95).
Zakon o razvoju malega gospodarstva. Uradni list RS, 18/1991.
185

Skripta VSP - Final PDF

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Skripta VSP - Final PDF

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

EKONOMIKA TEHNOLOŠKIH

prof. dr. Peter Stanovnik

Ljubljana, avgust 2004

I. del: EKONOMIKA TEHNOLOŠKIH SPREMEMB

1. POJMI ZNANOSTI, TEHNIKE IN TEHNOLOGIJE 9

2. OSTALI POJMI, KI OPREDELJUJEJO TEHNOLOŠKE SPREMEMBE 15

3. ZNAČILNOSTI UREDITVE ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V EVROPSKI

4. OSNOVNE ZNAČILNOSTI INOVACIJSKEGA IN RAZISKOVALNEGA

5. MEDNARODNE PRIMERJAVE NA PODROČJU TEHNOLOŠKEGA

6. NOVE TEHNOLOGIJE IN ZAPOSLENOST 58

II. del: INOVACIJSKI MANAGEMENT (mag. Damjan Kavaš) 86

1. POMEN INOVATIVNOSTI ZA POSLOVANJE PODJETJA 87

2. STRATEŠKI MANAGEMENT KOT OSNOVA ZA INOVACIJSKO

3. INOVACIJSKA IN R&R STRATEGIJA PODJETJA – ZNAČILNOSTI

4. IZVAJANJE INOVACIJSKE STRATEGIJE 132

5. STORITVE IN INOVATIVNOST 158

6. INOVATIVNOST V SMP V PRIMERJAVI Z VELIKIMI PODJETJI 165

7. PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE 175

8. LITERATURA IN VIRI 181

Pričujoče študijsko gradivo je namenjeno predvsem študentom drugega letnika Visoke

Z razpadom socialističnih sistemov v 90-ih letih je postal trg še bolj globalen in

Da je podjetje danes uspešno, mora imeti konkurenčne prednosti. V preteklosti (v 50. in v

Za slovenska podjetja, ne glede na velikost, velja, da niso dovolj inovativna. Proces

reševanje kratkoročnih eksistenčnih problemov. Podjetja so se ob redkih primerih

Na inovativnost podjetja vplivajo številni dejavniki. To so značilnosti samega podjetja

V skladu s štirimi skupinami dejavnikov, opredeljenih na naslednji strani, je tudi

Dejavniki, ki vplivajo na inovativnost podjetja

I. Značilnosti podjetja II. Konkurenčno okolje

IV. Raziskovalna in tehnološka politika

Vir: Koschatzky, 1995, str. 179.

EKONOMIKA TEHNOLOŠKIH SPREMEMB

1. POJMI ZNANOSTI, TEHNIKE IN TEHNOLOGIJE

Znanost je celota metodičnega raziskovanja sveta ter sistematično urejenih in dokazljivih

Pojma “tehnika” in “tehnologija” sta se v zgodovini spreminjala in tudi danes ju ne

Pod pojmom tehnike razumemo zavestno in smotrno preoblikovanje naravnega sveta v

S pojmom tehnologija pa označujemo znanstveni prikaz in obravnavo tistih naprav,

Tehnične (inženirske) vede obsegajo celo vrsto specialnih tehnoloških in tehničnih

Angloameriški pojem "technology", ki se uporablja v nasprotju s pojmom "science" (=

S splošno tehnologijo kot znanstveno disciplino sledimo podobnim ciljem s tem, ko

Specialne tehnologije pa se ukvarjajo z znanstvenim prikazom in raziskovanjem

Zgodovina tehnike dokazuje, da se je treba za najpomembnejše dosežke pri tehnološkem

Medtem ko je namreč znanost usmerjena izključno k odkrivanju novih zakonov na

Ekonomski uspeh se meri praktično in izključno z višino dobička oziroma izgube

Zgodovinski razvoj človekove kulture in civilizacije vsekakor dokazuje, da morajo vse te

Postopen prehod k moderni tehniki v smislu prej navedenih pojmov "tehnika" in

1.1. Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli

Prvi val industrijske revolucije (1770–1840) je – bil zasnovan na inovaciji tehnologije

Peti tehnološki cikel, ki je pravzaprav zametek povsem nove družbeno razvojne

Mednarodne organizacije vplivajo na vse bolj učinkovito uporabo in zaščito pravic

Slika 1: Industrijski razvoj in dolgoročni tehnološki cikli

1775 PROCESI 1830 1885 1940 1995

Vir: Mansfield (1968), str. 103.

1. Kateri družbeni dejavniki opredeljujejo novo razvojno paradigmo, temelječo na

2. OSTALI POJMI, KI OPREDELJUJEJO TEHNOLOŠKE

Različno razlaganje tehničnega napredka oziroma tehnoloških sprememb izhaja iz

Tehnološke spremembe so pogosto vzrok spreminjanja naravnega okolja, neprestanega

2.1. Izumi, inovacije, raziskave in razvoj (R&R)

a) Izum oziroma odkritje je nova tehnična rešitev, ki omogoča izboljšanje in

Izumiteljstvo predstavlja prvi korak v procesu uvajanja tehnoloških sprememb oziroma

važen korak pri vzpostavljanju in povečevanju inovacijske sposobnosti gospodarskih

b) Raziskave in eksperimentalni razvoj (RR)

Temeljna raziskava je eksperimentalno ali teoretično delo opravljeno z namenom, da bi

Uporabne raziskave so ravno tako izvirno raziskovanje, ki se izvaja zato, da bi pridobili