Professional Documents
Culture Documents
»ČAS JE TISTO KAR MERIJO URE« - A.EINSTEIN (nova simetrija prostora in časa – 4.
Dimenzija)
HERAKLIT:
- večno vračanje, periodičnost (večno, usoda pa je logos) ognja v dolgih ciklih
»Kako bi se kdo kdaj prikril pred tistim kar ne zahaja?« –vedno je prisotno, je tu in zdaj.
PLATON: TIMAJ
Dialog (ki je bolj Timajev monolog, T. je astrolog) se začne z mitom o »starih časih«, o
potopu Atlantide Je najbolj kozmološki dialog, prva bolj filozofko zaokrožena kozmologija
sploh (predsokratiki so bili še bolj pesniški).
»Je svet ustvarjen v času?« »Je.«
Ideje, demiurg in hora so večni in neustvarjeni, čas in svet pa sta ustvarjena. Večno bitje ni
BILO in BO ampak vselej JE, večnost ni v neomejenem trajanju ampak je izven časa.
Gibanje nebesnih teles je najboljši posnetek večnosti. Čas in nebo sta bila ustvarjena skupaj ..
po vzorcu večne narave (vzorec je v večnosti, ustvarje no nebo pa v vsem času) !!
- čas je ustvarjen skupaj s svetom in sicer po vzoru idej in predprostora (hora), ki pa ni
ustvarjen (demiurg); čas je nekakšen posnetek večnosti. Stvarjenje časa (kopija- takšna
povezava števila in časa se razdela pri Aristotelu).
- Večnost ni večno trajanje.Trajanje ni kriterij večnosti.
- Kroženje planetov se najbolj približa večnosti, njihovo gibanje tudi določa/meri čas.
- »Čas in nebo (univerzum) sta torej nastala obenem«
- večnost(izven časa) – ves čas (lahko zaprt interval) (svet – hora – neustvarjen, večen)
- časa v »emfatičnem« pomenu sploh ni (je posnetek, podoba »eidolon« večnosti, le ta v
polnem smislu je))
- čas je povezan s številom, mnoštvom (Aristotel); večnost je povezana z enostjo
- število časa je gibanje in najpopolnejše gibanje je gibanje nebesnih teles. Določajo ga
gibnaja (najbolj popolna) nebesnih teles = število časa je merljivo s kozmično uro.
20/10/'99
ARISTOTEL O ČASU
ČAS je povezan z GIBANJEM. Čas komaj obstaja, je med tistim kar je bilo in kar še bo…
sledi vprašanje kako naj obstaja nekaj iz dveh neobstoječih delov? Zdaj ni del časa, tako kot
točka ni del daljice. »kot se zdi povezuje preteklost in prihodnost….«…Težko je celo reči ali
je zdaj vedno isti, ali vselej drugi (APORIJE).
- pregelda tradicoonalno pojmovanje o naravi časa (predsokratiki), a ne nejde pravega:
Predaristotelska tradicija o času:
- čas je gibanje celote (Platonska)
- čas je sfera sama (pitagorejska)
- čas je gibanje (vrsta spremembe)
A: sam po sebi čas ni ne gibanje ne sprememba temveč odnos med njima. Je deležen obeh,
odvisen od njiju. Kljb temu je čas vsaj pogojno bivajoče.
Čas ni niti gibanje niti spreminjanje /11.knj. Fizike/, vendar čas ne obstaja brez sprememb.
4 vrste Gibanja (pripadajoče kategorijam):
- nastajanje in minevanje ousia (substanca)
- rast kvantiteta
- spreminjanje kvaliteta
- kinezis, locomotio relacija
/
gibanje v prostoru
Gibanje in čas gresta skupaj….Tudi če se gibanje dogaja zgolj v duhu sklepamo, da je potekel
čas. Kjer je gibanje je tudi čas – (krožnost)
- distinkcija prej – potem izvedena iz predstave v prostoru (pred – za) Predstave
zakoreninjene v prostoru – poprostorjenje časa – Einstein 4.dimenzija
((p ali q) in ne p)impl q disjunktivni silogizem
Ali je čas kontinuum? Kot je gibanje kontinuirano se zdi, da je tudi čas (circ.vitiosus)!
ZDAJ / TU
PREJ POTEM / PRED ZA
Analit fil.:
A serija tekoč čas
B serija relacijsko določen čas
1. Aristotelova def. časa je , da je čas število gibanja glede na prej in pozneje …. Čas
je torej vrsta števila.
Število pa je lahko tisto kar je šteto ali tisto s čimer se šteje.
Čas je tisto kar je šteto.
2. Čas je torej vrsta števial (št. S katerim štejemo gibanje = št. Gibanja) Nečesa, kar
ne obstja ne moremo šteti – čas obstaja.
CIKLIČNOST ČASA
- vprašanje cikličnosti časa –gotovo je čas akcidentalno cikličen (letni časi ura), toda ali je
esencialno cikličen?
Na nek način je (izkustveno – ura, dan, leto…) , kaj pa esencialno?
Druga Aristotelova def. časa je, da je čas MERA GIBANJA, in posredno tudi mera
mirovanja.
- vsebovanost v času: stvari ki so vedno niso v času (ker niso aficirane z njim) – npr. večni
negibni gibalec.
Biti v času pomeni biti izmerjen s časom/ blizu kvantne mehanike.
Ali obstaja kaj zunaj časa? Ali bi obstajal čas, če ne bi obstajala duša?
- biti v času pomeni biti izmerjen s časom, saj je čas mera gibanja in mirovanja (če ni
izmerjeno sploh ni priklicano v zavest.
- Čas povezan z dušo – obstaja čas če ni duše?
A. : brez duše (razuma) se ne da šteti – časa ni.
27/10/'99
POJMOVANJE VEČNOSTI IN ČASA PRI AVGUŠTINU ( 354-430)IN
PLOTINU (201 – 270)
Enn. III, 7- o večnosti in času (peri aionos kai chronon)
__________tri hipostaze_________
/ /
Eno – Um – Duša (& duše) – čutni svet – materija »odsotnost(biti, enega)
VEČNOST ←|→ ČAS
Duša JE BREZČASNA a se časi.
Ali je večnost večno trajanje? Večnost ostaja v svoji biti le to kar je: »povsem brez razsežnosti ali razdobja- prav
to je tisto kar iščemo: večnost.«
Večnost: tu in zdaj, celolvita, neskončna, brez preteklosti in prihodnosti. Obstaja pred vsako razsežnostjo, je
izven časa – ni ekstenzija časa
Večnost etimološko pomeni vedno(ne razumeti kot ekstenzijo časa) bivajoče (aion = άει ον /ών) – Plotin
nastopi proti tej etimologiji
Plotinova razlaga Platonove opredelitve časa kot gibajoče se podobe večnosti (timaj 37 d)
/nemir duše – Tolma/ čas je bistvena konstituanta duše. »Duša je občutila nemirno moč (tolma) … saj ni hotela,
da bi ji bilo prisotno vse skupaj.« (vse kar je videla v umskem svetu). Vse se giblje v času Duše –razen nje ni v
univerzumu ničesar.
»čas je življenje duše v gibanju prehajanja od enega načina življenja k drugemu« – čas ni zunaj duše
Čas pri Plotinu: dve pojmovanji:
- čas kot življenje duše – »časenje« duša se je počasila (1. Čas duše)
- čas v fizičnem svetu (duša sama ni v času) (2.čas fizičnega sveta – ta je v Duši, ki ga je »porodila hkrati z
univerzumom«. Duša povzroči čas – ne temporalno, ampak kavzalno (po duši se čas nenehno ustvarja).
»Čas torej ne bo razpršen, nič bolj kot večnost, ki je na različne načine istobistvena v vseh bitjih«
Svet je v duši kot mreža v morju, čas j v duši, duša pa ne v času. Ko se duša vrne v Eno se čas ukine. Vprašanje
nastanka časa /kako se lahko začne izven časa/, čas ima vendar lahko ne začetek (Platon pravi, da s stvarjenjem
kozmosa, Hawking – Big Bang, začetek časa? Toda ali je to mogoče misliti?
Čas ni razpršen kot večnost, ki je istobistvena (homoeidos) v vseh večnih bitjih.
Plotin: O tem ali sreča raste s časom? (Enn.I,5) sreča = dobro življenje = resnično bivanje = v Umu = mora biti
v večnosti, ne v času«. Torej - NE!
Plotin: O gibanju neba (Enn. II,2): Zakaj se nebo giblje v krogu? Duša ga priteguhe k sebi = nenehno gibanje
(posnema Um) v krogu (popolnost)
O središču duše – je vir iz katerega izvira druga narava – pri telesu ima središče prostorski pomen.
O neminljivosti neba: »Vse traja« – celo če bi telesno propadlo, bi duša ostala, ker je najmočnejča (iz Boga
izhjajoča) vez.
Za Plotina je uiverzum večen, neskončen. Čas ni ustvarjen v temporalnem ampak v kavzalnem smislu.
Eshatološka misel je izrazito krščanska oz. negrška/nefilozofska..
3/11/'99
V X. Knj. Tematizira spomin, do katerega pride z iskanjem boga. Stvarstvo: »Išči boga nad nami!« - … nad … -
transcendenca (odpoved panteizmu)
Notranji – zunanji človek
/
boljši – interiorizacija –obrnitev navznoter – spomin – v njem me nekaj presega (duh se ne more zaobjeti)
CIKLIČNI – čas mita arhaičnih družb, večina antike (kjer se kasneje veže na nebesna telesa, ne več na mite)
LINEARNI – eshatološki (eshaton=končno) čas ima začetek (ustvarjenost) in konec (apokalipsa); je čas vsega
dogajanja – znanosti, vsakdanjega življenja.
TOČKASTI – oseben čas ezoterikov, mistikov, gnostikov, ki iščejo večnost v neki točki časa.
10/11/'99
Predzgodovinski narodi in njihovo razumevanje časa, predklasični čas mitov. Ta historia je sveta. Miti so
vzorci/arhetipi/paradigme za rituale (glej uvod).
/ /
/------------------------/
za E. sinonimi ( pri Jungu kolektivno nezavedno)
Večno vračanje – ne ničejansko (str. 45 in 46)-vprašljivo razumevanje Platona.
17/11/'99
PLATONOV CIKLIČNI ČAS DUŠE IN VPRAŠANJE PONOVITVE
Carol Zaleski: Onstran potovanja (1987) – brezčasnost je splošna značilnost mistične izkušnje, spremenjeni čas
(a vendar čas, je čas duše) pa znamenje vizionarskega potovanja.
Kakšen je ta spremenjeni čas? Verjetno mora biti reverzibilen, ponovljiv.
Reverzibilen-irevezibilen
Eliade: večno ponavljanje kot poskus grške misli, da bi se izničila ireverzibilnost časa.
Platonova prispodoba votline kaže na cikličen čas. En sam singularni trenutek, ko se okovani prebudi in pogleda
proti svetlobi. Osvobojeni potuje v svet misli.
Platonizem in krščanstvo se kronološko bistveno razlikujeta, topološko (topos tostranstva je votlina) pa v
marsičem ujemata.
Primerjava s Heraklitovo izjavo, da sta začetek in konec ista. Krožni spoj začetka in konca (shema)
Faidros - duša vidi onstran kdaj pa kdaj tudi resnično bit, potem se kroženje spet vrne na izhodišče.
Moody: življenje po življenju – v pričevanjih obstaja arhetip. Pri tem je vedno vprašanje interpretacije.
Kirkegaard- ponovitev tisto, kar je bilo za Grke anamnezis, kot je tostransko spoznavanje spominjanje, je
življenje ponovitev.
Mit tu ni samo grški mit o večnem vračanju. Zgodba/zgodovina o kozmosu je sveta. Miti so vzorci za slavnosti,
ki v ritmu vračajo PONOVIJO kozmogonske momente.
Čas obreda, npr. ko se gradi hišo, tempelj – obnavlja pra kozmološki čas, kozmološki čas začetka – »ilcid ??
tempus« – »nekoč, davno, neki čas« Gre za obnavljanje prezence tega časa. Blagoslovljen prostor sovpade s
središčem sveta. S PONOVITVIJO se naš profani čas vpiše v mitskega (str.62-69) – obnavljanje časa ob
praznovanju novega leta. Novo leto se praznuje v vseh kulturah in pomeni ponovitev kozmogonije. Stvarjenje
sveta , (ki se je zgodilo nekoč) se reaktualizira. Rituali: Saturnalia (svoboda v telesnosti), kaos, klicanje mrtvih…
V Perziji NAVRÔZ – praznik, proslava stvarjenja človeka in zemlje …. Sobivanje preteklega in sedanjega.
Razveljavljenje /profanega/ časa. Nepripravljenost arhaičnega človeka dojeti se kot zgodovinsko bitje.
Točkast čas je čas meditacije /ali je zgolj filoz. sublimacija cikličnega časa/
Huna je stara mera časa (koledar lunine mene: (rojstvo), porajanje in minevanje (smrt)) – cikličnost.
Ciklična / LUNARNA PERSPEKTIVA/ - katastrofa ima določen pomen, smrt posameznika in smrt sveta sta
potrebna zaradi PONOVITVE.
Čas se obnovi ob vsakem novem rojstvu, vse se ob vsakem trenutku začenja znova.
Avguštin: treba je izstopiti iz tega cikliranja (podobno joga in budistična meditacija) Sansara; vendar Budizem-
sestop v center cikliranja – umiritev kroženja zavesti v središču.
»Zlata doba« je ponavadi postavljena v preteklost (vedska tradiicija – 4 juge)
Maha juga – 12.000 jug
aion – vek (vekovi sveta-Schelling)
V platonovem dialogu »Politikos« najdemo mit o obratu časa – ljudje se začnejo pomlajevati,
ko so dojenčki prenehajo bivati, mrtvi vstanejo iz grobov.
Platonov ciklični čas duše in vprašanje ponovitve (gl. Gnostični eseji 205-223)
Shema fenomenologije časa v gr. Klasičnem obdobju:
- KOZMIČNO-ASTRONOMSKI
- MITIČNI ČAS
- METAFIZIČNI ČAS tudi ciklični, onkraj časen
* kozmično – metafizični čas »veliko leto«
*duševno – metafizični čas »transmigracija duše, poljana resnice«
Kakšen je čas potovanja duše? Efeški spalci, srednjeveški vizionarji, bližnja srečanja s
smrtjo, mohamedovo popotavnje
Platonova prispodoba o votlini – cikličen čas, Sokrat je enak med enakimi (prebujenci), vsaka
duša se lahko razsvetli. Krščanstvo meni drugače.
Heraklit – pot navgor in pot navzdol sta ena in ista.
Ideja dobrega
Votlina, zemlja,
Hades
Duše gledajo nadnebesni prostor, kjer biva neko bitje, s katerim se ukvarja prava znanost, tu
duša vidi pravo vedo.
Ali je v cikliranju duša nova? Identiteta?
quiditas – kajstvo
eidos – bistvo, esenca
heccitas – totost
S. Kirkegaard: Ponovitev
C.G. Jung: Odgovor na Joba
Prvo pismo Korintčanom – prvi človek je iz prsti, drugi iz nebes, želja po individualni
nesmrtnosti, brez da bi o njej vedeli ali je
F. Nietzsche: Volja do moči: za nas večnost ni v praznini (kot na Vzhodu) za nas je vrnitev
vsega kar smo doživeli
Ponovitev - anamnezis
Danes grki
24/11/'99
O »TOČKASTEM« ČASU, tretji modus časa
Peter Manchester: religiozno izkustvo časa – on skuša našo trojno delitev časa povezati z
Avguštinovo trojno delitvijo časa.
sedanjost
Preteklost prihodnost
Prevladuje sednanjost
Skice:
Kaj pa, če je točkast čas cikličen? Sestop iz cikličnega časa v njegovo središče – točko. Tako
v jogi in vzhodni tradiciji »ustavitev vrtincev zavesti«
Tretji modus časa verjetno ni reduktibilen na prvega ali drugega. Spirala – eshaton je sredi nje
(to ni vijačnica)
B – teorije časa nimajo posebnih atributov, dogodke se ureja na prej in pozneje – prejšnji in
poznejši čas.
Newtonov čas
Zunanje = dogodki; simetrično tezi o absolutnom prostoru; bližje A-teorijam (ki vsebujejo tudi
dogodke) časa (se ne pokrivajo popolnoma)
Navadno = zmeraj; tesno v analogiji z razumevanjem prostora.
RT temelji na ugotovitvah v zvezi s svetlobo. Sprva so mislili, da potuje z neskončno hitrostjo, 1676. danec
Roemer po opazovanju Jupitrovih lun (kako zahajajo, časi lun niso enaki) oceni hitrost c na 230 000 m/s.
19.st.: Firan (1849) – žarek, ki se pravokotno odbija v zrcalu (3 x 10na8 m/s)
Maxwell – elektromagnetizem – svetloba je elektro magnetno valovanje (del el.magn. spektra), svetloba
so neki delci.
Iskanje analogij med valovanji.
Dopplerjev efekt: ko se izvir valovanja bliža, gre več valovanja proti nam; značilno za zvok in svetlobo analogija
valov, ki pa za širjenje potrebujejo medij _ vpr. Medija širjenja svetlobe – svetlobni eter – obstoj absolutnega
prostora (to ovrže Einstein).
Nichelson in Morley – eksperiment 1887: skušala sta izmeriti hitrost zemlje glede na eter, interfernca je
omogočala merjenje svetlobe (če se zemlja giblje skozi eter, se bo svetloba, ki se giblje k nam………?!?),
razlika F 30 km/s (merjena v dveh smereh prihajanja svetlobe – v vseh smereh konstantna)
Einstein: * svetlobnega etra ni – ni absolutnega prostora v fizikalnem smislu – ni fizikalne osnove, je sama
praznina (ni gladine po kateri se »vozimo«)
* svetlobna hitrost je konstantna – v vsakem referenčnem okviru = lokalnem okviru, v katerem je
koordinatni sistem (vsi izmerijo c).
DILATACIJA ČASA (podaljšanje, razširitev, časovnih intervalov – čas se upočasni): - »idealna svetlobna ura«
Skice:
Gledano iz našega referenčnega okvira j eura na raketi počasnejša. Časovni intervali se v gibajočem sistemu
podaljšajo.
(v<<c) ⇒ γ =1
∆ t' ≈ ∆ t
v →c ⇒ γ →∞
/ ∆ t=∞
l – približevanje /
Pri svetlobni hitrosti se čas ustavi (glede na sistem), ker se intervali dilatirajo
v neskončnost. (čas fotonov = čas neskončnosti)
8/12/'99
Pri svetlobni hitrosti, bi se čas ustavil (z večanjem hitrosti se časovni interval razteza /dilatira)
Je čas res nekaj zgolj relacijskega – tisto kar merijo ure? – po specialni teoriji relativnosti – DA!
Uri merita isti čas. Obstaja absolutna simultanost, obstaja nek absolutni zdaj (glede na vse referenčne okvire).
To ne velja v relativnostni teoriji:
- dilatacija časa
- ne obstaja obstaja absolutna simultanost, odvisna od referenčnega okvirja (simulatnost ni tranzitivna
relacija)
4 dimenzionalni/razsežni (3s + 1t) = svet. Ta pojem uvede Hermann Minkowski. V tem 4 dimenzionalnem
prostoru je točka (3D) dogodek (4D)
T = (x,y,z)
D = (x,y,z,t) – uporabim imaginarna števila
3s – je evklidski prostor + čas ( = neevklidski prostor kasneje)
Svetlobni stožec je množica vseh svetovnic, ki gredo skozi dogodek D. Plašč stožca so svetovnice svetlobe.
Stožci so povezani s teorijo vzročnosti. Vzročni nizi potekajo po svetovnicah.
Preseki stožca v naravi pomenijo sfere. Ti krogi pomenijo površine teh sfer.
Skice:
E=mc²
Mv=Mo · γ
v→c m = ∞
E→∞
15/12/'99
Sistema S in S'
ρ (fi) pomeni relativno hitrost (v),
___ ___
koordinate niso iste – i. AB = A'B'
/
prim:
__
dolžina AB je vedno enaka, koordinate pa se ob
premikanju spreminjajo.
Princip relativnost: v vsakem inercialnem sistemu (ki se enako giblje), veljajo isti zakoni – vsi sistemi so
enakovredni – ni nekega absolutnega prostora (Newton).
V realnosti na telesa vedno vplivajo neke sile (vsaj gravitacija) - ni čistih inercialnih sistemov – so le abstrakcija.
Newton ni znal razložiti gravitacije (razrešil je vrtenje teles v vesolju).
Einstein – ukrivljenost prostora-časa kot posledice posplošitve spacialne teorije v posplošene sisteme – GTR se
nanaša na neevklidske teorije (= ukrivljenih prostorov) – ukrivljen glede na evklidsko geometrijo.
Nikolaj Lobačevski (z.19.st)
/ T
peti Evklidov postulat (o vzporednosti ------x-------p' ) lahko zamenjamo z njegovo negacijo in ga dodamo k
ostalim štirim – dobimo novo –hiperbolično geometrijo (skozi točko lahko potegnemo neskončno vzporednic)
/
vsota kotov Δ je 180 – ukrivljena
ploskev – večje od 180 (!)
/
npr. odsek zemljine površine
da se jo utemelji notranje (=intrinzično) (ekstrinzično-od zunaj)
(predpostavkav 2D): izberemo 3 točke, če je
vsota kotov 180, je naš »prostor« res 2D
Hiperbolični prostor
Einstein:
GTR temelji v načelu o ekvivalentnosti pospeška in gravitacije (gravitacija → pospešek). Gravitacijski sistemi
so pospešeni sistemi (raketa povzorči gravitacijo (g) zaradi pospeška).
Gravitacija ukrivi žarek ne zaradi gravitacija ampak zaradi pospeška
Skici:
→svetlobni žarek→
Glavna poanta GTR je, da je gravitacija samo izraz ukrivljenosti vesoljskega prostora-časa
Ukrivljenaost GTR:
FENOMEN ČRNIH LUKENJ (izjemno velika gravitacija, prostor zelo ukrivljen) – svetlobni žarek se ukrivi v
krog (oblika lija ). ČL so zelo verjetne niso pa še dokazane.
Za razliko v barvi vemo zaradi spektralne strukture (te se premaknejo proti nižjim frekvencam) = spektr.črt.
Podobno pri idealni svetlobni uri: če se frekvenca zniža, se čas dilatira.
Ukrivitev oz. zgostitev časa ob črni luknji (Hawkingov pogumni vesoljec)
!!Lastni čas se v GTR vedno razlikuje od koordinatnega!!
Gravitacijski rdeči premik – svetloba šibkejša (zvezda se sesede vase, dokler ne pride do črne luknje). Plimske
sile – zelo močne sile gravitacije v č.l.
Graf:
Prostor=s
Na ladji
Vesoljčev čas
5. Vprašanje ontološkega statusa časa – kaj pomeni redukcija na dogodke (po STR je čas res le to kar merijo
ure (relacijska teorija časa – uvedel Leibnitz), v GTR je to bolj zapleteno – v zvezi z gravitacijo – pomik k
substancialni teoriji časa & prostora.
Ukrivlja se tudi čas (saj nastopa v četverju prostor-čas). Enota za čas (vezana na nihaj) je odvisna od
gravitacijskega polja. Čas se podaljšuje na kraju z večjim gravitacijskim potencialom (z vidika manjšega
gravitacijskega potenciala)
»Singularnosti« – neka regija v prostoru-času, kjer imamo neskončne količine (neskončno ukrivljen prostor)
Skica:
Spektralne črte svetlobe (npr. ….?) so značilne za nek plin (kot črtna koda).
Z vidika ladje teče ura astronavta čedalje počasneje (koordinatni čas se dilatira)
Ob 11:00:00 se vzpostavi horizont dogodkov / črna luknja. 10:59:57 do 58ne bo opazne razlike (vesoljčeve ure)
– signal 59:59 bo že opazno zamujal (npr 2 sekundi) nasledni signal (11:00) pa bi čakali večno.
Rdeči premik
Drug Hawkingov primer: astronavt pristaja na črni luknji: na matični vesoljski ladji traja pristajanje neskončno
dolgo. Kot, da lebdi na horizontu dogodkov, sicer pa bi postala svetloba tako rdeče premeknjena, da ga ne bi več
videli (Dennis Seiama)
Graf:
Kaj vemo:
1.Dilatacija časa – medsebojno gibanje inercialnih sistemov
- razlika v gravtacijskem potencialu (Splošna teorija relativnosti)
2. neobstoj absolutne simultanosti; ni absolutnega »zdaj«
3.Spacializacija časa. Minkowsky, vprašanje simetrije časa. Prostor je simetričen čas pa ni (po času ne hodimo
»gor in dol«)
4. korolarij k točki 3: determinizem nujnost, nepreklicnost je simetričnost preteklosti in prihodnosti -
svetlobni stožci. Ali ima čas intrinzično usmerjenost.
I-reverzibilnost časa : An-izotropija časa.
5.1.'99.
ENTROPIJA IN ANIZOTROPIJA (usmerjenost) ČASA
/
10 skupin asimetričnih pojavov v času:
1. drseči časovni indeks (ki ga imenujemo ZDAJ) je vprašljiv – drsi iz preteklosti v prihodnost- toda »zdaj«
je nesimetričen glede na preteklost in prihodnost; A – serija (McTaggart)
2. futura kontingentia (če je danes določeno kaj bo jutri je to determinizem) Stavki, ki niso niti nujni niti
nemogoči. Drevesni model ralnosti – preteklost, je jasna, prihodnost so razvejane možnosti. (tu je asimetrija
očitna)
3. nomološka ireverzibilnot
4. ireverzibilnost de facto – neobrnljiva neobrnljivost, dokončna neobrnljivost (šalčka se razbije)
5. znanje o fenomenih (o stvareh). Spomin je nesimtričen – spominjamo se preteklosti, n epa prihodnosti.
6. Vzročnost (je asimetrična):
Hume: 1. Prostorsko časovna stičnost
5. vzrok pred učinkom
6. stičnost je nomološko nujna
7. razlaga fenomenov: Iščemo jo vzrokih, na pa v učinkih teh fenomenov. Razlaga je asimetrična, pojav v
razlagi je anticedencen, ne…..
8. protidejstvena odvisnost: p → q (Ko kennedya ne bi bil ubil Oswald, bi ga bil ubil nekdo drug).
Protidejstveniki so oblika vseh naravnih zaonitosti. Omogočajo prognoszo. (Če bi vodo segreli na 100
stop.C, bi zavrela)
9. odločitve – skrbi nas za prihodnost, ne za preteklost
10. vrednotenje – prihodnost je vrednosta, ne pa prateklost (čeprav se jo da do določene spreminjati).Prešeren
največji šele s stritarjem.
Je čas sam nesimetričen ali so taki le fenomeni v času? Čas sam sploh je, je sploh kakšna entiteta?
Na to vprašanje pritrdilno odgovarjajo: Aristotel, Kant, Husserl;
Nikalno pa: McTaggart (1908)
Einstein: čas je tisto , kar merijo ure. (Velja za GRT, vprašljivo pri SRT)
___________.________ (za 'božji pogled' teče čas naprej. Ta točka (zdaj) je nesimetrično postavljena (A serije)
Stavki o preteklosti lahko imajo resničnostno vrednost. O tem že aristotel: De Interpretatione: butura
contingentia nimajo resničnostnih vrednosti DANES. To bi bil determinizem. O tem glej matrice logosa.
Dobimo drevesni model časovnosti.
/
____________________/ ___
različne možnosti
(Asimetrija)
Toda ali je čas sam/kot tak asimetričen, ali so taki samo fenomeni v času? Ali sploh je čas /sam kot tak/? Je
entiteta? Je neka realiteta?
McTaggart (1908) (realnost časa): časa ni, ni entiteta, niti transcendentalna, ni realen.
Einstein Splošna Teorija Relativnosti: čas prostor – ravitacijsko polje (je realno). V STR 'čas je tisto kar merijo
ure'.
Če predpostavimo, da je čas neka, čeprav idealna, konceptualna entiteta potem se lahko vprašamo ali je
intrinzičen(notranje, prave, resnične, bistvene) glede na prostor, in katere intrinzične lastnosti ima, glede
na prostor?
Intrinzične lastnosti do značilne lae za čas ne pa za prostor. Ekstrinzične – značilne za stvari ki so v času.
ANIZOTROPIJA = INTRINZIČNA ASIMETRIJA (ČASA) – izraz uvede Hans Reichenbach: Direction of time
(1956) – pomeni neistousmerjenost -definira jo z razliko med premico in realnimi stvarmi.
Vedno obstaja neka točka B med točkama A in C. Smer premice ni strukturno/intrinzično določena, ampak šele
po konvenciji. Pri artimetični množici realnih števil ali celih:
______________________
-1 0 1 2
a < b – ta relacija ni intrinzična z relacijo b > a
Pokaže se intrinzična relacija; npr. relacija večji od (a<b)
(Vx) (x<x²) – ta relacija nam določa smer
Za razliko od konvencionalne odločitve levo – desno velja za števila (strukturno razdeljena na premice – obstoj
strukturne razlike) intrinzičnost. ( - čas je anizotropen, prostor pa ne)
Čas naj bi bil bolj podoben številom, prostor geometriji.
Horowich:
»Reichenbach poda le ilustracijo/analogijo ne pa pojma. Poda zgolj primera. Ne pove kaj naj anizotropija
pomeni za analitiko časa.
Horwich očita Reichenbachu, da se sklicuje na razliko, ne poda pa (razlage) pojma strukturne razliek.
Bas van Fraasen (An introduction to …of time and space 1985)
OSNOVNE ČASOVNE RELACIJE/ODNOSI med dogodki v času A,B,C,D,…(ne trenutki časa, ker je to težko
definirati)
Imamo dogodke v času A,B,C, …
*A je pred B,
*B je po/za A,
*A je istočasen/simultan z B,
/Te prve tri relacije so dvomestne relacije/
*C je med A in B. – trimestna relacija (simetrična relacija) – časovna vmesnost
*B je po A → ¬(A je po B) – resničnost je tu odvisna od TOPOLOGIJE ČASA (velja v linearnem času, na pa v
cikličnem času (asimetrična relacija; poletje po zimi ⇔za njo)
/Manjka 12.1.2000./
16/2/'99
NEKATERE IMPLIKACIJE ENTROPIJE ZA FILOZOFIJO ČASA
Boltzman: vesolje v celoti obsega (poleg naše znane lokalne) še duge regije – celota je toplotno uravnotežena –
entropiski zakon. S širjenjem vesolja entropija raste – bi potem z njegovim krčenjem padala? Na mikro
nivoju je vse obrnjljivo, na makro nivoju ne. Enropija raste s časom. Ni časovno ireverzibilna – Kje
pride do ireverzibilnosti? Ni odgovora. Tudi ni načelne meje med mikro in makro stanji.
(pospešeno) širjenje vesolja
/
rast entropije – vedno manj reda (R = stopnja reda)
//
(S)
Zadnjič smo govorili o anizotropiji časa (smer časa), ki je intrinzična. V termodinamiki je podobna zadeva
ENTROPIJA.
Boltzman: statistična teorija entropije – II.zakon termodinamike ima tako status maksimalne verjetnosti (ne
logična nujnost).
Zakaj potem vesolje ni v ranosvesju? Zakaj je procesno »živo«?
Ludwig Boltzman: Vesolje v celoti je v ravnovesju, to kar mi poznamo kot vesolje je le en del (lokalna
neentropija)
Če entropija raste s širjenjem vesolja, kaj bi se dogajalo v fazi krčenja? Bi čas tekel nazaj? Zakaj samo II.zakon
termodinamike ni inverianten glede na »smer« časa (t → -t)?
Na CERN inštitutu so pokazali, da tudi na mikro stanjih čas ni obrnjljiv. Tu še ni odgovora, ni načelne meje med
mikro in makro stanji.
Entropija raste = reda je vedno manj. Zakaj se nam zdi, da je reda vedno več?
Še en odg.: Roger Penrose – on je formuliral zakone o singularnostih – črnih luknjah: The emperors new mind -
v tej knjigi (7.pogl.) govori o odnosu smeri časa in entropije. Je širjenje vesolja vzrok za rast entropije?
Če se entropija povečuje, potem je začetno stanje majhne entropije.Kaj pomeni red v vesolju? Gre za
red prostora časa, le-ta je bil na začetku sploščen/raven :
______________________
/ /
/ /
______________________ seveda je to metafora
Do tega naj bi prišlo preko procesa inflacije (nekateri jo enačijo s prapokom). Ko se začnejo tvoriti zvezdna
telesa (galaksije…), se ta ravnina začne grbančiti – entropija raste z nastajanjem gravitacijskih
atraktorjev. Že izvorno pa je morala biti neka heterogenost čeprav naj bi bila na začetku gigantska
'fireball'
__________________
/ ∼∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ /
/∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ ∼ /
__________________
Lokalno so temperaturne razlike zelo velike /sonce – zemlja/ – lokalno se entropija zmanjšuje in red povečuje
Lokalno se entropija zmanjšuje (red povečuje): temperaturne razlike v našem osončju (sonce je 'hot spot').
Globalno pa se entorpija povečuje. Naše sonce je naš izvor nizke entropije,ki se na zemlji porabi za
tvorjenje mnogih struktur (npr. bitij). Zvezde nastanejo zaradi gravitacije.
Ta teorija (Penrose) je kompatibilna s teorijo črnih lukenj (stanje max. Entropije) in krčenjem vesolja BIG
CRUNCH, endar bi čas verjetno (še vedno) tekel naprej. Danes se zdi bolj verjetno širjenje vesolja na
vekomaj.Za črno luknjo je značilna maksimalna entropija. S tem se tudi čas ne bi obrnil (ker raste
skupaj z entropijo)
Kaj je vzrok začetn anizke entropije? Kvantna fluktuacija. Bog Stvarnik.
Hawking
Je smer časa sploh razložljiva s fiziko/ z naravoslovjem? Prostor ni intrinzično usmerjen (premikamo se lahko v
vse smeri).
Prostor ni intrinzično usmerjen. Lokalno gledano (v našem življenjskem okolju) vendarle je nekako usmerjen –
npr. Kartezijanski primer koordinatnega sistema (načini risanja):Štirje predlogi koordinatnega sistema (skice):
Lokalna gravitacija razloži smer gor (y), entropija pa smer časa, vendar ne tako jasno.
Naša intuicija prostora je 1a. Ordinata (beremo, pokrizamo se od leve proti desni), z os se poglablja v smeri v
katero gledamo, y os se razlaga z gravitacijo (zemljino)
(zrcaljenje leve/desne roke (ali rokavice) – še iz Kantovega predkritičnega obdobja, podpora Newtonu proti
Leibnitzu). Topološka presilkava leve v desno je možna v 3D prostoru, na ploskvi to brez pretrganja ni mogoče.
Je entropija v takšnem razmerju s časom kot gravitacija 3med zgoraj in spodaj? Ali pa…..?
/
to je bolj možno
Vzročna teorija (Reichenbach) – Smer časa usmerja relacija vzrok učinek. Sklar: to ne vzpostavlja nujnezveze z
entropijo.
A.Eddington (einsteinovec): nesimetričnost prostora in časa. Čas težje razložimo fizikalno kot prostor. V
sodobni fil. časa ….
- Priskrbi prvi pomemben dokaz za GRT
- Čas ima dvojni vstop v naš svet: skozi črte in skozi duha.
23.2.'99
VZROČNOST IN ČAS
Realistične teorije: vzročni odnos je ontološko objektiven – naravna zakonitost (kot tako je predpostavljajo že
Aristotel, Descartes in Spinoza.
Reduktivistične: D. Hume: vzročni odnos ni niti anlitičen niti sintetičen (v smislu a posteriornega izkustva) –
dvom – redukcija vzročnosti: propter hoc – reduk.→ post hoc. Po Humeu ni vzročnosti ampak (ponavljajoča se)
časovno prostorska stičnost.Hume reducira vzročnost na čas.
V sodobni anglosaški analitični fil. prevladuje reduktivistična teorija vzročnosti – Vzročnost ni epistemološko
dostopna. Med temi teorijami je zanimiva : regularnostna teorija vzročnosti Hausa Reichenbacha (1891- 1953)
(povezan z dunajskim krogom). Analiziral je verjetnost in statistiko. Razložiti hoče verjetnost s pomočjo
statistike. (Bil je Einsteinov prijatelj). Leta '56 izide njegova knjiga »Usmerjenost časa«.
Naj bo A dogodek (npr. bliska se), dogodek B (grmi), dogodek C (ciklon/nizek zračni pritisk).
t↑ A B asimetrične vilice
t↑ A B E(eksplikans) E
C A B A B
C
Vzročnost smotrnost
Zaprte vilice
Odprte vilice
Valovi na ribniku se širijo koncentrično, izberemo si sektorja A in B in fotografiramo situacijo. Kako si razlagaš
korelacijo med obema? Kamenček C ali fotografija sektorjev kaže ,da konvergirata nekam v prihodnje
stanje (čudežno) kot da se imata A in B namen srečati v neki točki C. Pogostost vilic tipa 1 (vzročnost)
je asimetrično večja od pogostosti vilic tipa 2 (smotrnost) Za retrokavzalnost so odprta zelo majhna
vrata, naše izkustvo je ne potrjuje.
Vzročno teorijo časa razvija Reichenbach (v delu Filozofija časa-prostora in usmerjenost časa). Analizo
časa se hoče reducirati na analizo vzročnih verig. Osnovna časovna relacija B kasnejši od A se
(slabo) definira: če je B učinek A potem je B poznejši od A.
R.učenci:
Wesley Salomon
Bas van Fraassen-»vzročna povezljivost« – 2 dogodka sta vzročno povezljiva, če sta oba znotraj svetlobnega
stožca.
Adolf Grunbaum: Filozofski problemi prostora in časa (1963)
Skuša se izmuzniti blodnemu krogu vzročnost def→def čas
Kot prvotni pojem vzročne relacije naj bi bil simetričen (ne po zahtevi Humov asimetričnosti glede na čas):
lahko mislimo vzročnost brez prej/pozneje: sklicuje se na klasično mehaniko in relativnostno teorijo → tam so
pojavi obrnljivi.
Med tremi trki (A,B,C) velja vzročna povezanost neglede na smer časa. Važna je vmesnost (B je med A in C).
Če je model simetričen: ABC → CBA. Če pa je model anizotropičen: ABC →¬CBA.
Iz simetrične relacije preko negacije dobimo asimetričnost.
G. na osnovi ralzikovanja med časovnim redom in časovno strukturo razlikuje med simetrično/anizotropno in
ne-/sklenjeno, tako dobimo 4 modele:
a) izotropni zaprti
b) izotropni odprti
c) anizotropni zaprti
d) anizotropni odprti (to je »naš« čas)
Kaj pa če imamo ◊p? Determinizem (navkljub »metuljnemu efrektu«?) Težko vrednotimo (resničnostno) to
posibilijo – Kripke govori o množici (možnih svetov): {Wo, W1,….Wn….}=W Wo-je naš svet.
[◊p]=1, čee v množici W obstaja vsaj en svet Wi, v katerem je stavek [p]=1
[◊p]=1 v našem svetu wo, čee v W obstaja vsaj en wi, v katerem je [p] = 1 in za katerega velja woRwi
p =def. ¬◊¬p (∀w)
(∃ w)
Ta semantika svetov se danes zelo uporablja.
[p→q] = (p⊃q)
Ena možnih interpretacij, S4 je časovna logika D. Herwis jemlje možne svetove ontološko zares. Y. Hintikka pa
je nominalist: možni svetovi ne obstajajo kot stvari. Pšroblem pri predikatni logiki: ali obstaja isti individuum v
več svetovih ? Lewis pravi da NE; da obstajajo nakkašni dvojniki (counterparts).
Kripke pravi, da JA. Sholastični problemi se povrnejo.
Projekt analitične fil konča pri matematičnih problemih.
Skozi zadnja vrata logični pozitivizem propade.
Q.E.D.
Aristotel ohranja tertium non datur, a je na indeterminističnem stališču, ne priznava principa bivalence.
Je princip bivalence enak TND?
(pb) : (tnd)
1 0 p p
(sočasno z odkritji kvantne fizike)
/
Lukasiewicz – nista enaka, k (pb) lahko uvedemo ( ½ ) tretjo vrednost – možnost ali kontingentnost (Aristotel
teh pojmov ne ločuje).
/ p/ = 1- /p/ 1 ½ 0 p
1 1 ½ 0 0
½1 1 ½ ½
0 1 1 1 1 Z3-P sistem (trivrednostna logika)
◊p =def. ¬p ⊃p
p =def. ¬◊¬p
∆p =def. ◊p ∧◊¬p
Vzročni nizi so lakho neskončni, a v časovnem smislu so kontingenstni vzročni nizi omejeni (nedokazljiva
trditev) /
Nastanejo in ugasnejo – stalni
creatio ex nihilo
p p
p p
p p
Diodoras Kronos – možnost se definira kot možnost uresničitve (stavka) v nekem poljubnem času – povezava
med modalno in časovno logiko.
Poleg Z, aristotelsko modalno logiko obnovi tudi C.J.Lewis (1918 - ) - ne pripisuje tretje možnosti; ukine
matrice (ekstenzionalna obravnava) . poveže modalnost z implikacijo, skuša izraziti bolj striktno implikacijo (p
q = (p q) = (p q) - uvedba modalnosti; izguba matric, približevanje naravnemu jeziku.
Izguba matric = več matric sistemov (S1 – S5) z aksiomi.
S4: p p
p p
Iteracija / FPp »Bo bilo (resnično), da p« (»George will have married Mary«)
Sodobna logika se je rodila iz matematike/teorije množic, kjer je čas irelevnaten; 2x2=4 ni časovni (tensed
sentence) ampak 'tensless sentence'. Matematični stavki so večnostni.
'C. was here' = 'It was the case, that C. was here'
Čas v stavku lahko predstavljamo s pomočjo nekekšnih ad-verbov. »Jutri bom zajtrkoval ob 7h« »Jutri bo slučaj,
da…«
De dicto/de re
(∃ x) ◊ Fx - de re
◊ (∃ x) Fx – de dicto
Prior vpelje kvantifikacijo časovnega segmenta/intercala npr.: (∃ n) Pnp = »Obstaja tak n, da je bilo res pred n
časa, da p«
(∀n) Fnp = »Za vsako (naravno število) n, bo (res) po n dnevih, da p.«
◊p =def. (∃ n) Fnp - veza časovne in modalne logike pri Priorju(pred Kripkejevo logiko)
p =def. (∀n) Fnp
Prim sv.Avguštin: preteklost (spomin) in prihodnost (skrb) sta na nek način v sednjosti. Tako razume tudi Prior.
Avguštin se sklicuje na spomin kot razdalja me……
Zakaj ni operatorja za sednjost? Sp = p, to je nepotrebna komplikacija, kjer gre samo za sednji čas, preprosto ne
pišemo operatorja. Vendar PSp ≡ SPp ? isto vprašanje kot ◊ p = ◊ p
/
Ekvivalenca
Prior pravi: FPp ≡ /≡ PFp
Aksiomi:
1. Fn ¬p ⊃ ¬(Fnp)
3. Fn (p⊃q) ⊃ (Fnp ⊃ Fnq)
Časovna logika j eizomorfna S4 (prevedljiva na). Prior je zelo cenil Lukasiewicza. Če vzameno za n samo dve
vrednosti 1 danes je p resničen
(2 jutri bo p resničen) dobimo klasični model
(3 jutri bo p neresničen)
4 danes je p neresničen
NAČELO NEPROTISLOVNOSTI … od svojega začetka določilo, da velja ob istem času – logika je hotela
(neuspešno) vključiti čas, kot matematika pa ostaja nek sinhron sistem. Priorjeva logika je vrsta modalne logike,
ki je spet neka sinhrona logika. Tudi če imamo asimetričnosti, to ne pomeni časovnosti. Formalni sistemi so
brezčasni, šele interpretacija je časovna.
Dialektična logika (Heglova logika ni sistem, je metoda mišljenja). Če odvzamemo načelo
neprotislovnosti dobimo circulus vitiosus/pettitio principi. Marksisti so poskušali dobiti formalne zakone
heglovske dialektike (to je seveda nemogoče).
Obstajajo pa danes sistemi, ki poskušajo vključtiti paradoksalne stavke (parakonsistentne logike),
vendar na neki ravni (meta) gotovo velja načelo neprotislovnosti. Pri heglu je seveda metajezik na isti ravni kot
jezik → implikacije so strašne. Formalna dialektična logika je leseno železo.
16.3.'99
Danes tema VII. SODOBNE ANALITIČNE TEORIJE ČASA.
Kaj je danes analitična fil.? Za časa Russella in dunajskega kroga je bila bolj enotna, zdaj pa je že precej
razvejana. Ddanes so znotraj nje zastopane zelo različne filozofske pozicije, skupno jim je metoda
logične analize argumentov, definicij, sistemov. Za fenomenologe je to anglosaška fil. Izhodišče je
logika in analiza, vendar to ne izključuje sinteze.
McTaggart: neresničnost časa (v Analizi, april 1999) – spreminjanje stvari zahteva določen razvoj kar je
protislovno (dogodek ne more biti pretekli in sedanji) -! Niti čas niti spreminjanje nista resnična
(reductio ad absurdum) !
C.D.Broad – gre za filozofsko oslarijo
D.H.Mellor – gre za trditev, dokaz, ki izkljuši vsak razumni dvom.
Aristotel (fizika): čas je število gibanja glede na prej in pozneje »Čas je torej vrsta števila«
/ /
Glede časa govorimo v anlit.fil. o A in B serijah
J.M.E. Mc Taggart (1908): »Neresničnost časa« – prevod izide v naslednji Analizi. Spreminjane zahteva časovni
potek. Dogodki so prihodnji, pretekli in sedanji. To pa je notranje protislovno, ergo (reductio ad
absurdum): časa in spreminjanja ni.
Za Aristotela je čas število (število, razmerje, odnos) gibanja – za grke je gibanje šrok pojem. Od Aristotela
naprej lahko ločimo dva načina razpravljanja o času.
McTaggart: časovna relacija ni odvisna od spreminjanja:
- »A serije«: dogodki so pretekli, sedanji ali prihodnji glede na gibajoči se/drseči zdaj, sami dogodki ne
prihajajo iz prihodnosti v preteklost.
- »B serije«:dogodki so razporejeni glede na časovni red (relacije): prej, pozneje. (Janezovo rojstvo je pred
njegovo smrtjo) – resničnostna vrednost tega stavka se ne spreminja s časom, je brezčasna.
A – teoretiki: primarne so serije A, brez teh ni serij B (McT)-čas zahteva spreminjanje gibanje, v B-s. ni ničesar,
kar bi se lahko spreminjalo.
B – teoretiki: primarnost B-serij.
Kateri pojem časa je osnovnejši? Razprava je nadaljevanje med absolutno in relacijsko teorijo časa
(prim.razpravo Clarke-Leibnitz).
Nek dogodek E ne more biti in pretekel in sedanji in prihodnji; to je notranje protislovje pri Mc Taggartu. On
reducira B serije na A serije (B serije nimajo nič časovnega v sebi).
N. Oaklander: The New Theory of time (1994) (analiza McT argumenta)
Če B-s (brezčasnost) predpostavljajo A-s (spreminjanje/nastajanje), potem dogodek v A-s dobiva protislovne
predikate; ergo
1. spreminjanje obstaja, eo ipso ne obstaja čas (redukcija B-s na A-s) nimajo v sebi nič časovnega
pogojno:
2. čas vsebuje A-s in časovno nastajanje – če A-s vsebujejo protislovje – čas vsebuje protisolovje
zatrditev:
3. uporaba A-s in časovnega nastajanja v/na resničnosti vsbuje protislovje (če/ker so izpeljane/reducirane iz B-
serij)
sklep:
4. torej: niti A-s niti čas ne morejo biti resnični (true reality) – tako j ečas neresničen (unreal)
A serija {»E je pretekel« ↓ }
{»E je sedanji« ↓ zdaj }
{»E je prihodnji« ↓ } Zakaj bi bil E vedno en in isti dogodek?
Ugovor: indeksikali – z njihovo uvedbo razrešimo protislovje
D. Kaplan in D.Davidson: jezikovna teoretika, ki govorita o tem, da jezikovne izjave n morejo biti brezčasne.
Mellor: čas je brezkončna mreža časovnih relacij mod dogodki B-serije (prej/pozneje). Toda poraja se vprašanje
zakaj mreža zakaj ne linija (ena od interpreteacij relativnostne teor. Je v tem, da ni absolutnega časa
(svetovnice) – Einstein refernčni okviri.
Mreža kot celota se ne spreminja, je brezčasna (gledano ontološko). Blizu McT, razlika je v tem da zanj resnični
čas obstaja, a je tenseless – ni nobenega drsečega zdaj (ontološko minevanje časa), to je le iluzija.
Smith: očita M. tensless time (brezčasni čas), da ne more razložiti našega evidentnega izkustva, da čas teče in
nače močno (oz. neposredno) izkustvo sedanjosti (glede na preteklost). Ne da se odločiti med A in B,
ker se oboji sklicijejo na npr. relativnostno teorijo – brezplodna debata.
Uršič: potrebna je »ozemljitev« NASLONITEV NA IZKUSTVO (FIZIKALNO; FENOMENOLOŠKI,
PSIHOLOŠKO; MISTIČNO.
Za relativnostno teorijo je značilen t.i. 'black universe', ki ima 4 dimenzije: čas je nekako specializiran. Vendar je
to le ena interpretacija.
23.3.'99
Tema VIII VPRAŠANJE MOŽNOSTI »POVZROČANJA PRETEKLOSTI« (MICHAELL DUMMET)
Kirkegaard: minulo ni nujno, je faktično (o razumeanju minulega glej fil. drobtinice str 84&85). Kosovska bitka
in Karantanski knezi niso nujni. Nujno je tisto, česar negacija vodi v protislovje
Podobno Kirkegaarde razmišlja Dummet: »Can an Effect precede it's cause?«
»Truth and other enigmas« /'78/, »Causal loops« /'86/. Ta zadnji članek bomo bolj natančno obravnavali, ostalo
glej v Matricah Logosa – M.U.
Vedenje o minulem le temu torej ne daje nobene nujnosti (Kirkegaard).
Problem antirealizma:
Ali obstajajo entitete tipa univerzalije? / to je Dummetov
Ali obstajajo materialni predmeti? / antirealizem
Ali imajo stavki (o preteklem) objektivno (ontološko) resničnostno vrednost, neodvisno od naših
spoznavno(epistemološko) teoretskih metode (sposobnosti)?
- realist: tega ni možno vedeti (platon, Aristotel, Leibnitz, Spinoza, Russel)
- antirealist: subjekt stavka spozna za (ne)resnične, pomeni stavkov so pogoji (ne)resničnosti (Kant,
Wittgenstein, pogojno Russell). Resničnost ni dana a piori, nastane v konstrukciji v procesu dokaza samega.
Za realista, da, Dummet pravi: pomeni stavkov so pogoji resničnostne vrednosti stvakov. Vzorec je za D.
konstruktivizem (fil. matematike); resničnost ni dana niti a-priori niti a-posteriori, ona nastane v
konstrukciji dokaza (demonstratio = pokaz, zakon pa je dokazan in drži vedno). Dummet izhaja iz tega,
da vedenje o minulem ne daje le-temu nikakršne nujnosti (K), sicer je njegova pozicija drugačna od
Kirkegaardove.
D. aplicira antirealizem na stvake o preteklosti: lahko so stavki o preteklem, ki niso niti resnični niti neresnični
(navezava na Lukasiewizsca)
0_____________8h_______12h_______16h______________24h t+ = /t-/
t-
kontinuum
Normalni čas je anizotropičen. Če lansiramo časovni strojček in ga ob 8h snažilka pospravi na kamin. Je strojček
na mizi ali ne? Če ga ob 8h še ni (takrat je šele ob 16.uri). Kdaj bo prispel tja? Se bo preteklost vzpostavila šele
v prihodnosti? Potem se dogaja v drugi veji relanosti.
Problemi se pojavijo, ko vzročni nizi potujejo v nasprotni smeri od časa.
Če imamo simetrijo časa (Lukasievizcs) potem je potovanje v času možno. Vendar fizika in zdravi razum ne
podpirata teze o simetriji.
Skica:
________zdaj_______
Če bi preteklost razumeli nedoločeno (kot prihodnost) potem bi bil 'zdaj' venter dveh stvari: prihodnje prihodnoti
in prihodnje preteklosti. J emožno misliti vzročnost ne gelde na časovno usmerjenost? D. argument za
neresničnost pretekosti: prepričanje v določenost preteklosti je ekvivalentno prepričanju o določenosti
prihodnosti (sprejetje fatalizma velja za preteklosti in prihodnost). Vprašljivost simetrije in celotnega
antirealizma. V določenih primerih je poskus povzročanja preteklosti – racionalno obnašanje.
Je vzročnost simetrična?
D.: preteklost je neresnična; prepričanje v določenost preteklosti vodi v fatalizem/determinizem glede
prihodnosti (blizu smo »lenemu?!?dokazu«)
D. anti-simetrija in anti-realizem sta vprašljiva.
Vendar: poskus določenega vzrokovanja preteklosti je lahko racionalno sprejemljivo. Postvavi tri zahteve in tri
modele:
3 zahteve/predpostavke za smiselnost povzročanja preteklosti :
- (navada) izkustvo kaže na korelacijo med C&E (obstaja (izkustvena) korelacija med C in E)(prim.Hume)
- ne moremo najti običajne povezave, ki bi razložila visoko korelacijo med C&E (Reichenbachove vzročne
vilice) – običajen povezava je nemogoča (zgornja relacija nima neke običajne/temeljne povezave)
- Izključen je vpliv ne-E na ne-C Odsotnost E… (pri vzrokovanju na preteklost se mora biti informacijsko
ne C←/- ne E Opustitev informacije o C ne vpliva na to, da do E ne bi prišlo.
Primer:
Pleme ima iniciacijski obred:lov na leve, ki traja tri dni: 1dan hodijo do lovišča, 2.dan lovijo,3.danhodijo proti
domu. Vrač v vasi pa pleše vse tri dni za njihov pogum. Iz svoje izkušnje ve,da to pomaga.
30/3/1999
64Začenjamo s tretjo ravnjo. Ch.Dickens (Christmass carol), Brata Grim (trnjulčica), E.A.Poe (še posebej
Tales of the regged mountains), L. Carroll (alica v čudezni deželi,….), Virginia Wolf, M.Proust (iskanje
izgubljenega časa), T.S.Eliot, J.L.Borges; Sci.Fi.:R.Heinlein, R. Silverberg, C.Simac, S. Lem, I. Asimov, A.
Clarke, H.G.Wells.
To so potovanja s časoplovom. So tudi vmesni primeri (mind-time travel: npr. profesor izumi enačbo, ki nas, če
jo mislimo, popelje v preteklost). So te teorije falsifikabilne? (Popper) Verificirati jih tako ali tako ne moremo.
66 Potovanje v prihodnost je teoretsko manj problematično kot potovanje »nazaj« (v preteklost) – načelno ne
poraja kavzalnih paradoksov.
/Kako bi bilo, če bi lahko potovali v npr. 18.st? Je to kot film? To ne bi bila iluzija, ta/ /preteklost bi bila
zares tu in zdaj – je to paradoks? Kaj je s tistimi ljudmi, ali oni zdaj/ /oživijo (prim. Ples vampirjev -
Romana Polanskega)/
Potovanje v (bližnjo) preteklost bi bilo težje/dražje (energija – prim. računanje intervalov v relativnostni teoriji;
logičen razlog: spreminjali bilahko svojo prihodnost)
Kje so časovni popotniki iz 28.st? Se ne zanimajo za nas?
S.Hawking »Chronology, protection, conjecture« (1992)
E. Fermi podobno v 30.ih letih: Kako da nas še niso obiskali?
6.4.'99
O »časoplovih« (II.del)
- Paradkosi retroaktivne kavzalnosti
- Gödlov model »časoplova«
Horwich: Asymetries in time, 1987. – ne gre za asimetrijo samega časa, ampak za asimetrijo procesov v času
Lewis – utemeljitelj modalne semantike (protidejstveniki) – skrajno realistično stališče – realizem možnih
svetov; - paradoksi časovnega potovanja – so sicer nenavadnosti ne pa nemožnosti!!
Meja med možnostjo in nemožnostjo je neprotislovnost (oz. konsistentnost) znotraj sistemov.
Nahim, Horwich – paradoksi (logični) a priori ne izključijo časovnega potovanja (strinajta se z Lewisom). Za
Horwicha je usmerjenost časa empirična, ne pa a priorna.
Anomalija v odnosu med fiziko in logiko.
/
Večja problematičnost ne izhaja iz /reverzibilnosti, retroaktivnosti/ časa, ampak iz
njene povezave z retrokavzlanostjo.
Kako dopustiti retrokavzalnost in izogniti se paradoksom? Lako logika predpiše, kaj »časoplovec« sme? NE
13.4.'99
Govorili smo o vzročnih zankah, o »dedovem paradoksu«. Nekateri predlagajo »a-posteriorne« rešitve (fizikalne
ne pa logične – ker so nezadovoljive, delne) teh paradoksov: Vračamo se lahko le v določene predele prostora
časa (zaradi nam še ne znane narave (strukture) plovbe v času) – to so bolj ad hoc rešitve. Ni pošteno (korektno)
da a-priorne (logične) težave rešujemo a-posteriorno.
Avtorji:
P.Nahim
P.Horwich
D.Lewis
Fizika ne preprečuje časovnega potovanja, tudi 2. Zakon termodinamike. Obstaja možnost a-priorne resitve
omenjenih paradoksov, o njej govorijo navedeni trije avtorji.
Nahim navezuje na kritiko časovnega potovanja, kot jo zapiše J.Hospers: ko so gradili piramide, še nisi bil
rojen, to je nespremenljivo dejstvo, niti »all the kings horses all the kings men« ti ne pomagajo..ne moreš iti
nazaj graditi piramide, če že greš je to drugače (second time), to niso iste piramide: razslojitev v dva časa if that
happened, you were there – tudi malo besedne igre.
Prvič: pri gradnji te ni bilo
Drugič: pri gradnji si bil
Potovanje v preteklost ni mogoče, o tem ni kaj razpravljati – Hospers (Backward time travel). Edina možna
uskladitev potovanj v preteklost in nespremenljivosti preteklosti je, da potovanje preteklosti ne spremeni (to je
apriorna rešitev 'logična' – za razliko od aposteriorne z energetskega vidika ipd. vidikov)
Ugotovitev, da je preteklost nespremenljiva je onkraj razpravljanja (absolutno drži) vendar pa (po Nahimu) ne
onemogoča časovnega potovanja (backward time travel)! Namreč pod pogojem da : časovno potovanje v
preteklost le-te ne spreminja.
Nahim:
Hospers stori napako pri argumentiranju; pade na točki, ko govori, da se nekaj ponovi dvakrat: leto graditve
piramid naj bi se zgodilo dvakrat. To ni res. Če greš gradit piramide, si tam že bil! Ta preteklost je tvoja
prihodnost. To je čudno, a logično (čeprav ne brez težav).
D.Lewis je realist glede mnoštva svetov; piše: časoplovec Tim potuje v 1921 leto in tam skuša ubiti svojega
deda: dogodki '21 so »dvojno locirani« v Timovem »osebnem času«: v edinem letu '21 lahko Tim ubije in ne
ubije (?) svojega deda…torej ga ne ubije(?).
Skica (kot vlakec):
Potnikov čas je razširjen (kot nadvoz nad cesto) gre pa za isti zgodovinski čas.
»timeless« pravi Lewis, to je problematično, mi smo vedno v času (prim.A in B serije) –peljemo se v teologijo
(če vpeljemo brezčasovnost) – mora obstajati subjekt ki to misli –neizogiben determinizem)
70. J.T. Fraser : Time:the familiar stranger; je proti možnosti časoplova: spreminjanje preteklosti ni mogoče:
če je nelogično spreminjati preteklost, potem ni časoplovcev, so samo »zgodovinarji«(?).
R.Duger napiše: How to affect the past without changing?: obisk časoplovca n vpliva na resničnostno vrednost
stavkov, ki se nanašajo na preteklost. Ko gre krononavt v stari Egipt obstaja katalog/množica dogodkov, na
katere je on vplival. Ta katalog je 'timeless', brezčasen, tu je zabeležen njegov obisk (blizu Daniken?!?: Ali so
bili bogovi vesoljci?)
Skica: krononavti
t krog
V čem se potem časoplovec razlikuje od zgodovinarja, oz. časoplov od naše znane zgodovine? Retrokavzalnost
postane običajna časovna kavzalnost.
H. Spellmann: pri Dweyerju imamo običasjo in ne retrokavzalnost, s stališča časoplovca.
Nahim: s stališča opazovalca-nečasoplovca pa je retrokavzalnost. Tai opazovalci so (smo lahko mi, v Egiptu
sicer ne).
20/4/1999
VOZLI PROSTORA, ČASA IN PROSTORA-ČASA (Sašo Dolenc)
Sagan:Stik
Črna luknja, kot bližbjica, lijak; v njej so pojavi, ki delujejo kot časovni stroj, sklenjena časovnica (krivulja)
časovnega tipa (vozel prostora časa). Nebesno telo (s svojo maso in energijo) prostor-čas ukrivi in v tej
ukrivljenosti najde najbnoljšo pot zase.
Skica; valj:
Valj iz
nevtro-
nskih
100km zvezd 2000 obr/s - okrog valja bi se pojavile sklenjene časovnice
- prostor-čas najprej ukrivijo, potem še zavrtijo.
10km
Črne luknje = črvine – v njih naj bi se nahajal Einsten-Rowsenow most, prehod, ki pa se zapre tako hitro, da tudi
svetloba ne bi mogla skozi. Vprašanje je kako jo narediti odprto, prehodno? Z eksotično materijo, ki bi prostor
spet ravnala & krivila v drugo smer kot navadna materija. Bila bi podporni steber Einstein-Rowsenovega mostu.
Ta eksotična materija ni antimaterija – antimaterija ukrivlja čas enako navadni materiji. To eksotično materijo so
v laboratorijih že sintetizirali. V vakuumu delajo prostor bolj prazen od praznega prostora vakuuma, nakakšen
lokalni prostor, iz katerega so skakali (mikro) delci z določeno energijo. To da so elali »bolj prazen« prostor
pomeni, da je lokalna gostota delcev med ploščama manjša. To kot eksotična materija – lahko še nepravi
vakuum z začetka vesolja (veliki pok – v ____ sekundah se je vesolje povečalo z velikosti protona na velikost
jabolka). Tako odprto črno luknjo je treba zavozlati še v časovnem delu.
Skica:
Poglavitna težava spreminjanja preteklosti je »dedov paradoks«.
4/5/'99
TEMA IX. KOZMIČNI ČAS
Kozmični čas = kozmološki
1. DEF. KOZMIČNEGA ČASA: K.Č je lastni čas kozmičnega opazovalca, ki miruje glede na (izotropno in
homogeno) raztezanje vesolja.
Koliko časa ŽE? Koliko časa ŠE?
Pri K.Č. ne gre za Newtonowski absolutni čas ampak bolj za nek nadomestek tega časa
Vprašanje »prvih treh minut«
Realni vs. Imaginarni čas (imaginarni čas se imenuje imaginarni, ker se računa z imaginarnimi števili (i = ℑ ).
Steven Hawking: čas j epoprostorjen, v preteklosti bi bil drugačen, vesolj bi bilo brez roba (brez začetka) – to je
vezano na problem kvantne fizike
Tudi absolutne istočasnost/simultanosti ni. Simultana sta oba mirujoča opazovalca, za katera je vesolje enako
raztegnjeno/gosto (v širši okolici).
Tako dobimo nekakšen pragmatični kozmični čas, ki je »nadomestek« absolutnega časa. Pogoj za to je
izotropnost/homogenost raztezanja vesolja, kar opazovanja potrjujejo.
Starost vesolja med 12 in 15 milijardami let.
Koliko časa vesolj že je?
Edwin Hubble 1929: ugotovi, da se vesolje razteza; rastezanje vesolja je analogno napihovanju balona., Hubble
je opazoval meglice in ugotovil njihov rdeči premik (premik spektralnih črt).
Striktno rečeno: galaksije ne bežijo druga od druge, prostor med njimi se širi, sicer bi galaksije (po izračunu)
bežale z nedsvetlobno hitrostjo, kar pa je po teoriji (relativnosti) nemogoče. Lokalno gledano mirujejo. Večina
galaksij se od nas odmika, kar pa še ne pomeni, da smo mi središče (analogija: napihovanje pikastega balona)
Hubblov zakon – linearno (enoizmerno) raztezanje prostora – povečanje valovne dolžine svetlobe – rdeči premik
spektra (premik spektralnih črt proti rdečemu delu spektra). Dopplerjev efekt – svetloba se oddaljuje (analogija z
zvokom)
Graf:
v
d (svetlobna leta)
Ho = (Ho je koeficient linearne funkcije med d in v (50-60 km/s x Mp(q)?!)-/slaba kopija/ - to so novejše
meritve (Hubble je izračunal 500)
v= d/t
Hubblov čas:
to = 1/Ho - če se vesolje razteza linearno, nam Ho pove, koliko časa že traja vesolje
/
Hubblov čas
Če bi bila hitrost ves čas konstantna, bi ibl Hubblov čas enak starosti vesolja. Ker pa je bilo začetno širjenje
hitrejše, j ečas ocenjen na 2/3 H. časa. Širjenje ves. se je upočasnilozaradi gravitacije – q = zaviralni
parameter)
Graf:
Grafa:
Te tri modele/variante je razrešitve oz odgovorov na ravnokar postavljena vprašanja je 1922 predlagal že A.
Friedmann:
- krčenje
- širjenje do neke asimptotične meje
- širjenje v neskončnost
Ω – parameter gostote vesolja (ulomek med povprečno gostoto in kritično gostoto, ko bi vesolje kolabiralo)
Ω = σ povp./σ krit.
Pozitivna vs. Negativna ukrivljenost prostora (glej članek Douber & Miller v Poligrafih)
Vprašanje »prvih treh minut« (naslov knjige S. Weanberga. Prim. tabelo »potek kozmičnega časa«. Prim. članek
D. Shebss v zborniku Nature of time (Oxford) in M.U. – komentar.
V »prvih treh minutah« celo v prvi sekundi naj bi se zgodilo, kar je bistveno za razvoj vesolja.
Realni imaginarni čas prim. S. Hawking.
25/5/'99 je odpadlo
11/5/1999
X. FENOMENOLOŠKI ČAS (HUSSERL vs. HEIDEGGER – eksistencialni čas)
»Načelo vseh načel: /…/ kar se mi izvorno ponuja v »intuiciji« /…/ kratko malo sprejeti, kot kar se daje, toda
tudi samo v tistih mejah, v katerih se tu daje, tu nas ne more zmesti nobena zaemisljiva teorija."«(Huss
"Ideje za čisto fenomenologijo« 1913)
Huss.: Predavanja k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (Götingen 1905 – 1910, objavljeno 1928) – začen
z avguštinom, pravo izhodišče je Brentano (1838 - 1917), ki uvede imanentni čas toka zavesti – ta
doživljajski čas je prvi)
Časenje tona v zavesti za Huss preimer imanentnega »časovnega objekta« ( Zeitobjekt) – kako se objekt
konstituira v zavesti (noema) (fenomen kot danost v zavesti)
Retencija - (v psihologiji kratkotrajni spomin) vs – Huss. Funkcija zavesti, ki pomaga konstituirati časovni
objekt (ton ne izgine, se ohranja – občutek melodije)
Retencija – konstitucija melodije kot časovnega objekta. Golo zaporedje še ne bi bilo dovolj, potrebna je
sposobnost retencije zavesti (antipsihologizem) – ČaS NI NIKJER DRUGJE, KOT V ČASENJU
ZAVESTI. Ne gre za psihologijo, ampak za samo konstitucijo zavesti. !!
»Trajenje občutke, je nekaj drugega kot občutek trajanja« V slednjem je zavest, retencija.
»Pregibanje« - (Abwandun) časovnega objekta v retenciji: sedanji ton se v zavesti modificira v pretekli ton. Novi
»zdaj« spodrine prejšnjega, ki se (v retenciji) pregiba v »pravkar« (retencija retencije (retencije…ad
infinitum) – retencija deluje večstopenjsko) (odsenčenje tona v času)
- retencija (pregib)
- protencija = pričakovanje (odprtost, horizont)
- domišljija/fantazija (pregib poseže v bistvo/kajstvo stvari, ga preoblikuje
Časovno polje (časovni dvor – Avguštin) – očitno je, kot prostorsko polje, zamejeno – horizont
Zdaj → pravkar ( ni ostre meje, kot ni med prvim vtisom (pravtisom= in retencijo)). Ko pomislimo na zdaj je
to že pravkar (retencijski rep). Točka zdaj je abstrakcija, le teoretični konstrukt.
retencija vs. reprodukcija ?!?! (slednja ima pomembno vlogo pri identifikaciji časovnega objekta, ohranja
njegovo identiteto.
Problem je , kako se konstituira »objektivni« čas skozi nenehno pogrezanje v preteklost in tako postaja netekoč,
absolutno trden, identičen.
18/5/'99
Intuitivna (samo)evidenca subjekta.
Samolastnost – pristna evidenca znotraj Husserlove pristne znanosti
Identifikacija kot »pasivno potekajoča sinteza v obliki kontinuirane notranje zavesti časa … /gre za/ povezanost
v eno zavest, v kateri se enotnost kake intencionalne predmetnosti kot iste mnogoterih pojavnih
načinov (šele) konstituira.«
»Temeljna oblika te univerzalne sinteze (ki omogoča vse siceršnje zavestne sinteze), je vsezajemajoče notranje
zavedanje časa. Njegov korelat je imanenta časnost sama.«
/
doživljaji se kažejo »znotraj stalnega neskončnega
horizonta tega imanentnega časa« (v Huss. Katezijanskih meditacijah)
Heideger Husserlovo transcendentalno analizo obrne v fundamentalno ontologijo tubiti. Horizont razumevanja
tubiti je časovnost (Zeitlihkeit). Časovnost je hkrati temeljni eksistencial in horizont razumevanja smisla
biti.
Sein zum Tode – eksistencial ( = kategroa eksistence, bitni karakter). Le v »biti k smrti« lahko tubit najde
cel(ovit)ost. Tubit ni več predstavljajoči subjekt novoveške metafizike, ki si vso objektivnost podvrže
kot razpoložljivo (to je novo mišljenje biti).
Tubit je vedno nekaj več kot le bivajoče. V svoji razprtosti ohranja ontološko diferenco. Preko hermenevtike
(hermenevtične metode) do samorazumevanja smisla biti.
Eksistenciali:
1. biti-k-smrti (skrb §41) – Kakšen je kriterij za izbiro skrbi? (tega vprašanja ne razumem, saj mi v vrženosti ni
dana izbira in mi kot tubiti za to bit vselej že gre. Vselej, od trenutka ko se rodim do trenutka ko umrem sem
v lasti skrbi, skrbi kot skrbi za lastno bit in ne za to ali ono bivajoče. Torej skrb za bit in moje bitne
zmožnosti. Izbira skrbi….kaj neki bi lahko to bilo? To mi ni dano na izbiro ampak kot fakt eksistence. Kot
posledica neizbire bivanja oz. točneje vrženosti. Čigavo je sploh to vprašanje Uršičevo ali tega dripca ki je
delal zapiske?)
2. tesnoba (die Angst)
3. zapadlost smrti)
Smrt omogoča sliko celosti, je zadnja skrajn a možnopst; »Kako tubit ve zanjo?« – Pri smrti drugega smo le
zraven, ne v njej. Smrt ni le (zadnja) točka v času, je nenehno tu, je sam način biti.
2. tesnoba – temeljno počutje, kjer se tubiti razkriva nič (zdrs v brezno zgolj niča), vodi k ontološki diferenci
3. zapadlost smrti – neavtentičen odnos do smrti (neavtentičen – avtentičen ; problematična distinkcija).
Toda kaj sploh pomeni zapadlost smrti? (str. 346 – neetičnost, cinizem /do smrti - Levinasova kritika
1/6/'99
Govorili smo o Heideggrovem pojmu časa kot BITI-ZA-SMRT. (eksistencial). Izvorna tesnoab pelje k niču, ta
izkušnja pa k čudenju.
Še nekaj o odnosu Heid.-Huss., fenomenologija enega in drugega. Huss. Je odklonil Bit in čas; kritika:
- metodološka: pri. Huss. Se fnm. Odreče vseh ontoloških sodb (postavljanje v oklepaj), Heid. Pa s tem gradi
ontologijo.
- Vrednostno: vprašanje »eigentlich« -pristno (neposredno)
- avtentično
(ta izraz dobi pri Heid.vrednostno konotacijo. Brezpredsodkovnost se zdi tu odpravljena.
Klaus Held – fenomenološki spisi – Phainomena: ali je Heid. Še kontinuiteta Huss.? Ga za predkartezijansko
spraševanje, ariestotelsko (po bivajočem v svoji biti): uporabalja fenomenološko nevzdržen pojem biti. Je pa
Heid. Razvil Huss pojem sveta: das In-der-Welt-Sein. To naj bi bilo razvitje Huss. Intencionalnosti. Kjer
nastopa (v poznejšem obdobju) jasnina (die Lichtung) je to razvitje pojma biti-v-svetu. Klaus očita Heid.
Voluntarizem: ni »položil računa«.
Heid. Naj bi »podcenjeval element odgovornosti«.đGlej tudi Heldov spis: Generativno izkustvo časa (v
Fenomenološki spisi) rojstvo, menjava generacij, ljubezen.
»Volo ut sis«
E.Levinas
Smrt ni gotovost izničenja, je odhod v neznano. Nekdo umre: obličje postane maska. Izraznost izgine. Krivda
preživelih; smrt drugega me prizadene v moji identiteti.
Čas je razmerje z neskončnim. Smrt ni izničenje je vprašanje. Smrt moramo razumeti iz razmerja do časa in ne
obratno.
Primat etike nad ontologijo. Levinas daje priznanje Kantovi praktični fil. : racionalno upanje na nek onkraj (ki
pa ni podaljšanje bivanja) onkraj končnega ni neskončnega, brez izničenja smrti.