V NARAVO

Prironik z nasveti za gibanje,

bivanje in prehranjevanje v naravi

V
NARAVO

Ljubljana, junij 2012

CIP - Kataloni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana
796.54(035)
V naravo : prironik z nasveti za gibanje, bivanje in prehranjevanje v naravi /
[avtorji poglavij Nejc Jogan ... [et al.] ; urednik Tadej Pugelj ; ilustracije Jaka Bevkeki]. - Ljubljana : Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija, 2012
ISBN 978-961-6134-42-2
1. Jogan, Nejc 2. Pugelj, Tadej
262358528

KAZALO
Predgovor .............................................................................................................. 5
Iz vsebine................................................................................................................ 6

NARAVNO OKOLJE........................................................... 7
Narava in lovek .................................................................................................. 8
Tabornikov odnos do narave ............................................................................ 13
Krajina .................................................................................................................. 16
Gozd............................................................................................................... 17
Travia.......................................................................................................... 32
Vode................................................................................................................ 33
Gore................................................................................................................ 37
Jame............................................................................................................... 38
Zavarovane vrste rastlin, gliv in ivali v Sloveniji ........................................ 39
Toplotni pasovi in podnebni tipi ..................................................................... 41
Podnebne spremembe ...................................................................................... 46
Vreme in oblaki ................................................................................................. 49

GIBANJE, BIVANJE IN PREHRANJEVANJE V NARAVI... 57

Gibanje v naravi ................................................................................................. 58

Izleti .............................................................................................................. 58

Orientacija .................................................................................................... 75

Potni znaki ....................................................................................................90

Bivanje v naravi ................................................................................................. 92

Bivanje v razlinih letnih asih ................................................................. 92

otori ............................................................................................................ 95

Uporaba otorskega krila ......................................................................... 100

Pionirstvo .................................................................................................... 105

Bivak ............................................................................................................ 126

Leia ........................................................................................................ 129

Ogenj in ognjia ....................................................................................... 133

Prehranjevanje v naravi .................................................................................. 140

Pitna voda................................................................................................... 140

Nekatere uitne rastline ........................................................................... 145

Priprava enostavnejih jedi ...................................................................... 152

Gobe in njihov pomen za loveka in okolje ........................................... 154

Lov ............................................................................................................... 159

Ribolov ........................................................................................................ 163

Fotolov ........................................................................................................ 165

Sledi ............................................................................................................ 166

KAJ PA, E NE GRE VSE PO NARTU? ....................... 169

Nepredvidene okoliine ............................................................................... 170
Psiholoki odzivi na nepredvidene okoliine...............................................174
Izgubili smo se: Kaj pa zdaj? ............................................................................178
Prva pomo ...................................................................................................... 184
Signalizacija ...................................................................................................... 197

O ZVEZI TABORNIKOV SLOVENIJE ............................ 203

Ali ve? ............................................................................................................... 204
Viri in literatura ............................................................................................... 207
Abecedno kazalo............................................................................................... 210
Foreword/Abstract............................................................................................220

PREDGOVOR
Delovanje ljudi ima velike posledice za ravnoteje v naravi. V nenehni elji
po napredku, v pohlepu po materialnih dobrinah, poveevanju storilnosti in
dobiku je lovek mono ogrozil naravne pogoje ivljenja. Namesto, da bi jo
im bolj spoznaval in spotoval njene zakone, je naravo s svojim ravnanjem
razvrednotil in onesnail ter s tem e zael ogroati samega sebe.
V naravi imajo vse posledice svoj vzrok. Ni vseeno, kaj bomo pustili naslednjim
generacijam, zato bi moral vsak posameznik prispevati svoj dele k ohranitvi
naravnega ravnovesja. e ne bomo postali bolj prijazni do nje, tudi narava
ne bo veno prijazna z nami. Vedno bolj lahko obutimo, kako kruto se zna
maevati za nepremiljeno ravnanje loveka v preteklosti.
Na sreo nas je na svetu veliko takih, ki spoznavamo, da je treba za zdravje
in razvoj ohraniti naravo im bolj isto. Vse bolj se izraa lovekova elja po
ivljenju na istem zraku, elja, da pije isto vodo in se giblje v ohranjenih
predelih narave, kjer lahko zadiha s polnimi pljui in kjer ni hrupa, ki ga
prinaa mestni vrve.
Prironik V naravo je prenovljen Tabornikov prironik in vsebuje napotke za
gibanje in bivanje v naravi. Namenjen je vsem, ki imajo radi ivljenje v njej
in z njo. Bralca seznanja z naravnimi pojavi in njihovimi zakonitostmi ter
ui, kako se v naravi znajti. Prironik opozarja, kaken naj bo odnos pravega
okoljsko ozaveenega loveka do narave.
V gradivo, ki smo ga zbirali ve let, je vloenega veliko teoretinega znanja
in praktinih izkuenj. Stara poglavja so obnovljena in razirjena, dodane
so nekatere teme, ki so predstavljene prvi. Da bi bila knjiga dostopna im
iremu krogu, smo zahtevnost vsebine in razumljivost skuali prilagoditi
mladim, ki obiskujejo vije razrede osnovnih ol.
V priujoem prironiku so torej izkunje in nasveti za gibanje, bivanje in
preivetje v naravi. Tako kot doslej bo prironik v naslednjih izdajah gotovo
doivel e kakno spremembo in dopolnitev. elimo si veliko predlogov in
idej, ki bi ga obogatile.
Ivo tajdohar

IZ VSEBINE
Prironik V naravo vsebuje praktine nasvete za gibanje, bivanje in prehranjevanje v naravi. Razdeljen je v tri tematske sklope:
Naravno okolje
Gibanje, bivanje in prehrana v naravi
Kaj pa, e ne gre vse po nartu?
V prvem delu je predstavljena narava v povezavi s lovekom: odnos do narave,
razlini tipi krajine, zavarovane rastlin, glive in ivali, podnebje in vreme.
Skozi vsebino skuamo vzpostaviti spotljiv odnos do naravnega okolja in
predstaviti znailnosti, ki vplivajo na lovekovo prisotnost v tem okolju.
V drugem delu vstopimo v svet narave skozi razline dimenzije: od gibanja
in bivanja do prehranjevanja v naravi. Pri gibanju je poudarek na opremi
za razline dejavnosti in orientaciji. Pri bivanju so predstavljeni osnovni
pripomoki za bivanje v naravi, tehnike pionirstva ter ognji in ognjia. Ti
predstavljajo nekaken zakljuek ustvarjanja pogojev za bivanje in hkrati uvod
v prehranjevanje v naravi. Pri prehranjevanju se ustavimo pri pitni vodi, uitnih
rastlinah in pripravi enostavnejih jedi. Sledi predstavitev lova in ribolova.
V tretjem delu se posvetimo izrednim situacijam, ki nas privedejo do tega,
da moramo poskrbeti za preivetje v naravi. Obravnavamo tako okoliine,
zaradi katerih pridemo v tako situacijo, kot tudi psiholoke odzive ter korake
preivetja in prve pomoi.
Na koncu je predstavitev Zveze tabornikov Slovenije in abecedno kazalo, ki
bralcu v prironiku pomaga poiskati doloene pojme. Na voljo je tudi seznam
literature za dodatno poglobitev znanja z omenjenih podroij.

NARAVNO OKOLJE

NARAVA IN LOVEK
Po slovenskem Zakonu o varstvu okolja je NARAVA celota materialnega sveta
in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in
procesov. lovek je sestavni del narave. OKOLJE je tisti del narave, kamor
see ali bi lahko segel vpliv lovekovega delovanja. Ker je lovek del narave,
je kakovost naega ivljenja in preivetja odvisna tako od delovanja narave
(proizvodnja kisika, podnebje, vodni krog, rodovitnost ) kot od kakovosti
okolja (onesnaenost).
Naravo delimo na ivo in neivo. K neivi naravi pritevamo zrak, vodo,
matino skalno podlago itd. ivo naravo tvorijo vsa iva bitja na Zemlji:
mikroorganizmi, rastline, ivali, lovek ... Dostikrat pa z besedo narava oznaujemo tudi tiste dele sveta, ki jih lovek e ni bistveno spremenil oziroma
delujejo neodvisno od nas. Okolje pa v ekologiji razumemo kot vse tisto, kar
omogoa ivljenje in vpliva na posamezno vrsto, tudi loveka. Ta vidik okolja
dostikrat oznaujemo kot ivljenjsko okolje.
Z razumevanjem delovanja narave se kot znanost ukvarja EKOLOGIJA,
veda o odnosih rastlin in ivali z ivim in neivim okoljem. Vsa iva narava
je povezana v ivljenjske zdrube, ki ohranjajo notranje ravnovesje in uravnavajo svoje neivo okolje. Splet ivljenjske zdrube in njenega neivega
okolja imenujemo EKOSISTEM. Posamezni lani IVLJENJSKE ZDRUBE
(rastline, ivali, mikroorganizmi) so med seboj povezani na razline naine (v
prehranjevalnih verigah, v odnosih soitja, zajedalstva, sodelovanja, medsebojne prilagoditve ...) in so drug od drugega ivljenjsko odvisni. Posamezno
bitje brez zdrube in ekosistema ne bi preivelo.
Za ekosistem sta znailna pretok sonne energije in kroenje hranilnih snovi.
ivljenjska zdruba v ekosistemu se neprestano razvija. Ob stalno enaki koliini sonnega sevanja, ki je na voljo, vzdruje im vejo koliino ive snovi,
im veje tevilo vrst (BIODIVERZITETA ali BIOTSKA RAZNOVRSTNOST)
in s tem im vejo sposobnost obdrati ravnoteje. Ekosistem je odprt v

svoje okolje. Iz njega prejema energijo, hranilne snovi in informacije ter vse
to vanj tudi oddaja. Okolje posameznega ekosistema je ekosistem vijega
reda. Ekosistem "gozdni rob" je del ekosistema "gozd", ki je sestavni del
krajine (ekosistema ekosistemov), razline krajine skupaj sestavljajo celine
oz. biome, BIOMI pa skupaj z oceani tvorijo ekosistem Zemlja. Na planet je
v bistvu velik ekosistem, v katerem si svetovna ivljenjska zdruba ustvarja
pogoje za ivljenje. Vsemu ivemu na Zemlji pravimo BIOSFERA. Biosfera
bistveno vpliva na sestavo ozraja (proizvaja kisik), na vreme, na kroenje
vode in mineralov, na temperaturo povrja itd. Brez biosfere bi bila Zemlja
podobna Marsu ali Veneri.

Vsako ivo bitje ima v ekosistemu doloeno vlogo in pogoje za ivljenje.

Spletu odnosov organizma z njegovim okoljem pravimo EKOLOKA NIA.
Organizem mora v okviru svoje nie preiveti: dobiti mora dovolj hranilnih
snovi in energije zase ter zagotoviti potomstvo. S tem pa vpliva na ostale lane
ivljenjske zdrube. Bukev v gozdu dobiva hrano iz tal in iz zraka, energijo
od sonca. V procesu fotosinteze proizvaja ivo snov zase, od njenega listja
pa ivi e cela vrsta uelk in mikroorganizmov razgrajevalcev. Ti liste v
procesu gnitja predelajo nazaj v mineralne snovi in ogljikov dioksid, pri
tem sproeno energijo pa porabijo za svoje ivljenje. e listje in odpadle
veje ne bi gnile, bi v tleh sasoma zmanjkalo hranilnih snovi in bukve ne
bi mogle ve rasti. Organizmi se torej pri svojih opravilih dopolnjujejo, da
lahko ekosistem deluje.

Posamezne vrste organizmov se svojim niam prilagajajo in se zanje specializirajo. Tako ves as nastajajo nove vrste, tiste, ki ne izpolnjujejo zahtev
ekoloke nie, pa izumirajo. Narava tei k imveji pestrosti in razlinosti
oziroma k BIODIVERZITETI. Tako ima vedno na zalogi odgovor na morebitne spremembe v neivem okolju ali v ivljenjskih zdrubah. Vedno se bo
namre nalo nekaj vrst, ki bodo kos novemu poloaju.
LOVEK je ivalska vrsta, ki si je v svoji zgodovini uspela najbolj prilagoditi
svoje okolje, zahvaljujo umskim sposobnostim in delu. Delo je namre zavestno namerno spreminjanje narave, da bi zadovoljili svoje potrebe in elje.
Z delom in razvijajoo se tehnologijo je lovek uspel premakniti ravnoteje v
naravnih ekosistemih, da preivljajo vedno ve ljudi. V zadnjem asu ugotavljamo, da to ravnanje zaenja ogroati obstoj biosfere, predvsem pa obstoj
loveke kulture, kakrno poznamo danes.
loveka kultura je od kamene dobe temeljila na spreminjanju in izkorianju
narave. lovetvo je bilo tedaj razmeroma ibko in se je borilo za raziritev
svoje ekoloke nie. Pri tem je v tisoletjih razvoja iznalo drubeni sistem,
delitev dela, gospodarstvo, denar, izumiteljstvo ... Druba kot celota si je

10

zaela podrejati naravo. Pri tem je zelo uspena. Razline drube so razvile
razline naine gospodarjenja z naravo. Nekatere so le malo posegale v naravno
ravnoteje, medtem ko so ga druge ruile. Industrijska potronika druba
jemlje naravno okolje le kot eno od potronih dobrin in vir surovin, ne pa
kot ekosistem, katerega del je loveka druba. Sedanja globalna kultura je v
glavnem usmerjena k ciljem znotraj drubenega sistema odnosov: imeti veje
premoenje, ve moi, ve in ve. Taka usmeritev je bila zelo pomembna za
kamenodobnega nabiralca, ki mu je imeti ve pomenilo preivetje, danes pa
je to vir hudih problemov. Kljub temu vse bolj spoznavamo, da smo neloljiv
del narave, da brez nje ne moremo niti kot posamezniki niti kot druba.
S problemom negativnih vplivov loveka na naravo in okolje se ukvarjajo
vsepovsod na Zemlji, na vseh mogoih ravneh. Kljune gronje planetarnemu okolju danes so podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti,
spremembe v vodnem krogu in onesnaenje voda, izguba rodovitnih tal ter
zastrupljanje okolja in ivih bitij s keminimi snovmi in odpadki. Z vpraanjem,
kako prepreiti uresniitev teh groenj, se ukvarjajo politiki, znanstveniki,
in gospodarstveniki, ki s svojimi reitvami lahko pripomorejo k izboljanju
stanja okolja, pa pedagogi in aktivisti okoljevarstvenih organizacij, ki elijo
im ve ljudem vzbuditi odgovoren odnos do okolja.
Od narave odtujeno ivljenje je revno in loveka nevredno. Zato se vse ve
ljudi ukvarja s portom, hodi v naravo, eli iveti v njej in v skladu z njo.
Iz take elje je nastalo tudi tabornitvo. Izkorievalski odnos do narave
je kodljiv. Preusmeriti se bomo morali na uravnoteeno gospodarjenje z
naravnimi viri, ki bo zagotovilo trajnost ekosistemov in lovetva. Dosei
moramo ravnoteje oziroma TRAJNOSTNI RAZVOJ.
S lovekovim vplivom na naravo in okolje oziroma z OKOLJSKIM UP
RAVLJANJEM se ukvarjata VARSTVO OKOLJA in OHRANJANJE NARAVE.
Namen varstva okolja je prepreiti ali omiliti negativne vplive loveka na okolje
(na podrojih odpadkov, onesnaenja voda, onesnaenja zraka, onesnaenja
tal, prepreevanja industrijskih nesre, boja proti podnebnim spremembam
itd.). Za varstvo okolja obstaja ve pristopov. Najstareji je pristop istilnih

11

naprav ali filtrov, pri katerem gre za to, da poistimo onesnaenje in odpadke,
ki nastanejo v proizvodnem procesu ali vsakdanjem ivljenju. Noveji pa so
pristopi celovitega okoljskega upravljanja, ko e pri nartovanju proizvodnje
ali ivljenjskega stila poskrbimo, da onesnaenja in odpadkov ni, ali da so
im manji in jih je mono reciklirati.
Ohranjanje narave pa se ukvarja z zaito vrst in njihovih habitatov preko
pravil ravnanja, upravljanja posameznih naravnih virov in preko varovanih
obmoij, kot so narodni, regijski in krajinski parki, rezervati in zaiteni
habitati v okviru evropske mree Natura 2000. Tudi pri ohranjanju narave
poznamo tradicionalni pristop, pri katerem prepovemo vse posege v doloena obmoja (rezervate), druga pa izkoriamo brez omejitev. Bolj celovit
pristop pa je, da poskuamo zagotoviti tako ohranjanje biodiverzitete kot
trajnostno rabo na vseh obmojih. V slovenskih gozdovih na primer govorimo o njihovi multifunkcionalnosti (proizvodne, okoljetvorne in kulturno
pogojene funkcije).

12

TABORNIKOV ODNOS DO NARAVE

Taborniki naravo ljubimo, jo spoznavamo in varujemo. V naravi poteka
veji del nae dejavnosti. V naravnem okolju vzgajamo mlade ljudi, ki bodo
sposobni iveti skladno z naravnim okoljem, naravo drube in s svojo lastno
naravo. Vsaka lovekova aktivnost pa bolj ali manj vpliva na okolje oz. naravo.
Zato ni vseeno, kako se do naravnega okolja obnaamo. Pri vsakem dejanju
v naravi se vedemo kulturno. To pomeni, da moramo stalno paziti, da s
svojim ravnanjem im manj podiramo naravno ravnoteje in da im manj
posegamo v ekosistem.
Seveda to ne pomeni, da se rastlin v gozdu ne bi smeli niti dotikati. Veji
del stvari, ki jih taborniki ponemo, tako ali drugae posega v ekosistem:
nabiranje drv, hoja po travi, sekanje materiala za pionirske objekte, odpadki
in smeti ... Vendar vedno obstaja ve nainov, kako lahko nekaj naredimo.
Netivo lahko naberemo tako, da podremo celo smreko ali da nalomimo le
suhe vejice, za drva lahko uporabimo draje ali pa posekamo najlepe drevo,
smeti lahko odvremo kjerkoli ali pa jih spravljamo v vreko in jih nesemo
domov v smetnjak. Vedno, ko v naravi kaj ponemo, premislimo, koliko
kode bomo s tem naredili in kako bi jo lahko zmanjali. Mnogokrat bomo
opazili, da je tisto, kar je manj kodljivo za naravo, tudi manj naporno in
manj kodljivo za nas same.
Kulturen odnos do narave nam bo omogoil resnino doiveti lepoto narave.
Narava ni lepa le sama po sebi. Lepe so lahko stvari, ki jih v naravi doivimo.
Doivljanje v naravi je globoko povezano z naim odnosom do nje in razumevanjem naravnih zakonitosti. Star Indijanec je neko dejal, da beli ljudje
le poimenujejo vse stvari, niesar pa ne razumejo. Prav tako tabornikom ne
bo koristilo, da znajo nateti pet uitnih rastlin, e jih ne bodo znali poiskati
in pripraviti; ne bo jim koristilo poznavanje vseh dvatisoakov in njihovih
"lepih" slik, e ne bodo doiveli naporov vzpona, veselja na vrhu in zadovoljstva
zveer v dolini. Narava nam omogoa ivljenje. Nauimo se iveti v njej in z
njo, ne da bi jo pri tem uniili.

13

Taborniki hkrati varujemo okolje pred prekomernimi negativnimi vplivi

naih dejavnosti in preko ljubezni do narave vzgajamo odgovoren odnos do
okolja. Kot se e tako dolgo potovanje zane s prvim korakom, tako se tudi
odgovoren odnos do okolja zane pri vsakem posamezniku. Le-ta s e tako
zavestnim delovanjem v svoji neposredni okolici res ne more reiti globalnih
problemov varstva okolja, lahko pa v svoji neposredni okolici veliko pripomore
k temu. Tako ravnanje pa mu daje moralno pravico, da tudi od drugih, od
prijateljev do svetovnih voditeljev, zahteva odgovorneji odnos do okolja.
Narava ne sme biti le poligon za nae aktivnosti, ampak obzirnega ravnanja
vreden prostor, ki nas bogati samo, e smo se pripravljeni podrediti njegovim
pravilom igre.
Navada, da odpadkov ne odmetavamo kamorkoli, spada med osnovna pravila
lepega vedenja tako kot navada, da pozdravimo, ko sreamo znanca, ali pa
se zahvalimo za uslugo. Taborniki nosimo odpadke z akcij domov. e smo
zmogli prinesti polno embalao na izlet, bomo zmogli tudi prazno prinesti
nazaj. Tudi na taboru ne bomo metali odpadkov po tleh in tako bodo odpadle
zoprne falange in druge vrste istilnih akcij.
Naslednja dobra navada v odnosu do narave je spotovanje vsake pojavne
oblike ivljenja v naravi. V naravi smo gostje, ki smo bili ljubeznivo sprejeti, in

14

temu primerno se obnaajmo. Lomljenje vej, zarezovanje lubja dreves, brcanje

gob in vznemirjanje ivali so prav tako nedostojna dejanja, kot e bi na obisku
pri prijazni teti obrcali njenega psa, raztrgali zavese in razbili kavni servis.
Tretja dobra navada, ki bi morala biti med taborniki veliko bolj razirjena, je
poznavanje ivljenja v naravi. im ve bomo o naravi vedeli, tem ve bomo
opazili in tem ve bomo v njej doiveli. Knjigarnike police so polne knjig o
rastlinah, ivalih in drugih pojavih v naravi, napisane so prijazno in dostopno
razlinim starostnim skupinam. e jih bomo brali, jih jemali s seboj na izlete,
nam bo narava razkrila e ve svojih skrivnosti in bolje se bomo poutili v njej.
Tabori, kjer ivi v naravi dalj asa veja skupina ljudi, lahko zelo prizadenejo
naravo v svoji iri in oji okolici, zato mora biti njihova priprava toliko bolj
premiljena. Naravi prijazne reitve moramo predvideti za vse monosti
onesnaevanja okolja na taboru. Pri tem morajo sodelovati vsi taborei, s
imer bomo dosegli dva cilja: bolj odgovoren odnos tabornikov do narave
in isteje okolje. Za to se je vredno potruditi.
Pripraviti tabor, ki bo naravi in ljudem prijazen, ni lahka naloga. Tabor naj
bo izveden tako, da bodo imeli ljudje na koncu o tabornikih dobro mnenje.
Taborei pa se morajo vrniti s taborjenja bolji in bogateji za nove izkunje.
Vodstvo mora poznati osnovne zakonitosti okolja, v katerem bodo organizirali taborjenje. Zato sedaj sledi nekaj osnovnih informacij o najpogostejih
ekosistemih v Sloveniji in o elementih okolja, ki so jih oblikovali.

15

KRAJINA
Splet razlinih ekosistemov, po katerem se taborniki najvekrat gibljemo,
imenujemo krajina. To so gozdovi, polja, travniki, potoki, skalovja, vasi, ceste,
poti in e kaj na doloenem obmoju. Krajine, v kateri se ne bi poznal vpliv
loveka, skoraj ne bomo ve nali.
Tako krajino bi imenovali prakrajino ali divjino. V Evropi teko govorimo
o prvotni divjini, kakrno lahko raziskujemo na redkeje poseljenih obmo
jih, a v zavarovanih obmojih najdemo veje ali manje predele, v katerih je
narava prepuena lastnemu razvoju in jih lahko imenujemo divjina. Na teh
obmojih veljajo posebna pravila in omejitve (npr. osrednje obmoje Triglav
skega narodnega parka). A ne glede na pravila v divjino taborniki vstopamo
s posebnim spotovanjem, zapuamo pa jo, ne da bi za nami ostala sled,
oziroma tako, da prihodnjim obiskovalcem omogoimo vsaj enako izkunjo
narave, kot smo jo doiveli sami.
Krajino, v kateri gospodari lovek, imenujemo kulturna krajina. Razline
krajine delimo e v nekaj tipov. Gozdna krajina je tista, v kateri je najve gozda.
V gozdnati krajini se prepletajo polja in gozdovi. Obmoja, kjer prevladujejo
polja, imenujemo poljedelska krajina. V mestni (urbani) krajini prevladujejo
pozidane povrine. V Sloveniji bomo veinoma sreevali gozdnato krajino,
ponekod gozdno ali poljedelsko. Na sreo imamo mestne krajine e malo.
Pred poselitvijo je Slovenijo veinoma pokrival gozd. Od mlaje kamene dobe
naprej so ga ljudje izsekavali in poigali, da so pridobili povrine za naselja in
pridobivanje hrane. Na bolj kvalitetnih tleh so nastale njive in polja, na manj
kvalitetnih pa travniki in paniki. Slovenska kulturna krajina, kot jo vidimo
danes, kjer se prepletajo gozdovi, travniki in polja z vasmi ter posameznimi
hiami, na vsakem griu pa stoji cerkvica, je plod skrbnega dela naih prednikov, ki so svoje okolje oblikovali tako, da so lahko preiveli in pri tem niso
poruili naravnega ravnoteja. Omogoili so ivljenje mnogih rastlinskih in
ivalskih zdrub, ki jih v gozdnem ekosistemu ni bilo. Njim se lahko zahva-

16

limo tudi za mnoge romantine taborne prostore, na katerih taborimo. e

kmetje opustijo obdelovanje povrin, ki so bile namenjene kmetijstvu, jih
kmalu zarastejo grmovje in drevesa. To je dokaz, da je naravna krajina pri
nas veinoma gozdnata.
V gozdnati krajini gozdovi varujejo polja pred vetrom in ustvarjajo milejo
klimo, loveku pa dajejo drva in tehnini les. V gozdu ivijo ptii, ki uniujejo mnoge kodljivce itd. Taka krajina je uravnoteen sistem, v katerem
ivi kmetija. Ko bomo hodili po naih griih, pomislimo tudi na to, v kakni
medsebojni povezavi so gozdiek, njiva, travnik in potok.

GOZD
Gozd je najvije razvita ivljenjska zdruba na kopnem. V njem ivi veliko
tevilo rastlinskih in ivalskih vrst, znailno podobo pa daje drevje. O gozdu govorimo takrat, ko drevesa zavzemajo ves razpololjivi rastni prostor;
dotikajo se med seboj, bodisi s kronjami ali koreninami. Glede na vrstno
sestavo, drevesne viine, rast in mnoge druge znailnosti so gozdovi zelo
pestri. Govorimo o mnogih gozdnih zdrubah, katerih porazdelitev je odvisna
od rastinih pogojev. Sem spadajo podnebje, nadmorska viina, kamninska
podlaga, prisojnost, globina tal itd. Na vsakem rastiu se razvije gozdna
zdruba, ki je tamkajnjim pogojem najbolje prilagojena. Iz gozdne zdrube
na doloenem rastiu lahko sklepamo na rastine pogoje in obratno. Na
primer: vemo, da gre v borovju za revno rastie, vemo pa tudi, da na revnem
rastiu najbolje raste bor.

SLOVENSKI GOZDOVI
V Sloveniji gozdovi prekrivajo ve kot polovico vse povrine. To uvra Slovenijo med najbolj gozdnate deele. Gozdne zdrube v slovenskih gozdovih
so zelo pestre:
V niinah (do nadmorske viine 300 m) prevladujejo hrastovja in jelevja.
Veino teh gozdov so e v preteklosti spremenili v polja.

17

Grievje (300 do 600 m) v glavnem prekriva gabrovje s hrasti. Na obmojih,

kjer so v preteklosti pretirano steljarili (grabili listje za steljo), na zakisanih
tleh prevladuje borovje. Kras so v zadnjem stoletju pogozdili s rnim borom,
saj je bil poprej e povsem gol.
V gorskem viinskem pasu (600 do 1500 m) raste veina slovenskih gozdov.
V celem pasu prevladujejo razlina bukovja. V nijih predelih gre za bukovja
s hrastom, v vijih za jelova bukovja. Marsikje najdemo iste bukove sestoje.
Smreka tvori naravne gozdne zdrube predvsem na gorskih planotah in
v mraziih. V preteklosti so jo zaradi njene gospodarske vrednosti veliko
sadili tudi drugod, tako da danes marsikje govorimo o zasmreenih sestojih.
V alpski pas (nad 1500 m) segajo le gozdovi ob zgornji gozdni meji. Najvije
segajo macesnovi sestoji v Julijskih Alpah ponekod do viine 1900 m. Na
junem obrobju Alp in na Sneniku tvori gozdno mejo bukev, ponekod v
Karavankah in Kamnikih Alpah pa smreka.

POMEN GOZDA
Gozd je za loveka pomemben zaradi ve razlogov. V glavnem delimo njegove
funkcije v tri skupine:
Okoljetvorne funkcije. Gozd je zelo pomemben, najbolj naraven del naega
okolja. S koreninami varuje tla pred izpiranjem, zadruje vodo, da enakomerneje odteka, s kronjami blai vetrove in isti zrak, na plazovitih obmojih
ovira nastanek plazov in prepreuje kotaljenje kamenja na strminah.

18

Proizvodne funkcije. Gozd je velika naravna tovarna lesa, ki je zelo pomembna gospodarska surovina. Lesa smemo posekati le toliko, kolikor ga sproti
zraste, sicer ga gozdovi ne bi mogli trajno proizvajati. Kmalu bi jih uniili. Ob
pravilnem gospodarjenju z gozdovi pa od lesa ivijo gozdarji, lesna industrija,
papirnice in drugi. Poleg lesa gozd "proizvaja" e gobe, borovnice, jagode,
zdravilna zelia, hrano za ivali itd.

Kulturno pogojene funkcije. V ivljenju loveka in drube ima gozd veliko

veji pomen kot le za proizvodnjo lesa in varovanje naravnega okolja. Ta
pomen je doloen s loveko kulturo. Med tovrstne funkcije tejemo oddih
in rekreacijo, lepoto gozda, uno-vzgojni, znanstveni, spomeniko-varstveni
in obrambni pomen. Bivanje in gibanje v gozdu za loveka pomeni posebno
doivetje, kar taborniki dobro vemo.

19

Za nartno gospodarjenje z gozdovi skrbijo njihovi lastniki in gozdarji, tako

da skladno izpolnjujejo vse zgoraj natete funkcije gozdov, pa glede na posamezne potrebe in monosti. Velika veina gozdov v Sloveniji je v zasebni
lasti, vendar Zakon o gozdovih vsem omogoa pravico nekodljivega vstopa
v gozd, vkljuno z nabiranjem gozdnih sadeev in gob, kadar to ni izrecno
prepovedano. Za tabornike je ta pravica zelo pomembna, saj omogoa ne
ovirano gibanje po naravi. A ob njenem uveljavljanju moramo skrbeti, da je
naa prisotnost v gozdu res nekodljiva. Kadar pa elimo postaviti tabor ali
nabirati les za ogenj, moramo pred tem dobiti soglasje lastnika.
K pestrosti gozdnega ekosistema pripomorejo jase, najsi so posledice golosekov in se zaraajo ali so druganega nastanka. Predvsem poveajo ponudbo
hrane za gozdne ivali. Pomembno prebivalie za razne vrste organizmov
v gozdu so tudi suha debla odmrlih dreves. V njih se naselijo uelke, ki se
z njimi prehranjujejo, in ptii, ki v njihovih deblih gnezdijo olne, detli
in sove. olne in detli se hranijo z uelkami, ki v gozdu povzroijo hudo
kodo, e se preve namnoijo, zato je prisotnost teh ptiev zelo zaelena.
Prisotnost vode v gozdu, pa naj bo to potok ali samo lua, je pomembna za
veliko razlinih vrst ivali. Voda ni samo za pitje: dvoivke se v njej razmnoujejo, divji praii kaluajo kar je e najbolj podobno kopanju, a po njem niso
isteji, temve blatneji, blato ob vodi pa je gradbeni material za nekatera
ptija gnezda. Poseben tip gozdov so logi gozdovi na mokrih tleh, ki so
obasno poplavljeni. Razvojni ciklus mnogih ueljih vrst, dvoivk, ptiev
in sesalcev je vezan na stik vode in kopnega. Ekoloke nie nudi tudi vrstam,
ki niso izrazito vezane na vodno okolje. Zaradi unievanja teh gozdov, ki so
na za loveka najbolj zanimivih obmojih vzdol rek, je veina vrst rastlin
in ivali, ki so vezane izkljuno nanj, redka in ogroena.
Veliki kompleksi gozdov so prebivalia naih najvejih zveri, kar zahteva
malce bolj pazljivo gibanje po njih. V njih ivijo volk, ris in medved. im
manji so kompleksi gozda, tem manjim ivalskim vrstam nudijo zavetje.

20

NEKATERE POMEMBNEJE DREVESNE VRSTE V

SLOVENIJI

Breza (Betula pendula Roth.)

Breza raste po vsej Sloveniji na slabih rastiih, posekah itd. Je izredno
prilagodljiva in z lahkim semenom hitro naseli vsako goljavo.
Brezovo deblo je vitko in prekrito z znailnim belim lubjem, ki v starosti
razpoka in postane rno. Veje so tanke in visee. Listi so rombine oblike z
dvakrat ostro napiljenim robom. Cveti zgodaj spomladi (maice).
Brezov les je svetel, slabo cepljiv, zelo elastien in mnogostransko uporaben.
Vasih so iz brezovine izdelovali cokle. Ni obstojen, ima pa veliko ogrevno
mo. Brezovo lubje je tudi zelo dobro netivo.
Iz brezovih vej je mogoe izdelati zelo dobro metlo, listi pa vsebujejo veliko
vitamina C.

Bukev (Fagus sylvatica L.)

Bukev je najbolj pogosta drevesna vrsta v Sloveniji. Veinoma raste v gorskem pasu.
Ima mono razvejano deblo, pokrito z gladkim sivim lubjem. Veje so znailno
rdeerjave, listi pa ivozeleni, jajasti in celorobi. Po nekaj plodov irov se
skriva v bodiasti bukvici. Bukov les je svetel in enoten z znailnimi rde-

21

kastimi rticami. Je trd, zato ga je teko obdelovati in zabijati eblje vanj,

rad se kolje. Pri pionirstvu uporabljamo predvsem svee okroglice manjih
premerov, ki jih je marsikje na pretek, so pa razmeroma teke in jih moramo
vezati z vrvjo. Suice so pirave (trhle) in zato neuporabne. Les daje v roki
prijeten obutek, zato ga veliko uporabljajo za roaje orodij, eprav vasih
ni dovolj trden. Ima odlino kurilno vrednost, iz njega gejo oglje. Bukova
drva kurimo, ko elimo dosei visoke temperature pri kuhanju ali peenju.

Bukev semeni vsakih nekaj let, ko so za to ugodni pogoji. ir dozori jeseni

in pade iz bukvice. Takrat ga je po tleh vse polno. Surov ni uiten, lahko pa
ga praimo in meljemo v moko ali stiskamo iz njega maobo. Uitno je tudi
mlado listje, dokler je svetlo zeleno in puhasto.

Hrast (Quercus spp.)

Pri nas raste ve vrst hrastov: dob, graden, puhavec, cer, rnika ... V glavnem
rastejo v nijih predelih: dob v niinah z visoko podtalnico, ostali pa v toplih
legah v grievju, e posebej rnika, ki raste le v primorju in je zimzelena.
Najbolj razirjena sta dob in graden.
Skupna znailnost vseh hrastov je razbrazdano lubje, elod in pernato deljeni listi (le
rnika ima enostavne). Dob in graden se
razvijeta v mogona drevesa. Hrastov les
velja za zelo kakovostnega. Na prerezu so
jasno vidni venci vodovodnih cevi.

22

Jedrovina je temnorjava, zelo odporna proti trohnenju in obstojna v vodi.

Obdaja jo svetel kolobar beljave, ki je manj obstojna. Za obdelavo hrastovine potrebujemo odlino orodje, delo pa poteka poasi, saj je les zelo trd.
Iz njega delajo ladje, hie, podboje, mostove, sode, skratka stvari, ki morajo
biti mone in vzdrljive. Taborniki ga bomo torej uporabili takrat, ko bomo
eleli narediti kaj trajnega in lepega. Ima slabo kurilno vrednost kot bukev,
predvsem pa teko zagori.
elod je uiten kot ir. Lahko ga uporabimo kot vir kroba in maobe, slui
pa tudi kot kavni nadomestek.
Hrastovo lubje vsebuje veliko tanina, ki ga uporabljajo za strojenje ko.

Javor (Acer spp.)

Javorov je v naih krajih ve vrst: gorski, ostrolistni, poljski ali maklen, trokrpi, topokrpi javor. Gorski javor je najbolj razirjen v gorskem pasu, ostali
pa v niinah in grievju, predvsem na Primorskem. Razline vrste javorov
rastejo na razlinih rastiih: gorski predvsem na vlanih tleh kot primes
v bukovih gozdovih, ostrolistni skupaj s hrasti, maklen kot polnilni sloj v
hrastovih gozdovih in v omejkih ob poljih, topokrpi in trokrpi javor pa v
toplih krakih gozdovih. Glavna znailnost javorov so dlanasto deljeni listi,
ki imajo navadno pet krp. Cvetovi so zdrueni v grozdasta socvetja. Cvetijo
ob olistanju, plodovi pa dozorijo na jesen. Plodovi imajo po eno krilce in so
po dva in dva zdrueni v "helikopterke".

23

Javorov les je svetel, mehek in homogen. Ni pretirano trden, mogoe pa ga je

zelo lepo obdelovati, predvsem zgladiti. Zato je zelo cenjen za razne uporabne
predmete, posebej znane pa so javorove mizne ploe. Na prostem ni obstojen.
Iz javorovega drevesnega soka je mogoe pridobivati sladkor, vendar zarezovanje lubja pomeni hudo pokodbo drevesa in sok nabiramo le v najhuji sili.

Jesen (Fraxinus excelsior L.)

Javor raste po vsej Sloveniji, posamino ali v skupinah, primean drugim
vrstam, najvekrat na vlanejih mestih.
Ima vitko deblo, mone veje in svetlo kronjo. Lubje je v mladosti gladko,
kasneje pa vzdolno razbrazdano. Listi so sestavljeni iz 7 do 13 pernato
razporejenih jajastih listiev. Jesenov les je svetlo rumen in ima zelo dobro
vidne venasto razporejene vodovodne cevi. Je trd in izredno proen, zato
ga najve uporabljajo za razne portne rekvizite in roaje orodij.

Mogoe ga je zelo lepo obdelati, predvsem tesati in drzati (gladiti). Uporabimo

ga takrat, ko potrebujemo veliko zanesljivost in trdnost. Pri delu z jesenovim
roajem roke po doloenem asu zanejo pei, zato ga uporabimo le pri
orodjih, ki se rada lomijo (cepin, sekira) ali jih malo uporabljamo. Liste in
plodove uporabljajo v ljudskem zdravilstvu.

Kostanj (Castanea sativa Mill.)

24

Pravi kostanj raste po grievju vse Slovenije, predvsem na kislih tleh na

fliu in peenjakih. Kostanjevo deblo je v mladosti prekrito z gladkim tem

nim lubjem, ki kasneje vzdolno brazdasto razpoka. Listi so veliki, suliasti

z agastim robom. Cveti pozno pomladi, plodovi pa dozorijo oktobra. Po tri
do sedem plodov kostanjev je shranjenih v jeici, ki odpade z drevesa. Kostanjev les je podoben hrastovemu, a je manj kvaliteten. Dobro je obstojen na
suhem in v vodi. Uporabljajo ga za elektrine drogove in vinogradniko kolje.
Dobro se cepi, teko pa zagori zaradi velike koliine negorljivih snovi v lesu.

Kostanji (plodovi) so zelo dobra hrana. Iz njih je mogoe pripraviti razline

jedi, uitni pa so tudi surovi. Najve jih je mogoe nabrati pod drevesi, ki
imajo veliko svetlobe na samem ali ob robu gozda. Cvetovi kostanja so
pomembna ebelja paa.

Leska (Coryllus avellana L.)

Leska je grmovna vrsta, ki raste po vsej Sloveniji ob gozdnih robovih in med
travniki.
Navadno je do pet metrov visok grm z ve debli, ki so debela do 15 cm. Listi
so dolgi do 10 cm in ravno toliko iroki, listni rob je dvakratno ostro napil
jen. Cveti pred olistanjem (maice z rumenim cvetnim prahom), leniki pa
dozorijo septembra.
Znailnost leske je, da so debelca in veje dokaj ravne in da lahko v istem
grmu najdemo palice vsakrnih dimenzij od ibe do kola. Les je proen,
lahek in ga je lahko rezati, zato je leska za tabornike zelo uporabna. Lahko

25

jo uporabljamo za gradnjo manjih pionirskih objektov, za makete, za pletenje koar, za popotno palico itd. Leniki so odlina hrana. Vsebujejo do 50
odstotokov maob, zato so zelo hranljivi. Jemo lahko surove, najbolji pa
so suhi in pripravljeni v kakni slaici.

Lipa (Tilia spp.)

Pri nas poznamo dve vrsti: lipo in lipovec. Obe rasteta posamezno po niinskih
gozdovih, pa tudi kot okrasna drevesa, predvsem na podeelju.
Na prostem imata obe vrsti mono deblo z okroglo kronjo. Lubje je v
mladosti gladko, kasneje pa vzdolno razpokano. Listi so srasti, nesimetrini, koniasti in imajo nazoban rob. Pri lipi so listi veliko veji kot pri
lipovcu. Lipa cveti pred lipovcem, oba pa pozno spomladi. Za cvetove je
znailen podolgovat ovrni list, sredi katerega je pecelj s socvetjem. Plodovi oreki dozorijo septembra.

26

Lipov les je svetel, lahek, mehek in neobstojen. Najve ga uporabljajo rezbarji

in kiparji, saj ga je mogoe zelo lepo oblikovati. Iz lipovih cvetov pripravljajo
odlien doma aj, pomembni pa so tudi kot ebelja paa.

Vrba (Salix spp.)

V Sloveniji raste ve kot dvajset vrst vrb. Rastejo ob vodnih tokovih, na grunatih in nerodovitnih tleh, zaraajo poseke. Plazea vrba je lesna rastlina,
ki raste najvije v gorah. Najbolj znana je vrba alujka, ki pa je predvsem
parkovno drevo. Vrbe so drevesa ali grmi. Listi so na vejah razporejeni premenjalno in imajo po dva prilistka. Pri veini vrb so listi suliasti, spodnja
in zgornja listna ploskev pa sta razline barve. Veje so ibaste, e posebej, e
je bilo drevo v preteklosti obsekano.

Vrbe cvetijo zgodaj spomladi ali celo pozimi (maice), plodovi pa zorijo maja
in junija. Semena so opremljena z dlaicami, tako da jih veter raznaa na
velike razdalje. Vrbove ibe veliko uporabljajo za pletenje koar in podobnih
izdelkov. Pletarstvo pride v potev tudi pri mnogih tabornikih izdelkih.
Spomladi, ko je lubje muevno, iz vrbovih vej izdelujemo pialke.

Bor (Pinus spp.)

Pri nas rastejo tri vrste bora: rdei, rni in ruevje. Rdei bor je razirjen po
vsej celinski Sloveniji, kjer poraa slaba rastia (kisla in bazina) predvsem
v grievju. rni bor ima pri nas le nekaj naravnih strmih skalnatih bazinih
rasti, zelo pa je razirjen na Krasu, kjer so ga v preteklih sto letih sadili kot

27

edino vrsto, primerno za pogozdovanje krakih goliav. Ruevje tvori pas

rastlinstva nad zgornjo gozdno mejo v vseh naih gorah.
Bori so zimzeleni iglavci. Rdei in rni bor imata ravno deblo, ruevje pa je
plazee. Vsi imajo debelo, razbrazdano lubje in veliko smole. Lubje rdeega
bora je rdeerjavo. Odmrle veje rdeega bora odpadejo, zato ima navadno le
kratko kronjo. Znailnost rnega bora pa je, da vrni poganjek v starosti zavije
v stran in se spremeni v vejo, kronja pa postane denikasta. Borove iglice
rastejo v parih okrog in okrog vejice. Cvetijo spomladi, stori pa dozorijo ele
naslednje leto jeseni. Stori rnega bora so v notranjosti znailno sajasto rni.

Borov les ima rumenkastobelo beljavo in rjavkastordeo jedrovino. Je lahek,

mehek in smolnat. Jedrovina je precej obstojna. Dobro gori. Obdelovati ga
je mogoe podobno kot smrekovino, najve pa ga uporabljajo za stavbno
pohitvo (okna, vrata, opai).
Iz borovih iglic lahko skuhamo osveilen aj, lahko pa jih tudi veimo za
premagovanje eje.

Jelka (Abies alba Mill.)

Jelka je prav tako zimzelen iglavec. Skupaj z bukvijo tvori cel pas gorskih
gozdov jelovih bukovij ki pokrivajo ves visoki kras, del Pohorja in pobo
ja Alp. To so proizvodno zelo pomembni gozdovi. V niinskih predelih jo
sreamo le redko.

28

Jelka je na prvi pogled podobna smreki. V mladosti ima prav tako stoasto
kronjo, ki pa v starosti na vrhu izgubi koniasto obliko in se razvije v nekaken
ko. Jelovo lubje je skoraj belo in zelo dolgo ostane gladko. Iglice so ploate,
na koncu prirezane, na spodnji strani pa imajo po dve srebrni progi listnih re.
Cveti spomladi, valjasti stori pa dozorijo oktobra. Stori so na vejah obrnjeni
navzgor in razpadejo na drevesu. Le redko jih najdemo na tleh. Jelov les se od
smrekovega razlikuje le po tem, da nima smolnih kanalov. Jelka ima smolo
le v lubju. Tudi uporabnost jelovega lesa je enaka kot pri smreki. Lesarji zato
obe vrsti zdruujejo pod istim pojmom: smreka-jelka.

V zadnjih desetletjih gozdarji opaajo, da se jelka po celi Evropi sui. Razlogi

za to e niso povsem pojasnjeni. Jelka je prvi znanilec umiranja gozdov, ker
je verjetno najbolj obutljiva na lovekove vplive. V preteklosti so namre
mono spreminjali sestavo naravnih jelovo-bukovih zdrub, tako da so zatirali
bukev. S tem so poruili naravno ravnoteje in zmanjali odpornost ekosistemov. Ko se je pridruilo e onesnaenje zraka, se je prizadetost zdrube
pokazala v propadanju jelk. Danes je tako v Sloveniji le e malo zdravih jelk.
Pomlajevanje ovira pretevilna divjad, ki objeda poganjke.

29

Macesen (Larix decidua Mill.)

Macesen je na edini listopadni iglavec. Po naravi raste v gorskem in alpskem
pasu severne Slovenije. Prilagojen je ekstremnim rastinim razmeram v
gorah. Je izredno svetloljuben in ne prenese nikakrnega zasenenja. Zaradi
gospodarske vrednosti ga sadijo tudi drugod.

Macesen ima mono deblo z zelo debelim rdekasto-sivim razbrazdanim

lubjem. Kronja je svetla. Veje so ibaste in krhke. Mehke svetlozelene iglice
rastejo v opih na kratkih poganjkih. Cveti spomladi ob olistanju, seme v
majhnih storih pa dozori jeseni.
Macesnov les ima znailno rdee obarvano jedrovino, je srednje trd, srednje
teek, zelo elastien in obstojen. Zaradi lepote in kvalitete je zelo cenjen. V
pionirstvu je uporaben enako kot ostali iglavci.

Smreka (Picea abies (L.) Karst.)

Smreka je zimzeleno iglasto drevo, razirjeno po vsej Sloveniji, razen v primorju. Po naravi tvori gorske gozdove na visokih planotah, zaradi gospodarske
vrednosti pa so jo v preteklosti sadili tudi v niinah.
Je visoko drevo z ravnim deblom in stoasto kronjo. Lubje je tanko, rdekastorjavo, zgodaj razpoka in se lui v obliki lusk. Veje rastejo iz debla v

30

vretencih. Iglice so v prerezu rombaste oblike in imajo bodeo konico. Cveti

spomladi. Stori, ki so obrnjeni navzdol, dozorijo oktobra, odprejo pa se
navadno ele spomladi. Stari stori odpadejo z drevesa celi.

Smrekov les je lahek, enakomerno raen, smolnat in dokaj trden. Lahko

zagori, pa tudi hitro pogori. Za kurjavo se uporabljajo tudi stori, drobne
suhe vejice so najbolje netivo. Smrekovino je enostavno obdelovati, zelo
rada pa se cepi. Iz nje delajo najrazlineje izdelke, od desk do skodel, posebej
primerna je za ostreja. Smrekove oblice so zelo primerne tudi za pionirske
objekte. Pri tem uporabljamo predvsem suice, ki v gozdu e dolgo ohranijo
primerne lastnosti za uporabo.
Smrekove veje uporabljamo za pripravo leia in strehe v bivaku.
Smola je uporabna kot lepilo in tesnilo ter kot gorivo, na primer za bakle.
Naberemo jo lahko na torih ali na ranjenih deblih. Namenoma raniti drevo,
da bi prili do smole, je nekulturno in prepovedano.
Smrekove iglice so zelo uporabne za pripravo osveilnega aja, iz mladih
poganjkov pa s sladkorjem pripravljajo odlien sirup.

31

TRAVIA
Veina travi na Slovenskem je posledica izsekavanja gozdov za pridobivanje
povrin za pridelavo hrane. Izjema so le alpinski travniki nad drevesno mejo.
Delimo jih na travnike, ki so vekrat letno koeni in jih tudi gnojijo, senoeti,
ki jih enkrat letno kosijo, potem pa na njih pasejo ivino, in na panike, na
katerih samo pasejo. Lazi so izkrene gozdne povrine v gorskem svetu, ki
jih kosijo; tam so tudi planine, ki so namenjene zgolj pai.
Kljub temu da je veina rastlin na travniku trav, pa najdemo poleg njih tudi
veliko zeli, med katerimi so napomembneje metuljnice, zaradi svoje
zmonosti vezave duika v tla. Na prisotnost zeli na travnikih povrinah
mono vpliva nain gospodarjenja z njimi. Trav konja ne prizadene, saj imajo
rastna tkiva tako nizko, da ostanejo nepokodovana. Zelia pa imajo ta tkiva
na vrikih in jih ob konji odstranijo. Zato je na travnikih, ki jih pogosteje
kosijo, ve trav in manj zeli. Nekatera zelia pa so se uspela prilagoditi
tudi konji, na primer s tem, da odcvetijo e pred konjo. Toda tudi te vrste
vedno bolj izginjajo s travnikov, saj kmetje kosijo vedno bolj zgodaj, ker
je takrat vsebnost beljakovin v travah veja. Na sestavo rastlinskih vrst na
travnikih mono vpliva tudi gnojenje, saj izloa vrste, ki ne prenesejo bogatih
tal. Posebno so obutljive kukavice.
eprav na prvi pogled ni opazno, je na travia vezano veliko tevilo ivalskih
vrst. Veina je uelk, ki so le obasni obiskovalci, nekatere pa gradijo svoje
domove v tleh ali na travnih bilkah. Zanimivi so pajki, ki so se prilagodili
konji tako, da ne spletajo mre med travnimi bilkami, kjer bi bile med konjo
uniene, ampak v tleh, ali pa lovijo plen kar brez njih. Hrano na travnikih
najdejo tudi dvoivke, plazilci, veliko vrst ptic in sesalcev. Veina si na travniku samo ie hrano, redki pa tam tudi stalno ivijo, kot na primer poljski
krjanec, krt in voluharice travnik je le slabo skrivalie.
tevilo ekolokih ni na travniku mono poveajo posamezna drevesa ali
grmovnati pasovi med posameznimi parcelami. Ti omogoajo ivalim varen
prehod iz enega predela v drugega, jim sluijo kot skrivalia ob poitku,

32

so opazovalnice in prostori za razmnoevanje. al zaradi intenzivnejega

kmetijstva vedno bolj izginjajo, eprav itijo okolike obdelane povrine
pred premonim vetrom, ivali, ki jim nudijo zavetje, pa pospravijo mnoice
uelk, ki delajo kodo na pridelkih.
Taborni prostori, ki so pogosto v uporabi, imajo tako pokodovano travno ruo,
da si od tabora do tabora ne opomore ve, in nas vsako leto znova priakajo
"plee" gole zemlje. Zgodaj spomladi razrahljano zemljie in posejano seme
trav, ki rastejo v okolici najbolji je seneni drobir iz kozolca blinjega kmeta
bodo mono popravili stanje. "Pleo", ki nastane na ognjiu pa prepreimo
tako, da na zaetku tabora previdno odstranimo kose travne rue skupaj z
zemljo in jih shranimo v senci, obasno zalivamo, po konanem taborjenju
pa ponovno namestimo na ognjie in dobro zalijemo.

VODE
Slovenija je bogata z vodami, ki se pretakajo po potokih, rekah in jezerih to
so vodni ekosistemi. al je veina voda onesnaena in je potrebna previdnost
pri njihovi uporabi, tako za pitje in kuhanje kot za kopanje. Neko je veljalo

33

reklo, da se voda oisti, ko stee ez sedem kamnov. Takrat e ni bila v uporabi

taka mnoica kemikalij, od katerih jih precej ni mono razgraditi v naravnih
procesih. To lastnost vode imenujemo samoistilna sposobnost vode in je
odvisna od prisotnosti dovolj velikega tevila razlinih vodnih organizmov,
koncentracije kisika in dovoljnjega asa za razgradnjo. Vodni organizmi,
ki opravljajo razgradnjo, ivijo v prerasti na kamnih, pod njimi, na vodnih
rastlinah in v zgornjih plasteh nanosov mivke ali proda.
Tolmuni, brzice, sipine in pragovi dajejo monost preivetja zelo razlinim
vrstam vodnih organizmov, pragovi in brzice pripomorejo k nasienosti vode
s kisikom, v tolmunih pa se hitrost vode zmanja, tako da imajo organizmi
dovolj asa za razgradnjo. V vodotokih s tako razgibano strugo lahko poteka
razgradnja snovi zelo intenzivno. Tudi zarast na breini je pomembna za uspe
nost samoistilnega procesa. e je dovolj bogata, oseni strugo in preprei,
da bi se voda v njej preve segrela. V topleji vodi je namre raztopljenega
manj kisika kot v hladneji. Poleg tega pa daje zavetje mnogim vrstam ivali,
predvsem ptiem, uelkam, dvoivkam in mali divjadi. istilne naprave, ki
jih je zgradil lovek, oponaajo te principe ienja onesnaene vode, le da
za to porabijo precej ve energije.
V gorskih potokih, kjer je padec velik, dotok hranilnih snovi pa majhen, je
tudi vodnih organizmov malo. Hiter vodni tok trga breino in z dna odnaa prod. Ko se tok umiri in je veji dotok hranilnih snovi listje in drugi
rastlinski deli, delci prsti in podobno se povea tudi tevilo razlinih vrst
organizmov, ki pa so prisotni s samo nekaj osebki. Veinoma so to larve
uelk. Vodotoki v dolinah imajo poasen tok, v njih ivi veliko razlinih
vrst vodnih organizmov, ki so zastopani z majhnim tevilom osebkov. To
je znak, da je zdruba stabilna in lahko kljubuje precejnjim spremembam
okolja. Zaradi zmanjanja hitrosti voda odlaga material, ki ga nosi s seboj,
najprej najteje delce, nato pa vedno laje. Nastajajo prodia in sipine. Ko
se hitrost vodnega toka e zmanja, zane voda oblikovati krivine, ki pa jih
ob izrazito visokih pretokih prestavlja. Nastajajo stranski rokavi, ki se lahko
povsem loijo od struge in imajo z njo zvezo samo ob visokih vodostajih.

34

Taki biotopi so silno bogati razlinih vrst ivali in rastlin, al pa so vedno

redkeji zaradi razlogov, ki smo jih omenili e pri logih. Znailnost mono
onesnaenih vodotokov pa je prisotnost majhnega tevila vrst vodnih organizmov, ki pa se pojavljajo v silnih mnoicah. Glede na prisotnost posameznih
vrst vodnih organizmov, razvramo vode v kakovostne razrede. Taka analiza
daje informacijo o povpreju kakovosti vode v daljem asovnem obdobju,
v primerjavi s kemijsko analizo, ki da informacijo o trenutnem stanju vode.
Tudi pojavljanje posameznih ribjih vrst je odvisno od hitrosti vodnega toka
in koliine raztopljenega kisika. Postrvi ivijo v vodotokih s hitrim tokom,
podusti, mrene in platnice so najpogosteje v srednjih delih, linji, somi in
krapi pa v spodnjih tokovih s povsem umirjenim tokom.

Vmesno podroje med kopnim in vodnim okoljem so mokria. Zanje je znailno, da je zemljie stalno mokro, kar ustvarja posebne pogoje za rast rastlin
in redke so se temu prilagodile. Tla so slabo prezraena in revna z duikom,
zato so se na njih razvile mesojede rastline, ki na ta nain pridobivajo duik.
Mokria, na katerih rastejo otni mahovi, so visoka barja.
Mokria so habitati, ki izginjajo najhitreje. Z regulacijami in hidromelioracijami so jih veliko e spremenili v kmetijske ali pozidane povrine, kar
negativno vpliva na vodni reim. Mokria so namre sposobna zadrevati
velike koliine vode in jo nato postopno oddajati. Zato voda ob nalivih ne

35

odtee takoj v strugo, kar preprei poplave v niinskih predelih, ampak odteka poasneje in ohranja viji vodostaj tudi v sunih obdobjih. Ob regulaciji
struge vodotokov razirijo in izravnajo krivine, da voda im hitreje odtee.
V takih strugah pa je pestrost vodnega ivlja zmanjana in samoistilna
sposobnost vode je nizka.
Podobne posledice ima veina vodnogospodarskih posegov v vode; ob
poveani pretonosti strug izgine veliko tevilo rastlinskih in ivalskih vrst.
Zaradi negativnih posledic tovrstnih posegov v preteklosti smo pria vse ve
renaturacijam in ekoremediacijam vodotokov in mokri, katerih namen je
ponovno vzpostaviti naravno uravnavanje vodnega reima.
Vodni ekosistem so tudi jezera. Njihovo ivljenje opredeljujejo obdobja, ko
je zaradi plastovitosti vode, ki je posledica razlinih temperatur posameznih
plasti, dvig hranilnih snovi z dna, kjer se nabirajo, onemogoen, in pomladanskega ter jesenskega meanja vode, ki vodni prostor nasiti z raztopljenimi
hranilnimi snovmi. Tudi jezera imajo svoj ivljenjski ciklus: najprej so bistra,
nasiena s kisikom, revna hranilnih snovi taka so naa visokogorska jezera.
V ve tiso letih se naberejo na dnu hranilne snovi, ki za svoj razpad porabijo
ves kisik, tako da nastane na dnu mrtva cona brez kisika take so razmere
v Blejskem jezeru. lovekove dejavnosti tak proces izredno pospeijo. Ko
hranilne snovi napolnijo vso jezersko kotanjo, nastane movirje, ez as se
osui in vse preraste gozd. Jezera je zgradil lovek zaradi razlinih zahtev
po vodi: v energetske namene, za rekreacijo, za potrebe kmetijstva. Tudi
ta jezera imajo enak letni ritem meanja in plastovitosti vode, so pa e bolj
podvrena staranju, saj je dotok hranilnih snovi vanje praviloma intenziven.
Za naravno ravnovesje so pomembni tudi manji vodni ekosistemi, kot so
lue, kali, mlake, ribniki in podobno. Nudijo vodo za pitje, monost razmnoevanja na vodo vezanim ivalskim vrstam in rastie vodnim rastlinam.
Tudi e presuijo v sunem delu leta, omogoajo razvoj vsaj tistih vrst, ki so
v dobi razmnoevanja, to pa je obiajno spomladi, vezane na vodo, potem pa
je ne rabijo ve. Tipien primer uporabnikov teh vodnih prostorov so abe.

36

GORE
V visokih gorah ne moremo govoriti o enem habitatu, eprav so se vsi oblikovali pod enakimi pogoji. Kratko obdobje rasti, mono sonno obsevanje,
velike temperaturne spremembe in pomanjkanje hranilnih snovi so znailni
za veino od njih, pa naj si bodo to skalne razpoke, razlini tipi travi, poljane
ruja ali posamezna drevesa. Rastline so se tem neugodnim razmeram prilagodile z nizko rastjo, belimi dlaicami, ki odbijajo svetlobo, in zmonostjo,
da v nekaj mesecih poenejo, zacvetijo in dozorijo plodove. Veinoma so tudi
intenzivneje obarvane kot njihove sorodnice v dolinah.

V teh neugodnih razmerah ivijo tudi ivali, eprav veina le v poletnih mesecih. Zimski as je tako neugoden, da ga veina ivali, ki ostanejo v gorah,
preivi bolj ali manj neaktivno.
Ta svet je mono ranljiv, saj razpolaga z malo hranilnimi snovmi in ima neugodne vremenske pogoje. Vsaka preobremenitev pomeni poruitev ravnoteja,
ki se teko ponovno vzpostavi. e se zaradi preintenzivne pae pretrga travna
rua, zane tam, zaradi vejega nagiba terena in intenzivnih padavin, delovati erozija. Hranilne snovi se izperejo in obnavljanje rue je onemogoeno.
Podobne pokodbe lahko povzroijo tudi prepogosti obiskovalci ali vonje z

37

gorskimi kolesi. Tudi vnaanje onesnaenja v ta prostor ima huje posledice

kot v dolini. Zaradi kratkega obdobja vijih temperatur, pri katerih lahko
razlini organizmi opravijo razgradnjo, je koliina predelanih snovi nizka
in hitro pride do kopienja onesnaenja. Zato pri obisku teh predelov vanje
niesar ne nosimo, niti niesar ne odnaamo iz njih nabiranje cvetja spada
med nekulturne navade.

JAME
V jamah se je as za loveke obutke ustavil. Odtis naega evlja bo v jamski
ilovici viden e desetletja. V nepredirni temi in hladu se spremembe odvijajo
tako poasi, da jih brez intrumentov ne zaznamo. Pa vendar so tudi tam ivali,
predvsem uelke, sposobne preiveti. So brez oi, pogosto z debelimi zadki,
za katere e ne vemo, zakaj so taki, brezbarvne ali bledo obarvane in zaradi
pomanjkanja hrane silno redko posejane. Vse so z zakonom zavarovane, prav
tako kot vse tvorbe v jamah, ki sta jih izoblikovala apnenec in voda. Obiski
tega sveta morajo biti zaradi vseh teh razlogov e posebej skrbno nartovani,
udeleenci pa opozorjeni na obzirnost do tega okolja.
In e zjutraj ob studencu nekje na dolenjskem ali notranjskem krasu najdete
loveko ribico, si jo spotljivo oglejte, potem pa ji dajte mir, saj se bo vrnila
v svoje tihe, temne sobane.

38

ZAVAROVANE VRSTE RASTLIN,

GLIV IN IVALI V SLOVENIJI
Zavarovane vrste so tiste, ki jih varujejo razlini pravni predpisi, s katerimi
je doloeno, v kolikni meri je posamezno vrsto e dovoljeno izkoriati.
Stopnje varovanja so razline in vsaj za nekatere obiajne vrste je prav, da
jih tudi taborniki poznamo.
Poleg pravnih dokumentov o zavarovanosti vrst so pomembni tudi t.i. rdei
seznami, na katere so uvrene redke in ogroene vrste, ki pa jih je e precej
ve kot zavarovanih. Tako je na rdeem seznamu ez 500 vrst praprotnic
in semenk, nekaj 100 vrst mahov, 111 vrst gliv, skoraj vse vrste dvoivk in
plazilcev in na stotine vrst drugih ivali.
S stalia varovanja vrst so pomembna tudi doloila na nekaterih naravovarstveno pomembnih obmojih, ki tam v celoti prepovedujejo nabiranje
divjerastoih organizmov, zato je treba tam vedno pridobiti izrecno dovoljenje.
Najveje tako obmoje je Triglavski narodni park.

Rastline
Zavarovanih je okoli 300 vrst cvetnic in praprotnic. Med njimi so popolnoma
zavarovane vse narcise, planika, divji nageljki (razen brkatega), vsi netreski,
vse rosike, ve vrst sviev, vse divjerastoe orhideje (kukavievke) in lilije.
Pri nekaterih vrstah je stopnja zavarovanosti nija, tako je samo za osebne
namene dovoljeno dnevno nabrati najve po en opek kronic (velikih zvonkov), arnike, pasjega zoba in lobodike; pri malem zvonku, ciklami, marnici
in telohih pa je dovoljeno nabiranje v asu cvetenja, ne pa tudi izkopavanje
ali nabiranje plodov.
Zavarovanih je tudi peica vrst mahov, med drugim sneni mah, ki oblikuje
znailne polkrone blazinice, in otni mahovi z ve vrstami.

39

Glive
Zavarovanih je 41 vrst gliv, med njimi sta znani karelj in vraji goban. Poleg
tega velja omejitev nabiranja uitnih gob, tako da posameznik lahko nabere v
enem dnevu najve dva kilograma gob (ali eno samo gobo, e je ta teja od 2 kg).
Prepoved nabiranja velja dodatno e za redke in ogroene vrste (ez 70 vrst,
med njimi vse gomoljike) ter za podgobja vseh naih vrst gliv.

ivali
tevilo zavarovanih ivalskih vrst je veliko in seznami teko pregledni. Tako
je zavarovanih med drugim ve 10 vrst sesalcev (npr. vsi netopirji, vidra, planinski zajec, volk, ris, medved), veina vrst ptic (npr. vse ujede, vse sove, vse
pevke razen vrane, oje in srake), veina plazilcev (npr. vse strupene kae) in
dvoivk (npr. vse abe), ve 10 vrst rib, tevilni iglokoci (med njimi navadni
morski jeek), na desetine vrst hroev, metuljev in kajih pastirjev, veina
velikih rakov, nekaj vrst mehkucev (med njimi vrtni pol).
Vsega tega se je treba zavedati, e se odpravimo na kako akcijo prehranjevanja v divjini.

40

TOPLOTNI PASOVI IN
PODNEBNI TIPI
Toplotni pasovi (klimati) so posledica gibanja Zemlje in nagnjenosti zemlji
ne osi. Tako pride do razlinih vpadnih kotov sonnih arkov. Predstavljajo
velikanska obmoja, ki se v obliki vodoravnih pasov raztezajo okrog zemeljske
oble. Osnova za njihovo doloanje je odvisna od temperature. Podnebje in
vreme sta med najpomembnejimi naravnimi dejavniki svetovnih bivalnih
obmoij. Za doloanje podnebja znotraj toplotnih pasov pa je pomembna e
koliina in razporeditev padavin ez leto.
Loimo:

tropski pas,
subtropski pas,
zmerno topli pas,
subpolarni pas,
polarni pas.

Znotraj pasov razlikujemo razline tipe podnebij. Podnebje je skupek znailnosti vremena v nekem kraju. Lahko ga razumemo kot okvir, znotraj katerega
se giblje dejansko vreme na nekem kraju. Podnebja se razlikujejo predvsem
glede na koliino padavin in njihovo razporeditev preko leta. Sledi nekaj
opisov podnebij znotraj toplotnih pasov.

TROPSKI PAS
Tropski pas lei okoli ekvatorja in se razteza priblino do severnega in junega
povratnika (023). Zaradi nagnjenosti zemljine osi ima sonce tu velik vpadni
kot sonnih arkov. Temperatura zraka je vse leto zelo visoka, razlina pa je
koliina padavin, ki se spreminja z oddaljevanjem od ekvatorja. Letnih asov
ni, ponekod se loita le deevna in suna doba. Tropska podnebja so razlino
primerna za lovekovo poselitev, nekatera so celo neposeljena.

41

Znotraj tropskega pasu loimo naslednje podnebne tipe:

ekvatorialno podnebje (npr. tropski deevni gozd),
savansko podnebje (npr. afrike savane),
tropsko polsuho in suho podnebje (npr. puava Sahara, Arabski pol
otok, puave Avstralije).

Subtropski pas
Subtropski pas se razprostira na obeh poloblah, priblino med povratni-kom
(23) in 40. vzporednikom. Temperature so e vedno dokaj visoke, ez leto so
opazna veja temperaturna nihanja, zato e lahko govorimo o letnih asih.
Znotraj subtropskega pasu loimo naslednje podnebne tipe:
sredozemsko ali mediteransko podnebje (npr. obale June Evrope,
Severne Afrike, tudi delek Azije, zahodne obale Kalifornije in ila,
june obale June Afrike),
subtropsko polsuho in suho podnebje (npr. Atakama, Dolina smrti v
ZDA, in jug Japonske),
subtropsko vlano podnebje (tudi monsunsko podnebje, ki je znailno
za Jugovzhodno Azijo).

Zmerno topli pas

Zmerno topli pas se razprostira med 40. in 60. vzporednikom. Na klimo
vplivajo morski tokovi, oddaljenost od morja, gorske pregrade, potujoi
cikloni. Letni asi so izraziteji, kar pomeni, da so temperaturne razlike med
poletjem in zimo velike.
Zmerno topli pas ima ve podnebnih tipov, ki se razlikujejo po kontinentalni
legi:
oceansko podnebje (npr. Zahodna Evropa, Britansko otoje, Nova
Zelandija),
celinsko ali kontinentalno podnebje (npr. Vzhodna Evropa, osrja celin,
Juna Afrika, osrednji del ZDA),

42

 zmerno hladno podnebje (npr. Severna Evropa, Kanada in Aljaska,

severni del Rusije).

Subpolarni pas
Za subpolarni pas je znailna dolga in mrzla zima, ki se razteza skoraj ez
vse poletje. Pade malo padavin, tla so veino leta globoko zamrznjena, le
v najtoplejih mesecih se odtali zgornji sloj, na katerem zraste skromno
tundrsko rastlinstvo. Obmoja so poveini neposeljena, z izjemo Eskimov,
Laponcev Subpolarni pas ima le en podnebni tip in sicer tundrsko ali
subpolarno podnebje.

Mrzli ali polarni pas

V polarnem pasu so vse leto temperature pod nilo. Padavin je malo in so v
obliki snega, ki se zaradi nizkih temperatur ne tali. Rastlinstvo ne uspeva,
stalne poselitve ni. Gre za obmoja Severnega pola in Antarktike. Polarni
pas ima le en podnebni tip, in sicer podnebje venega snega in ledu oziroma
polarno podnebje. Pri mrzlem pasu lahko omenimo tudi gorska podnebja,
katerih splona znailnost so temperature, ki z viino padajo, in snena meja,
nad katero je veni sneg in led.

43

PODNEBNI TIPI V SLOVENIJI

Na podnebje v Sloveniji vpliva lega Slovenije v zmernih zemljepisnih irinah
sorazmerno blizu Atlantika in vpliva zahodne zrane cirkulacije. Velik vpliv
ima tudi sama reliefna razlenjenost. V Sloveniji imamo tri glavne tipe
podnebij z devetimi podtipi.

Submediteransko podnebje
Zajema obmoje doline Soe do Tolmina in vse pokrajine, ki leijo jugozahodno od Banjic, Trnovskega gozda, Nanosa, Vremice in Snenika (z
izjemo Brkinov in Slavnikega pogorja). Znailno je, da so povprene januarske temperature pozitivne in da so julijske vije od 20 C. Za padavine je
znailen primarni viek v jeseni in sekundarni na prehodu pomladi v poletje,
primarni minimum padavin pa je ob koncu zime, sekundarni minimum pa
v poletnih mesecih. Tip podnebja ima dva podtipa: obalni in zaledni podtip.
Obalni podtip ima povprene temperature najhladnejega meseca nad 4C,
kar omogoa rast oljk na prisojah.

Gorsko podnebje
Gorsko podnebje imajo v Sloveniji nad 1500 m visoki predeli Julijskih Alp,
Karavank, Kamniko-Savinjskih Alp, Pohorja, Trnovskega gozda in Snenika
ter vmesne doline in ostali niji svet. Znailno je, da so povprene temperature v nahladnejem mesecu pod 3C in da so v najtoplejem nad 10C.
Take razmere so do viine 2000 m, do koder see tudi zgornja drevesna
meja. Nad 2000 m so povprene julijske temperature pod 10C, zato ima
gorsko podnebje ve podtipov. Za gorske doline in ostali vmesni niji svet je
znailen tudi temperaturni obrat ali inverzija. Koliina padavin od zahoda
proti vzhodu pojenjuje. Tako najve padavin prejme gorski svet na zahodu
Slovenije, kar je posledica zranih mas, ki prihajajo z zahoda in jugozahoda,
medtem ko so Savinjske Alpe in Pohorje manj namoeni.

44

Zmerno celinsko podnebje

Najobseneji podnebni tip v Sloveniji. Obsega vso dravo razen predelov
submediteranskega in gorskega podnebja. Koliina padavin se proti vzhodu
in severovzhodu zmanjuje. Povprena temperatura najhladnejega meseca
je med 0 in 3C, povprena temperatura najtoplejega meseca pa je med 15
in 20 C. Za osrednjo in juno Slovenijo velja, da je jesen topleja od pomladi,
medtem ko so povprene spomladanske temperature vije ali enake jesenskim
v severovzhodnem in vzhodnem delu ter predelih jugovzhodne Slovenije.

Podnebna viinska pasovitost

Zaradi velike viinske razlenjenosti povrja je nadmorska viina zelo pomemben dejavnik. e izvzamemo predele z gorskim podnebjem, loimo vsaj
tri podnebne viinske pasove: dna dolin, kotlin in krakih depresij, termalni
(toplotni) pas in hribski pas.
Za doline, kotline in krake depresije je znailen pojav temperaturne inverzije,
ki je zlasti izrazita pozimi ob mirnih in jasnih noeh. Zato ima ta pas nije
none minimume, pogosteje so zmrzali, ponoi je ozraje vlaneje, pojav
slane pozno pomladi pa ovira gojenje na mraz obutljivih kultur (marelice,
breskve, vinska trta ...). Ugodneje razmere so v termalnem pasu, ki se zane
nekaj 10 m nad dnom dolin, kotlin in krakih depresij in sega do 200 (300) m
relativne viine. V povpreju so temperature vije od tistih na dnu dolin.
To omogoa gojenje obutljivejih kultur zlasti na prisojah, v subpanonski
Sloveniji tudi vinsko trto. Nad termalnim pasom je hribski pas, ki ima zaradi
vije nadmorske viine ostreje podnebne razmere. V ta pas sega e poljedelsko-ivinorejsko obmoje, saj uspevajo glavne poljske kulture, tudi koruza.
Kmetijska poselitev je e razmeroma gosta, a vedno bolj omejena na prisoje.

45

PODNEBNE SPREMEMBE
Podnebje na naem planetu se spreminja. Te spremembe e imajo in bodo
imele v prihodnosti dolgoroen vpliv na nae okolje in ivljenje. Strokovnjaki,
ki sodelujejo v Medvladni skupini za podnebne spremembe (IPCC), ocenjujejo,
da se povprene globalne temperature lahko v tem stoletju dvignejo do 4C.
Ker so vremenski sistemi zapleteni in medsebojno povezani, se v doloenih
delih sveta temperature lahko zniajo, v drugih e bolj dvignejo, lahko se
povea jakost in pogostost ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so sue,
poplave, orkani in drugo. Posledice podnebnih sprememb niso najhuje
tam, kjer je najve izpustov toplogrednih plinov (v bogatih dravah), ampak
pogosto bolj prizadenejo drave v razvoju z malo izpusti toplogrednih plinov
in malo denarja za prilagajanje nanje.
Temperature v Sloveniji, ki lei med zelo obutljivima ekosistemoma Alp in
Sredozemlja, se dvigajo skoraj e enkrat hitreje kot globalno povpreje, in so
se v zadnji 50 letih dvignile e za 1,2 C. Posledica tega so zime z manj snega,
huje sue, vroinski valovi, iritev kodljivcev in drugo. V revnih dravah so
zaradi podnebnih sprememb najbolj ogroeni otroci. Ogroena je na primer
oskrba s pitno vodo, ki je nujna za zdravje in razvoj otrok. Pomanjkanje vode
povzroa bolezni, lakoto in celo konflikte. Sue in poplave e poslabujejo
svetovno krizo preskrbe s hrano, zaradi katere najbolj trpijo revni. Podnebne spremembe e povzroajo migracije ljudi s podeelja v mesta in v druge
drave, ki so pogosto povezane s e hujo revino, zlorabami in trgovino
z ljudmi. Znova se irijo bolezni, kot so malarija, dengue mrzlica in lymska
borelioza, ki jih prenaajo uelke.
Ukrepanje proti podnebnim spremembam je v naem interesu in v interesu
celotnega lovetva. Prej ko bomo uinkovito ukrepali proti podnebnim
spremembam, manje bodo posledice. V dananjem asu ima lovetvo e
monost zaustaviti segrevanje pri 2C. A za to morajo razvite drave svoje
izpuste do leta 2050 zniati za 8095 odstotkov, hitro rastoe drave v razvoju (Kitajska, Brazilija, Indija) pa zaustaviti njihovo rast. Eden od glavnih

46

virov toplogrednih plinov, ki povzroajo podnebne spremembe, je kurjenje

fosilnih goriv, kot so premog, nafta in plin. Fosilna goriva uporabljamo za
proizvodnjo elektrike, ogrevanje in prevoz, ki kot dejavnosti najbolj ogroajo
podnebje. Druge dejavnosti, ki tudi pomembno prispevajo, so proizvodnja
blaga, kmetijstvo, odpadki in krenje gozdov v tropih.
Otroci in mladi imajo pomembno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, vendar so e najmanj krivi za to, kar se dogaja; zato morajo tudi odrasli,
institucije, podjetja in vlade prevzeti svoj (levji) dele odgovornosti. A mladi
bodo podedovali ta svet in pomembno je, da se zavedajo, kako je ogroen, in
da s svojim zgledom in ustvarjalnostjo spodbudijo iro skupnost k ukrepanju
tako na podroju znievanja izpustov toplogrednih plinov kot na podroju
prilagajanja na podnebne spremembe. Proti podnebnim spremembam se lahko borimo doma, v oli, v domaem kraju, v slubi in pri taborniki dejavnosti.
A preden se lotimo ukrepanja, je pomembno, da podrobneje spoznamo probleme, s katerimi se sooamo. Pri znievanju izpustov se moramo vpraati:
Koliken je na ogljini odtis in s im ga povzroimo najve? Ve informacij o ogljinem odtisu je na voljo na http://www.umanotera.si.
Kaj so razlogi za nae izpuste? Ali gre za nujne stvari (ogrevanje, prevoz
v olo ali slubo) ali za manj nujne (prevoz na izlet, puanje priganih
elektrinih naprav)?
Katere izpuste lahko zmanjamo z malo napora, za katere pa moramo
veliko spremeniti? (Hitro se lahko dogovorimo za skupen prevoz ali
gremo z javnim prevozom, izolacija hie ali prehod na obnovljiv vir
energije za ogrevanje pa sta draja in mona na dalji rok.)
Glede na odgovore na zgornja vpraanja so moni ukrepi za zmanjanje
emisij lahko:

hoja pe in vonja s kolesom,

uporaba javnega prevoza ali skupna uporaba osebnega vozila,
poitnice v Evropi namesto poletov na druge celine,
ugaanje elektrinih aparatov in lui,

47

 bolja izolacija stavb,

uporaba obnovljivih virov energije za ogrevanje ali proizvodnjo elektrike:
sonce, veter, biomasa, voda,
uporaba lesa namesto betona, opeke ali plastike,
ponovna uporaba in reciklaa,
kompostiranje organskih odpadkov, s imer prepreimo nastajanje
metana na odlagaliih
Pri prilagajanju pa se moramo vpraati:

Kakni so vplivi podnebnih sprememb? Kako jih zaznavamo?

Koga ali kaj bodo podnebne spremembe najbolj prizadele?
Kaj to pomeni za nas?
Kaj lahko naredimo, da prepreimo ali omejimo negativne posledice?

Nekateri ukrepi za zmanjevanje emisij so prav tako ukrepi za prilagajanje.

Bolja izolacija stavb, na primer, znia porabo energije za ogrevanje pozimi in
hkrati zagotavlja ugodno bivanje poleti brez klimatskih naprav. Drugi ukrepi
za prilagajanje na podnebne spremembe so:
ohranjanje naravnih obmoij in njihovo prepuanje naravnemu razvoju,
zagotavljanje mokri, vodnih akumulacij in prostora za poplave ob
vodah,
prepreevanje poarov v naravi,
zagotavljanje zelenja v naseljih,
sonaravno gojenje gozdov in postopna zamenjava drevesnih vrst
Taborniki lahko mnoge od teh ukrepov vgradimo v nae dejavnosti od vodovih
sreanj do taborjenj. Prav tako lahko v ukrepanje vkljuimo druge ali pa se
pridruimo pobudam v lokalnih skupnostih, na olah ali v irem okviru. In
s tem ustvarjamo bolji svet.

48

VREME IN OBLAKI
Pod izrazom "vreme" razumemo trenutno stanje v atmosferi, in sicer v obliki
najrazlinejih naravnih pojavov. Podnebje ali klima je znailno vremensko
stanje doloenega obmoja, ki ga doloimo na podlagi stalnega opazovanja
v daljem obdobju (30 in ve let). Vreme se torej stalno spreminja. To je
posledica procesov v ozraju, ki nastajajo pod vplivom sonne energije. V
teh procesih se spreminjajo zrani pritisk, temperatura in vlaga. Posledica
so gibanje zraka oziroma veter in padavine.

ZRANI PRITISK
Zrani pritisk (tlak) je predvsem posledica tee ozraja. Na morski gladini znaa
standardna vrednost zranega pritiska 1013 milibarov (ali 1013 hektopaskalov).
Razni dinamini in termodinamini procesi povzroajo odstopanja od te
vrednosti. Ti procesi povzroajo padec pritiska v bliini front in ciklonov in
poveanje pritiska v anticiklonu. Pritisk z viino pada. V niinah pade pritisk
za 1 milibar (mb), e se dvignemo za 8 metrov. Vije so padci manji zaradi
zmanjane gostote zraka. Na nadmorski viini 1400 m je obiajen pritisk
okoli 850 mb, na viini 3000 m okoli 700 mb. Pritisk standardno merimo z
ivosrebrnimi barometri, zato je stareja enota za merjenje zranega pritiska
kar milimeter ivosrebrnega stolpca (mm Hg). Bolj prironi, ceneji in manj
natanni merilniki pritiska so kovinski barometri ali aneroidi. Delujejo na
podlagi raztezanja in krenja posod, iz katerih je izsesan zrak.

VETER
Razlike v pritisku na posameznih (enako visoko leeih) obmojih povzroa
veter. e so razlike v pritisku veje, je moneji tudi veter. Veter ne piha
naravnost od centra visokega pritiska proti centru nizkega pritiska. Zaradi
vrtenja Zemlje ga na severni polobli zanaa v desno, na juni pa v levo od te
smeri. Na viinah okoli 2 km in ve, ko se izgubi vpliv tal, piha veter priblino
pravokotno na smer med centroma visokega in nizkega zranega pritiska.

49

Standardna enota za hitrost vetra je meter na sekundo (m/s). Redkeje se

uporabljata vozel (priblino pol metra na sekundo) in kilometer na uro (1
m/s = 3,6 km/h). Smer vetra se oznai po geografski smeri, iz katere piha
(npr. NE = severovzhodnik), ali z azimutom smeri, iz katere piha (npr. 45
stopinj). Merilnika hitrosti vetra navadno ne nosimo s seboj. Hitrost vetra
lahko priblino ocenimo na podlagi uinkov vetra v naravi. S pomojo
Beaufortove (izg. boforove) lestvice doloimo stopnjo jakosti vetra (pri npr.
6 Bf Beaufortov veter tuli okrog vogalov).

TEMPERATURA
Temperatura zraka navadno pada z viino. Standardno se v troposferi (spodnjih 11 km ozraja) temperatura spremeni za 6,5 stopinje pri dvigu za 1 km.
Predvsem v anticiklonih so te spremembe lahko nekoliko manje. V tanji
plasti lahko temperatura celo naraa z viino. Ta pojav inverzija najvekrat spremlja meglo po alpskih dolinah in kotlinah. Tik pred nevihtami
so temperaturne spremembe z viino veje od standardnih in se veinoma
pribliajo vrednosti 10 stopinj pri dvigu za 1 km.
Temperaturo standardno merimo z ivosrebrnimi termometri. V zadnjem
asu pa pogosto ustrezno natannost doseemo tudi z elektronskimi termometri. Pomembno je, da so termometri dobro zaiteni pred sevanjem
sonca, okolice in neba.

VLAGA
Vodno paro v zraku imenujemo vlaga. Zrak lahko pri razlinih temperaturah
vsebuje razline koliine vodne pare. To opisujemo z razlinimi merili. Absolutna vlaga je koliina, ki nam pove, kaken dele v masi zraka predstavlja
masa vodne pare. Najveja mona absolutna vlaga je spremenljiva koliina,
saj znaa pri normalnem zranem tlaku in pri temperaturi O C le 6 tisoink,
pri 100 stopinjah Celzija (ko voda zavre) pa znaa priblino 1000 tisoink.

50

Za nae dobro poutje je pomembneja relativna vlaga. To je v odstotkih

izraeno razmerje med trenutno vrednostjo absolutne vlage in njeno najvejo

mono vrednostjo pri isti temperaturi in zranem pritisku. Najbolje se lovek

pouti pri relativni vlagi med 50 in 80 odstotki. Za manj natanne meritve
relativne vlage uporabljamo merilnike, ki delujejo na osnovi raztezanja in
krenja las.

Najpomembneje meteoroloke tvorbe in pojavi, ki odloilno vplivajo na

vreme po svetu, so zrane mase in frontalni sistemi.

51

ZRANE MASE
Zrane mase so obsene gmote zraka s priblino enakimi lastnostmi. Meje
med njimi in pojave, ki pri tem nastajajo, imenujemo fronte. Vse frontalne
sisteme (ciklone in fronte) spremlja znian zrani pritisk in obiajno poslabanje vremena.

CIKLON
Ciklon je velik, poasen zrani vrtinec, ki ima lahko v premeru preko 1000
km. V tem vrtincu se mea hladna zrana masa, ki priteka s severa, s toplo,
ki priteka z juga. V srediu ciklona je zrani pritisk najniji. Tam se stekata
topla in hladna fronta. Obiajno se ciklon giblje od zahoda proti vzhodu. Pri
tem hladna fronta napreduje hitreje kot topla. Ko jo ujame, se taka fronta
imenuje okludirana fronta ali okluzija. V niinah je pri taki fronti le hladna
zrana masa, ki toplo odriva v viine in ciklon zane odmirati.

TOPLA FRONTA
Pri topli fronti topleja zrana masa napreduje nad podroje hladnejega zraka
in se nariva nad hladneji zrak v niinah. Frontalno podroje je iroko od 300
do 1000 km. Prehod tople fronte nam napovedujejo padec zranega pritiska,
znailni jugozahodni vetrovi ter plastoviti oblaki (stratusi). Ti so sprva visoki
in prosojni in se sasoma gostijo. Padavinsko obmoje je obiajno iroko
do 300 km. Padavine so v zaetku v obliki drobnih kapljic in se postopoma
ojaajo. Veina padavin pade pred zamenjavo zrane mase pri tleh.

HLADNA FRONTA
Pri hladni fronti hladna zrana masa napreduje na obmoje toplejega zraka
in ga izpodriva. Frontalno podroje je iroko od 10 do 300 km. Oblaki so
veinoma kopasti (cumulusi). Pri tem ni nujno, da zrani pritisk pred prehodom fronte pade. Prehod hladne fronte se zane z ohladitvijo pri tleh, z
monejimi padavinami, lahko z nevihtami. Po ohladitvi zane zrani pritisk
naraati, padavine sasoma oslabijo.

52

OKLUDIRANA FRONTA
Na podroju, kjer je toplo fronto e dohitela hladna, nastane okludirana
fronta. Ima lastnosti tako tople kot hladne fronte. Padavine so obiajno
ibkeje kot pri hladni fronti.

Ciklon v tlorisu in narisu (shema)

53

ANTICIKLON
Ime pove, da gre za nekaj povsem nasprotnega ciklonu. Anticikon je obseno
obmoje enake zrane mase, kjer ni frontalnih sistemov. V anticiklonu je
visok zrani pritisk in obiajno lepo vreme. Znailen pojav je suha motnost,
pojav zmanjane vidljivosti pri jasnem nebu. Lahko se pojavijo tudi oblaki.
Najpogosteji so nizki kopasti (cumulusi), ki se pojavljajo v dopoldanskih
urah in pozno popoldne ali proti veeru izginejo.

NEVIHTE
Moan de z bliskanjem in grmenjem imenujemo nevihta. Nastane lahko
tudi, kadar v bliini ni nobenih front. Zlasti poleti, ko se zrak pri tleh zaradi
monega sonnega obsevanja hitro segreje. Topel zrak se dviga v viine, kjer se
ohladi. Vodna para, ki je sestavina zraka, se pri temperaturi rosia utekoini
in nastanejo oblaki. e je temperatura zraka v oblaku kljub ohlajanju zaradi
dviganja e vedno vija od okolice, se zrak e naprej dviga in oblak raste. Taki
oblaki povzroajo mone padavine. Baza (spodnji rob) nevihtnega oblaka je
navadno na viini 12 km, vrh pa med 6 in 10 km visoko. Nevihte so znailnost
naih krajev, saj jih je v povpreju okoli 50 na leto.

OBLAKI
Oblake loimo po obliki in po viini baze, to je viine spodnjega roba oblaka.
Po obliki loimo kopaste (cumuluse) in plastovite oblake (stratuse). Deevni
oblaki se dodatno imenujejo nimbusi. Na razlinih viinah se nam oblaki
pojavljajo takole:
Visoki oblaki se pojavljajo na viinah 6 do 11 kilometrov in so sestavljeni iz
ledenih kristalov:
rod: cirrus (Ci),
rod: cirrocumulus (Cc),
rod: cirrostratus (Cs).

54

Vertikalna razporeditev
rodov oblakov
v zmernih geografskih
irinah

Srednji oblaki se pojavljajo na viinah 2 do 6 kilometrov in so sestavljeni iz

ledenih kristalov, iz vodnih kapljic ali pa iz meanice obojega:
rod: altocumulus (Ac),
rod: altostratus (As),
rod: nimbostratus (Ns),
Nizki oblaki se pojavljajo do viine 2 kilometra in so sestavljeni veinoma
iz vodnih kapljic:
rod: stratocumulus (Sc),
rod: stratus (St),
rod: cumulus (Cu).
Oblaki vertikalnega razvoja, katerih spodnja meja je najvekrat med 1 in 2
kilometra, zgornja pa sega tudi preko 10 kilometrov visoko:
rod: cumulonimbus (Cb).

55

NEKAJ LOKALNIH ZNANILCEV VREMENA

Poleg obiajnih pojavov, ki so znailni za vreme ob frontah in smo jih e omenili, si lahko za sklepanje o vremenski napovedi pomagamo tudi z nekaterimi
lokalnimi znanilci vremena. Obiajno so v anticiklonu sploni vetrovi ibki,
tako da pridejo do izraza lokalni vetrovi. V hribovitem svetu gre za none
pobone in podolinske vetrove, ko se hladen zrak spua v niine, ter dnevne
vetrove v obratni smeri. V obalnem pasu so znailni obalni vetrovi (podnevi
z morja, ponoi obratno). V okolici vejih naseljenih krajev se zlasti ponoi
opazi stekanje zraka proti srediu.
Domaini navadno poznajo te lokalne vetrove. Pred prihodom fronte se
veter ojaa in piha obiajno iz june do zahodne smeri. Najvekrat gre za
nekoliko topleji veter. Po prehodu fronte se obiajno nekoliko ohladi, veter
pa se obrne najvekrat v smer med severozahodom in severovzhodom. Na
Primorskem po prehodu fronte pogosto piha burja. V primeru ciklona na
obmoju Jadrana so lahko smeri vetra drugane.
V dolinah ali v zavetju hribov se smeri vetra prilagajajo reliefu. Na Kredarici,
ki je v zavetrju jugozahodnih vetrov, je na primer znanilec slabega vremena
lahko tudi moan jugovzhodnik. V gornjesavski dolini pihajo v anticiklonu
vetrovi ponoi od Mojstrane proti Jesenicam, podnevi pa obratno. Tik pred
poslabanjem vremena piha veter iz zahoda tudi podnevi. Drugih smeri
vetra tam skoraj ni. Znanilci prihajajoega obdobja slabega vremena so tudi
oblane kape po hribih (ki nam kaejo dotok vlanega zraka), kadar piha
veter iz zahodnih in junih smeri. Relativno topla no brez rose tudi kae
na vremensko spremembo, medtem ko nam da soparno poletno jutro misliti
na poveano monost opoldanskih neviht.

56

GIBANJE, BIVANJE IN
PREHRANJEVANJE V
NARAVI

57

GIBANJE V NARAVI
Gibanje v naravi je najlepi in najzahtevneji del tabornikega programa. Z
njim pokaemo in izkoristimo svojo iznajdljivost in spretnost ter vse, kar
smo se nauili na vodovih sestankih, na drugih izletih, iz knjig in od bolj
izkuenih tabornikov.

IZLETI
Razlinih izletov je mnogo. Delimo jih po dolini: pol-, eno-, dvo-, vednevni;
letnem asu: letni, pomladanski ...; prevoznem sredstvu: pohodni, avtobusni,
z vlakom ...; obsegu: vodov, druinski, rodov ...; po namenu; zahtevnosti; sta
rostnih vejah itd. Izlet pripravljajo razlini taborniki vodje. Vsaj vodove izlete
pripravljajo lani vodov tudi sami. Pred vsakim izletom se moramo vpraati,
kaj elimo z izletom dosei in se nauiti; kam gremo in kako bomo tja prili;
kdaj gremo in kdaj se bomo vrnili; kaj bomo delali med potjo in ko pridemo
na cilj; kakno in koliko hrane, obleke in opreme bomo vzeli s seboj; ali za
izvedbo izleta potrebujemo pomo ter posebna dovoljenja. Na vsa ta vpraa
nja morajo odgovoriti vodje in udeleenci izleta skupaj. Prva je priprava nas
samih. Brez dvoma morajo biti izlet in udeleenci dobro pripravljeni. Na izlet
gremo zdravi. e prehlad nam lahko nenaporen izlet spremeni v neprijetno
naprezanje. Na naporneje izlete se privadimo postopoma.

58

Neprijeten je obutek, da te prijatelji ves as akajo, ker zaostaja zaradi slabe

kondicije. Zahtevnost programa mora biti prilagojena tistim udeleencem,
ki zmorejo najmanj, zato je treba tono doloiti, koga bomo vzeli s seboj.
Pripravljeni moramo biti na vsebino izleta. Veliko ve bomo odnesli, e si
bomo prej priskrbeli zemljevid, turistini prospekt ali prironik, pogledali na
spletne strani ali kak drug vir informacij. Izlet v gore bo lepi, e bomo vedeli,
katere vrhove gledamo v daljavi; obisk razvalin zanimiveji, e bomo vedeli,
kdo in kako je v njih ivel. Pri zahtevnejih izletih moramo biti pripravljeni
tudi na nepredvidene situacije. e bomo na to mislili vnaprej, nas ni ne bo
spravilo iz tira (glej poglavje Nepredvidene okoliine). Dogovorimo se, ali
bomo vso potrebno hrano prinesli vsak zase ali jo bomo kupili skupaj, ali
bomo na izletu tudi kuhali, ter kaj in kako. Pomenimo se, kakno skupno
in osebno opremo bomo potrebovali, napiimo sezname. Doloimo, kdo bo
poskrbel za vozovnice, kdo za drugo opremo.

59

Taborniki hodimo na izlete kot organizirana skupina. To pomeni, da ves as

pazimo na svoje obnaanje in s tem ugled tabornitva, svojega rodu in samega
sebe. Na vseh izletih moramo upotevati prometne in druge predpise. Vsak
vodja izleta jih mora poznati.
Prometni predpisi za hojo skupine po cesti, ki nima plonika, doloajo hojo
po desnem robu cestia v vrsti po eden. Pri hoji v temi morajo imeti vsi po
hodniki odsevna telesa (kresnike), prvi in zadnji pa lu. Hoji po prometnih
in slabo preglednih cestah se je najbolje izogniti. e to ni mono, poskrbimo,
da nas bodo vozniki pravoasno opazili. Pri hoji v skupini moramo vzdrevati
red. Hodimo strnjeno drug za drugim ali po dva. Pazimo, da ne bomo zased
li vsega plonika ali se razvlekli v dolgo kao, ki bo v napoto vsem ostalim
pecem in voznikom. Ko pridemo iz naselja, se drimo skupaj. Vrsta ni ve
potrebna, e nam pot omogoa hojo v grui. Po ojih in nevarnejih delih poti
hodimo v gosjem redu. Pri hoji ne prehitevamo, raje pazimo, da se skupina
ne raztrga. Prvi naj hodi nekdo, ki zna hoditi enakomerno. Ob sebi naj ima
manj vzdrljive udeleence izleta, ki jim prilagodi tempo. Vsako zaletavanje
in neenakomerna hoja bi nas bolj utrudila. Hodimo s celim stopalom in tako
hitro, da lahko e mirno dihamo skozi nos ali usta, da ne sopihamo, da nam
srce ne razbija. Divjanje je brez smisla.

60

Pri hoji gledamo okrog sebe, opazovati ljudi in njihova bivalia, opazovati
drevje in druge rastline, opazovati in posluati ptice in druge ivali. Ob tem
nam bo as hitreje minil in e pomislili ne bomo na utrujenost. e ve bomo
videli, e bomo s seboj na izlet vzeli strokovnjaka. Gozdar nam bo pokazal
razlino drevje, nas opozoril na obliko kronje in na lubje, ki ga je oglodal
zajec. Gobar nam bo pokazal uitne gobe in povedal, kako jih prepoznamo;
kje rastejo, bomo morali dognati sami.
Med hojo se ne ustavljajmo prepogosto. Prvi poitek naj bo po uri hoje. Ne
sme biti dolg, da se ne ohladimo. Pozneje poivamo na kraje razmake, as
poitkov pa podaljujemo. Med poitkom se raje ne usedajmo. Oblecimo
se, da nas ne bo zeblo. Naredimo nekaj telovadnih vaj, da se razmigamo. e
nas bolijo noge, se ulezimo na hrbet, dvignimo noge in migajmo z njimi.
Hitro se bomo poutili bolje. Poitki ne pomenijo vedno odmorov za malico.
Jesti moramo, preden odidemo od doma! Lani se pri hoji ne bomo dobro
poutili. Tudi preve poln elodec je ovira pri hoji. Mnogi si na izletu pri
voijo dolg odmor, ko jedo. Drugi zagovarjajo svoj nain, ko jedo vekrat
po malo. Poskusimo oboje in izberimo nain, ki nam bolj ustreza. Bolj po
membno je, da jemo v miru in da hrano dobro preveimo. Ne jejmo teko
prebavljive hrane. Pazimo, da s seboj vzamemo svea ivila, ki se med izletom
ne morejo pokvariti. Hrana naj bo imbolj podobna tisti, ki smo je vajeni od
doma. Telo pri naporu izgubi veliko energije. Vano je, da jo s hrano vrnemo
v telo. Poskrbimo, da bodo v hrani vse potrebne snovi (beljakovine, maobe
in ogljikovi hidrati, vitamini ...).
Bolj od lakote nas pri hoji preganja eja. Te s pitjem velike koliine vode
ne bomo pregnali. Piti mrzlo vodo, ko smo razgreti, je nevarno. Poleg tega
nam bo obteila elodec, kot da bi pojedli opeko. Pijmo v majhnih koliinah,
toliko, da si omoimo usta in grlo. e pridemo do vode, si z njo speremo in
ohladimo obraz. Vsaka voda ni pitna (glej poglavje Prehranjevanje v naravi:
Pitna voda). Za pitje in ejo so namesto gaziranih pija bolji topli napitki
aj, juha, ki v telo vrne tudi soli. Dobri so tudi razlini mineralni napitki, ki
jih zmeamo z vodo. Nikar ne jejmo koncentratov samih!

61

Alkohola za ejo in poivitev ne pijmo! Obutek, da nas poivi in segreje, je

zmoten. Zmanjana prisebnost po pitju alkoholnih pija je pri hoji zelo ne-
varna.
Velikokrat bomo okolico na izletu slabo poznali ali jo videli celo prvi. Preden
spremenimo travnik v nogometno igrie, vpraajmo lastnika za dovoljenje.
Tudi v gozdu ne smemo nabirati materiala in postaviti ognja brez dovoljenja.
Prostor, kjer smo bili, pustimo za sabo tak ali lepi, kot smo ga dobili. Poberimo
vse odpadke in jih odnesimo do prvih koev za smeti. e smo v gorah, je prav,
da odpadke odnesemo v dolino in prihranimo delo planincem, ki sicer nosijo
v dolino smeti iz koev in planinskih smeti. Smeti nikoli ne zakopavamo
ali skrivamo pod skale. Kjer hodimo, pazimo, da ne delamo kode. Nikoli ne
hodimo preko obdelane njive, ampak vedno po robu okoli nje. Tudi visoke
trave nam ni treba poteptati. Plodovi v sadovnjaku in vinogradu naj nas ne
premamijo, e nam lastnik ni dovolil, da jih jemo.
Pri prevozih imajo skupine otrok in mladine navadno popuste, zato pravo
asno preverimo vse monosti in priskrbimo potrebne dokumente.

62

Vse nas zanima, koliko asa bomo porabili za hojo na doloeni poti. Nainov
izraunavanja je ve. Eden boljih za hojo z nahrbtnikom na ramah svetuje:
Setejmo razdaljo v kilometrih in viinsko razliko v stotinah metrov hekto
metrih. Dobljeno tevilo pomnoimo s koefic ientom iz tabele. Tako dobimo
as v minutah. Priteti mu je treba seveda e as, namenjen poitku.
Izraun potrebnega asa za hojo:

pri vzponu (min.) pri spustu (min.)

urejena, normalna cesta ali steza

12

8,5

slaba cesta ali steza

13

10

teren brez poti

13

7,4

lahko prehoden ledenik

16

10

teko prehoden ledenik

25

17

razvaline ali kamnolom

15

Primer: 2 km + 500 m = 2 + 5 = 7
Za pot, dolgo 2 km, na kateri se bomo dvignili za 500 m, bomo porabili
84 minut. Za hojo po ravnem raunamo s koeficientom iz prvega stolpca, ne
da bi pritevali dodatke za viinsko razliko.

OPREMA NA IZLETIH
Del dobre priprave izleta ali taborjenja je pravilna izbira opreme. Koristno
je, da si, preden gremo na pot, naredimo seznam, da ne bomo pozabili esa
doma ali na poti. Seznam opreme je enako pomemben kot program. Osebno
opremo prinese vsak udeleenec s seboj.
Pravilna obutev, obleka in druga oprema so pogoj, da bomo izlet izpeljali
tako, kot smo si zamislili.
Na taborniki izlet gremo vedno vsaj s taborniko rutko. Ljudje v Sloveniji
in izven nje jo poznajo in hitreje nam bodo zaupali.

63

Vedno bomo vzeli s seboj dokumente in denar. Vsak ima taborniko in

zdravstveno izkaznico, lahko tudi osebni dokument. Vekrat bomo rabili
tudi planinsko izkaznico, vozniko dovoljenje ...
Z denarjem ne pretiravajmo. Vzemimo s seboj vsoto, ki jo bomo verjetno
rabili. Poleg te imejmo s seboj e rezervo; to je denar, ki ga ne mislimo po
rabiti na izletu, a bi priel prav, e ne bi lo vse po planu. Denar imejmo vsaj
na dveh mestih, da ob morebitni nezgodi ne bi prili ob vsega.
SEZNAM OPREME
Enodnevni izlet: moneji evlji, nogavice, hlae, rezervna majica s kratkimi
rokavi, pulover, vetrovka, poleti krema za sonenje in poletna kapa, perilo,
robci ...; hrana, menaka, jedilni pribor, utara, nahrbtnik ...
Na vednevni izlet vzamemo e: spalno vreo, rezervno spodnje perilo in
nogavice in dodatno obutev, pribor za osebno higieno in brisao.
Nekateri ne bodo li na pot brez fotoaparata ali dnevnika, s katerima bodo
zabeleili dogodke.
Dobra oprema praviloma ni poceni, vendar ne kupujmo slabe. Celotne in
dobre opreme tabornik ne bo imel e prvo leto. Veliko oblail in del opreme
bomo vekrat prerasli. Navadno taborniki ve sezon zbiramo svojo opremo.
Teje jo dobimo, bolj jo znamo ceniti. Z dobrim vzdrevanjem pa poskrbimo,
da nam dolgo slui.

Obutev
Ouljene in mokre noge so dovolj, da nam pokvarijo e tako lep izlet. Na izlet
pojdimo v evljih, ki so uhojeni in so nam prav. Za hojo po gozdu, v plani
nah, ob slabem vremenu ali po slabih poteh moramo imeti mone evlje, ki
nas varujejo pred mrazom, vlago, udarci ali zvraanjem glenjev in zdrsi. V
gorah so najbolj primerno obuvalo gorski evlji (gojzarji) s profilirano gumo
na podplatu. Za veino tabornikih akcij so dovolj dobri, morda e bolji,

64

lahki planinski evlji, ki se jih noga hitreje privadi in je v njih mogoe tudi
tei. evlji bodo svojemu namenu sluili le, e jih bomo pravilno vzdrevali.
To pomeni, da jih moramo redno in pravilno istiti. Pri tem upotevajmo
navodila proizvajalca.
Pomembno je, kako evlje suimo. asopisni papir, ki ga natlaimo v evlje,
pobere veliko vlage. evlji ne prenesejo veje vroine kot nae roke. Kjer je
prevroe, da bi drali roko, tudi evljev ne suimo.
Veini teav z ulji se izognemo s istimi nogami ter s istimi, celimi in nezgu-
banimi nogavicami. Vasih smo prisegali na par volnenih preko para tanjih
bombanih nogavic, ki pa so hitro mokre od potu. Danes izdelujejo bolje
nogavice iz umetnih materialov. Debeleje so meanica poliestra, poliamida
in volne. Vlakna so posebej obdelana, da "pijejo" pot s koe in ga im hitreje
odvajajo na zunanjo stran.
e smo pri hoji vedno ouljeni na istem mestu, si ga e vnaprej pokrijemo z
obliem. Za neboleo hojo so nujni urejeni in postrieni nohti. Praktina je
uporaba vlokov za evlje. V snegu ali mokri visoki travi evlje in noge pred
vlago zavarujemo z gamaami.

Obleka
Uporabnost naj ima prednost pred modo. Nosimo obleko, ki nam je prav, je
udobna in se v njej dobro poutimo. Preozka in zelo iroka oblaila ovirajo
hojo. Pri perilu in aktivnostih, kjer se veliko potimo, so najbolji novi mate
riali, ki odlino vpijajo znoj in ga odvajajo na zunanjo stran. Tako perilo nam
daje obutek suhosti in se zares hitro sui. V taboru bo e vedno nepogreljiva
udobna bombana majica.
V mrazu je topleje v dveh tankih kot v enem debelem puloverju, ker je plast
zraka med razlinimi kosi obleke dober izolator. Tako se lae in postopoma
prilagajamo spremembam vremena in temperature. Preden zanemo s hojo,
tekom in drugimi napori, sleemo del obleke. Pazimo na zaito pred vetrom.
Ko se ogrejemo, se ni treba ustavljati in se ne znojimo. Ob postanku se topleje

65

obleemo, da se ne prehladimo. e se kdo mono poti, naj se med poitkom

preoblee. Dolge ali kratke hlae pri hoji so stvar posameznikove presoje.
V poletni vroini veina prisega na kratke hlae, a v vetru, grmovju in kopri
vah ter za zaito pred klopi imamo radi pokrite cele noge. Nekateri planinci
imajo e vedno najraje pumparice. Vsi bomo veseli epov z gumbi ali zadrgami,
saj bomo tako izgubili veliko manj drobnih predmetov.
V vetru, mrazu in vlanem vremenu so pomembna in koristna zaita anoraki
in vetrovke. Pameten tabornik se tudi kape, rute in ala ne boji imeti s seboj.

Oprema
Obutim in obleenim nam e vedno manjka kup stvari, ki so nujne za izlet
ali taborjenje. Vse, kar imamo s seboj, bomo morali nekako nositi. Na kraj
em izletu bo zadoal manji nahrbtnik, na vednevni akciji to ni dovolj.
Nekateri gredo na tabor kar s kovkom, ker je v njem laje zlagati opremo.
Pravi tabornik rabi nahrbtnik. Dober nahrbtnik spoznamo po:
nepremoljivem materialu in monih ivih,
irokih in podloenih naramnicah, ki jim lahko spreminjamo dolino,
podloenem hrbtnem delu, ki ima vasih vgrajeno oporo iz lahke litine,
ki ohranja obliko nahrbtnika,
oporni podlagi na ledjih, da nahrbtnik ni tik ob koi na hrbtu in se
manj znojimo,
lenkih in irokem pasu, ki porazdele teo po kolkih in prepreujejo,
da bi nahrbtnik opletal,
stranskih epih, ki jih je mo sneti,
podaljku,
pokrovu, ki ga je mo sneti in ima epe.

66

Dober nahrbtnik bo sluil tudi deset let in ve, e bomo nanj pazili. Ne
meimo in ne vlecimo ga po tleh, ne perimo ga s premonimi detergenti.
Tak ali drugaen nahrbtnik je treba pravilno napolniti. Pazljivo spravljajmo
vanj koniaste predmete in predmete z ostrimi robovi. Predmeti naj imajo
v nahrbtniku tono doloeno in imbolj stalno mesto. Drobne predmete in
tiste, ki jih najvekrat potrebujemo, razporedimo po epih. Ostalo opremo
zlagamo po skupinah in vrekah. Raznobarvne vreke pomagajo pri pregled
nosti, oprema pa bo suha tudi v najhujem deju. Tea mora biti enakomer
no porazdeljena, da nahrbtnik ne visi postrani. Trdih predmetov nikoli ne
zlagamo na hrbtno stran, ker bi lahko ulili nosaa. Tja damo mehke stvari,
razen ivil, ki so na zunanji strani, da se ne zmekajo. Zelo uporabne so
lahke katle za ivila, v katerih varno prenaamo hrano. Na nahrbtniku ne
smejo opletati in viseti razline vreke in drugi predmeti. V njem naj stvari
ne poskakujejo in ropotajo.

67

Nahrbtniki z zunanjim ogrodjem so namenjeni prenaanju tekih tovorov.

Dobri so za avtotop in potovanja z vlakom. Za hojo po gozdu in v gorah so
preokorni in neprimerni.
Pred mokroto nahrbtnike itimo s prekrivalom, ki je lahko e vgrajeno ali
ga kupimo posebej. Planinske pelerine navadno pokrijejo tudi nahrbtnik.
Najbolje bomo na tabornikih akcijah spali v spalni vrei. Glavni kriterij pri
nakupu bo verjetno cena, vendar je pomembno, da pred tem razmislimo
tudi o temperaturni vrednosti, polnilu, obliki, tei in prostornini, ko je vrea
zloena. Proizvajalci za spalne vree navajajo temperaturna obmoja, ki jih
moramo jemati le okvirno, saj smo razlino obutljivi na mraz. Najnija navedena temperatura, ni temperatura, pri kateri bomo udobno spali, temve
temperatura, pri kateri bomo nekako "prebivakirali" no. Spalne vree za
poletje naj imajo to temperaturo okoli +10 C, za pomlad in jesen okoli 5
C in za zimo vsaj 20 C. Polnilo je obiajno sintetino ali iz puha. Prve so
odporneje na vlago, druge pa so topleje (puh zaradi volumna ustvari ve
prostora med notranjostjo vree in zunanjim zrakom). Slednje so tudi draje.
Po oblikah poznamo pravokotne vree, ki so bolj prostorne in primerne za vije
temperature. iroke so 7080 cm in dovolj dolge, da gre v vreo tudi glava.
Dajo se odpreti in uporabiti kot odeja ali celo zdruiti dve skupaj. "Mumije"
so oje in bolje objamejo telo, zato potrebujemo manj telesne energije za
ogrevanje notranjosti. Vse imajo tudi kapuco, ki iti pred ohlajanjem glave.
So pa bolj neudobne in nekaterim spanje v njih predstavlja teave. Za tabornika je pomembna tudi tea in prostornina, saj mora vreo vekrat zloiti in
spraviti ter nositi v nahrbtniku. Glede tega prednjaijo vree s puhom, saj so
lahke in zloene zasedajo malo prostora. Nekateri se posluujejo "kompresijske vree" z jermeni, s katero obutno zmanjamo prostornino (ne pa tudi
tee). Vree zagotavljajo tudi vodotesnost, saj je zelo neprijetno, e zveer
ugotovimo, da je spalna vrea mokra. Zunanji material naj sicer ne bi vpijal
vlage s tal, vendar je za prenoevanje na prostem najbolja reitev armafleks
ali samonapihljiva blazina. Razlini armafleksi so tudi dobra zaita pred
vlago, mrazom in kamni na trdih tleh (glej poglavje Leia).

68

Za izredne razmere je odlina reilna odeja. To je tanka kovinska folija, ki

prepreuje, da bi v okolico oddali preve toplote (ali jo sprejeli, e folijo obr
nemo na drugo stran).
Pravi no za tabornike je vsestranski epni no s tevilnimi dodatki izvija,
odpira za ploevinke in steklenice ... Lovski noi z daljimi rezili so teji,
draji in uporabni predvsem pri pionirstvu, lovu in pripravi hrane.
utarica nam preprei ejo tudi tam, kjer ob poti ni gostiln ali studencev.
Vano je, da dobro tesni in pijai ne daje priokusa. Pozimi potrebujemo ter
movko, da pijaa ostane topla. Zelo pripravne so baskovske utarice "gurde",
narejene iz usnja. Prazne zasedejo zelo malo prostora, zaradi dvojnega ustnika
pa popijemo manj. Isti ustnik omogoa, da iz utarice pije ve oseb brez za
drkov. Koncentratov v prahu ne dajemo v utaro, ne da bi jih prej zmeali
z vodo. Nekateri so zelo reaktivni in lahko pokodujejo kovinsko notranjost
utare ali pa nam nakopljejo priokus pri pozneji uporabi utare. Tudi okusa
po mleku se dolgo ne znebimo.
Vse bolj priljubljeni so mehi (kamele). Gre za plastine vreke za tekoino,
ki jih v samostojnih nahrbtnikih ali le kot dodatno opremo nosimo s seboj
in so zelo uporabni predvsem pri dolgotrajni hoji, kjer je sprotno dodajanje
tekoine zelo pomembno.
Predvsem za hribolazenje so priporoljive zloljive palice, ki olajajo vzpon
in nudijo dodatno stabilnost. Ko jih ne potrebujemo, jih zloimo in skrbno
pritrdimo na nahrbtnik. Pazimo, da s picami ne bomo nevarni drugim.
Pri izbiri in nakupu specialne opreme za hojo v gore, obisk jam in podob
no naj nam pomaga dober poznavalec. Pokae in razloi naj nam pravilno
uporabo. Ne potrebujemo vedno najbolje in najdraje opreme. Dereze in
cepini so lahko bolj nevarni kot koristni, e jih ne znamo pravilno uporabljati.
Z lastnimi izkunjami si boste izostrili obutek, kaj resnino potrebujete na
posamezni akciji. Dokler nimate izkuenj, upotevajte nasvete izkuenih
izletnikov in ne podcenjujte narave.

69

Za vednevne akcije z bivanjem v naravi in taborjenja potrebujemo poleg

osebne tudi skupno opremo. Seznam skupne opreme sestavimo pred akcijo.
Pri izboru kuhinjske opreme in jedilnika ter nakupu hrane sodeluje kuhar,
pri drugem gospodar rodu. Sem sodijo:

70

otori z vsem potrebnim priborom,

postelje (zloljive, pene),
orodje (aga, lopata, kramp, kladivo, macola ...),
vsa kuhinjska oprema (kuhalniki, posode, pribor, plinske jeklenke),
zastave (slovenska, ZTS, rodova),
torbica za prvo pomo ali taborna lekarna,
taborni dnevnik za evidenco,
rona blagajna za denar in vredne stvari,
oprema za izvajanje programa, v katero spadajo:
zemljevidi, kompasi, meter,
vrv in druga pionirska oprema,
otorska krila,
portni rekviziti,
papir, karje, lepila, barva, blago ...

POSEBNOSTI PLANINSKEGA IZLETA

Za izlete v gore veljajo posebna pravila. Najpomembneje je, da izberemo
primerno turo. Pogosto zaradi osebnega dokazovanja elimo dosei vrh,
ki presega nae lastne fizine sposobnosti. Vedno nartujmo dovolj asa
za vzpon in sestop. Po monosti vzemimo tudi nekaj asa za rezervo. Na
poti nartujmo tudi poitke. Skupina se giblje poasneje kot posameznik.
Pomembno je, da vsi lani skupine vedno ostanejo skupaj. Za gibanje po
gorah uporabimo planinske karte in se drimo z markacijami oznaenih poti.
Organizirano skupino naj vodi usposobljen planinski vodnik. Za ta namen
Planinska zveza Slovenije organizira razlina usposabljanja. Na pot v gore se
vedno odpravimo v primerni obutvi (gojzarji) in primerno obleeni (veslojno),
z rezervnim perilom in oblailom z dolgimi rokavi za zaito proti vetru in
deju (tudi dolge hlae). V nekaterih primerih potrebujemo tudi cepin in
dereze, vendar je oboje treba znati pravilno uporabljati. Glede na to, da gore
obiskujemo predvsem poleti, je treba razmiljati tudi o zaiti pred soncem
(pokrivalo, sonna oala) in o zadostnih zalogah vode. Tudi hrana mora biti
lahka in mora vsebovati veliko kalorij. O odhodu in nartovanem prihodu
obvestimo sorodnike ali znance (stare, e gre na izlet vod). e se na poti
ustavimo v planinski koi, se vpiimo v knjigo obiskovalcev.
e nekaj nasvetov:
Zaradi padajoega kamenja je dobro nositi zaitno elado.
Zaradi vremenskih vplivov in obrabe se varovala lahko pokodujejo,
zato jim ne zaupajmo na slepo.
Najve nesre v gorah se zgodi pri sestopu, ko je lovek e utrujen in
z mislimi e v dolini.
Bodimo pozorni na vreme; to se v gorah e hitreje spreminja. V hribih
je velika nevarnost udara strele.
Pri nudenju pomoi v gorah bodimo skrajno previdni; zaradi nepremiljene pomoi lahko tudi sami hitro postanemo rtev nesree.
e ve napotkov o obisku gora lahko najdete na spletnih straneh Planinske
zveze Slovenije.

71

POSEBNOSTI IZLETA V JAME

Izleti v jame imajo svojo arobno mo. Zaradi teme in teje dostopnosti
burijo lovekovo domiljijo in predstavljajo dogodivino posebne vrste. Pri
obisku jam se je treba zavedati, da je jamsko okolje obutljivo in ga s svojo
prisotnostjo ne smemo unievati in tudi ne vznemirjati jamskih ivali. Jam
nikoli ne obiskujemo sami, ponavadi gremo v manjih skupinah 3-5 ljudi. e
je skupina veja, jo lahko razdelimo v ve manjih. Kot pri gorah, velja tudi
pri jamah, da moramo o svojem obisku in trajanju ogleda obvestiti sorodnike
ali znance, sicer nam v primeru nesree nihe ne bo priskoil na pomo.
Za ogled so na voljo turistine jame, ki so opremljene s turistino infrastrukturo. Veinoma so zaklenjene in vstop brez jamskega vodnika ni moen. Za
ogled jam se je treba predhodno dogovoriti z vodnikom oz. oskrbnikom jame.
Popis jam s kontaktnimi podatki je mono najti na spletu. Neurejene jame
oziroma jame, ki so v naravnem stanju, so odprte, vendar zaradi neurejenosti
tudi bolj nevarne. Tu pridejo izkunje in usposobljenost na ravni jamskega
vodnika e bolj v potev. Ne hodimo v jame, ki jih ne poznamo.
Oprema za obisk jame je povezana z znailnostmi jame. e je ta suha, potem
razen elade dodatna oprema ni potrebna. Za obisk jame, kjer voda le pronica
skozi strop, so primerni kornji in pa vrhnje oblailo, ki bo lahko blatno.
e pa so v jami tekoe vode, potem so kornji obvezni (vasih pridejo prav
celo ribiki, ki segajo do pasu ali e dalj). Po nekaterih jamah za prekanje
doloenega dela jame potrebujemo tudi oln (npr. v Krini jami). Oprema
je vezana tudi na letni as obiska, saj nam bo zaradi stalne temperature v
jamah (okoli 8 C) pozimi vroe poleti pa hladno. Seveda v jamo ne moremo
brez svetilke, pa naj bo to baterijska ali pa "karbidovka". Najbolje so elne
svetilke, ki zaradi pritrditve na glavo (oziroma elado) omogoajo proste
roke. Za primer, e svetilko izgubimo ali preneha delovati, moramo imeti s
seboj e rezervo. Brez svetilke in elade po jamah pa ne gre. Za spuanje
v brezna in plezanje po jamskih dimnikih je potrebna posebna oprema in
znanje. Zaradi monosti podorov ali zalitja prehodov se obisk jam v asu
monega deevja odsvetuje.

72

KOLESARSKI IZLET
Poleg izletov, na katere se odpravimo pe ali pa izlet kombiniramo z drugim
prevoznim sredstvom (npr. vlak ali avtobus), je za tabornike zanimiv tudi
kolesarski izlet. S kolesom lahko po cestah potujemo neprimerno hitreje
(v povpreju okoli 20 km/h). Seveda je vse odvisno tudi od naklona ceste.
Dolino in viinsko razliko poti moramo izbrati glede na starost in kondicijsko pripravljenost udeleencev. Za nartovanje izletov vam bodo prav prili
kolesarski vodniki, ki vam postreejo s tevilnimi podatki o zahtevnosti in
zanimivosti posameznega izleta.
Pri kolesarskem izletu je najpomembneja varnost, saj smo kolesarji kot
uporabniki cest veinoma udeleenci v prometu (razen gorski kolesarji).
Udeleenci morajo imeti opravljen kolesarski izpit. V primeru veje skupine
(od pet do deset kolesarjev) je dobro poskrbeti za oznabe na zaetku in
koncu kolone, v primeru vejega tevila pa je treba zagotoviti organizirano
spremstvo. Potovalni izlet s kolesom je mono kombinirati tudi z vlakom,
saj nekateri omogoajo prevoz koles.
Pomembna je tudi kolesarska oprema: kolo s popolno opremo (tudi lui in
zvonec) in elada. Poleg tega je za morebitno prtljago treba imeti posebne
torbe, ki se pritrdijo na kolo tako, da je tea enakomerno porazdeljena. Vonja kolesa z nahrbtnikom je nevarna, saj onemogoa gibljivost kolesarja. Je
pa tudi utrudljiva, saj telo prenaa tudi to teo. Kolesa so razlina glede na
namen: za izlete pridejo v potev preteno treking in pa gorska kolesa. Razlika
je predvsem v robustnosti, profilu plati (gum) in pa prestavnih razmerjih.
Uredba o prepovedi vonje z vozili v naravnem okolju prepoveduje vonjo s
kolesi po brezpotjih, stezah in pepoteh.

73

olnarjenje po rekah, jezerih in morju

Do sedaj smo se gibali po kopnem. Izleti pa se ne konajo na kopnem, saj se
lahko na izlet odpravimo tudi s olnom. Vonja po rekah jezerih in morju
omogoa drugano doivljanje potovanja, seveda pa kot vsaka oblika terja
tudi ta precej priprav in pozornosti pri zagotavljanju varnosti.
Za posamezne vrste voda (divja voda, mirna reka, jezero in morje) obstajajo
primerni olni. Pri tabornikih je najbolj pogosto v rabi oblika indijanskega
kanuja, v uporabi pa so tudi drugane oblike renih in morskih olnov. Obliki
olna so prilagojena tudi vesla in nain veslanja. Veslamo lahko z dvojnim
kajak veslom izmenino na levi in desni strani olna, lahko pa uporabimo
enojno kanu veslo, s katerim veslamo samo na enem boku olna. Obstajajo
razline tehnike veslanja, s katerimi upravljamo oln (pospeevanje, zaustavljanje in sprememba smeri).
Poleg vesel in olna potrebujemo e varnostno opremo. Ta je sestavljena
iz elade in reilnega jopia. Priporoljivo je, da imamo na olnu tudi reevalno vrvico s torbico. V primeru, da je voda hladneja, je priporoljiva tudi
neoprenska obleka. Hladna voda mono vpliva na nae fizine zmonosti.
Zaradi podhladitve je aktivnost zmanjana e po nekaj minutah.
e preden dejansko odidemo na pot, preizkusimo plovnost olna (vzpostavljanje ravnoteja pri razlinih manevrih). Zavedati se moramo, da oprema, ki jo
potrebujemo za potovanje, vpliva na stabilnost olna. V primeru prevraanja
je najpomembneje, da reujemo sebe in ne opremo. e se prevrnemo na
hitri reki, je pomembno, da plujemo s tokom in nogami naprej, da z glavo
ne udarimo v kakno skalo in pademo v nezavest.
Pred odhodom na potovanje je treba preveriti plovnost in vodostaj (v primeru
potovanja po reki), vetrovne razmere in valovanje (v primeru potovanja po
vejih jezerih in morju) ter vremensko napoved za as potovanja.

74

ORIENTACIJA
Ko zapustimo dobro poznan kraj, v katerem se gibljemo na pamet, se srea
mo z orientacijo. V neznanem okolju se moramo znajti, tako da stalno vemo,
kje smo in kako najti pot do cilja. To naredimo s pomojo karte, kompasa
ali busole, vodnikov in tehninih pripomokov, naravnih in drugih znail
nosti ter s pomojo izkuenj. Orientacija zajema geografsko in topografsko
orientacijo. Pri geografski orientaciji doloamo strani neba. Topografska
orientacija pa vsebuje e doloanje stojne toke, lego objektov na terenu in
izbiro smeri za nadaljnje gibanje.

ORIENTACIJA PO NEBESNIH TELESIH IN ZNAKIH NA

TERENU
Sonce je opoldan tono na jugu (v poletnem urnem asu pa ob enih). Vsako
uro se Sonce navidezno premakne za 15 stopinj. Tako je priblino ob 6. uri na
vzhodu, ob 9. uri na jugovzhodu, ob 12. uri na jugu, ob 15. uri na jugozahodu,
ob 18. uri na zahodu.
Drugi nain je doloanje juga po Soncu z uro. Mali kazalec usmerimo proti
Soncu. Simetrala kota med malim kazalcem in tevilko 12 na uri kae na jug,
oziroma med malim kazalcem in tevilko 1 (v poletnem urnem asu). e ima
mo digitalno uro brez kazalcev, uro nariemo na list papirja.

75

Zvezda Severnica je nad geografskim severom, ker je zemeljska os nagnjena

proti njej. Severnica je prva zvezda v ojesu Malega voza. Najdemo jo tudi s
pomojo ozvezdja Kasiopeja (v obliki rke W).
Znailno ozvezdje je tudi Orion, ki ga vidimo pri nas le spomladi in jeseni. Ko je
visoko na nebu, njegov me kae proti jugu, glava proti severu (kot kae slika).

Orientacija po Luni je bolj zapletena kot po zvezdah in Soncu. Najprej ugoto

vimo obliko lunine mene. Prvi krajec je 90 stopinj za Soncem (90 stopinj levo
od sonca). Ob 12. uri je na vzhodu, ob 18. uri na jugu, ob 24. uri je na zahodu.
Polna luna je Soncu tono nasproti, ob 18. uri je na zahodu, ob 24. uri na
jugu, ob 6. uri na zahodu.
Zadnji krajec je na nebu 90 stopinj pred Soncem (90 stopinj desno). Ob
24. uri je na vzhodu, ob 6. uri na jugu, ob 12. uri na zahodu.
Mlaj lei v bliini Sonca in je veji del noi pod obzorjem.

76

Druga znamenja niso tako zanesljiva kot orientiranje po Soncu in zvezdah.

Severna stran navpinih predmetov ni nikoli obsijana s Soncem, zato lahko
ponekod opazimo:
mah na severni strani dreves;
severne stene poslopij so lahko vlane in se lahko nabira soliter v obliki
sivih in belih madeev;
nekatere rastline so obrnjene proti soncu sonnica;
na juni strani so letnice na torih bolj narazen, na severni strani pa
so bolj zgoene;
sneg se dalj asa zadri na severni strani, severna poboja so manj
poraena;
na severni strani je gozdna meja nija ipd.
Lahko nam pomagajo znamenja urbanizacije in nain gradnje:
hrup letal in eleznice (eleznica se slii tudi 10 km dale) ter cest;
glasovi domaih ivali v bliini kmetij;
poti in kolovozi se zdruujejo, e se naselju pribliujemo, oziroma se
razcepijo pod ostrim kotom, e se naselju oddaljujemo;
objekti z znailno lego (cerkve, grobovi ).

77

OSNOVNI POJMI O KOMPASU IN KARTI

Najhitreje in najbolj natanno doloamo strani neba s kompasom ali busolo.
Kompas je priprava z magnetno iglo, ki kae proti severu. Igla je osnovni del
vsakega kompasa. Nameena je tako, da se lahko prosto vrti v vodoravni
ravnini. Magnetna igla kae proti magnetnemu severu. Imamo e dve smeri
severa. Prva je geografski sever. To je smer proti toki (geografski severni
teaj), v kateri namiljena zemeljska os prebode zemeljsko povrino. Tretji
sever je projekcijski ali kartografski sever. To je smer, ki jo kaejo navpine
rte pravokotne koordinatne mree na topografski karti. Magnetno iglo
privlaijo e druga magnetna polja (kovine, daljnovodi ipd.), na kar moramo
pri uporabljanju kompasa paziti. Busola ima poleg magnetne igle e vizir in
druge dele za merjenje azimutov ter druge topografske naloge.
Azimut je kot med severom in izbrano smerjo. Merimo ga od severa, tako
kot se giblje urin kazalec. Azimut predmeta, ki lei jugozahodno od nas, ima
azimut 225 stopinj.
Nasprotni azimut je kot med smerjo severa in smerjo, ki je nasproti izbrani.
Prej navedeni predmet ima nasprotni azimut 45 stopinj.

Kote opisujemo z razlinimi kotnimi merami. Tako ima polni krog po eni
razdelitvi 360 stopinj, po drugi 400 gradov, po tretji zopet 6400 tisoinov,
po etri 6000 tisoinov ali po peti 2 Pi radianov. Radianov se pri orientaciji
ne uporablja.

78

Opisujemo tiri glavne strani neba: sever S (north N), jug J (south
S), vzhod V (east E) in zahod Z (west W). Vasih si pomagamo e s
stranskimi stranmi: severovzhod SV, jugovzhod JV, jugozahod JZ in
severozahod SZ.
Karta je pomanjana grafino ponazorjena tlorisna risba dela zemeljskega
povrja. Zemljie je prikazano po dogovorjenih pravilih in s posebnimi
znaki. S pomojo teh znakov izvemo veliko o zemljiu, ki ga prikazuje kar
ta: napisana so imena krajev, narisani so objekti, ki jih v naravi ne moremo
videti, ker jih zakriva hribovje, vrisane so dravne in druge upravne meje,
oznaena je nadmorska viina itd. Hkrati pa so zaradi generalizacije pri
kazani le pomembneji objekti, saj bi bila karta sicer nepregledna. Ni vseh
poti, jarkov ali vrta. Pri tabornikih uprabljamo predvsem topogafske karte
v merilu 1:50000, 1 : 25 000 in veje. Karte so vedno izdelane tako, da je
zgorni rob severna, desni rob vzhodna, levi rob zahodna in spodnji rob juna
stran karte. To je pomembno pri orientiranju karte.
Merilo je razmerje med razdaljami na karti in istolenimi razdaljami v naravi.
e je merilo karte 1 : 5000, to pomeni, da so razdalje pettisokrat pomanj
ane. Veina kart ima zaookroeno merilo na cele tisoe.

S KOMPASOM IN KARTO NA POT

Kompas in karta sta najbolj pomembna pri gibanju po neznanem terenu,
za kar potrebujemo precej vaje in izkuenj. Na tekmovanjih ali izletih v ne
znanem okolju moramo odloitve sprejemati premiljeno. Karto in kompas
moramo imeti stalno pri roki. Med potjo preverjamo pravilnost hoje. Skupino
naj vodi najbolj izkueni, vendar naj se posvetuje z ostalimi. Ve glav ve ve!
Bolje je, e imamo ve kart in kompasov, da lahko ve lanov hkrati spremlja
pravilnost smeri gibanja. Kompas in karto moramo vedno uporabljati skupaj.
Vsakokrat moramo karto najprej orientirati, ele nato sprejemati odloitve.
Prevekrat se dogaja, da gre skupina na pot po napani dolini ali je zgreila
pravi greben in pravo pot samo zato, ker ni dobro orientirala karte. Stalno
opazujmo teren in znailnosti ob poti ter vse to spremljajmo na karti! Nae

79

odloitve dodobra premislimo. Porabili bomo manj asa, kot e se izgubimo.

e v pravilnost poti nismo povsem prepriani, se skupina ne sme deliti! Loi
tev skupine ali ekipe na tekmovanju je mona le, e je vnaprej nartovana in
so vse skupinice dobro opremljene s topografskimi pripomoki in znanjem.

ORIENTIRANJE KARTE
Karta je orientirana, ko se smer severa na karti ujema s severom v naravi.
Takrat se razporeditev in koti na karti ujemajo z dejanskim stanjem v naravi.
Po naravnih znakih orientiramo karto tako, da na e znane naine doloimo,
kje je sever, potem pa karto obrnemo proti severu.
Natanneje in tudi najpomembneje orientiranje karte je s kompasom.
Levi ali desni rob topografske karte je poldnevnik, ki kae natanno proti
geografskemu severu. Na kompasu naravnamo razdelitev na limbu na ni
elno lego, kompas poloimo na karto, tako da je rob kompasa vzporeden
robu karte, in karto vrtimo toliko asa, da se severni del igle ujame z oznako
za sever na limbu.

Magnetna igla sicer kae proti magnetnemu severu, vendar je pri nas razlika
med smerjo magnetnega in geografskega severa majhna. Pri manj natannem
delu lahko namesto roba karte (geografski sever) poravnamo kompas s pravo

80

kotno koordinatno mreo (projekcijski sever glej poglavje Kompas). S tem

zavestno naredimo e dodatne napake, ki lahko skupaj znaajo do 30 stopinj.
Po smereh objektov orientiramo karto takrat, ko nimamo kompasa in hodimo
po preglednem terenu, na katerem je veliko linijskih orientirjev (ceste, poti,
grebeni). e je mogoe, se postavimo na ali ob tak objekt in karto obraamo,
tako da se smeri cest, rek ipd. na karti in v naravi ujamejo. Upotevamo jih
im ve, da je karta natanneje orientirana.
Po smereh proti objektom orientiramo karto, e poznamo stojie (tako na
karti kot v naravi), nimamo pa kompasa. Poiemo primerne objekte s kako
poudarjeno znailnostjo (osamljena hia, cerkev, vrh, kriie, most), ki so
narisani na karti. Karto obraamo toliko asa, da se nam smeri v naravi uja
mejo s smermi na karti.

DOLOANJE STOJIA
Kadar smo premalo oprezni in premalo uporabljamo karto in kompas, se nam
lahko zgodi, da zaidemo s prave poti in s karte ne razberemo, kje smo. Na
novo lahko stojie doloimo tako, da v bliini poiemo dve ali tri znailne
toke, katerih lega je oznaena na karti in jih spoznamo v naravi. Izmerimo
azimute do teh tok in na karto vriemo nasprotne aziumute od izmerjenih
tok. V toki, kjer se nasprotni azimuti sekajo, je nae stojie. e se ne se
kajo ravno v toki, je nae stojie nekje na sredini nastalega lika. Nasprotne
azimute lahko vriemo tudi z viziranjem ob ravnilu.

81

IZBIRA POTI
Na izbiro poti vpliva ve dejavnikov. Odvisna je od razgibanosti, preglednosti
in prehodnosti terena, od tevilnosti in pravilno vrisanih poti, nae fizine
pripravljenosti in drugih dejavnikov. e imamo dovolj asa, bomo morda
izbrali najlepo pot; na tekmovanju pa se najvekrat odloimo za najhitrej
o ali pa najlajo pot. Vsak mora oceniti, katera pot je zanj ugodneja, kajti
najkraja pot ni nujno najhitreja in najlaja.
Na preglednem in prehodnem terenu, ki ni preve razgiban, hoja naravnost
po azimutu za izkuenega tekmovalca najvekrat ni teavna. Drugi, ki orien
tiranja ni ravno ve, se bo raje odloil za malo daljo pot; dral se bo poti,
potoka in drugih znailnih objektov, ki ga bodo zanesljivo pripeljali na cilj.

HOJA PO AZIMUTU
S kompasom (ali kotomerom) izmerimo na karti smer (azimut) naega gi
banja. Na karti izmerjen azimut s kompasom doloimo v naravi in si v tej
smeri zapomnimo znailno toko, ki je im dlje. Odidemo do tiste toke
in postopek ponavljamo, dokler ne pridemo do cilja. Ko si pridobimo ve
izkuenj in obutka za orientacijo, postane hoja po azimutu enostavneja.
Na zaetku prav tako izmerimo azimut na karti. Nato hodimo po karti brez
vmesnega doloanja znailnih tok. Med hojo na kompasu preverjamo, e
se priblino tono drimo smeri. Za to vrsto hoje po azimutu, ki ne zahteva
preve natannega merjenja azimuta, so najbolj primerni kompasi na ploici.
So brez pokrova, da ga ni treba stalno odpirati, v limbu pa imajo tekoino, ki
prepreuje, da bi igla "plesala". Tako lahko smer kontroliramo tudi med hojo
in tekom ter izgubimo kar najmanj asa. Dobro je, e tudi tokrat preverjamo
pravilnost poti s pomojo znailnih objektov. e naa smer na karti preka
jaso, sedlo, vrh ipd., bomo na ta nain preverjali pravilnost naega gibanja.
Pozornost pa posveamo razdalji, ki jo veinoma ocenjujemo glede na zna
ilnosti ob poti (tejemo korake) in merimo as hoje. Ta nain pride v potev
e posebej pri vejih razdaljah, ker bi sicer izgubili preve asa.

82

e pri hoji po azimutu naletimo na oviro (reka, jezero, movirje), ki je na

preglednem terenu, si na drugi strani v smeri azimuta zapomnimo znailno
toko. Oviro obidemo po drugi poti, nato pa od omenjene toke postopek
nadaljujemo. Na nepreglednem terenu se stvari lotimo drugae. Pred oviro
nao smer spremenimo za doloen kot (naemu azimutu pritejemo ali od
tejemo kot) in gremo v novi smeri doloeno tevilo parnih korakov. Nato
ponovno hodimo v smeri prvotnega azimuta toliko asa, da je dolina hoje
dalja od doline ovire. Tokrat naemu azimutu odtejemo (ali pritejemo)
enak kot kot prej in gremo enako tevilo parnih korakov v tisti smeri. Tako
pridemo na drugo stran ovire in nadaljujemo pot v prvotni smeri.

ORIENTACIJA OB ZMANJANI VIDLJIVOSTI

V megli in ponoi je orientacija teavna celo na poznanem terenu. e se
nam zgodi, da zaidemo zaradi zmanjane vidljivosti, ne tekajmo brez potre
be. Hoja nas lahko privede do gibanja v krogu. Prihranimo raje energijo in
poloaj temeljito premislimo. Raje poakajmo jutro, ko bo vidljivost bolja.
V skrajnem primeru hojo nadaljujemo tudi ponoi (e je nevarneje akati
mraz, pokodba in do cilja ni ve dale). V potev pride hoja po azimutu,
ki pa je zelo oteena, saj viziranje na dalje razdalje ni mono. Odseki poti

83

naj bodo tako dolgi, da e vidimo tovaria, ki smo ga poslali naprej. Kote in
razdalje je treba meriti kar se da natanno (vrv, parni korak), kajti cilj (koo,
bivak ipd.) lahko zgreimo le za nekaj metrov, pa bomo zaradi manje vidlji
vosti odli mimo. Ko smo po naih izraunih prehodili razdaljo do cilja, pa
ga na tistem mestu ni, je najbolje, e cilj iemo tako, da delamo kroge okoli
naega stojia. Kroge poveujemo, dokler ne naletimo na eleni cilj. Hoja
ob slabi vidljivosti zahteva veliko vejo previdnost (posebej na krasu in v go
rah). Tudi e vidimo pred seboj lu v koi, moramo paziti na vsak korak, saj
je vmes lahko vrtaa ali celo brezno!

E NEKAJ NASVETOV
Na tekmovanju vasih pridemo na mesto, kjer priakujemo kontrolno toko
(KT), pa ugotovimo, da je tam ni. To se posebno rado zgodi na krakem, vrta
astem terenu. e v prvem poizkusu ne najdemo KT, stvar lepo premislimo.
Poglejmo, e se karta res ujema s tistim, kar vidimo na terenu. Mnogokrat nas
zmede mnoica poti, ki jih na karti ni. Pa tudi vrisane poti vasih na karti ne
teejo tako, kot v naravi. Raje se zanesemo na reliefne oblike. Poiemo na
karti toko, ki je v bliini KT in jo lahko tono doloimo v naravi (sedlo, vrh,
grapa, jasa, poseka), in od tam zanemo iskati KT. Tako jo bomo nali hitreje,
kakor e begamo po terenu sem in tja in raunamo na sreo.
Pri hoji med dvema tokama posveajmo pozornost asu hoje. Na zaetku
poglejmo, kakno razdaljo moramo prehoditi, in doloimo priblien as hoje.
Pred iztekom tega asa bodimo pozorni, kajti smo v bliini KT. Mnogokrat
sicer sledimo nai poti s karto in kompasom, pa vendar zavijemo prekmalu na
napano pot, ker se nam zdi, da teren kar ustreza, ali pa zgreimo pravi odcep
in gremo predale. e bi pazili tudi na razdaljo in as hoje, se nam kaj takega
ne bi zgodilo pogosto. Velikokrat se nam zdijo grape, poti, grebeni itd. enaki
in le razdalja oziroma as hoje nam pomagata, da zavijemo na pravem mestu.
Pozorni moramo biti tudi na letnico izdelave karte (oziroma na letnico
reambulacije dopolnitve karte). Mnogo je novih poti, ki e niso vrisane,
starih, ki so e zaraene, a so e vrisane, podrtih mostov in drugih sprememb,

84

ki na karti niso oznaene. Stareja je karta, bolj se stanje na karti razlikuje od

resninega. Takrat bolj upotevamo terenske znailnosti, ki se ne spreminjajo
tako hitro (relief, vodne povrine, gozd).
Nekateri objekti so na karti narisani pretirano, drugi so izpueni (odvisno
od velikosti in pomembnosti), nekateri so zdrueni itd. Vse to je zaradi pre
glednosti karte. Na podroju, kjer je blizu skupaj ve izvirov, ne bo narisan
vsak posebej, ampak samo en znak za izvir. Ta ne podaja lege vsakega izvira,
ampak samo oznauje ire obmoje, kjer ti izviri so.
To je nekaj nasvetov, da se boste na zaetku bolje znali. Z nekaj vaje boste
dobili obutek za orientacijo, ki vam bo olajal teave in poveal uitek ob
hoji po neznanem terenu.

OCENJEVANJE IN MERJENJE RAZDALJ IN VIIN

S koraki si pomagamo, kadar nimamo pri sebi tranega metra ali umerjene
vrvice. Doloeno razdaljo prehodimo, zraven pa tejemo korake. tevilo ko
rakov pomnoimo z dolino enega koraka in tako dobimo razdaljo. Med hojo
korakajmo z enakomerno dolgimi koraki. Pri daljih razdaljah in hitri hoji
je teko teti vsak korak. Pomagamo si tako, da tejemo parne korake. Torej
tejemo vsak drugi korak (vedno ista noga). Parni korak izmerimo tako, da
znano razdaljo (npr. 100 m) vekrat prehodimo, iz rezultatov pa izraunamo
povpreno dolino parnega koraka.
Po asu hoje merimo daljo razdaljo. Po ravnem navadno hodimo 56 km na
uro. Tako en kilometer prehodimo v 1012 minutah. e hodimo navkreber
ali navzdol moramo to seveda upotevati. Da bo ocena razdalje tona, mora
biti naa hoja enakomerna.
Zorni kot je kot, v katerem vidimo (zremo) nek predmet. Pri ocenjevanju razdalj
z zornim kotom uporabljamo za merjenje velikosti kota najvekrat tisoine.
En tisoin je kot, pod katerim vidimo 1 m visok predmet na razdalji 1 km.
Osebo, ki je blie, vidimo pod vejim zornim kotom, kakor osebo, ki je bolj

85

oddaljena. e poznamo velikost opazovanega predmeta in izmerimo zorni

kot, lahko izraunamo razdaljo do predmeta.

velikost ali druga dimenzija (v metrih)

oddaljenost (v km)

zorni kot v tisoinih =

e vidimo 1,5 m visoko ograjo pod kotom 10 tisoinov, je ograja 150 m dale.

1,50 (m)


10 (t)

= 0,0150 (km)

Zorni kot merimo z zarezo na pokrovu busole M 53 ali z daljnogledom, ki

ima merilni kri. Z busolo merimo zorni kot tako, da ga drimo 25 cm od oi
(vozel na vrvici pri 25 cm), skozi zarezo na stranskem robu pokrova gledamo
merjeni predmet in oditamo zorni kot.

Tako kot razdaljo, lahko tudi viino merimo z zornim kotom. Izmerimo kot,
in e poznamo razdaljo, lahko izraunamo viino.

86

Primer:
Hio vidimo pod kotom 4 tisoinov, oddaljena je 2 km (lahko izmerimo na
karti).
2 x 4 tisoinov = 8 m
2 km x 4 m/km = 8 m
Za merjenje zornih kotov lahko uporabimo navadno ravnilo z milimetrsko
razdelitvijo. Ko drimo ravnilo 50 cm od oi, nam razdelek 1 mm pokriva 2
tisoina (1 cm = 20 tisoinov). Pri oddaljenosti 13 cm od oi 1 cm pokriva 1
stopinjo. e nimamo ravnila, lahko uporabimo prirone predmete znanih
dimenzij.

Palev skok. Iztegnemo roko in izmenino zapiramo levo in desno oko. Pa

lec nam navidezno poskakuje sem in tja. Pri tem pokriva 710 tisoinov, kar
znese na oddaljenosti 1000 m irino 710 m.

87

Ocenjevanje razdalj glede na podrobnosti, ki jih e opazimo:

opazovani predmet
osamljena hia

oddaljenost, pri kateri ga prepoznamo

5 km

okna na hii

4 km

dimnik na strehi hie

3 km

osamljeno drevo, lovek

2 km

drevesno deblo, drog elektrine napeljave

1 km

gibanje nog ljudi, ki hodijo

700 m

okenski okviri

500 m

barva in deli obleke

250 m

ine ograje, listje na drevju, gumbi in

podobne podrobnosti na obleki

150 m

obrazne poteze, deli pesti

100 m

oi, nos in druge podrobnosti na obrazu

50 m

belonica v oesu

20 m

Razdalje lahko ocenjujemo tudi s primerjanjem znanih dolin. Nogometno

igrie je na primer dolgo 100 m. Predstavljamo si, koliko dolin igria bi
lahko postavili na doloeno razdaljo. Veje razdalje lahko ocenjujemo s po
mojo drogov raznih napeljav, saj so postavljeni v enakih razmakih.
Viino objektov najlaje doloimo s primerjanjem z znano viino. Tovaria
postavimo pred jambor, nato s svinnikom v iztegnjeni roki izmerimo, koliko
njegovih viin pokrije jambor. tevilo viin pomnoimo z njegovo viino in
dobimo viino jambora.
Drugi nain je z navideznim prenaanjem viine na tla. V iztegnjenih rokah

88

drimo vrvico in vzamemo med roke dolino, ki se pokriva z viino jambora.

Vrvico potem zasukamo za 90 stopinj in en konec potem pokrijemo s spod
njim delom jambora, na drugi konec, ki mora biti imbolj pravokoten na smer
med nami in jamborom, pa se postavi tovari. Tako smo viino prenesli na tla
in smo e s koraki ali metrom izmerili razdaljo med jamborom in tovariem.
Viino lahko merimo tudi s primerjanjem doline sence neznanega in znane
ga predmeta. e 1 m visok predmet mee 2 m dolgo senco, potem 5 m visok
predmet mee 10 m dolgo senco.

GIBANJE S POMOJO SATELITSKEGA

NAVIGACIJSKEGA SISTEMA
Satelitski navigacijski sistem ali na kratko GPS (Global Positioning System)
nam omogoa identifikacijo toke na Zemlji (geografske irine, doline
in nadmorske viine), na kateri se nahajamo, s pomojo mree satelitov,
ki kroijo okoli Zemlje. Za doloitev potrebujemo GPS sprejemnik, ki ga
lahko kupimo v nekaterih tehninih trgovinah (pa tudi kar nekaj mobilnih
telefonov ima to monost).
GPS sprejemnik deluje neodvisno od nekaterih vremenskih pojavov (npr.
megla) in ponoi, kar nam omogoa orientacijo tudi v druganih pogojih.
Seveda pa potrebujemo koordinate cilja, kamor elimo, in za orientacijo
obvezno potrebujemo s tovrstnim koordinatnim sistemom opremeljen zem
ljevid. GPS je treba predhodno nastaviti. Dobro je, da ga preizkusimo, preden
se podamo na dalji izlet, na katerem ga bomo uporabljali.
GPS ima tudi omejitve, predvsem vezane na odprto pot signala od satelita do
sprejemnika; taka vidljivost pa mora biti zagotovjena vsaj do tirih satelitov.
Problem se pojavi v gozdu in v hribih, kjer nam visoko hribovje lahko zastre
precejen del horizonta. Zato je GPS primeren predvsem pri pomorski in
letalski navigaciji. Seveda nam teavo predstavlja tudi trajanje baterije in pa
obutljivost na mehanske pokodbe, zato nae ivljenje nikoli ne sme biti
odvisno le od GPS sprejemnika in drugih elektronskih pripomokov.

89

POTNI ZNAKI
Posebna zvrst orientiranja pri tabornikih so potni znaki. Potne znake upo
rabljamo na izletih in orientacijskih tekih. Vedno takrat, ko vemo, da bo za
nami prila po isti poti e ena ali ve skupin tabornikov, ki jih elimo opozoriti
na zanimivosti ob poti, morebitne nevarnosti, smer poti, skrito pismo itd.
Znake napravimo ob desni, vasih tudi ob levi strani poti, glede na smer
gibanja. Postavljeni naj bodo tako, da jih vsak tabornik hitro najde ali e od
dale vidi. Skrijemo jih, kadar preizkuamo iznajdljivost in dobro oko tabor
nikov, ki pridejo za nami.
Znake naredimo iz naravnega gradiva, ki ga najdemo ob poti: veje, kamni,
zemlja, iglice, mah, stori, trske, listi rastlin. e vsega tega ni, si pomagamo
z odpadnim materialom: kreda, kosi kovine, blago, papir, opeka ipd. Lahko
pa kaj prinesemo s seboj. Pri postavljanju znakov ne uniujemo dreves in
drugih rastlin v gozdu z zabijanjem ebljev v debla, tako da jih polomimo,
trgamo ali oklestimo.
Pri postavljanju znakov uporabimo iznajdljivost in domiljijo. Naj bodo
raznoliki, da bo pot bolj zanimiva. Igre s potnimi znaki so priljubljene e
posebno pri medvedkih, ebelicah in gozdovnikih. Znake si lahko izmislite
sami, najve pa uporabljamo naslednje:

90

pojdi v smeri
puice

dobra pot

pojdi hitro v sme

ri puice

slaba pot

poljite pomo

teci v smeri
puice

pojdi po sledi

sonce dan

ne hodi po tej
poti

iglast gozd

vrnemo se ez
dve uri in pol

listnat gozd

vigaj na tem
mestu

vrni se

osamljeno
drevo

odmor

bodi oprezen

sumljiva okolica

v stiski smo

bei v smeri
puice

odli smo

nali smo

razli smo se

pojdi domov

sever

pismo v smeri
puice (oddalje
no 3 m)

v bliini je hrana

majhen tabor

akaj na tem
mestu

pitna voda v
smeri puice
(oddaljena 9 m)

velik tabor

hud pes

voda ni pitna

hia v smeri
puice (odda
ljena 150 m)

akamo v vasi

mesec no

91

BIVANJE V NARAVI
BIVANJE V RAZLINIH LETNIH ASIH
Narava ponuja monosti za opazovanje in raziskovanje v razlinih letnih
asih. Zato se taborniki v naravo lahko podamo za ve dni. Pri vednevnem
bivanju se moramo med olskim letom omejiti na as poitnic. Tako jesenske, novoletne, zimske in prvomajske poitnice omogoajo razline oblike
vednevnega raziskovanja narave. Pri tem mlaji bivajo v zgradbah, stareji
pa se tudi pozimi lahko preizkusijo v bivanju na prostem. Povsem drugae je
v asu poletnih poitnic, ko vsi taborniki v resnici bivamo v naravi, saj nas od
modrega neba loi samo streha otora. Taborjenje je zakljuek tabornikega
leta in vrhunec dela vsake tabornikega rodu.

Taborjenje
Taborniko taborjenje je dalje (obiajno 10-14 dni trajajoe), vnaprej
predvideno in organizirano bivanje veje skupine tabornikov, praviloma v
otorih. Je posebna vzgojno-izobraevalna oblika (neke vrste neformalna
"ola v naravi"), katere bistvo je, da se v druganih, nevsakdanjih okoliinah
razlina znanja in spretnosti, pridobljena med letom, skozi posebno izkustvo
nadgradijo in oblikujejo v sposobnosti (zmonosti). Pri tem gre tudi za razvoj
samostojnosti, odgovornosti, socialnih spretnosti in razvoj odnosa do narave. Na taborjenju se prepletajo razline dejavnosti (igre, raziskovanje in
dogodivine v naravi, pohodnitvo, pionirstvo, drugi porti, udejstvovanje v
lokalnem okolju, kulturno-zabavni veeri ob spremljavi kitare ...), ki mladim
lanicam in lanom omogoajo:
da svoja znanja in spretnosti preizkusijo in dokaejo ter na ta nain
spoznajo svoje sposobnosti in gradijo svojo samopodobo;
da se navajajo na samostojnost odgovornost za lastno ivljenje;
druenje, zabavo in avanturo med vrstniki in prijatelji v varnem in

92

zdravem okolju;
spoznavanje in doivljanje narave, skupnosti in lastnega ivljenja;
zdravju koristen nain preivljanja prostega asa;
celovit osebnostni razvoj in gradnjo vrednostnega sistema;
opazovanje in spoznavanje narave ter uenje o njej in v njej.

e elimo poudariti doloene dele programa, pripravljamo posebne oblike

taborjenj: pohodne, potovalne tabore (kolo, vlak, avto, avtobus, oln), druinske, mednarodne in podobno.
Taborjenje predstavlja vzgojno-izobraevalno dimenzijo tudi za vodstvo
rodu. To je zavezano k organizaciji taborjenja, ker:
lahko na podlagi temeljnih nael in ob uporabi tabornikega pristopa
(skavtske metode) na najbolji moni nain dosega poslanstvo organizacije;
taborjenje za vodnike predstavlja zakljuni del izvajanja tabornikega
programa v tabornikem letu;
je to prilonost, da mladi vodje preizkusijo svoje sposobnosti v organizaciji in vodenju taborjenja;
je to prilonost za izboljanje pogojev za izvajanje programa in delovanje rodu;
je izvedeno taborjenje pogoj za letno registracijo tabornikega rodu.
Tudi stari lanic in lanov igrajo pomembno vlogo, saj morajo zaradi zgoraj
omenjenih razlogov omogoiti in aktivno podpreti sodelovanje otrok na
letnem taborjenju. Da bodo to storili, morajo:
verjeti, da bo njihov otrok skozi atraktiven progam taborjenja v zdravem naravnem okolju doivel zadovoljstvo in pozitivno izkunjo, ki
bo pripomogla k njegovemu osebnemu razvoju;
poznati program in zaupati vodstvu, da bo taborjenje izvedlo z najvejo
mono mero odgovornosti in varnosti za otroke.

93

Nenazadnje je pomembno tudi okolju (lokalna skupnost, strokovna javnost,

financerji, druge organizacije). Taborjenje morajo prepoznati kot obliko
vzgojno-izobraevalnega dela v organizaciji, kjer mladi v zdravem okolju med
vrstniki in prijatelji preivljajo prosti as, spoznavajo in doivljajo naravo,
skupnost in lastno ivljenje, in da ga je kot takega vredno podpreti zagotavljati vire za izvedbo, saj bo le na tak nain atraktivno, varno in dosegljivo
za im veje tevilo mladih.
Taborjenje je podrobno opredeljeno v Pravilniku o taborjenjih enot Zveze
tabornikov Slovenije.

Zimovanje, jesenovanje, pomladovanje

Tudi taborniko zimovanje je dalje (obiajno 5-7 dni trajajoe), vnaprej
predvideno, organizirano bivanje veje skupine tabornikov. V nasprotju s
taborjenjem je bivanje organizirano v zidanih objektih, stareji taborniki
pa se kljub zimskim pogojem vasih preizkusijo v bivanju v otorih ali celo
iglujih iz snega. Zimovanje je po vsebini prilagojeno spoznavanju narave
v zimskih pogojih, gibanju v snegu in ob nizkih temperaturah ter spoznavanju zimskih portov. Nekatere enote organizirajo zimovanje tudi v asu
novoletnih poitnic.
Nekatere enote v asu jesenskih poitnic (okoli prvega novembra) in v asu
prvomajskih praznikov organizirajo tudi tako imenovana jesenovanja in
pomladovanja. Gre za spoznavanje narave v jesenskem in spomladanskem
letnem asu, zato so tudi vsebine vezane na ta obdobja. Kot pri zimovanjih,
je tudi v teh obdobjih bivanje organizirano v objektih, z izjemo starejih, ki
se preizkusijo tudi v prenoevanju v naravi.
Naj na koncu e enkrat poudarimo, da gre pri vseh omenjenih oblikah "bivanja" v naravi za vzgojno-izobraevalni proces, ki predstavlja nadgradnjo
znanj in spretnosti, pridobljenih na vodovih sreanjih.

94

OTORI
otor je zaasno zloljivo (sestavljivo) in prenosno hii podobno bivalie.
Glavni deli otora so: streha, ogrodje in klini. otor ima lahko e stranice,
dno, vrvice z napenjalci, okna, epe, mree proti mresu, zadrge, pregradne
stene, predprostor ...
lovek je otore uporabljal e v pradavnini. Postavljal jih je, kjer ni bilo jam
in drugih naravnih zaveti. Nekaterim ljudem so otori e danes streha
nad glavo. Laponski otor kata je iz lesenega ogrodja, prekritega s koami
severnih jelenov. Patagonci svoj toldo pokrijejo s tkanino ali koami morskih
levov. Poletno bivalie Eskimov je tupek otor iz tjulnje koe; mongolska
plemena uporabljajo velike otore jurte. Severna sibirska plemena postav
ljajo stoasti ali zvonasti umi, beduini irok beit ali khaima iz platna, v
katerega so vtkane kamelje dlake in volna.
Prvi otori so bili iz ivalskih ko, podprtih s palicami ali kostmi. Dananje
ivane otore izdelujejo iz gosto tkanega impregniranega (ali gumiranega)
platna ali sintetitinih tkanin (najlon, perlon, poliamid, poliester) z dodatki
iz plastike ali kovine.
Za dobro toplotno zaito so primerni otori z dvojno streho, kjer nas pred
mrazom varuje e plast zraka med strenima platnoma. Zunanje platno nas
mora dobro varovati pred padavinami, notranje pa "diha", da se v otoru ne
nabira vlaga oz. kondenz. Pri kvalitetnejih in izredno lahkih otorih z enoj
no streho je slednja prevleena s srebrovimi spojinami (izgleda kot kovinska
folija), ki poveujejo zadrevanje toplote in odpornost.
Sodobneja ogrodja otorov so iz plastinih ali kovinskih zloljivih palic,
pogosto povezanih s leni in vzmetmi ali elastinimi vrvicami. Nekatera
ogrodja samo podpirajo vrh ali sleme otora, druga lahko samostojno stojijo
(iglu otor, indijanski otor oz. tipi, lenasti vojaki hini otori).
Veina klinov je iz trdih in lahkih kovin, nekateri so tudi iz plastike ali lesa.

95

Enotne razdelitve otorov po obliki ni. V literaturi se pojavljajo razline, a

premalo sistematine. Za taborniko rabo predlagamo osnovno delitev na
strene in hine otore. Dodatne znailne oblike strehe, stranic, vrha ali
slemena nam dajo znane podtipe otorov: piramido, stoec, valj, zvon ...

Sodobni otori so pogosto vmesne oblike ali kombinacije skiciranih. otor

"tabornik" (savica) je recimo osnovni hini otor, ki mu je dodana polovica
hinega stoca.
Velikost manjih otorov navadno opisujemo z izrazi dvojek, trojek, etve
rec, esterec ... Ime nam pove, koliko oseb lahko v otoru prespi. Raunamo
po vojakih merilih, ki predvidevajo 2 m dolgo in 0,5 m iroko povrino za
spanje enega. Navadno si taborniki privoimo ve udobja. Sodobni druin
ski otori in razlini veji otori niso namenjeni le spanju in njihovo velikost
opisujemo s povrino v kvadratnih metrih (m2).

96

Praktinost otorov omogoa najrazlineje namembnosti. Zasilni in manji

otori sluijo kot zavetja in prenoia, veji za dalja bivanja na prostem.
Poznamo tudi otore bolninice, restavracije, skladia. Tudi cirkuse si v
naem okolju lahko predstavljamo le pod platneno streho.
Prostor za otor moramo skrbno izbrati. Teren naj bo rahlo nagnjen (do 5
odstotkov), da bo voda lepe odtekala. Izognimo se dolinicam, v katerih se
nabira voda. Zelena bujna trava, ki vabi zaetnike, je znak, da je tam dovolj
vlage. Najbolja za otorjenje so tla, ki hitro vpijajo vodo. Takna so suha,
peena, prodnata, pokrita s tanko plastjo zemlje, obrasla z redko travo. Ob
suhem vremenu, ko ne vidimo, kje se sicer zadruje voda, teren pregledamo
tako, da v tla na ve mestih zapiimo palico in preverimo, e se pod prstjo
ne skriva ilovica. Ilovice, polonih obal potokov, jezer ali celo hudournikov
se izognemo, da ne bomo e ob manjem nalivu sredi vode.
otorov navadno ne postavljamo pod drevje, s katerega po deju e dolgo
kaplja. Iglavci so posebno neprimerni, ker z njih kaplja smola, ki otore
umae ali celo pokoduje. Osamljena drevesa so pogosto tara strele in so
za taborjenja nevarna.
e otorimo ve dni, je nabolje, da sonce sije na otor le v dopoldanskem
asu. otore postavljamo na prisojni strani hriba, v zavetju in na juni strani
gozda. Zadnji del otora obrnemo proti vetru.
Preden postavimo otor, z izbranega prostora skrbno odstranimo vse ostre
predmete, ki bi lahko pokodovali dno. Vasih po tleh za dodatno zaito
razgrnemo e polivinil ali platno (otorke).
V trgovinah dobite informacije o t.i. vodnem stolpcu, kar pomeni pritisk,
ki ga tkanina zdri (pritisk 1000 mm vode je priblino 0,1 bar). Za obiajne
uporabnike je mnogo bolj pomembno, da je dno res odporno proti vlagi.
Pri postavljanju otorov z dnom otor najprej razgrnemo. Dno raztegnemo,
da nima gub, in pritrdimo s klini v tla. Nato sestavimo ogrodje, ga postavimo
na svoje mesto (e je treba, drimo) ter napnemo in pritrdimo vse vogalne

97

98

vrvice. Za temi napnemo e vse ostale vrvice in jih podpremo z rogovilami,

da ima otor lepo napeto streho in stranice.
Pri otorih brez dna najprej sestavimo ogrodje, preko njega razgrnemo plat
no in ga privrstimo s klini. Najprej zabijemo kline ob vrvicah in pozneje
pripnemo platno na tla.
Na mehkem zemljiu poloimo pod pokonne palice ploate kamne ali
deice, da se otor ne useda. Za odtekanje deevnice skopljemo okoli otora
jarek. Ta mora imeti primeren odtok, da nam ne bo deevnica poplavila otora.
Ponoi otor zapiramo, da zadrimo znotraj toploto, podnevi pa ga puamo
odprtega, da se prezrai. Pred dejem popustimo napenjalece na vrvicah, e
so iz naravnega materiala, da se ne potrgajo in se otor ne porui. Po deju jih
znova napnemo. Med dejem se ne smemo dotikati ali drgniti ob streho in
stranice otora, ker bo voda pronicala skozi platno. Zaradi varnosti v otoru
ali bliini ne uporabljamo sve in odprtega ognja.
Pred podiranjem moramo otor oistiti. To delamo s krtanjem ali ometanjem.
Smolne madee le prekrijemo, saj bi drugae uniili impregnacijo. Gumirane
ali plastificirane dele otora (dna, okna) umijemo. Zloimo popolnoma suh
otor (najbolje e vro od sonca). Zloen mora biti lepo, platno ne sme biti
pomekano. e nas pri delu preseneti de in otor zloimo moker ali vlaen,
ga moramo prej kot v 24-ih urah zopet raztegniti. Kline in ogrodja zbriemo,
da so isti. Rjavee materiale namaemo. Pokodovane in strgane otore damo
v popravilo ali jih zakrpamo sami takoj po taborjenju. Zloen in popravljen
otor shranimo v suhem, zranem prostoru. Med letom ga vekrat preloimo.

99

UPORABA OTORKE
otorka je del opreme vsakega tabornika. Pri nas uporabljamo kvadratno
otorko velikosti 175 x 175 cm z dvema vrvicama, odprtino za roko in leseni
mi gumbi. Narejena je iz impregniranega platna. Za sestavljanje z drugimi
otorkami ima ob stranicah s kovino ojaane luknje, ki so na vogalih veje,
da lahko skoznje postavimo tudi nosilne palice.

S pomojo otorke, tabornike vrvice, lesenih ali kovinskih palic in klinov za

pritrjevanje lahko naredimo razline pripomoke.

100

Pelerino napravimo tako, da najprej pripnemo spodnji vogal na gumb, ki

je blizu sredine otorke. Primemo za oba konca dalje vrvice in si otorko
ogrnemo preko ramen, tako da je spodvihani vogal na spodnji notranji stra
ni. Vrvico zadrgnemo na ramenih in jo zaveemo v pentljo. Zgornji vogal
spodvihamo navznoter, da nastane kapuca, s katero se pokrijemo in jo za
drgnemo s krajo vrvico.
Za nosila potrebujemo dve nosilni, dovolj moni palici, dolgi priblino 220
cm. otorko razgrnemo na tla in jo skoraj na polovici prepognemo. V pre
gib vstavimo eno palico, drugo pa poloimo 20 cm od drugega roba otorke
(spodnji leei del otorke naj bo 2030 cm dalji od zgornjega), nato stranici
zavihamo proti sredini. Stareji nain je laji. Zanj moramo otorko razgr
niti na tla. Palici poloimo vzporedno na stranici. Stranici tesno navijemo
na nosilni palici. Nato nosila obrnemo in nanje poloimo ranjenca. Tretji
nain je podoben izdelavi spalne vree. Pri tem nainu stranici otorke po
dolini seijemo. V seiti del vtaknemo nosilni palici, tako da je zvezni del
na spodnji strani v sredini. Nosila so narejena.

Spalno vreo izdelamo na podoben nain kot zadnji omenjeni primer izdelave
nosil. otorko prepognemo na polovici (potiskani del na zunanji strani) ter
z vrvico seijemo, tako da je eden od krajih robov prost. ivanje ob robovih

101

zakljuimo z vozli. Nato samo e zlezemo v pripravljeno spalno vreo. Sama

ne daje dovolj toplote, prav pa nam pride, e imamo pretanko spalno vreo
ali pa si nove noemo zamazati na smoli iglic v bivaku.
Zasilni otor iz ene otorke postavimo, kot kae slika. Pozorni moramo biti
na to, da je zadnja stran otora obrnjena proti vetru. Iz dveh otork sestavi
mo zasilni otor tako, da otorki seijemo. Slika nazorno kae, katere vogale
pripnemo na tla in katero ogljie je na vrhu. Pri postavitvi strehe iz otork
moramo paziti, da je odprtina za roko zaprta z gumbom in obrnjena tako,
da voda ne tee v notranjost otora.

otor iz ene otorke

otor iz dveh otork

102

Za otor iz otork potrebujemo: 5 otork, 8 klinov, 3 palice viine 1,25m,

slemensko vrvico (debeline 5 mm in doline 8 m) in 2 preni vrvici (debeline
5 mm in doline 4,5 m) ter kladivo za zabijanje klinov. Pri otorkah moramo
biti pozorni na to, da jih pravilno izberemo in kombiniramo, e so razline
izdelave in velikosti (to zadeva predvsem razlino razporeditev stranskih
lukenj). Velikosti otorke prilagodimo e viino palic. Polovica diagonale
otorke predstavlja viino palice. Pri tem moramo priteti e konico, na katero nataknemo otorke, pri mehkem terenu pa tudi morebiten ugrez palice
v tla. Konica palic mora biti dovolj dolga, da nanjo "sedeta" dva vrzna vozla.
otorke najprej razgrnemo po tleh, tako kot bodo sestavljale streho otora.

otor iz petih otork

Paziti moramo, da so epi otork obrnjeni navzdol proti tlom, torej stran
od slemena. Poleg tega je pomemben tudi vrstni red: zadnji streni otorki
prekrivata prednji, zadnjo steno pa skupaj s strenimi otorkami zloimo v
sendvi, tako da zadnja stena objame streni otorki. Smer otora izberemo
po vetru, tako da veter ne piha v otor.
Na konico srednje palice pritrdimo vrvico z vrznim ali kavbojskim vozlom.
ivamo v obe smeri proti krajnim palicam. otor postavimo tako, da palice
postavimo pokonci, poravnamo slemenski iv, slemensko vrvico z vrznima
vozloma priveemo na krajni palici ter jo s klinoma in napenjalnima vozloma pritrdimo na tla. Nato s klini pritrdimo na tla e streho, in sicer najprej
na sredini, nato na vogalih soasno na obeh straneh otora. otorke lahko

103

pritrdimo na eni strani na tla e pred dviganjem otora. Ko otor stoji,

dokonamo sendvi iv. Prene vrvice pritrdimo na kline z napenjalnimi
vozli. Kline zabijemo pod kotom 45 stopinj od tal in vsaj do polovice klina
v globino. otor mora biti lepo napet in brez gub. Vhod lahko "zapremo"
z nahrbtniki. Na bivakiranje pa obiajno vzamemo e esto otorko (saj v
takem otoru lahko spi est ljudi in vsak nosi eno otorko). Tako otor lahko
zaijemo z obeh strani.
Na podoben nain lahko seijemo otor iz osmih otork (na sliki).

otor iz osmih otork

104

PIONIRSTVO
Preprostim in iz naravnega gradiva (les,vrvi) narejenim predmetom in napra
vam, ki jih rabimo za razline namene na taborih in drugje, pravimo pionirski
objekti. Za izdelavo uporabljamo osnovno orodje: no, sekiro, ago, dleto,
kladivo, lopato in kramp. Zaradi gospodarnosti in trajnosti objektov pa e
eblje, spone in ico. Za gradnjo pionirskih objektov moramo spotovati
naslednja naela:
1. Ne zanimo s preobirnimi narti. To velja tako za opremljenost z orodjem
kot tudi za obseg del, ki bi jih eleli izvesti.
2. Preden se lotimo dela, dobro premislimo o vsem. Prihranili bomo precej
denarja, materiala in asa. Prekratko odagana deska se ne da ve podaljati.
Nariimo si skico nart s potrebnimi, izmerjenimi ali doloenimi merami.
Takni skici priloimo seznam potrebnega materiala.
3. Ne hitimo pri delu. Komur se mudi, je na najbolji poti, da bo naredil napa
ko. Naj nas ne zapelje pregovor: "Kar lahko stori danes, ne odlaaj na jutri!"
e posebej velja, da ne prehitevamo pri sekanju in aganju.
4. Ne bodimo skopi, kadar kupujemo orodje. Slabo, nekvalitetno orodje nam
krade as, onemogoa delo in rahlja ivce. Izberimo za vsako opravilo pravo
orodje. Z navadno ago ne agajmo ploevine, s kleami ne zabijajmo ebljev!
S tem samo uniujemo dobro orodje in pokodujemo material.
5. Ne lotevajmo se ravno vsega. Nekaterih opravil ne moremo opraviti sami.
Marsikaj je bolje kupiti v trgovini.

VRV
Vrv je na taboru nepogreljiv del opreme, saj jo lahko uporabljamo za vse
vrste pionirskih del, tabornikih izumov in patentov. Glede na nain izdelave
loimo vite in pletene vrvi. Vite vrvi so ponavadi iz naravnega materiala, ple
tene pa so iz umetnih vlaken. Vrvi iz umetnih snovi so trdneje, bolj elastine,

105

laje in imajo veliko dinamino trdnost. So dokaj neobutljive na vlago, ob

utljive pa na ogenj. Vrvi iz naravnih materialov so obutljive na vlago, niso
elastine in ne vzdre sunkov. Vrv hranimo v suhem temnem prostoru. Vsi
vozli naj bodo odvezani, vrv naj bo ista. Alpinistine vrvi po vsaki uporabi
pregledamo zaradi morebitnih pokodb.

VOZLI
Ambulantni vozel uporabljamo predvsem pri prvi pomoi, ker je ploat in
ne tii. V pionirstvu ga uporabljamo za zakljuevanje vezi, ker dobro dri,
na vrvi deluje kot zagozda in se ga da razmeroma hitro odvezati.

Skrajevalni vozel rabimo, kadar predolgo vrv krajamo, a je noemo rezati.

Ribiki vozel je posebno pripraven za zvezo gladkih ali vlanih koncev enake
vrvi. Uporabljamo ga za podaljevanje vrvi. Zlasti je uporaben dvojni ribiki
vozel, ki ga alpinisti radi imenujejo podaljevalni ali najlonski in slui za e
omenjene namene.

106

Mrtvi vozel uporabljamo za navezovanje prvega ali zadnjega moa pri pleza
nju, vendar ga ne priporoamo za plezanje brez uporabe pasu.

Tkalski vozel uporabljamo za hitro vezavo dveh vrvic.

Osmico uporabljajo alpinisti pri varovanju, sidriih in reevanju padlega

soplezalca. Za navezovanje se uporablja tudi vpletena osmica.

Prussikov vozel ima posebno lastnost, da vozel, e je obremenjen, krepko dri,

ko pa ga razbremenimo, se ga da premikati navzgor ali navzdol po osnovni
vrvi. Zato ga uporabljamo za vzpenjanje ali spuanje po vrvi s pomonimi
zadrgami (samoreevanje) ter pri gradnji mostov iz vrvi.

107

Krini vozel uporabljamo pri izdelavi mostov iz vrvi, pa tudi pri izdelavi
ronih del za okras.

Kavbojski vozel uporabljamo za pritrjevanje vrvi na koliek ali drugo vrv.

Napenjalni vozel uporabljamo za napenjanje vrvic na otorih, bivakih ...

108

Vrzni vozel drugae imenujemo tudi karabinski ali biev vozel. Primeren
je, e hoemo pritrditi sredino vrvi na palice pri otoru iz otork; podoben
vrznemu vozlu je ladijski vozel.

Gasilski vozel uporabljamo za spuanje z vrvjo in za reevanje ljudi (ena

zanka tee pod pazduho, druga pa pod stegni). Odkar uporabljamo plezalne
pasove, ga ne uporabljajo ve v tolikni meri kot neko.

109

VEZI
Z vezmi povezujemo palice (suice, drogove). Glede na medsebojno lego palic
razlikujemo vzporedne in krine vezi. Kadar uporabljamo vrv, potem krino
vez veemo na dva naina: kvadratno in diagonalno.
Vzporedna vez

110

Krina kvadratna vez

111

Krina diagonalna vez

112

Pri vezanju z vrvjo uporabljamo rokavice (usnjene), da se pri zategovanju ne

poreemo. Za vezi so bolj uporabne vrvi iz naravnega materiala oziroma vite
vrvi, ker so manj prone, vendar jih je treba zaradi kraje ivljenjske dobe
vekrat zamenjati.
Pri trajnejih objektih za vezavo uporabljamo ico, eblje, spone ali lesene
zatie. Za take vezave pripravimo les tako, da drogova vagamo preno do
polovice debeline. Nato zanemo strgati naagani del z dletom, plast za
plastjo. Lahko poizkusimo tudi s sekiro in batom, le da moramo posebej
paziti na potek letnic. im bolj se bosta drogova prilegala drug drugemu,
bolj bo vez drala.
Zabijanje zagozd v prevelik razpor je le slaba reitev. Napaka, ki se nam lahko
pripeti, e smo premalo pozorni, je, da drog na enem koncu odagamo pod
enim kotom, na drugem pa pod drugim.

113

ORODJE
No je nepogreljiv pripomoek pri izdelavi pionirskih objektov, ronih
del, pripravi prehrane in e kje. e posebej so uporabni noi, na katerih so
pritrjena razlina orodja: rezila, agica, karje, odpira, klju za konzerve,
izvija itd. Zaradi cene so manj dostopni. Kadar kupujemo no, je bolje, da
damo ve denarja za kvaliteten no. Dober no ima mono rezilo, ki ga ob
pazljivi uporabi skoraj ni treba brusiti, lepo lei v dlani, ni preteek niti pre
lahek in daje pri uporabi dober obutek. No brusimo z brusnim kamnom
v preni osi rezila, vedno od topega dela rezila k ostrejemu pod manjim
kotom kot pri sekiri.
Kamni se pred uporabo napojijo z vodo. S tem je zagotovljeno zadostno hlajenje. Taken kamen sestoji iz finih zrnc, ki se nahajajo v vodotopni matriki.
Pri bruenju se na povrini stalno topi novi brusni material, tako da se rezilo
noa hitro in fino nabrusi.

e je no mono skrhan, ga najprej izravnamo z grobim brusom, ele nato

izostrimo. Kadar ga ne uporabljamo, naj bo rezilo naoljeno in varno sprav
ljeno bodisi v samem nou bodisi v nonici.
aga je od nekdaj klasino pionirsko orodje. Pri tabornikih najve uporab
ljamo ago z lokom in lisiji rep. Ko agamo, vodi orodje samo ena roka in
sicer na roici age tesno ob roaju, druga roka pa lei na deski ali jo dri.
agamo tesno ob zartani smeri. Pri prvem rezu potegnemo list nekajkrat k
telesu, ne da bi ga potisnili nazaj stran. Kolikor niji je list age, toliko hitreje
zaide v napano smer ali napano kotno lego. Smer moramo vedno sproti

114

preverjati. Ne smemo agati divje in sunkovito, temve moramo mehko drati

ago in jo voditi v dolgih potegih. e aga zgrei zaeleno smer, jo drimo
navpino, agamo bolj poasi in skrbno, preverimo ostrino in napetost lista.
Kadar aga postaja prevroa, jo ohladimo in naostrimo list. Pri aganju pazi
mo, kako potiskamo ago. Narahlo lahko namaemo list z milom. e se list
zatika, ga naostrimo. Ostrenje ag se v zadnjem asu ne izplaa, saj so listi
dokaj poceni. Po vekratnem aganju zobje na listu niso ve enako visoki.
Poravnavamo jih s ploato pilo. List pri tem vpnemo v prime.

Sekire se med seboj najpogosteje loujejo le po tei kovinskega dela. Vsem

vrstam je skupno, da morajo imeti uravnoveeno teo kovinskega in lesenega
dela. Pri sekanju pazimo na kot priblino 60 stopinj.

Ko sekamo tanje veje, uporabljamo trdno podlago (tnalo), da nam rezilo ne

spodrsne oziroma se les ne upogne. Pri obsekovanju podrtih dreves ali de
bel odstranimo vse trlee veje kar najblije deblu. S sekiro zasekamo v vejo

115

na tisti strani, kjer ima veji kot glede na deblo. Stojimo na eni strani debla,
obsekujemo pa drugo stran. Tako nas deblo varuje.

e moramo zamenjati zlomljeno toporie, zlomljeni del odstranimo s

svedrom ali dletom. e ne gre, ga izgemo (rezilo zakopljemo v zemljo, uho
sekire ter ostali roaj pa prekrijemo z erjavico ali pa zakurimo nad njim).
Zgornji del toporia obdelamo po meri spodnjega dela uesa in viine elez
nega dela sekire. Paziti moramo, da smo pri delu natanni, kajti toporie se
nam lahko pri prevelikem posegu zlomi ravno v toki teia. Nato v nastali
del previdno zaagamo natanko po sredini. Rez naj bo podolen, globina pa
nekoliko manja od viine uesa sekire. Izdelamo primerne zagozde, ki naj
bodo iz zdravega, trdega lesa. Kovinski del nataknemo na pripravljeno to
poroe ter v zaagano zarezo zabijemo zagozde (bolje bo, e zabijemo dve
zagozdi preno eno ez drugo). Morebitni ostanek obreemo ali odagamo.

116

Pomembno je, da leseno toporie dobro tesni, sicer bo kmalu poilo ali pa
se nam bo sekira snela. Zato les namoimo. Da les ne sprhni, ga namaemo
s firneem, kovinski del pa po bruenju naoljimo. Rezilo ostrimo enako kot
pri dletu.
Dleto uporabljamo za dolbenje, luknjanje ... Pri uporabi za tanka posnetja
delamo s pritiskom roke. Pri tem drimo dleto ali z obema rokama (ena roka
vodi, druga rahlo potiska) ali pa z eno roko prislonimo, z drugo pa drimo
lesen bat in rahlo udarjamo po dletu.
e moramo nabrusiti dleto, zelo pokodovane rezalne robove izravnamo
najprej s ploato pilo in nato z brusilom. Vano je, da ostrimo enakomer
no; da upotevamo rezalni kot 25 stopinj; da obruena ploskev ne sme kazati
niti izboklin niti vdolbin in mora biti ravna; da je rezalni rob (rezilo) obruen
pravokotno; da se rezilo ne ogreje preve, ker se lahko razbeli in postane
neuporabno; da rezil, ki so enkrat razbeljena, ne smemo kaliti sami. Piljenju
sledi bruenje z brusnim kamnom. Poasi brusimo in namaka
mo brusilni kamen v vodo in olje (glede na vrsto kamna).
Rezilo je dokonno nabrueno, e pri pregledu na rezalni
rob ne vidimo ve svetle rte. Rezilo mora gladko prerezati
rob asopisnega papirja, ki ga drimo v roki.
Kladivo naj naeloma ne bo teje od 250 do 300 g. Izdelano naj bo iz kovanega
orodnega jekla z brueno peto in kljunom. Dolina roaja naj bo prilagojena
tei kladiva. Poln zamah kladiva doseemo le, e ga drimo na koncu roaja.
Lopato in kramp uporabljamo vedno, ko moramo pionirski objekt trdno
vsidrati v tla, ali ko je luknja v tleh (jarek, vdolbina) sestavni del pionirskega
objekta. Lopato rabimo pri terenskih delih za odmetavanje materiala. e
je zemljie mehkeje, lahko z njo tudi kopljemo, toda nikar na kamnitem
terenu. Za ta namen imamo kramp, ki ima na eni strani pico za delo na tri
podlagi, na drugi pa rezilo za delo na mehkejem terenu. Pri lopati in kram
pu uporabljamo vzvod, kar nam mono olaja delo in povea nevarnost, da
orodje zlomimo. Taborniki dostikrat uporabljamo manje, zloljive lopate, ki

117

jih lahko preprosto spremenimo v rovnice. Ko ju ne

uporabljamo, lopato in kramp oistimo, naoljimo
in shranimo v suhem prostoru.
Orodja nikoli ne uporabljamo nesmotrno. Ne
meimo ga naokrog, sekir in dlet ne zabadajmo v
iva drevesa. Prav tako ne puajmo orodja povsod.
Pazimo, kako ga drimo, ko ga nosimo. Za as, ko
opreme ne uporabljamo, oistimo z nje blato, age popustimo, sekire in dleta
nabrusimo, prav tako pa vse orodje, ki ga je treba nasaditi, nasadimo. Kovinske
dele oistimo in namaemo z oljem ter pazimo, da se med seboj ne dotikajo.
Najbolje je, da to naredimo takoj po uporabi, sicer se nam lahko zgodi, da
bomo hoteli oditi na bivakiranje, pa ne bomo imeli uporabnega orodja. Tudi
na taboru odredimo opremi ist in suh prostor, predvsem pa zelo dober o
tor, e e imamo orodje spravljeno v otoru. Orodje naj bo dvignjeno od tal.

OBJEKTI
Objekte postavljamo glede na lego tabora in upotevamo lokalne vetrove
ter izrabo vode.

118

Kuhinjo postavimo nekoliko pro od otorov, v smeri, kamor piha stalni

veter, da otorie ne bo v dimu, e kuhamo na odprtem ognjiu. e ima
mo v kuhinji vodo, moramo poskrbeti za odtok. Do neke mere si ivljenje
v kuhinji olajamo z montao lesenega poda ali pa tla posujemo s peskom.
Kuhinjo moramo zaititi pred dejem, zato zgradimo mono leseno podkonstrukcijo. Preko razpnemo polivinil ali pa vejo ponjavo. Mora biti dobro
napeta, drugae bomo imeli med dejem teave z nabiranjem vode. Streha
naj bo visoka vsaj 2,5 m. Po monosti kuhinjo zagradimo s treh strani, saj
nas bo veter pri delu motil.

Shramba naj bo v bliini kuhinje, dovolj zrana in nedostopna za ivali. Za

shrambo si lahko izberemo zemljanko. V bliini vode si naredimo shrambo
za pokvarljiva ivila.
Suilnica za opremo naj bo v bliini otoria.
Suilnica za ivila za konzerviranje hrane s toplim zrakom ali dimom najpre
prosteji tip je trinonik. Bolje je, e skopljemo meter globoko jamo, v kateri
bomo kurili. 15 cm pred vrhom jamo razirimo, tako da bomo tam postavili
mreo, na kateri bomo suili hrano. Pokrov izdelamo s prepletanjem vej.
Najbolja je suilnica, ki jo vkopljemo v nagib ali usek terena.

119

Jedilnica naj bo v bliini kuhinje, zgradimo pa jo podobno kot kuhinjo. Opre

mimo jo s klopmi in mizami. V jedilnici lahko uredimo tudi posebni del za
jedilni pribor in menake taboreih.
Jama za odpadke. Ponavadi si skopljemo dve jami, eno za tekoe in drugo za
suhe odpadke. Obe naj bosta 1,5 m globoki in iroki ter priblino 2 m dolgi.
Jamo, ki nam bo sluila za tekoe odpadke, prekrijemo z mreo iz palic, nanjo
pa nameemo smreje in travo. Maobe bodo pri zlivanju ostankov teko
in ostale na mrei. Seveda bomo mreo od asa do asa zamenjali, staro pa
segali. Smeti moramo dva- do trikrat dnevno zasipavati. Jamo zakopljemo,
ko se napolni do dveh tretjin.
Umivalnico uredimo s koriti ali sodi in s cevmi. Raunamo, da na eno mesto
za umivanje pride 610 oseb.
Tu lahko improviziramo na ve nainov. Vse je odvisno od tevila taboreih
in doline taborjenja. Za kraja taborjenja lahko naredimo enostavne objekte.
Tu improviziramo z vrtnimi kropilnicami, sodi, nekaj metri plastine cevi,
nekaj deskami ali suilnicami.

120

Latrina. Najbolje je, e skopljemo 1,5 m globok in meter irok rov. ezenj
lahko poloimo dve deski in jamo polnimo z ene strani, potem pa deske pre
maknemo. Taka jama je uporabna samo nekaj dni. Bolj estetsko in higiensko
je, e naredimo kabine. Rov ali jamo pokrijemo z dovolj vrstim lesenim
podom. V pod vreemo trikotne odprtine s pokrovi. Pokrove uvrstimo z
eblji na pod, tako da jih s premikanjem z nogo zapiramo. Latrino lahko
izdelamo med tirimi drevesi, ki nam sluijo kot nosilna konstrukcija, ali pa
v zemljo vkopljemo tiri suice. Stranice zapremo s krajniki, otorkami ali
pa kar s smrejem. Za zapiranje vhoda uporabimo juto, otorke ali platno
starega otora.
Jambor postavimo v sredini otoria. Izberemo si visoko in tanko suico, jo
obelimo, pritrdimo vrv in dvignemo. e je suica premajhna, jo lahko po
daljamo (vzporedna vez). Pri dviganju jambora bomo imeli nemalo teav,
e si ne pomagamo z "ajem" za podstavljanje in vrvmi za uravnavanje lege
jambora. Skopati moramo tudi luknjo (vsaj 1/10 viine jambora), ki naj ima
s strani, s katere dvigamo jambor, poloneji rov. Na nasprotni strani dviga
podloimo desko, tako da jambor zdrsne v luknjo in ne pokoduje njenega roba.

121

Vhod. Lep vhod je odraz tabora. Pri gradnji vhoda smo odvisni od razpo
loljivega materiala. Nosilce vkopljemo za 1/10 viine v zemljo. Med seboj
jih po predloeni skici veemo z e opisanimi vezavami. Stabilnost objekta
poveamo, e vstavimo dovolj vmesnih prek. Na vrhu naj bo vhod oji kot
pri tleh (trapez), saj s tem poveamo trdnost. Pri ve kot 3 m visokem vhodu
tudi nosilci ne bi smeli biti tanji od 1015 cm v premeru, vsekakor pa mo
rajo biti iz zdravega lesa. Pri velikosti vhoda pa ne pretiravajmo! Varujmo z
lesom. Delo si olajamo, e je mono, tako da posamezne dele izdelamo e
na tleh in jih potem sestavimo skupaj.
Ne pozabimo na vhod obesiti table z nazivom roda in znaka ZTS, vsekakor
pa pazimo, da je vhod estetsko opremljen in ne kiast.
Ostale zamisli o ogradnji pionirskih objektov si oglejte na slikah.

122

123

TABORNI IZUMI
To so najraznovrstneji predmeti, ki jih lovek koristno uporabi na taboru.
Od pionirskih objektov se loijo po velikosti, saj so veliko manji. Vendar os
tre meje med izumi in objekti ni. Za klop, mizo in ograjo e ne moremo ve
zagotovo rei, da so to izumi. Izdelujemo jih iz najrazlinejih materialov:
lubja, krajnikov, palic, storev, ebljev, konzerv, vej, desk ...
Izdelovanje stvari iz preprostega materiala ima velik pomen. Vzbuja ut
iznajdljivosti. Pri tem se uimo uporabljati razno orodje in ceniti delo. Izde
lovanje tabornih izumov nam slui kot priprava za izdelovanje zahtevnejih
pionirskih objektov.

124

125

BIVAK
e elimo ali moramo zaradi razmer preiveti kraji as na preprost nain
v naravi, si uredimo bivak. Beseda izhaja iz francoske "bivouac", ki pomeni
nono strao pri tabornem ognju, taborjenje pod otorom ali pod odprtim
nebom oziroma otorjenje nasploh.
Navadno si bivak uredimo ob pitni vodi. Glede na monosti in elje si uredi
mo samo leie, samo streho nad glavo, ali le ognjie lahko pa vse skupaj.
Vasih dodamo e druge pionirske objekte. Upotevati moramo higienske
zahteve in varovati naravo. Bivakiramo v manjih skupinah ali posamezno.

LETNI BIVAK
Izbira tal je podobna kot pri otoru (glej poglavje otor).
Streha mora biti dovolj strma, sicer moramo za kritje uporabljati nepropustne
umetne materiale. Ogrodje mora biti trdno (po monosti uporabimo nepre
mine objekte, npr. drevesa, skale). Privetrna stran mora biti zaprta, da ne
piha ali deuje v bivalie. Osnovno ogrodje prepletemo s pronimi vejami.
Kritina je lahko iz naravnega ali umetnega materiala. Najbolje naravno
sredstvo so smrekove veje, ki jih luskasto vpletamo v mreasto ogrodje in so
obrnjene tako kot na drevesu, da voda lepo odteka. Naravna kritja so lahko
e iz rue (zemljanka) ali celo lubja, e ga je dovolj.

126

Primeri:
Streni oziroma slemenski bivaki so lahko razlini: enokapni ali dvokapni, ob
podrtem drevesu itd. Bistvo pri njih je, da imajo osnovno palico (sleme), na
katero potem poevno pritrdimo e ostalo ogrodje, prepletemo in pokrijemo.

Bivak ob rastoem drevesu: Ogrodje je oprto na os (deblo drevesa). Pri neka

terih drevesih lahko za ogrodje uporabimo e kar spodnje veje drevesa, ki jih
pritrdimo na tla (smreka), sicer pa pritrdimo ogrodje okoli debla. Tak bivak ima
ponavadi okrogel tloris, zato je prostor v njem teko popolnoma izkoristiti.

127

Bivak v grmovju: Postavimo ga na terenu, kjer je ve pronih grmov ali mla

dih dreves, razporejenih tako, da jih lahko upognemo in zveemo v kupolo,
ki jo nato e prepletemo in pokrijemo s smrejem. Pri tem bivaku moramo
privezati na sredino strehe e otorko ali kaj podobnega, saj je tam naklon
premajhen, da bi voda lepo odtekala.

ZIMSKI BIVAK
Ker so ta bivalia v snegu, moramo zlasti paziti, da jih ne delamo na plazo
vitih podrojih, pa tudi preve na soncu ne smejo stati.
Ogrodje je lahko samo iz snega ali enako kot pri letnih bivaliih.
Za leie v teh bivaliih je pomembna dobra toplotna izolacija med podlogo
(snegom) in telesom. Za to so najbolje umetne mase (armafl eks, stiropor),
zrak (samonapihljiva zrana blazina), lahko pa tudi smreje ali podoben na
ravni material v vejih koliinah. e so ta bivalia neprimerna za spanje ali
e nimamo ustrezne opreme, moramo paziti, da ne zaspimo, saj lahko pride
do podhladitve. V snenih bivaliih moramo paziti tudi na izvore toplote,
saj lahko povzroijo taljenje snega in nevarnost zaduitve.
Primeri:
Snena luknja. Izkopljemo si jo v vejem kupu snega (snenem zametu) in je
ponavadi le zasilno, zaasno bivalie. V njej lahko le sedimo. Vhod zapremo
z vejo klado snega, paziti pa moramo na dovod zraka.
Iglu je precej teaven objekt za neizkuenega graditelja. Gradimo ga iz vejih
snenih klad, ki jih spiralasto zlagamo drugo na drugo v krogu, tako da se z
vsako vrsto pomikamo proti sredini. Vrhnjo odprtino nazadnje zapremo z
vejo klado snega in izreemo polkroen vhod na zavetrni strani. Za iglu sta
potrebna vsaj dva; eden je v igluju in ga zida, drugi ree in prinaa klade. Pri
delu si pomagamo z lopato.
Primerni za razlina zimska bivalia so zlasti zimzeleni iglavci (smreke),
pod katerimi pozimi ni veliko snega in so njihove spodnje veje zaradi snega
vasih e spuene do tal.

128

LEIA
lovek tretjino svojega ivljenja prespi. Med spanjem si odpoije in nabere
moi za nove napore. To je pomemben proces. Zato se potrudimo, saj si lah
ko iz preprostega materiala, ki ga naberemo v naravi ali prinesemo s seboj,
pripravimo zdravo in udobno zasilno leie.
Najprej poskrbimo za zdravje. Leie moramo dobro zaititi pred vlago in ga
toplotno izolirati, da se med spanjem ne prehladimo. Pri tem si pomagamo s
prironimi in lahkimi sodobnimi pripomoki, kot so polivinil, otorsko krilo,
penasta podlaga, armafl eks ali celo zloljiva postelja. Kadar na prenoevanje
nismo pripravljeni, lahko z naravnimi materiali in nainom izdelave leie
ravno tako dobro izoliramo.
Za zdravjem je na vrsti udobje. e spimo na tleh, oziroma e podlaga ni do
volj mehka, je najbolje, da tla oblikujemo po telesu: izdolbemo del leia za
boke in podloimo vzglavje zaradi ramen. Tako nas ne bo ulilo, obremeni
tev hrbtenice bo primerneja. Pomembna je e izbira prostora. Upotevamo
enaka naela kot pri postavljanju bivaka ali otora.

129

LEIA NA TLEH
Leie iz smreja naredimo na dva naina. Hitreji nain je, da smrekove
veje polagamo eno poleg druge od vzglavja k nogam. Debeleji konci vej mo
rajo biti obrnjeni k vznoju, veje pa naj bodo poloene tako, da bo lok veje
obrnjen navzgor. Veje naj ne bodo dalje od pol metra in naj bodo im bolj
koate. Najprej poloimo prvo vrsto vej pri vzglavju. Koati del vej iz druge
vrste mora prekriti debeleje veje iz prve in tako naprej.
Drugi nain (kanadsko leie) je nekoliko zamudneji. Trideset centimet
rov dolge vejice zapiimo v runata ali ilovnata tla pod kotom 45 stopinj od
vzglavja proti vznoju. Vejice morajo biti na gosto posejane.
Ti dve leii sta dokaj mehki, spimo dvignjeno od tal, morebitna vlaga od
teka stran. Kanadsko leie se pri premonem deju razmoi in razpade.

Leia iz vej listavcev, praproti in stelje naredimo tako, da veje (praprot,

steljo) zlagamo na enak nain kot smrekove veje. Zavedati se moramo, da
so listje, stelja in praprot manj primerna polnila za leie, ker se stisnejo,
toploto slabo izolirajo, vpijajo vlago in so leglo uelk (klopi).
Seno je dobro polnilo za leie, e je suho. Najbolje je spati kar na seniku.
Spanje na senu je lahko prijetno doivetje. Debelo plast sena pokrijemo z
dvema otorkama, nagrnemo drugo debelo plast sena in zlezemo vmes. Pa
ziti moramo, da nam seno ne prodre do koe, ker so za nevajenega loveka
obutki sila neprijetni. Spimo obleeni, nataknemo si e kapuco, rokavice

130

in nogavice. Zadrgnemo vse odprtine med obleko in telesom. e je mraz,

si v seno raje izkopljemo rov. Zavedati se moramo, da je pri spanju na senu
velika nevarnost poara. Zato pro z vsakim ognjem. Svetimo si z baterijo.
Prav je, da za dovoljenje vedno najprej vpraamo lastnika.
Slamnjaa je velika vrea, ponavadi iz jute, ki jo napolnimo s senom, slamo,
likanjem, suhim listjem ali steljo. Uporabljali so jo pred leti predvsem za
dvignjena leia in za dobro izolirana leia na tleh. Slamnjaa ima na sredi
odprtino za vsakodnevno rahljanje.
Armafleks je za popotnika dale najbolj primerna podlaga za leie. To je
12 cm debela penasta snov, ki ne vpija vode in je odlien toplotni izolator.
Armafl eks je zelo lahek in priroen za uporabo. Lahko ga enostavno razgrne
mo na primeren prostor in leie je pripravljeno. Odlina izolacija, a manj
vzdrljivi, so v folije obleeni armafl eksi.
Zrana blazina je leie, uporabno za dalje taborjenje in popotovanja.
Prazna zavzame ve prostora kot armafleks in je teja ter za prenaanje manj
primerna. Zrane blazine delajo iz gumiranega platna ali plastike. Plastine
so laje, vendar bolj obutljive.
Penjena guma je na videz podobna armafl eksu, vendar je neprimerno teja
in vpija vodo. Zato je manj primerna za leie v naravi.
Stiropor je prav tako manj primeren, ker je krhek in se hitro lomi. Je pa dober
izolator proti vodi in mrazu. Uporabimo ga, e nimamo na voljo drugega in
e ga ni koda. Ob pazljivi uporabi je primeren za zimske bivake.

DVIGNJENA LEIA
Dvignjeno leie si pripravimo, kadar imamo dovolj asa. Za spanje so
udobneja, bolje nas itijo pred vlago in mrazom iz tal. Za polnilo lahko
uporabljamo e omenjena naravna in umetna polnila. Med dvignjena lei
a tejemo pograd iz naravnega gradiva, taborne statve, posteljo iz otorke,
viseo mreo in prepleteno leie.

131

Samonapihljiva blazina je primerna za vse letne ase, saj zagotavlja odlino

toplotno izolacijo, je udobna in ima majhno teo.
Zloljive postelje so za spanje udobne, za prenaanje pa nerodne. Uporabljamo
jih na taborjenjih, ker si z njimi v nekaj sekundah pripravimo dobro leie.
Ogrodje je leseno, aluminijasto ali iz druge kovine. Ogrodje dri platneno
ali kovinsko mreo. Nekatere zloljive postelje so oblazinjene.

132

OGENJ IN OGNJIA
Ogenj ima pri ljudeh dvojno simboliko. Lahko nam pomeni varnost in to
ploto doma v kruni pei ali kaminu ter romantiko ob tabornem ognju ali
pa predstavlja nesreo, unienje in pogubo v poarih. Prijateljske in sovrane
narave ognja se moramo zavedati vedno, ko se odloimo za kurjenje.
Najprej si moramo izbrati primeren prostor za kurjenje. Poiemo suh,
ne prestrm in ne preve zaraen prostor. Dobro je, da je v bliini dovolj
kurjave in vode, s katero bomo kuhali, se umili in ogenj pogasili. V lepem
vremenu ogenj zakurimo ob robu gozda ali na jasi, v bliini potoka. e pada
de, bomo zavetje za ogenj nali pod koato smreko. Tudi v monem vetru
moramo poiskati zavetje za ogenj ob veji skali, podrtem deblu ... V zasne
enem gozdu bomo suh prostor za ogenj poiskali ob deblu smreke ali jelke.
Preden kurimo, moramo z vej otresti sneg, sicer ga bo toplota ognja stalila
in nam bo zasul ogenj.
Pri pripravi prostora najbolj pazimo na varnost. Okoli kuria odstranimo ves
gorljiv material (listje, podrast ...), e posebno bodimo pozorni, e kurimo v
gozdu. Na travniku odmaknemo ruo. Vejega ognja ne bomo postavili pod
vejami dreves in v gozdu. Pri takem ognju se dviga v zrak veliko isker, te pa
pomenijo dodatno nevarnost, da zagorita gozd in otor. Ob ognju si vedno
pripravimo tudi vodo in drug material za gaenje.
Priprava materiala in kurjenje ognja sta preprosta s suho kurjavo v lepem
vremenu, a mnogo teje je v deju in snegu. Vasih so ljudje ogenj uvali dan
in no (veni ogenj), ker ga sami niso znali prigati. Pozneje so se nauili za
kuriti z drgnjenjem lesa ob les, s pomojo loka ali samo z rokami. Tak nain
zahteva veliko spretnosti, vzdrljivosti in vaje. Nekoliko laje je prigati ogenj
s kresilom in gobo, a praktien za na as tudi ta nain ni. Danes si ognje pri
igamo z vigalicami ali raznovrstnimi vigalniki. Ko se pripravljamo za pot,
jih damo v nepremoljiv ovoj (polivnil, plastine katlice fotografskih filmov).

133

Za ogenj potrebujemo netivo, draje in drva. Najpreprosteje netivo je papir,

zelo zanesljive so kurilne kocke. Taborniki navadno ogenj priigamo brez teh
pomagal, pri tabornem ognju pa je njihova uporaba prava sramota. Netivo
hitro vnetljive drobne veje, najbolje iglavcev, bomo nali na suhih spodnjih
vejah iglavcev. Tam bodo suhe tudi po manjem deevju, ali ko v gozdu lei
sneg. e jih je voda vseeno dosegla, oluimo zunanjo plast oziroma lubje,
saj so pod njim navadno suhe. Za v gozdu nabrano netivo taborniki uporab
ljamo razline izraze: gnezdo, srek, fila.
Netivo v suhem vremenu prigemo v ognju, na tleh. e so tla mokra (mah,
de, sneg) sveenj oziroma op netiva drimo v roki in z njim skuamo pri
gati draje. Za draje nam sluijo veje, ki jih samo z vigalicami ne bi mogli
prigati, dale pa bodo dovolj toplote, da se bodo vnela tudi drva. Tudi za
draje so najbolje suhe veje iglavcev. e jih je moil de, jim odstranimo
lubje. Kadar to ni dovolj, jih nalomimo, saj so v sredini skoraj vedno suhe.
Ogenj se ne razgori, e drva preve natrpamo. Zaradi pomanjkanja zraka se
zadui. Preve na iroko naloene veje tudi ne bodo zagorele, ker jih plamen
ne bo dosegel. Debelejo kurjavo oziroma drva bomo izbrali glede na namen.
Mehkeji les iglavcev hitreje zagori in daje ve svetlobe, teji in tri les (hrast,
bukev) se teje vname, daje pa ve toplote in je primerneji za kuhanje in
peko. Za taborni ogenj so najbolje smrekove suice, za ogenj v kuhinji suho
bukovje. Zelo dobro gori suh les, trhel je v veini neuporaben, sve ne gori
dobro. Pogosto so trhle veje, ki jih najdemo pod suhim listjem. Sveih, e
ivih dreves nikoli ne podiramo za kurjenje ognja. Bolje gorijo drva, ki jih
razsekamo, kot okrogla drva.
Med kurjenjem ob ognju suimo vlane veje ali polena. Nalagamo po malem.
Ko ogenj dogori, ostane pod vrhnjo plastjo pepela e dolgo aree oglje.
e bomo enakomerno (nesunkovito) pihali vanj in pritaknili netivo, bomo
zlahka zakurili nov ogenj.
Ko prenehamo kuriti, moramo skrbno pogasiti ogenj. Polivanje z vodo je
bolj uinkovito, e ogenj polijemo, nato razgrebemo in polijemo znova. Tako
pride voda tudi do spodnjih plasti erjavice. Ugaslo kurie pokrijemo e z

134

zemljo. e smo kurili na travniku, ruo vrnemo na staro mesto, da za naim

ognjem ne pustimo nobenih sledov.

VRSTE OGNJEV, OGNJIA IN GORILNIKI

Taborniki navadno postavljamo ognje znailnih oblik.

Najboj preprosta je piramida. V tla najprej zapiimo sveo palico. Okoli nje
pri tleh poloimo netivo. Tega v stoasti obliki prekrivamo najprej s tanjimi,
nato z debelejimi palicami. Za priiganje ognja pustimo vhodno odprtino v
smeri, od koder piha veter. Piramidni ogenj je osnova za veino drugih ognjev.

Pri zvezdnem ognju razporedimo debeleja polena v zvezdasti obliki na tleh

okoli piramide. Polena premikamo blie k ognju, ko njihovi deli zgore. Tako
si prihranimo as in delo z zaiganjem.
Pagoda je najbolj pogosta na naih tabornih ognjih. Okoli piramide zloimo
tiri (vasih est) stranice pagode. Debeleje so pri dnu, tanje pri vrhu, kjer je
ogenj oji. Vrh okrasimo z brinovo vejico. Dobra pagoda zagori enakomerno
na vseh straneh ter daje lep in visok plamen.

135

Narobe obrnjeni pagodi podoben, navadno trikoten ogenj, je apollo. Pri njem
polena drijo poevni, v zemljo vkopani leseni drogovi. Pri tleh so najtanja
polena, proti vrhu pa vse dalja. Netivo in draje dajemo pri postavljanju
sproti v ogrodje. Ogenj daje zelo visok plamen in veliko svetlobe. Primeren
je, ker se ob zgorevanju spodnjih, tanjih polen polagoma seseda in tako sam
nalaga. Postavljanje je teje kot pri ostalih ognjih.

Polinezijski ogenj zulu pravimo ognju, vkopanemu v zemljo. Ognju izkoplje

mo krono, spodaj ojo luknjo. Stene obloimo s palicami, dno s kamenjem.
Zulu je imenitno zavarovan pred vetrom.

136

Tudi strani ogenj naj bi se nalagal sam. Ko bi spodnja polena dogorela, bi se

poevna skladovnica skotalila navzdol in tako dodala novo kurjavo. Taken
mehanizem pa navadno ne deluje, saj zgori le del spodnjih polen, ker je teko
pripraviti dovolj okrogla drva, da se res kotalijo v ogenj. Vasih se vname cela
skladovnica. Bolj primerna je uporaba stranega ognja za refl ektorsko ognji
e, saj zloena polena odbijajo toploto v nasprotno smer, npr. proti otoru.

Lovski ogenj je najbolj enostavno ognjie, kjer ob ognju poloimo dve de

beleji poleni, ki sta podlaga za posodo in usmerjata pretok zraka. Hitro in
preprosto postavimo tudi ognjia, kjer posoda visi nad ognjem. Ve truda
in asa potrebujemo za vkopana ognjia, ki bolje zadrujejo toploto in niso
tako obutljiva na (moneji) veter. Na ravnem terenu navadno izkopljemo
kanalsko ognjie ravne ali L oblike. V breg vkopanim ognjiem pogosto
zgradimo dimnik.

137

Med razlinimi vrstami ognji skuamo izbrati tistega, ki najbolj ustreza

terenu, smeri vetra, asu, orodju, ki ga imamo na razpolago, in namenu.
Ognjia lahko vkopljemo v zemljo ali zgradimo iz kamna, ilovice, lesa in
drugega prironega materiala. Njihovo obliko prilagodimo vrsti posode,
ki stoji na ognjiu (lonci, kozice, ponve) ali nad njimi visi (kotliki) na tri
noniku, palici, veji. S spreminjanjem viine lahko prilagodimo toploto in
hitrost kuhanja. Kuriu pod posodo vedno pustimo 1015 cm viine, da ima
ogenj dovolj zraka.
Ob kuhanju na ognju nam veliko preglavic povzroi umazana sajasta poso
da. Precej laje jo operemo, e e pred kuhanjem zunanjo stran namaemo
z milnico.
Danes ognjia izpodrivajo raznovrstni gorilniki. K njihovi uporabi spodbujajo preprosteje kuhanje in tevilni kraji, kjer je kurjenje odprtega ognja
prepovedano (obmorski tabori, narodni parki) ali ni materiala za ogenj
(mesta, visoke gore).
Najbolj razirjeni so plinski gorilniki. Veje lahko priklopimo na obiajne
plinske jeklenke ali njihove manje izvedbe za poitnikarje. Jeklenke s povrat

138

nimi ventili nam v plinarni ponovno napolnijo, vendar so preteke za nonjo

v nahrbtniku. Mnogo bolj primerni so gorilniki s plinskimi konzervami oz.
kartuami. So lahki, ne predragi, rezervne bombice pa je veinoma mo ku
piti po vsem svetu. Pogosto lahko namesto plinskega gorilnika namestimo
lu, ki sicer porabi precej plina, a daje kvalitetno svetlobo, podobno tisti pri
elektrinih arnicah doma.
Redkeje uporabljamo piritne in petrolejske gorilnike, ki so ceneji in bolj
primerni za nije temperature. Petrolejski pri gorenju smrdijo in zelo uma
ejo posodo, a dajejo veliko toplote. piritne tablete so premalo uinkovite
za kuhanje, pri gorenju onesnaujejo zrak in imajo poseben vonj.
Pomembno pri izbiri in uporabi gorilnikov je, da vrsto stoje na podlagi in
imajo stabilen im iri podstavek. Pogosto nam nagaja veter. Nekateri go
rilniki imajo e vgrajene itnike, druge moramo pred vetrom zaititi sami.

139

PREHRANJEVANJE V NARAVI
PITNA VODA
Voda pokriva 70 odstotkov zemeljske povrine. V njej so se razvile prve oblike
ivljenja, tevilni organizmi e danes ivijo v vodi. Tudi pri kopenskih bitjih
potekajo vsi presnovni procesi v vodi.
V telesu se z vodo izloajo nerabne snovi (se), voda nam pomaga uravna
vati telesno temperaturo (znoj), zato je nujno potrebna za preivetje. Stalno
moramo skrbeti za ravnovesje koliine vode v telesu. Dnevno potrebuje
lovek 11,5 l vode pri normalnem delu in ob ugodnih klimatskih razmerah.
Pri vejih telesnih naporih, visokih temperaturah okolja, v redkejem zraku
(gore) in ob raznih boleznih telo izloi veliko ve vode in soli (pri 1 l tekoine
3 grame soli). Vse moramo nadomestiti.

e je mogoe, popijemo toliko tekoine, kolikor je izloimo (soli prav tako),

oziroma nadoknadimo z ustrezno hrano in pijao. Nepravilno je, e izgubljeno
tekoino nadomeamo samo z vodo, ker lahko pride do zastrupitve z vodo.

140

Pri vejih izgubah tekoine se zane zgoati kri, nastanejo motnje v dihanju,
v krvnem obtoku. Pojavijo se boleine v trebuhu, bruhanje in popolna osla
belost. e je izsuitev prehuda, lahko pride do nezavesti. Predhodni znaki
dehidracije so: suha koa, udrte oi, suh jezik in sluznica, koo lahko mono
nagubamo, glavobol, bruhanje, miini kri, apatinost, neprijeten zadah iz
ust. loveku, ki je izgubil mnogo vode, pomagamo s slano juho ali slanimi
fileti z veliko vode. Ob nezavesti lahko pomaga samo zdravnik.
Z vodo vedno varujemo. Kadar jo primanjkuje, jo uporabljamo le za najnuj
nejo higieno, pripravo hrane in pitje; v hudem pomanjkanju pa samo za pitje.
Pijemo v manjih koliinah in jo dalj asa zadrujemo v ustih. Jemo pred
vsem suho in surovo hrano uivamo ogljikove hidrate in sadje. Izogibamo
se sonca in smo aktivni predvsem ponoi ter v hladnejih dnevnih urah.
Suenje ust prepreimo s tem, da manj govorimo, dihamo skozi nos in jih
zaitimo pred vetrom.

KAKO NAJDEMO VODO IN KAKO JO ZBIRAMO

Izvir vode najdemo najpogosteje v globelih, na pobojih, na obodih dolin, ob

vznojih. Nahajalia nam lahko nakaejo tudi rastline, ki potrebujejo veliko
vlage (vrbe, kalunice itd.). Mesta se po zeleni barvi rastja loijo od okolice,
v zraku so roji muic, k vodi vodijo sledovi ivali, v bliini vode so vedno
loveka bivalia. e na takih mestih vode ni na povrju, izkopljemo luknjo
in poakamo, da se voda nacedi. Na pobojih kopljemo na najnijem delu
vlanega obmoja. V planinskih predelih si pomagamo s snegom in ledom
ter deevnico, ki se zadruje v kotanjah. Za vodo kopljemo tudi v izsuenih
strugah. Do tekoine lahko pridemo tudi s pomojo rastlin, ki vsebujejo ve
liko vlage, oziroma rastlinskih sokov. Jemo njihove plodove, liste in stebla ali
pa iz njih izcejamo tekoino. Z vodo so posebno bogate homulnica, kislica,
zajja deteljica. Iz debel breze, javora in bresta lahko v primeru ivljenjske
ogroenosti dobimo nekoliko veje koliine vode tako, da v drevo izdolbemo
luknjo s premerom 1,5 cm in do globine 34 cm. V luknjo vtaknemo cevico
in podstavimo posodo. Breza daje sok od zaetka aprila do srede maja (tudi
do 4,5 l na dan), javor in brest pa od marca do aprila, v ostalih mesecih se ga
natee precej manj.

141

Vodo lahko zbiramo v zajetjih. To zajetje je lahko v sami strugi ali pa zraven.
Najbolj enostaven zbiralnik je jez, zajetje v strugi pa lahko naredimo tudi tako,
da postavimo v strugo sod brez dna in ga trdno zasadimo v podlago. Voda
prodira skozi pesek in se tako sproti preiuje. Na podoben nain zakoplje
mo sod brez dna na breg potoka. Enako uredimo izvir. Okolico oistimo, v
jamo, ki smo jo izkopali, ali
tolmun, pa vloimo sod brez
dna. Zbiramo lahko tudi de
evnico, tako da jo lovimo
v posode ali na razgrnjen
nepremoljiv material. Ko
zbiramo roso, nad zemljo
napnemo polivinil ali po
doben material, na katerem
kondenzira vlaga.

142

IENJE VODE
Na oko ista voda lahko vsebuje mnogo za zdravje kodljivih snovi. e ne
vemo, kaken je izvir, vode raje ne pijemo ali pa jo preistimo. Veino mi
kroorganizmov uniimo s prekuhavanjem. Voda mora vreti vsaj deset minut.
Pri kuhanju izgubi raztopljeni kisik in postane neokusna. To popravimo
tako, da jo vekrat pretakamo na zraku. Najbolje pa je skuhati juho ali aj.
Vodo lahko dezinficiramo s tabletami za razkuevanje vode. Ravnamo se po
priloenih navodilih. Za ienje vode uporabljamo e filtre. Preproste filtre
izdelujemo sami (glej skico).
Nekatere e narejene filtre pa lahko kupimo. Za tabornike so zanimivi manji,
prenosni. Kadar taborimo ob reki ali potoku, pazimo, da si vode ne umaemo.
Pomembno je zaporedje uporabe vode.

143

144

NEKATERE UITNE RASTLINE

Preivetje v divjini je za veino modernih ljudi nemogoe. Celo e poznamo
vrste rastlin in ivali, ki jih lahko uporabljamo kot hrano, nam lov ali nabiranje tevilnih med njimi prepovedujejo razlini predpisi o lovstvu, ribitvu
in varstvu narave. Z nekaj osnovnega znanja pa si lahko z divjo hrano vsaj
popestrimo jedilnik ali poteimo lakoto in ejo, e se znajdemo za kak dan
dale od civilizacije.
Pri vsem tem se moramo nujno zavedati, da je bolje biti kak dan laen ali
ejen, kot pa zaradi slabega poznavanja divjerastoih rastlin ali divjih ivali
tvegati zastrupitev ali resne prebavne motnje, ki nas lahko dosti bolj izrpajo
kot sama lakota.
Zelo pomembna je seveda tudi priprava nabrane oziroma ulovljene hrane,
kjer lahko pride do teav predvsem zaradi slabih higienskih razmer, ko nimamo na voljo neomejenih koliin pitne vode, hladilnika, primernih posod
in pribora za pripravo hrane.
Kuhajo e nai medvedki in ebelice, za gozdovnike in gozdovnice pa je veina kuharja ena pomembnejih. Koristno je, e znamo od doma prineena
jedila obogatiti ali delno nadomestiti z rastlinami in plodovi, ki jih najdemo
v naravi. A previdnost ni nikoli odve!

145

NEKAJ POGOSTIH IN LAHKO PREPOZNAVNIH

UITNIH DIVJIH RASTLIN
Navadni tolak je tipien vrtni plevel,
enoletnica s poleglimi stebli in na
sprotno nameenimi narobe jaj
astimi mesnatimi listi, dolgimi do 2
cm. Cvetovi so rumeni, a odprti le
dopoldne v zelo sonnem vremenu,
tako da jih navadno niti ne opazimo.
Celotne rastline lahko nabiramo vse
poletje in jih uivamo kot solato ali
jih skuhamo.
Navadna zvezdica, tudi kurja revca
imenovana, je pogost plevel po njivah
in vrtovih, ki se mono razrase predvsem v hladnem delu leta, od jeseni do
pomladi. Stebla so nena, razrasla,
ustvarjajo skoraj blazinast preplet,
listi so kak cm dolgi, jajasti, koniasti,
nasprotno nameeni, na vrhu poganj
kov se v zalistjih razvijejo drobni beli
cvetovi, ki so odprti le v sonnem
vremenu. Vsak cvet ima navidezno 10
belih vennih listov (v resnici 5, a je
vsak od njih do dna razcepljen v dva
ozka roglja), od tod ime zvezdica.
Celotne rastline lahko nabiramo vse
leto in jih uivamo kot solato ali jih
skuhamo.

146

Trpotcev je ve vrst. Med seboj so si podobni po neolistanem pokonnem steblu

z gostim klasastim socvetjem drobnih
cvetov na vrhu, listi pa so zdrueni v listno
rozeto, po obliki razlini, a z razlonimi
izstopajoimi vzporednimi ilami. Vsi
trpotci so na podoben nain uporabni.
Trpotce najdemo skoraj povsod in z drugimi rodovi rastlin jih ne moremo zamenjati.
Za juhe, prikuhe in pinai podobne obroke
so primerni mladi listi, ki jih naberemo e
pred cvetenjem.
ema je do 50 cm visoka gozdna rastlina
in ima znailen vonj po esnu. Iz vitke
podzemne ebulice poeneta spomladi
dva suliasta lista. Nekaj kasneje se med
njima pojavi tudi neolistano steblo, na
vrhu katerega je kroglasto kobulasto socvetje s tevilnimi belimi cvetovi.
V velikih mnoinah ga najdemo v sennih
vlanih listnatih in meanih gozdovih ter
med grmovjem. Spomladi take goste sestoje emaa e od dale opazimo kot izrazito
goste sveezelene preproge gozdnih tal.
Uporabni so listi, nabrani pred in med cvetenjem, in ebulica (predvsem po
cvetenju). Te dele lahko uivamo surove (solate), lahko jih dodajamo zelenjevnim juham in prikuham, ebulo pa tudi kot zaimbo k mesnim jedem.
Spomladanske liste emaa lahko na prvi pogled zamenjamo z listi marnice,
jesenskega podleska ali celo kanika, ki vekrat rastejo na istih rastiih. Bistveni znak, po katerem loimo ema od strupenih zamenjav, je vonj po esnu!

147

Koprivo gotovo vsak pozna, saj je s svojimi galnimi laski ena od najbolj neprijetnih naih divjerastoih rastlin. A njene liste se e od nekdaj uporablja
za pripravo zelenjavnih prikuh, podobno kot pinao. Edina naa pogosta
vrsta je velika kopriva, ki se navadno precej mnoino pojavlja po dobro pognojenih tleh v bliini lovekovih bivali, ob potokih, ob robu gozda in po
planinah. Njeni listi so jajasto-suliasti, nameeni nasprotno, vsa rastlina
pa je posejana s trleimi galnimi laski, ki jih lahko vidimo tudi s prostim
oesom. Ob dotiku se njihov vrh odlomi in nam kot z injekcijsko iglo vbrizga
v koo strup, kar povzroi neprijeten peko obutek in lokalno vnetje koe, ki
pa navadno v nekaj urah postopno pojenja. Cvetovi kopriv so drobni, zeleni,
zdrueni v gosta socvetja v zalistjih vrhnjih stebelnih listov.
Za prehrano nabiramo mlade liste ali cele mlade rastline pred cvetenjem. Iz
njih pripravljamo juhe in prikuhe.
Podobno uporabne so tudi mrtve koprive, ki pa drugae niso v sorodu s
koprivami, le zaradi podobnosti imajo podobno ime. Te cvetijo z barvitimi
cvetovi, vendar pa jih je od nekaterih oje sorodnih rodov teko zanesljivo
razlikovati.

Za prehrano nabiramo mlade liste ali cele mlade rastline pred cvetenjem. Iz
njih pripravljamo juhe in prikuhe.

148

Dobra misel (origano) je do 60 cm viso

ka trajnica z znailnim aromatinim
vonjem. Listi so nameeni nasprotno,
so podolgovato jajasti, do 4 cm dolgi,
lezasto pikasti in celorobi. Na vrhu
stebla se sredi poletja razvije gosto socvetje z drobnimi, ronatimi cvetovi.
Najdemo jo na sonnih in toplih rastiih
ob poteh, na posekah, na robu gozdov,
na gruu in na suhih pobojih po vsej
Sloveniji.
Za pripravo aja in kot zaimba je primeren zgornji del rastline s cvetovi.

149

UPORABNOST NEKATERIH DOBRO ZNANIH

UITNIH RASTLIN
rni bezeg: plodovi za aj, kompot (surovi stupeni!); socvetja za aj.
Bor, smreka, jelka: mladi vriki za aje, vitaminske napitke.
Borovnica: plodovi za aje, kompote.
Breza: mladi listi za prikuhe, socvetja dodatek moki.
Brin: vriki za aje, plodovi kot zaimba.
Divja enja, rni trn: plodovi za aje, kompote.
Detelja: mladi listi in socvetja za prikuhe.
Rumeni dren: plodovi (drnule) za kompote, marmelade.
Trobentica: listi in cvetovi za solate, juhe, prikuhe (tevilni ljudje so nanjo
alergini).
Kislica: mladi listi za solate, prikuhe (previdno s koliinami).
Lipa: socvetja za aj (kodljiva za srne bolnike).
Marjetica: mladi listi in socvetja za solate, prikuhe in aj.
Materina duica: cela rastlina za aj, zaimbo.
Meta: listi in socvetja za aj, zaimbo.
Pljunik: mladi listi za prikuhe.
Regrat: mladi listi za solate, prikuhe, koren namesto krompirja.
Robida, maline, jagode: uivamo svee plodove, za sokove, marmelade, za
kompote, listi za aje.
Pravi kostanj: kostanji za kuho, peko (Pozor, divji kostanj, to je tisti, ki ga
navadno sadijo po parkih, ni uiten!).
ipek: mladi listi in plodovi za aje.
Zajja deteljica: listi za solate, prikuhe (majhne koliine).

150

NEVARNE ZAMENJAVE IN RASTLINE,

KI SE JIM IZOGIBAJMO
V nai flori je kakih 3000 vrst rastlin, povpreen tabornik pa pozna le nekaj
ducatov vrst ter nadaljnjih nekaj ducatov rodov. "Pozna" pomeni, da jih je
sposoben v naravi popolnoma zanesljivo prepoznati in loevati od njim
podobnih drugih vrst ali rodov. To naj bo pri nabiranju divjerastoih rastlin
tudi osnovno vodilo. Nabirajmo le vrste, ki jih zanesljivo poznamo. O ostalih
povpraajmo strokovnjake. Vsako leto je po nekaj primerov hudih zastrupitev,
ker ljudje mislijo, da poznajo ema, a namesto njega nabirajo liste marnic
ali celo merike.
Teava je, da je nekaj vrst rastlin, ki jih navajajo tudi prironiki o uitnih
divjih rastlinah, a so v resnici strupene ali drugae kodljive. Te informacije
so pogosto skrite v obsenem besedilu.
Tako je na primer trpeni golec izredno odvajalno delujoa rastlina, prav
tako so surove jagode rnega bezga dovolj strupene, da povzroijo bruhanje
in druge prebavne teave.
Kislice in zajja deteljica vsebujeta tako visoke koncentracije oksalne kisline,
da je treba biti z njihovo uporabo zelo previden, pri nekaterih kroninih
boleznih pa lahko povzroijo poslabanje stanja.
e bolj nevarne so orlova praprot, gabez in lapuh, ki jih pogosto priporoajo
za zelenjavne pireje in prikuhe (celo prejnja izdaja tega prironika), a vse
tri vsebujejo izredno strupene in rakotvorne pirolizidinske alkaloide, zaradi
katerih je ob pogostem uivanju prilo do odpovedi delovanja jeter.

151

PRIPRAVA ENOSTAVNEJIH JEDI

IN NAPITKOV
Najbolj enostavno in najbolj pogosto si taborniki skuhamo aj. aje ponavadi pripravimo tako, da zdrobljene (suhe) ali zrezane (svee) rastlinske dele
prelijemo z vrelo vodo in pustimo nekaj minut stati. e so rastlinski deli, iz
katerih pripravljamo aj, bolj odporni (ipek, drobnica, lesnika ...), jih damo
zdrobljene e v hladno vodo, vse skupaj segrevamo do vretja in pustimo e
nekaj minut vreti. e pustimo meanico vode in rastlinskih delov e nekaj
asa stati (do ene ure), dobimo vitaminski napitek. Posebne vitaminske
napitke lahko pripravimo iz vrikov iglavcev, ki jih najprej poparimo,
da odstranimo voeno prevleko iglic, nato pa odcedimo, sesekljamo in
namoimo za nekaj ur v hladno vodo.
e kuhamo v vodi svee sone sadee, od aja preidemo h kompotu. as
kuhanja je odvisen od tipa sadeev, zato damo najprej kuhati tre (lesnike,
glog, rni trn ...), neneje (jagode, borovnice, brusnice ...) pa dodamo ele
tik pred koncem kuhanja.
Za zelenjavno juho naberemo raznovrstno divjo zelenjavo (glej zgoraj), nadomestek za krompir (korenina regrata) in nadomestek za esen (divji luk,
ema). e nimamo drugega, zelenjavo preprosto pokuhamo, e pa prinesemo
s seboj e nekaj sestavin (olje, moko, sol, zaimbe), je juha lahko okusneja.
PRIPRAVA: Na olju malo popraimo luk ali ema, dodamo zrezano
zelenjavo in zaimbe. Vse skupaj praimo nekaj minut, posujemo z
lico moke, premeamo in zalijemo z mrzlo vodo. Posolimo in kuhamo
kake pol ure.
Krompir, testenine ali meso, ki smo jih nali v domai shrambi, bomo popestrili z zelenjavno prikuho. Naberemo kake pol kile zelenjave (trpotec,
koprive), malo luka ali emaa. Prav pride e sol, lica moke, za bolji okus
lahko dodamo e mleko.

152

PRIPRAVA: Zelenjavo operemo, nato jo v vodi segrejemo do vretja, odstavimo, odcedimo in sesekljamo. Na olju zarumenimo luk ali popraimo
liste emaa, dodamo sesekljano zelenjavo, zaimbe, sol in nekoliko
zalijemo z vodo ali mlekom. Kuhamo 10 minut. Potem dodamo moko
(da se ne grudi, jo prej zameamo z nekaj licami hladne vode) in vse e
malo popraimo.
Tabornik se zagotovo loti tudi kuhanja golaa, vendar pa si pri tem z divjimi
rastlinami le malo pomagamo, kvejemu kak luk, brinove jagode, dobro misel,
etraj in materino duico lahko uporabimo za zaimbe. Dober gola nam bo
teknil na vsakem izletu. Za pet ljudi potrebujemo: kilo mesa, pol kile ebule,
strok esna, sol, sladko papriko, moko, olje ali mast, zaimbe.
PRIPRAVA: ebulo na drobno zreemo, jo na masti ali olju rumeno
prepraimo, dodamo meso in zaimbe, posolimo in praimo, dokler se
ebula ne razpusti. Dodamo e moko in papriko, vse e malo popraimo ter
zalijemo z vodo (po obutku) in kuhamo e vsaj pol ure. Dolina kuhanja
je odvisna od kvalitete mesa, dober gola pa teko pripravimo v manj kot
uri, bolje da raunamo na skupno dve uri kuhanja na majhnem ognju.
Ena od enostavnih jedi na ognju so tudi palainke. Maso si pripravimo e
doma iz mleka, jajc, moke in epca soli, za prava razmerja je najbolje prositi
koga, ki ima izkunje. Na izlet vzamemo pripravljeno maso v plastenki s
irokim vratom, kos masla (lae ga je tovoriti kot olje) in ponev. Pa seveda
nadev po elji. Postopek peke je enak kot na domaem tedilniku, pred vsako
palainko pa namaemo razgreto ponev s kosom masla, ko se nalita masa
strdi, palainko obrnemo, popeemo e po drugi strani in gotova je. Uh, e
kak kronik bo priel prav, da jo namaemo!

153

GOBE IN NJIHOV POMEN ZA

LOVEKA IN OKOLJE
Gobe so za obiskovalce narave, posebno tiste, ki elijo v naravi preiveti
dalji as, zelo pomembne. Po hranilni vrednosti jih uvramo med bolje
vrste zelenjave. Vsebujejo bogat izbor aminokislin, vitamine in minerale. Iz
gob lahko v naravi na preprost nain pripravimo jedi, ki popestrijo enolino
rastlinsko prehrano.
Gobe uspevajo velik del leta. eprav se najbolj masovno pojavljajo jeseni, jih
najdemo tudi v pozni jeseni, v milih zimah (sivka, ostrigar, zimska panjevka)
in zgodnji pomladi (marnica, smrek). Ob morju, v Istri in v junih krajih pa
jih lahko nabiramo ez vse leto. Gobe pravzaprav lahko rastejo v vseh gozdnih
sestojih ter na travnikih in logih. Seveda ne povsod vse vrste, kajti njihovo
rastie se ravna po tipu tal in e posebej po rastlinju. Obstajajo gobe, ki rastejo
le na tleh z majhno vsebnostjo apnenca, pa take, ki za rast potrebujejo bogat
sloj humusa. Nekatere imajo raje peena tla. Na splono lahko reemo, da
uspeva v listnatih gozdovih veliko ve vrst gob kot v iglastih. Zato pa v iglastih gozdovih pogosto najdemo precej veje tevilo primerkov iste vrste gob
kot v listnatih gozdovih. Prav tako tudi vedno ne najdemo najve gob v delu
gozda, kjer je zastrta goava. Gobe ljubijo predvsem svetleje dele gozda,
celo jase, obrobja gozda, rastejo pa tudi vzdol poti ali celo na samih poteh.
V naih gozdovih uspeva nekaj tiso vrst vijih gliv. Morda je zanimivo tudi
to, da se veina teh gob pojavlja po vsem svetu v obliki iste ali pa zelo sorodne
vrste. Zaradi tega se vam torej ni treba odpovedati nabiranju gob, e bi vas
med popotovanji zanesla pot v gozdove drugih deel Evrope, Severne Amerike
ali morda Kenije in June Afrike ali celo Havajev. Vendar pri nabiranju gob
v drugih dravah priporoamo previdnost. V tevilnih evropskih dravah so
gobe zaitene in je njihovo nabiranje prepovedano ali omejeno, kar e zlasti
lahko velja za tujce. Preden se odpravimo nabirati gobe, se moramo zato pozanimati, kakni so predpisi oziroma dovoljenja o nabiranju gob v tej dravi.

154

Pri nas v Sloveniji je z uredbo iz leta 1994 prepovedano nabirati zavarovane

vrste gob. Prav tako je prepovedano vsakrno gobarjenje v osrednjih obmojih
narodnih in regijskih parkov ter v naravnih gozdnih rezervatih. Na nezavarovanih obmojih sme posameznik na dan nabrati najve dva kilograma gob,
razen pravih torovk, ki jih lahko naberemo do pet kilogramov. V uredbi so
navedena tudi navodila o nabiranju, odkupu, iznosu in izvozu gob. Naj navedemo le nekatere vrste, ki so v Sloveniji zaitene: karelj, navadna lisika,
zelenikasta in velika livka, olta trobenta, hrastova zraenka, rni kutravec,
hrastov glivec, vse vrste gomoljik (tartufi).

Ob vseh zaitenih pa je najpomembneje samo eno, in sicer to, da vedno,

preden gobo utrgamo in zauijemo, nedvoumno ugotovimo, ali je goba uitna
ali strupena. Zato morate biti pri nabiranju gob, e posebno pa pri prehrani,
skrajno previdni. Med tevilnimi uitnimi gobami je nekaj tudi neuitnih,
najnevarneje pa so strupene in smrtno nevarne. Prevelika koraja in neznanje
se lahko kaj kmalu maujeta. Ni preprosto doloiti, ali je goba, ki jo imamo
pred seboj, uitna ali strupena. al strupene gobe nimajo znailne oblike in

155

barve, pa tudi vonja, okusa ali drugih splonih znakov ne, po katerih bi se
loile od uitnih. Ne smemo se zanaati na nestrokovne trditve, e da so
uitne gobe prijetnega, neuitne in strupene pa zoprnega vonja in okusa.
Prav tako ni znak za strupenost pomodrenje ob ranitvi, kajti pomodrijo
tudi tevilne uitne gobe izvrstnega okusa. Le dobro poznavanje gob nas
bo obvarovalo pred nesreo. Predvsem moramo biti pri nabiranju pozorni
in oprezni, kadar se sreamo z gobami zelene ali bele barve, ki imajo pod
klobukom trosovnico iz listiev. Paziti moramo, da take gobe ne odreemo
nekje v sredini beta, ampak moramo imeti pri doloanju pred seboj celo gobo,
torej tudi del, ki je v zemlji. Da se izognemo zastrupitvi, se drimo pravila, da
uivamo samo tiste gobe, ki jih res dobro poznamo. Tudi nabiramo le gobe,
ki jih dobro poznamo in smo zanje prepriani, da niso strupene. e le malo
dvomimo v uitnost, gobe ne odtrgamo, ampak jo pustimo, saj bo za nami
priel izkueneji gobar in jo bo, v kolikor je uitna, tudi pobral.
Vedeti moramo, da se gobe iste vrste tudi med seboj razlikujejo po barvi in
obliki ter se pogosto ne ujemajo povsem z ilustracijo v gobarskih prironikih,
ki jih za zaetnike ne priporoamo. Za doloanje je treba natanno poznati vse
razlike posamezne vrste gobe, ki pa niso predstavljeni v raznih prironikih,
pa etudi so opisi in slike e tako kvalitetne. Oblika, predvsem pa barva gob, je
razlina glede na rastie in se spreminja z vremenskimi razmerami. Razlike
so tudi med mladimi in starimi klobuki. Ni dovolj, da gobo samo povrno
primerjate s sliko v knjigi, ki jo nosite s seboj. Treba si je vzeti as ter pazljivo
prebrati ves opis gobe in primerjati znak za znakom z gobo, ki je pred nami.
Pri doloanju gob sta zelo pomembna vonj in okus, zato lahko brez strahu pred
zastrupitvijo poskusite majhen koek, ki ga morate takoj izpljuniti, posebno
e, e domnevate, da je goba strupena. Doloeno vrsto gobe dobro poznamo
ele, ko smo spoznali vse njene razlike. Zato si je treba na zaetku znanje
pridobivati z izkuenim poznavalcem gob. e v krogu druine, prijateljev ali
znancev nimate nobenega uitelja, se vlanite v gobarsko drutvo ali sekcijo;
pri nas jih je ve kot 20 in so enakomerno razporejene po celotnem obmoju
Slovenije. Zveza gobarskih druin Slovenije teje ve kot 2100 lanov; zanje

156

organizira strokovna predavanja in gobarske izlete, na katerih se zaetniki

resnino dobro seznanijo z osnovami gobarjenja in prepoznavanja gob.
Na sreo rastejo tudi uitne gobe, ki imajo znailno obliko in jih z nekaj znanja
ni teko prepoznati. Zato naj zaetniki najprej spoznavajo te laje dololjive
vrste gob, postopoma pa svoje znanje dopolnjujejo s spoznavanjem e drugih
vrst gob. Ko boste spoznali doloene vrste, vam bodo gobe postale vedno bolj
domae in boste uivali ob njihovi prepoznavnosti in raznovrstnosti. Vsekakor
je bolje dobro poznati malo vrst gob, kot pa jih povrno poznati veje tevilo.
Nujno pa je treba najprej zelo dobro poznati strupene, smrtno nevarne gobe.
Za prehrano nabiramo le mlaje in zdrave primerke, izogibamo pa se nagnitih,
starih ali od rvov in polev obrtih gob, ker lahko povzroijo prebavne motnje
ali celo zastrupitve. Gobe odtrgamo tako, da jih previdno odvijemo in tako ne
pokodujemo podgobja. Nastalo jamico v tleh pokrijemo s prstjo ali listjem.
Ko gobo odtrgamo, jo takoj, e v gozdu, oistimo peska, zemlje in ostankov
listja, iglic in trave. e je treba, gobo tudi obreemo. Gobe se med nabiranjem
in prenaanjem najmanj zmekajo in polomijo, e jih previdno nalagamo v
pletene koare ali kartonske katle. Mree, nahrbtniki ali plastine vreke
niso primerne za nabiranje gob in jih uredba tudi prepoveduje. Pred pripravo
jih shranimo v hladnem in suhem prostoru ter jih imprej, po monosti e
isti dan, pripravimo za obed. Nekatere vrste lahko uivamo tudi surove.
Pomembno je tudi, da se pri gobarjenju pravilno vedemo. al mnogi gobe
odtrgajo in jih nato takoj odvrejo, ali pa jih celo brcajo. Gobe, tudi strupene,
ne predstavljajo le gozdnega okrasa, ampak so za rast in razvoj dreves nujno
potrebne. Taborniki, kot ljubitelji in zaitniki narave, moramo skrbeti za
ohranitev in zaito gob. Mnoge vrste so danes e mono ogroene. Njihovo
tevilo se zaradi onesnaevanja in vedno bolj razirjenega gobarjenja zmanjuje. Gobe so pomemben len gozdnega ekosistema. ive v soitju z drevesi.
Podgobje je povezano s koreninami dreves in tvori simbiozo, imenovano
mikoriza. Gobe drevesa oskrbujejo z minerali in vodo ter varujejo korenine
pred kodljivimi mikroorganizmi. Drevo pa preko korenin v podgobje izloa
ogljikove hidrate (sladkorje). Lesne gobe so pomembne za razkroj lesa in

157

omogoajo razgradnjo organskih snovi ter z mineralizacijo pospeujejo

ivljenjski cikel v gozdu. Mnoge lesne gobe so zaradi trde strukture klobuka
sicer neuitne, so pa med njimi tevilne zdravilne (svetlikava poloenka,
pisana ploskocevka, ostrigar, velika zraenka, kresilna goba, lekarnika
macesnovka ) in iz njih izdelujejo prehranska dopolnila, ki krepijo imunski
sistem, zniujejo nivo holesterola in poveujejo vitalnost organizma.
Glede na vse koristi, ki jih imajo drevesa od gob, priporoamo, da nabirate le
gobe, ki jih boste tudi pojedli, ostale pa pustite rasti v gozdu. Pravi ljubitelji
narave bodo gobe v gozdu le opazovali ter uivali ob spoznavanju in prepoznavanju lepote razlinih vrst.

158

LOV
Lov je ena od najstarejih dejavnosti loveka. Na zaetku je lovek lovil le
iz potrebe po preivetju. Z razvojem drube je lov vse manj ivljenjska nuja.
Z lovom so se v srednjem veku ukvarjali le privilegirani sloji (plemstvo). Tako
je lov postal predvsem zabava. Danes lov tretiramo kot naravovarstveno dejavnost ter gospodarsko panogo. Pri nas se z lovom lahko ukvarja vsak oban
pod doloenimi pogoji, ki so: polnoletnost, lovski izpit, mentalno zdravje,
vlanitev v lovsko organizacijo.

Spoetka so ljudje lovili predvsem z lovnimi pastmi in drugimi lovilnimi

napravami. Pozneje so iz sulic in noev preli na lok in puice. Kmalu po
uveljavitvi lova s sulicami je pralovec udomail psa, ki je e danes lovev nepogreljiv spremljevalec. S tehninim razvojem so razvili razline samostrele.
Z izumom smodnika se je polagoma razvila izdelava lovskega oroja, ki je
danes postala z lovsko balistiko e prava znanost.
Danes je lov trajnostno upravljanje z divjadjo. Odstrel zajema ivali prvenstveno po spolni in starostni strukturi v takem tevilu, da jih ostane ravno

159

prav glede na ivljenjske pogoje okolja. To pomeni, da ne delajo kode na

polju in v gozdu, da imajo dovolj hrane, primernega prostora za obstoj in da
je njihovo tevilo primerno danim ivljenjskim razmeram.
Za uspeen lov moramo poznati ivljenjske navade in obnaanje divjadi ter
njihove sledi, ki jih puajo v mehkejem terenu in snegu. Pri lovu divjad
im manj vznemirjamo.
Zalaz je najzahtevneji nain lova. Lovec im bolj pazljivo prehodi lovie
zgodaj zjutraj ali v veernem mraku. Divjad, predvsem parkljasto, lahko
presenetimo na pai oziroma na steini. Zalezujemo tiho in proti vetru, da
divjadi ne splaimo. Zalaz na gamsa ali neko na divjega petelina (ni ve lovna
divjad) je lahko tudi telesno zelo zahteven.
akanje je lagodneji nain lova. Potrebna je velika mera potrpeljivosti.
akamo navadno na toru, skali, visoki prei (drevo) ali v zemljanki. Na ta
nain lovimo ob vsakem letnem in dnevnem asu vse vrste divjadi, ki takrat
ni v lovopustu.
Klic zahteva precej spretnosti, ker pri tem nainu vabimo divjad z razlinimi
naini oglaanja. Glasove posnemamo prosto z usti, s pomojo prstov in
dlani ali z umetnimi pripomoki. Srnjaka kliemo v asu prska oponaamo
glasove srne (pivkanje, jaukanje). Jelena kliemo v asu ruka z nosljanjem
koute ali z rukanjem oponaamo drugega jelena. Jereba, ki ni ve lovna
divjad, so neko privabljali z oglaanjem tekmeca. Z oponaanjem razlinih
vrst glasov vabimo tudi druge divje ivali: race, lisice itd. Ta nain lova zahteva
previdno gibanje, poznavanje obnaanja divjadi ter veliko vaje in spretnosti
v oponaanju ivali.
Pogoni so oblika skupnega lova. Gonii in prigonii (brakirji) dvignejo divjad
iz lei in zakloni ter jih poganjajo proti lovcem na prei. V nekaterih primerih lova na malo divjad (zajci, fazani) pa se lahko gonii in lovci pomeano
premikajo v ravni rti ali krogu proti divjadi. Ob obkroitvi divjadi lovci v
takih primerih streljajo zaradi varnosti le nazaj (izven kroga) in seveda samo
s ibrenimi naboji. Pogoni in brakade so redka oblika lova in to le v pozni

160

jeseni ali zgodnji zimi. Sem sodi v anglosaksonskih dravah priljubljen lov
na lisico, kjer lovci na konjih in s psi preganjajo lisico, ponekod v Franciji pa
na podoben nain lovijo tudi jelenjad.
Iskanje je naslednji nain lova. Iemo sami ali s pomojo psov. Najbolj uporabni pasmi za to vrsto lova sta ptiar in arivec. V novozapadlem snegu sledimo
divjad ez drn in strn. Poljsko divjad (zajec, fazan, gojena jerebica) lovimo
z dresiranimi psi ptiarji (pointerji), ki nakaejo leie divjadi in jo ele na
ukaz splaijo. Psi arivci (panjeli, prepeliarji) arijo po grmovju, nepregled
nih terenih ter poljskih kulturah in tam dvignejo divjad. Pravilno dresirani
psi teh pasem se od lovca oddaljijo le za strelno razdaljo (do 50 korakov).
Jamarjenje je nain lova s psi jazbearji in s terierji. Ta nain je v opuanju.
Tako lovimo jeseni lisico in jazbeca pred luknjami in rovi, iz katerih pes
izene iskano divjad.
S pastmi kovinske izdelave lovimo le e nekatere plenilske vrste divjadi,
predvsem kune. Veina vrst pasti je prepovedana z zakonom in se jih sme
uporabljati samo v izjemnih razmerah (za preivetje v vojni, v primeru dalj
asa prekinjenega stika oddaljenega zaselka ali posamezne druine z drugimi
deli drave zaradi hude elementarne nesree). Izmed lesenih pasti so najbolj
znani "klopi" ali "krini", s katerimi lovimo polhe. Delujejo v glavnem na
vzmet. Ko polh potegne vabo, sproi vzmet, ki mu v trenutku zlomi vrat.
Lov s strupom je strogo prepovedan tudi zaradi pogostih nesre v preteklosti.
Ta lov ni bil nikoli v uporabi za pridobitev ivali doloene vrste v prehrambene namene, pa pa za njihovo unievanje (npr. lisic zaradi stekline, vran
zaradi pretiranega unievanja posevkov ipd.), saj je meso tako pridobljene
ivali praviloma prav tako strupeno ali vsaj neuitno. Za strup so uporabljali
ciankalij, beli fosfor ali strihnin.
Sokolarjenje je lov, ki se je za skoraj 100 let ohranil le kot posebnost bogataev
v nekaterih delih Evrope, v arabskem svetu in v nekaterih junih dravah
bive Sovjetske zveze. Dresiran sokol lovi malo divjad na tleh ali v zraku.
Danes je sokolarjenje v Sloveniji ponovno dovoljeno. Je pa najbolji nain

161

za odganjanje ptic iz okolice letali, saj jate ptic in tudi posamezni njihovi
primerki lahko povzroijo tragine letalske nesree, kar sokolarji s svojimi
dresiranimi pticami uspeno prepreujejo.
Neko so ljubitelji ptic lovili manje ptice na limanice. Limanice so paliice,
namazane z lepilom, izdelanim iz plodov drevesnega zajedalca z imenom
bela omela.
Izjemoma lovimo ivali (npr. zajce) v mree, kadar hoemo preseliti divjad v
drugo lovie, za poivitev krvi ali v znanstvene namene (oznaevanje). Tudi z
narkotiki posebnimi naboji, ki ival omrtvijo, lovimo le v znanstvene namene.
V zadnjem asu skuajo lokostrelci obnoviti lov z lokom. Pri nas je tak lov
prepovedan z zakonom tudi v oborah in ne samo v (prosti) naravi.
Divjad lovimo le v tono doloenih obdobjih, imenovanih lovna obdobja, ki
jih za vsako vrsto predpisuje lovski zakon. Nekatere ivali so stalno zaitene,
vse leto pa lovimo le e nutrijo in eno- do dveletne divje praie. Z zakonom
je doloeno, s kaknim strelivom streljamo doloeno divjad. S kroglo streljamo vso parkljasto divjad, medveda, volka, risa, svizca ter divjega praia.
Na drugo divjad lahko streljamo s ibrami. Ko lovec divjad ustreli, mora ival
poiskati. Tako imenovani veliki divjadi (vsa parkljasta divjad in neko tudi
divji petelin) da lovec po lovski egi poslednji griljaj (najpogosteje smrekova
vejica). Tudi e je ival le zastreljena, jo mora poiskati. Pri tem mu pomagajo
za to dresirani psi barvarji (krvosledci).
Lovska organizacija je razdeljena na lovske druine, ki upravljajo s posameznimi lovii, in upravljalce lovi s posebnim pomenom. Upravljalci lovi
gospodarijo na svojem loviu z doloenimi vrstami divjadi, za kar lovske
druine plaujejo koncesnine. Lovske druine so po Zakonu o divjadi in
lovstvu (iz leta 2004) zdruene neposredno v Lovsko zvezo Slovenije, po svoji
volji pa lahko tudi v druge zveze; najpogosteje se zdruujejo e v obmone
zveze lovskih druin. Upravljalci lovi s posebnim pomenom se ukvarjajo
predvsem z lovnim turizmom.

162

Lov ni plenitev divjadi, ampak predvsem gojitev. Gre za vzdrevanje remiz,

gozdnih robov, gorskih panikov, zimsko krmljenje divjadi, pripravo krme,
postavljanje in oskrbovanje lovskih objektov (krmia, pree, solnice, kalue,
lovske steze), lovsko kinologijo in e kaj. Lov je tudi panoga gospodarstva, pri
kateri je poleg gospodarskih nael potrebna e ljubezen do narave, etika in
iskreno lovsko tovaritvo. Divjad ni samo koristna. Pogosto dela precej kode
na polju in v gozdu, e posebej, kjer lovske druine niso pravilno gospodarile
in udejanjile odstrela. Za zaito posevkov, odkodnine in zaito gozdnega
drevja gre precejen dele dohodka iz lovskega gospodarstva.

RIBOLOV
Ribolov je v dananjem asu trajnostna raba rib in e nekaterih drugih
sladkovodnih organizmov (signalni rak), ribogojstvo pa je tudi gospodarska
panoga, loena od lovskega udejstvovanja, eprav sta obe dejavnosti lov in
ribolov v pristojnosti istega ministrstva ter sta ribitvo in lovstvo podobno
organizirana.

163

Ribe lahko ulovimo z rokami. Zavedati pa se moramo, da tak nain ni

dovoljen. Tudi drugi naini (z ostjo ali vilicami ter s koarami brez dna ali
s kriaki) niso dovoljeni in so skupaj z ribolovom z vrami prepovedani z
zakonom. Kakor nekatere lovne tehnike se tudi navedene ribolovne tehnike
sme uporabljati samo v izjemnih razmerah (za preivetje v vojni ali v primeru
dalj asa prekinjenega stika oddaljenega zaselka ali posamezne druine z
drugimi deli drave zaradi hude elementarne nesree). Seveda je v normalnih
okoliinah prepovedano loviti ribe s puico in lokom, v sladkih vodah pa
tudi s podvodno puko.
Za ribolov s trnkom najpogosteje uporabljamo enojni trnek, redkeje pa
dvojnega (dvojek) ali trikrakega (trojek). Trnek naveemo na tanko vrvico
(najlon). Za ribolov v sladkih vodah ne smemo navezati ve kot enega. Nad
trnkom vrvico obteimo, nad utejo pa pritrdimo plovec ali pa tudi ne. Pritrditev na breg ali obreno vejevje (nastava) nista dovoljeni. Uporabljamo
umetne ali naravne vabe. Z blestivkami, pa tudi z voblerji (lesene ali plastine
imitacije rib) uspeno lovimo plenilke (uka, smu, som, sulec). Blestivka
je umetna vaba v obliki kovinske ploice, vasih podobne ribi, s trnkom na
enem koncu. Zelo popularen ribolov je tudi z umetno muho, ki pa je z obiajno tehniko, imenovano muharjenje, za zaetnike precej zahteven. Laje
je uporabiti najenostavnejo beliarsko tehniko s privezovanjem vrvice na
konec dalje palice (polagalke), za vabo pa uporabimo umetno muho. Na ta
nain je enostavno ujeti sicer previdnega klena, premamiti pa je mogoe tudi
lipana ali katero od ve vrst postrvi.
Morski ribii se delijo na trnkarje in mrearje. Slednji uporabljajo tudi t.i.
parangale, to je sisteme z glavno vrvico, na kateri je na doloeni medsebojni
razdalji tudi ve kot 100 trnkov na kratkih predvrvicah. Trnkarji uporabljajo
v grobem skoraj povsem enake tehnike ribolova kot sladkovodni ribii.
Treba je upotevati razline lome svetlobe v zraku in vodi. e se hoe tabornik
ukvarjati z lovom ali ribolovom, naj se vkljui v lovsko ali ribiko organizacijo
(v ribiko e z desetim letom starosti ali e prej, v lovsko pa z osemnajstim

164

letom) in naj se nekaznovano ukvarja z lepim in koristnim portom. Razen

za lovca z izpitom in ribia z dovolilnico je lov in ribolov prepovedan.

FOTOLOV
Samo en nain lova je dovoljen vsem, tudi tabornikom. To je fotolov. S
fotografskim aparatom se skuamo im bolj pribliati divjadi in jo posneti
v njenem naravnem okolju. Verjemite, da je tak fotolov pogosto zahtevneji
kot pravi lov kljub sodobnim tehninim pripomokom. Trofeje v fotolovu
so izredni fotografski posnetki ali celo filmi o ivalih. Velja pa nenapisano
pravilo, da fotografije ivali, ki so v ivalskih vrtovih, ne pomenijo prav ni
in jih mnogi uredniki ocenjujejo enako kot ukradene posnetke.

165

SLEDI
Z razbiranjem sledi si ustvarjamo sliko dogajanja v okolju. Sledi niso le odtisi
na tleh, opazimo jih tudi na drevju, listju, na skalah, povsod. Branja sledi se
ne nauimo ez no, najprej se moramo nauiti opazovati. In ele potem, ko
bomo zmoni opaziti tudi majhne podrobnosti v okolju, se bomo lotili sledi.
Sledimo dlje asa in ne samo na doloenem delu. esar ne bomo odkrili na
zaetku, bomo spoznali kasneje, e bomo li za sledjo. Sledi razbiramo poasi in
s preudarkom. Z viine bomo le steka razbrali podrobnosti, zato se sklonimo
in vasih sled tudi otipamo. Sled vedno opazujemo proti soncu (tako lahko
razberemo tudi sled v rosi). Le tako bomo natanno vedeli, kako sled poteka.

VRSTE SLEDI
loveke sledi. Odtise obutve loimo med seboj po karakteristinih lastno
stih (profil, obrabljenost profila). Drug nain je, da si zapomnimo dolino
in irino odtisa. Pri odtisu bose noge med palcem in mezincem potegnemo
rto. Opazujemo razporejenost prstov, ki je znailna za vsakega posameznika.
Odtise bosih nog primerjamo tudi tako, da potegnemo rto od palca do pete.
Opazujemo krivuljo, ki gre lahko ez rto ali pa tudi ne.

166

Po sledeh vidimo, kako lovek hodi. Opazujemo globino vtisa in ga primer

jamo s svojimi stopinjami. S tem sklepamo na hitrost hoje, na teo loveka,
oziroma na to, ali je prenaal kakno breme. Hitrost gibanja najlaje razbe
remo iz doline koraka. Pri teku se ne vidi sledov pete, koraki so dalji in
globje vtisnjeni.
Sledi prevoznih sredstev opazujemo na mehkih in manj prometnih poteh.
Razlikujemo jih glede na profil kolesa. Smer gibanja spoznamo, ker kolo
praviloma izrine kamen v obratni smeri, kot se giblje. Kamen potisne v pod
lago, nato pa ga izrine. e prevozno sredstvo stoji, je na tistem mestu sled
odebeljena. Tudi tako lahko doloimo smer gibanja.
Sledi ivali so zelo zanimive. Sledi ptia, ki ivi na zemlji, in ptia, ki je redek
gost na tleh, loimo zato, ker prvi stopica, drugi pa skaklja. Za neizkueno oko
so lahko sledi zveri med seboj zelo podobne, zlahka zamenjamo med seboj
sledi podlasice in make, psa in lisice ... Pri makinih stopinjah se nikoli ne
poznajo kremplji. Lisico in psa najlaje loimo po odtisu krempljev; e med
kremplji krajnih dveh prstov potegnemo rto, poteka pri lisici za sprednjimi
prsti, pri psu pa jih seka. e lisica "niza", so njene stopinje v ravni rti, enako
je pri risu. Medvedova stopinja je zelo podobna loveki, le da se medvedu
poznajo kremplji. Zelo znailne so tudi sledi zajca. e zajec skaklja, se poz
najo moni odtisi zadnjih nog, e pa tee, se poznajo le konice.

Razline hitrosti gibanja pri lisici

167

Sledi nekaterih ivali

Poleg razbiranja stopinj ivali se moramo nauiti razpoznavati tudi ostale

sledi, kot so obgrizeno listje, odrgnine na drevju, ugriz v sadje, raztreseno
perje in dlaka, iztrebki.
Starost sledi. Na ohranjanje sledi vplivata podlaga in vreme. Poznati moramo
vremenske razmere vsaj za en dan nazaj. Spremembe najlaje opazimo na
robovih stopinj. Na peenem trenu se hitro osipajo, na snegu zaledenijo, v
blatu se kmalu zalijejo. V snegu pri enakomerni temperaturi se bodo sledi
obdrale dlje. e se sneg tali, se sledi poveujejo.

168

KAJ PA, E NE GRE

VSE PO NARTU?

169

Nepredvidene okoliine
Kot obiskovalci narave se veliko gibljemo v naravi, potujemo po nepoznanih
krajih in ni vedno vse tako, kot smo si zamislili. Na poti naletimo na nepredvidljive vremenske razmere v razlinih letnih asih in razlinih geografskih
okoljih, no, nepriakovane prepreke na poti ali pokodbe, ki nas spravijo v
nepredvideni poloaj. Ta je pogosto nevaren za zdravje, vasih tudi za ivljenje.
Na splono bo taknih teav manj in posledice manj hude, e bomo takne
okoliine predvideli vnaprej, li na pot s primernim znanjem, kondicijsko
pripravljeni in dobro opremljeni (karte, kompasi, obleka in obutev, hrana,
komplet prve pomoi). Dobrodolo bo tudi znanje preivetja v naravi, nudenja
prve pomoi sebi in drugim, ter kako poklicati pomo.

VREMENSKE NEPRILIKE IN Z NJIMI

POVEZANE PREPREKE
V naravi lahko zaradi razlinih vremenskih pojavov pride do nepredvidenih
okoliin, ki vplivajo na nae dejavnosti. Ko odidemo na izlet, taborjenje,
zimovanje ali kakno drugo dejavnost v naravi, lahko ti pojavi v veliki meri
spremenijo nartovan potek. e teh sprememb nismo predvideli, lahko
nastopijo teave. V nadaljevanju predstavljamo nepredvidene dogodke, ki
so moni v naem okolju, in pravilne odzive nanje.
Nevihta. Moan de, ki ga pogosto spremlja tudi veter. Pred nevihto se je
treba umakniti v zavetje, e bolje v objekt.
Zemeljski plaz. Ob veliki koliini padavin lahko pride do zdrsa zemlje, kar
imenujemo zemeljski plaz. Ta lahko blokira del poti ali pa ga celo odnese.
V gorah poznamo tudi kamniti plaz. Za zaito pred leteim kamenjem je
zato treba vedno nositi elado.
Hudourniki. To so potoki, ki so veinoma suhi, ob monem deevju pa po njih

170

zane tei voda. Hitrost in koliina vode je lahko zelo velika in nepredvidljiva,
saj je lahko nevihta v hribih, voda pa po hudourniku pride v dolino. Preden
postavite otor, preverite, da niste na sredi hudournika.
Poplava. Nastane ob monem deevju, ali e popusti kakna pregrada (jez).
Poplavna obmoja prepoznamo po rastlinju in strukturi tal, veinoma pa so
poplavna obmoja blizu vodotokov in jezer. Poplavi lahko tudi morje (visoka
plima). O poplavnih obmojih se lahko pozanimamo pri prebivalcih, ki dobro
poznajo lokalno okolje. To je e posebej pomembno, kadar imamo namen
na doloenem terenu preiveti dalj asa (taborjenje). Poplave so nevarne
predvsem, kadar narastejo reke in prestopijo bregove. Sila deroe vode je
zelo velika in je ne gre podcenjevati. Zato se je treba takoj umakniti (in ne
reevati opreme).
Orkanski veter. Povzroa lomljenje dreves, ki lahko ovirajo ali blokirajo pot.
V naseljih dviguje strehe in druge predmete, ki z veliko hitrostjo letijo po
zraku. e je mono, se umaknemo v zavetje.
Strela. Pojav praznjenja elektrinega naboja med oblaki in zemljo. Strela
je nevarna predvsem na izpostavljenih mestih in v hribih. Bolje je, e ne
stojimo ob visokih objektih, ker strela prej udari v njih. Strela lahko udari,
tudi e ne deuje.
Toa. Nastane, ko se podhlajene vodne kapljice zaradi temperaturnih pogojev
sprijemljejo in padejo na zemljo. Toa je zelo nevarna, ker so kroglice lahko
zelo velike in padajo z veliko hitrostjo. Zato ob toi poiimo varno zavetje
ali vsaj zaito pod grmi in manjimi drevesi.
Mono in obilno sneenje. Posledica hitrega ohlajanja velikih koliin vlanega
zraka. Zaradi sneenja lahko pride do zametov in odrezanosti od sveta. Velike
koliine snega lahko predstavljajo tudi veliko teo za strehe zgradb, ki lahko
popustijo. Obilno sneenje predstavlja tudi monost nastajanja snenih plazov.
Sneni plaz. V zimskem asu je na doloenih predelih, predvsem v gorah, velika
monost zdrsa snenih gmot, e posebej, e dve plasti snega med sabo zaradi
strukture nista sprijeti. Zato se je treba izogibati takim podrojem oziroma

171

poakati, da se nevarnost proenja snenih plazov zaradi vremenskih pogojev

zmanja. V smuarskih srediih plazove sproijo tudi umetno.
Gozdni poar. Nastane zaradi razlinih naravnih dejavnikov (npr. strela) in
lovekih dejavnikov (npr. malomarnost pri kurjenju ognja). Gozdni poar
lahko predstavlja veliko nevarnost, e posebej, e nas poar ujame v "obro".
Pri monem vetru se poar zelo hitro iri.
Mono plimovanje. Nastane, ko so Luna, Zemlja in Sonce v isti rti (vpliva
Lune in Sonca se zdruita). Takrat se lahko pojavijo velike razlike med plimo
in oseko (ponekod v tujini tudi do 10 metrov). e taborimo kje neposredno
ob morju, se raje umaknimo vije na kopno. Zaradi podnebnih sprememb
in taljenja ledenikov se gladina morja nenehno dviguje.
Sua in vroinski val. V ekstremno vroih poletnih mesecih lahko pride do
sue in vroinskega vala. Vroina oteuje nae gibanje in zaradi znojenja
ustvarja potrebo po vnosu tekoine. Sua lahko povzroi, da izviri, na katere
smo morda raunali kot na vir pitne vode, presahnejo.

VROINA IN MRAZ
Nepredvidene vremenske razmere ali drugi dogodki lahko povzroijo tudi
velike temperaturne spremembe. V Sloveniji sicer skrajno vroih okolij ni,
pa tudi zime niso tako mrzle kot npr. na Aljaski. Kljub temu so tudi pri nas
ljudje lahko zaradi mraza manj uinkoviti in lahko celo zmrznejo; v poletnih
mesecih pa je lahko vsaj neprijetno vroe. Ljudje imamo al le malo naravne
zaite pred visokimi in nizkimi temperaturami. Nasploh temperature nad
32 C po dveurni izpostavljenosti pri neprilagojenih ljudeh zniajo mentalno
uinkovitost. Zmerno fizino delo bo trpelo e po enourni izpostavljenosti.
e temperatura e naraa, je kritini as kraji. Fizioloki odzivi na hladno
okolje (pod 20 C) so pogosto nasprotje odzivom na vroe okolje. Telo v tem
primeru skua ohraniti toploto. Pri temperaturah pod 10 C in nad 32 C se
zmanja mo prijema in miina spretnost, znia se obutljivost na dotik,
upade budnost ipd. Pri O C se daljajo tudi reakcijski asi.

172

Vroina in mraz se v storilnosti odraata na razline naine. Vroina povzroi zaetno pospeitev (npr. med prvo uro), nakar sledi postopen upad.
Mraz nasploh povzroa vse veji upad uinkovitosti. e je mono ogrevanje
(npr. pogrejete se v bivaku), se storilnost lahko malo izbolja, vendar ne do
normale. e ni popolnega ogrevanja, pride do popolne neuinkovitosti. Pri
mrazu pride tudi do lokaliziranih pokodb udov. Pomembni so tudi motivacijski dejavniki. Ljudje lahko nehajo delovati v vroini in mrazu, eprav so
telesno nepokodovani. Reakcija na podaljano izpostavljenost mrazu je lahko
neaktivnost in skren poloaj, verjetno zaradi poskusa ohranjanja energije.
Zaradi neaktivnosti pride do nadaljnjega hlajenja telesa. Tudi tropski kraji
zniajo eljo po aktivnosti, posebno po opravljanju rutinskih nalog.
Vroina vpliva na uinkovitost opravljanja razlinih nalog na razline naine.
Ker se njeni vplivi kopiijo in imajo otopevajoi uinek, bo vroina najbolj
vplivala na dolgotrajne nezahtevne naloge, naloge z nizko vrednostjo vzburjenosti ter dolgoasne in ponavljajoe se naloge (npr. straa, nadzor). Znailni
telesni odzivi na vroino oblikujejo pogoje, ki se razlikujejo od tistih, ki so za
to nalogo potrebni pri niji temperaturi (npr. znoj v oeh moti vid, plastini
deli opreme drsijo zaradi potu ipd.). Na zaznavni ravni vroe okolje lahko
povzroi vidna izkrivljenja in optine iluzije, bleanje ipd., zaradi esar
upade storitev pri vizualnih nalogah. Vroina vpliva na storilnost razlinih
ljudi v skladu z ravnijo njihove spretnosti. Bolj ko bo lovek izurjen, bolj bo
uinkovit v vroini. Naloge, ki jih bo treba opravljati v vroini, posebej e so
zelo pomembne, se morajo e od zaetka uiti in vaditi v vroini, saj vroina
spremeni pogoje njihovega opravljanja.
Mraz predvsem vpliva na psihomotorno in rono spretnost. Kritina zunanja
temperatura koe je 12,7 C. Kritien faktor za ohranjanje rone spretnosti
je temperatura rok, ne glede na temperaturo ostalega telesa. Zato je treba
skrbeti, da roke ostajajo tople. Izgubo spretnosti v mrazu spremlja znianje
tipne obutljivosti, zaradi esar se zmanja povratna zveza, in manj vemo, kaj
roke poenjajo. To lahko nadomestimo z vidom, vendar al ne v temi, ali kadar
manipuliramo s stvarmi, ki jih z omi ne vidimo. kodljive posledice mraza
lahko prepreimo z razlinimi ukrepi. Naloge razdelimo v kraje segmente, ki

173

jih prekinemo z ogrevanjem rok. Lahko gremo obasno do vira toplote (npr.
k ognju, v ogrevano koo). Pri ogrevanju je treba paziti, da se ne bomo ogreli
do toke potenja, saj ima zmrznjen znoj kodljive posledice. Tudi dejavnosti
je treba vaditi v mrazu, e hoemo, da bodo v takih pogojih dobro izpeljane.

Psiholoki odzivi
na nepredvidene okoliine
STRES IN PANIKA
Stres lahko opredelimo kot katerokoli spremembo v zunanjem ali notranjem
okolju, ki je tako mona ali dolgotrajna, da obremeni prilagojevalno zmonost
organizma do njene meje ter lahko povzroi razkroj vedenja, neprilagojenost
ali slabo delovanje. Lahko ga povzroi bolezen, razlini kodljivi fizini,
socialni in psiholoki draljaji stresorji. Stresorji navadno sproijo proces
obvladovanja kot odziv na dejansko ali zaznano neravnoteje. Manji stresi
celo omogoajo izboljanje uinkovitosti, vendar dolgotrajna izpostavljenost
stresu ali moneji stres lahko izrpata organizem. Uinek stresa je odvisen
tudi od posameznika in situacijskih dejavnikov. Stres vpliva tudi na posameznikove spoznavne in druge funkcije. Pri monem stresu so odloitve
prenagljene. Odloevalec ne upoteva vseh monosti in obvestil. Monost za
reevanje problemov je zmanjana. Prizadeta sta posameznikova pozornost
in zaznavanje, kae pa se tudi spoznavna togost. Zato pod vplivom stresa
ljudje spregledajo mone alternative in dolgorone posledice odloitev, so
neuinkoviti pri iskanju obvestil, napano ocenjujejo priakovane izide in
uporabljajo poenostavljena pravila odloanja. Pride lahko tudi do zveane
agresivnosti in zmanjane pozornosti do drugih.
Ko govorimo o psiholokih odzivih na nepredvidene okoliine, ljudje v
izrednih razmerah pogosto pomislijo tudi na panino vedenje. Sicer je panino vedenje v nevarnosti in tudi nasploh razmeroma redko, saj gre bolj za
to, da kasneje pri analizi vedenja prizadetih ugotavljamo, da bi bilo lahko to

174

drugano, bolj razumno. Toda e star pregovor pravi, da so lahko po bitki

vsi generali. Paniko samo bi lahko opredelili kot akutno reakcijo strahu,
za katero je znailen beg. Kae se kot poskus umakniti se iz ogroajoega
podroja. Pri begu udeleenci ne razmiljajo o socialnih posledicah svojih
dejanj in se vedejo zelo individualistino, nesocialno in nerazumno, vendar
ne nujno tudi nefunkcionalno in neprilagojeno. Do nje lahko pride, ko se
posameznik jasno zaveda resne nevarnosti ter ugotavlja, da se razpololjive
poti bega hitro zapirajo. Znailnosti paninega vedenja ter pogoji njenega
nastanka nakazujejo mone protiukrepe. Ti med drugim zajemajo: seznanitev
ljudi s krizno situacijo ter monimi ukrepi, oblikovanje skupinske discipline,
dobro vodenje, spodbujanje smotrnih in zavestnih odzivov, realno oceno
nevarnosti itd.

Vednje izgubljenih in organizacija iskanja

Vednje izgubljenih si velja ogledati malo podrobneje tudi s psiholokega
stalia. Koristno je namre, e poznamo tiste znailnosti pojava, ki nam
olajajo iskanje izgubljene osebe. Raziskave, opravljene na osebah, ki so se
izgubile, so pokazale, da njihovo gibanje ni bilo sluajno. V odvisnosti od
starosti, izkuenj in okolja lahko dokaj dobro napovemo pot izgubljenega.
Tako na primer izgubljene otroke, mlaje od estih let, pogosteje najdejo na
odprtih prostorih, tisti med 6. in 12. letom pa si poiejo zaklonie.
Najprej si bomo ogledali znailnosti posameznih skupin izgubljenih1 glede na
njihovo starost in druge znailnosti, saj je od tega odvisno, kje jih je treba iskati.

Gre za podatke kanadske raziskave. Pri njihovi uporabi moramo biti previdni, saj so
nekatere znailnosti izgubljenih lahko povezane z razlinimi kulturnimi vzorci vedenja,
znailnostmi okolja ipd.

175

Znailnosti posameznih skupin izgubljenih

Otroci od 3. do 6. leta

Otroci od 6. do 12. leta

Imajo doloen interes (soigralec, krotka ival, raziskovanje).

Usmerjeni so v znana okolja, zmedeni v tujih okoljih.

Pritegnejo jih znane stvari.

Lahko namerno steejo pro, e so

jezni, da bi se izognili kazni, ali da
pritegnejo pozornost.

Razumejo pojem "izgubiti se",

skuajo se vrniti domov ali
oditi na nek znan kraj.
Kadar so utrujeni, bodo zaspali
v nekem zavetju (votlina, jama).

Lahko se ne odzovejo, dokler jih

ne zebe ali niso lani.
Imajo podobne strahove kot odrasli, le poveane veji obutek
strahu/osamljenosti/ nemoi.
Navigacijske in razvedovalne
spretnosti so veliko bolj razvite.
Pogosto se izgubijo, ker so jih
odrasli pripeljali v neznano okolje.
Pogosto ne bodo odgovorili na
klice, tema navadno privede do
pripravljenosti, da sprejmejo pomo in da jih najdejo.
e je slabo vreme, poiejo zavetje.

Pogoste napake, ki jh delajo "izletniki":

Izgubijo se zaradi napake, ki jo povzroi oseba, vreme ali tema.
Steze delajo teave, e so zaraene, prekrite s snegom ali plazom, slabo
vzdrevane, slabo oznaena kriia ...
Neusklajene sposobnosti nekdo je utrujen, zaostane in se izgubi.
Gredo po drugi poti ali blinjici sekanje ovinkaste poti vodi v zmedo,
spuajo se po napanem hribu.

176

 Uporaba slabega zemljevida oziroma orientacija brez zemljevida ali

kompasa.
Mnogi slabo ocenijo as ali razdaljo.
Podobno bi lahko nateli e znailnosti lovcev, planincev, smuarjev, doloenih vrst bolnikov in drugih. Tako lahko reevalci pogosto, e le dovolj
dobro poznajo znailnosti izgubljene osebe, dokaj natanno napovedo, kje se
izgubljeni verjetno nahaja. Za organiziranje iskanja izgubljenih je potrebna
dobra obveenost o izgubljenih, njihovih znailnostih, starosti, spretnostih,
kondiciji, boleznih, ciljih, izkuenosti ipd. Upotevati je treba vremenske
pogoje (mraz, vroina, de, sneg) in znailnosti obmoja (pregledno, nepregledno, brezpotje, gozd ...), ter opremljenost (obleka, hrana, zemljevid, kompas,
vigalice, svetilka ...) pogreanih. Pomembna je barva oblail pogreanih (npr.
ive barve so bolj opazne). Iskanje namre ne sme biti golo ugibanje, saj je
pravoasno odkritje izgubljenih pogosto lahko bistveno za njihovo preivet
je. Izredno pomembna je dobra organizacija iskanja, predvsem kakovost
skupine, ki vodi iskanje.
Izgubljeni se pogosto poutijo pozabljeni, pod vplivom stresa, dezorientirani,
redko pa so panini. Pogosto utijo, da se okolje nekako zapira okoli njih in
pojavi se tenja po teku, po tem, da najdejo stezo ali nekaj znanega v okolju.
Po doloenem asu uspejo vsi (ne nujno tudi otroci) nadzirati svoja ustva.
Sprejemajo odloitve o nainu reevanja, ki pogosto niso razumne. e je
izgubljeni preve prestraen, se njegovi odzivi lahko odklanjajo od normalnih.
Toda zavedajmo se, da se vsakdo vasih boji teme, ker ta onemogoi enega
od utov. Bojimo se ivali, osamljenosti, trpljenja in smrti ter e marsiesa
drugega, predvsem neznanega. Reitev je v tem, da strahove premagamo,
k emur prispevajo izkunje v podobnih razmerah, tabornike veine ipd.

177

Izgubili smo se: kaj pa zdaj?

Ste se e kdaj izgubili v naravi? Verjetno vsaj za nekaj trenutkov niste vedeli,
kje ste, potem pa ste vendar po sledeh, markantnih objektih, cestah ali vodotokih kmalu prispeli v "civilizacijo". Slovenija ni tako redko poseljena, da ob
kontroliranem gibanju v doloeni smeri v doglednem asu ne bi prispeli do
znakov, ki vodijo do najblije vasi. Pa vendar je nekaj podroij (npr. Pohorje,
Koevski rog, Trnovski gozd, Javorniki, Snenik), kjer se ob neizkuenosti,
pa tudi nepazljivosti ali spremembi vremenskih pogojev lahko izgubite ter
spravite sebe in druge v ivljenjsko nevarnost; no, vsaj na rob, da se ne bo
slialo tako dramatino.

OSNOVNI KORAKI PREIVETJA V NARAVI

Torej, predstavljajte si, da se nenadoma znajdete v situaciji, ko lahko reete,
da ste se izgubili. Ne najdete poti nazaj. Nikjer okoli vas ni nobenih znakov
bliine naselij. Ujame vas no ali se spusti megla in onemogoi vae zmonosti orientacije v naravi. Taka situacija zahteva od vas nekaj premiljenih
korakov, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju. Seveda koraki veljajo ob
pomembni predpostavki, da niste pokodovani oziroma lahko dovolj dobro
poskrbite sami zase.
Najprej morate razumeti, da brezglavo tekanje okoli ne bo povealo monosti
za reitev, verjetno jih bo samo zmanjalo, saj se bo poveala izrpanost in s
tem potreba po hrani in vodi. V taki situaciji je treba najprej oceniti situacijo,
v kateri ste se znali. Pri tem morate na situacijo pogledati im ire. Veliko
je namre nasvetov o "preivetju v naravi", ki se osredotoajo zgolj na iskanje
in pripravo hrane. Do trenutka, ko pride na vrsto tudi to, pa je prej e veliko
drugih korakov, ki jih morate narediti za varen povratek domov.
Koraki, ki so predstavljeni v nadaljevanju, sledijo logiki, po kateri bomo z
najvejo gotovostjo varno v naravi preiveli vsaj 24 ur, kar bi moralo zadostovati za uspeen povratek ali zaetek reevalne akcije.

178

1. KORAK: OCENA SITUACIJE

Najprej si priznajte, da ste se izgubili. Sprememba odnosa do situacije, v
kateri ste se znali, pomembno vpliva na vae naslednje korake. V tej situaciji
je pomembno, da ostanete mirni. Zato je najbolje, da se ustavite (sedete), se
pomirite in trezno ocenite, v kakni situaciji ste. Poskrbite za kar najbolje
telesno poutje (da vam je toplo, da imate na sebi suha oblaila, da niste
ejni, lani). Preverite, koliko je ura in koliko asa bo e dan. Razmislite, e
ste komu povedali, kam ste se napotili in koliko asa boste tam. Preverite,
e imate na voljo sodobne elektronske pripomoke (npr. mobilni telefon ali
GPS) in e delujejo. V doloenih okoliinah nam ravno ti pripomoki, na
katere se zanaamo, v takih sitacijah ne pomagajo kaj dosti. Nenaseljena
podroja pogosto niso pokrita s signalom mobilnih operaterjev, lahko nam
zmanjka elektrine energije (baterije); kako bomo nekomu razloili, kje smo,
e smo se izgubili ... Preverite, koliko imate na voljo hrane in predvsem vode.
Dobra ocena situacije je veinom kljuna za naslednje korake in prispeva k
temu, da boste o tej dogodivini kmalu pripovedovali svojim prijateljem.

2. KORAK: INVENTAR MONOSTI

Ko ste napravili prvo oceno poloaja, razmislite o monostih. Zavedajte se,
da odloitev o naslednjih korakih pomembno vpliva na reitev. Poskusite se
spomniti mesta, ko ste zadnji hodili po pravi poti in najti pot nazaj. Pri tem
ne hodite kar tja v en dan. Pazite na znailnosti ob poti in si jo oznaite, da
se ne bi e bolj izgubili (lomite vejice, postavljate puice, obrnjene v svojo
smer, riite puice v tla ipd.). Dobro preraunajte as, odkar ste bili zadnjikrat na pravi poti. Poskusite se spomniti, ali ste hodili po bregu navzdol ali
navzgor, ob potoku, hribu itd. Poskuajte odkriti, kje lei najbliji naseljeni
kraj. Razglejte se naokoli in raziite, e je kje v neposredni bliini kakna
razgledna toka, ki bi lahko ponudila dodatne informacije o lokaciji. Doloite,
kje sta sever in smer vaega gibanja. Pazite, da ne boste hodili v krogu. Drite
se dolin, komunikacij, potokov. Bodite pozorni na stekanje kolovozov, kajti
ti se obiajno konajo v naseljih. Prisluhnite, e je kje v bliini eleznica ali

179

cesta, e morda vidite soj lui (ponoi). V iskanje se raje ne podajajte, e je

vidljivost slaba (megla) ali se blia no. e pa kljub noi nadaljujemo pot, ne
hodimo na slepo. Naj nas ne zavedejo lui mest! e slepo sledimo luem,
lahko pozabimo na prepadne strmine in druge nevarnosti (posebno v gorah
in na krasu).

3. KORAK: DODATNA OPREMA IN VIRI ZA PREIVETJE

e so monosti za iskanje oteene, je velika verjetnost, da bomo morali v
naravi preiveti no. Za bivanje bomo potrebovali nekaj opreme, stvari iz narave in veliko mero iznajdljivosti. Nekateri predmeti bodo uporabljeni v isto
drugaen namen, npr. vetrovka kot streha otora ali majica kot vrv. Naravni
materiali (npr. les) bodo sluili kot kurjava, veje kot podpora vaemu zasilnemu
bivaliu. Poglejte, e je morda ta na voljo kje v bliini (izvir ali tekoa voda;
vendar pozor ni vsaka voda pitna). e voda ne prihaja direktno iz izvira,
jo je treba najprej prekuhati (dovolj je, da vre vsaj 5 minut). Poglejte, e so
kje kakni uitni plodovi ali uitne rastline, s katerimi boste poteili lakoto.
V ekstremnih razmerah boste zniali prag tolerance in pojedli tudi kakno
gosenico ali deevnika. Morda se vam posrei tudi ulov abe ali kakne druge
ivali (npr. ribe v reki), vendar je za to potrebne veliko spretnosti. Izberite
prostor bivaka, kjer so vam ti viri najblije. Dehidracija in podhladitev sta
pri nas najnevarneja sovranika. Oba zmanjujeta psihofizine zmonosti,
zato je poleg vode treba zagotoviti tudi toploto.

4. KORAK: OGENJ IN ZASILNO BIVALIE

Ogenj za loveka predstavlja ve dejavnikov preivetja, saj predstavlja toploto,
svetlobo, monost kuhanja in tudi monost signaliziranja. Varuje vas tudi
pred divjimi ivalmi in insekti. Vpliva na moralo in vliva upanje v reitev, saj
je brezup najhuji sovranik preivetja. Je pa priprava ognja lahko teavna,
e na to niste pripravljeni. Prvi problem je vir ognja. Vigalice in vigalnik
sta najbolj pogosto nekje pri roki, vendar sta oba tudi problematina; e se
zmoita, sta neuporabna. Zato je priporoljivo, da ima vsak "raziskovalec"
narave med svojo opremo preivetveni komplet, ki vsekakor vsebuje vodood-

180

porne vigalice (lahko jih kupimo ali naredimo sami tako, da jih potopimo v
segret oz. tekoi vosek). Dobra reitev je tudi kresilo, vendar zahteva e nekaj
spretnosti in predvsem dobro netivo (npr. povrhnjica brezovega lubja). Enako
je pri priiganju s pomojo sonca in poveevalnega stekla oz. oal. Priiganje
s pomojo trenja (lok) pa zahteva natannost, spretnost in veliko vaje. Poleg
netiva potebujemo tudi suha drva, da bo ogenj gorel.
Poleg ognja boste za preivetje noi na prostem potrebovali zavetje. Brez
ustrezne zaite ste lahko izpostavljeni mrazu, vetru, deju ali snegu in nad
lenim uelkam. Pri izbiri bivaka se ne zanaajte na trenutno vreme, saj se
to lahko hitro spremeni. Bodite pripravljeni na vse neprilike. Za pripravo
bivaka boste potrebovali manj asa, e boste izkoristili naravne danosti, npr.
votlina ali previs. Prav vam lahko pride prav vsaka stvar, ki jo imate s seboj
ali jo najdete v naravi.

5. KORAK: KLICI NA POMO

Po doloenem asu, vsekakor pa nekaj ur po predvidenem povratku, ali ko
se znoi, bo tiste, ki vas priakujejo, zaelo skrbeti, ali je kaj narobe. Ker
je ponavadi ponoi iskanje oteeno, se bo prava reevalna akcija zaela ob
jutranji zori.
Pozornost lahko pritegnete na razline naine: z dimom podnevi (e vremo svee listje ali draje na ogenj) in monim ognjem ponoi, s pialko, z
ogledalom, v skrajnem primeru tudi krianjem, ki pa jemlje energijo in slabi
glasilke. Pri tem uporabite e dogovorjena znamenja v sili, kajti tako nas bodo
drugi laje razumeli: svetlobne in zvone znake oddajate eno minuto vsakih
10 sekund (6 znakov na minuto). Nato minuto poakate in naslednjo minuto
zopet oddajate. To ponavljate, dokler vam kdo ne odgovori. Odgovor so trije
znaki v minuti (na 20 sekund) in tudi ti vsako drugo minuto. Pri oddajanju
bodite vztrajni, kajti reevalce morate prepriati, da gre res za klic na pomo,
pozneje pa jim tako javljate svoj poloaj. Lahko uporabljate mednarodni znak
S.O.S. v Morsejevi abecedi. Sestavljajo ga trije kratki, trije dolgi in trije kratki
znaki (. . . - - - . . .). Oddajate jih z zvonim ali svetlobnim sredstvom (pialka,

181

2.

7.

8.

1.

3.

4.

1. pristanite tukaj, v tej smeri

2. da
3. vrzite nam sporoilo
4. vse je v redu, ni treba akati
5. ne
6. ne poskuajte pristati tukaj
7. vkrcajte nas
8. poakajte, e je mogoe
9. zdravnika pomo nujno potrebna

6.

5.

182

9.

1.

2.

6.

7.

11.

12.

3.

4.

8.

5.

9.

13.

1. potrebujemo zdravniko pomo

2. potrebujemo sanitetni material
3. potrebujemo razsvetljavo
4. potrebujemo vodo in hrano
5. nadaljujemo pot v tej smeri
6. ne moremo nadaljevati poti
7. ne

10.

14.

8. da
9. pokaite nam smer
10. potrebujemo zemljevid in kompas
11. nismo razumeli sporoila
12. vse je v redu
13. potrebujemo pomo reevalcev
14. na tem mestu lahko pristanete

baterijska svetilka, zrcalo). e pri reevanju sodelujeta tudi helikopter ali

letalo, uporabljamo mednarodno dogovorjene znake.
Tudi kadar sami ne boste v teavah, se lahko sreate s stiskami in nezgodami
drugih. Dolnost vsakega je, da pomaga loveku v neposredni smrtni nevarnosti, e s tem ne ogroa svoje varnosti. Najprej se prepriajte, e lovek res
potrebuje pomo. e lahko pridete do njega, mu najprej nudite prvo pomo,
nato pokliite reevalce. Prej si morate zapomniti vse podatke, ki bi koristili
reevalcem: vrsta in kraj nezgode, tevilo ponesreencev, kratek opis pokodb,
morebitne teave pri reevanju (neprehoden teren, vremenski pogoji). Pri
prijavi nesree ste vedno dolni povedati tudi svoje podatke (ime, priimek,
naslov), da vas reevalci, e bodo potrebovali pojasnila, lahko najdejo. Prijava
mora biti kratka, a popolna. Vsebovati mora vse, kar bi zanimalo reevalce.
Pomembne telefonske tevilke so: 112 center za obveanje (za gasilce,
reevalno postajo) in 113 policija.

KAJ PA VE KOT 24 UR?

e ste zaradi pokodbe ali drugih ovir prisiljeni ostati na istem mestu, potem
se nasledni dan pripravite na dalje bivanje. Najpomembneje je, da ste v
vsakem trenutku pripravljeni signalizirati morebitnim reevalnim ekipam,
ki vas iejo. Medtem ko akate, poskrbite za izboljave bivaka, poiite dodatno hrano in vodo (naredite zbiralnik vode), poskrbite za kurjavo. Iskanje
je seveda povezano s tem, da nekdo ve, kam in kdaj bi morali prispeti. Zato
je pomembno, da nekomu poveste, kam greste in za koliko asa.

183

PRVA POMO
Prva pomo je prva, zaasna, neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi pokodovanec ali nenadno oboleli na kraju dogodka, oziroma dokler ne dobi
ustrezne zdravnike pomoi. To so preprosti ukrepi, ki jih lahko opravi vsak,
tudi e ni zdravnik. Z njimi prepreimo slabanje pokodovanevega stanja
ali zmanjamo posledice nesree. Nuditi jo moramo hitro, pravilno, pogo
sto z improviziranimi sredstvi. Radovednei in panika med ponesreenci in
opazovalci ponavadi e oteijo nudenje prve pomoi.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju doloa, da mora
vsak pokodovanemu ali bolnemu pomagati po svojih najboljih moeh in
mu omogoiti nujno medicinsko pomo.
Prve pomoi se lahko nauimo v vodu, v oli ali na teajih, ki jih pripravlja
Rdei kri Slovenije. Pridobljeno znanje in spretnost moramo stalno ob
navljati, kajti le tako bomo kos vsem omenjenim teavam. Dolnost vsakega
loveka je, da v nujnih primerih po svojih zmonostih nudi drugemu pomo.
e smo pokodovani, si, e le moremo, pomagamo sami. Kadar dajemo prvo
pomo, poskuajmo mirno, vendar hitro in s premislekom ugotoviti, kdo
najnujneje potrebuje pomo.
Takoj zavarujemo ponesreenca in sebe, da ne bo e ve rtev, posebno na cesti.

184

Prvim pomagamo tistim, ki so v nezavesti ali oku, se duijo, krvavijo. Ugoto

vimo, ali pokodovani diha in ali mu bije srce. Pokleknemo ob pokodovancu
in se z licem sklonimo k njegovim ustom ter opazujemo, ali se prsni ko dvi
ga in spua ali ne. e ponesreenec diha, utimo na licu njegov dih. Tega
obenem sliimo. e ne diha, moramo takoj sprostiti dihalno pot in zaeti
z umetnim dihanjem. Eno roko drimo pod vratom ponesreenca, z drugo
mu zatisnemo nos. Globoko zajamemo sapo in z usti zaobjamemo ponesre
eneva usta. tirikrat v hitrem zaporedju vpihnemo v pljua. Vpihnemo
priblino liter zraka. Izdihne sam zaradi elastinosti prsnega koa. Pozneje
vpihujemo vsakih pet sekund.

Da se nauimo e drugih nainov oivljanja, posebno masae srca, vadimo

na posebni lutki. Tako bomo lahko pomagali tudi tistim, ki se jim je srce
pravkar ustavilo.
Oivljati bomo morali pokodovance ali nenadno obolele, ki bodo prenehali
dihati ali jim bo prenehalo biti srce. To je napogosteje pri pokodbah z elek
trinim tokom, pri udarcu strele, razlinih zaduitvah, zastrupitvah z zdravili
in strupenimi plini (ogljikov monoksid), pri pokodbah glave, podhladitvah,
utopitvah in srnem infarktu.
Pri pokodbah z elektrinim tokom moramo najprej izkljuiti tok ali od
straniti ico z dolgo leseno palico ali podobnim predmetom, ki ne prevaja
elektrinega toka.
Utopljencu ne skuamo izliti vode iz plju, ker nam to ne bo uspelo. im
prej moramo zaeti z oivljanjem. Oivljamo vztrajno, dokler pokodovanec
ne zane dihati sam, sicer pa do prihoda zdravnika. Vsakdo, ki je potreboval
oivljanje, mora v bolninico.

185

Nezavestnemu, ki diha, e vedno grozi nevarnost zaduitve. Ohlapen jezik

mu lahko zamai dihalno pot ali pa se zadui s slino in izbljuvki. To prepre
imo s pravilnim poloajem nezavestnega.
Ko pokodovani diha in njegovo srce bije, pogledamo, ali mono krvavi,
kar lahko hitro ogrozi njegovo ivljenje. Mono krvavenje poskuamo takoj
ustaviti. Zaasno to storimo s pritiskom ile med rano in srcem ob kost. Do
konno ustavimo krvavitev s kompresijsko obvezo. Krvaveo rano pokrijemo
z ve sloji sterilne gaze ali blazinico prvega povoja.

Nanjo poloimo zvit povoj ali podoben predmet in vse vrsto povijemo. e
povoj prekrvavi, ga ne snamemo. ezenj poloimo novega in ga e moneje
pritegnemo, vendar ud, na katerem je kompresijska obveza, ne sme pobledeti.
Na vratu in v dimljah, kjer ni mogoe postaviti kompresijskega povoja, krva
veo ilo neposredno v rani stisnemo s pritiskom prstov, po monosti preko
sterilne tkanine. Tiati moramo ves as prevoza. Ranjenec naj lei. Ne damo
mu piti. Toplo ga pokrijemo. Ne smemo ga aktivno ogrevati s termoforji! e
je izgubil veliko krvi, naj lei z dvignjenim vznojem in brez vzglavja. Poko
dovano roko ali nogo imobiliziramo. Poskrbimo za hiter prihod v bolninico.
Preveza uda, ki popolnoma prekine krvni obtok, je zelo nevarna. e jo v izred
nih razmerah vseeno uporabimo, jo moramo ob prvi prilonosti zamenjati
z manj nevarno kompresijsko obvezo.

186

ok se lahko razvije pri vsaki huji pokodbi: veji krvavitvi, rani, zlomu, ope
klinah, e posebno, e jih spremljajo hude boleine. ok pomeni spremembo
v kroenju krvi in prekrvitvi ter prehrani ivljenjsko pomembnih organov.
ok ogroa ivljenje pokodovanca, zato skuamo s prvo pomojo prepreiti
njegov razvoj ali vsaj omiliti njegovo teo in trajanje. Boleine zmanjamo z
dobro imobilizacijo. Prekrvljenost ivljenjsko pomembnih organov izbolj
amo s pravilnim poloajem.

Pomemben je hiter, a pravilen prevoz v bolninico. okirani ponesreenec

je ejen, a mu ne smemo dati piti. Lahko mu le vlaimo ustnice. Toplo ga
pokrijemo, aktivno ogrevanje s termoforji je prepovedano. e ima mokro
obleko, ga preobleemo. Zrahljamo mu pas, ovratnik in razveemo evlje.
Rane vedno pomenijo tudi nevarnost okube. Praske in drobne rane temeljito umijemo z vodo in milom ter pokrijemo s sterilno gazo. Pregleda naj jih
zdravnik, ki oceni, ali je potrebno cepljenje proti tetanusu. Ran se ne smemo
dotikati s prsti ali im drugim, da jih ne okuimo. Obleke ne vleemo ez
rano, ampak jo razparamo po ivu. Tujke, ki so v rani ali zadrti v telo, pusti
mo pri miru. Rano pokrijemo s sterilno tkanino, najbolje z blazinico prvega
povoja, ki jo privrstimo, da se ne premakne. Pokodovani ud imobiliziramo
in ranjenca spravimo do zdravnika, ker je treba rano kirurko oskrbeti im
prej, najbolje v prvih estih urah.
Globoke rane na oprsju moramo pri obvezovanju neproduno zapreti. ez
blazinico prvega povoja poloimo polivinil, gumirano platno ali podoben
material in vse skupaj skrbno povijemo. Pravilen poloaj pokodovanca
zahteva visoko vzglavje.

187

Pri ranah na trebuhu reva ali peice, ki vasih zdrkneta iz rane, ne smemo
potiskati nazaj v trebuno votlino. Vse skupaj pokrijemo s sterilnim materia
lom in narahlo poveemo. Pomemben je pravilen poloaj, da trebuna stena
ni napeta. Tak pokodovanec ne sme jesti in piti.

Pri ugrizninah zaradi nevarnosti stekline ravnamo nekoliko drugae kot pri
ostalih ranah. Najprej pustimo, da kri nekaj asa odteka, nato obriemo slino
ivali pro od rane in rano obilno izperemo z milnico in vodo, da v im veji
meri odstranimo smrtonosni virus, ki je morda priel v rano. Rano sterilno
pokrijemo ele po izpiranju. Vsaka ugriznina sodi k zdravniku, ki bo odloil
o potrebnosti cepljenja proti steklini. (ivali, ki ni zanesljivo stekla, ne ubi
jemo, ampak jo zapremo, da jo bo lahko pregledal veterinar.)

188

Vbodnine, povzroene z ostmi, iglami, eblji, bodali in drugimi ostrimi predmeti, so navadno globoke in neredko segajo v telesne votline. Ob predrtju
ivljenjsko pomembnega notranjega organa so pomembne tudi notranje
krvavitve (ki so posledica pokodbe velikih krvnih il) in motnje dihanja,
ki ivljenjsko ogroajo bolnika. Nikoli ne smemo iz telesa odstraniti tujka.
Piki naih strupenih ka za zdravega odraslega loveka ob pravilni oskrbi
niso smrtno nevarni. Nevarni so lahko za otroke. Pieni mora mirovati. Ud
med pienim mestom in srcem narahlo preveemo, da kri in mezga iz koe in
podkoja ne moreta proti srcu. Ud lahko malo pomodri, a ne sme pobledeti.
Imobiliziramo ga. Pienega prepeljemo ali prenesemo do zdravnika. Prepo
vedan je alkohol, zarezovanje pienega mesta ali celo iziganje. Izsesavanje
ne koduje, a ne pomeni velike koristi.
Piki uelk so lahko zelo neprijetni, a le izjemoma so tudi nevarni. Poma
gamo si s hladnimi obkladki, obkladki s salmiakom, alkoholom ali mono
raztopino soli. Nekateri ljudje so na pike uelk preobutljivi in lahko umrejo
zaradi preobutljivostnega oka ali pa se zadue zaradi otekline v relu. e
loveka po piku obide splona slabost ali pa zane otekati (navadno okoli
oi), naj nemudoma poie pomo zdravnika. Tisti, ki vedo, da so podvreni
preobutljivosti, naj imajo vedno pri sebi kakno antihistaminsko zdravilo
(npr. Phenergan).
Klopi so razirjeni po celi Sloveniji. So prenaalci
ve mikroorganizmov, ki povzroajo razline
bolezni: erlihiozo, Lymsko boreliozo in klopni
meningoencefalitis. Zaita pred klopi: pravilna obleka (dolge hlae, dolgi rokavi, obutev),
uporaba repelentov, pregledovanje telesa po
povratku iz gozda, imprejnja odstranitev.
Za odstranjevanje klopov se prodajajo posebne
pincete, s katero klopa primemo za zadek, trikrat zavrtimo pinceto s klopom
v nasprotni smeri urinega kazalca in ga izvleemo iz koe.

189

Tudi po odstranitvi je treba opazovati mesto, kjer smo klopa nali, e se pojavijo tipini koni znaki. Pomembno je tudi spremljanje splonega poutja
tistega, ki je imel klopa; lahko dobi vroino, glavobol, mu je slabo, bruha, ga
bolijo miice in sklepi, se splono slabo pouti. Ti simptomi se lahko pojavijo
tako pri Lymski boreliozi kot tudi pri klopnem meningoencefalitisu. Proti
klopnemu meningoencefalitisu se je priporoljivo cepiti.
Naglavne ui so drobni, s prostim oesom vidni insekti, ki ne letijo. Hranijo
se s krvjo osebe. Ob tem nastajajo drobne ranice, ki lahko mono srbijo. Ui
se prenaajo direktno z glave na glavo ob igri, spanju, lahko pa tudi preko
skupnih predmetov posteljnina, brisae, pliaste igrae, glavnik, (okrasne)
blazine Ko ui opazimo, je pomembno, da natanno pregledamo lasie
vsem lanom voda. Vse okuene zdravimo s primernim sredstvom proti
uem! Zdravila za zatiranje ui kupimo v lekarni.
Zvini, izpahi in zlomi so pokodbe kosti in sklepov. Pogosto ne moremo sami
ugotoviti, za kakno vrsto pokodbe gre. Sami ne poizkuamo s silo uravnati
sklepa ali kosti. Poskrbimo za imobilizacijo. Pravilna imobilizacija napravi dva
sosednja sklepa negibna. Za imobilizacijo uporabljamo posebne opornice ali
prirona sredstva (deice, palice, sveenj asopisnega papirja ...).

Opornice postavimo navadno ez obleko. Vedno moramo paziti, da opor

nice nikjer ne tiijo direktno ob kost. Pri odprtih zlomih najprej ustavimo
krvavitev in oskrbimo rano.
Kadar sumimo, da je pokodovana hrbtenica, ponesreenca ne premikamo,
razen e imamo pomonike in natanno poznamo ustrezno imobilizacijo.

190

Pokodba zob. Izbiti zob speremo pod tekoo vodo, istega vstavimo v
luknjico ter ponesreenca im hitreje pripeljemo do zobozdravnika. e ni
mogoe zoba vstaviti na njegovo mesto, ga damo v kozarec z mlekom in im
hitreje pripeljemo ponesreenca do zobozdravnika. Prav tako storimo tudi
z odlomljenim zobom.
Opekline so med najbolj boleimi pokodbami. So zelo pogoste, posebno
pri otrocih. Vsako opeklino, ne glede na nastanek in obseg, moramo im
prej ohladiti. Najbolja je hladna tekoa voda. Hladimo, dokler boli (npr.
15 minut). S tem zmanjamo nadaljno okvaro tkiv. Goreega pogasimo z
odejo ali s plaem. Obleke mu ne trgamo s telesa. Sleemo le tiste, ki so se
polili z vrelo tekoino oparili in jih ne moremo takoj hladiti. Po hlajenju
opekline sterilno pokrijemo z aluplast povojem. e ga nimamo, uporabimo
gazo ali prelikano rjuho. Opeklin na obrazu razen oi ne obvezujemo. Ope
eni mora v bolninico. e je pri zavesti, mu lahko dajemo piti aj ali sok v
manjih koliinah.
Manje nenevarne opekline po hlajenju pokrijemo z gazo, namazano z der
mazin mazilom ali sterilnim borvazelinom in sterilno obveemo.

191

Sonne opekline prepreujemo s pametnim in postopnim sonenjem ter

z uporabo zaitnih krem. e nas vseeno opee, si pomagamo s hladnimi
obkladki in hladilnimi mazili.
Sonarico povzroi predolgo delovanje monih sonnih arkov na neza
varovano glavo. Obutljiveji so majhni otroci, svetlolasi in pleasti ljudje.
Znaki so rde in vro obraz, hud glavobol, omotica, zmedenost, lahko tudi
bljuvanje in nezavest. Pacienta moramo takoj prenesti na hladno v senco.
Lei naj z dvignjenim vzglavjem. Glavo mu hladimo z mrzlimi obkladki ali
vreicami z ledom. e je pri zavesti, naj pije ledeno hladne pijae, nikoli kave
ali alkohola. imprej mora v bolninico.
Dehidracija nastane pri veliki izgubi tekoine (driska, bruhanje, pretirano
potenje). e posebej obutljivi za nastanek dehidracije so majhni otroci.
Znaki, na katere moramo biti pozorni, so: suha usta, huda eja, malo ali ni
urina, pospeen srni utrip in dihanje, vrtoglavost, omotinost in zmedenost.
Splone podhladitve povzroajo mraz, veter, mokrota in utrujenost. Pri
podhlajenem ogrevamo jedro (trup in vrat). Preko perila mu na prsni ko in
trebuh poloimo zloeno rjuho, ki smo jo namoili v topli vodi (40 C). Prek
tega ga obleemo v pulover in anorak ter zavijemo v odejo ali astronavtsko
folijo. Udi naj ostanejo zunaj. Pomembno je, da je dobro pokrit tudi vrat, da
prepreimo ohlajevanje ovoja. Toplotni ovoj ponavljamo vsako uro. Kadar
je pri podhlajenem potrebno oivljanje, vpihujemo pri umetnem dihanju
osemkrat v minuti (masiramo le 40-krat na minuto). e ne moremo ogre
vati jedra, ponesreenca zavijemo v suhe odeje. Ogrevamo ga lahko z lastno
toploto. Ne smemo mu dovoliti, da bi hodil sam. V zdravstveno ustanovo
ga transportiramo lee.
Lokalne pokodbe zaradi mraza so omrzline. Na prostem si roke grejemo s
tianjem pod pazduho. Prste na nogah premikajmo, tudi e jih ne utimo.
Nos, lica in uhlje si grejemo z rokami. Drgnjenje s snegom, pitje alkohola
in kajenje so kodljivi. Ko pridemo v hio, omrzle dele potopimo v hladno
vodo, ki jo s postopnim dolivanjem topleje v eni do dveh urah segrejemo

192

na 40 C. Ud previdno (brez drgnjenja) osuimo in sterilno obveemo. Pri

globjih zmrzlinah imobiliziramo. Hitro ogrevanje ob pei ali radiatorju po
vea obseg odmrtja zaradi omrzlin. Pijmo vro sladkan aj.
Sneno slepoto povzroajo premoni ultravijolini arki, posebno pri spom
ladanski smuki in v visokogorju. Oesna veznica postane ivo rdea, veke
otekle, da teko odpremo oi. Oi se neprestano solzijo in mono bolijo.
Bolnik mora v temen prostor. Na oi mu polagamo hladne obkladke s pre
kuhano vodo ali kamilinim ajem. Ko oteklina in boleina mineta, naj nekaj
dni nosi temna oala. e to ne zalee, mora na pregled k okulistu.
Pokodbe oi. Pogosto nam v oko pade smet ali muica. Najbolje je, da poa
kamo in tujek odplavijo solze. Pomagamo si lahko, da zgornjo veko narahlo
potegnemo preko spodnje in to nekajkrat ponovimo. Sami lahko tujek od
stranimo s pomojo namoenega konca iste tkanine. Vasih moramo pri
tem veko umakniti ali obrniti.

Delati moramo s istimi rokami. Zapiene tujke pustimo pri miru. Oko po
krijemo s sterilno tkanino ali robcem in gremo k zdravniku.
Zastrupitve so posledica kodljivih snovi, ki v telo pridejo skozi usta, dihala
ali koo. Ob zauitju strupa (zdravila, alkohol ...) dajemo bolniku piti veliko
vode. Z draenjem rela izzovemo bruhanje, da pride im ve kodljive snovi
iz telesa. Ne dajemo piti mleka. Vodo naj pije tudi tisti, ki je popil jedko ki
slino ali lug, vendar ga ne smemo siliti, da bljuva. Slednjega ne delamo tudi
pri mono zaspanih ali nezavestnih.
Zelo pogoste so zastrupitve z gobami. Ne jej gob, ki jih ne pozna, so stare ali
pogrete! Nekatere gobe, kot zelena munica, so smrtno nevarne. Ob sumu
na zastrupitev moramo takoj v bolninico.

193

Zastrupitve s plini najpogosteje povzroa ogljikov monoksid, ki nastaja ob

nepopolnem gorenju. Najdemo ga v mestnem plinu, avtomobilskih izpuhih,
ob kuriih v zaprtih prostorih, ki nimajo dobrih dimnikov itd. Zastrupljenca
im prej umaknemo iz nevarnega okolja. Preden vstopimo v tak prostor, po
skrbimo, da plin ne bo zastrupil e nas napravimo prepih, razbijemo okno.
Nekateri strupi vstopajo v telo skozi koo. To se najpogosteje dogaja ob ne
pravilni uporabi pesticidov. Zastrupljenca moramo takoj slei. Med akanjem
na prevoz v bolninico ga umijemo z mlano milnico.
Pomembno za pravilno zdravljenje zastrupljencev je, da zdravnik imprej
odkrije pravi vzrok. Zato z zastrupljencem poljemo tudi ostanke zauite
hrane, zdravil, kemikalij ali izbljuvkov, ki jih bodo pregledali v laboratoriju.
Astma je najbolj pogosta kronina bolezen dihal. Najpogosteji sproilci
poslabanja astme so okube dihal, alergeni (hina prica, alergeni toplokrvnih ivali ...), cigaretni dim, smog, zdravila (aspirin ...), telesna obremenitev.
Opozorilni znaki akutnega poslabanja astme: izraziteji kaelj, zlasti ponoi,
duenje ob manjem telesnem naporu, dihanje je zmerno pospeeno tudi v
mirovanju, tianje v prsnem kou, utrujenost Pokodovancu pomagamo
pri vpihovanju s samim prilnikom ali preko dihalne bue.
Sladkorna bolezen. Hipoglikemija je stanje, ko pade koncentracija glukoze
pod normalno vrednost.
Vzroki za nastanek: premalo hrane ali neustrezna sestava obroka, prevelik
odmerek inzulina ali drugih zdravil, prekomerna telesna dejavnost.
Znaki: nenadna lakota, tresenje, znojenje, bledica, raztresenost, pospeen
utrip srca, motnje vida, zaspanost, glavobol V kolikor prepoznamo zgoraj
natete znake in je oseba e pri zavesti, takoj ponudimo ponesreencu sladke
napitke. V primeru nezavesti kliemo center za obveanje (112), ponesreencu
pa maemo dlesni s sladko raztopino.

194

KAJ NAJ VSEBUJE KOMPLET PRVE POMOI

ZA VODOV IZLET?

PRVI POVOJ, sterilen, 2 kosa

STERILNE GAZE
POVOJ IZ RAZTEGLJIVE TKANINE, 2 kosa
TRIKOTNA RUTA, 3 kosi
ROKAVICE, 4 kosi
ZAITNA FOLIJA ZA UMETNO DIHANJE ali EPNA MASKA
KARJE (Z ZAOBLJENO KONICO)
OBLI Z BLAZINICO (razline velikosti)
PINCETA za odstranjevanje klopov
ASTRO FOLIJA (srebrno-zlata)

195

KAJ NAJ VSEBUJE KOMPLET PRVE POMOI

ZA VEJE AKCIJE?

Material s prejnjega seznama (seveda veje koliine),

razkuilo (za roke, druge povrine),
fizioloka raztopina (NaCl 0,9 %),
termometer,
vatirane palke (za ienje ues),
kramerjeve opornice,
navadna pinceta,
zaitna krema za sonenje,
hladilna krema za opekline,
univerzalna vratna opornica.

ZDRAVILA:

196

Lekadol (z vitaminom C ali brez) ali paracetamol sveke,

Propolis (tekoina),
aktivno oglje,
tablete z vitaminom C,
magnezijeve umee tablete,
rehidracijska sol,
Linex tablete,
Panatus (sirup),
Operil kapljice za otroke,
injekcijske igle in brizge,
zaitne rokavice,
razni aji,
topla odeja,
papirnati robki,
beleka, pisalo,
drugo.

SIGNALIZACIJA
Signaliziranje pomeni sporazumevanje z dogovorjenimi znaki na veje
daljave. Poznavanje Morsejevih znakov in semaforja nam pogosto koristi.
Vasih reuje ivljenje, ko s pravilnimi znaki pravoasno prikliemo pomo.
Signaliziranje so poznali e stari Egipani, ki so si poiljali znake s pomojo
zrcal. V asu turkih vpadov na slovensko zemljo so se kmetje obveali s kre
sovi. e dandanes se rnska plemena v Afriki obveajo med seboj s posebnim
udarjanjem na bobne, ki so napravljeni iz votlih drevesnih debel. Indijanci v
Severni Ameriki so se sporazumevali z dimnimi signali.

SEMAFOR
e pred izumom telegrafa so ljudje najprej v Franciji, potem pa tudi drugje,
prenaali sporoila optino, s pomojo velikih semaforjev. Semaforje uporab
ljamo sedaj predvsem za cestno in elezniko signalizacijo. Mornarji imajo
posebno abecedo iz zastavic, ki jih obesijo na vrvi. Prav tako uporabljajo abe
cedo semafor (Winklerjeva abeceda), pri kateri poloaji obeh rok pomenijo
posamezne rke in tevilke.

MORSEJEVA ABECEDA
Samuel Finley Breese Morse je bil severnoameriki slikar in izumitelj. Leta
1837 je sestavil abecedo iz tok in rtic. Po njem jo imenujemo Morsejeva
abeceda. Je zelo uporabna. Prenaamo jo lahko z zastavicama, pialko, lujo,
zrcalom, trkanjem na steno, zakrivanjem in odkrivanjem ognja, dimom itd.
Morsejev telegrafski aparat je priprava, s katero oddajamo sporoila s taster
jem (tipko), sprejemamo pa ga lahko akustino (zvono na sluh) ali optino
(po vidnih znakih na traku).
Skoraj tako pomembno kot znanje abecede je tudi to, da znamo pravilno
vzpostaviti zvezo med "oddajnikom" in "sprejemnikom". Dogovoriti se je
treba za posebne znake, in sicer za zaetek oddajanja, za nepravilno oddano

197

ali sprejeto rko (ali besedo), za konec besede ali ifre, konec stavka, konec
oddajanja in e kaj. Radioamaterji, ki se e najve ukvarjajo z vzpostavljanjem
zvez, imajo celo vrsto kratic, ki jim pomenijo kar cel pojem (kdo me klie,
vremenske motnje, hoem medkontinentalno zvezo itd.).

SIGNALNE ZASTAVICE
Praviloma so signalne zastavice kvadratne oblike s stranico 45 cm (4050),
dolina paliic je okrog 65 cm. Signalni zastavici zaijemo iz blaga dveh barv,
ki mono izstopata iz ozadja, pred katerim oddajamo znake. Pozimi se najbolj
vidijo zastavice modro rumene barvne kombinacije, poleti pa belo-rdee. Po
vrina ene barve blaga mora biti na isti zastavici enaka povrini druge barve.
Ilustracija prikazuje razporeditev barv in oblike krojenja barvnega blaga.

Temna barva zastavice na sliki pomeni rdeo oziroma modro barvo, svetlja
stran pa belo oziroma rumeno. Pri signaliziranju s semaforjem uporabljamo
dve zastavici, pri oddajanju znakov v morseju pa lahko uporabljamo obe ali
pa samo eno zastavico.

198

Z dvema zastavicama oddamo piko tako, da za

mahnemo z eno roko, za rto pa zamahnemo z
obema. Zamahujemo tako, da roko v zapestju
obraamo in da gledano s strani opiemo izteg
njeno osmico. Tako zastavica ves zamah plapola
in je dobro vidna.
Z eno zastavico oddajamo piko tako, da z izteg
njeno roko zamahnemo z zastavico ob telesu gor
in dol. Za rto pa zamahnemo ob telesu in e nad
glavo v enem zamahu.

METODE UENJA
Morsejeva abeceda
Pri uenju si lahko pomagamo z razlinimi metodami. Morsejevo abecedo si
laje zapomnimo, e najprej sestavimo skupine, v katerih so rke z vzporedno
rastoimi znaki, ki imajo samo pike in samo rte.
Ta metoda je najbolj primerna za uenje sprejemanja na sluh. Vodnik si pri
pravi nekaj vaj s 60 znaki iz prve skupine. Ko lani voda sprejemajo dovolj
hitro, sestavi naslednje vaje, ki vsebujejo rke iz prve in druge skupine, in
tako naprej.
Druga metoda predpostavlja uenje tejih rk na zaetku (F, L), in nato dalje
(C, Y, Q). lani bodo dobili obutek v razmerju med rto in piko. Teek zaetek
in zelo lahek konec (zadnje rke v paketu uenja so E, I, M, N, T, A). Pri prvi
metodi prihaja do tetja pik in rt, kar pa je neproduktivno.

199

E.TI .. M - S ... O - - -

Nekatere rke zdruimo, ker so si nasprotne:

H ....
A . - ; U .. - ; V ... - ; G - - . ; Y - . - - ; F .. - .
N - . ; D - .. ; B - ... ; W . - - ; Q - - . - ; L . - ..
Druge so si obratne:

Na koncu so e ostale:

R.-.;P.--.
K - . - ; X - .. -

C-.-.
J.--Z - - ..

tevilke se uimo kar

po vrsti:

1.---2..--3...-4....5.....
6-....
7--...
8---..
9----.
0-----

200

Semafor
Pri semaforju moramo posvetiti pozornost pravilnemu poloaju rok. Zopet
razdelimo rke v skupine, tokrat po kroenju rok:
1. krog: A, B, C, D, E, F, G
2. krog: H, I, K, L, M, N
3. krog: O, P, Q, R, S
4. krog: T, U, Y
5. krog: J, V
6. krog: W, X
7. krog: Z
Pred oddajanjem izberimo primerno ozadje, da bosta zastavici dovolj vidni.
Pri oddajanju smo obrnjeni z obrazom proti bralcu. Zastavici drimo tako, da
sta kar najbolj vidni in da ne gremo z roko preko obraza. Pazimo na pravilne
kote! Bodimo sproeni, a natanni. Ne delajmo nepotrebnih gibov, saj bi
bralec lahko te gibe pomotoma razumel kot sporoilo.

201

202

O ZVEZI TABORNIKOV
SLOVENIJE

203

Ali ve?
Ali ve, da je Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija (ZTS) najtevilneja mladinska nevladna organizacija? V svoj program vkljuuje ve kot 8.000 mladih,
povezanih v skoraj 100 drutev tabornikov (rodov), ki delujejo po vsej Sloveniji. e ve kot
60 let ZTS pomaga mladim, da se zavedo svojih potreb, sposobnosti in odgovornosti do
sebe, drugih in do drube. Pomaga jim, da odrastejo v dejavne, samostojne, odgovorne
in solidarne dravljane in da kot taki soustvarjajo bolji svet. Deluje v javnem interesu na
ve podrojih in skladno z namenom svetovnega skavtskega gibanja ter je od leta 1994
polnopravna lanica Svetovne organizacije skavtskega gibanja (WOSM). Ta zdruuje ve
kot 30 milijonov lanic in lanov po vsem svetu.
Ali ve, da je organizacija odprta vsem mladim ne glede na spol, narodnost, strankarsko
pripadnost, vero ali preprianje? lanstvo v lokalnih drutvih je prostovoljno, saj se vanje
lahko vkljui vsak, ki sprejema program organizacije in se ravna v skladu z naeli, prisego
in tabornikimi zakoni. Bodoi lan ima na voljo nekaj mesecev pripravnikega asa, v
katerem se seznani z organizacijo in njenim programom, ter se na koncu odloi, ali bo
ostal lan tabornike organizacije ali ne.
Ali ve, da vzgojno-izobraevalni namen organizacije skozi program poudarja pomen
aktivnega sodelovanja v drubi, priznavanje in odobravanje raznolikosti (pluralizem),
svobodo posameznika, vekulturnost in enakost prilonosti za vse? Vzgoja in izobraevanje temeljita na vrednotah, kot so prijateljstvo, potenost, strpnost, spotovanje
narave, zdravo ivljenje, nesebina pomo drugim prostovoljstvo, mir, trajnostni razvoj,
medgeneracijsko soitje in pripadnost duhovnim naelom. Program omogoa celovito
vzgojo, ki spodbuja telesni, intelektualni, ustveni, drubeni in duhovni razvoj posameznika. Izkustveno ter skupinsko uenje dajeta mladostnikom neprecenljivo izkunjo
druganega uenja uenja skozi lastno vkljuenost, preko katere mladi postopoma
prevzemajo odgovornost za lastne odloitve.
Ali ve, da program za mlade v ZTS postavlja pred tabornice in tabornike razline
preizkunje? Pri njihovem premagovanju spoznavajo samega sebe in druge, razvijajo
prijateljstva, zanimivo in kakovostno preivijo prosti as v varnem okolju in obnovijo
moi za nadaljnje napore uenje v oli ali delo na delovnem mestu. Spretnosti ivljenja
v naravi, telesna utrjenost, ustvarjalni potencial, iznajdljivost itd. se kalijo med preenjem
rek, pripravo hrane v kotliku, spanjem pod jasnim nebom, med snenim viharjem ali
poletno nevihto. Z raziskovanjem narave, bivanjem v naravi in doivljanjem njenih lepot
in izzivov, pa tudi negostoljubnosti, se pribliajo sebi in se zavejo neizogibne povezanosti

204

sveta. Odkrivajo talente in razvijajo zmonosti (kompetence), ki jim bodo koristili tudi
kasneje pri opravljanju poklica in v ivljenju nasploh.
Ali ve, da so lani povezani v majhne vrstnike skupine (vodi) in da je program prilagojen
razlinim starostnim skupinam (murni, medvedki in ebelice, gozdovniki in gozdovnice )?
Mladi dejavnosti izbirajo sami na podlagi lastnih elja in potreb, usmerja pa jih usposobljen
vodnik. Mlaji se razvijajo skozi igro, stareji se udeleujejo dogodivin in se sooajo z
izzivi. Taborjenje je vrhunec celoletnega tabornikega dela. Ponuja prilonost, da gredo
mladi za dalj asa v naravo, pod platneno streho, da izkusijo nepredvidene okoliine,
nono strao, prve simpatije, samostojnost in prvo daljo odsotnost od doma. Ta je e
bolj izrazita na mednarodnih taborih in akcijah v tujini, kjer se mladi sreajo s prvimi
izkunjami multikulturnosti (od kultur in jezikov do obiajev), pridobivajo prijatelje iz
drugih drav in razvijejo eljo po odkrivanju Evrope in sveta.
Ali ve, da je ZTS prostovoljska organizacija, v kateri je aktivnih preko 1.500 prostovoljcev,
med njimi tudi odrasli? Ti tedensko opravljajo razline naloge: vodenje skupin mladih,
vodenje drutev, organizacija izletov, taborjenj, odprav v tujino, izvajanje projektov v lokalni skupnosti, zagovornitvo potreb mladih v drubi ter druge naloge v okviru delovanja
drutev in ZTS. V izrednih okoliinah v okviru delovanja Civilne zaite pomagajo pri
odpravljanju posledic elementarnih in drugih nesre. Organizacija ima razvit izobraevalni
sistem, ki prostovoljcem zagotavlja usposobljenost za kakovostno in varno izvajanje nalog.
Letno se v sistemu izobrauje ve kot 300 prostovoljcev.
Ali ve, da se tabornitvo v Sloveniji pribliuje 100-letnici delovanja? V Sloveniji so se
skavti pojavili leta 1922, tri leta kasneje pa je nastala e gozdovnika organizacija. Med
organizacijama v takratni Sloveniji ni bilo bistvenih vsebinskih razlik. Gozdovnika je bila
organizacijsko bolj svobodna, gojila in zelo poudarjala je soitje z naravo; skavtska pa je
bila trdno organizirana in je imela natanno opredeljen nain ravnanja. Naziv "tabornik"
je bil prvi omenjen leta 1924 v Narodnem dnevniku. Z njim so poimenovali pripadnike
obeh gibanj. Po 2. svetovni vojni, 22. aprila 1951, so nekdanji skavti in gozdovniki sedli
skupaj in ustanovili Zdruenje tabornikov Slovenije, ki se je kasneje preimenovalo v
Zvezo tabornikov Slovenije. ZTS tudi danes ohranja svojo taborniko identiteto, ki se
izraa z znailnim slovenskim tabornikim grbom, s posebno organiziranostjo, egami,
poimenovanjem enot in oznak ter z drugimi posebnostmi.

ZDAJ VE!

Poii lokalni rod in se angairaj tudi ti!

205

Slovenska skavtska fundacija s svojim delovanjem pomaga

pri rasti in razvoju tabornike organizacije v Sloveniji na ta nain, da
zbira sredstva, ki se strogo namensko porabijo za uresniitev predstavljenih ciljev. Sredstva se dobivajo iz razlinih virov, kot so prispevki posameznikov, gospodarskih drub, razlinih fundacij, vlade preko
ministrstev in razlinih komercialnih promocij. Sredstva, nabrana v
fundaciji, morajo ohraniti svojo realno vrednost, za kar skrbi Uprava
fundacije, v kateri so strokovnjaki z razlinih strokovnih podroij in
so prostovoljci. Veina sredstev, ki se zberejo v fundaciji, se porabi za
financiranje dejavnosti, ki so dogovorjene med Upravo fundacije in
vodstvom Zveze tabornikov Slovenije, ki ga predstavlja Izvrni odbor
ZTS. Zbrana sredstva se bodo uporabila za nakup in ureditev prostorov v 8-10 regijah v Sloveniji, sofinanciranje izobraevanja vodij in
sofinanciranje zalonike dejavnosti za izdajanje strokovne tabornike
literature.
V zadnjih letih planiki dohodnine drutvom, zasebnim ustanovam in fundacijam, ki delujejo v javnem interesu, lahko namenijo do 0,5
odstotka dohodnine. Potrebno je samo ustrezno sporoilo vaemu
Davnemu uradu. Zahtevo za namenitev ali za njeno spremembo lahko
v skladu z uredbo sporoite kadar koli do konca leta Davni upravi
bodisi preko sistema eDavki na spletni strani http://edavki.durs.si bodisi pisno ali ustno na zapisnik pri davnem organu. Za pisno zahtevo
izpolnite obrazec in ga dostavite vaemu davnemu uradu oziroma
izpostavi.
Vabimo vas, da pomagate Zvezi tabornikov Slovenije in/ali
Skavtski fundaciji graditi bolji svet, tako da namenite del dohodnine
za njeno delo!
Zveza tabornikov Slovenije davna tevilka: 65720792
Skavtska fundacija, ustanova ZTS davna tevilka: 59794038

206

VIRI IN LITERATURA
Ahan, U.: Prva pomo. 1.izd. Rdei kri Slovenije, Ljubljana 2006.
Anfosso, R.: Poitniki prironik. Ljubljana 1982.
Anko, B.: Izbrana poglavja iz krajinske ekologije skripta. Ljubljana 1981.
Bernot, F.: Vremenoslovje za planince. Ljubljana 1978.
Bolninica Golnik, Klinini oddelek za pljune bolezni in alergijo: Osnove
klinine alergologije in astme. Pouk bolnika z astmo (una delavnica).
Cerkveni, B.: Uitne rastline. Taborniki prironik, Ljubljana 1999.
Derganc, M.: Osnove prve pomoi za vsakogar. Delo, Ljubljana 1994.
Godec, R., G. Guzej in I. Lavreni: Izleti in taborjenja. Ljubljana 1950.
Godec, R.: Camping Turistino otorjenje. Beograd.
Godec, R.: Vozli. Ljubljana 1955.
Jankovi, M.: Fitoekologija. Beograd 1979.
Kalinek, I.: Nujna medicinska pomo. Ljubljana 1984.
Kresal-Strnia, B.: Moj vod miselni vzorci. Taborniki prironik, Ljubljana
1997.
Kunaver, P.: Mladi popotnik. Ljubljana 1954.
Mlakar, J.: Dendrologija drevesa in grmi Slovenije. Ljubljana 1985.
Neukamp, E.: Oblaki in vreme. Sprehodi v naravo, Ljubljana 1987.
Nolan, J. P., in drugi: Smernice za oivljanje Evropskega sveta za reanimacijo.
Slovenski svet za reanimacijo, Slovensko zdruenje za urgentno medicno
2010. Dostopno na: http://www.szum.si/Smernice_2010.pdf (10. 11. 2011).

207

Ogrin, D.: Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik 68: 3956, Ljubljana,
1996.
Petkovek Z. in A. Hoevar: Meteorologija. Ljubljana 1977.
Petkovek, Z. in M. Trontelj: Skice vremena. Ljubljana 1987.
Poli, M. in V. Zabukovec: Psihologija za tabornike. Taborniki prironik,
Ljubljana 1998.
Pravilnik o kroju, oznakah in praporih ZTS. Tolmin 1993, Izola 1996.
Pravilnik o priznanjih in odlikovanjih. Koper 2001.
Statut ZTS. Ljubljana 1994.
Tabor. Letnik 1 47.
Temeljna naela skavtskega gibanja. WOSM, eneva 1989.
Ve avtorjev: Ali pozna taborniko organizacijo. Ljubljana 1960.
Ve avtorjev: Delo z M posebni del. Taborniki prironik, Ljubljana 1994.
Ve avtorjev: Ishrana u prirodi. Beograd 1977.
Ve avtorjev: Na tabor del narave. Taborniki prironik, Ljubljana 1997.
Ve avtorjev: Orientacija. Taborniki prironik, Ljubljana 1983.
Ve avtorjev: Osnovni program. Taborniki prironik, Ljubljana 1997.
Ve avtorjev: Pomagajmo ohraniti svet (prevod). eneva 1990, Ljubljana 1994.
Ve avtorjev: Projekt duhovne vzgoje (prevod). Taborniki prironik, Ljub
ljana 1997.
Ve avtorjev: Slovenski lovski prironik. Zlatorogova knjiica, Ljubljana 1980.
Ve avtorjev: Tabornikova knjiica. Ljubljana 1983.

208

Ve avtorjev: Vozli in pionirski objekti. Taborniki prironik, Ljubljana 2001.

Ve avtorjev: ivljenje v naravi. Ljubljana 1981.
Vzgoja v ZTS. Taborniki prironik, Ljubljana 2001.
Wolle, R.: Oris razvoja slovenskega tabornitva. Taborniki prironik, Ljub
ljana 1982.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Uradni list
Republike Slovenije t. 72/2006 UBP3.
Zdravstveni dom Koper: Ob pojavu naglavnih ui. Dostopno na: http://
www2.arnes.si/~osljvv1s/dokumenti/naglavna_us.doc (28. 5. 2007).

209

ABECEDNO KAZALO
bukev9,21,22

bukova drva 22

alpski pas 18
ambulantni vozel 106

anticiklon 54

celinsko podnebje 45

apollo136

cepin24,71

armafleks68,128,129,131

ciklon52

astma194

aji196

azimut78,82

elada73

B
barometer49

ema147

biev vozel 109

enja150

biodiverziteta8

ienje vode 143

biomi9

oln72,74,93

biosfera9

olnarjenje74

biotska raznovrstnost 8

rni bezeg 150

bivak84,126,127

rni trn150,152

bor17,27, 150

utarica69

borovnica150

210

breza21,141,150

dehidracija192

brinova vejica 135

dereze71

detelja150

glive6

diagonalna vez 112

gnezdo134

dleto105,117

gobe19,61,154

dobra misel (origano) 149

gola153

draje13,134,136,181

gore37

dren150

gorilniki138,139

drva13,17,22,134,137,181

gorsko podnebje 44

duenje194

gozd17

dvignjena leia 131

gozdni poar 172

gozdovniki205

E
ekologija8

gozdovnika organizacija 205

ekoloka nia 9

grievje18

ekosistem8

H
hladna fronta52,53

hoja13,47,60,82,83,85

fila134
filtri za vodo 143

hrana25,26,64,71,91,
170,177

fotolov4

hrast22

fotosinteza9

hudourniki170

fronta52,53

I
iglu95,128

G
gasilski vozel 109

inverzija44,50

211

iskanje175,177,178,180,181

kislice151

izbira poti 82

kladivo70,103,105

izleti58

klici na pomo 181

izpah190

klima49

izsuitev141

klini95,97,99,103

izvir85,142,143,180

klopi66,130,189
kolesarski izlet 73

J
jagode rnega bezga 151, 212

kolo73,93,167

jama za odpadke 120, 212

kompas79,80,81,177,182

jambor88,121,212

komplet prve pomoi 170

jame38,72,212

kopriva148

javor23,24,212

kostanj24

jedilnica120,212

krajina16,17

jelka28,29,212

kramp70,105,117,118

jesen24,212
jesenovanje94,212

krina diagonalna vez 112

krina kvadratna vez 111

K
karabinski vozel109,212
karte71,75,79,80,81,84,

85,170

212

kritina126

krine vezi 110

krini vozel 108
krvavitve189

Kasiopeja76

kuhanje33,134,138,139

kavbojski vozel 108

kuhinja119,120

merilo79

kurjenje47,133,134,138

meta150

L
ladijski vozel 109

milibar49

latrina121

mladinska organizacija 204

leska25

mokria35

letni bivak 126

Morsejeva abeceda197,199

leia31,129,131
lipa26,150

mraz45,68,83,131,173,177,
192

lokalni znanilci vremena 56

mree12,78,89,95,162,213

lopata70

mrtva kopriva 148

lov159

mrtvi vozel 107

lovski ogenj 137

murni205

lov z lokom 162

luna76

N
naglavne ui 190
nahrbtnik64,66,67,68,69

M
macesen30

najlonski vozel 106

malina150

napenjalni vozel 108

marjetica150

napitki 61, 152

materina duica 150

narava5,6,8,15,16

mednarodni znaki 181, 182

naravno okolje 11

medvedki in ebelice 145, 205

naravno ravnoteje11,13,29

meh za vodo 69

nasprotni azimut 78

213

Natura 2000 12

ognjie33,126,137

navadna zvezdica 146

ohranjanje narave 11

navadni tolak 146

okludirana fronta 53

nepredvidene okoliine

4, 174, 205
netivo21,31,134,135,181

okolje4,6,8,9,10,11,13,

14,15,16,20,46,72,

171,172,173,176,177
omrzline192

nevihte54

opekline191,192,196

nevladna organizacija 204

oprema na izletih 63

nezavest141,184,194

orientacija75,83

nosila101

orientiranje77,80

no69,105,114

Orion76

O
objekti77,79,85,105, 124,
209
oblaki49,54

orkanski veter 171

orodje23,70,105,114,117,
118,124
osmica107

obleka63,74,170,177,189
obnaanje60,160
obutev63,64,170,189
ocenjevanje in merjenje 85
odnos do narave3,6,11,13
ogenj20,106,133,134,135

136,137,138,181

214

P
padavine44,49,52,54
pagoda135
palainke153
palev skok 87
panika184

parni korak 84

polarni pas41,43

pasovitost45

poletni as 66

pasti161

polinezijski ogenj 136

pelerine68

pomen gozda 18

penjena guma 131

pomladovanje94

piki189

ponjava119

pionirski objekti105,209

poplave36,46,48

pionirstvo105

pokodbe oi193,215

piramida135

potni znaki 90

pitna voda 91

preizkunje204

planinski izlet 71
plimovanje172

preivetje5,6,11,140,161,
164, 177, 181

pljunik150

program za mlade v ZTS 204

poitek61

prostovoljska organizacija 205

podaljevalni vozel 106

Prussikov vozel 107

podhladitve74,128,192

prva pomo 184

podnebje6,8,17,42,43, 44,
45, 47

podnebne spremembe11,46,

47, 48

R
rane187,188
rastline145,151

podnebni tipi 3

reambulacija84

pogon160

regrat150

215

reilna odeja 69

sledi166

ribiki vozel 106

slovenski gozdovi 17

ribolov163

smreka18,30

robida150

sneenje171

rod (taborniki) 204

snena luknja 128

rumeni dren 150

sneni plaz 171

snena slepota 193

S
samonapihljiva blazina 132

sokolarjenje161

sekira24,117

sonce41,48,91,97

semafor197

sonarica192

seno130,131

spalna vrea 64, 68, 101, 102

severnica76

stojie81

seznam opreme 63

strani neba75,78,79

shramba119

strani ogenj 137

signalizacija197

strela171,172

signalne zastavice 198

stres174

skavti205

subpolarni pas41,43

skavtska fundacija 206

subtropski pas 41

skrajevalni vozel 106

sua172

sladkorna bolezen 194

suilnica119

slamnjaa131

216

travia32
ipek150

trobentica150

ok187

tropski pas 41

otor95,96,97,99,102,
103,104,118,133,171

trpeni golec 151

otorka 100-104, 109, 121, 128,

130, 131

tu120

trpotec152

ugriznine188

tabor15,20,66,91,208

umivalnica120

taborjenje15,66,92,93,
126, 131, 170, 171

utopljenec185
uitne rastline 145

taborni izumi 124

tabornik64,66,90,96,151,
164, 205

temperatura45,49,50,54,
68, 172, 173

varstvo okolja 11

tkalski vozel 107

vedenje izgubljenih 176

toa172

velika kopriva 148

toplogredni plini46,47
toplotni pasovi 41

V
varnost73,133

veter27,48-50,56,103,119,
135,137,139,170,
171,192

topografska karta 80

vezi110

toporie116,117

vhod122,128

trajnostni razvoj 204

viina objektov 88

217

vitaminski napitek 152

W
Winklerjeva abeceda 197

vlaga49,50,95,130,142
voda 4,11,33-36,38,48,

50,61,72,74,91,97,

99, 102,126,128,134,

140,141, 143,171,180,

190, 191, 199
vodni stolpec 97
vodni ekosistemi33,36
vodova sreanja 94
vodov izlet 195
vozli106-109
vrba27
vreme49
vroina173,177
vroinski val 172
vrstnike skupine 205
vriki150
vrv105-113
vrzni vozel 109
vzgojno-izobraevalni namen
204
vzporedna vez 110

218

WOSM204,208

Z
zajja deteljica 150
zajetje142
zalaz160
zasilni otor 102
zastrupitve140,157,193
zavarovane vrste 39
zdravila193,194
zelenjavna juha 152
zelenjavna prikuha 152
zemeljski plaz 170
zimovanje94,170
zimski bivak 128
zlomi116,161,190
zloljive palice 69
zmanjanje vidljivosti54,83
zmerno topli pas 41
zorni kot 86

zrana blazina 128

zrane mase51,52,54
zrani pritisk 49
zulu136
Zveza tabornikov Slovenije
2,204,206
zvezdni ogenj 135
zvin190

aga70,115
ivljenje v naravi 209
ivljenjske zdrube 8

219

Foreword
Human activities have huge consequences on the balance of nature. By constantly
seeking progress, yearning for material goods, increasing productivity and profit,
man has heavily endangered natural conditions of life. Instead of learning more
about laws of Nature and respecting them, people have started endangering
themselves with their behaviour of depreciation and polluting nature.
In nature all consequences have their own cause. Everyone should take his active
part in maintaining environmental balance, because it matters what we are going
to leave for future generations. If we do not become more nature friendlier, the
nature will turn against us. We are feeling more and more now how hard Natures
revenge is for for the irrational behaviour of humans in the past.
There are, luckily, many of us left in the world recognizing the need to keep
nature as clean as possible for our health and prosperity. Human desire for
clean air, pure drinking water, for walks in preserved nature breathing deeply,
where there is no noise generated by the city bustle, is showing more and more.
This manual In the nature is the rewritten Tabornikov prironik (Scouts
manual) containing instructions for living in the wilderness. It is intended for all
those loving life in the wild according to natures laws. This manual gives readers
insights into natural phenomena, it teaches how to orientate in nature and what
are the rules of nature. It cautions what a true eco-conscious relationship of
a man towards nature should be.
The materials for this manual had been collected over several years, a lot of
theoretical knowledge and practical experiences have been used. Old chapters
were rewritten and expanded. Some topics are presented for the first time.
To make this manual accessible to a wider circle of audiences, the level of
comprehension was set for young people in higher classes of primary schools.
This manual offers experiences and instructions for hiking, living and surviving
in the wild. As before, next editions of this manual will certainly experience
some more changes and amendments. We wish for many suggestions and ideas
to enrich it.
Ivo tajdohar

220

Abstract
This manual contains practical advice on hiking, living and nourishment in
the natures wild. It is divided into three thematic sections:
The natural environment
Hiking, living and nourishing in the nature
Unexpected situations - contingency plan
The first section is presented in conjunction with the human: relationship
towards nature, different types of landscapes, protected plants, funghi and
animals, climate and weather. Subchapters are trying to establish a respectful
relationship to the natural environment and present characteristics that
influence a persons presence in this environment.
In the second section we enter the world of nature through different dimensions: motion, staying and nourishing in the wilderness. Different kinds of
equipment for different activities and types of environment and orientations
skills are presented for hiking. For staying and living different pioneering
techniques, making fires and other aids are presented. These represent the
final basic preparations for staying in the wild and an introduction for finding
food, that is how to find or purify water and preparation of simple meals. At
the end there is a presentation of hunting and fishing.
The third section focuses on emergency situations that lead us to seek
shelter in the wilderness. Circumstances which lead us in such situations
are presented, possible psychological responses are described. Survival steps
and first aid instructions follow.
At the end The Scout Association of Slovenia is presented. The alphabetical
index guides the reader to search for certain terms. There is also a bibliography
for a deeper insight in these fields.

221

WOSM
World Organisation of the Scout Movement Svetovna organizacija skavtskega gibanja
www.scout.org
Ustanovitelj: Lord Robert Baden Powell
Zaetki:
1907 - eksperimentalni tabor na Brownsea Island.
1919 - prvo izobraevanje (Gilwell).
1920 - 1. jamboree (Kensington, Olympia, Zdrueno kraljestvo) in formalna ustanovitev
WOSM-a.
lanstvo: - Na zaetku samo fantje, od 1970. let dalje tudi dekleta.
- Danes okoli 30 milijonov lanic in lanov v 161 dravah (2012).
- ZTS je postala polnopravna lanica WOSM-a 15. septembra 1994.
- lanstvo je povezano s spotovanjem statuta, usklajenostjo temeljnih nael in plaano
lanarino.
Znak:
Lilija ponazarja dolnost do Boga, do drugih in do samega sebe.
Magnetna igla ponazarja smer, pot.
Dve zvezdi simbolizirata prisego in zakone.
Vrv ponazarja svetovno skavtsko druino.
Ambulantni vozel simbolizira mo in povezanost svetovne skavtske druine.
Struktura: Svetovna skavtska konferenca je najviji organ odloanja in poteka vsaka tri leta. Na njej
sodelujejo polnopravne lanice s po est delegati ter drave opazovalke.
Svetovni skavtski komite sestavlja 12 lanov. Izvaja sklepe Svetovne skavtske konference in
se sestaja dvakrat letno.
Svetovni skavtski mladinski forum je sreanje mladih delegatov Svetovne skavtske konference. Na njem sodelujejo polnopravne lanice s po dvema delegatoma v starosti do 25 let
ter drave opazovalke.
Svetovni skavtski biro s sedeem v enevi zaposluje priblino 30 ljudi.
Svetovno zdruenje parlamentarcev je bilo ustanovljeno leta 1991 in zdruuje lane parlamentarnih skavtskih klubov v razlinih dravah.
Svetovna skavtska fundacija pridobiva sponzorske prispevke, ki so namenjeni dolgoronemu financiranju skavtske dejavnosti.
Delitev:
- Glede na regijo: afrika, arabska, azijsko-pacifika, evrazijska, evropska in interamerika.
- Glede na religijo: ICCS - katoliki, CCGC - protestanti, DESMOS - pravoslavci, IUMS muslimani, UIPL - laini in pluralistini skavti.
- Glede na regionalno povezanost (v Evropi): Velika Britanija, skandinavske drave, nemko govorno podroje, NOSTRUM - Mediteran in romansko govorno podroje.
Sodelovanje: - Druga svetovna deklika skavtska organizacija WAGGGS.
- Organizacije, kot so OZN, UNICEF, UNESCO, UNCHR, Rdei kri.
- Dobrodelne organizacije, kot so Rotary in Lions klubi.
- Organizacije za varovanje narave: WWF, Greenpeace ...
Akcije:
- Svetovni skavtski jamboree, svetovni skavtski MOOT.
- JOTA in JOTI (Jamboree On The Air, Jamboree On The Internet).
- Regionalna sreanja in akcije.
- asopis "World Info-Newsletter" na spletnih straneh WOSM-a.
Centri:
Kandersteg, vica (www.kisc.ch)

222

V NARAVO
Prironik z nasveti za gibanje, bivanje in prehranjevanje v naravi
Izdala in zaloila: Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija
Za zalonika odgovarja: Teja as
Urednik: Tadej Pugelj
Avtorji poglavij:
Dr. Nejc Jogan (Zavarovane vrste rastlin, gliv in ivali v Sloveniji, Nekatere uitne
rastline, Priprava enostavnejih jedi)
Lea Kavali (Toplotni pasovi in podnebni tipi)
Marko Korain (Lov, Ribolov, Fotolov)
Dr. Marko Poli (Vroina in mraz, Stres in panika, Vedenje izgubljenih in
organizacija iskanja)
Dr. Franc Pohleven (Gobe in njihov pomen za loveka in okolje)
Tadej Pugelj (Izleti, Bivanje v razlinih letnih asih, Nepredvidene okoliine,
Osnovni koraki preivetja v naravi)
Grega Robi (Prva pomo)
Jernej Stritih (Narava in lovek, Tabornikov odnos do narave, Krajina,
Podnebne spremembe)
Ivo tajdohar (otori, Uporaba otorskega krila, Leia, Signalizacija, Potni znaki)
Dr. Jelko Urbani (Vreme in oblaki)
Miroslav Vii (Pionirstvo)
Roman Voli (Orientacija, Osnovni koraki preivetja v naravi)
Gregor Zupan (Izleti, Bivak, Ogenj in ognjia, Pitna voda, Sledi)
Ilustracije: Jaka Bevk eki
Lektor: Miha Bejek
Oblikovanje: Igor Bizjak
Fotografija na naslovnici: an Kuralt
Grafina priprava in tisk: Tridesign d. o. o. Ljubljana
Naklada: 2000 izvodov
Ljubljana, junij 2012

223

Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija

Telefon: 01/300 08 20; 041/490 444
www.zts.org
www.rutka.net
www.facebook.com/ZvezaTabornikovSlovenije

224

Izobraevalni center "Gozdna ola" Zveze tabornikov Slovenije

ponuja vejim skupinam monosti za organizacijo taborjenja,
ole v naravi ali drugih dogodkov.

V osrju Triglavskega narodnega parka ob bohinjskem jezeru

objekt in otorie nudita monosti za bivanje v razlinih
letnih asih. V centru in neposredni okolici so na voljo tevilne
programske aktivnosti kot so izleti v hribe, spoznavanje in
raziskovanje narave, ter razline portne in kulturne dejavnosti;
veslanje, kolesarjenje, orientacija, lokostrelstvo, plavanje,
smuanje, plezanje, adrenalinski park, ogledi naravnih in
kulturnih spomenikov.
Za dodatne informacije in rezervacijo pokliite na 01/300 08 20
ali na elektronski naslov zts@guest.arnes.si.

ISBN 961-6134-27-2