Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

PREBAVA PROTEINOV IN AMINOKISLIN

Prebava proteinov
Hrana vstopi v prebavno cev, kjer se kemijsko in mehansko razgradi, hranilne snovi se vsrkajo,
ostalo pa izloči. Encime za razgradnjo izločajo prebavne žleze, žleze slinavke, jetra, trebušna
slinavka in epitelijske celice.
• V ustni votlini poteka mehanska in kemijska prebava. Začne se prebava oglijkovih
hidratov. Žleze slinavke izločajo encime amilaze, ki razgradijo škrob do dimerov. pH je
približno nevtralen.
• Tudi v želodcu potekata tako mehanska kot kemijska prebava. Začne se prebava
proteinov. Žlezne celice izločajo encim pepsinogen, ki se ob stiku s HCl pretvori v pepsin, ki
razgrajuje peptidno vez. pH je kisel.
• V duodenumu je prebava le še kemijska. Jetra z žolčem izločajo žolčne soli, ki maščobe
razpršijo v maščobne kapljice. Le-te so nato lažje dostopne lipazam, ki začnejo s prebavo
maščob. V dvanajstnik se izločajo tudi encimi trebušne slinavke, lipaze, proteaze,
karboanhidraze in nukleaze, ki hrano razgradijo do monomer. Delujejo le v bazičnem okolju,
zato kislo vsebino želodca nevtralizira pankreasna raztopina bikarbonata.
• V jejunumu v glavnem poteka kemijska prebava s pankreatičnimi encimi, delno pa se že
začne vskrkavanje hranilnih snovi s pomočjo črevesnih resic in epiteljskih celic.
• V ileumu prevladuje vsrkavanje hranilnih snovi, ki gredo po portalni veni in limfnih žilah do
tkivnih celic, kjer se vključijo v celično presnovo. Prebava poteka le še delno.
• V debelem črevesu prebava ne poteka več. Vsrkavajo se voda, elektroliti in vitamini,
ostale neprebavljive snovi se izločijo z blatom skozi zadnjično odprtino.

Proteini v hrani.
Priporočena dnevna količina zaužitih proteinov je 0,8g na kg telesne teže. Dnevno naše telo dobi
s hrano 70-100g proteinov, 50-100g pa jih je endogenega izvora. Največ proteinov zaužijemo z
mesom. Z 10dag zrezka zaužijemo skoraj 100g proteinov.

Encimi, ki sodelujejo pri prebavi proteinov.

Prebavo proteinov lahko razdelimo na želodčno fazo, fazo aktivacije proteolitičnih encimov
trebušne slinavke v lumnu tankega črevesja in mukozno fazo tankega črevesja:

 Želodčna faza: Ko hrana pride v želodec, se aktivira n. vagus, ki vpliva na želodčne

celice, da začnejo izločati neaktivne pepsinogene v želodčni lumen. Proencimi (pepsinogeni)
postanejo aktivni pri pH < 5, avtoaktivacija zaradi HCl. Z razpadom peptidne vezi se odstrani
peptidni segment na amino koncu. Poleg nizkega pH lahko na aktivacijo pepsinogena vpliva
tudi že aktiven pepsin, govorimo o avtokatalizi. HCl in pepsin le delno denaturirata in
hidrolizirata proteine.

 Faza aktivacije proteolitičnih encimov pankreasa v lumnu tankega črevesja: Ko

polipeptidi in AK iz želodca vstopijo v lumen tankega črevesja, spodbudijo mukozne celice, da
začnejo izločati hormon holecistokinin (CCK) v krvni obtok. Ta spodbudi acinarne celice
pankreasa k sekreciji proencimov, kot so tripsinogen, proelastaza, kimotripsinogen ter
prokarboksipeptidaza A in B. Izločanje pankreatičnih proencimov vzpodbudi preko živčevja
tudi razteg želodca.
Proencimi se v lumnu črevesja aktivirajo s pomočjo specifičnih enteropeptidaz, ki ležijo na
apikalni membrani enterocitov v zgornjem črevesju. Slednje katalizirajo aktivacijo tripsina iz
tripsinogena. Tripsin nato aktivira še ostale encime, kimotripsin, elastazo ter karboksipeptidazo

1
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

A in B. Reakcije aktivacije pospeši pankreatični bikarbonat, ki nevtralizira kislo vsebino želodca.

Preden tripsin vstopi v lumen črevesja, je inhibiran s peptidom iz pankreatičnega soka, saj bi
drugače lahko prišlo do čira na želodcu. Pankreatične encime lahko razdelimo na serinske
proteaze (tripsin, kimotripsin in elastaza) in karboksipeptidaze (karboksipeptidaza A in B).
Serinske proteaze so endopeptidaze, saj hidrolizirajo peptidno vez znotraj polipeptida,
karboksipeptidaze pa so eksopeptidaze, ki cepijo po eno AK od karboksilnega konca substrata.
Produkti pankreatične hidrolize so proste AK, di- in tripeptidi ter oligopeptidi.

 Mukozna faza tankega črevesja: Proste AK, di- in tripeptidi se transportirajo čez
apikalno membrano mukoznih celic s pomočjo specifičnih prenešalcev. Večji peptidi se pred
transportom še hidrolizirajo z apikalnimi eksonukleaznimi encimi, karboksipeptidazo ali
aminopeptidazo, ki cepi po eno AK z amino konca. Večina di- in tripeptidov se prenese v
enterocite, kjer se s pomočjo citosolnih peptidaz hidrolizirajo do prostih AK. Te se potem
prenesejo čez bazolateralno membrano v kri. Obstajajo tudi peptidi, kot je npr. karnozin (v
piščančjem mesu), ki pridejo iz enterocita v kri nespremenjeni in lahko služijo kot začetni
antioksidanti ali uravnavanjo nevralne in endokrine funkcije.

Produkti prebave proteinov.

Produkti prebave proteinov so proste AK, di- in tripeptidi ter krajši oligopeptidi. Vsi se v citosolu
hidrolizirajo do prostih AK. Izjema so specifični proteini, ki preidejo v kri nespremenjeni.

Absorpcija produktov prebave proteinov v enterocite.

Najintenzivnajša absorbcija AK poteka v jejunumu. Absorbirajo se esencialne AK, ki jih moramo
nujno zaužiti s hrano in tudi neesencialne AK, ki jih lahko sintetiziramo sami. Absorbcija je
regulirana na celičnem in tkivnem nivoju, kar omogoča da se ob povečanju količine peptidov v
hrani poveča tudi absorbcija. Na celični ravni večja količina peptidov in AK v citoplazmi povzroči
večje izražanje genov za aminopeptidaze in transporterje. Na tkivni ravni peptidni rastni
faktorji, kortikosteroidi in povečan apetit povzročijo mukozno hiperplazijo tankega črevesa, s
čimer se poveča površina za absorbcijo. Ko se količina peptidov in AK v hrani ponovno zmanjša, se
celice s povečanim transportom nadomestijo s celicami z osnovnim transportom.

Transport AK poteka s pomočjo monomernih ali heterodimaernih prenašalcev na apikalni in

bazolateralni membrani enterocitov. Vsak transportni sistem služi specifični AK in je lahko
odvisen ali neodvisen od različnih ionov. Iz črevesnega lumna v enterocit prehajajo proste AK in
Na+ preko Na+/AK simporterja in AK kanala. Hranila se potem prenesejo v intersticijsko tekočino
preko bazolateralne membrane. Elektrokemični potencial Na+, ki omogoča aktivni transport AK, se
ves čas vzdržuje preko Na+/K+ ATP-aze na bazolateralni membrani. Absorbcija kationskih AK
poteka preko od Na+ neodvisnih transportnih sistemov, ki jih spodbuja AK kemični gradient in
negativni električni potencial. Kemični gradienti nevtralnih AK sami spodbujajo absorbcijo preko
sistema L.

Tudi dipeptidi in tripeptidi se, kot produkti proteinske hidrolize, s transporterji prenašajo preko
apikalne membrane enterocitov. Transporter PEPT1 deluje na osnovi elektrokemijskega
potenciala H+, ki se vzdržuje z NHE3 Na+/H+. PEPT1 je antiporter, ki prenaša H+ iz celice in
peptide v celico. Peptidi se v citoplazmi enterocitov razgradijo na proste AK.

Hidroliza di- in tripeptidov v enterocitih in sproščanje AK v kri.

Nekatere proste AK so podvržene metaboličnim procesom v enterocitih, še preden vstopijo v
portalni krvni obtok. Primer so glutamat, glutamin, aspartat in arginin. Oksidacija glutamina služi
kot gorivo, kar omogoča, da glukoza in MK ostanejo za ostala tkiva. Di- in tripeptidi vstopijo v

2
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

celico z endocitozo s pomočjo klatrinskih veziklov. Nastali vezikli se v citoplazmi zlijejo z

lizosomi. Prosti peptidi se razgradijo na AK in manjše peptide, peptidi, vezani na membranske
vezikle pa se razgradnji izognejo. Manjši peptidi so v citosolu podvrženi delovanju aminopeptidaz.

V telesu mora ves čas vladati proteinska bilanca, stalno razmerje med telesnimi proteini in
prostimi AK. Proteinska bilanca je negativna, če je razgradnja proteinov intenzivnejša od sinteze.
Takšno stanje se pojavi pri stardanju ali traumi. Pozitivna proteinska bilanca je lahko posledica
rasti ali body-buildinga, pomeni pa, da je sinteza proteinov intenzivnejša od razgradnje. Proteini
se v telesu ves čas razgrajujejo in sintetizirajo.

Napačno sintetizirani proteini se razgradijo hitro, medtem ko se normalni proteini razgrajujejo

selektivno in z različno hitrostjo. Raven specifičnih proteinov v celici je lahko uravnavana s
spremembo hitrosti sinteze ali razgradnje. Poznamo tri načine znotrajcelične mehanizme
razgradnje proteinov. V lizosome1 gredo poleg proteinov, ki vstopijo v celico s fagocitozo še
proteini s posebnimi signalnimi sekvencami. Tam jih razgradijo katepsini, ki imajo zelo širok
spekter delovanja. Drugi način razgradnje je sistem kalpain-kalstatin. Kalpain je cisteinska
proteaza, ki jo aktivirajo Ca2+ ioni. Inhibitor kalpaina je proteaza. Sistem ima širok spekter
specifičnosti za hidrofobne AK. Zadnji način razgradnje proteinov je od ATP odvisen sistem
ubikvitin-proteasom, ki je zgrajen iz dveh komponent. Ubikvitin je 8,5 kDa velik peptid, ki označi
protein, ki se bo razgradil. To naredi tako, da tvori peptidno vez z amino skupino lizina na
proteinu. Pri ubikvintaciji so udeleženi trije proteini, E1, E2 in
E3. E1 je ubikvitin aktivirajoči encim, ki tvori tioestersko vez z
glicinom na C-koncu ubikvitina. Ta korak je odvisen od ATP. E 2 je
ubikvitin prenašalni sistem, E3 pa ligaza, ki prepozna tarčne
proteine. E3 se veže na N- terminalni del tarčnega proteina in
katalizira prenos ubikvintina z E2 na proteinski substrat. Za
uspešno razgradnjo se mora na protein vezati več ubikvitinov,
saj en sam pomeni popolnoma drugačen signal. Vsaka človeška
celica vsebuje okoli 30000 proteasomov, ki so sodom podobni
700kDa veliki multiencimski kompleksi, ki razgradijo označene
proteine. V proteasomih so številni encimi s peptidazno
aktivnostjo, ki protein razgradijo na 7-9AK dolge fragmente.
Ubikvitini ne vstopajo v proteasom skupaj s tarčnim
proteinom, ampak se prej odstranijo.

Metabolizem aminokislin
20 AK delimo na esencialne, histidin, izolevcin, levcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin,
triptofan in valin, ter neesencialne, alanin, arginin, asparagin, aspartat, cistein, glutamat,
glutamin, glicin, prolin, serin in treonin.

27.1. Shematični pregled metabolizma in pomen AK.

AK nastajajo z razgradnjo proteinov, ki so endogenega ali eksogenega izvora. Endogene proteine
izgrajujemo sami ali se pretvorijo v AK s proteolizo. Eksogeni proteini se razgradijo v proste AK
v prebavnem traku. AK lahko v telesu shranjujemo le v obliki funkcionalnih proteinov, zato

1
Lizosomi so vakuole obdane z membrano. Zaradi pH 5 v njih delujejo kisle hidrolaze, ki v citosolnem pH 7,2
ne delujejo več. Na ta način se celica zaščiti v primeru razlitja lizosoma.

3
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

vsakakršno pomanjkanje prizadene najprej mišice, ker se prične razgradnja mišičnih proteinov. V
telesu so namreč AK izrednega pomena, saj so potrebne za številne biosinteze:
 ribonukleotidov in deoksiribonukleotidov
 hema in podobnih struktur za mioglobin, hemoglobin, citokrome, ipd.
 acetilholina in nekaterih drugih nevrotransmiterjev
 hormonov in fosfolipidov
 glukoze v procesu glukoneogenze
Pomembne so tudi za tvorbo energije, saj se lahko oksidirajo do CO2 in vode.

Dušik je pomembna biološka spojina, ki jo v reducirani obliki vsebujejo številne biološke molekule,
med njimi AK in nukleotidi. Vendar je za naš organizem uporaben le v NH 4+ obliki, medtem ko se v
naravi običajno nahaja v oksidirani obliki (NO3-) ali kot atmosferski N2. Reduciranje dušika poteka
v N-fiksirajočih organizmih in rastlinah. Zanjo je potrebna velika kolišina energije in poseben
encim nitrogenaza. Ker človeški organizem ne more pretvarjati dušika iz ene oblike v drugo, ga
mora zaužiti v obliki amoniaka. Vir dušika zato predstavljajo AK. Na splošno lahko rečemo, da so
glavni vir dušikovih spojin, kot so porfirini, kreatin, karnitin, hormoni in nukleotidi. Telo tudi
izloča amonijak v obliki uree. Velike količine amonijevih ionov so toksične za celice, zato nekatere
procese metabolizma uravnava dušikova bilanca. To je razmerje med vnosom dušikovih spojin in
njihovim izločanjem. V normalnem stanju je pri odraslem človeku količina vnesenega N enaka
izločenemu. N je uravnotežen. Pozitivna dušikova bilanca pomeni, da je vnos N večji kot izločanje.
Normalno se pojavi v času rasti, nosečnosti in po telesnih izgubah N. Negativna dušikova bilanca
je obratno stanje, ko je izločanje N večje kot vnos. Je nenormalen proces, ki kaže na bolezen,
travmo ali nezadosten vnos N.

Velike količine amonijevih ionov se celice znebijo z detoksifikacijo. Osnova detoksifikacije je

vgraditev amoniaka v organske molekule. Ključne za vgraditev so reakcije nastanka glutamata in
glutamina. Ti dve AK sta pomembni
zato, ker sodelujeta pri sintezi
neesencialnih AK, drugih spojin, ki
vsebujejo dušik in pri nastanku
karbamoilfosfata v jetrih.
Glutamat nastane z reduktivno
aminacijo α-ketoglutarata in se pretvori v
glutamin v reakciji z amonijevim ionom in
ATPjem. Glutamin je pomemben donor NH2
skupine. Reakcija je zato pomembna
regulatorna stopnja v metabolizmu dušika.
Glutamin-sintetazo alosterično inhibirajo,
s povratno zanko, končni produkti
metabolizma glutamina, to so histidin,
triptofan, AMP in CTP. Kovalentno encim inaktivira adenilacija, ki je posledica zmanjšane
aktivnosti adeniltransferaze. Aktivnost adeniltransferaze je posledica vezave proteina z vezanim
UMP, ki nastane pri uridilaciji tirozina.

Človek lahko sintetizira 11 neesencialnih AK, 9 esencialnih pa mora dobiti s hrano. Glede na
izhodne spojine poznamo 6 biosintetskih poti. Donor amino skupine je skoraj vedno glutamat,
ogljikovo ogrodje pa izvira iz intermediatov glikolize, citratnega cikla ali fosfoglukonatne poti.
Dušik se v reakcijah sinteze neesencialnih AK prenaša s transaminacijo.
Več o transaminaciji pri vpr. 27.2.

4
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

Primeri sintez nekaterih AK.

Alanin nastane z alanin aminotransferazo
iz glutamata in piruvata. Poleg alanina v
reakciji nastane še α-ketoglutarat.
Aspartat nastane z aspartat
aminotransferazo iz glutamata

in oksaloacetata na enak način kot alanin. Tudi tukaj je drugi

produkt sinteze α-ketoglutarat.
Serin in glicin imata zelo podobno pot sinteze. V procesu oksidacije
najprej iz intermediata glikolize, 3-P-glicerata nastane 3-P-
hidroksipiruvat, ki se nato v procesu transaminacije pretvori v 3-P-
serin. Substrata transaminacije sta glutamat in 3-P-hidroksipiruvat,
produkta pa 3-P-serin in α-ketoglutarat. Fosfoserin se s hidrolitično
cepitvijo fosfatne skupine pretvori v serin. Glicin nastane iz serina,
ki odda -CH2OH. Tetrahidrofolat sprejme CH2, OH gre ven kot H2O.
Dobimo glicin in N5, N10-metilentetrahidrofolat (FH4). Poleg FH4
poznamo kot prenašalca metilne skupine tudi S-adenozilmetionin
(SAM).

Cistein je neesencialna AK le pod

pogojem, da je v telesu metionin,
ki je potreben za nastanek homocisteina. Iz homocisteina in
serina v dveh stopnjah nastaneta cistein in α-ketobutirat.

27.2. Pomen reakcij transaminacije in oksidativne

deaminacije za razgradnjo AK.
AK se ne morejo skladiščiti, zato jih, če jih ne uporabimo za
izgradnjo proteinov, razgradimo do NH4+ in ogljikovega ogrodja.
NH4+ vstopa v ciklus uree, C-ogrodje pa v krebsov cikel. Pri tem
sta pomembni dve reakciji, deaminacija in transaminacija.

Transaminacije so reverzibilne reakcije prenosa amino

skupine, ki jih katalizirajo aminotransferaze.
Aminotransferaze so skupina encimov, ki se nahajajo v
mitohondrijih in citosolu. Za prostetično skupino imajo
piridoksalfosfat (PLP), ki nastane iz vitamina piridoksina
(B6). PLP služi kot prenosnik amino skupine. Nahaja se tudi v obliki piridoksaminfosfat (PMP).
Ostane nam samo še ogljikovo ogrodje keto kisline.

Transaminacija je začetna stopnja razgradnje AK.

Gre za prenos amino skupine na α–ketokislino,
običajno α-ketoglutarat, ki se s sprejemom NH4+
pretvori v glutamat.

5
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

Primeri transaminacij:
 Aspartat reagira z α-ketoglutaratom in
nastaneta oksaloacetat in glutamat.
 Asparagin se ne more direktno
transaminirati, zato najprej nastane aspartat z
asparaginazo.
 Glicin se po transaminaciji pretvori v glioksalat.
 Poseben primer je transaminacija alanina, kjer kot produkt
dobimo glutamat in piruvat. Posebna je zato, ker je produkt piruvat,
ki lahko vstopa v glukoneognezo ali citratni cikel. Na tem temelji
tudi glukoza-alaninski cikel.
Pomen transaminacije je odstranitev amino
skupine iz različnih AK. Amino skupina se
običajno veže v glutamat. Glutamat služi kot
edini vir amino skupine v nadaljnjem metabolizmu
dušika, pa naj gre za biosinteze ali poti izločanja.
Za to nalogo je primeren, ker zahteva le en sklop
reakcij za odstranitev dušika, transaminacijo z
aminotransferazo ali oksidativno deaminacijo z
glutamat-dehidrogenazo.

Deaminacija je reakcija pri kateri se odstrani amino skupina. Je zelo podobna

transaminaciji, razlika je le v encimih in posledično načinu prenosa amino skupine.
Poznamo aksidativno in direktno deaminacijo.

Primer direktne deaminacije sta AK serin in treonin. V prvi reakciji z dehidratazo

serin odda vodo. V naslednji reakciji vodo porabi za disociacijo amoniaka. Dobimo
piruvat. Pri dekarboksilaciji treonina dobimo α–ketobutirat.

Primer oksidativne deaminacije je reakcija z

glicin-oksidazo. Oksidativna se imenuje, ker je za
njen potek potrebna ena molekula kisika.

Glutamat dehidrogenaza je najpomembnejši encim, ki omogoča oksidativno

deaminacijo. Z njim iz glutamata
dobimo amoniak. Prisoten je v mitohondrijskem
matriksu jetrnih celic. Za svoje delovanje
potrebuje NAD+ ali NADP+. Je alosterično
uravnavan z GTP in ATP, kot inhibitorjema, in GDP
in ADP, kot aktivatorjema. Splošno velja, da nizko
energetsko stanje v celici pospeši oksidacijo AK.

27.3. Toksičnost amoniaka in njegov netoksičen prenos po krvi.

Po transaminaciji AK dobimo glutamat, ki se iz citosola prenese v mitohondrij. Tam se z glutamat
dehidrogenazo oksidativno deaminira. Posledica je prost NH4+ v jetrnih celicah. Amoniak je v
večjih količinah toksičen za celice, kar je posledica reakcije z glutamat-dehidrogenazo.

Velike koncentracije NH4+ premaknejo ravnotežje reakcije v desno, zaradi česar imamo na voljo
za Krebsov cikel manj α–ketoglutarata. Posledica je manjša proizvodnja ATP.

6
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

Po krvi se NH4+ prenaša v obliki

glutamina, ker je v vezani obliki
netoksičen. Ko glutamin pride do
mitohondrijev jeternih in ledvičnih
celic, se z glutaminazo pretvori v
glutamat. Sprosti se NH4+.

Drugi toksičen efekt amoniaka je metabolna acidoza. V tem primeru se

poveča privzem glutamina v ledvicah. Iz glutamina nastaja glutamat, pri
čemer se sprošča NH3. NH3 se združi z H+ iz H2CO3, ki je nastal iz α-
ketoglutarata nastalega pri razpadu glutamata. Pri razgradnji glutamata
nastane tudi NH4+, ki v reakciji s kislino da soli. Soli se iz ledvic izločijo z
urinom. Iz H2CO3 dobimo HCO3-, bikarbonatni pufer.

Poznamo še en način netoksičnega prenosa NH4+ po krvi, in sicer glukoze-alaninski cikel, kjer je
prenašalec NH4+ alanin. Pri mišični kontrakciji v skeletni mišičnini se porablja glukoza in nastaja
piruvat. Piruvat od glutamata prevzame amino skupino in se v reakciji transaminacije pretvori v
alanin. Alanin se po krvi transportira do jeter, kjer se ponovno pretvori v piruvat. Piruvat se
vključi v proces glukoneogeneze. Nastala glukoza se po krvi prensese nazaj do mišičnega tkiva.
Cikel je zaključen. Glutamat, ki je potreben za potek cikla, nastane v procesu razgradnje
proteinov ali AK. Ko svojo amino skupino odda piruvatu, se pretvori v α–ketoglutarat.

27.4. Karbamoilfosfat kot izhodna spojina za biosintezo sečnine in pirimidinskih

nukleotidov.
Karbamoilfosfat je spojina, ki nastane v reakciji med H2O, NH3 in CO2, pri čemer se porabi 2
ATP. Nastanek karbamoilfosfata je reakcija, v kateri v ciklus uree vstopa NH4+. Katalizira jo
karbamoilfosfat sintetaza. Ornitin karbamoiltransferaza nato prenese amino skupino na ornitin.
*Karbamoilfosfat je pomemben intermediat tudi pri sintezi pirimidinskih nukleotidov. Glej vpr. 29.2.

27.5. Cikel sečnine (uree).

NH4+ vstopa v cikel sečnine v
reakciji, v kateri nastane
karbamoilfosfat. Naslednje štiri
reakcije potekajo do arginina, ki
s pomočjo arginaze hidrolizira v
ornitin in sečnino. Tako se cikel
sklene. Cikel sečnine poteka v
jetrih, delno v citosolu, delno v
mitohondrijih. Vir dušika sta
NH4+ iz glutamata in aspartat, ki
nastane v reakciji med
glutamatom in oksaloacetatom.
Nastanek sečnine zahteva
energijo treh ATP.
Encimi:
1.R; karbamoilfosfat-sintetaza I
2.R; ornitin-
karbamoiltransferaza
3.R; argininosukcinat-sintetaza

7
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

4.R; argininosukcinaza
5.R; arginaza.
*Ornitin-karbamoiltransferaza= ornitin-transkarbamoilazi
Neto reakcija cikla sečnine:

27.6. Okvare encimov, povezanih s ciklom uree.

Posledica popolne neaktivnosti kateregakoli encima cikla sečnine je ponavadi smrt, saj nimamo
alternativnih poti odstranjevanja NH4+. Zmanjšanje aktivnosti encimov povzročajo genetske
napake pri:
 karbamoilfosfat sintetazi I; hiperamoniemija tip1
 ornitin-karbamoiltransferazi; hiperamoniemija tip2
 argininosukcinat sintazi; citrulinurija
 arginosukcinazi; arginosukcinat acidemija
 arginazi; zaradi njenega pomanjkanja kopičenje arginina

Klinični znaki so:

• hiperamoniemija, t.j. povečana koncentracija NH4+ v krvi in urinu
• slabost po zaužitju proteinov
• Če ni ustraznega zdravljenja, se postopoma razvije mentalana zaostalost.

Če pride do okvare encimov, je možna posledica zmanjšana sinteza nevrotransmiterjev in ATP v

možganih. Posledica je nastanek edema ali kome. Do hiperamoniemije lahko pride zaradi
disfunkcije jeter ali pa je dedna. Zdravimo jo z dializo, proteinsko dieto z dodatkom α-keto
kislin, večjim vnosom B6 (pospeši transaminacijo), povečanim vnosom ogljikovih hidratov (da ni
razgradnje proteinov) in z zdravili. Slednji so benzoati in fenilacetati, ki ireverzibilno vežejo Gly
in Glu.

27.7. Shematičen pregled razgradnje ogljikovega skeleta posameznih AK.

Ob razpadu AK nastaja CO2, komponente, ki tvorijo glukozo in/ali ketonska telesca. Glede na
nastale produkte jih delimo na:

Glukogene AK, so AK katerih ogljikov skelet se pretvori v prekurzorje glukoze, npr. piruvat, α–
ketoglutarat, sukcinil-CoA, fumarat ali oksaloacetat. AK, ki se sintetizirajo iz intermediatov
glikolize (serin, alanin in cistein) in nekatere druge (glicin, treonin in triptofan) se pri razgradnji
pretvorijo v piruvat. AK, sintetizirane iz intermediatov Krebsovega cikla (aspartat, asparagin,
glutamat, glutamin, prolin in
arginin) se pri razgradnji
pretvorijo nazaj v
intermediate citratnega
cikla. Histidin se pretvori v
glutamat in nato v α–
ketoglutarat. Metionin,
treonin, valin in izolevcin
tvorijo sukcinil-CoA,
fenilalanin se najprej
pretvori v tirozin, nato pa

8
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

tvori fumarat. Te AK so glukogene, saj lahko v jetrih iz piruvata in intermediatov Krebsovega

cikla nastaja glukoza.
Ketogene AK, so AK iz katerih nastajata acetil-CoA in
acetoacetat, ki sta prekurzorja sinteze ketonskih telesc.
Izključno ketogeni AK sta le lizin in levcin.
Nekatere AK so lahko tako glukogene kot ketogene, ker se
lahko pretvarajajo v intermediate glukoneogenze ali sinteze
ketonskih telesc. Primer so triptofan, izolevcin in treonin, ki
poleg intermediatov glukoneogeneze tvorijo tudi acetil-CoA
ter fenilalanin in tirozin, ki tvorita acetoacetat.

Štiri AK se sintetizirajo iz intermediatov glikolize, serin, glicin, cistein in alanin.

Metabolizem serina (glikoliza)
Serin s transaminacijo razpade na
hidroksipiruvat, čemur sledita redukcija in
fosforilacija. Dobimo 2-fosfoglicerat,
intermediat glikolize, iz katerega nastaja
PEP in nato piruvat.
Če koncentracija serina v telesu pade, se
pospeši delovanje 3-fosfoglicerat
dehidrogenaze. Ko koncentracija serina
zopet naraste, zavre delovanje
dehidrogenaze in inhibira fosfoserin
fosfatazo.

Metabolizem glicina (glikoliza)

Glicin se lahko s pomočjo oksidaze
pretvori v glioksilat. Ta se oksidira v

oksalat, ki se lahko nalaga v

ledvicah kot ledvični kamni. Glicin
ima še drugo pot razgradnje, in
sicer, da se z dehidrogenazo
pretvori v CO2, ogljik, ki se
prenese na FH4 in amoniak.

Metabolizem alanina (glikoliza)

Alanin nastaja s transaminacijo iz
piruvata. Je prevladujoča
glukogena AK. Pomemben je za
transport dušika v jetra.

Metabolizem cisteina in metionina (glikoliza)

Dušik iz cisteina se preko glutamata pretvori v ureo, ogljik v piruvat in sulfid v sulfat. Sulfat se
lahko izloči iz telesa ali pa se porabi za nastanek PAPS, donor žvepla pri modifikacijah ogljikovih
hidratov, aminokislin, raznih proteinov, glikozaminoglikanov, ipd.
Metionin se pretvarja v homocistein in nato v cistein. Vitamin B6 je ključen za delovanje cistation
sintaze. Ob njegovem pomanjkanju pride do kopičenja substrata, homocistinemije.

9
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

Dve skupini AK sta sintetizirani iz intermediatov Krebsovega cikla. Prva iz α-ketoglutarata in

druga iz oksaloacetata. Med razgradnjo nastajajo α-ketoglutarat (glutamat, glutamin, prolin,
arginin, histidin), oksaloacetat (aspartat, asparagin),
sukcinil CoA (metionin, treonin, valin, izolevcin) in
fumarat (aspartat, fenilalanin, tirozin):

Metabolizem glutamata (Krebsov cikel)

Glutamat nastane s transaminacijo ali z glutamat
dehidrogenazo iz α-ketoglutarata. Ker α-ketoglutarat
nastaja iz glukoze, je vir
ogljikovega skeleta
glutamata izključno glukoza.
Glutamat se pri razgradnji
pretvori nazaj v α-
ketoglutarat. Iz slednjega
nastaja v jetrih malat, kar
lahko vodi v glukoneogenezo.
Glutamat je prekurzor za
nastanek številnih ostalih
AK (glutamin, prolin, arginin,
ornitin) in antioksidanta
glutationa.

Metabolizem glutamina (Krebsov cikel)

Glutamin nastaja iz glutamata s pomočjo
encima glutamin sintetaze, ki doda NH4+ na
stransko verigo glutamata in tvori amid.
Obratno reakcijo katalizira glutaminaza v
ledvicah ali jetrih. V ledvicah glutamin lahko zopet odda amino skupino, ki se iz telesa izloči z
urinom. V določenih celicah služi tudi kot vir energije. Gre za proces glutaminolize, pretvorbo
glutamina v laktat. Ključno vlogo ima malični encim, ki katalizira pretvorbo malata v piruvat.

Metabolizem aspartata (Krebsov cikel)

Aspartat nastane s transaminacijo oksaloacetata. Večina aspartata je vključena v sintezo
oksaloacetata, kljub temu iz njega v ciklu uree nastaja tudi fumarat. Nastaja citosolni fumarat, ki
se pretvori v malat s fumarazo. Kot malat se transportira v mitohondrij. Aspartat se lahko vključi
tudi v sintezo purinskih nukleotidov, tako da reagira z IMP. Rezultat je nastanek adenilsukcinata,
ki se pretvori v AMP in fumarat.

Metabolizem asparagina (Krebsov cikel)

Oksaloacetat lahko nastane iz asparagina ali aspartata. Asparagin nastane iz aspartata. Donor
amino skupine je glutamin. Asparaginaza pretvori asparagin v aspartat in NH4+.

10
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

AK, ki tvorijo sukcinil-CoA so metionin, treonin, valin in izolevcin. Iz AK najprej nastane proprionil
CoA. Proprionil CoA se preko dveh reakcij, karboksilacije z biotinom in preureditvijo atomov z
encimom, ki je odvisen od vitamina B12, preuredi v
sukcinil-CoA.
Metionin (Krebsov cikel)
Metionin se pretvori v S-adenozilmonofosfat (SAM),
ki odda svojo metilno skupino in dobimo S-
adenozilhomocistein (SAH). Iz SAH nastane
homocistein. Homocistein se lahko regenerira v
metionin ali se z vrsto reakcij pretvori v intermediat
citratnega cikla. Regeneracija metionina je reakcija, ki
jo katalizirata FH4 in vitamin B12. Homocistein je tako
skupaj s serinom vključen tudi v sintezo cisteina. V
reakciji, ki jo katalizira PLP, homocistein odda svojo
sulfidno skupino in se skupaj s serinom pretvori v α-
ketobutirat in cistein. α-ketobutirat se pretvori v
proprionil CoA, ki se preko večih reakcij preoblikuje v
sukcinil-CoA.

Valin in izolevcin (Krebsov cikel)

Metabolizem valina in izolevcina je najbolj izrazit v
mišicah. Najprej poteče transaminacija, ki ji sledi oksidativna dekarboksilacija. Sprosti se
energija v obliki NADH. Sintetizira se
proprionil CoA, pri izolevcinu lahko tudi
acetil-CoA. Proprionil se končno pretvori v
sukcinil-CoA.

Fenilalanin in tirozin
Iz fenilalanina dobimo tirozin v reakciji
hidroksilacije, ki jo katalizira oksidaza,
fenilalanin hidroksilaza (PAH). PAH za
svoje delovanje potrebuje molekularni kisik
in tetrahidrobiotin, ki nastane iz GTP.

Triptofan
Iz
triptofana lahko z oksidacijo dobimo acetil-CoA preko piruvata ali
acetoacetil-CoA. Zaradi raznovrstnih produktov je glukogena in
ketogena AK. Iz njegovega obročnega dela se lahko sintetizirata
NAD+ in NADP. Zato visoke koncentracije triptofana zmanjšujejo
potrebo po niacinu.

Treonin, izolevcin, levcin in lizin

Vse štiri AK se lahko pretvorijo v acetil-CoA. Izolevcin se pretvori
v sukcinil-CoA ali acetil-CoA. Levcin je ketogen, saj se, preko HMG
CoA, pretvori v acetil-CoA ali acetoacetat. Je univerzalno gorivo,
sploh v mišicah. Acetil-CoA in glicin nastaneta iz treonina v jetrih,

11
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

če ta pride v stik s treonin aldolazo. Lizin se ne more transaminirati, zato se razgradi preko
kompleksne poti s številnimi intermediati. V reakcijah razgradnje nastajata NADH in FADH2.
Končni produkt razgradnje lizina je acetil-CoA.
27.8. Okvare encimov, povezanih z razgradnjo AK.
 Pri razgradnji fenilalanina do acetoacetata in fumarata sodeluje veliko encimov. V primeru
okavare katerega koli izmed njih nastopi bolezensko stanje.
 Če je okvarjena fenilalanin hidroksilaza je blokirana je pretvorba fenilalanina v tirozin,
zato pride do fenilketonurije. Vzrok je lahko defekt ali splošno pomanjkanje encima.
Fenilalanin se preusmeri v druge metabolične poti, npr. v transaminacijo do fenilpiruvata,
ki inhibira mitohondrijsko piruvat-translokazo in vpliva na možganske celice.
 Pri okvari transaminaze se pojavi tirozinemija II.
 Okvara homogenizat oksidaze povzroči alkaptonurio, pri kateri se kopiči intermediat
homogenizat.
 Pri okvari hidrolaze se pojavi tirozinemija I.

 Iz tirozina lahko dobimo L-DOPA iz katere nastaja melanin. Če pride do okvare

encima, ki omogoča nastanek melanina, je posledica albinizem.

 Motnje so možne tudi pri razgradnji AK z razvejano stransko verigo (Val, Ile,
Leu):
 Bolezen javorjevega sirupa je posledica napake ali pomanjkanja kompleksa
dehidrogenaze za ketokisline Val, Leu in Ile. Blokirana je že prva stopnja razgradnje, zato
pride do kopičenja vseh teh AK v krvi in njihovega izločanja z urinom. Zato ima urin vonj
po javorjevem sirupu. Zdravljenje poteka z omejitvijo vnosa AK z razvejano stransko
verigo.

 Če pride do okvare encima cistathion sintaze pri produkciji cisteina, se kopiči

substrat, homocistein. Ta poveča možnost srčnih obolenj zaradi hipertenzije, koagulacije krvi
in tkivnih abnormalnosti.

27.9. Shematičen pregled biosintez neesencialnih AK.

Glej biosintezo alanina, arginina, asparagina, aspartata, cisteina, glutamata, glutamina, glicina,
prolina, serina in treonina, vpr. 27.1. in 27.7.

Aminokisline kot izhodne spojine za biosinteze

AK so pomembne za biosinteze proteinov, hema, glutationa, biogenih aminov, tiroidnih hormonov,
nevrotransmiterjev, kreatina, fosfokreatina, karnitina, nukleotidov, NO, itd.

28.1. Biosinteza in pomen glutationa.

Glutation (GSH) je ključni celični antioksidant, sestavljen iz treh aminokislin, glutamata, cisteina
in glicina. Celice ščiti pred poškodbami povzročene z ROS in je najbolj razširjen neproteinski tiol.
Pomemben je v številnih reakcijah:
 v reakciji z glutation reduktazo
 za vezavo na ksenobiotike
 za vzdrževanje –SH skupin v proteinih
 pri biosintezi levkotrienov
 pri prenosu AK preko membran
Njegova raven se poveča ob oksidativnem stresu.
Poznamo dve obliki glutationa, reducirano (GSH) in

12
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

oksidirano (GSSG). De novo sinteza GSH poteka iz ustreznih AK s pomočjo dveh od ATP odvisnih
encimov. Prvi encim je glutamat:cistein-ligaza (GCL), ki poveže glutamat in cistein. Ta stopnja
omejuje hitrost reakcije in zato je biosinteza omejena z razpoložljivostjo cisteina. Drugi encim
je glutation-sintaza (GS), ki doda spojini še glicin. Hitrost sinteze GSH zavisi od razpoložljivosti
cisteina, aktivnosti obstoječe GCL in
sinteze GCL.
28.2. Metabolizem hema.
Hem se sintetizira s serijo reakcij,
ki se začne z reakcijo sukcinil-CoA
in glicina, ki jo katalizira ALA
sintaza. To je hkrati tudi glavna
regulatorna stopnja. Produkt je D-
aminolevulinska kislina (dALA). Dve
molekuli dALA se združita s
pomočjo PBG sintaze v
porfobilinogen (PBG), ki vsebuje
pirolov obroč. Nato se še štirje PBG
združijo v hidroksimetil bilan
(HMB), kar omogoča PB deaminaza.
Sledi še hidrolizacija z
uroporfirinogen III sintazo in
dobimo tetrapirolov obroč,
uroporfirinogen III. Preko večih intermediatov dobimo protoporfirin IX, ki skupaj z Fe2+ tvori
hem.

Katabolizem hema se prične s hemolizo eritrocita in

sprostitvijo prostega železa, hema in globina (proteinski del).
Hem hitro razpade na biliverdin (zelen), ki se reducira v
bilirubin (oranžen). Bilirubin se po krvi prenese v jetra vezan
na albumin, kjer se poveže z glukuronsko kislino. Glukoronat
bilirubinu poveča topnost.

28.3. Uravnavanje biosinteze hema.

Hem inhibira aktivnost ALA-sintaze in njeno transkripcijo, zmanjša njen prenos iz citosola v
mitohondrije in stimulira sintezo globina. Na ta način zagotovi čim nižjo koncentracijo prostega
hema. Dedne ali pridobljene motnje določenih encimov v sintezi hema imenujemo porfirije. Pri

13
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

porfirijah pride do nalaganja substratov, npr. ALA, ki je toksična za možgane, porfobilinogena,

itd. Ločimo hepatične in eritropoetske porfirije. Napad porfirije lahko izzovejo barbiturati,
alkohol in steroidi, ker zavrejo delovanje ALA-sintaze. Glavna simptoma sta povečana
občutljivost na svetlobo in z urinom izločena višja koncentracija porfobilinogena,
uroporfirinogena ter drugih substratov okvarjenega encima. Pri okvarah metabolizma bilirubina
dobimo zlatenico, najpogosteje zaradi okvarjene UDP-glukuroniltransferaze.
28.4. Inhibicija biosinteze hema.
Glej prejšnje vprašanje.

28.5. Metabolizem bilirubina.

Glej metabolizem hema, vpr. 28.2.

28.6. Biosinteza in pomen biogenih aminov.

Biogeni amini nastajajo z dekarboksilacijo aminokislin. Pogosto imajo funkcijo nevrotransmiterjev.
 Z dekarboksilacijo glutamata dobimo ključni inhibitorni nevrotransmitor v
centralnem živčnem sistemu γ–aminobutirat (GABA). Ob vezavi GABA na receptor pride
do zaprtja Ca2+ in odprtja K+ kanalov, kar povzroči zmanjšanje živčnega impulza.
 Dekarboksilacija histidina vodi do histamina, kar se dogaja pri alergijskih
reakcijah.
Aromatske AK fenilalanin, tirozin in triptofan najpogosteje vstopajo v posebne biosinteze.
 S hidroksilacijo in dekarboksilacijo triptofana nastane nevrotransmitor serotonin, ki je
tudi izhodna spojina za sintezo melatonina. Vpliva na vazokonstrikcijo in agregacijo
trombocitov. Serotoninski receptorji imajo vlogo pri depresiji, migreni, slabosti ipd.
 Triptofan je izhodna spojina tudi za sintezo hormona avksina.
 Tirozin se uporablja v sintezi dihidroksifenilalanina (DOPA), dopamina, tiroidnih
hormonov, noradrenalina in adrenalina. Iz njega lahko dobimo tudi melanin.

Nastanek NO
Ena od možnih biosintetskih poti AK
je nastanek NO, pomembnega
metaboličnega regulatorja in
lokalnega hormona. NO nastane iz arginina v encimsko katalizirani reakciji z NO-sintazo. Je plin,
ki lahko hitro difundira v celice, kjer aktivira gvanil ciklazo. Posledica njegovega delovanja je
relaksacija krvnih žil in znižanje krvnega tlaka. V možganih deluje kot nevrotransmiter in uničuje
nevrone.

Biosinteza karnitina

14
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

Iz L-levcina preko večih stopenj dobimo trimetillizin, butirobetain in končno karnitin. Za to

potrebujemo vitamin C, B12, B6, niacin, Fe2+, SAM in določene specifične encime (hidroksilaze,
ipd.).
Karnitin je ključna molekula pri β-oksidaciji MK, saj je zadolžen za prenos MK iz citosola v
mitohondrij.
Iz AK lahko nastane kreatin, katerega 94% je skladiščenega v mišicah. Iz kreatina mišične celice
tvorijo fosfokreatin, zalogo energije za obnovo ATP v času mišične aktivnosti.

DODATEK K BIOSINTEZI AK

Glavni viri
• Boyer, Rodney F.Temelji biokemije. Ljubljana: Študentska založba, 2005. ISBN 961-242-041-6

15
Biokemija II METABOLIZEM PROTEINOV IN AK 07/08

• http://www2.mf.uni-lj.si/~bikevams/metabolizemak.pdf
• Predavanja prof. Plemenitaš 2007/08
• Seminar: Glutamin in glutamat 2008
• Seminar: Prebava proteinov 2008
• Smith, Colleen, Marks, D. Allan and Liebermann, Michael. Marks' Basic Medical Biochemistry: A
Clinical Approach. 2nd ed. USA: Lippincott Williams & Wilkins, 1996. ISBN 0-7817-2145-8

16