ANAMNEZA IN STATUS-GINEKOLOGIJA

Anamneza predstavlja pri razlinih patolokih stanjih na rodilih pomemben element pri postavljanju diagnoze.
Ginekoloki pregled sestavljajo;
inspekcija in palpacija trebune stene,
inspekcija in palpacija ingvinalnih regij,
inspekcija zunanjega spolovila,
pregled nonice in materninega vratu v zrcalih ter
dvorono otipanje organov male medenice.
Pri ginekolokem pregledu moramo biti spotljivi in diskretni, elemente pregleda moramo vnaprej pojasniti ter pridobiti
sodelovanje preiskovanke. V primeru, ko postane pregled bole ali pregledovanka ne sodeluje, moramo pregled prekiniti,
ji elemente pregleda ponovno pojasniti ter obrazloiti, obenem pa najti nain, da bi najbolj motee elemente pregleda
zmanjali ali odstranili.
UVOD
Ker gre pri ginekoloki anamnezi za izjemno intimno ivljenjsko podroje, moramo ob prvem stiku s preiskovanko
ustvariti ustrezno sproeno ozraje, s katerim zmanjamo nelagodje in strah preiskovanke ter pridobimo njeno zaupanje.
Zavedati se moramo, da enske izhajajo iz razlinih kulturnih okolij, na njihovo dojemanje teav, povezanih z rodili, pa
vplivajo tudi stopnja izobrazbe, osveenost, dosedanje izkunje z ginekologom ipd. Pomembno je, da anamnezo
jemljemo brez prisotnosti drugih preiskovank ali bolnic, prisotnost medicinske sestre ni nujna, predstavlja pa lahko
pomemben element pri vzpostavitvi sodelovanja preiskovanke. Izjeme predstavljajo pregledi otrok, kjer je prisotnost
svojca zaelena, ter preiskovanke, s katerimi ni mogoe vzpostaviti komunikacije ali pa je ta oteena: okirane bolnice,
razline stopnje psihine retardacije, psihiatrine bolnice, pa tudi gluhoneme ipd.
Ginekoloka anamneza mora biti sicer usmerjena v reproduktivno zdravje, vendar moramo pri preiskovankah pridobiti
tudi podatke o drugih boleznih, zdravilih, ki jih jemlje, kot tudi podatke o psihinih problemih ter socialnem stanju.
Sinteza vseh teh postavk anamneze usmerja elemente ginekolokega pregleda in nadaljnji izbor diagnostinih postopkov.
GINEKOLOKA ANAMNEZA
Je usmerjena in specifina, obenem pa odvisna od namena ginekolokega pregleda. V ginekologiji se namre sreujemo
s preventivnimi pregledi, kjer so preiskovanke zdrave, pregledi, kjer preiskovanka ie pomo zaradi teav, povezanih
z reproduktivnim zdravjem, ter s pregledi v nosenosti. Za slednje glej poglavje: Anamneza in pregled nosenice.
Ginekoloka anamneza mora zajeti osnovne podatke:
o menstrualnem ciklusu:
nastop menarhe, menopavze,
reden ali nereden asovni interval,
datum zadnje menstruacije,
jakost in trajanje krvavitev, vmesne krvavitve in
prisotnost in opredelitev jakosti boleinske simptomatike,
tevilu in poteku dosedanjih nosenosti in njihovem izidu (porod, splav),
uporabi kontracepcijskih metod in sredstev (vrsta, trajanje uporabe),
vzorcu spolnega vedenja (leto vstopa v spolno ivljenje, pogostost menjavanja partnerja, tevilo partnerjev v zadnjih
dveh mesecih ipd.),
razvadah (npr. kajenje),
druinski obremenitvi z doloenimi malignomi,
teavah, povezanih z mikcijo ali defekacijo, o prisotnosti zdrsa notranjih rodil,
kroninih sistemskih boleznih in njihovem zdravljenju (antikoagulantno zdravljenje ipd.),
predhodnih operativnih posegih na rodilih ali drugje v trebuni votlini in
teavah, povezanih z obdobjem po menopavzi.
Ginekoloka anamneza je pri preventivnem pregledu manj obsena oziroma natanna; pri obravnavi ensk s teavami
pa je praviloma bolj usmerjena v vodilno teavo in/ali simptom, s katerima se teave izraajo. Med pomembneje teave
in/ali simptome ginekolokih obolenj uvramo:
nepravilnosti v menstrualnem ciklusu,
nepravilne krvavitve,
boleino,
nepravilno krvavitev in boleino ter
teave v podroju zunanjega spolovila in nonice, vkljuno s spremembami izcedka.

Ker je veliko teav v reproduktivnem zdravju povezanih z nosenostjo, je prvi podatek, ki ga moram o pridobiti, datum
zadnje menstruacije. V ginekoloki anamnezi se nato osredotoimo na naslednje elemente teav in/ali simptomov v
odvisnosti od izraenosti le-teh:
akuten zaetek teav ali poslabanje kroninih teav,
trajanje teav,
jakost teav,
dogodki, povezani z zaetkom teav,
dejavniki, ki teave sproijo ali stopnjujejo,
vezanost teav na menstruacijski ciklus, spolno aktivnost, prebavo, telesno aktivnost in
predhodni pojav podobnih teav ter rezultat preiskav in/ali zdravljenja.
Po opredelitvi znailnosti glavne teave in/ali vodilnih simptomov anamnezo dopolnimo z ostalimi osnovnimi elementi
ginekoloke anamneze, po potrebi pa lahko razirimo tako splono (npr. alergije) kot socialno anamnezo (npr.
izpostavljenost toksinemu okolju).
GINEKOLOKI PREGLED
V grobem ginekoloki pregled delimo na inspekcijo trebune stene in zunanjega spolovila, pregled nonice in
materninega vratu v zrcalih ter dvoroni pregled organov male medenice. Pregled se zane e ob prihodu preiskovanke
v prostor za pregledovanje z oceno njenega splonega, psihinega in fizinega stanja. Prav tako se lahko oceni osnovna
konstitucija, prisotnost prekomerne telesne tee, motnje v poraenosti ipd.
Ginekoloki pregled opravljamo orokavieni na ginekoloki mizi s preiskovanko v t. i. litotomijskem poloaju, tj. v hrbtni
legi s poloajem njenih nog v abdukciji. Ko bolnica lei na hrbtu, ima obe peti zapeti v posebna elezna podaljka
preiskovalne mize. Najprej si ogledamo in pretipamo trebuh, zlasti njegov spodnji del. e nas anamneza usmerja na
monost obolenj drugih sistemov, pregledamo tudi druge regije (npr. ledveni poklep, pregled itnice ipd.).
Sledita inpekcija in palpacija zunanjega spolovila, kjer elimo ugotoviti:
stopnjo razvoja,
pigmentacijo,
prisotnost pokodb, razjed ali novotvorb,
stanje Bartholinijevih lez (poveanje, obutljivost, izloanje),
stanje Skene-jevih lez (poveanje, obutljivost, izloanje) in
spremembe na presredku (viina presredka, prisotnost brazgotin, razjede, tumorji).
Za pregled nonice in materninega vratu uporabljamo zrcala (spekula), ki so lahko v obliki rajega kljuna ali pa
dvodelna, ki jih sestavljata sprednja in zadnja lopata. Ker ima vhod v nonico vzdolno eliptino obliko, bomo raji kljun
ali lopato dvodelnih zrcal uvajali v nonico tako, da bom o zrcala nastavili v vzdolni premer noninega vhoda. Nato ga
bomo potiskali naprej in navzad proti krinici, v smeri poteka osi nonice pri leei enski. Paziti moramo, da z
instrumentom ne pritiskamo na sprednjo steno nonice in na zunanje ustje senice, saj bi tako lahko povzroali boleine.
Zato pri uvajanju pritiskam o zrcala na ustnino vez (lat. commissura posterior) in na zadnjo steno nonice. Globina nonice
znaa priblino 10-12 cm. Zaprta zrcala uvedemo do polovice nonice vzdolno, nato jih zasuemo preno in e vedno
zaprta potisnemo do konca nonice. Pri dvodelnem spekulumu uvajamo vedno najprej zadnjo lopato, kot smo opisali pri
rajem kljunu, tako da pritisnem o na ustnino vez in na zadnjo steno nonice in jo uvajamo v vzdolni osi noninega
vhoda. Ko so zrcala vstavljena v vsej globini, zanemo s poasnim razpiranjem in si prikaemo maternini vrat ter
nonina svoda.
Pri inspekciji materninega vratu in nonice elimo ugotoviti:
barvo in tonus sluznice,
izcedek v nonici ali iz kanala materninega vratu,
prisotnost pokodb, razjed ali novotvorb v nonici ali na materninem vratu in
obliko materninega vratu, znake poroda ali operativnih posegov.
Ob pregledu materninega vratu in nonice lahko odvzamemo vzorce za citoloke ali mikrobioloke preiskave ali pa
pristopimo k razirjeni diagnostiki sprememb na materninem vratu (glej poglavje: Citoloke tehnike in kolposkopija).
Zrcala odstranimo delno zaprta z obratno rotacijo, kot smo jih vstavili, in jih odloimo v sredstvo za dezinfekcijo.
Sledi dvoroni palpatorni pregled, s katerim elimo ugotoviti pri:
maternici: poloaj, velikost, pominost, povrino, konsistenco, obutljivost in
materninih priveskih(adneksih): poloaj in gibljivost (pominost), velikost, vrstost, obutljivost.

Pri uvajanju prstov orokaviene desne roke bomo ravnali enako kot pri uvajanju spekula. To pomeni, da ne bomo
pritiskali na sprednjo nonino steno v okolici zunanjega ustja senice, ampak predvsem proti ustnini vezi (lat.
Comtnissura posterior). Najprej uvedemo kazalec, sredinec pridruimo, ko popusti refleksni odpor preiskovanke. S prstom
prodiramo do zadnjega noninega svoda (forniksa). V kolikor pri palpaciji noninih sten naletimo na novotvorbe, le-te
opiemo glede na njihovo velikost, pominost in povrino.
Nato s prstom prodremo do materninega vratu (lat. portio vaginalis uteri), ki ga najprej palpiramo ter opiemo njegovo
velikost, pominost in obutljivost. Prst(a) premaknemo v sprednji forniks, z zunanjo roko pa s pritiskom pribliamo
maternino telo (slika 3.1, slika 3.2).

Prst(a), s katerim(a) preiskujemo v nonici, nato pomaknemo v zadnji forniks in ugotavljamo lego materninega
telesa glede na vrat maternice (slika 3.3).

Obiajno lei telo maternice glede na vratni del maternice tako, da je nagnjeno in upognjeno navzpred; torej v anteverziji
in antefleksiji. Kadar je nagnjeno in upognjeno navzad, govorimo o retroverziji in retrofleksiji maternice. Razlini
patoloki procesi na priveskih ali na materninih vezeh lahko odrivajo telo maternice lateralno (sinistro ali dekstro
pozicija).
Pri oceni velikosti maternice uporabljamo tri stopnje: normalna, poveana ali manja od normalne. Velikost lahko
podamo v merski enoti, obiajno centimetrih, ali pa jo primerjamo s predmeti iz vsakdanjega ivljenja.
Konsistenca maternice je lahko vrsta ali zmehana. Zdrava maternica ima konsistenco skrene skeletne miice.
Pri stisu materninega telesa vrednotimo tudi pojav boleine, ki ga pri zdravi maternici z obiajnim pritiskom ne
izzovemo.
Pominost ocenjujemo s premikanjem materninega vratu in telesa v vse smeri. Normalna maternica je prosto pomina.
Ob premikanju materninega vratu lahko ocenjujemo tudi prisotnost ali odsotnost boleine, ki jo sproa premikanje.
Sproenje boleine ob premikanju materninega vratu in nenem stisu materninega telesa je lahko znak bolezenskega
procesa.

Oblika maternice je obiajno hrukasta. S palpacijo lahko ocenimo spremembe v njeni obliki, neredko pa tudi znailnosti
njene povrine (neravna, izboena, grasta).
Palpacijo adneksov izvedemo po palpaciji maternice, tako da prst(a), s katerim(a) preiskujemo v nonici, usmerimo
v stranski forniks, z zunanjo roko pa pribliamo stranske dele male medenice. Zdrave in normalne adnekse otipljemo le
izjemoma, kadar pa gre za tumorozne spremembe, poskuamo s palpacijo ugotoviti povrino, konsistenco in pominost.
Za oceno sprememb na materninih vezeh pomaknemo prst(a) v nonici globlje v zadnji forniks in lateralno, z zunanjo
roko pa potisnemo maternico navzad (slika 3.4).

Ve podatkov o bolezenskih spremembah na materninih vezeh dobimo z rektalnim pregledom.

Loeno otipljemo e zadnji forniks nonice, ki je obiajno gladek. Prisotnost gr ali huda obutljivost pa sta znaka
bolezenskih sprememb. Patoloke spremembe na dnu medenice ali v rektovaginalnem septumu opredelimo e z
rektalnim pregledom.
Pri nejasnem palpatornem statusu v mali medenici lahko ginekoloki pregled izjemoma dopolnimo z rektovaginalnim
pregledom. Pri tem pregledujemo istoasno skozi rektum (sredinec) in nonico (kazalec) (slika 3.5).

Sploni ginekoloki pregled lahko dopolnim o s transvaginalno ultrazvono preiskavo organov male medenice
(glej poglavje: Ultrazvok v ginekologiji). Preiskava danes postaja sestavni del splonega ginekolokega pregleda,
ne more pa ga v celoti nadomestiti.