Biogradivo 6: Dihala (kratki povzetki s slikami). Za interno uporabo. Vir: Stuek: Zgradba in delovanje organizmov.

Zunanje in notranje krge. e se dihalna povrina izviha iz telesa in visi brez zaite v okolje, gre za zunanje krge. e pa krge prekrijejo in zaitijo kakni telesni izrastki, postanejo krge notranje, votlina, v katero visijo, pa je krna votlina.

Shematski prikaz povezave med zunanjim in notranjim dihanjem. Povezavo med celicami, v katerih v mitohondrijih poteka celino dihanje, in dihalno povrino, kjer poteka zunanje dihanje, omogoa cirkulacijski sistem.

Tehnika zunanjega dihanja. Najpomembneja dihalna miica je trebuna prepona. Kadar ni skrena, je kupolaste oblike. V tako obliko jo v veliki meri potegnejo elastini elementi plju, ki so s podtlakom prek popljunice pripete na stensko oziroma porebrno mreno. Ko se prepona in rebrne miice skrijo, se raziri celoten prsni ko s pljui vred. Posledica je vdor zraka iz zunanjosti vanje.

Pri rakih ploati kateri je

se od baze nog izvihajo parne krge, ki jih prekrijejo izrastki hitinastega oklepa. Nastane krna votlina, v treba ves as menjavati vodo. To opravljajo posebne okonine, s katerimi raki izvajajo dihalne gibe.

Zgradba in delovanje ribjih krg. Zgornja slika kae lego krg, ki visijo v obliki listiev na tirih krnih lokih. Zato, da se krge vidijo, je odstranjen krni poklopec. Na spodnji desni sliki vidimo razporeditev krnih listiev na krnih lokih. krni listii imajo obliko rke V (na sliki je obrnjen V), nanizani pa so tako, da se na en krni lok pritrjuje in razporeja v vrsti veliko teh listiev, na sosednjem krnem loku pa je nanizana enaka vrsta listiev. Na koncu se kraki listiev med sabo stikajo, zato da prestreejo prav vso vodo, ki tee mimo njih (modre puice). Na sliki na levi je povean izsek iz enega izmed krakov krnega listia. Vidi se, da so na listiu nanizani manji listii, ki so postavljeni pravokotno na vejega. V njih potekajo od vene, ki tee vzdol listia, do arterije kapilarni spleti. Slika kae samo dva najmanja listia in dva kapilarna spleta. Kri tee od vene po kapilarah do arterije, zunaj ob listiu pa tee voda v nasprotni smeri. Zaradi takega naela protitonega sistema iztrijo krge iz vode najveje mogoe koliine kisika.

Prednosti protitonega sistema. V vodi, ki prihaja do dihalne povrine (desna stran slike) je najveja koliina kisika (oznaeno z najtemnejo modro barvo). Zato ga lahko odda krvi, v kateri je prav tako velika koliina kisika, pa vendarle nekoliko manja kot v vodi, pa eprav ga je vsrkavala vso pot do tega predela. Ko stee e nekoliko osiromaena voda ob krnem listiu v naslednji odsek dihalne povrine (proti levi), ima e vedno veliko koliino kisika, saj ji ga je uspela odvzeti skoraj nasiena kri, s katero se je sreala, do sem le malo. Zato ga oddaja krvi v naslednjem odseku, a zopet malo, saj si ga je tudi ta vzdol dihalne povrine nabrala e kar nekaj. Tako je v vsakem odseku, v katerem si nasproti prihajata voda in kri, razlika v koncentraciji kisika med njima sicer majhna, a stalna. Da bo naelo stalne difuzije kisika vzdol dihalne povrine zaradi protitonega sistema bolj jasno, smo razsekali pot vode in krvi v spodnjem delu slike v loene odseke. Koncentracija kisika v vodi in krvi je izraena z jakostjo barve. Puice predstavljajo nenehno koncentracijsko razliko in zaradi tega nenehno difuzijo kisika iz vode v kri.

Sistem vzdunic pri uelkah. Zrak pride skozi celo vrsto vhodnih odprtin v notranjost cevk, ki se iz dveh velikih vzdolnih vzdunic odcepljajo v notranjost telesa in postajajo vse tanje in vse bolj razpredene, tako da dostavijo kisik skoraj do vsake celice. Kisik prihaja po vzdunicah preteno z difuzijo.

Primer plju, ki e niso pretirano razdeljena s pregradami in vdolbinicami. Taka pljua imajo tudi nekatere dvoivke, pri katerih je pomono dihalo e koa, skozi katero se izmenja znaten odstotek dihalnih plinov.

Dihalni sistem pri dvoivkah. Dvoivke imajo preprosta pljua z dvema pljunima kriloma, ki e nimata veliko razlenjenih pregrad v pljuih. Sicer pa te ivali e ne potrebujejo velike dihalne povrine, saj pri njih znaten del izmenjave dihalnih plinov poteka skozi koo.

Zgornji del dihalnih poti. Dihalna pot se sicer zane z nosno votlino, vendar lahko vstopa zrak v dihalni sistem tudi skozi usta. Na zaetku rela se obe poti zdruita, na njegovem koncu pa spet razdruita, tako da se dihalna pot nadaljuje v grlu. Na tem delu iti dihalno pot poklopec, ki se med poiranjem griljajev zapre. Od grla naprej vodi zrak do obeh sapnic po sapniku. Ta je ojaan s podkvastimi hrustanci, ki prepreujejo, da bi se stisnil in zaprl zraku pot.

Dihalno drevo. S cepljenjem dihalnih cevi se njihovo tevilo edalje bolj poveuje, tako da vse bolj zasedajo razpololjivi prostor. Najdebeleja dihalna cev, sapnik, se razdeli v dve tanji cevi, imenovani sapnici. Ti se delita naprej in novi razcepi e naprej, tako da se njihovo tevilo edalje bolj vea, po tevilnih razvejitvah so dihalne cevke tudi vedno bolj drobne. Po debelini jih uvramo v sapnice prvega reda, sapnice drugega reda in najtanje sapnice tretjega reda. V zgornjem levem kotu slike je prikazano tako dihalno drevo, ki ima velikostno kategorijo sapnic razlinih redov prikazane z razlinimi barvami. Veja slika prikazuje celotna pljua z dihalnim drevesom, vstavljenim v preostalo pljuno tkivo.

Zgradba lovekih plju oziroma pljunih meikov. Slika kae izsek iz pljunega tkiva. Konne sapnice se razirijo v ve pljunih grozdov. Te tvorijo pljuni meiki, ki se izboijo iz osrednjega prostora. To pomeni, da so meiki v sklopu pljunega grozda med sabo vsi povezani in oblikujejo skupen prostor. Na sliki so prikazane odprtine, s katerimi so posamezni meiki povezani z

osrednjim prostorom pljunega grozda. Na drugi strani stene pljunih meikov je preplet krvnih kapilar. Arterijska stran prepleta ob vsakem

pljunem meiku je obarvana modro, venska stran pa rdee.

Zgradba in lega zranih vre pri ptiih. Levi del slike prikazuje shemo dihalnih poti, plju in zranih vre z zgornje perspektive, desni del slike pa od strani. Vidi se lega sprednjih in zadnjih zranih vre in plju. Poleg tega se vidi tudi, da imajo ptii rezervo zraka e v votlih kosteh, ki jih v besedilu nismo omenili. Dihalni ciklus pri ptiih. Pri prvem vdihu potuje zrak skozi nosnici, ki sta pri ptiih na zgornji polovici kljuna, v nosno votlino. Od tam potuje skozi grlo v sapnik, ki se razdeli v dve sapnici. Zrak ne potuje potem po njih neposredno v pljua, pa pa v zadnje zrane vree, ki se napihnejo. Na sliki je prva faza zranega toka prikazana z rdeo barvo. Pri prvem izdihu se zrane vree stisnejo in iz zadnjih vre porinejo zrak skozi netete cevke v pljuih. Torej tee skozi pljua, kar je na sliki prav tako prikazano z rdeo barvo. Pri drugem vdihu se zrane vree zopet napolnijo, vendar na zadnje vree zdaj ne bomo pozorni, pa pa bomo zasledovali isti zrak, ki ga iz plju posesajo prednje vree. To je na sliki prikazano z modro barvo. Pri drugem izdihu se zrak iz prednjih vre skozi sapnici, sapnik in nosnici iztisne navzven.

Ogljikov dioksid se po krvi prenaa preteno v obliki bikarbonatnega iona

Prikaz difuzijske poti skozi steno pljunega meika (dihalni epitel) in steno krvne kapilare (endotel) v kri, kjer so rdee krvnike. Zgoraj je presek pljunega meika, na katerem se vidijo vdolbina v meiku in presekane krvne kapilare, ki ga obkroajo. Spodaj je bolj podroben izsek dihalnega in kapilarnega epitela, ki je v obeh primerih ploat in enoslojen, tako da im bolj olaja difuzijo.

Prenaanje ogljikovega dioksida po krvi. CO2, ki nastane v telesnih celicah, prodre z difuzijo najprej po znotrajcelini, potem pa po zunajcelini tekoini v kri prek stene krvnih kapilar. V krvi nadaljuje pot prek membrane rdeih krvnih telesc v njihovo notranjost, kjer poseben encim pospei njegovo spajanje z vodo, pri emer nastane ogljikova kislina. Ta razpade na bikarbonatni in vodikov ion. Vodikov ion se takoj vee s hemoglobinom, bikarbonat pa ostane prost v ionski obliki. Ogljikov dioksid potem potuje po krvi zakrinkan v obliki bikarbonatnega iona. V pljuih poteka obraten proces, ki ga izzove vezava kisika na hemoglobin. Zato se sprostijo vodikovi ioni, ki pospeijo proces nastajanja CO2. Ta se potem sproa iz plju z zunanjim dihanjem. Hb pomeni hemoglobin, HHb pa hemoglobin, na katerega je vezan proton.

Uravnavanje pH v krvnem delu notranjega okolja. e se v telesu povia koliina H+ ionov (niji pH), reagira s HCO3 v krvi ki prek H2CO3 razpade v H2O in CO2. Slednji se prek pljunih il, pljunih meikov in vzdunic odvede iz telesa. Kolikor CO2 se odvede, toliko se povia pH.