DIHALA

Aerobno dihanje ( respiracija) so procesi, ki vključujejo:

• Izmenjavanje dihalnih plinov v dihalnih organih
• Prenašanje kisika do celic
• Oksidacijo energijsko bogatih molekul
• Odnašanje CO2 do dihalnih površin
• sproščanje CO2 v zunanje okolje
Dihalne površine so prilagojene za prepuščanje dihalnih plinov • Tanek sloj celic: dihalni epitel –ploščate celice.
Površina dihalnega epitela je močno nagubana – velika površina – hitra difuzija.
• Vlažna površina ( raztapljanje).
• Dobro prekrvljene.
Tipi dihal • Pri večini živali zgolj telesna površina ne zadošča za potrebe po izmenjavi dihalnih plinov : zaradi
velikosti živali in/ali presnovne aktivnosti in/ali neprepustnosti površine telesa. Zato imajo dihala.
• Dihala kažejo na okolje v katerem žival živi: - Vodne živali: škrge - Kopenske živali: vzdušnice, pljuča
Izmenjava plinov skozi telesno površino poteka pri živalih, ki živijo v vodi ali v zelo vlažnih kopenskih okoljih
in vzdržujejo vlažno telesno površino.
Vodne živali: dihalna površina se izboči iz telesa in jo obliva voda : ŠKRGE. Dihalna površina se poveča z
velikim številom škržnih lističev. notranje škrge zaščitene v škržni votlini. zunanje škrge so nezaščiteni razvejani
izvihki telesne površine.
PROCES: Voda teče v eni smeri- od ust mimo škržnih lističev , škržni poklopec jo izčrpa ven.
• Kisik iz vode preide v kri. Voda teče v eni smeri, kri v škržnih lističih pa v drugi smeri – PROTITOČEN
SISTEM.
• Vodi prihaja po celotni poti nasproti kri, v kateri je koncentracija kisika vedno nekoliko manjša kot je v vodi.
• Tako obstaja difuzijska razlika, ki v nobenem delu dihalne površine ne izgine, saj prihaja krvi nasproti voda, ki
ima vedno nekoliko višjo koncentracijo kisika.
Protitočni sistemi Protitočni sistem toka tekočine v izpostavljene dele telesa in nazaj ( a) preprečuje izgubo
toplote. V škrgah rib (b) je protitočni sistem uporabljen za učinkovitejše prehajanje kisika med tekočinama, ki
tečeta v nasprotni smeri. Ker je koncentracija kisika v krvi po celotni dolžini sistema nižja kot je v vodi, je
privzem kisika bolj učinkovit.
Kopenske živali
•Dihalna površina je v stiku z zrakom
• Za preprečevanje izsuševanja, se dihalna površina ugrezne v telo.
▪Členonožci → VZDUŠNICE
▪Vretenčarji → PLJUČA
Vzdušnice ali traheje so cevke v katerih je zrak, s katerimi je prepleteno telo živali. Kisik se dostavlja v
neposredno bližino celic brez prenosa dihalnih plinov z obtočili. Zrak prehaja med trahejami in zunanjostjo skozi
odprtine dihalnice. Vzdušnice se cepijo v čedalje tanjše cevke, ki vodijo pline neposredno do celic. Tu se kisik
raztaplja v tekočini in potuje do mitohondrijev z difuzijo, CO2 pa vstopa v traheje in izhaja iz telesa.
Pljuča vretenčarjev. Dihalna površina se poveča tako, da nastane veliko število pljučnih mešičkov ( alveolov)
DVOŽIVKE Imajo preprosta pljuča z 2 pljučnima kriloma. Ne potrebujejo velike dihalne površine, saj znaten
del izmenjave dihalnih plinov poteka preko (vlažne) kože
PLAZILCI: Razvejanost pljuč je že veliko večja kot pri dvoživkah.
PTIČI• Zrak potuje skozi ptičja pljuča v eni smeri.
• Pljuča se ne širijo in krčijo, so negibna.
• Zrak skozi pljuča potiskajo zračne vreče, ki se izmenično polnijo in praznijo.
• Dihala ptic so iz pljuč in več zračnih vreč, ki segajo v različne dele telesa. • Sprednje zračne vreče so pred
pljuči, zadnje zračne vreče pa za pljuči. • Ob vdihu se zračne vreče razširijo; zadnje senapolnijo z zrakom iz ust,
sprednje pa vsesajo nekaj zraka iz pljuč, ki se zato premika v pljučih v smeri sprednjih vreč.
• Ob izdihu se vreče skrčijo, pri čemer se sprednje vrećče izpraznijo skozi usta, zadmnje pa potisnejo svež zrak v
pljuča, skozi katera se spet premika zrak v smeri sprednjih vreč.
• Zrak v pljučih se tako zamenja tako pri vdihu kot izdihu. • Tanke žile v pljučih tečejo prečno glede na smer
gibanja zraka, s čimer se izboljša privzem kisika. Protitočen sistem.
DIHALA ČLOVEKA
Nosna votlina (cavum nasi)
Vdihani zrak se:
• Ogreva s pomočjo kapilar
• Se vlaži z izločki žlez in solz
• Se čisti s pomočjo migetalk
Čutilo za voh: Zrak (molekule) → se raztopijo →vzdražijo se vohalne čutnice (kemoreceptorji) → vohalni živec
→ center za voh v velikih možganih
Obnosne votline (sinus paranasalis)
• So v lobanjskih kosteh : čelnici (2), sitki (2), zagozdnici(1), zgornji čeljustnici (2)
• Ogrevajo,
• Vlažijo zrak
• Krepijo glas
Žrelo (pharynx) Stičišče prebavne in dihalne poti
• Zgornji del žrela je povezan z nosno votlino, spodnji del pa z ustno votlino, vmes je mehko nebo.
GRLO (larinx) Zgradba: hrustanci, povezani v trikotno strukturo s sklepi, vezmi in mišicami. Največji hrustanec
je ščitasti hrustanec, ki oblikuje Adamovo jabolko. Žrelo in grlo sta ločena s hrustančnim poklopcem. Med
hranjenjem se poklopec refleksno zapre in s tem prepreči prehod hrane v dihalne poti.
Glasilki sta razpeti med hrustanci grla.
• Sta sluznični gubi, v katerih so mišice in ligamenti.
• Med govorom se mišici v glasilkah krčita in med njima nastane govorna špranja.
• Zrak iz pljuč povzroči njuno nihanje /tresenje, rezultat je glas.
• Višina glasu je odvisna od napetosti glasilk/ dolžine glasilk. (krajše so glasilke, višji je glas osebe in obratno)•
Jakost glasu je odvisna od količine izdihanega zrak.
Sapnik (trachea), sapnici
• Elastična cev, ki sestavljajo ga hrustanci, podkvaste oblike.
• Razveji se v dve sapnici, ki se razvejita v vedno manjše veje in vejice, na koncu so sapničice (bronhiole)→
Premer je manj kot 1mm in niso obložene s hrustancem. • Sapničica se nadaljuje v grozd mešičkov.
Pljuča (pulmo)
• Pljuča so iz bronhialnega vejevja, pljučnih mešičkov in veziva.
• Ležijo v prsni votlini, na močni, kupolasti mišici- trebušni preponi.
• Levo in desno pljučno krilo.
• Levo iz dveh režnjev, desno iz treh režnjev.
• Med obema kriloma medpljučje (sapnik, požiralnik, srce, žile, živci)
• Obložena s tanko opno : pljučno mreno ali plevro. Ta je
sestavljena iz : ✓ Popljučnice, ki obdaja pljuča in prehaja v ✓ Porebrnico, s katero so obložena rebra. Vmes je
malo tekočine.
Dihanje Za pretok zraka je pomembna razlika tlakov med zunanjostjo in pljučnimi mešički.
Vdih • Skrči se prepona, skrčijo se medrebrne mišice→ Prostornina prsnega koša se poveča→ pljuča pasivno
sledijo prsnemu košu→ Zniža se tlak v pljučih→ Zrak vdre v pljuča
Izdih-> Mišice se sprostijo→ Prostornina pljuč se zmanjša → Tlak naraste→ Zrak zapusti pljuča
Pljučni mehurčki ( mešički, alveoli)
• Stena tanka( iz ene plasti celic), vlažna.
• Velika površina ( 300 miljonov alveolov)
• Mrežje krvnih kapilar : ✓Kisik prehaja ( z difuzijo) v kapilarno kri ✓Ogljikov dioksid iz krvi v mešičke.
Prenos dihalnih plinov
• Kisik je v krvi veliko slabše topen kot CO2, kar omejuje njegov prenos.
• Pri prenosu kisika zato sodeluje hemoglobin – beljakovina, ki veže kisik in omogoča, da ga kri prenaša mnogo
več, kot če bi se v njej zgolj raztapljal.
• Pri vretenčarjih je hemoglobin v eritrocitih.
• Beljakovine, ki prenašajo kisik po krvi imenujemo dihalni pigmenti (ker so obarvane). Hb je rdeč in daje rdečo
barvo krvi vretenčarjev.
• Kisik se veže na hem, ki vsebuje železo. Ker so hemi 4, lahko vsaka molekula Hb veže 4 molekule kisika.
• Vsaka vezava kisika na Hb povzroči, da se bo naslednja molekula
vezala lažje in obratno – ko se sprosti molekula kisika, se bodo druge molekule sprostile hitreje.
• Hb hitro veže veliko molekul kisika tam kjer je kisika veliko in ga pospešeno oddaja tam, kjer ga je malo in je
torej potreba po njem velika.
• Pri nizkem pH se kisik sprošča iz Hb. V delih telesa, kjer nastaja veliko CO2 in je potreba po kisiku velika,
pretvorba CO2 v ogljikovo kislino povzroči padec pH, to pa spodbuja sproščanje kisika.