GOSPODARSKO POGODBENO PRAVO (izpiski iz knjige dr.

Vesne Kranjc Gospodarsko

pogodbeno pravo)

1. GOSPODARSKO POGODBENO PRAVO V PRAVNEM SISTEMU

O MONIZMU IN DUALIZMU POGODBENEGA IN GOSPODARSKO POGODBENEGA PRAVA

Rimsko pravo ni poznalo posebnega prava trgovcev. Slednje se je razvilo šele v poznem srednjem veku, ko
je gospodarski razvoj ponovno spodbudil razvoj trgovine  nastanek posebnega prava trgovcev.

Prevladujoče stališče danes: narava pravnih razmerij med trgovci oz. gospodarskimi subjekti zahteva
posebno pravno ureditev sicer istovrstnih pravnih razmerij zaradi razlik med obligacijskim in gospodarskim
pogodbenim pravom, kljub temu pa samostojnosti gospodarskega pogodbenega prava ni mogoče
absolutizirati.

Monizem: pravni redi, ki enotno urejajo obligacijska razmerja, ne glede na to, kdo so subjekti teh razmerij.
Dualizem: pravni redi, ki imajo za obligacijska razmerja gospodarskih subjektov posebna pravila.
Kriterij za razlikovanje med monizmom in dualizmom: enoten ali poseben zakon – neutemeljeno (zgolj
nomotehnična rešitev), ali in v kolikšni meri so uveljavljene vsebinske razlike med splošnim pogodbenim in
gospodarskim pogodbenim pravom.
enoten zakon: Slovenija, Švica, Italija; poseben zakon: Nemčija, Avstrija, Francija

Obligacijski zakonik (OZ): urejenost splošnih pogodbenih razmerij in urejenost pogodbenih razmerij
gospodarskih subjektov (enoten zakon)  kar pa ne pomeni, da slovenski pravni red ne priznava in
upošteva razlik med pogodbenim in gospodarskim pogodbenim pravom.

Posebna pravila za gospodarske pogodbe so v OZ nomotehnično uveljavljena na tri načine:

o z izrecnimi drugačnimi pravili za gospodarske pogodbe (= ko OZ izrecno določi, da je v primeru
gospodarske pogodbe vsebina obveznosti drugačna; v OZ je takih izrecnih določb relativno malo;
primeri: drugačna pravila pri splošnem zastaralnem roku, pri učinku prenosa upnikove terjatve na
drugega, pri obvestilu prodajalca o očitnih napakah, pri dobavi večje količine po vrsti določenih
stvari),
o z vključitvijo posebnih pravnih virov (= pravila, katerih vsebina se oblikuje v poslovni praksi; 12. člen
OZ: generalna klavzula o uporabi poslovnih običajev, uzanc in prakse, vzpostavljene med
strankama  poslovna praksa kreira posebna pravila za gospodarske subjekte tudi zunaj izrecnega
sklicevanja),
o z drugačno uporabo in razlago pravnih standardov v gospodarskih pogodbah (= dinamično
normiranje, doseženo s sklicevanjem na načela in vključitvijo pravnih standardov; uporabo pravnih
standardov olajšujeta teorija in sodna praksa; neko pravno pravilo ima drugačno vsebino v primeru
gospodarske kot pa v primeru negospodarske pogodbe; primer: različna obravnava pojma
nesorazmerno visoka pogodbena kazen).

Tudi takrat, ko ne gre za gospodarsko pogodbo (ko nasprotna stranka ni gospodarskih subjekt) ali sploh ne
gre za pogodbeno razmerje, so gospodarski subjekti zavezani k drugačnemu ravnanju kot negospodarski
subjekti.

Povzemanje pravil gospodarskega pogodbenega prava v obligacijsko pravo  komercializacija

obligacijskega prava.
GOSPODARSKA POGODBA, GOSPODARSKI SUBJEKT

Gospodarska pogodba po OZ: pogodba ima naravo gospodarske pogodbe, če sta obe pogodbeni stranki
gospodarska subjekta (subjektivno merilo). 13/2 OZ: gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med
seboj gospodarski subjekti.

Gospodarski subjekt – sinonim trgovec (alternativno):

o gospodarski subjekti po statusu oziroma osebe, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki je
namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti (gospodarski subjekti ne glede na namen, ki je podan
v zvezi s konkretno pogodbo; primeri: gospodarske družbe, podjetnik posameznik, gospodarsko
interesno združenje, zadruga),
o osebe, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki ni namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti,
a ob svoji dejavnosti izvajajo tudi dejavnost s pridobitnim namenom, če je konkretna pogodba v
zvezi s pridobitno dejavnostjo (primeri: javni zavodi, društva, ustanove (pravne osebe), fizične
osebe.

Vsak posel se lahko sklene kot negospodarski ali pa kot gospodarski (narava pogodbe je odvisna od
določenih subjektov – gospodarski ali negospodarski subjekt).

ZNAČILNOSTI GOSPODARSKIH POGODB

Značilnosti gospodarskih pogodb (= dejanske okoliščine, ki vplivajo na drugačno pravno ureditev

gospodarskih pogodb oziroma na drugačno ureditev medsebojnih pravic):
o množičnost pri sklepanju poslov (= veliko število določenih vrst pravnih poslov v relativno kratkih
časovnih obdobjih; pripravljeni splošni pogoji poslovanja, tipske pogodbe, izoblikovanje trgovinskih
oziroma gospodarskoprometnih klavzul; množičnost – razlog za nastajanje avtonomnih pravil),
o specializacija (= posamezni gospodarski subjekti sami neposredno izvajajo le del dejavnosti in
poslov, ki so sicer povezani z njihovim nastopom na trgu; pričakovana večja strokovnost teh
gospodarskih subjektov),
o koncentracija kapitala (= izvajanje določenih dejavnosti je pod nadzorom vedno manjšega števila
udeležencev – primer avtomobilske in farmacevtske industrije; ekonomske koristi: cena proizvoda
je nižja; negativne posledice za neovirano delovanje trga: poseganje tržnih pravil na področja, ki so
bila nekdaj predmet urejanja obligacijskih pravil in avtonomije volje pogodbenih strank),
o povezanost gospodarskih poslov z bančnimi posli (= potreba po finančni varnosti z vključitvijo
instrumentov za zavarovanje pogodbenih obveznosti v posel; udeležba bank in posebnih finančnih
organizacij: factoring, leasing, bančn garancija, posli plačilnega prometa …),
o svetovna povezanost gospodarskih subjektov (= poslovanje gospodarskih subjektov v svetovnem
obsegu  težnje po poenotenju gospodarskega pogodbenega prava in nastanek novih pravnih
poslov ter večanje pomena določenih pravnih vej),
o arbitraže in posebna sodišča (= arbitražno reševanje sporov je ugodnejše za gospodarske subjekte
– razlogi: zaupanje arbitražam, hitrejši postopek, strokovnejši senati, manj formalen postopek,
fleksibilnejša izbira prava; posebna sodišča ali posebni oddelki za reševanje sporov med
gospodarskimi subjekti pri državnih sodiščih),
o večja zaščita upnika (= več znanja in premišljenosti pri prevzemanju pogodbenih obveznosti s strani
gospodarskih subjektov  večja zaščita upnika; primer: akcesornost tradicionalnih institutov za
zavarovanje in utrditev pogodbenih obveznosti – zaščita dolžnika, abstraktna zavarovanja, ki ne
dovoljujejo ugovorov iz temeljnega posla – zaščita upnika).

POENOTENJE GOSPODARSKEGA POGODBENEGA PRAVA

Za poenotenje si prizadevajo:
 o države (z ratifikacijo mednarodnih konvencij in povzemanjem vsebine konvencij v notranji pravni
red),
o gospodarski subjekti sami (z enotnimi avtonomnimi pravili),
o mednarodne organizacije (s pripravo konvencij in avtonomnih pravil):
 Mednarodna trgovinska zbornica – ICC (l. 1919, sedež v Parizu): mednarodna
nevladna organizacija, ki »nudi« podporo pri mednarodnem poslovanju in
investiranju ter premagovanje ovir pri pretoku blaga, storitev in kapitala;
delovanje stalne arbitraže; člani ICC: gospodarska združenja in gospodarske
družbe z vsega sveta; pripravlja avtonomna pravila  kot veljavni poslovni običaji;
akti: razna enotna pravila in običaji, Zbirka prevoznih klavzul INCOTERMS, vzorčna
pogodba za trgovsko zastopanje in distribucijsko pogodbo,
 Mednarodni inštitut za unifikacijo mednarodnega zasebnega prava – UNIDROIT (l.
1926, sedež v Rimu): neodvisna medvladna organizacija, katere naloga je
poenotenje mednarodnega zasebnega prava in s tem tudi poenotenje
gospodarsko pogodbenega prava; člani UNIDROIT: države (tudi Slovenija);
pripravlja osnutke mednarodnih konvencij, vzorčne zakone, pravne vodiče; akti;
razne konvencije, vodiči, Načela UNIDROIT za sklepanje mednarodnih
gospodarskih pogodb (opredelitev pravil, ki so tako imenovani splošni del
pogodbenega prava; akt ni namenjen ratifikaciji, temveč drugačnim metodam
uporabe): nomotehnično so oblikovala rešitve za mednarodne gospodarske
pogodbe, ki sledijo poslovni praksi in so zato za prakso gospodarskih subjektov
najustreznejše,
 Komisija Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo – UNCITRAL (l.
1966, sedež na Dunaju): specializirana organizacija Združenih narodov, katere
naloga je pospešitev razvoja, uskladitev in poenotenje prava mednarodne
trgovine; pripravlja in sprejema konvencije (nekoč), pripravlja akte na področju
tako imenovanega neobveznega prava oziroma avtonomnih pravil – vodiči,
vzorčni zakoni (danes); akti: razne konvencije, vzorčni zakoni, vodiči.
o poenotenje v okviru EU: poseganje prava EU s svojimi pravnimi akti na določena pravna področja
le, če za tako delovanje obstaja pravna podlaga v ustanovitvenih aktih – kadar razlike v pravnih
redih držav članic predstavljajo oviro za skupni trg; EU s svojimi akti poenotenja (direktivami,
uredbami) ni bistveno posegla v gospodarsko pogodbeno pravo držav članic oziroma so
poenotena le posamezna vprašanja; prizadevanja za poenotenje pogodbenega prava 
ustanovitev Komisije za evropsko pogodbeno pravo – Landova komisija: Načela evropskega
pogodbenega prava (2003): pravila pogodbenega prava, ki predstavljajo splošni del pogodbenega
prava.

Poenotenja le na posameznih področjih.

Posledice poenotenja: vprašanje, ali je še smiselno govoriti o gospodarskem pogodbenem pravu in
mednarodnem gospodarskem pogodbenem pravu ter uveljavljanje ideje o nastajanju posebnega
nadnacionalnega prava za pravna razmerja trgovcev – sodobna lex mercatoria.

GOSPODARSKO POGODBENO PRAVO V PRAVNEM SISTEMU

Gospodarsko pogodbeno pravo – posebna pravna veja (podpanoga).

Gospodarsko pogodbeno pravo obravnava poslovna razmerja (predvsem pogodbena razmerja) določenih
oseb – gospodarskih subjektov, trgovcev.

Gospodarsko pogodbeno pravo je del gospodarskega prava. Slednje je širši pojem kot trgovinsko pravo (=
del prava, ki ureja pravni položaj trgovcev in njihove posle). Pri nas pravni položaj trgovcev (gospodarskih
subjektov) preučuje gospodarsko statusno pravo ali korporacijsko pravo, njihove posle pa gospodarsko
pogodbeno pravo. Gospodarsko pravo poleg gospodarskega statusnega in gospodarskega pogodbenega
prava obsega tudi pravila javnopravne narave, ki posegajo v poslovanje gospodarskih subjektov – pravila
tržnega prava, pravila o pogojih za statusna preoblikovanja, omejitve pri poslovanju z določenimi
kategorijami oseb …

Posamezna področja gospodarskega pogodbenega prava pa so se razvila v samostojne pravne veje, npr.
prevozno pravo, pravo javnih naročil, zavarovalno pravo …

2. VIRI GOSPODARSKEGA POGODBENEGA PRAVA

AVTONOMNA PRAVILA

Avtonomna pravila/avtonomno pravo/formularno pravo/mehko pravo (soft law): so namenjena

nedoločenemu številu sicer istovrstnih pravnih razmerij, oblikuje pa jih poslovna praksa spontano (nekatere
poslovne običaje) ali organizirano (gospodarski subjekti sami ali njihova združenja) in jih ne sprejme
zakonodajalec. Obseg avtonomnih pravil je v gospodarskem pravu najširši (razlog: načelo avtonomije volje,
množičnost sklepanja istovrstnih pravnih razmerij, pridobitni namen udeležencev, strokovna združenja).

Prednosti avtonomnih pravil:

o konkretizacija zakonskih pravil (= konkretizirajo npr. pravila prodajne pogodbe na točno določen
predmet: uzance za trgovanje z žitom, uzance za trgovanje z rižem …) ,
o prispevanje k globalnemu poenotenju gospodarskega pogodbenega prava (= konkretna uporaba
avtonomnih pravil ni pogojena z državno pripadnostjo subjekta, temveč jih uporabljajo subjekti po
vsem svetu).

Avtonomna pravila zavezujejo, kadar so vključena v konkretne pogodbene določbe – dogovorjena uporaba
avtonomnih pravil; kadar se na njih sklicujejo zakonska pravila in jih tako povzdignejo na raven zakonskih
pravnih pravil – uporaba na podlagi izrecne določbe zakona (npr. 12. člen OZ); kadar se stranki na ta pravila
izrecno ne sklicujeta, pa jih lahko sodišče uporabi kot pomoč za določitev vsebine pravnih standardov.

Tipične oblike avtonomnih pravil:

o uzance:
o opredelitev uzanc: uzance so kodificirani poslovni običaji (= vsebina poslovnih običajev
oziroma poslovne prakse vpliva na vsebino uzanc; kodificiran = možna nomotehnična
primerjava uzanc s pravnimi pravili zakonika) ter podrobna pravila določenega ožjega
poslovnega kroga, ki jih sprejemajo združenja gospodarskih subjektov ali posamezni
gospodarski subjekti; primer uzanc: Splošne uzance za blagovni promet iz leta 1954
(možna primerjava s trgovinskimi zakoniki; vrsto let so nadomeščale OZ); pogoji za
uporabo uzanc v 12. členu OZ; vloga uzanc: določajo vsebino pravnih pravil ter služijo za
razlago pravnih in pogodbenih pravil; ni utemeljeno, da bi katerikoli subjekt ali združenje
določalo pravna pravila; normativna narava uzanc: veljajo ne glede na voljo strank, nikoli
pa proti volji pogodbenih strank; dispozitivna narava pravil uzanc,
o uporaba uzanc, če se stranki zanje dogovorita: pravila uzanc ne morejo nadomestiti
kogentnih pravil OZ, pravila uzanc nadomestijo tista pravila OZ, ki urejajo istovrstna
vprašanja, pravila uzanc se uporabijo tudi za tista vprašanja, ki v OZ niso urejena; izrecen
dogovor o uporabi uzanc ali sklepanje na uporabo uzanc na podlagi prakse, vzpostavljene
med strankama,
o uporaba uzanc, če se stranki zanjo ne dogovorita: generalna klavzula 12. člena OZ; če se
stranki za uporabo določenih uzanc ne dogovorita, potem se pravila uzanc uporabijo le za
 vprašanja, ki v OZ niso urejena, pod pogojem, da stranki istovrstnega vprašanja nista sami
uredili v pogodbi,
o regulativna (= določajo vsebino pravic in obveznosti pogodbenih strank) in razlagalna (=
služi za razlago zakonskih in pogodbenih pravil) funkcija uzanc,
o uzance in poslovni običaji: skupno obema je, da njihovo vsebino določi poslovna praksa in
ne zakonodajalec ter da imata oba regulativno in razlagalno funkcijo; razlike: uzance
veljajo, če so zapisane, zapis poslovnih običajev pa še ne pomeni njihovega resničnega
obstoja (lahko so zapisani, ni pa nujno); pravila uzanc lahko postanejo tudi pravila
poslovnih običajev,
o splošni pogoji poslovanja (pogodbe):
o splošno o razlogih za nastanek in normiranje splošnih pogojev pogodbe: zakonska pravila
o splošnih pogojih pogodbe zato posegajo v splošna pravila o sklenitvi pogodbe in
izkazanem soglasju volj; določajo pogoje, pod katerimi pravila, ki jih pripravi le ena stranka,
določajo vsebino pogodbenega razmerja, in to ne glede na to, ali je nasprotna stranka
izrecno privolila v vsebino teh pravil; prednosti splošnih pogojev: zahtevne pravne posle
lahko sklepajo tudi prava neuke osebe, olajšano reševanje morebitnih sporov zaradi
strokovne in nomotehnične izdelave teh pravil, večja stopnja konkretnosti kot zakonska
pravila (preprečevanje oziroma olajševanje reševanja sporov); varovanje stranke, ki ni
pripravila oziroma predložila splošnih pogojev pogodbe,
o opredelitev splošnih pogojev pogodbe: splošni pogoji pogodbe so pravila, ki jih ena
stranka pripravi vnaprej za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in jih ob
sklenitvi konkretne pogodbe postavi drugi stranki kot pogoj za sklenitev te pogodbe;
splošne pogoje pogosto pripravljajo združenja oseb (tudi mednarodna), bistveno pa je, da
na njihovo vsebino vpliva le ena stranka; splošni pogoji – pogoj za sklenitev pogodbe (take
it or leave it, pogajanja o splošnih pogojih niso možna); adhezijska pogodba = splošni
pogoji pogodbe celovito urejajo pogodbena razmerja določene vrste, tako da se stranki ne
dogovarjata o nobeni sestavini  splošni pogoji pogodbe kot ponudba; formularna
pogodba = vnaprej pripravljena pogodba, s strani ene stranke, kot obrazec, formular;
o kdaj splošni pogoji pogodbe obvezujejo: če je sklenjeno konkretno pogodbeno razmerje in
če so vključeni v to pogodbeno razmerja (izkaz volje pogodbenih strank glede obeh
postavk); privolitev v uporabo splošnih pogojev se domneva; če so splošni pogoji pogodbe
vključeni v konkretno pogodbeno razmerje, učinkujejo kot pogodbena pravil (lex
contractus),
o izrecna in domnevna privolitev: izrecna privolitev = če se pogodba izrecno sklicuje na
določene splošne pogoje in pogodbena stranka izrazi voljo za sklenitev takšne pogodbe,
pomeni, da je privolila tudi v vključitev tistih splošnih pogojev, ki jih pogodba navaja;
zadostuje, da je bila stranka na splošne pogoje le izrecno opozorjena, vendar kljub temu
splošni pogoji ne veljajo, če se pogodba sklicuje na splošne pogoje z izredno drobnimi
črkami ali če je opozorilo o splošnih pogojih navedeno skrito, na hrbtni strani ali ob strani;
posebnost: zavarovalna pogodba (splošni in posebni pogoji morajo biti izročeni
zavarovalcu) in pravna razmerja s potrošniki (potrošnik mora biti pred sklenitvijo pogodbe
v celoti seznanjen z besedilom splošnih pogojev); domnevna privolitev = ne glede na
izrecno izkazano soglasje so splošni pogoji vključeni v pogodbeno razmerje (ki nastane po
splošnih pravilih), če so izpolnjeni pogoji za zakonsko domnevo (1. pogoj: vednost
povprečne osebe, da splošni pogoji pogodbe obstajajo – če so objavljeni na običajen način
in zadošča domneva vednosti, da splošni pogoji sploh obstajajo in 2. pogoj: objava splošnih
pogojev pogodbe – objava na običajen način: če so stranki izročeni, če so objavljeni na
vidnem mesti v poslovnih prostorih ipd.) za privolitev druge stranke;
o ožji krog dispozitivnih pravil v splošnih pogojih pogodbe: v splošnih pogoji pogodbe so
prepovedane: določbe, ki so sicer prepovedane v vsaki pogodbi in določbe, ki so
 nepravične ali pretirano stroge (določbe so nepravične ali pretirano stroge: če se stranki
jemlje pravico ugovorov, če se z njo stranka odpoveduje svojim pravicam, če se z njo
skrajšujejo roki za uveljavljanje pravic in ugovorov); določila, ki so nepravična ali pretirano
stroga se sankcionirajo,
o nasprotje med splošnimi pogoji pogodbe in izrecnimi dogovori: vključitev pravil splošnih
pogojev pogodbe v konkretno pogodbo  pogodbena pravila; kadar pride do neskladja
med splošnimi pogoji pogodbe in posebnimi dogovori, veljajo posebni dogovori (= tiste
pogodbene sestavine, ki nimajo narave splošnih pogoje pogodbe in njihova vsebina
nastane ob sodelovanju obeh stran),
o trgovinske klavzule: ali gospodarskoprometne klavzule so zgoščena gesla, katerih vsebina se
nanaša na pravice in obveznosti pogodbenih strank v zvezi z določenimi vprašanji pri posameznih
pogodbenih tipih; potreba po hitri sklenitvi posla; razumevanje izrazov in gesel kot jih razume
poslovna praksa; najpomembnejši argument za razlago vsebine trgovinskih klavzul so poslovni
običaji; gospodarski subjekti in njihova strokovna združenja zapisujejo vsebino nekaterih klavzul;
primer: klavzule Mednarodne trgovinske zbornice pod skupnim imenom INCOTERMS,
o vzorčne pogodbe, kodeksi ravnanja, neratificirane konvencije: sprejemanje pravil, kot so vodniki,
vzorčni zakoni, načela za ureditev določenih vprašanj, v zvezi s sprejetimi konvenciji pa glavna
prizadevanja niso namenjena njihove ratifikaciji – prispevanje k poenotenju pravil; neratificirana
konvencija kot utrjena spoznanja pravne vede ali kot primer poslovnega običaja je v pomoč pri
odločanju sodišč.

HIERARHIJA PRAVIL GOSPODARSKEGA POGODBNEGA PRAVA

V večini primerov ne gre za kolizijo pravil, temveč gre za razmerje med splošnimi in posebnimi pravili, ki se
rešujejo po načelu, da posebno pravilo nadomesti splošno pravilo.

Pogodbena pravila lahko nadomestijo vsa zakonska dispozitivna pravila, ne morejo pa nadomestiti
kogentnih pravil.

LEX MERCATORIA

Nacionalne kodifikacije obligacijskega oziroma trgovinskega prava so nastale na podlagi srednjeveške lex
mercatoria (= univerzalna pravila trgovcev).

Različne metode razreševanja konfliktov med ureditvami posameznih pravnih redov – kateri pravni red se
bo uporabil v primeru koliziji s predpisi drugih držav. Poteka pa tudi poenotenje materialnega
(substančnega) prava s sprejemanjem konvencij, s pomočjo spontanih virov in avtonomnih pravil po
okriljem samih subjektov pogodbenih razmerij in njihovih strokovnih združenj.

Sodobno lex mercatoria (= vsebinsko neodvisna pravila od nacionalnih pravnih redov – preseganje
nacionalnih pravnih redov) sestavljajo mednarodna zakonodaja in pravila, ki jih ustvarjajo udeleženci
mednarodne trgovine sami.

Primer internacionalizacije je dovoljenje strankam, da arbitražo pooblastijo za odločanje po pravičnosti.

Razsojanje po pravičnosti pomeni razsojanje po pravilih, ki jih je oblikovala mednarodna poslovna praksa 
pravičnost in lex mercatoria sta sinonima.

3. ZASTOPANJE GOSPODARSKIH SUBJEKTOV

SPLOŠNO O ZASTOPANJU

Zastopanje je dajanje in sprejemanje izjav volje v imenu zastopanega, torej takšno ravnanje, ki ustvarja
pravice in obveznosti na strani zastopanega.
Razlika med pojmom zakoniti zastopnik in pogodbeni zastopnik ali pooblaščenec: različna pravna temelja za
pridobitev upravičenja za zastopanje. Zakoniti zastopniki: pridobijo upravičenje za zastopanje neodvisno od
volje zastopanega, podlaga za pridobitev upravičenja za zastopanje je pravni predpis (zakon) – korporacijski
zastopniki, starši mladoletnih otrok, skrbniki. Pogodbeni zastopniki ali pooblaščenci: pridobijo upravičenje
za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanega.

Zastopnik = oseba, ki daje in sprejema izjave v imenu zastopanega (pooblaščenec = če upravičenje pridobi
na podlagi volje zastopanega).
Zastopanec (zastopani, principal, gospodar posla) = oseba, v imenu katere nekdo drug (zastopnik) oblikuje
izjave volje, ki pa ustvarjajo učinke na strani zastopanca (pooblastitelj = če je podlaga za zastopanje njegova
izjava volje).
Tretja oseba = oseba s katero zastopnik sklene pravni posel v imenu zastopanca.

Notranje razmerje = razmerje med zastopnikom in zastopancem.

Zunanje razmerje = razmerje med zastopancem in tretjo osebo (prodajna pogodba, pogodba o delu,
pogodba …).

Neposredno/direktno zastopanje (zastopanje v ožjem pomenu) = izjava volje zastopnika učinkuje

neposredno na sfero zastopanca. Pravice in obveznosti nastanejo med zastopancem in tretjo osebo. V
tujem imenu (= zastopnik s svojimi izjavami volje prevzema pravice in obveznosti za zastopanega) in za tuj
račun (= ekonomske koristi in breme nosi le zastopani). Primer: pooblastilo, agencijska pogodba.
Posredno/indirektno zastopanje (zastopanje v širšem pomenu) = zastopnik, v razmerju s tretjo osebo,
zavezuje sebe. Pravice in obveznosti učinkujejo med zastopnikom in tretjo osebo, vendar zaradi koristi,
interesov oziroma po nalogu svojega zastopanca. V svojem imenu (= v razmerju do tretjih oseb zastopnik
sam prevzema pravice in obveznosti) in za tuj račun (= ekonomske koristi in breme dejansko nosi
zastopani). Primer: komisijska pogodba.

Zastopanje urejajo pravila osebnega oziroma statusnega prava in obligacijskega prava.

KORPORACIJSKI ZASTOPNIKI GOSPODARSKIH SUBJEKTOV

Korporacijski zastopniki: zakoniti zastopniki (= pravni temelj za zastopanje je zakon) in statutarni zastopniki
(= pravni temelj za zastopanje je statut oziroma drugi akt pravne osebe; tudi statutarni zastopnik je zakoniti
zastopnik).

Korporacijski zastopnik je del (opredelilni element) pravne osebe oziroma zastopanca. Ko voljo izjavi
korporacijski zastopnik, jo izjavi pravna oseba. Za korporacijske zastopnike gospodarskih družb je določeno,
da lahko opravljajo vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe in celo da kakršnekoli
omejitve (določene v statutu ali drugače) nimajo pravnega učinka proti tretjim osebam.

Pri zastopanju je možen tudi institut skupnega zastopanja. Ta omejitev za zastopanje – skupno zastopanje
učinkuje do tretjih le, če je vpisana v sodni register. Pogodba je veljavno sklenjena, četudi zastopnik ravna v
nasprotju z omejitvijo, vendar pa pri tem odškodninsko odgovarja družbi.

Korporacijski zastopniki: d.d.: uprava; d.o.o.: eden ali več poslovodij; k.d.: eden ali več komplementarjev;
d.n.o.: vsak družbenik; k.d.d.: eden ali več komplementarjev.

Pogodbenemu zastopniku ali pooblaščencu podeli pooblastilo za zastopanje korporacijski zastopnik.

POOBLAŠČENCI GOSPODARSKIH SUBJEKTOV

Pooblastitev = izjava volje (enostranski pravni posel), s katero zastopanec podeli upravičenje za zastopanje
pooblaščencu.
Pooblastilo = upravičenje (enostranska izvaja volje) za zastopanje, ki ga je pooblastitelj podelil
pooblaščencu.
Pooblastitev konkretizira notranje razmerje, pooblastilo pa zunanje razmerje.

Kršitev navodil iz pooblastitve ne vpliva na veljavnost posla med pooblaščencem in tretjo osebo, lahko pa
povzroči odškodninsko odgovornost pooblaščenca do pooblastitelja.

Za pooblastilo ni zahtevana predpisana oblika (lahko ustno ali pisno), vendar, če je za pravni posel
predpisana oblika, mora biti tudi pooblastilo dano v tej obliki (v takšni obliki, v kakršni mora biti pravni
posel).

Splošne predpostavke za veljavnost posla in posebne predpostavke (1. obstoj pooblastila in sklenitev posla
v mejah pooblastila – varovanje pooblastitelja, saj nihče ne more biti zavezan v nasprotju s svojo voljo; če
pooblastilo ni bilo dano ali pa ga je pooblaščenec prekoračil (falsus procurator), posel ni veljavno sklenjen; 2.
vedenje druge stranke, da oseba sklepa posel kot pooblaščenec, torej v imenu svojega pooblastitelja).

Prekoračitev pooblastila v vsebinskem in časovnem pomenu – neveljavnost posla. Preklic pooblastila in

njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil posel s pooblaščencem, če tretji ni vedel ali ni
bil dolžan vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo.

Pooblaščenec mora obvestiti tretjo osebo, da sam ne sklepa posla v svojem imenu. Tudi kadar tretja oseba
ni posebej obveščena, da nekdo nastopa kot pooblaščenec, se šteje, da je to vedela ali bi morala vedeti, če
takšno sklepanje omogočajo okoliščine posla. Predpostavka varuje tretjo osebo.

Pooblaščenec danega pooblastila ne more prenesti na novega pooblaščenca, razen če to dovoljuje zakon ali
pogodba. Dano pooblastilo se lahko prekliče ali pa omeji njegov obseg.

Pravila splošnega obligacijskega prava o veljavnosti poslov, ki jih sklepajo pooblaščenci prvenstveno
varujejo pooblastitelja, manj pa tretje osebe oziroma pravni promet.

Prokurist. Prokura je posebna oblika pooblastila – oblika splošnega pooblastila. Obseg prokuristovih
pooblastil določi zakon, njihov obseg pa je odvisen od pravne sposobnosti družbe. Prav tako ni dilem ali je
določena oseba prokurist ali ne.
Prokurist je oseba, ki jo družba imenuje po posebnem postopku, ki je določen v aktu o ustanovitvi družbe
(prokuro najpogosteje podeli korporacijski zastopnik, lahko pa je podelitev prokure vezana na soglasje
drugega organa). Vpis prokure v sodni register nima konstitutivnega učinka. Prokurist pri podpisovanju,
zraven svojega imena in priimka, mora dodati še pristavek p.p. (per procura). Družba ima lahko več
prokuristov, prav tako pa lahko podeli tudi skupno prokuro. Prokurist je lahko kdorkoli, lahko je v delovnem
ali kakršnemkoli pogodbenem razmerju z družbo.
Prekoračitev prokuristovih omejitev ima lahko posledice le v notranjem razmerju med družbo in
prokuristom. Prokurist je upravičen za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za
odsvojitev in obremenitev nepremičnin. Za slednje je potrebno posebno izrecno pooblastilo.

Splošno pooblastilo. Splošno pooblastilo lahko poda fizična ali pravna oseba. Pooblaščenec mora delovati v
okviru pooblastila. Možno je pooblastilo za sklenitev posameznega posla ali poslov in splošno pooblastilo, v
slednjem obseg upravičenj pooblaščenca navadno ni konkretiziran. Pooblaščencu, ki ima splošno
pooblastilo, so dovoljeni samo pravni posli, ki spadajo v redno poslovanje pooblastitelja. Splošni
pooblaščenec gospodarskega subjekta ima torej upravičenje za sklepanje tistih poslov, ki jih gospodarski
subjekti enake dejavnosti in enake gospodarske moči sklepajo v okviru svojega rednega poslovanja. Posli, ki
so izvzeti iz upravičenj na podlagi splošnega pooblastila: prevzem menične obveznosti, sklenitev pogodbe o
poroštvu, sklenitev pogodbe o poravnavi, odpoved kakšni pravici brez povračila …
Pooblaščenec po zaposlitvi. Pravila o pooblaščencih po zaposlitvi so določena zaradi varstva pravnega
prometa, zaradi varstva tretjih oseb, ki prihajajo v kontakte z določenimi poklici. Obstoj pooblastila in obseg
pooblastila pooblaščencev po zaposlitvi ni odvisen od volje pooblastitelja, ampak od tega, kaj je običajno in
pričakovano v poslovnem prometu.
Pooblaščenec po zaposlitvi je, kdor opravlja določeno delo na podlagi pogodbe. Pri tem niso mišljene samo
osebe, ki so v delovnem razmerju. Bistveno je, da med gospodarskim subjektom in to osebo obstaja
pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je oseba dolžna izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je
sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa običajno. Primer: prodajalci v trgovinah, osebe v
gostinstvu, pri poštnih, bančnih okencih, vodja gradbišča, šofer, skladiščnik …
Če je običajno ali pričakovano, da ima pri izvrševanju določenih del oseba upravičenje za sklepanje poslov
določene vrste, se šteje, da ima ista upravičenja tudi konkretni izvajalec. Kriteriji za določitev obsega
pooblastila so vedno le objektivni, med njimi pa najbolj primerni običaji oziroma poslovni običaji, kar
povzemajo ravnanje, ki je v določenih okoliščinah pričakovano. Pooblaščenec po zaposlitvi izvaja dejanja v
imenu in za račun pooblastitelja. Načeloma velja, da ni mogoče omejiti običajnih pooblastil pooblaščencev
po zaposlitvi. Le v primeru, ko tretja oseba ve ali bi morala vedeti za omejitev pooblastil, bo omejitev
veljavna.

Trgovski potnik. Trgovski potnik je oseba, ki opravlja določena dela zunaj sedeža gospodarske družbe. Ta
dela so pridobivanje pogodbenih stran za prodajo blaga za določeno gospodarsko družbo.
Razlika od pooblaščenca po zaposlitvi: delovanje zunaj sedeža in opravljanje dela, s katerim ni nujno
zvezano sklepanje poslov. Temeljne naloge trgovskega potnika so povezane s pripravljalnimi dejanji za
sklenitev pogodb, ne pa s samim sklepanjem in izpolnjevanjem pogodb.
Trgovskemu potniku je lahko pooblastilo dano ali pa ne. V dvomu trgovski potnik nima pravice sklepati
pogodb, ampak samo zbira naročila, od tretje osebe sprejema izjave volje – izjave volje dane trgovskemu
potniku, štejejo kot da so dane gospodarskemu subjektu. Tretja oseba tako lahko trgovskemu potniku poda
izjavo volje, ki jo zavezuje kot ponudba ali sprejem ponudbe. Brez izrecnega pooblastila trgovski potnik ni
pooblaščen za sklepanje pogodb na kredit in sprejemanja kupnine. Trgovski potnik je pooblaščen za
sprejemanje izjav glede napak blaga in drugih izjav v zvezi z izpolnitvijo pogodbe, pooblaščen pa je tudi za
tiste izjave in ravnanja, namen katerih je ohraniti pravice pooblastitelja iz prodajne pogodbe.

Ponudba in sprejem ponudbe s strani nepooblaščene osebe, z izjavo na poslovnem papirju. Po uzancah:
izjava veže ponudnika – gospodarski subjekt, četudi jo je podala nepooblaščena oseba, vendar morajo biti
za veljavnost izpolnjeni naslednji pogoji: izjava ima opredelilne znake ponudbe, izjava mora biti dana na
ponudnikovem poslovnem papirju (z njegovim natiskanim ali odtisnjenim imenom), izjava mora biti
opremljena s ponudnikovim pečatom (žigom) in podpisana na običajen način, ponudba se mora nanašati na
posel, s katerim se ponudnik redno ukvarja, in ne sme presegati obsega ponudnikovega normalnega
poslovanja, nasprotna stranka ne ve, da je izjavo podpisala nepooblaščena oseba.

4. SKLENITEV POGODBE

SOGLASJE VOLJ – PREDPOSTAVKA ZA VELJAVNO SKLENITEV POGODBE

Soglasje volj je predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe (soglasje volj je doseženo, ko stranki soglašata
o vseh bistvenih sestavinah, o nebistvenih sestavinah pa med njima ne sme biti nesoglasja).

Pogodba je sklenjena, če je ponudba dana in če naslovnik ponudbo sprejme. Namen instituta ponudbe in
njenega sprejema je predvsem ugotovitev soglasje volj. Soglasje volj je po naravi stvari nujni pogoj za
nastanek pogodbe, ponudba in njen istovetni sprejem pa sta le merilo za ugotavljanje soglasja. Pogodba je
sklenjena takrat, ko je ponudba sprejeta, ali na podlagi drugačnega ravnanja strank, ki kaže, da je med njima
soglasje doseženo.
Odsotnosti volje ni mogoče enačiti s primeri, ko je volja izkazana, a ima določene napake (npr. napaka
volje).

Stranki morata voljo izjaviti (z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem), volji pa morata biti
soglasni. V primeru nasprotovanja med resnično in izjavljeno voljo je načelno treba dati prednost izjavljeni
volji. Razmerje med voljo in izjavo volje je odvisno od konkretnih okoliščin, obstoj volje pa se presoja po
objektivnih merilih. Izjava volje ima takšno vsebino, kot jo je nasprotna stranka smela razumeti. Odločilni so
objektivni kriteriji. Upoštevati je treba vse relevantne okoliščine.

PRIMERJALNO PRAVO IN MEDNARODNA PRAVILA O SKLENITVI POGODBE

Kontinentalni pravni red: trdna ponudba; goli izjavi volje pripišejo določene pravne učinke

Anglo-ameriški pravni red: netrdna ponudba oziroma široka možnost preklica ponudbe – vse do sprejema
ponudbe; npr. sama obljuba nima učinkov, vse dokler za obljubo ni podana določena odmena oziroma
protidajatev.

Pravila OZ o sklenitvi pogodbe so povzete po določbah Dunajske konvencije, z izjemo preklica ponudbe (OZ
preklica ponudbe ne omogoča). Po Dunajski konvenciji sta za presojo, ali je pogodba sklenjena ali ne,
ponudba in sprejem ponudbe nujni dejanji.

BISTVENE SESTAVINE POGODBE

Ločimo med bistvenimi in nebistvenimi sestavinami (tudi stranske sestavine).

Stranki morata:
o izrecno soglašati o pogodbenem tipu (nujno po naravi stvari),
o izrecno soglašati o bistvenih sestavinah tega pogodbenega tipa (soglasje mora biti izkazano; zaradi
varstva strank, primer bistvenih sestavin: predmet (gospodarska prodajna pogodba), predmet in
cena (negospodarska pogodba)),
o o nebistvenih sestavinah soglasja ni treba izkazati, med strankama pa glede nebistvenih sestavin ne
sme biti izkazano nesoglasje (če nobena od strank ne izjavi svoje volje o nebistvenih sestavinah, se
domneva, da je o nebistvenih sestavinah izkazano soglasje, določijo se po pravnih pravilih; če
stranka izjavi svojo voljo o katerikoli od nebistvenih sestavin, mora biti o teh sestavinah izjavljena
tudi enaka volja nasprotne stranke).

Posebne sestavine: potrebno soglasje; niso nujne v zvezi z izpolnitvenim ravnanjem določenega
pogodbenega tipa, a jih stranke lahko vključijo v pogodbene obveznosti; primer: pogodbena kazen, ara …

FAZE PRI SKLEPANJU POGODB

Faze sklepanja pogodb:

o popolnoma neobvezujoča faza (= dejanja, ki sicer merijo na sklenitev pogodbe, a ne izpolnjujejo

opredelilnih elementov za pogajanja; oseba lahko kadarkoli odstopi od izkazane namere, brez
sankcij; primeri: prošnja za prodajni katalog, zanimanje na sejmih …),
o pogajanja (= ne zavezujejo k sklenitvi pogodbe; nepoštena pogajanja  odškodninska
odgovornost; primer: pošiljanje katalogov, objava oglasa …),
o ponudba in sprejem ponudbe (ponudba ponudnika veže; sprejem ponudbe  sklenitev pogodbe).

Za sklenitev pogodbe je nujna le faza ponudbe in sprejem ponudbe oziroma izkazano soglasje volje.
PONUDBA IN SPREJEM PONUDBE

Predlog za sklenitev pogodbe kot ponudba:

o predlog mora izražati voljo predlagatelja, da je v primeru sprejetja zavezan (= izražati mora
predlagateljevo voljo (ali jo izraža se presoja po objektivnih merilih), da želi zgolj na podlagi tega
predloga skleniti pogodbo – animus contrahendi; ponudnik poda svoj dokončni predlog; izrecno
opozorilo ponudnika, da ne želi biti zavezan s konkretnim predlogom),
o vsebovati mora bistvene sestavine (= bistvene sestavine določenega pogodbenega tipa oziroma
izpolnitvena ravnanja; varovanje obeh pogodbenih strank; bistvene sestavine morajo biti določene
ali določljive) in
o naslovnik mora biti določen (= le predlog, v katerem je naslovnik določen, je ponudba; individualna
ponudba = naslovljena na določeno osebo ali osebe; splošna ponudba ali ponudba javnosti =
neznani naslovniki oziroma naslovljena na nedoločeno število oseb; varovanje ponudnika  izbira
pogodbene stranke).

Za veljavnost ponudbe posebna oblika ni predpisana (predpisana oblika za pogodbo  ponudba za tako
pogodbo podana v predpisani obliki).

Pravni učinek ponudbe. Ponudba je enostranski pravni posel. Ponudba ponudnika zavezuje k sklenitvi
pogodbe. Po podaji ponudbe  obligacijsko razmerje, pogodbeno razmerje  po sprejemu ponudbe.
Ponudnika ponudba veže od takrat, ko jo naslovnik prejme. Trdna ponudba = določeni omejitveni pogoji za
umik in preklic. Netrdna ponudba = vse dokler pogodba ni sklenjena je ponudbo mogoče preklicati.
Kontinentalni pravni redi, ki normirajo trdno ponudbo, omogočajo umik ponudbe, ki velja samo, če ga je
naslovnik prejel pred ponudbo ali sočasno z njo, drugače je umik ponudbe brez učinka. Razlika med umikom
in preklicem ponudbe: pri umiku učinki dejansko ne nastopijo, pri preklicu ponudbe pa so učinki nastopili, a
ne veljajo več.

Veljavnost ponudbe.
Ponudbe glede na določitev veljavnosti:
o veljavnost je določena datumsko,
o veljavnost je določena rokovno,
o veljavnost ni določena.

Če naslovnik izjavi, da ponudbo zavrača, ponudba preneha veljati, četudi rok za njeno veljavnost še ni
potekel.
Če ponudnik določi rok datumsko, ponudba veže do izteka roka.

Štetje roka je odvisno, če je ponudba dana po pošti (rok teče od dneva, označenega v pismu – listini, ki je
vložena v ovojnico ali pa od datuma na ovojnici; telegram: rok teče od datuma, ko je bil oddan na pošti) 
velja oddajna teorija ali z neposrednimi sredstvi sporočanja (= brez posredovanja tretje osebe; rok za
sprejem, ki ga je ponudnik določil, teče od trenutka, ko naslovnik prejme ponudbo)  prejemna teorija. Rok
za sprejem ponudbe, ki ga določi ponudnik fizično navzočemu naslovniku, začne teči takoj.

Če ponudnik ne določi roka za sprejem, je treba upoštevati, ali je ponudba dana odsotni osebi (za prispetje
ponudbe in odgovora se upošteva čas, ki je običajno potreben; primer: ponudba, dana po pošti, po
telefonu, ko je na nasprotni strani avtomatski odzivnik) ali ustno (ponudba se šteje za zavrnjeno, če ni
sprejeta takoj, razen če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek; primer: ponudba, dana
fizično navzoči osebi, po telefonu, ko je na nasprotni strani oseba). Bistveno je, dali je med ponudnikom in
naslovnikov vzpostavljena dejanska neposredna komunikacija.
Sprejem ponudbe in njegovi učinki. Sprejem ponudbe je enostranska izjava volje, ki povzroči sklenitev
pogodbe.
Pogodba je sklenjena, če so kumulativno izpolnjeni pogoji:

o sprejem mora biti pravočasen (= naslovnikova izjava o sprejemu ponudbe prispe k ponudniku do
poteka veljavnosti ponudbe; izjemi: sprejem ponudbe, ki je prenehala veljati ter zapoznela vročitev
izjave o sprejemu),
o sprejem mora biti istoveten s ponudbo (= vsebina izjave o sprejemu ponudbe se sklada s ponudbo
– pomembnost vsebinske skladnosti; nasprotna ponudba = naslovnik je ponudbo zavrnil in sam dal
drugo ponudbo prejšnjemu ponudniku (prvotna ponudba je zaradi zavrnitve prenehala veljati,
četudi, v njej določen rok, še ni potekel)),
o izražati mora voljo naslovnika, da je s sprejemom zavezan (sporne »godrnjajoče« izjave, ki lahko
izražajo sprejem).

Sprejem ponudbe z dopolnitvami ali spremembami pomeni sprejem, če sta kumulativno izpolnjena dva
pogoja:
o dopolnitev ali spremembe ne smejo bistveno spreminjati ponudbe (primeri bistvenih sestavin:
cena, kakovost, plačilo, količina blaga, kraj in čas dobave, obseg odgovornosti …),
o ponudnik ne sme ugovarjati sprejemu z dopolnitvami ali spremembami (pasivnost  sprejem;
takojšen ugovor ponudnika  zavrnitev ponudbe).

Načini sprejema ponudbe.

Ponudba se lahko izjavi:
o izrecno (vedno),
o s konkludentnim ravnanjem (pod določenimi pogoji; upoštevanje okoliščin konkretnega primera;
interes ponudnika in interes naslovnika; možnost sprejema z določenim ravnanjem, če to dopušča
ponudba sama – izhajanje iz vsebine pogodbe, praksa, vzpostavljena med strankama ali običaji;
naslovnik ne rabi obvestiti ponudnika o ravnanju),
o molče (pod določenimi pogoji; pasivnost naslovnika; takrat, ko naslovnik sicer molči, a določena
okoliščina utemeljuje sklepanje, da njegov molk izraža sprejem, je pogodba kljub naslovnikovemu
molku sklenjena – primer stalne poslovne zveze glede določenega blaga (redno poslovanje v
določenem časovnem obdobju), izvajanje naročil in določenih dejavnosti (med strankama že
obstaja pogodbeno razmerje, konkretna ponudba pa pomeni izpolnjevanje oziroma realizacijo tega
razmerja)).

POGAJANJA

O pogajanjih govorimo, ko stranka izkazuje drugi stranki namen, da bo sklenila konkretno pogodbo.
Pogajanja ne izpolnjujejo vseh opredelilnih elementov ponudbe. Slednje ne izpolnjuje niti neobvezujoča faza
sklepanja pogodb. Za presojo, ali je stranka s svojim ravnanjem izkazala namen, da namerava skleniti
pogodbo, je treba upoštevati predvsem objektivna merila, namreč kako praksa vrednoti ravnanje. Če to
ravnanje pri nasprotni stranki upravičeno vzbudi prepričanje o namenu skleniti pogodbo, je stranka vstopil a
v fazo pogajanj. V fazi pogajanj je lahko samo ena stranka, lahko pa obe. Določitev pravic in obveznosti med
pogajanju izraža kompromis med načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij in načelom vestnosti in
poštenja. Pogajanja ne zavezujejo k sklenitvi pogodbe in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Z
vstopom v pogajanja pa je stranka zavezana k določeni stopnji spoštovanja interesov nasprotne stranke.
Zavezana je k poštenim pogajanjem, k temu, da ne sme neupravičeno odstopiti od pogajanj, drugače sledi
odškodninska odgovornost. Odgovornost za pogajanja  culpa in contrahendo (= vse pravice in obveznosti
(obveznost poštenih pogajanj, obveznost podajanja resničnih izjav pred sklenitvijo pogodbe, obveznost
seznanitve nasprotne stranke o posameznih pomembnih dejstvih, obveznost varovanja podatkov,
pridobljenih med pogajanji), ki se kakorkoli povezujejo s sklenitvijo pogodbe in ne samo tiste, ki se
navezujejo na nepoštena pogajanja).

Nepoštena pogajanja – pogajanja brez namena skleniti pogodbo. Stranka ravna nepošteno, če je pri
nasprotni stranki upravičeno vzbudila prepričanje, da ima namen skleniti pogodbo, a v resnici tega namena
ni imela (presoja po objektivnem upravičenju izkaza namena). Če je namen skleniti pogodbo opustila zaradi
neutemeljenih razlogov, se je pogajala nepošteno (uporaba objektivnih meril, dobrih poslovnih običajev,
pravil stroke, poslovnih običajev, običajev). Permisivna razlaga okoliščin pri utemeljenem odstopu od
pogajanj in restriktivna razlaga okoliščin pri neutemeljenem odstopu od pogajanj. Odstop upravičujejo
predvsem okoliščine ekonomske narave.

Odškodninska odgovornost za nepoštena pogajanja. Stranka, ki se je pošteno pogajala, mora drugi stranki
povrniti škodo. V fazi pogajanj je stranka načelno upravičena do stroškov v zvezi s pogajanji (npr. potni
stroški, stroški za pripravo kalkulacij …), ne pa tudi do stroškov, ki merijo na izpolnjevanje pogodbenih
obveznosti, saj pogodba še ni sklenjena. Oškodovana stranka je upravičena do povrnitve stroškov na
podlagi interesa zaupanja oziroma negativnega pogodbenega interesa (= do premoženja, ki bi ga imela, če s
stranko ne bi sklepala nikakršne pogodbe).

Pogajanja in vsebina pogodbe. Pogodbeno vsebino določa ponudba oziroma njen istovetni sprejem.

PREDLOGI JAVNOSTI ZA SKLENITEV POGODBE

Vabilo k dajanju ponudb. Slovensko pravo načelno za ponudbo šteje le individualno ponudbo, ponudbo
javnosti (splošno ponudbo) pa načelno ne šteje za ponudbo. V dvomu in če to izrecno ne izraža volja
ponudnika ali pa če to ne izhaja iz običajev, ponudba javnosti ni ponudba. Vabilo k dajanju ponudb (=
predlog, ki izraža predlagateljevo voljo za sklenitev pogodbe in vsebuje vse bistvene sestavine in ki ni
namenjen določeni osebi, temveč nedoločenemu številu oseb). Vabilo k dajanju ponudb predlagatelja ne
zavezuje k sklenitvi pogodbe v tem smislu, da bi zgolj na podlagi sprejema katerega od neznanih
naslovnikov prišlo do sklenitve pogodbe. Odškodninska odgovornost ponudnika: če brez utemeljenega
razloga ne sklene pogodbe oziroma ne sprejme ponudbe (presoja utemeljenih razlogov po objektivnih
merilih), če sklene pogodbo, vendar ne pod pogoji, objavljenimi v vabilu k dajanju ponudb (drugačna cena,
drugačne lastnosti blaga in storitev). Presojanje odškodninske odgovornosti po pravilih odgovornosti za
pogajanja.

Razstavljanje blaga. Razstavljeno blago z označitvijo cene se ne šteje kot vabilo k dajanju ponudb (kar velja
za predlog, naslovljen nedoločenu številu oseb), ampak kot ponudba  realna ponudba (= iz samega
ravnanja je mogoče razbrati predlagateljevo voljo za sklenitev pogodbe in hkrati vsebino ponudbe).
Razstavljavec blaga lahko tudi sam določi, da razstavljeno blago ni ponudba (npr. navede, da gre za
razstavni eksponat, rezervirano blago, vzorec …).

Katalogi in oglasi. Katalogi, ceniki, tarife, oglasi in druga obvestila se enako kot vsi predlogi, naslovljeni
nedoločenemu številu oseb, štejejo samo za vabila k dajanju ponudb. Odškodninska odgovornost
ponudnika: če brez utemeljenega razloga ne sklene pogodbe oziroma ne sprejme, če sklene pogodbo,
vendar ne pod pogoji, objavljenimi v vabilu k dajanju ponudb. Poslani katalogi in oglasi pa se lahko štejejo
tudi za ponudbo (če mu pošiljatelj pripiše učinek ponudbe; če je iz vsebine oglasa ali kataloga mogoče
razumeti, da želi pošiljatelj skleniti pogodbo zgolj na njuni podlagi).

Javni razpis, licitacija. Javni razpis ima pravno naravo vabila k dajanju ponudb (enako stališče prof. Zabel).
Licitacija ima pravno naravo ponudbe (enako stališče prof. Cigoj).
PREDPOGODBA

Sklenitev predpogodbe. Predpogodba (pactum de contrahendo, preliminarna pogodba) je pogodba, s

katero se stranki obvežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo (predmet izpolnitve predpogodbe je sklenitev
glavne pogodbe). Predpogodbo skleneta stranki takrat, ko želita vzpostaviti obveznostno razmerje, a še ne
želita prevzeti obveznosti iz glavne pogodbe, zaradi vseh še neznanih okoliščin. Po OZ je predpogodba
veljavno sklenjena le, če vsebuje vse bistvene sestavine glavne pogodbe. Pri predpogodbi velja, da je
veljavno sklenjena tudi, če sta stranki ob sklenitvi pustili posamezne (nebistvene) sestavine nedorečene z
namenom, da jih bosta uskladili pozneje. Stranki pa morata o bistvenih sestavinah glavne pogodbe doseči
soglasje že ob sklenitvi predpogodbe. Predpogodba lahko zavezuje k sklenitvi pogodbe samo eno stranko
ali pa obe. Če predpisi določajo obliko za glavno pogodbo, mora biti tudi predpogodba sklenjena v
predpisani obliki.

Pravni učinki predpogodbe. Veljavno sklenjena predpogodba zavezuje k sklenitvi glavne pogodbe. Ko je
sklenjena glavna pogodba, je izpolnjena obveznost iz predpogodbe. Predpogodba zaradi izpolnitve
preneha veljati. Zagotovljeno je pravno varstvo stranke, saj je s tožbenim zahtevkom mogoče zahtevati
sklenitev glavne pogodbe in ne izpolnitev tiste obveznosti, ki je sicer v predpogodbi že določena.

Rok za sklenitev glavne pogodbe. Če je v predpogodbi rok določen: sklenitev se mora zahtevati v šestih
mesecih od izteka tega roka. Če v predpogodbi rok ni določen: šestmesečni rok, ki začne teči od dneva, ko
bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.

Vpliv spremenjenih okoliščin na obveznost iz predpogodbe. Če so se okoliščine od sklenitve predpogodbe

toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile te okoliščine takrat takšne, predpogodba ne veže –
enako kot pri institutu razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

KRAJ IN ČAS SKLENITVE POGODBE

Kraj sklenitve pogodbe: kraj sklenitve pogodbe je tisti kraj, v katerem je imel ponudnik svoj sedež oziroma
prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo  dispozitivnost pravnih pravil o kraju sklenitve (stranki lahko
sami drugače določita kraj sklenitve pogodbe).

Čas sklenitve pogodbe: pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme (prejemna/recepcijska teorija = za
trenutek sklenitve ni potrebno, da se ponudnik seznani z izjavo naslovnika, da ponudbo sprejema; sklenjena
je že takrat, ko ponudnik izjavo prejme, ko ima zgolj možnost, da se seznani z izjavo) izjavo naslovnika, da
ponudbo sprejema.

Kraj in čas sklenitve pogodbe sta pomembna za določitev pristojnega prava in v zvezi s štetjem rokov.

5. KRŠITEV POGODBE, SANKCIJE IN VPLIVI SPREMENJENIH OKOLIČIN NA POGODBENO RAZMERJE

KRŠITEV POGODBE IN SANKCIJE

Pogoji za uveljavljanje sankcij za primer kršitve pogodbe so v mednarodnih pravilih bistveno drugačni.

Pogoji za uveljavljanje sankcij so odvisni od pravne narave oziroma vrste kršitve. Narava kršitve pa vsaj
načelno ne pogojuje vrste možne sankcije (primer: odstop od pogodbe je možen v primeri neizpolnitve in v
primeru izpolnitve s stvarnimi napakami, pogoji za njeno uveljavitev pa so v obeh primerih različni).

Kršitve pogodbenih obveznosti uvrstimo ali v neizpolnitev ali pa v nepravilno izpolnitev.

Neizpolnitev pogodbe. Za neizpolnitev gre takrat, kadar dolžnik ne stori ničesar, v smeri izpolnitve svoje
pogodbene obveznosti (na primer prodajalec ne dobavi blaga) ali pa takrat, ko pogodbena stranka
pogodbeno obveznost izpolnjuje, ampak je ta izpolnitev brez pomena za nasprotno stranko – slednje je
aliud (kot primer neizpolnitve). V primeru neizpolnitve lahko stranka od pogodbe odstopi, torej uveljavlja
razvezo pogodbe in odškodnino; lahko pa vztraja pri izpolnitvi (ob tem pa zahteva odškodnino zaradi
zamude pri izpolnitvi). Odstop od pogodbe oziroma razveza je odvisna od tega, ali je bil rok za izpolnitev
bistvena sestavine – fiksna pogodba (pogodba je s potekom roka avtomatično razvezana; lahko pa upnik
obvesti dolžnika, da še naprej vztraja pri izpolnitvi) ali nebistvena sestavina (pogoj za razvezo je, da upnik
določi dolžniku dodatni primerni rok za izpolnitev, če pa tudi v tem roku pogodba ni izpolnjena, je
razvezana; lahko pa upnik opomni dolžnika, da je rok potekel, da pa še naprej vztraja pri izpolnitvi). Razveza
oziroma odstop od pogodbe je možen tudi ob pasivnosti upnika. Pomembno je, da gre za neizpolnitev
glavne in ne katerekoli obveznosti pogodbe. Ob neizpolnitvi lahko stranka poleg razveze (stranka, ki
pogodbene obveznosti ne izpolni, se ji ne more izogniti) uveljavlja tudi odškodnino zaradi neizpolnitve
(izpolnjene morajo biti splošne predpostavke za uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti;
stranka, ki pogodbene obveznosti ne izpolni, se lahko razbremeni odškodninske odgovornosti – npr.
neizpolnitev so povzročile okoliščine, ki se jim ni mogla izogniti).

Nepravilna izpolnitev. Za nepravilno izpolnitev gre, kadar stranka pogodbeno obveznost izpolni, vendar ima
ta izpolnitev napake oziroma pomanjkljivosti.
Oblike nepravilne izpolnitve so:
o izpolnitev z zamudo (= izpolnitev je opravljena, toda po roku; možnost uveljavljanja odškodninske
sankcije po splošnih pogoji za poslovno odškodninsko obveznost),
o izpolnitev s stvarnimi napakami (= izpolnitev ima napake v kvaliteti oziroma dejanskih lastnosti:
napaka v kvaliteti, barvi …; možnost uveljavljanja smiselno enakih zahtevkov kot v primeru
neizpolnitve (zahtevek na izpolnitev, znižanje plačila, odstop od pogodbe oz. uveljavitev
prenehanja pogodbe, odškodnina), le da so zanje določeni drugačni, strožji pogoji – upnik mora
napako grajati oziroma modificirati v zelo kratkem času; upnik lahko uveljavlja tudi povrnitev
škode (povrnitev škode zaradi zaupanja – pogoj je izpolnitev pogojev za uveljavljanje jamčevalnih
sankcij (grajanje v rok) in refleksna škoda – pogoj ni izpolnitev pogojev za uveljavljanje
jamčevalnih sankcij (grajanje v rok)); razen v primeru odškodnine se dolžnik ne more razbremeniti
svoje obveznosti glede zahtevkov),
o izpolnitev s pravnimi napakami (= predmet izpolnitve nima dogovorjenih pravnih lastnosti: na
dobavljenem blagu po prodajni pogodbi tretji uveljavlja lastninsko pravico; tudi po izpolnitvi s
pravnimi napakami so mogoči enaki zahtevki (zahtevek za izpolnitev, odstop od pogodbe,
odškodnina); obvestilo v roku, za razliko pri stvarnih napakah, ni predpostavka, določen pa je
enoletni prekluzivni rok),
o delna izpolnitev (= izpolnjen je del obveznosti, del izpolnitve ima napake, količinske napake;
pomembni sta vprašanju ali se sankcije uveljavljajo le zoper manjkajoči del ali pa sme upnik
sankcije uveljavljati zoper celoto in po katerih pravilih se sankcije uveljavljajo; načeloma upnik ni
dolžan sprejeti delne izpolnitve in lahko uveljavlja sankcije zoper celoto, razen v primeru izjem: če
to izhaja iz narave obveznosti, pri denarnih obveznosti (razen če ima poseben interes, da
odkloni), pri prodajni pogodbi (razen če ima poseben interes, da odkloni); upnik mora glede
pogojev za uveljavljanje sankcij upoštevati, za kakšno napako gre pri neizpolnjenem delu; delna
izpolnitev – izpolnitev dela in neizpolnjen del (ali del z napakami) nista celota – v teh primerih se
sankcije uveljavljajo je zoper del pogodbenih obveznosti; delna izpolnitev – primeri, ko izpolnitev
dela in neizpolnjen del pomenita celoto – upnik sme takrat, ko izpolnitev dela ali neizpolnjen del
pomenita celoto, odstopiti od celotne pogodbe; grajati je treba tudi količinske napake).

Institut garancije za brezhibno delovanje omogoča zahtevek za popravilo in zamenjavo, znižanje kupnine,
odstop od pogodbe in odškodnino.
IZKLJUČITEV ODGOVORNOSTI

Sankcije za primer kršitve pogodbe določajo že zakonska pravna pravila, stranke pa lahko ob sklenitvi
pogodbe sankcioniranje oziroma nesankcioniranje uredijo drugače (pod pogojem, da je neko vprašanje
urejeno z dispozitivnimi pravili).

Pri odstopu od pogodbe, pri znižanju kupnine, popravilu stvari, dogovorjeni izpolnitvi, pri zamudnih
obrestih po OZ dolžnik (kršitelj) ne more uveljavljati razbremenilnih (ekskulpacijskih) razlogov, kar pa lahko
uveljavlja pri odškodninski sankciji.

Pravila OZ o jamčevalnih sankcijah so dispozitivne narave. Omejitev in izključitev odgovornosti za stvarne

napake pa ne velja, če je prodajalec pri izključitvi odgovornosti za stvarne napake ravnal nepošteno. Pri
pogodbenih posegih v odškodninsko sankcijo je avtonomija strank bolj omejena. Odškodnina se lahko
uveljavlja za vsako kršitev pogodbe, če so izpolnjene predpostavke za poslovno odškodninsko
odgovornost. Stranke lahko le omejeno posežejo v zakonska pravila o odškodninski odgovornosti za kršitev
pogodbe (npr. izključijo lahko odgovornost dolžnika le za majhno malomarnost). V posebno pomoč
poslovni praksi so posamezne klavzule o višji sili, med njimi tudi klavzula o višji sili, ki jo je pripravila
Mednarodna trgovinska zbornica iz Pariza  konkretizacija ekskulpacijskih razlogov in obveznosti strank.
Bistvo klavzule o višji sili je opredeliti in konkretizirati primere, ko je stranka oproščena sankcij za kršitev
pogodbenih obveznosti (ne zgolj odškodninske odgovornosti) – kumulativno izpolnjeni pogoji: 1. do kršitve
pogodbene obveznosti je prišlo zaradi ovire, ki ni pod razumnim nadzorom stranke, 2. kljub potrebni
razumnosti v času sklenitve pogodbe stranka ovire ni mogla predvideti, 3. kljub potrebni razumnosti se
stranka ni mogla izogniti posledicam ali teh posledic preprečiti.

6. PLAČILA IN INSTITUTI ZA ZAVAROVANJE POGODBENIH OBVEZNOSTI

VLOGA INSTITUTOV ZA UTRDITEV IN ZAVAROVANJE POGODBENIH OBVEZNOSTI

Pravni red za sklenjeno pogodbo zagotavlja pravno varstvo  kršitve pogodbenih obveznosti so
sankcionirane (najpomembnejši sankciji sta razveza (razdor) pogodbe in odškodnina). Del institutov, namen
katerih je utrditev in zavarovanje pogodbenih obveznosti, izrecno urejajo zakonska pravna pravila
(pogodbeno kazen, aro, poroštvo …). Ti instituti za konkretno pogodbeno razmerje veljajo le, če jih stranki
vključita v pogodbo. Nekateri instituti so namenjeni plačilnim obveznostim oziroma izpolnitvi denarnih
obveznosti, del zavarovanju nedenarnih obveznosti, nekateri pa denarnim in nedenarnim obveznostim.

Obligacijskopravna in stvarnopravna zavarovanja. Obligacijskopravna (tudi osebna, personalna) zavarovanja

ustvarjajo učinke med strankami, ne pa tudi proti tretjim. Stvarnopravna zavarovanja oblikujejo
stvarnopravne pravice, ki po svoji naravi učinkujejo proti vsem oziroma absolutno. Vsa zavarovanja,
predstavljena v poglavju, so obligacijskopravne narave.

Akcesorna in neakcesorna (abstraktna) zavarovanja. Akcesorna narava zavarovanja pomeni, da zavarovanje

deli usodo temeljnega posla oziroma obveznosti iz temeljnega posla, ki je s tem sredstvom zavarovana
(primer: poroštvo, pogodbena kazen, ara)  če je temeljni posel neveljaven, je neveljaven tudi dogovor o
zavarovanju. Akcesornost je določena v korist dolžnika. Neakcesorno ali abstraktno zavarovanje pa pomeni,
da sredstvo zavarovanja ni pravno odvisno od temeljnega posla  abstraktno zavarovanje je veljavno,
četudi je temeljni posel neveljaven. Abstraktno zavarovanje se realizira pod lastnimi pogoji, zato ob
realizaviji abstraktnega zavarovanja niso mogoči ugovori iz temeljnega posla. Abstraktno zavarovanje
bremeni dolžnika. V splošnem pogodbenem pravu je akcesornost (kavzalnost) pravnih poslov pravilo,
abstraktnost pa izjema.
PLAČILNI INSTRUMENTI

Če se stranki ne dogovorita o roku plačila, če zakon ne določa drugače ali če iz narave posla ne izhaja kaj
drugega, velja pravilo o sočasni izpolnitvi pogodbenih obveznosti – takrat, ko jo izpolni ali jo je pripravljena
izpolniti ena stranka, mora svojo obveznosti izpolniti tudi druga stranka. Postavi se vprašanje, katera je tista
stranka, ki mora obveznost, kljub pravilu o sočasni izpolnitvi, izpolniti prva  navadno je to tista stranka, ki
je obvezana k tipičnemu izpolnitvenemu ravnanju. Pravilo o sočasni izpolnitvi varuje obe stranki, vendar je
manj varovana tista stranka, ki mora obveznost izpolniti prej.
Prenumerandni in postnumerandni posel sta izjemi od pravila o sočasni izpolnitvi. Prenumerandni posel je
tisti, pri katerem obveznost plačila zapade pred obveznostjo tipičnega izpolnitvenega ravnanja (primer:
avans). Postnumerandni posel pa je tisti, pri katerem obveznost plačila zapade določen čas po izpolnitvi
tipičnega izpolnitvenega ravnanja.

Načini plačila, sankcije ob neplačilu. Če se stranki ne dogovorita o načinu plačila, je treba upoštevati, da je
denarna obveznost prinosnina, kar omogoča dolžniku, da uporabi katerikoli način plačila, ki upniku
omogoča razpolaganje z določeno vsoto denarja (najpogosteje: gotovinsko plačilo in plačilo prek banke ali
druge organizacije; tudi ček, menica, dokumentarni akreditiv, dokumentarni inakso; plačilna kartica). V
primeru neplačila lahko nasprotna stranka zahteva izpolnitev obveznosti in zamudne obresti ali pa odstopi
od pogodbe in uveljavlja odškodnino. V primeru neplačila ima nasprotna stranka tudi ugovor neizpolnjene
pogodbe (ugovor daje stranki pravico, da tudi sama ne izpolni svoje obveznosti – npr. dobave blaga).
Klavzula dobava blaga na odprt račun pomeni, da kupec ni dolžan zagotoviti posebnih plačilnih
instrumentov in da prodajalec nosi tveganje, da kupec po dobavi blaga ne bo plačal kupnine.

POGODBENA KAZEN

Z dogovorom o pogodbeni kazni se stranka zaveže, da bo v primeru kršitve svoje pogodbene obveznosti
nasprotni stranki plačala določen denarni znesek ali ji preskrbela kakšno drugo premoženjsko korist.
Pogodbeno kazen je mogoče uveljavljati le, če sta se stranki zanjo dogovorili. Bistvena razlika med
odškodnino (kot zakonsko določeno sankcijo) in pogodbeno kaznijo (kot pogodbeno določeno sankcijo) je
v tem, da se odškodnina lahko uveljavlja le, če nastane škoda, pogodbeno kazen pa je mogoče uveljavljati
ne glede na nastalo škodo.

Značilnosti pogodbene kazni. Akcesornost = če temeljni posel ni veljavno sklenjen, ni veljaven niti dogovor o
plačilu pogodbene kazni. Pogodbena stranka, ki krši pogodbeno obveznost, ni zavezana k plačilu
pogodbene kazni, če za kršitev ne odgovarja (dokazati mora, da so bili vzroki kršitve zunaj njegove sfere
delovanja). Tudi zaradi akcesornosti ima pogodbena kazen naravo stranske terjatve. Obličnost = le če je za
temelji posel predpisana oblika, mora biti tudi pogodbena kazen v predpisani obliki.

Pogodbene kršitve, za katere je mogoč dogovor o pogodbeni kazni. OZ podrobneje ureja le pogodbeno
kazen za primer zamude in pogodbeno kazen za primer neizpolnitve, stranki pa se lahko dogovorita tudi o
pogodbeni kazni za druge kršitve pogodbenih obveznosti (npr. za dobavo blaga s stvarnimi napakami).
Pogodbeno kazen je mogoče dogovoriti le za nedenarne terjatve, pri denarnih terjatvah pa je mogoč
dogovor o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti.
Pogodbena kazen za primer zamude. Če se stranki ne dogovorita, katero pogodbeno kršitev sankcionira
pogodbena kazen, se domneva da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude. Upnik si v primeru
zamude pridrži pravico do uveljavljanja pogodbene kazni pod pogojem, da je po sprejemu izpolnitve
nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Dogovor o pogodbeni kazni za
primer zamude upniku ne preprečuje, da bi v primeru zamude uveljavil razvezo pogodbe. Če pride do
razveze pogodbe, upnik seveda ne more uveljavljati pogodbene kazni (razen, če je bila dogovorjena tudi
pogodbena kazen za neizpolnitev), ampak sankcije po pravilih o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve.
Pogodbena kazen za primer neizpolnitve. Upnik lahko izbira med dvema možnostima: 1. uveljavlja razvezo
pogodbe zaradi neizpolnitve in izplačilo pogodbene kazni, 2. vztraja pri izpolnitvi pogodbe in uveljavlja
sankcije zaradi zamude. Dolžnik nima pravice, da bi s plačilom pogodbene kazni dosegel odstop od
pogodbe.

Višina pogodbene kazni. Pogodbena kazen ne sme biti pretirano visoka, sicer jo sme sodišče na dolžnikovo
zahtevo znižati.

Pogodbena kazen in primerjalno pravo. Pogodbena kazen oz. takšen dogovor je dovoljena, če njen znesek
pomeni oceno pričakovane škode zaradi morebitne kršitve pogodbe (pavšalna odškodnina), če pa se
stranki dogovorita o plačilu določenega zneska zato, da bi ta znesek stranki zgolj grozil oziroma pritiskal
nanjo da pogodbe ne krši (kaznovalni pomen), dogovor ni veljaven.

ARA, ODSTOPNINA, VARŠČINA

Ara. Ara je določen znesek denarja ali določena količina drugih nadomestnih stvari, ki ga ena stranka izroči
drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena. Ara je realni kontrakt  pogodba je sklenjena šele takrat, ko je
ara dana (v primeru, da je ara dogovorjena). Ara se izroči ob sklenitvi pogodbe, predstavlja pa delno
izpolnitev pogodbenih obveznosti. Ara je institut za utrditev obveznosti. V poslovni praksi aro najpogosteje
izroči kupec prodajalcu. Med strankama mora biti izkazano soglasje, da gre za aro, sicer se razmerje ne
podredi pod pravila o ari. Pravilo o ari kot odstopnina = stranki se lahko dogovorita, da je pogodba sklenjena
šele takrat, kadar se izroči ara, obenem pa določita, da sme vsaka stranka odstopiti od pogodbe s tem, da
aro prepusti nasprotni stranki oziroma vrne dvojno aro. Pri ari ima ob neizpolnitvi pogodbenih obveznosti
pravico izbire pogodbi zvesta stranka. Pretirano visoko aro sme sodišče na zahtevo zainteresirane stranke
zmanjšati. Če je za neizpolnitev odgovorna stranka, ki je dala aro, ima nasprotna stranka pravico izbire med
naslednjimi možnostmi: 1. lahko zahteva izpolnitev pogodbe in odškodnino zaradi zamude pri izpolnitvi ter
aro vrne, 2. obdrži prejeto aro, pogodba se šteje za razvezano, 3. uveljavlja odškodnino zaradi razveze
pogodbe ter aro vrne. Če je za neizpolnitev odgovorna stranka, ki je aro prejela, ima nasprotna stranka
pravico, da izbira med naslednjimi možnostmi: 1. lahko zahteva izpolnitev pogodbe in odškodnino zaradi
zamude pri izpolnitvi ter vrnitev are, 2. vrnitev dvojne are, pogodba se šteje za razvezano, 3. uveljavlja
odškodnino zaradi razveze pogodbe in vrnitev are. Dogovor o ari je akcesoren glede na temeljni posel  če
temeljni posel ni veljavno sklenjen, a je bila kljub temu dana ara, jo mora stranka vrniti. V primeru
neizpolnitve pogodbene obveznosti je stranka do are upravičena le, če nasprotna stranka odgovarja za
neizpolnitev pogodbe.

Odstopnina. Na podlagi dogovora o odstopnini ima ena stranka ali vsak od njiju pravico odstopiti od
pogodbe  odstopnina rahlja pogodbene obveznosti. Izjava o odstopu učinkuje le, če je hkrati z izjavo dana
tudi odstopnina, to je določen znesek denarja ali druga premoženjska korist. Pri sporazumnem odstopu od
pogodbe zadošča zgolj izjava, pri odstopnini pa mora biti skupaj z izjavo dan dogovorjen znesek ali druga
premoženjska korist. Pogodbeno razmerje lahko preneha s soglasnim dogovorom obeh strank, na podlagi
izjave volje ene stranke pa preneha le, če so izpolnjeni posebni oziroma izjemni zakonski pogoji.

Varščina. OZ varščine izrecno ne ureja, zasledimo pa jo v poslovni praksi. Varščina je najpogosteje denarni
znesek, lahko pa je tudi stvar. Varščina, ki ima naravo pogodbene kazni, omogoča, da upnik obdrži prejeti
znesek ne glede na nastalo škodo. Varščina se tako izroči vnaprej – pred morebitno kršitvijo pogodbenih
obveznosti ali kot pogoj za pridobitev določenega upravičenja. Gre za varstvo upnika, saj se ob morebitni
kršitvi pogodbenih obveznosti poplača iz zneska oziroma stvari, ki jo že ima pri sebi, če pa ne pride do
kršitve pogodbenih obveznosti, se denarni znesek ali določena stvar vrne.

POROŠTVO

Poroštvo (fideiussio) je osebno ali personalno sredstvo za zavarovanje dolžnikovih obveznosti. Porok je
oseba, ki se zaveže določeni osebi (tujemu upniku), da ji bo izpolnila obveznost, če ji obveznosti ne bo
izpolnil njen dolžnik. Upnik ima dva dolžnika – glavnega dolžnika in poroka. Poroštvena pogodba se lahko
sklene pred, hkrati ali po nastanku dolžnikove obveznosti do upnika. Poroštvo brez obveznosti ne more
obstajati, samo poroštveno pogodbo pa skleneta porok in upnik.

Značilnosti poroštva. Akcesornost – poroštvena pogodba je veljavna, če je veljavna tudi temeljna

obveznost. Poroštvena obveznost v zvezi z nastankom in obstojem deli usodo glavne obveznosti.
Akcesornost povzroča, da lahko porok uveljavlja vse ugovore iz temeljnega posla, prav tako pa lahko
ugovarja izpolnitev obveznosti. Porok bo tako zavračal izplačilo, vse dokler ne bo izkazana dolžnikova
odgovornost za izpolnitev obveznosti  funkcija poroštva je predvsem v varstvu pred neplačevitostjo
glavnega dolžnika.
Enostransko obligacijsko razmerje. Izpolnite je zavezan opraviti samo porok, upnik pa ima pravico to
izpolnitev terjati, sam pa nasproti poroku ni zavezan k izpolnitvi.
Neodplačnost. Porokova obveznost je veljavna tudi če v zameno ne dobi plačila (ponavadi v praksi).
Nepreklicnost. Poroštvo ni mogoče preklicati z enostransko izjavo volje, temveč je potrebno soglasje volj
obeh pogodbenih strank.
Subsidiarno in solidarno poroštvo. Subsidiarno: upnik mora najprej terjati glavnega dolžnika in šele, če ta
obveznosti ne izpolni, sme terjati poroka; v nasprotnem primeru ima porok ugovor vrstnega reda. Solidarno
poroštvo: upnik ob dospelosti lahko terja izpolnitev od glavnega dolžnika ali od poroka ali pa od obeh –
porok odgovarja kot porok in plačnik. V dvomu naj bo poroštvo subsidiarne narave. Poroštvo pa ni
subsidiarne narave: če se stranki dogovorita, da je poroštvo solidarno; če gre za obveznost iz gospodarske
pogodbe in se stranki ne dogovorita za subsidiarno poroštvo.
Obličnost. Izjava poroka mora biti dana v pisni obliki, upnik pa lahko poda izjavi volje za sklenitev
poroštvene pogodbe tudi ustno.

Predmet poroštva. Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino.
Poroštvo za pogojno obveznost. Poroštvo je mogoče prevzeti za glavno obveznost, nastanek katere je
odvisen od izpolnitve odložnega ali razveznega pogoja.
Poroštvo pod pogojem. Porok se v poroštveni pogodbi zaveže, da jamči za izpolnitev glavnega dolžnika,
toda le, če bo ob dospelosti dolžnikove obveznosti izpolnjen določen pogoj. Če se pogoj ne izpolni,
poroštvo preneha.
Poroštvo za bodočo obveznost. Mogoče je prevzeti poroštvo za določeno bodočo obveznost (bodoča
obveznost glavnega dolžnika mora biti določena, saj sicer predmet poroštva ni določen). Tako poroštvo je
nepreklicno samo, če je določen rok, v katerem naj bi obveznost glavnega dolžnika nastala. Če rok ni
določen, se sme dano poroštvo za bodočo obveznost preklicati.
Poroštvo za poroštvo, podporoštvo. Podporok ne jamči za glavnega dolžnika, ampak za poroka. Podporok
sklene poroštveno pogodbo z upnikom.
Poroštvo za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika do poroka. Porok zavaruje svojo bodočo obveznost do
glavnega dolžnika. Predmet poroštva je tako bodoča obveznost (nastane šele takrat, ko obveznost
namesto dolžnika izpolni porok) glavnega dolžnika do poroka.

Vsebina in obseg porokove obveznosti. Vsebina obveznosti glavnega dolžnika in vsebina obveznosti poroka
nista nujno enaki (če je tako izrecno določeno v poroštveni pogodbi ali če to izhaja iz okoliščin posla). Razen
pri denarnih terjatvah je očitno, da porok ni vedno sposoben izpolniti enake obveznosti kot glavni dolžnik.
Stranki poroštvene pogodbe se lahko izrecno dogovorita o drugačni vsebini porokove obveznosti, lahko pa
drugačna vsebina porokove obveznosti izhaja iz okoliščin posla. Porokova obveznost ne more biti večja od
obveznosti glavnega dolžnika, lahko pa se zaveže k manjši oziroma lažji obveznosti, kot je obveznost
glavnega dolžnika.

Razmerja pri poroštvu.

Razmerje med porokom in glavnim dolžnikom. Porok želi pomagati dolžniku (lahko odplačno ali
neodplačno). Tudi če je med porokom in glavnim dolžnikom dogovorjeno nadomestilo ali kakšna korist za
prevzem poroštva, a se ne uresniči, to ne vpliva na veljavnost poroštvene pogodbe. Razmerje poroštvene
pogodbe (razmerje med porokom in upnikom) je neodvisno oziroma abstraktno glede na razmerje med
porokom in glavnim dolžnikom. Porok, ki je poravnal upnikovo terjatev, pridobi terjatev do dolžnika. Porok
lahko uveljavlja regresno pravico, toda le takrat, ko je zoper upnikov zahtevek za izpolnitev obveznosti
glavnega dolžnika uveljavljal vse tiste ugovore, iz temeljnega posla, ki jih je smel oziroma mogel uveljavljati
glavni dolžnik sam.
Razmerje med porokom in upnikom. Poleg ugovorov, ki jih ima dolžnik sam (ugovori iz temeljnega posla in
ugovor pobotanja), zakon poroku priznava tudi nekatere osebne dogovore, ki jih glavni dolžnik nima (npr.
neveljavnost poroštvene pogodb ali ugovor vrstnega reda v primeru subsidiarnega poroštva). V primeru, ko
glavni dolžnik ob dospelosti ne izpolni svoje obveznosti, pa mora upnik to notificirati poroku. Zamuda
glavnega dolžnika vpliva na porokovo obveznost. Posledica zamude pri izpolnitvi obveznosti je
odškodninska odgovornost dolžnika in zato tudi povečana obveznost poroka.

DEL CREDERE ZAVAROVANJE

Pri institutu del credere zavarovanje oziroma del credere odgovornost gre za pogodbeni prevzem posebnih
obveznosti – obveznosti, ki sicer niso tipične oziroma so atipične za določena pravna razmerja. Bistvenih
razlik med del credere odgovornostjo agenta in poroštvom ni. Razlika je, da je pri poroštvu porokova zaveza
primarno ista kot zaveza glavnega dolžnika. Pri del credere pa je obveznost agenta lahko enaka kot
obveznost dolžnika ali pa nadomestne narave.

MENICA

Menica je individualni vrednostni papir, ki vsebuje obveznost izdajatelja menice in morebitnih drugih
meničnih zavezancev, da bo meničnemu upniku izplačan določen denarni znesek po pravilih meničnega
prava. Z menic trasant pozove trasata, da plača remitentu določen denarni znesek. Prednost menične
terjatve je, da sta njen prenos in uveljavitev enostavnejša oziroma učinkovitejša. V sodobnem prometu
menica služi kot sredstvo zavarovanja (menično terjatev je lažje izterjati in ker je k plačilu določene menične
terjatve zavezanih več oseb), kreditno sredstvo (z izdajo menice se menični zavezanec sicer zaveže k plačilu
določenega zneska, toda k plačilu je zavezan ob dospelosti menice, do dospelosti menice pa menični
zavezanec »kreditira« meničnega upnika) in plačilno sredstvo (kadar je izdana zaradi plačila blaga ali
storitve). Menični obrazci (menične golice) vsebujejo nekatere menične sestavine, za preostale menične
sestavine pa so nakazane rubrike; menične obrazce imajo pripravljene predvsem banke in finančne
organizacije. Menični obrazec sestavljata talon in menični del. Če na menici oziroma hrbtni strani zmanjka
prostora za zapis meničnih opravil, se na menico pripne podaljšek ali alonža.

Viri meničnega prava. V Sloveniji menico ureja Zakon o menici (po Ženevski menični konvenciji  unifikacija
meničnega prava v Evropi) in OZ. Konvencija ZN o trasirani in lastni menici pa skuša doseči poenotenje v
svetovnem obsegu.

Značilnosti menice. Menica je (popoln) vrednostni papir: menična obveznost ne more nastati, se prenašati
ali uveljavljati brez pisnega izkaza – listine; pisna oblika tako ni pogoj zgolj za nastanek menične obveznosti,
ampak tudi za veljaven prenos in uveljavljanje menične obveznosti. Menica je obligacijski vrednostni papir:
vsebuje terjatev (obligacijo), ki se vedno glasi le na denarni znesek. Menica je vrednostni papir po odredbi:
je ordrski vrednostni papir; to pomeni, da lahko pravice iz menice uveljavlja le oseba, ki jo določi remitent.
Menica je prezentacijski vrednostni papir: menični dolžnik je zavezan k izpolnitvi svoje obveznosti le, če mu
upnik predloži menico; menični dolg je iskovina (= upnik mora poiskati meničnega dolžnika in ga pozvati k
plačilu. Menična obveznost je abstraktne narave: iz menice ni razviden temeljni posel, zaradi katerega je
menica izdana ali dana; pri uveljavljanju menične terjatve tudi niso mogoči ugovori iz temeljnega posla;
abstraktnost menične obveznosti velja načelno, ne pa absolutno; abstraktnost zaradi kroženja menica.
Menica je individualni vrednostni papir: izda se v zvezi z določenim temeljnim poslom, njena vsebina je
individualno določena.

Načela meničnega poslovanja. Argumenti razlage meničnega prava so bistveno drugačni kot v splošnem
pogodbenem pravu. Načelo pisnosti – formalnosti: menica ima pravno naravo menice samo, če je izdana v
zakonsko predpisani obliki. Načelo inkorporacije: ni menične obveznosti brez listine oziroma menična
terjatev se ne more uveljavljati brez menice – listine (izjema je amortizacija menice: kadar se menica izgubi,
uniči ipd. se lahko v posebnem sodnem postopku razglasi za neveljavno, imetnik prejšnje menice pa lahko
uveljavlja menično terjatev na podlagi odločbe o amortizaciji menice). Načelo fiksne menične obveznosti:
vsebina menične obveznosti je takšna, kot je razvidna iz meničnega pisma oziroma menične listine. Načelo
menične strogosti: strogost v formalnem (postopkovnem) pomenu: proti meničnemu upniku – določena
opravila so pogoj, da lahko uveljavlja menično terjatev, proti meničnemu dolžniku – postopek uveljavljanja
terjatve je enostaven in hiter; strogost v materialnem pomenu: menična terjatev je načeloma abstraktne
narave, kar dolžniku onemogoča, da uveljavlja ugovore iz temeljnega posla. Načelo solidarnosti in
neposrednosti: vsi menični zavezanci odgovarjajo za menično obveznost solidarno; po protestu je možno
uveljavljati terjatev od kateregakoli meničnega zavezanca, od vsakega meničnega dolžnika pa se lahko
neposredno izterja celoten menični dolg. Načelo samostojnosti: obveznost posameznega meničnega
zavezanca, ki je neodvisna od veljavnosti preostalih meničnih zavezancev, čeprav so vsi zavezanci iz iste
menice (vsak podpis na menici ustvarja samostojno menično obveznost). Načelo abstraknosti: menični
dolžnik zoper meničnega upnika ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla, razen če sta menični
dolžnik in menični upnik hkrati stranki iz temeljnega posla.

Bistvene menične sestavine. Le zapis, ki vsebuje vse bistvene menične sestavine je menica. Menica ima
lahko poleg bistvenih tudi nebistvene sestavine. Bistvene menične sestavine: označba menice (navedba
besede »menica« v samem besedilu, v jeziku, v katerem je menica sestavljena; samo v naslovu ne zadošča),
nepogojni poziv, naj se plača določena vsota denarja (ponavadi naveden z besedo »plačajte« ali podobno;
navedba pogoja povzroči neveljavnost menice), ime trasanta (izdajatelja; desni spodnji kot; lastnoročen
podpis; pravna oseba: žig), ime trasata (ime in priimek oziroma ime pravne osebe, ki jo izdajatelj pozove k
plačilu), ime remitenta (menični upnik, ki se mu plača menična obveznost oz. oseba, ki odredi, komu se
plača menična obveznost), navedba dospelosti – koledarska menica, dospelost na vpogled, dospelost na
določen čas po vpogledu, dospelost na določen čas po dnevu izdaje (če na menici ni označeno se šteje za
menico na vpogled), kraj, kjer je treba plačati menično obveznost (če na menici ni zapisan se šteje, da je kraj
plačila kraj, ki je naveden poleg trasatovega imena), dan in kraj izdaje menice (če na menici nista zapisana se
šteje, da se za izdajo menice šteje kraj, ki je zapisan poleg trasantovega podpisa.

Dospelost menice. Koledarska menica (dnevnica, dato menica): kot dospelost se navede točno določen
datum npr. 30. 1. 2008. Menica, dospela na vpogled (vpoglednica, vista menica): plačati se mora, kakor hitro
se predloži (menični upnik pa jo mora predložiti v enem letu od izdaje). Menica vpoglednica (a vista
menica): dospelost se izračuna po dnevu akcepta ali protesta npr. dospelost tri mesece a vista – menica
dospe tri mesece po dnevu, ko je akceptirana. Menica oddnevnica (a dato menica): dospelost se izračuna po
dnevu izdaje menice npr. dva meseca a dato – menica izdana 30. 1. 2007, dospe 30. 3. 2007.

Druge menične sestavine. Nebistvene sestavine: navedba intervenienta (namen je preprečitev regresa
menice (regres omogoča, da menični upnik uveljavlja menično terjatev nasproti regresnim meničnim
dolžnikom); če je na menici naveden intervenient, pomeni, da v sili pozove k akceptu oziroma plačilu njega,
ne pa regresne menične zavezance; pozvana intervencija = v menici je že navedena oseba, ki naj bi v sili
plačalo namesto menične dolžnika; možna pa je tudi prostovoljna intervencija), domicilna klavzula ali
navedba domiciliata (domiciliat je tretja oseba, ki naj bi izpolnila menično obveznost akceptanta, odvisno od
civilnopravnega razmerja med akceptantom in domiciliatom; ponavadi banka, ki sme menično obveznost
akceptanta izpolniti le, če jo za to pooblasti; oseba, ki v menično listino vpiše domiciliata je domiciliant –
ponavadi trasant ali akceptant), valutna klavzula (označuje razmerje med trasantom in remitentom ter
pojasnjuje naravo temeljnega posla, zaradi katerega je bila menica izdana), kritna klavzula (označuje
razmerje med trasantom in trasatom; s to klavzulo trasant trasata obvešča, kdo bo trasatu povrnil izplačano
vsoto – ali mu bo izplačano vsoto povrnil on sam ali pa določena tretja oseba), obvestilna klavzula (z njo
trasant trasata obvešča, da naj ne akceptira menice vse dotlej, dokler mu trasant tega ne naroči),
prezentacijska klavzula (z njo trasant prepove predložitev menice v akcept, prepove predložitev do
določenega roka ali pa določi rok, v katerem mora biti menica predložena), klavzula brez regresa (trasant
odgovarja za akcept menice in za plačilo menice, če pa vpiše to klavzulo, pa trasant ne odgovarja za akcept
menice, torej ni mogoč regres zaradi neakceptiranja; pri trasirani menici se ne more rešiti te odgovornosti;
klavzulo brez regresa pa lahko vpiše tudi indosant – s tem sebe in vse poznejše indosante reši odgovornosti
za akcept in plačilo menice), klavzula o neprenosljivosti in brez protesta.

Trasirana in lastna menica. Pri trasirani menici izdajatelj menice (trasant) pozove drugo osebo (trasata), da
izpolni menično obveznost upniku (remitentu), pri lastni menici pa se izdajatelj sam zaveže, da bo izpolnil
menično obveznost. Lastna menica trasantu omogoča, da izključi svojo odgovornost za plačilo menične
obveznosti.

Akcept menice. Trasat ni menični zavezanec, vse dokler te svoje obveznosti ne sprejme oziroma akceptira.
Akcept menice mora biti označen na menici (podpis trasata kjerkoli na licu menice). Po akceptu menice
postane akceptant glavni menični zavezanec (do akcepta je to trasant). Najprej se mora k plačilu pozvati
glavni menični dolžnik in šele, če ta izplača menico, obveznost preneha tudi za vse menične zavezance.
Akcept menice ni pogoj za veljavnost menice. Če trasat menice ne akceptira je mogoč regres zaradi
neakceptiranja, to je unovčitev pred dospelostjo od preostalih meničnih zavezancev. Če ob dospelosti
akceptanta menice ne plača, pa imetnik uveljavlja regres zaradi neplačila – plačilo od preostalih meničnih
zavezancev.

Indosament ali prenos menice. Menica se lahko prenaša z indosamentom (prenosna funkcija indosamenta).
Indosant je oseba, ki prenaša menično terjatev, oseba na katero se prenaša pa je indosatar. Prvi indosant je
remitent. Indosament se označi na hrbtni strani menične listine. Menični upnik je tisti, ki se izkaže z
nepretrgano verigo indosamentov in ima v rokah menico (legitimacijska funkcija indosamenta). Garancijska
funkcija indosamenta = po indosamentu postane dotedanji menični upnik menični zavezanec ter odgovarja
za akcept in plačilo menice. Z rekta klavzula oziroma klavzulo o neprenosljivosti se lahko prepove prenos
menice z indosamentom (prepove ga lahko že izdajatelj menice ali pa indosant). Menično razmerje med
remitentom in trasantom v zvezi s temeljnim poslom, zaradi katerega je bila menica izdana, ni abstraktne
narave.

Aval in menično poroštvo. Avalist ali menični porok je eden od regresnih meničnih zavezancev; na menici se
označi tako, da se podpiše na menici ali na alonži, ponavadi s pristavkom ob podpisu »kot porok« ali »per
aval«. Če avalist ne navede za koga jamči se šteje, da jamči za trasanta, če pa ni navedena vsota za katero
jamči se šteje, da jamči za vso menično vsoto in ne le za njen del.

Plačilo menice.
Predložitev menice v plačilo (prezentacija menice): menični upnik mora ob dospelosti menice k plačilu
najprej pozvati trasata. Če je trasat menico tudi že akceptiral pa se je s tem obvezal k plačilu. Imetnik menice
k plačilu pozove najprej trasata, četudi ta menice še ni akceptiral. Menični upnik mora pozvati trasata k
plačilu, saj je menično dolg iskovina (menični dolžniki npr. niti ne vedo, kdo je ob dospelosti imetnik
menice). Potem ko akceptant oziroma glavni menični zavezanec menico izplača, preneha tudi obveznost
preostalih (regresnih) meničnih zavezancev.
Regres menice. Namen je doseg izplačila menice od preostalih meničnih zavezancev. Regresni menični
zavezanci postanejo zavezani ob dospelosti, če menica ni plačana, lahko pa že pred dospelostjo, če trasat
menice noče akceptirati.
Regres zaradi neakceptiranja. Če trasat akcept menice odkloni, lahko menični upnik uveljavlja regres –
plačilo menice, četudi menica še ni dospela. V tem primeru menično terjatev uveljavlja od meničnih
zavezancev, pogoj pa je, da menico protestira.
Regres zaradi neplačila. Če trasat ob dospelosti odklanja plačilo, se izplačilo – regres prav tako uveljavlja od
regresnih meničnih zavezancev. Pogoj je protest menice. Regresna pravica se lahko uveljavlja od
kateregakoli meničnega zavezanca. Regresni menični zavezanec po izplačilu lahko uveljavlja regres od vseh
ostalih meničnih zavezancev, ki so obveznost sprejeli pred njim in od glavnega meničnega zavezanca.
Protest menice. Namen protesta je, da se z javno listino potrdi, da je trasat odklonil akcept menice (protest
se lahko opravi do dospelosti) ali da je odklonil plačilo menice (protest se lahko opravi v enem od obeh
delavnikov, ki sledita dnevu plačila). Opravljeni protest potrjuje, da je upravičenec pri uveljavljanju terjatve
ravnal skrbno. Notar je protestni organ, ki izda protestno listino. Če protest ni opravljen ali ni opravljen v
roku, upnik izgubi pravico do meničnega regresa (ni regresa brez protesta). Takšna menica je prejudicirana.
Menični upnik lahko menično terjatev uveljavlja le od glavnega meničnega dolžnika. Menice ni treba
protestirati, če je na njej klavzula o neprotestiranju.
Notifikacija o protestu. Menični upnik mora v štirih delovnih dneh o opravljenem protestu obvestiti svojega
indosanta in trasanta. Če tega ne stori je mogoča odškodninska odgovornost. Namen notifikacije regresnih
meničnih zavezancev je, da so seznanjeni s postopkom unovčitve, saj so tudi sami menični zavezanci in
morajo biti pripravljeni na morebiten poziv k plačilu.
Obseg menične obveznosti. Menica se vedno glasi na določen denarni znesek, imetnik menice pa lahko ob
določene pogoju zahteva še zamudne obresti, stroške protesta in nekatere druge stroške.
Eskontiranje menice. Tudi odkup menice, pomeni izplačilo menične terjatve pred dospelostjo. Menični upnik
menico indosira na določeno osebo, v zameno pa mu indosatar izplača določeni znesek.

Menični ugovori. Menični upnik lahko uveljavlja menično terjatev v postopku pred sodiščem, prednost pri
tem pa je, da je krog morebitnih ugovorov meničnih zavezancev ožji, kar preprečuje zavlačevanje postopka.
Menična pravila opredeljujejo ugovore, ki niso dovoljeni. Teorija ugovore razvršča: na ugovore, ki izhajajo iz
same menice, in ugovore, ki se nanašajo na zapis v menici ter glede na samostojnost meničnih pravic.
Objektivni ali materialnopravni ugovori izhajajo iz vsebine same menice (pisno dokazljivi ugovori).
Ugovori, ki se ne nanašajo na zapis v menici. Temeljijo na osebnem razmerju med določenim meničnim
upnikom in meničnim zavezancem ter nasprotujejo abstraktni naravi menične terjatve. Trasant lahko
nasproti remitentu odgovarja, da temeljni posel, zaradi katerega je bila menica izdana, ni bil izpolnjen in da
zato ni dolžan izpolniti menične obveznosti.
Ugovori glede na samostojnost meničnih pravic oziroma glede na to, kdo jih lahko uveljavlja: vsak menični
zavezanec zoper vsakega meničnega upnika (npr. da listina ni menica); posamezni menični zavezanec zoper
vsakega meničnega upnika (npr. da je njegov podpis ponarejen); vsak menični zavezanec zoper
posameznega meničnega upnika (npr. da indosament nanj ni veljaven); posamezni menični zavezanec
zoper posameznega meničnega upnika (npr. ugovor trasanta zoper remitenta, da temeljni posel zaradi
katerega je bila menica izdana, ni bil izpolnjen in da zato ni dolžan izpolniti menične obveznosti).

Zahtevki zaradi neupravičene obogatitve. Menični dolg izpolni določen menični zavezanec, preostali
menični zavezanci pa zaradi tega pridobijo določeno premoženjsko vrednost. Do obogatitve pa lahko pride
tudi zaradi prejudicirane menice. Zato je mogoče uveljavljati obogatitvene zahtevke, seveda pod pogoji za
te zahtevke, ki pa so za imetnika menice oziroma upravičenca veliko strožji kot sicer menični pogoji.

Bianco menica. Ne vsebuje vseh bistvenih meničnih sestavin, zato ni podrejena menični pravilom. Gre le za
podpis meničnega zavezanca na meničnem obrazcu. Bianco menica je tako menica v nastajanju. Dolžnik
izda bianco menico zato, ker še ni fiksno določena njegova obveznost. Bianco menica je za dolžnika
tveganje, saj obstaja možnost, da upnik ne bo izpolnil meničnega obrazca tako, kot ga je dolžnik pooblastil.
 7. PRODAJNA POGODBA

PRODAJNA POGODBA PO OU IN DUNAJSKI KONVENCIJI

Pogosto sklepanje prodajne pogodbe ustno (neformalno) in uvrščanje prodajne pogodbe med
najpogostejše mednarodne posle je pripeljalo do poenotenja pravil o prodajni pogodbi. V primeru pravnega
razmerja z mednarodnim elementom je podreditev pogodbenega razmerja tujemu pravu (tujemu vsaj za
eno stranko) manj ustrezna rešitev kot podreditev mednarodnim pravilom.

Prva kodifikacija mednarodne prodajne pogodbe je bila dosežena s sprejemom t.i. Haaških zakonom (1964),
ki pa je predvidevala neustrezne rešitve, zato jo je ratificiralo le majhno število držav. Uspešna pa je bila
Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga – Dunajska konvencija (1980), ki jo
je pripravil UNCITRAL. Zastaranje v zvezi z mednarodno prodajo ureja Konvencija o zastaranju na področju
mednarodne prodaje. Za poslovno prakso so koristne tudi vzorčne pogodbe, med njimi tudi vzorec, ki ga je
pripravila Mednarodna trgovinska zbornica – ICC Model International Sale Contract.

OPREDELITEV IN BISTVENE SESTAVINE PRODAJNE POGODBE

S prodajno pogodbo se prodajalec zaveže kupcu, da mu bo izročil stvar tako, da bo ta pridobil lastninsko
pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Prodajna pogodba je nujno odplačne
narave, zanjo pa načelno ni predpisana oblika.

V vseh pravnih redih je bistvena sestavina prodajne pogodbe stvar, cena (kupnina) pa ni vedno določena
kot bistvena sestavina. Stvar (tudi predmet; blago = ožji pojem kot stvar in predmet, gre pa za premičnine,
ki so namenjene plasiranju na trgu): predmet mora biti ob sklenitvi določen ali določljiv (pri individualno
določenem predmetu morajo biti določeni elementi, ki omogočajo individualizacija; vrstne stvari pa so
določene ali določljive, če so določene ali določljive njihova vrsta, količina in kakovost). Cena (kupnina): ni
bistvena sestavina gospodarske pogodbe; stranki lahko določita ceno izrecno ali posredno, vendar je
pogodba sklenjena, tudi če je ne določita. Če stranki ne določita višino kupnine, jo določajo zakonska
pravila: če stranki kupnine ne določita ali pa ni določljiva na podlagi izjav in ravnanj ob sklenitvi pogodbe,
mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če tega kriterija
ni mogoče uporabiti, je kupec dolžan plačati primerno kupnino (ta se določi po stanju na dan sklenitve
pogodbe, v primeru spora med strankama pa jo določi sodišče).

IZPOLNITEV PRODAJNE POGODBE

Obveznosti prodajalca.
Izročitev – dobava blaga. Poglavitna dolžnost prodajalca po prodajni pogodbi je izročitev (oziroma dobava)
dogovorjenega blaga, na način, v kraju in ob času, ki so prav tako določeni z pogodbo oziroma kot izhaja iz
zakonskih pravil. Razlika med izročitvijo in dobavo: izročitev = stvarnopravna izročitev – pridobitev
lastninske pravice; dobava = obligacijskopravna – prevzem stvari, blaga v posest (pogosteje v gospodarsko
prodajni pogodbi). Torej je obveznost prodajalca, da opravi vsa tista dejanja, ki jih mora prodajalec opraviti
po pogodbi in naravi posla, da bi kupec lahko prevzel blago. Stranke se v zvezi z dobavo blaga pogosto
sklicujejo na trgovinske klavzule (npr. Incoterms).
Kraj izročitve. Je kraj, v katerem mora prodajalec omogočit kupcu prevzem blaga. Če se stranki o kraju
izročitve ne dogovorita, je kraj izročitve kraj, v katerem je imel prodajalec ob sklenitvi pogodbe sedež. Če pa
je bilo pogodbenikom ob sklenitvi pogodbe znano, kje je blago oziroma kje bo izdelano, je kraj izročitve tisti
kraj. V gospodarski prodajni pogodbi se stranke pogosto dogovorijo, da mora prodajalec izročiti blago
prevozniku. Distančna prodaja = kadar stranki ne določita kraja izročitve, dogovorita pa se, da je treba blago
prepeljati, prodajalec izpolni svoje obveznosti glede dobave, ko v odpremnem kraju (= kraj, v katerem
preidejo obveznosti prodajalca na obveznosti kupca – prehod nevarnosti) izroči (= obveznost nalaganja na
vozilo bremeni prodajalca) blago špediterju (tistemu, ki organizira prevoz) ali prevozniku. Izraz, da je treba
blago prepeljati pomeni, da je kot temeljno pravilo določeno, da je po takem dogovoru obveznost
prodajalca, da izroči (fizično) blago prevozniku. Kraj, v katerem izroči oziroma naj izroči blago prvemu
prevozniku, je kraj izpolnitve obveznosti. Če pa ni dogovorjeno, da je treba blago prepeljati, in je predmet
obveznosti individualno določena stvar ali stvar, določena po vrsti, ki jo je treba izločiti iz kupa ali izdelati,
mora prodajalec dati blago kupcu na razpolago v kraju, v katerem je blago ob sklenitvi pogodbe (in je kraj
strankama ob sklenitvi znan), ali v kraju, v katerem naj bi bilo blago izdelano. Če pravila ni mogoče uporabiti,
mora prodajalec dati kupcu blago na razpolago v kraju, v katerem je imel ob sklenitvi pogodbe svoj sedež.
Čas izročitve. Če se stranki dogovorita o roku izpolnitve, se lahko dogovorita tako, da ga določita datumsko,
ali pa določita časovno obdobje, v katerem mora prodajalec izpolniti obveznost. Če stranki ne določita roka,
mora prodajalec izpolniti obveznost v primernem roku po sklenitvi pogodbe – glede na naravo blaga in
druge okoliščine. Po prekoračitvi roka nastopi zamuda.

Obveznosti kupca.
Prevzem blaga. Kupec mora opraviti vsa ravnanja, ki so potrebna z njegove strani, da lahko prodajalec blago
dobavi in fizično prevzeti blago. Če te obveznosti ne izpolni, nastopijo pravne posledice, kot so določene za
primer neizpolnitve. S prevzemom blaga je povezan tudi pregled blaga – uveljavljanje sankcij za neizpolnitev
oziroma nepravilno izpolnitev blaga.
Plačilo cene (kupnine). Po prodajni pogodbi je kupec dolžan plačati ceno (kupnino), preostale stroške pa
glede na dogovor strank. Stranki se lahko vedno dogovorita, kdaj mora kupec plačati ceno, če pa se ne
dogovorita o časi plačila, velja zakonsko pravilo o sočasnosti izpolnitve. Kadar ni dogovorjeno vnaprejšnje
plačilo ali pa je plačilo določeno tako, da ni vezano na dejansko dobavo, mora imeti kupec možnost
pregledati blago. Kupec mora imeti možnost pregledati blago tudi v primeru pravila o sočasnosti izpolnitve.
Šele po pregledu oziroma po možnosti, da blago pregleda, mora plačati ceno. Zakon kupcu zagotavlja
možnost pregleda, razen če je ob sklenitvi dogovorjeno drugače – prenumerandni kup. Pogodbeni dogovor
o plačilu proti izročitvi ustrezne listine pomeni, da kupec nima pravice zavrniti plačila kupnine zato, ker ni
imel možnosti, da bi blago pregledal. Izjema od pravila sočasnosti izpolnitve je določena za primer
dogovora, da je treba blago prepeljati, saj ima pri tem prodajalec na izbiro dve možnost: da zadrži odpremo
blaga do plačila kupnine ali pa da pridrži pravico razpolaganja z blagom med prevozom in da lahko pogojuje
izročitev blaga kupcu s plačilom kupnine, vendar mora v tem primeru kupcu omogočiti predhodni pregled.
Običaj je, da je dolžnost prodajalca, da z dobavo ali po dobavi izstavi kupcu fakturo (račun) in da je kupec
dolžan prodajalcu plačati v osmih dneh po prejemu fakture (obveznost plačila torej ne nastopi po sami
dobavi, ampak po prejemu fakture).

PREHOD NEVARNOSTI

Prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari (skrajšano prehod nevarnosti) določa, do
kdaj nosi breme prodajalec in od kdaj kupec. Potem, ko je nevarnost prešla s prodajalca na kupca, mora
kupec plačati ceno ne glede na to, ali je blago prevzel ali ne. Kupca ne morejo bremeniti tista poslabšanja, za
katera odgovarja prodajalec, s prehodom nevarnosti pa preidejo tista poslabšanja in uničenja, ki so
posledica višje sile. Če poslabšanje ali uničenje prodajalca ne bremeni več, je upravičen do plačila, in sicer ne
glede na to, ali je kupec prevzel nepoškodovano ali poškodovano blago. Namen instituta je določiti, katera
stranka naj po prehodu nosi tveganje. Prehod nevarnosti pomeni, da po prehodu nevarnosti vse posledice
poslabšanja ali uničenja blaga nosi kupec, izjema je le poslabšanje ali uničenje, ki je posledica ravnanj
prodajalca. Ta ravnanja so lahko kršitve pogodbenih obveznosti ali pa drugačna ravnanja. Zakonske določbe
o prehodu nevarnosti so dispozitivne narave.

Trenutek prehoda. Temeljno pravilo: nevarnost preide s prodajalca na kupca ob izročitvi (= trenutek, ko
kupec, ali kdo drug v imenu kupca, fizično prevzame blago) blaga. Če je po pogodbi treba blago prepeljati,
preide nevarnost z izročitvijo blaga prevozniku. Če je kupec s prevzemom v zamudi, preide nevarnost s
prodajalca na kupca takrat, ko kupec pride v zamudo – pravilo velja nedvomno, če je predmet prodajne
pogodbe individualno določena stvar. Kadar so predmet izpolnitve vrstne stvari, je za prehod nevarnosti
poleg kupčeve zamude določen še dodaten pogoj, in sicer kupčevo blago mora biti individualizirano
oziroma izločeno iz kupa in to dejstvo mora prodajalec notificirati kupcu. Če so predmet izpolnitve vrstne
stvari, ki jih ni mogoče izločiti iz kupa in je kupec s prevzemom v zamudi, je pogoj za prehod nevarnosti, da
prodajalec opravi preostala dejanja, ki so potrebna za prevzem, in da to notificira kupcu. Po Dunajski
konvenciji: če je iz pogodbe razviden dogovor, da se bo blago prepeljalo, nevarnost preide takrat, ko je
blago fizično izročeno prvemu prevozniku (v vseh tistih okoliščinah, ko na podlagi okoliščin ni mogoče šteti
da je prodajalec že individualiziral blago, je pogoj za prehod nevarnosti individualizacija blaga, to je jasna
označitev, da gre za blago, namenjeno za kupca po določeni pogodbi); blago, prodano med prevozom: v
primeru prodaje blaga, ko je to pri prevozniku zaradi prevoza, preide nevarnost s prodajalca na kupca ob
sklenitvi prodajne pogodbe; če je določen kraj izročitve in mora kupec prevzeti v tem kraju blago od
prodajalca, nevarnost preide takrat, ko kupec prevzame blago, če pa kupec ne prevzame blaga pravočasno,
nevarnost preide nanj takrat, ko nastopi zamuda. Pogoj za prehod nevarnosti je, da je blago
individualizirano.

KLAVZULE INCOTERMS

Klavzule Incoterms so zgoščena gesla z določeno vsebino, katera pa je opredeljena v pisni obliki (v
publikaciji Mednarodne trgovinske zbornice). Klavzule ne urejajo vprašanj iz prevozne pogodbe, ampak
vprašanja iz prodajne pogodbe, ki se sicer navezuje na dejstvo, da je treba blago po prodajni pogodbi
prepeljati. Priporočljivo je, da stranke ob izbiri klavzule navedejo tudi pravila, po katerih se bo določila
vsebina prevozne klavzule. Klavzule določajo pravice in obveznosti prodajalca ter kupca pri izpolnjevanju
prodajne pogodbe. Določajo kraj dobave, obveznosti v zvezi z dobavo, prehod nevarnosti in določajo,
katera stranka nosi stroške, predvsem v zvezi s prevozom in druge stroške (zavarovanja, carinjenja). Če je
zapis klavzule splošnješi, ima pravico izbire prodajalec. Pogodbene stranke lahko ob izbiri klavzule
spremenijo ali dopolnijo pravila Mednarodne trgovinske zbornice o posamezni klavzuli (primer: dodatek
razloženo).

Pri klavzulah Incoterms se posega v zakonska pravila o pravicah in obveznostih strank prodajne pogodbe.
Načeloma pa velja, da Incoterms določajo:
o kraj in čas dobave blaga (dolžnost prodajalca je, da stori vse potrebno, da bo kupec v določenem
kraju lahko prevzel blago; prevozne klavzule ne določijo samo kraj dobave, temveč tudi
konkretizirajo način dobave),
o trenutek prehoda nevarnosti (klavzule načeloma sledijo trenutku prehoda nevarnosti po zakonskih
pravilih; po prevoznih klavzulah preide riziko s prodajalca na kupca, ko prodajalec izpolni svoje
obveznosti v zvezi z dobavo, te pa so od klavzule do klavzule različne; izjema: zamuda kupca oz.
neizpolnitev obveznosti, ki prodajalcu omogočajo dobavo),
o kdo nosi stroške v zvezi z dobavo blaga (stroški prevoza, nakladanja, razkladanja, zavarovalni
stroški, stroški carinjenja …; izbira klavzule opredeljuje, katere stroške nosi kupec in katere
prodajalec; stranki stroške ponavadi vkalkulirata že v ceno blaga  pariteta = dogovor strank o
izbiri prevozne klavzule v zvezi s ceno blaga – razmejitev stroškov glede na ceno).

Trinajst klavzul, ki so razvrščene v štiri skupine (skupina E, F, C, D). Pri skupini E so obveznosti prodajalca
najmanjše, obveznosti kupca pa največje. Pri nadaljnjih skupinah obveznosti prodajalca naraščajo,
obveznosti kupca pa upadajo, vse do skupine D, pri kateri so obveznosti prodajalca največje, obveznosti
kupca pa najmanjše.
Skupina E (1): minimalne obveznosti prodajalca, saj obveznosti bremenijo kupca; obveznost prodajalca, da
na določen kraj dobavi blago, kar pomeni, da mora storiti vse, da lahko na tem kraju kupec prevzame blago;
prodajalec mora blago ustrezno embalirati, nima pa obveznosti z nakladanjem, carinjenjem in drugimi
dajatvami; nevarnost preide, ko prodajalec omogoči prevzem oziroma ko kupec ali oseba v njegovem imenu
fizično prevzame blago (izjema: zamuda kupca).
Skupina F (3): prodajalec mora blago dobaviti določenemu prevozniku (ki pa ni nujno prvi prevoznik);
klavzula F se dogovori takrat, ko večji del prevoza bremeni kupca; obveznost prodajalca se poveča s tem, da
mora blago izročiti določenemu prevozniku (na način, kot določa klavzula: lahko je določeno, da mora
prodajalec tudi naložiti blago na prevozno sredstvo ali mora zgolj omogočiti prevzem blaga); prevoz od
geografske točke dalje bremeni kupca, sam pa mora tudi poiskati prevoznika in sam nosi stroške prevoza;
nevarnost preide po dobavi blaga; morebitne stroške v zvezi s carinjenjem nosi prodajalec.
Skupina C (4): klavzule o odpremi = dolžnost prodajalca ni le to, da izroči blago prevozniku, ampak mora
prodajalec sam tudi organizirati prevoz (odpremiti blago), to je skleniti prevozno in druge s tem povezane
pogodbe; točka, ko nevarnost preide s prodajalca na kupca, in točka, ko stroški preidejo, ločeni (nevarnost
preide na kupca takrat, ko prodajalec odpremi blago, stroški prevoza in z njimi povezani običajni stroški pa
še vedno bremenijo prodajalca do neke geografske točke – namembnega kraja, kjer pa kupec prevzame
blago nerazloženo); prodajalec ne nosi izrednih stroškov; pogosta uporaba pri pošiljanju blaga v
kontejnerjih.
Skupina D (5): klavzule o prispetju = prodajalec nosi stroške (prevoza in druge stroške) in nevarnost za
poškodovanje in uničenje blaga do označene geografske točke oziroma do namembnega kraja; prodajalec
izpolni svojo obveznost dobave, ko v namembnem kraju kupcu omogoči prevzem blaga (razloženo ali
nerazloženo); pri vseh klavzulah skupine ni dolžnost prodajalca, da blago uvozno carini, razen pri DDP.

KRŠITVE PRODAJNE POGODBE IN SANKCIJE

Kršitev prodajne pogodbe s strani prodajalca se lahko razporedijo pod pravna pravila o posameznih
kršitvah. To so: neizpolnitev, izpolnitev z zamudo, izpolnitev s stvarnimi napakami, izpolnitev s pravnimi
napakami, delna izpolnitev (izpolnjen je le del obveznosti, del obveznosti ima napake, količinske napake).
Glede neizpolnitve tudi za prodajno pogodbo veljajo splošna pravila. Vprašanja glede delne izpolnitve so
prav tako pojasnjena v splošnem delu. Vprašanja glede izpolnitve s pravnimi napakami so pogostejša pri
prometu z nepremičninami, kot v gospodarskih prodajnih pogodbah, pri katerih je predmet izpolnitve
blago.

Pregled blaga in grajanje. Kupec mora najprej ugotoviti napake s pregledom blaga. Če kupec blaga ne
pregleda pravočasno in tudi pozneje ne ugotovi nobenih pomanjkljivosti v izpolnitvi, ga zaradi
neopravljenega pregleda ne zadenejo nobene sankcije. V tem smislu pravočasen pregled ni obveznost
kupca. Pravočasen in ustrezen pregled je pomemben takrat, kadar je določen rok za grajanje napak in
uveljavljanje sankcij. Pregled mora biti pravočasen in primerno skrben (dispozitivnost pravil) zaradi
zakonskih pogojev o roku za grajanje napak.
Pravočasen pregled. Kupec mora napako grajati v razmeroma kratkem roku, če želi uveljavljati sankcije
zaradi stvarnih napak. Pravilo določa dva roka: prvi rok je rok za pregled (brž, ko je to po normalnem teku
stvari mogoče), drugi rok pa je rok za notifikacijo napak prodajalcu (takoj po pregledu oziroma v osmih
dneh). V posameznih okoliščinah pregled, takoj po dobavi oziroma prevzemu, še ni mogoč. S tem je
premaknjen tudi rok za pregled. Kupec mora o očitnih napakah obvestiti prodajalca nemudoma po pregledu
(dva, tri dni). Kratek rok varuje prodajalca, da lahko po kupčevem obvestilu tudi sam preveri napako in
morebitnim ugotovitvam o napakah ugovarja. Rok nemudoma po pregledu ne velja, če je bil pregled
opravljen v navzočnosti obeh strank. V tem primeru mora kupec takoj po končanem pregledu svoje
ugotovitve o napakah izjaviti kupcu.
Običajen način pregleda. Kupec mora pregled opraviti s potrebno skrbnostjo oziroma na običajen način, saj
mora očitne napake (= napake, ki jih je mogoče ugotoviti z običajnim pregledom) grajati takoj, le skrite
napake pa lahko graja pozneje. Običajen pregled je pravni standard. Včasih je pri pregledu potrebna tudi
pomoč tretje osebe. Kakovostni pregled ponavadi opravi specializirana oseba, običajen pregled pa ne
pomeni, da mora kupec uporabiti zadnje dosežke znanosti. Stroški s pregledom so stroški prevzema in
bremenijo kupca. Kupec pa lahko od prodajalca zahteva povrnitev stroškov pregleda, če so ugotovljene
pomanjkljivosti v dobavi, za katere odgovarja prodajalec.
Grajanje napak, notifikacija o napakah. Za obvestilo kupcu o ugotovljenih napakah ni predpisana oblika,
vendar je smiselno, da si kupec zagotovi dokaz o posredovanem obvestilu. V obvestilu mora kupec navesti
napake, jih opisati, obvestilo pa mora biti hkrati povabilo prodajalcu, da blago tudi sam pregleda. V
obvestilu lahko kupec navede, katero sankcijo bo uveljavljal, lahko pa to izbiro sporoči tudi pozneje (v letu
dni od dneva, ko mu je poslal obvestilo).

Stvarne napake. Stvarne napake so napake, ki se nanašajo na kvaliteto (kakovost) dobavljenega blaga
(pojem blago je treba razumeti širše – tudi npr. embalaža). OZ pojasnjuje, da je napaka stvarna: če stvar
nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet; če stvar nima lastnosti, ki so potrebne
za posebno rabo kupca, in je bila posebna raba kupcu znana ali bo mu morala biti znana; če stvar nima
lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; če je prodajalec izročil stvar,
ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestil. Ali ima
blago stvarno napako, se presoja po stanju ob prehodu nevarnosti. Očitne napake so tiste, ki jih kupec z
običajnim pregledom lahko ugotovil ob prevzemu, skrite napake pa so tiste, ki jih kupec z običajnim
pregledom ni mogel ugotoviti, a so te napake oziroma vzroki zanje obstajali že ob prevzemu. Rok za
uveljavljanje je dva, tri dni, toda ta rok začne teči od dneva, ko je kupec napako opazil (objektivni rok je šest
mesecev od kar je bila stvar izročena). Če prodajalec krši prodajno pogodbo tako, da dobavi blago s
stvarnimi napakami, lahko kupec prosto izbira med zahtevki: izpolnitev pogodbe (kupec lahko zahteva
popravilo napake ali pa izročitev druge stvari brez napake), znižanje kupnine (kupec obdrži stvar z napako)
ali odstop od pogodbe (možen v primeru neizpolnitve prodajalčeve obveznosti v dodatnem roku). Pogoji za
uveljavljanje jamčevalnih sankcij ali zahtevkov so strožji: kupec mora napako grajati v roku, ki je kratek in
prekluzivne narave; kupec mora sankcijo uveljavljati v letu dni od grajanja napak. Odgovornost prodajalca za
stvarne napake je objektivne narave. Kupec lahko uveljavlja tudi povrnitev škode (po splošnih pravilih za
povrnitev škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti, dodaten pogoj pa je grajanje napak v roku). Ta rok
pa ne velja pri povrnitvi refleksne ali nadaljnje škode. Sankcioniranje napak v kakovosti oziroma lastnostih je
mogoče tudi na podlagi instituta garancije za brezhibno delovanje stvari Kupec se prosto odloči, ali bo
uveljavljal zahtevke na podlagi pravil o stvarnih napakah ali garancije za brezhibno delovanje, seveda pod
pogoji, ki veljajo za posamezni institut.

Količinske napake. Količinska napaka je ožji pojem kot delna izpolnitev. O količinskih napakah govorimo
takrat, kadar so pogodbeni predmet vrstne stvari, prodajalec pa ne dobavi pogodbeno določene količine,
ampak manjšo ali večjo količino.
Dobava manjše količine. Izjemoma, kadar določeno količina označuje tudi kakovost oziroma določene
lastnosti, lahko v zvezi z količino govorimo o stvarnih napakah. V slovenski pravni teoriji so stališča o pravni
naravi količinske napake različna (Cigoj: manjša količina ne pomeni stvarne napake; Juhart: manjša količina
se obravnava kot stvarna napaka). Če je npr. količinska napaka podrejena pravilom za stvarne napake,
kupec ne bi bil upravičen, da od dogovorjene kupnine odpije kupnino za manjkajoči del, če ne bi v roku
grajal manjše količine. Ker dobava manjše količine ne izpolnjuje opredelilnih elementov za stvarno napako,
bi bila uporaba pravil za stvarne napake mogoča le na podlagi analogije. Glede manjše količine je bolj kot
analogijo s stvarnimi napakami smiselna uporaba Splošnih uzanc za blagovni promet. Uzance navajajo, da
zaradi opustitve grajanja kupec ni prekludiran pri uveljavljanju zahtevkom zaradi dobave manjše količine.
Dobava večje količine. Če prodajalec dobavi večjo količino, kot je bilo dogovorjeno, in kupec v primernem
roku ne izjavi, da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel večjo količino in mora presežek plačati po enaki
ceni. Če kupec v roku izjavi, da presežek odklanja, presežka seveda ne plača. Prodajalec pa mu je dolžan
povrniti škodo zaradi dobave večje količine (npr. stroške skladiščenja).

8. POSREDNIŠKA POGODBA

SPLOŠNO O POGODBENIH TIPIH V DISTRIBUCIJI BLAGA IN STORITEV

Gospodarski subjekti s pomočjo tretjih oseb plasirajo svoje izdelke, s pomočjo tretjih oseb pa tudi kupujejo
surovine, izdelke ali iščejo izvajalce storitev – vzrok: ekonomski razlogi (tretji so specialisti za določen trg ali
za določeno branžo  uspešnost poslovanja). Posredniška pogodba, komisijska pogodba in pogodba o
trgovinskem zastopanju (agencijska pogodba) so trije pogodbeni tipi, katerih namen je na trgu ponujati
oziroma iskati blago in storitve za naročitelja, pri tem pa je izvedba tujega posla (posla za naročitelja) njihov
poslovni namen, njihov namen pa je tudi, da se posel z neko tretjo osebo pridobi s pomočjo posrednika.
Opisane pogodbe imenujemo s skupnim imenom pogodbe o distribuciji (razdeljevanju) blaga in storitev. Isti
gospodarski subjekt lahko pri izvajanju svoje dejavnosti sklepa katerokoli od omenjenih pogodb (odvisno od
njegovi pogajalskih izhodišč, potreb in drugih okoliščin).

SPLOŠNO O POSREDNIŠKI POGODBI

Pri posredniški pogodbi naročitelj želi, da mu posrednik samo poišče možnega pogodbenega partnerja
oziroma da posrednik pri izbiri sodeluje, naročitelj pa ni pripravljen pooblastiti druge osebe tudi za sklenitev
pogodbe. Pri posredniški pogodbi gre za sklepanje enkratnega posla, vloga posrednika pa je nepristranska
(drugače pri agencijski pogodbi). Posrednik naročitelja poveže s potencialnimi pogodbenimi partnerji
oziroma mu razkrije svoje poslovne mreže (komisionar ne), ni pa v zavezi nasproti tretji osebi (komisionar
da). Zaradi manjših obveznosti v primerjavi s komisijsko in agencijsko pogodbo so tudi stroški oziroma
plačilo posredniku ponavadi nižji.

Opredelitev in pravna narava. S posredniško pogodbo se posrednik zaveže, da si bo prizadeval najti in

spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se
zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.
Stranki posredniške pogodbe. Naročitelj (komitent) in posrednik – stranki sta pogosto gospodarska
subjekta (po pravilih obligacijskega prava), če pa nista gospodarska subjekta oba, pa je skoraj vedno
gospodarski subjekt posrednik (ni pa nujno, da je).
Predmet posredniške pogodbe. Ob sklenitvi posredniške pogodbe morata naročitelj in posrednik okvirno
opredeliti oziroma določiti pogodbeno razmerje s tretjo osebo, da je posredniku omogočeno iskanje
ustrezne osebe. Posrednik se torej zaveže, da si bo s potrebno skrbnostjo prizadeval poiskati tretjo osebo.
Predmet posredniške pogodbe so le dejanska opravila: raziskava trga, zbiranje informacij o poslu in
strankah, iskanje pogodbenih strank, preverjanje bonitete strank, sodelovanje pri pogajanjih. Posrednik sam
s tretjo osebo ne vstopa v pogodbeno razmerje, zato ni upravičen dajati ali sprejemati pravno zavezujočih
izjav volje za svojega naročitelja. Cigoj: posrednik daje le izjave vednosti ali sprejema izjave vednosti. Naloga
posrednika je, da naročitelja zgolj poveže s tretjo osebo, lahko pa posrednik posebej prevzame obveznost,
da bo sodeloval pri pogajanjih. Posrednik je upravičen do plačila, ko je sklenjena pogodba, za katero je
posredoval (če je drugače, gre za pogodbo o delu).
Odplačni namen. Posredniška pogodba se vedno sklene z odplačnim namenom, za veljavnost pa ni
potrebno, da je ob sklenitvi določena tudi višina plačila. Če ni določeno drugače in sta stranki gospodarska
subjekta ali je to vsaj posrednik, se odplačni namen domneva.
Oblika. Za veljavnost posredniške pogodbe ni predpisana oblika, sklene se lahko tudi ustno. Za veljavnost
posameznih obveznosti, pa je treba upoštevati pravila, ki veljajo za tovrstna pravna razmerja. Izjema glede
oblike je določena za pooblastilo za sprejem izpolnitve obveznosti iz pogodbe, za katero je posredoval
posrednik (pisna oblika). Po splošnih pravilih pa je to pooblastilo veljavno tudi, če je dano zgolj ustno.
Pravna narava. Je pogodba prizadevanja (in ne uspeha) – posrednik se zaveže, da si bo prizadeval najti
tretjo osebo (prizadevanje s potrebno skrbnostjo). Če posrednik tretje osebe kljub temu ne najde, ne
odgovarja za neizpolnitev pogodbe (razbremenitev odškodninske odgovornosti mu prinese dokaz o vložitvi
potrebne skrbnosti v iskanje). Neenotno stališče glede tega, ali je posredniška pogodba podvrsta mandatne
pogodbe, ima pa posredniška pogodba tudi elemente podjemne pogodbe.

Posredniška pogodba v primerjalnem pravu. Razlike v ureditvi posredništva v kontinentalnih pravnih redih
niso bistvene. Do bistvenih razlik pa prihaja v primerjavi z anglo-ameriškimi pravnimi redi. Ti pod pojmom
agent razumejo najrazličnejše oblike izvajanja poslov za račun naročitelja. Našega posrednika težje
podredimo pod njihov pojem agenta, saj je za agenta običajno, da mu naročitelj podeli določeno
upravičenje v zvezi s pravnim prometom.

Posebna pravila o posredniških pogodbah. Posebna pravila so v zvezi s posredniško pogodbo o potovanju,
pri kateri ne gre za posrednika po splošnih pravilih. Posebni predpisi pa urejajo nepremičninsko, kreditno,
zavarovalno in posredovanje finančnih storitev.

PRAVICE IN OBVEZNOSTI POSREDNIKA

Iskanje in izbira stranke. Poglavitna obveznost posrednika je, da išče pogodbeno stranko za naročitelja in da
naročitelja poveže s potencialnimi pogodbenimi strankami, pri tem pa mora ravnati s potrebno skrbnostjo.
Posrednik se mora s potrebno skrbnostjo pozanimati o boniteti potencialnih strank, tudi o boniteti svojega
naročitelja, ter preveriti druge pogoje, ki zagotavljajo, da bosta naročitelj in izbrana stranka morebitno
sklenjeno pogodbo tudi izpolnila. Posrednik odškodninsko odgovarja za škodo naročitelju in tretji osebi, če
nastane škoda zato, ker je posredoval za osebo, za katero je vedel ali bi moral vedeti, da ne bo mogla
izpolniti obveznosti iz pogodbe, ali za poslovno nesposobno osebo. V zvezi z možnim prodajalcem (tretjo
osebo), posrednik mora vedeti, ali sam proizvaja blago, ali je v stroki poznan, kako izpolnjuje svoje
obveznosti … Položaj posrednika je nevtralen, razmerje med posrednikom in naročiteljem pa ni zaupne
narave – seveda pa posrednik osebam zunaj posla ne sme posredovati podatkov o tem poslu ali o
naročnikovih interesih v zvezi s tem poslom.
Vodenje posredniškega dnevnika. Oseba, ki sklepa posredniške posle v okviru gospodarske dejavnosti,
mora voditi posebno knjigo – posredniški oziroma mešetarski dnevnik, v njega pa mora vpisovati vse
bistvene podatke o sklenjenih pogodbah z njenim posredovanjem. Posrednik tako vpiše podatke, ki so mu
bili dostopni (podatki o strankah pogodbe, pogodbenem predmetu, ceni …). Vodenje dnevnika je v korist
naročitelja in tretje osebe – dokazovanje, da je določena pogodba res sklenjena in kakšna je njena vsebina.
Kadar je pri sklepanju pogodbe sodelovala profesionalna oseba – posrednik, ga zakon zavezuje, da zapiše
podatke o pogodbi in tako naročitelju (tudi tretji osebi) zagotovi dokaz o sklenjeni pogodbi – zahteva
naročitelja in tretje osebe, da posrednik poda posredniški list (=izpisek iz posredniškega dnevnika).
Odškodninska odgovornost posrednika. Za kršitev obveznosti posrednik odškodninsko odgovarja: če si ni s
potrebno skrbnostjo prizadeval, da bi za naročitelja našel priložnost za sklenitev posla in če je kršil
katerekoli druge obveznosti (npr. posredovanje za osebo, ki ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti,
ravnanje v interesu tretje osebe, ne izda posredniškega lista, naročitelja ne obvesti o posebnih razmerah na
trgu …). Posredniku ni dovoljeno, da dela za drugo stranko oziroma v njenem interesu. Za takšno ravnanje
torej odškodninsko odgovarja, poleg tega pa tudi izgubi pravico do provizije in do povračila stroškov (tudi
če zaradi takšnega ravnanja naročitelju ne nastane škoda).

PRAVICE IN OBVEZNOSTI NAROČITELJA

Obveznosti naročitelja glede posredovane stranke. Naročitelj ni dolžan skleniti pogodbe s stranko, ki mu jo
je našel posrednik, niti se ni dolžan s to stranko spustiti v pogajanja. V nasprotju s potrebami poslovne
prakse bi bilo, da bi bil k sklenitvi ali pogajanjem zavezan zaradi interesov posrednika. Naročitelj posredniku
odškodninsko odgovarja, če ob zavrnitvi tretje osebe ravna nepošteno (za svojo zavrnitev nima
utemeljenega oziroma opravičljivega razloga). Odškodninska odgovornost naročitelja nasproti posredniku
se presoja po splošnih pravilih za poslovno odškodninsko odgovornost. Naročitelj pa odgovarja po pravilih
za nepoštena pogajanja tretji osebi, če se je s tretjo osebo začel pogajati, a nato pogajanja brez
neutemeljenega razloga opustil.
Odstop od pogodbe. Naročitelj je upravičen kadarkoli preklicati naročilo za posredovanje ali to naročilo
spremeniti, kar obenem pomeni, da lahko kadarkoli odstopi od pogodbe. Če pa je naročnik pri preklicu
naročila za posredovanje ravnal nepošteno, posredniku odškodninsko odgovarja. Nepošteno ravna, če je
namen preklica zgolj izogniti se plačili posrednika.
Plačilo posredniku. Če višina plačila ni določena ne s pogodbo in ne s pravnim predpisom, je naročitelj
zavezan k plačilu običajne provizije. Če kriterija običajne provizije ni mogoče uporabiti, določi višino plačila
sodišče, tako da upošteva posrednikov trud pri opravljanju storitve. Naročitelj lahko zahteva znižanje
kupnine, če je ta pretirano visoka glede na posrednikov trud in druge okoliščine. Do provizije je posrednik
upravičen le, če njegova prizadevanja obrodijo določen rezultat. Pravico do provizije pridobi, ko naročitelj
sklene pogodbo s tretjo osebo, katero je poiskal posrednik. Če pa posrednik tretje osebe ne najde, ali če se
pogajanja med tretjo osebo in naročiteljem ne zaključijo s sklenitvijo pogodbe, ni upravičen do provizije.
Zakonska pravila glede provizije so dispozitivne narave. Naročitelj in posrednik se tako lahko npr.
dogovorita, da je posrednik upravičen do plačila za vsako posredovano tretjo osebo, ne glede na to ali pride
do sklenitve pogodbe. Če je ista oseba hkrati posrednik obeh strank, sme od vsake stranke zahtevati samo
polovico posredniške provizije. Posredniška provizija je nagrada posredniku za njegov uspeh in obenem
povračilo stroškov, ki jih je imel pri izpolnjevanju naročila za posredovanje (ne režijski stroški posrednika).
Če se stranki dogovorita, da je posrednik poleg provizije upravičen tudi do povračila stroškov, je upravičen
do povračila stroškov tudi takrat, ko njegova prizadevanja ne obrodijo rezultata, ko torej pogodba med
naročiteljem in tretjo osebo ni bila sklenjena.

9. KOMISIJSKA POGODBA

EKONOMSKI RAZLOGI ZA SKLEPANJE KOMISIJSKIH POGODB

Naročitelj oziroma komitent sklene komisijsko pogodbo takrat, kadar potrebuje pomoč pri svojem
nastopanju na trgu – pri naročanju blaga in storitev ali pri prodaji blaga in storitev. Nasproti tretjim osebam
komisionar ravna enako, kot da bi blago kupoval ali pridajal zaradi svojih potreb. Pravimo, da komisionar
sklepa pogodbe v svojem imenu, a za tuj račun – za račun komitenta. Komisionarji so pogosto ugledne
trgovske organizacije, zato je ponavadi za tretje osebe posel s komisionarjem varnejši kot pa posel s
komitentom (komitent je v branži manj poznana oseba). Komitent vključi v posel komisionarja zaradi
njegovega znanja in zaradi njegovih pogajalskih sposobnosti. Posrednikove obveznosti so ožje od
komisionarjevih: obveznosti se načelno končajo že z izbiro tretje osebe, posrednik ne odgovarja za
realizacijo obveznosti s strani tretje osebe. Agent pa ni v pogodbenem razmerju s tretjo osebo tako kot
komisionar. Kupec mora blago svojemu prodajalcu plačati, ne glede na to, ali so se nadaljnji posli z blagom
realizirali, komisionar pa mora le predati koristi in obveznosti iz posla. Če mu je tretja oseba plačala kupnino,
jo mora izročiti svojemu komitentu, če pa tretja oseba ne plača, neplačilo bremeni komitenta. Komisionar
dela za provizijo, zato mora presežek kupnine prav tako izročiti komitentu (kupec ne).

OPREDELITEV IN PRAVNA NARAVA KOMISIJSKE POGODBE

Komisionar se s komisijsko pogodbo zavezuje, da bo za plačilo, v svojem imenu in na račun komitenta,

opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent.

Predmet komisijske pogodbe. Predmet komisijske pogodbe je izvedba tujih poslov (po potrebah komitenta)
– izvedba pravnih poslov in dejanska ravnanja. S sklenitvijo komisijske pogodbe se komisionar ne zaveže
zgolj, da bo s tretjo osebo sklenil pogodbo, ampak se zaveže, da bo storil vse potrebno, da bo pogodba tudi
realizirana. Najpogosteje je predmet komisije nakup ali prodaja blaga za komitenta ali pa nakup in prodaja
vrednostnih papirjev. Predmet komisijske pogodbe pa je lahko tudi katerikoli drugi posel ali opravilo za
komitenta, in ne zgolj obveznosti v zvezi s prodajno pogodbo. Razmerje med komitentom in
komisionarjem je urejeno s pravili o komisijski pogodbi, razmerje med komisionarjem in tretjo osebo pa s
pravili o prodajni pogodbi oziroma z zakonskimi pravili, ki veljajo za pravna razmerja ustrezne narave.
Stranke. Stranki sta komitent (naročitelj, principal) in komisionar. Komisionar je ponavadi gospodarski
subjekt, ni pa nujno; tudi komitent je zelo pogosto gospodarski subjekt.
Odplačnost. Komisijska pogodba se vedno sklepa z odplačnim namenom ( = plačilo mora biti dogovorjeno,
ali pa ob sklenitvi komisijske pogodbe zgolj izraženo, da se sklepa kod odplačna). Če sta obe stranki
gospodarska subjekta ali pa če je zgolj na strani komisionarja gospodarski subjekt se odplačni namen
domneva, razen če je dogovorjeno, da se sklepa kot neodplačna. Kadar ni dogovorjena višina plačila, se
določi po zakonskih pravilih.
Oblika. Za sklenitev komisijske pogodbe ni predpisana posebna oblika (lahko tudi ustno).
Pravna narava. Komisijska pogodba je pogodba prizadevanja – komisionar se zaveže, da si bo z ustrezno
skrbnostjo (skrbnostjo dobrega strokovnjaka) prizadeval, da bo izpolnil komitentovo naročilo, oziroma da si
bo prizadeval za izvedbo komitentovega posla. Komisionar pa se ne zaveže, da bo realiziral posel za
komitenta. Komisionar krši pogodbo in odškodninsko odgovarja, če se pri izvedbi posla ne angažira dovolj
skrbno; pogodbe pa ne krši in ne odgovarja, če mu kljub prizadevanjem ne uspe pri izvedbi posla (razlog
npr. prestrogi pogoji komitenta, nepričakovane spremembe na trgu, nepričakovana likvidnost tretje osebe).
Komisionar ne odgovarja objektivno, odškodninsko pa ne odgovarja, če dokaže, da je ravnal s potrebno
skrbnostjo. Komisijska pogodba je vrsta oziroma podvrsta mandatne pogodbe.
Posredno zastopstvo v komisijski pogodbi. zastopanje je dajanje in sprejemanje izjav volje v imenu
zastopanega, torej takšno ravnanje, ki ustvarja pravice in obveznosti na strani zastopanega. S sklenitvijo
komisijske pogodbe komitent komisionarju ne da upravičenja za zastopanje. Ob sklenitvi posla s tretjo
osebo postane pogodbena stranka tretje osebe komisionar. Komisionar pa nima upravičenja, da bi nasproti
tretjemu zavezal svojega komitenta. Na podlagi komisijske pogodbe je komisionar dolžan prenesti na
komitenta ekonomske koristi, saj dela za račun komitenta. Ker nasproti tretjemu zavezuje sebe, dejansko pa
koristi (in obveznosti) pridobiva za komitenta, govorimo o posrednem (indirektnem) zastopanju –
zastopanje v ekonomskem smislu. Izrecna zakonska pravila ne pojasnjujejo, kako pri komisijskem poslu
prehaja lastninska pravica od komitenta na tretjo osebo in obrnjeno. Pri prodajni komisiji: komisionar ne
postane lastnik blaga (večinsko stališče), pri nakupni komisiji: deljena mnenja, iz posameznih pravil
komisijske pogodbe pa je razvidno, da se komisionarju ne priznava lastninska pravica na blagu. Tako ima, pri
prodajni in nakupni komisiji, komitent, v primeru komisionarjevega stečaja, izločitveno pravico na blago pri
komisionarju (na blagu, katerega je komisionar nabavil za komitenta). Komisionarju zakon priznava
zastavno pravico na stvareh, ki so predmet komisijske pravice (zastavna pravica je sicer pravica na tuji
stvari).

LOČENOST PRAVNIM RAZMERIJ

Razmerje med komitentom in komisionarjem. Razmerje je urejeno s komisijsko pogodbo. Če komitent in

komisionar kršita medsebojne obveznosti, odškodninsko odgovarjata drug drugemu, sicer pa to ne vpliva
na pravni položaj tretjih oseb. Na primer, če komisionar sklene posel s tretjo osebo v nasprotju z navodili
komitenta, je pogodba med komisionarjem in tretjo osebo kljub temu veljavna. Komitent takšnega posla ni
dolžan sprejeti, komisionar pa je nasproti tretjemu blago dolžan prevzeti in ga tudi plačati.
Razmerje med komisionarjem in tretjo osebo. Čeprav komisionar izvaja posel za komitenta, nasproti tretjim
ravna, kot da posel sklepa zase. Nasproti tretjim zavezuje sebe. Če tretja oseb ne izpolni obveznosti, ima
zahtevke do nje le komisionar. Če komisionar ne izpolni obveznosti, lahko tretja oseba terja le njega.
Komisionar lahko cedira svoje terjatve do tretjega na komitenta, slednji pa lahko vstopi v pogodbo namesto
komisionarja (po splošnih pravilih o prenosu pogodbe). Pravila komisijske pogodbe ne posegajo v pravno
razmerje med komisionarjem in tretjo osebo.
Razmerje med komitentom in tretjo osebo. Med tretjo osebo in komitentom se ne vzpostavi pravno
razmerje. To se lahko vzpostavi le izjemoma oziroma če so izpolnjeni posebni pogoji iz zakonskih določb –
npr. v primeru komisionarjevega stečaja ali pa če pridobi komitent pravice nasproti tretjemu na podlagi
cesije ali prenosa pogodbe.

KOMISIJSKA POGODBA V PRIMERJALNEM PRAVU

Komisijska pogodba je zakonsko urejena v kontinentalnih pravnih redih, anglo-ameriški pravni red pa
komisijske pogodbe ne pozna, ampak istovrstna pravna razmerja ureja v okviru njihove agencije. Bistvena
razlika med obema pravnima redoma je v tem, da kontinentalna ureditev vztraja pri ločevanju pravnih
razmerij, anglo-ameriška ureditev pa upošteva, da sta komitent in agent ekonomsko povezana (identiteta
med komitentom in agentom).

PRAVICE IN OBVEZNOSTI KOMISIONARJA

Izvršitev naročila v interesu komitenta. Ekonomsko tveganje pri komisijski pogodbi nosi komitent, zato sme
določiti pogoje, pod katerimi naj komisionar izvede posel, pri tem pa je treba upoštevati razloge, zaradi
katerih komitent v izvedbo posla vključi komisionarja. Komitent potrebuje pri nastopu na trgu strokovno
pomoč komisionarja. Komitent je upravičen dajati navodila, toda obenem upravičeno pričakuje od
komisionarja, da ga bo ta opozoril na pomanjkljiva navodila ali da mu bo predstavil razmere na trgu tako, da
bo lahko komitent svoja navodila spremenil ali dopolnil. Komisionar pa mora izpolniti navodilo, pri katerem
komitent vztraja, četudi ocenjuje, da ni smiselno (na nesmiselnost mora obvestiti komitenta). Komisionar
mora pri izvrševanju naročila ravnati v interesu komitenta. OZ določa, da, kadar komisionar sklene posel
pod manj ugodnimi pogoji, kot so bili določeni v naročilu, pa tega ne bi sme storiti, mora komitentu povrniti
razliko in povzročeno škodo. Komitent v takem primeru ni dolžan prevzeti sklenjenega posla (kar mora
takoj obvestiti komisionarja), razen, če komisionar nadoknadi razliko in povrne škodo. Teorija komitentova
navodila deli na imperativna (ne dovoljujejo odstopanja komisonarja; če ga krši, mora komitentu povrniti
razliko in povzročeno škodo, komitent pa ni dolžan prevzeti posla), instruktivna (načelno zavezujejo
komisionarja, vendar mu dopuščajo sklenitev posla pod drugačnimi pogoji, če na to kažejo posebne
okoliščine; posledice kršitve so enake kot pri imperativnih) in fakultativna (pomenijo le neobvezujoč okvir za
delovanje komisionarja; komisionar sam določi pogoje posla, pri tem pa mora skrbeti za interese
komitenta). Na naravo navodila lahko kažejo izrecne navedbe komitenta ali pa se narava določi glede na
okoliščine posla.
Sklepanje poslov za svoj račun oziroma vstopna pravica komisionarja. Oseba, ki je sklenila s komitentom
komisijsko pogodbo, lahko vstopi v pravno razmerje s komitentom kot kupec ali prodajalec – vstopna
pravica komisionarja, vendar morata pri tem biti izpolnjena dva pogoja kumulativno: da gre za blago, ki ima
dnevno ceno (borzna cena, tržna cena; varuje komitenta, da kupnina ne bi bila določena nerealno; kupnina
se lahko določi tudi drugače, če je drugačna cena za komitenta ugodnejša; če komisionar kupi blago po nižji
ceni od dnevne, lahko komitent uveljavlja razliko) in če komitent takšni posel dovoli (če komitent dovoli
takšni posel, je pravno razmerje med komitentom in komisionarjem podrejeno pravilom o prodajni
pogodbi).
Obveznosti z blagom. Komisionar lahko ima komitentovo blago v posesti ali pa ne. Blago lahko hrani
komisionar sam (za hrambo odgovarja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti) ali pa ga
preda v skladiščenje drugi osebi (odgovarja le za izbiro osebe). Komisionar lahko sam prevzame blago,
lahko mu ga dostavi komitent, najpogosteje pa h komisionarju blago prepelje prevoznik. Komisionar mora
ob prevzemu ugotoviti stanje pošiljke, reklamirati pošiljko pri prevozniku in o prispetju obvestiti komitenta,
sicer odškodninsko odgovarja. Komisionar mora obveščati komitenta o poteku posla in o vseh relevantnih
okoliščinah. Če se komitent na opozorila ne odzove ali stanje ne dopušča, da bi komisionar počakal na
komitentova navodila, sme blago na najprimernejši način prodati sam. Če komitent posebej ne naroči, da je
blago treba zavarovati, ga komisionar ne zavaruje oziroma ne more zahtevati povrnitve stroškov za
zavarovanje od komitenta. Če pa mu je komitent naročil, da naj blago zavaruje komisionar pa tega ni storil,
odgovarja za uničenje ali poškodbo blaga strožje, tudi za naključno uničenje ali poškodovanje.
Konsignacija. Kadar ima shranjevanje komitentovega blaga poseben gospodarski pomen (na primer
skladiščenje pri komisionarju zaradi hitrejše dobave kupcem), se za ta posel uporablja izraz konsignacija.
Komisionar je tako upravičen do dodatnega plačila, glede obveznosti blaga pa odgovarja objektivno.
Konsignacija je torej mešan posel, za katerega se uporabljajo pravila o komisijski in skladiščni pogodbi.
Predaja posla komitentu. Komisionar mora izročiti tisto, kar je prejel v zvezi z izvedbo komitentovega posla.
Če kupnine za prodano komitentovo blago še ni prejel, mu je seveda ni dolžan izročiti, na komitenta pa je
dolžan cedirati terjatev, ki jo je pridobil do tretje osebe (kupca), oziroma nanj prenesti vse pravice iz
opravljenega posla. Komisionar mora komitentu dati tudi račun o opravljenem poslu in predstaviti stroški v
zvezi s poslom, predstaviti mu mora tudi katere okoliščine so narekovale morebiten odmik od naročila ter
komitentu mora sporočiti, s kom je opravil posel.
Odškodninska odgovornost komisionarja. Komisionar krši komisijsko pogodbo in odškodninsko odgovarja
komitentu, če temu nastane škoda zato, ker komisionar posla ni opravil s potrebno skrbnostjo. Komisionar
ne odgovarja, če ni prejel kupnine od tretje osebe (če je bil ob sklenitvi ustrezno skrben). Odgovarja le, če je
prodal blago nekomu, za kogar je vedel ali bi moral vedeti, da je prezadolžen. Če tretja oseba ne plača
kupnine ali ne dobavi blaga, pa komisionar v takih primerih ni upravičen do plačila za svoje delo. Ekonomski
neuspeh pa bremeni komitenta, saj je komisionar posloval za njegov račun oziroma v njegovo breme.
Del credere odgovornost komisionarja. Ob sklenitvi komisijske pogodbe se lahko komitent in komisionar
dogovorita za strožjo odgovornost komisionarja, in sicer da komisionar jamči za izpolnitev obveznosti
svojega sopogodbenika – odgovornost del credere ali odgovornost star del credere. Komisionar torej jamči,
da bo, če bo sklenil posel s tretjo osebo, tretja oseba izpolnila svojo obveznost. Če tretja oseba ne plača
kupnine za prejeto blago, mora znesek kupnine komisionar vseeno nakazati komitentu; če pa tretja oseba
ne dobavi blaga …pri tem teorija ni enotna glede komisionarjeve obveznosti (ali mora zagotoviti istovrstno
blago ali pa plačati odškodnino). Četudi komisionar izpolni svoje obveznosti iz del credere odgovornosti
svojemu komitentu, še naprej obdrži terjatev do tretje osebe. Pri del credere odgovornosti je komisionar
upravičen do višjega plačila (provizija del credere).

PRAVICE IN OBVEZNOSTI KOMITENTA

Prevzem posla. Komitent mora prevzeti koristi iz posla, prevzeti obveznosti oziroma sploh sprejeti posel,
kar obenem pomeni, da nosi tudi breme morebitnega ekonomskega neuspeha. Komitent je upravičen, da
posla ne sprejme, le če je komisionar neutemeljeno sklenil posel v nasprotju z naročilom. Odklonitev posla
mora takoj sporočiti komisionarju. Posel pa mora prevzeti, čeprav je neutemeljeno sklenjen v nasprotju z
naročilom, če mu komisionar takoj izplača morebitno razliko in povrne škodo.
Plačilo provizije in povrnitev stroškov. Komisijska pogodba je pogodba prizadevanja, toda komisionarjevo
plačilo (provizija) je vezano na uspeh – ko je posel izvršen. Komitent mora plačati komisionarju, četudi posel
ni izvršen, v dveh primerih: če so razlogi za neizvršitev na strani komitenta (npr. če ni dobavil dogovrjenega
blaga) ali pa če za neizvršitev ne odgovarjata ne komitent in ne komisionar (npr. nepričakovan ukrep
državnih organov o prepovedi izvoza blaga; upravičenost do poplačila za trud komisionarja). Če se stranki
nista dogovorili o višini provizije, mora komitent plačati komisionarju običajno provizijo oziroma provizijo, ki
ustreza opravljenemu poslu in doseženemu uspehu. Če se stranki dogovorita o višina, a je to po
opravljenem poslu nesorazmerno visoka, lahko komitent zahteva znižanje na pravičen znesek. Poleg
provizije mora komitent komisionarju povrniti tudi potrebne stroške (pod enakimi pogoji kot plačilo
provizije), stroške, ki so neposredno povezani z izvedbo komitentovega naročila in ne režijske stroške.
Komitent ni dolžan dati komisionarju predujma za opravljanje posla, če to ni izrecno dogovorjeno s
komisijsko pogodbo, komisionar pa ima zastavno pravico na stvareh, ki so predmet komisije – zavarovanje
terjatev, ki jih ima nasproti komitentu.
Varstvo komitenta v primeru komisionarjevega stečaja ali izvršbe na njegovo premoženje. Ne komitent in ne
tretja oseba nimata medsebojnih zahtevkov, dokler ne pride do prenosa pogodbenih pravic. Izjema je
določena za primer komisionarjevega stečaja. V primeru stečaja komisionarja lahko komitent zahteva
izpolnitev obveznosti od tretjega sam neposredno. Zakon priznava komitentu pravico do zahtevka za
primer neplačila kupnine ali njenega dela s strani tretje osebe, če je komisionar že dobavil blago. Ali ima
komitent enako pravico do neposrednega zahtevka tudi v zvezi z dobavo blaga s strani tretjega?
Plavšakova: da. Kadar pride do stečaja komisionarja in ima komisionar v posesti blago na podlagi prodajne
ali nakupne komisije, ima komitent v zvezi s tem blagom izločitveno pravico. Drugače pa je v primeru, če
komisionar nima več blaga, a je že prejel kupnino od tretje osebe za komitentovo blago – komitent v zvezi s
kupnino nima izločitvene pravice in deli usodo drugih stečajnih upnikov. Komisionarjevi upniki ne v stečaju
in ne v izvršbi ne morejo poseči na blago in terjatve, ki so sicer trenutno v premoženju komisionarja in to le
zato, ker jih še ni prenesel na komitenta – varstvo komitenta. Nasproti tretjim osebam – komisionarjevim
upnikom – velja, kot da je to blago oziroma kor da so terjatve že blago in terjatve komitenta. Izjema je
določena le za tako imenovane koneksne terjatve – terjatve, ki so nastale v zvezi s pridobivanjem blaga in
terjatev za komitenta. Na te terjatve komisionarjevi upniki (ki niso tretje osebe, kupci v komisijski pogodbi)
lahko posežejo.

10. AGENCIJSKA POGODBA ALI POGODBA O TRGOVINSKEM ZASTOPANJU

EKONOMSKI RAZLOGI ZA SKLEPANJE AGENCIJSKIH POGODB

Agent sodeluje na strani principala (naročitelja, komitenta) pri plasiranju njegovih izdelkov ali storitev na
trgu (tudi naročanju izdelkov ali storitev, posredovanje v zvezi s sklepanjem podjemnih ali drugih pogodb).
Zaradi agentovega poznavanja trga, potencialnih strank, pogojev poslovanja in podobno principal računa na
uspešnejši nastop na določenem trgu (ponavadi na tujem trgu). Tako posrednik kot agent sta samostojna
pravna oseba (pravno formalno samostojna v razmerju do principala), posrednikove obveznosti pa se
nanašajo predvsem na fazo pred sklenitvijo pogodbe, agentove pa tudi na fazo sklenitve pogodbe in na
fazo izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Bistvena razlika od posredniške pogodbe pa je, da se med
agentom in principalom vzpostavi zaupno razmerje trajnejše narave (na strani agenta in principala).
Komisionar in agent imata podobne obveznosti, razlikujeta pa se v trajnosti razmerja, v katerem nastopata.
Bistvena razlika je, da nasproti tretjemu komisionar zavezuje sebe, ne pa svojega komitenta, kadar pa je v
posel vključen agent, se med tretjim in principalom vzpostavi neposredno pravno razmerje, med agentom
in tretjim pa se pogodbeno pravno razmerje ne vzpostavi. Pri komisijski pogodbi so komisionarji običajno
veliki, ugledni trgovci, pri agencijski pogodbi pa je ponavadi ekonomsko močnejša stranka principal.

PRAVNI VIRI ZA AGENCIJSKO POGODBO

Pri razlikah v ureditvi agencije v kontinentalnih in anglo-ameriških pravnih sistemih, gre predvsem za
sistemsko različne rešitve. Pri večini agencijskih pogodb pa gre za pogodbeno razmerje z mednarodnim
elementom. Konvencija o zastopanju v mednarodni prodaji blaga – Ženevska konvencija ureja le zastopanje
v mednarodni prodaji in posega v zunanje razmerje (razmerje principala in agenta do tretjih oseb). Načela
UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe in Načela evropskega pogodbenega prava pa sta
uspešnejša kot Ženevske konvencije in prav tako urejata zunanje razmerje oziroma le pooblastila agenta v
pravnem prometu s tretjimi. Notranje razmerje (razmerje med principalom in agentom) pa je podrobno
urejeno v aktu Mednarodne trgovinske zbornice – Vzorčni pogodbi o trgovinskem zastopanju (ali trgovinski
agenciji). Akt je namenjen neposredno poslovni praksi. Tudi pravo EU posega v pogodbeno razmerje med
principalom in agentom – Direktiva 86/653/EGS o usklajevanju prava držav članic o samozaposlenih
(samostojnih) trgovinskih agentih. Namen slednje je zagotoviti enako varstvo agenta nasproti principalu.
Direktiva je tudi implementirana v slovenski pravni red.

SPLOŠNO O AGENCIJSKI POGODBI

Z agencijsko pogodbo se agent nasproti principalu zaveže, da bo trajno skrbel za to, da bodo tretje osebe
sklepale posle s principalom. Naloga agenta je torej, da poišče ustrezne tretje osebe, jih poveže s
principalom in na strani principala posreduje oziroma sodeluje pri sklenitvi pogodbe. razmerje med
principalom in agentom je zaupno in trajno. Zaupnost razmerja pomeni, da agenta usmerjajo zgolj interesi
principala. Agentove obveznosti do principala so takšne, da mora tudi morebitne svoje interese podrediti
interesom principala (npr. ne sme skleniti agencijske pogodbe z drugim principalom za istovrstne posle in za
isto področje, razen le principal s tem izrecno soglaša). Trajnost razmerja predvsem pomeni, da se
agencijska pogodba sklepa v zvezi z določenim številom principalovih poslov. Agent se zaveže, da bo »ves
čas« skrbel za principalove posle. Kriterij trajnosti je izpolnjen že, če se agencijska pogodba sklene za daljše
časovno obdobje ali za nedoločen čas ter če je agencijska pogodba sklenjena za razmeroma kratko časovno
obdobje, a je obenem število poslov nedoločeno in je izražena namera, da se pogodba sklepa zaradi
njihovega večjega števila. Za agencijsko pogodbo gre tudi pri posredovanju agenta pri vsakoletnem
podaljšanju pogodbe s tretjo osebo. Predmet agencijske pogodbe je takšno posredovanje med principalom
in tretjimi osebami, ki meri na sklenitev pogodbe (dolžnost agenta je, da na trgu poišče ustrezno osebo in jo
poveže s principalom, da na strani principala sodeluje v pogajanjih in si prizadeva, da bi prišlo do sklenitve
pogodbe). Agencijska pogodba je vedno odplačna (odplačni namen mora biti vsaj izkazan). Če sta obe
stranki gospodarska subjekta (ali pa je gospodarski subjekt le na strani agenta), se odplačni namen
domneva. Če posamezno vprašanje v zakonskih pravilih o agencijski pogodbi ni urejeno, se uporabljajo
zakonska pravila splošnega dela obligacijskega prava. Agencija ima korenine v mandatni pogodbi (obe
pogodbi sta pogodbi prizadevanja, agent in mandatar pa sta vezana na navodila naročitelja). Zgolj po
imenu, ne pa tudi po namenu zakonskih pravil, sta primerljiva instituta o trgovskem potniku in trgovskem
zastopniku (agentu).

Stranski pogodbe sta agent (trgovinski zastopnik, trgovski zastopnik) in principal (naročitelj, komitent) –
kdorkoli, po smislu stvari in v praksi pa gospodarski subjekt. Agent pa je oseba, ki je v razmerju do principala
samostojna (Zabel: principal in agent morata biti dve ločeni, samostojni dohodkovni in rizični enoti, to pa sta
predvsem takrat, kadar ju razen agencijske pogodbe ne veže nobena druga vez). Agent pa mora biti tudi
gospodarski subjekt (po pravilih OZ).

Obseg agentovih pooblastil. Voljo za sklenitev agencijske pogodbe oblikuje in izrazi principal sam. OZ torej
poudarja, da pridobi agent upravičenje za sklepanje poslov v imenu principala le, če ga principal posebej
pooblasti, sama sklenitev agencijske pogodbe pa mu tega upravičenja ne daje. Po OZ lahko principal podeli
agentu posebno ali splošno pooblastilo. Po OZ daje posebno pooblastilo agentu upravičenje, da sklene
posel v okviru tega pooblastila – posebno pooblastilo konkretizira posel ali posle, za katere je pooblaščenec
pooblaščen. Splošno pooblastilo pa daje po splošnih pravilih OZ upravičenje za sklepanje poslov, ki spadajo
v redno dejavnost pooblastitelja – agent sme opraviti le tista pravna dejanja v imenu principala, ki so
določena ali v posebnem pooblastilu ali v zakonu. Principalova podelitev upravičenja agentu za sprejem
izpolnitve oziroma upravičenja za izterjavo principalovih terjatev mora biti vedno izrecno izkazana v
pooblastilu, sicer se šteje, da agent za ta ravnanja ni pooblaščen. Agent ima na podlagi zakona upravičenja
da poda tretjim osebam določene izjave (izjave, ki so potrebne za obvarovanje pravic principala) za
principala (pooblastilo za aktivno notifikacijo) – npr. notificiranje stvarne ali pravne napake na blagu tretji
osebi; in da sprejema od tretjih v imenu principala določene izjave (izjave, ki so potrebne, da si tretja oseba
obvaruje pravice iz pogodbe) – šteje se, da so izjave podane principalu, čeprav so podane njegovemu
agentu (pooblastilo za pasivno notifikacijo) – npr. notifikacija stvarnih napak na principalovem blagu
agentu, s strani tretje osebe. Zakonska pooblastila so določena zaradi varstva principala in tretjih oseb.

Obličnost. Za veljavno sklenitev agencijske pogodbe se ne zahteva posebna oblika (lahko tudi ustno). Oz pa
izrecno določa, da ima vsaka stranka veljavno sklenjene pogodbe (ustno sklenjene pogodbe) pravico
zahtevati od druge stranke, da se kadarkoli po sklenitvi zapiše pogodbena vsebina in da nasprotna stranka
takšen zapis podpiše. Zakonska določba o neformalnem sklepanju agencijske pogodbe je dispozitivna.
Stranki agencijske pogodbe se lahko dogovorita, da je pisna oblika pogoj za veljavno sklenitev pogodbe (ad
valorem). Izjavo o strožji odgovornosti – del credere odgovornosti – mora agent podati v pisni obliki, enako
dogovor o prepovedi konkurenčnega ravnanja po prenehanju pogobe.

Agencijska pogodba in konkurenčno pravo. Agencijska pogodba sama po sebi ne nasprotuje konkurenčnim
pravilom, četudi je principalova pravica da omejuje agenta pri nastopu na trgu, dokaj široka. Razlog pa je ta,
da morebitni ekonomski neuspeh bremeni le njega oziroma predvsem njega. Pri nastopanju na trgu mora
agent spoštovati konkurenčna pravila, v notranjem pogodbenem razmerju pa so dovoljene vse omejitve, ki
so priznane z zakonom (npr. obveznost spoštovanja principalovih navodil, izključnost teritorija in strank za
agentovo delovanje …).
ELEMENTI AGENCIJSKE POGODBE V NOVEJŠIH POGODBENIH TIPIH

V poslovni praksi se uveljavljajo in razvijajo pogodbeni tipi, pri katerih želi principal čim bolj ohraniti
podrejenost agenta, obenem pa nanj prevaliti tudi morebitni ekonomski neuspeh. To pogodbo odmika od
agencijske pogodbe. Posamezni elementi agencijske pogodbe so izkazani predvsem v distribucijski in
franšizinški pogodbi.

PRAVICE IN OBVEZNOSTI AGENTA

Skrb za principalove interese in obveznost ravnanja po navodilih principala. Pri sklenitvi agencijske pogodbe
stranki določita, pri katerih principalovih poslih (območje in osebe) naj bi agent sodeloval, oziroma stranki
opredelita blago in storitve, ki naj bi jih agent plasiral na trgu. Splošna opredelitev pa je, da mora pri vseh
poslih agent skrbeti za naročiteljeve interese – aktiven mora biti tudi takrat, kadar agencijska pogodba
posamezne obveznosti izrecno ne določa, jo pa narekujejo konkretne okoliščine, npr.: agent brez izrecne
principalove privolitve ne sme skleniti pogodbe s konkurenčnim principalom (za posredovanje istovrstnih
poslov) za isto območje, agent je dolžan varovati poslovne skrivnosti svojega principala, agent je dolžan
redno obveščati principala o stanju na trgu, o svojem delu, o potencialnih pogodbenih partnerjih, o
sklenjenih pogodba ipd.. V zvezi z agentovimi obveznostmi in pravicami mora biti v pogodbi izrecno
določeno: območje ali stranke, pri katerih naj agent posreduje, vrsta izdelkov ali storitev, ki so predmet
agencijske pogodbe, agentove pravice v zvezi s pravicami industrijske lastnine, katere promocijske
aktivnosti mora agent izvajati na svoje stroške … Agent mora upoštevati navodila principala (imperativna,
indikativna in fakultativna navodila) – enako kot komisionar.

Obveznosti v fazi izbire, med sklepanjem in izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Težišče agentovih
obveznosti se nanaša na fazo pred sklenitvijo pogodbe med principalom in tretjo osebo. Dolžnost agenta je,
da sodeluje pri pogajanjih tako, da skrbi za interese svojega principala. Pogodbe med principalom in tretjim
pa ne sklene sam, ampak voljo izjavi principal, razen če pooblasti agenta. V izpolnitveni fazi so agentove
obveznosti manjše. Možen pa je seveda izrecen dogovor med principalom in agentom o posebnih oziroma
dodatnih agentovih obveznostih.

Odškodninska odgovornost agenta. Svojo temeljno pogodbeno obveznost (trajno posredovanje med
tretjimi osebami in njegovim principalom) agent prekrši, če si ne prizadeva z zadostno skrbnostjo, da bi jo
izpolnil – odškodninska odgovornost agenta. Agent mora pri iskanju ali pri izbiri izkazati potrebno skrbnost.
Agencijska pogodba je pogodba prizadevanja in ne uspeha. Za kršitev drugih pogodbenih obveznosti (npr.
varovanje poslovnih skrivnosti principala) odgovarja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski
odgovornosti oziroma za določene obveznosti po posebnih pravilih.

Del credere odgovornost agenta. Agent lahko odgovarja strožje – lahko prevzame odgovornost, za
izpolnitev tretje osebe. Dogovor o strožji odgovornosti mora biti podan v pisni obliki. V primeru strožje
odgovornosti pa je agent upravičen do višje provizije – del credere provizije. Agent pa ne sme prevzeti
odgovornost, da bo odgovarjal v vsakem primeru, tudi če npr. ne bo našel ustrezne tretje osebe, saj bi v tem
primeru agent nase prevzel ekonomsko tveganje za principala, kar pa nasprotuje namenu agencijske
pogodbe.

PRAVICE IN OBVEZNOSTI PRINCIPALA

Sodelovalna dolžnost. Principal mora dajati agentu vse potrebne informacije za izpolnjevanje agencijske
pogodbe, omogočiti mu mora razpolaganje z vzorci, promocijskim gradivom, obveščati pa ga mora udi o
relevantnih okoliščinah na svoji strani. Principal pa ni dolžan skleniti pogodbe z osebo, ki mu jo je agent
posredoval, vendar mora pri tebi ravnati pošteno (odškodninska odgovornost principala nasproti tretjemu
za nepoštena pogajanja – po pravilih za nepoštena pogajanja in odškodninska odgovornost principala
nasproti agentu, če principal ne ravna pošteno – po splošnih pravilih o poslovni odškodninski
odgovornosti).

Plačilo provizije. Če se stranski ne dogovorita o višini provizije, je agent upravičen do običajne provizije, če
pa dogovora ni in tudi običajne provizije ni mogoče določiti, določi višino provizije sodišče. Provizija pokriva
nagrado agentu in povračilo stroškov (slednje, če se stranki tako izrecno dogovorita). Provizija torej
vključuje redne oziroma običajne stroške agenta za opravljanje poslov posredovanja. Agent je upravičen do
provizije za tiste posle, pri katerih je razviden agentov prispevek, da je prišlo do posla med principalom in
tretjimi osebami: 1. ko agent posreduje med principalom in tretjo osebo oziroma ko agent v principalovem
imenu sklene pogodbo s tretjo osebo, 2. ko agent najde tretjo osebo, pogodbo z njo pa sklene principal sam
brez agentovega sodelovanja, 3. v primeru teritorialno ali personalno omejenega področja delovanja
agenta, 4. za posle, ki jih principal sklene s tretjimi po prenehanju agencijske pogodbe, a so rezultat
agentovega delovanja (provizija za naknadne posle). Agent pridobi pravico do provizije šele, ko je posel
izvršen in tudi takrat, ko posel med principalom in tretjim sicer ni izvršen, a so razlogi za neizpolnitev na
strani principala. Obračun provizije mora pripraviti principal vsake tri mesece. Agent sme od principala
zahtevati izvlečke iz poslovnih knjig zato, da se seznani s poslovnimi dogodki, ki so lahko podlaga za
zahtevek za provizijo.

PRENEHANJE AGENCIJSKE POGODBE

Pravila o prenehanju agencijske pogodbe nekoliko bolj varujejo agenta in so večinoma kogentna.

Redno prenehanje. Pogoji za redno prenehanje so odvisni od tega, ali je agencijska pogodba sklenjena za
določen ali nedoločen čas. Pogodbo sklenjeno za nedoločen čas, sme vsaka stranka kadarkoli odpovedati
ob upoštevanju odpovednega roka (minimalni odpovedni rok je odvisen od trajanja pogodbe in znaša za
vsako leto trajanja agencijske razmerja mesec dni). Agencijska pogodba pa preneha tudi s potekom
določenega časa in pri tem ni potrebna nobena izjava o prenehanju. Toda v primeru, da stranki po izteku
časa pogodbo še naprej izpolnjujeta, se šteje, da je med njima sklenjeno pogodbeno razmerje za nedoločen
čas. Stranki se pogosto dogovorita, da mora biti odpoved dana v pisni obliki in posredovana nasprotni
stranki na določen način. Pogosto vežeta odpoved oziroma prenehanje na koledarsko leto. Stranki pa lahko
sporazumno odločita o prenehanju agencijske pogodbe pod drugačnimi pogoji.

Izredno prenehanje. Poleg rednega prenehanja je mogoče tudi izredno prenehanje ali odstop od pogodbe
brez odpovednega roka, v primeru, ko stranka huje krši medsebojne obveznosti in je zato nesmiselno
nadaljevanje pogodbenega razmerja. Izjava o odstopu učinkuje takoj, stranka pa ni vezana na odpovedni
rok ali na potek določenega časa. Odstop od pogodbe brez odpovednega roka je mogoče le zaradi resnih
vzrokov in drugih kršitev, pod pogojem, da so resne in bistvene. Izredno prenehanje oziroma izjava o
odstopu od pogodbe mora vedno navajati resne vzroke, sicer se šteje za redno odpoved. Kadar se izjava
sicer sklicuje na resen vzrok ali bistveno kršitev, pa ta vzrok dejansko ni izpolnjen ali ni resen, ima nasprotna
stranka pravico do odškodnine. Agencijska pogodba v primeru neutemeljenosti preneha le, če prejemnik
neutemeljene odpovedi tudi sam da izjavo o odstopu. Ali neutemeljena izjava o odstopu sama po sebi ne
povzroči prenehanja agencijske pogodbe – nesmiselno je vztrajati pri obstoju pogodbenega razmerja
potem, ko ena stranka poda drugi izjavo o odstopu, četudi je sporno, ali so očitane kršitve resne ali ne.

Odpravnina agentu. Odpravnina je določen denarni znesek, ki ga agent lahko uveljavlja po prenehanju
pogodbe, zlasti takrat, ko je bistveno prispeval k uspešnemu poslovanju principala in ima principal koristi od
agentovega delovanja tudi po prenehanju agencijske pogodbe. Pri določitvi višine odpravnine naj bi se
upoštevala višina provizije, morebitna konkurenčna prepoved, ekonomske koristi principala po prenehanju
agencijske pogodbe … Agent pa nima pravice do odpravnine; predvsem takrat, ko sam krši pogodbo ali če
so razlogi za prenehanje na njegovi strani.
Konkurenčna prepoved po prenehanju pogodbe. Dopustnost pogodbenega dogovora o konkurenčni
klavzuli je določena v korist principala, saj obstaja nevarnost, da bo agent po prenehanju agencijskega
razmerja z določenim principalom povezal tretje osebe s svojim novim principalom, ki je konkurent
nekdanjega principala. Agent se tako zaveže, da po prenehanju agencijske pogodbe ne bo opravljal
dejavnosti, ki bi bila konkurenčna principalovi. Dogovor o prepovedi konkuriranja se sme nanašati le na isto
območje, na iste osebe in na isto blago, kot je določeno v pogodbi med agentom in principalom. Prepoved
sme agenta zavezovati največ dve leti, mora pa biti izrecno dogovorjena. Prepoved agenta zavezuje, četudi
za to po prenehanju agencijske pogodbe ne prejema nadomestila. Če agencijska pogodba preneha iz
razlogov na strani principala, zavezuje agenta dogovor o konkurenčni prepovedi le, če mu principal izplača
denarno nadomestilo. Če pa pogodba preneha po volji agenta, toda zaradi principalove kršitve razmerja,
agent ni dolžan spoštovati konkurenčne prepovedi, pod pogojem, da to sporoči principalu pisno (v enem
mesecu po odpovedi agencijske pogodbe), pri tem pa agent ni upravičen do mesečnega nadomestila.
Dogovor o konkurenčni prepovedi mora biti sklenjen v pisni obliki.

11. ŠPEDICIJSKA POGODBA

EKONOMSKI PRAZLOGI ZA SKLEPANJE ŠPEDICIJSKIH POGODB

Špediter se svojemu naročitelju ne obveže, da bo sam izvedel posamezna ali vsa dejanja, ki so potrebna, da
stvar prispe v namembni kraj. S špedicijsko pogodbo se zaveže da bo za naročitelja sklenil posle in opravil
potrebna dejanja. Bistveno je, da organizira vse storitve v zvezi s prevozom, ali te storitve izvedejo drugi ali
pa špediter sam, pa za opredelitev pogodbenega razmerja ni nujno. Špediter za naročitelja sklepa tudi
prevozne pogodbe. Špediter je dejansko organizator prevoza in vseh storitev, ki se navezujejo na prevoz.
Stranka špedicijske pogodbe je običajno pošiljatelj stvari, lahko pa je to tudi prevoznik sam. Drug izraz za
špedicijo je odprava ali odprema blaga.

PRAVNI VIRI

Špedicijska pogodba je v nekaterih zakonodajah urejena izrecno, v nekaterih pa jo sodna praksa in teorija
podrejata agencijski ali pa komisijski pogodbi (razlog, da špedicijska pogodba ni izrecno urejena v zakonskih
pravilih ali da ni natančno urejena: podrobna avtonomna pravila o špedicijski pogodbi – splošni pogoji
špediterjev). Tudi v slovenskem pravnem redu se pravila o komisijski in agencijski pogodbi smiselno
uporabljajo za špedicijsko pogodbo. Avtonomna pravila pripravljajo združenja špediterjev na nacionalnem in
mednarodnem nivoju, npr. Mednarodna zveza špediterskih združenj (FIATA). Slednja je pripravila vzorčna
pravila za sklepanje špedicijskih pogodb in vzorce špedicijskih potrdil. Osnutek konvencije o mednarodni
špediciji je pripravil tudi UNIDROIT. Mednarodna avtonomna pravila prispevajo k poenotenju pravil o
špedicijski pogodbi.

OPREDELITEV IN PRAVNA NARAVA ŠPEDICIJSKE POGODBE

S špedicijsko pogodbo se špediter zaveže naročitelju, da bo za prevoz določene stvari (blaga) sklenil
prevozno in druge za to potrebne pogodbe ter izvedel potrebna opravila. Običajno špediter sklepa posle v
svojem imenu in za račun naročitelja, vendar to ni opredelilni element. Nujna opredelilna elementa
špedicijske pogodbe sta povezava z izvedbo prevoza in odplačni namen.

Posli in dejanja v zvezi s prevozom. Pri špedicijski pogodbi je bistveno to, da so vsi posli in dejanje, ki se jih
špediter zaveže opraviti, povezani z izvedbo prevoza, ki pa se po svoji naravi lahko izvajajo ne glede na
prevoz. Špediterjeva storitev mora biti povezana s prevozom (lahko tudi posredno) oziroma z odpravo
stvari. Bistveno je torej, da so posli in dejanja iz obveznosti špediterja povezani s prevozom, kar pa ne
pomeni, da ne sme opravil (tudi prevoza) dejansko opraviti sam. Predmet špedicijske pogodbe so lahko
npr.: sklenitev prevozne pogodbe, sklenitev skladiščne pogodbe, pogodbe o kontroli blaga, posli v zvezi s
carinjenjem, izdaja in pridobitev prevoznih in drugih listin, instradacija (= izbira prevoznika in določitev
prevozne poti), strokovno svetovanje …

Odplačni namen. Špedicijska pogodba je odplačan pogodba in o odplačnosti mora obstajati soglasje med
strankama oziroma med strankama ne sme biti nesoglasja o tem vprašanju. Če sta stranki gospodarska
subjekta, se odplačni namen domneva. Dogovor o konkretni višini plačila ni bistvena sestavina pogodbe, če
pa se stranki o njej ne dogovorita in če to ni določeno v tarifi oziroma drugih avtonomnih pravilih, določi
plačilo sodišče.

Nastopanje v svojem imenu na račun naročitelja. Ni nujni opredelilni element špedicijske pogodbe – možen
je dogovor strank, da se sklepajo posli v naročiteljevem imenu in za njegov račun, vendar je prvi primer
ugodnejši za naročitelja (nasproti tretjemu špediter zavezuje sebe) in tretjo osebo (ker običajno pozna
špediterja ter mu zaupa).

Oblika. Za veljavnost špedicijske pogodbe oblika ni predpisana, sklene se lahko v kakršnikoli obliki, tudi
ustno. V praksi se špedicijska pogodba pogosto sklepa v pisni obliki, in sicer na podlagi splošnih pogojev, ki
jih predloži špediter, naročitelj pa izpolni tudi poseben obrazec, ki mu ga v izpolnitev predloži špediter.

Pravna narava špedicijske pogodbe. Gre za pogodbo prizadevanja, in ne uspeha. Špediter naročitelju
odgovarja, da bo svoje obveznosti opravil s potrebno skrbnostjo in za ustrezno prizadevanje v zvezi s
špedicijskimi posli. Kadar špediter sam izvaja opravila, ne odgovarja kot špediter, ampak po pravilih, ki
veljajo za tisto vrsto razmerja (odgovarja kot prevoznik, skladiščnik …). OZ se v zvezi s špedicijsko pogodbo
izrecno sklicuje na smiselno uporabo pravil o komisijski in agencijski pogodbi.

OBVEZNOSTI ŠPEDITERJA

Splošno o obveznostih špediterja. Ob sklenitvi pogodbe stranki običajno določita le cilj, ki naj bi ga za
svojega naročitelja dosegel špediter. Merilo za določitev potrebnega ravnanja špediterja so naročiteljevi
interesi, pri uveljavljanju le-teh pa mora špediter ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Špediter mora
obveščati naročitelja o izvajanju obveznosti in mu po končanem poslu podati obračun. Špediter mora
naročitelja nemudoma obvestiti o vsakem dogodku, ki je pomemben za naročitelja in to tako, da bo
obvestilo prispelo čimprej in da je način sporočanja zanesljiv. Najpozneje po končanem poslu mora špediter
(to je njegova dolžnost) naročitelja obvestiti o tem, kako je izpolnil svoje obveznosti, kakšni stroški in
kakšne koristi so pri tem nastale. Prav tako pa je špediterjeva dolžnost, da po končanem poslu prenese na
naročnika vse koristi, ki jih je pridobil za svojega naročitelja, predati pa mu mora tudi vse dokumente, ki jih je
pridobil v zvezi z izvrševanjem špedicijske pogodbe.
Obveznosti ob sprejemu naročila. V poslovni praksi naročitelj običajno poda špediterju pisno naročilo.
Špediterji imajo pripravljene posebne obrazce z ustreznimi rubrikami (dispozicije), ki jih naročitelji le
izpolnijo. Ob izpolnjevanju naročila oziroma dispozicije mora špediter naročitelju svetovati in ga opozarjati
na pomanjkljivosti. Špediter je dolžan opozoriti na vse pomanjkljivosti v naročilu, in ne samo na tiste, ki
povzročijo stroške oziroma večje stroške. Špediter pa ni dolžan opozoriti na vsako pomanjkljivost, ampak
samo na tisto, ki bi jo s skrbnostjo dobrega strokovnjaka – špediterja – moral opaziti. Špediter tako
upravičeno izhaja iz prepričanja, da naročitelj pozna svoje interese in da je naročilo prilagodil svojim
potrebam. Špediter mora opozoriti naročitelja le, če je naročilo pomanjkljivo. Naročilo pa je pomanjkljivo, če
je nepopolno, če si posamezne obveznosti špediterja iz naročila nasprotujejo ali niso jasno določene.
Ravnanje po naročiteljevih navodilih. Če naročitelj ni dal navodil, mora špediter izpolniti pogodbeno
obveznost tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi. Pri tem mora ravnati s potrebno skrbnostjo. Če pa je
špediter prejel naročiteljeva navodila, o smeri poti, prevoznih sredstvih, načinu prevoza ter drugih navodilih,
se jih je dolžan držati, toda ob pogoju, da je naročitelja opozoril na morebitne pomanjkljivosti. Tudi če po
opozorilu naročitelj vztraja pri danih navodilih, jih špediter mora izpolniti. Kadar pa ne gre za pomanjkljiva
navodila, jih mora izpolniti. Obveznost špediterja ravnati po navodilih naročitelja je strogo določena. Če pa
ni možno ravnati po njegovih navodilih in ga o tem tudi ni mogoče obvestiti, mora in sme špediter ukrepati
sam – v skladu z naročiteljevimi interesi. O vsakem odmiku od navodil mora naročitelja obvestiti. Če špediter
ne ravna po naročiteljevih navodilih, odgovarja strožje, tudi za škodo, ki nastane zaradi višje sile.
Obveznosti s pakiranje. S špedicijsko pogodbo lahko špediter prevzame tudi obveznost pakiranja stvari. če
pakiranje ni dogovorjeno, to ni obveznost špediterja. Špediter mora opozoriti na tiste pomanjkljivosti pri
pakiranju, ki so povezane s tveganji prevoza (nakladanjem, prekladanjem, skladiščenjem v zvezi s
prevozom, samim prevozom) in predpisi o pakiranju v zvezi s prevozom – po merilu skrbnosti dobrega
strokovnjaka (pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti). Pomanjkljivosti mora tako
odpraviti naročitelj, špediter pa le v primeru, če bi zaradi čakanja, da jih odpravi naročitelj, nastala škoda.
Stroške za odpravo pomanjkljivosti nosi naročitelj.
Obveznosti z listinami. Špediter mora opozoriti na pomanjkljivosti listin, ki jih je izdal naročitelj sam ali tretja
oseba (pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti). Špediter je na zahtevo naročitelja
dolžan izdati različna potrdila, npr. špediterjevo potrdilo o prevzemu blaga, špediterjevo potrdilo o
prevzemu blaga na prevoz … Ta potrdila služijo tudi kot dokumenti, na podlagi katerih se izvršijo plačila iz
posameznih bančnih instrumentov.
Odgovornost špediterja za delo tretjih oseb. Pri odgovornosti špediterja pa je treba razlikovati:
o odgovornost špediterja, ko sam opravlja prevoz ali druge posle (samostojno opravljanje poslov):
odgovornost po pravnih pravilih, ki veljajo za izvedbo tega posla, ne pa po pravilih o špedicijski
pogodbi,
o odgovornost za prepustitev (nešpedicijskih) poslov tretjim: odgovornost za izbiro drugih oseb, ne
pa tudi za njihovo delo, torej odgovarja le za svoje kršitve – neskrbnost pri izbiri (za izbiro
odgovarja špediter le takrat, kadar se s špedicijsko pogodbo ni zavezal, da bo nešpedicijski posel
oziroma posle opravil sam, kadar pa se zaveže, da bo storitev opravil sam, a je ne opravi sam,
odgovarja za delo drugih, in ne zgolj za njihovo izbiro),
o odgovornost za prepustitev špedicijskih poslov: gre za prepustitev špedicije – to je organizacije
prevoza in drugih poslov v zvezi s prevozom – podšpediterju; špediter ne odgovarja za izbiro,
ampak odgovarja za njegovo delo; razlikovati je potrebno odgovornost za samostojnega
špediterja, kadar gre za primer, ko iz namena špedicijske pogodbe izhaja, da je naloga špediterja,
da vključi v izvedbo posla drugega špediterja – gre za izvršitev pogodbene obveznosti in tako
špediter ne odgovarja za delo samostojnega špediterja, ampak le za skrbnost pri njegovi izbiri.

OBVEZNOSTI NAROČITELJA

Plačilo. Naročiteljeva obveznost je, da špediterju plača nagrado za špedicijske posle in mu povrne potrebne
stroške, ki jih je imel špediter pri izpolnjevanju špedicijske pogodbe. Špediter ima v zvezi s tem zastavno
pravico na stvareh, ki so mu bile izročene v špedicijo. Če se stranki ne dogovorita o višini plačila, niti ni
plačilo dogovorjeno v avtonomnih pravilih, v primeru spora določi višino plačila sodišče (redki primeri).
Špediter je upravičen do plačila, ko izpolni svoje obveznosti iz pogodbe. Stroški po potrebni, če redno
nastajajo v zvezi z izpolnjevanjem določenih obveznosti in če je njihova višina ustrezna. Tudi izredni stroški
ali stroški, ki presegajo običajno višino, so lahko v konkretnem primeru potrebni stroški. Če nastane strošek,
ki ni potreben ali pa je previsok, ga naročitelj ni obvezan povrniti špediterju. Režijski stroški niso potrebni
stroški, zato te stroške nosi špediter. Špediter lahko zahteva povrnitev stroškov takoj ko nastanejo oziroma
takoj, ko dospejo v plačilo. Nasproti tretjim osebam pa je špediter sam zavezan za plačilo obveznosti, a sme
kasneje zahtevati povrnitev od naročitelja. Špediter ni dolžan nositi niti začasnega bremena plačila teh
stroškov in ni dolžan kreditirati naročitelja. Od naročitelja sme zahtevati tudi predujem za plačilo potrebnih
stroškov.
Sodelovalna dolžnost. Ob sklenitvi špedicijske pogodbe ali kasneje mora naročitelj obvestiti špediterja o
tistih lastnosti stvari, ki utegnejo ogrožati varnost ljudi ali dobrin ali jim prizadejati škodo in o posebni
vrednosti pošiljke.
Pravica do odstopa pogodbe. Naročitelj ima pravico, da kadarkoli odstopi od pogodbe, saj lahko nastanejo
okoliščine, zaradi katerih naročitelj več ne želi prepeljati blaga. Če odstopi od pogodbe, mora naročitelj
povrniti špediterju vse stroške, ki jih je dotlej imel, in mu izplačati sorazmeren del plačila za dotedanje delo.

POSEBNE OBLIKE ŠPEDICIJE

Špedicija s fiksnim plačilom. Špedicija s fiksnim plačilom (tudi pavšalna, forfetna, lumpsum špedicija) je
posebna oblika špedicijske pogodbe, s katero se špediter zaveže, da bo vse posle in dejanja iz špedicijske
pogodbe izvedel za določeno vsoto, ki vsebuje špediterjevo plačilo in vse stroške, ki nastanejo z izpolnitvijo
naročila. Pri špediciji s fiksnim plačilom špediter dejansko dela na svoj račun. V primeru špedicije s fiksnim
plačilom špediter ne odgovarja za izbiro, ampak odgovarja za delo prevoznika in drugih oseb, ki jih je
pritegnil k odpravi stvari.
Zbirna špedicija. Pri zbirni špediciji špediter zbira pošiljke različnih naročiteljev, ki so namenjen v isto smer
prevoza. Špediter tako počaka, da pridobi več naročil oziroma pošiljk. V praksi se ponavadi pri zbiranju
pošiljk za skupno odpremo poveže več špediterjev. Le če je v špedicijski pogodbi izključena zbirna špedicija,
mora špediter stvar odpraviti posamično. Pri zbirni špediciji ima špediter pravico do posebnega plačila, toda
le, če naročitelj zaradi zbirne špedicije manj plača za prevoz. Pri zbirni špediciji špediter odgovarja strožje,
tudi za izgubo ali poškodbo med prevozom, do katere ne bi bilo prišlo, če ne bi bilo zbirne špedicije. Zakon
predstavlja domnevo, da je do izgube ali poškodbe prišlo zaradi zbirne špedicije, ta domneva pa je
izpodbojna (dokazno breme za oprostitev je na špediterju).

12. GRADBENA POGODBA IN PRAVNA NARAVA GRADBENE POGODBE

OPREDELITEV IN PRAVNA NARAVA

Teorija obravnava gradbeno pogodbo kot poseben pogodbeni tip in je nesporno, da je posebna vrsta
pogodbe o delu ali podjemne pogodbe. Predmet izpolnitve v gradbeni pogodbi so le določena dela, to je
gradba oziroma gradbena dela (daljše časovno obdobje za dokončanje del, dobrine trajnejšega pomena,
zahtevnejša in kompleksnejša po vsebini). Če pravila o gradbeni pogodbi posameznih vprašanj ne urejajo, se
za gradbeno pogodbo uporabijo pravila podjemne pogodbe. Po OZ je torej gradbena pogodba podjemna
pogodba (pogodba o delu), s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem
roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že
obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal
določeno ceno. Gradbena pogodba je pogodba uspeha oziroma rezultata  izvajalec storitve se zaveže, da
bo končni rezultat njegove storitve enak končnemu interesu naročnika storitve (da bo dokončal gradbo).
Stranki pogodbe sta naročnik (tudi investitor; lahko gospodarski ali negospodarski subjekt) in izvajalec (po
naravi stvari je gospodarski subjekt – po pravilih OZ).

Pojem gradbe. Po OZ so z gradbo mišljene stavbe, jezovi, mostovi, predori, vodovodi, kanalizacije, ceste,
železniške proge, vodnjaki in druga gradbeni objekti, izdelava katerih terja večja in zahtevnejša dela. Gradba
je lahko izgradnja celotnega objekta, lahko pa le posamezne faze izgradnje objekta ali posamezna dela, tudi
obnovitvena dela na že obstoječem objektu (če izpolnjujejo splošne pogoje za gradbo), pravilom o gradbeni
pogodbi pa ni podrejena izvedba pripravljalnih del. Čeprav so dela neposredno povezana z gradbo, a njihov
prispevek za dokončanje gradbe ni večji oziroma bistven, ne pomeni gradbe, razen, če se ta dela izvajajo z
drugimi deli, imajo lahko naravo gradbenih del.

Tudi izvedba enostavnejših del, četudi povezanih z izgradnjo, ni podrejena pod pojem gradnje (npr. izkop
jarkov, prekritje strehe), kompleksna oziroma hkratna izvedba raznolikih del, četudi enostavnejših, pa prav
tako pomeni gradbo (npr. teracerska in keramičarska dela). Izpolnjene morajo biti tudi druge bistvene
sestavine za gradbeno pogodbo, predvsem izvedba del po naročnikovem načrtu in odplačna narava posla.
Zakonskim pravilom o gradbeni pogodbi so podrejena dela, ki (kumulativno izpolnjevanje pogojev):
o so neposredno povezana z objektom in se rezultat teh del fizično spoji z objektom,
 o pomenijo bistven oziroma večji prispevek k dokončanju oziroma obnovi objekta,
o so po svoji naravi zahtevnejša,
o in so izpolnjene splošne predpostavke za gradbeno pogodbo.

Teorija v zvezi z gradnjo opredeljuje tri temeljne pogodbene tipe glede na tipično izpolnitveno ravnanje –
gradbeno pogodbo, pogodbo o izdelavi projekta in pogodba o nadzoru nad gradnjo. Konkretno pogodbeno
razmerje je lahko uvrščeno le v enega od teh tipov ali pa gre za zloženo oziroma mešano pogodbo s temi in
tudi drugimi pogodbenimi tipi.

Bistvene sestavine gradbene pogodbe. Teorija ni enotna o tem, katere so bistvene sestavine gradbene
pogodbe. Iz opredelitve gradbene pogodbe po OZ je razvidno, da morata naročnik in izvajalec od sklenitvi
pogodbe soglašati o:
o gradbi oziroma gradbenih delih, ki so opredeljena v projektu in se izvajajo na določenem zemljišču:
ob sklenitvi pogodbe morata stranki konkretizirati gradbo, to je gradbeni objekt ali posamezna dela
v zvezi s tem objektom ter konkretizacija cilja oziroma rezultata s predloženim načrtom (načrt
opisuje objekt oziroma določa, kakšno izpolnitev mora doseči izvajalec; lahko pa načrt pripravi tudi
sam izvajalec gradnje; ob sklenitvi pogodbe se torej gradba opredeli z načrtom – projektno
dokumentacijo in čeprav je ob sklenitvi pogodbe načrt določen, ima naročnik pravico, da načrt
spremeni, s tem pa se spremeni predvsem cena in rok za dokončanje del) in točno znanim
zemljiščem, na katerem se bodo ta dela izvajala,
o ceni: ob določitvi cene morata stranki določiti tudi vrsto in obseg del, ki so s to ceno zajeta,
o roku za dokončanje del: rok za dokončanje del mora biti ob sklenitvi pogodbe določen ali določljiv
(ne nujno datumsko).
Plavšakova: tudi predmet in cena; Jankovec: tudi rok za dokončanje del.

Oblika. OZ določa, da mora biti gradbena pogodba sklenjena v pisni obliki, zaradi kompleksnosti predmeta
izpolnitve in kompleksnosti vprašanj, ki se v praksi redno opredelijo ob sklenitvi, in zato, ker se gradbene
pogodbe ponavadi sklepajo kot dolgoročne pogodbe. Pisna oblika je določena v dokazne namene (ad
probationem), ne pa kot pogoj za veljavno sklenitev pogodbe. Slednje pa se lahko stranki ob sklenitvi
pogodbe dogovorita drugače – da je pisna oblika določena kot pogoj za veljavnost posla (ad valorem). Pisna
oblika (v dokazne namene) je določena tudi za spremembe in dopolnitve gradbene pogodbe, izjema pa je
določena glede spremembe načrta, saj je za odmik od načrta potrebno pisno soglasje naročnika. Pisno
soglasje naročnika za odmik od načrta ni potrebno za izvedbo nujnih nepredvidenih del. Za odmik od načrta
ne gre, kadar izvajalec vgradi boljši material ali izvede rešitve, ki jih načrt sicer ne predvideva, vendar
povečajo vrednost objekta, hkrati pa ne spremenijo njegovih ostalih lastnosti, če stroške za takšen odmik
nosi izvajalec sam.

PRAVNI VIRI ZA GRADBENO IN Z GRADNJO POVEZANE POGODBE

V slovenskem pravnem redu je gradbena pogodba urejena v OZ, kadar pa ta ni urejena kot poseben
pogodbeni tip pa se zanjo uporabljajo pravila podjemne pogodbe. Zakonska pravila pa dopolnjujejo
avtonomna pravila. V Sloveniji so to Posebne gradbene uzance, ki konkretizirajo posamezne pravice strank
gradbene pogodbe ter služijo predvsem razlagi zakonskih določb. V mednarodni praksi so uveljavljeni akti
Mednarodne zveze svetovalnih inženirjev (FIDIC), ki je pripravila vzorčne pogodbe oziroma splošne pogoje
pogodbe za posamezne tipe pogodb: za gradbeno pogodbo, za pogodbo o dobavi opreme, projektiranje in
graditev, za pogodbo za projekte na ključ. Poslovni praksi in zakonodajalcem so v pomoč tudi akti
UNCITRAL (npr. vodič in vzorčni zakon za izgradnjo infrastrukturnih objektov s pomočjo zasebnega
kapitala, vodič za pripravo mednarodnih pogodb o gradnji, dobavi in vgradnji opreme za industrijske
objekte). Omenjeni akti služijo predvsem pogodbenim razmerjem, pri katerih so združena raznolika pravna
razmerja, tudi razmerja v zvezi z gradnjo. V Sloveniji je temeljni javnopravni predpis Zakon o graditvi
objektov.
POGODBA O IZDELAVI PROJEKTA

Posel, s katerim se naroči izdelava načrta, ni podrejen pravilom o gradbeni pogodbi, saj pri izdelavi načrta
oziroma projektne dokumentacije ne gre za gradbo ali gradbena dela. Pogodba o izdelavi projekta ali
projektantska pogodba se je ustalila kot samostojen pogodbeni tip, ni pa zakonsko izrecno urejena. Teorija
uvršča pogodbo o izdelavi projekta med obligacije uspeha (rezultata) in jo zato podreja pravilom podjemne
pogodbe, tudi v zvezi s projektantovo odgovornostjo za napake projektne dokumentacije. Napake v
projektni dokumentaciji se tako lahko ugotovijo nemudoma po dokončanju projektantskih del (očitne
napake) ali pa šele po dokončanju gradbenih del – gradba ima napake, za katere je vzrok napaka v projektu.
Predpostavke za projektantovo odgovornost za napake projektne dokumentacije so: projektna
dokumentacija ima napako, ki izvira iz sfere projektanta (odgovornost projektanta je objektivne narave) in
naročnik mora napako pravočasno notificirati. Plavšakova: tudi takrat, ko pride do napake v objektu zaradi
napake v projektni dokumentaciji ima naročnik pravico, da od projektanta uveljavlja zahtevek za odpravo
napake, poleg tega pa tudi povrnitev škode.

POGODBA O NADZORU NAD GRADNJO

Izvajalec gradbenih del je naročniku dolžan omogočiti nadzor (tehnični in komercialni nadzor) nad deli ter
nad količino in kakovostjo uporabljenega materiala. Ta nadzor lahko izvaja naročnik sam ali pa ga zaupa
tretji osebi. Izvajalec nadzora ni pooblaščen, da v naročnikovem imenu spreminja ali dopolnjuje gradbeno
pogodbo, ni pooblaščenec po zaposlitvi, lahko pa ga naročnik pooblasti za posamezna ravnanja. Pogodba o
nadzora je ustaljena kot poseben pogodbeni tip, ni pa urejena z izrecnimi zakonskimi pravili. Teorija uvršča
pogodbo o nadzoru nad gradnjo med obligacije prizadevanja in zato pod pravila o mandatni pogodbi. Za
osebo, ki opravlja nadzor se je uveljavil izraz nadzorni inženir (lahko fizična ali pravna oseba). Inženir se
naročniku zaveže, da bo s potrebno skrbnostjo nadziral izvajalca gradbenih del, da objekt ne bo imel
napake. Če ima gradba napake, poleg izvajalca (in projektanta) odgovarja tudi nadzorni inženir, vendar ta za
napake gradnje ne odgovarja objektivno, ampak se odgovornosti lahko ekskulpira, če dokaže, da je nadzor
opravljal s potrebno skrbnostjo. Naročnik lahko od nadzornega inženirja uveljavlja le odškodnino. V praksi je
pogosto, da projektant prevzame tudi tehnični nadzor nad gradnjo – mešani posel (posamezna pravila iz
podjemne in mandatne pogodbe).

DOLOČITEV CENE IN POGOJI ZA SPREMEMBO CENE

Razlogi za posebna pravila o spremembi cene v gradbeni pogodbi. Pri gradbeni pogodbi zakon upošteva
dva razloga za spremenljivost cene. Prvi razlog: stranki ob določitvi pogodbe določita cilj izpolnitve, ne
poznata pa vseh del in količin, ki so potrebni za dosego cilja – stroške za nekatera dela nosi izvajalec, za
nekatera pa naročnik, kar vpliva, da končni znesek ni enak znesku, določenem ob sklenitvi pogodbe. Drugi
razlog: izvedba gradbe terja daljše časovno obdobje, zato so splošne tržne razmere ob dokončanju del in
roku za plačilo pogodbene cene lahko drugačne, kot so veljale ob sklenitvi. Pogodbeni zneski se tako
prilagodijo spremenjenim razmeram na trgu, predvsem spremembi vrednosti denarja.

Pomen dogovora o ceni. Ob sklenitvi gradbene pogodbe morata stranski določiti ceno, saj je ta bistvena
sestavina. Izvajalec mora izvesti vsa dela, ki so potrebna za dosego cilja – za dokončanje gradbe, vendar pa
stroški za vsa dela ne bremenijo le izvajalca. Dejansko morata stranki ob določitvi cene določiti tudi obseg
del, ki ga pokriva ta cena ( npr. s klavzulami).
Klavzule o obsegu del. Popis del. Podlaga za določitev pogodbene cene je načrt oziroma projektna
dokumentacija, del katere je tudi popis del. Popis del tako navaja posamezna dela, ki jih je treba izvesti za
gradbo in njihove količine – razčlenjenost del. V praksi se na podlagi popisa najprej določi cena za
posamezno vrsto del po merski enoti, zmnožijo se vrste del in njihove predvidene količine, nato pa se vse
predvidene vrste del in njihove količine seštejejo. Če dokončanje gradbe zahteva izvedbo večjih količin, kot
jih predvideva popis, mora izvesti dejansko potrebne količine. Izvesti mora tudi dela, ki jih popis ne navaja, a
so potrebna za dokončanje del. Kdo nosi stroške za ta dela pa je odvisno od pogodbeno dogovorjene
klavzule.
Presežna dela. Presežna dela so količine izvedenih del, ki presegajo pogodbene količine del, kar pomeni, da
sta ob sklenitvi gradbene pogodbe stranki predvideli določena dela in to na tak način, da sta predvideli
manjšo količino, dejansko pa je bilo treba izvesti večjo količino teh del.
Manjkajoča dela. Manjkajoča dela so negativni odmik izvedenih del glede na pogodbene količine, kar
pomeni, da sta stranki ob sklenitvi pogodbe predvideli določena dela in njihovo količino, dejansko pa ni bilo
treba izvesti predvidene količine ali pa celo ni bilo treba izvesti teh del.
Nepredvidena dela. Nepredvidena dela so tista dela, ki jih stranki ob sklenitvi pogodbe nista predvideli, a so
potrebna za dokončanje gradbe. Nepredvidena dela se nanašajo na količino in vrsto del, toda nepredvidene
oziroma potrebne večje količine so že zajete v pojmu presežna dela.
Nujna nepredvidena dela. Nujna nepredvidena dela so tista dela, ki jih stranki ob sklenitvi pogodbe nista
predvideli, ampak zajeta so le tista dela, ki jih izvajalec ob sklenitvi pogodbe ni mogel predvideti (ožji pojem
od nepredvidenih del). Ker ima storitev po gradbeni pogodbi naravo obligacije uspeha, je dolžnost izvajalca,
da izvede tudi nujna nepredvidena dela (ne dajejo odstopnega upravičenja izvajalcu). Izvedbe nujnih
nepredvidenih del ne povzročijo kakršnekoli okoliščine, le izredni in nepričakovani dogodki, povezani z
gradnjo, ki jih izvajalec ob sklenitvi pogodbe ni mogel pričakovati in niso razvidna iz projekta in narave
zemljišča, kljub temu da je izvajalec projekt in zemljišče pregledal s potrebno skrbnostjo (npr. težja narava
zemljišča in nepričakovana voda). Izredni in nepričakovani dogodek povzroči dela, ki ob sklenitvi pogodbe
niso bila predvidena, a je njihova izvedba nujna, sicer se gradba ne bi mogla dokončati. O pojavu izrednih
okoliščin in potrebnih ukrepih mora izvajalec nemudoma obvestiti naročnika, saj mora načelno pridobiti
njegovo soglasje, kar pa ni potrebno, če si ga zaradi nujnosti del ni mogel priskrbeti. Stroške za izvedbo
nujnih nepredvidenih del nosi naročnik, razen če je v pogodbi določeno drugače (npr. klavzula ključ v roke).
Ob nujnih nepredvidenih delih OZ priznava odstopno upravičenje naročnika v primeru, ko bi zaradi nujnih
nepredvidenih del prišlo do bistvenega odmika od dogovorjene cene. Ob pojavu in izvedbi nujnih
nepredvidenih del stranki v praksi pogosto skleneta aneks k pogodbi, s katerim uredita vprašanje glede teh
del, predvsem opredelita njihov obseg in višino plačila.

Klavzule o obsegu del za dogovorjeno ceno. Cena po enoti mere. Cena po enoti mere (tudi enotna cena,
cena od merske enote) je pogost način določitve obsega del za dogovorjeno ceno. Ob uporabi takšne
klavzule so ob sklenitvi gradbene pogodbe določene vrste del in predvidene njihove količine, ki so razvidne
iz popisa del. Pri takšni določitvi cene je bistvena določitev cene za posamezno mersko enoto, slednja pa se
lahko nanaša na vrsto dela ali porabljeni material. Izvajalec tako prejme plačilo za dejansko izvedene količine
oziroma za dejansko izvedene količine merskih enot. Presežna in manjkajoča dela vplivajo na končni znesek
plačila. Uporaba te klavzule je smiselna, kadar je mogoče nadzorovati dejanske količine. Naročnika bremeni
tako le izvedba večjega števila enot. Če je treba izvesti dela, ki jih stranki nista predvideli (nista jih zajeli v
opisu nobene enote), stroški bremenijo naročnika – to velja za nepredvidena in nujna nepredvidena dela.
Skupaj dogovorjena cena. Skupaj dogovorjena cena (tudi cena v skupnem za celotni objekt) se v praksi
uporablja redkeje, bistveno pa je, da je kot enota mere določena večja oziroma kompleksnejša enote (npr.
celoten objekt, določena faza gradnje, določena vrsta del). Dejansko izvedene količine ne vplivajo na
pogodbeni dogovor o ceni – manjkajoča in presežna dela ne vplivajo na ceno, kar velja tudi za nepredvidena
dela (bremenijo izvajalca). V primeru nujnih nepredvidenih del in vseh drugih del, ki jih izvajalec ni mogel
predvideti, se cena poviša (tveganje nosi naročnik). Cena za enoto mere pa se lahko spremeni tudi po
pogojih o spremembi cene zaradi spremembe vrednosti denarja. Podobna tej klavzuli je tudi pavšalna cena.
Cena na ključ. Cena na ključ (tudi funkcionalni ključ v roke) pomeni, da mora naročnik plačati izvajalcu
tolikšen znesek, kot je dogovorjen za izvedbo gradbe, kajti izvajalec se zaveže, da bo izvedel za ta znesek
vsa dela, tudi vsa nepredvidena dela. Klavzula na ključ izključuje vpliv manjkajočih, presežnih, nepredvidenih
in tudi nujnih nepredvidenih del. Povišanje oziroma znižanje cene zaradi spremembe cen na trgu. Pri tej
klavzuli se naročnik zaveže, da bo izvedel vsa dela, ki so potrebna za dokončanje določenega objekta in
njegovo obratovanje, ponavadi infrastrukturnega objekta.
Dodatna dela. Pogodbena dela niso samo tista, ki so ob sklenitvi pogodbe konkretno specificirana, ampak
tudi dela, ki jih stranki ob sklenitvi nista predvideli, a so potrebna za dokončanje gradbe. Dodatna dela
(poznejša dela) so dela, ki niso potrebna za dokončanje gradbe in niso pogodbena del v zvezi z določeno
gradbeno pogodbo. Pogodbena dela je izvajalec dolžan izvesti, dodatna dela oziroma poznejša dela pa so
tista dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se izvedejo.
Pogodbena cena seveda ne vključuje izvedbe dodatnih del. O njih se stranki dogovorita posebej in ponavadi
skleneta aneks k pogodbi. Dodatna dela so za izvajalca ponavadi dobrodošla.

Sprememba cene zaradi spremembe cene na trgu. Zakonska pravila o spremembi cene dovoljujejo zvišanje
ali znižanje zaradi spremembe cen na trgu. Razlog za to so torej spremenjene tržne razmere (npr. inflacija),
ki morajo biti nepričakovane in morajo povzročiti oteženost izpolnitve. Zakon govori o povišanju (znižanju)
cen za elemente, na podlagi katerih je bila določena pogodbena cena (uporaba indeksne metode). Zakon
ne upošteva kakršnegakoli povišanja. Določeno stopnjo povišanja cen trpi izvajalec, če pa se cene oziroma
indeksi povišajo nad določeno mejo, to obremeni naročnika. OZ naročniku izrecno daje pravico, da odstopi
od pogodbe, če je zaradi padca vrednosti denarja izvajalec upravičen do zvišanja, ki pomeni občutno
zvišanje.
Dokončanje pogodbenih del v roku. Izvajalec je upravičen do povišanja pogodbene cene, če so se v času od
sklenitve pogodbe pa do roka za dokončanje dela cene na trgu povišale za več kot dva odstotka (povišanje
do dveh odstotkov pa bremeni izvajalca).
Zamuda pri dokončanju pogodbenih del. Izvajalec je upravičen do povišanja pogodbene cene, če so se v
času od sklenitve pogodbe pa do roka za dokončanje (ne dejanskega dokončanja) cene na trgu povišale za
več kot pet odstotkov (povišanje do petih odstotkov pa bremeni izvajalca).
Določilo o nespremenljivosti cene. Stranki se lahko dogovorita, da je cena nespremenljiva, ali uporabita
klavzulo, ki ima enka pomen, na primer cena je fiksna. OZ določa, da ima v tem primeru izvajalec pravico
zahtevati višjo ceno, toda le, če so se cene povišale za več kot deset odstotkov (upošteva se čas od
sklenitve pogodbe pa do roka za dokončanje pogodbenih del). Ali se lahko stranki dogovorita, da nosi
izvajalec tudi tveganje povišanja cen nad desetimi odstotki? Različna stališča: ni utemeljenih razlogov, da
takšen dogovor ne bi bil dovoljen; starejša sodna praksa in Plavšakova pa trdita, da je omenjeno določilo
kogentno in takšen dogovor ni mogoč.
Vnaprejšnje plačilo in zakonska pravila o spremenljivosti cene. Omenjena pravila varujejo eno od
pogodbenih strank (ponavadi izvajalca). Če sta se stranki ob sklenitvi gradbene pogodbe dogovorili za
takšen način plačila, pri katerem padec vrednosti denarja ne bremeni izvajalca, zakonske določbe o
spremembi oziroma povišanju cene ni mogoče uporabiti. Takšen način plačila je avans oziroma drugačno
vnaprejšnje plačilo pogodbene cene s strani naročnika gradnje (domneva se, da je vnaprejšnje plačilo dano
za nabavo materiala in tako izvajalca kasnejše podražitve ne prizadanje).

OBVEZNOSTI IN PRAVICE IZVAJALCA

Obveznosti pri izvedbi gradbenih del. Pri obveznostih izvajalca sta izraženi dve značilnosti gradbene
pogodbe: obligacija rezultata (uspeha) in samostojnost izvajalca. Pri izpolnjevanju obveznosti mora izvajalec
ravnati s potrebno skrbnostjo (posebna stopnja skrbnosti zaradi profesionalnosti – skrbnost dobrega
strokovnjaka). Izvajalec ima tudi obveznosti tudi v zvezi s projektom in pod določenimi pogoji odgovarja
naročniku del za napake projekta, smiselno pa velja tudi za pomanjkljivosti zemljišča. Samostojnost izvajalca
se izraža s tem, da od naročnika nima pravice zahtevati navodil o izvajanju del. Naročnika mora sicer
obveščati o relevantnih okoliščinah, pri izvajanju del po projektu pa je samostojen. Ker je specialist pa ni niti
dolžan upoštevati naročnikovih navodil o načinu izvajanja del, ki so potrebna za dosego rezultata.
Strokovne odločitve so v domeni izvajalca. Naročnik pa ima seveda pravico posegati oziroma dajati navodila
na področjih, ki ne zadevajo kakovosti oziroma tehnične ustreznosti gradnje.
Omogočiti nadzor nad izvajanjem del. Izvajalec mora naročniku omogočiti nadzor nad izvajanjem del ter nad
količino in kakovostjo uporabljenega materiala, saj je v naročnikovem interesu, da skuša preprečiti napake,
tudi tako, da nadzira gradnjo.
Prepustitev del podizvajalcem. Za omenjena razmerja se uporabljajo pravila podjemne pogodbe. Slednja ne
uporablja izraza podizvajalec, ampak govori o sodelavcu oziroma prepustitvi del tretjemu. Za tovrstna
razmerja uporablja teorija izraz izpolnitveni pomočnik, v praksi pa se je uveljavil izraz podizvajalec (tudi
kooperant). Podizvajalec je pogodbenem razmerju z izvajalcem gradnje, to razmerje pa ni nujno, da je
podrejeno gradbeni pogodbi (lahko gre za podjemno pogodbo). Ob prepustitvi del podizvajalcu se z vidika
pravice in obveznosti izvajalca po gradbeni pogodbi postavljata dve vprašanji:
o ali izvajalec sme prepustiti izvedbo del tretji osebi: dovoljeno je, če iz narave pravnega razmerja ne
izhaja, da je obveznost izvajalca osebne narave ali če to ni določeno v pogodbi,
o in kakšna je odgovornost izvajalca za delo oziroma napake podizvajalca: za delo podizvajalcev
odgovarja objektivno, sicer pa za napake, ki jih je neposredno storil podizvajalec, izvajalec vedno ne
odgovarja objektivno (odvisno od vrste kršitve in izbranih sankcij); npr. v primeru kršitve gradbene
pogodbe, ne glede na to ali gre za posledico ravnanja izvajalca ali podizvajalca, zanjo naročniku
odgovarja izvajalec; napak gradnje naročnik ne more uveljavljati zoper podizvajalca, ampak ima
zahtevke le do izvajalca; bistveno za institut podizvajalca je, da ga izbere izvajalec, zato je ta tudi
odgovoren za napake podizvajalca; normirani podizvajalec – naročnik zaupa izvedo del izvajalcu in
mu naroči, da posamezna od zaupanih del prepusti določeni osebi: za normiranega podizvajalca ne
odgovarja izvajalec; če pogodba določa, da mora izvajalec pridobiti soglasje naročnika, da lahko
delo prepusti tretji osebi, je tretjo osebo še vedno mogoče podrediti klasičnemu institutu
podizvajalca.

Kršitev pogodbenih obveznosti. Izvajalčeve kršitve pogodbenih obveznosti je mogoče sistemizirati

predvsem v naslednje skupine: neizpolnitev pogodbenih obveznosti (splošna pravila pogodbenega prava),
zamuda pri izpolnitvi (splošna pravila pogodbenega prava), napaka gradbe oziroma stvarne napake gradbe
(potrebno upoštevati posebno ureditev podjemne in gradbene pogodbe). Napaka gradnje je lahko
posledica napak v predhodnih delih, lahko je poleg izvajalca podana odgovornost nadzornega inženirja,
lahko pa je zanjo odgovoren le izvajalec. Smiselna je takšna obravnava napak gradbe, ki upošteva vzrok za
napako in posledično odgovornost posameznih oseb. Napake so tako obravnavane glede na vzrok,
obravnavani pa so tudi pogoji za odgovornost izvajalca, projektanta in nadzornega inženirja za napako.
Vrsta sankcije je odvisna od tega, ali gre za bistveno ali nebistveno napako in tudi od tega, zoper katero od
odgovornih oseb se uveljavlja sankcija. Roki za uveljavljanje napak in sankcij so odvisni od tega, ali gre za
očitno, skrito napako ali napako v solidnosti gradbe. Osebe, ki so nasproti naročniku solidarno odgovorne
za napake gradbe, imajo v medsebojnih razmerjih regresne zahtevke. V notranjem razmerju velja, da vsaka
oseba odgovarja za napake, ki izvirajo iz njene sfere. Če je na primer izvajalec odškodninsko odgovoren
naročniku za napako, vzrok katere je napaka v projektu, ima zoper projektanta regresno pravico.

ODGOVORNOSTI ZA NAPAKE GRADBE

Za napako gradbe gre zmeraj takrat, kadar zgrajeni objekt ne ustreza projektu ali pravilom stroke. Odmik
pomeni napako, če to vpliva na kakovost ali estetske lastnosti, ni pa napaka npr. vgradnja boljšega materiala
ali pa neizvedba manjkajočih del. Za napako gre tudi takrat, ko zgradba ne ustreza pravilom stroke, če npr.
izvajalec vgradi material, kakršnega predvideva projekt, a bi kot strokovnjak moral ugotoviti, da ima projekt
napako.

Odgovornost glede na vzrok. Vzrok za napako gradbe je lahko:

o napaka v projektu: npr. projekt predvideva konstrukcijo, ki temelji na napačnih statičnih izračunih;
projektant odgovarja za napako v projektu objektivno, izvajalec gradnje in oseba, ki opravlja
tehnični nadzor pa subjektivno (ekskulpirata se lahko, če sta bila dovolj skrbna pri pregledu, a
napake kljub temu nista ugotovila) – od njiju se zahteva znanje in skrbnost dobrega izvajalva
oziroma nadzornega inženirja; odgovornost projektanta, izvajalca gradnje in nadzornega inženirja
nasproti naročniku je solidarna,
 o posebna narava zemljišča: načelno velja enako kot da gre za napako v projektu – odgovarja
projektant, izvajalec in nadzorni inženir pa samo, če sta oziroma bi morala posebne lastnostni
zemljišča ugotoviti glede na potrebno skrbnost; izjema, če je oceno o primernosti zemljišča podala
strokovna organizacija, a je kljub temu prišlo do napake gradbe zaradi posebne narave zemljišča –
projektant, izvajalec in nadzorni inženir ne odgovarjajo, razen če se med gradnjo pojavijo
okoliščine, ki zbujajo dvom o strokovnem mnenju specializirane organizacije,
o napaka v materialu: npr. kadar izvajalec sicer uporabi material, kot ga določa projekt, a ima ta
material napake – napaka materiala v ožjem smislu ali npr. kadar izvajalec uporabi material brez
napak, ki ga predvideva projekt, a je ta glede na vse okoliščine gradnje neustrezen, gre za napako v
projektu – napaka materiala v širšem smislu; projektant za napako v ožjem smislu ne odgovarja;
izvajalec je za napako v ožjem smislu odgovoren, če material priskrbi sam (odgovarja po pravilih
stvarne napake – objektivno), če pa je material z napako priskrbel naročnik gradnje, izvajalec za
napake odgovarja le, če so take, da jih je opazil ali bi jih glede na potrebno skrbnost (skrbnost
dobrega izvajalca) moral opaziti; oseba, ki opravlja tehnični nadzor, odgovarja za napake gradbe,
vzrok katerih so napake materiala, če del ni nadzorovala z ustrezno skrbnostjo, če pa so napake
materiala takšne, da jih je opazila ali pa bi jih kot dober strokovnjak morala opaziti, za napake
odgovarja solidarno z izvajalcem gradbe.
o način izvedbe: za napako v načinu izvedbe gre takrat, ko izvajalec sicer uporabi material, kakršnega
predvideva projekt, in je ta material brez napak, krši pa pravila stroke o uporabi oziroma načinu
izvajanja storitev; projektant za te napake ne odgovarja; izvajalec gradnje odgovarja z napake
objektivno; nadzorni inženir odgovarja za napake, lahko pa se ekskulpira, če dokaže, da napake ni
opazil ali da je kljub potrebni skrbnosti ni mogel opaziti.

Očitne, skrite napake in napake v solidnosti gradbe. Očitne in skrite napake so urejene v pravilih podjemne
pogodbe, odgovornost za solidnost gradbe pa je poseben institut gradbene pogodbe. Ob dokončanju del
oziroma ob prevzemu mora naročnik izvršeno gradbo pregledati in o napakah, ki jih je ugotovil ob pregledu
nemudoma obvestiti izvajalca – gre za očitne napake. Pregled lahko naročnik opravi sam, s pomočjo ali po
pooblastilu nadzornega inženirja. Naročnik lahko napake gradnje, ki jih ni ugotovil ali jih kljub običajnemu
pregledu ni mogel ugotoviti, uveljavlja tudi pozneje – skrite napake. Napako mora notificirati izvajalcu
najpozneje v enem mesecu po tem, ko je bila odkrita, najpozneje pa v dveh letih od prevzema. V primeru
očitnih in skritih napak lahko sodno uveljavlja nadaljnje pravice le v enem letu od notifikacije napak. Napaka
v solidnosti gradbe določa daljši – desetletni – rok (zaradi gradbe kot dobrine trajnejše narave), v katerem
lahko naročnik uveljavlja določene napake. Desetletni rok je torej določen le za napako gradbe, ki zadeva
njeno solidnost (za napake v solidnosti gradbe). Te napake so tiste, ki zmanjšujejo stabilnost in varnost
objekta, ob tem pa je poudarjeno, da odgovornost obstaja že, če je stabilnost in varnost ogrožena.
Odgovornost za solidnost obstaja, če se napaka nanaša le na del objekta, ni treba, da bi bil ogrožen objekt
kot celota. Kadar so torej napake takšne, da onemogočajo opravljanje funkcije objekta kot prostora za
bivanje oziroma opravljanje dejavnosti, gre za napake v solidnosti gradbe. Desetletni rok iz instituta o
napakah gradbe zavezuje izvajalca, projektanta, in nadzornega inženirja (pod pogojem, da jim je naročnik
napako notificiral v šestih mesecih od tedaj, ko jo je ugotovil).

Zahtevki zoper izvajalca, projektanta in nadzornega inženirja. Zahtevki zoper inženirja. Če gre za bistveno
napako (če je delo neuporabno ali če nasprotuje izrecnim pogodbenim pogojem oziroma načrtu) lahko
naročnik takoj odstopi od pogodbe, ob odstopu pa lahko uveljavlja tudi povrnitev škode. Če gre za
nebistveno napako, pa mora naročnik izvajalcu omogočiti, da napako odpravi, lahko pa pod določenimi
pogoji za odpravo napake poskrbi sam. Le če bi odprava napake povzročila pretirane stroške, ima naročnik
pravico do znižanja plačila ali odstopa od pogodbe. V obeh primerih pa lahko uveljavlja tudi povrnitev
škode.
Zahtevki zoper projektanta in nadzornega inženirja. Naročnik lahko od njiju uveljavlja povrnitev škode.
Plavšakova pa pojasnjuje, da lahko od projektanta uveljavlja tudi odpravo napake.
Prehod pravic iz naslova odgovornosti za napake. Zahtevke na podlagi napak gradbe ima naročnik, če pa ta
proda objekt, pa OZ priznava vsakemu poznejšemu pridobitelju pravico, da prav tako uveljavlja pravice
naročnika, saj se položaj odgovorne osebe ne spremeni. Za poznejšega pridobitelja se roki ne začnejo šteti
znova, ampak se roki prednikov vštejejo.

OBVEZNOSTI IN PRAVICE NAROČNIKA

Najpomembnejše obveznosti naročnika se nanašajo na:

o uvedbo v posel: nekatera naročnikova ravnanja so pogoj, da lahko izvajalec začne izvajati dela po
gradbeni pogodbi (npr. zagotovitev zemljišča, dostop do zemljišča, gradbeno dovoljenje …) –
obveznost naročnika, da izvajalca uvede v posel; v gradbeni pogodbi stranki pogosto natančno
določita obveznosti naročnik ob začetku del, rok za izpolnitev teh obveznosti in tudi sankcijo (npr.
pogodbeno kazen),
o prevzem gradnje: od dokončanju del mora izvajalec izročiti gradnjo naročniku, naročnikova
obveznost pa je, da jo po pozivu izvajalca prevzame; pomembnost zaradi rokov za uveljavljanje
sankcij in zaradi prehoda nevarnosti; ponavadi se izročitev in prevzem opravita ob sodelovanju
naročnika in izvajalca, ko se tudi opravi pregled, mogoča pa sta tudi enostranska izročitev in
konkludentni prevzem,
o plačilo: če se stranki ne dogovorita o roku za plačilu, velja zakonsko pravilo o sočasnosti izpolnitve
(ko obveznost izpolni izvajalec – z dokončanje gradnje, jo mora izpolniti tudi naročnik; v praksi se
stranke ponavadi dogovorijo o roku za plačilu; pogost je dogovor, da se stranki dogovorita za avans
ali plačilo po začasnih situacijah (naročnik mora izvajalcu plačati določen znesek za posamezno
fazo gradnje) ali za kombinacijo obeh načinov, ob koncu gradnje pa se opravi izplačilo preostalega
zneska na podlagi končne situacije; ob dokončanju del se pripravi dokončni obračun (končni
obračun upošteva ceno, določeno ob sklenitvi pogodbe, pogodbeni dogovor o obsegu del za
pogodbeno ceno, manjkajoča, presežna, nepredvidena in dodatna dela, tudi znižanje plačila zaradi
napak gradnje); Plavšakova: dokončni obračun ima podobno pravno naravo kot zunajsodna
poravnava, zato ima izvajalec pravico terjati plačilo vseh terjatev, ki so mu bile priznane s takšnim
obračunom.

PREHOD NEVARNOSTI

Aktualno je vprašanje, kdo nosi nevarnost naključnega uničenja oziroma uničenja, za katero sicer
odgovornosti ne nosi ne izvajalec in ne naročnik (npr. med izgradnjo objekta lahko pride do potresa, neurja,
požara, ki uničijo ali poškodujejo gradnjo). Za prehod nevarnosti pri tem velja ureditev iz podjemne
pogodbe. Po teh pravilih nevarnost načeloma nosi izvajalec, po izročitvi pa naročnik gradnje.